UDK 711.13 — 191.2 + 914.971 (497.12 — 11) — 201

MESTA IN CENTRALNA NASELJA V SEVEROVZHODNI SLOVENIJI

Dr. Igor VRIŠER, Ljubljana

Poročilo o mestih in drugih središčih v Severovzhodni Sloveniji1 pri-kazuje samo nekatere pomembnejše vidike mestnega obstoja in funkcio-niranja, in sicer: omrežje in hierarhijo urbanih centrov, povezavo mest z okolico, razvoj mestnega prebivalstva in družbenoekonomski položaj mest na tem območju.

I. URBANIZACIJA IN OMREŽJE MEST IN CENTRALNIH NASELIJ

V 19. stoletju so bila mesta na slovenskem Štajerskem med funkcijsko razvitejšimi in bolje opremljenimi mesti na Slovenskem. Delež mestnega prebivalstva in urbanizacijska stopnja2 sta bila nad slovenskim poprečjem, kar je bilo v skladu z razmeroma večjo gospodarsko razvitostjo in s števil-nim prebivalstvom, ki je obsegalo 28,9—30,0 °/o vse slovenske populacije. Urbanizacijska stopnja je bila pred I. svetovno vojno okoli 13,8®/o (1. 1869) do 18,8 °/o (1. 1910). V tem računu so bila upoštevana vsa sedanja urbana naselja z nad 1700 prebivalci, to je skupno 19 mest in drugih središč. Od konca 19. stoletja dalje se je razmerje med urbanizacijsko stopnjo severo-vzhodne Slovenije in slovenskim poprečjem pričelo spreminjati. Leta 1931 sta bili urbanizacijski stopnji izenačeni, po 1. 1948 pa je začela urbanizacija severovzhodne Slovenije zastajati. Leta 1971 je znašala 37,4 %> in je bila za 5,3 °/o pod slovenskim poprečjem, ki je znašalo 42,76 °/o. Zares urbanizi-rane so bile samo štiri občine: Maribor (70,2 %>), Ravne (69,4 %>), Slovenj Gradec (35,4 °/o) in Dravograd (34,3 °/o), povsod drugod je bil delež mestne-ga prebivalstva pod 3 0 % (npr. Ptuj 17,2 %>, Murska Sobota 18,0 %>, Slo-venska Bistrica 18,4%, Lendava 11,2%).

Sodimo, da je pripisati to naraščanje razlike v urbanizacijski stopnji relativnemu gospodarskemu zaostajanju tega ozemlja, ker je znano, da je urbanizacija tesno povezana z ekonomskim napredkom. V resnici je zgornji odstotek še neugodnejši, ker tudi urbanizacijska stopnja Slovenije ni visoka. K temu je še dodati, da je bilo v severovzhodni Sloveniji manj prikrite urbanizacije (hipourbanizacije), to je pojava, da neagrarno pre-

1 Ilešič S., Rezultati geografskega preučevanja Severovzhodne Slovenije v zadnjih dveh desetletjih. Geografski simpozij o Severovzhodni Sloveniji. Maribor 1972.

2 Vrišer I., Mala mesta v SR Sloveniji. Ljubljana, 1969, razmnoženo.

Tab. 1. Stopnja urbanizacije v SR Sloveniji in v Severovzhodni Sloveniji

SR S l o v e n i j a Severovzhodna Slovenija

Leto

štev

ilo

preb

ival

.

štev

ilo

mes

tnih

pr

ebiv

al.

odst

otek

ur

bani

z.

štev

ilo

preb

ival

.

štev

ilo

mes

tnih

pr

ebiv

al.

odst

otek

ur

bani

z.

1869 1,128.768 171.007 15,1 327.474 45.011 13,8 1880 1,182.223 196.963 16,6 349.366 53.352 15,2 1890 1,234.056 213.509 17,3 369.529 57.724 15,6 1900 1,268.055 244.581 19,2 383.084 65.466 17,1 1910 1,321.098 283.386 21,4 397.430 74.860 18,8 1931 1,385.822 341.779 23,6 407.665 87.903 21,5 1948 1,439.800 419.240 29,1 410.984 111.487 27,1 1953 1,504.427 478.750 31,8 455.023 130.288 28,6 1961 1,591.523 577.200 36,1 473.227 153.758 32,4 1971 1,725.088 729.815 42,7 498.837 186.795 37,4

bivalstvo prebiva na podeželju in dela v mestih, kar je sicer značilno za slovensko urbanizacijo. V SR Sloveniji imamo namreč 42,7 °/o urbanega in 80,4 "/o neagrarnega prebivalstva, v Severovzhodni Sloveniji pa 37,4 fl/o mestnega in le 66,3 % neagrarnega prebivalstva.

Omrežje centralnih naselij v Severovzhodni Sloveniji je do srede 19. stoletja obdržalo podobo in značaj, ki ju je imelo v fevdalni dobi. Se-stavljeno je bilo iz petih mest, 10 pomembnejših in 3 nepomembnih trgov. Med takratna centralna naselja je treba še prišteti farne vasi, ki so bile najnižja stopnja središč. Razmerje med mesti in trgi je bilo 1 : 3, kar us-treza srednjeevropskim razmeram. Mesta so bila majhna in so vsa razen Maribora in Ptuja štela manj kot 2000 prebivalcev. Postopna industrializa-cija in spremembe v prometni tehniki so to preprosto in pravno dokaj si-stematično zgrajeno omrežje pričele v drugi polovici 19. stoletja spre-minjati.

Analiza centralnih naselij, ki smo jo opravili za čas okoli 1. 1900'2, je pokazala povečano diferenciacijo v hierarhični zgradbi urbanega omrežja. Na obravnavanem območju je bilo mogoče razlikovati pet hierarhičnih stopenj. Podoba omrežja je bila naslednja:

Tab. 2. Omrežje centralnih naselij v SR Sloveniji in v Severovzhodni Sloveniji

S R S l o v e n i j a S e v e r o v z h o d n a S l o v e n i j a

S t o p n j a c e n t r a l n e g a n a s e l j a

šte

vilo

kum

ula

tivni

zbir

0 šte

vilo

p

reb

iva

lce

v

šte

vilo

kum

ula

tivni

zbir

0 šte

vilo

p

reb

iva

lce

v

6. deželna središča 1 1 57.000 5. oblastna središča 4 5 16.200 2 2 18.400 4. okrajna središča 4 11 2.400 2 4 1.620 3. okrožna središča 16 27 1980—2200 4 8 1.130 2. tržna središča 40 71 5 13 1. občinska središča 76 147 22 35

pomožna središča 216 363 60 95

Naselja 5. stopnje so bila Maribor, Ptuj, (Celje, Radgona), 4. stopnje Ljutomer in Slovenj Gradec (Velikovec, Brežice), 3. stopnje Lenart, Len-dava, Ormož, Slovenska Bistrica (Laško) in 2. stopnje Gornja Radgona, Murska Sobota, Prevalje, Radlje in Središče (Kozje, Rogatec, Rogaška Slatina, Šentjur, Šmarje, Šoštanj in Žalec).

Opazne so bile še nekatere druge spremembe. Tako so pričela neka-tera tradicionalna središča stagnirati ali celo nazadovati. To so bili pred-vsem kraji, ki so ležali vstran od novih prometnih poti (Lenart, Radlje, Kozje, Rogatec). Prizadeta so bila celo nekatera mesta kot Ormož, Slo-venska Bistrica ali Ljutomer, ki so si krčevito prizadevala dobiti železni-ško zvezo, saj so si od nje obetala razcvet. Poseben primer so bile Preva-lje, kjer je razvoj zaradi ukinitve železarne docela zastal. Ze prej je razvoj pustil ob strani nekatere male trge, ki pa so bili po svojih dejan-skih funkcijah prej vasi kot pa trgi (Ptujska gora, Veržej, Vitanje).

Politične razmejitve po 1. 1918 niso v Severovzhodni Sloveniji pov-zročile večjih sprememb. Dotedanje glavno središče urbanega omrežja — Gradec — sta nadomestila Ljubljana in Zagreb. Nove razmere so okre-pile Maribor, ki je postal slovenska submetropola. Se v 19. stoletju je bilo to mesto glede opremljenosti s centralnimi funkcijami na podobni ravni kot Celje ali Ptuj. Sedaj, ko ni bilo zavirajočega učinka Gradca, je Maribor naglo napredoval, čeprav je izgubil del prvotnega zaledja ob Muri, Cakavi in na Lipniškem polju. Več sprememb je povzročila razme-jitev pri Radgoni, saj je mesto odrezala od dobršnega dela prvotnega zaledja. Zaradi tega je mesto zdrknilo na nižjo hierarhično stopnjo. Na račun Radgone sta pridobila Ljutomer in zlasti Murska Sobota, ki je hkrati prevzela del funkcij prejšnjih središč na tem območju — Lendave in Monoštra. Za nadomestilo za izgubo Radgone se je pričelo v Gornji Radgoni formirati novo centralno naselje II. stopnje. Tudi Mežiška do-lina je z novo razmejitvijo ostala brez prvotnega središča v Velikovcu. Za vlogo središča so se potegovala vsa tri mesta, zlasti Dravograd in Slo-venj Gradec, v novejšem času pa tudi Ravne. Zaradi tega je prihajalo do pogostih sprememb v upravni ureditvi, ki pa problema niso zadovoljivo rešile.

Sedanje urbano omrežje, ki sta ga raziskovala V. Kokole3 in I. Vri-šer4, glede na hierarhično zgradbo in številnost centralnih naselij v glav-nem ustreza. Do težav prihaja na jugovzhodnem Koroškem, kjer manjka središče okrajne stopnje. Sedaj opravlja do določene mere to funkcijo Slovenj Gradec, ki je še najbolje opremljen s storitvenimi dejavnostmi. Eden od poglavitnih problemov je v tem, da je veliko centralnih naselij premajhnih. Večina mest ima 5000 do 10.000 prebivalcev (5) ali od 2000 do 3000 prebivalcev (8). Nekaj urbanih naselij ima celo manj kot 2000 prebivalcev (5). Zaradi majhnega števila lastnega prebivalstva so mnoga centralna naselja slabše opremljena in ne dosegajo spodnjega pragu po-trošnje. Glede na to je vloga teh središč zelo odvisna od različnih admi-nistrativnih določil in pravic (npr. šolski ali zdravstveni okoliš, predpra-vice domačih trgovskih podjetij). Tako usmerja tekmo med središči in-stitucionalizacija, ki obenem preprečuje diferenciacijo med mesti, kar

3 Kokole V., Centralni kraji v SR Sloveniji. Geografski zbornik XII. Ljubljana, 1972.

4 Vrišer I., Centralna naselja v Jugoslaviji. Ekonomska revija, 1968.

gre v škodo večjih mest ali krajev z ugodno prometno lego. Prizadeta so predvsem regionalna središča, čeprav bi potrebovali takšne centre v Po-murju (Murska Soobta), na Koroškem (Slovenj Gradec ali Ravne), Spod-njem Podravju (Ptuj, vendar kot pomožni center Maribora) in v Šaleški dolini5. Struktura urbanega omrežja je bila naslednja:

Tab. 3. Omrežje centralnih naselij v Severovzhodni Sloveniji in v SR Sloveniji v sedanjosti (po V. Kokoletu in I. Vrišerju)

V. K o k o l e I. V r i š e r število središč število središč

stop

nja

SRS

SV S

love

n.

mesta

stop

nja

SRS

SV S

love

n.

mesta

IX 1 — VI 1 VIII 1 1 Maribor V 1 1 Maribor VII 1 — IV 2 — VI 5 1 Murska Sobota III 8 2 M. Sobota, Ptuj v 5 2 Ptuj, S. Gradec II 48 10

IV 16 2 Ljutomer, Ravne I 188 49 III 27 6 II 28 6

Sodobni razvoj, ki so ga usmerjale predvsem industrializacija, urba-nizacija in izboljšane prometne zveze, je vnesel v naselbinsko omrežje nekatere inovacije. Pod vplivom industrije so nastala nova urbana na-selja ob večjih tovarnah (Kidričevo, Ruše, Zreče). Zaradi urbanizacije so nastale večje medmestne ali obmestne aglomeracije, ki pravno sicer niso združene, so pa že močno strnjene z zazidavo in s prometnimi vezmi (npr. Ravne—Prevalje—Mežica—Črna, Maribor—Ruše—Hoče—Selnica—Fala). Problem je, kako ta somestja opredeliti, saj so nekatera že prav obsežna (Mežiška konurbacija npr. šteje 17.460, Šaleška 17.329 prebivalcev). Spre-menjena in povečana potrošnja terja boljšo oskrbo na temeljni ravni, to se pravi gostejše omrežje središč I. stopnje. Zal, središča v manj razvitih predelih niso dovolj ustrezno opremljena, kar povzroča socialno diferen-ciacijo med razvitejšimi in manj razvitimi predeli (Haloze, Goričko, Slo-venske gorice, Kozjansko). Sodobne težnje v razvoju omrežja centralnih na-selij potekajo čedalje bolj v korist velikih mest in osnovnih oskrbnih cen-trov.

II. VPLIVNA OBMOČJA MEST IN CENTRALNIH NASELIJ

Preučitev vplivnih območij smo izvedli za vsa jugoslovanska mesta in središča v posebni študiji6. Glede na značaj centralnih funkcij smo v po-

5 Biro za regionalno prostorsko planiranje, Urbani sistem SR Slovenije. Ljubljana, 1972, razmnoženo.

6 Vrišer I., Vplivna območja jugoslovanskih mest in drugih središč. Ljub-ljana, 1972, razmnoženo.

enostavljeni obliki razlikovali tri osnovne oskrbne ravni: spodnjo ali mi-krogravitacijsko, srednjo ali mezogravitacijsko in zgornjo ali makrogra-vitacijsko oskrbno ravan. Prvo skupino so tvorile storitvene dejavnosti, ki so jih prebivalci uporabljali redno in pogosto, druge naj bi uporabljali občasno in tretje le izjemoma in zato poredko. Zaradi velike potrošnje so bila gravitacijska območja na mikrogravitacijskem nivoju majhna, na obeh ostalih ravneh pa so bila glede na manjšo frekvenco potrošnikov obsežnejša. Oskrbo na spodnji oskrbni ravni so opravljala praviloma cen-tralna naselja II. stopnje in višjih stopenj, oskrbo na srednji ravni središča III. in IV. stopnje in oskrbo na zgornji ravni centralna naselja V. in VI. hierarhične stopnje.

Iz odgovorov na anketo je bila razvidna naslednja struktura vplivnih območij v Sloveniji in Severovzhodni Sloveniji:

Tab. 4. Vplivna območja centralnih naselij v SR Sloveniji in v Severovzhodni Sloveniji

S R S l o v e n i j a

a , 0 0 š t e v i l o p r e b i v a l c e v •j? S ; « n a v p l i v n e m o b m o č j u n a o, S ' a m i k r o - m e z o - m a k r o o i i ï g r a v i t a c i j s k i r a v n i m xn M

II 45 13.824 (21.245) — II Dravograd 23.976 — — III 8 49.239 78.108 — II G. Radgona 18.339 — — IV 2 94.020 154.001 — II Lenart 6.865 — — v 1 188.878 242.678 376.221 II Lendava 18.746 — —

VI 1 294.692 426.875 1330.530 II Ljutomer 20.002 — — II Ormož 10.648 — — II Radlje 13.625 — — II Ravne 23.976 — — II S. Bistrica 24.165 — —

+ II SI. Gradec 19.600 48.884 — III M. Sobota 73.845 118.191 — III Ptuj 69.518 86.064 —

V Maribor 188.878 242.678 376.211

Analiza je pokazala visoko korelacijsko odvisnost med velikostjo sre-dišč, velikostjo vplivnih območij in opremljenostjo centralnih naselij s sto-ritvenimi dejavnostmi. To nam je omogočilo, da smo kritično preverili središča in njihova vplivna območja, in sicer s pasom ± a ob regresijskih premicah posameznih korelacijskih razmerij.

Tab. 5. Razmejitvene vrednosti za ovrednotenje velikosti centralnih naselij in vplivnih območij (glede na število prebivalcev) in opremljenost s storitvenimi dejavnostmi (v točkah) Mikrogravitacijski nivo:

središča y' = 0,393 x - 3.707 ± 9.384 vplivna območja x' = 1,943 y + 16.816 ± 20.872 opremljenost z' = 0,000217 x + 19,98 ± 5,47

S e v e r o v z h o d n a S l o v e n i j a

d o c e n j e n o š t e v i l o p r e b i v a l c e v 'P n a v p l i v n e m o b m o č j u n a g, s r e d i š č e m i k r o - m e z o - m a k r o -3 g r a v i t a c i j s k i r a v n i

Mezogravitacijski nivo: središča vplivna območja opremljenost

y' = 0,327 x - 5.311 ± 21.512 x' = 2,14 y + 40.231 ± 95.213

z' = 0,0000984 x + 29,0 ± 5,03 Makrogravitacijski nivo:

središča vplivno območje opremljenost

y' = 0,161 x + 6.222 ± 51.876 x' = 5,77 y + 48.772 ± 309.160

z' = 0,00000492 x + 60,54 ± 5,50

Ob teh primerjavah se je izkazalo, da ima na makrogravitacijski ravni Maribor premajhno gravitacijsko območje. Po drugi strani je bilo očitno, da je Murska Sobota premajhna glede na svoje vplivno obomčje. Na mikrogravitacijski ravni je bilo več središč II. stopnje premajhnih in pre-slabo opremljenih (Lenart, Radlje).

Maribor je kot makrogravitacijski center zajemal vse Podravje, Po-murje in Mežiško in Mislinjsko dolino, vendar se je v Pomurju in na Ko-roškem občutila določena gravitacija k Ljubljani, na vzhodnem Spodnjem Dravskem polju, Dolenskem in v Halozah pa k Zagrebu. K temu je še do-dati določen vpliv Gradca, katerega privlačnost zaradi odprte meje je za-jemala Slovenske gorice, Dravsko dolino in del Pomurja.

Na mezogravitacijskem nivoju zajema vplivno območje Maribora ob-čine Lenart, Slovenska Bistrica in deloma Radlje. Na jugu meji na celjsko (v občini Slovenske Konjice) in na vzhodu na ptujsko vplivno območje, ki je kljub določeni podrejeni vlogi Ptuja vendarle dokaj koherentno, zlasti na Dravskem polju, Halozah in v južnih Slovenskih goricah. Murska So-bota na vzhodu obvladuje vse Pomurje (občine Gornja Radgona, Ljuto-mer, Lendava in Murska Sobota). Ponekod na vzhodu je občutiti tudi vpliv Varaždina in Cakovca. Kot središče mezogravitacijskega oskrbnega nivoja se je na zahodu uveljavljal tudi Slovenj Gradec, vendar je svoje funkcije delil z Ravnami in Dravogradom. To vplivno območje je zajemalo Mislinj-sko, Mežiško in del Dravske doline.

Oskrbo na mikrogravitacijski ravni je opravljalo poleg občinskih središč tudi nekaj centralnih naselij I. stopnje kot Ruše ali Poljčane.

Omeniti je tudi treba, da se je v obmejnih predelih občutil trgovski vpliv nekaterih manjših mest v Avstriji (Radgona, Lipnica, Labot, Pliberk) in na Hrvatskem.

Slovenska mesta so izkazovala v zadnjih sto letih v svojem razvoju dve obdobji močnejše rasti in vmesno dobo stagnacije ali šibkejše rasti.2 Vse do srede 19. stoletja so obdržala velikost, kot so jo imela v fevdalni dobi. To velja tudi za štajerska mesta. Tako je Maribor 1. 1822 imel 12.425, leta 1869 pa 23.950 prebivalcev, Ptuj 2530 in 3791 prebivalcev itd. Vsa druga mesta razen Prevalj so imela manj kot 1200 in 1. 1869 manj kot 2000 prebivalcev, tako da je bilo mogoče razdvojiti urbana in agrarna na-selja z mejo 1000 prebivalcev.7

7 Melik V., Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Ekonomski zbornik, I. Ljubljana, 1956.

III. RAZVOJ MESTNEGA PREBIVALSTVA

Prvi večji razmah so doživela mesta pred I. svetovno vojno, vendar je bila rast v Severovzhodni Sloveniji, če izvzamemo Maribor, bolj zmerna. Med obema svetovnima vojnama je razvoj zastal zaradi svetovne krize in gospodarske stagnacije bivše Jugoslavije. Še Maribor, ki je imel izvrstne možnosti za razvoj, je počasneje napredoval. Do močne urbanizacije je pri-šlo šele po 1. 1945, ko so rasla slovenska mesta z letno stopnjo 3,22% (ce-lotno prebivalstvo za 0,54% na leto), mesta Severovzhodne Slovenije pa s stopnjo 3, 23 % . Najmočnejši porast so izkazovali industrijski centri (Ravne, Ruše, Mežica, Kidričevo), najmanjšega pa stari fevdalni trgi in mesta (Ormož, Ljutomer, Beltinci, Lovrenc, Radlje). Poglavitni izvor rasti mestnega prebivalstva je bila deagrarizacija in v nekoliko manjši meri industrializacija. Kot drugod po Sloveniji tudi mesta severovzhodne Slo-venije niso bila sposobna sprejeti vseh preštevilnih emigrantov s pode-želja, ki so se zaradi tega odseljevali v tujino.

IV. DRUŽBENOEKONOMSKI POLOŽAJ MEST

Družbenoekonomski položaj mest8 smo ovrednotili s podatki, koliko ustvarjenega družbenega proizvoda (DP) in narodnega dohodka (ND) je bilo proizvedeno na mestnem ozemlju. V SR Sloveniji je prišlo 1. 1966 na mesta 7 5 % vsega ustvarjenega DP in 73,2% ND, kar je pomenilo, da so bile v mestih proizvedene tri četrtine vsega na novo ustvarjenega boga-stva. Stopnja urbanizacije, ocenjena iz tega vidika, je bila potemtakem ne-primerno večja kot pa koncentracija prebivalstva v mestih. V severo-vzhodni Sloveniji so ustvarjala mesta 74,2 % od vsega ustvarjenega DP s tega območja in 73,6 % ND. Iz primerjave s Slovenijo je razvidno, da je bila urbanizacija Severovzhodne Slovenije tudi iz tega aspekta pod slo-venskim poprečjem.

Druga značilnost je bila, da je Maribor kot največje mesto, na katero je odpadlo 22,2 % vsega prebivalstva Severovzhodne Slovenije, ustvarjal 40,0 °/o DP, preostala manjša mesta, ki so zajemala 13,1 °/o prebivalstva te-ga območja, pa so proizvedla 34,2 % DP, ustvarjenega na tem ozemlju. Za Severovzhodno Slovenijo bi potemtakem veljalo kot na splošno za Slo-venijo, da je težišče proizvodnje na malih mestih, in ne na srednje velikih in velikih. Tudi to ozemlje je pokrajina z »drobno urbanizacijo«, kar se kaže v poselitvi, gospodarstvu, industrializaciji in ne nazadnje v mentali-teti mestnega prebivalca.

Na enega prebivalca je prišlo 1. 1966 v SR Sloveniji 8600 din DP, na enega mestnega prebivalca pa 16.300 din DP. V Severovzhodni Sloveniji so bili ti koeficienti naslednji: na enega prebivalca je prišlo v poprečju 6632 din DP, na enega mestnega prebivalca pa 13.965 din DP. Za to ob-močje so karakteristične velike razlike v ustvarjenem dohodku med pode-želskim in mestnim prebivalstvom, kar je izraz gospodarske nerazvitosti in hude socialne diferenciacije.

8 Vrišer I., Družbenoekonomski položaj slovenskih mest. Ekonomska revija, 1970.

Tab. 7. Družbeni proizvod na prebivalca v mestih in na podeželju v din 1. 1966

Poprečni družbeni Poprečni družbeni Poprečni družbeni proizvod proizvod proizvod na

na mestnega prebivalca na prebivalca občine podeželskega prebivalca

Ptuj 24.211 Lenart 1153 Lenart 1153 Ravne 21.363 Ormož 3308 Mur. Sobota 1877 Mur. Sobota 17.897 Mur. Sobota 3964 Ormož 2130 S. Bistrica 17.758 Lendava 4353 Ptuj 2752 SI. Gradec 12.918 G. Radgona 4898 Lendava 2973 Maribor 11.985 Ptuj 5384 G. Radgona 3547

Največji razpon je znašal med »najrevnejšim podeželanom« in »naj-bogatejšim meščanom« v Severovzhodni Sloveniji 1:15,81, kar je izredno veliko. Celo v območju same ptujske občine je bila diferenca v družbenem proizvodu na ptujskega mestnega prebivalca in na prebivalca na podeželju 1:8,7 in v občini Murska Sobota 1:9,5. Te številke so seveda teoretična razglabljanja, vendar se za njimi skriva posebna vrsta socialne direfen-ciacije, o kateri malo slišimo. Nedvomno so mesta, na katerih ozemlju se kopičijo velike proizvodne in storitvene zmogljivosti, v občutno boljšem položaju kot agrarno podeželje. V Severovzhodni Sloveniji, kjer je veliko agrarnega prebivalstva in tudi revnih prebivalcev, so te socialne razlike še posebno občutne.

V. DRUŽBENOEKONOMSKA USMERJENOST MEST

Z družbenoekonomsko usmerjenostjo mest8 prikazujemo, katere sku-pine dejavnosti, sekundarne, terciarne ali kvartarne, so najpomembnejše za mestni razvoj in obstoj. Primarne dejavnosti smo kot neurbane izločili iz primerjave. Analizo smo oprli na strukturne podatke o številu zaposle-nih in o osebnih dohodkih zaposlenih v mestih. Opredelitev smo izvedli s pomočjo srednjih vrednosti in standardne deviacije. Pri vsaki skupini smo razlikovali izrazito usmeritev, če je strukturni delež presegal vrednost x + o in zmerno usmeritev, če se je strukturni delež gibal v območju x do x + a. Opredelitev, ki smo jo po tej poti izvedli, je pokazala, da je od 19 urbanih naselij v Severovzhodni Sloveniji 9 usmerjenih v sekundar-ne dejavnosti, 1 v terciarne in 4 v kvartarne dejavnosti. Pri petih urbanih naseljih sta se kombinirali dve dejavnosti hkrati.

Tab 8. Družbenoekonomska usmeritev mest v Severovzhodni Sloveniji glede na strukturo zaposlenih v mestih 1.1966

izrazita sekundarna Kidričevo, Ruše, Mežica, Lovrenc izrazita kvartarna Murska Sobota, Slovenj Gradec,

Črna, Gornja Radgona izrazita kvartarna in zmerna terciarna Ptuj, Ormož

6 81

zmerna terciarna zmerna terciarna in zmerna kvartarna zmerna sekundarna in zmerna kvartarna

zmerna sekundarna Ravne, Prevalje, Maribor, Slovenska Bistrica, Lendava Beltinci

Radlje, Dravograd

Ljutomer

Za mesta Severovzhodne Slovenije je značilna usmeritev v sekun-darne in kvartarne dejavnosti. Izredno malo je terciarno usmerjenih mest, čeprav veljajo te dejavnosti za najbolj mestne. Kvartarno usmerje-na mesta prevladujejo v manj razvitih območjih. Veliko je izrazito se-kundarno usmerjenih mest in središč, za katera lahko rečemo, da so bolj stanovanjske kolonije kot prava mesta (Kidričevo, Mežica, Ruše). Celo Maribor je dokaj enostransko usmerjen v sekundarne dejavnosti.

Glede mest in drugih središč v Severovzhodni Sloveniji veljajo, na kratko povzeto, naslednje ugotovitve.

— Stopnja urbanizacije je prenizka. Močnejša je le v štirih občinah. — Omrežje centralnih naselij je doživelo zadnjih sto let precejšnje

spremembe. Hierarhična zgradba ni povsod ustrezna: manjkajo nekatera regionalna središča in številni centri nižjih stopenj so slabo opremljeni in premajhni.

— Makroregionalni center Maribor ima prešibko vplivno območje. Na mezogravitacijski oskrbni ravni pogrešamo ustrezno središče na Ko-roškem, okrepiti bi bilo treba tudi nekatere druge centre tega nivoja (Murska Sobota).

— Tudi populacijski razvoj mest Severovzhodne Slovenije zaostaja za slovenskim poprečjem.

— Glede na ustvarjeni družbeni proizvod so tudi v tej regiji mesta glavna gospodarska središča. Težišče proizvodnje je na malih mestih. Iz-redna nakopičenost proizvodnih in storitvenih kapacitet v mestih po-povzroča, da pride na mestnega prebivalca veliko več DP kakor pa na podeželskega, kar je eden od vzrokov za socialno diferenciacijo.

— Družbenoekonomska usmeritev mest v Severovzhodni Sloveniji je v velikem številu primerov enostranska v sekundarne dejavnosti. Zane-marjene so terciarne dejavnosti, ki bi zlasti pri regionalnih središčih mo-rale biti bolj zastopane. V prihodnosti bo treba posvetiti več pozornosti ustreznejši funkcijski strukturi mest, če želimo, da bodo mesta postala dejanska središča v prostorski organizaciji naše družbe.

VI. SKLEPNE UGOTOVITVE

TOWNS AND CENTRAL PLACES IN NORTHEASTERN SLOVENIA

S u m m a r y This report on the towns and other centres in Northeastern Slovenia tries

to highlight some of the more important aspects of their urban existence: the network and the hierarchy of central places, the relation to their hinterlands, the evolution of the urban population and the socioeconomic significance of towns.

In the nineteenth century the degree of urbanization in Northeastern Slo-venia was above the average for all towns at that time. Since the year 1945 it has, however, declined and is now with 37,4 per cent, below the average for the S. R. Slovenia (42.7 per cent.). There are, really, only two urbanised communes, those of Maribor and Ravne; two communes are semi-urbanised and in all other communes the share of the urban population is below 30 per cent. The reason for the slow urbanization have to be sought in the relatively lagging economic development in that part of Slovenia. In Northeastern Slovenia the hidden urbanization (hypo-urbanization; i. e. the phenomenon of urban employees and workers living in rural areas) is much less prominent than in the entire Slovenia (42,7 per cent, of urban population but 80,4 per cent, of non-agricultural population).

Until the middle of the nineteenth century the pattern of central places was essentially the same as in the feudal period. The analysis of central functions of towns around the year 1900 has revealed a greater differentiation in the hierarchal structure. A network of central places has come into existence that was characterised by two centres of the 5th order (Maribor and Ptuj), two centres of the 4th order (Ljutomer and Slovenj Gradec) four centres of the 3rd order and 22 centres of the lowest, 1st order. During that time some of the traditional centres have begun to stagnate or even to decline because of the new social development (caused by industrialization, new transportation routes, etc.). Changes in political boundaries following World War I have strengthened the role of Maribor and have made possible the development of Murska Sobota but have hit Radgona, which was left in Austria nearly without a hinterland, and also the Yugoslav corner of old Carinthia which has not had a proper centre at that time.

The present network of central places in Northeastern Slovenia consists now of a centre of the 5th order (Maribor), two centres of the 3rd order (Mur-ska Sobota and Ptuj) ten centres of the 2nd order and 49 centres of the 1st order. Maribor is a sub-metropolitan centre of Slovenia. Many among the cen-tral places are too small; but also are lacking adequate regional centres, which are either too small or nonexistent (the Carinthian sector, the Mura-land).

The analysis of the areas of influence was carried out in relation to the three main hierarchal levels of towns: the lower or the microgravitation level, the middle or the mezo-gravitation level and the upper or the macro-gravitation level. The provision of the services at the first mentioned level was exercised by the central places of the 2nd and all higher orders; the provision at the middle level by centres of the 3rd, 4th and all higher orders and the provision at the upper level by the centres of the 5th an 6th orders of towns, which — in Northeastern Slovenia — really refers only to the city of Maribor. Its area of influence included 376 211 people. On the fringes of the region, however, the competition of Ljubljana and Zagreb was also felt. The provision at the mezo--gravitation level was carried out only by Maribor (with the respective area of influence at that level which included 242 678 people), Ptuj (86 068 people in the area of influence) and, on its fringe areas of Slovenia, by the nearest towns of a corresponding hierarchal order in Croatia. The provision at the lower or the micro-gravitation levelwas carried out by ten more smaller centres. A high correlation between the numbers for population of the centres and of their areas of influence as well as between the former and the level of service pro-vision in the towns provided a basis for a critical evaluation of the centres and of their areas of influence.

Just as towns of Slovenia in general so were the towns of Northeastern Slovenia characterised by two periods of more vigorous growth and an inter-mediate period of slower growth or even of stagnation of population. The first period of more vigorous growth was the one preceding World War I and the

6* 83

second one, of even more vigorous growth, started after World War II. The intermediate period was a period of stagnation because of the general economic crisis. The most vigorous growth was, on the whole, characteristic of the in-dustrial towns (Ruše, Mežica, Kidričevo) and the slow growth was characteristic of old feudal towns and market-towns (Ormož, Ljutomer, Radlje).

The socioeconomic significance of towns was assessed on the basis of data on the social product generated in towns. In Northeastern Slovenia as much as 74,2 per cent, of the social product (in 1966) was generated in towns. If this micro-gravitation level was carried out by the gedree of urbanization a much higher level of urbanization results than with regard to urban population. Most of the social product was generated in small towns (with only 13,1 per cent, of population) — as much as 34,2 per cent. — and in Maribor — 40,0 per cent, (with only 22,2 per cent, of the regional population).

Because of the still extensive underdeveloped areas the social product per capita is much higher for the urban than for the rural population. In the least developed communes the difference between towns and rural areas is as much as 9 :1 to the detriment of the latter.

Most towns in Northeastern Slovenia are oriented to activities in the se-condary sector of economy or to the quarternary sector. Five urban centres are oriented to two different groups of activity although the emphasis is on ma-nufacturing industries. It is characteristic that very few towns are oriented to tertiary activities which are the typical urban activities.