reforme davýnih olajav in njihov vpliv na uspenost · ekonomska definicija se ne uporablja za...

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

REFORME DAVČNIH OLAJŠAV IN NJIHOV VPLIV NA USPEŠNOST

MALIH GOSPODARSKIH DRUŽB IN SAMOSTOJNIH

PODJETNIKOV V SLOVENIJI

Ljubljana, februar 2012 MAJA KRAUTBERGER

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Maja Krautberger študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem

avtorica magistrskega dela z naslovom Reforme davčnih olajšav in njihov vpliv na uspešnost malih gospodarskih

družb in samostojnih podjetnikov v Sloveniji, pripravljenega v sodelovanju s svetovalko prof. dr. Slavko Kavčič.

Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s

spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

S svojim podpisom zagotavljam, da

je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo

zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem

o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v zaključni

magistrskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog

Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, in

o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki)

uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisala;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih –

kaznivo po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami);

se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predložene magistrskega dela dokazano plagiatorstvo lahko

predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom.

V Ljubljani, dne 24.2.2012 Podpis avtorice:__________________

i

KAZALO

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1 TEORETIČNE IN ZAKONSKE OPREDELITVE RELEVANTNIH KATEGORIJ .......... 3

1.1 Pojem »mala gospodarska družba« ................................................................................ 3

1.1.1 Definicija male gospodarske družbe ....................................................................... 3

1.1.2 Pomen male gospodarske družbe ............................................................................ 4

1.1.3 Značilnosti in posebnosti male gospodarske družbe ............................................... 6

1.1.4 Pravnoorganizacijska oblika male gospodarske družbe .......................................... 6

1.1.5 Bistvene značilnosti in razlike med družbo z omejeno odgovornostjo in

samostojnim podjetnikom..................................................................................................... 7

1.2 Davki in njihov pomen ................................................................................................. 10

1.2.1 Pomen davkov za državo ....................................................................................... 10

1.2.2 Davki v Sloveniji ................................................................................................... 10

1.3 Davek od dohodkov pravnih oseb ................................................................................ 12

1.3.1 Pomen in zakonska ureditev davka od dohodkov pravnih oseb ............................ 12

1.3.2 Davčne reforme v Sloveniji pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb ..................... 15

1.4 Davek od dohodka iz dejavnosti................................................................................... 16

1.4.1 Pomen in zakonska ureditev davka od dohodka iz dejavnosti .............................. 16

1.4.2 Davčne reforme v Sloveniji pri obdavčitvi dohodka iz dejavnosti ....................... 19

2 DAVČNE OLAJŠAVE ....................................................................................................... 20

2.1 Splošno o davčnih olajšavah ........................................................................................ 20

2.1.1 Pojem davčne olajšave .......................................................................................... 20

2.1.2 Pomen davčnih olajšav kot oblike davčne spodbude ............................................ 21

2.1.3 Vrste davčnih olajšav pri izračunu davka od dobička/dohodkov pravnih oseb .... 21

2.1.4 Vrste davčnih olajšav pri izračunu davka od dohodka iz dejavnosti .................... 22

2.2 Davčne olajšave pri malih in mikro gospodarskih družbah ......................................... 26

2.3 Zgodovina davčnih olajšav, pomembnih z vidika male in mikro gospodarske družbe 27

2.3.1 Davčne olajšave pri obdavčitvi dobička/dohodkov pravnih oseb ......................... 27

2.3.2 Davčne olajšave pri obdavčitvi dohodka iz dejavnosti ......................................... 36

2.4 Primerjava reform davčnih olajšav pri davku od dohodkov pravnih oseb in davku od

dohodka iz dejavnosti z vidika male in mikro gospodarske družbe ...................................... 41

3 VPLIV REFORM OLAJŠAV NA USPEŠNOST MALE GOSPODARSKE DRUŽBE IN

SAMOSTOJNEGA PODJETNIKA ......................................................................................... 44

3.1 Predstavitev problema .................................................................................................. 44

3.2 Osnovne predpostavke.................................................................................................. 45

3.2.1 Prihodki, odhodki in dobiček pred obdavčitvijo ................................................... 45

3.2.2 Investicije v osnovna sredstva ............................................................................... 47

3.2.3 Zaposlovanje ......................................................................................................... 47

3.2.4 Ostale predpostavke .............................................................................................. 49

3.3 Analiza uspešnosti male gospodarske družbe in samostojnega podjetnika na podlagi

sprejetih predpostavk ............................................................................................................. 49

ii

3.3.1 Analiza uspešnosti male gospodarske družbe ....................................................... 49

3.3.2 Analiza uspešnosti samostojnega podjetnika ........................................................ 57

3.3.3 Primerjava analize uspešnosti male gospodarske družbe in samostojnega

podjetnika ........................................................................................................................... 66

3.3.4 Zaključek analize ................................................................................................... 68

SKLEP ...................................................................................................................................... 69

LITERATURA IN VIRI .......................................................................................................... 71

PRILOGE ................................................................................................................................... 1

1

UVOD

V preteklosti so v svetovnem gospodarstvu prevladovale velike gospodarske družbe, saj so

lažje zagotavljale ekonomije obsega, prodirale na tuje trge, se prilagajale tržnim in pravnim

predpisom ter sledile novim priložnostim in tehnologijam. Vendar se je v današnjem

mednarodnem in hitro spreminjajočem se poslovnem okolju trend obrnil. Veliko

pomembnejše so postale male, mikro in prav tako srednje družbe, saj hitreje reagirajo na nove

poslovne priložnosti, se lažje in pravočasno preoblikujejo ter s tem sledijo inovativnim

idejam. Takšen dinamičen podjetniški sektor pa je danes ključen za gospodarski razvoj ter

ima pomembno mesto pri zagotavljanju alokacijske učinkovitosti kapitala in ustvarjanju novih

delovnih mest (Žakelj, 2004, str. 13 in 14).

Tako kot velike se tudi male družbe vsakodnevno srečujejo z davki. Davek odraža

gospodarsko, družbeno in politično ureditev določene države. Tako kot so se razvijali

gospodarstvo in politični sistemi, so se vzporedno oblikovali tudi davki in davčni sistem. Z

razvojem tržnega gospodarstva in davčne politike se je spreminjala tudi davčna zakonodaja,

kar je povzročilo odpravljanje določenih davčnih oblik in uvajanje novih.

Z osamosvojitvijo leta 1991 je tudi mlada država Slovenija potrebovala vir finančnih sredstev

za zadovoljevanje javnih potreb. Eden izmed glavnih virov teh sredstev so ravno davki. Tako

je začela država krojiti svojo davčno politiko in sprejemati številne davčne zakone, kot so

zakoni o davku od dobička, o dohodnini, o prometnem davku … Pri oblikovanju le-teh so ji

bile vzor številne države Zahodne Evrope. Vendar pa za vsako državo ni primerna enaka

davčna zakonodaja. Tako tudi za Slovenijo ni bila primerna takšna zakonodaja, kot je veljala

v razvitih državah Zahodne Evrope. To je povzročilo, da se je le-ta venomer spreminjala in se

še do danes ni ustalila.

V magistrskem delu se osredotočam na davek od dohodkov pravnih oseb in na davek od

dohodka iz dejavnosti, ki sicer nista najpomembnejša vira dohodka za davčni proračun.

Vseeno sta med pomembnejšimi davki, saj z njima država z raznimi omejitvami in

ugodnostmi vpliva na poslovanje družb. Eden izmed glavnih davčnih instrumentov, ki državi

omogočajo s tema davkoma vplivati na poslovanje družb, so davčne olajšave. Z njimi država

vpliva na investicijske in zaposlitvene odločitve, na organiziranost družb, na vire financiranja

družb in podobno. Poznamo več vrst davčnih olajšav, kot so investicijske, zaposlitvene,

olajšave za donacije, olajšave za rezerve …

Namen magistrskega dela je prikazati vpliv reform davčnih olajšav na višino čistega dobička

in posledično na uspešnost, likvidnost ter rast malih gospodarskih družb (v nadaljevanju

družba) in samostojnih podjetnikov (v nadaljevanju podjetnik). Dokazati skušam, da

prepogosto spreminjajoča se in težko razumljiva zakonodaja, ki neprestano spreminja pogoje

uveljavljanja davčnih olajšav, neugodno vpliva na uporabo le-teh v malih družbah in

podjetnikih ter s tem negativno vpliva na njihovo uspešnost.

2

Na podlagi namena magistrskega dela postavljam dve temeljni tezi, in sicer:

1. Država je z zmanjševanjem ugodnosti pri olajšavah na področju investicij in zaposlovanja

negativno vplivala na uspešnost malih družb in podjetnikov v Sloveniji.

2. Država je z olajšavami bolj podpirala male družbe kot podjetnike.

Cilj magistrskega dela je skozi podrobni pregled zakonodaje pri obdavčitvi dobička pravnih in

fizičnih oseb predstaviti problem hitro spreminjajoče se in težko razumljive slovenske

zakonodaje. S pomočjo analize želim dokazati, da zmanjševanje in ukinjanje ugodnosti

olajšav na področju investicij in zaposlovanja, ter predpisovanje novih olajšav le na področju

razvoja ovira uspešnost in razvoj malih in mikro družb, ki so danes temelj in gonilna sila

celotnega gospodarstva.

Magistrsko delo je sestavljeno iz treh poglavij. V prvem so opredeljene teoretične in zakonske

kategorije, ki so potrebne za nadaljnje proučevanje in analizo. Opisan je pomen male in mikro

družbe ter njune glavne značilnosti, podrobneje so predstavljene bistvene razlike med družbo

z omejeno odgovornostjo in samostojnim podjetnikom. Sledi predstavitev davka in njegovega

pomena v Sloveniji. Podrobneje sta opisana davek od dohodkov pravnih oseb in davek od

dohodka iz dejavnosti ter njune bistvene značilnosti.

V drugem poglavju so podrobneje proučene davčne olajšave pri davku od dohodkov pravnih

oseb in davku od dohodka iz dejavnosti. Skušam predstaviti, kako pogosto se spreminja

slovenska davčna zakonodaja. Podrobneje so opisane reforme davčnih olajšav, ki so

pomembne za male in mikro družbe, od osamosvojitve Slovenije do danes. To so olajšave na

področju investicij in zaposlovanja.

Tretje poglavje zajema praktično analizo vpliva reform davčnih olajšav na uspešnost male

družbe v primeru, da je organizirana kot pravna oseba, in sicer družba z omejeno

odgovornostjo, ali kot fizična oseba, torej samostojni podjetnik. V prvem delu analize je

vsaka pravnoorganizacijska oblika postavljena v tri različna okolja, in sicer v okolje

predpisanih davčnih olajšav, v okolje idealiziranih pogojev davčnih olajšav in v okolje brez

davčnih olajšav. V zadnjem delu je narejena primerjava rezultatov med obema

pravnoorganizacijskima oblikama.

Pri izdelavi magistrskega dela uporabljam več znanstvenoraziskovalnih metod, pri čemer

nekatere med njimi med seboj kombiniram. V prvih dveh poglavjih kombiniram metode

opisovanja, proučevanja in analiziranja. V prvem poglavju s proučevanjem slovenske in tuje

literature predstavim in opišem teoretične in zakonske opredelitve, ki so pomembne za

nadaljnjo analizo. V drugem poglavju se opiram na zakonodajo in znanje, pridobljeno v

praksi, ter podrobno analiziram reforme davčnih olajšav pomembne za male in mikro družbe.

V tretjem poglavju na podlagi praktičnega primera analiziram vpliv reform davčnih olajšav na

uspešnost male in mikro družbe v Sloveniji. V zaključku z metodo sinteze in primerjave

rezultatov povzemam spoznanja in ugotovitve analize.

3

1 TEORETIČNE IN ZAKONSKE OPREDELITVE RELEVANTNIH

KATEGORIJ

1.1 Pojem »mala gospodarska družba«

1.1.1 Definicija male gospodarske družbe

Poznamo več definicij male družbe. Kot prvo naj omenim ekonomsko definicijo, ki jo je

opredelil Odbor za preiskave malih družb pod vodstvom Johna Boltonona in opredeljuje malo

družbo kot družbo, ki ima majhen tržni delež, kot družbo, ki jo upravljajo in vodijo lastniki,

ter kot družbo, ki je v neodvisni lasti (Bannock, 2005, str. 2). Ta definicija torej določa

splošne značilnosti male družbe, ki jih podrobneje opisujem v nadaljevanju.

Ekonomska definicija se ne uporablja za statistične namene, saj poslovna statistika ni narejena

na podlagi terminov, kot so tržni delež, razmerje lastnik – poslovodja in neodvisnost. Tako so

za statistične in tudi druge podobne namene male in mikro družbe pogosto definirane na

podlagi števila zaposlenih. Ta opredelitev pa povzroča težave pri določanju praga male

oziroma mikro družbe, saj prag, ki se zdi primeren za eno dejavnost, ni vedno primeren tudi

za drugo. Tako lahko na primer proizvodno družbo, ki ima malo manj kot 250 zaposlenih,

štejemo za malo družbo, trgovsko družbo, ki ima prav tako malo manj kot 250 zaposlenih, pa

lahko brez težav uvrstimo med velike družbe. Skratka, definiranje velikosti družbe na podlagi

števila zaposlenih je navadno boljše za statistične namene, saj se podatki lažje zberejo in niso

niti občutljivi na promet niti prizadeti od inflacije (Bannock, 2005, str. 2).

Vlade posameznih držav tako zaradi enostavnosti težijo k eni definiciji za statistične namene

in k drugi sektorski, posebej za politične namene. Vendar se prag za določitev velikosti

posameznih družb razlikuje tudi med posameznimi državami. V Evropski uniji je za velike

družbe to več kot 250 zaposlenih, družba v Združenih državah Amerike pa se šteje za veliko

šele pri 500 zaposlenih. Japonska celo uporablja različne pragove za proizvodnjo (299

zaposlenih), za veleprodajo (99 zaposlenih) in maloprodajo (49 zaposlenih) (Bannock, 2005,

str. 2).

Poleg števila zaposlenih se pogosto kot kriterij za določanje velikosti družbe uporabljajo še

letni prihodki od prodaje in bilančna vsota oziroma vrednost aktive družbe. Na podlagi teh

kriterijev so določeni tudi pragovi med malo in srednjo ter srednjo in veliko družbo za

obveznosti računovodskega poročanja in razkrivanje podatkov o poslovanju družbe. Ti

pragovi so bili prvič zapisani v direktivi Evropske gospodarske skupnosti leta 1978. Direktiva

predpisuje, da naj bi Evropska komisija proučila te mejne vrednosti vsakih pet let in jih

prilagodila gospodarskim trendom v Evropski uniji. Zadnje tako petletno obdobje je preteklo

leta 2003. Takrat je Evropska komisija z novo direktivo (Direktiva 2003/98/ES) opredelila

malo družbo kot družbo, ki ima do 50 zaposlenih, ter kot družbo, katere čisti prihodki od

prodaje ne presegajo 7.300.000 evrov in katere letna vrednost aktive ne presega 3.650.000

evrov. Že leta 2006 pa je sprejela novo direktivo (Direktiva 2006/46/ES), po kateri lahko čisti

4

prihodki od prodaje male družbe segajo do 8.800.000 evrov, vrednost aktive pa lahko znaša

vse do 4.400.000 evrov, vendar te vrednosti za države članice niso obvezujoče.

Podobna opredelitev je tudi v priporočilu Evropske komisije, ki je izšlo maja 2003,

uporabljati pa se je začelo s 1. januarjem 2005. V njem so opredeljene mejne vrednosti za

mikro, malo in srednjo družbo, ki se prijavljajo za pomoč Evropske unije na področju

regionalnega razvoja, financiranja raziskav in drugih finančnih pomoči (subvencije in posojila

Evropske unije). To priporočilo vpeljuje tudi pojem mikro družba, saj po vsej Evropski uniji

nastaja vedno več takih družb. Po tem priporočilu je mikro družba opredeljena kot družba, ki

zaposluje manj kot 10 oseb in katere letni promet ali letna bilančna vsota ne presega

2.000.000 evrov. Mala družba pa je opredeljena kot družba, ki ne zaposluje manj kot 50

zaposlenih in katere letni promet ali letna bilančna vsota ne presega 10.000.000 evrov

(European Comission, 2006, str. 10–14).

V Sloveniji je velikost družbe opredeljena z zakonom o gospodarskih družbah. Prvi zakon o

gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 71/1993,v nadaljevanju ZGD) iz leta 1993 je postavil

merila za opredelitev velikosti družbe, in sicer število zaposlenih, prihodke in povprečno

vrednost aktive. Prav tako je razvrstil družbe na male, srednje in velike ter na podlagi meril

postavil meje za posamezno velikost družbe.

Drugi Zakon o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 42/2006, v nadaljevanju ZGD-1) in

njegova druga sprememba (Ur.l. RS št. 68/2008, v nadaljevanju ZGD-1B), ki velja od julija

2008 in upošteva Evropsko direktivo iz leta 2006, podajata naslednje opredelitve mikro in

malih družb:

1. Mikro družba je družba, ki ne presega dveh od naslednjih meril:

povprečno število delavcev v poslovnem letu je manjše od 10,

čisti prihodki od prodaje ne presegajo 2.000.000 evrov,

vrednost aktive ne presega 2.000.000 evrov.

2. Mala družba pa je družba, ki ne presega dveh od naslednjih meril:

povprečno število delavcev v poslovnem letu je manjše od 50,

čisti prihodki od prodaje ne presegajo 8.800.000 evrov,

vrednost aktive ne presega 4.400.000 evrov.

Pri tem velja opozoriti, da se v vsakem primeru kot velike družbe štejejo banke,

zavarovalnice, borze vrednostnih papirjev in družbe, ki morajo pripraviti konsolidirano letno

poročilo.

1.1.2 Pomen male gospodarske družbe

Danes v tržnih gospodarstvih številčno prevladujejo male in mikro družbe. Njihov pomen je

za razvite države vedno večji. Nekdanji član Evropske komisije, pristojen za podjetništvo in

industrijo, Günter Verheugen (European Comission, 2006), pravi, da so mikro in male (pa

tudi srednje) družbe gonilo evropskega gospodarstva. Te družbe so pomemben vir

podjetniškega znanja, zaposlitve in inovativnosti v vsaki državi. Še posebej pomembne so z

5

vidika pospeševanja konkurenčnosti, tako v posamezni državi kot tudi pri mednarodnem

poslovanju.

Mnogi avtorji, ki so raziskovali pomen mikro, malih in tudi srednjih družb, trdijo, da so to

najpomembnejši sektor državnega gospodarstva. Država se z raznimi pomočmi zavzema za

obstoj teh družb, saj le-te s svojim obstojem ustvarjajo nova delovna mesta, še posebej v času

recesije, so vir novosti in podjetniškega duha, dodajajo lastni ustvarjalni trud, so sredstvo rasti

in ustvarjajo konkurenco. Skratka, so seme za poslovanje v prihodnosti (Hillary, 2000, str. 11;

Karmel & Byron, 2002, str. 14).

Poleg tega naj bi te družbe prispevale tudi pri številnih pomembnih poteh v razvojnem

procesu, kot so (Liedholm & Mead, 1999, str. 7 in 8):

prispevek k družinskemu prihodku in blaginji,

prispevek k samozaposlovanju in ustvarjanju individualnosti,

prispevek k socialnim spremembam, politični stabilnosti in demokraciji,

prispevek k razdeljevalni ali razvojni objektivnosti ter

prispevek na področju demografskih sprememb.

Z osamosvojitvijo Slovenije, leta 1991, se je začela privatizacija družbene lastnine, kar je

povzročilo razpad velikih socialističnih družbenih gospodarskih družb. Pri tem je ostalo

veliko ljudi brez zaposlitve. Mnogi izmed njih so bili izobraženi in so imeli ideje, ki pa jim jih

stari sistem gospodarstva ni omogočal uresničiti. Z novim sistemom in novo zakonodajo so se

tem ljudem odprle nove možnosti. To je povzročilo vse večje ustanavljanje novih družb.

Iz Tabele 1 je razvidno, da je bilo, po zadnjih podatkih Statističnega urada Republike

Slovenije, leta 2010 v Sloveniji 163.486 mikro in malih družb, kar je 98,51 % vseh družb v

Sloveniji. Torej srednje in velike družbe v Sloveniji predstavljajo le 1,49 % vseh družb.

Tabela 1: Delež mikro in malih družb v Sloveniji v letu 2010

Število družb 2010 Delež v %

Mikro družba (0-9) - Skupaj 156.305 94,18

Mala družba (10-49) 7.181 4,33

Mikro + male družbe 163.486 98,51

Vse družbe skupaj 165.959 100,00

Vir: Podjetja po dejavnosti (SKD 2008) in velikosti glede na število oseb, ki delajo, Slovenija, letno.

Vendar tudi v drugih bolj razvitih državah pomembnost teh družb ni nič manjša. V Evropski

uniji in Združenih državah Amerike predstavljajo mikro, male in srednje družbe preko 95 %

vseh družb (Karmel & Byron, 2002, str. 14).

Male in mikro družbe so še posebej pomembne v državah v razvoju, saj poleg ustvarjanja

novih delovnih mest blažijo tudi revščino. Njihova pomembnost ni nič manjša v razvitih

državah, kjer se je njihov prispevek povečeval s časom. V teh državah te družbe pogosto

6

sledijo strategiji tržne niše, uporabljajo visokokakovostne proizvode ter so fleksibilnejše in

lažje dostopne do kupčevih potreb v primerjavi z veliko masovno proizvodnjo (Helberg,

2000, str. 4; Liedholm & Mead, 1999, str. 1).

1.1.3 Značilnosti in posebnosti male gospodarske družbe

Napredek v tehnologiji, ki dovoljuje fleksibilnejše produkcijske metode, reorganizacija,

racionalizacija, zunanje izvajanje pri velikih družbah, rast samozaposlovanja in franšizinga

vodijo do vse večjega števila mikro in malih družb. Velike družbe imajo v primerjavi z

malimi večjo tržno moč, večje možnosti za inovacijsko dejavnost, lažje razpršijo tveganje pri

inovacijah …, vendar imajo tudi male in mikro družbe določene prednosti. Navadno so veliko

manj birokratsko urejene, inovacije uspevajo v manjšem, začetnem okolju, pogosto

predstavlja inovacija središče strategije napredka, so bolj prilagodljive vedno večjim

zahtevam kupcev … Poleg tega imajo tudi vedno večjo naklonjenost trga, saj jim novi

mehanizacijski produkti in računalništvo omogočajo večjo raznolikost in specializiranost

proizvodov (Hillary, 2000, str. 11; Karmel & Byron, 2002, str. 27 in 28).

Prav tako se male in mikro družbe spopadajo z določenimi težavami v primerjavi z velikimi,

saj so veliko bolj podvržene stečaju, težje se prilagodijo večjim tržnim spremembam, imajo

več finančnih težav, kot so pozna plačila računov, dostop do finančnih posojil, prav tako pa se

srečujejo s pomanjkanjem kadrovskih in finančnih virov na področju inovativnosti (Hillary,

2000, str. 11).

Splošne značilnosti male in mikro družbe so najbolje opisane v že omenjeni ekonomski

definiciji, ki definira tri osnovne značilnosti male družbe (Bannock, 2005, str. 2):

1. ima majhen tržni delež, s katerim ne more vplivati na državne cene in kakovost;

2. upravljajo in vodijo jo lastniki, kar pomeni, da lastniki sodelujejo v vseh dejavnostih, zato

ni ločenosti med poslovodstvom in lastništvom kot pri velikih družbah;

3. so navadno v neodvisni lasti (niso del nobene večje družbe).

Mednarodni standard računovodskega poročanja za male in srednje družbe poudarja še dve

značilnosti malih in mikro družb, in sicer, da male in mikro družbe nimajo javne odgovornosti

ter niso zavezane k objavljanju splošnih ciljev računovodskega poročila za zunanje

uporabnike, kot so lastniki, ki niso vključeni v poslovodenje, obstoječi in potencialni

posojilodajalci ter kreditne agencije (The International Financial Reporting Standard for

Small and Medium-sized Entities, 2009, str. 10).

1.1.4 Pravnoorganizacijska oblika male gospodarske družbe

Statistični urad Republike Slovenije deli družbe na pravne in fizične osebe. Pri družbah

pravnih osebah ločuje gospodarske družbe, ki so lahko organizirane kot družba z omejeno

odgovornostjo, družba z neomejeno odgovornostjo, delniška in komanditna delniška družba

7

ter komanditna družba, ter druge pravne osebe, ki so organizirane kot zavodi, društva in

zadruge. Med družbe fizične osebe pa spadajo samostojni podjetniki.

Iz Tabele 2 je razvidno, da je v Sloveniji največ družb organiziranih v obliki samostojnega

podjetnika, sledi pa mu družba z omejeno odgovornostjo. Tudi mikro družbe so daleč največ

organizirane kot samostojni podjetniki, pri malih družbah pa že prevladuje oblika pravne

osebe, in sicer družba z omejeno odgovornostjo.

Tabela 2: Število malih in mikro družb po posameznih organizacijskih oblikah v Sloveniji v

letu 2010

Vse velikosti

skupaj

Mikro družba

(0-9)

Mala družba

(10-49)

Družbe z omejeno odgovornostjo 50.058 44.019 4.926

Družbe z neomejeno odgovornostjo 1.445 1.422 23

Delniške in komanditne delniške družbe 825 255 173

Komanditne družbe 681 673 4

Gospodarske družbe 53.009 46.369 5.126

Državni organi in lokalne skupnosti 640 325 213

Zavodi 2.916 1.522 628

Društva in zveze društev 17.324 17.263 56

Zadruge 213 160 34

Druge oblike pravnih oseb 3.348 3.247 59

Druge pravne osebe - skupaj 24.441 22.517 990

Pravne osebe - skupaj 77.450 68.886 6.116

Samostojni podjetniki posamezniki 80.723 79.645 1.053

Druge fizične osebe 7.786 7.774 12

Fizične osebe - skupaj 88.509 87.419 1.065

Vse družbe - skupaj 165.959 156.305 7.181

Vir: Podjetja po pravnoorganizacijski obliki in velikosti glede na število oseb, ki delajo (SKD 2008), Slovenija,

letno.

V nadaljevanju podrobneje predstavljam bistvene značilnosti družbe z omejeno

odgovornostjo in samostojnega podjetnika kot dve najbolj tipični pravnoorganizacijski obliki

malih in mikro družb.

1.1.5 Bistvene značilnosti in razlike med družbo z omejeno odgovornostjo in

samostojnim podjetnikom

Družba z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju družba) sodi med gospodarske družbe, in

sicer kapitalske gospodarske družbe. ZGD-1 (3. člen) opredeljuje gospodarsko družbo kot

pravno osebo, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost.

Samostojni podjetnik (v nadaljevanju podjetnik) je po ZGD-1 (3. člen) fizična oseba, ki na

trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Pri tem

8

moramo biti pozorni na to, da podjetnik ni pravna oseba, ampak na trgu nastopa kot fizična

oseba, ki samostojno, plansko in stalno opravlja dejavnost z namenom ustvarjanja dobička.

Bistvene razlike med družbo in podjetnikom so:

Ustanovitev družbe oziroma začetek opravljanja dejavnosti podjetnika

Družbo lahko ustanovi ena ali več domačih ali tujih fizičnih ali pravnih oseb, ki z

ustanovitvijo postanejo njeni družbeniki. Ustanovi se z družbeno pogodbo, ki jo podpišejo vsi

družbeniki. S pogodbo se določijo družbeniki, firma, sedež in dejavnost družbe, znesek

osnovnega kapitala in znesek osnovnega vložka posameznega družbenika ter s tem tudi

njegov poslovni delež v družbi. Družba ima lahko največ 50 družbenikov. Z vpisom v sodni

register pa pridobi status pravne osebe (ZGD-1, 473. in 474. člen; Ivanjko, Kocbek & Perlič.,

2009, str. 871–873).

Podjetnik lahko začne opravljati podjetniško dejavnost, ko pri Agenciji Republike Slovenije

za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) priglasi začetek opravljanja

dejavnosti in se vpiše v poslovni register Slovenije, ki je javen. Pri priglasitvi začetka

delovanja mora obvezno navesti tudi dejavnost, ki jo bo opravljal. Lahko opravlja tudi več

dejavnosti hkrati (Ivanjko et al., 2009, str. 325).

Bistveno za podjetnika je samostojnost opravljanja in organiziranja podjetniške dejavnosti. To

pa ne pomeni, da podjetnik v sodelovanje pri opravljanju dejavnosti ne sme vključiti drugih

oseb. Tako kot pravna oseba lahko tudi podjetnik kot fizična oseba zaposli druge osebe (npr.

družinske člane), ki sodelujejo pri opravljanju te dejavnosti. Odvisno od tega, koliko dodatnih

oseb zaposli, je tudi to, v kateri velikostni razred se bo družba uvrstila (Ivanjko et al., 2009,

str. 324).

Osnovni kapital in osnovni vložki

Za ustanovitev družbe je potreben osnovni kapital, ki mora znašati vsaj 7500 evrov. Ta kapital

je razdeljen na deleže, ki predstavljajo osnovne vložke družbenikov. Posamezni vložki

družbenikov so lahko različne vrednosti, lahko so zagotovljeni v denarju ali kot stvarni vložek

(premičnine, nepremičnine, pravice, družbe ali deli družbe), ne smejo pa znašati manj kot 50

evrov. Družbeniki morajo pred vpisom družbe v register zagotoviti vsaj eno četrtino svojega

osnovnega vložka. Osnovni kapital se lahko s sklepom skupščine med poslovanjem poveča ali

zmanjša, vendar ne pod vrednost 7500 evrov. Prav tako morajo družbeniki zagotoviti tudi

sredstva za kritje stroškov ustanovitve, in sicer sorazmerno z višino svojih osnovnih vložkov

(ZGD-1, 471. in 475.–477. člen; Ivanjko et al., 2009, str. 874–875).

Podjetnik za začetek opravljanja dejavnosti ne potrebuje posebnega kapitala (Ivanjko et al.,

2009, str. 324).

9

Obveznosti družbenikov

Ko se posamezna oseba odloči postati družbenik neke družbe, mora sprejeti tudi dve temeljni

obveznosti, ki s tem nastaneta. Prva temeljna obveznost vsakega družbenika je, da vplača svoj

osnovni vložek, druga pa ohranjanje osnovnega kapitala, kar pomeni, da družba ne sme

izplačati družbenikom premoženja, ki je potrebno za ohranjanje osnovnega kapitala in

vezanih rezerv (Ivanjko et al., 2009, str. 894–905).

Za obveznosti družbe družbeniki niso odgovorni s svojim premoženjem (ZGD-1, 472. člen).

Podjetnik odgovarja za svoje obveznosti iz poslovanja z vsem svojim premoženjem tudi v

primeru, če je poslovno ali na kakšen drug način svoje zasebno premoženje ločil od

premoženja, organiziranega v družbi. »Gre za osebno, samostojno in neposredno odgovornost

podjetnika, ki nima značaja solidarnosti, saj njegova družba nima statusa pravne osebe«

(Ivanjko et al., 2009, str. 324).

Prenehanje gospodarske družbe

Družba lahko preneha poslovati iz različnih razlogov. Družba preneha, če je ustanovljena le

za določen čas in je ta čas pretekel. Družbeniki lahko kadarkoli sklenejo, da bo družba

prenehala z vsaj tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov (z družbeno pogodbo je lahko

določena tudi višja večina). Poleg teh dveh razlogov lahko družba preneha tudi zaradi stečaja,

združitve z drugo družbo ali če znesek osnovnega kapitala pade pod 7500 evrov (ZGD-1, 521.

člen; Ivanjko et al., 2009, str. 947).

Prenehanje družbe lahko zahteva tudi sodišče, in sicer, če ugotovi ničnost kapitalske družbe

ali pa na podlagi tožbe družbenika, ki ima vsaj desetodstotni poslovni delež. Družbenik lahko

s tožbo zahteva prenehanje družbe, če je mnenja, da ciljev družbe ne bo mogoče doseči ali da

obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe (ZGD-1, 521. člen; Ivanjko et

al., 2009, str. 947).

Vsako spremembo podatkov, ki jih je podjetnik navedel ob vpisu, mora podjetnik prijaviti

AJPES v petnajstih dneh. Prav tako mora pri AJPES priglasiti tudi prenehanje poslovanja.

Vsaj tri mesece pred prenehanjem opravljanja dejavnosti pa mora le-to primerno objaviti, in

sicer s pismi upnikom, v javnih sredstvih obveščanja in poslovnih prostorih. Pri tem mora

navesti tudi dan prenehanja opravljanja dejavnosti. Enako velja tudi v primeru, če podjetnik

namerava družbo prodati ali jo vložiti v drugo družbo. AJPES na podlagi obvestila sodnega

registra izbriše podjetnika iz poslovnega registra Slovenije (ZGD-1, 75. člen; Ivanjko et al.,

2009, str. 331 in 332).

10

1.2 Davki in njihov pomen

1.2.1 Pomen davkov za državo

Državni in drugi organi javnega sektorja potrebujejo za zadovoljevanje javnih potreb finančna

sredstva. Ta sredstva pridobijo na podlagi javnih prihodkov. Najpomembnejša oblika javnih

prihodkov pa so danes davki. Davek je v bistvu ponavljajoča se prisilna denarna dajatev, ki jo

država na podlagi zakona pobere od pravnih in fizičnih oseb, ne da bi zanjo dajala neposredno

protidajatev. Te prihodke država uporablja za javne potrebe ter intervencije na gospodarskem

in socialnem področju (Škof et al., 2007, str. 115; Žibert, 2003, str. 33).

Davki so torej središče nacionalne suverenosti posamezne države. So njen glavni vir

prihodkov, saj brez njih ne bi mogla funkcionirati in voditi politike. Poleg tega so tudi eden

izmed ključnih instrumentov ekonomske regulacije, s katerim država vpliva tako na potrošnjo

in varčevanje v gospodinjstvih kot tudi na organizacijo in investicije v gospodarski družbi

(European Commission, 2000, str. 3–5).

Z davčno politiko in oblikovanimi davčnimi predpisi država določi davčni sistem. Ta naj bi

bil zasnovan tako, da bi zagotavljal čim večjo ekonomsko učinkovitost in bil hkrati tudi

družbeno pravičen. Z razvojem gospodarstva je kljub teženju k temu, da mora biti davčni

sistem učinkovit, le-ta postajal vse bolj zapleten. Vse večje potrebe države po javnih

prihodkih so povečale število davkov in povzročale številne spremembe davčnih stopenj. Še

večjo kompleksnost davčnega sistema so povzročile davčne spodbude, kot so olajšave in

oprostitve, s katerimi država dosega vsaj neko raven davčne pravičnosti. Vendar se je tudi na

tem področju zakonodaja ob razvoju gospodarstva zelo pogosto spreminjala, zato se je

kompleksnost slovenske davčne zakonodaje povečevala (Škof et al., 2007, str. 27; Klun,

2008, str. 1–2).

1.2.2 Davki v Sloveniji

Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo leta 2004 postala del velikega evropskega trga. V

svetu lahko Evropsko unijo kot celoto uvrstimo v visoko obdavčeno območje. Zadnji

razpoložljivi podatki iz leta 2008 za Evropsko unijo (27 držav članic) kažejo, da so znašali

celotni davčni prihodki, med katere štejemo davke in prispevke za socialno varnost, 39,3 %

(aritmetično povprečje) bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju BDP), kar je veliko več

kot v Ameriki in na Japonskem. Iz tega lahko sklepam, če gledam samo Slovenijo, da jo lahko

prav tako uvrstim v visoko obdavčeno območje, saj so njeni davčni prihodki v letu 2008

predstavljali 37,3 % slovenskega BDP (European Commission, 2010, str. 3–5 in str. 28).

Glede na višino davčnih prihodkov, poznamo v Sloveniji veliko vrst davkov. Najpogostejša

delitev davkov, ki jo uporablja tudi Davčna uprava Republike Slovenije, je delitev na podlagi

tega, kdo dejansko nosi davčno breme, in sicer na neposredne in posredne davke. Neposredni

so tisti, katerih breme nosi neposredno davčni zavezanec; torej zmanjšujejo dohodek

11

zavezanca (se prevaljujejo nazaj). V Sloveniji so to na primer dohodnina, davek od dohodkov

pravnih oseb in premoženjski davki. Posredni davki pa so tisti, katerih breme ne nosi

neposredno davčni zavezanec, temveč nekdo drug, navadno končni potrošnik; torej povišujejo

cene (se prevaljujejo naprej). Med njimi je najpomembnejši davek na dodano vrednost. Sem

spadajo tudi carine, trošarine, davek na promet nepremičnin … Iz tega lahko sklepam, da so z

neposrednimi davki obdavčeni posamezniki in družbe, s posrednimi pa blago in storitve

(Kranjec, 2003, str. 57; Stanovnik, 2008, str. 53).

V Tabeli 3 predstavljam gibanje posrednih in neposrednih davkov v Sloveniji v % od

slovenskega BDP. Razvidno je, da se veča pomembnost neposrednih davkov, saj se je delež

le-teh v BDP od leta 2003 do leta 2007 povečal za 1,2 odstotne točke, medtem ko se je delež

posrednih davkov zmanjšal.

Tabela 3: Delež posrednih in neposrednih davkov v Sloveniji od leta 2003 do leta 2009, v %

BDP

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Posredni davki 16,0 15,8 15,7 15,2 14,9 14,4 14,4

Neposredni davki 8,0 8,3 8,7 9,1 9,2 8,9 8,4

Vir: European Commision, Taxation trends in the European Union – Data for the EU Member States and

Norway, 2011, str. 246.

Tudi Evropska unija uporablja delitev davkov na posredne in neposredne. Posredni davki

Evropske unije (EU 27) so se v letih od 2003 do 2009 gibali okrog 14 % evropskega BDP,

neposredni pa okrog 12 % evropskega BDP (European Commision, 2010, str. 264). Iz tega

sklepam, da se Slovenija tudi v tej smeri počasi približuje evropskim davčnim trendom.

V Tabeli 4 je predstavljena struktura vseh davčnih prihodkov v Sloveniji.

Tabela 4: Struktura davčnih prihodkov v Sloveniji v % od leta 2004 do leta 2010

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010

Dohodnina 15,6 15,1 15,2 14,1 15,7 16,2 15,9

Davek od dohodkov pravnih

oseb 5,1 5,5 8,0 8,7 9,0 5,5 3,5

Prispevki za socialno varnost 36,8 36,6 36,0 36,0 36,6 39,8 40,7

Davki na plačilno listo in

delovno silo 4,8 4,8 4,0 3,3 1,9 0,2 0,2

Davki na premoženje 1,6 1,6 1,6 1,6 1,5 1,6 1,7

Domači davki na blago in

storitve 35,0 36,0 31,2 35,3 34,5 36,0 37,2

Davki na mednarodno trgovino

in transakcije 0,8 0,4 0,4 0,9 0,9 0,6 0,7

Drugi davki 0,3 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0

Vir: Ministrstvo za finance, Bilten javnih financ, 2011, str. 11–12.

Razvidno je, da največji delež davčnih prihodkov predstavljajo posredni davki in prispevki za

socialno varnost. Vendar je opazno tudi, da se povečujejo prihodki od določenih posrednih

12

davkov, še posebej davka od dohodkov pravnih oseb. Delež tega davka se je od leta 2004 do

leta 2008 povečal kar za 3,9 odstotne točke, vendar se je zaradi recesije v zadnjih dveh letih

ponovno spustil zelo nizko.

1.3 Davek od dohodkov pravnih oseb

1.3.1 Pomen in zakonska ureditev davka od dohodkov pravnih oseb

Davek od dohodkov pravnih oseb oziroma korporacijski davek (kot je poznan v tujini) je

sistem obdavčitve dobička oziroma dohodka vseh gospodarskih družb (pravnih oseb). Kot

sem že omenila, spada med neposredne davke, saj neposredno znižuje čisti dobiček pravne

osebe (Mott, 2005, str. 273; Škof et al., 2007, str. 270–271).

Davek od dohodkov pravnih oseb ne spada v veliko trojico davkov, ki prinašajo največ

prihodkov v državni proračun. Kot je vidno tudi iz Tabele 4, je nekje na četrtem mestu.

Vendar njegov pomen v Sloveniji na področju javnih financ narašča. Povečujeta se tako delež

davka od dohodkov pravnih oseb v BDP kot delež v vseh javnofinančnih prihodkih. Prav tako

se povečuje tudi nominalni znesek tega davka. Ker je že od osamosvojitve Slovenije do danes

trend padanja davčne stopnje, je bilo višanje davčnih prihodkov na račun tega davka možno le

z višanjem davčne osnove oziroma ukinjanjem in zniževanjem davčnih olajšav in oprostitev

(Jerman & Odar, 2008, str. 19; Stanovnik, 2008, str. 152).

Je pa davek od dohodkov pravnih oseb vseeno ena izmed najpomembnejših vrst davkov, saj z

njim država s pomočjo davčnega sistema in davčne politike neposredno posega v poslovne

odločitve, kar pa ima posreden vpliv na naravnanost gospodarskih družb in tudi gospodarsko

učinkovitost. Davek od dohodkov pravnih oseb je torej kljub majhni teži z vidika davčnih

prihodkov zelo pomemben, saj ima neposreden vpliv na odločitve o organiziranosti družbe,

odločitve o virih financiranja družbe, še posebej pa na investicijske odločitve, ki pa so danes

tudi gonilo razvoja gospodarstva (Kostanjevec, 2002, str. 223; Kranjec, 2003, str. 154, 156).

Obstajajo še drugi razlogi za obstoj davka od dohodkov pravnih oseb, saj po eni strani

zagotavlja, da tudi gospodarske družbe plačujejo za javne dobrine in s tem izboljšujejo svoje

dobičke, po drugi strani pa je podpora osebnim davkom in s tem zadržanju dobička v

gospodarski družbi (Devereux, 1996, str. 139).

Obdavčitev dohodkov pravnih oseb je v Sloveniji urejena z zakonom o davku od dohodkov

pravnih oseb. V leta 1991 do danes so veljali kar štirje zakoni o davku od dobička oziroma

dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju zakon). Vsak zakon je imel vsaj eno spremembo in

dopolnitev. Poleg veljavnega zakona in njegovih sprememb v posameznem letu pa mora

davčni zavezanec pri obračunu davka od dohodkov pravnih oseb upoštevati še vrsto drugih

pravilnikov, uredb, odločb in dodatnih zakonov, ki so bodisi sprejeti na podlagi tega zakona

bodisi ga dopolnjujejo. Pri tem velja omeniti zakon o davčnem postopku, ki ureja

obračunavanje in plačevanje tega davka.

13

V nadaljevanju na kratko pojasnjujem osnovne pojme, ki so pomembni z vidika male družbe

pri obračunu tega davka. Glede na številne spremembe tega zakona, so se tudi opredelitve teh

osnovnih pojmov spreminjale, zato jih pojasnjujem na podlagi zadnjega zakona o davku od

dohodkov pravnih oseb (Ur.l. RS št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDPO-2), ki se uporablja od

leta 2007, in njegovih sprememb.

Davčni zavezanec

Zavezanci za obračun in plačilo davka od dohodkov pravnih oseb so tako pravne osebe

domačega prava (rezidenti) kot tudi pravne osebe tujega prava (nerezidenti). Rezidenti so

zavezani k plačilu davka tako od dohodkov, ki imajo svoj vir v Republiki Sloveniji, kot tudi

od tistih, ki imajo svoj vir izven Republike Slovenije. Nerezidenti pa so zavezani k plačilu

davka le od dohodkov, ki imajo svoj vir v Republiki Sloveniji (ZDDPO-2, 3. in 4. člen).

Zavezanci za ta davek po 3. členu ZDDPO-2 niso Republika Slovenija in samoupravne

lokalne skupnosti. Po 70. členu istega zakona pa tudi Banka Slovenije ne izračuna in tudi ne

plača davka od svojih dohodkov, čeprav je davčna zavezanka.

Plačila tega davka so oproščeni tudi zavezanci, kot so zavodi, društva, ustanove, verske

skupnosti, politične stranke, zbornice in sindikati, ki so ustanovljeni za opravljanje

nepridobitne dejavnosti. Če se ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, morajo davek plačati le

od dohodkov, katerih vir je pridobitna dejavnost (ZDDPO-2, 9. člen). Kaj se šteje za

pridobitno, kaj za nepridobitno dejavnost, je določeno s Pravilnikom o opredelitvi pridobitne

in nepridobitne dejavnosti (Ur.l. št. 109/2007).

Davčna osnova

Davčna osnova je dobiček, ki se ugotovi v posebnem davčnem obračunu tako, da se od

davčno priznanih prihodkov odštejejo davčno priznani odhodki in davčne olajšave.

Vsaka različica zakona o davku od dohodkov pravnih oseb opredeljuje številne posebnosti pri

vključevanju prihodkov in odhodkov v davčno osnovo. V nadaljevanju opisujem tiste, ki jih

predpisuje ZDDPO-2. Po ZDDPO-2 se z vidika prihodkov večina posebnosti nanaša na

povezane osebe, z vidika odhodkov pa na tem mestu omenjam kar nekaj posebnosti, ki so

pomembne tudi za male družbe.

Med odhodke se po 29. členu ZDDPO-2 štejejo le tisti, ki so potrebni za pridobitev

prihodkov. To so tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, ki nimajo

značaja zasebnosti in so skladni z običajno poslovno prakso. Torej se med odhodki davčno ne

priznajo (ZDDPO-2, 30. člen):

odhodki, podobni dividendam, vključno s prikritim izplačilom dobička;

odhodki za pokrivanje izgub iz preteklih let;

14

stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje;

stroški prisilne izterjave davkov in drugih dajatev;

kazni, ki jih izreče pristojni organ;

davki, ki jih je plačal družbenik kot fizična oseba;

davek na dodano vrednost, ki si ga zavezanec po zakonu o davku na dodano vrednost ni

uveljavil kot odbitek, čeprav je imel to pravico;

obresti od nepravočasno plačanih davkov;

obresti od posojil, prejetih od oseb, ki imajo sedež ali prebivališče v državah z ugodnejšim

davčnim okoljem (razen države članice EU);

donacije;

podkupnine.

Delno se kot odhodki priznajo stroški reprezentance ter stroški nadzornega sveta, in sicer

v višini 50 % (ZDDPO-2, 31. člen).

Kot odhodek se priznajo tudi (ZDDPO-2, 20., 21., 33. in 35. člen):

Oblikovane rezervacije za dana jamstva, pokojnine, jubilejne nagrade ter odpravnine ob

upokojitvi, in sicer v višini 50 % oblikovanih rezervacij.

Odpis terjatev, in sicer v naslednjih primerih:

- na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali prisilni

poravnavi, v delu, v katerem terjatve niso bile poplačane oziroma niso bile poplačane v

celoti;

- če zavezanec dokaže, da bi stroški sodnega postopka presegli znesek poplačila terjatev,

oziroma če dokaže, da je opravil vsa dejanja, ki bi jih opravil s skrbnostjo dober

gospodarstvenik za dosego poplačila terjatev.

Amortizacija osnovnih sredstev v obračunanem znesku, vendar največ do zneska,

obračunanega z metodo enakomernega časovnega amortiziranja in z uporabo

amortizacijskih stopenj, določenih z zakonom.

Plače in druga izplačila v zvezi z delom (nadomestila, nagrade, prevoz na delo,

prehrana, dnevnice ...), in sicer v obračunanem znesku.

Na tem mestu naj omenim še davčno izgubo, to je presežek davčno priznanih odhodkov nad

davčno priznanimi prihodki. Davčni zavezanec lahko davčno izgubo po 36. členu ZDDPO-2

pokriva z zmanjšanjem davčne osnove v naslednjih davčnih obdobjih, pri čemer se davčna

osnova najprej zmanjša za izgubo starejšega datuma.

Davčna stopnja

Davčna stopnja davka od dobička/dohodkov pravnih oseb se je od osamosvojitve Slovenije do

danes kar pogosto spreminjala. Od leta 1991 do leta 1993 je bila 30-odstotna, od leta 1994 pa

vse do vključno z letom 2006 pa 25-odstotna. ZDDPO-2 (60. in 97. člen) pa je opredelil

15

davčne stopnje kar za naprej, in sicer je bila davčna stopnja v letu 2007 23-odstotna, v letu

2008 22-odstotna, v letu 2009 21-odstotna, od leta 2010 naprej pa je 20-odstotna.

V prejšnjem odstavku omenjena davčna stopnja je splošna davčna stopnja, ki naj bi veljala za

vse davčne zavezance. ZDDPO-2 (61. člen) pa opredeljuje še posebno davčno stopnjo 0 %, ki

naj bi pod določenimi pogoji in za določene dejavnosti veljala za investicijske sklade,

pokojninske sklade, določene zavarovalnice in družbe tveganega kapitala.

Obračunavanje in plačevanje davka

Po Zakonu o davčnem postopku (Ur.l. RS št. 117/2006, 354., 355., 357. in 358. člen, v

nadaljevanju ZDavP-2) temelji davčna obveznost davka od dohodkov pravnih oseb na načelu

samoobdavčitve, saj zavezanec sam obračunava in plačuje davek. Ta obračun zavezanec

sestavi v posebej predpisanem obrazcu za obračun davka od dohodkov pravnih oseb ter ga

skupaj z izkazom poslovnega izida, bilanco stanja in drugo potrebno dokumentacijo predloži

davčnemu organu do 31. marca za preteklo davčno obdobje. Zavezanec se lahko odloči tudi

za davčno obdobje, ki ni enako koledarskemu letu.

Med davčnim obdobjem davčni zavezanec plačuje akontacijo davka v mesečnih ali

trimesečnih obrokih. Višina akontacije se določi na podlagi plačanega davka za preteklo

davčno obdobje. Ob obračunu davka pa mora zavezanec ob premalo plačani akontaciji

doplačati razliko med plačano akontacijo in izračunanim davkom, ob preveč plačani

akontaciji pa le-to dobi vrnjeno (ZDavP-2, 370. in 371. člen).

1.3.2 Davčne reforme v Sloveniji pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb

Z osamosvojitvijo Slovenije se je temeljito reformiral njen davčni sistem, in sicer se je uvedel

sistem, ki je bil primerljiv z razvitimi državami. Zmanjšalo se je število davkov in prispevkov.

Do vključitve Slovenije v Evropsko unijo je bila obdavčitev dobička v Sloveniji urejena z

zakonom o davku od dobička pravnih oseb. Prvi tak zakon je bil uveden leta 1990 in

uveljavljen s 1. januarjem 1991. Že decembra leta 1991 je bila sprejeta in tudi uveljavljena

prva sprememba tega zakona. Z uvedbo tega zakona je bila slovenska davčna politika

usklajena z davčnimi instrumenti v tržnih gospodarstvih.

Po letu 1991 so sledile razne spremembe gospodarskega sistema, kot so uporaba

računovodskih standardov pri vodenju poslovnih knjig, izdelava letnih poročil in ureditev

statusnih vprašanj gospodarskih subjektov. Te spremembe so povzročile, da je bil leta 1993

sprejet nov zakon o davku od dobička pravnih oseb, ki se je začel uporabljati 1. januarja 1994.

Ta zakon je bil dopolnjen s tremi spremembami, ki so bile sprejete leta 1995, 1996 in 2002

(Kovač, 2008, str. 15).

16

Leta 1996 je bil sprejet zakon o davčnem postopku, ki je vplival praktično na celotno davčno

zakonodajo, saj je razveljavil nekatere določbe posameznih zakonov. Z njim se je uredilo vse

v zvezi s pobiranjem in plačevanjem davkov, tudi na področju obdavčitve dobička.

Do velike spremembe v slovenskem gospodarstvu je prišlo leta 2004, ko je Slovenija vstopila

v Evropsko unijo. S tem korakom je bilo treba postopno preiti na pravni red Evropske unije

tako na področju javnih financ kot tudi na področju davčnega prava. Takrat je bil na področju

obdavčitve dobička sprejet nov zakon z novim imenom, in sicer zakon o davku od dohodkov

pravnih oseb. Ta zakon se je začel uporabljati 1. januarja leta 2005 in je z določenimi

pomanjkljivostmi že prevzel vse tri direktive Evropske unije s področja obdavčitve povezanih

družb iz različnih držav članic (Škof et al., 2007, str. 276). Tudi ta zakon je bil dopolnjen z

dvema spremembama, pri čemer je bila prva sprejeta že leta 2004, torej preden je zakon sploh

stopil v veljavo, druga pa leta 2005.

Leta 2006 je sledila še ena reforma slovenskega davčnega sistema, katere posledica je bil

ponovno nov zakon o davku od dohodkov pravnih oseb. S to reformo se je slovenski pravni

red še bolj približal evropskemu, saj so bile dokončno implementirane direktive Evropske

unije (Jerman & Odar, 2008, str. 16). Ta zakon je doživel do danes že kar šest sprememb, in

sicer sta bili dve sprejeti leta 2008, dve leta 2009, ena 2010 in ena leta 2011.

Vse davčne reforme so močno botrovale tudi spremembam davčnih olajšav pri obdavčitvi

dobička, kar je podrobneje predstavljeno v poglavju o davčnih olajšavah.

1.4 Davek od dohodka iz dejavnosti

1.4.1 Pomen in zakonska ureditev davka od dohodka iz dejavnosti

Dohodek iz dejavnosti predstavlja vsak dohodek fizične osebe, ki je pridobljen z opravljanjem

podjetniške, kmetijske ali gozdarske (razen osnovne, če se zanjo ne ugotavljajo dejanski

prihodki ali odhodki), poklicne in druge neodvisne dejavnosti. Pri tem je bistveno, da to delo

opravlja trajno in samostojno (Ministrstvo za finance & Davčna uprava republike Slovenije,

2007, str. 17).

Davek od dohodka iz dejavnosti pa predstavlja obdavčitev dohodka fizičnih oseb, ki

opravljajo eno izmed prej omenjenih dejavnosti.

Tudi davek od dohodka iz dejavnosti sam po sebi ne spada v veliko trojico davkov, ki

prinašajo največ prihodkov v državni proračun. Vendar pa predstavlja del dohodnine, ki

zavzema tretje mesto pri donosu prihodkov v državni proračun. Tako kot v drugih državah

članicah Evropske unije so tudi v Sloveniji zlati časi dohodnine mimo, saj se delež tega davka

v javnofinančnih prihodkih počasi, a vztrajno znižuje (Klun, 2010, str. 28; Stanovnik, 2008,

str. 83).

17

Po pomenu je zelo podoben davku od dohodkov pravnih oseb, saj ima za državo podoben

pomen. Tudi tukaj država z uporabo različnih davčnih instrumentov, kot so na primer davčne

olajšave in oprostitve, vpliva na poslovne odločitve gospodarske družbe, še posebej na

področju zaposlovanja in investiranja.

Razlika med davkom od dohodkov pravnih oseb in davkom od dohodka iz dejavnosti je le v

tem, da prvega obračunavajo družbe, ki so organizirane kot gospodarske družbe (pravne

osebe), slednjega pa veliki, srednji in mali podjetniki, ki kot fizične osebe opravljajo

pridobitno dejavnost po ZGD (Zupančič, 2009, str. 412).

Dohodek iz dejavnosti je eden od šestih virov dohodka fizičnih oseb. Tako kot obdavčitev

vseh ostalih dohodkov fizičnih oseb je tudi obdavčitev dohodka iz dejavnosti v Sloveniji

urejena z zakonom o dohodnini. Tudi pri obdavčitvi dohodka fizičnih oseb so veljali kar štirje

zakoni o dohodnini in prav tako je tudi tu imel vsak vsaj eno spremembo in dopolnitev. Ker je

dohodek iz dejavnosti zelo podoben davku od dohodkov pravnih oseb, so se tudi tukaj

uporabljali številni pravilniki, uredbe, odločbe in dodatni zakoni, ki so ga dopolnjevali.

Obračunavanje in plačevanje davka od dohodka iz dejavnosti pa je prav tako kot pri davku od

dohodkov pravnih oseb urejeno z zakonom o davčnem postopku.

V nadaljevanju so na kratko opisani pojmi, ki so pomembni za obračun tega davka. Tudi tu so

se osnovni pojmi spreminjali s spremembami tega zakona, zato jih pojasnjujem na podlagi

zadnjega izdanega zakona o dohodnini (Ur.l. RS št. 117/2006, v nadaljevanju ZDoh-2), ki se

uporablja od leta 2007, in njegovih sprememeb.

Davčni zavezanec

Zavezanci za obračun in plačilo dohodnine so vse fizične osebe, ki so rezidenti Republike

Slovenije in prejemajo vsaj enega od prej omenjenih obdavčenih dohodkovnih virov v

Sloveniji ali zunaj nje. Če so fizične osebe nerezidenti, pa so zavezani za plačilo dohodnine le

od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji (Klun, 2010, str. 32; ZDoh-2, 2006, 4. člen).

Torej so v mojem primeru davčni zavezanci tiste fizične osebe, ki samostojno in trajno

opravljajo eno izmed dejavnosti.

Davčna osnova

Davčna osnova je, tako kot pri dohodkih pravnih oseb, dobiček, ki se ugotovi v posebnem

davčnem obračunu za obdavčitev davka od dohodka iz dejavnosti na podlagi davčno

priznanih prihodkov, davčno priznanih odhodkov in davčnih olajšav.

Kateri prihodki in kateri odhodki so davčno priznani, pa se upošteva ZDDPO-2, v katerem so

opredeljene posebnosti vključevanja prihodkov in odhodkov v davčno osnovo v primeru

18

obdavčitve pravnih oseb (Heing & Prusnik, 2008, str. 73). Na enak način kot pri obdavčitvi

pravnih oseb se upošteva in ravna tudi v primeru davčne izgube (glej podpoglavje 1.3.1).

Davčna stopnja

Ena izmed največjih razlik med davkom od dohodkov pravnih oseb in davkom od dohodka iz

dejavnosti je v davčni stopnji. Za davek od dohodkov velja ista davčna stopnja, ne glede na

višino dohodka, za dohodnino in prav tako za davek od dohodka iz dejavnosti pa stopničasta

progresivna davčna stopnja, ki pa se je od osamosvojitve do danes prav tako velikokrat

spremenila.

Prvi zakon o dohodnini je predpisoval pet razredov za obdavčitev dohodka fizičnih oseb, in

sicer z 19-odstotno, 28-odstotno, 35-odstotno, 40-odstotno in najvišji razred 45-odstotno

davčno stopnjo. Višina davčne osnove za posamezni razred je bila objavljena in valorizirana

vsako leto posebej. Od leta 1994 do leta 2004 pa se je v dohodnini uporabljalo kar šest

razredov. Stopnje in višina davčne osnove za leto 2004 so prikazane v Tabeli 5. Kot lahko

vidimo v Tabeli 6, se je število razredov z novim zakonom leta 2005 zopet zmanjšalo na pet.

Tabela 5: Stopnja dohodnine Tabela 6: Stopnje dohodnine in davčne osnove za

in davčne osnove za leto 2004 leto in za leti 2005 in 2006

2004

Razredi nad do

davčna osnova v EUR

17% 6.653,98

35% 6.653,98 13.307,95

37% 13.307,95 19.961,94

40% 19.961,94 26.615,90

45% 26.615,90 39.923,86

50% 39.923,86

Vir: Lestvica za odmero dohodnine in olajšave, letno.

Vir: Dohodninska lestvica za leto 2004.

Z zadnjim zakonom o dohodnini so bili predpisani le še trije razredi. Višino davčnih osnov in

stopnje lahko vidimo v Tabeli 7.

Tabela 7: Stopnje dohodnine in davčne osnove od leta 2007 do leta 2010

2007 2008 2009 2010

Razredi

davčna osnova v

EUR

davčna osnova v

EUR

davčna osnova v

EUR

davčna osnova v

EUR

nad do nad do nad do nad do

16% 6.800,00 7.187,60 7.410,42 7.528,99

27% 6.800,00 13.600,00 7.187,60 14.375,20 7.410,42 14.820,83 7.528,99 15.057,96

41% 13.600,00 14.375,20 14.820,83 15.057,96


2005 2006

Razredi nad do nad do

davčna osnova v EUR davčna osnova v EUR

16% 0,00 5.424,80 0,00 5.538,72

33% 5.424,80 10.599,23 5.538,72 10.821,82

37% 10.599,23 21.448,84 10.821,82 21.899,27

41% 21.448,84 43.106,33 21.899,27 44.011,56

50% 43.106,33 0,00 44.011,56 0,00

19

Obračunavanje in plačevanje davka

Tako kot obveznost za davek od dohodkov pravnih oseb tudi obveznost za davek od dohodka

iz dejavnosti temelji na samoobdavčitvi. Po ZDavP-2 (295. 296. in 297. člen) zavezanec v

posebnem obrazcu za obračun davka od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih

prihodkov in odhodkov izračuna davčno obveznost. Ta obračun skupaj z izkazom poslovnega

izida in bilanco stanja ter drugo potrebno dokumentacijo posreduje davčnemu organu do 31.

marca za preteklo davčno obdobje. Zavezanec se lahko tudi tu odloči za davčno obdobje, ki ni

enako koledarskemu letu.

Tudi za davek od dohodka iz dejavnosti mora zavezanec med davčnim obdobjem plačevati

akontacijo davka v mesečnih ali trimesečnih obrokih. Višina akontacije se določi na podlagi

obračuna za preteklo leto. Ob obračunu davka za tekoče leto pa mora davčni zavezanec ob

premalo plačani akontaciji doplačati razliko, ob preveč plačani pa le-to dobi vrnjeno (ZDavP-

2, 298. člen).

1.4.2 Davčne reforme v Sloveniji pri obdavčitvi dohodka iz dejavnosti

Na področju dohodnine, kamor spada davek od dohodka iz dejavnosti, so bili trije sistemi

obdavčitve, in sicer je prvi veljal do vključno leta 2004, drugi od leta 2005 do leta 2006 in

zadnji od leta 2007 dalje (Čok et al., 2011, str. 1).

Leta 1990 tik pred osamosvojitvijo Slovenije je bil pri obdavčitvi fizičnih oseb sprejet prvi

zakon. S tem je bila narejena največja sprememba davčnega sistema, saj je le-ta v celoti

nadomestil do tedaj veljavni zakon o davkih občanov. S sprejetjem tega zakona se je

spremenil cel sistem obdavčitve fizičnih oseb, saj se je namesto obdavčitve dohodka s

posameznimi vrstami davkov uvedla sintetična obdavčitev celotnega dohodka posameznika.

Uvedla se je dohodnina, kot tipični osebni davek na celotni dohodek posameznika (Škof et al.,

2007, str. 146).

Ta prvi zakon se je skupaj z njegovo spremembo, ki je izšla decembra 1991, začel uporabljati

pri obračunu dohodnine in prav tako pri davku od dohodka iz dejavnosti za leto 1991. Z njim

je bil tudi na področju dohodnine zamenjan stari sistem z novo davčno politiko, ki je veljala v

tržnih gospodarstvih.

Drugi zakon o dohodnini je bil izdan leta 1993. Prinesel je predvsem novosti na področju

zmanjšanja davčne obremenitve v nižjih dohodkovnih razredih in povečanja v višjih,

prestrukturiranja davčnih olajšav, širitve davčne osnove, uskladitev medletne akontacije

davkov z letno odmero dohodnine in izenačevanje stopenj posameznih vrst davkov zaradi

preprečevanja prehodov zavezancev med posameznimi viri dohodka (Škof et al., 2007, str.

146-147). Ta zakon je doživel dve spremembi, in sicer leta 1995 in leta 1996. Veljal je do

vključno leta 2004.

20

Kot sem že omenila pri reformah pri obdavčitvi dobička pravnih oseb, je leta 1996 izšel zakon

o davčnem postopku, ki je tako kot pri ostalih davkih določil tudi obračunavanje in plačevanje

davka od dohodka iz dejavnosti.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, leta 2004, je tudi na področju dohodnine prišlo do

sprememb. Izšel je nov zakon, ki se je začel uporabljati leta 2005. Ta zakon je obdavčitev

fizičnih oseb približal evropski zakonodaji. Doživel je kar pet sprememb, in sicer dve že v

letu 2004, dve v letu 2005 in zadnjo v letu 2006. Največje spremembe je prinesla druga

sprememba leta 2005, ki je razdelila dohodek fizičnih oseb na aktivni in pasivni. Zakon je

določil, da se vsi aktivni dohodki obdavčujejo po letni davčni osnovi, sintetično s progresivno

davčno stopnjo z upoštevanjem davčnih olajšav, pasivni dohodki pa se obdavčujejo s

proporcionalno davčno stopnjo brez upoštevanja davčnih olajšav (Kovač, 2008, str. 13 in 14).

Med aktivne dohodke spadata na primer dohodek iz zaposlitve in tudi dohodek iz dejavnosti,

med pasivne dohodke pa na primer dobiček iz kapitala. Ta zakon je veljal do vključno leta

2006.

Leta 2006 je tudi na področju obdavčitve fizičnih oseb sledila še ena reforma, ki je ponovno

prinesla nov zakon, saj je bilo treba tudi tukaj implementirati določbe direktiv Evropske unije.

Ta zakon je do danes doživel osem sprememb, in sicer tri v letu 2008, eno leta 2009 in štiri

leta 2010. Njegova glavna sprememba pa je bila, da je znižal stopnjo najvišjega davčnega

razreda s 50 na 41 % ter zmanjšal štirirazredno progresivno dohodninsko lestvico na

trirazredno (Čok et al., 2011, str. 1 in 6).

Vsak zakon in večina njegovih sprememb in dopolnitev pa so predpisovali določene

spremembe tudi na področju olajšav pri obdavčitvi dohodka iz dejavnosti. Te spremembe so

podrobneje predstavljene v poglavju o davčnih olajšavah.

2 DAVČNE OLAJŠAVE

2.1 Splošno o davčnih olajšavah

2.1.1 Pojem davčne olajšave

Eden izmed pomembnih osnovnih pojmov v zvezi z davkom od dohodkov pravnih oseb, ki ga

v prejšnjem poglavju nisem omenila, je torej tudi davčna olajšava. Davčna olajšava v bistvu

pomeni vse metode znižanja siceršnje davčne obveznosti določenega zavezanca, ki jih

dopuščajo predpisi (Kostanjevec, 2002, str. 8).

V sodobnih davčnih sistemih je več različnih oblik davčnih olajšav, najpogosteje pa se

pojavljajo v naslednjih (Škof et al., 2007, str. 125):

davčna olajšava v ožjem smislu – pomeni odbitek pred izračunom obdavčljive osnove;

znižanje davka – pomeni dejansko znižanje davka, ko je ta že izračunan; ter

21

nižja davčna stopnja – se uporablja takrat, ko država z namenom stimulacije razvoja

določenih dejavnosti zanje predpiše nižjo davčno stopnjo.

Za izračun davka od dohodkov pravnih oseb in davka od dohodka iz dejavnosti zakon

predpisuje uporabo metode odbitka pred izračunom obdavčljive osnove, na podlagi določenih

kriterijev. Davčna olajšava je v tem primeru torej znesek, s katerim nam država omogoča ob

določenih pogojih zmanjšati davčno osnovo, na podlagi katere nato z uporabo davčne stopnje

izračunamo davčno obveznost.

2.1.2 Pomen davčnih olajšav kot oblike davčne spodbude

Eno izmed načel dobrega davčnega sistema je, da se vsi davki pobirajo po pravičnem merilu,

kar pomeni, da je vsak državljan obdavčen v skladu s svojimi gospodarskimi in davčnimi

sposobnostmi. To je v preteklosti pripeljalo do tega, da so države uvedle različne davčne

olajšave in davčne oprostitve. Z novejšo davčno zakonodajo pa država ne dovoljuje davčnih

olajšav in oprostitev, le da bi zadostila davčnemu načelu pravičnosti, ampak jih uporablja tudi

za doseganje najrazličnejših političnih in gospodarskih ciljev (Murko, 1937, str. 3 in 4).

Davčne olajšave torej danes niso več le instrument za doseganje cilja pravičnosti

obdavčevanja, ampak so tudi oblika davčne spodbude. Davčne spodbude kot ena izmed zelo

učinkovitih oblik vplivanja države na gospodarstvo so instrument davčne politike, ki pomaga

državi dosegati cilje ekonomske in socialne politike. Z njimi država spodbuja razvoj

določenih gospodarskih dejavnosti, panog in strok ter usmerja investicije v manj razvita

območja. S tem vpliva na višino razpoložljivega dohodka in njegovo pravilno razporeditev

tako na strukturnem kot tudi na teritorialnem področju (Žibert, 2003, str. 43; Kostanjevec

2002, str. 7).

Na splošno naj bi veljalo, da naj davki ne bi vplivali omejitveno na poslovne odločitve.

Vendar se številne gospodarske družbe v Evropi vseeno raje odločajo za investicije v državah

z nižjimi davčnimi stroški, saj je kljub nižji produktivnosti v nižje obdavčenih državah donos

pri enaki investiciji višji. To povzroča lokacijsko neučinkovitost in zmanjšuje konkurenco

cele Evrope (European Commission, 2002, str. 70).

2.1.3 Vrste davčnih olajšav pri izračunu davka od dobička/dohodkov pravnih oseb

Z novimi zakoni in s spremembami le-teh so se spreminjale tudi davčne olajšave. Od leta

1991, ko se je začel uporabljati prvi zakon o davku od dobička, in vse do danes so bile v

veljavi v različnih letih različne olajšave na različnih področjih:

1. olajšave na področju investicij:

olajšava za oblikovanje investicijskih rezerv,

olajšava za investiranje v opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna

sredstva,

22

olajšava za investiranje v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva,

olajšava za investiranje v opremo za raziskave in razvoj,

olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj;

2. olajšave na področju zaposlovanja:

olajšava za novozaposlene delavce,

olajšava za zaposlene invalide,

olajšava za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju;

3. druge olajšave:

olajšava za novoustanovljene družbe (posebej za tiste v demografsko ogroženih območjih),

olajšava za delodajalca, ki financira pokojninski načrt,

olajšava za donacije in izplačila političnim strankam,

olajšava za investicije in za zaposlovanje za družbe, ki poslujejo v ekonomskih conah,

olajšave za določene vrste oblikovanih rezerv pri bankah, drugih finančnih institucijah,

zavarovalnicah in hranilno-kreditnih družbah.

Pri tem moram poudariti, da vse te olajšave niso veljale v enem letu, ampak so se dodajale,

ukinjale, spreminjale, kar je vplivalo tudi na poslovanje družb. Težave pa niso predstavljale le

spremembe, ampak tudi razumevanje, za kaj se v bistvu olajšava lahko uveljavi. Tako se je

pojavila težava pri razlikovanju olajšave za investiranje v opredmetena osnovna sredstva in

neopredmetena dolgoročna sredstva ter opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva. Kot je

natančneje razloženo v nadaljevanju, sta se ti dve olajšavi pojavljali v istih letih. Tako je

morala biti družba pozorna, da je lahko prvo olajšavo uveljavila za vsa opredmetena osnovna

sredstva, drugo dodatno pa le za opremo, saj je le-ta podpomenka opredmetenih osnovnih

sredstev (Slovenski računovodski standard 1 (2006) opredeljuje pod točko 1.2. opredmetena

osnovna sredstva kot zemljišča, zgradbe, proizvajalno opremo, drugo opremo in biološka

sredstva). Vsem olajšavam pa je skupno to, da niti posamično niti skupno ne smejo presegati

davčne osnove v posameznem davčnem obdobju.

2.1.4 Vrste davčnih olajšav pri izračunu davka od dohodka iz dejavnosti

Kot prvo naj omenim, da po zakonu o dohodnini ločimo dve skupini olajšav, in sicer tiste, ki

niso odvisne od izdatkov in so dostopne vsem, to so standardne olajšave, ter tiste, ki so

odvisne od izdatkov posameznega zavezanca, to pa so nestandardne olajšave (Klun, 2010, str.

32).

Olajšave, ki so dostopne vsem

Splošna olajšava je bila uvedena z drugim zakonom o dohodnini leta 1993 (Ur.l RS št.

71/1993,7. člen, v nadaljevanju ZDoh) in se je začela uporabljati pri obračunu dohodnine za

leto 1994. Priznala se je vsakemu rezidentu Republike Slovenije, ki je moral obračunati

23

dohodnino, in sicer v višini 11 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. V

tej višini je veljala kar do leta 2005.

S tretjim zakonom, ki je izšel leta 2004 (Ur.l. RS št. 54/2004, 105., 113. in 134. člen, v

nadaljevanju ZDoh), uporabljati pa se je začel leta 2005, se splošna olajšava ni predpisovala

več v odstotkih, ampak v absolutni vrednosti, ki se je vsako leto uskladila s koeficientom rasti

cen življenjskih potrebščin.

Tabela 8: Višina splošne olajšave od leta 2005 do leta 2007

Leto 2005 2006 2007

Splošna olajšava 1.103,32 2.521,82 2.800,00


Kot vidimo iz Tabele 8, se je kot absolutna olajšava v enem znesku predpisovala vse do leta

2008, kljub novemu zakonu, ki je izšel že leta 2006, uporabljati pa se je začel v letu 2007. Od

prve spremembe novega zakona (Ur.l. RS št. 10/2008, 4. člen, v nadaljevanju ZDoh-2A), ki je

izšla leta 2008 pa so se začele predpisovati tri splošne olajšave, ki so bile odvisne od

posameznikovega letnega dohodka (Tabela 9).

Tabela 9: Višina splošne olajšave od leta 2008 do leta 2010

2008 2009 2010

Če znaša letni bruto

dohodek v EUR splošna

olajšava v

EUR



olajšava v

EUR



olajšava v

EUR nad do nad do nad do

8.300,00 4.959,60

8.557,30 5.113,35

10.200,00 6.120,00

8.300,00 9.600,00 3.959,60 8.557,30 9.897,60 4.082,35 10.200,00 11.800,00 4.147,67

9.600,00

2.959,60 9.897,60

3.051,35 11.800,00

3.100,17


Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane je bila predpisana že s prvim zakonom o

dohodnini leta 1990, ki se je začel uporabljati pri obračunu dohodnine za leto 1991. Priznala

se je tistim zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, in sicer za prvega otroka 8 %

povprečnega osebnega dohodka zaposlenih v Republiki Sloveniji, za vsakega nadaljnjega

otroka pa se je povečala za 2 %. Za otroke, ki so nadaljevali šolanje izven stalnega

prebivališča, se je povečala za 4 %. Za otroka, ki je moten v duševnem in telesnem razvoju, je

znašala 20 %, za trajno nezmožnega za delo pa 50 % povprečnega letnega dohodka

zaposlenih v Republiki Sloveniji (UR.l. RS št. 48/1990, 8. člen, v nadaljevanju Zakon o

dohodnini).

Če je imel vzdrževani družinski član kakršenkoli lasten vir dohodkov, se je olajšava

zmanjšala za letni znesek teh dohodkov. Prav tako se je zmanjšala, če zavezanec ni vse leto

vzdrževal družinskega člana (Zakon o dohodnini, 8. člen ).

24

Za vzdrževane družinske člane so se šteli otroci, posvojenci, vnuki, zakonec in starši oziroma

posvojitelji brez lastnih virov dohodka za preživljanje. Za otroke so se šteli otroci do 18. leta,

če so nadaljevali šolanje na srednji, višji ali visoki šoli pa niso bili v delovnem razmerju, pa

največ do 26. leta. Vnuki so se priznali kot vzdrževani člani, če je imel zavezanec pravico do

olajšave za enega od njegovih staršev ali če ni imel staršev, stari starši pa le v primeru oskrbe

v socialnih zavodih, če je zavezanec kril del stroškov. Za istega družinskega člana se je

priznala olajšava le enemu zavezancu, ostali zavezanci pa le morebitno razliko do celotne

višine olajšave (Zakon o dohodnini, 9. člen).

Leta 1993 se je z novim ZDoh spremenila le višina olajšave za vzdrževane družinske člane, in

sicer za prvega otroka 10 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, za

vsakega naslednjega pa se je povišala za 5 %. Dodatna olajšava za otroke, ki so se šolali izven

stalnega prebivališča, se je ukinila. Enotno pa se je predpisala olajšava za otroka z zmerno,

težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju, in sicer v višini 50 % povprečne letne

plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Olajšava v takšni višini je veljala vse do leta 2004

(ZDoh, 10. člen).

Tudi ta olajšava se je z letom 2005, ko je začel veljati tretji ZDoh-1 (108. in 109. člen)

predpisala v absolutnem znesku, ki se je vsako leto uskladil s koeficientom rasti cen

življenjskih potrebščin. Dodala pa je še, da se za vzdrževanega družinskega člana šteje tudi

otrok, starejši od 26 let, če se vpiše na študij do 26. leta, in sicer največ za šest let za

dodiplomski študij in za štiri leta za podiplomski študij, ter otrok, starejši od 18 let, ki se ne

izobražuje in je za delo sposoben, če je prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje in živi z

zavezancem v istem gospodinjstvu.

Podobne določbe so bile predpisane tudi z zadnjim ZDoh-2 (114. in 115. člen), s tem da so se

dodali določeni dodatni pogoji glede posameznih vzdrževanih družinskih članov.

V Tabeli 10 je predstavljeno gibanje teh olajšav od leta 2005 do leta 2010.

Tabela 10: Olajšava za vzdrževane družinske člane od leta 2005 do leta 2010

2005 2006 2007 2008 2009 2010

Za prvega vzdrževanega otroka 1.981,72 2.023,34 2.066,00 2.183,76 2.251,46 2.287,48

Za vzdrževanega otroka, ki

potrebuje posebno nego in varstvo 7.180,77 7.331,72 7.486,00 7.912,70 8.157,99 8.288,52

Za drugega vzdrževanega otroka 172,34 175,96 180,00 2.374,02 2.447,62 2.486,72

Za tretjega vzdrževanega otroka 890,50 909,20 1.680,00 3.959,52 4.082,27 4.147,58

Za četrtega vzdrževanega otroka 1.608,66 1.642,45 3.180,00 5.545,02 5.716,92 5.808,39

Za petega vzdrževanega otroka 2.326,82 2.375,69 4.680,00 7.130,52 7.351,57 7.469,19

Za vse nadaljnje vzdrževane otroke 717,74 732,82 1.500,00 1.585,50 1.634,45 1.660,80

Za vsakega drugega vzdrževanega

družinskega člana 1.981,72 2.023,34 2.066,00 2.183,76 2.251,46 2.287,48


25

Olajšave, odvisne od posameznih izdatkov zavezanca

Na tem mestu velja najprej omeniti še druge osebne olajšave, ki so povezane z vlaganjem

fizičnih oseb v različne namene. S prvim drugim in tretjim ZDoh so bile le-te predpisane v

zelo velikem številu, in sicer se je znižala davčna osnova na primer za sredstva: vložena v

vrednostne papirje, za nakup in gradnjo stanovanjske hiše, namenjena za prispevke in

premije, za povečanje socialne varnosti zavezanca, za šolnino, za plačane članarine političnim

strankam, za humanitarne in kulturne zadeve …, za vrsto drugih zadev (Zakon o dohodnini, 7.

člen; ZDoh, 9. člen; ZDoh-1, 112. člen).

Z zadnjim ZDoh-2 (2006, 116. in 117. člen) pa sta ostali le še dve osebni olajšavi za rezidente

držav članic Evropske unije in olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje.

Do sedaj omenjene olajšave so bile priznane vsem zavezancem za dohodnino. Najbolj tipični

olajšavi, splošno olajšavo in posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, sem opisala

malo bolj podrobno, saj ju koristijo tudi podjetniki. Druge osebne olajšave pa sem le omenila,

saj so se z leti zelo zmanjševale, z zadnjim zakonom pa sta bili predpisani celo samo dve.

Med olajšave, odvisne od izdatkov zavezanca, sodijo tudi vse olajšave, predpisane za

zavezanca, ki opravlja samostojno dejavnost in je po ZDoh zavezan k obračunu davka od

dohodka iz dejavnosti. Tako kot pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb so se tudi pri

obdavčitvi dohodka iz dejavnosti od leta 1991 do danes zvrstile različne olajšave, v različnih

letih in na različnih področjih:

1. olajšave na področju investicij:

olajšava za vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo,

olajšava za investiranje v opredmetena osnovna sredstva,

olajšava za investiranje v opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna

sredstva,

olajšava za investiranje v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva,

olajšava za investiranje v opremo za raziskave in razvoj,

olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj;

2. olajšave na področju zaposlovanja:

olajšava za novozaposlene delavce,

olajšava za zaposlene invalide,

olajšava za učence po učni pogodbi,

olajšava za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju;

3. druge olajšave:

olajšava za novoustanovljene družbe (posebej za tiste v demografsko ogroženih območjih),

olajšava za delodajalca, ki financira pokojninski načrt,

26

olajšava za donacije in izplačila političnim strankam,

olajšava za investicije in za zaposlovanje za družbe, ki poslujejo v ekonomskih conah,

olajšave za določene vrste oblikovanih rezerv pri bankah, drugih finančnih institucijah,

zavarovalnicah in hranilno-kreditnih družbah.

Tudi pri davku od dohodka iz dejavnosti niso vse te olajšave veljale v enem letu, ampak so se

dodajale, ukinjale in spreminjale. Poleg tega je morala biti družba tukaj še bolj dosledna, saj

se je srečevala še s številnimi osebnimi olajšavami in njihovimi letnimi spremembami. Tudi

vsem olajšavam pri obdavčitvi dohodka iz dejavnosti je skupno to, da niti posamično niti

skupno ne smejo presegati davčne osnove v posameznem davčnem obdobju.

2.2 Davčne olajšave pri malih in mikro gospodarskih družbah

Glede na temo magistrskega dela, velja izpostaviti tiste olajšave, ki jih najpogosteje

uveljavljajo male in mikro družbe ter ki imajo nanje največji vpliv.

Pri obračunu davka od dohodkov pravnih oseb oziroma davka od dohodka iz dejavnosti pri

malih in mikro družbah najpogosteje zasledimo uveljavljanje olajšave na področju investicij,

in sicer v opremo in opredmetena osnovna sredstva. Te olajšave so za male in mikro družbe

bistvene, saj imajo tudi največji vpliv na njihov razvoj in uspešnost. V letih, ko je veljala

olajšava za novoustanovljene družbe, je imela tudi ta zelo pomembno vlogo, saj se je mnogim

na novo ustanovljenim družbam pomagala postaviti na lastne noge. Poleg teh pri malih in

mikro družbah zasledimo tudi olajšave s področja zaposlovanja.

Kot sem omenila, so pri malih in mikro družbah najpogostejše olajšave na področju

investiranja. Te olajšave se pojavljajo v treh oblikah, in sicer (Kostanjevec, 2002, str. 40):

kot pospešena amortizacija1, bodisi v obliki skrajšane dobe koristnosti bodisi kot

izdatnejši začetni odpisi;

kot znižanje davčne osnove za določen odstotek investicije;

kot znižanje davka od dohodka za določen odstotek investicije.

Slovenska zakonodaja že od osamosvojitve pri obdavčitvi dobička predpisuje olajšave na

področju investiranja kot znižanje davčne osnove za določen odstotek investiranega zneska.

Ta oblika ima pred drugimi številne prednosti, kot so (Kostanjevec, 2002, str. 40):

spodbuja neposredno usmerjenost na želeno aktivnost, saj je družba upravičena do

olajšave le, če investicijo realizira;

je za državo cenejša kot oprostitev plačila davkov ali znižanje davčne stopnje, saj z

usmerjanjem tekoče kapitalske porabe povzroča manjši izpad državnih dohodkov;

družbo spodbuja k novim investicijam;

zmanjšuje izogibanje plačilu davka.

1 Z novo zakonodajo ne uporabljamo več pospešene amortizacije, ampak ločimo poslovno amortizacijo in

davčno amortizacijo.

27

Omenjena oblika ima tudi nekatere omejitve in slabosti, kot so (Kostanjevec, 2002, str. 40):

zakonodaja veliko držav dovoljuje le olajšavo za investicije v določene vrste sredstev, kar

pomeni, da za določeno vrsto sredstev ne velja in je zato diskriminatorna do tistih družb,

ki ta sredstva intenzivno uporabljajo;

večjo ugodnost predstavlja za tiste družbe, ki morajo sredstva, za katera se lahko

uveljavlja olajšava, pogosteje nadomeščati.

2.3 Zgodovina davčnih olajšav, pomembnih z vidika male in mikro

gospodarske družbe

2.3.1 Davčne olajšave pri obdavčitvi dobička/dohodkov pravnih oseb

V proučevanem obdobju so pri davku od dohodkov pravnih oseb veljale različne olajšave na

področju investicij in zaposlovanja. Glede na skupne značilnosti sem jih razdelila v več

obdobij.

Davčne olajšave v letih od 1991 do 1993

V prvih treh letih po osamosvojitvi sta se pri obračunu davka od dobička upoštevala prvi

zakon o davku od dobička pravnih oseb (Ur.l. RS št. 48/1990, v nadaljevanju Zakon o davku

od dobička pravnih oseb), ki je izšel decembra 1990, in njegova prva sprememba, ki je izšla

decembra 1991 (Ur.l. RS št. 34/1991, v nadaljevanju Zakon o spremembah in dopolnitvah

zakona o davku od dobička pravnih oseb). Tako zakon kot tudi njegova sprememba sta se

uporabljala pri obračunu davka od dobička za leta 1991, 1992 in 1993.

Glede na to, da je leto 1991 prineslo osamosvojitev Slovenije in s tržnim gospodarstvom tudi

privatizacijo, so se začele ustanavljati številne nove družbe. Tem je bila najugodnejša olajšava

za novoustanovljene družbe, ki jo je država tudi predpisala z namenom, da bi spodbudila

samozaposlovanje in ustanavljanje novih družb. Za male družbe, ki so poslovale že dalj časa,

pa je bila najugodnejša olajšava za oblikovanje investicijskih rezerv. Poleg teh dveh olajšav je

zakon predpisoval tudi olajšavo za družbe, ki so na novo zaposlovale delavce, in olajšavo za

družbe, ki imajo zaposlene invalide.

Olajšava za novoustavoljene družbe se je priznala davčnim zavezancem, ki so na novo

ustanovili družbo. Njim se je plačilo obračunanega davka znižalo v prvem letu poslovanja za

100 %, v drugem za 66 % in v tretjem za 33 %. Še večjo ugodnost so imeli tisti davčni

zavezanci, ki so ustanovili družbo na demografsko ogroženih območjih, in sicer se je tem

davčnim zavezancem plačilo obračunanega davka v prvih treh letih znižalo za 100 %, v

četrtem za 50 % in v petem za 25 %. Pri tem se za leto šteje dvanajst mesecev nepretrganega

poslovanja od dneva vpisa družbe v register. Olajšava pa se je začela uveljavljati s poslovnim

letom, ko je davčni zavezanec izkazal dobiček. Za novoustanovljeno družbo se ni štela

družba, ki je nastala zaradi statusnih sprememb oziroma je spremenila katerokoli lastnost

28

svoje firme (dejavnost, sedež, lastnika ali ime) (Zakon o davku od dobička pravnih oseb, 21.

člen).

Olajšava za oblikovanje investicijskih rezerv se je priznala davčnim zavezancem, ki so

oblikovali investicijske rezerve za vlaganja v materialne in nematerialne naložbe ter

dolgoročne naložbe v druge osebe v Republiki Sloveniji, in sicer v višini oblikovanih rezerv,

vendar ne več kot 10 % davčne osnove. Priznala se je za dobo dveh let. Če davčni zavezanec

v teh dveh letih ni porabil vseh investicijskih rezerv, je moral za ta neporabljeni znesek ob

koncu drugega leta povečati davčno osnovo (Zakon o davku od dobička pravnih oseb, 20.

člen).

Sprememba tega zakona je ugodnost te olajšave za davčne zavezance še povečala, saj je

povišala davčno olajšavo z 10 % davčne osnove na največ 20 % davčne osnove. Hkrati se je

podaljšala ugodnost te olajšave, in sicer z dveh na štiri leta (Zakon o spremembah in

dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb, 18. člen).

Olajšava za novozaposlene delavce se je priznala tistim davčnim zavezancem, ki so zaposlili

za nedoločen čas pripravnike, delavce, ki prvič sklepajo delovno razmerje, in tiste delavce, ki

so bili pred sklenitvijo delovnega razmerja vsaj dve leti prijavljeni pri službi za zaposlovanje.

Njim se je pri zaposlitvi teh delavcev priznala davčna olajšava v višini 15 % izplačanih plač

tem delavcem, vendar največ za prvih dvanajst mesecev zaposlitve (Zakon o davku od

dobička pravnih oseb, 22. člen).

Olajšava za zaposlene invalide se je priznala tistim davčnim zavezancem, ki so imeli

zaposlene invalide, in sicer v višini 15 % izplačanih plač invalidom v tekočem davčnem

obdobju. Ta olajšava pa ni veljala le za prvih dvanajst mesecev, temveč je bila trajna, ne glede

na kategorijo invalida (Zakon o davku od dobička pravnih oseb, 22. člen).

Sprememba tega zakona je tudi pri obeh olajšavah na področju zaposlovanja povečala

ugodnosti za davčne zavezance, in sicer se je odstotek izplačanih plač, za katerega se je

znižala davčna osnova, tako v primeru novozaposlenih delavcev kot tudi v primeru zaposlenih

invalidov, povišal s 15 % na 23 % izplačanih plač. Prav tako se je iz zakona črtala časovna

omejitev prijavljenosti delavca pri službi za zaposlovanje (Zakon o spremembah in

dopolnitvah zakona o davku od dobička pravnih oseb, 20. člen).


Decembra 1993 je bil sprejet drugi zakon o davku od dobička pravnih oseb (Ur.l. RS št.

72/1993, v nadaljevanju ZDDPO), ki se je začel uporabljati za obračun davka od dobička za

leto 1994. Že marca 1995 pa je izšla prva sprememba tega zakona (Ur.l. RS št. 20/1995, v

nadaljevanju ZDDPO-A), ki se je prav tako že upoštevala pri obračunu davka od dobička

pravnih oseb v letu 1994. Po zakonu naj bi se obračun tega davka oddal do 31. marca za

29

preteklo leto. Za leto 1994 pa se je zaradi spremembe ZDDPO-A, ki jo je vlada sprejela 28.

marca in jo objavila šele 7. aprila, rok za oddajo obračuna podaljšal do 15. aprila 1995.

ZDDPO skupaj s spremembo ZDDPO-A je priznaval vse olajšave, primerne za male družbe,

ki jih je priznaval že zakon iz leta 1991, vendar pa so se spremenile višine in pogoji teh

olajšav. Poleg teh je nov zakon predpisal še novo olajšavo za investiranje v opredmetena

osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva.

Z novim zakonom se je olajšava za oblikovanje investicijskih rezerv priznala tistim

davčnim zavezancem, ki so oblikovali rezerve za vlaganja v opredmetena osnovna sredstva,

razen osebnih motornih vozil, v neopredmetena dolgoročna sredstva in v dolgoročne naložbe

v druge osebe v Republiki Sloveniji. Tem davčnim zavezancem se je davčna osnova znižala v

višini teh oblikovanih rezerv, vendar največ v višini 10 % davčne osnove. Prav tako se je

priznala za dobo štirih let in z enako omejitvijo, da mora davčni zavezanec ob neporabljenih

investicijskih rezervah konec četrtega leta povečati davčno osnovo za znesek teh

neporabljenih rezerv (ZDDPO, 41. člen).

Pri olajšavi za novozaposlene delavce se je z novim ZDDPO (42. člen) ponovno dvignil

odstotek izplačanih plač, za katerega se je znižala davčna osnova, in sicer na 30 % izplačanih

plač. Ponovno pa se je določila omejitev, da se davčna olajšava prizna le, kadar je bil delavec

pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi vsaj šest mesecev prijavljen pri službi za zaposlovanje.

Ta zakon pa je še bolj zaščitil novozaposlene delavce, saj je določil, da v primeru, če davčni

zavezanec prekine delovno razmerje delavcu prej kot v dveh letih od njegove zaposlitve, mora

za izkoriščeno olajšavo za tega delavca povečati davčno osnovo v letu prekinitve delovnega

razmerja.

Prav tako se je povišala tudi olajšava za zaposlovanje invalidov, in sicer ravno tako na 30 %

izplačanih plač invalidom v obračunskem obdobju (ZDDPO, 42. člen).

Sprememba ZDDPO-A je olajšavo za zaposlovanje invalidov še povečala, in sicer s 30 % na

50 % izplačanih plač invalidom, pri zaposlitvi invalidov s 100-odstotno telesno okvaro in

gluhonemih oseb pa kar na 70 % izplačanih plač tem osebam v letu obračuna (ZDDPO-A, 14.

člen).

Nova olajšava za investiranje v opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena

dolgoročna sredstva (ZDDPO, 39. in 40. člen) se je priznala tistim davčnim zavezancem, ki

so investirali v opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila, in

neopredmetena dolgoročna sredstva, in sicer v višini 20 % investiranega zneska. Pri tem je

bila postavljena še omejitev, da davčni zavezanec ni smel odtujiti ali prodati osnovnega

sredstva, v katerega je investiral, prej kot v treh letih po letu, v katerem je izkoristil olajšavo.

V nasprotnem primeru je moral v letu odtujitve ali prodaje povečati davčno osnovo za znesek

prej izkoriščene davčne olajšave.

30

Sprememba tega zakona je priznala enake možnosti tudi davčnemu zavezancu, ki je sredstvo

pridobil s finančnim najemom (ZDDPO-A, 12. in 13. člen).

Davčni zavezanci, ki so ustanovili družbo do konca leta 1993 (so jo vpisali v register, čeprav

še niso začeli poslovati in niso sestavljali obračuna za leto 1993), pa so lahko po 64. členu

ZDDPO uveljavljali tudi olajšavo za novoustanovljene družbe vse do konca poteka dobe, ki

je veljala za posamezno olajšavo.


Tudi za obračune davka od dobička za leta od 1997 do 2002 sta se uporabljala ZDDPO in

njegova prva sprememba ZDDPO-A. Že v začetku leta 1996 pa je izšla druga sprememba tega

zakona (Ur.l. RS št. 34/1996, v nadaljevanju ZDDPO-B). Ta sprememba se je v večini členov

začela uporabljati šele pri obračunu davka od dobička za leto 1997 (tudi člen, ki je prinesel

spremembe v olajšave).

ZDDPO-B je olajšavo za investiranje v opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena

dolgoročna sredstva povečal z 20 % na 40 % investiranega zneska. Poleg tega je to isto

olajšavo tudi dodatno omejil. Davčni zavezanec, ki je izkoristil to davčno olajšavo, ni smel v

naslednjih petih letih razporejati dobička za udeležbo v dobičku. V nasprotnem primeru se mu

je v letu razporejanja dobička za udeležbo v dobičku davčna osnova povečala za znesek prej

izkoriščene davčne olajšave (ZDDPO-B, 2. člen).

Davčne olajšave v letih 2003 in 2004

Decembra 2002 je izšla še tretja sprememba ZDDPO (Ur.l. RS št. 108/2002, v nadaljevanju

ZDDPO-C), ki se je začela uporabljati leta 2003.

ZDDPO-C je v olajšave na področju investicij prinesel zelo velike spremembe. V 5. členu je

najprej določil, da se olajšava za investiranje v opredmetena osnovna sredstva (razen v

osebna motorna vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki Sloveniji

ponovno zniža s 40 % investiranega zneska na 20 % investiranega zneska.

Poleg tega je dodal olajšavo za investiranje v opremo in neopredmetena dolgoročna

sredstva. Ta olajšava se je priznala davčnim zavezancem, ki so investirali v opremo (razen v

osebna motorna vozila), tudi računalniško, vendar brez pohištva in pisarniške opreme, ter

neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki Sloveniji v višini 20 % investiranega zneska.

Obe olajšavi sta veljali tudi za pridobitev sredstva s finančnim najemom.

V prehodnih določbah (9. člen) pa je ZDDPO-C ti olajšavi za leti 2003 in 2004 ovrgel ter

določil naslednje:

31

V letu 2003 sta se davčnemu zavezancu priznali prej omenjeni olajšavi v naslednji višini:

30 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna

vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki Sloveniji ter 10 %

investiranega zneska v opremo (razen v osebna motorna vozila), tudi računalniško, vendar

brez pohištva in pisarniške opreme, ter neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki

Sloveniji.

V letu 2004 pa v višini: 25 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva

(razen v osebna motorna vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki

Sloveniji ter 15 % investiranega zneska v opremo (razen v osebna motorna vozila), tudi

računalniško, vendar brez pohištva in pisarniške opreme, ter neopredmetena dolgoročna

sredstva v Republiki Sloveniji.

Poleg te ključne spremembe je bila v 5. členu ZDDPO-C zmanjšana tudi omejitev

razporejanja dobička za udeležbo v dobičku, in sicer s petih let na tri.

V 6. členu je ZDDPO-C dodal še eno omejitev: davčni zavezanec, ki je izkoristil olajšavo za

investicije, ne samo da ni smel tega sredstva odtujiti ali prodati prej kot po treh letih, ampak

ga v teh treh letih tudi ni smel prenesti izven Republike Slovenije. V tem primeru so veljala

enaka pravila kot za odtujitev oziroma prodajo sredstva.

Dve spremembi sta bili tudi pri olajšavi za oblikovanje investicijskih rezerv. Ponovno se je

skrajšala doba priznavanja te olajšave na dve leti. Poleg tega je moral davčni zavezanec, ki je

uveljavljal to olajšavo, voditi evidenco s podatki o namenu oblikovanja posamezne

investicijske rezerve, njeni porabi in stanju investicije (ZDDPO-C, 7. člen).

Za davčne zavezance, ki so jim na dan začetka uporabe ZDDPO-C še tekli roki v zvezi z

olajšavami, ki so bili določeni z ZDDPO, je po 8. členu ZDDPO-C veljalo, da so ti roki veljali

do poteka.

Davčne olajšave v letu 2005

Aprila 2004 je izšel tretji zakon na področju obdavčitve dobička, ki je dobil tudi novo ime, in

sicer zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (Ur.l. RS št. 40/2004, v nadaljevanju ZDDPO-

1). V večini določb se je začel uporabljati šele z obračunom leta 2005. Z njim je tudi prenehal

veljati ZDDPO, ki je s svojimi spremembami veljal kar 11 let.

Kot pri prvih dveh zakonih je tudi pri tem kar hitro po sprejetju izšla prva sprememba (Ur.l.

RS št.139/2004, v nadaljevanju ZDDPO-1A), vendar le-ta ni predpisala nobene spremembe

pri davčnih olajšavah.

ZDDPO-1 je na novo predpisal olajšavo za zavezance, ki so financirali pokojninski načrt

(veljala že v letu 2004), ter olajšavo za donacije (za humanitarne, dobrodelne, znanstvene,

32

športne, kulturne … namene in za izplačila političnim strankam). Na novo je opredelil tudi

olajšave na področju investiranja in zaposlovanja.

Na področju investiranja je ZDDPO-1 (49. člen) priznaval naslednji olajšavi:

Olajšava za investiranje v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva se je

priznala zavezancu, ki je investiral v opremo, tudi računalniško, vendar brez pohištva,

pisarniške opreme in osebnih motornih vozil, ter neopredmetena dolgoročna sredstva, če

gre za investicije v Republiki Sloveniji, in sicer v višini 10 % investiranega zneska.

Olajšava za investiranje v opremo za raziskave in razvoj se je priznala zavezancu, ki

je investiral v to opremo (kaj je takšna oprema, je določeno v Pravilniku o določitvi

opreme za raziskave in razvoj – Ur.l. RS št. 77/2005), če gre za investicije v Republiki

Sloveniji, in sicer v višini 10 % investiranega zneska.

Obe olajšavi sta se priznali tudi ob pridobitvi opreme s finančnim najemom.

Za obe olajšavi je ZDDPO-1 predpisoval enake omejitve glede razporejanja dobička in za

primer odtujitve, prodaje ali prenosa sredstva, za katerega je bila izkoriščena davčna olajšava

izven Republike Slovenije, kot jo je predpisoval ZDDPO-C.

Ta sprememba pri olajšavah na področju investiranja je bila za male družbe zelo neugodna,

ker večina malih in mikro družb malo ali pa sploh ne vlaga v raziskave in razvoj, saj nima

ustreznih kadrovskih in finančnih virov.

49. člen ZDDPO-1 pa je dodal še eno ugodnost za davčnega zavezanca. Ker so se vse davčne

olajšave skupaj lahko uveljavljale le do višine davčne osnove, je lahko zavezanec za

neizkoriščeni del davčne olajšave na področju investicij zmanjševal davčno osnovo v

naslednjih petih letih. Pri tem se je v naslednjih letih davčna osnova najprej zmanjšala za

neizkoriščeni del davčne olajšave starejšega datuma in prav tako le do višine davčne osnove.

Vse določbe 49. člena pa niso veljale v letu 2005, ampak je že isti zakon v prehodnih

določbah (ZDDPO-1, 80. člen) določil, da se, ne glede na 49. člen, za leto 2005 ne prizna

olajšava za investicije v opremo, tudi računalniško, vendar brez pohištva, pisarniške opreme

in osebnih motornih vozil, ter neopredmetena dolgoročna sredstva, če gre za investicije v

Republiki Sloveniji, v višini 10 % investiranega zneska, ampak v višini 20 % investiranega

zneska. Poleg tega je bila dodana olajšava, ki je veljala že v letih 2003 in 2004, za investicije

v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila) ter neopredmetena

dolgoročna sredstva v Republiki Sloveniji, in sicer v višini 20 % investiranega zneska v ta

sredstva. Ti dve olajšavi sta bili za male, še bolj pa za mikro družbe veliko bolj ugodni.

Vendar v tem primeru ni bilo ugodnosti za koriščenje neizkoriščenega dela davčne olajšave v

naslednjih davčnih obdobjih.

Olajšava za novozaposlene delavce se je po novem zakonu ZDDPO-1 (50. člen) glasila

enako kot po ZDDPO, le da se je podaljšala doba, za katero je moral biti delavec, s katerim se

33

je sklenila nova pogodba o zaposlitvi, prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za

zaposlovanje. Ta je bila najmanj dvanajst mesecev.

Prav tako tudi ni bilo bistvenih sprememb pri olajšavi za zaposlene invalide. Dodala se je le

še olajšava za tiste zavezance, ki zaposlujejo invalide nad predpisano kvoto, in sicer v višini

70 % plač za te osebe (ZDDPO-1, 50. člen).


Decembra 2005 je izšla druga sprememba ZDDPO-1 (Ur.l. RS št. 108/2005; v nadaljevanju

ZDDPO-1B), ki je vplivala na obračun tega davka v letu 2006. ZDDPO-1B je prinesel le

spremembe na področju olajšav za investicije.

Davčnemu zavezancu se je po ZDDPO-1B (10. člen) namesto olajšave za investicije v

opremo za raziskave in razvoj priznala olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj, in sicer v

višini 20 % zneska, ki je predstavljal vlaganja v raziskave in razvoj bodisi v notranje

raziskovalno-razvojne dejavnosti zavezanca bodisi nakup raziskovalno-razvojnih storitev.

Kako se je uveljavljala ta olajšava, je bilo natančneje določeno v Pravilniku o uveljavljanju

davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (Ur.l. RS št. 79/2006).

Poleg tega je ZDDPO-1B dodal tudi posebne regijske olajšave za vlaganja v raziskave in

razvoj za družbe, ki so opravljale svojo dejavnost v manj razvitih regijah države, in sicer v

višini 30 % oziroma 40 % investiranega zneska (odvisno od razvitosti regije). Katere regije v

Republiki Sloveniji so lahko uveljavljale te olajšave, vrste vlaganj, ki se štejejo za vlaganja v

raziskave in razvoj, obrazec za uveljavljanje teh olajšav ter vse druge podrobnosti za izvajanje

davčne regijske olajšave v letu 2006, je bilo določeno z Uredbo o davčni regijski olajšavi za

raziskave in razvoj (Ur.l. RS št. 136/2006).

Tudi pri olajšavi za vlaganja v raziskave in razvoj je ZDDPO-1B ohranil ugodnost za

neizkoriščene davčne olajšave, ki se lahko uporabljajo v naslednjih petih davčnih obdobjih.

Črtala pa se je omejitev glede razporejanja dobička za udeležbo v dobičku tako pri olajšavi za

investicije v osnovna sredstva kot tudi pri olajšavi za vlaganja v raziskave in razvoj.

Ta sprememba ni imela bistvenega pomena za male družbe, saj je le malo malih družb, še

manj pa mikro družb, lahko uveljavilo katerokoli izmed teh olajšav.

ZDDPO-1B (16. člen) je prinesel tudi ugodnost za male in mikro družbe, in sicer je spremenil

olajšavo za investicije v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva, če je šlo za

investicije v Republiki Sloveniji, z 10 % investiranega zneska, kot jo je predpisoval ZDDPO-

1, na 20 % investiranega zneska. Takšna olajšava je po 16. členu ZDDPO-1B veljala tako v

letu 2006 kot tudi v letu 2007.

34


Novembra 2006 je bil ponovno sprejet nov zakon o davku od dohodov pravnih oseb

(ZDDPO-2), ki se je začel uporabljati z davčnim obračunom za leto 2007.

Ta zakon malim in mikro družbam ni prinesel nič dobrega, saj je na področju investicij

priznal le olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj, na področju zaposlovanja pa le olajšavo

za zaposlovanje invalidov. Popolnoma na novo je uvedel olajšavo za izvajanje praktičnega

dela v strokovnem izobraževanju, še vedno pa je predpisoval olajšavo za prostovoljno

dodatno pokojninsko zavarovanje in olajšavo za donacije.

Olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj (ZDDPO-2, 55. člen) je bila opredeljena

popolnoma enako kot v 10. členu ZDDPO-1B. Enako je veljala tudi ugodnost za

neizkoriščene olajšave, da se lahko uporabljajo v naslednjih petih davčnih obdobjih.

Zavezanec pa te olajšave ni mogel uveljavljati v delu, ki je bil financiran iz sredstev

proračuna bodisi Republike Slovenije bodisi Evropske unije. Enake pogoje je nov zakon

predpisal tudi za regijske olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj.

Prav tako se je tudi olajšava za zaposlene invalide (ZDDPO-2, 56. člen) priznala davčnim

zavezancem pod enakimi pogoji, kot jih je opredelil ZDDPO-1.

Na novo predpisana olajšava za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju

(ZZDPO-2, 57. člen) se je priznala tistim zavezancem, ki so sprejeli vajenca, dijaka ali

študenta po učni pogodbi za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, in sicer v

višini 20 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji za vsak mesec

izvajanja tega dela.


Za obračun davka od dohodkov za leto 2008 so izšle kar tri spremembe. Prva je izšla junija

2008 (Ur.l. RS št. 56/2008, v nadaljevanju ZDDPO-2A), ki je prinesla le spremembe v

olajšave za donacije.

Druga sprememba je izšla julija 2008 (Ur.l. RS št. 76/2008, v nadaljevanju ZDDPO-2B). Ta

je bila zelo pomembna za družbe, ki investirajo, saj je ponovno omogočila olajšavo za

investicije v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva.

ZDDPO-2B je dodal v ZDDPO-2 nov člen 55.a, ki je opredelil, da se je olajšava za

investicije v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva priznala tistim davčnim

zavezancem, ki so investirali v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva v višini 20 %

investiranega zneska, vendar ne več kot 20.000 evrov. Od tega je zavezanec lahko uveljavil

10.000 evrov v davčnem obdobju vlaganja, 10.000 evrov pa v naslednjem davčnem obdobju

35

po vlaganju. To je veljalo tudi za pridobitev sredstev s finančnim najemom. Za uveljavljanje

te olajšave je zakon predpisal določene pogoje, in sicer:

Kot oprema se ne štejejo pohištvo in pisarniška oprema, razen računalniške opreme. Prav

tako tudi ne motorna vozila, razen osebnih avtomobilov in avtobusov na hibridni ali

električni pogon ter tovornih vozil z motorjem najmanj EURO VI.

Kot neopredmetena dolgoročna sredstva se ne štejejo dobro ime in usredstveni stroški

naložb v tuja opredmetena osnovna sredstva.

Olajšavo lahko uveljavlja le zavezanec, ki ima nepretrgoma v celotnem davčnem obdobju

zaposlena dva delavca za polni delovni čas.

Zavezanec v treh letih oziroma pred dokončanim amortiziranjem (v skladu z ZDDPO-2)

ne sme prodati ali odtujiti osnovno sredstvo, za katerega je izkoristil olajšavo (npr.

računalniška oprema se amortizira dve leti, torej jo lahko proda ali odtuji po dveh letih). V

nasprotnem primeru se mu v letu prodaje oziroma odtujitve davčna osnova poveča za prej

izkoriščeno davčno olajšavo.

Zavezanec ne sme uveljavljati te olajšave za investicije v delu, ki je bil financiran iz

sredstev proračuna bodisi Republike Slovenije bodisi Evropske unije.

Poleg teh omejitev je imel davčni zavezanec tudi ugodnost, in sicer je lahko neizkoriščeni del

olajšave izkoristil pri zniževanju davčne osnove v naslednjih petih letih, vendar prenesena

olajšava skupaj z olajšavo v tekočem obdobju ni smela presegati 10.000 evrov.

Že druga sprememba je omogočila boljšo davčno situacijo družbam, ki so investirale, tretja, ki

je izšla januarja 2009 (Ur.l. RS št. 5/2009, v nadaljevanju ZDDPO-2C), pa je to še izboljšala.

V člen 55.a je prinesla naslednje spremembe:

1. Zavezanec je lahko uveljavljal olajšavo ne le v višini 20 % investiranega zneska v opremo

in neopredmetena dolgoročna sredstva, ampak v višini 30 % investiranega zneska v

opremo in vsa neopredmetena sredstva, tako dolgoročna kot tudi kratkoročna, vendar ne

več kot 30.000 evrov oziroma največ v višini davčne osnove.

2. Odstranila se je omejitev o zaposlitvi dveh delavcev za nedoločen čas v celotnem

davčnem obdobju.

3. Prav tako se je lahko tudi po ZDDPO-2C neizkoriščeni del olajšave priznal v naslednjih

petih letih, vendar ne več kot 30.000 evrov na leto.


Konec leta 2009 je izšla četrta sprememba ZDDPO-2 (Ur.l. RS št. 96/2009, v nadaljevanju

ZDDPO-2D), ki pa ni vsebovala nobenih novosti na področju olajšav.

Peta sprememba ZDDPO-2 (Ur.l. RS št. 43/2010, v nadaljevanju ZDDPO-2E), ki je izšla

maja 2010, pa je prinesla spremembe olajšav, pomembne z vidika male in mikro družbe, in

sicer je ponovno dodala olajšavo za novozaposlene.

36

Olajšava za novozaposlene se po ZDDPO-2E prizna tistim davčnim zavezancem, ki so na

novo zaposlili osebo, vendar pod pogojem, da je bila ta oseba mlajša od 26 let ali starejša od

55 let in je bila pred zaposlitvijo vsaj šest mesecev prijavljena pri zavodu za zaposlovanje.

Prizna se v višini 45 % plače te osebe in sicer za prvih 24 mesecev zaposlitve te osebe (v letu

zaposlitve in v naslednjih davčnih letih, glede na izplačane plače tej osebi). Poleg že

omenjene omejitve v starosti je morala biti oseba zaposlena za nedoločen čas in z zaposlitvijo

se je moralo povečati skupno število zaposlenih v davčnem obdobju, v katerem se zaposli

delavca (zaposleni za določen čas se ne upoštevajo, za krajši delovni čas pa se upoštevajo

sorazmerno).

2.3.2 Davčne olajšave pri obdavčitvi dohodka iz dejavnosti

Tako kot pri davku od dohodkov pravnih oseb so tudi pri davku od dohodka iz dejavnosti v

proučevanem obdobju veljale različne olajšave na področju investicij in zaposlovanja, zato

sem jih tudi tukaj glede na skupne značilnosti razdelila po obdobjih.

Davčne olajšave v letih od 1991 do1993

Tudi na področju dohodnine je prvi zakon izšel decembra 1990 (Zakon o dohodnini). Ta

zakon in njegova prva sprememba (Ur.l. RS št. 34/1991, v nadaljevanju Zakon o spremembah

in dopolnitvah zakona o dohodnini), ki je izšla decembra 1991, sta se uporabljala pri obračunu

davka od dohodka iz dejavnosti za leta 1991, 1992 in 1993.

Ker je država podpirala ustanavljanje novih družb bodisi v obliki pravne osebe bodisi v obliki

fizične osebe, je tudi na področju obdavčitve dohodka iz dejavnosti omogočila olajšavo za

novoustanovljene družbe. Poleg tega je imela mala družba, ki se je ustanovila kot fizična

oseba, možnost uveljavljati olajšavo za vlaganje lastnih sredstev v nabavo, rekonstrukcijo in

modernizacijo osnovnih sredstev. Prav tako kot pri obdavčitvi dobička pravnih oseb pa sta bili

tudi tukaj predpisani olajšavi za novozaposlene delavce in zaposlovanje invalidov.

Olajšava za novoustanovljene družbe se je priznala davčnim zavezancem, ki so na novo

začeli opravljati dejavnost, in sicer se dobiček prvega leta ni obdavčil, v drugem letu se je

obdavčilo 34 % dobička, v tretjem pa 66 % dobička. Tudi tukaj so imeli dodatno ugodnost

davčni zavezanci, ki so začeli opravljati dejavnost na demografsko ogroženih območjih, in

sicer se tem zavezancem dobiček, dosežen v prvih treh letih, ni obdavčil, v četrtem letu se je

obdavčilo 50 % dobička, v petem pa 75 % dobička. Tudi tukaj se je za leto štelo dvanajst

mesecev nepretrganega poslovanja od dneva, vpisanega v register. Olajšava se je začela

uporabljati z letom, ko je zavezanec izkazal dobiček. Med novoustanovljene družbe pa niso

spadali zavezanci, ki so že opravljali dejavnost, ki so začeli opravljati dejavnost za

družinskim članom in pri katerih je prišlo le do statusnih sprememb (Zakon o dohodnini, 49.

člen).

37

Olajšava za vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev se je

priznala zavezancu, ki je opravljal dejavnost kot stalni poklic, in sicer kot 10 % znižanje

davčne osnove za vlaganja lastnih sredstev v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo

osnovnih sredstev. Sem so spadala tudi najeta osnovna sredstva, razen v primerih, ko so se

vlaganja kreirala iz najemnine. Olajšava se je priznala za dobo dveh let. Ob koncu drugega

leta je moral zavezanec v napovedi za davek iz dejavnosti dokazati, da je znižani znesek

davčne osnove res porabil za te namene, v nasprotnem primeru je moral v tistem letu povečati

davčno osnovo za ta znesek (Zakon o dohodnini, 47. člen).

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (25. člen) pa je ugodnost te olajšave

za davčne zavezance še povečal, saj je povišal davčno olajšavo z 10 % davčne osnove na

največ 20 % davčne osnove. Hkrati se je podaljšala ugodnost te olajšave, in sicer z dveh na

štiri leta.

Olajšava za novozaposlene delavce se je priznala pod popolnoma enakimi pogoji kot pri

obdavčitvi dobička pravnih oseb v teh letih, in sicer v višini 15 % izplačanih plač

novozaposlenim pripravnikom, delavcem, ki prvič sklepajo delovno razmerje, in tistim, ki so

bili pred sklenitvijo dve leti prijavljeni pri službi za zaposlovanje. Prav tako se je priznala le

za prvih dvanajst mesecev (Zakon o dohodnini, 50. člen).

Olajšava za zaposlene invalide se je priznala tistim davčnim zavezancem, ki so zaposlovali

invalide, in sicer v višini 30 % izplačanih plač invalidom, v primeru zaposlitve osebe s 100-

odstotno telesno okvaro ali gluhoneme osebe pa za 50 % izplačanih plač tem osebam. Ta

olajšava ni veljala le za dvanajst mesecev, ampak je bila trajna (Zakon o dohodnini, 50. člen).

Tudi pri dohodku iz dejavnosti je sprememba zakona zvišala odstotek olajšave s 15 % na 23

% izplačanih plač, vendar samo pri novozaposlenih delavcih. Prav tako se je tudi tu črtala

omejitev prijavljenosti delavca pri zavodu za zaposlovanje. Olajšava za zaposlene invalide pa

je bila že z zakonom določena višje kot pri obdavčitvi dobička pravnih oseb (Zakon o

spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini, 28. člen).

Na novo pa se je s spremembo dodala olajšava za sprejem učenca po učni pogodbi za

izvajanje praktičnega dela vzgojno-izobraževalnega procesa v poklicnem izobraževanju, in

sicer se je priznala zavezancu, ki je sprejel takšnega učenca, v višini izplačane nagrade temu

učencu (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini, 28. člen).


Ravno tako kot pri obdavčitvi dobička pravnih oseb je tudi pri obdavčitvi dohodka fizičnih

oseb decembra 1993 izšel nov zakon o dohodnini (ZDoh), ki se je začel uporabljati s 1.

januarjem 1994. Ta zakon je davčnim zavezancem omogočal vse olajšave, primerne za male

družbe, ki jih je priznaval prvi zakon o dohodnini, vendar so se ravno tako kot pri obdavčitvi

dobička tudi tu spremenili pogoji in višine teh olajšav.

38

Olajšava za vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev se je

priznala pod popolnoma enakimi pogoji, kot je veljala v letih od 1991 do 1993, vendar le v

višini 10 % znižanja davčne osnove zavezancu, ki je vlagal lastna sredstva v nabavo,

rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev (ZDoh, 47. člen).

Olajšava za novozaposlene delavce je z novim zakonom prinesla davčnim zavezancem, ki

so na novo zaposlovali, še večje ugodnosti, saj se je odstotek olajšave dvignil na 50 % plače

delavca, pripravnika, ki je prvič sklenil delovno razmerje. To je bilo višje kot pri obdavčitvi

dohodkov pravnih oseb. Enako kot prejšnja leta pa je moral zavezanec zaposliti to osebo za

nedoločen čas, oseba pa je morala biti obvezno prijavljena pri službi za zaposlovanje. Vendar

v primeru obdavčitve dohodka iz dejavnosti ni bilo omejitve zaposlenosti za dobo dveh let,

prav tako ni bilo omejitve, kako dolgo mora biti na novo zaposlena oseba prijavljena pri

zavodu za zaposlovanje. Olajšava se je priznala za prvih dvanajst mesecev zaposlitve (ZDoh,

50. člen).

Novi zakon o dohodnini je takoj (brez dodatnih sprememb) predpisal olajšavo za

zaposlovanje invalidov v višini 50 % plač zaposlenih invalidov in 70 % plač zaposlenih

invalidov s 100-odstotno telesno okvaro in gluhonemih, ne tako kot pri obdavčitvi dohodkov

pravnih oseb, ko se je olajšava zvišala šele s spremembo ZDDPO-A (ZDoh, 50. člen).

Novi zakon je prav tako predpisoval olajšavo za sprejem učenca po učni pogodbi za

izvajanje praktičnega dela vzgojno-izobraževalnega procesa v poklicnem izobraževanju, in

sicer se je priznala zavezancu, ki je sprejel takšnega učenca, v višini plačila temu učencu

(ZDoh, 50. člen).

Z novim zakonom je bila tudi za obdavčitev dohodka iz dejavnosti predpisana olajšava za

investiranje v opredmetena osnovna sredstva, vendar pa ne tudi v neopredmetena

dolgoročna sredstva. Zavezanec, ki je investiral v opredmetena osnovna sredstva, je lahko

uveljavljal znižanje davčne osnove v višini 20 % investiranega zneska, vendar prav tako ni

smel tega sredstva odtujiti prej kot v treh letih. V nasprotnem primeru je moral v letu

odtujitve povečati davčno osnovo za znesek prej izkoriščene olajšave (ZDoh, 48. člen).

Zavezanci, ki so s 1. januarjem 1994, ko je začel veljati nov zakon o dohodnini, že uveljavljali

davčno olajšavo za novoustanovljene družbe, pa so le-to lahko izkoristili do konca izteka

dobe (ZDoh, 137. člen).


Tudi v letih od 1997 do 2004 je veljal ZDoh, vendar je druga sprememba (Ur.l. RS št.

44/1996, 4. člen; v nadaljevanju ZDoh-C) prinesla na področju olajšave za investiranje v

opredmetena osnovna sredstva dodatne ugodnosti. Zavezanec, ki je investiral v

opredmetena osnovna sredstva, razen v osebna motorna vozila, je lahko uveljavljal znižanje

39

davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska, kar je za 20 odstotnih točk več, kot je

predpisoval ZDoh.


Tretji zakon o dohodnini (ZDoh-1) je bil sprejet sredi maja leta 2004. Uporabljati se je začel

pri obračunu dohodnine in prav tako davku od dohodka iz dejavnosti za leto 2005. Spremenil

je olajšave na področju investiranja, na področju zaposlovanja pa so se spremenili le pogoji in

višina olajšav.

Olajšava za investiranje v opredmetena osnovna sredstva je postala po eni strani

ugodnejša, saj se je priznala tudi za investicije v neopredmetena dolgoročna sredstva, po

drugi pa se ni upoštevala za osebna motorna vozila, pohištvo in pisarniško opremo (brez

računalniške opreme), in sicer se je lahko uveljavljala le v višini 20 % investiranega zneska.

Enako se je upoštevala tudi pri pridobitvi sredstva s finančnim najemom. Vendar so bile tako

kot pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb tudi tukaj za koriščenje olajšave določene omejitve.

Zavezanec, ki je izkoristil olajšavo za določeno sredstvo, le-tega ni smel prodati, odtujiti ali

ga prenesti izven Republike Slovenije prej kot v treh letih. V nasprotnem primeru je moral v

letu odtujitve ali prodaje povečati davčno osnovo za znesek prej izkoriščene davčne olajšave

(ZDoh-1, 47. člen).

Poleg vseh omejitev je bila za zavezance dodana še ena ugodnost. Če zavezanec v tekočem

letu ni imel dovolj visoke davčne osnove, je lahko koristil olajšavo za investiranje v

naslednjih zaporednih petih letih, vendar se je davčna osnova vedno najprej zmanjšala za

neizkoriščeni del olajšave starejšega datuma (ZDoh-1, 47. člen).

Isti zakon je v prehodnih določbah določil, da je lahko zavezanec za leto 2005 pod zgoraj

navedenimi pogoji znižal davčno osnovo za 30 % investiranega zneska v opredmetena

osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva (ZDoh-1, 47. člen).

Olajšava za novozaposlene delavce je postala za zavezance manj ugodna, saj se je znižal

odstotek olajšave na 30 % izplačanih plač tem delavcem. Prav tako so bile dodane še

omejitve, da se je moral delavec zaposliti za nedoločen čas in za najmanj dve leti, pred

zaposlitvijo pa je moral biti vsaj dvanajst mesecev prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije

za zaposlovanje. Olajšava se je prav tako priznala le za prvih dvanajst mesecev zaposlitve teh

oseb. Če je davčni zavezanec odpovedal pogodbo oziroma je bila le-ta sporazumno

razveljavljena prej kot v dveh letih, je moral davčni zavezanec za znesek prej izkoriščene

olajšave povečati davčno osnovo v letu odpovedi oziroma razveljavitve delovnega razmerja


Pri olajšavi za zaposlene invalide z novim zakonom ni bilo bistvenih sprememb. Dodala se

je le olajšava za tiste zavezance, ki zaposlujejo invalide nad predpisano kvoto, in sicer v višini

70 % plač za te osebe (ZDoh-1, 48. člen).

40

Z novim zakonom pa se je podrobneje določila olajšava za sprejem učencev po učni pogodbi,

in sicer se je preimenovala v olajšavo za izvajanje praktičnega dela v strokovnem

izobraževanju. Priznala se je zavezancu, ki je sprejel vajenca, dijaka ali študenta po učni

pogodbi za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, in sicer v višini 20 %

povprečne mesečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji za vsak mesec izvajanja tega dela


Omejitve, ki so bile pri posamezni olajšavi predpisane z ZDoh (47., 48. in 50. člen), so se

uporabljale do poteka rokov.

Tudi ZDoh-1 je imel kar pet sprememb, vendar nobena ni prinesla bistvenih sprememb na

področju olajšav, pomembnih z vidika male in mikro družbe.


Novembra 2006 je bil sprejet četrti zakon o dohodnini (ZDoh-2), ki se je začel uporabljati pri

obračunu dohodnine in prav tako davku od dohodka iz dejavnosti za leto 2007. Tako kot

ZDDPO-2 tudi ta zakon malim in mikro družbam ni prinesel nič dobrega.

Na področju olajšav za investicije je predpisoval le olajšavo za vlaganja v raziskave in

razvoj ter regijsko olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj. Ti dve olajšavi sta bili

predpisani in priznani pod enakimi pogoji in v enaki višini kot že za leto 2006 z ZDDPO-1B

za pravne osebe (glej podpoglavje 2.3.1) (ZDoh-2, 61. člen).

Na področju zaposlovanja se je črtala olajšava za novozaposlene delavce, olajšavi za

zaposlene invalide in za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju pa sta ostali

enaki kot v letu 2006 (ZDoh-2, 62. in 64. člen).

Omejitve, ki so bile pri posamezni olajšavi predpisane z ZDoh (47., 48. in 50. člen) in ZDoh-

1 (47. in 48. člen), so se uporabljale do poteka rokov.


ZDoh-2 je doživel kar osem sprememb. Prve štiri so veljale že v letu 2008 in prav tako v letu

2009, vendar niso imele vse vpliva na olajšave, pomembne z vidika male družbe. Prva

sprememba (Ur.l. RS št. 10/2008; v nadaljevanju ZDoh-2A), ki je bila sprejeta januarja 2008,

je predpisovala le spremembe na področju olajšav za donacije.

Druga sprememba (Ur.l. RS št. 78/2008, 2. člen, v nadaljevanju ZDoh-2B) je dodala v ZDoh-

2 nov 66.a člen, v katerem je prinesla nazaj ugodnost za male in mikro družbe, in sicer

olajšavo za investicije v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva. Ta olajšava je

bila predpisana v enaki višini in pod podobnimi pogoji kot pri pravnih osebah (glej

41

podpoglavje 2.3.1). Razlika je bila le ta, da je moral imeti zavezanec zaposlenega najmanj

enega delavca, in ne dveh, kot je predpisoval ZDDPO-2B, vendar je moral zaposliti tega

delavca vsaj tri mesece pred koncem davčnega leta, delavec pa je moral biti zaposlen za poln

delovni čas nepretrgoma vsaj še eno leto po letu, za katerega je zavezanec izkoristil olajšavo.

V nasprotnem primeru je moral zavezanec v tekočem letu povečati davčno osnovo za prej

izkoriščeno olajšavo.

Še pred koncem leta 2008 je izšla tretja sprememba (Ur.l. RS št. 125/2008, 1. člen, v

nadaljevanju ZDoh-2C), ki je zadeve še izboljšala, in sicer je tako kot ZDDPO-2 dovoljevala

znižanje davčne osnove za 30 % investiranega zneska v opremo in neopredmetena dolgoročna

sredstva ter celo brez omejitve 30.000 evrov, kot je bila pri obdavčitvi pravnih oseb. Tudi

večina pogojev je ostala enaka, kot jih je predpisal ZDDPO-2B. Prav tako se je lahko

neizkoriščeni del olajšave priznal v naslednjih petih letih. Črtala pa se je omejitev o zaposlitvi

delavca.

Četrta sprememba (Ur.l. RS št. 20/2009, 1. člen, v nadaljevanju ZDoh-2D), ki je izšla marca

2009, pa je dodala še, da lahko zavezanec uveljavlja olajšavo tudi za investicije v motorna

vozila v letih od 2008 do 2010, ki ustrezajo najmanj emisijskim zahtevam EURO V, in

avtobuse, ki ustrezajo najmanj emisijskim zahtevam EURO IV. Ta olajšava ni bila bistvena za

male in mikro družbe.


Peta in šesta sprememba ZDoh-2 nista vsebovali nobenih sprememb na področju olajšav.

Sedma sprememba (Ur.l. RS št. 43/2010, 3. člen, v nadaljevanju ZDoh-2G) pa je v ZDoh-2

dodala nov 61.a člen in s tem v letu 2010 tako kot pri obdavčitvi dohodkov pravnih oseb

ponovno predpisala olajšavo za novozaposlene, in sicer pod popolnoma enakimi pogoji, kot

jo je predpisoval ZDDPO-2E (glej podpoglavje 2.3.1).

2.4 Primerjava reform davčnih olajšav pri davku od dohodkov pravnih

oseb in davku od dohodka iz dejavnosti z vidika male in mikro

gospodarske družbe

Skozi zgodovino se je slovenska davčna zakonodaja zelo pogosto spreminjala. Skoraj z

vsakim letom se je tako pri obračunu davka od dohodkov pravnih oseb kot tudi pri obračunu

davka od dohodka iz dejavnosti nekaj spremenilo, kar za družbe, še posebej male in mikro, ki

nimajo posebej urejene pravne in računovodske službe, pomeni naporno spremljanje,

prebiranje in razumevanje vedno nove zakonodaje.

Če v grobem pogledamo prilogo 1, se nam zdi, da so bile olajšave v posameznih letih enako

ugodne tako za male družbe kot za podjetnike. Vendar to ni res, saj če pogledamo že v sam

začetek, od leta 1991 do leta 1993, so bile razlike. Na področju investicij je za male družbe

takrat veljala olajšava za oblikovanje investicijskih rezerv, za podjetnike pa olajšava za

42

vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev. Na področju

zaposlovanja je bila zakonodaja ugodnejša za podjetnike, saj je priznavala višji odstotek

olajšave za zaposlene invalide, poleg tega pa še olajšavo za sprejem učenca po učni pogodbi.

Tudi od leta 1994 do vključno leta 2004 so veljale na področju investicij prej omenjene

razlike. Dodale pa so se še nove olajšave. Za male družbe se je najprej dodala olajšava za

investicije v opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva, in sicer v

višini 20 % in kasneje 40 % investiranega zneska. Tudi za podjetnike se je dodala nova

olajšava, in sicer za investicije v opredmetena osnovna sredstva, ne pa tudi v neopredmetena

dolgoročna sredstva. Prav tako v višini 20 % in kasneje 40 % investiranega zneska. Takšno

stanje je bilo do leta 2002. V tistih letih je bila zakonodaja na področju olajšav za investicije

ugodnejša za male družbe, saj v primeru, da je podjetnik nabavil računalniški program, zanj

olajšave ni mogel koristiti, medtem ko jo je mala družba lahko.

Od leta 2003 so se tudi za male družbe pogoji olajšav na področju investicij začeli

poslabševati. Če pogledamo prilogo 2, v kateri je prikazan podroben pregled olajšav na

področju investicij od leta 2002 do leta 2010, lahko vidimo, da so bile v letih 2003 in 2004 za

podjetnike ugodnejše olajšave za investicije v zemljišča in zgradbe, pohištvo in pisarniško

opremo ter osnovno čredo in večletne nasade. Še vedno pa so lahko male družbe uveljavljale

olajšavo za investicije v neopredmetena dolgoročna sredstva, ki pri obdavčitvi dohodka iz

dejavnosti ni bila priznana.

Tudi na področju zaposlovanja so bile olajšave v teh dveh letih ugodnejše za podjetnike.

Stopnje vseh olajšav so se sicer dvignile tako pri mali družbi kot pri podjetniku. Prav tako so

se izenačili odstotki za olajšavo za zaposlene invalide, vendar je zakon predpisal višjo

olajšavo za novozaposlene delavce pri podjetnikih kot pri malih družbah. Poleg tega je le pri

podjetnikih še vedno veljala olajšava za sprejem učenca po učni pogodbi.

V letih 2005 in 2006 so se poslabšali pogoji olajšav na področju investicij tako za male

družbe kot tudi za podjetnike. Pri malih družbah so se v letu 2005 spremenili le odstotki

olajšav, v letu 2006 pa se je popolnoma ukinila olajšava za investicije v opremo in

neopredmetena dolgoročna sredstva. Pri podjetnikih je olajšavo za vsa opredmetena osnovna

sredstva zamenjala olajšava za opredmetena osnovna sredstva brez osebnih avtomobilov,

pohištva in pisarniške opreme, vendar z računalniško opremo, ter neopredmetena dolgoročna

sredstva. Prav tako se je vsako leto znižal odstotek olajšave. Katera pravnoorganizacijska

oblika je bila v letu 2005 na boljšem, je bilo odvisno od posamezne družbe, v katera sredstva

je investirala. V letu 2006 pa je bil na boljšem podjetnik, saj je lahko koristil tudi olajšavo za

investicije v zgradbe, zemljišča, osnovno čredo in večletne nasade.

Že leta 2005 se je za male družbe predpisala olajšava za vlaganja v opremo za raziskave in

razvoj, le-ta se je v letu 2006 povišala in zamenjala olajšavo za vsa vlaganja v raziskave in

razvoj. Vendar ta olajšava ni najbolj primerna za male in mikro družbe, saj se družbe takšne

velikosti navadno dodatno ne ukvarjajo še z raziskavami in razvojem. To bi prineslo

43

previsoke dodatne stroške tako na področju sredstev, potrebnih za to dejavnost, kot tudi na

področju kadra, ki bi zadevo izpeljal in tudi vodil vso dokumentacijo, ki je za koriščenje

olajšave potrebna. Ta olajšava je torej bolj primerna za srednje in velike družbe ter za male in

mikro družbe, ki se ukvarjajo izključno z raziskovalno dejavnostjo. Tako so bili leta 2007

tako male družbe kot podjetniki v zelo neugodnem položaju, saj je veljala pri obeh na

področju investicij le ta olajšava. To je povzročilo, da je večina malih in mikro družb v letu

2007 namesto, da bi investirala v osnovna sredstva in se posodabljala, morala privarčevati

denar in plačati davek.

Gledano v celoti, so bili vsi poskusi znižanja ali ukinitve davčnih olajšav z novimi zakoni

nesmiselni, saj so se potem z spremembo tega istega zakona bodisi ponovno uvedle bodisi

omogočile na kakšen drug način. Vendar včasih drug način ni bil za vse družbe enako

primeren kot prejšnji. Vendar je pri tem tudi država videla, da to zavira rast in konkurenčnost

malih in mikro družb, zato so se v letu 2008 ponovno uvedle davčne olajšave za investicije v

opremo in neopredmetena sredstva v višini 30 % investiranega zneska tako za male družbe

kot za podjetnike. Te olajšave so veljale tudi v letih 2009 in 2010. Vendar so bili ponovno na

boljšem podjetniki, saj je za male družbe veljala omejitev, da olajšava ne sme biti višja od

30.000 evrov.

Na področju zaposlovanja se je z letom 2005 tudi pri podjetnikih stopnja za novozaposlene

delavce znižala in izenačila pogoje z malimi družbami. Še vedno pa so imeli podjetniki

dodatno olajšavo, in sicer je olajšavo za sprejem učenca po učni pogodbi zamenjala olajšava

za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, ki se je priznala v višini 20 %

povprečne mesečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Enako stanje je bilo tudi v letu

2006. Leta 2007 pa so to olajšavo dobile tudi male družbe. Vendar so se v letu 2007 tudi na

področju zaposlovanja razmere poslabšale, saj se je ukinila olajšava za novozaposlene delavce

tako pri malih družbah kot pri podjetnikih. Ta olajšava se je zaradi krize in nenehnega

povečevanja brezposelnosti ponovno uvedla z letom 2010, vendar z ostrejšimi pogoji.

Menim, da gospodarstvo pričakuje od izvoljenih predstavnikov, da bodo sprejemali takšne

zakone, ki se ne bodo spreminjali za potrebe dnevne politike, ki bodo nediskriminatorni ter

bodo razumljivi tudi ljudem, ki vodijo mikro in male družbe. Država bi se morala zavedati, da

male in mikro družbe ne delujejo pod enakimi pogoji kot srednje in velike, zato je treba tudi

zakone prilagoditi njihovim posebnostim. Z davčnimi olajšavami za investicije v osnovna

sredstva država spodbuja male in mikro družbe, da težijo k posodabljanju in modernizaciji

svojega poslovanja ter si s tem omogočajo rast in obstoj na trgu. Vendar glede na to, da se

delež davka od dohodkov pravnih oseb v davčnih prihodkih države povečuje, davčna stopnja

pa se znižuje, lahko pričakujemo, da se bodo olajšave v prihodnosti še zniževale in pogoji

zanje zaostrovali.

44

3 VPLIV REFORM OLAJŠAV NA USPEŠNOST MALE

GOSPODARSKE DRUŽBE IN SAMOSTOJNEGA PODJETNIKA

3.1 Predstavitev problema

Vsaka družba, ki si želi rasti in iti korak s časom, potrebuje ne le tekoča finančna sredstva, ki

ji omogočajo sprotno vzdrževanje družbe, ampak še dodatna finančna sredstva, ki ji

omogočajo nakup novih osnovnih sredstev, širjenje prodaje ali proizvodnje, zaposlovanje

novih delavcev … Lastniki velikih korporacij, ki so večinoma organizirane kot delniške

družbe in v katerih velikokrat število lastnikov ni znano, težijo k čim večjemu dobičku in k

čim večjim dividendam. Te družbe dodatna finančna sredstva dobijo s posojili, zadržanjem

dela visokega dobička, izdajo novih delnic …

Pri malih in mikro družbah, ki so v večini organizirane kot družbe z omejeno odgovornostjo

in samostojni podjetniki ter v katerih je poslovodstvo tesno povezano z lastništvom, lastništvo

pa je navadno omejeno le na eno ali dve osebi, pa ni več takšne težnje po visokih dobičkih.

Takrat stopi v ospredje zmožnost obstanka na trgu ter konkurirati velikim in močnim

korporacijam. Za to tudi male družbe potrebujejo dodatna finančna sredstva. Tu se pojavi

težava, saj mala družba veliko težje pridobi dodatna finančna sredstva z najemom posojila.

Poleg tega se tudi boji ustvarjati visoke dobičke, saj mora potem plačati visok davek na ta

dobiček. To lahko vpliva na njeno gospodarsko uspešnost in rast, posredno pa tudi na denarni

tok in plačilno sposobnost.

Slovenska država se je tega zavedala, zato je uvedla številne davčne olajšave, kar je

povzročilo, da je postala slovenska davčna zakonodaja zelo zapletena. Sledile so številne

reforme, ki so zniževale davčno stopnjo in ukinjale davčne olajšave. To je vplivalo na

poslovanje malih in mikro družb, saj znižanje davčne stopnje ni odtehtalo posledic, ki so jih

prinesle nižje davčne olajšave. Le-te imajo za male in mikro družbe večji pomen, saj jih

stimulirajo in jim omogočajo, da svoj dobiček in dodatno ustvarjena finančna sredstva vložijo

v rast in uspešnost družbe.

V nadaljevanju magistrskega dela z ustreznimi podatki prikazujem, kako se vpliv sprememb

teh olajšav odraža na čistem dobičku v primeru, ko družba posluje kot družba z omejeno

odgovornostjo, in v primeru, ko posluje kot mali samostojni podjetnik. Spremembe čistega

dobička pa vplivajo na kapital družbe, denarni tok, njeno plačilno sposobnost in tudi na

bonitetno oceno družbe. Izračunam tudi dejansko oziroma efektivno davčno stopnjo, s katero

prikažem stopnjo, po kateri je davčni zavezanec dejansko plačal davek.

Analizo naredim za leta 2004–2008, saj so se takrat dogajale bistvene spremembe davčnih

olajšav na področju investicij, ter leto 2010, ko se je zaradi krize povečala brezposelnost in je

država ponovno uvedla olajšavo za novozaposlene delavce.

45

V analizi namenoma predstavim samo davčne olajšave na področju investicij in na področju

zaposlovanja, izpustim pa vse ostale možne olajšave, kot so olajšave na področju raziskav in

razvoja, rezervacij, donacij …, ker te male in mikro družbe izkoriščajo v minimalnem obsegu.

3.2 Osnovne predpostavke

3.2.1 Prihodki, odhodki in dobiček pred obdavčitvijo

V Sloveniji so male in mikro družbe pri vseh vrstah dejavnosti. Tako dosegajo te male in

mikro družbe zelo različno višino prihodkov in odhodkov ter poslujejo z zelo različno

uspešnostjo. Ker je zato zelo težko izpostaviti eno družbo, kot najprimernejše izberem

povprečne celotne prihodke in povprečne celotne odhodke malih družb od leta 2004 do leta

2010, ki sem jih našla na spletni strani AJPES-a. Podatki za leto 2010 so izkazovali izgubo,

zato za analizo vzamem podatke iz leta 2009.

Predpostavljam, da so to celotni prihodki in celotni odhodki male družbe (Tabela 11).

Tabela 11: Gibanje celotnih prihodkov in odhodkov ter dobička pred obdavčitvijo male

družbe (v EUR)

2004 2005 2006 2007 2008 2010

Celotni prihodki 392.842 396.555 449.972 501.714 528.477 428.799

Celotni odhodki 378.749 381.859 430.326 471.122 512.272 424.676

Dobiček pred obdavčitvijo 14.093 14.695 19.646 30.592 16.205 4.124

Medtem ko lahko prihodke neposredno primerjamo med družbo in podjetnikom, moramo pri

odhodkih upoštevati razliko pri stroških plač, saj podjetnik nima plače. Lastnik, ki je v večini

primerov (tudi v mojem) tudi direktor družbe, si izplača neto plačo in pri tem plačuje

prispevke v višini, ki so odvisni od njegove bruto plače. Prav tako mora plačati tudi mesečno

akontacijo dohodnine.

Podjetnik je zavezan le k plačilu prispevkov za socialno varnost, ki se izračunajo na podlagi

dobička preteklega leta (brez prispevkov za socialno varnost in olajšav) ter minimalne in

povprečne plače tekočega leta. Vendar lahko plačuje prispevke tudi od zavarovalne vsote, ki

presega znesek zavarovalne osnove, v katero je uvrščen, vendar največ v višini 240 %

povprečne bruto plače, ki je veljala dva meseca pred mesecem, za katerega se računajo

prispevki (Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, Ur.l. RS št. 109/2006, 209.

člen).

Tako za družbo predstavlja bruto bruto plača lastnika/direktorja dodaten strošek dela. Pri

podjetniku teh stroškov ni.

V magistrskem delu predpostavljam, da je bruto plača direktorja v primeru družbe 2000 bruto.

Prav tako si tudi v primeru podjetnika le-ta plačuje prispevke na zavarovalno osnovo 2000

46

evrov. V Tabeli 12 prikazujem razliko v stroških plače družbe in podjetnika. Izračun je

narejen na podlagi lestvice za odmero dohodnine in olajšav za leto 2011.

Tabela 12: Izračun razlike v plači (v EUR)

D. o. o. S. p.

Vrsta stroška na mesec na leto na mesec na leto

Prispevki na bruto plačo 322,00 3.864,00 322,00 3.864,00

Neto plača 1.274,75 15.297,00 0,00 0,00

Dohodnina 283,25 3.399,00 0,00 0,00

Prispevki od bruto plače 442,00 5.304,00 442,00 5.304,00

Stroški plače direktorja/lastnika 2.322,00 27.864,00 764,00 9.168,00

Razlika v stroških plače direktorja je tako na letni ravni enaka:

27.864,00 EUR – 9.168,00 EUR = 18.696,00 EUR.

Predpostavljam, da je bil strošek plače direktorja oziroma lastnika družbe, in prav tako

prispevki podjetnika, v vseh letih analize enak, kot je naveden v izračunu v Tabeli 12.

V Tabeli 13 so prikazani celotni prihodki, celotni odhodki in dobiček pred obdavčitvijo v

primeru podjetnika.

Tabela 13: Gibanje celotnih prihodkov in odhodkov ter dobička pred obdavčitvijo podjetnika

(v EUR) 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Celotni odhodki 360.053 363.163 411.630 452.426 493.576 405.980


Dobiček pred obdavčitvijo je večji pri podjetniku v primerjavi z družbo, saj so odhodki

podjetnika v posameznem letu nižji za 18.696,00 evrov, kar predstavlja neto plačo in

dohodnino lastnika/direktorja družbe.

Kot sem že omenila, davčna osnova ni enaka čistemu dobičku, ki ga družba izračuna v izkazu

poslovnega izida tako, da od vseh prihodkov odšteje vse odhodke, ampak se ta davčna osnova

oziroma davčni dobiček izračuna v posebnem obrazcu, ki ga predpisujeta zakon o davku od

dohodkov pravnih oseb oziroma zakon o dohodnini. Zakona določata številne omejitve in

posebnosti, kateri prihodki in kateri odhodki se priznajo pri obračunu davčnega dobička. Ker

so se tudi te omejitve v posameznih letih obračuna spreminjale ter ker te spremembe niso

bistvene za predstavitev in analizo izbranega problema, bi pri tem predpostavila naslednje:

davčno priznani prihodki so enaki celotnim prihodkom družbe;

davčno priznani odhodki so enaki celotnim odhodkom družbe;

davčni dobiček je enak dobičku v izkazu poslovnega izida;

družba ne prodaja ali odtuji osnovnega sredstva, za katerega je izkoristila olajšavo.

47

3.2.2 Investicije v osnovna sredstva

Predpostavljam, da družba in podjetnik investirata v:

neopredmetena dolgoročna sredstva, in sicer v letih 2004 (4.200 evrov – programska

oprema), 2005 (3.300 evrov – licence) in 2007 (7.200 evrov – programska oprema);

opredmetena osnovna sredstva – nepremičnine v letih 2006 (20.000 evrov – nakup

manjšega skladišča) in 2007 (80.000 evrov – nakup poslovnega prostora);

opredmetena osnovna sredstva – proizvajalna in trgovinska oprema – v letih od 2004 do

2008 (4 % celotnih prihodkov) in v letu 2010 (2 % celotnih prihodkov);

opredmetena osnovna sredstva – pohištvo in pisarniška oprema – v letih 2005 in 2007 (2

% celotnih prihodkov);

opredmetena osnovna sredstva – računalniška oprema – leta 2004, 2006, 2008 in 2010 (1

% celotnih prihodkov);

opredmetena osnovna sredstva – osebno vozilo – leta 2008 (29.000 evrov).

V raziskave in razvoj nobena družba ni investirala. Prav tako nobena družba ni investirala v

letu 2009 in je porabila preostale olajšave iz leta 2008.

Tabela 14 prikazuje gibanje investicij v letih 2004–2008 ter za leto 2010 za družbo in

podjetnika.

Tabela 14: Gibanje investicij male družbe in podjetnika (v EUR) 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Investicije v neopredmetena

dolgoročna osnovna sredstva 4.200 3.300 0 7.200 0 0

Investicije v opredmetena

osnovna sredstva 19.642 23.793 42.499 110.103 55.424 12.864

zgradbe in zemljišča 0 0 20.000 80.000 0 0

proizvajalna in trgovinska

oprema 15.714 15.862 17.999 20.069 21.139 8.576

pohištvo in pisarniška oprema 0 7.931 0 10.034 0 0

računalniška oprema 3.928 0 4.500 0 5.285 4.288

osebno vozilo 0 0 0 0 29.000 0

3.2.3 Zaposlovanje

Predpostavljam, da so v družbi in prav tako pri podjetniku glede na višino celotnih prihodkov

tudi na novo zaposlovali. Tabela 15 prikazuje gibanje števila zaposlenih in števila zaposlenih

invalidov od leta 2004 do leta 2010.

Tabela 15: Gibanje števila zaposlenih male družbe in podjetnika (v EUR)

2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010

Povprečno število zaposlenih 4 4 5 12 12 9 11

Število zaposlenih invalidov 1 0 0 1 1 0 0

48

Pri zaposlovanju predvidevam naslednje predpostavke:

1. julija 2004 je družba zaposlila dva nova delavca, in sicer trgovca z bruto plačo 800

evrov in pisarniškega delavca z bruto plačo 950 evrov. Trgovec je bil predhodno dve leti

prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, pisarniški delavec pa ni bil prijavljen pri zavodu za

zaposlovanje, bil pa je invalid.

1. marca 2005 je družba zaposlila poslovodjo prodajalne, ki je bil predhodno sedem

mesecev prijavljen pri zavodu za zaposlovanje in katerega bruto plača je znašala 1.100

evrov na mesec. Odpustila pa je pisarniškega delavca, ki je bil invalid.

1. oktobra 2006 je družba zaposlila enega skladiščnika, ki je bil predhodno trinajst

mesecev prijavljen pri zavodu za zaposlovanje in katerega bruto plača je znašla 850 evrov.

1. avgusta 2007 je družba zaposlila sedem novih delavcev:

- dva skladiščnika, katerih bruto plača je znašala po 850 evrov na mesec;

- vodjo skladišča, katerega bruto plača je znašala 1200 evrov;

- dva trgovca, katerih bruto plača je znašala po 900 evrov;

- enega poslovodjo za pisarniške zadeve, katerega bruto plača je znašala 1300 evrov; ter

- enega pisarniškega delavca, katerega bruto plača je znašala 800 evrov in ki je bil

invalid.

Od vseh na novo zaposlenih v letu 2007 so bili pri zavodu za zaposlovanje prijavljeni več

kot dvanajst mesecev en skladiščnik in en trgovec, med šest in dvanajst mesecev en

skladiščnik, en trgovec in vodja skladišča, do šest mesecev pisarniški delavec. Poslovodja

pri zavodu za zaposlovanje ni bil prijavljen.

V začetku leta 2009 je zaradi slabšega poslovanja družba odpustila tri zaposlene, in sicer

enega skladiščnika, trgovca in pisarniškega delavca, ki je bil invalid.

1. julija 2010 je družba ponovno zaposlila dva delavca, in sicer enega trgovca z bruto

plačo 800 evrov in enega skladiščnika z bruto plačo 750 evrov. Trgovec je bil enajst

mesecev prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, skladiščnik pa le dva meseca. Trgovec je

bil star 35 let, skladiščnik pa 22 let.

Tabela 16 prikazuje bruto plače novozaposlenih in zaposlenih invalidov od leta 2004 do leta

2010 za obe družbi.

Tabela 16: Bruto plače novozaposlenih v mali družbi in pri podjetniku

2004 2005 2006 2007 2008 2010

Število novozaposlenih 2 1 1 7 0 2

Bruto plače novozaposlenih, ki so bili prej na

zavodu za zaposlovanje do 6 mesecev 0 0 0 4.000 0 4.500


zavodu za zaposlovanje od 6 do 12 mesecev 0 11.000 0 14.750 0 4.800


zavodu za zaposlovanje nad 12 mesecev 4.800 0 2.550 8.750 0 0

Bruto plače novozaposlenih, ki niso bili prej na

zavodu za zaposlovanje 5.700 0 0 6.500 0 0

Bruto plače zaposlenih invalidov 5.700 0 0 4.000 9.600 0

49

3.2.4 Ostale predpostavke

Predpostavljam še naslednje:

družba in podjetnik poslujeta v trgovinski dejavnosti na drobno;

direktor/lastnik družbe in prav tako podjetnik nimata vzdrževanih članov;

v vseh primerih se upošteva splošna olajšava leta 2011 v višini 3.144 evrov, saj je na

podlagi te olajšave izračunana tudi razlika v stroških plače;

podjetnik za lastne namene uporabi na leto le 15.297 evrov, kar predstavlja neto plačo

direktorja/lastnika družbe.

3.3 Analiza uspešnosti male gospodarske družbe in samostojnega

podjetnika na podlagi sprejetih predpostavk

V nadaljevanju je prikazana primerjava poslovanja omenjene družbe v letih 2004–2008 ter za

leto 2010 v treh različnih okoljih:

1. družba posluje po veljavnih predpisih, ki so veljali v tistih obračunskih obdobjih, na

katera se nanaša poslovanje;

2. predpostavljam, da družba posluje po davčnih predpisih, ki so bili sorazmerno ugodni z

vidika davčnih olajšav;

3. predpostavljam, da zakon ne predpisuje nobenih davčnih olajšav.

V prvem delu analize postavim v ta tri okolja družbo in med seboj primerjam uspešnost

poslovanja. V drugem delu to ponovim za podjetnika. V zadnjem delu pa rezultate med seboj

primerjam.

3.3.1 Analiza uspešnosti male gospodarske družbe

1. Mala gospodarska družba posluje po predpisanih davčnih olajšavah

V prvem delu posluje družba po predpisanih olajšavah. V Tabeli 17 na kratko predstavljam

olajšave na področju investicij, ki so dejansko veljale v posameznih letih od 2004 do 2010 za

družbe.

50

Tabela 17: Olajšave na področju investicij od leta 2004 do leta 2010

Olajšave na področju investicij

2004 25 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila) in

neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki Sloveniji.

15 % investiranega zneska v opremo (razen v osebna motorna vozila, pohištvo in pisarniško

opremo, brez računalniške) ter neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki Sloveniji.

10 % davčne osnove za oblikovane investicijske rezerve.

2005 20 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila) in

neopredmetena dolgoročna sredstva v Republiki Sloveniji.



10 % investiranega zneska v opremo za raziskave in razvoj v Republiki Sloveniji.

2006 20 % investiranega zneska v opremo (razen v osebna motorna vozila, pohištvo in pisarniško


20 % investiranega zneska v raziskave in razvoj v Republiki Sloveniji.

2007 20 % investiranega zneska v raziskave in razvoj v Republiki Sloveniji.

2008,

2009

in

2010


opremo, brez računalniške) ter neopredmetena dolgoročna sredstva, vendar ne več kot 30.000 evrov.


Vir: Povzeto po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb od leta 2004 do leta 2010.

V Tabeli 18 so izračunane olajšave na področju investicij za družbo na podlagi omenjenih

predpostavk in veljavnih davčnih predpisov v obračunskem obdobju. Zakon o davku od

dohodkov pravnih oseb je v teh letih predpisoval dve vrsti olajšav na področju investicij, ki

sta bili ugodni in smiselni za male in mikro družbe. Prva, t. i. olajšava 1, je bila olajšava za

investicije v opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva, druga, t. i.

olajšava 2, pa je bila olajšava za investicije v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva.

Tabela 18: Priznane olajšave na področju investicij pri mali družbi

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010

Vrednost investicije 23.842 27.093 42.499 117.303 55.424 12.864

Vrednost priznane investicije olajšava 1 23.842 27.093 0 0 0 0

Olajšava 1 25% 20% 0% 0% 0% 0%

Višina olajšave 1 5.961 5.419 0 0 0 0

Vrednost priznane investicije olajšava 2 23.842 19.162 22.499 0 26.424 12.864

Olajšava 2 15% 20% 20% 0% 30% 30%

Višina olajšave 2 3.576 3.832 4.500 0 7.927 3.859

Skupaj olajšave 9.537 9.251 4.500 0 7.927 3.859

Zakon je v različnih letih predpisoval različen odstotek olajšav za investicije, kar je

povzročalo težave tako pri koriščenju olajšav kot tudi sledenju zakona. V letih 2004, 2005 in

2006 so bile investicije približno enako visoke, vendar se je zaradi spreminjanja višine

51

odstotka olajšav znesek priznanih olajšav zelo spreminjal. Tako se je v letu 2006 kljub visoki

investiciji družbi priznala nižja olajšava kot v letih 2004 in 2005. Največ pa je družba

investirala v letu 2007, ko je razširila svoj trg in odprla novo trgovino. Vendar je zakon v

tistem letu popolnoma ukinil olajšave za investicije v osnovna sredstva. V letu 2008 so bile

olajšave ponovno omogočene, vendar enako kot v letu 2006 samo v opremo in

neopredmetena sredstva. Poleg tega je bila v letu 2008 dodana še omejitev glede

maksimalnega zneska olajšave, in sicer v višini 30.000 evrov, vendar ta omejitev z vidika

male družbe ni bila toliko pomembna, saj je težko investirala tako visoke zneske le v opremo

in neopredmetena sredstva. Zanimivo je to, da država ponovno spodbuja investicije, vendar

ne v nepremičnine in pohištvo, ampak le striktno v opremo, ki je potrebna za opravljanje

dejavnosti.

Iz Tabele 19 je razvidno, kako so investicije omogočile družbi zmanjšati davčno osnovo,

plačati manj davka od dobička in povečati čisti dobiček. Dejansko obdavčenje družbe se je

gibalo sorazmerno z olajšavami. Efektivna davčna stopnja je bila najvišja v letu 2007, ko ni

bilo predpisanih olajšav na področju investicij, najnižja pa v letu 2010, ko so se razmere na

trgu poslabšale in je družba dosegla razmeroma nizek dobiček. Zato je najbolje pogledati leti

2004 in 2005, ko je družba kljub relativno visokemu dobičku plačala relativno malo davka.

Tabela 19: Čisti dobiček male družbe z upoštevanjem priznanih olajšav na področju investicij

(v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Olajšava za investicije 9.537 9.251 4.500 0 7.927 3.859

Davčna osnova 4.556 5.444 15.146 30.592 8.278 265

Davčna stopnja 25% 25% 25% 23% 22% 20%

Plačilo davka 1.139 1.361 3.787 7.036 1.821 53

Čisti dobiček 12.954 13.334 15.859 23.556 14.384 4.071

Efektivna davčna stopnja 8% 9% 19% 23% 11% 1%

Tabela 20 prikazuje povzetek olajšav na področju zaposlovanja od leta 2004 do leta 2010, ki

so dejansko veljale za družbe. Podobno kot na področju investicij so se spreminjale tudi

olajšave na področju zaposlovanja, vendar spremembe višine le-teh niso bile tako izrazite. Do

spremembe je prišlo le pri olajšavah za novozaposlene, ki so se v letu 2007 ukinile, in tako je

veljalo tudi v letu 2008. Vendar se je ta olajšava v letu 2010 pod ostrejšimi pogoji zaradi

povečanja brezposelnosti v Sloveniji ponovno uvedla. Težave so družbam povzročale

omejitve, pod katerimi pogoji lahko olajšavo za novozaposlenega sploh izkoristijo. Ti pogoji

so bili diskriminatorni, saj so določenim delodajalcem onemogočili koriščenje te olajšave.

Delodajalec je bil prisiljen izbirati med pogoji dolžine statusa delavca na zavodu za

zaposlovanje, kvalifikacijo in nujnostjo potrebe po delavcu. V večini primerov je moral

upoštevati kvalifikacijo in nujnost zaposlitve. Le naključje je lahko privedlo do tega, da je bil

izbrani delavec z dovolj dolgim stažem na zavodu za zaposlovanje.

52

Tabela 20: Olajšave na področju zaposlovanja od leta 2004 do leta 2010

Olajšave na področju zaposlovanja

2004,

2005

in

2006

30 % izplačanih plač novozaposlenim delavcem v obračunskem obdobju, ki so bili vsaj 6 mesecev

prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje (v letih 2005 in 2006 pa vsaj 12 mesecev).

50 % izplačanih plač zaposlenim invalidom v obračunskem obdobju (v letih 2005 in 2006 še 70 %

plač zaposlenih invalidov nad kvoto).

70 % izplačanih plač zaposlenim 100-odstotnim invalidom in gluhonemim v obračunskem obdobju.

2007,

2008

in

2009

50 % izplačanih plač zaposlenim invalidom v obračunskem obdobju (70 % plač zaposlenih invalidov

nad kvoto).


2010 45 % izplačanih plač novozaposlenim delavcem, v obračunskem obdobju, ki so mlajši od 26 let ali

starejši od 55 let ter so bili vsaj 6 mesecev prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje.


nad kvoto).


Vir: Povzeto po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb od leta 2004 do leta 2010.

Družba je v letih od 2004 do 2006 vsako leto zaposlila dodatne delavce, vendar je olajšavo za

novozaposlene lahko koristila le v letih 2004 in 2006, saj je bil novozaposleni leta 2005

predhodno prekratek čas prijavljen pri zavodu za zaposlovanje (Tabela 21). Tako je družba

kljub višjemu dobičku v letu 2005 zaradi visokega plačila davka dosegla nižji čisti dobiček.

Tabela 21 pa pokaže tudi, da zaposlenost enega invalida pri povprečni mali družbi vpliva na

efektivno obdavčitev dobička.

Tabela 21: Čisti dobiček male družbe z upoštevanjem priznanih olajšav na področju

zaposlovanja (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Priznane plače za olajšavo za novozaposlene 4.800 0 2.550 0 0 0

Odstotek olajšave za novozaposlene 30% 30% 30% 0 0 45%

Višina olajšave za novozaposlene 1.440 0 765 0 0 0

Priznane plače za olajšavo za zaposlene

invalide 5.700 0 0 4.000 9.600 0

Odstotek olajšave za invalide 50% 50% 50% 50% 50% 50%

Višina olajšave za invalide 2.850 0 0 2.000 4.800 0

Davčna osnova 9.803 14.695 18.881 28.592 11.405 4.124

Davčna stopnja 25% 25% 25% 23% 22% 20%

Plačilo davka 2.451 3.674 4.720 6.576 2.509 825

Čisti dobiček 11.642 11.022 14.926 24.016 13.696 3.299


V Tabeli 22 je prikazan izračun čistega dobička v primeru, ko družba koristi dejansko

predpisane olajšave tako na področju investicij kot tudi na področju zaposlovanja.

53

Tabela 22: Čisti dobiček male družbe z upoštevanjem priznanih olajšav na področju investicij

in zaposlovanja (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010



Olajšava za novozaposlene 1.440 0 765 0 0 0

Olajšava za zaposlene invalide 2.850 0 0 2.000 4.800 0

Davčna osnova 266 5.444 14.381 28.592 3.478 265

Davčna stopnja 25% 25% 25% 23% 22% 22%

Plačilo davka 66 1.361 3.595 6.576 765 58

Čisti dobiček 14.026 13.334 16.051 24.016 15.440 4.066


2. Mala gospodarska družba posluje po davčnih predpisih, ki so bili sorazmerno ugodni z

vidika davčnih olajšav

V drugem delu predpostavljam, da je družba v celotnem obravnavnem obdobju poslovala v

okolju olajšav, ki so bile predpisane v letu 2005, s tem da pri olajšavi za novozaposlene ni

bilo časovne omejitve prijavljenosti zaposlenega pri zavodu za zaposlovanje. Naj omenim še,

da se davčne stopnje obdavčitve dobička vseeno spreminjajo v skladu z davčno zakonodajo,

saj je Slovenija članica Evropske unije, katere trend je znižanje davčnih stopenj.

V Tabeli 23 so izračunane olajšave družbe na področju investicij na podlagi navedenih

predpostavk in predpisov, ki so veljali v letu 2005.

Tabela 23: Priznane olajšave za investicije za malo družbo, izračunane po veljavnih

predpisih iz leta 2005 (v EUR) Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Vrednost priznane investicije olajšava 1 23.842 27.093 42.499 117.303 26.424 12.864

Olajšava 1 20% 20% 20% 20% 20% 20%

Višina olajšave 1 4.768 5.419 8.500 23.461 5.285 2.573


Olajšava 2 20% 20% 20% 20% 20% 20%

Višina olajšave 2 4.768 3.832 4.500 5.454 5.285 2.573

Skupaj olajšave 9.537 9.251 12.999 28.914 10.570 5.146

Zakon je sicer predpisoval boljše razmerje odstotkov olajšav v letih 2002, 2003 in 2004, saj je

omogočil višji odstotek olajšave za vsa opredmetena sredstva (tudi zemljišča in zgradbe) ter

nižjega le za opremo. Od leta 2002 dalje pa se je odstotek olajšave za investicije v vsa

opredmetena sredstva z leti zmanjševal in se leta 2006 popolnoma ukinil. Tudi v letu 2008, ko

so se olajšave na področju investicij v osnovna sredstva ponovno uvedle, so se le za

investicije v opremo in neopredmetena sredstva. Tako lahko sklepam, da v interesu države ni

več tolikšno spodbujanje investicij v zgradbe in zemljišča, temveč le v opremo za poslovanje.

Vendar pa male družbe, še bolj pa mikro, težijo k rasti in za to potrebujejo tudi nove poslovne

prostore. Tako menim, da je bila najbolj idealna in ugodna olajšava, tako z vidika dužb kot

54

tudi z vidika države, ki je znižala davčno osnovo za 20 % investiranega zneska v opredmetena

osnovna in neopredmetena dolgoročna sredstva ter 20 % v opremo in neopredmetena

dolgoročna sredstva.

Torej, če bi enaki predpisi kot v letu 2005 veljali skozi celotno obravnavano obdobje, bi

družba lahko izkoristila olajšavo v opredmetena sredstva tudi v letih 2006 in 2008. V letu

2007 pa bi lahko izkoristila obe olajšavi, tako za investicije v opredmetena osnovna sredstva

kot tudi za investicije v opremo. To bi bistveno izboljšalo uspešnost poslovanja družbe, kar je

razvidno iz Tabele 24. Znižal bi se odstotek dejansko plačanega davka, še posebej v letu

2007. V primeru družbe bi se tako v letu 2007 efektivna davčna stopnja znižala celo za 22

odstotnih točk, čisti dobiček družbe pa bi bil za 6.650 evrov višji, kot je bil v resnici.

Tabela 24: Čisti dobiček male družbe z upoštevanjem olajšav na področju investicij, ki so

veljale v letu 2005 (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Olajšava za investicije 9.537 9.251 12.999 28.914 10.570 5.146

Davčna osnova 4.556 5.444 6.646 1.677 5.635 0

Davčna stopnja 25% 25% 25% 23% 22% 20%

Plačilo davka 1.139 1.361 1.662 386 1.240 0

Čisti dobiček 12.954 13.334 17.984 30.206 14.965 4.124


Tudi pri izračunu čistega dobička v primeru koriščenja le olajšav na področju zaposlovanja ob

pogojih, ki so veljali v letu 2005, s tem da ni bilo časovne omejitve za prijavljenost pri zavodu

za zaposlovanje, lahko vidimo, da je le-ta višji. Kot prikazuje Tabela 25, bi tudi že samo

olajšava na področju novozaposlenih v letu 2007 dvignila dobiček, v tem primeru za 2.346

evrov, v primerjavi s čistim dobičkom, izračunanim po dejanskih predpisih.

Tabela 25: Čisti dobiček male družbe z upoštevanjem olajšav na področju zaposlovanja, ki so

veljale v letu 2005, in brez časovne omejitve prijavljenosti pri zavodu za zaposlovanje (v

EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Priznane plače za olajšavo za novozaposlene 10.500 11.000 2.550 34.000 0 9.300

Odstotek olajšave za novozaposlene 30% 30% 30% 30% 30% 30%

Višina olajšave za novozaposlene 3.150 3.300 765 10.200 0 2.790


invalide 5.700 0 0 4.000 9.600 0



Davčna osnova 8.093 11.395 18.881 18.392 11.405 1.334

Davčna stopnja 25% 25% 25% 23% 22% 20%

Plačilo davka 2.023 2.849 4.720 4.230 2.509 267

Čisti dobiček 12.069 11.847 14.926 26.362 13.696 3.857


55

Ker zakon predpisuje tako olajšave na področju investicij kot tudi na področju zaposlovanja,

predstavljam še, kakšen bi bil rezultat čistega dobička, izračunanega ob upoštevanju obeh vrst

olajšav ob omenjenih pogojih iz leta 2005. Iz Tabele 26 je razvidno, da bi se čisti dobiček v

letih 2006, 2007 in 2008 znatno dvignil. V letu 2007 pa družba celo ne bi plačala davka.

Tabela 26: Čisti dobiček male družbe z upoštevanjem olajšav na področju investicij in na

področju zaposlovanja, ki so veljale v letu 2005, ter brez časovne omejitve prijavljenosti pri

zavodu za zaposlovanje (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010



Olajšava za novozaposlene 3.150 3.300 765 10.200 0 2.790


Davčna osnova 0 2.144 5.881 0 835 0

Davčna stopnja 25% 25% 25% 23% 22% 20%

Plačilo davka 0 536 1.470 0 184 0

Čisti dobiček 14.093 14.159 18.176 30.592 16.021 4.124


3. Mala gospodarska družba posluje pod pogoji, ko ni predpisanih davčnih olajšav

Država že od leta 2007 želi popolnoma ukiniti davčne olajšave. Le vztrajno nasprotovanje

gospodarske zbornice in gospodarskih subjektov jo prepričuje v ponovno uvajanje le-teh. Zato

si v zadnjem delu poglejmo še, kakšno bi bilo poslovanje družbe, če bi poslovala pod pogoji,

ko ne bi bilo predpisanih davčnih olajšav.

Takšni pogoji bi zelo znižali uspešnost poslovanja družbe, kar je razvidno iz Tabele 27. Poleg

tega bi družba imela manjšo motivacijo in manjše možnosti tako za investicije kot tudi za

zaposlovanje novih delavcev. Kar pa bi lahko povzročilo, da bi mnoge male in mikro družbe

stagnirale, saj si rasti zaradi visokih obdavčitev ne bi mogle privoščiti.

Tabela 27: Čisti dobiček male družbe z upoštevanjem pogojev brez olajšav (v EUR) Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Davčna osnova 14.093 14.695 19.646 30.592 16.205 4.124

Davčna stopnja 25 % 25 % 25 % 23 % 22 % 20 %

Plačilo davka 3.523 3.674 4.911 7.036 3.565 825

Čisti dobiček 10.569 11.022 14.734 23.556 12.640 3.299

Efektivna davčna stopnja 25 % 25 % 25 % 23 % 22 % 20 %

4. Zaključek analize

V zaključku predstavljam gibanje čistega dobička družbe v letih od 2004 do 2010, ko posluje

pod različnimi pogoji olajšav. To se lepo vidi na Sliki 1. Prvi stolpec (rdeča barva na sliki)

predstavlja čisti dobiček, ki ga družba doseže pri poslovanju pod pogoji davčne zakonodaje.

Drugi stolpec (rumena barva na sliki) prikazuje čisti dobiček, ki ga družba doseže pri

56

poslovanju po predpisih iz leta 2005. Tretji stolpec (modra barva na sliki) pa prikazuje čisti

dobiček pri poslovanju brez davčnih olajšav.

Iz Tabele 28 vidimo, da v vseh šestih proučevanih letih izstopa čisti dobiček, ko je družba

poslovala pod pogoji, predpisanimi v letu 2005. Do največjih razlik v primerjavi s čistim

dobičkom, doseženim pod pogoji predpisanih olajšav, prihaja v letih 2006 in 2007, ko so bile

razmeroma nizke davčne olajšave na področju investicij, oziroma v letu 2007, ko so bile

predpisane le olajšave za raziskave in razvoj. V letih 2004 in 2005, ko so bile na področju

investicij najbolj ugodne davčne olajšave, pa je razliko povzročila le olajšava na področju

zaposlovanja, saj sem predpostavila, da ni omejitve prijavljenosti pri zavodu za zaposlovanje.

Olajšave so v vseh primerih pomembno vplivale na čisti dobiček, saj so znatno znižale

davčno osnovo.

Tabela 28: Gibanje čistega dobička male družbe ob različnih predpisih davčnih olajšav (v

EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010

Čisti dobiček pri poslovanju pod

pogoji predpisanih olajšav 14.026 13.334 16.051 24.016 15.440 4.066


predpisi iz leta 2005 14.093 14.159 18.176 30.592 16.021 4.124

Čisti dobiček pri poslovanju v

pogojih brez olajšav 10.569 11.022 14.734 23.556 12.640 3.299

Slika 1: Gibanje čistega dobička male družbe ob različnih predpisih davčnih olajšav

57

3.3.2 Analiza uspešnosti samostojnega podjetnika

1. Samostojni podjetnik posluje po predpisanih davčnih olajšavah

Tako kot pri družbi tudi pri podjetniku v prvem delu poglejmo, kako bi posloval po

predpisanih davčnih olajšavah. V Tabeli 29 prikazujem povzetek olajšav na področju

investicij od leta 2004 do leta 2010, ki jih predpisuje zakon o dohodnini za podjetnike, ki

samostojno opravljajo dejavnost.

Tabela 29: Olajšave na področju investicij za podjetnike, ki opravljajo dejavnost, od leta

2004 do leta 2010 2004 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila).

2005 30 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila, pohištvo

in pisarniško opremo, brez računalniške) in neopredmetena dolgoročna sredstva.

2006 20 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila, pohištvo

in pisarniško opremo, brez računalniške) in neopredmetena dolgoročna sredstva.

2007 20 % investiranega zneska v raziskave in razvoj v Republiki Sloveniji.

2008,

2009

in

2010

30 % investiranega zneska v opremo (razen v osebna motorna vozila, pohištvo in pisarniško opremo,

brez računalniške) ter neopredmetena dolgoročna sredstva.


Vir: Povzeto po Zakonu o dohodnini od leta 2004 do leta 2010.

V Tabeli 30 so izračunane olajšave za investicije na podlagi omenjenih predpostavk in

veljavnih davčnih predpisov za obračun davka od dohodka iz dejavnosti v obračunskem

obdobju. V primerjavi z družbo je lahko podjetnik koristil le eno olajšavo, in sicer v

opredmetena osnovna sredstva.

Tabela 30: Priznane olajšave za podjetnika na področju investicij Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2.010


Vrednost priznane investicije 19.642 15.862 42.499 0 26.424 12.864

Olajšava 40% 30% 20% 0% 30% 30%

Višina olajšave 7.857 4.759 8.500 0 7.927 3.859

Tudi pri obdavčitvi podjetnika je zakon predpisoval različni odstotek olajšav za investicije po

posameznih letih in prav tako jih je v letu 2007 popolnoma ukinil. Če primerjamo z družbo

(Tabela 18), vidimo, da so bili ob enakih investicijah do leta 2006 pogoji za podjetnike slabši,

saj le-ti v letu 2004 niso omogočili nobene olajšave za neopredmetena dolgoročna sredstva, v

letu 2005 pa ne olajšave za pohištvo in pisarniško opremo. Leta 2006 so se pogoji obrnili, saj

je podjetnik lahko koristil tudi olajšavo za investicije v zemljišča in zgradbe, ki je družba ni

mogla. V letu 2007 so se pogoji izenačili. Od leta 2008 dalje pa so bile olajšave ponovno

ugodnejše za podjetnike, saj ni bilo omejitve v višini olajšave. Vendar ta omejitev za male in

58

mikro družbe ni predstavljala bistvene težave, saj v večini primerov niso imele tako visokih

investicij.

Naslednja Tabela 31 prikazuje izračun čistega dobička podjetnika po posameznih letih v

primeru koriščenja le olajšav na področju investicij.

Tabela 31: Čisti dobiček podjetnika z upoštevanjem priznanih olajšav na področju investicij

(v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010



Splošna olajšava 3.144 3.144 3.144 3.144 3.144 3.144

Davčna osnova 21.788 25.489 26.699 46.144 23.830 15.817

Davčna stopnja 16% 868 886 1.088 1.150 1.205

Davčna stopnja 17% 1.131

Davčna stopnja 27% 1.836 1.941 2.033

Davčna stopnja 33% 1.708 1.743


Davčna stopnja 37% 2.462 4.014 4.099

Davčna stopnja 40% 731

Davčna stopnja 41% 1.657 1.968 13.343 3.877 311


Davčna stopnja 50% 0 0 0

Plačilo davka 6.653 8.246 8.696 16.267 6.967 3.549

Čisti dobiček 26.136 25.145 29.646 33.021 27.934 19.271


Primerljivi čisti dobiček 10.839 9.848 14.349 17.724 12.637 3.974

Tudi pri obdavčitvi dohodka iz dejavnosti sem v posameznih letih uporabila dejanske davčne

stopnje, ki jih je predpisoval zakon o dohodnini. Ker so se te stopnje in lestvica za odmero

dohodnine z leti zelo spreminjale, čisti dobiček ni bil odvisen samo od višine davčnih olajšav,

ampak tudi od predpisanih davčnih stopenj v posameznem letu, ter tudi od tega, v kateri

dohodninski razred se je uvrstil dobiček podjetnika. Kljub temu se jasno vidi, da se je tudi tu

dejansko obdavčenje gibalo sorazmerno z olajšavami. Tako je bila tudi tu efektivna davčna

stopnja najvišja v letu 2007, ko ni bilo olajšav na področju investicij.

Da lahko rezultate primerjam z družbo, moram od čistega dobička v vsakem letu odšteti

15.297 evrov, kar porabi podjetnik za lastne namene. Vrstica primerljivi čisti dobiček

prikazuje, kar dejansko ostane družbi podjetnika. Če to primerjam z malo družbo, vidim, da je

mali družbi ostalo več čistega dobička kot družbi, ki jo upravlja podjetnik.

Tabela 32 prikazuje povzetek olajšav na področju zaposlovanja od leta 2004 do leta 2010, ki

jih predpisuje zakon o dohodnini za podjetnike, ki samostojno opravljajo dejavnost.

59

Tabela 32: Olajšave na področju zaposlovanja za podjetnike, ki opravljajo dejavnost od leta

2004 do leta 2010 Olajšave na področju zaposlovanja

2004 50 % izplačanih plač novozaposlenim delavcem v obračunskem obdobju.




2005

in

2006

30 % izplačanih plač novozaposlenim delavcem v obračunskem obdobju, ki so bili vsaj 12 mesecev

prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje.




2007

in

2008


nad kvoto).


2010 45 % izplačanih plač novozaposlenim delavcem, v obračunskem obdobju, ki so mlajši od 26 let ali

starejši od 55 let ter so bili vsaj 6 mesecev prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje.


nad kvoto).


Vir: Povzeto po Zakonu o dohodnini od leta 2004 do leta 2010.

Kot vidimo iz Tabele 32, so se olajšave na področju zaposlovanja za podjetnike gibale skoraj

popolnoma enako kot za družbe. Edina razlika je bila v letu 2004, ko je bila za podjetnike

predpisana 50-odstotna olajšava za novozaposlene, pri družbah pa le 30-odstotna. Prav tako

podjetnik v letu 2004 ni imel omejitve, kako dolgo mora biti delavec prijavljen pri zavodu za

zaposlovanje. V ostalih letih pa se je enako spopadal s težavo, ali zaposliti delavca z dovolj

dolgim statusom pri zavodu za zaposlovanje ali dati prednost kvalifikacijam in nujnosti

zaposlitve.

V Tabeli 33 je predstavljen dosežen čisti dobiček v primeru, da podjetnik koristi le olajšave za

zaposlovanje. Rezultati so enaki kot pri družbi, saj tudi podjetnik ni mogel koristiti olajšav za

določene delavce, ki niso bili dovolj dolgo na zavodu za zaposlovanje. V primerjavi z družbo

je sicer podjetnik dosegel višje dobičke, vendar je treba tudi tu upoštevati del dobička, ki ga

podjetnik obdrži zase. Zato je treba za primerjavo pogledati primerljivi čisti dobiček. Tudi v

letu 2004, ko je pri podjetniku veljala 50-odstotna olajšava za novozaposlene delavce, je

podjetnik dosegel zaradi višje davčne stopnje nižji primerljivi čisti dobiček kot družba.

60

Tabela 33: Čisti dobiček podjetnika z upoštevanjem priznanih olajšav na področju

zaposlovanja (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Priznane plače za olajšavo za novozaposlene 10.500 0 2.550 0 0 0

Odstotek olajšave za novozaposlene 50 % 30 % 30 % 0 % 0 % 45 %

Višina olajšave za novozaposlene 5.250 0 765 0 0 0


invalide 5.700 0 0 4.000 9.600 0

Odstotek olajšave za invalide 50 % 50 % 50 % 50 % 50 % 50 %



Davčna osnova 21.545 30.248 34.433 44.144 26.957 19.676

Davčna stopnja 16 % 868 886 1.088 1.150 1.205

Davčna stopnja 17 % 1.131

Davčna stopnja 27 % 1.836 1.941 2.033

Davčna stopnja 33 % 1.708 1.743


Davčna stopnja 37 % 3.048 4.014 4.099

Davčna stopnja 40 % 0

Davčna stopnja 41 % 3.608 5.139 12.523 5.159 1.893

Davčna stopnja 45 % 0

Davčna stopnja 50 % 0 0 0

Plačilo davka 6.508 10.197 11.867 15.447 8.249 5.131

Čisti dobiček 26.281 23.194 26.475 33.841 26.652 17.689



Ker tudi podjetnik koristi olajšave tako za investicije kot tudi za zaposlovanje, prikazujem v

naslednji Tabeli 34, kolikšen dobiček bi dosegel podjetnik, če bi upošteval olajšave na obeh

področjih. Primerljivi čisti dobiček podjetnika bi bil še vedno manjši kot čisti dobiček družbe.

V letih 2004 in 2005 je bil dobiček manjši tako zaradi slabših pogojev pri olajšavah na

področju investicij kot tudi zaradi višje davčne stopnje. V letih od 2006 do 2010 pa je bil

dobiček nižji kljub boljšim pogojem pri koriščenju olajšav na področju investicij, in sicer le

zaradi višje davčne stopnje.

61

Tabela 34: Čisti dobiček podjetnika z upoštevanjem priznanih olajšav na področju investicij

in zaposlovanja (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010



Olajšava za novozaposlene 5.250 0 765 0 0 0



Davčna osnova 13.688 25.489 25.934 44.144 19.030 15.817

Davčna stopnja 16% 868 886 1.088 1.150 1.205


Davčna stopnja 27% 1.836 1.941 2.238



Davčna stopnja 37% 0 4.014 4.099


Davčna stopnja 41% 1.657 1.654 12.523 1.909 0



Plačilo davka 3.593 8.246 8.382 15.447 4.999 3.442

Čisti dobiček 29.195 25.145 29.960 33.841 29.902 19.377



2. Samostojni podjetnik posluje po davčnih predpisih, ki so bili sorazmerno ugodni z

vidika davčnih olajšav

Tudi pri podjetniku sem v drugem delu predpostavila, da posluje v idealiziranem okolju.

Resda zanj velja višja davčna stopnja, vendar je to cena, da lahko v danem trenutku razpolaga

osebno z vsem premoženjem družbe. Če bi želel lastnik družbe razpolagati s celotnim

dobičkom družbe, ima možnost, da si ga izplača, vendar mora na to plačati 20 % davka od

dohodka iz kapitala. Tako sem tudi tukaj predpostavila enake pogoje kot pri družbi, in sicer,

da podjetnik posluje pod pogoji olajšav, ki so veljali za obdavčitev dohodkov pravnih oseb v

letu 2005, s tem da pri olajšavi za novozaposlene ni omejitve prijavljenosti delavca pri zavodu

za zaposlovanje.

V Tabeli 35 so predstavljene olajšave na področju investicij za podjetnika, če bi posloval pod

pogoji, ki so veljali za družbe v letu 2005, in sicer se je priznala 20-odstotna olajšava za

opredmetena osnovna in neopredmetena dolgoročna sredstva (olajšava 1), 20-odstotna

olajšava za opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva (olajšava 2).

62

Tabela 35: Priznane olajšave za investicije za podjetnika, izračunane po veljavnih predpisih

iz leta 2005 za pravne osebe (v EUR) Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010



Olajšava 1 20% 20% 20% 20% 20% 20%

Višina olajšave 1 4.768 5.419 8.500 23.461 5.285 2.573


Olajšava 2 20% 20% 20% 20% 20% 20%

Višina olajšave 2 4.768 3.832 4.500 5.454 5.285 2.573

Skupaj olajšave 9.537 9.251 12.999 28.914 10.570 5.146

Tabela 36 prikazuje izračun čistega dobička ob koriščenju olajšav na področju investicij pod

pogoji iz leta 2005, ki so veljali za pravne osebe. Vidimo, da so bili pogoji za olajšave na

področju investicij leta 2005 pri družbi boljši kot v kateremkoli letu pri podjetniku. Če bi

podjetnik posloval pod takimi pogoji, bi v vseh letih dosegel višje dobičke kot pa pri pogojih,

ki so dejansko veljali.

Tabela 36: Čisti dobiček podjetnika z upoštevanjem olajšav na področju investicij, ki so

veljale v letu 2005 za pravne osebe (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010




Davčna osnova 20.108 20.997 22.199 17.230 21.188 14.531

Davčna stopnja 16% 868 886 1.088 1.150 1.205


Davčna stopnja 27% 1.836 1.941 1.890



Davčna stopnja 37% 2.462 3.847 4.099


Davčna stopnja 41% 0 123 1.488 2.793 0



Plačilo davka 5.981 6.423 6.851 4.412 5.884 3.095

Čisti dobiček 26.808 26.969 31.491 44.875 29.017 19.725



V naslednji Tabeli 37 je predstavljen dobiček ob koriščenju olajšav, ki so veljale leta 2005 za

pravne osebe, le na področju zaposlovanja, brez omejitve prijavljenosti pri zavodu za

zaposlovanje. Tabela prikazuje, da je podjetnik v večini let dosegel višji čisti dobiček, kot če

bi posloval pod pogoji, ki so bili predpisani, razen leta 2004, ko so dejanski pogoji

predpisovali 50-odstotno olajšavo za novozaposlene delavce.

63

Tabela 37: Čisti dobiček podjetnika z upoštevanjem olajšav na področju zaposlovanja, ki so

veljale v letu 2005 za pravne osebe, in brez omejitve prijavljenosti pri zavodu za zaposlovanje

(v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


Priznane plače za olajšavo za novozaposlene 10.500 11.000 2.550 34.000 0 9.300

Odstotek olajšave za novozaposlene 30% 30% 30% 30% 30% 30%

Višina olajšave za novozaposlene 3.150 3.300 765 10.200 0 2.790


invalide 5.700 0 0 4.000 9.600 0




Davčna osnova 23.645 26.948 34.433 33.944 26.957 16.886

Davčna stopnja 16% 868 886 1.088 1.150 1.205


Davčna stopnja 27% 1.836 1.941 2.526



Davčna stopnja 37% 2.462 4.014 4.099


Davčna stopnja 41% 2.255 5.139 8.341 5.159 0



Plačilo davka 7.395 8.844 11.867 11.265 8.249 3.731

Čisti dobiček 25.393 24.547 26.475 38.023 26.652 19.089



Zadnja tabela tega poglavja (Tabela 38) pa prikazuje še primer, ko podjetnik koristi olajšave

tako na področju investicij kot tudi na področju zaposlovanja, ki so veljale za pravne osebe v

letu 2005. Vidimo, da se je dobiček v vseh letih znatno dvignil. Še posebej v letu 2007, ko

podjetnik skoraj ne bi plačal davka.

64

Tabela 38: Čisti dobiček podjetnika z upoštevanjem olajšav na področju investicij in

zaposlovanja, ki so veljale v letu 2005 za pravne osebe, ter brez omejitve prijavljenosti pri

zavodu za zaposlovanje (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010



Olajšava za novozaposlene 3.150 3.300 765 10.200 0 2.790



Davčna osnova 14.108 17.697 21.434 5.030 16.388 11.741

Davčna stopnja 16% 868 886 805 1.150 1.205







Davčna stopnja 41% 0 0 0 0 0



Plačilo davka 3.740 5.202 6.556 805 3.634 2.342

Čisti dobiček 29.048 28.190 31.786 48.483 31.267 20.478



3. Samostojni podjetnik posluje pod pogoji, ko ni predpisanih davčnih olajšav

Kot zadnjo, najslabšo možnost tudi pri podjetniku prikazujem poslovanje, če ne bi bilo

predpisanih nobenih olajšav (Tabela 39). Tudi tu bi se uspešnost družbe znatno znižala. V letu

2006 bi podjetnik plačal celo 41 % davka, kar je skoraj polovica ustvarjenega dobička. To bi

verjetno vodilo v enake posledice, ki sem jih navedla že pri družbi.

Tabela 39: Čisti dobiček podjetnika z upoštevanjem pogojev brez olajšav (v EUR)

Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010



Davčna osnova 29.645 30.248 35.198 46.144 31.757 19.676

Davčna stopnja 16 % 868 886 1.088 1.150 1.205


Davčna stopnja 27 % 1.836 1.941 2.033

Davčna stopnja 33 % 1.708 1.743


Davčna stopnja 37 % 2.462 4.014 9.019


Davčna stopnja 41 % 3.608 5.453 13.343 7.127 1.893


Davčna stopnja 50 % 0 0 0

Plačilo davka 9.947 10.197 17.102 16.267 10.217 5.131

Čisti dobiček 22.842 23.194 21.240 33.021 24.684 17.689



65

4. Zaključek analize

Tudi pri podjetniku v zaključku analize predstavljam gibanje čistega dobička podjetnika v

letih od 2004 do 2010 glede na različne pogoje davčnih olajšav. Na Sliki 2 prvi stolpec

(vijoličasta barva na sliki) predstavlja čisti dobiček, ki ga podjetnik doseže pri poslovanju pod

pogoji davčne zakonodaje. Drugi stolpec (rumena barva na sliki) prikazuje čisti dobiček, ki ga

podjetnik doseže pri poslovanju po predpisih iz leta 2005, ki so veljali za družbe. Tretji

stolpec (zelena barva na sliki) pa prikazuje čisti dobiček pri poslovanju brez davčnih olajšav.

Iz Tabele 40 vidimo, da bi podjetnik v večini primerov dosegel najvišji dobiček, če bi

posloval pod pogoji olajšav, ki so veljale v letu 2005 za pravne osebe. Izjema je le leto 2004,

ko so predpisane olajšave na področju zaposlovanja omogočale podjetniku koristiti 50-

odstotno olajšavo za novozaposlene. Tudi v tem primeru so olajšave pomembno vplivale na

čisti dobiček, saj so znatno znižale davčno osnovo.

Tabela 40: Gibanje čistega dobička podjetnika ob različnih predpisih davčnih olajšav (v

EUR) Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010


pogoji predpisanih olajšav 29.195 25.145 29.960 33.841 29.902 19.377


predpisi iz leta 2005 29.048 28.190 31.786 48.483 31.267 20.478

Čisti dobiček pri poslovanju v

pogojih brez olajšav 22.842 23.194 21.240 33.021 24.684 17.689

Slika 2: Gibanje čistega dobička podjetnika ob različnih predpisih davčnih olajšav

66

3.3.3 Primerjava analize uspešnosti male gospodarske družbe in samostojnega

podjetnika

V zadnjem delu magistrskega dela je predstavljena primerjava rezultatov analize vpliva

reform olajšav na uspešnost male družbe in podjetnika.

1. Primerjava z vidika družbe

Z analizo sem v primeru, ko družbi poslujeta pod pogoji predpisanih davčnih olajšav, prišla

pri družbi do čistega dobička, pri podjetniku pa do primerljivega čistega dobička, ki bi ostal v

družbi za nadaljnji razvoj. Višji čisti dobiček po eni strani povečuje vrednost družbe, po drugi

pa ji omogoča, da se tudi v naslednjem letu širi, investira, zaposluje in raste.

Tabela 41 in Slika 3 nam prikažeta, da v skoraj vseh letih doseže višji dobiček družba, le v

letu 2010, ko imata tako družba kot tudi podjetnik precej nižji dobiček pred obdavčitvijo v

primerjavi z ostalimi leti, dosežeta približno enako raven primerljivega čistega dobička. To

pomeni, da ob nizkih dobičkih in sorazmerno enakih pogojih pri davčnih olajšavah (kot so

veljali v letu 2010) ni bistvene razlike, ali družba posluje kot mala družba ali kot podjetnik.

Do večjih razlik prihaja ob doseganju visokih dobičkov, saj se v tem primeru podjetnik uvrsti

v višji razred obdavčitve po progresivni dohodninski lestvici.

Tabela 41: Primerjava čistega dobička male družbe in primerljivega čistega dobička

podjetnika (v EUR) Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010

Čisti dobiček družbe 14.026 13.334 16.051 24.016 15.440 4.066

Primerljivi čisti dobiček podjetnika 13.898 9.848 14.663 18.544 14.605 4.080

Slika 3: Primerjava čistega dobička male družbe in primerljivega čistega dobička podjetnika

67

2. Primerjava z vidika lastnika družbe

Na drugi strani je treba primerjati še, v katerem primeru ostane več lastniku. V Tabeli 42 je

predstavljen dohodek lastnika družbe po posameznih letih in dohodek podjetnika po

posameznih letih. Prav tako vzamem rezultate analize, ko družba posluje po predpisanih

olajšavah v obračunskem obdobju.

Na primer za leto 2004 je izračunan dohodek lastnika družbe na naslednji način:

čisti dobiček za leto 2004: 14.026 EUR

minus davek na dobiček iz kapitala: 14.045 EUR * 20 % = 2.805 EUR

je dohodek lastnika iz dobička iz kapitala: 11.221 EUR

plus letna neto plača: 15.297 EUR

je dohodek lastnika družbe za leto 2004: 26.518 EUR.

Za podjetnika pa vzamem čisti dobiček, dosežen v posameznem letu.

Tabela 42: Primerjava dohodka lastnika male družbe in dohodka podjetnika (v EUR) Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2010

Dohodek lastnika družbe 26.518 25.964 28.137 34.510 27.649 18.549

Dohodek podjetnika 29.195 25.145 29.960 33.841 29.902 19.377

Slika 4: Primerjava dohodka lastnika male družbe in dohodka podjetnika

Iz Tabele 42 in Slike 4 lahko vidimo, da ne morem podati natančnih zaključkov, saj je

dohodek odvisen od tega, kako visok je dobiček, ter še posebej od tega, kakšno plačo si da

lastnik. Pri tem je ponovno podjetnik na slabšem, saj se mu celotni dobiček obdavči po

dohodninski lestvici, lastnik družbe pa si lahko da manjšo plačo in izplača večji dobiček, ki je

obdavčen s cedularno davčno stopnjo 20 %.

68

3.3.4 Zaključek analize

Prvo temeljno tezo, ki pravi, da je država z zmanjševanjem ugodnosti pri olajšavah na

področju investicij in zaposlovanja negativno vplivala na uspešnost družb in podjetnikov v

Sloveniji, lahko potrdim in sprejmem sklep, da bi male in mikro družbe v Sloveniji poslovale

uspešneje s stabilnejšimi in ugodnejšimi pogoji pri olajšavah na področju investicij in

zaposlovanja.

Na investicijske in zaposlitvene odločitve vplivajo poslovna politika družbe, možnosti, ki se

pojavljajo na trgu, ter pogoji, ki jih predpisuje država. Pri družbah, ki imajo sorazmerno nizke

poslovne prihodke, dostikrat na te odločitve odločilno vpliva višina dobička pred

obdavčitvijo, ki ga družba doseže v tekočem letu. Če država od družbe zahteva plačilo davka

na dobiček, poleg tega pa še akontacijo davka na dobiček, družba pogosto ni v stanju zbrati

dovolj sredstev za dodatno investiranje in zaposlovanje. Da bi družba plačala čim manj davka,

se pogosto odloči višati stroške, ki pa dostikrat niso nujni za samo poslovanje.

Plačilo davka in akontacij pa ne omejuje družbe samo pri zbiranju sredstev za investicije,

ampak lahko tudi zamaje njeno plačilno sposobnost. Na to dodatno vplivajo na eni strani

težave z izterjavo dolgov od naročnikov, ki so navadno velike družbe, na drugi pa družba ne

more plačati svojih dobaviteljev in izkoristiti raznih popustov za takojšnje plačilo. Težave

izterjave terjatev do kupcev pogosto družbo prisilijo poiskati sodno varstvo, kar pa ji prinese

še dodatne stroške in izdatke ter še večje likvidnostne težave. Ko družba enkrat zaide v

likvidnostne težave, je pot nazaj zelo težka. To lahko privede tudi do tega, da se je prisiljena

zadolžiti pri banki, kar pa ji naloži še dodatne stroške plačila obresti. Tako se marsikatera

družba znajde v začaranem krogu, iz katerega je izhod pogosto težak, še posebej v trenutku,

ko je gospodarstvo v recesiji.

Če pa družba ve pravočasno, da ji ni treba skrbeti za plačilo visokega davka od dobička, če

točno ve, kakšne olajšave so ji na razpolago, denarja ne varčuje za plačilo davka, ampak ga

porabi za investicije, zaposluje nove ljudi in raste. Pri tem pa država prav tako ni prikrajšana.

Resda ne dobi toliko prihodkov v proračun na račun davka od dohodkov pravnih oseb, vendar

se pri tem povečajo prihodki od drugih davkov. Družba, ki raste, ima zaposlenih več

delavcev, več proizvede in več proda, tako zrastejo prihodki v proračunu zaradi davka na

dodano vrednost, dohodnine in prav tako prispevkov.

Drugo tezo, da je država z olajšavami bolj podpirala male družbe kot podjetnike, zavrnem, saj

so bile razlike glede olajšav v posameznih letih različno ugodne za male družbe in podjetnike.

Na odločitev, ali ustanoviti družbo kot samostojni podjetnik ali kot družbo z omejeno

odgovornostjo, vplivajo številni dejavniki. Tukaj omenjam dva najpomembnejša. Prvi je ta,

da pri samostojnem podjetniku lastnik odgovarja z vsem svojim premoženjem, in ne potrebuje

začetnega kapitala, pri družbi z omejeno odgovornostjo pa lastnik ne odgovarja s svojim

premoženjem, mora pa za ustanovitev družbe imeti začetni kapital 7.500 evrov. Drugi pa je ta,

69

da je ves dohodek samostojnega podjetnika obdavčen po dohodninski lestvici, dobiček družbe

z omejeno odgovornostjo pa je obdavčen trenutno z 20-odstotno davčno stopnjo. V primeru

izplačila dobička pa še z dodatnimi 20 %.

Za obliko poslovanja kot samostojni podjetnik se v večini primerov odločijo posamezniki, ki

si želijo ustanoviti svojo družbo in nimajo dovolj sredstev, da bi ustanovili družbo z omejeno

odgovornostjo. Prav tako niti ne vedo, ali bo družba uspela. Takšni samostojni podjetniki v

večini primerov nimajo velikih investicij in prav tako ne zaposlujejo velikega števila

delavcev, zato tudi ne morejo izkoristiti vseh olajšav. Prav tako so v primeru zelo nizkih

dobičkov obdavčeni le s 16-odstotno dohodninsko stopnjo.

Če družba kot samostojni podjetnik uspe in če namerava investirati v večje zadeve, pa je

pametno, da se preoblikuje v družbo z omejeno odgovornostjo, saj sem prišla z analizo do

zaključkov, da ob istem dohodku lastnika ob istih prihodkih in odhodkih (razlika le v plači

lastnika) družbe, ob pogojih predpisanih olajšav in v idealiziranem okolju, ostane družbi več,

če posluje kot družba z omejeno odgovornostjo.

SKLEP

Glavni vir zaposlovanja in konkurenčnosti v majhnem gospodarstvu, kot je Slovenija, so

danes male in mikro družbe. Tudi te družbe, če se želijo širiti in rasti, poleg tekočih finančnih

sredstev potrebujejo dodatna finančna sredstva, ki jih morajo dobiti na trgu. Ker je

pridobivanje kapitala na trgu za male in mikro družbe dražje in težje kot za velike, te družbe

nujno potrebujejo davčne olajšave, da lahko vsaj tista finančna sredstva, ki jih same ustvarijo,

namenijo za investicije in zaposlovanje novih ljudi, namesto za plačilo davka od dobička.

Tako kot vse gospodarske družbe tudi država za svoje delovanje potrebuje finančna sredstva.

Glavni vir teh sredstev so davki in prispevki, ki jih na podlagi zakonov pobere od pravnih in

fizičnih oseb. Vendar davki danes ne predstavljajo več le enega od osnovnih virov

financiranja države, ampak so glavni predmet davčne politike, s katero država vpliva na

poslovanje družb in obnašanje potrošnikov. Davčni sistem v posamezni državi mora biti torej

zasnovan tako, da omogoča državi z davčno politiko izvajati vse potrebne funkcije, hkrati pa

mora biti učinkovit in družbeno pravičen.

Dva izmed najpomembnejših davkov, s katerima država uravnava poslovanje družb, sta davek

od dohodkov pravnih oseb in davek od dohodka iz dejavnosti. V strukturi davčnih prihodkov

sicer predstavljata zelo majhen delež, vendar lahko z njima država vpliva na odločitve glede

organiziranosti družbe, odločitve o virih financiranja družbe, na investicijske in zaposlitvene

odločitve …, skratka, na celotno poslovanje družbe.

Glavni instrument, s katerim z davkom od dohodkov pravnih oseb in davkom od dohodka iz

dejavnosti država regulira poslovanje družb, pa so davčne olajšave. Davčne olajšave pri

davku od dohodkov pravnih oseb so bile predpisane že s prvima zakonoma o davku od

70

dobička pravnih oseb in zakonom o dohodnini, ki ju je sprejel slovenski parlament 1990, malo

pred osamosvojitvijo Slovenije. S spremembami in novimi zakoni so se med drugim najbolj

spreminjale ravno davčne olajšave, saj je država sledila trendu razvitega sveta, kjer so zaradi

zapletenosti davčne zakonodaje nižali davčne stopnje in ukinjali davčne olajšave. Vendar so

mnoge družbe potrebovale te olajšave, tako so se le-te venomer ukinjale, spreminjale,

ponovno uvajale. To pa je povzročilo, da davčne olajšave v letih, ko so veljale, tudi niso

prinesle pravega učinka, saj mnoge, še posebej pa male in mikro, družbe niso niti dohajale

sprememb niti imele finančnih sredstev in kadra, ki bi spremljal pogoste davčne reforme.

V prvem delu analize sem s povprečnimi podatki male družbe v Sloveniji prikazala, da so

olajšave na področju investicij in zaposlovanja zelo pomembne za male in mikro družbe.

Rezultati analize prikazujejo, da bi tako v primeru male družbe kot tudi v primeru

samostojnega podjetnika družba veliko bolje poslovala ob višjih in konstantnih davčnih

olajšavah, kot pa je dejansko poslovala, saj bi bil čisti dobiček te družbe v posameznem letu

višji. Višji čisti dobiček po eni strani povečuje vrednost družbe, po drugi pa ji omogoča, da se

širi, investira, zaposluje in raste. Tako kot sem napisala že v zaključku analize, tudi država pri

tem ne bi bila prikrajšana, saj bi več finančnih sredstev pridobila od drugih davkov.

V drugem delu analize pa sem primerjala rezultate male družbe z rezultati podjetnika.

Ugotovila sem, da so bile v različnih letih predpisane različne ugodnosti na področju olajšav

za male družbe in za podjetnike. Tako so bile na področju olajšav za investicije najprej le-te

ugodnejše za male družbe, nato so se izenačile, trenutno pa so ugodnejše za podjetnike,

vendar le v primeru zelo visokih investicij. Na področju zaposlovanja so bile najprej

ugodnejše za podjetnike, nato pa so se izenačile. Glede na to, da je dobiček podjetnika

obdavčen s progresivno dohodninsko lestvico, dobiček male družbe pa le z enotno davčno

stopnjo, menim, da se družbi, ki dosega višje dobičke, ki zaposluje delavce in investira v

večje investicije, bolj splača poslovati kot družba z omejeno odgovornostjo kot samostojni

podjetnik.

71

LITERATURA IN VIRI

1. Bannock, G. (2005). The economics and management of small business: an international

perspective. London: Routledge.

2. Čok, M., Sambt, J., Košak, M., Verbič, M., & Majcen, B. (2011). Distribution of

personal income tax changes in Slovenia. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

3. Čok, M., Stanovnik, T., Cimerman, A., Prevolnik Rupel, V., & Mrak, M. (2009). Javne

finance v Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

4. Devereux, M. P. (1996). Tax Economics of Tax Policy. New York: Oxford University

Press Inc..

5. Direktiva 2003/98/ES Evropskega parlamenta in sveta. Najdeno 30. decembra 2011 na

spletnem naslovu

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=DD:17:01:32003L0038:SL:PDF

6. Direktiva 2006/46/ES Evropskega parlamenta in sveta. Najdeno 30. decembra 2011 na

spletnem naslovu

http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2006:224:0001:0007:SL:PDF

7. Dohodninska lestvica za leto 2004. Najdeno 14. decembra 2011 na spletnem naslovu

http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=640.

8. European Commission. (2002). Company taxation in the internal market. Luxemburg:

Office for official Publication of European Communities.

9. European Commission. (2000). Tax policy in the European Union. Luxembourg: Office

for official Publications of the European Communities.

10. European Commission. (2006). The new SME definition. Publication Office. Najdeno 3.

novembra 2011 na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/enterprise/enterprise_policy/sme_definition/sme_user_guide.pdf

11. European Commission. (2011). Taxation trends in the European Union – Data for the EU

Member States and Norway. Najdeno 5. novembra 2011 na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/taxation_customs/resources/documents/taxation/gen_info/economic_a

nalysis/tax_structures/2011/report_2011_en.pdf

12. European Commission (2010). Taxation trends in the European Union – Main results.

Najdeno 5. novembra 2011 na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/taxation_customs/resources/documents/taxation/gen_info/economic_a

nalysis/tax_structures/2010/2010_main_results_en.pdf

13. Halberg, K. (2000). A market-oriented strategy for small and medium scale enterprises.

Washington: The World bank.

14. Heing, R., & Prusnik, M. (2008). Dohodnina in prispevki za socialno varnost. Ljubljana:

Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev.

15. Hillary, R. (2000). Small and medium-sized enterprises and the environment: business

imperative. Sheffield: Greenleaf Publishing.

16. Ivanjko, Š., Kocbek, M., & Perlič, S. (2009). Korporacijsko pravo: pravni položaj

gospodarskih subjektov. Ljubljana: GV Založba.

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=DD:17:01:32003L0038:SL:PDF

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2006:224:0001:0007:SL:PDF

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2006:224:0001:0007:SL:PDF

72

17. The International Financial Reporting Standard for Small and Medium-sized Entities.

(2009) London: International Accounting Standards Board.

18. Informacija o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letu 2004. Najdeno

29. decembra 2011 na spletnem naslovu

http://www.ajpes.si/doc/LP/Informacije/Informacija_LP_GD_2004.pdf



















25. Jerman, S., & Odar, M. (2008). Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb. Ljubljana: GV

Založba.

26. Karmel, S. M. & Bryon J. (2002). A comparison of small and medium sized enterprises

in Europe and in the USA. London: Routledge.

27. Klun, M. (2008). Davčni sistem. Ljubljana: Fakulteta za upravo.

28. Kostanjevec, B. (2002). Davčne spodbude in harmonizacija mednarodnega davčnega

prava. Maribor: Pravna fakulteta, Inštitut za finančno pravo in javne finance.

29. Kovač, M. (2008). Davki od A do Ž. Ljubljana: Primath.

30. Kranjec, M. (2003). Davki in proračun. Ljubljana: Fakulteta za upravo.

31. Lestvica za odmero dohodnine in olajšave za leto 2005. Najdeno 14. decembra 2011 na

spletnem naslovu

http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/dohodnina_pojasnila/stopnje_doh

odnine_za_leto_2005/lestvica_za_odmero_dohodnine_in_olajsave_za_leto_2005/


spletnem naslovu




spletnem naslovu

73




spletnem naslovu



35. Lestvica za odmero dohodnine in olajšave za leto 2009. Najdeno 14. Decembra 2011 na

spletnem naslovu




spletnem naslovu



37. Liedholm, C., & Mead, D. C. (1999). Small enterprises and economic development: the

dynamics of micro and small enterprises. London: Routledge.

38. Ministrstvo za finance & Davčna uprava republike Slovenije (2007). Dohodnina.

Ljubljana: Ministrstvo z finance in Davčna uprava republike Slovenije.

39. Ministrstvo za finance (2011, november). Bilten javnih financ, letnik XIII, št. 11. Najdeno


http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/tekgib/Bilten_javnih_financ/Nove

mber_2011.pdf

40. Mott, G. (2005). Accouting for Non Accountants. London: Kogan Page.

41. Murko, V. (1937). Davčne oprostitve in davčne olajšave. Ljubljana: Univerzitetna

tiskarna in litografija.

42. Podjetja v Sloveniji po dejavnosti (SKD 2008) in velikosti glede na število oseb, ki

delajo v letu 2010. Najdeno 9. decembra 2011 na spletnem naslovu

http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1418801S&ti=&path=../Database/Ekon

omsko/14_poslovni_subjekti/01_14188_podjetja/&lang=2

43. Podjetja v Sloveniji po pravnoorganizacijski obliki in velikosti glede na število oseb, ki

delajo (SKD 2008) v letu 2010. Najdeno 9. decembra 2011 na spletnem naslovu

http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1418803S&ti=&path=../Database/Ekon

omsko/14_poslovni_subjekti/01_14188_podjetja/&lang=2

44. Pravilnik o določitvi opreme za raziskave in razvoj za uveljavljanje dodatnega

zmanjšanja davčne osnove v višini 10% investiranega zneska v to opremo. Uradni list RS

št. 77/2005.

45. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Uradni list RS št. 109/2007.

46. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj. Uradni list RS

št. 79/2006.

47. Stanovnik, T. (2008). Javne finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

48. Škof, B., Wakounig, M., Tičar, B., Jerman, S., Kobal, A., & Ferčič, A. (2007). Davčno

pravo. Maribor: Pravna fakulteta.

49. Uredba o davčni regijski olajšavi za raziskave in razvoj. Uradni list RS št. 136/2006.

http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/tekgib/Bilten_javnih_financ/November_2011.pdf

http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/tekgib/Bilten_javnih_financ/November_2011.pdf

74

50. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Uradni list RS št. 117/2006.

51. Zakon o davku od dobička pravnih oseb. Uradni list RS št. 48/1990.

52. Zakon o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO). Uradni list RS št. 72/1993.

53. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1). Uradni list RS št. 40/2004.

54. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2). Uradni list RS št. 117/2006.

55. Zakon o dohodnini. Uradni list RS št. 48/1990.

56. Zakon o dohodnini (ZDoh). Uradni list RS št. 71/1993.

57. Zakon o dohodnini (ZDoh-1). Uradni list RS št. 54/2004.

58. Zakon o dohodnini (ZDoh-2). Uradni list RS št. 117/2006, 26.

59. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD). Uradni list RS št. 30/1993.

60. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Uradni list RS št. 42/2006.

61. Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (uradno prečiščeno besedilo) (ZPIZ-

1-UPB4). Uradni list RS št. 109/2006.

62. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb. Uradni

list RS št. 32/1991.

63. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO-

A). Uradni list RS št. 20/1995.


B). Uradni list RS št. 34/1996.


C). Uradni list RS št. 108/2002.

66. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb

(ZDDPO-1A). Uradni list RS št. 139/2004.


(ZDDPO-1B). Uradni list RS št. 108/2005.


(ZDDPO-2A). Uradni list RS št. 56/2008.


(ZDDPO-2B). Uradni list RS št. 76/2008.


(ZDDPO-2C). Uradni list RS št. 5/2009.


(ZDDPO-2D). Uradni list RS št. 43/2010.


(ZDDPO-2E). Uradni list RS št. 96/2009.

73. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini. Uradni list RS št. 34/1991.

74. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-C). Uradni list RS št.

44/1996.

75. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2A). Uradni list RS št.

10/2008.

76. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2B). Uradni list RS št.

78/2008.

75

77. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2C). Uradni list RS št.

125/2008.

78. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2D). Uradni list RS št.

20/2009.

79. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2G). Uradni list RS št.

43/2010.

80. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1B). Uradni

list RS št. 68/2008.

81. Zupančič, V. (2009). Knjigovodstvo in obdavčitev pri zasebnikih. Ljubljana: Zveza

računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

82. Žakelj, L. (2004). Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in Evropski uniji.

Ljubljana: Institute of Macroeconomic Analysis and Development.

83. Žibert, F. (2003). Davčna teorija in politika. Novo mesto: Visoka šola za upravljanje in

poslovanje.

PRILOGE

PRILOGA 1: Primerjava olajšav na področju investicij in zaposlovanja pri mali družbi in

podjetniku

PRILOGA 2: Podrobni pregled olajšav na področju investicij od leta 2002 do leta 2010 pri

mali družbi in podjetniku

3

PRILOGA 1: Primerjava olajšav na področju investicij in zaposlovanja pri mali družbi in podjetniku

Tabela 1: Primerjava olajšav na področju investicij in zaposlovanja pri mali družbi in podjetniku po letih v %

Leto 1991 -1993 1994-1996 1997-2002 2003 2004

sp /d.o.o. d.o.o. sp d.o.o. sp d.o.o. sp d.o.o. sp d.o.o. sp


Olajšava za oblikovanje investicijskih rezerv 20 / 10 / 10 / 10 / 10 /

Olajšava za vlaganja v nabavo,rekonstrukcijo in

modernizacijo osnovnih sredstev / 20 / 10 / 10 / 10 / 10

Olajašava za investiranje v opredmetena osnovna

sredstva / / / 20 / 40 / 40 / 40

Olajšava za investiranje v opredmetena osnovna

sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva / / 20 / 40 / 30 / 25 /

Olajšava za investiranje v opremo in neopredmetena

dolgoročna sredstva / / / / / / 10 / 15 /

Olajšava za investiranje v opremo za raziskave in

razvoj / / / / / / / / / /

Olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj / / / / / / / / / /

Regijska olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj / / / / / / / / / /


Olajšava za sprejme učenca po učni pogodbi / DA* / DA* / DA* / DA* / DA*

Olajšava za novozaposlene delavce 23 23 30 50 30 50 30 50 30 50

Olajšava za zaposlene invalide (za invalide s 100%

okvaro in gluhoneme) 23 30 (50) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70)

Olajšava za zaposlene invalide nad kvoto / / / / / / / / / /

Olajšava za izvajanje praktičnega dela v

strokovnem izobraževanju / / / / / / / / / /

Druge olajšave

Olajšava za novoustanovljene družbe DA** DA** / / / / / / / /

Legenda: DA* - se prizna olajšava v višini izplačane nagrade temu učencu

DA** - se v prvem letu dobiček ne obdavči, v drugem se obdavči 34% in v tretjem 66% dobička (olajšava velja do poteka)

Se nadaljuje

4

Nadaljevanje

Leto 2005 2006 2007 2008-2009 2010

sp /d.o.o. d.o.o. sp d.o.o. sp d.o.o. sp d.o.o. sp d.o.o. sp


Olajšava za oblikovanje investicijskih rezerv / / / / / / / / / /

Olajšava za vlaganja v nabavo,rekonstrukcijo in

modernizacijo osnovnih sredstev / / / / / / / / / /

Olajašava za investiranje v opredmetena osnovna

sredstva / / / / / / / / / /

Olajšava za investiranje v opredmetena osnovna

sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva 20 30 / 20* / / / / / /

Olajšava za investiranje v opremo in neopredmetena

dolgoročna sredstva 20 / 20 / / / 30* 30 30* 30

Olajšava za investiranje v opremo za raziskave in

razvoj 0 / / / / / / / / /

Olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj / / 20 / 20 20 20 20 20 20

Regijska olajšava za vlaganja v raziskave in razvoj / / 30 (40) / 30 (40) 30 (40) 30 (40) 30 (40) 30 (40) 30 (40)


Olajšava za sprejme učenca po učni pogodbi / / / / / / / / /

Olajšava za novozaposlene delavce 30 30 30 30 / / / / 45 45

Olajšava za zaposlene invalide (za invalide s 100%

okvaro in gluhoneme) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70) 50 (70)

Olajšava za zaposlene invalide nad kvoto 70 70 70 70 70 70 70 70 70 70

Olajšava za izvajanje praktičnega dela v

strokovnem izobraževanju / 20 / 20 20 20 20 20 20 20

Druge olajšave

Olajšava za novoustanovljene družbe / / / / / / / / / /

Legenda: 20* - brez pohištva in pisarniške opreme, z računalniško opremo

30* - olajšava se je upoštevala v višini 30% investiranega zneska, vendar največ 30.000 evrov

Vir: Povzeto po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb od leta 1990 do leta 2010 in po Zakonu o dohodnini od leta 1990 do leta 2010

5

PRILOGA 2: Podrobni pregled olajšav na področju investicij od leta 2002 do leta 2010 pri mali družbi in podjetniku

Tabela 2: Pregled olajšav na področju investicij od leta 2002 do leta 2010 v %

Vrsta investicije 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008-2010

d.o.o. s.p. d.o.o. s.p. d.o.o. s.p. d.o.o. s.p. d.o.o. s.p. d.o.o. s.p. d.o.o. s.p.

Neopredmetena dolgoročna

sredstva 40 / 30 + 10 / 25 + 15 / 20 + 20 30 20 20 0 0 30* 30

Op

red

met

ena

osn

ov

na

sre

dst

va

Zemljišča in zgradbe 40 40 30 40 25 40 20 30 0 20 0 0 0 0

Proizvajalna oprema 40 40 30 + 10 40 25 + 15 40 20 + 20 30 20 20 0 0 30* 30

Pohištvo in

pisarniška oprema 40 40 30 40 25 40 20 0 0 0 0 0 0 0

Računalniška

oprema 40 40 30 + 10 40 25 + 15 40 20 + 20 30 20 20 0 0 30* 30

Osebna motorna

vozila 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0

Osnovna čreda 40 40 30 40 25 40 20 30 0 20 0 0 0 0

Večletni nasadi 40 40 30 40 25 40 20 30 0 20 0 0 0 0

Oprema za

R&R / / / / / / 10 / / / / / / /

Vlaganja v R&R / / / / / / / / 20 / 20 20 20 20

Legenda: 30* - olajšava se je upoštevala v višini 30% investiranega zneska, vendar največ 30.000 evrov

Vir: Povzeto po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb od leta 2002 do leta 2010 in po Zakonu o dohodnini od leta 2002 do leta 2010

reforme davýnih olajav in njihov vpliv na uspenost · ekonomska definicija se ne uporablja za...

Documents