produkcija dokumentarnega filma kot učni pripomoček

Ludvik Rogan

PRODUKCIJA DOKUMENTARNEGA FILMA

KOT UČNI PRIPOMOČEK

Diplomsko delo

Maribor, maj 2012

I

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa

PRODUKCIJA DOKUMENTARNEGA FILMA KOT UČNI PRIPOMOČEK

Študent: Ludvik Rogan

Študijski program: UN ŠP Medijske komunikacije

Smer: RTV produkcija

Mentor: izr. prof. dr. Marjan Družovec

Somentor: Igor Ambrožič, univ. dipl. med. kom.

Lektorica: Katja Peršak, prof.

Maribor, maj 2012

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Marjan

Družovcu in somentorju Igorju Ambrožiču,

univ. dipl. med. kom., za pomoč in vodenje pri

pisanju diplomskega dela.

Hvala tudi Ekonomski šoli Murska Sobota, ki mi

je omogočila izvedbo dokumentarnega filma

Rodoljub ilirski.

Posebna zahvala velja Vlasti in vsem, ki so

kakorkoli pripomogli k nastanku tega dela.

IV

PRODUKCIJA DOKUMENTARNEGA FILMA KOT UČNI

PRIPOMOČEK

Ključne besede: film, učni proces, dokumentarni film, dokumentarni film kot učni

pripomoček, predprodukcija, produkcija, postprodukcija, Primož Trubar, Rodoljub

ilirski

UDK: [791.62/.63:791.229.2]:37(043.2)

Povzetek

V diplomskem delu je predstavljen proces izdelave dokumentarnega filma od ideje do

končnega izdelka, ki zajema procese predprodukcije, produkcije in postprodukcije ter

distribucije samega filma. Video in dokumentarni film v učnem procesu je obravnavan

tako z vidika uporabe kot tudi nastanka v šolskem okolju. Teoretični del je podkrepljen

z analizo opravljenega raziskovanja in s prikazom praktičnega primera produkcije

dokumentarnega filma kot učnega pripomočka v šolskem okolju, filma o Primožu

Trubarju – Rodoljubu ilirskem.

V

THE PRODUCTION OF A DOCUMENTARY FILM AS A

LEARNING DEVICE

Key words: film, learning process, documentary film, documentary film as a learning

device, pre-production, production, post-production, Primož Trubar, Rodoljub ilirski.

UDK: [791.62/.63:791.229.2]:37(043.2)

Abstract

This diploma paper discusses the process of making a documentary film from the initial

idea to the final product, which includes the processes of pre-production, production

and post-production and distribution of the film. The use of video and documentary film

in the learning process is discussed both from the view of usage and production in a

school environment. The theoretical part is corroborated by an analysis of the research

and the showing of a practical example of how to produce a documentary film as a

learning aid in a school environment, namely a film about Primož Trubar titled

Rodoljub ilirski.

VI

VSEBINA

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

2 DEFINICIJA DOKUMENTARNEGA FILMA .................................................... 2

2.1 RAZLAGALNI NAČIN ............................................................................................. 3

2.2 OBSERVACIJSKI NAČIN ......................................................................................... 3

2.3 INTERAKTIVNI NAČIN ............................................................................................ 4

2.4 REFLEKSIVNI NAČIN ............................................................................................. 4

3 VIDEO V UČNEM PROCESU ............................................................................... 5

4 PREDPRODUKCIJA ............................................................................................. 10

4.1 EKIPA ................................................................................................................. 10

4.2 RAZISKAVA ........................................................................................................ 11

4.3 PREDLOGA DOKUMENTARNEGA FILMA ............................................................... 12

4.4 PRORAČUN ......................................................................................................... 13

4.5 OPREMA ............................................................................................................. 14

4.6 SCENARIJ ............................................................................................................ 16

5 PRODUKCIJA ....................................................................................................... 18

5.1 SNEMANJE .......................................................................................................... 18

5.1.1 Kompozicija ................................................................................................ 18

5.1.2 Plani ........................................................................................................... 19

5.1.3 Kot snemanja .............................................................................................. 21

5.2 ZAJEM ZVOKA ..................................................................................................... 22

5.2.1 Mikrofoni .................................................................................................... 22

5.2.2 Tehnike zajema zvoka ................................................................................. 23

5.2.3 Naprave za snemanje zvoka ........................................................................ 25

5.3 OSVETLJEVANJE ................................................................................................. 26

5.4 DODATNA OPREMA ............................................................................................. 27

6 POSTPRODUKCIJA ............................................................................................. 28

6.1 MONTAŽA ........................................................................................................... 28

6.1.1 Nelinearna digitalna montaža .................................................................... 28

VII

6.1.2 Osnovne enote montaže .............................................................................. 29

6.2 OSTALA POSTPRODUKCIJSKA OPRAVILA ............................................................. 30

6.2.1 Zvočna obdelava ......................................................................................... 30

6.2.2 Barvna korekcija......................................................................................... 31

6.2.3 Grafika ........................................................................................................ 31

7 DISTRIBUCIJA ..................................................................................................... 32

8 DOKUMENTARNI FILM KOT UČNI PRIPOMOČEK .................................. 34

8.1 UPORABA SODOBNIH UČNIH PRIPOMOČKOV ........................................................ 34

8.2 UPORABA DOKUMENTARNEGA FILMA PRI POUKU ............................................... 36

8.3 PRODUKCIJA DOKUMENTARNEGA FILMA V ŠOLSKEM OKOLJU ............................ 43

9 PRODUKCIJA DOKUMENTARNEGA FILMA RODOLJUB ILIRSKI ....... 47

9.1 PREDPRODUKCIJA ............................................................................................... 47

9.2 PRODUKCIJA ....................................................................................................... 48

9.2.1 Potek produkcije ......................................................................................... 49

9.3 POSTPRODUKCIJA ............................................................................................... 52

9.3.1 Montaža ...................................................................................................... 52

9.4 DISTRIBUCIJA ..................................................................................................... 54

10 ZAKLJUČEK ....................................................................................................... 56

11 VIRI, LITERATURA ........................................................................................... 58

12 PRILOGE .............................................................................................................. 60

12.1 SEZNAM SLIK .................................................................................................... 60

12.2 SEZNAM PREGLEDNIC ....................................................................................... 61

12.3 PREDLOGA FILMA RODOLJUB ILIRSKI ............................................................... 62

12.4 SCENARIJ FILMA RODOLJUB ILIRSKI ................................................................. 64

12.5 ANKETNI VPRAŠALNIK ...................................................................................... 65

12.6 DVD ................................................................................................................ 71

12.7 NASLOV ŠTUDENTA .......................................................................................... 71

12.8 KRATEK ŽIVLJENJEPIS....................................................................................... 71

Produkcija dokumentarnega filma kot učni pripomoček Stran 1

1 UVOD

Da nam slika pove več kot tisoč besed, je že oguljena fraza. Če slike povežemo v zvezni

tok, torej v video posnetek, število besed hitro naraste v neskončnost. Ta »neskončnost«

videa me navdušuje že od srednješolskih let, zato je bil študij medijskih komunikacij

logično nadaljevanje moje izobraževalne poti. Z izrednim študijem ob delu sem svoje

znanje iz prakse dopolnjeval s teoretičnim in obratno ter tako široko ponujeno znanje s

področja medijskih komunikacij v večini usmerjal na področje videa. Pridobljeno znanje je

hitro dobivalo aplikativno vrednost in ob študiju je z mojo pomočjo nastalo več

multimedijskih izdelkov. Najpomembnejši izmed njih je gotovo dokumentarni film o

Primožu Trubarju, Rodoljubu ilirskem, ki je nastal v produkciji Ekonomske šole Murska

Sobota, in predstavlja vrhunec mojega dosedanjega ustvarjanja.

V diplomi, ki bi jo lahko označili kot »krono« študijske dejavnosti, sem se odločil, da svoje

aplikativno znanje in izkušnje podkrepim ter opredelim s teoretičnimi vidiki in

dokumentarni film ter njegovo produkcijo raziščem še podrobneje. Ker je dokumentarni

film o Trubarju nastal v šolskem okolju in ker svojo poklicno pot nadaljujem na področju

šolstva, sem tako poskušal združiti obe smeri.

Predmet diplomskega dela je proces izdelave dokumentarnega filma od ideje do končnega

izdelka, ki zajema procese predprodukcije, produkcije in postprodukcije ter distribucije

samega filma. Celotna analiza procesa temelji na teoretični osnovi, v zadjem poglavju je

prikazan praktični primer izdelave dokumentarnega filma o Primožu Trubarju – Rodoljubu

ilirsemi. Ker gre za specifično okolje uporabe dokumentarnega filma, diplomsko delo

posebej obravnava uporabo dokumentarnega filma pri pouku. Za ta del naloge je bila

opravljena tudi anketa, ki teoretično opredelitev sodobnih učnih pripomočkov, s tem

seveda tudi videa, predstavi v luči praktične uporabe. Dokumentarni film Rodoljub ilirski

je nastal v šolskem okolju in v diplomskem delu bomo spoznali tudi, kakšne so prednosti

in slabosti takšnega načina in okolja nastanka filma.


2 DEFINICIJA DOKUMENTARNEGA FILMA

Izraz dokumentarec je prvič uporabil John Grierson v kritiki filma Roberta Flahertya

Moana. Grierson je pozneje (1930) v eseju First Principles of Documentary dokumentarni

film opredelil kot ustvarjalno interpretacijo življenjskih dejstev. Načelnih definicij

dokumentarnega filma je seveda več. Za Alberta Cavalcantija je dokumentarec realistični

film, ki prikazuje življenje v vsem njegovem spreminjanju. Paul Rotho govori o

dokumentarcu kot o filmu, ki uporablja filmska sredstva pri razlagi kreativnih in socialnih

terminov življenja ljudi, kakršno obstaja v stvarnosti.

Dokumentarni film se je od svojih začetkov vzpostavil kot oblika negacije prevladujočega

modela igranega filma. S samim začetkom pojava dokumentarnega filma se seveda

zastavlja vprašanje, kje je meja med dokumentarnim in igranim, med realnim in fiktivnim.

Že filmi bratov Lumíere, ki sovpadajo z začetkom filmske produkcije, imajo poleg

dokumentarne tudi igrano noto. V remakeu filma Odhod delavcev iz tovarne brata že

nadzorujeta prostor in čas, dva bistvena parametra filma. Tako izumita režijo in delavce

spremenita v igralce. Prej omenjeni film Roberta Flahertyja Moana, posnet leta 1926, je

dokufikcija (docudrama), se pravi mešanica dveh filmskih žanrov, fikcije in

dokumentarnega filma, in je Flahertyjev drugi film po zelo uspešnem Nanook of the North

(1922). Orson Wales v svojem kultnem filmu Državljan Kane (Citizen Kane) uporablja kot

predlogo newsreel filme, ki jih spremeni v glamurozno fikcijo. Dokumentarni film postane

sredstvo manipulacije in propagande vladajočih režimov v filmih Dziga Vertova (Kino

Pravda (1922) , Tri pesmi o Leninu (1934), Uspavanka (1937)) in Leni Riefenstahl

(Zmagoslavje volje (1934), Olympia (1938)). Leta 1950–1970 zaznamujejo Cinéma vérité

dokumentarci, ki so kombinacija naturalističnih tehnik dokumentarnega filma in

provokacije. Vključujejo socialni, antropološki in politični aspekt realnosti. Feministični

Cinéma vérité dokumentarni filmi sedemdesetih let so bili pogosto podvrženi kritikam kot

zavajajoči in oddaljeni od resničnosti. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega

stoletja dokumentarni film služi kot politično orožje proti kapitalizmu in neokolonializmu.

Film La Hora de los hornos (1968) režiserjev Octavia Getina in Fernanda E. Solanasa pusti

globok pečat pri celi generaciji ustvarjalcev filma. [5]


Ozirajoč se na dosedanje filmsko ustvarjanje dokumentarnih filmov Nichols predstavi štiri

načine, ki strukturirajo večino filmov [15]:

2.1 Razlagalni način

Ta se direktno obrača na gledalca tako, da z napisi ali glasovi napove razpravo o

zgodovinskem svetu. Temelji na komentarju, medtem ko podobe služijo za ilustracijo ali

kontrast. V filmu prevladuje nesinhron zvok, retorika komentatorjeve razlage je

dominantna. Razvil se je kot posledica nezadovoljstva z zabavljaškimi lastnostmi igranega

filma in je na začetku skušal z vsevednim komentarjem in na poetičen način prikazovati in

posredovati podatke o zgodovinskem svetu. Glavna prednost tega tipa dokumentarnega

filma je v tem, da se lahko aktualnega problema loti v okviru reference, ki je ne preverja –

vse sklepe in utemeljitve izpeljuje kot samoumnevne. V takem stilu so zasnovani tudi

intervjuji, ki se podrejajo avtoritetnemu komentarju. Problematika, zajeta v tem tipu

dokumentarca, je gledalcu predstavljena z logično, vzročno-posledično povezavo med

sekvencami in dogodki. Klasični refreni ponavljajočih se podob in fraz poudarjajo

določene teme in njihove čustvene naboje – gledalec glede na dramatičnost zapleta, ki ga

ustvarja nujnost obravnavane problematike, pričakuje logično rešitev obravnavanega

problema.

2.2 Observacijski način

Cinéma vérité. Gre za opazovanje poteka dogodkov. Filmski ustvarjalec ostaja pri tej zvrsti

le kritičen opazovalec, v potek samega dogajanja ne posega. Montaža služi za poudarjanje

vtisa realnega časa. Odreka se vsevednemu komentarju. Udeleženci oziroma akterji se v

medsebojnih pogovorih ne obračajo h kameri – naslavljanje je indirektno, prisotnost

kamere na kraju samem v izbranem trenutku ter njena nepremičnost pa opazovalcu

vzbujata občutek, da je del dogajanja. Običajno se uporabljajo sinhron zvok in razmeroma

dolgi posnetki, s katerimi se zvok in dialog umestita v določen zgodovinski prostor in čas.

Namen opazovalne tehnike je izčrpen in podroben posnetek vsakdanjika. Opazovalni

dokumentarec prikazuje posameznikovo delovanje znotraj družbenih formacij. Opazovanja

se oblikujejo na treh tipičnih relacijah: na podlagi izmenjav in dejavnosti, ki se bodo po


vsej verjetnosti zgodile ter procesa razvijanja dogodkov skozi čas in krize. Filmskemu

ustvarjalcu se ni potrebno zatekati k razlagalnim tehnikam, zato se uporablja kot

etnografsko orodje.

2.3 Interaktivni način

Način dokumentarca se je razvil kot posledica tehnološkega napredka v snemalni opremi v

petdesetih letih prejšnjega stoletja. Interakcija postane dostopnejša, govor ni več omejen le

na postprodukcijo in ni oddaljen od dejanskega dogajanja. V odnosu do drugih akterjev, ki

v filmu nastopajo, lahko ustvarjalec zavzame pozicijo mentorja, udeleženca, tožnika ali

provokatorja. Interaktivni dokumentarec poudarja pričevanje ali verbalno izmenjavo in

podobe dokazovanja. Komentarji in odzivi akterjev predstavljajo jedro filma, ki gradi

predvsem na raznovrstnih oblikah monologov in dialogov, ki so lahko resnični ali

navidezni. Avtorjevo videnje problematike, interpretacija le-te in avtorjeve interakcije z

drugimi akterji vnašajo v film določeno mero pristranskosti. Logična povezanost med

posameznimi stališči se ohranja skozi montažo. “Vsemogočni” komentar ni prisoten.

Gledalcu je dana možnost, da si ob nizu neskladij in nasprotujočih si izjav ustvari svoje

mnenje. Interakcija pogosto vključuje obliko, ki je znana kot intervju.

2.4 Refleksivni način

Refleksivni način se loteva problema, kako gledalcu opisati zgodovinski svet, dogodek

preteklosti. Poudarek je na interakciji ustvarjalca in gledalca, ne pa na srečanju ustvarjalca

filma in subjekta, ki nastopa v filmu. Spodbuja gledalca k višji stopnji zavesti o njegovem

razmerju do filma. Montaža služi za prikazovanje zgodovinskega sveta in hkrati nenehno

poudarja filmsko formo z zelo dolgimi posnetki. “Čas branja” je daljši, prizori prikličejo

pozornost na lastno kompozicijo ter na svoje robove. Refleksivnost ni samo oblikovna,

marveč je lahko tudi odločno politična in skozi oko kamere odstranja zarjavele, ideološke

vzorce, ki podpirajo obstoječi družbeni red. [5]


3 VIDEO V UČNEM PROCESU

»Ljudje se učimo ob uporabi čutil in možganov. Spoznanja o delovanju možganov

dokazujejo, da moramo v učnem procesu delovati na čimveč čutil, spodbujati vse učne tipe

(abstraktno verbalnega, nazornega, čutnega in praktičnega), vplivati na celostno delovanje

možganov in aktivirati čimveč inteligenc.« [12] Da bi čimbolj uspešno aktivirali te

inteligence, se mora tisti, ki izobražuje, odločiti, na kakšen način jih bo (poskušal)

aktiviral, vzpodbudil zanimanje in motivacijo ter tako posledično vplival na kakvostnejše

osvojeno znanje. Izbira načina podajanja vsebin v učnem procesu je sicer določena v učnih

načrtih posameznega predmeta, vendar je znotraj določenih tematskih sklopov izvajalcu

izobraževanja – torej učitelju, dopuščeno tudi nekaj maneverskega prostora, da z uporabo

drugačnih učnih pristopov in tehnologij vzpodbudi še več zanimanja in pritegne pozornost

udeležencev izobraževanja – učencev.

Ker v diplomski nalogi obravnavamo dokumentarni film, le-ta pa spada v širši sklop video

vsebin oz. avdio-vizualnih učnih pripomočkov, se bomo osredotočili le na to vrsto

podajanja informacij, čeprav je pri učnem procesu teh vrst zelo veliko.

Gotovo je najpomembnejše vprašanje pri uporabi video vsebin, kdaj jih uporabiti. V

splošnem bi se lahko strinjali z definicijo Morana, »avdio-vizualne medije uporabljamo pri

izobraževanju tam, kjer so učinkovitejši od človeka«. [12] Različni predmeti in različne

obravnavane vsebine gotovo narekujejo vsak svoje načine podajanja snovi in v mnogih

primerih avdio-vizualnih vsebin ni mogoče vključiti. Da bi se lažje odločili, kdaj izbrati

video, moramo poznati prednosti in tudi slabosti njegove uporabe pri učnem procesu.

Prednosti uporabe videa:

Prikazuje gibljivo sliko

Ker video za razliko od fotografij (v učbeniku ali na prosojnici) lahko prikaže

gibanje in zvezni tok dogajanja, je zelo primeren za prikazovanje takšnih

dinamičnih vsebin. Npr.: športne aktivnosti (plesni koraki, prikaz pravilne izvedbe

vaj), razne poklicne spretnosti, kemijski in fizikalni poiskusi, opazovanje vedenja

ljudi in živali, opazovanje naravnih procesov ...

Ustvarja zanimive vizualne učinke


Manipulacija z video posnetki nam ponuja praktično neomejene možnosti. Z

vizualnimi učinki lahko močno vplivamo na gledalčevo zaznavo videa. Z barvno

korekcijo slike lahko gledalcu »vsilimo« različno razpoloženje (npr.: tople barve –

prijetno razpoloženje, hladne barve – mračno, težko razpoloženje), zaslon lahko

razdelimo na več delov in tako prikazujemo več procesov sočasno, manipuliramo

lahko s časom in tako daljše dogajanje pohitrimo (npr.: odpiranje cveta, sončni

vzhod ali zahod ...) ali hitro dogajanje upočasnimo, da lahko lažje opazujemo

podrobnosti na posnetku. [12]

Omogoča celostno učenje

Gledalec video zaznava preko vida in sluha, kar povzroči čutno zaznavo, ki je

najpomembnejša pri učenju. Kot primer navedimo ogled filma v kinu, ki gledalca

vzpodbudi do močnih čutnih odzivov, predvsem, če smo podobno čutno situacijo

že doživeli in nam jo film pomaga podoživeti. »Z videom olajšamo razumevanje

vsem učnim tipom ljudi in jim pomagamo pri pomnenju.« [12] Video vzbuja pri

gledalcu razne inteligence. Vzpodbudi izražanje mnenj in komentarjev, logično

razmišljanje, razčlenjevanje napak, vizualno prostorsko predstavo, glasbeno

spremljavo itn. Izobraževanje ob uporabi videa je učinkovito zaradi celostnega

prikaza, nazornosti, jasnosti sporočil in zato, ker preko gledalčevih čutnih zaznav

omogoča daljše pomnjenje.

Prenaša izkušnje in približuje učno komunikacijo neposrednemu doživetju

Izkustveno učenje je eden izmed najboljših načinov učenja, vendar vsak

posameznik ne more doživeti vsega na svoji koži. Video je odličen način, da

izkušnje drugih prenašamo na učence. Tako jim lahko približamo različne situacije,

predvsem pa je video zelo primeren za obravnavo občutljivih vsebin, ki bi pri

učencu lahko v primeru resničnega doživljanja privedle do nelagodja,

zapostavljenosti itd.

Omogoča natačno opazovanje in preučevanje

Video nam omogoča tudi pogled na dogajanje, ki ga sami, s prostim očesom, ne bi

znanali. Prikaže lahko podrobnosti, dogajanje upočasni ali pohitri, predvsem pa je

najpomembnejše, da lahko gledalec sam upravlja z njim, ga ustavi in ponovno

pogleda celoto ali samo določen izsek.

Povečuje učinkovitost vseh oblik samostojnega učenja


Video je idealen pripomoček pri samostojnem učenju. Naj gre za dopolnitev

tradicionalnega pouka (npr. samostojno delo, domače naloge) ali za obliko

izobraževanja na daljavo, kjer je video lahko tudi odličen način pri nadomeščanju

pravega stika s predavateljem.

Predstavlja priznane strokovnjake

Priznani strokovnjaki z določenega področja, znanstveniki, znane osebnosti itd. se

posvečajo svojemu delu in morda le kakšen delček svojega časa nameniju stiku z

izobraževanjem. Osebni obisk take osebe je seveda omejen na določen kraj in čas,

video pa omogoča, da jo približamo večjemu številu učencev hkrati, ne da bi nam

to povzročalo organizacijske in finančne zaplete.

Prihrani čas in denar

Video nam omogoča možnost, da isto informacijo predstavimo večim ljudem, brez

dodatnih stroškov, kot bi to povzročila ponovitev predavanja ali demonstracije v

živo. Video nam »razširi učno okolje,« [12] saj lahko posnamemo redke oz. drage

dogodke, kamor ne more cela skupina učencev (npr. operacije, življenje pod vodo

ali v puščavi itd.)

Omogoča prožno prilagajanje vsebin

Učne vsebine je potrebno prilagajati udeležencem. Pri videu lahko hitro pripravimo

gradivo. Predstavimo samo določene dele posnetka, nezanimive dele pa

preskočimo ali določene dele predvajamo večkrat, da tako predvajano vsebino še

posebej utrdimo.

Izrablja utečen način sprejemanja sporočil

Sprejemanje video vsebin je z ravojem tehnologije postalo praktično vsakodnevno

opravilo. Težko bi našli dom brez televizije, video pa je izjemno priljubljen tudi na

internetu in sodobnih multimedijskih napravah (tablice, pametni telefoni), zato

njegova uporaba učencem ne predstavlja dodatnih težav.

Ustvarjajo ga lahko tudi učenci sami

Že omenjen tehnološki razvoj je možnost zajema video posnetkov dodal v naprave,

ki jih učenci uporabljajo vsakodnevno. Tako lahko video posnamemo s telefonom,

fotoaparatom itd. Uporaba takšnih naprav je sila preprosta in tako je lahko danes

vsak tudi ustvarjalec video vsebin. Učenci lahko tako z ustvarjanjem video vsebin

spoznavajo določeno temo in tako na drugačen, sodoben način osvoji znanje. Če k


preprostemu in dostopnemu načinu izdelave video vsebin dodamo še enostavno in

brezplačno možnost objave teh vsebin na svetovnem spletu, take vsebine lažje od

ustaljenih vsebin v šoli (npr. referati, predstavitve ...) sežejo zunaj sten učilnice oz.

šole.

Pomanjkljivosti uporabe videa:

Omogoča samo enosmerno komunikacijo

Video učencu samo prenaša sporočilo, ne more pa sprejemati informacij, se

odzivati na vprašanja. Sodobni spletni videoportali sicer vnašajo določeno mero

interaktivnosti, saj omogočajo komentarje, ocenjevanje in označevanje, toda video

kljub vsemu ne more nadomestiti učitelja, lahko mu je le v veliko pomoč.

Podaja zelo veliko (preveč) informacij hkrati

Skrbno pripravljene video vsebine učencu ponudijo mnogo več informacij, kot bi

jih običajno v tem času dobil od učitelja, kar je lahko tudi slabost, saj tako učenec

ne more absorbirati vseh videnih oz. slišanih informacij. To lahko odpravimo z

uporabo krajših video vsebin ali s predvajanjem le določenega krajšega dela.

Pasivnost gledalcev

Učenec ob ogledu videa le sedi in prejema informacije, kar hitro vodi v pasivnost,

ko z mislimi več ne sledi predvajanemu videu in tako ne dobiva novega znanja.

Možnost zavajanja

Video nam lahko da napačno sliko o velikosti oz. razmerju določenih stvari, nam

popači realen čas ali predstavi preveč subjetiven pogled na določeno situacijo.

Nepreverjena vsebina

S sodobno tehnologijo in spletom so razne video vsebine dostopne vsem brez

dodatnih stroškov. Brezplačnost in prosta dostopnost sta pripeljali do tega, da

najdemo mnogo nepreverjenih vsebin, ki v videu potvarjajo resnico, bodisi zaradi

neznanja ustvarjalacev bodisi čisto zavedno, z namenom vplivanja na gledalce. Za

uporabo videa pri izobraževanju je tako nujno vsebino preveriti, učence pa

seznaniti s kritičnim odnosom do vsebin.

Tehnična oprema

Kljub tehnološkemu razvoju je potreba po tehnični opremljenosti še vedno eden od

dejavnikov, ki ovira uporabo videa. Mnoge šole se srečujejo s težavami pri


opremljanju učilnic z IKT tehnologijo, ki bi omogočala predvajanje video vsebin,

kaj šele, da bi lahko zagotovile kvalitetno opremo za ustvarjanje vsebin.

Ustvarjajo ga lahko tudi učenci sami

Značilnost, ki je velika prednost, je hkrati tudi slabost. Dostopnost tehnologije

namreč vodi v ustvarjanje nepreverjenih, nekvalitetnih in vsebinsko neustreznih

vsebin, ki jih učenci ustvarijo na preprost način. Da bi preprečili tovrstne težave, bi

bilo potrebno učence seznati z osnovami video produkcije, snemanja in montaže in

jim šele nato dati možnost ustvarjanja. Težava nastopi, ker se ustvarjanje video

vsebin velikokrat uporablja kot popestritev določene teme, brez predhodnih

priprav, za katere običajno ni dovolj časa v učnem programu, in v

(ne)usposobljenosti pedagoškega kadra za uporabo takšnih tehnologij.

Za interni namen, popestritve in vzbujanje zanimanja je takšno ustvarjanje še

dopustno, če pa bi želeli učenci s temi vsebinami sodelovati na natečajih ali jih

drugače predstaviti javnosti, je prehodna seznanitev z osnovami uporabe

tehnologije nujna.


4 PREDPRODUKCIJA

Da dokumentarni film iz ideje postane stvarnost, je potrebno mnogo več kot le vzeti

kamero in se odpraviti na snemanje. Čeprav predvsem pri nizkoproračunskih

dokumentarnih filmih dobimo vtis, da stvari potekajo neorganizirano in improvizirano,

temu ni tako. »Režija dokumentarnega filma je, v nasprotju z vtisom spontanega avtorstva,

vedno do neke stopnje že oblikovana po predhodnih zaključkih, do katerih smo prišli med

raziskovanjem.« [19]

Tako kot začetek vsakega umetniškega izdelka je tudi začetek dokumentarnega filma ideja,

ki se porodi avtorju. Da bi to idejo lahko izoblikovali v dokumentarni film, se moramo

najprej odločiti, v kakšnem vsebinskem kontekstu bomo idejo oz. zamišljeno zgodbo

predstavili in kakšen način dokumentarnega filma bomo uporabili.

4.1 Ekipa

Na sam začetek nastajanja dokumentarnega filma sodi zbiranje ekipe. Ekipo producent oz.

avtor dokumentarnega filma izbere po odločitvi, da se pristopi k produkciji, lahko pa se

ekipa začne oblikovati že pred samo dokončno odločitvijo o izvedbi produkcije, saj je

dobro sestavljena ekipa ključnega pomena za uspešno produkcijo. Ekipe dokumentarnih

filmov so praviloma manjše kot pri produkciji igranih filmov, prav tako pri

dokumentarnem filmu ni nič neobičajnega, da ena oseba opravlja več nalog.

»Dokumentarci so običajno narejeni z izredno majhno ekipo. Ljudje, ki se prištevajo med

dokumentarne tehnike, režiserje ali avtorje, so običajno skromno plačani in delajo

predvsem iz užitka.« [10]

Osnovne funkcije v ekipi dokumentarnega filma so: [14]

Izvršilni producent: lahko je zagonski urednik iz televizijskega oddajanja ali

produkcijskega podjetja in zagotavlja finance za film.

Producent: dela z režiserjem, s katerim sta zadolžena, da je film narejen.

Odgovoren je izvršilnemu producentu.

Režiser: skrbi za ključne ustvarjalne in uredniške odločitve ter včasih prevzame

vlogo producenta. Nekateri režiserji delajo brez snemalne ekipe, saj posnamejo kar


svoje gradivo.

Vodja produkcije: odgovoren za vodenje proračuna in vodenje produkcije iz

dneva v dan.

Raziskovalec: pomaga režiserju v iskanju ključnih zgodb, udeležencev in

informacij iz ozadja.

Fixer: oseba iz lokalnega območja, kjer poteka snemanje, zagotavlja podrobno

znanje in dostop.

Ob razčlenitvi funkcij je potrebno poudariti, da pri dokumentarnem filmu ni nič

neobičajnega, če ena oseba prevzame več funkcij, tako v fazi predprodukcije kot pozneje v

fazah produkcije in postprodukcije.

4.2 Raziskava

Ko izoblikujemo idejo in zberemo ekipo, lahko pričnemo s »prvo delovno fazo« v procesu

nastanka dokumentarnega filma. Da bi pridobili čimveč informacij o obravnavani tematiki

v filmu, moramo pred samo produkcijo opraviti raziskavo. Po Rabigerju je namen

raziskovanja: [19]

Sestavljanje konteksta z zbiranjem osnovnih resničnih informacij.

Spoznavanje celotne slike obravnavane tematike.

Spoznavanje potencialnih udeležencev in pridobivanje njihovega zaupanja

(razmišljati, koga bi lahko posneli in vključili v dokumentarni film).

Razmišljanje o motivacijah in namenih za ustvarjanje dokumentarnega filma.

Razumevanje, kdo predstavlja kaj in sposobnost reprezentativnih odločitev.

Izdelava predloge dokumentarnega filma, ki bo združevala vsebino, temo in stil v

okvirjih osnovne ideje in motivacije.

Določiti, kaj je temeljni namen dokumentarnega filma.

Spoznati in sestaviti vse vire ter ustvariti pogoje za naslednjo fazo dela –

produkcijo.

Ob obsežnem spoznavanju in analizi virov s področja, ki ga obravnava film, je zelo

dobrodošlo spremljanje dela in pogovor s strokovnjaki in ostalimi ljudmi, ki delajo na


obravnavanem področju ali so z njim povezani (živijo v bližini, so sorodniki ...). Tako

lahko odkrijemo tudi še nezabeležena dejstva, vendar moramo biti pri takšni obliki

raziskovanja še posebej previdni in pridobljeno vsebino dodatno preveriti, da se v filmu ne

bi pojavile neresnične in nepreverjene informacije. Z osebami, s katerimi vzpostavimo stik

že v tej fazi, se dogovorimo za morebitno sodelovanje v filmu, saj dajo pristne izjave

strokovnjakov in ostalih s tematiko povezanih oseb dokumentarnemu filmu poseben pečat

in globino.

Pred samo produkcijo dokumentarnega filma je potrebno obiskati lokacije snemanja, da se

spoznamo z okoljem in ljudmi, spoznamo morebitne specifike, omejitve, uredimo

morebitna potrebna dovoljenja ... Vse to z namenom, da sama produkcija filma poteka čim

bolj tekoče, brez zapletov in logističnih težav. Na podlagi ogleda lokacij in s pridobljenimi

informacijami lahko natančneje oblikujemo predlogo dokumentarnega filma, prav tako je

ogled nujno potreben za oblikovanje proračuna ter izbiro opreme.

4.3 Predloga dokumentarnega filma

Predloga dokumentarnega filma je nekakšen končni produkt procesa predprodukcije.

Dokument, ki nastaja skozi faze raziskovanja, je ključni del procesa predprodukcije, saj so

iz njega jasno razvidne namere dokumentarnega filma. Smisel predloge dokumentarnega

filma je organizacijska in tematska analiza. [8]

Izdelana predloga nam je v pomoč pri režiji in realizaciji filma, saj vključuje informacije o

gradivu, ki smo ga posneli in obdelali ter ga nato združili v smiselno celoto. »Dobra

predloga prikaže, kako pričakuješ, da boš zadovoljil implicitna pričakovanja

dokumentarnega filma, in da v celoti razumeš žanr.« [19]

Tipičen primer predloge za dokumentarni film vključuje: [19]

naslovno stran s splošnimi informacijami o projektu,

opis projekta (povzetek projekta; razlago strukture, teme, stila, tehničnih rešitev;

definicijo ciljnega občinstva, trenutno stanje projekta),

informacije o ekipi, ki želi dokumentarni film realizirati,


okvirni scenarij oziroma opis postopka realizacije,

kratko obrazložitev izbora opreme,

motivacijo za izvedbo.

4.4 Proračun

Da je »denar sveta vladar«, še kako velja v filmski industriji in tudi pri dokumentarnih

filmih ni nič drugače. Naj gre še za tako preproste zgodbe, majhno število lokacij, majhno

produkcijsko ekipo in malo intervjuvancev vedno pridemo do točke, ko bi lahko naredili

kaj več, pa nas pri tem ovira premalo finančnih sredstev.

Sestava proračuna je delo producenta in je del oz. priloga predloge dokumentarnega filma.

Proračun mora biti sestavljen karseda natančno in skrbno, da med samo produkcijo in tudi

pozneje ne pride do (večjih) nepredvidenih stroškov, ki bi lahko zadržali ali celo prekinili

izvedbo dokumentarnega filma.

Pri sestavljanju proračuna moramo biti pozorni na nekaj ključnih elementov: [14]

Razni stroški: telefon, potovanja, prehranjevanje ekipe, fotokopije, kasete,

zavarovanje.

Avtorske pravice: za uporabo tuje glasbe ali posnetkov je potrebno pridobiti

avtorske pravice, ki običajno niso zastonj. Lahko se odločimo za avtorsko glasbo.

Vsekakor to ni zanemarljiv strošek.

Oprema: tudi v primeru, če morda lahko sklenemo dobro kupčijo za opremo ali

lokacijo za malo ali celo nič stroškov, vnesemo stroške v proračun. Vsak

privarčevan denar se lahko uporabi drugje v projektu.

Oglaševanje: v proračun je potrebno vključiti tudi sredstva za oglaševanje

(fotografiranje, plakati, spletno oglaševanje, letaki, vabila na projekcije ...). To je

eno izmed področij začetnega filmskega ustvarjanja, ki se ga velikokrat spregleda.


Kopije, festivali: že v tej fazi predvidimo stroške za DVD1 kopije, morebitne

pristojbine na festivalih ipd.

Avtorji: v proračun vnesemo morebitne stroške intervjuvancev in seveda plačamo

tudi sebi, četudi le nominalni znesek. Četudi smo lastnik svoje opreme, navedemo

vsaj stroške za zavarovanja in amortizacijo2.

Seveda je ob pripravi proračuna potrebno zagotoviti tudi dobre finančne vire za pokritje

proračuna. Dobro pripravljena predloga, jasen in pregleden proračun ter seveda sposoben

producent lahko pri pridobivanju finančnih sredstev mnogo pripomorejo.

4.5 Oprema

V začetni fazi predprodukcije je že potrebno določiti oz. predvideti distribucijske kanale

dokumentarnega filma ter s tem povezane zahtevane formate snemanja ter posledično vrsto

uporabljene opreme. Za uporabljen format snemanja in opremo se odločamo predvsem

glede na potrebe pri distribuciji, seveda jih moramo uskladiti z zahtevami in omejitvami v

posprodukciji ter upoštevati razpoložena sredstva v primeru, da opremo najemamo.

Tehnološki razvoj je v zadnjih letih na področju filmske in televizijske produkcije prinesel

drastične spremembe, ki tudi pomembno vplivajo na sam potek in predvsem možnost

izvedbe same produkcije. Digitalne kamere so v primerjavi s svojimi analognimi

predhodniki manjše, priročnejše in predvsem cenovno dostopnejše širšemu krogu video

ustvarjalcev. Analogni video formati, ki so bili širše razširjeni (npr. VHS3), so bili za

1 DVD je digitalni pomnilniški medij. Na videz je zelo podoben starejšemu sorodniku CD-ju. Pomembna

razlika med njima je v gostoti zapisa. Kratica ima dva pomena. Prvotni pomen je bil Digital Video Disc,

sodobni pa je Digital Versatile Disc. [30]

2 Postopno zmanjševanje vrednosti osnovnih sredstev v produkcijskem procesu. [26] Poenostavljeno

povedano – obračun obrabe opreme.

3 Video Home System – analogni format zapisa na videokasete, namenjen predvsem končnim potrošnikom,

ki ga je razvil JVC in je bil močno razširjen v 90. letih. [28]


profesionalno rabo preslabe kvalitete, medtem ko je bil format, ki se je uporabljal v

televizijski produkciji (Betacam1), širšemu krogu video ustvarjalcev cenovno nedostopen.

Uporaba filmske kamere pri dokumentarnih filmih z manjšim proračunom ni prišla v

poštev, saj so stroški najema opreme kot tudi poznejši zajem in obedelava posnetega

materiala na film previsoki. Čeprav je v televizijski produkciji digitalni format praktično

izpodrinil analognega, predvsem zaradi večje kakovosti digitalnega zapisa, se film lahko še

vedno enakovredno kosa z najzmogljivejšimi digitalnimi formati, tudi najnovejšimi (npr.

4K2). Ti imajo vendarle prednost v nadaljni digitalni obdelavi, saj le-ta poteka hitreje, če je

posnet material že v digitalnem zapisu. Toda tudi pri teh formatih je cena glavna ovira za

dokumentarne filme z majhnim proračunom, zato se bomo, kot smo že omenili, posvetili

produkciji in opremi nizkoproračunskega dokumentarnega filma.

Digitalni format je že v »prvi fazi«, ko se je uporabljal zapis DV3 oz. različica zapisa na

manjše kasete miniDV, poskrbel, da so cenovno dostopnejše kamere omogočale zapis

dovolj kvalitetne slike za uporabo v dokumentarnem filmu. Uvedba formatov visoke

ločljivosti (HD – hight definition) je poskrbela za še hitrejši razvoj kvalitetne in cenovno

dostopne opreme. Sliko v formatu visoke ločljivosti sestavlja do 5-krat več slikovnih pik

kot sliko formata SD (standard definition), kar je prikazano na sliki 4.1.

1 Profesionalni analogni format, razvit pri podjetju Sony, ki je pred prihodom digitalne tehnologije dolgo časa

veljal za standard v televizijski produkciji.

2 4K je standard za digitalno filmsko produkcijo in računalniško grafiko. [27]

3 Digital Video – Digitalni zapis avdio-video signala na kasete.


Slika 4.1: Prikaz resolucije in razmerja različnih formatov [23]

Ob tem, da kamere zajemajo in zapisujejo sliko v večji resoluciji, je pomemben element pri

znižanju stroškov produkcije uporaba medija, na katerega se zapisuje posnet avdio/video

signal. Mediji se razlikujejo od proizvajalca do proizvajalca, vendar v sodobnih digitalnih

kamerah prevladujejo spominske kartice, ki imogočajo brisanje in prepis tudi do 10.000-

krat, kar nam zniža stroške. Obenem je na spominskih karticah avdio/video signal že v

datotečnem sistemu in ga lahko v fazi postprodukcije enostavno prekopiramo na digitalno

računalniško montažo oz. pri montaži uporabljamo posnetke direktno s kartice. Zapis (tudi

digitalni) na kasete nam tega ni omogočal, saj je bilo pred obdelavo potrebno ves material

zajeti in šele nato je bil pripravljen za nadaljno obdelavo.

4.6 Scenarij

Ko si s pomočjo dobro izdelane predloge zagotovimo proračun za izvedbo in imamo na

voljo potrebno opremo za izvedbo produkcije, torej ni več ovir za izvedbo le-te, je

potrebno pripraviti scenarij kot zadnji, ključni element faze predprodukcije.

»Scenarij je nujna, v kompleksu in podrobnostih izdelana baza, kontekst hipotetičnega

filma. Dober scenarij je vsak scenarij, ki je prepoznan za dobrega. Če je scenarij dober, se

bralec ne sprašuje po njegovi temi, dramaturgiji in ostalih strukturnih sestavinah. Pisanje


scenarija je obrt, nekaj, kar se da učiti, naučiti in priučiti. Antiteza: pisanje scenarija je

literatura, za pisanje katere je odločilen talent.« [20]

Scenarij je izčrpna vsebina, organizirana pripoved med temo in idejo, med konfliktom in

dogajanjem, med pogovori in liki, med kompozicijo in stilom. Dialogi so v njem nakazani

ali že napisani, zapisani so kraji dogajanja, vse to pa v določenem montažnem zaporedju.

Za posebno pomembne dele dogajanja vsebuje že filmskotehnične napotke. Vse te

komponente določajo estetsko podobo filma. Zanjo skrbi dramaturg, ki sodeluje s

scenaristom in režiserjem ter svetuje potrebne spremembe. Od načina, kako je filmska

pripoved organizirana, je odvisna estetska oblika filma, od nje pa vpliv filma na gledalca.

[5]

Kot smo spoznali že pri sami predlogi dokumentarnega filma, je predprodukcijski proces

precej drugačen kot pri igranem film, čeprav v grobem vsebuje iste korake in vključuje iste

osebe. Do še večjega odstopanja pride pri kreiranju samega scenarija, saj je pri nekaterih

dokumentarnih filmih takorekoč nemogoče napisati podroben scenarij. »Od specifike

dokumentarnega filma je odvisno, ali je zanj možno pripraviti dokončen scenarij že pred

samim začetkom snemanja ali ne. Pogosto je osnova za začetek snemanja sinopsis, ki se

sproti dograjuje med samim snemanjem in montažo.« [5]


5 PRODUKCIJA

Po zaključenih fazah predprodukcije smo prišli do same izvedbe, torej produkcije

dokumentarnega filma. Kot smo spoznali že v fazi predprodukcije, običajno pri

dokumentarnem filmu mnogo težje načrtujemo in izvedemo produkcijo kot pri snemanju

igranih filmov. »Produkcija dokumentarnega filma je lahko zelo nepredvidljiva. Za razliko

od režiserja igranih filmov, mora ustvarjalec dokumentarnega filma nenehno vrednotiti

sceno in spreminjati načrt. Dejanja se redko razvijejo, kot so zamišljena, zato mora biti vsa

ekipa pripravljena, da se hitro prilagodi dejanju, ki se razvija. Razlika med produkcijo

dokumentarnega in igranega filma ne leži le v načrtovanju, temveč tudi v hitrosti

spreminjanja načrta.« [19]

5.1 Snemanje

Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, je tehnični razvoj prinesel mnoge spremembe in

dostopnejšo opremo vsakomur, toda kljub spremenjeni tehnologiji osnovni pristopi in

pravila uporabe kamere ostajajo nespremenjeni.

5.1.1 Kompozicija

Eno najosnovnejših pravil je kompozicija. Osnovna naloga kompozicije je, da gledalčevo

pozornost usmerimo ravno na tisto, kar smo želeli pokazati.

Nekaj osnovnih pravil kompozicije:

V izrezu (kadru) moramo pustiti prazen prostor v smeri pogleda osebe na posnetku,

kot je prikazano na sliki 5.1.

Slika 5.1: Prostor v smeri pogleda [13]


Upoštevati moramo pravilo zlatega reza oz. pravilo tretjin, kar poenostavljeno

pomeni, da objektov ne postavljamo v sredino, ampak na eno tretjino izreza. Prav

tako upoštevamo navidezne diagonale v izrezu, ki potekajo iz kota oz. iz ene izmed

tretjin, kot prikazuje slika 5.2.

Slika 5.2: Pravilo tretjin [13]

Paziti moramo, da objektov ne postavljamo pred moteče predmete (npr. ulične

svetilke, drevesa, reklamne napise ...), saj na sliki izgubimo občutek 3D prostora.

Pri premikanju objektov v izrezu puščamo prostor pred premikajočim se objektom

in ne za njim (slika 5.3), saj nam kamera tako prikazuje prostor, ki ga premikajoči

objekt spoznava, in ne tistega, ki je že poznan, in je za gledalca neuporabna

informacija.

Slika 5.3: Kompozicija pri premikanju objektov

5.1.2 Plani

Glede na vsebino in dinamiko zgodbe mora kamerman v posnetih prizorih paziti na izreze

ali plane (velikost zajetega prostora s kamero). Za osnovno poznavanje planov je dovolj, če

poznamo sedem osnovnih, ki so prikazani v tabeli 5.1.


Tabela 5.1: Osnovni plani [13]

Total ali splošni plan

To je izrez, s katerim kažemo predvsem ambiente, ulice, trge,

pokrajino itd.

Srednji plan

Srednji plan zajame celotno človeško postavo in še malce okolja,

toliko, da se oseba lahko giblje. Postave v srednjem planu so

dovolj velike, da lahko prepoznamo osebe na sliki.

Ameriški plan

Ameriški plan pokaže človeka od kolen navzgor. Uporablja se, ko

okolje že poznamo in želimo težo prenesti na osebe.

Srednje bližnji plan

Srednje bližnji plan pokaže človeka od pasu navzgor in ga

uporabljamo, če želimo določeno osebo pobliže predstaviti.

Bližnji plan

V tem izrezu pokažemo osebo od prsi navzgor. V njem je že

izredno lepo vidna govorica obraza.

Veliki plan

Veliki plan pokaže le človekov obraz in predstavlja vdor v zavest

ter odkriva duševne napetosti.


Detajl

Detajli so posnetki, ki pokažejopodrobnosti, npr. človeške oči,

prste, predmet v roki itd.

5.1.3 Kot snemanja

Ob planu oz. izrezu je izredno pomembno, na kakšno višino oz. pod kakšnim kotom

postavimo kamero. Poznamo tri osnovne kote, ki so grafično ponazorjeni na sliki 5.4.

Normalni kot snemanja

Kamera je v horizontali z objektom snemanja (z obrazom pri človeku).

Spodnji kot snemanja Optična os kamere je usmerjena navzgor – objekt snemanja pa postavlja v vzvišen

položaj. Ponazarja premoč, nadutost, avtoriteto …

Zgornji kot snemanja

Optična os je usmerjena navzdol – objekt snemanja postavlja v podrejen, ponižujoč

položaj. Ponazarja skromnost, nemoč, ponižanje. Na ta izrez moramo paziti, saj se

nam prehitro zgodi, da nezavedno postavimo manjše objekte (živali, otroke) v

ponižujoč položaj.

Slika 5.4: Kot snemanja [13]


5.2 Zajem zvoka

Pri zajemanju zvoka ob videu se lahko poslužujemo različnih tehnik in predvsem nosilcev

za zapis zvoka. Toda vsem tem tehnikam in zapisom je skupna ena stvar: zato, da

zajamemo zvok, potrebujemo napravo – mikrofon.

5.2.1 Mikrofoni

Mikrofon je zvočno električni pretvornik. Osrednji del mikrofona je membrana, ki niha,

tako kot niha zvok v zraku in pretvarja mehansko nihanje oz. valovanje v električni tok.

Električni tok na izhodu je posnetek nihanja valov v zraku. Jakost zvoka določa amplituda,

višino zvoka pa frekvenca nihanja napetosti.

Ločimo več vrst mikrofonov: elektromagnetni, ogljeni, kristalni, elektrodinamični,

kondenzatorski … Najpogosteje uporabljamo zadnji dve vrsti mikrofonov, torej

elektrodinamične (ali krajše dinamične) in kondenzatorske mikrofone. Vsaka vrsta ima

svoje prednosti in slabosti, dinamični ima na primer majhno popačenje, vendar tudi manjšo

občutljivost. Kondenzatorski mikrofon ima pri majhnem popačenju visoko občutljivost in

ga štejemo med najkakovostnejše mikrofone, vendar za delovanje potrebuje dodatno

napajanje.

Slika 5.5: (Elektro) dinamični in kondenzatorski mikrofon [13]

Razen vrste se mikrofoni razlikujejo še po občutljivosti, frekvenčnih karakteristikah,

popačenju, usmerjenosti. Usmerjenost mikrofona nam prikazuje diagram usmerjenosti

(slika 5.6), iz katerega lahko razberemo, iz katere smeri mikrofon najbolje lovi zvok.


Slika 5.6: Diagram usmerjenosti [13]

5.2.2 Tehnike zajema zvoka

Za zajem tona torej potrebujemo mikrofon. Toda za različne potrebe potrebujemo različne

izvedbe že omenjenih vrst mikrofonov.

Pri snemanju skoraj vedno zvok zajemamo kar z mikrofonom, ki se nahaja na sami kameri.

Ta mikrofon običajno lovi zvok iz vseh smeri in se v večini primerov v montaži uporablja

kot sekundarni ali v žargonu mednarodni oz. IT ton.

Zvok, ki ga zajamemo z vgrajenim mikrofonom, je slabše kvalitete in ga ponavadi

uporabljajo amaterski snemalci ali ustvarjalci dokumentarnega filma, ki zaradi specifičnih

okoliščin ne morejo uporabiti dodatnega zunanjega mikrofona. [16]

Za kvaliteten zajem zvoka moramo mikrofon namestiti čim bližje izvoru zvoka, kar pri

snemanju glasu pomeni čim bližje ustom osebe, ki nastopa v filmu. V ta namen se pri

snemanju glasu običajno uporablja t. i. kravatni mikrofon (v žargonu imenovan muha), ki

se pritrdi na oblačilo in se na posnetku le minimalno opazi. Takšna vrsta mikrofona je bila

uporabljena tudi pri filmu Rodoljub ilirski.


Slika 5.7: Intervjuvanec z nameščenim kravatnim mikrofonom

Običajno pri dokumentarnih filmih težimo k temu, da je mikrofon popolnoma skrit in ga na

posnetkih sploh ne opazimo, zato uporabljamo posebne nastavke, s katerimi mikrofon

pritrdimo pod oblačilo ali direktno na kožo sogovornika, še pogosteje pa se uporabljajo t. i.

boom mikrofoni, na daljših teleskopskih držalih ali samo na stojalu, ki so običajno ozko

usmerjeni in lovijo zvok z razdalje – zunaj kadra. Tako na sliki mikrofonov ne opazimo.

Seveda je za uporabo takšnega mikrofona potrebna dodatna oseba, držalec mikrofona oz.

»mikroman«, kot ga vidimo na sliki 5.8.

Slika 5.8: Snemanje z "boom" mikrofonom [24]


5.2.3 Naprave za snemanje zvoka

Z mikrofonom zajet zvok moramo seveda posneti. Elektromagnetni signal se preko kabla

ali preko brezžičnega kompleta oddajnik-sprejemnik prenese do naprave za snemanje.

Predvsem v dokumentarnih filmih se običajno kot nosilec za zvok pojavlja isti medij kot za

sliko oz. video. Za zapis zvoka torej poskrbi kamera, ki hkrati tudi zajema sliko, nosilec

zapisa pa je odvisen od modela kamere. Običajno lahko digitalna kamera zajame 2 kanala

zvoka, sodobnejše so sposobne zajeti 4 ali celo do 8 kanalov zvoka. Prednost takšnega

snemanja zvoka se pojavi nadalje v montaži, saj tam ni težav s sinhronizacijo zvoka in

slike, saj sta že sinhronizirana. Največja slabost takega načina je, da za nadzor nad

snemanjem zvoka in slike za eno kamero težko skrbita dve osebi, zato mora za vse

poskrbeti kamerman sam, kar je lahko v določenih okoljih zelo težko.

Zato se pri igrani produkciji in tudi pri zahtevnejših ter dražjih dokumentarnih filmih

večinoma uporabljajo specialne naprave za snemanje zvoka, ki zvok snemajo neodvisno od

kamere. Snemalec zvoka ima tako večjo kontrolo nad snemanjem in kvaliteto zvoka,

vendar je potrebno v montaži zvok in sliko sinhronizirati. Ravno to je eden od razlogov, da

se na snemanjih uporablja »filmska klapa« (slika 5.9), saj lahko preko začetnega udarca le-

te, sinhroniziramo ton s sliko. Če pri snemanju nimamo na razpolago filmske klape, nam

za sinhronizacijo lahko služi tudi plosk z rokami ali kaj podobnega.

Slika 5.9: Filmska klapa na snemanju [24]


5.3 Osvetljevanje

»Uporaba in razmestitev svetlobnih virov in teles z določenimi smermi širjenja svetlobe in

njeno različno intenzivnostjo omogočajo ustvarjanje vizualne in stilistične kvalitete

posnetka.« [6]

V dokumentarnem filmu osvetlitev sicer nima tako pomembne vloge kot pri igranem, saj

nam okoliščine snemanja običajno ne omogočajo postavljanja luči, pri manjših produkcijah

pa smo seveda omejeni tudi z opremo in ljudmi. Kljub temu velja spoznati osnovni

tritočkovni način osvetlitve (slika 5.10), saj nam lahko njegovo poznavanje pomaga tudi

pri pravilni postavitvi kamere v danih svetlobnih pogojih, ki jih ne moremo kontrolirati.

Glavna luč je glavni vir svetlobe, od katere je odvisen videz objekta ali prizora, ki ga

snemamo. Tudi vse sence nastanejo zaradi glavne luči. Dopolnilna luč je običajno polovico

šibkejša od glavne in je postavljena z namenom mehčanja senc, ki jih pušča glavna luč.

Postavimo jo blizu kamere, da bi preprečila njeno senco v sliki. Medsebojni odnos

intenzivnosti glavne in dopolnilne luči določa gostoto sence, kar imenujemo svetlobni

kontrast in je pomemben za atmosfero slike. Naloga tretje protiluči je poudarjanje obrisov

objekta in njegovo ločevanje od ozadja, pozicionirana je v nasprotni smeri kot kamera. [6]

Slika 5.10: 3-točkovna osvetlitev [25]


5.4 Dodatna oprema

Kamera in mikrofon nista dovolj za snemanje dokumentarnega filma. Običajno je na

lokaciji snemanja uporabljene veliko dodatne opreme. Eden izmed najpomembnejših

elementov dodatne opreme je gotovo stojalo.

Stojala uvrščamo med dodatno opremo, ki ni nujno potrebna za izvajanje snemanja, vendar

še kako pomembna pri doseganju kvalitete posnetka. Kamero pritrdimo na glavo stojala in

ji na tak način zagotovimo večjo stabilnost. Klasično stojalo je sestavljeno iz glave in treh

nog, dela sta lahko fiksno povezana v eno enoto ali predstavljata dve povezljivi samostojni

enoti. Glava je sestavni del, ki podpira kamero in omogoča njeno premikanje. Noge se med

seboj razlikujejo po višini, teži in kompaktnosti. Različice klasičnih stojal, kot sta

»monopod« z eno nogo ali »bipod« z dvema, uporabljamo za ustvarjanje posebnih učinkov

snemanja ali si z njimi pomagamo, kadar klasičnega stojala ne moremo uporabiti. [19]

Seveda med dodatno opremo ne smemo pozabiti že omenjene luči (v primeru filma

Rodoljub ilirski, je to bila samo luč na kameri) in svetlobnega odbojnika, baterij za

napajanje kamere in ostalih naprav (mikrofonov, luči ...), kvalitetnih slušalk za kontrolo

zvoka med samim snemanjem in medijev, na katere kamera zapisuje posnetke.

Običajno dodatna oprema obsega še razne predleče in filtre, pri kakovostnejši (in dražji)

opremi tudi različne objektive, mehanizme za upravljanje z zoomom in ostrino na kameri.

Kot smo že večkrat omenili, je snemanje dokumentarnih filmov lahko zelo nepredvidljivo

in eden izmed glavnih nepredvidljivih elementov je gotovo vreme, zato moramo poskrbeti

za zaščito kamere in ostale opreme pred vpremenskimi vplivi s posebno nepremočljivo

zaščitno prevleko.


6 POSTPRODUKCIJA

Po končanem produkcijskem delu na terenu je na vrsti naslednja faza – postprodukcija,

gotovo eden najpomembnejših delov celotnega procesa nastanka dokumentarnega filma, v

katerem naš izdelek dobi končno podobo in je pripravljen za distribucijo.

6.1 Montaža

Najobsežnejši del v postprodukciji predstavlja montaža. »Montaža je s tehničnega vidika

veščina združevanja dveh ločenih kosov traku in se nanaša na povezovanje najmanj dveh

kadrov. Podana definicija poudarja tehnično značilnost postopka, ki ga imenujemo

montaža in na to značilnost ne smemo nikoli pozabiti.« [4] V digitalni montaži, kateri

bomo posvetili največ pozornosti, to sicer ni trak v fizični obliki, a podana definicija kljub

spremenjeni tehnologiji ostaja enaka. Montaža je proces manipulacije s posnetim

materialom in zavedati se moramo, da je to »nevarno« orodje, saj lahko z montažo močno

vplivamo na vsebino. »Običajno se funkcija montaže vidi v tem, da iz drobcev realnega –

koščkov filmskega traku – ustvari t. i. »filmski prostor«, t. j. specifično filmsko realnost.

Vsakdo namreč ve, da »filmski prostor« nikoli ni gola ponovitev posnete realnosti, marveč

konstrukt montažne manipulacije, skozi katero se ustvari nova (kvazi-)realnost.« [22]

Poznamo dve vrsti montaže, in sicer linearno in nelianearno. Pri linearni montaža poteka

zaporedno od začetka proti koncu. Linearna montaža se uporablja pri analogni montaži

filmskega traku, uporabljala se je tudi v televizijski montaži, t. i. »cut-cut« montaža. Gre za

montažo sestavljeno iz enega (ali več) predvajalnikov in enega rekorderja. Na

predvajalnikih izbiramo material, ki ga želimo uporabiti, in ga potem zaporedno

posnamemo neposredno na snemalnik.

6.1.1 Nelinearna digitalna montaža

Z uvedbo digitalne tehnologije je linearno montažo skoraj povsem izpodrinila nelinearna

digitalna montaža. Le-ta nam omogoča rezanje, premikanje, vrivanje, brisanje, zamenjavo

posnetkov na časovni osi (ang. »timeline«) v poljubnem zaporedju. Srce takšnega

digitalnega sistema je računalniška programska oprema za montažo. Le-teh je na trgu

veliko, razlikujejo se po funkcijah, dodatnih možnostih, podpori različnim formatom,


možnosti izvoza različnih formatov, načinu dela ter seveda tudi po ceni. Delo s takšnimi

programi je podobno, vsak program je sestavljen iz časovne osi (»timeline« (a)), okna, kjer

vidimo film sestavljen na časovni osi (»monitor«(b)), ter okna z naborom vseh datotek, ki

jih uporabljamo pri montaži (»library oz. bin« (c)). Zaslonski posnetek enega izmed

programskih orodij je prikazan na sliki 6.1. Programi običajno vsebujejo še okno z efekti,

prehodi, t. i. avdio mešalno mizo itn., vendar se te fukncije od programa do programa

razlikujejo.

Slika 6.1: Zaslonski posnetek programske opreme Edius

6.1.2 Osnovne enote montaže

Za lažje razumevanje osnovnega postopka montaže je potrebno poznavanje vsaj dveh

osnovnih pojmov, s katerima se srečujemo v montaži.

»Kader je kos traku ali del računalniškega zapisa na disku od trenutka, ko začnemo

snemati, do trenutka, ko prenehamo snemati.« [4]

Pri montaži sosledja kadrov moramo paziti na »hitrost rezanja« oz. na dolžino

posameznega kadra. Le-ta je odvisna od več parametrov. Najpomembnejši je gotovo

vsebinski vidik, torej, kaj kader prikazuje, saj nov časovni ali prostorski okvir zahteva več

časa oz. daljši kader, saj mora gledalec le-to spoznati. Na hitrost vpliva tudi hitrost igre, oz.


v primeru dokumentarnih filmov hitrost govora, še posebej, če vključimo dialoge. Pri

določanju dolžine kadrov moramo upoštevati tudi premike kamer, število velikih, običajno

vsebinsko bolj skromnih planov, dramatično napetost itd. Gotovo je zelo pomemben vidik

pri določanju dolžine kadrov režiserjeva odločitev, kakšno dinamiko želi ustvariti v filmu.

»Sekvenca je večja in kompleksna narativna enota. Sestavljena je iz več kadrov,

karakteririza pa jo odsotnost enotnosti akcije, prostora in časa.« [4]

Posamezne sekvence delimo glede na funkcije v filmu in bi jih lahko razdelili podobno kot

dramski trikotnik1, film začenja uvodna sekvenca, sledi ji sekvenca ekspozicije, ki nam

predstavi prizorišče in junake. V osrednjem delu filma najdemo opisne, akcijske in

razlagalne sekvence, ob koncu pa finalne (končne sekvence), ki nam ponudijo razplet

zgodbe. [4]

6.2 Ostala postprodukcijska opravila

Povezovanje različnih kadrov v posamezne scene, sekvence in le-te v končni film ni edino

opravilo v posprodukcijskem procesu.

6.2.1 Zvočna obdelava

Ob sliki je zvok najpomembnejša komponenta filma, ki mu ustvarjalci mnogokrat

posvečajo premalo pozornosti. Zvočna obdelava lahko poteka že med procesom same

montaže ali po njej, njen glavni namen pa je uravnavanje glasnosti med posnetki iz

različnih okolij. »Uravnavanje glasnosti je potrebno, kadar je razmerje med glasnim in

tihim preveliko za medij ali predvajalec zvoka. Spremembo glasnosti lahko uporabimo

tudi, kadar potrebujemo kakšen drug zvok za ozadje, s katerim bi prekrili tih del. To

storimo tako, da eksperementiramo z nastavitvami na filtrih ali zgoščanju.« [8] V tej fazi

ob urejanju zvočnega gradiva posneteka na terenu skupaj s sliko je seveda potrebno tudi

urediti vezno besedilo, v žargonu imenovano »off tekst.« Običajno gre za studijski zvočni

posnetek, ki dodatne obdelave ne potrebuje. Pri zvočni obdelavi ne smemo pozabiti na

dodajanje glasbe, ki je zelo pomembna in lahko močno pripomore k razpoznavnosti filma.

1 Običajna zgradba dramskih del, sestavljena iz petih elementov: zasnova, zaplet, vrh, razplet, razsnova.


6.2.2 Barvna korekcija

Običajno so posnetki posneti v različni okoljih in tako tudi v različnih svetlobnih pogojih.

Prvi korak k temu, da bi jih izenačili, tako naredimo že z nastavitvijo beline (»white

balance«) na kameri med snemanjem, toda kljub temu med posnetki prihaja do barvnih

odstopanj, ki jih moramo v postopku postprodukcije izenačiti. »Cilj barvne korekcije je

ustvariti barvno harmonijo med posnetki skozi celotni video ali film.« [3] Ob tem, da

barvno izenačimo posnetke, lahko dodamo tudi barvne efekte oz. filtre skozi celoten film

ali samo v določenih delih, ki jih želimo prikazati drugače. Barvna korekcija se običajno

opravlja v samem programu za montažo, tudi zmogljivejša orodja, ki niso del programov

za montažo, se običajno na sistem namestijo tako, da se lahko uporabljajo neposredno iz

programa za montažo, kar močno olajša delo in skrajša postopek.

6.2.3 Grafika

Ko so vsi do sedaj opisani koraki postprodukcije opravljeni, je potrebno film še grafično

opremiti. Grafična oprema običajno obsega uvodno špico oz. uvodni napis, imena

posameznih intervjuvancev, morebitne druge napise (npr. imena krajev, leto dogajanja,

citate ...) in končno špico oz. odjavo. Seveda so lahko v film vključene računalniške

animacije, ki jih dodamo, oz. vsaj predvidimo prostor za njih. že v procesu montaže.

Prav tako je v tej fazi potrebno dodati podnapise izjav intervjuvancev v tujem jeziku. Le-ti

začnejo nastajati že po izboru izjav v fazi montaže. Izjave je namreč potrebno pretvoriti v

besedilo, ga prevesti in lektorirati in potem s posebnim programom spremeniti iz besedila v

obliko za podnapise, ki jo lahko uporabljamo v programu za montažo ali pa podnapise

dodamo pri izdelavi DVD medija. Tak način gledalcu filma omogoča, da si podnapise med

predvajanjem lahko sam vklopi oz. izklopi.


7 DISTRIBUCIJA

Proces postprodukcije se konča z izdelavo prve kopije, ki jo imenujemo »master«. Pred

objavo je priporočljivo opraviti testno predvajanje. »Preden film predvajamo javnosti, ga je

potrebno testirati. Namen testiranja je v prvem planu ugotavljanje tehničnih in vsebinskih

napak ter pridobivanje povratnega mnenja.« [19] Za testno predvajanje običajno izberemo

manjši krog oseb, ki jim zaupamo in od njih lahko pričakujemo odkrito mnenje, hkrati te

osebe ne smejo biti vključene v proces nastanka fima ali kako drugače čustveno povezane

z vsebino filma. Po testnem predvajanju zberemo mnenja, jih kritično analiziramo in

vnesemo morebitne popravke. Sledi dokončen izvoz projekta. Film je potrebno pripraviti

za javno predvajanje (premiero1), predvajanje na televiziji in za objavo na internetu ter

pripraviti master za izdelavo kopij na nosilcih DVD oz. Blu ray2.

Da bo film v javnosti opazen, je potrebno postoriti še kaj več, kot le izdelati končno kopijo

filma. »Film kot izdelek ne more zadostiti vsem potrebam tržišča. Treba je izdelati še

ostalo gradivo, ki je potrebno za promocijo filma. Gradivo mora biti usklajeno in enotno,

da lahko doseže svoj namen.« [18] Govorimo o t. i. celostni grafični podobi, ki se lahko

prične že v fazi postprodukcije, ko pripravljamo grafične elemente v filmu, in se nato

nadaljuje pri izdelavi materiala, ki spremlja film. Gre za plakate, DVD ali Blu Ray ovitke,

potisk samih medijev itd. Pri tem enotna, povezana grafična oblika odraža resnost in

povezanost projekta.

Distribucija filma se običajno prične s premiero. Premiero lahko izvedemo z javnim

predvajanjem – projekcijo, predvajanjem na televiziji ali internetu. Vsem oblikam prvega

predvajanja je potrebno pred premiero zagotoviti dobro oglaševanje, saj dogodek sam po

sebi ne zagotavlja večjega števila gledalcev. Oglaševanje izvedemo s pomočjo ustaljenih

oglaševalskih kanalov, npr.: plakatov, letakov, televizijskih in radijskih oglasov in

interneta. Obseg oglaševanja je odvisen od finančnih sredstev, ki jih imamo na razpolago,

in ker gre za dejanje ob koncu procesa nastanka dokumentarnega filma, se mnogokrat za to

1 Prvi javni prikaz umetniškega dela (filma, gledališke predstave …).

2 Blu-ray disk (imenovan tudi BD) je namenjen shranjevanju večje količine podatkov in visoko ločljivih

videov (HD = high-definition video).


ne načrtuje dovolj sredstev ali se načrtovana sredstva za to porabijo že tekom produkcije.

Velja opozoriti na zelo veliko pomembnost oglaševanja tako za prvo premiero kot nadaljno

distribucijo, saj je namen vsakega dokumentarnega filma prav gotovo to, da doseže čim

večjo množico gledalcev. Če nas pri tem ovira pomanjkanje finančnih sredstev, je

najprimernejši oglaševalski kanal, ki se ga lahko poslužimo brez večjih stroškov, internet,

ki lahko preko elektronske pošte, spletnih forumov in raznih socialnih omrežij doseže

večje število potencialnih gledalcev.

Dokumentarni film ne nastane samo za namen prvega predvajanja, ampak je potrebno

zagotoviti, da doseže čim več gledalcev. Pri tem težimo k temu, da film doseže ciljno

publiko, torej skupine gledalcev, ki v ogledu filma vidijo dodano vrednost. Pri filmu kot

učnem pripomočku je tako potrebno pokrbeti za distribucijo filmov v izobraževalne

ustanove. To običajno izvedemo s pomočjo nosilcev DVD. Tudi pri distribuciji se večkrat

srečamo s finančnimi težavami, saj mnoge šole niso primerno opremljene za ogled video

vsebin pri pouku ali je tehnologija, ki jo uporabljajo, že zastarela.


8 DOKUMENTARNI FILM KOT UČNI PRIPOMOČEK

Da bi bolje spoznali, kakšna je uporaba sodobnih učnih pripomočkov in predvsem

dokumentarnega filma v praksi, smo za potrebe dokumentarnega filma opravili raziskavo –

anketo. V anketi je sodeloval 401 udeleženec, od tega 195 učiteljev, 165 učencev in 41

»drugih«, ki pri obravnavi rezultatov niso bili upoštevani. Ob obravnavi rezultatov je

potrebno upoštevati tudi način izvajanja ankete, saj je šlo za spletno anketo, ki gotovo

delno omeji krog anketirancev, saj lahko predpostavljamo, da tisti, ki ne uporabljajo

informacijsko-komunikacijske tehnologije, in jih tako ta anketa ni dosegla, le-te tudi pri

pouku ne uporabljajo. Namen ankete je bil tudi spoznati, kakšne so značilnosti filmov, ki

se uporabljajo pri pouku, pri katerih predmetnih področjih jih uporabljajo pogosteje ter kaj

so glavne omejitve, da dokumentarni film pri pouku ni še pogosteje uporabljen.

8.1 Uporaba sodobnih učnih pripomočkov

Uporaba raznih učnih pripomočkov in novih učnih tehnologij z razvojem tehnologije

bliskovito narašča. »Zgodovinska tendenca, da naj stroj olajša človeku delo ali pa ga kar v

celoti zamenja, ima konsekvence tudi na področju izobraževanja.«[1] Ta trditev prav

gotovo velja tudi na področju uporabe videa pri pouku, ki ima že dolgo tradicijo. »Uporaba

video učnih gradiv se je začela med drugo svetovno vojno v ameriški vojski. Takrat si

verjetno pionirji učnih gradiv niso predstavljali, kako se bo uporaba učnih gradiv

razvijala.« [11] Uporabo sodobnih učnih pripomočkov kot npr. računalniških programov,

interneta in filmov je močno prisotna pri učnih urah. To dokazujejo tudi rezultati ankete, ki

prikazujejo pogostost uporabe sodobnih učnih pripomočkov pri pouku.


Slika 8.1: Grafikon uporabe sodobnih učnih pripomočkov med učitelji

Slika 8.2: Grafikon uporabe sodobnih učnih pripomočkov med učenci

Iz grafikonov (sliki 8.1 in 8.2) je razvidno, da je uporaba sodobnih tehnologij,

računalniških programov in interneta pri učnih urah zelo pogosta. Redkeje se pri urah

uporabljajo filmi in igre. Čeprav prihaja do manjših odstopanj, lahko te ugotovitve

izpeljemo tako iz odgovorov med učitelji in profesorji (v nadaljevanju samo učitelji) kot

Računalniški programi

Internet

Filmi

Igre

0

20

40

60

80

100

1 (nikoli) 23

45 (vsako

uro)

Računalniški programi

Internet

Filmi

Igre

0

20

40

60

80

100

120

1 (nikoli) 23

45 (vsako

uro)


med učenci, dijaki in študenti (v nadaljevanju učenci). Na tem mestu je potrebno opozoriti

na strukturo anketirancev: vzorec učiteljev je enakomerno razporejen med srednješolske in

osvnovnošolske učitelje, pri učencih pa so v večini zastopani dijaki (80 %). V anketi je

namreč sodelovalo zelo malo osnovnošolcev in študentov, zato bi lahko rezultate učencev

praktično posplošili za srednje šole.

Slika 8.3: Struktura anketiranih učiteljev

Slika 8.4: Struktura anketiranih učencev

8.2 Uporaba dokumentarnega filma pri pouku

Grob pregled nad uporabo sodobnih učnih pripomočkov smo torej spoznali. Ker pa je

predmet diplomske naloge dokumentarni film, se bomo podrobneje posvetili le-temu oz.

17%

22%

31%

28%

2%

OŠ (1-3 razred)

OŠ (4-6 razred)

OŠ (7-9 razred)

Srednja šola

Višja šola, Fakulteta…

14%

1% 1%

80%

4%

OŠ (1-3 razred)

OŠ (4-6 razred)

OŠ (7-9 razred)

Srednja šola

Višja šola, Fakulteta…


najprej širšemu področju, v katerega spada – videu. Ljudje smo si različni in imamo

različen odnos do prejetih informacij ter jih različno dojemamo. V izobraževanju lahko

tako definiramo tri osnovne tipe sprejemanja sporočil: [2]

Vidni (vizualni) tip zavzema 35 % populacije. Najpomembnejše je slikovno gradivo, sem

spadajo ljudje, ki se uspešno učijo z uporabo slik, grafik, animacij, filmov in ostalih

vizualnih vsebin.

Slušni (avditivni) tip zavzema 25 % populacije. Pri tem tipu ima najpomembnejšo vlogo

zvok. Ljudje v tej skupini so prisotni na predavanjih in razpravah, poslušajo zvočne

posnetke nastopov, radio itd.

Čustvenogibalni (kinestetični) tip zavzema 40 % populacije. Ljudi v njem bi

najpreprosteje definirali kot tiste, ki vse naredijo sami. Njihovi zapiski so dobri in urejeni,

na vajah s praktičnim delom si zapomnijo največ, všeč so jim eksperimenti in

demonstracije. Sposobni so delati v skupinah.

Seveda ljudje lahko spadajo v več kategorij in jih ne moremo strogo razporediti samo v

eno skupino.

Načine sprejemanja in pomnenja informacij obravnava tudi Dalova piramida (slika 8.5), iz

katere lahko na enostaven način razberemo, koliko znanja se ohrani.


Slika 8.5: Dalova piramida [11]

Krašna se do piramide v navezavi z multimedijo kritično opredeli, saj so poznejše

raziskave pokazale precejšnja odstopanja, predvsem v odstotkih, zato je tudi sam Dale –

avtor piramide, v poznejši izdaji svoje knjige piramido spremenil oz. prilagodil (slika 8.6).

[11]


Slika 8.6: Posodobljena Dalova piramida

Po navedenem lahko povzamemo, da je vsaj teoretično video primernejši za spoznavanje

nove snovi, oz. si učenci iz video vsebin zapomnijo več kot iz običajne razlage. Navedena

literatura obravnava vse vrste video vsebin in se ne posveča samo dokumentarnemu filmu,

ki je predmet naše obravnave, zato bomo ugotovitve primerjali z rezultati ankete o uporabi

dokumentarnega filma. Anketa med učitelji je pokazala, da jih dokumentarni film

uporablja kar 72 %, rezultati pri učencih pa so pokazali, da si kar 89 % učencev pri pouku

ogleda dokumentarni film. Ti rezultati so preveč splošni, zato je bilo v anketo vključeno

vprašanje o pogostosti uporabe dokumentarnega filma. Predpostavljeno je bilo, da se

uporaba razlikuje glede na predmetno področje, zato je analizirano vsako področje posebej.

Razultati so prikazani na grafikonih (slika 8.7 in 8.8).


Slika 8.7: Pogostost uporabe dokumentarnega filma (učitelji)

Slika 8.8: Pogostost uporabe dokumentarnega filma (učenci)

Iz grafikona je razvidno, da se dokumentarni filmi največ uporabljajo na družboslovnem

predmetnem področju, redkeje uporabljajo dokumentarni film pri jezikoslovju in le

nekajkrat letno pri naravoslovnih predmetih. Pri grafikonu učiteljev je potrebno upoštevati,

da se vzorec razdeli na posamezno predmetno področje, saj je v anketi sodelovalo 39

Družboslovje

Jezikoslovje

Naravoslovje

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

1 (nikoli) 23

45 (vsako

uro)

Družboslovje

Jezikoslovje

Naravoslovje

0

10

20

30

40

50

60

70

80

1 (nikoli) 23

45 (vsako

uro)


jezikoslovcev, 54 naravoslovcev in 102 družboslovca. Zmanjšan vzorec lahko predstavlja

precejšnja odstopanja od realnega stanja, tako smo upoštevali predvsem prikaz rezultatov

pri učencih, ki pa, kot smo že omenili, odraža stanje predvsem v srednješolskem okolju.

Anketa je ponudila tudi odgovor na to, zakaj se dokumentarnega filma pri pouku ne

uporablja še več (slika 8.9).

Slika 8.9: Bi uporabljali več dokumentarnih filmov pri pouku?

Tehnična opremljenost šole ne predstavlja večjih ovir, saj je le okrog 6 % anketiranih to

navedlo kot težavo. K temu je gotovo pripomogla pocenitev računalniške opreme,

digitalizacija video vsebin in povečanje zmogljivosti računalniške opreme do te mere, da

lahko prikazuje video vsebine. Glavni razlog, da dokumentarni film ni bolje zastopan pri

učnih urah, je učni program, ki natančno določa obravnavane vsebine. »Ugotavljamo, da je

v praksi pri načrtovanju in razvoju kurikuluma1 manevrski prostor za didaktične odločitve

o medijih relativno majhen. Takše odločitve o medijih se običajno sprejemajo po povsem

drugačnih kriterijih, ki ne sovpadajo v didaktični odločitveni sklop, kot so npr. stroški,

poraba časa,organizacijske zahteve, lahka dostopnost in časovno fleksibilna dostopnost

1 Dokument, sprejet na ravni države, ki je osnova za načrtovanje dela v izobraževalni ustanovi. Vsebuje

načela, cilje ...

Učitelji

Učenci0

20

40

60

80

100

120

Da, vendar meomejujetehnična

opremljenostšole

Da, vendar meomejuje učni

program(premalo časada bi obdelalivso tematiko)

Da, če bi bili navoljo filmi z

mojega področja

Ne, menim dauporabljam

dovoljdokumentarnih

filmov


medija ...« [1] Citirano Blažič navaja za vse učne medije, kot imenuje avdio-vizualne učne

pripomočke, toda te ugotovitve lahko upoštevamo tudi pri dokumentarnem filmu. Drug

močan razlog je nerazpoložljivost primernih dokumentarnih filmov za pouk oz. le-teh

učitelji ne poznajo oz. si jih ne znajo priskrbeti. »Število video učnih gradiv znatno upade,

ko začnemo iskati gradiva za osnovno in srednjo šolo.« [11] Na tem mestu bi veljalo

opozoriti na veliko možnost, ki jo odpira internet. Spletni videoportali kot npr. you-tube,

vimeo in podobni vsebujejo tudi zelo zanimive (po večini krajše) dokumentarne video

vsebine, ki so prostodostopne in so več kot dobrodošel učni pripomoček za dopolnitev in

popestritev pouka. Največja težava popularnih videoportalov (kot tudi ostalih internetnih

strani) je selekcija vsebin in iskanje dovolj kvalitetnih in relevantnih video vsebin. Za

osnovne šole predstavlja problem tudi jezik, saj so vsebine običajno v angleškem jeziku,

brez podnapisov. »Pomanjkanje video učnih gradiv je čutiti tudi na univerzitetnem

področju, na katerem nas jezik, v katerem je vsebina posneta, ne omejuje.« [11] Ker so ti

splošni, popularni video portali preobsežni oz. preveč nasičeni z video vsebinami, so se

pojavili posebni video portali, namenjeni učencem in učiteljem (scoolstube, scooltube,

teachertube ...), kjer je možno najti video vsebine, prirejene za šolsko okolje. Videu v

izobraževanju se je prilagodil tudi najpopularnejši videoportal youtube s svojim »edu«

delom (www.youtube.com/education). Tudi pri teh portalih še vedno predstavlja glavni

problem tuji jezik. Na slovenskem področju ni zaslediti tovrstnih portalov, morda lahko

najdemo nekaj posameznih poskusov spletnih video portalov na področju izobraževanja,

kot npr. solazaradovedne.si in gfm-media.si, ki sta spletna video oz. multimedijska portala

posamezne šole, in ob izobraževanju služita tudi za promocijo le-te. Pri vseh navedenih

spletnih video portalih gre za različne vrste video vsebin, in ne samo dokumentarne

vsebine, namenjene šolskemu okolju.

Analiza odgovorov med učitelji, ki dokumentarnih filmov ne uporabljajo (56 učiteljev oz.

28 % vseh anketiranih učiteljev) nam ponudi podobne zaključke. Učitelji za razlog

neuporabe dokumentarnega filma navajajo, da dokumentarnih filmov za njihovo področje

ni oz. si jih ne znajo ali ne morejo priskrbeti. Rešitev za izboljšanje stanja na tem področju

smo že omenili, in sicer možnost uporabe spletnih video portalov, čeravno se s tem poraja

težava iskanja tako tehnično kot vsebinsko kvalitetnih video vsebin.


Slika 8.10: Zakaj ne uporabljate dokumentarnih filmov?

Med omembe vredni ugotovitvi o neuporabi dokumentarnega filma spadata še ugotovitvi

učiteljev, da učenci filmov ne gledajo pozorno oz. jih le-ti ne zanimajo. Na to lahko

navežemo ugotovitev, da kar 96 % učiteljev, ki dokumentarne filme uporabljajo, meni, da

so primerni za popestritev in dopolnitev obravnavane snovi, le-to pa je potrebno še posebej

predelati. Ker gre tako pravzaprav za podvajanje podajanja iste snovi, ne preseneča, da je

eden glavnih dejavnikov, ki omejuje uporabo dokumentarnega filma pri pouku, čas. Pri

učencih je mnenje o tem sicer drugačno. Tako dobrih 13 % učencev meni, da

dokumentarni film lahko zamenja učiteljevo razlago. Vendar kljub temu ugotavljamo, da

gre za majhen delež učencev, ki je na podlagi ankete, v primerjavi s teoretičnimi 35 %

populacije t. i. vidne oz. vizualnega tipa [2], za več kot polovico manjši.

8.3 Produkcija dokumentarnega filma v šolskem okolju

Pri predprodukciji in produkciji smo spoznali, da gre pri izdelavi kvalitetnega in vsebinsko

ustreznega dokumentarnega filma za obsežen in kompleksen projekt, tako v

organizacijskem kot finančnem smislu. Če k temu dodamo ugotovitve, da je dokumentarni

05

1015202530


film namenjen zgolj popestritvi in dopolnitvi učne snovi in se le redko uporablja kot

samostojno učno gradivo, lahko sklepamo, da je produkcija dokumentarnega filma samo za

šolske namene nerentabilna. »Priprava video učnih gradiv je draga, zahteva veliko časa,

opreme in dela. Ugotovili pa smo, da je učinkovitost video gradiv navadno nizka. Za

veliko primerov lahko rečemo, da se izdelava ni izplačala. Iz okolja (TV oddaje) lahko

vidimo, da stroške povrnejo le gradiva, ki so primerna za splošno predvajanje in so

poljudnoznanstvene narave.« [11] Čeprav se Krašna v tem citatu ne omejuje zgolj na

dokumentarni film, ampak na vse video učne vsebine, lahko njegove ugotovitve v celoti

potrdimo tudi za pripravo dokumentarnega filma. Če k temu dodamo še natrpan urnik

učencev tako v osnovni kot srednji šoli, hitro ugotovimo, da je šolsko okolje bolj kot ne

neprimerno za proces nastanka dokumentarnega filma. Ustvarjanje le-tega se težko vključi

v standardne šolske predmete, saj ga omejuje že omenjen učni načrt. V osnovni šoli bi

pričakovali, da bi se morda našel »prostor« za izdelavo dokumentarnega filma v okviru

izbirnega predmeta v 9. razredu Vzgoja za medije – televizija, kjer pa učni načrt

predvideva izdelavo televizijske oddaje. »Pri predmetu Televizija je na vrsti televizija in

njene značilnosti. V sodelovanju z lokalno televizijsko postajo učenci oblikujejo svojo

televizijsko oddajo.« [9] Tako ostane možnost izdelave dokumentarnih filmov v okviru

raznih krožkov in obveznih izbirnih vsebin.

Kljub ugotovljenemu »negativnemu« okolju za produkcijo dokumentarnih filmov, bomo

predstavili nekaj značilnosti le-te v šolskem okolju.

Vsebina oz. tema dokumentarnega filma je gotovo najpomembnejši dejavnik, saj jo je

potrebno uskladiti z učnim načrtom, poiskati čimveč medpredmetnih povezav in tako film

približati in narediti uporaben za različna predmetna področja.

Glede na organiziranost pouka in natrpanost urnika je zelo pomemben dejavnik tudi

dolžina oz. trajanje filma. Anketa je zajemala tudi vprašanje o tem (grafikona 8.11 in 8.12)

in ugotovitve potrjujejo pričakovano, da ogled dokumentarnih filmov pri pouku traja

običajno eno šolsko uro. Ob tem je potrebno omeniti, da je večje število anketirancev

omenilo, da uporabljajo le krajše izseke iz filmov ali kratke filme, ki tako zapolnijo le del

šolske ure in tako dopolnijo obravnavano snov v dani šolski uri.


Slika 8.11: Dolžina dokumenentarnih filmov pri pouku (učitelji)

Slika 8.12: Dolžina dokumenentarnih filmov pri pouku (učenci)

Produkcija dokumentarnega filma v šolskem okolju ima kljub vsemu tudi veliko pozitivnih

plati. Gre za spoznavanje učencev s procesom nastanka filma, skozi katerega spoznajo tudi

osnove projektnega dela, spoznajo osnove novinarskega dela, dela z avdio-video opremo,

se naučijo kritične obravnave gradiva in raziskovanja. Proces dokumentarnega filma je

odlično sredstvo za medpredmetno povezovanje, saj lahko delo povežemo z raznimi

predmetnimi področji. Zelo pomemben je aspekt aplikativnega znanja, kjer svoje delo in

znanje potrdijo s končnim izdelkom – dokumentarnim filmom.

Iz organizacijskega vidika se proces in faze nastanka dokumentarnega filma v šolskem

okolju ne razlikujejo od procesa nastanka izven njega. Proces lahko označimo kot veliko

bolj zapleten, saj je potrebno učence pri delu usmerjati, motivirati in hkrati preverjati

90%

4% 4% 1% 1%

1 šolsko uro

2 šolski uri

Daljše - skrčene na 1 šolsko uro

Daljše - skrčene na 2 šolski uri

Daljše

68%

20%

4% 4% 4%

1 šolsko uro

2 šolski uri

Daljše - skrčene na 1 šolsko uro

Daljše - skrčene na 2 šolski uri

Daljše


njihovo opravljeno delo. Tako je proces veliko kompleksnejši, kot če nastaja v okviru

poklicnih filmskih ali TV ekip. Seveda so vidiki izobraževanja in prenašanja znanja na

mlade gotovo pomembni in pričajo v prid produkcije v šolskem okolju.

Dokončan dokumentarni film prinaša pozitivne učinke tudi za samo šolo, kjer je

dokumentarni film nastal, saj je s pravilnimi pristopi lahko močno in uporabno sredstvo za

promocijo šole, ki se v zadnjih letih kaže za nujno potrebno tako v osnovni kot srednji šoli.


9 PRODUKCIJA DOKUMENTARNEGA FILMA

RODOLJUB ILIRSKI

V letu 2008, ko je minevalo 500 let od Trubarjeve smrti, se je na Ekonomski šoli v Murski

Soboti porodila zamisel, da bi posneli dokumentarni film o Primožu Trubarju. O njegovem

življenju in delu je bilo namreč napisanih kar nekaj knjig, posnetih tudi nekaj nadaljevank

in filmov, toda pravega dokumentarnega filma, ki bi bil uporaben tudi v izobraževalne

namene, do takrat še ni bilo posnetega. Že v fazi same ideje smo imeli v mislih, da naj bo

film predvsem dober učni pripomoček, ki bi ga lahko uporabljali tudi učenci drugih

osnovnih in srednjih šol, ter tako na privlačnejši in bolj nazoren način spoznali življenje in

delo tega velikega Slovenca.

9.1 Predprodukcija

Ko je padla dokončna odločitev, da se lotimo izdelave dokumentarnega filma, so se začele

intenzivne priprave na snemanje, torej proces predprodukcije. To je vključevalo raziskavo

– analizo literature, pripravo scenarija, določanje intervjuvancev, sestavo ekipe, izbor

potrebne opreme, podrobnosti o lokacijah in datumih snemanja. Že v začetni fazi je bilo

potrebno razmisliti o končni distribuciji in glede na možne kanale distribucije izbrati

primeren format za snemanje.

Pri raziskovanju smo se držali Rabigerjevega modela, ključnega pomena pa je bila

literatura, ki smo jo poskušali temeljito preučiti in izluščiti bistvene podatke, da bi bili na

snemanje kar najbolje pripravljeni. V fazi analize literature smo zasledili nekaj

nasprotujočih vsebinskih dejstev, ki smo si jih še posebej označili ter ji pozneje pri večih

intervjuvancih preverili.

Pri iskanju krajev snemanja nismo izgubljali preveč časa, saj je tekom analize postajalo

jasno, da bo film zasnovan kot Trubarjeva pot, kjer bo potrebno obiskati vsa mesta, kjer je

Trubar bival v svojem življenju. Teh mest seveda ni bilo malo, največ jih je bilo v Nemčiji,

kar je začelo predstavljati dodatne logistične in posledično tudi finančne probleme.

Pri sestavljanju ekipe smo združili več vlog, saj je šlo za finančno manj obsežen projekt in

ga je zaznamovala specifika dela v šolskem okolju. Kot izvršnega producenta bi lahko v


našem primeru definirali ravnatelja šole, delo producenta, režiserja, vodje produkcije in

raziskovalca pa je bilo združeno in razdeljeno med dve osebi. Pri tem velja omeniti, da so v

vlogi raziskovalca veliko dela opravili dijaki, ki so tako pod vodstvo mentorja usmerjeno

raziskovali tematiko za dokumentarni film. Filmu oz. predlogi za film so tako prispevali

vsebino in omogočili hitrejše raziskovanje, sami pa so podrobno spoznali učno snov z

drugačnim pristopom.

V fazi raziskovanja smo izoblikovali nekaj predlogov za naslov dokumentarnega filma ter

pripravili predlogo, ki je obsegala čez 30 strani in je v večji meri vsebovala vse elemente

primera predloge po Rabingerju. Vsebovala je finančno ter organizacijsko strukturo filma,

seveda tudi vsebinsko zasnovo, terminski plan in podrobno razdelitev posnetkov in

novinarskega dela po posameznih lokacijah snemanja. Del predloge dokumentarnega filma

najdete v prilogi na koncu diplomskega dela.

Predviden proračun smo vključili v predlogo. Njegova priprava je bila vse prej kot

preprosta, saj je produkcija na tako velikem številu lokacij, v tujini in z različnimi

sogovorniki terjala tudi precejšnja finančna sredstva. Zasnovan proračun smo ob koncu

sicer presegli, saj se je sama produkcija zaradi nepredvidljivih zapletov v ekipi

(zdravstvene težave) zavlekla za dobro leto dni, kar je za sabo potegnilo tudi finančne

posledice.

Predloga je bila tudi osnova, na podlagi katere smo zgradili scenarij filma. Le-ta se je

dokončno izoblikoval med samim snemanjem. Del scenarija najdete v prilogi na koncu

diplomskega dela.

9.2 Produkcija

V fazi predprodukcije dokumentarnega filma Rodoljub ilirski smo najprej analizirali

obstoječo opremo na šoli (amaterska ročna »handycam« kamera) in hitro ugotovili, da je

kljub temu, da je kamera digitalna, za uporabo v dokumentarnem filmu neuporabna.

Naštejmo nekaj glavnih pomanjkljivosti:

Slika v razmerju 4:3 – za filme je veliko primernejše razmerje 16:9, hkrati so že

takrat na trgu začeli prevladovati plazma in lcd televizijski sprejemniki, ki so prav

tako formata 16:9.


Resulucija posnetkov SD (720 x 576 slikovnih pik) – zaradi distribucije na

televizijske postaje, predvajanja na velikih platnih in tudi uporabnosti filma za

daljše časovno obdobje je v prihodnost veliko primernejši eden izmed formatov HD

(1920 x 1080, 1440 x 1080, 1280 x 720).

Nezmožnost priklopa zunanjih mikrofonov – za kvaliteten tonski posnetek

intervjuvanca je potrebno imeti dodatne mikrofone, ki pa jih na tako kamero ni

možno priklopiti.

Nezmožnost priklopa dodatne luči – snemanje na terenu zahteva vsaj eno dodatno

luč.

Zelo slabo stojalo za kamero.

Naštete pomanjkljivosti se nanašajo na konkreten primer, vendar jih do neke mere lahko

posplošimo kot nekakšne minimalne zahteve za produkcijo dokumentarnega filma.

Ustrezno kamero smo tako morali najeti. Uporabili smo kamero Sony PMW-EX3, ki

omogoča snemanje v polni HD resoluciji 1920 x 1080 px, ima senzor tipa CMOS, velikosti

½ inča in posnetke zapisuje na spominske kartice tipa SXS.

Pri snemanju je bila uporabljena najosnovnejša oblika dodatne osvetlitve, luč na kameri, ki

smo jo uporabili v kombinaciji z naravno svetlobo. Takšna kombinacija mnogokrat prinaša

veliko zapletov, saj težko uskladimo barvno temeperaturo svetlobe iz luči na kameri in

svetlobe, ki je že v prostoru, pri močni naravni svetlobi pa je luč na kameri običajno

prešibka. Za dodatno osvetljevanje pri močni naravni svetlobi smo uporabili svetlobni

odbojnik, ki služi predvsem odpravljanju močnih senc na objektu snemanja.

9.2.1 Potek produkcije

Produkcija filma Rodoljub ilirski je obsegala devet snemalnih dni v skoraj vseh krajih, kjer

je Trubar živel in delal. Snemanja smo združili v šest snemalnih sklopov, prvo snemanje je

bilo opravljeno 24. aprila 2008, zadnji kadri pa so bili posneti 1. junija 2009. Večji del

filma je bil posnet v Trubarjevi rojstni Rašici, kjer smo začeli snemanje in se na koncu tja

vrnili, saj je bilo v času produkcije ugotovljenih nekaj novih odkritij o Trubarjevem rojstvu

oz. njegovi rojstni hiši. Tako smo z nekaj sreče v filmu Rodoljub ilirski objavili podatke o

Trubarjevi rojstni hiši, ki do takrat niso bili objavljeni v nobenem drugem video izdelku.

Prodroben terminski potek snemanja z lokacijami je razviden iz tabele.


Tabela 9.1: Potek snemanja

Datum Lokacija snemanja

1. 28. 4. 2008 Rašica, Turjak, Škocijan

2. 9. 5. 2008 Ljubljana, Trst

3. 16. 6. 2008 Ljubljana

4. 29. 3.–1. 4. 2009 Salzburg, Nürnberg, Rothenburg

5. 21.–24. 5. 2009 Lauffen, Bad Urach, Derendingen, Tübingen,

Kempten

6. 1. 6. 2009 Rašica, Šentjernej na Dolenjskem, Loka Pri

Radečah, Laško, Celje

Razpored snemanja še zdaleč ni bil optimalen, saj smo se pri usklajevanju srečevali z

veliko težavami, ki jih je povzročala predvsem odvisnost od poteka pouka. Snemanje v

Salzburgu, Nürbergu in Rothenburgu smo združili z ekskurzijo v Bruselj, kar je prispevalo

k znižanju stroškov, hkrati pa je bilo produkcijo mnogo težje izvesti, saj je bil časovni

pritisk zaradi nadaljevanja poti v Evropsko prestolnico zelo velik.

V film je vključenih 15 intervjuvancev, ki smo jih posneli na navedenih lokacijah. Dijaki

so skrbeli za asistiranje pri snemanju ter tako spoznavali osnove osvetljevanja, tonskega

snemanja in poteka produkcije na terenu. Primer sodelovanja dijakov pri produkciji je

viden na sliki 9.1.

Slika 9.1: Snemanje intervjuja v Ljubljani


Dijaki so pod mentorstvom profesorice slovenščine prav tako v celoti poskrbeli za potek

intervjujev. Zastavljali so vprašanja; da bi od sogovornikov pridobili čim več zanimivosti o

Trubarju, so se morali na intervju predhodno dobro pripraviti. Dijaki so tako pregledali

veliko knjižnega gradiva, da so obravnavano tematiko na samem snemanju dobro poznali

in so lahko na nek način predvidevali, kaj bodo intervjuvanci povedali v svojih odgovorih.

Slika 9.2: Snemanje slikovne »podlage« v Bad Urachu

Na vsaki lokaciji snemanja je bila posneta tudi slikovna »podlaga1«. Posnetki, ki se

uporabljajo za prekrivanje intervjuvancev in veznega teksta v montaži, so običajno na

posamezni lokaciji obsegali »totale« mesta, kjer je Trubar bival, različne plane cerkva, kjer

je deloval. Ker so Trubarja na njegovi poti povsod spremljali voda in mlini, smo temu tudi

pri snemanju posvetili več pozornosti, »vpliv« vode je mogoče »občutiti« tudi na končnem

izdelku. Primer snemanja slikovne podlage na temo vode oz. mlina je prikazan na sliki 9.2.

Posneta so bila tudi razna Trubarjeva dela, hranjena na različnih lokacijah, in seveda

njegove številne upodobitve na slikah in predvsem kipi, ki jih v Sloveniji ne manjka,

čeprav so v mnogih mestih postavljeni na neatraktivna, obrobna mesta.

1 Posnetke, ki so v filmu uporabljeni samo kot slika in v katerih ni intervjuvanca ali drugega pripovedovalca,

v žargonu imenujemo podlaga.


9.3 Postprodukcija

Kot smo spoznali, je najpomembnjši del postprodukcije montaža, vendar so tudi ostala

opravila v postprodukciji neizogibna.

Ker je film zasnovan kot Trubarjeva pot, torej zaobjema vse (oz. večino) krajev, kjer je

Primož Trubar živel in/ali delal, smo to želeli v filmu tudi jasno in nedvoumno prikazati.

Kratke animacije so v filmu kot mašila med posameznimi kraji, primer je predstavljen na

sliki 9.3. Za izdelavo animacij smo uporabili programsko opremo Adobe After Effects.

Slika 9.3: Zaslonski posnetek animacije

Za poživitev filma in popestritev delov filma, kjer ni veznega teksta ali izjav

intervjuvancev, je bilo potrebno izbrati glasbo. Odločili smo se za klasično glasbo iz

Trubarjevega časa. Z dodajanjem glasbe in animacij je film počasi začel dobivati dokočno

podobo.

9.3.1 Montaža

Pri izdelavi dokumentarnega filma Rodoljub ilirski je bila uporabljena programska oprema

Canopus (Grass Valley) Edius, zaslonski posnetek le-te je na sliki 5.1. Gre za eno izmed

najzmogljivejših orodij na trgu in montažerju omogoča takorekoč vse funkcije, ki jih

potrebuje pri montaži in obdelavi filma, televizijskih oddaj, videospotov ...

V procesu montaže smo najprej opravili t. i. »grobo montažo«, kjer smo izbrali najboljše

dele iz intervjujev. Pri tem je bilo potrebno paziti na vsebino, ki je bila zajeta v izjavah


intervjuvancev. Pozorni smo bili tudi na to, da se vsebina pri različnih intervjuvancih ne

ponavlja. Seveda je bil ključen dejavnik za izbor posnetkov tudi tehnična ustreznost

posameznih kadrov.

Grobi montaži je sledilo dokončno oblikovanje veznega besedila, ki je drugače že nastajalo

v fazi predprodukcije in med samim snemanjem, v tej fazi pa ga je bilo potrebno dokočno

oblikovati, prilagoditi izbranim izjavam intervjuvancev, lektorirati in seveda prebrati. Ker

smo želeli dati dijakom čim večjo vlogo tudi pri sami izdelavi filma, sta vezne tekste za

film prebrala dijaka Ekonomske šole Murska Sobota. Posnete vezne tekste smo nato

seveda dodali izbranim izjavam intervjuvancev.

Sledila je »fina montaža«, kjer smo z video posnetki »podložili1« prebran vezni tekst in

izjave intervjuvancev. Iz slike 9.4 je razdvidno, kako je film sestavljen na časovni osi. Na

najnižji stezi je glasba (a), višje je prebran vezni tekst (b), nad njim je izjava intervjuvanca

(c) in najviše je slikovna podlaga filma (d).

Slika 9.4: Zaslonski posnetek časovne osi programa Edius

1 Ko s slikovnimi posnetki prekrijemo intervjuvance ali vezni tekst. Zvok teče naprej, vidimo pa drugo sliko.


9.4 Distribucija

Ob koncu montaže je bilo film potrebno še grafično opremiti, dodati naslov, ob izjavah

napisati imena intervjuvancev, narediti »kolofon« ob koncu filma. Ob koncu procesa

postprodukcije smo bili seveda z mislimi že pri naslednjem koraku – distribuciji. Tako je

nastala celostna grafična podoba filma, ki ni zajemala samo grafičnih elementov v samem

filmu, ampak tudi plakat za premiero filma (prikazan je na sliki 9.5), DVD ovitek, tisk na

DVD ...

Slika 9.5: Plakat za premiero filma

Ko je bil film dokončan, je bilo potrebno poskrbeti za njegovo predstavitev. Ker je bila

producent filma šola, smo brez težav pridobili prostor za predvajanje in tiskovno

konferenco. Tako smo na dan premire najprej pripravili tiskovno konferenco, povabili

medije in jim projekt predstavili. Seveda je bilo potrebno pripraviti gradivo za novinarje,

besedilo z osnovnimi podatki, fotografije s produkcije filma ter seveda same izseke filma

za televizije.


Po opravljeni tiskovni konferenci je sledila premiera filma, kamor smo povabili sodelujoče

v filmu, sponzorje, dijake, ki so sodelovali pri nastanku filma, in njihove starše ter vse, ki

bi jih film utegnil zanimati. Premiera je potekala dvakrat, prvič za povabljene in drugič za

širšo javnost. Ob premieri smo pripravili tudi manjšo pogostitev ter tako na primeren način

obeležili zaključek produkcije.

S tem dela s filmom ni bilo konec. Potrebno je bilo poskrbeti za njegovo promocijo,

predvajanje na čim večih mestih. Film smo tako nekajkrat predvajali v Evangeličanskem

domu Štefana Kuzmiča v Puconcih, predvajan pa je bil tudi na ljubljanskem magistratu.

Film je bil že od samega začetka zasnovan kot učni pripomoček, zato je šola vložila kar

nekaj napora v to, da bi film postal kot učni pripomoček odbren s strani Ministrstva za

šolstvo in šport. Žal nam to ni uspelo, zato smo ponudbo za DVD-je s filmom poslali na

okoliške osnovne in srednje šole ter jim nato DVD-je tudi razposlali.

Film je bil širši javnosti predstavljen tudi na televizijah. In sicer na lokalni televizija TV

Idea iz Murske Sobote ter na Regionalnem televizijskem centru Maribor – na kanalu

TeleM. S tem smo (vsaj zaenkrat) distribucijo filma tudi zaključili.


10 ZAKLJUČEK

Diplomsko delo nas je popeljalo skozi podroben potek nastanka dokumentarnega filma. Pri

tem velja poudariti, da gre za kompleksen proces, v katerem je vsaka faza izredno

pomembna in jo je potrebno že na začetku dobro načrtovati. Ob dobri organizaciji je za

izvedbo potrebna tudi oprema, ki za izvedbo kakovostnega in tehnično ustreznega

dokumentarnega filma ne sme biti amaterska.

V drugem delu diplomskega dela smo spoznali specifike šolskega okolja, z vidika uporabe

sodobnih učnih gradiv in s tem tudi videa ter tako posledično dokumentarnega filma. S

pomočjo raziskave smo ugotovili, da je dokumentarni film pri pouku slabše zastopan kot je

bilo pričakovano. Kot glavni razlog lahko navedemo premalo časa oz. učni načrt, ki ne

predvideva in dopušča pogostejše uporabe dokumentarnega filma. Uporaba

dokumentarnega filma se razlikuje tudi v odvisnosti od predmetnega področja in osebne

angažiranosti posameznega učitelja za uporabo sodobnih tehnologij in s tem tudi

dokumentarnega filma.

Že omenjena kompleksnost procesa nastanka dokumentarnega filma, povezanega z

velikimi finančnimi stroški, in na drugi strani majhen delež dejanske uporabe pri pouku,

nas pripelje do ugotovitve, da šolsko okolje ni najprimernejše za ta proces. Kljub

pozitivnim stranem, ki se kažejo v pridobivanju novega znanja in izkušenj učencev,

medpredmetnem povezovanju in promociji šole, le-te ne morejo pretehtati te ugotovitve.

Dokumentarni film Rodoljub ilirski lahko kljub temu ocenimo kot uspešen projekt, ki je

potrdil pozitivne strani dela z učenci (oz. dijaki), po drugi strani pa potrdil tudi ugotovitve

o težkem finančnem in organizacijskem bremenu tako obsežnega projekta za šolo.

Kljub vsemu produkcije dokumentarnega filma v šolskem okolju ne velja popolnoma

odpisati. Prihodnost se kaže predvsem v povezavi z internetom in hitrimi podatkovnimi

povezavami ter v diplomskem delu omenjenimi spletnimi video portali. Produkcija krajših

dokumentarnih video vsebin lahko učencem prav tako ponudi dovolj znanja o procesu

nastanka in uporabljeni tehnologiji, takšni videoportali ponujajo možnost objave tehnično

zelo kvalitetnih video posnetkov (tudi v HD resoluciji). Pri tem je bistveno spremenjen

način distribucije, saj tak video lažje doseže množice, na internetu ga lažje in ceneje

promoviramo. Krajše video vsebine je tudi lažje vključiti v učni proces. Seveda je zato


potrebna ustrezna tehnična opremljenost, toda napredek v tej smeri je v šolstvu nujen in to

je lahko za produkcijo in uporabo dokumentarnih filmov pozitivno.


11 VIRI, LITERATURA

[1] M. Blažič, Uvod v didaktiko medijev, Pedagoška obzorja, Novo mesto, 1998.

[2] P. Brajša, Pedagoška komunikologija, Školske novine, Zagreb, 1993.

[3] G. Chandler, Cut by cut: editing your film or video, M. Wiese Productions, 2004.

[4] Z. Čučkov, Osnove filmske in televizijske montaže, RTV Slovenija, Ljubljana,

2007.

[5] J. Glažar, Plečnikova Bogojina dokumentarni film, diplomsko delo, Višja šola za

multimedije, Ljubljana 2008.

[6] B. Kavčič in Z. Vrdlovec, Filmski Leksikon, Modrijan, Ljubljana, 1999.

[7] V. Koch, Dokumentarni film, v F. Robar-Dorin, Resničnost in resnica v

dokumentarnem filmu, Umko in Slovenska kinoteka, Ljubljana, 2008.

[8] S. Kochberg, Introduction to Documentary Production: A Guide for Media

Students, University of Portsmouth, Portsmouth, 2002.

[9] M. Košir, Učni načrt za izbirni predmet Vzgoja za medije,Zavod Republike

Slovenije za šolstvo, Ljubljana 2006.

[10] R. Kramer, Biti nekje, v S. Popek (ur.), 8. mednarodni kolokvij filmske teorije in

kritike, Slovenska kinoteka, Ljubljana, 1999.

[11] M. Krašna, Multimedija v izobraževanju, Založba Euca, Nova Gorica, 2010.

[12] M. Morano, Video pri izobraževanju, Andragoški center Republike Slovenije,

Ljubljana, 1994.

[13] J. Moškon, Videotehnika in ustvarjalnost, Televizija Novo mesto, N. mesto, 1999.

[14] N. Muršec, Produkcijske tehnike za dokumentarne filme, diplomsko delo, FERI,

Maribor, 2010.

[15] B. Nichols, Dokumentarni načini reprezentacije, v S. Popek (ur.), 8. mednarodni

kolokvij filmske teorije in kritike, Slovenska kinoteka, Ljubljana, 1999.

[16] N. Pečenko in A. Marko, Digitalne videokamere, Pasadena, Ljubljana, 2006.

[17] K. Podhostnik, Didaktika, Pedagoška akademija v Ljubljani, Ljubljana, 1981.

[18] J. Polutnik, Režija dokumentarnega filma Skriti obrazi, diplomsko delo, FERI,

Maribor 2008.

[19] M. Rabinger, Directing the Documentary - Fourth Edition, Focal Press, Oxford,

2004.

[20] Področja slabosti 3, Podobe našega pisanja in drugi vidiki scenaristike, zbornik,

Filmski sklad Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.

[21] Ž. Zavrl, Dokumentarni film kot orodje promocije, diplomsko delo, FERI, Maribor

2009.

[22] S. Žižek, Pogled kot objekt: pornografija, nostalgija, montaža, v Z. Vrdlovec (ur.),

Montaža, Revija Ekran, Ljubljana, 1987.

[23] Adobe, Exploring Flash Player support for HD video and audio. Prevzeto z [URL

http://www.adobe.com/newsletters/inspire/september2007/articles/article7/index.ht

ml?trackingid=BHUMP], dne 22. 2. 2012.

[24] Petelinji zajtrk. Prevzeto z [URL http://www.petelinjizajtrk.com/en/galerija.php

?id=2], dne 19. 2. 2012.

[25] Fresh Box TV, The Standard 3-Point Lighting Technique. Prevzeto z [URL

http://freshboxtv.co.uk/lessons/Entries/2009/7/13_Tutorial_2__The_Standard_3-

Point_Lighting_Technique.html], dne 19. 2. 2012.


[26] SSKJ, Amortizacija. Prevzeto z [URL http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=

sskj_testa&expression=amortizacija&hs=1], dne 22. 2. 2012.

[27] Wikipedia, 4k resolution. Prevzeto z [URL http://en.wikipedia.org/wiki/4K_

resolution], dne 23. 2. 2012.

[28] Wikipedia, VHS. Prevzeto z [URL http://en.wikipedia.org/wiki/VHS], dne 18. 2.

2012.

[29] Wikipedija, Blu-ray Disc. Prevzeto z [URL http://sl.wikipedia.org/wiki/Blu-

ray_Disc], dne 4. 3. 2012.

[30] Wikipedija, DVD. Prevzeto z [URL http:// http://sl.wikipedia.org/wiki/DVD], dne

22. 2. 2012.


12 PRILOGE

12.1 Seznam slik

Slika 4.1: Prikaz resolucije in razmerja različnih formatov [23] ......................................... 16

Slika 5.1: Prostor v smeri pogleda [13] ............................................................................... 18

Slika 5.2: Pravilo tretjin [13] ............................................................................................... 19

Slika 5.3: Kompozicija pri premikanju objektov ................................................................ 19

Slika 5.4: Kot snemanja [13] ............................................................................................... 21

Slika 5.5: (Elektro) dinamični in kondenzatorski mikrofon [13] ........................................ 22

Slika 5.6: Diagram usmerjenosti [13] .................................................................................. 23

Slika 5.7: Intervjuvanec z nameščenim kravatnim mikrofonom ......................................... 24

Slika 5.8: Snemanje z "boom" mikrofonom [24] ................................................................ 24

Slika 5.9: Filmska klapa na snemanju [24].......................................................................... 25

Slika 5.10: 3-točkovna osvetlitev [25] ................................................................................. 26

Slika 6.1: Zaslonski posnetek programske opreme Edius ................................................... 29

Slika 8.1: Grafikon uporabe sodobnih učnih pripomočkov med učitelji ............................. 35

Slika 8.2: Grafikon uporabe sodobnih učnih pripomočkov med učenci ............................. 35

Slika 8.3: Struktura anketiranih učiteljev ............................................................................ 36

Slika 8.4: Struktura anketiranih učencev ............................................................................. 36

Slika 8.5: Dalova piramida [11] .......................................................................................... 38

Slika 8.6: Posodobljena Dalova piramida............................................................................ 39

Slika 8.7: Pogostost uporabe dokumentarnega filma (učitelji) ........................................... 40

Slika 8.8: Pogostost uporabe dokumentarnega filma (učenci) ............................................ 40

Slika 8.9: Bi uporabljali več dokumentarnih filmov pri pouku? ......................................... 41

Slika 8.10: Zakaj ne uporabljate dokumentarnih filmov? ................................................... 43


Slika 8.11: Dolžina dokumenentarnih filmov pri pouku (učitelji) ...................................... 45

Slika 8.12: Dolžina dokumenentarnih filmov pri pouku (učenci) ....................................... 45

Slika 9.1: Snemanje intervjuja v Ljubljani .......................................................................... 50

Slika 9.2: Snemanje slikovne »podlage« v Bad Urachu ...................................................... 51

Slika 9.3: Zaslonski posnetek animacije.............................................................................. 52

Slika 9.4: Zaslonski posnetek časovne osi programa Edius ................................................ 53

Slika 9.5: Plakat za premiero filma ..................................................................................... 54

12.2 Seznam preglednic

Tabela 5.1: Osnovni plani [13] ............................................................................................ 20

Tabela 9.1: Potek snemanja ................................................................................................. 50


12.3 Predloga filma Rodoljub ilirski


12.4 Scenarij filma Rodoljub ilirski

Vsebina Struktura Slika Trajanje

(mm:ss)

Logotip ekonomske šole

Napis dokumentarni film

Napis Rodoljub ilirski

špica začetna animacija 00:00–00:30

Scenarij …

Režija … špica

začetna animacija

voda 00:30–01:00

dr. Golec – Kdaj se je Trubar rodil? izjava Spomenik na

Rašici 01:00–02:35

O vasi Rašica

Trubar rojen v hiši št. 8 off

»Rašica (1508–

1520)«

vas Rašica

mlinsko kolo

foto: Hiša št.8

02:35–03:10

dr. Golec – Trubarjeva rojstna hiša izjava

Temkov mlin

mlin Na logu

Šklopov mlin

03:10–04:30

O priimku Trubar

Primoževi predniki

Družina – brata

off

mlini

voda

pokrajina

04:30–06:15

dr. Golec – priimka Malnar - Trubar izjava pokrajina

06:15–06:50

O priimku Trubar off 06:50–07:03

grad Turjak

oče podložnik off grad Turjak 07:03–7:25

Metka Starič – Trubarja poslali v šole,

vloga Turjaških v nadaljnjem življenju Izjava grad Turjak 7:25–8:16

Začetek izobraževanja

Krst off

Cerkev Škocjan

Krstni kamen

Spomenik

8:16–8:46

dr. Ahačič – nepismenost Izjava / 8:46–9:05


12.5 Anketni vprašalnik

Spol *

Moški

Ženski

Starost *Izberite vašo starost (v letih)

Status *Izberite izmed navedenih možnosti.

Učitelj, profesor ...

Učenec, dijak, študent ...

Drugo

UPORABA DOK. FILMA PRI POUKU | UČITELJ, PROFESOR ...

Na katerem področju poučujete? *

Družboslovje

Naravoslovje

Jezikoslovje

Kateri predmet poučujete?

Kje poučujete? *

OŠ (1–3 razred)

OŠ (4–6 razred)

OŠ (7–9 razred)


Srednja šola

Višja šola, fakulteta ...

Kaj od naštetega uporabljate pri pouku? *1 (nikoli) – 5 (vsako uro)

1 2 3 4 5

računalniške

programe

internet

filme

igre

Se pri pouku poslužujete dokumentarnih filmov? *

DA

NE

Zakaj uporabljate dokumentarne filme? *

za popestritev pouka

za nazornejši prikaz obravnavane teme

za utrjevanje snovi

ker mi ni potrebno razlagati določene snovi

ker tako hitreje mine ura

ker imajo učenci/dijaki to radi

*Izberite eno trditev.

Dokumentarni film je boljši od običajne razlage v razredu in jo lahko zamenja.


Dokumentarni film je dober za popestritev/dopolnitev obravnavane teme, temo pa je

potrebno še dodatno razložiti.

Dokumentarni filmi so primerni za "manj pomembno" snov (snov, ki se ne preverja).

Dokumentarn filmi niso primerni za pouk, a jih vseeno uporabljam.

Kaj je pomembno pri dokumentarnem filmu za pouk? *

Dolžina filma.

Vsebina filma.

Kakovost slike/zvoka.

Jezik filma.

Vključeni igrani prizori.

Aktualnost.

Drugo:

Kako dolge filme uporabljate? *

Uporabljate dokumentarne filme v tujem jeziku?

Brez podnapisov.

S podnapisi.

Sinhronizirane v slovenščino.

Kako pogosto uporabljate dokumentarne filme pri pouku? *

Bi jih uporabljali več? *


Da, vendar me omejuje tehnična opremljenost šole.

Da, vendar me omejuje učni program (premalo časa, da bi obdelali vso tematiko).

Da, če bi bili na voljo filmi z mojega področja.

Ne, menim, da uporabljam dovolj dokumentarnih filmov.

Zakaj ne uporabljate dokumentarnih filmov? *

Ker jih za moje področje ni.

Ker so samo v tujem jeziku.

Ker filmi ne navajajo resničnih podatkov.

Ker učenci/dijaki filmov ne gledajo pozorno (in tako iz njih ne pridobijo novega

znanja).

Ker ne vem, kje dobiti filme.

Ker ne obvladam sodobnih tehnologij.

Ker na šoli nimamo ustrezne tehnične opreme za predvajanje filmov.

Ker dijakov/učencev filmi ne zanimajo.

Drugo:

DOKUMENTARNI FILM PRI POUKU | UČENEC, DIJAK ...

Izberite svoj status? *

Kaj od naštetega učitelji uporabljajo pri pouku? *1 (nikoli) – 5 (vsako uro)

1 2 3 4 5

računalniške


1 2 3 4 5

programe

internet

filme

igre

Ali si pri pouku kdaj ogledate dokumentarni film? *

DA

NE

Kako pogosto si pri posameznem predmetnem področju ogledate dokumentarni film?

*1 (nikoli) – 5 (vsako uro)

1 2 3 4 5

Naravoslovje (BIO,

KEM, FIZ, MAT ...)

Družboslovje (GEO,

ZGO, SOC, PSI ...)

Jezikoslovje (SLO,

NEM, ANG ...)

*Izberite eno trditev.

Dokumentarni film je boljši od običajne razlage v razredu in jo lahko zamenja.

Dokumentarni film je dober za popestritev/dopolnitev obravnavane teme, temo pa je

potrebno še dodatno razložiti.


Filmi so primerni za "manj pomembno" snov (snov, ki se ne preverja).

Filmi niso primerni za pouk, a jih vseeno gledamo.

Kaj se vam zdi pomembno pri dokumentarnem filmu pri pouku? *

Dolžina filma.

Vsebina filma.

Kakovost slike/zvoka.

Jezik filma.

Vključeni igrani prizori.

Aktualnost.

Drugo:

Kako dolge filme gledate pri pouku? *

Gledate pri pouku dokumentarne filme v tujem jeziku?

Brez podnapisov.

S podnapisi.

Sinhronizirane v slovenščino.

Bi želeli gledati več dokumentarnih filmov pri pouku? *

Da, vendar šola nima opreme za ogled.

Da, vendar imamo preveč snovi (premalo časa, da bi gledali filme).

Da, če bi obstajalo še več filmov za določeno področje.

Ne, pri pouku gledamo dovolj filmov.


12.6 DVD

Dokumentarni film Rodoljub ilirski na DVD nosilcu je priložen na zadnji strani (platnici)

diplomskega dela.

12.7 Naslov študenta

Ludvik Rogan

Sodišinci 6

9251 Tišina

Tel. št. študenta: 041 600 218

E-mail študenta: [email protected]

12.8 Kratek življenjepis

Rojen: 9. 10. 1984, Murska Sobota

Šolanje: Šolanje sem pričel na podružnični osnovni šoli v Gederovcih in ga nadaljeval na

OŠ Tišina. Po končani osnovni šoli sem šolanje nadaljeval na Gimnaziji Murska Sobota.

Po uspešenem zaključku srednje šole sem se vpisal v Univerzitetni študijski program

Medijske komunikacije, kjer sem svoje obveznosti opravljal kot izredni študent.

produkcija dokumentarnega filma kot učni pripomoček

Documents