gospa bovary - knjigarnagospa bovary gustave flaubert 5 Življenje in delo augusta flauberta g...

GOSPA BOVARYAuguste Flaubert

Priročnik za spoznavanje knj iževnih de l

gospaB.indd 1 6/22/10 11:14 AM

knjigarna.com swis721CMYK

10/100/90/0

Dr. Jure Šink

Auguste Flaubert, GOSPA BOVARYPriročnik za spoznavanje književnih del

Uredil: dr. Jure ŠinkJezikovni pregled: Nives Križnar, prof.

Vse knjige in dodatna gradiva Založbe Rokus Klett najdete tudi na naslovu www.knjigarna.com.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, pre-delava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

DN100261

Založba Rokus Klett, d. o. o.Stegne 9 b, 1000 LjubljanaTelefon: 01 513 46 00Telefaks: 01 513 46 99E-pošta: [email protected]

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.133.109Flaubert A.

ŠINK, Jure Gospa Bovary, Auguste Flaubert: priročnik za spoznavanje književnih del / [Jure Šink]. - 1. izd. - Ljubljana : Rokus Klett, 2010. - (Kresnice : najpopularnejši literarni vodniki za maturo in domače branje)

ISBN 978-961-271-067-51. Gl. stv. nasl.246965760



10/100/90/0

KazaloŽIVLJENJE IN DELO GUSTAVA FLAUBERTA 5

O ROMANU 6

POVZETEK 8

VSEBINA 10

ANALIZA 40

GLAVNE KNJIŽEVNE OSEBE 57Ema Bovary 57Charles Bovary 59Gospod Homais 60Léon Dupuis 61Rodolphe Boulanger 61Justin 62Trgovec Lheureux 62Gospa Homais 62Berta (Berthe, Bertka) 63Binet 63Guillaumin 63Bournisien 63Oče Rouault 63Mati Bovary 64Heloiza Dubuc 64Felicita 64Gospa Rollet (Rolletovka) 64Gospa Lefrançois 64 Hipolit 65Canivet 65Larivière 65Slepi berač 65

TEMATIKA IN MOTIVI 66Ljubezenska tematika, spolnost in poželenje 66Družbenokritična tematika (vzpon v družbi, malomeščanstvo, potrošništvo, nemoč žensk) 68Posameznik, družina, družba 71Motiv psihičnega propada, bolezni in smrti (depresija) 73



10/100/90/0

Jezik 74Okna 75Slepi berač 75Hranjenje 75Suhe rože 76Stružnica 76

ZGRADBA, ČAS, PROSTOR IN PRIPOVEDOVALEC 77

VAJE 80

PREDLOGI ZA ESEJ 84

KVIZ 85

VIRI IN LITERATURA 88



10/100/90/0

G O S PA B O VA RYG

US

TA

VE

FL

AU

BE

RT

5

Življenje in delo Augusta Flauberta

Gustave Flaubert se je rodil kot drugi otrok 12. 12. 1821 v Rouenu v Franciji. Njegovo rojstvo ni bilo zaželeno. Živel je z očetom, ki je bil bogat zdravnik (kirurg), v podnajemniškem stanovanju v bližini bolnišnice. Na očetovo željo je začel v Parizu leta

1840 študirati pravo. Mesto se mu je zdelo brez okusa, po epileptičnem napadu pa ga je zapustil 1846.

Preselil se je na podeželje v Croisset blizu Rouena, kjer je živel samotarsko in se posvetil pisanju. Leta 1846 je spoznal priznano književnico Louise Colet in se vanjo zaljubil. Skupaj sta ostala do 1854, a se nista nikoli poročila. Med leti 1849 in 1851 je s prijateljem Maximom du Campom prepotoval Grčijo, Turčijo, Bližnji vzhod in Egipt. V Bejrutu je dobil sifilis. Leta 1858 je odpotoval še v Tunizijo, da bi zbral vtise in izkustvo za zgodovinski roman Salambo.

Po potovanjih se je znova umaknil v Croisset in živel pri svoji ovdoveli materi, ki je umrla 1872. Večinoma ni odhajal iz vasi, le nekajkrat je obiskal prijateljico Louise, redko pa je potoval tudi v Anglijo, kjer naj bi imel domnevno ljubico. Celo življenje je trpel za depresijo.

Umrl je 8. maja 1880 v starosti 58 let zaradi možganske krvavitve. Pokopan je v Rouenu.

Delo

Flaubert se je gibal v najvišjih literarnih krogih v Parizu. Zelo zgodaj je začel pisati krajše zgodbe, vendar dolgo časa ni ničesar objavil, saj je bil zelo samokritičen in perfekcionist.

Prvo natisnjeno književno delo je bil prav roman Gospa Bovary, ki ga je izdal 1857. Leta 1858 je odpotoval v Tunizijo, da bi zbral vtise in izkustvo za zgodovinski roman Salambo, ki prikazuje vojaške boje v Kartagini po prvi punski vojni. Ta romana in Skušnjava svetega Antona so njegovi najpomembnejši romani.



10/100/90/0

G U S TAV E F L A U B E RTG

US

TA

VE

FL

AU

BE

RT

6

Pisal je večinoma romane, nekaj novel, poskusil pa se je tudi v dramatiki (neuspešna drama Kandidat).

V slovenščini imamo prevedeno večino njegovih del, in sicer: Bouvard in Pécuchet (1995, Stane Ivanc);1 Gospa Bovary (1915, Vladimir Levstik; 1998, Suzana Koncut); November (1953, Ada Škerl); Salambo (1931, Anton Debeljak); Skušnjava svetega Antona (1994, Branko Madžarevič); Tri povesti (1917, Oton Župančič; 1966, Janko Moder); Vzgoja srca: zgodba mladega moža (1950, Karel Dobida).

o romanu

Roman je pisateljevo prvo natisnjeno književno delo. Najprej je izhajal kot podlistek v Revue de Paris, in sicer od 1. 10. 1856 do 15. 12. 1956. Flaubert je po objavi moral pred sodišče, saj naj bi s pisanjem oskrunil splošna načela tedanje družbe. Z založnikom sta bila oproščena, vendar je ta izkušnja zelo povečala pisateljev gnev do malomeščanske morale. Sodba je knjigi prinesla prepoznavnost in nepričakovan uspeh, v knjižni izdaji je izšla aprila 1857.

Čeprav je Gospa Bovary Flaubertov prvi roman, gre za njegovo najbolj dovršeno in občudovano delo. V več pogledih predstavlja vzor modernega romana. Medtem ko njegovi sodobniki opisujejo dogajanje z odmaknjenega, objektivnega zornega kota, Flaubertova proza izraža razpoloženje njegovih junakov. Kadar je Ema zdolgočasena in nemirna, se pripoved zdolgočaseno vleče; ko se predaja čutnim užitkom, se giblje prevzeto in hitro. Na takšno tehniko, ki se navezuje na razpoloženja, pogosto naletimo v sodobnih romanih.

V romanu je močno prisotno sovraštvo do malomeščanskih vrednot. Tedanja Francija je bila ujeta v agonijo družbenih prevratov. Spomin na revolucijo leta 1789 in Napoleonovo vladavino je bil še svež in propadu aristokracije je botroval vzpon novega srednjega razreda – buržoazije, trgovcev in kapitalistov, ki so svoje bogastvo pridobili, ne pa podedovali. Kot član izobražene elite je bil Flaubert zgrožen nad moralno

1 V oklepaju sta letnica prvega prevoda dela in prevajalec. Če je prevajalcev več, so ločeni s podpičjem. Prevedena dela so razvrščena po abecedi.



10/100/90/0

G O S PA B O VA RYG

US

TA

VE

FL

AU

BE

RT

7

konservativnostjo, grobim obnašanjem in izumetničenim okusom nove gospode. V romanih, kot sta Gospa Bovary in Vzgoja srca, je napadal te malomeščane, ki oklepajo in dušijo njegove književne junake.

Znamenita Flaubertova izjava, ki še danes sproža številne interpretacije, je tudi: Gospa Bovary, to sem jaz (Madame Bovary, c'est moi).

Z njo bi lahko razumeli njegovo poistovetenje z glavno junakinjo, vendar glede na življenje to ne bi bilo resnično; lahko gre za simpatizerstvo ali sočutje do Eme; lahko bi v njej videl junakinjo ali žrtev; morda so nekatera Emina dejanja taka, da vzbujajo občudovanje …



10/100/90/0

G U S TAV E F L A U B E RTP

OV

ZE

TE

K8

PovzetekNa začetku romana je prišel Charles Bovary v novo šolo, kjer so ga

sošolci zasmehovali. Prikazan je kot povprečnež in dolgočasnež, prav tako pa ni v prvem roku opravil zadnjega izpita na medicini. Postal je drugorazredni podeželski zdravnik. Njegova mati mu je priskrbela vdovo Heloizo, s katero se je poročil, a je kmalu umrla.

Že pred smrtjo prve žene se je zaljubil v hčer svojega pacienta Emo. Po poroki sta se nastanila v manjšem kraju Tostes. Zakon ni izpolnil Eminih romantičnih pričakovanj: sanjala je o ljubezni in zakonu, ki bosta rešila vse njene probleme. Ko je povabljena na razkošen ples k bogatemu plemiču, začne sanjariti o bolj prefinjenem življenju. Svoja sanjarjenja primerja z enolično vsakdanjostjo vaškega življenja, pri tem pa postaja vse bolj zdolgočasena in depresivna ter nazadnje zaradi silne ravnodušnosti zboli. Po zanositvi se Charles odloči, da se bosta preselila v drug kraj, v upanju, da bo to pripomoglo k njenemu zdravju.

V novem kraju, trgu Yonvillu, se srečata z lekarnarjem Homaisom in pravniškim pisarjem Léonom, ki ga tako kot Emo dolgočasi podeželsko življenje. Ko je rodila hči Berto, je razočarana, ker ni bil sin. Med njo in Léonom zaživijo romantična čustva, vendar se mladenič umakne in odide v Pariz študirat pravo. Odhod je nesrečno ženo močno potrl.

Na podeželskem sejmu (shodu) je Emino lepoto opazil bogati sosed Rodolphe, ki ji je izpovedal ljubezen. Med njima se je razvila strastna ljubezenska zveza. V tem času se Charlesu močno zamaje njegov profesionalni ugled – s Homaisom skušata Hipolitu operirati kepasto nogo. Poskus se žalostno konča in poklicati je treba drugega zdravnika, da pacientu amputira nogo. Emi se moževa nesposobnost močno upira in se še bolj strastno zaplete z Rodolphom. Izposoja si denar, da mu kupuje darila, nazadnje pa mu predlaga, naj skupaj pobegneta in vzameta s seboj Berto. Svetovljanski Rodolphe se kmalu naveliča njene zahtevne naklonjenosti, noče pobegniti z njo in jo zapusti. Ema od potrtosti tako močno zboli, da skoraj umre.

Ležala je mesec in pol, kar je Charlesa že spravilo v denarne težave, ki so jih povzročili Emini dolgovi in stroški za njeno okrevanje. Kljub vsemu se je odločil, da jo bo peljal v opero v Rouen, kjer sta srečala Léona. To je obudilo stara čustva med njim in Emo. Od takrat naprej



10/100/90/0

G O S PA B O VA RYP

OV

ZE

TE

K9

sta se srečevala v Rouenu, pod pretvezo, da ima Ema tam ure klavirja. Začela si je izposojati tudi denar, obresti, ki jih je zato plačevala, pa so bile oderuške. Postajala je vedno bolj lahkomiselna, zaradi neprevidnosti bi jo pogosto lahko zalotili z ljubimcem.

Sčasoma se je Léona naveličala. Ne ve, kako bi ga zapustila, zato postaja vedno zahtevnejša. Medtem njeni dolgovi naraščajo. Posojevalec denarja in trgovec Lhereux zahteva zaplembo Eminega premoženja. Tega se je Ema močno prestrašila, zato je počela vse, da bi dobila denar. Poskusi celo s prostitucijo. Ko ji pomoč odklonijo vsi, celo nekdanji ljubimec Rodolphe, se je vsa obupana zastrupila in potem umrla.

Charles je po smrti še nekaj časa idealiziral spomin na svojo ženo. Potem pa je odkril njena pisma Rodolphu in Léonu. Umrl je v žalosti na svojem vrtu, Berto pa so poslali v bombažno predilnico, kjer si bo morala služiti kruh.



10/100/90/0

G U S TAV E F L A U B E RTV

SE

BIN

A10

VsebinaRoman je zgrajen iz treh daljših delov, med katerimi ima vsak več

poglavij. Vsebinska analiza je tako zgrajena iz vsebine posameznega poglavja, kar omogoča lažjo obravnavo.

1. del1. poglavje2

Roman se začne s prihodom 15-letnega Charlesa Bovaryja v šolo. Dali so ga v peti razred, čeprav bi po starosti lahko šel v višjega. Po obleki in vedenju se mu je videlo, da je iz kmečke družine; sošolci so se zato iz njega norčevali. Profesorju se je v vsej zmedi komaj uspel predstaviti, posedel ga je v oslovsko klop in mu za kazen dal pisati stavek: Smešen sem.

Charles je bil pri latinščini priden in vztrajen, drugače pa premalo eleganten. Starši so pri njegovi izobrazbi varčevali in ga pozno poslali v kolegij, zato ga je moral osnov latinščine učiti vaški župnik. Njegov oče je bil lep in bahav, s čimer je osvojil srce hčere bogatega kučmarja. Po poklicu je bil nižji štabni zdravnik, vendar je moral službo pustiti, ker se je osramotil. Zaradi ženinega premoženja je živel razkošno, po smrti njenega očeta pa je razočaran – ugotovil je, da jima pokojnik ni zapustil veliko – odšel na deželo. Tam je še nekaj časa živel na veliki nogi, pozneje pa se je vdajal pijači in pogledoval za drugimi ženskami. Njegovo ženo (Charlesovo mater) je to motilo, postajala je zoprna in živčna, tudi posle je morala pogosto opraviti sama, ker je bil mož pijan.

Charlesa sta dala ob rojstvu najprej v rejo, po prihodu domov pa sta ga razvajala. Otrok je bil mehke duše, oče pa ga je želel vzgojiti špartansko, zato ga je učil piti, ga dajal spat v neogrevano sobo in podobno. Mati je v sinu videla nekoga, ki bo pristal v visoki družbi, zato ga je naučila brati in peti. Charlesa, nasprotno, ni veliko zanimalo, življenje je živel lahkotno, veliko se je klatil po vasi. Odrasel je v zdravega in krepkega fanta.

Pri 12. letih ga je začel učiti vaški župnik, vendar so bile ure neredne, pristop obeh pa neresen, zato ni bilo posebnega uspeha. Mati je vztrajala, da so ga čez približno dve leti poslali v kolegij v Rouenu. Po uspehu je

2 Osebe v tem priročniku so poimenovane tako, kot jih najdemo v prevodu Vladimirja Levstika. V prevodu Suzane Koncut so nekatera imena zapisana drugače. Zato v oklepaju navajam imena, kot jih piše prevajalka Koncut: Ema Bovary (Emma Bovary), Berta (Berthe), Heloiza Dubuc (Héloïse Dubuc), Felicita (Félicité).

gospaB.indd 10 6/22/10 11:14 AM


10/100/90/0

G O S PA B O VA RYV

SE

BIN

A11

bil vedno v zlati sredini, starši pa so ga po koncu tretjega razreda vzeli iz kolegija, češ da bo lahko sam uspešno nadaljeval šolanje. Mati mu je zato najela sobo pri prijatelju barvarju.

Študiral je medicino in bil pri tem zelo priden, čeprav ni razumel veliko. Nikdar ni zamudil na predavanje ali obisk v bolnišnici. Zaradi pretirane redoljubnosti je tudi shujšal. Poleti pa so ga premamile reka, okolica in zabave v lokalih. Vse to ga je pripeljalo do neuspeha pri izpitih. Materi je vse priznal, krivdo je prevalila na nepravične izpraševalce, očetu pa je to novico povedal šele čez 5 let, ko se zaradi tega ni več obremenjeval. Neuspeh je Charlesa streznil, zato se je začel pridno učiti za izpite in jih končno tudi opravil.

Mati je videla priložnost za sinovo službo v Tostesu, kjer so imeli starega zdravnika, ki naj bi kmalu umrl. Priskrbela mu je tudi ženo, in sicer premožno, a grdo, suho in mozoljavo 45-letno vdovo Heloizo Dubuc. Charles je privolil v ženitev in upal na preskok v visoko družbo, vendar ga je imela Dubucova na vrvici, nadzirala je vsa njegova dejanja, mu odpirala pisma in podobno. Vsako jutro ji je moral prinesti vročo čokolado, njeno življenje pa je bilo eno samo tarnanje. Charlesu je očitala, da jo zanemarja in ljubi drugo.

2. poglavje Neke noči je neznanec prinesel Charlesu pismo, v katerem so ga prosili,

naj gre pomagat gospodu Rouaultu v Bertaux, saj si je zlomil nogo. Ker je bila noč temna, so na pot najprej poslali hlapca, Charles pa je šel k ranjencu šele proti jutru. Preden je prijezdil do hiše poškodovanega, ga je prestregel deček – vodič, ki mu je povedal, da je Rouault premožen vdovec, ki živi z mlado hčerko Emo. Ob prihodu je opazil, da je posestvo res lepo in kaže na premožne ljudi. Zlom ni bil kompliciran, Charles je bil tega vesel, obveze za pacienta mu je pomagala šivati Ema. Bila je nerodna in se je pogosto zbadala, pri tem pa je Charles opazil njene lepe nohte, preveč blede roke, v lepih očeh pa je videl drznost.

Oče mu je ponudil, naj se okrepča, vendar sam ni šel iz postelje, tako da sta v jedilnici ostala le Charles in Ema. Zdaj je opazil njene lepe lase, rdeča lica, ona pa je negodovala, da je na posestvu ogromno dela in da mora zdaj najemati tudi dodatno delovno silo, saj je oče nemočen. Ko se je poslovil, je iskal korobač in se pri tem nehote dotaknil Eme, ki je zardela.

Charles se je redno oglašal, da bi bedel nad bolnikom, prihajal je celo pogosteje, kot so načrtovali. Zdravljenje je potekalo odlično, oče je po mesecu in pol shodil in ni mogel prehvaliti zdravnika. Charles

gospaB.indd 11 6/22/10 11:14 AM


10/100/90/0


SE

BIN

A12

je rad hodil v Bertaux zaradi urejenosti kmetije, lepe pokrajine in tudi Eme. Bovaryjeva žena je izvedela, da se je Ema šolala pri uršulinkah, kar je pomenilo, da je znala brati, pisati, plesati, vesti, igrati na klavir … Zaslutila je, da mora biti med njenim možem in njo nekaj več, zato jo je zasovražila. Dopovedovala si je, da je dekle s kmetov in da se lahko pretvarja, kolikor se hoče, meščanka ne bo mogla biti nikoli. Charles je Heloizi čez čas tudi prisegel, da ne bo več hodil v Bertaux, ona pa je na svojo stran pridobila tudi Charlesovo mater.

Čez nekaj časa je prišlo na dan, da Heloiza sploh ni tako premožna, povrhu vsega ima premoženje pod hipotekami, kar je vredno manj od pričakovanega. Ogoljufal jo je tudi njen notar, ki je pobegnil. Charlesov oče je ženi očital, kako je lahko svojega sina poročila s to staro veščo. Šla sta v Tostes in ji povedala svoje, vendar se je sin postavil na Heloizino stran. Ta je zaradi šoka čez teden dni nepričakovano umrla. Ko se je po pogrebu Charles vrnil v prazen dom, je do večera razmišljal, da ga je vendarle ljubila.

3. poglavje Oče Rouault je nekega jutra prišel plačat Charlesu za zdravljenje,

obenem pa ga je tolažil zaradi smrti njegove žene, povedal mu je tudi za tragično izgubo svoje. Povabil ga je na obisk in mu omenil Emo, češ da se ga rada spominja.

Bertaux je začel obiskovati pogosteje, tako je tudi lažje pozabljal na ženino smrt. Z Emo se precej časa nista znala zbližati, ko pa sta začela govoriti o svojih šolskih dogodivščinah, sta se hitro ujela. Govorila mu je o ljubezni do pokojne matere in o tem, kako bi rada živela v mestu. Charles se je pogosto spraševal, kaj se bo zgodilo, če se lepa Ema poroči, saj bo tako moral prekiniti stike z bogatim očetom in njo.

Pomislil je, da bi bil sam primeren ženin, a ni vedel, kako to posredovati njenemu očetu. Ta pa je prav tako pomislil, da ne bi bilo napak, če bi se znebil svoje hčere, ki ni bila pripravna za kmetijo. O Charlesu kljub vsemu ni imel najboljšega mnenja, a za moža njegove hčere se mu je zdel primeren, verjetno tudi ne bi bil prezahteven glede dote.

Ko je vendarle zbral pogum in želel očeta prositi za roko njegove hčere, mu ni uspelo povedati do konca, saj ga je Rouault prekinil in se strinjal s predlogom. Ema ni imela nič proti, težava je bila le v času. Počakati so morali na pomlad, da bo konec žalovanja za pokojno Heloizo. Ema je želela poroko opolnoči ob svečah, kar se je zdelo očetu nesprejemljivo, zato so pripravili običajno.

gospaB.indd 12 6/22/10 11:14 AM


10/100/90/0

G O S PA B O VA RYV

SE

BIN

A13

4. poglavje Na poroko so povabili svate iz obeh družin. Rouault je pod roko vodil

Charlesovo mater, njegov oče pa je celotno družbo zaničeval, zato se ni oblekel prav nič slavnostno, pogovarjal pa se je raje z neko kmetico. Hrane in pijače je bilo ogromno, kdor se je prenajedel, se je lahko šel sprehodit ali igrat. Emi so bile tradicionalne vaške igre ob poroki odveč, zdele so se ji preveč preproste, Charlesova mati je bila ves dan tiho in je odšla hitro domov, oče pa je do jutra kadil in pil.

Charles ni bil zabaven človek, zato je bil ob šalah precej nespreten; po prvi noči pa je bil zelo in srečen ter se je udinjal svoji novi ženi. Po dveh dneh sta mladoporočenca odšla v Tostes.

5. poglavje Ema si je najprej ogledala sobe v svojem novem domu, v prihodnjih

dneh pa je naredila nekaj sprememb: prepleskati je dala stopnice, zamenjati tapete, na vrtu je dala postaviti klopi, imela je celo idejo, da bi napravila bazenček z vodometom in ribicami. Charles je ugodil vsaki njeni želji, bila sta zaljubljena. Počutil se je srečnega; pomislil je na nekdanje zasmehovanje v šoli, pomanjkanje med študijem, na svojo pokojno, hladno in grdo ženo. Ves čas je hodil za Emo, se jo dotikal, ji izkazoval naklonjenost; ona pa ni čutila enako. Mislila je, da s poroko pride tudi sreča, vendar take, kot so jo popisovale knjige, ob Charlesu ni čutila.

6. poglavje Ema je v mladosti prebirala knjige o sproščenem in eksotičnem

življenju deklic, pri 13 pa jo je oče odpeljal v samostan, da bi se izobrazila. Na začetku so ji bile cerkvene ceremonije zelo všeč, bila je tudi pridna učenka, sčasoma pa jo je začelo vse to dolgočasiti. Globoko je ljubila Jezusa, zato je pogosto šla k spovedi samo zato, da je lahko poslušala o večnem življenju.

V samostanu je bila tudi neka stara devica, ki je delala v perilnici (pralnici). Učenke so pogosto hodile k njej, ker je poznala veliko pesmi, dogodkov in novic iz resničnega sveta, s sabo pa je vedno prinašala tudi romane, ki jih je posojala deklicam. Ema je celih šest mesecev pri svojih 15 letih prebirala romantične dogodivščine o nesrečnih ljubeznih, plesih, trpljenju, sreči … Navdušila se je nad Walterjem Scottom; njena

gospaB.indd 13 6/22/10 11:14 AM


10/100/90/0


SE

BIN

A14

želja je bila živeti na starem gradu kot dama, ki bi ji služil princ na belem konju. Njene junakinje so bile Marija Stuart, Ivana Orleanska, Heloiza, Agneza Sorel, lepa Železarka in Clémence Isaure.3 Prevzemale so jo tudi romance, ki so jih peli pri glasbenem pouku; njene sošolke pa so ji kazale tudi spominske knjige, ki so jih morale skrivati, da jih ne bi dobile redovnice. Tako kot je sanjarila ona, so sanjarile tudi druge deklice.

Ob materini smrti je bila prve dni zelo nesrečna in je jokala, kmalu pa je žalost izpuhtela, spretno se je pretvarjala, da je bilo videti, kot da ji je bilo res zelo hudo. Ema se je vedno manj zanimala za samostansko življenje, kar so opazile tudi sestre; predstojnica je bila zato zadovoljna, ko jo je oče vzel iz zavoda.

Poroka je bila zanjo torej prvi korak na poti k sreči, o kateri je brala v romanih, vendar je hitro ugotovila, da Charles ni moški, ki bi ji lahko vračal želeno oz. pričakovano srečo.

7. poglavje Mislila je, da so to najlepši dnevi njenega življenja, da pa bi bili

popolni, bi morala sicer odpotovati v kakšne oddaljene dežele v razkošni kočiji. Čutila je, da Charles dejansko ni pravi moški zanjo. Z njim se ni mogla pogovarjati, ni ga zanimalo gledališče, ni se znal mečevati ne streljati s pištolo, poznal ni niti strokovnih izrazov. Rada je risala in igrala na klavir, skuhati je znala prave mojstrovine, s čimer je dvigovala ugled hiši. Charles je hodil domov pozno, hitro kaj pojedel, povedal, kaj se mu je zgodilo čez dan, nato pa šel spat. Tudi pri obleki je bil varčen. To je ugajalo njegovi materi, ki je v mladi Emi videla razsipnico, zato jo je pogosto učila, kako ravnati s stvarmi, sinu pa je govorila o njeni nesposobnosti. On ni vedel, kaj storiti, saj je imel obe rad.

Sčasoma se je tudi njegova ljubezen do Eme začela ohlajati, njene pesmi ga niso mogle več tako presuniti kot včasih, objemal jo je le ob določenih urah, njun odnos je zanj postal navada. Njena prijateljica je

3 To so zgodovinske osebnosti, povezane s strastjo, nasiljem in dramatičnostjo. Maria Stuart ali Marija I. (1542–1587) je bila škotska kraljica. Ivána Orleánska (1412–1431) je francoska narodna junakinja in svetnica Rimskokatoliške cerkve. Héloïse d’Argenteuil (1101–1164) je bila francoska nuna, pisateljica in učiteljica, znana predvsem po zvezi s Petrom Abélardom. Znana je bila kot izjemna poznavalka latinščine, grščine in hebrejščine ter izjemno inteligentna ženska. Agnès Sorel (1421–1450) je bila znana po svoji lepoti in po tem, da je bila ljubica francoskega kralja Charlesa VII. Clémence Isaure je bila znana po svoji lepoti in duhovitosti, živela je v 16. stoletju.

gospaB.indd 14 6/22/10 11:14 AM


10/100/90/0

G O S PA B O VA RYV

SE

BIN

A15

postala laška hrtica, psica, ki ji jo je v zahvalo za uspešno zdravljenje podaril lovski čuvaj. Z njo je hodila na sprehode in se spraševala, zakaj se je poročila.

Prepričana je bila, da so njene samostanske prijateljice našle prave, sanjske moške. Njeno življenje se je spremenilo konec septembra, ko je prejela vabilo markiza d'Andervilliersa, ki ga je Charles zdravil, markiz pa mu je v zahvalo podaril nekaj cepičev češenj. Zakonca sta se s kočijo odpravila na grad v Vaubyessardu.

8. poglavje Grad je bil v lepem okolju. Emo je v notranjost elegantne stavbe vodil

sam markiz, potem pa se je usedla poleg markize in začela z njo kramljati. Ob 7. se je začela večerja, med gosti so bili sami ugledneži; Emi se je zdel najbolj zanimiv stari vojvoda de Laverdière, ki naj bi nekoč živel na kraljevem dvoru in bil ljubimec kraljic.

Nekaterih jedi in pijač Ema še nikdar ni videla oz. okusila: šampanjca, ananasa, granatnih jabolk. Vse je bilo sanjsko. Po obedu so se šli preobleč za ples. Ema je bila elegantna, saj je bil to zanjo dogodek večera, Charles pa je imel pretesne hlače. Rekla mu je, naj ne gre plesat, da se ne bo osmešil; sama se je oblekla v čudovito obleko, možu pa ni dovolila, da bi jo poljubil, saj bi ji lahko zmečkal obleko.

Med plesom četvorke je drhtela, ker je imela priložnost biti med tako pomembnimi ljudmi, ki so vsi imeli krasno polt, čudovite obleke in modne dodatke. Prav vsi so bili videti srečni, zadovoljni, življenje so živeli strastno, plemenito. Govorili so o tujih deželah, konjih, o vsem, česar ni bila vajena in kar si je želela. Noč je bila prekratka, ob treh so plesali valček. Ema ni znala tega plesa, zato jo je moral plesalec voditi. Ni bila najbolj izurjena in je zavidala dami, ki je obvladala ta ples. Charles je cel večer gledal whist, čeprav igre ni razumel. Ko so se poslovili, sta odšla spat tudi sama: Charles srečen, da je vsega konec, Ema pa razburjena zaradi čudovitega večera. Zjutraj so pozajtrkovali, nato šli skupaj v rastlinjak, markiz je Emo peljal še v konjušnico.

Potem sta se odpeljala domov. Zvečer sta jedla preprosto, kar je veselilo njega, Ema pa je zaradi nezadovoljstva že pred tem odslovila služkinjo Nastazijo, ki je zdaj v kuhinji jokala. Charles je po večerji kadil in pljuval, kar se je zdelo Emi vulgarno in nesprejemljivo.

Dan pozneje je hodila nesrečna po njunem vrtu in se spominjala plesa pri markizu. Obleko je shranila skupaj s čeveljčki v predalnik kot drag spomin na najlepše trenutke. Minevali so dnevi in tedni, v njej pa je ostala žalost.

gospaB.indd 15 6/22/10 11:14 AM


10/100/90/0

gospa bovary - knjigarnagospa bovary gustave flaubert 5 Življenje in delo augusta flauberta g...

Documents