Interno gradivo

Pripravili:

Suzana Bračič, Katarina Horvat, Pia Klobučar, Ines Muršič

Maribor, oktober 2013

2

KAZALO

1. MATIČNE CELICE IN NJIHOV POMEN 3

2. ODVZEM KRVI/KRVODAJALSTVO 10

3. LITERATURA 20

3

1. MATIČNE CELICE IN NJIHOV POMEN

Kaj so KMC?

Matična celica (MC) je nediferencirana celica, ki ima tri ključne lastnosti: lastnost samoobnavljanja,

lastnosti pluripotentnosti in lastnost plastičnosti. Najosnovnejša MC je embrionalna matična celica

(EMC), iz katere v razvoju nastanejo tkivne/somatske matične celice, kot so npr. živčna,

mezenhimska ali krvotvorna matična celica (KMC), ki so multipotentne (zmorejo le diferenciacijo v

sorodne celice istega kličnega lista). Krvotvorna matična celica ali hemopoetska matična celica

(KMC) je multipotentna matična celica, iz katere nastajajo vse krvne celice, tako mieloične (monociti,

makrofagi, granulociti, rdeče krvničke, megakariociti, trombociti) kot limfocitne (limfociti T in B,

naravne celice ubijalke). Glede na to delimo KMC na multipotentne matične celice mieloične vrste

(MMC-M) ter multipotentne matične celice limfatične vrste (MMC-L). Sposobne so samoobnove,

vendar so mitotično manj dejavne kot pluripotentne matične celice. Krvotvorne matične celice se pri

odraslih nahajajo v kostnem mozgu (v stegnenici, kolkih, rebrih, prsnici in drugih kosteh) med

ostalimi, že diferenciranimi celicami. Odvzamemo jih lahko neposredno z vbodom igle npr. v kolčnico

ali z ujetjem iz krvi (bolnik pred tem dobiva citokine, na primer granulocitne kolonije spodbujajoči

faktor, ki spodbudijo, da se matične celice sprostijo iz kostnega mozga v krvni obtok). Identificiramo

in izoliramo jih s pomočjo celičnih označevalcev, ki se pojavijo na celični površini. Najbolj značilen

celični označevalec za te celice je površinski glikoprotein CD34. Pri rojstvu lahko otrokove

krvotvorne matične celice pridobijo tudi iz popkovne krvi ali iz posteljice.

Trenutna uporaba matičnih celic v medicini se v večini primerov nanaša na transplantacije krvi in

kostnega mozga. (4)

Ustanavljanje in pomen registrov

Visoka stopnja človekoljubnosti, vse večje znanje na področju ugotavljanja tkivne skladnosti ter

spoznanja in izkušnje o zdravljenju rakavih bolezni krvotvornega sistema s transplantacijo so v

obdobju med sedemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja botrovali nastanku in razvoju

številnih nacionalnih registrov prostovoljnih, nesorodnih darovalcev kostnega mozga (KM) oziroma

krvotvornih matičnih celic (KMC). Prvi med njimi je nastal leta 1974 v Londonu, ustanovila pa ga je

mati hudo bolnega otroka Anthonyja Nolana, po katerem še danes nosi ime.

Kaj kmalu se je porodila tudi zamisel o njihovem medsebojnem povezovanju. Zato so v letih 1988-

1989 v Leidnu na Nizozemskem ustanovili svetovni, nadnacionalni register BMDW (Bone Marrow

Donors Worldwide). Njegov idejni oče in ustanovitelj je bil prof. dr. Jon J. Van Rood. Vanj so danes

vključeni registri iz 43 ter banke popkovnične krvi iz 21 držav z vsega sveta. Leta 2005 je BMDW

dosegel in presegel magično mejo 10.000.000 darovalcev in enot popkovnične krvi. K temu dosežku

4

je v okviru registra Slovenija - Donor svoj delež prispevala tudi naša država. Slovenski register

Slovenija - Donor smo na pobudo prof. dr. Mateje Bohinjec ustanovili konec leta 1991, v okviru

Centra za tipizacijo tkiv, ki je del Zavoda RS za transfuzijsko medicino. Že v prvi polovici leta 1992 je

postal polnopravni član svetovnega registra BMDW. V njem niso zbrana imena in priimki, pač pa

povsem anonimni podatki o tkivnih oziroma transplantacijskih antigenih HLA (Human Leukocyte

Antigens) prostovoljnih nesorodnih darovalcev vseh sodelujočih nacionalnih registrov ter enot

popkovničnih krvi, shranjenih v posebnih celičnih bankah. Zaradi izjemne raznolikosti oz. številnih

posameznih različic omenjenih tkivnih antigenov HLA ter njihovih kombinacij, ki jih vsak od nas

podeduje od svojih staršev (pol od očeta in pol od matere) in ki so odločilne za ugotavljanje tkivne

skladnosti, je verjetnost za to, da bomo med nesorodnimi osebami našli prav takšno, ki bo primerna

kot darovalec ali darovalka KMC za določenega bolnika, razmeroma majhna. Ta raznolikost pa je

dejansko še večja, saj se posamezni narodi in narodnostne skupine oz. populacije med seboj v

pojavnosti omenjenih dednih znamenj še dodatno izrazito razlikujejo. Prav zaradi tega je seveda

pomembno, da skušamo zagotoviti čim večje število prostovoljnih nesorodnih darovalcev KMC, ob

tem pa tudi ustrezno zastopanost različnih svetovnih populacij znotraj posameznih nacionalnih

registrov. (3)

Zakaj darujemo KMC?

Presaditev kostnega mozga oziroma krvotvornih matičnih celic (KMC) prihaja v poštev predvsem pri

zdravljenju malignih ter nekaterih nemalignih bolezni kostnega mozga in drugih krvotvornih organov

(levkemija, mielodisplastični sindromi, diseminirani plazmocitom, maligni limfomi, huda oblika

aplastične anemije). S presaditvijo KMC lahko zdravimo tudi določene solidne novotvorbe ter

nekatere podedovane in avtoimunske bolezni. Takšen način zdravljenja naštetih bolezni pa je tudi

edini, s katerim lahko večino le-teh v celoti ozdravimo oziroma bolnikom omogočimo začetek

dobesedno novega življenja.

Od vrste bolezni je tudi odvisno, ali bomo pri bolniku opravili presaditev krvotvornih matičnih celic

druge osebe (alogenska presaditev) ali pa njegovih lastnih (avtologna presaditev). Pri alogenski

presaditvi je darovalec lahko ožji sorodnik; v tem primeru govorimo o sorodni alogenski presaditvi.

Kadar pa takšnega darovalca med družinskimi člani ne najdemo, prihaja v poštev presaditev KMC, ki

jih daruje nesorodnik (nesorodna alogenska presaditev). Kot že omenjeno, pa je zaradi izjemne

raznolikosti oziroma številnih različic podedovanih antigenov HLA ter njihovih kombinacij verjetnost

za to, da bomo med nesorodnimi osebami našli takšno, ki bo primerna kot darovalec KMC za

določenega bolnika, razmeroma majhna. Darovalec se mora namreč v antigenih HLA ujemati z

bolnikom, kar pomeni, da morajo biti izsledki tipizacij preiskovanih genskih zapisov za antigene HLA

pri obeh enaki, kot da bi primerjali med seboj izvide dveh enojajčnih dvojčkov.

5

Do nedavnega smo bolnikom v Sloveniji presajali izključno krvotvorne matične celice najožjih tkivno

skladnih sorodnih oseb, v glavnem njihovih bratov in sester. S tem načinom zdravljenja rakavih krvnih

bolezni in hudih prirojenih imunskih pomanjkljivosti smo pri nas začeli že leta 1989. Ker pa lahko

tovrstne optimalne darovalce v okviru ožje ali izjemoma širše družine najdemo le za približno 25-30

% bolnikov, ostaja za preostale, ki potrebujejo takšno zdravljenje, edina možnost iskanje nesorodnih

tkivno skladnih oseb v različnih nacionalnih registrih. S koncem leta 2001 so bili v naši državi

izpolnjeni vsi pogoji za celovito izvajanje programa iskanja in presajanja KMC nesorodnih

darovalcev. Tako smo končno 3. septembra 2002 dočakali prvo tovrstno presaditev tudi pri nas.

Izbrani darovalec za našega bolnika je bil član nemškega registra. Od tedaj so številni slovenski

bolniki prejeli rešilne KMC anonimnih darovalcev iz tujih registrov, poleg tega pa so tudi nekateri

člani našega registra postali darovalci, do sedaj le za paciente iz tujine. (3)

Vpis v register

Darovalec je lahko vsakdo, ki se prostovoljno odloči za darovanje svojih KMC za potrebe kateregakoli

bolnika, kjerkoli v svetu in to tudi pisno potrdi. Obvezno mora izpolnjevati naslednje pogoje: biti mora

star od 18 do 55 let, popolnoma zdrav, torej brez kroničnih in/ali psihičnih bolezni ter mora v celoti

izpolnjevati tudi vse ostale predpisane zahtevke, ki veljajo za krvodajalce v RS in so opredeljene v

Zakonu o preskrbi s krvjo. Darovalec mora biti zdrav, podobno kot to velja za darovanje krvi. Dobro

urejene kronične bolezni, npr. arterijska hipertenzija, pa ne pomenijo absolutne kontraindikacije za

darovanje. O tem vedno odloča odgovorni zdravnik, ki se na vsaki stopnji postopka izbire pogovori z

morebitnim darovalcem. Darovalci vsakič darujejo svoje KMC le za enega bolnika in morajo biti

tekom celotnega postopka ustrezno zdravstveno zavarovani. (3)

Darovalca moramo na njemu razumljiv način obvezno seznaniti z indikacijami za presaditev KMC,

uspehi, morebitnimi posledicami tovrstnega zdravljenja, možnimi zapleti, s sistemom antigenov HLA

ter imunogenetskimi merili, s postopkom in stroški tipizacije HLA ter iskanja v svetovnem in

nacionalnih registrih. Ko je seznanjen z omenjenimi informacijami, mora izpolniti anketo o svojem

zdravstvenem stanju in življenjskih navadah in se pogovoriti z zdravnikom. Darovalec mora vedno

pisno potrditi, da je prebral ves razpoložljivi material o nalezljivih boleznih, ki se lahko prenašajo s

presaditvijo KMC ter prav tako pisno privoliti v odvzem krvnih vzorcev za tipizacijo HLA antigenov

in testiranje virusnih in drugih markerjev, ki je obvezno pred vključitvijo v register. Darovalec pisno

potrdi, da se strinja z vpisom v register, in sicer do dopolnjene starosti 55 let, ko mu članstvo

avtomatično poteče ter poda izjavo, da se je za ta korak odločil prostovoljno, zavedajoč se dejstva, da

je darovanje brezplačno in anonimno. V register Slovenija Donor vpišemo fenotipe tkivnih antigenov

HLA darovalca, izključno pod ustrezno šifro ter nato podatke posredujemo tudi v BMDW. Osebni

podatki o darovalcih so dostopni le najožjemu krogu pooblaščenih in za priseženih oseb iz registra SD.

6

Vsi elektronski podatki morajo biti ustrezno varovani, pisni dokumenti pa varno shranjeni. Podatke

nikoli ne smemo uporabiti v namene, za katere darovalec predhodno ni dal pisne privolitve.

Poizvedbe za bolnike iz drugih držav, se v nacionalnem registru SD obravnava le, če zahteve zanje

pošljejo registri, ki so člani BMDW. Register Slovenija Donor je odgovoren za to, da ugotovi, da

darovalec ob vsakem nadaljnjem testiranju izpolnjuje vse predpisane pogoje. V večini primerov,

register potem, ko dobi iz tujega registra zahtevo za vzorec polne krvi izbranega, tkivno skladnega

nesorodnega darovalca, zaradi potreb potrditvene tipizacije, sočasno naroči še preiskave virusnih

markerjev in krvne skupine AB0 in RhD. Krvni vzorec ter rezultate omenjenih preiskav, SD pošlje v

ustrezni register. Če je kateri od markerjev pozitiven, SD darovalca izloči iz nadaljnjega postopka,

pooblaščeni zdravnik pa ga o rezultatu pisno obvesti ter ga seznani s potrebnimi ukrepi. Če tuji

register ne sporoči svoje odločitve o dokončni izbiri darovalca v roku 90 dni po začetku dokončne

izbire, SD ponovno sprosti njegovo predhodno rezervacijo. SD mora obvezno obvestiti darovalca

glede njegove (ne)izbire. (1)

Povprečni čas od začetka iskanja darovalca za posameznega bolnika do presaditve KMC je v največjih

registrih nekje med 4 in 6 meseci, v našem pa 4 mesece. Trajanje iskanja je odvisno od številnih

dejavnikov: najbolj seveda od pogostosti kombinacije bolnikovih alelov HLA v posamezni populaciji,

pomembna pa je tudi operativnost posameznih registrov ter ne nazadnje dostopnost in odzivnost

izbranih darovalcev. (3)

Priprave na odvzem KMC

Kadar sodelavci registra ugotovimo, da nek darovalec na osnovnem nivoju tkivno ustreza določenemu

bolniku, ga ponovno pokličemo in seznanimo z možnostjo, da bi morda lahko bil primeren darovalec

KMC. Darovalca moramo pred začetkom postopka dokončne izbire natančno seznaniti z vsemi

nadaljnjimi potrebnimi preiskavami, načini odvzema KMC ter s tem povezanimi tveganje, kakor tudi s

predvidenim časom, ki ga bo moral za to porabiti ter z dejstvom, da ga morda lahko prosijo za

darovanje levkocitnega koncentrata (DLI) ali ponovno darovanje KMC za istega bolnika. Darovalec

mora pisno potrditi, da je seznanjen s celotnim potekom postopka, še posebej pa, da se zaveda, da

lahko bolnik v fazi priprave na presaditev umre, če si darovalec v tem času premisli in odstopi od

darovanja KMC. Sledi obširnejša in podrobnejša tipizacija tkivnih antigenov HLA (A, B, C, DR in

DQ), s pomočjo katere zelo natančno na nivoju visoke ločljivosti določimo njihove zapise v DNK

(alelski zapisi ali aleli). Ker pa posamezni antigeni HLA obstajajo v številnih alelskih različicah, se

pogosto zgodi, da že na tej stopnji ugotovimo, da darovalec ni primeren. V primeru pa, ko sta z

bolnikom ustrezno tkivno skladna, moramo narediti še potrditveno tipizacijo HLA pri obeh, za kar

potrebujemo nove vzorce krvi. Darovalca obvestimo o tem, da je dokončno izbran in ga prosimo za

pisni pristanek na darovanje KMC. Nato poskrbimo za pregled pri zdravniku, ki ponovno oceni, če je

7

darovalec zdrav in sposoben za darovanje ter se dogovorimo o datumu odvzema KMC. Isti darovalec

lahko daruje KMC večkrat, pri čemer pa mora med posameznimi darovanji miniti dovolj časa. (1,3)

Odvzem KMC

Pred klasičnim odvzemom KMC (punkcija ploščatih kosti v predelu medenice), se darovalca

predhodno napoti na odvzem lastne krvi za avtotransfuzijo. Pri tem moramo poskrbeti da v nobeni fazi

postopka ne pride do stika med izbranim darovalcem in bolnikom, saj lahko le na ta način zagotovimo

njuno popolno anonimnost, ki jo zahtevajo predpisi. Odvzem KMC se opravi lahko le v primeru

upravičenega zdravljenja s presaditvijo KMC. Center za odvzem KMC mora poskrbeti za zagotovitev

in potrditev kvalitetnih in kvantitativnih zahtev za odvzete oz. zbrane KMC (celokupno število celic z

jedrom, volmen pripravka, mikrobiološka neoporočenost, itd.) (1)

Slika 1: Mesto odvzema kostnega mozga (medenična kost)

KMC se pri odraslem nahajajo v kostnem mozgu in krvi. Danes obstajata dva načina odvzema.

Pri prvem, klasičnem kirurškem odvzemu, v splošni ali lokalni anesteziji s posebno sterilno iglo iz

medenične kosti se na več mestih vsrka 2-3% rdečega kostnega mozga. Postopek traja 1 do 2 uri.

Kostni mozeg je po izgledu podoben krvi, le da je bolj gost. Darovalca praviloma sprejmejo v

bolnišnico dan pred zbiranjem, nato pa dan za tem odide domov. Pred odvzemom kostnega mozga se

opravijo vse predpisane medicinske preiskave, tudi tiste, ki so potrebne za anestezijo. Teden ali dva

pred zbiranjem mu na Zavodu za transfuzijsko medicino odvzamejo njegovo lastno kri, ki mu jo v

obliki avtotransfuzije po končanem posegu vrnejo, s čimer se nadomesti odvzeti volumen tekočega

tkiva. Sam odvzem ne boli, saj je darovalec omamljen (v anesteziji). Vendar pa se še nekaj dni po tem

8

posegu čuti zmerna bolečino na mestu odvzema, ki pa mine v nekaj dneh do nekaj tednih. Nekaj dni

so lahko prisotne tudi modrice. (2,3)

Slika 2: Igle za kirurški odvzem kostnega mozga

Pri drugem načinu pa s postopkom afereze iz krvi, ki se spelje skozi iglo in sistem cevk v posebej

stroj, se loči KMC od preostanka krvi in se zbere v posebno vrečko. Ostale sestavine krvi se vrnejo

žilo. Samo zbiranje s pomočjo aparata traja od 4 do 6 ur, postopek pa je podoben zbiranju krvnih

ploščic (trombocitov). Pred odvzemom pod kontrolo zdravnika v ambulanti 4 do 5 dni darovalec

dvakrat dnevno prejema injekcije zdravila, ki poveča število KMC v krvi. Stranski učinki, ki se zaradi

tega lahko pojavijo so: glavobol, bolečine v mišicah in kosteh ter slabost. Izginejo pa v 1 do 2 dneh po

zadnjem odmerku zdravila. Običajno darovalec v tem času občuti zmerne bolečine v kosteh in

mišicah, slabost ali glavobol, kar pomeni počutje, kot da bi imel gripo. (2,3)

Slika 3: Postopek afereze

9

Tveganje pri darovanju kostnega mozga je za darovalca minimalno. Možni so sicer izredno redki

zapleti zaradi anestezije, le izjemoma pa lahko pride do krvavitev, poškodb podkožnih struktur ali

okužbe na mestih odvzema. Zagotovo pa lahko darovalci krajši čas, vendar ne več kot teden ali dva,

na mestih odvzema občutijo blage bolečine. Samo darovanje kostnega mozga oziroma KMC pa sicer

ne predstavlja nobene večje nagnjenosti za okvaro kostnega mozga, imunskega sistema ali morebitne

druge bolezni. (3)

Kostni mozeg se daruje lahko tudi večkrat. Ponovni odvzem je najpogosteje potreben zaradi

neuspešne reakcije pacientovega organizma na transplantirane KMC. Takrat istega darovalca prosimo

za ponovni odvzem, ki ga lahko tudi odkloni. Večina darovalcev želi ostati dlje časa v registru in

pomagati tudi drugim, če bi bili še kdaj izbrani. Članstvo se lahko ponovno aktivira šele po preteku

enega leta po zadnjem darovanju. (2)

Priprava odvzetih KMC za transport

Krvotvorne matične celice moramo odvzeti in shraniti v dve neprodušno zaprti sterilni plastični

vrečki, od katerih ima vsaka omogočen aseptičen dostop. Vrečki morata biti obvezno označeni z

nalepkama na katerih so sledeči podatki:

naziv pripravka (izvor oz. način odvzema KMC);

koda darovalca (nikoli darovalčevi osebni podatki);

ime in priimek zdravnika, odgovornega za odvzem, z njegovim čitljivim podpisom;

vrsta in količina uporabljenega antikoagulantnega sredstva;

volumen suspenzije odvzetih KMC;

datum in ura odvzema;

ime in priimek ter koda bolnika;

datum in vrsta morebitne predelave oz. obdelave pripravka;

temperatura hranjenja in

darovalčeva krvne skupina AB0 in RhD. (1)

10

2. ODVZEM KRVI/KRVODAJALSTVO

Uvod

Kri sestavljajo krvne celice (45 %) in  krvna plazma (55 %). Krvne celice so treh vrst in vsaka

opravlja posebne naloge.

Rdeče krvne celice ali eritrociti oskrbujejo vse telesne celice s kisikom. Vsebujejo hemoglobin (rdeče

krvno barvilo), ki veže pline, kot sta kisik, ogljikov dioksid, in druge koristne ali škodljive pline.

Slabokrven je človek, ki ima znižano vsebnost hemoglobina oz. zmanjšano število eritrocitov.

Najnižje vrednosti hemoglobina, ko lahko damo kri, so za moške 135 g/l in za ženske 125 g/l.

Bele krvne celice ali levkociti igrajo glavno vlogo pri obrambi organizma pred okužbami in

ustvarjanju odpornosti s pomočjo protiteles. Pri vdoru tujka v organizem obkolijo tujek ali

poškodovane in odmrle celice (vnetje) in jih odstranijo. Gnoj sestavljajo levkociti, razpadle celice in

tujek.

Krvne ploščice ali trombociti pa so zadolženi za strjevanje krvi skupaj s faktorji strjevanja, ki se

nahajajo v plazmi. V rani, ki v začetku krvavi, se v nekaj minutah naredi strdek in tako prepreči

nadaljnjo krvavitev. Pri motnjah strjevanja krvi opazimo podaljšano krvavitev.

Plazma vsebuje številne snovi, ki so pomembne za normalno delovanje organizma. Pri opeklinah in

drugih mehurčastih tvorbah tvori rumenkasto tekočino.

Delovanje krvnih celic in prepletanje ter medsebojno sodelovanje s sestavinami plazme je tako

kompleksno, da še dolgo ne bo mogoče pripraviti umetne krvi. Ravno zato je vsaka odvzeta enota krvi

izjemno dragocena in jo uporabimo tako, da zadostimo potrebam številnih bolnikov, ki brez nje ne

morejo živeti. Kri je v stiku z vsemi celicami v telesu, zato nam preiskave krvi lahko pokažejo stanje

organizma. Z njimi lahko ugotavljamo različne bolezni, dedne zasnove ali presojamo in

napovedujemo dogajanje. V krvi zaznamo tudi različne povzročitelje bolezni, ki se pri transfuziji krvi

lahko prenašajo s krvjo.

Pri odraslem posamezniku odtehta teža krvi približno 7 % telesne teže. Torej ima 70 kg težak človek

okoli 5 litrov krvi. (6)

11

Potek odvzema krvi

Nasveti pred odvzemom krvi

Preden se odpravimo na odvzem krvi, je pomembno, da se počutimo zdravi. Pojemo lahko lahek

nemasten obrok, kot je kruh z marmelado, čaj, sok ali kavo.

Postopek pred odvzemom

Krvodajalec se najprej oglasi v sprejemni pisarni, kjer pove svoje osebne podatke in prejme list

krvodajalca, prav tako obišče laboratorij. Iz kapljice krvi, ki jo vzamejo iz prsta, določijo orientacijsko

krvno skupino in količino hemoglobina. Za tem sledi izpolnjevanje vprašalnika, kjer se pridobijo

podatki o zdravstvenem stanju in načinu življenja. Na podlagi laboratorijskih izvidov, vsebine

odgovorov v vprašalniku in zdravniškega pregleda, se svetuje ali odsvetuje odvzem krvi. (5) Odvzem

krvi se odsvetuje, če bi z odvzemom krvi lahko škodili krvodajalcu ali bi lahko nastopili neželeni

škodljivi učinki pri prejemniku krvi. Poleg običajnih odvzemov polne krvi se opravi še odvzeme

plazme (plazmafereza) in odvzeme posameznih celičnih komponent krvi (citafereza).(6)

Plazmafereza

Plazmafereza je postopek zbiranja plazme, pri katerem se krvodajalcu odvzame polno kri, izloči se

plazma, krvne celice pa se vrne nazaj v krvni obtok. Krvodajalcu se odvzame 500 ml plazme.

Postopek odvzema plazme traja približno pol ure. Plazmafereza se opravlja na posebnih računalniško

vodenih aparatih. Krvodajalec lahko pride ponovno na odvzem plazme že po dveh tednih, v enem letu

pa lahko da do 15 litrov plazme. (7)

Citafereza

Citafereza je postopek ločevanja in zbiranja krvnih celic, pri katerem se odvzame polno kri, izloči

želene krvne celice, ostale sestavine krvi pa se postopno vrne nazaj v krvni obtok. Citafereza je daljši

postopek in traja približno 90 minut. Postopek opravlja računalniško voden aparat, ki s številnimi

varnostnimi mehanizmi zagotavlja varno izvedbo postopka.(8)

Avtotransfuzija

Avtotransfuzija je postopek, pri katerem sta dajalec in prejemnik ena in ista oseba, kar pomeni, da je

bolnik sam sebi krvodajalec. Predoperativna avtotransfuzija se uporablja v primeru načrtovane

operacije, pri kateri se predvideva, da se bo potrebova kri (npr. v ortopediji - vstavljanje protez kolka

in kolena). Bolniku se nekaj dni pred operacijo odvzame kri, ki jo nato pri operaciji prejme. Kri se v

obdobju pred posegom odvzame, shrani in ob posegu vrne. Lastna kri je še vedno najvarnejša kri. Zato

je vsem, ki bodo operirani in se pri tem predvideva večja izguba krvi oziroma njeno nadomeščanje,

12

potrebno priporočiti, da se z zdravnikom operaterjem posvetujejo o možnosti avtotransfuzije pred

operativnim posegom. Čas in količino odvzete krvi določita lečeči zdravnik in transfuziolog.(9)

Kako poteka odvzem krvi?

V prostoru za odvzem krvi se uležete v udoben stol. Medicinska sestra vam skrbno očisti predel na

koži, kjer vas zbode z iglo. Kri se zbira v zaprt sistem plastičnih vrečk, ki pozneje omogočajo

predelavo. Ves material, ki se uporablja pri odvzemu, je sterilen in za enkratno uporabo, zato se

darovalec krvi pri odvzemu ne more okužiti. Krvodajalcu se navadno odvzame 450 ml krvi, kar je

največ 13% celotnega volumna krvi. Ta količina je v skladu s svetovnimi standardi in ne ogroža

krvodajalčevega zdravja oz. njegovega počutja; omogoča pa nadaljnjo predelavo krvi na komponente

tako, da lahko en krvodajalec pomaga več bolnikom hkrati. Sam odvzem traja približno 5 do 10 minut

ob stalni navzočnosti in nadzoru medicinske sestre. Ženske lahko pridejo na odvzem polne krvi vsake

4 in moški vsake 3 mesece.(10,11)

Slika 4: Odvzem venske krvi

Nasveti po odvzemu krvi

Mesto vboda se tesno povije, da se prepreči podkožno krvavitev. Povoj na roki je dobro obdržati vsaj

dve uri. Po odvzemu se v jedilnici postreže s prigrizkom in z osvežilnimi pijačami. Priporočljivo je,

da krvodajalec čez dan zaužije čim več tekočine. Odvzeta kri je le del zaloge krvi, ki jo imajo zdravi

ljudje, in večina ljudi se dobro in hitro prilagodi na trenutno zmanjšanje volumna krvi. Izjemoma se

lahko kdo od krvodajalcev ob odvzemu krvi ali po njem počuti slabo. Vse slabosti so samo

kratkotrajne in ne vplivajo na krvodajalčevo zdravstveno stanje. Pomemben je le individualni čas

prilagoditve na odvzem krvi.(12)

13

Pogoji za darovanje krvi

Prvi pogoj za varno transfuzijo je varen krvodajalec. Z namenom, da bi zavarovali krvodajalca in

njegovo zdravje in tudi prejemnika pred boleznimi, ki se prenašajo s krvjo, moramo pred odvzemom

krvi upoštevati določene omejitve.

Krvodajalec je lahko vsak, ki je star med 18 in 65 let in tehta najmanj 50 kilogramov. Ženske

lahkodajejo kri vsake 4 mesece,moški vsake 3 mesece.

Med drugimi morajo biti tudi izpolnjeni določeni fiziološki pogoji:

- frekvenca srčnega utripa: 60-100 (pri športnikih se tolerira tud manj kot 60)

- krvni tlak: med 100/60 in 180/100

- vrednost hemoglobina: vsaj 125g/L pri ženskah in vsaj 135g/L pri moških

Odstopanje od navedenega lahko izjemoma odobri zdravnik.(13)

Izpolnjevanje vprašalnika je treba jemati z vso resnostjo. Z odkritimi odgovori se pripomore k varni

transfuziji krvi in izpolni se osnovni namen dajanja krvi - pomagati sočloveku. Zloženke o aidsu in

zlatenice je treba prebrati pred izpolnjevanjem vprašalnika.

Na podlagi rezultatov laboratorijskih preiskav, vprašalnika in zdravniškega pregleda se svetuje ali

odsvetuje odvzem krvi.(14)

Zavrnitev krvodajalca je lahko začasna ali trajna. Če se krvodajalca zavrne začasno pomeni, da po

prenehanju razlogov za zavrnitev lahko spet daruje kri. Če je zavrnitev trajna, so razlogi zavrnitve

trajni in krvi več ne more dajati.(15)

Odvzem se odsvetuje:

če se na dan odvzema krvodajalec na počuti dobro ali če ima povišano telesno temperature

če od zadnjega odvzema krvi še ni preteklo 4 mesece za ženske ali 3 mesece za moške ali

48 ur od odvzema na posebni napravi

če je bila ob kontroli hemoglobina ugotovljena slabokrvnost pred odvzemom krvi

če ob pregledu vrednosti krvnega tlaka niso v okviru zahtevanih meja

če je krvodajalec v določenem času pred odvzemom jemal zdravila (antibiotike, aspirin,

inzulin, antikoagulantna zdravila).

Zdravnik na pregledu pred odvzemom lahko krvodajalcu odsvetuje odvzem krvi, če od njega izve za:

maligne ali krvne bolezni

kronične bolezni srca, pljuč, sladkorno bolezen, bolezni prebavil, ščitnice,

tuberkolozo,druge kronične bolezni

14

sistemske bolezni in alergije

nenormalne krvavitve

bolezni živčnega sistema, vročinske krče, epileptične napade ali omedlevice

nepojasnjeno izgubo teže

porod,od katerega še ni preteklo 1 leto, splavu od katerega še ni preteklo 6 mesecev

bivanju v Veliki Britaniji več kot 12 mesecev v obdobju od leta 1986 do 1990

v drugih primerih glede na presojo zdravnika.

Krvodajalcu se začasno odsvetuje odvzem krvi v naslednjih primerih:

če je v zadnjih 5 letih zbolel za virusno zlatenico ali je bil v zadnjih 6 mesecih v stiku z

osebo s to boleznijo

če je bil operiran in/ali je prejel transfuzijo krvi v zadnjih 6 mesecih, v primeru manjšega

operativnega posega brez transfuzije pa se krvodajalcu odsvetuje odvzem za 3 mesece

če je bil v zadnjih 6 mesecih na zdravljenju z akupunkturo, tetoviranju kože ali prebadanju

kože (piercing)

če je v preteklem letu letoval v tropskih krajih oziroma je jemal zdravila za preprečevanje

okužb z povzročitelji tropskih bolezni

če je bil v zadnjih dneh ali tednih cepljen, čas začasnega odsvetovanja odvzema je odvisen

od vrste cepiva oziroma bolezni, zaradi katere je bil krvodajalec cepljen

če je krvodajalec vidno zasvojen z alkoholom ali mamili oziroma je z njimi celo

zastrupljen

če ima na mestu odvzema poškodovano ali vneto kožo

če so mu v zadnjih 72 urah izdrli zob.(16)

NIKOLI ne smejo dati krvi:

osebe, okužene z virusom HIV in njihovo spolni partnerji

osebe, ki so si kadarkoli vbrizgavale droge

moški, ki so imeli spolne odnose z drugimi moškimi

(Pojanilo: stališče transfuzijske stroke je, da nikoli ne smejo dati krvi moški, ki so imeli spolne odnose

z drugimi moškimi. Namen tega ukrepa je zaščita zdravja prejemnika transfuzije. Stališče temelji na v

Evropski skupnosti sprejetem merilu, ki določa, da se za dajanje krvi trajno odklonijo osebe, ki so

zaradi svojega spolnega vedenja izpostavljene večjemu tveganju obolevanja za hudimi nalezljivimi

boleznimi, ki se prenašajo s krvjo. Pri takem spolnem vedenju je dokazano povečano tveganje za

okužbo z virusom HIV in drugimi povzročitelji spolno prenosljivih bolezni, ki se prenašajo s krvjo.

Torej je specifično spolno vedenje in ne sama homoseksualnost razlog, ki uvršča moške, ki so imeli

spolne odnose z drugim moškim, v skupino s povečanim tveganjem. Zaščiteni in varni spolni odnosi

15

bodo najverjetneje preprečili nastanek okužbe, vendar so raziskave pokazale, da bi uvrščanje moških,

ki so imeli spolne odnose z drugim moškim, med krvodajalce povečalo tveganje za možnost prenosa

okužb z virusom HIV s transfundirano krvjo)

- osebe, ki za spolne odnose prejemajo plačilo ali drogo

- osebe, okužene z virusom zlatenice (hepatitis B ali C).(17)

Prednostna naloga pri preskrbi s krvjo je zagotavljanje varnosti tako krvodajalca kot krvnih

pripravkov, kar se izvaja s številnimi ukrepi. Med njimi je tudi pridobivanje podatkov z

izpolnjevanjem vprašalnika o splošnem počutju in sedanjem ter preteklem zdravstvenem stanju ter o

tveganju za prenos okužb s transfuzijo. S tem poskušamo ugotoviti, ali je krvodajalec primeren za

dajanje krvi. Krvodajalcem odsvetujemo dajanje krvi, kadar bi to ogrozilo njihovo zdravje.

S pridobivanjem podatkov poskušamo tudi ugotoviti, ali je pri krvodajalcu prisotno tveganje za

okužbo s povzročitelji nalezljivih bolezni, ki se prenašajo s krvjo (virus HIV, hepatitis B, C sifilis,

druge bolezni). V primerih tveganega načina spolnega življenja, potovanja v tujino, uživanja mamil ter

uporabe ali zlorabe mamil je tveganje za okužbo z omenjenimi povzročitelji veliko. Ker v zgodnjem

obdobju okuženosti laboratorijskih znakov okužbe v krvi ne zaznamo vedno, odsvetujemo dajanje krvi

takšnim osebam in s tem poskušamo preprečiti prenos okužbe na bolnika oziroma zmanjšati

izpostavljenost bolnika povečanemu tveganju za prenos okužb.(18)

Samoizključitev pomeni, da lahko kadarkoli v postopku in brez pojasnila krvodajalec odstopi od

dajanje krvi. (19)

Slika 5: Primer načina shranjevanja krvi po odvzemu

16

Predeleva in shranjevanje krvi

Odvzeto enoto polne krvi ločimo na njene posamezne sestavine oziroma krvne komponente. To

naredimo s pomočjo fizikalnih metod, na primer s centrifugiranjem, filtriranjem in podobno. Na ta

način dobimo v manjšem volumnu posamične komponente toliko celic, na primer eritrocitov, kot jih je

v celi vrečki polne krvi. Zdravljenje s krvnimi komponentami je bolj učinkovito in varno, saj dobi

bolnik le tiste sestavine krvi, ki jih potrebuje.

Ker iz ene vrečke polne krvi lahko pripravimo koncentrirane eritrocite, koncentrirane trombocite

in svežo zmrznjeno plazmo, lahko te tri komponente uporabimo za zdravljenje treh bolnikov, od

katerih vsak potrebuje prav to ali ono krvno sestavino. S pravilno uporabo komponent lahko torej

učinkoviteje in varneje zdravimo več bolnikov, kot bi to bilo mogoče z nepredelano polno krvjo.

Kri odvzamemo v trojno plastično vrečko, ki vsebuje ohranitveno raztopino. Matična vrečka, v katero

odvzamemo kri, je s plastičnima cevkama povezana s satelitnimi vrečkami, zato lahko vsebino brez

odpiranja in nevarnosti kontaminacije pretakamo iz ene vrečke v drugo. Za predelavo krvi v plastičnih

vrečkah potrebujemo centrifuge, priprave za stiskanje vrečk, za zavarjevanje plastičnih cevk,

hladilnike, zamrzovalnike in drugo.

Posamezne sestavine krvi po odvzemu različno hitro propadajo, zato moramo kri predelati v šestih

urah po odvzemu. Zaradi različnih lastnosti in različnega časa preživetja posameznih krvnih celic in

sestavin plazme uporabljamo pri predelavi krvi različne temperature in različne hitrosti

centrifugiranja, že pripravljene krvne komponente, katerih čas uporabnosti je od komponente do

komponente različen, pa hranimo tudi pod različnimi pogoji. Za pridobivanje posameznih komponent

lahko na centrifugah nastavimo različne hitrosti vrtenja in različne temperature.

Sistem trojne vrečke, v kateri je matična vrečka napolnjena s polno krvjo, vložimo v nosilec za vrečko

pri centrifugi. Med centrifugiranjem se posamezne sestavine krvi zaradi različne specifične teže ločijo,

tako da v spodnji polovici vrečke dobimo temno rdečo plast eritrocitov, nad njimi pa levkocite in

trombocite, ki pa jih ne vidimo kot posebno plast. V vrhnjem delu vrečke je slamnato rumena plazma,

tekoči del krvi. Po končanem centrifugiranju vrečke s krvjo previdno prenesemo v stiskalec za kri. Z

njim lahko posamične sestavine krvi po sprostitvi zapore med vrečkama pretočimo iz matične v

satelitno vrečko. Nato cevke med vrečkami zavarimo in prerežemo. Vsako vrečko stehtamo in na

etiketo zabeležimo njeno težo. Sledi postopek finalizacije, ko s pomočjo računalniškega

informacijskega sistema preverimo rezultate laboratorijskih preiskav. Na osnovi nadzorovanih

podatkov na vrečke s to ali ono krvno komponento nalepimo etiketo z vsemi predpisanimi podatki.

17

Komponenta krvi je s tem pripravljena za transfuzijo in jo shranimo pod pogoji, primernimi za

posamezno komponento.

Vsaka krvna komponenta zahteva posebno hranjenje v posebni ohranitveni raztopini.

Eritrocite ali rdeče krvne celice hranimo v posebnih hladilnikih na +2 do +6 ºC, obstojne so 6 tednov.

Trombociti ali krvne ploščice so obstojne pet dni na +22 ºC. Plazmo globoko zamrznemo na -30 ºC in

takšno lahko hranimo do enega leta. (21)

Pogosta vprašanja

1. Ali testirate kri vseh krvodajalcev in kaj naredite, če so testi pozitivni?

Vsako enoto odvzete krvi testiramo na prisotnost označevalcev hepatitisa B (HBsAg) in C (anti-HCV,

HCV RNK), aidsa (anti-HIV I/II) in sifilisa (anti-lues) z namenom, da preprečimo možno okužbo

bolnika z okuženo krvjo dajalca. V primeru pozitivnih izsledkov testiranja krvi transfuzijska služba

krvodajalca zaupno obvesti in/ali ga po potrebi pokliče na odvzem vzorca krvi za ponovitev testiranja.

2. Zakaj zdravniki vztrajajo pri odvzemni dozi 450 ml, in ne manjši?

Po priporočilih Sveta Evrope volumen polne krvi pri enkratnem odvzemu ne sme preseči 13 %

celotnega volumna krvi. Da bi enak volumen krvi lahko dajali vsi krvodajalci, ki so težji od 50 kg, so

določili standardni odvzemni volumen 450 ml. Za pripravo ustreznih krvnih komponent (rdeče krvne

celice, krvne ploščice in plazma) potrebujemo zadosten volumen polne krvi. Če bi odvzeli manjši

volumen krvi, iz nje ne bi mogli pripraviti krvnih komponent, ki bi ustrezale predpisanim standardom.

V tem primeru bi morali bolniku dajati določeno krvno komponento večjega števila krvodajalcev, kar

pa pomeni za prejemnika večje tveganje za prenos nalezljivih bolezni in druge zaplete.

3. V kolikšnem času telo nadomesti odvzeto količino krvi?

Že med samim odvzemom krvi pride do prerazporeditve krvi v krvnem obtoku, zato krvni pritisk ne

pade. V nekaj urah po odvzemu se volumen krvi normalizira s prehodom tekočine iz tkiv v žile. V tem

času je pomembno, da krvodajalec popije dovolj tekočine. Plazemske beljakovine se obnovijo v nekaj

dneh, krvne celice pa se obnovijo deloma takoj s sproščanjem iz notranjih zalog in deloma s

pospešenim nastajanjem novih celic v kostnem mozgu. Krvne ploščice se tako nadomestijo v nekaj

dneh, rdeče krvne celice pa v dveh do treh tednih. Najdlje se pri rednem dajanju krvi (večkrat letno)

obnavljajo zaloge železa. Prav zaradi tega dajanje krvi ne sme biti pogosteje kot vsake 3 mesece za

moške in 4 mesece za ženske.

18

4. Ali odvzem krvi znižuje visok krvni pritisk?

Dolgoročno dajanje krvi nima nobenega dokazanega vpliva na krvni pritisk. Med odvzemom krvi in

neposredno po njem lahko pride prehodno do blagega znižanja krvnega pritiska, dokler se volumen

krvi ne normalizira (nekaj ur po odvzemu). Pogosteje so težave posledica zgolj počasnejšega

uravnavanja krvnega pritiska pri spremembah položaja telesa, na primer pri vstajanju se nam lahko

prehodno rahlo zavrti. Krvodajalci, ki se zdravijo zaradi visokega krvnega pritiska, lahko dajo kri le,

če imajo krvni pritisk urejen in zdravila jemljejo redno. Odvzem krvi pri krvodajalcu z nezdravljenim

visokim krvnim pritiskom je lahko nevaren, saj degenerativno spremenjene stene žil niso sposobne

takojšnje kompenzacije odvzetega volumna krvi.

5. Zakaj prihaja do slabosti med odvzemom ali po samem odvzemu krvi?

Naenkrat smemo krvodajalcu odvzeti največ 13 % njegovega volumna krvi, ki ga lahko zdrav

organizem brez težav nadomesti. Slabo počutje med odvzemom krvi in po njem je posledica slabe

psihične in fizične pripravljenosti krvodajalca na odvzem krvi. Pretiran strah pred odvzemom krvi,

vbod z iglo ali že samo pogled na kri lahko pri nekaterih občutljivejših ljudeh povzroči refleksen

padec krvnega pritiska, ki se lahko stopnjuje do izgube zavesti. V primeru nenadnega navala vročine,

močnega potenja, slabosti, vrtoglavice, omotice, šumenja v ušesih ali motenj vida se je treba takoj

uleči v vodoraven položaj in težave naglo preidejo. Da se odvzem krvi ne bi končal s slabim počutjem,

pa je najbolj pomembno, da na odvzem krvi pridete spočiti, popiti morate dovolj tekočine in zaužiti

nemasten obrok hrane.

6. Katera krvna skupina je najboljša oz. katere je največ in katere najmanj?

Od odkritja krvne skupine ABO pred več kot 100-timi leti je danes poznanih že preko 400 različnih

krvnih skupin. Čeprav nekatere od njih danes povezujemo z določenimi boleznimi, vloga večine

krvnih skupin še ni poznana. Pri transfuziji krvi dajemo bolniku praviloma kri njegove krvne skupine

ABO in Rh D, kadar pa to ni možno, se odločimo za zamenjavo krvne skupine. V tem primeru je

najbolj ugodna krvna skupina O za rdeče krvne celice in AB za krvno plazmo, saj ju lahko damo

bolniku katere koli krvne skupine. V Sloveniji ima krvno skupino A približno 40 % ljudi, O 38 %, B

15 % in AB 7 %. Približno 18 % ljudi je Rh D-negativnih, kar pomeni, da lahko prejemajo kri le od

prav tako Rh D-negativnih krvodajalcev.

7. Ali krvodajalcem pripada prosti dan in kako ga uveljaviti?

Zakon o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati januarja 2003, določa, "da ima delavec pravico do

odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi na dan, ko prostovoljno daruje kri. V tem primeru izplača

delodajalec nadomestilo za plačo delavcu v breme zdravstvenega zavarovanja" (169. člen zakona).

19

To točneje pomeni, da krvodajalcem pripada 1 prost dan, katerega stroške pokriva obvezno

zdravstveno zavarovanje. Zato mora delodajalec v ta namen Zavodu za zdravstveno zavarovanje

predložiti vaše potrdilo o darovanju krvi in posebno potrdilo, iz katerega je razvidna osnova za

nadomestilo plače. Delodajalec obe potrdili predloži Zavodu ob vložitvi refundacijskega zahtevka.

8. Kakšne so možnosti okužb ob darovanju?

Ves material (igle, vrečke ... ), ki ga pri odvzemu uporabljamo, je sterilen in za enkratno uporabo, zato

pri odvzemu krvi ni možnosti okužbe dajalca.

9. Ali je krvi v Sloveniji dovolj?

V Sloveniji imamo krvi dovolj, saj zagotavljamo bolnikom potrebno količino krvi. Seveda pa so

zaloge krvi spremenljive in odvisne predvsem od porabe krvi in števila odvzemov krvi. Do nihanj

prihaja tako zaradi slabše udeležbe krvodajalcev na krvodajalskih akcijah kot tudi zaradi večje porabe

krvi. Uravnavanje zalog krvi je tako zelo kompleksno in odgovorno delo tako organizatorjev

krvodajalskih akcij, transfuzijske službe kot uporabnikov.

10. Zakaj vsakič pred odvzemom izpolnjujemo vprašalnik?

Vprašalnik je eden izmed ukrepov za zagotavljanje varne transfuzije krvi, zato je zelo pomembno

natančno izpolnjevanje. Na podlagi vprašalnika zbiramo podatke o krvodajalčevih preteklih boleznih,

sedanjem zdravju in načinu življenja. Podatke zbiramo zaradi obstoja tveganj prenosa okužb kljub

laboratorijskim preiskavam in zaradi tveganja prenosa okužb z nekaterimi povzročitelji, katerih

prisotnosti ne testiramo. 

Zato pred vsakim odvzemom krvi opravimo izbor krvodajalcev, kar pomeni, da na podlagi rezultatov

laboratorijskih preiskav, vsebine odgovorov v vprašalniku in zdravniškega pregleda krvodajalcu

svetujemo ali odsvetujemo odvzem krvi. Odvzem krvi odsvetujemo vedno takrat, ko bi z odvzemom

krvi lahko škodili krvodajalcu ali bi lahko nastopili neželeni škodljivi učinki pri prejemniku krvi in

možen prenos bolezni na bolnika.

11. Ali lahko vozim avto po odvzemu krvi?

Na dan odvzema krvi krvodajalcem odsvetujemo upravljanje s prevoznimi sredstvi, še posebej na

daljših relacijah. To še zlasti velja za poklicne voznike, katerim odsvetujemo opravljanje službe na

dan odvzema krvi. (22)

20

3. Literatura

1. Zdravljenje s presaditvijo kostnega mozga; Zbornik ob vpisu prostovoljnih darovalcev kostnega

mozga v register Slovenija-Donor, ŠOU v Ljubljani

2. Slovenija-Donor (Brošura)

3. http://www.ztm.si/sl/register_darovalcev_kmc/ustanavljanje_in_pomen_registrov/ (2.1.2013)

4. http://stemcells.nih.gov/info/basics.asp (2.1.2013)

5.Zloženka Krvodajalstvo, Zavod RS za transfuzijo krvi, Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 2003

6. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/o_krvi/sestava_in_naloge/ (27.12.2012)

7. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/ (27.12.2012)

8. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/plazmafereza/ (27.12.2012)

9. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/citafereza/ (27.12.2012)

10. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/avtotransfuzija/ (27.12.2012)

11. http://www.daruj-kri.si/odvzem-krvi.php (27.12.2012)

12. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/postopek_odvzema_polne_krvi/ (27.12.2012)

13. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kako/nasveti_po_odvzemu_krvi/ (27.12.2012)

14. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/ (27.12.2012)

15. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/postanite_krvodajalec_v_petih_korakih/ (27.12.2012)

16.http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/kaj_morate_vedeti_pred_dajanjem_krvi/

(27.12.2012)

17.http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/komu_odsvetujemo_odvzem_krvi/

(28.12.2012)

18. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/kdo_nikoli_ne_sme_dati_krvi/

(28.12.2012)

19. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/pogosta_vprasanja/#148 (27.12.2012)

20.http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kdo_lahko_daje_kri/kaj_morate_vedeti_pred_dajanjem_krvi/

(27.12.2012)

21.http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/kaj_se_dogaja_s_krvjo_po_odvzemu/

predelava_in_shranjevanje_krvi/ (27.12.2012)

22. http://www.ztm.si/sl/krvodajalstvo/pogosta_vprasanja/ (27.12.2012)