geografija - ic-geoss.si
TRANSCRIPT
2
I. UVOD Skoraj ¾ zemeljskega površja pokrivajo morja in oceani: Tihi, Atlantski in Indijski
ocean. Kopno je razdeljeno na sedem celin: Evropa, Azija, Afrika, Angloamerika,
Latinska Amerika, Avstralija in Antarktika. Svet je danes razdeljen na približno 200
držav, vendar se to število spreminja, saj se nekatere države združujejo, druge pa
ločujejo.
celine po velikosti površina v km2 delež kopnega glede na svet
1. AZIJA 44 000 000 29,7%
2. AFRIKA 30 000 000 20,4%
3. SEVERNA AMERIKA 24 000 000 16,1%
4. JUŽNA AMERIKA 18 000 000 12,6%
5. ANTARKTIKA 14 000 000 9%
6. EVROPA 10 000 000 7%
7. AVSTRALIJA 9 000 000 5,2%
SKUPAJ 149 000 000 100%
Razlike med posameznimi državami so velike. Za določanje razvitosti pa uporabljamo
različne kriterije. Samo nekateri izmed njih so:
• prehranjenost prebivalstva,
• razširjenost posameznih bolezni,
• število zdravnikov in bolniških postelj na 1000 prebivalcev,
• število telefonov in avtomobilov na 1000 prebivalcev,
• hektarski donos,
• poraba umetnih gnojil,
• poraba energije na prebivalca,
• % nepismenih,
• delež kmečkega prebivalstva idr.
Eden najbolj zanesljivih in največkrat uporabljenih kriterijev, pa je tisti, ki deli države po
BDP (bruto domačem proizvodu).
Glede na ta kriterij ločimo države v pet skupin:
1. NAJREVNEJŠE DRŽAVE (peti svet)
To so države, ki so nesposobne, da bi se same izvile iz objema nerazvitosti in so na
pragu revščine, npr. Afganistan, Etiopija, Somalija. V teh državah je BDP manjši od
300$ na prebivalca. Najrevnejše med njimi pa ne presežejo deleža 80$ na prebivalca.
2. SLABO RAZVITE DRŽAVE (četrti svet)
Te države so sposobne zagotoviti lasten razvoj ob delni pomoči tujih držav, npr. Indija,
Sudan, Tanzanija. V teh državah je BDP že večji a ne preseže 1000$ na prebivalca.
3
3. MANJ RAZVITE DRŽAVE (tretji svet)
Države iz te skupine doživljajo hitre družbenogospodarske spremembe, npr. Brazilija,
Mehika, Alžirija. BDP je med 1000 in 3000$ na prebivalca.
4. RAZVITE DRŽAVE (drugi svet)
Države drugega sveta so že močno industrializirane. Te se pojavljajo na severni poluti,
medtem ko so na južni poluti prej izjema kot pravilo. V teh državah je BDP že kar visok,
ne preseže pa 10 000 $ na prebivalca.
5. VISOKO RAZVITE DRŽAVE (prvi svet)
So najbolj razvite države sveta (Kanada, ZDA, Japonska, Avstralija, Zahodnoevropske
države). V to kategorijo pa uvrščamo države katerih BDP presega 10 000$ na
prebivalca.
II. AFRIKA
LEGA IN POLOŽAJ Afrika je druga največja celina na Zemlji. Ekvator jo deli na dve skoraj enaki polovici.
Je sorazmerno redko naseljena, saj v njej živi približno 33 preb./km2, v primerjavi z
Evropo, ki ima 70 preb./km2. Ker jo kar 75% leži v tropskem pasu, je to najizrazitejša
tropska celina na Zemlji.
Afrika je do neke mere osamljeni kontinent. Na zahodu jo obliva Atlantski ocean, na
vzhodu Indijski ocean. Na severu pa je slika drugačna. Od Evrope jo loči manjše
Sredozemsko morje in Evropi se močno približa v Gibraltarskem prelivu na 14 km, pa
tudi Sicilija je blizu, 138 km.
GEOLOŠKA ZGRADBA Geološke in tektonske značilnosti so pokazale, da je Afrika obstajala že zelo zgodaj,
bila je del Gondvane, kjer so se združevale zdaj ločene celine (Avstralija, Indijska
podcelina, Latinska Amerika in Antarktika).
Jedro afriške celine tvori star ščit. Ščiti so ena najstarejših območji na Zemlji. Ščit
gradijo predkambrijski graniti in gnajsi. Ta stara osnova prihaja na dan v zahodni,
vzhodni in južni Afriki, deloma pa tudi v notranjih delih Sahare. Mladonagubano gorstvo
predstavlja Atlas. V vzhodni Afriki se pojavljajo tudi vulkanske kamnine. Tudi tektonski
jarki Afriki niso neznani. Ker se tektonske plošče še vedno razmikajo prihaja do
izbruhov vulkanov in številnih potresov.
Afrika ima slabo razčlenjeno obalo. Malo ima otokov, polotokov, zalivov, zato tudi nima
veliko naravnih pristanišč.
PODNEBJE
4
Največji del Afrike leži v tropskem pasu, zato je Afrika najtoplejša celina. Razprostira
se med 0°-37°SGŠ ter 0°-34°JGŠ. Ob ekvatorju je Sonce okrog poldneva vedno blizu
zenita, zato so temperature skozi vse leto visoke. Zrak se nato segreva in dviga. Pri
dvigovanju pa se zrak ohlaja, vodni hlapi se kondenzirajo, zato se pojavljajo skoraj
vsakodnevne padavine. Ob ekvatorju je zato podnebje ekvatorialno. Zanj so značilne
visoke temperature, velika količina padavin in velika vlažnost. Ekvatorialnemu
podnebju proti severu in jugu sledi savansko podnebje, kjer sta že izraziti sušna in
deževna doba, temperature pa se bistveno ne razlikujejo od tistih ob ekvatorju.Nad
ekvatorjem prihaja do raztekanja zraka proti povratnikoma, zrak se spušča k tlom, se
pri tem segreva in osušuje, zato je podnebje suho - puščavsko in pojavljajo se
obsežne puščave. Največje so Sahara, Namib in Kalahari. Tam je padavin malo, pod
250 mm na leto. Padavine padejo poleti v obliki nalivov. Skrajni severozahod in
jugozahod afriške celine imata sredozemsko podnebje. Vroča in suha poletja ter mile
in deževne zime, so glavne karakteristike omenjenega podnebnega tipa.
RASTLINSTVO
Rastlinstvo je močno odvisno od količine in razporeditve padavin. Ob ekvatorju se
razprostira vlažni tropski pragozd. Bujni gozdovi, drevesa v nadstropjih, številne
ovijalke in malo podrasti so glavne značilnosti tropskega pragozda. Severno in južno
od tega pasu se najprej pojavljajo savane - kjer je drevje vedno redkejše in kjer je več
travniškega sveta. Bolj ko se bližamo severnemu in južnemu povratniku manj je dreves
in tudi trave so vse nižje. Smo na območju step. Stepam sledi pas puščav in
polpuščav. Rastlin tu skorajda ni, razen v oazah, kjer se podtalna voda dvigne proti
površju uspevajo palme ter rastline, ki jim zadošča dokaj majhna količina padavin.
Skrajni severozahod in jugozahod celine pa imata sredozemsko rastje. Le-to je
prilagojeno na pomanjkanje vode tako, da so korenine dreves zelo globoke, listi
povoskani, listne reže ozke in globoke, ponekod so listi celo spremenjeni v trnje oz.
bodice.
VODOVJE
Skozi vlažne pokrajine tropske Afrike teče mnogo vodnatih rek, puščave pa so skoraj
brez njih. Tretjina Afrike je brez odtoka v morje. Tri povodja v Afriki so:
- Sredozemsko povodje 10%, -
Indijsko povodje 18%, - Atlantsko
povodje 35%.
Talna voda ima v Afriki velik pomen, še najbolj v sušnih predelih, kjer človek prevrta
zgornjo plast in dobi arteški studenec. Ravno zaradi takšnih zalog vode je v sušnih
območjih možno življenje, čeprav se njena količina iz leta v leto zmanjšuje.
Afriko na zahodni obali oblivajo hladni morski tokovi: Kanarski in Benguelski, ki
povzročajo nastanek puščav, na vzhodu pa topli morski tokovi: Mozambiški,
Monsunski in Agulhaški, ki celini prinašajo obilne padavine.
5
PREBIVALSTVO
Po podatkih iz leta 1990 živi v Afriki več kot 610 milijonov prebivalcev. Gostota
prebivalcev na km2 je nizka, le 33 preb./km2., kar je posledica neugodnih naravnih
dejavnikov. Navečje zgostitve prebivalstva so:
1. dolina Nila,
2. Atlas,
3. obala Gvinejskega zaliva,
4. Zambija, Zimbabve, Mozambik,
5. Južno afriška republika, 6. širše območje Viktorijinega jezera.
KMETIJSTVO
Večina afriškega prebivalstva živi od kmetijstva. Pred desetimi leti, leta 1987 je znašal
delež kmečkega prebivalstva 65%, v Sloveniji komaj 6%. Najpreprostejša oblika je
preživljanje ljudi z lovom in nabiralništvom. Tako živijo Grmičarji oz. Bušmani v
Kalahariju ter Pigmejci v Kongovi kotlini. Preživljajo se z nabiranjem sadežev in korenin
ter ujetih živali.
Kmetijstvo v Afriki je dvojno:
1. SAMOOSKRBNO, ki je usmerjeno v pridelavo hrane za potrebe domačega
prebivalstva;
2. TRŽNO, ki je namenjeno proizvodnji pridelkov za prodajo na trgu.
SAMOOSKRBNO KMETIJSTVO
V večjem delu vlažne tropske Afrike ni stalnega poljedelstva. Ko domačini odstranijo
naravno rastlinstvo prst kmalu izgubi hranljive snovi. Domačini po požigu naravnega
rastlinstva na izkrčeni površini 2 do 3 leta gojijo kulturne rastline. Nato obdelovanje
zaradi izčrpane prsti opustijo. Ljudje se preselijo drugam in na isti način pridobe nove
obdelovalne površine, opuščeno zemljišče pa poraste naravno rastlinstvo in po 20-25
letih se hranljive snovi v prsti obnovijo.
Stalno obdelovanje brez preloga je možno samo na rodovitnih vulkanskih prsteh in
prsteh v rečnih dolinah.
Glavne kulturne rastline so:
- Maniok - batata - koruza
- Jam - proso - riž
TRŽNO KMETIJSTVO
Tržno kmetijstvo spada med zelo pomembne gospodarske panoge v Afrike. Za tržno
kmetijstvo so značilne plantaže tropskih in subtropskih kulturnih rastlin, ki imajo vlogo
monokultur. Usmeritev v gojenje ene same kulture pa ima tudi svoje slabosti. Če cena
pridelku na trgu pade, se gospodarski položaj države poslabša, država je zato
prisiljena, da najame kredite, ki pa jih kasneje težko vrača.
Glavne kulturne rastline so:
6
- kakav( Afrika daje kar ½ svetovnega pridelka),
- rastlinsko olje iz arašidov, sezama in oliv,
- bombaž in
- sizal
RUDARSTVO IN ENERGETSKI VIRI
To je druga najpomembnejša panoga v Afriki. Pomembni so: baker, železova ruda,
boksit poleg tega pa tudi zlato in dijamanti. Izmed energetskih virov imata pomembno
vlogo nafta in zemeljski plin, pa tudi premog nima zanemarljive vloge. Največje zaloge
nafte so v Severni Afriki, v južnem delu Nigerije, ter v delti Nigra, premogova
nahajališča pa so v Južno afriški republiki, ki so pomembna zato, ker ta država nima
nafte in plina.
PROBLEMI AFRIŠKE CELINE
• SUŠA
Z oddaljevanjem od ekvatorja se količina padavin zmanjšuje. Sahel, Etiopija, del
Vzhodno - afriškega višavja in južna Afrika so večkrat izpostavljeni hudim sušam.
Suša povzroča:
ogromno gospodarsko škodo,
rastlinstvo se posuši,
zmanjka hrane za človeka – lakota,
zaradi podhranjenosti so ljudje bolj podvrženi raznim boleznim, velika umrljivost
ljudi,
zmanjka hrane in vode za domače živali,
zmanjša se število živine, propade poljedelstvo, ker zmanjka
vode za namakanje.
Nomadom v času suš pogine živine, zato se le-ti odselijo v mesta, kar pa povzroči
težave z nastanitvijo, prehrano in zaposlitvijo. Posledično se naselijo v begunska
taborišča, kjer pa so pogoji za življenje izredno slabi.
Posledic suš države ne morejo odpraviti same, zato jim mednarodne organizacije
pomagajo s pošiljkami hrane in zdravil.
• BOLEZNI
Poleg suše pa življenje ljudi v Afriki ogrožajo tudi številne bolezni. Vsako leto zaradi
različnih epidemij umre veliko ljudi. V tropskih predelih Afrike visoke temperature in
7
velika vlažnost vplivajo na bujno rast rastlin in živali, tudi takšnih, ki so škodljive človeku
in domačim živalim ter povzročajjo razne bolezni. Mednje spadajo virusi, bakterije,
bičkarji, gliste, pajki, črvi, gliste ter prenašalci muhe, komarji idr.
Najbolj razširjena bolezen je MALARIJA. Malarijo prenaša komar anofeles in zaradi
nje vsako leto umre milijon ljudi. Med značilne afriške bolezni sodi tudi SPALNA
BOLEZEN, ki jo povzroča muha ce-ce. Poleg človeka za spalno boleznijo zbolijo tudi
koze, ovce, govedo, zato v pasu med 15°SGŠ in 20°JGŠ ni možno gojenje teh živali.
RUMENA MRZLICA je ravno tako smrtonosna bolezen, ki jo prenaša komar. V revnih
mestnih četrtih pa se širijo še AIDS, TUBERKULOZA, SPOLNE BOLEZNI,
GOBAVOST,...
Med vzroke bolezni spadajo še pomanjkanje čiste vode za prehrano in vsakdanjo
čistočo, premalo hrane ter slabo razvita zdravstvena služba.
NIL - NAJDALJŠA REKA NA SVETU
Brez reke Nil, bi bil skrajni severovzhodni del afriškega kontinenta neplodna in za
naseljevanje neprimerna puščava. Nil namaka skoraj 10% afriške površine. Pogosto
trdijo, da kmetijstvo v nobeni drugi državi na svetu ni tako zelo odvisno od umetnega
namakanja kot v Egiptu, vendar pa je potrebno tudi poudariti, da v nobeni drugi državi
ni na voljo toliko vode in tako zelo kakovostnih tal kot ravno v Egiptu. Nil že tisočletja
prinaša vodo in blato in tako obnavlja tla. Prebivalstvo Egipta živi zelo strnjeno na 4%
vsega državnega ozemlja, ki je obenem eno najbolj gosto naseljenih območji na svetu.
Namakanje, ki ga omogoča Nil, dovoljuje skoraj na vsej kultivirani površini dve žetvi na
leto, zaradi česar spada Egipt v svetovni vrh kmetijske produktivnosti.
SAHARA
Sahara se razteza okrog 6000 km vzdolž severnega povratnika od
Atlantskega oceana do Rdečega morja in obsega 8 milijonov km2 oz. 1/4 Afrike. V
Sahari je povprečna letna količina padavin izredno majhna in pogosto minejo leta,
preden se iz kakšnega oblaka za nekaj ur ulije dež in spremeni suhe doline v deroče
reke in puščavo v cvetoči vrt. Življenje je v Sahari mogoče le v oazah. Tam so zaradi
lahko dosegljive podtalnice ugodne razmere za rastlinstvo. Za Saharo sta značilna dva
tipa puščave:
gruščnata puščava (4/5)
peščena puščava s sipinami (1/5)
III. AZIJA LEGA IN POLOŽAJ
Azija obsega 1/3 kopnega sveta in v njej živi 60% vsega prebivalstva na Zemlji. Največji
del Azije se razprostira med severnim tečajnikom in severnim povratnikom, njen skrajni
severni del sega v polarni pas, njen skrajni južni del pa celo na južno poloblo.
8
Na severu jo omejuje Severno ledeno morje, od Amerike jo ločuje Tihi ocean in proti
Avstraliji Indijski ocean. Najbolj sporna je razmejitev od Evrope. Nekateri geografi ne
ločujejo Evrope od Azije in govorijo o Evraziji, meja pa naj bi potekala po gorovju Ural,
reki Ural in Kaspijskem jezeru.
Za razliko od Afrike je Azija močno razčlenjen kontinent. Največji polotoki ležijo na južni
strani:
Arabski polotok,
Indijski polotok,
Indokitajski polotok in
Malajski polotok.
Poleg teh pa še polotoka Koreja in Kamčatka na vzhodni strani kontinenta. Največji
otoki oz. otočja so:
Japonsko otočje,
Filipini,
Sumatra,
Java, Indonezijsko otočje
Borneo,
Celebes, Cejlon.
Azijo delimo na pet naravnogeografskih enot:
Skupnost neodvisnih držav,
Vzhodna Azija,
Južna Azija, Jugovzhodna Azija in
Jugozahodna Azija.
PODNEBJE
Na podnebje Azije vpliva:
- oddaljenost od morja, - vpliv morskih tokov,
- nastanek baričnih tvorb ter - nadmorska
višina.
Visoka mladonagubana gorstva na jugu celine preprečujejo vpliv toplih, vlažnih zračnih
mas iznad morja, na drugi strani pa odprtost celine na severu omogoča, da se čutijo
vplivi hladnih zračnih mas še daleč proti jugu. Za Azijo je značilna velika celinskost
klime. Pozimi se močno ohladi, poleti močno segreje. Jeseni in spomladi se na JV Azije
pojavljajo tajfuni, ki jih spremljajo močni vetrovi preko 100 km/h, močne padavine,...
9
Pomembno mesto imajo tudi monsuni, ki pihajo poleti iz morja na kopno in prinašajo
padavine, pozimi pa iz kopnega na morje in so suhi. Monsunske padavine imajo velik
pomen za kmetijstvo, težave pa nastopijo kadar:
- pridejo prepozno – pojavi se suša,
- pridejo prekmalu – ko jih rastline še ne potrebujejo, -
so preobilne – poplave.
RASTJE
Vegetacija v Aziji je izredno pestra in raznolika. Velik vpliv nanjo imajo klimatske
razmere, prsti in relief. Na skrajnem jugu uspeva tropski deževni gozd, za katerega
je značilna zimzelenost in pestrost v sestavi. Tropskega deževnega gozda v Aziji ni
več veliko, saj so gozd posekali in uredili obdelovalne površine. Zaradi poseke so
pobočja izpostavljena monsunskemu deževju, zaradi česar pride do erozije prsti.
Proti severu se nato širi pollistopadni gozd, za katerega je značilno, da je zelen v
monsunski vlažni dobi, v suhi dobi pa del drevja odvrže liste.
Ob deltah rek: Iravadi, Mekong, Brahmaputra,... uspeva mangrovski gozd, katerega
značilnost je ta, da so drevesa prilagojena mokrim rastiščem in menjavanju plime in
oseke. Še bolj ko se pomikamo proti severu srečamo najprej listnati, nato mešani in
nenazadnje iglasti gozd. Poleg gozdne vegetacije se pojavlja tudi negozdna
vegetacija: zimzeleno grmovno rastje, savane, stepe,...
VODOVJE
Azijo oblivajo:
na V Tihi ocean,
na Z Sredozemsko morje,
na S Severno ledeno morje ter
na J Indijski ocean
Podnebje in površinska izoblikovanost sta tista dva elementa, ki imata odločilno vlogo
pri oblikovanju vodnega omrežja. V notranjosti Azije, kjer se pojavljajo velike
oddaljenosti od morja, pade malo padavin - pod 500 mm na leto, zato reke nimajo
dovolj vode in ne pritečejo do morja pa tudi več vode izhlapi kot pa jo pade s
padavinami, zato tako območje imenujemo AREIČNO OBMOČJE. Kjer pa so struge
rek polne skozi vse leto in kjer je količina padavin večja od izhlapevanja so
ENDOREIČNA OBMOČJA. Tam se reke izlivajo v jezera v notranjosti. V Tihi ocean
se izlivata dve večji reki:
Huangho (izg. Hoangho) in
Jangcekiang (izg. Jangcekjang).
10
Reka HOANGHO ali Rumena reka je dobila ime po svoji rumeni barvi. Ta je posledica
velikih količin puhlice, ki jo reka nosi s seboj. V povprečju je v m3 vode kar 34 kg tega
drobnozrnatega gradiva. To gradivo se delno useda v strugi, delno pa ga reka odlaga
ob izlivu v morje. Tako je nastalo obsežno Severnokitajsko nižavje, zelo primerno za
naselitev človeka in gojenje kulturnih rastlin. Zaradi obillice gradiva v reki, le-ta ni
primerna za plovbo.
JANGCEKIANG je daljša od Hoanghoja in ima tudi večje število pritokov. Zaradi tega
v poletnem času naraste za 28 m nad srednjo višino, v gorskih dolinah celo za 50 m.
Reka rada poplavlja, zato je potrebno skrbeti za vzdrževanje nasipov. Velike ladje
lahko plujejo po njej 1000 km globoko v notranjost, manjše pa celo 3000 km daleč v
notranjost.
K povodju Indijskega oceana uvrščamo več rek:
Ganges,
Ind in Brahmaputra ( izg.
Bramaputra).
Človeško gospodarjenje je na vodo močno navezano. Reke v južni in vzhodni Aziji so
nasule obsežna nižavja in tam je prišlo do močne zgostitve prebivalstva. V nižinskem
svetu Kitajske, Indije, Mezopotamije, so nastale stare kulture. Kljub temu, da voda
pomeni življenje, pa azijske reke pogosto poplavljajo in ogrožajo ljudi ter uničujejo
pridelke. Takšne vodne ujme pogosto prizadenejo Bangladeš, Indijo in Kitajsko.
PREBIVALSTVO
V Aziji živi večina svetovnega prebivalstva, saj je po številu ljudi Azija najmočnejša
regija. Leta 1992 je v njej živelo 3,2 milijarde ljudi, največ na Kitajskem in v Indiji. Na
Kitajskem jih živi 1,3 milijarde, v Indiji pa 1 milijarda. Od dobrih 6 milijard ljudi na svetu
jih tako kar 1/3 živi v samo dveh državah. Azija je dežela nasprotij tudi po gostoti
prebivalstva, saj v nižavjih ob velikih rekah živi v povprečju 500 preb./km2, v Sloveniji
za primerjavo le 97 preb./km2, v hladnih severnih predelih celine pa manj kot 1
preb./km2, izjema so le oaze in območja z nahajališči nafte.
Velika večina ljudi v Aziji, živi na podeželju, kjer se pojavlja velika prenaseljenost. V
osrednjem delu Jave, se gostota prebivalstva poveča nad 1000 preb./km2. Stopnja
urbanizacije znaša komaj 30%.
Zaradi velikega števila prebivalstva se hitro povečujejo tudi potrebe po hrani, izobrazbi
in delovnih mestih. Gospodarstvo pa tem naraščajočim potrebam ljudi težko sledi. Zato
posamezne države sprejemajo razne ukrepe za zmanjšanje rasti prebivalstva.
Rasna sestava je v Aziji zelo pestra. Prevladujeta rumena in bela rasa. Meja je
Bengalski zaliv - Kaspijsko jezero. Severno in vzhodno od te meje prevladuje rumena
rasa, južno in zahodno od nje pa bela rasa. Črncev je zelo malo, pojavljajo se le na
južnih otoških državah.
11
Verska pripadnost je v Aziji močno poudarjena. Azija je namreč nosilka vseh svetovnih
ver:
krščanstvo,
islam,
hinduizem v Indiji,
šintoizem na Japonskem, konfucionizem na Kitajskem in lamaizem v
Tibetu,...
KMETIJSTVO
Za večino azijskih držav je kmetijstvo prevladujoča gospodarska panoga. Izjema so le
industrijske države: Japonska, Koreja, Taivan, Singapur, Hongkong, Brunei. Delež
kmečkega prebivalstva za celo Azijo v povprečju znaša 55%, nekatere izrazito kmečke
države Bangladeš, Afganistan, Nepal, pa imajo nad 70% kmečkega prebivalstva.
To kmetijstvo pa ni na visoki stopnji razvoja, vzroki so:
agrarna prenaseljenost,
razdrobljenost posesti,
pomanjkanje vode in
veleposesti.
Najpomembnejši pridelek Azijcev je riž, saj ga proizvedejo kar 90% od celotne
svetovne proizvodnje. Pri žitaricah so pomembne še proso, koruza, pšenica. Tudi
industrijske rastline nimajo majhne vloge, gre predvsem za juto in bombaž.
V Aziji imajo prebivalci kakovostno neurejeno prehrano. Čeprav se je pridelek živil
povečal, je skokovita rast prebivalstva izničila dosežene rezultate. Zmanjšanje pridelka
so povzročile tudi suše, poplave, tajfuni in ognjeniški izbruhi.
Zaradi teh težav so začeli izvajati t.i. ZELENO REVOLUCIJO. Povečali naj bi pridelek
živil z uvajanjem novih vrst riža, koruze in pšenice. Vendar z visokorodnimi rastlinskimi
vrstami niso mogli zadostiti velikim potrebam po hrani. Hitro rastoče kulturne rastline
so bile neodporen proti škodljivcem. Potrebujejo tudi izdatno gnojenje in uporabo
sredstev za zatiranje škodljivcev. To zahteva denar, tega pa mali kmetje nimajo, zato
»zelena revolucija« ni uspela.
Oblike kmetovanja so:
nomadizem (notranja Azija)
namakalno poljedelstvo: - stalno namakanje
- nestalno namakanje
- dodatno namakanje
poljedelstvo brez namakanja
12
KITAJSKA
Kitajska je tretja največja država na svetu, v kateri živi več kot 1,3 milijarde ljudi. Njeno
ozemlje se razprostira od tropskega otoka Hainan na jugu do skrajno mrlih pokrajin
Mandžurije na severu. Največja Kitajska visoka planota, ki je s povprečno višino okoli
4500 m hkrati tudi najvišja planota na svetu, je Tibetanska planota. Hani sestavljajo
veliko večino kitajskega prebivalstva.
Dejanskih razsežnosti eksplozije prebivalstva se je kitajska vlada zavedala šele leta
1982, ko je ljudsko štetje pokazalo, da njihovo število presega milijardo. Do leta 2000
naj bi na Kitajskem živelo 1,3 milijarde ljudi. Posledice tega naj bi bile:
znižanje življenjske ravni,
pomanjkanje delovnih mest,
zmanjšanje možnosti za izobraževanje, pomanjkanje hrane.
V 80. letih je vlada sprejela program “ družine z enim otrokom”, uzakonila je abortus,
spodbujala nadzorovanje otrok,... Družine, ki bi imele enega samega otroka, naj bi
dobile zato posebne nagrade.
IV. SEVERNA AMERIKA OZ. ANGLOAMERIKA Poznamo dve delitvi Amerike:
1.
- Severna Amerika,
- Srednja Amerika in -
Južna Amerika.
2.
- Angloamerika in -
Latinska
Amerika.
Angloamerika ima podobo velike celine s številnimi otoki in polotoki. Največji polotoki
so:
Aljaska,
Labrador, Florida, Kalifornija.
Severno Ameriko na severu omejuje Severno ledeno morje na jugu Mehiški zaliv na
vzhodu Atlantski ocean in na zahodu Tihi ocean. Grobo jo lahko razdelimo na:
Kanadski ščit na SV; ki je najstarejši del celine,
Apalači na V; ki so staro gorstvo,
Skalno gorovje na Z; mladonagubano gorstvo ter
osrednje nižine in planote.
13
PODNEBJE
Osrednji del Severne Amerike pripada zmerno toplemu podnebnemu pasu, skrajni
južni del subtropskemu pasu in severni del subpolarnemu in polarnemu
podnebnemu pasu.
Za padavinske razmere ima pomembno vlogo Skalno gorovje, ki onemogoča prodor
vlažnih zračnih mas s Tihega oceana v notranjost. Ob tihooceanski obali tako letna
količina padavin dosega 2000 mm, za Skalnim gorovjem pa ne preseže 500 mm.
Osrednji, južni in vzhodni del pa so pod vplivom poletne monsunske zračne cirkulacije,
zaradi katere vlažne zračne mase prodirajo iz Atlantika proti notranjosti celine.
Posebna značilnost severnoameriškega podnebja so nenadni vdori mrzlega
arktičnega zraka pozimi in spomladi, ki prodrejo daleč proti jugu, včasih celo do
Mehiškega zaliva in Floride. Poleti pa je situacija obratna. Vroči zrak iz juga prodre
daleč proti severu. Vzrok, zakaj lahko mrzle zračne mase pozimi in spomladi prodrejo
daleč na jug in poleti, vroče zračne mase na sever, je v odprtosti severnoameriške
notranjosti v smeri sever - jug.
Prodori hladnega zraka s pozebo večkrat ogroze nasade subtropskih kultur na jugu,
medtem ko suh in vroč poletni zrak, zlasti v prerijah s sušnejšim podnebjem ogroža
pridelek žit. Osrednji deli celine so občasno izpostavljeni tudi močnemu vetru, ki iz polj
odnaša rodovitno prst. Strokovnjaki predvidevajo, da je erozija uničila prst na 15%
površine.
PREBIVALSTVO
V Severni Ameriki živi približno 360 milijonov prebivalcev. Večina je bele polti, 13% pa
je črncev. Gostota prebivalstva je v Severni Ameriki zelo različna. Večja zgostitvena
jedra so:
v Priatlantskem nižavju,
ob Apalačih,
ob Velikih jezerih,
ob reki Sv. Lovrenca in
ob tihooceanski obali, predvsem v Kaliforniji.
Severna Amerika je razdeljena na dve veliki državi: Kanado in ZDA. 75% prebivalcev
živi v večjih ali manjših mestih. Velika milijonska mesta se med seboj zlivajo in
takšnemu območju pravimo MEGALOPOLIS. Takšen velik megalopolis se širi preko
Bostona, New Yorka, Philadelphie, Baltimora do Washingtona. Njegove značilnosti so:
visoka gostota zazidave,
veliko število prebivalstva, veliko število delovnih mest, številne prometnice.
14
Primer ameriškega velemesta:
Središče ameriških velemest se imenuje city, downtown ali CBD. Tam je kompleks
nebotičnikov, v katerih so osredotočene poslovne dejavnosti. Okrog poslovnega
središča se širi notranji del mesta, ki je nastal v času močnejšega priseljevanja v 19.
In 20. Stoletju. V njem so marsikje nastali geti, to so četrti, v katere so se naselili
doseljenci ena same narodnosti. Iz starih četrti notranjih delov mesta se je 2. Ali 3.
Generacija priseljencev, potem ko so si izboljšali gmotni položaj, preselila v
udobnejše in prijaznejše predmestne predele. Tja se je preselila tudi trgovina in
oskrbovalne funkcije. Pripadniki srednjega in višjega sloja živijo v predmestnih
četrtih, prvi največkrat v enodružinskih hišah.
KMETIJSKI PASOVI V ZDA
Okrog 100. poldnevnika, ki mu pravimo tudi Dead line oz. Mrtva črta je zaradi
velike sušnosti, poljedelstvo brez namakanja skoraj nemogoče. Glavni
kmetijski pasovi pa so sledeči:
mlečni pas na SV ( več kot 50% farm je usmerjenih v mlečno živinorejo )
koruzni pas J in JZ od mlečnega pasu
pšenični pas
bombažni pas
pas posebnih kultur pas mešanega kmetijstva
INDUSTRIJA V ZDA
Stari industrijski pas leži v SV delu države ob Atlantskem oceanu. Tu so bila dolgo
časa osredotočena največja industrijska podjetja. Ta del je bil tudi razmeroma najbližji
Zahodni Evropi in v ta del Amerike je prihajal najmočnejši tok priseljencev. Velika
količina cenenih surovin, zlasti premoga in železove rude so se tu nahajale v velikih
dnevnih kopih. Temeljni industrijski veji, ki sta se razvili sta bili: železarska
industrija, jeklarska industrija.
Na ti dve veji so se navezovale številne industrijske panoge:
industrija železniških vozil,
industrija kmetijskih strojev,
industrija motornih vozil in
strojna industrija.
Po drugi svetovni vojni so te panoge začele izgubljati na pomenu, pridobile pa so
nekatere nove industrijske panoge:
petrokemična industrija,
industrija plastičnih mas,
15
letalska industrija in
elektronska industrija.
Ker te nove industrijske veje niso bile več vezane na nahajališča železove rude in
premoga so se spremenile tudi lokacijske razmere. Ta nova industrija se je začela
razvijati na jugu in zahodu države. Neugodnosti vroče poletne klime pa so omilili s
klimatskimi napravami.
S tem je prišlo tudi do zmanjševanja števila prebivalstva v starem Industrijskem pasu
in do povečevanja le-tega na jugu in zahodu države. Bivanje v topli južni klimi, kjer je
bilo okolje manj onesnaženo kot v SV delih države, je postalo želja številnih
Američanov.
PROBLEMI VAROVANJA OKOLJA
Podobno kot v drugih industrijsko razvitih državah je tudi v ZDA onesnaženje zraka in
vode velik problem. Šele po letu 1970 so v ZDA namenili več pozornosti temu
problemu. Začeli so graditi čistilne naprave na dimnikih in uporabljati zemeljski plin
namesto premoga. Poseben problem pa pomeni onesnaževanje voda, saj se vanje
izpirajo velike količine umetnih gnojil in pesticidov iz kmetijskih površin.
V. LATINSKA AMERIKA (JUŽNA AMERIKA+ SREDNJA AMERIKA) Latinska Amerika je bila ob nastanku zemljinega kopnega povezana z Afriko, Avstralijo,
Indijo in Antarktiko. Te celine so v davni geološki preteklosti sestavljale enoten
kontinent Gondvano, ki se je pred 180 milijoni let začel cepiti in takrat se je Latinska
Amerika začela oddaljevati od Afrike.
Latinsko Ameriko na obeh straneh obdajajo oceani, na jugu pa se približuje pusti in
težko dostopni Antarktiki. Najširša je v tropskih in subtropskih širinah, kar je pomembno
predvsem za ljudi in gojitev tropskih in subtropskih kultur. Severna in Južna Amerika
imata precej skupnih potez:
obe imata slabo razčlenjeno obalo,
obe sta na severu široki in se proti jugu močno zožita, na zahodu imata težko
prehodno mladonagubano gorovje,
obe imata vmes velika nasuta nižavja.
V Južni Ameriki je 12 neodvisnih držav, ki se med seboj razlikujejo tako po pokrajinskih
značilnostih in velikosti, kot po številu prebivalstva in bogastvu. V marsičem pa so si
tudi podobne.
Posledica evropskega osvajanja v 15. stoletju je prevlada španščine in portugalščine,
pri veliki večini prebivalstva. Ker pa ta dva jezika izvirata iz latinščine, se je za dežele,
kjer sta postala glavna jezika, uveljavilo ime Latinska Amerika.
Južno Ameriko sestavljajo tri osnovne enote:
AMAZONSKO IN ORINOŠKO NIŽAVJE
16
BRAZILSKO IN GVAJANSKO VIŠAVJE
ANDI
AMAZONIJA
Amazonija je skoraj tako velika kot Avstralija. V njej raste največji strnjeni tropski
deževni gozd na Zemlji s tisoči vrst živali in rastlin. Od leta 1960 se vanj zliva reka
priseljencev, katere je spodbudila gradnja avtomobilske ceste TRANSAMAZONIKE.
Odprtje Transamazonike z novimi cestami, posestvi, naselji, jezovi je sprožilo
uničevanje tropskega deževnega gozda, ki utegne biti po mnenju znanstvenikov
pogubno za vse človeštvo.
Tropski deževni gozd se je razvijal tisoče let, omogočale pa so ga visoka vlažnost,
velika letna količina padavin in stalna temperatura okrog 30°C. V Amazoniji ni menjave
letnih časov, zato na drevesih nenehno rastejo novi listi, stari pa medtem odpadejo.
Indijanci so nekaj tisočletji živeli v skladu z globokim občutkom za ravnovesje v naravi.
Požigali so sicer dele gozda za naselja in selilno poljedelstvo, toda le v tolikšnih
razsežnostih, da niso prizadeli naravnih razmer.
Danes pa je človekov poseg v Amazonijo povzročil naglo propadanje in v nekaj
desetletjih lahko izgine tako največja združba rastlin in živali na Zemlji.
ANDI
Andi so hrbtenica južnoameriške celine. Gorovje je dolgo 7200 km in je tako najdaljše
in hkrati drugo najvišje gorovje na Zemlji, saj ga s svojimi vršaci prekaša samo
Himalaja. Najvišji vrh v Andih je Aconcagua s 6960m.
Ljudje v Andih so se popolnoma prilagodili tamkajšnjemu redkejšemu zraku z manjšo
količino kisika (v krvi imajo zato več rdečih krvničk). Evropejci pa imajo pri takšnem
prilagajanju pogosto težave.
BRAZILSKO IN GVAJANSKO VIŠAVJE
Brazilsko višavje je enolična valovita pokrajina, ki se od strmega roba ob Atlantski
obali polagoma spušča proti notranjosti. Gorovja so ostanki zelo odpornih eruptivnih
kamnin.
PODNEBJE IN RASTJE
Zaradi velike raztegnjenosti celine, so tu zastopana po večini vsa podnebja, kar jih
poznamo na Zemlji. Lega, smer gora in vpliv oceanov pa je vzrok, da podnebno
rastlinski pasovi niso enakomerno razporejeni na obeh straneh ekvatorja.
1. Tropsko podnebno rastlinsko območje:
- nad 3/4 Latinske Amerike leži znotraj obeh povratnikov, torej v tropskem pasu - ob
ekvatorju se razprostira pravo ekvatorialno podnebje z majhnim nihanjem
temperature in pogostimi padavinami
17
- severno in južno od ekvatorialnega podnebja se širi savansko podnebje, kjer se že
pojavi suha doba
- za savano je značilno redko drevje in nizko grmičevje
- kljub temu, da je Južna Amerika zaradi svojstvene lege in vpliva oceanov najbolj
zelena celina, pa se pojavljajo tudi puščave
- prava puščava je Atacama, kjer tudi po deset let ne pade kaplja dežja
2. Zmerno toplo podnebno in rastlinsko področje
- sem segajo južni deli Argentine in Čila
- suho kontinentalno podnebje se pojavlja v zahodnem delu Pamp
- v argentinski Patagoniji pa je hladno in suho kontinentalno podnebje
PREBIVALSTVO
Za Južno Ameriko je značilno, da je zelo redko naseljena, saj živi na 1 km2 samo 13.7
prebivalcev. Vzrok za neenakomerno poselitev pa je v predkolumbovski razporeditvi
prebivalstva, ter boljših in slabših naravnih možnostih za človeka.
Pomembne zgostitve prebivalstva so:
v Braziliji med Sao Paulom in Rio de Janeirom,
ob reki La Plati,
v srednjem Čilu, v Peruju okrog Lime, v venezuelskem primorju.
V notranjosti Brazilije, zlasti v Amazonskem nižavju v Patagoniji in tudi v Andih, pa so
obširna področja, kjer živi manj kot 1 prebivalec na km2.
Rasna in etnična sestava prebivalstva je rezultat večstoletnega mešanja domačinov s
priseljenimi pripadniki bele, črne in rumene rase. Nikjer na svetu niso rase tako
pomešane kakor v Latinski Ameriki. Tu črnci nimajo tako podrejenega položaja kakor
v ZDA.
GOSPODARSTVO
Pri izrabi zemljišča ločimo štiri osnovne tipe:
plantaže
tradicionalno prehrambeno poljedelstvo
tržno - komercialno poljedelstvo
specializirana živinorejska ali poljedelska gospodarstva
Skoraj polovica površine je porasla z gozdovi, kar predstavlja neprecenljivo bogastvo
ne samo za Latinsko Ameriko ampak za cel svet. Kvalitetno so ti gozdovi dokaj slabi,
zaradi požiganja gozdov, pogostih požarov in neracionalnega izkoriščanja pa se
ponekod širi samo skromna hosta.
BRAZILIJA
Največja država v Latinski Ameriki je Brazilija, ki je po površini peta največja država na
svetu, in ki obsega polovico celine. V njej živi več prebivalcev, kot v vseh ostalih
18
latinskoameriških državah skupaj. Skoraj vsa država leži v tropskem pasu. Znana je
po ogromnih nahajališčih železove in manganove rude ter boksita pa tudi po pridelavi
kave. Brazilija je zelo neenakomerno poseljena. Velika večina prebivalcev (90%) živi
v obalnih regijah, kjer ležijo tudi vsa največja mesta, Rio de Janeiro, Sao Paulo,... Kar
30% ljudi je zaposlenih v kmetijstvu in njihove najpomembnejše kulture so: sladkorni
trst, kakav, banane, bombaž v SV delu države ter kava in riž v osrednjem delu. Brazilija
je prvi proizvajalec in največji izvoznik kave na svetu.
VI. AVSTRALIJA
Avstralija je najmanjša celina s slabo razčlenjenimi in po večini težko dostopnimi
obalami. Največja ovira pri odkrivanju in naseljevanju je bil na severovzhodu Veliki
koralni greben, kjer se v 1600 km dolgem in 10 do 200 km širokem pasu vzdigujejo iz
morja koralne čeri, ki le malokje puščajo ozek dostop do obrežja. Najvišja je Avstralija
na vzhodu, kjer se dviga strmo nad morjm Avstralska Kordiljera, bolj položno pa se
spušča v notranjost. Zahodno od Kordiljer je Srednje avstralska nižina, ki se širi proti
jugu in leži ob slanem Eyrovem jezeru 12 m pod morsko gladino.
PODNEBJE IN RASTJE
Severni in SV del Avstralije ima tropsko podnebje in zato tudi bujno rastlinstvo s
tropskimi gozdovi, kajti poletni monsuni mu prinašajo ogromno dežja. Vzhodno obrobje
ima subtropsko podnebje in največ padavin poleti. Južni in JZ del obale pa ima
zmerno toplo podnebje, podobno mediteranskemu.
Avstralske Kordiljere pokrivajo redki gozdovi z evkaliptusovimi drevesi, ki zrastejo tudi
do 100 m visoko. Rastlinstvo je omejeno le na ozek obalni pas saj je 3/4 notranjost
suhe, puščavske.
Avstralija ima le dve pomembni reki Muray in Darling. Za te kraje je življenjskega
pomena podtalna voda, ki prihaja na površje v arteških vodnjakih.
PREBIVALSTVO
Avstralija je izmed vseh celin najredkeje naseljena. Na njenem ozemlju, ki je po
površini enako ZDA, živi manj prebivalcev kot v New Yorku. Razen ozkega obalnega
pasu na V in malo širšega na JV pride povsod manj kot 1 človek na km2, veliki
puščavski predeli na zahodu pa so sploh prazni. Prvotni prebivalci Avstralije so
Aborigini, ki so prišli na celino pred več kot 40000 leti. Potem ko so v svojih kanujih iz
lubja pluli iz Azije od otoka do otoka, so se najbrž izkrcali na tropskem severu Avstralije.
Aborigini so živeli v popolnem sožitju z naravo, prepričani, da zemlja ne more biti
nikogršnja last. Danes v Avstraliji živi 17 milijonov ljudi, ki govorijo angleški jezik.
KMETIJSTVO
Avstralsko kmetijstvo pridela večino osnovnih živil, s katerimi lahko zadovolji potrebe
domačega prebivalstva, poleg tega pa je pomemben izvoznik volne, pšenice in
sladkorja. Kljub neprijaznemu svetu uporabljajo za kmetijstvo kar 65% vse površine,
vendar je od tega primernih za poljedelstvo le 5%. Ovce in govedo kraljujeta na velikih
19
polpuščavskih planjavah. Avstralija je največja pridelovalka in izvoznica volne ter
vodilna dobaviteljica govejega mesa.
INDUSTRIJA IN RUDARSTVO
Avstralija ima veliko naravnih bogastev:
rude: železo, baker, svinec, cink, zlato, srebro, nikelj, boksit, safir,
diamanti, opali, volfram,...
energetski viri: premog, zemeljski plin, nafta, uran
Avstralska industrija izdeluje vozila, gospodinjske stroje, gradbene materiale ter
tekstilne, kemijske in farmacevtske izdelke. Zelo pomembno vlogo ima tudi
prehrambena industrija.
Največji in najpomembnejši avstralski mesti sta Sydney in Melbourne. Obe sta
pomembni gospodarski središči, med njunimi prebivalci pa je veliko novih priseljencev,
zlasti Italijanov in Grkov. Glavno mesto Avstralije je Canberra. Res je sicer, da živi v
Avstraliji veliko več ovac kot ljudi, res pa je tudi, da je Avstralija moderna, industrijsko
in tehnološko zelo razvita urbana država. Dve tretjini prebivalcev živi v velikih mestih.
VII. PROBLEMI SODOBNEGA SVETA
1. POMANJKANJE HRANE
Velik del prebivalstva v industrijskih državah živi v izobilju. En del “civilizacijskih
bolezni” (bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni) je pogojen s pretiranim
prehranjevanjem in preveliko težo. Temu nasproti pa je na drugi strani več kot 500
milijonov ljudi, ki trpijo za lakoto. Od 10 ljudi na svetu:
so 4 normalno prehranjeni,
2 imata preveliko težo,
3 trpijo zaradi pomanjkljive prehrane, 1 strada.
Ponekod na svetu npr. na Danskem, se samo 2% ljudi ukvarja s kmetovanjem, pa kljub
temu pridelajo dovolj hrane za svoje potrebe, pa še izvozijo jo lahko. Na drugi strani
pa imamo države, kjer se s kmetovanjem ukvarja tudi do 80% prebivalstva, pa ljudje
kljub temu umirajo zaradi lakote. Vzrok je v:
hitrem naraščanju prebivalstva, saj je potrebno vsako leto nahraniti več ljudi
slabem obdelovanju zemlje
slabih sortah
majhnem hektarskem donosu
v nekaterih državah se je zmanjšala pridelava hrane za domače
prebivalstvo na račun gojenja kultur za izvoz
kmetje nimajo dolgoročnih interesov, zato zemlje ne obdelujejo intenzivno
domača cena hrane je prenizka, da bi spodujala k večji pridelavi velike
industrijske družbe kupujejo obsežne kmetijske površine, na katerih s poceni
20
delovno silo pridelujejo pridelke za izvoz (kavo, sadje) in zaradi tega se krčijo
površine s pridelki, ki so namenjeni za
prehranjevanje domačega prebivalstva
več kot 1/3 pridelka se vsako leto pokvari zaradi škodljivcev in naravnih katastrof
ter slabega skladiščenja
V svetovnem merilu je hrane dovolj, presežka je celo 7%, vendar je ta hrana
neenakomerno razporejena.
2. REVŠČINA IN BOGASTVO
Kljub desetletjem razvojne politike, je danes več ljudi revnih, bolnih, brez strehe nad
glavo kot kdajkoli prej v zgodovini človeštva. Vedno bolj se povečuje prepad med
bogatimi in revnimi. Bogate države, ki predstavljajo sever se razvijajo zelo hitro, države
juga pa imajo številne težave:
prebivalstvo hitro narašča primanjkuje hrane šolstvo se šele razvija.
Človeštvo se dobro zaveda tega, da morajo bogati pomagati revnim, vprašanje je le, v
kakšnem obsegu. Razlogi, ki kažejo v prid nudenju pomoči:
pomoč revnim državam pripomore k miru, kajti reščina je vzrok konfliktom
pomoč poveča ugled države dajalke pomoči
pomoč daje delo ter zaslužke ljudem v nerazvitih državah
Seveda so pa tudi argumenti proti nudenju pomoči:
nerazvite države se še bolj zadolžujejo
s pomočjo nerazvitim državam podpiramo nesposobne vlade
pomoč spodbuja rast prebivalstva
pomoč uničuje tradicionalne oblike gospodarjenja mnogo pomoči gre za vojaške
potrebe,...
21
VIRI IN LITERATURA:
1. Brinovec, S., Jeršič, M., Klemenčič, M.M., Lovrenčak, 1997:
REGIONALNA GEOGRAFIJA SVETA, DZS, Ljubljana.
2. AFRIJA JUŽNO OD SAHARE: 1995, MK, Ljubljana.
3. SEVERNA AFRIKA IN ARABSKI POLOTOK: 1994, MK, Ljubljana.
4. SEVERNA IN SREDNJA AMERIKA, VELIKI ANTILI: 1991, MK,
Ljubljana.
5. JUGOZAHODNA IN JUŽNA AZIJA: 1992, MK, Ljubljana.
6. JUŽNA AMERIKA IN MALI ANTILI: 1992, MK, Ljubljana.
7. JUGOVZHODNA AZIJA, AVSTRALIJA, OCEANIJA, ANTARKTIKA:
1993, MK, Ljubljana.
8. INDOKITAJSKI POLOTOK, SREDNJA IN VZHODNA AZIJA: 1994,
MK, Ljubljana.