univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede · 2018-08-24 · iii abstract in the first part...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

BIOMEDICINSKA TEHNOLOGIJA UMETNIH

ORGANOV

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Tanja Šentjurc

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: viš. predav. dr. Miljenko Križmarić, univ. dipl. inž. el.

Somentor: prof. dr. Eldar Gadžijev, dr. med.

ii

POVZETEK

V prvem delu diplomske naloge smo napravili obsežen pregled literature na področju

biomedicinske tehnologije umetnih organov. Ta del diplomske naloge pride prav

medicinskim sestram, ki se srečujejo z omenjeno tehnologijo. Sistematičnem smo

pregledali literaturo v svetovni podatkovni medicinski bazi PubMed Central.

V drugem delu diplomske naloge smo raziskali, kako je s poznavanjem biomedicinske

tehnologije umetnih organov, ter kolikšna je želja po znanju o tej tehnologiji. Raziskavo

smo izvedli na treh skupinah anketirancev, prvo skupino so sestavljale medicinske sestre

Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino Univerzitetnega kliničnega centra

Ljubljana (UKC LJ), druga skupina so bile medicinske sestre Kliničnega oddelka za

kirurgijo srca in ožilja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter tretja skupina so bili

absolventi Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru (FZV MB). Ugotovili smo, da je

največ zanimanja za to tehnologijo med medicinskimi sestrami internega področja. Prav

tako ugotavljamo, da večina anketirancev ne pozna popolnoma umetnega implantiranega

srca, umetne trebušne slinavke ter umetnega očesa.

KLJUČNE BESEDE: biomedicinska tehnologija, umetno srce, umetna pljuča, umetna

ledvica, umetna trebušna slinavka, umetno oko, umetna jetra, umetni želodec, matične

celice.

iii

ABSTRACT

In the first part of the diploma thesis we have thoroughly analysed existing literature in

the field of biomedical technology of artificial organs. This part is among other things

intended to serve nurses that are working with above mentioned technology. We have

sistematically analyzed literature in the medical database PubMed Central.

The second part of the thesis is dedicated to the research about how well the biomedical

technology of artificial organs is known among professional public and how much they

want to know about this technology. We have analyzed three groups of professionals in

this field. First group are nurses from the Department of intenzive internal in UKC LJ,

second group are nurses from the Department of Cardio-vascular surgery in UKC LJ and

the third group are diplomants of the FZV MB. We have reached the conclusion that

nurses from intern medicine department are the most interested in this technology. We

have also determined that most of the people involved in the research are not familiar

with completely artificial implanted hart, artificial pancreas and artificial eye.

KEY WORDS: biomedicine technology, artificial heart, artificial lungs, artificial kidney,

artificial pancreas, artificial eye, artificial liver, artificial stomach, stem cell.

iv

Kazalo

1. UVOD ...........................................................................................................................6

1.1 Namen raziskave ......................................................................................................7

1.2 Cilj raziskave ...........................................................................................................7

1.3 Raziskovalno vprašanje ............................................................................................7

1.4 Metodologija raziskovanja .......................................................................................8

1.5 Raziskovalni vzorec .................................................................................................8

1.6 Raziskovalno okolje .................................................................................................8

2. BIOMATERIALI...........................................................................................................9

2.1 Vrste biomaterialov ..................................................................................................9

2.2 Biokompatibilnost ..................................................................................................10

2.3 Toksičnost biomaterialov .......................................................................................11

2.4 Celjenje..................................................................................................................11

3. TEHNOLOGIJA UMETNIH ORGANOV ...................................................................13

3.1. UMETNO SRCE...................................................................................................15

3.1.1 Anatomija, fiziologija in patologija srca ..........................................................15

3.1.2 Popolnoma umetno implantirano srce ..............................................................20

3.1.3 Intraaortna balonska črpalka ............................................................................23

3.1.4 Srčne zaklopke ................................................................................................25

3.1.5 Zunajtelesni krvni obtok ..................................................................................27

3.1.6 Srčni spodbujevalniki, kardioverterji in defibrilatorji .......................................29

4.2 UMETNA PLJUČA ...............................................................................................37

4.2.1 Anatomija, fiziologija, patologija pljuč ............................................................37

3.2.2 Ventilatorji in oksigenatorji .............................................................................41

3.2.3 Umetna pljuča – biolung..................................................................................43

4.3 UMETNA LEDVICA ............................................................................................45

4.3.1 Anatomija, fiziologija, patologija ledvic ..........................................................45

4.3.2 Zgodovina dialize ............................................................................................49

4.3.3 Žilni pristopi dializnih bolnikov-fistule............................................................50

4.3.4 Peritonealna dializa .........................................................................................52

4.3.5 Hemodializa ....................................................................................................54

4.4 UMETNA TREBUŠNA SLINAVKA ....................................................................56

4.4.1 Anatomija, fiziologija, patologija trebušne slinavke.........................................56

4.4.2 Podkožne inzulinske črpalke............................................................................59

4.4.3 Novosti na področju umetne trebušne slinavke ................................................62

4.5 DRUGI UMETNI ORGANI...................................................................................64

v

4.5.2 Umetno oko.....................................................................................................64

4.5.3 Celična terapija in tkivno inženirstvo...............................................................65

4.5.4 Matične celice .................................................................................................66

4.5.5 Umetna jetra ....................................................................................................70

4.5.6 Umetni želodec................................................................................................73

5. REZULTATI ...............................................................................................................75

5.1. Rezultati anketnega vprašalnika.............................................................................75

6. RAZPRAVA................................................................................................................83

6.1 Sklep......................................................................................................................85

7. LITERATURA ............................................................................................................86

8. PRILOGA....................................................................................................................90

Tanja Šentjurc: BIOMEDICINSKA TEHNOLOGIJA UMETNIH ORGANOV

6

1. UVOD

V stroki zdravstvene nege, ki se izredno hitro razvija, je potrebno stalno izobraževanje in

izpopolnjevanje izvajalcev zdravstvene nege, vendar pa razvoj lastne stroke od nas

pričakuje tudi številna druga znanja, saj bo le tako zagotovljena učinkovita in kakovostna

zdravstvena nega. Kot ugotavlja Železnik, so strokovno izobraženi in usposobljeni kadri

temeljni dejavnik razvoja in kakovosti vsake organizacije, ne glede na to, ali je njena

temeljna dejavnost proizvodnja ali opravljanje storitev (Železnik, 1999).

Medicinske sestre so primarne uporabnice zdravstveno-tehničnih naprav in izvajalke

neposredne oskrbe pacienta, zato morajo biti kompetentne za uporabo tako enostavnih

kot tudi kompleksnih naprav, saj ima lahko nepravilna uporaba le teh resne posledice

(McConnell et. al.,1996, str. 222).

Izobraževati se bomo morali na tehničnih področjih, saj pričakujemo v prihodnosti vse

več tehnoloških novosti, in prav zato, ker so medicinske sestre nosilke same prakse

zdravstvene nege, morajo nastopati pri delu kot strokovnjakinje, svetovalke, učiteljice,

zastopnice pacientovih pravic in interesov, morajo biti pripravljene na novo tehnološko

dobo.

Nova tehnološka doba nam bo prinesla novosti predvsem na področju umetnih organov,

saj je potreba po njih iz dneva v dan večja in eden izmed načinov zagotovitve

kakovostnega življenja je ta, da zamenjamo dele izrabljenega in krhkega telesa z

mehanskimi in elektronskimi nadomestnimi deli (Flis, 2008).


7

1.1 Namen raziskave

Namen diplomske naloge je pregledati literaturo na področju biomedicinske tehnologije,

predvsem v svetovni podatkovni bazi kot je medicinska baza PubMed Central.

Namen raziskave je ugotoviti koliko medicinske sestre vedo o umetnih organih, če se

njihovo znanje razlikuje glede na področje dela, kolikšno je njihovo zanimanje za to

tehnologijo ter ugotoviti, kakšno je znanje in zanimanje o umetnih organih pri

absolventih Fakultete za zdravstvene vede.

1.2 Cilj raziskave

Cilj naloge je dobiti pogostost pojavljanja posameznih umetnih organov v podatkovni

bazi PubMed Central.

Cilj raziskave je podati koristne informacije medicinskim sestram, ki se bodo morebiti

srečale z umetnimi organi.

1.3 Raziskovalno vprašanje

V diplomski nalogi preverjamo naslednja raziskovalna vprašanja.

1) Na katerem področju umetnih organov bo največ zadetkov, glede pregledanih

podatkovnih baz ?

2) Katere medicinske sestre bodo imele največ znanja na vseh področjih biomedicinske

tehnologije umetnih organov ?


8

1.4 Metodologija raziskovanja

V prvem delu diplomske naloge smo uporabili sistematični pregled literature v

podadkovni bazi PubMed cenral.

V drugem delu smo uporabili anketni vprašalnik zaprtega tipa, na osnovi Likertove skale.

1.5 Raziskovalni vzorec

V raziskavi je sodelovalo 42 anketirancev, 14 je bilo medicinskih sester iz interne klinike,

14 je bilo medicinskih sester kirurške klinike ter zadnjih 14 so bili absolventi Fakultete za

zdravstvene vede Maribor.

1.6 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli na področju interne klinike (Klinični oddelek za intenzivno

interno medicino) Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, kirurške klinike (Klinični

oddelek za kirurgijo srca in ožilja) Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter na

absolventih Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru. Za izvajanje ankete v

Univerzitetnem kliničnemu centru smo predhodno dobili vsa potrebna soglasja.


9

2. BIOMATERIALI

Biomateriali so materiali naravnega ali sinteznega izvora za direktno uporabo ali za

nadomeščanje živih tkiv človeškega telesa. Stoletja razvoja sinteznih materialov,

kirurških tehnik in sterilizacijskih metod so omogočila uporabo biomaterialov na

različnih področjih. Medicinska praksa danes izkorišča veliko število naprav in vsadkov.

Biomateriali v obliki vsadkov (šivi, kostne ploščice, nadomestki za sklepe, ligamenti,

vaskularni transplantanti, srčne zaklopke, intraokularne leče, zobni vsadki itd.) in

medicinskih naprav (srčni spodbujevalniki, biosenzorji, umetna srca, krvne žile itd.) se

uporabljajo za:

� nadomeščanje funkcij poškodovanih ali degeneriranih tkiv ali organov,

� pomoč pri zdravljenju,

� izboljšanje funkcije tkiv ali organov,

� odpravljanje abnormalnosti tkiv (Kodrič in Sovinc, 2005, str. 3).

2.1 Vrste biomaterialov

Biomateriali so sintetični ali naravni materiali v trdni ali tekoči obliki, katerih uporaba

sega že v obdobje starodavnih civilizacij. Umetne oči, ušesa, zobe in nosove so odkrili že

pri egipčanskih mumijah. Kitajci in Indijci so uporabljali voske in smole za

rekonstrukcijo manjkajočih ali okvarjenih zunanjih delov telesa. Z uporabo znanj iz

medicine, biologije, kemije in fizike materialov, se je področje o biomaterialih v zadnji

polovici stoletja izjemno razvilo.

Čeprav se biomateriali predvsem uporabljajo v medicinskih protezah (implantih), jih

uporabljajo tudi za vzgojo celičnih kultur, za teste krvnih beljakovin v kliničnih


10

laboratorijih, v procesiranju biomolekul v biotehnologiji, za regulacijo plodnostnih

vsadkov pri živini, pri gojenju ostrig in za celičnosilikonske“biočipe”.

Biomateriali se le redko uporabljajo samostojno, v večini primerov se integrirajo v

določene medicinske naprave ali implantante. Umetni biomateriali so lahko različne

kovine, keramika, polimeri, steklo, ogljikovi materiali, tkanine in kompozitni materiali.

Takšni materiali se uporabljajo kot mehanski deli, prevleke, vlakna, prekrivalni filmi in

pene.

Za lažje opredeljevanje so biomateriali definirani kot neživi materiali, ki se uporabljajo v

medicinske namene, z namenom interakcije z biološkimi sistemi.

Če odstranimo besedo “medicinski”, postane definicija splošnejša, a vseeno uporabna.

Ob odstranitvi besede neživi postane definicija še splošnejša in lahko vanjo vključimo

gradnjo tkiv in aplikacije hibridnih tkiv, pri katerih so vključene žive celice (Paradiž,

2007, str. 4).

2.2 Biokompatibilnost

Biokompatibilnost je sposobnost pravilnega odziva materiala v odnosu do gostitelja v

specifičnih aplikacijah. Biokompatibilnost se loči glede na površinsko in strukturno

kompatibilnost vsadka. Površinska kompatibilnost pomeni kemijsko, biološko in

fizikalno (površinska morfologija) usklajenost vsadka z gostiteljskim telesom.

Strukturna kompatibilnost predstavlja optimalno prilagoditev mehanskemu obnašanju

gostiteljskega tkiva. Tako strukturna kompatibilnost kaže na mehanske lastnosti vsadkov:

elastični modul, trdnost, obliko vsadka in minimalno medfazno napetost na stiku med

vsadkom in tkivom.


11

Za optimalno interakcijo med biomaterialom in gostiteljskim telesom, sta potrebni tako

površinska kot tudi strukturna kompatibilnost.

Definicija biomaterialov in biokompatibilnosti le-teh, nas postavljata pred dejstvo, da

biomateriale obravnavamo ločeno od ostalih materialov, s katerimi se ukvarja tehnologija

materialov (Paradiž, 2007, str. 4).

2.3 Toksičnost biomaterialov

Biomateriali naj ne bi bili toksični. Izjema so vrste materialov, ki so grajene posebej s

tem namenom. Kot primer lahko navedemo tako imenovano “pametno bombo”, ki je

zasnovana tako, da poišče specifične žive strukture v telesu in jih uniči (podobna

struktura je na primer rakasta celica ali virus HIV). (Paradiž, 2007, str. 5).

2.4 Celjenje

Pri celjenju organa, v katerem so prisotni tuji materiali ali naprave, potekajo posebni

procesi.

Poškodbe tkiva izzovejo vnetne reakcije, ki vodijo do celjenja rane. V primeru prisotnosti

trdnega vsadka je odziv telesa oziroma celjenje spremenjeno. Tudi intenziteta in čas

trajanja reakcije variira glede na anatomsko lego vsadka.

Dobro poznavanje odziva telesa na biomaterialne vsadke je ključnega pomena pri

bioinžinirstvu.

Tako se razvijajo naprave, kot so nanokolčni čip, ki ga razvijajo na Univerzi v Alberti.

Čip, z lastnim napajanjem in brezžično povezavo v velikosti konice pisala, naj bi meril

hitrost zaraščanja kosti.


12

Takšen čip ne bi pripomogel samo k boljšemu razumevanju procesa celjenja, ampak bi

celo zmanjšal dozo sevanja, ki jo mora pacient prejeti pri dosedanjih načinih nadzora

celjenja (Paradiž, 2007, str. 5).

S hitro rastočim razvojem molekularne biologije je možno zgraditi proteine s

prilagodljivo strukturo. Konec koncev bi lahko naredili polimere z optimalnimi

mehanskimi ali drugimi lastnostmi, ki jih telo ne bi prepoznalo kot tujek. V razvoju so

polimeri na katere je možno pritrditi biomolekule, ki ščitijo polimer pred imunskim

sistemom. Razvijajo se tudi biomateriali, ki bi v ortopedske namene služili toliko časa,

dokler se poškodovano tkivo ne bi obnovilo. Problem teh materialov je v tem, da je težko

doseči primerno razmerje med biokompatibilnostjo, resorpcijo in vzdržljivostjo materiala.

Dosežki v nanotehnologiji odpirajo nove možnosti v razvoju biomaterialov. Tako je

možno narediti nanostrukture, ki so dovolj majhne, da lahko nemoteno preidejo preko

celične membrane in vplivajo na celični DNK. Z kombinacijo nanomaterialov in

biomaterialov je mogoče narediti materiale z bolšjimi mehaničnimi lastnostmi. V

prihodnosti bi z razvojem robotike in umetnih živcev morda bilo možno skonstruirati dele

telesa, kot so noge ali roke, s popolno funkcionalnostjo ali celo z boljšo.

Veda o biomateriaih je multidisciplinarno in profitno področje, ki stremi k izboljšanju

zdravja ljudi (Paradiž, 2007, str. 1).


13

3. TEHNOLOGIJA UMETNIH ORGANOV

BIOTEHNOLOGIJA

Biotehnologija je interdisciplinarna veda, ki združuje področja biologije, kemije in

tehnologije, uporablja žive organizme, celice in njihove dele v industrijske namene, v

kmetijstvu, medicini, veterini in varovanju okolja.

Biotehnologija – etimologija:

• bios = življenje,

• teuchos = orodje,

• logos = preučevanje (tudi: beseda, bistvo).

Etimološko gre torej za preučevanje orodij iz živih bitij (http://sl.wikipedia.org).

ZGODOVINA BIOTEHNOLOGIJE

Robert Bud iz Science Museum-a v Londonu je ugotovil, da je beseda "biotehnologija"

bila prvič uporabljena že v letu 1917. Tega leta je Madžar Karl Ereky pojem

“biotehnologija” vključil v naslov svoje knjige: “Biotechnologie der Fleisch-, Fett- und

Milcherzeugung im landwirtschflichen Grossbetriebe.”

V leksikonu Veliki Brockhaus iz leta 1929 najdemo definicijo, da je biotehnologija

preučevanje in industrijska aplikacija bioloških funkcij mikroskopskih oblik življenja

(kvasovke, fermentirajoči organizmi…).


14

V času II. svetovne vojne je bil uporabljen pojem biotehnologija za opis industrijske

fermentacije v katerih so proizvajali industrijske surovine npr. aceton za izdelavo

eksploziva kordita (http://sl.wikipedia.org).

KLASIFIKACIJA BIOTEHNOLOGIJE

Biotehnologija se deli v štiri skupine.

• Bela (siva) biotehnologija – industrijska biotehnologija, znana tudi kot bela

biotehnologija uporablja naravne vire in principe za proizvodnjo biološko

temeljnih kemikalij, materialov in goriv.

• Zelena biotehnologija – biotehnologija uporabljena v kmetijskih procesih.

• Rdeča biotehnologija – biotehnologija uporabljena v medicini.

• Modra biotehnologija – morska in vodna biotehnologija (http://sl.wikipedia.org).


15

3.1. UMETNO SRCE

3.1.1 Anatomija, fiziologija in patologija srca

ANATOMIJA SRCA

Zunanji opis

Srce leži tik za prsnico v osrčniku, ki je sestavljen iz zunanje vezivne plasti in notranje

serozne membrane in zavzema sprednji, spodnji del medpljučja. Ima stožčasto obliko.

Njegova baza – basis leži zadaj, zgoraj in na desni, njegova konica – apex pa leži spredaj,

spodaj in na levi strani.

Srce ima štiri votline: desni in levi preddvor – atrium dextrum et sinistrum ter desni in

levi prekat – ventriculus dexter et sinister. Preddvora loči od prekatov na zunanji površini

žleb – sulcus coronarius, ki ga izpolnjuje maščevje, po njem pa potekajo desna in leva

koronarna arterija ter sinus coronarius. Od koronarnega žleba potekata proti srčni konici

spredaj in zadaj plitva žlebova, ki nakazujeta lego srčnega pretina med desnim in levim

prekatom – septum interventriculare. V žlebovih potekajo veje koronarnih arterij.

V desni preddvor se izlivata zgornja in spodnja votla vena, v levi preddvor se izlivajo štiri

pljučne vene. Iz desnega prekata poteka navzgor pljučno deblo – truncus pulmonalis, iz

levega prekata pa poteka navzgor ascendentna aorta – aorta ascendens.

Obrise srca lahko projiciramo na sprednjo prsno steno. Tako ima srce tri robove: spodnji,

desni in levi. Desni rob tvori desni preddvor, spodnji rob tvori desni preddvor in desni

prekat, levi rob srca pa tvori levi prekat in preddvor.

Srčna konica udarja na sprednjo prsno steno, udarec lahko tipljemo kot ictus cordis.

Srčna stena je zgrajena iz treh plasti: endokardij, miokardij, epikardij (Raja, 2005).


16

Notranji opis

Med preddvoroma in prekatoma sta odprtini – ostium atrioventriculare dextrum et

sinistrum, ki ju zapirata zaklopki – valva atrioventricularis dexter et sinistrum. Zaklopki

preprečujeta retrogradni tok krvi iz prekata v preddvor. Vsaka zaklopka je narejena iz

loputk, desna jih ima tri, zato jo imenujemo trikuspidalna zaklopka, leva ima dve loputki

zato je bikuspidalna ali mitralna zaklopka. Vsako odprtino obkroža vezivni obroček, ki je

del srčnega skeleta.

Srčni pretin delimo na dva dela, septum interatriale, ki ločuje preddvora in septum

interventriculare, ki ločuje prekata.

Žilni zaklopki, ki imata tri žepke, ločita desni prekat od pljučnega debla ter levi prekat od

ascendentne aorte.

V desni preddvor se vliva kri iz zgornje in spodnje votle vene, iz koronarnega sinusa ter

iz ven miokarda. Iz desnega preddvora teče kri v desni prekat prek trikuspidalne

zaklopke. Votlina desnega prekata se navzgor zoži in prehaja v pljučno deblo – truncus

pulmonalis. Levi preddvor leži za desnim preddvorom in je del srčne baze. Vanj se

izlivajo desne in leve pljučne vene. Levi preddvor je v zvezi z levim prekatom preko leve

preddvorno – prekatne (mitralne) zaklopke. Votlina levega prekata se zgoraj zoži in

prehaja v aortni preddvor, kjer leži aortna zaklopka (Raja, 2005).

FIZIOLOGIJA SRCA

Kri teče po žilah zaradi ritmičnega krčenja srca. Ko sta atrija raztegnjena (diastola

atrijev), priteka venozna kri po spodnji in zgornji veni kavi v desni atrij. S krvjo

napolnjena atrija se skrčita (sistola atrijev) in iztisneta kri skozi atrioventrikularni

zaklopki v prekata, ki sta takrat raztegnjena (diastola ventriklov).


17

Pobuda za krčenje nastaja v desnem atriju v prevodnem sistemu in se širi proti

ventrikloma. Ko sta prekata napolnjena s krvjo, se skrčita (sistola ventriklov) in poženeta

kri skozi odprti žepkasti zaklopki iz desnega ventrikla v pljučno arterijo in iz levega

ventrikla v aorto. Tedaj sta atriventrikularni zaklopki zaprti. V tem času sta atrija spet

raztegnjana in tedaj se raztegneta še ventrikla. Žepkasti zaklopki sta zaprti. Raztegnjeno

srce kratek čas počiva; to je srčni odmor. Pri zapiranju zaklopk nastajajo toni, ki jih lahko

poslušamo na določenih mestih na sprednji steni prsnega koša. Za pravilno delovanje srca

skrbi srčno prevajalo. To so posebna vlakna, ki se hitro vzburijo in so zbrana v dva

vozliča pod endokardijem desnega atrija. Iz spodnjega vozliča izhaja snop, ki vodi v

mišičje levega in desnega prekata. Tako srčno prevajalo povezuje atrija z ventrikloma in

po njem se prevajajo pobude za krčenje celega srca. Na prevodni sistem vpliva

vegetativno živčevje pospešujoče ali pa zaviralno. Simpatični živci povečajo,

parasimpatični pa zmanjšajo število utripov oziroma povečajo ali zmanjšajo iztisno silo

srca. Skladno delovanje vegetativnih živcev ureja kardinalni center v podaljšani

hrbtenjači. Od začetka enega do začetka drugega srčnega utripa mine manj kot ena

sekunda. Pri odraslem človeku je povprečno 70 srčnih utripov na minuto. V prvem letu

življenja je utripov skoraj 2× več. Pri vsakem stisljaju oba prekata iztisneta 60 cm3 krvi v

aorto oziroma pljučno arterijo. Količina krvi pa se zelo poveča pri težjem fizičnem delu

(Dresjanc in Ropnik, 2002, str. 19-26).

PATOLOGIJA SRCA

Kljub temu, da je srce enoten organ, lahko pod določenimi patološkimi napori ena stran

srca popusti prej kot druga. Zato lahko klinično razdelimo okvare na levostranske in

desnostranske. Vedno pa na koncu pride do biventrikularne okvare v zaprtem sistemu.


18

Levostranske srčne okvare

Levostransko okvaro srca najpogosteje povzročijo ishemična (koronarna) srčna bolezen,

hipertenzija, bolezen aortne zaklopke in mitralna regurgitacija (revmatična srčna bolezen,

prolaps mitralne zaklopke), ter primarna miokardna bolezen.

Pri levostranskem srčnem popuščanju so najbolj prizadeta pljuča, prav tako pa tudi drugi

organi, v glavnem možgani in ledvica, vendar manj (Robbins, 2002, str. 199) .

Desnostranske srčne okvare

Le-te najpogosteje sledijo levostranski okvari. Pojavi pa se v relativno mili obliki ob

mitralni stenozi, kongenitalnem levo-desnem shuntu, ki povzroči veliko povečanje pritisk

v desnem srcu in intrinzični bolezni pljuč ali pljučnega žilja, kar poveča upor v pljučni

cirkulaciji (cor pulmonale).

Manj pogosti vzroki desnostranske okvare srca so kardiomiopatije in difuzni miokarditis.

Glavni oragni, ki so prizadeti so jetra, vranica, ledvica, podkožna tkiva, možgani in

portalni venski sistem. Pljuča so le malo prizadeta (Robbins, 2002, str.200).

Ishemična bolezen srca

Zmanjšanje cirkulacije krvi v venčnih arterijah pod kritično mejo povzroči spremembe v

srčni mišici, predvsem zaradi pomanjkanja kisika. Razvijejo se različne bolezni miokarda

ali bolezenske slike, ki jim je skupno pomanjkanje krvi (ishemija) zaradi zoženja ali

zamašitve venčnih arterij.

Najpogostejši vzrok ishemije miokarda je aterosleroza venčnih arterij, popolno zamašitev

aterosklerotične venčne arterija pa povzroči trombus ali krvavitev v aterosklerotični lehi.

Najpogosteješi ishemični bolezni srca:


19

- angina pectoris: je klinični sindrom, ki nastane zaradi začasne lokalne

malokrvnosti miokarda,

- akutni miokardni infarkt: zamašitev koronarne arterija zaradi trombusa ali

krvavitve v aterosklerotično leho (Varl, 1974, str.151).

Bolezni endokarda in zaklopk

Za številne pridobljene motnje je značilna predvsem prizadetost zaklopk: kalcifijska

stenoza aortne zaklopke, prolaps (zdrk) mitralne zaklopke, revmatična bolezen srca,

kalcifikacija mitralnega obročka, tri oblike vegetativnega endokarditisa (infektivni,

nebakterijski trombotski in endokarditis sistemske lupusne eritromatoze).

Danes bolne zaklopke lahko nadomestimo s protezami (Robbins, 2002, str. 209) .

Bolezni miokarda

Sem spadajo številne glavne oblike prizadetosti miokarda (infarkt, hipertrofija,

revmatična bolezen), ter difuzna mišična bolezen, ki jo na grobo delimo na: miokarditis,

za katerega so značilne vnetne spremembe in nevnetna miokardna bolezen, imenovana

kardiomiopatija (Robbins, 2002, str. 214) .

Bolezni perikarda

Lezije perikarda so največkrat povezane z boleznimi srca ali okolnih struktur ali pa s

sistemskimi boleznimi. Le redko se pojavijo izolirano.

Te so: akumulacija tekočine v perikardialni vreči (perikardialna efuzija, hemoperikardij),

perikarditis (primarni in kronični), adhezivni mediastinoperikarditis, konstriktivni

perikarditis (Robbins, 2002, str. 216).


20

Druge bolezni srca

Med druge bolezni srca sodijo še revmatična bolezen srca, metastatski tumorji in

primarni tumorji (Robbins, 2002, str. 217) .

3.1.2 Popolnoma umetno implantirano srce

Srce v tehničnem smislu ni prav nič drugega kot preprosta črpalka. Slednja trditev je iz

povsem tehničnega zornega kota pravilna, a izvira tudi iz medicinskih krogov. Če ne prej,

se je pričela pojavljati po tistem, ko je slavni južnoafriški kirurg Christian Barnard objavil

knjigo z naslovom Telo kot stroj. V Cape Townu, leta 1967 je Christian Barnard zaslovel

kot prvi kirurg, ki je presadil človeško srce.

Prav v obdobju Barnardove največje slave je v ZDA potekala sedaj že legendarna tekma

med Michaelom DeBakeyjem in Dentonom Cooleyjem. Slavni Michael DeBakey je

poosebljal previdnost in postopnost pri razvoju srčne kirurge.

Cooley je bil otrok Teksasa in hitrega razvoja naftne industrije. Poosebljal je teksaško

agresivnost in prodornost pri razvoju srčne kirurgije. Oba sta v obdobju, ko se je Barnard

sončil v svoji svetovni slavi, ki je dotlej na tak način ni doživel še noben zdravnik, razvila

številne nove postopke na področju srčne kirurgije.

DeBakey je v svojih laboratorijih preizkušal tudi prvo umetno srce. DeBakey je po

številnih preizkusih na teletih presodil, da zgolj tehnologija ne bo rešila temeljnih

problemov resne klinične uporabe umetnega srca. Pri tem DeBakey ni bil nikakršen

tehnološki začetnik. Prav on je razvil umetne žile, ki so pomembno spremenile vso srčno

kirurgijo. Prav enake žile je uporabil na svojem prvem modelu umetnega srca. DeBakey

je pri prvih poskusih na teletih opazil, da bo izjemno težko rešiti problem energije,

potrebne za delovanje srca in problem biološke skladnosti.


21

Prva umetna srca so delovala na stisnjen zrak, a četudi bi energetski del zamenjali in

pričeli uporabljati električni pogon, to temeljne zagate ne bi rešilo. Pogonski del je bil

energetsko preprosto preveč pogolten. DeBakey je sodil, da umetna črpalka še dolgo ne

bo zrela za klinično uporabo. Cooley, oparjen z Barnardovo slavo, se s svojim večnim

tekmecem kajpak ni strinjal. Srce po njegovem mnenju ni bilo nič drugega kot črpalka.

Ljudje, obsojeni na smrt zaradi odmiranja lastnega srca, pa bi po Cooleyjem mnenju

pristali na kakršnokoli rešitev, samo da bi živeli. DeBakeyju je speljal raziskovalno ekipo

in prvi poskusni model srca. Nemudoma ga je vstavil prvemu bolniku. Stroj je mehansko

deloval brezhibno, toda pri svojem delu je tako grobo ravnal s krvjo, da so nastajajoči

krvni strdki bolnika usmrtili.

Kasneje so se pojavljali številni novi modeli umetnega srca. Vsi so v svoji zamisli

izhajali iz izhodišča, da je srce preprosta mehanska črpalka, a nobeden ni zadovoljivo

rešil temeljnih zagat, na katere je daljnega leta 1967 opozarjal DeBakey.

Tehnologija je v tem dolgem presledku od prvih DeBakeyjevih zamisli resnično izjemno

hitro napredovala, a ne toliko, da bi dobili sprejemljivo izpeljanko varno delujočega

umetnega srca. Ameriško podjetje Abiomed, ki trži doslej edini za klinično uporabo

registrirani model umetnega srca, se je temeljito odmaknila od svojih prvih napovedi.

Sedaj svoj model predstavljajo kot umetno srce (Slika 1), ki lahko sorazmerno varno

deluje pet mesecev. V tem obdobju lahko bolnik morebiti dočaka presaditev pristnega

srca. Abiomedovo srce teče na električni pogon, baterije nosi bolnik za pasom in jih

menjuje na pet do šest ur.

Še vedno pa ni sprejemljiva nežnost, s katero srce črpa krvi. Kljub novim materialom in

kljub zdravilom proti strjevanju krvi Abiomedova črpalka še vedno tvori prekomerno

količino krvnih strdkov.


22

Francoski znanstveniki trdijo, da lahko vesoljska tehnologija reši problem energije in

mase novega srca. Sodijo tudi, da bo vesoljska tehnologija izboljšala elektronski del srca,

namenjen krmiljenju in uravnavanju srčnega ritma ter količini prečrpane krvi. A nič

vesoljskega ni v biološkem delu srca. Od znotraj je francosko srce obloženo s tkivi,

dobljenimi od domačega prašiča. Tudi zaklopke v francoskem srcu so istega izvora.

Vnašanje tujega tkiva v hibridni stroj pa prebuja v telesu novega sovražnika. Uprl se bo

imunski sistem telesa. Francozi sodijo, da je to rešljiva in za bolnike sprejemljiva težava.

DeBakey bi rekel, da biološki problemi ostajajo nerešeni in da srce ni povsem navadna

mehanska črpalka. Biološki problemi so tudi odgovor na vprašanje, zakaj sodobni

tehnologiji navkljub varnega in trajno delujočega umetnega srca še ni.

Letno potrebuje novo srce vsaj trideset milijonov zemljanov (Flis, 2008).

Slika 1: Umetno srce podjetja Carmat.

Vir: http://novice.svarog.org.

ŽIVO UMETNO SRCE

Podganja srca, ki so jih obdelali s topili in tako odstranili celice, da je ostal samo kolagen

in ostale substance z žilnim ogrodjem, so uporabili kot matrico za ustvarjanje novega,

umetno ustvarjenega, bijočega srca (Slika 2).


23

Po procesu decelularizacije, so srca prebrizgavali s suspenzijo v kateri so bili miociti iz

pravkar skotene miške, ki so se vklopili v matrico in se po treh dneh začeli krčiti. Iztisna

frakcija takšnega bio-umetnega srca je 2% iztisne frakcije zdravega srca. To ni veliko,

vendar ima metoda še veliko prostora za izboljšavo.

S to metodo bi lahko iz človeškega ali prašičjega srca dobili matrico za nov organ in jo

prebrizgavali z lastnimi celicami donorja. Možno je ustvariti tudi ostale organe (ledvica,

pljuča). Predvidevajo, da bo ta metoda zmanjšala možnost zavrnitve organa. Upajo tudi,

da bodo celice sčasoma remodelirale matrico in jo tako zamenjale s svojo

(www.medicinci.com).

Slika 2: Podganje srce (levo) postane bledo sivo po procesu decelularizacije.

Vir: http://www.medicinci.com.

3.1.3 Intraaortna balonska črpalka

Uporaba intraaortne balonske črpalke (IABČ) se je razmahnila v 80-ih letih, ko se je

uveljavila perkutana vstavitev.

S pomočjo IABČ se izboljša preskrba s kisikom in zmanjša poraba kisika v bolnem

miokardu. IABČ poveča verjetnost preživetja bolnika, ker pomaga pri hemodinamski

stabilizaciji šokiranega ali dekompenziranega bolnika in tudi pri ishemiji miokarda, ki je


24

refraktarna na medikamentozno zdravljenje. IABČ torej poveča verjetnost preživetja do

urgentnega kirurškega posega in neposredno po njem, ne pa tudi dolgoročnega preživetja.

Princip delovanja IABČ

IABČ je intravaskularni kateter z balonom, ki ga vstavimo perkutano preko femoralne

arterije v descendentno aorto. Konica katetra sega tik pod odcepišče leve arterije

subklavije, pa do renalnih arterij. Napihovanje in praznjenje balona je usklajeno bodisi z

elektrokardiografom (EKG) ali krivuljo invazivnega merjenja aortnega tlaka. Balon

napihujemo z 30-50 mililitri helija, količina plina pa je odvisna od velikosti balona.

Frekvenco polnjenja balona določa srčna frekvenca.

Polnjenje balona povzroči, da se krvni tlak v diastoli poveča, s tem se poveča tudi srednji

arterijski tlak. Koronarne arterije se polnijo predvsem v diastoli, zato se na ta način

poveča prekrvavljenost srčne mišice, njena preskrba s kisikom, obenem pa tudi

prekrvavljenost celotnega organizma pri enakem srčnem delu. S praznjenjem balona

olajšamo iztok krvi iz levega prekata in s tem zmanjšamo obremenitev srčne mišice, kar

pomeni manjšo porabo kisika v mišici (Noč, 2002, str. 14).

Indikacije za IABČ: kardiogeni šok, mehanični zapleti miokardnega infarkta, nestabilna

angina pektoris, maligne motnje srčnega ritma.

Kontraindikacije za IABČ: aortna insuficienca, disekcija aorte, anevrizma trebušne

aorte, huda periferna obliterativna angiopatija.


25

3.1.4 Srčne zaklopke

Pridobljene bolezni srčnih zaklopk najpogosteje prizadanejo mitralno, aortno in

trikuspidalno zaklopko. Spremembe nastanejo kot posledica revmatične vročice,

degenerativnih sprememb in redkeje kot posledica infekcijskega endokarditisa.

Hemodinamske posledice bolezni zaklopk so stenoza, insufucienca in kombinacija

stenoze in insuficience.

Klinično se bolezni kažejo s pestrimi simptomi in znaki. Za oceno zmanjšane

zmogljivosti uporabljamo funkcijsko razdelitev, ki temelji na dveh simptomih: dispneji in

bolečini za prsnico (Smrkolj, 2007, str. 2).

Vrste umetnih zaklopk

- Starr-Edwardsove zaklopke (Slika 3), ki so sestavljene iz kovinskega ohišja

(kletke) in kroglice, ki se giblje v njem. Kroglica se v kletki giblje s krvnim

tokom in tako odpira in zapira (tesni) odprtino na kletki.

- Novejše umetne zaklopke so enolistne in dvolistne. Kroglico nadomešča ploščica

(list) oziroma dve loputki, ki se vrtita na tečajih. Zaradi nevarnosti tvorbe krvnih

strdkov, morajo vsi bolniki z umetno zaklopko vse življenje jemati zdravila proti

strjevanju krvi (antikoagulantna zdravila).

- Biološke zaklopke, ki so kombinacija med naravnimi zaklopkami živalskega

izvora in mehaničnim ogrodjem iz plastike in žice. Živalski materiali so lahko

prašičje aortne zaklopke ali umetne, podobne aortni zaklopki izdelane iz govejega

osrčnika. Takšne zaklopke imajo odlične pretočne lastnosti, vendar lahko

podležejo nepopravljivemu (degenerativnemu) dogajanju z odlaganjem kalcijevih

soli in trganju, zato jih je potrebno včasih zamenjati. Te zaklopke so, v primerjavi


26

z mehaničnimi, manj trombogene (spodbujajo manjšo tvorbo krvnih strdkov) in

celo, če ima bolnik normalni srčni ritem, ne potrebuje jemanja zdravil proti

strjevanju krvi

- V novejšem času pogosto uporabimo za nadomestek aortne zaklopke človeško, ki

jo odvzamemo umrlemu do 24 ur po smrti. Globoko zmrznjeno zaklopko lahko

shranimo več let. Taka presajena zaklopka ne zahteva trajnega antikoagulantnega

zdravljenja (Smrkolj, 2007, str. 3).

Slika 3: Starr-Edwardsova zaklopka.

-

Vir: http://images.google.si.


27

3.1.5 Zunajtelesni krvni obtok

Zunajtelesni krvni obtok (ZTO) ali ekstra-korporalna cirkulacija (EKC) je obtok krvi

zunaj telesa, kjer arterijska črpalka delno ali popolno nadomešča srce, oksigenator

(izmenjevalec plinov) pa respiratorno funkcijo pljuč. Z razvojem te naprave je prišlo do

razmaha srčne kirurgije, saj je za zahtevnejše posege na srcu kirurg potreboval prazno in

mirujoče srce, ki je omogočalo natančen pregled srčnih okvar (Kokalj Kokot, 2007).

ZGODOVINA ZUNAJTELESNEGA KRVNEGA OBTOKA

Čeprav se danes ZTO rutinsko uporablja v mnogih bolnišnicah po svetu, je ta tehnologija

stara le 50 let in nekateri začetniki so še aktivni v svojem delu.

Prva prizadevanja nekaterih so šla v smeri navzkrižnega obtoka. Lillehei je leta 1954

operiral ventrikularni septum defekt, tako da je venozno kri iz eno-letnega otroka speljal

v njegovega očeta in oksigenirano kri zopet vračal nazaj. Ta postopek je bil deležen

hudih kritik, saj je bil v zgodovino kirurgije vpisan kot prva operacija s potencialno 200%

mortaliteto. Po njenem uspehu pa je Lillehei dejal, da je preko noči ta operacija

spremenila svetovni pesimizem glede zunajtelesnega krvnega obtoka v optimizem. V

šestnajstih mesecih je bilo tako operiranih 47 pacientov, 28 jih je preživelo in noben od

donorjev ni imel trajnih posledic.

Naslednje leto so Lillehei, Varca in Campbell kri iz obeh ven kav zajeli in speljali v

pljučno arterijo izoliranih in prezračenih živalskih pljuč. Tako oksigenirano, primerno

ogreto in pod pritiskom ustvarjenim s črpalko, so jo potem vračali nazaj po kanilirani

večji arteriji. Ta sistem je vseboval vse elemente naprave za ZTO.


28

Prvo napravo za ZTO pa je že leta 1953 napravil John Gibbon. Maja istega leto je bila

naprava za ZTO tudi prvič uporabljena pri operaciji. Zaprli so atrijski septum defekt pri

mladi pacientki Celii Bavolek. Kri so speljali na okvirje v drobnih curkih in jo razlili na

tanek film, katera je zaradi težnosti tekla navzdol in se spontano oksigenirala.

Razvoj naprave za ZTO se je nadaljeval in naslednja rešitev se je ponudila v kolutnih

oksigenatorjih (rotating disc oxygenators) – Kirklin in Swan, temu pa so sledili

oksigenatorji z zračnimi mehurčki (bubble oxygenator) – De Wall in Lillehei (Kokalj

Kokot, 2007).

NAPRAVA ZA ZUNAJTELESNI KRVNI OBTOK

Današnje naprave so sestavljene iz oksigenatorja z venozno-kardiotomijskim

rezervoarjem; štirih do petih električnih črpalk, ki zagotavljajo stalen pretok, tlak in

sesajo kri iz srca in iz operacijskega polja; toplotnih izmenjevalcev za uravnavanje

temperature krvi in venskega ter arterijskega sistema kanil, cevi, filtrov ter sistema za

monitoring.

Črpalke (arterijska, 2 črpalki za aspiracijo, črpalka za kardioplegično raztopino in črpalka

za modificirano ultrafiltracijo) so valjčne (rotacijske, roller) ali centrifugalne (elektro-

magnetno polje), poganja jih poseben propeler. Pri nas večinoma uporabljamo valjčne

črpalke. Za odtok venozne krvi skozi desni preddvor kaniliramo spodnjo in zgornjo veno

kavo ali desni atrij. Venozna kri nato po načelu vleka teče do venskega zbiralnika in

oksigenatorja, se oksigenira in ob pomoči črpalke teče po sistemu cevi in filtrov,

toplotnega izmenjevalca ter merilnih senzorjev v aorto.

Pri uporabi zunajtelesnega krvnega obtoka moramo srce zaščititi. Zaščitimo ga s

kardioplegijo in hipotermijo.


29

Ishemično škodo zaradi zastoja srca poskušamo omiliti z zaščito srčne mišice na več

načinov. Lahko jo zaščitimo s predoperacijskim zdravljenjem, anestezijo, kardioplegijo,

splošno podhladitvijo vsega telesa, lokalnim perikardialnim hlajenjem srca in z podporo

srcu v času ponovne prekrvavitve srca na koncu operacije (Kokalj Kokot, 2007).

3.1.6 Srčni spodbujevalniki, kardioverterji in defibrilatorji

Spodbujevalnik srčnega utripa, plod sodelovanja sodobne medicine in elektronike v

službi človeka, je elektronska naprava, ki odpravlja motnje srčnega ritma z električnimi

impulzi, ki jih oddaja v takšnih intervalih, kakor to zahteva normalno delovanje srca, v

skladu s potrebami človekovega telesa.

Srčni spodbujevalniki so elektronsko programirani tako, da ob motnjah srčnega utripa, ki

izhajajo iz srčnega centra vodnika (sinusnega vozla), nadomestijo lastni vodnik srca in

usmerjajo utrip tako, da posnemajo normalno prevodno zaporedje v srcu in pretok krvi v

ožilje.

Spodbujevalniki se najpogosteje uporabljajo za odpravljanje nenormalno počasnega

utripa srca. Če se le-to upočasni pod določeno mejo, začne spodbujevalnik oddajati

električne impulze v takšnem zaporedju, kakor to zahteva normalno delovanje srca.

Z urejanjem ritma srčnih utripov spodbujevalnik odpravlja marsikatero težavo srčnih

bolnikov in omogoča njihovo zdravljenje, pa tudi obnavlja njihovo sposobnost za delo in

polno življenje (Kosec, 2008, str.3).


30

ZGODOVINA SRČNEGA SPODBUJEVALNIKA

Prekatno stimulacijo sta leta 1958 prvič izvedla švedski kardiokirurg Ake Senning in

kardiolog Rune Elmoquist, 44 letnemu bolniku, ki je več let trpel zaradi motenj srčnega

ritma in pogostih srčnih zastojev. Elektroda je bila skozi torakotomijo (kirurško odprtje

prsne votline) povezana s srcem in priključena na srčni spodbujevalnik (SS) z nikelj-

kadmijevimi baterijami, ki so se polnile od zunaj. Kronična elektrostimulacija srca s

pomočjo tranzistorskega vsadnega srčnega spodbujevalnika se je hitro uveljavila in

postala splošno priznana in se razvila v eno najbolj razširjenih metod zdravljenja

bolnikov s popolnim preddvorno-prekatnim blokom (A-V blokom).

Na Kliniki za kirurgijo srca in ožilja v Ljubljani sta prvi srčni spodbujevalnik vstavila

kardiokirurg M. Košak in kardiolog A. Jagodic s sodelavci leta 1965.

V Mariboru sta prvo vstavitev srčnega spobujevalnika opravila torakalni kirurg J. Kokalj

In kardiolog J. Klančnik leta 1972 (Kosec, 2008, str.9).

ZGRADBA SRČNEGA SPODBUJEVALNIKA

Srčni spodbujevalnik je sestavljen iz generatorja električnih impulzov in enega ali dveh

kablov, ki prevajata te impulze v srce.

Generator vsebuje baterijo in elektronsko vezje. Baterija oddaja rahle električne impulze,

ki spodbujajo srce, kadar je to potrebno. Elektronsko vezje pa deluje kot mini-

računalniški center, ki uravnava časovne intervale med impulzi tako, kot bi jih sicer

sprožal normalni utrip. Kabel je izolirana žica, po kateri potujejo električni impulzi v srce

in spodbujajo njegov utrip. Prek kabla generator zaznava tudi lastno električno aktivnost

srca in se z njo usklajuje.


31

Generator impulzov, skupaj z enim ali dvema kabloma, sestavlja celoto, ki nadzoruje

delovanje srca. Ta sistem zaznava signale, ki jih oddaja srce in prihajajo preko kablov

nazaj v generator, na osnovi teh podatkov pa mini-računalnik ugotavlja, kdaj so potrebni

spodbujevalni impulzi in jih v tem ritmu prične oddajati. Tako se odpravljajo motnje

utripa in zagotavlja telesu potrebna količina krvi (Kosec, 2008, str. 3).

TIPI SRČNIH SPODBUJEVALNIKOV

Elektrode so lahko enopolne (unipolarne) ali dvopolne (bipolarne). Pri dvopolnem sistemu

srčnega spodbujanja sta pozitivni in negativni pol v stiku s srčno mišico. Pri enopolnem

sistemu pa je v stiku s srčno mišico samo negativni pol, pozitivni pol pa tvori pulzni

generator. Ali je pacemaker oziroma defibrilator enopolen ali dvopolen (Slika 4) je

odvisno od njegovega programiranja in ni razlike v tehnični izvedbi. Konica elektrode, ki

je v stiku s srčno mišico, je najpogosteje sestavljena iz ogljika ali zlitin platine, iridija in

niklja ter vsebuje steroide, ki se postopoma sproščajo in preprečujejo brazgotinjenje ter

podaljšujejo življenjsko dobo srčnega spodbujevalnika. Elektroda je obdana s

poliuretanom, ki je elastičnejši in močnejši od silikonizirane gume, hkrati pa ima bolj

gladko površino, kar izboljša rokovanje pri vstavitvi dveh elektrod ter zmanjša nevarnost

venske tromboze (Kosec, 2008, str. 7).


32

Slika 4: prikazana sta enoprostorski in dvoprostorski srčni spodbujevalec.

Vir: http://lbk.fe.uni-lj.si.

NAMESTITEV SRČNIH SPODBUJEVALNIKOV

V glavnem uporabljajo dva načina elektrodnih namestitev. Pogostejši je skozivenski

sistem, pri katerem elektrodo zagozdijo med trabekule notranje stene desnega preddvora

ali prekata (Slika 5). Redkeje uporabljajo sistem, ko elektrodo pričvrstijo na površino

srca.

Te elektrode imenujemo nadsrčne (epikardialne), čeprav jih všijejo v samo srčno mišico.

Elektrode, ki jih vstavijo skozi veno imenujemo endokardialne in jih lahko pritrdijo

aktivno ali pasivno na srčno mišico. Pri pasivni pritrditvi ima konica elektrode poleg

kovinske porozne ali solidne glavice še brčice, s katerimi jo zagozdijo med trabekule

endokarda. Pri aktivni pritrditvi vsebuje elektroda na konici poseben mehanizem s

spiralico, ki jo zavrtajo v endokard. Površina konice elektrode je zelo pomembna za

prevajanje impulzov stimulacije in zaznavanje srčne aktivnosti (Kosec, 2008, str. 8) .


33

Spodbujevalnik, kot precizna elektronska naprava, deluje po natančno določenem

programu, ki določa frekvence utripa. Te morajo odgovarjati potrebam bolnika in morajo

biti čimbolj usklajene z samodejnim delovanjem srca. Od stopnje te sinhronizacije je

odvisen zdravstveni učinek, pa tudi potrošnja energije iz baterije in njeno trajanje. Zato

so potrebne redne kontrole delovanja spodbujevalnika in njegovo prilagajanje

specifičnim potrebam posameznega bolnika, oziroma spremembam njegove telesne

zmogljivosti in dejavnosti (Kosec, 2008, str. 5).

Slika 5: prikazan je dvoprostorski generator impulzov z endokardialnima

elektrodama.


Tako kot pri drugih elektronskih napravah se je v preteklega pol stoletja v svetu zgodil

fantastičen napredek in razvoj tudi na tem področju. Od prvih nerodnih in težkih naprav,

ki so jih bolniki potiskali pred seboj na vozičku (Slika 6), do naslednje generacije, ko so

jih bolniki nosili obešene za pasom (Slika 7) ali okoli vratu (Slika 8) (Kosec, 2008, str.

8).


34

Slika 6: SS še take velikosti, da je moral biti na vozičku.


Slika 7: SS obešen okoli vratu.



35

Slika 8: Srčni spodbujevalnik obešen za pasom.


KARDIOVERTER

Ločimo dve glavni skupini srčnih aritmij, tiste s pospešenim utripom (tahikardije) in tiste

z upočasnjenim utripom (bradikardije). Pri prvih se pretok krvi zmanjša zaradi prehitrega

in neučinkovitega krčenja srca, pri drugih pa se srce skrči premalokrat, da bi iztisnilo

zadosten pretok krvi. Pri najpogostejših tahikardijah pretok krvi ni premočno zmanjšan in

prizadeti običajno nimajo najhujših posledic, zavest lahko izgubijo le za nekaj sekund ob

samem začetku motnje srčnega ritma.

Tisti bolniki, ki imajo bradikardije z izgubami zavesti, običajno potrebujejo zdravljenje s

srčnim spodbujevalnikom (pacemaker). Ta spodbuja srce k dovolj pogostemu krčenju.

Bolnikom, ki so trpeli zaradi tahikardij in zdravljenja aritmij, vsadijo oziroma vstavijo

implantabilni kardioverter/defibrilator (ICD).


36

Naprava je od zunaj zelo podobna srčnemu spodbujevalniku in se sproži v primeru

življenjsko ogrožajoče aritmije. ICD se običajno vsadi pod kožo na levo stran prsnega

koša (Slika 9) (Kosec, 2008, str.9).

Slika 9: prikaz položaja dvoprostorskega ICD v telesu.



37

4.2 UMETNA PLJUČA

4.2.1 Anatomija, fiziologija, patologija pljuč

ANATOMIJA PLJUČ

Pljuča – pulmo, ležijo v prsni votlini in ju ločujejo organi, ki so v medpljučju. Zgrajena

so iz bronhialnega vejevja, veziva in žil. Imajo obliko stožca, z vrhom – apex, ki sega v

zgornjo odprtino prsnega koša, in bazo – basis, ki počiva na kupoli trebušne prepone.

Desna pljuča – pulmo dexter, so nižja in širša ter imajo tri režnje, zgornjega – lobus

superior, srednjega – lobus medius in spodnjega – lobus inferior. Leva pljuča – pulmo

sinister, so višja in ožja ter imajo dva režnja, zgornjega – lobus superior in spodnjega –

lobus inferior.

Pljuča imajo tri ploskve. Rebrna ploskev – facies costalis je konveksna in jo pokrivajo

rebra, preponska ploskev – facies diaphragmatica je konkavna in počiva na trebušni

preponi ter medpljučna ploskev – facies mediastinalis je prav tako konkavna, na njej so

odtisi organov (srce, zgornja votla vena, požiralnik, aortni lok, descendentna aorta), ki

ležijo v medpljučju. V sredini medpljučne ploskve je pljučna lina – hilus pulmonalis,

skozi katero vstopa pljučni koren – radix pulmonalis.

Pljučni koren tvorijo sapnica, žile (pljučna arterija, pljučni veni, bronhialne arterije,

bronhialne vene, mezgovnice) ter vegetativni živci.

Sapnica vstopi skozi pljučno lino v pljuča in se razcepi na desni strani na tri lobarne

bronhuse, na levi strani pa na dva lobarna bronhusa. Lobarni bronhusi se razvejijo dalje v

deset segmentnih bronhusov na desni in devet na levi strani. Segmentni lobusi oskrbujejo

predel pljuč, ki ima piramidasto obliko – pljučni segment.


38

Vsak segment je samostojna respiratorna enota. Segmentni bronhusi se cepijo v

bronhiole, ti v respiratorne bronhiole in alveolarne vode – duktule ter na koncu v pljučne

mešičke – alveoli pulmonales.

Lobarni in segmentni bronhusi so zgrajeni iz respiratorne sluznice, gladkega mišičja in

veziva, v katero so vložene hrustančne ploščice. Bronhioli so zgrajeni samo iz

respiratorne sluznice in gladkega mišičja. Pljučni mešički so zgrajeni iz epitelja in

elastičnih vlaken ter jih obdaja bogata mreža kapilar. Epitelij je enoskladen, v večini

ploščat, mestoma pa visokoprizmatski.

Pljuča pokriva tanka, svetleča serozna mrena poprsnica – plevra (Raja, 2005).

FIZIOLOGIJA PLJUČ

Zaradi povečane količine ogljikovega dioksida v krvi se vzdraži dihalni center v

podaljšani hrbtenjači. Iz tega centra prihajajo pobude po motoričnih živcih k skeletnim

dihalnim mišicam. Glavne dihalne mišice so medrebrne mišice in trebušna prepona in se

krčijo pod nadzorom naše zavesti, vendar je navadno njihovo krčenje avtomatično

(spanje). Pri vdihu dihalne mišice razširijo prsni koš. Medrebrne mišice ga dvignejo in

razširijo vstran in naprej, prepona pa se splošči in poveča prostornino prsne votline

navzdol. Obenem se pljuča razširijo zaradi znižanega pritiska v prostoru med pljučno in

rebrno plevro. Zato se poveča prostornina v pljučnih mešičkih, zračni pritisk v njih se

zmanjša in zrak se vsesa vanje. Po vdihu se količina ogljikovega dioksida v krvi zmanjša,

vzburjenje dihalnega centra preneha, dihalne mišice popustijo in prsni koš upade zaradi

lastne teže in zaradi prožnosti prsnega koša in pljuč. Ker se zmanjša prostornina prsnega

koša, se pljuča stisnejo in pri tem iztisnejo zrak iz pljučnih mešičkov.


39

Tudi pri najprizadevnejšem izdihu ne moremo iztisniti vsega zraka iz pljuč, temveč ga v

dihalih ostane še vedno približno en liter (Dresjanc in Ropnik, 2002, str. 47-55).

PATOLOGIJA PLJUČ

Glavna funkcija pljuč je izločanje ogljikovega dioksida iz krvi in obnova kisika. Stena

prsnega koša in diafragma delujeta kot meh za premikanje zraka v in iz pljuč, ter

omogočata izmenjavo plinov preko alveolarno-kapilarne membrane. Bolezni dihalnega

sistema razdelimo v tiste, ki prizadenejo: dihalne poti, intersticij, pljučni vaskularni

sistem.

V realnosti je bolezen enega dela dihalnega sistema povezana s spremembami

morfologije in funkcije v drugih delih (Robbins, 2002, str. 258).

Atelektaza

Atelektaza je izguba pljučnega volumna zaradi nepravilne ekspanzije zračnih prostorov.

Povezana je s shunti ne dovolj oksigenirane krvi iz pljučnih arterij v vene. Zaradi tega se

poruši ravnotežje med ventilacijo in perfuzijo, ter se pojavi hipoksija. Glede na

mehanizme ali distribucijo alveolarnega kolapsa, atelektazo razdelimo v naslednje

kategorije: resorbcijska atelektaza, kompresijska atelektaza, mikroatelektaza,

kontrakcijska atelektaza.

Atelektaza (razen tiste, ki jo povzroči kontrakcija) je potencialno reverzibilna. Moramo jo

zdraviti pravilno, da se izognemo hipoksiji in infekcijam kolabiranih pljuč (Robbins,

2002, str. 258).


40

Obstruktivne in restriktivne bolezni pljuč

Difuzne pljučne bolezni lahko razdelimo v dve kategoriji: obstruktivne bolezni (bolezni

dihalnih poti), za katere je značilno povečanje upora dihalnih poti, ki nastane zaradi

delnega ali popolnega bloka na kateremkoli nivoju in restriktivne bolezni, za katere je

značilno reducirano raztezanje pljuč, ki je povezano z redukcijo totalne kapacitete pljuč.

Glavne obstruktivne bolezni so astma, emfizem, kronični bronhitis, bronhiektaza,cistična

fibroza, bronhiolitis.

Glavne restriktivne bolezni so: akutne:-sindrom respiratorne stiske pri odraslih (ARDS -

adult respiratory distress syndrome) in kronične: pnevmokonioze, sarkoidoza, idiopatska

pljučna fibroza (Robbins, 2002, str. 260).

.

Vaskularne bolezni pljuč

Med vaskularne bolezni pljuč spadajo pljučni trombembolizem, krvavitve in infarkt,

pljučna hipertenzija in vaskularna skleroza (Robbins, 2002, str. 271).

Pljučne infekcije

Pljučna infekcije delimo na:

- akutne bakterijske pljučnice, za katere je tipičen intraalveolarni eksudat, ki povzroči

konsolidacijo (otrditev) pljučnega parenhima, najpogostejši povzročitelj je Streptococcus

pneumoniae,

- akutne bakterijske pljučnice pridobljene v bolnišnici (nozokomialne),

- atipične pljučnice, pri katerih ni značilnih znakov kot pri »tipičnih« pljučnicah,

najpogostejši povzročitelj je Mycoplasma pneumoniae,

- pljučni abscesi, ki so lokalizirane regije supurativne nekroze znotraj pljučnega

parenhima, najpogostejši povzročitelj je Streptococcus species in Staphylococcus aureus,


41

- pljučnice omejene na nevtropenične in imunosupresirane osebe, najpogostejši

povzročitelj je citomegalovirus (Robbins, 2002, str. 274).

Tumorji pljuč

Pljuča so pogosto mesto metastaziranja iz neoplazem ekstrapulmonalnih organov, vendar

je tudi primarni pljučni rak pogosta bolezen. 95 odstotkov primarnih pljučnih tumorjev

nastane v bronhialnem epiteliju (bronhogeni karcinomi), ostalih 5 odstotkov pa prestavlja

raznolika skupina, ki vključuje bronhialne karcinoidem mezoteliome, neoplazme

bronhialnih žlez, mezenhimske malignosti (fibrosarkomi, leiomiomi), limfomi in nekaj

benignih lezij (Robbins, 2002, str. 284).

3.2.2 Ventilatorji in oksigenatorji

VENTILATORJI

Endotrahealna intubacija dopušča mehansko predihavanje s pozitivnim tlakom –

vpihavanje zraka v bolnikova pljuča. Tlaki v pljučih se spreminjajo, spremenijo se

razmere v pljučnem in sistemskem obtoku. Mehansko predihavanje opravljajo ventilatorji

(Slika 10), ki omogočajo, da za vsakega bolnika izberemo primerno obliko predihavanja.

Mehansko predihavanje bolnika lahko nudi dve standardni obliki: popolno in delno

dihalno podporo.

Popolna dihalna podpora se imenuje nadzorovano mehansko predihavanje (Controlled

Mechanical Ventilation-CMV).


42

Pri tem predihavanju bolnik ne sodeluje, je farmakološko blokiran. Na aparatu razberejo

ustrezne parametre dihanja, obliko pretoka in količino kisika. CMV uporabljajo pri

najhujših oblikah dihalne stiske in pri stanjih, ko je potrebna globoka sedacija. CMV je

volumsko nadzorovano predihavanje (VCV), če se želijo izogniti morebitnim povečanim

inspiracijskim tlakom, pa uporabljajo tlačno nadzorovano predihavanje (PCV).

Delna dihalna podpora je lahko podpora minutnemu predihavanju ali tlačna podpora

posameznemu vdihu. Podpora minutnemu predihavanju temelji na kombinaciji

obveznega (mandatornega) in spontanega dihanja. Možnih je več oblik, izmed njih je

najprikladnejša sinhronizirana intermitentna mandatorna ventilacija (SIMV).

Glavne prednosti so: boljše ujemanje bolnika in ventilatorja, manjši srednji tlaki, manjša

poraba kisika in preprečevanje mišične atrofije. Pri tlačno usmerjeni podpori

posameznemu vdihu (PSV) je povečan bolnikov enkratni dihalni volumen. Zrak prihaja v

bolnikova pljuča v času spontanega vdiha. Po doseženi meji tlaka bolnik pasivno izdihne.

Podana so merila, kdaj je način predihavanja pravilno odbran. PSV terja manjšo

farmakološko blokado, bolniku je ugodneje, boljše spi, manjša je nevarnost nastanka

atelektaz, odvajanje od ventilatorja je hitrejše (Pečan, 2006).

Slika 10: ventilator.

Vir: http://erstories.net.


43

OKSIGENATORJI

Danes uporabljamo tri vrste oksigenatorjev:

• mehurčni oksigenatorji, v katerih se kri oksigenira tako, da se skozi venozno kri

spuščajo mehurčki kisika in se plini izmenjavajo na površini mehurčkov,

• membranski oksigenatorji, v katerih se plini izmenjavajo z difuzijo skozi polprepustno

membrano, ki loči kri in pline,

• kapilarni oksigenatorji (hollow fibre), v katerih izmenjava plinov poteka skozi

polprepustno membrano, ki je oblikovana v sistem kapilar (Kokalj Kokot, 2007).

3.2.3 Umetna pljuča – biolung

Nova plastična pljuča so za bolnike pljuča prihodnosti, kajti prav ta utegnejo rešiti hudo

bolne pljučne bolnike. Na poskusih z ovcami je kot pivska pločevinka velika naprava

popolnoma prevzela funkcijo dihalnega organa.

Ameriški raziskovalci pod vodstvom kirurga Roberta Bartletta z univerzitetne klinike na

Michiganski univerzi so razvili umetna pljuča (Slika 11), ki bodo našla svoj prostor v

bolnikovem prsnem košu. Z organom iz plastike bodo bolniki, ki jim utegnejo lastna

pljuča odpovedati, premostili čakalni čas do vsaditve darovanih pljuč za največ tri do šest

mesecev.

Biolung, kakor raziskovalci pravijo svojemu zdaj v New Yorku predstavljenemu

umetnemu organu iz plastike, naj bi prvič za daljši čas podpiral delovanje bolnih pljuč ali

pa jih celo popolnoma in za stalno nadomestil.

Prva testiranja zdržljivosti novega aparata v Biotech laboratoriju so bila uspešna Pri

poskusih z ovcami so umetna pljuča stoodstotno prevzela naloge naravnega organa.


44

Prejšnji poskusi, da bi razvili umetna pljuča, ki jih je mogoče vsaditi bolniku v telo, so

propadli že zaradi dimenzij pomožnega organa. Odločilnega pomena za funkcioniranje

pljuč je velikost površine, na kateri poteka izmenjava plinov v pljučih. Prav zaradi tega

sestoji človekov dihalni organ iz milijonov pljučnih mehurčkov, katerih skupna površina

obsega površino teniškega igrišča. Z biolungom je ameriškim raziskovalcem ta prodor

očitno uspel, umetni organ so zmanjšali na velikost pločevinke za pivo. Z umetnimi

krvnimi žilami priključijo napravo na pljučno arterijo, s čimer bolnikovo srce med tako

imenovanim pljučnim obtokom črpa v pljuča kri, osiromašeno s kisikom.

Kritično izmenjavo plinov opravi v pljučni dozi deset tisoče drobnih votlih vlaken. Kri, ki

jo črpalka potisne skozi vlakna, odda skozi mikropore ogljikov dioksid in se obogati s

svežim kisikom. S tem plinom obogatena kri teče nato nazaj v pljučno arterijo in pride od

tam v delno še delujoča pljuča ali pa teče po umetnem obvodu v levi srčni preddvor, od

koder jo črpalka potisne po telesu.

Američani pa so rešili še eno težavo vseh prejšnjih naprav, dosedanji umetni dihalni

organi potrebujejo črpalke na električni pogon, da bi bil krvni obtok nemoten. Črpalke žal

sprožijo procese, ki že v kratkem času škodijo rdečim krvničkam. Ameriška "pločevinka"

deluje brez tega agregata. Votla vlakna dajejo krvnemu obtoku tako malo upora, da

običajna moč srca zadostuje za pogon (Downs, 2002).

Slika 11: umetna pljuča Biolung.

Vir: http://media.rd.com.


45

4.3 UMETNA LEDVICA

4.3.1 Anatomija, fiziologija, patologija ledvic

ANATOMIJA LEDVIC

Ledvice so parni organ, ki leži za potrebušnico ob hrbtenici, v višini teles 12. prsnega in

prvih dveh ledvenih vretenc. Desna ledvica leži zaradi jeter praviloma nižje od leve.

Ledvica ima fižolasto obliko, je v hrbtno-trebušni smeri (dorzoventralno) sploščena in

meri v dolžino približno 11 centimetrov. Sprednja in zadnja stran sta konveksni, zgornji

in spodnji pol sta zaokrožena. Lateralni rob je konveksen, medialni pa konkaven in ima v

sredini lino – hilus renalis, kjer vstopajo arterije in živci, izstopajo pa sečevod, ledvična

vena in mezgovnice.

Ledvična lina se odpira v ozko špranjo – sinus renalis, ki vsebuje ledvični meh, ledvične

čašice, ledvične žile in maščevje. Ledvico ovija čvrsta vezivna ovojnica – capsula

fibrosa. Na frontalnem prerezu vidimo, da je ledvica zgrajena na obodu iz svetlejše zrnate

skorje – cortex renis in v notranjosti iz temnejše progaste sredice – medulla renis.

Sredica je zgrajena iz številnih piramid, ki imajo vrh obrnjen proti ledvičnemu sinusu.

Vrh piramide imenujemo ledvična bradavica – papilla renalis. Seč, ki se izloča na vrhu

papil, zbirajo male ledvične čašice – calices renales majores. Večje čašice se med seboj

združijo v lijak, ledvični meh – pelvis renalis, ki leži za ledvičnimi žilami in se nadaljuje

v sečevod.

Parenhim ledvic sestoji iz nefronov in zbiralcev. Osnovna enota ledvic je nefron. Vsaka

ledvica vsebuje približno 1 milijon nefronov. Nefron sestavljata dva dela, ledvično

(malpighijevo) telesce – corpusculum renis in ledvična cevka – tubulus renalis.


46

Ledvico obdaja čvrsta vezivna ovojnica – capsula fibrosa renis. Zunaj jo pokriva še plast

obledvičnega (perirenalnega) maščobnega tkiva, ki je predvsem na zadnji strani in ob

ledvični lini. Maščobno tkivo ovija vezivna ovojnica – fascia renalis, ki obdaja še

nadledvično žlezo in začetni del sečevoda ter pripenja ledvico z maščobno ovojnico na

sosednje organe. Okoli ledvične fascije je še zunanja pararenalna maščobna plast, ki jo od

spredaj pokriva stenski list potrebušnice (Raja, 2005).

FIZIOLOGIJA LEDVIC

Ledvici opravljata naslednje naloge:

- izločata odpadne snovi, zlasti pa tiste zgoreline iz presnove beljakovin, ki

vsebujejo dušik, prav tako izločata nekoristne in škodljive snovi, ki so se vsrkale

v prebavilih;

- vzdržujeta stalno količino vode v telesu s tem, da v ustreznih večjih ali manjših

količinah izločata vodo;

- vzdržujeta ozmotski pritisk v telesnih tekočinah, ker izločata ali zadržujeta

anorganske soli v telesnih tekočinah;

- vzdržujeta tudi pH krvi, ker izločata baze in kisline.

Ker morata ledvici izločati obilo snovi iz krvi, sta izredno bogato prekrvavljeni. Dnevno

steče skozi obe ledvici okrog 1500 litrov krvi. Toliko krvi preteče v enakem času npr.

skozi oba spodnja uda. Da kri razmeroma hitro in masovno teče skozi ledvice, je videti

tudi po venozni krvi, ki odteka iz ledvic še precej svetlo rdeča (Pocajt in Širca, 1977, str.

229).


47

Nastajanje urina

Delovna enota ledvic je nefron. V ledvičnih cedilcih se kri filtrira, pri tem se odceja

krvna plazma skozi kapilarne stene v začetne dele odvodilc. Krvni odcedek (filtrat), ki

nastaja v ledvičnih cedilcih, je primarni urin. Po sestavi je skoraj enak krvni plazmi, ne

vsebuje pa krvnih beljakovin in maščob, ker teh ne prepuščajo zdrave kapilarne stene v

cedilcih. Tudi eritrociti ne morejo zapustiti krvne struge v ledvicah, medtem ko se

ameboidno gibljivi levkociti lahko zrinejo iz kapilar.

V tem ko primarni urin odteka po dolgih in vijugastih tubulih proti zbiralcem, posrka

tubolarni epitelj glukozo, nekaj vode in druge koristne snovi, ki jih je težko pogrešiti

(nekatere soli, vitamine ipd.). Vsrkane snovi se vračajo v kri, ki se po kapilarah pretaka

mimo tubolov.

Epitelij tubulov vsrkava posamezne snovi iz primarnega urina vse dotlej, dokler

koncentracija iste snovi v krvi ne presega normalne ravni. To velja zlasti za glukozo,

aminske kisline, za ione natrija, klora, sulfatov in fosfatov.

Seč, ki priteka po zbiralcih v ledvični meh, ima dokončno kemično sestavo. Dokončni

urin torej nastaja s filtracijo krvi v ledvičnih cedilcih ob dodatni resorbciji v ledvičnih

tubulih. Urin je bistra, slana in nekoliko kisla tekočina. Specifična teža je največkrat 1015

do 1020. Dnevno izločimo približno 1,5 litra urina (Pocajt in Širca, 1977, str. 229-230).

PATOLOGIJA LEDVIC

Ledvica so strukturno kompleksen organ, ki ima več pomembnih funkcij: izločanje

odpadnih produktov metabolizma, regulacija telesnih tekočin in soli, vzdrževanje acido-

baznega ravnotežja in izločanje različnih hormonov.


48

Bolezni ledvic so prav tako kompleksne kot njihova struktura. Delimo jih glede na to

katero od štirih glavnih komponent prizadene: glomerule, tubule, intersticij in krvne žile

(Robbins, 2002, str. 294).

Bolezni glomerulov

Bolezni glomerulov delimo na primarni glomerulonefritis (akutni difuzni proliferativni

glomerulonefritis, hitro napredujoči glomerulonefritis, membranozni glomerulonefritis,

Lipoidna nefroza, Fokalna segmentalna glomeruloskleroza, Membranoproliferativni

glomerulonefritis, IgA nefropatija, kronični glomerulonefritis); sekundarne bolezni

(sistemska lupusna eritromatoza, Diabetes mellitus, Amiloidoza, Goodpasturejev

sindrom, Poliarteritis nodoza, Wegenerjeva granulomatoza, Henoch-Schnlein purpura,

bakterijski endokarditis). Med bolezni glumerolov spadajo tudi dedne bolezni (Alportov

sindrom, Fabryjeva bolezen) (Robbins, 2002, str. 294-296) .

Bolezni, ki prizadenejo tubule in intersticij

Med bolezni ki prizadenejo tubule in intersticij sodi Tubulointersticijski nefritis. Med

tubulointersticijski nefritis uvrščamo akutni pielonefritis, kronični pielonefritis in

refluksna nefropatija, kronični obstruktivni pielonefritis, refluksna nefropatija, z zdravili

inducirani intersticijski nefritis, kronični analgetični nefritis, akutno tubularno nekrozo, in

difuzno kortikalno nekrozo (Robbins, 2002, str. 304-305) .

Bolezni ki prizadenejo krvne žile

Najpogostejša bolezen, ki prizadene krvne žile je hipertenzija. Krvne žile pa lahko

prizadenejo tudi cistične bolezni ledvic (enostavne ciste, avtosomno dominantna

policistična bolezen ledvic, avtosomno recesivna policistična bolezen ledvic); obstrukcija


49

urinarnega pretoka (ledvični kamni, hidronefroza) in tumorji (karcinom ledvičnih celic,

Wilmsov tumor, tumorji urinarnega zbiralnega sistema) (Robbins, 2002, str. 309).

4.3.2 Zgodovina dialize

Pionirja na področju dialize sta John J. Abel in Johns Hopkins, katera sta leta 1913 prva

razvila sistem dialize ter jo preizkusila na živalih. Leta 1926 je nemški zdravnik Georg

Haas prvi preizkusil dializo na bolniku z akutno ledvično odpovedjo, kateri jo zaradi

kasnejših zapletov ni preživel. Uspešno dializirati bolnika z akutno ledvičjo odpovedjo je

uspelo Dutchman Willem Kolffu, leta 1945 (Slika 12). Bolniki z kronično odpovedjo

ledvic so dobili upanje leta 1960, ko so začeli z kontinuiranim zdravljenjem z

hemodializo (www.fresenius.se).

Slika 12: primerjava velikost dializnega aparata z bolnikom.

Vir: http://imagecache2.allposters.com.


50

4.3.3 Žilni pristopi dializnih bolnikov-fistule

Žilne pristop dializnih bolnikov delimo v tri skupine: arterijsko-venska fistula, arterijsko-

venska graft fistula in centralni venski kateter.

ARTERIJSKO-VENSKA FISTULA

Nativna arterijsko venska fistula (Slika 13) je najboljši trajni žilni pristop. Njena izvedba

leta 1966 je bil eden največjih uspehov v klinični hemodializi. Pri pravilni uporabi je

lahko uporabna več desetletij. Običajno se naredi na distalnem delu podlahti s povezavo

cefalične vene in radialne arterije (AV fistula Cimino-Brescia), možnosti pa obstajajo

tudi drugje. Fistulna vena postane nekaj tednov po operaciji dostopna za zbadanje in

omogoča zadostne pretoke krvi, ki so potrebni. Pacienta pred vsakim začetkom

hemodialize dvakrat zbodemo v fistulo z iglama ustreznega lumna (Oštrin in Šušteršič,

2005).

Slika 13: arterijsko-venska fistula.

Vir: http://www.cybermed.hr.


51

ARTERIJSKO-VENSKA GRAFT FISTULA

Pri arterijsko-venski graft fistuli (Slika 14) gre za obliko trajnega žilnega pristop, kjer si

kirurgi pri povezavi arterije in vene pomagajo z uporabo umetnega materiala, ki je

primeren za zbadanje. To je material, ki se običajno popolnoma vraste v tkivo in ga telo

ne zavrača. Pri pacientih s tem žilnim pristopom je nevarnost nastanka bakteriemije za 29

do 33 % večja kot pacientih z nativno fistulo (Oštrin in Šušteršič, 2005).

Slika 14: arterijsko-venska graft fistula.


CENTRALNI VENSKI KATETER

Centralni venski kateter se lahko se uporablja kot začasen ali trajen žilni pristop. Katetri

so lahko eno ali dvolumenski, tunelizirani, netunelizirani, z objemko ali brez nje. Kot

permanentni žilni pristop se zadnja leta uporablja silastični kateter z objemko.

Možna so različna vstopna mesta. Pri trajnih katetrih se najpogosteje uporablja jugularni

kateter pred subklavijskim (Oštrin in Šušteršič, 2005).


52

Slika 15: centralni venski kateter.


4.3.4 Peritonealna dializa

Peritonealna dializa (PD) je poleg hemodialize in transplantacije ledvice ena od treh

metod nadomestnega zdravljenja končne ledvične odpovedi (KLO).

Od leta 1923 do 1950 so potekali prvi poizkusi uporabe PD pri uremičnih bolnikih. Z

izboljšavo peritonealnih katetrov in sestave peritonealnih raztopin je intermitentna PD

postala varna in standardizirana metoda v začetku 60. let. Začetek kontinuirane

ambulantne peritonealne dialize sega v leto 1976 (Moncrief, Popovich, ZDA), metodo pa

je izpopolnil Oreopoulus z uvedbo plastičnih vrečk za peritonealno raztopino leta 1977.

V Sloveniji so začeli uvajati PD leta 1983 v Centru za dializo Kliničnega centra

Ljubljana.

Ocenjujejo, da se s to dializno metodo v svetu zdravi nekaj več kot 115.000 bolnikov

(15% vseh dializnih bolnikov). V zadnjih letih je bilo v Sloveniji od 110 do 129 bolnikov

na peritonealni dializi (od 9,5% do 6,5%) bolnikov s končno ledvično odpovedjo).


53

Zaradi svojih prednosti postaja peritonealna dializa prva oblika zdravljenja v celostni

oskrbi bolnikov s kronično ledvično odpovedjo (Jović, 2008).

OSNOVNI PRINCIPI PERITONEALNE DIALIZE

Postopek dialize (ločevanje topljencev iz raztopine prek polprepustne membrane na

osnovi koncentracijskih gradientov) se pri peritonealni dializi odvija v telesu (slika 16).

Peritonej je dializna polprepustna membrana. Snovi prehajajo iz peritonealnih kapilar v

dializno tekočino v peritonealni votlini.

Peritonealno dializo izvajamo tako, da skozi stalni peritonealni kateter v peritonealno

votlino večkrat dnevno vtočimo svežo dializno raztopino in iztočimo dializat z odvečnimi

snovmi le s pomočjo težnosti (Jović, 2008).

VRSTE PERITONEALNE DIALIZE

Peritonealno dializo delimo na kontinuirano ambulantno peritonealno dializo (CAPD),

avtomatizirana peritonealna dializa (APD) in njune različne kombinacije.

Pri CAPD bolniki izvajajo menjave običajno 3- do 4-krat dnevno. Pri standardni CAPD

se napravijo 4 menjave po 2 litra dnevno. Vtok sveže raztopine bolniki izvajajo ročno z

uporabo težnosti po predhodnem iztoku uporabljene raztopine z nastalim ultrafiltratom

(dializat). Uporabljeni vrečki po menjavi dializne raztopine odstranijo. Peritonealna

raztopina je stalno prisotna v trebuhu, bolnikov stalni kateter pa je pričvrščen na trebušno

steno (Jović, 2008).


54

Slika 16: prikaz peritonealne dialize.

Vir:http://www.cybermed.hr.

4.3.5 Hemodializa

Hemodializa je odstranjevanje nerabnih snovi iz telesnih tekočin in dodajanje želenih snovi

z difuzijo preko umetne polprepustne membrane. Hemodializa nadomesti izločevalno

funkcijo ledvic, vzdržuje ravnovesje vode, elektrolitov in uravnava acido-bazično

ravnovesje. Je najbolj razširjena metoda nadomestnega zdravljenja pri akutni in kronični

ledvični odpovedi.

Pri hemodializi se izmenjujejo snovi med krvjo in dializno raztopino v dializatorju z

istočasnim potekanjem dveh fizikalnih procesov: Prvi je difuzija, s katerim je označen

premik snovi kot je npr. sečnina iz krvnega dela v dializno raztopino in drugih snovi, kot

so kalcij in bikarbonat iz dializne raztopine v kri.


55

Drugi proces je konvekcija ali ultrafiltracija (prenašanje toplote v tekočinah in plinih z

gibanjem snovi), kjer istočasno poteka premik topila (vode) in v njej raztopljenih snovi

(topljencev) (Grmec in Špindler, 2005).

Slika 17: prikaz pacienta na hemodializi.

Vir:http://www.cybermed.hr.


56

4.4 UMETNA TREBUŠNA SLINAVKA

4.4.1 Anatomija, fiziologija, patologija trebušne slinavke

ANATOMIJA TREBUŠNE SLINAVKE

Trebušna slinavka je endokrina in eksokrina žleza. Največji del žleze je eksokrini in

izloča sokove v dvanajstnik, manjši otočki endokrinih celic – Langerhansovi otočki, so

razsuti po vsej žlezi, še posebej v rep trebušne slinavke. Trebušna slinavka je ozek,

podolgovat organ, ki leži globoko na zadnji trebušni steni v višini prvega ledvenega

vretenca. Ima štiri dele, od desne proti levi so to glava, vrat, telo in rep.

Glava – caput je najširši del in jo obdaja dvanajstnik ter leži pred spodnjo votlo veno in

skupnim žolčevodom. V vratu – collum je na dorzalni strani žleb portalne vene in zgornje

opornične (mezenterične) arterije. Telo – corpus poteka pred aorto in se proti levi

nadaljuje v rep – cauda, ki sega do vranične line.

Trebušna slinavka leži ekstraperitonealno in jo od želodca ločuje bursa omentalis. Glavno

žlezno izvodilo – ductus pancreaticus se začne v repu in poteka v notranjost žleze proti

desni, vanj se izlivajo manjša izvodila. Na koncu poteka se upogne navzdol ter se združi s

skupnim žolčevodom v ampulo, skozi katero se izliva v dvanajstnik na veliki

dvanajstnikovi papili. Papilo obdaja zapiralka – Oddijev sfinkter, ki je zadebeljeni del

mišične stene dvanajstnika. Večkrat ima žleza še manjše, pomožno izvodilo – ductus

pancreaticus accessorius, ki se odpira na vrhu male dvanajstnikove papile (Raja, 2005).


57

FIZIOLOGIJA TREBUŠNE SLINAVKE

Delovanje trebušne slinavke delimo na endokrini del in eksokrini del. Eksokrini del

trebušne slinavke proizvaja encime, ki razkrajajo prebavljivo hrano, endokrini del pa

izloča hormone, ki vplivajo na presnovo ogljikovih hidratov.

Eksokrina funkcija

Prebavne encime izločajo pankreatične eksokrine celice, ki sestavljajo večino organa. V

celicah so prisotna sekretorna zrnca, ki vsebujejo prekurzorje prebavnih encimov

(tripsinogen, kimotripsinogen, pankreatična lipaza in amilaza) le-ti se izločajo v svetlino

žleznih mešičkov (acinusov). Ta zrnca se imenujejo zimogenska zrnca (zimogen je

neaktiven prekurzor določenega encima). Zimogeni se izločajo v dvanajstnik, kjer

tamkajšnje enterokinaze aktivirajo tripsinogen - nastane tripsin. S pomočjo tripsina se

aktivirajo tudi ostali zimogeni. Encimi so v trebušni slinavki v neaktivni obliki, saj bi

sicer prišlo do avtodegradacije, ki bi lahko vodila do pankreatitisa.

Trebušna slinavka je glavni vir encimov za prebavo maščob in beljakovin. Pankreatični

sok vsebuje tudi bikarbonatne ione, ki nevtralizirajo kisli sok v dvanajstniku (Pocajt in

Širca, 1977, str. 117).

Endokrina funkcija

Med eksokrinim tkivom se nahajajo manjše skupine endokrinih celic, ki se imenujejo

Langerhansovi otočki. Te celice izločajo inzulin, glukagon in druge hormone.

Langerhansovi otočki so sestavljeni iz treh vrst celic: celice α, celice β in celice y.


58

Največ je celic β, ki izločajo inzulin, medtem ko celice β izločajo glukagon in celice γ

somatostatin (Pocajt in Širca, 1977, str. 118).

PATOLOGIJA TREBUŠNE SLINAVKE

Pod vplivom sekretina, hormona črevesne sluznice in vegetativnega živčevja izloča

trebušna slinavka svoj sok po odvodilu v dvanajstnik. V tem soku so encimi, ki v

črevesju razgrajujejo ogljikove hidrate (diastaza), maščobe (lipaza) in beljakovine

(tripsin). V Langerhansovih otočkih nastajata hormona insulin in glukagon.

Trebušna slinavka je zlasti po svojem odvodilu, v tesnem anatomskem razmerju z

žolčevodom, kar je pomembno pri nastanku obolenj trebušne slinavke in žolčnika.

Hematogene in limfogene infekcije trebušne slinavke z bakterijami in virusi niso redke.

Alkoholizem je eden od najpogostejših vzrokov vnetja trebušne slinavke (Varl, 1974, str.

343) .

Akutno vnetje trebušne slinavke

Akutno vnetje trebušne slinavke (pancreatitis acuta) zajema različne stopnje in vrste

vnetja: od lahkega seroznega vnetja do hudega nekrotizirajočega vnetja.

Pogosta vzroka vnetja trebušne slinavke sta cholelithiasis in alkoholizem, lahko pa

nastane tudi po trebušni poškodbi, stenozi odvodila, nosečnosti, trebušni operaciji,

akutnem holecistitisu, terapiji z ACTH in steroidi (Varl, 1974, str. 343) .


59

Kronično vnetje trebušne slinavke

Pri kroničnem vnetju trebušne slinavke so anatomske in funkcijske okvare trajne, tudi če

odstranimo vzrok bolezni. Kronično vnetje lahko poteka ali z zagoni ali mirno

progredientno. Žlezno tkivo izgineva, vezivno se neprimerno razrašča. Odvodila se

ponekod razširijo. V trebušni slinavki se razvijejo nekroze, abscesi, ciste, Langerhansovi

otočki so večinoma neprizadeti.

Poglavitni vzrok kroničnega vnetja trebušne slinavke je alkoholizem. Bolezni žolčevodov

in žolčnika, ki se rade kombinirajo z akutnim pankreatitisom, verjetno nimajo volge pri

nastanku kroničnega hepatitisa.

Potek bolezni je v stopnjah poslabšanja, med njimi so obdobja brez težav (Varl, 1974, str.

343).

Rak trebušne slinavke

Začetni znaki trebušne slinavke so neznačilni: hujšanje, izguba apetita, odpor do mastnih

jedi. Zlatenica je znak raka v glavi trebušne slinavke, medtem ko močne bolečine v hrbtu

spremlajo karcinom v repu trebušne slinavke. Običajno se pokaže zaćetna sladkorna

bolezen. Zdravljenje je operativno, izvedljivo pa je le, če smo pravočasno odkrili to

zahrbtno bolezen (Varl, 1974, str. 343).

.

4.4.2 Podkožne inzulinske črpalke

Trebušna slinavka pri normalnih osebah, ki niso sladkorni bolniki, pošilja v kri normalno

količino inzulina 24 ur na dan (bazalna količina), tudi če zaužijejo le malo hrane in je za

normalno presnovo potrebna le majhna količina inzulina (bolusna količina).


60

Trebušna slinavka tudi normalno izloča večje količine inzulina (bolus), ko oseba uživa

obroke, da se ravni krvne glukoze ne bi čezmerno dvignile. Inzulinsko črpalko so

načrtovali kot aparat za posnemanje tega delovanja, torej čim bolj zaprto, normalno

delovanje trebušne slinavke z bazalnimi in bolusnimi količinami, ki se lahko uredijo za

posameznikove potrebe na osnovi poskusov in rezultatov domačih merjenj.

Inzulinska črpalka (Slika 19) je avtomatična, vsebuje računalnik za izračun in mehanično

inzulinsko iglo, ki pošilja inzulin v telo v podobni obliki, kakor je to pri ljudeh, ki niso

sladkorni bolniki. V inzulinski črpalki je rezervoar z inzulinom, na spodnji strani pa je

bat. Inzulinska črpalka avtomatično pošilja inzulin v telo 24 ur (bazalna količina) in večje

količine ob obroku (bolus). Inzulin tako potuje po dolgi (inzulinski) infuzijski napravi iz

inzulinske črpalke. Ta je pritrjena na poseben pas ali postavljena v posebno torbico,

primerno zanjo.

Inzulinska črpalka je s telesom povezana s katetrom (Slika 20), ki je nameščen v

podkožje trebuha. Kateter namestimo na mesto, kjer si običajno injiciramo inzulin z

injekcijo. Novejše infuzijske naprave za inzulinske črpalke imajo mehek, prilagodljiv

kateter, ki je udobnejši. Zdaj se je mogoče z mehanizmom začasno ločiti od inzulinske

črpalke, ne da bi kateter oz. iglo potegnili iz telesa. Novi, hitri »osvobajajoči« kateri

omogočajo, da se enostavneje tuširati, kopati in oblačiti.

V inzulinskih črpalkah se uporablja samo hitro delujoči inzulin. Bazalna količina v

inzulinski črpalki ima enako vlogo, kakor jo je včasih imel dolgo delujoči inzulin, torej

NPH, Lente, Ultralente ali Lantus. Inzulinske črpalke ne merijo ravni krvne glukoze.

Prvo inzulinsko črpalko so naredili leta 1981; bila je zelo velika, v velikosti

videokasetnika oz. večje knjige. Baterija je delovala samo en dan, zdaj deluje od 1 do 2

meseca. Nosilec naprave je v inzulinsko črpalko lahko shranil 100 enot inzulina. Steven

Edelman je že takrat prišel do inzulinske črpalke. Ljudje so bili presenečeni, ko so videli,


61

kaj nosi s seboj na hrbtu. Zdaj pa novejše inzulinske črpalke lahko shranijo do 300 enot

inzulina, imajo boljši alarmni sistem za probleme, torej znamenje ob slabšem delovanju

baterije (baterija se prazni!) in praznem rezervoarju. Prav tako je enostavneje manevrirati

z napravo v postelji in med drugimi dejavnostmi (Nograšek, 2005).

Slika 18: insulinska šrpalka Paradigm.

Vir: http://www.zaloker-zaloker.si.

Slika 19: podkožna insulinska črpalka.

Vir: http://www.beta-o2.com.


62

4.4.3 Novosti na področju umetne trebušne slinavke

Številni znanstveniki z raziskavami in inovacijami poskušajo izboljšati vsakdanjik

sladkornih bolnikov. Poskušajo najti ustrezen način za uravnavanje glukoze v krvi in

preprečitev velikih nihanj glukoze v krvi diabetikov.

Znanstveniki izvajajo številne študije, s katerimi bi odkrili, na kakšen način sladkornim

bolnikom olajšati vsakdanjik.

Ena od tehnologij, za katero si prizadevajo znanstveniki pa je tudi umetna trebušna

slinavka. Cilj je ustvariti napravo, ki bo zmožna natančno vzdrževati ravnotežje med

količino glukoze in inzulina v krvi. Verjamejo, da manjka le še nekaj let do odkritja take

naprave.

Združiti želijo dve prevladujoči tehnologiji: stalno spremljanje glukoze v krvi ter

inzulinske črpalke v eno napravo. S tem bi zmanjšali število vbrizgov inzulina na dan, kar

morajo sladkorni bolniki sedaj početi večkrat na dan.

Raziskave, s katerimi želijo doseči svoj cilj in ustvariti tako napravo, pa trajajo že nekaj

časa. Roman Hovorka, zdravnik iz Univerze v Cambridgu s svojo ekipo izvaja teste s

sladkornimi bolniki, ki imajo diabetes tipa 1. Preverjajo namreč način delovanja

glukoznega senzorja, ki ga implantirajo pod kožo sladkornih bolnikov, senzor pa nato

prenese podatke o ravni sladkorja v krvi na poseben monitor. Računalnik tako izračuna

potrebno dozo inzulina, ki se nato vbrizga s pomočjo inzulinske črpalke. Znanstveniki so

si enotni v mnenju, da take raziskave potekajo počasi, korak za korakom, vendar pa

verjamejo, da jih do izjemne naprave, ki bi sladkornim bolnikom olajšala vsakdanjih, loči

le še nekaj let (http://www.dnevnik.si).


63

Podkožno vbrizgavanje insulina je neprijetnio, zato razvijajo tudi druge načine njegovega

dajanja. V prihodnosti bo na voljo inhalacijski inzulin, za vdihavanje, delci inzulina naj bi

se absorbirali v pljučnih alveolih. Trenutno sta na voljo dve obliki, inzulin v prahu in v

tekočem aerosolu. Bolniki oba vdihavajo s posebej prirejenimi inhalatorji, ki omogočajo

vdih nadzorovane količine inzulina. Seveda bo primerna za redke bolnike in le za kritje

obrokov pri tipu 1 sladkorne bolezni.

Pri takem način aplikacije inzulina dolgoročni vplivi na zdrava pljuča še niso raziskani,

vprašljivo je tudi zdravljenje pri kadilcih, bolnikih s kroničnimi pljučnimi boleznimi in

srčnim popuščanjem, neuporabno pa v času akutnih vnetij dihalnih poti (Marolt, 2008).


64

4.5 DRUGI UMETNI ORGANI

4.5.2 Umetno oko

Podjetje Second Sight Vision iz ZDA je pričelo izvajati klinične poskuse z izboljšanim

modelom svojega umetnega očesa, ki prinaša novo upanje slepim ljudem z ohranjenimi

očesnimi živci. Umetno oko Argus II (Slika 21) se z očesnim živcem poveže s pomočjo

šestdesetih elektrod, ki jih preko sprejemnika v očesu krmili računalnik za pasom. Le

temu posreduje sliko kamera na očalih, to sliko pa pacient trenutno vidi v obliki črnobele

mreže z resolucijo 10×6 točk, kar je velik nabredek v primerjavi s prejšnjim modelom

tega umetnega očesa, ki zmore le prikaz slike z resolucijo 4×4 točk

(http://www.speakr.si).

Znanstveniki so na podlagi očesa mrčesa razvili umetno oko, ki na velikosti le za glavo

bucike vsebuje 8.500 šestero kotnih leč. Umetno oko je podobno očesu čebele in bi ga po

mnenju strokovnjakov lahko uporabljali v ultra lahkih kamerah.

Raziskovalci z univerze Berkeley v Kaliforniji menijo, da bi lahko nov izum prispeval k

razumevanju, kako so insekti razvili tako kompleksen vizualni sistem.

Oči mrčesa običajno sestavljajo na stotine majhnih leč, združenih v optično enoto.

Kačji pastir, ima v vsakem očesu več kot 30.000 takšnih leč. Profesor Lee je prepričan,

da bi njihovo delo eventualno lahko pripeljalo do razvoja umetnih očesnih mrežnic za

zdravljenje slepote pri človeku (http://novice.svarog.org).


65

Slika 20: prikaz delovanja umetnega očesa Argus II.

Vir: http://www.speakr.si.

4.5.3 Celična terapija in tkivno inženirstvo

Napredne terapije, kot so genske terapije, terapije s celicami in regenerativna medicina s

tkivnim inženirstvom in personalizirana medicina, so nastale v zadnjem desetletju, in so

nedvomno ključ do učinkovitejšega zdravljenja tudi v naslednjih desetletjih.

Razvoj biorazgradljivih materialov, transplantacije organov, tkiv in celic bodo omogočili

razvoj novih terapij v ortopediji, urologiji, kardiologiji, plastični kirurgiji, onkologiji, itd.

Nedavna nova dognanja na področju matičnih celic obetajo neslutne možnosti zdravljenja.

Osnova za zdravljenje s celicami so ustanove za tkiva in celice ter biobanke, urejene po

najvišjih standardih, ki zagotavljajo neoporečne produkte in storitve in s tem varnost

bolnikov (Štrukelj et al., 2008).


66

Bolezenska stanja, ki jih lahko rešujemo

V redni klinični praksi v Sloveniji je že vpeljana metoda zdravljenja poškodb sklepnega

hrustanca s pomočjo tkivno-inženirskih pripravkov na osnovi in vitro gojenih avtolognih

hrustančnih celic. Z letošnjim letom prihaja v redno klinično prakso zdravljenje s celicami

pri vezikoureteralnem refluksu. Obenem pa na različnih inštitucijah potekajo razvojno-

raziskovalni projekti, v okviru katerih poteka razvoj zdravljenja s celicami oz. tkivno-

inženirskimi pripravki za številne druge klinične indikacije: obnova degeneriranega

kostnega tkiva in zdravljenje psevdoartroz s pomočjo osteogenih celic in s pomočjo rastnih

dejavnikov, izoliranih iz trombocitov, zdravljenje miokardiopatije z matičnimi celicami,

uporaba kožnih nadomestkov pri opeklinah in ulkusih, uporaba fibroblastov v plastični

kirurgiji, zdravljenje urinske inkontinence, obnova degenerirane medvretenčne ploščice,

itd. Dosedanji razvoj celičnih terapij je bil osredotočen predvsem na zdravljenje strukturnih

tkiv, vsekakor pa pomembno področje nadaljnjega razvoja predstavljajo celične terapije, ki

bodo namenjene zdravljenju metabolnih bolezni (npr. diabetes, hepatitis),

nevrodegenerativnih bolezni (Alzheimerjeva bolezen, Parkinsonova bolezen), in rakavih

obolenj, kjer so največji dosežki pričakovani v zdravljenju možganskih tumorjev in

karcinoma pankreasa ter kožnega raka (Štrukelj et al., 2008).

4.5.4 Matične celice

Matične celice (Slika 22) so temeljni gradniki življenja. Iz njih se razvije nad 220

različnih specializiranih celic, ki v organizmu opravljajo svoje specializirane funkcije.


67

Matične celice v človekovem življenju neprestano nastajajo, a se njihova moč in

sposobnost specializacije s potekom časa (staranje) zmanjšuje, zato je pomembno, da se

matične celice izločijo iz telesa in kot unikaten biološki zaklad shranijo ob optimalnem

času. V procesu življenja matične celice, ki v človekovem organizmu nastajajo med

drugim v kostnem mozgu, v jetrih, v živčnem tkivu, v pljučih in v spolnih žlezah,

opravljajo svojo regenerativno funkcijo in so kot take nepogrešljiv del obrambnega

sistema človeka, ki skupaj z imunskim sistemom obnavlja in varuje zdravje. Iz te

lastnosti matičnih celic izhaja princip, ki je v zadnjih 20 letih povzročil revolucijo v

razumevanju človekovega zdravljenja. Nastala je regenerativna medicina, ki temelji na

lastni sposobnosti človeka, da omeji ali odstrani različne deviacije, ki v obliki bolezni ali

poškodb praktično vsakodnevno nastajajo v človekovem telesu. Bistvo regenerativne

medicine je: izločitev dela matičnih celic iz telesa, kultivacija teh matičnih celic v želeno

tkivo in njihova transplantacija na področja obolelih tkiv, kjer nadomestijo nedelujoča ali

prizadeta tkiva.

Nastanek regenerativne medicine mnogi znanstveniki primerjajo z odkritjem penicilina.

Znanstveniki pričakujejo, da bo regenerativna sposobnost matičnih celic s časom v celoti

zasenčila klasične kirurške posege, ki bodo poslej temeljili predvsem na transplantaciji

celičnih tkiv.

V osnovi ločujemo totipotentne, pluripotentne in multipotentne matične celice. Ob

združitvi spermija z jajčno celico nastane zigota (ena sama embrionalna matična celica),

ki se nato trikrat deli do 8 totipotentnih matičnih celic. V nadaljnji delitvi celic že

nastajajo pluripotentne matične celice.

Totipotentne matične celice so celice, ki nastanejo takoj ob fertilizaciji (oploditvi) in

predstavljajo unikatne embrionalne matične celice.


68

Iz vsake totipotentne matične celice lahko nastane samostojen in identični zarodek.

Pluripotentne matične celice pa so tiste, ki jih najdemo v blastocisti, t.j. v zgodnjem

stadiju razvoja zarodka.

Te celice več ne morejo samostojnega razvoja v samostojno bitje, sposobne pa so tvorbe

večine celičnih vrst v organizmu. Multipotentne matične celice so že ožje specializirane

matične celice in lahko v njihovem primeru že govorimo o progenitorjih (prehodnih

matičnih celicah) in že kažejo smer lastnega razvoja. Ključna delitev multipotentnih

matičnih celic je delitev na krvotvorne in tkivotvorne matične celice. V krvi v popkovini

lahko najdemo tako pluripotentne in multipotentne matične celice

(http://www.ringaraja.net).

Značilnosti in prednosti matičnih celic iz popkovne krvi

Matične celice iz popkovne krvi zasedajo med matičnimi celicami posebno mesto, saj so

v primerjavi z matičnimi celicami v drugih delih telesa, bistveno bolj imunoplastične

(bistveno večja imunska naivnost oziroma imunska prilagodljivost, kar znatno veča

možnosti njihove uporabe). V popkovni krvi je več tipov matičnih celic – od krvotvornih

(hamatopoetskih) matičnih celic, tkivotvornih (mezinhimskih matičnih celic) in različne

prehodne ali progenitorne matične celice ter v zadnjem času odkrite embrionalnim

podobne (embryonic like stem cells) matične celice.

V preteklosti prepoznan sistem rangiranja matičnih celic glede na njihove sposobnosti se

sčasoma spreminja, saj ugotavljamo, da imajo že zelo specializirane matične celice, kot

so na primer progenitorne matične celice, sposobnost lastne primitivizacije, t.j.

sposobnost, da se iz relativno specializirane matične celice spremenijo v

nesprecializirano matično celico oziroma v drugače specializirano matično celico.


69

Matične celice iz popkovne krvi so ob porodu enostavno dosegljive, njihov odvzem

matičnih celic iz popkovne krvi je neinvaziven (pridobitev matičnih celic ni odvisna od

posega v človekovo telo), da so po svoji strukturi zelo raznovrstne, kar daje široke

možnosti njihove uporabe.

Uspešnost shranjevanja matičnih celic merimo predvsem po številu in vitalnosti matičnih

celic tipa CD34+, ki so podobne matičnim celicam v kostnem mozgu, s pomočjo katerih

je opravljena večina dosedanjih transplantacij matičnih celic, vendar so v primerjavi z

matičnimi celicami v kostnem mozgu celice tipa CD34+ bolj imunoplastične, tako da

povzročajo bistveno manj posttransplantacijskih zapletov.

Temeljni princip delovanja matičnih celic je v njihovi sposobnosti, da kot zdrave celice

nadomestijo bolne oziroma spremenjene celične materiale. Pri tem lahko ločimo dve

možnosti:

- bolne celice se predhodno uničijo (npr. s kemoterapijo), zdrave celice pa nato s

transplantacijo nadomestijo že odstranjene bolne celice,

- zdrave matične celice neposredno same uničijo bolne celice in jih nadomestijo v

njihovem delovanju (http://www.ringaraja.net).

Slika 21: matična celica.

Vir: http://www.ringaraja.net


70

4.5.5 Umetna jetra

Do sedaj je raziskovalcem že uspelo vzgojiti jetrne celice iz izvornih celic zarodkov,

znanstveniki univerze v Newcastlu pa so bili prvi, ki jim je to uspelo storiti iz izvornih

celic popkovnične krvi. Uporaba popkovnične krvi je bolj etična kot uporaba zarodkov,

saj uporaba izvornih celic iz zarodka pelje v njegovo uničenje.

Popkovnične krvi je po drugi strani na voljo veliko, saj ostane po vsakem rojstvu otroka.

Namesto da jo zavržejo, kot se to večinoma zgodi sedaj, bi jo lahko shranili v bankah

popkovnične krvi in bi bila na voljo v zdravstvene namene. Znanstveniki univerze v

Newcastlu želijo, da bi ustvarili poseben svetovni register darovalcev popkovnične krvi,

ki bi bila na voljo za jetrno "dializo" in presaditev. Pacientu bi potem poiskali tkivno

najbolj skladno v registru shranjeno popkovnično kri.

V svetu že obstajajo zasebne banke popkovnične krvi, v katerih starši shranijo

zamrznjeno popkovnično kri svojega rojenega otroka in jo odmrznejo, če otrok potrebuje

presaditev popkovnične krvi zaradi levkemije. Strokovna javnost je raziskovalni preboj

britanskih znanstvenikov pozdravila, vendar pa opozarjajo, da bo za konkretno uporabo

te tehnologije pri zdravljenju ljudi preteklo še veliko let in da lahko ljudje v sedanjosti

bolnim najbolje pomagajo s tem, da se vpišejo v register posmrtnih darovalcev organov

ali da o svoji odločitvi o darovanju organov seznanijo najbližje.

Znanstveniki predvidevajo, da bodo lahko že čez pet let umetno vzgojeno jetrno tkivo

uporabljali za zdravljenje jetrnih okvar, ki nastanejo zaradi poškodb, odvisnosti od

alkohola ali prevelikega odmerka paracetamola, čez petnajst let pa naj bi jim v

laboratoriju uspelo vzgojiti tako velike dele organa, da jih bodo lahko presadili bolnikom,

ki sedaj čakajo na presaditev jeter umrlega darovalca.


71

Druga možnost je, da bi z jetrno "dializo" pridobili nekaj ključnih mesecev, v katerih bi

iskali primernega darovalca jeter za presaditev, ali pa da bi lahko gojeno jetrno tkivo

dolgoročno zmanjšalo potrebo po presaditvah jeter umrlih darovalcev, saj bi lahko

pacientom presadili velike dele jeter in ti morda ne bi potrebovali presaditve celotnega

organa (Lorenčič, 2006).

JETRNA DIALIZA

Jetrna dializa je zdravljenje bolnika z akutno jetrno odpovedjo in encefalopatijo katerega

namen je selektivna odstranitev specifičnih organskih snovi s pomočjo določenih

fizikalno-kemijskih procesov (hemodiabsorpcija).

Temeljni princip je podoben hemodializi pri kronični ledvični odpovedi. Snovi se

odstranjujejo skozi polprepustno membrano. Ko preidejo membrano, se vežejo na

specifične učinkovine in tako se zmanjša njihova koncentracija. Namen jetrne dialize je

odstraniti toksične substance, kot so lipofilne, na albumine vezane snovi, npr. bilirubin in

žolčne kisline, metabolite aromatskih aminokislin, amonijak, citokine in maščobne

kisline srednje dolgih verig. Proces imenujemo hemodiabsorbcija.

Z jetrno dializo praviloma ne moremo odstraniti zdravil ali snovi, katerih molekulska

masa je manjša od 100 in večja od 5000 npr alkoholov (etanol, metanol, etilen), litija,

vankomycina. V ZDA sta za klinično rabo dovoljena sistema HemoTherapies Liver

Dialysis Unit in Molecular Adsorbents Recirculation System (MARS).

Oba sistema sta odobrena za zdravljenje akutne jetrne encefalopatije zaradi

dekompenzacije kronične jetrne odpovedi, fulminantne jetrne odpovedi in zdravljenja

zastrupitev z zdravili ali strupi.

Na temeljni ravni se ločijo postopki, ki uporabljajo zgolj fizikalne in kemijske procese in

postopki, kjer so sistemu dodane jetrne celice različnega izvora.


72

Med prvimi so v ospredju štirje sistemi za dializo jeter: molecular adsorbent recirculating

system (MARS), single pass albumin dialysis (SPAD), continuous veno-venous

haemodiafiltration (CVVHDV), in Prometheus (Slika 23). Sistemi z živimi celicami,

bioartificial liver (BAL) in modular extracorporeal liver support (MELS) (Slika 24) so

zaenkrat samo v eksperimentalni uporabi.

Sistemi za jetrno dializo so še v svojem zgodnjem obdobju razvoja. Sorazmerno šibko se

obnesejo pri akutni jetrni odpovedi kot posledici kronične jetrne bolezni. Sorazmerno

zelo dobro se obnesejo pri določenih zastrupitvah (acetaminofen, triciklični depresivi in

barbiturati). Vendar pa je nasploh mogoče reči, da so pripomogli k boljšemu

intenzivnemu zdravljenju bolnikov z akutno jetrno odpovedjo. Tako zdravljenje lahko

samo zase prinese do 40% preživetje. V bodočnosti bodo sistemi za jetrno dializo

najverjetneje kombinirani z biološkimi moduli, ki bodo vsebovali hepatocite (lahko tudi

različnih živalskih vrst). Toda natančnega razvoja tega zapletenega področja medicine

zaenkrat ni mogoče napovedati. Končni, četudi zelo oddaljeni teoretični cilj pa je

vsekakor razvoj umetnih jeter (Gadžijev in Kobilica, 2007, str. 337-342).

Slika 22: princip delovanja sistema za jetrno dializo prometheus.

Vir:http://www.fresenius.se.


73

Slika 23: princip delovanja sistema MELS.

Vir:http://www.charite.de.

4.5.6 Umetni želodec

Britanski znanstveniki so uspeli izdelati prvi umetni želodec (Slika 25), ki zelo istovetno

„oponaša“ prebavljanje hrane v človeškem organizmu, "hrani" pa se ga kar z običajno

hrano. Njegov glavni konstruktor je dr. Martin Wickham.

Na inštitutu za raziskovanje hrane so prepričani, da bo naprava , ki omogoča opazovanje

razgrajevanja hrane v želodcu in njeno absorbcijo v črevesju, omogočila razvoj novih in

boljših vrst hrane.

Umetni želodec je izdelan iz sofisticiranih vrst plastike in jekla, odpornih na korozivno

želodčno kislino in encima, „hrani“ pa se ga s pravo hrano – sposoben je „konzumirati“

standardno porcijo rib in pečenega krompirja. Upravlja ga računalnik, ki sproži fizične in

kemične reakcije, kot se dogajajo v pravem želodcu, celo bruhanje. Umetni želodec

izvaja kontrakcije, s katerimi se hrana drobi in pošilja naprej v prebavni trakt.


74

Umetni želodec sestavljata dva dela. Prvi del je posoda, v kateri se mešajo hrana,

želodčna kislina in prebavni encimi. Rezultat je hrana razgrajena do te stopnje, da jo telo

lahko absorbira. Računalniški program določa, koliko časa se hrana zadrži v določenem

delu želodca in uravnava izločanje prebavnih sokov.

Z njegovo pomočjo bodo strokovnjaki še bolje razumeli procese, ki ustvarjajo prebavo, in

prišli korak dlje pri razumevanju nekaterih težkih bolezni, na primer diabetesa. Če bi

vedeli, kako hitro se glukoza absorbira v krvni obtok, bi lahko razvili boljše tehnike

zdravljenja (http://www.dnevnik.si).

Slika 24: umetni želodec.

Vir: http://www.dnevnik.si.


75

5. REZULTATI

V nadaljevanju naloge bomo prikazali rezultate anketnega vprašalnika izvedenega na

vzorcu 42 anketirancev, od tega je bilo štirinajst medicinskih sester iz področja interne

klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, štirinajst medicinskih sester iz

področja kirurške klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter zadnjih

štirinajst anketirancev je bilo absolventov Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru

(FZV MB).

Pred izvedbo anketnega vprašalnika v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana smo

pridobili ustrezna dovoljenja za izvedbo ankete.

5.1. Rezultati anketnega vprašalnika

Za prikaz odgovorov na zastavljena vprašanja smo uporabili 5-mestno Likertovo skalo.

Rezultati so prikazani v odstotkih.

Graf 1: Poznavanje intraaortne balonske črpalke.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

Absolventi

Graf 1 prikazuje, koliko poznajo intraaortno balonsko črpalko, iz njega je razvidno, da jo

najbolje poznajo medicinske sestre iz interne klinike.


76

Graf 2: Želja po znanju o intraaortni balonski črpalki.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Na grafu 2 je razviden delež v odstotkih anketirancev, ki bi radi vedeli več o intraaortni

balonski črpalki, iz njega je razvidno, da si najbolj želijo širiti znanje medicinske sestre iz

interne klinike.

Graf 3: Poznavanje popolnoma implantiranrga umetnega srca.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 3 prikazuje poznavanje popolnoma umetnega implaniranega srca, iz katerega je

razvidno da večina anketirancev zelo malo ve o popolnoma umetnemu implantiranemu

srcu.


77

Graf 4: Želja po znanju o popolnoma umetnemu implantiranemu srcu.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 4 prikazuje željo po znanju o popolnoma umetnemu implantiranemu srcu, iz njega je

razvidno, da si večina anketirancev želi vedeti več, predvsem pa medicinske sestre iz

interne klinike.

Graf 5: Poznavanje srčnega spodbujevalnika.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 5 prikazuje poznavanje srčnega spodbujevalnika, iz katerega je razvidno, da večina

anketirancev zelo dobro pozna srčni spodbujevalnik.


78

Graf 6: Želja po znanju o srčnem spodbujevalniku.

0

10

20

30

40

50

60

70

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 6 prikazuje željo po znanju o srčnem spodbujevalniku, iz njega je razvidno da si

medicinske sestre interne klinike želijo vedeti največ o srčnem spodbujevalniku,

absolvente FZV MB pa srčni spodbujevalniki srednje zanimajo.

Graf 7: Poznavanje umetnih pljuč.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 7 prikazuje poznavanje umetnih pljuč, iz njega je razvidno da večina anketirancev

zelo dobro pozna umetna pljuča.


79

Graf 8: Želja po znanju o umetnih pljučih.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 8 prikazuje željo po znanju o umetnih pljučih, iz njega je razvidno, da je največji

interes pri medicinskih sestrah internega področja, pri absolventih FZV MB, pa je interes

po znanju o umetnih pljučih veliko nižji..

Graf 9: Poznavanje umetne ledvice.

0

10

20

30

40

50

60

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 9 prikazuje poznavanje umetne ledvice, iz njega je razvidno, da največ o umetni

ledvici vedo absolventi FZV MB.


80

Graf 10: Želja po znanju o umetni ledvici.

0

10

20

30

40

50

60

70

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 10 prikazuje željo po znanju o umetni ledvici, iz njega je razvidno, da si največ

znanja želijo medicinske sestre internega področja.

Graf 11: Poznavanje umetne trebušne slinavke.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 11 prikazuje poznavanje umetne trebušne slinavke, iz katerega je razvidno, da

večina anketirancev (več kot 90 odstotkov), ne pozna umetne trebušne slinavke.


81

Graf 12: Želja po znanju o umetno trebušni slinavki.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 12 prikazuje željo po znanju o umetni trebušni slinavki, iz njega je razvidno, da si

največ želijo vedeti medicinske sestre interne klinike in absolventi FZV MB.

Graf 13: Poznavanje umetnega očesa.

0

10

20

30

40

50

60

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 13 prikazuje poznavanje umetnega očesa, iz njega je razvidno, da večina

anketirancev slabo pozna umetno oko.


82

Graf 14: Želja po znanju o umetnem očesu.

0

10

20

30

40

50

60

70

1 2 3 4 5

interna

kirurgija

absolventi

Graf 14 prikazuje željo po znanju o umetnem očesu, iz njega je razvidno, da imajo

največjo željo po znanju medicinske sestre interne klinike.


83

6. RAZPRAVA

Med sistematičnim pregledom literature v svetovni podatkovni bazi PubMed Central,

smo ugotovili, da je največ zadetkov iz področja umetnih pljuč (14122 zadetkov) in iz

področja umetnega srca (927 zadetkov), sledi umetna ledvica (919 zadetkov), umetno

oko (136 zadetkov), ter nekaj več kot 100 zadetkov smo dobili pri umetni trebušni

slinavki in umetnih jetrih, tako da je naše prvo raziskovalno vprašanje, pri katerem smo

predpostavljali, da bo največ zadetkov iz področja umetnega srca in umetnih pljuč,

potrjeno.

Največ znanja na vseh področjih biomedicinske tehnologije umetnih organov imajo sestre

internega področja.

Pri raziskavi smo ugotovili, da imajo medicinske sestre na internem področju več znanja

in tudi več želje po znanju o umetnih organih. Največja razlika v odstotkih anketirancev

je pri poznavanju intraaortne balonske črpalke (Graf 1), več kot 70 odstotkov

medicinskih sester iz internega področja zelo dobro pozna intraaortno balonsko črpalko,

medtem ko je nekaj več kot 40 odstotkov medicinskih sester iz kirurške klinike

odgovorilo, da intraaortne balonske črpalke ne pozna, prav tako je kar 50 odstotkov

absolventov FZV MB odgovorilo, da ne pozna intraaortne balonske črpalke. Največji

odstotek anketirancev po želji o znanju o intraaortni balonski črpalki (Graf 2) je med

medicinskimi sestrami internega področja (skoraj 80 odstotkov anketiranih), sledijo

absolventi FZV MB (malo več kot 40 odstotkov anketriranih) ter medicinske sestre

kirurške klinike (20 odstotkov anketiranih). Pri poznavanju popolnoma umetnega

implantiranega srca (Graf 3) je 90 odstotkov anketiranih absolventov FZV MB

odgovorilo da umetnega srca ne pozna, sledijo medicinske sestre kirurške klinike (več kot


84

40 odstotkov anketiranih) ter medicinske sestre internega področja (35 odstotkov

anketiranih).

Želja po znanju o popolnoma umetnemu srcu (Graf 4) je največja med med. sestrami

internega področja (več kot 70 odstotkov anketiranih). Najbolje poznajo srčni

spodbujevalnik (Graf 5) absolventi FZV MB (skoraj 80 odstotkov anketiranih), sledijo

medicinske sestre internega področja (skoraj 60 odstotkov anketiranih), medicinske sestre

kirurške klinike pa zelo dobro pozna srčni spodbujevalnik samo 20 odstotkov anketiranih.

Največ si želijo vedeti o srčnem spodbujevalniku (Graf 6) medicinske sestre internega

področja (več kot 55 odstotkov anketiranih), sledijo medicinske sestre kirurškega

področja (35 odstotkov anketiranih) in absolventi FZV MB (slabih 15 odstotkov

anketiranih). Umetna pljuča enako dobro poznajo (Graf 7) medicinske sestre internega

področja in medicinske sestre kirurškega področja (dobrih 60 odstotkov anketiranih),

medtem ko dobro pozna umetna pljuča samo 15 odstotkov anketiranih absolventov.

Največ si želijo vedeti o umetnih pljučih (Graf 8) medicinske sestre iz internega

področja, kar 85 odstotkov anketiranih. Umetno ledvico (Graf 9) dobro poznajo

absolventi FZV MB (več kot 55 odstotkov anketiranih), medicinske sestre internega in

kirurškega področja pa umetno ledvico srednje dobro pozna 35 odstotkov anketiranih.

Največja želja o znanju o umetni ledvici (Graf 10) je med medicinskimi sestrami

internega področja (več kot 60 odstotkov anketiranih). Več kot 90 odstotkov vseh

anketirancev ne pozna umetne trebušne slinavke (Graf 11), največ si pa želijo vedeti o

umetni trebušni slinavki medicinske sestre internega področja (Graf 12), več kot 70

odstotkov anketiranih. 50 odstotkov medicinskih sester na internem in kirurškem

področju je odgovorilo da umetno oko ne pozna, medtem ko absolventi umetno oko malo

bole poznajo (Graf 13). Želja po znanju o umetnem očesu (Graf 14) je največja med

medicinskimi sestrami internega področja (skoraj 65 odstotkov anketiranih).


85

6.1 Sklep

Iz rezultatov poizvedovanja o umetnih organih po svetovni podatkovni bazi PubMed

Central je razvidno, da je največ zadetkov iz področja umetnih pljuč in umetnega srca.

Iz anketnega vprašalnika smo ugotovili, da imajo največ znanja na področju

biomedicinske tehnologije umetnih organov medicinske sestre internega področja, prav

tako smo ugotovili, da je tudi največja želja po znanju o tej tehnologiji med medicinskimi

sestrami internega področja.


86

7. LITERATURA

Biotehnologija, Wikipedija. Dosegljivo na: http://sl.wikipedia.org (23.2.2009).

Definicija tehnologije. Dosegljivo na: http://www2.sts.si (23.2.2009).

Downs, M. Artificial Lung Closer to Clinical Trial. WebMD, 2002. Dosegljivo na:

http://www.webmd.com/ (15.1.2009).

Dresjanc, M, Ropnik, M. Patofiziologija s temelji fiziologije. Ljubljana: Inštitut za

patološko fiziologijo, 2002.

Flis, V. Vesoljsko srce. 7 dni 2008. Dosegljivo na: http://bam.vecer.com/ (22.2.2009).

Gadžijev, E, Kobilica, N. Jetrna dializa. Medicinski mesečnik 2007. Dostopno na:

http://www.medicinski-mesecnik.com/ (11.4.2009).

Grmec, Š, Špindler, M. Sočasne bolezni in hemodializa. V: Kersnik, J. Sočasne bolezni in

stanja. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine, 2005: 79-87.

Jetrna dializa. Fresenius 2007. Dosegljivo na: http://www.fresenius.de/ (11.4.2009).

Jović, A. Sladkorni bolnik s peritonealno dializo. 2008. Dostopno na: http://med.over.net

(5.4.2009).


87

Kidrič, A, Sovin, N. Biomateriali za obnovo trdnih tkiv. Ljubljana: 2005. Dosegljivo na:

http://209.85.129.132/ (25.5.2009).

Kokalj Kokot, M. Zunajtelesni krvni obtok, 2007. Dosegljivo na:

http://www.medenosrce.net/ (2.2.2009).

Kosec, C. Vplivi elektromagnetnih sevanj na delovanje srčnih spodbujevalnikov. 2008.

Dosegljivo na: http://lbk.fe.uni-lj.si/ (26.1.2009).

Lorenčič, M. Za pol kovanca velika umetna jetra. Dnevnik, 2006. Dosegljivo na:

http://www.dnevnik.si/ (5.4.2008).

Marolt, I. Zdravljenje sladkorne bolezni, 2008. Dosegljivo na: http://209.85.129.132/

(24.4.2008).

Matične celice. Dosegljivo na: http://www.ringaraja.net/ (26.3.2009).

McConnell, E, Cattonar, M, Manning, J. Australian registered nurse medical device

education: a comparison of simple vs. complex devices. J Adv Nurs. 1996 Feb;23(2):322-

8. Erratum in: J Adv Nurs 1996 Jul;24(1):221.

Noč, M. Akutni koronarni sindrom v leto 2000. V: Lainščak, M, Mlakar, M, Grabar, D.

Nove smernice v oživljanju otrok in odraslih. Murska Sobota: Splošna bolnišnica Murska

Sobota, 2002.


88

Nograšek, S. Ali ste kandidat za inzulinsko črpalko. Zveza društev diabetikov Slovenije,

2005. Dosegljivo na: http://www.diabetes-zveza.si/ (3.2.2009).

Nove možnosti za zdravljenje sladkorne bolezni, Dnevnik 2008. Dosegljivo na:

http://www.dnevnik.si (11.12.2008).

Oštrin, B, Šušteršič, O. Standardi zdravstvene nege žilnih pristopov pri hemodializiranih

pacientih. Obzornik zdravstvene nege 2005. Dosegljivo na:

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/ (27.3.2009).

Paradiž, D. Biomateriali. 2007. Dosegljivo na: http://www-f1.ijs.si/ (15.3.2009).

Pečan, M. Anesteziologija. 2006. Dosegljivo na: http://vestnik.szd.si/ (22.2.2009).

Pocajt, M, Širca A. Anatomija in fiziologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1977.

Raja, D. Ilustrirana anatomija. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2005.

Robbins. Basic pathology, prevod knjige. 2002. Dosegljivo na:

http://www.medenosrce.net (3.11.2008).

Smrkolj, V. Operacije srčnih zaklopk. Medicinska fakulteta Ljubljana, 2007. Dosegljivo

na: http://www.medenosrce.net/ (10.1.2009).


89

Štrukelj, B, Erjavec, E, Ihan, A, Kandus, A, Komel, R, Lah Turnšek, T, Mljinačič, A,

Ravnikar, R, Stanič, U, Šuput, D, Urleb, U, Vedlin, B, Zrimec, A, Plazar, N. Razvojna

skupina za življenje in zdravje. Dosegljivo na: http://www.svr.gov.si. (10.2.2008).

Trebušna slinavka, Wikipedija. Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/ (11.4.2009).

Umetni želodec. 2006. Dosegljivo na: http://beta.dnevnik.si/ (27.3.2007).

Umetno oko Argus 2. Speakr 2008. Dosegljivo na: http://www.speakr.si. (22.3.2009).

Umetno oko. 2006. Dosegljivo na: http://novice.svarog.org/(10.2.2009).

Varl B, Notranje bolezni. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974.

Železnik, D. Vloga in pomen izobraževanja zaposlenih. Etični in pravni vidiki

perioperativne zdravstvene nege. Sekcija operacijskih medicinskih sester Slovenije.

Ljubljana: 1999.

Živo umetno srce. 2008. Dosegljivo na: http://www.medicinci.com/ (20.1.2009).


90

8. PRILOGA

ANKETNI VPRAŠALNIK

Sem Tanja Šentjurc, absolventka Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru. Pripravljam

diplomsko nalogo na temo »Biomedicinska tehnologija umetnih organov« in Vas prosim

za sodelovanje v tej anketi. Vprašalnik je anonimen in dobljene podatke bom izključno

uporabljala za diplomsko nalogo. Vljudno vas prosim za sodelovanje in se v naprej

zahvaljujem. Na vprašanja od 1-4 odgovorite tako, da obkrožite ustrezno črko pred

odgovorom, za ostala vprašanja pa obkrožite ustrezno številko( npr: št. 1, če vas ne

zanima oz. se ne spoznate, št. 5 pa, če vas zelo zanima oz. se zelo spoznate ).

1. Starost:

a) 20 – 30 let

b) 30 – 40 let

c) 40 – 50 let

d) 50 – 60 let

2. Delovna doba:

a) zaposlen/a sem manj kot 20 let

b) zaposlen/a sem več kot 20 let

3. Spol:

a) moški

b) ženska


91

4. Stopnja izobrazbe:

a) srednja izobrazba

b) višja, visoka, fakultetna izobrazba

5. Področje dela:

a) interna klinika

b) kirurška klinika

c) absolventi fzv mb

6. Ali poznate intraaortno balonsko črpalko?

Ne poznam 1 2 3 4 5 Zelo dobro poznam

7. Ali bi radi vedeli več o intraaortni balonski črpalki?

Me ne zanima 1 2 3 4 5 Zelo me zanima

8. Ali poznate popolnoma implantirano umetno srce?


9. Ali bi radi vedeli več o popolnoma implantiranem umetnem srcu?



92

10. Ali poznate srčni spodbujevalnik?


11. Ali bi radi vedeli o srčnem spodbujevalniku?


12. Ali poznate umetna pljuča (ventilator)?


13. Ali bi radi vedeli več o umetnih pljučih (ventilatorju)?


14. Ali poznate umetno ledvico (dializator, dializni aparat)?


15. Ali bi radi vedeli več o umetni ledvici (dializator, dializnem aparatu)?



93

16. Ali poznate umetno trebušno slinavko?


17. Ali bi radi vedeli več o umetni trebušni slinavki?


18. Ali poznate umetno oko?


19. Ali bi radi vedeli več o umetnem očesu?


Hvala za sodelovanje.


94

univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede · 2018-08-24 · iii abstract in the first part...

Documents