Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Marko Petan

ODNOSI MED ARMIO KRAJOWO IN ARMIO LUDOWO OB KONCU DRUGE SVETOVNE

VOJNE

Diplomsko delo

Mentor: red. prof. dr. Dušan Nećak

Ljubljana 2010

1

Zahvaljujem se prof. dr. Dušanu Nećaku in Mihu Slugi za razumevanje in pomoč

pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala učitelju prof. Stanislavu Medvedu za široko in poglobljeno spoznavanje

zgodovine ter Samu za kritiško ljubezen do Poljske in poljskega jezika.

Hvala Katji, Matiji in Maksu za moralno podporo in pomoč pri literaturi.

Hvala mojim staršem, ker razumejo, da razmišljam drugače.

»Chcieliśmy być wolni i wolność sobie zawdzięczać.« (»Hoteli smo biti svobodni

in si svobodo dolgovati«) Jan Stanisław Jankowski, po Varšavski vstaji

»Ne Nemčija, ampak Poljska je naš največji vojni plen.« Stalin (1945)

»Uvedba komunizma na Poljskem bi bila podobna položitvi sedla na kravo.« Stalin

»Raz zdobytej władzy nie oddamy nigdy!« (»Enkrat pridobljene oblasti ne

predamo nikoli!«) Władysław Gomułka (1945)

2

KAZALO 1. UVOD .................................................................................................................................... 5

2. POLJSKA V DRUGI SVETOVNI VOJNI ........................................................................ 8

2.1 Od začetka vojne do konca leta 1944 ............................................................................ 8 2.2 Poljska od začetka leta 1944 do konca vojne ............................................................. 18

3. DOMOVINSKA ARMADA (AK) ..................................................................................... 24

3.1 Geneza in delovanje AK .............................................................................................. 24 3.1.1 Začetek odpora ........................................................................................................ 24 3.1.2 Plan »Burza« ........................................................................................................... 31 3.1.3 Varšavska vstaja ...................................................................................................... 32 3.1.4 Epilog domovinske armade (AK) ........................................................................... 34

3.2 Organizacijska in terenska struktura AK ................................................................. 37

4. LJUDSKA ARMADA (AL) ............................................................................................... 41

4.1 Razvoj organizacije AL in razdelitev organizacije na terenu .................................. 41

4.2 Vodstvena struktura AL in razdelitev Poljske na okraje AL .................................. 44

4.3 Delovanje enot AL ........................................................................................................ 46 4.3.1 Obdobje od januarja 1944 do konca aprila 1944 ..................................................... 46 4.3.2 Obdobje od maja 1944 do konca julija 1944 ........................................................... 47 4.3.3 Obdobje od konca julija 1944 do konca oktobra 1944 ............................................ 50 4.3.4 Obdobje od začetka novembra 1944 do konca januarja 1945 ................................. 52

5. ODNOSI MED AK IN AL ................................................................................................. 55

5.1 Odnosi med AK in GL do ustanovitve AL ................................................................. 55

5.2 Odnosi med AK in AL do konca varšavske vstaje .................................................... 61 5.2.1 Območje Mazowieckega z okolico Varšave ........................................................... 63 5.2.2 Lublinsko območje .................................................................................................. 64 5.2.3 Kielecko območje .................................................................................................... 76 5.2.4 Območje južne Poljske ............................................................................................ 80 5.2.5 Šlezijsko območje ................................................................................................... 82 5.2.6 Območja, pridružena Tretjemu rajhu ...................................................................... 83

5.3 Odnosi med varšavsko vstajo ...................................................................................... 83 5.3.1 Odnos AK in AL do vstaje ...................................................................................... 84 5.3.2 Odnosi na Woli in Starem Miastu ........................................................................... 88 5.3.3 Odnosi v Śródomieściu ........................................................................................... 92 5.3.4 Odnosi na Żoliborzu ................................................................................................ 92 5.3.5 Odnosi ob koncu vstaje ........................................................................................... 93

5.4 Odnosi po vstaji ............................................................................................................ 94 5.4.1 Januarska ofenziva Rdeče armade, razpustitev AK in konec AL ........................... 96

5.5 Na kratko o odnosu ljudskih oblasti do AK ............................................................... 98

6. ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 108 7. VIRI IN LITERATURA .................................................................................................. 114

3

SEZNAM KRATIC

AK – Armia Krajowa (Domovinska armada)

AL – Armia Ludowa (Ljudska armada)

BCh – Bataliony Chłopskie (Kmečki bataljoni)

BIP – Biuro Informacji i Propagandy (Biro za informacije in propagande)

CBKP – Centralne Biuro Komunistów Polskich (Centralni biro poljskih komunistov)

CKON – Centralny Komite Organizacji Niepodległościowych (Centralni komite neodvisnih

organizacij)

DSZ – Delegatura Sil Zbrojnych (Namestništvo oboroženih sil)

GG – Generalna gubernija

GL – Gwardia Ludowa (Ljudska garda)

KB – Korpus Bezpieczenstwa (Korpus varnosti)

Kedyw – Kierownictwo Dywersji (Vodstvo diverzije)

KPP – Komunistyczna Partia Polski (Komunistična partija Poljske)

KRP – Krajowa Reprezentacja Polityczna (Državno politično predstavništvo)

KWC – Kierownictwo Walki Cywilnej (Vodstvo civilne borbe)

KWK – Kierownictwo Walki Konspiracyjnej (Vodstvo tajne borbe)

KWN – Krajowa Rada Narodowa (Državni narodni svet)

KWP – Kierownictwo Walki Podziemnej (Vodstvo podzemne borbe)

LWP – Ludowo Wojsko Polskie (Poljska ljudska vojska)

MO – Milicja Obywatelska (Državljanska milica)

NOW – Narodowa Organizacja Wojskowa (Narodna vojaška organizacija)

NKVD - Narodnyy Komissariat Vnutrennikh Del

NSZ – Narodowe Siły Zbrojne (Narodne oborožene sile)

ONR – Obóz Narodowo-Radykalny (Narodno-radikalni tabor)

OZN – Obóz Zjednoczenia Narodowego (Tabor narodne združitve)

PAL – Polska Armia Ludowa (Poljska ljudska armada)

PKP – Polityczny Komitet Porozumiewawczy (Politični posvetovalni komite)

PKWN – Polski Komitet Wyzwolenia Narodowego (Poljski komite narodne osvoboditve)

PPR – Polska Partia Rabotnicza (Poljska delavska stranka)

PPS – Polska Partia Socjalistyczna (Poljska socialistična partija)

PSZ – Polskie Siły Zbrojne (Poljske oborožene sile)

4

PSzP – Polski Sztab Partyzancki (Poljski partizanski štab)

RGON – Rada Główna Obrony Narodowej (Glavni svet narodne obrambe)

RJN – Rada Jedności Narodowej (Svet narodne enotnosti)

RPPS – Robotnicza Partia Polskich Socjalistów (Delavska stranka poljskih socialistov)

SL – Stronictwo Ludowe (Ljudska stranka)

SN – Stronictwo Narodowe (Narodna stranka)

SP – Stronictwo Pracy (Stranka dela)

SOB – Socjalistyczna Organizacja Bojowa (Socialistična bojna organizacija)

SZP – Służba Zwycięstwu Polski (Služba zmage Poljske)

TON – Tajna Organizacja Nauczycieli (Tajna organizacija učiteljev)

WiN – Wolność i Niezawisłość (Svoboda in neodvisnost)

WP – Wojsko Polskie (Poljska vojska)

ZO – Związek Odwetu (Zveza maščevanja)

ZPP – Związek Patriotów Polskich (Zveza poljskih patriotov)

ZSSR – Zveza Sovjetskih Socialističnih Republik

ZWM – Związek Walki Młodych (Zveza borbe mladih)

ZWZ – Związek Walki Zbrojnej (Zveza oborožene borbe)

5

1. UVOD

Druga svetovna vojna ni prizanesla skoraj nobeni državi v Evropi. Poljska je ena od držav, v

katerih je druga svetovna vojna pustila globoke sledi v duši in življenju ljudi, poleg tega pa ji

je vojna prinesla tudi korenite spremembe meja. Poljska je namreč izgubila vsa ozemlja

vzhodno od Buga, njene zahodne meje so se premaknile proti zahodu, dobila pa je tudi del

vzhodne Prusije. Njena povojna podoba je bila v primerjavi s predvojno skoraj

nerazpoznavna. Enako lahko trdimo tudi za politični ustroj. Poljska je postala po drugi

svetovni vojni ena izmed žrtev sovjetskega imperializma in trdnjava komunističnih oblasti.

Na Poljskem, ki je bila med drugo svetovno vojno poligon za nemški in sovjetski

imperializem ter prizorišče največjih zločinov proti človečnosti, med katere sodi tudi

holokavst, se je med ljudmi zbudil odpor proti nevzdržnim razmeram. Ljudje so takrat začutili

potrebo po ohranitvi lastne, poljske identitete, nekateri pa so upor izkoristili za boj za oblast.

Med vojno so se na ozemlju Poljske pojavile številne odporniške skupine, ki so imele

največkrat zelo različno politično zaledje, različne pa so bile tudi po številu pripadnikov. Med

temi odporniškimi skupinami lahko izpostavimo Domovinsko armado (Armia Krajowa, AK),

ki je bila najštevilnejša, predstavljala pa je legalno vlado, ki je bila med vojno v Parizu in

pozneje v Londonu. Odporniška skupina, ki je bila po političnem zaledju nasprotujoča AK, je

bila Ljudska armada (Armia Ludowa, AL), še prej Ljudska garda (Gwardia Ludowa, GL), ki

je predstavljala interese poljskih komunistov in Sovjetske zveze. Med vojno je prišlo do

stikov med različnimi odporniškimi skupinami, poleg tega pa so se večkrat izoblikovali

kompleksni odnosi, ki so se gibali od sodelovanja do oboroženih spopadov. Prikaz odnosov

med AK in AL bi lahko ponudil primer odnosov med dvema nasprotujočima si odporniškima

skupinama, hkrati pa bi omogočil primerjavo in razumevanje odnosov, ki so se oblikovali po

vsej Evropi, še posebej v tistih državah, ki so bile del sovjetske interesne sfere.

Namen diplomskega dela je prikaz odnosov med AK, ki je branila politične interese legalne

poljske vlade v Parizu in kasneje v Londonu, ter AL, ki je imela politično zaledje v poljskih

komunistih in Sovjetski zvezi. Takšna situacija je večkrat pripeljala do razpetosti med borbo

proti okupatorju in borbo za oblast. Poleg tega je namen diplomskega dela tudi prikaz

odnosov med odporniškima skupinama v državi, ki je spadala v sovjetsko interesno sfero, kar

je pomenilo kompleksno prepletanje interesov Sovjetske zveze in interesov poljskega naroda

po ohranitvi lastne identitete (npr. interesov poljske države).

6

Glavni cilj diplomskega dela je ugotoviti in določiti oblike odnosov, ki so se izoblikovali med

organizacijama AK in AL, ter ovrednotiti aktivnosti obeh odporniških skupin in njihov pomen

za odnose med skupinama. Drugi cilj diplomskega dela je ugotoviti, kako so se odnosi med

AK in AL razvijali in spreminjali med vojno. Tretji cilj je predstaviti organizaciji AK in AL,

njuno strukturo, genezo in delovanje.

Diplomsko delo je sestavljeno iz treh osnovnih vsebinskih delov, ki so nadalje razdeljeni na

več poglavij. V prvem delu je predstavljen splošen pregled dogajanj na Poljskem med drugo

svetovno vojno, poleg tega pa je predstavljena tudi struktura Poljske podzemne države, katere

delovanje je zaznamovalo odporniško dejavnost na Poljskem. Drugi del diplomskega dela je

sestavljen iz dveh poglavij. V prvem poglavju je predstavljena geneza AK ter njena struktura

in njeno delovanje. V drugem poglavju je na enak način predstavljena AL. Tretji del tvori

jedro diplomskega dela in je sestavljen iz petih poglavij. Ta poglavja opisujejo odnose med

AK in AL. V prvem poglavju so predstavljeni odnosi med AK in GL od ustanovitve GL do

preoblikovanja slednje v AL v začetku leta 1944. V drugem poglavju so predstavljeni odnosi

med AL in AK od začetka leta 1944 do konca Varšavske vstaje v začetku oktobra 1944.

Opozoriti je treba, da preoblikovanje GL v AL ni imelo tako velikega vpliva na odnose med

obema odporniškima skupinama. Tretje poglavje opisuje odnose med AK in AL med

Varšavsko vstajo, ki je pomenila posebnost v odnosih med AK in AL, saj so bile enote AL

podrejene komandi AK. Četrto poglavje opisuje odnose od konca vstaje do razpustitve AK in

prenehanja obstajanja AL. Peto poglavje bi lahko tvorilo tudi četrti vsebinski del, saj opisuje

odnos novih poljskih ljudskih oblasti do organizacije AK.

Med raziskovanjem odnosov med AK in AL sem preživel tri mesece na Poljskem, na Inštitutu

za zgodovino Univerze v Varšavi, kjer sem se seznanjal z literaturo in viri s področja druge

svetovne vojne na Poljskem. Pri raziskovanju odnosov med AK in AL je bila uporabljena

literatura predvsem poljskega izvora. Pri tem je treba izpostaviti »Ilustrowany przewodnik po

Polsce podziemnej 1939–1945« (Ilustrirani vodič po podzemni Poljski 1939–1945)

Krzysztofa Kunerta. V tej knjigi je podroben koledar in dnevnik vojne na Poljskem, poleg

tega pa je na koncu še slovar pojmov, povezanih s poljskim podzemljem med drugo svetovno

vojno. Dober splošen pregled zgodovine druge svetovne vojne na Poljskem je tudi »Polska w

drugiej Wojnie Światowej« (Zgodovina Poljske v drugi svetovni vojni) Józefa Garlinskega.

Eno izmed redkih del, ki opisujejo delovanje enot AL, je knjiga »Armia Ludowa: działalność

bojowa 1944–1945« (Ljudska armada: bojna dejavnost 1944–1945) Mieczyslawa

7

Wieczoreka. Med knjigami ne smemo pozabiti na delo, ki predstavlja delovanje AK, »Armia

Krajowa. Szkice z dziejow Sił Zbrojnych Polskiego panstwa Podziemnego« (Domovinska

armada. Prispevki iz delovanja oboroženih sil Poljske podzemne države). Med raziskovanjem

sem naletel tudi na dokumente iz časa druge svetovne vojne na Poljskem. Eden izmed najbolj

pomembnih del s področja druge svetovne vojne na Poljskem je zbirka »Armia Krajowa w

dokumentach 1939–1945« (Domovinska armada v dokumentih 1939–1945) v šestih delih, v

kateri so zbrani vsi dokumenti, ki jih je imel arhiv Poljske vlade v Londonu. Ta zbirka je en

najboljših virov za preučevanje organizacije AK. Na podoben način je zgrajena tudi zbirka

»Tajne oblicze GL-AL i PPR« (Tajne namere GL-AL in PPR), izdana v treh delih. Ta zbirka

virov vsebuje dokumente s področja delovanja organizacije PPR in GL-AL. Poleg

dokumentov vsebuje tudi njihovo obširno razlago in komentarje. Pri raziskovanju sem

uporabljal tudi internetne vire, med njimi spletno stran Muzeja Varšavske vstaje v Varšavi in

spletno stran Muzeja AK v Krakovu.

8

2. POLJSKA V DRUGI SVETOVNI VOJNI

2.1 Od začetka vojne do konca leta 1944

Hitler in Stalin sta 23. 8. 1939 v Moskvi sklenila pogodbo o nenapadanju, ki je dala Hitlerju

prosto pot za napad na Poljsko. Dne 1. 9. 1939 je nemška vojska prekoračila nemško-poljsko

mejo in začela osvajanje ozemlja. Še v času, ko so zadnji člani redne poljske vojske bili

poslednje boje za ohranitev svobodne Poljske, je bil med Nemčijo in Sovjetsko zvezo

sklenjen dogovor o dokončni razdelitvi Poljske, ki je bil tajno sklenjen že v pogodbi o

nenapadanju. Zahodni del Poljske je pripadel Nemčiji, vzhodni del, ki ga je osvojila po

napadu 17. 9. 1939, si je na podlagi fiktivnih plebiscitov priključila Sovjetska zveza1.

Poljska je bila tako na začetku razdeljena v dve okupacijski coni, nemško in sovjetsko.

Oktobra pa so bile na ozemlju Poljske ustanovljene tri okupacijske cone. Poleg ozemlja, ki je

pripadal sovjetski okupaciji, se je ozemlje nemške okupacije razdelilo v dva dela. Zahodnejši

del je bil priključen neposredno Tretjemu rajhu, drugi del pa je tvoril posebno okupacijsko

cono z imenom Generalna Gubernija (GG), s sedežem v Krakovu2. GG je bila ustanovljena po

Hitlerjevem dekretu 12. 10. 1939, generalni gubernator pa je postal Hans Frank3. Obsegala je

krakovsko, lublinsko, kielecko, del łódzskega in del varšavskega vojvodstva. Skupaj je

ozemlje GG obsegalo približno 96.000 kvadratnih kilometrov, na tem območju pa je živelo

približno 12 milijonov ljudi. Nemci so območje razdelili na štiri distrikte: krakovskega,

lublinskega, radomskega in varšavskega4.

Nemška in sovjetska okupacija sta imeli vsaka svoje značilnosti in posebnosti. Nemci so po

svojem prihodu in okupaciji takoj začeli izvajati pritisk na prebivalstvo. Takoj so tudi ukinili

vse politične institucije, ki so prej obstajale na Poljskem in jih nadomestili z okupacijskim

administrativnim aparatom. Še posebno je bil teror nad prebivalstvom hud na ozemlju,

priključenemu k Tretjemu rajhu, kjer so Nemci izvajali germanizacijo, veliko število

poljskega prebivalstva pa je bilo s tega ozemlja izgnanega5. Kmalu po nemški okupaciji so

bile zaprte vse kulturne in izobraževalne institucije, ki bi lahko ohranile poljsko kulturo. Tudi

ideja Generalne gubernije, ki jo je prikazoval Hans Frank, in naj bi Poljakom obljubljala vsaj

1 Armia Krajowa. Szkice z dziejow Sił Zbrojnych Polskiego panstwa Podziemnego, Krzysztof Komorowski (ur.), Oficyna Wydawicza RYTM, Warszawa 2001, 2. izd., str. 29–30 (dalje Armia Krajowa …). 2 Armia Krajowa …, str. 31–32. 3 Jozef Garlinski, Polska w drugiej Wojnie Światowej, London; Odnowa, 1982, str. 49 (dalje Garlinski, Polska w drugiej …). 4 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 50. 5 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 46–49 .

9

minimalno možnost preživetja njihove kulture, ni bila izpeljana. Kmalu je namreč Generalna

gubernija postala nekakšna kolonija, kjer se je poljska kultura soočala z grožnjo izumrtja6.

Slika 1: Razdelitev Poljske na okupacijske cone leta 19397.

S še hujšim terorjem kot Poljaki se je soočalo židovsko prebivalstvo, ki je postalo žrtev

nacistične ideologije o večvrednosti arijske rase. Na ozemlju takratne Poljske sta živela po

nekaterih ocenah približno dva milijona Židov. Konec oktobra 1939 je bilo na območju GG za

židovsko prebivalstvo od štirinajstega do šestdesetega leta razglašeno prisilno delo, na

začetku leta 1940 pa so nastala tudi prva delovna taborišča za židovsko prebivalstvo8. Po

napadu na Poljsko so nemške oblasti zahtevale, da se vse židovsko prebivalstvo preseli v

večja strnjena območja v mestih; tako so nastali geti. Na ozemljih, priključenih k Tretjemu

rajhu, so prvi geti nastali spomladi leta 1940, v Generalni guberniji pa jeseni 1940. Največji

geto na ozemlju Poljske je bil v Varšavi s približno 450.000 ljudmi, drugi največji geto pa je

bil v Łódzu in je štel 160.000 ljudi. Po napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 so bili na

poljskem ozemlju postavljeni tudi geti v Vilni, Lwowu, Grodnem, Tarnopolu in še nekaj

manjših mestih9. Kmalu po ustanovitvi getov so se začele tudi njihove likvidacije, oziroma

likvidacije njihovega prebivalstva10. Dne 19. 4. 1943 je bila v varšavskem getu vstaja, ki je

trajala štirinajst dni in je bila na koncu kruto zadušena. Kljub neuspehu borcev iz varšavskega

6 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 51. 7 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 1. 8 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 51–52. 9 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 240. 10 Prav tam.

10

geta je bila to prva akcija, ki je dala upanje tudi borcem Varšavske vstaje leta 1944, pojavili

pa so se tudi upori v drugih getih na poljskem ozemlju11. Po napadu na Sovjetsko zvezo junija

1941 so se začele sistematične likvidacije židovskega prebivalstva, ki so jih izvajale enote

Einsatzgruppen, ki so prihajale na osvojeno območje za nemško vojsko. Po Himmlerjevem

ukazu so začeli Nemci zaradi želje po čim večji tajnosti ter učinkovitosti začeli graditi

uničevalna taborišča, ki so pozneje dobila ime »taborišča smrti«, v katerih so sistematično

uničevali židovsko prebivalstvo. Gradnja »taborišč smrti« je bila povezana predvsem s

sprejetjem »končne rešitve židovskega vprašanja« na konferenci v Wannseeju januarja

194212, ki je predvidevala popolno likvidacijo židovskega prebivalstva na ozemljih pod

nemškim nadzorom. Prvo »taborišče smrti« je bilo postavljeno že januarja 1941 pri kraju

Chelmno (Kulmhof) v bližini Łódźa. Drugo »taborišče smrti« je bilo postavljeno marca 1942

v Belzcu v bližini Lublina, tretje aprila 1942 v Sobiboru pri Włodawi, četrto pa je bilo

taborišče Treblinka pri Malkini. Kasneje sta »taborišči smrti« postali tudi taborišči Majdanek

in Auschwitz13.

Slika 2: Karta koncentracijskih taborišč v Evropi (meje Evrope iz leta 1938). Z rdečo barvo so označena »taborišča smrti«14.

11 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 249–250. 12 Odločitev o »končni rešitvi židovskega vprašanja« je bila sprejeta že pred konferenco v Wannseeju, januarja 1942 so na konferenci v Wannseeju določili le »logistične« podrobnosti »končne rešitve«. 13 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 241. 14 http://polishjews.org/shoah/shoahcmp.htm, Map of Europe with camps marked (Borders from March, 1938), (dostop 20.9.2010).

11

Ozemlje sovjetske okupacije je zavzemalo približno 196.000 kvadratnih kilometrov, na njem

pa je živelo približno trinajst milijonov ljudi, od tega približno pet milijonov Poljakov15.

Sovjetska okupacija se je v marsičem razlikovala od nemške. Poleg trdega in neusmiljenega

terorja nad prebivalstvom so Sovjeti izvajali tudi popolno komunistično indoktrinacijo.

Komunistično doktrino so poskušali vsiliti v vse dele vsakdanjega življenja. Na čelo

administrativnih organov so postavili Sovjetski zvezi zveste Poljake. Med njimi so najbolj

znani Wanda Wasilewska, Jerzy Putrament in Stefan Jędrychowski16. Na okupirano ozemlje

so kmalu prišle tudi enote agentov NKVD-ja, ki so začele z likvidacijami političnih

nasprotnikov komunističnega režima17. Eden izmed glavnih pomnikov sovjetske okupacije je

pomor poljske vojaške inteligence, ki so ga sovjetske sile zagrešile spomladi leta 1940 pri

Katynu v bližini Smolenska v Rusiji. Število pobitih poljskih častnikov še vedno ni

popolnoma znano, giblje pa se okoli števila deset tisoč. Novico o odkritem množičnem

grobišču so Nemci objavili 13. 4. 1943, a ji Poljaki sprva niso verjeli18. Kmalu po objavi

novic o grobiščih pri Katynu je Sovjetska zveza prekinila diplomatske stike s poljsko vlado v

Londonu. To se je zgodilo 25. 4. 194319.

Kljub okupaciji je večina evropskih držav še vedno priznavala Poljsko kot celoto in njene

politične institucije kot legalno oblast. Po napadu Nemčije in Sovjetske zveze na Poljsko sta

poljska vlada in predsednik Republike Poljske pobegnila v Pariz, pozneje, po napadu Nemčije

na Francijo, pa je poljsko politično vodstvo prestavilo svoj sedež v London. V Parizu se je

septembra leta 1939 začelo preoblikovanje organov oblasti in s tem tudi začetek oblikovanja

tako imenovane »Poljske podzemne države«, ki je bila nekakšno nadaljevanje poljske

državnosti in politične enotnosti. Predsednik Republike Poljske je postal Władysław

Rackiewicz, na čelo vlade in na mesto Načelnega vodje pa je stopil Władysław Sikorski. V

vlado so prišli predstavniki glavnih predvojnih opozicijskih strank: Poljska socialistična

partija (PPS), Narodna stranka (SN), Ljudska stranka (SL) in Stranka dela (SP), ki je bila

povezana s Władysławom Sikorskim20.

15 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 53. 16 Armia Krajowa …, str. 51–53. 17 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 50–51. 18 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 269. 19 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 273–274. 20 Armia Krajowa …, str. 27–31.

12

Slika 3: General Władysław Sikorski, predsednik poljske vlade in prvi Načelni vodja Poljske podzemne

države21.

Bistvo delovanja Poljske podzemne države je bilo, da je politično vodstvo, ki je bilo v Parizu,

pozneje v Londonu, ustanovilo vzporedne, nadomestne vodstvene organe, ki so ostali na

Poljskem in tajno vodili državo v njihovem imenu. Osnovni elementi delovanja Poljske

podzemne države so bili: Odposlanec vlade Republike Poljske za domovino, ki je vodil

politične strukture, Svet narodne enotnosti (RJN), ki je imel funkcijo tajnega parlamenta (pred

Svetom narodne enotnosti je imel to funkcijo Državni svet Poljske), ter oborožene sile Poljske

podzemne države22. Podlaga za delovanje in oblikovanje oblasti je bila ustava Republike

Poljske iz leta 1935, eden prvih in hkrati najpomembnejših pravnih aktov, ki jih je podpisal

predsednik Republike Poljske, pa je bil Dekret o neveljavnosti pravnih aktov okupacijskih

oblasti. S tem aktom je predsednik Republike Poljske skupaj z ostalimi sklepi oblasti v Parizu

postavil temelje za začetek organizacije nadomestnih organov oblasti na območju okupirane

Poljske23.

Na začetku je bilo delovanje Poljske podzemne države povezano predvsem z njenimi

oboroženimi silami, ki jih je na začetku tvorila Služba zmage Poljske (SZP), nato Zveza

oborožene borbe (ZWZ), ki se je kasneje preimenovala v Domovinsko armado (AK), pod

vodstvom generala Michała Karaszewicza – Tokarczewskega24. Civilni del organizacije

Poljske podzemne države je bil na začetku podrejen oboroženim silam in konceptu civilno-

21 http://www.zsp3zamosc.neostrada.pl/pat.html, Zespoł Szkół Ponadgimnazjalnych Nr 3 im. ARMII KRAJOWEJ w Zamościu, Armia Krajowa , (dostop 5. 6. 2010) (dalje Zespoł Szkół Ponadgimnazjalnych …). 22 Armia Krajowa …, str. 27–28. 23 Armia Krajowa …, str. 31. 24 Armia Krajowa …, str. 32.

13

vojaške organizacije, saj je ob glavnem komandantu oboroženih sil obstajala tudi funkcija

civilnega komisarja. Ustanovljen je bil tudi Centralni komite Organizacije za neodvisnost

(CKON), ki je skrbel za civilne zadeve. Dne 13. 11. 1939 je bil v Parizu ustanovljen Komite

ministrov za zadeve v državi na čelu s Kazimierzem Sosnkowskim, ki je bil zadolžen za

informiranje vlade v Parizu glede zadev v domovini. V istem času je bil v Varšavi sklenjen

sporazum glavnih političnih strank v ZWZ, iz tega pa je nastal Politični posvetovalni komite

(PKP)25, v katerega so se vključili tudi predstavniki Stranke dela (SP), ki so prej podpirali

CKON, in ga je 18. 6. 1940 vlada Republike Poljske v Parizu priznala kot političnega

predstavnika. Omeniti je treba, da so bile politične strukture Poljske podzemne države še v

fazi nastajanja26.

Dne 16. 4. 1940 je Komite ministrov za zadeve v domovini poslal na Poljsko nekaj

odposlancev vlade v domovini, ki so bili neodvisni od ZWZ in naj bi sodelovali z ZWZ in

političnimi strankami. Ti delegati naj bi se razdelili po treh okupiranih območjih. S ciljem

vodenja Urada odposlanca vlade Republike Poljske in v skladu s političnimi dejavniki je bil

na Poljsko poslan polkovnik Jan Skorbohaty-Jakubowski. Čas njegovega prihoda je sovpadal

z začetkom delovanja odposlancev vlade v domovini27.

PKP je želel med okupacijo Francije v Varšavi združiti politične sile na Poljskem v

namestništvo vlade, a tega vlada ni sprejela in je sama imenovala dva odposlanca vlade na

Poljskem: za ozemlje, priključeno k Tretjemu rajhu, je bil imenovan Adolf Biňski (kmalu za

tem je bil aretiran in zaprt); za območje GG pa je bil imenovan Cyryl Ratajski28. Po aretaciji

Biňskega je njegovo območje nadzorovalo Odposlanstvo vlade Republike Poljske v Varšavi,

temu pa je bilo praktično podrejeno tudi vzhodno ozemlje, ki je bilo v rokah Sovjetske

zveze29. Še pred nominacijo Ratajskega je bila ustanovljena Komisija treh (Skorobohaty-

Jakubowski, Stanisław Kauzik, Ludwik Muzyczka), katere naloga je bila priprava struktur

podzemne administracije30.

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. 6. 1941 se je situacija na Poljskem spremenila.

Poljska se je znašla pod enotno, nemško okupacijo. Napad Nemčije na Sovjetsko zvezo pa je

pomenil tudi, da sta postali Poljska in Sovjetska zveza načelni zaveznici v boju proti

25 Pod tem imenom od 26. 2. 1940. 26 Armia Krajowa …, str. 33–34. 27 Armia Krajowa …, str. 35. 28 Armia Krajowa …, str. 36. 29Armia Krajowa …, str. 36–37. 30Armia Krajowa …, str. 37.

14

Nemcem. Tako je bil 30. 7. 1941 podpisan sporazum med Sovjetsko zvezo in Poljsko, s

katerim sta Sovjetska zveza in vlada Republike Poljske spet navezali diplomatske stike31.

Na področju organizacije nemške okupacije se je ozemlje GG povečalo na jugovzhodne dele,

ki jih je prej okupirala Sovjetska zveza. Namesto agentov NKVD se je na območjih prejšnje

sovjetske okupacije pojavil gestapo. Življenje ljudi, ki so živeli prej pod sovjetsko okupacijo,

se je torej spremenilo. Situacija na območjih, ki so bila leta 1939 priključena k Tretjemu

rajhu, se po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo ni bistveno spremenila, čeprav so Nemci v

prvih tednih po napadu na Sovjetsko zvezo še zaostrili policijsko kontrolo na tem območju32.

Nemški napad je spremenil tudi organizacijo okrožij in okrajev Poljske podzemne države,

nekatere okraje so združili in jih pridružili večjim33.

Od jeseni leta 1941 je potekala izgradnja struktur Poljske podzemne države, ki so se delile na

civilne in vojaške34. Prvotno zamisel generala Karaszewicza-Tokarczewskega, ki je

predvidevala ob vojaški organizaciji še predstavnike političnih strank, je vlada Republike

Poljske namreč zavrnila. Poleg Odposlanca vlade za domovino je ob boku Glavne komande

ZWZ stal Politični posvetovalni komite (PKP), ki je 21. 3. 1943 dobil ime Državno politično

predstavništvo (KRP) in je imel vlogo posvetovalnega in svetovalnega organa pri odposlancu

vlade35. Zadnja uskladitev političnega podzemlja je bila 15. 8. 1943, po podpisu deklaracije o

sodelovanju štirih glavnih strank. Tej uskladitvi se niso pridružile skrajno desne in skrajno

leve politične organizacije, ki so prihodnost Poljske videle drugače36. Cyryl Ratajski je postal

glavni Odposlanec vlade v domovini. Kljub pomanjkanju predpisov o vlogi in nalogah

odposlanca je bil njegov urad podzemna administracija za celotno državo37. V okviru

izgradnje struktur Poljske podzemne države je Glavna komanda ZWZ od leta 1941 v

rekordnem času zgradila svojo administrativno mrežo za potrebo vojske pod imenom

Militarizirana Administracija »Teczka«38, ki jo je vodil Ludwik Muzyczka in je bila

razdeljena na okrožja. Od jeseni 1943 do pomladi 1944 je bila večina aparata »Teczka«

podrejena strukturam odposlanca vlade, medtem ko je Glavna komanda AK ohranjala nadzor

nad dejavnostmi, povezanimi s splošno vstajo in priključitvami ozemelj, ki so si jih Poljaki

želeli priključiti ob koncu vojne39. Urad odposlanca vlade za celotno državo je bil zelo

31 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 144–152. 32 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 168. 33 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 166. 34 Armia Krajowa …, str. 37–38. 35 Armia Krajowa …, str. 38. 36 Armia Krajowa …, str. 39. 37 Prav tam. 38 Izraz »Teczka« bi najlažje prevedli v izraz »Aktovka«. 39 Armia Krajowa …, str. 39.

15

pomemben in je simboliziral primat civilnih struktur nad vojaškimi. Odposlanec vlade je na

okupiranem ozemlju vodil in usmerjal vse tajne dejavnosti in usmerjal oblikovanje upora40.

Problem prevlade civilnih oblasti je bilo dejstvo, da je bilo vodstvo ZWZ-AK podrejeno

Odposlancu vlade v domovini, hkrati pa Načelnemu vodji v Londonu in prek njega

neposredno vladi Republike Poljske. Kljub tem dejstvom je imela v vojaških odločitvah in

bojih z okupatorjem glavno iniciativo ZWZ-AK41.

Odposlanstvo vlade Republike Poljske je bilo sestavljeno iz Pisarne odposlanca vlade

Republike Poljske in terenskih organov podzemne administracije. Administracijo je vodil

odposlanec vlade Republike Poljske. Po vrsti so si na položaju Odposlanca vlade Republike

Poljske sledili: Cyryl Ratajski, Jan Piekałkiewicz – od avgusta 1941, Jan Stanisław Jankowski

– od maja 1943, od marca 1945 trije namestniki skupaj – Adam Bien, Antonin Pajdak,

Stanisław Jasiukowicz42.

Slika 4: Slika strukture organov Poljske podzemne države. (»Polish Facts and Figures«, New York,

25. 1. 1945, št. 14)43.

V okviru vladnih namestništev je od leta 1941 delovalo dvanajst oddelkov, ki so imeli naloge

ministrstev44. Od teh oddelkov gre izpostaviti predvsem Vodstvo civilne borbe (KWC)45.

40 Armia Krajowa …, str. 40. 41 Armia Krajowa …, str. 40–41. 42 Armia Krajowa …, str. 41–42. 43 Andrzej Krzysztof Kunert, Ilustrowany przewodnik po Polsce podziemnej 1939 – 1945, PWN Warszawa; Wydawnictwo Naukowe, 1996, str. 401 (dalje Kunert, Ilustrowany przewodnik … ). 44 Armia Krajowa ..., str. 42.

16

Pod okupacijo se je v okviru Poljske podzemne države razvila tudi široka mreža tajnih

časopisov in druge literature, izdajale so jih predvsem založba ZWZ-AK in politične stranke.

Za tisk je skrbel oddelek za informacije in časnikarstvo. Zanimivo je, da je bila polovica

vsega tiska proizvedenega v Varšavi46.

Tajno izobraževanje je potekalo v treh stopnjah. Osnovno izobraževanje, ki je potekalo v

poljskem jeziku, je obsegalo geografijo, zgodovino in poljski jezik. Tajne srednje šole so bile

v mestih in nekaterih vaseh, višje šole pa so bile v Varšavi, Krakovu in Vilni. Za delovanje

mreže šol je skrbela Tajna učiteljska organizacija (TON). V letu 1942 je bilo v Varšavi 71

tajnih licejev in gimnazij z 21.000 dijaki, Univerza v Varšavi pa je imela ob koncu okupacije

3.700 študentov47. V času okupacije je bila razvita tudi kulturna in umetniška dejavnost. V

Varšavi so ustanavljali tajna gledališča in izvajali koncerte, delovali pa so tudi mnogi pesniki

in pisatelji, med katerimi je najbolj znan Czesław Miłosz48.

Zaradi pojava kolaboracije je kmalu po okupaciji prišlo do ustanovitve podzemnih sodišč.

Komite sveta ministrov za zadeve v državi je 16. 4. 1940 sprejel ustanovitev tajnih sodišč

ZWZ, ki so se pozneje preimenovala v specialna vojaška sodišča, povezana z vodji AK in

komandami okrožij. Ta sodišča so odločala o prestopkih članov ZWZ-AK. Ob vojaških so se

razvila tudi specialna civilna sodišča, ki so bila pri odposlancih vlade v okrožjih. Njihova

naloga je bila sojenje v zadevah boja proti kolaborantom in agentom gestapa. V manjših

zadevah so odločale »sodeče komisije podzemne borbe«. Njihova značilnost je bila, da so

ponavadi obsojale na manjše kazni (opozorilo, javna sramotitev, milejše telesne kazni)49.

Kljub načelni enotnosti glavnih političnih struj na Poljskem in podpori SZP se je večina

političnih strank odločila za oblikovanje lastnih oboroženih skupin, razlog naj bi bilo

medsebojno nezaupanje. Socialistična stranka je oblikovala svoje prve oborožene enote že ob

obrambi Varšave septembra 1939, ki so se kasneje preoblikovali v Socialistično bojno

organizacijo (SOB). SL je oblikovala oborožene enote Kmečkih bataljonov (BCh), medtem

ko je SN oblikovala svoje oborožene enote pod imenom Narodna vojaška organizacija

(NOW). Oborožene enote je oblikovala tudi skrajna desnica, zbrana okoli Narodno

radikalnega tabora (ONR). Njihova vojaška organizacija je nastopala pod vzdevkom

Kuščarjeva zveza (Związek Jaszczurczy)50. Septembra 1942 se je Związek Jaszczurczy

združil z delom organizacije NOW, ki se ni želel podrediti AK. Oblikoval se je novo vojaško

45 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 174. 46 Armia Krajowa ..., str. 49. 47 Armia Krajowa …, str. 49–50. 48 Armia Krajowa ..., str. 51. 49 Armia Krajowa ..., str. 52–53. 50 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 66 – 67.

17

organizacijo, Narodne oborožene sile (NSZ), ki se je zavzemala za borbo proti Sovjetski zvezi

in Nemcem ter nasprotovala pasivni drži AK v odnosu do komunistov51.

Tabor narodne združitve (OZN)52, ki je bil politični instrument delovanja vladajočih političnih

sil ob nemškem napadu na Poljsko, je kmalu po začetku okupacije Poljske popolnoma

razpadel. Prebivalstvo je OZN in njegove vodje krivilo za poraz, zato ni bilo pravih pogojev

za umik v ilegalo. Pojavljale so se le manjše skupine, ki so se ukvarjale predvsem s

kritiziranjem novih poljskih podzemnih oblasti53.

Poseben del političnega prostora so zavzemali komunisti. Njihova organizacija, Komunistična

partija Poljske (KPP), je bila s strani Izvršnega komiteja komunistične internacionale uradno

razpuščena leta 1938, vendar so na Poljskem še vedno obstajale manjše skupine

komunistov54. Za razliko od ostalih političnih skupin na Poljskem se komunisti ob nemški in

sovjetski okupaciji Poljske niso umaknili v ilegalo in pridružili k izgradnji Poljske podzemne

države, ampak so sodelovali s sovjetskimi oblastmi. Na območju pod nemškim nadzorom so

vodilni komunisti kolaborirali z nacisti, saj so jih imeli za zaveznike. Tako je bilo do

nemškega napada na Sovjetsko zvezo55.

Glavni namen poljskih komunistov je bila izpeljava revolucije na Poljskem, ki je morala biti

izpeljana v skladu z direktivami iz Moskve. Oblika revolucije na Poljskem se je prilagajala

razmeram na fronti. Od leta 1941 so se poljski komunisti zgledovali po »boljševistični«

revoluciji, tako imenovani revoluciji »od spodaj«. Glavni namen je bil ustvarjanje anarhije in

splošne nevarnosti, ki bi prebivalstvo pripravila do tega, da bi se oprijelo katerekoli oblasti.

Po letu 1942 in preobratu na fronti je postala za Stalina taktika revolucije »od spodaj«

neprimerna. Nova taktika komunistov je postalo oblikovanje »narodne fronte«, ki je pomenila

oblikovanje široke skupine nasprotnikov »fašizma« pod vodstvom komunistov. Koalicija

»narodne fronte«, združena pod vodstvom komunistov, je služila za izpeljavo revolucije »od

zgoraj«, ki bi nastopila po vojni in bi pomenila prevzem oblasti s strani komunistov56.

Do nemškega napada na Sovjetsko zvezo sta na Poljskem obstajali dve skupini komunistov:

na območju pod nemško okupacijo in na območju pod sovjetsko okupacijo. Po nemškem

napadu na Sovjetsko zvezo je večina poljskih komunistov iz sovjetskega dela odšla v

Sovjetsko zvezo, kjer so bili pod večjim nadzorom Stalina kot skupina komunistov, ki je

51 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 177. 52 Popularno ime za OZN je bilo tudi »Sanacja«. 53 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 66. 54 Tajne oblicze GL-AL i PPR dokumenty, t.1, Burchard Edition: 1997, Warszawa, str. 37 (dalje Tajne oblicze, t.1…). 55 Prav tam. 56 Tajne oblicze, t.1 …, str. 17 – 19

18

ostala na območju Poljske. Že leta 1941 so poljski komunisti v Moskvi organizirali Centralni

biro poljskih komunistov (CBKP). Značilnost njihove politike je bila, da so se zavzemali za

Poljsko kot samostojno komunistično državo ali celo za pridružitev Sovjetski zvezi kot

sedemnajsta republika. Dne 9. 6. 1943 je bila v skladu z oblikovanjem »narodne fronte« v

Moskvi ustanovljena Zveza poljskih patriotov (ZPP), na čelu katere so stali vodilni poljski

komunisti v Moskvi: Wanda Wasilewska, Jakub Berman, Hilary Minc in Zygmunt Berling.

ZPP je organiziral tudi svoje oborožene sile, ki so kmalu sestavljale dve armadi. Poleg rednih

enot je obstajal tudi Poljski partizanski štab (PSzP), ki je ob pomoči NKVD nadzoroval

partizansko delovanje za frontno linijo. Vse poljske enote so bile od začetka pod poveljstvom

oficirjev iz Rdeče armade. Pred letom 1944 poljski komunisti v Sovjetski zvezi niso imeli

veliko vpliva na dogajanje na Poljskem57.

Komunisti, ki so ostali na območju Poljske, ki je bila sedaj v celoti pod nemško okupacijo, so

se na začetku osredotočali predvsem na zbiranje obveščevalnih podatkov za Sovjetsko zvezo.

V decembru 1941 je bila na območje Generalne gubernije iz Sovjetske zveze poslana

Iniciativna skupina, ki so jo sestavljali Paweł Finder, Marceli Nowotko in Bolesław Mołojec.

Njihova naloga je bila združiti komunistične skupine na Poljskem. Dne 5. 1. 1942 je

Iniciativna skupina ustanovila komunistično organizacijo pod imenom Poljska delavska

partija (PPR). Centrala PPR se je nahajala v Moskvi, medtem ko je bil njen center v Varšavi.

Delovanje PPR je bilo omejeno samo na območje Generalne gubernije, največ podpore pa je

imela na Lublinskem. Vzhodna ozemlja predvojne Poljske je imela PPR za del Sovjetske

zveze in tam ni delovala. Na zahodu je delovala samo na Šlezijskem58.

Po ustanovitvi stranke PPR je ta začela ustanavljati svoje oborožene enote. Spomladi leta

1942 je bila ustanovljena Ljudska garda (GL), ki je imela vzor v partizanskih enotah

Sovjetske zveze. Člani PPR so bili avtomatično tudi del enot GL. Takšna struktura je veljala

do leta 1944, ko je prišlo do sprememb59.

2.2 Poljska od začetka leta 1944 do konca vojne

Začetek leta 1944 je zaznamovalo razgibano dogajanje na Poljskem, saj je bila po preobratu

na vzhodni fronti Rdeča armada spet blizu meja Poljske60. Tri dni pred ponovnim prihodom

57 Tajne oblicze, t.1 …, str. 19 – 20. 58 Tajne oblicze, t.1 …, str. 20 – 21. 59 Tajne oblicze, t.1 …, str. 23–24. 60 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 346.

19

Rdeče armade na poljska tla, v noči z 31. 12. 1943 na 1. 1. 1944, so poljski komunisti

ustanovili Narodni državni svet (KRN). KRN je imel zelo ozko politično osnovo, saj so poleg

Poljske delavske partije v KRN vstopile manjše politične organizacije, kot so: Komite

narodne iniciative, Zveza borbe mladih, Skupina poljskih učiteljev, Skupina socialističnih

aktivistov in Skupina neodvisnih demokratov, ki so bile večinoma sestavljene le iz nekaj ljudi.

Na čelo KRN je stopil Bolesław Beirut. Ustanovitev KRN, ki razen PPR ni imel močnega

političnega zaledja, ne bi imela večjega pomena, če enote Rdeče armade ne bi bile blizu

poljskih meja61.

V manifestu, ki ga je izdal KRN, je poljski vladi v Londonu odrekel pravico do predstavljanja

poljskega naroda in napovedal ustanovitev začasne vlade na Poljskem. Zanimivo je, da v

manifestu ni bilo omembe socializma, bila pa je napovedana agrarna reforma in

nacionalizacija. Omenjeno je bilo tudi, da naj bi se vzhodne meje Poljske oblikovale na

etnografski osnovi in določile v dogovoru s Sovjetsko zvezo, zahodna meja Poljske pa naj bi

potekala po Odri in na severu po Baltiku. Z manifestom je bila ustanovljena tudi Ljudska

armada (AL), ki je nadomestila Ljudsko gardo (GL)62.

V letu 1944 se je dokončno oblikovala Poljska podzemna država in dosegla vrhunec svojega

razvoja. Dne 9. 1. 1944 je bil ustanovljen Svet narodne enotnosti (RJN), ki je imel funkcijo

parlamenta, posvetovalnega in svetovalnega organa, in je zamenjal KRP. Njegov vodja je bil

Kazimierz Pużak. Sestavljalo ga je sedemnajst oseb: po trije predstavniki štirih

najpomembnejših strank (SL, SN, PPS, SP), trije predstavniki manjših političnih skupin

(Demokratično združenje, Kmečka organizacija svobode »Racławice«, organizacija

»Ojczyzna«) in en predstavnik duhovščine – načelni kaplan AK, polkovnik Tadeusz

Jachimowski63. Zaradi posebnih okoliščin okupacije je v imenu RJN nastopala petčlanska

Glavna komisija RJN64. Čeprav je bil RJN ustanovljen januarja, je s svojim delom začel

delovati šele 15. 3. 1944, ko je izdal tudi deklaracijo »Za kaj se bori poljski narod65«, ki je

predstavljal splošne politične in gospodarske poglede politikov v okupirani Poljski66.

Deklaracija je bila sestavljena iz treh delov. Prvi je vseboval poljski pogled na prihodnost

Evrope in meje Poljske. Poljska naj bi obdržala svoje meje, ki so obstajale že pred vojno. V

tem delu je bilo omenjeno tudi zavzemanje za dobre odnose s Sovjetsko zvezo. V drugem

delu deklaracije je bila opredeljena politična ureditev povojne Poljske, katere osnova naj bi

61 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 346 –347. 62 Prav tam. 63 Armia Krajowa …, str. 56–57. 64 Armia Krajowa …, str. 57. 65 Prevod: »O co walczy naród polski.«, (Garlinski, Polska w drugiej …, str. 348). 66 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 348.

20

bila parlamentarna demokracija z močno izvršilno oblastjo. V tem delu je bila omenjena tudi

svobodo veroizpovedi, svobodo tiska in govora. Najpomembnejši, tretji del deklaracije se je

dotikal gospodarskih reform. V povojni Poljski naj bi bila družbena lastnina, tako na vasi kot

v mestih, da bi lahko vsi koristili naravne dobrine. Poleg tega naj bi prišlo do nacionalizacije

večjih finančnih institucij, industrije in nekaterih pomembnih podjetij. Predvidena je bila

agrarna reforma, ki bi zmanjšala velika kmečka posestva, in reforme, ki bi dale ljudem večjo

vlogo pri odločanju v gospodarstvu67.

Izgradnja strukture Poljske podzemne države se je zaključila z odločitvijo vlade Republike

Poljske, da podeli več pristojnosti odposlancu vlade, in ustanovitvijo Državnega sveta

ministrov (KRM)68 3. 5. 194469. V času varšavske vstaje je postal Svet ministrov edina

legalna izvršilna oblast na območju okupirane Poljske70.

Ob napredovanju Rdeče armade čez poljske meje proti zahodu je postajalo prevzetje oblasti s

strani komunistov vse bližje, a so za to potrebovali močnejše politično zaledje. Do pomladi

1944 so namreč med poljskimi komunisti v Sovjetski zvezi in poljskimi komunisti na

Poljskem obstajale velike razlike v pogledih na prihodnost Poljske. Maja 1944 je zato v

Moskvo prišla delegacija KRN. Najpomembnejša med delegati KRN sta bila Edward Osóbka-

Morawski in Marian Spychalski. V Moskvi so se delegati KRN srečali ne samo z vodilnimi

poljskimi komunisti iz Zveze poljskih patriotov, ampak tudi s Stalinom in veleposlanikoma

Velike Britanije in ZDA. Na začetku julija je prišla v Moskvo druga delegacija KRN, v kateri

je bil najvidnejši predstavnik Michał Żymierski »Rola«. Stalin je v pogovorih izrazil vizijo o

ustanovitvi političnega telesa, ki bi v bližnji prihodnosti predstavljalo konkurenta vladi

Republike Poljske v Londonu. Pod tem konceptom sta KRN in ZPP dne 21. 7. 1944 v

Moskvi, skupaj ustanovila Poljski komite narodne osvoboditve (PKWN). Na čelo PKWN je

stopil Edward Osóbka »Morawski«, njegova namestnika pa sta bila Wanda Wasilewska in

Andrzej Witos. Od petnajstih članov PKWN jih je bilo deset iz ZPP, le pet pa iz KRN, kar je

pomenilo prevlado poljskih komunistov iz Sovjetske zveze71.

Naslednji dan je PKWN izdal tudi svoj manifest, katerega glavni cilj je bil pridobitev poljskih

množic na svojo stran, zato so bila zanj značilna manj radikalna stališča. Predvidena je bila

agrarna reforma in podržavljenje tovarn, ni pa bilo omembe kolhozov. Manifest se je dotikal

tudi meja povojne Poljske. V njem je bila ponovljena »sovjetska« teza o vzhodnih mejah, ki

67 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 348–349. 68 Armia Krajowa …, str. 58. 69 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 475. 70 Armia Krajowa ..., str. 58. 71 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 377–378.

21

naj bi bile postavljene na etnični osnovi, torej po Corzonovi liniji, na zahodu pa naj bi meja

potekala po reki Odri in ob Baltiku72.

Slika 5: »Julijski manifest« PKWN, 22.7.194473

Po nekaj dneh se je PKWN prestavil v Chełm na Lublinskem, kjer je že bila Rdeča armada. V

Chełmu je bilo ustanovljenih štirinajst resorjev, ki so imeli funkcijo ministrstev. Dne

27. 7. 1944 je Stalin s PKWN podpisal pogodbo, s katero je PKWN predal oblast na

osvobojenih ozemljih zahodno od reke Bug. Dne 1. 8. 1944 se je PKWN prestavil v Lublin, ki

ga je že zasedla Rdeča armada74; od tod izhaja pogosto poimenovanje za PKWN »Lublinski

komite«.

Ko se je Rdeča armada približala Varšavi in reki Visli, se je 1. 8. 1944 začela Varšavska

vstaja, ki je odločilno zaznamovala zgodovino druge svetovne vojne na Poljskem. Poljskim

upornikom je ob skupnem sodelovanju uspelo osvoboditi Varšavo iz rok Nemcev75. Žal

osvoboditev Varšave s strani AK ni bila v interesu Sovjetske zveze in Rdeča armada ni prišla

72 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 378. 73 http://ipn.gov.pl/portal.php?serwis=pl&dzial=186&id=1468&search=141870, Instytut pamięci narodowej, (20. 5. 2010). 74 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 379. 75 Armia Krajowa …, str. 59.

22

na pomoč vstajnikom76. Vstaja je trajala do 2. 10. 1944, ko je bila podpisana predaja.

Naslednji dan je prišel ukaz o končanju bojev v Varšavi, borci pa so zapustili mesto77.

Od 9. 10. 1944 do 18. 10. 1944 je v Moskvi potekala konferenca, kjer so se dogovarjali o

prihodnosti poljske države in njenih meja. Na tej konferenci si je poljski premier Stanisław

Mikołajczyk prizadeval, da bi Stalin priznal meje predvojne Poljske, a je Stalin zagovarjal

stališče, da naj meja poteka po Curzonovi liniji, ki naj bi odražala etnične meje na vzhodu78.

Mesec pozneje je premier Stanisław Mikołajczyk odstopil z mesta predsednika poljske vlade,

29. 11. 1944 pa ga je nadomestil Tomasz Arciszewski79.

Dne 1. 1. 1945 se je PKWN preimenoval v »Začasno vlado Republike Poljske«, 5. 1. 1945 pa

je novo vlado priznala tudi Sovjetska zveza80. Organi Poljske podzemne države vzhodno od

reke Bug so bili v trenutku prihoda Rdeče armade takoj odstranjeni81. Po padcu Varšave je

večina struktur odposlanstva vlade propadla, RJN in vodstvo AK pa sta še vedno tajno

delovala82.

Linija vzhodne fronte je mirovala do 12. 1. 1945, ko so sovjetske sile začele novo ofenzivo,

šele 17. 1. 1945 pa so pripadniki Rdeče armade vkorakali v Varšavo83. Med sovjetsko

ofenzivo januarja leta 1945 je Rdeča armada osvojila še preostali del teritorija predvojne

Poljske. V tej situaciji je 19. 1. 1945 vodja AK general Leopold Okulicki razpustil AK in

njene vojake razrešil prisege. Vodstvo AK je še vedno delovalo v tajnosti in spremljalo tok

dogodkov, ki bi lahko prinesli lepšo prihodnost za poljsko državo84. Po konferenci na Jalti, ki

je potekala od 4. do 11. 2. 1945, je Poljska pripadla sovjetski interesni sferi, s tem pa je bilo

potrjeno dejansko stanje na Poljskem. Vlada Republike Poljske je zavrnila vse sklepe z Jalte,

ki so predvidevali podreditev Poljske Stalinu. Nekateri politiki, na čelu z nekdanjim

premierom Stanisławom Mikołayczykom, so bili pripravljeni na kompromis s Stalinom85.

Tajna policija Sovjetske zveze je pripravljala aretacijo vodij Poljske podzemne države. Dne

28. 3. 1945 je bilo vodstvo Poljske podzemne države povabljeno na razgovore v Pruszkow pri

Varšavi. Prišlo je 15 voditeljev struktur Poljske podzemne države: Odposlanec vlade

Republike Poljske Jan Stanisław Jankowski in njegovi trije zastopniki, vodstvo RJN na čelu s

76 Prav tam. 77 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 476. 78 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 422–426. 79 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 425–426. 80 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 476. 81 Armia Krajowa …, str. 59. 82 Prav tam. 83 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 476. 84 Armia Krajowa ..., str. 60. 85 Prav tam.

23

Prużakom, ter vodja AK Leopold Okulicki86. Vsi so bili aretirani in prepeljani v Moskvo, kjer

so jim na montiranem procesu, ki je potekal od 18. 6. do 21. 6. 1945, sodili za delovanje proti

Sovjetski zvezi in jih obsodili na kazni od štirih mesecev do desetih let zapora87.

Že 17. 6. 1945 so se v Moskvi začeli pogovori o postavitvi »Začasne vlade narodne

enotnosti«,88 ki je bila imenovana 27. 6. 1945, z udeležbo Stanisława Mikołayczyka in

nekaterih drugih politikov, ki so bili pripravljeni na dialog s komunistično stranjo89.

Mednarodno priznanje te vlade je sledilo 5. 7. 1945, ko sta jo priznali vladi ZDA in Velike

Britanije90.

Dne 27. 6. 1945 se je v Krakovu zbral Svet narodne enotnosti (RJN), ki se je v novih

razmerah odločil za končanje svoje tajne dejavnosti. Dne 1. 7. 1945 je objavil »Testament

borbene Poljske«91, v katerem je predstavil svoje poglede na politično prihodnost Poljske, od

nove vlade pa zahteval, da se zavzema za demokratično Poljsko in enotnost poljskega

naroda92. Po objavi testamenta se je RJN odločil razrešiti Vladno namestništvo, nato pa

objavil še svoj konec. »Testament borbene Poljske« je bil zadnji dokument Poljske podzemne

države93.

Slika 6: Poljske meje od leta 194594.

86 Prav tam. 87 Armia Krajowa …, str. 60–61. 88 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 476. 89 Armia Krajowa …, str. 60–61. 90 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 459. 91 Prevod: »Testament Polski Walczącej«, (Garlinski, Polska w drugiej …, str. 457). 92 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 457–458. 93 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 459. 94 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 461.

24

3. DOMOVINSKA ARMADA (AK)

AK je bila hrbtenica oboroženega upora na Poljskem. Od leta 1939 se je razvijala prek

struktur Službe zmage Poljske (SZP), nato Zveze oborožene borbe (ZWZ) in bila sestavni del

Poljskih oboroženih sil (PSZ), ime Armia Krajowa (AK) pa je dobila februarja 194295.

3.1 Geneza in delovanje AK

3.1.1 Začetek odpora Začetek oboroženega odpora na Poljskem je povezan z datumom 27. 9. 1939, ko je bila

ustanovljena Služba zmage Poljske (SZP). Za vodjo SZP je bil imenovan general Michał

Karaszewicz – Tokarzewski. Njegov koncept je bila enotna, tajna, politično-vojaška

organizacija s prevlado vojaškega dela, zato je bil znotraj vodstva SZP najprej ustanovljen

Glavni svet narodne obrambe (RGON), sestavljen iz pomembnih poljskih politikov, v katerem

so bili tudi predstavniki predvojnih oblasti, ki po nemškem napadu na Poljsko niso bile več

priljubljene96. Po pogovoru generala Tokarzewskega s predstavniki političnih strank ki so bile

pred vojno v opoziciji je bil ustanovljen Glavni politični svet, ki je imel prvo zasedanje

10. 10. 1939 in je bil sestavljen predstavnikov pred vojno najmočnejših opozicijskih strank na

Poljskem: Poljske socialistične partije (PPS), Ljudske stranke (SL) in Narodne stranke (SN)97.

Slika 7: Michal Karszewicz-Tokarczewski, prvi komandant SZP-ZWZ (Dywizja Lwów, Jeruzalem

1943)98.

95 http://www.polishresistance-ak.org/2%20Article.htm, dr. Marek Ney Krwawicz. The Polish underground State and the Home Army, (dostop 30. 3. 2010) (dalje dr. Marek Ney Krwawicz …). 96 Armia Krajowa …, str. 32. 97 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 63 98 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 500.

25

Decembra 1939 je general Sikorski ustanovil novo vojaško organizacijo, Zvezo oborožene

borbe (ZWZ), pri tem je strukture SZP prenesel pod ime ZWZ, Glavno komando pa je

prestavil v Pariz pod poveljstvom Kazimerza Sosnkowskega99. Sosnkowski je bil postavljen

tudi na čelo Komiteja za zadeve v domovini100. Za komandanta ZWZ na območju nemške

okupacije je bil imenovan polkovnik Stefan Rowecki, ki je imel sedež v Varšavi, medtem ko

je bil na mesto komandanta za teren sovjetske okupacije postavljen general Tokarzewski, a je

bil marca 1940 aretiran pri prehodu meje med sovjetsko in nemško okupacijsko cono101.

Slika 8: General Kazimierz Sosnkowski, šef oboroženih sil Poljske podzemne države in drugi Načelni vodja102.

Po porazu Francije junija 1940 je poljska vlada prenesla svoj sedež v London, Glavno

komando ZWZ pa v Varšavo. Glavni komandant ZWZ je postal Stefan Rowecki, ki je imel

sedež v Varšavi, znotraj poljske vlade v Londonu pa je bil ustanovljen Komite ministrov za

zadeve v domovini103.

V istem času se je na Poljskem oblast razdelila med vojaško in civilno vodstvo. Na čelu

civilnih oblasti je bil Glavni delegat vlade za domovino, ki je skrbel za nadzor nad političnimi

zadevami ter izvajal naloge v sporazumu s političnimi strankami, za vojaške zadeve pa je

skrbel komandant ZWZ104.

V obdobju od začetka vojne leta 1939 do leta 1941 je delovanje ZWZ slonelo predvsem na

organizaciji in pripravi na poznejše bojno udejstvovanje. V tem obdobju je ZWZ vodila borbo

99 Armia Krajowa ..., str. 33. 100 http://www.muzeum-ak.krakow.pl/armiakrajowa/index.php (Spletna stran muzeja AK v Krakovu: Muzeum Armii Krajowej im. Generała Emila Fieldorfa »Nila«), Historia Armii Krajowej, (dostop 3. 4. 2010) (dalje Historia AK… ). 101 Isti. 102 Zespoł Szkół Ponadgimnazjalnych … 103 Historia AK … 104 Isti.

26

predvsem na področju propagande, sabotaže in obveščevalne dejavnosti105. Leta 1940 je v

vrstah enot ZWZ delovalo približno 40.000 ljudi106.

Po izstopu Kazimierza Sosnkowskega iz vlade zaradi poljsko-sovjetske pogodbe leta 1941 je

Načelni vodja general Sikorski ZWZ podredil neposredno sebi107. Dne 14. 2. 1942 je bil ZWZ

preimenovan v Domovinsko armado (AK)108. Za prvega vodjo AK je bil imenovan

komandant Stefan Rowecki109.

Slika 9: General Stefan Rowecki, komandant AK do sredine leta 1943110.

Z ukinitvijo SZP in ustanovitvijo ZWZ je prišlo poleg ločitve političnega in vojaškega dela

organizacije tudi do druge pomembne spremembe. Prepovedano je postalo delovanje drugih

vojaških organizacij na območju Poljske, zahtevana pa je bila njihova pridružitev in prisega

AK. Že leta 1940 se je začel proces pridruževanja manjših odporniških skupin pod okrilje

ZWZ, po zagotovilih o ohranitvi določene neodvisnosti v delovanju pa se je ta proces še

pospešil111. Med letoma 1942 in 1943 sta se AK pridružili dve večji odporniški skupini na

Poljskem. Poleg Narodne vojaške organizacije (NOW), ki jo je vodila Narodna stranka, so se

pod poveljstvo AK vključili tudi Kmečki bataljoni (BCh) pod vodstvom Ljudske stranke. V

tem času je AK štela približno 300.000 ljudi112. Nekoliko težje in bolj zapleteno je bilo

pridruževanje NSZ, saj je želelo vodstvo NSZ ohraniti avtonomijo, ukaz generala Sikorskega

iz 15. 8. 1942 pa je zahteval popolno podreditev vodstvu AK. Po pogajanjih med vodstvom

NSZ in generalom Sosnkowskim se je marca 1944 del NSZ, ki je prihajal iz NOW, pridružil

105 Isti. 106 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 446. 107 Historia AK … 108 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 473. 109 Historia AK … 110 Zespoł Szkół Ponadgimnazjalnych … 111 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 446. 112 Historia AK …

27

AK, del NSZ, ki je izviral iz Kuščarjeve zveze pa je ostal samostojen113. Spomladi 1944 so

enote AK skupaj štele približno 380.000 pripadnikov114.

Načrt delovanja AK je predvideval tri faze. Prva faza je obsegala tajno delovanje podzemnih

struktur, druga faza je bila ustanovitev oboroženih sil, tretja faza pa je bila splošna vstaja. V

prvi fazi je delovanje slonelo predvsem na šolanju podzemnih kadrov, propagandi,

obveščevalni dejavnosti, sabotaži in diverzantskih aktivnostih ter likvidacijah izdajalcev, ki so

jih razpisala specialna sodišča AK115.

Za propagando AK je bil zadolžen oddelek VI Glavne komande AK, ki ga je tvoril Biro za

informacije in propagando (BIP). BIP je izdajal tednika Biuletyn Informacyjny in

Wiadomości Polski, s tem da je bil časnik Biuletyn Informacyjny namenjen celotni poljski

javnosti in je imel leta 1944 naklado približno 43.000 izvodov, Wiadomości Polski pa je bil

namenjen bolj vodjam AK in poljski inteligenci in je imel leta 1944 naklado približno 10.000

izvodov116. Ena najpomembnejših akcij BIP je bila akcija s kriptonimom »N«, ki se je začela

leta 1941. To je bila propaganda v nemškem jeziku, ki naj bi bila delo nasprotnikov Hitlerja

med nemškim prebivalstvom, a je bila v resnici delo Poljakov. Cilj akcije »N« je bilo nižanje

morale nemških vojakov. Že v začetku leta 1942 so strokovnjaki pri gestapu ugotovili, da je

propaganda delo članov ZWZ-AK in ne nemških nasprotnikov Hitlerja, a je bila akcija v

veliki meri precej uspešna117. V letih 1942 in 1943 sta bila ustanovljena v okviru BIP še dva

oddelka. Prvi je bil oddelek s kriptonimom »Roj« in je imel nalogo pripraviti propagando za

vstajo, leta 1943 pa je bil ustanovljen Antikomunistični komite »Antyk« ki je skrbel za

antikomunistično propagando v glavnih strukturah podzemne države118. Nalogi BIP sta bili

tudi obveščevalna dejavnost in izobraževanje, predvsem glede informacij o dogajanju na

Poljskem in priprave mlajših članov za načrtovano vstajo. BIP si je prizadeval tudi za dvig

morale poljskih vojakov in ohranjanje pripadnosti poljski vladi v Londonu119.

Ena glavnih nalog AK je bila tudi zbiranje podatkov o položaju na okupiranem Poljskem in

okolici, predvsem na vzhodni fronti. Za obveščevalno dejavnost je bil zadolžen Biro za

obveščevalno dejavnost Glavne komande AK, ki je po strukturi podoben direktoratu za

vojaško obveščevalno dejavnost s sedežem v hotelu Rubens v Londonu. Biro za obveščevalno

113 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 321. 114 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 446. 115 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 446. 116 http://www.polishresistance-ak.org/13%20Article.htm, dr. Grzegorz Mazur, The ZWZ-AK Bureau of Information and Propaganda (dostop 30. 3. 2010) (dalje Grzegorz Mazur…). 117 Isti. 118 Isti. 119 Isti.

28

dejavnost Glavne komande AK je bil razdeljen na več oddelkov, najpomembnejši pa je bil

oddelek obveščevalne dejavnosti »Stragan«, razdeljen na štiri sekcije120:

• »zahod«, zadolžena za Tretji rajh,

• »sever«, zadolžena za Pomorjansko in Vzhodno Prusijo,

• »jug«, zadolžena za območje od Varšave do Dunaja,

• »vzhod«, zadolžena za območje vzhodno od Varšave.

Po letu 1942, ko je bila obveščevalna mreža razbita, se je obveščevalna služba AK ob ponovni

vzpostavitvi dejavnosti razdelila v tri sekcije: prva je bila zadolžena za Generalno gubernijo,

druga za zahod in tretja za vzhod Poljske121.

Zaradi široke in trdne informacijske mreže je bila poljska obveščevalna služba glavni vir

informacij za zavezniške sile o dogajanju na vzhodni fronti in nemškem zaledju. S svojo

vohunsko mrežo, zlasti na področju nemške vojaške tehnologije, je veliko prispevala k

uspehom in obrambi proti nemškim napadom. Najpomembnejša akcija je bila pridobitev

informacij o nemških raketah V1 in V2, ki so jih izdelovali v kraju Peenemünde in je

prispevala k pripravi obrambe britanskega otočja pred nemškimi zračnimi napadi.

Obveščevalna služba AK je Stalinu prek vlade v Londonu posredovala tudi informacije o

načrtu napada nemških sil na Sovjetsko zvezo, a jih Stalin ni upošteval122.

Koncept komandanta Roweckega je bil odpor zoper okupatorja s sabotažo vseh področij

njegovega delovanja, tako imenovana, civilna borba123. Že aprila 1941 je bilo ustanovljeno

Vodstvo civilne borbe (KWC), na čelu katerega je bil Stefan Korbonski. Delovanje civilne

borbe je obsegalo »manjše sabotaže«, neupoštevanje predpisov okupatorskih oblasti in

uničevanje nemške propagande124. Prva navodila v povezavi s civilno borbo so bila dana že

leta 1939, natančneje pa se je ideja civilne borbe izoblikovala leta 1942125. Civilna borba je

bila skrbno načrtovana in je imela za cilj pripravo na poznejše diverzantske akcije, odprto

borbo ter vstajo, ki bi nastopila ob primerni vojaški situaciji na fronti126. Glavna komanda AK

je v začetku leta 1943 ustanovila tudi Vodstvo tajne borbe (KWK). S tem je želela povezati

vse diverzantske in sabotažne dejavnosti pod enim vodstvom, dogajalo se je namreč, da so

120 http://www.polishresistance-ak.org/3%20Article.htm, Andrzej Suchcitz, The Home Army Intelligence Service, (Ogled: 30. 3. 2010) (dalje Andrzej Suchcitz 1…). 121 Tadeusz Kondracki … 122 Tadeusz Kondracki … 123 Historia AK … 124 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 174–175. 125 Armia Krajowa …, str. 45 126 Historia AK …

29

posamezne skupine izvajale akcije na lastno pest, neodvisno od načrtov vodstva AK. Glavna

instrumenta delovanja KWK sta bila BIP in Kedyw. Julija leta 1943 je prišlo do združitve

KWK in KWC v enotno Vodstvo podzemne borbe (KWP), na čelu katerega je bil Stefan

Korbonski127.

Slika 10: Vodja civilne borbe (KWC) in pozneje tudi šef Vodstva podzemne borbe (KWP) Stefan

Korbonski. (Studium Polski Podziemnej, London)128.

Leta 1940 se je začel razvoj struktur, ki so imele za nalogo delo na področju diverzantske in

sabotažne dejavnosti. Aprila 1940 je bila na pobudo Roweckega ustanovljena Zveza

maščevanja (ZO), konec leta 1941 pa je Rowecki ustanovil specialno diverzantsko skupino

pod kriptonimom »Wachlarz«, ki je izvajala manjše sabotažno-diverzantske akcije ter

pripravo na splošno vstajo ob koncu vojne. Zaradi omejenega delovanja skupina ni mogla

izpolnjevati vseh nalog in je bila proti koncu leta 1942 ukinjena129.

Načelni vodja AK je aprila 1942 silam AK izdal ukaz za prehod od sabotaž k diverzantski

dejavnosti, ki naj bi potekala predvsem na prometnih povezavah, transportu materialov ter na

vojaških transportih na vzhodno fronto, poleg tega pa so bile izvedene tudi likvidacije

izdajalcev in atentati na člane okupatorjevega administrativnega aparata. V tem času je bila

ustvarjena mreža diverzantskih dejavnosti, predvsem v Varšavi in osrednji Poljski130.

127 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 304–305. 128 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 510. 129 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 171–172. 130 Historia AK …

30

V začetku jeseni leta 1942 je bilo ustanovljeno Vodstvo diverzije (Kedyw), ki je imelo več

nalog: sabotaža in diverzija, ustanavljanje partizanskih enot, maščevalne akcije proti Nemcem

in likvidacije izdajalcev, ki so jih specialna podzemna sodišča obsodila na smrt. Kedyw je pod

svojim okriljem združevala strukture ZO in »Wachlarza«, osnovo bojnih enot pa so tvorile

starejše moške skupine skavtske organizacije »Sive vrste«, ki so izvajale bojne akcije na

komunikacijskih povezavah, železnici, telefonskih povezavah in likvidacijah agentov

gestapa131.

Po okupaciji Poljske je bila prva organizacija, ki je odšla v ilegalo, Skavtska zveza Poljske.

Februarja 1940 se je preimenovala v »Sive vrste« in je tvorila pomemben element Poljske

podzemne države. Naloga skavtov je bila izobraževanje mladih z udeležbo v odporu. Geslo

mladih skavtov je bilo: »danes – jutri – pojutrišnjem«. »Danes« naj bi pomenil sodelovanje v

boju proti okupatorju, »jutri« pripravo na splošno vstajo in »pojutrišnjem« izgradnjo nove

države po osvoboditvi. Od 3. 10. 1942 so bili skavti Sivih vrst po starosti razdeljeni v tri

skupine. Prva skupina z imenom »Zawisza«, je obsegala starost od 12 do 14 let. Izvajali so

manjše akcije in se izobraževali v tajnih šolah. Druga skupina je dobila ime »bojne šole«, v

njej so bili člani stari od 15 do 17 let. Izvajali so manjše sabotaže in diverzantske akcije. V

tretji, najstarejši skupini pod imenom »viharne skupine«, so bili skavti ki so bili stari nad

17 let. Izvajali so večje diverzantske in partizanske akcije. Ena izmed nalog je bila tudi

izobraževanje na tajnih višjih šolah132. Sive vrste so imele zelo pomembno vlogo med

varšavsko vstajo, med katero so mlajši skavti prevzeli naloge kurirjev, starejši pa so opravljali

vojaške naloge, bili so tudi ostrostrelci. Med vstajo je življenje izgubilo 300 članov Sivih

vrst133.

Omeniti je treba tudi, da je bila leta 1942 ustanovljena Vojaška služba žensk. To je bila

pomožna služba, ki je pripravljala ženske na vojaško službo v času splošne vstaje. Dejavnost

ženskih pripadnic AK je bila formalno omejena le na obrambne naloge, kljub temu pa so

ženske sodelovale tudi v napadih in celo v partizanskih enotah134.

Ob koncu leta 1942 so se pojavile tudi prve partizanske enote AK. Prve bojne akcije teh enot

so potekale v noči z 31. 12. 1942 na 1. 1. 1943 na območju Zamośća, kjer so Nemci izvajali

kolonizacijo območja. Aktivnost partizanskih oddelkov na tem območju je trajala do sredine

februarja 1943, ko so Nemci prekinili kolonizacijo tega območja. Partizanske enote AK so

131Garlinski, Polska w drugiej ..., str. 299–300. 132 http://www.polishresistance-ak.org/8%20Article.htm. Andrzej Suchcitz, The Grey Ranks (dalje Andrzej Suchcitz 2 …), (dostop 30. 3. 2010). 133 Isti. 134 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 294.

31

bile dejavne tudi na Radomskem, Kieleckem, Nowogródskem in Vilenskem135. Prve večje

enote AK so se pojavile na začetku leta 1944. Ena izmed najbolj znanih je bila 27. Volinjska

pehotna divizija AK. Večje enote AK so se pojavile tudi na Vilenskem, Kieleckem in na

območju Varšave. Te enote so sodelovale tudi pri izvajanju plana »Burza« in so dobile imena

divizij in polkov poljske vojske (WP) iz časa pred vojno136.

Dne 30. 6. 1943 je bil izdan in aretiran komandant general Rowecki, kar je bil velik udarec za

AK137. Dne 12. 7. 1943 ga je na mestu glavnega komandanta AK nadomestil Tadeusz

Komorowski »Bor«138, šef štaba AK pa je postal polkovnik Tadeusz Pełczyński139.

Ob koncu leta 1943 se je vzhodna fronta že zelo približala poljskim mejam, zato se je vodstvo

AK želelo pripraviti na trenutek, ko se bo fronta preselila na poljska tla. Pričakovali so, da

bodo Nemci pod pritiskom sovjetskih sil bolj ranljivi. V ranljivosti nemških sil so iskali

priložnost za osvoboditev Poljske. Po drugi strani pa so želeli biti pripravljeni na prihod

sovjetskih sil. Odnos do nemških sil je bil za vodstvo AK jasen. Nemci so bili sovražniki

Poljske in borba proti njim naj bi trajala do konca, medtem ko je bil odnos do sovjetskih sil

bolj zapleten. Poleg tega, da sta imela Sovjetska zveza in Poljska istega sovražnika, je

Sovjetska zveza z zmagami nad Nemci pridobila velik vpliv tudi pri zahodnih zaveznikih. Po

drugi strani pa je prevladovala bojazen, da bi bile sovjetske sile grožnja za samostojnost

poljske države140.

3.1.2 Plan »Burza«

V situaciji, v kateri so se nemške sile pod pritiskom Rdeče armade pomikale po zahodu, so

vodje AK in oblasti Poljske podzemne države videli priložnost za dejavnejšo borbo z Nemci.

Enotam AK, ki so sodelovale v borbi in predstavnikom podzemnih civilnih oblasti, je bilo

ukazano, da se predstavijo sovjetskim silam kot predstavniki zakonitih oblasti Republike

Poljske in nastopijo v vlogi gospodarja. Ta akcija je dobila ime »Burza« in je pomenila tudi

pripravo na splošno vstajo in osvoboditev v prihodnosti141.

Akcija »Burza« je trajala vse leto 1944 in je obsegala celotno poljsko ozemlje, vendar k planu

»Burza« niso pristopala vsa območja hkrati. Najprej so pristopila vzhodna ozemlja. Tam so z

135 Historia AK … 136 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 449. 137 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 444. 138 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 507. 139 Historia AK … 140 Isti. 141 Historia AK …

32

izvajanjem plana začeli na Volinju, kjer je »Burza« trajala od januarja 1944 do junija 1944. V

času sovjetske poletne ofenzive se je akcija »Burza« razširila na Vilensko, Nowogródsko,

nato na Lublinsko, Vzhodno Malopoljsko in Białostoško. Ob koncu julija se je akcija razširila

tudi na Rzeszowsko in nato preko Visle še na Sandomiersko. Z Varšavsko vstajo se je akcija

»Burza« razširila še na Krakovsko in Radomsko območje ter Podhale142. V času »Burze« so

enote AK sodelovale v več desetih bitkah in manjših oboroženih spopadih z nemškimi

silami143.

Odnos sovjetskih sil do enot AK med »Burzo« je bil večkrat sovražen. Po osvojitvi ozemlja,

so sovjetske sile razorožile enote AK, vodje pa aretirale in odpeljale v ujetništvo; enote AK so

bile namreč v očeh sovjetskih enot ideološki nasprotnik, ki ga je bilo treba odstraniti144.

3.1.3 Varšavska vstaja

Leta 1944 je Rdeča armada potisnila nemške sile daleč proti zahodu, julija 1944 pa se je

vzhodna fronta prestavila v neposredno bližino Varšave. V situaciji bližajočega se vkorakanja

Rdeče armade v Varšavo sta se vodja AK in odposlanec vlade v sporazumu z glavno komisijo

RJN, odločila za končno osvoboditev Varšave iz nemških rok. Obvestila sta oblasti v

Londonu o pripravljenosti na borbo za Varšavo145.

Dne 1. 8. 1944 ob 17.00 so enote AK pod vodstvom komandanta polkovnika Antonija

Chruściela »Monterja« naenkrat napadle nemške enote po vsem mestu. Sile AK so hitro

obvladale situacijo in osvobodile velik del mesta146. Po tri dni trajajočem napadu sil AK so

nemške sile 4. 8. 1944 prešle v protinapad, pri katerem so si pomagale s težkim topništvom in

letalstvom. Nemci so pri napadu tudi rušili in požigali hiše ter izvajali teror nad civilnim

prebivalstvom147. Zaradi nemškega protinapada, med katerim je Nemcem uspelo prevzeti

nadzor nad glavnimi prometnimi potmi v mestu in zaradi neuspeha vstajnikov, da bi že na

začetku zavzeli celotno območje mesta, se je območje vstaje razdrobilo na več središč, med

katerimi so nastali pasovi pod nadzorom nemških sil, kar je oviralo komunikacijo med

vodjami vstaje in vojaki na terenu. Antoni Chruściel »Monter« je bil tako primoran v

142 Historia AK … 143 Isti. 144 Historia AK … 145 Historia AK … 146 Prav tam. 147 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 397–398.

33

razdelitev vodstva vstaje na več območij, ki jih je podredil posameznim komandantom148. V

težki situaciji je 14. 8. 1944 komandant AK Tadeusz Komorowski »Bor« pozval vse vojake

AK, ki so začeli z izvajanjem »Burze«, naj pridejo na pomoč vstajnikom v Varšavi. To je

uspelo le redkim enotam, saj so se na poti večkrat zapletle v težke boje z Nemci, ali pa so jih

zaustavile sovjetske sile149.

Slika 11: Komandant AK med Varšavsko vstajo, Tadeusz Komorowski »Bor« (A.K. Kunert, Słownik

biograficzny konspiracji warszawskiej 1939-1944, t. II, Warszawa 1987)150.

V drugi polovici avgusta so nemške sile osredotočile napad na Staro Miasto, ki je 1. 9. 1944

padlo v nemške roke. Branilci Starega Miasta so se po nemškem zavzetju umaknili v središče

Varšave. Padec Starega Miasta je pomenil začetek konca, saj so Nemci lahko lažje napadali

središče mesta151.

Kljub težkim razmeram je vodstvo AK še vedno računalo na prihod Rdeče armade in želelo

navezati stike z njenim vodstvom. Še posebej po sovjetskem napadu, ki je trajal od 10. 8. do

16. 8. 1944, ko so sovjetske sile zavzele celoten desni breg Visle, je bilo vkorakanje Rdeče

armade v Varšavo v očeh vodstva AK samo še vprašanje časa152. Pravi nameni Rdeče armade

so se pokazali, ko je Stalin 16. 8. in 20. 8. 1944 zavrnil prošnje za pristajanje britanskih letal,

ki so prinašale pomoč vstajnikom na tleh pod nadzorom sovjetskih sil. Večina letal je vzletala

z 2.500 kilometrov oddaljenega letališča Brindisi na jugu Italije in letališč na jugu Francije.

Letala so se morala po zavrnitvi prošenj za pristajanje vsakokrat vračati na oddaljena

letališča153.

148 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 398. 149 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 398. 150 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 507. 151 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 400 152 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 400–401. 153 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 401–402.

34

Po zavzetju desnega brega Visle so sovjetske sile prekinile svoje napredovanje in se ustavile

ob desnem bregu Visle, na pomoč varšavskim vstajnikom pa niso prišle. S tem je kmalu

ugasnilo tudi upanje vodstva AK na uspešen razplet vstaje154. Po dveh mesecih borb in velikih

izgubah je vodstvo AK sprejelo odločitev o končanju vstaje in predaji, ki je bila podpisana

2. 10. 1944. 20.000 vojakov AK skupaj z vodjami se je predalo nemškim silam, ki so nato

pustošile po mestu155. Med vodjami, ki so se predali Nemcem je bil tudi komandant AK

Tadeusz Komorowski »Bor«156.

Vstaja je terjala 150.000 civilnih žrtev. Na strani vstajnikov je bilo približno 17.000 žrtev,

nemške sile pa so imele približno 17.000 žrtev157. Varšavska vstaja je kljub neuspehu s svojo

dolgotrajnostjo pomenila fenomen v takratni okupirani Evropi158.

3.1.4 Epilog domovinske armade (AK)

Pred predajo Nemcem 5. 10. 1944 je Tadeusz Komorowski »Bor« imenoval svojega

namestnika, generala Leopolda Okulickega »Niedźwiadka«, ki je bil uradno imenovan za

vodjo AK 21. 12. 1944. Leopold Okulicki je 19. 1. 1945 razglasil razpustitev AK in s tem

ostal zadnji uradni vodja AK. Dne 27. 3. 1945 je Leopolda Okulickega skupaj z nekaterimi

funkcionarji aretirala sovjetska tajna policija in prepeljala v Moskvo, kjer mu je bilo sojeno na

»procesu šestnajstih«159.

Slika 12: Zadnji komandant AK, Stefan Okulicki »Niedźwiadek« (Sprawa 16-tu, Warszawa 1993)160.

154 Historia AK … 155 Historia AK … 156 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 507. 157 Garlinski, Polska w drugiej …, str. 403. 158 Armia Krajowa …, str. 318. 159 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 540–541. 160 Kunert, Ilustrowany przewodnik …, str. 540

35

Kljub uradni razpustitvi AK pa delovanje podzemne vojaške organizacije ni bilo zaključeno.

Že med letoma 1943 in 1944 je prišlo do ustanovitve vojaške organizacije »Neodvisnost«

(»Nie«), ki naj bi bila pripravljena na prihod sovjetskih enot na poljsko ozemlje. Na njeno

čelo je bil postavljen Emil Fieldorf. Po uradni razpustitvi AK je general Okulicki 15. 2. 1945,

predal kadrovsko strukturo AK organizaciji »Nie«161. Organizacija je do avgusta leta 1945

delovala predvsem v vzhodnih predelih Poljske162. Njen cilj ni bil oborožen spopad, ampak

obramba vojakov AK in propaganda163.

Slika 13: Proces v Moskvi, proti šestnajsterici vodij Poljske podzemne države (18.6.1945 – 21.6.1945).164

Dne 7. 3. 1945 je bil šef organizacije »Nie« Emil Fieldorf aretiran165. Še pred svojo aretacijo

je Okulicki dne 22. 3. 1945 imenoval polkovnika Antonija Sanojco za novega šefa »Nie«, za

svojega naslednika na mestu vodje »AK v likvidaciji« pa je postavil Jana Rzepeckega.

Rzepecki je bil oster nasprotnik obstoja organizacije »Nie« in naj bi povzročil njen razpad166.

Dne 7. 5. 1945 je bila ustanovljena nova organizacija, ki je bila naslednica AK. To je bila

Delegatura oboroženih sil za domovino (DSZ). Njen šef je postal Jan Rzepecki167. Vojaška

struktura DSZ je sledila tradiciji AK in »Nie«, njeno delovanje pa je se je osredotočalo

predvsem na samoobrambo, propagando in vojaško obveščevalno dejavnost. Poleg tega si je

161 Historia AK… 162 Armia Krajowa …, str. 325 163 http://www.rzeczpospolita.pl/specjal_041002/specjal_a_6.html, Andrzej Kaczyński , Wielkie polowanie: Prześladowania akowców w Polsce Ludowej, Rzeczpospolita, 2.10.2004, št. 232, (dostop 20.4.2010) (dalje Andrzej Kaczyński…). 164 http://www.chronologia.pl/index.php?d=21&m=6, Kalendarz Historyczny, (dostop 20. 6. 2010). 165 Historia AK … 166 Armia Krajowa …, str. 326. 167 Armia Krajowa …, str. 326.

36

DSZ prizadevala za opustitev partizanskega boja in prehod na oblike civilne politične

borbe168.

Rzepecki je 6. 9. 1945 razpustil DSZ, to dejanje pa naj bi pomenilo odločitev za politični boj

in proti državljanski vojni169. Še pred razpustitvijo DSZ je skupina pomembnejših politikov in

oficirjev dne 2. 9. 1945 v Varšavi ustanovila antikomunistično združenje »Svoboda in

neodvisnost« (WiN)170. Organizatorji WiN so imeli v mislih združenje, ki bi imelo

popolnoma civilni značaj, organizacijo, ki bi se borila proti komunističnim oblastem do

volitev v ustavodajno skupščino171. Glavni cilj in naloga WiN sta bila opisana v programski

deklaraciji WiN, ki je bila sprejeta na začetku delovanja. V njej je bilo zapisano, da WiN

upošteva za svojo nalogo »civilno borbo za svobodo državljana in neodvisnost naroda«172.

Kljub zavezi k civilni borbi so predvsem v vzhodnih delih Poljske obstajale partizanske enote

WiN, ki so se imele za naslednice AK173. V času svojega delovanja je bilo združenje WiN

večkrat napadeno s strani komunističnih oblasti. V obdobju med letoma 1945 in 1948 so

varnostne sile razbile štiri podružnice WiN174. Enote WiN so bile večkrat žrtve svojih

vodilnih, ki so v zameno za svojo svobodo pripeljali ostale pripadnike WiN v roke

komunističnih varnostnih sil. Znan je primer polkovnika Jana Mazurkiewicza »Radosława«,

nekdanjega šefa v Glavni komandi AK, ki se je po svoji aretaciji povezal s komunističnimi

varnostnimi silami, ki so pripadnikom WiN, ki se javijo komunističnim oblastem, obljubile

amnestijo. Pripadniki enot WiN, ki so sledili navodilom in se javili, so bili pozneje aretirani in

obsojeni na zapor, nekateri pa so bili celo likvidirani175. WiN je prenehala s svojim

delovanjem decembra leta 1952, ko se je celotno vodstvo predalo komunističnim oblastem176.

Po dokumentih iz arhivov naj bi bilo v komunističnih zaporih in delovnih taboriščih na

Poljskem v obdobju med letoma 1944 in 1956 ubitih in umorjenih približno dvajset tisoč

ljudi, med katerimi so bili predvsem bivši pripadniki AK in ljudje, ki so sodelovali z AK. Po

političnih spremembah v letu 1956 je bila razglašena amnestija za vojake AK in iz zaporov je

bilo izpuščenih približno 35.000 njenih nekdanjih vojakov. Kljub temu pa varnostne sile

Ljudske Republike Poljske (PRL) niso popolnoma prenehale z lovom na pripadnike AK.

168 Historia AK ... 169 Historia AK … 170 Historia AK … 171 http://lastsoldiers.pl/index.php?d=art&id=3000043, Fundacja Żołnierzy wyklętych, Żołnierze wyklęci, 22.3.2009. (dostop 4. 4. 2010) (dalje Żołnierze wyklęci …). 172 Armia Krajowa …, str. 343. 173 Żołnierze wyklęci ... 174 Isti. 175 Andrzej Kaczyński … 176 Żołnierze wyklęci ...

37

Zadnji vojak, ki so ga ubile varnostne sile PRL, je bil Józef Franczak »Lalek« leta 1963,

skoraj dvajset let po koncu vojne, zadnji vojak AK pa je bil izpuščen iz zapora leta 1967177.

3.2 Organizacijska in terenska struktura AK Na vrhu vojaške strukture AK je bil glavni komandant SZP-ZWZ-AK. Do julija 1941 je bil

glavni k