univerza v mariboru - connecting repositories · 2018. 9. 30. · skladno vzajemno delovanje...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
DIPLOMSKO DELO
Polona Kugonič
Maribor, 2018
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
Diplomsko delo
SENZOMOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN TELESNE ZNAČILNOSTI
STROKOVNIH DELAVCEV VRTCA
Mentor: Kandidatka:
višji predavatelj Miran Muhič Polona Kugonič
Maribor, 2018
Lektorica:
Sonja Bric, prof. slovenščine
Prevajalka:
Lidia Napotnik, prof. angleščine in nemščine
ZAHVALA
Najlepše se zahvaljujem mentorju, višjemu predavatelju Miranu Muhiču, za
strokovno vodenje, spodbude in potrpežljivost pri nastajanju diplomskega dela.
Zahvala gre tudi ravnateljici Vrtca Anice Černejeve, gospe Vanji Krašovic. Hvala
tudi ostalim sodelavkam, ki so kakorkoli prispevale k uspešnem zaključku študija.
Posebej hvala sodelavkam enote Luna za vso pomoč, spodbude, nasvete in
potrpežljivost v času študija.
Hvala tudi moji družini in fantu Blažu, ki so me ves čas spodbujali in mi nudili
pomoč. Hvala, da vedno verjamete vame, mi namenite pozitivne besede in mi ob
oviri ponudite spodbudo in pomoč.
Na koncu iskrena hvala tudi vsem ostalim, ki ste na katerikoli način pripomogli k
nastanku moje diplomske naloge.
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN
ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA
Ime in priimek študent-a/-ke: POLONA KUGONIČ
Študijski program: PREDŠOLSKA VZGOJA
Naslov zaključnega dela: SENZOMOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN
TELESNE ZNAČILNOSTI STROKOVNIH DELAVCEV VRTCA
Mentor: višji predavatelj Miran Muhič
Somentor: /
Podpisan-i/-a študent/-ka POLONA KUGONIČ
• izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga
izdelal/-a ob pomoči mentor-ja/-ice oz. somentor-ja/-ice;
• izjavljam, da sem pridobil/-a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in
avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno
označil/-a;
• na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno
neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki,
pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na
svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/-a, da bodo dela
deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence
Creative Commons BY-NC-ND, kar vključuje tudi avtomatizirano
indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in
podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se
dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v
najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod
pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo;
• dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu
in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela;
• izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki
zaključnega dela, ki sem jo oddal/-a za objavo v DKUM.
Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons:
_________________ (navedite obliko)
Začasna nedostopnost:
Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih
skrivnosti,
varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti
podatkov naročnika:
_____________________________________________________ (naziv in
naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do __________________
(datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se
nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela.
Temporary unavailability:
To ensure competition competition priority, protection of trade secrets, safety of
people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's
information, the thesis
___________________________________________________ must not be
accessible to the public till _________________________(delay date of thesis
availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis
defense). This applies to printed and electronic thesis forms.
Datum in kraj: 20. 8. 2018, Maribor Podpis študent-a/-ke:
Podpis mentor-ja/-ice: _________________________
(samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)
Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig:
_______________________________________
(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA O OBJAVI OSEBNIH PODATKOV
Ime in priimek diplomant-a/magistrant-/-ke: POLONA KUGONIČ
ID številka: 1002196540
Študijski program: PREDŠOLSKA VZGOJA
Naslov zaključnega dela: SENZOMOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN
TELESNE ZNAČILNOSTI STROKOVNIH DELAVCEV VRTCA
Mentor/-ica: višji predavatelj MIRAN MUHIČ
Somentor/-ica: /
Podpisan-i/-a izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov, vezanih na
zaključek študija (ime, priimek, leto zaključka študija, naslov zaključnega dela) na
spletnih straneh Univerze v Mariboru in v publikacijah Univerze v Mariboru.
Datum in kraj: Podpis diploman-ta/magistran-ta/-ke:
20. 8. 2018, Maribor
Povzetek
Diplomsko delo z naslovom Senzomotorične sposobnosti in telesne značilnosti
strokovnih delavcev vrtca je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V
teoretičnem delu smo predstavili motorični razvoj človeka, razvoj živčnega
sistema, nadzor gibanja, motorične sposobnosti in spretnosti, telo in njegove
značilnosti. Na koncu tega poglavja so predstavljene tudi nekatere dosedanje
raziskave in ugotovitve, ki se navezujejo na vsebino naše diplomske naloge. V
empiričnem delu pa so predstavljeni rezultati raziskave o povezavi
senzomotoričnih sposobnosti in nekaterih telesnih razsežnosti strokovnih delavcev
vrtca. V raziskavo smo vključili 33 strokovnih delavk Vrtca Anice Černejeve
Celje. Uporabili smo kavzalno-neeksperimentalno metodo raziskovanja. Podatke
smo pridobili s kvantitativno tehniko, in sicer s pomočjo štirih senzomotoričnih
testov ter z analizo bioimpedance telesa. Ugotovili smo, da se med strokovnimi
delavkami vrtca ne pojavijo statistično značilne razlike med njihovimi
izmerjenimi telesnimi značilnostmi in senzomotoričnimi sposobnostmi. Ugotovili
smo tudi, da se med nekaterimi telesnimi razsežnostmi in senzomotoričnimi
sposobnostmi pokaže močnejša povezava. Predvsem se je to izkazalo za povezave
med posameznimi senzomotoričnimi testi in odstotkom telesne maščobe.
Ključne besede:
senzomotorične sposobnosti,
strokovni delavci vrtca,
telesne značilnosti,
nadzorovanje gibanja,
vrtec.
Abstract
The diploma work with the title Sensomotoric Abilities and Body Characteristics
of Kindergarten Teachers is made of the theoretical and the empirical part. In the
theoretical part there is a presentation of the motoric development of a man, a
development of a nerve system, a movement control, motoric abilities and skills, a
body and its characteristics. At the end of this chapter some of the so far made
researches and findings that are tied to the contents of our diploma work are also
presented. The results of the research about the connection of sensomotoric
abilities and some body extensions of kindergarten teachers are presented in the
empiric part. 33 kindergarten teachers of the Kindergarten Anica Černe Celje
were included in the research. A causal non experimental method of researching
was used. The data were gained with the quantitative technique, namely with the
help of four sensomotoric tests and with the analysis of the body bioimpedance.
We found out that among kindergarten teachers there were no statistically
characteristic differences between their measured body characteristics and
sensomotoric abilities. We found out as well that there was a stronger connection
among some body extensions and sensomotoric abilities. Above all this turned out
for connections among individual sensomotoric tests and the body fat percentage.
Key words:
sesomotoric abilities,
kindergarten teachers,
body characteristics,
a movement control,
a kindergarten.
Kazalo vsebine
1 Uvod ................................................................................................................ 1
2 Teoretični del .................................................................................................. 3
2.1 Motorični razvoj človeka ................................................................................ 3
2.1.1 Faze gibalnega razvoja .............................................................................................. 4
2.2 Razvoj živčnega sistema .................................................................................. 7
2.2.1 Zgradba in delovanje živčevja ................................................................................... 8
2.2.2 Vloga živčevja pri gibanju......................................................................................... 9
2.2.3 Prenos informacij .................................................................................................... 12
2.3 Nadzor gibanja ............................................................................................... 13
2.4 Motorične sposobnosti in spretnosti ............................................................ 16
2.5 Telo in njegove značilnosti ............................................................................ 18
2.5.1 Telesna sestava ........................................................................................................ 19
2.5.2 Gibalno učenje in spomin ........................................................................................ 20
2.6 Dosedanje raziskave in ugotovitve ............................................................... 22
3 Empirični del ................................................................................................ 25
3.1 Namen ............................................................................................................. 25
3.2 Razčlenitev in podrobna opredelitev ........................................................... 25
3.2.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................... 25
3.2.2 Raziskovalne hipoteze ............................................................................................. 26
3.2.3 Spremenljivke .......................................................................................................... 27
3.3 Metodologija .................................................................................................. 28
3.3.1 Raziskovalne metode ............................................................................................... 28
3.3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................................ 28
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ..................................................................................... 29
3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov .................................................................... 29
3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih inštrumentov..................... 29
3.3.4 Postopki obdelave podatkov .................................................................................... 29
3.4 Rezultati in interpretacija ............................................................................. 31
3.4.1 Analiza vzorca ......................................................................................................... 31
3.4.2 Analiza senzomotoričnih testov .............................................................................. 31
3.4.3 Analiza bioimpedance ............................................................................................. 33
3.4.4 Vrednotenje zastavljenih hipotez ............................................................................ 35
3.5 Sklep................................................................................................................ 38
Literatura .............................................................................................................. 40
Priloge ................................................................................................................... 43
Priloga A: Potrdilo vodstva vrtca, da je raziskava narejena skladno z odobrenim
protokolom. ................................................................................................................. 43
Priloga B: Ocenjevalni listi za strokovne delavce vrtca .......................................... 44
KAZALO TABEL
Tabela 1: Analiza vzorca glede na starost in telesno težo ..................................... 31
Tabela 2: Analiza senzomotoričnih testov. ........................................................... 32
Tabela 3: Bioimpedančna analiza. ........................................................................ 33
Tabela 4: Vrednotenje hipotez. ............................................................................. 35
Tabela 5: Vrednotenje hipotez (deskriptivna statistika)........................................ 37
1
1 Uvod
Šele ko razumemo delovanje našega telesa, lahko z njim primerno upravljamo.
Gibanje namreč dokazano vpliva na boljše počutje, telesno aktivni so
učinkovitejši pri uresničevanju svojih ciljev, lažje se spopadejo s tegobami,
predvsem pa so srečnejši. Samo eno življenje imamo, to pa je že dovolj dober
argument, da s svojim telesom ravnamo preudarno in s spoštovanjem (Hočevar,
2013, str. 10).
Vsako, zlasti pa kompleksno zavestno gibanje je za živčno-mišični sistem sila
zapletena naloga. Vanjo so namreč vključeni številni živčni centri in podsistemi z
medsebojnim sodelovanjem (Žvan in Škof, 2007, str. 184).
Nenehno smo izpostavljeni številnim dražljajem, katerih se niti ne zavedamo, npr.
dotik predmetov, občutki na koži, premiki udov itd. Ti trajni dražljaji so velikega
pomena, saj s tem možgani ostajajo v stanju urejenosti in človek se počuti dobro
(Kremžar in Petelin, 2001, str. 61).
Skladno vzajemno delovanje čutnega zaznavanja in gibanja imenujemo
senzomotorika (Kristan, 2012, str. 183).
Naše telo vzdržuje ravnovesno stanje z mehanizmi, ki jim rečemo povratne zanke.
Gre za dvosmerni proces med senzorjem, regulatorjem in elektorjem (Ristanović,
1989; povz. po Hočevar, 2013, str. 119).
Telesna sestava obravnava odstotek tkiv v človeškem telesu in definira izgled ter
funkcijo posameznika. Tako lahko enako velika in težka človeka izgledata
popolnoma drugače oz. sta si funkcionalno povsem različna (Wells idr. 1999;
povz. po Šimunič, Volmut in Pišot, 2010, str. 33).
2
Sposobnosti so naravne danosti človeka, ki so v določeni meri prirojene, v
določeni meri pa pridobljene. Gibalne spretnosti pa predstavljajo z vadbo oz.
učenjem pridobljene gibalne obrazce. Izvedba teh temelji na sposobnostih in
zmožnostih človeka (Pistotnik, 2017, str. 15–16).
V diplomskem delu se bomo osredotočili na povezavo med senzomotoričnimi
sposobnostmi in nekaterimi telesnimi značilnostmi strokovnih delavk vrtca.
Poklic vzgojitelja zahteva nenehno športno udejstvovanje. Pa naj bo to le gibalna
minutka, vadbena ura ali daljši sprehod v naravi. Pomembno je, da je strokovni
delavec vrtca v dobri formi, saj je velikokrat ravno on tisti, ki daje prvo izkušnjo
otrokom za izvajanje neke gibalne/športne aktivnosti. Zato je pomembno tudi
telesno zdravje in telesna pripravljenost, da delo oz. igra poteka kakovostno.
Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela.
V teoretičnem delu, bomo najprej govorili o motoričnem razvoju človeka, saj je to
osnova za nadaljnjo gibalno udejstvovanje v odraščanju, v šoli in kasneje v
življenju. Natančneje bomo opisali živčni sistem, njegovo zgradbo, delovanje in
kakšno vlogo ima živčevje pri gibanju. Govorili bomo tudi o tem, na kakšen način
naše telo naredi zavesten ali podzavesten gib. Zavedati se moramo, da je to zelo
kompleksen proces, ki ga telo tako spretno opravlja, da se ga mi sploh ne
zavedamo. V nadaljevanju bomo govorili o telesnih značilnostih; zanima nas
predvsem telesna sestava ter gibalno učenje in spomin. Na koncu teoretičnega
dela pa bomo predstavili tudi nekaj dosedanjih raziskav in ugotovitev o telesnih
značilnostih in motoričnih sposobnostih odraslih ljudi.
V empiričnem delu bomo predstavili rezultate testiranja strokovnih delavk vrtca.
3
2 Teoretični del
V teoretičnem delu bomo najprej govorili o motoričnem razvoju človeka in o
fazah razvoja. Nato bomo opisali razvoj živčnega sistema in podrobneje opredelili
zgradbo in delovanje živčevja, vlogo živčevja pri gibanju in kako poteka prenos
informacij med živčevjem in gibom. Potem bomo govorili o nadzoru gibanja. V
nadaljevanju bomo opredelili motorične spretnosti in sposobnosti. Govorili bomo
tudi o telesni sestavi in o gibalnem učenju in spominu. Na koncu pa bomo omenili
tudi nekaj dosedanjih raziskav o telesnih značilnostih in sposobnostih človeka.
2.1 Motorični razvoj človeka
»Gibalni (motorični) razvoj je sestavni del in pomemben člen razvoja človeka. Je
aktivna posledica razvojnih sprememb, zlasti razvoja živčnega (motoričnega)
sistema.« (Kukolj, 2005; povz. po Žvan in Škof, 2007, str. 198).
Gibalni razvoj je odraz zorenja (nanj vplivajo predvsem genetski in okoljski
dejavniki), ki določa univerzalno sosledje pojavljanja posameznih gibalnih
sposobnosti v razvoju, te pa zlasti vplivajo na hitrost doseganja mejnikov v
gibalnem razvoju (Kozar, 2003; povz. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 38).
Da bi bolje razumeli in si predstavljali gibalni razvoj, si lahko pomagamo z
osnovnimi načeli gibalnega razvoja (Žvan in Škof, 2007, str. 199):
• Načelo vzajemnega delovanja.
Gibalni organi so parni, med razvojem se vzpostavi urejen odnos med obema
stranema telesa. Pogoj za to pa je harmonično delovanje mišic upogibalk in
iztegovalk.
• Gibalne razvojne stopnje imajo svoje zaporedje.
Poteka po vnaprej določenem razvojnem vrstnem redu. Odvisen je od zrelosti
živčevja, mišic in kosti, sprememb v razmerju telesa in od urjenja skladnosti
delovanja različnih mišičnih skupin.
• Načelo nepovratnosti.
4
Če pri razvojnih stopnjah izostane le manjši delček, je tega mogoče nadomestiti.
V kolikor pa gre za večji izpad, pride do upočasnjenega razvoja ali do pojava
patoloških gibalnih vzorcev.
• Razvojne smeri.
Motorični razvoj poteka v točno določeni smeri. Nadzor mišic bližje trupa je
hitrejši kot kontrola oddaljenih mišic. Koordinacija prstov in nog pa je zadnji člen
v razvojni verigi.
• Funkcionalna nesorazmernost.
Z razvojem simetrije in križanja telesne središčnice se razvija ročna dominantnost
(latelarizacija), ta temelji v obeh možganskih poloblah. V kolikor je urejena
telesna sorazmernost, lahko otroci vadijo s svojo prednostno stranjo.
• Motorični in senzomotorični razvoj.
Gibalni razvoj poteka v točno določenem zaporedju. Usmerjen je k pridobivanju
in izpopolnjevanju gibalnega vedenja.
• Osnovne paradigme gibalnega razvoja.
I. Gibalni razvoj poteka od glave navzdol ter od središča telesa navzven
(cefalokavdalna smer).
II. Gibalni razvoj poteka od masovnih nediferenciranih do samodejnih,
specifičnih hotenih gibov ter gibalnega razvoja.
III. Gibalna funkcija vpliva tudi na telesno zgradbo, to pomeni, da uporaba ali
dejavnost organa določa njegovo fizično rast.
IV. Med otroki se pojavijo razlike glede na starost, v kateri se pojavi razvojni
mejnik.
2.1.1 Faze gibalnega razvoja
Gallahue in Ozmun (1998: povz. po Žvan in Škof, 2007, str. 200), sta na podlagi
spremljanja gibalnega obnašanja otrok v različnih starostnih obdobjih ločila
naslednje stopnje:
I. refleksna gibalna stopnja (do prvega leta starosti)
II. začetna zavestna gibalna (rudimentalna) stopnja (od približno prvega do
drugega leta starosti)
5
III. temeljna gibalna stopnja (od drugega do sedmega leta starosti)
IV. stopnja specializacija gibanja (od sedmega leta starosti dalje)
Refleksna gibalna stopnja je stopnja vkodiranja (zbiranja) informacij in stopnja
dekodrianja (procesiranja) informacij. Prvo stopnjo motoričnega razvoja človeka
predstavljajo refleksni gibi fetusa in novorojenčka. Refleks je vedenje, ki ga
samodejno sproži nek dražljaj, nadzorujejo pa ga subkortikalni možganski centri
(Goodway, 2002; povz. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 41).
Zgodnji refleksi so namenjeni zaščiti novorojenčkov in dojenčkov pred
škodljivimi dražljaji (npr. mežikanje), prav tako pa so pomembni pri nadzoru
čustvenega razburjenja dojenčkov (npr. sesanje umiri njihovo razburjeno gibanje).
Druge razlage pravijo, da je pomen zgodnjih refleksov prilagoditev fetusa na
maternično okolje (npr. hodni refleks omogoča fetusu, da se obrne v maternici)
(Berk, 1991; povz. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 42).
Nekateri refleksi dojenčkov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004; povz. po
Videmšek in Pišot, 2007, str. 43):
• prijemalni (Darwinov) refleks,
• babkinov,
• iskalni,
• sesalni,
• plavalni,
• hodilni.
Rudimentalna gibalna faza so gibanja, ki so zavestna ali namerna. Odvisna so od
zorenja organizma, zanje pa je značilno predvidljivo zaporedje njegovega
ponavljanja. Spreminja se le hitrost, s katero se gibanja razvijajo ali ponavljajo, in
je pogojena z dednimi dejavniki in dejavniki okolja. Rudimentalna faza vključuje
razvoj stabilnostnih gibanj, manipulativnih gibanj in lokomotornih gibanj
(Tancing, 1987, str. 26–27).
6
To gibalno fazo Tancing (1987, str. 27) razdeli na dve stopnji, in sicer:
• Stopnja inhibicije refleksov.
Na tej stopnji je zavestno gibanje še slabo diferencirano in integrirano. Pomeni, da
je otrokov nevromotorični aparat še vedno v fazi rudimentalnega razvoja. Gibanja
so videti slabo nadzorovana in groba, pa čeprav so namerna.
• Predkontrolna stopnja.
Okoli enega leta starosti se že opazi večja natančnost ter kontrola gibanja. Na tej
stopnji se dogaja diferenciacija med senzoričnim in motoričnim sistemom. Izvaja
se tudi integracija perceptivnih in motoričnih informacij v smiselno, skladno
celoto. Otroci se naučijo pridobiti in obdržati ravnotežje, rokovanja s predmeti ter
se po prostoru gibljejo bolj kontrolirano. Na gibalni razvoj v tej fazi vpliva proces
zorenja.
Temeljna gibalna faza traja od približno drugega do sedmega leta starosti. V tem
času postaja gibanje učinkovitejše in koordinirano. Otroci preizkušajo in
raziskujejo svoje gibalne sposobnosti in zmogljivosti. Sprva svoje gibalne
sposobnosti odkrivajo in izvajajo ločeno, kasneje pa vedno bolj povezano
(Gallahue in Ozmun, 2008; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 19).
Zorenje ni edini dejavnik v razvoju temeljnih gibanj, je pa zelo pomemben.
Pomembni so tudi ustrezni pogoji, spodbude in učenje (Tancing, 1987, str. 28).
Tancing (1987, str. 28–30) razdeli temeljno fazo gibanja na tri stopnje, in sicer:
• Začetna stopnja
Za gibanje je značilno pomanjkljivo, tudi neustrezno zaporedje posameznih gibov.
Prostorska in časovna integracija gibanja je na tej stopnji še precej slaba.
• Osnovna stopnja
Ta vključuje nadzor in boljšo ritmično usklajenost temeljnih gibanj. Časovni in
prostorski elementi gibanja so boljše koordinirani, vendar so gibalni vzorci na
splošno še vedno omejeni ali pretirani. Raznovrstna gibalna aktivnost pri
triletnikih in štiriletnikih je tipična za to stopnjo razvoja.
• Zrela stopnja
7
Vsebuje večjo učinkovitost, usklajenost in kontrolo pri izvedbi gibalnih
dejavnosti.
Specializirana gibalna stopnja je stopnja, kjer otrok začne povezovati in
uporabljati temeljne gibalne spretnosti za izvajanje specializiranih športnih
spretnosti. Izvajanje je vse bolj nadzirano, izpopolnjeno in hitro. Lokomotorne,
stabilnostne in manipulativne spretnosti postanejo natančnejše, sestavljene,
dovršene, otrok pa jih smiselno uporablja v kompleksnih športnih ali drugih
gibalnih aktivnostih v življenju (Gallahue in Ozmun, 1998; povz. po Pišot in
Planinšec, 2005, str. 19).
2.2 Razvoj živčnega sistema
Sporočila v ali iz možganov potujejo po živcih. Ti so podobni kot svežnji
električnih žic ali optičnih vlaken, ki jih uporabljamo za računalniško omrežje in
internet. Sporočila potujejo v obliki manjših električnih impulzov, te pa
imenujemo živčni impulzi ali signali. Mreža živcev je razširjena po vsem telesu.
Ravno po njih informacije potujejo v vse dele telesa in se tudi vračajo nazaj v
možgane. Možgane in vse živčevje skupaj imenujemo živčni sistem ali živčevje
(Parker, 2006, str. 5).
Obdobja rasti in razvoja možganov ter živčnega sistema v celoti sovpadajo s
spremembo na gibalnem in spoznavnem vedenju ter so medsebojno pogojena.
Dinamika rasti in razvoja možganov je različna. Najprej se razvije primarno
motorično področje (zadolženo za gibanje), za njim pa primarno senzorično
področje. Zatem sledi razvoj primarnega vizualnega in slušnega področja. Ta
področja dosežejo največji razvoj med šestim in petnajstim mesecem življenja
(Kalan, 2007, str. 170).
Zorenje ali kakovostno spreminjanje živčevja definirajo trije procesi (prav tam,
str. 171):
8
• integracija (povezovanje živčnih celic v živčne mreže),
• diferenciacija (razvoj določenih lastnosti posameznih živčnih mrež),
• odstranjevanje odvečnih celic (proces racionalizacije živčnih povezav).
Živčni sistem (živčevje) skupaj s hormonskim sistemom upravlja večino
nadzornih funkcij v našem organizmu. Posplošeno bi lahko rekli, da živčni sistem
nadzoruje hitre dejavnosti v telesu, in sicer mišično dejavnost ter dejavnost
notranjih organov (prav tam, str. 167).
Živčevje sprejema sporočila iz okolice in iz telesa samega ter spodbuja delovanje
vseh organov (Muedra Baixauli in Negri,1996, str. 74).
Živčevje je hierarhično urejen sistem. To pomeni, da ustrezno integracijsko
središče odziv na razne dražljaje organizira po njihovi »zahtevnosti«. Na ravni
hrbtenjače potekajo enostavni refleksi in uravnavanje ritmičnih gibanj, na ravni
možganskega debla je skrb za nadzor mišičnega tonusa in drže, zapletene zavestne
gibe pa upravljajo centri v možganski skorji (Kalan, 2007, str. 168).
2.2.1 Zgradba in delovanje živčevja
Po delovanju Muedra Baixauli in Negri (1996, str. 74) delita živčevje na somatsko
(ureja delovanje skeletnih mišic) in na samodejno (avtonomno ali vegetativno)
živčevje (nadzoruje delovanje drobnih organov). Somatsko živčevje s pomočjo
čutil sprejema dražljaje iz okolja in nanje odgovarja. Odgovori tako, da spodbudi
mišične gibe pri delu, hoji, dihanju in govoru. To delovanje živčevja je zavestno,
samodejno živčevje pa ni pod nadzorom zavesti.
Samodejno živčevje dobiva informacije iz telesa samega in skladno ureja
delovanje obtočil, dihal, izločal in drugih organov. Somatsko in samodejno
9
živčevje nista povsem ločena, ampak sta po zgradbi in delovanju tesno povezana
(prav tam, str. 74).
»Organizacija in zgradba živčnega sistema je takšna, da sta njegova dejavnost in
odraz te dejavnosti v vsakem trenutku odvisni od dražljajev zunanjega sveta ali
notranjih senzoričnih informacij. Temu pravimo senzorično-motorična integracija
živčevja« (Kalan, 2007, str. 167).
Živčevje sestavljajo živčne celice, te pa imajo več odrastkov, od katerih je eden
precej daljši in ga imenujemo živčno vlakno. Večina živčnih celic je v osrednjem
živčevju. Živčna vlakna, ki sestavljajo obkrajno živčevje, so živci. Živčna vlakna
povezujejo tudi dele osrednjega živčevja med seboj (Muedra Baixauli in
Negri,1996, str. 74).
Za živčne celice je značilno, da ustvarjajo impulze kot odziv na stimulacijo in da
omogočajo prevod impulzov med živčnimi celicami (samo v eni smeri)
(McMillan in Carin-Levy, 2012, str. 18).
Na prerezu skozi osrednje živčevje je mogoče opaziti bela in siva polja. Belino
sestavljajo živčna vlakna, sivino pa živčne celice. Pri hrbtenjači je sivina v
notranjosti, belina pa okrog nje (prav tam, str. 74).
Senzorično-integrativno in motorično-senzorični povratni sistem sloni na trdnih
nevroloških načelih in zagotavlja osnovo za razumevanje razvojnega pristopa. Ta
sistem označuje senzorični vhod, združevanje in motorični izhod (Kremžar in
Petelin, 2001, str. 64).
2.2.2 Vloga živčevja pri gibanju
Vsako, še posebej pa kompleksno zavestno gibanje je za živčno mišični sistem
zelo zapletena naloga, v njo pa so vključeni številni živčni centri in podsistemi
(Žvan in Škof, 2007, str. 185).
10
Strukturalno zorenje možganskih področij in njihovih povezav je osnova za
uspešen razvoj na kognitivnih, motoričnih in senzoričnih funkcijah. Gladek pretok
živčnih impulzov skozi možgane omogoča integracijo informacij med raznimi
prostorsko ločenimi možganskimi področji. Učinkovitost delovanja možganov in
centralnega živčnega sistema je odvisna predvsem od povezav med področji
(Russel, 1990; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 21).
V možgansko deblo prihajajo sporočila iz vseh senzoričnih kanalov. Senzorično-
motorična integracija se dogaja v možganskem deblu, v številnih pomembnih
živčnih krogih. V to so vpletena jedra možganskih živcev, ki nadzorujejo
stereotipne ritmične aktivnosti, kot so živčevje, dihanje, nistagmus itd. Ena izmed
osnovnih vlog možganskega debla je tudi nadzor drže (Štrucl, 1999, str. 84–85).
Kortikalni del živčevja izdela strategijo akcije nekega hotenega gibanja. Razvoj
načrta neke akcije gibanja lahko imenujemo tudi osrednji motorični program.
Glavni del tega osrednjega programa pa ne nastaja v motorični možganski skorji,
temveč s tesnim sodelovanjem treh medsebojno povezanih področij skorje:
suplementarnega motoričnega področja, premotorične skorje in zadnjih delov
parietalnega lobusa. Informacije o medsebojni legi nekega subjekta in objekta se
morajo v tem obdobju prevesti v zaporedje zahtevanih sprememb položaja
sklepov, ki bodo omogočili izvedbo giba. Nato pa sledi izvršitev. Sedaj mora
živčevje uskladiti aktivnost različnih descendentnih prog, ki prevajajo motorična
povelja do motoričnih nevronov ter določajo, katere mišice se naj aktivirajo, s
kakšno močjo in v kakšnem zaporedju (prav tam, str. 87).
Pri tem je vloga posameznih motoričnih področij sledeča (prav tam, str. 87):
• Motorična možganska skorja
Diskretno električno draženje primarnega motoričnega predela izzove posamezne
»kvante« giba, ne pa nekega smiselnega giba v celoti.
• Suplementarno motorično področje
11
Umetno draženje tega področja možganske skorje izzove bolj zapletene vzorce
gibov, kot na primer odpiranje in stiskanje pesti. Vloga suplementarne motorične
skorje je predvsem programiranje zaporedja zapletenih motoričnih vzorcev.
• Premotorična možganska skorja
Ta pošilja nitje v možgansko deblo k jedrom, ki nadzirajo predvsem motorične
nevrone mišic trupa in proksimalne mišice udov.
Vloga malih možganov je zaradi preproste zgradbe pravi izziv za nevrofiziologe.
Osnovna vloga malih možganov je v dopolnitvi delovanja drugih motoričnih
središč in v usklajevanju njihovih aktivnosti (prav tam, str. 94).
Naloge le-teh lahko razdelimo sledeče:
• nadzor drže in mišičnega tonusa,
• sprotno popravljanje počasnih hotenih gibov in usklajevanje teh gibov z
nadzorom drže,
• hitrih spretnih gibov ni mogoče nadzirati prek razmeroma počasne
negativne motorične povratne zveze, saj je za izvajanje takšnih gibov
potrebno predhodno motorično učenje, kjer imajo, kot kažejo številni
eksperimentalni podatki, mali možgani pomembno vlogo.
Funkcija živčnega sistema za gibanje je, da vodi motorične ukaze iz možganov v
mišice; da regulira aktivnost v kardiovaskularnem (srčno-žilnem) in respiratornem
(dihalnem) sistemu, ki dobavljata mišicam esencialna hranila in kisik, ter da
omogoča motorične spremembe v okolju, ki vključujejo gibanje (McMillan in
Carin-Levy, 2012, str. 18).
Osnovna lastnost vseh treh mišic, in sicer skeletnih, gladkih in srčne mišice, je
krčljivost. Prav to omogoča vse telesne mehanične procese, skeletna mišica pa ob
tem z refleksi, reakcijami na fizične dražljaje iz okolice, skrbi za varnost
(Hočevar, 2013, str. 96).
12
2.2.3 Prenos informacij
Živčne celice (nevroni) so zadolžene za prenos živčnih impulzov in s tem za
izvajanje funkcij živčnega sistema. Osrednji živčni sistem sestavlja množica
živčnih mrež s specifičnim načinom obdelave informacij oziroma odziva na
dražljaje. Govorimo o modularni zgradbi nevronskih mrež. Močna prepletenost
nevronskih mrež omogoča kompleksnejšo pa tudi hkratno obdelavo vhodnih
podatkov, ki lahko prihajajo hkrati po več senzornih poteh (Kalan, 2007, str. 168).
En živčni impulz ima jakost desetine volta. Je zelo hiter, traja namreč samo eno
milisekundo (tisočinko sekunde). Skozi živčevje vsako sekundo potuje na
milijone živčnih impulzov. Ti impulzi so si med seboj zelo podobni. Kakšno
informacijo nosijo, je odvisno od tega, kam so namenjeni, in od števila sočasnih
potujočih signalov. Nekateri potujejo v možgane in nosijo informacije iz čutil. Te
signale imenujemo senzorni signali. Drugi gredo iz možganov v mišice in jih
imenujemo motorični signali (Parker, 2006, str. 15).
Celice glije predstavljajo približno polovico volumna možganov. Te ne skrbijo za
prenos informacij, kot to počnejo nevroni, temveč imajo pomembno vlogo pri
podpori nevronom v možganih. Prenašajo hrano (glukozo) in gradbene snovi
(amino kisline in druge substance) v nevrone, to pa proizvaja energijo in
proizvodnjo strukturnih proteinov in nevrotransmiterjev. Celice glije sodelujejo
tudi pri opori nevronom in pri njihovi končni izgradnji ter sodelujejo pri
proizvodnji mielinske ovojnice aksonov (Jessen, 2004; povz. po Kalan, 2007, str.
169).
Takšno vlogo, kot jo imajo celice glije v možganih, imajo Schwanove celice v
obrobnem (motoričnem) živčevju (Kalan, 2007, str. 169).
Posebnost živčne celice je, da lahko »komunicira« z drugimi, čeprav so te lahko
tudi zelo oddaljene. Komuniciranje poteka zelo natančno. Živčna celica, ki je v
osrednjem živčevju, prejema hkratne impulze iz številnih presinaptičnih vlaken, ki
13
tvorijo z njo sinapse. Tipični osrednji nevron komunicira z vsaj tisoč drugimi
nevroni (Štrucl, 1999; povz. po Kalan, 2007, str. 172).
Za prenos impulzov med nevroni v osrednjem živčevju skrbijo številni posredniki.
Najpomembnejša sta glutamat v možganskih sinapsah in acetilholin v motorični
plošči, inhibicijska pa gama aminomaslena kislina in glicin (Kandel, Schwars,
Jesssin, 1991; povz. po Kalan, 2007, str. 173).
Proces mielinizacije aksonov in motoričnih živcev poveča učinkovitost možganov
in živčnega sistema v celoti. Pri mielinizaciji nevronov sodelujejo celice glije in
Schwanove celice, ki živce in njihove končiče prekrijejo oziroma ovijejo z
maščobno snovjo, ki se imenuje mielin (Kalan, 2007, str. 173).
Proces mielinizacije živcu omogoča hitrejši in veliko bolj tekoč pretok živčnih
signalov. Ta proces je živ in dinamičen in se spreminja (povečuje, zmanjšuje) v
skladu s funkcijo, ki jo ima posamezni nevron v nekem gibu. Gibanje postane
učinkovitejše. Dejstvo je, da se natančna koordinacija za dihanje, govor in
požiranje vzpostavi šele med tretjim in petim letom. Iz prakse je znano, da otroci
pred četrtim letom niso sposobni fine regulacije kompleksnejših gibanj. Različna
dinamika zorenja posameznih živčnih poti ima svoj razlog in je povezana z
razvojem posameznih funkcij človeka. Torej se bo ob določeni športni vadbi, tudi
zaradi razvoja mielinizacije živčnih poti, hitrost prenosa živčnih impulzov
povečala najmanj do dvajsetega leta starosti (pogosto tudi po petindvajsetem letu).
Za veliko moč mišičnega delovanja in tudi za visoko medmišično koordinacijo pri
hitrem gibanju je potrebna ustrezna mielinizacija (prav tam, str. 174).
2.3 Nadzor gibanja
Vsak gib, misel, občutek in zaznavo nadzira naš živčni sistem. Živčni sistem je
vedno aktiviran, tudi kadar spimo, po naših živcih potuje na milijone dražljajev.
Glavni nadzorni center v telesu so možgani in hrbtenjača. Možgani ugotovijo,
kakšne gibe mora telo narediti, spozna tudi, v kakšnem vrstnem redu bi naj bila.
Potem navodila pošlje po živcih v mišice. Če želijo možgani voditi naše telo,
14
morajo vedeti, kaj se dogaja okrog telesa. Te informacije pa pridobiva preko čutil
(oči, ušesa in koža) (Macnair, 2005, str. 6–7).
Ko se odločimo za premik, se živčni signali tvorijo v zgornjem delu možganov,
torej v velikih možganih. Veliki možgani pa signale pošljejo po živčnih vlaknih
skozi osrednje možgane ter navzdol, v zadnji spodnji del možganov. Naloga tega
dela možganov je nadzor posameznih mišic, ki premikajo telo (Parker, 2006, str.
32).
Pri spoznavanju in razlaganju značilnosti in pri pojasnjevanju delovanja
zapletenih procesov upravljanja gibanja si znanstveniki pomagajo z oblikovanjem
modelov. Model gibanja temelji na paradigmi senzorično-motorične integracije
živčevja. Ta pravi, da sta dejavnost in odraz te dejavnosti živčevja v vsakem
trenutku odvisna od dražljajev zunanjega sveta ali notranjih senzoričnih
informacij (Žvan in Škof, 2007, str. 185).
Večina modelov gibanja in nadzora gibanja opisuje tri korake obdelave vhodnih
informacij (prav tam, str. 187):
• prepoznavanje in selekcioniranje dražljajev,
• odločanje o ustreznem gibalnem odgovoru in
• oblikovanje programa za gibanje.
Pri prepoznavanju in selekcioniranju dražljajev gre za zaznavo okoliščin in tudi za
selekcioniranje dražljajev, ki so trenutno prispeli v osrednje živčevje. Uspešnost
gibanja je pogosto odvisna od posameznika, kako učinkovito prepozna in
selekcionira dražljaje. Zaznavanje in selekcioniranje dražljajev je vzporedni
proces obdelave informacij, saj te prihajajo iz več različnih receptorjev (prav tam,
str. 187).
Ko se izvede prepoznavanje okolja in selekcioniranje pomembnih vhodnih
informacij, se začne oblikovati odločitev ali izbira ustreznega odgovora.
15
Odločanje oz. izbira najboljše opcije je izjemno pomembna v športih, kjer se mora
posameznik odločiti med številnimi različnimi možnimi potezami in ob tem še
upoštevati ali predvideti dejavnosti nasprotnikov. Na hitrost in natančno odločanje
o gibanju vplivajo še drugi dejavniki: število možnih opcij, »cena« nepravilno
izbrane opcije, čas, ki je na razpolago za odločitev itd. (prav tam, str. 188).
Programiranje gibanja pomeni pretvorbo ideje v stvaren vzorec mišične
aktivnosti, s tem pa tudi zaporedje zahtev položaja sklepov, ki bodo omogočile
premik telesa. Program osnovnega oz. želenega gibanja se iz področja možganske
skorje prenese v bazalne ganglije in male možgane, kjer se dopolni z natančnimi
časovnimi in prostorskimi razsežnostmi gibanja. Izpopolnjen program se preko
talamusa vrne v primarno motorično področje, kjer se formira gibalni ukaz, tega
pa nato izvedejo mišice (prav tam, str. 188).
Modifikacijo gibanja omogočijo povratne informacije, ki se po aferentnih poteh
prenašajo iz senzoričnih receptorjev v posamezne centre motoričnega sistema.
Povratne informacije so namreč sooblikovale izvedeno gibanje. Na podlagi
informacij, kako smo neko gibanje izvedli oziroma na osnovi primerjave med
želenim in izvedenim gibanjem, se na ravneh živčno-motoričnega sistema
oblikujejo potrebni popravki, ki služijo temu, da izvedbo giba približajo želenemu
oziroma načrtovanemu gibanju. Ta način popravka gibanja imenujemo nadzor s
povratno zanko (ang. feedbac control) (prav tam, str. 192).
K optimizaciji izvedenega giba močno prispevajo tudi predhodne informacije, ki
jih učeči dobi, na primer navodilo učitelja, vizualne informacije (npr. video
posnetek gibalne naloge). Na osnovi tega lahko človek predvidi okoliščine in se
na gibanje boljše, primerneje pripravi. Ta sistem nadzora imenujemo predhodna
kontrola (ang. feed-forward control) (prav tam, str. 192).
Tip nadzora gibanja z zaprto zanko
Ob mišičnem krčenju pride do spremembe njene dolžine in do spremembe v
napetosti, zato mišice o spremembi pošljejo informacije po različnih vlaknih nazaj
16
v hrbtenjačo. Ko hodimo ali tečemo, nas lahko na poti preseneti kakšna ovira (npr.
korenina drevesa) in v tistem trenutku izgubimo ravnotežje. Takrat mišice pošljejo
to informacijo, da se je zgodila nenadna sprememba dolžine in napetosti mišice.
Ta napaka bi se naj izravnala refleksno; govorimo namreč o servokontroli.
Pomembno vlogo imajo tudi mali možgani, saj so obveščeni o končnih gibalnih
poveljih – o želenem vedenju, še preden se ti prenesejo na motorične nevrone.
Hkrati sprejemajo natančne informacije o izvajanju gibanja iz vseh senzoričnih
kanalov (prav tam, str. 193–194).
Tip nadzora gibanja z odprto zanko
Za ta tip nadzora je značilen motorični program – specifičen zapis gibalnih
ukazov. Le-ta aktivira efektroje, ki ta program izvedejo v vnaprej določenem
časovnem zaporedju; ko se program začne, se bo izvedel brez možnosti vmesne
modifikacije. V tem sistemu ni mogoča detekcija in hkratna odprava napake, saj
ni povratne povezave, zato je ta kontrola lahko uspešna v stabilnih, predvidljivih
okoliščinah (prav tam, str. 196).
Učenje gibanja je proces oblikovanja novih in izpopolnjevanje še nedokončanih
usvojenih gibanj, množenje sinaptičnih povezav in njihovo utrjevanje pa sta
ključna biološka temelja gibalnega učenja (prav tam, str. 196–197).
2.4 Motorične sposobnosti in spretnosti
Spretnosti imajo priznano koristno funkcijo, poudarek pa je na dosežkih in
ravnanju z nekim predmetom. Pomembna je uspešnost naloge in ne toliko
značilnost naloge. Kadar nekdo nekaj spretno izvaja, je zanj značilna lahkotnost,
gladkost ter tekoče gibanje, torej se ne pojavijo nepravilnosti glede na situacijo
(Kremžar in Petelin, 2001, str. 107).
Gibalne spretnosti predstavljajo z vadbo oz. z učenjem pridobljene gibalne
obrazce, katerih izvedba temelji na sposobnostih in značilnostih človeka. So v
določeni meri prirojene, v določeni meri pa pridobljene. To pomeni, da so
posamezniku že ob rojstvu dane zasnove, ki opredelijo stopnjo, do katere mere se
17
lahko neka sposobnost razvije. Ob ustrezni gibalni aktivnosti se lahko te
opredeljene stopnje presežejo (Pistotnik, 2017, str. 15–16).
Splošna poteza razvijanja spretnosti je, da se nadzor aktivnosti delno prenese s
čutil na notranja čutila in se tako posameznik osvobodi vmešavanja od zunaj.
Lahko sprejema tudi informacije, ki jih bo uporabil kasneje. Spretnost je odvisna
od gibalnih izkušenj ter od izostrenih čutil. Spretnosti so razvojno pogojene, če
ima oseba urejene notranje pogoje ter razumevajoče okolje. Od vzgoje je namreč
odvisno, do katere stopnje bo otrok sam pridobil spretnosti, da bo lahko
enakovreden v skupini. Nadaljnji razvoj je utrjevanje pridobljenih vzorcev in
lastna zahteva po večjem obsegu in storilnosti. (Kremžar in Petelin, 2001, str.
107).
Gibalne sposobnosti v slovenskem jeziku natančno opredeljujejo podsistem,
odgovoren za gibalno izražanje človeka. Sposobnosti so naravne danosti človeka,
odvisne pa so od delovanja različnih upravljavskih sistemov v telesu. Kažejo se
tudi pri zmožnosti izkoristka teh potencialov pri doseganju zastavljenih ciljev
gibanja (Pistotnik, 2017, str. 15).
Dobro gibalno usklajeno gibanje je videti lahkotno, tekoče in primerno, kar
pomeni v tistem trenutku harmonično igro mišic z dovolj moči in vztrajnosti.
Vsako gibanje pa mora biti utrjeno s ponavljanjem, samo tako se bo lahko
usklajeno ponovilo (Kremžar in Petelin, 2001, str. 109).
Nomotetični model delitve gibalnih sposobnosti (Pistotnik, 2017, str. 18):
• sposobnosti za reguliranje energije: hitrost in moč,
• sposobnosti za regulacijo gibanja: gibljivost, natančnost, koordinacija in
ravnotežje.
Gibalni podsistem sistema človeka ni enostaven in enovit, ampak je sestavljen iz
osnovnih gibalnih sposobnosti in njemu nadrejenih mehanizmov v centralnem
živčnem sistemu. Vse pa je hierarhično urejeno (prav tam, str. 19).
18
2.5 Telo in njegove značilnosti
Človeško telo je sestavljeno iz bilijonov celic. Te celice oblikujejo tkiva, kot so
mišice in vezivna tkiva. Tkiva se združijo v formo organov, organi pa omogočajo
različne funkcije, kot so na primer dihanje in prebava hrane (Chiras, 2013, str. 1).
Telesna rast predstavlja spremembe v različnih razsežnostih vsega telesa,
posameznih delov in razmerij med njimi (Malina in drugi, 2004; povz. po Pišot in
Planinšec, 2005, str. 24).
Pišot in Planinšec (2005, str. 24) obravnavata telesne razsežnosti v štirih skupinah.
To so dolžinske mere (npr. telesna višina, dolžina okončin), prečne mere (npr.
premer zapestja, kolena), obsegi (obseg okončin, trupa) in kožne gube (količina
podkožnega maščevja na različnih delih telesa).
Opisali bomo naslednje morfološke značilnosti telesa:
• Telesna masa
Telesna masa novorojenčka je med 2700 in 4500 grami. Hitrost naraščanja telesne
teže je podobna kot hitrost naraščanja telesne višine. Ob koncu prvega leta starosti
se masa potroji, na koncu drugega početveri. V obdobju mladostništva pride do
sunka telesne teže (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, povz. po Videmšek in
Pišot, 2007, str. 24).
Telesna teža se zvišuje do starosti štiridesetih, petdesetih let, nato se ustavi do
starosti šestdesetih let. Nato se začne manjšati. Sprememba v telesni teži je lahko
napovedovalec bolezni za starejše osebe. Tako kot se s starostjo spreminja telesna
kompozicija, se spreminja tudi telesna teža. Starejše osebe imajo kar 10 % več
telesne maščobe kot mladi (Bernstein in Munoz, 2016, str. 161–162).
• Telesna višina
19
Novorojenček ima v dolžino petdeset centimetrov. Po intenzivnosti v rasti po
rojstvu izstopata dve obdobji. Prvo je dve leti po rojstvu, drugo pa je čas
mladostništva (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, povz. po Videmšek in Pišot,
2007, str. 24).
Na telesno rast vplivajo genski in okoljski dejavniki (Malina in drugi, 2004; povz.
po Pišot in Planinšec, 2005, str. 24).
Genski dejavniki določajo meje rasti, okoljski dejavniki pa imajo pomembno
vlogo pri tem, v kolikšni meri bodo te meje dejansko dosežene. Med
najpomembnejše okoljske dejavnike, ki vplivajo na rast telesa, sodijo prehrana,
gibalna dejavnost, poškodbe, bolezni in podnebne razmere. Izpostaviti je potrebno
vpliv gibalne dejavnosti na telesno rast, saj imajo gibalno dejavnejši otroci v
povprečju večji delež mišičevja in manjši delež telesnih maščob (Pišot in
Planinšec, 2005, str. 24).
• Indeks telesne mase
Indeks telesne mase je uporaben indikator telesne sestave, saj je povezan tudi s
telesno maščobo. Izračuna razmerje glede na podatke o višini, ki jo delimo s težo.
Zelo je uporaben pri določanju procenta debelosti, manj pa je primeren za
vrednotenje telesne maščobe za ljudi, ki niso debeli (Bernstein in Munoz, 2016,
str. 163–164).
2.5.1 Telesna sestava
Z analizo telesnih mer in sestavo telesa se ukvarja antropometrija. Ta obravnava
dolžine in mase telesnih segmentov, delež vode, maščevja in suhe snovi v telesu
(Hočevar, 2013, str. 21).
Vsako telo definirajo trije med seboj povezani vidiki, in sicer velikost, struktura in
sestava. Velikost so odnosi med telesno višino, telesno maso, površino,
prostornino in dimenzijo telesa. Struktura pomeni razpored delov telesa, kostnega
tkiva, mišičnega in maščobnega tkiva. Sestava pa vključuje odnose med
20
strukturnimi deli telesa na vseh nivojih, od molekul do organizma v celoti
(Houtkooper, 1994; povz. po Ostojić, Mazić in Dikić, 2003, str. 7–8).
Človek, ki ima idealne anatomske in funkcionalne parametre, ima sledečo sestavo:
70 kilogramov, 14 % kostnega tkiva, 21 % maščobnega tkiva, 40 % mišičnega
tkiva in 25 % ostanka (Ostojić, Mazić in Dikić, 2003, str. 8).
Človeško telo uskladišči neomejene količine maščobe. Toda njena prekomernost
zvišuje tveganje za kardiovaskularne bolezni. Ko do mišičnih celic, ki so polne,
prihaja vedno več zaloge sladkorja, te zaprejo svoja »vrata« in se mora sladkor
pretvoriti v maščobo, saj se v 30 milijard celic t. i. belega maščobnega tkiva še
vedno najde nekaj prostora. Maščobne celice se dolgo polnijo, ko pa se njihova
prostornina nekajkrat poveča, se začnejo deliti in telo se debeli (Hočevar, 2013,
str. 22).
Voda je najpomembnejša komponenta človeškega telesa. Pri odraslem moškem,
ki tehta 70 kg, telo vsebuje 63 % telesne teže. To pomeni, da je 45 l vode v telesu.
Pri ženski z enako telesno težo je le 52 % vode, kar pomeni 36 l v telesu. Pri
ljudeh, ki imajo prekomerno telesno težo, je maščoba glavni sestavni del telesa
(na drugem mestu je voda) (Lote, 2012, str. 2).
Lokomotorni sistem telesa tvori sklop kosti in mišic. Vsi telesni organi so med
seboj povezani z vezivnim tkivom, ki prepreda notranjost. Noben organ ne stoji na
nekem mestu sam od sebe, ampak je vse vpeto na kosti, mišice, kite in druge
organe (Hočevar, 2013, str. 89).
Mišice predstavljajo dve petini telesne mase, tretjina vseh telesnih beljakovin pa
je skrita v njih (prav tam, str. 96).
2.5.2 Gibalno učenje in spomin
Gibalno učenje ali motorično učenje je učenje gibov in gibanj. Je proces
postopnega prilagajanja gibalnega in živčnega ustroja na smotrno izvedbo novega
gibanja (Kristan, 2012, str. 78).
21
Gibalni spomin pa je sprejemanje gibalnih informacij in shranjevanje vseh teh v
spominu. Gre torej za zapis gibalnega programa v osrednjem živčnem sistemu.
Gibalni spomin je posledica večjega števila ponovitev nekega gibanja (prav tam,
str. 78).
Človek ima v splošnem dva tipa spomina. To sta kratkotrajni in dolgotrajni
spomin. Kratkotrajni spomin pomeni krajšo dejavnost živčnih celic, ki jo je
vzburil določen vzorec dražljajev (npr. ob izvedbi določenega giba). Pri tem
spominu nastajajo povezave med živčnimi celicami samo začasno, nato se
»izbrišejo«, če se v procesu učenja ne utrdijo v trajnejši zapis (sled ali engram).
Rezultat učenja gibanja je oblikovanje trajnega zapisa v dolgotrajni spomin.
Bistvo dolgotrajnega spomina in trajnejšega zapisa je, da se v celice oziroma v
sinapse, ki tvorijo živčne mreže, vgrajujejo posebne beljakovine, ki vzdržujejo
njegovo delovanje ter povezavo za dalj časa. To se imenuje konsolidacija spomina
(Stušek, 2005; povz. po Žvan in Škof, 2007, str. 197).
Povezave v živčni mreži ostanejo, tudi če se neko gibanje ne izvaja več.
Kolikokrat mora posameznik ponoviti določeno vajo, je odvisno tudi od
zahtevnosti nalog, tesno pa je povezana z intelektualnimi sposobnostmi in
osebnostnimi potezami posameznika, njegovimi gibalnimi sposobnostmi in
izkušnjami (Žvan in Škof, 2007, str. 197).
Z didaktičnega vidika Žvan in Škof (2007, str. 198) delita gibalno učenje na tri
faze, in sicer:
• verbalno-kognitivna faza,
• asociativna faza in
• faza avtomatizacije.
Raziskovalci imajo različna mnenja o poteku gibalnega učenja, plavalnim
strokovnjakom pa je najbližja tretja teorija, ki loči tri stopnje gibalnega učenja. V
prvi fazi, ki jo imenujemo tudi miselna stopnja ali stopnja generalizacije, je
22
gibanje nespretno in neučinkovito. Začetnik nekega gibanja dela vrsto nepotrebnih
gibov in aktivira veliko mišic, ki nimajo nobene vloge pri izvedbi giba. V drug
fazi, torej asociativni stopnji ali stopnji oblikovanja dinamičnega stereotipa, je že
vidna kakovost gibanja. Gibanje je namreč povezano in sproščeno, odvečnih
gibov pa je vedno manj. V gibalnem delu možganov se ustvari predstava o
gibanju. Zadnja faza, torej avtonomna stopnja, pa je stopnja avtomatizacije
gibanja. Na tej stopnji se izpopolnjujejo tehnične strukture do najmanjših
kinematičnih podrobnosti. Na tej stopnji posametnik gibanje izvaja zelo skladno
in avtomatično (Kapus idr., 2002, str. 64).
Učenje in spomin spadata med pomembnejše sposobnosti možganov, saj imajo
možgani sposobnost shranjevanja izkušenj. To daje človeku ogromno možnosti
prilagajanja okolju (Žvan in in Škof, 2007, str. 196).
2.6 Dosedanje raziskave in ugotovitve
V raziskavi, ki sta jo opravila Matejek in Planinšič (2016), je bilo ugotovljeno, da
obstaja med statusom prehranjenosti mlajših odraslih žensk in nivojem gibalnih
sposobnosti inverzna povezanost. To pomeni, da višji kot je indeks telesne mase,
slabši je nivo gibalnih sposobnosti.
V raziskavo je bilo vključenih 178 študentk, povprečna starost pa je bila 20,3 let.
Opravile so devet različnih testov, razdeljene pa so bile v skupine normalna
telesna teža (NTT), prekomerna telesna teža (PTT) in debelost (D).
Test ponavljajoči se tek 20 m je pokazal, da se študentke vseh treh skupin v
vzdržljivosti razlikujejo statistično značilno. Poraba kisika je pri študentkah
skupine NTT najvišja, najnižja pa v skupini D. Vrednost porabe kisika je bila
izredno nizka pri vseh treh skupinah študentk, kar kaže, da je vzdržljivost pri vseh
merjenkah na zelo nizkem nivoju.
Rezultat testa skok v daljino je pokazal, da obstaja statistično značilna razlika med
študentkami vseh treh skupin v eksplozivni moči. Rezultati so pokazali, da sta
skupini NTT in PTT statistično značilno boljši od skupine D.
23
Ugotovljeno je bilo, da je status prehranjenosti pri mlajših odraslih tesno povezan
z gibalno učinkovitostjo, saj so skoraj vsi testi pokazali pomembno razliko med
skupinami študentk glede na status telesne teže. Najboljše rezultate so dosegale
študentke z normalno telesno težo, za njimi so bile študentke s prekomerno
telesno teži, najslabše rezultate pa so imele študentke z debelostjo.
V študiji Škofa in Milića (2010) so ugotavljali vpliv kompleksnega polletnega
rekreativnega programa na tekaško vzdržljivost žensk srednjih let z nizko telesno
pripravljenostjo in še, na katere parametre aerobne sposobnosti vpliva izbrana
vadba. V eksperiment je bilo vključenih 11 žensk, povprečne starosti 48,7 let,
njihova telesna višina je bila 165,5 cm, poprečna telesna masa 74,1 kg in
povprečen delež maščobne mase 25,6.
Preiskovalke so v 34 tednih izgubile 2,7 % telesne mase. Delež maščobnega tkiva
v telesu se je znižal od 25,6 % na 24,3 %, delež mišičnega tkiva se je povečal s
40,2 % na 42,2 %. Indeks telesne mase pa se je iz 27,0 znižal na 26,4, a te
spremembe niso statistično značilne.
Po polletnem programu aerobne vadbe so ženske izboljšale vzdržljivost od 10 do
19,7 %. Zmogle so eno stopnjo višjega napora in pretekle za 19,7 % daljšo
razdaljo na obremenilnem testu kot na začetku.
Raziskava, ki jo je opravil Muhič (2017), je vključevala 422 študentov prvega
letnika študijskega programa Predšolska vzgoja na Pedagoški fakulteti v
Mariboru. Namen raziskave je bil ugotoviti razlike v nekaterih motoričnih
sposobnostih med študenti z normalno telesno težo, prekomerno telesno težo in
debelostjo.
Za ugotavljanje motoričnih sposobnosti so bili uporabljeni rezultati treh
motoričnih testov, ki domnevno merijo eksplozivno moč (skok v daljino z mesta),
vzdržljivostno moč (sonožni poskok levo-desno) in koordinacijo (tek cik-cak).
Najboljše rezultate so dosegle študentke z normalno telesno težo, slabše rezultate
tiste s prekomerno telesno težo, najslabše pa študentke z debelostjo. Rezultati
analize variance kažejo, da med vsemi skupinami obstaja statistično značilna
24
razlika. Rezultati tudi potrjujejo, da obstaja povezanost med nekaterimi
motoričnimi sposobnostmi in statusom telesne teže.
V primerjalni raziskavi, ki je vključevala študentke programa predšolska vzgoja
sta Pajtler in Muhič (2014), raziskovala povezanost nekaterih telesnih razsežnosti
in motoričnih sposobnosti študentov. Rezultati so pokazali slabo povezavo med
motičnimi sposobnostmi in telesnimi razsežnostmi. Tudi rezultati v različnosti
motoričnih sposobnosti med študenti normalne telesne teže, prekomerne telesne
teže in debelosti niso statistično značilne. Razlike so sicer v prid študentom z
normalno telesno težo, saj so tisti s prekomerno telesno težo in debelostjo imeli
slabše rezultate. Je pa alarmantno stanje, da je kar četrtina merjencev ali
prekomerne teže ali pa celo debelih.
Raziskava (Ramel idr., 2013), ki je vključevala 324 oseb v starosti od 20 do 40
let, z indeksom telesne mase od 27,5 – 32,5 kg/m2, iz Španije, Irske in iz Islandije,
je pokazala, da glede starosti in indeksa telesne mase ni večjih razlik med
prebivalci teh držav. Irski prebivalci imajo sicer večji obseg pasu (3,2 in 6,7 cm)
in večji procent maščobe (4,4 in 2,0 %), če jih primerjamo z islandskimi in
španskimi.
25
3 Empirični del
V empiričnemu delu bomo predstavili namen in cilj diplomskega dela. Predstavili
bomo raziskovalna vprašanja, hipoteze in določili spremenljivke. V nadaljevanju
bomo opisali raziskovalne metode, raziskovalni vzorec, postopke zbiranja
podatkov ter postopek obdelave podatkov.
3.1 Namen
Namen diplomskega dela je raziskati povezavo senzomotoričnih sposobnosti in
nekaterih telesnih razsežnosti strokovnih delavk vrtca.
Cilj diplomskega dela je, da na podlagi rezultatov, pridobljenih s testiranjem
strokovnih delavk raziščemo povezavo senzomotoričnih sposobnosti in nekaterih
telesnih razsežnosti strokovnih delavk vrtca.
3.2 Razčlenitev in podrobna opredelitev
3.2.1 Raziskovalna vprašanja
Na osnovi namena in cilja diplomskega dela smo postavili naslednja raziskovalna
vprašanja:
RV1: Ali se pojavi razlika v dolžini skoka v daljino med strokovnimi delavkami,
ki imajo manjši delež mišic, in strokovnimi delavkami, ki imajo večji delež mišic?
RV2: Ali se pojavi razlika pri vzdrževanju ravnotežja pri hoji po klopi vzvratno
med starejšimi in mlajšimi strokovnimi delavkami vrtca?
RV3: Ali se pojavi razlika med strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po
vseh štirih preko ovir glede na težo strokovnih delavk?
RV4: Ali se pojavi razlika v vodenju dveh žog hkrati z obema rokama med
starejšim in mlajšimi strokovnimi delavkami vrtca?
RV5: Ali obstaja razlika med strokovnimi delavkami vrtca v deležu indeksa
telesne mase glede na starost?
26
RV6: Ali bodo strokovne delavke vrtca z višjim odstotkom maščobne mase
dosegale slabše rezultate pri vseh senzomotoričnih testih?
RV7: Ali se pojavi razlika v rezultatih hoje vzvratno po vseh štirih preko ovir
glede na delež visceralne maščobe?
3.2.2 Raziskovalne hipoteze
Na osnovi raziskovalnih vprašanj smo postavili naslednje hipoteze:
Hipoteza 1: Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika v skoku v
daljino med strokovnimi delavkami vrtca, ki imajo večji delež mišic, in tistimi, ki
imajo manjši delež mišic.
• Neodvisna spremenljivka: delež mišic
• Odvisna spremenljivka: rezultat testa SDM (skok v daljino z mesta)
Hipoteza 2: Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po klopi glede na starost.
• neodvisna spremenljivka: starost strokovnih delavk
• odvisna spremenljivka: rezultat testa HVK (hoja vzvratno po klopi)
Hipoteza 3: Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na
telesno težo.
• neodvisna spremenljivka: telesna teža
• odvisna spremenljivka: rezultati testa HVO (hoja vzvratno po vseh štirih
preko ovir)
Hipoteza 4: Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca pri vodenju dveh žog hkrati glede na starost.
• neodvisna spremenljivka: starost strokovnih delavk
• odvisna spremenljivka: rezultati testa VZR (vodenje dveh žog hkrati)
27
Hipoteza 5: Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca v deležu indeksa telesne mase glede na starost.
• neodvisna spremenljivka: starost strokovnih delavk
• odvisna spremenljivka: ITM
Hipoteza 6: Predpostavljamo, da bodo strokovne delavke vrtca, ki imajo višji
odstotek maščobne mase, dosegle slabše rezultate na senzomotoričnih testih kot
tiste, ki imajo nižji odstotek maščobne mase.
• neodvisna spremenljivka: odstotek maščobne mase
• odvisna spremenljivka: rezultati senzomotoričnih testov
Hipoteza 7: Predpostavljamo, da ne obstaja statistična razlika pri rezultatih testa
hoje vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na delež visceralne maščobe.
• neodvisna spremenljivka: delež visceralne maščobe
• odvisna spremenljivka: rezultati testa HVO (hoja vzvratno po vseh štirih
preko ovir)
3.2.3 Spremenljivke
V tem poglavju bomo predstavili odvisne in neodvisne spremenljivke ter
statistične metode za preverjanje posameznih hipotez.
Seznam spremenljivk:
1. delež mišic
2. rezultati testa SDM (skok v daljino z mesta)
3. starost strokovnih delavk
4. rezultati testa HVK (hoja vzvratno po klopi)
5. telesna teža
6. rezultat testa HVO (hoja vzvratno po vseh štirih preko ovir)
7. rezultat testa VZR (vodenje dveh žog hkrati)
8. ITM
9. odstotek maščobne mase
28
10. rezultati senzomotoričnih testov
11. delež visceralne maščobe
Hipoteza Neodvisne
spremenljivke
Odvisne
spremenljivke
Statistične metode za preverjanje
hipoteze
1 1 2 T-test
2 3 4 ANOVA
3 5 6 ANOVA
4 3 7 ANOVA
5 3 8 ANOVA
6 9 10 Deskriptivna statistika
7 11 6 ANOVA
3.3 Metodologija
V tem poglavju bomo obravnavali raziskovalne metode, raziskovalni vzorec,
predstavili postopke za zbiranje podatkov ter opisali postopke za obdelavo
podatkov.
3.3.1 Raziskovalne metode
V empiričnemu delu smo uporabili kavzalno-neeksperimentalno metodo
raziskovanja.
3.3.2 Raziskovalni vzorec
Vzorec predstavlja 33 strokovnih delavk Vrtca Anice Černejeve Celje.
29
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov
Testiranje strokovnih delavk vrtca je potekalo v večnamenskem prostoru vrtca, ki
ga uporabljamo kot telovadnico. Testiranje smo izvedli v skladu s pridobljenim
soglasjem vrtca (Priloga A).
3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov
Testiranje smo izvedli v mesecu maju 2018 v popoldanskem času. Potekalo je v
večnamenskem prostoru v vrtcu. Izvedli smo analizo bioimpedance in štiri
senzomotorične teste.
3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih inštrumentov
Analizo bioimpedance smo izvedli na analizatorju sestave telesa IOI353, ki smo
si ga izposodili na Inštitutu za športno medicino pri Medicinski fakulteti Univerze
v Mariboru.
Pri senzomotoričnih testih smo ocenjevali s pomočjo ocenjevalne lestvice.
Senzomotorični testi so:
• skok v daljino z mesta (SDM),
• hoja vzvratno po klopi (HVK),
• hoja vzvratno po vseh štirih preko ovir (HVO),
• vodenje dveh žog hkrati z obema rokama (VZR).
Senzomotorične teste so ocenjevali trije ocenjevalci, rezultat meritev je povprečje
vrednosti vseh merjencev.
3.3.4 Postopki obdelave podatkov
Statistično obdelavo smo izvedli v programu IBM SPSS 21 (SPSS Inc., Chicago,
ZDA), medtem ko smo podatke tabelarično uredili v skladu z APA standardi v
30
programu Microsoft Exel 2013 (Microsoft Corporation, Redmond, ZDA). Vsem
številskim spremenljivkam smo najprej izračunali vrednost opisne statistike
(povprečje in standardni odklon) in preverili porazdelitev s Shapiro-Wilkovim
testom in homogenost varianc z Levenovim testom.
Primerjavo med opisanimi kategorijami ene opisne spremenljivke (starostne
kategorije, kategorije glede na mišično, maščobno maso in delež visceralne
maščobe) glede na izbrano senzomotorično ali antropometrijsko spremenljivko
smo preverjali s t-testom za neodvisne vzorce in z analizo variance (ANOVA).
Vse obdelave smo izvedli pri stopnji tveganja 5 % in končne rezultate predstavili
v tabelah.
31
3.4 Rezultati in interpretacija
V tem poglavju bomo prikazali rezultate analize bioimpedance in
senzomotoričnih testov ter ovrednotili zastavljene hipoteze.
3.4.1 Analiza vzorca
Vzorec predstavlja 33 strokovnih delavk vrtca.
V nadaljevanju bomo analizirali vzorec glede na starost in telesno težo.
Tabela 1: Analiza vzorca glede na starost in telesno težo
Min Max ẋ σ
Starost (leta) 22,00 58,00 39,42 10,82
Teža (kg) 50,40 95,80 67,20 9,43
Tabela 1 predstavlja povprečje meritev strokovnih delavk vrtca glede na starost in
telesno težo. Povprečna starost strokovnih delavk vrtca je 39,42 + 10,82 let.
Najmlajša strokovna delavka vrtca je stara 22 let, najstarejša pa 58 let. Povprečna
telesna teža strokovnih delavk vrtca je 67,20 + 9,43 kg. Najlažja strokovna
delavka vrtca je tehtala 50,40 kg, najtežja pa 95,80 kg.
3.4.2 Analiza senzomotoričnih testov
Analizirali smo rezultate senzomotoričnih testov. Rezultati predstavljajo
povprečno dolžino SDM ter povprečne ocene testov HVK, HVO in VZR.
Prikazan je tudi najslabši in najboljši rezultat oz. ocena posameznega testa.
32
Tabela 2: Analiza senzomotoričnih testov.
Min Max ẋ σ
SDM 80,00 199,00 154,30 25,81
HVK 2,00 5,00 3,63 0,85
HVO 1,00 4,67 2,78 0,99
VZR 1,00 4,67 2,60 1,04
Tabela 2 prikazuje povprečne rezultate, standardne odklone, največjo vrednost ter
najmanjšo vrednost senzomotoričnih testov.
Povprečen rezultat testa SDM je bil 154,30 + 25,81 cm. Najkrajša razdalja, ki jo je
strokovna delavka vrtca skočila je bila 80 cm, najdaljša pa 199 cm.
Pri testu HVK je bila povprečna ocena 3,63 + 0,85. Najnižja ocena je bila 2 in
najvišja 5.
Pri testu HVO je bila povprečna ocena 2,78 + 0,99. Najnižja ocena tega testa je
bila 1, najvišja pa 4,67.
Pri testu VZR pa je bila povprečna ocena 2,60 + 1,04. Najnižja ocena je bila 1,
najvišja pa 4,67.
33
3.4.3 Analiza bioimpedance
V tem poglavju bomo predstavili meritev bioimpedance telesa. V tabeli bomo
predstavili povprečne vrednosti odstotka telesne maščobe, maso telesne maščobe,
indeks telesne mase, stopnje visceralne maščobe ter mišično maso vseh 33
merjenk.
Tabela 3: Bioimpedančna analiza.
Min Max ẋ σ
Odstotek telesne
maščobe (%)
19,40 38,30 29,58 4,93
Masa telesne maščobe
(kg)
9,80 36,70 20,18 5,73
ITM 19,40 34,40 24,39 3,18
Stopnja visceralne
maščobe
2,00 15,00 7,76 3,59
Mišična masa/SLM
(kg)
32,70 53,80 43,18 4,31
V Tabeli 3 so prikazani povprečni rezultati analiz telesne sestave strokovnih
delavk vrtca.
Odstotek telesne maščobe (% PBF) je po protokolu analizatorja sestave telesa
IOI353 razdeljen v pet kategorij:
1 – (< 20) – malo maščob
2 – (20–30) – normalno
3 – (30–35) – povišana telesna teža
4 – (35–40) – debelost
5 – (> 40) – prekomerna debelost
34
Strokovne delavke vrtca imajo povprečen odstotek telesne maščobe 29,58 + 4,93
%. Najnižji odstotek telesne maščobe je imela strokovna delavka z 19,40 %,
najvišji pa strokovna delavka s 38,30 %.
Povprečna masa telesne maščobe je znašala 20,18 + 5,73 kg. Najnižjo maso
telesne maščobe je imela strokovna delavka vrtca z rezultatom 9,80 kg, najvišjega
pa 36,70 kg.
Povprečen ITM znaša 24,39 + 3,18. Najnižji ITM je 19,40, najvišji pa 34,40.
Visceralna maščoba je po protokolu analizatorja sestave telesa IOI353 razdeljena
v pet kategorij:
1 – (1–4: ustreza tipu podkožne maščobe)
2 – (5–8: uravnotežena podkožna in visceralna maščoba)
3 – (9–10: mejni tip – V kolikor bo preiskovalec nadaljeval s trenutnim
življenskim slogom, bo prešel v visceralno debelost.)
4 – (11–15: visceralna debelost tipa 1)
5 – (16–20: visceralna debelost tipa 2)
Povprečna stopnja visceralne maščobe je 7,67 + 3,59. Najnižja stopnja je 2,
najvišja pa 15.
Povprečna mišična masa znaša 43,18 + 4,31 kg. Najnižja mišična masa je 32,70
kg, najvišja pa 53,80 kg.
35
3.4.4 Vrednotenje zastavljenih hipotez
Za vrednotenje hipoteze 1 smo opravili t-test za neodvisne vzorce (Tabela 4), za
vrednotenje hipotez 2, 3, 4, 5 in 7 pa analizo variance - ANOVA (Tabela 4).
Hipotezo 6 smo vrednotili na osnovi deskriptivne statistike (Tabela 5).
Tabela 4: Vrednotenje hipotez.
Hipoteza Metoda
Neodvisna
spremenljivka
Odvisna
spremenljivka p
H1 T-test SLM SDM 0,790
H2 ANOVA Starost HVK 0,829
H3 ANOVA Telesna teža HVO 0,494
H4 ANOVA Starost VZR 0,183
H5 ANOVA Starost ITM 0,570
H7 ANOVA
Delež
visceralne
maščobe
HVO 0,281
Hipotezo 1 (Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika v skoku v
daljino med strokovnimi delavkami vrtca, ki imajo večji delež mišic, in tistimi, ki
imajo manjši delež mišic.) smo vrednotili na osnovi deleža mišične mase (SLM)
in rezultata testa SDM.
Merjenke smo razdelili glede na poprečni delež SLM: 43,18 kg (Tabela 3):
• večji delež mišične mase: SLM ≥ 43,18
• manjši delež mišične mase: SLM < 43,18
Iz Tabele 4 je razvidno, da med deležem mišične mase in rezultatom testa SDM
ne obstaja statistično značilna razlika (p > 0,05).
Hipotezo 1 zavrnemo.
36
Hipotezo 2 (Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po klopi glede na starost.) smo
ovrednotili na osnovi starosti strokovnih delavk in rezultata testa HVK.
Iz tabele 4 je razvidno, da med starostjo in rezultatom testa HVK ne obstaja
statistično značilna razlika (p > 0,05).
Hipotezo 2 zavrnemo.
Hipotezo 3 (Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca pri hoji vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na
telesno težo.) smo ovrednotili na osnovi telesne teže strokovnih delavk vrtca in
rezultata testa HVO.
Iz Tabele 4 je razvidno, da med telesno težo in rezultatom testa HVO ne obstaja
statistično značilna razlika (p > 0,05).
Hipotezo 3 potrdimo.
Hipotezo 4 (Predpostavljamo, da obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca pri vodenju dveh žog hkrati glede na starost.) smo
ovrednotili na osnovi starosti strokovnih delavk vrtca in rezultata testa VZR.
Iz Tabele 4 je razvidno, da med starostjo in rezultatom testa VZR ne obstaja
statistično značilna razlika (p > 0,05).
Hipotezo 4 zavrnemo.
Hipotezo 5 (Predpostavljamo, da ne obstaja statistično značilna razlika med
strokovnimi delavkami vrtca v deležu indeksa telesne mase glede na starost.) smo
ovrednotili na osnovi starosti strokovnih delavk in deleža ITM.
Iz Tabele 4 je razvidno, da med starostjo in deležem ITM ne obstaja statistično
značilna razlika (p > 0,05).
Hipotezo 5 potrdimo.
37
Tabela 5: Vrednotenje hipotez (deskriptivna statistika).
Maščobna masa (PBF) glede na
kategorijo* N PBF (%) Z-test**
1 Malo maščob 1 3,0 1,166
2 Normalno 19 57,6 0,232
3 Povišana telesna teža 8 24,2 -0,247
4 Debelost 5 15,2 -0,718
5 Prekomerna debelost 0 / /
Skupaj 33 100 %
* protokol analizatorja sestave telesa IOI353
** Z-test = povprečna standardizirana vrednost vseh senzomotoričnih testov
Hipotezo 6 (Predpostavljamo, da bodo strokovne delavke vrtca, ki imajo višji
odstotek maščobne mase, dosegle slabše rezultate na senzomotoričnih testih kot
tiste, ki imajo nižji odstotek maščobne mase.) smo ovrednotili glede na kategorijo
odstotka maščobne mase (protokol analizatorja sestave telesa IOI353) in
povprečno standardizirano vrednost vseh senzomotoričnih testov.
Iz Tabele 5 je razvidno, da se z višanjem odstotka telesne maščobe znižuje
povprečna vrednost senzomotoričnih testov.
Hipotezo 6 potrdimo.
Hipotezo 7 (Predpostavljamo, da ne obstaja statistična razlika pri rezultatih testa
hoje vzvratno po vseh štirih preko ovir glede na delež visceralne maščobe.) smo
ovrednotili glede na delež visceralne maščobe in rezultat testa HVO.
Iz Tabele 4 je razvidno, da med deležem visceralne maščobe in rezultatom testa
HVO ne obstaja statistično značilna razlika (p > 0,05).
Hipotezo 7 potrdimo.
38
3.5 Sklep
Namen diplomskega dela je raziskati povezavo senzomotoričnih sposobnost in
nekaterih telesnih razsežnosti strokovnih delavk vrtca. Cilj diplomskega dela, da
na podlagi rezultatov, pridobljenih s testiranjem strokovnih delavk, raziščemo
povezavo senzomotoričnih sposobnosti in nekaterih telesnih razsežnosti
strokovnih delavk vrtca.
Ugotovili smo, da se med strokovnimi delavkami vrtca ne pojavijo bistvene
razlike glede na njihove telesne značilnosti in senzomotorične sposobnosti.
Z raziskavo smo ugotovili, da se med nekaterimi telesnimi razsežnostmi in
senzomotoričnimi sposobnostmi pokaže večja povezava. Predvsem je bilo to
vidno pri spremenljivkah odstotek telesne maščobe in povprečna Z-vrednost vseh
senzomotoričnih testov. Rezultati analize z-testa namreč nakazujejo trend, da se z
višanjem odstotka telesne maščobe zmanjšuje povprečna Z-vrednost vseh
senzomotoričnih testov. Iz tega lahko sklepamo, da odstotek telesne maščobe
vpliva na senzomotorične sposobnosti človeka in da je le-ta ovira pri doseganju
boljših rezultatov.
Za ostale telesne značilnosti, in sicer delež mišične mase, telesno težo in
visceralno maščobo, pa se je izkazalo, da se med strokovnimi delavkami vrtca ne
pojavijo bistvene razlike pri rezultatih senzomotoričnih testov glede na navedene
telesne značilnosti. Tudi glede na starost se med strokovnimi delavkami vrtca niso
pojavile razlike.
Ugotovili smo tudi, da se na vzorcu strokovnih delavk vrtca ne pojavi razlika v
deležu indeksa telesne mase glede na starost, ki bi kazala na to, da bi strokovne
delavke vrtca, ki so mlajše, imele nižji indeks telesne mase.
Z diplomskim delom dobimo vpogled v to, kako kompleksno je človeško gibanje.
Hkrati pa dobimo sliko povezav nekaterih telesnih značilnosti strokovnih delavk
vrtca in senzomotoričnih sposobnosti.
39
S pomočjo raziskave smo pridobili realno oceno teh povezav za vzorec strokovnih
delavcev Vrtca Anice Černejeve Celje.
Menimo, da bi bilo smiselno takšno testiranje izvesti na večjem številu strokovnih
delavcev vrtca, saj bi s tem pridobili večji razpon rezultatov.
Strokovne delavke vrtca so z veseljem sodelovali pri testiranju. Pomembno je bilo
to, da so bila navodila jasno podana in nazorno prikazana. V kolikor bi testiranje
izvajali še enkrat, bi za izvedbo priskrbeli večji prostor, da bi bilo testiranje še
nekoliko hitrejše in ne bi bilo potrebno posamezne postaje senzomotoričnega testa
pospraviti in pripraviti naslednjega. Pri izvedbi analize bioimpedance so
strokovne delavke morale nekoliko čakati, da so prišle na vrsto, zato bi jih lahko
razdelili v tri skupine ter tako nekoliko skrajšali čas čakanja.
Nadaljnje proučevanje tega problema bi lahko usmerili v primerjavo med
različnimi vrtci (npr. mesto/podeželje, javni/zasebni), med spoloma, med
različnimi starostnimi skupinami, med različno stopnjo izobrazbe strokovnih
delavcev.
Strokovne delavke so bile tako seznanjene, kako zelo pomembno je osnovno
gibalno znanje in nadziranje telesa, kar je velikokrat zelo samoumevno in se ne
poudarja. Vsekakor bodo rezultati raziskave služili kot spodbuda, da se bodo
strokovne delavke vrtca zavedale, kaj vse vpliva na njihove gibalne spretnosti in
sposobnosti. To lahko služi kot smernica, da bodo tudi pri svojem delu z otroki
vključile čim več športnih aktivnosti, ki bodo nudile celovit gibalni razvoj
Literatura
Baixauli, V. in Negri, M. (1996). Anatomija človeka. Ljubljana: Založba
Mladinska knjiga.
Bernstein, M. in Munoz, N. (2016). Nutrition for the Older Adult (Second
edition). Burlington: Jones & Bartlett Learning.
Chiras, D. (2013). Human Body Systems (Second edition). Burlington: Jones &
Bartlett Learning.
Hočevar, G. (2013). Ustvarjen za gibanje. Mengeš: Ciceron.
Kalan, G. (2007). Razvoj živčnega sistema. V B. Škof (ur.). Šport po meri otrok
in mladostnikov. (str. 166–180). Ljubljana: Fakulteta za šport.
Kalan, G. (2007). Razvoj živčnega sistema. V B. Škof (ur.). Šport po meri otrok
in mladostnikov. (str. 166–180). Ljubljana: Fakulteta za šport.
Kapus, V., Štrumbelj, B., Kapus, J., Jurak, G., Šajber Pincolič, D., Vute, R.,
Bednarik, J., Kapus, M., Čermak, V. (2002). Plavanje, učenje. Ljubljana:
Inštitut za šport, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani.
Kremžar, B. in Petelin, M. (2001). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana: Društvo
za motopedagogiko in psihomotoriko.
Kristan, S. (2012). Športni terminološki slovar. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za šport.
Lote, C. (2012). Principes of Renal Physiology. Fifth Edition. New York:
Springer.
Macnair, P. (2005). Gibala. Murska sobota: Pomurska založba.
Matejek, Č. in Planinšec, J. (2016). Razlike v gibalnih sposobnostih med
študentkami glede na status telesne teže. Revija za elementarno
izobražvanje, 9, 33–42. Pridobljeno 2. 4. 2018 iz
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-
5HJZXE7R/?euapi=1&query=%27keywords%3drazlike+v+gibalnih+spos
obnostih%27&pageSize=25.
McMillan, I. in Carin-Levy, G. (2012). Tyldesley & Grieve´s Muscles, Nerves and
Movement in Human Occupation (Fourth edition). Chicester: Wiley-
Blackwell.
Muedra Baixauli, V. in Negri, M. (1996). Anatomija človeka. Ljubljana: Založba
Mladinska knjiga.
Muhič, M. (2017). Razlike motoričnih sposobnosti študentov glede na njihov
status telesne teže. V S. Kerec., T. Horvat. (Ur.), Razvojni potenciali z
vidika prehrane, gibanja in zdravja (str. 114–121). Murska Sobota: RIS
Dvorec Rakičan.
Ostojić, S. Mazič, S. in Dikić, N. (2003). Telesne masti i zdravlje. Beograd:
Udruženje za medicinu sporta Srbije.
Pajtler, A. in Muhič, M. (2014). Correlation between certain physical
characteristics and motor skills of students. V R. Pišot, P. Dolenc, M.
Plevnik, I. Retar, S. Pišot, A. Obid, S. Cvetrežnik. (Ur.), Kineziologija –
pot zdravja (str. 163–168). Koper: Annales
Parker, S. (2006). Možgani in živčevje. Ljubljana: Grlica
Pistotnik, B. (2017). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za šport.
Pišot, P. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper:
Založba Annales.
Ramel, A., Halldorsson, T., Tryggvadottir, E., Martinez, J., Kiely, M., Bandarra,
N., Thorsdottri, I. (2013). Relationship between BMI and body fatness in
three European countries. European Journal of Clinical Nutrition, 67, 254-
258. Pridobljeno 8. 4. 2018 iz
http://web.b.ebscohost.com.eviri.ook.sik.si/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid
=46&sid=4bde99a7-ed0a-4e8f-b5d2-66ce83b84518%40sessionmgr103.
Šimunič, B. Volmut, T. in Pišot, R. (2010). Otroci potrebujemo gibanje. Koper:
Annales.
Škof, B. in Milić, R. (2010). Vpliv 6-mesečnega vadbenega programa na
vzdržljivosti in parametre aerobne sposobnosti odraslih žensk. Zdravstveno
varstvo, 49, 124–131. Pridobljeno 15. 3. 2018 iz
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-
XUAFCERF/?euapi=1&query=%27keywords%3dvpliv+6+mese%C4%8
Dnega%27&pageSize=25.
Štrucl, M. (1999). Fiziologija živčevja. Ljubljana: Medicinski razgledi.
Tancing, S. (1987). Izbrana poglavja iz psihologije telesne vzgoje in športa.
Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo.
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana:Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Žvan, B. in Škof, B. (2007). Gibanje in gibalni razvoj. V B. Škof (ur.). Šport po
meni otrok in mladostnikov. (str. 183–204). Ljubljana: Fakulteta za šport.
Priloge
Priloga A: Potrdilo vodstva vrtca, da je raziskava narejena skladno z
odobrenim protokolom.
Priloga B: Ocenjevalni listi za strokovne delavce vrtca
Šifra 1. Vodenje
dveh žog
hkrati
2. Hoja
vzvratno po
vseh štirih
preko ovir
3. Hoja po
klopi
vzvratno
4. Skok v
daljino
OCENE:
1 – nalogo opravil netekoče z veliko napakami
2 – nalogo opravil netekoče z manjšimi napakami
3 – nalogo opravil tekoče z veliko napakami
4 – nalogo opravil tekoče z manjšimi napakami
5 – nalogo opravil tekoče brez napak