univerza v mariboru ekonomsko-poslovna fakulteta …
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA
MARIBOR
DIPLOMSKO DELO
VPLIV OKOLJSKE POLITIKE NA RAVNANJE Z OSTANKI
KOT AKTIVNOSTJO RAZBREMENILNE LOGISTIKE
Študentka: Simona GRIL Naslov: Novine 4, 2212 Šentilj Številka indeksa: 82156767 Izredni študij Program: univerzitetni Študijska smer: EOT Mentor: dr. Anton OGORELC, izr. prof.
Šentilj, september 2005
UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta
IZJAVA Kandidat(ka) SIMONA GRIL
absolvent(tka) študijske smeri: EOT študijski program: UNIVERZITETNI
izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a)
pod mentorstvom dr.Anton Ogorelc,izred. prof. in uspešno zagovarjal(a) 29.09.2005(vpisati datum zagovora).
Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.
Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.
V Mariboru, dne 02.11.2005 Podpis:__________________________________
PREDGOVOR Onesnaževanje voda, zraka in zemlje, kakor tudi naraščajoč hrup, odpadki in radioaktivno sevanje, izumiranje rastlinskih in živalskih vrst, poraba neobnovljivih naravnih virov ter vedno večje uničenje ekosistema vodijo do takšnih motenj v ekosistemu, da se ta ne zmore obnovit in/ali da propade. Tako postaja varstvo okolja eksistenčnega pomena, ne le za posameznika, ampak za družbo kot celoto, ne glede na to, kakšna politična ideologija prevladuje v državi, ali je država bogata ali revna. Okoljevarstvena problematika, ki se poraja v danih ekonomskih in naravnih sistemih, je nedvomno kompleksna, izidi teoretičnih razmišljanj so pogosto negotovi. Takšno marginalno znanost predstavlja ekološka ekonomija, ki se je v času svojega nastanka srečala s številnimi ekonomskimi doktrinami. Pluralističen pristop ( na razvoj ekonomske misli vplivajo različni pristopi) je trčil ob omejenost nekaterih mislecev, hrepenel pa je po interdisciplinarnem sodelovanju. Danes se takšna ekonomska misel definira kot »alternativna ekonomija«. Z vrednotenjem in vplivom naravnih danosti na ekonomske priložnosti in možnosti, so se ukvarjali že zelo zgodaj. Začetke predstavlja klasična ekonomska teorija, sledijo marksistična teorija ter neoklasična teorija. Danes antropocentrizmu (človek je bistvo vsega) nasprotuje ekocentrizem (človek je podrejen naravi), ki je generiral številne koncepte, prepričanja in okoljevarstvene skupine. Vodilo in gonilo teh novih smeri je spoznanje, da človek brez narave ni nič, da pa lahko narava brez človeka zlahka preživi in nadaljuje svoj razvoj. O varstvu okolja družba ne more samo razmišljati, potrebno je aktivno in strokovno delo, da bodo vse teorije in znanstvena spoznanja, tudi zaživela. Prebivalci/potrošniki zdaleč niso več zadovoljni s klasično »kapitalistično« realnostjo podjetij, ne želijo dobrin za ceno uničevanja ekosistema. Zahtevajo (čeprav še zdaleč ne dovolj ostro), da se podjetja soočijo z neracionalnim trošenjem neobnovljivih virov in da storijo vse, da bo ekosistem pridobival na kvaliteti. Takšno »soočenje z realnostjo« lahko izhaja iz pametne države, zazrte v prihodnost, ali pa podjetja sama spoznajo, da je okoljevarstvo način preživetja poslovnega sistema. V tem delu stoji v ospredju podjetje, ki se sooča z zahtevami (zakoni, predpisi, civilne samoiniciative) po zmanjšanju obremenjevanja okolja. Za podjetje predstavljajo takšne zahteve spremembe na ravni stroškov in proizvodnje, predvsem pa na ravni razmišljanja managementa in zaposlenih. V drugem poglavju diplomske naloge spregovorimo o veljavni zakonodaji Evropske unije ter o ciljih in ukrepih Slovenije na področju ravnanja z odpadki. Tretje poglavje je namenjeno razbremenilni logistiki. Razmišljamo o njenem pomenu v podjetju, o učinkih globalizacije na razbremenitev ter o uvajanju okoljevarstva v celotno nabavno verigo. Četrto poglavje je namenjeno proizvodnji aluminija. Primerjamo proizvodnjo primarnega in sekundarnega aluminija in ugotovimo, da lahko tudi z odpadki (v tem primeru odpadni aluminij vseh vrst) dosegamo trajnostni razvoj in varujemo okolje.
Kazalo 1 UVOD .................................................................................................................................... 5
1.1 Opredelitev področja in opis problema ..................................................................... 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................. 5 1.3 Predpostavke in omejitve ........................................................................................... 6 1.4 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................... 6
2 VARSTVO OKOLJA NA RAVNI DRŽAVE................................................................. 7
2.1 Okoljska politika Evropske Unije .................................................................................. 7 2.2. Okoljska politika Slovenije............................................................................................. 8
2.2.1 Ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadkov................................................... 8 2.2.2 Obdelava in končna oskrba odpadkov ................................................................. 9
2.3 Zakonodaja na področju ravnanja z odpadki v Sloveniji............................................ 11 2.3.1 Ravnanje s komunalnimi odpadki ...................................................................... 13 2.3.2 Ravnanje s posebnimi odpadki ........................................................................... 15 2.3.3 Ravnanje z odpadno embalažo............................................................................ 15 2.3.4 Ravnanje z industrijskimi odpadki...................................................................... 25
2.4. Ugotovitve ..................................................................................................................... 27 3 RAZBREMENILNA LOGISTIKA ................................................................................. 29
3.1 Uvajanje okoljevarstva v nabavno verigo ..................................................................... 30 3.2 Ovire pri uvajanju razbremenilne logistike .................................................................. 33
3.2.1 Avtomobilska industrija ....................................................................................... 34 3.2.2 Upravljanje razbremenitvenega kanala.............................................................. 35
3.3 Razlogi in kriteriji za izbor zunanjega izvajalca razbremenitve .................................. 38 3.4. Ugotovitve .................................................................................................................... 43
4 PROIZVODNJA ALUMINIJA IN TRAJNOSTNI RAZVOJ....................................... 44
4.1 Vpliv proizvodnje aluminija na globalno ekonomijo ................................................... 44 4.1.1 Poraba energije in surovin................................................................................... 45
4.2 Pomembnost reciklaže aluminija za globalno nabavno verigo................................... 45 4.2.1 Globalizacija proizvodnje sekundarnega aluminija – grožnja ali priložnost .. 47 4.2.2 Reciklaža aluminija in trajnostni razvoj............................................................. 47
4.3 Ugotovitve ...................................................................................................................... 49 5 SKLEP................................................................................................................................. 50 POVZETEK............................................................................................................................ 51 ABSTRACT ............................................................................................................................ 51 SEZNAM LITERATURE IN VIROV.................................................................................. 52 SEZNAM SLIK ...................................................................................................................... 55 SEZNAM TABEL .................................................................................................................. 55
1 UVOD
1.1 Opredelitev področja in opis problema Zadnja desetletja zavest o globalni pomembnosti okoljevarstva zelo narašča. Države pospešeno sprejemajo strožjo okoljevarstveno zakonodajo ter številne ekonomske in finančne instrumente z namenom pospešenega doseganja zastavljenih okoljevarstvenih ciljev na nacionalni in mednarodni ravni. Podjetja lahko svojo prihodnost oblikujejo na dva načina. Lahko se odločijo za pasivno sprejemanje okoljevarstvene zakonodaje ali pa prevzamejo aktivno vlogo na okoljevarstvenem področju, prehitijo državo in konkurenčna podjetja ter postanejo sprožilec novega trenda v družbi. V diplomski nalogi želim preučiti, kako se podjetja odzivajo na okoljsko politiko države. Preučiti želim, kako podjetja ravnajo s svojimi ostanki in odpadki in kako lahko razbremenilna logistika ne le zmanjša njihove količine, ampak podjetje popelje na novo, okolju prijaznejšo pot poslovanja. V empiričnem delu naloge bom preučila proizvodno primarnega in sekundarnega aluminija. Zanimalo me bo kako ta veja industrije rešuje okoljevarstvene probleme, kako uspešno prilagaja svoje poslovanje veljavni okoljevarstveni zakonodaji ter kakšne so prihodnje razvojne možnosti proizvajalcev primarnega in sekundarnega aluminija.
1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Za preučevanje izbranega problema sem se odločila, ker me varstvo okolja zanima in ker ne odobravam ravnanja vseh tistih, ki dosegajo svoje cilje na račun drugih – okolja in ljudi, ki v njem živijo. Zastavila sem si naslednje cilje:
• Preučiti razvoj in načela okoljske politike Evropske unije. • Preučiti možnosti, ki jih ima podjetje, da se obnaša okolju prijazno. Predvsem bom
preučila, kako lahko podjetje zmanjša nastale količine ostankov/odpadkov v poslovnem procesu.
• Preučiti proizvodnjo primarnega aluminija, ugotoviti kako veljavna okoljevarstvena zakonodaja vpliva na proizvajalce primarnega in sekundarnega aluminija ter kakšne so ekonomske prednosti proizvodnje sekundarnega aluminija v primerjavi s proizvodnjo primarnega aluminija.
Temeljne trditve so:
• Okoljska politika Evropske unije vzpodbuja trajnostni razvoj in ohranjanje naravnega okolja.
• Podjetja imajo na razpolago številne možnosti, da prilagodijo svoje poslovanje vedno strožji okoljevarstveni zakonodaji. To prilagoditev lahko izpeljejo tako, da zmanjšajo nastale količine odpadkov in emisij v okolje ali pa uvedejo v poslovanje najnovejšo tehnologijo in reorganizirajo celoten poslovni proces.
• Svetovno proizvodnjo primarnega aluminija obvladuje samo nekaj velikih proizvajalcev, vendar je zanje značilna visoka stopnja vertikalne integracije; vzpodbuja se proizvodnja sekundarnega aluminija.
• Globalizacija je evropskim podjetjem odprla številne poslovne priložnosti, vendar povzroča tudi vedno večjo selitev proizvodnje na področje Azije (cenejša delovna sila, bližina naravnih virov), kar lahko dolgoročno resno ogrozi evropsko gospodarstvo.
1.3 Predpostavke in omejitve Pri pisanju diplomske naloge bom predpostavljala, da bodo podjetja s svojimi aktivnostmi še naprej obremenjevala okolje. Zaradi tega bodo nastajali številni ekološki problemi, ki pa bodo zaradi nedorečene zakonodaje na področju varstva okolja, ostali neraziskani, ne odpravljeni, povzročitelji pa nekaznovani. Pri pisanju diplomske naloge se bom omejila na dostopne vire in literaturo. Specifične literature s področja razbremenilne logistike in ravnanja z ostanki/odpadki je izredno malo, zato bom zame pomembne vsebine in podatke iskala na obsežnejših (splošnejših) področjih logistike, managementa in organizacije. Prav tako se bom srečala z omejenim dostopom do podatkov, podatki kot poslovno skrivnostjo podjetja in nepripravljenostjo odgovornih ljudi v podjetjih za razgovore in sodelovanje.
1.4 Predvidene metode raziskovanja Pri analizi izbranega problema bom najprej uporabila makroekonomsko raziskavo na področjih okoljske politike Slovenije in Evropske unije. Podjetniško raziskavo bom uporabila na področju delovanja podjetja. Ker bom spremljala proces nastajanja in širjenja sprememb na področju varstva okolja, bo prišla do izraza dinamična raziskava. Uporabila bom predvsem deskriptivni pristop k raziskovanju. V okviru le – tega bom uporabila metodo deskripcije, metodo kompilacije in komparativno metodo. V empiričnem delu naloge bom uporabila analitični pristop. S pomočjo induktivnega in deduktivnega sklepanja bom preučevala posamezne pojave in medsebojne vplive. S pomočjo sinteze bom posamezne dele strnila v celoto.
2 VARSTVO OKOLJA NA RAVNI DRŽAVE
2.1 Okoljska politika Evropske unije1
Z našo odločitvijo, da postanemo aktivna članica Evropske unije, je postalo tudi jasno, da reševanje ekoloških problemov ni mogoče izvajati zgolj na ravni ene države, temveč je potrebno usklajeno sodelovanje vseh držav članic. Seveda se za to mislijo skriva predvsem želja po neomejenem poslovnem sodelovanju na celotnem področju Evropske unije. Različni okoljski standardi in predpisi bi predstavljali ogromen strošek poslovim subjektom in hkrati oviro za optimalno delovanje skupnega evropskega tržišča. Evropska unija ima na področju okoljevarstva in ravnanja z odpadki številne pravne predpise (Pregrad in Musil, 2000, 175): - priporočila in resolucije, ki niso obvezujoče; - uredbe, ki imajo splošno veljavo in neposreden učinek v vseh državah članicah; - smernice, ki obvezujejo članice, da v določenem roku uskladijo nacionalno regulativo z
zahtevami smernice same (na področju varstva okolja so glavno orodje unije); - odločbe, ki jih morajo osebe, na katere se nanašajo, neposredno izvršiti, ne glede na to,
ali so pravne osebe, posamezniki ali države članice. Večinoma jih uporabljajo za pooblaščanje unije, da sklene mednarodni sporazum, ali da izvede določeni projekt;
Evropska unija ne postavlja svojih prioritet zgolj na osnovi stroškovne učinkovitosti. Članice okoljevarstvena vprašanja obravnavajo različno, odvisno od razporeditve narodnega bogastva in moči posameznih vplivnih skupin znotraj neke države. Distribucijski učinek se nanaša na alokacijo stroškov in prednosti izbranih ukrepov znotraj posameznih družbenih skupin. Pomembne so štiri vrste učinkov :
• Razporeditev med posameznimi družbenimi skupinami znotraj države članice; • Razporeditev med državami članicami; • Razporeditev preko daljšega časovnega obdobja med sedanjo in prihodnjo
generacijo; • Razporeditev med potrošniki (spremembe cen, davki) ter proizvajalci (davki, nadzor
izdatkov); Prvi dve točki predstavljata razpršitev prihodkov in premoženja, tretja točka predstavlja razpršitev moči, kajti prihodnje generacije ne morejo vplivati na oblikovanje današnje politike. Zadnja točka ima politično težo, saj teži k temu, da se ukrepi politike prinašajo na proizvajalce in potrošnike, vendar proizvajalci svoj del nastalih stroškov prelevijo na končnega potrošnika. Ukrepi okoljevarstvene politike za zmanjšanje okoljskih problemov pogosto »povzročijo« dodatne ugodnosti. Izboljšanja so vidna izven sektorja, na katerega se je ukrep nanašal. Tako lahko na primer zmanjšanje emisij toplogrednih plinov vodi do zmanjšanja drugih emisij v zrak; z zbranimi taksami lahko pospešujemo zaposlovanje itd. 1 Prirejeno po Environmental policy integration inEurope, http://reports.eea.eu.int/tecnical_report_2005_2/en_Tech_2_2005_web.pdf;
V Evropi porabimo precejšnje količine surovin in energije, zato EU teži k zmanjšanju porabe naravnih virov oziroma k učinkovitejši uporabi le teh, k povečani uporabi sekundarnih inputov, k proizvodnji izdelkov z dolgo življenjsko dobo itd. Vzpodbuja uporabo obnovljivih virov, kar vodi med drugim k manjšim količinam odpadkov. Nekaj najpomembnejših direktiv Evropske unije na področju varstva okolja se nanaša na varstvo ozračja, voda in na shranjevanje in reciklažo odpadkov in embalaže. Naj predstavim najpomembnejše.
2.2. Okoljska politika Slovenije
2.2.1 Ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadkov2
V okvir najpomembnejših predpisov na področju strateških usmeritev Republike Slovenije ne področju ravnanja z odpadki sodijo tudi ukrepi, ki se nanašajo na preprečevanje nastajanja odpadkov, nižanje nevarnostnega potenciala in izraba vrednosti odpadkov. Glede na postavljene cilje, je v strateških usmeritvah dana možnost ukrepanja v dveh smereh: - ukrepi, ki se nanašajo na proizvodne subjekte in - ukrepi, ki se nanašajo na proizvode Ukrepi, ki se nanašajo na proizvodne subjekte in s katerimi naj bi le-ti dosegli zastavljene cilje pri preprečevanju nastajanja odpadkov, nižanju njihovega nevarnostnega potenciala in izrabi snovne vrednosti odpadkov, temeljijo na možnosti izdelave panožnih konceptov. V okviru panožnih konceptov je mogoče najbolj učinkovito opredeliti možnosti za preprečevanje nastajanja in učinkovito snovno izrabo določenega odpadka znotraj posamezne panoge ali tudi med različnimi panogami. Za te koncepte najdemo pravno osnovo v Zakonu o varstvu okolja. Koncepti naj bi se izdelovali v sodelovanju Ministrstva za okolje in prostor s posameznimi gospodarskimi panogami, ki jih lahko predstavljajo tudi Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica in druga združenja. Panožni koncepti, ki v bistvu pomenijo deregulativni pristop k reševanju problemov ravnanja z odpadki, so lahko tudi strokovna podloga za posamezna podjetja, ki želijo uvesti sistem vodenja podjetja iz vidika varovanja okolja. Ukrepi, ki se nanašajo na proizvode, imajo svojo podlago v Zakonu o varstvu okolja, kjer so opredeljena pravila ravnanja z posameznimi vrstami ali skupinami odpadkov od zajemanja, razvrščanja, vmesnega skladiščenja, transporta, izrabe snovne in energetske vrednosti odpadkov in končnega odlaganja. Država z ekonomskimi instrumenti in ukrepi za smotrno ravnanje z odpadki oblikuje osnovo in vzpodbude za drugačno ravnanje z odpadki. Ta vzpodbuda je lahko negativna (če bom imel takšno količino odpadkov bom plačal davek) ali pozitivna (če bom postavil odlagališče komunalnih odpadkov, bom dobil ugoden kredit). V severno-evropskih državah
2 Prirejeno po spletni strani: http://gov.si/mop/podrocja/uradzaokolje_sektorokolje/strategije/strateg2.pdf;
se uporabljajo predvsem tri vrste ekonomskih instrumentov. Na odlaganje odpadkov se plačuje bodisi nadomestilo za pokritje stroškov ravnanja z odpadki, bodisi davek, katerega davčni prihodek se steka v proračun. Uporabniki storitev zbiranja in ravnanja z odpadki v lokalni skupnosti plačujejo nadomestilo za pokritje stroškov, ki nastanejo s to dejavnostjo. Prav tako Republika Slovenija prevzema t.i. »dvojni pristop« pri obvladovanju okoljske razsežnosti proizvodnje. Ta predpostavlja kombinacijo visokih standardov ter pozitivnih vzpodbud, ki bodo aktivno posegle v vse faze industrijskega procesa, od raziskav do problema ravnanja s proizvodi po končani uporabi (Černe in Turk, 1999, 62). Za tiste vrste ali skupine odpadkov, za oskrbo katerih obstaja javni interes in niso predmet reševanja v okviru panožnih in medpanožnih konceptov, je predvidena izdaja predpisa o ravnanju s posamezno vrsto ali skupino odpadkov in predpisa o načinu izvajanja javne službe za ravnanje s posamezno vrsto ali skupino odpadkov. V letu 1996 so bili pripravljeni predpisi za področja odpadnih mineralnih olj in drugih zaoljenih odpadkov, odpadnih avtomobilskih gum, klavničnih odpadkov, gradbenih odpadkov in odpadne embalaže za farmacevtske proizvode. Evropska unija je leta 1994 sprejela direktivo o embalaži in odpadni embalaži. Priprava in izvedba tej direktivi ustreznega predpisa v Sloveniji je bila ena izmed prioritetnih nalog (Ur.list RS, št. 104/2000 in 12/2002), saj predstavlja embalaža v odpadkih tudi do 40% delež. Zaradi obveznosti, ki izhajajo iz podpisa mednarodnih konvencij, ter prilagajanja zakonodaji Evropske unije, je bilo in še bo potrebno predpisati in realizirati številne prepovedi in omejitve v uporabi nekaterih vrst snovi ali sestavin v proizvodih. V pripravi je tudi predpis o omejitvi in prepovedi uporabe ozonu škodljivih snovi, polikloriranih aromatskih ogljikovodikov in azbesta. Erkerjeva (2000, 8) ugotavlja, da bo Slovenijo prilagajanje zahtevam okoljski zakonodaji Evropske Unije stalo okrog 3 milijarde EUR. Če se bo vlada RS odločila za polno izvršitev do leta 2005, bo to pomenilo letno investiranje v višini 450 milijonov EUR.
2.2.2 Obdelava in končna oskrba odpadkov3
Strateške usmeritve na področju ravnanja z odpadki v celoti odražajo temeljne okoljevarstvene zahteve Zakona o varstvu okolja, saj določajo glavne cilje, ki so odločujoči pri oblikovanju predpisov za obdelavo in končno oskrbo odpadkov. Glavni zastavljeni cilji so: - ohranjanje odpadkov in varovanje naravnih dobrin in energetskih virov, zmanjševanje
količin odpadkov in ukrepi za preprečevanje njihovega nastajanja in vzpostavitvijo sistemov za racionalno izrabo snovne in energetske vrednosti odpadkov;
3 Prirejeno po spletni strani: http://gov.si/mop/podrocja/uradzaokolje_sektorokolje/strategije/strateg2.pdf; http://zakonodaja.gov.si;
- ohranjanje razpoložljivega odlagalnega prostora in odlaganje samo takšnih in tako obdelanih odpadkov, ki ne bodo predstavljali nevarnostnega potenciala za naslednje generacije;
- zmanjšanje in omejevanje vseh neugodnih vplivov, ki jih lahko povzročajo objekti in naprave za ravnanje z odpadki na okolje in človekovo zdravje , v meje, določene z emisijskimi predpisi za zrak, vode, tla hrup itd.
Glavni zastavljeni cilji pomembno vplivajo na oblikovanje vseh predpisov, ki se nanašajo na obdelavo in končno oskrbo odpadkov (Ur.list RS, št. 84/1998, 45/2000, 20/2001, 13/2003, 41/2004). V pravni regulativi je potrebno definirati stopnjo razvoja, obseg in vsebino tehnike-tehnologije, ki omogoča realizacijo zastavljenih ciljev,četudi po različnih vendar primerljivih postopkih, ureditvah in načinih obratovanja. Največje potrebe po pravni ureditvi se kažejo na področjih mehanske, fizikalno kemične, biološke in termične obdelave odpadkov, na področjih izgradnje in obratovanja odlagališč odpadkov. V kolikor področij ne urejajo posebni predpisi, veljajo za objekte in naprave za obdelavo in predelavo odpadkov sprejeti splošni emisijski predpisi, kot za vsako drugo proizvodno dejavnost. Od tehničnih predpisov, ki posebej urejajo področje fizikalno kemične in tehnične obdelave odpadkov je v veljavi Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov (Ur.list RS,št. 50/2001, 56/2002, 84/2002). Predpis se nanaša na razne vrste objektov in naprav za termično obdelavo odpadkov vključno s toplotno imobilizacijo. Poleg omejevanja emisij iz posameznih delov objekta predpis določa tudi osnovne obratovalne pogoje, izrabo odpadne toplote, nadzorni sistem in obratovalni monitoring. Leta 1996 je bil izdan predpis o izgradnji, obratovanju in zapiranju odlagališč, ki obsega tudi osnovne tehnične pogoje za vmesna skladišča odpadkov. Vsebina določa pogoje in postopke za izgradnjo, obratovanje in zapiranje novih odlagališč odpadkov ter izgradnjo in obratovanje vmesnih skladišč. Predvideni so štirje razredi odlagališč, in sicer za interne odpadke, nevarne odpadke, nevarne odpadke po predelavi/obdelavi, za odpadke iz naselij, preostanke odpadkov iz naselij po razvrščanju in druge odpadke, ki so posebej navedeni in ustrezajo kriterijem za ta razred. Uvrstitev odpadkov v posamezne razrede odlagališč temelji na nevarnostnem potencialu odpadkov, ki se določa glede na vsebnost posameznih škodljivih in nevarnih sestavin in glede na kakovost izlužkov, dobljenih in analiziranih po posebnem postopku, Prepovedano je zlasti odlaganje tekočih odpadkov, eksplozivnih in drugih visoko reaktivnih odpadkov (zlasti v stiku z vodo), infektivnih odpadkov, odpadkov iz gospodinjstev s problematičnimi oz. nevarnimi sestavinami in nekaterih njim sorodnih odpadkov, ki vsebujejo nad 5% organskega ogljika. Za dejansko stanje na področju odlaganja odpadkov v Sloveniji so pomembne prehodne določbe, ki opredeljujejo način in roke prilagajanja ter doseganje zastavljenih ciljev. Ti cilji so opredeljeni strateških usmeritvah Republike Slovenije na področju ravnanja z odpadki. Krovni predpis, ki ureja varovanje okolja in v tem okviru tudi področje odpadkov, je Zakon o varstvu okolja. Nameni in cilji zakona so naslednji:
1) Namen varstva okolja je spodbujanje in usmerjanje takšnega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti.
2) Cilji varstva okolja so zlasti: - Preprečitev in zmanjševanje obremenjevanja okolja - Ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja - Trajnostna raba naravnih virov - Zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije - Odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega
naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti
- Povečanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje - Opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi
3) Za doseganje ciljev se:
- Spodbuja proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja
- Spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja
- Plačuje onesnaževanje in raba naravnih virov Država pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja tudi z ekonomskimi in finančnimi instrumenti, in sicer: - z okoljskimi dajatvami; - z zavarovanji, bančnimi garancijami in z drugimi oblikami finančnega jamstva; - s krediti z ugodnejšo obrestno mero za naložbe, ki prispevajo k varstvu okolja; - s kavcijami in drugimi oblikami varščin; - s trgovanjem s pravicami do emisij; - s skupnimi naložbami v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja; - s sredstvi proračuna; Tako v Sloveniji kot v razvitih evropskih državah družba na načelni ravni poudarja potrebo po racionalnem in okolju varnem ravnanju z odpadki, hkrati pa smo priča dokaj negativnemu odnosu javnosti do objektov za ravnanje z odpadki v določenih okoljih. Takšne razmere so posledica družbenega odnosa do odpadkov ter ravnanja z njimi. Pomembne so tudi geološke in hidrološke značilnosti Slovenije, vzorec poseljenosti ter predvsem pomanjkanje strogih pravnih predpisov. Za učinkovit sistem ravnanja z odpadki je tako ustrezen pravni okvir sicer nujen, ne pa tudi zadosten pogoj. V nadaljevanju predstavljam obstoječi sistemski in zakonodajni okvir v luči strateških usmeritev na področju ravnanja z odpadki. Prikazani so veljavni predpisi v Republiki Sloveniji na področju ravnanja z odpadki (po stanju september 2005) in predpisi s področja ravnanja z odpadki.
2.3 Zakonodaja na področju ravnanja z odpadki v Sloveniji4 Pravno sistemski okvir na področju ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji je do uveljavitve Zakona o varstvu okolja (Ur.list RS, št. 32/93 in 1/96, 41/04) in Zakon o
4 Prirejeno po spletni strani: http://zakonodaja.gov.si;
gospodarskih javnih službah (Ur.list RS, št. 32/93) sestavljal Zakon o ravnanju z odpadki iz leta 1978 (1986) in pet izvršilnih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Zaradi spremembe političnega in ekonomskega sistema je bilo treba zakon na podlagi ustavnega zakona o izvedbi ustave uskladiti z določili ustave, kar je bilo storjeno z zakonom o varstvu okolja. Na osnovi tega zakona sta bili na področju ravnanja z odpadki izdana še odredba o ravnanju z infektivnimi odpadki, ki nastajajo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti (Ur.list RS, št. 63/95). Leta 1994 je pričel veljati tudi kazenski zbornik Republike Slovenije (Ur.list RS, št. 63/94), ki določa kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine, s posebnimi določbami tudi za nekatera dejanja, ki se nanašajo na ravnanje z odpadki. Slovenija je po letu 1991 sprejela še zakon o ratifikaciji Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovem odstranjevanju (Baselska konvencija) (Ur.list RS, št. 48/93), katerega cilj je zaščita pred nekontroliranim transportom odpadkov preko državne meje, izvajanje učinkovitega nadzora nad odpadki pri njihovem uvozu , izvozu on tranzitu ter zagotovitev okolju prijazne predelave odpadkov v ustreznih napravah. Področja odpadkov se dotikata tudi zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu Alp (Alpska konvencija) (Ur.list RS, št. 19/95), ki zahteva na navedenih področjih posebno pozornost pri ravnanju z odpadki in uredba o ratifikaciji amandmaja k Montrealskemu sporazumu o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč (Montrealski protokol) (Ur.list RS, št. 61/92). Slednja se nanaša predvsem na ravnanje z odpadki – odsluženimi proizvodi, ki vsebujejo ozonu škodljive sestavine. Iz obdobja pred letom 1991 obstaja nekaj še vedno veljavnih pravilnikov, ki urejajo ravnaje z živalskimi trupli in odpadki živalskega izvora (Ur.list SFRJ, št. 53/89 in Ur.list SRS, št. 12/81), ravnanje z odpadki iz usnjarske in usnjarsko predelovalne industrije (Ur.list SRS, št. 5/83), ravnanje z odpadnimi olji (Ur.list SRS, št. 4/80) ter ravnanje s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi (Ur.list SRS, št. 20/86 in 4/89), v veljavi pa je še vedno strokovno navodilo o urejanju gnojišč in greznic (Ur.list SRS, št. 10/85). Zakon o varstvu okolja predstavlja osnovo okoljevarstva, Ministrstvo za okolje in prostor izdaja številne podzakonske akte, ki omogočajo, da okoljevarstvo zaživi. Eden izmed teh pomembnih podzakonskih aktov je Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur.list RS, št. 84/1998, 45/2000, 20/2001, 13/2003, 41/2004), ki je povsem usklajen s smernicami Evropske Unije o ravnanju z odpadki in ravnanju z nevarnimi odpadki. Določa klasifikacijski seznam odpadkov in nevarnih odpadkov ter obvezna ravnanja in druge pogoje za zbiranje, prevažanje, predelavo in odstranjevanje odpadkov. Določa nekatere ukrepe za preprečevanje nastajanja odpadkov in zmanjševanje njihove škodljivosti za okolje, predvsem pa daje prednost predelavi odpadkov pred njihovim odstranjevanjem. Pomembno je določilo, ki zahteva predelavo odpadkov v kolikor obstajajo primerne tehnične in druge možnosti; odpadke, katerih ni mogoče predelati je treba odstraniti tako, da ne povzročajo čezmernih obremenitev okolja. Pravilnik upošteva tudi zmanjševanje količin odpadkov na izvoru in natančno določa, kdo so povzročitelji odpadkov in kdo imetniki. Pravilnik zavezuje imetnika odpadkov, da zagotovi njihovo predelavo ali odstranitev tako, da jih prepusti zbiralcu odpadkov ali odda predelovalcu oz. odstranjevalcu ali jih predela oz. odstrani sam skladno s predpisi. Obveznosti imetnikov odpadkov se nanašajo na vodenje evidenc o odpadkih in na vsakoletno poročanje Ministrstvu za okolje in prostor.
Pravilnik o ravnanju z odpadnimi olji (Ur.list RS, št. 85/98, 50/01), je prav tako usklajen s smernicami Evropske unije o odstranjevanju odpadnih olj. Določa obvezna ravnanja z odpadnimi olji ter druge pogoje za njihovo zbiranje, ponovno uporabo in odstranjevanje, pa tudi nekatere obveznosti ter omejitve pri prodaji motornih olj za motorna vozila na drobno. Prav tako določa obveznosti povzročiteljev in zbiralcev motornih olj ter postavlja pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri predelavi in odstranjevanju odpadnih olj. Vsebina pravilnika daje prednost ponovni uporabi odpadnih olj, kjer je to mogoče. Odpadna olja je prepovedano odlagati v zabojnike za zbiranje komunalnih odpadkov, jih zlivati v površinske in podzemne vode, morje, kanalizacijo ter v tla ali nanje. Prav vsi uporabniki olj, ki sicer niso povzročitelji onesnaževanja okolja, morajo odpadno olje obvezno oddati v zbiralnico ali na prodajno mesto.
2.3.1 Ravnanje s komunalnimi odpadki Ravnanje s komunalnimi odpadki v Sloveniji urejajo naslednje predpisi: PREDPIS EU/ MEDNARODNE POGODBE ZAKONODAJA RS
Direktiva Sveta EU (91/689/EEC) o nevarnih odpadkih;
Direktiva Sveta EU (99/31/EC) o odlaganju odpadkov;
Direktiva Sveta EU (94/64/EC) o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo;
Pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, 84/98, 45/00, 20/01, 13/03, 41/04);
Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Uradni list RS, 21/01);
Pravilnik o odlaganju odpadkov (Uradni list RS, 5/00, 41/04, 43/04);
Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, 104/00, 12/02, 41/04);
Uredba o taksi za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (Uradni list RS, 129/04, 68/05);
Odpadki predstavljajo gospodarsko in okoljsko prvino. Za okolje so odpadki zgolj vir obremenjevanja, saj jih nenehno odlagamo v naravno okolje ali/in skladiščimo. Odpadke lahko tudi koristno izrabimo ter tako vplivamo na gospodarsko in okoljevarstveno učinkovitost gospodarskih subjektov; smotrno ravnanje z odpadki v vseh stopnjah njihove predelave omogoča odpiranje novih delovnih mest v storitvenih in proizvodnih dejavnostih. Tako se pričakuje, da bodo prebivalci v razvitejših državah ustvarili več odpadkov. Nastale količine odpadkov so odvisne od socialno – ekonomskega položaja prebivalcev, stopnje urbanizacije in velikosti gospodinjstev (Cheremisinoff, 2003, 32). EU želi doseči 20% zmanjšanje odpadkov od leta 2000 do 2010, ter celo 50% zmanjšanje do leta 2050.
Študija, ki so jo izvedli v 80-ih v Berlinu je pokazala, da lahko gospodinjstva z načrtnim ravnanjem z odpadki, s premišljenim nakupovanjem potrošnih dobrin zmanjšajo letne količine odpadkov od 15% do 16% (Bilitewski, 1990, 461). Kakor lahko preberemo v članku Selective collection and recycling in Europe v Warmer
Bulletin, št. 72, maj 2000, predstavlja dober pristop k reševanju te problematike reciklaža
komunalnih odpadkov. Letno se na področju Evropske unije pridela 637 kg odpadkov na
prebivalca. Povprečno se reciklira 26% zbranih odpadkov, torej 166 kg na prebivalca na
leto.
Ravnanje z odpadki je ena najslabše rešenih nalog v okviru varstva okolja v Sloveniji. Po količini odpadkov na prebivalca (442 kg) spadamo v evropsko povprečje, nad tem povprečjem pa je delež odpadkov, ki jih brez predhodnega sortiranja in obdelave neposredno odložimo na odlagališča (okoli 90% vseh komunalnih odpadkov). Odlaganje na lokalne deponije je praktično edina možnost ravnanja s komunalnimi in pretežno tudi industrijskimi odpadki, pri čemer pa so ta odlagališča pogosto nepravilno locirana, tehnično neustrezno izvedena (netesnjena, neodplinjena, v dosegu talnih vod idr.), dandanes pa že pretežno zapolnjena. Posledica neustreznega ravnanja z odpadki je tudi prekomerno sproščanje metana iz odlagališč odpadkov, kar pomeni okoli 5% celotnih emisij toplogrednih plinov v Sloveniji (Plut, 1997, 278). Številne deponije ne izpolnjujejo današnjih zakonskih predpisov, nimajo urejenega pravnega statusa. Nekatere občine so se že odločile za ločeno zbiranje komunalnih odpadkov, problem pa se pojavi, ko je potrebno te ločeno zbrane odpadke ustrezno predelati. Velik problem predstavlja industrija, ki številne odpadke odlaga skupaj s komunalnimi odpadki, razen v posameznih primerih, ko imajo podjetja svoja odlagališča za določene vrste nevarnih odpadkov ali posamezne monodeponije (halde za različno jalovino, žlindro in pepel). Nekatere vrste nevarnih odpadkov (npr. barve, laki, topila,..) je moč v skladu z Baselsko konvencijo izvoziti, ter tako vzpodbuditi določeno vejo industrije. Posamezna podjetja imajo lastne sežigalnice v sklopu proizvodnega procesa, v kolikor je takšno ravnanje ekološko sprejemljivo in tehnološko izvedljivo. Kljub vsem možnostim pa je odnos javnosti do sežiganja odpadkov izredno odklonilen. Z zbiranjem in odlaganjem komunalnih odpadkov se ukvarjajo komunalne službe, ki ravnajo v skladu z določili Zakona o varstvu okolja in Zakona o gospodarskih javnih službah. Ločeno zbiranje odpadkov je najbolj razvito v SV Sloveniji. Omejitve predstavlja pomanjkanje kompostarn ter drugih zmogljivosti za predelovanje odpadkov. Zbiranje in odlaganje komunalnih odpadkov je organizirano v 50 lokalnih javnih podjetjih. Skoraj vsi komunalni odpadki končajo na 54 občinskih odlagališčih (Gospodarjenje z odpadki, 1998, 17).
2.3.2 Ravnanje s posebnimi odpadki Za posebne odpadke je značilno, da vsebujejo naravi in ljudem nevarne substance. Običajno jih kvalificiramo kot lahko vnetljive in/ali gorljive, eksplozivne, strupene, jedke in dražljive, radioaktivne, kužne itd. Čeprav je industrija tudi iz teh odpadkov naredila »posel« in jih na veliko uvaža in izvaža, so ti odpadki še vedno izredno nevarni in postajajo tudi vedno večji problem s smislu varnega skladiščenja, ravnanja in uničenja. Tudi Slovenija sodeluje v tej mednarodni trgovini. Od leta 1996 naprej, od uveljavitve Baselske konvencije, se je nadzor nad nevarnimi odpadki poostril. Danes Slovenija letno ustvari dobrih 63.000 ton nevarnih odpadkov, od tega jih dobrih 500 ton izvozi v tujino ( Stat. Informacije št.280/2003, 5). Strmo naraščanje količin nevarnih odpadkov je uspelo delno zaustaviti in kontrolirati z Zakonom o ravnanju s posebnimi odpadki, ki je bil sprejet leta 1986. Podjetja obvezuje, da vodijo evidenco nevarnih odpadkov. Zakon prav tako ureja izdajanje dovoljenj za zbiranje in odstranjevanje nevarnih odpadkov. Določa, da morajo imeti podjetja na voljo primerne skladiščne kapacitete, potrebno tehnologijo in primerno kvalificiran kader.
2.3.3 Ravnanje z odpadno embalažo Načine in postopke ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji urejajo naslednji predpisi: PREDPIS EU/MEDNARODNE POGODBE ZAKONODAJA RS
Direktiva Parlamenta in Sveta EU (94/64/EC) o embalaži in odpadni embalaži;
Pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, 84/98, 45/00, 20/01, 13/03, 41/04);
Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, 104/00, 12/02, 41/04);
Odlok o operativnem ravnanju z embalažo in odpadno embalažo za obdobje od 2002 do konca 2007 (Uradni list RS, 29/02);
Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Uradni list RS, 21/01);
Med pereče ekološke probleme spada gotovo ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, kajti količine embalaže dane na tržišče skupaj z blagom naraščajo. Pri nas nastane letno približno 170.000 ton zavržene oz. odpadne embalaže, od tega okrog 100.000 ton (60%) odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, in okrog 70.000 ton odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek (40%). Od tega je 48% papirja, 15% plastike, 14% stekla, 14% lesa, 7% kovin, preostala 2% sta iz drugih materialov. Le-ta se odlaga na obstoječa komunalna odlagališča. Zakon o varstvu okolja predvideva izdelavo takšnih mehanizmov, ki bodo zmanjševali nastanek odpadne embalaže in povečali delež povratne oz. reciklirane embalaže ter preprečili kopičenje odpadne embalaže na komunalnih in divjih odlagališčih.
V tabelah št. 1 in 2 vidimo kolikšne količine embalaže so podjetja dala na tržišče (skupaj z blagom) v letih 2001 in 2002 ter kakšna je bila sestava te embalaže glede na uporabljeni material.
TABELA 1: KOLIČINE EMBALAŽE DANE NA TRG Z BLAGOM
LETO EMBALAŽA Z BLAGOM
(V TONAH) 2001 133.426 2002 150.034
Vir: Prirejeno po spletni strani: http://www.arso.gov.si/podro∼cja/odpadki/poro∼cila_in_ publikacije/embalaza01.doc.
http://www.arso.gov.si/podro∼cja/odpadki/poro∼cila_in_ publikacije/porocilo_2002_ embalaza.doc.
TABELA 2: KOLIČINA ODPADNE EMBALAŽE PO VRSTI MATERIALA KOLIČINA ODPADNE EMBALAŽE V TONAH
PO LETIH
VRSTA MATERIALA
2001 2002 INDEKS 02/01
PAPIR IN LEPENKA 45.891 57.575 125.5 STEKLO 24.118 21.842 90.6 KOVINE 13.329 13.769 103.3 PLASTIKA 29.883 31.463 105.3 SESTAVLJENI MATERIALI
7.364 7.284 98.9
LES 36.510 44.972 123.2 DRUGO 385 642 166.8 SKUPAJ 157.481 177.547 112.7
Vir: Prirejeno po spletni strani: http://www.arso.gov.si/podro∼cja/odpadki/poro∼cila_in_ publikacije/porocilo_2002_embalaza.doc.
V letu 2002 smo torej v Sloveniji ustvarili 13% več odpadne embalaže kot v letu 2001. Pri posameznih materialih so gibanja različna. Zmanjšala se je količina stekla in sestavljenih materialov, največji porast je pri papirju in lesu.
V članku Zahtevno delo na embalaži v Sloveniji v Gospodarjenje z odpadki, maj 2002, zasledimo podatek, da bo celoten strošek vzpostavitve sistema za ravnanje z odpadno embalažo 55 milijard slovenskih tolarjev, večino tega zneska bo moralo pokriti slovensko
gospodarstvo. Pristojno Ministrstvo bo prispevalo največ 220 milijonov slovenskih tolarjev za oblikovanje politike ter spremljanje in nadzor nad izvajanjem programa.
Skupni stroški implementacije zahtev s področja ravnanja z embalažo in odpadno embalažo se ocenjujejo na osnovi naraščajočih količin odpadne embalaže do konca leta 2007 ter stroškov ravnanja z odpadno embalažo in stroškov administracije. Groba ocena stroškov je v višini 2,5 do 3 milijarde SIT/letno, kar pomeni 1200 do 1500 SIT/prebivalca letno (Marc, 2002, 15).
Količine odpadne embalaže povečuje tudi naraščanje števila majhnih družin in starejših ljudi, ki živijo sami. Takšen način življenja pomeni kupovanje izdelkov, pakiranih v manjše prodajne enote. Prav tako narašča število zaposlenih žensk, ki zaradi pomanjkanja časa kupujejo vnaprej pripravljeno hrano (obroke), ali hrano , ki se pripravlja v mikrovalovnih pečicah (takšna hrana je običajno močneje pakirana) (Bromley, 1995, 228). O ukrepih zoper nastajanje prekomernih količin odpadne embalaže v gospodinjstvih lahko beremo v članku The »buy wise, reduce waste« label, Warmer Bulletin, št. 93, januar 2004. Z akcijo v Belgiji skušajo na lokalni ravni s projektom, imenovanim Label by Wise, Reduce Waste (označuj pametno – znižuj odpadke), znižati količine odpadne embalaže. V trgovinah se označujejo police z namenom, da kupec zlahka in hitro prepozna blago, ki povzroča manj odpadne embalaže. Da bi zajezili nastajanje odpadne embalaže so se oblikovala Združenja proizvajalcev embalaže, ki so sprejela t.i. PRAVILA POSLOVANJA (CODES OF PRACTISE). V teh pravilih postavljajo merila za izdelavo različne embalaže (vsebnost različnih materialov, oblika, ki porabi minimalno količino surovin, ki je lahka itd), definirajo načine ravnanja z odpadno embalažo. Poudarjajo preučitev življenjskega cikla embalaže z namenom, da zagotovimo najboljši izbor embalaže in da minimiramo negativne učinke na proizvodnjo in okolje. Podjetja vzpodbujajo uvajanje managementa za ravnanje z odpadki, ki bo skrbel za zmanjševanje količin embalaže na izvoru, za uporabljanje embalaže za večkratno uporabo, ki bo hkrati primerna za reciklažo ali kompostiranje, v skrajnem primeru za incineracijo in pridobivanje energije. Embalaža so vsi izdelki iz katerega koli materiala, namenjeni temu, da blago, ne glede na to, ali gre za surovine ali izdelke, obdajajo ali držijo skupaj zaradi hranjenja ali varovanja, rokovanja z njim, njegove dostave ali predstavitve na poti od proizvajalca do končnega uporabnika ali potrošnika. Embalaža so tudi nevračljivi predmeti, uporabljeni za navedene namene, in pomožna sredstva za embaliranje, ki služijo za ovijanje ali povezovanje blaga, zlasti za pakiranje, nepredušno zapiranje, pripravo za odpremo in označevanje blaga. Odpadna embalaža je embalaža ali embalažni material, ki je odpadek skladno s predpisom o ravnanju z odpadki. Ostanki materiala, ki nastajajo pri izdelavi embalaže, niso odpadna embalaža. Odpadna embalaža je komunalni odpadek, ko nastaja kot odpadek v gospodinjstvu ali je po naravi in sestavi gospodinjskim odpadkom podoben industrijski odpadek. Odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, je odpadna prodajna, sekundarna ali transportna embalaža, ki nastaja kot odpadek pri opravljanju proizvodne, trgovinske, storitvene ali druge dejavnosti.
V sledeči tabeli vidimo razvrstitev posameznih izdelkov v primarno, sekundarno ali terciarno vrsto embalaže.
TABELA 3: VRSTE EMBALAŽE
Vrsta embalaže Izdelki Primarna ali prodajna Kozarci, vrečke, konzerve, steklenice,
plastenke, škatle, sklede, tube, posoda in jedilni pribor za enkratno uporabo ipd.
Sekundarna ali skupinska Folije, škatle ipd.
Terciarna ali transportna Sodi, zaboji, ročke, vreče, palete, škatle ipd. Vir: Prirejeno po spletni strani: http://www.sigov.si/mop/.
Primarna ali prodajna embalaža z svojimi sestavnimi deli obdaja ali vsebuje osnovno prodajno enoto blaga, ki je namenjeno prodaji končnemu porabniku ali potrošniku. Na mestu nakupa varuje blago pred poškodbami in onesnaženjem. Sekundarna ali skupinska embalaža obdaja ali drži skupaj večje število osnovnih prodajnih enot istovrstnega ali raznovrstnega blaga, ne glede na to, ali je skupaj z blagom prodana končnemu uporabniku ali potrošniku, ali je odstranjena na mestu nakupa. Namenjena je razpošiljanju, skladiščenju, prevozu ter odpremi blaga, predaji končnemu uporabniku ali potrošniku. Lahko se odstrani od blaga, ki ga obdaja, ne da bi to spremenilo njegove lastnosti. Če skupinska embalaža hkrati opravlja funkciji skupinske in prodajne embalaže, se šteje za prodajno embalažo. Terciarna ali transportna embalaža obdaja ali drži skupaj večjo količino osnovnih prodajnih enot v prodajni ali skupinski embalaži in olajša ravnanje in prevoz blaga ter varuje blago pred poškodbami na poti od proizvajalca do trgovca ali od trgovca do končnega uporabnika ali potrošnika. Če transportna embalaža hkrati opravlja funkciji transportne in prodajne embalaže, se šteje za prodajno embalažo. Kontejnerji, ki se za prevoz blaga uporabljajo v cestnem, železniškem, ladijskem ali zračnem prometu, niso transportna embalaža. Uporabnost posamezne embalaže določajo tudi materiali iz katerih je le ta proizvedena.
TABELA 4: MASNI DELEŽ UPORABLJENIH MATERIALOV V ODPADNI EMBALAŽI
Vrste embalažnega materiala Masni delež v % Papir in karton 48 Steklo 14 Kovine 7 Plastika 15 Les 14 Drugo 2 Skupaj 100
Vir : Prirejeno po spletni strani: http://www.arso.gov.si/podro∼cja/odpadki/poro∼cila_in_ publikacije/porocilo_2002_embalaza.doc. V Sloveniji predstavlja znaša delež embalaže v komunalnih odpadkih okoli 40%. Ti odpadki pristanejo na odlagališčih, med njimi je precej težko razgradljivih ali nevarnih snovi. Prav gotovo lahko sami mnogo pripomoremo k doseganju ciljev ravnanja z embalažo: - uporabljajmo čim več povratne embalaže; - izogibajmo se embalaži iz nevarnih, težko razgradljivih snovi, problematičnih snovi; - zbirajmo čim več izrabljene embalaže, ki je primerna za ponovno predelavo ali
popravilo, - izobrazimo uporabnike o kakovostnih načinih/načelih ravnanja z embalažo; Zakonska določila postavljajo popolnoma nove standarde tudi na področju zahtev glede izdelave in sestave embalaže, njene primernosti za ponovno uporabo, predelavo ter reciklažo. Zahteve glede izdelave in sestave zahtevajo, da je embalaža izdelana tako, da ima najmanjšo možno prostornino in maso, ki še zagotavljata nujno raven varnosti in zdravstvene neoporečnosti za embalirano blago in potrošnika. Embalaža mora omogočati njeno ponovno uporabo ali predelavo ter reciklažo. Vplivi na okolje morajo biti ob odstranjevanju embalaže čim manjši. Uporabljeni embalažni materiali in materiali pomožnih sredstev za embaliranje morajo vsebovati čim manj škodljivih in nevarnih snovi, ki bi pri sežiganju ali odlaganju , vplivale na okolje zaradi emisije snovi v zrak ali zaradi vsebnosti teh snovi v pepelu ali v izcedni vodi. Zahteve glede primernosti za ponovno uporabo govorijo, da morajo fizikalne lastnosti in značilnosti embalaže pri običajno predvidljivih pogojih uporabe omogočati večkratno uporabo v celotnem ciklusu od proizvodnje embaliranega blaga do njegove končne uporabe. Prav tako mora biti embalaža, kljub večkratni uporabnosti, narejena tako, da je primerna za predelavo, ko enkrat postane odpadek. Zahteve glade primernosti za predelavo od proizvajalca embalaže zahtevajo, da je embalaža izdelana tako, da omogoča bodisi organsko recikliranje, energetsko predelavo, kompostiranje ali proces biorazgradnje.
Prav tako je zaradi redkosti resursov želena proizvodnja embalaže z dolgo življenjsko dobo. To je takšna embalaže, ki služi za trajno uporabo proizvoda in ima v povprečju življenjsko dobo najmanj pet let. Embalaža se običajno odvrže skupaj z blagom, ki je v embalaži, ko se konča njegova uporaba. K tej embalaži prištevamo: škatlice za zgoščenke, škatlice za glasbene kasete, škatle za prometne trikotnike, škatle za prvo pomoč, etuiji za nakit, kovčki za fotoaparate, kartoni za igre, posode za snežne verige, zabojčki za orodje, tulci za zemljevide itd. Ponovna uporaba, recikliranje, energetska predelava in drugi načini predelave odpadne embalaže imajo prednost pred njenim odstranjevanjem, če to ob razumno višjih stroških omogočajo v praksi uspešno preskušene in na trgu dostopne tehnologije in postopki. Klub ukrepom za zmanjševanje nastajanja odpadne embalaže na viru in drugih ukrepov ravnanja z odpadki, lahko pričakujemo povečanje nastalih količin odpadne embalaže do konca leta 2002 tako, da se bo postopoma zmanjševala razlika med Slovenijo (okrog 85 kg/oseba na leto) in državami članicami Evropske unije (okrog 150 do 200 kg/oseba na leto). Pričakovana rast sledi zaradi pričakovane rasti bruto domačega proizvoda, kupne moči in pričakovanih demografskih sprememb (Marc, 2002, 10). Pričakovane nastale količine odpadne embalaže v Sloveniji v letu 2007 vidimo v naslednji tabeli:
TABELA 5: OCENA KOLIČIN ODPADNE EMBALAŽE PO POSAMEZNIH MATERIALIH
Material (letni porast) 1998 2007
Papir (5%) 73.600 114.000Steklo (1%) 23.800 26.000 Kovine (2%) 12.400 15.000 Plastika (7%) 25.300 46.500
Les (2%) 23.800 28.500 SKUPAJ 158.900 230.000
Vir: Marc, 2002, 10. Strokovnjaki pričakujejo povečanje količin odpadne embalaže za slabih 45% do leta 2007. Največ bo k porastu nastalih količin pripomogla odpadna embalaža iz plastike – 84%, sledila bo embalaža iz papirja s 55%, kovine 21%, lesa z 20% in stekla z dobrimi 9%. V vsakem primeru bo potrebno do leta 2007 zagotoviti, da se bo predelalo najmanj 50% ali največ 65% skupne mase odpadne embalaže , od te predelane odpadne embalaže bo potrebno reciklirati najmanj 25% in največ 45% skupne mase materialov, od tega najmanj 15% mase posameznega materiala. V Sloveniji predstavlja osnovo za ravnanje z odpadno embalažo Zakon o varstvu okolja , ki predstavlja podlago Pravilniku o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur.list RS, št. 104/2000, 12/2002, 41/2004). Ta pravilnik določa pravila ravnanja v proizvodnji, prometu ter porabi embalaže, pravila ravnanja ter druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže. Za vprašanja v zvezi z zbiranjem, predelavo in odstranjevanjem odpadne embalaže ter splošnimi pogoji ravnanja z odpadno embalažo, ki
niso posebej urejena s tem pravilnikom, se uporablja Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur.list RS, št. 84/98 in 45/00, 20/01, 13/03, 41/04). Kot posvetovalno telo se je pri Ministrstvu za okolje in prostor oblikovala Komisija za embalažo in odpadno embalažo. Komisija spremlja stanje na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo in svetuje ministrstvu pri uveljavljanju ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje količine odpadne embalaže in njenih škodljivih vplivov na okolje ter v zvezi z organizacijo ravnanja z odpadno embalažo. Člane komisije imenuje minister, pristojen za varstvo okolja, tako da komisijo sestavljajo predstavniki Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, Ministrstva za gospodarske dejavnosti, Ministrstva za finance, Zveze potrošnikov Slovenije, posameznih združenj znotraj gospodarskih in obrtnih zbornic, Združenja slovenskih mestnih občin, proizvajalcev in uvoznikov ter embalerjev in izvajalcev recikliranja in drugih načinov predelave odpadne embalaže ali materialov v njej. Proizvajalci, uvozniki, embalerji in trgovci morajo v skladu z zahtevami Pravilnika o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Ur.list RS, št. 104/00, 12/02, 41/04) odpadno embalažo brezplačno jemati nazaj in urediti poseben prostor za odpadno embalažo. Zagotoviti morajo zbiranje, ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje te embalaže. Zbiralnica embalaže je poseben ustrezno urejen prostor za oddajanje, prevzemanje in začasno skladiščenje odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek. Ponovna uporaba embalaže je vsak postopek, s katerim se embalaža, narejena tako, da se jo lahko v njeni življenjski dobi enkrat ali večkrat uporabi, s pomočjo pomožnih izdelkov za embaliranje ali brez njih ponovno napolni ali drugače uporabi za namene, za katere je narejena. Predelava odpadne embalaže je vsak postopek predelave odpadkov iz predpisa o ravnanju z odpadki (Ur.list RS, št. 84/1998, 45/2000, 20/2001, 13/2003, 41/2004), ki je uporaben za predelavo odpadne embalaže. Energetska predelava odpadne embalaže je postopek predelave odpadne embalaže, v katerem se gorljiva odpadna embalaža uporablja skupaj z drugimi odpadki ali brez njih za proizvodnjo energije z neposrednim zgorevanjem in z izkoriščanjem pridobljene toplote. Odstranjevanje odpadne embalaže je vsak postopek odstranjevanja odpadkov, ki je uporaben je odstranjevanje odpadne embalaže. Ravnanje z odpadno embalažo lahko proizvajalci, uvozniki, embalerji ali trgovci zaupajo specializiranim podjetjem, ki so registrirana za opravljanje dejavnosti zbiranja in odvoza odpadkov. Ta specializirana podjetja morajo sama, skupaj z podizvajalci ali z drugimi osebami razpolagati s sredstvi in opremo ter objekti in napravami, ki zagotavljajo ravnanje, predelavo ali odstranjevanje odpadne embalaže skladno s predpisi. Z vstopanjem na evropska tržišča, se morajo slovenska podjetja podredit predpisom ravnanja z embalažo v posameznih državah. Običajno morajo plačevati različne takse oz. licenčnine, s katerimi se poravnajo stroški ravnanja z odpadno embalažo v posamezni državi. Kot primer navajam način ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji, Nemčiji in Avstriji.
Slovenija5
SLOPAK je pri nas edina družba, ki ima dovoljenje za ravnanje z odpadno embalažo iz komunalnih odpadkov. V letu 2003 je podjetje vzpostavilo sistem za ravnanje z odpadno embalažo, ki pa bo pričel v celoti delovati v letu 2004. S pogodbami, sklenjenimi z več kot 700 zavezanci, pokriva okoli 90% slovenskega trga. Od 01.01.2004 mora vsako podjetje, ki da na trg embalirano blago, na svoje stroške poskrbeti tudi za predpisano ravnanje z odpadno embalažo. To lahko stori s prenosom obveznosti na družbo Slopak ali z vpisom v evidenco ARSO, kar pomeni, da zagotavlja ravnanje s svojo odpadno embalažo samo. Večina se jih je odločila, da svoje obveznosti ki izhajajo iz pravilnika o embalaži in odpadni embalaži, prenesejo na Slopak. Ta se je zavezala, da bo vzpostavila sistem za prevzem odpadne embalaže od izvajalcev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki in predelavo prevzete odpadne embalaže ter za zbiranje in prevzem odpadne embalaže, ki nastaja pri opravljanju trgovinske dejavnosti, in industrijske odpadne embalaže pri posameznih zavezancih. Trenutno je v družbi Slopak 30 lastnikov, ki so zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo. Ustanovljena je bila predvsem zato, da bi imeli v Sloveniji družbo, ki bo zagotavljala predpisano ravnanje po dejanskih stroških, in zato, da se obveznosti ravnanja z odpadno embalažo, ki izhajajo iz pravilnika, prenesejo nanjo. Osnovni cilj Slopaka je zagotoviti ekonomsko najbolj upravičen optimalen sistem ravnanja z odpadno embalažo in hkrati zagotoviti predpisane deleže predelave odpadne embalaže, ki jih je Slovenija prevzela v pogajanjih za vstop v Evropsko Unijo. Tako je treba do leta 2007 polovico vse embalaže, dane na trg, predelati. Pri vzpostavljanju sistema za ravnanje z odpadno embalažo so se zgledovali po državah Evropske Unije, ki so bile ustanovljene na podlagi smernice 94/62/EC o embalaži in odpadni embalaži, s katerimi tudi redno sodelujejo, najbolj pa po sistemih, ki so jih uvedle družbe v Nemčiji, Avstriji in Češkem. Slopak nima lastnih zmogljivosti, zato ima za zbiranje, razvrščanje, transport, reciklažo in sežiganje odpadne embalaže vzpostavljen sistem podizvajalcev, katerimi imajo sklenjene dogovore in pogodbe. Slopak ne deluje po načelu ustvarjanja dobička, ampak skuša zagotoviti tako ravnanje z odpadno embalažo, ki bo najcenejše, in na tej podlagi izračuna ceno. Embalažnina se določa glede na stroške, ki jih ima Slopak z embalažo naročnika, in se nato preračuna glede na količino embalaže, ki jo je posamezen naročnik dal na trg. Zavezanci so dolžni pokrivati stroške, ki nastanejo pri zbiranju, reciklaži, predelavi in odstranjevanju: - odpadne embalaže, ki se prevzema od izvajalcev javne službe in končnih uporabnikov
(trgovcev) - stroški embalažnine in - odpadne embalaže, ki se prevzema od končnih uporabnikov (proizvodna dejavnost) –
stroški po ceniku storitev na področju industrijske embalaže.
5 Prirejeno po: http://www.slopak.si/druzba.htm;
Stroški ravnanja z odpadno embalažo so, skladno s tarifnim sistemom, za vsako posamezno vrsto embalaže ovrednoteni v ceniku za embalažnino. Embalažnina je strošek storitev prevzemanja, zbiranja, reciklaže in predelave odpadne embalaže v skladu z zahtevami in v obsegu predpisanem z zakonodajo. Višina stroškov je odvisna od predpisanega deleža za predelavo po posameznih materialih, mesta nastanka ali mesta prevzema posamezne vrste embalaže, čistosti prevzete embalaže ter gibanja cen na trgu sekundarnih surovin. Na višino cene pomembno vplivajo tudi stroški transporta. Višina embalažnine, glede na trenutne cene posameznih storitev, predvidenega obsega ravnanja s posamezno vrsto odpadne embalaže in trenutne odkupne cene posameznih ,materialov, znaša od 23 do 55 EUR/t, natančnejše zneske vidimo v naslednji tabeli:
TABELA 6: EMBALAŽNINA ZA LETO 2005
EMBALAŽA EUR/t Steklo, prodajna 31,80 Papir, prodajna 52,00 Papir, skupinska in transportna 28,50 Plastika, prodajna PET 51,50 Plastika, prodajna 75,00 Plastika, skupinska in transportna 29,50 Kovine 55,50 Les 39,25 Drugi materiali 56,50 Sestavljeni materiali (1) 30,00 Sestavljeni materiali (2) 58,00
Sestavljeni materiali (1): a) papir in plastika, b) papir, plastika in aluminij Sestavljeni materiali (2): ostali sestavljeni materiali
Vir: http:://slopak.si/embalaznina.htm.
Vsi, ki so z družbo Slopak sklenili pogodbo o prenosu obveznosti , lahko uporabljajo znak zelena pika, ki pomeni vključenost v sistem družbe. Znak je enoten za ves svet in zaščiten prek organizacije ProEurope. Nemčija6
V tej državi se je uveljavil Dualni sistem (Duales System Deutschland) in Zelena pika (der Grüne Punkt), kot način ravnanja z odpadno embalažo. Podjetja, ki so vključena v DSD plačujejo za uporabo znaka »zelena pika« licenčne prispevke, ki predstavljajo osnovni dohodek podjetja Das Duale System Deutschland AG. Podjetje je neprofitno, usmerjeno v zmanjšanje količin odpadne prodajne embalaže in pridobivanje sekundarnih surovin. Podjetje je v zasebni lasti, na borzi ne kotira, ker je ustanovljeno zaradi širše družbene koristi. V DSD so na osnovi licenčne pogodbe vključena podjetja, ki svoje izdelke pakirajo v embalažo, uvozniki, proizvajalci embalaže in trgovska podjetja. S sklenitvijo licenčne pogodbe z DSD prenesejo podjetja obveznost vračanja in 6 Prirejeno po: http://www.gruener-punkt.de;
predelave embalažnih odpadkov na DSD. Za svoje proizvode pridobijo podjetja pravico do uporabe znaka Zelena pika, ki govori, da industrija in trgovina financirata korektno ravnanje z odpadno embalažo. Storitve DSD-ja so financirane z licenčnino, ki jo vključena podjetja plačujejo za uporabo Zelene pike. Licenčnina se izračuna na osnovi uporabljenega materiala, mase in števila kosov odpadne embalaže. Govorimo o plačilu masnega deleža in plačilu po embalažni obliki. Plačilo po embalažni obliki izračunajo na osnovi prostornine in površine embalaže.Tako zbrana sredstva predstavljajo osnovo za financiranje ločevanja in predelave odpadne embalaže, ki jo prevzameta odstranjevalec in dajalec garancije. DSD se delno financira tudi z plačanimi članarinami partnerskih podjetij. Za industrijsko embalažo plačuje licenčnino proizvajalec oz. tisti, ki pakira izdelek v embalažo. Za tako imenovano »storitveno embalažo«, ki postane odpadna embalaža v trgovini (ovojne folije, nepovratna posoda idr.), prevzame plačilo proizvajalec, uvoznik embalaže ali večja trgovska podjetja. Za uvožene izdelke nosi strošek licenčnine bodisi nemški uvoznik ali izvoznik iz evropske države. Na embalažo odtisnjen znak Zelena pika pove potrošniku, da je zbiranje in ločevanje te embalaže plačano s strani industrije in trgovine. Zeleno piko uporablja preko 18000 podjetij, zbrana sredstva pa so namenjena financiranju ločenega zbiranja in predelave odpadne embalaže. Licenčna pogodba lastnika licence zavezuje, da predloži potrdilo o poravnani licenčnini. Lastnik licence mora dovoliti pregled, ki ga opravljajo za to pooblaščeni neodvisni revizorji in računovodje. Seveda se na tržišču pojavljajo izdelki, ki niso označeni z znakom Zelena pika. To so izdelki, katerih označevanje s tem znakom ni smiselno. Takšni izdelki so vračljive steklenice in plastenke, ki jih je mogoče ponovno napolniti, biološko razgradljivi proizvodi, ki se kompostirajo idr. Avstrija7
V Avstriji od leta 1993 deluje podjetje Altstoff Recycling Austria AG (ARA), katerega lastnik je združenje ARA. Le to se sestoji iz treh skupin gospodarskih subjektov: proizvajalci pakiranih izdelkov in uvozniki, trgovina in proizvajalci embalaže. Znotraj ARA AG deluje celotna skupina reciklažnih podjetij, ki so odgovorna za zbiranje in/ali reciklažo posameznih embalažnih materialov. Sistem ARA ponuja dejavnost podjetjem, ki jih k reciklaži zavezuje Odredba o reciklaži. S sklenitvijo pogodbe z ARA in licenciranjem embalaže (proces zajema plačilo licenčnine in poročanje o aktivnostih) proizvajalčevega blaga, so proizvajalci razbremenjeni obveznosti, ki jih zakonsko nalaga omenjena odredba. Proizvajalci, uvozniki in trgovska podjetja morajo Ministrstvu za okolje letno prijaviti količino embalaže, ki so jo poslali na tržišče. Vsak licenčni partner sistema ARA plačuje licenčnino, ki temelji na dejanskih stroških zbiranja, sortiranja in predelave. Licenčnina se izračuna tako, da maso embalaže, ki jo
7 Prirejeno po: http://www.ara.at;
podjetje proda na tržišču, pomnožijo s tarifo, ki velja za določen tip embalažnega materiala. Tarifa se določi na osnovi težavnostne stopnje zbiranja in reciklaže posameznega materiala. Da je celoten proces zbiranja odpadne embalaže zaživel, je ARA aktivno sodelovala z vsemi avstrijskimi občinami in s podjetji, ki se ukvarjajo z gospodarjenjem z odpadki in reciklažo. Občine so odgovorne za zbiranje gospodinjskih embalažnih odpadkov. Transport in predelavo embalažnih odpadkov organizira ARA. Razmerje med občinami in ARA AG je pogodbeno urejeno, občine plačajo pogodbeno določen znesek za izpraznjen zabojnik odpadne embalaže. Sistem ARA skrbi za zbiranje in reciklažo vseh vrst odpadne embalaže iz gospodinjstev in industrije, ter tako celostno pokriva ravnanje z komunalnimi in industrijskimi odpadki.
2.3.4 Ravnanje z industrijskimi odpadki Najpogostejši način ravnanja z odpadki iz industrije in energetike, predstavlja odlaganje na monodeponije in skladiščenje na območju podjetja. Za nekatere vrste nevarnih odpadkov se je že uveljavila reciklaža in imobilizacija nevarnih sestavin. Del industrijskih odpadkov konča svojo pot na komunalnih odlagališčih. V Sloveniji imamo registriranih kar nekaj industrijskih odlagališč za sprejem ene ali več vrst odpadkov. Ljubljansko področje razpolaga z odlagališčem pepela in žlindre ter z odlagališčem za selektivne industrijske odpadke. V letu 2002 je v proizvodnih in storitvenih podjetjih nastalo 4.055.876 ton odpadkov, od tega je bilo 63.118 ton nevarnih. Največji delež odpadkov je nastal v oskrbi z elektriko, plinom in vodo (44,4%), sledijo predelovalne dejavnosti (40,9%), gradbeništvo (7,4%) ter rudarstvo (2,4%) in kmetijstvo (2,1%). Preostanek (2,8%) odpadkov je iz trgovske, gostinske, zdravstvene, izobraževalne dejavnosti ter drugih storitvenih dejavnosti. Glede na skupno količino nastalih industrijskih odpadkov smo v letu 2002 v Sloveniji predelali ali ponovno uporabili 60% odpadkov, preostanek pa smo odstranili (Stat. Informacije 2003/280; Okolje, 5). Nastale količine industrijskih odpadkov od leta 1999 do leta 2002 nam natančneje pokaže sledeča tabela. TABELA 7: SKUPNA KOLIČINA ODPADKOV NASTALIH V PROIZVODNIH IN
STORITVENIH DEJAVNOSTIH
LETO INDUSTRIJSKI ODPADKI
(V TONAH) 2001 3.135.151 2002 4.078.166 2003 4.686.134
Vir: http://stat.si/letopis/index_vsebina.asp?poglavje=32&leto=2004&jezik=si.
Kot je pričakovati so količine industrijskih odpadkov naraščale iz leta v leto, od leta 1999 do leta 2002 smo pridelali v Sloveniji kar dobrih 183% industrijskih odpadkov več.
Podjetja svoje odpadke (ostanke) predelajo in/ali odstranijo znotraj podjetja ali pa gospodarjenje in ravnanje z odpadki (ostanki) zaupajo zunanjih sodelavcem. Predelava odpadkov (ostankov) znotraj podjetja zajema postopke sežiganja (kot gorivo), kompostiranja, reciklaže in drugo. Odstranitev odpadkov (ostankov) znotraj podjetja zajema postopke sežiganja (zaradi odstranitve), odlaganja, trajnega skladiščenja in drugo. Slika 1 nam pokaže, na kakšen način so podjetja interno poskrbela za svoje odpadke, slika 2 pa nam pokaže kako smo v Sloveniji ravnali z vsemi nastalimi odpadki v letu 2002. V letu 2002 so podjetja večino svojih odpadkov (ostankov) interno predelala (49,45%), interno odstranila (17,49%), oddala zbiralcem (10,39%), oddala drugim podjetjem za predelavo (10,92%), oddala na odlagališča (7,58%), začasno uskladiščila (1,36%), oddala v tujino (0,63%) ali odstranila na druge načine (2,19%). Če pogledamo v celoti, se je v letu 2002 60% odpadkov predelalo, 27% odstranilo, 1% se je začasno uskladiščil, 12% je bilo oddanih zbiralcem (Stat. inf. 2003/280; Okolje, 1).
SLIKA 1: UPRAVLJANE KOLIČINE ODPADKOV V LETU 2002
49,45%
17,49%
10,39%
10,92%
7,58%2,19%0,63%
1,36%
INTERNA PREDELAVA
INTERNAODSTRANITEVODDAJA ZBIRALCEM
ODDAJA DRUGIMPODJETJEMODDAJAODLAGALIŠČEMZAČASNOSKLADIŠČENJEODDAJA V TUJINO
DRUGI NAČINI
Vir: Statistične informacije 2003/280; Okolje, 1.
SLIKA 2: RAVNANJE Z ODPADKI V LETU 2002
60%
27%
1%12%
PREDELANI ODPADKI
ODSTRANJENIODPADKIZAČASNOSKLADIŠČENIODDANI ZBIRALCEM
Vir: Statistične informacije, 2003/280; Okolje, 1;
Industrija in komunala na nekaterih področjih že dolga leta uspešno sodelujejo (papir, steklo), nekatere vrste sekundarnih surovin pa podjetja zbirajo zaradi lastnih interesov. To so jeklo, barvne kovine, steklo, papir, tekstil, plastika. V Sloveniji imamo tudi Borzo odpadnih materialov, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije . Tukaj se organizira trgovanje z odpadnimi materiali za ponovno uporabo in reciklažo. Trguje se z ločenimi materiali, katere je moč takoj ali po manjši predelavi brez težav prepeljati na želeno mesto in uporabiti.. Kljub temu je trg sekundarnih surovin pri nas v primerjavi z Evropsko unijo slabo razvit, predvsem zaradi slabega povpraševanja po zbranih surovinah in slabe informiranosti/razgledanosti v podjetjih samih.
2.4. Ugotovitve Polnopravno članstvo Slovenije v EU je prineslo za naše okoljevarstvo veliko upanje, da bo prišlo do izboljšanja obstoječega stanja. Okoljevarstveno zakonodajo Slovenije smo morali prilagoditi strogim evropskim predpisom in standardom. EU se trudi zmanjšati porabo naravnih surovin in energije, vzpodbuja uporabo obnovljivih naravnih virov, teži k zmanjševanju nastalih količin odpadkov. Krovni predpis, ki ureja varstvo okolja v Sloveniji, je Zakon o varstvu okolja. Ravnanje z odpadki se regulira z ukrepi, ki se nanašajo na proizvodne subjekte in ukrepi, ki se nanašajo na proizvode. Za doseganje postavljenih okoljevarstvenih ciljev se uporabljajo pozitivne vzpodbude, naložbe v projekte za zmanjševanje obremenjevanja okolja ipd., neposredni onesnaževalci pa so obvezani k plačevanju različnih okoljskih dajatev. Slovenska podjetja so se prav tako morala prilagoditi novi – strožji okoljevarstveni zakonodaji. V nekaterih podjetjih so se odločili, da bodo zgolj sledili zakonodaji, drugi so se
odločili za izkoriščanje lukenj v zakonodaji, tretji so se odločili, da bodo že danes uporabljali okoljevarstveno tehnologijo in postopke, ki bodo standard šele v prihodnosti. Menim, da so temelji okoljevarstva postavljeni, vendar bo potrebno kvalitetno dodelati podzakonske akte, ki imajo trenutno še številne pomanjkljivosti, katere nekatera podjetja spretno izkoriščajo. Povečati bo treba osveščanje prebivalcev o pomembnosti okoljevarstva in posameznih ukrepov, kajti trenutno je zaznati precejšen odpor predvsem na področju ravnanja z odpadki in uvajanju novih tehnologij in postopkov za zmanjševanje obremenjevanja okolja in porabe naravnih virov in energije.
3 RAZBREMENILNA LOGISTIKA Podjetje v času poslovanja ne proizvaja le koristnih in tržno vnovčljivih izdelkov, proizvaja tudi ogromne količine ostankov in odpadkov. Iz poslovnega sistema je potrebno te ekonomsko obremenjujoče snovi odstraniti, zato potrebujemo primerno organizirano dejavnost v podjetju. S takšnimi problemi se ukvarja razbremenilna logistika. Mesta nastajanja ostankov/odpadkov v podjetju prikazuje slika 3.
SLIKA 3: POSLOVNI SISTEM IN ODNOS Z OKOLJEM
Vir: Prirejeno po Rupperju, 1987, 165. Podjetje, kot sistem, je v nenehni interakciji z drugim sistemom, okoljem. Odnosi, ki se ob tem vzpostavijo so lahko (Roth, 1992, 31): - negativni, kažejo se tako, da podjetje iz okolja črpa surovine, vodo, zrak, vrača pa
škodljive snovi, odpadke, hrup itd.; - pozitivni, vzpostavijo se, kadar se podjetje trudi z uporabo novih tehnologij, postopkov,
zmanjševati porabo surovin, odpadkov, ob doseganju enakih proizvodnih učinkov;
3.1 Uvajanje okoljevarstva v nabavno verigo8
Razbremenilna logistika v zadnjih letih v svoje delo uvaja nove koncepte in teoretična spoznanja, vendar se postavlja vprašanje ali je to dovolj. Zaradi globalnega vpliva poslovnih aktivnosti je potrebno začeti razmišljati o uvajanju okoljevarstva v celotno nabavno verigo. Problem predstavlja razmišljanje vseh sodelujočih v tej verigi, kajti že v enem samem podjetju težko uveljavimo okoljevarstvena načela, če se vodilni management temu zoperstavi. Okoljevarstvo na podjetniški ravni lahko vodi do ohranjanja naravnih virov, zmanjševanja ostankov/odpadkov in izboljšanja produktivnosti. V kolikšnem obsegu bomo dosegali te prednosti je odvisno od usmerjenosti vodilnega managementa. Govorimo o reaktivni, proaktivni in vrednostni usmerjenosti. Reaktivna podjetja storijo malo za okoljevarstvo (okoljevarstvo kot sredstvo povečanja prodaje, end of pipe tehnologije,..). Proaktivna podjetja sledijo najnovejši okoljevarstveni zakonodaji, skušajo jo presečt, skrbno načrtujejo reciklažo izdelkov in celotno proizvodnjo zasnujejo okolju prijazno. Vrednostno usmerjena podjetja postavijo okoljevarstvo kot enakovreden cilj ostalim, ga vgradijo v poslovno strategijo. Okoljevarstvo vključijo v nabavno verigo tako, da pritegnejo potrošnike, dobavitelje in vse ostale sodelujoče v nabavni verigi. Tako se lahko okoljevarstvo izvaja na zelo širokem vplivnem področju. Takšen pristop lahko označimo kot sistematičen, zavzet in fleksibilen način delovanja nabavne verige, ki zajema operacijske, tehnične in strateške aktivnosti. Značilnosti posameznih pristopov lahko povzamemo:
1) REAKTIVNI PRISTOP/ZADOSTIMO ZAKONODAJI - Aktivnostim namenimo minimalna sredstva; - Procese organiziramo ad hoc; - Odgovornost prilagajanja našega poslovanja veljavni zakonodaji nosi
posameznik; - Dobavljamo izdelke, ki zadostijo zahtevam reciklaže; - Označimo izdelke, primerne za reciklažo;
2) PROAKTIVNI PRISTOP/PREHITEVAMO NOVO ZAKONODAJO - Aktivnostim namenimo zmeren obseg sredstev; - Sodelovanje vodilnega managementa; - Funkcijski pristop; - Izvajamo okoljevarstveni audit; - Izvajamo reciklažo in ponovno uporabo materialov; - Oblikujemo/proizvajamo okolju prijazne izdelke;
3) PRISTOP USTVARJANJA VREDNOSTI - Okoljevarstvo se integrira v strategijo podjetja; - Okoljevarstvo uvajamo v celotno nabavno verigo; - Sistematičnost; - Fleksibilnost; - Izdelujemo izdelke primerne za hitro sestavljanje/razstavljanje, reciklažo in
ponovno uporabo; - Življenjski cikel izdelka ocenjujemo iz okoljevarstvenega vidika; - Kritičen pogled/ocenitev obstoječih procesov, izdelkov in storitev;
8 Prirejeno po Van Hoek, 1999, 129 – 134;
- Pritegnemo dobavitelje in vse sodelujoče v nabavni verigi k zmanjševanju odpadkov;
Kako lahko podjetje vstopi v okolju prijazno (green supply chain) nabavno verigo? Svojo miselnost in delovanje mora preusmeriti iz reaktivnega odnosa do okoljevarstva v vrednostno usmerjen odnos. Iskati mora novih vrednot, nove vrednosti in nove konkurenčnosti. Okoljevarstvo ni več breme temveč vir konkurenčnih prednosti, ki temeljijo na: - Marketinškem pristopu, ki pritegne okoljevarstveno usmerjene kupce; - Vpliv inovacij. Izdelke npr. zasnujemo tako, da jih zlahka in hitro sestavimo/razstavimo,
s čimer zmanjšamo porabo potrebnega časa; - Zniževanje stroškov zaradi manjše porabe surovin itd. Izgled okolju prijazne nabavne verige vidimo na sliki 4.
SLIKA 4: OKOLJU PRIJAZNA NABAVNA VERIGA
NABAVA MATERIALA
VHODNA LOGISTIKA
TRANSFORMACIJA
IZHODNA LOGISTIKA
MARKETING
MARKETING
POPRODAJA
Vir: Prirejeno po Van Hoek, 1999, 130. Podjetje ne sme usmerjati svojih okoljevarstvenih aktivnosti zgolj na trenutek prodaje izdelka, raztegniti jih mora čez celoten življenjski cikel izdelka, tudi na obdobje razbremenitve (izdelek kot odpadek). Prehod iz reaktivnega v proaktivni/vrednostni način razmišljanja kaže slika 5.
SLIKA 5: REAKTIVNI IN PROAKTIVNI/VREDNOSTNI PRISTOP REAKTIVNO PROAKTIVNO, VREDNOSTNO BREME POTENCIALNI VIRI KONKURENČNIH PREDNOSTI PRODAJA ŽIVLJENJSKA DOBA IZDELKA IZDELKA END OP PIPE ZMANJŠANA IN PONOVNA UPORABA MATERIALOV PODJETJE NABAVNA VERIGA
IZBOR
REŠITVE
OBSEG AKTIVNOSTI
MOŽNOSTI
PRISTOP
Vir: Prirejeno po Van Hoek, 1999, 132. Dober primer takšnega ravnanja je avtomobil SMART. Uporabljajo princip nadgradnje izdelka in prilagoditev kot način trajnega sodelovanja s kupci. V času trajanja izdelka lahko kupec poljubno spreminja svoj SMART z različnimi moduli in oblogami (nosilna karoserija ostane, poljubno lahko spreminjamo vrata, odbijače, notranje obloge itd.). Življenjska doba izdelka se tako podaljša, količina odpadkov se zmanjša; zavržejo se moduli ne celoten avto. Tako lahko avto doživi svoje »drugo ali tretje življenjsko obdobje«, kupec pa se naveže na blagovno znamko in poveča se število naročil. Takšno ravnanje je gotovo okolju prijazno, temelji na zmanjševanju uporabljenih surovin in ponovni uporabi. Uvajanje okoljevarstva v celotno nabavno verigo zahteva sodelovanje vseh vpletenih, od dobaviteljev surovin do distributerjev in prodajalcev na drobno. Izdelki se po izteku življenjske dobe vrnejo nazaj v nabavno verigo, se razgradijo v osnovne dele, le ti se ponovno uporabijo ali reciklirajo. Novi izdelki se morajo dati hitro sestaviti, vendar kasneje tudi razstaviti, biti morajo primerni za transport in embaliranje. Proizvajalec, kot eden izmed sodelujočih v nabavni verigi, lahko uporablja materiale z nizko stopnjo škodljivih emisij in nizko stopnjo porabe energije; uporablja večji delež sekundarnih surovin kot primarnih; učinkovitost sestavljanja/razstavljanja meri v kosih/čas enoto; učinkovitost embaliranja ne ugotavlja samo na osnovi porabljenega embalažnega materiala temveč na osnovi preostalega zraka (neuporabljen prostor) v embaliranem izdelku; povečuje deleže materialov primernih za reciklažo in ponovno uporabo itd. Zaključimo lahko, da postajaj nabavna veriga vedno bolj globalna, tako tudi okoljevarstvo. Najpomembnejši način oblikovanja okolju prijazne nabavne verige temelji na principu iskanja vrednosti, ki obravnava nabavno verigo kot celoto, vsem sodelujočim pa omogoča različne možnosti, da se doseže zastavljen skupen cilj.
3.2 Ovire pri uvajanju razbremenilne logistike9
Raziskave so pokazale, da podjetja pogosto naletijo na različne interne in eksterne ovire ob izvajanju razbremenilne logistike. 300 udeležencev raziskave je definiralo naslednje ovire pri izvajanju razbremenilne logistike: - Pomembnost razbremenilne logistike glede na ostale pomembne faktorje v podjetju; - Politika podjetja; - Pomanjkljiv organizacijski sistem; - Konkurenca; - Management; - Brezbrižnost; - Finančna sredstva; - Kader; - Zakonodaja; Odgovori sodelujočih so podani v naslednji tabeli:
TABELA 8: OVIRE PRI UVAJANJU RAZBREMENILNE LOGISTIKE
OVIRA DELEŽ Pomembnost razbremenilne logistike 39,2% Politika podjetja 35.0% Pomanjkljiv sistem 34,3% Konkurenca 33,7% Management 26,8% Finančna sredstva 19,0% Kader 19,0% Zakonodaja 14,1%
Vir: Prirejeno po Rogers in Tibben-Lembke, 1998, 33. Samo nekaj preučevanih podjetij opravlja stroške razbremenitve na operativni ravni. Največjo oviro očitno predstavlja relativna nepomembnost razbremenitve v sistemu vrednot podjetja. Odgovorni za razbremenitev pogosto težko opravičijo nastale stroške, nekateri vodstveni kader je mnenja, da so predmet razbremenitve samo odpadki , zato temu delu poslovanja ni potrebno nameniti večjih finančnih sredstev. Vedno večjo pozornost razbremenitvi zadnje čase namenja založniška dejavnost oziroma prodajalci knjig. V zadnjih letih jih je povečan obseg prodaje preko interneta prisilil k sodelovanju z zunanjimi izvajalci razbremenilne logistike. Neprimerna politika podjetja predstavlja naslednjo veliko oviro. Razbremenilna logistika ima slab položaj v podjetju zaradi neprimerne poslovne strategije ravnanja z vrnjenimi izdelki, ostanki/odpadki in drugimi predmeti, ki niso predmet prodaje. Podjetja sama naredijo razbremenitev neučinkovito, ker ne želijo konkurence svojim izdelkom, ki so prodajne uspešnice.
9 Prirejeno po Rogers in Tibben-Lembke, 1998, 32 – 34;
Pomanjkljiv organizacijski sistem predstavlja oviro 34% preučevanih podjetij. Le nekaj podjetij je razvilo kvalitetne sisteme razbremenitve. Konkurenčni razlogi in namere managementa lahko prav tako ovirajo razbremenitev.. Finančni in kadrovski razlogi so ovira, čeprav ne tako velika.
3.2.1 Avtomobilska industrija10
Avtomobilska industrija je ena izmed največjih, ki proizvaja in prodaja zelo drage izdelke. Problemi razbremenitve so že dolgo prisotni, sama razbremenitev je pomembna na treh področjih: - Pridobivanje delov in materialov iz izrabljenih motornih vozil; - Predelava/obdelava rabljenih delov do te stopnje, da se povrnejo v stanje »kot nov«; - Uravnoteženi dobavi rezervnih delov prodajalcem/serviserjem; Razstavljanje avtomobila Izrabljeno motorno vozilo konča svojo pot na odpadu ali pri pooblaščenem izvajalcu razstavljanja vozil. Nekatere dele avtomobilov prodajo kot rabljene rezervne dele takoj, druge (motor, alternator, menjalnik) najprej razstavijo, očistijo, popravijo in jih nato prodajo. Preostale dele zmeljejo, reciklirajo ali deponirajo. Na področju Severne Amerike se letno predela cca. 10 milijonov vozil. Tako pridobijo 37% železnega odpadnega materiala, katerega potrebuje predelovalna industrija (predelava železnega odpada); 25% celotne mase vozila se v ZDA ne predela ali reciklira. 35% nekovinskih materialov v vozilu je plastičnih. Podjetja skušajo zmanjšati delež odpadne plastike ter zmanjšati število različnih vrst plastike v proizvedenih avtomobilih. Ford je zmanjšal to število iz 150 na 20 različnih vrst. Trije največji proizvajalci avtomobilov v ZDA so ustanovili Vehicle Recycling Development Centre (v nadaljevanju VRDC) z namenom povečati delež materialov primernih za reciklažo v novih avtomobilih. Trudijo se proizvesti avtomobile, ki se bodo hitro sestavili/razstavili zaradi majhnega števila sestavnih delov, racionalnejše uporabe materialov in uporabo delov, ki se popolnoma prilegajo. VRDC podpira proizvodno strategijo globalnega iskanja virov, proizvodnji prijazen design izdelka, skladne tehnologije in popolno kvaliteto. Dober primer takšnega pristopa prihaja iz računalniške industrije. Siemensov računalnik proizveden leta 1987 je imel 87 delov, tisti iz leta 1993 pa 29. Novejši računalnik so sestavili v 7 minutah, razstavili v 4. Star računalnik so sestavljali 33 minut, razstavljali 18.
10 Prirejeno po Rogers in Tibben-Lembke, 1998, 175 – 182;
Uporaba recikliranih materialov Proizvajalci novih avtomobilov želijo v proizvodnjo vključiti maksimalno količino recikliranih materialov. Ti materiali so običajno težje dostopni in dražji, čeprav je Ford v eni izmed svojih internih študij ugotovil, da če upoštevamo vse stroške uporabe določenega dela, je uporaba dela iz 100% recikliranih materialov cenejša. Chrysler razmišlja o izdelavi karoserijskih delov iz plastenk. Takšen avtomobil bi bil lažji, namenjen tržiščem kot sta Indija in Kitajska. Obnovljeni avtomobilski deli Največji razmah uporabe obnovljenih avtomobilskih delov doseže avtomobilska industrija v času II. Svetovne vojne; reciklaža se uporablja zadnjih sedemdeset let. Ocenjuje se, da se z obnavljanjem letno ustvari 34 milijard $, pri tem pa sodeluje cca. 12.000 različnih podjetij. Proizvajalci stremijo k zaprtemu kroženju delov. Tako npr. pokvarjen menjalnik nadomestijo z obnovljenim. Izrabljen menjalnik se vrne proizvajalcu, ta ga obnovi ter tako ohrani konstantno zalogo teh delov. Serviser plača proizvajalcu za prejete obnovljene dele depozit, katerega proizvajalec vrne, ko prejme od serviserja izrabljene dele. Vsem ukrepov navkljub določen delež obnovljenih delov ne ostane v »zaprtem krogu« ker: lastniki svoje avtomobile popravljajo pri nepooblaščenih serviserjih ali ker serviserji izrabljene dele sami prodajo drugemu obnovitelju. Ford je ta problem rešil tako, da je zbiranje in ravnanje z izrabljenimi deli zaupal enemu špediterju, ki poskrbi zanje brez dodatnih stroškov prodajalca/serviserja avtomobilov. Vračanje delov pri trgovcih Proizvajalci morajo poskrbeti za nove pokvarjene/uničene dele avtomobilov, za nove in neprodane izdelke. Prodajalci sami določajo obseg in vsebino zaloge rezervnih delov; težijo k zmanjševanju količin rezervnih delov starejših modelov, raje imajo na zalogi dele najnovejših modelov in tiste dele, ki se pogosto potrebujejo. Proizvajalci omogočajo prodajalcem, da letno vrnejo določen delež neprodanih/neuporabljenih rezervnih delov (običajno 4% do 6% vrednosti novih delov kupljenih med letom). Vrnjeni deli se pregledajo in vrnejo v skladišče; lahko se ponovno embalirajo in uskladiščijo, kajti nekateri prodajalci ne želijo uporabljati/prodajati delov, ki so bili že enkrat vrnjeni proizvajalcu.
3.2.2 Upravljanje razbremenitvenega kanala11
Podjetje mora poskrbeti, da vključitev izdelka v razbremenitveni proces povzroča minimalne negativne učinke.
11 Prirejeno po Rogers in Tibben-Lembke, 1998, 202 – 209;
Standardizacija procesov Raziskava je pokazala, da podjetjem največje težave povzroča standardizacija procesov/postopkov. Le ta omogoča optimalno komuniciranje med izvajalci razbremenitve v podjetju. Kvaliteten razbremenitveni proces se prične v prodaji na drobno z poenostavitvijo politike in postopkov razbremenitve. Poenostavitev omogoča manjšo porabo delovnih ur za razbremenitev in večjo kvaliteto sprejetih odločitev. Proces standardizacije procesov/postopkov vzpodbujajo standardi ISO 9000, čeprav se zaradi potrebnih vloženih sredstev in naprav majhno število podjetij odloča za standardizacijo procesov razbremenitve.
Centralni razbremenitveni centri Uporabniki storitev centralnega razbremenitvenega centra ugotavljajo, da jim takšna specializacija daje številne prednosti in ugodnosti. Zaposleni v takšnem centru se lahko specializirajo za svoje delo zaradi velikih količin različnih vrst blaga, s katerimi se rokuje v takšnih centrih. Prednosti nastajajo, ker se zaposleni specializirajo za razbremenitvene aktivnosti in se jim posvetijo v polni meri. Proces prodaje izdelkov (distribucijski center) se opravlja ločeno, čeprav se lahko nahajata oba centra na isti lokaciji. Pričakuje se, da bodo podjetja v prihodnje iskala optimalno lokacijo oziroma geografski položaj za razbremenitveni center, ne glede na prisotnost/odsotnost distribucijskega centra.
Zunanji izvajalci Povečano sodelovanje z zunanjimi izvajalci logističnih aktivnosti se bo v prihodnosti razširilo na upravljanje toka blaga na sekundarnih tržiščih. V zadnjih desetih letih je narasla količina »outlet« trgovin. Sprva so v teh trgovinah prodajali neprodane stare kolekcije ali vrnjeno blago, zaradi povečanega obsega prodaje pa nekateri proizvajalci del svojih proizvodnih kapacitet namenijo izključno proizvodnji izdelkov, kateri se bodo prodajali izključno v teh trgovinah.
Sekundarno tržišče blaga prodanega preko interneta Internet je omogočil razvoj e-trgovanja. Pri tem se odpravijo določeni koraki standardne dobavne verige in internetna dobavna veriga postane učinkovitejša. Učinkovitost je koristna, kadar prodajamo izdelke/blago, ki so že vstopili v razbremenitveno verigo. E-trgovanje omogoča prodajo izdelkov na dražbi. Izdelki se ne ponudijo po fiksni ceni, e-kupci licitirajo in tako določijo ceno blaga. Na takšen način lahko povečamo obseg prodaje in dohodek. Prodajalec izve ali za ponujeno blago obstaja interes in ali je takšen način prodaje sprejemljiv za kupce. Omejitev trgovanju predstavlja dostop do interneta.
Zero returns Nekatera podjetja izvajajo t.i. zero returns programe. Zanje je značilno, da proizvajalec prodanega blaga ne sprejme več nazaj v svoj sistem. Prodajalec mora sam poskrbeti za neprodane/vrnjene/poškodovane izdelke v skladu z proizvajalčevimi določili. Za svoje delo prejme prodajalec primerno plačilo. Nekateri zero returns programi omogočajo prodajalcem uveljavitev popusta za določen odstotek prodanih izdelkov. Če je popust npr. 6%, vračila predstavljajo 2% prodaje, je to še vedno ugodno za prodajalca. Takšen pristop ima določene pomanjkljivosti: prodajalci lahko izkoristijo slab nadzor proizvajalca in izdelek dvakrat prodajo, izdelke namenjene uničenju prodajo na sekundarnem tržišču itd.
Strategije razbremenilne logistike Glede na položaj izdelka v življenjskem ciklu in njegovo vrednost se uporabljajo različne strategije razbremenitve. Izdelki visoke vrednosti s kratko življenjsko dobo, kot so računalniki, video igrice, video kamere ipd, naj bi uporabljali POS sistem , kateri omogoča prodajalcem znižanje stroškov goljufivih vračil. Slabo stran POS sistema povzročajo precejšnji stroški registracije.
Izboljšanje procesov Če želi podjetje izboljšati proces razbremenitve, mora opraviti izboljšati navedene v naslednji tabeli:
TABELA 9: KLJUČNI ELEMENTI MANAGEMENTA RAZBREMENILNE LOGISTIKE
Varovanje Zgostitev prodajnega časa Informacijski sistem razbremenilne logistike Centralni razbremenitveni centri Zero returns Predelava in obdelava Obnavljanje premoženja Pogajanja Finančni management Zunanji izvajalci (outsourcing)
Vir: Prirejeno po Rogers in Tibben-Lembke, 1998, 208. Zaključimo lahko, da upravljanje celotnega razbremenitvenega procesa pridobiva na pomenu; postaja sestavni del strategije podjetja. Pravilno upravljanje razbremenitve omogoča številne prihranke in povečanje konkurenčnih prednosti. Blago, ki je bilo nekoč odpadek, je danes vir pridobivanja vrednosti in stroškovne učinkovitosti.
3.3 Razlogi in kriteriji za izbor zunanjega izvajalca razbremenitve12
Podjetja morajo v okviru nabavne verige upoštevati vedno večji vpliv razbremenilne logistike, katera po mnenju Reverse Logistics Executive Council-a obsega načrtovanje, realiziranje in nadziranje učinkovitosti (tudi stroškovne) toka surovin, procesnega inventarja, izdelkov in informacij od točke potrošnje do točke izvora z namenom ohranjanja vrednosti ali primernega odlaganja. Razbremenilna logistika postaja tako vir konkurenčnih prednosti podjetja. Običajno poteka razbremenitev v okviru poprodajnih storitev podjetja, predvsem na področju vračanja neustreznih izdelkov nazaj k prodajalcu oz. proizvajalcu. Vračanje izdelkov pridobiva na pomembnosti tudi v e-trgovanju, kjer je kupcu možnost vrnitve izdelka izredno pomembna. Vračanje neustreznih izdelkov postane problematično, kadar je obseg vrnjenega blaga večji od obsega prodanih izdelkov, kadar se nam večajo stroški skladiščenja ipd. Reverse Logistics Executive Council ugotavlja, da podjetja v ZDA porabijo cca. 35 milijard $ letno samo za ravnanje z vrnjenimi izdelki. Ta znesek ne upošteva stroškov poslovanja, administracije in preoblikovanja vrnjenega blaga v produktivno premoženje. Pomembnost upoštevanja razbremenilne logistike na strateški ravni je torej očitna. Vodilni management ima v procesu odločanja (o pomembnosti razbremenilne logistike in izboru primernih izvajalcev razbremenitve) na razpolago različne analitične modele, med katerimi so tisti, ki podpirajo operacijsko odločanje bolj razviti od tistih, ki podpirajo strateške odločitve. Priporočajo se tisti modeli, ki ob izbiranju zunanjih izvajalcev razbremenitve upoštevajo operacijske značilnosti podjetja. Proces nastajanja odpadkov in vključenost razbremenitve v posamezne proizvodne aktivnosti prikazuje naslednja slika:
12 Prirejeno po Meade in Sarkis, 2002, 283 – 295;
SLIKA 6: NASTAJANJE ODPADKOV IN VKLJUČENOST RAZBREMENITVE V PROIZVODNI PROCES
RAZBREMENILNA LOGISTIKA
ODPADKI ODPADKI ODPADKI ODPADKI ODPADKI
ČIST MATERIAL
PROIZVODNJA MONTAŽA UPORABNIK
PONOVNA UPORABA
PREDELAVA
RECIKLAŽA
ODLAGANJE
SUROV MATERIA
ZMANJŠANJE
Vir: Prirejeno po Meade in Sarkis, 2002, 284.
Puščice prikazujejo tok izdelkov in materiala, kadar se uporablja ena izmed strategij ravnanja z odpadki v podjetju. Tako bo recikliran izdelek ali sestavni del vstopil nazaj v proizvodni proces v fazi nabave. Ostale razbremenitvene aktivnosti bodo v bistvu sledile začrtani poti, čeprav lahko pride do odstopanj zaradi značilnosti proizvodnje, vplivov okolja, vrste industrije in izdelka. Kljub vsej analitični podpori v procesu odločanja, se lahko podjetje odloči da: ne bo storilo nič, bo razvilo interno razbremenilno logistiko, bo poiskalo primernega zunanjega izvajalca razbremenilne logistike. Zakaj pa se podjetja odločajo za zunanje izvajalce razbremenitve? Običajno jih k temu prisilita neprimerna poslovna politika in neprimeren ali neučinkovit management razbremenilne logistike. Kadar podjetje teh aktivnosti sploh nima organiziranih je razlog očiten. Pogosto povezujejo razbremenitev zgolj z vračanjem izdelkov, čeprav celotna veriga razbremenitve obsega pridobivanje sekundarnih inputov, reciklažo, ponovno uporabo, predelavo, vračanje in odlaganje. Veriga mora biti organizirana tako, da se naloge opravijo kvalitetno. Kvaliteta opravljenih storitev pa je odvisna od življenjskega cikla izdelkov, industrijskega sektorja in zgradbe mreže razbremenilne logistike. Kot prevladujočo aktivnost razbremenitve bi lahko označili ravnanje z vrnjenimi izdelki. Zato ne preseneti dejstvo, da se za zunanje izvajalce odločajo predvsem trgovska podjetja. Tako lahko maksimalno ohranjajo vrednost vrnjenega blaga, kupci pa ostajajo zvesti ponudniku izdelkov. Partnerstvo med naročnikom in izvajalcem razbremenitve se utrjuje z preoblikovanjem kratkoročnih pogodb v dolgoročno sodelovanje, ali celo strateško
partnerstvo. Na utrditev poslovnega odnosa vpliva spoznanje podjetja (naročnika), da ne želi svojih virov in časa namenjati reševanju problemov razbremenitve. Kdo so zunanji izvajalci? To so specializirana podjetja, različnih velikosti in organizacijskih oblik, njim skupna pa so posebna znanja in tehnologija, ki omogoča učinkovito izvajanje razbremenilne logistike. Tudi ta podjetja želijo ustvarjati dobiček, zato se usmerjajo na obetavna področja, kot so elektronika, veliki in mali gospodinjski aparati, avtomobilski deli, dobrine splošne potrošnje, trgovina na drobno. Novo smer razvoja predstavljajo t.i. Return Stores – to so trgovine, kamor lahko kupci vrnejo kupljene izdelke ne glede na to, kje so jih kupili. Vrednost vrnjenega blaga se kupcu obračuna takoj, trgovina pa sama poskrbi za vrnjeno blago (vrne se proizvajalcu, prodajalcu, se prodaja po nižji ceni,…). Vsekakor morata naročnik in izvajalec razbremenitve natančno določiti:
1) kateri izdelki so lahko predmet vračanja; 2) kako se bo izvajalo zbiranje predmetov vračanja; 3) kako se bo ravnalo s posameznimi predmeti vračanja; 4) kam je potrebno dostaviti posamezne predmete (skupine) vračanja;
Zunanji izvajalci razbremenitve nenehno izboljšujejo svoje storitve, ob tem jim je v veliko pomoč razvoj teorije razbremenilne logistike, katera poudarja pomembnost naslednjih operativnih faktorjev:
1) cost-benefit analiza; 2) transport; 3) skladiščenje; 4) nabavni management; 5) ponovna uporaba/reciklaža; 6) embaliranje;
Holističen (celosten) pristop tem pomembnim področjem dodaja še management vrnjenega blaga, ažurno spremljanje stanja imetja in rezultatov dela, spremljanje garancijskih rokov, naročanje in zamenjava potrebnih delov, sodelovanje z dobavitelji, analiza podatkov, servisiranje, razgradnjo, ponovno prodajo in obveščanje kupcev. Strokovnjaki so ugotovili, da so za izbor zunanjega izvajalca odločilni štirje faktorji:
1) Življenjski cikel izdelka. Ali se nahaja izdelek v fazi uvajanja, rasti, zrelosti ali zatona. V zgodnjih fazah ne potrebujemo npr. velikih skladiščnih kapacitet temveč urejen sistem zbiranja vrnjenih izdelkov itd.
2) Koliko časa bo potreboval izvajalec za opravljanje zastavljenih nalog, kakšna je kvaliteta njegovih storitev, višina stroškov, fleksibilnost.
3) Kakšne aktivnosti razbremenitve – zbiranje, embaliranje, skladiščenje, sortiranje, začasna obdelava (npr. razgradnja), izročitev – nam nudi izvajalec.
4) Pomembnost razbremenitve za naročnika. Kako bomo izboljšali razmerje s kupci, kako bomo zmanjšali obremenjevanje okolja itd.
SLIKA 7: VPLIVNI FAKTORJI IZBORA IZVAJALCA RAZBREMENITVE
ŽIVLJENJSKI CIKEL IZDELKA
KRITERIJI ORGANIZACIJSKE IZVEDBE
FUNKCIJE RAZBREMENILNE LOGISTIKE
ZUNANJI IZVAJALEC RAZBREMENITVE
VLOGA RAZBREMENILNE LOGISTIKE
IZBOR IZVAJALCA RAZBREMENITVE
Vir: Prirejeno po Meade in Sarkis, 2002, 288. Tako npr. stopnja izdelka v življenjskem ciklu izdelka določana izbor potrebnih razbremenitvenih aktivnosti, in obratno. Izbor primernih razbremenitvenih aktivnosti je odvisen od položaja izdelka v njegovem življenjskem ciklu itd. Cilje okoljevarstva podjetje ne more realizirati 100%, če ne pride do uvajanja okoljevarstva v celotno nabavno verigo. Odnose med posameznimi vplivnimi faktorji izbora zunanjega izvajalca razbremenitve (kar je cilj odločitvenih aktivnosti), natančneje prikazuje naslednja slika:
SLIKA 8: IZBOR ZUNANJEGA IZVAJALCA RAZBREMENITVE
ŽIVLJENJSKI CIKEL IZDELKA IZVEDBENE ZNAČILNOSTI FUNKCIJE RAZBREMENILNE LOGISTIKE ORGANIZACIJSKI POMEN RAZBREMENILNE LOGISTIKE ZUNANJI IZVAJALEC RAZBREMENITVE
UVAJANJE RAST ZRELOST PADEC
ČAS KVALITETA STROŠKI FLRKSIBILNOST
ZBIRANJE EMBALIRANJE SKLADIŠČENJE SORTIRANJE
TRANSMISIJSKI PROCES
DOSTAVA
PONOVNA PRIDOBITEV
RECIKLAŽA PONOVNA PREDELAVA
VRNJENI IZDELKI, BLAGO
ODLAGANJE
RAZBREMENITELJ A
CILJ JE IZBOR IZVAJALCA RAZBREMENILNE
LOGISTIKE
RAZBREMENITELJ C RAZBREMENITELJ B
Vir: Prirejeno po Meade in Sarkis, 2002, 290.
Naročnik razbremenitve si lahko odločitev o izboru olajša in kvalitativno dopolni z uporabo analitičnih modelov, ki upoštevajo stvarne in nestvarne, kvantitativne in kvalitativne, strateške in operativne faktorje. Ponujeni modeli so dovolj fleksibilni, da se jim lahko dodajo
odločitveni kriteriji. Omejitev pri delu s temi modeli predstavlja pomanjkljivo strokovno znanje oz. preference tistih, ki odločajo. V kolikor ima najvišji management pomanjkljivo znanje, lahko uporabi zunanjega strokovnjaka, ki bo izboljšal razumevanje problematike, o kateri se odločajo.
3.4. Ugotovitve Okoljevarstvo danes zahteva od vseh sodelujočih v nabavni verigi aktivno sodelovanje in razvijanje novih konceptov poslovanja. Tako se vedno več poslovnih sistemov zavestno odloča za »preskok« v razmišljanju in vrednostno usmerjeno poslovanje, kjer je okoljevarstvo enakovreden poslovni cilj, medsebojno sodelovanje vseh sodelujočih v nabavni verigi pa optimalna rešitev. Takoj, ko prične podjetje razmišljati o novi kvaliteti poslovanja, trči na področje razbremenitve oziroma razbremenilne logistike, ki se najpogosteje ukvarja z vračanjem neustreznih izdelkov nazaj k prodajalcu. Danes povzroča ravnanje z vrnjenimi izdelki precejšnje stroške, zato si vodilni management odločanje olajša s številnimi analitičnimi modeli, hkrati pa predstavlja management vrnjenih izdelkov zadnjo veliko konkurenčno prednost. Na koncu mora izbirati med razvojem interne razbremenilne logistike ali se odloči za sodelovanje z zunanjimi specializiranimi izvajalci. Le-ti nenehno izboljšujejo svoje storitve, želja po poslovnem uspehu (dobiček) pa jih dodatno motivira k oblikovanju trajnejših, dolgoročnih pogodbenih (partnerskih) odnosov z naročniki razbremenitve. Okoljevarstvo krepi svoje teoretične osnove tudi z razvojem novih znanosti – ena izmed njih je industrijska ekologija. Med drugim se ukvarja z optimiranjem celotne nabavne verige; z praktično uporabo industrijske ekologije pa dosegamo zmanjšanje negativnih vplivov na okolje, zmanjšanje nastalih količin odpadkov/ostankov,..; predvsem pa proizvodnjo koristnih izdelkov in storitev!
4 PROIZVODNJA ALUMINIJA IN TRAJNOSTNI RAZVOJ
4.1 Vpliv proizvodnje aluminija na globalno ekonomijo13
Za proizvodnjo primarnega aluminija lahko trdimo, da je v rokah peščice proizvajalcev. Tako 20 podjetij pokriva kar 65% svetovne proizvodnje. Večina podjetij se ukvarja s proizvodnjo samo ene kovine, 20% se ukvarja s pridobivanjem in proizvodnjo več vrst kovin. Prav tako je za proizvajalce značilna visoka stopnja vertikalnega povezovanja, ki združuje rudnike boksita, predelovalce in proizvajalce aluminija ter tudi podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem sekundarnega aluminija. S proizvodnjo aluminija se ukvarjajo podjetja na vseh kontinentih, čeprav pokrivajo proizvajalci v manj razvitih državah kar 50% svetovnih potreb po primarnem aluminiju.
TABELA 10: SVETOVNA PROIZVODNJA PRIMARNEGA ALUMINIJA
LETO PROIZVODNJA (v 1000 metričnih tonah)
2001 20,551 2002 21,199 2003 21,935 2004 22,592
Vir: Prirejeno po: International Aluminium Institute [online]; dostopno na:
http://www.word-aluminium.org/iai/stats/fromServer.asp?form=1. Proizvodnja aluminija igra pomembno vlogo tako v gospodarstvih posameznih proizvajalk kot tudi v globalni ekonomiji. Številne gospodarske dejavnosti (letalstvo, transport, embalaža itd.) so v zadnjih desetletjih dosegle zavidljive rezultate prav zaradi vsestranske uporabnosti aluminija. Tako so študije pokazale, da uporaba aluminija na področju embalaže ohrani kar 30% svetovnih prehrambenih artiklov pred tem, da se pokvarijo. Če pogledamo celoten življenjski cikel kave, ugotovimo, da so škodljivi učinki uporabljene embalaže na okolje manjši kot pridelava, predelava in praženje kave. Lahko rečemo, da porabimo 10% energije za embaliranje hrane, 50% za proizvodnjo hrane in 35% za njeno pripravo. Primerna in kvalitetna embalaža prehrambenih artiklov na eni strani prepreči, da se hrana pokvari, po drugi strani pa se ohranijo vse uporabljene surovine in energija v procesu proizvodnje določenega artikla. Proizvodnja aluminija zagotavlja delovna mesta, kar je pomembno predvsem v manj razvitih državah. Ocenjuje se, da sama proizvodnja zaposluje približno milijon delavcev, podporne dejavnosti pa še 4 krat več. Tako okoli 3000 podjetij zaposluje okoli 235.000 delavcev v Evropi, 42.000 na Japonskem, 17.500 v Avstraliji, 21.000 v Kanadi, 143.000 v ZDA, 51.000 v Braziliji. Za proizvodnjo primarnega aluminija je značilno, da porabi ogromno energije, čeprav uporabljena tehnologija omogoča nenehne prihranke. Tako se je v povprečju poraba energije v zadnjih 100 letih zmanjšala za 70%. V 50-ih letih so porabili za proizvodnjo kilograma 13 Prirejeno po spletni strani: http://word-aluminium.org/iai/publications/documents/sustainable.pdf;
primarnega aluminija potrebovali okoli 21 kWh, leta 1999 pa samo 13 kWh. Kar 55% potrebne električne energije je pridobljene v hidroelektrarnah, v nekaterih državah, kot so Brazilija, Kanada, Rusija in Norveška, je ta delež še višji – v Rusiji 80%, na Norveškem 100%. Enako pomembna kot proizvodnja primarnega aluminija, je proizvodnja sekundarnega aluminija. Omogoča ohranjanje naravnih virov, zmanjšuje porabo energije, zmanjšuje količine odpadkov in kar je najpomembnejše – v proizvodnji primarnega aluminija porabljene surovine in energijo ohranjamo in hkrati ustvarjamo izdelke z novo vrednostjo za uporabnike.
4.1.1 Poraba energije in surovin14
Za proizvodnjo 1 t primarnega aluminija potrebujemo približno 2 t glinice oziroma 4 - 5 t boksita in 0,5 t ogljikovih anod. V povprečju to pomeni 3 – 4 t odpadkov raznih vrst za 1 t proizvedenega aluminija. Za elektrolizo potrebujemo istosmerni tok določene napetosti in jakosti, ki znaša za elektrolitske peči 50.000 do 100.000 A, odvisno do velikosti in konstrukcije peči. Za proizvodnjo 1 t aluminija porabimo danes v dobro vodenih sodobnih postopkih elektrolize okoli 13.000 – 14.000 kWh električne energije. Zaradi vse strožjih okoljevarstvenih predpisov in zniževanju stroškov proizvodnje postaja vse pomembnejše pridobivanje sekundarnega aluminija s pomočjo reciklaže. Aluminij ima zelo dobro sposobnost reciklaže, saj se v procesu pretaljevanja njegove lastnosti praktično ne spreminjajo. Pri reciklaži se porabi v povprečju le 5% energije v primerjavi s proizvodnjo primarnega aluminija iz glinice. Prav tako se zmanjšajo količine emisij. Investicije v naprave za predelavo sekundarnega aluminija dosegajo v povprečju 5 - 10% vrednosti naložbe v naprave za predelavo primarnih surovin.
4.2 Pomembnost reciklaže aluminija za globalno nabavno verigo15
Da reciklaža aluminija pridobiva na pomenu, pove podatek, da 1/3 celotne potrošnje oziroma potreb po aluminiju pokrivamo s sekundarnim aluminijem. Največ ga potrebujejo avtomobilska industrija, gradbeništvo, letalska industrija in proizvajalci aluminijaste embalaže. Za proizvodnjo primarnega aluminija lahko rečemo, da je izredno energijsko intenzivna, pridobivanje potrebnih surovin, njihov transport in priprava so povezani z visokimi stroški, sama proizvodnja pa ima relativno velik vpliv na okolje. Zato ne preseneča, da postaja pridobivanje sekundarnega aluminija vedno bolj ekonomsko zanimivo in okoljevarstveno sprejemljivo.
14 Radonjič, 2003, 34 - 35; 15 Prirejeno po Millbank, 2005, 44 - 46;
International Aluminium Institut (IAI) pričakuje, da bo leta 2020 že 40% vseh aluminijastih izdelkov narejenih iz sekundarnega aluminija. Organisation of European Aluminium Refiners and Remelters (OEA) sicer prihodnjega razvoja ne vidi tako optimistično, vendar prav tako govori o povečanju recikliranih količin aluminija, ki se danes gibljejo okoli 13Mt/l.
TABELA 11: PRIČAKOVANA ŽIVLENJSKA DOBA IN STOPNJA RECIKLAŽE NEKATERIH IZDELKOV
ODJEMALCI ŽIVLJENJSKA
DOBA STOPNJA RECIKLAŽE
Gradbeništvo 25 - 50 let 80 – 85% Transport - avtomobili 10 -15 let 90 – 95% Transport - letala 15 – 25 let 90 – 95% Transport - ladje 15 – 40 let 40 - 90% Transport – tovorna vozila, avtobusi, vlaki
15 – 30 let 50 – 90%
Stroji – proizvodni 10 – 30 let 30 – 90% Stroji - električni 10 -50 let 40 – 80% Pločevinke 0.1 – 1 leto 30 – 90% Folije 0.1 – 1 leto 20 – 90%
Vir: Prirejeno po Millbank, 2005, 45.
Na področju Evrope se letno reciklira okoli 1,9 Mt aluminija; od tega se reciklira 46% vseh prodanih pločevink, 85% gradbenih izdelkov in 95% transportnih izdelkov. Švedska in Norveška reciklirata okoli 95% prodanih pločevink, Brazilija 89%, ZDA le 50%. Globalno gledano dosegata največji delež reciklaže še vedno avtomobilska in letalska industrija, vendar nas ta podatek ne preseneča, če vemo, da pokupita ta dva sektorja kar 70% svetovne proizvodnje aluminija. Globalno gledano dosega reciklaža pločevink 30% do 90% (povprečno 60%), različnih aluminijastih folij pa 20% do 90%. Na delež reciklaže vplivajo tudi okoljevarstveni predpisi – kjer so blažji (Grčija, Vel.Britanija, Vzhodna Evropa) se dosegajo nižji deleži, kjer so strožji (Švica, Švedska, Finska, Nemčija), so tudi deleži višji. Brazilija in Indija sta izjemi – visoki delež reciklaže (predvsem pločevink) dosegajo zaradi revščine prebivalstva, ki se s tako zbranim denarjem preživlja, ne pa zaradi stroge okoljevarstvene zakonodaje. Zadnja leta postaja Evropa vedno večji izvoznik odpadnega aluminija na področje Severne Amerike, Kitajske in Indije, čeprav proizvodnja primarnega aluminija ne narašča tako hitro. OEA svari pred takšnim razvojem, kajti porušenje nabavne verige aluminija v Evropi lahko vspodbudi proizvajalce aluminija, da bodo svojo proizvodnjo preselili bliže izvorom aluminija.
4.2.1 Globalizacija proizvodnje sekundarnega aluminija – grožnja ali priložnost16
Globalizacija pušča svoje sledi tudi na področju pridobivanja sekundarnega aluminija. Čeprav Zahodna Evropa in Severna Amerika ohranjata obsežno industrijo za reciklažo odpadnega aluminija, se proizvodnja vseeno seli na cenejša tržišča razvijajočih se azijskih držav. Tako postaja Kitajska neto izvoznik polizdelkov in izdelkov iz aluminija , čeprav ji doma primanjkuje odpadnega aluminija. Tega pridobiva na svetovnem tržišču. Tak trend lahko resno ogrozi evropske predelovalce odpadnega aluminija, kajti pričelo jim bo primanjkovati surovin za pokrivanje potreb evropske industrije. Strokovni krogi se trudijo, da bi usposobili kitajsko industrijo, da bi lažje in učinkoviteje izkoriščala lastne naravne vire, povečala proizvodnjo kvalitetnega primarnega aluminija za svoje potrebe in tako zmanjšala uvoz odpadnega aluminija s svetovnega tržišča. EU se prav tako pospešeno trudi zadovoljiti potrebe svoje industrije po odpadnem aluminiju oziroma sekundarnem aluminiju. Novo pridružene članice, predvsem tiste iz Vzhodne Evrope, imajo na svojem področju kar nekaj proizvajalcev primarnega aluminija in predvsem precej virov odpadnega aluminija. Le-ti do sedaj niso bili optimalno izkoriščeni zaradi blage okoljevarstvene zakonodaje. Gradbeništvo predstavlja velik vir odpadnega aluminija, čeprav je v Vzhodni Evropi slabo izkoriščen. Okoli 85% odpadkov iz gradbeništva se je enostavno odložilo na deponijah. Uporaba enotne evropske okoljevarstvene zakonodaje bo pripomogla k boljšemu izkoriščanju odpadnega aluminija iz gradbeništva, kar bo ob hkratni popolni liberalizaciji trgovanja z odpadnim aluminijem na področju EU privedlo do pokritja velikih potreb po tej dragoceni surovini.
4.2.2 Reciklaža aluminija in trajnostni razvoj17
Aluminij danes, zahvaljujoč svoji zmožnosti neomejene reciklaže ob hkratnem ohranjanju osnovnih značilnosti, postaja eden izmed najbolj učinkovitih, stroškovno zanimivih in okolju prijaznih materialov. Zaradi naštetih prednosti ga uporabljajo proizvajalci embalaže, proizvajalci avtomobilov, letal, gradbeniki in številni drugi. Izkoriščajo visoko trdnost materiala, odpornost na korozijo, nizko težo in zanimiv videz – zadnje je pomembno predvsem za oblikovalce izdelkov in končne potrošnike.
TABELA 12: SEKUNDARNI ALUMINIJ PRIDOBLJEN IZ ODPADNEGA ALUMINIJA
LETO PRIDOBLJEN ALUMINIJ (v metričnih tonah)
2000 2,569.166 2001 2,567.169 2002 2,670.092 2003 2,573.343
Vir: Prirejeno po International Aluminium Institute [online];dostopno na: http://word-aluminium.org/iai/stats/fromServer.asp?form=14.
16 Prirejeno po Stanford, 2005, 22 - 24; 17 Prirejeno po Greenawalt, 2005, 24 - 25;
Zaradi dolgoročnih pozitivnih ekonomskih, okoljskih in družbenih učinkov govori vse v korist reciklaži aluminija. Ekonomske prednosti se kažejo v priložnosti proizvajalcev, da se približajo proizvodnji brez ostankov in odpadkov, nizki porabi energije – proizvodnja sekundarnega aluminija zahteva kar 95% manj energije kot proizvodnja primarnega aluminija, zmanjšani porabi naravnih surovin in zmanjšanju škodljivih emisij v okolje.
Novelis in reciklaža
V podjetju Novelis, največjem predelovalcu aluminijastih pločevink, je reciklaža temelj trajnostnega razvoja. Letno predelajo okoli 30 milijard rabljenih pločevink, od tega samo 24 milijard v ZDA. Del njihove proizvodnje predstavlja reciklaža drugih izdelkov iz aluminija in odpadnega aluminija, ki nastaja v procesu proizvodnje. Tako pridobljeni sekundarni aluminij predelajo v podjetju v najrazličnejše polizdelke. Novelis želi s pomočjo izobraževanj potrošnikov, učiteljev, državnih uradnikov, okoljevarstvenih skupin in drugih združenj globalno povečati obseg zbiranja, priprave in predelave odpadnega aluminija vseh vrst. Zato je bila toliko bolj alarmantna novica, da je leta 2004 upadla količina recikliranih pločevink v ZDA. Zavrženih in nerecikliranih je bilo kar 50 milijard pločevink, kar je za proizvajalce sekundarnega aluminija v ZDA pomenilo izgubljeno milijardo $. Prav tako bi lahko s privarčevano energijo (povečala se je namreč proizvodnja primarnega aluminija) oskrbovali milijon gospodinjstev celo leto; okoli 9 milijonov ton toplogrednih plinov ne bi prišlo v ozračje. Dva velika uporabnika aluminija, avtomobilska industrija in gradbeništvo, se prav tako ozirata za trajnostnim razvojem. Svetovni avtomobilski koncerni pospešeno uvajajo novo tehnologijo z namenom povečati uporabo recikliranih materialov. Kar 90% avtomobilskih delov iz aluminija se danes reciklira in uporabi v novih avtomobilih. Avtomobilski proizvajalci zato vedno bolj sodelujejo s specializiranimi predelovalci odpadnega aluminija, ki proizvedejo zahtevane polizdelke za avtomobilske koncerne. Proizvajalci lahko tako ponudijo lažje avtomobile, ki porabijo manj goriva in ob hkratni uporabi najnovejše tehnologije zelo malo obremenjujejo okolje. Proizvodnja, ki temelji na inovativnosti in trajnostnem razvoju, predstavlja prihodnost avtomobilskih proizvajalcev. Inovacije srečamo tudi na področju gradbeništva. Arhitekti snujejo stavbe, ki se dobro integrirajo v okolje, vendar potrebujejo za gradnjo pravi material – aluminij (visoka trdnost, nizka teža, trajnosti in estetski videz). Aluminij zaradi neomejene zmožnosti reciklaže predstavlja temelj sodobne gradnje. Ob hkratni uporabi novih tehnologij in svežih idej lahko tudi v gradbeništvu strokovnjaki združijo staro z novim (tehnologijo in ideje) in tako ustvarijo trajnostne rešitve in gradbene dosežke.
4.3 Ugotovitve Aluminij je kovina, ki je danes zaželena bolj kot kdaj koli prej. Razvoj potrošništva zahteva od proizvajalcev najrazličnejše nove izdelke in tako tudi nove proizvodne metode in novo tehnologijo. Aluminij je zaradi svojih fizikalnih lastnosti idealen za novo embalažo, tehnološko in oblikovalsko zahtevne izdelke. Proizvajalci aluminija pokrivajo potrebe industrije s proizvodnjo primarnega in sekundarnega aluminija; naraščajoča proizvodnja sekundarnega aluminija je ekonomsko učinkovitejša in okolju prijaznejša. Problem, s katerim se srečujejo proizvajalci in predelovalci aluminija v Evropi in Severni Ameriki je ta, da azijske države, kot sta Kitajska in Indija, uvažajo velike količine odpadnega aluminija (izvažajo izdelke in polizdelke); proizvajalci v razvitih državah pa se bojijo, da bo pričelo dolgoročno primanjkovati odpadnega aluminija za pokrivanje potreb njihove predelovalne industrije, kar bi še dodatno pripomoglo k selitvi te veje industrije na cenejša azijska tržišča. Strokovnjaki se zato trudijo povečati učinkovitost proizvodnje/predelave aluminija v razvitih državah, hkrati pa želijo usposobiti (znanje in tehnologijo) industrijo v razvijajočih se azijskih državah do te mere, da bodo lahko lažje in učinkoviteje izkoriščali lastne naravne vire in proizvajali kvaliteten primarni aluminij.
5 SKLEP Danes, ko smo na začetku novih ekonomskih in družbenih priložnosti, je pred nami potrošniki in proizvajalci zanimivo obdobje. Globalizacija na eni strani ponuja iznajdljivim proizvajalcem neizmerne možnosti maksimiranja dobička, po drugi strani pa globalizacija izredno dobro prenaša izkoriščanje naravnih virov in obremenjevanja okolja na manj razvita področja. Vodilna misel te naloge je spoznati, kakšen vpliv imajo aktivnosti poslovnega sistema na okolje in kakšni so odzivi podjetja na prisilno okoljevarstveno zakonodajo. Ta je najmočnejši vir pritiska na podjetje, kajti potrošniki še zdaleč ne premorejo takšnih argumentov, da bi se podjetja na veliko odločala za novi pristop v svojih poslovnih odločitvah. Podjetja pogosto skrbijo zgolj za maksimiranje dobička ter za doseganje zastavljenih ciljev, varstvo okolja po njihovem mnenju povzroča zgolj dodatne poslovne stroške Podjetje, ki je razvojno usmerjeno bo moralo v svojo vizijo prihodnosti vključiti aktivno izvajanje varstva okolja, kajti redkost naravnih virov, bo v prednostni položaj potisnilo podjetja, ki bodo za doseganje zastavljenih ciljev dosegala minimalno porabo inputov, hkrati pa bodo skrbela za maksimalni izkoristek že porabljenih (ponovna uporaba izdelkov, izdelki z dolgo življenjsko dobo, reciklaža). To pomeni, da bodo podjetja minimirala nastajanje ostankov in odpadkov, da bodo ostanke ponovno uporabila v svoji proizvodnji ali da se bodo uporabili kot inputi v drugih podjetjih. Nastale količine odpadkov naj bodo minimalne, ob njihovem deponiranju/uničenju se naj uporabljajo najnovejše tehnološke metode in znanstvena spoznanja. Področje, ki pokriva nastajanje odpadkov/ostankov vseh vrst je razbremenilna logistika. Danes ni pomembno zgolj optimiranje ravnanja z odpadki/ostanki, temveč morajo poslovni sistemi skrbeti za optimiranje celotne nabavne verige, če želijo dosegati globalne konkurenčne prednosti. Globalizacija – kot vidimo na primeru aluminija – ne nudi le prednosti in »ugodnosti«, temveč sili celo razvita gospodarstva k novim poslovnim konceptom in skrbi za trajnostni ravzvoj. Podjetje, ki želi resnično spremeniti svoj način poslovanja in želi pričeti delovati, kot kreativno podjetje, lahko poseže po številnih teoretičnih in praktičnih pomagalih. Strokovnjaki so področje podjetniškega okoljevarstva dodobra obdelali, nenehno nastajajo nove teorije in modeli. Praktično pomoč lahko podjetja dobijo pri usposobljenih zunanjih sodelavcih. Vendar je treba postaviti temelje za okoljevarstvo v podjetju, na ravni vodilnega managementa. V njegovih rokah so vse niti. Na novo je potrebno postaviti celotno organiziranost poslovnega procesa, dodatno izobraževanje zaposlenih in zaposlitev strokovnjakov iz področja okoljevarstva, je neizogibno. Ko bodo vsi v poslovnem sistemu pravilno razumeli novo filozofijo podjetja, bodo lahko tudi optimalno dosegali zastavljene cilje.
POVZETEK Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je postalo sprejemanje novih okoljevarstvenih predpisov in/ali usklajevanje obstoječih z veljavno zakonodajo Evropske unije, obvezujoče. Številna slovenska podjetja so se le z velikim naporom prilagodila novim zahtevam, predpisom in pogojem poslovanja. Globalna ekonomija vpliva na vse sodelujoče, tudi na slovenska podjetja. Eno izmed področij, potrebno posebne pozornosti, je ravnanje z odpadki v poslovnih sistemih. To področje pokriva razbremenilna logistika; tako dobivajo poslovni sistemi nove priložnosti za utrditev poslovnega položaja in pridobivanje konkurenčnih prednosti. Strokovnjaki in specializirana podjetja ponujajo številne teoretične osnove in praktične rešitve optimiranja nabavne verige, vedno pogostejši pa so tudi ukrepi države in poslovnih sistemov za doseganje trajnostnega razvoja. Ključne besede: okoljska politika EU, ravnanje z odpadki v Sloveniji, razbremenilna logistika, zunanji izvajalci razbremenitve, proizvodnja aluminija in trajnostni razvoj.
ABSTRACT
When Slovenia became a full member in the EU, the adoption of new environmental legislation and/or adaptation of existing legislation was necessary. For many Slovene companies, the adaptation of new demands, regulations and business conditions was very difficult. The global economy influences everyone involved. Therefore, every possible source of competitive advantage – including waste management – covered by the reverse logistics, must be considered. Experts and specialized companies are offering a whole range of theoretical bases and practical solutions for optimizing the supply chain, while the government and companies making first steps towards sustainable development. Key words: EU environmental policy, Slovene waste management, reverse logistics, external reverse logistics performer, aluminium production and sustainable development.
SEZNAM LITERATURE IN VIROV Literatura 1. Bilitewski, Bernd, Härdtle, Georg in Marek, Klaus. 1990. Abfalwirtschaft. Berlin: Springer Verlag. 2. Bromley, Daniel W. 1995. Handbook of environmental economics. Oxford (UK): Blackwell. 3. Cheremisinoff, Nicholas P. 2003. Handbook of solid waste management and waste minimization technologies. USA: Butterworth – Heinemann. 4. Černe, Fedor in Turk, Inga. 1999. Nacionalni program varstva okolja. Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave. 5. Marc, Dušan. 2002. Strategija ravnanja z embalažo in odpadno embalažo v prilagoditvenem roku. Gospodarjenje z odpadki 41: 7-15. 6. Meade, Laura in Sarkis, Joseph. 2002. Selecting and evaluating third – party reverse logistics providers. Supply Chain Management: An International Journal. Volume 7. Number 5: 283-295. 7. Plut, Dušan. 1997. Slovenija na križpotju. Ljubljana: Založba Mihelač. 8. Pregrad, Boris in Musil, Vojko.2000. Proizvodi – tehnologija, kakovost in varstvo okolja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 9. Radonjič, Gregor.2003. Tehnološki sistemi in integrirano varstvo okolja. Maribor:
Ekonomsko-poslovna fakulteta. 10. Rogers Dale, Tibben-Lembke, Ron. 1998. Going Backwards: Reverse Logistics Trends and Practices. Reno: University of Nevada – Center for Logistics Management. 11. Roth, Ursula. 1992. Umweltkostenrechnung: Grundlagen und Konzeption aus betriebswirtschhaftlicher Sicht Wiesbaden: Deutscher Universitäts - Verlag, GmbH. 12. Rupper, Peter. 1987. Unternehmenslogistik: ein Handbuch für Einführung und Ausbau der Logistik im Unternehmen. Zurich: Verlag Industrielle Organisation. 13. Slabe - Erker, Renata. 2000. Ocena stroškov prilagajanja okoljski zakonodaji EU. Gospodarjenje z odpadki 33: 8-9. 14. Van Hoek, Remko I. 1999. From reversed logistics to green supply chains. Supply Chain Management. Volume 4. Number 3: 129-134.
Viri
1. ARSO – Agencija Republike Slovenije za Okolje. (2005). [online]. Dostopno na: http:// www.arso.gov.si/podro∼cja/odpadki/poro∼cila_in_publikacije /embalaza01.doc [22.08.2005]. Dostopno na: http://www.arso.gov.si/podro∼cja/odpadki/poro∼cila_in_publikacije/ Porocilo_2002_embalaza.doc [22.08.205].
2. Altstoff Recycling Austria AG (ARA). (2005). [online]. Dostopno na: http://www.ara.at [12.04.2005]. 3. EEA Tecnical report No2/2005. (2005). Environmental policy integration in Europe. State of play and evaluation framework. [online]. Dostopno na: http://reports.eea.eu.int/technical_report_2005_2/en/Tech_ 2_2005_web.pdf [13.06.2005]. 4. Duales System Deutschland AG. (2005). [online]. Dostopno na: http://www.gruener-punkt.de [12.04.2005]. 5. Greenawalt, Kevin (vol. 17, issue 3). Think aluminium, think sustainability.
Aluminium International Today [online]. Dostopno na: http://weblinks3.epnet.com/externalframe.asp?tb=1&_ua=bt+TD ++%22LUM%22+shn+1+db+buhjnh+B%5F…[16.08.2005].
6. International Aluminium Institute. (2005). The aluminium industry's sustainable development report [online]. Dostopno na: http://www.word-
aluminium.org/iai/publications/documents/sustainabl.pdf [23.08.2005]. Dostopno na: http://www.word-aluminium.org/iai/stats/fromServer.asp?form=14 [23.08.2005]. Dostopno na: http://www.word-aluminium.org/iai/stats/fromServer.asp?form=1 [23.08.2005].
7. Millbank, Paul (vol. 16, issue 5). Aluminium recycling vital to global supply chain.
Aluminium International Today [online]. Dostopno na: http://weblinks3.epnet.com/externalframe.asp?tb=1&_ua=bo+B%5F+shn+1+db+buhjnh+bt+TD+%22LUM%22+6F4A&_...[16.08.2005].
8. Ministrstvo za okolje. (2005). [online]. Dostopno na:http:// www.sigov.si/MOP [26.05.2005]. Dostopno na: http://gov.si/mop/podrocja/uradzaokolje_sektorokolje/strategije/strateg2.pdf; 9. Ministrstvo za okolje in prostor. Uprava RS za varstvo narave. (1999). Nacionalni program varstva okolja. [online]. Dostopno na; http://www.arso.gov.si/poro∼cila/
Nacionalni_program_varstva_okolja/npro.pdf [22.08.2005]. 10. Register predpisov Republike Slovenije. (2005). [online] Dostopno na: http:// zakonodaja.gov.si/rpsi [19.06.2005].
11. Stanford, Ken (vol. 17, issue 1). Threat or opportunity as secondery business goes global. Aluminium International Today [online]. Dostopno na:http://weblinks3.epnet.com/externalframe.asp?tb=1&_ua=bo+ B5F+shn+1+db+buhjnh+bt+TD+%22LUM%22+6F4A&_...[16.08.2005].
12. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. (2003). Statistične informacije [online]. Dostopno na: http//www.stat.si/doc/statinf/2003/si-280.pdf [02.02.2005]. Dostopno na: www.stat.si/pub_statinf.asp [02.02.2005]. Dostopno na: http://stat.si/letopisIindex_vsebina.asp?poglavje=32&leto=2004 &jezik=si [02.02.2005]. 13. SLOPAK. (2005). [online]. Dostopno na: http://www.slopak.si/druzba.htm [12.04.2005]. Dostopno na: http://www.slopak.si/embalaznina.htm [12.04.2005].
SEZNAM SLIK SLIKA 1: UPRAVLJANE KOLIČINE ODPADKOV V LETU 2002 SLIKA 2: RAVNANJE Z ODPADKI V LETU 2002 SLIKA 3: POSLOVNI SISTEM IN ODNOS Z OKOLJEM SLIKA 4: OKOLJU PRIJAZNA NABAVNA VERIGA SLIKA 5: REAKTIVNI IN PROAKTIVNI/VREDNOSTNI PRISTOP SLIKA 6: NASTAJANJE ODPADKOV IN VKLJUČENOST RAZBREMENITVE V PROIZVODNI PROCES SLIKA 7: VPLIVNI FAKTORJI IZBORA IZVAJALCA RAZBREMENITVE SLIKA 8: IZBOR ZUNANJEGA IZVAJALCA RAZBREMENITVE
SEZNAM TABEL
TABELA 1: KOLIČINE EMBALAŽE DANE NA TRG Z BLAGOM TABELA 2: KOLIČINA ODPADNE EMBALAŽE PO VRSTI MATERIALA TABELA 3: VRSTE EMBALAŽE TABELA 4: MASNI DELEŽ UPORABLJENIH MATERIALOV V ODPADNI EMBALAŽI TABELA 5: OCENA KOLIČIN ODPADNE EMBALAŽE PO POSAMEZNIH MATERIALIH TABELA 6: EMBALAŽNINA ZA LETO 2005 TABELA 7: SKUPNA KOLIČINA ODPADKOV NASTALIH V PROIZVODNIH IN STORITVENIH DEJAVNOSTIH TABELA 8: OVIRE PRI UVAJANJU RAZBREMENILNE LOGISTIKE TABELA 9: KLJUČNI ELEMENTI MANAGEMENTA RAZBREMENILNE LOGISTIKE TABELA 10: SVETOVNA PROIZVODNJA PRIMARNEGA ALUMINIJA
TABELA 11: PRIČAKOVANA ŽIVLENJSKA DOBA IN STOPNJA RECIKLAŽE NEKATERIH IZDELKOV TABELA 12: SEKUNDARNI ALUMINIJ PRIDOBLJEN IZ ODPADNEGA ALUMINIJA
;