univerza v mariboru - core · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede depresija pri...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

DEPRESIJA PRI STAROSTNIKU V DOMAČEM

OKOLJU

(Diplomsko delo)

Maribor, 2013 Mateja Ciglar

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: doc. dr. Ana Habjanič

Somentorica: viš. predav. mag. Klavdija Čuček Trifkovič

III

POVZETEK

Depresijo smo predstavili kot motnjo razpoloženja pri starostnikih. Znaki starostne

depresije so: tesnoba, čustvene težave, predvsem težje izražanje občutkov žalosti, težave s

spominom in koncentracijo, pomanjkanje motivacije za dnevne aktivnosti in socialni umik.

Posamezne vrste depresij, ki se pojavljajo v starosti, so: distimija, bipolarna motnja,

organske razpoloženjske motnje, prilagoditvene motnje in sindrom motnje izvrševalnih

sposobnosti. Depresije se zdravijo z antidepresivi in raznimi psihološkimi metodami.

Vloga medicinske sestre pri depresivnem starostniku je usmerjena k podpori duševnega

zdravja s poudarkom na zdravem načinu življenja in terapevtski komunikaciji. Vpliv

družine na obolelega člana je lahko pozitiven ali negativen. Nadaljnjo zdravljenje pri

posamezniku brez družinske pozitivne vloge je manj učinkovito in uspešno, kar vodi v

slabšo kakovost življenja.

Metodologija raziskovanja

Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji, v kateri smo izvedli študijo primera,

predstavitev starostnika, ki oboleva za depresijo v domačem okolju, z metodo opazovanja

in strukturiranega intervjuja. Z raziskavo smo želeli predstaviti pojav, napredovanje in

zdravljenje depresije pri starostniku v domačem okolju.

Rezultati

V študiji primera sta glavna vzroka za depresijo težje otroštvo in kasneje mladostništvo ter

telesne bolezni v odrasli dobi. Na uspešno zdravljenje je vplivalo družbeno okolje, zdrav

način življenja in zaposlitev. Raziskovanec ima več negovalnih deficitov: neješčnost,

obstipacijo, zmanjšano telesno aktivnost, motnje v ritmu spanja, občasno socialno izolacijo

in osamljenost ter deficit v preživljanju prostega časa.

Sklep

Depresija je pogosto neprepoznana psihiatrična motnja ter vzrok naraščajoče nezmožnosti

in invalidizacije. Pravočasno prepoznana in zdravljena prva epizoda ter vzdrževanje

remisije sta nujna, saj pomembno vplivata na obolelega posameznika v celotnem

življenjskem krogu v določenem času.

Ključne besede: depresija, starostnik, zdravljenje, vloga medicinske sestre, domače

okolje, življenjske aktivnosti, negovalne diagnoze.

Ciglar Mateja: Depresija pri starostniku v domačem okolju

IV

ZUSAMMENFAASSUNG

Depression wurde als eine affektive Störung bei älteren Menschen vorgestellt. Anzeichen

für Depression Erkrankung bei älteren Menschen sind: Angst, emotionale Probleme -

besonders schwierigeiten Traurigkeit ausdrücken, Schwierigkeiten mit dem Gedächtnis

und Konzentration, fehlende Motivation für die täglichen Aktivitäten und sozialer

Rückzug. Folgende Arten von Depressionen, können im Alter auftreten: Dysthymie,

bipolare Störung, organische affektive Störungen, Anpassungsstörungen und

Syndromstörungen ausführbarer Fähigkeit. Depression wird mit Antidepressiva und

verschiedenen psychologischen Methoden behandelt. Die Rolle der Krankenschwestern,

bei depressiven älteren Menschen, ist an die Unterstützung der geistigen Gesundheit mit

dem Schwerpunkt auf einer gesunden Lebensweise und therapeutischen Kommunikation,

ausgerichtet. Die Auswirkungen der Angehörigen auf dem Krankenfamilienmitglied

können positiv oder negativ sein. Die weitere Behandlung im Einzelfall, ohne eine positive

Familienrolle, ist weniger effektiv und effizient, was zu einer geringeren Lebensqualität

führt.

Forschungsmethode

Die Studie wurde auf qualitativer Methode vorgenommen, in der wir eine Fallstudie

durchgeführt haben - Präsentation eines älteren Menschen mit Depression in der

häuslichen Umgebung, mit der Methode der Beobachtung eines strukturierten Interviews.

Mit der Forschung wollten wir das Auftreten, den Verlauf und die Behandlung von

Depressionen bei älteren Menschen in der häuslichen Umgebung, präsentieren.

Ergebnisse

In der Fallstudie sind die wichtigsten Ursachen der Depression schwierige Kindheit und

später Adoleszenz und körperliche Erkrankungen im Erwachsenenalter. Auf die

erfolgreiche Behandlung hatte das soziale Umwelt, ein gesunder Lebensstil und

Beschäftigung eine Auswirkung. Der studierte hat mehr Pflegedefizite: Appetitlosigkeit,

Verstopfung, verminderte körperliche Aktivität, Schlafrhythmus Störungen und

gelegentlich soziale Isolation und Einsamkeit und das Defizit in der Freizeitgestaltung.

Beschluss

Depression ist oft eine unerkannte psychische Störung und die Ursache der zunehmenden

Behinderung und Unfähigkeit. Rechtzeitige erkannt und behandelt erste Episode und die

http://en.pons.eu/german-slovenian/Unf%C3%A4higkeit


V

Aufrechterhaltung der Remission sind dringend, weil sie einen erheblichen Einfluss auf

den Kranken, in dem gesamten Lebenszyklus innerhalb einer bestimmten Zeit, haben.

Schlüsselwörter:

Depression, älterer Mensch, therapeutische Kommunikation, Behandlung, die Rolle der

Krankenschwester, häusliche Umgebung, Lebensaktivitäten, Pflegediagnosen.


VI

KAZALO

POVZETEK ...................................................................................................................... III

ZUSAMMENFAASSUNG ................................................................................................ IV

KAZALO ............................................................................................................................ VI

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

1.1 Namen diplomskega dela............................................................................................... 2

1.2 Cilji diplomskega dela ................................................................................................... 2

2 DEPRESIVNA MOTNJA ........................................................................................... 3

2.1 Epidemiologija depresije ............................................................................................... 3

2.2 Etiologija depresije ........................................................................................................ 4

2.2.1 Biološki dejavniki........................................................................................................................... 4

2.2.2 Psihološki dejavniki ....................................................................................................................... 5

2.2.3 Sociokulturni dejavniki .................................................................................................................. 5

2.2.4 Ostali dejavniki tveganja ................................................................................................................ 6

2.3 Klinična slika depresije ................................................................................................. 6

2.4 Pojavljanje depresij ....................................................................................................... 6

2.5 Potek in izid depresije ................................................................................................... 7

2.6 Opredelitev in klasifikacija depresije ............................................................................ 8

2.7 Klasifikacija depresije po MKB – 10 ............................................................................ 8

3 DEPRESIVNA MOTNJA V STAROSTI ................................................................ 10

3.1 Ustrezni podporni viri, ki zmanjšujejo tveganje za pojav depresije ............................ 10

3.2 Učinkovite strategije pri spoprijemanju s stresorji ...................................................... 10

3.3 Vključenost v osmišljene aktivnosti ............................................................................ 11


VII

3.4 Psihogeriatrija .............................................................................................................. 13

3.5 Specifična klinična slika depresije v starosti ............................................................... 14

3.6 Vrste depresij pri starejših ........................................................................................... 16

3.6.1 Distimija ....................................................................................................................................... 16

3.6.2 Bipolarna motnja v starejšem obdobju ......................................................................................... 17

3.6.3 Organske razpoloženjske motnje .................................................................................................. 17

3.6.4 Prilagoditvene motnje s simptomi depresije ................................................................................. 18

3.6.5 Drugi sindromi depresivne motnje v starosti ................................................................................ 18

3.7 Težave pri zdravljenju depresije starejših ................................................................... 19

3.7.1 Farmakološki pristopi zdravljenja depresije ................................................................................. 22

3.7.2 Nefarmakološki pristopi zdravljenja ............................................................................................ 23

3.8 Vloga medicinske sestre pri obravnavi starostnika z depresijo ................................... 25

3.8.1 Zdravstvena vzgoja pacienta z depresivnim obolenjem ............................................................... 27

3.8.2 Terapevtski odnos med medicinsko sestro in starostnikom z duševno motnjo ............................ 28

3.8.3 Terapevtska komunikacija ............................................................................................................ 29

4 STAROSTNIKI Z DEPRESIVNO MOTNJO IN DOMAČE OKOLJE .............. 31

4.1 Vpliv depresije pri starostniku na odnose v družini .................................................... 31

4.2 Vloga družine v procesu zdravljenja starostnika z depresijo ...................................... 32

4.3 Zdravstvena vzgoja v družini z depresivnim starostnikom ......................................... 33

5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ................................................................... 35

5.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................... 35

5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela .................................................................. 35

5.3 Raziskovalno okolje .................................................................................................... 36

5.4 Raziskovalni vzorec ..................................................................................................... 36

5.5 Etični vidik .................................................................................................................. 36


VIII

6 REZULTATI .............................................................................................................. 37

6.1 Odstopanja raziskovanca pri določenih življenjskih aktivnostih po modelu Virginie

Henderson ............................................................................................................................ 37

7 RAZPRAVA ............................................................................................................... 42

7.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................... 44

8 SKLEP ........................................................................................................................ 45

ZAHVALA ......................................................................................................................... 46

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 47

VIRI: ................................................................................................................................... 51

PRILOGA: ........................................................................................................................... 1


1

1 UVOD

Depresija je dokaj pogosta duševna motnja, ki se pojavlja v vseh življenjskih obdobjih in

velja za najpogostejšo duševno motnjo v starosti. Okvare na področju živčnih povezav med

čelnim režnjem, striatalnim ter limbičnim področjem in premajhnim številom treh

prenašalcev – dopamina, serotonina in noradrenalina v možganih pripomorejo k nastanku

in razvoju nekaterih simptomov starostne depresije (Pišljar, 2008).

Prevalenca velike depresivne motnje je v splošni starejši populaciji okoli 6,5 odstotna,

dodatnih 8 do 16 odstotkov pa jih ima pomembne klinične simptome. K najpogostejšim

rizičnim dejavnikom depresije spadajo: žalovanje oz. izguba, motnje spanja, predhodna

depresija in ženski spol. Med najpogostejše bolečinske simptome v depresiji spadajo:

glavobol, bolečine v želodcu, hrbtu, v sklepih in mišicah (Kores Plesničar, 2011).

Najpogostejši razlogi za žalost in depresivno razpoloženje v starosti so različni življenjski

dogodki, kot so: upokojitev in s tem nižji dohodek, smrt bližnjih oseb, osamljenost,

poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem zmanjšanje fizične moči posameznika ter težave

na področju medsebojnih odnosov. Posamezni starostniki pogosto zanikajo svoje

psihološke simptome depresije in zavračajo postavljeno diagnozo zaradi možne

stigmatizacije in somatskih pritožb, ki so posledica telesne bolezni ali pa so del depresivne

motnje. Depresija in bolečina si namreč pogosto delita skupne nevrobiokemične povezave.

Vsak oboleli starostnik z diagnozo depresije lahko ob pomoči in podpori okolice tudi sam

veliko prispeva k izboljšanju zdravja, ob predpisani medikamentozni terapiji, in sicer s

telesno aktivnostjo, zaposlitvijo, z ukvarjanjem z različnimi hobiji, ki ga veselijo (npr.

vrtnarjenje, reševanje križank, zahajanje k pevskemu zboru), z uresničevanjem zadanih

ciljev in z druženji s prijatelji.


2

1.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je opisati pojav depresije in njeno pojavljanje pri starejših osebah

ter na primeru pacienta predstaviti razvoj, zdravljenje in aktivnosti zdravstvene nege pri

obravnavi depresivnega posameznika.

1.2 Cilji diplomskega dela

Ugotoviti vzroke pojavljanja depresije pri starostnikih;

ugotoviti znake depresije pri starostnikih;

s pomočjo študije primera predstaviti pojav, napredovanje in zdravljenje depresije pri

starostniku v domačem okolju;

ugotoviti, kakšna je vloga družine v odnosu z depresivnim starostnikom;

ugotoviti probleme, ki jih ima starostnik z depresijo.


3

2 DEPRESIVNA MOTNJA

Depresivna motnja je sindrom, ki se najpogosteje pojavlja v sklopu motenj razpoloženja,

kot je posamezna depresivna epizoda ali pa ena izmed depresivnih epizod v sklopu

ponavljajoče se depresivne motnje. Je bolezen časa, v katerem živimo, in vpliva na

razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje človeka. Izraz depresija pogosto zamenjujemo z

žalostjo, vendar ju ne gre enačiti. Neprijetnemu občutku nesposobnosti čustvovanja se, kot

navaja Žvan (1999), pridružuje značilna anhedonija (izguba zadovoljstva, kar bolezensko

depresijo ločuje od normalne žalosti). Pri depresivnih stanjih se pojavijo tudi motnje

telesnih funkcij, s čimer se zmanjša pacientova funkcionalna sposobnost (Oražem, 2007,

str. 15).

Prva skandinavska študija o depresiji pri hospitaliziranih in telesno bolnih pacientih v

ruralnih območjih Norveške je ugotovila, da je depresija povezana z znanimi rizičnimi

faktorji, kot so spol, starost, fizična sposobnost, število zdravil in simptomi kliničnega

strahu. Razširjenost depresije v študiji je nižja kot v drugih študijah. Ugotovljena je bila

povezava med spolom in starostjo pri depresiji, saj imajo ženske stare 80 ali več let manjšo

možnost obolevanja za depresijo, medtem ko je pri moških te starostne skupine možnost

obolevanja za depresijo trikrat večja (Helvik et al., 2008).

Depresija se lahko prvič pokaže šele v višji, celo zelo visoki starosti, pri 85 ali 90 letih,

lahko pa gre za ponovitev kakšne faze depresije iz mladosti (Ketona, 1996).

2.1 Epidemiologija depresije

Depresivna motnja se pogosto prepleta s stanji anksioznosti, fobičnimi in obsesivno-

kompulzivnimi motnjami. Obstajajo tudi povezave med depresivno motnjo in boleznimi

odvisnosti. Prevalenca pri ponavljajoči se depresivni motnji je pri ženskah od 10 do 25 %,

pri moških je med 5 in 12 %. Pred pojavom ponavljajoče se depresivne motnje so pri

posamezniku pogosto prisotni stresni dejavniki oz. neugodni življenjski dogodki.

Depresivna motnja je lahko skrita za drugimi psihopatološkimi stanji (bolezni odvisnosti),


4

somatskimi obolenji (t. i. prikrita ali larvirana depresija), za socialnimi zapleti in

samomori. Epidemiološke raziskave kažejo, da je med starostniki z depresivno motnjo od

52 do 71 % takih, ki so za depresijo zboleli prvič v življenju (Roškar, 2010).

2.2 Etiologija depresije

Etiologija depresivne motnje med starejšimi, podobno kot pri osebah z depresivno motnjo

v drugih življenjskih obdobjih, ni povsem pojasnjena, verjetno je povezana z različnimi

dejavniki tveganja in njihovim medsebojnim prepletom. Tako pri morebitnih vzrokih za

razvoj depresivne motnje kot pri njenih značilnostih je pomembno upoštevati čas njenega

prvega pojava, saj prihaja do razlik med skupino starostnikov, pri katerih se je depresija

pojavila prvič v tem obdobju, in skupino starostnikov, ki so se z njo spoprijemali že kdaj

prej v življenju (Tančič Grum, 2010b, str. 33).

Pri nastanku ponavljajoče se depresivne motnje ima pomembno vlogo več dejavnikov:

2.2.1 Biološki dejavniki

Depresivne motnje so genetsko pogojene. Gre za reverzibilno funkcionalno motnjo

osrednjega živčevja z disfunkcijo v diencefalonu in limbičnem sistemu. V epidemioloških

genetskih študijah ugotavljajo, da so za ponavljajočo se depresivno motnjo krivi dedni

dejavniki (v 4–24 % dejavniki okolja, ki so pogostejši pri enojajčnih dvojčkih),

nevrobiokemične spremembe v možganih (nevrobiokemična hipoteza govori o tem, da pri

depresiji nastanejo motnje pri izločanju prenašalcev živčnih impulzov – transmitorjev, ki

prenašajo impulze med možganskimi celicami) in endokrine motnje (z depresijo so lahko

povezane tudi nekatere bolezni žlez z notranjim izločanjem, pri prekomerni aktivnosti

nadledvične žleze je depresija pogost simptom) (Tančič Grum, 2010a; Ličina, 2009).

K biološkim dejavnikom po Tančič Grum 2010a, prištevamo še:

s starostjo povezane telesne spremembe,

telesne bolezni,


5

motnje spanja.

2.2.2 Psihološki dejavniki

Predispozicija za razvoj depresije nastane že v zgodnjem otroštvu, ob tem pa naj bi

obstajale povezave med osebnostno strukturo, provokativnimi dejavniki in kliničnim

pojavom depresije. Po psihoanalitskih teorijah je depresija povezana s pomanjkanjem

materine ljubezni, izgubo matere ali z izgubo drugih pomembnih oseb v zgodnjem

otroštvu. Pomembno je tudi raziskovanje socialnega stresa pri depresiji; pri ponavljajoči se

depresivni motnji so v mesecih pred pojavom bolezenske epizode pogosti psihosocialni

stresi. To so lahko: stresni življenjski dogodki (ločitev, smrt v družini, resna bolezen),

kronični stres, ki vključuje težave v medosebnih odnosih, in trajne ogrožajoče situacije.

Našteti stresni dogodki imajo vpliv na razvoj depresije pri tistih osebah, ki imajo za takšno

odzivanje določeno predispozicijo in ki so ranljivi zaradi opisanih biokemičnih

primanjkljajev. Pri nekaterih ljudeh pa povezava depresije s psihološkimi dejavniki ni

jasna (Tančič Grum, 2010b, str. 36).

2.2.3 Sociokulturni dejavniki

Med socialne dejavnike tveganja uvrščamo (Tančič Grum, 2010b, str. 38–39):

zakonski stan in socialno-ekonomski status,

socialno podporo,

skrb za obolelega svojca.

Raziskave kažejo, da obstajajo nekatera geografska področja in sociokulturna okolja, kjer

je depresij več kot drugje, vendar vloga teh dejavnikov v etiologiji afektivnih motenj še ni

dobro raziskana.


6

2.2.4 Ostali dejavniki tveganja

Med ostalimi dejavniki je potrebno omeniti tudi stresne dogodke in določena zdravila, kot

so kortikosteroidi, sulfonamidi, oralni kontraceptivi, digoksin, hipolipemiki, ki vplivajo na

pojav depresivnih simptomov (Tančič Grum, 2010b, str. 40–41).

2.3 Klinična slika depresije

Depresija se običajno razvije postopoma v nekaj dneh ali tednih. Redkeje se pojavi

nenadno, po kakšnem hudem travmatskem doživetju ali izgubi.

Značilno je depresivno razpoloženje, ki se kaže kot zaskrbljenost, potrtost, anksioznost,

žalost, občutek nemoči in pretirana ješčnost. Depresivno razpoloženje se lahko poglablja

do hudih občutkov krivde, nevrednosti ter želje po samokaznovanju. Pri hudi psihotični

depresiji so pri pacientu prisotne blodnje, predvsem depresivne, samoobtoževalne in

hipohondrične blodnje. Pri najglobljih depresijah so prisotne še nihilistične blodnje.

Psihotično simptomatiko ugotavljajo pri 20–40 % hudih depresij. Nevarnost

avtoagresivnega dejanja je največja ob začetnem, navideznem izboljšanju, ko pacient

postane komunikativen in motorično sproščen. Za hudo depresijo je značilna anhedonija

(nezmožnost, da bi se pacient sprostil, razvedril). Takšen pacient se tudi težko zbere in

izgublja interes za običajne življenjske aktivnosti. Postaja nespeč, težko spi, strah ga je

dneva, ki prihaja, izgubi apetit, hujša, prisotne so različne telesne senzacije, funkcionalne

motnje, motnje kardiovaskularnega in gastrointestinalnega trakta, motnje libida, potence,

motnje menstrualnega ciklusa. Pri maskirani ali larvirani depresiji se depresija skriva za

različnimi telesnimi simptomi, ki niso objektivno potrjeni (Ličina, 2009).

2.4 Pojavljanje depresij

Depresija se lahko pojavi v vseh življenjskih obdobjih:

- redkeje v otroštvu (težje prepoznavno),


7

- med nosečnostjo in po porodu pri ženskah,

- v involutivnem obdobju,

- v obdobju staranja.

2.5 Potek in izid depresije

Začetek depresije je postopen, razvije se v nekaj dnevih ali tednih in je redkeje nenaden.

Pojavi se lahko v vseh življenjskih obdobjih, tudi v otroštvu. Pri depresivni motnji,

predvsem ponavljajoči se depresivni motnji, je značilno pojavljanje z vrhom spomladi in v

jeseni. Nezdravljena depresivna motnja lahko traja nekaj tednov ali mesecev ali do nekaj

let, večina pa jih spontano preide v šestih mesecih (Čuček Trifkovič, 2004, str. 57).

O kroničnih depresijah govorimo pri depresijah, ki trajajo več kot dve leti. Pri

pojavu ponavljajoče se depresivne motnje obstajajo naslednje zakonitosti (Puštovan,

2010, str. 50–51):

pri prvi depresivni epizodi ima 5–10 % pacientov možnost, da bo ta depresivna epizoda

edina v življenju;

pri 50–60 % pacientov z depresivno motnjo obstaja možnost, da se bo pojavila

ponovna depresivna motnja;

pacienti z dvema epizodama depresije imajo 70 % možnosti, da pride do pojava

ponovne depresivne epizode;

pacienti s tremi epizodami depresije imajo 90 % možnosti, da bodo ponovno zboleli za

depresijo.

Pri posameznikih z zgodnjim nastopom depresije je bolj verjetno, da imajo v anamnezi

pretekle depresivne motnje, kar nakazuje na močno genetsko predispozicijo. Po drugi

strani pa se je izkazalo, da imajo osebe s poznim pojavom depresije večjo verjetnost za

vaskularne bolezni in razvoj cerebrovaskularnih bolezni. Nekatere študije nakazujejo tudi

na večjo verjetnost za razvoj demence (Puštovan, 2010, str. 51).


8

2.6 Opredelitev in klasifikacija depresije

Pri opredelitvi depresije se opiramo na Mednarodno klasifikacijo bolezni 10 (MKB–10), ki

jo uporabljamo v Evropi in je uveljavljena tudi v Sloveniji, ter ameriški Diagnostični in

statistični priročnik VI (DSM–VI). Primerjava kliničnih slik depresije glede na kriterije

DSM–IV med mlajšimi odraslimi in starostniki je pokazala, da starostniki, ki zbolijo za

depresivno motnjo, poročajo o več telesnih simptomih – motnje spanja, psihomotorična

retardacija, pogosteje čutijo izgubo interesov, mislijo na smrt in si tudi želijo umreti. Iz

primerjanja mlajših odraslih in starostnikov z depresijo je razvidno še, da se spominske

motnje pojavljajo v večji meri pri mlajših, čeprav je ta simptom skupaj s slabšo

koncentracijo prisoten tudi med starostnikih (Puštovan, 2010, str. 50–52).

2.7 Klasifikacija depresije po MKB – 10

Depresija kot enkratna epizoda je v MKB – 10 uvrščena med motnje razpoloženja pod

šifro F32 (depresivna epizoda), ponavljajoča se oblika pa pod šifro F33 (ponavljajoča se

depresivna motnja) s pripadajočimi kategorijami. Posamezne kategorije se znotraj

omenjene klasifikacije ločijo po svoji intenziteti (blaga, zmerna in huda) in svoji

povezanosti s psihotičnimi simptomi (Tančič Grum, 2010a, str. 21).

F32.0 Blaga depresivna epizoda.

F32.1 Zmerna depresivna epizoda.

F32.2 Huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov.

F32.3 Huda depresivna epizoda s psihotičnimi simptomi.

F32.8 Druge depresivne epizode.

F32.9 Depresivna epizoda, neopredeljena.

F33.0 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je blaga.

F33.1 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je zmerna.

F33.2 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda, brez psihotičnih

simptomov.


9

F33.3 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutna epizoda je huda, s psihotičnimi

simptomi.

F33.4 Ponavljajoča se depresivna motnja, trenutno v remisiji.

F33.8 Druge ponavljajoče se depresivne motnje.

F33.9 Ponavljajoča se depresivna motnja, neopredeljena.


10

DEPRESIVNA MOTNJA V STAROSTI

Kljub prisotnosti številnih dejavnikov tveganja, s katerimi se spopada večina

posameznikov v obdobju starosti, se pri mnogih ne razvije depresivna motnja. Raziskave,

ki so poskušale odgovoriti na vprašanje, kaj zmanjšuje tveganje za pojav depresije

med starejšimi, so izpostavile tri glavne skupine zaščitnih dejavnikov (Tančič Grum,

2010b, str. 47), in sicer ustrezni podporni viri, učinkovita strategija pri spoprijemanju s

stresorji in vključenost v različne aktivnosti.

3.1 Ustrezni podporni viri, ki zmanjšujejo tveganje za pojav depresije

Predstavljajo podlago za ohranjanje duševnega zdravja starostnika. Starostniku pri tem

pomembno pomaga dobro telesno zdravje, kognitivno funkcioniranje, dobra čustvena

stabilnost in ustrezno domače in socialno okolje, ki jih naj vzdržuje z ustrezno telesno in

miselno aktivnostjo, zdravo prehrano, s pogostim zahajanjem v družbo ljudi s podobnim

razmišjanjem, kot ga ima posameznik (Tančič Grum, 2010b, str. 47).

3.2 Učinkovite strategije pri spoprijemanju s stresorji

Učinkovite strategije se nanašajo na posameznikovo uspešno prilagajanje na spremembe in

spoprijemanje s težavami ter stresnimi situacijami. Mnogi starostniki se bolje odzovejo na

stresne dogodke in so sposobni boljše emocionalne regulacije kot mlajši odrasli, kar je

povezano z njihovimi življenjskimi izkušnjami. Pri tem je tudi pomembno, kako doživljajo

sebe in svoje sposobnosti (Tančič Grum, 2010b, str. 47).


11

3.3 Vključenost v osmišljene aktivnosti

V to skupino aktivnosti prištevamo aktivnosti, ki starostniku osmišljajo bivanje. Med njimi

predstavlja največjo zaščito religija, kajti starostniki, ki so aktivni verniki, so manj

izpostavljeni tveganju za razvoj depresije, kar delno pojasnjujejo z večjim doživljanjem

smisla v posameznikovem življenju. Pomembna je tudi vključitev v druge aktivnosti, ki

starostnika veselijo: hobiji, prostovoljno delo, izobraževanja, varovanje vnukov (Tančič

Grum, 2010b, str. 47).

Depresija pri starostnikih lahko vodi v fizično ali kognitivno nesposobnost, s tem se

zmanjša njihova kakovost življenja in zviša tveganje za smrtnost. Globalno gledano je

depresija motnja v starosti in se pogosteje pojavlja pri ženskah, v višji starosti in pri resnih

fizičnih boleznih. Študija, narejena na Norveškem, pa govori o tem, da se je pri ženskah

možnost obolevnosti za depresijo znižala v višji starosti (80–90 let), medtem ko je možnost

obolevnosti pri moških še naprej rastla v starejših letih. Kot pričakovano so fizične

nezmožnosti in obolevnost ter število zdravil pozitivno sovpadale z depresijo. Še posebej

strah, kot dodatna psihiatrična motnja, je povečal možnost obolevnosti za depresijo.

Nadalje so ugotovili, da se je pri starostnikih, ki so lahko doma živeli in funkcionirali brez

pomoči, pred hospitalizacijo znižala bojazen, da bi zboleli za depresijo (Baller et al., 2010).

Depresivna epizoda tudi poveča tveganje za samomorilno vedenje pri starostniku. Kljub

manjši prevalenci hujših oblik depresije v starosti je koeficient samomora v tej starostni

skupini največji. Domnevajo, da so deleži pacientov z depresivnimi motnjami večji v

nekaterih skupinah starostnikov (Pečjak, 2007).

Tako so v eni od raziskav ugotovili, da je več kot četrtina na novo sprejetih starostnikov v

domove starejših občanov imela depresijo, zlasti če so bili sprejeti neposredno iz

domačega okolja in ne iz bolnišnice. Ti podatki tudi kažejo, da hujša oblika depresije v

starosti predstavlja resno tveganje za samomorilno vedenje. Glavni simptom depresije je

znižano razpoloženje. Pri starejših pacientih se ta sindrom pri nekaterih pokaže tudi z

motnjami spoznavnih sposobnosti ali s pretirano povečano ali zmanjšano psihomotorno


12

aktivnostjo. Starejši pacienti z depresijo imajo pogosto številne simptome, ki ovirajo

postavitev diagnoze in zdravljenje.

Kljub izboljšanju prepoznavanja depresije pri starejših, velik delež pacientov ne poišče

strokovne pomoči, ali pa depresija pri njih ni prepoznana ter ustrezno zdravljena. Ena od

ovir pri prepoznavanju depresije v starosti je njena heterogenost ter pogosto pojavljanje z

drugimi psihičnimi motnjami in telesnimi boleznimi. Zlasti težavno postane ugotavljanje

diagnoze pri pacientih, ki navajajo telesne težave, ki so pridružene depresiji ali pa so del

sočasno potekajoče telesne bolezni. Znano je, da imajo starejši pacienti s kronično

potekajočo telesno boleznijo depresijo pogosteje kot tisti brez telesne bolezni (Drakšič et

al., 2002, str. 53).

Pacienti v primarni oskrbi pogosto kažejo fizične znake depresije kakor pa psihološke.

Kadar se pojavi kronična fizična bolezen, katere simptomi so podobni depresiji, pozornost

pogosto pritegne fizična bolezen in tako je depresija pogosto spregledana. Nekateri

strokovnjaki trdijo, da je depresija pri starostnikih pogosto nediagnosticirana, saj zdravniki

ne polagajo pozornosti na te simptome oz. se ne posvečajo aktivno nastalim tegobam. Tudi

če je depresija diagnosticirana, je pogosto zdravljena neustrezno (Hardy, 2011).

Starejše osebe se običajno ne zavedajo, da jih muči depresija. Mnogi tudi zaradi sramu ne

priznajo motnje. Depresija ne pomeni samo globoke žalosti, temveč spremembo spomina,

interesov, fizičnega zdravja in aktivnosti. V razvitem svetu bi jo naj doživljalo od 2 do 3 %

starostnikov (brez tistih, ki živijo v starostnih domovih ali bolnicah). Domnevajo pa, da je

delež slednjih v resnici višji, med 8 in 10 %, v starostnih domovih in bolnicah pa kar med

20 in 25 %. Bolj kritični izvedenci pa menijo, da jih je v populaciji kar 60 %. Depresivno

razpoloženje je močno razširjeno v domovih za starejše na Nizozemskem, zato je

zdravstveno osebje bolj pozorno na depresivne motnje pri osebah z demenco (Baller et al.,

2010).

Kadar starejša oseba ne doživlja smisla svoje preteklosti, smisla svojega sedanjega trenutka

z novimi možnostmi in starostnimi tegobami ter smisla prihodnosti (vključno s smrtjo, ki

se približuje), se mu zdi njegovo življenje prazno in brezciljno (Ramovš, 2003, str. 110).


13

Raziskava, ki jo je leta 2009 izvedlo združenje »Age conncern and help the aged«, je

pokazala, da kar 24 % starostnikov v Angliji navaja, da se je njihova kakovost življenja v

zadnjem letu spremenila zaradi osamljenosti, življenja z dolgotrajno oskrbo in zaradi

revščine (Hardy, 2011).

Avstralska študija pa je poročala, da so bile depresivne motnje pogosteje prisotne pri

stanovalcih z zmernim zmanjšanjem kognitivnih sposobnosti (27,5 %) v primerjavi s

stanovalci z blagim upadom kognitivnih sposobnosti (14,6 %) ali s stanovalci z

normalnimi kognitivnimi sposobnostmi (15,5 %). V nizozemski študiji je bila najdena le

majhna razlika razširjenosti depresije med dementnimi (26,8 %) in ne-dementnimi

stanovalci (10,9 %), iz česar lahko sklepamo, da so spremembe razpoloženja bolj

razširjene pri osebah z demenco in jim je posledično zaradi tega redkeje postavljena

diagnoza depresije, kakor pri osebah, ki nimajo demence (Baller et al., 2010).

Depresija je kljub uspešnemu zdravljenju dandanes še vedno povezana s številnimi

strahovi in tabuji, ki se v starosti še okrepijo. Ker starejši ljudje lažje spregovorijo o svojih

telesnih simptomih, je potrebno biti ob nenehnih telesnih pritožbah starega človeka

pozoren na prisotnost morebitne depresivne simptomatike, kar velja tudi za svojce in

strokovne delavce. Duševne motnje v starosti so lahko nadaljevanje duševnih motenj iz

mlajših življenjskih obdobij (shizofrenija, bipolarna afektivna motnja, depresija, nevrotske

ali somatoformne motnje) ali pa so posledica novonastalih duševnih motenj v starosti

(Oražem, 2007).

3.4 Psihogeriatrija

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Svetovno psihiatrično združenje (WPA)

opredeljujeta psihogeriatrijo kot psihiatrijo starejših ljudi in je pomembna veja v psihiatriji

pri zdravljenju starostnikov starejših nad 65 let in pomemben člen pri zdravljenju le-teh,

kajti brez nje bi težje postopali v diagnosticiranje duševne bolezni in nadaljnjo zdravljenje.

Vzroki nastanka depresije pri starejših osebah so najpogosteje povezani z različnimi

težavami, ki se v starosti pogosteje pojavljajo (Muršec, 2002, str. 28).


14

Kot veda se ukvarja (prav tam, 2002, str. 30):

z vsemi duševnimi motnjami in posledicami le-teh, ki se prvič pojavijo v starosti;

z duševnimi motnjami pri starejših, ki so zboleli v drugih starostnih obdobjih;

z zdravljenjem bolezenskih stanj, ki so nastale zaradi drugih organskih obolenj.

Med vzroke starostne depresije najpogosteje spadajo:

starostni stres,

smrt bližnjih oseb,

poslabšanje zdravja,

pomanjkanje fizične moči,

upokojitev,

nezdravo življenje (pitje alkohola, kajenje),

kronične bolezni (Parkinsonova bolezen, infarkt, diabetes, rak) (Pečjak, 2007, str. 149).

3.5 Specifična klinična slika depresije v starosti

Depresija pri starejših osebah ima kompleksno etiologijo in drugačno simptomatiko v

primerjavi z mlajšimi pacienti. Specifična klinična slika je zato drugačna in je povezana z

naslednjimi značilnostmi (Puštovan, 2010, str. 50–52):

Največja težava pri prepoznavanju depresije nastopi pri ločevanju izvora telesnih

simptomov. V praksi je težko ločiti, ali utrujenost, zmanjšanje apetita in nespečnost

povzroča depresija ali telesna bolezen. Posameznik z revmatoidnim artritisom lahko

doživlja nespečnost, utrujenost in ima slab apetit. Ti simptomi so lahko posledica njegove

fizične bolezni ali z njo povezane depresije (Puštovan, 2010).

Somatizacija ali pretirane pritožbe zaradi telesnih težav

Na depresijo pri starostniku je potrebno pomisliti tudi v primeru bolečine, ki nima telesne

osnove, zato je pomembno poznavanje pacientove zgodovine bolezni. Podobno lahko

pacientovo pretirano pritoževanje zaradi telesnih težav, ki ni skladno z njegovim stanjem


15

ali značilnostmi prisotnih bolezni, izhaja iz depresivne motnje, ki je v ozadju težav

(Puštovan, 2010).

Minimalno izražanje žalosti

Depresivna motnja je lahko spregledana tudi zato, ker starostniki redko izražajo občutke

žalosti. Razlog za to je verjetno generacijski. Starejši ljudje so pogosto prepričani, da se

zdravnikom ne sme pritoževati zaradi čustvenih težav. Takšno vedenje bi nekateri

starostniki videli kot neprimerno nadlegovanje zdravnika, zato v ambulanti največkrat

navajajo le fizične težave. Ravno zaradi teh prepričanj je še posebej pomembno povprašati

starostnike o anhedoniji, gre za nezmožnost doživljanja ugodja in depresivnih misli,

zmanjšano je samospoštovanje, zmanjšan je občutek lastne vrednosti, pogosti so občutki

krivde in samomorilne misli (Puštovan, 2010).

Prisotnost izrazite tesnobe

Kadar pri starostnikih, ki prej niso bili nagnjeni k tesnobi, opazimo pojav tesnobnih ali

drugih nevrotičnih simptomov (obsesivno-kompulzivni znaki, disociativni znaki ali

hipohondrija), je potrebno preveriti možnost depresivne motnje (Puštovan, 2010).

Počasnejše kognitivno procesiranje

Ob depresiji je pogosto počasnejše kognitivno procesiranje in tudi težave s spominom ter

koncentracijo, zato moramo biti pri starostniku pozorni, da tega ne pripišemo drugim

vzrokom ali boleznim, ki so značilne za to starostno obdobje (npr. demenca) (Puštovan,

2010).

Vedenjske motnje

Depresija, za katero so značilne predvsem vedenjske motnje (zavračanje hrane,

inkontinenca, nenadno agresivno vedenje, socialni umik, izguba zanimanja zase in za

okolico), je v kliničnem delu zelo pogosta, vendar je običajno pripisana drugim vzrokom.


16

Vedenjske spremembe so še posebej pogoste, kadar se depresija pojavlja skupaj z demenco

(Puštovan, 2011)

Vpliv na izražanje nekaterih osebnostnih potez

Depresivna motnja lahko poudari določene premorbidne osebnostne poteze. Med

značilnimi vedenji so vpadljiv izgled, nenehno nadlegovanje različnih ljudi oz. inštitucij,

možne drobne tatvine v trgovinah ali sindrom odvisnosti od alkohola, ki se pojavi prvikrat

v življenju. Pomembno pri tem je prepoznati, ali spremembe indicirajo prisotnost depresije

(Puštovan, 2010).

3.6 Vrste depresij pri starejših

Pri starejših ljudeh se lahko pojavljajo različne oblike depresije, kar je odvisno od kliničnih

znakov in simptomov depresije in od dolžine trajanja depresije.

Mednje najpogosteje prištevamo naslednje vrste depresij:

3.6.1 Distimija

Je kronična depresivna motnja, ki traja več kot dve leti ter ne dosega nivoja hude

depresivne epizode. Distimija prizadene 2–4 % starejše populacije ter bistveno znižuje

kakovost življenja. Najpogosteje prizadene ljudi v starostnem obdobju z začetkom bolezni

po 40. letu starosti. Distimija se pojavlja enako pri pogosto obeh spolih. Epidemiološke in

klinične raziskave potrjujejo razlike med klinično sliko distimije pri starejših in pri mlajših.

Starostna distimija vključuje manj psihičnih simptomov kot tista pri mlajših, a podobne

nevrovegetativne in somatske simptome. Prevladujejo izguba volje in energije ter občutja

nemoči, obupa in nesposobnosti (Pišljar, 2007, str. 66).


17

3.6.2 Bipolarna motnja v starejšem obdobju

Pogosto povzroča resne funkcionalne spremembe in zahteva intenzivnejšo zdravstveno

oskrbo. Bolezen se lahko prvič pojavi v starejšem obdobju, v tej starostni skupini pa so

pogosteje tudi osebe, pri katerih se je ponovila že prej prisotna bipolarna motnja. Pozno

nastopajoča bipolarna motnja je redkeje povezana z družinsko obremenjenostjo, pogosteje

pa se ji pridružijo telesna in nevrološka obolenja. V splošnem se v okviru pozno

pojavljajoče se bipolarne motnje pogosteje kot depresija pojavlja manija. Pacienti lahko

izražajo mešana stanja, disforijo, agitirana stanja in motnje spoznavnih sposobnosti.

Smrtnost je pri pacientih s hudimi depresivnimi pomiki in hitrimi nihaji manije visoka ter

je lahko posledica specifičnih zdravstvenih stanj, kot je na primer cerebrovaskularni insult

(Pišljar, 2007, str. 66).

3.6.3 Organske razpoloženjske motnje

Diagnoza organske depresivne motnje vključuje različna stanja, ki so vzročno povezana z

možganskimi motnjami, s primarno možgansko boleznijo, s sistemsko boleznijo, ki

sekundarno prizadene možgane, z eksogenimi toksičnimi snovmi, endokrinimi motnjami

ter drugimi somatskimi boleznimi, med katere spadajo nevrološke degenerativne bolezni,

kot so Parkinsonova in Huntigtonova bolezen, cerebrovaskularni insult, presnovne motnje,

bolezni ščitnice in obščitnic, bolezni nadledvične žleze, avtoimuna obolenja, virusne in

druge infekcije in malignomi. Starostna depresija in sočasne druge bolezni so pogosto

medsebojno povezane. Kronična bolečina poslabšuje potek depresije, depresija pa

povečuje občutljivost za bolečino. Nespečnost, ki je pogosta pri depresiji in bolečinskem

sindromu, lahko vpliva na pojavnost depresije in bolečine. Takšna stanja najpogosteje

zdravimo z antidepresivi, predvsem z noradrenergičnimi in serotoninergičnim delovanjem

lajšajo nevropatično bolečino tudi v odsotnosti depresije (Pišljar, 2007, str. 67).


18

3.6.4 Prilagoditvene motnje s simptomi depresije

Negativni življenjski dogodki lahko pri starejši osebi spremenijo potek in kakovost

življenja, pogosto so povezani s pojavom depresivnih simptomov. Med najpogostejšimi

dejavniki tveganja so smrt bližnje osebe, upokojitev, slabo zdravstveno stanje, invalidnost,

finančni problemi, slabšanje socialnega in ekonomskega stanja, socialna izolacija,

nastanitev v socialni ustanovi. Hudi pritiski na starostnika za nastanitev v negovalni

ustanovi močno povišujejo tveganje za obolevnost in smrtnost. Smrt zakonca je med

najpogostejšimi vzroki za razvoj prilagoditvene motnje (Pišljar, 2007, str. 68).

3.6.5 Drugi sindromi depresivne motnje v starosti

V starosti se zraven depresije lahko pogosto pojavijo tudi drugi sindromi depresije, zaradi

katerih je zdravljenje dolgotrajno. Med te sindrome najpogosteje spadajo:

Depresija z reverzibilno demenco

Nekateri pacienti s starostno depresijo imajo izrazitejše motnje spoznavnih sposobnosti in

razvijejo sindrom reverzibilne demence, ki z zdravljenjem postopoma izzveni. Pacient z

reverzibilno demenco v naslednjih letih zdravljenja potrebuje intenzivnejše spremljanje

spoznavnih sposobnosti (Pišljar, 2007, str. 68).

Depresija s poznim začetkom

Depresija s poznim začetkom je eden izmed dejavnikov tveganja za razvoj demence.

Povezana je z večjo obolevnostjo, smrtnostjo ter slabšim odzivom na antidepresivno

zdravljenje. Številne značilnosti ločujejo depresijo s poznim začetkom ter depresijo z

zgodnjim začetkom, kajti družinska obremenjenost je pomemben dejavnik tveganja za

zgodaj potekajočo depresijo. Depresijo s poznim začetkom pogosto najdemo pri pacientih

z nevrološkimi obolenji. Možganskožilne in nevrodegenerativne bolezni lahko spremljajo

depresija ter motnje spoznavnih sposobnosti, ki bistveno zmanjšujejo pacientove osnovne

življenjske sposobnosti. Pacienti so potrti, brezvoljni, upočasnjeni, ne zmorejo osnovnih

gospodinjskih opravil, lahko se povsem socialno izolirajo. Posebej so izpostavljeni


19

osamljeni starostniki brez svojcev ali bližnjih znancev. Zdravljenje depresije s poznim

začetkom je enako uspešno kot zdravljenje depresije z zgodnjim začetkom (Pišljar, 2007,

str. 69).

Vaskularna depresija

Klinična slika vaskularne depresije vključuje dejavnike tveganja za žilna obolenja. Pacienti

imajo bolj izražene motnje spoznavnih sposobnosti, posebno izvršilne, so psihomotorno

upočasnjeni, imajo manj depresivnih razmišljanj ter so bolj prizadeti v dnevnih aktivnostih

kot depresivni pacienti brez žilnih dejavnikov tveganja. Uspeh zdravljenja pri pacientih z

depresijo je slabši (Pišljar, 2007, str. 70).

Sindrom depresije – motnje izvršilnih sposobnosti

Pri pacientih je prisotna psihomotorna upočasnjenost, moteno vidno prepoznavanje, upad

aktivnosti in zanimanja ter slabo razumevanje bolezni. Pacienti zato zelo pogosto ne

zmorejo osnovnih življenjskih opravil. Posledice bolezni se odražajo v zanemarjenju

izgleda ali v socialnem umiku. Osebe z motnjami izvršilnih sposobnosti zaradi slabšega

odziva na antidepresivno zdravljenje potrebujejo pogostejše spremljanje bolezni,

intenzivnejše zdravljenje in vključevanje psihoterapevtskega in elektrokonvulzivnega

zdravljenja ter pomoč pri dnevnih aktivnostih (Pišljar, 2007, str. 72).

3.7 Težave pri zdravljenju depresije starejših

Zdravljenje depresije v starosti je enako uspešno kot v mlajših življenjskih obdobjih, če je

ta pravočasno odkrita in zdravljena (Kogoj, 2010, str. 89).

Zaradi stigmatizacije posebno starejših pacientov mnogi večkrat odklanjajo pregled pri

psihiatru. Napotitev k psihiatru je potrebna v primerih hudo izražene depresije

(Kogoj, 2010, str. 90):

o ob prisotnosti psihotičnih simptomov,

o ob ogroženosti zdravja zaradi odklanjanja hrane,

o ob samomorilni ogroženosti,


20

o ob rezistentnosti depresije,

o ob možnostih zapletov pri spremljajočih telesnih boleznih.

Kljub izboljšanju prepoznavanja depresije pri starejših velik delež pacientov ne poišče

strokovne pomoči ali pa depresija pri njih ni prepoznana ter ustrezno zdravljena. Ena od

ovir pri prepoznavanju depresije v starosti je njena heterogenost ter pogosto pojavljanje z

drugimi psihičnimi motnjami in telesnimi boleznimi. Zlasti težavno postane ugotavljanje

diagnoze pri pacientih, ki navajajo telesne težave, ki so pridružene depresiji ali pa so del

sočasno potekajoče telesne bolezni. Znano je, da imajo starejši pacienti s kronično

potekajočo telesno boleznijo pogosteje depresijo kot tisti brez telesne bolezni (Drakšič et

al., 2002, str. 53).

Drugi izmed razlogov neuspešnega zdravljenja depresije pri starejših je tudi opuščanje

jemanja zdravil, kajti polovica pacientov preneha jemati terapijo in kar 70 % pacientov

jemlje le polovico predlaganega odmerka zdravil. Verjetnost nerednega jemanja zdravil je

večja, če je depresiji pridružen tudi upad spoznavnih sposobnosti (Pišljar, 2007, str. 73).

Paciente z depresivno motnjo je potrebno obravnavati z vso skrbnostjo, saj pri njih obstaja

resna samomorilna ogroženost. Upoštevati moramo tudi njihovo manjšo prilagodljivost in

strah, ki je prisoten pred nečim novim (Muršec, 2002 ).

Za diagnosticiranje depresije je potrebno pacienta opazovati minimalno dva tedna in v teh

se mora pojaviti pet simptomov depresije, najmanj en simptom pa mora biti depresivno

razpoloženje ali izguba veselja in interesa do aktivnosti. Za diagnosticiranje depresije

morajo simptomi prav tako povzročiti stisko in oslabitev pri socialni integraciji in

funkcioniranju pri delu. Zelo pomembno je izločiti vse možne fizične vzroke pojava

depresije, kot so hipotiroidizem, demenca in stranski učinki zdravil. Če pacient kaže

»luknje« v spominu, potem je možno narediti hitro oceno pojava demence na podlagi testa,

sestavljenega iz šestih točk za ugotavljanje oslabitve kognitivnih sposobnosti (Hardy,

2011).


21

Po diagnosticirani depresiji, četudi je šlo le za eno depresivno epizodo, človek ni nikoli več

tak, kot je bil. Poti sta dve: lahko tone v vedno večje osebno trpljenje in trpljenje svojcev

ali pa se dvigne nadenj in ga obvlada in s tem izide iz bitke močnejši ter osebnostno in

duhovno bolj čvrst (Oražem, 2007, str. 20).

Zdravljenje depresije poteka v treh stopnjah (Kogoj, 2010):

akutno zdravljenje, 6–12 tednov,

nadaljevalno zdravljenje, 4–9 mesecev,

vzdrževalno zdravljenje, več kot eno leto.

Pri akutnem zdravljenju naj bi pacient prejemal antidepresiv, ki mu individualno najbolj

ustreza glede na vrsto depresije, glede na njegovo starost, spol, morebitne druge bolezni in

zdravila. Ko pacient med zdravljenjem doseže zadovoljivo remisijo simptomov, sledi

nadaljevalno zdravljenje z enakim antidepresivom in nespremenjenimi odmerki, kar traja

od 4 do 9 mesecev. V vzdrževalno fazo so vključeni pacienti z dvema ali več epizodami

predhodne depresije, tisti s kronično depresijo in tisti z nepopolno remisijo. Zdravljenje

traja do pet let, pri nekaterih tudi celo življenje. Starejši, pri katerih smo še posebno

pozorni glede pojava depresije, so tisti, ki imajo vsaj en dejavnik tveganja – smrt bližnjega,

nespečnost, odvisnost od pomoči drugih, hude telesne bolezni v zadnjih treh mesecih, hude

kronične bolezni, predhodne epizode depresije, socialno izoliranost in občutek

osamljenosti. Posebno pri teh starostnikih je smiselna uporaba presejalnih vprašalnikov za

depresijo. Nekateri avtorji celo izpostavljajo, da bi bilo pri starostnikih smiselno izvajati

rutinsko letno presejanje depresije in demence, da se ju ne spregleda (Kogoj, 2010, str. 81).

Glede na uspešnost zdravljenja depresij ločimo (Drakšič et al., 2002, str. 54):

rezistentne depresije (se ne odzivajo na medikamentozno terapijo kljub temu, da jo

pacient jemlje dovolj dolgo in redno);

kronične depresije (pri katerih ni izboljšanja kljub večletnemu zdravljenju);

larvirane oz. maskirane depresije (se skrivajo za različnimi telesnimi težavami, ki niso

objektivno pogojene).


22

3.7.1 Farmakološki pristopi zdravljenja depresije

Pri farmakološkem zdravljenju depresije pri starostniku so na prvem mestu antidepresivi.

Le pravilno izbrano antidepresivno zdravljenje zadosti kriterijem dobrega zdravljenja

(zmanjšanje simptomov in znakov depresije, zmanjšanje nevarnosti ponovitve depresije,

boljša kvaliteta življenja in znižanje stroškov zdravljenja (Pregelj et al., 2009, str. 82).

Pri odločitvi za zdravljenje z njimi je potrebno upoštevati pretekli potek izražanja

simptomov depresije, pacientovo telesno stanje, morebitna že predpisana zdravila in

pretehtati prednosti in slabosti, ki jih takšno zdravljenje za pacienta prinaša. Večina

antidepresivov je v obliki tablet ali kapsul. Pri nekaterih starostnikih zaradi težav pri

požiranju taka oblika zdravila otežuje jemanje. Na voljo je nekaj antidepresivov v obliki za

peroralno suspenzijo fluoksetin (fodiss) 20 mg, v obliki peroralne raztopine fluoksetin

(prozac) 20 mg/5 ml, sertralin (zoloft) 20 mg/ml in v obliki za parenteralno dajanje

citalopram (cipramil) 20mg/0,5 ml (Pregelj et al., 2009).

Zaradi verjetnosti ponovitve depresivne epizode in daljšega trajanja le-te se starostniku

priporoča daljše zdravljenje z antidepresivi. Ugotavljajo, da depresivna epizoda pri

starejših pacientih traja v povprečju 18 mesecev. Le tretjina pacientov je dosegla okrevanje

v enem letu in okrog dve tretjini v dveh letih. Sočasna uporaba drugih zdravil je pri

zdravljenju depresivne epizode v starosti smiselna le v primeru, da z antidepresivom niso

odpravljeni simptomi depresije ali pa se sočasno pojavlja še druga psihična motnja (Pregelj

et al. 2009, str. 84).

Glede na način delovanja delimo antidepresive v več skupin (Mc Kenzie, 2005, str. 49–

55):

triciklični antidepresivi (za zdravljenje zmernih ali hudih oblik depresije),

selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (npr. prozac – za zdravljenje blagih

oblik depresije),

zaviralci monoaminoksidaze (npr. fenelzin),

stabilizatorji razpoloženja (npr. litij, sicer redko uporabljen pri zdravljenju depresije).


23

Druga zdravila, ki se poleg antidepresivov uporabljajo pri zdravljenju depresije (Mc

Kenzie, 2005, str. 57):

uspavala,

anksiolitiki,

pripravki iz šentjanževke.

3.7.2 Nefarmakološki pristopi zdravljenja

V današnjem času je dobro, da se oboleli starostnik z depresijo čim bolj, poleg

farmakološkega zdravljenja, poslužuje tudi tistih nefarmakoloških metod zdravljenja

depresije, ki omogočajo bolj učinkovito in dolgotrajnejše zdravljenje. Med nefarmakološke

pristope zdravljenja depresije sodijo različne oblike psihoterapij, ki spadajo med najbolj

razširjene načine zdravljenja depresij (po Mc Kenziju, 2005, str. 41).

Psihoterapije delimo v tri skupine (Mc Kenzie, 2005, str. 41):

kratkoročne terapije

(kognitivna, vedenjska, kognitivno-vedenjska, kognitivno-analitska in medosebna

terapija) trajajo največ 6 mesecev,

dolgoročne terapije (psihoanaliza) trajajo dlje časa,

psihološko svetovanje (partnerska terapija).

Kognitivna terapija

Je oblika psihoterapije, ki deluje na depresivne vzorce mišljenja in jo mnogi strokovnjaki

na področju duševnega zdravja priporočajo v kombinaciji z antidepresivi (Mc Kenzie,

2005, str. 43).

Vedenjska terapija

Je oblika psihoterapije, ki je osredotočena predvsem na spreminjanje negativnih vzorcev

vedenja. Učinkovita je pri zdravljenju zmerno hudih depresij (Mc Kenzie, 2005, str. 43).


24

Kognitivno-vedenjska terapija

Je kombinacija kognitivne in vedenjske terapije. Ukvarja se predvsem s spreminjanjem

negativnih misli in prepričanj ter posameznika uči drugačnega, primernejšega vedenja.

Učinkovita je pri zdravljenju blage in zmerne depresije in ima podoben učinek kot

antidepresiv, saj se posameznik po njej počuti bolje in ohrani boljše razpoloženje (Mc

Kenzie, 2005, str. 43).

Kognitivno-analitska terapija

Je nova vrsta psihoterapije, ki se zraven kognitivne in vedenjske tehnike ozira v preteklost

in s tem poskuša posamezniku pokazati, od kod izvira njegov način razmišljanja (Mc

Kenzie, 2005,

Medosebna psihoterapija

Je oblika psihoterapije, ki se osredotoča predvsem na reševanje odnosov med ljudmi in na

reševanje težav, ki nastanejo pri komunikaciji. Pomaga tudi posamezniku pri soočanju z

žalostjo ob izgubi bližnjega (Mc Kenzie, 2005, str. 44).

Psihoanaliza

Je oblika psihoterapije, ki se ukvarja z vzroki depresije, ki pri posamezniku trajajo že dlje

časa. Psihoanalitiki domnevajo, da so vse naše težave posledica problemov iz preteklosti, s

katerimi se takrat nismo soočali (Mc Kenzie, 2005, str. 44).

Partnerska terapija

Je oblika psihoterapije, ki je namenjena predvsem depresivnim posameznikom, ki imajo

partnerja, in tudi posameznim parom, ki se soočajo z depresijo (Mc Kenzie, str. 45).

Med nefarmakološke načine zdravljenja depresije spadajo še različne oblike

obvladovanja stresa(Mc Kenzie, 2005, str. 34–35):

sprostitev,

biološka povratna zveza (sproščanje s pomočjo računalniške tehnike),

avtogeni trening (sproščanje s pomočjo določenih vaj),

masaža,


25

terapija z živalmi.

Preverjanje samomorilne ogroženosti

Ker je depresija najpomembnejši dejavnik tveganja za samomorilno vedenje v starosti, je

uporaba presejalnih testov za depresijo istočasno koristna tudi kot možnost odkrivanja

samomorilno ogroženih starejših. Zato moramo pri depresivnih starostnikih in tistih, pri

katerih posumimo zaradi ostalih dejavnikov tveganja na večjo samomorilno ogroženost,

empatično pristopiti. V takih primerih moramo starostnika o samomorilnem vedenju na

ustrezno občutljiv, a dovolj direkten način tudi vprašati: kako pogosto misli na smrt, kako

resen samomorilni namen ima, ali je že izdelal samomorilni načrt. Če starostnik na ta in

podobna vprašanja odgovori pritrdilno, je pomembno, da raziščemo, ali je o izvedbi

samomora razmišljal tudi konkretno; ali ima izdelan načrt, kako natančen je in ali ga je že

kdaj poskušal izvesti (Kogoj 2010, str. 83–84).

3.8 Vloga medicinske sestre pri obravnavi starostnika z depresijo

Medicinska sestra se srečuje z depresivnimi pacienti v splošni ambulanti, na terenu kot

patronažna medicinska sestra, na različnih oddelkih splošnih bolnišnic in na psihiatričnem

oddelku. Zdravstvena nega pacienta temelji na opazovanju, terapevtski komunikaciji in

vzpostavljanju terapevtskega odnosa. Pacienta se v okviru njegovih zmožnosti vključi v

vzdrževanje vsakodnevnih aktivnosti, saj mu bodo v pomoč, da premaga stanje odvisnosti,

ki jo bolezen povzroča, in da zopet doseže svojo samostojnost. Potrebno mu je zagotavljati

dovolj informacij o bolezni, saj sam nima dovolj znanja, da bi pomagal sebi in svoji

družini, ter ga v terapevtskem odnosu razbremeniti občutkov krivde. Zdravstveno vzgojno

delo je s tem usmerjeno k dvigu duševnega zdravja pacienta s poudarkom na zdravem

življenju. Medicinska sestra pomaga tudi svojcem ter jim s svetovanjem pomaga, da

pacienta razumejo in mu znajo pomagati. Pohvaliti je potrebno tudi aktivno vključevanje

pacienta v individualne in skupinske aktivnosti, vendar brez previsokih ali prenizkih

zahtev. Prvi intervju na pacientovem domu nam da vpogled še v pacientovo neposredno

ožje okolje, družino in odnose med družinskimi člani (Kobentar, 2009, str. 208).


26

Specifične naloge medicinske sestre v zdravstveni negi v psihiatriji so pomemben člen pri

izvajanju zdravstvene aktivnosti in pri zdravljenju pacienta z duševno boleznijo. Med

naloge najpogosteje spadajo:

učenje pacienta in njegovih svojcev pravilnih interakcij, ustrezne komunikacije in

ustreznih medosebnih odnosov;

dajanje informacij in svetovanje pacientu ob njegovih notranjih konfliktih, bojaznih in

stiskah;

vodenje vsakodnevnega življenja na oddelku, vzpodbujanje pacienta in učenje fizičnih,

socialnih in družbenih aktivnosti;

pomoč in vzpodbuda pri zadovoljevanju telesnih potreb in pri izvajanju medicinsko-

tehničnih posegov;

zagotavljanje pacientove varnosti;

učenje pacienta, da izraža čustva in spodbujanje k izražanju čustev;

skrb za terapevtsko vzdušje na bolniških oddelkih in povsod, kjer se zdravijo pacienti z

duševnimi motnjami;

zdravstveno-vzgojno delovanje s pacientom, njegovimi svojci in širšo skupnostjo;

vodenje zdravstvene nege in oskrbe na psihiatričnih oddelkih in drugih zdravstvenih

ustanovah;

medicinska sestra je samostojna izvajalka ali sodelavka pri različnih oblikah

individualnega ali skupinskega dela s pacienti;

je pacientov sogovornik, svetovalec in njegov nadomestni bližnji, kadar je to potrebno

(Čuček Trifkovič in Pišlar, 2011, str. 15).

Ponekod že na oddelkih, kjer se zdravijo pacienti s sladkorno boleznijo in srčno-žilnimi

boleznimi, prakticirajo preglede za ugotavljanje depresije na podlagi dveh standardnih

vprašanj, in sicer: ali ste bili tekom zadnjih mesecev pogosto potrti, depresivni ali brez

upanja in ali ste tekom zadnjih mesecev ugotovili, da nimate volje in interesa, da bi

kaj počeli.

Če se teh vprašanj ne uporabi, je spregledanih 7 do 10 primerov depresije. Zato je zelo

priporočljivo vprašanja uporabljati ne samo pri pacientih z dolgoročno oskrbo, ampak tudi


27

pri starejših, ki ne potrebujejo dolgoročne oskrbe. Če pacient odgovori na eno izmed

vprašanj pritrdilno, je potrebno narediti še nadaljnjo oceno stanja. Medicinske sestre s tem

predstavljajo ključ pri ugotavljanju depresije pri starejših. So tiste, ki lahko svetujejo

zdravljenje in ocene stanja pri drugih specialistih. Takšno postopanje bi potencialno lahko

zmanjšalo nastanek bolezenskih stanj (Hardy, 2011).

3.8.1 Zdravstvena vzgoja pacienta z depresivnim obolenjem

Medicinska sestra pomaga tudi svojcem ter jim s svetovanjem pomaga, da pacienta

razumejo in mu znajo pomagati.

Depresivnemu pacientu medicinska sestra svetuje naslednje:

zdravila naj jemlje, kot jih je predpisal zdravnik, opozori ga tudi na stranske učinke

zdravil in kako naj jih omili;

opozori ga, naj ne uživa alkohola;

po lastnem preudarku ne sme jemati nobenih zdravil, upošteva naj navodila zdravnika;

naj si ne postavlja prevelikih ciljev in odgovornosti;

naj si vzame dovolj časa pri jedi;

naj skrbi za svoje telesno počutje in kondicijo;

svojcem svetuje, kako naj obolelega člana družine vzpodbujajo k opravljanju aktivnosti,

vendar s pravo mero, kajti pretirano vzpodbujanje lahko še poveča pacientov občutek

nemoči (Čuček Trifkovič in Pišlar, 2011).

Zdravljenje z zdravili ni edini način zdravljenja depresije, je pa zelo pomemben. Zato je

pomembno tudi zdravstveno-vzgojno delovanje medicinske sestre v tej zvezi.

Medicinska sestra seznani pacienta in njegove svojce z naslednjim:

terapevtski učinki antidepresivov ne nastopijo takoj, ampak je zdravila potrebno jemati

nekaj tednov, da pride do ustreznega učinka;

zdravljenje depresije je dolgotrajni proces, ki poteka vsaj 6–12 mesecev;

antidepresivi ne povzročajo odvisnosti;


28

antidepresive lahko predpiše tudi osebni zdravnik, ne le psihiater (prav tam, 2011).

Medicinska sestra tudi poučuje in spodbuja pacienta ter mu razlaga, da ni sam kriv za

bolezen in naj se je ne sramuje. Zbolijo še tako močni, uspešni in pogumni ljudje.

Spodbuja ga, naj se ne skriva pred ljudmi in ne zapira v sobo, kajti čeprav poskuša svoje

težave skriti, svojci in prijatelji kmalu opazijo, da je z njim nekaj narobe in jih zanj skrbi.

Pri tem je potrebno, da se svojci pogovorijo z obolelim članom družine, saj mu s tem lahko

tudi pomagajo. Svoje skrbi, težave naj zaupa tudi zdravniku in mu pove, kaj razmišlja o

svoji bolezni, kako se počuti, kaj ga skrbi in naj vpraša, kar ga zanima. Medicinska sestra

pouči pacienta, da stalno razglabljanje o bolezni povečuje tesnobo in potrtost. Na bolezen

bo pacient najlažje pozabil, če se bo zamotil s prijetnimi dejavnostmi ali s pogovorom o

običajnih stvareh. Do sebe naj ne bo prezahteven in naj se pohvali za vsak uspeh, tudi če se

mu zdi majhen in nepomemben (Čuček Trifkovič, 2011).

3.8.2 Terapevtski odnos med medicinsko sestro in starostnikom z duševno motnjo

Sodoben terapevtski pristop k starostniku zahteva obravnavo številnih med seboj bolj ali

manj prepletenih problemov. Delo medicinske sestre pri tem je splet aktivnosti,

namenjenih zagotavljanju terapevtskega okolja, ukvarjanju s pacientovimi telesnimi,

duševnimi in socialnimi problemi, pogosto tudi pristajanju na pacientovo regresivno

vedenje in utrjevanje zrelejšega ravnanja skladno s pričakovanji glede na starost, bolezen

in napredek v zdravljenju. Medicinska sestra pacienta vzpodbuja k čim večji aktivnosti,

pomaga mu pri vključitvi v skupinsko delo in delovno terapijo, vzpodbuja ga h

komunikaciji, k čim večji samostojnosti pri zadovoljevanju osnovnih potreb. Delo s

starostniki zahteva od medicinske sestre večjo odgovornost, znanje in izkušnje, saj mora

neprenehoma predvidevati njegove potrebe, ga neprestano opazovati, pozorna mora biti na

najmanjša sporočila, ki jih starostnik nakazuje z mimiko, s kretnjami ali pa tudi z držo, ker

drugače ne zna ali ne zmore povedati (Smovnik, 2011, str. 80–81).


29

3.8.3 Terapevtska komunikacija

Skrb za pacienta z depresivno motnjo vključuje na prvem mestu terapevtsko komunikacijo

kot sredstvo za vzpostavljanje odnosa, preko katerega ga vodimo in usmerjamo k skrbi za

temeljne življenjske aktivnosti (Kobentar, 2009).

Značilnosti terapevtske komunikacije:

zaupanje: pridobiti pacientovo zaupanje, ga poslušati, sprejemati njegove občutke,

jasna sporočila;

sprejemanje: sprejemanje pacientove osebnosti, usmerjanje pozornosti na pacientove

dobre lastnosti, pohvala;

empatija: razumevanje pacienta in njegovih občutkov;

spoštovanje: z majhnimi dejanji, kot so izkazovanje pozornosti, vrednosti in

dostojanstva uporabljamo prijaznost, vljudnost in upoštevamo pacienta;

samorazkrivanje: zaupanje pacientovega intimnega doživljanja;

zaupnost: vsi podatki so strogo zaupni (Kobentar, 2009).

Komunikacija med ljudmi in med starejšimi je socialna kategorija, kar je treba pri delu z

njimi še posebej upoštevati. Starejši se pogosto umaknejo pred svetom zaradi lastnih

občutkov, osebnostnih lastnosti, posebnih navad, čustvenih motenj ali zaradi drugih težav.

Poznavanje specifičnosti problema komunikacije nam olajša delo in vsakodnevne kontakte

s starostnikom. Za razumevanje njegovega vedenja moramo biti strpni in odprti za

drugačnost. Posebno pozorni moramo biti pri starostnikih z dementnim vedenjem. Bistvena

naloga zdravstvenega delavca pri delu s starejšimi je pozitiven odnos, usmerjen k

ustvarjalnemu reševanju težav in problemov. Zdravstvena nega starostnikov je usmerjena v

vsestransko pomoč pri opravljanju življenjskih aktivnosti z ohranitvijo največje možne

mere samostojnosti in neodvisnosti. Na teh temeljih je potrebno graditi komunikacijo in

brez nje bi bilo nemogoče zagotavljati osnovne pogoje za neodvisnost, samostojnost in

dobro počutje. Sporočilo povezuje enoti sprejemanja in oddajanja ter je del izhoda reakcije.

Pogosto opažamo, da je doživljanje starejših povezano z izgubami in od tod njihovo

depresivno razumevanje sporočil. Zato morajo naša sporočila biti jasna, kratka, vsebinsko


30

bogata, razumljiva in osebna, s poudarkom na notranjem doživljanju in empatiji do

starostnika. Za uspešno komunikacijo je potrebno poznavanje teorije o komunikaciji, dobro

poznavanje starejših z upoštevanjem individualnih razlik in zmožnost vzpostavljanja

pristnih odnosov (Skornšek, 2010, str. 29).

Za dober odnos pa nikakor ni odgovoren samo zdravstveni delavec, ima pa večjo moč, saj

zavzema nadrejeni položaj, ki je nujen za uspešno zdravljenje, saj je na strokovnem

področju odgovoren za svoj prispevek k pacientovemu zdravljenju. Včasih je dovolj, da

zdravstveni delavec za trenutek tiho obsedi pri pacientu, mu pove, da mu je všeč, ker mu

pacient zaupa ali da se veseli napredka pri njegovem zdravljenju. Potrebo po avtonomiji in

potrebo po povezanosti ima tudi pacient, ko vstopa v odnos z zdravstvenimi delavci. Svojo

potrebo po povezanosti z drugimi uresničuje tako, da zaupa in pričakuje, da bo od njih

dobil dobro in strokovno pomoč (Grobevnik, 2006, str. 21–23).

Profesionalna komunikacija in odnosi omogočajo pacientu, da se mu vrne volja do

življenja. To pa je možno z neposrednim stikom s pacientom, pri katerem se pravočasno in

odgovorno odzivamo na njegove potrebe. Medicinska sestra naj bi večino delovnega časa

posvetila komunikaciji s pacientom, saj je le-ta zelo pomembna za izvajanje zdravstvene

nege. Globalni cilj profesionalne komunikacije medicinske sestre s pacientom je

medsebojni odnos, v katerem bo pacient brez strahu in zadržkov sporočal svoje potrebe,

želje in pričakovanja (Videčnik, 2011, str. 205).


31

4 STAROSTNIKI Z DEPRESIVNO MOTNJO IN DOMAČE

OKOLJE

Človekovo socialno okolje je pomemben dejavnik pri vzpostavitvi dobrega duševnega

zdravja in temelj dobrega delovanja pri psihiatričnem pacientu. Pacient v urejenem

domačem okolju lažje nadaljuje pot k zdravju in se hitreje vključi v okolje. Veliko

duševnih motenj se pokaže ob stresu in neurejenih domačih razmerah. Vloga svojcev in

bližnjih pri okrevanju psihiatričnega pacienta je pri tem bistvenega pomena. Reševanje

težav v družini s takšnim pacientom je uspešno ob sodelovanju zdravnika, socialne službe,

patronažne službe in drugih strokovnjakov glede na problematiko v družini.

4.1 Vpliv depresije pri starostniku na odnose v družini

V današnjem času se spreminja struktura in vloga družine pri skrbi za starejše ljudi. Vso

zgodovino je bila družina glavni oskrbovalec starih ljudi. V družinskem okviru so za stare

ljudi skrbele predvsem ženske. V preteklosti je bila življenjska doba kratka, zato je bila

skrb za stare ljudi potrebna krajši čas. Po industrializaciji in urbanizaciji se je družina

zmanjšala, ostajata dve generaciji z malo otroki, zelo pa je porasla zaposlenost žensk. Malo

starejših ljudi živi danes s svojimi otroki in vnuki, od njih pa ne dobivajo materialne

podpore za potrebe v starosti, niti nege ob onemoglosti. Posledice tega so hude posebno

tam, kjer sistemi pokojninskega zavarovanja in javne socialne skrbi za starejše ter mreže

ustanov za pomoč starim ljudem še niso vpeljani in ukoreninjeni. Zelo se je zato

spremenila vloga družine pri skrbi za starejše ljudi, v njenem okviru pa še posebno vloga

žensk (Ramovš, 2003, str. 227).

V primeru obolevnosti družinskega člana za duševno boleznijo se družinski člani

postopoma privadijo na posebne oblike doživljanja, odzivanja in vedenja obolelega člana

družine. Ko pa postanejo vsakodnevna opravila za takega človeka prehudo breme in prične

popuščati v različnih vlogah, tako v družini kot v širši skupnosti, lahko pomoč poišče sam,

pri tem mu najpogosteje lahko pomagajo njegovi bližnji. Pri nekaterih družinah, ki se niso


32

sposobne soočati z boleznijo in zaradi pomanjkanja podpore obolelemu članu družine,

zaradi tega prihaja do številnih konfliktov in stresnih situacij, v nekaterih primerih pa do

opuščanja družinskih vlog in do razhodov partnerjev (Pišl, 2009, str. 447).

4.2 Vloga družine v procesu zdravljenja starostnika z depresijo

Največ starejših ljudi živi izven specializiranih institucij, tako da so družinski člani

najpogosteje tisti, ki prevzemajo skrb za starejše. Nega starejših je običajno povezana z

napori in stresom tistih, ki za njih skrbijo. Osebe, ki negujejo starejše, so velikokrat tudi

same starejše (tudi več kot 65 let), podvržene različnim boleznim, dodatni stres pa lahko

povzročijo tudi odnosi v družini in težave v službi. To povečuje tveganje, da skrb za

starostnika ne bo zadostna (Pišl, 2009, str. 453).

Vloga družine je v procesu zdravljenja pacientov z duševno boleznijo izjemnega pomena

za vse člane družine tako za telesno in duševno zdravje vseh bližnjih kot za obolelega

člana, saj je družina prva, ki opazi spremembe pri družinskem članu in poišče strokovno

pomoč. Dobro sodelovanje med svojci, strokovnjaki in pacientom omogoča pomoč

svojcem tako v premagovanju njihovih lastnih stisk kot pri prepoznavanju in sprejemanju

duševne bolezni člana družine. Da bi oboleli član družine ponovno pridobil svoje mesto v

družini, potrebuje tudi podporo družinskih članov, njihovo razumevanje in spodbudo. Če

ima družina možnost, da se ob pomoči strokovnjakov uči o duševnih boleznih in posebnih

oblikah vedenja in razmišljanja pri obolelem svojcu, se mu tudi lažje približa in ga bolje

razume v njegovi stiski. Raziskovalci ugotavljajo, da sta izid in uspeh terapevtske

obravnave toliko boljša, kolikor bolj se povezujeta zdravljenje pacienta z zdravili in

psihoterapija, v katero so poleg pacienta vključeni tudi njegovi svojci. Ugotovljeno je, da

dejavno, sistematično in posameznemu pacientu prilagojeno vključevanje družine v

obravnavo zmanjšuje število recidivov bolezni in jih skrajšuje, manjša intenziteto

simptomatike, omejuje potrebo po hospitalizaciji, povečuje dejavnost pacienta v obdobjih

remisij in pomembno izboljšuje kakovost pacientovega življenja. V procesu zdravljenja

duševne motnje pri obolelem pacientu potrebuje družina poleg empatije tudi strokovno

pomoč, da se lahko okrepi in reorganizira (Pišl, 2009, str. 444).


33

S pomočjo psihoedukacije svojcev in pacienta se družinski člani izobrazijo za

prepoznavanje sprememb v obdobju poslabšanja duševne bolezni ter ustreznega in

pravočasnega ukrepanja. S tem prispevajo h kakovosti življenja družine, k daljši remisiji in

krajšim hospitalizacijam (Pišl, 2009, str. 450).

4.3 Zdravstvena vzgoja v družini z depresivnim starostnikom

Zdravstveno-vzgojno delo je za depresivnega pacienta ključnega pomena, saj sam pogosto

nima dovolj znanja, da bi pomagal sebi in svoji družini. Zdravstveno-vzgojna vloga je

usmerjena k dvigu duševnega zdravja pacienta s poudarkom na zdravem in kakovostnem

življenju (Pibernik, 2004).

Cilj zdravstvene vzgoje v družini je obravnava družine v domačem okolju in podpora

družini v prelomnih obdobjih, s tem pa zagotoviti pozitiven odnos, stališča in prepričanja o

zdravju, krepitvi in ohranitvi funkcije, ki jo ima družina pri tem. V primerih odstopanja od

zdravja je namen nuditi podporo in pomoč v prizadevanjih za samopomoč. V času bolezni

je namen nuditi podporo in pomoč pri razvijanju preostalih sposobnosti, sodelovanju pri

zdravljenju, nadzorovanju bolezni ter preprečevanju bolezni in komplikacij (Pibernik,

2004).

Delo medicinske sestre v kliničnem okolju je usmerjeno na bolne posameznike, pri čemer

je pomembno, da so vanj aktivno vključeni tudi svojci. Istočasno delujejo medicinske

sestre v kliničnem okolju kot povezovalke in usklajevalke dela med družino in ostalimi

člani zdravstvenega tima (Urbančič, 2002, str. 125−127). Medicinske sestre, ki skrbijo za

družine, naj bi uporabljale nekatera načela za načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege v

družinah za pomoč pri razumevanju kompleksnih in dinamičnih odnosov med zdravjem

družine in zdravjem posameznih članov.

Načela pri izvajanju zdravstvene nege v družini vključujejo:

zdravstveno nego v družinah usmerjajo družinski člani, tako zdravi kot oboleli;

medicinske sestre spoznavajo odnose v družini;


34

skrb za družino je odvisna od predhodnih izkušenj družine in njene usmerjenosti v

sedanjost in prihodnost;

zdravstvena nega družin upošteva odnose med družinskimi člani in izhaja iz

spoznavanja, da posamezniki in družina kot skupina ne dosegajo najvišje ravni zdravja;

medicinske sestre poskušajo povečati družinske interakcije v sodelovanju med njimi in

družino in med člani znotraj družine;

medicinske sestre spoznavajo, da pri osebi, ki ima v družini največ znakov težav, le-ti

čez čas preidejo, kar zahteva preusmeritev zdravstveno negovalnih aktivnosti;

za družinske medicinske sestre temelji ugotavljanje prednostnih potreb po zdravju v

družini izključno na delo v družini (Urbančič, 2002).


35

5 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

V metodologiji raziskovanja smo se opirali na študijo primera starostnika, ki oboleva za

depresijo v njegovem domačem okolju Pri tem smo pojav bolezni natančno raziskali in ga

natančneje predstavili v obliki intervjuja in pri tem izpostavili pomembne negovalne

probleme s katerimi se je oboleli starostnik srečal.

5.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

RV 1 Kaj so glavni vzroki nastanka depresije?

RV 2 Ali starostnik z depresijo v domačem okolju redno jemlje predpisano

medikamentozno terapijo?

RV 3 Ali so družinski člani v oporo starostniku z depresijo?

RV 4 Ali ima depresija pri starostnikih vpliv na družinske odnose?

RV 5 Pri katerih aktivnostih se starostnik z depresijo počuti najbolj odvisnega?

5.2 Metodologija raziskovanja in metoda dela

Analiza domače in tuje literature nam je omogočila opredelitev teoretičnih izhodišč.

Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo

študije primera, na podlagi strukturiranega intervjuja, kjer smo uporabili metodo

opazovanja in spraševanja. Intervju je bil voden z osnovnimi podatki o starostniku in

njegovi družini, podatki o zdravstvenem počutju in jemanju terapije. Sledil je pogovor, ki

se je nanašal na teoretični model posameznih življenjskih aktivnostih po Virginii

Henderson ter kakšne so težave anketiranega glede na bolezen.


36

5.3 Raziskovalno okolje

Raziskava je bila izvedena v starostnikovem domačem okolju v sobi enosobnega

stanovanju v mestu. V sobi kjer smo intervju izvedli je vladalo prijetno, mirno vzdušje.

5.4 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec je zajemal določenega starostnika kot študijo primera, ki že eno leto

oboleva za depresivno motnjo.

Anketiranec je bil do nas odprt, prijazen, brez zadržkov in ni bil omejen s časom. Na

zastavljena vprašanje je odgovarjal kratko, jedrnato.

5.5 Etični vidik

V raziskavi smo upoštevali Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije in upoštevali zasebnost ter molčečnost pacientovih podatkov, ki smo jih

uporabili le v namen priprave diplomskega dela. Starostnik, ki se je zdravil za depresijo, se

je strinjal z izvedbo intervjuja z zagotovilom, da v diplomskem delu ni mogoče

identificirati raziskovanca.


37

6 REZULTATI

Spol: moški.

Področje bivanja: enosobno stanovanje.

Izobrazba: elektromehanik.

Status: invalidski upokojenec.

65-letni J. C. živi sam in ima dobro vzpostavljeno socialno mrežo prijateljev in znancev.

Do prve zaznave bolezni je prišlo pred sedmimi leti. Pacient J. C. je menil, da pozna

vzroke pojava bolezni, in sicer: težko obdobje otroštva in mladostništva ter številne fizične

bolezni (otroška paraliza, večkratne operacije hrbtenice, močno deformirana stopala,

razveza v zakonu).

V začetku lanskega leta je prenehal z jemanjem terapije, ker se mu je zdravstveno stanje

izboljšalo. Pred tem pa je 2 leti redno vsakodnevno užival antidepresivno terapijo cipralex

10 mg in uspavalo sanval 5 mg.

Ko je pacient J. C. zbolel za depresijo, so mu svojci, sorodniki in prijatelji le redko bili v

oporo, saj so se družinski odnosi po razvezi precej spremenili in so zaradi nastale bolezni

negativno vplivali na pacientovo počutje.

6.1 Odstopanja raziskovanca pri določenih življenjskih aktivnostih po

modelu Virginie Henderson

Pri obolelem starostniku smo v času bolezni odkrili njegove najpogostejše negovalne

probleme pri nekaterih osnovnih življenjskih aktivnostih. Negovalni problemi so se

pojavili pri naslednjih življenjskih aktivnostih:

PREHRANJEVANJE IN PITJE

Pacient ima dober apetit in redno skrbi za hidracijo.


38

V času bolezni je imel največkrat slab apetit in je užival premalo hrane.

Negovalna diagnoza:

neješčnost.

IZLOČANJE IN ODVAJANJE

Pacient normalno odvaja blato 1-krat dnevno in izloča 2 do 3-krat dnevno.

V času bolezni je imel težave z odvajanjem blata zaradi pomanjkanja gibanja in

neustreznega načina prehranjevanja.

Negovalna diagnoza:

pogosta obstipacija.

GIBANJE IN USTREZNA LEGA

Pacient ima pri tej aktivnosti vsakodnevne omejitve, saj se zaradi kroničnih bolečin v

hrbtenici, ki jih je utrpel pri prvi operaciji hrbtenice pred 30 leti, težje giba. Težje se giba

tudi zaradi prebolele otroške paralize, pri kateri so mu zaradi neustreznega načina

zdravljenja nastali telesni primanjkljaji (npr. deformirana stopala, skolioza hrbtenice).

Negovalne diagnoze:

zmanjšana telesna aktivnost.

SPANJE IN POČITEK

Pacient ima pri tej aktivnosti vsakodnevne težave z nespečnostjo, zaradi neustreznega

načina preživete telesne aktivnosti in ker čez dan veliko časa (2 do3-krat) počiva.

Negovale diagnoze:

nespečnost,

motnje v ritmu spanja.


39

ODNOSI Z LJUDMI, KOMUNIKACIJA IN IZRAŽANJE ČUSTEV

Pacient se večinoma dobro razume s prijateljico in občasno komunicira z znanci, prijatelji,

sorodniki in družinskimi člani.

V času bolezni so se pojavile težave pri izražanju čustev, saj je pacient le redko zahajal v

družbo zaradi sramu pred boleznijo in pomanjkanja družbene in družinske podpore

prijateljev in družinskih članov.

Negovalne diagnoze:

socialna izolacija,

socialne interakcije, nepopolne,

osamljenost, nevarnost za osamljenost.

KORISTNO DELO, RAZVEDRILO IN REKREACIJA

Pacient pri tej aktivnosti nima težav. V prostem času rad prepeva v pevskem zboru,

kolesari in hodi na krajše sprehode. V času bolezni je imel težave pri motiviranju za

telesno aktivnost in pri ukvarjanju s hobiji.

Negovalna diagnoza:

deficit v preživljanju prostega časa.

NAČRT ZDRAVSTVENE NEGE

SPREMEMBA PREHRANJENOSTI −MANJ KOT TELO POTREBUJE

Cilji:

pacient bo zaužil dovolj hrane in tekočine.


40

aktivnosti zdravstvene nege:

s pacientom se pogovoriti o prehrambenih navadah, posebnostih in pomenu zdrave

prehrane, ga motivirati za zdravo prehranjevanje.

OBČASNA OBSTIPACIJA

Cilji:

pacient bo redno odvajal,

pacient bo zaužil dovolj balastnih snovi in tekočine,

pacient bo aktiven čez dan.


s pacientom se pogovoriti o prehrambenih navadah,

poskrbeti za dovolj tekočine in ustrezno prehrano (sadje, zelenjava, polnozrnati kruh),

pacienta vzpodbujati k redni aktivnosti.

ZMANJŠANA TELESNA AKTIVNOST

Cilji:

pacient bo motiviran za izvajanje redne telesne aktivnosti.


pacienta poučiti o redni telesni aktivnosti in njenem vplivu na počutje,

pacienta motivirati in spodbuditi k izvajanju dnevne telesne aktivnosti.

NESPEČNOST IN MOTNJE V RITMU SPANJA

Cilji:

pacient bo imel urejen ritem spanja,

pacient bo aktiven čez dan.


41


s pacientom se pogovoriti o njegovem vzorcu spanja,

pacienta vzpodbujati, da je čez dan čim bolj aktiven,

pacientu svetovati, naj si ustrezno uredi spalnico, preden gre spat (prezračen prostor,

ustrezno zatemnjen, popije naj kozarec toplega mleka ali melisinega čaja,

pacientu svetovati, naj v primeru nespečnosti vzame predpisano terapijo.

SOCIALNA IZOLACIJA IN SOCIALNE INTERAKCIJE NEPOPOLNE

Cilji:

pacientu pomagati, da bo navezal stike s prijatelji in družinskimi člani.

aktivnosti zdravstvene nege

pacienta vzpodbujati h komunikaciji s prijatelji, znanci in družinskimi člani ter k

izražanju potreb in čustev,

pacienta vzpodbujati, da je čez dan čim bolj aktiven.

DEFICIT V PREŽIVLJANJU PROSTEGA ČASA

Cilji:

pacient bo skrbel za redno gibanje,

pacient se bo zaposlil z različnimi hobiji oz. delom, ki ga sprošča,

pacient bo navezoval stike s svojci, prijatelji in znanci.


pacienta aktivno poslušati in ugotavljati interesna področja,

pacienta vzpodbujati in motivirati, daj se čim bolj zaposli z dejavnostmi, ki ga veselijo,

pacienta vzpodbujati k rednemu navezovanju stikov s svojci, prijatelji in znanci.


42

7 RAZPRAVA

Uspešno staranje se povezuje z dobrim počutjem in sposobnostjo prilagajanja na

spremembe, ki jih starost prinaša. Mnoge raziskave, ki so usmerjene v proučevanje

uspešnega staranja, prištevajo h kakovostni starosti naslednje aktivnosti: zdrave prehranske

navade, redna gibalna aktivnost, skrb za duševno zdravje in preventiva pred poškodbami

lokomotornega aparata (Zurc, Skela Savič, 2012, str. 210).

V izvedeni študiji primera s starostnikom, ki oboleva za depresijo, smo ugotovili, kako

pomembno lahko družina vpliva na osebnostne in družbene procese posameznega

starostnika v domačem okolju. Pomembno vlogo pri nastanku psihičnih bolezni imajo, kot

smo že omenili v teoretičnemu delu, notranji in zunanji dejavniki okolja. Slednji lahko

precej omejijo življenje posameznika, saj je pri zdravljenju važno, kako se bo bolnik nanje

odzval. Ključnega pomena pri spopadanju z depresijo ima pacientovo domače okolje, kar

ugotavljamo tudi v izvedeni študiji primera, ki je v našem primeru na starostnika precej

slabo delovalo. Pred boleznijo se je moral spoprijeti z mnogimi stresnimi dogodki v

otroštvu, ki so ga kasneje tudi deloma pahnili v bolezen. Na razvoj bolezni je vplivala tudi

razveza, ki ga je pripeljala v osamljenost, ter težave, povezane s fizičnim zdravjem.

Starostnik se je že zgodaj v otroštvu soočil z izgubo matere, zaradi česar se je čutil

prikrajšan za srečno otroštvo in kar ga dejansko spremlja še danes.

Iz študije primera tudi ugotavljamo, da so k uspešnemu spopadanju z boleznijo pripomogle

določene aktivnosti, na katere se je naš starostnik oprl. Najpomembnejše so bile: dobro

sodelovanje s psihiatrom in redno jemanje medikamentozne terapije, dobre prijateljske

vezi in vsakodnevne aktivnosti samooskrbe.

Medikamentozna terapija je poleg urejenih družinskih odnosov zelo pomembna, kajti

zdravila so tista, ki vplivajo na ozdravitev pacienta še posebno, če je ta v težjem

depresivnem stanju. Žal je opaziti, da veliko starostnikov opušča jemanje medikamentozne

terapije, da ne sodelujejo s psihiatrom ali se sploh ne odločijo za zdravljenje. Zaradi tega

pogosto prihaja do ponovitve bolezni, o čemer smo razpravljali v teoretičnemu delu

diplomskega dela.


43

Vloga družine je v procesu zdravljenja zaradi lažjega in hitrejšega okrevanja pacientov z

duševno boleznijo zelo pomembna. Družina je tista prva, ki opazi spremembe pri obolelem

članu, ga podpira, spodbuja in mu lahko nudi pomoč že s tem, da mu pomaga k napotitvi k

psihiatru ali psihologu (Pišl, 2009). Pri zdravljenju je ključno zdravstveno-vzgojno delo

medicinskih sester, ki poskušajo z raznimi napotki pacientu omogočiti, da bi se boljše

počutil in zaživel čim samostojnejše življenje. V času bolezni se starostnik sooča z raznimi

negovalnimi problemi tako na psihičnem kakor fizičnem področju. V naši študiji smo

izpostavili nekaj najpomembnejših negovalnih problemov, kot so: neješčnost, občasna

obstipacija, depresija (reaktivna), zmanjšana telesna aktivnost, občasna socialna izolacija,

deficit v preživljanju prostega časa, motnje v ritmu spanja in nespečnost.

Da bi starostniku pomagali zaživeti čim bolj samostojno življenje, smo se z njim

pogovorili in z njegovim sodelovanjem izdelali načrt dnevnih aktivnosti, ki mu bodo

olajšale psihične težave. Na intervju se je pozitivno odzval in bil vesel našega obiska,

pogovora in časa, ki smo mu ga posvetili.


44

7.1 Raziskovalna vprašanja

RV 1 Kaj so glavni vzroki nastanka starostne depresije?

Glavni vzroki nastanka starostne depresije so: starostni stres, smrt bližnjih oseb,

poslabšanje zdravstvenega stanja, pešanje fizične moči, upokojitev, nezdrav način

življenja, kronične bolezni ter pomanjkanje partnerske podpore in osebno nesprejemanje

partnerja v njegovih šibkih lastnostih, sledila je razveza.

RV 2 Ali starostnik z depresijo v domačem okolju redno jemlje predpisano

medikamentozno terapijo?

Iz študije primera, ki smo jo izvedli, smo ugotovili, da je starostnik v času zdravljenja

redno jemal predpisano medikamentozno terapijo.

RV 3 Ali so družinski člani v oporo starostniku z depresijo?

Iz raziskave smo ugotovili, da družinski člani starostniku, ki je zbolel za depresijo, niso bili

v oporo. V tem obdobju je imel slabo urejene družinske odnose, bil je v ločitvenem

postopku, ki je imel precejšen vpliv tudi na druge odnose v družini starostnika.

RV 4 Ali ima depresija pri starostniku vpliv na družinske odnose?

Iz raziskovanega primera in analize literature smo ugotovili, da depresija ima vpliv na

družinske odnose, vendar pogosto negativne, družina starostniku ne nudi dovolj opore in

empatije, ki ju potrebuje.

RV 5 Pri katerih aktivnostih se starostnik z depresijo počuti najbolj odvisnega?

Starostnik se najpogosteje počuti odvisnega v aktivnostih, povezanih z odnosi med ljudmi,

v izražanju čustev, občutkov in potreb, saj se starostnik, ki živi sam, velikokrat čuti

osamljenega in zapuščenega. Pomoč potrebuje tudi pri aktivnostih, povezanih s čistočo in

osebno higieno, pri prehranjevanju in pitju ter razvedrilu in rekreaciji.


45

8 SKLEP

Depresija se lahko pojavi pri vseh osebnostnih strukturah človeka in ni znak človeške

nemoči. Najpogosteje se razvije v okoljih, kjer človeku primanjkuje bližine, opore in

razumevanja, zato je dobro, da si pred njo ne zatiskamo oči. Če so težave, s katerimi se

posameznik težko sooča, kakor velike in brezizhodne, je potrebno čim prej poiskati pomoč

psihiatra ter dosledno upoštevati njegova navodila glede zdravljenja in ne opuščati

predpisane medikamentozne terapije.

Na poti k uspešnemu zdravljenju ima velik pomen tudi način človekovega življenja, ki naj

bo čim bolj kakovosten. Dobro je, da si izbere zdrav način prehranjevanja z več sadja in

zelenjave, priporočljiva je zmerna dnevna telesna aktivnost, ukvarjati se je potrebno z

različnimi dejavnostmi, zaželeno je zahajati v družbo, v kateri se oseba dobro počuti, in

biti pozitivno miselno naravnan. Slednje ima še posebno mesto v starejšem obdobju, v

katerem se marsikateri starostnik lahko nekoliko zapusti.

Vsak posamezni starejši bi moral biti ozaveščen, da je starost izziv, ko lahko za svoje

zdravje naredi več, da lahko ostane vitalen še dolgo, seveda dokler celostno zdravstveno

stanje to dopušča. S takšnim razmišljanjem in naravnanostjo bi vsak starostnik veliko

doprinesel h kakovostnemu preživljanju svojega življenjskega obdobja.


46

ZAHVALA

Zahvaljujem se Vsem, ki so mi pomagali v času študija in pri pripravi diplomskega dela.

Hvala mentoricama, doc. dr. Ani Habjanič in viš. predav. mag. Klavdiji Čuček Trifkovič,

ki sta me pri oblikovanju diplomskega dela strokovno usmerjali ter bili v oporo in pomoč.

Posebna zahvala gre tudi mojim staršem, ki so me tekom študija vzpodbujali in mi stali ob

strani, kadar je to bilo potrebno, prijateljicama Barbari in Darji za potrebno pomoč pri

oblikovanju in lektoriranju diplomskega dela.


47

LITERATURA IN VIRI

Baller, M., Boorsma, M., Frijters, D., WJ van Marwijk, H, Nijpels, G, PJ van Hout, H.

Depression in Dutch homes for the elderly: under - diagnosis in demented residents.

International Journal of Geriatric Psychiatry, 2010, 25: 712−718.

Čuček Trifkovič, K. Primer uporabe negovalnih diagnoz v zdravstveni negi bolnika z

depresivno motnjo. V: Zbornik posvetovanj o teoriji in praksi zdravstvene nege:

2001−2004. Ljubljana: Zbornica - Zveza, Psihiatrična sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2004: 56−61.

Čuček Trifkovič, K., Pišlar M. Osnove zdravstvene nege v psihiatriji. V: Kores Plesničar,

B. (ur.). Duševno zdravje. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2011: 14–16.

Drakšič, M., Ramadani, E., Majhenič Tomič, S. Vloga medicinske sestre v zdravstveni

negi depresivnega bolnika. V: Zbornik predavanj. Dnevi mariborske psihiatrije. Maribor,

28. februar 2002. Maribor: Splošna bolnišnica, 2002.

Grobevnik, V. Skrb zase in za druge v komunikaciji. V: Božjak, B. (ur.). Medosebni

odnosi in komunikacija v procesu zdravstvene nege: zbornik predavanj, strokovni seminar,

Podčetrtek 6. in 7. oktober 2006. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije - Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

2006: 20–23.

Hardy, S. Depression in the elderly: ways to offer support. Practice Nursing, 2011, 10:

520− 525.

Helvik, A., S, Skancke, R, H, Selbaeck, G. Screening for depression in elderly medical

inpatients from rural area of Norway: prevalence and associated factors. International

Journal of Geriatric Psychiatry, 2010, 25: 150−159.

Kabza, H, Meyendorf, R. Kako razumeti depresijo. Ljubljana: Pisanica, 2005.

Ketona, C. Odkrivanje in zdravljenje depresije pri starejših osebah. Viceversa,1996: 3−6.


48

Kobentar, R. Zdravstvena nega pacienta z depresivno motnjo. V: Pregelj, P, Kobentar, R.

(ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju, Ljubljana: Rokus Klett,

2009: 203−208.

Kogoj, A. Odkrivanje starejših, ki so ogroženi. V: Tančič Grum A, Puštovan, V, Roškar, S.

(ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut za

varovanje zdravja RS, 2010: 81–82, 89–90.

Ličina, M. Depresija. V: Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju,

Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 197−201.

McKenzie, K. Kako razumeti depresijo. Ljubljana: Pisanica, 2005.

Muršec, M. Psihiatrično zdravljenje duševnih motenj v starosti. V: Kores Plesničar B. (ur.).

Zbornik predavanj. Dnevi Mariborske psihiatrije, Maribor, 28. februar 2002. Maribor:

Splošna bolnišnica, 2002.

Oražem, B. Depresija: njen obraz v starosti in poti iz nje. Kakovostna starost 2007; 10 (2):

14–21.

Pečjak, V. Psihologija staranja. Bled: 2007: 57−63, 149− 154.

Pišl, A. Vloga družine pri obravnavi pacientov z duševnimi motnjami. V: Zdravstvena

nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju, Ljubljana: Rokus Klett, 2009: 444−450.

Pišljar, M. Prepoznavanje kliničnih podtipov starostne depresije. V: Prepoznavanje in

zdravljenje različnih oblik depresije. Idrija: Psihiatrična bolnišnica Idrija, 2007: 66–72.

Puštovan, P. Značilnosti depresije in samomorilnega vedenja med starejšimi. V: Tančič

Grum, A, Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med

starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010: 50–53.


49

Pregelj, P., Žmitek, A., Kogoj, A., Perne, D. Depresija pri starostniku. V: Gričar, M, Vajd,

R. (ur.). Urgentna medicina, izbrana poglavja. Portorož : 17-20 junij, 2009: 82−84.

Ramovš, J. Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerantagogika. Ljubljana: Inštitut

Antona Trstenjaka, 2003: 227.

Roškar, S., Svetičič. J. Razvojno obdobje starosti. V: Tančič Grum A, Puštovan, V,

Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut

za varovanje zdravja RS, 2010: 17–19.

Roškar, S. Depresija in samomorilno vedenje med starejšimi. V: Tančič Grum, A,

Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi.

Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010: 21–22.

Skornšek, A. Zdravstvena nega v geriatrični dejavnosti. Slovenj Gradec: Šolski center,

Srednja zdravstvena šola, 2010.

Smovnik, S. Zdravstvena nega starostnika z duševno motnjo. V: Kores Plesničar, B. (ur.).

Duševno zdravje. Maribor : Fakulteta za zdravstvene vede, 2011: 80.

Tančič Grum, A. Opredelitev depresije in samomorilnega vedenja. V: Tančič Grum, A,

Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi.

Ljubljanja: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010a: 21–22.

Tančič Grum, A. Dejavniki tveganja za razvoj depresije in samomorilnega vedenja med

starejšimi. V: Tančič Grum, A, Puštovan, V, Roškar, S. (ur.). Spregovorimo o depresiji in

samomoru med starejšimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 2010b: 33–47.

Urbančič, R. Medicinske sestre in oskrba družine. Obzor. Zdr. N. 2002; 36 (1): 125−127.

Videčnik, I. Pomen komunikacije v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta. V: Kores

Plesničar B. (ur.). Duševno zdravje. Maribor : Fakulteta za zdravstvene vede, 2011.


50

Zurc, J., Skela Savič, B. Življenjski slog starostnikov v gorenjski regiji na področju

duševnega zdravja in preventive pred poškodbami. Obzor Zdr N 2012, 46 (3): 210.

Žvan, V. Razpoloženjske (afektivne) motnje. V: Tomori, M, Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija.

Ljubljana: Litterapicta: Medicinska fakulteta, 1999.


51

VIRI:

Herman, D. Breme let − depresija v starosti. ABC Zdravja, september 2009. Dosegljivo na

http: // www.nebojse.si (21. 9. 2012).

Kores Plesničar, B. Značilnosti depresije po starosti in spolu, 2011. Dosegljivo na:

http://www.pp2txt.com/drmed.org. (15. 1. 2013).

Pibernik, L. Prepoznavanje depresivnega in anksioznega bolnika – vloga medicinske

sestre. Begunje: 2004. Dosegljivo na: http:

//webcache.googleuserconent.com/search?q=cache:fEtGSw3AUCoJ:www.drmed.org/javn

e_dototeke/novice/dototeke/7287-

Predpoperativnecpreiskave.doc+pibernik+medicinska+sestra&cd=2&hl=sl&ct=clnk&gl=si

(10. 4. 2012).

http://www.pp2txt.com/drmed.org.%20(15


1

PRILOGA:

Vprašalnik za intervju s pacientom

Osebno sem zaprosila svojce in starostnika za sodelovanje, upoštevala zasebnost in

molčečnost ter podatke v diplomskem delu navedla opisno tako, da ni možno prepoznati, kdo

je intervjuvanec.

1. Osnovni podatki o pacientu : spol, področje bivanja, izobrazba, status.

2. Podatki o družini

S kom živite?

Socialna mreža, prijatelji?

3. Podatki o zdravstvenem stanju, poteku zdravljenja

Kdaj je prišlo do prve zaznave bolezni?

Ali menite, da poznate vzroke za nastanek vaše bolezni (kateri so le-ti)?

Kako redno po navodilih zdravnika jemljete predpisano terapijo?

4. Svojci in bolezen

Ali vam svojci pomagajo in so vam v oporo, odkar ste zboleli za depresijo?

Ali menite, da ima vaša bolezen kakšen vpliv na medosebne odnose v družini?

5. Življenjske aktivnosti po modelu Virginie Henderson

1. Kakšne težave imate v zvezi s prehranjevanjem in pitjem?

2. Ali imate težave pri izločanju in odvajanju?

3. Ali imate težave pri gibanju in ustrezni legi?

4. Potrebe po spanju in počitku?

5. Kako skrbite za ohranjanje čistoče in nego telesa?

6. Kakšni so odnosi z drugimi ljudmi, komunikacija in izražanje čustev?

7. Kaj počnete v prostem času – razvedrilo, rekreacija?

univerza v mariboru - core · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede depresija pri...

Documents