UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

GLOBALNA FINANČNA IN GOSPODARSKA KRIZA TER NJEN VPLIV NA SLOVENSKI FINANČNI SISTEM

(GLOBAL FINANCIAL AND ECONOMIC CRISIS AND ITS EFFECT ON

SLOVENE FINANCIAL SYSTEM) Kandidatka: Karmen Kulič Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Žan Jan Oplotnik, izredni profesor

Murska Sobota, november 2012

2

ZAHVALA Prve besede zahvale so vsekakor namenjene mojima staršema za veliko mero potrpežljivosti na moji celotni študijski poti, ki me je tako pripeljala do želenega cilja. Zahvaljujem pa sem tudi mojemu mentorju dr. Žan Jan Oplotniku za vse napotke pri pisanju diplomskega dela, za potrpežljivost ter za vodenje skozi celotno delo. Besede zahvale pa so namenjene še vsem mojim prijateljem, ki so me vztrajno spodbujali pri pisanju mojega diplomskega dela.

3

PREDGOVOR Čas, v katerem živimo, je čas krize. Natančneje je čas finančne in gospodarske krize. Pok nepremičninskega balona v ZDA leta 2007 je botroval k nastanku nepremičninske krize, katera pa se je kasneje prenesla še na finančne trge in tako zajela vse sfere finančnega sistema. Kriza, ki je tako postala globalna, je povzročila negativne posledice na celotno, v našem primeru slovensko gospodarstvo, kot tudi na bančni sistem naše države. Temeljni problem globalno finančno-gospodarske krize v bančnem sektorju je nezaupanje med bankami, saj so le-te izredno ranljive. Živijo ali padajo z likvidnostjo in v primerih, ko podjetja kot njihovi komitenti zamujajo s plačilom dan ali dva, ima lahko to za banke usodne posledice. Slika slovenskega finančnega sistema je tako čedalje slabša. In prav to je tudi predmet raziskovanja te diplomske naloge – preučiti, kako je globalna finančno-gospodarska kriza vplivala na poslovno politiko slovenskih bank, zavarovalnic ter investicijskih družb ter kakšne posledice je pustila v posameznem sektorju. Imajo pa finančne in gospodarske krize svoj pečat tudi v svetovni zgodovini. Predvsem devetdeseta leta so bila prepojena z več različnimi finančnimi krizami. Le-te so namreč zajele mehiško gospodarstvo, azijsko, rusko in brazilsko. Z vidika preučitve gospodarske krize pa je v zgodovini najbolj odmevala tako imenovana Velika gospodarska kriza, ki je trajala med leti 1929 in 1932. Ker smo se v diplomskem delu osredotočili na slovenski finančni sistem ter na njegov razvoj in delovanje vse od leta 1994 naprej, torej vse od nastanka novega finančnega sistema v osamosvojeni državi Sloveniji, nas je poleg vplivov in posledic nanj, zanimalo še, kateri pa so tisti ukrepi v državi, ki so namenjeni omilitvi finančnega in gospodarskega položaja v državi. V ta namen je tako bilo izdanih več ukrepov, ki so bili namenjeni sanaciji celotnega slovenskega finančnega sektorja. Ker pa potek globalne finančne in gospodarske krize na slovenskem finančnem trgu še ni končan in se vztrajno nadaljuje tudi v letu 2012, lahko kot državljani naše države samo upamo, da bo v čim krajšem času prišlo do neke nove paradigme, katera bo prispevala k blaginji celotne naše države in s tem neposredno tudi naše prihodnosti. In tako uvodni del pričujoče se diplomske naloge zaključujemo z mislijo slovenske ekonomistke, ki pravi: »Problem današnjega časa ni le globalna ekonomska kriza, temveč tudi odsotnost globalnih voditeljev in novih zamisli.«.(Krt Hermina, 2010). In ta misel naj vsem, ki smo priča izredno slabemu finančno-gospodarskemu položaju, da misliti za vnaprej.

4

KAZALO 1 UVOD ............................................................................................................................ 6

1.1 Opredelitev problema in opis področja, ki je predmet raziskovanja ...................... 6

1.2 Namen in cilji diplomskega dela ............................................................................ 6

1.2.1 Namen diplomskega dela................................................................................. 6

1.2.2 Cilji diplomske naloge ..................................................................................... 6

1.2.3 Opredelitev delovnih hipotez .......................................................................... 7

1.3 Predpostavke in omejitve ........................................................................................ 7

1.4 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................ 7

2 SVETOVNA FINANČNA IN GOSPODARSKA KRIZA ........................................... 8

2.1 Finančna kriza ......................................................................................................... 8

2.1.1 Pojem finančne krize ....................................................................................... 8

2.1.2 Vzroki za nastanek finančne krize ................................................................. 10

2.1.3 Posledice finančne krize ................................................................................ 12

2.1.4 Indikatorji finančne krize............................................................................... 13

2.1.5 Kratek pregled večjih finančnih kriz v devetdesetih letih ............................. 17

2.1.5.1 Skupni razlogi za nastanek teh kriz v devetdesetih letih ........................ 22

2.2 Gospodarska kriza ................................................................................................. 23

2.2.1 Pojem gospodarske krize ............................................................................... 23

2.2.2 Vzroki za nastanek gospodarske krize........................................................... 24

2.2.3 Pregled tako imenovane Velike gospodarske krize leta 1929 – 1932 ........... 26

3 GLOBALNA FINANČNA KRIZA IN NJENI VPLIVI NA SLOVENSKI FINANČNI SISTEM ............................................................................................................................... 31

3.1 Zametki svetovne finančno-gospodarske krize ..................................................... 31

3.2 Pojav finančno-gospodarske krize v Sloveniji ...................................................... 32

3.3 Struktura slovenskega finančnega sektorja oziroma finančnega sistema ............. 34

3.3.1 Opredelitev finančnega sistema ..................................................................... 34

3.3.2 Slovenski finančni sistem .............................................................................. 34

3.4 Obnašanje slovenskega finančnega sektorja pred izbruhom krize ....................... 40

3.4.1 Poslovna politika bank pred krizo ................................................................. 40

3.4.1.1 Število bank ............................................................................................ 40

3.4.1.2 Delež bančne aktive v BDP .................................................................... 43

3.4.1.3 Merjenje tržne koncentracije .................................................................. 44

3.4.1.4 Bilančna vsota denarnih institucij .......................................................... 45

3.4.1.5 Koeficient kapitalske ustreznosti ........................................................... 46

5

3.4.2 Poslovna politika zavarovalnic pred izbruhom krize .................................... 48

3.4.2.1 Struktura slovenskega zavarovalnega trga glede na vrste in osnovne oblike zavarovanj ..................................................................................................... 48

3.4.2.2 Struktura zavarovalnega trga glede na deleže zavarovalnic................... 50

3.4.2.3 Bilančna vsota ........................................................................................ 51

3.4.3 Poslovna politika investicijskih skladov pred krizo ...................................... 52

3.4.3.1 Gibanje čiste vrednosti premoženja od leta 2001 do leta 2007 .............. 53

3.4.3.2 Skupno število vlagateljev v slovenskih vzajemnih skladih .................. 53

3.4.3.3 Letna donosnost indeksa SBI 20 ............................................................ 54

3.5 Obnašanje slovenskega finančnega sistema tekom krize ..................................... 55

3.5.1 Poslovna politika bank tekom finančne krize ................................................ 55

3.5.2 Poslovna politika zavarovalnic tekom finančne krize ................................... 63

3.5.3 Poslovna politika investicijskih skladov tekom krize ................................... 65

4 UKREPI ZA SANACIJO FINANČNEGA SISTEMA ............................................... 70

4.1 Zagotovitev virov za financiranje povečanih potreb proračuna in protikriznih ukrepov ............................................................................................................................ 70

4.2 Državna jamstva za bančne vloge ......................................................................... 70

4.3 Poroštva države kreditnim ustanovam oziroma bankam ...................................... 71

4.4 Posojila kreditnim ustanovam oziroma bankam, zavarovalnicam, pozavarovalnicam ter pokojninskim družbam ................................................................. 71

5 SKLEP ......................................................................................................................... 72

6 POVZETEK ................................................................................................................ 74

7 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 75

8 SEZNAM TABEL IN SLIK ........................................................................................ 80

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema in opis področja, ki je predmet raziskovanja Aktualnost finančnih in gospodarskih kriz se z vidika razvijajočih ekonomij v sodobnih razmerah globalizacije izredno povečuje. Finančne in gospodarske krize imajo namreč izreden vpliv na dogajanje v finančnih sistemih. Sam finančni sistem, natančneje slovenski finančni sistem, pa se sestoji iz treh različnih sektorjev in le-ti so: sektor bank, sektor zavarovalnic ter sektor investicijskih skladov. Geneza globalne finančne in gospodarske krize tako kaže, da je do le-te prišlo tudi v današnjem času. Njeni začetki tako segajo v leto 2007, ko je v ZDA prišlo do poka nepremičninskega balona in je posledično prav zaradi tega prišlo do nepremičninske krize, ki pa se je kasneje prevesila še v finančno in zajela celotno območje svetovnega finančnega trga. Širila se je v dveh smereh in z zamikom zajela tudi slovenski finančni trg. Zametki finančno-gospodarske krize v Sloveniji tako segajo v leto 2008, njeni vplivi pa so dosegli celoten finančni sistem in v vsakem od njih pustili svoje posledice. Ker pa je za delovanje finančnega sistema pomembna njegova stabilnost in ker se je le-ta začela s pojavom krize krušiti, je bilo v slovenskem finančnem prostoru oblikovanih več ukrepov, ki so bili v skladu z majhnostjo in odprtostjo slovenskega gospodarstva, namenjeni pa so bili celotnemu finančnemu sektorju. Glasili pa so se kot posojila kreditnim institucijam, zavarovalnicam, pozavarovalnicam ter pokojninskim družbam, kot izdajanje poroštev Republike Slovenije, kot izdaja nove referenčne obveznice ter kot jamstvena shema bankam za splošno kreditiranje.

1.2 Namen in cilji diplomskega dela

1.2.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je pojasniti pomen finančne in gospodarske krize na celotno gospodarstvo v določeni državi, v tem primeru na državo Slovenijo, obenem pa s primeri iz svetovne zgodovine podrobneje predstaviti še največje finančno-gospodarske krize. Poglavitni namen diplomskega dela pa je pojasniti dogajanje v slovenskem finančnem sistemu ter raziskati kakšen vpliv je imela ta kriza na celoten slovenski finančni sektor, torej kako je vplivala na sektor slovenskih bank, sektor zavarovalnic ter sektor investicijskih skladov. Je pa poudarek te raziskave na bančnem sektorju. Poleg vsega tega pa še podrobneje predstaviti ukrepe, ki so bili namenjeni sanaciji slovenskega finančnega sistema.

1.2.2 Cilji diplomske naloge V prvem delu diplomske naloge želimo doseči naslednje cilje:

- predstaviti in pojasniti pojem finančne krize, kateri so vzroki za njen nastanek ter seveda katere so tiste posledice, ki jih le-ta pušča za sabo

- nadaljnje nas je zanimalo, kateri tipi finančnih kriz lahko doletijo določeno gospodarstvo ter kateri so tisti indikatorji, ki kažejo na posamezno vrsto kriz

- pojasniti in predstaviti večje finančne krize, ki so se zgodile v devetdesetih letih

7

- prestaviti še pojem gospodarske krize, kateri so vzroki za njen nastanek ter posledice, ki vplivajo na celotno gospodarstvo države, podrobneje pa je bila predstavljena še ena izmed največjih gospodarskih kriz v svetu

V drugem delu diplomske naloge želimo doseči naslednje cilje:

- predstaviti aktualno finančno in gospodarsko krizo v Sloveniji - predstaviti ukrepe za reševanje aktualne finančne in gospodarske krize v Sloveniji,

s poudarkom na finančnem sistemu - predstaviti in pojasniti višino sredstev, ki so bila porabljena za reševanje finančno-

gospodarske krize v Sloveniji

1.2.3 Opredelitev delovnih hipotez V diplomskem delu bomo preverjali naslednje hipoteze: Hipoteza 1 (H1): Aktualna finančna kriza je gledano z vidika celotnega finančnega sektorja najbolj prizadela bančnega. Hipoteza 2 (H2): Finančna kriza je močno prizadela realni sektor, ki je zaradi tega bil prisiljen spremeniti vzorce obnašanja, kar je potem posledično prizadelo tudi finančni sektor.

1.3 Predpostavke in omejitve V našem diplomskem delu bomo uporabili nekatere predpostavke:

- delitev finančne in gospodarske ni enostavna, ker se obe vrsti med samo prepletata, zato bomo v našem delu v glavnem uporabili pojem finančna, v primerih, ko pa bo to potrebno pa bomo vključili pojem gospodarska kriza. V tistih primerih, kjer pa bo potrebno omeniti obe pa bomo uporabili pojem finančno-gospodarska kriza

- ker je za normalno delovanje finančnega in gospodarskega sistema potrebna stabilnost samega bančnega sistema predpostavljamo, da je prav ta omenjena stabilnost ključnega pomena za celotno gospodarstvo

V diplomskem delu pa obstajajo določene omejitve, in le-te so:

- omejujemo se na obravnavo slovenskega finančnega sistema, natančneje slovenskega finančnega sektorja, v času obeh kriz

- določene pojme smo sami prevajali iz tuje literature, zato so nekateri prevodi manj strokovno prevedeni in niso najustreznejši

1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi bomo uporabili dva različna pristopa k raziskovanju. Prvi se imenuje deskriptivni pristop, v okviru katerega bomo uporabili metodo deskripcije in metodo kompilacije. Drugi pristop k raziskovanju pa se imenuje analitični, v okviru katerega bomo uporabili kvalitativen in kvantitativen pristop. Večino predvidene literature bomo črpali iz literature, ki je dostopna v knjižnici, ker pa je izbrana tema diplomske naloge trenutno nazelo aktualni ravni pa bomo poleg tega še črpali informacije in podatke iz člankov v strokovnih časopisih ter iz podatkov, objavljenih na različnih spletnih straneh.

8

2 SVETOVNA FINANČNA IN GOSPODARSKA KRIZA

2.1 Finančna kriza

2.1.1 Pojem finančne krize Enotne definicije o tem, kaj je finančna kriza ni, saj je z vidika več avtorjev pojmovana različno. Ena skupina avtorjev govori o finančni krizi takrat, kadar se pojmujejo določene podskupine, kamor se uvrščajo valutne, bančne ali dolžniške krize. Tako pojmovanje deli finančno krizo na več enakovrednih tipov kriz, obenem pa dopušča še medsebojno interakcijo in iz tega vidika je pojem finančne krize tudi bolj smiselno opredeljen. (Eichengreen, 2002, 44) Druga skupina avtorjev pa pojem finančne krize poistovetijo s pojmom bančnih kriz, pri čemer so preostali tipi kriz samo prehodna obdobja v gospodarstvu, ki se približuje bančni krizi. Tako dogajanje je potem s strani teh avtorjev poimenovano kot psevdo finančne krize. (Mishkin, 2003, 54) Čeprav resda ne obstaja samo ena razlaga o splošnem definiranju finančne krize, jo je pa mogoče kljub temu identificirati z nekaterimi ključnimi elementi, ki pa so značilni samo za njo. Ti elementi pa so naslednji:

- finančna kriza se izraža v kopičenju ekonomskih neravnotežij - obstajajo napihnjene vrednosti premoženja - obstaja nerealni devizni tečaj domače valute - prisotne so slabosti finančnega sektorja in strukturnih problemov v državi - finančno krizo sproži nenadna izguba zaupanja v domačo valuto in bančni sistem - njen razvoj pospešujejo dejavniki, kot je na primer prekinjen dostop domačih

ekonomskih subjektov do tujih virov financiranja - vključuje pa tudi velike padce vrednosti premoženja ter propad velikega števila

poslovnih finančnih in nefinančnih subjektov (Mrak, 2002, 573) O finančni krizi pa lahko govorimo tudi takrat, ko je padec finančnih naložb večji od 30 % in posledično zaradi tega postanejo te naložbe tudi nelikvidne. Lahko pa pojav finančne krize privede tudi do simultane krize na več različnih trgih hkrati, pride pa lahko tudi do stanja, za katerega je značilen množičen beg vlagateljev in umik njihovih naložb s finančnega trga. (NLB Skladi, 2008, št. 7) V osnovi obstajajo tako trije poglavitni dejavniki, ki bi naj vplivali na nastanek finančne krize. (Strašek et al., 2009, 64). Le-ti pa so:

- poslabšanje bilanc finančnega sektorja - povečanje obrestnih mer - povečana negotovost

9

Poslabšanje bilanc finančnega sektorja zajema poslabšanje naložbenega portfelja bank in to v primeru, ko banka odobri posojilo brez zadostne vednosti o tem, ali ga bo posojilojemalec sploh sposoben odplačati. Banke se namreč včasih v določenem obdobju in to zaradi konkurence, ki vlada na trgu, premalo pozanimajo o plačilni spodobnosti kreditojemalca in tako odobrijo posojilo tudi tistim subjektom, ki le-tega v prihodnosti ne bodo sposobni odplačati. (Strašek et al., 2009, 63) Povečanje obrestnih mer podraži zadolževanje in pod vplivom takih razmer se kreditno bolj sposobne stranke ne odločajo za najem kreditov in zaradi tega dobijo kredit tisti subjekti, ki so že tako ali tako bolj izpostavljeni tveganjem. In takšen naložbeni portfelj stanje banke samo še poslabša in zaradi tega z višanjem obrestnih mer narašča tudi tveganje, da banka odobri kredit bolj tveganemu posojilojemalcu. (Strašek et al., 2009, 64) Povečana negotovost v času finančne krize pomeni, da banka težko določi, kateri posojilojemalec je bolj tvegan in kateri manj. Banke v takih primerih potem zaostrijo pogoje za najem kreditov in to ima potem negativne posledice za celotni položaj na finančnem trgu. Skrči se namreč obseg bančnih aktivnosti, to pa je potem povezano tudi z obsegom naložb v celotnem gospodarstvu. (Strašek et tal., 2009, 64) Finančne krize se v največjih primerih delijo glede na vidik njihovega učinkovanja. Tako obstaja več različnih tipov finančnih kriz in le-te so: valutna, bančna in dolžniška kriza.

Valutna kriza: To je tip krize, kjer je vzrok za njen nastanek v špekulativnem napadu na valuto, ki povzroči depreciacijo1 oziroma devalvacijo2 valute ali pa državo prisili, da stabilnost deviznega tečaja brani s financiranjem iz deviznih rezerv in ali s povečevanjem obrestne mere. (Mrak, 2002, 574) V literaturi obstajata dva različna pristopa definiranja valutne krize, pri čemer se kot mejniki med tem razlikovanjem upoštevajo ali samo uspešni špekulativni napadi ali pa tudi neuspešni. V prvo skupino, ki zagovarja, da je za opredelitev potrebno upoštevati samo uspešne špekulativne napade spadata avtorja Frankel in Rose, ki sta valutno krizo definirala kot vsak zlom borze in pri katerem znaša nominalna depreciacija valute v obdobju enega leta vsaj 25 %, je pa obenem prisotno vsaj 10 % povečanje depreciacije v primerjavi s predhodnim letom. (Frankel et al., 1996, 3) V drugi skupini, kjer pa so za opredelitev upoštevali tudi neuspešne napade na valuto, pa so valutno krizo opredelili kot krizo, ki združuje visoko stopnjo depreciacije valute in špekulativne napade, kateri pa so bili uspešno zatreti s strani pristojnih institucij. Pri tem pa so te neuspešne špekulativne napade uporabili za ugotavljanje padca stopnje rezerv in ali povečanja stopnje obrestne mere. (Eichengreen, 1995, 36) 1 Nacionalna valuta depreciira, ko izgubi vrednost v primerjavi z drugimi valutami 2 Devalvacija valute pomeni uradno znižanje tečajnih vrednosti denarja glede na vrednost neke stabilne valute (npr. zlata ali tujih valut)

10

Bančna kriza: To je tip krize, ko potencialni ali dejanski navali na banke in njihova nesposobnost rednega obnavljanja finančnih virov povzroči nezmožnost teh subjektov za poravnavanje svojih obveznosti, lahko pa povzroči tudi intervencijo države v obliki finančne pomoči bankam, s katero se potem želi preprečiti njihova nelikvidnost ali pa tudi nesolventnost. Ta oblika krize običajno zajame veliko število bank, zato se lahko razvije tudi v krizo celotnega finančnega sektorja, v katero so potem poleg bank vključeni še drugi deli sektorja, med katere pa spada tudi trg vrednostnih papirjev. Bančne krize so vedno, in to ne glede na to, kje se pojavijo, povezane z visokimi stroški ter s prekinitvijo gospodarske rasti. (Mrak, 2002, 574) Dolžniška kriza: To je tip krize, v kateri država ni več sposobna obnavljati starih kreditov in zagotoviti svežih sredstev. To potem vodi do tega, da je država prisiljena k razglasitvi moratorija na odplačevanje kreditov tujini ali pa na koordinirano reševanje problema s tujimi upniki in to v obliki prestrukturiranja dolžniških obveznosti. En del avtorjev to krizo imenuje tudi fiskalna kriza. Dolžniška kriza se je izrodila iz rigidnosti deviznih sistemov držav v razvoju, kjer je prevladoval sistem trdnega deviznega tečaja3 in tak sistem so uporabljale države kot instrument za nadzor inflacije. Ta instrument je sicer na kratek rok lahko celo učinkovit, na dolgi rok pa je vsekakor vzrok za dolžniško krizo. (Mrak, 2002, 574)

2.1.2 Vzroki za nastanek finančne krize Povod za nastanek finančne krize je v tem, da pride do tako imenovanega špekulativnega napada na domačo valuto oz. ko je odliv tuje valute iz države v kratkem času ob predpostavki fiksnega (trdnega) tečaja večji. Če je ta špekulativni napad na to valuto uspešen, potem devizne rezerve centralne banke ne zadoščajo več za vzdrževanje fiksnega deviznega tečaja. Centralna banka ima potem tu dve opciji: ali se odloči za depreciacijo domače valute ali pa za uvedbo fiksnega deviznega tečaja. (Kaminsky et al., 1999, 5) Najpogostejša razloga, da v gospodarstvu pride do finančne krize, sta tudi neravnotežje v domačem gospodarstvu in povečano politično tveganje, zaradi česar se potem zmanjša priliv tujega kapitala. Če pride dejansko do tega, da se zmanjša priliv tujega kapitala, potem posledično v domačem gospodarstvu nastane problem financiranja zunanjetrgovinskega primanjkljaja, da pa je problem še bolj izrazit pa lahko to privede do visoke zunanje zadolženosti javnega sektorja. Ta problem najbolj prizadene države, ki imajo relativno nizke rezerve tuje valute. Rezerve se namreč v primeru povečanega tveganja začno hitro zmanjševati in ko jih ni več, lahko pride do znatnega zmanjšanja vrednosti domače valute. (Kaminsky et al., 1999, 6) 3 Trdni devizni tečaj pomeni, da ima domača valuta svojo vrednost določeno v tujem denarju

11

Zmanjšanje vrednosti domače valute pa potem vpliva na finančni sistem – banke imajo namreč sredstva, ki so jih najela v tujini, denominirana v eni od tujih valut (predvsem USD ali EUR), dana posojila pa so običajno v domači valuti. Dolžnikom se dolg, ko se zmanjša vrednost domače valute, poveča. Pa tudi večina kreditov, ki so bila investirana v ta sredstva se z zmanjšanjem vrednosti domače valute, prav tako zmanjša in posledično zaradi tega velika večina več ni sposobna odplačevati svojih kreditov. In prav to v bančnem sektorju privede do propada določenega števila bank in s tem se potem bančna kriza seveda še bolj poglobi. Tako v gospodarstvu nastane dvojna kriza – gospodarstvo namreč zapade v krizo, katera pa traja vse do takrat, dokler se bančni sistem ne sanira, država pa si ne povrne zaupanja pri tujih investitorjih, kateri potem lahko z novimi kapitalskimi prilivi spodbudijo gospodarsko rast. (Kaminsky, Reinhart, 1999, 6) So se pa skozi zgodovino preučevanja finančnih kriz oblikovale tako imenovane Tri generacije modelov, ki pojasnjujejo vzroke za njihov nastanek. Prva generacija modelov, kjer gre v bistvu za model valutne krize, pojasnjuje, da samo ogrodje za nastanek finančne krize temelji na špekulativnih napadih. Tej generaciji modelov gre namreč pripisati trditev, da gre za nekonsistentnost oziroma za neskladje med fiskalno politiko in delovanjem fiksnega deviznega tečaja domače valute. Veliki proračunski deficiti, ki so financirani s strani ekspanzivne monetarne politike ter spremljani z zmanjšanjem deviznih rezerv, vodijo namreč v špekulativni napad na domačo valuto, kar pa potem na koncu privede do nastanka valutne krize. Ta nekonsistentnost med proračunskim deficitom in fiksnim deviznim tečajem je pa vzdržna samo tako dolgo, dokler velja ocena, da so devizne rezerve države dovolj visoke za vzdrževanje opredeljene ravni deviznega tečaja domače valute. Ko pa se te devizne rezerve znižajo na nivo, ki že velja za kritičnega, pa pride do špekulativnega napada na valuto, ki se potem zaključi s krizo. Temelji indikatorji prve generacije modelov za nastanek krize pa so: proračunski deficit, ekspanzivna monetarna politika in zmanjšanje deviznih rezerv. (Mrak, 2002, 608) Modeli druge generacije pa niso predpostavili nekonsistentno vodene ekonomske politike, temveč so zagovorniki tega, da do napada na valuto lahko pride tudi zaradi nenavadne in nepredvidene spremembe v pričakovanjih trga glede vzdržnosti valute v razmerah fiksnega deviznega tečaja. Če napad na valuto povzroči porast stroškov vzdrževanja deviznega tečaja na raven, ki za državo ni več spremenljiva, to potem povzroči prekinitev vezave deviznega tečaja. In v tem primeru govorimo o tako imenovani samoizpolnjujoči se krizi, katere temeljna značilnost je, da se z devalvacijo oziroma depreciacijo domače valute upravičijo pričakovanja trga. Kot druga pomembna značilnost za to generacijo modelov pa se šteje stalna negotovost o tem, ali bo v določenem položaju, v katerem država je, prišlo dejansko do izbruha krize ali ne. Temelji pa ta generacija modelov še na modelih multiplega ravnotežja, saj dopuščajo več možnosti razvoja dogodkov. Po njihovem mnenju tako do devalvacije valute ne pride avtomatično, ampak samo v primeru špekulativnega napada, ki se potem nadaljnje razvije v krizo, drugače pa ne.

12

Dva doprinosa te generacije modelov za razlago vzrokov valutne krize sta tako: vpeljava tega multiplega ravnotežja ter ugotovitev, da na razvoj valutnih kriz vpliva tako nekonsistentnost države kot tudi panika na mednarodnih trgih. (Mrak, 2002, 609)

Model tretje generacije pa je model, ki je sledil Krugman-ovi tradiciji in tradiciji modelov druge generacije. Ta model daje aktivno vlogo bankam in finančnim posrednikom v celotnem kriznem stanju in ne vključuje predpostavk o nekonsistentnosti ekonomske politike. Pri kapitalskih transakcijah igra pomembno vlogo posredništvo, ki skupaj z ustvarjanjem visoko likvidnega finančnega trga dovoljuje možnost do nenadnega umika tujih naložb iz države ter možnost nastanka krize, čeprav to samo po sebi ne povzroča krize. (Mrak, 2002, 610)

2.1.3 Posledice finančne krize Posledice finančnih kriz so svetovne ekonomije občutile na več segmentih. Zaradi vpliva finančnih kriz je namreč centralna banka bila prisiljena izvesti večji nadzor nad samimi finančnimi institucijami, obenem pa postavila še večji nadzor nad večjimi in bolj tveganimi posojili. Postavila je tudi mejnike o tem, kako naj banke upravljajo kreditna in likvidnostna tveganja, za izboljšanje same likvidnosti pa je začela posegati tudi po nekonvencionalnih sredstvih. To pomeni, da je ameriška centralna banka zaobšla finančni sistem in sama začela neposredno kupovati vrednostne papirje solidnih nebančnih družb, z namenom zagotavljati njihovo likvidnost. Posledice finančne krize so čutile tudi poslovne banke. Le-te so namreč imele manjšo rast posojil, ki so bile namenjene nebančnemu sektorju, obenem pa je bilo mogoče zaslediti večjo zadržanost pri nadaljnji rasti kapitalskih naložb, zmanjšan delež vrednostnih papirjev v bilančni vsoti, povečanje premij za tveganje ter tudi upočasnjeno rast obveznosti do tujih bank. Finančna kriza je na svetovnih finančnih trgih povzročila še manjšo likvidnost bank, obenem pa so se cene denarja na medbančnem trgu zvišale. Raven obrestnih mer na medbančnem denarnem trgu se je zvišala, kar je potem nadaljnje povzročilo še padec rasti dobičkov ameriških korporacij ter padec vrednosti ameriške valute. Obrestne mere so se zvišale predvsem zaradi špekulacij, da se bo posojilna kriza še bolj poglobila in v propad pahnila tako še več finančnih institucij. Banke so tako začele kopičiti prosta denarna sredstva in to se je potem odrazilo v dvigu Liborja in Euriborja ter v dražjih posojilih komitentov in podjetij. Samo gibanje obrestne mere pa je ključnega pomena za celotno gospodarstvo, saj vpliva na cene posojil, inflacijo ter na samo povpraševanje po kreditih. Posledice finančne krize pa so bile vidne tudi na trgu delnic, opcij in obveznic, saj je tudi ta trg bil okužen s špekulativnim napihovanjem vrednosti. Bonitetna ocena dolžniških instrumentov in napihnjenih naložb je namreč bila izredno slaba. Zaupanje v vrednostne papirje je padlo, kar je potem povzročilo tudi padec vrednosti samih vrednostnih papirjev in zaradi tega je prišlo do unovčevanja teh papirjev. Investitorji so namreč začeli s prodajo tistih vrednostnih papirjev, ki niso imeli finančnega in denarnega kritja, saj so se bali, da bi v nasprotnem primeru utrpeli prevelike izgube.

13

In to dejanje je potem padec cen vrednostnih papirjev še poglobilo, na drugi strani pa se je povpraševanje po naložbah v žlahtne kovine povečalo. Ljudje so zaradi vseh teh špekulacij začeli izgubljati zaupanje v svoje prihranke, na trgu samem pa je začelo zmanjkovati denarja in to je povzročilo težave v finančnem sistemu, obenem pa je bila ogrožena še solventnost bank.

2.1.4 Indikatorji finančne krize Ker obstaja več različnih vrst finančnih kriz, obstaja zanje tudi več različnih indikatorjev. Opravljenih je bilo več različnih študij za posamezne vrste finančnih kriz – torej za bančno, valutno ter dolžniško krizo, zato so ti avtorji razvili tako imenovani sistem zgodnjega opozarjanja, ki omogoča predvidevanje in napovedovanje finančnih kriz.

a) Indikator bančnih kriz Naval na banke ter zaprtja ali združitve finančnih institucij vodijo do nastanka bančnih kriz. Posledice pustijo v ekonomskem prostoru velike učinke – pride lahko do zmanjšanja BDP, nastajajo pa tudi stroški, ki so povezani z naporom vlade, da rešuje probleme v finančnem sistemu. Avtorja Hutchison in McDill sta indikatorje razdelila v dve skupini, pri čemer sta prvo skupino imenovala makroekonomski indikatorji, drugo pa institucionalni. (Hutchison, McDill, 1999, 3) V okvir makroekonomskih spremenljivk v splošnem pomenu besede spadajo realna rast BDP, realna obrestna mera, inflacija, spremembe v cenah sredstev, koeficient mednarodnih rezerv ter realna rast kreditov. Hutchison in McDill pa sta kot makroekonomska indikatorja tovrstne oblike krize uvrstila upad realnega BDP ter upad vrednosti sredstev – in prav ta dva indikatorja sta tudi ključna, da pride do razvoja bančne krize. Ko v gospodarstvu pride do procesa, ki se imenuje recesija, imajo banke več možnosti za slaba posojila ter posledično tudi za bankrotiranje. V okvir institucionalnih indikatorjev pa spadajo naslednje spremenljivke: regulacija ter nadzor nad bankami, zavarovanje depozitov, finančna liberalizacija in prav ta slednja spremenljivka je tudi ena izmed najpomembnejših institucionalnih indikatorjev. Finančna liberalizacija je namreč povezana z razvojem in vstopom na bolj pomembne konkurenčne trge. (Hutchison, McDill 1999, 3) Bančna kriza je v primerjavi z valutno krizo težje identificirana in to predvsem zaradi pomanjkanja podatkov. Do nje pa lahko pride zaradi nizkega koeficienta kapitalske ustreznosti (ta koeficient je tudi najbolj pogosto uporabljen med vsemi ostalimi indikatorji, saj prikazuje razmerje med kapitalom in sredstvi, prilagojenimi tveganju), poslabšanja kvalitete sredstev, slabe likvidnosti in občutljivosti na tržno tveganje ter slabe kvalitete managementa. In prav te naštete skupine prikazujejo dejansko stanje finančnih institucij. (Owens, 2000, 4-5) Sama zanesljivost zgoraj omenjenega kapitalskega koeficienta pa je neposredno odvisna od zanesljivosti indikatorjev kvalitete sredstev. Tveganja so namreč povezana s solventnostjo institucij in zaradi tega je nadzor nad indikatorji sredstev zelo pomemben.

14

Pri temeljnem vprašanju ali obstoječe delovanje lahko pripelje do bančne krize pa je odvisno tudi od kvalitete managementa samega. Med indikatorji kvalitete managementa pa spadajo stroškovni koeficienti, zaslužek na zaposlenega ter povečanje števila finančnih institucij. Stroškovni koeficient je opredeljen kot razmerje med celotnimi prihodki in stroški. Z njim se neučinkovitost managementa pokaže na način, da se ta koeficient povečuje oziroma je njegova vrednost visoka. Pri zaslužkih na zaposlenega se neučinkovitost kaže na način, da so tovrstni zaslužki relativno majhni ali pa celo upadajo. Povečanje števila bank sicer vpliva na zdravo stopnjo konkurenčnosti, v primeru, da pa pride do prevelikega števila bank pa to potem vodi do neučinkovitosti managementa, nadalje pa to lahko vodi k nastajanju vrzeli v nadziranju kapacitete. Vzroke, da pride do izbruha bančne krize, gre prisoditi tudi nelikvidnosti finančnim institucijam – na strani obveznosti morajo namreč indikatorji likvidnosti pokrivati obveznice, medbančne kredite ter kredite centralne banke. Indikatorji likvidnosti pa so krediti centralne banke finančnim institucijam. Eden izmed pokazateljev bančne krize je tudi dobičkonosnost finančnih institucij, pri čemer gre za dobičkonosnost sredstev, dobičkonosnost kapitala in za razmerje med prihodki in odhodki. Dobičkonosnost sredstev, ki se označuje s kratico ROA, gre za razmerje med čistim dobičkom in povprečno vrednostjo sredstev. Dobičkonosnost kapitala, opredeljen s kratico ROE, pa pomeni razmerje med čistim dobičkom in povprečno vrednostjo kapitala. (Owens, 2000, 7-8) Se pravi, temelji pokazatelji, da se država nahaja v bančni krizi so:

- delež slabih kreditov v portfelju banke - spremembe cen sredstev - nadzor nad bankami - realna rast kreditov - finančna liberalizacija4

b) Indikator dolžniških kriz

Nastanek dolžniške krize v državi kaže zadolženost dotične države, meri pa se s pomočjo različnih kazalnikov, obenem pa je treba poznati še njene makroekonomske in strukturne značilnosti ter plačilno bilanco. Na samo zadolženost države pa se ne sme gledati v absolutnem znesku, kajti to je odvisno od tega, kako velik BDP ima država ter kolikšen je izvoz blaga in storitev – neki absolutni znesek lahko za neko državo pomeni zadolženost, za drugo pa ne. In zato je svetovna banka v osemdesetih letih razvila tako imenovane štiri kriterije, po katerih se države loči na visoko, srednje in nizko zadolžene. Ti kriteriji pa so:

- letni obseg servisiranja dolga kot delež deviznih prihodkov od izvoza blaga in storitev (ta kriterij pojasnjuje, kolikšen del tekočih prihodkov od izvoza blaga in storitev nameni država za poplačilo dolga)

- delež dolga v BDP države - indikator zunanjega dolga kot delež deviznih prihodkov od izvoza blaga in storitev - letni obseg servisiranja obresti kot delež deviznih prihodkov od izvoza blaga in

storitev

4 Zajema trg blaga in trg nepremičnin

15

Da pa posamezna država sodi med visoko zadolžene države pa mora presegati mejne vrednosti treh zgoraj navedenih indikatorjev. Mejne vrednosti znašajo 50 % za zunanji dolg kot delež BDP, 30 % za letni obseg servisiranja dolga kot deleža deviznih prihodkov od izvoza blaga in storitev ter še 20 % za letni obseg servisiranja obresti kot deleža deviznih prihodkov od izvoza blaga in storitev. (Mrak, 2002, 574)

c) Indikator valutne krize Ko pride v državi do špekulativnih napadov na valuto, pride do tako imenovanih valutnih kriz. Izredno dober primer valutne krize je primer Tajske, ko je zaradi špekulativnih napadov na valuto prišlo do znižanja obrestnih mer. Obrestna mera pomeni ceno denarja, in v primeru, da je denar vreden manj, bodo ljudje raje kupovali tujo valuto, ker je le-ta vredna več. In prav to znižanje obrestnih mer, kot posledica špekulativnega napada na valuto je eden izmed kazalnikov valutne krize. Indikatorje valutnih kriz je preučevalo več različnih avtorjev. Kaminsky in Reinhart sta v svojem delu poimenovanem, Leading Indicators of Cerrency Crises, razdelila indikatorje v deset skupin in le-te so naslednje:

1. Kapitalski račun – med katerega spadajo: - mednarodne rezerve - kapitalski tokovi - neposredne tuje investicije - razlika med domačimi in tujimi obrestnimi merami

2. Dolg – deli se na: - javni dolg do tujine - celotni javni dolg - kratkoročni dolg - servisiranje dolga - tujo pomoč

3. Tekoči račun – med katerega spadajo: - realni devizni tečaj - tekoči račun plačilne bilance - trgovinska bilanca - izvoz - uvoz - pogoji menjave - prihranki - investicije 4. Mednarodne spremenljivke – to so: - rast tujega realnega BDP - obrestne mere - nivo cen

16

5. Druge finančne spremenljivke - kot so: - krediti centralne banke bančnemu sistemu - vrzel med ponudbo in povpraševanjem po denarju - domača inflacija

6. Finančna liberalizacija – to je: - rast kreditov - sprememba denarnega multiplikatorja - realne obrestne mere - razlika med obrestno mero za posojila in depozite

7. Realni sektor – sem spada: - realna rast BDP - zaposlenost - nezaposlenost - plače - spremembe v cenah delnic 8. Fiskalne spremenljivke – to so: - fiskalni deficit - vladna poraba - krediti javnemu sektorju

9. Strukturni dejavniki – kot so: - odprtost države - trajanje obdobja fiksnega deviznega tečaja

10. Politične spremenljivke – to so: - menjava vlade - stopnja politične nestabilnosti (Kaminsky Reinhart, 1997, 10-11) Nekateri drugi indikatorji, ki kažejo na zaznavanje valutne krize pa so še:

- rast denarne mase - rast realnega BDP - davčni primanjkljaj - izvoz

(Kaminsky, Reinhart, 1997, 11)

17

2.1.5 Kratek pregled večjih finančnih kriz v devetdesetih letih

• Mehiška kriza Mehiško gospodarstvo se je konec leta 1993 znašlo na precepu, kjer je bilo moč opaziti določena makroekonomska neravnotežja. Šlo je namreč za precenjenost domače valute, kjer je devizni tečaj bil vezan na USD ter tudi za naraščanje primanjkljaja v tekočem delu plačilne bilance. Primanjkljaj je v letu 1993 znašal kar 5,4 odstotka BDP. (Mrak, 2002, 611) Visoka realna apreciacija pesa je tako do leta 1994 prispevala k temu, da se je izvoz države Mehike glede na države ZDA podražil za 22 % in to samo v obdobju petih let. Posledica tega je bil potem visok trgovinski deficit države Mehike, ki je tako v letu 1994, kot je vidno iz tabele 1, znašal že kar 7,2 % BDP. Mehika si je sicer prizadevalo k temu, da bi vzdrževala pariteto pesa z visoko stopnjo obrestne mere, vendar pa so jo veliki kapitalski odlivi decembra 1994 prisilili v 50 % devalvacijo. (Blanchard, 1997, 397). Tabela 1: Nominalni in realni devizni tečaj mehiškega pesa glede na ameriški dolar

trgovinska bilanca (v %) 1990 1991 1992 1993 1994 peso glede na dolar 2,81 3,01 3,09 3,11 3,37 raven cen Amerika 100 100,2 100,8 102,3 103,6 raven cen Mehika 100 120,5 136,7 148,8 158,9

realni menjalni tečaj 100 89 81 76 78 mehiška trgovinska bilanca/BDP% -1,8 -3,8 -6,4 -5,4 -7,2

Vir: Blanchard, 1997, 397 V prvi polovici leta 1994 je nato zaradi dveh poglavitnih političnih dogodkov, in sicer zaradi upora v južni državi Chiapas ter zaradi uboja predsedniškega kandidata, prišlo v finančnem sektorju do prvih nelagodnosti. (Mrak, 2002, 612) Namreč, povpraševanje po domačih vrednostnih papirjih se je zmanjšalo. Povečeval pa se je tudi obseg zadolževanja in to predvsem zaradi povečane negotovosti v državi in približevanju plačilnobilančnega primanjkljaja osem odstotkom BDP ter zaradi vztrajanja pri režimu fiksnega deviznega tečaja. Da bi preprečili povečevanje obrestnih mer še v prihodnosti, so mehiške oblasti svojim bankam omogočile povečevanje obsega kreditne dejavnosti, obenem pa so začele izdajati nove oblike kratkoročnih vrednostnih papirjev, ki so jih poimenovali »tesonobos«. Ti dolžniški papirji so bili denominirani v domači valuti, imeli so visok donos na to domačo valuto, vsebovali pa so devizno klavzulo, katera se je izenačila z visoko donosnimi instrumenti. In prav to izdajanje »tesobonos« in črpanje deviznih rezerv je bilo za Mehiko ključnega pomena, saj je s tovrstnima instrumentoma financirala večino svojega plačilnobilančnega deficita. (Mrak, 2002, 612)

18

Ključna dejavnika, ki sta Mehiko pripeljala v finančno krizo, sta bila dva. Kot prvi dejavnik za njen nastanek se štejejo velike kratkoročne obveznosti do tujine, kot drugi pa prekinitev zaupanja v državo, čemur je botrovalo povečanje makroekonomskih neravnotežij v državi ter slaba pripravljenost bančnega sektorja na valutne šoke. (Mrak, 2002, 612) V potek reševanja krize je bila vključena mednarodna skupnost pod vodstvom IMF in ZDA. Le-ta je ustanovila finančni paket, s katerim je izkazala podporo gospodarskim reformam mehiške administracije, je pa ta paket veljal za edinega, ki je bil namenjen reševanju finančne krize v manj razvitih državah. ZDA je v tem paketu sodelovala s finančnimi sredstvi neposredno iz svojega proračuna, obenem pa so ZDA izvedle pritisk nad IMF, da je le-ta odobril sredstva, katera pa so kar sedemkrat, presegle njegovo kvoto. S pomočjo tega paketa se je potem Mehika leta 1995 izvlekla iz finančne krize. (Mrak, 2002, 611)

• Azijska kriza Z azijsko krizo, ki je nastala leta 1997, se je pojavil nov pristop pri obravnavi finančnih kriz, imenovan tretja generacija kriz. Ta pristop povezuje pomanjkljivosti finančnih trgov z deviznimi trgi, poglavitne pa so tri značilnosti: asimetrična informiranost na finančnih trgih, liberalizacija finančnih trgov brez ustrezne regulacije in nadzora ter slabosti finančnega sektorja in obnašanja investitorjev. (Strašek et al., 2010, 148) Razlogov za to, da so se azijske države leta 1997 znašle v finančni krizi, je več. Eden od njih so bile spremembe v zunanjem okolju, ko so se zaradi spremenjenih okoliščin na tujih trgih in realne apreciacije tečajev domačih valut znižale stopnje rasti izvoza in zaradi tega se je potem zmanjšala še gospodarska rast azijskih držav. (Mrak, 2002, 614) Kot drugi razlog za njen nastanek se štejejo slabosti v vodenju makroekonomske politike, in to v razmerah režimov fiksnega deviznega tečaja. Izvozni rezultati so se v razmerah fiksnega deviznega tečaja poslabšali in to se je potem kazalo v povečevanju plačilnobilančnih primanjkljajev, katere pa je spremljala še povečana stopnja inflacije ter povišanje cen nepremičnin. (Mrak, 2002, 615) Slabosti v finančnih sistemih, še posebej v bančnem sektorju, se štejejo kot tretji razlog nastanka azijske finančne krize. Azijske države so zaradi tega, da bi pritegnile čim več tujega kapitala, vzdrževale relativno visoke obrestne mere, in to tako pasivne kot tudi aktivne. Visoke pasivne obresti so banke plačevale predvsem za finančne vire iz tujine, ob tem pa so od finančnih posrednikov zahtevale še plasiranje sredstev po še višjih aktivnih obrestnih merah. In to je ob zmanjšanem obsegu gospodarske aktivnosti in slabim nadzorom bančnega sektorja povzročilo povečanje valutne in obrestne izpostavljenosti bank ter povečanje deleža slabih kreditov v bančnih aktivah. Vse to pa je nadaljnje imelo negativne posledice na njihovo solventnost in likvidnost. Države so se, kot rešitev za to, odločile, da bodo znižale obrestne mere, kar pa je potem povzročilo špekulativni napad na domačo valuto. (Mrak, 2002, 615)

19

Kot zadnji razlog za nastanek krize pa se štejejo kratkoročni dolgovi bank in podjetij. Velik obseg kratkoročnega zadolževanja je pomenil veliko tveganje za državo, saj bi lahko prišlo do tega, da gospodarski subjekti več ne bi bili sposobni obnoviti kratkoročnih obveznosti. (Mrak, 2002, 616) Da so se države Azije znašle v finančni krizi priča tudi njihova bilanca tekočih računov. Tabela 2 namreč prikazuje vpogled v gibanje bilance tekočih računov, izraženo v odstotkih BDP države Azije, in to vse od leta 1995 pa do leta 1997. Iz nje je razvidno, da sta dve državi, to sta Tajska in Malezija tekom teh treh let v povprečju utrpele velik primanjkljaj v povezavi z apreciacijo valute – Tajski se je namreč odstotek BDP tekom teh treh let zmanjšal za 6 %, Maleziji pa za 6,5 %. Tabela 2: Bilanca tekočih računov držav Azije med leti 1995 in 1997, izražena v % BDP

1995 1996 1997 povprečje Tajska -7,9 -7,9 -2,2 -6,0

Indonezija -3,3 -3,3 -2,6 -3,1 Malezija -10,0 -4,9 -4,8 -6,5 Filipini -4,4 -4,7 -5,4 -4,8

Južna Koreja -4,4 -4,7 -2,0 -2,9 Tajvan +2,1 +4,0 +2,3 +2,8

Hongkong -3,9 -1,3 -1,5 -2,2 Singapur +16,8 +15,7 +15,2 +15,9 Japonska +2,2 +1,4 +2,4 +1,9 Kitajska +0,2 +0,9 +2,4 +1,1

Vir: Bustelo, 1998, 7 Krizo so potem reševali s pomočjo uporabe treh elementov ekonomske stabilizacije. Ti elementi pa so bili naslednji:

- povišanje obrestnih mer - omejena fiskalna politika - restrukturiranje finančnega sektorja. (Mrak, 2002, 614)

• Ruska kriza

Začetek ruske krize je bil leta 1998, kot vzrok njenega nastanka pa se štejejo dani krediti ruske centralne banke po realno negativnih obrestnih merah in to v razmerah visoke inflacije. Državne oblasti so zaradi tega sprejele niz ukrepov, s katerimi so poskušale reševati valutno, bančno in dolžniško krizo. Ta paket ukrepov je vseboval dva elementa, in to sta element reševanja na področju deviznega tečaja ter element reševanja kot trimesečni moratorij5 na servisiranje obveznosti privatnega sektorja do tujine in obvezno restrukturiranje domačih dolžniških instrumentov. (Mrak, 2002, 621) Na področju deviznega tečaja se je država najprej odločila za devalvacijo rublja ter za razširitev mej gibanja tečaja. Ker pa tudi obvladovanje novih meja deviznega tečaja ni bilo

5 Pomeni odlog plačila dolga oziroma zapadlih obveznosti

20

uspešno, so bili prisiljeni, da so prešli na režim fleksibilnega deviznega tečaja. Je pa kljub temu rubelj, kot njihova denarna enota, kontinuirano izgubljal svojo vrednost. V okviru trimesečnega moratorija, ki je začel veljati 17. avgusta, na servisiranje obveznosti privatnega sektorja do tujine ter obveznega restrukturiranja domačih dolžniških instrumentov se je država odločila za enostransko urejanje svoje zadolženosti, je pa morala kljub temu popolnoma prekiniti dostop finančnih virov iz tujine ter začasno prekiniti trgovanje z GKO in OFZ. (GKO in OFZ pa sta kratici za državne obveznice, ki so jih izdajali v Rusiji). Ti ukrepi so imeli negativne učinke na celoten finančni sektor, posebej pa še na bančnega, saj so povzročili vsesplošno nelikvidnost v državi. (Mrak, 2002, 621) Slika 1 prikazuje ročnost dolga države Rusije in iz nje je moč razbrati, da je največ ruskega prebivalstva (torej 28 %) imelo dolg vezan do enega leta. S 25 % so jim sledili tisti, ki so imeli dolg vezan na obdobje do treh mesecev, 20 % prebivalstva pa je imelo dolg vezan na obdobje do šestih mesecev. Do treh let je imelo dolg vezan 18 % ruskega prebivalstva, čemur so s 5 % sledili tisti, ki so ga imeli vezanega do pet let, nazadnje pa je bilo le 4 % takega prebivalstva, ki so imeli ruski dolg vezan čez pet let. Slika 1: Prikaz ročnosti ruskega dolga v rubljih

Vir: Tratnjek, 2002, 50

• Brazilska kriza Naraščanje javnofinančnega in plačilnobilančnega deficita leta 1998 v Braziliji sta zametka, da je v državi prišlo do finančne krize. Kombinacija naraščanja teh dveh deficitov, ki sta bila povezana s strukturo javnega dolga, je povzročila v državi veliko občutljivost na spremembe kratkoročnih obrestnih mer ter deviznih tečajev. In prav ta oba omenjena dejavnika označujeta brazilsko krizo.

21

Fiskalni deficit je tako leta 1998 predstavljal kar 8 % BDP, javni dolg pa januarja leta 1999 kar 47 % BDP. Deficit se je potem samo še povečeval in je tako v letu 1999 znašal kar 5,9 % BDP. Država Brazilija je tako deficit servisirala s kapitalskimi prilivi in s pritoki iz tujine, med katerimi so največjo vlogo imele neposredne tuje naložbe v Brazilijo. (Mrak, 2002, 624) Iz tabele 3 je razvidno, da je deficit v času finančne krize, se pravi leta 1998 znašal 33.4 milijarde USD, se je pa naslednje leto, torej leta 1999, že zmanjšal na 25.3 milijarde USD, kar je v osnovi pomenilo, da se je zmanjšal za 8.1 milijarde USD. Takšno zmanjšanje deficita je bila posledica izrednega zmanjšanja uvoza iz Brazilije, saj je država po podatkih iz leta 1999 v primerjavi z letom 1998 le-tega zmanjšala za 10 milijard USD. Tabela 3: Gibanje deficita med leti 1994 in 2003 v milijardah USD

leto gibanje deficita

(v milijardah USD) 1994 1.8 1995 18.4 1996 23.5 1997 30.5 1998 33.4 1999 25.3 2000 24.2 2001 23.2 2002 7.7 2003 0.1

Vir: Goldfajn, 2003, 7 Ta brazilska kriza se v literaturi opredeljuje kot tipična okužena kriza, ki se je razvila predvsem preko finančnega kanala transmisije. So jo pa reševali s pomočjo programa ekonomske stabilizacije, ki je bil podprt s paketom mednarodne finančne pomoči. Potek reševanje je vodil IMF, ki je tudi organiziral ta finančni paket, s ciljem zaustavitve naraščanja deleža javnega dolga v BDP do leta 2000. Vlada pa za ta program ekonomske stabilizacije ni dobila podpore parlamenta in vse to je potem še bolj omajalo že tako krhko zaupanje v sposobnost države, da bi lahko redno servisirala svoje obveznosti do tujine. Ta finančna kriza, ki je doletela državo Brazilijo, je bila prav tako kot mehiška in azijska, povezana z velikimi nacionalno-gospodarskimi stroški, ki pa so se izražali v znižanju stopnje gospodarske rasti ter v povečanju stopnje brezposelnosti. (Mrak, 2002, 624)

22

2.1.5.1 Skupni razlogi za nastanek teh kriz v devetdesetih letih Skupni imenovalec vsem tem štirim finančnim krizam pa so skupni razlogi, zakaj je do njihovega nastanka sploh prišlo – obstaja namreč šest različnih sklopov le-tega. Prvi sklop razlogov se nanaša na visoke neto pritoke kapitala pred krizo, pri čemer so znaten delež predstavljali pritoki v obliki obveznic. In to je potem vodilo k povečanju zadolženosti teh držav, največji delež dolga pa so predstavljale kratkoročne obveznosti. Višje obrestne mere so vodile k povečanju zadolževanja v tujini in tako so države postale vedno bolj odvisne od tujega kapitala, kar pa je potem posledično povečalo ranljivost države glede sprememb v odnosu tujih investitorjev do države. (Mrak, 2002, 627) Druga skupina skupnih razlogov pa je povezana s slabim upravljanjem z dolgom, za katerega je bila značilna popolna odsotnost uporabe finančnih instrumentov za zavarovanjem pred vsemi tremi oblikami tveganj; torej pred likvidnostnim, obrestnim in tečajnim tveganjem. Banke, kot tudi podjetja sama so se povečini zadolževala v tujih valutah in to po višjih obrestnih merah, da pa to ni bilo dovolj pa so se zadolževali še s kratkoročnimi instrumenti, zavarovanje pred tveganji pa je bilo destimulirano. Za zavarovanje so bili namreč domači trgi nerazviti, instrumenti, ki pa so bili kupljeni na tujih trgih, pa so zaradi svojih stroškov zmanjševali stroškovno privlačnost za zadolževanje v tujini. Naslednji sklop za skupne razloge pa se nanaša na slabosti v finančnem sektorju prej omenjenih držav. Še posebej je bil problematičen bančni sistem, saj je bil podprt s številnimi slabostmi in le-te so bile: premajhna preglednost poslovanja bank, neprimerni računovodski standardi, slabo upravljanje z bančnimi tveganji ter problemi na področju regulative v razmerah liberalizacije bančnih dejavnosti. (Mrak, 2002, 627) Četrta skupina razlogov pa je povezana z ranljivostjo deviznega tečaja ter z njim povezanim trendom naraščajočega primanjkljaja v tekočem računu plačilne bilance. Povečanje tega primanjkljaja je povzročala poslabšana konkurenčna sposobnost, ki sicer ob večjih pritokih kapitala ni predstavljala težav, težavno je to bilo v primerih, ko se je zaradi spremenjenega odnosa tujih upnikov do države še do včeraj vzdržna raven tega primanjkljaja postala nevzdržna. Naslednji sklop teh skupnih razlogov pa predstavljajo politični dogodki v državi, ki so s svojim delovanjem vplivali na sam razvoj in izbruh kriz. Politična nestabilnost je bila namreč izredno pomemben element v takih primerih. Kot zadnji sklop skupnih razlogov pa se šteje pomanjkanje informacij. Informacije bi namreč investitorjem omogočile vpogled v ekonomski in finančni položaj v državi in tako bi tudi lažje sprejeli načine za bolj kvalitetnejše odločanje o svojih finančnih vložkih v te države. (Mrak, 2002, 627)

23

2.2 Gospodarska kriza

2.2.1 Pojem gospodarske krize Srdić definira gospodarsko krizo na naslednji način: » Gospodarska kriza je po definiciji točka v cikličnem gibanju gospodarstva, v kateri pride do vrhunca motnje produkcije, ki se najprej opazi v ekonomiji, kasneje pa zajame vse sfere družbenega življenja«. (Šrdić, 1975, 281). V osnovi torej tovrstna kriza pomeni, da pride do zmanjšanja celotne gospodarske aktivnosti narodnega gospodarstva ter do prekinitve procesa družbene reprodukcije. Poglavitne značilnosti gospodarskih kriz pa so:

• upad potrošniških nakupov To pomeni, da se povečajo zaloge avtomobilov in drugih trajnih dobrin in podjetja se odzovejo tako, da zmanjšajo proizvodnjo in posledično pride zaradi tega do upada realnega BDP. Čez čas pa potem padejo tudi naložbe v tovarne in opremo. • zmanjšanje povpraševanja po delu Ta značilnost je naprej opazna v krajšanju delovnega tedna, čemur sledi še odpuščanje in navsezadnje še višja stopnja brezposelnosti. • upad cen surovin Ko se zmanjša povpraševanje po surovinah, se zmanjšajo še njihove cene. • upad poslovnih dobičkov Ko vlagatelji pridejo do zaključka, da se v prihodnje predvidi poslovni zastoj, se posledično zaradi tega znižajo tudi cene delnic. • upad obrestnih mer Do upada obrestnih mer pa pride zaradi zmanjšanja povpraševanja po kreditih. (Samuelson, Nordhaus, 2002, 376)

Nihanja obrestnih mer, inflacije in outputa ter navsezadnje še zaposlenosti celotnega prebivalstva sestavljajo tako imenovani poslovni cikel. Ta cikel zaznamuje vsa tržna gospodarstva, pri tem pa lahko v teh gospodarstvih pride do tako imenovanih neugodnih stanj, ki se imenujejo stagnacija, recesija in depresija. (Samuelson, Nordhaus, 2002, 376) Stagnacija pomeni obdobje v gospodarstvu, ko le-to ne narašča – to pomeni, da output ostaja zmerom isti, ne glede na predhodno obdobje. Recesija pa pomeni obdobje, kjer pride do zmanjšanja realnega BDP za dva ali pa tudi več zaporednih kvartalov. Depresija pa se pojmuje kot daljše obdobje, za katerega je značilna visoka brezposelnost, padajoče cene, pogosti stečaji ter poslabšan poslovni optimizem. (Samuelson, Nordhaus, 2002, 740)

24

2.2.2 Vzroki za nastanek gospodarske krize V predkapitalističnem obdobju je bila gospodarska kriza posledica slabih letin, premajhne proizvodnje in podobno, v novejšem času pa obstaja več teorij, ki opredeljujejo nastanek in pojav gospodarskih kriz. Le-te so:

- denarna teorija - psihološka teorija - teorija realnih gospodarskih ciklov - teorija multiplikatorja in akceleratorja - politična ekonomija

Nekatere od teh teorij podrobneje razlagajo zunanje vzroke za njen nastanek, druge pa notranje. V sklop zunanjih vzrokov tako lahko uvrstimo različne dejavnike, kot so: vojne, revolucije, epidemije, naravne katastrofe in podobno. Notranji vzroki pa se pojavljajo znotraj ekonomskega sistema in jih je mogoče pojasniti z zgoraj navedenimi teorijami.

• Denarna teorija V sklopu proučevanja denarne teorije za razlago vzrokov za nastanek gospodarske krize pojasnjuje ta teorija gospodarske cikle z gibanjem količine denarja. Namreč, ko se količina denarja v obtoku poveča, se obrestne mere znižajo, povečajo pa se investicije, agregatno povpraševanje in potrošnja, vse to pa potem vpliva na BDP, ki je posledično zaradi tega višji. Ko v gospodarstvu pride do konjunkture, se število transakcij poveča, v času depresije pa se le-te znižajo. Monetaristi so namreč mnenja, da so spremembe v denarnem toku zadostni vzrok za spremembe v ekonomski aktivnosti. Ko v denarnem toku pride do sprememb in se povpraševanje po blagu poveča, se posledično zaradi tega povečajo tudi gospodarske aktivnosti. Ko pa se povpraševanje po denarnih enotah zmanjša pa ima to na gospodarske aktivnosti drugačen učinek. Stanje konjunkture v gospodarstvu prispeva k zvišanju cen in dobičkov, prekine pa se, ko se prekine tudi kreditna ekspanzija. Ta ekspanzija je prej imela določeno hitrost, ki pa se sedaj preneha in se njen učinek obrne v nasprotno smer. Na ta pojav vse, dokler traja ta restrikcija pri ekspanziji kreditov, pa tudi banke nimajo vpliva, zato so prisiljene zmanjšati obseg svojih kreditov, kar posledično pomeni, da zmanjšajo tudi svoja naročila in zaloge in vse to potem zniža dohodke, v ekonomskem modelu pa tudi povpraševanje. V stanju depresije se tako posojila likvidirajo in denar se seveda vrne v banke nazaj. Vsaka država ima dandanes tudi svojo centralno banko, ki s svojimi instrumenti skrbi za uravnavanje ponudbe denarja. Na razpolago ima tako tri instrumente in le-ti so:

- politika obveznih rezerv - politika diskontne stopnje - operacije na odprtem trgu

25

Pri politiki obveznih rezerv gre obenem za določanje in spreminjanje količnika obveznih rezerv od depozitov pri bankah in drugih finančnih institucijah. Če se centralna banka odloči za velike spremembe v količniku obveznih rezerv to v kratkem času vodi do visokih obrestnih mer, zmanjšanja naložb in BDP ter do zmanjšanja zaposlenosti. (Samuelson, Nordhaus, 2002, 501) Pri politiki diskontne stopnje gre za določanje obrestne mere, pravijo ji tudi diskontna stopnja, po kateri si poslovne banke in druge depozitne institucije izposojajo sredstva pri Banki zveznih držav. (Samuelson, Nordhaus, 2002, 497) Pri operacijah na odprtem trgu pa gre za kupovanje in prodajanje vrednostnih papirjev na odprtem trgu z namenom vplivanja na količino bančnih rezerv. (Samuelson, Nordhaus, 2002, 498)

• Psihološka teorija Zagovorniki te teorije dajejo poudarek psihološkim dejavnikom – in ti dejavniki pridejo v poštev, ko imamo opravka s predvidevanji in pričakovanji. Pričakovanja so tesno povezana z negotovostjo in le-ta je veliko večja, če je razdobje, v katerem se kapital nalaga, daljše in če so te kapitalne dobrine tudi trajnejše. Obenem menijo še, da sta optimizem in pesimizem izredno pomembna, saj so ljudje, v času razcveta optimisti, v času depresije pa pesimisti. In tako sta tudi optimizem in pesimizem bistvena vzroka za to, da v gospodarstvu prihaja do manjšega oziroma večjega investiranja in posledično zaradi tega tudi do večjega oziroma manjšega padca BDP. (Norčič, 2000, 213)

• Teorija realnih gospodarskih ciklov Po tej teoriji so nihanja gospodarskih aktivnosti tisti dejavniki, ki povzročijo spremembe v tehnologiji oziroma so to inovacije ali šoki v produktivnosti, ki se sprva pojavijo samo v enem sektorju, se pa kasneje razširijo tudi v ostale dele gospodarstva. Lahko pa gre še za spremembe preferenc ali dohodka.

• Teorija multiplikatorja in akceleratorja Ta teorija pojasnjuje, kako kombinacija multiplikatorja in akceleratorja vodi v pravilne poslovne cikle. V povezavi z načelom delovanja akceleratorja hitra rast outputa spodbuja naložbe, visoka stopnja naložb pa povzroči višjo rast outputa in tako se ta proces nadaljuje vse do tiste meje, dokler se meja zmogljivosti gospodarstva ne doseže. Pri kumulativnem naraščanju gospodarske aktivnosti ter ob naraščajočem dohodku se ob sodelovanju akceleratorja spodbudijo nove investicije, te pa potem ob sodelovanju multiplikatorja spodbujajo novo naraščanje dohodka. Takšen sistem se neha razvijati takrat, ko je dosežena polna meja zaposlenosti, saj stopnja delovne sile ne more več dohajati stopnje naraščanja sistema in takrat se v gospodarstvu tudi začne recesija. (Samuelson, Nordhaus, 2002, 446)

26

• Politična teorija Politična teorija oziroma teorija volilna cikla pojasnjuje, da nihanja v poslovnih ciklih povzročajo politiki. Vladajoče politične stranke namreč pred volitvami, na katerih se izbira nadaljnja oblast, skušajo povečati svojo priljubljenost z ustrezno gospodarsko politiko. Tako politiki manipulirajo s proračunsko in denarno politiko, obenem pa se zaradi tega povečajo socialni transferji ter subvencije, stopnje davkov pa se znižajo. Obstajajo tri poglavitne značilnosti razlage te politične teorije in le-te so:

- objektivne omejitve preprečujejo vladi, da bi ves čas vodila optimalno politiko, zato tako ravnanje vlade povzroči gospodarski cikel

- na odločitve volivcev imajo razmere v gospodarstvu zelo velik in pomemben vpliv - z ukrepi gospodarske politike poskuša vlada ustvariti takšne razmere, v katerih bi

bile možnosti za vnovično izvolitev, večje (Samuelson, Nordhaus, 2002, 436)

2.2.3 Pregled tako imenovane Velike gospodarske krize leta 1929 – 1932 Velika gospodarska kriza velja za eno največjih ekonomskih kriz v zgodovini Združenih držav Amerike, obenem pa je bila to tudi prva resna kriza, ki je zajela vse kapitalistične sile. Leta 1929 je tako prišlo do borznega poloma na Wall Streetu. Ta zlom je imel svoje zametke že v času prve svetovne vojne, saj je v njenem času prišlo do povečanja proizvodnje orožja, katerega pa manj razvite države niso mogle kupovati in so se tako zadolževale pri bogatejših državah. Padec kupne moči je bil tako neizogiben in posledično so se zaradi tega začele kopičiti zaloge hrane in drugega blaga, kar pa je potem nadaljnje povzročilo še drastično znižanje cen. S tem zlomom so potem začeli padati še najpomembnejši gospodarski indeksi, na kar je sledilo še drsenje cen delnic, naraščala pa je tudi nezaposlenost v Ameriki. Ker so krediti usahnili, se je zmanjšala še potrošnja in vse to je potem vodilo v množične bankrote ter v nastanek proste delovne sile. Svetovna brezposelnost se je namreč v roku enega leta podvojila, v ZDA pa je konec leta 1930 bilo že šest milijonov brezposelnih. Po borznem zlomu je tako prišlo do zmanjšanja delovne sile v obsegu 32 odstotkov, mezde pa so se dvignile le za 8 odstotkov, kar je pomenilo četrtino vsega glede na celotno rast proizvodnje. Produkcijski stroški so tako začeli hitro padali, zvišanje mezd pa je bilo počasno in zaradi tega so se ob nespremenjenih cenah izredno povečali dobički korporacij. (Gusmorino, 2002, 4) Ta, tako imenovana »zlata dvajseta« v Evropi so bila financirana s kratkoročnimi krediti, katerih zneski so se gibali v milijardah. In v času, ko je prišlo do prej omenjenega borznega zloma, so ZDA zahtevale te kredite nazaj – ameriške banke so namreč postale nesolventne. Ta zlom se je zgodil 29. oktobra, temelji vzrok zanj pa je bila prav prodaja teh vrednostnih papirjev (obseg prodaj le-teh je bil 16 milijonov). Vsaka država posebej pa je na krizo reagirala na drugačen način. Skandinavske države, predvsem država Švedska, so začele z izvajanjem procesa demokracije v socialni državi. V ZDA pa je takratni predsednik Hoover začel z izvajanjem reform, z namenom ponovnega zagona gospodarstva. Z izvajanjem teh reform je potem nadaljeval Franklin D. Roosevelt, s tako imenovanim New Deal-om leta 1933.

27

Določene države, kot je bila na primer Velika Britanija, pa so ukinile vezavo svoje valute na zlato, saj so lahko le tako ohranile svoje denarne rezerve. Nemško gospodarstvo pa je pod vodstvom Henrich-a Bruning-a poskušalo reševati krizo tako, da je uvedlo politiko ojačitve svoje valute, obenem pa je znižalo še socialne standarde. Posledica takega ravnanja je bila ta, da je prišlo do pojava radikalizma v politiki, kar pa je potem omogočilo dvig nacionalsocializma.

• Vzroki Vzrokov, ki so botrovali k temu, da je prišlo do nastanka velike gospodarske krize, je več. So pa Združene države Amerike bile pojmovane kot mesto nastanka svetovne gospodarske krize. Postale pa so tudi največji investitor za Nemčijo, saj so investirale deset milijard dolarjev ter s tem dosegle, da so se valute stabilizirale, proračuni so se uravnovesili, monetarno tržišče se je začelo urejati, mednarodna trgovina pa je začela počasi naraščati. Po drugi strani pa si je Evropa že opomogla od prve svetovne vojne leta 1929, tako da blaga in hrane od držav ZDA ni več potrebovala. In prav zaradi tega so se zaloge ameriške industrije in kmetijske proizvodnje močno povečale. Prav v tem pa tiči eden izmed vzrokov krize, saj je do le-te prišlo v proizvodnji primarnih izdelkov, kajti njihove cene so prosto padale. Čeprav sta v svetu vladali lakota in beda so se presežki proizvodov kopičili, cene kmetijskim produktom pa so zaradi prevelike ponudbe padale. In prav ta nesorazmerja v industriji in kmetijstvu so botrovala k temu, da je prišlo do takih razmer, ki so potem sprožile svetovno gospodarsko krizo. To padanje cen primarnih proizvodov je preprost dokaz, da povpraševanje po njih ni zmoglo držati skupnega ritma s proizvodnimi zmožnostmi. (Hobshawn, 2000, 85)

Kot drugi vzrok za nastanek gospodarske krize se pojmuje precenjenost delnic, nenadzorovano tiskanje in izdajanje vrednostnih papirjev ter državnih obveznic, neusklajeno kreditiranje in špekulativna vlaganja v konjunkturne veje industrije. Eden najznamenitejših borznih zlomov, tako imenovani borzni zlom na Wall Street-u, naj ne bi bil posledica gospodarske recesije v ZDA in svetu, ampak tega, da je newyorška borza s svojim špekuliranjem sama sesula gospodarstvo, ki si potem več let ni opomoglo. In to je bila potem odlična podlaga za nacionalne in fašistične ideje, ki so potem vodile do nastanka druge svetovne vojne. (Kralj, 2006)

Padel pa je tudi tečaj borznih vrednostnih papirjev in zaradi špekulacij postal precenjen čez vsako še razumno obrestno mero. Banke so ta tečaj podprle, temeljil pa je na kupoprodajnem odnosu. In ta nenadni padec, do katerega je prišlo, je prizadel bančne zavode, finančne truste ter posamezne operaterje, prav tako pa ga je občutilo tudi gospodarstvo. Vzroke zanj pa lahko najdemo v denarni politiki, ki je bila preveč omejena, v širokem sloju prebivalstva, saj so le-ti imeli zelo nizke dohodke in prav zaradi tega se je močno zniževala tudi poraba, nadaljnje pa tudi v neredu mednarodnega plačilnega sistema, v padcu na borzi, v verižnem propadu bank ter v težavah na kmetijskem trgu. (Iannaccone, 1998, 147)

28

Tako v literaturi lahko najdemo tri sklope, ki opredeljujejo, zakaj je prišlo do nastanka Velike gospodarske krize oziroma Velike depresije. V osnovi se tako več avtorjev sklicuje na naslednje sklope njenega nastanka:

• short run analysis - oziroma padec borznih trgov • policy errors – oziroma napačne politične poteze • long run analysis – oziroma dolgoročna perspektiva ali dolgoročne težave

Padec borznih trgov: Padec takrat najpomembnejšega ameriškega borznega indeksa, imenovanega Dow Jones Industrial Average, je povzročil velike izgube na vrednosti in bogastvu države ter s tem opustošil tudi bančni sistem. Ogromna količina kreditov v povezavi s špekulacijami na trgu je tako prispevala k nastanku krize. Poleg tega pa je padec vrednosti vseh sredstev pomenil še drastično razvrednotenje bogastva ljudi ter obenem njihovega zaupanja v sistem in zaradi tega se je potem kupna moč zmanjšala, kar pa je na trgu privedlo do stanja, ko je ponudba bila večja od povpraševanja. (Gusmorino, 1996) Slika 2 tako podrobno prikazuje strm padec ameriškega borznega indeksa med mesečnim obdobjem 25. septembra 1929 ter 14. novembrom 1929 in kot je razvidno, je povprečni mesečni promet, ki je še 25. septembra znašal okrog 350 tisoč delnic padel 14. novembra na pičlih 200 tisoč delnic. Slika 2: Gibanje ameriškega borznega indeksa Dow Jones Industrial Average

Vir: Wikipedia, oct. 2006 Pomeni pa ta indeks cenovno tehtano povprečje 30 največjih podjetij, ki so bila vodilna v njihovi panogi. 28. oktobra 1928 je vstopil v veljavo, tako da so potem začeli z njim računati ta povprečja, v današnjem času pa velja za enega od indeksov, ki služi v primerjalne namene. (Wikipedia)

29

Slika 3 tako dopolnjuje prejšnjo, saj je iz nje razvidno gibanje tega ameriškega borznega indeksa še za leto 1930. Iz nje je tako moč razbrati, da je vrednost tega indeksa v letu 1930 rasla vse do prve polovice leta, meseca julija pa je ponovno upadla, tako da je takrat povprečni mesečni promet predstavljal le še okrog 220 tisoč delnic, čemur je potem sledil še majhen porast in spet upad, tako da se je mesec oktober leta 1930 končal s povprečnim mesečnim prometom na 200 tisoč delnicah. Slika 3: Borzni indeks Dow Jones Industrial Average med letoma 1929 in 1930

Vir: Wikipedia, apr. 2007 Napačne politične poteze: Kritiki, ki so v času krize sestavljali vlado, so tako iskali razloge za njen nastanek v napačnih odločitvah tedanje administrativne službe. Več avtorjev, med njimi tudi Slichter trdi, da je ena od posledic ukrepov, ki so bili namenjeni zajezitvi tedanje gospodarske krize tudi v tem, da je privatni sektor po letu 1930 prehitro zvišal cene in zaradi tega so subjekti bili še bolj občutljivi na cene, saj so že tako ali tako imeli dolgove od prej in to je potem pomenilo le še poslabšanje zaupanja v poslovno okolje. (Slichter, 1938, 103) Dolgoročne težave: Zagovorniki te teorije pa pojasnjujejo vzroke za gospodarsko krizo s pomočjo več specifik. Ena od teh specifik se nanaša na nesimetrično porazdelitev nacionalnega prihodka po prvi svetovni vojni in prav to bi naj po njihovem mnenju bil vzrok za zmanjšanje nagnjenosti ljudi k potrošnji. (Sweezy, 1939, 33) Druga specifika pa se nanaša na to, da je prišlo do spremembe pogojev menjave med surovinami in končnimi dobrinami predvsem zaradi neenakega razvoja med kmetijskimi in industrijskimi državami, ki pa so bile bolj razvite. In prav te spremembe naj bi povzročile kreditno krizo na svetovnih trgih ob udaru zelo slabega pridelka med letoma 1929 in 1930. Tako so kmetijske države zaradi slabe letine ter upada svetovnega povpraševanja izgubljale svoje prihodke in posledično zaradi tega doživljale pretrese zaradi popolnega pomanjkanja prihodkov. Industrijske države pa so posledično zaradi tega izgubljale svoje prodajne trge. (Timoshenko, 1933, 39)

30

Poleg prej omenjenih razlag za nastanek Velike gospodarske krize pa obstaja v literaturi še monetaristična razlaga le-teh. Monetaristična razlaga vzrokov gospodarske krize So pa vzroke, zakaj je prišlo do gospodarske krize, razlagali tudi monetaristi. Le-ti so namreč največjo vlogo pripisali denarni ponudbi, ki naj bi se po njihovem mnenju zaradi visokih obrestnih mer postopno zmanjševala prav tako pa naj bi se zmanjševala še hitrost obračanja denarja. Enačba, ki podrobneje predstavlja njihovo razlago, je tako naslednja: M x V = P x Q, pri čemer pomeni M denarno ponudbo, V obtočno hitrost, P ceno ter Q količino. Oziroma M x V= BDP, pri čemer BDP pomeni bruto družbeni proizvodTa enačba pomeni, da se mora ob nespremenjenih cenah nujno zmanjšati proizvodnja in s tem tudi bruto družbeni proizvod. Temu padcu potem sledi še nagla rast brezposelnosti in vse to potem vodi v nastanek gospodarske krize. Kot protiukrep tej krizi je potem centralna banka sprejela sklep o znižanju stopnje obrestne mere, kar bi naj potem povečalo ponudbo denarja na trgu in pomagalo k oživitvi gospodarstva. (Stern, 2002, 4)

• Posledice: Posledic, ki jih je povzročila gospodarska kriza, je bilo več. V gospodarstvu je zavladala velika brezposelnost, saj je leta 1933 bila le-ta 25-odstotna. To je pomenilo, da je bil vsaki četrti delavec brez dela. Prišlo je tudi do vse večjega prepada med bogatim in srednjim slojem, na kar je vplivala produktivnost dela ter vlada sama. Da pa je bil ta prepad med bogatim in srednjim slojem še bolj opazen, pa je k temu pripomogla še vlada. Konservativna vlada in delo predsednika Coolidgea sta namreč podpirala podjetništvo in rezultat takega delovanja je bilo, da so bogateli tisti, ki so veliko investirali. Tako se je tudi produktivnost zaradi zmanjšanja delovne sile povečala za 32 odstotkov, mezde pa so se dvignile le za 8 odstotkov, kar je potem pomenilo le četrtino rasti glede na celotno rast proizvodnje. Produkcijski stroški so hitro padali, mezde so se zviševale počasi in vse to je potem ob nespremenjenih cenah izredno povečevalo dobiček korporacij. Ena od posledic, ki jih je pustila gospodarska kriza, je bil tudi padec industrijske in kmetijske proizvodnje in trgovine. Ponudba je bila v tistem času večja od povpraševanja, zato se gospodarstvu ni nahajalo v ekonomskem ravnovesju, ki pa je za državo najbolj idealno. Razlog, zakaj je bila ponudba večja od povpraševanja, je pa v tem, da si navadni delavci enostavno niso bili več sposobni privoščiti potrošnih dobrin. ZDA so se tako lahko zanesle samo še na potrebe bogatega sloja prebivalstva po luksuznih dobrinah in na prodajo na kredite, ki so jih pridobivali srednji in nižji sloji. Vendar pa ta metoda v celoti ni bila najučinkovitejša, saj je le umetno povečevala povpraševanje po dobrinah, ki si jih ljudje drugače ne bi mogli privoščiti. Poleg tega pa so ljudje bili prisiljeni vsaki mesec plačevati anuitete za prejete kredite in zaradi tega se je njihova kupna moč iz meseca v mesec še bolj zmanjševala. In to je navsezadnje vodilo še do tega, da je bilo v državi povpraševanja čedalje manj. Je pa ta redistribucija dohodka tako bila vezana na različne sloje ljudi ter na različna področja v gospodarstvu.

31

3 GLOBALNA FINANČNA KRIZA IN NJENI VPLIVI NA SLOVENSKI FINANČNI SISTEM

3.1 Zametki svetovne finančno-gospodarske krize Kriza, katere prvi učinki so bili vidni aprila leta 2007, se je ob poku6 hipotekarnega balona pojavila v ZDA. Tam se je najprej pojavila kot nepremičninska kriza in se kasneje prenesla še na finančno področje, njen razvoj pa je potekal v dveh smereh – najprej se je iz ZDA prenesla v Evropo in v druge države, kasneje pa se je iz finančnih trgov prenesla nazaj v realno gospodarstvo. Pok hipotekarnega balona je bil namreč prvi znak za zaostritev pogojev posojanja denarja na finančnem trgu, kar pa je vzelo vso dodatno likvidnost, ki je v sistem bila vpeljala po 11. septembru 2001 in je ustvarila pogoje za napihovanje balona. Cene nepremičnin so take začele padati in to je povzročilo začetek finančne krize. (Štiblar, 2008, 92) Ta kriza je zaradi večstopenjske sekuritizacije7 teh hipotekarnih posojil, ki so bila generirana večinoma od nebančnih finančnih institucij, postala globalna. Tako se je razširila na hitro rastoče trge, katerih finančni in nefinančni subjekti so se do tistega časa poceni zadolževali na mednarodnih trgih. In tako se je v teh državah, katere je ta kriza zajela, pojavil problem likvidnosti, prišlo je tudi do izgub zaradi še večjih padcev delnic ter do izgub zaradi valutnih sprememb. Najhujše posledice so utrpele države, ki so ostale skoraj brez bančnega sektorja v domačem lastništvu (to se je zgodilo predvsem v vzhodni Evropi) in tudi tiste, katerih bančni sektor je bil večji, kot pa bi si ga država lahko sama privoščila reševati (tak primer je bil na primer države Islandije, saj je le-ta večinoma prihajala do sredstev na grosističnem trgu). (KD Finančna točka, Tomaž, 2009) Po juniju leta 2007 je tako na finančnih trgih prišlo do pojava informacij o več milijardnih odpisih največjih ameriških in evropskih finančnih institucij, zaradi česar so centralne banke tako pričele s stimulativnimi načrti, ki pa so zajemali zniževanje ključne obrestne mere in dodajanje novih količin denarja v sistem. Delniški indeksi so tako začeli strmo padati, nacionalizirali so dve hipotekarni podjetji, zavarovalnico ter banke in to je potem vodilo k zaostritvi razmer na teh finančnih trgih. Prišlo je tudi do nezaupanja med bankami, kar pa je navsezadnje povzročilo še kreditni krč, ki je imel vplive tako na finančnih kot tudi na gospodarskih trgih. (Rant, 2008, 62) Zdajšnjo krizo tako ekonomisti pojmujejo tudi kot krizo tako imenovanih »premoženjskih bilanc«. Padec cen premoženja ter zmanjšanje možnosti unovčevanja naložb privede do velikega povečanja finančnega vzvoda oziroma celo do insolventnosti finančnih in nefinančnih institucij.

6 Pok oziroma zlom pomeni padec cen nepremičnin in vodi do tega, da so hipotekarni dolgovi večji od vrednosti premoženja 7 Pomeni shemo ali posel, pri katerem se kreditno tveganje razdeli na dva segmenta tveganja in so plačila odvisna od izpolnjevanja obveznosti dolžnikov, podlago za določitev porazdelitve izgub pa predstavlja podrejenost tem segmentov kreditnega tveganja.

32

V tej krizi maksimizacija dobička ni več temeljni kratkoročni cilj ekonomskih subjektov, ampak je njihov cilj normalizirati premoženjske bilance – tako rasti v gospodarstvu za v prihodnje ni za pričakovati, dokler se le-te bilance ne normalizirajo. (KD Finančna točka, Tomaž, 2009)

3.2 Pojav finančno-gospodarske krize v Sloveniji Vplivi, ki so botrovali k temu, da je tudi na slovenskem finančnem trgu prišlo do izbruha finančno-gospodarske krize, lahko razdelimo v dve skupini, pri čemer je ena skupina opredeljena kot notranji vplivi, druga pa kot zunanji. (Štiblar, 2008, 139) Notranji vplivi se navezujejo na napihnjenost nepremičninskega balona na slovenskem trgu. To pa je imelo vpliv na slovenski finančni sektor - le-ta je zaradi tega likvidnostno prizadet. Ker pa tudi cene nepremičnin ob zmanjšanem povpraševanju po njih padajo, pa ima to negativen vpliv na finančni sektor, v nadaljnje pa tudi na celoten realni sektor gospodarstva. Med zunanje vplive pa se uvrščajo obrestne mere, izvoz ter velike tuje banke. Dokler v gospodarstvu ne bo prišlo do obnove zaupanja in oživitve kreditnega trga ter s tem do znižanja obrestne mere ECB in FED, bi morale obrestne mere prehodno porasti. Razlog temu je povečanje tveganja in pomanjkanje razpoložljive likvidnosti, kar pa vpliva potem na domače in pasivne obrestne mere za kredite ter na depozite v bankah. V ekonomskih zakonitostih namreč velja, da višje obrestne mere dodatno zmanjšujejo kreditno aktivnost, na kar pa to vpliva na manjše povpraševanje in gospodarsko rast. (Štiblar, 2009, 139) Izvoz države Slovenije je vedno manjši, kar pa gre pripisati recesiji v razvitih državah. In prav te razvite države so uvoznice slovenskega blaga in storitev. Cene nafte in surovin na svetovnih trgih padajo in to kljub temu, da se dolar v razmerju z evrom krepi, kar pa potem posledično zmanjšuje tudi inflacijske pritiske. In zaradi tega je mogoče pričakovati, da bo prišlo do znižanja obrestnih mer centralnih bank, kajti njihov cilj je, da bi se vodila bolj ekspanzivna denarna politika. Z njo je namreč mogoče aktivnosti v realnem sektorju bolj pospešiti. (Štiblar, 2009, 139) Velike tuje banke, ki imajo na slovenskih tleh svoje podružnice, v ugodnih razmerah na svetovnih gospodarskih tleh, prispevajo k povečanju konkurence na bančnem trgu in s tem k ugodnejšim pogojem za pridobitev kreditov na domačem finančnem trgu in to z relativno cenejšimi viri. Takemu načinu so se potem s pospešenim zadolževanjem v svetu z namenom financiranja kreditov pridružile tudi domače, slovenske banke. Bančna posojila so nekaj časa rasla hitreje, kot pa domači depoziti, ki so v evropskem bančništvu v razmerju med krediti in depoziti 1,4, v ameriškem pa 0,96. Ta razmerja pa vodijo do spoznanja, da se bo ameriško bančništvo v času krize prej izvilo iz nje, kot pa evropsko. Vendar pa bodo banke v primeru posojilnega in likvidnostnega zloma tujih bank, če le-te zapadejo v težave, kot prvo želele rešiti probleme pri sebi in bodo prav zaradi tega posojila, ki so jih dale svojim podružnicam, potegnila nazaj.

33

To pa bo podružnicam zmanjšalo likvidnost za servisiranje dviga depozitov s strani bančnih komitentov. (Štiblar, 2009, 140) Ekonomist dr. Mojmir Mrak je v svojem delu leta 2009 opredelil, da je se pojav finančno-gospodarske krize v slovenski finančni sistem prenašal skozi tri različne faze. Prva faza: (trajanje od meseca avgusta 2007 do avgusta 2008)

- faza se imenuje finančna kriza - ta kriza je prizadela institucije, katere so imele tako imenovane toksične8 papirje - učinek te krize je za realni sektor omejen

Druga faza:(trajanje od meseca septembra 2008 do oktobra 2008) - faza se imenuje prenos na realni sektor - medbančni trg je popolnoma omrtvičen in to je močno zaostrilo probleme

financiranja realnega sektorja - cene nepremičnin so padle, kar kaže na probleme v tem sektorju

Tretja faza: (trajanje od meseca novembra 2008 naprej)

- gospodarske aktivnosti v partnericah EU so drastično padle - kriza je prizadela področje gradbeništva, področje avtomobilske industrije ter

področje trajnih potrošnih dobrin (Mrak, 2009) S pojavom finančne krize so se razmere na slovenskem finančnem trgu močno spremenile. Finančne institucije so namreč zaostrile svoje kreditne pogoje ter obenem skrčile še svoje kreditne aktivnosti. Razlog temu so bila poplačila obstoječih obveznosti ter močno omejene ponudbe novih finančnih virov. Obenem je kriza vodila tudi do tega, da je kreditno povpraševanje prebivalstva upadlo na vseh segmentih in tako se je struktura povpraševanja podjetij in finančnih institucij močno spremenila. (Umar, 2010) Kreditna aktivnost se je tako s pojavom finančne krize na slovenskem finančnem trgu začela umirjati, kar je bilo še najbolj izrazito pri podjetjih in finančnih institucijah, nekoliko manj pa pri gospodinjstvih. Slovenska podjetja in finančne institucije so namreč samo v tem času neto odplačevala najete kredite. Pred izbruhom finančno-gospodarske krize je za slovenski bančni sistem veljalo, da so se tovrstne kreditne aktivnosti financirale predvsem z zadolževanjem v tujini, kar pa se je v času krize zaradi zaostrenih razmer na medbančnih trgih spremenilo. Je pa širjenje te krize v ostale sektorje slovenskega gospodarstva vplivalo še na to, da se je sama kakovost bančnih naložb močno poslabšala. Krediti, ki so slabi in nedonosni, so se postopoma začeli povečati, obenem pa so banke precej okrepile oblikovanje dodatnih oslabitev, kar pa je vplivalo na njihove poslovne rezultate. (Umar, 2010) Kriza v Sloveniji je botrovala tudi k temu, da so aktivne obrestne mere v povprečju bile višje od evrskega območja, kar je bilo najbolj opazno pri obrestnih merah za kreditiranje podjetij, saj je bila tam raven teh obrestnih mer med najvišjimi v EMU. Prišlo pa je tudi do neravnovesja javnih financ leta 2009 – ciklična komponenta primanjkljaja se je namreč povečala. (Umar, 2010) 8 Koncept slabe banke razdeli aktivo banke v dve kategoriji, izmed katerih eno sestavlja nelikvidna, tvegana in toksična aktiva (pod aktivo pa razumemo premoženje ali posojila)

34

3.3 Struktura slovenskega finančnega sektorja oziroma finančnega sistema

3.3.1 Opredelitev finančnega sistema Finančni sistem je mehanizem, preko katerega se opravi alokacija sredstev od tistih subjektov, ki imajo presežek svojih prihrankov, k tistim, ki pa jim sredstev primanjkuje. Omogoča prenos gospodarskih finančnih virov skozi čas, zagotavlja načine za obračune plač in poravnavo računov ter s tem posledično tudi izmenjavo dobrin, storitev in premoženja. Zagotavlja pa tudi mehanizme za združevanje finančnih virov za velike posle ter načine za upravljanje in nadzor tveganja. S svojim delovanjem pa prispeva h koordinaciji decentraliziranega odločanja v različnih ekonomskih sektorjih. (Oplotnik et al., 2007, 5) Finančni sistem v Sloveniji, temelječ na kreditnih zasnovah, se tako sestoji iz dvoje vrst finančnih institucij, katere poznamo pod pojmom depozitne in nedepozitne finančne institucije. Med depozitne finančne institucije tako uvrščamo:

- poslovne banke, - vzajemne hranilnice - hranilnice

Med nedepozitne pa:

- investicijske sklade z vzajemnimi skladi in investicijskimi družbami - pogodbene finančne institucije s pokojninskimi skladi in zavarovalnicami (Kosec,

2004, 41)

3.3.2 Slovenski finančni sistem Po osamosvojitvi Slovenije je država morala sanirati finančni sistem oziroma banke, saj so s prehodom v tržno gospodarstvo začele nastajati še druge finančne institucije.

• Banke Opredelitev pojma banke, njeni najpomembnejši posli ter načela, povezana s poslovanjem

Banka je v osnovi definirana kot pravna oseba, ki opravlja bančne storitve in to na podlagi dovoljenja pristojnega nadzornega organa za opravljanje teh storitev. (Zban-1, 2012, 4). Njene storitve pa se navezujejo na sprejemanje depozitov ali drugih vračljivih sredstev, dajejo pa svojim komitentom kredite na svoj račun. (Zban-1, 2012, 3) Opravljajo pa več različnih poslov, zaradi česar obstaja v literaturi tudi več različnih delitev, je pa najpogostejša delitev bančnih poslov po Jeličiču. Le-ta loči med pasivnimi, aktivnimi ter nevtralnimi bančnimi posli. (Jeličič, 1998, 548)

35

Centralna banka Republike Slovenije se imenuje Banka Slovenija in v osnovi skrbi za stabilnost valute v državi ter za splošno likvidnost poslovanja znotraj meja države ter zunaj nje. Vse slovenske banke so tako pri poslovanju vezane na več različnih načel, se pa med njimi najdejo tri najpomembnejša. In le-ta so:

- načelo likvidnosti - načelo varnosti - načelo rentabilnosti

Načelo likvidnosti To načelo se pri poslovanju bank znajde vedno na prvem mestu, saj neupoštevanje le-tega lahko privede do negativnih posledic tako za banko kot za komitente. In prav zaradi tega je pojmovano tudi kot zlato bilančno pravilo. (Filipič et al., 1998, 137) Zakon o bančništvu pa ob omembi pojma likvidnost nadaljnje ločuje še-tega na likvidnost samo ter na solventnost. Tu se pojem likvidnosti tako nanaša na stanje banke, da je sposobna v vsakem trenutku pravočasno izpolnjevati svoje obveznosti, pojem solventnosti pa na stanje, v katerem je banka trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti. (Pernek, 1999, 293). Banke morajo tako strogo spremljati svoje stanje likvidnosti ter potencialne kreditojemalce obravnavati na selektiven način, obenem pa zavračati odobravanje tistih kreditov, ki so nad mejo kreditnega potenciala bank. Nasprotno ravnanje le-temu lahko privede do stanja nelikvidnosti, saj kreditojemalci pravočasno ne izpolnjujejo svojih obveznosti. Načelo varnosti To načelo se nanaša na poteze banke, ki jih le-ta sprejme z namenom zagotavljanja in zavarovanja pravočasnih izpolnjevanj obveznosti s strani kreditojemalcev. To pa v osnovi zajema konstantno spremljanje poslovanja poslovnih partnerjev, spremljanje kreditne sposobnosti kreditojemalcev za odobritev kredita, stalno spremljanje konjunkturnih gibanj domačega in tudi tujega gospodarstva in podobno. Je pa v neposredni povezavi s tem načelom še načelo donosnosti naložb. Banka si namreč pri svojem poslovanju poleg tega, da ji kreditojemalci sredstva vrnejo, prizadeva še za to, da bodo njena sredstva naložena čim bolje, zato jih usmerja v naložbe, ki bodo v prihodnosti dala čim boljše rezultate. (Pernek, 1999, 294) Načelo rentabilnosti To načelo pa je povezano že s samim bistvom ustanavljanja bank. Svoj namen pa doseže takrat, ko so prihodki, ki jih banka ustvari s svojim poslovanjem, večjih od izdatkov, ki jih ima le-ta tekom samega poslovanja. (Pernek, 1999, 294)

36

Slovensko bančništvo od osamosvojitve države Slovenije naprej

Po osamosvojitvi Slovenije je slovensko bančništvo doživelo velike spremembe. Sanacija bank je bila po mnenju ekonomistov takrat prvi korak k ozdravitvi realnega sektorja. Sanacija je potekala tako, da so banke v svoje bilance dobile državne obveznice, sanirane pa so bile tri slovenske banke – Ljubljanska banka, Kreditna banka Maribor ter Kreditna banka Nova Gorica. Potekala pa je od leta 1993 pa do leta 1997. Vendar pa ta proces ni pripomogel k temu, da bi se stroški bank, obresti in obrestne marže znižale, ampak je celo zmanjšal interes bank po pomoči. Vzroki za njo pa so bili: osamosvojitev, tranzicija, izgubljeni trg in izgubljena sredstva, zamrznjeni depoziti, polovica bank je imela v letu 1992 izgube ter tudi dejstvo, da so slabe terjatve dosegle 40 % vseh terjatev. Cilj te sanacije pa se je nanašal na vrnitev solventnosti, dobičkonosnosti ter likvidnosti in tudi razrešitev terjatev v treh takratnih bankah. (Tajnikar, 1997, 53) Banke so namreč imele takrat v svoji bilanci dve slabosti. Prva so bile tako imenovane » črne luknje«, do katerih je prišlo zaradi negativnih tečajnih razlik, druga slabost pa so bila tako imenovana slaba posojila, katera pa podjetja po uvedbi indeksacije več niso bila sposobna odplačevati. Obseg teh slabih posojil se je le tako po letu 1991 povečal, saj so zaradi izgub, ki so jih utrpeli takratni jugoslovanski trgi, v težave zašla mnoga podjetja. (Ribnikar, 1993, 34) Po tem procesu sanacije je nato sledila faza institucionalnega oziroma kapitalskega povezovanja bank ter privatizacija le-teh. Slovenski bančni sistem je bil namreč v primerjavi z bančnimi sektorji iz drugih držav majhen ter šibak in ravno zaradi tega je bila krepitev koncentracije preko združevanj in povezovanj racionalna poteza. S privatizacijo pa so potem finančne institucije postale tako imenovane družbe za upravljanje, katerih poglavitna naloga je bila upravljanje z investicijskimi skladi. V Sloveniji se je tako razvil specifičen model univerzalnega bančnega sistema, ki je bil za Slovenijo zanimiv predvsem zato, ker je poleg sprememb, ki so se nanašale na gospodarjenje s finančnimi sredstvi, temeljil na evoluciji sistema in na takšnem pogajalskem sistemu, ki je omogočal samostojnost privatnih podjetij in finančnih organizacij pri zasledovanju njihovih lastnih interesov.

• Zavarovalnice Opredelitev pojma zavarovalnic

Zavarovalnice so v strokovni literaturi pojmovane kot finančne institucije, ki v zameno za zavarovalne premije nase prevzemajo tveganja za izplačila različnih odškodnin. Dohodek zavarovalnic pa predstavljajo zaračunane premije, ki zadostujejo za pokrivanje nastalih škod, za administrativne stroške ter ne nazadnje še za sam dobiček zavarovalnic. Donosi na te investirane premije tako za zavarovalnice pomenijo njihov dohodek. Premije pa se dobivajo v zameno za zavarovalne police, v okviru katerih pa ločimo življenjske, nezgodne ter nepremičninske zavarovalne police. (Pavliha, 2000, 329)

37

Slovenski zavarovalniški sektor, katerega primarna dejavnost je zavarovalništvo, je pred izbruhom finančno-gospodarske krize veljal za enega pomembnejših pospeševalcev gospodarskega razvoja. Glede na celoten portfelj vseh zavarovalniških produktov prevladuje na slovenskem zavarovalnem trgu tako imenovani kompozitni oziroma splošni tip zavarovalnice. Za ta tip je značilna registracija za trženje široke palete zavarovalnih produktov za življenjska in premoženjska zavarovanja. (Statistični zavarovalniški bilten, 2002, 24-31)

Slovenski zavarovalniški trg od osamosvojitve države Slovenije naprej

Zavarovalnice so veljale za vzajemne institucije, so se pa leta 1990 z zakonom spremenile v tako imenovane delniške družbe, kar pa po mnenju nekaterih avtorjev ni bilo ustrezno. (Ribnikar, 1994, 19) Razvoj zavarovalništva na slovenskih tleh je v obdobju od leta 1990 pa do konca tisočletja zaznamovalo sprejetje treh reform, izmed katerih je prva prešla v veljavo leta 1990, druga leta 1994, tretja pa leta 2000. Prva reforma je sovpadala z Zakonom o temeljih sistema zavarovanja premoženja in oseb, katerega poglavitni cilj je bil, da postavi temelje za preoblikovanje takratnih zavarovalnih skupnosti v gospodarske subjekte. Namen teh subjektov pa je bil izvajati zavarovanja, cilj pa ustvarjati dobiček. (Pavliha, 2000, 25) Druga reforma iz leta 1994 se je nanašala na Zakon o zavarovalnicah, tretja pa na Zakon o zavarovalništvu. Cilj tega zakona iz leta 2000 je bil, da se zavarovalništvo v Sloveniji uredi na sistematičen način in to s prevzemom pravnega reda EU in tako na ta način omogočiti pomembne gospodarske panoge. (Pavliha, 2000, 25) Od leta 1994 naprej je na slovenskem zavarovalnem trgu nastopilo novo obdobje oziroma obdobje tržnega poslovanja, konkurence ter sodobnega zavarovalnega nadzora. Je pa že od osamosvojitve države Slovenije naprej veljalo, da se je slovenska zavarovalniška dejavnost začela prilagajati evropskemu poslovanju. Za to obdobje je tudi značilno, da je število zavarovalnic izredno naraščalo, ker pa ni bilo državnega nadzora, je prišlo tudi do kaosa na slovenskem zavarovalnem trgu. Samo upravljanje zavarovalništva pa je bilo na Slovenskem dvotirno – se pravi, da so organe družbe sestavljali skupščina delničarjev, nadzorni svet ter uprava. (Škufca, 2000, 79)

• Investicijski skladi Opredelitev pojma investicijski skladi

Investicijski skladi so finančne institucije, ki so bile ustanovljene s ciljem doseganja učinkovitega ter uspešnega upravljanja, ki omogoča plemenitenje vloženih denarnih sredstev.

38

Preko investicijskega sklada se namreč investitorju ponuja možnost, da v zameno za svoj denar, ki ga da od sebe, dobi delnico oziroma certifikat, pojmovan tudi kot kupon, investicijskega sklada in s tem tako doseže diverzifikacijo9 naložb, razpršitev ter na ta način zmanjša tveganja in raznovrstnost naložbe. Imajo pa skladi več lastnosti in le-te so: varnost, donosnost, preglednost, likvidnost in podobno. (Žnidaršič – Krajnc, 1999, 17) Slika 4 na poenostavljen način prikazuje, kako investicijski skladi sploh delujejo. Skladi na tej sliki so na sredini – zavzemajo največji prostor na sliki (na spletni strani banke Raiffeisen jih pojmujejo, kot da so skladi v tem primeru, poistoveteni z nekim loncem, ki je največji na sliki). V vplačilom v ta največji prostor tako subjekti postanejo upravičeni do svojega deleža, upravljanje tega deleža ter s tem neposredno tudi upravljanje vplačanega kapitala pa prevzamejo za to usposobljeni strokovnjaki. In večji, kot je vplačani delež, večje je kratkoročno nihanje, kar na dolgo rok prinaša večje možnosti donosa.

Slika 4: Strokovno upravljanje investicijskih skladov

Vir: spletna stran banke Raiffeisen

Investicijski skladi od osamosvojitve države Slovenije naprej

V Sloveniji se kot začetek poslovanja investicijskih skladov šteje leto 1992, ko so bili v okviru borznih hiš ustanovljeni prvi vzajemni skladi. Njihova rast se je iz leta v leto postopoma povečevala, a je zaradi propada vzajemnih skladov Proficie Dadas sredi devetdesetih let močno upadla. Največjo rast so ti skladi dosegli v letu 2002, saj se je skupna vrednost premoženja v celih šestih mesecih povečala za okrog 130 odstotkov. Pogoje za ustanovitev tovrstnih skladov ter družb za upravljanje pa je uredil Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, ki je začel veljati dve leti kasneje, torej leta 1994. (Žnidaršič – Krajnc, 1999, 41) Družba za upravljanje (DZU) se tako pojmuje kot gospodarska družba, ki ima svoj sedež v Republiki Sloveniji. Ustanovljena je bila v skladu z Zakonom o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, je pa od Agencije za trg vrednostnih papirjev pridobila dovoljenje za opravljanje storitev upravljanja investicijskih skladov. Namen te družbe je tako ustanavljanje in vodenje investicijskih skladov, ki so ločeni od njenega premoženja.

9 Odvisna od finančnega profila in cilja vlagatelja in z njo je lažje doseči zastavljene cilje

39

Med te sklade pa sodijo investicijske družbe in vzajemni skladi. Družba za upravljanje tako lahko upravlja enega ali več vzajemnih skladov in investicijskih družb in to v skladu s pravili upravljanja vzajemnega sklada. (spletna stran vzajemci.com) Je pa v finančnem sistemu prišlo še do nastanka pooblaščenih investicijskih družb (PID-i). Pri teh družbah gre za tranzicijske oblike investicijskih skladov, se pa od navadnih naložbenih skladov razlikujejo po tem, da od države pridobijo pooblastilo za zbiranje lastninskih certifikatov, obenem pa so obvezani, da se v določenem roku preoblikujejo v navadne naložbene sklade. (Gantar, 2002, 50) So pa leta 2000 v Sloveniji nastali še pokojninski skladi in tako je konec leta 2001 pokojninsko zavarovanje ponujajo sedem vzajemnih pokojninskih skladov, pet pokojninskih družb in tri zavarovalnice. (Finančni trgi, 2002, 5) Poleg tega pa sta v Sloveniji v času tranzicije bila oblikovana še dva paradržavna sklada, ki sicer delujeta kot investicijska sklada, vendar pa zanju zakonodaja in določila o investicijskih skladih nasploh ne veljata. Imenujeta pa se Slovenska odškodninska družba (SOD) ter Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja (KAD). SOD tako izplačuje denacionalizirane odškodnine ter odškodnine žrtvam vojnega nasilja. KAD pa zagotavlja dodatna sredstva, ki so namenjena pokojninski blagajni, obenem pa ta družba še sama upravlja tudi pokojninske sklade.

• Investicijske družbe Pri investicijskih družbah gre v bistvu za delniške družbe, saj so v strokovni literaturi pojmovane kot zaprti investicijski skladi, ob ustanovitvi pa imajo določen osnovni kapital in število delnic. (Žnidaršič-Kranjc, 1999, 17) Naložbena politika teh družb opredeljuje vrednostne papirje ter razpon njihovih deležev, saj to predstavlja osnovo za sestavo portfelja celotnega sklada. Delnice teh družb tako kotirajo na borzi in njihova tržna vrednost se spreminja dnevno in to glede na ponudbo in povpraševanje na borzi. V Sloveniji velja, da je knjigovodska vrednost investicijskih družb višja od tržne vrednosti delnice. (Gezip) Prave investicijske družbe so s preoblikovanjem PID-ov v Sloveniji nastale leta 2002. Tega leta je bil namreč sprejeti nov zakon, imenovan Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, ki je bil transparenten z evropsko zakonodajo in je obenem določal, da so morali biti vsi skladi, ki so bili ustanovljeni do tega leta in še niso bili usklajeni z njim, nositi oznako »posebni«.

• Vzajemni skladi Vzajemni skladi so opredeljeni kot skupek premoženja fizičnih in pravnih oseb, ki so naložile svoj denar na račune vzajemnih skladov. S tem zbranim denarjem, ki na trgu pride skupaj, se potem kupujejo različni vrednostni papirji. Z vloženimi sredstvi nato subjekti kupujejo investicijske kupone, ki se glasijo na določeno število točk vzajemnega sklada, ta sredstva pa strokovno upravlja družba za upravljanje. (Pernek, 1999, 356)

40

V Sloveniji poznamo več vrst teh skladov – delniške, mešane, sklade denarnega trga in podobne, razlikujejo se samo glede na naložbeno politiko. (Vzajemci.com). Prednosti, ki pa jih prinašajo naložbe v vzajemne sklade pa so naslednje: manjše tveganje za vlagatelje, nižji stroški trgovanja, strokovno upravljanje, prihranek časa, visoka likvidnost in podobno.

3.4 Obnašanje slovenskega finančnega sektorja pred izbruhom krize

3.4.1 Poslovna politika bank pred krizo Obseg in razvitost bančnega sektorja se ocenjujeta preko dve kazalnikov. Le-to sta število bank ter obseg finančnega posredništva, kateri pa se ocenjuje z deležem bančne vsote vseh bank v BDP. (Košak, 1). Preko deleža bančne aktive pa se meri še tržna koncentracija petih največjih slovenskih bank, njihova uspešnost pa je merjena z bilančno vsoto. Za prikaz razvoja le-teh pa je pomemben še koeficient kapitalske ustreznosti. Kazalci razvitosti bančnega sektorja:

3.4.1.1 Število bank Gibanja števila bank med obdobjem 1994 – 1998 ter drugi pomembnejši mejniki, ki so se zgodili v teh letih Po osamosvojitvi države Slovenije je bilo delujočih 26 bank, maksimum pa je doseglo do leta 1994, ko jih je bilo že 33. Po letu 1994 pa je njihovo število začelo padati. Leta 1994 je prišlo do dopolnitve Ustavnega zakona, kateri je imel pomemben vpliv na sanacijo Ljubljanske banke d.d. Dopolnitve tega zakona so namreč imele vpliv na delitev premoženjske bilance za staro in novo banko, torej Novo Ljubljansko banko d.d. ter Novo Kreditno banko Maribor d.d. Leta 1995 sta ti banki Obveznice Agencije za sanacijo bank in hranilnic z jamstvom Republike Slovenije z dospelostjo 30 let zamenjale za obveznice Republike Slovenijo z dospelostjo 15 let. Tako se je v letu 1996 začelo trgovati z obveznicami serije I, porast tega trgovanja pa je bilo moč zaslediti jeseni istega leta, ko so se v trgovanje na neorganiziranem trgu vključile tudi fizične osebe. Premagovanje likvidnostnih težav ob začetku sanacije je bilo omogočeno s povečano zadolženostjo pri Banki Slovenije. Rezultat teh likvidnostnih težav je bil negativni neto operativni denarni tok, ki pa je postal pozitiven komaj leta 1996.

41

Je pa leta 1997 prišlo do pomembnejših premikov pri konsolidaciji slovenskega bančnega sektorja, kajti prišlo je do nastanka štirih bančnih skupin. Nastale so namreč:

- bančna skupina Banke Celje (poleg Banke Celje je sem spadala še Hmezad banka d.d.)

- bančna skupina Nove Ljubljanske banke (poleg NLB je sem spadala še Pomurska banka d.d., Murska Sobota, Koroška banka d.d., Slovenj Gradec, Banka Velenje d.d., Velenje, Banka Zasavje d.d., Trbovlje in Banka Domžale d.d.)

- bančna skupina SKB (poleg SKB je sem spadala še UBK banka d.d.) - bančna skupina Banke Koper (poleg Banke Koper se je v to skupino uvrščala še M

banka d.d.) (Zaključno poročilo BS za leto 1997, 41) Iz tabele 4 je podrobno razvidno gibanje števila bank tekom teh štirih let. Že zgoraj je bilo omenjeno, da je skupno število bank leta 1994 znašalo 33, na kar se je število leta 1995 znižalo na 31, leta 1996 že na 30 ter leta 1997 na 29. Tako se je v število bank tekom teh štirih let zmanjšalo za 4. Tabela 4: Število slovenskih bank med leti 1994 in 1998

leto število bank skupaj

1994 33 1995 31 1996 30 1997 29

Vir: Letna poročila Banke Slovenije, lastni preračuni Gibanja števila bank med obdobjem 1998 in 2003 ter drugi pomembnejši mejniki, ki so se zgodili v teh letih Leta 1998 je prišlo do treh pripojitev in ene likvidacije med bankami. Pri dveh pripojitvah sta bili banki iz prej omenjenih bančnih skupin pripojeni k obvladujočima bankama. Leta 1999 pa so slovenski bančni sektor doletele tri spremembe. Sprejet je bil novi bančni zakon, s katerim se je Slovenija pripravljala na vstop v EU, prišlo je tudi do podpisa Evropskega sporazuma o priključitvi med Republiko Slovenijo in Evropskimi skupnostmi ter do ukinitve dogovora o najvišjih pasivnih obrestnih merah. Ta sprejeta zakonodaja je tako pospešila razvoj bančnega sektorja, kar se je pokazalo v bilančnih vsotah bank in v BDP. Do 20. avgusta 2000 so morale vse banke uskladiti svoje poslovanje z Zakonom o bančništvu, leta 2001 pa se je nadaljevala konsolidacija bančnega sektorja v Sloveniji, največja je bila v zadnjem trimesečju leta, saj je prišlo do pripojitve treh bank (Dolenjska banka d.d., Pomurska banka d.d. in Banka Velenje d.d. k NLB ter Banka Societe Generale Ljubljana d.d. k SKB banki d.d. Ljubljana). Leta 2002 pa je prišlo do privatizacije NLB – posledično se je zaradi tega delež državne lastnine v tej banki in v celotnem bančnem sistemu znižal.

42

Leta 2003 je Banka Slovenija začela prilagajati instrumente denarne politike instrumentom Evropske Centralne banke. Odpravila je še zadnjo omejitev kapitalskih tokov, tako da so od meseca februarja istega leta lahko tudi fizične osebe začele z odpiranjem računom pri tujih bankah. (Banka Slovenija, Letna poročila od 1998 do 2003) Iz tabele 5 je razvidno, da je leta 1998 na slovenskem finančnem trgu bilo vsega skupaj 24 bank, isto je bila tudi leta 1999. Za eno banko se je povečalo skupno število le-teh leta 2000, na kar je leta 2001 prišlo do zmanjšanja, saj je tedaj bilo vsega skupaj le še 21 bank, leto kasneje, se pravi leta 2002 jih je bilo 20, leta 2003 pa samo še 19. Tako se je skupno število bank tekom teh šest let zmanjšalo za 5 bank, kar pa je v primerjavi s prejšnjim razdobjem več za eno banko. Tabela 5: Število slovenskih bank med leti 1998 in 2003

leto število bank skupaj

1998 24 1999 24 2000 25 2001 21 2002 20 2003 19

Vir: Letna poročila Banke Slovenije, lastni preračuni Gibanja števila bank med obdobjem 2004 in 2008 ter drugi pomembnejši mejniki, ki so se zgodili v teh letih. Leto 2004 je za slovenski finančni sistem predstavljalo pomemben mejnik, saj je država Slovenija s tem letom vstopila v Evropsko unijo. In tako se je število bank tekom teh šest let zmanjšalo za šest. Država Slovenija je tako s 1. majem leta 2004 postala članica ekonomske in monetarne unije, 28. junija pa je vstopila v mehanizem deviznih tečajev ERM II, kar pa je bil eden od pogojev za prevzem evra v državi. Leta 2005 se je število kreditnih institucij, ki pa so bile pod neposrednim nadzorom Banke Slovenije, povečalo. Razlog temu je bilo preoblikovanje podružnice Kaerntner Sparkasse AG iz Celovca v hčerinsko banko Sparkasse d.d. iz Ljubljane. Leta 2006 je Svet Banke Slovenije ohranil ključne obrestne mere Banke Slovenije nespremenjene. Raven obrestnih mer je tako še naprej bila skladna z doseganjem cenovne stabilnosti in stabilnosti nominalnega tečaja tolarja do evra.

43

Leto 2007 pa je za Slovenijo pomenilo pomemben korak naprej. Stopili smo namreč v območje evra, torej kot denarno valuto uvedli evro in zaradi tega je od 1.1. 2007 vstopil v veljavo nov Zakon o bančništvu. Podrobno gibanje števila bank prikazuje tabela 6. Leta 2004 je tako na slovenskem finančnem trgu bilo vsega skupaj 18 bank, leta 2005 je to število naraslo za eno, torej na 19, leta 2006 je sledilo v primerjavi s predhodnim letom povečanje za tri banke, torej vsega skupaj je bilo 22 bank, leta 2007 pa se je število zmanjšalo za eno, znašalo je namreč 21 bank. Tako se je tekom teh štirih let število bank povečalo za tri, kar je v primerjavi s prej analiziranima razdobjema prvo razdobje, ki je prineslo na slovenski finančni trg povečanje števila bank. Tabela 6: Število slovenskih bank med leti 2004 in 2007

leto število bank skupaj

2004 18 2005 19 2006 22 2007 21

Vir: Letna poročila Banke Slovenije, lastni preračuni

3.4.1.2 Delež bančne aktive v BDP Gibanje deleža bančne aktive v BDP med letom 1994 in 1997 Delež bančne aktive v BDP je eden od glavnih pokazateljev razvitosti bančnega sektorja. Leta 1994 je v slovenskem bančnem sistemu zavzemal 56,7 % aktive v BDP, kar je vidno iz tabele 7, na kar je stalno, a zelo postopno rasel. Razlog, da je rasel postopno, gre pripisati predvsem zdravi rasti brez prehitrih ekspanzij. Tako se je med leti 1994 in 1997 povečal za 10,7 %. Tabela 7: Delež bančne aktive v BDP med leti 1994 in 1998

leto aktiva/BDP (v %)

1994 56,7 1995 63,9 1996 65,3 1997 67,4

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, lastni preračuni

44

Gibanje deleža bančne aktive v BDP med letom 1998 in 2003 Gibanje deleža bančne aktive med leti 1998 in 2003 prikazuje tabela 8. Delež bančne aktive v BDP se je tako od leta 1998, ko je znašal 72,3 % aktive v BDP v primerjavi z letom poprej, povečal za 4,9 %. Od leta 1998 naprej tako lahko zasledimo stalno povečanje le-tega, saj je leta 2003 znašal že 88,6 %, kar je v primerjavi z letom 1998 za 16,3 % več. Tabela 8: Delež bančne aktive v BDP med leti 1998 in 2003

leto aktiva/ BDP (v %)

1998 72,3 1999 75,0 2000 78,9 2001 83,7 2002 86,7 2003 88,6

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, lastni preračuni Gibanje deleža bančne aktive v BDP med letom 2004 in 2007 Leta 2004 torej leta, ko je država Slovenija vstopila v EU, je delež bančne aktive v BDP znašal 88,4 %, kar je pomenilo padec za 0,2 % v primerjavi z letom poprej – podatki o gibanju deleža aktive so prikazani v tabeli 9. Nadaljnje pa se je delež povečal, in to z večjimi odstotki kot pa do sedaj. Leta 2005 je tako znašal že 103,55 % v BDP, kar je pomenilo povečanje za 15,1 %, leta 2007 pa je znašal že 123,8 % aktive v BDP. Tako se je tekom teh štirih let ta delež povečal za 35,4 %, kar je po do sedaj analiziranih razdobjih pomenilo največje povečanje. Tabela 9: Delež bančne aktive v BDP med leti 2004 in 2007

leto aktiva/ BDP (v %)

2004 88,4 2005 103,55 2006 114,6 2007 123,8

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, lastni preračuni

3.4.1.3 Merjenje tržne koncentracije Tu gre za merjenje tržne koncentracije preko deleža bank v aktivi bančnega sektorja, kjer kazalec K5 meri deleže največjih petih bank. Tabela 10 tako prikazuje deleže tržne koncentracije petih največjih slovenskih bank za vsa leta od osamosvojitve države naprej pa do leta, preden se je začela finančna kriza.

45

Iz nje je tako razvidno, da je pet največjih slovenskih bank od osamosvojitve države Slovenije naprej, torej od nastanka novega finančnega sistema, zavzemalo okoli 64 % deleža na trgu. Sicer je prišlo do manjšega upada leta 1995, je pa temu ponovno sledilo povečanje. Največji delež je tako pet največjih slovenskih bank zavzemalo leta 2002, najmanjšega pa leta 2007. Tabela 10: Delež tržne koncentracije petih največjih bank od leta 1994 pa do leta 2007

leto tržna koncentracija K5 ( v %) 1994 64,3 1995 62,9 1996 63,0 1997 62,2 1998 62,9 1999 63,6 2000 62,8 2001 69,1 2002 69,5 2003 67,7 2004 66,3 2005 66,3 2006 62,4 2007 61,2

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije

3.4.1.4 Bilančna vsota denarnih institucij Bilančna vsota med leti 1994 in 1997 Tabela 11 prikazuje stanje spreminjanja bilančne vsote med leti 1994 in 1997. Sicer je stanje bilančne vsote vezano na število bank, katero pa se je tekom teh let spreminjalo, ampak je pa kljub temu ta vsota izredno pomemben kazalnik razvoja bank. Tako je leta 1994, ko je v slovenskem bančnem prostoru vsega skupaj delovalo 33 bank, ta vsota znašala 4.942.660 €, na kar pa je vsako leto sledilo povečanje le-te. Tabela 11: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 1994 in 1998

leto bilančna vsota (v €)

1994 4.942.660 1995 6.259.060 1996 7.228.140 1997 7.798.870

Vir: Poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije, lastni preračuni

46

Bilančna vsota med leti 1998 in 2003 Iz tabele 12 je razvidno, da se je bilančna vsota slovenskih bank od leta 1997 pa do leta 1998 povečala za 2.012.560 €. Trend naraščanje le-te se je nadaljeval skozi vsa leta, tako da je leta 2003 dosegla vrednost 21.005.070 €, kar je v primerjavi z letom 1994, ko je prišlo do ustanovitve novega finančnega sistema, pomenilo povečanje te vsote za 16.062.410 € in to ob dejstvu, da se je tekom vseh teh let tudi število bank iz 33 zmanjšalo na 19. Tabela 12: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 1998 in 2003

leto bilančna vsota (v €)

1998 9.811.430 1999 11.158.230 2000 13.265.570 2001 16.475.810 2002 18.935.840 2003 21.005.700

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, lastni preračuni . Bilančna vsota bank je v letu 2004, kot je vidno iz tabele 13, znašala 23.748.000 €, leto kasneje pa že 29.435.000 €, kar je bilo za 5.687.000 € več kot predhodno leto. In ta trend naraščanja se je nadaljeval vse do leta 2007. Je pa kljub vsemu slovenski finančni sistem spadal v tem obdobju med slabše razvite finančne sisteme. Posledico te slabše razvitosti je predstavljal večji odliv sredstev, ki so bila privarčevana doma, v domačem gospodarstvu, v tujino in zaradi tega je bilo tudi manj razpoložljivih domačih sredstev za investicije. Tabela 13: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 2004 in 2007

leto bilančna vsota (v €)

struktura (v %)

2004 23.748.000 73,0 2005 29.435.000 71,8 2006 34.080.000 72,3 2007 42.450.000 73,2

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, lastni preračuni

3.4.1.5 Koeficient kapitalske ustreznosti Koeficient kapitalske ustreznosti je eden od pokazateljev razvoja slovenskih bank. Predstavlja razmerje med kapitalom banke in tvegano aktivo, pri čemer pod pojmom kapital banke razumemo čisto premoženje bank. V osnovi gre tako za pokritost nepričakovanih izgub banke z njihovim čistim premoženjem oziroma kapitalom. Obstajata dva poglavitna razloga za to, zakaj se le-ta spreminja in to sta: spreminjanje kapitala bank in tveganju prilagojene aktive ter povezovanja bank. (Remšak, 2001, 8).

47

Kapitalska ustreznost med leti 1994 in 1998 Gibanje kapitalske ustreznosti slovenskih bank kar je razvidno iz tabele 14, se je povečevalo vse do leta 1995, zatem pa je sledil padec. Leta 1994 je tako ta koeficient bank znašal 20,5 %, na kar se je leta 1995 povečal za en % in tako znašal 21,5 %. K zvišanju je pripomogla dokapitalizacija večine slovenskih bank ter strožje zahteve Banke Slovenije glede minimalnega kapitala. Leta 1996 pa je sledil padec in to za 1,8 %, kar pa je bila posledica hitrejše rasti tehtane tvegane aktive od rasti jamstvenega kapitala. Leta 1997 pa je sledila rast za 0,4 %, za kar pa so bile zaslužne višje rasti jamstvenega kapitala od tehtane tvegane aktive. Tabela 14: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 1994 in 1997

leto kapitalska ustreznost (v %) 1994 20,5 1995 21,5 1996 19,7 1997 20,1

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije Kapitalska ustreznost med leti 1998 in 2003 Leta 1998, po podatkih iz tabele 15, je tako prišlo do znižanja kapitalske ustreznosti iz 20,1 % na 16,0 %, kar je bila posledica hitrejše rasti tehtane tvegane aktive od rasti jamstvenega kapitala. Isti trend zniževanje se je nadaljeval še v preostalih petih letih. Leta 1999 je tako koeficient kapitalske ustreznosti znašal 13,9 %, k čemur je botrovala sprememba metodologije izračunavanja le-tega, ki je začel veljati s tem letom in predpisal tudi bolj strožja merila. Tabela 15: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 1998 in 2003

leto kapitalska ustreznost ( v %) 1998 16.0 1999 13,9 2000 13,5 2001 11,8 2002 11,9 2003 11.5

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije Kapitalska ustreznost med leti 2004 in 2007 Po podatkih Banke Slovenije, kakor kažejo tudi podatki iz tabele 16, za leto 2004 so vse banke v tem letu dosegle minimalno kapitalsko ustreznost. Koeficient kapitalske ustreznosti se je leta 2004, ko je znašal 11,8 % v primerjavi z letom poprej, povečal za 0,3 %.

48

Po letu 2004 pa je ponovno prišlo do njegovega zmanjšanja – leta 2005 je tako znašal 10,6 % in se v primerjavi z letom poprej zmanjšal za 1,2 %. Nato se je za 0,2 % povečal in tako v letu 2006 dosegel 10,8 %, leta 2007 pa je znašal že 11,2 %, kar je od leta 2004 pa do takrat pomenilo zmanjšanje le-tega za 0,6 %. Tabela 16: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 2004 in 2007

leto kapitalska ustreznost (v %) 2004 11,8 2005 10,6 2006 10,8 2007 11,2

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije

3.4.2 Poslovna politika zavarovalnic pred izbruhom krize

3.4.2.1 Struktura slovenskega zavarovalnega trga glede na vrste in osnovne oblike zavarovanj

Kratek pregled gibanje slovenskega zavarovalnega trga od leta 1994 naprej

Za obdobje od osamosvojitve države Slovenije je po podatkih Slovenskega zavarovalnega združenja bilo značilno, da se je delež življenjskih zavarovanj vztrajno povečeval (leta 1995 je znašal 14,8 %, medtem ko pa je delež neživljenjskih zavarovanj istega leta bil 85,2 %). Po tem letu pa so se deleži samo še povečevali, prav tako pa tudi samo število zavarovalnic – do leta 1997 jih je bilo že 14. Z vidika bruto obračunane premije je ta leta 1994 na letni ravni prestavljala 3,41 % v BDP, čemur je potem sledil trend naraščanje le-te (leta 1998 je znašala že 4,75 % v BDP). Podobno dogajanje je bilo tudi pri dveh, za zavarovalnice pomembnih kazalnikih. To sta zavarovalna penetracija in zavarovalna gostota, pri čemer je pri zavarovalni penetraciji prišlo do opaznega povečanja komaj leta 2002, se je pa zavarovalna gostota povečala bolj – leta 1994 je znašala 175,46 € na vsakega slovenskega prebivalca, nato pa je trend naraščanja iz leta v leto bil večji – leta 1996 je tako znašala že 255 €. Za podrobnejšo analizo pa smo pod drobnogled vzeli leta od 1998 naprej, saj so prav od tega leta določeni kazalci kazali razvoj zavarovalnega trga. Gibanje strukture zavarovalnega trga med leti 1998 in 2003 Med tem obdobjem se je slovenski zavarovalni trg hitro razvil – na to kažejo podatki o zbrani zavarovalni premiji, saj le-ta tekom teh let ni nikoli bila manjša od 10 %. V obdobju od leta 1998 pa do leta 2003, se pravi do leta poprej, kot je država Slovenija vstopila v EU, se je, kot je vidno iz tabele 17, bruto obračunana premija premoženjskih zavarovanj postopoma zniževala iz leta v leto, saj je iz 60,1 % prešla na 54,7 %, kar v povprečju pomeni, da je raven teh zavarovanj bila na ravni 56,1 %. Prostovoljna zdravstvena zavarovanja so v obdobju teh šestih let postopoma rastla vse do leta 2000, na kar pa so se začela zniževati.

49

Delež premoženjskih zavarovanj v bruto obračunani premiji je bil najmanjši leta 1998, ko je znašal 23,9 %, največji pa je bil leta 2000 in to s 26,1 %. V povprečju so tako prostovoljna zdravstvena zavarovanja predstavljala 25,35 % od bruto obračunane premije. Glede življenjskih zavarovanj pa je nivo gibanja le-teh bil največji leta 2003, saj je znašal 21,0 % od bruto obračunane premije, najmanjši pa je s 16 % leta 1998. Je pa vse do leta 2003 bila zabeležena rast tovrstnih zavarovanj, v povprečju pa je delež le-teh znašal 18,6 %. Realni porast teh treh vrst zavarovanj

Ker je inflacija, izražena s porastom življenjskih stroškov v letu 2000 znašala 8,9 %, so se premoženjska zavarovanja gledana med obdobjema 1999 in 2000, realno povečala za 1,2 %, prostovoljna zdravstvena zavarovanja so se leta 2000 v primerjavi z letom poprej realno povečala za 2,8 %, največji porast pa je bil pri življenjskih zavarovanjih, saj so se le-ta leta 2000 v primerjavi z letom 1999 realno povečala za 11,6 %. Tabela 17: Spreminjanje osnovnih oblik zavarovanj od leta 1998 do 2003

osnovna oblika zavarovanja

1998 (v %)

1999 (v %)

2000 (v %)

2001 (v %)

2002 (v %)

2003 (v %)

premoženjska zavarovanja

60,1 56,6 55,4 55,1 54,9 54,7

prostovoljna zdravstvena zavarovanja

23,9 26,3 26,1 25,9 25,6 24,3

življenjska zavarovanja

16,0 17,1 18,5 19,0 19,5 21,0

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva Gibanje strukture zavarovalnega trga med leti 2004 in 2007 Tabela 18 tako prikazuje gibanje premoženjskih, zdravstvenih in življenjskih zavarovanj v obdobju od leta 2004 naprej, ko je Slovenija vstopila v EU pa do leta 2007, se pravi do leta poprej, kot se je na slovenskem trgu začela finančno-gospodarska kriza. Tako je delež premoženjskih zavarovanj v teh letih bil največji leta 2005, ko je znašal 55,5 % od bruto obračunane premije, najmanjši pa leta 2007, saj je znašal 51,1 %. V povprečju je tako delež teh zavarovanj tekom teh štirih let znašal 53,6 %. Prostovoljna zdravstvena zavarovanja so bila največja leta 2007, saj so znašala 28,5 %, najmanjša pa leta 2005 z 19,8 %. Sprva je tako bil opazen trend upadanja le-teh, po vstopu Slovenije v EU pa trend naraščanja. So pa v povprečju bila na ravni 22,7 %. Delež življenjskih zavarovanj pa je vse do leta 2006 naraščal, do padca je prišlo leta 2007. Tako je najvišji delež teh zavarovanj bil leta 2006, ko je znašal 26,3 %, najmanjši pa leta 2007, ko je predstavljal 20,4 % ob bruto obračunane premije. V povprečju so tako tovrstna zavarovanja tekom teh štirih let bila na ravni 23,7 %.

50

Realni porast teh treh vrst zavarovanj

Stopnja inflacija, ki je bila merjena s harmoniziranim indeksom življenjskih potrebščin, je leta 2006 znašala 2,6 %. Najvišji porast so leta 2006 dosegla življenjska zavarovanja, saj so se realno, glede na leto 2005, povečala za 16,5 %. V tem letu je rast bruto obračunane premije doživela velik porast – porasla je namreč za 11,6 %. Deležu najvišjih življenjskih zavarovanj so v tem obdobju potem sledila prostovoljna zdravstvena zavarovanja, saj so se realno povečala za 14,8 %, kar je bilo pripisati dvigu premij prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj. Zavarovalne premije premoženjskih zavarovanj pa so se realno povišale le za 3,7 %. Ker je leto 2008 v slovenskem gospodarskem območju zaznamovano z izbruhom finančne krize, je pomembna še analiza predhodnega leta. V letu 2007 so najvišji porast, ob stopnji inflacije 6,4 %, doživela življenjska zavarovanja, saj so se realno povečala za 14,5 %, najmanjšega pa premoženjska zavarovanja, saj so se realno povečala le za 1,6 %. Tabela 18: Spreminjanje osnovnih oblik zavarovanj od leta 2004 do 2007

osnovna oblika zavarovanja

2004 (v %)

2005 (v %)

2006 (v %)

2007 ( v %)

premoženjska zavarovanja

55,0 55,5 52,8 51,1

prostovoljna zdravstvena zavarovanja

21,7 19,8 20.9 28,5

življenjska zavarovanja

23,3 24,7 26,3 20,4

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva

3.4.2.2 Struktura zavarovalnega trga glede na deleže zavarovalnic Za obdobje od leta 1994 pa do leta 1997 je veljalo, da je bil slovenski zavarovalni trg zelo neenakomerno porazdeljen. Namreč, pet največjih zavarovalnic takrat (zavarovalnica Triglav, Zavod za zdravstveno zavarovanje, zavarovalnica Maribor, zavarovalnica Adriatic ter zavarovalnica Tilia) je v tem obdobju skupaj obvladovalo kar 98 % slovenskega zavarovalnega trga. (Statistični zavarovalniški bilten, 1996, 17) Kot je razvidno iz tabele 19, so tri največje slovenske zavarovalnice, torej, zavarovalnica Triglav, Vzajemna in zavarovalnica Maribor, tekom teh šestih let uspele zadržati svoje vodilne deleže na slovenskem zavarovalnem trgu. Leta 1998 še ni bilo na slovenskem zavarovalnem trgu Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, zato sta zavarovalnica Triglav in zavarovalnica Maribor skupaj obvladovali le 55,5 % Leta 1999, ko pa je prišlo do ustanovitve Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, pa je bil njihov skupni delež 78,1 % na celotnem zavarovalnem trgu, leta 2003 pa samo še 75,8 %, kar pomeni, da je padec na zavarovalnem trgu tekom teh šestih let bil 2,3 %.

51

Tabela 19: Struktura zavarovalnega trga za tri zavarovalnice z največjim deležem

tri največje zavarovalnice

1998 1999 2000 2001 2002 2003

Zavarovalnica Triglav

40,6 % 41,9 % 41,4 % 42,1 % 42,6 % 42,6 %

Vzajemna / 21,9 % 21,9 % 21,4 % 21,0 % 19,9 % Zavarovalnica

Maribor 14,9 % 14,3 % 13,8 % 13,3 % 13,2 % 13,3 %

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva Tekom naslednjih štirih let, se pravi med leti 2004 in 2007 pa se je struktura zavarovalnega trga glede na delež zavarovalnic malo spremenila. Leta 2004 in 2005, kot je vidno iz tabele 20, so imele največje tržne deleže zavarovalnica Triglav, sledi ji Vzajemna zdravstvena zavarovalnica ter zavarovalnica Maribor. Leta 2006 pa je prišlo do spremembe. Sicer je zavarovalnica Triglav uspela z 41 % ohraniti vodilni tržni delež, ji je pa s 14,5 % sledila zavarovalnica Adriatic ter s 13,6 % Vzajemna zdravstvena zavarovalnica. Podoben scenarij je bil tudi leta 2007, ko se je z 39,4 % postavila v vodilni položaj na slovenskem zavarovalnem trgu zavarovalnica Triglav, sledila ji je zavarovalnica Adriatic s 14 %, na tretje mesto pa se je tako kot leta poprej, razen leta 2006, uvrstila zavarovalnica Maribor s 13 %. Gledano z vidika celotnega tržnega deleža po letih je le-ta leta 2004 znašal 73,9 %, leta 2005 72,8 %, leta 2006 69,1 % ter leta 2007 66,4 %. Padec na zavarovalnem trgu je tekom teh štirih let bil tako 7,5 %. Tabela 20: Struktura zavarovalnega trga za tri zavarovalnice z največjim deležem

tri največje zavarovalnice

2004 2005 2006 2007

Zavarovalnica Triglav

43,1 % 42,9 % 41,0 % 39,4 %

Vzajemna 17,6 % 16 ,0% Zavarovalnica Adriatic 14,5

%

Zavarovalnica Adriatic 14,0 %

Zavarovalnica Maribor

13,2 % 13,9 % Vzajemna 13,6 %

13,0 %

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva

3.4.2.3 Bilančna vsota Kot je razvidno iz tabele 21, se je skupna bilančna vsota iz leta v leto povečevala. Leta 1998 je tako znašala 905.500 €, na kar pa vsako leto več, tako da je le-ta leta 2003 znašala že 2.180.400 €.

52

Tabela 21: Skupna bilančna vsota med leti 1998 - 2003

postavka/leto 1998 1999 2000 2001 2002 2003 bilančna

vsota(v €) 905.500 928.900 1.142.400 1.406.100 1.840.500 2.180.400

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva, lastni preračuni Isto kot predhodna tabela, tudi tabela 22 prikazuje porast bilančne vsote vse od leta 2004, ko je skupna bilančna vsota zavarovalnega trga znašala 2.547,9000 €, se je pa nato iz leta v leto še povečevala, tako da je leta 2007 znašala že 4.550.100 €. V tem obdobju velja še omeniti (predvsem za leto 2007), da se je vrednost kazalnika zavarovalnih premij glede na vrednost BDP prvič od leta 1999 znižala (padla je na raven 5,6 %) in to zaradi visoke nominalne rasti BDP ter razmeroma majhne rasti zavarovanih premij v primerjavi s povprečjem rasti iz prejšnjih let. Tabela 22: Skupna bilančna vsota med leti 2004 in 2007

postavka/leto 2004 2005 2006 2007 bilančna vsota

(v €) 2.547.900 2.950.700 3.518.600 4.550.100

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva, lastni preračuni

3.4.3 Poslovna politika investicijskih skladov pred krizo V sklopu preučitve investicijskih skladov v Sloveniji lahko zasledimo, da so prave investicijske družbe nastale komaj leta 2002 in to s preoblikovanjem PID –ov in ravno zaradi tega smo se v tem okviru preučitve sektorja slovenskih skladov osredotočili na obdobje od leta 2002 naprej (kot primerjalni primer smo edino vključili še leto 2001). Leto 2002 tako za vzajemne sklade v Sloveniji velja za prelomnico v njihovem delovanju. Pomembnejši mejniki investicijskih skladov Leto 2002 je bilo za vzajemne sklade prelomno, saj je v tem letu borzni indeks SBI 20 začel opazno naraščati in za slovenske sklade je to pomenilo tudi najuspešnejše leto do takrat. Veliki donosi na borznem trgu in padanje bančnih obrestnih mer je namreč prepričalo investitorje, da so začeli bolj intenzivno vlagati v bančnim vlogam alternativne naložbe. Letna stopnja rasti vzajemnih skladov je tako konec marca leta 2003 znašala že 26,6 %. V Sloveniji je prvi sklad, imenovan Galileo, pričel poslovati v letu 1992, ustanovila pa ga je tako imenovana Kmečka družba, ki pa je danes znana pod imenom KD Investments d.o.o. (ob koncu tega poglavja je priložena tudi slika, ki ponazarja gibanje tega sklada vse od njegovega nastanka naprej). Ta sklad je bil z doseženim 32 % tržnim deležem največji leta 2004, po tem letu pa se je pričel njegov delež zmanjševati. Gledano z vidika števila investicijskih skladov pa je konec leta 2001 bilo vsega skupaj 18 vzajemnih skladov, leta 2007 pa že 110.

53

3.4.3.1 Gibanje čiste vrednosti premoženja od leta 2001 do leta 2007 Podatki iz tabele 23 kažejo, kako se je čista vrednost premoženja vzajemnih skladov strmo povečevala. Leta 2001 je znašala 61.045 €, že leta 2002, ko pa je prišlo do nastanka pravih investicijskih skladov s preoblikovanjem PID-ov, pa je znašala že 231.013 €, kar je v primerjavi s predhodnim letom za 169.967 € več. In s takšnim trendom naraščanja se je gibanje čiste vrednosti premoženja nadaljevalo vse do leta 2007. Tabela 23: Prikaz gibanja čiste vrednosti od leta 2001 do 2007

leto čista vrednost premoženja (v €) 2001 61.045,740 2002 231.013,190 2003 386.926,220 2004 867.163,240 2005 1.376.522,30 2006 1.920.818,730 2007 2.908.200,000

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva, lastni preračuni

3.4.3.2 Skupno število vlagateljev v slovenskih vzajemnih skladih Ker je število skladov iz leta v leto naraščalo, je ob tem skokovito naraščalo tudi število vlagateljev v te sklade. V letu 2001, kot kaže tabela 24, je le-teh bilo 14.148, tekom sedmih let, se pravi vse do leta 2007 pa jih je bilo že 321.472, kar je za 307. 324 več. Najbolj pa je število le-teh naraslo med letom 2004 in 2005, kar gre pripisati tudi temu, da je v tem času nastalo veliko število novih skladov. Tabela 24: Število vlagateljev med leto 2001 in 2007

leto skupno število vlagateljev 2001 14.148 2002 37.965 2003 58.781 2004 126.547 2005 233.665 2006 273.473 2007 321.472

Vir: Poročila Agencije za nadzor vrednostnih papirjev

54

3.4.3.3 Letna donosnost indeksa SBI 20 Indeks SBI 20 Uspešnost vlaganja sredstev vzajemnih skladov se ugotavlja s primerjavo donosnosti vzajemnih skladov s tržno donosnostjo, ki se v Sloveniji meri s slovenskim borznih indeksom SBI 20. To je indeks celotnega delniškega trga Ljubljanske borze, ki meri donosnost slovenskega organiziranega trga kapitala, njegov namen pa je zagotavljati zbirne informacije o gibanju cen največjih in najbolj likvidnih delnic na borznem in prostem slovenskem trgu. Leta 1994, se pravi na začetku novega slovenskega finančnega sistema, je indeks SBI 20 imel letno donosnost v vrednosti 39,68 %, čemur je leta 1996 sledil upad za 18,33 %. Leto zatem pa se letna donosnost ponovno povečala in tako je bilo vse do leta 2005. Leta 2005 se je letna donosnost indeksa SBI 20, kot kaže tabela 25, zmanjšala za 5,59 %. Leto zatem pa je njegova donosnost ponovno narasla, znašala je namreč 37,88 %, leto 2007 pa je bila že 78,13 %.

Tabela 25: Letna donosnost indeksa SBI 20 med leti 2001 in 2007

leto letna donosnost indeksa SBI 20 (v %) 2001 19,01 2002 55,24 2003 17,71 2004 24,74 2005 -5,59 2006 37,88 2007 78,13

Vir: Mesečna statistika Ljubljanske borze

55

3.5 Obnašanje slovenskega finančnega sistema tekom krize

3.5.1 Poslovna politika bank tekom finančne krize Ko je na drugorazrednih trgih v ZDA prišlo do izbruha finančne krize, se je to pri slovenskih bankah posredno odrazilo samo v manjšem najemanju posojil v tujini. V prvih devetih mesecih leta 2007 so slovenske banke realizirale za skoraj 50 % višji dobiček, kot je bil le-ta v istem obdobju leta poprej. Najbolj so se povečali neobrestni prihodki bank, ki so bili povezani s trgovanji z vrednostnimi papirji in prevrednotenjem naložb, manj pa obrestni prihodki. So se pa slovenskim bankam od jeseni 2008 pogoji pridobivanja sredstev na mednarodnih finančnih trgih zaradi izbruha globalne finančne krize pri nas poostrili. Banke so bile tako prisiljene, da so zaostrile kreditne standarde ter zmanjšale svoje kreditne aktivnosti. Obenem se je zmanjšalo še tuje povpraševanje, ki pa je v Sloveniji najbolj prizadelo realni sektor. Visoka gospodarska rast, ki je bila značilna za Slovenijo v letu 2007 – torej pred izbruhom finančne krize, se je pokazala tudi v naraščajočem povpraševanju podjetij ter drugih finančnih organizacijah po bančnih posojilih. Posojila, ki so bila odobrena finančnim institucijam, so se tako v obdobju med decembrom 2006 in junijem 2007 povečala za 85 %. Obrestne mere, katerih stopnje so bile naraščajoče, pa so prispevale k stabiliziranju stopenj rasti posojil gospodinjstvom – bile so namreč na 26-odstotni ravni. Med ekonomski dejavniki, ki so vplivali na povečanje povpraševanja, je treba omeniti intenzivne investicijske dejavnosti, financiranje lastniške konsolidacije v obliki prevzemov in združitev ter financiranje podjetij v državah nekdanje Jugoslavije. Kot institucionalni dejavnik, ki je vplival na tovrstno stanje v ekonomskem gibanju, pa je bil vstop majhne banke v bančni sistem januarja leta 2007. Z vidika stabilnosti slovenskega finančnega sistema se je tveganje povečevalo na 4 načine. Prvi je bil ta, da se je zaradi izbruha finančne krize na svetovnih trgih povečevalo likvidnostno tveganje. Med bankami na evropskem medbančnem trgu se je povečevalo nezaupanje in zaradi tega se je povečalo tudi povpraševanje po likvidnosti ter variabilnosti EONIA. Slovenske banke so na evropskem denarnem trgu ostale v vlogi neto posojilodajalk, kljub temu pa so zaradi negotovosti povečale povpraševanje tudi na domačem denarnem trgu. Domače banke pa so imele težave pri pridobivanju dolgoročnih finančnih sredstev na tujih trgih, banke, ki pa so bile v večinski tuji lasti, pa so pritok svojih sredstev ob nespremenjeni rokovni strukturi celo povečale. To poslabšanje likvidnosti bank se pa odraža v poslabšanju količnikov likvidnostne lestvice, v poslabšanju pokritosti posojil z vlogami nebančnega sektorja ter v poslabšanju drugih dolgoročnih kazalnikov likvidnosti. Banke svoja tveganja prenašajo na posojilodajalce z naraščanjem deleža posojil z variabilno obrestno mero ter z naraščanjem kreditiranja gospodinjstev v švicarskih frankih. In takšen je bil tudi drugi način povečevanja tveganja.

56

Ker se je delež posojil z variabilno obrestno mero povečeval, se je izpostavljenost bank obrestnemu tveganju hitro zmanjševala, vendar pa so banke kljub temu to tveganje spremembe obrestne mere večino prenašale na podjetja. Kot tretji pokazatelj načina povečevanja tveganja je bilo kreditno tveganje, ki je bilo merjeno s stopnjo pokritja razvrščenih terjatev z oslabitvami in z deležem nedonosnih terjatev v razvrščenih terjatvah. Povečanje kreditiranja se je pokazalo v povečani izpostavljenosti bank do podjetij in to v dveh panogah; v nadpovprečno zadolženi panogi gradbeništva in panogi poslovanja z nepremičninami, kar je potem posledično banke še dodatno izpostavilo tveganju upočasnitve cen na nepremičninskem trgu. Obenem pa se je delež novo odobrenih posojil podjetjem in gospodinjstvom, ki so bili zavarovani z vrednostnimi papirji, povečal. Ni pa ta delež zavarovanj med novimi posojili presegel ravni 14 %, ki velja še za neko relativno zmerno raven. Kot dodatni element povečevanja kreditnega tveganja pa velja omeniti še povečanje vsote in števila izpostavljenosti na najvišjo raven v zadnjih letih, kar še posebno velja za majhne banke ter za banke v večinski tuji lasti, kar pa je posledica tudi financiranja lastniške konsolidacije v gospodarstvu. Solventnost bančnega sistema je namreč konec drugega četrtletja bila nižja kot leta 2006, kapitalska ustreznost pa se je najbolj znižala pri bankah, ki so bile v večinski tuji lasti. Četrto področje za povečanje tveganja pa je povezano z gibanji na slovenskem kapitalskem trgu. Na tem trgu je namreč indeks SBI20 v avgustu leta 2007 presegel 120-odstotno letno rast. Vrednost kazalnika P/E za indeks SBI20 je bila 34,6 in kaže na to, da rast tečajev delnic podjetij ni vzdržna oziroma, da verjetnost korelacije tečajev delnic navzdol narašča. (Poročila Banke Slovenije 2007) Vpliv finančno-gospodarske krize na obdobje med letoma 2008 – 2009 Leta 2008 je v slovenskem bančnem sektorju bilo vsega skupaj 21 bank (v to število niso vštete podružnice tujih bank), leta 2009 pa 22, kar pomeni, da se je v obdobju teh dveh let število le-teh povečalo samo za eno banko. In če vključimo še leto, preden se je začela kriza v Sloveniji, vidimo, da je dejansko povečanje glede števila bank ostalo pri eni banki več. Je pa v teh dveh letih prišlo še do povečanja tržnega deleža slovenskih bank in to za 1,3 %. Leto 2008 je tako na slovenskem finančnem trgu bilo prepleteno s pojavom finančne krize in prvi vidni učinki le-te so bili vidni v nezaupanju ter v velikem zmanjšanju deleža posojil med bankami. V tem letu je tako prišlo do prvih likvidnostnih težav, so pa leto zatem, torej leta 2009, slovenske banke bile primorane k povečanju svojih naporov za zagotovitev dolgoročnih tujih in stabilnejših domačih virov. Ročnost virov se je tako tekom teh dveh let, torej leta 2008 in 2009, občutno zmanjšala, cene ter virov pa so se povečale – in to predvsem zaradi negotovosti na finančnih trgih.

57

Bilančna vsota se je tako tekom teh dveh let, kot kaže tabela 27, povečala za 4.004.000 €, delež bančne aktive v BDP pa je doživel le rahlo rast, saj se je povečal le za 0,3 %. In če za primerjavo vzamemo rast tega deleža za leto, preden je prišlo do izbruha krize, vidimo, da se je takrat le-ta povečal za 5 %, kar pomeni, da je kriza tekom dveh trajajočih let že pustila učinke na bančni sektor. Glede koeficienta kapitalske ustreznosti, kot je tudi vidno iz tabele 26, pa je tekom teh dveh let prišlo do upada le-tega in to za neznaten 0,1 %. Gospodarski učinek

Začetek gospodarske krize v letu 2008 je vplival tudi na gospodarsko rast, saj je le-ta pred krizo bila precej visoka. Tako se je le-ta tekom leta 2008 in 2009 močno zmanjšala – v zadnjem četrtletju leta 2008 je bila že negativna, kar pa je potem vplivalo tudi na BDP. Leta 2008 se je ta sicer realno povečal za 3,5 %, na kar pa se je leta 2009 zmanjšal za 7,8 %. Vpliv finančno-gospodarske krize na obdobje med letoma 2010 – 2011 Tekom tega opazovanega razdobja je število bank na finančnem trgu stagniralo – ostalo je namreč pri številu 22, tako da tudi pri tržnem deležu le-teh ni prišlo do opaznih razlik. V letu 2010 je tako prišlo do razdolževanja slovenskih bank pri bankah v tujini, kajti slovenske banke so v tem letu začele z odplačevanjem močno povečanih obveznosti do Evrosistema. Tako je tekom teh dveh let prišlo do tega, da je država zmanjšala svoje vloge pri bankah, poleg tega pa je rast potrošniških posojil slovenskih gospodinjstev v letu 2010 dosegla celo negativno rast. Povpraševanje po posojilih se je tako zmanjšalo in slovenske banke so se tem razmeram v letu 2011 skušale prilagoditi z zmanjšanjem naložb v vrednostne papirje ter z zmanjšanjem posojil nebančnemu sektorju. Tako je tekom teh dveh let prišlo do zmanjšanja bilančne vsote v znesku 1.055 €. Razlogi za to zmanjšanje pa so naslednji:

- nadaljevanje zadolženosti slovenskih bank do tujine - zmanjšanje obveznosti iz izdanih dolžniških vrednostnih papirjev - zmanjšanje lastniškega kapitala zaradi izgub

Tudi delež bančne aktive v BDP se je v tem razdobju zmanjšal in to za 1,3 %, kar pomeni bistveno večje zmanjšanje kot pa v prvih dveh letih krize. Do manjše rasti – to je za 0,3 %, je prišlo edino pri koeficientu kapitalske ustreznosti, gre pa ta porast pripisati rekapitalizaciji slovenskih bank ter krčenju obsega poslovanja v letu 2011. Tabela 26: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 2008 in 2011

leto kapitalska ustreznost (v %) 2008 11,7 2009 11,6 2010 11,3 2011 11,6

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije

58

Gospodarski učinek

Z vidika učinkov gospodarske krize je sicer v letu 2010 prišlo do zvišanja BDP, saj se je le-ta realno v primerjavi z letom poprej povečal za 2,1 %, se je pa že leta 2011 ponovno zmanjšal – padel je namreč za 0,2 %. Razlog za to pa gre pripisati zunanjemu zadolževanju, ki je postalo čedalje slabše.

Tabela 27: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 2008 in 2011

leto bilančna vsota denarnih institucij (v €)

delež v BDP (v %)

2008 47.820.000 128,8 2009 51.824.000 129,1 2010 50.319.000 139,5 2011 49.264.000 138,2

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije, lastni preračuni

Učinki finančno-gospodarske krize

• Struktura bančnih posojil gospodinjstvom v času trajanja krize Slika 5 prikazuje strukturo bančnih posojil gospodinjstvom od začetka krize naprej, torej od leta 2008 pa vse do leta 2011, s tem, da je vključena še struktura teh posojil za prva dva meseca letošnjega leta. Iz te strukture tako lahko razberemo, da so se slovenska gospodinjstva v največji meri zadolževala za namene stanovanjskih posojil – delež le-teh se je od leta 2008 pa do leta 2011 povečal za 11 %, opazen pa je trend upadanja za potrošniška posojila. Le-ta so namreč leta 2008 znašala 37 %, nato pa vsako nadaljnje leto manj. Leta 2009 so tako padla za 2 % in so znašala 35 %, leta 2010 je bil njihov padec v primerjavi z letom poprej 5 %, tako da so znašala samo še 30 %. Upad teh posojil je bil tudi leta 2011, saj so slovenska gospodinjstva zanje v deležih namenila le 29 %. Tako je padec tekom tega opazovanega obdobja bil 8 %. Če pa vključimo še prva dva meseca letošnjega leta, ko so znašala 28 %, pa je bil padec tekom teh let 9 %. Glede strukture gospodinjstev pri uporabi kreditnih kartic, kot element bančnih posojil, pa je trend tekom teh štirih let približno na isti ravni. Leta 2008 so tako zavzemala 6 % v strukturi bančnih posojil, leto kasneje se je njihov delež povečal za en odstotek, se pravi na 7 %, leta 2009 pa je ponovno padel na 6 % in takšen tekom leta 2010 in 2011 tudi ostal. Pri ostalih virih v strukturi bančnih posojil slovenskih gospodinjstev pa je opazen trend upanja tekom teh let. Leta 2008 so tako ostali viri zavzemali 12 % delež v strukturi bančnih posojil, na kar je sledilo upadanje, tako da so leta 2009 zavzemali le še 10 %. Isti delež so zavzemala tudi leto kasneje, na kar pa je leta 2011 prišlo do upada za en odstotek in so tako v tistem letu znašali 9 %.

59

Slika 5: Struktura bančnih posojil gospodinjstvom od leta 2008 naprej

Vir: Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije Breme odplačevanja posojil se je izredno povečalo prav v tem letu, naraščanje kreditnega tveganja pa odraža višji delež posojil, ki se zaradi tega odplačujejo v zamudnih rokih. Največji upad posojil pa je bil opazen pri posojilih največjih domačih bank. Pritok lastniškega kapitala je v tem letu znašal 363 mio €, obenem pa so v tem letu podjetja zmanjšala svojo zadolženost pri bankah in to v večini svojih dejavnosti. Tako v portfelju bank ostajajo komitenti, ki imajo nizko boniteto ter tudi tisti, ki nimajo potenciala, da bi s kreditno sposobnim povpraševanjem spodbudili kreditiranje. V sklopu preučitve razmerja med dolžniškim in lastniškim kapitalom podjetij je sicer to razmerje v letu 2011 nekoliko naraslo – znašalo je namreč 143,5 %, najnižje pa je bilo leta 2010, ko je znašalo 137 %. Likvidnostno tveganje je bilo leta 2011 v primerjavi s predhodnimi leti zmerno. Delež sekundarne likvidnosti v bilančni vsoti se je od leta 2008, ko je znašal 10 % bilančne vsote pa do januarja leta 2012 povečal nekje za odstotek – letos je namreč znašal 11 %. Tako je v prvem četrtletju letošnjega leta ta likvidnosti količnik bil visok pri vseh skupinah bank, vendar pa z večjim odstopanjem med posameznimi bankami kot pa je to bilo pred izbruhom krize. Kreditno tveganje je od izbruha finančne krize pri nas naraščalo in je v največji meri najbolj negativno vplivalo na slovenski bančni sistem. Delež terjatev se je namreč, ki so jih komitenti poravnavali z zamudami, katere pa so bile daljše od 90 dni, izredno povečal, saj je iz 3,8 % narasel na 11,2 %, v sektorju podjetij pa celo na 18,5 %.

60

• Kreditni krč Kreditni oziroma posojilni krč je ekonomsko stanje, v katerem se dostop do kreditov in posojil izredno zmanjša, poleg tega pa se pogoji za pridobitev financiranja bistveno poostrijo. In ko pride do takšnega ekonomskega stanja, tako podjetja kot fizične osebe, težko pridobijo potreben kapital, saj niso pripravljeni sprejemati tveganj, obenem pa se bojijo še morebitnih stečajev oziroma bankrotov in to je potem vzrok, zakaj so banke glede posojanja denarja izjemno previdne. V takih primerih se potem dvigajo še stopnje obrestnih mer pri posojilih, kar pa še dodatno oteži celotni položaj. (spletna stran finančni slovar) In v takem ekonomskem stanju se je znašel tudi slovenski bančni sistem. Finančno-gospodarska kriza je namreč povzročila izredno slabo stanje v slovenskem bančnem sistemu, kar je nadaljnje vodilo do tega, da je dostop do sredstev, ki bi jih slovenski bančni sistem potreboval za čim hitrejše izboljšanje, postal omejen. Poslovna politika bank je bila namreč pred krizo v največji meri osredotočena na tuje dolžniške vire in v času, ko je gospodarstvu bilo v razcvetu, so premalo pozornosti namenjale krepitvi kapitalske ustreznosti. In tako je prišlo leta 2008 do izbruha finančne krize, priliv tujih finančnih virov je usahnil in v slovenskem bančnem sistemu je tako nastal kreditni krč. Mednarodno trgovanje je začelo upadati, kar pa je imelo izredno negativne posledice za gospodarsko aktivnost v Sloveniji. Država Slovenija je bila namreč prisiljena, da je povečala svoje odhodke v obliki socialnih transferjev (prišlo je namreč do povečanja brezposelnosti), obenem pa je veliko javnih sredstev bilo porabljenih za dokapitalizacijo državnih podjetij, kar je odhodke države tudi povečalo. Poleg tega pa je tik pred krizo prišlo še do povišanja plač v javnem sektorju, kar je odhodkovno stran proračuna še dodatno povečalo. Na strani prihodkov pa je prišlo do zmanjšanja le-teh, ker je davčni izplen bil nižji. Slika 6 tako podrobneje prikazuje učinke gospodarske krize na sestavo prihodkovne in odhodkovne strani državnega proračuna. Kot vidimo, se je raven prihodkov povečevala do konca leta 2008, na kar je sledil padec le-teh, izjemno nizki pa so le-ti bili med letoma 2010 in 2011. Po letu 2011 je potem sledilo rahlo povečanje, čemur je v drugi polovici leta istega leta že sledilo ponovno upadanje. Raven odhodkov pa se je tekom vseh let vztrajno povečevala. Slika 6: Spreminjanje prihodkov in odhodkov v času krize

Vir: Ministrstvo za finance

61

Če v analizo rasti vključimo še obdobja pred krizo, kar prikazuje slika 7, lahko zasledimo, da je leta 2008 prišlo do ogromnega padca BDP, medtem ko pa se je le-ta v letih pred njo, povečeval. Leta 2002 je rast BDP bila okrog 3,8 %, na kar je v letu 2003 sledil padec na 3 %, ampak v letu 2004 pa je ponovno prišlo do rasti in to celo nad 4 %. Najugodnejše je bilo leto 2007, ko je rast bila 6,8 %, je pa temu letu sledil ogromen padec in to celo negativni. Do izboljšanja je potem prišlo komaj leta 2010, ampak le za kratek čas, saj je tudi leta 2012 viden padec le-tega. Slika 7: Raven gibanja BDP pred in med finančno krizo

Vir: UMAR

62

• Likvidnostni krč Likvidnostni krč je ekonomsko stanje do katerega pride zaradi ne sprotnega plačevanja obveznosti bank ter tudi podjetij, kar v nadaljnjem procesu poslovanja povzroči likvidnostne težave vsem, ki sodelujejo v njem. Nastane pa takrat, ko je v dnevnem poslovanju moč opaziti, da je denarja v obtoku vedno manj. Tako je od jeseni leta 2008, ko se je v slovenskem bančnem sistemu začela finančna kriza, prišlo do povečanja števila tistih podjetij, ki so imela dospele neporavnane obveznosti. Po podatkih Banke Slovenije se je namreč število teh do junija leta 2009 povečalo za 1743 (leta 2008 jih je namreč bilo vsega skupaj 2660, junija leta 2009 pa je njihovo število naraslo na 4300). Nadaljnje, slika 8 tako prikazuje, kolikšno pa je bilo število le-teh leta 2011 in 2012. Leta 2011 je tako število naraslo na 5400, čemur je sicer v prvem trimesečju leta 2012 sledil upad, od meseca aprila pa je njihovo število ponovno naraslo. Meseca septembra letošnjega leta je tako njihovo število znašalo 6800. Slika 8: Prikaz gibanja števila neplačnikov z dospelimi obveznostmi v času krize

Vir: AJPES

63

3.5.2 Poslovna politika zavarovalnic tekom finančne krize Tako so v sklopu preučitve poslovne politike zavarovalnic tekom trajanja krize tržni deleži primerni kazalci, ki kažejo, v kakšni meri je vplivala kriza na tri največje slovenske zavarovalnice v tem času. Gibanje tržnih deležev v obdobju med 2008 – 2009 Največji tržni delež je še vedno imela Zavarovalnica Triglav (39,4 %,), čeprav se je ta do leta 2009 znižal za 1,2 %. Nadaljnje je prišlo do spremembe – namreč, zavarovalnica Adriatic je tekom obeh opazovanih let obdržala isti delež, to je 13,4 %, zato jo je pa do konca leta 2009 prehitela zavarovalnica Maribor s 13,6 % deležem. Sledila pa je zavarovalnica Vzajemna, katera je svoj delež do konec opazovanega leta povečala za 0,5 %, tako da je le-ta potem znašal 12,8 %. Gibanje tržnih deležev v obdobju med 2010 - 2011 V tem opazovanem obdobju je največji upad tega deleža doletel zavarovalnico Triglav – konec leta 2009 ji je padel za 1,4 %, kar je pomenilo, da je znašal 35,6 %, ampak je kljub temu bila še zmerom vodilna v svoji panogi. Sledili pa sta ji zavarovalnica Adriatic, z istim delež kot v predhodno opazovanem obdobju ter zavarovalnica Maribor z neznatnim padcem za 0,1 %. Raven bilančne vsote med letoma 2008 – 2009 Kot je vidno iz tabele 28 je bil trend bilančne vsote tekom teh dveh let naraščajoč – povečala se je namreč za 500.100 €. Raven bilančne vsote med letoma 2010 – 2011 Tudi v tem opazovanem obdobju se je bilančna vsota povečala, vendar v manjšem obsegu kot v prejšnjem. Tekom teh dveh let je namreč prišlo do povečanja le-te v nominalnem znesku za 232.300 €. Tabela 28: Skupna bilančna vsota med leti 2008 in 2011

leto skupna bilančna vsota (v €) 2008 4.590.400 2009 5.090.500 2010 5.460.500 2011 5.692.800

Vir: Poročila o stanju na področju zavarovalništva

64

Podrobnejši prikaz vplivov finančno-gospodarske krize po letih njenega trajanja Analiza slovenskega zavarovalnega trga po štirih kazalcih: Med letoma 2008 – 2009

• Bruto obračunana premija

Delež te premije se je sicer tekom obeh let povečal, s tem, da pa je bil manjši porast leta 2009- takrat se je povečal za 2,7 %, leto poprej pa za 6,6, %. Tako da je v tem opazovanem obdobju bila rast tega deleža bistveno manjša, kot pa leta 2007, preden se je kriza tudi začela (takrat je namreč znašala 9,8 %).

• Premije življenjskih zavarovanj med letoma 2008 in 2009

Premije življenjskih zavarovanj so najbolj porasle leta 2009, saj se je njihova raven dvignila za 4,8 %, kar je pomenilo, da so konec leta 2009 znašale 36,18 %. So se pa kljub temu te premije v primerjavi z letom 2007, preden se je kriza začela, zmanjšale že prvo leto krize, torej leta 2008.

• Zavarovalna penetracija med letoma 2008 in 2009

Delež zavarovalnih premij se je v največjem obsegu povečal leta 2009 in to za 5,9 %, kar je v bistvu pomenilo tudi večjo rast v primerjavi z letom pred krizo - takrat je namreč ta delež znašal 5,6 %.

• Zavarovalna gostota med letoma 2008 in 2009

Zavarovalna gostota se je tekom teh dveh let povečala za 25 €, saj je leta 2009 znašala že 1.015 €, kar je pomenilo, da je vsak Slovenec tekom teh dveh let moral plačati 25 € več za zavarovanje. Med letoma 2010 in 2011

• Bruto obračunana premija

Bruto obračunana premija se je tekom teh dveh let najbolj povečala prvo leto, in to za 3,7 %, kajti konec leta 2011 je doživela močan padec, saj je takrat bila že negativna.

• Premije življenjskih zavarovanj

Premije so največji upad tekom teh dveh let doživele leta 2011, saj so se takrat zmanjšale za 8,6 %.

• Zavarovalna penetracija

Zavarovalna penetracija je tekom teh dveh let obdržala isto raven - ostala je namreč na ravni 5,8 %, kar v bistvu tudi pomeni, da se je od prvega leta, ko se je kriza pričela, povečala le za 0,4 %.

• Zavarovalna gostota

Tekom teh dveh let je prišlo do zmanjšanja zavarovalne gostote in to v nominalnem znesku za 22 €, kar je pomenilo, da je vsak Slovenec porabil za zavarovanje 22 € manj kot v predhodno opazovanem obdobju. Do zmanjšanja pa je prišlo zaradi krčenja zavarovalnega trga leta 2011, s tem, da pa se je število prebivalcev povečalo.

65

Tekom analize slovenskega zavarovalniškega trga ter vpliva finančno-gospodarske krize nanj tako lahko pridemo do skupne ugotovitve, da je sicer zavarovalniški sektor v Sloveniji utrpel škode zaradi pojava krize, vendar pa kljub temu v manjši meri, kot pa je to bilo v sektorju bank. Najbolj vidni so naslednji negativni učinki krize:

- trend padca zbranih premij - stagnacija zavarovalniških poslov - zmanjšanje povpraševanja po zavarovalniških storitvah - kazalniki učinkovitosti so slabši

3.5.3 Poslovna politika investicijskih skladov tekom krize Gibanje čiste vrednosti premoženja med letoma 2008 in 2009 Zaradi finančno-gospodarske krize v letu 2008 se je čista vrednost premoženja, kot je vidno iz tabele 29, v primerjavi z letom poprej zmanjšala, saj je v tem letu znašala samo še 1.505.300 €, kar je v primerjavi z letom 2007 za 1.402.900 € manj. Leta 2009 pa je prišlo do manjšega porasta le-te, saj je takrat znašala 1.842.300 €, kar je v primerjavi z letom 2007 za 337.000 € več. Gibanje čiste vrednosti premoženja med letoma 2010 in 2011 V tem opazovanem obdobju je prišlo do občutnega zmanjšanja te vrednosti, saj se je le-ta leta 2011 zmanjšala za 303.100 €. Je pa potrebno omeniti še, da pa je prav v tem obdobju, natančneje v letu 2010, dosegla ta vrednost najvišji nominalni znesek tekom vseh štirih opazovanih let trajanja krize.

Tabela 29: Prikaz čiste vrednosti premoženja med leti 2008 in 2011

leto čista vrednost premoženja (v €) 2008 1.505.300 2009 1.842.300 2010 2.092.700 2011 1.789.600

Vir: Poročilo o stanju in razmerah na trgu finančnih instrumentov v letu 2010 Število vlagateljev v slovenskih vzajemnih skladih med letoma 2008 in 2009 Skupno število vlagateljev, kot prikazuje tabela 30, v vzajemne sklade se je tekom teh dveh let povečalo in to za 4996, kar pomeni, da je na slovenski trg vzajemnih skladov v tem obdobju prišlo 4996 novih vlagateljev.

66

Število vlagateljev v slovenskih vzajemnih skladih med letoma 2010 in 2011

V tem opazovanem obdobju pa se je število vlagateljev v primerjavi s prejšnjima letoma občutno povečalo – na slovenskem trgu vzajemnih skladov je bilo namreč 30.471 novih vlagateljev. Tabela 30: Prikaz števila vlagateljev med leti 2008 in 2011

leto število vlagateljev 2008 397.472 2009 392.476 2010 421.366 2011 451.837

Vir: Poročilo o stanju in razmerah na trgu finančnih instrumentov v letu 2010 Letna donosnost indeksa SBI 20 med letoma 2008 in 2009 Tabela 31 tako prikazuje letno donosnost indeksa SBI 20 tekom finančne krize. Letna donosnost leta 2008 je bila 10,36 %, na kar pa je leta 2009, zaradi krize, prišlo do upada donosnosti indeksa za 13,47 %. Letna donosnost indeksa SBI 20 med letoma 2010 in 2011 Tekom teh dveh let je bila letna donosnost tega indeksa izredno majhna, saj je komaj leta 2011 prišlo do manjše rasti le-tega, kajti leto 2010 je bilo zaznamovano z upadom in to za 10,67 %. Je pa v tem obdobju prišlo še do ene spremembe. Z dnem 22. 03. 2010 je namreč Ljubljanska borza začela z izračunavanjem indeksov po novi metodologiji, kjer je v ospredje prišel novi borzni indeks SBI TOP. Indeks SBI TOP tako velja za prvi slovenski indeks, ki je pravi blue-chip indeks, kar pomeni, da ta naziv omogoča večjo prepoznavnost na trgih delnic, na srednji rok pa povečuje njihovo likvidnost. Indeks SBI TOP tako s tem nazivom lahko prepoznajo tudi mednarodni institucionalni vlagatelji.

Tabela 31: Letna donosnost indeksa SBI 20 med leti 2008 in 2011

leto letna donosnost indeksa SBI 20 (v %) oziroma SBI TOP (v %)

2008 10,36 2009 -13,47 2010 -10,67 2011 0,28

Vir: Mesečno poročilo Ljubljanske borze

Slika 9 prikazuje gibanje slovenskega borznega indeksa SBI TOP v času finančno-gospodarske krize. Sicer je na sliki zajeto še leto 2007, torej leto pred izbruhom finančno-gospodarske krize na slovenskem finančnem trgu, in to predvsem zaradi tega, da se dokaže

67

pravilna ocena vlagateljev leta 2007 – ocenili so namreč, da so v tistem letu bile slovenske delnice precenjene. Delnice slovenskih podjetij, katere kotirajo na organiziranem trgu vrednostnih papirjev, so po ocenah strokovnjakov precenjene za 50 odstotkov. Glavni razlog temu pa je bilo znižanje vrednosti delnic v času, ko se je poslovanje podjetij že izboljšalo. Tako se je indeks SBI TOP od bankrota Lehman Brother pa do začetka okrevanja svetovnih delniških indeksov marca leta 2009 znižal za 41 %.

Nadaljnje pa se je do septembra istega leta okrepil za dodatnih 31 %. Slovenske delnice pa so po tem obdobju začele upadati, svoje dno so dosegla marca leta 2012, torej tri leta za svetovnimi delniškimi trgi.

Razlogi, ki so botrovali k temu triletnemu nazadovanju pa so naslednji: gospodarske aktivnosti so se skrčile bolj kot pa v Evropi, in to predvsem zaradi neizvedenih strukturnih reform, nadaljnje se je povečal proračunski primanjkljaj, poleg tega se je še rast BDP zmanjšala in vse to potem nadolgi rok pomeni, da država ne bo zmožna odplačevati svojega dolga.

Podjetja so na nastalo situacijo reagirala na način, da so število zaposlenih že prilagodila svojim resničnim potrebam, stroške poslovanja pa so z notranjo reorganizacijo znižala. Razmere na slovenskem kapitalskem trgu v zadnjem letu omogočajo tujim vlagateljem nadpovprečne donose, saj je negativno tveganje kljub krizi manjše, kot pa je le-to pri primerljivih naložbah v drugih regijah sveta. Naložbe v slovenske delnice tako tujim vlagateljem pomenijo v bistvu alternativo trgom v razvoju.

Slika 9: Gibanje indeksa SBI 20 med leti 2007 in 2011

Vir: spletna stran vzajemci.com

Dva primera iz prakse za ponazoritev vpliva finančne krize na gibanje skladov Finančna kriza je vplivala tudi na delovanje investicijskih skladov v Sloveniji. Le-ti so se namreč v času krize znatno zmanjšali. Za lažjo predstavo tako prilagamo spodnji tabeli, iz katerih je vidno, kako se je čista vrednost premoženja v času finančno-gospodarske krize desetih izbranih skladov zmanjšala.

68

Primer 1: Prikaz stanja čiste vrednosti skladov na dan 31. 12. 2007 ter prikaz stanja na dan 31.12.2011 Iz tabele 32 in 33 je vidno, kako močno je finančna kriza vplivala na vrednosti posameznih skladov. Če gledamo KD Sklade, ki so leta 2007 veljali za največje, so imele istega leta čisto vrednost 1.031.000 €, leta 2011 pa so po velikosti te vrednosti zdrsnili na drugo mesto, saj je njihova vrednost bila še samo 404.000 €. Leta 2007 so KD Skladom po vsoti vrednosti sledili Triglav DZU skladi s svojo vrednostjo 597.000 €, leta 2011 pa so imeli le še 474.000 čiste vrednosti.

Tabela 32: Stanje čiste vrednosti skladov na dan 31.12.2007

družba za upravljanje čista vrednost sklada (v €) KD Skladi 1.031.000

Triglav DZU 597.000 KBM Infond 550.000. NLB Skladi 540.000 NFD DZU 506.000

Publikum PDU 256.000 Probanka upravljanje 240.000

MP DZU 146.000 Krekova DZU 145.000 Abančna DZU 137.000

Vir: revija Kapital

Tabela 33: Stanje čiste vrednosti skladov na dan 31.12.2011

družba za upravljanje čista vrednost sklada (v €) Triglav DZU 474.000

KD Skladi 404.000 NLB Skladi 331.000 KBM Infond 201.000 Alta Skladi 170.000 NFD DZU 150.000

Probanka upravljanje 96.000 Abančna DZU 68.000

Ilirika DZU 65.000 Primorski skladi 60.000

Vir: revija Kapital

69

Primer 2: Gibanje sklada KD Vitalnost med leti 2008 in 2011 Za bolj nazoren pregled prikazujemo primer sklada in njegovo gibanje med leti 2008 in 2011, kar prikazuje slika 10. Iz nje je razvidno, kako je sklad KD Vitalnost v prvi polovici 2009, dosegel močan upada enot premoženja oziroma vrednost VEP se je zmanjšala. Druga polovica leta je sicer prinesla rast, ampak leto 2010, natančneje 01. 07. 2010 ponovno upad. Nato je spet sledila rahla rast, čemur pa je druga polovica leta 2011 ponovno prinesla opaznejšo rast. KD Vitalnost, delniški, je sektorski podsklad, ki investira v delnice družb, katerih proizvodi ali storitve neposredno ali posredno podaljšujejo življenjsko dobo, ohranjajo življenje in izboljšujejo njegovo kakovost. Struktura portfelja, sestavljena iz naložb v sektorje zdravstva in izdelkov široke porabe, presega okvire sorodnih skladov na trgu, ki investirajo le v zdravstvo. Namenjen je vlagateljem, ki so pripravljeni varčevati daljše obdobje (tri do pet let in več). Spremembe so tako naslednje: Vrednost enote premoženja (VEP): 1,0900 €, sprememba VEP glede na prejšnji obračunski dan pred 1 mesecem: 0,00 %, sprememba VEP glede na obračunski dan pred 6 meseci: 0,00 %, sprememba VEP glede na obračunski dan pred 12 meseci: -6,65 %, sprememba VEP v tekočem letu: -6,22 % sprememba VEP glede na obračunski dan pred 36 meseci: 69,45 % Slika 10: Gibanje vrednosti enot premoženja od leta 2008 do 2011

Vir: spletna stran kd-zivljenje.si

70

4 UKREPI ZA SANACIJO FINANČNEGA SISTEMA Ker je tudi v Sloveniji izbruhnila globalna finančna in gospodarska kriza je v ta namen decembra 2008 bilo sprejetih več ukrepov, ki so bili namenjeni sanaciji slovenskega finančnega sektorja. Ukrepi, ki so bili namenjeni finančnemu sektorju, so tako naslednji:

4.1 Zagotovitev virov za financiranje povečanih potreb proračuna in

protikriznih ukrepov Država je v času globalne finančne krize zaradi povečanega proračunskega primanjkljaja izdala tri referenčne obveznice v višini štiri milijarde evrov. V drugi polovici leta 2009 je tako prišlo do delne umiritve razmer, kar je vsaj največjima slovenskima bankama omogočila dostop do sredstev na podlagi državnih garancij. To je potem omogočilo naložbe EZRD v dolgoročne depozite bankam na način, ki je omogočil in zagotovil izničenje stroškov zadolževanja za predfinanciranje, katero je bilo izvedeno v letu 2009. S tem ter z depoziti z 12-mesečno ročnostjo je država tako pripomogla k zagotavljanju stabilnih virov z daljšo ročnostjo v skupni višini čez dve milijardi evrov, kar je potem pripomoglo k omilitvi kreditnega krča. V letu 2010 pa so finančne in kreditne institucije potrebe po virih zagotavljale z izdajo lastnih obveznic na podlagi poroštev države oziroma tudi z najemanjem posojil na evropskem finančnem trgu. Prav tako kot v letu 2009 se je tudi v letu 2010 ob upoštevanju načela likvidnosti in varnosti nadaljevalo vzdrževanje čim višjega konstantnega obsega depozitov EZR države. Ta ukrep je bil namenjen kreditnim in finančnim družbam, kamor sodi tudi bančni sektor, zavarovalnicam, pozavarovalnicam ter pokojninskim družbam. Učinki ukrepa pa so bili vidni na več načinov. Omogočeno je bilo namreč pravočasno zagotavljanje razpoložljivih virov za izvajanje vseh ukrepov, izkazana je bila podpora stabilnosti bančnemu sektorju in posledično s tem tudi zniževanje kreditnega krča, omogočene so bile možnosti za dostop do finančnih virov evropskega finančnega trga bankam ter drugih subjektov v gospodarstvu. So pa prve izdaje obveznic bank z garancijo Republike Slovenije (se pravi banki NLB in A banka) bile omogočene komaj meseca julija oziroma septembra leta 2009. Denar od te izdaje pa se je porabil za izvrševanje državnega proračuna, del sredstev pa je bil naložen v domači bančni sistem, kar je preko depozitov pripomoglo k zniževanju kreditnega krča. (Ministrstvo za finance, 2009)

4.2 Državna jamstva za bančne vloge Država je s spremembo Zakona o bančništvu prevzela neomejeno jamstvo za neto bančne vloge za fizične osebe ter mikro in mala podjetja v bankah v Sloveniji. V primeru, da banke ne morejo zagotoviti zadostnih sredstev za izplačila zajamčenih vlog do višine 50.000 evrov, ki velja za maksimalno vrednost neto stanja vlog za banke, potem za te

71

vloge po 31.12.2010 jamči država. Je pa ta novela zakona o bančništvu po 31.12.2010 raven jamstev za vloge poenotila z drugimi državami EU iz 50.000 na 100.000 EUR. Poleg tega je ta novela uvedla še eno novost – država bo namreč na predlog Banke Slovenije morala zagotoviti sredstva za izplačila zajamčene vloge, če teh sredstev pravočasno ne bodo mogle zagotoviti banke s sedežem v Republiki Sloveniji. (Ministrstvo za finance, 2009) Pri tej jamstveni shemi gre tako za državno jamstvo, v skupni vrednosti 16 milijard evrov in ne za sredstva, ki jih je treba zagotoviti. Ta sredstva bi namreč morala država zagotoviti v primerih, ko pride do stečaja kakšne banke, ki je vključena v to slovensko jamstveno shemo.

4.3 Poroštva države kreditnim ustanovam oziroma bankam Država je ponudila poroštva tistim bankam s sedežem v Sloveniji, ki zaradi učinkov globalne finančne krize brez jamstev države ne morejo izvesti zadolžitev na finančnem ali medbančnem trgu, ki bi jim sicer zagotovila pridobitev finančnih virov, ki pa so potrebni za financiranje zapadlih obveznosti in zagotavljanja virov za poslovanje. Ta ukrep prav tako zajema državna poroštva, v skupni višini 12 milijard evrov in ne sredstva, ki jih je potrebno zagotoviti. Se pa nanaša na banke in na državo, posredno pa še na gospodarstvo ter prebivalstvo. Bila pa so izdana štiri državna poroštva za izdajo obveznic in to naslednjim bankam: Novi Ljubljanski banki v višini 1,5 milijarde evrov, Abanki Vipa v skupni višini 0,5 milijarde evrov, Factor banki v višini 0,1 milijarde evrov ter Deželni banki Slovenije v skupni višini 0,1 milijarde evrov. (Ministrstvo za finance, 2009)

4.4 Posojila kreditnim ustanovam oziroma bankam, zavarovalnicam,

pozavarovalnicam ter pokojninskim družbam Država je za omilitev posojilnega krča ponudila posojila kreditnim ustanovam, zavarovalnicam, pozavarovalnicam ter pokojninskim družbam, ki imajo svoj sedež v Republiki Sloveniji. Ta ukrep je bil izdan z namenom preprečitve skrčenja aktivnosti na medbančnih in finančnih trgih, da tudi državnim poroštvom ne bi bilo mogoče dobiti finančnih sredstev za normalno poslovanje. Ukrep je bil namenjen pokojninskim družbam. Tovrstno državno kreditiranje pa bi naj bilo pomembno predvsem za manjše banke, ki v času finančno-gospodarske krize ne morejo same pridobiti sredstev za poslovanje. Za to kreditiranje pa so lahko zaprosile tiste kreditne institucije, ki so bile plačilno sposobne, ročnost teh posojil pa se je gibala od enega leta do treh in to v skladu s priporočili Evropske komisije. Nikakor pa ta ukrep ni bil namenjen financiranju odkupov podjetij. (Ministrstvo za finance, 2009)

72

5 SKLEP Ameriški finančni trg je leta 2007 zaznamoval pok nepremičninskega balona, kateri je pomenil začetek finančno-gospodarske krize. In ker je razsežnost te krize bila vedno večja, se je le-ta kasneje prenesla še na preostale finančne trge svetovnih ekonomij in tako postala globalna, tako da se ji tudi slovenski finančni trg ni izognil. V Sloveniji se je kriza začela z zamikom, vplivala pa je na celoten finančni sistem, torej tako na bančni sektor, zavarovalniški ter navsezadnje tudi na sektor investicijskih skladov. In prav to je v kasnejših stopnjah krize botrovalo k temu, da so gospodarski in nenazadnje tudi finančni rezultati države Slovenije bili in so vedno slabši. Prišlo je namreč do vedno večje finančne nestabilnosti, kar pa je pomenilo moteno delovanje finančnega sektorja. Slovenske banke, ki zavzemajo sektor slovenskega bančništva, imajo bogato zgodovino svojega poslovanja, saj od osamosvojitve Republike Slovenija mineva že enaindvajset let. In tekom vseh teh let je sektor bančništva vedno znova dobival drugačno podobno, saj so se iz leta v leto ustanavljale nove banke, določene pa so propadle. Tako je v slovenskem bančnem prostoru leta 1994 bilo vsega skupaj 33 bank, čemur je tekom naslednjih štirih let sledilo zmanjšanje le-teh za štiri banke. Podoben scenarij, ki je tekom vseh opazovanih let variral za eno bank gor ali dol, je trajal vse do leta 2008, saj se je takrat v primerjavi z letom poprej število bank povečalo za tri. V nadaljnjih letih, ko se je tudi finančna kriza najbolj okrepila, pa je število bank ostalo na konstantni ravni – tako je od leta 2009 pa do leta 2011 število slovenskih bank ostalo pri 22. Gledano z vidika tržne koncentracije petih največjih slovenskih bank pa je vse od nastanka novega slovenskega finančnega sistema po osamosvojitvi pa do izbruha krize v Sloveniji bilo to na približno enaki ravni – slovenske banke so tekom vseh teh let zavzemale malo več kot 60 % slovenskega finančnega trga. In pojav globalno finančne in gospodarske krize je izrazito posegel v modele poslovanja slovenskih bank ter v končni fazi na njihove poslovne rezultate, kar v prvi vrsti prikazujejo že podatki o uspešnosti bank, ki pa je merjena z bilančno vsoto bank. Le-ta se je namreč konstantno povečevala tekom vseh let, do njenega upada je edino prišlo v času trajanja krize, natančneje leta 2010 in 2011, s tem, da je leta 2010 bilo njeno zmanjšanje večje. In prav v tem je viden negativen vpliv krize na bančni sektor, saj je to posledično pomenilo zmanjšanje obsega kreditov fizičnim in pravnim osebam, zmanjšanje depozitov pa je tudi eden ob bistvenih kazalnikov razvoja bank – to je kazalnik kapitalske ustreznosti, ki je bil v tem času manjši. Slednji se je sicer tekom krize povečal v zelo majhnih odstotkih, ampak kljub temu pa je bil bistveni nižji, kot pa je bil pred izbruhom krize. In če je kazalnik kapitalske ustreznosti en od pokazateljev razvoja bank, pa je delež bančne aktive eden od pokazateljev razvitosti bank. In prav gibanje deleža bančne aktive slovenskih bank kaže na to, da je bila razvitost slovenskih bank vse od leta 1994 naprej primerna, saj se je prej omenjeni delež povečeval iz leta v leto. Tudi na začetku krize je bilo še tako, na kar pa je leta 2010 prišlo do zmanjšanja tega deleža, kar nakazuje na to, da se je razvitost zmanjšala. Slovenski zavarovalniški trg spada med razvitejše trge, pri čemer je razširjenost življenjskih zavarovanj, katera vsebujejo tudi komponento varčevanja, izredno velika. Zavarovalništvo v Sloveniji tako s svojimi naložbami predstavlja enega od pomembnejših pospeševalcev gospodarskega razvoja, kateri je vse do izbruha globalno finančno-gospodarske krize, resda bil na visoki ravni. Da pa je prišlo do njegove upočasnitve pa kažejo določeni kazalci zavarovalniškega sektorja, ki predstavljajo bistvene elemente razvoja, rasti ter uspešnosti zavarovalnic nasploh. Eden od takih kazalcev je nedvomno

73

bruto obračunana premija, ki se je že prvo leto pojava krize zmanjšala, leta 2011 pa je bila celo negativna. So pa slovenski zavarovalni trg, in to glede na tržni delež, v času krize ter tudi leta prej njo, zavzemale Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Adriatic ter Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, edino leta 2010 je prišlo do rahlega upada tega deleža pri Vzajemni zdravstveni zavarovalnici, saj jo je z deležem vplačanim življenjskih in neživljenjskih zavarovanj, prehitevala Zavarovalnica Maribor. Da pa je pojav finančno-gospodarske krize glede uspešnosti vplival na zavarovalnice v manjši meri kot na banke, pa pričajo podatki o bilančni vsoti zavarovalnic – le-ta se je namreč tekom vseh let, se pravi vsa leta pred krizo ter v letih tekom krize, povečevala. Pri razvoju zavarovalnic pa igrata pomembno vlogo dva kazalnika, to sta zavarovalna penetracija ter zavarovalna gostota. Zavarovalna penetracija predstavlja delež zavarovalne premije v BDP in le-ta se je leta 2008, torej že v času krize, zmanjšal v primerjavi z letom poprej, do največjega zmanjšanja pa je prišlo v letu 2010, kar pa se je potem nadaljevalo tudi v letu 2011. Drugi kazalec, ki se imenuje zavarovalna gostota pa meri, koliko zavarovanec, v našem primeru Slovenec, porabi na leto za zavarovanje. Ta gostota je tekom vseh let, skladno z rastjo premij premoženja, številom prebivalstva in drugi dejavniki, rasla vse do leta 2011, na kar je po tem prišlo do njenega zmanjšanja, za kar pa gre razloge pripisati krčenju trga. Sektor investicijskih skladov je v Sloveniji usmerjen k zbiranju denarnih sredstev fizičnih in pravnih oseb ter k zbiranju teh sredstev v vrednostne papirje in druge likvidne finančne naložbe. Samo likvidnost pa v tem sektorju zagotavljajo z denarnimi sredstvi, ki so namenjena pokrivanju tekočih izplačil sklada. Od ustanovitve prvega sklada v Sloveniji, imenovanega Galileo, je tako minilo že dvajset let. Je pa pojav finančno-gospodarske krize zmanjšal delovanje vseh skladov v Sloveniji, kar pojasnjujeta tudi dva izbrana kazalnika. To sta letna donosnost indeksa SBI 20 ter gibanje čiste vrednosti premoženja. In to navsezadnje pomeni, da je globalna finančna kriza prizadela tako vlagatelje kot tudi upravljavce premoženja. Gledano z vidika letne donosnosti indeksa SBI 20 se je ta izrazito zmanjšala leta 2009 in 2010. Pred izbruhom krize pa je do njenega zmanjšanja prišlo leta 2005, še pred tem pa leta 1996. In to kaže na to, da je letna donosnost v času krize resnično močno padla. Glede gibanja čiste vrednosti premoženja pa je tekom let moč razbrati, da se je ta vztrajno povečala, tekom krize pa je prišlo do ene vrste zastoja. In tako iz vseh preučevanih zornih kotov lahko pridemo do sklepne ugotovitve in potrditve prve teze, da je globalno finančna in gospodarska kriza v Sloveniji najbolj prizadela bančni sektor. Sicer je resda negativno vplivala še na ostala dva, ampak v manjši meri kot pa na bančnega. Tu je namreč prišlo do tega, da so banke bile prisiljene omejiti svoje kreditne ponudbe, kar je potencialno pomenilo zmanjšanje kreditne aktivnosti bank, vse to pa je potem pripeljalo do poslabšanje kvalitete obstoječega portfelja bank. Podjetja so pa tako imela omejen dostop do virov sredstev, ki jih nujno potrebujejo za rast in razvoj. Poslabšala se je še boniteta slovenskih bank ter v povezavi s tem še boniteta bančnih komitentov. Do takega negativnega scenarija v bančnem sektorju je tako vodila zmanjšana bilančna vsota bank, tudi zmanjšani deleže bančne aktive v BDP, število bank je ostalo na konstantni ravni, ni prišlo do ustanavljanja novih pa tudi tržni deleži največjih slovenskih bank so se na celotnem finančnem trgu Slovenije zmanjšali. Poleg bančnega sektorja pa je finančna kriza prizadela še realni sektor, s čimer potrjujemo tudi drugo tezo. Aktivnosti v realnem sektorju so se namreč začele krčiti, veliko podjetij ima dospele neplačane obveznosti, poleg tega pa imajo gospodinjstva vedno manj prihrankov, saj je brezposelnost iz dneva v dan večja, kar je potem posledično zmanjšalo varčevalne navade slovenskih gospodinjstev.

74

6 POVZETEK Razvijajoče se svetovne ekonomije, kamor spada tudi slovenska, so v sodobnih razmerah globalizacije prepletene z aktualnostjo finančne in gospodarske krize. Globalna finančna in gospodarska kriza v Sloveniji, katere vzrok je bila hipotekarna kriza v ZDA leta 2007, je povzročila spremembe v celotnem finančnem sistemu – se pravi, da je vplivala na dogajanje v sektorju bank, sektorju zavarovalnic ter sektorju investicijskih skladov. Se je pa ta kriza v Sloveniji začela z zamikom, njeni učinki pa so z vidika prej omenjenih finančnih sektorjev najbolj prizadeli bančnega. Slovenske banke so namreč bile prisiljene, da so zaostrile kreditne standarde ter zmanjšale obseg svojih kreditnih aktivnosti, kar pa je v gospodarstvu privedlo do dveh najbolj izstopajočih se stanj, imenovanih kreditni in likvidnostni krč. Tekom analize bančnega kreditiranja in to vse od nastanka slovenskega finančnega sistema po osamosvojitvi Slovenije pa do izbruha krize leta 2008, je zastoj bančnega kreditiranja tako najbolj opazen leta 2009, torej v času trajanje te krize. Podoben učinek je bilo moč opaziti tudi v sektorju slovenskih zavarovalnic, kjer je zavarovalna penetracija v času krize stagnirala, kar je vplivalo na poslabšanje razvitosti celotnega zavarovalnega trga. V sektorju investicijskih skladov pa je v času krize prišlo do zmanjšanja vseh sredstev, ki so se stekala v njih, kar je povzročilo velike neto odlive. Ključne besede: finančna kriza, gospodarska kriza, finančni sektor, kreditni krč, zavarovalna penetracija, čista vrednost premoženja, sanacija finančnega sektorja ABSTRACT Burgeoning world economies, among which is also Slovene, are intertwined in up-to-date globalisation by current financial and economic crisis. Global financial and economic crisis in Slovenia, whose cause was a mortgage crisis in the USA in 2007, has caused some changes in the entire financial system – practically it affected the happenings in the bank sector, the insurance sector and the investment trust sector. The crisis in Slovenia started with a time delay and its effects mostly hurt the bank sector from the aforementioned financial point of view. Slovenian banks were forced to tighten the credit standards and reduce the range of the credit pursuits which led to the so called credit and liquidity cramp. During the analysis of the bank lending right after the independence of Slovenia when the Slovenian financial system was established till the outburst of the crisis in 2008, the deadlock of the bank lending is the most noticeable in the year 2009, therefore in the time of the crisis. A similar effect was noticeable in the sector of Slovenian insurance companies, where the insurance penetration stagnated which deteriorated the level of the insurance market. In the investment trust sector huge net capital outflows were caused by the reduction of the financial means. Key words: financial crisis, economic crisis, financial sector, credit cramp, insurance penetration, the value of wealth, restoration of the financial sector

75

7 LITERATURA IN VIRI Literatura 1. Blanchard, Oliver. 1997. Macroeconomics. Prentice Hall. 2. Eichengreen, Barry in Bordo D. Michael. 2002. Crises Now and Then: What Lessons

from the Last Era of Financial Globalization. London: Edward Elgar Publisher. 3. Eichengreen, Barry. 2008. Origins and Responses to the Crisis. Berkley: University of California 4. Filipič, Drago in Hribernik Markovič. Tanja. 1998. Osnove financ. Maribor: EPF. 5. Frankel, Jeffrey A. in Rose Andrew K. 1996. Curreny crashes in emerging markets. USA: An empirical treatment.Elesevier, vol.41. 6. Hobshawn, Eric. 2000. Čas skrajnosti: Svetovna zgodovina 1914 – 1991. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 7. Hutchison, Michael in McDill Kathleen. 1999. Are All Banking Crises Alike?The

Japanese Experience in International Comparisons. Cambridge. 8. Iannaccone, Andrea. 1998. Človek in čas: Devetnajsto stoletje; Začetek dvajsetega

stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga. 9. Jeličič, Božidar. 1998. Finansijsko pravo: finansijska znanost. Zagreb: Pravni fakultet u Rijeci. 10. Kaminsky, Graciela L. in Reinhart Carmen M. 1997. Leading Indicators of Currency

Crises. Wachington: International Monetary Fund. 11. Kosec, Nevenka. 2004. Finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 12. Košak, Marko. 2000. Učinkovitost bank in tržna struktura v slovenskem bančništvu.

Ljubljana: Banka Slovenije. 13. Krt, Hermina. 2010. Neizprosnost pohlepa. Kranj: Gorenjski glas d.o.o. 14. Mishkin, Frederic in Eokins, Stanley. 2003. Financial markets and institutions. Boston: Addison-Wesley 15. Mrak, Mojmir. 2002. Mednarodne finance. Ljubljana: GV Založba. 16. Norčič, Oto. 2000. Razvoj in temelji sodobne ekonomske misli. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

76

17. Oplotnik, Žan Jan in Dajčman Silvo. 2007. Finančni trg – 1. del. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 18. Owens, Jill. 2000. Macroproudential indicatores of Financial System Soundness. Wachington: International Monetary Fund. 19. Pavliha, Marko. 2000. Zavarovalno pravo. Gospodarski vestnik. Ljubljana: Gvz Založba. 20. Pernek, Franc e tal. 1999. Finančno pravo in javne finance. Posebni del. Maribor: Pravna fakulteta. 21. Ribnikar, Ivan. 1993. Denarni sistem in denarna teorija, I del: Denarni sistem. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 22. Remšak, Franc in Šuler Tatjana. 2001. Gibanje kapitalske ustreznosti bank v Sloveniji

ter vpliv na povezovanja bank na kapitalski ustreznosti bank in bančnega sistema. Ljubljana: Banka Slovenije. 23. Samuelson, Paul in Nordhaus William. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba. 24. Slichter, Summer. 1938. The Downturn of 1937. Review of Economics and Statistics. 25. Srdić, Milutin et al. 1975. Ekonomski leksikon. Beograd: Savremena administracija. 26. Strašek, Sebastjan in Jagrič Timotej. 2010. Borzni in poslovni ciklus. Maribor: EPF, Inštitut za finance in bančništvo. 27. Strašek, Sebastjan in Špes Nataša. 2009. Poslovni ciklusi in finančne krize. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 28. Sweezy, Paul M. 1939. Journal od Political Economy. Demand under Conditions of Oligopoly. 47. 29. Škufca, Franc. 2000. Sto let slovenskega zavarovalništva. Strokovno posvetovanje. Portorož: Dnevi slovenskega zavarovalništva. 30. Štiblar, Franjo. 2008. Svetovna kriza in Slovenci – kako jo preživeti?. Ljubljana: Collegium Graphicum d.o.o. 31. Timoshenko, Vladimir P. 1933. World Agriculture and the Depresion. New York: University of Michigan Press. 32. Tratnjek, Maruša. 2002. Ruska finančna kriza leta 1998. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 33. Žnidaršič, Kranjc Andreja. 1999. Investicijski skladi v Sloveniji – (Ne)uspeh in za koga.

Postojna: DEJ d.o.o.

77

Viri: 1. Abramovič, Kruno. 2008. Kaj se lahko naučimo iz preteklih kriz. Naložbeni pregled:

NLB Skladi. [ online ]. Available: http://www.nlbskladi.si/bilten07-2008-kaj-se-lahko-naucimo-iz-preteklih-financnih-kriz. [ 02.09.2012 ]. 2. Agencija za trg vrednostnih papirjev. 2009. Mesečni pregled gibanj na trgu finančnih

instrumentov. [ online ]. Available: http://www.a-tvp.si/Documents/Bilten-junij.pdf. [ 10.10.2012]. 3. Ajpes. 2012. Poslovni subjekti z dospelimi neporavnanimi obveznostmi nad 5 dni neprekinjeno – Zadnje poročilo. [ online ]. Available: http://www.ajpes.si/Statistike/Statistike_placilnega_prometa/Neporavnane_obveznosti/Zadnje_porocilo [ 04.10.2012]. 4. Banka Slovenije. 2003. Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2003. Ljubljana: Banka Slovenije. [ online ]. Available: http://www.bsi.si/iskalniki/porocila.asp?MapaId=285 [ 20.08.2012]. 5. Banka Slovenije. 2005. Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2005. Ljubljana: Banka Slovenije. [ online ]. Available: http://www.bsi.si/iskalniki/porocila.asp?MapaId=285. [ 20.08.2012]. 6. Banka Slovenije. 2007. Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2007. Ljubljana: Banka Slovenije. [ online ]. Available: http://www.bsi.si/iskalniki/porocila.asp?MapaId=285. [ 20.08.2012]. 7. Banka Slovenije. 2009. Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2009. Ljubljana: Banka Slovenije. [ online ]. Available: http://www.bsi.si/iskalniki/porocila.asp?MapaId=285. [ 20.08.2012]. 8. Banka Slovenije. 2011. Poročilo o finančni stabilnosti za leto 2011. Ljubljana: Banka Slovenije. [ online ]. Available: http://www.bsi.si/iskalniki/porocila.asp?MapaId=285. [ 20.08.2012]. 9. Bustelo, Pablo 1998. The East Asian Financial Crises: An Analytical Survey. Spain: University of Madrid. 10. Finančni periskop. 2011. Kriza premešala karte med skladi. [ online ]. Available: http://periskop.si/2011/08/kriza-premesala-karte/ [ 11.10.2012]. 11. Finančni slovar. Kreditni krč. [online]. Available: http://www.financnislovar.com/definicije/kreditni-krc.html. [ 02.10.2012]. 12. Gezip. Investicijske družbe. [ online ]. Available: . (http://www.zegip.si/vzajemni-skladi/nalozbe-5/vzajemni-skladi/investicijske-druzbe/). [30.09.2012].

78

13. Goldfajn, Ilan. 2003. The Brazilian Crisis, the Role of the IMF and Democrate Governability. [ online ]. Available: http://archivo.clubmadrid.org/cmadrid/fileadmin/Brazil_paper_Goldfajn_2_revised_Oct_20_2003.pdf [ 30.09.2012]. 14. Gusmorini, Paul. Main causes of the Great Depression. [ online ]. Available: http://www.escape.com/~paulgg53/politics/great_depression.shtml. [ 30.08.2012]. 15. Ljubljanska borza. 2000. Mesečna statistična poročila v letu 2000. [ online ]. Available: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=975#2001 [ 05.10.2012]. 16. Ljubljanska borza. 2002. Mesečna statistična poročila v letu 2002. [ online ]. Available. http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=975#2001 [ 05.10.2012]. 17. Ljubljanska borza. 2004. Mesečna statistična poročila v letu 2004. [ online ]. Available: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=975#2001 [ 05.10.2012]. 18. Ljubljanska borza. 2006. Mesečna statistična poročila v letu 2006. [ online ]. Available: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=975#2001 [ 05.10.2012]. 19. Ljubljanska borza. 2008. Mesečna statistična poročila v letu 2008. [ online ]. Available: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=975#2001 [ 05.10.2012]. 20. Ljubljanska borza. 2010. Mesečna statistična poročila v letu 2010. [ online ]. Available: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=975#2001 [ 05.10.2012]. 21. Ljubljanska borza. 2012. Mesečna statistična poročila v letu 2012. [ online ]. Available: http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=975#2001 [ 05.10.2012]. 22 .Ministrstvo za finance. 2009. Ukrepi, namenjeni finančnemu sektorju. [ online ]. Available: http://www.vlada.si/si/teme_in_projekti/aktivno_proti_financni_in_gospodarski_krizi/ukrepi_namenjeni_financnemu_sektorju/. [ 08.10.2012]. 23.Mrak, Mojmir 2009. Finančna in gospodarska kriza v svetu, EU, regiji in Sloveniji. [ online ]. Available: http://miha.ef.uni-lj.si/_dokumenti3plus2/191084/MFO-KRIZA-2009_nov.ppt. [ 23.08.2012].

24. Raiffesen Bank. Vse o skladih. [ online ]. Available: http://www.raiffeisen.si/nalozbe/investicijski_skladi/vse_o_skladih. [ 01.10.2012].

79

25. Slovensko zavarovalno združenje. 2010. Statistični zavarovalniški bilten. [ online ]. Available: http://www.zavzdruzenje.si/docs/Statisticni%20zavarovalniski%20bilten%202010.pdf[ 05.10.2012]. 26. Slovensko zavarovalno združenje. 2010. Statistični zavarovalniški bilten. [ online ]. Available: http://www.zav-zdruzenje.si/docs/Statisticni%20zavarovalniski%20bilten%202008.pdf. [ 05.10.2012]. 27. Slovensko zavarovalno združenje. 2008. Statistični zavarovalniški bilten. [ online ]. Available: http://www.zav-zdruzenje.si/docs/Statisticni%20zavarovalniski%20bilten%202008.pdf. [ 05.10.2012]. 28. . Sta. 2010. Indeks SBI 20 se je poslovil, v ospredju indeks SBI TOP. [ online ]. Available: http://www.dnevnik.si/poslovni_dnevnik/1042346731 [ 02.10.2012]. 29. Stern, Gary H. Achiving Economic Stability: Lessons From the Cash of 1929. [ online ]. Available: http://woodrow.mpls.frb.fed.us/ar/ar1987.htm/ [ 30.08.2012]. 30.Tomaž, Aljoša. 2009. Globalna finančna kriza in njen vpliv na slovenski finančni

sektor. [ online ]. Available: http://www.financna-tocka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=4407&VsebinaId=8456 [ 15.08.2012]. 31.Vzajemci.com. Kaj je vzajemni sklad? [ online ]. Available: vzajemci.com/osnove_vzajemcev/4). [ 30.09.2012]. 32. . Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu – Zban – II ( Ur.1 RS, št.48/12 z dne 26.6.2012). [ online ]. Available: http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CCYQFjAB&url=http%3A%2F%2Fwww.bsi.si%2Flibrary%2Fincludes%2Fdatoteka.asp%3FDatotekaId%3D4507&ei=ADp3UIzpMpHBtAbOuoGABg&usg=AFQjCNG4QjfmXgsFMwEkOOSvbFeY6nHb2Q [ 01.10.2012]. 33. Zupančič, Kmet Rotija et al. 2010. Poročilo o razvoju 2010. Ljubljana: Urad za markoekonomske analize in razvoj. [ online ]. Available: http://www.umar.gov.si/publikacije/single/publikacija/zapisi/porocilo_o_razvoju_2010/1/?tx_ttnews[syear]=2010&cHash=be2b46dcdf. [ 08.10.2012]. 34. Wikipedia. 1929 Wall Street crash grapf. [ online ]. Available: http://en.wikipedia.org/w/index.php?title=File:1929_wall_street_crash_graph.svg&page=1 [ 20.08.2012]. .

80

8 SEZNAM TABEL IN SLIK SEZNAM TABEL Tabela 1: Nominalni in realni devizni tečaj mehiškega pesa glede na ameriški dolar ........ 17

Tabela 2: Bilanca tekočih računov držav Azije med leti 1995 in 1997, izražena v % BDP 19

Tabela 3: Gibanje deficita med leti 1994 in 2003 v milijardah USD .................................. 21

Tabela 4: Število slovenskih bank med leti 1994 in 1998 ................................................... 41

Tabela 5: Število slovenskih bank med leti 1998 in 2003 ................................................... 42

Tabela 6: Število slovenskih bank med leti 2004 in 2007 ................................................... 43

Tabela 7: Delež bančne aktive v BDP med leti 1994 in 1998 ............................................. 43

Tabela 8: Delež bančne aktive v BDP med leti 1998 in 2003 ............................................. 44

Tabela 9: Delež bančne aktive v BDP med leti 2004 in 2007 ............................................. 44

Tabela 10: Delež tržne koncentracije petih največjih bank od leta 1994 pa do leta 2007... 45

Tabela 11: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 1994 in 1998..................................... 45

Tabela 12: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 1998 in 2003..................................... 46

Tabela 13: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 2004 in 2007..................................... 46

Tabela 14: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 1994 in 1997 ................................... 47

Tabela 15: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 1998 in 2003 ................................... 47

Tabela 16: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 2004 in 2007 ................................... 48

Tabela 17: Spreminjanje osnovnih oblik zavarovanj od leta 1998 do 2003 ........................ 49

Tabela 18: Spreminjanje osnovnih oblik zavarovanj od leta 2004 do 2007 ........................ 50

Tabela 19: Struktura zavarovalnega trga za tri zavarovalnice z največjim deležem ........... 51

Tabela 20: Struktura zavarovalnega trga za tri zavarovalnice z največjim deležem ........... 51

Tabela 21: Skupna bilančna vsota med leti 1998 - 2003 ..................................................... 52

Tabela 22: Skupna bilančna vsota med leti 2004 in 2007 ................................................... 52

Tabela 23: Prikaz gibanja čiste vrednosti od leta 2001 do 2007 ......................................... 53

Tabela 24: Število vlagateljev med leto 2001 in 2007 ........................................................ 53

Tabela 25: Letna donosnost indeksa SBI 20 med leti 2001 in 2007 ................................... 54

Tabela 26: Koeficient kapitalske ustreznosti med leti 2008 in 2011 ................................... 57

Tabela 27: Bilančna vsota slovenskih bank med leti 2008 in 2011..................................... 58

Tabela 28: Skupna bilančna vsota med leti 2008 in 2011 ................................................... 63

Tabela 29: Prikaz čiste vrednosti premoženja med leti 2008 in 2011 ................................. 65

Tabela 30: Prikaz števila vlagateljev med leti 2008 in 2011 ............................................... 66

Tabela 31: Letna donosnost indeksa SBI 20 med leti 2008 in 2011 ................................... 66

Tabela 32: Stanje čiste vrednosti skladov na dan 31.12.2007 ............................................. 68

Tabela 33: Stanje čiste vrednosti skladov na dan 31.12.2011 ............................................. 68

SEZNAM SLIK Slika 1: Prikaz ročnosti ruskega dolga v rubljih .................................................................. 20

Slika 2: Gibanje ameriškega borznega indeksa Dow Jones Industrial Average.................. 28

Slika 3: Borzni indeks Dow Jones Industrial Average med letoma 1929 in 1930 .............. 29

Slika 4: Strokovno upravljanje investicijskih skladov ........................................................ 38

Slika 5: Struktura bančnih posojil gospodinjstvom od leta 2008 naprej ............................. 59

Slika 6: Spreminjanje prihodkov in odhodkov v času krize ................................................ 60

Slika 7: Raven gibanja BDP pred in med finančno krizo .................................................... 61

Slika 8: Prikaz gibanja števila neplačnikov z dospelimi obveznostmi v času krize ............ 62

Slika 9: Gibanje indeksa SBI 20 med leti 2007 in 2011 ...................................................... 67

Slika 10: Gibanje vrednosti enot premoženja od leta 2008 do 2011 ................................... 69