univerza v mariboru - core.ac.uk · psih., klin. psih. za pomoč pri izvedbi empiričnega dela...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za psihologijo
Tina Merklin
VPLIV ZAPOSLITVENE REHABILITACIJE NA DUŠEVNO
ZDRAVJE DOLGOTRAJNO BREZPOSELNIH OSEB S
STATUSOM INVALIDNE OSEBE
MAGISTRSKO DELO
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za psihologijo
Magistrsko delo
VPLIV ZAPOSLITVENE REHABILITACIJE NA DUŠEVNO
ZDRAVJE DOLGOTRAJNO BREZPOSELNIH OSEB S
STATUSOM INVALIDNE OSEBE
Master's Thesis
THE IMPACT OF VOCATIONAL REHABILITATION ON THE
MENTAL HEALTH OF LONG-TERM UNEMPLOYED
DISABLED PERSONS
Mentorica: doc. dr. Vita Poštuvan
Avtorica: Tina Merklin
Maribor, januar 2016
Lektorica: Zdenka Jelenovec, prof. slovenščine in sociologije
Prevajalka: Valentina Rogač, prof. geografije in angleščine
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici, doc. dr. Viti Poštuvan za priložnost, strokovne
nasvete in usmerjanje ob pisanju magistrske naloge.
Zahvaljujem se tudi Bojani Fulder, univ. dipl. psih. in Zlatki Jakopec, univ. dipl.
psih., klin. psih. za pomoč pri izvedbi empiričnega dela magistrske naloge.
Najlepša hvala vsem najbližjim, da ste mi stali ob strani.
Še posebej ati, mama, Ami, Vita, Tjaša in Dejan – HVALA!
Koroška cesta 160
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana TINA MERKLIN, rojena 18. 12. 1990, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru , študijskega programa 2. stopnje PSIHOLOGIJA, izjavljam,
da je magistrsko delo z naslovom VPLIV ZAPOSLITVENE REHABILITACIJE
NA DUŠEVNO ZDRAVJE DOLGOTRAJNO BREZPOSELNIH OSEB S
STAUSOM INVALIDNE OSEBE pri mentoric, doc. dr. VITI POŠTUVAN,
avtorsko delo.
V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
___________________
(podpis študenta-ke)
Maribor, 22. 1. 2016
POVZETEK
Namen magistrske naloge je bil preveriti spremembe v duševnem zdravju pri
dolgotrajno brezposelnih osebah ob vključenosti v program štirimesečne
zaposlitvene rehabilitacije na URI Soča. S pomočjo kontroliranega eksperimenta
smo želeli ugotoviti ali štirimesečno obdobje zaposlitvene rehabilitacije vpliva na
njihovo duševno zdravje, v smislu zmanjšanja depresivne simptomatike in
anksioznosti ter zvišanja življenjskega zadovoljstva in samospoštovanja. V
raziskavo smo zajeli 52 dolgotrajno brezposelnih oseb. Vzorec je bil razdeljen na
eksperimentalno in na kontrolno skupino. Eksperimentalno skupino je sestavljalo
26 oseb, ki so bile vključene v program zaposlitvene rehabilitacije na URI Soča.
Kontrolna skupina je bila glede na spol in starost ekvivalentna eksperimentalni
skupini in jo je sestavljalo 26 oseb. Kontrolna skupina ni bila vključena v program
zaposlitvene rehabilitacije. Vsi udeleženci so rešili nabor naslednjih vprašalnikov:
Geriatrično lestvico depresivnosti, Vprašalnik za merjenje depresivnosti,
anksioznosti in stresa, Vprašalnik o bolnikovem zdravju-9, Dienerjevo Lestvico
zadovoljstva z življenjem in Rosenbergovo lestvico samospoštovanja. Rezultati so
pokazali, da je prišlo po koncu zaposlitvene rehabilitacije v eksperimentalni
skupini do znižanja depresivne simptomatike in anksioznosti ter zvišanja
življenjskega zadovoljstva. Stopnja samospoštovanja se pri njih po zaposlitveni
rehabilitaciji ni statistično pomembno spremenila. Kontrolna skupina je že ob
prvem testiranju izkazovala boljše duševno zdravje kot eksperimentalna skupina,
v smislu manjše depresivne simptomatike, nižje anksioznosti, višjega
samospoštovanja in večjega zadovoljstva z življenjem. Pri njih se rezultati ob
drugem testiranju niso pomembno spremenili, razen pri življenjskem zadovoljstvu
je prišlo do statistično pomembnega znižanja. Ugotovili smo, da zaposlitvena
rehabilitacija uresničuje bio-psiho-socialni model vračanja na delo in pri
rehabilitirancih okrepi zadovoljstvo z življenjem, zniža depresivno simptomatiko
in stopnjo anksioznosti. Sklenemo lahko, da se je pri udeležencih zaposlitvene
rehabilitacije na URI Soča duševno zdravje izboljšalo. Pričujoča raziskava ima
pomembno aplikativno vrednost za Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča,
nadalje pa tudi za vse koncesionarje, ki izvajajo program zaposlitvene
rehabilitacije. Z magistrsko nalogo lahko strokovni timi, ki so udeleženi v
zaposlitveni rehabilitaciji dobijo vpogled v učinek svojega dela s perspektive
izboljšanja duševnega zdravja.
KLJUČNE BESEDE: duševno zdravje, dolgotrajna brezposelnost,
depresivna simptomatika, življenjsko zadovoljstvo, anksioznost,
samospoštovanje
ABSTRACT
The purpose of the master’s thesis was to examine changes in mental health of the
long-term unemployed persons, with the status of disabled persons, which were
enrolled in the four-month program of vocational rehabilitation at the URI Soča.
Using a controlled experiment, we wanted to determine whether the four-month
period of vocational rehabilitation has desired impact on the mental health of
enrolled persons, in terms of reducing depressive symptomatology and anxiety
and increase in life satisfaction and self-esteem. In the study were included 52
long-term unemployed persons. We divided the sample into two groups; the
experimental and the control group. 26 people were enrolled in the experimental
group at the University Rehabilitation Institute Soča. The control group was
equivalent to the experimental group by age and gender. The experimental group,
involved in the research, was enrolled in the four-month program during the
experiment; meanwhile the control group was not included in the vocational
rehabilitation. All participants had to solve a set of the following questionnaires:
The Geriatric Depression Scale, Depression, Anxiety, Stress Scale, The Patient
Health Questionnaire, Diener the Satisfaction with Life Scale and Rosenberg Self-
Esteem Scale. The results for the experimental group showed that after the end of
vocational rehabilitation, there was a reduction in depressive symptomology and
anxiety and increase in life satisfaction. The rate of self-esteem in that group did
not experience significant change. The control group showed a better mental
health results already at the first tests in terms of lower depressive symptomology,
reduced anxiety, higher self-esteem and greater satisfaction with life. The results
of the second test for the control group did not change significantly, except in life-
satisfaction, there was noticed significant reduction. We found out that vocational
rehabilitation achieved bio-psycho-social model of returning to work and
strengthens the participants satisfaction with life, reduces depressive symptoms
and anxiety levels. We can conclude that mental health, for the participants in the
vocational rehabilitation at the URI Soča, improved. The presented study has
important applicative value, primarily for the University Rehabilitation Institute
Soča, as well as to all of the concessionaires that carry out the vocational
rehabilitation programs. With this master’s thesis the vocational rehabilitation
experts gain greater insight into the impact of their work from the perspective of
improving participants’ mental health.
Key words: mental health, long-term unemployment, depressive
symptomatology, life satisfaction, anxiety, self-esteem
I
KAZALO VSEBINE
1 TEORETIČNI UVOD ..................................................................................... 1
1.1 DUŠEVNO ZDRAVJE ............................................................................ 1
1.2 DEPRESIJA ............................................................................................. 2
1.2.1 Definicija ........................................................................................... 2
1.2.2 Epidemiologija .................................................................................. 2
1.2.3 Etiologija ........................................................................................... 3
1.2.4 Načini diagnosticiranja depresije ...................................................... 6
1.3 OPREDELITEV ANKSIOZNOSTI ....................................................... 12
1.4 OPREDELITEV SAMOSPOŠTOVANJA ............................................ 13
1.5 OPREDELITEV ZADOVOLJSTVA Z ŽIVLJENJEM ......................... 14
1.6 OPREDELITEV RANLJIVIH SKUPIN ................................................ 16
1.7 OPREDELITEV INVALIDNE IN TEŽJE ZAPOSLJIVE OSEBE ...... 17
1.8 POMEN DELA IN ZAPOSLITVE ZA POSAMEZNIKA .................... 19
1.8.1 Psihološki vidik zaposlitve .............................................................. 19
1.8.2 Faze doživljanja izgube zaposlitve.................................................. 21
1.8.3 Psihološki vidik brezposelnosti ....................................................... 23
1.8.4 Finančni vidik brezposelnosti ......................................................... 27
1.9 DOLGOTRAJNA BREZPOSELNOST ................................................. 28
1.9.1 Opredelitev dolgotrajne brezposelnosti .......................................... 28
1.9.2 Statistika dolgotrajno brezposelnih v Sloveniji............................... 28
1.9.3 Invalidne osebe in dolgotrajna brezposelnost ................................. 30
1.9.4 Posledice dolgotrajne brezposelnosti .............................................. 30
1.9.5 Povezanost dolgotrajne brezposelnosti in depresije ........................ 33
1.9.6 Povezanost dolgotrajne brezposelnosti s samospoštovanjem in
zadovoljstvom z življenjem........................................................................... 35
1.10 POMEN SOCIALNE VKLJUČENOSTI IN SOCIALNE OPORE ZA
DOLGOTRAJNO BREZPOSELNE OSEBE ................................................... 37
1.11 ZAPOSLITVENA REHABILITACIJA ............................................. 39
1.11.1 Psihosocialna rehabilitacija ............................................................. 41
II
1.11.2 Učinki zaposlitvene rehabilitacije ................................................... 43
1.11.3 Postopek vključitve v zaposlitveno rehabilitacijo ........................... 46
1.11.4 Delovanje Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča .......... 46
1.11.5 Proces zaposlitvene rehabilitacije na URI SOČA ........................... 47
2 NAMEN NALOGE IN PREDPOSTAVKE ................................................. 54
3 METODA ...................................................................................................... 55
3.1 UDELEŽENCI ....................................................................................... 55
3.2 PRIPOMOČKI ....................................................................................... 58
3.2.1 Geriatrična lestvica depresivnosti (The Geriatric Depression Scale -
GDS)………… ............................................................................................. 58
3.2.2 Vprašalnik za merjenje depresivnosti, anksioznosti in stresa
(Depression, Anxity, Stress Scale - DASS) .................................................. 59
3.2.3 Vprašalnik o bolnikovem zdravju-9 (The Patient Health
Questionnaire – PHQ-9) ................................................................................ 60
3.2.4 Vprašalnik zadovoljstva z življenjem (The Satisfaction With Life
Scale - SWLS) ............................................................................................... 61
3.2.5 Rosenbergova lestvica samospoštovanja (Rosenberg Self-Esteem
Scale - RSES) ................................................................................................ 62
3.3 POSTOPEK ............................................................................................ 63
3.3.1 Soglasje etične komisije .................................................................. 63
3.3.2 Postopek zbiranja podatkov v eksperimentalni skupini .................. 63
3.3.3 Postopek zbiranja podatkov v kontrolni skupini ............................. 63
3.3.4 Informirano soglasje........................................................................ 64
3.3.5 Postopki obdelave podatkov ........................................................... 64
4 REZULTATI ................................................................................................. 66
4.1 PRELIMINARNE ANALIZE ................................................................ 66
4.2 PREVERJANJE HIPOTEZ .................................................................... 70
5 INTERPRETACIJA ...................................................................................... 81
6 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 98
6.1 POMANJKLJIVOSTI IN OMEJITVE RAZISKAVE ......................... 100
6.2 PRAKTIČNE IMPLIKACIJE NALOGE IN MOŽNOSTI NADALNJIH
RAZISKAV .................................................................................................... 102
III
6.2.1 Predlog za nadgraditev zaposlitvene rehabilitacije ....................... 104
7 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 109
8 PRILOGE .................................................................................................... 128
KAZALO TABEL
Tabela 1: Klasifikacija depresije po MKB-10 ......................................................... 8
Tabela 2: Osnovna deskriptivna statistika in t-test glede na starost, delovno dobo
in čas brezposelnosti ............................................................................................. 56
Tabela 3: Osnovna deskriptivna statistika glede na izobrazbo ............................. 57
Tabela 4: Osnovna deskriptivna statistika glede na zakonski stan ....................... 57
Tabela 5 :Koeficienti zanesljivosti za posamezne uporabljene merske instrumente
............................................................................................................................... 66
Tabela 6: Shapiro-Wilk test in test sploščenosti in asimetrije za preverjanje
normalnosti porazdelitve v vzorcu ........................................................................ 67
Tabela 7: Minimum, maksimum, povprečna vrednost in standardni odklon ........ 68
Tabela 8: Pearsonovi koeficienti korelacije med GDS, DASS in PHQ-9 – 1.
testiranje ................................................................................................................ 69
Tabela 9: Pearsonovi koeficienti korelacije med GDS, DASS in PHQ-9 – 2.
testiranje ................................................................................................................ 69
Tabela 10: Opisna statistika za depresivne simptome na vseh treh lestvicah za
merjenje depresije ................................................................................................. 70
Tabela 11: Rezultati MANOVE za odvisne vzorce ................................................ 71
Tabela 12: Analiza preprostih učinkov za depresivnost, čas testiranja in njuno
interakcijo pri eksperimentalni skupini ................................................................. 71
Tabela 13: Analiza preprostih učinkov za interakcijo čas testiranja x test pri
eksperimentalni skupini ......................................................................................... 72
Tabela 14 : Analiza preprostih učinkov za depresivnost, čas testiranja in njuno
interakcijo pri kontrolni skupini ........................................................................... 73
Tabela 15: Analiza enostavnih učinkov za čas testiranja pri kontrolni skupini ... 73
IV
KAZALO SLIK
Slika 1: Povprečje vrednosti depresivnih simptomov v eksperimentalni in v
kontrolni skupini med prvim in drugim testiranjem. ............................................. 74
Slika 2: Povprečje vrednosti zadovoljstva z življenjem v eksperimentalni in v
kontrolni skupini med prvim in drugim testiranjem. ............................................. 76
Slika 3: Povprečje vrednosti samospoštovanja v eksperimentalni in v kontrolni
skupini med prvim in drugim testiranjem. ............................................................ 78
Slika 4: Povprečje vrednosti anksioznosti v eksperimentalni in v kontrolni skupini
med prvim in drugim testiranjem. ......................................................................... 80
Slika 5: Etično soglasje Komisije za medicinsko etiko RS .................................. 129
Slika 6: Informirano soglasje .............................................................................. 130
1
1 TEORETIČNI UVOD
1.1 DUŠEVNO ZDRAVJE
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2014) opredeljuje duševno zdravje kot
stanje dobrega počutja, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, brez
težav obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in
prispeva k skupnosti, v kateri živi.
Duševno zdravje se nanaša na to, kako ljudje ocenjujejo svoje življenje in
vključuje spremenljivke, kot so zadovoljstvo z življenjem, odsotnost depresije in
anksioznosti ter pozitivno razpoloženje in čustvovanje (Diener in Diener, 1995).
Duševno zdravje in težave v duševnem zdravju določajo različni, med seboj
povezani dejavniki (socialni, psihološki, biološki), zato teh dveh pojmov ne
moremo ločevati kot zdravje in bolezen na splošno (WHO, 2007).
Pozitivno duševno zdravje je tako ključno za splošno dobro počutje, za
zaznavanje in razumevanje okolice, za prilagajanje nanjo ter za sporazumevanje z
drugimi. Odsotnost duševnih motenj je povezana z izboljšanjem kakovosti
življenja, vendar pa odsotnost bolezni ali simptomov še ne pomeni nujno tudi
visoke ravni pozitivnega duševnega zdravja (Jeriček Klanšček, Zorko, Roškar,
Bajt in Kamin, 2010).
Duševno zdravje je sestavni del javnega zdravja, zato je pomembno ukvarjanje z
duševnim zdravjem celotne populacije in ne le z duševnim zdravjem
posameznikov. Duševno zdravje se namreč oblikuje v družinah, šolah, na ulicah
in delovnih mestih, je rezultat tega, kako nas obravnavajo drugi in obratno, kako
mi obravnavamo druge in sami sebe (Jeriček Klanšček, Zorko, Bajt in Roškar,
2009).
Marušič in Temnik (2009) navajata, da brez duševnega zdravja ni zdravja, da brez
zdravja ni kakovostnega življenja in brez kakovostnega življenja ni prave
učinkovitosti v družbi. Prav duševno zdravje je osnova za dober odnos do samega
sebe, do svojih bližnjih, do širše okolice in sveta v celoti.
2
1.2 DEPRESIJA
1.2.1 Definicija
Beseda depresija se je pojavila že v 14. stoletju kot izraz v astronomiji. Izvira iz
latinske besede »depressio«, ki pomeni znižanje. Glagol »deprimere« prav tako
prevajamo kot potisniti navzdol, tlačiti, znižati. Kot klinični izraz v psihologiji
beseda depresija obstaja od leta 1905 in pomeni motnjo razpoloženja (znižano
razpoloženje) (Etymology Dictionary, 2015).
Danes je beseda depresija prešla v splošno jezikovno rabo in s tem dobila širši
pomen. Razpon pomena depresija ali biti depresiven sega od običajne žalosti ali
nerazpoloženosti, vse do velike depresivne motnje.
Ameriško psihološko združenje vidi v besedi depresija več kot le stanje potrtosti
ali žalosti. Je najpogostejša duševna bolezen, pri kateri pride do izgube zanimanja
za okolico, umika, občutkov krivde in nizkega samospoštovanja, utrujenosti in
nizke koncentracije (APA, 2015).
Tomori in Ziherl (1999) opisujeta depresijo kot zapleteno motnjo zdravja, pri
kateri pride do sprememb v duševnih in telesnih funkcijah, ki globoko posežejo v
svet bolnikovih socialnih odnosov. Simptomi depresije so številni in izraženi z
različno intenzivnostjo in v različnih kombinacijah. Depresija se lahko začne
spontano, lahko pa po določeni življenjski izkušnji, ki je za posameznika
pomembna in hkrati lahko tudi objektivno nepomembna.
1.2.2 Epidemiologija
Depresivna motnja je najpogostejša duševna motnja povsod po svetu. Življenjska
prevalenca depresije je od 5 % do 10 % pri moških in od 12 % do 20 % pri
ženskah. Depresija je pogostejša pri ženskah, le-te imajo zanjo tudi več
dejavnikov tveganja (Murray in Lopez, 1997).
WHO (2012) poroča, da več kot 350 milijonov ljudi vseh starosti trpi za depresijo.
Svetovna raziskava duševnega zdravja, izvedena v sedemnajstih državah je
pokazala, da v povprečju 1 od 20 ljudi poroča o epizodi depresije v preteklem
letu.
3
Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti Republike
Slovenije – MDDSZ (2015) ugotavlja, da se vsako leto eden od štirih Evropejcev
sooča s težavami v duševnem zdravju, kar stane vsako evropsko gospodinjstvo v
povprečju več kot 2.200 evrov. Depresijo je Svetovna zdravstvena organizacija v
zadnjem desetletju 20. stoletja prepoznala kot drugi najpogostejši vzrok bolezni v
razvitem svetu do leta 2020 in se danes v najresnejši obliki pojavlja pri 13
odstotkih odrasle populacije v Evropi.
Leta 2001 je po podatkih Inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji zaradi
depresije iskalo pomoč 5,8 % populacije, od tega je bilo 2,5 -krat več žensk kot
moških (Kores - Plesničar, 2006). Tudi novejši podatki kažejo, da je prevalenca
depresije v Sloveniji okrog 5 % prebivalstva (Resolucija o nacionalnem programu
duševnega zdravja, 2011).
Približno eden od petih odraslih Američanov trpi zaradi depresije. Depresija
vsako leto prizadene več kot 17 milijonov Američanov. Motnje razpoloženja,
vključno z manijo in različnimi oblikami depresije, predstavljajo kar 70 odstotkov
vseh hospitalizacij. Delež populacije, ki trpi zaradi depresije, vključuje tudi
nekatere od najbolj ustvarjalnih in produktivnih članov družbe, kar pomeni, da so
neposredni in posredni stroški te bolezni zelo visoki. Najnovejša študija
Nacionalnega zdravstvenega inštituta o stroških depresije, sporočenih za leto 1990
ocenjuje, da je v ZDA stroškov zaradi depresivne bolezni med 33 in 44
milijardami dolarji na leto, vključno s stroški neposrednega zdravljenja 12,4
milijarde, odsotnosti z dela 11,7 milijarde, izgubljene produktivnosti 12,1
milijarde in stroške umrljivosti 7,5 milijarde. Število izgubljenih delovnih dni
zaradi depresije je lahko do 200 milijonov dni na leto (Ainsworth, 2000).
1.2.3 Etiologija
Za pojav depresije obstaja več različnih vzrokov. Obstajajo različne teorije o
pomenu bioloških in genetskih dejavnikov, vplivov stresa in okolja, osebnostnih
lastnosti, telesnih bolezni in številne psihodinamske teorije. Največkrat je
depresija več-faktorsko pogojena s strani genskih, bioloških, socialnih in
psiholoških dejavnikov (National Institute of Mental Health, 2011).
4
Bio-psiho-socialni model
Bio-psiho-socialni model predpostavlja, da pride pri posamezniku do depresije
zaradi kombinacije bioloških, psiholoških in okoljskih dejavnikov. S tem misli na
motnje v delovanju nevrotransmitorjev, pojavljanje depresije in alkoholizma v
družini, travmatično življenjsko izkušnjo iz otroštva, neugodne življenjske
razmere, odsotnost ustrezne socialne opore in pomanjkanje samozaupanja
(Wasserman, 2011).
Kognitivni model
Depresija, ki je nastala zaradi neugodnih življenjskih pogojev in doživljanja
stresa, je pri posameznikih povezana z disfunkcionalnimi stališči in prepričanji.
Kognitivne teorije poudarjajo pomembnost načina, kako ljudje razmišljamo o sebi
in svojem življenju. Razpoloženje posameznika je povezano z njegovim sistemom
prepričanja. Ko so naša prepričanja pesimistična in se osredotočamo zgolj na to,
kaj je narobe ali negativnega v nas samih in našem okolju, ne pa na to, kaj je
dobro, je naravna posledica depresivna drža.
Aaron Beck je opisal kognitivno triado pri depresiji: negativno stališče do sebe,
negativna interpretacija izkušenj in negativna pričakovanja glede prihodnosti. V
Beckovem modelu je depresija posledica posameznikovega negativnega
dojemanja samega sebe, sveta in prihodnost. Glede na to teorijo depresija ni
primarna bolezen, ampak sekundarna manifestacij pesimističnega sistema
prepričanj. Pri osebah z depresijo je mogoče, poleg ostalih simptomov, videti
značilno kognitivno strukturo - usmeritev percepcije na neugodne okoliščine,
negativna pričakovanja, nizko samozaupanje, usmeritev spomina na neuspehe in
izgube, negativno predvidevanje (Ainsworth, 2000).
Model socialne teorije in naučene nemoči
Stanje naučene nemoči je reakcija na neugodne življenjske izkušnje. Socialno
neugodna okolja, v katerih prihaja do pomanjkanja podpornih mrež, slabih
medosebnih odnosov in slabe socialne integracije, lahko vodijo do nastanka
depresije. Depresija je lahko neposredna posledica psihološkega dojemanja, da se
5
v življenju ne da nič spremeniti oz. da ni vredno niti poskušati (Wasserman,
2011).
Ljudje z naučeno nemočjo menijo, da so stresni dogodki stalni in ne le začasen del
življenja. Kognitivni teoretiki verjamejo, da ko ljudje prevzamejo tipično
pesimistično naravnanost, se nagibajo k temu, da na vse življenjske okoliščine
gledajo na enak način. Tak posameznik opazi vsak negativen dogodek, s katerim
potrjuje pravilnost svojih negativnih prepričanj. Hkrati taka oseba brez težav
zavrže vsako okoliščino, ki ne ustreza njegovemu sistemu prepričanj in s tem
ohranja svojo depresivno držo. Naravna posledica takšnega sistema prepričanj je
nizko samospoštovanje, dvom v samega sebe, nagnjenost k razmišljanju o
preteklih negativnih izkušnjah, zmanjšana sposobnost uživanja in pesimizem
glede prihodnosti - vsi običajni simptomi depresije (Ainsworth, 2000).
Izpostavljenost stresu in nevropatološke spremembe
Ravnotežje med različnimi živčnimi prenašalci služi kot osnova za normalno
delovanje možganov in s tem za naše duševno zdravje. Stres, kronični in akutni, ki
izhaja iz ponavljajočih se napetosti, povzroča povišan noradrelinski odziv in
preobčutljivost noradrenalinskih receptorjev. Vpliv na dopaminski in serotoninski
sistem povzroči neravnovesje med različnimi nevrotransmitorji v možganih.
Spremembe v možganih so tako povezane z ahedonijo in znižano motivacijo pri
depresivnih osebah.
Magnetna resonanca kaže, da so deli možganov, ki sodelujejo pri razpoloženju,
mišljenju, spanju, apetitu in obnašanju pri depresivnih ljudeh drugačni. Strukturne
spremembe so vidne predvsem v predelih prefrontalne skorje, v bazalnih
ganglijih, talamusu, malih možganih in v hipokampusu. Hipokampus pri
depresivnih ljudeh je zmanjšan, kar povzroči manjšo sposobnost spopadanja s
težavami, vpliva pa tudi na čustvovanje in spomin (Wasserman, 2011).
Novejše študije kažejo, da se tveganje za razvoj depresije poveča pet do šestkrat v
šestih mesecih po stresnem življenjskem dogodku, vendar pa večina ljudi, ki so
doživeli hud življenjski stres, ne razvije depresije (Ainsworth, 2000).
6
Teorija socialnega ritma
Teorije socialnega ritma, ki združujejo vidike psihosocialnih teorij in bioloških
načel, ugotavljajo, da so biološki ritmi življenja tesno prepleteni z našim telesnim
in čustvenim počutjem. Socialni odnosi, redne delovne navade in življenjska
rutina podpirajo stabilnosti bioloških ritmov in našo celotno biološko enoto – gre
za proces znan kot homeostaza. Motnje v socialnih odnosih, motnje pri delu ali
življenjski rutini destabilizirajo naš biološki ritem v obliki motenj spanja,
spremembah telesne temperature in spremembah apetita. Prekinitve
nevrobioloških procesov lahko potencialno vodijo do negativnih misli ter
čustvenih in vedenjskih sprememb, povezanih z depresijo (Ainsworth, 2000).
Predisponirajoči in precipitirajoči dejavniki
Predisponirajoči dejavniki so družinska anamneza depresije in odvisnost
posameznika. Precipitirajoči dejavniki so določeni življenjski dogodki, kot je
žalovanje, izguba službe, dolgotrajna telesna bolezen in psihoaktivne substance.
Depresijo tako vzdržujejo slabe družinske razmere, slabi partnerski odnosi,
finančne skrbi, zdravila in drugi dejavniki (Kores-Plesničar, 2006).
1.2.4 Načini diagnosticiranja depresije
Depresija je duševna motnja, ki jo spremlja več značilnih simptomov v
razpoloženju, mišljenju in vedenju, opazni so tudi telesni simptomi. Simptomi
depresije povzročajo klinično pomembno neugodje in zelo poslabšajo kakovost
posameznikovega življenja (delovno in socialno področje). Le-ti praviloma trajajo
vsaj dva tedna. Depresijo lahko delimo na blago, srednjo ali močno, glede na
število, intenzivnost in trajanje simptomov. Glede na simptome in potek
razlikujemo med tipičnimi in atipičnimi depresivnimi motnjami. Eden od
pomembnih simptomov depresije, ki je opažen tudi pri posameznikih z neznačilno
klinično sliko, je izrazito pomanjkanje volje (Inštitut za razvoj človeških virov,
2015).
7
Mednarodna klasifikacija bolezni 10 (MKB 10), ki jo uporabljamo v Evropi in
ameriški Diagnostični in statistični priročnik V (DSM V) predstavljata
klasifikatorna sistema, ki omogočata prepoznati in diagnosticirati depresijo
(Kores-Plesničar, 2006).
1.2.4.1 Diagnoza velike depresivne motnje po kriterijih
DSM – 5 (American Psychiatric Association, 2013)
DSM – 5 podaja pet diagnostičnih kriterijev za veliko depresivno motnjo:
1. Prisotnost pet ali več spodaj naštetih simptomov, ki morajo trajati vsaj dva
tedna vsak dan ali skoraj vsak dan. Med temi simptomi mora biti prisotno
depresivno razpoloženje ali izguba interesa/zadovoljstva ali oba simptoma hkrati.
Prisotni simptomi:
◦ depresivno razpoloženje (ali razdražljivost pri otrocih in adolescentih), ki
ga bolnik navaja subjektivno ali pa ga opazijo drugi,
◦ precej zmanjšan interesi in zadovoljstvo pri vseh dejavnostih (skoraj vsak
dan oziroma večji del dneva),
◦ izguba apetita in sprememba telesne teže (vsaj 5 odstotkov na mesec),
◦ nespečnost ali pretirana želja po spanju,
◦ psihomotorična vznemirjenost ali zavrtost,
◦ utrujenost oziroma izguba energije, oslabitev življenjske aktivnosti,
◦ občutki brezvrednosti ali hude krivde, lahko vse do blodnjavosti,
◦ zmanjšana sposobnost mišljenja oziroma osredotočenja misli in
neodločenost,
◦ ponavljajoče se razmišljanje o smrti, ponavljajoče se samomorilne ideje
brez načrta ali z načrtom za izvršitev samomora ali samomorilni poskus.
2. Simptomi povzročajo klinično pomembno stisko, poslabšanje socialnega in
poklicnega delovanja.
8
3. V depresivno epizodo ne sodijo stanja, ki so posledica fizioloških učinkov
zdravil, psihoaktivnih substanc ali kot posledica organske bolezni ali zdravljenja.
4. Pojav velike depresivne epizode ne moremo pojasniti s shizoafektivno motnjo,
shizofrenijo, blodnjavimi motnjami ali drugimi specifičnimi in nespecifičnimi
spektri shizofrenije ter drugimi psihotičnimi motnjami.
5. Zadnji diagnostični kriterij je, da ni prisotne manične ali hipomanične epizode.
1.2.4.2 Depresivne epizode in ponavljajoča se depresivna
motnja po MKB-10
Po MKB 10 morajo biti za diagnozo depresije pomembni simptomi depresije
prisotni najmanj dva tedna (Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih
zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija, 2008).
Glavni simptomi so:
• potlačeno oz. depresivno razpoloženje,
• izguba interesa in zanimanja,
• pomanjkanje energije,
• stalna utrujenost in zmanjšana aktivnost.
Mednarodna klasifikacija bolezni 10 podaja naslednji klasifikatorni sistem, ki :
Tabela 1
Klasifikacija depresije po MKB-10
ŠIFRA KATEGORIJA
F32 Depresivna epizoda
F32.0 Blaga depresivna epizoda
F32.1 Zmerna depresivna epizoda
F32.2 Huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov
F32.3 Huda depresivna epizoda s psihotičnimi simptomi
9
F32.8 Druge depresivne epizode
F32.9 Depresivna epizoda, neopredeljena
F33 Ponavljajoča se depresivna motnja
F33.0 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je blaga
F33.1 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je
zmerna
F33.2 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda,
brez psihotičnih simptomov
F33.3 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda,
s psihotičnimi simptomi
F33.4 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutno v remisiji
F33.8 Druge ponavljajoče se depresivne motnje
F33.9 Ponavljajoča se depresivna motnja, neopredeljena
F34 Trajne razpoloženjske (afektivne) motnje
F34.0 Ciklotimija
F34.1 Distimija
Opredelitev depresivne epizode po MKB-10 (Mednarodna klasifikacija bolezni in
sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene, Avstralska modifikacija,
2008):
Izraz depresija lahko pomeni razpoloženje prehodnega značaja, trajno spremembo
v čustvovanju, simptom, sindrom ali duševno motnjo.
Pri tipičnih blagih, zmernih ali hudih depresivnih epizodah trpi pacient zaradi
poslabšanega razpoloženja, zmanjšane energije in manjše aktivnosti. Zmanjšana je
sposobnost za uživanje, zanimanje in koncentracija, izrazita je tudi utrujenost že
po najmanjšem naporu. Opaziti je upad samospoštovanja in samozaupanja in celo
pri blagi obliki so prisotne tudi krivdne ideje in razmišljanja o lastni ničvrednosti.
Slabo razpoloženje lahko spremljajo »somatski« simptomi, kot je izguba interesov
10
in prijetnih občutij, jutranje prebujanje nekaj ur pred običajnim časom, izrazita
psihomotorična upočasnjenost, nemirnost, izguba apetita, telesne teže in libida.
Glede na število in izrazitost simptomov lahko depresivno epizodo opredelimo kot
blago depresivno epizodo, zmerno depresivno epizodo, hudo depresivno epizodo
brez psihotičnih simptomov, hudo depresivno epizodo s psihotičnimi simptomi in
na druge depresivne epizode.
F32.0 Blaga depresivna epizoda
Navadno je prisotnih dvoje ali troje prej naštetih simptomov. Pacient je od tega
navadno prizadet, vendar je sposoben nadaljevati z večino aktivnosti.
F32.1 Zmerna depresivna epizoda
Navadno se pojavljajo štirje (ali več) prej naštetih simptomov. Pacient ima pri
opravljanju svojih običajnih dejavnosti velike težave.
F32.2 Huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov
Epizoda depresije, pri kateri je večina prej naštetih izrazitih in mučnih
simptomov, običajno izguba samospoštovanja in ideje lastne ničvrednosti ter
občutje krivde. Pogoste so samomorilne ideje in suicidalno dejanje. Opazni so
številni somatski simptomi.
F32.3 Huda depresivna epizoda s psihotičnimi simptomi
Epizoda depresije, kot je opisana pod F32.2, vendar s halucinacijami, blodnjami,
psihomotorno upočasnjenostjo ali s stuporjem, ki je lahko tako izrazit, da pacient
ni sposoben za običajne socialne aktivnosti. Pacient je lahko življenjsko ogrožen
zaradi samomora, dehidracije ali stradanja.
11
1.2.4.3 Depresivna simptomatika pri duševnih funkcijah
(Tomori in Ziherl, 1999)
Čustveno in motivacijsko področje
Depresivno razpoloženje sestavljajo neprijetna čustvena doživljanja, kot so
potrtost, brezup, zaskrbljenost, občutek nemoči in anksioznost. Depresivno
razpoloženje spremljajo občutki pesimizma, brezvrednosti, nizkega
samospoštovanja, nebogljenosti in občutki krivde ter potreba po samokaznovanju.
Razloge za takšno razpoloženje najdejo bolniki v svoji preteklosti, ki ji pripisujejo
same negativne karakteristike. Sedanjost je za posameznika neobvladljiva, misel
na prihodnost pa mu prinaša negotovost in trpljenje. Ahedonija in neprijeten
občutek nesposobnosti čustvovanja ločita bolezensko depresijo od normalne
žalosti. Depresivni bolnik se ob dogodkih, pri katerih je prej normalno čustveno
reagiral, opisuje hladnega, je neodločen, brezvoljen, izgublja interese za običajne
dejavnosti. Pri hudih depresijah se opuščajo tudi najosnovnejše dejavnosti, kot je
oblačenje ali hranjenje. Pri takem bolniku se kaže manifestno samomorilno
vedenje.
Spoznavno področje/področje mišljenja
Depresivna simptomatika se na spoznavnem področju in na področju mišljenja
odraža z zavrtim mišljenjem in depresivnim razmišljanjem. Funkcionalni motnji v
okviru depresivnosti sta tudi nesposobnost osredotočenja misli in motnje spomina.
Telesno/vegetativno področje
Depresivna simptomatika se na telesnem področju odraža v brezvoljnosti,
utrudljivosti, motnji apetita. Motnje spanja so za bolnika obremenjujoče, saj
povzročajo dodatno izčrpanost in obupanost. Izražajo se tudi bolečine, parastezije
in disestezije (občutki pritiskanja, prebadanja, pekočih bolečin). Opazne so tudi
funkcionalne motnje kardiovaskularnega sistema (motnje ritma srca, spremembe
krvnega tlaka), gastrointestinalne motnje (slabosti, diareje), respiratorne motnje
(težko dihanje), motnje libida in potence. Za nekatere vrste depresij je značilna
telesna simptomatika, ki ne ustreza objektivnim izidom.
12
1.3 OPREDELITEV ANKSIOZNOSTI
Anksioznost oziroma tesnoba je stanje, za katerega je značilno začasno povečanje
ravni vzburjenja, pri katerem prevladuje simpatik. V zmerni obliki predstavlja
normalno reakcijo na stres, pri čemer se mobilizira energija organizma (Lamovec,
1988).
Tesnoba se lahko pojavi postopoma ali nenadno. Traja lahko nekaj minut in je
lahko komaj zaznavna, ali pa se kaže v obliki paničnih napadov. Če je tako
močna, da človeka ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in mu povzroča trpljenje,
če tesnoba vztraja, tudi ko nevarnosti ni več, če oseba tesnobe ne more kontrolirati
oziroma gre lahko za anksiozno motnjo (Dernovšek, Tavčar, Orel, Gorše Muhič in
Pečenik, 2006) .
Barlow (2002, v Hribar, 2007) omenja kognitivno komponento anksioznosti,
zlasti občutek, da dogodkov ne moremo kontrolirati ter povratni negativni vpliv
tega občutka na nadaljnje obvladovanje podobnih situacij. Osebe precenjujejo
nevarnost, ki jim grozi, in podcenjujejo možnost rešitve in lastne sposobnosti.
Strah je usmerjen v prihodnost, za katero osebe menijo, da bo neugodna.
Anksioznost je poleg depresije v razvitem svetu najpogostejša duševna motnja. V
Evropi ima tovrstne težave že 43 milijonov ljudi. Tendenca pojavnosti
anksioznostni je v porastu. Posledica doživljanja anksioznosti je stanje neugodja,
ki se kaže v človekovem duševnem in telesnem stanju. Običajno se pojavi
nenadno, brez opozorila, nerazumljivo in brez povoda (Zalar, 2010).
K razvoju anksioznih motenj so zlasti nagnjeni perfekcionisti, ljudje, ki imajo
večjo potrebo po odobravanju s strani okolice, ljudje, ki slabo prenašajo kritiko in
imajo močno potrebo imeti kontrolo nad življenjem (Dernovšek, Tavčar, Orel,
Gorše Muhič in Pečenik, 2006).
13
1.4 OPREDELITEV SAMOSPOŠTOVANJA
Samospoštovanje je posameznikova ocena samega sebe. Pri tem gre za stopnjo
posameznikovega prepričanja v svoje sposobnosti, vrednost in pomembnost
(Coopersmith, 1967, v Lamovec, 1994).
Rosenberg (1965, v Kobal, 2001) opredeljuje samospoštovanje kot pozitivno ali
negativno stališče do samega sebe. Posameznik, ki ima visoko samospoštovanje,
se sprejema takšnega kot je, se ceni, je zadovoljen sam s seboj in se čuti vrednega,
razume svoje slabosti, za katere si prizadeva, da bi jih presegel, hkrati pa se ne
dojema kot boljšega ali slabšega od drugih ljudi. Nizko samospoštovanje pa
nasprotno pomeni pomanjkanje spoštovanja do sebe, dojemanje samega sebe kot
nevrednega in nepopolnega.
Po Brissetu (1972, v Lamovec, 1994) samospoštovanje vključuje dva psihološka
procesa: proces samoocene in proces samovrednotenja. Samoocena izvira iz
doseganja standardov, samovrednotenje pa občutek, da je posameznik pomemben
in učinkovit.
Proces samovrednotenja se razvija v okviru določene socialne realnosti. Če se
spremeni socialno okolje, lahko pričakujemo tudi ustrezno spremembo
samospoštovanja, obenem pa tudi velja, da je posameznikov odziv na okolje
hkrati funkcija samospoštovanja. Gre za obojestranski odnos. Pri osebah z
visokim samospoštovanjem vplivi okolja ne vzbudijo takojšnjih sprememb
samoocene, saj te osebe proučijo situacijo in njeno ustreznost za obstoječi sistem
jaza ter jih zavrnejo, če se izkažejo kot irelevantni. Na ta način so do neke mere
zaščitene pred vplivi okolja, ki so morda le prehodne ali slučajne narave.
Zmožnost ohranjevanja sistema jaza je posebno pomembna v stresnih situacijah.
Osebe z nizkim samospoštovanjem so manj zaščitene pred ocenami, ki izhajajo iz
okolja. Njihovo vrednotenje sebe je pod neposrednim vplivom iz okolja, zato je
njihov sistem jaza v stalni nevarnosti razpada, vedenje pa teži k nestalnosti
oziroma labilnosti (Lamovec, 1994).
Samospoštovanje pomeni občutek zadovoljstva ali nezadovoljstva o samem sebi,
ki se odraža v stopnji ujemanja med posameznikovo samopodobo in njegovo
idealno samopodobo (Silber in Tippett, 1965).
14
1.5 OPREDELITEV ZADOVOLJSTVA Z ŽIVLJENJEM
Pojem življenjskega zadovoljstva ali subjektivnega blagostanja pomeni
posameznikovo vrednotenje lastnega življenja, oceno tega, kako pozitivno
oziroma negativno doživlja svoje življenje. Subjektivno blagostanje je pojem, ki
združuje niz vrednotenj, tako kognitivnih kot emocionalnih, ki se nanašajo na
posameznikovo življenje. Čeprav lahko posameznik doseže zadovoljstvo na
določenih področjih življenja, je subjektivno blagostanje integrirana ocena
posameznikovega življenja (Diener, 1984).
Diener, Oishi in Lucas (2003) vidijo življenjsko zadovoljstvo kot eno izmed treh
komponent subjektivnega blagostanja. Drugi komponenti sta pozitivni in
negativni afekt, življenjsko zadovoljstvo pa predstavlja glavni kazalec
posameznikovega blagostanja oz. dobrega počutja. Subjektivno blagostanje
odraža oceno posameznikovega življenja, ki vključuje čustvene odzive na
dogodke, splošno razpoloženje in zadovoljstvo z več področji v življenju.
Podobno Bakhski, Kumar, Sharma in Sharma (2008) vidijo življenjsko
zadovoljstvo kot funkcijo telesnega, duševnega in socialnega blagostanja
posameznika.
Subjektivno življenjsko zadovoljstvo je kompromis med tistim, kar je za nas
pomembno in dejansko dosegljivo, glede na okolje, v katerem živimo (Pychyl in
Little,1998, v Dimec idr., 2008 ).
Erdogam, Bauer, Truxillo in Mansfield (2012) ugotavljajo, da do danes še
nimamo sprejete ene same, celostne teorije življenjskega zadovoljstva, vendar pa
jo večina raziskovalcev črpa iz dveh teoretičnih perspektiv (perspektivi od zgoraj
navzdol in od spodaj navzgor), ki ju je vzpostavil Diener (1985, v Erdogam,
Bauer, Truxillo in Mansfield, 2012). Prvi pristop (od zgoraj navzdol) vidi
življenjsko zadovoljstvo kot funkcijo stabilnih potez, vendar pa ne zanika
pomembnosti situacijskih dejavnikov. Drugi pristop pa pravi, da je življenjsko
zadovoljstvo odvisno od zadovoljstva z različnimi življenjskimi področji, ki so
sicer ločeni, ampak medsebojno povezani (delo, družina, zdravje, prosti čas…).
Življenje tako lahko razumemo kot splošen konstrukt več določenih področij in s
15
tem posledično tudi življenjsko zadovoljstvo kot rezultat zadovoljstva na teh
področjih življenja.
Življenjsko zadovoljstvo pa ni enostavno povprečje različnih zadovoljstev, saj se
ljudje razlikujemo v tem, koliko nam določena področja v življenju pomenijo.
Nekateri ljudje vidijo prosti čas kot edino pomembno komponento življenjskega
zadovoljstva, drugim pa pomeni zdravje ali delo najpomembnejšo domeno. Tako
se je zadovoljstvo s področjem, ki je povezano s posameznikovimi vrednotami,
izkazalo kot najpomembnejše za življenjsko zadovoljstvo (Oishi, Diener, Suh in
Lucas, 1999). Iz tega lahko sklenemo, da perspektiva od zgoraj navzdol
obravnava življenjsko zadovoljstvo kot funkcijo osebe, perspektiva spodaj
navzgor pa vidi življenjsko zadovoljstvo kot funkcijo življenjskih domen.
Veenhoven R. (1996a) zadovoljstvo z življenjem pojasnjuje s tremi teorijami:
• Primerjalna teorija
Primerjalna teorija zadovoljstva z življenjem predpostavlja, da smo nenehno
podvrženi primerjanju našega življenja, kakršno je in kakršnega živimo, s
predstavami o tem, kakšno bi lahko bilo. To, kar vidimo pri življenju drugih ljudi,
posredno vpliva na oceno našega življenja in našo zmožnost doseči več od tega.
Manjši kot je razkorak med realnostjo in normami, večje je zadovoljstvo
posameznikov.
• Tradicionalna teorija
Tradicionalna teorija vidi zadovoljstvo z življenjem kot vzrok splošnega pogleda
in ne rezultat napredka. Trenutni pogled določa, kako zadovoljni so ljudje.
Pomembna ni kvaliteta družbe, temveč posameznikov položaj v tej družbi. Na
ravni posameznika se ta teorija imenuje tudi teorija posameznikovih lastnosti.
• Teorija življenjskih razmer
Teorija predstavlja zadovoljstvo kot emocionalno oceno življenja posameznika.
Ljudje bodo svoje ocene spreminjali glede na življenjske pogoje, ki različno
ustrezajo njihovim potrebam in sposobnostim. Njihovo zadovoljstvo bo večje, ko
bo več pogojev ustrezalo njihovim potrebam.
16
1.6 OPREDELITEV RANLJIVIH SKUPIN
Različne študije socialne izključenosti (npr. Trbanc, Boškić, Kobal in Rihter,
2003) kažejo na izrazito ogroženost nekaterih skupin prebivalstva – ranljivih
skupin. K njihovi izključenosti prispevajo različni prepleteni dejavniki in eden
izmed takih je brezposelnost oziroma status aktivnosti.
Z ranljivimi skupinami Trbanc, Boškić, Kobal in Rihter (2003) označujejo
skupine, pri katerih se prepletajo različne prikrajšanosti (finančna, izobrazbena,
zaposlitvena ...). Te osebe imajo pogosto zelo neugoden položaj pri dostopu do
pomembnih življenjskih aktivnostih, kot je npr. zaposlitev, saj so zaradi stigme,
načina življenja in oviranosti manj fleksibilne pri odzivanju na hitre spremembe
sodobne družbe in so manj konkurenčne na trgu dela in na področjih, ki delujejo
po načelih tekmovalnosti. Te skupine se pogosto same ali pa jih družba odrine na
družbeno obrobje, kjer so ogrožene s socialno izključenostjo.
V Nacionalnem poročilu o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja
so ranljive skupine prebivalstva tiste, ki se srečujejo z večjo stopnjo tveganja
socialne izključenosti in revščine (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve,
2006):
ljudje z zelo nizkimi dohodki (tveganja revščine) in katerih preživetje je
pogosto odvisno od socialnih transferjev (brezposelni, enostarševske družine,
starejše samske osebe);
invalidi (invalidi brez statusa, s težjimi okvarami, brezposelni, z neustreznimi
stanovanjskimi razmerami);
brezdomci (zdravstvene in stanovanjske težave);
Romi (brezposelnost, nizka stopnja izobrazbe, slabe stanovanjske razmere),
otroci (pri katerih je zaradi revščine ali socialne izključenosti ogrožen njihov
telesni, duševni/čustveni in socialni razvoj, ki ima negativne dolgoročne
posledice) ter mladostniki s težavami v odraščanju;
migranti, begunci in iskalci azila (nepoznavanje jezika, zaposlitev,
stanovanjski pogoji);
druge ranljive skupine (žrtve nasilja, odvisniki, osebe z motnjami v duševnem
zdravju ...)
17
1.7 OPREDELITEV INVALIDNE IN TEŽJE ZAPOSLJIVE
OSEBE
Poleg ranljivih skupin se nam zdi pomembno, da v nalogi opredelimo invalidne in
težje zaposljive osebe za nadaljnje razumevanje pričujoče naloge, saj smo opazili
nedoslednosti pri poimenovanju le-teh v drugih različnih delih. V pričujoči nalogi
smo za poimenovanje oseb s statusom invalidne osebe, ki so vključene v
zaposlitveno rehabilitacijo, uporabili termin rehabilitiranci.
Invalidnost pri posamezniku je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem
stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske
rehabilitacije, osebi zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev
delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (Zakon o pokojninskem in
invalidskem zavarovanju, člen 60).
Glede na pravni status imamo v Sloveniji štiri kategorije invalidov (Drobnič,
2002):
◦ Delovni invalidi (po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja)
◦ Vojni invalidi (po predpisih, ki urejajo vojne mirodobne, civilne vojne in
vojaške invalide)
◦ Kategorizirani mladostniki (po predpisih o izobraževanju otrok in
mladostnikov z motnjo v telesnem in duševnem razvoju)
◦ Invalidne osebe (niso uveljavljeni iz nobenih drugih pravic, vendar
potrebujejo poklicno rehabilitacijo)
Definicije invalidnosti in merila za invalidnost, ki jih uporabljajo države članice
EU, se razlikujejo glede na politične cilje, veljavno zakonodajo in upravne
standarde. Kljub temu pa je bilo doseženo splošno soglasje, ki so ga s podpisom
Konvencije o pravicah invalidov, ki so jo sprejeli Združeni narodi, podprle vse
države članice in Evropska skupnost, in ki potrjuje socialni model, tj. model, ki
18
opredeljuje vrste invalidnosti in obravnavanje invalidnosti s perspektive
človekovih pravic (Statistični urad RS, 2014).
»Invalid je oseba, ki pridobi status invalida po Zakonu o zaposlitveni
rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ali po drugih predpisih, in oseba, pri kateri
so bile z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesnih oziroma
duševnih okvar ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali
ohrani zaposlitev oziroma v zaposlitvi napreduje.« (Zakon o zaposlitveni
rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), člen 3).
11. člen ZZRZI opredeljuje merila za pridobitev statusa invalida: »Oseba pridobi
status invalida, če ima trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni;
težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njeno zaposlitev; ovire pri vključevanju v
delovno okolje.«
»Za invalidno osebo, sposobno za usposabljanje za zaposlitev, se šteje oseba, ki
še ni dopolnila 45 let starosti, in ki se zaradi svoje invalidnosti ne more brez
usposobitve ustrezno zaposliti, nima pa lastnosti invalidne osebe s pravico do
usposabljanja po drugih predpisih.« (Zakon o usposabljanju in zaposlovanju
invalidnih oseb, člen 5).
6. člen Pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja opredeljuje
težje zaposljivo osebo kot: »Težje zaposliva brezposelna oseba je oseba, ki je
opredeljena z zaposlitvenim načrtom in je starejša od 50 let in je na zavodu
prijavljena več kot 6 mesecev; je starejša od 45 let in ima srednjo stopnjo
strokovne izobrazbe ali manj ter je dolgotrajno brezposelna oseba; pri kateri je
ugotovljena delovna sposobnost, ki nima za posledico statusa invalidnosti; je
invalidna; sama skrbi za enega ali več otrok, ki so stari manj kot 15 let ali katere
zakonec je brezposeln; pri kateri je ugotovljena zaposlitvena oviranost; je brez
izobrazbe, kvalifikacije ali delovnih izkušenj.«
19
1.8 POMEN DELA IN ZAPOSLITVE ZA POSAMEZNIKA
1.8.1 Psihološki vidik zaposlitve
»Delo je eden najbolj središčnih vidikov človekovega življenja. Koncept dela je
družbeno konstruiran in zaradi tega spremenljiv.« (Kanjuo Mrčela, 2002)
Delo posamezniku ne pomeni samo vir dohodka, ampak je pomembno zaradi
številnih funkcij, ki jim služi. Zaposlitev vključuje zaposlenega v delovno in
bivalno okolje, določa mu družbene vloge in položaj v družbeni strukturi ter mu
predstavlja pomembno možnost za družbeno napredovanje. Tako izguba dela
pomeni materialno prikrajšanost, izgubo socialnega statusa in številnih socialnih
vlog. Povezuje se tudi s težkimi duševnimi obremenitvami, z depresivnostjo, z
večjim tveganjem za duševne bolezni in povečanjem somatskih bolezni (Kraševec
Ravnik, 1996).
Plačana zaposlitev ponuja človeku stalni dohodek denarja, socialni status, socialne
in delovnopravne pravice. Po drugi strani pa z delom posameznik zadovoljuje
potrebe po uveljavljanju, delovni iniciativnosti in izpolnitvi. Delo poleg tega, da
posamezniku omogoča preživetje, tudi kreira določene oblike socialnih odnosov
in zvez (Braček, 2004).
Nekaterim posameznikom delo daje občutek identitete, omogoča socialne odnose
in pomaga izpolniti želje, h katerim stremijo. Drugi posamezniki pa lahko v delu
vidijo le smisel preživetja in vir dohodka. Kako posameznik gleda na svoje delo,
je po navadi odvisno od vrste dela, ki ga opravlja, saj na duševno zdravje
pomembno vpliva kvaliteta dela in posameznikovo počutje na delu. Vedno več je
dokazov, da tudi stanje brezposelnosti vsi posamezniki ne doživljajo na enak
način (Creed, Muller in Machin, 2001).
Kanjou Mrčela (2002) ugotavlja, da imajo različni avtorji različna stališča glede
centralnosti dela v življenju ljudi. Nekateri avtorji menijo, da je zaradi vse manj
stabilnih razmer na trgu dela, velike brezposelnosti in uvajanja netipičnih oblik
zaposlovanja delo prenehalo biti pomembno središče človekove identitete.
20
Nasprotno pa nekateri trdijo, da za večino ljudi kljub temu, da sta se deloma
spremenili vsebina in način dela, delo ostaja centralna dejavnost in vir identitete.
1.8.1.1 Psihološki vidik zaposlitve za ranljive skupine
Brezposelne osebe so pogosto izločene iz večine socialnih dejavnosti, saj za
mnoge dejavnosti nimajo denarja, zaradi osebnih težav pa nemalokrat izgubijo
interes za površne oblike komuniciranja. Prav delo (zaposlitev), ki bi bilo
prilagojeno procesu okrevanja, se je izkazalo kot najuspešnejši način za vrnitev v
običajno življenje in za rehabilitacijo oseb s težavami v duševnem zdravju (Kobal
in Oreški, 2005).
Trbanc, Boškić, Kobal in Rihter (2003) so ugotovili, da ima vključitev v
zaposlitev pri posameznikih iz ranljivih skupin, tudi če gre le za delno zaposlitev
ali zaposlitev pod posebnimi pogoji, poleg finančnih učinkov, še številne druge
učinke: zagotavlja socialno vključenost (komunikacija, sodelovanje, socialni
stiki), širjenje socialnih omrežij posameznikov ter ima ugodne posledice za
samopodobo posameznika (občutek lastne vrednosti in sposobnosti ter občutek
koristnosti zase in za družbo).
Acton (1981, v Drobnič, 1995) je že pred 34 leti označil zaposlitev kot pomemben
element, ki pripomore k integraciji ranljivih skupin ljudi v skupnost. S pomočjo
dela se formirajo socialne vezi in utrjuje socialni status. Tako je ob brezposelnosti
posameznik izločen v smislu integracije v skupnosti.
Whelan (1991, v Conroy, 2010) poudarja, da delo ni nujno, da je prijetno, temveč
da predstavlja pomembno povezavo z okoljem in daje posamezniku občutek
identitete. Poleg tega pa posamezniku prinaša neposredne koristi, kot sta finančna
neodvisnost in psihološko korist, ki oblikuje posameznikovo identiteto in
samospoštovanje. S pomočjo dela oseba ohranja svoje zdravje, tako telesno kot
duševno (Drobnič, 1995).
21
1.8.2 Faze doživljanja izgube zaposlitve
McKee-Ryan, Song, Wanberg in Kinicki (2005) gledajo na brezposelnost kot na
dogodek v življenju, kjer je zaposlitev neprostovoljno odvzeta posamezniku.
Harrisonov model prikazuje faze doživljanja brezposelne osebe ob izgubi
zaposlitve. Analize v različnih delih sveta so pokazale, da ga v obliki
posplošenega modela lahko uporabimo pri večini brezposelnih oseb (RZZ, 1996,
v Dominkuš, 2002).
Model opredeljuje štiri stopnje, skozi katere posameznik prehaja, ko izgubi
zaposlitev:
◦ Doživetje šoka: Posameznik predela dogodke, ki so ga privedli do nastale
situacije. Velikokrat taka oseba odide na dopust, kjer načrtuje novo
zaposlitev.
◦ Faza optimizma (aktivno iskanje zaposlitve): posameznik je še pozitivno
razpoložen in osebnostno trden. Njegovi občutki so pozitivni in optimistično
naravnani. V tej fazi so vse moči usmerjene v iskanje zaposlitve, po navadi
gre za iskanje boljših zaposlitev od sedanjih. Kmalu se iskanje boljših
zaposlitev opusti in se usmerja v manj ugodne ponudbe.
◦ Faza pesimizma največkrat označuje občutke anksioznosti in stisko. V tej fazi
motivacija za delo izgine, prizadevanja za zaposlitev začnejo propadati.
Pojavijo se občutki nemoči, depresije in jeza. Pojavi se tudi občutek skrbi
glede njihove prihodnosti. Pride do upadanja samozavesti in slabšega
finančnega stanja. Oseba začne vedno bolj izgubljati stik s socialnim okoljem.
◦ Faza fatalizma je zadnja in pomeni vdanost v usodo ter prilagoditev.
Brezposelne osebe se sprijaznijo s položajem, da obstaja malo možnosti, da
bodo našli zaposlitev. V tej fazi pride do nižjega samospoštovanja.
Posamezniki znižajo svoja pričakovanja glede prihodnosti in postanejo
brezbrižni.
22
Podoben procesni model psihičnega dogajanja ob življenjski spremembi opisuje
tudi Lamovčeva (1994). Odziv na začetku negativnega dogodka v življenju je po
njenem mnenju odvisen od tega, kako nenadno je prišlo do spremembe, in kako
resna je ta sprememba. Posameznik jo lahko doživi v obliki burnih odzivov, kot
so kriza, šok ali panika. Kasneje sledijo občutki izžetosti, brezčutnosti, izolacije in
zapuščenosti. V blažjih primerih se pojavljajo občutki zmedenosti, anksioznosti,
neučinkovitosti in utesnjenosti. Poudarja, da je večina kriz, ki nastopijo v življenju
situacijskih - tako kot izguba službe.
Kmalu po začetnih odzivih na spremembo se pojavijo občutki groze, jeze, žalosti,
ki se izmenjujejo z olajšanjem ali evforijo. Zaradi nasprotujočih se čustev so
posamezniki zelo zmedeni, s tem se pojavijo tudi strahovi glede prihodnosti.
Temu se pridružijo še občutja obupa, nizko samospoštovanje in jeza. Brammer
(1991, v Lamovec, 1994) poudarja, da je v tej fazi najpomembnejše izražanje
čustev, po možnosti osebi, ki mu pomaga ta čustva razumeti. Nekatere osebe v tej
fazi čutijo potrebo po pogovoru, saj prihaja do dezorganizacije tako na čustveni,
kot na intelektualni ravni.
Posameznik po tej točki začne obrambno uravnavati čustva, saj se s tem varuje
pred obupom in nemočjo. V tem obdobju je najpomembnejše ohranjanje
samospoštovanja in stabilizacija čustev, saj drugače pride do povečanja
nagnjenosti k depresivnim reakcijam. Depresivno stanje mora posameznik
dojemati kot nekakšen odmor, saj so šok in burna čustva v začetni fazi organizem
izčrpali. V času depresivnega obdobja se posameznik poslavlja od preteklosti in se
usmerja na nove možnosti. Na tem mestu je potrebna reorganizacija osebnosti,
vendar pa moramo biti pozorni, saj se poskusi usmerjanja k novim načrtom lahko
izjalovijo in posameznik se znova znajde v depresivni fazi. V tem obdobju je tudi
največ samomorov, saj se po eni strani poveča raven energije, ki omogoča
izvedbo takega dejanja, po drugi strani pa mora posameznik znova prevzeti
odgovornosti, čeprav je mogoče njegovo stanje še labilno.
Zadnja faza procesa je proces rasti. Ta proces ni avtomatičen, ampak do njega
pride šele potem, ko postane doseganje ciljev sestavni del vsakdanjega življenja.
Cilji morajo biti specifični in realistični, saj le-tako pride do nadaljnje rasti.
23
1.8.3 Psihološki vidik brezposelnosti
Psihološki vidik brezposelnosti pomeni predvsem negativen vpliv na duševno
zdravje brezposelnih oseb, ki se lahko kaže v obliki depresije, anksioznosti,
brezupnosti, brezvoljnosti, slabe samopodobe, nesposobnosti spopadanja s
problemi, potrtosti, alkoholizma in celo samomorilnih mislih.
Različni avtorji so psihološke vidike brezposelnosti razlagali z različnimi
teorijami in modeli.
1.8.3.1 Teorija latentne deprivacije
Jahoda (1981, 1982, v Paul in Moser, 2009), avtorica teorije deprivacije poudarja,
da je stiska pri brezposelnih posledica pomanjkanja petih latentnih funkcij
zaposlitve (časovna struktura, družbeni stik, kolektivni cilj, položaj in aktivnost),
ki so velikega psihološkega pomena. Izmed petih latentnih funkcij, ki jih prinaša
zaposlitev, je časovna struktura po mnenju avtorice najbolj pomembna.
Posamezniki imajo veliko potrebo po časovnem poteku dneva, družabnih stikih,
sodelujejo v kolektivu, ker se tako počutijo koristno in so stalno aktivni. Te
funkcije se spremenijo, ko oseba postane brezposelna, kar vodi v psihološko
stisko in obup. Porušeno duševno zdravje se tako odraža v pasivnosti, izolaciji,
izgubi ciljev, izgubi socialnega statusa in nestabilnosti identitete. Ko posameznik
ostane brez zaposlitve, izgubi tudi stike s prijatelji in sodelavci, posledično pa tudi
podporo, ki jo takrat najbolj potrebuje. Z brezposelnostjo se pri posameznikih
pojavi zmanjšan občutek samospoštovanja in strah pred izgubo identitete. Jahoda
verjame, da brezposelnost vodi do prikrajšanja tako v manifestnih, kot tudi
latentnih funkciji, vendar imajo latentne večji negativen vpliv na duševno zdravje.
Tako je po njenem mnenju kakršnakoli zaposlitev boljša kot brezposelnost.
Številni avtorji poročajo, da imajo brezposelni posamezniki slabše časovno
strukturiran dan kot zaposleni posamezniki. Slabša časovna struktura se povezuje
z nižjimi ravnmi samospoštovanja, s pojavom depresivnih simptomov in višjimi
ravnmi psihološke stiske (Feather in Bond, 1983). Tudi Haworth in Dücker (1991,
v Creed in Bartrum, 2007) sta ugotovila, da so brezposelni, ki so imeli bolj
24
strukturiran dan (opravljanje gospodinjskih opravil, druženje ali aktivno
preživljanje prostega časa), kazali boljše psihično počutje kot tisti, ki niso
načrtovali svojega dneva in so le pasivno preživljali dan. Evans in Haworth
(1991) sta vzorec brezposelnih oseb razdelila v dve skupini glede na njihovo
stopnjo aktivnosti. Tisti z višjo stopnjo aktivnosti so posledično imeli več dostopa
do drugih latentnih koristi.
Tudi Conroy (2010) ugotavlja, da so značilnosti, ki jih posamezniku prinese delo,
kot so latentne funkcije, ki jih definira Jahoda, pri udeležencih videne kot
pomembne, ker zagotavljajo pomen in namen v njihovem življenju in so
predpogoj za splošno dobro počutje. Delo prav tako definira identiteto in status
posameznika ter ga sili k stalnim aktivnostim in dejavnostim, brezposelne osebe
pa so za te izkušnje prikrajšane.
1.8.3.2 Teorija vitaminskih faktorjev
Warr (1987, v Paul in Moser, 2009) je razvil devet okoljskih faktorjev, t.i.
vitamine, ki imajo pomembno funkcijo na duševno zdravje in brezposelnim niso
na voljo v zadostni količini: možnost kontrole, možnost uporabe lastnih
sposobnosti, zunanji generirani cilji, raznolikost, strukturirano okolje,
posedovanje denarja, telesna varnost, možnost inter-personalnih kontaktov, cenjen
socialni položaj. Ko posameznik izgubi službo, so mu te izkušnje odvzete. Nizka
raven teh faktorjev pa ima negativne posledice na duševno zdravje.
1.8.3.3 Teorija zmanjšanega delovanja
V nasprotju z Jahodo pa Fryer (1986, v Paul in Moser, 2009) vidi posledice
brezposelnosti kot finančni primanjkljaj, kar vpliva na osebne dejavnosti. Glede
na to teorijo je brezposelnost vzrok stiske in ne obratno. Modeloma Warra in
Jahode očita, da vidita posameznike kot nemočne, nezainteresirane, odvisne od
drugih in ne kot samostojne posameznike. Fryer je razvil teorijo zmanjšanega
delovanja (Agency Restriction Theory), ki vidi posameznika kot aktivno,
neodvisno osebo. Izpostavlja, da denar omogoča ljudem, da imajo kontrolo nad
svojim življenjem, omogoča jim socializacijo, ki je pomembna za razvoj in
25
vzdrževanje samopodobe in identitete. Izguba dohodka omejuje posameznikovo
avtonomijo in s tem zadovoljiv življenjski slog. Tako glavna negativna posledica
brezposelnosti ni izguba latentnih koristi, temveč izguba manifestnih prednosti
(izguba dohodka). Fryer trdi, da izkušnja revščine, ki je velikokrat posledica
brezposelnosti, vodi do zmanjšanega življenjskega smisla in do zmanjšanega
psihičnega zdravja. Priznava vlogo latentnih koristi, vendar meni, da z njim ne
moremo v celoti pojasniti poslabšanja blagostanja pri brezposelnih.
Creed in Macintvre (2001, v Creed in Bartrum, 2007) poročata o močnejših
korelacijah med finančnim pritiskom in psihološko stisko kot med katerokoli
izmed latentnih koristi v povezavi s psihološko stisko. Menita, da so finančne
obremenitve veliko bolj pomemben napovedovalec duševnega blagostanja kot
latentne koristi, ki jih ima zaposlitev oz. delo.
1.8.3.4 Teorija finančnega distresa in sramu
Rantakeisa, Starrin, in Hagquist (1999, v Creed in Bartrum, 2007) so ugotovili, da
raven finančne stiske brezposelnih oseb v kombinaciji z občutkom sramu
predstavlja negativni psihološki učinek na posameznika. Plačana zaposlitev ima
dolgo zgodovino, ki predstavlja dejavnost, s katero posameznik dobi tako
finančno, kot tudi psihološko korist. Posameznik, ki je zaposlen, na nek način
izpolnjuje družbena pričakovanja in standarde. Z nastopom brezposelnosti
posameznik lahko občuti sram, ki je pogojen s pričakovanji družbene ureditve.
Eales (1989, v Creed in Bartrum, 2007) ugotavlja, da je 25 % brezposelnih
moških poročalo o občutku sramu, ki je bil povezan s finančno stisko in
prisotnostjo negativnega razpoloženja. Rantakeisa idr. (1999, v Creed in Bartrum,
2007) so poročali o raziskavi pri mladih brezposelnih. 42 % udeležencev je
poročalo o izkušnji sramu. Ta izkušnja je bila večja pri moških in pri tistih, ki so
bili brezposelni dalj časa. Občutek sramu je bil povezan tudi s slabšim duševnim
in telesnim zdravjem, zmanjšanimi socialnimi stiki in opustitvijo dejavnosti.
Poleg omenjenih teorij pa Price (2002) govori še o novi razlagi krožne
povezanosti več dejavnikov. Po njegovem je nizek občutek obvladovanja življenja
lahko dejavnik tveganja za razvoj depresivnih epizod v stresni situaciji. Občutek
26
finančnega pritiska vodi v depresijo, ta pa z vladanjem pripelje do poslabšanja
duševnega in telesnega zdravja.
1.8.3.5 Pomembnejše raziskave s področja psihološkega vidika
brezposelnosti
Bordea in Pellegrini (2014) sta v svoji študiji ocene stresa, anksioznosti in
depresije pri brezposelnih osebah ugotovila, da brezposelni posamezniki
doživljajo osebno in družbeno krizo s socialnimi, ekonomskimi in zdravstvenimi
posledicami. Brezposelnost namreč poleg socialne izolacije, znižanja finančnega
stanja, stigmatizacije in vsesplošnega stresa, povzroči še anksiozne občutke ter
depresivno simptomatiko.
Murphyeve in Athanasousove (1999) meta analize učinkov brezposelnosti so bile
osredotočene predvsem na vprašanje vzročnosti. Proučevane so bile v 9
longitudinalnih študijah. Avtorja sta ugotovila, da je izguba službe povezana s
povečano stisko, medtem ko ima nova zaposlitev ravno obratni učinek. Zato
brezposelnost ni povezana le s stisko, ampak jo tudi povzroča. Spremembe ob
izgubi službe so presenetljivo majhne, večji učinek je ob prehodu iz
brezposelnosti v novo zaposlitev.
Meta analize longitudinalnih študij (Paul in Moser, 2009) so pokazale, da se po
izgubi službe duševno zdravje poslabša, po ponovni zaposlitvi pa izboljša.
Brezposelnost ni povezana samo s stisko, ampak jo tudi povzroča. Enaki rezultati
veljajo tudi za mladostnike: prehod iz šolanja v zaposlitev močno izboljša
duševno zdravje. Prav tako ponovna zaposlitev pri odraslih. Če pa po šolanju
ostanejo brezposelni, to vodi le do manjše spremembe v duševnem zdravju.
Analiza tistih, ki so bili stalno zaposleni in mladih, ki so nadaljevali šolanje tekom
longitudinalne študije, je pokazala izboljšanje, predvsem zaradi ponovljenih
meritev. To nam pomaga razumeti ugotovitve, da se večji napredek v zdravju
pojavi po ponovni zaposlitvi, kot pa poslabšanje zdravja po izgubi službe. Avtorja
navajata tudi rezultate za učinke izbire, ki podpirajo domnevo za vzročno zvezo
duševnega zdravja na zaposlitveni status osebe: osebe s slabšim duševnim
27
zdravjem pogosteje ostanejo brez službe ali pa ostanejo brezposelni po šolanju.
Prav tako težje najdejo novo zaposlitev. Gre za mehanizem na delovnem trgu, ki
slabša položaj ljudi, ki že tako imajo težave z duševnim zdravjem.
Ko oseba neprostovoljno izgubi službo, hkrati izgubi del osebne identitete, kar
ima močan vpliv na samopodobo. Ko oseba postane brezposelna, ne gre le za
posameznika, ki izgubi status zaposlene osebe, kar je pomembnejše, slabša se
posameznikova samozavest. Takšno pomanjkanje identitete se pojavi, ko oseba
postane brezposelna in ne pripada več skupini, kateri je pripadala kot zaposlena
oseba (Conroy, 2010).
1.8.4 Finančni vidik brezposelnosti
Finančni vidik brezposelnosti se kaže predvsem v finančni odvisnosti in negotovi
prihodnosti. Ekonomsko breme, ki je posledica brezposelnosti, zmanjša
posameznikovo kontrolo nad življenjskimi situacijami in jim onemogoča, da
živijo življenje, po katerem hrepenijo. Finančni problemi onemogočajo planiranje
in postavljanje določenih ciljev. Nižji dohodek pa ima obenem negativen učinek
na srečo in življenjsko zadovoljstvo (Böckerman, 2005, v Conroy, 2010).
Dohodek, ki je posledica dela, ima velik učinek na posameznikovo blaginjo. V
svoji raziskavi Morse in Weissa (1955, v Conroy, 2010) poudarjata, da dohodek
ni edini razlog, zakaj posameznik išče zaposlitev, saj bi glede na rezultate večina
ljudi želela biti zaposlena, tudi če bi bili finančno dobro preskrbljeni. Ta podatek
nam kaže na to, da ima zaposlitev več kot le eno funkcijo, ki se najpogosteje
poudarja – finančno funkcijo.
Izguba finančnih prihodkov omejuje posameznikovo avtonomijo, zaradi česar je
zelo težko doseči zadovoljen način življenja, ki je pogoj za razvoj in vzdrževanje
psihološke blaginje posameznika. Če posameznik lahko zgolj preživi iz meseca v
mesec, ni nobene možnosti za dolgoročne prihranke in dolgoročne cilje, kar lahko
vodi v nižje samospoštovanje, nižje zadovoljstvo z življenjem in posledično
slabše psihično blagostanje (Strandh, 2000).
28
Z zelo zmanjšanim dohodkom se posamezniki in družine nedvomno soočijo s
težkim finančnim položajem. Za mnoge posameznike je finančna negotovost
glavni razlog za skrb. Tako brezposelnost lahko vodi do velikega reza v
življenjskem standardu in stalni negotovosti v družinskem proračunu (Gallie,
Marsh in Vogler, 1994, v Conroy, 2010).
Rantakeisu (1999, v Conroy, 2010) pravi, da brezposelnost privede do finančnih
težav, hkrati pa moralna povezava z delom povzroči, da posameznik vidi plačano
delo kot glavno obliko družbeno spremenljivega življenjskega sloga, kar ustvarja
določen pritisk.
1.9 DOLGOTRAJNA BREZPOSELNOST
1.9.1 Opredelitev dolgotrajne brezposelnosti
Dolgotrajna brezposelnost je opredeljena kot neprostovoljna odsotnost od dela, ki
traja neprekinjeno več kot 12 mesecev. Analitiki ugotavljajo, da so določene
družbene skupine bolj izpostavljene dolgotrajni brezposelnosti. Tu gre predvsem
za mlade, ki vstopajo na trg dela in nimajo ustrezne izobrazbe in delovnih
izkušenj, starejši delavci, ženske, ki se želijo vključiti na trg dela po dolgotrajni
odsotnosti zaradi nosečnosti ali materinstva (Clasen, 1997, v Dominkuš, 2002).
Dolgotrajno brezposelne osebe pogosto prihajajo iz depriviligiranega okolja,
imajo nizko izobrazbo in različne zdravstvene težave. K tem skupinam spadajo še
pripadniki etničnih manjšin, invalidne osebe, odvisniki in nekdanji zaporniki
(Dominkuš, 2002).
1.9.2 Statistika dolgotrajno brezposelnih v Sloveniji
Na Zavodu za zaposlovanje Slovenije (2014) poročajo, da se problem dolgotrajne
brezposelnosti vsako leto bolj zaostruje, saj se možnost za ponovno zaposlitev
zmanjšuje, kolikor dlje je oseba brezposelna. Število dolgotrajno brezposelnih je
tako odvisno od tega, koliko oseb, ki so se prijavile pred letom dni, v tem času ne
29
najde zaposlitve ali pa se odjavi iz evidence Zavoda za zaposlovanje. O
dolgotrajni brezposelnosti jim več kot delež, pove število brezposelnih.
Ugotavljajo, da se število dolgotrajno brezposelnih zvišuje zadnjih 6 let. Konec
leta 2009 je bilo dolgotrajno brezposelnih več kot 34 tisoč oseb, konca leta 2011
več kot 56 tisoč oseb. Konec leta 2013 se je število dolgotrajno brezposelnih
povišalo na dobrih 59 tisoč, kolikor jih je bilo tudi v septembru 2014. Konec
septembra 2014 je bila povprečna brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje
prijavljena 25 mesecev.
Vse bolj opozarjajo na problematiko izrazito dolgotrajne brezposelnosti, saj vedno
bolj narašča število oseb, ki so brezposelne 2 leti ali več. Konec septembra 2014
je bilo takšnih oseb že 35.447, kar je 4,1 % več kot leta 2013. Zaskrbljujoče je, da
je med temi 3,6 tisočimi osebami 377 mladih do 29. leta starosti, kar pomeni, da
kljub dokončani fakulteti, v dveh letih še niso uspeli najti zaposlitve. Visoko
število izrazito dolgotrajno brezposelnih skušajo pojasniti s tem, da je med
izrazito dolgotrajno brezposelnimi kar tretjina (32,8 %) invalidnih oseb.
V povprečju je bilo septembra 2014 med brezposelnimi kar 52,6 % dolgotrajno
brezposelnih oseb, kar je nad povprečjem Evropske unije. Najnižji delež je med
mladimi, ki še niso dopolnili 20 let (18,2 %). Stari med 40 do 44 let dolgotrajno
brezposelni predstavljajo večino (54,3 %), med starimi 60 let ali več pa je
dolgotrajno brezposelnih kar 73,9 % oseb. Zaskrbljujoč je relativno visok delež
mlajših dolgotrajno brezposelnih, saj je med starimi od 20 do 24 let dolgotrajno
brezposelna več kot četrtina oseb, med starimi od 25 do 29 let pa že več kot
tretjina.
Statistika ZRSZ kaže, da višja kot je izobrazbena raven, manj je dolgotrajno
brezposelnih in nižji je delež le-teh na posamezni ravni izobrazbe. Največ
dolgotrajno brezposelnih ima (ne)dokončano osnovno šolo - skoraj dve tretjini
(60,1 %) dolgotrajno brezposelnih. Več kot polovica dolgotrajno brezposelnih
oseb ima srednjo poklicno raven izobrazbe. Na drugi strani je med terciarno
izobraženimi skoraj 8 tisoč dolgotrajno brezposelnih, delež le-teh je 42,3 %.
Veliko teh oseb je mlajših od 39 let, kar predstavlja izredno veliko izgubo
potenciala teh oseb. Poleg sredstev, ki jih država vloži v njihovo izobraževanje, so
30
te osebe pogosto odvisne tudi od socialne pomoči, kar predstavlja dodaten strošek
za državo.
Danes je v Evropi več kot 23 milijonov brezposelnih in približno polovica med
njimi je dolgotrajno brezposelnih. Med letoma 2007 in 2014 se je dolgotrajna
brezposelnost podvojila, tako da je danes v Evropski uniji približno 12 milijonov
dolgotrajno brezposelnih. Več kot polovica jih na zaposlitev čaka dve leti ali več.
1.9.3 Invalidne osebe in dolgotrajna brezposelnost
Število oseb s statusom invalidne osebe vsako leto narašča, saj sta glavna vzroka
za to staranje prebivalstva in naraščanje kroničnih bolezni, kot so sladkorna
bolezen, rakava obolenja in duševne motnje. Po ocenah SZO je na svetu več kot
milijarda invalidnih oseb, kar predstavlja 15 % svetovne populacije (World Health
Organisation, 2011).
Med prebivalci Evropske unije je več kot 15 % invalidov, med prebivalci
Slovenije pa jih je okoli 12 -13 %. Predvideva se, da je v Sloveniji od 160.000 do
170.000 invalidov. Od tega ima približno 8 % invalidov odločbo o invalidnosti
glede na različne zakone.
Delež invalidov med registriranimi brezposelnimi osebami se po podatkih ZRSZ
počasi zmanjšuje. V oktobru 2014 je bilo med registriranimi brezposelnimi
osebami več kot 17.500 invalidov. V letu 2013 se jih je zaposlilo več kot 2.600.
Strukturni problem je predvsem dolgotrajnost brezposelnosti invalidov. Nanjo
vplivata predvsem nizka izobrazbena raven in višja starost teh oseb. Med vsemi
brezposelnimi invalidi je bilo približno 80 % dolgotrajno brezposelnih (Statistični
urad RS, 2014).
1.9.4 Posledice dolgotrajne brezposelnosti
Dolgotrajna brezposelnost posamezniku prinese ekonomske, psihološke in
socialne težave, ki so posledica neaktivnosti, apatije in socialne izključenosti.
Pomembnost rednega dela je tako poleg finančnih prihodkov tudi v urejeni
31
strukturi porabe časa in socialnih stikov, ki močno vplivajo na vsakdanjik. Poleg
tega zaposlitev zagotavlja širok krog socialnih stikov. Prekinitev le-teh tako vodi
v osamitev in socialno izključenost (Dominkuš, 2002).
Dolgotrajna brezposelnost je lahko za posameznika doživeta kot stresni dejavnik,
ki privede do razvoja bolezenskih sprememb. Posledično je lahko bolezenska
simptomatika povezana s slabšo socialno integracijo, kar vodi v negativen razvoj
stanja (Klajnšček, 1992).
Brezposelnost ima različne učinke na posameznika, prav tako različne osebnosti
drugače reagirajo na izgubo službe. Določeni posamezniki imajo pozitiven odnos
do brezposelnosti, medtem ko drugi v brezposelnosti vidijo bolj težave, kot pa
priložnost za kaj novega. Šok po izgubi službe je odvisen od zadovoljstva
posameznika v službi, ki jo je opravljal, npr. posameznik je lahko popolnoma
pretresen, ko izgubi status in spoštovanje, po drugi strani pa lahko občuti olajšanje
ob izgubi službe, če v le-tej ni bil zadovoljen. Tisti, ki imajo večjo družbeno
podporo, so finančno preskrbljeni in z manj družinske odgovornosti, ne doživijo
takšnega stresa ob izgubi kot tisti, ki teh privilegijev nimajo (Hayes & Nutman,
1981, v Conroy, 2010).
1.9.4.1 Pomembnejše raziskave s področja dolgotrajne
brezposelnosti
Huber, Lechner in Wunsch (2010, v Schmitz, 2011) so pri dolgotrajno
brezposelnih našli pozitivne učinke na zdravje ob vrnitvi na delo. Pozitivni učinki
ponovne zaposlitve so se še posebej pokazali pri moških.
Rezultati študije Stankunas, Kalediene, Starkuviene in Kapustinskiene (2006)
kažejo, da je prišlo do poročanja o depresivnem razpoloženju pogosteje med
dolgotrajno brezposelnimi, kot pri kratkotrajno brezposelnih osebah. Te
ugotovitve podpirajo povezavo med trajanjem brezposelnosti in slabim duševnim
zdravjem oz. dalj časa je posameznik brezposeln, slabše je njegovo duševno
zdravje. Tudi izsledki japonske raziskave (Matoba, Ishitake in Noguchi, 2003)
kažejo, da so depresivni simptomi pri brezposelnih osebah stabilni v prvem letu
32
brezposelnosti, po enem letu pa je opaziti njihovo zvišanje oz. poslabšanje
duševnega zdravja.
Barwinski Fäh (2005) v svojih študijah o dolgotrajni brezposelnosti ugotavlja, da
se je pri vseh dolgotrajno brezposelnih osebah poslabšalo področje samozavesti.
Zmanjšalo se je tudi zaupanje v lastne sposobnosti. Izkazalo se je, da dolgotrajna
brezposelnost lahko škoduje varni in stabilni zavesti o lastni identiteti. Pri veliko
brezposelnih se zmanjša veselje do življenja in samopodoba. Brezposelni poročajo
o negotovosti, notranjem nemiru, o stanjih izčrpanosti, občutku nesmisla in strahu
pred prihodnostjo. Z vsakim neuspehom se zmanjša občutek lastne vrednosti.
Lamberg, Virtanen, Vahtera, Luukkaala, Koskenvuo (2010) so v svoji študiji s
spremljanjem iste populacije po izvedeni specifični intervenciji ugotovili, da so
med dolgotrajno brezposelnimi bili predvsem mladi, malo izobraženi in
depresivni posamezniki. Pri skoraj polovici dolgotrajno brezposelnih oseb je bila
prisotna depresivna simptomatika.
Posledice brezposelnosti so toliko večje, kolikor dolgo je oseba brezposelna. Ena
izmed pogostih posledic je zmanjšana motivacija za ponovno vključitev v delo in
pridobljen strah pred novimi neuspehi. Lahko se zgodi, da posameznik začne
izgubljati delovne veščine, zato je potrebno pred vključitvijo v redno zaposlitev
vpeljati prilagajanje na delo (Drobnič, 1995).
Conroy (2010) poroča, da ima dolgotrajna brezposelnost negativen vpliv na
duševno zdravje, vendar pa je ta vpliv večji le pri nekaterih udeležencih.
Psihološki učinki, ki so se pojavili pri udeležencih raziskave ob brezposelnosti so
bili občutek ničvrednosti, izguba identitete, zadrega, depresija. Kot posledica
izgube službe se je pojavil tudi občutek nemoči, saj brezposelne osebe kar
naenkrat nimajo več določenega cilja v danem dnevu oz. je potek dneva
drugačen, kakor je bil v času zaposlitve.
Cassidy (2001) ugotavlja, da najmanj stresa ob izgubi službe doživijo tisti, ki šele
začnejo delati in tisti, ki so malo pred upokojitvijo.
33
1.9.5 Povezanost dolgotrajne brezposelnosti in depresije
Stresen način življenja, razpadanje družinskih in socialnih mrež, dolgotrajna
brezposelnost ter posledično socialna izolacija in izguba socialne podpore so
situacije, ki povečujejo psihološko občutljivost ljudi (Švab, 1996).
Stanje brezposelnosti, predvsem dolgotrajne brezposelnosti, ogroža zdravje ljudi,
tako duševno, kot tudi telesno. Izguba dela je povezana z objektivnim in
subjektivnim dojemanjem zdravja, povišano stopnjo obolelosti in umrljivosti. Ena
izmed najbolj proučevanih zdravstvenih učinkov brezposelnosti je prav znižana
raven psihološkega blagostanja med dolgotrajno brezposelnimi, kar nam kaže na
to, da je ta vpliv vedno bolj zaskrbljujoč (Limm idr., 2012).
Številni raziskovalci so v prečnih in longitudinalnih študijah preverjali povezanost
med brezposelnostjo ljudi in njihovim duševnim zdravjem.
Paul in Moser (2009) sta preverjala učinek brezposelnosti na duševno zdravje z
meta analizami v 237 prečnih in 87 vzdolžnih študijah. Brezposelnost je bila v
vseh študijah povezana z depresijo, anksioznostjo, psihosomatskimi simptomi,
nezadovoljstvom z življenjem ter nizko samopodobo. Brezposelni posamezniki so
imeli dvakrat pogosteje psihološke težave kot zaposlene osebe. Ugotovila sta, da
je negativni učinek brezposelnosti na zdravje večji v državah s slabšim
ekonomskim razvojem, neenakomerno porazdeljenimi dohodki ali s slabo
socialno zaščito brezposelnih. Omenjena metaanaliza predvideva, da
brezposelnost ni le tesno povezana s stisko, ampak jo tudi povzroča.
Veliko študij (Dahlgren in Whitehead, 1991; Bartley, 1994; Korzeniewska, 1995;
v Stankunas idr., 2006) je že pred desetletjem poročalo o razmerju med
brezposelnostjo in slabšim duševnim zdravjem. Tudi Cwikel, Zilber, Feinson in
Lerner (2008) poročajo, da je brezposelnost oseb povezana z višjo stopnjo
duševnih bolezni, še posebej pogosta je depresija in povečano tveganje za
samomor pri dolgotrajno brezposelnih posameznikih.
Finska študija (Hämäläinen idr., 2005) je pokazala, da je brezposelnost povezana
z veliko depresivno epizodo v splošni populaciji. Poudarjajo, da bi morali starejše
34
in dolgotrajno brezposelne osebe šteti v skupino z visokim tveganjem za razvoj
depresivnih motenj.
Dooley, Fielding in Levi (1996, v Limm idr., 2012) so v ameriški nacionalni
longitudinalni študiji ugotovili, da nezaposlenost vodi do povečanja pojavov
depresije. Podobno Andrews, Hall, Tesson in Henderson (1999, v Limm idr.,
2012) v veliki avstralski študiji poročajo, da kar 22 % nezaposlenih oseb poroča o
simptomih depresije. Izsledki študije kažejo, da je vrnitev na plačano delovno
mesto izboljšala duševno blagostanje teh oseb.
Prav tako sta longitudinalni študiji avtorjev Pearlin, Lieberman, Menaghan,
Mullan (1981) in Kessler, House, Turner (1987) pokazali, da pretekla
brezposelnost napoveduje simptome depresije. Prva študija poroča, da je
prekinitev dela v štiriletnem intervalu povezana s poznejšimi depresivnimi
simptomi. Druga študija prav tako ugotavlja, da predstavlja brezposelnost v
preteklih petih letih rizični faktor za depresivno simptomatiko.
Milner, Page in La Montagne (2014) so v nedavni meta-analitični raziskavi
ugotovili, da je nezaposlenost rizični faktor za samomorilno vedenje. Dodajajo, da
obstaja največje tveganje za samomor v prvih petih letih po izgubi zaposlitve.
Dooley (1996, v Butterworth, Leach, Pirkis in Kelaher, 2012) je ugotovil, da so
depresivni simptomi in samomorilno vedenje pri posameznikih povezani z
dolgotrajno brezposelnostjo.
Murphy in Athanasou (1999) trdita, da glede na metaanalize vzdolžnih študij
lahko vidimo, da sprememba iz zaposlitve v brezposelnost v obdobju do treh let
vodi v slabše duševno zdravje, če gledamo generalno. Posledice brezposelnosti so
zagotovo povezane s povišano stopnjo duševnih in telesnih težav. V primerjavi z
zaposlenimi so brezposelni posamezniki slabšega duševnega zdravja in imajo
nižje življenjsko zadovoljstvo (McKee-Ryan, Song, Wanberg in Kinicki, 2005).
Galo, Bradley, Teng in Kasl (2006) so s svojo študijo želeli raziskati vpliv izgube
dela na pojav klinično pomembne depresivne simptomatike. Glede na ugotovitve
Carverja (1998, v Gallo idr., 2006), ki pravi, da večkratne izkušnje izgube dela
ustvarjajo pri posamezniku imunost pred nadaljnjim zniževanjem psihološkega
blagostanja, so predpostavili, da bodo večkratne izgube dela imele vedno manjši
35
učinek na depresivno simptomatiko. Rezultati so pokazali, da po povečanju
depresivnih simptomov, povezanih z izgubo začetnega dela, ne pride do
povečanja depresivnih simptomov po več zaporednih izgubah dela. Druga izguba
nekoliko poveča depresivne simptome, medtem ko nadaljnje izgube povzročijo
upadanje depresivnih simptomov. To je lahko znak neke vrste prilagoditve ali
psihološke odpornosti stresorja izgube zaposlitve (Hallsten, 1999, v Gallo idr.,
2006).
1.9.6 Povezanost dolgotrajne brezposelnosti s samospoštovanjem
in zadovoljstvom z življenjem
Otto in Dalbert (2013) sta v nedavni raziskavi proučevali povezanost dolgotrajne
brezposelnosti in negotovosti delovnega mesta z duševnim zdravjem. Pri tem sta
upoštevali dve pozitivni razsežnosti duševnega zdravja: samospoštovanje in
zadovoljstvo z življenjem. Samospoštovanje je bilo zelo visoko pri varno
zaposlenih, medtem ko je bilo pri dolgotrajno brezposelnih samospoštovanje le
nekoliko nižje. Ugotavljata, da je to lahko posledica dejstva, da je
samospoštovanje precej stabilen konstrukt, saj samospoštovanje temelji na visokih
postulatih, ki niso povezani z izkušnjami specifične situacije. Tako se
samospoštovanje pri brezposelnih ni znižalo v hipu zaradi negativnega dogodka.
Po drugi strani pa so nezaposleni poročali o nižjem življenjskem zadovoljstvu v
primerjavi z varno zaposlenimi posamezniki.
Tako zadovoljstvo z življenjem kot samospoštovanje sta konstrukta, ki temeljita
na globalnem samoocenjevanju. Prvi se nanaša na posameznikovo vrednotenje
lastnega življenja, drugi pa na vrednotenje samega sebe (Fleming in Watts, 1981).
Ljudje življenjske situacije interpretiramo na različne načine. Okoliščine, ki si jih
razlagamo kot želene, vodijo v pozitivno razpoloženje. Pozitivna čustva so znak,
da življenje teče v redu in da se nam uresničujejo zastavljeni cilji, za katere smo
sami zaslužni (Carver in Scheier, 1998, v Lyubomirsky, King in Diener, 2005).
Situacijo, kot je neprostovoljna izguba zaposlitve in posledična brezposelnost, si
posameznik ne more predstavljati kot želeno situacijo, zato le-ta pogosto vodi do
36
slabšega duševnega zdravja in opazne depresivne simptomatike. Številne prečne
študije, ki so primerjale zadovoljstvo z življenjem pri zaposlenih in brezposelnih
osebah kažejo, da brezposelnost močno negativno vpliva na življenjsko
zadovoljstvo (Clark in Oswald, 1994). Tudi longitudinalne študije, ki so
spremljale zaposlene in nezaposlene osebe skozi daljši čas, ugotavljajo negativni
vpliv brezposelnosti na zadovoljstvo z življenjem (Kassenboehmer in Haisken-
DeNew, 2009).
Številne študije ugotavljajo povezanost med depresivnimi simptomi pri
posamezniku in njegovim samospoštovanjem. Rezultati študije Shahar in
Davidson (2003) so tako pokazali, da izhodiščni depresivni simptomi udeležencev
napovedujejo zmanjšanje samospoštovanja v prvih štirih mesecih.
Tudi Baumeister, Campbell, Krueger in Vohs (2003) ugotavljajo, da se nizko
samospoštovanje povezuje z depresijo. Posamezniki z nizkim samospoštovanjem
pogosteje doživljajo negativna čustva in so v večjem tveganju za razvoj depresije.
Obratno pa so posamezniki, ki imajo visoko raven samospoštovanja, manj
dovzetni za razvoj depresije.
Campbell in Lavallee (1993, v Mruk, 2013) ugotavljata, da ljudje z nizkim
samospoštovanjem pogosto uporabljajo samozaščitne strategije, da bi ohranili
trenutno raven samospoštovanja. Njihova težnja je, da bi v življenju naredili čim
manj napak. Te strategije so izogibanje tveganim situacijam, poudarjanje lastnih
negativnih lastnosti in čim manjše polaganje pozornosti nase.
Povezanost med samospoštovanjem in depresijo pojasnjujeta dva različna modela
– model občutljivosti in model brazgotine. Model občutljivosti predpostavlja, da
sta posameznikova osebnost in koncept, ki ga ima o samem sebi, vzročna
dejavnika depresije. Model brazgotine pa predpostavlja, da ima depresija
negativne posledice za osebnost in koncept o samem sebi, ki se pod vplivom
depresije spremenita (Rohde, Lewinsohn in Seeley, 1990; Shahar in Davdison,
2003).
Zadovoljstvo z življenjem je povezano z depresijo na način, da se sočasno
spreminja z depresijo, hkrati pa življenjsko zadovoljstvo ne reducira depresije, saj
sta negativni in pozitivni afekt dva neodvisna konstrukta sreče. Študija avtorjev
37
Lewinsohn, Redner in Seeley (1991) je pokazala, da depresija povzroča znižanje
življenjskega zadovoljstva in da nezadovoljstvo z življenjem manifestira
depresivno razpoloženje. Predlagajo še možnost, da sta depresija in zadovoljstvo z
življenjem povzročena s strani tretje spremenljivke. Na primer ko ljudje naletijo
na težke življenjske situacije, lahko hkrati postanejo depresivni in občutijo nižje
življenjsko zadovoljstvo. Obstaja večja verjetnost, da bodo ljudje z nižjim
življenjskim zadovoljstvom postali depresivni. Rezultati raziskave so namreč
pokazali, da so posamezniki z blago depresijo imeli nizko življenjsko
zadovoljstvo, posamezniki s hudo depresijo še nižjo življenjsko zadovoljstvo in
posamezniki, katerim se je depresivno stanje izboljšalo, so poročali o srednjem
življenjskem zadovoljstvu.
1.10 POMEN SOCIALNE VKLJUČENOSTI IN SOCIALNE
OPORE ZA DOLGOTRAJNO BREZPOSELNE OSEBE
Pojem socialne izključenosti je v zadnjih letih najpogosteje omenjen v zvezi z
dolgotrajno brezposelnostjo. Besedna zveza pomeni finančno oviranost, socialno
osamitev in nizko raven udeležbe v družbenih procesih (Dominkuš, 2002).
Dolgotrajna brezposelnost je eden od glavnih vzrokov za socialno izključenost v
sodobni družbi. Gre za proces, v katerem posamezniki doživljajo resno
deprivacijo pri različnih pomembnih virih ali na področju socialnih vezi v širši
okolici. Rečemo lahko, da gre za slabo vpetost v družbeno življenje, v priložnosti
in možnosti, ki so sicer v družbi splošno na voljo.
Socialna izključenost, gledano v širšem smislu, pomeni izključenost
posameznikov ali skupin iz priložnosti, ugodnosti in pravic, ki so na razpolago
ljudem v sodobnih družbah. Označena je kot kombinacija finančnih oviranosti,
socialne izolacije in nizke ravni participacije v družbenih procesih (Svetlik,
Glazer, Kajzer in Trbanc, 2002).
Kržič in Bolčina (2013) omenjata skupino delavcev, pri katerih je socialna
izključenost v velikem porastu. Gre za nikoli zaposlene, dolgotrajno brezposelne
in invalidne delavce, ki so ostali brez zaposlitve. Dodajata, da kljub
38
kompleksnemu postopku vračanja na delo dolgotrajno brezposelnih njihovi uspehi
dokazujejo, da je mogoče z ustreznimi strokovnimi pristopi takšne posameznike
vrniti v delovni proces in posledično zmanjšati njihovo socialno izključenost.
Programi, ki znatno prispevajo h kakovosti življenja teh oseb, so alternativne
oblike rehabilitacije, podporne oblike zaposlitve, supervizijska delovna mesta,
skupine za samopomoč, klubi in prehodni zaposlitveni programi in zaposlitvena
rehabilitacija (Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, 2011).
Izguba zaposlitve za posameznika pomeni deprivacijo, saj Novak in Nagode
(2004) navajata, da brezposelnost temelji na predpostavki o padajoči spirali, kjer
marginalnost na trgu dela vodi k revščini in socialni izolaciji, kar krepi
dolgoročno brezposelnost. Elementi marginalizacije na trgu dela tako niso
povezani s pomanjkanjem motivacije brezposelnih po ponovni zaposlitvi, temveč
so povezani s strukturnimi ovirami, s katerimi se srečujejo na trgu dela in z
načinom, kako ti elementi krepijo izkušnjo brezposelnosti. Izguba zaposlitve
znižuje raven življenjskega standarda, ta pa se nadaljuje v ovirah pri iskanju nove
zaposlitve in pri izvajanju socialne aktivnosti. Ob nastopu brezposelnosti se trgajo
socialne vezi in brezposelni postajajo vse bolj socialno izolirani, kar jih še
dodatno ovira pri iskanju nove zaposlitve. Povečana socialna izolacija
brezposelnih zmanjšuje dostop do informacij, ki so pomembne za iskanje nove
zaposlitve.
Stresno okolje lahko pri posamezniku oslabi socialne vezi, kar lahko privede do
porušenega notranjega ravnotežja in povečane dovzetnosti za bolezni. Izguba
službe je stresen dogodek, ki zmanjša socialno oporo, medtem ko je potreba po
opori v takšni situaciji še povečana. Socialna opora je za dolgotrajno brezposelne
ena izmed ključnih za stabilizacijo osebnosti in emocionalnega ravnovesja
(Hlebec in Kogovšek, 2004).
Socialni stiki imajo pozitiven učinek na psihično počutje in zmanjšanje depresije
pri brezposelnih osebah. Hammer (1993, v Creed in Bartrum, 2007) je ugotovil,
da je socialna podpora s strani družine in prijateljev zmanjšala negativni vpliv
brezposelnosti na psihično počutje. Prav tako dodaja, da je bila socialna izolacija
povezana z nizko samopodobo pri brezposelnih osebah. Brezposelne osebe se
39
manj vključujejo v družbene dejavnosti v primerjavi z zaposlenimi (Underlid,
1996, v Creed in Bartrum, 2007). Caplan (1974, v Hlebec in Kogovšek, 2004)
pomembnost vzajemnosti in trajnosti odnosov ne omejuje na najbližje vezi, kot so
družinski člani in prijatelji, ampak kot pomembne upošteva tudi bolj oddaljene
vezi, kot so skupine za pomoč ali sosedske vezi in odnosi.
Zaradi ogroženosti duševnega zdravja moramo nameniti posebno pozornost
osebam, ki so dolgotrajno brezposelne. Socialna izključenost pomeni, da se
posameznik ne more vključiti v družbeno in družabno življenje v skladu s svojimi
željami ter nima enakih možnosti, kot jih imajo drugi člani družbe (Resolucija o
nacionalnem programu duševnega zdravja, 2011).
1.11 ZAPOSLITVENA REHABILITACIJA
Zaposlitvena rehabilitacija predstavlja širok pojem, ki se nanaša na celovit proces
usposabljanja oseb z začasno ali trajno znižanimi zmožnostmi, da se vrnejo, ali
pridobijo in obdržijo zaposlitev.
Njen namen je ohranjanje in razvijanje delovnih spretnosti, navad in veščin v
delovnem okolju, ki lahko daje tudi podporo pri širšem socialnem vključevanju
posameznika. Rehabilitirancem omogoča vključitev v različne programe aktivne
politike zaposlovanja (usposabljanje na delovnem mestu, javna dela) in v program
socialne vključenosti. Izvajanje zaposlitvene rehabilitacije je opredeljeno kot
javna služba v okviru mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Poleg Inštituta
Republike Slovenije za rehabilitacijo in izvajalcev storitev zaposlitvene
rehabilitacije izvajajo naloge na področju zaposlitvene rehabilitacije tudi
rehabilitacijski svetovalci in rehabilitacijske komisije pri Zavodu Republike
Slovenije za zaposlovanje. Delež zaposlitev oseb z motnjami v duševnem zdravju
je v skupini invalidov po oceni zavoda za zaposlovanje manj kot 10-odstoten
(Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, 2011).
Waddell, Burton in Kendall (bl.) definirajo zaposlitveno rehabilitacijo kot vse
dejavnosti, ki osebi z zdravstvenimi težavami pomagajo obdržati delovno mesto
oz. se nanjo vrniti, kar je razumljeno kot ideja, pristop, ukrepanje in reševanje
40
konkretnih težav določene osebe. Avtorji tudi izpostavljajo, da rehabilitacija ni
namenjena samo težkim primerom, ampak je enako učinkovita pri osebah z
običajnimi zdravstvenimi težavami. Pri banalnih zdravstvenih težavah je lahko
orodje za prepoznavanje in reševanje osebnih, psiholoških, socialnih in delovnih
ovir za vračanje na delo. Gre predvsem za individualnost, torej reševanje težav
posameznika s ciljem čim prejšnje resistucije delovnih zmožnosti. Zaposlitvena
rehabilitacija zahteva timsko delo za skupno določen cilj.
Dernovšek, Oreški, Tavčer (2009) vidijo zaposlitvene programe kot namenjene
ohranjanju, razvijanju delovnih spretnosti in navad ter veščin v okolju, v katerem
delajo. Program deluje tudi kot podpora širšemu socialnemu vključevanju. Eden
izmed takšnih programov je zaposlitvena rehabilitacija, v katero so vključene
osebe, ki se zaradi svojih oviranosti oz. invalidnosti ne zmorejo vključevati v
proces dela in so zato praviloma dolgotrajno brezposelne. Takšne osebe
potrebujejo vodenje in pomoč, da bi lahko dosegle svoj zaposlitveni cilj.
Poleg zaposlitvene rehabilitacije se izvajajo še programi socialne vključenosti, ki
so po Dernovšek, Oreški, Tavčar (2009) namenjeni podpori, socialni integraciji in
ohranjanju delovnih sposobnosti nezaposljivih oseb. Vse aktivnosti so usmerjene
v učinkovito re-aktiviranje nezaposljivih oseb v delovno in socialno kolje.
Različni podporni programi zvišujejo možnosti zaposlovanja. Pri tem je potrebno
izpostaviti specifične potrebe oseb, pri katerih klasični pristopi k iskanju
zmožnosti za delo ne funkcionirajo v celoti. V Centru za poklicno rehabilitacijo se
nudi strokovna podpora in pomoč pri vračanju na delo. Henry in Lucca (2004)
ugotavljata, da so postali zaposlitveni programi izrednega pomena za dolgotrajno
brezposelne osebe.
Namen rehabilitacije je omogočiti invalidom, da dosežejo in ohranijo svoje
sposobnosti za delo in življenje. Slovenijo lahko uvrstimo med najnaprednejše
države z vidika reševanja problematike invalidov. Rehabilitacija invalidov,
rehabilitacijski centri, centri usposabljanja predstavljajo izrazoslovje, ki se pri nas
in v drugih državah uporablja za aktivnosti, ki so povezane s problematiko
invalidov. V vsaki državi imajo ti izrazi enak osnovni, vendar pa vsebinsko
različen pomen. Rehabilitacija je po slovarju ILO (International Labour
41
Organisation) kombinirana in koordinirana uporaba medicinskih, socialnih
vzgojnih in delovnih ukrepov za usposobitev ali ponovno usposobitev
posameznika do najvišje možne ravni funkcionalnih sposobnosti (Zupan, 1997).
Rehabilitacija po WHO pomeni vsa prizadevanja, da bi osebo, ki je telesno,
mentalni ali čustveno prizadeta zaradi posledic bolezni, prirojene okvare ali
poškodbe postavili v položaj, da lahko najde ali ponovno doseže način življenja in
status, ki ga je vredna in je zanjo primeren, z uporabo smiselnih metod
medicinskih, tehničnih, pedagoških, poklicnih in socialnih znanosti. S programi
poklicne rehabilitacije uvajamo in izvajamo tud temeljna načela o poklicnem
usposabljanju in rehabilitaciji, ki izhajajo iz Konvencije 159 in Priporočila 168
ILO zato, da bi pospešili integracijo ljudi s prizadetostjo (Zupan, 1997).
Programi poklicne rehabilitacije, ki vključujejo natančno oceno posameznikovih
zmožnosti in potencialnih ovir, krepitev delovnih zmožnosti in funkcioniranja,
odkrivanje alternativne zaposlitvene rešitve, pomoč pri vračanju v staro ali
urejanje nove zaposlitve, usposabljanje na delovnem mestu ter podporo tekom
zaposlitve, bi morali predstavljati nujni del celovite rehabilitacije.
1.11.1 Psihosocialna rehabilitacija
Psihosocialna rehabilitacija je del zaposlitvene rehabilitacije. Njeni cilji so pomoč
pri zaposlitvi, spreminjanje negativnih stališč, predstav in predsodkov. Izvajalci so
vsi udeleženec v tem procesu, posebno odgovornost pa imata socialni delavec in
psiholog.
Metode psihosocialne rehabilitacije so svetovanje in podpora rehabilitirancem,
psihoterapija, skupinsko delo, metode sproščanja. S pomočjo le-teh se
rehabilitirancu nudi pomoč, da se čuti enakovrednega člana družbe (Zupan, 1997).
Radonjić (2014) s pojmom rehabilitacije opisuje proces, s katerim želimo
vzpostaviti prvotno stanje. Osnovni namen je tako okrepiti ali nadomestiti
oslabljeno sposobnost, da posameznik v svojem okolju živi kot običajno.
Opozarja pa, da narašča število ljudi, ki se spopadajo s kroničnimi boleznimi ali
se spoprijemajo s poškodbami, ki jih bodo dolgotrajno omejevale v življenju na
42
sploh. Na tem mestu vidi psihosocialno rehabilitacijo kot most med boleznimi oz.
omejitvami in zahtevami vsakdanjega življenja v okolju posameznika. Tako se s
programom psihosocialne rehabilitacije poskuša »dopolniti vpogled v
posameznikovo problematiko, opozoriti na pasti, poiskati vire moči v
posamezniku in njegovem okolju, spodbujati posameznika, da realno presoja
svoje stanje in si odgovorno prizadeva za kakovostno življenje v svojem okolju.
Psihosocialna rehabilitacija predstavlja bistveni del celostnega pristopa v
rehabilitaciji, ki dojema posameznika kot enkratno osebo v njegovem ožjem in
širšem družbenem okolju.
Švab (1996) iz številnih definicij rehabilitacije ugotavlja, da se v procesu
psihosocialne rehabilitacije oblikuje nova osebnost posameznika, ki je bolj
zadovoljna in vključena v dinamsko okolje. Dodaja, da je slovenski prevod pojma
psihosocialne rehabilitacije neustrezen, saj označuje vrnitev prvotnega stanja.
Tako je splošna napaka pri oznaki psihosocialne rehabilitacije nepravilno
razlikovanje med končnim ciljem rehabilitacije, ki je neodvisno od zaposlitve na
trgu delovne sile in med samim procesom, ki pomeni izboljšanje nivoja socialnega
funkcioniranja.
Dolgotrajno brezposelnim osebam s statusom invalidne osebe moramo ponuditi
možnosti za integracijo v družbo, omogočiti družbene stike, jih usposobiti za
osebnostni razvoj s pomočjo izrabe prostega časa in zaposlitvenih dejavnosti.
Popolna rehabilitacija je namreč proces, v katerem na koncu osebo usposobimo za
delo, poklic in družbeno življenje. Z ukrepi rehabilitacije tako želimo pri osebi
uveljaviti možnosti in sposobnosti za delo, pridobivanjem lastnega zaslužka,
delovanja v smeri družbene integracije in visoko stopnjo neodvisnosti (Zupan,
1997). Cilji programov poklicne in psihosocialne rehabilitacije so ponovna
vzpostavitev osebnih, družinskih, družbenih, akademskih in prostočasnih vlog in
aktivnosti v najvišji možni meri.
43
1.11.2 Učinki zaposlitvene rehabilitacije
Pregled in analiza širokega spektra raziskovalnih študij na področju zaposlitvene
rehabilitacije oseb prinašajo dokaze o učinkovitosti zaposlitvene rehabilitacije.
Sjöström, Alricsson in Asplund (2008) so preučevali 40 žensk in 20 moških, ki so
bili vključeni v zaposlitveno rehabilitacijo. Po dveh letih so ugotovili, da je večina
udeležencev poročala o zvišani kvaliteti življenja po dveh letih v primerjavi z
začetkom rehabilitacije. Večina od njih se je tudi vrnila na delo.
Eden izmed neposrednih učinkov rehabilitacije je višja stopnja blagostanja
udeležencev.
Pri posameznikih, ki so zaključili zaposlitveno rehabilitacijo, je bilo opaziti nižjo
raven depresije, zmanjšali so se občutki nemoči, rehabilitiranci so doživljali
manjšo psihično stisko, višje samospoštovanje in višje življenjsko zadovoljstvo
kot pred vključitvijo v rehabilitacijo in v primerjavi z brezposelnimi, ki niso bili
vključeni v program (Creed, Hicks in Machin, 1998).
Tudi dve novejši kvalitativni študiji sta preverjali izkušnje in razmišljanja desetih
posameznikov, ki so bili vključeni v zaposlitveno rehabilitacijo. Poročali so o
izboljšani kvaliteti življenja in zadovoljstvu z življenjem neposredno med časom
rehabilitacije, po končanem programu ter eno leto po zaključku rehabilitacije
(Berge, 2009, v Vindholmen, Hoigaard, Espnes in Seiler, 2014).
Čeprav so nekateri posamezniki, ki imajo težave z duševnim zdravjem, povsem
sposobni za delo na odprtem trgu, pa velika večina potrebuje različno podporo, ki
jo dobijo z vključitvijo v zaposlitveno rehabilitacijo. Podatki velike mednarodne
študije (Burns idr., 2009) kažejo, da posamezniki, ki so se vrnili na delo po
zaposlitveni rehabilitaciji, boljše funkcionirajo in imajo manj socialnih
primanjkljajev po letu in pol v zaposlitveni rehabilitaciji. Delo pomaga
posameznikom, da dosežejo svoje potenciale.
Vinokur in Price (1995) govorita o ameriškem intervencijskem programu JOB II.
Gre za program zaposlitvene rehabilitacije, ki je namenjen brezposelnim iskalcem
zaposlitve z namenom olajšanja vrnitve na trg dela in preprečitve morebitnih
posledic na področju duševnega zdravja. Program temelji na teoriji aktivnega
44
učenja, socialnega modeliranja, postopnem pridobivanju znanja, igranju vlog in
zagotavljanju pripravljenosti ob morebitnem nazadovanju med časom iskanja
zaposlitve. Intervencije so sestavljene iz petih poldnevnih srečanj v obdobju enega
tedna in so zasnovane za doseganje ciljev s pomočjo oblikovanja podpornega
okolja, ki omogoča pozitivne interakcije med trenerji in udeleženci ter med
samimi udeleženci. Usposabljanje je zasnovano za povečanje učinkovitosti pri
iskanju zaposlitve, za povečanje motivacije ter okrepitve zaposlitvenih veščin:
prepoznavanje in posredovanje tržnih spretnosti, prepoznava in uporaba socialnih
omrežij za iskanje delovnih mest, navezovanje stikov z možnimi delodajalci,
oblikovanje prošenj za zaposlitev, priprava na uspešen razgovor za delo. Avtorja
sta spremljala udeležence raziskave 2 leti po zaposlitveni rehabilitaciji in opisala
dolgoročni vpliv programa JOB II na ponovno zaposlitev in duševno zdravje.
Rezultati kažejo, da je intervencija, s katero so želeli zagotoviti podporo in
veščine spoprijemanja pri rehabilitirancih, še posebej koristna za duševno zdravje
udeležencev z visokim tveganjem (več depresivne simptomatike, večje finančne
obremenitve, nizko samospoštovanje).
Avstralska zaposlitvena rehabilitacija (Creed, Hicks in Machin, 1998) izpostavlja
kombinacijo usposabljanja iz poklicnih znanj in osebnostnega razvoja, kot je
navezovanje stikov in komunikacija. Zaposlitvena rehabilitacija traja 4 do 7
tednov, vključili so se lahko posamezniki, ki so brezposelni vsaj 6 mesecev.
Audhoe (2010) je s sodelavci preverjal učinek zaposlitvene rehabilitacije na
delovno participacijo in duševne stiske. Pozitiven učinek JOB II se je izkazal po
več kot 6 mesecih pri skupini posameznikov z visokim tveganjem. Kratkoročna
učinkovitost se je izkazala za tiste s slabšim duševnim zdravjem. Dolgoročna
učinkovitost se je pokazala pri vseh udeležencih po dveh letih.
Schuring, Mackenbach, Voorham in Burdorf (2011) so v svoji študiji s
šestmesečnim spremljanjem oseb v zaposlitveno-rehabilitacijskem centru
ugotovili, da se pri vnovični zaposlitvi teh oseb izboljša njihovo splošno zdravje,
telesne zmogljivosti, družbeno delovanje, vitalnost in duševno zdravje. Ta študija
in nekatere druge (Schutgens, Schuring, Voorham in Burdorf, 2009; Overland,
Glozier, Gunnar Maeland, Aaro in Mykletun, 2006) dokazujejo, da subjektivno
45
dojemanje zdravja velja za pomemben cilj rehabilitacijskih in intervencijskih
prizadevanj.
Raziskava Goulda (2013) kaže, da se na Finskem zadovoljiv odstotek ljudi,
vključenih v rehabilitacijo, vrne na delo. Takoj po rehabilitaciji je skoraj tri
četrtine tistih, ki so zaključili rehabilitacijo zaposlenih. Štiri leta po zaključku
rehabilitacije je delež zaposlenih dve tretjinski. Za učinkovitost ali izid
rehabilitacije je prav tako pomemben tudi celoten rehabilitacijski proces.
Rehabilitacija, ki je imela dober potek, z obilo podpore izboljša možnosti za
vrnitev na delo; če tega ni, pride do prekinitve rehabilitacije in se ta možnost
zmanjša.
Koletsi idr. (2009) so v kvalitativni študiji z 48 udeleženci želeli dobiti
informacije o izkušnjah s poklicno rehabilitacijo in zaposlovanjem. Udeleženci
poklicne rehabilitacije so poročali o večji pomoči pri iskanju zaposlitve ali
usposabljanja, kar je bilo povezano z boljšim socialnim delovanjem. Becker idr.
(1999, v Koletsi idr., 2009) trdijo, da je pri rehabilitirancih najbolj pomembna
pomoč pri socialnih težavah in obvladovanju težav. Vsi posamezniki so v tej
kvalitativni študiji poročali o zvišanju samozavesti, delo jim je pomagalo izgraditi
lastno učinkovitost ter dalo občutek samouresničevanja. Po drugi strani pa so
poročali tudi o negativnih posledicah, kot je povečanje stresa zaradi konfliktov s
sodelavci, pomanjkanja nadzora in manj prostega časa.
Vrnitev na delo je najpogostejši izid zaposlitvene rehabilitacije, vendar pa se
moramo zavedati, da je po prehodu z rehabilitacije na delo potrebno več let, da se
pridobi ustrezen rezultat (Gould, 2013).
Braathen, Veiersted in Heggenes (2007, v Vindholmen, Hoigaard, Espnes in
Seiler, 2014) poudarjajo, da so delovne sposobnosti najmočnejši napovedovalec
vrnitve na delo po zaposlitveni rehabilitaciji, poleg tega so dokazali še pozitivno
povezanost med kakovostjo življenja in vrnitvijo na delo.
46
1.11.3 Postopek vključitve v zaposlitveno rehabilitacijo
Rehabilitacijski svetovalec skupaj z brezposelno osebo preuči smiselnost vloge za
pridobitev statusa invalida in/ali pravice do zaposlitvene rehabilitacije. Pri tem
upošteva razpoložljive podatke o posameznikovem delovnem in socialnem
funkcioniranju, njegovih zmožnostih, potencialih, interesih in ovirah ter
možnostih za vključevanje v zaposlitev ali izobraževanje.
Brezposelno osebo, pri kateri obstaja velika verjetnost trajnih posledic telesne ali
duševne bolezni oziroma okvare in ima zaradi tega večje ovire pri zaposlovanju
ter nima možnosti za uveljavljanje pravic na podlagi drugih zakonov, vključi v
postopke po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. V
procesu ocenjevanja invalidnosti in zaposlitvene rehabilitacije sodeluje z
rehabilitacijsko komisijo in izvajalci zaposlitvene rehabilitacije. Rehabilitacijske
komisije so v letu 2014 obravnavale 991 oseb. Vključitev v zaposlitveno
rehabilitacijo se začne po pridobitvi mnenja rehabilitacijske komisije.
Rehabilitacijski svetovalec pripravi rehabilitacijski načrt, v katerem skupaj z
invalidom opredelita cilje zaposlitvene rehabilitacije, vrsto in trajanje storitev ter
način spremljanja. V letu 2014 je bilo realiziranih 2110 vključitev v storitve
zaposlitvene rehabilitacije (Zavod RS za zaposlovanje, 2014).
1.11.4 Delovanje Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča
V URI-Soča v Centru za poklicno rehabilitacijo od leta 1954 nudijo podporo
osebam z različnimi zdravstvenimi težavami pri zaposlovanju v okviru
kompleksne rehabilitacije kot zaposlitveno rehabilitacijo.
V Sloveniji Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov definira
zaposlitveno rehabilitacijo kot storitev, ki se izvaja s ciljem, da se invalid
usposobi za ustrezno delo, se zaposli, zaposlitev zadrži in v njej napreduje ali
spremeni svojo poklicno kariero. S tem zakon daje možnost, da se storitve
zaposlitvene rehabilitacije izvajajo tako za brezposelne, kot tudi za zaposlene
invalide. Na tem mestu ne smemo pozabiti, da tukaj ne gre zgolj za usposobitev za
ustrezno delo, ampak so rehabilitiranci deležni pomoči pri sprejemanju lastne
47
invalidnosti in vključitvi v življenje in delo (psihosocialna rehabilitacija). Invalidi
potrebujejo pri sprejemanju lastne drugačnosti veliko moralne podpore, ki jo
prejemajo preko svetovanja, skupin za pomoč, komunikacijskih treningov in
treningov socialnih spretnosti. Predvsem potrebujejo podporne programe in krog
ljudi, ki jim pomagajo pri vključevanju v družabno in delovno okolje, kjer se
medsebojno povezujejo, spreminjajo samozavedanje ter se naučijo sprejemati
lastno invalidnost. S tem odkrivajo nove interese tako na poklicnem, kot na
osebnem nivoju. Psihosocialna rehabilitacija spremlja celoten rehabilitacijski
proces in je sestavni del pred-poklicnega, poklicnega in izobraževalnega procesa.
Tu se rehabilitirancu poskuša krepiti njegovo pozitivno samopodobo, saj je
sprejemanje lastne invalidnosti osnovni predpogoj uspešne zaposlitvene
rehabilitacije (ZZRZI-UPB2,2007).
Uršič, Vidmar, Fatur Videtič, Švajger in Tabaj (2014) ob 60-letnici URI Soča
ugotavljajo, da različni ukrepi, ki so bili namenjeni večjemu zaposlovanju
invalidov, niso mogli zaustaviti vedno večjega števila brezposelnih invalidov med
delovno aktivnim prebivalstvom. Posledično je Državni zbor leta 2004 sprejel
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ta zakon temelji na
sodobnem razumevanju invalidnosti, ki z različnimi spodbudami, tako za invalide
kot za delodajalce, želi invalidom omogočiti zaposlitev ter razvoj poklicne kariere
brez diskriminacije. Trenutno inštitut izvaja program poklicne in zaposlitvene
rehabilitacije v Ljubljani, Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti. Tako je
invalidom, ne glede na vrsto invalidnosti in kraj bivanja, zagotovljena dostopnost
rehabilitacijskih programov.
1.11.5 Proces zaposlitvene rehabilitacije na URI SOČA
V skladu s Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije program obsega širok
razpon aktivnosti - vse od motiviranja za aktivno vlogo, preko psihosocialne
podpore, iskanja možnosti za usposabljanje in delo, vključenosti v usposabljanje
na delovnem mestu do zaposlitve in podpore v zaposlitvi.
Opis storitev v zaposlitveni rehabilitaciji (Standardi storitev zaposlitvene
rehabilitacije, 2015):
48
Storitev A: Svetovanje, spodbujanje in motiviranje k aktivni vlogi
S storitvijo svetovanje in motiviranje se pričenja rehabilitacijski proces, vsekakor
pa je tudi nujni in temeljni element vseh ostalih rehabilitacijskih storitev. Storitev
je usmerjena v osnovno orientacijo posameznika, prepoznavanje njegove
življenjske situacije, njegovih zmožnosti, potencialov, ciljev in pričakovanj ter
možnosti v okolju. Aktivna vloga temelji na realnem prepoznavanju ovir,
zadostnih informacijah o možnih oblikah razreševanja ter pravici do lastnega
načrtovanja, izbora ciljev in prevzemanju odgovornosti za njihovo realizacijo.
Posamezniku je potrebno omogočiti, da spregovori o svojih ovirah, načinih
spoprijemanja z njimi in o svojih načrtih, potrebno mu je omogočiti realno oceniti
možnosti v okolju – ocena podpore socialne mreže, informiranje o možnih
rehabilitacijskih programih, oblikah zaposlitve, usposabljanja, izobraževanja,
aktualnih programih aktivne politike zaposlovanja, možnih delodajalcih.
Posamezniku je potrebno tudi omogočiti primerjavo lastnega položaja s
položajem drugih oseb, njihovimi izkušnjami ter načini razreševanja ovir.
Storitev vključuje tudi funkcijo osnovne triaže za oceno morebitnih potrebnih
drugih storitev zaposlitvene/poklicne rehabilitacije in svetovanje pri sprejemanju
odločitev. Storitev omogoča udeležencem doseganje boljšega in celovitejšega
uvida v lastno situacijo, pridobivanje informacij o možnih oblikah in načinih
razreševanja ter nujne elemente za odločanje in načrtovanje. S tem so podani
osnovni pogoji za odgovornejše soodločanje posameznika, višjo stopnjo
motiviranosti, aktivno in enakopravno sodelovanje v rehabilitacijskem procesu,
prevzemanje kontrole nad lastno situacijo ter oblikovanje načrtov in ciljev, ki so
realni in skladni z možnostmi v okolju. Storitev neposredno vpliva na kvaliteto
odločanja in sprejemanja lastne odgovornosti, s tem pa posredno vpliva na
kvaliteto celotnega rehabilitacijskega procesa.
49
Storitev B: Priprava mnenja o ravni delovnih sposobnosti, znanj,
delovnih navad in poklicnih interesov
Storitev B predstavlja, poleg storitve A, začetno, izhodiščno fazo v procesu
poklicne/zaposlitvene rehabilitacije. Storitev je usmerjena v celostno oceno
posameznikovega aktualnega delovnega in socialnega funkcioniranja, njegovih
zmožnosti, potencialov, interesov in ovir, relevantnih dejavnikov v okolju,
možnosti za vključitev v zaposlitev ali izobraževanje. Cilj storitve je opredelitev
nadaljnjih aktivnosti in ukrepov, ki so potrebni za oblikovanje rehabilitacijskega
načrta ter izboljšanje možnosti za napredovanje v poklicni karieri. S stališča
rehabilitacijskih načel se šteje, da je vključitev v storitev B primerna za vse
posameznike, pri katerih se predhodno ugotavlja ali predpostavlja: navzočnost
trajnih posledic telesne ali duševne bolezni oziroma okvare, ki pogojujejo
zaposlitveno oviranost in obstoj ovir ter težav pri opravljanju dela, pri možnostih
vstopanja v zaposlitev in pri napredovanju v poklicni karieri.
Storitev C: Pomoč pri sprejemanju lastne invalidnosti in seznanjanje
o možnostih vključevanja v usposabljanje in delo
Storitev zajema niz različnih, predvsem socio-terapevtskih, psihoterapevtskih in
svetovalnih pristopov in metod, ki omogočajo udeležencem: širjenje vpogleda v
lastno situacijo in dejavnike, ki nanjo vplivajo, možnost pridobivanje novih
življenjskih izkušenj, možnost predelave lastnih problemov in izkušenj,
prepoznavanje in razvijanje lastnih interesov in potencialov, sodelovanje pri
sprejemanju skupinskih nalog, pravil in ciljev, učenje soodločanja pri delu in
sprejemanja odgovornosti, pridobivanja informacij in znanj, ki jim omogočajo
bolj kompetentno vključevanje v socialno sredino.
Storitev temelji na modelih izkustvenega učenja. Vsebine programa so prilagojene
specifičnim potrebam posameznikov, ki sooblikujejo teme posameznih skupinskih
srečanj. Ciljna skupina so invalidi in osebe, ki imajo zaradi posledic telesne,
duševne okvare ali bolezni, ovire pri vključitvi v delo oziroma zaposlitev in za
katere se na podlagi predhodne ocenjevalno diagnostične obravnave ugotavlja, da
bi jim tovrstna pomoč lahko pomagala izboljšati kvaliteto življenja in/ali možnosti
50
za vključevanje v delovno in socialno okolje. Storitev omogoča udeležencem
pridobivanje novih izkušenj in možnost predelave negativnih čustvenih vsebin v
pogojih podpirajočega okolja skupine oseb s podobnimi izkušnjami, problemi in
življenjsko situacijo. Omogoča tudi poglobljen uvid v lastno situacijo in vedenje,
povratne informacije o realnosti prepričanj, stališč ter ustreznosti reakcij, ki jih
lahko nudi skupina. Ponuja možnost novega učenja po modelu drugih
udeležencev. Prav tako skupina omogoča posamezniku preusmerjanje pozornosti
od lastnih težav, ovir in občutkov nemoči k usmerjenosti na druge, izmenjavi
izkušenj, nudenju pomoči in medsebojne podpore in s tem k dvigu občutka
kompetentnosti. Storitev, izvedena v individualni ali skupinski obliki, širi
posamezniku možnost različnih izborov vedenja in spoprijemanja s problemi, s
tem povečuje njegovo aktivno vlogo ter omogoča učinkovitejše vključevanje v
delovno in širše socialno okolje ter bolj učinkovite načine razreševanja
problemov. Posredno vpliva na izboljšanje njegove samopodobe, zmanjšuje
socialno izključenost in spodbuja vključevanje posameznika v skupine za
samopomoč. Osnovna metoda dela je izkustveno učenje v skupini. Na osnovi
sestave in potreb skupine se oblikujejo teme, ki so aktualne za posamezno
skupino. Temeljno izhodišče je, da so udeleženci aktivni sooblikovalci programa.
Pri skupinskem delu upoštevamo načela skupinskega dela, uporabljamo pa
principe izkustvenega učenja, podporne terapije, metode vedenjsko kognitivne
terapije, kratke dinamične psihoterapije ter druge, potrebam in ciljem skupine,
primerne terapevtske pristope in tehnike. Poleg skupinske oblike dela zajema
storitev tudi individualne psihoterapevtske, socio-terapevtske in podporne
terapevtske ukrepe.
Storitev D: Pomoč pri izboru ustreznih poklicnih ciljev
Pri izbiri poklicnega cilja je potrebno predhodno poznavanje posameznikovih
sposobnosti, interesov, motivacije, osebnostnih lastnosti in drugih potencialov ter
ovir, ki so pomembne za načrtovanje nadaljnjega šolanja, usposabljanja ali
zaposlitve. Zaradi tega lahko to storitev smatramo le kot nadaljevanje
rehabilitacijskega programa oziroma pomoč in podporo pri realizaciji ciljev
rehabilitacijskega načrta, ki je bil oblikovan v okviru storitve B.
51
V splošnem so cilji pomoči pri izboru poklicnega cilja poklicno informiranje,
svetovanje in motiviranje za lastno aktivnost pri načrtovanju poklicne poti in
njenem uresničevanju; prognoza uspešnosti načrtovanega poklicnega cilja in
načrtovanje aktivnosti za dosego cilja; svetovanje pri izboru konkretnega
poklicnega cilja, vrste in smeri izobraževanja ali usposabljanja, svetovanje in
pomoč pri načrtovanju učinkovitega pristopa k šolanju, oblikovanje morebitnih
prilagoditev in podpornih ukrepov tekom šolanja in usposabljanja. Na nivoju
posameznika je cilj izbrati realne, s posameznikovimi sposobnostmi in interesi
usklajene poklicne cilje, povečati motivacijo za izobraževanje, usposabljanje in
zaposlitev, vzpostavljanje in sprejemanje lastne odgovornosti za razvoj svoje
poklicne poti; prispevek k večji socialni integraciji in napredovanju v poklicni
karieri.
Aktivnosti potekajo po metodah skupinskega in individualnega dela. Uporabljajo
se metode informiranja, poklicnega svetovanja, ocenjevanja in odkrivanja
poklicnih interesov, seznanjanja z možnostmi izobraževanja in zaposlovanja v
okolju, zahtevami in značilnostmi različnih poklicev ali programov izobraževanja.
Storitev E: Razvijanje socialnih spretnosti in veščin
Temeljni cilj storitve je razvijanje socialnih spretnosti in veščin, ki omogočajo
učinkovitejšo komunikacijo invalida z okoljem, širjenje možnosti izbora ravnanj v
socialnih situacijah, učinkovitejše obvladovanje konfliktnih situacij, razvijanje
sposobnosti zastopanja samega sebe v socialnih situacijah in učenje različnih
strategij spoprijemanja s problemskimi situacijami. Storitev zajema zaokrožena
tematska področja relevantnih socialnih spretnosti (komunikacijske spretnosti,
obvladovanje konfliktov, zastopanje sebe, specifične spretnosti v delovnem
okolju) in učenje učinkovitejših strategij spoprijemanja z ovirami v delovnem in
širšem socialnem okolju (tehnike reševanja problemov, sproščanja, obvladovanja
problematičnih ravnanj). Razvijanje socialnih spretnosti in veščin omogoča
udeležencem učinkovitejše vključevanje v delovno in širše socialno okolje.
Zmanjšuje možnosti čustvenih stisk, bojazni in umikanja pred socialnimi
interakcijami ter zapletanja v konfliktne odnose, iz katerih posameznik ne vidi
izhodov. Posamezniku širi možnost različnih izborov vedenja in spoprijemanja s
52
problemi, s tem povečuje njegovo aktivno vlogo in socialno kompetentnost.
Posredno vpliva na izboljšanje njegove samopodobe in zmanjšuje socialno
izključenost. Storitev razvijanja socialnih spretnosti in veščin vključuje metode in
tehnike, ki imajo osnovo v teoriji socialnega učenja. Izvaja se individualno in /ali
v skupini. Pomembno dopolnilo programa je usposabljanje udeležencev v uporabi
specifičnih strategij, ki jim omogočajo učinkovitejšo komunikacijo v delovnem in
domačem okolju, zmanjševanje bojazni ter prepoznavanje obrambnih ravnanj.
Storitev F: Pomoč pri iskanju ustreznega dela oziroma zaposlitve
Storitev: iskanje ustreznega dela (zaposlitve) je storitev, ki temelji na timsko
oblikovanem mnenju o ravni invalidovih sposobnosti, znanj, delovnih navad in
interesov ter drugih predhodno opravljenih storitvah, izdelanem rehabilitacijskem
načrtu ter oceni zaposlitvenih možnosti, ki jo poda izvajalec zaposlitvene
rehabilitacije v okviru predhodnih storitev zaposlitvene rehabilitacije. Storitev
vključuje tudi razvijanje veščin iskanja dela, ki se izvaja v individualni ali
skupinski obliki. Sestavni element storitve je tudi oblikovanje mreže delodajalcev
v posameznem lokalnem okolju oziroma regiji.
Storitev zajema naslednje sestavine:
◦ vzpostavljanje stikov z delodajalci in širjenje mreže delodajalcev,
◦ spremljanje in ocena pogojev v lokalni skupnosti za izbor potencialnih
delovnih mest,
◦ vodenje seznama podjetij, ki so pripravljena zaposliti osebe z
zaposlitvenimi ovirami,
◦ izbor opisov ciljnih delovnih mest z opisom potrebnih znanj, veščin,
pričakovane delovne učinkovitosti,
◦ ugotavljanje specifičnih zahtev, delovnih veščin in zmožnosti za
potencialna delovna mesta,
◦ primerjavo profila interesov, znanj in zmožnosti posameznega invalida z
možnimi delovnimi mesti v okolju in izbor najprimernejšega
dela/delovnega mesta,
◦ vzpostavitev stika med invalidom in delodajalcem ter podpora pri
realizaciji zaposlitve.
53
Storitev omogoča uporabniku izbor ustreznega, z njegovimi interesi in
zmožnostmi usklajenega delovnega mesta ter s tem zmanjšuje možnost neuspeha
in izgube dela. S tem se zmanjšuje nevarnost utrjevanja negativnih izkušenj pri
vključevanju v realno delovno sredino in povečuje možnost ohranjanja in
napredovanja pri delu in zaposlitvi. Posredno se zmanjšuje možnost oblikovanja
negativnih stališč do invalidov pri delodajalcu oziroma se skozi pozitivne izkušnje
z zaposlenimi invalidi vzpostavljajo možnosti za nove vključitve in zaposlitve,
boljšo informiranost in pripravljenost delodajalcev in širšega okolja za ustrezno
integracijo invalidov v delo.
Ena izmed temeljnih metod usposabljanja je skupinsko delo. Cilj le-tega je
razvijanje telesnih, duševnih in čustvenih sposobnosti, ki so potrebne za življenje
in delo v skupnosti. Z njim se povečujejo učinki rehabilitacije, omogoča
ustvarjanje dobrega delovnega odnosa, strukturiranje del in izvrševalno delovanje
(Zupan, 1997).
Svetovanje je v okviru programa zaposlitvene rehabilitacije največkrat
uporabljena metoda, saj osebam nudi pomoč za osebnostno oziroma zaposlitveno
prilagoditev. S svetovanjem želi psiholog rehabilitirance usposobiti za
obvladovanje življenjskih situacij. S svetovanjem se zasledujejo dosegljivi cilji,
saj se pri posameznikih kaže boljše in bolj suvereno samoodločanje in
sprejemanje ciljev. Svetovalec služi kot vir emocionalne podpore in vir informacij
pri obvladovanju problema (Lobe, 1996).
54
2 NAMEN NALOGE IN PREDPOSTAVKE
Na podlagi raziskav, ki kažejo, da so dolgotrajno brezposelne osebe izpostavljene
tveganju za razvoj depresivnih simptomov, se bomo v magistrski nalogi ukvarjali
z duševnim zdravjem dolgotrajno brezposelnih oseb in tveganjem za razvoj
depresivnih simptomov pri njih.
V teoretičnem delu omenjene študije ugotavljajo, da zaposlitvena rehabilitacija
uresničuje bio-psiho-socialni model vračanja na delo in da se pri vnovični
zaposlitvi oseb, ki so bile vključene v rehabilitacijo, izboljša njihovo splošno
zdravje, telesne zmogljivosti, družbeno delovanje, zadovoljstvo z življenjem in
duševno zdravje.
Tako bomo v magistrski nalogi z evalvacijo rehabilitacijskega programa –
zaposlitvene rehabilitacije preverjali spremembe v duševnem zdravju pri
dolgotrajno brezposelnih osebah s statusom invalidne osebe ob vključenosti v
program štirimesečne zaposlitvene rehabilitacije.
Cilj magistrskega dela je s pomočjo kontroliranega eksperimenta ugotoviti, ali
obstaja tveganje za razvoj depresivne motnje pri dolgotrajno brezposelnih
posameznikih, ki so pridobili status invalidne osebe. Nadalje je cilj naloge
ugotoviti, ali štirimesečno obdobje zaposlitvene rehabilitacije vpliva na njihovo
duševno zdravje v smislu zmanjšanja depresivne simptomatike in anksioznosti,
zvišanja življenjskega zadovoljstva in samospoštovanja.
Na podlagi teorije in predhodnih raziskav smo preverili naslednje hipoteze:
Hipoteza 1: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do znižanja depresivne
simptomatike med prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 1a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju izražala manj
depresivne simptomatike kot kontrolna skupina.
Hipoteza 2: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do zvišanja življenjskega
zadovoljstva med prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 2a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju imela višje
življenjsko zadovoljstvo kot kontrolna skupina.
55
Hipoteza 3: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do zvišanja samospoštovanja
med prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 3a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju imela višje
samospoštovanje kot kontrolna skupina.
Hipoteza 4: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do znižanja anksioznosti med
prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 4a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju izražala manj
anksioznosti kot kontrolna skupina.
3 METODA
3.1 UDELEŽENCI
Vsi udeleženci raziskave spadajo v kategorijo dolgotrajno brezposelnih oseb, saj
je dolgotrajna brezposelnost po definiciji organizacije ILO opredeljena kot
neprostovoljna odsotnost z dela, ki neprekinjeno traja 12 mesecev ali več (Svetlik,
Glazer, Kajzer in Trbanc, 2002). Opozoriti želimo, da skupini nista povsem
usklajeni, saj imajo udeleženci eksperimentalne skupine pridobljen status
invalidne osebe, medtem ko udeleženci kontrole skupine tega statusa nimajo.
3.1.1 Eksperimentalna skupina
Udeležence eksperimentalne skupine sestavlja 26 uporabnikov Univerzitetnega
rehabilitacijskega inštituta Soča iz enote Murska Sobota in enote Maribor, od tega
13 oseb moškega spola in 13 oseb ženskega spola.
V prvem testiranju je bilo v eksperimentalni skupini 34 oseb. V drugem
testiranju je prišlo do upada vzorca za 8 oseb. Vzrok za upad vzorca v
eksperimentalni skupini je bila predčasna prekinitev programa zaposlitvene
rehabilitacije, prostovoljni odstop od raziskave ali nepopolno rešeni vprašalniki.
Te udeležence smo izključili iz nadaljnje raziskave.
56
3.1.2 Kontrolna skupina
Kontrolna skupina je glede na spol in starost ekvivalentna eksperimentalni
skupini. Skupina izpolnjuje pogoj, da so udeleženci brezposelni vsaj leto dni in
niso vključene v program zaposlitvene rehabilitacije ali kak drug podoben
program. Osebe, zbrane v kontrolno skupino, so izbrane iz širšega kroga znancev
in prijateljev. Kontrolno skupino tvori 26 oseb, od tega 13 oseb moškega spola in
13 oseb ženskega spola. Pri udeležencih kontrolne skupine ni prišlo do upada
vzorca med prvim in drugim testiranjem.
V tabeli 2 smo predstavili največje, najmanjše in povprečne vrednosti starosti,
delovno dobo in čas brezposelnosti v vzorcu. S t-testom za neodvisne vzorce smo
preverili, ali se skupini statistično pomembno razlikujeta v osnovnih opisnih
statistikah.
Tabela 2
Osnovna deskriptivna statistika in t-test glede na starost, delovno dobo in čas
brezposelnosti
N Min Max M SD p
Starost ES 26 20 47 33,8 7,8
0,92 KS 26 20 47 33,6 7,9
Delovna doba ES 26 0 11 2,5 3,45
0,002**
KS 26 0 29 8,6 8,81
Čas brezposelnosti ES 26 1 18 4,1 4,04
0,03*
KS 26 1 6 2,2 1,27
Opombe. N = število udeležencev Min = najmanjše število let, Max = največje število let, M = povprečno
število let, SD = standardni odklon, ES = eksperimentalna skupina, KS = kontrolna skupina, *p < 0,05; **p <
0,01.
Iz tabele 2 je razvidno, da je povprečna starost v eksperimentalni skupini 33,8 let
in v kontrolni skupini 33,6 let. T-test je pokazal, da se skupini statistično
pomembno ne razlikujeta v starosti. Vidimo, da med skupinama prihaja do
statistično pomembnih razlik v delovni dobi in času brezposelnosti. Tako ima
kontrolna skupina povprečno več let delovne dobe kot eksperimentalna skupina in
je hkrati povprečno manj časa brezposelna kot eksperimentalna skupina.
57
Tabela 3
Osnovna deskriptivna statistika glede na izobrazbo
Izobrazba
OŠ NPŠ PŠ SR. STR VŠ VIS UNI
Eksperimentalna
skupina
N 8 5 10 11 0 0 0
% 23,5 14,7 29,4 32,4 0 0 0
Kontrolna
skupina
N 1 5 7 8 3 1 1
% 3.8 19.2 26.9 30.8 11.5 3.8 3.8
Opombe. OŠ = dokončana osnovna šola; NPŠ = nižja poklicna šola; PŠ = poklicna šola; SR. STR = srednja
strokovna šola, VŠ= višja šola;VIS=visoka šola; UNI=univerzitetna izobrazba.
V tabeli 3 nam frekvenčna porazdelitev kaže raznolikost izobrazbe. Če razdelimo
izobrazbo glede na stopnje, je v eksperimentalni skupini največ tistih, ki imajo
dokončano srednjo strokovno izobrazbo (32,4 %) in prav tako je v kontrolni
skupini največ tistih, ki imajo dokončano srednjo strokovno izobrazbo (30,8 %).
Tabela 4
Osnovna deskriptivna statistika glede na zakonski stan
Zakonski stan
samski poročen živi v izvenzakonski skupnosti
ES N 18 2 6
% 69,2 7,7 23,1
KS N 7 7 12
% 26,9 26,9 46,2
Opombe. ES = eksperimentalna skupina, KS = kontrolna skupina
V tabeli 4 nam frekvenčna porazdelitev kaže raznolikost zakonskega stanu v obeh
skupinah. Vidimo, da je v eksperimentalni skupini največ tistih, ki so samski (69,2
%), medtem ko je v kontrolni skupini največ tistih, ki živijo v izvenzakosnki
skupnosti (46,2 %).
58
3.2 PRIPOMOČKI
Pripomoček v raziskavi je baterija testov, ki vključuje:
◦ demografske podatke,
◦ informacije o delovni dobi in trajanju brezposelnosti,
◦ vrsto invalidnosti (razen v kontrolni skupini),
◦ Geriatrično lestvico depresivnosti (kratko obliko s petnajstimi vprašanji) -
GDS (The Geriatric Depression Scale)
◦ Vprašalnik za merjenje depresivnosti, anksioznosti in stresa - DASS
(Depression, Anxity, Stress Scale)
◦ Vprašalnik o bolnikovem zdravju-9 - PHQ-9 (The Patient Health
Questionnaire)
◦ Dienerjevo Lestvico zadovoljstva z življenjem - SWLS (The Satisfaction
With Life Scale)
◦ Rosenbergovo lestvico samospoštovanja - RSES (Rosenberg Self-Esteem
Scale)
3.2.1 Geriatrična lestvica depresivnosti (The Geriatric
Depression Scale - GDS)
Geriatrična lestvica depresivnosti je kratka in preprosta lestvica, ki je predvidena
za samoocenjevanje. Nanjo odgovarjamo z odgovoroma da in ne, zato je uporabna
za posameznike z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi, motnjami vida,
duševnimi motnjami in za manj motivirane bolnike. Krajša oblika originalne
geriatrične lestvice je »GDS-15«, ima veliko lažno negativnih rezultatov pri
bolnikih z blažjo obliko depresije. Pri vrednosti 4/5 (za verzijo s 15- vprašanji)
znaša občutljivost 90 %, specifičnost pa 65 %, kar pomeni, da bo veliko lažno
pozitivnih, vendar bodo zajete skoraj vse osebe z depresijo (Yesavage idr., 1983,
v Tančič Grum, Poštuvan in Roškar, 2010).
Različica s 15-postavkami se zelo pogosto uporablja. Pet od postavk v GDS-15 se
vrednoti negativno ("ne" odgovor pomeni potrditev depresivnih simptomov).
59
Lestvica se osredotoča na psihološke simptome depresije, predvsem spremembe v
razpoloženju in mislih. V lestvico je vključenih tudi nekaj somatskih postavk.
GDS-15 zajema tri od DSM-IV kriterijev z uporabo drugačne terminologije
(slabo razpoloženje, izguba zanimanja in izguba energije). Vprašanja o
samomorilnih mislih v lestvici namerno niso vključena. Sistematičen pregled 42
študij z uporabo GDS-15 poroča o povprečni občutljivostjo 0,805 in specifičnosti
0,750 (Mitchell, 2010). Primer vprašanja v vprašalniku je: »Se takšni, kot ste
sedaj, počutite precej nevredno?«
GDS -15 ima visoko notranjo skladnost z Cronbachovo alfa = .94 in vse postavke
so si med seboj enakovredne (Fountoulakis idr., 1999).
Na našem vzorcu znaša koeficient zanesljivosti ob prvem testiranju α = .77 in ob
drugem testiranju α = .70.
3.2.2 Vprašalnik za merjenje depresivnosti, anksioznosti in stresa
(Depression, Anxity, Stress Scale - DASS)
Vprašalnik DASS (Depression, Anxity, Stress Scale) je sestavljen iz 42 postavk in
meri simptome depresivnosti, anksioznosti ter stresa. Vsaka od treh skal je
sestavljena iz 14 trditev, za katere je potrebno na 4-stopenjski lestvici (kjer 0
pomeni sploh ne velja zame in 3 zelo velja zame) označiti pogostost navedenih
simptomov v zadnjem tednu. Vprašalnik ima odlično notranjo skladnost
Cronbachova alfa = .97 (Page, Hooke in Morrison, 2007).
DASS faktorji so del tripartitnega modela s tremi komponentami (Brown,
Chorpita, Korotitsch in Barlow, 1997):
depresivnost (nizek pozitivni afekt, izguba samospoštovanja in
iniciativnosti, brezup)
anksioznost (avtonomno vzburjenje in zaskrbljenost)
stres (napetost, razdražljivost in nizek prag razočaranja, negativni afekt)
60
Za potrebe naše raziskave smo iz vprašalnika DASS vzeli le podatke iz
komponent: depresivnost (postavke 3, 5, 10, 13, 16, 17, 21, 24, 26, 31, 34, 37, 38,
42) in anksioznost (postavke 2, 4, 7, 9, 15, 19, 20, 23, 25, 28, 30, 36, 40, 41).
Primer postavke iz komponente depresivnosti je: »Zdelo se mi je, da se nimam
česa veseliti.«
Primer postavke iz komponente anksioznost je: »Strah me je bilo brez
utemeljenega razloga.«
Na našem vzorcu znaša koeficient zanesljivosti za komponento depresivnost ob
prvem testiranju α = .85 in ob drugem testiranju α = .83.
Na našem vzorcu znaša koeficient zanesljivosti za komponento anksioznost ob
prvem testiranju α = .92 in ob drugem testiranju α = .82.
3.2.3 Vprašalnik o bolnikovem zdravju-9 (The Patient Health
Questionnaire – PHQ-9)
Vprašalnik PHQ-9 je namenjen odkrivanju depresije v splošni populaciji, na
primarni ravni zdravstvene dejavnosti. Kljub temu je uporaben tudi pri
starostnikih, saj se je izkazal kot veljavna lestvica tako za odkrivanje velike
depresivne motnje, kot tudi podpražnih oblik depresivnih motenj v splošni
populaciji. Vprašalnik o bolnikovem zdravju-9 je modul Vprašalnika o
bolnikovem zdravju, ki je samo-ocenjevalna verzija PRIME-MD. PHQ-9 je torej
pod-lestvica, ki obsega devet simptomov depresije (skladno z devetimi kriteriji
DSM-IV). Bolnik ali ocenjevalec na 4-stopenjski lestvici označi, koliko časa v
zadnjih dveh tednih je bil posamezni simptom prisoten (0-sploh ne, 3-skoraj vsak
dan). Vprašalnik je relativno kratek, enostaven za izvedbo, vrednotenje in
interpretacijo ter ima ustrezne psihometrične karakteristike (občutljivost in
specifičnost sta 88 %). Vprašalnik ima visoko notranjo skladnost z Cronbachovo
alfa = .89 (Kroenke, Spitzer, Williams, 2001). Primer postavke v vprašalniku je:
»Slabo mnenje o sebi; občutek, da sem neuspešen in da sem razočaral sebe in
bližnje.«
61
Ocenjeno linearno skupek 10 točk predstavlja blažjo depresijo. Kljub temu pa
lahko posamezne postavke kombiniramo po DSM-IV algoritmu, da pridemo do
simptomov večje ali manjše depresije. DSM-IV kriteriji za izključitev pri
depresivni motnji niso vključeni v PHQ-9 (Mitchell, 2010).
Na našem vzorcu znaša koeficient zanesljivosti ob prvem testiranju α = .66 in ob
drugem testiranju α = .67.
3.2.4 Vprašalnik zadovoljstva z življenjem (The Satisfaction
With Life Scale - SWLS)
Lestvica SWLS meri splošno zadovoljstvo z življenjem in se ne nanaša na
podobne konstrukte, kot sta pozitivni afekt in osamljenost. Rezultat na lestvici
lahko označimo kot posameznikovo globalno oceno kvalitete lastnega življenja
glede na osebne kriterije. Lestvica je sestavljena iz petih postavk, kjer udeleženci
odgovarjajo na 7-stopenjski lestvici (1 - sploh ne drži, 2 - pretežno ne drži, 3 - drži
v manjši meri, 4 - nekaj vmes, 5 - še kar drži, 6 - pretežno drži, 7 - povsem drži).
Primer postavke je: »Do sedaj sem dobil/-a in dosegel/-la vse, kar sem si v
življenju želel/-a.«
Za skupni rezultat moramo sešteti odgovore na vseh petih postavkah, možen
razpon rezultatov pa je od 5 do 35.
Skupni skor lahko razdelimo v naslednje kategorije:
◦ 5-9 posameznik je skrajno nezadovoljen z življenjem,
◦ 10-14 zelo nezadovoljen z življenjem,
◦ 15-19 rahlo nezadovoljen z življenjem,
◦ 20 nevtralno, ko posameznik ni niti zadovoljen niti nezadovoljen,
◦ 21-25 nekoliko zadovoljen z življenjem,
◦ 26-30 zelo zadovoljen z življenjem,
◦ 31-35 posameznik je skrajno zadovoljen s svojim življenjem.
62
Zanesljivost, ocenjena s Cronbachovim alfa, je 0,87 (Diener, Emmons, Larsen in
Griffin, 1985). Musek in Avsec (2006) sta na slovenskem vzorcu dobila alfa
koeficient notranje skladnosti 0,83.
Na našem vzorcu znaša koeficient zanesljivosti ob prvem testiranju α = .72 in ob
drugem testiranju α = .70.
3.2.5 Rosenbergova lestvica samospoštovanja (Rosenberg Self-
Esteem Scale - RSES)
Rosenbergova lestvica samospoštovanja meri splošno samospoštovanje in zajema
tako pozitivna, kot tudi negativna stališča, ki jih posameznik zavzema do samega
sebe. Lestvica je enodimenzionalna, kar pomeni, da jo točkujemo kot celoto in
zajema 10 postavk, od katerih je 5 izraženih v pozitivni obliki, 5 pa v negativni.
Udeleženci vrednotijo postavke na 4-stopenjski Likertovi lestvici - od močno se
ne strinjam, do močno se strinjam. Primer postavke je: »Sposoben/a sem delati
enako dobro kot večina drugih ljudi.« Visoko število točk pomeni visoko
samospoštovanje, najvišji možen skor je 30 točk (Rosenberg, 1965). Cusatis in
Shannon (1996, v Maričič, 2006) sta ugotovili, da je zanesljivost lestvice,
izmerjena kot notranja skladnost, Cronbach alfa = 0.87.
Na našem vzorcu znaša koeficient zanesljivosti ob prvem testiranju α = .87 in ob
drugem testiranju α = .84.
63
3.3 POSTOPEK
3.3.1 Soglasje etične komisije
Zaradi zagotavljanja etičnih standardov v raziskovalnem delu smo podrobnejši
načrt raziskave 21. 4. 2015 posredovali v obravnavo in pregled Komisiji za
medicinsko etiko RS, ki deluje v okviru Medicinske fakultete Univerze v
Ljubljani. Ta je na svoji seji, 26. 5. 2015, ocenila, da je raziskava etično
sprejemljiva in s tem dala soglasje za njeno izvedbo (Priloga 1).
3.3.2 Postopek zbiranja podatkov v eksperimentalni skupini
Zbiranje podatkov je potekalo na Uri Soča v Murski Soboti in v Mariboru.
Udeleženci raziskave so anketni vprašalnik reševali dvakrat, prvič ob vstopu v
proces zaposlitvene rehabilitacije in drugič po štirih mesecih (zaradi načela o
zaupnosti in varovanja osebnih podatkov termina zaposlitvene rehabilitacije ne
navajamo). V času delovne skupine so bili razdeljeni anketni vprašalniki, ki so jih
udeleženci samostojno reševali. Reševanje vprašalnikov je potekalo v obliki
papir-svinčnik. Pri reševanju jim je bila na voljo psihologinja, zaposlena na URI
Soča. Čas reševanja je bil od 20 do 30 minut.
3.3.3 Postopek zbiranja podatkov v kontrolni skupini
Skupina je anketni vprašalnik reševala na domu v obliki papir-svinčnik. Tudi
kontrolna skupina je reševala anketni vprašalnik dvakrat v razmiku štirih
mesecev. Udeleženci so bili po štirih mesecih ponovno naprošeni, da izpolnijo
anketni vprašalnik. Udeleženci so prejeli dva izvoda vprašalnika in kuverti s
plačano poštnino za vračilo izpolnjenega vprašalnika.
Nepredvideno smo štiri mesece po koncu študije kontaktirali 10 naključno
izbranih osebe iz kontrolne skupine in jim zastavili dodatno vprašanje, ki nam je
pomagalo pri interpretaciji rezultatov v drugi hipotezi.
64
3.3.4 Informirano soglasje
Vsi udeleženci raziskave so bili seznanjeni z navodili in namenom raziskave ter
možnostjo, da lahko svoje sodelovanje odpovejo brez kakršnihkoli neugodnih
posledic. Pred začetkom raziskave so podpisali izjavo o zavestni in svobodni
privolitvi k sodelovanju v raziskavi (Priloga 2).
3.3.5 Postopki obdelave podatkov
Po končanem zbiranju so bili pridobljeni podatki vneseni v podatkovno bazo in
statistično obdelani s SPSS statističnim paketom, verzija 22 (statistični paket za
socialne znanosti).
Najprej je bila narejena osnovna deskriptivna statistika za opis vzorca v obeh
skupinah.
V preliminarni analizi smo najprej naredili opisno statistiko za vse merske
pripomočke (povprečna vrednost, minimum, maksimum in standardni odkloni).
Ker smo za oceno depresivne simptomatike uporabili tri različne merske
pripomočke, ki bi naj merili isti konstrukt (depresivno simptomatiko), je bilo
pričakovano, da bodo mere med seboj visoko korelirale. Tako smo s Pearsonovim
koeficientom korelacije preverili, ali mere med seboj korelirajo statistično
pomembno pozitivno tako ob prvem testiranju, kot tudi ob drugem testiranju.
Pri vprašalniku PHQ-9 v eksperimentalni skupini ob prvem testiranju in pri
vprašalniku DASS-depresija ter DASS-anksioznost v kontrolni skupini, smo
uporabili tehniko prekodiranja (Winsorizing metodo), s katero smo omejili
ekstremne vrednosti v podatkih in s tem osamelce nadomestili z vrednostjo 2,5
standardne deviacije.
Normalnost porazdelitve podatkov smo preverjali s Shapiro-Wilk testom in
vrednostmi asimetrije in sploščenosti.
Ugotavljanje zanesljivosti je bilo omejeno na notranjo konsistentnost merskih
pripomočkov. Kot mera zanesljivosti uporabljenih merskih instrumentov je bil
uporabljen Cronbachov α.
65
Sprva smo preverili ustreznost podatkov glede na predpostavke ANOVE za mešan
načrt, in sicer da v podatkih ni osamelcev, da so vrednosti odvisne spremenljivke
normalno porazdeljene v vseh skupinah in da so variance v vseh spremenljivkah
primerljive po velikosti (homogenost varianc).
Homogenost varianc smo preverjali z Boxovim testom. Predpostavke o sferičnosti
nismo preverjali, ker smo imeli le dve časovni točki merjenja.
Hipoteze smo preverjali s pomočjo analize variance (ANOVE) za mešan načrt
(angl. Mixed - design ANOVA) in s pomočjo multivariatne analize variance
(MANOVE) za mešan načrt (angl. Mixed - design MANOVA). Ob statistično
pomembnih interakcijah, ki jih je pokazala mešana ANOVA, smo spomočjo
analize enostavnih učinkov (angl. Simple Effects in Mixed Design) preverjali še
podrobnejše učinke.
66
4 REZULTATI
4.1 PRELIMINARNE ANALIZE
V preliminarni analizi smo naredili opisno statistiko za vse spremenljivke.
Ugotavljanje zanesljivosti je bilo omejeno na notranjo konsistentnost merskih
pripomočkov. Kot mero zanesljivosti uporabljenih merskih instrumentov smo
uporabili Cronbachov α.
Tabela 5
Koeficienti zanesljivosti za posamezne uporabljene merske instrumente
Merski instrument Cronbach alfa
GDS (15 postavk) 1. testiranje 0,77
2. testiranje 0,70
DASS - depresija
(14 postavk)
1. testiranje 0,85
2. testiranje 0,83
DASS – anksioznost
(14 postavk)
1. testiranje 0,92
2. testiranje 0,82
PHQ-9 (9 postavk) 1. testiranje 0,66
2. testiranje 0,67
RSES (5 postavk) 1. testiranje 0,87
2. testiranje 0,84
SWLS (19 postavk) 1. testiranje 0,72
2. testiranje 0,70
Opombe. GDS = Geriatrična lestvica depresivnosti, DASS = Lestvica depresije, anksioznosti in stresa, PHQ-9
= Vprašalnik o bolnikovem zdravju – 9, RSES = Rosenbergova lestvico samospoštovanja, SWLS = Lestvica
zadovoljstva z življenjem.
Iz tabele 5 je razvidno, da so koeficienti zanesljivosti posameznih lestvic visoki,
nekoliko nižjo vrednost Cronbach alfa ima Vprašalnik o bolnikovem zdravju – 9,
ki pa je še vedno sprejemljiva z vidika zanesljivosti.
67
Porazdelitev normalnosti spremenljivk smo ugotavljali na podlagi Shapiro-Wilk
testa ter mer asimetrije in sploščenosti. Shapiro-Wilks test normalnosti
porazdelitve nam pove, ali podatki na določeni spremenljivki statistično
pomembno odstopajo od normalne porazdelitve (*p<0,05).
Tabela 6
Shapiro-Wilk test in test sploščenosti in asimetrije za preverjanje normalnosti porazdelitve v vzorcu
Eksperimentalna skupina
Kontrolna skupina
S-W
test (p)
Sploščenost Asimetrija S-W
test (p)
Sploščenost Asimetrija
1. testiranje
GDS 0,067 0,45 -0,82 0,623 0,09 -0,75
DASS - depresija 0,007 1,06 0,32 0,040* 1,06 0,92
DASS - anksioznost 0,022* 1,18 1,70 0,001* 1,33 1,19
PHQ-9 0,078 0,69 1,78 0,000* 1,34 0,70
SWLS 0,016* 0,99 0,36 0,546 0,19 -0,69
RSES 0,187 -0,64 0,25 0,410 0,26 -0,26
2. testiranje
GDS 0,462 0,35 -0,71 0,579 -0,08 -0,48
DASS - depresija 0,002* 1,18 1,13 0,005* 1,32 1,76
DASS - anksioznost 0,092 0,96 1,09 0,002* 1,33 1,48
PHQ-9 0,049 0,89 0,85 0,001* 1,23 0,62
SWLS 0,025* 0,80 -0,18 0,059 0,21 -1,02
RSES 0,257 0,19 0,71 0,716 0,09 -0,23
Opombe. GDS = simptomi depresije glede na Geriatrično lestvico depresivnosti, DASS - depresija = simptomi
depresije glede na Lestvico depresije, anksioznosti in stresa, DASS - anksioznost = simptomi anksioznosti glede na
Lestvico depresije, anksioznosti in stresa, PHQ-9 = simptomi depresije glede na Vprašalnik o bolnikovem zdravju – 9,
RSES = samospoštovanje glede na Rosenbergovo lestvico samospoštovanja, SWLS = zadovoljstvo z življenjem glede
na Lestvico zadovoljstva z življenjem, S-W test = Shapiro-Wilks test, *p < 0,05.
Iz tabele 6 je razvidno, da ne moremo v celoti potrditi normalne porazdeljenosti
spremenljivk glede na Shapiro-Wilk test. Zaradi tega smo še preverili vrednosti
asimetrije in sploščenosti, ki so pri večini spremenljivk med -1 in 1,8, kar pomeni,
da je porazdelitev skoraj simetrična. George in Mallery (2011) namreč navajata,
da v kolikor so mere asimetričnosti in sploščenosti znotraj meja -2 in 2, lahko
govorimo o normalni distribuciji spremenljivk. Iz tabele je razvidno, da so vse
68
spremenljivke znotraj omenjenih meja, zato smo se v prihodnje pri statističnih
analizah posluževali ANOVE in MANOVE, ki sta parametrična testa.
Omeniti je potrebno, da smo pri vprašalniku PHQ-9 v eksperimentalni skupini ob
prvem testiranju in vprašalniku DASS-depresija ter DASS-anksioznost v kontrolni
skupini, uporabili tehniko prekodiranja (Winsorizing metodo), s katero smo
omejili ekstremne vrednosti v podatkih in s tem osamelce nadomestili z
vrednostjo 2,5 standardne deviacije.
V tabeli 7 so predstavljene povprečna vrednost, minimum, maksimum in
standardni odkloni za vse spremenljivke.
Tabela 7
Minimum, maksimum, povprečna vrednost in standardni odklon
Eksperimentalna skupina
(n=26)
Kontrolna skupina
(n=26)
Min. Max. M SD Min. Max. M SD
1. testiranje
GDS (max. 15T) 2 14 7,65 3,64 0 12 5,85 3,30
DASS - depresija (max. 42T) 5 36 15,16 8,60 5 25 10,81 4,60
PHQ-9 (max 27T) 2 22 9,54 3,87 3 12 6,08 2,64
SWLS (max. 35T) 5 31 14,23 6,53 7 27 16,58 5,03
RSES (max 30T) 9 22 16,08 3,20 15 25 20,19 2,50
DASS - anksioznost (max. 42T) 4 40 16,15 8,73 0 16,7 4,60 4,81
2. testiranje
GDS (max. 15T) 0 12 5,12 3,37 1 12 6,58 2,82
DASS - depresija (max. 42T) 1 28 10,42 7,48 6 24 11,15 4,42
PHQ-9 (max 27T) 1 17 7,27 3,99 4 12 6,20 2,32
SWLS (max. 35T) 8 29 15,54 6,37 8 22 15,50 4,18
RSES (max 30T) 9 24 16,54 3,37 16 25 20,27 2,16
DASS - anksioznost (max. 42T) 1 29 10,35 6,55 0 17,3 5,32 4,45
Opombe. Min = minimalna vrednost, Max = maksimalna vrednost, M = aritmetična sredina, SD = standardni odklon,
GDS = simtomi depresije glede na Geriatrično lestvico depresivnosti, DASS = simptomi depresije glede na Lestvico
depresije, anksioznosti in stresa, PHQ-9 = simtomi depresije glede na Vprašalnik o bolnikovem zdravju – 9, RSES =
samospoštovanje glede na Rosenbergovo lestvico samospoštovanja, SWLS = zadovoljstvo z življenjem glede na Lestvico
zadovoljstva z življenjem.
69
Mere povezanosti merskih pripomočkov za merjenje depresije
Kot je razvidno iz podpoglavja Pripomočki, smo za oceno depresivne
simptomatike uporabili tri različne merske pripomočke: Geriatrično lestvico
depresivnosti (GDS), Vprašalnik za merjenje depresivnosti, anksioznosti in stresa
(DASS-depresija) ter Vprašalnik o bolnikovem zdravju-9 (PHQ-9). Ker naj bi vse
tri mere merile isti konstrukt (depresivno simptomatiko), je bilo pričakovano, da
bodo mere med seboj visoko korelirale. V tabeli 8 in v tabeli 9 lahko vidimo, da je
tako, saj mere korelirajo statistično pomembno pozitivno tako ob prvem testiranju,
kot tudi ob drugem testiranju.
Tabela 8
Pearsonovi koeficienti korelacije med GDS, DASS in PHQ-9 – 1. testiranje
1. 2. 3.
1. GDS _
2. DASS ,59** _
3. PHQ-9 ,46** ,55** _
Opombe. GDS = simptomi depresije glede na Geriatrično lestvico depresivnosti, DASS = simptomi depresije
glede na Lestvico depresije, anksioznosti in stresa, PHQ-9 = simptomi depresije glede na Vprašalnik o
bolnikovem zdravju – 9, **p < 0,01
Tabela 9
Pearsonovi koeficienti korelacije med GDS, DASS in PHQ-9 – 2. testiranje
1. 2. 3.
1. GDS _
2. DASS ,60** _
3. PHQ-9 ,34* ,37** _
Opombe. GDS = simptomi depresije glede na Geriatrično lestvico depresivnosti, DASS = simptomi depresije
glede na Lestvico depresije, anksioznosti in stresa, PHQ-9 = simptomi depresije glede na Vprašalnik o
bolnikovem zdravju – 9, **p < 0,01, * p < 0,05
70
4.2 PREVERJANJE HIPOTEZ
Za preverjanje hipoteze 1 in 1a smo uporabili MANOVO z mešanim načrtom
(angl. Mixed-design MANOVA). Za preverjanje hipotez 2 in 2a, 3 in 3a, 4 in 4a
smo uporabili ANOVO z mešanim načrtom (angl. Mixed-design ANOVA).
Hipoteza 1: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do znižanja depresivne
simptomatike med prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 1a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju izražala manj
depresivne simptomatike kot kontrolna skupina.
Z Boxovim testom smo najprej preverili porazdeljenost kovarianc. Le-ta je
pokazal, da ne moremo domnevati o enakosti kovariančnih matrik, M = 85,64,
F(9194,99) = 3,55, p = 0,000. Ker je bila kršena predpostavka o homogenosti
kovarianc, je priporočljiva previdnost pri sklepanju iz vzorca na populacijo.
Tabela 10
Opisna statistika za depresivne simptome na vseh treh lestvicah za merjenje depresije
GDS DASS-depresija PHQ-9
Eksperimentalna skupina M SE M SE M SE
1. testiranje 7,65 0,68 15,16 1,33 9,42 0,61
2. testiranje 5,16 0,61 10,42 1,21 7,27 0,64
Skupaj 6,39 0,61 12,77 1,24 8,35 0,58
Kontrolna skupina
1. testiranje 5,85 0,68 10,70 1,33 6,08 0,61
2. testiranje 6,58 0,61 11,15 1,21 6,19 0,64
Skupaj 6,21 0,61 10,93 1,24 6,14 0,58
Opombe. M = povprečje, SE = standardna napaka, GDS = simptomi depresije glede na Geriatrično
lestvico depresivnosti, DASS = simptomi depresije glede na Lestvico depresije, anksioznosti in stresa, PHQ-9
= simptomi depresije glede na Vprašalnik o bolnikovem zdravju – 9
Iz tabele 10 je razvidno, da so med povprečji skupin na merskih lestvicah razlike,
zato smo s pomočjo mešane MANOVE testirali razlike v depresivnih simptomih
skozi dve testiranji med eksperimentalno in kontrolno skupino.
71
Tabela 11
Rezultati MANOVE za odvisne vzorce
Wilks' Lambda df1 df2 F p ηp2
čas testiranja x
skupina
0,35 1 50 91,64 0,000** 0,647
depresija x skupina 0,89 2 49 3,01 0,058 0,109
čas testiranja x
depresija x skupina
0,86 2 49 3,86 0,028* 0,136
Opombe. df = stopnja svobode, F = statistika multivariatne analize variance (MANOVA), p = statistična
pomembnost, ηp2 =
velikost učinka, *p < 0,05; **p < 0,01.
Rezultati mešane MANOVE v tabeli 11 kažejo, da obstaja statistično pomembna
razlika med eksperimentalno in kontrolno skupino skozi čas testiranja (čas
testiranja x skupina). Iz tabele je prav tako razvidno, da razlika v izraženosti
depresivnih simptomov med eksperimentalno in kontrolno skupino ni statistično
pomembna (depresija x skupina). V tabeli 11 opazimo tudi statistično pomemben
učinek interakcije, čas testiranja x depresija x skupina. Ker se je trosmerna
interakcija pokazala kot statistično pomembna, smo interakcijo razbili posebej za
eksperimentalno in posebej za kontrolno skupino.
Analiza za eksperimentalno skupino
Tabela 12
Analiza preprostih učinkov za depresivnost, čas testiranja in njuno interakcijo pri
eksperimentalni skupini
Wilks' Lambda df1 df2 F p ηp2
depresivnost 0,43 2 24 16,00 0,000** 0,571
čas testiranja 0,23 1 25 83,92 0,000** 0,770
depresivnost x čas
testiranja
0,77 2 24 3,67 0,041* 0,234
Opombe. df = stopnja svobode, F = statistika multivariatne analize variance (MANOVA), p = statistična
pomembnost, ηp2 =
velikost učinka, *p < 0,05; **p < 0,01.
72
Iz tabele 12 je razvidno, da se je v eksperimentalni skupini pokazala statistično
pomembna razlika v času testiranja, depresivnosti in v interakciji med
depresivnostjo in časom testiranja.
Nadaljnja analiza interakcije depresivnosti in časa testiranja je prikazana v tabeli
13.
Tabela 13
Analiza preprostih učinkov za interakcijo čas testiranja x test pri eksperimentalni skupini
M SE
p
GDS 1. testiranje 7,65 0,72
0,00*
2. testiranje 5,12 0,66
DASS-depresija 1. testiranje 15,12 1,69
0,00*
2. testiranje 10,42 1,47
PHQ-9 1. testiranje 9,42 0,69
0,00*
2. testiranje 7,27 0,78
Opombe. M = povprečje, SE = standardna napaka, p = statistična pomembnost, *p < 0,05; **p < 0,01.
Iz tabele 13 je razvidno, da v eksperimentalni skupini obstaja statistično
pomembna razlika med prvim in drugim testiranjem v vseh lestvicah
depresivnosti. Če sklepamo po povprečjih, to pomeni, da so udeleženci v
eksperimentalni skupini dosegli na vseh treh lestvicah statistično pomembno manj
točk po zaposlitveni rehabilitaciji kot pred njo, iz česar lahko sklepamo, da je bila
pri njih depresivnost ob drugem testiranju manj izražena kot ob prvem testiranju.
73
Analiza za kontrolno skupino
Tabela 14
Analiza preprostih učinkov za depresivnost, čas testiranja in njuno interakcijo pri
kontrolni skupini
Wilks' Lambda df1 df2 F p ηp2
depresivnost 0,35 2 24 21,90 0,000** 0,646
čas testiranja 0,74 1 25 8,60 0,007** 0,256
depresivnost x čas
testiranja
0,90 2 24 1,36 0,276 0,102
Opombe. df = stopnja svobode, F = statistika multivariatne analize variance (MANOVA), p = statistična
pomembnost, ηp2 =
velikost učinka, *p < 0,05; **p < 0,01.
Iz tabele 14 je razvidno, da interakcija med depresivnostjo in časom pri kontrolni
skupini ni statistično pomembna. Obstaja pa statistično pomembna razlika v času
in depresivnosti v kontrolni skupini.
Za nadaljnjo analizo nas je zanimal statistično pomemben učinek časa testiranja,
ki je prikazan v spodnji tabeli 15.
Tabela 15
Analiza enostavnih učinkov za čas testiranja pri kontrolni skupini
M SE Povprečna razlika SE p
1. testiranje 7,54 0,52 -0,43 0,15 0,007**
2. testiranje 7,97 0,47
Opombe. M = povprečje, SE = standardna napaka, p = statistična pomembnost, **p < 0,01.
Statistično pomembna razlika obstaja med prvim in drugim časom testiranja pri
kontrolni skupini, če zanemarimo tip testa. Glede na povprečne vrednosti so pri
drugem testiranju dosegli višje število točk, kar pomeni, da so bili statistično
pomembno bolj depresivni v primerjavi s prvim testiranjem.
74
Nastale spremembe v depresivnih simptomih med prvim in drugim testiranjem v
eksperimentalni in kontrolni skupini so prikazane na spodnji Sliki 1.
Slika 1. Povprečje vrednosti depresivnih simptomov v eksperimentalni in v
kontrolni skupini med prvim in drugim testiranjem.
Na podlagi rezultatov in grafa lahko sklenemo, da hipotezo 1 lahko potrdimo, saj
je ob drugem testiranju, to je po zaposlitveni rehabilitaciji v eksperimentalni
skupini, prišlo do statistično pomembnega znižanja depresivnih simptomov.
Zastavljeno pod-hipotezo 1a zavrnemo, saj v drugem testiranju ni prišlo do
statistično pomembnih razlik med eksperimentalno in kontrolno skupino, kljub
temu da je eksperimentalna skupina ob drugem testiranju izražala manj
depresivnih simptomov kot kontrolna skupina.
75
Hipoteza 2: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do zvišanja življenjskega
zadovoljstva med prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 2a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju imela višje
življenjsko zadovoljstvo kot kontrolna skupina.
Z Boxovim testom smo preverili porazdeljenost kovarianc. Le-ta je pokazal, da
lahko domnevamo o enakosti kovarianc, M = 14,38, F(450000,00) = 4,58, p =
0,003.
S pomočjo ANOVE z mešanim načrtom (Mixed-design ANOVA) smo preverili,
kakšne so spremembe v življenjskem zadovoljstvu, kjer smo kot dejavnik znotraj
skupin označili življenjsko zadovoljstvo in skupino kot dejavnik med skupinami.
Rezultati mešane ANOVE kažejo, da čas testiranja F(1, 50) = 0,11, p = 0,74, ηp2
= 0,002 ni statistično pomemben. To pomeni, da ne prihaja do statistično
pomembnih razlik v stopnji življenjskega zadovoljstva med prvim in drugim
testiranjem ne glede na skupino.
Tudi učinek skupine F(1, 50) = 0,58, p = 0,45, ηp2
= 0,011 ni statistično
pomemben. To pomeni, da ne prihaja do statistično pomembnih razlik med
eksperimentalno in kontrolno skupino, ne glede na čas testiranja, v stopnji
življenjskega zadovoljstva.
Rezultati mešane ANOVE pa nakazujejo na statistično pomemben učinek čas x
skupina, F(1, 50) = 11,50, p = 0,00, ηp2
= 0,187. V eksperimentalni skupini je
prišlo do zvišanja življenjskega zadovoljstva med prvim (M = 14,23 , SE = 1,14)
in drugim testiranjem (M = 15,54, SE = 1,06). Na podlagi analize enostavnih
učinkov vidimo, da je razlika statistično pomembna, F(1, 50) = 6,92, p = 0,01. V
kontrolni skupini je prišlo do znižanja življenjskega zadovoljstva med prvim (M =
16,58, SE = 1,14) in drugim testiranjem (M = 15,50, SE = 1,06). Tudi v tej
skupini je razlika statistično pomembna, F(1, 50) = 4,69, p = 0,04.
76
Nastale spremembe v stopnji življenjskega zadovoljstva med prvim in drugim
testiranjem v obeh skupinah so prikazane na spodnji Sliki 2.
Slika 2. Povprečje vrednosti zadovoljstva z življenjem v eksperimentalni in v
kontrolni skupini med prvim in drugim testiranjem.
Na podlagi rezultatov in grafa lahko hipotezo 2 potrdimo, saj je ob drugem
testiranju, to je po zaposlitveni rehabilitaciji v eksperimentalni skupini, prišlo do
zvišanja življenjskega zadovoljstva. Pod-hipotezo 2a zavrnemo, saj ob drugem
testiranju ne obstajajo statistično pomembne razlike med življenjskim
zadovoljstvom v eksperimentalni in v kontrolni skupini.
77
Hipoteza 3: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do zvišanja samospoštovanja
med prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 3a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju imela višje
samospoštovanje kot kontrolna skupina.
Z Boxovim testom smo najprej preverili porazdeljenost kovarianc. Le-ta je
pokazal, da ne moremo domnevati o enakosti kovarianc, M = 18,18, F(450000,00)
= 5,80, p = 0,00. Ker je bila kršena predpostavka o homogenosti varianc, je
priporočljiva previdnost pri sklepanju iz vzorca na populacijo.
S pomočjo ANOVE z mešanim načrtom (Mixed-design ANOVA) smo preverili,
kakšne so spremembe v samospoštovanju, kjer smo kot dejavnik znotraj skupin
označili samospoštovanje in skupino kot dejavnik med skupinami.
Rezultati nakazujejo, da je statistično pomemben učinek skupine, F(1, 50) =
29,28, p = 0,00, ηp2
= 0,369. To pomeni, da prihaja med eksperimentalno in
kontrolno skupino do statistično pomembnih razlik (ne glede na čas testiranja).
Analiza glavnih učinkov je pokazala, da prihaja do statistično pomembnih razlik
med eksperimentalno in kontrolno skupino ob prvem testiranju, F(1, 50) = 26,73,
p = 0,00) in prav tako prihaja do statistično pomembnih razlik med
eksperimentalno in kontrolno skupino ob drugem testiranju, F(1, 50) = 22,53, p =
0,00. Kontrolna skupina je v obeh testiranjih imela višjo stopnjo samospoštovanja
kot eksperimentalna skupina.
Učinek časa testiranja F(1, 50) = 0,72, p = 0,40, ηp2
= 0,014 ni statistično
pomemben. To pomeni, da med prvim in drugim testiranjem ne prihaja do
statistično pomembnih razlik v stopnji samospoštovanja (ne glede na skupino).
Tudi interakcija čas x skupina, F(1, 50) = 0,37, p = 0,55, ηp2
= 0,007 ni
statistično pomembna. To pomeni, da v nobeni skupini ni prišlo do spremembe
samospoštovanja med prvim in drugim testiranjem.
78
Nastale spremembe v depresivnih simptomih med prvim in drugim testiranjem v
eksperimentalni in kontrolni skupini so prikazane na spodnji Sliki 3.
Slika 3. Povprečje vrednosti samospoštovanja v eksperimentalni in v kontrolni
skupini med prvim in drugim testiranjem.
Na podlagi rezultatov in grafa hipotezo 3 zavrnemo, saj ob drugem testiranju, to je
po zaposlitveni rehabilitaciji v eksperimentalni skupini, ni prišlo do statistično
pomembnega zvišanja samospoštovanja. Tudi pod-hipotezo 3a zavrnemo, saj ob
drugem testiranju ne obstajajo statistično pomembne razlike med
samospoštovanjem v eksperimentalni in v kontrolni skupini.
79
Hipoteza 4: Pri eksperimentalni skupini bo prišlo do znižanja anksioznosti med
prvim in drugim testiranjem.
Hipoteza 4a: Eksperimentalna skupina bo ob drugem testiranju izražala manj
anksioznosti kot kontrolna skupina.
Z Boxovim testom smo preverili porazdeljenost kovarianc. Le-ta je pokazal, da ne
moremo domnevati o enakosti kovarianc, M = 26,55, F(450000,00) = 8,47, p =
0,00. Ker je bila kršena predpostavka o homogenosti varianc, je priporočljiva
previdnost pri sklepanju iz vzorca na populacijo.
S pomočjo ANOVE z mešanim načrtom (Mixed-design ANOVA) smo preverili,
kakšne so spremembe v anksioznosti, kjer smo kot dejavnik znotraj skupin
označili anksioznost in skupino kot dejavnik med skupinami.
Rezultati nakazujejo na statistično pomemben učinek časa F(1, 50) = 25,32, p =
0,00, ηp2
= 0,336. To pomeni, da prihaja do statistično pomembnih razlik v stopnji
anksioznosti med prvim in drugim testiranjem ne glede na skupino.
Mešana ANOVA prav tako kaže na statistično pomemben učinek skupine, F(1,
50) = 24,04, p = 0,00, ηp2
= 0,325. To pomeni, da prihaja do pomembnih razlik
med eksperimentalno in kontrolno skupino v stopnji anksioznosti ne glede na čas
testiranja.
Statistično pomembna je tudi interakcija čas x skupina, F(1, 50) = 41,95, p = 0,00,
ηp2
= 0,456. Razliko med prvim in drugim testiranjem smo preverili z analizo
enostavnih učinkov, ki je pokazala, da prihaja do statistično pomembnega
znižanja anksioznosti v eksperimentalni skupini, F(1, 50) = 66,23, p = 0,000,
medtem ko v kontrolni skupini do statistično pomembnih sprememb v stopnji
anksioznosti ni prišlo, F(1, 50) = 1,04, p = 0,31.
80
Nastale spremembe med prvim in drugim testiranjem v eksperimentalni in
kontrolni skupini so prikazane na spodnji Sliki 4.
Slika 4. Povprečje vrednosti anksioznosti v eksperimentalni in v kontrolni skupini
med prvim in drugim testiranjem.
Na podlagi rezultatov in grafa lahko hipotezo 4 potrdimo, saj je ob drugem
testiranju, to je po zaposlitveni rehabilitaciji v eksperimentalni skupini, prišlo do
znižanja anksioznosti. Pod-hipotezo 4a zavrnemo, saj je ob drugem testiranju
imela eksperimentalna skupina kljub znižanju, statistično pomembno več
anksioznosti kot kontrolna skupina.
81
5 INTERPRETACIJA
V magistrski nalogi smo se ukvarjali z duševnim zdravjem dolgotrajno
brezposelnih oseb in tveganjem za razvoj depresivnih simptomov pri njih. Z
evalvacijo rehabilitacijskega programa smo preverjali spremembe v duševnem
zdravju pri dolgotrajno brezposelnih osebah ob vključenosti v program
štirimesečne zaposlitvene rehabilitacije.
V raziskavi je bilo preverjeno, ali se pri udeležencih eksperimentalne skupine, ki
je bila vključena v program zaposlitvene rehabilitacije, ob drugem testiranju
izboljša duševno zdravje v smislu zmanjšanja depresivnih simptomov in
anksioznosti ter zvišanja samospoštovanja in življenjskega zadovoljstva. Preverili
smo tudi, ali udeleženci, ki so bili vključeni v program zaposlitvene rehabilitacije,
pri ponovnem testiranju kažejo manj depresivnih simptomov in anksioznosti ter
več življenjskega zadovoljstva in višje samospoštovanje kot udeleženci, ki niso
bili vključeni v program zaposlitvene rehabilitacije.
Interpretacija prve hipoteze in pod-hipoteze
V hipotezi 1 smo predpostavili, da bo pri eksperimentalni skupini, ki bo vključena
v program zaposlitvene rehabilitacije, prišlo do znižanja depresivne simptomatike
pri ponovnem testiranju, saj so številne študije (Audhoe, Hoving, Sluiter in
Frings-Dresen, 2010; Gussenhoven idr., 2013; Koletsi idr., 2009; Watzke, Galvao
in Brieger, 2009) pokazale, da vključitev v zaposlitveno rehabilitacijo prinaša
pozitivne učinke na duševno zdravje rehabilitirancev, tudi v smislu zmanjšanja
depresivnih simptomov. Prisotnost depresivne simptomatike smo pričakovali tako
v eksperimentalni, kot tudi v kontrolni skupini. Udeleženci obeh skupin namreč
spadajo med dolgotrajno brezposelne osebe, ki so glede na Warrovo (1987, v Paul
in Moser, 2009) teorijo vitaminskih faktorjev prikrajšane za devet pomembnih
faktorjev. To so možnost kontrole, možnost uporabe lastnih sposobnosti, zunanji
generirani cilji, raznolikost, strukturirano okolje, posedovanje denarja, telesna
varnost, možnost inter-personalnih kontaktov in socialni položaj. Ugotovili so, da
ima nizka raven teh faktorjev negativne posledice na duševno zdravje.
82
Rezultati v naši študiji se skladajo s predvidevanji in so tako pokazali na
statistično pomembno znižanje simptomov depresije v eksperimentalni skupini ob
drugem testiranju, torej po štirimesečni zaposlitveni rehabilitaciji.
Obstaja veliko različnih teorij, s katerimi lahko pojasnimo, zakaj prihaja do
izboljšanja duševnega zdravja pri posameznikih po vključenosti v zaposlitveno
rehabilitacijo ali kakšno drugo podobno obliko vključenosti. Glede na Jahodino
teorijo latentne deprivacije (1982, v Paul in Moser, 2009) lahko sklepamo, da
aktivnosti v rehabilitaciji prinašajo posamezniku veliko latentnih funkcij – recimo
strukturo časa, vključenost v organizirano dejavnost in sledenje skupnemu cilju.
Watzke (2009) je ugotovil, da ima zaposlitvena rehabilitacija pozitivne učinke na
duševno blagostanje in funkcioniranje na splošno. Splošno funkcioniranje
posameznikov so preverjali z Level of Functioning Scale (LoF), ki meri štiri
dimenzije: delo, simptomatiko, socialne odnose in dosedanje morebitne
hospitalizacije. Ob koncu rehabilitacije so rehabilitiranci kazali višje ravni
funkcioniranja in boljše duševno blagostanje v primerjavi s posamezniki iz
kontrolne skupine, ki niso bili vključeni v rehabilitacijo. Boljše duševno zdravje
in delovanje so našli pri rehabilitirancih tudi čez devet mesecev.
Vinokur, Schul, Vuori in Price (2000) so preučevali dolgoročne učinke
vključenosti v delavnice za iskanje zaposlitve na duševno zdravje udeležencev.
Dve leti po vključenosti v delavnico je imela eksperimentalna skupina v
primerjavi s kontrolno skupino, ki ni bila vključena v noben program, pomembno
višje stopnje ponovnih zaposlitev in nižje ravni depresivnih simptomov. Izkazalo
se je, da obstaja manjša verjetnost tveganja za veliko depresivno motnjo pri
posameznikih, ki so bili vključeni v različne delavnice za iskanje zaposlitve. Že
sama izhodiščna motivacija za iskanje zaposlitve je imela neposreden učinek na
brezposelnost in duševno zdravje v eksperimentalni skupini.
Creed, Hicks in Machin (1998) so ugotavljali pomen latentnih funkcij dela v
delovnih usposabljanjih in rehabilitacijskih ustanovah. Neposredni učinek
rehabilitacije se je kazal v izboljšanem počutju rehabilitirancev. Posamezniki, ki
so zaključili rehabilitacijo, so imeli nižjo stopnjo depresije, manjše občutke
nemoči, manjšo psihološko stisko, višjo samopodobo in višje zadovoljstvo z
življenjem kot pred začetkom rehabilitacije in v primerjavi z neudeleženci
83
rehabilitacije. Rezultati te študije dokazujejo, da lahko pri udeležencih
zaposlitvenih rehabilitacij pričakujemo izboljšanje psihičnega blagostanja.
Poudarek takšnih usposabljanj je na izboljšanju duševnega zdravja in
zagotavljanju delovnih veščin.
Bratina (1992) poudarja, da je v času trajanja brezposelnosti pri posameznikih
potrebno vzdrževati pravilen odnos do realnosti, realno oceno samega sebe,
potrebno je posameznika usmerjati tako, da razhajanja med lastnimi potrebami in
zagotavljanjem zadovoljevanja teh potreb rešuje na nivoju konstruktivnih
strategij. To se nam zdi pomembno za interpretacijo naših rezultatov, saj so vse to
udeleženci eksperimentalne skupine prejeli tekom zaposlitvene rehabilitacije, kar
je vplivalo na njihovo duševno zdravje ob koncu rehabilitacije. Še posebej
pomembna se nam zdi storitev A, ki v zaposlitveni rehabilitaciji pomeni
svetovanje, spodbujanje in motiviranje invalidov k aktivni vlogi. Le-ta omogoča
udeležencem doseganje boljšega in celovitejšega uvida v lastno situacijo,
pridobivanje informacij o možnih oblikah in načinih razreševanja ter nujne
elemente za odločanje in načrtovanje. S tem pride do odgovornejšega soodločanja
rehabilitirancev, višjo stopnjo motiviranosti, prevzemanje kontrole nad lastno
situacijo ter oblikovanje načrtov in ciljev, ki so realni in skladni z možnostmi v
okolju. Poleg tega pa so rehabilitiranci tekom rehabilitacije nenehno deležni
svetovanja, ki je v okviru programa zaposlitvene rehabilitacije največkrat
uporabljena metoda (Lobe, 1996), saj osebam nudi pomoč za osebnostno oziroma
zaposlitveno prilagoditev. Namen le-tega je rehabilitirance usposobiti za
obvladovanje življenjskih situacij in sledenje dosegljivim ciljem. Neposredno pa
svetovalec v zaposlitveni rehabilitaciji služi kot vir emocionalne podpore in vir
informacij pri obvladovanju problemov.
V pod-hipotezi 1a smo predvidevali, da bo eksperimentalna skupina ob drugem
testiranju izražala manj depresivne simptomatike kot kontrolna skupina, saj bo
eksperimentalna skupina ob drugem testiranju zaključevala program štirimesečne
zaposlitvene rehabilitacije, kontrolna skupina pa med tem časom ne bo vključena
v noben rehabilitacijski ali drugi podoben program. Raziskave namreč potrjujejo
pozitiven vpliv zaposlitvene rehabilitacije na duševno zdravje dolgotrajno
brezposelnih oseb. Tako so Oyeflaten, Midtgarden, Maeland, Eriksen in
84
Magnussen (2014) preverjali delovanje in status dela oseb tri leta po vključenosti
v poklicno rehabilitacijo. Ugotovili so, da se je tri leta po zaposlitveni
rehabilitaciji kar 59 % posameznikov zaposlilo. Kar pa je za nas še pomembneje,
v času zaposlitvene rehabilitacije, se je pri rehabilitirancih močno izboljšala
sposobnost soočanja oz. spoprijemanja s težavami in novimi situacijami. Izkazalo
se je tudi, da je zaposlitvena rehabilitacija povečala motivacijo in pozitivne
izkušnje rehabilitirancev. Posledično so se tekom rehabilitacije spreminjala
negativna prepričanja in vedenja v povezavi z delom.
Rezultati, ki smo jih dobili v naši raziskavi kažejo, da ima eksperimentalna
skupina manj depresivnih simptomov ob drugem testiranju kot kontrolna skupina,
vendar pa ta razlika ni statistično pomembna.
Zakaj na splošno ni prišlo do statistično pomembnih razlik v depresivnih
simptomih med eksperimentalno in kontrolno skupino ob drugem testiranju, lahko
povežemo s teorijo manifestnih koristi zaposlitve. Obstajata dva modela, s
katerima lahko razložimo vpliv brezposelnosti na duševno blagostanje, ki pa med
seboj nista povezana. Prvi je Jahodin model latentne deprivacije (1982, v Creed in
Watson, 2003), ki pravi, da so latentne koristi dela tiste, ki vodijo do poslabšanja
duševnega zdravja ob izgubi zaposlitve. Fryerjev model omejitev sicer priznava
pomembnost latentnih koristi, vendar pa trdi, da je zmanjšan finančni dohodek ali
celo posledična revščina tista, ki posamezniku vzame smisel prihodnosti in vodi k
slabšemu duševnemu zdravju. Če pogledamo raziskavo Strandh (2000) vidimo, da
je finančni primanjkljaj ob brezposelnosti eden izmed glavnih faktorjev skrbi in
stresa. Brez rednega dohodka oseba nima možnosti planiranja svoje prihodnosti,
kar povzroča dodatno skrb. Ker finančna omejitev odreja omejitve glede
dejavnosti prostega časa in druženja, se negativni psihološki učinki s tem še
poslabšajo. Tudi drugi avtorji (Freese in Mohr, 1987; Vinokur in Schull, 1997;
Whelan, 1992; Price, Choi in Vinokur, 2002) so v svojih raziskavah ugotovili, da
je brezposelnost povezana z depresijo preko finančnih primanjkljajev. Na podlagi
te teorije in raziskav tako menimo, da je zaposlitvena rehabilitacija pozitivno
vplivala na rehabilitirance na latentni ravni, ni jim pa prinesla manifestnih koristi
(plače, finančne preskrbljenosti). Zaradi tega menimo, da ni prišlo do velikih
razlik med eksperimentalno in kontrolno skupino ob drugem merjenju, saj je pri
85
obeh ostajal primanjkljaj na manifestni ravni, to je na ravni finančnega prihodka.
Ugotovitve študij nam torej kažejo, da pride do poslabšanja duševnega zdravja in
nastanka depresivnih simptomov zaradi finančne nesigurnosti in materialne
deprivacije. V današnji potrošniški družbi tako žal ni mogoče, da ne bi upoštevali
vpliva pomanjkanja denarja ob brezposelnosti.
Zanimiva ugotovitev, ki so jo pokazali rezultati, je tudi ta, da je imela
eksperimentalna skupina na začetku testiranja statistično pomembno več
depresivnih simptomov kot kontrolna skupina. Domnevali bi, da med skupinama
ne bo prišlo do razlik v simptomih depresije oz. da bosta obe skupini imeli enako
stopnjo depresivnih simptomov ob prvem testiranju. Udeleženci obeh skupin
namreč spadajo med dolgotrajno brezposelne osebe, ki imajo glede na ugotovitve
McKee-Ryan idr. (2005) slabo duševno zdravje, nižje zadovoljstvo z življenjem,
manj družinskega zadovoljstva in slabše fizično zdravje. Razlike med skupinama
lahko pojasnimo z vplivom socialne opore, ki jo imajo brezposelne osebe. V
eksperimentalni skupini je namreč največji delež oseb, ki so samske in nimajo
partnerja ali družine, medtem ko je v kontrolni skupini največji delež oseb, ki
živijo v izvenzakonski skupnosti ali so poročene. Artazcoz, Benach, Borrell in
Cortès (2004) ugotavljajo, da ekonomske in neekonomske izgube, ki pridejo z
brezposelnostjo, niso direktno povezane s slabim duševnim zdravjem, ampak so
posredno povezane s posameznikovim socialnim kontekstom, ki je v večji meri
opredeljen z družinsko oporo v ozadju. Rezultati raziskave so pokazali, da imajo
samske brezposelne osebe višje nivoje slabega duševnega zdravja kot brezposelni
posamezniki, ki imajo partnerja ali družino. Dejavniki, kot je socialna opora,
lahko ublažijo negativne vplive brezposelnosti, pri tem pa je zakonski stan lahko
velik zaščitni faktor (Dooley, Prause in Ham-Rowbottom, 2000). Tudi Hammer
(1993) ter Haworth in Dücker (1991) so v svojih študijah ugotovili, da je socialna
podpora s strani družine in prijateljev ublažila negativne učinke brezposelnosti na
psihično blagostanje. Kilpatrick in Trew (1985) sta že pred tridesetimi leti
ugotovila, da so brezposelni posamezniki z visoko stopnjo socialnih kontaktov in
opore v ozadju kazali veliko višje psihično blagostanje, kot brezposelne osebe z
manj socialne opore.
86
Zakaj je prišlo do statistično pomembnih razlik v depresivnih simptomih med
eksperimentalno in kontrolno skupino ob prvem testiranju lahko razložimo tudi z
dolžino trajanja brezposelnosti. Obe skupini spadata med dolgotrajno brezposelne
osebe, vendar je v eksperimentalni skupini povprečna doba brezposelnosti 4 leta,
v kontrolni skupini pa enkrat manj, to je 2 leti. V obzir moramo prav tako vzeti
podatek, da so v eksperimentalni skupini tudi posamezniki, ki še nikoli niso bili
zaposleni.
Omeniti želimo fazo fatalizma oziroma prilagoditve na brezposelnost, ki je ena od
stopenj, skozi katere prehaja posameznik, ki izgubi zaposlitev in pomeni vdanost
v usodo oziroma prilagoditev na situacijo. Brezposelne osebe se sprijaznijo s
položajem, da obstaja malo možnosti, da bodo ponovno našli zaposlitev. V tej fazi
pride do nižjega samospoštovanja in nižjih pričakovanj glede prihodnosti
(McKee-Ryan, Song, Wanberg in Kinicki, 2005). Fazo fatalizma oziroma
vdanosti v usodo in prilagoditve na situacijo tako najdemo pri dolgotrajno
brezposelnih osebah, predvsem pri tistih, ki še nikoli niso bile zaposlene. Te osebe
se zavedajo, da obstaja vedno manj možnosti, da se bodo zaposlile, kar vodi do
slabšega psihičnega blagostanja, nižjega samospoštovanja in posledično tudi do
depresivne simptomatike. Tudi Eisenberg in Lazarsfeld (1938) ugotavljata, da
dolžina brezposelnosti vpliva na posameznikovo spremembo v vedenju.
Dolgotrajna brezposelnost tako povzroči apatičnost, brezvoljnost, anksioznost in
obup.
Ne smemo spregledati ugotovitve Thompsonove (bl.), ki poudarja, da ne zbolijo
vsi ljudje s statusom invalidne osebe za depresijo, vendar pa je depresija povezana
z nekaterimi življenjskimi izkušnjami, ki so bolj pogoste med posamezniki s
statusom invalidne osebe. Po njenem mnenju se morajo ti posamezniki soočati s
številnimi problemi in izzivi, ki lahko pomenijo povečano tveganje za razvoj
depresije. Tako je lahko status invalidnih oseb pri eksperimentalni skupini
pomenil izhodiščno višje stopnje depresivne simptomatike v primerjavi s
kontrolno skupino, ki nima statusa invalidnih oseb. V obzir moramo vzeti
podatek, da sta skupini podobni glede na status dolgotrajne brezposelnosti in ne
glede na status invalidne osebe.
87
Interpretacija druge hipoteze in pod-hipoteze
V drugi hipotezi smo predpostavili, da se bo pri eksperimentalni skupini, ki bo
vključena v program zaposlitvene rehabilitacije, pokazalo zvišanje življenjskega
zadovoljstva pri ponovnem testiranju. V pod-hipotezi 2a smo predvidevali, da bo
eksperimentalna skupina ob drugem testiranju imela višje življenjsko zadovoljstvo
kot kontrolna skupina.
Postavljeni hipotezi temeljita na prečnih in vzdolžnih študijah, ki so pokazale, da
brezposelnost negativno vpliva na življenjsko zadovoljstvo (Clark in Oswald,
1994; Kassenboehmer in Haisken-DeNew, 2009; Green, 2011; Maenning in
Wilhelm, 2012) in na kvalitativnih študijah, ki poročajo o izboljšani kvaliteti
življenja, višjim zadovoljstvom z življenjem neposredno med časom zaposlitvene
rehabilitacije, po končanem programu ter eno leto po zaključku rehabilitacije
(Berge, 2009, v Vindholmen, Hoigaard, Espnes in Seiler, 2014).
Ker je bila eksperimentalna skupina vključena v program štirimesečne
zaposlitvene rehabilitacije, kontrolna skupina pa v noben tak program,
predvidevamo, da bodo izidi ob drugem merjenju pri vsaki izmed skupin
nasprotni. Hipoteza, da se bo stopnja življenjskega zadovoljstva v eksperimentalni
skupini ob drugem testiranju statistično pomembno zvišala, se je glede na
dobljene rezultate potrdila.
Dobljene rezultate lahko interpretiramo z ugotovitvami Fryerja (1995, v Creed in
Bartrum, 2007), ki trdi, da obstajajo "družbeno vgrajeni agenti", ki poskušajo
osmisliti, sprožiti, vplivati in obvladovati dogodke v skladu z našimi osebnimi
vrednotami, cilji in pričakovanji. Glede na ta model so posamezniki, ki so
vključeni v zaposlitveno rehabilitacijo, sposobni sprejemati lastne odločitve in
vplivati na lastno prihodnost ter kontrolirati svoje življenje. Z vključenostjo v
rehabilitacijo posamezniki dobijo priložnost, da so aktivni in so ciljno usmerjeni v
prihodnost, kar privede do izboljšanega funkcioniranja in višjega zadovoljstva z
življenjem. Rehabilitacija tako prekine ruminirajoče gledanje na sedanjost in
preteklost ter rehabilitiranca usmerja v prihodnost, v postavitev določenih ciljev.
88
Izboljšanje zadovoljstva z življenjem pri eksperimentalni skupini lahko
povezujemo z eno od pomembnejših latentnih koristih zaposlitvene rehabilitacije -
strukturo časa. Raziskave namreč kažejo, da je med brezposelnimi, ki uporabo
časa dojemajo bolj strukturirano in smiselno, življenjsko zadovoljstvo višje in na
drugi strani tisti, ki nimajo strukturiranega dne, poročajo o nižjem življenjskem
zadovoljstvu (Martella in Maass 2000). Tudi Hepworth (1980) je ugotovila, da je
napovedovalec duševnega zdravja prav struktura oziroma zapolnitev
posameznikovega časa. Vzdrževanje strukture časa je tako pomemben
mehanizem, ki znižuje negativne učinke brezposelnosti na psihično blagostanje in
posledično tudi na življenjsko zadovoljstvo posameznika (Hoye in Lootens 2013;
Martella in Maass, 2000).
Pri interpretaciji naših ugotovitev se lahko osredotočimo tudi na spoznanja
Veenhovna (1996b), ki poudarja, da je potek življenjskih dogodkov tisti, ki v
največji meri vpliva na zadovoljstvo z življenjem. Tako ravnovesje ugodnih in
neugodnih dogodkov napoveduje življenjsko zadovoljstvo v bližji prihodnosti in
več kot je ugodnih dogodkov in situacij, večje je zadovoljstvo z življenjem ter
manj kot je ugodnih dogodkov v življenju, nižje je življenjsko zadovoljstvo. Te
ugotovitve lahko povežemo s tem, da so bili udeleženci eksperimentalne skupine
tekom zaposlitvene rehabilitacije štiri mesece izpostavljeni novemu poteku
življenjskih dogodkov. Tako se je spremenila časovna struktura njihovega dne,
bolj so bili vpeti v socialno okolje, bili deležni svetovanja, spodbujanja in
motiviranja s strani strokovnih delavcev. S tem se je ravnovesje dogodkov
posledično premaknilo v pozitivno smer, kar je povzročilo zvišanje zadovoljstva z
življenjem po zaposlitveni rehabilitaciji. Vseeno pa moramo biti pozorni na del
rezultatov, ki nam kaže, da eksperimentalna skupina kljub zvišanju življenjskega
zadovoljstva ni dosegla stopnje življenjskega zadovoljstva, ki ga je imela
kontrolna skupina ob prvem testiranju. Želeli bi si, da bi se po zaposlitveni
rehabilitaciji življenjsko zadovoljstvo v eksperimentalni skupini zvišalo vsaj na
raven kontrolne skupine, zato priporočamo večjo pozornost na ta vidik duševnega
zdravja.
Presenetili so nas rezultati, ki so pokazali, da je v kontrolni skupini prišlo do
statistično pomembnega znižanja življenjskega zadovoljstva. Predvidevali bi
89
namreč, da se le-to po štirih mesecih ne bo pomembno spremenilo. S primerjalno
teorijo zadovoljstva z življenjem (Veenhoven, 1996a), ki predpostavlja, da smo
nenehno podvrženi primerjanju našega življenja, kakršno je in kakršnega živimo,
s predstavami o tem, kakšno bi lahko bilo, lahko razložimo, zakaj je prišlo do
znižanja življenjskega zadovoljstva pri kontrolni skupini po štirih mesecih in
obratno zvišanja pri eksperimentalni skupini, ki je bila vključena v rehabilitacijo.
Teorija pravi, da to, kar vidimo pri življenju drugih ljudi, posredno vpliva na
oceno našega življenja in našo zmožnost doseči več od tega. Večji kot je razkorak
med realnostjo in normami, manjše je zadovoljstvo posameznikov. Udeleženci
kontrolne skupine, ki so že več let brezposelni, lahko opažajo razliko med
njihovim življenjem pred nastopom dolgotrajne brezposelnosti in trenutnim
življenjem. Poleg tega je viden razkorak tudi med lastnim življenjem in življenjem
drugih oseb, ki niso dolgotrajno brezposelne. Na tem mestu prihaja do razkoraka
med realnostjo, v kateri živijo in življenjem, ki so ga včasih živeli, ali si ga želijo
živeti. Vse to pripelje do nižjega življenjskega zadovoljstva, sploh, če je taka
oseba socialno izključena, svoje socialne stike oži zgolj na bližnjo okolico in
omejuje dnevne dejavnosti. Po drugi strani pa dolgotrajno brezposelne osebe, ki
so nenadoma sprejete v program zaposlitvene rehabilitacije, vidijo razliko med
trenutnim potekom življenja in med življenjem, ki so živeli prej. Njihova struktura
dneva in potek življenja sta bila skozi štiri mesece spremenjena. Evans in
Haworth (1991) poudarjata, da struktura časa predstavlja stopnjo, do katere
posamezniki dojemajo svojo uporabo časa kot strukturirano in učinkovito. Poleg
tega je le-ta zelo povezana s pozitivnim psihičnim blagostanjem posameznika in
njegovim zadovoljstvom z življenjem. Glede na to, da se je v eksperimentalni
skupini po koncu zaposlitvene rehabilitacije življenjsko zadovoljstvo pri njih
zvišalo, predpostavljamo, da so bili zadovoljni tudi z novo strukturo svojega dne
in izkoristkom časa v zaposlitveni rehabilitaciji. Vse to lahko povežemo s
Helsonovo (1964, v Musek in Avsec, 2002) teorijo adaptacijske ravni, ki nam
razlaga proces habituacije. Glede na to teorijo so naše ocene dražljajev in
dogodkov odvisne od naših preteklih izkušenj. Novi dogodki, ki prinesejo nove
dražljaje, tako vodijo do spremembe življenjskega zadovoljstva.
90
Zakaj je v kontrolni skupini prišlo do pomembnega znižanja življenjskega
zadovoljstva ob drugem testiranju, lahko poskušamo pojasniti s teorijo naučene
nemoči (Wasserman, 2011; Seligman, 1992), ki pomeni posameznikovo
prepričanje, da ponavljajočih se življenjskih dogodkov ne more nadzorovati
oziroma nima nadzora nad lastnim življenjem. Ko posameznik ugotovi, da v
svojem okolju ne more nič spremeniti, ko izgubi upanje, da bi lahko bilo boljše,
posledično zdrsne v stanje, ko dogajanje okoli sebe le še spremlja, ne da bi
poskušal posegati vanj. Zavedati se moramo, da situacija kot je izguba zaposlitve,
nad katero posameznik nima nadzora, močno poveča emocionalno odzivnost, saj
posameznik izgublja kontrolo nad situacijo, v kateri se nahaja. S trajanjem
brezposelnosti prihaja do vse večje izgube kontrole in posameznik pride v stanje
naučene nemoči (Bratina, 1992), ki povzroča določeno nemoč v njegovem
razmišljanju, motivaciji in emocijah. Ti primanjkljaji vodijo do nizkega
samospoštovanja, do pričakovanja nadaljnjih neuspehov, obupa in slabšega
duševnega zdravja. Sklepamo lahko, da je prišlo do poslabšanja depresivne
simptomatike pri kontrolni skupini prav zaradi zaznane nemoči, ki se je pri njih
krepila skozi leta nezaposlenosti. Vseeno je težko razumeti tako velik razkorak
med življenjskim zadovoljstvom ob prvem testiranju in zmanjšanjem ob drugem
testiranju v kontrolni skupini. Pojavi se nam vprašanje, koliko so bili udeleženci
iskreni v odgovarjanju in v kolikšni meri so podajali socialno zaželene odgovore.
Možno je, da so zaradi težnje po pozitivni samopredstavitvi podajali odgovore, ki
v polni meri ne veljajo za njih. Omeniti velja ugotovitve Schmitza (2011), ki v
svoji študiji ni našel negativnega učinka brezposelnosti na duševno zdravje. Tej
ugotovitvi pripisuje predvsem izkrivljenost pri vprašanjih o zdravju in počutju.
Meni, da je brezposelnim posameznikom neprijetno navesti, da je slabše počutje
posledica njihove brezposelnosti. Njegova predvidevanja lahko vzamemo v obzir
pri rezultatih, saj je mogoče, da je udeležencem bilo neprijetno odgovarjati na
vprašanja o počutju in morebitnih težav in je zato prišlo do drugačnih rezultatov,
kot bi sicer.
Še ena zelo verjetna razlaga, ki lahko razloži spremembe v življenjskem
zadovoljstvu, je povezanost le-te z družinskim zadovoljstvom. Kar 70 %
udeležencev v kontrolni skupini ima družino ali živi v partnerski zvezi, kar je
91
lahko vplivalo na spremembo rezultatov. Življenje lahko razumemo kot splošen
konstrukt več specifičnih področij. Zaradi tega lahko življenjsko zadovoljstvo
posledično razumemo kot rezultat zadovoljstva na različnih področjih. Rojas
(2007) pravi, da je življenjsko zadovoljstvo pozitivno povezano z zadovoljstvom
na vseh področjih, niso pa vse povezanosti enako pomembne. Ugotovil je, da se
pojavlja najvišja korelacija med življenjskim zadovoljstvom in družinskim
zadovoljstvom. Ker ob drugem testiranju nismo preverjali družinskega
zadovoljstva, ne moremo vedeti, kako je le-to vplivalo na samo življenjsko
zadovoljstvo posameznikov v kontrolni skupini. Zavedati se pa moramo, da je
družina in partnerski odnos živ sistem, ki je spremenljiv, še posebej ob neugodnih
situacijah. Zgolj kot dodatno utemeljitev za lažje razumevanje rezultatov smo štiri
mesece po koncu raziskave kontaktirali 10 naključno izbranih oseb iz kontrolne
skupine in jih ponovno povprašali o življenjskem zadovoljstvu. Seznanili smo jih
z rezultati in jih povprašali, kaj menijo, da bi lahko bil razlog, ki je pripeljal do teh
sprememb in hkrati mi vanje nimamo vpogleda. Dve osebi nista želeli odgovarjati
na naša vprašanja, ena oseba pa ni znala navesti nobenega specifičnega razloga.
Ostale osebe so navedle naslednje situacije, ki se nam zdijo pomembne za
interpretacijo rezultatov o znižanju življenjskega zadovoljstva. Ena udeleženka
poroča, da je mož tekom raziskave izgubil službo v Avstriji, kar je še poslabšalo
finančno stanje v družini. Eden izmed udeležencev je padel po stopnicah in si huje
poškodoval nogo, kar je poslabšalo finančno situacijo, saj je kot zidar pomagal
znancu pri delu, sedaj tega ne more več. Dve osebi poročata o otrocih, v enem
primeru je sin končal študij in izgubil status študenta, kar je prineslo dodatne
stroške in izgubo vira dohodka preko študentskega servisa. Ena udeleženka
poroča o tem, da z možem hčerki nista mogla plačati maturantskega izleta, za kar
ji bo vedno žal. Dve osebi dodajata, da sta po prvi anketi začeli bolj premišljevati
o svojem življenju, kar ju je vodilo, da sta ob drugem reševanju spremenili svoje
mnenje. Ne vidita nič pozitivnega, kar bi ju vodilo v pozitivno razmišljanje o
svojem življenju in prihodnosti.
Vidimo, da obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na rezultate in vanje nismo
imeli vpogleda. V morebitnih nadaljnjih raziskavah bi bilo dobro opraviti
izčrpnejše intervjuje, ki bi podali še natančnejšo sliko o spremenljivkah, ki jih
92
nismo mogli kontrolirati. Menimo, da je prav mojhnost vzorca v tem primeru
prednost, saj smo tako imeli možnost kontaktirati eno tretjino našega vzorca in si s
tem zagotovili večjo zanesljivost pri interpretaciji dobljenih rezultatov.
Interpretacija tretje hipoteze in pod-hipoteze
V tretji hipotezi smo predpostavili, da se bo pri eksperimentalni skupini, ki bo
vključena v program zaposlitvene rehabilitacije, pokazalo zvišanje
samospoštovanja pri ponovnem testiranju. V pod-hipotezi smo hkrati
predvidevali, da bo eksperimentalna skupina ob drugem testiranju imela višje
samospoštovanje kot kontrolna skupina. Naši hipotezi temeljita na raziskavah, ki
so pokazale, da pri posameznikih, ki so zaključili zaposlitveno rehabilitacijo,
prihaja do višjega samospoštovanja kot pred vključitvijo v rehabilitacijo in v
primerjavi z brezposelnimi, ki niso bili vključeni v program zaposlitvene
rehabilitacije (Creed, Hicks in Machin, 1998). Poleg raziskav, ki so potrdile vpliv
zaposlitvene rehabilitacije na zvišanje samospoštovanja, smo v obzir vzeli
ugotovitve Lamovčeve (1994), ki trdi, da če spremenimo okolje, lahko
pričakujemo tudi spremembo samospoštovanja. Ker udeleženci eksperimentalne
skupine spadajo med dolgotrajno brezposelne osebe, katerih socialno okolje je
bilo več let vezano zgolj na dom in bližnjo okolico in katerih dnevna struktura
časa je izredno pomanjkljiva, se je z vključenostjo v program zaposlitvene
rehabilitacije pri njih spremenilo okolje, ki lahko vodi do spremembe
samospoštovanja.
Če pogledamo začetno stopnjo samospoštovanja pri eksperimentalni skupini,
lahko vidimo, da je ta na meji z nizkim samospoštovanjem. Ti podatki nas ne
presenečajo, saj Jahoda, Lazarsfeld in Zeisel (1972, v Conroy, 2010) poročajo, da
so pri dolgotrajno brezposelnih osebah poleg obupa in depresije opazili še nizko
samopodobo in samospoštovanje. Dolgotrajna brezposelnost tako skrha
samospoštovanje, zniža samopodobo in obvladljivost življenja (Dekleva in Pavel
Rapuš, 2004). Poleg tega pa številne študije kažejo, da se nizko samospoštovanje
pozitivno povezuje z depresijo pri brezposelnih osebah (Block, Gjerde in Block,
1991; Reinherz, Giaconia, Pakiz in Silverman, 1993; Roberts, Gotlib in Kassel,
1996; Whisman in Kwon, 1993). Prav tako rezultati študije Shakar in Davidson
93
(2003) kažejo, da izhodiščni depresivni simptomi udeležencev napovedujejo
zmanjšanje samospoštovanja v prvih štirih mesecih. Conley (1984) trdi, da je
samospoštovanje konstrukt, ki je močno odvisen od dejavnikov okolja, kar
zmanjšuje njegovo stabilnost in možnost napovedovanja vedenja v prihodnosti. V
rezultatih prve hipoteze lahko vidimo, da je imela eksperimentalna skupina na
začetku testiranja visoko izraženost depresivne simptomatike, kar podaja razlog za
nizke skore samospoštovanja pri njih. Tudi Amundson (1994) vidi dolgotrajno
brezposelnost kot negativno izkušnjo, ki vodi v dvom v samega sebe in upad
samospoštovanja. Poleg tega pa Bratina (1992) ugotavlja, da se pri brezposelnih
osebah zniža nivo samospoštovanja skladno s časom trajanja brezposelnosti –
daljši je čas brezposelnosti, nižje je posameznikovo samospoštovanje. Trdi, da
nizko samospoštovanje poleg nezadovoljstva samim s seboj vpliva še na kvaliteto
socialnih odnosov, tako v družini, kot tudi širše. Opažamo, da raziskave potrjujejo
povezanost med depresivno simptomatiko in nizkim samospoštovanjem. Tako so
Watson, Suls in Haig (2002) v treh študijah potrdili močno povezanost med
nizkim samospoštovanjem in depresivno simptomatiko. Tudi v naši raziskavi
vidimo, da se je pri dolgotrajno brezposelnih osebah iz eksperimentalne skupine
visoka depresivna simptomatika povezovala z nizkim samospoštovanjem pred
začetkom zaposlitvene rehabilitacije.
Rezultati v naši raziskavi kažejo tendenco zvišanja samospoštovanja v
eksperimentalni skupini ob drugem testiranju, vendar ta sprememba ni statistično
pomembna. Zakaj se samospoštovanje pri eksperimentalni skupini po končani
zaposlitveni rehabilitaciji ni zvišalo, tako ko smo predvidevali, lahko povežemo z
ugotovitvami Platta (1984), ki pravi, da se ob izgubi dela izgubi tudi del osebne
identitete in da gre ob tem za neizogiben proces, ki pusti posledice na
posameznikovem samospoštovanju. Katz, Izhaky, Ziv in Revach (2011) so v
svojem projektu zaposlitvene rehabilitacije prišli do zanimive ugotovitve, in sicer
da so rehabilitiranci s samim vstopom v zaposlitveno rehabilitacijo okrepili
občutek kompetentnosti in s tem izboljšali tudi kakovost njihovega življenja, na
drugi strani pa jih je presenetila ugotovitev, da je samospoštovanje kljub ostalim
pozitivnim spremembam ostalo negativno. To pojasnjujejo s tem, da je
samospoštovanje in posameznikova samopodoba globoko zakoreninjena v ljudeh,
94
zato je pričakovati, da je za dvig samospoštovanja potrebno daljše obdobje. Glede
na naše rezultate lahko sklepamo, da so štirje meseci zaposlitvene rehabilitacije
prekratko obdobje, da bi lahko prišlo do spremembe samospoštovanja. Na tem
mestu velja omeniti tudi raziskavo Torrey, Mueser, McHugo in Drake (2000), ki
so v 18-mesečni študiji spremljali spremembe v rezultatih na Rosenbergovi
lestvici samospoštovanja po zaposlitveni rehabilitaciji. Zvišanje samospoštovanja,
ki so ga izmerili po enem letu in po letu in pol, ni bilo statistično pomembno.
Stabilnost rezultatov skozi čas spet kaže na to, da je samospoštovanje relativno
stabilna osebnostna lastnost. Tudi Otto in Dalbert (2013) ugotavljata, da je
samospoštovanje stabilen konstrukt, ki temeljni na visokih postulatih, ki niso
povezani z izkušnjami specifične situacije. Tako se samospoštovanje pri
brezposelnih ne zniža ali ne zviša v hipu zaradi nekega dogodka. Zavedati se
moramo, da četudi zaposlitvena rehabilitacija vodi v želene rezultate, kot je
ponovna zaposlitev, večja socialna vpetost in manj depresivnih simptomov, pa v
življenju teh posameznikov obstaja še veliko drugih faktorjev, ki preprečujejo, da
bi se pozitivne spremembe (npr. zaposlitvena rehabilitacija) odražale v
sekundarnih učinkih, kot je zvišanje samospoštovanja v eksperimentalni skupini.
Po drugi strani pa negativni življenjski in družinski dogodki, o katerih so nam
poročali udeleženci kontrolne skupine naknadno, niso povzročili znižanja
samospoštovnja pri njih.
Nenazadnje pa Brown (2010) ugotavlja, da je samospoštovanje blažilec med
dolgotrajno brezposelnostjo in duševnim zdravjem. Prav zaradi tega menimo, da
bi bilo pri dolgotrajno brezposelnih osebah potrebno krepiti samospoštovanje
skozi daljše časovno obdobje, saj bi s tem manjšali negativni vpliv brezposelnosti
na duševno zdravje. Tudi Takagishi, Sakota in Kitamira (2011) ugotavljajo, da
obstaja pomembna povezanost med samospoštovanjem in duševnim zdravjem. Po
več kot trideset letih preučevanja samospoštovanja sta Rosenberg in Owen (2001,
v Mruk, 2013) ugotovila, da se nizko samospoštovanje povezuje s številnimi
negativnimi izidi, kot so preobremenjenost in nestabilnost posameznika,
pomanjkanje samozavesti in zaupanja, depresija, pesimizem, osamljenost in
odtujenost.
95
Interpretacija četrte hipoteze in pod-hipoteze
Ker se duševno zdravje pri posamezniku kaže tudi s stopnjo njegove anksioznosti,
smo za lažje razumevanje rezultatov naknadno postavili še dodatno hipotezo o
spremembah v stopnji anksioznost pri dolgotrajno brezposelnih osebah.
Ker depresivno razpoloženje vključuje anksioznost pri posamezniku, smo v četrti
hipotezi predpostavili podobno kot v prvi hipotezi, da se bo pri eksperimentalni
skupini, ki bo vključena v program zaposlitvene rehabilitacije, pokazalo
zmanjšanje anksioznosti pri ponovnem testiranju, saj Creed, Hicks in Machin
(1998) navajajo, da je eden izmed pozitivnih učinkov zaposlitvene rehabilitacije
višja stopnja blagostanja rehabilitirancev in s tem tudi nižje stopnje anksioznosti
pri njih. Pri posameznikih, ki so zaključili zaposlitveno rehabilitacijo, je bilo
opaziti, poleg nižje ravni depresije, tudi zmanjšanje občutkov nemoči in
anksioznosti. Rehabilitiranci so doživljali manjšo psihično stisko, višje
samospoštovanje in višje življenjsko zadovoljstvo kot pred vključitvijo v
rehabilitacijo in v primerjavi z brezposelnimi, ki niso bili vključeni v program
zaposlitvene rehabilitacije. V podhipotezi smo predvidevali, da bo
eksperimentalna skupina ob drugem testiranju izražala manj anksioznosti kot
kontrolna skupina, saj le-ta ne bo deležna zaposlitvene rehabilitacije, ki
dolgotrajno brezposelnim osebam zagotavlja boljšo dnevno strukturo, optimalno
stopnjo aktivnosti, pomemben cilj in širjenje socialne mreže. Kaže se, da so
storitve zaposlitvene rehabilitacije vse pogostejši element zagotavljanja
duševnega zdravja pri dolgotrajno brezposelnih osebah (Bond, Dracke in Becker,
2008), saj je že sama aktivnost iskanja dela pomembna strategija za zmanjševanje
anksioznosti pri brezposelnih posameznikih. Osebe v kontrolni skupini so tako
bile prikrajšane za latentne koristi zaposlitvene rehabilitacije, ena izmed takih je
časovna struktura dneva. Raziskave namreč kažejo, da imajo posamezniki veliko
potrebo po časovnem poteku dneva, družabnih stikih in občutku koristnosti, ki
vodi do znižanja anksioznosti med brezposelnimi (Jahoda, 1981, v Paul in Moser,
2009). Kljub temu da ima v času nezaposlenosti brezposelna oseba več prostega
časa, pa so študije pokazale, da se z brezposelnostjo intenzivirajo le določene
aktivnosti, ki so najpogosteje le blažilo za dolgočasje (Haralambos in Holborn,
2001). Tudi Haworth in Dücker (1991, v Creed in Bartrum, 2007) sta ugotovila,
96
da so brezposelni, ki so imeli bolj strukturiran dan, kazali boljše psihično počutje
kot tisti, ki niso načrtovali svojega dneva in so le pasivno preživljali dan.
Rezultati v naši raziskavi so pokazali, da je v eksperimentalni skupini prišlo do
statistično pomembnega zmanjšanja anksioznosti po koncu rehabilitacije. S tem
našo zastavljeno hipotezo lahko potrdimo. Po drugi strani pa naša podhipoteza, da
bo imela eksperimentalna skupina po koncu rehabilitacije manj anksioznosti kot
kontrola skupina, ne drži. Razlog za to se skriva v pomembnih razlikah v
izhodiščnih stopnjah anksioznosti ob prvem testiranju med eksperimentalno in
kontrolno skupino.
Vidimo lahko, da je eksperimentalna skupina izražala visoko stopnjo anksioznosti
ob prvem testiranju. Ta visoka izraženost anksioznosti se sklada z ugotovitvami
Bordea in Pellegrini (2014), ki sta v svoji študiji ocene stresa, anksioznosti in
depresije pri brezposelnih osebah ugotovila, da brezposelni posamezniki
doživljajo krizo s socialnimi, ekonomskimi in zdravstvenimi posledicami, kjer
prihaja do velike anksioznosti glede prihodnosti in vsesplošnega dvoma.
Brezposelnost tako poleg socialne izolacije, znižanja finančnega stanja in
vsesplošnega stresa povzroči še velike anksiozne občutke. Tudi Ullah, Banks in
Warr (1985) ter Conroy (2010) so ugotovili zelo visoko stopnjo anksioznosti pri
dolgotrjano brezposelnih posameznikih. Limm idr. (2012) navajajo, da kar 47 %
dolgotrajno brezposelnih oseb kaže znake anksiozne motnje.
Visoko izraženo anksioznost pri eksperimentalni skupini ob prvem testiranju
lahko povežemo tudi z dimenzijami časovne perspektive (Zimbardo in Boyd,
1999). Avtorja teorije opredeljujeta časovno perspektivo kot subjektiven odnos do
časa, v katerem se tok osebnih in družbenih izkušenj razdeli v časovne okvire.
Naloga le-teh je organizacija reda in smisla posameznikovega življenja. Za našo
interpretacijo je pomembna predvsem fatalistična sedanjost. Gre za dimenzijo, ki
je izražena z brezupom in apatičnim pogledom na življenje. Ljudje, pri katerih je
visoko izražena ta dimenzija, so prepričani, da na svoje življenje ne morejo
vplivati, zato se apatično vdajajo v usodo. Zimbardo in Boyd dalje ugotavljata, da
je izraženost fatalističnega dojemanja sedanjosti pozitivno povezana z
anksioznostjo, depresivnostjo in nezadovoljstvom z življenjem. Današnji način
življenja nedvomno zahteva fleksibilno delovanje v skladu s časovno perspektivo,
97
ki je najbolj primerna v trenutnih okoliščinah posameznika. Zato je še posebej
pomembno, kako so posamezniki, ki so dolgotrajno brezposelni, sposobni
prilagajati svoje delovanje trenutni situaciji. Ljudje, ki se ne zmorejo prilagajati,
težko zberejo motivacijo, hkrati pa ne znajo dovolj dobro izkoristiti svojega
prostega časa (Zimbardo, 2002, v Podlogar in Bajec, 2011).
Po drugi strani pa je presenetljiv rezultat, ki kaže, da je imela kontrolna skupina
veliko manjšo izraženost anksioznosti kot eksperimentalna skupina. Razlog za to
razliko lahko iščemo v stopnji socialne podpore, ki so ju imeli udeleženci
eksperimentalne in udeleženci kontrolne skupine. Kar 70 % udeležencev
eksperimentalne skupine je bilo samskih in ni imelo podpore s strani partnerja,
medtem pa je v kontrolni skupini bilo več kot 70 % takih, ki živijo v
izvenzakonski skupnosti ali so poročeni in imajo posledično oporo s strani
partnerja. Tukaj gre nedvomno za podatek, ki ga lahko povežemo z doživljanjem
anksioznosti pri obeh skupinah. Linn, Sandifer in Stein (1985) omenjajo, da je
socialna podpora, še posebej partnerska, pomembna za zmanjšanje negativnih
vplivov brezposelnosti. Izmed teh sta najbolj pomembna depresija in anksioznost,
ki sta povezana z dvomom glede prihodnosti in pesimističnim pogledom na
življenje. Poleg tega pa Michael, Zetsche in Margraf (2007) poročajo, da so
visoke stopnje anksioznosti povezane prav z brezposelnostjo, nizkimi prihodki in
samskim statusom. Tudi Hlebec in Kogovšek (2004) omenjata, da je
brezposelnost situacija, v kateri je potreba po opori močno povečana. Socialna
opora je za dolgotrajno brezposelne ena izmed ključnih za stabilizacijo osebnosti
in emocionalnega ravnovesja, kar vključuje tudi zmanjšavanje anskioznosti.
Hammer (1993, v Creed in Bartrum, 2007) je ugotovil, da je socialna podpora s
strani družine zmanjšala negativni vpliv brezposelnosti na duševno zdravje.
Vidimo, da imajo socialni stiki pozitiven učinek na duševno zdravje in zmanjšanje
depresije ter anksioznosti pri brezposelnih osebah.
98
6 ZAKLJUČEK
Metaanalize Paula in Moserja (2009) kažejo na to, da je brezposelnost, predvsem
dolgotrajna, povezana z depresijo, anksioznostjo, psihosomatskimi simptomi,
nizkim subjektivnim blagostanjem in slabo samopodobo. Nezaposleni
posamezniki dvakrat pogosteje izkusijo psihološke težave kot zaposleni
posamezniki (Burgard, Brand in House, 2007). Raziskave kažejo, da prihaja s
trajanjem nezaposlenosti in posledično podaljševanjem dolgotrajne brezposelnosti
do poslabšanja duševnega zdravja in vse večjega pesimističnega pogleda v
prihodnost (Green, 2011).
Namen raziskave je bil preveriti spremembe v duševnem zdravju pri dolgotrajno
brezposelnih osebah s statusom invalidne osebe, ob vključenosti v program
štirimesečne zaposlitvene rehabilitacije na URI Soča. S pomočjo kontroliranega
eksperimenta smo želeli ugotoviti, ali obstaja tveganje za razvoj depresivne
motnje pri dolgotrajno brezposelnih posameznikih, ki so pridobili status invalidne
osebe. Nadalje je bil cilj ugotoviti, ali štirimesečno obdobje zaposlitvene
rehabilitacije vpliva na njihovo duševno zdravje v smislu zmanjšanja depresivne
simptomatike in anksioznosti, zvišanja življenjskega zadovoljstva in
samospoštovanja.
Ugotovili smo, da zaposlitvena rehabilitacija uresničuje bio-psiho-socialni model
vračanja na delo in pri rehabilitirancih okrepi zadovoljstvo z življenjem, zniža
depresivno simptomatiko in stopnjo anksioznosti. Sklenemo lahko, da se je pri
udeležencih zaposlitvene rehabilitacije na URI Soča duševno zdravje izboljšalo.
V hipotezah smo natančneje zajeli štiri dimenzije duševnega zdravja: depresivno
simpatomatiko, stopnjo anksioznosti, zadovoljstvo z življenjem in stopnjo
samospoštovanja. Tako smo ppredvidevali, da bo pri eksperimentalni skupini, ki
bo vključena v program zaposlitvene rehabilitacije, prišlo do znižanja depresivne
simptomatike in anksioznosti ter zvišanja samospoštovanja in življenjskega
zadovoljstva pri ponovnem testiranju. Hkrati smo v podhipotezah predpostavljali,
da bo eksperimentalna skupina ob drugem testiranju izražala manj depresivne
simptomatike in anksioznosti ter večje življenjsko zadovoljstvo in
samospoštovanje kot kontrolna skupina.
99
Iz raziskave lahko izluščimo več pomembnih ugotovitev. Izkazalo se je, da je
eksperimentalna skupina, torej skupina, ki je bila vključena v štirimesečni
program zaposlitvene rehabilitacije, imela ob prvem testiranju, torej na začetku
zaposlitvene rehabilitacije, veliko več depresivnih simptomov in višjo stopnjo
anksioznosti kot kontrolna skupina. Hkrati pa je imela eksperimentalna skupina
veliko nižje zadovoljstvo z življenjem in izražala nižje samospoštovanje kot
kontrolna skupina. Sklenemo lahko, da je imela eksperimentalna skupina na
začetku testiranja slabše duševno zdravje kot kontrolna skupina. Razlog za to
lahko iščemo v različnih odgovorih. Eden izmed teh je zagotovo ta, da ima
eksperimentalna skupina poleg tega, da spada med dolgotrajno brezposelne osebe,
tudi pridobljen status invalidne osebe. Thompsonova namreč (bl.) opozarja, da je
depresija povezana z nekaterimi življenjskimi izkušnjami, ki so bolj pogoste med
posamezniki s statusom invalidne osebe. Po njenem mnenju se morajo ti
posamezniki soočati s številnimi problemi in izzivi, ki lahko pomenijo povečano
tveganje za razvoj depresije. Tako je lahko status invalidnih oseb pri
eksperimentalni skupini pomenil izhodiščno slabše duševno zdravje v primerjavi s
kontrolno skupino, ki nima pridobljenega statusa invalidnih oseb.
Rezultati pričujoče naloge so pokazali tudi, da je po štirih mesecih zaposlitvene
rehabilitacije v eksperimentalni skupini prišlo do pomembnega znižanja
depresivne simptomatike in anksioznosti ter pomembnega zvišanja življenjskega
zadovoljstva. Stopnja samospoštovanja, ki je bila ob prvem testiranju na meji s
srednjim samospoštovanjem, se po zaposlitveni rehabilitaciji ni spremenila. V
kontrolni skupini, ki ni bila vključena v program zaposlitvene rehabilitacije in
tekom rzaiskave ni bila deležna nobene obravnave, se začetni skori depresivne
simptomatike, anksioznosti in samospoštovanja niso statistično pomembno
spremenili. Presenetljivi so pa rezultati, ki kažejo, da je v kontrolni skupini prišlo
ob drugem testiranju do znižanja zadovoljstva z življenjem. Znižanje smo skušali
utemeljiti teoretično in z morebitnimi podobnimi rezultati raziskav, poleg tega pa
smo kot dodatno utemeljitev za lažje razumevanje rezultatov kontaktirali 10 oseb
iz kontrolne skupine in jih ponovno povprašali o življenjskem zadovoljstvu.
Seznanili smo jih z rezultati in jih povprašali, kaj menijo, da bi lahko bil razlog, ki
je pripeljal do teh neobičajnih sprememb. Ugotovili smo, da obstaja veliko
100
dejavnikov, ki so vplivali na življenjsko zadovoljstvo in mi vanje nismo imeli
vpogleda. Največ teh je bilo povezanih z družino in družinskim zadovojstvom v
kontrolni skupini.
Zavedamo se in še enkrat želimo opozoriti, da moramo mnoge od zabeleženih
ugotovitev raziskave interpretirati s previdnostjo. V pričujoči nalogi je namreč šlo
za raziskavo na majhnem vzorcu, na podlagi katere ne moremo govoriti o
posploševanju ugotovitev na populacijo.
Z dobljenimi rezultati pa smo vseeno pridobili vpogled v duševno zdravje
dolgotrajno brezposelnih oseb s statusom invalidne osebe in kako se je le-to
spremenilo po štirih mesecih vključitve v zaposlitveno rehabilitacijo.
6.1 POMANJKLJIVOSTI IN OMEJITVE RAZISKAVE
Naša raziskava je imela nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih bilo dobro upoštevati pri
nadaljnjem raziskovanju. Prva pomembna pomanjkljivost je v vzorcu
raziskovanja, saj je ob drugem testiranju prišlo do osipa udeležencev v
eksperimentalni skupini. V prvem testiranju je sodelovalo 60 oseb, od tega je bilo
34 oseb vključenih v program zaposlitvene rehabilitacije (eksperimentalna
skupina) in 26 oseb, ki niso bile vključene v program zaposlitvene rehabilitacije
(kontrolna skupina). V drugem testiranju je prišlo do osipa vzorca za 8 oseb v
eksperimentalni skupini. Vzrok za osip vzorca je bila predčasna prekinitev
programa zaposlitvene rehabilitacije, prostovoljni odstop od raziskave in
nepopolno rešeni vprašalniki.
Kot vidimo, je naš vzorec majhen. To predstavlja omejitev raziskave, saj vzorec
ni reprezentativen. Z večjim vzorcem bi bila standardna napaka manjša, kar bi
omogočilo natančnejše testiranje hipotez (z večjo statistično močjo).
Kot pomanjkljivost pri vzorcu bi izpostavili še kontrolno skupino. Le-ta je glede
na spol, starost in trajanje brezposelnosti ekvivalentna eksperimentalni skupini.
Skupina prav tako izpolnjuje pogoj, da so udeleženci brezposelni vsaj leto dni.
Izkazalo se je, da je kontrolna skupina ob prvem testiranju kazala veliko manj
depresivne simptomatike kot eksperimentalna skupina. Tukaj bi bilo dobro
101
izenačiti skupini v izhodiščnih stopnjah depresivne simptomatike, da bi bilo
testiranje vpliva rehabilitacije bolj natančno.
Vzorec raziskave je bil zbran le v eni organizaciji, ki izvaja program zaposlitvene
rehabilitacije, kar lahko privede do vprašanja o primernosti generalizacije na
druge organizacije, ki izvajajo podobne programe. Zato bi bil bolj primeren
vzorec, ki bi bil zbran pri več različnih izvajalcih zaposlitvene rehabilitacije. V
Sloveniji obstaja le en javni zavod, ki izvaja program zaposlitvene rehabilitacije –
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča in trinajst koncesionarjev, ki imajo
enote v različnih krajih po Sloveniji - Centerkontura, CRI Celje, Integra inštitut,
Invalidsko podjetje Posočje, Ozara, Papilot, Racio, Šentprima, Zavod Jelša, Zavod
Ruj, Zavod Vitis, ZIP Center, Želva (Seznam izvajalcev zaposlitvene
rehabilitacije, 2015). Tako bi naš vzorec lahko zbirali še pri nekaterih
koncesionarjih, pri tem pa bi dali poudarek na sam potek rehabilitacije in
uporabljene storitve.
Predpostavljamo, da so udeleženci podajali resnične odgovore, saj jim je bila
zagotovljena anonimnost in pojasnjen raziskovalni namen uporabe njihovih
podatkov. Eksperimentalni skupini je bila na voljo pomoč pri razumevanju in
izpolnjevanju postavk vprašalnika s strani izvajalke raziskave in psihologinje na
inštitutu za zaposlitveno rehabilitacijo. Kontrolna skupina je imela na voljo
kontaktno številko izvajalke raziskave, ki jim je bila na voljo za pomoč pri
razumevanju in izpolnjevanju postavk. Vendar pa kljub pogojem, ki smo jim
zadostili, moramo biti pozorni, saj gre v raziskavi za uporabo samoocenjevalnih
vprašalnikov. Pojavi se vprašanje, koliko so bili udeleženci iskreni v
odgovarjanju, v kolikšni meri so podajali socialno zaželene odgovore. Možno je,
da so udeleženci zaradi težnje po pozitivni samopredstavitvi podajali odgovore, ki
v polni meri ne veljajo za njih. Tudi Bradburn in Danis (1984, v Schwarz, 1999)
sta ugotovila, da se udeleženci pri vprašalnikih obotavljajo izbrati tisto alternativo,
ki jo ocenijo kot socialno nezaželeno, pa čeprav mogoče velja za njih. Omeniti
velja ugotovitve Schmitza (2011), ki v svoji študiji ni našel negativnega učinka
brezposelnosti na duševno zdravje. Tej ugotovitvi pripisuje predvsem
izkrivljenost pri vprašanjih o zdravju in počutju. Meni, da je brezposelnim
posameznikom neprijetno navesti, da je slabše zdravstveno stanje posledica
102
njihove brezposelnosti. Njegova predvidevanja lahko vzamemo v obzir pri
rezultatih, saj je mogoče, da je bilo udeležencem neprijetno odgovarjati na
vprašanja o počutju in morebitnih težav in je zato prišlo do drugačnih rezultatov,
kot bi sicer. Ta predpostavka nedvomno predstavlja omejitev raziskave.
Ena od pomanjkljivosti je tudi vpliv pristranskosti ponovljenih meritev. Če smo
nekoga že vprašali, kako se počuti, lahko to vpliva na odgovor, ko ga o tem
vprašamo še drugič. Takšne nenačrtne vplive ponovljenih meritev je opisal
Windle (1954, v Paul in Moser, 2009). Poleg tega pa Teichman (2002, v Watzke,
Galvao in Brieger, 2009) opozarja, da lahko pride do t. i. učinka pričakovanega
uspeha rehabilitacije. To pomeni, da lahko rehabilitiranci poročajo o boljšem
blagostanju zgolj zaradi tega, ker so v programu zaposlitvene rehabilitacije, to pa
jim na nek način zmanjša skrbi glede prihodnosti.
Pomembna omejitev se nam zdi tudi kratkoročno spremljanje takoj po koncu
zaposlitvene rehabilitacije. Bolje bi bilo, če bi testiranje ponovili še čez nekaj
mesecev po zaključku zaposlitvene rehabilitacije. Tudi Klink, Blonk, Schene, in
Dijk (2001) priporočajo dvanajsttedensko spremljanje po vpeljani intervenciji.
6.2 PRAKTIČNE IMPLIKACIJE NALOGE IN MOŽNOSTI
NADALJNJIH RAZISKAV
Praktična implikacija naloge je za vse izvajalec zaposlitvene rehabilitacije. V prvi
vrsti za Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, nadalje pa tudi za vse
koncesionarje, ki izvajajo program zaposlitvene rehabilitacije. Z magistrsko
nalogo lahko strokovni timi, ki so udeleženi v zaposlitveni rehabilitaciji, dobijo
vpogled v učinek svojega dela s perspektive izboljšanja duševnega zdravja. Naša
raziskava je pokazala pomembnost zaposlitvene rehabilitacije za duševno zdravje
rehabilitirancev, saj se je pri njih ob koncu rehabilitacije pokazalo zmanjšanje
depresivne simptomatike, ki je bila na začetku veliko višja kot pri kontrolni
skupini in višje zadovoljstvo z življenjem ob koncu rehabilitacije. S tem vidimo
pomembnost vključevanja dolgotrajno brezposelnih oseb v dejavnosti, ki
pomagajo zmanjševati stres ob brezposelnosti, ki jih aktivirajo, jim strukturirajo
čas in jih na splošno socialno vključujejo. Te dejavnosti morajo po našem mnenju
103
biti namenske in vodene s strani strokovnih delavcev. Praktična implikacija
naloge je tudi da, da Zavodi za zaposlovanje in Centri, ki delajo z dolgotrajno
brezposelnimi osebami, vidijo pomembnost rehabilitacije za dolgotrajno
brezposelne in ranljive osebe. Pri poklicni rehabilitaciji gre za individualni proces,
ki hkrati vključuje tudi delovno okolje, zdravstvo, rehabilitacijo, delovni trg in
prav to sem nam zdi velika prednost zaposlitvene rehabilitacije pred drugimi
programi, ki se izvajajo za brezposelne osebe.
V Sloveniji dolgotrajna brezposelnost sunkovito narašča in leta 2014 je dosegla
54,5 odstotka celotne brezposelnosti, kar je nad povprečjem EU. Podatki o številu
dolgotrajno brezposelnih oseb so zaskrbljujoči in glede na to, da raziskave kažejo,
da je imeti službo ena od največjih vrednot ljudi, potem vidimo še večjo
pomembnost v zaposlitvenih rehabilitacijah dolgotrajno brezposelnih oseb.
Praktična implikacije magistrske naloge je tudi opozoritev na ranljive skupine, ki
so najpogosteje izključene iz trga dela. Pri ranljivih skupinah se kažejo različne
prikrajšanosti - finančna, zaposlitvena, izobrazbena, stanovanjska. Gre za skupine,
ki so zaradi svojih lastnosti oz. oviranosti, načina življenja, življenjskih okoliščin
in stigme manj fleksibilne pri odzivanju na hitre spremembe sodobne družbe. Te
skupine so zato pogosto odrinjene na družbeno obrobje ter ogrožene zaradi
družbene izključenosti.
Predstaviti želimo tudi nekaj predlogov za izboljšanje raziskave in možnosti
nadaljnjih raziskav s tega področja.
V nadaljnjih raziskavah bi moral biti zagotovljen večji vzorec udeležencev
raziskave, kjer bi lahko preverjali tudi razlike med spoloma in razlike med
starostnimi skupinami. Zanimivo bi bilo preveriti, v katerih skupinah prihaja do
večjega vpliva rehabilitacije v smislu zmanjšanja depresivne simptomatike in
zvišanja samospoštovanja in življenjskega zadovoljstva.
Naš predlog za nadaljnje raziskave je še eno vmesno testiranje po dveh mesecih
vključenosti v rehabilitacijo. S tem bi preverjali, v kateri polovici rehabilitacije
prihaja do večjega vpliva rehabilitacije.
Dodaten predlog pri nadaljnjih raziskavah je poglobitev rezultatov z uporabo
polstrukturiranega intervjuja, ki bi dal širšo sliko o duševnem zdravju dolgotrjano
104
brezposelnih oseb; tako pri posameznikih, ki so bili vključeni v zaposlitveno
rehabilitacijo, kot tudi pri posameznikih, ki so dolgotrajno brezposelni in niso
vključeni v noben program.
Kot smo že omenili, bi bil za večjo reprezentativnost vzorca bolj primeren
vzorec, ki bi bil zbran pri več različnih izvajalcih zaposlitvene rehabilitacije
(Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, Centerkontura, CRI Celje, Integra
inštitut, Invalidsko podjetje Posočje, Ozara, Papilot, Racio, Šentprima, Zavod
Jelša, Zavod Ruj, Zavod Vitis, ZIP Center, Želva). Tukaj bi morali upoštevati, da
bi bile dejavnosti, ki jih izvajajo tekom rehabilitacije, bolj ali manj podobne.
Zanimiva se nam zdi ideja, da bi na omenjenih enotah vzpostavili podatkovno
bazo, v kateri bi rehabilitiranci sami računalniško izpolnjevali vprašalnike o
duševnem zdravju ob prihodu, po koncu rehabilitacije in nekaj mesecev po
zaposlitveni rehabilitaciji. S tem bi bila vzpostavljena baza na ravni celotne
Slovenije, ki bi se večala z vsako novo skupino.
Zdi se nam pomembno, da bi v rehabilitacijski program vnesli intervencije, ki bi
krepile duševno zdravje dolgotrajno brezposelnih oseb. Brown (2010) ugotavlja,
da je višje samospoštovanje blažilec med dolgotrajno brezposelnostjo in duševnim
zdravjem. Prav zaradi tega menimo, da bi bilo pri dolgotrajno brezposelnih
osebah potrebno krepiti samospoštovanje skozi daljše časovno obdobje, saj bi s
tem manjšali negativni vpliv brezposelnosti na duševno zdravje. V naslednjem
podpoglavju smo podrobneje opisali naš predlog, ki bi se lahko izvajal v
zaposlitvenih rehabilitacijah, saj se je drugod po svetu izkazal kot učinkovit
program za izboljšanje duševnega zdravja.
6.2.1 Predlog za nadgraditev zaposlitvene rehabilitacije
Dve raziskavi, ki smo jih zasledili tekom študija virov in literature za magistrsko
delo, sta nas spodbudili, da podamo predlog za nadgraditev zaposlitvene
rehabilitacije in možnega izboljšanja duševnega zdravja rehabilitirancev.
Prva študija je študija avtorjev Oyeflaten, Midtgarden, Maeland, Eriksen in
Magnussen (2014), ki poudarjajo, da je ena od pomembnejših nalog zaposlitvene
105
rehabilitacije krepitev strategij spoprijemanja pri dolgotrajno brezposelnih osebah.
V raziskavi so se kot najbolj dominantne karakteristike posameznikov, pri katerih
zaposlitvena rehabilitacija ni bila uspešna, izkazale pasivnost, depresija in
izogibanje. Avtorji menijo, da bi v zaposlitveni rehabilitaciji morali več
pozornosti posvečati krepitvi funkcionalnih sposobnosti in večanju veščin
spoprijemanja. Druga študija je bila izvedena na Nizozemskem in je preverjala
učinek zaposlitvene rehabilitacije na zdravje 465 dolgotrajno brezposelnih oseb.
Avtorje (Schutgens, Schuring, Voorham in Burdorf, 2009) je presenetil izid
samoocenjevalnih vprašalnikov o doživljanju zdravja pred vključenostjo v
rehabilitacijo in po njej, saj se je izkazalo, da zaposlitvena rehabilitacija ni
prinesla nobenih pozitivnih učinkov na samooceno zdravja. Rezultati so prav tako
pokazali, da je po koncu intervencije večina udeležencev nadaljevala s starimi
navadami in življenjskim slogom. Avtorji raziskave poudarjajo, da je potrebno
delati na ohranjanju zdravega in aktivnega življenjskega sloga pri tej ciljni
skupini.
V psihologiji in medicini strmo narašča interes za vključevanje čuječnosti v
klinično delo s klienti (Kabat-Zinn, 2003; Krasner, 2004). Od oblik psihosocialne
pomoči, ki kot glavno komponento vključuje čuječnost, je najpogostejši na
čuječnosti temelječ program za zmanjševanje stresa (MBSR).
Čuječnost (ang. mindfulness) je nepresojajoče zavedanje notranjega in zunanjega
dogajanja v sedanjem trenutku. Gre za specifičen način usmerjanje pozornosti in
ima številne ugodne učinke na zdravje in blagostanje posameznika (Kabat-Zinn,
2003). Čuječnost je spretnost, ki jo je mogoče razviti s prakso in je primerna za
vse ljudi. Za razvoj čuječnosti se uporablja meditacija, ki si prizadeva za namerno
usmerjanje pozornosti, na nepresojajoč način v trenutku - tukaj in zdaj.
Na tem mestu vidimo čuječnost kot ustrezno orodje za zdravljenje številnih
psiholoških in fizičnih stanj, ki so povezana z dolgotrajno odsotnostjo od dela in s
tem krepitvijo ali izboljšanjem duševnega zdravja tekom zaposlitvene
rehabilitacije.
V obzir moramo vzeti, da je čuječnost konstrukt, ki je čedalje pogosteje predmet
raziskav v klinični in zdravstveni psihologiji, zadnja leta pa je postal pomemben
106
konstrukt tudi v zaposlitveni rehabilitaciji. Vindholmen, Hoigaard, Espnes in
Seiler (2014) so preverjali, ali je čuječnost lahko napovedovalec izida
zaposlitvene rehabilitacije v smislu vrnitve na delovno mesto. Rezultati so
pokazali, da je čuječnost posredno povezana tako z vrnitvijo na delovno mesto,
kot tudi z delovnimi zmožnostmi. Trening čuječnosti kot sestavni del zaposlitvene
rehabilitacije je izboljšal kvaliteto življenja udeležencev, kar je posredno vplivalo
na izboljšane delovne zmožnosti in izboljšano psihično blagostanje. Tudi De
Vibe (2012, v Vindholmen, Hoigaard, Espnes in Seiler, 2014) je v nedavni
metaanalizi poročal o tem, da povečana čuječnost pri posamezniku izboljša
kvaliteto življenja, osebni razvoj, empatijo in nekatere vidike somatskega zdravja.
Norveška organizacija dela in dobrega počutja (NLWA) uporablja čuječnost kot
orodje zaposlitvene rehabilitacije. Program zaposlitvene rehabilitacije z uporabo
čuječnosti je namenjen ljudem z dolgotrajnim bolniškim staležem in ljudem z
zmanjšanimi delovnimi sposobnostmi. Cilj pri teh osebah je povečati
primanjkljaje in jih vrniti na delovno mesto (Kabat – Zinn, 2003).
Čuječnost se tako vedno bolj uporablja kot orodje za zdravljenje številnih
psiholoških in fizičnih stanj, ki so povezana z dolgotrajno odsotnostjo z dela.
Podajamo predlog za izvajanje čuječnosti v zaposlitveni rehabilitaciji na podlagi
programa NARA – Obvladovanje stresa in depresije skozi čuječnost, ki ga
izvaja Slovenski center za raziskovanje samomora - SCSR, Inštitut Andrej
Marušič.
Program je namenjen ljudem, ki se soočajo s kroničnimi telesnimi bolečinami ali
boleznijo in doživljajo simptome depresije ali anksioznosti. Program obsega 8
srečanj, in sicer po 2 - 2, 5 uri na teden ter eno razširjeno celodnevno srečanje.
Delo poteka v skupini do 15 ljudi, saj učenje poteka tudi preko deljenja izkušenj z
drugimi. Program je namenjen spreminjanju ustaljenih, a neustreznih vzorcev
mišljenja in vedenja. Pristop temelji na pripravljenosti za opravljanje domačih
nalog, ki vzamejo okoli eno uro na dan. Vključujejo različne naloge, npr.
poslušanje posnetkov, prakticiranje meditacijskih vaj in pisanje dnevnika
(Program NARA, 2015).
107
Temelj programa NARA predstavlja na čuječnosti temelječo kognitivno terapijo
oziroma MBCT.
MBCT (mindfulness-based cognitive therapy)
Čuječna kognitivna terapija temelji na treningu kontrole pozornosti, ki je značilna
za čuječno meditacijo, vključuje pa tudi implicitno modifikacijo z afektom
povezanih shematskih mentalnih modelov. Posameznika usposobi, da se zave
potencialnih depresogenih misli, čustev in telesnih občutkov, ki lahko vodijo v
ponovitev depresivne epizode, ter dovolj zgodaj prekine ta proces z
zmanjševanjem disfunkcionalnega, ruminativnega procesiranja. Ta pristop je
časovno ekonomičen in funkcionalen tudi takrat, ko je posameznik v remisiji
(Kabat-Zinn, 1990, v Černetič, 2011).
Poleg omenjene, na čuječnosti temelječe kognitivne terapije, je zelo uveljavljen
tudi na čuječnosti temelječ program za zmanjševanje stresa oziroma MBSR.
MBSR (mindfulness-based stress reduction)
Na čuječnosti temelječ program za zmanjševanje stresa je strukturiran 8 do 10
tedenski skupinski program, v katerem udeleženci z različnimi oblikami
meditacije postopno razvijajo čuječnost. Skupine so lahko heterogene ali
homogene, srečujejo se enkrat tedensko dve uri in pol ter na enem celodnevnem
srečanju. Vsebina programa obsega vodene čuječnostne meditacije, medsebojno
izmenjavo izkustev v skupini, psihoedukacije s področja stresa in emocij, domače
naloge. Program vključuje tudi obvezo k domači čuječnostni praksi, 45 minut
dnevno. Cilj programa je učiti udeležence, da se bolj zavedajo svojih misli in
čustev ter spremenijo svoj odnos do njih. Z vajo naj bi razvili možnost, da se v
stresnih situacijah mirno odmaknejo od svojih misli in čustev, namesto da bi
zapadali v anksiozno skrb ali druge vzorce negativnega mišljenja, ki povečuje
stres in stisko (Kabat-Zinn, 1990, v Černetič, 2011).
Naš predlog je, da bi programa MBSR ali MBCT v zaposlitveni rehabilitaciji
vpeljali v storitev E, ki pomeni razvijanje socialnih spretnosti in veščin. Temeljni
cilj storitve E je razvijanje socialnih spretnosti in veščin, ki omogočajo
učinkovitejšo komunikacijo z okoljem, učinkovitejše obvladovanje konfliktnih
situacij, razvijanje sposobnosti zastopanja samega sebe v socialnih situacijah in
108
učenje različnih strategij spoprijemanja. Razvijanje socialnih spretnosti in veščin
zmanjšuje možnosti čustvenih stisk, bojazni in umikanja pred socialnimi
interakcijami ter zapletanja v konfliktne odnose, iz katerih posameznik ne vidi
izhodov. Posredno vpliva na izboljšanje njegove samopodobe in zmanjšuje
socialno izključenost. Storitev razvijanja socialnih spretnosti in veščin se izvaja
individualno ali v skupini. S programom čuječnosti bi lahko še bolj nadgradili
storitev E in dosegli, da bi z njeno prakso posameznikom pomagali do večje
kakovosti življenja, vključno z zmanjšanjem stresa, anksioznosti in depresivnosti.
Na splošno pa številne študije poročajo o izboljšanju simptomov, povezanih s
prakticiranjem čuječnosti: to so zmanjšanje depresije in anksioznosti, zmanjšanje
stresa in izgorelosti ter boljše psihološko funkcioniranje (Lengacher idr., 2009;
Cohen-Katz, Wiley, Caupano, Baker in Shapiro, 2005; Ledesma in Kumano,
2009).
Brown in Ryan (2003) sta ugotovila pozitivno povezanost med čuječnostjo in
odprtostjo za izkušnje po modelu velikih pet - samospoštovanjem, optimizmom,
pozitivnim afektom, zadovoljstvom z življenjem, vitalnostjo, samoaktualizacijo,
avtonomijo in povezanostjo. Negativna povezanost se je izkazala z nevroticizmom
po modelu velikih pet, z depresivnostjo, anksioznostjo, negativnim afektom,
somatizacijo, fizičnimi simptomi in absorbcijo. Lykins in Baer (2009) sta
raziskala povezavo med čuječnostno meditacijo ter psihološkim blagostanjem,
kjer so primerjali osebe, ki so redno meditirale, s tistimi, ki tega niso prakticirale.
Pri prvih se je izkazala višja čuječnost, sočutje ter občutek dobrega počutja in zelo
malo psiholoških simptomov ruminacije, supresije misli, strahu pred čustvi in
njihove regulacije.
109
7 VIRI IN LITERATURA
Ainsworth, P. (2000). Understanding Depression. University Press of Mississippi.
APA - American Psychological Association. (2015). Depression. Pridobljeno
6.7.2015 iz http://www.apa.org/topics/depress/.
American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of
mental disorders (5th ed.). Washington, DC: Author.
Amundson, N. E. (1994). Negotiating Identity During Unemployment. Journal Of
Employment Counseling, 31, 98-104.
Artazcoz, L., Benach, J., Borrell, C. in Cortès, I. (2004). Unemployment and
Mental Health: Understanding the Interactions Among Gender, Family
Roles, and Social Class. American Journal of Public Health, 94(1), 82-88.
Audhoe, S.S., Hoving, J.L., Sluiter, J.K. in Frings-Dresen, M.H.W. (2010).
Vocational Interventions for Unemployed: Effects on Work Participation
and Mental Distress. A Systematic Review. Journal of Occupational
Rehabilitation, 20, 1–13.
Bakhski, A., Kumar, K., Sharma, S., Sharma, A. (2008). Job Satisfaction as
Predictor of Life Satisfaction: A Study on Lecturers in Government &
Private Colleges in Jammu. Journal of Psycho-cultural Dimensions, 24(2),
174-177.
Barwinski Fäh, R. (2005). Seelische Folgen von Langzeiterwerblosigkeit:
Erklärende Konzepte und Hinweise für die Beratung und Therapie.
Zeitschrift für Psychotraumatologie und Psychologische Medizin, 3(4), 63-
73.
Baumeister, R.F., Campbell, J.D., Krueger, J.I. in Vohs, K.D. (2003). Does high
self-esteem cause better performance, interpersonal success, happiness, or
healthier lifestyles? American Psychological Society, 4(1), 1-44.
Block, J. H., Gjerde, P. F., & Block, J. H. (1991). Personality antecedents of
depressive tendencies in 18-year-olds: A prospective study. Journal of
Personality and Social Psychology, 60, 726–738.
110
Bond, G. R., Drake, R.E. in Becker, D.R. (2008). An Update on Randomized
Controlled Trials of Evidence-Based Supported Employment. Psychiatric
Rehabilitation Journal, 31(4), 280-290.
Bordea, E.N in Pellegrini, A. (2014). The evaluation of the level of stress, anxiety
and depression for the unemployed persons. International Journal of
Academic Research, 6(1), 325-332.
Braček, A. (2004). Naj nevidni v sferi plačanega postanejo spet vidni. Ljubljana:
Šent.
Bratina, A. (1992). Izguba zaposlitve in brezposelnost - bitka s stresom.
Psihološka obzorja, 1(1), 63-66.
Brown, J. D. (2010). High self-esteem buffers negative feedback: Once more with
feeling. Cognition and Emotion, 24, 1389–1404.
Brown, K. W. in Ryan, R. M. (2003). The Benefits of Being Present: Mindfulness
and Its Role in Psychological Well-Being. Journal of Personality and
Social Psychology, 84(4), 822–848.
Brown, T. A., Chorpita, B. F., Korotitsch, W. in Barlow, D. H. (1997).
Psychometric properties of the depression anxiety stress scales (DASS) in
clinical samples. Behavioral Research and theraphy, 35(1), 79-89.
Burgard, S. A., Brand, J. E. in House, J. S. (2007). Toward a Better Estimation of
the Effect of Job Loss on Health. Journal of Health and Social Behavior,
48(4), 369-384.
Burns, T., Catty, J., White, S., Becker, T., Koletsi, M., Fioritti, A., Rössler, W.,
Tomov, T., Busschbach, J., Wiersma, D. in Lauber, C. (2009). The Impact
of Supported Employment and Workingon Clinical and Social
Functioning: Results of an International Study of Individual Placement and
Support. Schizophrenia Bulletin., 35(5), 949-58.
Butteworth, P., Leach, L.S., Pirkis, J. in Kelaher, M. (2012). Poor mental health
influences risk and duration of unemployment: a prospective study.
Journal of Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 47, 1013–
1021.
111
Cassidy, T. (2001). Self-categorization, coping and psychological health among
unemployed mid-career executives. Counselling Psychology Quarterly,
14(4), 303 - 315.
Clark, A. in Oswald, A. (1994). Unhappiness and unemployment. Economic
Journal, 104, 648–659.
Cohen-Katz, J., Wiley, S. D., Caupano, T., Baker, D. M. in Shapiro, S. (2005).
The Effects of Mindfulness-based Stress Reduction on Nurse Stress and
Burnout, Part II - A Quantitative and Qualitative Study. Holistic Nursing
Practice, 26-35.
Conley, J. J. (1984). The hierarchy of consistency: A review and model of
longitudinal findings on adult individual differences in intelligence,
personality and self-opinion. Personality and Individual Differences, 5(1),
11–25.
Conroy, M. (2010). A Qualitative Study of the Psychological Impact of
Unemployment on Individuals. Masters Dissertation, Dublin, DIT.
Creed, P.A. in Bartrum, D. (2007). Explanations for Deteriorating Wellbeing in
Unemployed People: Specific Unemployment Theories and Beyond. V:
Kieselbach, T., Boyd, C., Winelield, A.H. (Ur.), Unemployment and
Health : International and Interdisciplinary Perspectives (1-20). Bowen
Hills : Australian Academic Press.
Creed, P. A., Hicks, R. E. in Machin, M.A. (1998). Behavioural plasticity and
mental health outcomes for long-term unemployed attending occupational
training programmes. Journal of Occupational & Organizational
Psychology, 71(2), 171-191.
Creed, P., Muller, J. in Machin, M. (2001). The role of satisfaction with
occupational status, neuroticism, financial strain and categories of
experience in predicting mental health in the unemployed. Personality and
Individual Differences, 30, 435 -447.
112
Creed, P. A in Watson, T. (2003). Age, gender, psychological well-being and the
impact of losing the latent and manifest benefits of employment in
unemployed people. Australian Journal of Psychology, 55, 95–103.
Cwikel, J., Zilber, N., Feinson, M. in Lerner, Y. (2008). Prevalence and risk
factors of threshold and sub-threshold psychiatric disorders in primary
care. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 43, 184–191.
Černetič, M. (2011). Kjer je bil id, tam naj bo.. čuječnost – Nepresojajoče
zavedanje in psihoterapija. Kairos, 5(3-4).
Dekleva, B., in Pavel-Rapuš, J. (2004). Socialna vključenost in psihosocialno
zdravje mladih z izkušnjami brezposelnosti na območju Ljubljane (Končno
poročilo raziskovalne naloge). Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Pridobljeno 10.10.2015 iz: https://www.pef.uni-
lj.si/fileadmin/Datoteke/Raziskovanje/porocila/Socialna_vklju%C4%8Den
ost_mladih_brezposelnih.pdf
Dernovešk, M. Z., Oreški, S. in Tavčar, R. (2009). Kam in kako po pomoč v
duševni stiski. Ljubljana. Izobraževalno raziskovalni inštitut Ozara.
Dernovšek, M., Tavčar, R., Orel, D., Gorše Muhič, M. in Pečenik, S. (2006).
Sinapsa: Prepoznavanje in premagovanje anksioznosti (Teden možganov,
13. - 16. marec 2006). Pridobljeno 30.11.15 iz
http://www.sinapsa.org/tm/media/priponke/a64-
Prepoznavanje%20in%20premagovanje%20anksioznosti.pdf.
Diener, E. (1984). Subjective Well-Being. Psychological Bulletin, 95(3),
542−575.
Diener, E. in Diener, M. (1995). Cross-cultural correlates of life satisfaction and
self-esteem. Journal of Personality and Social Psychology, 68, 653–663.
Diener, E., Emmons, R. A., Larsen, R. J. in Griffin, S. (1985). The Satisfaction
With Life Scale. Journal of Personality Assessment, 49(1), 71-75.
Diener, E., Oishi, S. in Lucas, R. E. (2003). Personality, Culture, and Subjective
well-being: Emotional and cognitive evaluations of life. Annual Reviews,
54, 403-425.
113
Dimec, T., Mahnič, J., Marinšek, M., Masten, R., in Tušak, M. (2008).
Zadovoljstvo z življenjem in delovno zadovoljstvo zaposlenih v Slovenski
vojski. Psihološka obzorja, 17(4), 117-130.
Dominkuš, D. (2002). Zaposlovanje dolgotrajno brezposelnih. V: Svetlik, I.,
Glazer, J., Kajzer, A. in Trbanc, M. (Ur.), Politika zaposlovanja (str. 320-
336). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Dooley, D., Prause, J. in Ham-Rowbottom, K.A. (2000). Underemployment and
Depression: Longitudinal Relationships. Journal of Health and Social
Behavior, 41(4), 421-436.
Drobnič, J. (1995). Invalidi med trgom delovne sile in socialnim varstvom. V:
Uršič, C. in Drobnič, J. (Ur.): Zaposlovanje invalidov. Primerjava politik,
koncepcij in ukrepov (str. 29-46). Ljubljana: Inštitut republike Slovenije za
rehabilitacijo in Republiški zavod za zaposlovanje.
Drobnič, J. (2002). Zaposlovanje invalidov. V: Svetlik, I., Glazer, J., Kajzer, A.
in Trbanc, M. (Ur.). Politika zaposlovanja. Ljubljana: Fakulteta za
družbene vede.
Eisenberg, P. in Lazarsfeld, P.F. (1938). The psychological effects of
unemployment. Psychological Bulletin, 35, 358-390.
Erdogan, B., Bauer, T. N., Truxillo, D. M., Mansfield, L. R. (2012). Whistle
While You Work : A Review of the Life Satisfaction Literature. Journal of
Management, 38(4), 1038-1083.
Etymology Dictionary. (2015). Depression. Pridobljeno 6.7.2015 iz
http://dictionary.reference.com/browse/depression
Evans, S. T. in Haworth, J. T. (1991). Variations in personal activity, access to
'categories of experience', and psychological well-being in young adults.
Leisure Studies, 10(3), 249–264.
Feather, N. T. in Bond, M. J. (1983). Time structure and purposeful activity
among employed and unemployed graduates. Journal of Occupational
Psycholog, 56(3), 15-31.
114
Fleming, J. S. in Watts, W. A. (1981). The dimensionality of self-esteem: Some
results for a college sample. Journal of Personality and Social Psychology,
39, 921-929.
Fountoulakis, K. N, Tsolaki, M., Iacovides, A., Yesavage, J., O'Hara, R., Kazis,
A. in Ierodiakonou, C. (1999). The validation of the short form of the
Geriatric Depression Scale (GDS) in Greece. Aging, 11(6), 367-72.
Freese, M. in Mohr, G. (1987). Prolonged unemployment and depression in older
workers: A longitudinal study of intervening variables. Social Science and
Medicine, 25, 173 – 178.
Gallo, W.T., Bradley, E.H., Teng, H.M. in Kasl, S.V. (2006). The effect of
recurrent involuntary job loss on the depressive symptoms of older US
workers. International Archives of Occupational and Environmental
Health, 80(2), 109–116.
George, D. in Mallery, P. (2011). SPSS for Windows Step by step. USA: Pearson
Education.
Gould, R. (2013). Return to Work after Vocational Rehabilitation in Finland. V
Zbornik predavanja – 3. Mednarodni kongres Medicinskih izvedencev
(18.- 20. april 2013).
Green, F. (2011). Unpacking the misery multiplier: How employability modifies
the impacts of unemployment and job insecurity on life satisfaction and
mental health. Journal of Health Economics, 30, 265–276.
Gussenhoven, A., Jansma, E. P., Goverts, S. T., Festen, J. M., Anema, J. R. in
Kramer, S. E. (2013). Vocational rehabilitation services for people with
hearing difficulties: A systematic review of the literature. Work, 46, 151–
164.
Hammer, T. (1993). Unemployment and mental health among young people. A
longitudinal study. Journal of Adolescence, 16 , 407–420.
Haralambos, M. in Holborn, M. (2001). Sociologija: Teme in pogledi. Ljubljana:
Državna založba Slovenije.
115
Haworth, J.T. in Ducker, J. (1991). Psychological wellbeing and access to
categories of experience in unemployed young adults. Leisure Studies, 10,
265–274.
Hämäläinen, J., Poikolainen, K., Isometsä, E., Kaprio, J., Heikkinen, M.,
Lindeman, S. in Aro, H. (2005). Major depressive episode related to long
unemployment and frequent alcohol intoxication. Nord Journal
Psychiatry, 59(6), 486-491.
Henry, A. D. in Lucca, A. M. (2004). Facilitators and barriers to employment: The
perspectives of people with psychiatric disabilities and employment
service providers. Work: Journal of Prevention, Assessment &
Rehabilitation, 22(3), 169-182.
Hepworth, S. J. (1980). Moderating factors of the psychological impact of
unemployment. Journal of Occupational Psychology, 53(2), 139–145.
Hlebec, V. in Kogovšek, T. (2004). Konceptualizacija socialne opore. V: Novak,
M. (Ur.) Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije (str. 15-31).
Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.
Hoye, G. in Lootens, H. (2013). Coping With Unemployment: Personality, Role
Demands, and Time Structure. Journal of Vocational Behavior, 82(2), 85–
95.
Hribar, M. (2007). Razmejitev anksioznosti (tesnobe) od nekaterih sorodnih
fenomenov. Psihološka obzorja, 16 (3), 75-88.
Inštitut za razvoj človeških virov. (2015). Depresija – opredelitev. Psihoterapija-
ordinacija. Pridobljeno 17.3.2015 iz http://www.psihoterapija-
ordinacija.si/sl/dusevne-motnje/motnje-razpolozenja/70-depresija.html.
Jeriček Klanšček, H., Zorko, M., Roškar, S., Bajt, M. in Kamin, T. (2010).
Nekatere značilnosti duševnega zdravja prebivalcev Slovenije. Zdravstveni
Vestnik, 79, 523–530.
Jeriček Klanšček H., Zorko, M., Bajt, M. in Roškar, S. (2009). Duševno zdravje v
Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS.
116
Kabat-Zinn, J. (2003). Mindfulness-Based Interventions in Context: Past, Present,
and Future. Clinical Psychology: Science And Practice, 10(2), 144-156.
Kanjou Mrčela, A. (2002). Sodobna rekonceptualizacija dela: delo med
racionalnim in emocionalnim. Toerija in praksa, 39(1), 30-48.
Kassenboehmer, S. in Haisken-DeNew, J. (2009). You’re fired! The causal
negative effect of entry unemployment on life satisfaction. Economic
Journal, 119, 448–462.
Katz, N., Izhaky, S.G., Ziv, O. in Revach, A. (2013). “Coffee Stands”: A
vocational rehabilitation project in the community for people coping with
mental disorders. Work, 44, 481–490.
Kessler, R.C., House, J.C. in Turner, J.B. (1987). Unemployment and Health in a
Community Sample. Journal of Health and Social Behavior, 28(1), 51-59.
Kilpatrick, R. in Trew, K. (1985). Life styles and psychological wellbeing among
unemployed men in Northern Ireland. Journal of Occupational
Psychology, 58, 207–216.
Kobal, B in Oreški, S. (2005). Zaposljivost in zaposlovanje oseb s težavami v
duševnem zdravju. Socialno delo, 44(6), 387-394.
Kobal, D. (2001). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Koletsi, M., Niersman, A., Busschbach, J.T., Catty, J., Becker, T., Burns, T.,
Fioritti, A., Kalkan, R., ¨Lauber, C., Rössler, W., Tomov, T. in Wiersma,
D. (2009). Working with mental health problems: clients’ experiences of
IPS, vocational rehabilitation and employment. Journal of Social
psychiatry and psychiatric epidemiology, 44, 961–970 969.
Kores - Plesničar, B. (2006). Epidemiologija, etiologija, klinična slika in
diagnostika depresije. Farmacevtski vestnik, 57(4), 241-244.
Krasner, M. (2004). Mindfulness-Based Interventions: A Coming of Age?
Families, Systems, & Health, 22(2), 207–212.
Kraševec Ravnik, E. (1996). Zdravje socialno ogroženih in brezposelnih. V:
Kraševec-Ravnik, E. (Ur.). Varovanje zdravja posebnih družbenih skupin v
117
Sloveniji (43-72). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja republike
Slovenije: Slovenska fondacija.
Kroenke, K., Spitzer, R. L. in Williams, J. B. W. (2001). Validity of a Brief
Depression Severity Measures. Journal of General Internal
Medicine,16(9).
Kržič, K. in Bolčina, R. (2013). Odločanje o začasni odsotnosti z dela pri osebah z
duševnimi motnjami. V Zbornik predavanja – 3. Mednarodni kongres
Medicinskih izvedencev (18.- 20. april 2013).
Klajnšček, C. (1992). Zdravje, brezposelnost in politika zaposlovanja. Teorija in
praksa, 29(3-4), 336-346.
Klink, J. J., Blonk, R. W., Schene, A. H. in Dijk, F. J. (2001). The benefits of
interventions for work-reated stress. American Journal of Public Health,
91, 270-276.
Lamberg, T., Virtanen, P., Vahtera, J., Luukkaala, T. in Kosekenvuo, M. (2010).
Unemployment, depressiveness and disability retirement:a follow-up study
of the Finnish HeSSup population sample. Social Psychiatry & Psychiatric
Epidemiology, 45, 259–264.
Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
Lamovec, T. (1994). Samospoštovanje. V: Lamovec, T. (Ur.): Psihodiagnostika
osebnosti 2 (str. 61-73). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v
Ljubljani, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Ledesma, D. in Kumano, H. (2009). Mindfulness-based stress reduction and
cancer: a meta-analysis. Psycho-Oncology 18, 571–579.
Lengacher, C.A., Johnson-Mallard, V., Post-White, J., Moscoso, M. S., Jacobsen,
P.B., Klein, T.W., Widen, R.H., Fitzgerald, S.G., Shelton, M.M., Barta,
M., Goodman, M., Cox, C. E. in Kip, K. E. (2009). Randomized controlled
trial of mindfulness-based stress reduction (MBSR) for survivors of breast
cancer. Psycho-Oncology, 18, 1261–1272.
118
Lewinsohn, P.M., Redner, J.E. in Seeley, J.R. (1991). The relationship between
life satisfaction and psychosocial variables: new perspectives. V: Strack,
F., Argyle, M in Schwarz, N. (Ur.), Subjective well-being an
interdisciplinary perspective (str.141-173). Oxford: Pergamon Press.
Limm, H., Heinmüller, M., Liel, K., Seeger, K., Gündel, H., Kimil, A. in
Angerer, P. (2012). Factors associated with differences in perceived health
among German long-term unemployed. Public Health, 27(12), 485.
Linn, M. W., Sandifer, R. in Stein, S. (1985). Effects of Unemployment on Mental
and Physical Health. American Journal of Public Healt, 75(5), 502-506.
Lobe, D. (1996). Vloga psihologa v timu za poklicno rehabilitacijo. V: Fatur-
Videtič, A. (Ur.). Poklicna rehabilitacija: 2. rehabilitacijski dan (str. 43-
49). Ljubljana: Inštitut RS za rehabilitacijo invalidov.
Lykins, E. in Baer, R. A. (2009). Psychological functioning in a sample of
longterm practitioners of mindfulness meditation. Journal of Cognitive
Psychotherapy: An international quarterly, 23(3), 226–241.
Lyubomirsky, S., King, L. in Diener, E. (2005). The Benefits of Frequent Positive
Affect: Does Happiness Lead to Success? Psychological Bulletin, 131(6),
803–855.
Maenning, W. in Wilhelm, M. (2012). Becoming (un)employed and life
satisfaction: asymmetric effects and potential omitted variable bias in
empirical happiness studies. Applied Economics Letters, 19(17), 1-15.
Marčič, R. (2006). Povezanost mladostnikove samopodobe in samospoštovanja z
nekaterimi zdravju škodljivimi vedenji. Psihološka obzorja, 15(4), 53-65.
Martella, D. in Maas, A. (2000). Unemployment and Life Satisfaction: The
Moderating Role of Time Structure and Collectivism. Journal of Applied
Social Psychology, 30(5), 1095–1108.
Marušič, A. in Temnik, S. (2009). Javno duševno zdravje. Celje: Celjska
Mohorjeva družba.
119
Matoba, T., Ishitake, T. in Noguchi, R. (2003). A 2-year follow-up survey of
health and life style in Japanese unemployed persons. Internatioanl
Archives of Ocupational and Enviromental Health, 76, 302-308.
McKee-Ryan, F., Song, Z., Wanberg, C. R. in Kinicki, A. J. (2005). Psychological
and Physical Well-Being During Unemployment: A Meta-Analytic Study.
Journal of Applied Psychology, 90(1), 53-76.
MDDSZ. (2015). Depresija med najpogostejšimi vzroki bolezni v razvitem svetu.
Pridobljeno 20.5.2015 iz
http://www.mddsz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article//7608/.
Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za
statistične namene, Avstralska modifikacija (MKB-10-AM) - Pregledni
seznam bolezni. Šesta izdaja. (2008). Inštitut za varovanje zdravja
Republike Slovenije. Pridobljeno 1.4.2015 iz http://img.ivz.si/janez/1774-
6875.pdf.
Michael, T., Zetsche, U. in Margraf, J. (2007). Epidemiology of anxiety disorders.
Psychiatry, 6(4), 136–142.
Milner, A., Page, A. in LaMontagne, D. A. (2014). Cause and effect in studies on
unemployment, mental health and suicide: a meta-analytic and conceptual
review. Psychological Medicine, 44, 909–917.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve – MDDSZ. (2006). Nacionalno
poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja 2006 –
2008. Pridobljeno 20.5.2015 iz
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti_
_pdf/npsszsv_06_08_slo.pdf.
Mitchell, A.J. (2010). Overview of Depression Scales and Tools. V: Mitchell, A.J.
in Coyne, J.C. (Ur.), Screening for Depression in Clinical Practice : An
Evidence-based Guide (str. 29-51). Oxford.
Mruk, C. J. (2013). Self-Esteem and Positive Psychology: Research, Theory and
Practice. (4th. Ed.). New York: Springer Publishing Company.
120
Murphy, G.C. in Athanasou, J.A. (1999). The effect of unemployment on mental
health. Journal of Occupational and Organizational Psychology, 72, 83-
99.
Murray, C. J. in Lopez, A. D. (1997). Global mortality, disability and the
contribution of risk factors: Global Burden of Disease Study. Lancet, 349,
1436-1442.
Musek, J. in Avsec, A. (2002). Pozitivna psihologija: subjektivni (emocionalni)
blagor in zadovoljstvo z življenjem. Anthropos, 34(1-3), 41-63.
Musek, J. in Avsec, A. (2006). Osebnost, samopodoba in psihično zdravje.
Anthropos, 1-2, 51–75 .
National Institute of Mental Health. (2011). Depression. Pridobljeno 9.6.2015 iz
http://www.nimh.nih.gov/health/publications/depression/depression-
booklet_34625.pdf.
Novak, M. in Nagode, M. (2004). Omrežja socialne opore in revščina. V: Novak,
M. (Ur.) Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije (str. 97-109).
Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.
Oishi, S., Diener, E., Suh, E., Lucas, R. E. (1999). Value as a moderator in
subjective well-being. Journal of Personality, 67, 157-184.
Otto, K. in Dalbert, C. (2013). Are insecure jobs as bad for mental health and
occupational commitment as unemployment? Equal threat or downward
spiral. Horizons of Psychology, 22, 27–38.
Overland, S., Glozier, N., Gunnar Maeland, J., Aaro, L.E. in Mykletun, A. (2006).
Employment status and perceived health in the Hordaland Health Study.
BMC Public Health, 6, 219.
Oyeflaten, I., Midtgarden, I. J., Maeland, S., Eriksen, H. R. in Magnussen, L. H.
(2014). Functioning, coping and work status three years after participating
in an interdisciplinary, occupational rehabilitation program. Scandinavian
Journal of Public Health, 42, 425–433.
121
Page, A.C., Hooke, G.F., Morrison, D.L.(2007). Psychometric properties of the
Depression Anxiety Stress Scales (DASS) in depressed clinical samples.
British Journal of Clinical Psychology, 46, 283–297.
Paul, K.I. in Moser, K. (2009). Unemployment impairs mental health: Meta-
analyses. Journal of Vacatioanal Behavior, 74, 264-282.
Pearlin, L.I., Menaghan, E.G., Lieberman, M.A. in Mullan, J.T. (1981). The
Stress Process. Journal of Health and Social Behavior, 22(4), 337-356.
Platt, S. (1984). Unemployment and suicidal behaviour: a review of the literature.
Social Science and Medicine, 19, 93-115.
Podlogar, T. in Bajec, B. (2011). Povezanost časovne perspektive z osebnostnimi
lastnostmi in subjektivnim blagostanjem. Psihološka obzorja, 20(1), 43-
62.
Pravilnik o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja. (2010). Uradni list
RS, št. 106/2010.
Price, R.H., Choi, J.N. in Vinokur, A.D. (2002). Links in the Chain of Adversity
Following Job Loss: How Financial Strain and Loss of Personal Control
Lead to Depression, Impaired Functioning, and Poor Health. Journal of
Occupational Health Psychology, 7(4), 302–312.
Program NARA. (2015). Živ-živ. Pridobljeno 10.10.2015 iz http://zivziv.si/wp-
content/uploads/PROGRAM-NARA.pdf.
Radonjić, M. (2014). Psihosocialna rehabilitacija je most med svetom bolezni in
vsakdanjim življenjem. V: Hočevar, F. (Ur.): Univerzitetni rehabilitacijski
inštitut Republike Slovenije – Soča: 60 let. (str. 325-344). Ljubljana:
Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča.
Reinherz, H. Z., Giaconia, R. M., Pakiz, B., & Silverman, A. B. (1993).
Psychosocial risks for major depression in late adolescence: A longitudinal
community study. Journal of the American Academy of Child and
Adolescent Psychiatry, 32, 1155–1163.
122
Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2011 – 2016. (18.3.2011).
Ministrstvo za zdravje. Pridobljeno 10.3.2015 iz
http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javna_razprava_2
011/resoluc_dusevno_zdravje/Resolucija_dusevno_zdravje_060411.pdf.
Roberts, J. E., Gotlib, I. H. in Kassel, J. D. (1996). Adult attachment security and
symptoms of depression: The mediating roles of dysfunctional attitudes
and low self-esteem. Journal of Personality and Social Psychology, 70,
310–320.
Rohde, P., Lewinsohn, P. M. in Seeley, J. R. (1990). Are People Changed by the
Experience of Having an Episode of Depression? A Rirther Test of the
Scar Hypothesis. Journal of Abnormal Psychology, 99(3), 264-271.
Rojas, M. (2007). Life Satisfaction and Satisfaction in Domains of Life: Is it a
Simple or a Simplified Relationship? Journal of Happiness Studies, 7(4),
467-497.
Rosenberg, M. (1965). Rosenberg self-esteem scale. Pridobljeno 2.11.2014 iz
http://www.fetzer.org/sites/default/files/images/stories/pdf/selfmeasures/Se
lf_Measures_for_Self-Esteem_ROSENBERG_SELF-ESTEEM.pdf.
Schmitz, H. (2011). Why are the unemployed in worse health? The causal effect
of unemployment on health. Labour Economics, 18, 71-78.
Schuring, M., Mackenbach, J., Voorham, T. in Burdorf, A. (2011). The effect of
re-employment on perceived health. Journal of Epidemiology and
Community Health, 65(7), 639-644.
Schutgens, C., Schuring, M., Voorham, T. in Burdorf, A. (2009). Changes in
physical health among participants in a multidisciplinary health
programme for long-term unemployed persons. Public Health, 9, 197.
Schwarz, N. (1999). Self Reports. How the questions shape the answer. American
Psychologist, 54(2), 93-105.
Seligman, M. (1992). Helplessness: on depression, development, and death. New
York: Freeman and Company.
123
Seznam izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. (2015). Ministrstvo za delo
družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pridobljeno 13.10.2015 iz
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti_
_pdf/invalidi_vzv/SEZNAM_izvajalcev_ZR_za_obdobje_od_2014_do_20
20__upostevana_sprememba__10.2.2015.pdf.
Shahar, G. in Davidson, L. (2003). Depressive symptoms erode self-esteem in
severe mental illness: A three-wave, cross-lagged study. Journal of
Consulting and Clinical Psychology, 71(5), 890-900.
Silber, E. in Tippett, J. S. (1965). Self-esteem: Cninical assesment and
measuerment validation. Psychological Reports, 16, 1017-1071.
Sjöström, R., Alricsson, M. in Asplund, R. (2008). Back to work – evaluation of
a multidisciplinary rehabilitation programme with emphasis on
musculoskeletal disorders. A two-year follow-up. Disability and
Rehabilitation, 30(9), 649 – 655.
Standardi storitev zaposlitvene rehabilitacije. (2015). Ministrstvo za delo družino,
socialne zadeve in enake možnosti. Pridobljeno 13.3.2015 iz
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti_
_pdf/standardi_storitev_zr.pdf.
Statistični urad Republike Slovenije. (2014). Mednarodni dan invalidov 2014.
Pridobljeno 17.10.2015 iz
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?I
dNovice=6662.
Strandh, M. (2000). Different Exit Routes from Unemployment and their Impact
on Mental Well-being: The Role of the Economic Situation and the
Predictability of the Life Course. Work, Employment & Society, 14(3),
459–479.
Stankunas, M., Kalediene, R., Starkuviene, S. in Kapustinskiene V. (2006).
Duration of unemployment and depression: a cross-sectional survey in
Lithuania. Public Health, 6(174).
124
Svetlik, I., Glazer, J., Kajzer, A. in Trbanc, M. (2002). Politika zaposlovanja.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Švab, V. (1996). Duševna bolezen v skupnosti. Radovljica: Didakta.
Takagishi, Y., Sakata, M. in Kitamura, T. (2011). Effects of self-esteem on state
and trait components of interpersonal dependency and depression in the
workplace. Journal of Clinical Psychology, 67, 918–926.
Tančič Grum, A., Poštuvan, V. in Roškar, S. (2010). Spregovorimo o samomoru
med starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS.
Thomson, K. (bl.). Depression and disability. Pridobljeno 6.10.2015 iz
http://fpg.unc.edu/sites/fpg.unc.edu/files/resources/other-
resources/NCODH_Depression.pdf.
Tomori, M. in Ziherl, S. (1999). Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta, Medicinska
fakulteta Univerze v Ljubljani.
Torrey, W. C., Mueser, K. T., McHugo, G. H. in Drake, R. E. (2000). Self-
Esteem as an Outcome Measure in Studies of Vocational Rehabilitation for
Adults With Severe Mental Illness. Psychiatric Services, 51, 229–233.
Trbanc, M., Boškić, R., Kobal, B. in Rihter, L. (2003). Socialna in ekonomska
vključenost ranljivih skupin v Sloveniji - možni ukrepi za dvig zaposljivosti
najbolj ranljivih kategorij težje zaposljivih in neaktivnih oseb.
Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
družbene vede.
Ullah, P., Banks, M., in Warr, P. B.(1985). Social support, social pressures and
psychological distress during unemployment. Psychological Medicine, 15,
283 – 295.
Uršič, C., Vidmar, J., Fatur Videtič, A., Švajger, A. in Tabaj, A. (2014). Poklicna
in zaposlitvena rehabilitacija. V: Hočevar, F. (Ur.): Univerzitetni
rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča: 60 let. (str. 277-323).
Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije –
Soča.
125
Veenhoven, R. (1996a). Satisfaction and Social Position: Within-nation-
differences compared across nations. V: Saris, W. E., Veenhoven, R.,
Scherpenzeel, A. C. in Bunting, B. (Ur.), A Comparative Study of
Satisfaction with Life in Europe (str. 254–262). Eötvös University Press.
Veenhoven, R. (1996b). The study of life satisfaction. V: Saris, W.E., Veenhoven,
R., Scherpenzeel, A.C. in Bunting B. (Ur.), A comparative study of
satisfaction with life in Europe (str. 11- 48). Eötvös University Press.
Vindholmen, S., Hoigaard, R., Espnes, G. A., Seiler, S. (2014). Return to work
after vocational rehabilitation: does mindfulness matter? Psychology
Research and Behavior Management, 7, 77-88.
Vinokur, A.D., in Price, R.H. (1995). Impact of the JOBS Intervention on
Unemployed Workers Varying in Risk for Depression. American Journal
of Community Psychology, 23(1), 39-74.
Vinokur, A. in Schull, Y. (1997). Mastery and inoculation against setbacks as
active ingrediants in the JOBS intervention for the unemployed. Journal of
Counseling and Clinical Psychology, 65, 867 – 877.
Vinokur, A. in Schull, Y., Vuori, J. in Price, R. H. (2000). Two years after a job
loss: Long-term Impact of the JOBS Program on Reemployment and
Mental Health. Journal of Occupational Health Psychology, 5(1), 32-47.
Waddell, G., Burton, A.K., Kendall, AS.N. (bl.). Vocational rehabilitation. What
works, for whom and when. Pridobljeno 15.12.2014 iz
https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/
file/209474/hwwb-vocational-rehabilitation.pdf.
Wasserman, D. (2011). Depression: Second edition. New York: Oxford
University Press.
Watson, D., Sulo, J. in Haig, J. (2002). Global self-esteem in relation to structural
models of personality and affectivity. Journal of Personality and Social
Psychology, 83(1), 185-197.
126
Watzke, S., Galvao, A. in Brieger, P. (2009). Vocational rehabilitation for
subjects with severe mental illnesses in Germany. Social Psychiatry and
Psychiatric Epidemiolgy, 44, 523–531.
Whelan, C. T. (1992). The role of income, life style deprivation and finacial strain
in mediating the impact of unemployment in psychological dostress:
Evidence from the Republic of Ireland. Journal of Ocupational and
Organizational Psychology, 65, 331 – 334.
Whisman, M. A., & Kwon, P. (1993). Life stress and dysphoria: The role of self-
esteem and hopelessness. Journal of Personality and Social Psychology,
65, 1054–1060.
World Health Organisation. (2007). Mental health: strengthening mental health
promotion. Pridobljeno 15.7.2015 iz http://mindyourmindproject.org/wp-
content/uploads/2014/11/WHO-Statement-on-Mental-Health-
Promotion.pdf.
World Health Organisation. (2011). World Report On Disability. Pridobljeno
20.7.2015 iz http://www.who.int/disabilities/world_report/2011/en/.
World Health Organisation. (2012). Depression. Pridobljeno 15.5.2015 iz
http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs369/en/.
World Health Organisation. (2014). Mental Health: A State of Well-being.
Pridobljeno: 15.5.2014, iz
http://www.who.int/features/factfiles/mental_health/en/.
Zalar, B. (2010). Celostni vidik anksioznosti. Farmacevtski vestnik, 61, 63-65.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Uradni list RS, št. 106/99,
114 / 02.
Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, Uradni list RS, št. 18/76,
Uradni list RS, št. 8/90 in 63/04 – ZZRZI.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov – uradno prečiščeno
besedilo. (2007). Uradni list RS, št. 16/07 – ZZRZI-UPB2.
127
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. (2014). Strokovna izhodišča za leto
2015. Pridobljeno 10.5.2015 iz
http://www.ess.gov.si/_files/6551/strokovna_izhodisca_za_leto_2015.pdf.
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. (2014a). Letno poročilo. Pridobljeno
17.10.2015 iz
http://www.ess.gov.si/_files/7724/letno_porocilo_2014.pdf#page=28&zoo
m=auto,68,532.
Zimbardo, P. G. in Boyd, J. N. (1999). Putting time in perspective: A valid,
reliable individual-differences metric. Journal of Personality and Social
Psychology, 77(6), 1271–1288.
Zupan, J. (1997). Centri za poklicno rehabilitacijo v Sloveniji. Ljubljana:
Republiški zavod za zaposlovanje.
128
8 PRILOGE
129
Slika 5. Etično soglasje Komisije za medicinsko etiko RS
130
Slika 6. Informirano soglasje