BESeDANEKROPOLA

1

Boris Pahor

Nekropola

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDANEKROPOLA

2

BESeDABoris PahorNEKROPOLA

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-504-0

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BESeDANEKROPOLA

3

Manom vseh tistih, ki se niso vrnili

BESeDANEKROPOLA

4

Mrzel pepel lei nad sencamiSreko Kosovel

Ko pa bodo ljudstva spoznala, kdo ste bili,bodo od alosti in pekoe vesti grizla zemljo.Moila jo bodo s svojimi solzamiin vam postavljala templje.

Vercors

Nedeljski popoldan je in asfaltirani trak, ki se vzpe-nja gladek in ovinkast zmeraj vie v planine, nitako samoten, kakor bi mi bilo prav. Avtomobili me pre-hitevajo, drugi se vraajo v Schirmek, v dolino, tak dami turistini promet trga in banalizira priakovanozbranost. Saj vem, tudi jaz sem s svojim vozilom del mo-torizirane procesije, a predstavljam si, da bi, e bi bilsam, zavoljo nekdanje spojenosti s tem ozrajem, mojapriujonost zdaj ne spreminjala sanjske podobe, kiskozi ves povojni as nedotaknjena poiva v senci mojezavesti. Razumem, nekaken nerazloen upor se prebu-ja v meni, upor proti temu, da je zdaj odprt in razgaljenta planinski kraj, ki je sestavni del naega notranjegasveta; temu odporu pa je hkrati primean obutek lju-bosumja, ker ne sam, da se tuje oi sprehajajo po oko-lju, ki je bilo pria nae anonimne ujetosti, ampak tu-ristovski pogledi (in tega se nezgreljivo zavedam) nebodo nikdar mogli prodreti v prepad zavrenosti, s ka-

BESeDANEKROPOLA

5

tero je bila kaznovana naa vera v lovekov ponos in vprostost njegovega osebnega odloanja. A obenem, glej,od nekod se nepoklicano in rahlo vsiljivo tihotapiskromno zadoenje, da vogeka planina ni ve skritopodroje odmaknjene, same v sebi izgorevajoe pogu-be, ampak so vanj usmerjeni koraki tevilne mnoice, kije, eprav domiljijsko nezrela, po svoji srni nagnjeno-sti vendar pripravljena na to, da zasluti nedojemljivoenkratnost usode svojih izgubljenih sinov.

Gotovo, to vzpenjanje na odrono poboje gorskegasveta spominja na romarsko vnemo po strmih obronkihbojepotnih gor. A vendar ni to romanje v niemer so-rodno s aenjem, ki se je proti njemu tak vneto boje-val gospod Primo, ko je elel, naj se slovenski lovekdokoplje do notranjega prebujenja, namesto da se raz-daja in razmrvlja v zunanji mnoini obrednosti. Tukajse ljudje iz vseh evropskih deel zbirajo na visokogor-skih terasah, kjer je loveko zlo zmagovalo nad love-ko boleino in skoraj vtisnilo poginu peat venosti. So-dobnih romarjev ni priklicala udena sublimacija nji-hovih elja, ampak prihajajo sm, da bi stopili na resni-no sveta tla in se poklonili pepelu lovekih sobitij, ki ssvojo nemo priujonostjo postavljajo v ljudsko zavestnepremakljivi mejnik loveke zgodovine.

BESeDANEKROPOLA

6

Na tesnih ovinkih najbr ne pomislim na guganje tovor-njaka, ko je vozil iz tedanjega Markircha zaboj z naimprvim rajnkim, jaz pa nisem vedel, da sedim na takalostni skrinji; pa bi mi ledena sapa, ki je prihajala odsnega, verjetno omrtviila sleherno misel, ki bi se pri-plazila v zavest. Ne, razlono ne mislim na nobeno iz-med podob, ki v meni zamotane in zgrbljene trajajokakor suh grozd, na katerem so jagode ovenele in oples-nele. Gledam plast gladkega asfalta pred itnim stek-lom svojega vozila in bi raji imel pred sabo staro razritoin kotanjasto cesto, ki bi me peljala v bolj pristno ozra-je preteklosti; hkrati pa se seveda pojavlja tudi razvaje-nost in sebinost modernega voznika, ki se je navadil naugodje mehkega brzenja. Obenem skuam najti na slo-venskih tleh planinsko pot, ki bi z njo lahko primerjal tovijugasto cesto od Schirmecka do Struthofa. Saj, prika-zale so se mi e serpentine pod Vriem; a tam se raz-gled odpira na izreden amfiteater skalnatih vrhov, ki jihtukaj ni. Cesta iz Kobarida v Drenico? Ta bi skoraj lah-ko bila. Pa spet ne docela, zakaj tukaj ni Krna s svojimislepeimi ermi. Mogoe je ta vogeka pot e najbolj so-rodna ovinkasti poti, ki se iz Kobarida vzdiguje naVrsno. Tam se prav tak gozd zdaj pa zdaj umakne obstrani, ni predale, predvsem pa ni nikjer skal, ampak sepovsod svet preliva iz poraslih gozdnatih oblin v vzva-lovane travnate vloke, ki jih na spodnjem koncu spet

BESeDANEKROPOLA

7

zadruje temna gozdnata gmota. Sam tega ne vem ve,e so tudi po poboju pod Vrsnim smreke kakor tukaj.Najbr niso.

Cesta se e vije v hrib, a zdaj jo tu pa tam spremlja beli-na razsekanega skalovja kakor povsod, kjer je lovekoorodje ranilo zeleno rto zemljinih bokov in se zagriz-lo v njeno zgoeno skrito mo.

Na levi se zdaj odcepi irok in dolg pas zemljia, kipelje k vhodu. Neko bo najbr tukaj drevored, vseka-kor pa je zdaj prostor ves zadelan z avtobusi in osebni-mi vozili, ki so se razvrstili po dolgem in poez, da se nemorem ubraniti misli na parkirni prostor pred Postojn-sko jamo. In z vsemi momi se upiram sekvenci podobs postaranimi vicarskimi in avstrijskimi turisti in sivo-lasimi turistkami. Zvesto drijo v roki pas staromodnetorbice in obraajo glave za vodnikovim glasom kakorcibe, ki se ob svarilnem kriku prebudijo iz drobnjakar-ske, pritlikave zaposlenosti in hitro vzdignejo svoj rdeiperiskop. Najbolj iskreno in najbolj poteno bi bilo, kobi se odpeljal in se vrnil jutri zjutraj, ko bo ozraje de-lovnega dne bolj milostno varovalo odmaknjenost stop-niastih patnov. A za jutrinji dan se mi napovedujejonove pokrajine, tak da stopam proti vhodu z zavestjoavtomatine in zato neplodne vezanosti na popotninart, namesto da bi se vnaprej predal kraju ali pa se iz

BESeDANEKROPOLA

8

njega izloil. A kakor zmeraj tudi tokrat ob potrebi pohitrem in nemirnem popotovanju hkrati spet utimprisrni dih domotoja po mirni, neomejeni zbranosti,ki bi v nji lovek nael pristno razmerje do zemlje inmorja, do mestnih ulic in njihovih hi in prav tako doobrazov in oseb, ki mu jih priblia ivljenje; a hitrost innaglica ga mrzlino poganjata naprej, da njegove oinabirajo sam povrinske vtise, ki se razletavajo kakorpena ob premcu drveega motornega olna. Saj, in na-zadnje se lovek tolai, da je bogat e zavoljo tega, keruti domotoje po tihem trajanju, kakor da je dandanese zavest o svoji okrnjenosti e sama po sebi dragoce-nost. A saj najbr tudi je. Pa je verjetno zmeraj bila,sam za manje tevilo ljudi. Dandananji smo prav-zaprav siromani zavoljo prevelike mnoice podob invtisov; razmrvili smo svojo ljubezen in se ji oddaljili.Naredili smo prav narobe od tega, kar delajo ebele;raztrosili smo cvetni prah nad milijon predmetov inkljub tihemu glasu, ki nam to zanika, zmeraj e upamo,da bomo neko imeli toliko asa na razpolago, da bomospet napolnili svoj izpraznjeni panj.

Bedasto je, a zdi se mi, da me turisti, ki se vraajo k svo-jim vozilom, opazujejo, kakor da se je naenkrat povez-nil na moje rame zebrasti jopi in da moje lesene cokletarejo kamenke na poti. Saj, nenadzorovan utrinek, ki

BESeDANEKROPOLA

9

v loveku pomea preteklost s sedanjostjo; vendar jetudi res, da se v nekaterih trenutkih v loveku spoenjaneviden, a moen fluid, ki ga drugi obutijo kot bliinonjim nevsakdanjega, izrednega ozraja, in se zdrznejokakor oln ob nenadnem valu. Zato je na meni morebitizares nekaj mene iz davnih dni; in pri tej misli skuamhoditi zbrano sam zase, eprav me moti, da so mojesandale tak lahke in je zato moj korak dosti bolj pro-en, kakor bi bil, ko bi bilo moje obuvalo spet platnenoin bi e imelo podplate iz debelega lesa.

Lesena vrata so prepredena z bodeo ico in zaprta ka-kor takrat; vse je nedotaknjeno, sam strae ni v lesenihstolpih. In tudi poakati je treba pred vrati; razloek jesam v tem, da se zdaj iz lesene kolibe prikae uvaj, kiodklepa vrata in spusti skupine v strogo doloenih pre-sledkih v brezduno viavsko stajo. Zavoljo tega reda jena taborikih terasah zbranost, julijsko sonce pa vztraj-no nadzoruje tiino in sam nekje nizko spodaj se kdajutrne odmev vodnikovih besed kakor hitro pretrganglas od mrtvih vstalega pridigarja.

Da, uvaj me je spoznal in me presenetil, ker nisemnnislil, da se bo spomnil mojega predlanskega obiska.a va? je vpraal. In to je zadostovalo, da je ustvariltovariko razpoloenje, ki je na mah odpravilo slehernozvezo s turistinim vrveem. rnolas je in nelep. Nizek

BESeDANEKROPOLA

10

in ilav in giben je; e bi imel e svetilko in elado, bi bilpravi rudar. Zelo pa je odrezav in vse kae, da je tudisamovoljen; videti je, da ob meni, nekdanjem tabori-niku, uti uporno zadrego, ker si slui kruh z razkazova-njem kraja naega umiranja. Tak je v njegovem hitremdovoljenju, da lahko stopim sam v obmoje bodeeice, poleg tovarike naklonjenosti tudi drobec elje, dabi se me imprej reil. Prav gotovo. In mu ni ne zame-rim, ker tudi zase vem, da ne bi nikakor mogel govoritiskupini obiskovalcev, ko bi me poslual kdo, ki je bil zmano v krematorijskem svetu. Sleherno besedo bi minadzoroval strah, da ne bi zdrknil v plehkost. Pa sploh,tudi o smrti kakor o ljubezni se lovek lahko pogovarjasam sam s sabo ali pa e z ljubljenim bitjem, s katerimse je zlil v eno. Niti smrt niti ljubezen ne preneseta pri.

In ko govori kot vodnik molei skupini, se v resnicina glas pogovarja s svojimi spomini, njegov samogovorje sam sproanje notranjih podob, in ni gotovo, da jepo teh tevilnih razkrivanjih zadoen in nekoliko po-mirjen. Skoraj bi rekel, da je po nizu taknih prievanj vsebi bolj razklan in nemiren, vsekakor pa osiromaen.Zato sem mu hvaleen, da grem sam po neslinem sve-tu; in to zadovoljstvo je kakor zadoenje ob zavestiprednosti, posebnega privilegija, ki upoteva mojo pri-padnost kasti zavrencev, obenem pa je loenost tudinadaljevanje nekdanje loenosti in nekdanjega molka.

BESeDANEKROPOLA

11

Zakaj kljub mnoici in rednikemu ivljenju se je vsaksooeval sam s svojo notranjo samoto in brezglasnimmrakom. Tak da zdaj ne znam izmeriti prave razdaljemed sabo in stopnicami, ki so mi v soncu preve do-mae in blizke, namesto da bi util, kak visi nad njimipridih nia. Preproste so, kakor so bile preproste suheroke, ki so nosile in uvrale kamne, iz katerih so sestav-ljene. A neko so se mi zdele bolj strme; in pri tem mis-lim na odraslega loveka, ki se povrne v kraj svojegaotrotva in se zaudi, kak majhna je v resnici stavba iznjegove detinske domiljije. Saj je kot otrok meril viinozidu s postavo drobnega palka. Mi se po teh stopnicahseveda nismo spuali in vzpenjali v svojih nezrelih le-tih, vendar je bila naa ranljivost dosti veja kot ranlji-vost otroka ali dojenka, ker nam ni mogla pomagati enerazvita misel. Znali smo se vsak s svojo nagoto vuveli koi lane ivali, ki izgoreva v svoji onemogli uje-tosti in vsak dan sproti nagonsko izraunava oddalje-nost pei od sesuenega koa svojih prsi in svojih pre-klastih udov. Gotovo, zdaj se loveku v mimi asociacijilahko utrne misel na Collodijevega lesenega fantia, kermenda je bilo tudi Pinocchiu usojeno, da ga je oplazilplamen, a mu je njegov dobrosrni stvarnik nadomes-til pokodovani del, medtem ko ni pri naem seiganjunihe mislil na nadomestne dele. Kajpada je Pinocchie-va podoba nekak nepridiprav, ki nima tukaj domovin-

BESeDANEKROPOLA

12

ske pravice, vendar je spet tudi res, da bomo morali prejali slej dobiti sodobnega Collodija, ki bo otrokom pove-dal zgodbo nae preteklosti. Vpraanje pa je, kdo se boupal pribliati otrokemu srcu tako, da ga hudobija nebo ranila, a da bo hkrati obvarovano pred skunjavamiprihodnosti. No, a na teh stopniih, ki se ob vsaki terasiprelamljajo kakor kamnita kolena, smo se v resnicivraali v svet razumske omejenosti; to je bilo takrat, kose je zavoljo pomanjkanja soka v citoplazmi naih celicmoganska snov v koenem loncu suila kakor elati-na meduze na prodnih kamnih. Tedaj so se stopnicevzpenjale pred nami, kakor se vzdigujejo stopnice vzvoniku; in tako patnov ni hotelo biti konca, mi pa smona vrh navpinega stolpa lezli clo venost tudi zato, kerso bila naa stopla kljub paliastim nogam zavoljo ede-ma mesnati beli oki.

Zavedel sem se, da je zdaj as moj zarotnik, zato sem seustavil in opazujem visoko travo onkraj inate ograje.Skuam se prenesti k poolteli podobi krake gmajne,po kateri sem e pred dnevi hodil; a ta revna in dolgasenena griva je v primeri s krako bedasta v svojem to-pem trajanju. Nedolna je, vem, a kljub temu je njenovztrajanje v nemi rasti nesmiselno; bila je tukaj pred tis-tim, bila je tukaj ves as, ko je tisto trajalo, zdaj je pravtako e tukaj. In ta trenutek je zavoljo njene preperele in

BESeDANEKROPOLA

13

rumenosive nebogljenosti bedast obstoj sleherne travein vseh trav na svetu. Nikakrne resnine bliine ne po-nujajo Zemljina bitja loveku, gluha so ob njem, ujeta vsvojo bilnato rast, e pa se jim na vrhu stebelc vname-jo cvetne ae, s pisanostjo svojih ivih barv sam mimi-krijsko prikrivajo svojo slepoto. Med te misli pa se miobenem vtihotaplja obutek, da sem potolaen, ker semsam in je skupina z vodnikom dale onkraj teras, vhodpa visoko zgoraj, tak da je e popolnoma zakrit. Saj do-bro vem, da s to ljubosumno zahtevo po samoti reujemsam svojo spominsko enovitost, vendar se hkrati nemorem ubraniti trpkega spoznanja, da mnoica s svo-jim enakomernim, poasnim premikanjem, al, vekrat,eprav v drugani dimenziji, nadaljuje amorfno denjebreztevilnih orumenelih travnatih bilk.

Pravkar sem videl, kak se po stopniu pred manospua Tola in godrnja, ker koeni rajnki polz po plat-nenem lebu nosilnice in ga z obrito lobanjo suva v led-ja. Meni pa je bilo takrat prav, da se me rajnki ne doti-ka, in s teavo sem se prestopal in vzdigoval roaja, dame ne bi udarjala po kolenih. Saj, vsakokrat, ko je bilotreba golo mumificirano telo preloiti s slamnjae nagrobo in pegasto platno nosilnice, sem to naredil pre-prosto in naravno; vendar nisem maral, da bi se mepokojnik, ko sva ga nosila navzdol po bregu, sam doti-

BESeDANEKROPOLA

14

kal. To se pravi, da se ive celice ne branijo mrtvih celic,e je dotik zavesten, e izhaja iz njihove dejavnosti, izsredobenega ivljenjskega nagiba; ne prenesejo pa po-segov od zunaj, samogibnega vsiljevanja mrtvega tkivav ivo in prono celino snov. A to ni menda nikakrnoizrazito taborino izkustvo; v vsakdanjem ivljenju naj-br velja isto. Spraujem pa se, kakne podobe si bodopriarali obiskovalci, ki se zgrinjajo okoli vodnika; samvelike poveave fotografij, ki bi visele v notranjosti ba-rak, bi morebiti z mnoico obritih krogel, trleih linicin kljuavnicam podobnih eljusti mogle zbuditi na do-miljijskem ekranu obiskovalca priblino podobo ta-kratne resninosti. A kaj, nobeni panoji ne bodo moglinikoli podati razpoloenja loveka, kateremu se zdi, daje njegov sosed dobil v elezni skodeli za pol prsta verumene tekoine. Seveda, lahko bi kdo upodobil oi injim dal posebno srepost, ki jo ustvarja lakota; vendar nebi mogel oiviti nemira ustne votline ne samovoljnihteenj poiralnika. Kako neki naj potem slika prikaeposlednje odtenke nevidnega notranjega boja, v kate-rem so privzgojeni napotki omike e zdavnaj podleglineomejenemu trinotvu elodnega epitelija. Ne, saj nevem, katera sluznica prevladuje, mogoe ima tkivo poi-ralnika poglavitno vlogo; vem pa, da mi kua uko, kiga imam drugae rad, postane zoprn, ko se v njegovemrelu zanejo nabirati sline in jih nemirno poira, med-

BESeDANEKROPOLA

15

tem ko prav tak neuakano prestavlja prednji taci. Te-daj mu gledam v oi in si pravim, da mi je nekje soro-den, eprav sedi na zadnjih nogah, jaz pa na najnovej-em izdelku krake tovarne pohitva. Vsekakor bi mo-gel sam celuloid filmske kamere ujeti prerivanje rta-stih uniform v tesnem panju zjutraj, ko se spuajo strinadstropnih pogradov in se gnetejo v waschraumu,da bi zasegli par cokel s celim platnom, tak da bi se jimobuvalo ne snemalo na snegu, v blatu ali sredi lu. Samfilm bi lahko ujel trdo roko, ki potisne, kakor zahtevapravilo o utrjevanju, pod curek balinasto glavo suhca,kateremu bodo, ko bo ukazovalna roka e bolj odlonoupognila njegovo hrbtenico, krtnili loki reber kakorsesueni kovek iz ibja. Zunaj pa sta medtem jutranjimrak in hlad, da so izhodna vrata ozka odprtina rne-ga brezna, v katero se bo treba vsak as pognati. Inopoldansko mnogoglavo gmoto, ki zavoljo postoterje-nega nagona gomazi in se premika in oddaja v ozrajemed lesenimi stenami drgetajoo energijo, ki jo sproaprav priakovanje zajemalke vodenega, a toplega viraenergije. In trenutek, ko so obrite glave vse sklonjenenad lesenimi licami. Prav tak zebrasto mravljie, kise zveer odpravlja spat, a mora prej zviti v culo svojoraevino, preden lahko stee v ledenico s slamnjaami;e poprej pa bo vsakdo stopil na stolek, da mu bo tis-ti, ki dri v levici zamreeno arnico, pregledal korak.

BESeDANEKROPOLA

16

Dlak tako in tako ni, ker jih je e odpravila briveva bri-tev, a na konico porajajoe se nove dlake se je mogoevendar nabodla uja gnida. Tak je obsvetljen peniskakor izpostavljen novemu eenju sredi gomazeihteles, ki jim srajca sega do popka, medtem ko glave brezlas kdove zakaj spominjajo na bebce. Pa ne, ni ni vklavrnem obsvetljevanju koraka tistega spotovanja, kije v Pompejih vklesalo znak rodovitnosti nad hine duri;gre sam za obred, s katerim oblastniki skuajo ograditisvoj strah pred umi in pred tifusom. Zavoljo tega jesvetloba presenetila v gnezdu vrabca, ki je poginil odlakote, preden se je operil, zdaj pa se mrtvo premika vgibih roke, ki izvruje preiskovaleva povelja. Res, samfilmska kamera bi lahko verno posnela takne sekven-ce, se ustavila na dolgem kablu, la vzdol njega do ar-nice in do suhega koraka, obenem pa ujela obrite glavedvonocev, ki se prerivajo, da bi lahko hitro stekli poi-vat v hladno grobnico. A mogoe je bolje, da ni bilo ta-kega filmskega oesa, zakaj kdo v, kak bi dananji lo-vek gledal krdelo napol nagih bitij, ki zapovrstjo stopajona podstavek, medtem ko drugi splaeno strmijo, ker neverujejo, da je osvetljeni, ogoleli in uveli pti res zaet-nik vseh tevilnih primerkov dvonoge pasme. Skoraj bo-lje, da takega filma ni, ker danes bi se suha bitja z goli-mi koraki komu lahko zazdela kakor trop dresiranihpsov, ki jih je gospodar z lakoto izuril, da si, stoje na

BESeDANEKROPOLA

17

zadnjih nogah na stolku, eden drugemu ovohavajokorak. Vendar je bila gosta zmes e dosti bolj utesnjenain premeana v dobi, ko je bila v blokih karantena zavo-ljo tifusa, ki ni bil ve oddaljeno strailo, ampak vsakda-nja resninost. Tedaj ni bilo ne jutranjega ne opoldan-skega ne veernega zbiranja zaradi apela, ni bilo dolge-ga jutranjega stanja, ko so postrojene vrste z drugihpatnov e odle v kamnolom; brezposelnost je zdajostajala cel brez tistih premikov, ki so sredi usihanjadajali vtis nekega izmeninega valovanja. Ker res je bilodoloeno prihajanje in odhajanje sam leno premikanjemrtvega morja, a s svojim ritminim gibanjem je pri-naalo medlo zavest smotrne zaposlenosti. Ujetost vasu karantene pa je ostala brez zadnjega privida nart-ne usmerjenosti. Tudi bodea ica in elektrini tok v njista se takrat umaknila v daljavo, baraka pa je bila lese-no prebivalie gobavcev na otoku, od katerega je natihem in za zmeraj vzela slovo poslednja loveka lad-ja. Saj, in kakor je stvar videti groteskna, je vendar res,da gre mojemu levemu mezincu zasluga za to, da zdajlahko podoivljam tisto preteklost. Ko je malo predzaetkom karantene no belgijskega kirurga Bogaertsanaredil trojni zarez v mojo dlan, da bi razgnal gnojnoarie, je zvodenela kri, ki se je prikazala, dajala zeloklavrno sprievalo o preostali odpornosti organizma, vkaterem se je pretakala; a e se zavoljo tega rana ni ho-

BESeDANEKROPOLA

18

tela celiti, kar je bilo seveda slabo znamenje, me je beliomot le reeval pred pazljivimi omi, ki so iskale za delosposobne tevilke. Zavoljo tega nisem odvrgel papirna-tih obvez niti takrat, ko bi jih lahko, ampak sem zaelpaziti nanje kakor na vrednost, ki je toliko bolj dragoce-na, kolikor bolj je rahla in izpostavljena unienju. Pesto-val sem dojenka, ki je od zaetka imel v mojem narojubelo in precej okroglo glavo, poasi pa se mu je tazmanjala in osivela, dokler ni nazadnje imela oblikozapraene in skorjaste pesti. A tudi takna je bila ezmeraj izreden talisman, ki je zvesto odbijal nenaklo-njene poglede. Teko da je kdo tako skrbno in tako dol-go varoval pred razpadom ovoj iz krep papirja, teko daje kdo tako negoval njegovo tkivo, ki je bilo ranljivo kotpena in vsak dan bolj preslegasto. Saj, a karantena, kinas je za nekaj asa reila strahu pred transportom, meni odvezovala skrbi za povito glavico, ki jo je medtem posvoje ovil in branil sivkasti lepljivi it umazanije; zakajpo koncu zapornega roka se bo odbiranje za delo nada-ljevalo. In tifus? Gotovo, nevarnost je bila za petami, ane vem, e je kdo zares pomislil nanj kot na sovranika,ki mu stree po ivljenju. Tudi tam je loveka spremljalopodzavestno upanje, da bo bolezen la mimo njega, neda bi ga oplazila. Zakaj, dokler se nas ni dotaknila, jebila bolezen e zmeraj nekaj, kar je bilo nevidno in ne-otipljivo, medtem ko je bil vsakdo izmed nas e videl,

BESeDANEKROPOLA

19

kakni so konvoji tistih, ki so se vraali z delovnih ko-mand. Njihove noge so bile zavite v kose papirnatihvre za cement in povezane z ico; ko so jih bolniarjiodmotali, so zazevale izpod njih gnile rane, dolge in naobeh koncih oiljene, na sredi pa iroke, da so bile po-dobne orumenelim palmovim listom. Veina ni moglasama s tovornjakov, ko so jih poloili na tla, so epeli alileali, dokler ni kdo zavlekel njihovih skeletov pod prho;za tiste, ki niso dihali ve, pa so bile meter dolge klee,ki so se sklenile ob olti koi vratu. (Da, vsekakor ne bibilo napak, e bi se kdo lotil tudije o psiholoki podo-bi loveka, ki si je zamislil klee, s katerimi lahko po-vlee okostnjaka na kup in ga potem odvlee k elez-nemu dvigalu pod pejo.) No, vsakdo je bil videl taknepovrnjence; zato je bila karantena zaasni varovalni paspred monostjo, da bi postali njim enaki. In tisti dan jepriel doktor Jean prevezovat v na blok vse, ki smo po-trebovali novo obvezo. Seveda se je Jean ob moji dlaninasmehnil, a vseeno jo je povil z novim trakom papirjain mi tako omogoil, da se e naprej igram skrivalnices svojo usodo. Vendar bi se bilo najino sreanje s temkonalo, e bi bil Jean sam natanen zdravnik in netudi tovariko prisren sojetnik; obenem pa mi je poma-gala, da sem se vzdignil iz anonimnosti, tudi slovenskasposobnost za vivetje v duha tujega jezika. In ne vem,e je ta naa sposobnost znamenje psiholokega bogast-

BESeDANEKROPOLA

20

va, znamenje notranje razgibanosti in kalejdoskopskemnogostranosti naega duha ali sam zmonost udo-vite elastinosti, s katero smo se skozi stoletja obogati-li zavoljo nenehnega upogibanja in prilagajanja. Vseka-kor smo v tem podobni Judom in Ciganom, podobnokakor tidve plemeni se tudi nae skozi vso zgodovinoupira asimilaciji. Zato je naravno, da je bil Jean razigran,eprav so naju gnee suvale in je notranjost barake za-res spominjala na notranjost potujoega ciganskegavoza. Ni mu lo v raun, kak da nisem Italijan, ko paimam tisto zaetnico v rdeem trikotniku. Kljub preriva-nju me je obvezoval in me poslual, ko sem mu razlagalo koncu prve svetovne vojske, o londonskem paktu, oprimorski zemlji. To se pravi, da dom govorite po svo-je, je rekel. Da, po slovensko. To pomeni, je spet rekel,da razume eha, Poljaka in Rusa? In eprav ga je nekdosunil od zadaj, je Jean mirno obvezoval dalje. Tedaj semse nasmehnil, kakor da je Jean odkril nekaj, esar se dotistega trenutka nisem zavedel. Zakaj kje je e bil as, kosem se od istrskih hrvakih fantov uil njihovega po-joega jezika; tudi afriki pesek je bil e zdavnaj zatonilin tudi dve leti tolmaenja pri ujetih jugoslovanskihastnikih ob Gardskem jezeru sta se bili e izbrisali; ni-koli pa mi ni prilo na misel, da bi mi vse to lahko poma-galo v dvoboju s smrtjo. Jean je bil (tedaj nisem e vedelza njegovo ime) nekako praznino razpoloen, tudi

BESeDANEKROPOLA

21

moje francoine je bil vesel in poasi je sukal obvezo,da je lahko zvedel, kak sem v Padovi opravil dva izpi-ta iz francoskega slovstva, najpoprej iz BaudelairovihFleurs du mal, potlej pa e naslednje leto o njegovih Po-mes en prose. Da, in medtem sva bila zagozdena v gostozebrasto zmes, da je bilo vse podobno hitremu spove-dovanju ali odsekanemu narekovanju oporoke, ko jetreba izrabiti sleherni trenutek, preden usta za zmerajne umolknejo. Jeana pa je na koncu zanimala e mojanemina. Leif, norveki zdravnik in ef revierja, barakz bolniki, da namre obvlada poleg angleine sam enemino. V nemini mora biti seveda napisano vse,kar je uradno, vse, kar se tie bolnikov, bolezni in smr-ti. Kaj bi znal pisati po nemko? je vpraal Jean in eletakrat se mi je posvetilo, da je Jean preel od prijatelj-skega zanimanja za neznanega tovaria, ki govori pofrancosko, na organizacijsko podroje. In najbr se jetakrat v meni zbudil utrip, ki se kdaj v loveku razpoikakor pomladni popek. Ne vem, zdaj si tega ne moremve predstavljati. Tudi na profesorja Kitterja najbr ni-sem pomislil, ne na to, kak mi je e bolj temnil koprskoozraje s svojimi nezadostnimi ocenami pod nemkimiolskimi nalogami. A zdaj vem, da bi se bil tudi nem-ine dobro navadil, e bi se mi ne bila nagonsko upira-la; moje tkivo, moje celice so bile vse po vrsti in vsehkrati proti. A po nemko pisati znam, Jean, sem rekel,

BESeDANEKROPOLA

22

e posebno, e gre za sodelovanje s tistimi, ki nas sku-ajo oteti pei! Seveda pa sem e naslednjega dne poza-bil na Jeana, ker je privid mrknil prav tako hitro, kakorse je bil hitro prikazal; bil je mehurek, ki se je vzdigniliz blatnega dna osamljenega kala in se razpoil na ze-lenkasti in negibni povrini. Pa tudi nisem verjel, da jemladi Francoz e zdravnik, stavil bi bil, da je e tudentmedicine, ki se s pobono lajo skua pretoli skozi po-gubo. Ta pa je bila e tak tesno spojena z naimi bitji,da smo se premikali v nji kakor meseniki; in kakor me-senika ne smemo prebuditi takrat, ko lahko trei vpraznino, tak smo v redkih trenutkih, ko je v nas zabr-nela podoba iz ivega sveta, tudi mi hitro odslovili sku-njavo, preden bi zavoljo nje zgubili ravnoteje. Zato mesredi zgoene mase, ki je bila zaprta zavoljo tifusa in jeamorfno valovala v baraki kakor v zaprtem zaboju, te-den dni po zdravnikovem obisku ni predramilo klicanjedolge nemke stevilke. e v mladih letih so skrtaili vseiluzije iz naih zavesti in nas navadili na priakovanje ekorenitejega, apokaliptinega zla. Kogar je namre ekot olarka zajel preplah zanikane skupnosti, ki brezmoi mora gledati, kak plameni uniujejo njenogledalie v srediu Trsta, temu so bili za zmeraj skazilipodobo prihodnosti. Krvavo nebo nad pristaniem,podivjani faisti, ki z bencinom polijejo ponosno stavboin potem rajajo ob siloviti grmadi vse se je bilo vtisni-

BESeDANEKROPOLA

23

lo v otrokovo notranjost in jo travmatiziralo. In to je bilele zaetek, ker potem je tisti deek postal krivec, ne dabi vedel, nad kom ali nad im se je pregreil, saj ni mo-gel dojeti, da ga obsojajo zaradi rabe jezika, v kateremje ljubil stare in zaenjal spoznavati svet. Najbolj po-astno pa je vse skupaj postalo, ko so slovenskim ljudemspremenili imena in priimke, a to ne sam ivim, mar-ve tudi tistim na pokopaliih. No, a ta etrtstoletnaanulacija je v taborinem ozraju doivljala svojo eks-tremno limito s tem, da so loveka skrili na tevilko.Vendar sem bil kljub tevilnim valujoim in pregibajo-im se plotovom iz belkastih in sinjkastih rt naih uni-form takrat prav jaz tista zveriena vrsta nemkih gla-sov, ki jih je izrekal bloka in so razburjali gluho ozra-je. In bilo je, tak sem util, kot da nekdo spua odre-no vrv v globino mojega nemega brezna. In tedaj sem sezavedel sree ob nenadnem odkritju, da sem obsojeniskupnosti lahko koristen in s tem tudi sam reen brez-imne pogube. Hkrati pa sem se zavedel, da sem trezenin skromen in miren v priakovanju, da bo ponujena vrvzadosti dolga in bo zares dosegla dno. Da, bil sem skro-men. A to ni bila nikakrna ednost. lo je sam za raz-poloenje, ki se je nagonsko rodilo iz prav tako nagon-ske gotovosti, da imajo pogubne sile neskonno premonad mikroskopsko klico, ki bi bila rada ostala naklonje-na veri v preivetje. In tako zdaj nosim spomin na tisti

BESeDANEKROPOLA

24

karantenski dopoldan vse dni na sebi, ker mezinec se jev papirnatem ovoju poasi ukrivil, kakor da se eli tesnooprijeti obveze, ki ga je reevala. In ostal je ukrivljen vkt devetdesetih stopinj, da bi me s svojo polovinovodoravnostjo spet in spet opozarjal nase. Seveda mi jeod kraja nagajal, ker se mi je pri umivanju zatikal v nos-nico ali v uhelj; a namesto da bi se jezil, sem ga v taknihtrenutkih tovariko pozdravil, kakor da je samostojno,od mene loeno bitje. Kasneje, ko sem spet zaivel vvsakdanjem svetu, me je kljukasti prst motil; recimo, kome je draga oseba prijela za dlan ali ko sem v razredusproil roko in so se oi dijakov ustavile na trleemlenku. Tedaj se je cel zgodilo, da me je bilo skorajsram zavoljo njega; kdove zakaj se mi je ob majhnemkavlju zmeraj prikazovala podoba hudodelca, ki je na-stopal v predvojnih filmih in kateremu je elezen inostro oiljen kavelj nadomeal pohabljeno zapestje. Nauden nain se je rtev zdruevala s podobo rablja izotrokih let, igar ukrivljeno elezno orodje na koncuzapestja je bilo nekako v sorodstvu s kleami, s kateri-mi je kurja vlekel za vrat nae rajnke. Tak sem bil ve-krat na tem, da poprosim prijatelja kirurga, naj kaj na-redi z mojim prstom; a zmeraj znova me je zadralamisel, da, eprav mi mezinec priklie nelepo podobo, jeta lahko kdaj tudi podoba edinega kavlja, ki je na previs-

BESeDANEKROPOLA

25

ni steni obvaroval planinca pred neskonno prazninonia.

Spet stopnie. Tukaj nekako je bila baraka t. 6, v katerije bil v prvih asih weberei; potem so seveda vse bara-ke na tej strani postale sestavni del revierja. Weberei.Tkalnica. A kakni udaki tkalci smo bili. Res, da odskupine onemoglih ni mogoe zahtevati boljega opra-vila, a takno ime za tako klavrno zaposlitev lahko lo-vek iznajde sam v ozraju, kjer so vse vrednosti postav-ljene pred mrki zasmeh vene pei. Kupi gumijastih inplatnenih odrezkov se po mizah kopiijo pred namikakor svenji pisane are, ki jo je cunjar v starem mestunagomilil na stojnici. In mi reemo na iletkah, ki so za-piene v les, odpadke na ozke trakove in jih potem sple-tamo v debele mnogobarvne udake kite; iz njih men-da nekdo sestavlja okate svitke, ki varujejo ladijskeboke pred udarci ob kamnite pomole. Oi, pred kateri-mi lakota razpreda sivo mreno, pa ne gledajo tak da-le, da bi videle obrise ladij, ampak se sklanjajo nad cu-njastimi rezanci kakor nad zverieno kajo zalego, ki senenehno kriveni in spreminja v megleni motnjavi. Gla-va bi zavoljo slabosti in dolgega mirnega sedenja more-biti zakinkala (mogoe je pravkar tudi zares), e se ne bives as oglaali z dna uvele loveke vree utripi in trz-ljaji, ki zmeraj znova predramljajo in vzdigujejo lene

BESeDANEKROPOLA

26

veke. In to se zgodi posebno takrat, ko se mrak mrzle-ga jutra odtegne v pozabljeno daljavo preteklosti in on-kraj ip dopoldan s svojo svetlobo obljublja nekolikoukroen napad atlantskih vetrov skozi rtasto raevino;zakaj to je ura, ko samoveni mladi kapo razree tiri-oglato truco komisa na tanke renje in se zane raz-gledovati po mnoici sedeih prelomljenih rt. Kdove,morebiti je njegova poasnost v zavestni zvezi z bud-nostjo elodcev, ki so na prei za ograjami progastihjopiev; morebiti pa se sam otroje vdaja samodopad-ljivemu zadovoljstvu, da lahko izbira nagrajence, prikaterih bo zlahka nael nekaj hitre nagonske hvaleno-sti. Ogoljene glave pa medtem ne vejo, e naj se vzpne-jo, da bodo bolj vidne in mogoe tudi opaene, ali naj seraji skrbno sklonejo nad rezilom in na tihem, a nimanj ivo, upajo, da bo poplaana prav marljivost, ki neodneha z delom niti v tak zapeljivem trenutku. So patudi oi, ki se zavedajo, da so se trudne veke pustile pre-magati ravno takrat, ko je bil kapo obrnjen v njihovosmer, in zasledujejo tenke renje komisa in iz njihovihpogledov nad suhim nosom sije zdaj siva grabeljivostptice roparice, zdaj se pod ponianim elom zbudijo od-sevi mrzlinega moledovanja. Nazadnje pa so e oi, kiso se pravkar zavedele, da skua vzleteti pronja iz njih,a so se v poslednjem trenutku zadrale ter se vrnile ksamogibnemu brkljanju prstov po vegasti deici. Tam

BESeDANEKROPOLA

27

sem se nekega jutra, ko smo se premraeni od dolgegaapela prerili v barako, znael ob Gabrieleju. Njegovaglava je bila velika in okrogla, njegovo telo pa prav take zalito in ni podobno telesom prebolevnikov in kilav-cev, kakrni smo bili zbrani v webereiu. A ta razloek nipreseneal, ker je bilo zavoljo prihodov novih transpor-tov razumljivo, da so nekatera telesa e pri moi. Ne,njegova glava me ni opozorila nase s svojo okroglostjo,ampak so se mi zdeli domai njeni gibi, nain, kak seje napol vpraujoe, napol zaskrbljeno obrnila k meni.In e preden je spregovoril, sem vedel, da sem takegamoa z gibnimi omi za debelimi leami neko e opa-zoval v trakem tramvaju ali opoldan na ploniku, kjerse stikata Korzo in Rimska ulica. Zakaj v potezah naihmeanov so nekatere znailnosti, katerih ni mogoenatanko doloiti, vendar imajo to posebno lastnost, danam, ko smo dale od naega sveta, prikliejo pred oiznano rto domaega vogala in starega izveska nad bli-njo mlekarno. Tak je, kakor da je rojstno okolje vtisnilosvojo podobo v obraz, ta podoba pa kakor poletnatoplota nad asfaltom rahlo valovi ob koi lic, v zarezahpod nosom, ob ustnih kotikih. Kajpada je beseda, kivznikne iz teh potez, nekoliko manj udovita, ker si joslutil in priakoval, vendar tudi sijajna zavoljo bliine, kiti jo priara. Mislim na bliino rodnega mesta; ta pa jebila v tem kraju zelo labilna, podobna bledemu pogle-

BESeDANEKROPOLA

28

du, ki ga uti ob strani, ko poevno pada nate, a se munarahlo, a vztrajno izmika. Ker prvi pogoj za najmanjomonost preivetja je stroga odstranitev vseh podob, kine spadajo v kraljestvo zla; tako da je tudi tisti, ki ga jesmrt nazadnje vendar pomilostila, potem e tako na-sien z njo, da je pravzaprav kljub novi prostosti zme-raj e povezan z njo. Zato se tudi pogovor z Gabrielejemni oddaljeval od obmoja pei, ujet je bil v dvom, da nebo ve dolgo trajalo nae posedanje, ki je bilo e zavo-ljo tega krepilno, ker je telo mirovalo in ni oddajalo ka-lorij. In njegov zbegani pogled, kakor da je priakovalspodbudne besede od mene, ki sem e bil na delu zunajtaboria in sem bil zavoljo tega v njegovih oeh eizkuen in vpeljan, hkrati pa je bila v njegovem pogle-du izgubljenost loveka, ki nima tovariev, da bi se znjimi povezal, medtem ko sluti ob meni mnoico slo-venskih jetnikov in se zaveda stvarnega, eprav rahlegaobutka varnosti, ki mi jo da je pripadnost plemenskiskupnosti. Da, ker tukaj, kjer smo e bili prestopili mej-nike ivljenja, dravljanstvo ni ve loevalo slovenskihljudi, ki zdaj nismo bili edini sam v jeziku, ampak zavo-ljo upora proti unievalcu naega rodu tudi zdrueni vkazni in v elji po skupnem odreenju. Kakor v odgovorna to novo stvarnost je Gabriele govoril o demokrati-nosti in o dobrem soitju v nai obmorski deeli, in pritem so njegove oi begale od mene k dolgim rezancem

BESeDANEKROPOLA

29

na mizi, pa spet k meni, kakor da dvomijo, e bom ver-jel novim besedam. In priznam, da se mi je, ko sem gaposlual, njegovo razodetje zdelo udno, in res sem po-mislil, da ima za tiste izraze o bratstvu najbr poglavit-no zaslugo neponovljivo okolje, v katerem so bili izree-ni; ker v dokonni enakosti v gladu in pepelu res ni bilomogoe e misliti na trmo o dozdevnih prednostih inrazlokih. Prav zato pa se mi je zdelo neumestno, da mipo toliko letih skupnega bivanja na istih ulicah in naistem obreju somean, pripadnik italijanske elite,prvi govori v lovekem jeziku prav tukaj, kjer je bilovse loveko postavljeno na tehtnico; in eprav sem sezavedal, da je nespremenljiva enakost obsojenih telesodrinila stran vse zapreke, sem se vendar upiral misli,naj bi skupni strah pred pejo botroval pri spoetju no-vega bratstva. Strah je bil namre substanca nae skup-nosti ves as, od konca prve svetovne vojske, od tistihdni, ko so knjige s polic naih knjinic stresli pred Ver-dijev spomenik in se radovali zubljev, ki so jih poirali.In potem je bil strah na vsakdanji kruh, ko so postaja-li pogoria nai odri v predmestjih, ko je faist streljalcelo na slovenskega pridigarja v templju ob Kanalu, koje vaki jetini uitelj s svojo slino kaznoval ustnice de-kletca, ki se je predrznilo spregovoriti v rodnem jeziku.Ali ni bil ob vsej tej preteklosti zakasnel vznik prijatelj-ske besede v krematorijskem svetu? Ali se ti traki ita-

BESeDANEKROPOLA

30

lijanski lovek priblia sam takrat, ko preti tudi njemuunienje? No, a njemu nisem pravil o svojih dvomih,vesel sem bil, da so se bile njegove besede rodile, pustilpa sem jih nekako ob strani, kakor da jih prepuamivljenju, ki je plalo neskonno dale pro od pogub-ljenega stopnia. In ko sva spet sedela eden ob drugem,se nisva menila o Trstu, ampak sva sredi dopoldnevazavoljo obutka skupne navezanosti na kraj v ivemsvetu na soroden nain spregovorila o lakoti in se nemo,druno ozirala za tenkimi renji komisa, ki so zdaj kre-nili v najino smer, zdaj se spet oddaljili. Morebiti pa jetudi v tistem trenutku vegetativno ivljenje imelo pre-mo nad tovaritvom, ki da je gibom rojstni kraj, in sosestradane celice prekriale vse drugo, tak da je vsakizmed naju videl, kak se tirikotni list komisa bliasam njemu, zakaj skoraj nemogoe je bilo, da bi najukapo nagradil oba hkrati. O, ne sam morebiti, pravgotovo so zmagovale celice; zakaj tudi e na zunaj lo-vek ne pokae, ker je prelen, preve trmast, preponosenali fatalist, njegova ival znotraj na tihem razklepa e-ljusti in kri kremplje. Gabrieleja pa zelo razlono evidim, kak stoji ob baraki nad krematorijem, v kateri jemenda bival. Taborino ivljenje naju je razdvojilo, te-vilna mnoica se je gibala med nama; tako sem ga srealsam e enkrat, v Dachauu. Takrat njegove oi niso venemirno begale, ker je bil preve zbit. Sedl je ali epel

BESeDANEKROPOLA

31

na tleh pred eno izmed barak na desni strani aleje. Zelotruden je bil, a e pri sebi, imel je odpeto srajco, ker jebila jesen in ni zeblo; njegov pogled je bil bolj umirjen,a obenem tudi bolj odsoten. Ne vem ve, koga je akal,e je sploh koga akal, ne kam je bil namenjen, e je bilsploh kam namenjen. Bilo je v dnevih, ko so nas pripe-ljali odtod in smo spali v papirnatih vreah, da je vsono umelo; potem so nas zaprli v karantenski blok, odkoder so nekateri prvi li ele, ko so jih peljali v Mn-chen odkopavat ruevine po letalskem napadu. TakGabriele tava v mojem spominu kakor izgubljena duaiz tistih dni vroinega preseljevanja; in je podoba sa-motnega popotnika, ki je stopil iz nedogledne vrste ze-ber in za trenutek sedel, da bi se odpoil na dolgi poti vneskonnost.

Zdaj sem na dnu.Dve baraki sta tukaj nedotaknjeni; dve pa prav tako

zgoraj, zraven vhoda. V tej tukaj je bil zapor in zato jetiina, ki oblega odprta vrata, sorodna tiini, ki je okle-pala to barako, ko smo se premikali po gornjih terasahin utili njeno priujonost, a je nismo gledali. Sprejelismo jo in jo hkrati izkljuili iz svojih misli, kakor smosprejeli in obenem izkljuili pe, ki je brez prestankagorela v sosednji baraki. In ko zdaj stojim pred odprti-mi celicami, pred lesenim konjem, na katerega je moral

BESeDANEKROPOLA

32

lei do pasa nag tisti, ki mu je potem bikovka mesarilahrbet, ne soustvujem z njim in tudi ga ne pomilujemzavoljo udarcev, ampak sem spet ves sredi negibnetiine, ki je v takem primeru zajela postrojene vrste vsegor po patnih. Nekdo se je nekam stisnil, da bi se od-poil, se nekam zleknil in se tak ni zavedel, kdaj so semu izmuene veke zaprle, zato so razkaeni moje iskalipo lesenih pogradih in straniih, v zgoeni molk pa seje kradel laje voljaka, ki ga je vznemirila nenadna na-petost. In takrat se nobenemu izmed nas, ki smo srediubitega veera stali v gostih vrstah na ravnicah po po-boju, ni prikazal ta leseni konj, na katerem je zdaj pri-trjen listek z vzdevkom Chevalet bastonade; to se pra-vi, da nismo mislili toliko na kazen, ki bo doletela ne-srenika, ampak smo preali za trenutkom, ko bo nekjeza nas neviden ob nenadnem ropotu tekih kornjevplanil pokonci in se znael ves sam v votlem ozraju,sam pred tihimi vrstami, ki so se kakor zebrasta pirami-da vzpele proti nebu. Strah nas je bilo njegove loenostiod naih strnjenih vrst, ki sta jih molk in preplah e tes-neje amalgamirala v trdno gmoto. V tesnobi, s katerosmo ga spremljali, pa je bila seveda tudi nagonska loi-tev od njega, tak da nam je prinesla mrvico olajanjamotna zavest, da so ga e odpeljali v eno izmed teh ce-lic in se zato v zbrani tiini ne bo ve oglaal tek esesov-skih kornjev po stopniu na levi ne po stopniu na

BESeDANEKROPOLA

33

desni. Seveda smo ga z mislijo spremili tudi v te celice,a nam spet niso bili niti lakota niti udarci tisti poglavit-ni, ampak njegova osamljenost tukaj, v bliini barake spejo, s katero si zapor deli prostor tega najnijegapatna.

Saj, najniji je, in onkraj ic je e stena smrekovih de-bel, a tudi zdaj, kakor takrat, ne utim, da stojim predgozdom. In eprav vem, da sem krivien, se ne moremprisiliti, da ne bi gledal na drevesa kakor na mumifici-rane predmete, na scenerijo, ki spada v sklop preure-jenih, ograjenih izkopanin. Pri tem tudi vem, da nisemves as svojega bivanja tukaj niti enkrat pogledal nagozd kot na del proste narave, razlono pa se zavedam,da sem ga v svoji misli uniil, ga upepelil tisti veer, koso pripeljali sto alzakih ljudi in jih zgnetli v to barakos celicami. Izpod kapice nad dimnikom so potem ne-prenehoma moleli rdei jeziki v planinsko no. Nekajmo in tudi en duhovnik je bil v skupini. A veina je biladeklet in so gotovo slutila, kam jih peljejo, saj ga men-da ni bilo Alzaana, ki ne bi vedel za kostie tukaj,osemsto metrov visoko v njegovih planinah. Videlo gaseveda ni veliko ljudi, a vedeli so, da je in da je zgrajenov terasah, in prav tak, da se na najniji terasi zmerajkadi iz dimnika. Vsekakor; ker takne stvari se zvejo, patudi to, da na mrtvem poboju lajajo voljaki. Tak sotudi one slutile, kaj se dogaja, ko so se tovornjaki zae-

BESeDANEKROPOLA

34

li vzpenjati po strmih serpentinah. Nekoliko so morebitiupale, ker so bili zavezniki e v Belfortu, in tudi na po-mo alzakih partizanov so najbr precej dale; a na dnusrca, tam, kjer se lovek poredkoma moti, tam so uti-le prav. Tak kakor mi, ki smo iz tihih barak sledili pri-hodu vozil. Spuala so se poasi, ker je pot, ki sprem-lja padajoe terase, zelo strma; mi pa smo utili, da jenjihov prihod znamenje spremembe, ki je trepetala vozraju. Zavest, da se gospodarji umikajo in da ne vejo,kam z jetniki, ki jih imajo po zaporih, je bila kakor su-nek lui v oi, ki so se privadile trdi temi; vznemirili smose, eprav je bil na novi nemir ujet v barako, ki je kakorsiva lokomotiva brez koles vse dni bruhala ogenj in dimv gorsko nebo, ponoi pa je visela ognjena krona nadnjenim dimnikom kakor plamen na drogu tihotapskerafinerije. Saj, a lovek se je v dolgih mescih navadil nadimnik in na vonj v zraku, preet je bil z njim, zato jegledal gostje iz ivega sveta kot iz varnega kotika.Klavrn obutek zavetja, ki ga je dajala domanost s po-ginom, je toliko bolj stopnjeval nenadno prebujenjetopega odpora proti unievanju ivih, pronih in sonihteles. In to je bila gluha in negibna napetost, ki je raslaiz zavesti nemoi in se izgubljala v nemo; nenadomaprebujena mokost, ki se je ob razodetju konca enske-ga telesa neposredno dotaknila nia. Eros in smrt, ki pasta bila zdruena na neponovljivo surov nain; zakaj bili

BESeDANEKROPOLA

35

smo samci, uklenjeni v sesuena telesa in v lesene bara-ke, a smo bili naenkrat prebujeni ljubimci, ki jim je pravv trenutku njihovega prebujenja razodeta obsodba naveno osamljenost. Bil je blazen obutek, da smo bitja,katerim je ogenj pred spoetjem uniil matere; in ne-smisel lovekovega obstoja je bil spojen z mrtvorojenomokostjo pred dimnikom s krvavim tulipanom navrhu. A obenem se je, glej, zavest upirala preglobokemudoivetju nesmisla, da ne bi ta predrl rahlega notranjegaita pred poplavo nia; in ker je bilo to varovanje bitjapred neskonno praznino jalovo ob vidni resnici lo-vekovega nesmisla, je ta navezanost na preivetje estopnjevala nesmisel, medtem ko je usoda deklikih te-les stopnjevala bolestni, nemoni odpor v izpitih telesihtrudnih samcev. Gotovo, zdaj vem, da bi bili takrat mo-rali planiti iz barak, da bi bili morali zdrveti navzdol postopniih in trumoma napasti blok, iz katerega je ese-sovec eno za drugo peljal dekleta v dvajset metrov od-daljeno barako s pejo. Strojnice s stranih stolpov nadesni in na levi bi kosile nao zebrasto gmoto, velikiarometi bi jo slepili, vendar bi se s taknim koncemreili tesnobe in ponianja, ki sta pokrila notranje stenenaega bitja. A tisti lani mnoici je misel usahnila, od-tekla s sokom, ki se je z grio scedil iz teles. Zakaj kopostane koa pergament, stegna pa imajo debelino gle-njev, so miselni utrinki slabotne iskrice izpraznjene ba-

BESeDANEKROPOLA

36

terije, so komaj e zaznavno vzdrhtevanje, ki se kdaj pakdaj vzdigne iz trajne obsedenosti planih kromoso-mov, so mehurki, ki potujejo celo venost z dna tem-nih vodnih plast in se razpoijo, ko doseejo povrino.Saj, in hoem rei, da je bil gozd pri vsem tem nedolen,a kljub temu sem mu takrat oital, da je s svojo gostotonudil skrivalie pogubi, v njem sem obsojal vso nara-vo, ki se v vertikalnih rtah vzpenja k soncu, a se ni pre-maknila, ko je sonna svetloba izgubljala sleherni po-men. util sem odpor do dreves, ker bi se morale iz nji-hove teme prikazati ete tak dolgo priakovanih bojev-nikov, ki bi onemogoili tiho rtvovanje alzakih mla-denk. Tak sem tedaj projiciral nanj vso svojo nemo; inzdaj stoji nem in tog pred mano, kakor da se je tisto pre-kletstvo vraslo vanj, se spojilo z njim.

Skupina z vodnikom prihaja sm, zato se odpravim nadrugo stran. Sonce je ves as julijsko, kamenki rolja-jo pod sandalami, da s svojim glasom prinaajo podobesteze v nedeljskem parku. To podobo seveda odpodim,a hkrati se mi zdi krivino, da obiskovalci nabirajo svojevtise v tako prijetno toplem in mirnem, skoraj zasanja-nem ozraju; morali bi hoditi po ravnici, ki jo spodajzaslanja visok zid temnih dreves, v dneh, ko so terase voblsti mraka, nalivov in podivjanih vetrov. Kajpa, ni dabi lovek primerjal deevne dni z zimskimi dnevi, ko so

BESeDANEKROPOLA

37

zavoljo snega kosti e bolj trde, tak da izgubljajo rav-noteje nad podrsavajoimi lesenimi podplati. Belastopnia so dosti bolj neusmiljena. Bloka pa zmerajenako noro krii Tempo, tempo! in odganja z gumijev-ko zebraste suhce iz barake, da se prevraajo po stopni-cah in da brizga v razgaljene glenje deevnica iz lu, kiso jih v temi razbrozgale cokle in stopala, s katerih so secokle snele. Potem na apelu rtasto blago visi na hrbtukakor moker asnik. A vlana smrt je vseeno manj na-silna, manj oblastna kot ledena, posebno, e je trebazavoljo boja proti uem in legarju tei v kopalnico sre-di noi. Seveda tek navzdol po stopniu ne ogreje teles,ampak jih e bolj predaja v objem planinski sapi, med-tem ko so zvenei udarci lesenih cokel ob kamne kakorpoki prenapetega hladu. Tukaj, pred to mrano barako,se potem zbegana reda hiti slaiti, medtem ko z drugestrani poboja, od onkraj bodee ice, prihaja laje, kiodsekano para no, da padajo rni kosi teme v neskon-no brezno nia. Tempo, tempo priganja kolerien glas,glasovi za obronkom pa so zmeraj bolj razkaeni, kakorda so nosnice mnogoglave zveri pravkar zavohale duhnage koe, ki ga veter nosi po pleih noi. A kljub blo-kaevim krikom so vrata v kopalnico zaprta, tak daarnica nad vhodom obsvetljuje mnoico lobanj inlestvice reber, taas ko roke hitijo z zvijanjem cap, ki jihpovezujejo v cule. Palasti udje drhtijo in se prestopajo

BESeDANEKROPOLA

38

in poskakujejo, da bi se izognili sapi: ko pa so cule po-vezane z vrvicami, ki so poprej drale hlae v pasu, sisuhci drgnejo lakte in stegna in si objemajo ramena sprekrianimi rokami in tiijo brado na prekriane roke.Pa hitro jih spet spustijo in polagajo dlani na trebuh, naprsi in spet na trebuh. Nekdo je poenil in si objel ko-lena, ker pa mu ostra sapa pljuska v hrbet in se ne moreobrniti narobe, da bi ga zaitil, se sproi pokonci in sis hrbti rok zaslanja ledja; njegovo telo se skriveni vmraku kakor perilo v rokah nevidne perice, ogoljenoteme pa se sunkoma obrne stran od vetra. Vrata so ezmeraj zaprta in v gozdu se zane oglaati sova, kakorda se je nenadoma prebudila v prestraeni domiljijiotroka, ki se je scela vivel v babiino pravljico. Tla soposejana z omoti in naga telesa bela rasejo iz njih. In tuin tam se telo naenkrat skloni in pograbi kupek cunj insi ga pritisne na koo; potlej si ga poasi in pazljivo po-laga na trebuh in na prsi, da bi ujel zadnji odsev kalorij,ki jih je njegova koa oddala jutastemu tkivu. Nazadnjeroke krepko primejo culo in jo krcevito tiijo k telesu,ki se sklanja in se priblia stegnom in kolenom kakor prinogometu vratar, ki je ujel ogo in se kot gosenica upog-nil nadnjo. Dosti pa jih ne more stati, ker so s capamislekli s sebe poslednjo mo, zato so poepnili na cule;tisti pa, ki stojijo in imajo glavo sklonjeno, roke ob tele-su, so koeni zgled, preklasta prapodoba, kateri morajo

BESeDANEKROPOLA

39

postati vsi podobni. Na njihovi skorjasti koi, v kateroso ovita rebra, rie lu iz arnice, ki je nad vrati vhoda,nemirne odseve, medtem ko prsti mrzle sape igrajo naharfo lovekih prsi tihi rekviem, ki ga sproti trgajo zob-je voljakov. A naenkrat napade no loveki laje. Tem-po! Tempo! Ker zdaj so se odprla vrata in na plano but-ne topla para in z njo naga telesa. Tempo! Tempo! Azdaj je vpitje odve, ker je beli in gorki oblak neudra-na vaba za begajoe sence, ki jih je pregnala planinskano in zdaj hitro polnijo tirikotni prostor s kapajoimiprhami na stropu. In ni jih ne razburja, ampak jim jeskoraj v veselo dobrodolico krianje brivcev, ki vabijovsak k svojemu stolku prihajajoe krdelo in mahajo zbritvijo po zraku, da svetloba z arnic pobliskava po nji-hovem rezilu, kakor da se kanci s prhe iskrivo vnemajona svetlem jeklu. Tak novi gostje z zadoenjem premi-kajo telo v toploti, sedajo na stolke in podstavljajo gla-ve stroju, ki odnaa pol nohta visoko lasie, ali pa sto-jijo in epi brivec ob njihovih kolenih in spretno krma-ri s svojo britvijo v razlenjenem pristanu suhega kora-ka. In kriavi Figaro zdaj aljivo, zdaj razsrjeno skubeusahlo perjad, ki bo e bolj osirotela, preden bo dozorelas, da jo bo uniila pe. Potem se no sue v nerodovit-nih votlinah podpazduh, taas ko namaka drugi reiservelik zidarski opi v vr in mae obrite korake, da sedlani hitro oprimejo skeleega mesta in tiijo, tiijo,

BESeDANEKROPOLA

40

tiijo, da bi zaduili ivi ogenj. In pri tem skakljajo, dabi z gibanjem oddali nekaj aree energije; brivec pa jemedtem posadil staro okostje kar na stolek, ker mudrugae ne more priti do ivega. Daj, stari, ga spodbu-ja, a leseni kip se guga na desno in na levo, da bo zdajzdaj ovehnil na mokri cementni tlak in bo sliati umkakor od butare, ki ofne na tla pred ognjiem. Ver-fluchter, se jezi brivec in ga dri za ud, da ne bi zgubilravnoteja in omahnil; pri tem pa se staro revo slabot-no nategne. Ko ga nazadnje poloijo na tlak, leijo tame tudi drugi na hrbtu. Ker zdaj so se izpod stropa spro-ili curki in gozd teles poskakuje pod vrelim dejem insi drgne lakte s trdim milom, ki se sproti razkraja, dateejo po cementu rumeni potoki kakor ob velikih na-livih deevnica, pobarvana z ilovico. A telesu je prijet-no, da ga oblizujejo tak tevilni topli jeziki, in spominna pononi planinski zrak za trenutek izgine in misel sene zaveda, da je pod kopalnico pe, v katero kurja noin dan polaga loveka polena. In tudi e bi telesa po-mislila, da bo morebiti v kratkem tudi z njimi tak grelvodo, bi bil uitek, ki ga nudi mokra toplota, vendar evelik. In hitijo se militi, ker v koraku ne pee ve; samtistim, ki leijo vznak na cementu, razklepa usta dostibolj poasen ritem. Tak je, kakor da vleejo zrak skozivso dolino palastih udov iz stopal, ki izginjajo v pariin se stegujejo do poslednje meje sveta; na njihovo hli-

BESeDANEKROPOLA

41

panje pa cepajo vroi kanci in se razletavajo na stekle-nih zenicah in na razkreenih zobeh. A tudi zanje moraveljati hini red, zato tisti, ki so e konali z umivanjem,zdaj drgnejo luskinasto koo leeih, kakor da ribajoraskavi pod, kakor da milijo povrino suhe polenovke.In skljueno telo epi na cementu zraven stegnjenegatelesa in voda odskakuje od obrite lobanje kakor odkamnite glave sredi rimske fontane, pod telesom, ki lei,pa tee olt potok. Telesa, ki stojijo ob zidu, si medtemotirajo mokroto s koe, in zdi se, kakor da mahajo zbelimi prtii leeim v pozdrav, ker tokrat oni sami eniso na vrsti. A v resnici ne mislijo na ni drugega kakorna beg, zakaj glej, pravkar so se odprla vrata in tei jetreba na plano, in tudi napadalni kriki tempo tempospet reejo no. Tak ob vratih roka pograbi hlae injopi in cokle in srajco, da telo hitro stee po stopniunavkreber. Tempo tempo, ker bikovka zacvri na prav-kar umiti koi in sam onemogli so e ob vratih in drge-tajo, ko si skuajo nadeti hlae. Tempo tempo, a vendarza trenutek utegne e ostati v meglenem prostoru inpodaljuje objem toplote, medtem ko padajo s prh red-ki kanci kakor zadnje kaplje ivljenjskega soka. Nekdovlee za stopla po cementu preklasto telo, ki ne dihave, brivci pa e kriavo vabijo nove prilece, tak da jenaposled res treba tei za redo, ki napol naga bezljanavzgor po stopniu in lovi odpadle cokle in pobira

BESeDANEKROPOLA

42

izgubljene hlae in jih spet vtika pod pazduho. Krik blo-kaa se zdaj oglaa nizko spodaj, tukaj ob tej baraki, kerrazkropljeni trop je e na prvem in drugem in tretjempatnu, nekateri pa so tudi e vie in bodo prej kot drugiprinesli svojo koo v zavetje bloka na etrtem patnu.

V istem soncu so zdaj te podobe nemogoe in zavedamse, da so nae raztepene procesije za zmeraj prele v ne-resnino ozraje preteklosti. Postale bodo goste sence vpodzavesti loveke skupnosti in poganjale bodo mno-ice k slepemu iskanju poteitve za moten obutek kriv-de; poganjale jih bodo morebiti obenem, da bi se znebilinejasnega oitka vest, v nerazsodno, nagonsko sadisti-no napadalnost. Zato bi bilo prav, e bi se vodnikomposreilo oiviti v domiljiji obiskovalcev sekvencenekdanjega zla; a kaj, tudi to bi bil zavren trud, ko pabi potrebovali pretevilne legije vodnikov, da bi vzdra-mili vse evropske ljudi.

Tako stojim pred barako in mislim, da je podobna ba-raki, v katero spravljajo orodje in manje stroje delavci,ki asfaltirajo cesto ali gradijo novo stavbo; a ta privid jespet rodila poletna svetloba. Ko sem bil pred dvema le-toma tukaj in je mizar, ki je zamenjaval gnile deske nati stranici, toil, da je takno delo nerodna stvar, so meobhajali drugani obutki. Seveda mi je bilo prav, dafrancoski ljudje tako skrbijo za leseni spomenik, a obe-

BESeDANEKROPOLA

43

nem sem se upiral belim zaplatam sredi pornelih, spra-nih in zlizanih desk. Pa to ni bilo toliko zavoljo barve, sajsem vedel, da bo mo nove dele prepleskal in izenail sstarimi; preprosto nisem mogel prensti dodajanja tis-tih kosov surovega, pravkar zoblanega lesa. Bilo je, ka-kor da skuajo cepiti na odmrlo trohnobo ive in sonecelice, kakor da bi kdo po sili vdelal belo nogo v plastsploenih pornelih mumij. Bil sem za nedotakljivostpogube. No, zdaj ni ve razloiti dodanih vlokov, zlo jesprejelo v svojo sredo nove celice in jih prepojilo s svo-jim gnilim sokom.

Kamenki spet roljajo, ko se odpravim na gozdnatostran, kjer je vhod v najbolj skrivnosten del pritlikavestavbe. A niso ne kamenki ne nedeljsko ozraje vzrok,da mi je teka pe tak malo grozljiva. Zavoljo vrat, ki sona steaj odprta, je podobna relu okate ribe, okate-ga slepega zmaja, pred katerim so postavili polico s ko-lesci, da bi pladenj z zalogajem hitro zdrknil v globokigoltanec; vendar je bilo nae umiranje dale od eleznepoasti z razklenjenimi eljustmi, in razen tistih malo-tevilnih, ki so prihajali sm z nosilnico, ni nihe imelprilonosti, da bi jo videl. Tudi jaz jo prvi gledam. Kosem bil v tistih dneh tukaj, sva la s Tolo v prizemskiprostor spodaj, podnjo. No, in hoem rei, da je bila za-vest usodnega odtekanja ivljenja v nas, v naih celinihjedrih, v naem mozgu, v stekleni vlagi naih oi. Dih

BESeDANEKROPOLA

44

konca je prihajal tudi od tega mogonega rela, pravgotovo, a predvsem se je vzdigoval iz hladnega dna, kjerse je bila naa misel spojila z zavestjo dokonne ujetosti.Ko se je telo nazadnje znalo pred glavo tega kovinaste-ga kita, je bilo tak dehidrirano, da je bilo podobno ud-no skrivenenemu draju. Tedaj je bil rajnki e docelaspojen s svojimi strahovi, in ko so bile na koncu njego-vih lesenih udov iroke razprte oi, te niso bile srepezavoljo zubljev v pripravljeni pasti, saj so se bile ezdavnaj zazrle v brezmejno praznino in tak zazrteosteklenele.

Zato pa so pred velikim gobcem toliko bolj presunje-ni obiskovalci. Zdaj stojijo pred unievalnim strojem, kine zahteva nobenega domiljijskega napora. Vsakdolahko vidi, ni treba, da sestavlja v sebi podobo po vod-nikovi razlagi; lahko se cel dotakne eleza, lahko skuapremakniti eno od vratnih kril, ki sta sestavljeni iz dvehdebelih plast. Ravno zato zdaj vodnik opozarja: Pazite,da se ne umaete, zakaj pe je naoljena. In res se vsasveti od maobe, da je kakor upokojen stroj, ki je, takosnaen in praznino obleen, ponosen na svoje dolgo-letno natanno delovanje. A zajel me je val turistov inumaknil sem se v ozadje. Mislim na to, kak mo pre-prosto svar, naj pazijo, da se ne umaejo, raba tega gla-gola pa, kakor je pravilna, zbuja v meni razglaenost, inta me e bolj oddaljuje od mnoice, ki je napolnila pro-

BESeDANEKROPOLA

45

stor. A nekje je nameen zvonik, tak da me vodniko-ve besede zasledujejo, eprav je e zmeraj pred pejo.Vendar govor mirno, brez zanosa in elje, da bi pretre-sel in ganil, zato se njegovi stvarni razlagi ne upiram. Vvelikem tirikotnem kotlu, ki epi na pei, pravi, se jegrela voda za kopalnico, ki jo vidite onkraj steklenegaokenca na desni. Mladi ljudje se gnetejo ob okencu,meni pa se zdi, da z nae koe e tee milnica, rumenaod peeno hrapavega mila, in da tudi telesa onemog-lih e leijo na cementu in hlipajo v vroe curke. Hkra-ti si spet mislim, da se takrat nisem zavedal, s im jekurja segreval vodo, in prav tako znova utim, da tovedenje takrat ne bi ni spremenilo mojega razpoloe-nja. Zavoljo te brezutnosti sem zdaj zaznamovan medmnoico nedeljskih izletnikov, hkrati mi je, kakor da some rajnki z doivetim darom nekaj tople vode sprejeli vbratovino, ki je sveteja od vseh bratovin, kar jihrodijo verstva. Glas iz zvonika pravi, da je dolgo, za-krivljeno orodje, ki visi na zidu, uporabljal kurja, da jeuravnaval sipanje pepela, z dolgo grebljico pa da je gre-bel pepel na kup. tiri velike kavlje, ki trlijo iz tramazad za pejo, nadaljuje, so uporabljali za skrito obea-nje, medtem ko je bilo za javno obeanje doloeno va-lo, ki se bomo ob njem ustavili, ko se bomo vrnili nagornji del taboria. Tak torej. Jaz pa sem zmeraj mislil,da jih priveejo na prhe. Najbr je kdo kar mimogrede

BESeDANEKROPOLA

46

tako rekel, ko je Leif pregledoval skupino poljskih fan-tov, meni pa je potem podoba s prhami ostala. A elezdaj se mi je razodelo, da je bila misel na prhe nesmisel-na; saj so sam kavlji zadosti trdni za takno opravilo. Pakaj, takrat je lo za to, kaj se bo zgodilo, ne za tehninonatannost izvedbe. Vsekakor je s kavlji spet kakor po-prej s pejo; ukrivljeno rno elezo je malo pomembno,ko loveka no in dan preganja strah ob misli na skriv-nostni konec v tej baraki. Tak je trpel Andr, dokler nasniso jeseni prepeljali v Dachau, in e tam se je kdaj pakdaj prebudila v njem bojazen, da pride za njim dokazo njegovih dejanjih v odpornikem gibanju.

Vsakokrat, ko so dopoldne koga peljali dol po stopni-cah po tisti strani, kjer je pe, je v nas zadihala gluhapraznina. Andr pa je bil e bolj bled kakor po navadi,in ni ni ve vedel, da je dober in portvovalen zdravnik,ampak ves nebogljen je bil sredi hladu, ki je dihal z naj-nije terase. Kot zdravnik je dobro vedel in videl, kakesesovec pripelje skupino fantov na pregled. Entlassung.Kar pomeni odpustitev, odpust, a prav tak dopust, na-zadnje pa e slovo. In to je bil pravi pomen, slovo.Zdravnik je moral potrditi, da je zdravje odpuencevdobro. Fantje so seveda gledali z uprtimi in hkratiizgubljenimi omi, a esesovec se je razjezil nad tistim, kimu je manjkala desna noga od kolena dol. Nisi zdrav?Ne mara biti odpuen? Leif je pri tem ivno premi-

BESeDANEKROPOLA

47

kal roko, v kateri je dral stetoskop; presedala mu jemrtvaka komedija, pred katero je bil brez moi, a se nimogel upreti, ko so mu pa sam ukazali, naj fante pre-gleda. Saj zato je vendar zdravnik. Andr Leifa ni maral,a ne bi mogel storiti prav ni drugae. Sam fantom, kiso imeli v rokah kartoteko okrevalinikov v bloku t. 2,se je kdaj pa kdaj posreilo reiti kakega takega zazna-movanca; a so pri tem tvegali vse za vse, zakaj e bi jihodkrili, bi potem li sami sredi dopoldneva dol po stop-nicah h kavljem. Franc na primer, dolgi prisrni DonKihot iz Ljubljane, zmeraj nemiren, poln iznajdljivostiin trdoivega humorja, je to zmogel. Ko je priel esmans seznamom za Entlassung, se je zaelo vroino reeva-nje vsaj enega izmed obsojencev, tudi dveh, seveda, a tosam izjemoma, zakaj bogvari, da bi zbudili kak sum.lo je namre za to, da bi mrtvak, ki je leal na tleh vumivalnici, v waschraumu, in ki je akal, da ga odnesejosem dol, dobil na palec na nogi listek s tevilko obsojen-ca, namesto prave, svoje. Reeni fant je tak menjal imein tevilko, a treba ga je bilo kolikor mogoe hitro po-slati s kaknim delovnim transportom iz lagerja. Pravgotovo, da so takne delovne skupine odhajale v nego-tovost, a kavlju je lovek vendar uel. Da, a ko je esmanpriel do ljudi, se je Franc moral z vsemi momi nadzo-rovati, da ni izdal svojega drhtenja. Ko je prebral fan-tovo tevilko, je rekel: Gestorben, esman pa je vpraal:

BESeDANEKROPOLA

48

Wann? Tedaj je Franc, da bi zakril svoj nemir, pokazalseznam mrtvih. Tukaj so vsi datumi, je rekel, in eleko je esman odel, se je zavedel, da se ga mokra srajcadotika in da ga spreletava mrzel srh. Andr najbr ni nivedel za udovita in poastna tveganja, zakaj za taknerei je bolje, da levica ne v, kar je naredila desnica; tose pravi, da je moralo biti zarotnikov im manj, mogoeni ve kot dva. A tudi e bi Andr vedel, bi bilo isto,zdravnika poznajo in o njem Franc ne bi mogel rei: Ge-storben. Ljudje, ki se zdaj gnetejo med pejo in temozadjem s kavlji, pa ne bodo nikdar ni vedeli ne o ljub-ljanskem nemirnem dolginu Francu ne o francoskemzdravniku Andrju, eprav so ta trenutek ganljivi, kotako zbegano gledajo okoli sebe v tej kovanici smrti.Zato stopim na hodnik, ki gre skozi ves blok, in se usta-vim v prvem prostoru, a e so ob meni grue, ki napolprepadeno, napol otroje stegujejo vratove, da bi vide-le pepel v rdekastih openatih loncih. Ti so bili sevedasam za ljudi nemkega rodu, a tudi zanje je ta prednosttrajala zelo malo asa, kmalu so njihov pepel trosili tja,kamor so trosili tistega navadnih Evropejcev. Ko pa semoj pogled ustavi na drobnih kokih kosti, ki so kakorgrobo zmlete in sestavljajo vsebino enega lonca, ko semoj pogled ustavi na majhnem gumbu, ki je pomeanvanje, vodnikov glas navaja, koliko glav je treba ostrii,da dobimo kilogram las, ki jih potem lovek lahko upo-

BESeDANEKROPOLA

49

rabi za izdelavo sukna in odej. A to ne povezuje vemojih spominov, zato se skozi gneo poasi pomikamproti izhodu; njegov mirni glas pa mi zvesto sledi, e-prav je on e zmeraj ob pei. Tukaj je, pravi iz zvonika,soba, ki je bila doloena za eksekucije, njena tla, kakorvidite, rahlo visijo, da kri rtve lahko odteka. V tej sobije padlo septembra 1944 sto osem alzakih pripadnikovosvobodilnega gibanja. Da, govori o devetdesetletnemstarku in o tistih dekletih. In skuam se preriti do vrat,ker zdaj me mnoica moti, njegov glas me moti, a ko seskozi grue pretisnem do odprtine, ki pelje v naslednjiprostor, je e spet ob meni s svojo razlago. Tukaj, kakorvidite, je secirna miza, na nji je profesor s strassburkeuniverze delal vivisekcije, bakterioloke poskuse, priha-jal pa je e posebno takrat, ko je nadzoroval stanje de-portirancev, ki so dobili v plinski celici razlino koliinoplina in so zavoljo tega nekateri manj, drugi spet daljasa umirali.

Na prostem sem. In priznam, da se raji spet ustavimpred pejo kakor ob mizi iz porumenelih ploic, nakateri, se mi zdi, e leijo gumijaste rokavice, ki si jih bokultivirana roka spet zaela natikati. Pe je kljub vsejsvoji grobosti vsekakor bolj ista, kurja, ki upravlja znjo, je pravzaprav grobar. Lahko je omejen, a prav ni nipotrebno, da bi bil tudi krut. Pri tak korenitem nagnje-

BESeDANEKROPOLA

50

nju k uboju, pri tak nespotljivi nasladi ob tujem trp-ljenju in tuji krvi potrebuje lovetvo tudi primerno te-vilo pokopalinikov; poklic torej kakor vsi drugi pokli-ci. Medtem pa je rdea orokaviena roka ovila poolteleploice v hudodelsko ozraje, ki e zdaj trepeta nadosamljeno hladno mizo sredi sobe. In kroim okoli ba-rake in se spraujem, kaj bi rad. elim si, da bi se asustavil, da popoldne ne bi nehalo, ampak bi tako traja-lo brez konca; hkrati pa se zavedam, da popoldne v res-nici nemoteno traja in da je e zelo dale do veera.Ljudje so v notranjosti barake, tak da je prostor zdajosamljen, stopnii na levi in na desni se okorno vzpe-njata k prvi terasi in belo sinjemu nebu. In tak je prav,ker ne elim si pogovora, ne besed ne ljudi. Vendar vem,da sem pravkar vlekel na uho njihove zaduene vzklike,vnaprej pripravljen tak na upor proti vzdihom in kima-njem kakor na upor proti mirnemu in treznemu opazo-vanju. Poprej je v gnei enski glas vpraal: Quest ce quecest a? Moki glas je odgovoril: Le four. Zatem je prej-nji enski glas rekel: Les pauvres. Vsenaokoli so bile po-stave, ki so se vzdigovale na prste, da bi videle pepel inkoice v loncih, meni pa se je kar naprej zdelo nera-zumljivo, kak more nekdo ob tako mogoni pei spra-evati, kaj je; obenem me je tista lagodnost pomirjala,ker mi je potrjevala resnico o obupno lenem ritmu, skaterim se prebuja loveka zavest. To se pravi, da sem

BESeDANEKROPOLA

51

bil nekako zadoen ob ugotovitvi, da je na taborikisvet neprenosljiv, eprav ne morem rei, da sem bil obtem spoznanju poteen. On je rekel: Pe. Ona pa: Ubo-ci. Taka kratka vpraanja in tak kratki odgovori bi bililahko lapidarni, lahko bi bili polni zgoenega, neizgo-vorjenega smisla; tako pa se mi je zdela njena pripom-ba kakor toba ene, ki je videla muco pod avtomobil-skim kolesom. Res, krivien sem, ker njeno vpraanje obrazklenjenih ustih elezne sfinge je bilo sam reitev izzadrege, beg pred strahom, da se ji kovinasti goltanecne bi priblial. Krivien sem, ker ne upotevam, da vsemtem tevilnim ljudem zlo ni tak domae in vsakdanjekakor meni. Nimajo o njem vidnega spomina. A kaj,morebiti je zdaj tudi moj korak tak nemiren prav zavo-ljo tega, ker se mi potopljene podobe prikazujejo pre-malo v reliefih. Verjetno se bom moral oddaljiti od tegakraja, da se bodo premaknile v meni kakor alge ob vzgi-bu vodnih plasti; tukaj so zdaj predmeti goli in sencerajnkih so dale od njih. Mogoe se vrnejo sm, ko za-grne planino tema. Mogoe se zberejo, ko pokrije tera-se sneg. Takrat so sami in najpoprej kakor neko poloi-jo umirajoe na sneno leie, potem se postrojijo, a nepriakujejo moa v kornjih, ki jih bo pretel, ampak vpopolni tiini zbrano razbirajo vrednost valovnih spo-roil, ki prihajajo s umeega ivega sveta.

BESeDANEKROPOLA

52

Kletni prostor pod pejo, skladie, ki je opremljeno zrudimentarnim rnim eleznim dvigalom. To je nazwei-lerska mrtvanica. In vidim, kak sva s Tolo na nosilni-ci prinesla Iva, vidim rne elezne palice in debelo sivoplatno nosilnice. Iva sva potem vzdignila in poloila nakup. Takrat sem pomislil, da se bodo dolge klee skle-nile ob njegovem vratu, ko ga bo grobar potegnil s kupa.Zakaj leal je na kupu sredi suhih reber, votlih kolkov,ostrih linic in balinastih lobanj. Sam njegov obraz jebil obrit, ker sem nekje staknil iletko in mu s teavoostrgal vdolbine lic, da bi ga vsaj s tem povezal z nava-dami naega rodu. Tak je bil na vrhu kosti v rumenikoi njegov obraz kakor pomlajen in je klical za mano,naj ga ne puam tak samega med tujci, ko pa sva bilaskoraj ves as skupaj vse od cementne celice pod Ober-dankovim trgom. In klical me je tudi potem, ko sva zAnatolijem nesla prazno nosilnico po stopniu; na sre-di grobega platna je bil zmeraj rjavkast made, ki ga jepred kdove koliko mesci pustil kdove kateri rajni. Slialsem njegov tihi oitek, da sem ga varal, ko sem mu za-trjeval, da ga bolezen ne bo vzela, ko sem mu ponavljal,naj takne misli kratko in malo odpodi. Videl sem ga,kak je nepopravljivo ualjen, ker sem bil zmeraj veder,ko sem priel k njemu, sdel na njegovo leie in semenil z njim kakor z bolnikom, ki se mora sam odpoi-ti po dolgi bolezni. Mole sem sledil Toli in privzdigoval

BESeDANEKROPOLA

53

drog nosilnice, zakaj bil sem niji od njega in sem pazil,da ne bi drugi drog udarjal ob kamne stopnic. A tudi kobi udaril, Tola tisti dan ne bi v ali zarobantil, vseeno panisem maral, da bi udaril in se kovinsko oglasil. Ne, Tolase ne bi ustavil in ne bi rajnkemu tovariko ozmerjalnjegovo carsko mater, zakaj vedel je, da sem se pravkarloil od rojaka, in zanj, ruskega fanta, je bil rojak svetastvar. Meni pa je bilo, kakor da sem pokopal oeta. u-til sem svojo nemo in nebogljenost in hkrati sem sezavedel tiste prvinske ranljivosti, ki jo lovek globinskodoivi ob pogledu na hladno telo tistega, ki je bil poet-nik njegovega ivljenja. Kakor da je bramor pregrizelkoreniko, s katero sem se tukaj, sredi pogubnih teras,natihoma povezal s terasami v bregu nad morjem; in bilsem zadet v ivo tudi zato, ker sem zares do zadnjegaupal, da se bo Ivo kljub vsemu reil. elel sem mu, da bise; ivo sem mu elel tudi zato, ker je s svojim mirnimnasmekom in s svojim znaajem stkal tak gosto mre-o prisrnih vezi med nama. Zavoljo njegove lovekepodobe sem mu elel, naivno pa sem verjel, da se bomoja elja uresniila tudi zato, ker je bil deleen mojeskrbi in naklonjenosti. In tega mojega poraza se je zave-del tudi Leif, ki me je oetovsko (kar je bilo nenavadno)pouil, da bi Ivo tudi v navadnem ivljenju podlegel. Inmorebiti je bilo res, a Leif Poulson, moj ef, je bil pri temnekoliko vzvien kakor zmeraj, ko ni imel opravka s svo-

BESeDANEKROPOLA

54

jimi norvekimi ljudmi. Zato sem si, morebiti po krivem,mislil, da bi Leif za drugega bolnika vendar iztaknil kjesulfamide; ne zdaj, seveda, ko se je bolezen poglobila, ahitro od kraja, ko je Ivo zbolel. Prav dobro vem, evbazinin prontosil, ki so ju zdravniki dobili, sta pola v dvehdneh; a e bi Leif hotel, bi preskrbel dozo sulfamidov.Jaz pa bi ga moral takrat nagovarjati, zavzeti bi se mo-ral za Iva. Saj, a takrat nisem pomislil na sulfamide, kerni od zaetka menda niti Leif vedel, kaj je Ivu; ko pa jeLeif omenil obisti, je bilo z bolezenskim procesom etako dale, da je Ivo vidno hiral. Ne vem, ne vem, istomogoe pa je tudi, da bi sulfamidi ni ne opravili. Mo-rebiti je bila tuberkularna infekcija, Leif z mano ni govo-ril o tem, premalo pomemben sem bil v notranji tabo-rini politiki. A zdaj, ko vse to vem, se mi Ivo vendar neprikae, njegovega obraza ni, skladie in klee so tam,kakor da nimajo ne z mano ne z Ivom nobene zveze.Sam sem. V senci, ki je topla, ker so onkraj barake in nanjenem desnem koncu julijski arki. In ele ko se v za-dregi ozrem, se zavem, da so med Ivom in mano mojelahke sandale, poletne hlae, kemini svinnik, s kate-rim si na hitro zapiem ime predmeta, ki ga zagledam,fiat 600, ki me aka pred izhodom in s katerim se v Ro-janu vekrat peljem mimo skladia, kjer je Ivo proda-jal oglje. In tako tudi vem, da bi se moral reiti vsegaposvetnega, natakniti lesene cokle naega ubotva, e bi

BESeDANEKROPOLA

55

hotel spet postati vreden njegovega tovaritva. Tedaj biIvo nehal biti neviden in ne bi mi zameril, da se bompovrnil na trako obreje; morebiti tudi ne bi zahtevalod moje zvestobe, naj se ne razveselim plivkajoe vodepod skalami barkovljanskega brega.

Takrat sem e hodil obiskovat Tomaa v drugi blok.Pravzaprav sem ga nekega dne spoznal ravno v trenut-ku, ko sem Leifa iskal zavoljo Iva. Poletje je bilo sijajno,a ni bilo za nas; kakenkrat se je pogled, ko si el na-vzdol po stopnicah, vendar ustavil v oddaljeni dolini, kise je kakor zdaj sonila v globokem prepadu. Toplota jetrepetala nad ujetim mirnim svetom dale pod nami innae punice so ga opazovale, kakor da ga gledajo sko-zi vodene lee obrnjenega daljnogleda. Bili smo vzdig-njeni visoko nad poraslo sotesko, a v nas se ni porajalnobeden od obutkov loveka, ki s hriba obuduje ce-lotno podobo niine. Nismo bili postavljeni v viino, dabi se e bolj povezali s lovekimi bivalii, ampak zato,da bi razlono videli, kak dokonna je naa loitev odnjih. A kljub temu je bil poleti been pogled tja dol zdra-vilen, ker na dnu tesn se je belil trikotni vogal nizkestavbe. Bil je kos samotne vile ali zapuenega sanato-rija, iz katerega so e zdavnaj, tak se nam je zdelo, od-peljali bolnike, da ne bi ob pogledu na nao grobnicoizgubili poslednje vere v ivljenje. Bil je predmet sredi

BESeDANEKROPOLA

56

prostega ozraja, bil je premec bele ladje, ki je bilaneresnina v globeli med planinami, ki pa je bila hkratitudi simbol odhoda in potovanja. In naenkrat, glej, se jev daljavi na premcu tiste zrane ladje prikazala zastavicaz rdeim kriem na belem polju. To ni pomenilo sam,da so v nizki stavbi sredi gor ljudje, ampak tudi, da sose ti ljudje nenadoma zaeli bati. Bil je kakor svetlobniblisk, ki ine skozi motno zavest nezavestnega, a prebu-jajoega se telesa. Bojijo se zaveznikov, ki se bliajo Bel-fortu. Bojijo se jat zaveznikih letal. In v nas se je zbudilutrip, ki je bil podoben trepetu, vztrepetu ribe na su-hem, preden se krevito sproi, da bi dosegla rob, zakaterim je odreilna voda. Nekje sredi naega bitja jepognala klica upanja, ki smo se je zavedeli, a na kateromarsikdo ni hotel misliti, da ji ne bi z ranjeno, razpada-joo mislijo kodil. Ker terase po poboju so bile zmerajisti vinogradi smrti in trgatev na njih se je nadaljevala neglede na letne ase. Nosai so zmeraj enako nosili pri-delek pogina na najnijo teraso, s katere se je potemvzdigoval rahel oblak in se poasi razpredal nad katra-niziranimi strehami barak. Seveda pa je bilo poletje ven-dar usmiljena doba, tak da so pred bloki, v katerih soiveli nesposobni za delo, telesa lahko posedla po malo-tevilnih klopeh, da se je les kost upiral v les sedea.Drugi so polegli v prah. Gotovo, tudi zato, ker je biloklopi malo, a predvsem se je telo zleknilo zavoljo trud-

BESeDANEKROPOLA

57

nosti, zavoljo neskonne onemoglosti. Ko lovek takotii glavo, prsni ko, trebuh in noge k zemlji, se munekako kakor v omami zazdi, da bo poslednji omehaltrdoto zemeljske oble in s tem nagonskim stiskom izsililiz nje nekaj ivljenjskega soka; a hitro zatem ga trudnostpremaga in uti, kak oddaja tlom svojo zadnjo, revnonenost. So pa spet trenutki, ko nad leeimi kraki ne-vidno gospodari vonj, ki ga prinaa dim. Tedaj se kljubelji po neomejenem poivanju zavest upr. Tedaj se zvsemi preostalimi momi hrani duha po osmojenemloju, zapira usta in piha sapo skozi nosnice, kakor dase ti bo s tem posreilo ukaniti pogubni oblak strupene-ga plina. A dolgo ni mogoe trzati z glavo, tudi ti ni nepomaga, e smrt pazljivo izdihava, ko jo zatem vendarmora, eprav v kratkih in odsekanih presledkih, spetvdihavati. Zato je spet najbolje, e odpravi slehernomisel, pljua se potem sama prilagodijo neskonno raz-potegnjeni valovni dolini unienja. Zakaj tudi e binenaden prepih povlekel ez planinsko poboje, bi tone spremenilo nepreminega ritma smrti, sam e boljbi se v elodcu, v kosteh, v lobanji razivela praznina, kije v lekem vonju omamljena, zazibana v megleni nar-kozi. Saj to je vendar tisti odhod skozi no v meglo, ki soga z dvema velikima rdeima zaetnicama narisali nahrbte in hlanice Norveanov, Holandcev in Francozov.N. N. Nacht und Nebel. No in Megla. Sama no ne za-

BESeDANEKROPOLA

58

dostuje. Skozi dvojno no je treba tudi v sonni svetlo-bi navzdol po stopnicah v podzemeljsko skladie tukajpod pejo. No, a kakor bliskavica v noi in megli je za-frfotala zastavica v dolini. Zato sem tako nemirno iskalLeifa. Vedel sem, da ne more ni pomagati Ivu, saj jezael blesti in meati razcefrane trake podobe v ta od-maknjeni svet, da sta mi postali daljava in bliina ena-ko abstraktni, a prav zavoljo sprememb, ki jih je napo-vedovala tista zastavica, se mi je zdel njegov konec vtaknem trenutku nedopustno krivien in nesmiseln.Kdo v, v razburjenju, ki se je vtihotapilo vame, sem sinajbr mislil ali vsaj upal, da bo Leif zavoljo vesele no-vice in od nje navdahnjen iznael nekaj odreilnega zaIva, prinesel na dan zdravilo, ki ga je imel dotlej skrite-ga za izredne primere, a ga bo zdaj v spremenjenemozraju lahko prosto uporabil. Leif pa je bil medtemgotovo v enajstem bloku in svojim Norveanom preda-jal pravkar odkriti beli kos blaga z droga v dolini; pritem je bil kajpada videti zelo malo vznemirjen, ker kotnordijski lovek ne kae na zunaj svojih notranjih vzgi-bov. Sam v oeh se je prikazovala poplesujoa svetlo-ba, ki je prehajala na krog okoli njega, posebno na sta-rega dolgina, skuenega mornarja iz skandinavskih ro-manov. Ta je bil brez kutravih sivih las, njegova glavaje bila gladka, usta brez pipe, a eprav je bil mornar brezfjordov, se je zdelo, da ni dokonno opustil misli na zo-

BESeDANEKROPOLA

59

petno vkrcanje. In tudi Leif je bil kljub belim lasem insvetlemu stetoskopu, ki mu je pobliskaval na progahrtastega jopia, s svojo pokonno in visoko postavobolj podoben norvekemu kapitanu kakor zdravniku.Leif je bil neranljiva in ponosna mokost, in eprav jenjegov trezni mir morebiti v kom zbujal zavist, je bilvendar pogled nanj kakor injekcija odpornosti. Tak naprimer tisti veer, ko so po apelu prinesli v revier telomladega fanta in ga poloili na ozko ploevinasto ope-racijsko mizico. Premrlo in negibno telo, ki bi ga poprej,ko je bil e sneg po terasah, prenesli po veernem ape-lu kar v shrambo pod pejo. Mrli, sem mislil, in tak jemislil bolniar, ki je stal ob Leifu, ta pa je bil tih in kakorzmeraj vzravnan. Odpel je umazani zebrasti jopi, raz-paral srajco na prsih in zael prestavljati bobenek ste-toskopa po fantovi srni strani. A ni ni bilo videti, da biel kaken utrinek ivljenja skozi celuloid in po ponik-ljanih cevkah v njegova uesa. Kakor sam sebi je vendarrekel: Man soll versuchen, se dostojanstveno prestopil inodbil konico ampuli coramina, medtem ko so fanturoke mrtvo visele z mize. Potem je v desnici dral tr-caljko, s kazalcem in sredincem leve roke je potipal,zmeril med rebrom in rebrom, in zapiil iglo v srce.Zdravniku v bolninici ni seveda vse to ni izrednega, ako sredi tihega pogina telo zane otepati z rokami, lovitizrak in zvijati prsni ko, je loveku, kakor da prisostvuje

BESeDANEKROPOLA

60

pravemu Lazarjevemu vstajenju. Zakaj fant je zares i-vel. Seveda je buljil oi in hlipal, a skromno se je smeh-ljal, ko se je Leif ustavljal ob njegovem leiu. Tak ne-razlono se je smehljal, kakor da se ne more spomniti,ne kdaj ne zakaj ga je Leif spet priklical v svetlobo, asmehljal se je vendarle. Ne, Ivu na tak nain ni bilo vemogoe pomagati, njemu na noben nain ni bilo vemogoe pomagati. Pa tudi Leifa nisem mogel najti. Intakrat mi je norveki bolniar povedal za Tomaa. Ka-merad Jugoslav, je rekel, kar je vekrat pomenilo, da greza primorskega Slovenca, zakaj v kraju, kjer je vse doskrajnosti preprosto, so dolge razlage odve. In epravima v rdeem trikotniku na prsih veliko zaetnico I, kerje bil pa ujet kot italijanski dravljan, slovenski lovekvztrajno trdi, da je Jugoslovan, in tako na najlaji nainprepria okolje, da prisluhne njegovim ugovorom. Seve-da se loveku srce in pamet upirata, da bi ga v deeli po-gina ugonobili kot Italijana, potem ko je od konca prvesvetovne vojske italijanska drava unievala njegovoidentiteto na domaih tleh. Temu bistvenemu, organ-skemu razlogu je treba dodati e omalovaevanje in tudizanievanje, ki so ga bili v taboriu deleni italijanskiljudje. Te so drugi narodi nagonsko povezovali s faiz-mom, a v glavnem je bil vir zanievanja in sovratvastrahovita nemka jeza nad narodom, ki je znova izdal,kakor je bil izdal v prvi svetovni vojski. Ta nemki pre-

BESeDANEKROPOLA

61

zir pa so v neizprosnem boju za obstanek v taboriuprevzeli vsi, ki so imeli nad brezimno mnoico kakrnokoli oblast; pri tem je igral veliko vlogo tudi razloekmed severnim, hladnim in zadranim znaajem, termediteransko obutljivostjo in zgovornostjo. Tak da jecel Leif, eprav Norvean in zdravnik, po navadi poka-zal ob italijanskem loveku negodovanje, ki je vekratmejilo na krivico. Bilo je, kakor da je zanj italijanski lo-vek nujno lenuh, ki s cmerikavim gostobesedjem skuadosei usmiljeno naklonjenost; tudi telesno je kot po-konna in ponosna postava Leif util odpor do neviso-kih ljudi, ki so preve govorili z obrazom in rokami.Zato sta se tak primorski Slovenec kakor istrski Hrvatupirala, da bi delila usodo ljudi, v katerih dravo sta bilaproti svoji volji vkljuena. Dotik smrti je odstranil vsilje-ne vzdevke in tak se je tudi norveki bolniar ravnal pooznaki, ki mu jo je dal Toma, saj so kartoteni podatkitako in tako prili v potev sam ob prihodu sm, na tapaten s pejo. Takrat je tevilka spet nala ime in pri-imek na koku lepenke v pisarni. A Toma ni nikolimislil na to. Toma je bil drugaen od vseh, kar sem jihsreal poprej in potem; in to zavoljo ivega nemira voeh, zavoljo ivahne in neukrotljive zgovornosti, zavo-ljo neverjetne, otroke vere. Bogastvo, ki se ni maralo alise ni moglo brzdati, se omejiti. Razpoloenje, ki ni imelone potrebe ne monosti, da bi postalo vsaj rahlo bolj

BESeDANEKROPOLA

62

trezno; vendar je ostalo zmeraj razsodno, kakrno jebilo pri prvem sreanju. Bolniarju da je pa rekel, da jeiz Trsta, ter kako naj norveki fant pozna Seovlje! Kajni tako? In mu gotovo ne manjka dosti do petdeset, a semuza in steguje roke vzporedno ob telesu kakor sinek,ki si mu obljubil, da bo vstal, e bo priden. Vse dni takolei ob oknu, medtem ko so nad njim aganice zgor-njega leia; iz rei med aganicami pa uhaja slama inpada na njegovo prevleko. Lei vse dni vznak, s prsti po-meta preperelo slamo in je kakor v zaboju zavoljo aga-nic nad glavo, nad nabuhlim telesom. V drugem satjupa so prav tak gnojne flegmone pod prevlekami, da jezrak okuen, kakor da razpadata hrib in gozd, kakor dagnije samo srce planine. A kljub temu so njegove oisredi kristalov domaih solin, in ko govori o trakemKanalu, o Borznem trgu, o trgu ob Rusem mostu, z enimoesom celo pokili kot ribi, ki se zazr v obsoneneoblake. Vesel je, da sem se pustil ujeti v njegovo igro, inje ves iz sebe zavoljo nepriakovanega obiska, jaz pa nemorem dojeti, e sluti, kak je ves preeren v strupenemozraju, kak je v njem nezasidran, brez kompasa nabrezmejnem morju. In prav tak je, ko se odkrije in sepotreplja po vodenino napihnjenem telesu, se aljivoprimerja z noseo eno in pravi, da bo vse splahnelo,potem pa spet pokriva nabuhlo telo, medtem ko mu voeh plapola bela zastavica, ki se je prikazala v dolini.

BESeDANEKROPOLA

63

No seveda, saj tudi v drugih so se vekrat vigale iskreivljenja, odkar so prihajala tako tevilna letala. Bikov-ke so zmeraj enako padale po ramenih, po koenihrokah, ki so branile gole repinje, a ko je krianje potih-nilo in so zebraste cunje napolnile barake, so se iz pol-mraka, dale pro od oken oi upirale v nebo. Telesa, kiso bila sklonjena ali pa so epela in stegovala vratove, sobila suha, kroglice pa so bile vlane; po dve in dve, nagosto stisnjene so preale za srebmimi luskinicami, za-pienimi v belkasto mreo oblakov. Tedaj se je brnenjuna nebu odzvalo nepoznano drhtenje v prsnem kou; ebolj pa je bil ta notranji odmev razloen ponoi, ko jebilo telo stegnjeno. Takrat je spremljal votlo in sunko-vito brenanje nebekih os glas nepomirljivih ovjakov.Zaelo se je. Bile so besede iz polsna, iz telesa, ki se jezavedalo, da lei na vrhu trinadstropnega pograda inslii prijateljske stroje, a se je hkrati zavedalo, da dremljesredi lanih celic. A e se je blial nov val, in zemlja z vo-njem po osmojenem mesu in seganih kosteh je do kon-ca izumrla, in ivljenje se je preneslo pod oblake, k jek-lenim uelkam, ki so varale no. V Mnchnu bodo zdajplanili iz postelj! je rekel glas, ki je bil buden, eprav sobile besede zamrmrane, posmehljivo jezne, kakor da jekrtnil leseni stav lei. Da, in tedaj je el uden tresljajskozi vodoravno telo, frfotanje bele zastavice je lo sko-zenj. In lani udje so se zasukali, prieli odejo k sebi,

BESeDANEKROPOLA

64

grlo je z naslado, kakor da se mu je kolcnilo, pogoltni-lo skopo slino, uho pa ni ve slialo tuljenja psov na tre-buhu rne planine. Gotovo, tudi v drugih se je zaiskrilamisel, ki je bila svetla kakor srebrne jate v soncu, a iskraje poasi usahnila v debeli plasti pepela. Pri Tomau pane, njegova igrivost ne zatone, ker jo ves as varuje, joneguje in me z njo nepretrgoma obkoljuje. Pravi omostu, ki sta ga s sinom pognala v zrak, da sta ustavilanemko kolono, in me dri ujetega s svojimi svetlimipunicami, pa ne kakor hipnotizer, ki me bo premagal,ampak kakor videc, ki hoe, da sem tudi jaz nepremag-ljiv. Nepremagljiv zato, da bom lahko v traki hii spre-jel istrsko rnino, ki mi jo bo on pripeljal. Sod. Dva soda.O, e bi mogel e zdaj srkniti rni sok, si eli, hitro biozdravel. Prav pred veo mi ga bo pripeljal, trd in gle-da razposajeno na tevilna leia, kakor da jih ne po-zna. Pa je vendar zraven njega stokanje pod odejo, nekjepritiano grgranje, nekje oi, ki so na koncu kockastegablaga napol prosee, napol uporne. Dvoje nepreminihsteklenih kroglic. Medtem gre pravkar iz sobe nosilni-ca s telesom, ki je prekrito s prevleko. Toma ga pogle-da in ree: Ves as jih nosijo, a hkrati spet pravi, da bizagotovo ozdravel, e bi se napil vina. Dva soda mi bopripeljal. Sam da se pri tem ni ne ponareja, se ni neposiljuje, njegova ivljenjska sila je tako velika, da jemljevedrino iz teme. In vesel je, da je njegov sin uel v hri-

BESeDANEKROPOLA

65

be, pa je videti, da je zdaj njegova neugnanost vsa zgo-ena in obenem sproena zame, za tega novega sina, kiga bo s svetlobo svojih oi naredil trdoivega in neran-ljivega. Da, priznam, da ga nisem razumel in ga se zdajne razumem. O, zelo lahko je rei, da so njegove ive oiz razigranostjo in hudomunostjo hotele ukaniti smrt,da se je Toma nevidno presadil na istrska tla in kakortrta srkal iz zemlje zdravilnega soka; zelo lahko je rei,da je z zgovornostjo prekrival vse skrite dvome in podo-be, ki so mrgolele kakor spake ob njem in v njem. Akak potem, da se mu ni niti enkrat zareklo, da ni nitienkrat ovehnil, ampak se zmeraj dral v ravnoteju,ostajal zmeraj na povrju? Morebiti je bil res tak udo-vit igralec, kaknega ne bom ve sreal. Igralec, ki si vtekmi s smrtjo niti za trenutek ne oddahne, nikdar nesname maske, ampak se tako istoveti z novo vlogo, dapravzaprav nima pomena govoriti o maski. Tudi ponoine? A ne vem, takrat nisem pomislil, da bi priel v noik njemu, a verjetno bi spet nael dvoje nasmejanih oi,ki so me akale. Res, ker zanj ni veljal noben ugovor, kajugovor, nobene pripombe ni sprejel. Tak takrat, kosmo se zaeli pripravljati za odhod. Mislil sem si, kakbomo natovorili vse Tomae na kamione, potem pa v i-vinske vozove, tak da bodo terase ostale brez lajeev inbrez dima; mislil sem si, kak bomo potem vse takneTomae spet raztovorili pred vijimi minareti novega

BESeDANEKROPOLA

66

verstva. Skrbel sem zanj, ki je imel preteko telo, da bilahko stekel naproti prostosti; zato sem molal. On paje bil e bolj zgovoren kakor po navadi. Rekel je, da bo-mo v Dachauu vendar blie domu. In bil sem hud inrazoroen kakor poprej ob epetanju, da bodo napadlitaborie vogeki partizani in nas osvobodili, kakor sembil zadran ob napovedovanju, da nas bodo reili padal-ci. A na Tomaa se nisem mogel znesti; zato sem spetmolal. Videl sem ga, kak je e ves sredi istrskih trt inne ve z nami. Pa to in prav, sem si mislil, da si tukaj inhkrati tam, v ivem svetu, Toma, to ni prav. Smrt tegane dopua. Ni prav, Toma, da si zdaj v seoveljskihsolinah, da v kmeki sobi odpira predale teke omarein voha zdravo platno hrapavih rjuh. Ni prav. In ogle-doval sem se, da ne bi stopil za njim, da ne bi slial osli-a, ki je pravkar zarigal za hio, ne junice, ki drgne vratob jasli. Njemu pa je v kleti glasno klokotalo rno vino.Brentai rnine. Sodi, poplava rnine. Povodenj, ki sebova obadva kmalu kopala v nji, plavala v nji. A ne bismel, Toma, ker gre pravkar nosilnica mimo lei,smrt je ljubosumna megera, Toma. Ob mojem molkuse je ta neverjetni lovek res za trenutek zresnil, a samzato, ker ga je zaskrbelo, da me ni s im ualil; ko pasem se izgovoril, e da sem mislil, kak bi bili moralistoriti vse mogoe in nemogoe, da ne bi prili v krema-torijski svet, se je spet razivel. Mlel je z rokama kakor

BESeDANEKROPOLA

67

dobrosren gospodar, ki je kljub bolezni sklenil s sose-dom pomemben dogovor. V Dachauu bomo vendar bli-e domu, lovek! je vzkliknil. In hotel je, da mu napiemsvoj naslov, a se je uprl, ko sem strgal list papirja iz za-pisnice. Ne, na aganico nad glavo naj mu ga zapiem,da ga bo imel ves as pred omi. In ko sem risal dolge,preklaste rke, kakor da riem Mol