UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Mateja Čulk

Kamenče, maj 2011

2

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

SLOVENSKE BANKE V LUČI SVETOVNE FINANČNE IN GOSPODARSKE KRIZE

( SLOVENIAN BANKS IN THE LIGHT OF THE WORLD FINANCIAL

AND ECONOMIC CRISIS ) Kandidatka: Mateja Čulk Študentka rednega študija Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Žan Jan Oplotnik

Kamenče, maj 2011

3

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE DIPLOMSKEGA DELA IN

OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV

Ime in priimek diplomanta-tke: ___________________________________ Vpisna številka: __________________________________________________ Študijski program: ________________________________________________ Naslov diplomskega dela: _____________________________________________________ _______________________________________________________________________________ Mentor: __________________________________________________ Somentor: ________________________________________________ Podpisani-a ________________________ izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM. Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke:

___________________________

4

PREDGOVOR Poleti 2007, je na trgu drugorazrednih hipotekarnih kreditov v ZDA izbruhnila kriza, ki se je zaradi visoke medsebojne povezanosti mednarodnih finančnih trgov razširila v svetovno finančno in gospodarsko krizo, ki danes vznemirja cel svet. Do krize je prišlo po zelo dolgem obdobju močne gospodarske rasti in makroekonomske stabilnosti v večini ključnih držav. Prizadete so številne panoge, tako da na svetu ni več večjega gospodarskega sistema, ki zaradi krize ni bil prisiljen zmanjšati pričakovanj glede rasti. Svetovna trgovina, industrijska proizvodnja in gospodarska aktivnost so začeli upadati. Posledice svetovne finančne in gospodarske krize so zajele cel svet, izjema ni niti Evropska unija. Evropsko gospodarstvo je sredi najgloblje in najbolj razširjene recesije po 2. svetovni vojni. Pričakujemo, da bodo ukrepi vlad in centralnih bank zaustavili upadanje gospodarske aktivnost ter omogočili njeno okrevanje, za kar pa je potrebno hitro očistiti oslabljena sredstva v bilancah stanja bank in banke po potrebi dokapitalizirati. V diplomskemu delu bomo na začetku opisali kateri so vzroki in kakšne so posledice svetovne finančne in gospodarske krize, kakšni so ukrepi zoper krize in katere so njene posledice ter predstavili bomo strategijo izhoda iz krize na primeru Slovenije. Sledi poglavje, v katerem bomo opisali slovensko gospodarstvo in slovenske banke pred finančno in gospodarsko krizo. V zadnjem poglavju pa se osredotočimo na slovensko gospodarstvo in slovenske banke tekom svetovne finančne in gospodarske krize. Opisali bomo tudi posledice krize za stabilnost slovenskega bančnega sistema.

5

KAZALO PREDGOVOR............................................................................................................................4 KAZALO....................................................................................................................................5 1 UVOD......................................................................................................................................7

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet diplomskega dela...............................7 1.2 Namen, cilji in teze diplomskega dela........................................................................7

1.2.1 Namen........................................................................................................................7 1.2.2 Cilji ............................................................................................................................7 1.2.3 Teze ...........................................................................................................................7

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela ..............................................................8 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................8

2 SVETOVNA FINANČNA IN GOSPODARSKA KRIZA....................................................9

2.1 VZROKI IN POSLEDICE SVETOVNE FINANČNE IN GOSPODARSKE KRIZE....9 2.1.1 Vzroki svetovne finančne in gospodarske krize ........................................................9 2.1.2 Posledice svetovne finančne in gospodarske krize..................................................11

2.2. Ukrepi zoper svetovno finančno in gospodarsko krizo ter njene posledice ..................12 2.2.1 Evropski načrt za oživitev gospodarstva .................................................................13 2.2.2 Ukrepi Vlade RS zoper svetovno finančno in gospodarsko krizo...........................15 2.2.3 Posledice protikriznih ukrepov v Sloveniji .............................................................18

2.3 Strategije izhoda iz krize- primer Slovenije ..................................................................18 3 SLOVENSKE BANKE IN GOSPODARSTVO PRED SVETOVNO FINANČNO IN GOSPODARSKO KRIZO .......................................................................................................23

3.1 Slovensko gospodarstvo pred svetovno finančno in gospodarsko krizo ........................23 3.2 Slovenske banke pred svetovno finančno in gospodarsko krizo ....................................26

3.2.1 Bilanca stanja za leto 2007 .....................................................................................27 3.2.2 Posojila podjetjem ...................................................................................................29 3.2.3 Posojila gospodinjstvom..........................................................................................30 3.2.3 Tajkunska posojila odobrena pred krizo v Sloveniji ...............................................32

4 SLOVENSKE BANKE TEKOM SVETOVNE FINANČNE IN GOSPODARSKE KRIZE ......................................................................................................................................32

4.1 Slovensko gospodarstvo tekom svetovne finančne in gospodarske krize ......................32 4.2. Slovenske banke tekom svetovne finančne in gospodarske krize .................................37

4.2.1 Kreditni krč..............................................................................................................39 4.2.2 Ukrepi SID banke za omilitev kreditnega krča .......................................................39 4.2.3 Likvidnostni krč.......................................................................................................40

4.3 Posledice svetovne finančne in gospodarske krize za stabilnost slovenskega bančnega sistema ..................................................................................................................41

5 KOMPLEKSNOST FINANČNE OZIROMA GOSPODARSKE KRIZE V LUČI : ......42 A) HAZARDIRANJA Z IZVEDENIMI FINANČNIMI INSTRUMENTI............................42 B) VLOGE BANK ...................................................................................................................43

6

C) NEZADOSTNO TROŠENJE GOSPODINJSTEV.............................................................43 D) PREZADOLŽEVANJE IN ŽIVLJENJE PREKO ZMOŽNOSTI? ....................................43 E) BASEL 3 OZIROMA NOVA DIREKTIVA KAPITALSKE USTREZNOSTI .................44 F) INTERVENCIJA DRŽAVE PRI SANIRANJU BANK V VEČINSKI DRŽAVNI LASTI.......................................................................................................................................45 G) GLASS-STEAGALLOV ZAKON......................................................................................46 SKLEP......................................................................................................................................48 POVZETEK .............................................................................................................................49 ABSTRACT .............................................................................................................................49 VIRI IN LITERATURA...........................................................................................................50 KAZALO SLIK........................................................................................................................54 KAZALO TABEL....................................................................................................................54 KAZALO GRAFOV ................................................................................................................54

7

1 UVOD 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet diplomskega dela Prvo znamenje krize se je pojavilo poleti 2007, ko je ob poku hipotekarnega balona bankrotirala prva večja hipotekarna ustanova v ZDA. To je bil znak za zaostritev pogojev posojanja denarja na finančnem trgu, kar je pobralo vso dodatno likvidnost in je ustvarjala pogoje za napihovanje balona. Začetek padanja cen nepremičnin je povzročil začetek finančne krize. Svetovna finančna in gospodarska kriza je Slovenijo kot majhno in odprto gospodarstvo resno prizadela. Banke so sicer relativno dobro prestale udarce krize zaradi omejene izpostavljenosti ameriškemu finančnemu sistemu, nizke zadolženosti gospodinjstev in ukrepov za finančno stabilnost vlade. Posledice svetovne finančne in gospodarske krize so se pri slovenskih bankah najprej kazale na strani obveznosti- pri pogojih in obsegu pridobivanja tujih virov in njihovem refinanciranju. V nadaljnjem razvoju krize pa so se posledice pričele odražati v intenzivnejšem poslabšanju kvalitete kreditnega portfelja bank. 1.2 Namen, cilji in teze diplomskega dela 1.2.1 Namen Za naslov diplomskega dela »Slovenske banke v luči svetovne finančne in gospodarske krize« smo se odločili zaradi aktualnosti, primernosti smeri študija ter osebnega zanimanja za to temo. Tema je v gospodarskih razmerah še vedno med najpomembnejšimi, saj se še vedno vsakodnevno soočamo z novicami s tega področja. Namen diplomskega dela je raziskati vzroke in posledice svetovne krize, njen vpliv na gospodarski sektor ter predvsem posledice krize za stabilnost slovenskega bančnega sistema. 1.2.2 Cilji Cilji diplomskega dela so naslednji:

- opisati vzroke in posledice svetovne finančne in gospodarske krize, - -opisati ukrepe zoper finančno in gospodarsko krizo ter njene posledice, - opisati strategijo izhoda iz krize na primeru Slovenije, - preučiti slovensko gospodarstvo in banke pred ter tekom svetovne finančne in

gospodarske krize. 1.2.3 Teze Teze diplomskega dela so:

- Svetovna finančna in gospodarska kriza je pokazala pomanjkljivosti in slabosti slovenskega gospodarstva.

- Izbruh krize je vplival na znižanje medsebojnega zaupanja bank, kar je vplivalo na medbančno financiranje.

8

- Slovenske banke se ves čas krize zadolžujejo na tujih trgih po bistveno višji obrestni meri.

- Stabilnost slovenskega bančnega sistema je še vedno negotova. 1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela Predpostavljamo, da je stabilnost bančnega sistema ključnega pomena za stabilnost finančnega in gospodarskega sistema, ker se je pokazalo pred in tekom sedanje krize. V diplomskem delu se omejujemo na preučevanje slovenskih bank, prav tako se omejujemo na preučevanje poslovanja slovenskih bank pred in tekom svetovne finančne in gospodarske krize, kar predstavlja konkretni omejitvi diplomskega dela. Zaradi vsakodnevnih novih informacij, ki se nanašajo na temo diplomskega dela, ob koncu pisanja nekateri podatki verjetno ne bodo več aktualni. Zaradi pomanjkanja knjižne literature, ki bi se nanašala na to temo, smo podatke pridobivali predvsem iz domačih in tujih poročil, člankov revij in časopisa ter iz elektronske baze podatkov, pri tem pa nam bo delno omejitev predstavljalo prevajanje iz tujih virov. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomsko delo bo večji del temeljilo na poslovni raziskavi, saj bo le-ta osredotočena na preučevanje poslovanja slovenskih bank pred ter tekom svetovne finančne in gospodarske krize. Raziskava bo statična in dinamična. V okviru pristopa k raziskovanju bo šlo za deskriptivni in analitični pristop. V okviru prvega bomo uporabili metodo deskripcije, klasifikacije ipd., v okviru drugega pa bo šlo za kvalitativen in kvantitativen pristop. Glede na izbrano tematiko temelji izdelava diplomskega dela na ažurnih virih podatkov, ki tako omogočajo prikaz dejanskega stanja, zato bomo vire črpali večinoma iz podatkov in informacij iz časopisnih člankov ter drugih elektronskih virih novejše izdaje.

9

2 SVETOVNA FINANČNA IN GOSPODARSKA KRIZA 2.1 VZROKI IN POSLEDICE SVETOVNE FINANČNE IN GOSPODARSKE KRIZE 2.1.1 Vzroki svetovne finančne in gospodarske krize Globalna gospodarska kriza, izhaja iz finančne krize, povod le tej pa je hipotekarna kriza v ZDA. Tržni fundamentalizem sloni na predpostavki popolne konkurence, ki je nedosegljiva. Ker pa pogoji popolne konkurence niso izpolnjeni in ureditev ni popolna, posameznik v konkretnem primeru nastajanja finančnega balona tudi na račun drugega posameznika lahko povečuje svoje profite, večja tveganja (ki so povečana z večjimi profiti) pa prek izvedenih finančnih instrumentov prenaša na druge. Med neposreden stik prvega posojilodajalca in končnega posojilojemalca hipotekarnega kredita se vrine ne le banka, ampak ob njej še druge skupine finančnikov, ki naj bi prispevali k razpršitvi tveganja, v resnici pa ga ne morejo odpraviti, s finančnimi inovacijami kot so hipotekarne obveznice, zadolžnice in zavarovanja( MBS, CDO in CDF) in njihovimi tranšami pa ga zapakirajo do neprepoznavnosti. Vsak za svojo storitev želi provizijo, smiselne pa so le, če zmanjšujejo omejitve pri prenosu prihrankov od končnih varčevalcev do končnih uporabnikov kreditov. Tega osnovnega cilja ne izpolnijo, nasprotno, celotni osnovni posel in tveganje zakrijejo, k rasti dodane vrednosti pa v resnici ne prispevajo. Ustvarjene izvedene finančne instrumente (lahko tudi listinjenje) z netransparentnostjo glede tveganj ponudijo po ugodnih cenah nevednim, naivnim kupcem (evropskim bankam in drugim finančnim institucijam, celo centralnim bankam). Ti jih kupijo, ne da bi se zavedali tveganja neplačila prvotnega hipotekarnega posojilojemalca, ki je v paketu. Prodajalci, predvsem banke pa s prodajo danih kreditov le-te izločijo iz svoje aktive, katere velikost je omejena z obstoječim kapitalom prek kriterijev solventnosti. Poljubno lahko nadaljujejo s kreacijo novih kreditov, ki jih tudi odprodajo naprej. Kupci teh kreditov niso pod tolikšnim nadzorom centralnih bank kot poslovne banke. Zato centralna banka ne more več kontrolirati rasti finančnega balona preko vseh meja, katerega osnovni cilj je povečevanje profitov. Postanejo impotentne v izvajanju osnovne funkcije monetarne politike. Kriza, ki se je začela v ZDA kot nepremičninska in se prenesla na finančno področje, ima dve smeri, preko ZDA v Evropo in druge dele sveta, in iz finančnih trgov nazaj v realno gospodarstvo. Ko je prvi počil nepremičninski balon 2006-2007 (napihnjene cene nepremičnin so začele padati), je to povzročilo tudi pok finančnega balona. Hipotekarni posojilojemalci so namreč kmalu ugotovili, da je postal njihov kredit mnogo večji kot imajo rednih dohodkov in kot je znižana tržna vrednost njihove nepremičnine. Zato niso bili več sposobni redno odplačevati anuitet posojil. Ker se ni videlo kakšna tveganje vsebujejo, so jih njihovi imetniki (banke, finančne institucije, fizične osebe, centralne banke) začeli hitro prodajati, kar jim je dodatno znižalo ceno, saj jih nihče ni želel kupovati. Kmalu so finančne institucije ostale na aktivi z nelikvinimi CDO (collateralized debt obligations), na pasivi pa morajo izplačevati depozite. Da nebi propadli iz likvidnostnih razlogov, se morajo dodatno zadolževati na denarnem (kreditnem) trgu, kjer pa je likvidnosti zmanjkalo. Da ne bi celoten bančni (finančni) sistem propadel, morajo

10

dodatno likvidnost bankam nuditi centralne banke iz primarne emisije (Štiblar Franjo, 2008, str 5-7). Večina svetovne ekonomske stroke in politike razlaga, da so vzroki finančne in gospodarske krize, ki smo ji priče, v finančnem sistemu, ki je kreditiral kreditno nesposobne komitente in se je finančni vrtiljak ustavil, ko je obseg neodplačanih kreditov resno ogrozil finančni sistem in ga postavil pred bankrot. Bančni sistem, pravijo, naj bi v tak položaj zajadral, ker je imel preveč svobode in ga politične oblasti niso dovolj nadzirale. Temeljni vzrok krize, ki smo ji priče, ni v neodplačanih kreditih, ampak v neravnovesju, ki se je zadnja leta ustvarjalo v kapitalistični ekonomiji pri delitvi družbenega proizvoda. Krediti so samo zadnja domina, ki je padla in porušila celoten sistem. Podatki kažejo, da se je v zadnjih letih vedno večji delež družbenega proizvoda stekal h kapitalu (kapitalski dobički) in se je delež za delo (plače) zmanjševal. Na račun kapitalskih dobičkov se je povečevala investicijska poraba, kar je dajalo videz uspešnosti, saj je bila izkazana visoka gospodarska rast. Ker pa se morajo investicije prej ali slej poplačati skozi osebno porabo, ki temelji na plačah, ta pa se je zmanjševala, je to neravnovesje pripeljalo do krize. Realni fond osebne porabe ni bil več v stanju absorbirati ponudbe, ki se je ob velikih investicijah in s tem gospodarski rasti ustvarjala in povečevala. Neravnovesje med obsegom produkcije blaga in storitev na eni strani in realnim denarnim fondom porabe na drugi je v mali nacionalni ekonomiji mogoče premostiti z izvozom blaga in storitev v druge ekonomije, vendar to ni mogoče na ravni svetovne ekonomije. Te možnosti so se v zadnjih letih, ob visoki rasti gospodarstev zelo zmanjševale in se je neravnovesje v svetovni ekonomiji še povečevalo. Vedno večji delež družbenega proizvoda, ki je pripadal kapitalu, je povečeval obseg denarnih sredstev bančnega sistema. Ko je zmanjkalo varnih naložb, so se pač podali na tvegano področje, ki je na koncu povzročilo kolaps sistema. Ta korak torej ni bil storjen zaradi pomanjkanja kontrolnih mehanizmov, temveč zaradi obsega in narave kapitala, ki se mora stalno oplajati z dobički in obrestmi. Kapital ni imel več prostora na trdnih tleh in se je selil v močvirje. Tu pa se mu je zataknila kost v grlu. Varno kreditiranje osebne porabe ima mejo in je odvisna od deleža družbenega proizvoda, ki ga neka ekonomija namenja za osebno porabo. Ta se je v deležu družbenega proizvoda zmanjševala, obseg denarja in s tem kreditiranje pa se je povečevalo. Rizično kreditiranje je imelo sicer kratkoročen pozitivni učinek na povečanje obsega porabe in je v veliki meri kompenziralo zmanjševanje deleža družbenega proizvoda za plače (osebna poraba). Takšno kreditiranje je tudi odmikalo čas nastanka gospodarske krize, sicer bi se zastoj gospodarske rasti pojavil že prej. Odmikanje je povzročilo, da je kriza danes večja, težja in globlja. Če bi se h kapitalu stekal manjši delež družbenega proizvoda in večji k delu in bi ohranjali strukturno ravnovesje delitve družbenega proizvoda, bi bil obseg ponudbe finančnega sektorja manjši in varnost kreditiranja večja. Gospodarska rast bi bila manjša, temeljila pa bi na realnih možnostih trga.

11

Če sprejmemo tezo in dejstvo, da kriza izvira iz strukturnega neravnovesja pri delitvi družbenega proizvoda, je tudi jasno, da je rešitev mogoča le v iskanju njenega ravnovesja (Koprivnikar, 2008). Vzroki za nastanek krize po mnenju governerja Banke Slovenije Marka Kranjca ni iskati le v t.i. drugorazrednih stanovanjskih posojilih, temveč tudi v preteklosti. Kriza je namreč nastajala zadnjih 30 let s postopno deformacijo finančnih sistemov. Ta je izgubljal povezavo z realnim sektorjem. Izgubljene povezave med finančnim in realnim sektorjem se je kazalo v zelo hitri rasti finančnega sektorja, ki ponuja vedno nove produkte, katerih značilnost je precejšnja netransparentnost .Finančni sektor je bil najbolj donosen sektor do avgusta leta 2007. O pravih vzrokih za nastanek finančne krize danes v svetu še vedno prevladujejo različna mnenja. Z makroekonomskega vidika pa je vzroke iskati v preveč ohlapni denarni politiki, nevzdržni rasti kreditiranja, porastu cen premoženjskih oblik, procikličnosti finančnega sistema, globalnem ekonomskem in finančnem neravnotežju, bančnemu sistemu v senci in v osnovi pomanjkljivem bančnem sistemu, pravi Kranjec (STA, 2008c). Finančna kriza je omejena na tiste, ki so na finančnem trgu aktivni, realna (gospodarska) kriza pa prizadene prav vse ljudi. Gospodarsko krizo, ki je bila leta 2007 že na vidiku, finančna kriza še poglablja in podaljšuje, saj je delovanje finančnega trga in sektorja prociklično. Realistične napovedi iz različnih svetovnih virov pravijo, da bo prihajajoča kriza najtežja po veliki depresiji v 30. letih preteklega stoletja. Vodilni napovedovalci krize so: umiranje inflacije, manjša mednarodna menjava, padec cen surovin, padec indeksa cen transporta, zmanjšanje števila gradenj novih hiš, padec prodaje avtomobilov. Znaki krize so:

- počasnejša gospodarska rast v svetu (recesija v razvitih, nižja rast v nerazvitih državah);

- počasnejša rast svetovne trgovine; - padec cen surovin; - posojilna suša (»crunch«) in obrnjeni tokovi kapitala (od revnih k bogatim

državam); - padec indeksa transportnih cen (baltski indeks je padel za 85%); - padec pomoči najrevnejšim državam (bogati odnašajo svoj kapital v domače

zavetje in likvidnost); - padec indeksa potrošniške klime; - dilema, ali bo »samozavarovanje« držav zadoščalo (gre za velike rezerve in

pozitivne plačilne bilance); - padec prodaje avtomobilov (Štiblar Franjo, str.106-107).

2.1.2 Posledice svetovne finančne in gospodarske krize Pok balona na finančnih trgih je posredno povzročil nelikvidnost, katere posledica je posojilni krč, zaradi katerega je kredite v danem obdobju težko dobiti ali pa so ti zelo dragi. Ob pričetku razkrivanj velikih izgub zaradi odpisov in ponovnega vrednotenja

12

dvomljivih naložb ter ob milijardnih odpisih posojil največjih svetovnih bank smo prešli v obdobje zaostritve pogojev posojanja posojil, torej do pričetka kreditnega krča. Zaradi velikega nezaupanja so se višali bančni pribitki. Veliko pomanjkanje zaupanja in veliko pomanjkanje razpoložljivega denarja sta dve največji težavi kreditnega krča. Finančna nedisciplina je veliko bolj izrazita v času finančne krize. Banke in ostala podjetja ji bodo morala nameniti precejšnjo pozornost, saj do finančne nediscipline prihaja zaradi nezmožnosti poravnanja obveznosti. Gre za začaran krog, ki se začne s propadom podjetij in množica, ki ostane na cesti se prevali na breme državne blaginje. S tem, ko podjetja zapirajo svoja vrata, prijavijo stečaj in propadajo, pahnejo banke v težave. Tako banke izgubijo možnosti za vračanje posojil, ki so jih sklenile s pravnimi in fizičnimi osebami. Banka je, prav tako kot ostala podjetja v realnem sektorju, eden od dobaviteljev podjetjem, ki mora pozorno spremljati kdo obveznosti redno plačuje in kdo ne, saj si zaradi zaostrenih razmer ne more privoščiti prekinitve oz. poslabšanja odnosa s komitenti. Vpliv finančne krize je pustil posledice tudi na realnem sektorju. Poslabšanje razmer v realnem sektorju vpliva na zniževanje plač, odpuščanje delavcev in na povečanje brezposelnosti, kar vodi v nižjo kreditno sposobnost in kupno moč prebivalstva. Za podjetja, ki imajo dobro vodstveno ekipo z jasno, dolgoročno strategijo, kakovosten in motiviran kader, stabilen finančni položaj in relativno nizko zadolženost ter izdelan načrt ukrepov za delovanje v krizni situaciji, je lahko kriza priložnost za izboljšanje poslovnih procesov, stroškovne učinkovitosti in organiziranosti. Mogoče bodo ravno mala podjetja ključna za pospešitev gospodarskega okrevanja, saj so bolj prilagodljiva kot velika in se v spremenjenih okoliščinah poslovanja lažje prilagajajo. Da bi prišlo do umiritve in ponovne oživitve realnega sektorja, bi lahko država ponudila garancije podjetjem za nekatere nove posle in investicije za določeno obdobje, s tem pa bi podjetja postala bolj kreditno sposobna v odnosu do bank in bi se pospešila gospodarska aktivnost preko zagotovljene likvidnosti celotnemu sistemu (Palmer Andrew, 2008). Posledice svetovne finančne in gospodarske krize so vidne v vseh državah. Pomanjkanje posojil, padec cen nepremičnin in dramatično padanje borznih tečajev povzročajo zmanjševanje zaupanja potrošnikov, potrošnje in naložb. Naročila in prodaja podjetij so upadla, slabša dostopnost dolgoročnih finančnih virov in vsa večja negotovost. Dejavnosti, ki so odvisna od potrošniških posojil, npr. dejavnost zasebnih gradbenih podjetij in avtomobilska industrija, so v številnih državah doživele močno poslabšanje razmer na trgih. Ena izmed večjih posledic krize je izguba delovnih mest in stečaji podjetij. Življenjski standard prebivalstva se niža, opaziti je upad prodaje luksuznih dobrin. Finančni sistemi se soočajo s kreditnimi krči, izvoz v vseh državah je upadel. Posledice krize se v dejavnosti transnacionalnih podjetij kažejo na več načinov, med drugimi v obliki znižanja dobičkonosnosti, dezinvestiranja, prestrukturiranja, bankrotov, manjšega števila prevzemov, manjšega obsega investicij in večje širitve v hitro rastoča gospodarstva. 2.2. Ukrepi zoper svetovno finančno in gospodarsko krizo ter njene posledice Ves svet se sooča s problemi, ki jih povzroča finančna in gospodarska kriza. Voditelji se zavedajo, da se je na krizo potrebno odzvati složno in s skupnimi močmi, tako na evropski in mednarodni kot tudi na nacionalni ravni. Na mednarodni ravni Evropska unija igra vodilno vlogo pri usklajevanju odzivov gospodarskih politik. Ker splošno sprejete

13

ekonomske teorije glede nastajanja in reševanja finančnih kriz ni, so zato različne tudi strategije in politike, ki jih uporabljajo vlade in centralne banke pri reševanju finančnih kriz ter z njimi povzročenih realnih recesij. 2.2.1 Evropski načrt za oživitev gospodarstva Tudi Evropska unija se zaveda, da se je na spremembe na svetovnih finančnih trgih potrebno odzvati hitro, odločno in notranje usklajeno. Tako je novembra 2008 sprejela Evropski načrt za oživitev gospodarstva in s tem skušala ublažiti posledice krize, ohraniti gospodarsko dejavnost ter zaposlenost. Najpomembnejši cilj je obnovitev zaupanja na finančnih trgih in omejitev posledic finančne krize v gospodarstvu ter nadaljnje sodelovanje na mednarodni ravni. Načrt je bil usklajen s podobnimi pobudami, ki jih izvajajo druge ključne gospodarske sile v svetu. Ukrepi so usmerjeni k povečanju kupne moči prebivalstva, spodbuditi rast in zaposlovanju. - Ukrepi za stabilizacijo finančnega sektorja Voditelji držav ter vlad članic Evropske unije so oktobra 2008 sprejeli sveženj ukrepov za povrnitev zaupanja v finančne trge v obliki državnih garancij ter v obliki refinanciranja. Državne garancije v višini 1.800 milijard evrov ter ukrepi za refinanciranje v znesku 280 milijard evrov so v tistem obdobju preprečili zlom finančnega sektorja. Ker je še vedno prisotno nezaupanje in posebej zaradi slabšega delovanja medbančnega trga, so bili potrebni nadaljnji ukrepi za zagotovitev financiranja in normalnejšega poslovanja realnega sektorja. Ukrepe sprejemajo in izvajajo države članice ob enotnih smernicah o državnih pomočeh in o ravnanju z oslabljenimi terjatvami bank, ki jih je februarja 2009 pripravila Evropska komisija. Pri teh ukrepih je pomembno upoštevanje pravil notranjega trga, konkurence in državnih pomoči, tako da so zagotovljeni enaki pogoji za vse. Za to skrbijo države članice in Evropska komisija. - Makro finančna pomoč Evropski svet je Evropsko komisijo pozval k zagotovitvi ukrepov za pomoč državam, ki zaidejo v velike plačilno bilančne težave in niso v območju evra. Ob tem se upošteva individualni pristop in tesno sodelovanje z mednarodnimi finančnimi institucijami. Mednarodna finančna organizacija, ki lahko pomaga državam v plačilno bilančnih težavah, je Mednarodni denarni sklad (IMF). Države članice evropske unije in članice skupine G201 so pripravljene prispevati k začasnemu povečanju sredstev Mednarodnega denarnega sklada za posebno krizno podporo. - Monetarni ukrepi Ključno vlogo pri reševanju sedanje finančne in gospodarske krize ima tudi Evropska centralna banka (ECB) ter ostale centralne banke, ki so v tem času zagotovile likvidnost bančnega sistema in drastično znižale ključne obrestne mere.

1 Članice G20: Argentina, Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Francija, Nemčija, Indija, Indonezija, Italija, Japonska, Mehika, Rusija, Savdska Arabija, Južno Afriška republika, Južna koreja, Turčija, Velika Britanija, Združene države Amerike, Evropska unija.

14

Države članice območja evra, med njimi tudi Slovenija, imajo od skupne valute v sedanji krizi nesporno pozitivne učinke, kljub temu, da nimajo možnosti vodenja samostojne monetarne politike. Kot članice veliko večjega denarnega območja in praviloma močnejše valute lažje kljubujejo likvidnostnim šokom in plačilnobilančnim neravnotežjem. V obdobju krize je tako marsikatera država članica evropske unije, ki še ni prevzela evra, izrazila interes po čim prejšnji vključitvi v območje evra. - Ukrepi za izboljšanje regulacije, nadzora in delovanja finančnega sektorja Evropska unija stremi k temu, da so vsi finančni instrumenti, trgi in jurisdikcije predmet določene regulacije in nadzora. Za izboljšanje regulatornega in nadzornega okvira ter delovanja finančnega sekorja so bili sprejeti nekateri predpisi Evropske unije. Med najpomembnejšimi so direktiva o kapitalskih zahtevah za kreditne institucije, t.i. solventnost ll za zavarovalni sektor ter uredba o agencijah za oceno bonitete. Konec februarja 2009 je bilo objavljeno poročilo o ureditvi in nadzoru finančnega sistema EU. Na podlagi poročila naj bi se izboljšal sistem zgodnjega zaznavanja in opozarjanja o vplivu makroekonomskih in finančnih razmer na finančno stabilnost oz. možno krizo, izoblikoval naj bi se evropski sistem finančnega nadzora, vsi sistemsko pomembni instrumenti, trgi, območja naj bi prišla pod regulacijo in nadzor, prevetrilo naj bi se nagrajevanje v finančnem sektorju in še vrsta drugih ukrepov. - Ukrepi na trgu dela Nabor ukrepov, namenjenih spodbujanju zaposlovanja ter omejevanja izgube delovnih mest je v veliki meri v pristojnosti držav članic, zato je tu potrebno zagotoviti predvsem usklajeno in pospešeno izvajanje nacionalnih ukrepov, ki jih predvideva tudi Evropski načrt za oživitev gospodarstva. Ta med osrednjimi cilji navaja tudi zagotavljanje varnosti za brezposelne, vključno s podporo pri vrnitvi na trg dela. Med možnimi ukrepi so npr. subvencioniranje polnega delovnega časa, sofinanciranje usposabljanja in izobraževanja zaposlenih in brezposelnih ter mladih, ki šele vstopajo na trg dela, prezaposlovanje delavcev na perspektivna delovna mesta in samozaposlovanje ter podpora razvojnim projektom, kot je npr. socialno podjetništvo (Vlada Republike Slovenije, 2009). Ukrepi na evropski ravni so predvsem: - Evropska centralna banka in druge centralne banke so znatno znižale obrestne mere, s čimer podpirajo neinflacijsko rast in prispevajo k finančni stabilnosti; - zvišanje zgornje meje pomoči, ki je na voljo državam članicam zunaj evrskega območja v primeru finančnih težav, in sicer s sedanjih 12 milijard evrov na 25 milijard evrov; - povečanje investicij Evropske investicijske banke v višini 30 milijard evrov za leti 2009 in 2010, zlasti za mala in srednja podjetja, obnovljivo energijo in čisti prevoz, pa tudi ustanovitev evropskega sklada 2020 za energijo, podnebne spremembe in infrastrukturo v partnerstvu z nacionalnimi institucionalnimi vlagatelji; - Evropska unija bo tudi pospešila dodeljevanje sredstev v višini 6,3 milijarde evrov iz socialnih in regionalnih skladov; - boj proti praksi davčnega dampinga v Evropi - sprostitev sredstev za zaposlovanje v ključnih sektorjih evropskega gospodarstva, zlasti preko Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji;

15

- začasno dvoletno možnost prekoračitve praga »de minimis« za državne pomoči v višini največ 500 tisoč evrov in prilagoditve okvira, potrebne za povečanje podpore podjetjem, zlasti malim in srednjim podjetjem, ter dosledno izvajanje akcijskega načrta za »Zakon o malih podjetjih«( Urad vlade RS za komuniciranje, 2009). 2.2.2 Ukrepi Vlade RS zoper svetovno finančno in gospodarsko krizo Slovenija se sooča s posledicami svetovne krize in ohlajanjem zunanjega ekonomskega okolja v EU in širše v svetu. Vpliv na slovensko gospodarstvo je tako dvojen- preko nedelovanja medbančnega trga v evro območju ter upada izvoznega povpraševanja na vseh naših ključnih trgih. Nedelovanje medbančnega trga pomeni, da slovenske banke težje prihajajo do virov financiranja, kar posledično onemogoča zadostno kreditiranje slovenskega gospodarstva. Svetovna kriza na podoben način vpliva na naše zunanjetrgovinske partnerje. Vlada Republike Slovenije je v luči reševanja težkih razmer že novembra 2008 ustanovila tako imenovano krizno skupino ključnih ministrov za aktiven boj proti finančni in gospodarski krizi. Temeljna naloga skupine je oblikovanje ukrepov s katerimi želi vlada ublažiti vpliv krize na slovensko gospodarstvo. Skupino, ki pripravlja ukrepe za blažitev finančne in gospodarske krize, vodi takratni minister za razvoj in evropske zadeve mag. Mitja Gaspari, njeni člani pa so takratni ministri, minister za finance dr. Franci Križanič, minister za gospodarstvo dr. Matej Lahovnik, minister za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivan Svetlik ter minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič. Skupina je oblikovala tri svežnje ukrepov za ublažitev posledic finančne in gospodarske krize. Sprejeta je bila serija ukrepov, namenjenih finančnemu sektorju, gospodarstvu ter javnemu sektorju. Ob oblikovanju ukrepov se je skupina zavedala, da morajo le-ti nuditi pomoč državljanom Republike Slovenije pri preživetju finančne in gospodarske krize. Prvi sveženj ukrepov je bil sprejet decembra 2008. Usmerjen je predvsem v povečanje likvidnosti v bančnem sistemu, zagotavljanju dodatnih spodbud gospodarstvu, zmanjševanje javne porabe in ohranjanje delovnih mest (Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve, 2009a). Prvi sklop zajema ukrepe izdaje državnih poroštev in dajanja posojil države. Oba ukrepa sta namenjena solventnim, finančno zdravim družbam finančnega sektorja, ki se zaradi nedelovanja medbančnih trgov soočajo z oteženim dostopom do virov financiranja svoje osnovne dejavnosti. Namen uporabe teh ukrepov je pripomoči k zagotovitvi dostopa do finančnih sredstev finančnim družbam (predvsem bankam), da bodo le-te lahko nemoteno opravljale svojo dejavnost, predvsem kreditirale gospodarstvo in gospodinjstva. Namen izvajanja teh ukrepov je preventiven s ciljem preprečiti širjenje sekundarnega učinka finančne krize na ostale sektorje gospodarstva. Operativno izvedbo obeh ukrepov bo zagotavljala SID razvojna banka. Za zagotovitev učinkovitega izvajanja obeh ukrepov je država zagotovila financiranje ukrepov s prožnejšim obsegom letne kvote za redno financiranje državnega proračuna ter z možnostjo povečevanja obsega izdajanja državnih poroštev in zadolževanja državnega proračuna (Ministrstvo za finance Republike Slovenije 2008, 4-5).

16

Drugi sveženj je bil sprejet februarja 2009 in predstavlja nadaljevanje vladnih aktivnosti pri obvladovanju finančne in gospodarske krize v Sloveniji. Sveženj je predvsem razvojno naravnan. Sestavljajo ga dodatni ukrepi s področja financ in likvidnosti podjetij, ukrepi s področja trga dela, vseživljenskega učenja in socialne varnosti, ukrepi za spodbujanje trajnostnega razvoja ter ukrepi za izboljšanje koriščenja kohezijskih sredstev (Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve, 2009b). Drugi sklop ukrepov zajema ukrepa povečanja kapitalskih naložb države in odkupa terjatev s strani države. Ukrepa sta kurativne narave in sta namenjena finančnim družbam, ki bi se znašle v težavah. Slovenski bančni in finančni sistem zaradi svoje strukture naložb ni bil pomembno izpostavljen neposrednim učinkom finančne krize, kot je bil primer v mnogih drugih državah. Navedena ukrepa sta zato sprejeta »na zalogo«, da omogočita odzivnost v primeru potrebe. Upoštevaje oceno Banke Slovenije o stanju slovenskega bančnega sistema, ni pričakovati, da bi bila uporaba omenjenih ukrepov sploh potrebna (Ministrstvo za finance Republike Slovenije 2008, 5). Ukrepi, ki jih vsebujeta prvi in drugi sveženj Ukrepi, namenjeni finančnemu sektorju, vsebujejo:

- posojila kreditnim institucijam, zavarovalnicam, pozavarovalnicam in pokojninskim družbam;

- izdajanje poroštev Republike Slovenije; - izdajo nove referenčne obveznice; - jamstveno shemo bankam za splošno kreditiranje; - ter dokapitalizacija SID banke.

Ukrepi, namenjeni gospodarstvu, določajo:

- zvišanje olajšave za investiranje v opremo in neopredmetena sredstva; - dodatne olajšave na področju vlaganj v prevozna sredstva; - povišanje zneska trošarin za energente; - subvencioniranje polnega delovnega časa ob zagotavljanju dela za krajši delovni čas;

- znižanje sejnin in nagrad v javnih podjetjih in drugih gospodarskih družbah, ki so v delni ali celotni neposredni ali posredi lasti Republike Slovenije;

- sofinanciranje nakupa nove tehnološke opreme; - garancije za zavarovanje bančnih kreditov s subvencionirano obrestno mero, - sofinanciranje razvojno-investicijskih projektov; - družbo tveganega kapitala; - povečanje sredstev za spodbujanje tehnološkega razvoja in raziskovalno-razvojnih

projektov v podjetjih; - informacije in aktivnosti Zavoda RS za zaposlovanje za delodajalce; - individualna poroštva države za zadolževanje podjetij; - pomoč male vrednosti ter sofinanciranje vlaganj v strateške projekte s področij čiste

in tehnološko napredne industrije. Ukrepi, namenjeni javnemu sektorju, obsegajo energetsko sanacijo objektov v javni lasti ter izgradnjo širokopasovnih povezav za javne ustanove.

17

Ukrepi, namenjeni prebivalstvu, krepijo programe aktivne politike zaposlovanja, zagotavljajo socialno varnost v okviru že obstoječega sistema socialne varnosti, sofinancirajo usposabljanja in izobraževanje zaposlenih in brezposelnih ter mladih (absolventov), ki šele vstopajo na trg dela, določajo prezaposlovanje delavcev na perspektivna delovna mesta ter samozaposlovanje ter podpirajo razvojne projekte, kot je na primer socialno podjetništvo. Ukrepi za izboljšanje črpanja evropskih sredstev so namenjeni izboljšanju koriščenja sredstev kohezijskih politik. Vlada Republike Slovenije je v okviru usklajevanja ukrepov za ublažitev učinkov krize ustanovila tudi posebno Koordinacijsko skupino za usklajevanje ukrepov evropske kohezijske politike, ki jo vodi državna sekretarka mag. Andreja Jerina. Naloga skupine je, da prouči primernost in možnost uporabe kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov s področja razvojnih politik, lizbonske strategije in evropske kohezijske politike za ublažitev učinkov krize. Varčevalni ukrepi so bili pripravljeni na podlagi dveh dokumentov, in sicer Izhodišča za pripravo rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2009 ter Dogovor o ukrepih na področju plač v javnem sektorju za obdobje 2009-2010. Obsegajo:

- stroške plač, organizacijske in kadrovske ukrepe; - ukrepe za zmanjšanje stroškov materialno-tehničnih pogojev za delovanje organov

državne in javne uprave ter - varčevalne ukrepe, predlagane drugim akterjem.

(Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve, 2009). Zaradi poslabšanja gospodarske napovedi, je Vlada Republike Slovenije pripravila nov, že tretji sveženj ukrepov za odpravo posledic krize. To so ukrepi na področju politike zaposlovanja in ohranjanja delovnih mest ter programov usposabljanja, politike zagotavljanja socialne varnosti, javnega sektorja, izboljšanja poslovnega okolja zasebnega sektorja ter investicijske politike. Vse to so kratkoročni ukrepi, sveženj vsebuje tudi strukturne reforme, ki naj bi se začeli postopoma uveljavljati z letom 2010 (STA, 2009a). Tretji paket služi kot izhodišče za pripravo rebalansa proračuna in novega socialnega sporazuma o ukrepih za izhod iz gospodarske krize. Zato so predlagani ukrepi že v fazi osnutka predstavljeni socialnim partnerjem. Takšen proces usklajevanja bo tudi zagotovil, da bodo ukrepi učinkovali nediskriminatorno oziroma na način, da bodo njihova bremena in koristi enakomerno porazdeljena na vse sloje prebivalstva (Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve, 2009). Med najpomembnejšimi ukrepi je takratni minister Gaspari omenil sprejem treh novih zakonov: o zagotavljanju subvencij delodajalcem za zaposlene, ki so napoteni na čakanje na delo, o enkratni solidarnostni pomoči socialno ogroženim ter o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg tega pa še povečanje spodbud podjetniškemu sektorju, uveljavitev ukrepa pomoči malih vrednosti podjetjem ter rebalans finančnih načrtov javnih zavodov (STA, 2009a).

18

2.2.3 Posledice protikriznih ukrepov v Sloveniji Mnenja glede uspešnosti protikriznih ukrepov se v slovenski Vladi razlikujejo. Po mnenju takratnega ministra za gospodarstvo dr. Lahovnika so vladni protikrizni ukrepi, predvsem tisti za ohranitev delovnih mest, uspešni. Protikrizni in strukturni ukrepi so bili usmerjeni predvsem v ohranjanje izvozne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Med ukrepi za izboljšanje pogojev poslovanja, konkurenčnosti in razvoja podjetništva je takratni minister Lahovnih izpostavil pomoč malim in srednjim podjetjem z jamstvi za bančne kredite in delno subvencijo obrestne mere, javni razpis za sofinanciranje nakupa nove tehnološke opreme, ustanovitev sklada tveganega kapitala, pomoč podjetjem pri zaposlovanju strokovnjakov in sofinanciranje stroškov projektnih interdisciplinarnih skupin. Interventni ukrepi so bili usmerjeni v pospešitev črpanja sredstev iz evropskih strukturnih skladov, energetsko sanacijo objektov v javni lasti, izgradnjo širokopasovnih povezav in strateške projekte s področij čiste in tehnološko napredne industrije. Med ukrepi, s katerimi so hoteli preprečiti odpuščanja delavcev, subvencioniranje delovnega časa in uvedbo sklada dela, pa je g. Lahovnik poudaril, da so bili ukrepi uspešni, vendar na dolgi rok vprašljivi, saj bi lahko na dolgi rok vplivali na konkurenčnost podjetij (STA, 2009b). Po mnenju predsednika Slovenske demokratske stranke Janeza Janša so bili protikrizni ukrepi prepozni ali pa jih ni. Po njegovem mnenju je polovica izgubljenih delovnih mest posledica zamud in neukrepanja. Med ključnimi potrebnimi ukrepi je izpostavil neposredno povečanje zaposlovanja, s čimer pa se po njegovem mnenju ne ukvarja nihče. Ukrepi, ki bi jih bilo treba nujno sprejeti, naložbe v prometno infrastrukturo, naložbe v stanovanjsko gradnjo in obnove javnih objektov. Poleg tega bi bilo potrebno po njegovem mnenju sprostiti posojilni krč za mala in srednja podjetja ter poenostaviti jamstveno shemo, pa tudi povečati število vpisnih mest na fakultetah oziroma ustvariti bolj stimulativno štipendijsko politiko. Deloma uspešni ukrepi po Janševih besedah so bili ukrepi na socialnem področju. O protikriznih ukrepih je predsednik Slovenije Danilo Turk dejal, da naj vlada pri svojem delu v odnosu do krize pokaže več prodornosti in odločnosti. Ukrepe Vlade je sicer ocenil kot primerne, vendar razmeroma pozne (MMC RTV SLO, 2009). 2.3 Strategije izhoda iz krize- primer Slovenije Strategija izhoda iz gospodarske in finančne krize mora v čim krajšem času spodbuditi gospodarsko aktivnost in zagotoviti postopno odpravo makroekonomskih neravnovesij. Ob upoštevanju socialnih in okoljskih vidikov razvoja, mora izhodna strategija omogočati postopno povečevanje potencialne rasti. Za to je potrebno ustvariti spodbudno poslovno okolje v katerem bo možna hitrejša rast dodane vrednosti in ustvarjanje kvalitetnih novih delovnih mest. Pomembna je nadaljnja odprava administrativnih ovir ter druge spodbude, ki bi povečale privlačnost Slovenije za investitorje.

19

SLIKA 1: Koncept izhodne strategije

Vir: Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve Izhodna strategija v ožjem smislu pomeni načrtovanje časa, hitrosti in zaporedja umika protikriznih ukrepov. Prezgoden umik lahko ogrozi še tako negotovo okrevanje, po drugi strani pa prepozen umik ukrepov lahko slabo vpliva na delovanje trgov. Izhodna strategija mora postati jasna zaveza države, razumljena s strani vseh državljanov. V širšem smislu pa mora izhodna strategija definirati smer in cilje kamor si v obdobju po krizi želimo. Prav to je najtežji del. Ključni cilj nacionalnih izhodnih strategij je fiskalna konsolidacija- doseganje dolgoročne stabilnosti javnih financ in s tem vrnitev na dovoljen javnofinančni primanjkljaj in javni dolg. Za spodbuditev gospodarske aktivnosti in odpravo makroekonomskih neravnovesij ob hkratnem umiku oziroma zmanjševanju kriznih spodbud za gospodarstvo pa je najprej potrebna obnova stabilnosti finančnega sektorja (Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropske zadeve,2010). Strategijo izhoda iz gospodarske in finančne krize v Sloveniji pripravlja koordinacijska skupina vlade za pripravo in usklajevanje ukrepov, povezanih z mednarodno finančno krizo, pod vodstvom takratnega ministra za razvoj in evropske zadeve Mitje Gasparija. Kot piše v osnutku, mora strategija v čim krajšem času spodbuditi gospodarsko aktivnost in zagotoviti postopno odpravo makroekonomskih neravnovesij. Ob upoštevanju socialnih in okoljskih vidikov razvoja mora omogočati postopno povečevanje potencialne rasti. Namen izhodne strategije je zakoličiti temelje za vzdržen dolgoročni razvoj države v obdobju po krizi. V izhodni strategiji bodo tako opredeljeni tako kratkoročni ukrepi kot dolgoročne reforme. Slovenija se je ambiciozne priprave izhodne strategije lotila kot ena prvih držav članic EU, saj se mnoge, med njimi tudi največje zaenkrat še posvečajo spodbujanju gospodarstva, s katerim naj bi zagotovili nadaljnje okrevanje gospodarske dejavnosti po krizi.

20

Vlada RS je v začetku leta 2010 nadaljevala z oblikovanjem strategije izhoda iz poslabšanega javnofinančnega položaja in jo vključila v program stabilnosti. V strategiji bodo poleg ukrepov za krpanje javnofinančnega primanjkljaja, ki je posledica krize, tudi strukturne prilagoditve za dolgoročen razvoj (Aktiv-Informativno zaposlitveni portal). Kombinacija ukrepov ekonomske politike in strukturnih sprememb Zato je zasnovana kot kombinacija ukrepov ekonomske politike in strukturnih sprememb, ki naj bi ob zagotavljanju fiskalne vzdržnosti lajšali socialni položaj najšibkejših in krepili konkurenčnost gospodarstva. Za učinkovitejše delovanje trgov in sistema javne uprave so kot del izhodne strategije predvidene tudi institucionalne spremembe. Zmanjšanje ali ukinitev neučinkovitih in manj prioritetnih programov V poglavju, ki zadeva konsolidacijo javnih financ, je med drugim zapisano, da če bi vlada želela upoštevati s proračunskim memorandumom 2010-2011 določeno zgornjo mejo javnofinančnih odhodkov v letih 2012 in 2013, bi morala znižati odhodke proračuna še za dodatnih okoli 600 milijonov evrov letno. To naj bi dosegli med drugim tako, da bi določili prioritete ter nato dosegli zmanjšanje ali ukinitev neučinkovitih in manj prioritetnih programov. Poleg tega je predvidena skupinska obdavčitev iz naslova davka na dodano vrednost (DDV) in davka od dohodkov pravnih oseb, ki bi omogočila, da skupina pravno neodvisnih oseb, ki so med seboj tesno finančno, ekonomsko in organizacijsko povezane, obravnavajo kot enega davčnega zavezanca. Priprava srednjeročnega programa državnih razvojnih prioritet in investicij Predviden je tudi pričetek priprave srednjeročnega programa državnih razvojnih prioritet in investicij. Ta bo natančneje definiral in finančno ovrednotil razvojne prioritete na ravni vseh razvojnih politik in posamezne razvojne politike. Ta dokument bo tako instrument za prevedbo strateških usmeritev v konkretne in s proračunskimi možnostmi skladne razvojno-investicijske projekte ali ukrepe. Odprava omejitev glede reprogramiranja kreditov V poglavju, poimenovanem finančna politika za razvoj, je med drugim govora o popravkih jamstvene sheme za kreditiranje podjetij, s katerimi bi odpravili ovire, ki zavirajo njeno delovanje. Pri tem osnutek omenja odpravo omejitev glede reprogramiranja kreditov, ker večina podjetij v Sloveniji trenutno potrebuje reprogram svojih obveznosti, in odpravo vezanosti na maso plač. Za posamezna večja podjetja v težavah z boniteto C, za katera shema ni osnovni instrument za njihovo financiranje, pa naj bi država prek neposrednih jamstev omogočila zadolžitev pri bankah. Ta podjetja bi morala prek osebnih zavarovanj vodilnih in lastnikov jamčiti za uspešnost projektov. Predlagano je tudi, da bi SID banka imela vlogo holdinškega sklada, ki združuje več instrumentov finančnega inženiringa, medtem ko naj

21

bi Slovenski podjetniški sklad prevzel vlogo krovnega izvajalca financiranja malih in srednje velikih podjetij. Splošna načela za morebitno državno pomoč bankam Glede sanacije slabih naložb bank pa je med drugim zapisano, da je v primeru potrebe po sanaciji potrebno sprejeti splošna načela za morebitno državno pomoč bankam, kot sta oblikovanje posebne bilance za slabe naložbe v posamezni banki in prenos slabih naložb na to posebno bilanco pod pogojem, da se vrednost slabih naložb kompenzira z rezervacijami in odpisi kapitala, šele nato pa bi sledila državna pomoč bankam. Sprememba zakona o socialnih prispevkih V poglavju krepitve elementov varne prožnosti je med drugim govora o spremembi zakona o socialnih prispevkih, s katero bi omejili zgornjo višino zavarovalne osnove za socialne prispevke in hkrati ukinili sedanja prispevka za zaposlovanje in socialno varstvo, ki bi se financirala iz davčnih virov. Postavitev zgornje meje pri socialnih prispevkih Poleg tega je omenjena postavitev zgornje meje, t.i. kapice zavarovalne osnove za pokojninsko in zdravstveno varstvo v višini najvišje letne pokojninske osnove (40.865,5 evra), ki bi po oceni takratnega ministrstva za finance na osnovi podatkov iz dohodnine za leto 2008 pomenila letni izpad prispevkov za okrog 235 milijonov evrov. Pri tem bi z naslova dohodnine zaradi višjih vplačil akontacije teh zavezancev lahko nadomestili okrog 40 milijonov evrov. Preostanek izpada prihodkov bi delno nadomestili s širitvijo osnov (avtorske in podjemne pogodbe, popoldanska obrt, študentsko delo ...) in z zvišanjem sedanje minimalne osnove za obračun pri samostojnih podjetnikih in družbah z omejeno odgovornostjo. Postopno povišanje minimalne plače Glede minimalne plače je zapisano, da se jo poveča do višine minimalnih življenjskih stroškov postopoma, v treh korakih, do leta 2012, s pričetkom januarja 2010. Breme dviga minimalne plače v prvem koraku januarja 2010 v celoti prevzame država z dvigom davčne olajšave do višine minimalne plače, breme v dviga v letih 2011 in 2012 prevzamejo delodajalci. V paketu z minimalno plačo je predvidena tudi posodobitev ureditve delovnih razmerij, kar zadeva tudi študentsko delo. Predvidena je pokojninska reforma Med strukturnimi prilagoditvami vlada načrtuje spremembo pokojninskega sistema, strukturne spremembe sistema dolgotrajne oskrbe ter spremembe v sistemu zdravstvene dejavnosti in zdravstvenega zavarovanja. Predlog reforme pokojninskega sistema je razdeljen na dva sklopa, in sicer na modernizacijo veljavnega sistema, ki začne veljati 1. januarja 2011, in na vzpostavitev novega pokojninskega sistema, ki začne veljati 1. januarja 2015.

22

Izenačitev pogojev za pridobitev pravic moških in žensk Med glavnimi spremembami v obveznem pokojninskem zavarovanju so med drugim povišanje polne in minimalne starosti in izenačitev pogojev za pridobitev pravic moških in žensk, vzpostavitev večje fleksibilnosti in odprtosti instituta delne upokojitve ter vzpostavitev spodbudnejše politike bonusov in restriktivnejše politike malusov ter črtanje časovnih bonusov. Glavne reforme dodatnega pokojninskega zavarovanja se nanašajo med drugim na preoblikovanje obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v poklicno pokojninsko zavarovanje. Novi pokojninski sistem naj bi imel več stebrov Novi pokojninski sistem pa naj bi temeljil na principu večstebrnega sistema, tako da bi imel ničelni steber (prispevki pokojninskega in invalidskega zavarovanja in državni proračun), prvi steber (prispevki delavcev in delodajalcev), drugi steber (premije delavcev in delodajalcev) in tretji steber (premije zavarovancev). Reforme na področju zdravstva bosta omogočila dva temeljna področna zakona: zakon o zdravstveni dejavnosti in zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Časovno uveljavljanje sprememb je zato vezano na njuno sprejetje in sprejemanje podzakonskih predpisov na njuni podlagi. Spremembe naj bi sicer omejile nadaljnje neracionalno in neobvladljivo naraščanje izdatkov v zdravstvu. Številne institucionalne prilagoditve V poglavju o institucionalnih prilagoditvah pa osnutek strategije med drugim omenja ustanovitev agencije za upravljanje kapitalskih naložb države, preoblikovanje Kapitalske družbe in Slovenske odškodninske družbe, ustanovitev javnega sklada za ravnanje z nepremičnim premoženjem države, preoblikovanje Družbe za avtoceste v RS, prilagoditve nadzora finančnih storitev, prilagoditve nadzora mrežnih storitev (telekomunikacije, energetika, promet), preoblikovanje urada za varstvo konkurence in ustanovitev agencije za javno naročanje. Poleg tega se v tem poglavju nahajajo še prilagoditev sistema umeščanja prometne in energetske infrastrukture v prostor, razvoj železniškega sistema, spodbude za razvojne naložbe v energetsko učinkovitost, spodbujanje obnovljivih virov energije, sprejem zakona o podnebnih spremembah ter nacionalne strategije za blaženje ter prilagajanje na podnebne spremembe, dvig konkurenčnosti kmetijstva in živilsko predelovalne industrije (Siol.net, 2010). Slovenijo kot izvozno usmerjeno gospodarstvo je globalna kriza zaradi upada zunanjega povpraševanja močno udarila, deloma pa sta k temu prispevala tudi sorazmerno slaba gospodarska struktura ter pomanjkljivo upravljanja s številnimi podjetji v preteklosti. Javne finance so morale tako nadoknaditi velik del izpada bruto domačega proizvoda (BDP) zaradi upada izvoda in posledično industrijske proizvodnje, močnega znižanja investicij ter nižje zasebne porabe. Slovenija bo morala javnofinančni primanjkljaj v obdobju 2010-2013 v povprečju zmanjšati za 0,75 odstotka BDP na leto, medtem ko pakt o stabilnosti in rasti določa, da naj bi države članice s preseženim primanjkljajem tega

23

zmanjševala z dinamiko 0,5 odstotka BDP na leto. Slovenija mora kot malo gospodarstvo vložiti še posebej veliko truda, da na trgih državnega dolga ohrani bonitetno oceno in si zagotovi sorazmerno ugodno možnost zadolževanja za uresničevanje svojih gospodarskih in javnofinančnih ciljev. Slovenija bo v letu 2010 še naprej nadaljevala z bolj ekspanzivno fiskalno politiko, saj v prihodnjem letu ni pričakovati močnih pozitivnih spodbud za gospodarsko dejavnost s strani finančnega sistema, zunanjega povpraševanja, investicijske dejavnosti podjetij in zasebne porabe. Istočasno Slovenijo v bližnji prihodnosti čakajo spremembe na področju javnofinančnih prihodkov oz davkov in dajatev. Po mnenju takratnega finančnega ministra Križaniča, finančno ministrstvo še preračunava različne možnosti, najpogosteje pa se omenja nov enotni davek na nepremičnine, zvišanje trošarin na cigarete in bencin, uvedba dodatnih okoljskih dajatev, določene spremembe dohodnine v korist najslabše plačanih skupin na trgu dela, ni pa moč popolnoma izključiti niti dviga davka na dodano vrednost, ko se bo gospodarska slika vidno popravila (Aktiv-Informativno zaposlitveni portal, 2010). 3 SLOVENSKE BANKE IN GOSPODARSTVO PRED SVETOVNO FINANČNO IN GOSPODARSKO KRIZO 3.1 Slovensko gospodarstvo pred svetovno finančno in gospodarsko krizo Do leta 2008 je prišlo v gospodarskih rezultatih Slovenije do bistvenih sprememb. Hitrejšo rast BDP je spremljalo večje razslojevanje, predvsem pa večja nestabilnost cen in neuravnoteženost zunanje bilance. Z vstopom v EU je postalo slovensko gospodarstvo še bolj harmonizirano z evrskim in svetovnim gospodarstvom. Tudi pri nas je prišlo do kreditne rasti za gospodarstvo in prebivalstvo, ki je bila dvakrat do trikrat večja od rasti bančnih depozitov. Razlika se je prelila na kapitalski trg doma in v tujini. Ljubljanska borza je nekaj let hitro rasla, po vrhu sredi leta 2007 pa je ob poku mehurčka prepolovila indekse. V letu 2008 se je rast umirila, zato se je umirila tudi inflacija, zunanje neravnotežje pa se je povečevalo. Kljub znižanju diskontnih stopenj centralnih bank so bančne obrestne mere narasle (Libor,Euribor), kar se je čutilo pri višjih stroških odplačevanja posojil iz tujine kot v dražjem bančnemu kreditiranju gospodarstva in prebivalstva. Slednje se je zmanjšalo zaradi likvidnostne krize v svetu, ki je bila leta 2008 že prisotna tudi v Sloveniji. Medvalutne spremembe niso vplivale na slovensko gospodarstvo v veliki meri, saj je tričetrtinsko usmerjeno na evrsko območje, in tudi sicer ima zunanje bilance valutno usklajene (Štiblar Franjo, 2008, str. 28-29). Če za merilo o razmerah v našem gospodarstvu vzamemo glavni kazalec gospodarske razvitosti- BDP na prebivalca po kupni moči, je bil tempo dohitevanja razvitejših gospodarstev ugoden. Povprečna letna stopnja gospodarske rasti se je pospešila zlasti po letu 2004, na kar so vplivali ugodna mednarodna konjunktura, pozitivni učinki vstopa v EU in v zadnjih letih velika vlaganja v infrastrukturo (Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2008).

24

SLIKA 2: Povprečna gospodarska rast v Sloveniji, EMU in EU.

Vir: Eurostat, 2009. Slovenija je v letu 2008 dosegla 3,5 odstotno gospodarsko rast, za polovico nižjo kot leto prej. Trendno pojemanje gospodarske aktivnosti je bilo v Sloveniji predvsem posledica nižjega izvoznega povpraševanja in nižjega domačega povpraševanja. Zlasti se je umirila investicijska aktivnost. Po izjemni 11,9 odstotni rasti v letu 2007 so imele leta 2008 investicije v osnovna sredstva realno kar za polovico nižjo rast (Gospodarska zbornica Slovenije, 2009, str. 7). Pregrevanje gospodarstva in inflacijski pritiski zaradi rasti zasebne potrošnje prebivalstva običajno nastopijo, če presegajo gospodarsko rast, vendar se to ni zgodilo. Realna rast zasebne potrošnje prebivalstva se je v zadnjih letih gibala na ravni okoli treh odstotkov. Leta 2007 je sicer pospešila na pet odstotkov, a je še vedno zaostajala za gospodarsko rastjo. Rast zasebne potrošnje tudi ni bila pomemben dejavnik rasti trgovinskega primanjkljaja, saj imamo v trgovinski bilanci pri proizvodih za široko porabo presežek, ki se ni občutneje zmanjšal. Vpliv državne potrošnje na gospodarsko rast je bil skromen, kar je dobro. Pospešena rast državne potrošnje ali njena večja rast glede na doseženo gospodarsko rast bi namreč lahko privedla do destabilizacije javnih financ in prek večjega javnofinančnega primanjkljaja do povečevanja javnega dolga. Vendar tudi tukaj zaznavamo nasprotna gibanja, saj so se v obdobju od leta 2004 do 2007 zmanjšali javnofinančni odhodki, s 46,5 na 43,3 odstotka BDP. Zmanjšal se je tudi primanjkljaj celotnega sektorja države, in sicer z 2,3 na 0,1 odstotka BDP. Takšna javnofinančna gibanja so pomembno pripomogla k zmanjšanju javnega dolga države, in to s 27,6 na 24,1 odstotka BDP.

25

Na večji medletni primanjkljaj plačilne bilance v prvi polovici leta 2008 je vplival zlasti večji primanjkljaj v trgovinski bilanci, ki ga povezujejo z umiritvijo rasti blagovnega izvoza in sočasno poslabšanimi pogoji menjave. Ti se kažejo v veliko hitrejši rasti uvoznih cen od izvoznih. Obseg bruto zunanjega dolga Slovenije je konec leta 2007 dosegel 102,4 odstotka BDP, kar je precej pod povprečjem držav evropskega območja v letu 2007 (191,8 odstotka BDP). Slovenija je bila po velikosti bruto zunanjega dolga v BDP, ki pomeni celotne dolžniške obveznosti države in zasebnega sektorja do tujine, še vedno najmanj zadolžena država evropskega območja (ibid.,7). Slovenija je leto 2007 zabeležila 3,5 odstotno zmanjšanje realnih plač glede na leto poprej, kar je največ v vsej uniji. Plače so se sicer že leta 2006 v Sloveniji zmanjšale, in sicer za 0,6 odstotka. Rast realnih plač v Sloveniji je bila tako lani pod povprečjem celotne unije (2,3 odstotka) kot tudi pod povprečjem območja evra, kjer so se realne plače v povprečju zmanjšale za 0,4 odstotka (Jurij Šimac, 2008). Slika 1 podrobneje prikazuje inflacijo v Sloveniji od januarja 2004 do decembra 2008. Rdeča črta prikazuje pomladansko napoved inflacije za leti 2009 in 2010, zelena črta pa jesensko napoved inflacije. SLIKA 3: Inflacija v Sloveniji

Vir: Statistični urad Republike Slovenije Leto 2008 je zaznamovala izjemno visoka rast cen na svetovnih trgih surovin (nafta, hrana, druge surovine). Inflacija, ki je sredi leta 2008 dosegla vrh v državah evro območja (4,1%), je bila v Sloveniji celo 6,9 odstotna. Takrat je bila na najvišji ravni, od uvedbe evra pri nas.

26

Po avgustu, ko so se cene na svetovnih trgih surovin začele umirjati, se je inflacija zniževala tudi v Sloveniji (Gospodarska zbornica Slovenije, 2009, str. 8). Iz tabele 1 pa so razvidni nekateri pomembni kazalniki gospodarstva. TABELA 1: Kazalniki gospodarstva 2003 2004 2005 2006 2007 2008 JAVNOFINANČNI PRIMANJKLJAJ (% BDP) 1,83 1,93 1,78 1,61 1,42 2,00

JAVNI DOLG (% BDP)

27,7 27, 28,4 27,8 23,4 22,5

LETNA ST. INFLACIJE ( % ) 4,6 3,2 2,3 2,8 5,6 2,1

POVPREČNA LETNA ST. INFLACIJE ( % ) 5,6 3,6 2,5 2,5 3,6 5.7

RAST OBSEGA BDP ( % ) 2,8 4,4 4,1 5,7 6,1 3,5

RAST ZAPOSLENOSTI ( % ) -0,4 0,3 0,2 1,2 2,7 2,9

IZVOZ KOT DELEŽ BDP (% BDP)

54,8 58,9 63,0 67,4 71,4 69,2

REALNA RAST IZVOZA ( % ) 3,1 12,5 9,2 7,8 8,8 9,7

REALNA RAST UVOZA ( % ) 6,7 13,2 5,3 6,5 6,9 7,2

NOMINALNA RAST IZVOZA BLAGA IN STORITEV ( % ) 6,1 15,9 13,3 15,3 16,8 17,1

ST. DELOVNE AKTIVNOSTI ( % ) 52,8 55,3 55,4 55,8 56,8 56,9

ST. BREZPOSELNOSTI ( % )

6,7 6,3 6,5 6,0 4,9 4,4

Vir: Statistični urad Republike Slovenije 3.2 Slovenske banke pred svetovno finančno in gospodarsko krizo V letu 2007 se je visoka gospodarska rast odrazila v naraščajočem povpraševanju podjetij in drugih finančnih organizacijah po bančnih posojilih. Kreditiranje so spodbujali: intenzivna investicijska dejavnost, financiranje lastniške konsolidacije v gospodarstvu v obliki združitev, prevzemov ter financiranje podjetij v državah nekdanje Jugoslavije. Poleg naštetih ekonomskih dejavnikov je na povečano rast posojil nebančnemu sektorju vplival tudi institucionalni dejavnik- vstop majhne banke v bančni sistem v januarju 2007. Tako se je v nasprotju s pričakovanji po stabiliziranju ali celo znižanju stopenj rasti posojil zaradi zviševanja obrestnih mer rast posojil nebančnemu sektorju v letu 2007 močno zvišala in septembra 2007 presegla 38%. Po visokih rasteh najbolj izstopa kreditiranje tujine in

27

kreditiranje drugih finančnih organizacij; sledi rast posojil nefinančnim družbam. Posojila, odobrena drugim finančnim organizacijam, ki so bila vključena v financiranje prevzemnih aktivnosti, so se samo od decembra 2006 do junija 2007 povečala za več kot 85%. Naraščajoče obrestne mere pa so vsaj deloma prispevale k stabiliziranju stopenj rasti posojil gospodinjstvom, ki še vedno ostajajo na visoki, 26-odstotni ravni (BS- Poročilo o poslovanju bank in gibanja na kapitalskem trgu, 2007, str.1). Slovenski bančni sektor je bil izpostavljen zaostrenim razmeram na mednarodnih denarnih trgih predvsem preko zvišanja obrestnih mer in težje dostopnosti do tujih dolgoročnih posojil, kar se je kazalo v zadolževanju v tujini in s tem povezanim tveganjem. Višje obrestne mere in težja dostopnost tujih posojil je vplivalo na manjšo dostopnost posojil v domačih bankah in s tem omejeno financiranje domače gospodarske aktivnosti. Realni sektor pa je poleg tega vplive krize občutil predvsem prek upadanja tujega povpraševanja zaradi hitrejšega umirjanja gospodarske rasti v EU (Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, 2008). 3.2.1 Bilanca stanja za leto 2007 Bilančna vsota bančnega sistema je ob koncu leta 2007 znašala 42.195 mio EUR. V tem letu se je okrepila za 8.326 mio EUR, kar relativno predstavlja skoraj 25%. Medletna rast bilančne vsote je v prvi polovici leta 2007 ohranjala umirjen trend iz leta 2006 na nivoju okrog 16%, v drugi polovici pa se je začela močneje krepiti ter v novembru s 27,5% dosegla najvišji nominalni odstotek rasti v zadnjih treh letih. SLIKA 4: Bilančna vsota in medletna rast

Vir. BS- Letno poročilo 2007, str.42.

28

Tržni deleži tujih in domačih bank zaradi enakomerne rasti bilančne vsote ostajajo stabilni. Tako se je tržni delež domačih bank okrepil le za slabe 0,5 odstotne točke ter znaša 71,1%. Tržni delež tujih bank dosega 28,9%. Banke so tudi v letu 2007 vire za svoje poslovanje pridobivale predvsem z zbiranjem vlog nebančnega sektorja in najemanjem bančnih kreditov. Z vlogami so tako financirale 84,8% rasti bilančne vsote. Glavni vir še vedno ostaja zadolževanje v bančnem sektorju, ki predstavlja 56,8% povečanja bilančne vsote (4.732 mio EUR). Bolj aktivne pri pridobivanju virov na medbančnem trgu so bile domače banke, katerim obseg se je povečal za 56,9% (tujim za 29,2%). Kar 82,6% predstavljajo viri, pridobljeni pri tujih bankah. Občutno se je okrepilo tudi zadolževanje pri domačih bankah. TABELA 2: Bilančne vsote in tržni deleži bank

Vir: BS- Letno poročilo 2007, str.43. Po večletnem večanju vpoglednih vlog je v letu 2007 prišlo do povečanja kratkoročnih vezanih vlog. Omenjene vloge so se povečale za 27,3 odstotka oziroma 2.230 mio EUR. Dolgoročne vloge, razen leta 2006, ki je bilo ob prelomu zaznamovano s prehodom na evro, še vedno stagnirajo. Navedeno je vplivalo tudi na strukturo vlog nebančnega sektorja. Kratkoročne vloge tako zajemajo 53,7 odstotni delež, vpogledne 37,2 odstotni ter dolgoročne le še 9,1 odstotni delež(ibid.,43).

29

Banke so v preteklosti precej svojih sredstev zaradi različnih potreb usmerjale v blagajniške zapise Banke Slovenije. Po vstopu Slovenije v evrosistem je Banka Slovenija prenehala izdajati blagajniške zapise. Do aprila 2007 so postopno zapadli tudi vsi v letu 2006 izdani zapisi. Z njihovo zapadlostjo se je sprostilo 1.789 mio EUR. Sproščena sredstva so banke usmerile predvsem v kreditiranje ter v druge vrednostne papirje (ibid., 45). Banke so 92% povečanja bilančne vsote uporabile za kreditiranje nebančnega sektorja. Njihov obseg se je povečal za 37,4%, v letu 2006 le za 26,4%. Ob pospešeni rasti kreditov nebančnemu sektorju v zadnjih letih se močno krepi tudi njihov delež in je ob koncu leta predstavljal že 66,5% bilančne vsote, kar je 6,2 odstotne točke več kot ob koncu leta 2006. Vse opisane spremembe so vplivale na povprečno strukturo obveznosti in naložb. Z intenzivnim zadolževanjem bank pri bankah se že več let veča delež obveznosti do bank, ki je leta 2007 predstavljal že skoraj 35% vseh virov. Samo v letu 2007 se je njihov delež povečal za 4,7 odstotne točke, kar pa je manj kot v predhodnih letih, ko se je izboljšanje gibalo okrog 6 odstotne točke (ibid., 46). Zaradi prehoda na evro se je valutna struktura bilanc v celoti spremenila. Povečanje obsega obveznosti in naložb v domači valuti odraža dejstvo, da je že v preteklosti velik obseg poslovanja v tuji valuti potekal predvsem v evrih (ibid., 47). 3.2.2 Posojila podjetjem Povpraševanje po posojilih podjetij pri slovenskih bankah in bankah v evroobmočju se je leta 2007 povečevalo bolj po dolgoročnih kot po kratkoročnih posojilih ter v tretjem četrtletju manj kot v prvi polovici. Slovenski bančni trg je beležil do 40 odstotno rast danih posojil, največjo rast pa sta beležila nebančni in nefinančni trg, kjer se je obseg danih posojil zvišal za 37,4 oz 35 odstotkov. V Sloveniji je izstopalo predvsem povečevanje povpraševanja po posojilih za investicije v osnovna sredstva, temu pa se je v tretjem četrtletju pridružilo povpraševanje po posojilih za financiranje prevzemov in združitev (BS- Poročilo o poslovanju bank in gibanja na kapitalskem trgu, str.1). Rast posojil za različne prevzeme podjetij se je v letu 2007 v primerjavi z letom poprej zvišala za 116 odstotkov, k skupni rasti posojil pa je ta segment prispeval tri odstotne točke. Te vrste posojil so za Banko Slovenije in poslovne banke bolj tvegana, zato banke zahtevajo tudi večje garancije (STA, 2008b). Ob primerljivih pogojih financiranja doma in v tujini se je v letu 2006 nadaljeval proces nadomeščanja tujega z domačim financiranjem. Medpodjetniško financiranje je predstavljalo skoraj četrtinski delež, drugi sektorji, predvsem nedenarne finančne institucije in gospodinjstva, ostajajo s svojimi deleži v financiranju podjetij pod 10%. Pri financiranju podjetniškega sektorja s posojili dosegajo največji in hkrati naraščajoči delež domače banke. V prvih devetih mesecih leta 2006 so neto odobrile 80% vseh posojil, ki so jih v tem obdobju najela podjetja. Po letu 2003 se hitro povečuje tudi najemanje posojil pri nedenarnih finančnih institucijah, predvsem v obliki lizinških posojil. Za zagotavljanje vira sredstev za svojo dejavnost se podjetja namesto v tujino zatekajo tako k slovenskim bankam kot k slovenskim nedenarnim institucijam, kar je posledica izenačujočih pogojev financiranja podjetij doma ali v tujini oziroma naraščanja

30

konkurenčnosti med bankami pri pridobivanju novih komitentov oziroma zadolževanju že obstoječih. Povečevanje vloge slovenskih bank pri financiranju podjetij je odraz učinkovitega konkuriranja neposrednemu zadolževanju podjetij v tujini, še zlasti v zadnjih dveh letih. Bančna posojila ostajajo daleč najpomembnejši vir financiranja podjetij, čeprav se med domačimi posojilodajalci v vedno večji meri pojavljajo tudi nedenarne finančne institucije. Neto črpanja posojil podjetij pri domačih bankah so se v letu 2006 povečala za 22,5%. Rast je v celoti izhajala iz rasti deviznih posojil, pretežno v evrih, medtem ko so se pri tolarskih posojilih podjetja razdolževala. Ob koncu leta 2006 se je delež tolarskih posojil podjetjem zmanjšal na 36%. V nasprotju z letom 2005, ko so dolgoročna in kratkoročna devizna posojila izkazovala podobno dinamiko rasti, se je v letu 2006 rast dolgoročnih posojil umirila, rast kartkoročnih pa nadaljevala s podobno dinamiko (BS- Poročilo o finančni stabilnosti, 2007a, str.23-25) SLIKA 5: Struktura stanja dolga podjetij v odstotkih

Vir: Banka Slovenije, 2008. Struktura stanja dolga se spreminja v korist zadolževanja pri domačih kreditodajalcih (87% dolga), ter povečevanje obveznosti do domačih bank ( 64% dolga). Ob visoki rasti zadolževanja podjetij pri domačih bankah ter zelo počasni rasti vlog se je neto zadolženost podjetij pri bankah v zadnjih letih izjemno povečala. Stanje posojil podjetij pri bankah se je v letih 2003 do 2006 povečevalo po povprečni letni stopnji 22,7%, stanje vlog podjetij pri bankah pa le po 7,3%. Neto zadolženost podjetij pri bankah se je v zadnjih štirih letih povečala za 2,5-krat, v razmerju do BDP pa se je približala 30% (ibid., str.29). 3.2.3 Posojila gospodinjstvom Pri posojilih gospodinjstvom je razlika med Slovenijo in evroobmočjem izrazitejša predvsem pri stanovanjskih posojilih. V primerjavi z evroobmočjem so slovenska gospodinjstva leta 2007 povečevala povpraševanje po posojilih, bolj po stanovanjskih kot potrošniških. To odraža specifičnost slovenskega nepremičninskega trga ter očitno zakoreninjeno prepričanje dela prebivalstva, da je kljub relativno visokim cenam naložba v

31

nepremičnino najboljša naložba (BS- Poročilo o poslovanju bank in gibanja na kapitalskem trgu, 2007b, str.1). SLIKA 6: Kazalniki zadolženosti gospodinjstev pri bankah

Vir: Banka Slovenije, 2008. Iz slike 1 lahko vidimo 27% rast zadolževanja gospodinjstev pri bankah in 22% povprečni delež prejemkov iz dela namenjen za odplačevaje posojil. Zadolževanje v Sloveniji se je po stagnaciji v začetku novega tisočletja ponovno začelo povečevati v letu 2003, od takrat pa se je obremenjenost s posojili kar podvojila. Ob naraščajočem zadolževanju in rasti obrestnih mer se je povprečni delež prejemkov iz dela za odplačevanje posojil leta 2007 zvišal na skoraj 22 odstotkov, kar je za tri odstotne točke več kot leta 2006. Najvišjo, 37-odstotno rast, so leta 2007 zabeležila stanovanjska posojila, medtem ko so potrošniška posojila porastla za petino. Pri novoodobrenih stanovanjskih posojilih se povečuje delež posojil z najdaljšimi ročnostmi (nad 20 let), ki se je približeval 40 odstotkom, medtem ko je še leta 2005 komaj presegal desetino novosklenjenih stanovanjskih posojil. Po drugi strani pa je pri potrošniških posojilih značilna visoka rast kratkoročnih posojil, ki so leta 2007 narasla kar za 118 odstotkov. Dolgoročna potrošniška posojila so se lani povečala le za slabih 14 odstotkov. Večina posojil gospodinjstvom je sklenjena z variabilno obrestno mero. Pri stanovanjskih posojilih je njihov delež narasel na skoraj štiri petine, v strukturi na novo odobrenih posojil pa se približuje 90 odstotkom. Slovenski posojilojemalci imajo sicer v povprečju za 1,1 odstotne točke višje obrestne mere na stanovanjska posojila kot pri bankah evrskega območja. Pri potrošniških posojilih pa je bila variabilna obrestna mera leta 2007 za 1,2 odstotne točke pod povprečjem evrskega območja. Delež posojil s fiksno obrestno mero je bistveno višji pri potrošniških posojilih in se tam celo povečuje. Ta posojila so sicer v pogojih naraščajočih obrestnih mer varnejša, so pa

32

zato za 0,6 do 0,9 odstotne točke dražja od posojil z variabilno obrestno mero (Dernovšek, Ivo, 2008). Po navedbah Slovenske tiskovne agencije se je vrednost vlog gospodinjstev v slovenskih bankah se je leta 2008 povečala za 1,1 milijarde evrov oz. 9,1 odstotka na 13,2 milijarde evrov. Obseg kreditov se je v letu 2008 v primerjavi z letom prej povečal za dobrih pet milijard evrov oz 15,7 odstotka na 37,4 milijarde evrov. Pri tem se je obseg kreditov bankam povečal zgolj za odsotek na 4,1 milijarde evrov, nebančnemu sektorju pa za 17,8 odstotka na 33,3 milijarde evrov. Gospodinjstva so leta 2008 najela pri slovenskih bankah za 7,4 milijarde evrov posojil, kar je 955 milijonov evrov oziroma 14,9 odstotka več kot leta 2007. 3.2.3 Tajkunska posojila odobrena pred krizo v Sloveniji Po podatkih Banke Slovenije iz julija 2008 je samo izpostavljenost bank do družb, ki so bile vpletene v tri večje prevzeme Pivovarne Laško, Merkurja in Istrabenza konec leta 2007 znašala 2,6 milijarde evrov, do marca leta 2008 pa se je povečala kar na 2,8 milijarde evrov. Večino najodmevnejših menedžerskih prevzemov, financiranih z milijonskimi posojili, so izpeljali od leta 2004 do 2008. 4 SLOVENSKE BANKE TEKOM SVETOVNE FINANČNE IN GOSPODARSKE KRIZE 4.1 Slovensko gospodarstvo tekom svetovne finančne in gospodarske krize Leto 2008 je, čeprav so se prvi obrisi začeli kazati šele v drugi polovici leta, vsekakor zaznamovala finančna in gospodarska kriza. Medtem ko so se prve napovedi o krizi v ZDA pojavile junija oziroma julija 2007, se je kriza v Sloveniji začela kazati septembra 2008 (MMC RTV SLO, 2008). V mesecu oktobru 2008, ko se je kriza pojavila, se je Slovenska Vlada, takrat pod vodstvom Janeza Janše na krizo odzvala zelo hitro in učinkovito. Najpomembnejši ukrep, ki ga je v tistih dneh sprejela, je bil ukrep o poroštvu države za bančne in hranilne vloge. Slovenski bančniki so ukrep pozdravili, saj je preprečil, da bi državljani množično dvigovali denar iz slovenskih bank in ga morda prenesli v tujino. V Sloveniji se je začel ustavljati le promet na trgu vrednostnih papirjev, cene posameznih delnic pa so se začele zniževati. Drugih posledic državljani in gospodarstvo niso čutili. Slovenija je v prvem četrtletju leta 2009 uradno vstopila v recesijo, saj se je po 4,1 odstotnem padcu bruto domačega proizvoda v zadnjem četrtletju 2008 ta v prvem četrtletju zmanjšal še za nadaljnjih 6,4 odstotka. To je drugo zaporedno četrtletno zmanjšanje BDP, kar pomeni, da je slovensko gospodarstvo že v zadnjem (četrtem) četrtletju 2008 zdrsnilo v recesijo2. Glede na prvo četrtletje 2008 se je BDP v letu 2009 v prvih treh mesecih zmanjšal kar za 9 odstotkov. Slovenija se je s strmim padcem BDP znašla na repu evropskih držav (Zimic Srečko, Hren Barbara , 2009).

2 Če recesijo opredelimo kot dve zaporedni četrtletji negativne gospodarske rasti.

33

V primerjavi s tretjim četrtletjem 2008 se je BDP v tretjem četrtletju 2009 realno zmanjšal za 8,3 odstotka. To je četrto zaporedno četrtletje negativne gospodarske rasti. V obdobju od januarja do septembra 2009 se je BDP v primerjavi z enakim obdobjem lani realno zmanjšal za 8,6 odstotka. V primerjavi z drugim četrtletjem 2009 se je BDP, popravljen za vpliv sezone in števila delovnih dni, realno povečal za 1,0 odstotka. To je drugo zaporedno realno zvišanje BDP po izrazito recesijskih gibanjih ob koncu lanskega in v začetku letošnjega leta. (Statistični urad Republike Slovenije, 2009b). Za prvo četrtletje 2009 je bilo značilno veliko realno zmanjšanje številnih makroekonomskih agregatov, še zlasti tistih, ki so v prvi polovici 2008 dosegali najvišje stopnje rasti. Najbolj izrazito je bilo to pri bruto investicijah v osnovna sredstva, ki so se v prvem četrtletju 2009 realno zmanjšale za 23,6 odstotka. S tem se je raven investicij v osnovna sredstva, merjeno v stalnih cenah, vrnila na raven izpred treh let. Negativno rast so zabeležili pri vseh oblikah investiranja: investicije v gradbene objekte so bile realno manjše za 22,6 odstotka kot leto prej, od tega investicije v stanovanjsko gradnjo za 14,9 odstotka, investicije v nestanovanjske objekte pa za 25,4 odstotka. Še bolj negativne so bile stopnje rasti investiranja v stroje in opremo, kjer so se investicije realno zmanjšale za 27,7 odstotka. Investicije v transportno opremo so bile manjše za 37,7 odstotka, kar je posledica skoraj 20 odstotnega zmanjšanja investicij v osebna vozila in prepolovitve investicij v drugo transportno opremo. Dodatno so k znižanju gospodarske rasti prispevale tudi investicije v zaloge, v višini 4,2 odstotka, katerih prirast je bil bistveno manjši kot leta 2008. Tudi izvoz in uvoz sta se v začetku leta 2009 zelo izrazito zmanjšala; izvoz je bil za 21,1 odstotka manjši kot pred letom, uvoz pa za 22,7 odstotka. Saldo menjave s tujino je na gospodarsko rast vplival pozitivno v višini 1,6 odstotka (Statistični urad Republike Slovenije, 2009a). Podobno kot v predhodnih dveh četrtletjih so se vse glavne izdatkovne kategorije realno zmanjšale. Tudi tokrat so realno najbolj upadle bruto investicije v osnovna sredstva, ki so bile za 23,8 odstotka manjše kot leta 2008. Najbolj izrazito je bilo zmanjšanje investicij v transportno opremo, ki so se v primerjavi s tretjim četrtletjem 2008 več kot prepolovile. Investicije v drugo opremo in stroje so bile manjše za četrtino, investicije v zgradbe in objekte pa za petino glede na leto 2008. Tudi izvoz in uvoz sta se še naprej realno zmanjševala, čeprav je bil njun padec manjši kot v prvih dveh četrtletjih 2009. izvoz proizvodov je bil za 16,3 odstotka, uvoz proizvodov pa za 19,6 odstotka manjši kot leta 2008. Saldo menjave proizvodov s tujino je na gospodarsko rast vplival pozitivno (2,7 odstotne točke) (Statistični urad Republike Slovenije, 2009b). Izdatki za končno potrošnjo so bili v prvem četrtletju 2009 za en odstotek višji kot pred letom, k pozitivni rasti pa je prispevalo zlasti končno trošenje države. Izdatki države za končno potrošnjo so bili za 3,8 odstotka višji kot v prvem četrtletju 2008, kar je predvsem posledica 5,5 odstotnega zvišanja izdatkov za individualno potrošnjo (zdravstvo, izobraževanje). Končno trošenje gospodinjstev je bilo komajda pozitivno( 0,1 odstotno); tako nizka rast je posledica nadaljnjega umirjanja oz. celo negativne rasti trošenja pri vseh oblikah proizvodov, zlasti pri trajnem blagu (Statistični urad Republike Slovenije,2009a). Končna potrošnja je bila za 0,5 odstotka manjša kot v tretjem četrtletju 2008 in tudi njen padec je bil manjši kot v drugem četrtletju 2009. Izdatki gospodinjstev za končno potrošnjo

34

so se realno zmanjšali za 2,1 odstotka, izdatki države za končno potrošnjo pa s 4,3 odstotnim znižanjem ostajajo edina izdatkovna kategorija, ki ohranja pozitivno rast (Statistični urad Republike Slovenije, 2009b). Tudi dodana vrednost se je v prvem četrtletju 2009 realno zelo zmanjšala v številnih dejavnostih. Največji padec smo zabeležili v predelovalnih dejavnostih, kjer se je dodana vrednost zmanjšala za 20,5 odstotka in s tem prispevala skoraj polovico (4,1 odstotka) k negativni gospodarski rasti v prvem četrtletju leta 2009. Dodana vrednost se je zelo zmanjšala tudi v drugih dejavnostih z velikim deležem v bruto domačem proizvodu: v gradbeništvu za 13,2 odstotka, trgovini za 11,3 odstotka, dejavnosti nepremičnin, najema in poslovnih storitev za 8,9 odstotka ter v prometu, skladiščenju in zvezah za 5,5 odstotka. Pozitivne stopnje rasti smo zabeležili v delu storitvenih dejavnosti, poleg finančnega posredništva ( 8,7 odstotna rast) še v tistih, ki so pretežno netržnega značaja: v zdravstvu in socialnem skrbstvu je bila dodana vrednost za 4,3 odstotkov višja kot leta 2008, v izobraževanju za 2,8 odstotka, v dejavnosti javne uprave, obrambe in obvezne socialne varnosti pa za 2,4 odstotka (Statistični urad Republike Slovenije, 2009a). Skupna dodana vrednost dejavnosti se je v tretjem četrtletju 2009 v primerjavi s tretjim četrtletjem 2008 realno zmanjšala za 8,4 odstotka. Največji padec smo zabeležili v gradbeništvu; v tej dejavnosti je bila dodana vrednost za 19,2 odstotka manjša kot 2008. Realno zmanjšanje dodane vrednosti v predelovalnih dejavnostih je bilo tudi v tem četrtletju zelo izrazito (16,4 odstotno), vendar manjše kot v predhodnih dveh četrtletjih. Rast dodane vrednosti je ostala pozitivna v finančnem posredništvu, javni upravi, izobraževanju in zdravstvu (Statistični urad Republike Slovenije, 2009b). Skupna zaposlenost je v prvem četrtletju 2009 znašala 979,9 tisoč oseb, kar je za 0,5 odstotka več kot v prvem četrtletju 2008. Prirast zaposlenosti je tako še vedno pozitiven, čeprav bistveno manjši kot v letu 2008 (povprečno 2,9 odstotno povečevanje). Podobno velja za sredstva za zaposlene, ki so se povečala za 5,3 odstotka; to je sicer manj od rasti v predhodnih četrtletjih, vendar bistveno več od nominalne rasti bruto domačega proizvoda (Statistični urad Republike Slovenije, 2009a). V tretjem četrtletju 2009 se je nadaljevalo zmanjševanje zaposlenosti, ki smo ga po daljšem obdobju povečevanja prvič zabeležili v drugem četrtletju letos. Skupna zaposlenost se je v primerjavi s tretjim četrtletjem 2008 zmanjšala za 3,4 odstotka, kar pomeni 33600 manj zaposlenih in samozaposlenih. Zaposlenost se je daleč najbolj zmanjšala v predelovalnih dejavnostih, in sicer za 11,3 odstotka.

35

SLIKA 7: Zmanjšanje števila zaposlenih v predelovalnih dejavnostih od oktobra 2008 do marca 2009

Vir: Umar, 2009. Zmanjšanje zaposlenosti smo zabeležili tudi v drugih dejavnostih, v katerih se je v predhodnih četrtletjih povečevala: v gradbeništvu za 4,6 odstotka, trgovini za 0,9 odstotka, transportu za 3,0 odstotka in v poslovnih storitvah za 2,3 odstotka. Zaposlenost pa se še naprej povečuje zlasti v dejavnostih s pretežno netržnim značajem, npr. v javni upravi za 1,0 odstotka, izobraževanju za 205 odstotka in v zdravstvu za 2,3 odstotka. Po sektorjih se je zaposlenost zmanjšala v nefinančnih in finančnih družbah za 5,0 odstotka ter v sektorju gospodinjstev skupaj z nepridobitnimi institucijami, ki opravljajo storitev za gospodinjstva za 2,4 odstotka, povečala pa se je v sektorju država za 1,4 odstotka (Statistični urad Republike Slovenije, 2009b).

36

SLIKA 8: Naraščanje števila in stopnje registrirane brezposelnosti

Vir: UMAR Inflacija je bila v letu 2009 1,8 odstotna, povprečna letna pa 0,9 odstotna po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije. Pomembno vlogo je imela rast cen energentov in storitev, usoden pa je bil padec gospodarske aktivnosti. Padec gospodarske aktivnosti tako v Sloveniji kot v tujini je namreč povzročil počasnejšo rast ali celo padec večine skupin indeksa cen. K višji inflaciji kot v drugih članicah evrskega območja so pomembno prispevali nekateri ukrepi ekonomskih politik, predvsem na področju trošarin, saj je njihovo povišanje k 1,8 odstotni inflaciji prispevalo eno odstotno točko.

37

SLIKA 9: Mesečne in letne stopnje rasti cen življenjskih potrebščin, december 2008-december 2009

Vir: SURS (2009c). 4.2. Slovenske banke tekom svetovne finančne in gospodarske krize Pokazalo se je, da pomeni konservativna (nesodobna) politika slovenskih bank tudi konkurenčno prednost in da so bila tveganja iz naslova trgovanja z zapletenimi finančnimi inovacijami neobvladljiva. Poglobljenost slovenskega bančnega sistema je veliko manjša kot v razvitem delu Evrope, in slovenske banke manj razvite kot banke v najbolj razvitih državah EU. Finančna kriza je pokazala, da trgovanje z derivati na koncu ni pripeljala do dodane vrednosti in da imajo tudi sodobni bančni sistemi določene slabosti in ne le prednosti. Manjša razvitost je slovenskim bankam torej pomagala, da so se izognile prvemu valu posledic globalne finančne krize. Ker pa se položaj v gospodarstvu poslabšuje, to neizogibno vpliva tudi na kreditni portfelj bank in težje obvladovanje kreditnega in drugih oblik tveganj (Lah Emil,50-55). ECB in druge