Špedicija - ic-geoss.si · Šesti del, poslovna politika špediterskega podjetja je strokovno zelo...
TRANSCRIPT
1
Študijski program:
Študijsko gradivo za predmet:
ŠPEDICIJA
(samo za interno uporabo)
Predavatelj:
Študijsko leto 2006/7
2
1. UVOD ..................................................................................................................... 6
2. TEORETIČNE ZNAČILNOSTI O ŠPEDICIJI IN ŠPEDITERJU ............................. 8
2.1. ZGODOVINSKI RAZVOJ ŠPEDICIJE ........................................................................ 8
2.2. ŠPEDICIJA, MEDNARODNA ŠPEDICIJA, ŠPEDITER,MEDNARODNI
ŠPEDITER, MEDŠPEDITER IN PODŠPEDITER .............................................................. 9
2.3. NALOGE ŠPEDITERJA V ZUNANJETRGOVINSKEM IN PROMETNEM
SISTEMU ................................................................................................................................ 12
2.4. POMEMBNE VRSTE ŠPEDICIJ ................................................................................. 13
2.5. OSNOVNA NALOGA IN VLOGA ŠPEDITERJA ..................................................... 14 2.5.1. Osnovna naloga špediterja ......................................................................................... 14
2.5.2. Vloga špedicije in špediterja ...................................................................................... 16
2.6. ORGANIZACIJA SPEDITERSKEGA PODJETJA ................................................... 16 2.6.1. Poslovalnice in izpostave ........................................................................................... 18
2.6.2. Notranja struktura poslovalnice ................................................................................. 19
2.6.3. Notranja delitev dela v poslovalnicah ........................................................................ 20
2.7. NACIONALNE IN MEDNARODNE STROKOVNE ORGANIZACIJE ZA
MEDNARODNO ŠPEDICIJO .............................................................................................. 22 2.7.1. Nacionalne špediterske strokovne organizacije ......................................................... 24
2.7.2. Večnacionalne špediterske strokovne organizacije ................................................... 25
3. OSNOVNI IN SPECIALNI POSLI MEDNARODNEGA ŠPEDITERJA ................. 28
3.1. OSNOVNI POSLI ........................................................................................................... 28 3.1.1. Strokovni nasveti in sodelovanje pri pogovorih zaradi sklepanja pogodbe o
mednarodni kupoprodaji ...................................................................................................... 28
3.1.2. Instradacija ................................................................................................................. 28
3.1.3. Odpoklic blaga ........................................................................................................... 32
3.1.4. Sklepanje pogodbe o prevozu blaga na klasičen način- uporaba prevoznega sredstva
ene prometne veje ................................................................................................................. 32
3.1.5. Sklepanje pogodbe o multimodalnem transportu blaga in organiziranje transporta "od
vrat do vrat" .......................................................................................................................... 32
3.1.6. Prevzem blaga zaradi odprave ................................................................................... 33
3.1.7. Odprava, prispetje in tranzit blaga v ožjem smislu ................................................... 33
3.1.8. Sklepanje pogodbe o natovarjanju, raztovarjanju in pretovarjanju blaga .................. 35
3.1.9. Sklepanje pogodbe o transportnem zavarovanju ........................................................ 36
3.1.10. Sklepanje pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga ....................................... 37
3.1.11. Izstavljanje in nabavljanje prevoznih in drugih listin .............................................. 38
3.1.12. Opravljanje poslov v zvezi s carinjenjem blaga ....................................................... 39
3.1.13. Informiranje nalogodajalca ...................................................................................... 42
3.2. SPECIALNI POSLI ........................................................................................................ 42 3.2.1. Nadzor kakovosti ...................................................................................................... 42
3
3.2.2. Priprava blaga za transport ........................................................................................ 43
3.2.3. Prevzem blaga .......................................................................................................... 43
3.2.4. Embalaža .................................................................................................................. 43
3.2.5. Jemanje vzorcev ....................................................................................................... 44
3.2.6. Spremljanje transporta ............................................................................................... 44
3.2.7. Dodajanje ledu .......................................................................................................... 44
3.2.8. Izdajanje garantnih pisem ......................................................................................... 45
3.2.9. Zastopanje v primeru generalne havarije ................................................................. 45
3.2.10. Plačilo blaga ............................................................................................................. 45
3.2.11. Lizing ....................................................................................................................... 45
3.2.12. Pakiranje in signiranje .............................................................................................. 46
3.2.13. Tehtanje in sortiranje ................................................................................................ 47
3.2.14. Hranjenje in napajanje živih živali ........................................................................... 47
3.2.15. Sejemska dela ........................................................................................................... 47
3.2.16. Izdajanje špediterskih potrdil ................................................................................... 48
3.2.17. Zastopanje nalogodajalca v regresnem postopku proti tretji osebi .......................... 48
3.2.18. Konsignacijska dela.................................................................................................. 48
3.2.19. Kreditiranje nalogodajalca ....................................................................................... 49
3.2.20. Mednarodni pomorski prometnoagencijski posli ..................................................... 49
3.2.21. Zbirni promet ............................................................................................................ 49
4. OSNOVE SPEDITERJEVEGA PRAVA ............................................................... 50
4.1. POJEM, RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI SPEDITERJEVEGA PRAVA .................... 50 4.1.1. Evropski sistem .......................................................................................................... 50
4.1.2. Anglosaksonski sistem .............................................................................................. 50
4.1.3. Slovenski sistem ........................................................................................................ 51
4.2. IZVOR ŠPEDITERJEVEGA PRAVA V SLOVENIJI ............................................... 51
4.3. STATUSI ŠPEDITERJA V EVROPSKEM IN SLOVENSKEM PRAVNEM
SISTEMU ................................................................................................................................ 52 4.3.1. Špediter v statusu komisionarja ................................................................................. 52
4.3.2. Špediter v statusu agenta (zastopnika) ...................................................................... 52
4.3.3. Špediter v statusu samostojnega gospodarstvenika ................................................... 53
4.4. OSNOVNE ZNAČILNOSTI POGODBE O ŠPEDICIJI ............................................ 55 4.4.1. Oblika in načini sklepanja pogodbe o špediciji .......................................................... 56
4.4.2. Različni načini sklepanja pogodbe o špediciji ........................................................... 57
4.4.3. Izmenjava, dopolnitve in prenehanje pogodbe o špediciji ......................................... 57
4.5. OBVEZNOSTI ŠPEDITERJA IZ POGODBE O ŠPEDICIJI ................................... 58
4.6. PRAVICE ŠPEDITERJA IZ POGODBE O ŠPEDICIJI .......................................... 59
4.7. ODGOVORNOST ŠPEDITERJA IZ POGODBE O ŠPEDICIJI ............................ 60
4.8. MEDNARODNA PRAVILA ZA RAZUMEVANJE ZUNANJETRGOVINSKIH
TERMINOV-INCOTERMSA ............................................................................................... 60
4
5. TEHNOLOGIJA ŠPEDITERJEVEGA POSLOVANJA ......................................... 62
5.1. TARIFNO POSLOVANJE ............................................................................................. 62 5.1.1. Tarifni oddelek in spremljanje trga ............................................................................ 62
5.1.2. Akvizicija, informacija ............................................................................................... 63
5.1.3. Ponudba in sklepanje pogodbe o špediciji ................................................................. 63
5.1.4. Refalicija in provizija ................................................................................................. 64
5.2. TEHNOLOGIJA SPEDITERJEVEGA UVOZNEGA POSLOVANJA .................... 65 5.2.1. Dispozicija, pozicioniranje in disponiranje ................................................................ 65
5.2.2. Zavarovanje, dostava blaga, aviziranje in prevzem blaga .......................................... 66
5.2.3. Carinjenje, odprava blaga komitentu, obračun in kalkuliranje .................................. 67
5.3. TEHNOLOGIJA ŠPEDITERJEVEGA IZVOZNEGA POSLOVANJA .................. 68 5.3.1. Dispozicija, pozicioniranje in dogovarjanje o prevoznih sredstvih za odpravo blaga 69
5.3.2. Odprava blaga po posameznih vejah prometa ............................................................ 69
5.3.3. Izstavljanje prevoznih listin po posameznih vejah prometa ....................................... 70
5.3.4. Natovarjanje, zavarovanje, carinjenje, aviziranje, obračun in fakturiranje ................ 75
5.4. TEHNOLOGIJA ŠPEDITERJEVEGA TRANZITNEGA POSLOVANJA ......... 76 5.4.1. Tranzit kopno - morje ................................................................................................. 76
5.4.2. Tranzit morje - kopno ................................................................................................. 77
6. OSNOVE TRANSPORTNEGA ZAVAROVANJA ................................................ 78
6.1. RAZVOJ, VRSTE, RIZIKI, POMEN IN OSNOVNI POJMI V TRANSPORTNEM
ZAVAROVANJU ................................................................................................................... 78 6.1.1. Razvoj, vrste, riziki, pojem in pomen transportnega zavarovanja ............................. 78
6.1.2. Osnovni pojmi v transportnem zavarovanju .............................................................. 81
6.2. SKLENITEV ZAVAROVANJA, UVELJAVLJANJE PRAVIC ZAVAROVANCA
IN IZKLJUČITEV ZAVAROVANJA ................................................................................. 85 6.2.1. Sklenitev zavarovanja, zavarovatelj, zavarovanec-sklenitelj in zavarovalna pogodba-
polica 85
6.2.2. Izključitev jamstva zavarovalnice, uveljavljanje pravic zavarovanca in predložitev
listin 86
6.3. ZAVAROVANJE POTNIKOV IN BLAGA PO VEJAH PROMETA ...................... 88 6.3.1. Zavarovanje potnikov ................................................................................................. 88
6.3.2. Zavarovanje blaga v železniškem prometu ................................................................ 89
6.3.3. Zavarovanje blaga v cestnem, rečnem in zračnem prometu ...................................... 96
6.3.4. Zavarovanje blaga v pomorskem prometu ................................................................. 97
6.4. ZAVAROVANJE ODGOVORNOSTI PREVOZNIKA, SPLOŠNI IN POSEBNI
POGOJI PREVOZA .............................................................................................................. 99 6.4.1. Odgovornost prevoznika ............................................................................................ 99
6.4.2. Splošni in posebni pogoji, ki so navedeni na zavarovalni polici za zavarovanje blaga
100
7. OSNOVE CARINE ............................................................................................. 104
5
7.1. RAZVOJ, CARINSKI POJMI, CARINSKI SISTEM IN VRSTE CARIN 104 7.1.1. Zgodovinski razvoj carine in carinski pojmi ............................................................ 104
7.1.2. Carinski sistem in vrste carin ................................................................................... 106
7.2. PODLAGA ZA DOLOČITEV VIŠINE UVOZNIH OZIROMA IZVOZNIH
DAJATEV TER DRUGIH UKREPOV TRGOVINSKE POLITIKE ............................ 108 7.2.1. Carinska tarifa, carinske stopnje .............................................................................. 108
7.2.2. Temeljna pravila carinske tarife in vrste tarif .......................................................... 109
7.2.3. Poreklo blaga, carinska vrednost in posebni ukrepi trgovinske politike .................. 111
7.3. RAVNANJE Z BLAGOM, KI JE VNESENO NA CARINSKO OBMOČJE IN
CARINSKI POSTOPEK Z EKONOMSKIMI UČINKI .................................................. 113 7.3.1. Ravnanje z blagom, ki je vneseno na carinsko območje .......................................... 113
7.3.2. Carinski postopki z ekonomskimi učinki ................................................................. 114
7.4. UPORABA LISTIN, INSTRUMENTI ZAVAROVANJA, CARINSKI PREKRŠKI
IN OPROSTITVE ................................................................................................................ 118 7.4.1. Sestava, uporaba, izpolnjevanje in priloge enotne carinske listine .......................... 118
7.4.2. Instrumenti zavarovanja, carinske oprostitve in prekrški ......................................... 122
7.5. IZVAJANJE CARINSKEGA NADZORA PO VEJAH PROMETA....................... 124 7.5.1. Predložitev blaga carinskemu organu, ukrepi carinskega nadzora in carinske oznake
124
7.5.2. Carinski postopek v potniškem prometu .................................................................. 126
7.5.3. Izvajanje carinskega nadzora v železniškem prometu ............................................. 127
7.5.4. Izvajanje carinskega nadzora v cestnem, zračnem in pomorskem prometu ............ 130
8. VIRI ................................................................................................................. 133
8.1 POMEMBNEJŠI SLOVENSKI PREVOZNI IN SORODNI PREDPISI ...................... 135
8.1.1 SPLOšNO ................................................................................................................. 135
8.1.2 POMORSKO PRAVO .............................................................................................. 135
8.1.3 LETALSKO PRAVO ................................................................................................ 136
8.1.4 ŽELEZNIŠKO PRAVO ............................................................................................ 136
8.1.5 CESTNO PRAVO ..................................................................................................... 136
8.2 PUBLIKACIJE MEDNARODNIH ORGANIZACIJ................................................. 136
6
1. UVOD
Mednarodna špedicija ima kot relativno mlada dejavnost velik pomen v sistemu med-
narodne trgovine in transporta blaga. Špedicija je sestavni del navedenih sistemov in s tem se
omogoča višji razvoj prometnih vej s prednostmi za njegove uporabnike. Začetek razvoja
špedicije se pojavi že v začetku trinajstega stoletja, v našem času pa postaja z razvojem
tehnike in tehnologije mednarodna špedicija kompleksna dejavnost za države, ki jih križajo
pomembne tranzitne poti.
Špedicija ima centralno vlogo oziroma koordinacijski položaj med različnimi procesi re-
produkcije. Namen in osnovni cilj je svetovanje in organiziranje proizvajalcem pri dostavi
blaga na tržišče ali do končnega koristnika. Špediter sodeluje s proizvajalcem in iz tega
odnosa imata korist oba: proizvajalec je prenesel skrb odpreme blaga na tržišče in to delo
zaupal špediterju, ki zaradi dobrega poznavanja transportnega sistema in mednarodne
menjave lahko ta zaupni posel izpelje v obojestransko zadovoljstvo: kvalitetno, hitreje,
varneje, ceneje. Pri vsem tem pa mednarodni špediter dobi določena finančna sredstva za
opravljeno delo od svojega nalogodajalca. Ne smemo mimo dejstva, da ima korist celotna
družba zaradi zmanjšanja stroškov transporta, izpopolnjevanja prometne panoge in koriščenja
optimalnih možnosti.
Iz vsega tega izhaja, da se pred špediterja postavljajo zelo zapletene naloge premagovanja
raznih ovir: vremenskih, lokalnih, kreditnih, propagandnih itd. Reševanje zapletenih
špediterskih nalog zahteva od špediterja poznavanje transportnih tehnik in tehnologij,
karakteristik posameznih transportnih sredstev in prepoznavanje karakteristik tovora, ki ga
transportiramo. Pri vsem tem pa mora biti špediter seznanjen s pravnimi zakonskimi akti, ki
se nanašajo na področje mednarodne trgovine, in to ne samo domačih, temveč vseh
mednarodnih, s katerimi opravlja posle in z njimi trguje. Tržni pogoji so brezkompromisni,
prilagodljivi in spremenljivi.
Da bi špeditersko podjetje lahko stabilno poslovalo, upoštevajoč dolgoročni razvoj in rast,
mora planirati svoje aktivnosti in delovati na osnovi strokovnih odločitev. Zaradi navedenih
pogojev je nujno stalno in vsestransko planiranje poslovne politike, tako v špediterskih
podjetjih s ciljem omogočanja uspešnega poslovanja s poudarkom na načelih ekonomske
uspešnosti poslovanja, kot v ekonomični in rentabilni proizvodnji. Gledano s pomena
geostrateškega in prometnega položaja naše države se vidi, kako velik pomen ima vloga
mednarodne špedicije za našo državo. Slovenski špediterski poslovni sistemi bi morali
spoznati pomembnost evropskega združenega tržišča in tako zavzeti pomemben položaj na
evropskem tržišču, pri tem pa upoštevati vse navedene prednosti, s tem pa tudi pridobitev
strateških partnerjev na tržišču.
Osnovni namen te skripte je jasno, pregledno, enostavno, pa tudi sestavno reprezentirati
najpomembnejša spoznanja, teorije, zakonitosti in informacije o mednarodni špediciji.
Vsebina je razporejena v osem povezanih delov.
V prvem, uvodnem delu, se postopno uvede v problematiko skripte, v strukturo in
pomembne znanstvene metode.
V drugem delu, Temeljne značilnosti o špediciji in špediterju, je zajetih osem tematskih
enot, brez katerih ne bi mogli razumeti problematike dela. Obrazloženi so nastanek in razvoj
7
špedicije, pojmi, vrste in naloge špedicije, organiziranost in pomembnost v nacionalnem
gospodarskem sistemu.
Največji del prostora in pozornost je posvečen tretjemu delu. Osnovni in specialni posli
mednarodnega špediterja. Tu so v celoti obravnavani vsi pomembni posli, ki jih špediter
redno opravlja pri organiziranju odprave, prispetja in tranzita blaga v mednarodnem prometu.
Brez osnovnih poslov ne bi mogli optimalno delovati špediterski, zunanjetrgovinski in
prometni sistemi. Specialni posli kompletirajo paket svojih storitev in s tem ustvarjajo
predpostavke za delotvoren vpliv na optimizacijo, promet in zunanjetrgovinski sistem.
Obrazloženi so vsi specialni (posebni) špediterski posli, s pravnega in ekonomskega vidika.
Četrti del ima naslov Osnove špediterjevega prava. Na začetku je analiziran pravni položaj
špedicije in špediterja v evropskem, anglosaksonskem in našem sistemu. Po obrazložitvi
pravnoekonomskega statusa špediterja v slovenskem pravnem in ekonomskem sitemu so
temeljito analizirani pojmi pogodba o špediciji, oblike in načini sklepanja pogodbe in
mednarodna pravila za razumevanje trgovinskih terminov.
Vsebina petega dela zajema Tehnologijo špediterjevega poslovanja pri uvozu, izvozu in
tranzitu, razporejen je po vrsti poslov, kot se običajno opravljajo v mednarodni špediciji.
Dejavnosti so razvrščene približno v takšnem vrstnem redu, kot je to ponavadi v
organizacijskih shemah večjega števila te stroke.
Šesti del, Poslovna politika špediterskega podjetja je strokovno zelo pomemben, saj
prikazuje kadrovsko, tržno, finančno in razvojno politiko špediterskega podjetja. Glede na to,
da je v katalogu znanj zajeto tudi Transportno zavarovanje in carinski postopek, sem
dodal še sedmi in osmi del.
Sedmi del, Osnove transportnega zavarovanja, zajema razvoj, rizike, osnovne pojme in
pomen zavarovanja. Prav tako pojasnjuje vse o zavarovalni polici in sklenitvi zavarovanja, o
uveljavljanju pravic in izključitvi zavarovanja ter o zavarovanju pošiljk po posameznih vejah
prometa.
Osmi del, Osnove carine, zajema razvoj, pojme, carinski sistem, podlago za določitev
uvozno-izvoznih dajatev ter drugih ukrepov trgovinske politike. Prav tako zajema ravnanje z
blagom, vnesenim na carinsko območje in carinski postopek z ekonomskimi učinki, uporabo
listin in izvajanje carinskega nadzora po posameznih vejah prometa. Na koncu skripte je
navedena literatura in nato še priloge.
8
2. TEORETIČNE ZNAČILNOSTI O ŠPEDICIJI IN
ŠPEDITERJU
Izraza špedicija in špediter imata lahko številne pomene. Ti so odvisni od predmeta
raziskovanja, namena in cilja pisnega dodajanja ali ustnega razlaganja, od nivoja raziskovanja
tematike (makro ali mikro), od stališča raziskovanja tematike in predstavljanja znanstvenega
spoznanja; ekonomskega, pravnega, organizacijskega, tehnološkega nivoja. Posebej še to
velja za osnovne pojme: špedicija, špediter, medšpediter, podšpediter itd.
2.1. ZGODOVINSKI RAZVOJ ŠPEDICIJE
Špedicijske dejavnosti so postale samostojne ob osamosvojitvi transporta od trgovine.
Trgovci, ki so prej sami spremljali blago, so prepustili posle za to specializiranim
organizacijam ali špedicijam. Kdaj se je to zgodilo ni točno znano. O tem med avtorji ni
enotnega mnenja; nekateri trdijo, da se je to zgodilo že v Antiki pri Feničanih in Grkih, ki sta
bila znana trgovska in pomorska naroda, drugi spet pravijo, da je špedicija nastala v stari
rimski državi, spet tretji trdijo, da je začetek špedicije v 13. in 14. st. v trgovskih centrih v
Angliji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Italiji, saj so bile takrat Benetke absolutni gospodar
prometnih poti na morju. Imele so najvažnejšo vlogo v trgovini s sosednjimi deželami. V
trgovini z alpskimi in prekoalpskimi deželami so bile posredniki, ki so skrbeli za varen prevoz
blaga.
Začetki špedicije na sedanjem slovenskem ozemlju so nastali v 13. oz. v 16. stoletju, ko so
prevozniki (posredniki) začeli organizirati odpravo blaga in sprejem tujega blaga z izdajo
prevozne listine in s plačilom voznine.
Konecv in v začetku 19. stoletja je prišlo do prave revolucije v mednarodni trgovinski
menjavi. Začeli so prevažati velike količine blaga in upoštevali so vozni red. Ta razvoj je
zahteval ustanovitev storitvene organizacije, ki bi se spoznala na specifičnost železniškega in
pomorskega prometa, pa tudi na carinske, sanitarne, devizne in druge predpise. Za to delo je
bila potrebna oseba v kateri sta zaupala prodajalec in kupec. Ta posredniška storitvena
organizacija je dobila naziv špediter, celotna dejavnost pa špediterska dejavnost ali
špedicija.
V začetku 20. stoletja so špediterji za zaščito svojih poslovnih interesov ustanovili strokovna
združenja. Sprva v regionalnih okvirih. Kasneje, leta 1926, je bila na Dunaju ustanovljena
FIATA (Federation Internationale des Associations des Transtaire et As-similes), to je
mednarodna federacija združenj špediterskih in njim sorodnih organizacij. Federacija, ki ima
sedež v Zurichu, organizira in ščiti interese svojih članic v mednarodnih odnosih.
Nastanek špedicije izhaja iz družbene delitve dela. Razvoj trgovine je privedel do njene
izdvojitve od transporta pa do pojava posebnega posrednika, ki kot organizator prevoza blaga
olajšuje pravilno in nemoteno odpravo blaga in s tem razvoj trgovine.
9
Špedicija in transport sta v funkcionalni medsebojni odvisnosti, ker je z razvojem transporta
nastala špedicija, razvoj špedicije pa je terjal razvoj transporta. Pri vsem tem pa špedicija ni
podrejena transportu, ampak ga z ekonomskimi ukrepi prisiljuje, da posluje rentabilno in da
izpopolnjuje prevozna sredstva. Špedicijski organizaciji je namreč na voljo katero transportno
sredstvo bo izbrala za prevoz blaga, kajti špedicija je po svoji funkcionalnosti navezana na
trgovino in ne na transportna podjetja.
V mednarodni špediciji se koncentrirajo različni posli, od katerih je mnogokrat odvisen tudi
uspeh zunanje trgovine. Organizacija odprave blaga je odvisna od ostre konkurence na
svetovnem transportnem tržišču. Od strokovne in poslovne sposobnosti mednarodne špedicije
je pogosto odvisno ali bo domači proizvod vzdržal konkurenco na mednarodnem trgu. Ravno
zaradi tega imajo povsod po svetu mednarodno špedicijo kot najožjega in najnujnejšega
sodelavca zunanje trgovine. Imajo jo celo kot njen sestavni del. Po svoji funkcionalnosti ne
more biti ločena od zunanje trgovine, saj sodeluje pri uvozu, izvozu in tranzitu. Te dejavnosti
pa spadajo v mednarodno trgovino.
Mednarodne menjave blaga si danes ne moremo zamisliti brez mednarodne špedicije, čeprav
so jo ponekod poskusili izriniti, češ da je nepotrebna kot posrednik med pošiljateljem in
prevoznikom.
2.2. ŠPEDICIJA, MEDNARODNA ŠPEDICIJA,
ŠPEDITER,MEDNARODNI ŠPEDITER, MEDŠPEDITER IN
PODŠPEDITER
Beseda ŠPEDICIJA izhaja iz latinske besede "expedire", kar pomeni odposlati, odpraviti.
Besedi špedicija in špediter se podobno glasita v nekaterih evropskih jezikih, kot na primer:
1. italijanski jezik uporablja ime spedizione (v prevodu pomeni "odpravljanje", "odprava") in
spedizioniere (v prevodu pomeni "špediter", "odpravnik")', 2. nemški jeziku porablja naziv
Spedition (v prevodu pomeni "špedicija"», "odpravništvo") in Spediteur (v prevodu pomeni
"špediter", "odpravnik"), 3. francoski jezik uporablja naziv expeditionnaire ali
"commissionnaire-expediteur" (v prevodu pomeni "špediter", "odpravnik").
Špedicija je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z organizacijo odprave blaga in s posli, ki
so s tem v zvezi. Dejavnost opravljajo pravne in fizične osebe, ki se imenujejo špediterji.
Špedicija ali odpravništvo, špediter ali odpravnik so izrazi, ki se največkrat uporabljajo:
1. V Pomorski enciklopediji se govori o "odpravniku","odpravniški službi", "odprav-
niškem poslu","odpravniškem podjetju", "odgovornosti odpravnika" itd. Izraz "špediter" se
omenja samo v oklepajih (kot alternativa za izraz "odpravnik", s tem da se izraz "špe-
dicija"sploh ne omenja).
2. V Gospodarskem leksikonu se pojavi v geslih: mednarodno odpravništvo,
odpravniško (špeditersko) podjetje in odpravništvo. Omenja se geslo špedicija in
napotitev na geslo odpravništvo. Tudi v tem leksikonu se opazi, da se daje prednost
domačima izrazoma odpravništvo in odpravnik.
10
3. V Pravnem leksikonu sta gesli: špedicija in špeditersko (odpravniško) podjetje. Geslo
odpravništvo se sploh ne omenja, prednost daje izrazoma špedicija in špediter.
4. V Leksikonu zunanje trgovine sta gesli: špediter in špediterski posel, dočim se od-
pravnik in odpravništvo sploh ne omenja.
5. V znanstveni in strokovni literaturi se najpogosteje uporabljata izraza špedicija in
špediter.
Špediter je gospodarstvenik, pravna ali fizična oseba, ki se ukvarja izključno z organizacijo
odprave blaga svojih komitentov s pomočjo prevoznikov in z drugimi nalogami, ki so s tem v
zvezi. V definiciji špediterja so naslednje osnovne značilnosti:
1. je gospodarstvenik in predstavlja samostojno kategorijo,
2. je pravna in fizična oseba,
3. se poklicno ukvarja z odpravo blaga,
4. se ukvarja izključno z odpravo blaga,
5. redno organizira le odpravo komitentovega blaga, ne pa tudi prevoza.
Naš zakon o prometu blaga in storitev s tujino predvideva, da lahko
opravljajo mednarodne prevoze tudi špediterji, če imajo lastna vozila,
mednarodni prevozniki pa lahko organizirajo mednarodno špedicijo.
6. Organizira odpravo blaga.
Pod tem pojmom pa ne smemo razumeti le odprave blaga iz mesta, kjer je
sedež špediterja, temveč tudi prevzem blaga v tem mestu. Po nalogu
komitenta mora špediter organizirati prevoz blaga iz katerega koli kraja v
tisti kraj, kjer blago potrebujejo.
7. Organizira odpravo blaga svojih komitentov, torej tuje in ne svoje
blago. (Komitent je nalogodajalec, fizična in pravna oseba, ki daje špediterju
nalogo za odpravo blaga).
8. Odpravlja blago s pomočjo prevoznika. Prevoznik je pravna ali fizična
oseba, ki se poklicno ukvarja s prevozom blaga, za svojo storitev pa
zaračuna dogovorjeno ceno.
9. Opravlja tudi druga dela, ki so v zvezi z odpravo blaga. Ta dela so
lahko pravne narave, kot npr. zastopanje komitenta pri nastali škodi pri
transportu blaga, pri carinskih sporih in podobno, tehnična, kot npr.
natovarjanje, raztovarjanje, pretovarjanje, skladiščenje blaga ipd., in
finančna, kot npr. izdajanje garancijskih pisem. Naštevanje vseh takšnih
postranskih poslov seveda ni možno, ker jih je preveč. Pogoji odprave
blaga se nenehno modernizirajo in zato mora sodobna definicija špedicijske
dejavnosti dati možnosti, da se v ta pojem lahko uvrsti tudi tisto delo, ki ga
danes morda še ne poznamo.
11
Navedena definicija nam torej pove, da predstavlja špedicija posebno obliko posredništva.
Skoraj v vseh državah predvidevajo pravila, da je špediter posrednik, ki posluje v svojem
imenu in za tuj račun. Od tega pa danes odstopajo, kajti špediter danes pogosto nastopa v
tujem imenu, npr. pri posredovanju pri carinjenju blaga, kjer mora nastopati v imenu
komitenta, ali pa za svoj račun, ko špediter sklene pogodbo s tretjo osebo za prevoz blaga,
komitentu pa zaračuna pavšalno ceno ("forfait").
Špedicija spada med storitvene dejavnosti, ker je špediter organizator in koordinator prevoza
blaga. Storitve špediterja morajo zagotoviti strokovno in najbolj ekonomično odpravo blaga.
Zaradi tega mora biti špediter visoko kvalificiran strokovnjak, ki ima \1 potrebno izobrazbo in
strokovno znanje za opravljanje zapletenih (kompliciranih) in težavnih (delikatnih)
špediterskih nalog.
Ekonomska naloga špediterja je v tem, da najde in uredi najboljše špediterske pogoje za
odpravo blaga, ker se mora odprava blaga opraviti na najbolj ekonomičen način. V
ekonomskem smislu je špedicija višja oblika transporta. Prevoznik želi, da z modernizacijo
svojega tehničnega procesa doseže ekonomsko rentabilnost in zanesljivost prevoza, špediter
pa mora pravilno izbrati in povezati prevoznike in ostale, ki sodelujejo pri transportu blaga.
Pri tem pa mora najti ekonomsko opravičilo za rentabilno, varno in zanesljivo izvedbo
celotnega procesa prevoza blaga.
Osnova špedicijskega delovanja je torej, da z ekonomskim predračunom rentabilnosti ter s
pripravo trajnih ali začasnih organizacijskih oblik zagotovi rentabilen, varen in zanesljiv
prevoz blaga.
Špedicija je dobila samostojno vlogo v ekonomiki, zato mora biti njen položaj tudi pravno
urejen. Za špedicijsko dejavnost veljajo pri nas zakoni, ki veljajo na splošno za vsa podjetja.
Posebnega zakona o špediciji nimamo. Za špedicijo pa je posebno pomemben "Zakon o
prometu blaga in storitev z inozemstvom", ki ima posebno poglavje v špediciji.
Tudi posebne uredbe o špediciji nimamo. Le v "Uredbi o gospodarskih organizacijah za
trgovske storitve" je posebna odredba o špedicijskih podjetjih.
Naši pravni predpisi izrecno predvidevajo tudi uporabo "običajev" in "uzanc". Ti običaji in
uzance (navade v poslovanju) so zbrani v posebni knjigi in pri reševanju sporov jih sodišča
pogosto uporabijo.
Pod delo mednarodne špedicije spadajo gospodarske storitve zunanjetrgovinskega prometa
oziroma posli: odprava blaga iz lastne v tujo državo (izvozna špedicija), prispetje blaga iz
tujih v lastno državo (uvozna špedicija) in tranzit blaga med tujimi državami skozi lastno
državo (prevozna ali tranzitna špedicija). Poleg tega dela opravljajo mednarodni špediterji
tudi druge predpisane ali običajne specialne posle in dela v zvezi z odpravo, prispetjem ali
tranzitom blaga.
Mednarodni špediter je gospodarstvenik, pravna ali fizična oseba, registrirana za opravljanje
poslov zunanjetrgovinskega prometa, ki opravlja dela v svojem imenu in za tuj račun (kot
komisionar oziroma posrednik), v tujem imenu in za tuj račun (kot agent) in v svojem imenu
12
in za svoj račun (kot samostojna kategorija gospodarstvenika). Pripravlja pogodbe, potrebne
pri organiziranju odprave (izvoza), prispetja (uvoza) in prevoza (tranzita) blaga svojih
nalogodajalcev s pomočjo prevoznika in opravlja druge običajne ali specialne posle in dela v
zvezi z odpravo, prispetjem in tranzitom blaga.
V praksi pogosto srečujemo pojma "medšpediter" in "podšpediter" ali "subšpediter".
Medšpediter je pravna ali fizična oseba, na katero je špediter prenesel del pošla, ki ga iz
kakršnega koli vzroka ne more opraviti sam. Špediter ostane izvajalec komitentovega naloga,
pri izvedbi pa mu nekatere storitve opravi drugi špediter.
Špediter se mora v sodobnem blagovnem prometu opreti na storitve medšpediterja, ker
organizacija špediterja ne more biti povsod tam, kjer bi ga komitent potreboval. Razen tega
špediter ne more poznati predpisov vseh držav in mu storitve medšpediterja tudi v tem
primeru ustrezajo. Tako dobi špediter nalog od svojega komitenta, da organizira prevoz iz
tuje države. Če v tej državi nima lastne organizacije, se obrne na svojega korespondenta v tej
državi in mu naroči, da na njegov račun odpravi blago do določenega mesta, kjer bo sam
prevzel nadaljnjo odpravo. V tem primeru postane korespondent v inozemstvu medšpediter
(glavnega) špediterja.
Podšpediter ali subšpediter je pravna ali fizična oseba na katero je špediter prenesel vso
delo za izvršitev naloga komitenta. V praksi se to le redko dogaja. Npr. špediter je dobil
nalog od svojega komitenta, da odpravi blago iz enega mesta v drugo. Špediter nima lastne
organizacije v nobenem od navedenih mest, zato zaupa celotno delo pri organizaciji odprave
blaga drugemu špediterju, ki je za to delo podšpediter.
2.3. NALOGE ŠPEDITERJA V ZUNANJETRGOVINSKEM IN
PROMETNEM SISTEMU
Osnovna funkcija (naloga in vloga) mednarodne špedicije se razčleni na več gospodarskih
funkcij:
1. Prostorska funkcija. Oddaljenost med proizvajalci in potrošniki je lahko večja ali manjša,
vendar je vedno nujno, da se na tej relaciji organizirata racionalno manipuliranje in transport.
Špediter opravlja različne aktivnosti, npr.: raziskuje tržišče, vzpostavlja poslovne zveze s
tujimi partnerji, organizira poslovne pogovore, sklepa kupoprodajne pogodbe, sodeluje s
proizvajalci in izvršuje sklenjene pogodbe. Mednarodna špedicija opravlja številne aktivnosti
v zvezi z organizacijo odprave in prispetja blaga, mednarodni transport pa pripelje blago od
proizvajalca do potrošnika.
2. Časovna funkcija. To pomeni časovno razliko med proizvodnjo in potrošnjo blaga. Malo
je verjetno, da se blago na trgu proda takoj. Največkrat se blago kupi, transportira, skladišči,
pa ponovno transportira do končnega potrošnika. Da se to opravi, se mora špediter pojaviti v
vlogi svetovalca, organizatorja, povezovalca in realizatorja številnih aktivnosti, ki
omogočajo, da se na varen, pravilen, racionalen način premosti časovna razlika med
proizvodnjo v eni in potrošnjo v drugi državi.
13
3. Količinska funkcija. Mednarodni špediter je specialist za organizacijo odprave, prispetja
in tranzita blaga. Je tudi velik poznavalec prednosti in pomanjkljivosti vseh oblik
racionalnega manipuliranja in transporta blaga, transportne tehnologije in organizator v
kombiniranem in multimodalnem transportu. Tako lahko precej prispeva k zmanjšanju
manipulativnih in transportnih stroškov.
3. Kakovostna funkcija. Mednarodni špediter opravlja številne posle, še posebej instra-
dacijo, pakiranje, izboljšanje zunanjega stanja blaga, signiranje, sortiranje, napajanje in
hranjenje živih živali itd. Od kakovosti te špediterske funkcije je najpogosteje odvisna
kakovost aktivnosti zunanje trgovine in mednarodnega prometa.
5. Kreditna funkcija. Ta špediterska funkcija pomeni kreditiranje proizvajalca, ki
proizvede blago za izvoz ali uvozi reprodukcijski material, potreben v procesu proizvodnje.
V praksi je več načinov kreditiranja, opisani so trije:
1. Kreditiranje nalogodajalca, da na njegov račun plača nujne in koristne stroške, carino
in carinske pristojbine v zvezi z organiziranjem odprave, prispetja in prevoza blaga.
2. Odstopanje pravice uporabe deviznih sredstev ali prodaje deviznih sredstev svojim
nalogodajalcem.
3. Vlaganje nacionalnih finančnih sredstev v razvojne programe špediterskih poslovnih
partnerjev.
6. Propagandna funkcija. To je propaganda špediterske dejavnosti na splošno in dejavnosti
lastne špediterske organizacije ali propaganda zunanjetrgovinske ali prometne dejavnosti na
splošno ter dejavnosti posameznih zunanjetrgovinskih in prometnih organizacij.
2.4. POMEMBNE VRSTE ŠPEDICIJ
Špedicijska dela so tako raznovrstna in kompleksna, da je v okviru špediterske dejavnosti
prišlo do določene razdelitve dela in specializacije. V današnjih tržnih pogojih poslovanja v
špediterskih podjetjih, še posebej v manjših in srednjih, se je zelo težko ukvarjati z vsemi
oblikami in vrstami špediterske dejavnosti.
Takšno poslovanje praviloma ne bi bilo ekonomično rentabilno, saj zahteva specializacijo v
špediterski dejavnosti. V znanstveni in strokovni literaturi o špediciji obstaja veliko različnih
vrst špedicije.
Nacionalna špedicija. To je špedicija, ki se ukvarja izključno z organiziranjem odprave in
prispetja blaga znotraj meje ene države izključno z domačim prevoznim sredstvom.
Mednarodna špedicija. To je špedicija, ki se ukvarja z organiziranjem:
1. odprave blaga iz lastne v tujo državo (izvozna špedicija),
2. prispetja blaga iz zunanjih držav (uvozna špedicija),
3. tranzita blaga med zunanjimi državami preko lastne države (prevozna ali tranzitna
špedicija).
14
V praksi se ponavadi dogaja, da se špedicija ukvarja z vsemi tremi vrstami organizacije. Vsak
špediter si zaradi ostre mednarodne konkurence želi dati svojim nalogodajalcem več
kakovostnih storitev kot drugi špediter.
Tako je prišlo do delitve mednarodne špedicije na tri glavne vrste:
1. Luška (pomorska) špedicija. Ta špedicija se ukvarja z organiziranjem odprave in s
prispetji s pomorskimi prevoznimi sredstvi. Naloge opravlja |uški špediter. Luška špedicija
se najpogosteje imenuje pomorska špedicija. Morje je najcenejša prometna pot in kot taka
uživa monopol.
Luški špediterji opravljajo številne posle, npr. skladiščenje blaga, natovarjanje, raztovarjanje,
pretovarjanje, razvrščanje, povezuje se z železniškimi in cestnimi prevozniki, z
zavarovalnicami, s carinskimi, z veterinarskimi, s fitosanitamimi in z drugimi službami. Da bi
špedicija uspešno opravila številne naloge, mora dobro poznati tehnično-tehnološke, pravno-
ekonomske možnosti, obveznosti in odgovornosti vseh sodelujočih.
2. Kontinentalna špedicija. Ukvarja se z organiziranjem odprave in prispetja blaga po
kopnih prevoznih poteh. Delimo jo na železniško, rečno-kanalsko-jezersko, cestno in
zračno špedicijo.
Kontinentalni špediterji se specializirajo za organiziranje odprave in prispetja blaga z enim od
teh prevozov. V praksi pa redno organizirajo odpravo in prispetje blaga vseh vrst
kontinentalnih prevoznih poti po predpisih in navadah, ki veljajo za konkretno prevozno vejo.
Kontinentalni špediterji lahko v kombiniranem transportu uporabijo najsodobnejše oblike
racionalizacije manipuliranja in transporta blaga (paletizacijo, kontejnerizacijo ipd.) katerega
del je tudi multimodalni prevoz.
3. Mejna špedicija. Ureja carinske posle v zvezi z odpravo izvoznega, uvoznega in
prevoznega (tranzitnega) blaga ter druga dela. Dejavnost zajema storitve carinskih
formalnosti glede uvoza, izvoza, tranzita in raznih manipulacij pretovarjanja, začasno
skladiščenje blaga, organiziranje in omogočanje pregleda blaga sanitarnim, veterinarskim in
fitosanitamim organom. Ureja tudi: napajanje, hranjenje živih živali, nadzor kakovosti,
organizira zbirni promet pošiljk.
2.5. OSNOVNA NALOGA IN VLOGA ŠPEDITERJA
2.5.1. Osnovna naloga špediterja
Glavna naloga mednarodne špedicije je, da razbremeni svojega komitenta vseh skrbi pri
odpravi blaga in mu s tem omogoči, da posveti vso skrb le trgovanju. Pri opravljanju svoje
naloge naleti špediter na različno obsežna in težavna dela. Poznati mora tehniko mednarodne
trgovine in vse, kar je v zvezi z njo. Malo je poklicev, pred katere se postavljajo takšne
zahteve. Izkušnje, ki jih špediter zbira več let, mu nudijo neizčrpen vir znanja. Spremljati
mora vse stopnje razvoja mednarodne menjave blaga. Njegova bistroumnost in presoja dane
situacije ter izkoriščanje ugodnih prilik mu nudijo možnost, da se uveljavi pri komitentih, ki
mu zato priznavajo zasluge v mednarodni trgovini.
15
Zahteve po znanju v mednarodni špediciji so zelo velike. Kot primer bomo navedli znanje, ki
ga zahtevajo dobro organizirane špedicijske organizacije na delovnem mestu komercialnega
referenta- špediterja:
1.Obvladati mora klavzule, uzance ter druge predpise mednarodne špedicije. Odlično mora
poznati in biti sposoben uporabiti vse kupoprodajne in zavarovalne termine, ki se rabijo v
mednarodni izmenjavi blaga.
2. Poznati mora vse prometne in carinske predpise. Znati mora uporabljati domače in tuje
prometne in carinske tarife ter domače in tuje imenike železniških postaj itd.
3.Odlično mora znati preračunavati tuje valute.
4. Poznati mora blagoznanstvo in okvirno tehnologijo blaga.
5. Samostojno mora korespondirati v domačem in vsaj v enem tujem jeziku, ki je v običajen
v mednarodni trgovigi.
6. Obvladati mora krogotok finančnih dokumentov in dobro poznati sistem knjigovodstva.
Znati mora sestaviti obračun stroškov in storitev.
Že iz tega opisa vidimo, da so naloge špediterja različne in pestre. V splošnih pogojih
poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije so opisane tako:
- prisotnost pri pogovorih zaradi sklepanja pogodbe o mednarodni kupoprodaji
blaga;
- Dajanje strokovnih nasvetov komitentu za transport;
- za zavarovanje;
- carinsko manipulacijo;
- iskanje najugodnejših prevoznih poti in klavzul ki jih je treba uporabiti pri
mednarodni kupoprodaji in mednarodnem transportu blaga zaradi zaščite
interesov komitenta;
- preskrba popustov, refrakcij in drugih ugodnosti pri domačih in tujih prevoznikih in
drugih sodelavcih;
- organiziranje zbirnega prometa;
- sklepanje pogodb o prevozu v vseh vejah transporta;
- sklepanje pogodb o natovarjanju, raztovaranju, pretovarjanju, sortiranju, pakiranju in
podobnih storitvah;
- sklepanje pogodb o skladiščenju blaga ali skladiščenje blaga v lastnih skladiščih;
- sklepanje pogodb o zavarovanju blaga;
- carinsko posredovanje in opravljanje vseh del pri carinjenju blaga;
- jemanje vzorcev;
- ugotavljanje količine blaga;
- izdajanje špedicijskega potrdila, ki se uporablja kot bančni dokument pri plačilih
blaga po akreditivih v zunanjetrgovinskem prometu;
- pisanje in preskrba transportnih in drugih dokumentov;
16
- nadzor pravilnosti dokumentov in obračun transportnih in drugih stroškov;
- ukrepanje pri plačilu škode v primeru izgube, poškodbe in primanjkljaja pošiljke;
- organiziranje dodajanja ledu, hranjenja in napajanja živih živali;
- storitve pri sejemskem poslovanju;
- opravljanje(lokalne špedicije in drugih poslov, ki so običajni pri mednarodni špediciji.
2.5.2. Vloga špedicije in špediterja
Uvozniki in izvozniki lahko sami organizirajo svoje prevoze, vendar je priporočljivejša
uporaba storitev špediterja, kar ima določene ugodnosti:
1.TARIFNE PREDNOSTI: zmanjšanje prevoznih stroškov ob optimalnih prevoznih
poteh, pavšalna cena, kalkulacije, zbirni promet.
2.TRANSPORTNO-TEHNIČNE PREDNOSTI: ustrezna delovna sila, uporaba
ustreznega orodja in mehanizacije, prihranek pri embalaži, izbira najugodnejšega
prevoznega sredstva.
3.PREDNOSTI PRI DISTRIBUCIJI: uporaba špediterskih skladišč, prevoznih sredstev,
strokovnega kadra, pri čemer komitentu ni potrebno graditi skladišč in imeti lastnega
prevoznega parka.
4. OSTALE PREDNOSTI: svetuje pri pogodbah o prevozu, posreduje pri plačilu, pov-
praševanju, zastopa pri generalni havariji (poškodbi prevoznega sredstva), plačuje povzetja in
podobno.
Kar se tiče nalog mednarodne špedicije, le-ta skrbi za celotno prevozništvo, od odpravljanja
do prispetja blaga, pa tudi za vsa ostala dela v zvezi s prevozom. Sem spadajo: organizacija in
izvedba transportnih poslov po kopnem, vodi in zraku, sprejemanje zbirnih in kosovnih
pošiljk, izdajanje in posredovanje transportnih dokumentov, organizacija zbirnih pošiljk,
opravljanje drugih dejavnosti pri ravnanju s tovorom in dejavnost špediterjev.
Kupoprodajna pogodba vsebuje: podatke o blagu, dobavne roke, način plačila, trgovsko
klavzulo INCOTERMS, ki ureja odnos med prodajalcem in kupcem.
2.6. ORGANIZACIJA SPEDITERSKEGA PODJETJA
Notranja organiziranost špedicij ni enaka kot v drugih podjetjih. V glavnem imamo dva tipa
organizacije: čisto špeditersko podjetje in kombinirano špeditersko-avtotransportno
podjetje. Čista špediterska podjetja so tiste mednarodne špedicije, ki nimajo istočasno tudi
registracije za mednarodni cestni transport blaga. Špeditersko podjetje ima lahko v notranji
organizacijski shemi več oddelkov:
17
-oddelek za uvoz, izvoz in tranzit s prometno organizacijo,
-oddelek transporta in skladiščenja,
-tarifni oddelek,
-oddelek fianc,
-oddelek carinske službe, ki lahko opravlja dela za uvoz, izvoz in tranzit.
Pri nas, pa tudi v tujini, so špedicijska podjetja organizirana v glavnem tako:
1. uprava podjetja s sektorji: splošni, komercialni, špedicijsko-tehnični
(organizacijski) in gospodarsko-računski;
2. poslovalnice (filiale) s službami: komercialno-špedicijska, operativna,
carinskoposredniška in nadzorno-obračunska;
3. izpostave, ki imajo le carinsko-posredniško službo.
Podjetje mora pri izvajanju svoje poslovne politike upoštevati naslednja načela:
1. Organizirati takšno poslovanje, ki stalno ustvarja sredstva, ki so potrebna za
trajno delovanje podjetja.
2. Pred delitvijo rezultatov dela mora nadomestiti vrednost porabljenih sredstev, izpolniti
svoje obveznosti do družbene skupnosti. Preostali del pa mora nameniti za del, ki je potreben
za razširitev materialne osnove dela (sklade) in za del, ki je namenjen za osebno porabo
članov kolektiva (plače). Sredstva za ostale dohodke mora uskladiti z rezultati poslovanja,
sredstva poslovnega sklada pa morajo zagotavljati razvoj podjetja, ki je določen s planom.
Trajno mora imeti zagotovljena zadostna sredstva za poslovanje. Svoje poslovne interese
mora uskladiti z interesi družbene skupnosti.
3. V poslovnih odnosih z drugimi delovnimi organizacijami mora ravnati v skladu z načeli
varnosti, z dobrimi poslovnimi običaji in s poslovno moralo.
4. Voditi mora politiko krepitve lastnih poslovnih sredstev.
5. Skrbeti mora za povečanje produktivnosti dela in za ekonomičnost poslovanja.
6. Skrbeti mora za sodelovanje med poslovalnicami in usklajevati njihovo delo s splošnimi
interesi in koristmi podjetja.
Navedena načela uveljavlja podjetje z upravo in poslovalnicami. Glavni direktor vodi podjetje
s pomočjo sektorjev. Sektorji imajo naslednje naloge:
1. Komercialni sektor vodi komercialne posle. V svoji sestavi ima tarifsko službo in službo
raziskave ter analize tržišča.
2. Splošni sektor se ukvarja s personalnimi vprašanji in s problemi, ki ne spadajo v druge
sektorje, kot so npr. ekonomat, nakup in distribucija strokovne literature, sprejem in odprava
pošte, reklame ipd.
3. Špedicijsko - tehnični (organizacijski) sektor mora skrbeti za organizacijo špedicijskega
poslovanja. Zato mora spremljati vse domače in tuje predpise iz transporta ter carinske službe
ter vse spremembe sproti javljati poslovalnicam. Vodi organizacijo posebnih služb, npr. zbirni
promet, specialne transporte ipd. Pripravlja aranžmaje s tujimi partnerji.
4. Gospodarsko-računski sektor vodi finančno politiko podjetja in evidentira rezultate dela.
Vodi devizno službo. Analizira finančne rezultate poslovalnic in celotnega podjetja.
Nadzoruje denarno poslovanje poslovalnic.
18
2.6.1. Poslovalnice in izpostave
Poslovalnice in izpostave opravljajo operativno službo. Na podlagi dispozicije komitentov
organizirajo transport in opravijo posredniška dela pri carinjenju blaga. Poslovalnica s
svojimi izpostavami je obračunska enota, ki ima naslednje pravice in dolžnosti:
1. Sprejema operativno-poslovni plan v okviru podjetja, obravnava njegovo
izpolnjevanje ter razpravlja o ukrepih, ki so potrebni za doseganje boljših rezultatov.
2. Odloča o delovnih obvezah kolektiva za izvršitev operativnega plana
poslovalnice.
3. Upravlja s sredstvi kot dober gospodar.
4. Oblikuje predloge za namensko uporabo sredstev, s katerimi razpolaga za
upravljanje svojih delovnih obvez.
5. Ugotavlja in obračunava učinek obračunske enote ter gibanje stroškov v
obračunskih obdobjih.
6. Razpravlja o osnovnih merilih, o sistemu razdeljevanja osebnih dohodkov; daje
predloge za spodbudnejše nagrajevanje članov kolektiva in deli ustvarjeni osebni
dohodek med člane kolektiva po osnovah in merilih.
7. Organizira poslovanje v skladu s "Poslovnikom o delu v poslovalnicah", pri tem
upošteva značilnosti dela in tržišča.
8. Organizira delo tako, daje zagotovljeno pravilno poslovanje ter daje omogočeno
sestavljanje poročil.
9. Vodi po poslovniku predpisano operativno komercialno evidenco o stanju in
gibanju posameznih poslov po mestih nastajanja.
10. Neposredno vključuje vse posle pri izvozno-uvoznih podjetjih, prejemnikih in
dobaviteljih na obrnočju svoje poslovalnice.
11. Daje ponudbe in sklepa pogodbe v mejah danega pooblastila.
VODJA poslovalnice ima naslednje pravice in dolžnosti:
1. Strokovno organizira in vodi delo v svoji poslovalnici v skladu z
organizacijskimi predpisi osrednjih strokovnih organov.
2. Organizira in odgovarja za izvedbo operativnega poslovalnega plana poslovalnice.
3. Odgovarja za ekonomičnost poslovanja in produktivnost
dela v poslovalnici.
4. Izvršuje sklepe in smernice, ki so jih sprejeli.
5. Odgovarja za smotrno zaposlitev delavcev glede na njihove strokovne in
druge sposobnosti.
6. Organizira porazdelitev delovnih nalog.
7. Operativno razmešča delavce.
8. Skrbi za strokovno izobraževanje delavcev na delovnem mestu in jim daje
potrebno strokovno pomoč pri njihovem strokovnem razvoju.
9. Skrbi za strokovno izobraževanje delavca, ki gaje komisija za sklenitev de-
lovnega razmerja namestila na delovno mesto, za katero strokovno ne ustreza. O ugo-
voru dokončno odloča centralna kadrovska komisija.
19
10. Predlaga premestitve in odpovedi delavcev ter izreka ukrepe kršilcem delovne
discipline.
11. Odloča in razpravlja o drugih zadevah, ki spadajo v njegov delokrog po po-
oblastilu.
12. Za svoje delo je odgovoren glavnemu direktorju in od njega pooblaščenim
osebam.
Osnovna dolžnost poslovalnice je akvizicija tovorov pri:
- uvozu,
- izvozu,
- tranzitu in
- lokalnem prevozu.
Delo poslovalnice temelji na slovenskih splošnih pogojih špedicijskih storitev mednarodnih
špediterjev.
2.6.2. Notranja struktura poslovalnice
Po notranji strukturi se poslovalnica deli na posamezne oddelke in referate. Zato mora biti
notranja organizacija taka, da se ne izgubi pregled nad celotnim poslovanjem. Delo
oddelkov in referatov tvori enoto, finančni uspeh pa se izračunava v obračunsko-
nadzornem oddelku za celo poslovalnico.
Delitev komercialno-operativnega dela na oddelke in referate opravi poslovalnica glede na
osnovne karakteristike špedicijskega poslovanja.
1. Izvozni oddelek. Opravlja vsa dela, ki so vezana na transport blaga pri izvozu. Vodi vso
potrebno evidenco, korespondira z nalogodajalci in ostalimi domačimi in tujimi partnerji,
sestavlja obračun stroškov za komitente ipd.
2. Uvozni oddelek. Opravlja podobna dela kot izvozni oddelek, le da so prevzeti posli
uvozno- transportni.
3. Tranzitni oddelek. Pri tranzitnih pošiljkah veljajo posebne norme in predpisi. Če je
tranzitni promet pogost, lahko poslovalnica oblikuje ta oddelek kot posebno dejavnost.
3. Oddelek loko. Ta oddelek se v glavnem ukvarja z odpravo in prevzemom blaga v
notranjem prometu. Posebna naloga oddelka je, da pospeši aktivnost visokotarifnega blaga
za železniške prevoze.
4. Oddelek za zbirni promet. Oddelek za zbirni promet vodi vse zbirnike v
mednarodnem prometu.
5. Služba zavarovanja. Spremlja zavarovalno politiko in prijavlja blago zavarovalnici v
zavarovanje glede na dana navodila in pogoje dispozicije. Nadzira zavarovalne premije in
vodi spore ter odškodninske zahtevke z zavarovalnico.
20
7. Carinsko - posredniška služba. Ta služba tarifira in deklarira blago po veljavni
carinski nomenklaturi. Opravlja vse izvozne in uvozne carinsko posredniške posle.
Spremlja vse carinske, tarifne spremembe in predpise. Vodi vse cannsko-upravne spore in
reklamacije.
8 Obračunsko-nadzorni oddelek. Vodi obratovno knjigovodstvo po "Navodilih o ope-
rativno-fmančnem poslovanju podjetja". Sestavlja mesečna poročila o finančnem uspehu
obračunske enote. Nadzira obračune stroškov posameznih obračunskih pozicij ter blagajno
obračunske enote.
Obračunsko-nadzomi oddelek obsega: pozicijsko knjigovodstvo, obračunsko službo in
blagajno.
2.6.3. Notranja delitev dela v poslovalnicah
1. Vodja poslovalnice
Razen naštetih pravic in dolžnosti mora opravljati še naslednje:
- obiskovati komitente in aktivirati nova dela,
- dajati pobude in kalkulacije prevoznih stroškov in ostalih špedicijskih
storitev,
- imeti pregled nad poslovanjem s komitenti,
- raziskovati tržišče ter spremljati uvozno-izvozna dela,
- o vseh važnejših poslovnih dogodkih obveščati upravo podjetja,
- sklepati posle v mejah pooblastila,
- imeti pregled finančnega uspeha in v primeru padanja rentabilnosti takoj ukrepati,
- skrbeti, da komitenti redno plačujejo dolgove,
- voditi splošne posle.
2. Operativna služba
Šefi oddelkov in referenti morajo:
- prejeto dispozicijo pregledati in po potrebi zahtevati dopolnila,
- odpoklicati blago,
- voditi domačo in tujo korespondenco,
- operativno spremljati pošiljke,
- sodelovati z domačimi in tujimi špedicijami,
- sodelovati z izvozno- uvoznimi podjetji, dobavitelji in prejemniki blaga,
- izdajati naloge zunanji službi,
- nadzirati delo zunanje službe,
- dajati naloge strokovnim službam poslovalnice in nadzirati njihovo delo,
- sodelovati s strokovnimi službami podjetja (tarife),
- likvidirati vhodne račune, interne obračune, dobropise in premije,
- voditi potrebne evidence.
3. Zunanja služba
Šef službe in referenti morajo:
- voditi evidenco o prispelih in odpravljenih pošiljkah,
21
- prevzemati obvestila o prispetju pošiljk ter odkupovati transportne dokumente,
- naročati prevozna sredstva ter skrbeti, da bodo pravočasno pripravljena,
- obračunati izdatke in likvidirati transportne dokumente pri obratovnem
knjigovodstvu.
- prisostvovati natovarjanju, raztovarjanju, pretovarjanju blaga,
- opraviti vse posle pri odpravi in prispetju blaga po nalogu operativne službe,
- skrbeti za pravočasno odpravo ocarinjenega blaga,
- pravočasno predati vso dokumentacijo operativni službi,
- o vseh važnejših dogodkih poročati operativni službi.
4. Služba zavarovanja
Kot služba se uvede le v primeru, da operativni referenti zaradi obilice dela ne morejo
spremljati zavarovalne politike. Če je posebna služba, mora:
- voditi evidenco predhodnih prijav zavarovanja (če ni zavarovalnica odredila drugače),
- spremljati zavarovalne pogoje dispozicij,
- prijavljati zavarovalnici pošiljke v zavarovanje,
- obračunavati zavarovalne premije,
- voditi evidenco zavarovalnih polic,
- voditi evidenco provizij, kijih mora odobriti zavarovalnica,
- voditi evidenco škod in regresnih zahtevkov,
- reševati odškodninske zahtevke pri zavarovalnici.
Če zavarovalna služba ni poseben oddelek, vodi te naloge operativna služba.
5. Carinska posredniška služba
Carinski tariferji morajo:
- pregledati dokumente za carinjenje blaga,
- tarifirati in deklarirati blago po carinski tarifi,
- posredovati pri morebitnem pregledu blaga,
- posredovati pri uradnem pregledu blaga,
- reševati spore pri carinskih prekrških in reklamacijah,
- voditi upravno-administrativne spore do vključno 2. stopnje.
Carinski deklaranti morajo:
- nadzorovati fakture dobaviteljev in jih primerjati s podatki iz prijave o zaključnem delu,
- izračunavati vrednost blaga na podlagi fakture dobaviteljev, transportnih stroškov,
zavarovalne premije,
- sestaviti carinsko deklaracijo in prijave o izvozu ali uvozu blaga,
- sestavljati in pisati razne prošnje v zvezi s carinskimi manipulacijami,
- nadzorovati pravilnost izračuna carinskih dajatev,
- kalkulirati dokumente in prošnje,
- obračunati izdatke z blagajno,
- odkupiti carinske deklaracije in obračunati vse stroške z blagajno,
- voditi evidenco vloženih carinskih deklaracij,
- predati odkupljene deklaracije zunanji službi zaradi odprave blaga,
- voditi ostale administrativne posle.
22
6. Nadzorno-obračunska služba
Poslovanje te službe mora biti prilagojeno "Navodilom o operativno-finančnemu poslovanju"
in mora:
- voditi evidenco vhodnih računov (domačih in tujih), internih računov, prenosov knjiženja,
dobropisov in bremepisov ter ostale finančne dokumente,
- predajati finančne dokumente operativni službi,
- sprejemati potrjene in likvidirati finančne dokumente operativne službe,
- pripraviti finančno dokumentacijo za knjiženje ter sestaviti temeljnico za glavno knjigo,
- knjižiti kontirano finančno dokumentacijo, ki se nanaša na pozicijsko poslovanje,
na ustrezne pozicijske kartice,
- knjižiti pozicijske razlike analitične kartice dokumentov,
- voditi pozicijske kartice in knjižiti vse pozicijske izdatke in izhodne fakture na
odgovarjajočo pozicijsko kartico,
- primerjati pozicijsko kartico z nalogom za fakturiranje,
- sestavljati in pisati izhodne fakture,
- sestavljati mesečno poročilo o neobračunanih stroških (tranzitorji),
- sestavljati mesečno poročilo o finančnem uspehu poslovalnice,
- sproti dostavljati računovodstvu podjetja finančno dokumentacijo z dnevnikom,
- voditi nadzor nad poslovanjem blagajne,
- voditi ostalo potrebno evidenco in administrativne posle v zvezi s finančnim poslovanjem.
Blagajnik vodi blagajniško poslovanje po obstoječih predpisih o blagajniškem poslovanju.
Poleg blagajne gotovine vodi še:
-blagajno čekov,
-blagajno kolekov,
-blagajno znamk in poštnih vrednostnic,
-evidenco o izdanih in obračunanih depozitih,
-evidenco sprejetih tujih čekov in avansov.
Vso blagajniško dokumentacijo, odobreno in potrjeno od odgovornih oseb poslovalnice,
dostavlja računovodstvu podjetja.
2.7. NACIONALNE IN MEDNARODNE STROKOVNE
ORGANIZACIJE ZA MEDNARODNO ŠPEDICIJO
Mednarodna špedicija je sestavljen, dinamičen in gospodarski sistem. S sistemskim pristopom
se lahko predstavi z mikro pogleda kot nacionalni špediterski sistem in z makro pogleda kot
mednarodni špediterski sistem.
1. Podjetja za mednarodno špedicijo s svojimi organizacijskimi enotami doma in v tujini.
2. Podjetja, ki proizvajajo blago za tuja tržišča.
3. Podjetja, ki izvažajo in uvažajo blago.
4. Podjetja, ki opravljajo mednarodni prevoz blaga (z vsemi vejami prometa).
5. Podjetja, ki opravljajo luške in skladiščne posle.
23
6. Podjetja za mednarodne prometnoagencijske posle.
7. Podjetja za pogodbeni nadzor.
8. Zavarovalniško društvo.
9. Banke.
10.Službe uprave: carinska, sanitarna, fitosanitarna, veterinarska in druge.
11.Špediterjevi korespodenti v tujini (podšpediterji, medšpediterji in dr.)
12.Ostali sodelavci (npr. tuji nalogodajalci, špediterske strokovne organizacije in dr.).
Nacionalni špediterski sistem, v katerem se aktivno koordinirajo (s pomočjo mednarodnega
špediterja kot specialista za organizacijo odprave, prispetja in tranzita blaga v mednarodnem
prometu) aktivnosti številnih sodelavcev nacionalnih in mednarodnih gospodarskih sistemov:
izravnan doprinos delotvornega vključevanja nacionalnih gospodarstev v mednarodni
razdelitvi dela, še posebej uspešni uveljavitev (plasma) nacionalnih proizvodov na tujih
tržiščih in boljši uvoz repromateriala za potrebe nacionalnih gospodarstev. V takšni povezavi
je pomembna ekonomska medsebojna povezava špediterskega sistema z zunanjetrgovinskim
in prometnim sistemom. Mednarodni špediter se pojavlja kot operater transporta oziroma
nosilec celotnega transportnega podprijema.
V slovenskem špediterskem sistemu delujejo številni sodelavci, na primer podjetja, ki
proizvedejo blago za tuja tržišča, izvoz in uvoz blaga, opravljajo mednarodni prevoz blaga,
luške in skladiščne posle, mednarodne pomorsko-agencijske posle, prigovomi nadzor; sem
spadajo tudi zavarovalni zavodi, banke, organi uprave (carinski in drugi), špediterski
korespodenti v tujini in drugi.
Mednarodni špediterski sistem kot eden od podsistemov mednarodnega gospodarskega
sistema sestavljajo številni nacionalni špediterski sistemi. Tu obstaja čvrsta notranja
povezava. Omogoča optimalno funkcioniranje in ustvarjanje skupnega cilja, to je racionalno
organiziranje prevoza blaga od proizvajalca do potrošnika (od odpravnega do določenega
mesta). V procesu mednarodnega prevoza blaga najpogosteje sodelujejo številni elementi
dveh ali več nacionalnih špediterskih sistemov. Eni opravijo samo eno osnovno dejavnost (na
primer prevoznik prepelje blago od točke A do točke B), nekateri dve ali več dejavnosti (na
primer izvoznik raziskuje tržišče, vzpostavlja poslovne zveze s tujimi kupci, vodi poslovne
razgovore, sklepa in izvršuje kupoprodajne pogodbe, likvidira ekonomske in druge trgovinske
transakcije z vsemi soudeleženci v izvoznem poslovanju in podobno).
Špediterji se organizirajo v svoja strokovna združenja, ki ščitijo interese svojih članov z
enotnim nastopanjem proti državnim interesom in drugim organizacijam: združenim
prevoznikom, lukam in pristaniščem, trgovcem itd. Takšna združenja vodijo skrb o zaščiti
dobrih poslovnih odnosov v sistemu mednarodne špedicije, o prometnem in zunan-
jetrgovinskem sistemu.
Mnoge špediterske strokovne organizacije so izdale splošne pogoje poslovanja špediterjev, s
katerimi se uravnava pravni položaj špedicije oziroma obveze, pravice in odgovornosti med
špediterjem, nalogodajalcem (proizvajalcem, izvoznikom, uvoznikom), špediterjem in
drugimi, ki sodelujejo v prometnem in zunanjetrgovinskem sistemu: prevozniki vseh vej
transporta, skladiščniki, pomorsko- prometni agenti, izvrševalci pogodbenega nadzora itd.
Špedicijske strokovne organizacije (združenja) imajo pomembna zaznamovanja dinamičnih
sistemov, z ozirom na njihove skupne karakteristike pa se lahko sistematizirajo v dva osnovna
24
podsistema, na nacionalne špediterske organizacije in večnacionalne špediterske strokovne
organizacije. Ta dva podsistema sestavljata mednarodni sistem strokovnih organizacij za
mednarodno špedicijo, tj. Mednarodna zveza špediterskih združenj (FIATA).
2.7.1. Nacionalne špediterske strokovne organizacije
Nacionalne špediterske strokovne organizacije so se ustanovile v razvitih zahodnih državah,
Še posebej v Evropi in Združenih državah Amerike, in sicer lokalne in regionalne
organizacije.
1. Lokalne špediterske strokovne organizacije. Prva takšna organizacija je bila usta-
novljena 1908. leta v Baslu (Švica), le deset let pozneje je bilo v Nemčiji ustanovljenih več
kot 60 špediterskih strokovnih lokalnih združenj. Tudi danes v mnogih državah obstajajo
lokalna združenja špediterjev (na primer v Nemčiji: Varein Brener Spediteure e. V., Bremen).
2. Regionalne špediterske strokovne organizacije. Te strokovne organizacije združujejo
špediterje na večjem teritorialnem področju: pokrajina, regija. Razlogi združevanja in naloge
takih organizacij so v glavnem enaki kot za lokalna združenja špediterjev. Med dvema
svetovnima vojnama so se začela lokalna in regionalna združenja združevati v nacionalna
strokovna špediterska združenja. Prva so se začela ustanavljati v Nemčiji in v Švici. Osnovna
naloga je, da zaključujejo tehniko poslovanj, izboljšajo organizacijo dela, razvijejo pravno
regulacijo špediterske dejavnosti itd. Te organizacije v imenu svojih članic (vseh špediterjev
ene države) nastopajo pred državnimi organi in drugimi organizacijami v državi in v tujini in
na takšen način ščitijo skupne interese.
V vseh državah sveta obstajajo nacionalne špediterske strokovne organizacije, na primer v
Avstriji Zentralverband der Spediteure Dunaj, v Nemčiji Arbertsgemminscaft Spedi-tion und
Lagerei E. V., Bonn.
V nekdanjih državah članicah Zveze za skupno ekonomsko pomoč (SEV) niso obstajale
posebne strokovne organizacije za mednarodno špedicijo, ker so imela špediterska podjetja v
teh državah monopolni položaj. V vsaki državi je obstajalo eno takšno podjetje, niso pa imela
strokovnega špediterskega združenja, zato so aktivno sodelovala pod Konferenco špediterskih
organizacij držav članic SEV.
Na področju nekdanje Jugoslavije v obdobju od leta 1945 do 1951 niso obstajale, od leta
1952 pa do 1990 so bile ustanovljene te organizacije:
1. Skupnost podjetij za mednarodno špedicijo,
2. Sekcija za mednarodno špedicijo združene zunanjetrgovinske komore,
3. Komisija za mednarodno špedicijo Zvezne gospodarske komore,
4. Skupina za mednarodno špedicijo Gospodarske komore Jugoslavije. Naloge te špediterske
strokovne organizacije so ostale v glavnem iste kot pri predhodno omenjenih. Ta skupina je
odstranila prejšnje objavljene splošne pogoje in objavila nove z naslovom: Splošni pogoji
poslovanja mednarodnih špediterjev Jugoslavije, leta 1970 in 1979 (četrte po vrsti).
25
V špediterskih strokovnih organizacijah nekdanje Jugoslavije so tudi slovenska špediterska
podjetja, še posebej Intereuropa Koper. Ta je bila pravzaprav prva (in najstarejša)
organizacija za mednarodno špedicijo v Jugoslaviji (po registraciji in nespremenjenem
imenu). Zelo pozitivno je vplivala na delovno skupnost dela teh organizacij in na afirmacijo
špediterske dejavnosti znotraj Mednarodne zveze špediterskih združenj (FIATA)
in drugih mednarodnih organizacij in ustanov, ki so se profesionalno ukvarjale z
vprašanji prometa (vseh prometnih vej) in mednarodne blagovne zamenjave.
2.7.2. Večnacionalne špediterske strokovne organizacije
Primer takšne je "Nordiskt Speditorfobund", tj. federacija špediterskih zvez Danske,
Norveške, Finske in Švedske. Ta organizacija je izdala enotne špediterske pogoje dela, ki se
imenujejo "Pogoji skupine Sever". Špediterji držav članic Evropske skupnosti /ES imajo svoje
strokovno združenje CLECAT (Comite de Liaison europeen des Commis-sionnaires et
Auxilliaires de Transport du Marphe Commun, angl. European Liaison Committee of
Common Market Forwarders„ nem. Europaisches verbidungscomite des-Speditions-und
Lagereigewerbes, Brussels...), preko katerega v okviru evropskega skupnega tržišča aktivno
sodeluje, rešujejo vsa skupna vprašanja s področja transporta, trgovine in carine.
2.7.3. FIATA- Mednarodna zveza špediterskih združenj
Pomembno in kompleksno tematiko FIATA je mogoče predstaviti v treh osnovnih temah:
1. FIATA v središču sestave mednarodne špedicije.
2. Dokumenti in obrazci FIATA.
3. FIATA in slovenski mednarodni špediterji.
2.7.3.1. FIATA v središču sistema mednarodne špedicije
Špediterji nacionalnih organizacij so se strokovno povezali in združili v mednarodno zvezo na
Dunaju dne 21.5.1926. Sedež organizacije je v Zurichu. Osnovni cilj ustanovitve je bilo tesno
in boljše sodelovanje nacionalnih špediterskih združenj, izmenjava izkušenj o neoviranem
delovanju špediterske, prometne in zunanjetrgovinske sestave ter zaščita resničnih interesov
špediterske, transportne, zunanjetrgovinske in carinske dejavnosti. Da bi to dosegla, FIATA
aktivno sodeluje z mnogimi mednarodnimi organizacijami. FIATA posebno aktivno sodeluje
z vsemi mednarodnimi organizacijami: AAR- Združenje ameriških železnic, AITA ali lATA-
Mednarodno združenje zračnih prevoznikov, BIMCO-Baltiška mednarodna pomorska
konferenca, CONFETRA-Gene-ralna združenja trgovin in transporta, FONASBA-Zveza
nacionalnih združenj pomorskih brokerov in agentov, ICC ali CCI- Mednarodna trgovinska
komora, IMCO ali OMCI-Meddržavna pomorska konzultativna organizacija, IMO-
Mednarodna pomorska organizacija, IRU- Mednarodna unija za cestni promet, ISO-
Mednarodna organizacija za standardizacijo, ITU-Mednarodna unija za telekomunikacije,
OCTI- Centralni urad za mednarodni železniški promet, UNCTAD- Konferenca za trgovino
in razvoj.
26
Organizacijska struktura in organizacija dela Mednarodnega združenja (FIATA) se je v času
nastajanja (od 31. 05. 1926 pa do danes) menjavala in izboljševala, tako da je v začetku
devetdesetih let ustanovila svojo vrednostno sestavo. Organizacijsko strukturo FIATA
tvorijo:
1. GENERALNA SKUPŠČINA, v kateri lahko sodelujejo vsi člani, izbirajo predsednika in
člane upravnega odbora, ratificirajo finančne odločitve (obvestila) ter opravljajo vse posle,
predpisane s statutom FIATA. Sestaja se po potrebi, a praviloma na kongresih FIATA.
2. IZVRŠNI KOMITE je sestavljen iz največ štirih delegatov vsake države članice, odobri
sprejem novih članic, proračun in bilanco in nadzira delo vseh teles FIATA.
3. UPRAVNI ODBOR s predstavniki vseh celin nadzira delo in določa generalno politiko
FIATA, opravlja vse posle, ki jih je na njega prenesla Generalna skupščina. Nadzira delo
inštituta za zračni, pomorski in kopenski prevoz. Sestaja se dvakrat do trikrat na leto na
sestanku glavnega urada v Zurichu in kongresih FIATA.
4. PREDSEDNIŠTVO tvorijo predsednik, kandidat za naslednjega predsednika, predhodni
predsednik, tajnik in blagajnik.
5. GENERALNO POSVETOVANJE je upravljalsko telo službe.
FIATA s 60 rednimi in več kot 1000 pridruženimi članicami (vključuje luke in letališča) v
130 državah dobiva vse večji pomen in vpliv v mednarodnem transportnem sistemu. Z
rednimi in pridruženimi članicami FIATA zajema več kot 35000 špediterskih podjetij na vseh
celinah.
Iz tega kratkega pregleda aktivnosti FIATA in njegovega pomena v razvoju izhaja, da se
Mednarodna zveza špediterskih združenj nahaja v središču sistema mednarodne špedicije,
brez katere ta sistem ne bi mogel optimalno delovati.
2.7.3.2. Dokumenti in obrazci FIATA
1. Špeditersko potrdilo prejema (FIATA-FCR). Špediter potrdi, da je od določenega
nalogodajalca na določenem mestu prevzel določeno blago v dobrem zunanjem stanju zaradi
odprave do določenega mesta z nalogo, da to blago izroči najpogosteje prejemniku.
FCR je za špediterjevega nalogodajalca potrdilo, ker špediter preda originalni izvod potrdila
prejemniku (kupcu, uporabniku), a samo potrdilo vsebuje klavzulo, da se nalog za odpravo
blaga lahko odpokliče ali zamenja samo po vrnitvi originalnega izvoda. FCR se praviloma
izda takoj po sklenjeni pogodbi o špediciji. FCR ima pet listov: original in štiri kopije.
2. Špeditersko potrdilo o prevozu (FIATA-FCT). Špediter potrdi, da je od določenega
nalogodajalca prevzel blago v dobrem zunanjem stanju zaradi odprave na določeni poti in z
določenim prevoznim sredstvom.
V potrdilo se vpisuje prejemnik in način prevzema blaga v določenem mestu ali mesto, do
katerega je vnaprej plačana voznina in drugi stroški, ker transportni in drugi stroški, ki niso
vnaprej plačani, obremenijo blago, ki se odpravlja.
Prejemnik je dolžan, da v trenutku prevzema blaga vrne orginal FCT. S tem potrdilom
špediter dokaže prejemniku blaga, da je prevzel blago zaradi odprave. Špediter lahko zavaruje
blago na osnovi pisnega naloga svojega nalogodajalca. FCT ima znamenje vrednostnega
dokumenta. Ima pet listov: original in štiri kopije.
27
3. Nakladnica FIATA za multimodalni transport (FBL). Navodilo o uporabi FIATA za
multimodalni transport je iz leta 1992. To navodilo je integralni del licenčne pogodbe, ki jo
sklepajo mednarodne zveze špediterskih združenj FIATA in nacionalna špediterska združenja,
npr. Združenje mednarodnih odpravnikov Slovenije.
Najpomembnejši podatki prevzemnika (podjetnika) multimodalnega prevoza so natisnjeni na
hrbtni strani nakladnice in so:
- sprejemanje standardnih pogojev,
- izdajanje FIATA nakladnice multimodalnega prevoza.
- prenosljivost FBL in prava nad blagom,
- prevoz nevarnega blaga in poškodbe,
- opis in pregled blaga, ki gaje pakiral uporabnik prevoza,
- odgovornost špediterja kot operatorja multimodalnega prevoza,
- omejevanje odgovornosti špediterja,
- uporaba izven dogovorne odgovornosti,
- odgovornosti osebja v službi špediterja in ostalega osebja,
- način in pot prevoza,
- predaja blaga,
- voznina in stroški,
- zastavno pravo,
- skupna generalna havarija,
- obvestila,
- zastaranja in
- sodba in uporaba pravice.
Komplet FBL ima šest listov, od katerega so trije modri in trije beli.
4. Skladiščno potrdilo (FIATA- FWR). Uporablja se kot standardni dokument v
nacionalnem okviru in v primeru, ko špediter opravlja skladiščno delo. V tem dokumentu so
napisana pravila, obveznosti in odgovornosti njenega izdajatelja.
Razlika med tem dokumentom in skladiščnico je ogromna, zato se potrdilo FWR koristi v
mnogih skladiščnih poslih. Ima dva lista.
Razen dokumentov FIATA je Mednarodna zveza špediterskih združenj izdala dva zelo
uporabna obrazca:
1. Potrdilo pošiljatelja o prevozu nevarnega blaga (FIATA- SDT). S tem obrazcem pošiljatelj
kot nalogodajalec špediterju izjavi, da blago, ki ga je špediter prevzel, ustreza zahtevam za
prevoz nevarnega blaga po pravilniku in konvencijah o prevozu takšnega blaga.
2. Špediterske inštrukcije FIATA (FIATA-FFI). Ta tiskovina vsebuje določeno število rubrik,
v katere špediterjevi nalogodajalci vpisujejo vse pomembne podatke in informacije, ki jih
špediter potrebuje za opravljanje vseh nalog v zvezi z organizacijo odprave in prevzemom
blaga.
28
3. OSNOVNI IN SPECIALNI POSLI MEDNARODNEGA
ŠPEDITERJA
Osnovna naloga mednarodnega špediterja je, da razbremeni svojega nalogodajalca (izvoznika,
uvoznika) celotnega napora in skrbi glede odprave, prispetja in prevoza blaga v mednarodnem
prometu, tako da se lahko nalogodajalec posveti svoji dejavnosti.
V izvršitvi takšnega naloga se mednarodni špediter srečuje z raznimi kompleksnimi in
številnimi posli, brez katerih ne bi mogel optimalno delovati v sodobnem
zunanjetrgovinskem prometnem sistemu. Za razliko od osnovnih poslov, ki jih špediter redno
opravlja pri organiziranju odprave, prispetja in tranzita blaga v mednarodnem prometu,
mednarodna špedicija opravlja specialne posle samo ob posebnih priložnostih.
Tako za osnovne kot za specialne posle mora špediter dobro poznati transportno zavarovanje
in carinski postopek.
3.1. OSNOVNI POSLI
3.1.1. Strokovni nasveti in sodelovanje pri pogovorih zaradi sklepanja
pogodbe o mednarodni kupoprodaji
Mednarodni špediter ima izredno pomembnost pri pravilnem sklepanju mednarodne
pogodbe. Zaradi tega bi se morali izvozniki in uvozniki pred sklenitvijo kupoprodajne
pogodbe posvetovati s špediterjem. Oni bi morali vključiti špediterja v trenutku izdelave
izvozne ponudbe oziroma v trenutku analiziranja uvozne ponudbe ali v obdobju priprave za
vodenje poslovnih pogovorov. Pravočasno vključevanje špediterja lahko dobro vpliva na
zmanjšanje stroškov manipulacije in transporta, na varnost in hitrost transporta blaga v
zunanjetrgovinskem prometu. Špediterju je potrebno dati popolno pooblastilo v celotnem
transportnem procesu oziroma prevozu blaga od proizvajalca do potrošnika. To pomeni, da
špediter ni samo nosilec celotnega transportnega prevzema, temveč aktiven sodelavec v
izdelavi predkalkulacij za prodajo in kupovanje blaga. Dobra kalkulacija stroškov transporta
je v mnogih primerih predpogoj za uspešen plasma blaga v zunanji trgovini.
V slovenski zunanjetrgovinski praksi mednarodni špediter pri izvozu pogosto upošteva
klavzule
CIF (cena zavarovanja in voznine... z oznako luke raztovarjanja), pri uvozu klavzulo
FOB (franko ladja... z oznako luke natovarjanja).
Na takšen način špediter onemogoči, da bi devizna sredstva prešla v roke tujemu sodelavcu v
zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu in istočasno zavaruje domačega prevoznika in s
tem večje koriščenje transportnih zmogljivosti (kapacitet).
3.1.2. Instradacija
Instradacija je najzahtevnejši, najtežji, najbolj odgovoren in najpomembnejši osnovni posel
mednarodnega špediterja. Istočasno je ta posel pomemben za nacionalne prevoznike,
29
izvoznike in uvoznike in druge soudeležence mednarodnega prometnega in
zunanjetrgovinskega sistema.
To je odrejanje prevozne poti in prevoznega sredstva, s katerim se bo blago prepeljalo do
končnega mesta. Kakor hitro dobi operativni oddelek dispozicijo, jo evidentira ter pošlje
tarifnemu oddelku zaradi instradacije, pri čemer obstajata dve možnosti:
1. Koristnik storitve je odredil vrsto prevoznega sredstva, način prevoza in
prevozno pot.
2. Koristnik je storitev prepustil odločitev špediterju.
V prvem primeru tarifni oddelek samo preveri pri koristniku pravilnost podatkov in njegov
zahtevek. Če špediter ugotovi nepravilnost podatkov, opozori komitenta in mu predlaga
rešitev. Tarifni oddelek nato izda instradacijo operativnemu oddelku. Instradacija vsebuje
podatke in inštrukcije, potrebne za npr. uvozni oddelek, ki lahko da pravilno navodilo za
odpravo blaga na podlagi instradacije.
V drugem primeru tarifni oddelek sam odredi najugodnejšo pot in prevozno sredstvo, vendar
mora takrat upoštevati ceno in čas prevoza ter druge elemente, ki pridejo v poštev v
konkretnem primeru. Delo instradacije je lahko zelo zahtevno.
3.1.2.1. Prometnopravni izvori
Da bi lahko izbral najugodnejšo prevozno pot in prevozno sredstvo, mora mednarodni
špediter spremljati, poznati in uspešno koristiti nacionalne (v lastni državi in v državah, preko
katerih se prepelje blago), bilateralne (dvostranske) in multilateralne (večstranske) prometno
pravne izvore, ki urejajo odnose med soudeleženci mednarodnega prometnega sistema, to pa
pomeni vse nacionalne in mednarodne predpise v pomorskem, železniškem, cestnem, rečnem
in zračnem prometu.
Slovenski mednarodni špediterji, še posebej tisti, ki se večji del ukvarjajo z organizacijo
odprave in prispetja blaga v pomorskem prometu, luški pomorski špediterji spremljajo,
poznajo in uporabljajo slovenske in multilateralne prometnopravne predpise, s katerimi se
regulirajo odnosi soudeležencev v slovenskem in mednarodnem pomorskem prometu.
Slovenski pravni izvori pomorskega prometa so razni zakoni in pravilniki v multilateralnem
pravnem izvoru ter konvencije (sporazumi).
Tudi v zračnem prometu so nacionalni pravni izvori, to je Zakon o zračni plovbi in drugi
zakoni, v multilateralnem pa je pomembno poznati različne konvencije.
Kadrovsko kakovostno in strokovno organizirani mednarodni špediterji morajo spremljati in
uspešno sprejemati vse nacionalne, bilateralne in multilateralne pravne predpise železniškega
prometa. Slovenska pravna podlaga železniškega prometa sta:
1. Zakon o pogodbah v prevozu v železniškem prometu.
2. Zakon o varnosti v železniškem prometu.
V multilateralnih pravnih izvorih so najpomembnejše določbe o reguliranju odnosov zajete v
Konvenciji o mednarodnih prevozih po železnicah-COTIF.
To konvencijo sestavljajo štiri osnovna dela:
30
I.Prvi del regulira ureditve Meddržavne organizacije za mednarodne prevoze
po železnicah-OTIF. 2.Drugi del sestavlja Protokol o privilegijih in imunitetah
meddržavne
organizacije prevoza po železnicah-OTIF. 3.Tretji del sestavljajo enotna pravila o pogodbi
v mednarodnem železniškem
prometu potnika in prtljage-CIV. 4. Četrti del sestavljajo pogodbe o prevozu blaga-CIM. Ta
ima razne pravilnike,
npr. Pravilnik o prevozu nevarnih stvari-RID in druge pravilnike.
Tudi v cestnem prometu mednarodni špediterji spremljajo, poznajo in znajo uporabljati
nacionalne, bilateralne in multilateralne pravne izvore. Slovenski pravni izvori cestnega
prometa so: Zakon o prevozu v mednarodnem cestnem prometu, razni pravilniki, še posebej
Pravilnik o posebnih pogojih glede motornega vozila, ki se ukvarja z javnim prevozom in
prevozom za javne potrebe.
Za slovenske špediterje je pomembno poznati tudi multilateralne pravne izvore, ki se
uporabljajo v mednarodnem cestnem prometu.To so:
1. Konvencija o pogodbah za mednarodni prevoz blaga-CMR.
2. Evropski sporazum o prevozu nevarnega blaga-ADR.
3. Carinska konvencija o mednarodnem prevozu blaga na osnovi karneta- TIR itd.
3.1.2.2. Mednarodni prevozi-karnet TIR in karnet ATA
Mednarodni prevoz je tisti, v katerem sodelujeta najmanj dve državi. Za lažji mednarodni
prevoz in menjavo dobrin se na mednarodni ravni predpisujejo zakoni in predpisi o prevozu.
V tej menjavi ima pomembno vlogo predvsem cestni transport. Mednarodni prevoz s cestnimi
vozili ureja karnet TIR, olajšave za začasni uvoz-izvoz pa karnet ATA. V železniškem
mednarodnem prometu uporabljamo mednarodno konvencijo o prevozu blaga po železnici
CIM, v cestnem prometu se uporablja CMR.
1. Tehnični pogoji prevoza. Organizacija, registrirana za opravljanje mednarodnega ce-
stnega blagovnega prometa, mora izdajati dovoljenja, da lahko posamezna vozila opravljajo
mednarodne prevoze pod okriljem karneta TIR. Da bi takšno dovoljenje lahko izdali, morajo
vozila ustrezati tehničnim pogojem, določenim v 2. aneksu sporazuma TIR.
Komisija, ki jo imenuje upravnik carine, ugotavlja, če neko motorno vozilo ali kontejner
izpolnjuje predpisane pogoje, predvidene z določbami o konstrukciji vozila in kontejnerja.
Izpolnjevati mora naslednje pogoje:
- da se lahko blago, ki se v njem prevaža, na enostaven in učinkovit način carinsko nadzoruje
in carinsko označuje,
- da se nobeno blago ne more vzeti ali vstaviti v zapečaten del vozila ali kontejnerja,
- da vozilo ali kontejner ne vsebujeta takšnih prostorov, kjer bi se lahko skrilo blago,
- da so prostori dostopni carinskemu nadzoru. Na vsako vozilo, ki dobi certifikat o tehnični
sposobnosti, mora prevoznik postaviti na sprednjo in zadnjo stran tablico z oznako TIR.
Tablice morajo biti v merilu 25 cm x 40 cm, beseda TIR mora imeti dolžino 20 cm, debelino
najmanj 20 mm. Besede morajo biti izpisane z belimi črkami na modri podlagi, tablice
morajo biti zavarovane, da se jih ne more sneti.
31
2. Opis karneta TIR. Knjigo karnet TIR lahko izdajajo garantna društva, pri nas pa
špeditersko podjetje INTERTRANSPORT iz Ljubljane. Tiskovino "karnet" je treba pisati s
pisalnim strojem in v francoskem jeziku. Karnet TIR velja samo za eno potovanje
in vsebuje naslednje podatke:
- naziv mednarodne organizacije, ki ga je izdala,
- številko karneta,
- rok veljavnosti,
- naziv garanta,
- naziv prevoznika in njegov sedež,
- izhodno in namembno državo,
- dovoljenje za uporabo cestnega vozila,
- številko registracije vozila,
- podpis in žig mednarodne organizacije.
Vsi ti podatki so napisani na prvi strani karneta, na drugi strani je napisano jamstvo pre-
voznika in garanta o predaji blaga za carinjenje. Karnet TIR vsebuje toliko listov, kolikor
držav bo blago prepotovalo.
4. Način carinskega nadzora. Sistem za prevoz TIR temelji na zaupanju carinskih organov
prevozniku. To pomeni, da blago ne bo pregledano na vsaki carini. Pred natovarjanjem blaga
mora prevoznik izpolniti tiste rubrike karneta, ki so za njega predpisane.
Tako izpolnjen karnet mora biti z blagom predložen carini. Carinski organ izpolni in
potrdi talon v listu št.l, kakor tudi manifest za blago. Prav tako mora podpisati in žigosati vsak
manifest, ki pripada parnemu in neparnemu listu karneta TIR in obdrži list št. 1.
Po končanem pregledu carinski organ zapre vozilo s carinsko zalivko, kar pomeni, da je blago
od tega trenutka pod carinskim nadzorom.
Ko blago prispe na mejno carinarnico, mora carinski organ izpolniti list št. 2 in ga poslati
odpravni carinarnici kot dokaz, da je prestopilo mejo. Na carinarnici, kjer vozilo vstopi v
državo, mora carinski organ izpolniti in potrditi list št.3 kot dokaz, da je blago prevzel od
sosednje države. Namembna carinarnica opravi uvozno carinjenje, pri tem mora izpolniti
zadnji list in ga poslati vstopni carinski postaji kot dokaz o prevzemu blaga.
4. Postopek s karnetom ATA. Karnet ATA je naziv za carinsko spremno knjigo, na temelju
katere je omogočen enostaven carinski postopek pri začasnem uvozu ali izvozu blaga. Z
uporabo karneta ATA se omogoča koriščenje olajšav pri začasnem uvozu komercialnega
blaga, sejemskega blaga, strokovne opreme, avtomobilov itd. To ne velja za blago, ki se
začasno uvozi-izvozi zaradi dodelave, obdelave, popravila ali oplemenitenja. S karnetom se
nadomesti uvozno-izvozna carinska deklaracija, pa tudi drugi dokumenti, ki so predpisani za
začasni uvoz in izvoz.
Karnet ima rumene, modre in bele strani. Rumeno stran zadrži carinski organ države iz
voznice, modro carinski organ tranzitne države, belo stran pa država uvoznica. Karnet
zajema naslednje podatke: št. karneta, organizacijo, ki gaje izdala, rok trajanja karneta,
pošiljatelja in prejemnika. Če se blago zadrži v državi dalj časa, kot je predpisano, se mora
blago uvozno cariniti.
32
Karnet izda Gospodarska zbornica Slovenije. Tiska se v francoskem in angleškem jeziku, po
želji se lahko doda tudi prevod v drugih jezikih.
3.1.3. Odpoklic blaga
Ko mednarodni špediter organizira odpravo blaga po pomorskih poteh, mora opraviti
odpoklic blaga. Špediter da pošiljatelju navodila, kdaj in na kakšen način napoti blago v luko,
pri čemer se prispetje blaga usklajuje s prihodom ladje v luko oziroma z začetkom
natovarjanja blaga na ladjo.
Odpoklic blaga je potrebno razlikovati od instradacije. Pri odpoklicu blaga špediter ne
opravlja izbora prevozne poti in prevoznega sredstva, ampak daje pošiljatelju navodila, kdaj
in v katerem natovornem mestu natovoriti blago, da bi lahko čas prihoda blaga v luko
optimalno sinhronizirali s planiranim časom natovarjanja blaga na ladjo. Čas je lahko usklajen
iz kopenskega vozila na ladjo ali pa je usklajen, da se blago skladišči.
3.1.4. Sklepanje pogodbe o prevozu blaga na klasičen način- uporaba
prevoznega sredstva ene prometne veje
Izvršitev glavne špediterske naloge (organiziranje odprave, prispetja in tranzita nalogo-
dajalčevega blaga) poteka s pogovorom med špediterjem in tretjo osebo. Pomembno je
usklajevanje med mednarodnim špediterjem in voznikom (ladijskega, železniškega, cestnega
in zračnega prevoznika). To izhaja iz špediterske obveze, da sklene pogodbe o prevozu blaga,
s tem prehaja v osnovne posle mednarodne špedicije. Takšno konsultacijo potrjujejo odnosi
špediterja in soudeležencev v prometnem in zunanjetrgovinskem sistemu, ko organizira
odpravo, prispetje blaga in koristi konvencionalno tehnologijo transporta. Nekateri avtorji
definirajo špediterski posel kot posel, v katerem se špediter obveže, da v svojem imenu, a na
račun komitenta sklene pogodbo o prevozu ali da se s pogodbo o špediciji špediter obveže
komitentu, da sklene eno ali več pogodb o prevozu. Torej je težišče dejavnosti špediterja
sklepanje pogodbe o prevozu.
V slovenskem, pa tudi v drugih pravnih sistemih velja, da je dogovarjanje o prevozu
blaga eden od najpomembnejših poslov mednarodnega špediterja.
3.1.5. Sklepanje pogodbe o multimodalnem transportu blaga in
organiziranje transporta "od vrat do vrat"
V mednarodnem multimodalnem transportu je eden od osnovnih problemov izbor
prevzemnika prevoza, to je organizatorja, koordinatorja in izvršitelja celotnega paketa storitev
v prevoznem procesu. Če se analizirajo funkcije vseh soudeležencev v mednarodnem
multimodalnem transportu, se pride do znanstveno utemeljenega zaključka, da ima
le mednarodni špediter vse pogoje, formalno-pravne in stvarne, da opravi visoko zah
tevne naloge prevzemnika mednarodnega multimodalnega transporta.
Te naloge so:
33
1. Mednarodni špediter je edini od soudeležencev profesionalec in specialist za organizacijo
odprave, prispetja in tranzita blaga vseh vrst prevoznih sredstev in na vseh vrstah
prevoznih poti.
2. Spremlja, pozna in vsakodnevno uporablja tehnične, tehnološke, organizacijske,
ekonomske in pravne zakonitosti v mednarodnem prometnem sistemu, njegovem podsistemu
in drugih sistemih: zunanjetrgovinskem, bančnem, carinskem, luškem veterinarskem,
sanitarnem, fitosanitarnem.
3. Pozna in spremlja vse prednosti in pomanjkljivosti vseh sodobnih tehnologij transporta:
paletizacijo, kontejnerizacijo, RO-RO, LO-LO, RO-LO, FO-FO, HUCKEPACK in
BIMODALNE transportne tehnologije.
4. Edini ima interdisciplinarno in transdisciplinamo izobražene, usposobljene in izkušene
tehnologe prometa in operativne in kreativne menedžerje različnih strok in poklicev.
5. Uporablja številna najnovejša sredstva in pomagala, kot so: računalniki, teleprinterji,
telefaksi, telefoni, interfoni, videotelefoni, videoteksti, teleteksti, elektronska pošta, internet
in druge naprave.
6. Mednarodni špediter pogosto izda nakladnico FIATA za multimodalni transport (FBL) in
s tem prevzame obvezo, da bo opravil in zavaroval izvršitev mednarodnega multimodalnega
transporta blaga.
7. V mednarodnem multimodalnem transportu se mednarodni špediterji pojavljajo kot
pošiljatelji ali nakladalci in kot prevzemalci. Primerneje je, da se javljajo kot prevzemalci
celotnega transportnega prevzema oziroma kot multimodalni transportni operaterji.
3.1.6. Prevzem blaga zaradi odprave
Ena od osnovnih obveznosti špediterja je, da opravi prevzem (in predajo) blaga in da
nalogodajalca opozori na pomanjkljivo pakiranje, poškodbe embalaže, na poškodbe ali
primanjkljaj vsebine.
Blago, ki ga špediter prevzame za odpravo, mora biti pripravljeno za prevoz (transport).
Obveza nalogodajalca je, da pripravi blago za transport. Medtem špediter opravi tista dela, ki
so potrebna, daje blago pripravljeno. S špediterjevega stališča je blago pripravljeno za
prevoz, če je pakirano po predpisih in pravočasno na razpolago špediterju, da ga lahko
prevzame od nalogodajalca ali drugih oseb.
3.1.7. Odprava, prispetje in tranzit blaga v ožjem smislu
Naloge špediterja so zelo podobne v odpravi, prispetju in tranzitu blaga v ožjem smislu, a
imajo določene specifičnosti.
3.1.7.1. Odprava blaga v ožjem smislu
Po prevzemu blaga špediter organizira odpravo blaga s predhodno izbranim prevoznim
sredstvom, z morskimi ladjami ali celinskimi vozili.
34
1. Pri odpravi blaga z ladjami izvršuje špediter številne naloge:
- mora biti stalno v povezavi z ladjarjem in njegovim agentom zaradi naložitve blaga,
- pravočasno izda nalog naložitve,
- v spremstvu tistega, ki naloži blago, pregleda ladjo in ugotovi, če so skladišča čista in
urejena za prevzem tovora,
- preda blago ladjarju,
- nadzira podatke v zvezi z naložitvijo blaga in
- sprejme nakladnico od ladijskega agenta.
2. Odprava blaga s kontinentalnimi vozili je, če se blago odpravi v železniških vagonih,
tovornjakih in ladjah notranjih plovb. Glavne naloge špediterja so:
- naročiti vozilo, ki bo ustrezno za določeno blago,
- poskrbeti vse potrebno, da bodo vozila pravočasno postavljena in pripravljena za naložitev
blaga,
- prevzeti vse potrebno, da se pravočasno dostavi blago do vozila in da se strokovno naloži na
vozilo in
- izpolniti in prinesti prevozniku tovorni list za potrditev.
3.1.7.2. Prispetje blaga v ožjem smislu
Ena od osnovnih nalog špediterja je, da organizira prispetje blaga v tujino. Če kraj v tujini
nima lastne organizacijske enote, zaupa delo svoji poslovni vezi v tujini, ki se v tem primeru
pojavi v funkciji drugega špediterja oziroma medšpediterja.
1. Ko prispe blago z morsko ladjo v državo, špediter izvršuje številne naloge.
Najpomembnejše so:
- prevzema obvestila o prispetju ladje in o pripravljenosti za predajo tovora,
- prevzema tovor,
- ugotavlja stanje blaga in
- nadzira podatke v zvezi z raztovarjanjem blaga.
2. Pri prispetju blaga s celinskim vozilom so najpomembnejše naloge špediterja:
- sprejema obvestila o prispetju blaga (aviza),
- prevzema blago od prevoznika in
- ugotavlja stanje blaga.
3.1.7.3. Tranzit blaga v ožjem smislu
Pri organizaciji tranzita blaga v ožjem smislu špediter praviloma opravlja številne naloge pri
odpravi in prispetju blaga. Špediter organizira prispetje prevoznega blaga iz ene države, ki se
nato odpravi v drugo državo. V tej organizaciji so možne razne kombinacije pretovarjanja.
Najpogostejša je preložitev iz vagona ali tovornjaka na ladjo ali obratno itd.
Špediter opravlja vse običajne naloge in v primeru odprave, prispetja in tranzita blaga se
odloči ali se prispetje opravlja v kontejnerjih, v kontejnerjih RO-RO ali z ladjami LASH.
35
3.1.8. Sklepanje pogodbe o natovarjanju, raztovarjanju in
pretovarjanju blaga
V organiziranju odprave, prispetja in tranzita blaga mednarodni špediterji opravljajo tudi
posle natovarjanja, raztovarjanja in pretovarjanja blaga oziroma organizirajo izvrševanje
pogodbe s specializiranimi organizacijami (pravnimi in fizičnimi osebami).
V zvezi s sklepanjem pogodbe o natovarjanju, raztovarjanju in pretovarjanju blaga je
potrebno posebej izpostaviti posebne značilnosti natovomih, raztovomih in pretovomih
operacij, posebej tistih, ki so skupne za prevoz blaga v vseh vrstah prevoznih sredstev.
3.1.8.1. Značilnost izrazov natovoriti (vkrcati), raztovoriti (izkrcati) in
pretovoriti (prekrcati)
V strokovni literaturi obstajata za posle, v katerih je govor o eksploataciji prevoznih
sredstev, dve paralelni vrsti izrazov:
- Vkrcati, izkrcati in prekrcati blago. Ti izrazi se uporabljajo, če se blago prepelje z
ladjami.
- Natovoriti, raztovoriti in pretovoriti blago. Ti izrazi se uporabljajo, če se blago prepelje s
kopenskimi prevoznimi sredstvi.
V multimodalnem prevozu, t.j. prevozu z vodnim in kopenskim prevoznim sredstvom, je
potrebno dati prednost izrazom vkrcati, izkrcati in prekrcavati. Vkrcati (natovoriti) tovor je
vnos (namestitev, zlaganje) tovora v ladijska skladišča oziroma v tovorni prostor vagona,
tovornjaka in zrakoplova.
Izkrcati (raztovoriti) tovor je iznos tovora iz ladijskega skladišča oziroma iz tovornega
prostora vagona, tovornjaka in zrakoplova, v katerem je bil tovor v času prevoza. Prekrcati
(pretovoriti) tovor je prenos tovora iz enega prevoznega sredstva v drugo. Pri tem se lahko
pojavljata dve osnovni situaciji:
- da se tovor prenese iz ene na drugo prevozno sredstvo iste vrste in
- da se tovor prenese iz ene na drugo prevozno sredstvo druge vrste.
V najožji zvezi s temi operacijami obstaja tudi polnjenje in praznjenje kontejnerja.
3.1.8.2. Pravočasnost natovarjanja, raztovarjanja in pretovarjanja
Ta dela je potrebno opraviti v okviru zakonskih rokov za natovor, raztovor in pretovor.
1. Prevoz po morju: čas, v katerem je potrebno opraviti natovor ali raztovor blaga, se imenuje
stojnica, računa se po prevozni pogodbi.
2. Prevoz po železnici: čas, v katerem je potrebno opraviti natovor ali raztovor vagona, začne
teči:
- pri natovarjanju od trenutka postavitve vagona, običajno na natovorno rampo oziroma
industrijski tir ali od trenutka dostave obvestila o tem;
36
- pri raztovarjanju od trenutka dostave obvestila o prispetju blaga oziroma od trenutka
postavljanja vagona za raztovor, ponavadi na raztovorno rampo oziroma industrijski tir, če je
po dostavi obvestila sledilo postavljanje vagona.
3. Prevoz s cestnimi vozili: čas, v katerem se mora izvršiti natovarjanje ali raztovarjanje,
se določa s tarifo povprečno za eno tono blaga. Prekoračitev skupnega časa, določenega
za natovarjanje ali raztovarjanje, ima za posledico plačilo določenega zneska nado
mestila po prekoračeni uri.
3.1.8.3. Racionalizacija natovornega, raztovornega in pretovornega dela
Ta dela zavzemajo relativno največ časa v izkoriščenju prevoznih sredstev. Pri prevozu na
krajšo oddaljenost znese čas, potreben za izvršitev teh del, polovico in več skupnega časa
izkoriščenja vozila.
Racionalizacija natovarjanja, raztovarjanja in pretovarjanja tovora najbolj vpliva na
zmanjšanje časa zadrževanja prevoznega sredstva v izkoriščenju. Špediter kot organizator
odprave, prispetja in tranzita blaga mora pri opravljanju svojega dela vplivati ne samo na
pravočasno, ampak tudi na racionalno prevzemanje natovorjenih, raztovorjenih in
pretovorjenih del.
S takšno racionalizacijo se zelo zmanjšujejo manipulacijski prevozni stroški skupnega
prevoznega procesa.
V sodobnih pogojih mednarodne blagovne zamenjave dobiva racionalizacija manipuliranja in
transporta blaga vse večji pomen v konkurenčni borbi za osvajanje novih tržišč in
vključevanja v mednarodno razdelitev dela. Zato so razumljivi napori, da se manipulacijski
prevozni stroški čim bolj znižajo, s tem pa tudi cena blaga.
3.1.9. Sklepanje pogodbe o transportnem zavarovanju
V sistemu transportnega zavarovanja splošno, še posebej pa zavarovanja blaga v
mednarodnem transportu, imajo pomembno vlogo mednarodni špediterji, ki redno sklepajo
pogodbe o zavarovanju blaga.
Po Obligacijskem zakoniku pogodbo o zavarovanju se pogodbenik zavarovanja obveže, da po
načelih sposojanja in solidarnosti združuje določena finančna sredstva (premije zavarovanja)
v fonde zavarovatelja, ta pa se obveže, da v primeru dogodka, ki predstavlja zavarovani
slučaj, izplača zavarovancu ali neki tretji osebi nadomestilo. Pri sklepanju pogodbe o
transportnem zavarovanju se postavlja vprašanje, če sklepa takšno pogodbo špediter s
statusom sklenitelja zavarovanja ali s statusom zastopnika. V slovenskem pravnem sistemu je
splošno načelo, da špediter sklep pravne posle v svojem imenu po nalogu in plačilu
nalogodajalca (tj. izvoznika ali uvoznika). Tedaj ima špediter status komisionarja. Z
dogovorom o špediciji je mogoče odstopiti od tega pravila, da lahko špediter sklepa posle tudi
s statusom agenta, ko opravlja posle v imenu svojega nalogodajalca oziroma samostojnega
gospodarstvenika na svoje stroške. Če se špediter v mednarodnem transportu pojavlja v
funkciji prevzemnika celotnega transportnega prevzema ali ko se s svojim nalogodajalcem
dogovori o izvršitvi svojih in tujih poslov po forfaitnem stavku, lahko sklene pogodbo o
zavarovanju v svojem imenu in plačilu kot zavarovanec. V takšnem primeru ima špediter
37
določene pravice, obveznosti in odgovornosti ne samo iz pogodbe o špediciji, temveč iz
pogodbe o transportnem zavarovanju v okviru zakonskih predpisov, splošnih pogojev, navad,
sodne prakse in sklepanja pogodbe.
3.1.10. Sklepanje pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga
Mednarodni špediter, specialist za organizacijo odprave, prispetja in tranzita blaga v
mednarodnem prometu, opravlja in sklepa pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju blaga.
Čeprav to spada v osnovne posle, ne predstavlja osnovne dejavnosti mednarodnega
špediterja. Posle skladiščenja blaga opravljajo specializirana skladiščna podjetja. Toda
skladiščenje blaga je povezano s skupnim procesom organizacije odprave in prispetja blaga,
tako da pogosto predstavlja sestavni del dejavnosti mednarodnega špediterja.
V zvezi s sklepanjem pogodbe o skladiščenju in uskladiščenju je potrebno posvetiti posebno
skrb:
1. obvezi špediterja, da sklene pogodbo o skladiščenju blaga,
2. izboru skladišča,
3. odgovornosti za skladiščenje blaga in
4. skladiščenju blaga in razpolaganju z njim.
3.1.10.1. Obveznost špediterja, da sklepa pogodbe o skladiščenju blaga
Ena od pomembnih obveznosti špediterja je, da po prevzemu blaga in pred predajo
prevozniku varuje blago s pozornostjo dobrega gospodarstvenika. Pri tem je potrebno
razlikovati obveznost iz pogodbe o špediciji in obveznost, ko špediter sam opravlja skladiščne
dejavnosti. V drugem primeru ima špediter obveznost, pravico in odgovornost kot
skladiščnik.
Naloga špediterja je, da skladišči blago in sklene pogodbo o skladiščenju, če to od njega
zahteva nalogodajalec. Špediter sklene pogodbo o skladiščenju blaga praviloma v svojem
imenu ter plača svojega nalogodajalca. Lahko sklene tudi v svojem imenu in za svoj račun, ko
se je z nalogodajalcem dogovoril o pavšalnem nadomestilu oziroma "forfaitni" postavki za
vse ali večji del posla.
3.1.10.2. Izbira skladišča za uskladiščenje blaga
Špediter mora s pazljivostjo dobrega gospodarstvenika opraviti izbiro skladišča in kot
strokovnjak določiti način varovanja, kot to zahteva nalogodajalec ali konkretna situaija. Da
bi lahko skladiščil blago, mora izbrati ustrezno skladišče, to je lahko lastno ali skladišče tretje
osebe.
38
3.1.10.3. Odgovornost špediterja za uskladiščeno blago
Glede odgovornosti veljajo naslednja pravila:
1. Z nalogodajalčevim blagom, ki ga skladišči v lastno skladišče, mora špediter postopati s
pazljivostjo dobrega gospodarstvenika. Špediter kot skladiščnik mora zavarovati skladiščeno
blago, da ga v takšnem stanju, v kakršnem gaje prevzel, vrne.
2. Če je blago uskladiščeno v skladišče tretje osebe, odgovarja špediter nalogodajalcu samo
za izbiro skladišča ali skladiščnika, v treh primerih:
- ko je takšno odgovornost za skladiščenje blaga prevzel s pogodbo o špediciji,
- ko se je z nalogodajalcem dogovoril o "forfaitni postavki" (s katero špediter odgovarja tudi
za skladiščenje blaga) in
- ko se špediter pojavlja v vlogi prevzemnika multimodalnega prevoza (v katerem je potrebno
skladiščenje blaga).
3. Če se blago ali embalaža poškoduje po krivdi špediterja, mora ta na svoje stroške povrniti
škodo. Če takšna možnost ne obstaja, mora špediter nadomestiti škodo.
4. Če je nastala škoda med skladiščenjem na odprtem prostoru, kar je običajno ali po nalogu
nalogodajalca, škodo plača nalogodajalec.
3.1.10.4. Skladiščenje blaga in razpolaganje z njim
Špediterjev nalogodajalec ima pravico vstopiti v skladišče v spremstvu špediterja ali
skladiščnega predstavnika, v skladu s pravili skladišča in s carinskimi predpisi, če je carinsko
blago. Nalogodajalec lahko prepakira skladiščeno blago ali opravi jemanje vzorcev, seveda le
pod omenjenimi pogoji. Če nalogodajalec prenese pravice na drugo osebo, mora o tem
obvestiti špediterja. V zvezi s špediterskim poslom in sklepanjem pogodbe o uskladiščenju in
samem skladiščenju blaga je potrebno odgovoriti na tri vprašanja:
1. Ali mora špediter zavarovati skladiščeno blago? Špediter je dolžan zavarovati blago
samo po nalogu nalogodajalca.
2. Ali mora špediter skladiščiti nevarne snovi? Ne, če on ali tretja oseba nimata
ustreznega skladišča.
3. Kako dolgo se lahko skladišči blago? Določi se rok varovanja skladiščenega blaga,
ponavadi je to eno leto, lahko pa se odpelje pred dogovorjenim rokom.
3.1.11. Izstavljanje in nabavljanje prevoznih in drugih listin
Prevoz blaga v mednarodnem prometu predstavlja zelo pomembno stopnjo izvršitve pogodbe
v mednarodni kupoprodajni pogodbi. Zaradi tega imajo prevozne listine v
zunanjetrgovinskem prometu eno od najpomembnejših vlog.
Nek atere prevozne listine (npr. tovorni list v železniškem prevozu) špediter izstavlja,
nekatere (npr. nakladnico v pomorskem prevozu) pa priskrbi. Špediter izstavi prevozno
listino na temelju podatkov iz nalogodajalčevega naloga. V obeh primerih pa on odgovarja za
napake v prevoznih listinah. Špediterji se lahko poslužujejo tipskih listin-obrazcev, ki so
običajni za posamezne veje prevoza.
39
Če listine zajemajo klavzule, s katerimi se zmanjšuje ali izključuje odgovornost prevoznika,
špediter ne prevzame nobene odgovornosti. Če pa želi nalogodajalec izključiti nekatere
klavzule v prevoznih listinah, mora to pravočasno sporočiti špediterju. Špediter je svojo
dolžnost do nalogodajalca opravil v trenutku, ko je nabavil prave prevozne listine, to so
takšne, iz katerih se vidi, da je blago odpravljeno v isti količini, v istem stanju, v katerem je
bilo prevzeto in ki ne zadržijo nobene omejitve glede na količino, kakovost blaga in
embalažo.
Prevozne listine so dokumenti, ki se izdajo pri sklenitvi pogodbe o prevozu. Z ozirom na
specifičnost je potrebno razlikovati prevozne listine v pomorskem, rečnem, zračnem,
železniškem in cestnem prometu.
3.1.12. Opravljanje poslov v zvezi s carinjenjem blaga
V skupino osnovnih poslov mednarodnega špediterja sodi tudi opravljanje dela v zvezi s
carinjenjem blaga. Po splošnih pogojih poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije so
špediterski posli tudi dajanje strokovnih nasvetov in sodelovanje pri sklepanju pogodb o
mednarodni prodaji s stališča transporta, zavarovanja, carinskih manipulacij, zastopanje in
opravljanje poslov v zvezi s carinjenjem blaga (carinsko zastopstvo).
3.1.12.1. Izrečen ali molčeč nalog špediterju pri prevzemanju dela v
carinskem postopku
Po splošnih pogojih (čl. 35) pomeni, da se nalogodajalec in špediter s pogodbo obvežeta, ali
špediter opravi potrebna carinska dela ali ne. Če se nista dogovorila, mora špediter opraviti
carinska dela. Iz tega izhaja, da je nalogodajalčev nalog za carinjenje lahko tudi molčeč. S
stališča carinskega prava mora imeti špediter pisno pooblastilo oziroma nalog carinskega
obveznika, tj. svojega nalogodajalca. Nalog za carinjenje torej ne more biti molčeč.
3.1.12.2. Pravni položaj špediterja v carinskem postopku
Zaradi odgovornosti, ki jih Carinski zakon predvideva za prekršitev carinskih predpisov (npr.
za natančno deklariranje količine, kakovosti ali vrednosti blaga), je pomembno, da vemo, da
v postopku carinjenja stvari špediter nastopa v imenu in za račun nalogodajalca (Splošni
pogoji,čl. 35, 2.odstavek).
Po carinskem pravu špediter prevzame dela v postopku carinjenja blaga v imenu in na račun
nalogodajalca, ker lahko imajo položaj stranke v carinskem upravnem postopku samo
izvozniki in uvozniki, ki so nalogodajalčevi špediterji. To pomeni, da se slovenski
mednarodni špediterji, ko prevzamejo delo v postopku carinjenja blaga, redno pojavljajo v
vlogi agenta oziroma zastopnika, tj. posrednika, ki opravlja posle v tujem imenu in na tuj
račun.
Na mejnem prehodu špediter opravlja naloge carinskega obveznika za carinsko blago. V
takšnih situacijah ostane v temeljnem statusu pomočnika nalogodajalca.
40
3.1.12.3. Podatki in listine, potrebne špediterju v carinskem postopku
Špediter opravlja carinska dela na osnovi podatkov in listin nalogodajalca ali njegovega
poslovnega partnerja. Nalogodajalec je dolžan pravočasno predati špediterju vse listine
(dokumente), potrebne za izvršitev naloge (čl. 12 Splošnih pogojev), tudi vse listine za
carinjenje blaga. Vse posledice, ki lahko nastanejo zaradi plačila podatkov, nepravilnih
dokumentov ali nepravilnega sprejetja dokumentov, plača nalogodajalec (čl. 22 in čl. 35
Splošnih pogojev).
3.1.12.4. Mesto carinjenja v carinskem postopku
Mesto carinjenja določa špediter, če ga ni določil nalogodajalec ali če ni določeno s predpisi
(čl. 35 Splošnih pogojev). Carinjenje se praviloma opravlja pri carinarnici, v kateri je blago
prijavljeno za carinjenje. Obstaja tudi zakonska možnost, da se v posameznih primerih
izključijo nekatere mejne carinarnice, pri katerih se ne more cariniti.
3.1.12.5. Špediterska dela pri carinjenju blaga
Carinski zakon predpisuje, da vlagatelj deklaracije, tj. oseba, na katero se glasi prevozna
listina ali oseba, na katero se prenese pravica iz prevozne listine ali druge osebe, pooblaščene
za vlaganje deklaracije, to je ponavadi špediterjev nalogodajalec, lahko pooblasti špediterja,
da v njegovem imenu vloži deklaracijo in opravi vsa dela v postopku carinjenja blaga. Ta dela
so:
- vlaganje deklaracije,
- sprejem deklaracije,
- pregled blaga,
- razvrščanje blaga po carinski tarifi in drugih tarifah,
- ugotavljanje carinske osnove, vsote carine in drugih uvoznih pristojbin, ki obremenijo blago,
- plačevanje ugotovljenih vsot carine in drugih uvoznih nadomestil,
- naknadno obračunavanje, plačilo in povrnitev carin in drugih uvoznih pristojbin.
3.1.12.6. Ostala špediterska dela v carinskem postopku
Iz navedenih določb Carinskega zakona izhaja, da lahko špediter prevzame samo tista dela, ki
so vezana na carinjenje blaga, ne pa drugih, ki vstopajo v sklop carinskega postopka.
Carinjenje blaga je najpomembnejša faza v carinskem postopku. V zvezi s tem je potrebno
omeniti, da so vsa dela prej ali po carinjenju v ožjem in širšem smislu posledica samega
carinjenja blaga.
3.1.12.7. Špediter in plačilo carine in drugih uvoznih pristojbin
Po opravljenem pregledu blaga carinarnica obračuna carino in druge uvozne pristojbine.
Vlagatelj deklaracije ne more prevzeti blaga, dokler carinarnici, ki ji je prinesel deklaracijo,
41
ne plača carine in drugih uvoznih dajatev po Carinskem zakonu. Na zahtevo špediterja mu
mora nalogodajalec dati potreben znesek sredstev za izvršitev naloge. Pri izpolnjevanju
deklaracije špediter v njej označi odgovarjajočo šifro, na osnovi katere se račun za plačanje
carine dostavi špediterju ali uvozniku.
Posli v carinskem postopku so specifični, strokovni, sestavljeni in se nenehno spreminjajo,
zato špediterska podjetja ustanavljajo posebne organizacijske enote pogosto posebej za izvoz
in posebej za uvoz, ki stalno spremljajo zakonske predpise in pojave v carinski praksi, saj so
špediterji pravzaprav profesionalni pomočniki svojih nalogodajalcev.
3.1.12.8. Nadzor pravilnosti dokumentov in obračuna voznine, carine in
drugih pristojbin in stroškov
Špediter ni odgovoren za netočno obračunane voznine, carinske pristojbine in druge stroške,
če ni posebej dobil naloga od nalogodajalca (čl.38 Splošnih pogojev). Kljub temu je naloga
špediterja kot specialista za organizacijo odprave in prispetja in zaščitnika nalogodajalčevega
interesa, da nadzira pravilnost vseh dokumentov v zvezi z odpravo in prispetjem
nalogodajalčevega blaga ter tudi pravilnost obračuna prevoznih stroškov, carine in drugih
pristojbin in stroškov.
Na osnovi špediterjevega opozorila ali iz lastne pobude bo nalogodajalec zahteval od
špediterja, da reklamira napačno opravljene obračune in plačila voznin, carin in drugih
pristojbin in stroškov.
V tem primeru mora nalogodajalec predati špediterju listine za predložitev reklamacije,
seveda če se te listine ne nahajajo že pri špediterju (38. člen Splošnih pogojev).
3.1.12.9. Nadzor pravilnosti dokumentov
Špediter mora ugotoviti pravilnost podatkov in pravilnost dokumentov, če obstajajo
zakonske in druge motnje za odpravo stvari in če obstajajo uvozne, izvozne in tranzitne
omejitve (22.člen Splošnih pogojev). Kot zaščitnik nalogodajalčevega interesa bo nadziral
pravilnost vseh listin, katerih vsebina je relevantna za izvršitev mednarodne kupoprodajne
pogodbe, za prevoz in carinjenje blaga, za pogodbeni nadzor, za kakovost in količino blaga,
za zavarovanje blaga itd. Predvsem bo nadziral pravilnost naslednjih dokumentov:
1. račune prodajalca (izvoznika) ali kupca (uvoznika) in druge listine, potrebne v
postopku carinjenja blaga,
2. tovorne liste,
3. certifikate o pogodbenem nadzoru,
4. police zavarovanja itd.
3.1.12.10. Nadzor obračuna in plačilo voznine
Špediterski tariferji nadzirajo pravilnost obračuna voznine, izračunavajo vozninske razlike in
predlagajo zahtevo za reklamacijo preveč ali premalo obračunane in plačane voznine.
42
Seveda morajo biti dobri poznavalci tarif, poznati morajo vse možnosti za koriščenje raznih
ugodnosti (provizija, refakcija itd).
V vseh prevoznih vejah prometa velja osnovno pravilo, da se morajo izravnati vse napake v
obračunu in plačilu voznine. To praktično pomeni, da se morajo premalo plačani zneski
pozneje plačati, a preveč plačani vrniti.
3.1.12.11. Nadzor obračuna, plačilo carine in drugih pristojbin in
stroškov
Čeprav špediter ni odgovoren za netočno obračunane carine in druge pristojbine in stroške,
ni nujno, da predloži reklamacijo za nepravilno obračunane in neplačane carine in druge
pristojbine in stroške, razen če to od njega posebej zahteva nalogodajalec. Špediter kot
zaščitnik nalogodajalčevega interesa nadzira pravilnost obračuna, plačilo carine, druge
pristojbine in stroške, seveda pa mora poznati tarifne določbe o carinski tarifi.
3.1.13. Informiranje nalogodajalca
Ena od najpomembnejših obveznosti mednarodnega špediterja je, da obvešča svojega
nalogodajalca o poteku organizacije in o odpravi, prispetju in o tranzitu blaga. Nalogodajalec
pooblasti špediterja za svoje blago, ki je ponavadi zelo vredno, pri čimer je razumljiv njegov
interes, da je o vseh pomembnih dogodkih pravočasno in v popolnoma informiran, še posebej
o gibanju blaga, o izrednih dogodkih, o povečanju prevoznih in drugih stroškov v zvezi z
odpravo blaga, o pakiranju blaga, o ovirah pri prevozu in o končni izvršitvi naloga.
Za škodo nalogodajalca zaradi tega, ker ni pravočasno obvestil špediterja, ta ne nosi
odgovornosti, razen če takšna obveza obstaja.
3.2. SPECIALNI POSLI
3.2.1. Nadzor kakovosti
To je pogodbeni nadzor, ki se opravlja na temelju pogodbe zainteresirane stranke na eni strani
in špediterske ali nadzorne organizacije na drugi strani. Nadzor se opravi, da se ugotovijo
kakovost in druge lastnosti blaga, ki se morajo skladati s kupoprodajno pogodbo. Posebno
pooblastilo lahko da komitent špediterju za nadzor blaga mimo kupoprodajne pogodbe za
izdajanje certifikata.
Če špediter ni registriran za opravljanje nadzora, lahko z dovoljenjem komitenta pooblasti
drugega špediterja.
Dejavnost pogodbenega nadzora kakovosti temelji na določbah "Zakona o prometu blaga in
storitev s tujino". Nadzor kakovosti blaga se običajno zahteva pri kupoprodaji surovin in
polizdelkov, kjer se pod pogodbeno kakovostjo razume fizična in kemična sestava blaga. O
opravljenem nadzoru kakovosti je špediter dolžan izdati pisno potrdilo, ki se imenuje
certifikat. V splošnih pogojih je točno določeno, katere podatke mora špediter vpisati v
43
certifikat. Kupec ima na podlagi certifikata, ki ga je izdal nadzorni organ in zanj tudi
odgovarja, zavarovano kakovost blaga.
Razen pogodbenega imamo še državni nadzor kakovosti blaga. Ta opravlja dela, ki jih
predpisuje država za splošni interes proizvodov. Nadzor v takšnih primerih opravlja državni
tržni inšpektor, ki mora izdati certifikat kot dokaz nadzora.
3.2.2. Priprava blaga za transport
Transportni oddelek mora priskrbeti transportno embalažo in pakirati blago, če to zahteva
pogodba. Večje špedicije imajo posebne oddelke za izdelavo transportne embalaže in posebni
oddelek za pakiranje. Če blago pakira komitent, špediter ni odgovoren za morebitno škodo.
Priprava blaga za transport mora biti pravočasna, da ne prekoračimo izročilnega roka po
pogodbi.
Izročilni rok je čas od prevzema blaga za prevoz do predaje blaga kupcu. Izročilni rok je
lahko tudi daljši, kadar nastopijo nepredvidene težave v prometu. Takrat se rok izročitve
prekine in začne ponovno teči od trenutka odprave nepredvidene ovire.
3.2.3. Prevzem blaga
Ko je nadzorna organizacija opravila nadzor kakovosti in količine, pakiranje in skladiščenje,
lahko kupec prevzame blago. Lastništvo nad blagom kupec dobi po predaji blaga.
Prevzemanje blaga je lahko na osnovi kakovosti in količine. Prvi prevzem blaga pomeni
izjava kupca, da blago ustreza dogovorjeni kakovosti. S takšno izjavo kupec izgubi pravico
za poznejše reklamiranje blaga. Količinski prevzem blaga se razume, ko kupec izjavi, da je
blago ustrezne količine.
3.2.4. Embalaža
Embalaža so vsa sredstva za pakiranje blaga, da ga zaščitijo pred razsipavanjem, poškodbami,
onesnaženostjo in za lažjo manipulacijo v transportu. Poznamo dve vrsti embalaže:
komercialno in transportno.
Komercialna embalaža je tista, ki se proda skupaj z blagom, transportna embalaža pa se
uporablja v transportnih procesih.
Embalaža mora izpolnjevati naslednje pogoje:
-da zaščiti blago v času prevoza,
-da je lahka,
-da ni draga,
-da je primerna za manipulacijo,
-da se lahko pakira za povratek.
44
3.2.5. Jemanje vzorcev
Jemanje vzorcev je v tesni povezavi z ugotavljanjem kakovosti blaga. Vzorce lahko jemlje
tudi špedicija, ki za to ni registrirana. Vzorec je manjša količina blaga, s katero se ugotovi
kakovost po kupoprodajni pogodbi. Špediter lahko organizira jemanje vzorcev ne glede na
prevozno sredstvo. Jemanje vzorcev je točno predpisano in o tem mora pošiljatelj v
prevoznem listu navesti izjavo.
V notranjem prometu ni dovoljeno jemanje vzorcev na vmesnih postajah. V mednarod
nem prometu je dovoljeno jemanje vzorcev tam, kjer se opravlja carinjenje. Kot vzorec se
lahko vzame pri pakiranju blaga največ deset komadov, masa pa ne sme presegati treh
kilogramov, prav tako pri razsutem tovoru. Jemanje vzorcev se opravi v prisotnosti
prevoznika, ki to zabeleži v prevozno listino.
3.2.6. Spremljanje transporta
Špediter, pogosto po nalogu komitenta, prevzame fizično spremljanje posameznega
transporta, kar je lahko predpisano v prevoznih pogojih. Spremljanje lahko zahteva nekdo
drug, ki je naveden v prevozni pogodbi oz. organ za notranje zadeve, npr. pri cestnem
prevozu.
Komitent lahko izda dispozicijo špediterju, da on organizira spremljavo s strokovnim
spremljevalcem, npr. pri prevozu živih živali.
V voznem listu mora v rubriki Izjave vpisati "Pošiljko spremlja ...". Spremljanje mora
biti na celotni prevozni poti, izjema je le v mednarodnem prometu, kjer je spremljevalec
prisoten do ali od mejne postaje. En spremljevalec lahko spremlja največ tri vagone ži
vih živali.
Železnica zahteva tudi spremljanje težkih strojev in konstrukcij za pošiljke v posebnih
vagonih z aparati za gretje in hlajenje, ki delujejo v času prevoza.
Spremljevalec je praviloma v vagonu skupaj z blagom in takšen vagon se ne zalivka niti se
ga ne tehta in ne šteje. Komitent lahko špediterju naroči, da organizira hranjenje in napajanje
živali. Za takšna dela železnica zaračuna posebno pristojbino.
3.2.7. Dodajanje ledu
Dodajanje frigotransporta v medpotnih železniških postajah je potrebno na daljših relacijah,
pri hitro pokvarljivem blagu (meso, sadje, zelenjava) in v letnih mesecih. V voznem listu
mora biti izjava, npr."dodajanje v postaji Maribor opravi Intereuropa". Dodajanje ledu opravi
špediter v prisotnosti železniškega delavca ali pod carinskim nadzorom. Frigotransport se
opravi tudi v drugih vejah prometa.
45
3.2.8. Izdajanje garantnih pisem
V prekomorski kupoprodaji se pogosto dogaja, da dokumenti za odkup blaga ne prispejo
pravočasno.V tem primeru lastnik blaga ne more prevzeti.
Če ima ladjar pripombo za blago, ki se natovarja na ladjo, tisti, ki opravlja natovarjanje, ne
more dobiti čiste nakladnice.
V obeh primerih lahko špediter posreduje z garantnim pismom. Če dokumenti ne
prispejo pravočasno, se prakticira, da špediter odkupi blago z garantnim pismom od
ladjarja. V tem slučaju špediter garantira ladjarju, da prevzame vse morebitne posledice,
ki lahko nastanejo zaradi tega, ker je ladjar izdal blago brez dokumentov.
Pri izvozu blaga po morju pogosto prihaja do tega, da se izstavi garantno pismo za čisto
nakladnico. Pri natovarjanju lahko pride do nesoglasja med špediterjem in ladjarjem glede
same pošiljke. V tem primeru špediter izda garantno pismo in tako jamči za pravilnost
pošiljke. Za stanje blaga in embalaže se praviloma ne izdajajo garantna pisma. Izdajo se v
primeru, kadar posrednik misli, da so pripombe ladjarja netočne in jih želi vpisati v
nakladnico. Garantna pisma, ki bi prikrivala resnične primanjkljaje, so pravno nedopustna.
3.2.9. Zastopanje v primeru generalne havarije
Generalna havarija je vrsta poškodbe pri prevozu z ladjami, za katero so odgovorni vsi
udeleženci v pomorskem prometu. To je škoda, ki se razporedi po nekem ključu na vse
udeležence. Razpored in obračun škode ocenijo strokovnjaki, ki se imenujejo likvidatorji
havarijev. Likvidatorje imenuje sodišče. Naloga likvidatorjev je, da ugotovijo:
-ali je havarija generalna,
-višino škode,
-ceno, ki pripada vsakemu udeležencu v prevozu.
3.2.10. Plačilo blaga
Komitent lahko špediterju naroči, da pošiljko izroči prejemniku s plačilom fakturne vrednosti
ali določenega zneska. To nalogo špediter opravi na tri načine:
- preko prevoznika, npr. železnice,
- preko špediterskih vez pri nas in v tujini,
- preko lastne organizacije.
V notranjem prometu opravi preko prevoznika s povzetjem. V mednarodnem prometu se
obrne k svojim špediterskim korespondentom in pošiljko naslovi na njega in ne na končnega
prejemnika. Prejemniku pa ne bo izdal pošiljke prej, dokler ne plača določenega zneska, ki ga
nato nakaže špediterju. Podobno opravi plačilo preko lastne organizacije, kjer ima
poslovalnico ali izpostavo.
3.2.11. Lizing
Lizing v našem primeru velja za posebna dela mednarodnega špediterja v zvezi z zakupom
(najemanjem) kontejnerja ali prevoznega sredstva (vagona, tovornjaka, dvigala, ...), da lahko
46
opravi nalogo svojega komitenta in sprejme ali odpravi njegovo pošiljko. To uporablja za
določen čas ali za določen transport, potem pa ga vrne lastniku.
3.2.12. Pakiranje in signiranje
V zvezi s sklenitvijo pogodbe o pakiranju in signiranju je potrebno posvetiti posebno
pozornost:
1. sklenitvi pogodbe o pakiranju,
2. sklepanju pogodbe o signiranju.
3.2.12.1. Sklepanje pogodbe o pakiranju
Čeprav pakiranje vedno ne predstavlja špediterjevega dela, pa mora kot dober špediter
poznati predpise in navade, ki v posameznih državah veljajo za pakiranje. Ponavadi se s tem
ukvarjajo specializirana podjetja.
Špediter je dolžan tudi v slučaju, ko o tem ni posebej obveščen, preveriti pravilnost pakiranja
in opozoriti svojega nalogodajalca na nepravilnosti. Ta špediterjeva obveza izhaja iz
Obligacijskega zakonika in Splošnih pogojev (čl. 32). Če bi bilo čakanje, da nalogodajalec
odkloni nepravilnosti pakiranja, v škodo nalogodajalca, mora špediter to zavrniti.
Pogosto špediterjevi nalogodajalci ne poznajo in ne spremljajo metod sodobnega pakiranja,
ki se iz dneva v dan izboljšujejo. Specializirane organizacije in mednarodni špediterji
spremljajo določene dosežke in izdelajo po nalogu izvoznika predloge in plane za pakiranje
različnih vrst blaga.
V zunanjetrgovinski, mednarodni prometni praksi se lahko mednarodni špediter pojavi v
dvojni vlogi:
1. Sklepa pogodbe o pakiranju s specializirano organizacijo za pakiranje. Če je s pogodbo o
špediciji predvideno, špediter sklepa pogodbe o pakiranju v imenu in za plačilo na-
logodajalca. Špediter ne odgovarja za delo specializirane organizacije, s katero je sklenjena
pogodba o pakiranju, odgovarja pa za izbiro te organizacije. Špediterje v takšnem slučaju
dolžan nadzirati pakiranje nalogodajalčevega blaga.
2. Sam opravi pakiranje, to pomeni, da ima špediter posebej usposobljen kader in sredstva za
delo za najsodobnejši način pakiranja različnih vrst blaga.
3.2.12.2. Sklepanje pogodbe o signiranju
Signiranje (označevanje) pošiljk pomeni postavljanje določenih oznak na blagovne pošiljke,
ki se odpravljajo v notranjem in mednarodnem prometu. Signiranje predstavlja pravzaprav
sestavni del pakiranja. Brez ustreznih oznak pošiljk ne morejo odpraviti. To posebej velja za
komadne (kosovne) pošiljke, pri katerih vsak komad blaga najpogosteje predstavlja posebno
pošiljko. Blago, ki se odpravlja v razsutem stanju, se ne signira. Namen signiranja je:
1. Pošiljka se lahko identificira, t.j. da omogoči točno odpravo pošiljke in njeno predajo
prejemniku. Napačno, nedovoljno in nejasno signiranje lahko privede do številnih
problemov pri odpravi in predaji pošiljk, tudi do popolne izgube pošiljk.
47
2. Omogoča napotke za rokovanje s pošiljko, ki služi zaščiti pošiljke v času prevoza,
skladiščenja, natovarjanja, raztovarjanja in pretovarjanja blaga.
3.2.13. Tehtanje in sortiranje
V tem špediterskem poslu je potrebno posebno pazljivost nameniti:
1. Sklepanju pogodbe o tehtanju, merjenju in štetju stvari. Špediter mora vse to opraviti
samo na zahtevo nalogodajalca in v primeru vidnega poškodovanja in primanjkljaja
blaga, s plačilom stroškov in dodatnih pristojbin (čl. 33 Splošnih pogojev).
Če je na primer nalogodajalčevo blago, ki ga je potrebno tehtati, meriti in šteti, uskladiščeno
v ustrezno skladišče tretje osebe, je razumljivo da je špediter pooblaščen, da s skladiščnikom
sklene pogodbo o tehtanju, merjenju ali štetju. Enako je pooblaščen, da za tehtanje, merjenje
in štetje pooblasti za to specializirano podjetje. V takšnem primeru je špediter odgovoren
nalogodajalcu samo za izbiro izvrševalca manipulacije, ne pa za njegovo delo.
3. Sklepanje pogodbe o sortiranju. S stališča mednarodne špedicije je sortiranje blaga
razvrščanje blaga po vrstah in podvrstah v zvezi z njihovo odpravo, prispetjem in tran
zitom. Lahko se opravi po prevzemu, za čas skladiščenja ali pred nadaljnjo odpravo.
Blago se lahko sortira po vrstah, po velikosti, številu, po oznakah itd. Špediter ni obve
zen, da organizira ali da opravi sortiranje. To bo opravil sam na osnovi posebnega na
loga.
3.2.14. Hranjenje in napajanje živih živali
Mednarodni špediterji organiziivjo hranjenje in napajanje živih živali, še posebej na daljših
relacijah. Pomembnost organiziranja je za špediterja velika, ker je od uspeha njegove
organizacije neposredno odvisna izvršitev kupoprodajne pogodbe. Tako lahko najmanjša
napaka špediterja povzroči veliko škodo. S stališča špediterja je potrebno posvetiti posebno
pozornost:
1. pogojem, ki jih morajo zadovoljiti morske luke, rečna in zrakoplovna pristanišča in
železniški kolodvori za natovor, raztovor in pretovor živih živali;
2. pogojem, ki morajo zadovoljiti prevozna sredstva za prevoz živih živali;
3. načinu dezinfekcije;
4. načinu natovarjanja in pretovarjanja živih živali;
5. hranjenju in napajanju živih živali v neposrednem prevozu.
3.2.15. Sejemska dela
Opravila pri sprejemu sejemskih eksponatov (razstavnih predmetov) in pri njihovem vračanju
se razlikujejo od standardnih špediterskih del pri uvozu in izvozu. Razdelijo se v štiri
skupine:
1. akvizicija,
2. sprejem in shramba eksponatov na izložbeno mesto,
3. pakiranje in odprava eksponatov,
4. obračun stroškov in kalkulacij.
48
S temi deli se lahko ukvarja vsaka špedicija, ki je registrirana za opravljanje takšnega dela.
Akvizicija sejemskega dela. Mednarodne špedicije, ki se ukvarjajo z organizacijo sejemske
dejavnosti, morajo vključevati v svojo organizacijsko shemo tudi službo za raziskavo tržišča,
t.j. marketing. Naloga marketinga je spremljanje dogajanja na tržišču doma in v tujini. Imamo
več načinov vodenja akvizicije, najpogosteje pa so:
-pisni stiki s propagandnimi materiali,
-osebni stiki in obiski tujih partnerjev. Če želi naš špediter, ki se ukvarja s sejemskimi
deli, sodelovati na sejmu, mora biti aktiven pred njegovim pričetkom. Aktiven mora biti pri
pridobivanju seznama sodelujočih, ker jim na podlagi tega pošlje pisne ponudbe o
organiziranju njihovih eksponatov na sejmih. Zaradi korektnosti do drugih špediterjev se
storitev ne ponudi tistim komitentom, ki že imajo izbranega špediterja.
Na sejmu se lahko razstavi blago, ki je prispelo iz tujine ali iz konsignacijskega skladišča.
Blago se lahko razstavi kot začasni uvoz ali blago iz carinskega skladišča. Delovanje
špediterske akvizicije naj bo usmerjeno k večjemu uspehu in pridobivanju porabnikov
storitev.
3.2.16. Izdajanje špediterskih potrdil
Mednarodni špediterji zelo pogosto izdajajo špediterska potrdila in druge listine FIATA. To
so pravzaprav listine, ki jih je izdala FIATA (Mednarodna zveza špediterskih združenj). Te
listine špediter izda samo na posebno zahtevo nalogodajalca.
3.2.17. Zastopanje nalogodajalca v regresnem postopku proti tretji
osebi
Regres je pravica špediterjevega nalogodajalca, da zahteva nadomestilo škode, ki jo je utrpel,
ko je pošiljka prispela na določeno mesto v poškodovanem ali pomanjkljivem stanju ali
sploh ni prišla na določeno mesto.
V slovenskem pravu o mednarodni špediciji špediter ne odgovarja za škodo, nastalo po
krivdi prevoznika ali skladiščnika in ostalih udeležencev v zunanjetrgovinskem in
prometnem sistemu. Špediter je obvezen v takšnem primeru prevzeti vse potrebne ukrepe
zavarovanje nalogodajalčevih pravic za nadomestilo škode (čl.38 Splošnih pogojev).
Nalogodajalec se odloči, ali bo regresni postopek proti tretji osebi vodil sam ali ga bo
prepustil špediterju.
3.2.18. Konsignacijska dela
Da bi špeditersko podjetje lahko opravljalo konsignacijske posle, je potrebno, da se posebej
registrira za zastopanje tujih firm.
O reguliranju obveze, pravic in odgovornosti med nalogodajalcem in zastopnikom obstajajo
pravzaprav trije pravni odnosi, ki se urejajo s tremi pogodbami:
1. pogodba o zastopanju,
2. pogodba o vzdrževanju konsignacijskih skladišč in
49
3. pogodba o opravljanju storitev.
3.2.19. Kreditiranje nalogodajalca
Specialni špediterski posel je kreditiranje nalogodajalca, ki izhaja iz špediterske kreditne
funkcije, ene od najpomembnejših funkcij mednarodne špedicije v mednarodnem prometu in
zunanji trgovini.
V praksi slovenskih špediterjev obstajajo trije osnovni načini kreditiranja nalogodajalca:
- ko špediter z lastnimi sredstvi na račun nalogodajalca plača nujne in koristne stroške,
nastale v zvezi z organiziranjem odprave, prispetja in tranzita blaga;
- ko špediter odstopi pravico za koriščenje deviznih sredstev ali prodaja devizna
sredstva svojim nalogodajalcem in
- ko špediter vlaga lastna finančna sredstva v razvojne programe svojih
nalogodajalcev.
3.2.20. Mednarodni pomorski prometnoagencijski posli
V mednarodnih pomorskih prometnoagencijskih poslih zahtevajo posebno pazljivost
špediterja:
-pomembnost mednarodnih pomorskih prometnoagencijskih poslov v
zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu,
-pojem mednarodnih pomorskih prometnoagencijskih poslov,
-pojem mednarodnega pomorskoprometnega agenta,
-posli mednarodnega pomorskoprometnega agenta,
-pravno reguliranje dejavnosti mednarodnega pomorskoprometnega agenta in
-vloga mednarodnih špediterjev v opravljanju mednarodnih pomorskih
prometnoagencijskih poslov.
3.2.21. Zbirni promet
Zbirni promet je zbiranje posameznih (manjših) pošiljk enega ali več pošiljateljev iz enega
mesta ali države v neko primerno mesto (prometni ali gospodarski center). Od tu naprej se
takšno blago potem sestavlja in z eno prevozno listino odpošlje na naslov špediterja v drugo
mesto ali državo do razdelitve prejemniku ali za nadaljnjo odpravo. Najpomembnejši zbirni
promet se opravi po železnici, cesti in morju.
Špediterji sprejemajo manjše kosovne pošiljke in ko zberejo večjo količino, odpravijo takšno
blago kot kompletno vagonsko pošiljko svoji poslovalnici ali drugi špediciji. Za zbimi
promet se uporablja tudi pomorski, zračni, rečni in cestni promet ali kombinacija dveh vej
prometa. Koristi od dobro organiziranega zbirnega prometa imajo vsi, ki sodelujejo v
prevozu: lastniki blaga, pošiljatelj, prejemnik, špediter in prevoznik.
50
4. OSNOVE SPEDITERJEVEGA PRAVA
Pravni položaj špedicije in špediterja v svetu in pri nas se lahko prikaže z analizo relevantnih
najpomembnejših pravnih sistemov :
1. evropskega pravnega sistema,
2. anglosaksonskega pravnega sistema,
3. pravnega sistema nekdanje Jugoslavije in
4. pravnega sistema Republike Slovenije.
4.1. POJEM, RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI SPEDITERJEVEGA
PRAVA
Špedicijsko dejavnost v svetu in pri nas urejajo zakoni, predpisi, običaji, uzance in sodna
praksa. Za nas so pomembni zakoni slovenskega, evropskega in anglosaksonskega sistema.
4.1.1. Evropski sistem
V pogledu pravnega špediterja v svetu sta dva glavna sistema: evropski in anglosaksonski, iz
katerega črpajo zakonska pravila vse države, ki se ukvarjajo s špedicijo.
Evropski sistem ima najdaljšo tradicijo in v osnovi vsebuje delo špediterja kot posrednika. To
lahko razberemo iz zakonskih predpisov posameznih držav.
Npr: nemški trgovski zakon iz leta 1861 definira, daje špediter tisti, ki prevzame odpravo
blaga v lastnem imenu za tretjo osebo.
Glede odgovornosti špediterja za delo tretje osebe so različni pogledi v zakonih evropskih
držav. Obravnava se odgovornost špediterja za delo prevoznika, podšpediterja in
medšpediterja. Znana sta dva sistema, nemški in francoski.
Nemška zakonodaja predvideva, da špediter ne odgovarja za delo prevoznika, temveč samo za
njegovo izbiro. To praktično pomeni, da se odgovornost špediterja prenese od trenutka
predaje blaga na prevoznika. Zakon predvideva, da je špediter odgovoren za delo
podšpediterja v izbiri prevoza in za njegovo delo.
Po francoskih zakonih ima špediter večje odgovornosti in odgovarja za delo prevoznika in
medšpediterja.
4.1.2. Anglosaksonski sistem
Britansko in ameriško trgovsko pravo predstavlja špediterja kot agenta. To pomeni, da
špediter sklepa pogodbe o prevozu s prevoznikom v imenu tretje osebe. Izjema je v bri-
tanskem pravu, kadar špediter privoli v nadaljnjo odgovornost. Špediter v Britaniji opravlja
51
delo mednarodne špedicije. Lokalna dela opravlja železniško podjetje. Ta podjetja so
odgovorna kot prevozniki in ne kot špediterji. V Ameriki ne poznajo celinskih špediterjev,
kot so v Evropi. Špediterji v Ameriki se ukvarjajo s pogodbami za ladijski prevoz in s
pretovarjanjem z železnice (železnica-ladja) in obratno.
4.1.3. Slovenski sistem
Špedicija v Sloveniji deluje na osnovi Zakona o prometu blaga in storitev in Obligacijskega
zakonika.
Prvi zakon je sestavljen iz splošnih določil o špedicijski dejavnosti. Drugi zakon je sestavljen
iz pogodbe, obveznosti špediterja in komitenta, iz posebnih primerov odprave blaga in iz
založnega prava špediterja. Špediter mora poznati tudi druge zakone, npr.: carinski zakon,
konvencije CIM, CMR.
Splošne uzance regulirajo nabavo, prodajo blaga, dela špedicije, transportnega skladiščenja
itd. Prav tako moramo poznati luške uzance, ki obravnavajo pomorski promet. Glede na
dinamični razvoj mednarodne blagovne menjave nekatere države regulirajo špeditersko
dejavnost s posebnimi uzancami. Danes so veljavne uzance z imenom "Splošni pogoji
poslovanja mednarodnih špedicij v Sloveniji". Splošni predpisi veljajo, kadar se špediter in
komitent sporazumeta o njihovi rabi. Osnovna razlika med našim in anglosaksonskim
sistemom je v tem, da se špediter pri nas obravnava kot komisionar, v anglosaksonskem pa
ima status agenta.
Za določitev pravnega položaja špedicije in špediterja v Republiki Sloveniji je potrebno
analizirati:
1. izvore prava o špediciji in špediterju v Republiki Sloveniji,
2. pravni in ekonomski status špediterja,
3. osnovne značilnosti pogodbe o špediciji in posebnosti, pojem pogodbe o špediciji,
pomembne in nepomembne pogodbe o špediciji, oblike in načine sklepanja pogodbe o
špediciji ter prenehanje pogodbe o špediciji.
4.2. IZVOR ŠPEDITERJEVEGA PRAVA V SLOVENIJI
Pravni sistem se oblikuje postopno po vzorcu razvitih kapitalističnih držav zahodne Evrope.
Tako špediterjevo pravo temelji na treh osnovnih pravnih izvorih:
1. Zakon o obveznih odnosih,
2. Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju,
3. Splošni pogoji poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije.
Ti splošni pogoji imajo 40 členov in 16 podnaslovov. Skupine pravil imajo te izraze:
veljavnost pogojev, ponudba, naročilo (dispozicijo), prevzem in izročitev stvari, prevozne in
spremljajoče listine, prispetje poškodovane pošiljke in postopek, instradacija, roki, pregled
52
pakiranja, ugotavljanje količine, jemanje vzorcev, carinjenje, zavarovanje, plačilo za storitve
in povračilo stroškov, odgovornost špediterja ter zastavna in pridržna pravica.
Splošni pogoji poslovanja slovenskih odpravnikov (špediterjev) zajemajo zelo natančne
določbe o špediterskih poslih, o statusu špediterja v slovenskem pravnem sistemu, o
obveznostih prava in o odgovornosti špediterja iz pogodbe o špediciji (odpravnistvu). Vse to
predstavlja kakovostno osnovo za uravnavanje odnosa med špediterjem in nalogodajalcem.
Seveda je potrebno upoštevati Zakon o posebnih pogojih za opravljanje dela mednarodnega
odpravništva v zvezi s carinjenjem blaga. S tem zakonom so posebej predpisani: strokovnost
špediterja, prostor in odprava, začetni kapital, tarife storitev carinskega špediterja, postopek
izdajanja dovoljenja in postopek odvzemanja dovoljenja. Ko se govori o izvoru prava v
špedicijski dejavnosti v naši državi, je potrebno omeniti tudi avtonomno pravo. V
avtonomnem pravu se naštevajo uzance, trgovski običaji, splošni pogoji poslovanja,
pogodbene klavzule in termini, formulirani in primemo uporabljeni v poslovni praksi.
Splošni pogoji poslovanja kot avtonomno pravo vse bolj zavzemajo mesto v klasičnih
pogodbenih oblikah z razdelitvijo prava, obvez in odgovornosti pogodbenih strank, kar
ustvarja svojevrstno pravno, ekonomsko, sociološko in politično problematiko. Na osnovi
enotnega Obligacijskega zakonika se lahko določi vrstni red uporabe posameznih pravil
pogodbenega prava.
Splošni pogoji poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije kot sestavni del pogodbe o
špediciji imajo prednost pred trgovinskimi običaji.
4.3. STATUSI ŠPEDITERJA V EVROPSKEM IN
SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMU
Špediterji (odpravniki) imajo tri pravno-ekonomske statuse:
1.špediter v statusu komisionarja,
2.špediter v statusu agenta (zastopnika) in
3.špediter v statusu samostojnega gospodarstvenika.
4.3.1. Špediter v statusu komisionarja
Je posrednik med izvozniki in uvozniki, med špediterjevimi nalogodajalci in drugimi
aktivnimi sodelavci zunanjetrgovinskega in prometnega sestava, kot so prevoznik vseh
prometnih vej, prometni agenti, morske luke, drugi špediterji (medšpediterji in podšpe-
diterji), finančne in druge ustanove. Komisionar opravlja špediterska dela v svojem imenu za
tuj račun oziroma v svojem imenu, a po nalogu in za račun nalogodajalca (komitenta).
4.3.2. Špediter v statusu agenta (zastopnika)
Je posrednik med izvozniki in uvozniki, med špediterjevimi nalogodajalci in nekaterimi
sodelavci zunanjetrgovinskega in prometnega sestava, predvsem carinskih služb in
zavarovalniških zadev. Agent opravlja špediterske posle v tujem imenu in za tuj račun
oziroma v imenu in za račun nalogodajalca.
53
Špediter in carinski postopek. Eden od najpomembnejših špediterskih poslov je zastopanje
in opravljanje nalog v zvezi s carinjenjem blaga. Špediter je s privatnopravnega vidika
zastopnik nalogodajalca, iz javnopravnega gledanja pa pravnomočnik nalogodajalca oziroma
carinskega obveznika. Iz tega izhaja, da v postopku carinjenja in splošno v carinjenju špediter
ni stranka, temveč je nalogodajalec, ki ima v carinskem postopku pravni status carinskega
obveznika.
Špediter in transportno zavarovanje. Eden od pomembnih poslov je sklepanje pogodbe o
zavarovanju blaga. Špediter nastopa v imenu in po nalogu na račun nalogodajalca. To
pomeni, da se špediter dogovarja o zavarovanju, o mednarodnem transportnem zavarovanju,
to je kargo. Je torej pomočnik svojega nalogodajalca, nima pa posebnih obveznosti in pravic
iz sklepanja pogodbe o transportnem zavarovanju.
4.3.3. Špediter v statusu samostojnega gospodarstvenika
Je posrednik med svojim nalogodajalcem in številnimi aktivnimi sodelavci
zunanjetrgovinskega in prometnega sestava. Opravlja špediterska dela v svojem imenu in na
svoj račun.
Špediter in forfaitne postavke. Špediter in nalogodajalec se lahko za vsako posamezno
odpravo ali prevzem dogovorita za različni obseg in višino tarifnih postavk. Lahko je
določena v absolutnem znesku, kar je pogosto, ali v odstotku od vrednosti blaga ali uslug
(npr. od realiziranega zneska popusta ali provizije), kar je redko. V forfaitni postavki se
morajo specificirati vse posamezne usluge, ki so zajete v določeni skupini, brez označitve
cene za posamezne storitve.
V skladu s splošnimi pogoji poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije špediterska
ponudba v obliki skupne vsote (kompletna forfaitna postavka za vse stopnje odpravništva
oziroma prevoza) velja, ko je ponudba izvršena. Špediterska služba zaračuna in obdrži
voznino, stroške carinjenja, skladiščenja in druge izdatke. Če se špediter z nalogodajalci
dogovori za odpravo in prevzem blaga na temelju forfaitne postavke, je on odgovoren za
izbiro in delo vseh oseb, ki so sodelovale v realizaciji nalogodajalčeve dispozicije.
Dogovor o forfaitni postavki ima številne prednosti za nalogodajalca in špediterja. Špediter bo
kot profesionalni menedžer transportnih procesov v skupni kalkulaciji, ki služi kot osnova za
določanje forfaitne postavke, dosegel številne prihranke in tako ustvaril večji dobiček oz.
profit in posebni (ekstra) profit. Osnovna prednost špediterjevega nalogodajalca je v tem, da
so mu vnaprej znani vsi stroški prevoza njegovega blaga. To pomeni, da vnaprej razpolaga z
vsemi elementi cen blaga pri izvozu ali uvozu.
Špediter in operator multimodalnega prevoza. Pomembneje razložiti nekaj bistvenih
pojmov. Ti so označeni s poševnim tiskom.
Konvencionalni transport se opravi z enim prevoznim sredstvom oz. z eno prometno vejo
brez uporabe novejših transportnih tehnologij (npr.: 25 kartonov rezervnih delov iz skladišča
proizvajalca s tovornjakom do prodajalne).
Kombinirani transport se opravi z najmanj dvema različnima prevoznima sredstvoma.
54
Ta zahteva:
- da se v transportnem postopku sklene praviloma toliko pogodb o prevozu,
kolikor je sodelovalo transportnih vej oz. različnih vrst prevoznih sredstev;
-da se izstavi ali nabavi toliko listin o prevozu, kolikor je sklenjenih pogodb o
prevozu;
-da lahko transportni proces organizira en ali več prevzemnikov transporta.
Multimodalni transport ima številne nazive, kot so: integralni transport, integrirani
transport, intermodalni transport, mešani transport ali kombinirani transport.
Pomembne značilnosti so:
-da sta pošiljatelj in prejemnik v dveh različnih državah;
-da se transport opravi z dvema različnima prevoznima sredstvoma oz. da
sodelujeta dve različni transportni veji;
-da celotni transport temelji na eni sklenjeni pogodbi o prevozu;
-da se izstavi ali nabavi samo ena listina o prevozu blaga;
-da celotni proces organizira samo en operator multimodalnega transporta.
Operater multimodalnega transporta je oseba, ki v svojem imenu ali pa druga oseba,
ki dela v njegovem imenu, sklene pogodbo o multimodalnem transportu in deluje kot
nalogodajalec, a ne kot agent na račun pošiljatelja ali prevoznika, ki sodeluje v
operaciji multimodalnega prevoza, in prevzame odgovornost za uresničitev pogodbe.
Pogodba o multimodalnem prevozu je pogodba, s katero se prevzemnik obveže s plačilom
voznine, da opravi prevoz ali poskrbi zanj.
Listina o multimodalnem prevozu je listina, ki dokazuje, da obstaja pogodba o multimo-
dalnem prevozu. Pošiljatelj v multimodalnem prevozu je oseba, na račun katere je sklenjena
pogodba o prevozu.
Prejemnik v multimodalnem prevozu je oseba, ki je pooblaščena za prevzem blaga.
Špediter kot operator multimodalnega prevoza. V mednarodnem multimodalnem prevozu
je eden od osnovnih problemov izbira operatorja, tj. organizatorja, koordinatorja in izvršilca
storitev v prevoznem procesu. Če se analizirajo vloge vseh sodelujočih v multimodalnem
prevozu, pridemo do zaključka, da ima mednarodni špediter največ pogojev, da se razvije v
sodobnega prevzemnika celotnega prevoznega procesa od vrat do vrat. Operator je
organizator, kar pomeni, da je špediter najprimernejša oseba kot prevzemnik multimodalnega
prevoza, ker organizira in opravi vse naloge prevoza.
1. Špediter kot pošiljatelj blaga. Lahko je predstavnik nalogodajalca (prodajalca, izvznika)
in takrat nastopi kot pošiljatelj, ki preda blago prevzemniku multimodalnega prevoza.
2. Špediter kot prejemnik blaga. Lahko je predstavnik nalogodajalca (kupca, uvoznika),
nastopa kot pooblaščena oseba, ki prevzame blago od prevzemnika multimodalnega prevoza.
55
4.4. OSNOVNE ZNAČILNOSTI POGODBE O ŠPEDICIJI
1. Pojem pogodbe o špediciji. Pogodba o špediciji je dvostranska obvezna pogodba
gospodarskega prava, s katero se špediter obveže, da nalogodajalcu opravi eno ali več
špediterskih nalog, nalogodajalec pa se obveže, da plača pristojbine za storitve, provizijo in
naknadne stroške.
2. Predmet pogodbe o špediciji je osnovni in specialni. Špediter organizira odpravo,
prispetje ali tranzit nalogodajalčevega blaga in pri tem uporabi storitve tretjih oseb.
3. Cena spediterskih storitev. Je drugi pomemben element o špediciji. Višina cene
špediterskih storitev se opravi na dva načina: s tarifo špediterskih storitev ali s posebno
pogodbo med špediterjem in nalogodajalcem.
S pogodbo o špediciji špediterji zelo natančno določijo vsa vprašanja o ceni špediterskih
storitev, o plačilu tujih stroškov, o plačilu carine in carinskih pristojbin, o plačilu predujma in
o kreditiranju nalogodajalca. Kakovostne špediterske tarife v veliki meri olajšajo špediterjem
in nalogodajalcem dogovor o ceni špediterskih storitev. Določanje cen špediterskih storitev je
zelo enotno, strokovno in odgovorno delo mednarodnih špediterjev, ker predstavlja cena
špediterskih storitev najpomembnejšo finančno politiko špediterskih podjetij. Stimuliranje
špediterskih storitev se lahko doseže na več načinov, ki so označeni s poševnim tiskom.
Proporcionalne špediterske tarife so tarife, po katerih se opravljene špediterske storitve
obračunavajo po istih osnovnih postavkah ne glede na obseg storitev.
Degresivne špediterske tarife. S temi tarifami se stimulira uporaba špediterskih storitev, ker
se s povečanjem obsega špediterskih storitev cena teh storitev proporcionalno zmanjša.
Progresivne špediterske tarife. Z njimi se zmanjša uporaba špediterskih storitev, dosežejo
obratni učinek kot degresivne tarife.
Preferencialne špediterske tarife predvidevajo izredne ugodnosti za koristnike špediterskih
storitev v določenih primerih in pod določenimi pogoji.
Za oblikovanje cen špediterskih storitev so pomembni dejavniki: labilnost cene, vpliv tržišča
na ceno, relativna neodvisnost cene vrednosti blaga, neustreznosti (neadekvat-nost)
nadomestil stvarne vrednosti storitev, heterogenost storitev, za katere se oblikuje cena,
javnost in enakost uporabe tarife.
Ostali pomembni elementi pogodbe o špediciji. Razen predmeta in cene ima pogodba še
druge pomembne elemente.Ti so:
-količina, teža in vrsta pakiranja blaga,
-trgovski naziv blaga v slovenskem in ustreznem tujem jeziku,
-vrednost blaga v nacionalni valuti in ustrezni tuji valuti,
-pogoji izročitve-paritet,
-pogoji plačila,
-način prevoza,
-rok izročitve,
56
- transportno zavarovanje,
- zavarovani riziki in relacija zavarovanja,
- kakovostno in količinsko prevzemanje blaga,
- opravljanje dela v carinskem postopku in plačilo carine in carinskih pristojbin.
- država izročitve,
- luka vstopa,
- terminal ali postaja natovarjanja,
- država izročitve, -luka izstopa,
- terminal ali postaja raztovarjanja,
- pošiljatelj blaga (naslov),
- prejemnik blaga (naslov),
- tuji prodajalec,
- tuji kupec,
- naziv špediterja,
- naziv nalogodajalca (uvoznika ali izvoznika), ki sklene pogodbo o špediciji, -ime sodišča,
- da špediter posluje po "Splošnih pogojih poslovanja mednarodnih odpravnikov Slovenije".
Določanje pomembnih elementov pogodbe o špediciji: zaradi njihove pomembnosti v
zunanjetrgovinskem in prometnem sestavu morajo špediterji kot nalogodajalci vsaki
posamezni pogodbi o špediciji posvetiti posebno pozornost, ker so od njihovega
kakovostnega določanja in pogodbe odvisne varnost, hitrost, kakovost in ekonomičnost
transporta blaga, distribucija in uveljavitev blaga na tržišču.
Tako visokim zahtevam lahko ustrezajo samo takšna špediterska in zunanjetrgovinska
podjetja, ki razpolagajo z interdisciplinarno in multidisciplinarno izobraženimi in izkušenimi
operativnimi in kreativnimi menedžerji, s sodobno organizacijo dela in znanstveno
utemeljenim informacijskim sistemom.
Nepomembni elementi pogodbe o špediciji. Razen pomembnih elementov se ponavadi
pojavijo tudi nepomembni elementi, brez katerih je lahko pogodba o špediciji pravno
veljavna. To so:
- številka in datum pogodbe,
- številka telefona in telefaksa špediterja in nalogodajalca,
- oznaka o nadzoru obračuna stroškov in carine,
- oznaka o zastopanju nalogodajalca o regresnem postopku proti tretji osebi/ah v
slučaju generalne havarije,
- oznaka o izdaji jamstvenih pisem in hstin FIAT A,
- oznaka o jemanju vzorcev blaga itd.
4.4.1. Oblika in načini sklepanja pogodbe o špediciji
Po zakonskih določbah se za sklepanje pogodbe zahtevajo:
Soglasje-pogodba o špediciji je sklenjena, ko sta se špediter in nalogodajalec sporazumela o
pomembnih elementih pogodbe. Predmet o pogodbi o špediciji mora biti določen.
Osnova v špediciji - vsaka pogodbena obveza mora imeti dopustljivo osnovo.
57
Sposobnost - to praktično pomeni, da lahko špediter sklene pogodbo v svoji dejavnosti
oziroma v svoji registraciji.
Ponudba je prevzeta, ko ponudnik prevzame izjavo o prevzetju ponudbe. Špediter začne
opravljati sklenjeno pogodbo o špediciji na temelju naloga (dispozicije) komitenta. Naloge
nalogodajalca vsebujejo pomembne (pa tudi nepomembne) elemente pogodbe o špediciji,
torej pomenijo tudi pogodbo o špediciji. To je bil najpomembnejši razlog, da so mednarodni
špediterji za potrebe svojih nalogodajalcev pripravili posebne obrazce, dispozicijo za izvoz
in za uvoz. Te obrazce izpolnjujejo špediterjevi nalogodajalci in jih dostavljajo špediterjem
kot svoje ponudbe za organizacijo odprave in prispetja svojih pošiljk.
Če so takšne dispozicije jasne in popolne, če vsebujejo vse pomembne elemente za
kakovostno organizacijo odprave ali prispetja nalogodajalčeve pošiljke, jih špediter sprejme
in tako sklene kakovostno pogodbo o špediciji.
Dispozicija nalogodajalca najpogosteje pomeni pogodba o špediciji, ki vključuje določbe za
varen, hiter in ekonomičen prevoz nalogodajalčevega blaga. Razumljivo je, da se izroči
špediterju v pisni obliki, ker točna pogodba o špediciji omogoča pošten odnos med
špediterjem in nalogodajalcem.
4.4.2. Različni načini sklepanja pogodbe o špediciji
Za pogodbo o špediciji je dovolj soglasje obeh strank, špediterja in nalogodajalca, ne glede na
to, kako je izraženo. Obstaja več možnosti:
Telefonska pogodba - velja pravilo, daje taka pogodba možna le za osebi, ki sta prisotni v
telefonskem pogovoru.
Telegrafska pogodba - špediterju in nalogodajalcu se priporoča, da tako sklenjeno pogodbo
potrdita s priporočenim pismom.
Boljšo možnost za sklenitev pogodbe nudi telefaks, največjo prednost pa ima elektronska
pošta, ki se vedno bolj uveljavlja.
Pogodbo o špediciji pa lahko opravi tudi posrednik. To je oseba, ki jo pooblasti druga oseba
in se dogovarja v njenem imenu.
Za sklenjeno pogodbo s pristopanjem je pomembno, da se opravi brez predhodnih pogovorov
o bistvenih elementih pogodbe. Ti elementi špedicije so namreč pripravljeni vnaprej, v pisni
obliki, na podlagi špediterjevega načrta, ki temelji na določbah splošnih pogojev poslovanja
mednarodnih špediterjev. Z ustaljenimi poslovnimi odnosi pogodbe o špediciji špediter in
nalogodajalec neprenehoma ponavljata podobne naloge.
4.4.3. Izmenjava, dopolnitve in prenehanje pogodbe o špediciji
Nalogodajalec ima neomejeno pravico izmenjave in dopolnitve svojega naloga oz. pogodbe o
špediciji, vendar mora to opraviti po pravilih. Če nalogodajalec spremeni svojo dispozicijo in
je špediter že začel opravljati delo (organizacijo odprave in prispetja blaga), bo špediter
ravnal v skladu s spremenjeno dispozicijo, če je to mogoče, a brez odgovornosti za posledice.
58
Pogodba o špediciji lahko preneha veljati, ko je špediterju ali njegovemu nalogodajalcu
onemogočeno izvajanje zaradi zakonske nemožnosti ali v primeru višje sile, zaradi
likvidacije špediterja ali nalogodajalca, po nalogu nalogodajalca ali ko špediter odpove
opravljanje nalogodajalčeve dispozicije. Vsi ti primeri povzročijo določene posledice.
4.5. OBVEZNOSTI ŠPEDITERJA IZ POGODBE O ŠPEDICIJI
Obveznosti špediterja so povezane s posameznimi fazami izvršitve pogodbe o špediciji. To
so:
1. Obveznost špediterja, da postopa pazljivo. Osnovna dolžnost je, da špediter ob vsaki
priložnosti postopa tako, kot zahtevajo interesi nalogodajalca, in s pazljivostjo dobrega
gospodarstvenika. To pomeni, da ni dovolj, da ravna z blagom tako, kot bi ravnal pri odpravi
in prispetju svojega blaga, temveč je potrebno, da špediter v izvršitev pooblaščene naloge
vloži svoje strokovno znanje, poštenost, razumnost in domišljijo zaradi zaščite interesa
svojega nalogodajalca.
2. Obveznost špediterja, da opozori nalogodajalca na pomanjkljivosti naloga. Špediter
je dolžan pred prevzemom blaga, t.j. takoj po prevzemu komitentovega naloga, temeljito
proučiti dispozicijo nalogodajalca. Če je nalog nepopoln, nejasen, je špediter dolžan
pravočasno poiskati obrazložitev od nalogodajalca (lO.člen Splošnih pogojev). Če zaradi
določenih dolžnosti to ni možno, vendar izvršitev naloga ne dopušča odlaganja, mora
postopati kot dober gospodarstvenik in ščititi interese nalogodajalca s tem, da ga o tem takoj
obvesti (lO.člen Splošnih pogojev).
3. Obveznost špediterja, da postopa po navodilih nalogodajalca. Špediter mora
upoštevati dispozicije nalogodajalca (S.člen Splošnih pogojev), še posebej napotke o smeri,
poti, o sredstvih in načinu prevoza (833.člen ZOO). Zakon posebej obvezuje špediterja, da
upošteva navodila nalogodajalca o določeni prevozni poti in prevoznem sredstvu, s katerim
se je blago odpravilo do določenega mesta oziroma o določanju časa, v katerem bo špediter
organiziral odpravo ali prispetje blaga od pošiljatelja do prejemnika. To pa je zaradi tega, ker
instradacija vstopa med strokovno in kvalitetno najpomembnejše naloge in najtežje posle
špediterja, na katerega vplivajo številni dejavniki, na primer: stroški, hitrost in kvaliteta
odprave, narava blaga, geografski položaj odpravnega in določenega mesta, reglementacija
prometa, devizni izdatki, politična situacija itd. Zaradi tega bi bilo koristno, da
zunanjetrgovinska podjetja pravočasno zaprosijo špediterja za nasvete. Če ni mogoče
postopati po navodilih, navedenih v nalogu, mora špediter poiskati nova navodila.
4. Obveznost špediterja, da opravi instradacijo. Če dispozicija nalogodajalca ne zajema
navodil o prevozni poti, prevoznem sredstvu in načinu odprave blaga, je špediter pooblaščen,
da sam izbere oziroma kombinira elemente, ki bodo najprimernejši za nalogodajalca (26.člen
Splošnih pogojev).
V te elemente je potrebno vključiti mesto carinjenja in mejni prehod, preko katerega bo blago
nakazano, ker na njem lahko obstajajo določene omejitve za carinski postopek.
59
5. Obveznost špediterja, da prevzame blago in opozori nalogodajalca na nepravilnosti
pakiranja, poškodbo embalaže, na poškodbo ali primanjkljaj vsebine.
Obveza špediterja je, da preda blago prevozniku v istem stanju, v katerem ga je sprejel od
nalogodajalca. Če špediter prevzame blago od tretje osebe (v praksi je to najpogosteje), ima
enako obveznost, kakršno bi imel v primeru, da prevzame blago neposredno od komitenta.
6. Obveznost špediterja, da opravi carinska dela in plačanje carine. Razume se, da je
nalogu za organiziranje odprave ali prispetja blaga dodan tudi nalog za izvršitev carinskih del,
če ni posebej in pisno drugače dogovorjeno (35.člen Splošnih pogojev). Takšna obveza
špediterja temelji tudi na določbah (835.člen ZOO), če z dogovorom ni drugače določeno,
vsebuje nalog za odpravo stvari preko meje, obveznost za odpravnika, da opravi potrebna
carinska dela in izplača carinske pristojbine za račun nalogodajalca.
7. Obveznost špediterja, da pazi blago. Pri tej špediterjevi obvezi je potrebno razlikovati
njegovo obveznost iz pogodbe o špediciji od obveze, ko špediter opravlja skladiščno
dejavnost oziroma od njegove obveze iz pogodbe o skladiščenju. V tem drugem primeru ima
špediter obveznosti, pravice in odgovornosti kot skladiščnik.
8. Obveznost špediterja, da izbira tretje osebe. Špediter kot organizator odprave, prispetja
in tranzita blaga v mednarodnem prometu lahko opravlja posle v svojem imenu, na račun
nalogodajalca ali v imenu in na račun nalogodajalca. Seveda mora stopati v pogodbene
odnose s tretjimi osebami, ki izvršujejo določene storitve o odpravi, prispetju in tranzitu
blaga.
Obveznost špediterja je, da premišljeno izbere tretjo osebo, pri čem mora upoštevati interes
nalogodajalca.
9. Obveznost špediterja, da sklene potrebne pogodbe. Ko je izbral prevozno sredstvo,
pot in tretjo osebo, sklene z njo pogodbe o prevozu, natovarjanju, raztovarjanju in pre-
tovarjanju blaga, o transportnem zavarovanju, pakiranju, sortiranju, tehtanju itd.
10. Obveznost špediterja, da zavaruje blago, če je tako dogovorjeno.
11. Obveznost špediterja, da določi količino in vzorce.
12. Obveznost špediterja, da obvešča nalogodajalca in pazi na njegove interese.
13. Obveznost špediterja, da izda račun nalogodajalcu po sklenjenem poslu oziroma po
izvršitvi nalogodajalčeve dispozicije. On mora to narediti in urediti, če to od njega zahteva
nalogodajalec (838.člen ZOO).
4.6. PRAVICE ŠPEDITERJA IZ POGODBE O ŠPEDICIJI
Pogodba o špediciji obvezuje špeditersko organizacijo za številne obveznosti. Izvrševanje
pogodbene obveznosti špediterja ustvarja pravno osnovo za nekatere pravice, ki predstavljajo
obvezo za nalogodajalca. Te špediterjeve pravice se lahko sistematizirajo v pet osnovnih
pravic:
60
1. pravica špediterja za nadomestilo za njegove storitve,
2. pravica špediterja do nadomestila stroškov in predujma,
3. da ga nalogodajalec pravočasno obvesti o nevarnih in dragocenih stvareh,
4. špediterjeva zastavna pravica in
5. špediterjeva pravica zadrževanja blaga, ki mu je zaupano, zaradi odprave.
4.7. ODGOVORNOST ŠPEDITERJA IZ POGODBE O
ŠPEDICIJI
Ko špediter organizira odpravo, prispetje in tranzit blaga, ima tudi določeno odgovornost.
Potrebno je razlikovati odgovornost špediterja za lastne postopke in odgovornost] špediterja
za druge osebe.
Špediter ima obveznost, pravico in odgovornost tudi v posebnih primerih odprave, prispetja
in tranzita blaga. To se lahko sistematizira v štiri skupine:
1. v zvezi z odpravo s fiksnim nadomestilom, ko je s pogodbo o špediciji določena skupna
vsota (pavšalne, fiksne ali forfaitne postavke) za vse špediterske in transportne pošiljke
2. v zvezi z zbirno odpravo,
3. ko se špediter javlja v funkciji prevzemnika celotnega prevoznega prevzema in
4. ko špediter sam opravlja prevoz blaga.
4.8. MEDNARODNA PRAVILA ZA RAZUMEVANJE
ZUNANJETRGOVINSKIH TERMINOV-INCOTERMSA
V urejanju pravno-ekonomskega odnosa med prodajalcem in kupcem v mednarodni menjavi
imajo zelo velik pomen in praktično veljavo trgovske klavzule INCOTERMS A 2000. Termin
Incoterms zajema širok opis pravil in obvez prodajalca in kupca za vsak termin. Uporabniku
omogoča pregledno in slikovito primerjanje vseh najvažnejših elementov in pozicij
prodajalca in kupca pri izbiri posameznih terminov.
NAČINI PREDSTAVLJANJA TERMINA INCOTERMS. Vsi termini so razvrščeni v
štiri osnovne in različne skupine, navedene v slovenskem in angleškem jeziku:
61
EXV- franko podjetje (označeno mesto). Pomeni, da prodajalec izpolni svojo obvezo
izročitve, ko je blago dostavil kupcu na razpolago v svojem skladišču (podjetju). Ni
odgovoren za natovarjanje na vozilo in za izvozne formalnosti, če ni drugače dogovorjeno.
Kupec plača vse stroške in rizike v zvezi z odpravo blaga do željenega mesta.
FCA- franko prevoznik (označeno mesto). Pomeni, da prodajalec izpolni svojo obvezo, ko
preda blago za izvoz prevozniku, ki ga je določil kupec, in to na označeno mesto. Če kupec ni
določil točnega mesta, lahko prodajalec izbere v sklopu pogodbe predvideno mesto ali cono,
kjer prevoznik prevzame blago.
Ko je zaradi trgovskih uzanc potrebna pomoč prodajalca pri sklenitvi pogodbe s prevoznikom
(npr. v železniškem ali zračnem prometu), to lahko le-ta opravi na tveganje ali stroške kupca.
FAS- franko ob bok ladje (označena odprava). Prodajalec izpolni svojo obvezo izročitve,
ko blago postavi ob bok ladje na obali, na označeni luki odprave. To pomeni, da kupec plača
vse stroške in vso tveganje izgube ali poškodbe blaga od tega trenutka. Termin FAS zahteva,
da kupec opravi izvozne formalnosti.
FOB- franko ladja (označena odprava). Prodajalec izpolni svojo obvezo, ko izroči blago
preko ograje v določeni luki odprave. Kupec plača vse stroške in vso tveganje ob izgubi ali
poškodbi blaga od te točke. Termin FOB zahteva od prodajalca, da opravi izvozne
formalnosti.
CFR-cena in voznina (dogovorjena luka). Prodajalec mora plačati stroške in voznino za
dostavo blaga do označene luke. Tveganje ob izgubi ali poškodbi, ko je blago izročeno na
ladjo, preide s prodajalca na kupca, ko preide ograjo ladje v odpravni luki. Termin CFR
zahteva obvezno opraviti izvozne formalnosti.
CIF- cena zavarovanja in voznine do dogovorjene luke. Prodajalec ima enake obveze kot
pri terminu CFR. Dodatno je še dolžan zagotoviti, da bo blago v času prevoza zavarovano
(riziko, izguba in poškodba). Prodajalec sklene zavarovanje in plača premijo.
Termin CIF zahteva opraviti izvozne formalnosti.
CPT- voznina, plačana do označenega mesta. Prodajalec plača stroške do označenega
mesta. Rizik za izgubljeno ali poškodovano blago preide s prodajalca na kupca, ko je blago
predano prevozniku. Termin CPT zahteva, da prodajalec opravi izvozne formalnosti.
CIP- voznina in zavarovanje, plačano do označenega mesta. Prodajalec ima enake
obveze kot za termin CPT. Dodatno še prodajalec sklene zavarovanje tovora in plača premijo za čas prevoza. Termin CIP zahteva od prodajalca, da opravi carinski postopek zaradi izvoza.
DAF- izročena meja (označena meja). Prodajalec izpolni svojo obvezo, ko je blago
dostavljeno na označeno mesto, kije na meji ali pred carinsko mejo sosednje države.
Še posebej je pomembno, da se meja, v kateri se opravljajo posli, natančno določi.
Tako se v terminu vedno označi ta točka in mesto.
62
DES - izročena franko ladja do dogovorjene luke. Prodajalec je izpolnil svojo
obvezo, ko je blago zaradi izvoza dostavljeno kupcu na ladjo v določeni luki. Prodajalec plača vse stroške za prevzem blaga do določene luke.
DEQ - izročena franko obala (ocarinjeno), (... dogovorjena luka). Prodajalec
izpolni svojo obvezo, ko je blago za izvoz postavil na razpolago kupcu na obali v
dogovorjeni luki. Prodajalec nosi vse rizike in stroške, vključno carinske, davčne in
druge obveznosti, ki so vezane na izročitev blaga na to mesto.
DDU - izročeno, neocarinjeno (označeno mesto). Prodajalec je opravil svojo
obvezo, ko je blago dostavil na razpolago na označeno mesto v državi uvoza.
Prodajalec mora plačati vse stroške in vso tveganje za dostavo blaga do tega mesta, s
tem da izključi carinske, davčne in druge predpisane obveznosti, ki se plačajo pri
uvozu, in stroške opravljanja carinskega postopka.
DDF - izročeno in ocarinjeno na označeno mesto. Prodajalec je opravil svojo
obvezo, ko je blago dostavil na označeno mesto v državi uvoza. Prodajalec mora plačati rizike in stroške, vključno carinske, davčne in druge, povezane z izročitvijo blaga. Tega ni potrebno upoštevati, če prodajalec direktno ali indirektno ne more priskrbeti uvoznega dovoljenja.
5. TEHNOLOGIJA ŠPEDITERJEVEGA POSLOVANJA
Tehnologijo mednarodnega špediterjevega poslovanja sestavljajo:
1.tarifno poslovanje,
2.tehnologija špediterjevega uvoznega poslovanja,
3.tehnologija špediterjevega izvoznega poslovanja,
4.tehnologija špediterjevega tranzitnega poslovanja,
5.1. TARIFNO POSLOVANJE
Tarifno poslovanje zajema:
1.tarifni oddelek in spremljanje trga,
2.akvizicijo, informacijo in ponudbo ter
3.refakcijo in provizijo.
5.1.1. Tarifni oddelek in spremljanje trga
Tarifni oddelek. Uspešnega dela mednarodne špedicije si ne moremo zamisliti brez tarifnega
oddelka. V nekaterih špedicijah se takšna služba lahko imenuje komercialni sektor ali kako
drugače. Naloga teh oddelkov je izdelava kalkulacijskih cen prevoza in drugih stroškov za
konkretni transport, dajanje informacij o stroških prevoza, ponujanje špediterskih del, nadzora
prevoznih dokumentov, obdelave refakcij, provizij in drugih del. Da bi lahko oddelek
63
zagotovil nemoteno delo, mora imeti strokovni kader in sprotno vodenje tarif vseh prometnih
podsistemov, ki se jih špediter poslužuje pri organizaciji transporta. Dejavnost tega oddelka
se pogosto ukvarja z akvizicijo pri uvozu, izvozu in tranzitu ter sodeluje s prevozniki: z
železnico, s pomorskim, z zračnim, z rečnim in s cestnim prometom.
- Spremljanje trga. Pri spremljanju trga v špedicijskem podjetju ne mislimo samo na
spremljanje dogodkov, kje se kaj proizvede, čemur sledi uvoz opreme ali izvoz proizvodov,
temveč se spremlja tržišče prometnih storitev. Pomembno je tudi spremljati spremembe tarif
in tečajev. Tu je posebej pomembno, da se vnaprej pripravijo na spremembe cen, saj bi imelo
prepozno reagiranje škodljive posledice. Za spremembe tarif lahko špediterji izvedo iz glasil
posameznih prevoznikov ali interneta, kar je sicer prej izjema kot pravilo.
5.1.2. Akvizicija, informacija
Akvizicija. Beseda akvizicija je latinskega izvora in pomeni priskrbeti, iskati, prislužiti. Pri
špediciji se pod tem pojmom razume delo pri sklepanju pogodb, aktivnost pri navezovanju
širših poslovnih zvez, kar pomeni skrb špediterja, da za svoje podjetje pridobi čim več
komitentov in transporta. Akvizicijska služba mora skrbeti za občasne in vsakdanje stike s
komitenti. Akviziterji morajo dnevno poročati operativnemu oddelku o željah, pripombah in
ugotovitvah komitentov in napisati poročilo. Akviziter je lahko tisti delavec, ki ima smisel za
opravljanje takšnega dela. Prav tako mora biti strokovnjak, da lahko ob vsakem času odgovori
na vprašanja komitenta.
Takšne ljudi je potrebno stimulativno plačati in jim povrniti izredne izdatke, ki so jih imeli
pri svojem delu. Napačno je za špediterskega akviziterja najeti npr. trgovskega potnika ali
koga iz druge stroke, ki v špediciji nima prakse. V vsakem primeru je najboljša akvizicija
točno in vestno delo vseh delavcev v špediciji.
Informacija. Na zahtevo stalnih in potencialnih uporabnikov lahko špediter daje neobvezne
informacije o višini prevoznih in drugih stroškov za konkretno delo, ki bi ga prevzel.
Informacije daje tarifni oddelek za instruktivne kalkulacije prevoznih stroškov, in sicer za
konkretni transport, ki ga zahtevajo uvozniki- izvozniki od primera do primera. Te
informacije se lahko uporabijo za sklepanje kupoprodajnih pogodb. Informacije se lahko dajo
za ves transport ali za njegove posamezne dele. Lahko se dajejo za stalne stroške ali za
forfaitne stavke (pavšalni stavek). Nekatere špedicije tiskajo posebne obrazce za informacije.
5.1.3. Ponudba in sklepanje pogodbe o špediciji
Ponudba. Na zahtevo komitentov izdelajo akvizicijske službe ali tarifni oddelek ponudbo za
določen transport. Ponudba je formular, ki ima na hrbtni strani zapisane pogoje, pod katerimi
špediter opravi storitev, pa tudi obvestilo za koristnika usluge. Ponudbe so lahko v dveh
oblikah:
- vsebujejo posebne stroške prevoznika in posebno ceno špediterja pri
posameznem prevozu,
- daje se pavšalna cena v obliki forfaitnega stavka.
64
V prvem primeru uporabnik prevzame plačilo prevoznih stroškov v znesku, ki mu ga za-
računa prevoznik. Prevozni stroški so lahko tudi večji od tistih, ki jih je izračunal špediter in
v tem primeru špediter ni odgovoren. Ponudba se lahko izdela tudi samo za špediterske
storitve, če je tako zahteval prevoznik. Za uvoznike oziroma izvoznike ima sklepanje ponudb
s forfaitnimi stavki različne prednosti, in sicer:
- že vnaprej poznajo ceno prevoza,
- špediter jim dostavi fakturo takoj po odpravi blaga, po želji koristnika lahko dostavi
fakturo že prej,
- ni možnosti, da se naknadno pojavi razlika v ceni prevoznine.
Špediterje vezan s svojo ponudbo do roka, ki je označen v ponudbi, in komitent lahko to
ponudbo sprejme ali zavrne. V tarifnem oddelku se vodi evidenca o vseh izdanih ponudbah,
saj vsaka pogodba dobi svojo številko. Kopija ponudbe se dostavi operativnemu oddelku, ki
izda dispozicijo za določeno pogodbo.
Sklepanje pogodbe o špediciji. Sklepanje pogodbe o konkretnih poslih s komitentom je
lahko v pristojnosti tarifnega oddelka, pa tudi sklepanje pogodbe o poslovno-tehničnem
sodelovanju s prevozniki, skladišči in drugimi špediterji pri nas in v tujini. Pogodbo o
špediciji lahko sprejme komitent, in sicer izredno ali molče. Za opravljanje stalnega
špediterskega posla se med špediterjem in komitentom sklene natančna pogodba, v kateri se
precizirajo obojestranske obveze in pravice.
Takšna pogodba se sestavi, če komitent za vse svoje transporte pooblasti enega špediterja.
Takšen špediter se imenuje hišni špediter.
5.1.4. Refalicija in provizija
Refakcija je v špediciji naknadno vračanje dela voznine, ki se prizna po prevozu večje
količine blaga. Za povečanje prevoza na določeni relaciji ali zaradi vrste prevoznega sredstva
nekateri prevozniki naknadno vračajo del voznine. To vračanje je dogovorjeno s pogodbo z
nosilcem transporta oz. so se prevozniki dogovorili o refakciji v svojih tarifah ali splošnih
pogojih. Refakcijo lahko odobrijo za pridobivanje prevoza večjih količin blaga. Na ta način
spodbujajo nosilce transporta za instradacijo s temi prevoznimi sredstvi. Posebnost je v tem,
da se pri tarifah znižana voznina takoj obračuna v prevoznem listu, pri refakciji pa se voznina
zaračunava redno po veljavnih tarifah in se del voznine naknadno vrača v dogovorjenem
odstotku. Refakcija se lahko uporablja samo pri visokotarifnem razredu blaga, in to takrat, ko
imamo več konkurenčnih poti do cilja. Refakcija se odobrava na temelju dokumentiranega
zahtevka, kateremu se prilagajajo prevozne listine.
Provizija. Špediter mora sodelovati s partnerji, da izpelje prevoz v vseh njegovih fazah. Zato
vključuje v proces prevoza svoje korespondente, ki se v tem primeru imenujejo
medšpediterji. Že ko so možnosti izbiranja špediterja oz. korespondenta, je njegova dolžnost,
da od prihodka, ki so ga omogočili s sodelovanjem, odstopi dogovorjeno provizijo. Provizija
se daje v dogovorjenem odstotku od ustvarjenega prihodka. Lahko je tudi v stalnem znesku posameznega prevoza. Za odobritev provizije se sestavi pogodba, v kateri se določita višina provizije in način obračuna.
65
5.2. TEHNOLOGIJA SPEDITERJEVEGA UVOZNEGA
POSLOVANJA
Naloga uvoznega oddelka je nadzirati delo ter sodelovati z obstoječimi in
potencialnimi komitenti. V izvršitvi te naloge mora uvozni oddelek (shema 6) na
zahtevo koristnika urediti še delo pri carinjenju, zavarovanju, sestaviti dokumentacije
o poškodbi. Organizacija uvoznega oddelka je lahko različna od špedicije do
špedicije.
5.2.1. Dispozicija, pozicioniranje in disponiranje
Dispozicija. Predstavlja nalogo špediterja, da opravi odrejeno delo. Dispozicija se opravi s
formularjem, ustno, s telefonom, s telefaksom ali po elektronski pošti. Takšno dispozicijo
mora komitent potrditi še isti dan, v nasprotnem primeru je špedicija odgovorna za napačno
razlaganje dispozicije. Ko špediter sprejme dispozicijo, je pogodba sklenjena. Dispozicija je
lahko tudi kot odgovor komitentu na špeditersko ponudbo za delo. V tem primeru dispozicija
pomeni, da špedicija sprejme ponudbo in prefakturira dela na temelju pogoja iz ponudbe.
Podatke, ki jih mora vsebovati dispozicija, lahko razdelimo v štiri skupine:
1. podatki o blagu,
2. podatki o pogojih in načinu odprave,
3. podatki o zavarovanju,
4. ostali podatki.
Podatki o blagu zajemajo: trgovski naziv blaga po nomenklaturi iz carinske tarife in tarife
davkov za promet, težo in količino blaga in vrednost blaga ter način pakiranja. Od podatkov
o pogojih in načinu odprave je potrebno navesti naslov dobavitelja, naslov prejemnika,
podatke o prevoznem sredstvu, o načinu odprave in o relaciji prevoza . Špedicija zavaruje
pošiljko takrat, kadar je dan nalog v dispoziciji.
Od ostalih podatkov se morajo navesti številka in datum zaključka, znak zaključka, številka in
datum pogodbe, rok izročitve in pogoji plačila. Špediter je dolžan dispozicijo pregledati in če
ugotovi nepravilnosti, mora zahtevati od pošiljatelja dodatno pojasnilo.
Pozicioniranje. Vsaka sprejeta dispozicija mora biti registrirana na uvoznem oddelku v
pozicijski knjigi in številka iz pozicijske knjige je istočasno tudi številka pozicije. Iz številke
pozicije mora biti razvidno, ali gre za izvoz, uvoz ali tranzit. To številko imenujemo
karakteristična številka. Npr.kombinacijaU-12-123 pomeni:
U- uvozni oddelek,
1- registrirano leto,
2- druga poslovalnica,
123- številka dela poslovalnice.
Na temelju takšnih oznak se brez težav razpozna dokumentacija določene špedicije. Potem ko
je delavec evidetniral dispozicijo v pozicijsko knjigo, v pozicijsko mapo vpiše potrebne
podatke iz dispozicije. Iz pozicijske mape se mora razbrati celotno poslovanje z opravljenim
66
delom. Prav tako se morajo v to mapo vlagati vsi ostali dokumenti: korespondenca, vsi
prevozni in finančni dokumenti, ki se nanašajo na omenjeno delo.
Disponiranje. Ko se evidentira sprejeta dispozicija, se jo dostavi tarifnemu oddelku za
instradiranje, to je svetovanje, kako se blago disponira. Tarifni oddelek instradira blago na
dva načina:
1. komitent je sam predpisal način odprave in prevozno pot,
2. odločitev je pustil na voljo špediterju v skladu s kupoprodajno
pogodbo.
V 1. primeru bo tarifni oddelek instradiral blago po zahtevah komitenta.
V 2. primeru bo tarifni oddelek izbral najugodnejšo prevozno sredstvo po kupoprodajni
pogodbi, rok odprave, način pakiranja in pridobitev refakcije. Prav tako bo predpisal mesto
carinjenja in druga potrebna navodila v zvezi s prevozom. Po končanem instradiranju tarifni
oddelek vrne dokumentacijo uvoznemu oddelku. Ta na temelju instradacije odredi odpoklic
blaga; to pomeni, da daje instradacijo tujemu dobavitelju (liferantu).
5.2.2. Zavarovanje, dostava blaga, aviziranje in prevzem blaga
Zavarovanje. Komitent lahko v dispoziciji zahteva, da špediter zavaruje blago v času
prevoza. V takšnem primeru je potrebno, da uvozni oddelek pošiljko zavaruje proti vsem
rizikom (tveganjem). Nekatere špedicije imajo z zavarovalnicami sklenjene posebne
sporazume, s katerimi zavarujejo svoje transporte. Ko špediter od tujega dobavitelja dobi
točne podatke o pošiljki, dokončno zavaruje pošiljke, tako da zavarovalnici dostavi dokončno
ponudbo na posebnem formularju.
Formular ponudbe istočasno služi kot polica. V njej se obračunava premija in vanjo se
vnesejo morebitne posebne klavzule. Plačanje premij in obračuni med špedicijami in
zavarovalnicami se opravijo skupno za vse v enem obračunskem obdobju (npr.tedensko, 15-
dnevno, mesečno).
Dostava blaga. Dostava blaga se opravi v skladu z navodili kupoprodajne pogodbe oz. na
temelju inštrukcij v dispoziciji. Na temelju dobljene dispozicije špediter daje inštrukcije
tujemu dobavitelju za odpravo blaga. Pravico izbiranja prevoznega sredstva in načina prevoza
ima tisti, ki plača prevozne stroške. Npr.: pri prodaji FOB izbere ladjarja kupec, pri prodaji
CIF pa prodajalec.
Uvozno blago se lahko dostavi v našo državo z raznimi prevoznimi sredstvi. Vsak prevoznik
(železniški, ladijski, letalski ali cestni) je dolžan po določbah carinskega zakona takoj po
prehodu carinske meje prijaviti vso uvozno ali tranzitno blago na predpisanem formularju
(carinska prijava za uvoz in tranzit oz. manifest). Na temelju teh dokumentov carinarnica
določi, kje se bo blago carinilo.
Aviziranje in prevzem blaga. S kupoprodajno pogodbo mora dobavitelj redno obveščati
kupca oz. njegovega špediterja o vsaki odpravi blaga. Obvesti ga telegrafsko (po elektronski
pošti ali telefonsko), sporoči datum odprave, število kosov, bruto in neto maso, vrednost
pošiljke ter podatke o transportnem sredstvu (npr. število vagonov, ime ladje).
67
Ko špediter sprejme dispozicijo, uvozni oddelek dokončno zavaruje pošiljko, če je bil tak
zahtevek. S posebnim formularjem obvesti komitenta o odpravi pošiljke iz tujine, sporoči,
kdaj bo na meji in zahteva še morebitne dokumente oz. spremembe. Prevoznik je dolžan
obvestiti prejemnika ali špediterja, da poskrbi za carinjenje uvozne pošiljke.
5.2.3. Carinjenje, odprava blaga komitentu, obračun in kalkuliranje
Carinjenje. Carinjenje je postopek pri uvozu, izvozu in tranzitu blaga. Mesto carinjenja lahko
odredi pošiljatelj, špediter ali prevoznik. Carinarnice ali carinske izpostave so locirane na
vseh mejnih postajah, prehodih in morskih lukah. V notranjosti držav so carinarnice v večjih
gospodarskih mestih, v rečnih pristaniščih, na letališčih za mednarodni promet. Mesta, kjer se
lahko opravijo carinska dela, so predpisana v carinskem zakonu
Blago se predloži v času uradnih ur carinskega organa, razen če ta izrecno dovoli predložiti
blago izven uradnih ur.
Carinska deklaracija z ustreznimi prilogami mora biti vložena v času uradnih ur tega
carinskega organa. Vložitev carinske deklaracije izven določenih ur in morebitne dodatne
stroške plača deklarant.
Če je blago predloženo carinskemu organu skupaj s prijavo, mora deklarant vložiti carinsko
deklaracijo za začetek carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga najpozneje:
- v 30 dneh za blago, pripeljano v pomorskem prometu,
- v 10 dneh za blago, pripeljano z drugimi transportnimi sredstvi,
- izjemoma carinski organ čas podaljša, največ za 20 dni.
Če blago skladiščimo in pride do prekoračitve roka dostave deklaracije, mora špedicija plačati
ležarino za vsak kilogram blaga. Če je potrebno pred carinjenjem jemati vzorce, je treba
predhodno pridobiti dovoljenje carine. V kolikor je pošiljka poslana na špediterski naslov,
mora špediter pred carinjenjem prenesti lastništvo blaga na uvoznika, na katerega so
imenovani ostali dokumenti.
Ob vložitvi deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet se ECL-u priložijo naslednji
dokumenti: faktura, deklaracija o carinski vrednosti blaga, dokumenti, na osnovi katerih se
uveljavljajo oprostitve plačila carine ali druge ugodnosti, vsi drugi dokumenti (npr. dokument
o prevozu blaga, liste pakiranja blaga, pogodba, na podlagi katere se blago uvaža ali izvaža
itd.). Pisna carinska deklaracija (v nadaljevanju: enotna carinska listina ali ECL) vsebuje:
- list 6 za carinski organ uvoznega carinjenja,
- list 7 za obdelavo podatkov o uvozu,
- list 8 za uvoznika, prejemnika blaga.
Ko carina sprejme deklaracijo, mora pregledati, če je pravilno izpolnjena in če so predloženi
vsi zahtevani dokumenti carinjenja. Ob pomanjkljivostih se deklaracija zavrne. Carinska
deklaracija se vpiše v kontrolnik uvoznih carinskih deklaracij in nato se prične pregled blaga.
Ta se opravi v prisotnosti carinskega deklaranta.
68
Odprava blaga komitentu. V času postopka carinjenja mora uvozni oddelek špedicije
opraviti dispozicijo, da bi lahko po končanem carinjenju odpravil blago komitentu. Carinsko
blago lahko špediter sprejme pri carini na osnovi dvojnika carinske deklaracije in
odkupljenega prevoznega lista. Če je bilo blago prepeljano z železnico, mora špediter
pripraviti nov vozni list za nadaljnjo odpravo. Izpolnjevanje voznega lista mora biti točno in
se mora ujemati s predhodnim voznim listom in z vsemi podatki na njem. V zaglavju novega
voznega lista mora špediter vpisati klavzulo "ponovna predaja brez spremembe tovora".
Pogosto se mora blago po carinjenju preložiti iz železniškega vagona na cestno vozilo zaradi
dostave prejemniku. V tem primeru mora transportni oddelek pravočasno dati nalog za
nemoteno preložitev blaga. V špeditersko delo spada tudi distribucija blaga po nalogu
komitenta. Če je blago ocarinjeno v carinskem skladišču, lahko špediter opravi distribucijo po
sprejetju potrjene deklaracije. Uvozni oddelek bo predal transportnemu oddelku potrjeno
deklaracijo, odkupljen prevozni dokument, na osnovi katerega se lahko blago prevzame v
carinskem skladišču. K nalogu je potrebno priložiti dokumente o nadaljnji odpravi. Po
odpravi blaga mora uvozni oddelek o tem obvestiti prejemnika.
Obračun in kalkuliranje. Zadnja stopnja špediterskega dela, to je dispozicija, je pravočasno
fakturiranje opravljenih del. Obračunu stroškov je potrebno posvetiti največjo pozornost, ker
je od tega odvisen ugled špediterja.
V kalkuliranju je potrebno izračunati vse stroške in špediterski dohodek po tarifah.
Kalkuliranje stroškov se opravi v pozicijski mapi ali kako drugače. Obračunava se po
veljavnih tarifah ali forfaitnem stavku, pri čemer moramo upoštevati obračun za storjene
storitve. Forfaitni stavek predstavlja pavšalni stavek, ki vsebuje vse stroške pri organizaciji
odprave, prevoza, carinjenja, zavarovanja, skladiščenja itd.
Kalkuliranje na podlagi forfaitnega stavka je enostavnejše kot kalkuliranje na osnovi tarif. Pri
ponudbah na podlagi forfaitnega stavka špediter pogosto upošteva tudi refakcijo.
V obračun se na osnovi veljavnih tarif vkalkulirajo vsi stroški, nastah pri prevozu. Posebej se
morajo kalkulirati storitve, ki smo jih opravili za komitenta.
Pri kalkuliranju špediterskih storitev imajo špedicije izdelane cenike za posamezne storitve.
V tem ceniku so cene, ki pridejo v poštev za posamezni primer. Izstavljene fakture se pošljejo
komitentu za poravnavo obveznosti do špedicije. V zaključku pozicije je ustvarjen finančni
učinek, ki je dohodek špedicije.
5.3. TEHNOLOGIJA ŠPEDITERJEVEGA IZVOZNEGA
POSLOVANJA
Naloga izvoznega oddelka mednarodne špedicije je, da organizira neovirano in varno
odpravo izvoznega blaga do določenega mesta v tujini z vsemi obstoječimi prevoznimi
sredstvi. Ta odprava mora biti v skladu z določili kupoprodajne pogodbe, ki obvezuje našega
in tujega uvoznika. Na osnovi določb te pogodbe izvoznik izroči špediterju dispozicijo o
odpravi blaga. Pri opravljanju te naloge mora špediter pogosto zavarovati blago za čas
69
prevažanja in opraviti po potrebi tudi druge posle, ki so navedeni v dispoziciji, kot npr.
skladiščenje, tehtanje, pakiranje, spremljanje blaga itd. Organizacija izvoznega oddelka je
lahko različna od špedicije do špedicije.
5.3.1. Dispozicija, pozicioniranje in dogovarjanje o prevoznih
sredstvih za odpravo blaga
Dispozicija. Za odpravo blaga je potrebno špediterju odrediti prevozno sredstvo, s katerim se
opravi prevoz. Razen omenjenih podatkov mora dispozicija vsebovati še številko in datum
zaključka, številko in datum pogodbe, rok izdaje blaga. Komitent lahko odredi špediterju, da
izda blago takrat, ko je plačano povzetje. V takšnem primeru špediter pošlje blago tujemu
korespondentu z nalogom, da blago izroči kupcu po plačilu povzetja in vseh pristojbin.
Pozicioniranje. Takoj po sprejemu in pregledu dispozicije se ta vstavi v posebno mapo -
pozicijsko mapo. Iz nje se da razbrati, kdaj oz. kaj je bilo opravljeno. V pozicijski mapi se
shrani dispozicija, vsa korepondenca v zvezi z delom in vsi obračunski dokumenti, ki se
nanašajo na to delo.
Vsako sprejeto dispozicijo izvozni oddelek registrira v posebni evidenci. Številka iz te
evidence je istočasno številka pozicije. To številko imenujemo karakteristična številka. Npr.I-
12-124 pomeni:
I-izvozni oddelek,
1-registrirano leto,
2-druga poslovalnica,
124-številka dela poslovalnice.
Na temelju takšnih oznak se brez težav razpozna dokumentacija določene špedicije.
Dogovarjanje o prevoznih sredstvih za odpravo blaga. Izvozno blago se lahko odpravi v
tujino z raznimi transportnimi sredstvi. Pri tem najemajo domače ali tuje transportne
organizacije, odvisno od klavzule kupoprodajne pogodbe in od navodil komitenta. Pomembno
je, da se izvoznik predhodno posvetuje s špediterjem. Pravico izbire prevoznika ima tisti, ki
plača prevozne stroške. Npr.: prodaja FOB ima pravico, da ladjarja izbere tuji kupec. Pri
odpravi z železnico se blago odpravi z vagonom, ki ga dostavi železnica. Pri prodaji CIF ima
prednost domač ladjar, vendar to ni vedno možno, npr. ko ni linije na tej relaciji, ugodnega
termina ali iz drugega razloga. Podobno je pri odpravi z rečnim in cestnim transportom.
5.3.2. Odprava blaga po posameznih vejah prometa
Odprava blaga po železnici. Če se blago odpravi v tujino po železnici kot vagonska
pošiljka, izvozni oddelek pravočasno naroči vagone na železniški postaji. Špediter mora
dobro poznati predpise o naročilu in dostavi vagona.
Pošiljatelj, v našem primeru špediter, mora naročiti ustrezen vagon za določen dan in za
blago, ki ga sam natovarja. Pošiljatelj natovarja vse vagonske pošiljke, kosovne teže od 500
kg po komadu in predmete izrednega obsega. Naročilo velja samo za tisti dan, za katerega je
70
vagon naročen. Če železnica ne dostavi vagona do določene ure, mora naročnik javiti, če
naročilo še velja.
Če naročnik vagon odpove, je višina nadomestila za odpoved odvisna od tega, če je vagon že
dostavljen, če je navaden ali specialen vagon. Višine nadomestila so navedene v železniški
tarifi. Če odpravi zbirni vagon s posameznimi pošiljkami, je postopek naročila enak.
Kosovne pošiljke preda v železniška skladišča brez posebnega naročila vagona, razen pri
večjih količinah se lahko dostavi vagon, da se opravi direktno natovarjanje. Čim bolj so znane
karakteristike posameznega vagona, tem bolj se lahko izkoristijo možnosti, ki jih daje
železniški transport.
Odprava blaga po morju. Za ladjarski prostor se sklene ladjarska pogodba (charter) v prosti
plovbi in pomorskoprevozniška pogodba pri linijski plovbi. Pri nas ta dela opravljajo luški
špediterji in pomorske agencije, specializirane za takšna dela. Poznamo dve vrsti ladjarskih
pogodb:
- ladjarsko pogodbo za potovanje,
- ladjarsko pogodbo za čas.
Obe pogodbi se lahko skleneta za prevoz stvari na celi ladji, na delu ladje ali v določenem
prostoru.
Odprava blaga s cestnim transportom. Blago se lahko odpravi v tujino s cestnim
transportom, pri čemer izvoznik (špediter) sam izbira cestnega prevoznika, razen v primeru,
da je blago prodano pod pogojem EXM, takrat pripada izbira kupcu.
Če izbira prevoz špediter, lahko prepelje blago s svojimi prevoznimi sredstvi ali ga preda
drugi špedicijski organizaciji. Zaradi učinkovitosti prevoza se uporabljajo vozila z oznako
TIR.
Odprava blaga z ostalimi prevoznimi sredstvi. V poštev pride prevoz v zračnem prometu.
Pogoji prevoza se določajo z dogovorom z zračnimi prevozniki, za redne ali izredne linije.
5.3.3. Izstavljanje prevoznih listin po posameznih vejah prometa
Izstavljanje prevoznih dokumentov je naloga izvoznega oddelka, in sicer takrat, kadar mora
izpolnjevati izvozne dokumente pošiljatelj. Da bi se prevozni dokumenti pravilno izstavili,
referentu v izvoznem oddelku svetujejo specialisti, t.j. tarifne službe. Referent v izvoznem
oddelku takoj po pozicioniranju odstopi pozicijsko mapo tarifnemu oddelku z zahtevo za
instradiranje. Tarifni oddelek določi najugodnejšo prevozno pot, tarifo, pravilno označitev
vrste blaga in potrebne klavzule, skratka vse, kar je potrebno za optimalni prevoz. Nato vrne
pozicijsko mapo izvoznemu oddelku. To je ena od pomembnih nalog mednarodne špedicije,
od katere je včasih odvisen uspeh celotne kupoprodajne pogodbe v zunanji trgovini. Prevoz
blaga predstavlja pomembno stopnjo dogovora v mednarodni kupoprodaji blaga. Zaradi tega
imajo prevozne listine pomembnejšo vlogo v zunanjetrgovinskem prometu.
71
Nekatere prevozne listine (npr. tovorni list v železniškem prevozu) špediter izstavlja, nekatere
(npr. nakladnico v pomorskem prevozu) pa nabavi. V obeh primerih pa je odgovoren za
napake v prevozni listini.
Prevozne listine so dokumenti, ki se izdajo pri sklepanju pogodbe o prevozu. Z ozirom na
posebnosti prevoznih listin v posameznih prometnih vejah razlikujemo prevozne listine v
pomorskem, železniškem, cestnem, rečnem in zračnem prometu.
Prevozne listine v pomorskem prometu. Listina v pomorskem prometu za prevoz blaga se
imenuje nakladnica- konosament, a najpogosteje se imenuje v angleškem jeziku: bili of lading
(Cf.,priloga št.9). Ladjar jo mora izdati po končanem natovarjanju. Nakladnica je Ustina, s
katero ladjar potrjuje, daje prevzel za prevoz določeno pošiljko v ustreznem stanju, označeno
z znaki razpoznavanja. Z listino se ladjar obveže, da pošiljko prepelje do kraja, označenega v
nakladnici, in da v času prevoza blago zaščiti pred poškodbami ali izgubo in ga preda v
stanju, v kakršnem je prevzel pošiljko.
Nakladnica brez pripomb o stanju vsebine blaga in embalaže se imenuje čista nakladnica, če
so kakšne pripombe, pa se imenuje nečista nakladnica.
Nakladnica ima pomen vrednostnega papirja, ki se lahko prenese z ene osebe na drugo, z njo
se lahko trguje.
Poznamo več vrst nakladnic:
Nakladnica "sprejeta za naložitev": s to nakladnico ladjar potrjuje, da je prevzel tovor
za naložitev in da ga bo prepeljal s prvo ladjo, ki bo plula v določeno smer.
Nakladnica "naložena na ladjo": s to nakladnico ladjar potrjuje, daje tovor naložil in
navedel v njej ime ladjarja in čas natovarjanja.
Nakladnica "na ime": glasi se na ime osebe, kateri se preda tovor v določeni luki. Ta
nakladnica se ne more prenesti na drugo osebo niti z indosamentom (prenosna izjava).
Nakladnica" po naročilu": ta se prenese z indosamentom in se najpogosteje uporablja v
praksi.
Nakladnica" na prinositelja" se prenese s predajo.
"Direktna nakladnica": ladjar prevzame celoten transport, odgovoren je za izbor in za delo
drugih voznikov, ki jih vključi v prevoz blaga na posameznem delu prevoza.
"Neprenosljiva": glasi se na ime, je neprenosljiva in se ne more niti s cesijo (odstopna listina)
odstopiti drugi osebi. Uporablja se, ko se želi preprečiti, da se blago prevzame ali se njegovo
lastništvo prenese na drugega.
Nakladnica ima napisane podatke:
- podjetje, ime in sedež oziroma ime in bivanje ladjarja, ki izda nakladnico,
- ime oziroma druge podatke o identiteti ladjarja,
- podjetje
- naziv in sedež oziroma ime in bivanje prejemnika ali oznaka prinesitelja,
- luka določitve,
- podjetje,
- naziv in sedež oziroma ime in bivanje ladjarja,
- količina tovora (število komadov), teža enote mere (vrsta tovora),
72
- vrsta tovora in oznake na njem,
- stanje tovora ali njegove enote,
- določba o voznini,
- mesto in dan natovarjanja in izdaja nakladnice.
Nakladnica lahko obsega tudi druge podatke.
Prevozna listina v železnišlcem prometu. Listina o prevozu blaga v železniškem prometu se
imenuje tovorni list. Je listina, s katero železnica potrjuje, da je prevzela blago za prevoz, z
njo pa se tudi dokaže, da obstaja pogodba o prevozu blaga z železnico. Izstavlja in izpoljnjuje
jo pošiljatelj. Z debelimi črtami okvirjene rubrike izpolni pošiljatelj, s tankimi pa železnica.
Pošiljatelj jo izpolni s tiskanimi črtami, s pisalnim strojem in s pečatom, da se vneseni
podatki ne morejo zbrisati; lahko se prečrtajo, da se vidi prejšnje in vpiše novo besedilo. Po
železniških predpisih je pošiljatelj odgovoren za točnost navodila in za izjave, vnesene v
tovorni list. Pošiljatelj mora posebno pozornost posvetiti točnemu in popolnemu imenovanju
blaga oziroma vrste stvari v tovornem listu. Pri pošiljkah iz več različnih stvari mora
pošiljatelj priložiti dodatni list.
Za pošiljke na paletah in kontejnerjih in za drugi tovorni pribor se v rubriki "označevanje
vrste stvari" pod imenom "stvari" vpiše število komadov, vrsta tovornega pribora, kategorija,
zmogljivosti in druge pomembne značilnosti kontejnerja, lastništvo (pošiljatelja ali
prevoznika), za palete pa tudi oznaka "zamenljive" ali "nezamenljive". Nevarni material in
predmeti, ki se prevažajo pod posebnimi pogoji, se označijo z obveznim prečrtanjem kvadrata
RID.
Pri izpolnjevanju tovornega lista mora špediter v vlogi pošiljatelja blaga posvetiti posebno
skrb točnemu vnosu podatkov:
- ime določene (namembne) postaje vpisati tako, kot je v imeniku železniških postaj,
- popolni naslov prejemnika; če tega ni, je lahko to vzrok za nepotrebno zadrževanje pošiljke
in plačanje vagonske zamudnine in ležarine,
- število komadov, vrsta pakiranja.
V rubriko "priloge" označimo priloge, ki jih pošiljatelj priloži k tovornemu listu.
Tovorni listje listina za notranji in mednarodni promet.
1. Tovorni list za notranji promet. Sestavlja ga 5 delov:
- tovorni list (original) spremlja pošiljko in se pri izročitvi preda prejemniku;
- tovorna karta ostane železnici, na temelju te se opravi interni obračun;
- obvestilo o prispetju spremlja pošiljko do namembne postaje, z njo se obvesti
prejemnika in ga opozarja na njegove obveze v zvezi z odkupom tovornega lista in
prevzemanje pošiljke;
- duplikat se izda pošiljatelju in je listina o sklenitvi pogodbe, navedene so vse
pravice do izročitve pošiljke prejemniku, pa tudi pravice do zamenjave pogodbe o
prevozu;
- kopija ostane v odpravni postaji.
Posebna vrsta tovornega lista se uporablja za vagonske, kosovne in ekspresne pošiljke.
Opravljajo se trije načini prevoza:
73
- redni prevoz, če se opravi prevoz pošiljk z rednim vlakom v rednem roku izročitve;
- rokovni prevoz, če se zahteva prevoz pošiljke z določenim vlakom;
- dogovorjeni prevoz je, če je pošiljatelj sklenil pogodbo za prevoz vagonske pošiljke.
2. Tovorni list v mednarodnem prometu. To je listina o prevozu vagonskih, kosovnih in
ekspresnih pošiljk v mednarodnem železniškem prometu. Vsebina in oblika obrazca
mednarodnega tovornega lista sta predpisani v Enotnih pravilih o dogovoru o mednarodnem
prevozu blaga po železnici CIM in z enotnimi dopolnilnimi določbami. Ta tovorni list ima 6
delov. Prvih petje enakih kot za notranji promet, šesti list je prepis kopije tovornega lista in
ostane v odpravni postaji, kopija pa spremlja pošiljko do mejne postaje odpravne države.
Tovorni list se mora tiskati v dveh ali treh jezikih, eden je francoski ali nemški.
V mednarodnem kontejnerskemu železniškemu prometu špediter pogosto odpravi blago v
kontejnerju v sodelovanju z mednarodnim društvom INTERCONTAINER za prevoz
transkontejnerjev. Osnovna naloga Intercontainerja je, da razvija kontejnerski promet. To
društvo uporablja kontejnerje v zakup, ima pa lastne specialne vagone, nosilce kontejnerjev
in drugo mehanizacijo in naprave za manipulacijo kontejnerjev. Za vsak prevoz kontejnerja z
Intercontainerjem uporabnik prevoza, najpogosteje mednarodni špediter, izpolni posebni
obrazec, predajni list, ki ima 7 listov. Obračun voznine in drugih stroškov, ki so nastali, se ne
opravi v predajnem listu ali v mednarodnem voznem listu, ampak s centralnim obračunom.
Prevozne listine v cestnem prometu. Kot prevozna listina se uporablja tovorni list. Kar
velja za tovorni list železniškega prevoza, velja v glavnem tudi za tovorni list cestnega
prevoza. Prav tako poznamo tovorni list za notranji in mednarodni promet.
1. Tovorni list v notranjem prometu. Izpolnjuje ga cestni pošiljatelj in/ali prevoznik. V
glavnem ima 5 delov, od katerih se po eden preda pošiljatelju in prejemniku blaga; od treh
listov, na katerih je prejemnik potrdil prevzem blaga in se obračunajo stroški, enega zadrži
prevoznik ali pošiljatelj, ostala dva služita za interno uporabo prevoznika in/ali pošiljatelja.
2. Tovorni list v mednarodnem prometu. V tem prometu se uporablja Konvencija o do-
govoru za mednarodni prevoz blaga po cesti, CMR. Obliko in vsebino predpisuje Konvencija
CMR, tovorni Ust ima 8 listov (Cf.,priloga št. 11). Po en list se preda pošiljatelju in
prejemniku, domačemu in zunanjemu špediterju ter carini; tri liste, na katerih je prejemnik
potrdil prevzem blaga, zadrži prevoznik. Računu za prevoz prevoznik priloži en list, ostala
dva služita za interno uporabo.
Prevozne listine v rečnem prometu. Imenuje se tovorni list in služi kot potrdilo, daje tovor
naložen na ladjo rečnega ladjarja. Z enim tovornim listom se lahko pošlje na naslov samo eni
pravni ali fizični osebi (prejemniku) od samo ene pravne ali fizične osebe (pošiljatelja). Tako
za notranji kot za mednarodni promet ima tovorni list 6 delov, ki imajo različne namene in
imena.
Prevozne listine v zračnem prometu. Imenuje se tovorni list, sestavlja (izpolnjuje) ga
pošiljatelj, prevzame in overi ga prevoznik. Prevozna lista za notranji in mednarodni promet
sta različna.
74
1. Tovorni list za notranji promet. Je neprenosljiva listina in predstavlja dokaz, daje po-
godba o prevozu sklenjena. Ne more se izdati, podpisati in uničiti prej, dokler kompletna
pošiljka ni prevzeta za prevoz. Za vsako pošiljko se izda en tovorni list.
Ima 8 listov:
- original 1 uporabi prevoznik za obračun,
- original 2 spremlja pošiljko in se izroči prejemniku skupaj z njo,
- original 3 dobi pošiljatelj kot dokaz, daje blago predal za prevoz,
- kopijo 4 obdrži blagovna služba v mestu prispetja, nanjo prejemnik podpiše
prevzem pošiljke,
- kopijo 5 obdrži prevoznik ali njegov poslovni zastopnik za svoje potrebe,
- kopijo 6 obdrži prvi prevoznik ali njegov zastopnik v mestu odprave,
- kopijo 7 obdrži prevoznik ali njegov zastopnik za svoje potrebe,
- kopijo 8 obdrži prevoznik ali njegov poslovni zastopnik.
2. Tovorni list za mednarodni promet. Je neprenosljiva listina, ki pisno dokazuje, da je
zaključen dogovor o prevozu, prav tako je potrdilo o prevzetju blaga za prevoz kot račun za
voznino, potrdilo o zavarovanju, listina o postopku carinjenja blaga, "vodič" za osebje
prevoznika glede rokovanja, prevoza in izročitve pošiljke.
Tovorni list ima 12 listov:
- original 1 dobi prevoznik, ki izda tovorni list kot dokaz, daje pogodba
sklenjena,
- original 2 sp.remlja pošiljko in se skupaj z njo izroči prejemniku.
- original 3 se izroči pošiljatelju po predaji pošiljke za prevoz in služi kot dokaz,
daje pošiljka prevzeta za določen prevoz,
- kopija 4 spremlja pošiljko do določenega mesta, nanjo se podpiše prejemnik in tako
potrdi prevzem pošiljke, prevoznik pa kopijo obdrži kot potrdilo o izročitvi pošiljke
in dokaz o opravljenem prevozu,
- kopija 5 spremlja pošiljko do določenega letahšča, obdržijo carina pri carinskem
nadzoru,
- kopija 6 spremlja pošiljko, obdržijo tretji prevoznik,
- kopija 7 spremlja pošiljko, obdržijo drugi prevoznik,
- kopijo 8 obdrži prvi prevoznik,
- kopijo 9 obdrži zastopnik, kije izdal tovorni list, in jo hrani dve leti,
- kopije 10,11 in 12 so rezervne, če pri prevozu pošiljke sodelujejo več kot trije
prevozniki.
Razen prevoznih listin, ki jih mednarodni špediterji izpolnjujejo ali pridobivajo pri
organiziranju odprave, prispetja in tranzita v mednarodnem in notranjem pomorskem,
železniškem, cestnem, rečnem in zračnem prometu, je potrebno omeniti še druge listine,
katerim je potrebno posvetiti veliko pozornosti.
75
5.3.4. Natovarjanje, zavarovanje, carinjenje, aviziranje, obračun in
fakturiranje
Natovarjanje blaga. V prevozna sredstva lahko blago natovarja komitent, špediter ali
posebna organizacija. To je odvisno od specifičnosti blaga, od vrste prevoznega sredstva, od
nahajanja blaga ter ali je za natovarjanje potrebna mehanizacija. Če ima špedicija lasten
transportni oddelek, izvozni oddelek naroči natovarjanje transportnemu oddelku, ki bo
poskrbel, da sam ali posebna organizacija naloži blago.
Če je blago ocarinjeno ali se bo ocarinilo v določenem prevoznem sredstvu (kontejnerju,
vagonu, tovornjaku), se natovarja v prisotnosti in pod nadzorom carinskega organa.
Zavarovanje. Špediter zavaruje blago samo po posebnem nalogu v zvezi z vsako posamezno
odpravo. Takšen nalog mora dati izvoznik v dispozicijo in navesti relacije, na katerih ga
zavaruje, znesek in tveganja, proti katerim zavaruje. Lahko da tudi splošni nalog za
zavarovanje vseh njegovih pošiljk.
Carinjenje. Carinski zakon odreja, da se blago domače proizvodnje ne more izvoziti, preden
se ne opravi carinski pregled. Blago se lahko izvozno ocarini na carinarnici v notranjosti
države ali na mejnem prehodu. Izvozno carinjenje se opravlja na osnovi izvozne carinske
deklaracije. Ta se mora izpolnjevati točno in čitljivo, v nasprotnem primeru jo lahko carinski
organ zavrne oz. predpiše ustrezno kazen. Carinski organ ugotavlja na osnovi deklaracije
točnost podatkov in blaga, količino in vrsto blaga za izvoz.
Za carinski postopek izvoza so predpisani posebni obrazci za posamezne primere:
-carinjenje blaga, ki ga izvažajo privatne osebe,
-izvoz blaga, kije bilo začasno uvoženo zaradi oplemenitenja,
-začasni izvoz blaga.
Pisna carinska deklaracija (v nadaljevanju:enotna carinska listina ali ECL) vsebuje:
-list 1 za carinski organ izvoznega carinjenja,
-list 2 za obdelavo podatkov,
-list 3 pa carinski organ po prepustitvi blaga vrne deklarantu.
Pri skupnem izvozu in tranzitnem postopku še:
-list 4 za namembni carinski organ,
-list 5 za potrditev izstopa blaga.
Blago in carinska deklaracija se z ustreznimi prilogami predložita oziroma vložita v času
uradnih ur tega carinskega organa (izjeme glej pri uvoznem carinjenju).
Ko carina sprejme deklaracijo, mora ugotoviti:
-pravilnost izpolnjene deklaracije,
-ali so priloženi vsi dokumenti za carinjenje blaga,
-ali je izvoz blaga prepovedan,
-ali je organizacija pooblaščena za izvoz.
76
Po končanem pregleduje blago pod carinskim nadzorom do trenutka predaje drugi državi. Kot
dokaz, da je blago ocarinjeno, velja žig carinarnice "Ocarinjeno po carinski deklaraciji
številka od dne ", ki ga carina odtisne na prevozni dokument in ostale dokumente. S
prevoznim dokumentom mora carina predati prevozniku en izvod carinske deklaracije kot
dokaz o carinjenju.
Aviziranje. Dobre poslovne navade zahtevajo, da špediter obvešča svojega komitenta o
posameznih stopnjah opravljene dispozicije. Odpraviti mora izvozne pošiljke, obvestiti
prejemnika, t.j. tujega kupca. Izvozni oddelek obvešča komitenta o zaključeni operativni
stopnji dela na transportu, t.j. o opravljenem carinjenju in odhodu blaga iz države. Ob tej
priložnosti izvozni oddelek redno dostavlja komitentu potrebno dokumentacijo (potrjeno
izvozno carinsko deklaracijo, zavarov.polico itd.) in fakturo za opravljena dela.
Obračun in fakturiranje. Zadnja, za špediterja pravzaprav najpomembnejša, stopnja dela je
točno in pravočasno fakturiranje opravljenega dela.
Na takšen način špediter ustvari prihodke. Če je pri nekem delu plačal stroške za komitenta
(prevoznino), potem je nujno, da delo čim prej fakturira, da pride do lastnih vloženih sredstev
in do zaslužka v zvezi z opravljenim delo.
5.4. TEHNOLOGIJA ŠPEDITERJEVEGA TRANZITNEGA
POSLOVANJA
Tranzitni oddelek imajo v glavnem tiste špedicije, ki imajo sedež na križiščih prometnih poti,
kjer prihaja do organiziranega sprejema blaga ene prometne veje in nadaljnje odprave z
drugimi prometnimi sredstvi. Takšen primer srečujemo pri špediciji, katere sedež je v
morskih lukah, namenjenih za mednarodni prekomorski promet. Tranzitni oddelek morajo
imeti tudi špedicije v rečnem pristanišču.
Delo tranzitnega oddelka je enako delu uvozno-izvoznega oddelka, seveda z določenimi
posebnostmi. Njegova naloga je, da organizira neoviran prevzem tujega blaga, ki prispe v
našo državo z eno prometno vejo, lahko se začasno skladišči in potem odpravi z drugo
prometno vejo v tujino. Vse poteka na podlagi dispozicije lastnika blaga ali njegovega
špediterja. Tranzitni oddelek opravi še dela, ki so naloga dispozicije, kot so npr.: izvedba
transportnega zavarovanja, uskladiščenje, tehtanje, pakiranje, pretovarjanje, sortiranje,
jemanje vzorcev itd.
5.4.1. Tranzit kopno - morje
Delo na ozemlju komitentov za prevoz blaga skozi naše luke obsega vprašanja o cenah luških
pretovornih, skladiščnih in drugih storitev. Pri tem se za manjše količine, za začasne oz.
enkratne komitente, obračunavajo standardne tarife storitev. Pri pomembnih in večjih
transportih komitentov, ki imajo stalne transporte, sklepajo posebne pogodbe, s katerimi se
določajo posebne, redne nižje cene storitev in drugih ugodnosti. Posebne ugodnosti se dajejo
tujim špediterjem (provizije), da instradirajo transporte preko naših luk.
77
Dispozicija. Konkretni posel tranzitnega oddelka mednarodne špedicije se začne s
sprejemom dispozicije tujega nalogodajalca, s katero ga ta obvešča o odpravi tranzitnega
blaga s prevoznim sredstvom po kopnem iz svoje države in z nalogami za nadaljnjo odpravo
v prekomorskem prometu.
Tuji špediterji izdajo tako dispozicijo na posebnih formularjih, ki so prilagojeni potrebam
tranzitnega prevoza in zraven standardnih podatkov o blagu, zavarovanju, o naslovu liferanta
(dobavitelja), prejemnika in o pogojih prevoza, zajema tudi datum odprave iz države porekla,
mesto odprave, vrsto prevoznega sredstva, mejni prehod, navodilo za pretovarjanje in zahteve
o vpogledu v obračun stroškov dostave, v dokumentacijo in informiranje.
Prevzem blaga. Medtem ko je blago na prevozu, tranzitni oddelek opravlja potrebne
priprave za neoviran prevzem in morebitno skladiščenje blaga oziroma njegovo neposredno
odpravo po morju. Tranzitno blago se nahaja pod carinskim nadzorom od vhoda v našo
državo in do takrat, ko jo bo prevoznik (železnica ali avtoprevoznik) predal carinarnici v luki
v smislu določb carinskega zakona.
Odprava blaga. Dogovarjanje o ladjarskem prostoru za odpravo tranzitnega blaga je
ponavadi vnaprej določeno od tujega partnerja tako iz države izvoza ali uvoza, kar je v načelu
odvisno od tega, kako je blago predano (CIF ali FOB) oziroma kakor je označeno v
kupoprodajni pogodbi. Končni cilj pomorskega špediterja je, da tranzitno blago naloži na
ladjo in da dobi čisto nakladnico kot dokaz o opravljeni nalogi.
Zaključek posla. Takoj po naložitvi pristopi k obračunu pozicije. Sprejmejo in seštejejo
(sumirajo) se vsi stroški, ki obremenijo pozicijo, in izstavi se faktura nalogodajalcu, oziroma
tistemu, ki po določbah o dispoziciji ali po posebnem dogovoru poravna stroške manipulacije
v luki pretovarjanja.
5.4.2. Tranzit morje - kopno
Stiki, pogovori in aranžmaji, ki smo jih omenili pri točki kopno-morje, veljajo tudi za morje-
kopno. Če vodi pogovore z našo luko in špedicijo prekomorski izvoznik ali celinski uvoznik,
so odgovorni v skladu s klavzulo, pod katero je blago prodano, kar pa je za špediterja enako.
Dispozicija. Kot v smeri kopno-morje, se tudi tukaj začenja posel s prevzemom dispozicije
tujega nalogodajalca. V njej ga ta obvešča o odpravi tranzitnega blaga z ladjo in naroči mu,
kaj je potrebno, da se prevzame zaradi odprave s kopenskimi prevoznimi sredstvi v državo
določitve.
Prevzem blaga od ladjarja. Med tem časom, ko je blago na poti, opravlja tranzitni oddelek
vse, kar je potrebno za neoviran prevzem blaga, morebitno skladiščenje oziroma neposredno
odpravo s kopenskim prevoznim sredstvom v državo namena.
Odprava blaga. Tranzitno blago se odpravi iz naše luke s kopenskim prevoznim sredstvom
in je na poti proti mejni carinarnici, od tu dalje pa v drugo državo.
78
Zaključek posla. Takoj po odpravi tranzitnega blaga opravi tranzitni oddelek obračun
pozicije in izstavi se faktura nalogodajalcu oziroma tistemu, ki bo plačal stroške manipulacije
v luki, prevozne in druge stroške.
6. OSNOVE TRANSPORTNEGA ZAVAROVANJA
6.1. RAZVOJ, VRSTE, RIZIKI, POMEN IN OSNOVNI POJMI
V TRANSPORTNEM ZAVAROVANJU
6.1.1. Razvoj, vrste, riziki, pojem in pomen transportnega zavarovanja
6.1.1.1. Razvojne poti zavarovanja
Za zavarovanje je značilno, da staro pravo te ustanove ni poznalo. Do 14. stoletja ni dokazov
o zavarovanju. Vse do 19.stoletja je bilo in ni bilo dovoljeno. Ko je prešlo zavarovanje v roke
velikih družb, je država posebej dovolila delovanje in zavarovanje je postalo privilegirana
dejavnost.
Zavarovanje kot gospodarska veja seje začelo uveljavljati v Angliji. Večina zakonov je
nastala v 19. stoletju. Danes se zavarovalno pravo vedno hitreje razvija (vsak dan zahteva
nove spremembe v policah, nov rizik).
Manj kot zavarovanje blaga se je obravnavalo zavarovanje potnikov. Pri obravnavanju
pomena transportnega zavarovanja literatura poudarja poseben pomen te veje zavarovanja v
mednarodnem transportu. Literatura prikazuje angleški izvor tega zavarovanja in njegov vpliv
na slovensko pravo. Iščejo se meje zavarovalnega razmerja in njegovo trajanje, vsebinske
omejitve, npr. omejitve prevzetih rizikov, kakšno vlogo igra franšiza, preučujejo se
posamezni riziki itd.
Z novim načinom prevoza nastajajo nova vprašanja v zvezi z zavarovanjem (kombinirani
transport). Zahteva se razmejitev med riziki, ki obremenjujejo enega ali drugega prevoznika.
Potrebno je bilo rešiti problem, na katerem odseku je nastala škoda. Z uvedbo novih
zavarovanj je bilo treba poiskati nove razmejitve glede na mednarodno ureditev.
Zavarovalnice so se že od začetka naslanjale na hamburška pravila, ki naj bi nadomestila
haška. Hoteli so, da so pravična za prevoznika in naročnika.
6.1.1.2. Vrste zavarovanja blaga v transportu
Vrste blaga v transportu razlikujemo po različnih vidikih. Poleg poštnega razlikujemo razne
vrste zavarovanja blaga v transportu po vrsti prevoznih sredstev, in sicer:
79
-zavarovanje pošiljk po železnici,
-zavarovanje pošiljk z motornimi vozili po kopnem,
-zavarovanje pošiljk na morskih ladjah,
-zavarovanje pošiljk na ladjah notranjih voda (rek, jezer, prekopov),
-zavarovanje pošiljk v letalih.
Po vsem svetu se za zavarovanje blaga v transportu uporablja izraz " kargo".
6.1.1.3. Riziko (tveganje) zavarovani primer
Izraz "riziko" pomeni možnost nekega dogodka, ki lahko povzroči škodo na blagu v
transportu. Razlikujemo naslednje vrste rizikov: osnovni, dopolnilni, riziki, ki niso
posledica izrednih zunanjih dogodkov in vojni ter politični riziki.
1. Osnovni riziki. Osnovni riziki so tisti, ki tvorijo temeljno kritje v zavarovanju karga in jih
zato sklenitelj zavarovanja ni dolžan še posebej omeniti zavarovalnici, ker tvorijo osnovno
kritje v zavarovanju. Načeloma so osnovni riziki različni glede na vrsto transportnega
sredstva, vendar pa lahko rečemo, da so v vseh vrstah zavarovanja tile osnovni riziki:
- prometne nezgode: trčenje prevoznih sredstev, zalet prevoznega sredstva v neki
predmet, nasedenje in potopitev pri rečnih in morskih ladjah, prevrnjenje in padec
kopenskih prevoznih sredstev, porušenje mostov, predorov ter drugih prometnih
objektov;
- elementarne nezgode: nevihte, poplave, snežni meteži, izredni valovi, strela, potres,
plazovi;
- požar in eksplozija: krije se vsaka škoda, ki je nastala zaradi požara ali eksplozije;
zavarovalnica ne krije škode, ki nastane zaradi samovžiga blaga, če je ta specifični
riziko tega blaga;
- razni primeri višje sile, ki se niso mogli predvideti, ko se je sklepala zavarovalna
pogodba in se jim ni bilo moč izogniti;
- tatvina in nedostava blaga, razen pri pomorskem kargu, kjer se pojmuje kot
dopolnilni riziko.
2. Dopolnilni riziki. Za dopolnilne rizike se mora zavarovanec posebej zavarovati in jih
mora posebej navesti zavarovalnici. Zato mora plačati posebno dopolnilno premijo. Delitev
dopolnilnih rizikov je odvisna od kakovosti in naravnih lastnosti blaga. Danes se
najpogosteje navaja naslednja delitev dopolnilnih rizikov:
- tatvina in nedostava (samo pri pomorskem kargu),
- manipulativni riziki, ki nastanejo med manipulacijo s pošiljko med trajanjem
zavarovanja, to so natovarjanje, raztovarjanje, pretovarjanje in prevoz, to so riziki
loma, curljanja, razsipanja, trganja vreč, rezanja, krhanja in podobno;
- specifični riziki, ki so odvisni od vrste in specifičnosti blaga, kot npr. dotik z drugim
blagom, navzetje vonja, rja, oksidacija, korozija ipd.
80
3. Riziki, ki niso posledica izrednih zunanjih dogodkov. Sem spada npr. običajna izguba, ki
nastane med transportom in ki je odvisna od lastnosti ali napake blaga: kalo, osip, kvar,
žuželke (molji), rja zaradi normalne vlage ipd.
Čeprav ta skupina rizikov ne predstavlja transportnih rizikov v pravem smislu besede, ker ne
predstavlja izrednega zunanjega dogodka, ki je nastal v času zavarovanega transporta, pa se
zaradi tega običajno ne zavarujejo, vendar so lahko tudi ti riziki predmet transportnega
zavarovanja. Pogosto se zgodi, da mora te rizike prevzeti izključno lastnik blaga oz. oseba, na
čigar riziko se blago prevaža.
Torej se lahko tudi ti riziki zavarujejo, vendar pod posebnimi pogoji in kriteriji.
4. Vojni in politični riziki. Tudi proti vojnim in političnim rizikom moramo blago posebej
zavarovati in plačati posebno premijo. Sem štejemo:
-vojne rizike v ožjem smislu, ki obsegajo delovanje min, torpedov, vojnega orožja in
druga vojna dejanja;
-politične rizike, če nastane škoda zaradi odredb političnih oblasti: zaplemba blaga,
namerno povzročanje neprijetnosti politične oblasti, zaradi katerih pride do škode na
blagu;
-rizike stavke, ki obsegajo poškodovanja blaga, kijih povzročijo stavkajoči delavci. V
takem primeru ne gre za komercialno škodo (npr. blago se je pokvarilo, ker ga zaradi
stavke ni bilo mogoče izkrcati), temveč za neposredno škodo, ki jo povzročijo
omenjene osebe.
6.1.1.4. Pojem in pomen zavarovanja blaga v transportu
Zavarovanje blaga v transportu je tudi gospodarska dejavnost, katere namen je, da zaščiti
blago posameznikov pred škodo, ki mu preti med transportom, kjer je blago izpostavljeno
različnim nevarnostim. Ti nepredvideni dogodki oziroma tveganja se imenujejo riziki.
Škoda pa se lahko povrne le, če se več posameznikov oz. gospodarstev združi v skupnost, ki
bo s prispevki (premijami) ustvarila sklad, iz katerega bodo nastale škode povrnjene. Taka
skupnost se v zavarovanju imenuje rizična skupnost. Organizacijo rizične skupnosti,
zbiranje sredstev, likvidacijo škod itd. opravljajo pri nas zavarovalnice. Praviloma je blago v
transportu od trenutka, ko zaradi natovarjanja na transportno sredstvo preide prag skladišča
pošiljatelja, do trenutka, ko preide prag prejemnikovega skladišča v namembnem kraju.
Lahko si zamislimo, kolikim nevarnostim je blago izpostavljeno, če npr. potuje v
prekomorske dežele tudi po več mesecev. Ko blago zapusti pošiljateljevo skladišče, ga
prevažajo z železnico ali s tovornjakom, nato uskladiščijo v pomorski luki, naložijo na ladjo
in prepeljejo v prekomorsko luko, kjer ga spet uskladiščijo; končno je treba blago s
tovornjakom, z železnico ali drugim prevoznim sredstvom prepeljati v prejemnikovo
skladišče.
V transportnem pravu velja pravilo, da prevoznik odgovarja za škodo, ki nastane na pošiljki,
to je za izgubo in poškodbo pošiljke in za prekoračitev izročilnega roka. Enako je odgovoren
skladiščnik, ki blago varuje. Zaradi tega se komercialist večkrat vpraša, čemu zavarovanje in
81
čemu stroški za premije. Odgovor je enostaven, če vemo, da je prevoznik odgovoren ne glede
na to, če je za škodo kriv ali ne, razen če dokaže, daje škoda posledica:
-napake osebe, za katero se opravlja prevoz,
-lastnosti ali napake blaga,
-vzroka, ki ga prevoznik ni mogel predvideti in se mu izogniti, tj. višje sile.
V vseh zgoraj naštetih primerih prevoznik ni odgovoren za škodo. Nadomestitev nastale
škode je mogoča le z zavarovanjem blaga v transportu, v kolikor smo blago zavarovali
proti rizikom, ki so povzročili škodo.
6.1.2. Osnovni pojmi v transportnem zavarovanju
6.1.2.1. Zavarovalna vsota, zavarovalna vrednost, polno zavarovanje,
nadzavarovanje, podzavarovanje in večkratno zavarovanje
Zavarovalna vsota in zavarovalna vrednost. V zavarovalni pogodbi zavarovalnica jamči
zavarovancu le do višine dogovorjene zavarovalne vsote, ki jo praviloma navede sklenitelj
zavarovanja. Od zavarovalne vsote se zaračuna premija. Ob nastopu zavarovalnega primera
pa je treba ugotoviti, koliko znaša zavarovalna vrednost. To je vrednost, ki jo ima
zavarovana stvar. Zavarovalna vrednost je, če ni drugače dogovorjeno, fakturna vrednost oz.
če te ni, ocenjena tržna vrednost blaga na dan odprave blaga. Prevozni carinski in zavarovalni
stroški ter pričakovani dobiček so zavarovani samo tedaj, če je to posebej dogovorjeno in
zapisano v zavarovalni polici. Zavarovalnica nikoli ne plača škode, ki presega višino
zavarovalne vrednosti, ker velja osnovno načelo, da ne sme nihče imeti dobička, temveč da se
maksimalno krije dejanska škoda, ki jo je imel zavarovanec.
Polno zavarovanje, nadzavarovanje in podzavarovanje. Če se ob nastopu zavarovalnega
primera zavarovalna vsota in zavarovalna vrednost skladata (ZVs= ZVr), imamo polno
zavarovanje. Z gospodarskega gledišča je polno zavarovanje primernejše, ker plača
zavarovanec premijo, ki ustreza vrednosti stvari ob nastopu zavarovanega primera,
zavarovalnica pa mu plača polno vrednost stvari oz. škode.
Če je zavarovalna vsota večja kot zavarovalna vrednost (ZVs > ZVr), tedaj govorimo o
nadzavarovanju. Z gospodarskega stališča to ni gospodarno, ker plača zavarovanec višjo
premijo, zavarovalnica pa izplača škodo največ do višine zavarovane vrednosti. Če je
zavarovalna vsota manjša od zavarovalne vrednosti (ZVs < ZVr), govorimo o
podzavarovanju. Z gospodarskega gledišča tudi to ni gospodarno, ker bo zavarovanec prejel
odškodnino največ do višine zavarovalne vsote, ki pa je nižja od vrednosti blaga. To pa
zaradi tega, ker je zavarovanec plačal premijo za nižji znesek, kot znaša zavarovalna
vrednost, in zaradi tega zavarovalnica nima primernega kritja, da bi izplačala škodo do višine
zavarovalne vrednosti. V primeru celotne škode bo zavarovalnica izplačala zavarovancu
odškodnino največ do višine zavarovalne vsote. V primeru delne škode pa bo zavarovalnica
plačala zavarovancu škodo v razmerju, ki ga tvori zavarovalna vsota proti zavarovalni
vrednosti (načelo sorazmerja).
82
Večkratno zavarovanje. V kargo zavarovanju se lahko zgodi, da blago zavaruje lastnik
blaga, razen njega pa še druge osebe, ki sodelujejo pri transportu (npr. špediter, prevoznik
itd.), in sicer na račun lastnika blaga; v tem primeru (zavaruje se isti interes za isto časovno
dobo in proti istim rizikom pri raznih zavarovalnicah in ko zavarovalne vsote skupaj
presegajo zavarovalno vrednost) nastopi večkratno zavarovnje. Po svetu imajo različne
sisteme, ki različno obravnavajo ureditev izplačila škode. Pri nas velja sistem, po katerem se
lahko zavarovanec v primeru večkratnega zavarovanja obrne na katero koli zavarovalnico, ki
mora izplačati škodo na podlagi svoje zavarovalne pogodbe, od drugih zavarovalnic pa lahko
zahteva regres v razmerju zneskov, ki jih morajo zavarovalnice plačati po svoji zavarovalni
pogodbi, s skupnim zneskom posameznih škod.
Če je sklenitelj sklenil večkratno zavarovanje z namenom, da bi si protipravno pridobil
korist, je neveljavna vsaka zavarovalna pogodba, ki jo je sklenil s tem namenom. Iz take
pogodbe ne more zahtevati odškodnine.
6.1.2.2. Zavarovalno potovanje in prevozno sredstvo
Zavarovalno potovanje. Pri sklepanju zavarovalne pogodbe mora sklenitelj zavarovanja
sporočiti zavarovalnici, na kateri relaciji se bo opravil transport blaga. Ta element
zavarovalne pogodbe je zelo pomemben zlasti v mednarodnem transportu, kjer so lahko
riziki za različne države različni in je od njih odvisna višina premije. Če je bil transport
opravljen na relaciji, ki se razlikuje od navedene v zavarovalni pogodbi, lahko zavarovalnica
v primeru škode odkloni odškodnino.
V domačem transportu pa lahko podjetja sklenejo z zavarovalnico zavarovalno pogodbo, ki
ne velja za eno potovanje, temveč za neko določeno dobo, in sicer za najmanj eno leto. To so
zavarovanja, sklenjena na podlagi tako imenovane generalne police. Na podlagi zavarovanja
po generalni polici podjetje avtomatično zavaruje vse ali velik del svojih pošiljk. Prijava
vrednosti, ki služi za obračun zavarovalne premije, se opravi na več načinov, ki jih bomo
spoznali (opisali) v poglavju o generalnih policah. Zaradi večje ali manjše kompleksnosti
uživa zavarovanje po generalni polici ugodnejšo (nižjo) premij sko stopnjo.
Podobno kot z generalno polico v domačem kargo lahko v mednarodnem transportnem
zavarovanju podjetja sklenejo z zavarovalnico t.i. pogodbo o odprtem pokritju. Po tej
pogodbi zavaruje podjetje pri zavarovalnici vse ali večji del svojih uvoznih ali izvoznih
pošiljk v določenem obdobju (običajno za nedoločen čas z odpovednim rokom 3. mesecev).
Tudi po pogodbi o odprtem pokritju, o kateri bomo govorili pozneje, je zaradi vsestranskosti
zavarovanja premija nižja kot za zavarovanje blaga za posamezna potovanja.
Prevozno sredstvo. Pomemben element zavarovalne pogodbe je prevozno sredstvo, s
katerim se blago prevaža. Od prevoznega sredstva so odvisni riziki oz. višina premijske
stopnje. V zavarovalni pogodbi pa moramo navesti ne le vrsto prevoznega sredstva, temveč
moramo tudi natančno označiti posamezno prevozno sredstvo, kot npr. št. vagona, št.
tovornjaka, ime ladje itd. Če tega ne bi storili, bi omogočili morebitno špekulacijo. Primer:
pri pošiljki 15 tovornjakov blaga je zavarovanec zavaroval blago le v 5 tovornjakih, v
primeru škode v 2 tovornjakih pa bi zavarovanec trdil, da je bilo zavarovano blago prav v teh
dveh vozilih.
83
Z natančno označbo posameznega prevoznega sredstva se torej zavarovana pošiljka
individualizira.
6.1.2.3. Zavarovalna premija
Zavarovalna premija je cena za zavarovanje, to je za odškodnino, ki jo plača zavarovalnica.
Premija se določa v odstotku (premijska stopnja) od zavarovalne vsote. Danes se določajo
premije za vsak primer posebej. Višina premije je odvisna od ponudbe in povpraševanja na
zavarovalnem tržišču.
Zavarovalna premija, ki jo v praksi imenujemo bruto premija, je namenjena za izpolnjevanje
zavarovalnih obveznosti in za poslovanje zavarovalnice. Zavarovalna (bruto) premija vsebuje:
-tehnično premijo, iz katere se izplačuje škoda oz. dogovorjene zavarovalne
vsote (npr. v življenjskem zavarovanju) in nekateri drugi izdatki;
-sredstva za preventivne sklade, ki so namenjena za ukrepe, s katerimi se odvrne
ali zmanjša neugodni učinek vzrokov, ki lahko povzročijo škodo (npr. pomoč
gasilski organizaciji za nabavo protipožarne opreme);
-sredstva, ki se prelivajo v celotni dohodek zavarovalnice (režijski dodatek);
-sredstva za nakup delovnih sredstev, kijih uporablja zavarovalnica.
Ceniki se uporabljajo za pošiljke z običajnimi riziki. Kakor hitro pa moramo prevažati
pošiljke pod posebnimi pogoji, sprejmeta zavarovatelj in sklenitelj zavarovanja sporazumno
posebne premijske stopnje izven cenika. V takem primeru je konkurenca med
zavarovalnicami ostrejša. Na določitev te premijske stopnje vplivajo prevozna pot, prevozno
sredstvo, embalaža idr.
Mnogo bolj so diferencirane premijske stopnje v zavarovanju mednarodnega zavarovanja
kargo. Vse blago je razvrščeno v štiri vrste: A, B, C in D, odvisno od občutljivosti blaga in od
rizikov. Glede na različnost rizikov se razlikuje klasifikacija blaga v prevozu po kopnem in
po morju. Blago vrste A je manj občutljivo, vrste D pa najbolj. Temu primerne so premijske
stopnje, za blago A nižje, za blago B višje, za blago D pa najvišje. Na premijsko stopnjo pa
vplivajo tudi: vrsta prevoznega sredstva (železnica, tovornjak, ladja, letalo), vrsta embalaže,
vrsta pokritja (osnovni riziki, dopolnilni riziki). V pomorskem kargu je premijska stopnja
odvisna tudi od tega, ali se blago prevaža na palubi (višja premij ska stopnja) ali pod palubo
(nižja premij ska stopnja). Nadalje vplivajo na višino premijske stopnje dežela, iz katere oz. v
katero se blago prevaža, starost ladje, pretovor blaga med transportom itd.
Sklenitelj zavarovanja odloča, za katere rizike bo kargo zavaroval, in s tem tudi višino
premijske stopnje. Komercialist se mora odločiti, ali zavarovati blago za več rizikov in
plačati višjo premijo ali pa izbrati manj rizikov in plačati nižjo premijo. Upoštevati pa mora
dejstvo, da zavaruje za najverjetnejše rizike in da bodo stroški najmanjši, ker je sicer
ogrožena konkurenčnost.
6.1.2.4. Franšize
Zavarovalnica nam včasih ne izplača celotne škode. Premijski ceniki predvidevajo pri
določenih pošiljkah t.i. odbitno franšize, ki se računa v določenem odstotku od zavarovalne
vsote in jo zavarovalnica odbije od odškodnine. Pri določenih pošiljkah redno prihaja do
84
poškodb, to so t.i. komercialne škode (steklo). Odbitna franšiza je od 1% - 10%. Zavarovanec
pa lahko zavarovalnici izrazi željo, da hoče zavarovati blago brez franšize. V tem primeru bo
moral plačati dodatno premijo, ker bo seveda jamstvo zavarovalnice večje.
Primer: Zavarovanec, ki hoče dobiti izplačano polno odškodnino brez odbitka franšize,
mora zavarovalnici doplačati posebno premijo, ki znaša največkrat 30% od predvidene
franšize.
Poznamo še integralno franšize v pomorskem prometu. Zaradi sorazmerno velikih stroškov
pri likvidaciji malih (bagatelnih) škod je v zavarovalnih pogojih navedeno, da do določenega
odstotka zavarovalne vsote zavarovalnica ne bo plačala škode, več od tega odstotka pa vso
škodo.
Tudi v transportu velja načelo, da odškodnina, ki jo plača zavarovalnica, ne sme biti večja od
škode, ki jo je utrpel zavarovanec.
6.1.2.5. Škoda in odškodnina
Glavna obveznost zavarovalnice je, da zavarovancu povrne škodo. V kargo zavarovanju
lahko nastopi škoda zaradi popolne ali delne izgube blaga, zaradi poškodbe blaga (poškodba
nastopi pri ekonomskem zmanjšanju vrednosti in pri spremembi uporabne vrednosti blaga;
zlasti je pomembna slednja, ker bi bile sicer zavarovalnice odgovorne za vsako konjunkturno
spremembo vrednosti). Vrednost poškodbe je razlika v ceni pred nastopom rizika in po njem.
Škoda lahko nastane tudi v prisilni prodaji blaga, če je to lahko pokvarljivo, prevozno
sredstvo se pa pokvari in ne more nadaljevati potovanja; pri tem se upošteva razlika v manjši
ceni zaradi prisilne prodaje.
Zavarovanec lahko utrpi škodo zaradi stroškov, ki jih ima zaradi reševanja blaga in zaradi
zmanjšanja večje škode, ki bi jo imelo blago, če ga ne bi reševal. To škodo mu povrne
zavarovalnica.
V pomorskem zavarovanju lahko zavarovanec utrpi škodo zaradi generalne havarije, to je
zaradi materialne škode in izdatkov, ki so posledica ukrepov, ki jih izvede kapitan ladje zaradi
reševanja ladje in tovora proti skupni nevarnosti; to škodo oz. izdatke plačata ladjar in lastnik
tovora.
Odškodnina. Predlagatelj odškodninskega zahtevka mora zavarovalnici dokazati, da je
upravičen do odškodnine iz sklenjenega zavarovanja in predložiti ustrezne dokumente. Ob
škodi ugotavlja zavarovalnica dejansko vrednost blaga. Če se zavarovanec in zavarovalnica
ne zedinita o ugotovitvi in oceni škode, se to prepusti izvedencu. Zavarovalnica mora
izplačati odškodnino v 30 dneh od dneva, ko je prejela vse dokumente, ki jih potrebuje za
likvidacijo škodnega primera.
85
6.2. SKLENITEV ZAVAROVANJA, UVELJAVLJANJE
PRAVIC ZAVAROVANCA IN IZKLJUČITEV
ZAVAROVANJA
6.2.1. Sklenitev zavarovanja, zavarovatelj, zavarovanec-sklenitelj in
zavarovalna pogodba-polica
6.2.1.1. Sklenitev zavarovanja v praksi, začetek, trajanje in konec
zavarovanja
Če hočemo zavarovati neko pošiljko za transportne rizike, moramo stopiti v stik s pristojnim
referentom v zavarovalnici, od katerega bomo prejeli vse informacije. Tako dogovarjanje
imenujemo kvotacija.
Za sklenitev zavarovalne pogodbe podamo pisno prijavo. Ta zajema naslednje podatke:
zavarovanec, vrsta, količina in kakovost blaga, pakiranje, transportna sredstva, relacija,
zavarovalna vsota, riziki idr.
Ko zavarovalnica to prijavo podpiše, je sklenjena zavarovalna pogodba in nastopi formalni
začetek zavarovanja. Jamstvo zavarovalnice pa se začne pri neposrednem natovarjanju blaga
na prevozno sredstvo - to je materialni začetek, in velja ves čas transporta, vključno z
raztovorom v kraju, navedenem v zavarovalni polici. Blago je zavarovano tudi v vmesnem
skladiščenju in sicer 30 dni v notranjem transportu in 60 dni v mednarodnem.
6.2.1.2. Zavarovatelj-zavarovanec-sklenitelj zavarovanja
Zavarovatelj ali zavarovalnica je stranka iz zavarovalne pogodbe, pri kateri zavarovanec ali
sklenitelj sklene zavarovanje.
S tem se zavarovatelj obveže, da bo po pogojih pogodbe nadomestil zavarovancu škodo, ki
bi nastala kot posledica uresničitve zavarovanega primera.
Glavna obveza zavarovatelja je izdajanje police zavarovanja in izplačilo odškodnine.
Zavarovanec in sklenitelj zavarovanja sta lahko dve različni osebi, lahko pa je ista oseba.
Podjetje, ki samo organizira transport blaga, običajno samo sklene zavarovanje in je
istočasno tudi zavarovanec, torej "oseba", ki ima interes, da pride blago nepoškodovano v
namembni kraj in ki tudi v primeru škode prejme od zavarovalnice odškodnino. Če pa
organizira transport špediter, lahko ta sklene zavarovanje za komitenta in plača zavarovalno
premijo, v primeru škode pa prejme odškodnino zavarovanec (komitent), to je podjetje, za
katerega se blago prevaža.
Sklenitelj zavarovanja lahko torej sklene zavarovanje na lasten račun in je v tem primeru
sklenitelj istočasno zavarovanec; lahko ga pa sklene na tuj račun (npr. špediter) in je v tem
primeru zavarovanec druga oseba (npr. komitent). Sklenitelj lahko sklene zavarovanje na tuj
račun, tako da imenuje zavarovanca. Lahko ga pa sklene tako, da ne imenuje zavarovanca; v
zavarovalni praksi se to izvede s klavzulo "na račun kogar se tiče"; v tem primeru ima
86
pravico do odškodnine oseba, ki dokaže svoj interes za blago v trenutku nastopa
zavarovalnega primera.
Sklenitev zavarovanja s klavzulo "na račun kogar se tiče" je praktična zlasti tedaj, ko se
lastnina na blagu prenaša z listinami (npr. konosament) in je blago od sklenitve zavarovanja
do nastopa zavarovanega primera večkrat menjalo lastnika.
Pri zavarovanju blaga v transportu je torej odločilno, da vemo, na čigavo tveganje se blago
prevaža, ker na ta način tudi vemo, kdo bo zahteval od zavarovalnice odškodnino. V
zavarovanju torej velja načelo, da lahko nastopa kot zavarovanec le oseba, ki ima interes, da
pride blago nepoškodovano v namembni kraj. Zaradi tega je zelo pomembno, da poznamo
pomen transportnih klavzul, ki jih večkrat vsebujejo kupne pogodbe.
6.2.1.3. Zavarovalna pogodba-zavarovalna polica
Vse zavarovalne pogodbe se sklepajo pisno in so sklenjene, ko pogodbenika podpišeta
zavarovalno polico ali potrdilo o kritju škode.
Zavarovalnica mora opozoriti sklenitelja zavarovanja, da so splošni in posebni zavarovalni
pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami
polici.
Pogodba o zavarovanju blaga v transportu je dvostranski dogovor, s katerim se zavarovalnica
obveže proti plačilu določene cene (zavarovalne premije) drugi zainteresirani stranki
(zavarovancu) povrniti škodo na blagu (odškodnino iz zavarovanja) do določene višine
(zavarovalna vsota), medtem ko se obveže oseba, ki zavarovanje sklene (sklenitelj
zavarovanja), da bo plačala zavarovalno premijo .
Ob sklenitvi zavarovalne pogodbe izda zavarovatelj zavarovalno polico (listino), ki vsebuje:
ime in naslov zavarovanca, opis blaga (vrsta, količina, pakiranje), transportno relacijo,
transportno sredstvo, zavarovalno vsoto, zavarovalne rizike idr.
Zavarovalna polica. Je dokaz, da je bila sklenjena zavarovalna pogodba in da bo
zavarovalnica plačala škodo ob določenih pogojih zavarovanja. Zavarovalnica izda
zavarovalno polico na ime zavarovanca ali pa po njegovi odredbi lahko tudi na prinositelja.
Po odredbi lahko z indosamentom (na hrbtni strani zavarovalne police) prenese to polico na
drugo osebo. To je takrat, ko prodajalec blago zavaruje na vsej poti, odgovornost transporta
pa prevzame za določen del poti. Naše zavarovalnice izdajo zavarovalno polico tudi v
angleškem jeziku.
6.2.2. Izključitev jamstva zavarovalnice, uveljavljanje pravic
zavarovanca in predložitev listin
Izključitev jamstva zavarovalnice. Največ sporov med zavarovalnico in zavarovancem
nastane, ko zavarovanec zahteva od zavarovalnice plačilo škode. Pogosto pride do sporov
zaradi tega, ker zavarovanec ne pozna pogojev, po katerih je sklenil zavarovalno pogodbo,
splošnih zavarovalnih predpisov in načel.
87
Dejali smo že, da zavarovalnica ni odgovorna za škodo, ki je nastala namenoma ali zaradi
grobe malomarnosti zavarovanca. Pravilniki in klavzule za razne vrste transportnih
zavarovanj pa vsebujejo še druge razloge, zaradi katerih zavarovalnica ne jamči za nastalo
škodo.
Pri vseh vrstah transportnega zavarovanja je izključeno jamstvo zavarovalnice; na primer če
nastane škoda zaradi nestrokovnega ali pomanjkljivega pakiranja blaga in kadar nastane
škoda zaradi naravnih lastnosti blaga. Nadalje je izključena škoda, ki jo povzročijo miši,
podgane in mrčes; škoda, ki nastane zaradi zavlačevanja potovanja; škoda zaradi napačne
deklaracije blaga. Mnogokrat je treba posebej zavarovati riziko medsebojnega poškodovanja
blaga, prav tako poškodbe, ki nastanejo pri natovarjanju, pretovarjanju ali raztovarjanju blaga
(manipulativni riziki).
Iz tega je razvidno, da bo moralo podjetje, ki je zavarovalo blago v transportu, uporabiti vse
sodobne metode pakiranja, ker so od tega odvisni manipulativni riziki kakor tudi poškodbe
blaga zaradi njegovih naravnih lastnosti (toplota, mraz, podgane, mrčes idr.). Včasih se ti
riziki še posebej zavarujejo s plačilom dodatne premije. Zavarovalnica lahko kljub temu
plačilu odbije škodo, če je vzrok zanje groba malomarnost zavarovanca, ki ni poskrbel za
strokovno in sodobno pakiranje blaga. Vprašanje grobe malomarnosti lahko prihaja v poštev
seveda tudi pri natovarjanju, pretovarjanju in raztovarjanju blaga, če to ni bilo strokovno
opravljeno. Isto velja za medpotno uskladiščenje blaga.
Uveljavljanje pravic zavarovanca. Ko nastopi zavarovalni primer, lahko zavarovanec
uveljavlja svoje pravice iz zavarovalne pogodbe in sicer, da zahteva od zavarovalnice plačilo
škode. Uveljavitev teh pravic je odvisna od tega, ali je zavarovanec oz. sklenitelj zavarovanja
izpolnil vse svoje dolžnosti od sklenitve zavarovanja dalje. Pri sklenitvi zavarovanja je moral
sklenitelj navesti točne podatke; če je npr. navedel drugačno embalažo, kot je bila v resnici
(npr. navedel je leseno embalažo, v resnici pa je bila papirna), bo zavarovalnica verjetno
odklonila izplačilo škode, če je bil riziko dejansko večji; vsekakor pa bo odklonila izplačilo
škode, če je sklenitelj vložil lažno prijavo z namenom, da bi s tem dosegel nižjo premijo.
Sklenitelj je moral plačati tudi premijo, ker mu sicer zavarovalnica ne bi izročila police. Brez
nje pa ne bi mogel uveljavljati svojih pravic.
Tudi med trajanjem zavarovanja mora včasih sklenitelj oz. zavarovanec izpolniti določene
dolžnosti. Če npr. v pomorskem zavarovanju ladja skrene s poti, ki je bila navedena v polici,
mora sklenitelj oz. zavarovanec o tem obvestiti zavarovalnico in plačati dodatno premijo, če
predvideva premijska tarifa za tako pot višjo premijsko stopnjo. Če zavarovanec tega ne
stori, zavarovalnica ne jamči za škodo.
Tudi ob nastopu zavarovalnega primera ima zavarovanec določene dolžnosti. Zavarovanec
mora ukreniti vse potrebno za reševanje blaga in za zmanjšanje škode (prepakiranje, sušenje,
presortiranje itd.); o škodi mora takoj obvestiti zavarovalnico oz. havarijske komisarje
(uradne osebe), ki po raznih krajih po svetu zastopajo zavarovalnice in so običajno navedeni
na polici.
Zavarovanec mora ohraniti regresno pravico zavarovalnice proti osebam, ki so odgovorne za
škodo. Če je npr. blago prispelo z morsko ladjo poškodovano, mora zavarovanec oz. oseba,
ki za njega opravlja prevzem blaga (npr. špediter), predložiti ladjarju pisni protest, ker se le
na ta način lahko uveljavlja proti ladjarju odškodninska pravica, če je ladjar odgovoren za
88
škodo blaga. Pri poškodbi blaga na železnici je treba napisati zapisnik, ker se le na ta način
ohrani morebitna pravica zavarovalnice proti železnici.
Predložitev listin:
1. Zavarovalna polica, s katero je upravičen, da lahko uveljavlja zahtevek proti zavaro-
valnici. V praksi se lahko zgodi, da zavarovanec polico izgubi; v takem primeru mu bo
zavarovalnica izplačala odškodnino le, če bo iz drugih listin verjetno, da ima zavarovanec
pravico do odškodnine. Poleg tega zavarovalnica zahteva običajno jamstvo (bančno)
zavarovanca, da bo povrnil vso škodo, ki bi jo morebiti utrpela zavarovalnica, ker mu je
izplačala škodo brez police.
2. Prevozna listina (konosament, tovorni list itd.), s katero zavarovanec dokaže, da ima
interes za blago in s katero se individualizira pošiljka.
3. Faktura, iz katere sta razvidni količina in vrednost blaga ter morebitne klavzule, iz katerih
se ugotovi, na čigav riziko se je blago prevažalo.
4. Zapisnik o ugotovitvi škode: zapisnik železnice, oz. drugega prevoznika; izjava
izvedencev o škodi; havarijski certifikat, t.j. listina havarijskega komisarja, v kateri ugotavlja
datum prispetja blaga, kako se je blago raztovarjalo, opis in obseg škode, stanje embalaže,
morebitni vzrok škode, višina škode (običajno v % od vrednosti blaga), podatki o morebitni
takojšnji prodaji poškodovanega blaga itd.
5. Obračun škode, v katerem se navedejo poleg osnovne škode na podlagi fakture še
morebitni stroški za voznino, carino, reševanje blaga, za sušenje in presortiranje blaga.
Zavarovalnica pa lahko zahteva od zavarovanca, da ji predloži še druge listine, ki so
pomembne za presojo o zavarovančevi pravici do odškodnine, npr. korespondenco o
prevozniku, kupoprodajno pogodbo, iz katere je razvidno, na čigav riziko je blago potovalo
itd.
6.3. ZAVAROVANJE POTNIKOV IN BLAGA PO VEJAH
PROMETA
6.3.1. Zavarovanje potnikov
Po zakonu je zavarovanje potnikov v javnem prometu obvezno.
Potnik je oseba, ki ima veljavno vozovnico ali ima pravico do brezplačne vožnje.
Odgovornost se prične ob vstopu v prevozno sredstvo in konča, ko izstopi iz njega. V
zavarovalni pogodbi so dogovorjene zavarovalne vsote, ki pa so lahko tudi višje. Če je
upravičenec utrpel večjo škodo, kot znaša zavarovalnina, lahko zahteva odškodnino le do
preostanka pravno priznane škode.
Zavarovalnice zavarujejo potnike na podlagi Splošnih pogojev za nezgodna zavarovanja in na
podlagi Dopolnilnih pogojev za obvezno zavarovanje potnikov po zakonu. Gre za nezgodno
zavarovanje in zavarovalnica v primeru smrti ali trajne invalidnosti izplača dogovorjeno
89
vsoto, pri delni invalidnosti pa tak odstotek zavarovalne vsote, ki ustreza odstotku delne
invalidnosti. Izplača se tudi dnevna odškodnina, če zavarovanec upošteva navodila.
Zavarovalnica ne povrne škode v primerih: ob potresu, vojnih operacij ali uporov, namernih
povzročitev, pretepov ali fizičnih obračunavanj (razen dokaza samoobrambe). Dopolnilni
pogoji pa določajo, da so zavarovani vsi potniki ne glede na njihovo zdravstveno stanje,
splošno delovno sposobnost in starost. Poškodovani potnik mora nezgodo takoj javiti
prevozniku. Ta mora sestaviti zapisnik in ga poslati zavarovalnici.
6.3.2. Zavarovanje blaga v železniškem prometu
6.3.2.1. Zavarovanje po generalni polici
Takšno zavarovanje je praktično zlasti za podjetja, ki imajo številne prevoze blaga po
železnici in jim ni potrebno vsake pošiljke posebej prijavljati za zavarovanje, temveč store to
(navadno) enkrat mesečno. Poleg tega so za zavarovanje z generalno polico določene izredno
nizke premijske stopnje in imajo gospodarske organizacije tudi v tem pogledu koristi. Vidimo
torej, da velja (tudi) v zavarovanju z generalno polico določen avtomatizem, ker so po
sklenitvi zavarovalne pogodbe zavarovane vse pošiljke, ki jih bomo omenili pozneje, še
preden so bile prijavljene z redno (mesečno) prijavo.
Predmet zavarovanja. Predmet zavarovanja so po generalni polici vse stvari, ki se prevažajo
oz. prenašajo na zavarovančevo tveganje (riziko). Prednosti zavarovanja z generalno polico
so, ker:
- so avtomatično zavarovane vse pošiljke in zaradi tega ni nevarnosti, da na kakšno
pozabimo;
- je manj administrativnega dela, saj ni potrebno prijavljati zavarovalnici vsake
pošiljke posebej;
- so premijske stopnje pri zavarovanju z generalno polico nižje kot pri posamičnih
zavarovanjih.
Formalni in materialni začetek ter trajanje zavarovanja. Formalni začetek zavarovanja je
naveden z datumom na prvi strani generalne police in je razširjen tako, da velja zavarovanje
tudi za pošiljke, ki so tega dne že na poti. Materialni začetek pa nastopi v trenutku, ko se
začne natovarjanje na prevozno sredstvo in traja, dokler pošiljka v namembnem kraju, po
razložitvi prevoznega sredstva, ne preide praga skladišča.
Če se dostavlja blago na dom oz. do stavbe bivališča koristnika blaga, so z zavarovanjem z
generalno polico krite tudi škode, ki nastanejo med tako dostavo, in sicer do kraja, do
katerega seje prodajalec obvezal dostaviti blago.
Zavarovalni riziki in izključene škode. Po generalni polici so stvari zavarovane proti vsem
rizikom, med katere sodijo izgube in poškodbe. Zavarovanje torej pokriva osnovne in
dopolnilne rizike. S posebnim dogovorom in ob doplačilu premije pa je treba blago
zavarovati po želji sklenitelja zavarovanja proti naslednjim transportnim rizikom:
90
-zamrznjenje in odmrznjenje,
-segrevanje in / ali znojenje,
-vnetje in/ ali kvar,
-strditev,
-samovžig,
-eksplozija,
-napihnjenje konzerv,
-poškodbe etiket itd...
V nobenem primeru pa zavarovalnica ne krije škode, ki bi nastala kot posledica:
- naklepa ali grobe malomarnosti zavarovanca ali njegovih delavcev, kar pa ne velja za
naklep in grobo malomarnost zavarovančevih voznikov, če so ti delali v nasprotju z
zavarovančevimi navodili;
- škode, ki so jo povzročili špediterji, prevozniki in skladiščna podjetja, na primer:
-zakasnitve potovanja,
-skrite napake in naravne lastnosti blaga,
-nepravilno in nezadostno pakiranje, nepravilno natovarjanje ali nezadostna
zaščita stvari na prevoznem sredstvu,
-nepravilne ali nezadostne označbe blaga z ozirom na njegove posebne
lastnosti.
Zavarovalna vrednost. Zavarovalna vrednost stvari, ki jih je zavarovanec kupil ali prodal, je
njihova fakturna vrednost, povečana za prevozne stroške, ki bremenijo zavarovanca, za vse
ostale stvari pa njihova tržna vrednost.
Zgoraj navedene izključitve ne veljajo, če je škodo pripisati dejanjem ali opustitvam
prevoznika in je škoda posledica njegovega nepravilnega natovarjanja ali nezadostne zaščite
stvari na prevoznem sredstvu, izbire takšnega prevoznega sredstva, ki zaradi svojih
pomanjkljivosti in napak ne zagotavlja varnega prevoza zavarovanega blaga ali opustitve
posebnih ukrepov v zvezi s prevozom stvari, ki presegajo v javnem prevozu predpisane
okvirne mere.
Pri prevozih stvari v odprtih prevoznih sredstvih zavarovalnica ne krije škode, ki nastane kot
posledica načina prevoza, razen v primeru, če so stvari glede na njihovo naravo dobro
zaščitene proti nevarnostim prevoza (nepremočljiva ponjava, privezana in opremljena z
zalivkami).
Stvari, katerih vrednost presega v polici določeno maksimalno jamstvo, so zavarovane največ
do dogovorjenega limita jamstva zavarovalnice, zavarovanec pa lahko še pred odpremo
zahteva povečanje omenjenega limita, v tem primeru ima zavarovalnica pravico določiti
posebne zavarovalne pogoje in premije.
Rok prijave. Seštevek faktur je treba pošiljati zavarovalnici trimesečno, polletno ali letno.
Te podatke je treba poslati do določenega dne v mesecu, ki sledi obdobju, navedenem v
generalni polici.
Zavarovalnica ima pravico, da prijave nadzira in ima pravico vpogleda v poslovne knjige
zavarovanca; pri tem mora skrbeti za poslovno tajnost.
Za obdobje do 3 mesecev je premija vplačljiva po prejemu računa. Za obdobje več kot 3
mesecev do 1 leta je premija vplačljiva vnaprej, z akontacijo.
91
Zavarovalna premija. Omenili smo že osnovne stopnje bruto premije kakor tudi to, da je
treba za razširitev rizikov plačati posebno dopolnilno premijo, ki je mnogo višja kot osnovna.
Tarifa za zavarovanje blaga po generalni polici vzpodbuja zavarovance, da imajo čim manj
škode, tako da predvideva zmanjšanje (t. i. bonifikacija) oz. zvišanje bruto premije za
zavarovance, ki imajo ugodno oz. neugodno razmerje med škodami in tehničnimi premijami.
Odstotek zmanjšanja oz. povečanja tehnične premije se ugotavlja ob koncu vsakega leta za
prihodnje leto.
Ugotavljanje škode. Zavarovanec, ki je sam prevažal blago, mora nastalo škodo zapisniško
ugotoviti, ko zanjo zve, toda najkasneje v 7 dneh po prevzemu stvari in ukreniti vse
potrebno za reševanje in preprečevanje večje škode.
Če stvari ni prevažal zavarovanec, marveč kak drug prevoznik, mora vidne škode ugotoviti
takoj po prevzemu v prisotnosti voznika. Če voznik to odkloni, mora škodo ugotoviti na drug
na primeren način tako, da bo zagotovljena morebitna regresna pravica proti prevozniku. Pri
vsem tem bo moral zavarovanec upoštevati roke, predpisane z določili, ki veljajo za
posamezne vrste transportov.
Pri poškodbah ali izgubah zavarovanih stvari, ki ob prevzemu pošiljke niso bile vidne, jamči
zavarovalnica samo tedaj, če zavarovanec dokaže, da je do poškodb ali izgub prišlo na
zavarovalni relaciji, v času trajanja zavarovanja in kot posledica zavarovalnih rizikov ali če je
iz dokumentov mogoče z verjetnostjo to sklepati.
Če se zavarovanec in zavarovalnica ne zedinita o ugotovitvi in ocenitvi škode, prepustita
odločanje o tem izvedencu.
Zagotovitev odškodninskih pravic proti tretjim osebam. Zavarovanec mora storiti vse, da
si zagotovi odškodninske pravice proti tretjim osebam (npr. proti prevoznikom, od katerih
mora pravočasno zahtevati zapisnik o škodi, preskrbeti potrebna dokazila itd.). Ko
zavarovalnica prizna zavarovancu pravico do odškodnine, ji mora ta odstopiti odškodninske
pravice do tretje oseb (npr. proti prevozniku). Zavarovanec ji mora dati vso dokumentacijo
(npr. vozni list, zapisnik o škodi itd.) in korespondenco, ki jo zavarovalnica potrebuje za
uveljavitev odškodninskih pravic proti tretjim osebam. Če bi zavarovanec prejel odškodnino
ali del odškodnine od tretje osebe, mora to vrniti zavarovalnici, če mu je ta že izplačala
odškodnino iz naslova zavarovalne pogodbe, ali pa mora zmanjšati svoj zahtevek za že
prejeto odškodnino od tretje osebe.
Likvidacija škode. Pri delnem uničenju zavarovanega blaga zavarovalnica povrne
odškodnino, ki je enaka stroškom popravila, toda največ do zavarovalne vsote, pri čemer
povrne tudi stroške nadomestitve posameznega dela ali delov zavarovanega blaga (prevozni
stroški, stroški montaže itd.).
Če bi stroški popravila dosegli ali presegli vrednost zavarovanega blaga, povrne
zavarovalnica odškodnino, ki je enaka zavarovalni vsoti ali delu zavarovalne vsote.
Zavarovalnica zahteva, da mora zavarovanec zavarovalnici predložiti h generalni polici še
naslednje dokumente:
- prevozni dokument,
- izjavo ali zapisnik prevoznika o poteku vožnje ter o domnevnih vzrokih škode,
- komisijski zapisnik o obsegu škode,
92
- dodatne zapisnike,
- originalen dobaviteljev račun,
- fakturo za vrednost embalaže itd.
Zavarovalnica mora plačati odškodnino v 30 dneh, računajoč od dneva, ko je prejela vse
dokumente, ki jih potrebuje za likvidacijo škodnega primera, in ko je priznala svojo
obveznost odplačila škode.
Druga določila. Včasih se h generalni polici priključijo dodatne klavzule. Zaradi tega je
treba poznati naslednja načela: morebitne polici priključene klavzule imajo prednost pred
splošnimi pogoji v generalni polici. V sami polici zapisani pogoji pa imajo prednost pred
priključenimi klavzulami.
6.3.2.2. Posamično zavarovanje
Če zavarovanec nima blaga zavarovanega z generalno polico, ga mora zavarovati s
posamičnim zavarovanjem, kar pomeni, da mora zavarovati oz. prijaviti vsako pošiljko
posebej in mu tako zavarovalnica izda polico za vsako tako pošiljko.
Zavarovanje osnovnih rizikov. Po posebnih pogojih za zavarovanje blaga med prevozom za
osnovne rizike so krite poškodbe ali izgube blaga, nastale kot posledica: -višje sile,
elementarne nesreče, neurja, požara in eksplozije, -prometne nesreče prevoznega sredstva ali
pomorske nezgode, -neizročitve, tatvine dela pošiljke ali cele pošiljke pri kopenskih
prevozih, -vlomne tatvine blaga v ladijskih skladiščih ter neizročitve in tatvine cehh omotov
pri prevozih blaga na krovih ladje, -dejanja generalne havarije itd.
Zavarovanje proti vsem rizikom. Zavarovanje po posebnih pogojih za zavarovanje blaga
med prevozom za vse rizike je širše kot zavarovanje za osnovne rizike . Zavarovanje krije vse
rizike izgube ali poškodbe zavarovanega predmeta, torej osnovne in dopolnilne rizike, ne pa
vojnih in političnih. V nobenem primeru niso kriti izguba, poškodba ali stroški, ki bi nastali
neposredno zaradi kvara in naravnih lastnosti blaga, zakasnitve potovanja, skritih napak
predmeta ali zaradi običajne izgube na blagu med prevozom.
Izključeni riziki in omejitve jamstva. V nobenem primeru zavarovalnica ne krije škode, ki
bi nastala kot posledica:
-naklepa ali grobe malomarnosti zavarovanca ali njegovih delavcev,
-skritih napak ali naravnih lastnosti blaga,
-nepravilnega ali nezadostnega pakiranja, nepravilnega natovarjanja ali
nezadostne zaščite blaga na prevoznem sredstvu,
-nepravilne ali nezadostne označbe blaga itd. Če bi ocenili vse primere škod, za
katere zavarovalnica ne jamči, bi lahko na splošno rekli, da so to primeri, ko je škoda nastala
po krivdi zavarovanca. Izven tega so le skrite napake in naravne lastnosti blaga.
Franšize. Premijski ceniki predvidevajo odbitne franšize. Če je v zavarovalni polici taka
franšiza predvidena, tedaj zavarovalnica upošteva le to franšizo, ne pa tudi odbitka npr. za
93
običajni lom, kalo, razsipanje, iztek itd. To je razumljivo z ozirom na glavno funkcijo odbitne
franšize, t.j. da izključuje normalne škode, ki redno nastajajo med prevozom.
Trajanje zavarovanja. Zavarovanje se začne z neposrednim natovarjanjem blaga na
prevozno sredstvo v kraju, navedenem v zavarovalni polici kot odpremni kraj, traja ves čas
prevoza s prevoznimi sredstvi, navedenimi v zavarovalni polici, konča pa se z razložitvijo
neposredno s prevoznega sredstva v kraju, navedenem v zavarovalni polici kot namembni
kraj. Pri vseh vrstah prevoza je blago zavarovano v času običajnega vmesnega skladiščenja,
vendar ne dalj kot 30 dni.
Zavarovalna vrednost. Zavarovalna vrednost je lahko, če ni drugače dogovorjeno, fakturna
vrednost oz. če ta ni ocenjena, tržna vrednost blaga na dan in v kraju odpreme. Prevozni,
carinski in zavarovalni stroški ter pričakovani dobiček so zavarovani samo tedaj, če je to
posebej dogovorjeno in zabeleženo v zavarovalni polici.
Zavarovančeve dolžnosti. Če ni drugače dogovorjeno, mora zavarovanec plačati premijo ob
sklenitvi zavarovanja.
Če nastopi zavarovalni primer, ga mora zavarovanec ali njegov pooblaščenec prijaviti
zavarovalnici, kakor hitro izve zanj, poleg tega mora ukreniti vse potrebno za reševanje in
preprečevanje morebitne večje škode na zavarovanem blagu.
Škoda mora biti takoj zapisniško ugotovljena, med prevozom ali ob izročitvi pošiljke
prejemniku, in sicer z naslednjimi vrstami dokumentov:
-pomorski prevoz: prejemnikov protest ladjarju;
-cestni prevoz: šoferjevo poročilo in poročilo prevozniškega podjetja;
-železniški prevoz: uradni železniški zapisnik;
-zračni prevoz: zapisnik prevoznika;
-drugi prevozi: zapisnik prevoznika;
-skladiščenje: zapisnik skladiščnega podjetja.
Vsi zgoraj omenjeni dokumenti so potrebni zaradi tega, da lahko zavarovalnica uveljavlja
regresno pravico proti prevozniku ali skladiščnemu podjetju.
Likvidacija škode. Zavarovanec mora predložiti zavarovalnici dokazilo, da je do škode
prišlo:
-na zavarovalni relaciji,
-med trajanjem jamstva,
-kot posledica enega izmed zavarovalnih rizikov,
-v obsegu, kot to navaja v svojem odškodninskem zahtevku.
Ob vložitvi odškodninskega zahtevka mora zavarovanec predložiti zavarovalnici:
-originalno zavarovalno polico,
-originalni prevozni dokument,
-prevoznikov zapisnik o škodi,
-havarijski certifikat,
-nabavno ali prodajno fakturo za celo pošiljko,
-vse račune, ki so bili izstavljeni v zvezi s popravilom poškodovanega blaga,
94
-dokaz (račun) o doseženem izkupičku pri prodaji poškodovanega ali uničenega blaga.
Posebnosti tarife. Za posamične pošiljke so v ceniku zavarovalnice določene premijske
stopnje, in sicer za zavarovanje proti osnovnim rizikom (nižje stopnje) in za zavarovanje proti
vsem rizikom (višje stopnje).
Vso blago je razporejeno v 4 razrede; A, B, C in D. V razredu A je manj občutljivo blago, za
katero veljajo nižje premijske stopnje (npr. neobdelan les, pesek, rude itd.), v razred D pa
najbolj občutljivo blago, za katero veljajo najvišje premijske stopnje (npr. pohištvo, stroji,
aparati, igrače itd.).
Za težke in okorne predmete (prekoračeni gabarit) je treba k premiji dodati doplačilo gleda na
povečano nevarnost.
Razširitev zavarovanja proti vsem rizikom. Po posebnem ceniku za zavarovanje specialnih
rizikov, ki niso zajeti v pogojih proti vsem rizikom, je mogoče zavarovati z doplačilom
dodatnega premijskega stavka, ki je v nekaterih primerih zelo visok, tudi rizike, ki jih ne
zajema zavarovanje proti vsem rizikom.
Dodatne klavzule oziroma posebni pogoji h generalnim in posamičnim policam. Poleg
posebnih tarif določajo zavarovalnice tudi posebne klavzule oz. pogoje, ki normirajo rizike,
zavarovalno - tehnični postopek in ravnanje med transportom z blagom, ki zaradi svojih
posebnosti zahteva posebno normiranje. Te dodatne klavzule oz. posebni pogoji, ki se dodajo
bodisi posamičnim ali generalnim policam, so:
-klavzula o servisih,
-klavzula o nadomestitvi,
-posebni pogoji za zavarovanje umetniških predmetov,
-posebni pogoji za zavarovanje selitvenih predmetov,
-posebni pogoji za zavarovanje živih živali med prevozom,
-posebni pogoji za zavarovanje tirnih vozil, ki se prevažajo na lastnih oseh,
-posebni pogoji za zavarovanje rizika zavrnitve prevzema blaga,
-posebni pogoji za zavarovanje rizika poškodbe konzerv,
-posebni pogoji za zavarovanje rizika poškodbe etiket,
-posebni pogoji za zavarovanje rizika segrevanja, znojenja, strditve, vnetja, kvara,
samovžiga, odmrzovanja, zamrznjenja itd.
6.3.2.3. Posebne zavarovalne pogodbe
Za prevoz gotovine, vrednostnih pisem in paketov se je pokazala potreba po posebnih
zavarovanjih teh predmetov. Ta zavarovanja sklepajo zavarovanci, katerih gotovina,
vrednostna pisma itd. so v nevarnosti med prevozom (banke, pošte in druga podjetja).
Zavarovanja sklepajo z zavarovalnicami s posebnimi zavarovalnimi pogodbami za nedoločen
čas (podobno kot generalne police), s trimesečnim odpovednim rokom. Take zavarovalne
pogodbe, ki jih sklepajo za nedoločen čas (lahko tudi za določen), torej ne za vsako pošiljko
posebej, imenujemo splošne zavarovalne pogodbe, lahko tudi pogodbe v odprtem pokritju.
Nekateri jih imenujejo tudi abonentska zavarovanja, ker so sklenjena vnaprej. Premije se
95
obračunavajo naknadno, s tem da zavarovanec mesečno prijavi vrednost pošiljk za pretekli
mesec.
6.3.2.4. Zavarovanje blaga v mednarodnem železniškem prometu
1. Posamično zavarovanje. Pri uvozu veljajo določila kot za notranji kargo.
Zavarovanje vojnih in političnih rizikov. V uvozu lahko zavarujemo tudi vojne in politične
rizike. Pri tem zavarovalnice uporabljajo obe klavzuli, ki ju dodajo zavarovalni polici tudi v
pomorskem zavarovanju, in sicer:
- vojne klavzule Inštituta,
- klavzule Inštituta za stavke, upore in državljanske nerede.
Posebnosti tarife. Za zavarovanje pošiljk v mednarodnem kopenskem prevozu veljajo
posebni ceniki, in sicer za zavarovanje proti osnovnim rizikom (nižje stopnje) in za za-
varovanje proti vsem rizikom (višje stopnje).
Vso blago je razporejeno v 4 razrede; A, B, C in D. V razred C spada blago, ki ni navedeno v
razredih A, B in D. Za razliko od klasifikacij v notranjem zavarovanju kargo je v
mednarodnem kopenskem najbolj občutljivo blago razporejeno v razred A (elektronski
aparati, računski stroji, umetniški predmeti, žive živali itd.), najmanj občutljivo pa v razred D
(pesek, gramoz, premog, neobdelan les, ruda itd.). Razumljivo je, da so določeni premijski
stavki za blago A najvišji, za blago D pa najnižji.
Premijski stavki se razlikujejo po različnih državah. Na splošno bi lahko rekli, da ti stavki
naraščajo z oddaljenostjo držav.
Nekaj navodil za likyidacijo škode. Ko nastopi zavarovani primer, mora zavarovanec oz.
njegov predstavnik, kakor hitro zve za škodo, to takoj javiti zavarovalnici in ukreniti vse
potrebno za reševanje blaga oz. za onemogočanje večje škode. Zavarovanec mora pred
prevzemom pošiljke od železnice najprej zahtevati zapisnik o dejanskem stanju. S tem ohrani
regresno pravico proti železnici, ki jo pozneje, po izplačilu škode, uporabi zavarovalnica proti
železnici.
Pri izvozu zavarovalnica plačuje odškodnine v devizah tam, kjer so zavarovalne police
domačih oseb prenesene na tuje osebe. V izvozu se to večkrat zgodi, zlasti takrat, ko nosi
odgovornost za prevoz na delu poti prodajalec, na drugem delu poti pa kupec.
Pogodbe v odprtem pokritju. Nekaj podobnega, kot so generalne police v notranjem
transportnem zavarovanju, so pogodbe v odprtem pokritju v mednarodnem transportnem
zavarovanju (splošne zavarovalne pogodbe).
Podjetje, ki izvaža oz. uvaža blago v našo državo, lahko sklene z zavarovalnico tako
imenovano pogodbo o odprtem pokritju. Po tej pogodbi se podjetje obveže, da bo vse
pošiljke zavarovalo pri določeni zavarovalnici.
Pri uvozu podjetja običajno zavarujejo svoje pošiljke preko špedicijskih podjetij, ker
morajo le-ta dostavljati carini police. V takem primeru izstavi zavarovalnica polico,
zavarovalna premija pa se zaračuna po tarifi, ki velja za pogodbe o odprtem pokritju. Za
96
pogodbe o odprtem pokritju veljajo posebne, nižje tarife. Če za posamezne proizvode take
tarife niso predpisane, veljajo za te proizvode splošne oz. specialne tarife, znižane za določen
odstotek.
V tipski pogodbi o odprtem pokritju so zavarovančeve pošiljke zavarovane za vse rizike,
razen če zavarovanec s pravočasno zavarovalno prijavo ne zahteva širšega ali ožjega pokritja.
Pokriti so torej osnovni in dopolnilni riziki, lahko pa zahteva zavarovanje tudi vojnih in
političnih rizikov.
Zavarovanec mora občasno (mesečno, trimesečno, polletno ali letno), po dogovoru, prijavljati
pošiljke zavarovalnici; na podlagi teh prijav zavarovalnica izračunava premijo. Pogodbe o
odprtem pokritju spodbujajo našega izvoznika oz. uvoznika, da zavaruje čim več pošiljk pri
naših zavarovalnicah, ker ima po teh pogodbah avtomatično zavarovane vse pošiljke. Zaradi
tega ne bo dopustil, da bo tuje podjetje zavarovalo blago pri svoji zavarovalnici, in mu bo
premijo zaračunalo v ceno. Če te pogodbe podjetje ni sklenilo, bo mnogokrat
nezainteresirano, da blago zavaruje pri notranji zavarovalnici.
Dodatne klavzule oz. posebni pogoji. Tudi v mednarodnem železniškem zavarovanju kargo
lahko dodamo pogodbe o odprtem pokritju oz. policam dodatne klavzule, ki smo jih navedli v
notranjem železniškem zavarovanju.
Če zavarovalnica zavaruje tuje interese, je treba vse klavzule, posebne pogodbe in posebne
pogoje izdati v slovenskem in angleškem jeziku.
6.3.3. Zavarovanje blaga v cestnem, rečnem in zračnem prometu
6.3.3.1. Zavarovanje blaga v cestnem prometu
V tem poglavju bomo obravnavali zavarovanje blaga med prevozom z motornimi vozili po
kopnem, med katera ne spadajo motorni (železniški) vlaki, letala, ker veljajo za te posebni
zavarovalni pogoji. Zavarovanje kargo se nanaša torej v glavnem na prevoze s tovornjaki,
traktorji in drugimi motornimi voziH.
l.Zavarovanje v notranjem prometu
Zavarovanje po generalni polici. Vse, kar smo zapisali o zavarovanju z generalno polico v
poglavju o zavarovanju pošiljk po železnici, velja tudi za zavarovanje blaga med prevozom s
kopenskimi motornimi vozili.
Posamično zavarovanje. Poleg splošnih zavarovanj z generalno polico lahko v domačem
cestnem (skrajšan izraz za prevoz z motornimi kopenskimi vozili) prevozu zavarujemo blago
za vsak prevoz posebej. Za taka posamezna zavarovanja veljajo splošni pogoji zavarovanja
blaga za prevoz po kopnem. Tudi za to zavarovanje velja podobno, kar velja za notranje
železniško zavarovanje kargo.
Dodatne klavzule oz. posebni pogoji. Velja vse, kar smo povedali za notranje železniško
zavarovanje kargo.
97
Za zavarovanje pošiljk, ki presegajo v cestnem prometu določene oblike (gabarit) in težo, je
treba dodati k polici posebne pogoje. Po teh pogojih krije zavarovatelj tudi škodo na blagu
takšnih oblik in teže, ki presega s predpisi v javnem prometu dovoljene maksimalne profile in
težo, razen v primeru, ko prevaža blago sam zavarovanec s svojimi prevoznimi sredstvi in
pride do škode zaradi voznikove kršitve specialnih cestnoprometnih predpisov o dovoljenih
gabaritih za varen prevoz (opozorilne table glede višine, širine in nosilnosti cestnoprometnih
objektov). Za vse ostalo veljajo določila splošnih pogojev za zavarovanje blaga med
prevozom.
Posebne zavarovalne pogodbe. Za zavarovanje vrednostnih predmetov med prevozom z
motornimi vozili lahko sklepamo z zavarovalnico splošne zavarovalne pogodbe za:
-zavarovanje gotovine med prevozom,
-zavarovanje gotovine med prevozom s furgoni,
-zavarovanje poštnih pošiljk z avtobusi.
2.Zavarovanje v mednarodnem prometu
Velja enako, kar smo zapisali za železniško zavarovanje kargo.
6.3.3.2. Zavarovanje blaga v zračnem prometu
Vse, kar smo zapisali o zavarovanju blaga po železnici, velja tudi za zavarovanje pošiljk v
letalskem prometu.
Le za kritje rizikov je odločilna klavzula, ki pravi, da zavarovanje pokriva vse rizike izgube
ali poškodbe zavarovanega predmeta, toda v nobenem primeru ne krije izgub, škod ali
stroškov, ki nastanejo neposredno zaradi zamude, notranje napake ali narave zavarovane
stvari.
6.3.4. Zavarovanje blaga v pomorskem prometu
Čeprav je pomorsko zavarovanje najstarejše, smo ga uvrstili na zadnje mesto, saj se v
marsičem razlikuje od drugih vrst transportnega zavarovanja. Pomorsko zavarovanje pomeni
zavarovanje blaga, ki se prevaža po morju, pa tudi zavarovanje ladij in voznin.
l.Zavarovanje pošiljk v mednarodnem prevozu
Ko zavarujemo izvozne pošiljke v kopenskem prevozu, moramo vedeti, da se lahko pri
kopenskem zavarovanju kargo uporablja kot dokument polica, v določenih primerih polica in
morebitne klavzule oz. pogoji, ki polico dopolnjujejo. V mednarodnem pomorskem
zavarovanju pa se polici vedno priložijo klavzule. Pri zavarovanju pomorskih pošiljk v izvozu
uporabljamo:
-angleško pomorsko polico v angleškem jeziku,
-splošne klavzule,
-klavzule Inštituta za vojne in politične rizike,
-klavzule Inštituta za določene dopolnilne rizike (tatvina, nedostava, lom
strojev),
98
-specialne klavzule za zavarovanje določenega blaga (žito, les, kavčuk itd.),
-k polici prilaga zavarovalnica še obvestilo, ki obsega navodila zavarovancu
oz. njegovemu predstavniku v primeru nastopa zavarovalnega primera,
-v primeru razširitve klavzul proti vsem riziko dodamo še klavzule za posamezne
rizike.
Angleška pomorska polica vsebuje:
-stranke in sklenitev zavarovalne pogodbe,
-določilo o obojestranski veljavnosti police,
-navedbo zavarovanega potovanja,
-navedbo predmeta zavarovanja,
-navedbo ladje in njenega poveljnika,
-določilo o trajanju rizika,
-pooblastilo ladij za medpotno pristajanje,
-ocenitev vrednosti zavarovanega interesa,
-rizike in škode,
-vojne in politične rizike,
-zaščitne ukrepe,
-klavzulo o opustitvi abondona (v primeru stvarne ali konstruirane popolne
izgube zavarovanega blaga ima zavarovanec pravico z izjavo, ki jo da
zavarovalnici, prepustiti zavarovani predmet zavarovatelju, ki mu izplača
zavarovalno vsoto; taka prepustitev se imenuje abondon),
-izključitev vojnih in političnih rizikov,
-izključitev rizika stavke,
-klavzulo o onemogočenju potovanja,
-obvezo zavarovatelja,
-plačilo premije,
-podpis police,
-memorandum,
-dopolnilna navodila...
Ko zavarujemo blago v izvozu, vedno dodamo angleški pomorski polici eno izmed treh
skupin splošnih klavzul Inštituta londonskih zavarovateljev.
Razširitev zavarovanja proti vsem rizikom. Podobno kot v kopenskem zavarovanju kargo
predvidevajo premijske tarife razširitev zavarovanja za vse rizike, tudi tiste, ki jih to
zavarovanje ne pokriva, zato uporabimo: zavrnitev prevzema blaga, bombiranje konzerv,
poškodbe etiket, segrevanje in /ali znojenje v kontejnerju ali prevoznem sredstvu itd. Te
rizike je treba vpisati v polico in dodati ustrezne klavzule oz. pogoje. Poleg tega je treba
doplačati ustrezno premijsko stopnjo.
Klasifikacija blaga. Tudi premijska tarifa za mednarodno pomorsko zavarovanje kargo
razporeja blago v 4 skupine; A, B, C in D. Blago je razporejeno podobno (ne enako) kot v
premijski tarifi za mednarodno kopensko zavarovanje kargo. V skupino A je razporejeno
najbolj občutljivo blago (z najvišjimi premijskimi stavki), v skupino D pa najmanj občutljivo
blago (z najnižjimi premijskimi stavki).
99
Za zavarovanje tatvine, delne tatvine in neizročitve velja posebna klasifikacija. Blago je
razdeljeno v 2 skupini, A in B. V skupino A so razmeščeni predmeti, ki so najbolj občutljivi
za te rizike: elektronski aparati, ure, merilni inštrumenti, orožje, strelivo itd. Za te predmete
veljajo višje premijske stopnje. V skupino B so uvrščeni vsi ostali predmeti.
Franšize. Posebna tabela določa franšize za posamezne pošiljke. Podobna je tabeli, ki velja
za mednarodno kopensko zavarovanje, s tem da so za nekatere pošiljke v mednarodnem
pomorskem zavarovanju franšize višje (npr. za blago v notranji stekleni, porcelanski in
glinasti embalaži).
Osnovni premijski stavki. Premijski stavki so določeni tako, da so odvisni:
-od širine pokritja,
-od skupine blaga,
-od predela sveta,v katerem je odpremna ali namembna luka.
Doplačila. Če poleg rizikov zavarujemo še riziko tatvine, delne tatvine in neizročitve, se
temeljnemu premijskemu stavku priračuna še premijski stavek iz posebnega cenika za tatvine.
Tabela praktičnih ekvivalentov. Danes obstajajo tabele, ki vključujejo izraze, ki se
uporabljajo v pomorskem zavarovanju večine držav. Velja si zapomniti, ko sklepamo kupne
pogodbe s tujimi kupci in odločamo o pomorskem zavarovanju blaga, da moramo pregledati
tabelo praktičnih ekvivalentov, ki sta jih izdala Mednarodno združenje za pomorsko
zavarovanje in Mednarodna trgovinska zbornica.
Tabele navajajo tudi izraze glede franšize, ki si jih velja dobro zapomniti, vsaj za tiste države,
s katerimi največ trgujemo oz. uporabljamo v dopisovanju in sklepanju pogodb njihov jezik.
6.4. ZAVAROVANJE ODGOVORNOSTI PREVOZNIKA,
SPLOŠNI IN POSEBNI POGOJI PREVOZA
6.4.1. Odgovornost prevoznika
V praksi je zavarovanje odgovornosti prevoznika večkrat zamenjano z zavarovanjem kargo.
Mnogokrat rečejo prevozniki svojim komitentom, da ni treba zavarovati blaga v transportu,
ker so že tako sami zavarovali prevoz. Pri tem se ne zavedajo, da je zavarovanje
prevoznikove odgovornosti nekaj drugega kot zavarovanje kargo. Z zavarovanjem
prevoznikove odgovornosti se zavarovalnica obveže plačati prevozniku vso škodo na blagu,
ki jo mora prevoznik povrniti uporabniku prevoza na podlagi veljavnih pravnih določil. Če je
npr. prevoznikov šofer povzročil prometno nezgodo in je bilo zaradi tega poškodovano blago
uporabnika prevoza, bo zavarovalnica povrnila prevozniku znesek, ki ga je moral plačati
uporabniku prevoza zaradi poškodovanega blaga (razen če ni šofer upošteval navodil
uporabnika prevoza).
Zavarovanja prevoznikove odgovornosti ne smemo enačiti z zavarovanjem kargo, ker lahko
sicer pride do neprijetnih posledic za uporabnika prevoza.
100
Primer: Prevoznik je zavaroval svojo odgovornost, uporabnik prevoza pa ni zavaroval
svojega zavarovanja kargo. Če pride do prometne nezgode zaradi višje sile (npr. plazu na
cesti), prevoznik ne odgovarja za škodo in ni dolžan povrniti lastniku škode blaga. Ker
lastnik blaga ni zavaroval z zavarovanjem kargo, ne more zahtevati od zavarovalnice plačila
odškodnine. Na ta način ostane lastnik tovora praznih rok. Lastnik tovora ima pravico do
odškodnine od prevoznika le takrat, če ta ali njegov šofer zakrivi dejanje, zaradi katerega
pride do poškodbe ali izgube blaga v transportu, nikakor pa ne, če se blago poškoduje zaradi
višje sile ali zaradi dejanja tretje osebe. Iz tega vidimo, da je potrebno poleg zavarovanja
prevoznikove odgovornosti še zavarovanje kargo. Pri naših zavarovalnicah lahko zavarujejo
svojo odgovornost na podlagi tipskih pogodb le prevozniki tovornjakov.
Drugi prevozniki bi lahko sklenili tako zavarovanje s posebno pogodbo. Zavarovanje
odgovornosti prevoznika obsega:
-zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu za škode v notranjem prevozu
(širše pokritje);
-zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu za škode na pošiljkah v notranjem
prevozu (ožje pokritje);
-zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu za škode na pošiljkah v notranjem
prevozu (plačilo premije vnaprej);
-zavarovanje odgovornosti avtobusnega podjetja za poštne vrednostne pošiljke;
-zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu za škode na vozilih, s katerimi
zavarovanec prevaža v notranjem in mednarodnem prevozu;
-zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu za škode na pošiljkah v
mednarodnem prevozu (širše pokritje);
-zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu za škode na pošiljkah v
mednarodnem prevozu (ožje pokritje).
6.4.2. Splošni in posebni pogoji, ki so navedeni na zavarovalni polici za
zavarovanje blaga
1. Splošni pogoji
Zavarovalnice zavarujejo pošiljke po splošnih pogojih zavarovanja blaga med prevozom, ki
so natisnjeni ali priloženi k polici, po posebnih pogojih za zavarovanje blaga med prevozom
za osnovne rizike, za vse rizike ali za točno določene rizike. Če sklenitelj zavarovanja v 48
urah po prejemu police le-te ne vrne z zahtevkom za spremembo zaradi kakršnih koli
nepravilnosti, velja, da soglaša z vsebino police. O škodi, ki bi lahko imela za posledico
uveljavitev odškodninskega zahtevka po tej polici, mora zavarovanec takoj obvestiti
zavarovalnico oziroma havarijskega komisarja ter zahtevati izstavitev havarijskega
certifikata. Kadar ni vpisan havarijski komisar ali če je škoda ugotovljena pred prispetjem
pošiljke v namembni kraj, mora zavarovanec ali njegov agent takoj obvestiti najbližjega
havarijskega komisarja in zahtevati izstavitev havarijskega certifikata.
101
Zavarovalno kritje. Po določilih teh splošnih pogojev in določilih posebnih pogojev
(klavzul), navedenih v zavarovalni polici, zavaruje zavarovalnica pošiljke med prevozom po
kopnem, po notranjih vodah (rečni in jezerski prevozi), z letali, po pošti in v obalni plovbi
RS. Z zavarovanjem so kriti tudi reševalni stroški, ki so smotrni zaradi preprečevanja ali
zmanjševanja škode, ki je krita z zavarovanjem, kriti pa so tudi prispevki v generalno
havarijo.
Omejitev zavarovalnega kritja. Zavarovalnica ne povrne tistega dela škode, ki nastane
neodvisno od transportnih nevarnosti (običajni lom, kalo, razsipanje, iztek itd.), in to v tistem
obsegu (odstotku), kot to predvidevajo predpisi oz. uzance. Če pa je pri zavarovanju
dogovorjena franšiza, tedaj zavarovalnica upošteva le to franšizo, ne pa tudi odbitka iz
predhodnega odstavka. Delna škoda na blagu, ki je padlo s krova ladje in je bilo kasneje
dvignjeno iz vode, je krita brez odbitka (franšize). Zavarovalnica pa ne povrne škode in
stroškov, ki so posledica:
-zlega namena ali grobe malomarnosti zavarovanca ali njegovih delavcev,
-skritih napak in naravnih lastnosti blaga,
-nepravilnega ali nezadostnega pakiranja, nepravilnega natovarjanja ali nezadostne
zaščite blaga na prevoznem sredstvu,
-nepravilne ali nezadostne označbe blaga z ozirom na njegove specifične lastnosti
(opozorilne nalepke, vpis opozoril v prevozno listino ipd.),
-izbire neprimernega prevoznega sredstva,
-nevarnosti, povezanih s prevozom z odprtimi kopenskimi prevoznimi sredstvi,
-opustitve posebnih navodil prevozniku glede hitrosti in varnosti prevoza, kakršno
zahtevajo posebne lastnosti blaga,
-nepravilne ali netočne deklaracije blaga,
-nepravočasne predaje blaga prevozniku,
-kršitve nacionalnih in mednarodnih predpisov o trgovanju,
-vojnih dogodkov, političnih dogodkov in stavk.
Zavarovalnega kritja ni, če zavarovanec ne sporoči zavarovalnici vseh njemu znanih
okoliščin, ki bistveno vplivajo na ocenitev nevarnosti. Če je blago v enem kosu takšne oblike
in teže, da presega v javnem prometu splošne ali specialne dovoljene profile in teže,
zavarovalnica ne krije škode, ki nastane kot neposredna posledica prekoračitve le-teh. V
primeru nastanka škode na predmetih, ki so sestavljeni iz več kosov, ki tvorijo celoto (servisi,
kolekcije ipd.), izplača zavarovalnica škodo samo do višine sorazmernega dela zavarovalne
vrednosti vsakega posameznega poškodovanega predmeta ali predmetov ne glede na posebno
vrednost, ki jo tak predmet lahko ima kot del servisa, kolekcije ipd.
Trajanje zavarovanja. Zavarovanje se začne z neposrednim natovarjanjem blaga na
prevozno sredstvo v kraju, navedenem v zavarovalni polici kot odpremni kraj, traja ves čas
prevoza s prevoznimi sredstvi, navedenimi v zavarovalni polici, konča pa z razložitivijo
neposredno s prevoznega sredstva v kraju, navedenem v zavarovalni polici kot namembni
kraj. Pri vseh vrstah prevoza je blago zavarovano v času običajnega vmesnega skladiščenja,
vendar ne dlje kot 30 dni.
102
Zavarovalna prijava. Zavarovalnica zavaruje pošiljke na osnovi pravočasne zavarovančeve
prijave (ponudbe), ki mora vsebovati vse podatke, ki so bistvenega pomena za oceno rizika in
sklenitev zavarovanja. Če zavarovalnica v 48 urah po prejemu prijave ne odkloni
zavarovanja, se šteje, daje zavarovanje sklenjeno.
Zavarovalna vrednost. Zavarovalnica zavaruje pošiljke za znesek, ki ga navede zavarovanec
v zavarovalni prijavi (zavarovalna vrednost). V zavarovalno vrednost so lahko vključeni tudi
dejanski prevozni, carinski in zavarovalni stroški ter največ 10 % pričakovanega dobička, kar
mora zavarovanec v prijavi posamično navesti. Ti stroški so lahko vključeni v zavarovalno
vrednost, lahko tudi na ta način, da zavarovanec v zavarovalni prijavi posebej navede, da
povečuje zavarovalno vrednost blaga za največ 10%, če ob sklenitvi zavarovanja ni
dogovorjen višji odstotek. Zavarovalna vrednost hkrati predstavlja zgornjo mejo
zavarovalnega kritja.
Premija. Zavarovanec je dolžan plačati zavarovalno premijo ob sklenitvi zavarovanja, če ni
dogovorjeno drugače.
Zavarovančeve dolžnosti ob škodnem primeru. Če nastane škodni primer, mora
zavarovanec ali njegov pooblaščenec skupaj s prevoznikom takoj z zapisnikom ugotoviti
vzrok in obseg škode, pri pomorskem prevozu pa mora vložiti tudi pravočasen protest
ladjarju. Zavarovanec mora ukreniti vse potrebno za reševanje in preprečevanje nadaljnje
škode na zavarovalni pošiljki.
Zagotovitev odškodninske pravice proti tretjim osebam. Zavarovanec mora storiti vse, da
si zagotovi odškodninske pravice proti tretji osebi. Če zavarovanec tega ne stori in
zavarovalnica zaradi tega dokazano utrpi škodo, lahko zavarovanec izgubi pravico do
odškodnine. Zavarovanec mora s cesijo prenesti svoje odškodninske pravice proti tretjim
osebam na zavarovalnico potem, ko le-ta izplača odškodnino ali prizna svojo obveznost
izplačila odškodnine.
Dokumentiranje odškodninskega zahtevka. Predlagatelj odškodninskega zahtevka mora
zavarovalnici dokazati, da je upravičen do odškodnine iz sklenjenega zavarovanja
(zavarovalni interes) in da je škoda nastala: na zavarovalni relaciji, med trajanjem
zavarovanja, kot posledica ene izmed zavarovalnih nevarnosti (rizikov) v zapisani višini in
obsegu. Odškodninskemu zahtevku mora priložiti naslednje dokumente:
-originalno zavarovalno polico,
-originalne prevozne dokumente,
-protest ladjarjev in kontradiktorni zapisnik o škodi, havarijski certifikat,
-po potrebi še zapisnik sodnega izvedenca, zapisnik sanitarnih, tržnih in veterinarskih
organov ipd.,
-dokazila o vrednosti pošiljke in o višini zavarovalnih stroškov,
-dokazilo o višini nastale škode in stroškov.
Višina odškodnine. Ob škodi ugotavlja zavarovalnica dejansko vrednost blaga (fakturna
vrednost, če te ni, tržna vrednost na dan in v kraju odpreme blaga). Če pri tem zavarovalnica
103
ugotovi, da je dejanska vrednost večja od vrednosti, ki jo je zavarovanec prijavil v
zavarovanje, tedaj plača zavarovalnica škodo v ustreznem razmerju (podzavarovanje).
Enako načelo velja tudi za stroške, ki jih je zavarovanec prijavil v zavarovanje (prevozni,
carinski zavarovalni stroški ipd). Odškodnina pa v nobenem primeru ne more presegati
zavarovalne vrednosti razen za stroške reševanja, stroške izvedencev in havarijskih
komisarjev ter prispevke v generalno havarijo. Če se zavarovanec in zavarovalnica ne
zedinita o ugotovitvi in ocenitvi škode, se to prepusti izvedencu.
Izplačilo odškodnine. Zavarovalnica mora izplačati odškodnino v 30 dneh od dneva, ko je
prejela vse dokumente, ki jih potrebuje za likvidacijo škodnega primera in je priznala svojo
obveznost izplačila odškodnine.
Ostala določila. Zavarovalnica ni dolžna prevzeti poškodovanih ali uničenih stvari.
Zavarovančeva pravica do odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe zastara v rokih, kot to
določajo splošni predpisi.
2.Posebni pogoji
K polici priključeni posebni pogoji (klavzule) imajo prednost pred splošnimi pogoji; v samo
polico vpisani pogoji pa imajo prednost pred priključenimi klavzulami in splošnimi pogoji,
če so si vsebinsko različni.
Posebni pogoji za zavarovanje blaga med prevozom za osnovne rizike. Po teh posebnih
pogojih so krite poškodbe ali izguba blaga, nastale kot posledica:
-višje sile, elementarne nesreče, neurja, požara in eksplozije,
-prometne nesreče prevoznega sredstva ali pomorske nezgode,
-neizročitve, tatvine dela pošiljke ali cele pošiljke pri kopenskih prevozih, vlomne tatvine
blaga v ladijskih skladiščih ter neizročitve in tatvine celih tovorkov pri prevozih blaga na
krovu ladje,
-dejanja generalne havarije, -odplavljanja celih tovorkov s krova ladje,
-izgube celih tovorkov pri natovarjanju, pretovarjanju in raztovarjanju pošiljk v prevozih na
obalni plovbi in notranjih vodah Slovenije.
Posebni pogoji za zavarovanje blaga med prevozom proti vsem rizikom. Po teh pogojih
krije zavarovalnica vse rizike izgube ali poškodbe zavarovanega predmeta, vendar v nobenem
primeru niso kriti izguba, poškodba ali stroški, ki bi nastali neposredno zaradi okvare in
naravnih lastnosti blaga (ki so lahko predmet zavarovanja specialnih rizikov po posebnih
pogojih), zaradi zakasnitve potovanja, skritih napak predmeta ali običajne izgube na blagu
med prevozi. Morebitno škodo plača zavarovalnica brez odbitka (franšize).
Klavzula o nadomestitvi. V primeru delne izgube ali delne škode na delu ali delih
zavarovanega stroja, ki je nastala zaradi enega izmed zavarovalnih rizikov, odškodnina ne
more presegati zneska stroškov nadomestitve ali popravila tega dela ali delov, vključno s
stroški dodatnega prevoza in montaže, vendar pa zavarovalnica ne povrne stroškov carine, če
104
niso bili posebej zavarovani. V nobenem primeru pa odškodnina ne more preseči zavarovane
vrednosti celega stroja.
Klavzula pri nadomestitvi pri rabljenih strojih. V primeru nastale škode povrne
zavarovalnica denar v razmerju med zavarovano vrednostjo in vrednostjo zavarovanega
stroja, ko je bil nov.
7. OSNOVE CARINE
7.1. RAZVOJ, CARINSKI POJMI, CARINSKI SISTEM
IN VRSTE CARIN
7.1.1. Zgodovinski razvoj carine in carinski pojmi
7.1.1.1. Zgodovinski razvoj carine
Carine so stare toliko kot mednarodna trgovina. Že v starem veku so Rimljani prepovedali
iznašanje plemenitih kovin iz svojega imperija, da jim ne bi doma primanjkovale za izdelavo
nakita. To so bili prvi znaki carinskih ukrepov. V srednjem veku so fevdalci zaračunali takse
za uporabo cest, mostnine za uporabo mostov, razne trošarine in podobno. Z začetki trgovanja
z drugimi celinami, z odkritjem Amerike, še posebej s pojavom kapitalizma in s proizvodnjo
blaga se je začla trgovina hitro razvijati. Z uvedbo carine so se začele države ščititi s plačilom
davščine.
Carine so imele vedno pomembnejšo vlogo v gospodarskem sistemu vsake države. Carinski
sistem se neprestano razvija, sprejemajo se novi zakoni, spremembe v zakonu in spremembe
predpisov carinskega zakona.
Carinski zakon ureja pravice in obveznosti udeležencev v carinskem postopku ter pooblastila
carinskih organov v zvezi s prometom blaga med carinskim območjem naše države in s tujimi
carinskimi območji.
7.1.1.2. Carinski pojmi
Carinsko območje Republike Slovenije obsega ozemlje Slovenije, teritorialno morje
Slovenije in zračni prostor nad ozemljem in teritorialnim morjem Slovenije. Carinsko
območje je omejeno s carinsko črto, ki je identična mejni črti, kakor je definirana v zakonu o
nadzoru državne meje.
Carinski zakon se izvaja enotno na celotnem carinskem območju, če ni s tem zakonom,
posebnim zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače.
Definicije
105
Za uporabo tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, imajo carinski pojmi
(izrazi) naslednji pomen:
-Carinski organ pomeni carinarnico ali njeno organizacijsko enoto, ki je v skladu z zakonom
o carinski službi pristojna za vodenje carinskega postopka, postopka za ugotavljanje
odgovornosti in kaznovanja za carinske prekrške na prvi stopnji.
-Carinski dolg pomeni obveznost carinskega dolžnika, da plača v skladu z zakonom
obračunan znesek uvoznih dajatev (carinski dolg ob uvozu) oz. izvoznih dajatev (carinski
dolg pri izvozu).
-Uvozne dajatve pomeni:
-carino in druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob uvozu,
-posebne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil v skladu s
posebnim zakonom.
-Izvozne dajatve pomeni:
-carino in druge dajatve z enakim učinkom, ki se plačujejo ob izvozu,
-posebne dajatve, ki se plačujejo pri izvozu kmetijskih proizvodov in živil v skladu s
posebnim zakonom.
-Carinski dolžnik je oseba, kije odgovorna za plačilo carinskega dolga.
-Carinski nadzor pomeni ukrepe carinskih organov, s katerimi se preprečuje nepravilno
ravnanje s carinskim blagom in se zavaruje njegova istovetnost, dokler ni blago dano v prosti
promet, kakor tudi zagotavlja spoštovanje drugih predpisov v zvezi s carinskim blagom.
-Carinska kontrola (nadzor) pomeni izvajanje specifičnih ukrepov, kot npr. pregled in
preiskava blaga, prevoznih in prenosnih sredstev, preverjanje obstoja, verodostojnosti in
točnosti dokumentov, verodostojnosti in točnosti poslovnih knjig in drugih evidenc, pregled
prtljage in stvari, ki jih potniki nosijo s seboj, izvajanje uradnih preiskav z namenom, da se
zagotovi pravilna uporaba carinskih predpisov in drugih določb glede blaga, kije predmet
carinskega nadzora.
-Carinsko dovoljena uporaba oz. raba blaga pomeni:
-predložitev blaga v carinski postopek,
-vnos blaga v prostocarinsko cono,
-ponoven izvoz blaga iz carinskega območja,
-uničenje blaga pod carinskim nadzorom,
-prepustitev blaga carinskim organom v prosto razpolaganje.
-Carinski postopek pomeni:
-sprostitev blaga v prosti promet,
-carinsko skladiščenje,
-uvoz blaga za proizvodnjo za izvoz,
-predelava pod carinskim nadzorom,
-začasni uvoz,
-začasni izvoz za oplemenitenje,
-carinski postopek za izvoz blaga,
-tranzitni postopek.
-Carinska deklaracija pomeni vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan
način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka.
-Carinski deklarant je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu
druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek.
106
-Predložitev blaga je obvestilo carinskemu organu, ki se opravi na predpisan način, ko je
blago prispelo k carinskemu organu oz. na kraj, ki gaje carinski organ določil.
-Prepustitev blaga pomeni dejanje, s katerim carinski organ dovoli uporabo blaga v
zahtevanem carinskem postopku.
-Upravičenec je oseba, ki ji je priznana katera od ugodnosti v skladu s carinskim zakonom.
-Carinski zavezanec je oseba, v imenu katere je bila carinska deklaracija vložena ali oseba,
na katero so bile prenesene pravice in obveznosti prve osebe v zvezi z določenim carinskim
postopkom.
-Carinsko blago v smislu carinskega zakona so:
-vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prosti promet,
-vse stvari, za katere se vloži carinska deklaracija za izvoz iz carinskega območja. Vse stalo
blago je domače. Ne glede na prejšnji odstavek se za carinsko blago ne štejejo:
-javne listine,
-pisemske pošiljke, ki ne vsebujejo carinskega blaga, in druge poštne pošiljke, ki
vsebujejo knjige,
-trgovska korespondenca, poslovne knjige, blagovna, pravna in finančna
dokumentacija,
-efektivni denar, čeki, menice, delnice in drugi vrednostni papirji, ki se
uporabljajo kot plačilno sredstvo.
Proizvodne operacije zajemajo:
- obdelavo blaga, vključno z montažo, sestavljanjem in podobno,
- predelavo blaga,
- popravilo blaga,
- uporabo določenega blaga, ki ni vdelano v pridobljene proizvode, vendar
omogoča proizvodnjo tega blaga.
-Pridobljeni proizvodi so proizvodi, ki so rezultat proizvodnih operacij.
7.1.2. Carinski sistem in vrste carin
7.1.2.1. Carinski sistem
Carinski sistem sestavljajo narodni in mednarodni predpisi.
Najpomembnejši narodni predpisi so:
1. Carinski zakon je sestavni del carinskega sistema, ta pa del ekonomskega sistema vsake
države. Je tudi eden izmed zakonov, s katerim se prilagajamo gospodarstvu Evropske unije.
Uveljavlja primarno funkcijo carine, usklajuje carinski sistem s priporočili Evropske unije in
Sveta za carinsko sodelovanje in poenostavlja carinski postopek.
2. Zakon o carinski tarifi s carinsko tarifo določa pravila za uporabo carinske tarife,
carinske stopnje in določa tarifo in nomenklaturo blaga.
3. Zakon o carinski službi opredeljuje dolžnosti in pravice carinskih organov v zvezi s
carinskim nadzorom, s carinjenjem blaga, z zaračunavanjem carine in z drugimi uvoznimi
dajatvami.
107
Ti trije zakoni se uporabljajo kot posebni zakoni v carinskem postopku.Vlada in drugi organi
izdajo še druge podzakonske predpise. V carinskem postopku pa uporabljamo še: Zakon o
prekrških. Zakon o splošnem upravnem postopku, o davku na dodano vrednost, o
trgovini, deviznem poslovanju, o zunanjetrgovinskem poslovanju, veterinarstvu, o pre-
vozu nevarnih snovi, o prometu s strupi, o zdravstvenem varstvu rastlin, o meroslovju
in druge.
Mednarodni predpisi, ki jih uporabljamo v našem carinskem sistemu, so razne mednarodne
konvencije in sporazumi. Te so lahko bilateralne, npr. s Češko, Slovaško, Poljsko in
Madžarsko, in multilateralne konvencije kamet, npr. ATA, kamet TIR in druge.
7.1.2.2. Vrste carin
Po smeri gibanja so carine:
1. Uvozne, ki se pobirajo za uvozno blago. Carina se zaračunava od carinske osnove po
stopnjah iz carinske tarife.
2. Izvozne, ki se zaračunavajo za izvozno blago. Namesto z izvoznimi carinami veliko držav
omejuje izvoz z drugimi instrumenti, npr. z dovoljenji, s kontingenti in z izvoznimi taksami.
3. Tranzitne, ki se ne pobirajo za tranzitno blago. Večina držav želi z ugodnejšimi
prevoznimi tarifami in cenejšimi luškimi storitvami pritegniti čim več tranzitnega blaga na
svoje transportne poti.
Glede na cilj, ki ga želimo s carinami doseči, ločimo tri vrste carin:
1. Fiskalne ščitijo domačo industrijo in zbirajo sredstva za potrebe državnega proračuna.
Podražijo uvoženo blago, zaradi česar se potrošniki preusmerijo na uporabo domačega blaga,
kije cenejše.
2. Ekonomske ali zaščitne so tiste, katerih namen je ščititi domače gospodarstvo pred
konkurenco iz gospodarsko razvitih držav. Delimo jih na preferencialne in diferencialne.
3. Socialnopolitične carine se uvajajo predvsem pri izvozu blaga. Namen teh carin je omejiti
izvoz prehrambenih proizvodov in surovin, ki jih primanjkuje na domačem trgu (namesto
izvozne prepovedi).
Po carinski osnovi, od katere se zaračunavajo, so:
1. Vrednostne, ki se zaračunajo od vrednosti blaga. Take carine enakomerno obremenjujejo
blago iste vrste, vendar različne kakovosti, saj ima slabše blago nižjo ceno, torej nižjo
carinsko osnovo.
2. Specifične, ki se obračunavajo od enotne mere nekega blaga, da se na carinsko osnovo
določi znesek carin, npr. Im platna.
3. Kombinirane.
Po tem, kako se določajo carinske stopnje, so:
1.Avtonomne, ki jih neka država določa samostojno,neodvisno od drugih držav.
2.2. Dogovorjene, ki jih država določa v dogovoru z drugimi državami.
108
7.2. PODLAGA ZA DOLOČITEV VIŠINE UVOZNIH
OZIROMA IZVOZNIH DAJATEV TER DRUGIH UKREPOV
TRGOVINSKE POLITIKE
7.2.1. Carinska tarifa, carinske stopnje
7.2.1.1. Carinska tarifa
Splošna določila. Carina se plačuje v primerih, ki so predvideni z zakonom, po stopnjah, ki
so določene v carinski tarifi, če ni s tem zakonom drugače določeno. Carinsko tarifo določa
poseben zakon.
Carinska tarifa je sistematično urejen pregled blaga, ki je obremenjeno s carino in z drugimi
uvoznimi dajatvami.
Sestavljena je iz dveh delov:
-iz zakona o carinski tarifi in
-iz same carinske tarife.
Carinska tarifa v ožjem pomenu besede je spisek blaga, ki je sestavljen iz tarifnih številk,
tarifnih imen in carinskih stopenj.
Zakon o carinski tarifi. Zakon o carinski tarifi določa pravila za uporabo carinske tarife pri
uvozu blaga na carinsko območje Republike Slovenije. S carinsko tarifo so določene carinske
stopnje, po katerih se plačuje carina za blago, ki se uvaža na carinsko območje Republike
Slovenije, razen če z zakonom ali mednarodno pogodbo ni določeno drugače. Carinska tarifa
je sestavni del tega zakona.
7.2.1.2. Carinske stopnje
Konvencionalne carinske stopnje so določene v carinski tarifi. Uporabljajo se za uvoz blaga
s poreklom iz držav, s katerimi je Republika Slovenija sklenila pogodbo o uporabi klavzule
največjih ugodnosti, ali iz držav, ki to klavzulo dejansko uporabljajo za blago slovenskega
porekla.
Preferencialne carinske stopnje so določene s pogodbo o coni proste trgovine ali z drugo
mednarodno pogodbo, ki jo je sklenila Republika Slovenija. Uporabljajo se za uvoz blaga s
poreklom iz posameznih držav, s katerimi je Republika Slovenije sklenila pogodbo o coni
proste trgovine ali z drugo mednarodno pogodbo. Preferencialne carinske stopnje za države v
razvoju se uporabljajo za uvoz blaga s poreklom iz teh držav.
109
Avtonomne carinske stopnje so določene v carinski tarifi, povišane za 70%. Uporabljajo se
za uvoz blaga iz držav, ki niso zajete pri konvencionalnih in preferencialnih carinskih
stopnjah. Seznam teh držav določi vlada.
Za nepredelane kmetijske proizvode lahko poleg omenjenih carinskih stopenj predpišejo
dodatne sezonske carinske stopnje. Te pa ne smejo presegati stopenj, o katerih se je
Republika Slovenija dogovorila v okviru sporazuma o carinah in trgovini (GATT), njihova
uporaba pa mora biti omejena na določeno obdobje v koledarskem letu.
Za uvoz blaga, ki se v Republiki Sloveniji ne proizvaja v zadostni količini, se lahko določijo
letni carinski kontingenti, za katere se pri uvozu uporablja znižana carinska stopnja ali prosta
stopnja. Carinski kontingenti se določijo največ v obsegu, ki predstavlja količinsko razliko
med domačo proizvodnjo in predvideno porabo. Razvrščanje blaga in uporaba carinskih
stopenj. Za nesestavljene proizvode ali proizvode v razstavljenem stanju, katerih deli se
uvažajo postopno, se lahko uporabi carinska stopnja, ki je določena v carinski tarifi za končni
proizvod.
Carinska tarifa in nomenklatura carinske tarife. Carinska tarifa temelji na nomenklaturi
blaga, ki hkrati uresničuje potrebe carinske politike in zunanjetrgovinske statistike, in je v
nadaljevanju imenovana kombinirana nomenklatura carinske tarife. Pojem kombinirana
nomenklatura carinske tarife pomeni poimenovanje posameznih oddelkov, poglavij in
podpoglavij, tarifnih številk ter opomb, temeljnih pravil razvrščanja blaga po kombinirani
nomenklaturi in številčne oznake nomenklature.
7.2.2. Temeljna pravila carinske tarife in vrste tarif
7.2.2.1. Temeljna pravila za uporabo kombinirane nomenklature carinske
tarife
Blago se v kombinirani nomenklaturi uvršča po naslednjih načelih:
1. Naslovi oddelkov, poglavij in podpoglavij so podani zato, da seje lažje znajti pri
uvrščanju. Zaradi pravnih razlogov poteka uvrščanje po poimenovanjih tarifnih številk
in opombah k ustreznim oddelkom in poglavjem ter po pravilih, če niso v nasprotju z
vsebino teh tarifnih številk in opomb.
2. Iz pravnih razlogov se proizvodi uvrščajo v tarifne podštevilke v okviru ene tarifne
številke po poimenovanjih teh tarifnih podštevilk in morebitnih opombah k tem tarifnim
podštevilkam ter po teh pravilih, pri čemer se razume, da se tarifne podštevilke lahko
primerjajo samo na isti ravni razčlenitve. To pravilo velja tudi za opombe k oddelkom
in poglavjem, če besedilo ne predpisuje drugače.
Temeljna pravila v zvezi s carinskimi stopnjami. Carinske stopnje, navedene v odstotkih v
koloni 4, so carinske stopnje, določene na osnovi vrednosti. Označba P v koloni 4 pri
določenih tarifnih številkah in podštevilkah pomeni, da se morajo za blago plačati posebne
dajatve. Če carinski stopnji sledi znak + in označba P, npr. 16+ P, to pomeni, da se za blago
plačajo carinska stopnja in posebne uvozne dajatve, če je to določeno s posebnimi predpisi.
110
Temeljna pravila, ki se nanašajo na uporabo nomenklature in carinske stopnje. Če
ni drugače predpisano, se določilo v zvezi s carinsko vrednostjo poleg vrednosti za določanje
carinskih dajatev na osnovi ad valoren uporablja za določanje vrednosti, na osnovi katere se
določa obseg določenih tarifnih številk in podštevilk.
Pri blagu, kjer se obračunava carina glede na težo, bo teža, ki je osnova za določanje zneska
carine, in teža, na osnovi katere se določa obseg določenih tarifnih številk in podštevilk,
naslednja:
v primeru oznake" bruto teža" se upošteva skupna teža blaga in vseh embalažnih
materialov in embalažnih škatel;
-V primeru oznake "neto teža" se upošteva teža samega blaga brez embalažnih
materialov in embalažnih škatel.
7.2.2.2. Vrste carinskih tarif
Po smeri gibanja:
1. Uvozne, obračunava in plačuje se carina za uvoženo blago.
2. Izvozne za plačilo izvoznih carin. Naša država jih nima, ima pa druge
instrumente, npr. takse.
3. Tranzitnih pri nas ne poznamo. S popusti na železnici in v luki želimo pridobiti
čim več tranzitnega blaga.
Po tem, kako se določajo carine, ločimo:
1. Tarife po vrednosti: carina se izračuna tako, da se carinska osnova
pomnoži s carinsko stopnjo in deli s 100.
2. Specifične tarife, carinsko osnovo tvori enota mere nekega blaga, npr.
površina platna.
3. Kombinirane tarife.
Po načinu sprejemanja tarif ločimo:
1. Avtonomne, država jih samostojno spreminja.
2. Dogovorne se sprejemajo z mednarodnimi pogodbami.
Po število kolon carinskih stopenj razlikujemo:
1. Enokolonske imajo eno kolono, eno carinsko stopnjo za eno vrsto blaga.
2. Večkolonske se uporabljajo za vsako vrsto blaga, kjer je določenih več
carinskih stopenj. Če so dvokolonske, imamo v prvi koloni večje ali splošne
stopnje, v drugi manjše ali minimalne stopnje.
111
7.2.3. Poreklo blaga, carinska vrednost in posebni ukrepi trgovinske
politike
7.2.3.1. Poreklo blaga
Osnovno pravilo o poreklu blaga. Kadar je plačilo uvoznih dajatev ali določitev carinske
stopnje odvisno od porekla blaga, ki je zavezano plačilu uvoznih dajatev, se poreklo blaga
ugotavlja v skladu s tem zakonom, če ni z drugim predpisom ali mednarodno pogodbo
določeno drugače. Kot blago s poreklom iz določene države se šteje:
-v tej državi v celoti pridobljeno ali proizvedeno blago ali
-v tej državi zadosti predelano blago.
Šteje se, daje blago zadosti predelano v določeni državi, če je bila tam opravljena zadnja
bistvena ekonomsko upravičena predelava oz. obdelava, pri čemer predelava ali obdelava
pomeni pridobitev novega blaga oz. njegovega bistvenega elementa. Vlada določi kriterije za
ugotavljanje in način dokazovanja porekla blaga. Naša država, kakor tudi večina drugih držav,
loči preferencialno in nepreferencialno poreklo blaga. Preferencialno je vedno določeno na
podlagi mednarodnih sporazumov. Nepreferencialno poreklo blaga pa države samostojno
uporabljajo in izvajajo pri določanju drugih ukrepov trgovinske politike. Po končanem
poenotenju pod okriljem Svetovne organizacije (WTO) bodo morale vse države uporabljati
nova pravila pri trgovanju z državami, s katerimi ne bodo imele sklenjenih preferencialnih
sporazumov. Kandidatke za članstvo v EU morajo z njo skleniti sporazume, ki vključujejo
tudi poenotena evropska pravila o poreklu blaga.
Dokazovanje porekla blaga. Če se ob uvozu zahteva dokazovanje porekla blaga, se to
dokazuje s predložitvijo ustreznega potrdila, ki ga izdajo pristojni organi, npr. Gospodarska
zbornica ali carinski organ.
7.2.3.2. Carinska vrednost
Namen določanja carinske vrednosti. Carinska vrednost blaga predstavlja osnovo za
uporabo carinske tarife in če tako določajo drugi ukrepi trgovinske politike, tudi za njihovo
izvajanje.
Definicija in osnovno pravilo za ugotavljanje carinske vrednosti. Carinska vrednost
uvoženega blaga je dogovorjena cena, to je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba
plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo. S ceno, ki pomeni carinsko vrednost, je
mišljeno:
1. Vključeni so vsi stroški in drugi izdatki v zvezi s prodajo in dobavo blaga do tam, kjer
prihaja blago na carinsko območje.
V carinsko vrednost se prištejejo naslednji stroški in izdatki, če le-ti še niso zajeti v dejansko
plačanje ali plačljivo ceno:
-provizije posrednikov in druge provizije, razen nakupnih provizij,
-stroški posebne embalaže, ki jo je mogoče obravnavati kot del blaga,
-stroški embalaže, in sicer stroški za material in delo,
112
-stroški prevoza do mesta vnosa na carinsko območje (stroški prevoza,
zavarovalnine, skladiščenja itd.).
2.1zključeni so vsi stroški, davščine in takse, ki se zaračunavajo na carinskem območju.
3.Omejitev za kupce glede razpolaganja in uporabe blaga ni.
4. V pogodbi o nakupu in prodaji ni pogojev ali obveznosti, katerih vrednost se ne more
ugotoviti glede na vrednost blaga, ki se carini.
5.Prodajalec ne bo neposredno ali posredno prejel nobenega dela prihodka od kupčeve
nadaljnje prodaje razen za stroške in izdatke, ki smo jih prej omenili.
6. Kupec in prodajalec nista vzajemno povezana. Carinska vrednost za blago, ki se izvaža, je
vrednost blaga, dobljenega na slovenski zemlji.
Za carinsko vrednost se vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta
vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanaša na dogovorjeno ceno. Najbolj znana sta
dva načina obračunavanja carine, in to na osnovi vrednosti in na osnovi količine. Višina
uvoznih ali izvoznih dajatev se določa glede na:
- vrsto blaga,
- poreklo blaga in
- carinske vrednosti.
Prijava carinske vrednosti in pripadajoči dolcumenti. Če se carinska vrednost določi, je
potrebno skupaj s carinsko deklaracijo pravilno prijaviti podatke, ki se nanašajo na carinsko
vrednost uvoženega blaga (prijava carinske vrednosti). Prijava carinske vrednosti se opravi v
skladu z navodili, ki so navedeni v prilogi na obrazcu DCV (Cf.,priloga št. 18), ki ustreza in
se po potrebi dopolni z enim ali več obrazci DCV BIS.
Priloge k prijavi carinske vrednosti. Poleg prijave carinske vrednosti je potrebno priložiti
dva izvoda fakture za uvoženo blago, na osnovi katere je bila prijavljena carinska vrednost.
En izvod obdrži carinski organ, drugega pa overi s carinskim žigom in nanj vpiše številko
carinske deklaracije in ga vrne deklarantu.
7.2.3.3. Posebni ukrepi trgovinske politike - razvrstitev blaga za izvoz in
uvoz
Zunanjetrgovinski sistem Slovenije oblikujejo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti predpisi
ter mednarodne pogodbe, ki jih je Slovenija sprejela. Blago se praviloma izvaža ali uvaža
prosto, zaradi različnih interesov država lahko omeji uvoz, tranzit ali izvoz določenega blaga
ali za nekatere vrste blaga predpiše strožje pogoje in nadzor.
Posebni trgovinski ukrepi. Nanašajo se na posebne vrste blaga in jih urejajo posebni
predpisi.
Uredba o določitvi režima izvoza in uvoza določenega blaga določa seznam blaga in upravne
organe oz. pooblaščene organizacije, ki so pristojne za izdajo predpisanega režima izvoza
oziroma uvoza blaga.
Na podlagi sklenjenih dvostranskih trgovinskih sporazumov s posameznimi državami se
režim uvoza na podlagi kontingentov ne uporablja pri uvozu, ki je po poreklu iz določenih
držav članic EFTA in članic Evropske unije.
113
Kontingenti. To so posebni ukrepi trgovinske politike. Za uvoz blaga, ki se v Sloveniji ne
proizvaja v zadostni količini, se lahko določijo letni carinski kontingenti in se uporablja
znižana carinska stopnja ali prosta carinska stopnja. Carinski kontingenti se določijo največ v
obsegu, ki predstavlja količinsko razliko med domačo proizvodnjo in predvideno porabo.
Namen je povečati konkurenčnost domačih proizvajalcev na domačem trgu v primerjavi s
tujimi konkurenti.
Carinske kvote. So določena posebnost, ki velja praviloma pri uvozu agroživilskih izdelkov.
Pri kvotah velja za določeno količino blaga znižana carinska stopnja. Ko je ta količina
dosežena, se uveljavi osnovna carinska stopnja. Obstajajo splošne carinske kvote in carinske
kvote po preferencialnih sporazumih (iz določenih držav). Vsak upravičenec, ki želi uvažati
blago po znižani carinski stopnji v okviru carinske kvote, mora pri uvozu blaga predložiti
ustrezno odločbo ministrstva za ekonomske odnose in razvoj.
7.3. RAVNANJE Z BLAGOM, KI JE VNESENO NA
CARINSKO OBMOČJE IN CARINSKI POSTOPEK Z
EKONOMSKIMI UČINKI
7.3.1. Ravnanje z blagom, ki je vneseno na carinsko območje
Carinski mejni prehodi. Carinsko blago je dovoljeno vnesti ali odnesti iz carinskega
območja le preko carinskih mejnih prehodov.
Promet blaga, ki je obvezen za fitopatološki, veterinarski ali drugi predpisani nadzor, je
dovoljen le preko tistih carinskih mejnih prehodov, ki so v skladu s posebnimi predpisi,
določenimi za promet s takšnim blagom.
Carinsko nadzorstvo. Blago, ki se uvaža, je pod carinskim nadzorom od vnosa na carinsko
območje do takrat, dokler ni blago sproščeno v prosti promet oziroma dokler ni blago
vneseno v prosto cono, dokler ni ponovno izvoženo ali prepuščeno carinskemu organu
oziroma uničeno pod carinskim nadzorom.
Določitev carinske poti. Vlada lahko določi primere in poti, po katerih mora carinsko blago
potovati od mejnega prehoda do carinskega organa in obratno.
Predložitev carinskega blaga. Oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, mora to
blago, kakor hitro je mogoče, predložiti carinskemu organu ali ga prepeljati na drugo mesto,
ki ga je določil carinski organ.
Za izvršitev obveznosti iz prejšnjega odstavka je odgovorna tudi oseba, na katero je prešla
obveznost prevoza blaga po vnosu na carinsko območje.
Ravnanje s predloženim blagom. Pretovarjanje in raztovarjanje ter premeščanje
predloženega blaga je možno le ob predhodnem soglasju carinskih organov.
114
Ravnanje z blagom, katerega vnos je prepovedan. Carinski organ izda odločbo, za katero
blago ni dovoljen uvoz ali vnos na carinsko območje. Prevoznik ali druga oseba, ki je
odgovorna za blago, ga mora v določenem roku odpeljati s carinskega območja. Ta rok pa ne
sme biti daljši od petih dni od dneva vročitve odločitve.
Če se blago ne vrne v predpisanem roku v tujino, ga carinski organ odvzame in praviloma
proda. Izjemoma lahko vlada odvzeto blago brezplačno odstopi državnim organom in
človekoljubnim organizacijam ali pristojnemu organu za spomeniško varstvo. Potnik lahko z
dovoljenjem carinskega organa blago začasno shrani ali zahteva, da se blago uniči pod
carinskim nadzorom ali prepusti carinskim organom v prosto razpolaganje.
7.3.1.1. Skupna prijava
Vložitev skupne prijave. Če oseba, ki je vnesla blago na carinsko območje oziroma oseba,
na katero je prešla obveznost za prevoz blaga, po vnosu na carinsko območje ob predložitvi
blaga carinskemu organu ne vloži tudi carinske deklaracije, mora predložiti skupno prijavo
istočasno, ko predloži blago.
Roki za vložitev zahteve za carinsko dovoljeno rabo ali uporabo. Če je blago predloženo
carinskemu organu skupaj s skupno prijavo, mora deklarant vložiti carinsko deklaracijo za
začetek ali uporabo blaga najpozneje v:
- 30 dneh po sprejemu skupne prijave, če gre za blago, pripeljano v pomorskem
prometu;
- 10 dneh po sprejemu skupne prijave, če gre za blago, pripeljano z drugimi
transportnimi sredstvi.
V posebej upravičenih primerih lahko carinski organ rok podaljša, vendar največ za 20 dni.
7.3.1.2. Začasna shramba blaga
Začasna shramba predloženega blaga. Carinsko blago se lahko od vnosa na carinsko
območje do začetka carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga, po predložitvi blaga
pristojnemu carinskemu organu, začasno shrani pod carinskim nadzorom. Začasno shranjeno
carinsko blago se lahko shrani le v prostorih in pod pogoji, ki jih odobri carinski organ.
Ravnanje z začasno shranjenim blagom. Medtem ko je carinsko blago začasno shranjeno,
je lahko predmet le tistih operacij, ki zagotavljajo ohranitev blaga v nespremenjenem stanju,
ne da bi se spreminjal njegov izgled ali tehnične karakteristike.
7.3.2. Carinski postopki z ekonomskimi učinki
7.3.2.1. Carinsko skladiščenje
Blago, ki se skladišči v carinskem skladišču. V carinskem skladišču se lahko, v skladu z
določbami postopka o carinskemu skladiščenju blaga, pod carinskim nadzorom skladišči:
115
-carinsko blago, ne da bi bilo pri tem zavezano plačilu carine ali da bi bilo predmet
drugih ukrepov trgovinske politike,
-domače blago, ki v skladu z določenimi predpisi pridobi s shrambo v carinskem
skladišču status izvoženega blaga.
Prostori. Carinsko skladišče je lahko kateri koli prostor, ki ga odobri carinski organ in je pod
njegovim nadzorom. V njem se lahko skladišči carinsko blago v skladu s predpisanimi
pogoji.
Carinski organ lahko v posebej upravičenih primerih dovoli skladiščenje blaga v drugih
prostorih, ki niso namenjeni carinskemu skladiščenju blaga, če so zagotovljeni pogoji za
izvajanje carinskega nadzora.
Če so za skladiščenje kakšnega blaga in za ravnanje z njim predpisani posebni pogoji,
carinski organ dovoli, da se blago skladišči v carinskem skladišču v drugem prostoru, vendar
le, če so izpolnjeni ti pogoji.
Vrste carinskih skladišč. Carinsko skladišče je lahko javno ali zasebno. Javno carinsko
skladišče je tisto, v katerem lahko v skladu s predpisanimi pogoji skladišči blago katera koli
domača ali tuja oseba.
Zasebno carinsko skladišče je namenjeno za skladiščenje carinskega blaga imetniku
carinskega skladišča.
Imetnik carinskega skladišča je oseba, ki ji carinski organ dovoli upravljanje carinskega
skladišča.
Depoziter je oseba, ki mora dati blago na podlagi deklaracije za carinsko skladiščenje v
shrambo v carinsko skladišče. Glede na odgovornost imetnika in depoziterja za carinsko
blago se skladišča delijo na:
1. Tip A -javno carinsko skladišče; imetnik skladišča je odgovoren za izvajanje obveznosti v
zvezi z blagom, depoziter pa je odgovoren za predajo in odpremo blaga v prostore carinskega
skladišča.
2. Tip B - javno carinsko skladišče; depoziter odgovarja za izvajanje obveznosti v zvezi z
blagom, imetnik pa je dolžan depoziterja poučiti o njegovih odgovornostih.
3. Tip C - zasebno carinsko skladišče; depoziter je lahko samo imetnik, ne pa lastnik
skladišča. Lahko je skladišče odprtega ali zaprtega tipa. Opravlja se lahko posebna kon-
signacijska dejavnost.
4. Tip D - zasebno carinsko skladišče; značilnost tega tipaje, daje mogoč iznos blaga pred
vložitvijo ustrezne deklaracije. Običajno izdajajo dovoljenja za odprta skladišča.
5. Tip F -javno carinsko skladišče; imetnik takega zaprtega skladišča je carinski organ.
Carinski nadzor v carinskem skladišču. Omogočiti mora povezanost med carinsko
deklaracijo za začetek postopka carinskega skladiščenja in med carinskim dokumentom, s
katerim se postopek zaključi. Običajno se vodi dvojna evidenca v carinskem skladišču,
računalniška in knjigovodska. Imetnik skladišča jo mora opraviti tudi na osnovi periodičnih
popisov blaga.
Posebne dejavnosti v carinskih skladiščih. Carinski organ lahko dovoli opravljanje
konsignacijske dejavnosti v carinskem skladišču, če sta poleg splošnih izpolnjena še
naslednja pogoja:
116
-vložnik zahtevka ima s tujim lastnikom blaga sklenjeno konsignacijsko pogodbo,
-skladiščenje blaga za konsignacijsko prodajo, katerega lastniki so različni, mora biti
organizirano tako, da se blago medsebojno ne meša (evidence o blagu različnih lastnikov
morajo biti ločene).
Konsignacijsko dejavnost je mogoče opravljati le v okviru zasebnega carinskega skladišča.
Konsignacijsko skladišče je prostor, v katerem hrani blago podjetje, ki je registrirano za
zastopanje tujih firm, namenjeno pa je prodaji na slovenskem tržišču. Pri prodaji blaga se
plača carina.
Dovoljenje za odprtje proste carinske prodajalne izda carinski organ na podlagi pisnega
zahtevka v skladu s predpisi, ki veljajo za odprtje carinskega skladišča, če so izpolnjeni tudi
posebni pogoji carinskega zakona.
Dovoljenje za odprtje specializiranega skladišča izda carinski organ na podlagi pisnega
zahtevka v skladu s predpisi, ki veljajo za odprtje carinskega skladišča in če so izpolnjeni tudi
posebni pogoji carinskega zakona.
7.3.2.2. Ostali postopki z ekonomskim učinkom
l.Uvoz blaga za proizvodnjo, namenjeno za izvoz
Pojem carinskega postopka uvoza zaradi izvoza. V skladu s postopkom uvoza blaga za
proizvodnjo za izvoz (uvoz zaradi izvoza) se lahko na carinskem območju uporabi naslednje
blago za eno ali več proizvodnih operacij:
-blago, sproščeno v prosti promet, pri čemer se zanj lahko zahteva povračilo plačanih ali
odpustitev plačila uvoznih dajatev, če se blago izvozi iz carinskega območja v obliki
pridobljenih proizvodov;
-carinsko blago, ki je v lasti domače osebe, namenjeno pa je za ponovni izvoz v obliki
pridobljenih proizvodov, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu carine in ne da bi se zanj
izvajali ukrepi trgovinske pohtike (sistem odloga plačila carine);
-začasno uvoženo blago, ki ostane v lasti tuje osebe, pri čemer začasno uvoženo blago ni
zavezano plačilu carine in ni predmet drugih ukrepov trgovinske politike, če so pridobljeni
proizvodi ali začasno uvoženo blago ponovno izvoženi v določenem roku (začasen uvoz
blaga zaradi oplemenitenja).
2.Predelava pod carinskim nadzorom
Pojem postopka predelave pod carinskim nadzorom. Postopek predelave pod carinskim
nadzorom omogoča upravičencu, da uporabi uvoženo blago na carinskem območju za
predelavo, ki spremeni njegovo naravo ali obliko, ne da bi bilo uvoženo blago zavezano
plačilu carine ali da je predmet drugih ukrepov trgovinske politike in dovoljuje, da proizvode,
ki so rezultat takšne predelave, sprosti v prosti promet, pri tem pa so ti proizvodi zavezani
plačilu carine po stopnji, ki je predpisana zanje.
117
Dovoljenje. Dovoljenje za opravljanje predelave pod carinskim nadzorom izda Carinska
uprava Republike Slovenije.
Dovoljenje se lahko izda na zahtevo osebe, ki izvaja postopek predelave, ali osebe, ki tak
postopek organizira.
3.Začasni uvoz
Pojem. Upravičenec lahko v postopku začasnega uvoza uporablja uvoženo blago na
carinskem območju s polno ali delno oprostitvijo plačila carine, ne da bi bil predmet ukrepov
trgovinske politike, če je to blago namenjeno ponovnemu izvozu, ne da bi bilo blago kakor
koli spremenjeno. Izjema so normalne spremembe, ki nastanejo zaradi uporabe oz. rabe tega
blaga.
Dovoljenje in rok. Začasni uvoz blaga se lahko dovoli na zahtevo osebe, ki uporablja blago
ali organizira njegovo uporabo.
Carinski organ določi rok, v katerem mora biti uvoženo blago ponovno izvoženo ali je zanj
določen kakšen drugačen carinski postopek, vendar pa rok začasnega uvoza ne more biti
daljši od 12 mesecev.
4.Začasni izvoz za oplemenitenje
Pojem. Postopek začasnega izvoza blaga zaradi oplemenitenja dovoljuje upravičencu, da
domače blago začasno izvozi iz carinskega območja, da bi bilo oplemeniteno in da proizvode,
ki so rezultat tega oplemenitenja, vrne na carinsko območje in sprosti v prost promet s
popolno ali delno oprostitvijo plačila carine.
Za začasno izvoženo domače blago se obračunajo morebitne izvozne dajatve ter uporabljajo
ukrepi trgovinske politike in druge formalnosti, ki se uporabljajo za blago, ki zapušča
carinsko območje.
Omejitve. Postopek začasnega izvoza blaga zaradi oplemenitenja ni mogoč za naslednje
domače blago:
-za blago, katerega izvoz povzroči povračilo ali opustitev plačila carine,
-za blago, ki je bilo pred izvozom sproščeno v prosti promet brez plačila carine zaradi
narave končne uporabe blaga,
-za blago, katerega izvoz povzroči pridobitev izvoznega nadomestila ali se pridobi
druga finančna ugodnost.
5.Carinski postopek pri izvozu blaga
Pojem. Izvozni carinski postopek pomeni izpolnitev formalnosti, vključno z ukrepi trgo-
vinske politike in plačilom izvoznih dajatev, ki so predvidene, da lahko domače blago zapusti
carinsko območje.
Izvozni carinski postopek se izpelje za blago, ki se izvaža, razen tranzitnega blaga in blaga, ki
se izvaža v skladu s postopkom začasnega izvoza zaradi oplemenitenja. Izvoz blaga se lahko
118
dovoli pod pogojem, da blago, za katero je vložena izvozna carinska deklaracija, zapusti
carinsko območje v enakem stanju, kot je bilo v času sprejema carinske deklaracije.
Blago, deklarirano za izvoz, je pod carinskim nadzorom od sprejema izvozne carinske
deklaracije do zapustitve carinskega območja.
6.Tranzitni carinski postopek
Tranzitni postopek. V okviru tranzitnega carinskega postopka se carinsko blago pod
carinskim nadzorom prenese:
-preko carinskega območja ali
-od enega do drugega kraja na carinskem območju, ne da bi bilo to blago zavezano
plačilu carine in predmet drugih ukrepov trgovinske politike.
Tranzitni carinski postopek se lahko dovoli za blago, katerega uvoz ni prepovedan. Tranzitni
postopek se začne s prepustitvijo blaga v tranzitni postopek in se konča, ko je blago skupaj z
ustreznimi dokumenti predloženo namembnemu carinskemu organu.
Prevoz domačega blaga iz enega kraja Slovenije v drugi krajo prek tujega carinskega
območja. Domače blago, ki se v tranzitnem postopku prevaža iz enega dela Slovenije v
drugega preko tujega carinskega območja, ostane domače blago (veljajo določbe za tranzitni
carinski postopek).
7.4. UPORABA LISTIN, INSTRUMENTI ZAVAROVANJA,
CARINSKI PREKRŠKI IN OPROSTITVE
7.4.1. Sestava, uporaba, izpolnjevanje in priloge enotne carinske listine
7.4.1.1. Začetek carinskega postopka
Obveznost vložitve carinske deklaracije. Carinski deklarant mora za blago, za katerega
zahteva uvedbo carinskega postopka, vložiti carinsko deklaracijo. Carinski postopek se začne
na podlagi vložene carinske deklaracije.
Oblika carinske deklaracije. Carinski deklarant mora izpolniti carinsko deklaracijo v pisni
obliki na predpisanem obrazcu. Če tehnične možnosti to dopuščajo, se lahko namesto pisne
deklaracije uporabijo tehnični pripomočki za elektronsko izmenjavo podatkov pod pogojem,
da uporabo takšnih pripomočkov odobri Carinska uprava Republike Slovenije.
Carinski deklarant. Carinski deklarant je lahko katera koli oseba s sedežem oziroma s
stalnim sedežem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z
vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka.
119
Izpolnitev carinske deklaracije. Carinski deklarant izpolni carinsko deklaracijo v pisni
obliki na predpisanem obrazcu. Izpolnjena deklaracija vsebuje vse podatke, ki so potrebni
glede na izbrani carinski postopek in predložene vse druge dokumente za izvedbo carinskega
postopka.
7.4.1.2. Sestava, uporaba in opis enotne carinske listine
1. Definicije izrazov
Carinska deklaracija (v nadaljevanju enotna carinska listina ali ECL (Cf.,priloga št.20)) ima
naslednji pomen:
1) "komplet ECL": osemlistni komplet listov 1-7 in 8 oz. dva štirilistna
kompleta listov 1/6, 2/7, 3/8 in 4/5 oz. 5/4;
2) "set ECL": listi ECL, potrebni za izvedbo izbranega carinskega postopka;
3) "dvonamenska uporaba": uporaba štirilistnega kompleta ali ustreznih setov, ko
je potrebno na listih ECL prečrtati neuporabljeno številčno oznako;
4) "celovita uporaba enotne carinske listine ": uporaba kompleta ECL, ko je z
enkratnim vpisom podatkov omogočena izvedba izvoznega, tranzitnega in
uvoznega carinskega postopka;
5) "delna uporaba ECL": uporaba samo tistih listov iz kompleta ECL, ki so
potrebni za izvedbo posameznega carinskega postopka;
6) "polje ": del ECL, ločen s črto in označen s številko ali z veliko tiskano črko in
tekstnim opisom;
7) "podpolja": vidno označeni deli polj, kijih štejemo od leve proti desni;
8) "dopolnilo ECL": obrazec, kije sestavni del ECL in se uporablja, če se v
pošiljki deklarira blago, uvrščeno v več kot z eno devetmestno oznako
nomenklaturirane carinske tarife.
2. Osem- in štirilistni komplet
Komplet ECL sestavlja en komplet osmih listov ali dva kompleta s po štirimi listi.
Osemlistni komplet ECL sestavljajo:
1. list z zaporedno številko 1 in rdečo polno črto ob desnem robu za carinski organ odpreme,
izvoza, ponovnega izvoza ali začasnega izvoza za oplemenitenje
(v nadaljevanju: odpremni carinski organ ali carinski organ izvoznega carinjenja);
2. list z zaporedno številko 2 in zeleno polno črto ob desnem robu za obdelavo podatkov
o izvozu;
3.list z zaporedno številko 3 in rumeno polno črto ob desnem robu za pošiljatelja/ izvoznika
blaga;
4.list z zaporedno številko 4 in modro prekinjeno črto ob desnem robu za namembni carinski
organ;
5.list z zaporedno številko 5 in modro polno črto ob desnem robu za potrditev prejema blaga
odpremnemu carinskemu organu;
6.list z zaporedno številko 6 in rdečo prekinjeno črto ob desnem robu za carinski organ, pri
katerem se blago sprosti v prosti promet, ko se začne eden od postopkov z ekonomskim
120
učinkom oz. se zaključi postopek začasnega izvoza zaradi oplemenitenja (v nadaljevanju:
carinski organ uvoznega carinjenja);
7.list z zaporedno številko 7 in zeleno prekinjeno črto ob desnem robu za obdelavo podatkov
o uvozu;
8.list z zaporedno številko 8 in rumeno prekinjeno črto v desnem robu za prejem-
nika/uvoznika blaga.
Dvonamenski štirilistni komplet ECL sestavljajo:
l.list z zaporedno številko 1/6 in rdečo prekinjeno ter polno črto v desnem robu za carinski
organ izvoznega ali uvoznega carinjenja;
2.list z zaporedno številko 2/7 in zeleno prekinjeno ter polno črto ob desnem robu za
obdelavo podatkov o izvozu ali uvozu;
3.list z zaporedno številko 3/8 in rumeno prekinjeno ter polno črto ob desnem robu za
pošiljatelja/izvoznika oz. prejemnika/uvoznika blaga;
4.1ist z zaporedno številko 4/5 in modro prekinjeno ter polno črto ob desnem robu za
namembni carinski organ ali za potrditev predaje blaga odpremnemu carinskemu organu;
5.list z zaporedno številko 5/4 in modro prekinjeno črto ter polno črto ob desnem robu za
potrditev predaje blaga odpremnemu carinskemu organu ali za namembni carinski organ.
Dopolnilo ECL. Deklarant lahko uporabi za svoje potrebe dodatni list ECL brez številčne
oznake, ki mora imeti diagonalno izpisan tekst "za interno uporabo" (Cf., priloga št.21).
3. Uporaba različnih setov
Skupni izvozni in tranzitni postopek. Skupni postopek za izvoz in tranzit blaga se uporabi
le, če se za vso blago, namenjeno izvozu na enem prevoznem sredstvu, vloži ena ECL. Set
ECL za skupni izvozni in tranzitni postopek vsebuje 5 listov:
-list 1 zadrži carinski organ izvoznega carinjenja kot arhivski originalni dokument, ki so mu
predložene vse potrebne listine;
-list 2 zadrži carinski organ izvoznega carinjenja za obdelavo podatkov;
-list 3 carinski organ izvoznega carinjenja po prepustitvi blaga vrne deklarantu;
-list 4 zadrži namembni carinski organ;
-list 5 je namenjen carinskemu nadzoru. Prevoznik ga mora ob izstopu iz države predati
namembnemu carinskemu organu, ta pa z njim potrdi izstop blaga odpremnemu carinskemu
organu. Če se za tranzit blaga uporabi zvezek TIR, je treba za prevoz blaga vložiti posebni
ECL.
Ločeni postopek izvoza blaga. Če se postopka izvoznega carinjenja in tranzita opravita
ločeno, se vloži za vsako izvozno pošiljko set ECL, ki vsebuje tri liste:
-list 1 zadrži carinski organ izvoznega carinjenja kot arhivski originalni dokument, ki
so mu predložene vse potrebne listine;
-list 2 zadrži carinski organ izvoznega carinjenja za obdelavo podatkov;
-list 3 carinski organ po prepustitvi blaga vrne deklarantu.
Tranzit blaga. Če se blago deklarira le za tranzit, se vloži za vse pošiljke na enem
transportnem sredstvu ena tranzitna enotna carinska listina, ki vsebuje naslednje liste:
121
-list 1 zadrži odpremni carinski organ kot arhivski originalni dokument za potrebe
carinskega nadzora;
-list 4 zadrži namembni carinski organ;
-list 5 se uporablja za carinski nadzor blaga. Prevoznik mora list 5 predati
namembnemu carinskemu organu. Z njim potrdi izstop blaga iz države ali sprejem
blaga odpremnemu carinskemu organu.
Uvoz blaga. Enotno carinsko listino za postopek sprostitve blaga v prosti promet, začetek
postopka carinskega skladiščenja, postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz, postopek
predelave pod carinskim nadzorom ali postopek začasnega uvoza sestavlja set, ki vsebuje:
-list 6, ki ga zadrži carinski organ uvoznega carinjena kot arhivski originalni
dokument, ki so mu predložene vse potrebne listine;
-list 7, kije namenjen obdelavi podatkov uvoznega carinjenja;
-list 8 carinski organ uvoznega carinjenja po prepustitvi vrne deklarantu.
7.4.1.3. Izpolnjevanje in priloge enotne carinske listine
Dovoljeni načini izpolnjevanja. Polja ECL in dopolnila ECL se izpolnijo s pisalnim strojem,
s tiskalnikom računalnika ali izjemoma v rokopisu. Če so podatki izpolnjeni ročno, morajo
biti izpisani s kemičnim svinčnikom in z velikimi tiskanimi črkami. Polja,označena s številko,
izpolni carinski deklarant tako, kot je predpisano za carinski postopek, katerega z vložitvijo
ECL zahteva. Polja, ki so označena z velikimi črkami, izpolni carinski organ .
Šifre, s katerimi se izpolnijo posamezna polja, so določene v kodeksu šifer.
Črkovna polja izpolni carinski ali drugi pooblaščeni organ glede na to, kateri carinski
postopek je deklarant izbral. Carinski organ lahko dovoli spremembo podatkov v sprejeti
enotni carinski listini tako, da dovoli prečrtanje napačne uvedbe in dopis pravilne. Vsako
takšno spremembo mora potrditi odgovorna oseba deklaranta, ki jo opravi, naknadno pa tudi
carinski organ.
Priloge enotne carinske listine. Ob vložitvi deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet
se ECL priložijo naslednji dokumenti:
-faktura, na osnovi katere je prijavljena carinska vrednost blaga;
-deklaracija o carinski vrednosti blaga, če mora biti priložena v skladu s pravilnikom
o carinski vrednosti blaga;
-dokumenti, na osnovi katerih se uveljavljajo oprostitve carine in druge ugodnosti;
-vsi drugi dokumenti, ki so potrebni za sprostitev blaga v prosti promet;
-dokumenti o poprejšnjem carinskem postopku.
Carinski organ lahko zahteva, da deklarant ob vložitvi ECL predloži na vpogled tudi druge
dokumente, kot npr.:
-dokumente o prevozu blaga;
-liste pakiranja blaga ali druge ustrezne dokumente, če je prepoznavanje blaga v
paketu brez njih oteženo;
-pogodbo, na podlagi katere se blago izvaža ali uvaža.
122
7.4.2. Instrumenti zavarovanja, carinske oprostitve in prekrški
7.4.2.1. Splošne določbe
Vsebine uredbe. Ta uredba določa vrste instrumentov za zavarovanje plačila carinskega
dolga in postopek zavarovanja kot tudi primere, v katerih ni potrebno predložiti instrumenta
zavarovanja.
Obveznosti, ki se lahko zavarujejo. Z instrumenti zavarovanja se v skadu s to uredbo
zavarujejo:
- plačilo že nastalega dolga,
- plačilo carinskega dolga, ki bi lahko nastal,
- plačilo obresti, ki so nastale ali pa bi lahko nastale v zvezi s carinskim dolgom, za
katerega je bil instrument zavarovanja predložen.
Če deklarant ni poravnal zapadlih carinskih dolgov, mu carinski organ ne prepusti blaga, tudi
če predloži instrument zavarovanja.
Izjemoma mu prepusti ob predložitvi instrumenta zavarovanje za žive živali, hitro
pokvarljivo blago in nadomestne dele za nujno tekoče vzdrževanje opreme, ki je v uporabi.
7.4.2.2. Instrumenti zavarovanja
Vrsta instrumentov zavarovanja. Plačilo carinskega dolga se zavaruje:
- z bančno garancijo,
- z garantnim pismom,
- s cirkulamim certificiranim čekom,
- z avalirano menico,
- z gotovinskim pologom.
Uporaba instrumentov zavarovanja. Kot instrument za posamezno zavarovanje se lahko
uporablja kateri koli instrument zavarovanja, za splošno zavarovanje se lahko uporablja
bančna garancija, garantno pismo ali gotovinski polog.
1. Bančno garancijo kot instrument zavarovanja lahko carinski organ sprejme, če jo je izdala
banka s sedežem v Sloveniji. Banka se zaveže, da bo carinski dolžnik poravnal carinski dolg,
ki bo nastal v času veljavnosti garancije, če ne, ga poravna banka namesto dolžnika.
2. Garantno pismo za zavarovanje plačila carinskega dolga mora izdati zavarovalnica s
sedežem v Sloveniji. Zavarovalnica se zaveže, da bo solidarno s carinskim dolžnikom
poravnala zapadli carinski dolg.
123
3. Cirkularni certificirani ček lahko sprejme, če je trasant takega čeka banka v Sloveniji.
Rok za vnovčenje mora biti vsaj trideset dni daljši od roka, v katerem zapade v plačilo
carinski dolg.
4. Avalirana menica je lahko sprejeta za zavarovanje plačila, če jo avalira banka s sedežem
v Sloveniji. Menica mora vsebovati klavzulo" brez protesta".
Carinski dolžnik lahko položi gotovinski polog kot instrument zavarovanja plačila carinskega
dolga. Denarna sredstva mora plačati na poseben račun carinskega dolga, ki zahteva
zavarovanje. Instrumentov zavarovanja ni potrebno predložiti:
- če gre za tranzitni carinski postopek, ki je izpeljan v skladu z mednarodnimi
pogodbami, ki jih je Slovenija uveljavila v skladu z zakonom (TIR, ATA itd.);
- če je carinski dolžnik upravni organ;
- če je znesek carinskega dolga, ki bi ga bilo treba zavarovati, nižji od
določenega zneska.
Evidence in obveznost obveščanja. Carinski organi morajo voditi evidenco o predloženih
instrumentih, carinska uprava pa za splošno zavarovanje, in o njih obvešča carinske organe.
Carinska uprava enkrat mesečno sestavi seznam carinskih dolžnikov, ki niso poravnali
dolgov v predpisanem roku. Za njih se upošteva prepoved prepustitve blaga ter se o tem
obvesti vse carinske organe in ministrstvo za finance.
7.4.2.3. Carinske oprostitve in prekrški
1. Carinske oprostitve vsebujejo določbe carinskega zakona, mednarodne pogodbe in
mednarodne sporazume.
Uredba o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve. Ta uredba določa uveljavljanje
pravice do carinske oprostitve ter vrednosti, količine, vrste in namen uporabe blaga, ki je
lahko oproščeno plačila carine.
Če carinski organ ugodi zahtevku za oprostitev plačila carine in s to uredbo ni drugače
določeno, izda odločbo v obliki uradnega zaznamka na carinski deklaraciji. V primerih, ko je
dovoljena ustna deklaracija, lahko carinski organ o oprostitvi odloči v obliki uradnega
zaznamka na drugi listini, ki je predložena pri carinskem organu v zvezi z oprostitvijo plačila
carine ali ustno.
Upravičencu označi predmet oprostitve z uradno nalepko. V tem primeru nalepko izda
carinski organ, ki je odločil o oprostitvi plačila carine.
Oprostitve plačila carine. Plačila carine so oproščeni:
- vzorci blaga neznatne vrednosti,
- tiskovine, kot so katalogi, navodila za uporabo, brošure in reklamni material,
- proizvodi, namenjeni uporabi na sejmu, razstavi ali podobnem dogodku,
- proizvodi, uvoženi zaradi preizkušanja, preiskovanja, analiziranja ali testiranja, ki se
v celoti porabijo pri preizkušanju, raziskovanju, analiziranju ali testiranju ali pri tem
v celoti uničijo, tako da nimajo več uporabne vrednosti,
124
- turistična informativna dokumentacija, če je namenjena za brezplačno
razdelitev in katere namen je predstaviti turistično ponudbo,
- blagovne znamke, patenti, modeli in njihovi spremljajoči dokumenti,
- krma za živali med transportom; materiali, potrebni za zavarovanje blaga med
transportom.
2. Carinski prekrški. Carinski prekrški so dejanja, s katerimi se kršijo carinski predpisi
in so zanje predpisane carinske kazni, ki jih obravnavajo carinarnice.
Kazni izrekajo v obliki denarne kazni, za nekatere prekrške pa še odvzem blaga in odvzem
prevoznega ali prenosnega sredstva.
Kazenske določbe zaradi carinskih prekrškov. Z denarno kaznijo se kaznuje pravna oseba
in posameznik, ki v zvezi z opravljanjem dejavnosti:
- vnese ali iznese oz. poskusi vnesti ali iznesti blago iz carinskega območja mimo
carinskih mejnih prehodov ali v času, ko carinski mejni prehod ni odprt;
- vnese ali iznese oz. poskusi vnesti ali iznesti čez carinski mejni prehod carinsko
blago, dokler ni sproščeno v prosti promet ali če je zavezano nadzoru
(fitopatološkemu, veterinarskemu ali drugemu);
- če se pretovarjanje, raztovarjanje opravlja brez soglasja carinskih organov;
- če ne predloži skupne prijave;
- če v uvozni carinski deklaraciji nepravilno navede količino, vrsto, kakovost ali
poreklo blaga, ali navede drugačno blago, ali predloži napačne dokumente itd...
Izterjava denarne kazni se lahko opravi takoj na kraju prekrška, lahko se tudi odvzame blago
ali prevozno sredstvo.
Zastaranje preteče po dveh letih od dneva, ko je bil prekršek storjen.
7.5. IZVAJANJE CARINSKEGA NADZORA PO VEJAH
PROMETA
7.5.1. Predložitev blaga carinskemu organu, ukrepi carinskega
nadzora in carinske oznake
7.5.1.1. Predložitev blaga carinskemu organu
Oseba, odgovorna za predložitev blaga. Oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje,
mora blago čim prej predložiti carinskemu organu.
Kraj predložitve. Blago se predloži na uradnem prostoru carinskega organa, razen če
carinski organ izrecno ne dovoli predložitve blaga na drugem prostoru.
Čas predložitve. Blago se predloži v času uradnih ur carinskega organa, razen če ta izrecno
ne dovoli predložitve blaga izven uradnih ur.
125
Predpregled in jemanje vzorcev pred začetkom carinsko dovoljene rabe ali uporabe
blaga. Oseba, ki ima pravico zahtevati carinsko dovoljeno rabo ali uporabo blaga, lahko v
skladu s carinskim zakonom opravi tudi predpregled blaga in vzame vzorce, če je to
potrebno, da bi se zagotovila pravilna izbira postopka. Carinski organ praviloma dovoli
predpregled blaga na podlagi ustnega zahtevka upravičenca. Če je to glede na okoliščine
posameznega primera potrebno, lahko carinski organ zahteva od upravičenca, da vloži pisni
zahtevek za predpregled blaga.
Jemanje vzorcev. Carinski organ vzame vzorce blaga, če je v zvezi s preverjanjem točnosti
in pravilnosti sprejetja carinske deklaracije potrebno ugotoviti vrsto, poreklo ali kakovost
deklariranega blaga.
Če se vzamejo vzorci, se to zabeleži na hrbtni strani carinske deklaracije. Carinski organ
sestavi zapisnik o jemanju vzorcev. Jemanje vzorcev opravi carinski organ ali pa jih vzame
deklarant.
Listine, ki se lahko uporabljajo kot skupna prijava. Skupno prijavo predloži na obrazcu,
ki je predpisana s pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku. Namesto obrazca se
lahko kot skupna prijava uporabijo naslednji dokumenti:
-v železniškem transportu tovorni list CIM,
-v cestnem transportu tovorni list CMR,
-v zračnem transportu blagovni manifest,
-v pomorskem transportu cargo manifest.
Če podatki ne zadoščajo za ustrezni carinski nadzor, lahko carinski organ vedno zahteva, da
se izpolni obrazec skupne prijave.
7.5.1.2. Ukrepi carinskega nadzora
Carinski organ izvede ukrepe carinskega nadzora z namenom, da se prepriča, ali je blago
pravilno predloženo.
Pregled in preiskava prevoznih in prenosnih sredstev obsegata pregled vseh delov prevoznih
sredstev, vključno s konstrukcijskimi odprtinami, ki omogočajo skrivanje carinskega blaga.
Opravita se na kraju, kjer se opravlja carinski nadzor, v primeru suma pa lahko carinski organ
odredi pregled na drugem ustreznem kraju. Na zahtevo carinskega organa mora prevoznik
zagotoviti strokovnjaka, ki omogoči pregled prevoznega sredstva. Carinski organ ima pravico
do primernih prostorov za svoje delo v objektih, kjer je potreben stalni carinski nadzor
(železniška postaja, pristanišča, letališča). Prostore zagotovi upravljalec objekta sporazumno
s carinskim organom.
Ukrepi carinskega nadzora obsegajo fizični nadzor, carinsko spremljanje, skladiščenje blaga
pri carinskem organu, uporabo carinskih oznak, vodenje evidenc o carinskem blagu in
predlaganje nadaljnjih postopkov za blago.
Fizični nadzor je ukrep, s katerim carinski organ neposredno preprečuje dostop do blaga.
Carinsko spremljanje je ukrep, s katerim carinski organ spremlja prevozno sredstvo, da
prepreči nepooblaščenim dostop do blaga.
126
Skladiščenje blaga pri carinskem organu je skladiščenje v skladišču, ki je v upravljanju
carinskega organa.
Namestitev carinskih oznak je označevanje carinskega blaga, tako da je preprečen dostop do
njega ali njegova zamenjava.
Vodenje evidenc o carinskem blagu je vodenje vseh potrebnih podatkov za spremljanje
carinskega blaga do konca postopka. Način vodenja evidenc, ki jih vodi carinski organ,
določi carinska uprava.
7.5.1.3. Carinske oznake za zagotavljanje istovetnosti blaga
Carinske oznake so sredstvo, s katerim se zaznamuje carinsko blago zaradi zavarovanja
njegove istovetnosti v času trajanja carinskega nadzora tako, kot to določi carinski organ.
Carinske oznake so: carinska zalivka, odtis carinskega pečata, carinska nalepka in opis blaga.
Carinska zalivka je ploščat, votel kos aluminija. Skozi zalivko se potegne carinska žica ali
carinska vrvica. Pri nameščanju se zalivka stisne s carinskimi kleščami, na katerih je na eni
strani grb Republike Slovenije, na drugi pa številka klešč. Vsake klešče imajo posebno
številko. S carinsko zalivko se lahko zaznamuje prevozno sredstvo, prostor ali posamezni
tovorki.
Carinski organ lahko prizna tudi tujo zalivko, če je z njeno uporabo zagotovljen carinski
nadzor.
Carinski pečat je okrogel, iz gume ali mehke plastične mase. V sredini pečata je grb
Republike Slovenije, naziv carinskega organa pa je izpisan v koncentričnih krogih. Vsak
pečat mora imeti svojo številko. Carinski pečat se odtisne na najprimernejše mesto na blagu
ali na ovitku blaga, tako daje jasno vidna njegova številka.
Carinska nalepka je nalepka s carinskim znakom in številko, izdelana tako, da se pri vsakem
poskusu odstranitve vidno poškoduje.
Opis blaga mora biti takšen, da je blago na njegovi podlagi mogoče nedvoumno uvrstiti v
carinsko nomenklaturo in druge tarife, obsegati pa mora tudi podatke, ki so potrebni za
posamezno vrsto blaga pri uporabi carinskih in drugih predpisov. Kot opis blaga se lahko
uporabijo seznami, fotografije, skice ali risbe, ki jih potrdi carinski organ s carinskim
pečatom in priloži k carinskemu dokumentu.
Zaznamek o namestitvi carinskih oznak se vpiše v ustrezno listino (enotno carinsko listino,
prevozno listino ali drugo predpisano listino).
7.5.2. Carinski postopek v potniškem prometu
V carinskem zakonu so določene pravice in dolžnosti domačega in tujega potnika pri
prestopu meje. Carinski postopek se od rednega postopka razlikuje v tem, da so carinske
formalnosti skrčene na najmanjšo mero in postopek poteka hitro in enostavno. Postopek je
usten in neposreden, začne se z ustno prijavo ali s konkludentnim dejanjem potnika (molčče
dejanje).
Carinski pregled potnika, njegove prtljage in blaga se opravi v prevoznem sredstvu. Potnik pa
mora carinskemu delavcu pokazati osebno prtljago in vse predmete, ki jih nosi s seboj.
Predložitev blaga. Potniki morajo predložiti blago carinskemu organu ne glede na to, ali jih
je ta ustno pozval k predložitvi ali pa je to dejanje opustil. Potnik praviloma uporabi ustno
127
carinsko deklaracijo, če pata ni dovolj razumljiva in popolna, lahko zahteva, da potnik svojo
prijavo vpiše v pisni obliki v posebni obrazec.
Vloženo carinsko deklaracijo lahko carinski delavec preveri tako, da pregleda dokumente in
predloženo blago. Preverjanje ustne deklaracije zajema tudi pregled prenosnih in prevoznih
sredstev, pregled prtljage in osebni pregled potnika.
S preverjanjem ustne deklaracije oziroma podatkov iz vložene pisne prijave se ugotavljajo
podatki, ki so osnova za obračun carinskega dolga, ali priznanje pravice do carinske
oprostitve.
Preiskava stvari. Voznik ali potnik, ki odgovarja za vozilo, mora pokazati vse, kar
pooblaščeni carinski delavec od njega zahteva.
Carinski organ lahko zahteva pomoč mejnih policijskih organov, če potnik fizično preprečuje
postopek preverjanja ali prijave blaga.
V postopku preverjanja oziroma preiskave lahko carinski delavec zahteva od potnika
predložitev potne ali druge listine in jo zadrži do konca postopka.
Ustno deklariranje blaga in konkludentno dejanje. Ustna carinska deklaracija se ob
izpolnjevanju pogojev uporablja za:
- sprostitev blaga v prosti promet,
- izvozni carinski postopek in
- začasni uvoz blaga.
Ustno deklariranje v postopku sprostitve blaga je mogoče za:
- blago nekomercialne narave, ki je v potnikovi osebni prtljagi in je oproščeno carine,
- blago komercialne narave, katere skupna vrednost ene pošiljke ne presega tolarske
protivrednosti 80 EU,
- ponovni uvoz domačega blaga,
- transportna sredstva in
- uvoz blaga na osnovi mednarodnih sporazumov.
Konkludentno dejanje je način deklariranja blaga, ko potnik s svojim molčečim dejanjem ob
prehodu carinske črte izjavi, da blago, ki ga vnaša ali iznaša s carinskega območja, ustreza
navedenim pogojem.
7.5.3. Izvajanje carinskega nadzora v železniškem prometu
7.5.3.1. Carinski nadzor pri prihodu vlaka iz tujine
Obvestilo o prispetju vlaka. Mejna železniška postaja mora carinski organ pravočasno
ustno obvestiti, da pripelje na postajo tovorni vlak iz tujine. Obvestilo mora vsebovati
številko tira in morebitne posebnosti, kot so:
-samo prazni vagoni,
-živina s spremljevalcem,
-vlak v kombiniranem transportu.
128
Obvestilo se šteje kot poenostavljen način predložitve železniških prevoznih sredstev v
postopku začasnega uvoza ali ponovnega uvoza.
Nadzor tovornega vlaka. Železnica mora odpreti prazen vagon, če carinski organ to
zahteva. Če carinski organ ugotovi pomanjkljivosti, kot so poškodovane zalivke, ali ugotovi,
da zalivk sploh ni, lahko opravi pregled vagona na za to ustreznem tiru. Če predpregled blaga
v vagonu zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka želi opraviti železniška postaja, sme to
opraviti le ob prisotnosti carinskega organa.
Seznam vagonov ob prihodu vlaka iz tujine. Če so v vlaku, ki pripelje iz tujine, natovorjeni
vagoni, za katere železniška mejna postaja ni tudi namembna postaja, mora le-ta napisati
seznam vagonov. Praznih vagonov in vagonov, namenjenih mejni železniški postaji, v
seznam vagonov ni potrebno vpisovati. Seznam vagonov predstavlja seznam blaga, ki ga
železniška postaja predloži carinskemu organu.
Predložitev blaga. Železniška postaja predloži vagone s carinskim blagom tudi pisno, in
sicer tako, da vloži seznam vagonov tuje železnice, železniške prevozne listine in seznam
vagonov, če je v kompozicija vlaka vsaj en natovorjen vagon, ki je namenjen drugi železniški
postaji.
Kosovne pošiljke. Blago različnih pošiljateljev ali različnim prejemnikom, ki se prevaža v
enem vagonu na osnovi enega tovornega lista (zbirni vagon), se v seznamu vagonov šteje in
vanj vpiše kot ena vagonska pošiljka blaga. Seznamu vagonov mora biti priložen seznam
blaga.
Blago, poslano kot posamezna kosovna pošiljka, za katero je izdan ločen tovorni list, prevaža
pa se v enem vagonu skupaj z drugimi takimi pošiljkami, se v seznamu vagonov šteje in vanj
vpiše kot vagonska pošiljka. Seznamu vagonov mora biti priložena nakladnica tuje železnice
ali nov železniški obrazec, ki ga sestavi mejna železniška postaja in se šteje kot seznam
blaga.
Sklenjeni vlaki in vlaki v kombiniranem transportu. Če se z vlakom prevažajo vagonske
pošiljke, tovor pa predstavlja istovrstno blago ali prevozno sredstvo iste ali druge vrste
transporta, ki del svoje poti opravlja tako, da so natovorjena na vagone, železniška postaja
napiše seznam vagonov kot za drage vagonske pošiljke. Seznamu pa priloži skupni tovorni
list in seznam posameznih vagonov ali seznam natovorjenih prevoznih sredstev, ki je priloga
tovornemu listu.
Postavitev vagona na mejni železniški postaji. Če je vagon s carinskim blagom naslovljen
na mejno železniško postajo, ga mora železnica postaviti na carinski tir, namenjen izvajanju
carinskih postopkov z vagonsko pošiljko.
Če bo blago začasno shranjeno ali bo uveden carinski postopek skladiščenja, mora železnica
vagon postaviti pred carinsko skladišče oz. prostor za začasno shrambo.
Če carinski organ prejemniku dovoli shranjenje blaga izven kraja, kjer sta namembna
železniška postaja in carinski organ, mora carinski organ na vsak tovorni list vpisati vizo, da
129
sme železnica vagon dostaviti v kraj dovoljenega shranjenja. Če ima prejemnik blaga
dovoljenje za poenostavljen postopek, lahko železnica vagon postavi tudi neposredno na
prostor pooblaščenega prejemnika.
7.5.3.2. Carinski nadzor pri odhodu vlaka v tujino
Predložitev izstopnega tovornega vlaka. Železnica predloži tovorni vlak, ki pelje v tujino,
carinskemu organu na mejni železniški postaji takoj, ko je kompozicija sestavljena in so
pripravljeni vsi železniški dokumenti. Predložitev je ustna ali pisna.
Železnica predloži vlak ustno tedaj, ko so v kompoziciji samo prazni vagoni. Če je v
kompoziciji vsaj en vagon s carinskim blagom, železnica predloži pisni seznam vagonov.
Seznamu predloži železniške tovorne liste.
Seznam vagonov je obrazec, ki ga železnica izpolni za vsak vlak pri odhodu.Vsebovati mora
podatke o številu vagonov, o masi in vrsti blaga ter o namembni železniški postaji.
Opravila pri predloženem vlaku in njegovo evidentiranje. Za opravila ob odhodu
predloženega vlaka v tujino mora železnica odpreti prazen vagon, če carinski organ to
zahteva.
Carinski organ mora železnico takoj obvestiti, daje carinski nadzor zaključil. Po zaključenem
carinskem nadzoru železnica ne sme spreminjati kompozicije vlaka ali raztovarjati in
dotovarjati blaga, razen če carinski organ s tem soglaša in spremeni podatke o vloženih
dokumentih v skladu s predpisi, ki veljajo za spreminjanje podatkov v že sprejetih carinskih
deklaracijah.
7.5.3.3. Tranzitni postopek zaradi uvoza blaga in prevoza skozi carinsko območje
Predložitev v tranzitni postopek. Carinski deklarant za tranzitni postopek je železniška
postaja.
Železniška postaja predloži vagone s carinskim blagom, in sicer tudi pisno, tako da vloži
seznam vagonov tuje železnice, železniške prevozne listine in seznam vagonov, če je v
kompoziciji vlaka vsaj en natovorjen vagon, kije namenjen drugi železniški postaji. V
tranzitni postopek so vključeni vsi natovorjeni vagoni, ki so naslovljeni na drugo železniško
postajo na carinskem območju ali v tujini.
Dokumenti za predložitev v tranzitni postopek. Če železnica od tuje železnice sprejme v
prevoz vagone, za katere je za blago izpolnjen drugačen tovorni list, kot je predpisan s
konvencijo CIM, vendar so v njem navedeni vsi potrebni podatki, se za tranzitni postopek,
uporabi enak poenostavljen postopek kot pri prevozu s tovornimi listi.
Rok tranzitnega postopka. Vagoni z blagom, ki so namenjeni na druge železniške postaje in
so prepuščeni v tranzitni postopek, lahko nadaljujejo pot z istim ali drugim vlakom.
Rok za predajo vagona z blagom v tranzitu namembnemu carinskemu organu ne sme biti
daljši od 5 dni.
130
Zaključek tranzitnega postopka na namembni železniški postaji. Carinski postopek
tranzita se zaključi, ko carinski deklarant blago predloži v nov carinski postopek oz. ko blago
zapusti carinsko območje.
7.5.4. Izvajanje carinskega nadzora v cestnem, zračnem in pomorskem
prometu
7.5.4.1. Izvajanje carinskega nadzora v cestnem prometu
Splošne določbe in posebne določbe za cestni promet se uporabljajo za vsa prevozna
sredstva, s katerimi je mogoče po cesti prepeljati carinsko blago.
Nadzor prevoznih sredstev. Na prostoru za carinski nadzor se pri vseh vrstah vozil izvedejo
vsi ukrepi carinskega nadzora, razen če je zaradi narave blaga ali vozila ali zaradi suma, da je
v vozilo skrito blago, potrebno opraviti pregled na drugem prostoru. V tem primeru carinski
organ spremlja vozilo do ustreznega prostora.
Pri nadzoru vseh vrst vozil mora voznik omogočiti carinskemu organu dostop do vseh
prostorov v vozilu, kjer se nahaja ali bi se lahko nahajalo blago.
Poškodba in uničenje blaga med prevozom. Če se carinsko blago poškoduje med
prevozom, mora prevoznik o tem sestaviti zapisnik z navedbo podatkov o carinskem
dokumentu, ki je spremljal blago, o vozilu, o blagu in o razlogih za poškodbo. Prevoznik
predloži tudi druge dokaze, ki potrjujejo njegove navedbe.
Če se carinsko blago med prevozom uniči, mora prevoznik o tem sestaviti zapisnik z navedbo
podatkov o carinskem dokumentu, ki je spremljal blago, o vozilu, o blagu in o okoliščinah
uničenja.
7.5.4.2. Izvajanje carinskega nadzora v zračnem prometu
1. Splošne določbe
Zračne poti. Zrakoplovi, ki jim je dovoljeno leteti čez carinsko črto, smejo leteti po zračnih
poteh, ki so določene za mednarodni zračni promet, in pristajati na letališčih, ki so odprta za
mednarodni zračni promet, ter z njih vzletati.
Neposredni carinski nadzor nad zrakoplovi. Neposredni carinski nadzor nad zrakoplovi na
carinski ploščadi se začne takoj po pristanku oziroma pol ure pred vzletom. Zrakoplov, ki je
namenjen v tujino, mora biti postavljen na carinsko ploščad najmanj pol ure pred vzletom in
je od tega trenutka pa vse do preleta carinske črte pod carinskim nadzorom.
131
2. Blagovni promet na letališču
Skupna prijava. Takoj po pristanku na letališču mora vodja zrakoplova oz. za to
pooblaščena oseba predložiti carinskemu organu za blago, ki ga prevaža, manifest oz. izpisek
iz manifesta.
Na zahtevo carinskega organa mora vodja zrakoplova oz. za to pooblaščena oseba pokazati
tudi vse druge listine o blagu, ki ga prevaža.
Blagovni manifest predstavlja v nadaljnjem postopku skupno prijavo blaga, prispelo v
zračnem plovilu.
Blagovni manifest. V blagovni manifest se na podlagi prevoznih listin vpisujejo podatki o
blagu, ki se prevaža.
Za pravilnost manifesta je odgovoren vodja zrakoplova oz. tisti, ki je manifest predložil
carinskemu organu.
Raztovarjanje blaga. Blago se raztovarja pod nadzorom carinskega organa, v navzočnosti
prevoznika oz. od njega pooblaščena osebe za prevzem in prevoz blaga do mesta, ki gaje
carinski organ določil za shranitev. Hkrati se to primerja z manifestom oz. z izpiskom iz
manifesta. Prav tako se primerja pred shranitvijo blaga v javno carinsko skladišče. Če
pooblačena oseba prevoznika ugotovi, da stanje ustreza podatkom iz manifesta ali izpisku iz
manifesta, zajame iz njega vse podatke, ga knjiži in posreduje carinskemu organu v pisni ali,
če je tako dogovorjeno, v elektronski obliki.
Iznos blaga. Zrakoplov, ki je namenjen v tujino, mora imeti manifest, ki ga vodja zrakoplova
ali oseba, ki jo ta pooblasti, izroči carinskemu organu pol ure pred vzletom zrakoplova, če to
ni mogoče, pa najpozneje do začetka poleta.
7.5.4.3. Izvajanje carinskega nadzora v pomorskem prometu
1. Pristajanje plovil
Kraj pristanka. Ladje ter ostala plovila, ki opravljajo promet s tujino, smejo pristajati samo
v pristaniščih, odprtih za mednarodni promet, ob carinskem pomolu. Carinski pomol oz. del
pristanišča ali obale, določen za pristajanje plovil, ki opravljajo promet s tujino, je
zaznamovan s tablo, na kateri je naziv carinskega organa.
Prostori za delo carinskega organa. Prostori, potrebni za delo carinskega organa, so ob
izhodu s pomola oz. z določenega dela pristanišča ali obale pred pregrajo.
2. Nadzor nad plovili
Blagovni manifest. Plovila, ki plovejo po teritorialnem morju Slovenije, morajo imeti
blagovni manifest, razen v primerih, ko carinskega manifesta ne potrebujejo. Blagovni
manifest je listina, v katero poveljnik plovila oz. oseba, ki jo on pooblasti, vpiše ves tovor.
132
Kot blagovni manifest se sme priznati tudi druga listina oz. skupek listin s podatki,
predpisanimi za blagovni manifest.
Carinski manifest. Podatki, ki jih mora vsebovati carinski manifest, so enaki kot v
blagovnem manifestu.
Poveljnik plovila oz. oseba, ki jo on pooblasti, mora v 24 urah po prihodu plovila v
pristanišče prijaviti carinskemu organu plovilo in blago. To stori s predložitvijo predhodnega
carinskega manifesta, ki predstavlja v nadaljnjem postopku skupno prijavo blaga, prispelega s
pomorskim prometom.
Pred odhodom plovila iz domačega pristanišča mora poveljnik oz. oseba, ki jo pooblasti,
prijaviti carinskemu organu odhod plovila in natovorjenega blaga. To stori s predložitvijo
odhodnega carinskega manifesta.
Carinski postopek s plovilom, ki prihaja iz tujine, se opravi takoj po sanitarnem,
fitosanitarnem in veterinarskem nadzoru plovila.
3. Pregled plovil
Izvajanje pregleda. Carinski organ začne s pregledom plovila, ki je prispelo iz tujine, ko ta
dobi od pristojnih organov dovoljenje za prosti promet z obale.
Obseg pregleda. Carinski pregled plovila obsega pregled blagovnega manifesta in pri-
merjavo stanja tovora ter stvari, ki pripadajo posadki, pa tudi pregled vseh prostorov plovila.
Predložitev carinskega manifesta. Ko pripluje plovilo, ki prihaja iz tujine in ima blago za
raztovarjanje, v domače pristanišče, mora poveljnik oz. njegov pooblaščenec predložiti
carinski manifest. Če ima blago za raztovarjanje, predloži carinskemu manifestu blagovni
manifest, če raztovarja le del blaga, pa izpisek iz blagovnega manifesta.
Raztovarjanje blaga. Blago se raztovarja pod carinskim nadzorom po blagovnem manifestu
oz. izpisku iz blagovnega manifesta.
Če se blago raztovarja s plovila neposredno v carinsko skladišče, mora carinski organ
omogočiti raztovor takoj po privezu plovila.
Če se blago ne raztovarja neposredno v carinsko skladišče, ampak na obalo ali na drugo
prevozno sredstvo in potem prepelje v carinsko skladišče, poskrbi carinski organ za carinski
nadzor tudi med prevozom blaga v skladišče.
Če se blago raztovarja direktno na drugo prevozno sredstvo za carinjenje v notranjosti ali je
odpremljeno k uporabnikom kot blago, ki je bilo ocarinjeno pri pretovarjanju, poskrbi
carinski organ za carinski nadzor, dokler blaga ne prevzame prevoznik. Po končanem
raztovarjanju carinski organ primerja stanje raztovorj enega blaga s podatki v blagovnem
manifestu oz. v izpisku iz blagovnega manifesta.
133
8. VIRI
MONOGRAFIJE:
- ARZEK, Z.: Transport i osiguranje, tretja izdaja, Mikrorad, Zagreb i Ekonomski
Fakultet, Zagreb, 1999.
- CERIC, v.: Medunarodni transport sa transportnim osiguranjem, Savezna
spoljnotrgovinska komora, Beograd, 1959.
- COOPER, J.: Strategy Planing in Logistics Transportion, Kogan Page Ltd, London,
1993.
- COOPER, J.: Logistics and Distribution Planing, Kogan Page Ltd, London, 1994.
- FERISAK, V. et all.: Poslovna logistika, Informator, Zagreb, 1983.
- FUCHS, R.: Pomorska spedicija, "Transjug" Rijeka, Zagreb, 1954.
- GRABOVAC, I.: Odgovornost poduzetnika multimodalnog prijevoza stvari, Pravni
fakultet, Split, 1986.
- HERLLIEGEL, D. - SLOCUM, W.J.; Management, Addison-Wesley Publishing
Company, New York, 1988.
- HORVAT, L.: Osnove cestovnog prava, Fakultetprometnih znanosti Sveucilista u Zagrebu,
Zagreb, 1998.
- KEDROV, H.: Predmet i uzajamna veza prirodnih nauka, prevela Mirkovic, N., "Nolit",
Beograd, 1969.
- KLEIN, DA. -PRUSAK, L.: Characterizing Intellectual Capital, Center for Business
Innovation Ernst & Young LLP Working Paper, March, 1994.
- KOSTADINOVIC, S.: Transportno pravo, Grafo-zig, Beograd, 1997.
- KOTLER, PH.: Upravljanje marketingom: Analiza, planiranje, primjena i kontrola,
Informator, Zagreb, 1994.
- KREITER, R.: Management, Houghton Mifflin Company, Boston, 1989.
- MADARIC, J.: Medunarodna spedicija, Fakultet pomorskih znanosti Sveucilista u
Zagrebu, Zagreb, 1991.
- MARKOVIC, I.: Nove tehnologije transporta i njihov utjecaj na privredu, Fakultet
prometnih znanosti, Zagreb, 1985.
- MARKOVIC, I.: Suvremeni transportni sistemi, Centar za inforaiacije i publicitet,
Zagreb, 1981.
- MILOSAVLJEVIC, M.: Marketing, dvadeset prvo izdanje, Savremena administracija,
Beograd, 2003.
- MRNJAVAC, E.: Multimodalni transportni sustavi, Pomorski fakultet Sveucilista u
Rijeci, Rijeka, 1994
- MRNJAVAC, E.: Pomorski sustav, Pomorski fakultet Sveucilistau Rijeci, Rijeka, 1998.
- Mrjavac, E.: Promet u turizmu, Fakultet za turisticki i hotelski menadzment Sveucilista u
Rijeci, Rijeka, 2002.
134
- OGORELC, A.: Mednarodni transport in logistika, Ekonomsko-poslovna fakulteta
Univerze v Mariboru, Maribor, 2004.
- PERIC, B.: Drzava i pravni sustav, Informator, Zagreb, 1994,
- PERISIC, R.: Savremene tehnologije transporta II - Integralni transportni sistemi,
Saobracajni fakultet Univerziteta u Beogradu, Beograd, 1989.
- PETROVIC, M.: Tehnika poslovanja i medunarodne spedicije, "Progres", Zagreb,
1966.
- PFOHL, H.-Chr.: Logistiksysteme - Betriebswirtschaftliche Grundlagen, 5. Aufgabe
Springer-Verlag, Berlin, et all., 1996.
- PULIC, A. - SUNDAC, J.: Intelektualni kapital - kljucni resurs 21. stoljeca.
International Business Consulting Center d.o.o. Rijeka, Rijeka, 2001.
- PUPOVAC, D. - ZELENIKA, R.: Upravljanje Ijudskim potencijalima u prometu,
Veleuciliste u Rijeci, Rijeka, 2004.
- RUSHTON, A. - OXLEY, J.: Handbook of Logistics and Distribution Management,
Kogan Page Limitid, London, 1993.
- SRICA, v.: Informaticki inzenjering i menadzment, DRIP-Biblioteka Informacijsko
drustvo, Zagreb, 1990.
- SRICA, v.: Inventivni menadzer - putokazi za hrvatski gospodarski preporod,
CRONAN, Zagreb, 1994.
- STEWART, T.A.: Intellectual Capital: The new Wealth of organizations, New York,
1997.
- SULLIVAN, RH.: Profiting from Intellectual Capital - Extracting Value from
Innovation, Wiley & Sons, 1998.
- SAMANOVIC, J.: Logisticki i distribucijski sustavi, Ekonomski fakultet Sveucilista u
Splitu, Split, 1999.
- TURINA, A.: Medunarodna spedicija, Visa pomorska skola u Rijeci, knjiga I. i II.,
Rijeka, 1965. i 1966.
- UZELAC, J.: Kibernetsko upravljanje poslovnim sustavima, Ekonomski fakultet
Sveucilista u Rijeci, Rijeka, 2002.
- VESELICA, V: Financijski sustav u ekonomiji, Inzenjerski biro d.d., Zagreb, 1995.
- ZELENIKA, R.: Medunarodna spedicija - Osnovni i specijalni poslovi - Poslovna
politika, Istarska naklada, Pula, 1985.
- ZELENIKA, R.; Spediterovo pravo • Incoterms 1990. - Medunarodna pravila za
tumacenje trgovinskih termina • Revidirane Americke vanjskotrgovinske definicije,
Ekonomski fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka, 1993.
- ZELENIKA, R.: Medunarodna spedicija - Osnovni i specijalni poslovi • Spediterovo
pravo • Incoterms '90 • R.A.ET.D. •, Ekonomski fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka,
1996.
- ZELENIKA, R.: Metodologija i tehnologija izrade znanstvenog i strucnog djela,
cetvrto izdanje, Ekonomski fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka, 2000.
135
- ZELENIKA, R.: Spediterovo pravo, cetvrto izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Ekonomski
fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka, 2001.
- ZELENIKA, R.: PROMETNI SUSTAVI • Tehnologija - Organizacija - Ekonomika -
Logistika - Menadzment •, Ekonomski fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka, 2001.
- ZELENIKA, R.: INCOTERMS 2000. U TEORIJI I PRAKSI • 100 SAVJETAi 100
PRIMJERA •, Ekonomski fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka, 2002.
- ZELENIKA, R.: Znanost o znanosti, peto izmijenjeno i dopunjeno izdanje, prva knjiga,
Ekonomski fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka, 2004.
- ZELENIKA, R.: Logisticki sustavi, Ekonomski fakultet Sveucilista u Rijeci, Rijeka 2005
- ZELENIKA, R.: Medunarodna logistička špedicija, knjiga prva
- ZELENIKA, R.: Medunarodna logisticka spedicija, knjiga druga
- ZELENIKA, R.: Medunarodna logisticka spedicija, knjiga tretja
8.1 POMEMBNEJŠI SLOVENSKI PREVOZNI IN SORODNI
PREDPISI
8.1.1 SPLOšNO
• Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-1 in 42/97)
• Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91)
• Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94, 47/97 in 60/99)
• Obligacijski zakonik /OZ/ (Ur.l. RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 Odl.US: U-I-300/04-25)
• Zakon o pravdnem postopku /ZPP/ (Ur.l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004
• Zakon o sodiščih (uradno prečiščeno besedilo) /ZS-UPB1/ (Ur.l. RS, št. 23/2005)
• Zakon o prevozu nevarnega blaga /ZPNB/ (Ur.l. RS, št. 79/1999, 96/2002-ZE, 2/2004, 101/2005)
• Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu /ZOZP/ (Ur.l. RS, št. 70/1994, 29/1996, 67/2002,
13/2005, 30/2006)
8.1.2 POMORSKO PRAVO
• Pomorski zakonik /PZ/ (Ur.l. RS, št. 26/2001, 21/2002, 110/2002-ZGO-1, 2/2004, 98/2005,
49/2006)
• Resolucija o pomorski usmeritvi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/91)
136
8.1.3 LETALSKO PRAVO
• Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu /ZOSRL/ Ur.l. RS, št. 12/2000, 67/2002)
• Zakon o letalstvu /ZLet/(Ur.l. RS, št. 18/2001, 110/2002-ZGO-1, 114/2002, 31/2005, 39/2005,
49/2006-ZMetD, 79/2006, 10/2007 Skl.US: U-I-280/05-25)
8.1.4 ŽELEZNIŠKO PRAVO
• Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu /ZPPŽP/(Ur.l. RS, št. 61/2000)
• Zakon o železniškem prometu /ZZelP/(Ur.l. RS, št. 92/1999, 11/2001, 33/2001, 110/2002-ZGO-1,
110/2002, 56/2003, 29/2005 Odl.US: U-I-316/04-6, 15/2007))
• Zakon o varnosti v železniškem prometu (uradno prečiščeno besedilo) /ZVZP-UPB1/(Ur.l. RS, št.
102/2004)
8.1.5 CESTNO PRAVO
• Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu /ZPPCP-1/(Ur.l. RS, št. 126/2003)
• Zakon o javnih cestah /ZJC/(Ur.l. RS, št. 29/1997, 18/2002, 50/2002 Odl.US: U-I-224/00-15,
110/2002-ZGO-1, 131/2004 Odl.US: U-I-96/02-20, 92/2005, 33/2006 Odl.US: U-I-325/04-8)
• Zakon o varnosti cestnega prometa /ZVCP-1/(Ur.l. RS, št. 83/2004, 35/2005, 67/2005 Odl.US: U-I-
32/05-13, 69/2005, 76/2005-ZDCOPMD, 108/2005, 70/2006-ZIKS-1B, 105/2006, 123/2006 Odl.US: P-72/05-17, U-I-327/05, 139/2006-ZORed)
8.2 PUBLIKACIJE MEDNARODNIH ORGANIZACIJ
• BIMCO, CMI, FONASBA & INTERCARGO: Voyage Chaiterparty Laytime Interpretation Rules
1993, CMI News Letter, No. 3, 1993, str. 2-4
• CMI: Conventions Intemationales De Droit Maritime (International Conventions on MaritimeLaw-
Text, CMI, 1987
• CMI Vearbook 1997 - Antwerp II - Documents of the Centenary Conference
• CMI Vearbook 1998
• CMI News Letter, No. 1, 1998
• CMI: Uniformity ofthe Lav/ ofthe Carriage ofGoods by Sea, Draft, CMI277/FBAm-Draft Unifomiity, 17. 11. 1997
• CMINev/s Letter, No. 4, 1997
• lAEA: Predpisi za varen prevoz radioaktivnih snovi, izdaja 1996 (neuraden prevod), Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije in Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, Dunaj, 1996
• lATA: Principal Instruments of the Warsaw System, 3. izdaja, Montreal, Ženeva, 1991
• ICAO: Annual Review of Civil Aviation, ICAO Journal, Volume 54, No. 6, July/August 1999
• ICC: Uniform Rules for a Combined Transport Document (ICC Pubhcation No. 273), International
Chamber of Commerce, Pariz, 1973,1975, 1980, 1984
137
• ICC: UNCTADACC Rules for Multimodal Transport Documents (ICC Pubhcation No. 481), International Chamber of Commerce, Pariz, 1992
• ICC: Incoterms 2000, International Chamber of Commerce, Pariz, 1999
• ICS, ISF: Guidelines on the Application of the IMO International Safety Management (ISM) Code,
Third Edition, International Chamber of Shipping (ICS) and International Shipping Federation (ISF), London, 1996
• The International Law Association, Maritime Law Committee: The Hague Rules, 1921, English
andFrench Texts, together with Translation ofthe Rules into Spanish, Italian, Dutch, German and
Nonvegian, London, 1921
• UNCTAD: CharterParties(UNCTADReporton CharterParties),TDfB/C.4nSLn3, 1974
• UNCTAD: Charter Parties - A Comparative Analysis, TD/B/C.4/ISL/55, 27 June 1990
• UNCTAD, The Economic and Commercial Implications ofthe Entry into Force of the Hamburg Rules and the Multimodal Transport Convention, Part two, TD/B/C.4/315 (Part II), 10 November 1989