UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

NAČRTOVANJE IN IZVEDBA UVOZNEGA POSLA V PODJETJU ALMONT d.o.o.

THE PLANING AND THE PROCEDURE OF IMPORT

IN THE COMPANY ALMONT d.o.o.

Kandidatka: Mateja Podkrižnik Študentka rednega študija

Številka indeksa: 81631102 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: zunanja trgovina

Mentorica: dr. Romana Korez Vide

Zgornja Ložnica, junij, 2008

2

PREDGOVOR Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je za državo marsikaj spremenilo. Tudi na področju mednarodnega trgovanja. Predvsem se je olajšalo poslovanje med državami članicami Evropske unije. Tako je nastalo novo tržno področje, ki pa se razlikuje od menjave med državami članicami Evropske unije, in menjave z državami ki niso članice EU. Posebnost tega je v tem, da se pri trgovanju z državami članicami EU blago lahko prosto giblje po območju, ki pripada Evropski Skupnosti (to območje so mišljene države ki so članice Evropske unije). To pomeni, da pri nabavi blaga iz držav članic prestopimo samo državno mejo, ne pa tudi carinske meje. S slednjim je mišljena carina, ker pa so le-te med državami EU ukinjene, pri prestopanju državne ne prihaja več do carinjenja. Blago je prepeljano neposredno od dobavitelja do kupca, sledljivost blaga pa se zagotavlja s statistično bazo podatkov, imenovano Intrastat. Na eni strani imamo tako trgovanje na domačem trgu (Evropska skupnost), kjer ni carinskih mej, ampak prihaja samo do prestopa državnih meja. Na drugi strani pa imamo mednarodno trgovanje, kjer je v uporabi še vedno carinjenje (kar pomeni prestop državne in t.i. carinske meje). Prednosti Evropske unije so torej ukinjene carine, saj ni več nepotrebnega in zamudnega čakanja na mejah. Blago je hitreje prepeljano čez mejo in do namembnega kraja oziroma kupca. Uvoz je izraz za nabavo blaga iz države, ki ni članica Evropske unije. Če pa gre za trgovanje z državami članicami Evropske unije, pa to imenujemo znotrajskupnostna pridobitev blaga Potrebna je natančna analiza vseh dejavnikov, ki kakorkoli vplivajo na samo izvedbo uvoza.Tako je treba biti pozoren na stroške in tveganja ki spremljajo uvoz (od nepoznavanja trga do nepoznavanja dobavitelja ipd). Najpomembneje je imeti dober uvozni načrt in se ga držati. Izbira pravega dobavitelja je že lahko polovica dobro opravljenega posla. Podjetje mora paziti na stroške, ker kaj hitro se lahko zgodi, da zaradi njih zaide v težave, in zato se mora po vseh svojih močeh truditi da jih pazljivo spremlja in izračunava. Če se uvoznega posla ne lotimo na pravi način, potem tudi sama izvedba ne bo pravilna oziroma ekonomična. Na uvozni strani se predvsem pojavljajo tisti izdelki, ki jih domača podjetja ne morejo sama proizvesti, morda zaradi visokih stroškov proizvodnje, pomanjkanja znanja in pomanjkanje ustreznih strojev ki bi omogočali proizvodnjo konkurenčnih izdelkov. Na izvozni strani pa tisti, ki so nosilci konkurenčnih prednosti. Mednarodna menjava torej omogoča podjetjem, da se specializirajo v tistih proizvodih in storitvah, kjer dosegajo najboljše rezultate. Teorija je zapisana v vseh knjigah podobno, in je nekakšna začrtana smernica za delo v praksi. Z njo se dobi podlaga za nadaljnje delo. Zapisani postopki bodo ostali vedno isti, vedno pa se bodo spreminjala pravila v zvezi z mednarodno menjavo.

3

Ker sem izvoz in vse njegove značilnosti že spoznala iz prakse, mi je bil motiv za pisanje diplomskega dela še podrobnejše spoznanje uvoza in njegovih značilnosti. Pri pisanju sem uporabljala ustaljeno literaturo in pa podatke, ki sem jih pridobila od zaposlenih v podjetju Almont d.o.o. ki bi se jim na tem mestu prav lepo zahvalila za vso pomoč. Skratka, v današnjem času zaprto gospodarstvo že dolgo ni več zadostno. Če hočemo preživeti, se moramo boriti za svoj prostor pod soncem. Podjetja to počnejo s konkurenčnimi proizvodi, ki jih prodajajo na tuja tržišča oziroma kupujejo kvalitetne proizvode od drugih, da jih lahko ponudijo domačim kupcem in si tako na domačem trgu ustvarijo svoj delež. Vendar pri vsem tem je potrebno paziti, da so vse stvari v zvezi z uvozom, jasne. S tem je mišljeno predvsem znanje ki je potrebno za zunanjetrgovinsko poslovanje. Velik delež pri tem zavzemajo incoterms klavzule oziroma transportne klavzule, ki določajo prehod stroškov in obveznosti med prodajalcem in kupcem. Njihovo nepoznavanje lahko pripelje do velikih zapletov in nepotrebnih stroškov. V svoji diplomski nalogi sem skušala čimbolj jasno opredeliti sam potek uvoza, na teoretični in praktični strani. Poskušala sem povzeti najpomembnejše stvari, kar se tiče uvoza in njegove izvedbe.

4

KAZALO 1. UVOD...................................................................................................................................................... 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA................................................................................... 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE................................................................................................ 5

1.2.1 Namen........................................................................................................................................ 5 1.2.2 Cilj ............................................................................................................................................. 5 1.2.3 Osnovne trditve.......................................................................................................................... 6

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ....................................................................................... 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ............................................................................................ 6

2. UVOZNI POSEL ................................................................................................................................... 7 2.1 FAZA PRIPRAVE POSLA .................................................................................................................. 10

2.1.1 Ugotavljanje potreb po uvozu.................................................................................................. 10 2.1.2 Povpraševanje – zbiranje, obdelava in analiza ponudb .......................................................... 11 2.1.3 Izbor dobavitelja...................................................................................................................... 11 2.1.4 Sklenitev pogodbe.................................................................................................................... 11

2.2 FAZA IZVEDBE POSLA.................................................................................................................... 11 2.2.1 Plačilo blaga ........................................................................................................................... 11 2.2.2 Evidenca uvoznega posla......................................................................................................... 12 2.2.3 Dispozicija za odpoklic blaga in zavarovanje ......................................................................... 12 2.2.4 Carinjenje in sprejem blaga .................................................................................................... 12

2.3 FAZA ZAKLJUČKA POSLA............................................................................................................... 13 2.3.1 Obračun uvoza......................................................................................................................... 13

2.4 PREVOZNA DOKUMENTACIJA ........................................................................................................ 19 2.5 POSTOPEK IZVEDBE POSLA ZNOTRAJSKUPNOSTNE PRIDOBITVE BLAGA ......................................... 20

2.5.1 Znotrajskupnostna pridobitev blaga........................................................................................ 20 2.5.2 Intrastat ................................................................................................................................... 21 2.5.3 Izvajanje Intrastata v Sloveniji ................................................................................................ 22

3. INCOTERMS KLAVZULE ............................................................................................................... 23 4. PREDSTAVITEV PODJETJA ALMONT D.O.O............................................................................ 26

4.1 DEJAVNOST PODJETJA ................................................................................................................... 27 4.2 PODJETJE NA TUJIH TRGIH ............................................................................................................. 28

5. UVOZNI POSEL V PODJETJU ALMONT D.O.O. ........................................................................ 30 5.1 FAZA PRIPRAVE UVOZNEGA POSLA................................................................................................ 30 5.2 FAZA IZVEDBE UVOZNEGA POSLA ................................................................................................. 31 5.3 FAZA ZAKLJUČKA UVOZNEGA POSLA ............................................................................................ 32 5.4 ZNOTRAJSKUPNOSTNA PRIDOBITEV BLAGA................................................................................... 33

6. SKLEP .................................................................................................................................................. 35 7. POVZETEK ......................................................................................................................................... 37 8. SEZNAM VIROV IN LITERATURE ............................................................................................... 39

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V svoji diplomski nalogi se bom osredotočila na postopek uvoznega posla, konkretno na primer uvoznega posla v podjetju ALMONT d.o.o. Moj temeljni cilj je čimbolj nazorno in podrobno predstaviti celoten posel, t.j. od faze priprave do faze zaključka posla. Za vsako podjetje slej ko prej pride čas, ko mora prestopiti meje svoje države in začeti širiti svoje delovanje tudi na tuje trge. Zakaj je temu tako? Zato ker podjetja, tako kot vse ostalo, imajo svoje potrebe. Pri nabavni funkciji so to predvsem potrebe po zagotavljanju materiala, storitev in proizvodov, ki jih nato na takšen ali drugačen način posredujejo dalje. In ker tudi podjetje ne zmore storiti in proizvesti vsega samo, si poišče zunanje izvajalce, torej njegove dobavitelje, ki ga zalagajo z materialom, surovinami in vsem ostalim kar potrebuje, a ne more proizvesti samo. Morda zaradi pomanjkanja znanja, financ ali zaradi pomanjkanja pravilne opreme za izdelavo določene stvari. Tako mora podjetje dobro poznati trg, na katerega vstopa in dobavitelje, ki delujejo na tem trgu. Primerna izbira dobavitelja pa je za podjetje zelo pomembna, saj njegovi ugodni plačilni in dobavni pogoji posredno pripomorejo k bolj uspešnemu podjetju. Podjetje mora biti, razen v fazi izbora dobavitelja, pozorno tudi v drugih fazah, saj vsaka izmed njih prinaša možnost tveganja pomanjkljive izvedbe in s tem višjih stroškov. V diplomski nalogi nameravam, razen predstavitve celotnega postopka uvoza, opozoriti tudi na tveganja, ki jih s sabo prinaša necelovito načrtovanje in izvedba posameznih faz v okviru postopka uvoznega posla. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Namen diplomskega dela je predstaviti celoten postopek uvoznega posla in s tem pomen načrtovanja uvoza ter same izvedbe, spoznati glavne motive za uvoz in bistvene elemente pri tem poslu. Prikazati nameravam tudi razlike med uvoznim poslom in poslom znotrajskupnostne pridobitve. Potek posla v praksi bom prikazala na primeru podjetja ALMONT d.o.o. 1.2.2 Cilj Cilj, ki ga želim doseči, je dobiti celoten vpogled v uvozni postopek. Z izbrano literaturo in svojimi lastnimi izkušnjami želim priti do praktičnih spoznanj o uvoznem poslu. Tako nameravam predstaviti:

- glavne elemente načrtovanja uvoza - faze uvoznega posla - pravno podlago uvoznega posla - ključne razlike med domačo nabavo in uvozom

6

- ključne razlike med uvoznim poslom in poslom znotrajskupnostne pridobitve 1.2.3 Osnovne trditve Osnovne trditve:

- tveganja previsokih stroškov in izgub v uvoznem poslu so povezana s pomanjkljivim načrtovanjem in izvedbo uvoznega posla

- načrtovanje je pomembno tako za uvozni posel kot tudi za posel znotrajskupnostne pridobitve

- kljub enostavnejši izvedbi, faze posla znotrajskupnostne pridobitve v primerjavi z uvoznim poslom prav tako prinašajo tveganja višjih stroškov in možnosti izgub

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljam da:

- bodo podjetja zaradi vedno večjih potreb po nižjih stroških in višji kakovosti več pozornosti namenila načrtovanju in izvedbi uvoznih poslov

- lahko podjetja s premišljenim načrtovanjem in učinkovito izvedbo uvoznih poslov (in poslov znotrajskupnostne pridobitve) bistveno znižajo stroške poslovanja

- bo učinkovitost izvedbe uvoznih poslov v obdobju globalizacije postala ključna konkurenčna prednost podjetij

- bodo podatki, ki jih bom pridobila iz podjetja, celovito prikazali potek posla Predpostavljam, da primeren izbor dobavitelja posredno omogoča podjetju njegov obstoj in razvoj, saj s tem, kakšna je dobaviteljeva cena, kakšni so njegovi dobavni in plačilni pogoji, omogoča podjetju lažje delovanje. Podjetje se seveda mora prilagajati postavljenim zahtevam, toda, boljše kot so, lažje deluje in s tem tudi uspešnejše posluje. Sam postopek uvoza pa se seveda razlikuje, glede na to, ali uvažamo iz države članice Evropske unije, ali iz tiste, ki je izven te skupnosti. . Omejitve:

- v diplomskem delu se bom omejila na postopek uvoznega posla v podjetju ALMONT d.o.o. Slovenska Bistrica, in sicer z izbranim dobaviteljem

- v diplomskem delu bom prikazala tudi postopek posla znotrajskupnostne pridobitve v podjetju ALMONT d.o.o.

- v diplomskem delu bom omejena s skromno literaturo, ki obravnava omenjeno tematiko

1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu bom kombinirala metodo kompilacije (teoretični del), ter metodo deskripcije (empirični del). Diplomsko delo je poslovna raziskava, saj obravnava potek posla v konkretnem podjetju.

7

2. UVOZNI POSEL Preden se sploh lotimo uvoza, je potrebno vedeti marsikaj. Na primer, zakaj se odločiti za uvoz, kaj uvažati, od kje uvažati, … Zato je potrebno, da si, tako kot za vsako drugo pomembnejšo stvar, naredimo načrt, kako uvažati. Torej, potrebno si je sestaviti dober uvozni načrt. Od tega načrta je veliko odvisno, saj v njem opredelimo najpomembnejše elemente, ki določajo naš uspeh oziroma naš neuspeh. Torej, mednarodnega poslovanja se ni mogoče lotiti brez načrtnega, skrbno pripravljenega in sistematičnega pristopa. To seveda še ne pomeni, da je uspeh v mednarodnem poslovanju zagotovljen, imamo pa vsekakor boljše možnosti da uspemo, kot pa, če nimamo začrtanih nobenih smernic, kako doseči posamezne cilje. S tem zmanjšamo tudi tveganja, ki bi lahko usodno vplivala na razvoj podjetja. (Dubrovski 2006, 431). Priprava uvoznega načrta je razvidna iz slike 1. Slika 1: Priprava uvoznega načrta: Faza priprave Faza izvedbe Faza nadzora Vir: Dubrovski 2006, 432 Elementi za izdelavo poslovnega načrta v uvozu so naslednji:

uvod – opredelitev nagibov za uvoz informacijski viri in potrebe pregled tekočega poslovnega položaja podjetja ter poslovnih priložnosti za širitev in

razvoj pregled notranjih potreb podjetja po poslovnih funkcijah cilji, ki jih z uvozom želimo doseči ovrednotenje potencialnega vpliva uvoza na tekoče poslovanje analiza zunanjega okolja opis marketinškega spleta (vrsta izdelka, uvozne cene in prodajni pogoji, način tržnega

komuniciranja,…) predlagani uvozni trgi izbrani način poslovanja na izbranih uvoznih trgih časovne opredelitve za posamezne aktivnosti in doseganje zastavljenih ciljev predvideni stroški in razpoložljiva sredstva poslovna tveganja in ključni dejavniki uspeha dokumentacijsko-tehnični vidik predvidenega posla (carinske tarife, postopki carinjenja,

ipd.) finančne projekcije zadolžitve zaključek (povzetek).

Načrt uvoznega

marketinga

Proces uvoznega

marketinga

Izvedba uvoznega

posla

Uvozni učinki in izidi

Zaključek, obrčaun in

nadzor

8

Glavna naloga v uvoznem poslu je seveda izbira tujega dobavitelja. Natančno je potrebno proučiti njegove zmožnosti, nabavne pogoje, tveganja in skladnost dobavitelja oz. izdelka s potrebami podjetja. Potencialne dobavitelje najdemo s tem ko raziščemo nabavni trg. Način uvoza je pomembno odvisen tudi od vloge nabave v podjetju, ki je lahko (ibidem 2006, 434-435):

nabava kot operativno-administrativna dejavnost nabava kot komercialna funkcija nabava kot sestavni del celovite logistike nabava kot strateška poslovna funkcija

Z vstopom Slovenije v EU (Evropska unija) se je slovensko carinsko območje razširilo na vse članice Evropske skupnosti (ES). Za blago tretjih držav, tj. držav, ki niso članice ES, in za blago, ki se izvaža iz ES v tretje države, ali uvaža iz tretjih držav v ES velja, da je treba uporabiti ustrezen carinski postopek:

- sprostitev v prost promet - izvozno carinjenje - ali opraviti drug predpisan carinski postopek

Za to je predpisan poseben obrazec , ki ga deklarant skupaj z drugimi dokumenti predloži carinskim organom. Deklarant je oseba, ki vlaga ta obrazec, lahko pa to stori tudi njegov pooblaščeni zastopnik – ki je običajno špediter. Obrazec se imenuje enotna upravna listina ali skrajšano EUL. Razdeljena je na polja, v katera deklarant vpiše vse potrebne podatke za carinjenje blaga. (Fersped 2007). Carinska deklaracija za nek postopek se lahko vloži pri eni izmed blagovnih izpostav. Deklaracija se vloži na predpisanem obrazcu (EUL) in v skladu s pravilnikom o izpolnjevanju enotne upravne listine. Temu pa je potrebno priložiti vse ostale potrebne dokumente, ki jih potrebujemo za izvedbo želenega carinskega postopka (faktura dobavitelja, izjava o poreklu blaga, …). Za postopek, pri katerem carinsko blago pridobi status blaga Skupnosti, mora deklarant opraviti vse uvozne formalnosti, carinski dolžnik pa mora plačati uvozne dajatve in upoštevati ukrepe trgovinske politike. (Carinska uprava RS, 2008). Pri uvozu blaga na območje Skupnosti, se lahko plačajo naslednje dajatve:

carina protidampinške dajatve izravnalne dajatve davek na dodano vrednost dodatne dajatve trošarine in pa druge oblike posebnih davkov oziroma dajatev

(Carinska uprava RS)

9

Davek na dodano vrednost se plačuje od uvoza blaga v Skupnost, in sicer se obračunava po 20% ali 8,5% stopnji. Plačila carine in DDV-ja je uvoz oproščen, če blago spremljajo potrdila o poreklu blaga. Pri dokazovanju porekla blaga se priloži obrazec EUR.1. Če tega obrazca ni priloženega, je potrebno ob uvozu na slovensko ozemlje plačati carino. (intervju v podjetju Almont). Uvoz blaga po zakonu o DDV pomeni vsak vnos blaga v Skupnost ki nima statusa blaga Skupnosti ali blaga ki je uvoženo iz tretje države, v Skupnosti pa ni sproščeno v prost promet v skladu s carinskimi predpisi. Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, ki je določena s carinskimi predpisi. V davčno osnovo se vključuje (Carinska uprava RS):

davke, trošarine, in druge dajatve ki se plačajo izven države članice uvoza dodatne stroške (provizije, stroški pakiranja, prevoza, zavarovanja) ki nastanejo do

prvega namembnega kraja na ozemlju države članice Skupnosti. Še ena, zelo pomembna sestavina dobre izvedbe uvoza, je seveda nadzor stroškov, ki nastanejo pri samem procesu. Priporočljivo (ni pa nujno, to se odloča vsako podjetje, oziroma referent uvoza posebej) je, da se sestavi uvozna kalkulacija pred samim začetkom posla. Ni nujno, da bo celoten postopek cenejši, če bomo izbrali cenejšega tujega dobavitelja, šele izračun celotnega poteka bo pokazal kaj se bolj izplača. Osnova za izdelavo uvozne kalkulacije je dobro poznavanje vseh elementov v sestavi cene in predvsem dobro poznavanje stroškov, ki se pojavljajo od samega začetka do konca uvoza. Tu torej gre za stroške ki so neposredno vezani na konkretno trgovsko menjavo. Pomembno je, da pri kalkulaciji uporabimo prave in realne podatke, saj je od tega odvisna točnost predkalkulacije, ki pa je lahko tudi najpomembnejši pogoj za uspešno izvedbo posla (torej minimiranje stroškov izvedbe posla) (Špec inTurk 2000, 105). Ceno v uvozu lahko določimo po naslednjem vzorcu (Špec in Turk 2000, 105): (1) Cena tujega prodajalca + stroški in izdatki v tujini do slovenske meje: nakladanje, zavarovanje, špedicija, prevoz, dokumentacija, takse, izvozno dovoljenje, izvozno carinjenje. (2) Cena DAF slovenska meja + carina in morebitne druge uvozne dajatve + trošarina (za določene izdelke) +DDV + stroški in izdatki od slovenske meje do namembnega kraja: carinske pristojbine, potrdila, certifikati, prekladanje, razkladanje, prevoz, špedicija, zavarovanje, bančni stroški,… (3) Cena v namembnem kraju kupca v Sloveniji

10

Mi kot uvoznik plačamo carino, DDV in ostale druge dajatve oziroma stroške ki nastanejo pri uvoznem poslu. Ker pa smo v Evropski uniji, kjer veljajo določene prednosti pri trgovanju s tujino, lahko zahtevamo povračilo davka, ki smo ga morali plačati ob uvozu (seveda če imamo ustrezno dokumentacijo ki dokazuje poreklo blaga. Če je blago brez porekla, moramo plačati vse dajatve brez pravice do povračila) Potek uvoza se deli na tri temeljne dele oziroma faze: pripravo posla, izvedbo posla in zaključek posla. Tabela 1: Faze uvoznega posla FAZA UVOZNEGA POSLA KORAKI FAZA PRIPRAVE POSLA UGOTAVLJANJE POTREB PO

UVOZU POVPRAŠEVANJE IZBOR DOBAVITELJA SKLENITEV POGODBE

FAZA IZVEDBE POSLA PLAČILO BLAGA EVIDENCA UVOZNEGA POSLA DISPOZICIJA ZA ODPOKLIC IN ZAVAROVANJE CARINJENJE IN SPREJEM BLAGA

FAZA ZAKLJUČKA POSLA OBRAČUN UVOZA (Vir: Bovha Padilla et al. 2004, 82) 2.1 Faza priprave posla 2.1.1 Ugotavljanje potreb po uvozu Osnova za ugotavljanje potreb je načrt podjetja, ki se pa razlikuje za proizvodna podjetja, katerih cilj je prodaja lastnih izdelkov, in za trgovinska podjetja, katerih cilj je realizacija večjega prometa blaga (Špec in Turk 2000, 248). Pri načrtu podjetja že v začetni fazi ugotovimo, pod katero tarifno številko se uvršča blago in katera oblika uvoznega režima zanj velja (Kenda 2001, 327). Na odločitve podjetja, da se neko blago uvozi, vpliva več dejavnikov, in sicer:

- pomanjkanje domačega blaga - neustrezna kvaliteta in cena domačega blaga - … (Brenčič et al. 2006, 82)

11

2.1.2 Povpraševanje – zbiranje, obdelava in analiza ponudb Ugotavljanje potreb po nakupu blaga v tujini je treba zelo natančno obdelati v referatu za uvoz v okviru zunanjetrgovinske organizacije. Referent za uvoz mora ugotoviti:

- Ali ima dovolj podatkov, ki mu jih je dal naročnik, da zadostujejo za pravilno opredelitev povpraševanja in: vodenje evidence možnih ponudnikov

Za nove materiale se poiščejo novi dobavitelji s pomočjo ustreznih katalogov, prospektov,… Povpraševanja se posredujejo v različnih oblikah, najbolj pomembno pa je, da so vsi tisti elementi, ki omogočajo ponudniku čim kvalitetnejšo ponudbo, jasni. (Kenda in Hazabent 1992, 133; Bovha Padilla et al. 2004, 82). 2.1.3 Izbor dobavitelja Opravi se po prejemu ponudb, ko lahko primerjamo cene, paritete, roke dobave,… Pri izboru dobavitelja pa še upoštevamo druge elemente:

- (ne)preizkušena kvaliteta blaga - dosedanje poslovne izkušnje - oddaljenost prodajalca, … (Kenda in Hazabent 1992, 136; Bovha Padilla et al.

2004, 82)

2.1.4 Sklenitev pogodbe Za izvedbo večjih poslov je sklenitev pogodbe nujna, saj udeležencem daje večjo pravno varnost. Vsebovati mora sestavine, kot so vrsta blaga, ceno, čas in kraj izročitve, način plačila, … vedno bolj pa je pomembno da se opredeli tudi pariteta.Pri manjših poslih in pri že znanih dobaviteljih pogodba ni nujna, temveč zadostuje že naročilo, ki ga mora dobavitelj potrditi. (Kenda 2001, 328). 2.2 Faza izvedbe posla 2.2.1 Plačilo blaga Plačilo se opravi v skladu z dogovorom (akreditiv, nakazilo, menica,…) (Kenda 2001, 328). Plačilo blaga uvrščamo takoj po sklenitvi pogodbe zaradi različnih načinov plačila blaga. Najbolj razširjena oblika so akreditivi, katerih značilnost je, da so odprti v korist dobavitelja pred odpremo blaga. (Špec in Turk 2000, 250). Na kratko o akreditivu: kupec sklene s prodajalcem (izvoznikom) kupoprodajno pogodbo, v kateri se dogovorita, da bo plačilo opravljeno z akreditivom. Kupec (uvoznik) na osnovi te pogodbe da svoji banki nalog, da odpre dokumentarni akreditiv v korist prodajalca v drugi državi. Banka kupca (akreditivna banka) po prejemu sredstev, ki jih nakaže kupec za kritje akreditivnega zneska, odpre akreditiv v korist osebe, ki jo v svojem nalogu navede kupec (ta oseba je koristnik akreditiva). Akreditiv lahko odpre neposredno (izvoznikova

12

banka) ali preko druge banke (korespondenčna banka). Ko prodajalec odpremi blago, predloži listine, ki so predpisane v akreditivu, korespondenčni banki ali neposredno akreditivni banki. Korespondenčna banka pošlje te listine banki kupca, ta pa jih izplača pod pogojem, da je prodajalec v predpisanem roku predal pravilne zahtevane listine. (Špec in Turk 2000, 233). 2.2.2 Evidenca uvoznega posla Evidenca uvoznega posla ni predpisana, vendar je priporočljiva. Iz nje naj bi bilo razvidno, kaj se je pri posameznem poslu že dogajalo in kaj se še pričakuje oziroma kako je potrebno delovati v bodoče. Evidenca mora biti točna in natančna. Pri evidenci gre za natančnejše podatke o dobavitelju, ceni, stroških, elementih ki so potrebni za obračun in podatke o morebitnem končnem koristniku. (Kenda 2001, 328). 2.2.3 Dispozicija za odpoklic blaga in zavarovanje Uvoznik določi rok za nakup na podlagi pogodbe in informacij s strani dobavitelja o pripravljenosti blaga za odpremo. Uvoznik sporoči te podatke izbranemu domačemu špediterju z uvozno dispozicijo. Uvozna dispozicija je navodilo špediterju da odpremi blago iz tujine, ga pri tem zavaruje in opravi vse ostale formalnosti (na njej so zapisani podatki o kupcu, vrsti blaga, tarifni številki, količini, ceni, carinski postopek,…). Uvozno dispozicijo uporablja uvoznik z namenom, da bi uvoz izpeljal na zakonit način. To ponavadi zaupa deklarantu, ki je navadno špediter in je bolj usposobljen za posredovanje med njim in carinskimi organi. Namen dispozicije je, da deklarant opozori naročnika, torej uvoznika na vsa pomembna dejstva, ki so potrebna za pravilno izpeljavo carinskih formalnosti. (CUPS 2008). Špediter se poveže z odpremnikom blaga (dobavitelj) in je dolžan upoštevati vsa navodila glede prevoza, roka dostave, obveščanja o odpremi,… Odpoklic blaga opravi špediter pisno, tako da odpremniku blaga dostavi navodila (Kenda in Hazabent 1992, 149-151; Padilla 2004, 83). Pri odpoklicu blaga igra pomembno vlogo odpremna klavzula (INCOTERMS), s katero so določene obveznosti posameznega pogodbenika glede organizacije prevoza, zavarovanja in plačila stroškov (Špec in Turk 2000, 250). Špediter mora predhodno urediti tudi zavarovanje, po odpremi pa izda zavarovalnica prijavo za zavarovanje blaga. (Kenda in Hazabent 1992, 149-151; Brenčič et al. 2006, 83) 2.2.4 Carinjenje in sprejem blaga Po prihodu blaga v kraj carinjenja pripravi špediter na enotnem administrativnem dokumentu (EUL) carinsko deklaracijo (CD) za izbrani carinski postopek. Če se uvoznik odloči za takojšnje carinjenje, izpolni špediter obrazec carinske deklaracije, ter vse dokumente predloži carinarnici. Ko le-ta opravi postopek, vrne deklarantu (tisti, ki vlaga deklaracijo, torej špediter) potrjeno deklaracijo, blago pa prepusti uvozniku. (Kenda 2001, 328) Za uvoženo blago je priporočljivo, da jih spremljajo potrdila o tujem poreklu blaga. V štirih primerih pa je to nujno (Špec in Turk 2000, 157):

13

♦ če se uvaža tekstil (potrebno je ob uvoznem carinjenju predložiti potrdilo o poreklu) ♦ če se od slovenske institucije zahteva izdaja potrdila o izvoru blaga v tretji državi ♦ če se uveljavljajo olajšave na uvoz iz tistih držav, s katerimi ima Slovenija sklenjene prostotrgovinske sporazume ♦ če se priznava slovensko ali drugo preferencialno poreklo tistim proizvodom, ki se izvažajo v države, ki priznavajo Sloveniji določene ugodnosti (zopet so to države, s katerimi ima Slovenija sklenjene prostotrgovinske sporazume) Smiselno je, da slovenski kupci za vsako dobavljeno pošiljko zahtevajo dokaz o preferencialnem poreklu blaga (to je navadno obrazec EUR.1 ali izjava na fakturi), če ne, je potrebno ob uvozu plačati carino po veljavnih carinskih stopnjah (Špec in Turk 2000, 157). Po vstopu Slovenije v EU se na notranjem trgu EU pojavljata dva pojma: »skupnostno blago« in »poreklo blaga«. Skupnostno blago je blago ki je v celoti pridobljeno na območju Skupnosti, uvoženo blago, ki je v Skupnosti sproščeno v prost promet in blago, ki je pridobljeno v Skupnosti iz blaga, navedenega v prejšnjih dveh točkah. Skupnostno blago je torej povezano s prostim pretokom blaga, poreklo blaga pa je povezan z zunanjim vidikom carinske unije in skupno trgovinsko politiko proti tretjim državam. Poreklo blaga je torej gospodarska nacionalna pripadnost blaga in je eden od elementov, ki vplivajo da carinsko obravnavo ob uvozu in višino carinskega dolga. Pravila o poreklu blaga so razdeljena v dve kategoriji: preferencialna in nepreferencialna pravila. Uvozniki morajo biti na poreklo blaga pozorni pri:

1) pogajanjih: že ko se uvoznik pripravlja na nakup blaga, mora poznati pravni okvir, ceno, potek posla, pomembno pa je, da določi vrsto porekla blaga in dokazila ki jih mora priložiti dobavitelj.

2) Pri sklepanju pogodbe: jasno mora biti določena vrsta porekla 3) Pri uvoznem carinjenju: uvoznik svojemu špediterju preda uvozno dispozicijo, kjer

mora biti navedena država porekla in carinske ugodnosti za uvoženo blago. Mora pa mu predati tudi originalno potrdilo o poreklu blaga.

4) Po sprostitvi v prost promet (Strle 2005) 2.3 Faza zaključka posla Ob zaključku posla smo dolžni blago najprej prevzeti in ga predati končnemu porabniku.Ob prevzemu se sestavi poseben zapisnik. V primeru odstopanj od dogovorjenih določil, mora uvoznik sestaviti reklamacijo in jo posredovati dobavitelju. (Kenda in Hazabent 1992, 155). 2.3.1 Obračun uvoza Obračun uvoza je zaključna faza uvoznega posla in ima več namenov (Špec in Turk 2000, 251):

a) zbrati in urediti vso potrebno dokumentacijo, in sicer:

14

komercialno (naročilo, račun dobavitelja, dispozicijo, prevozno listino, dohodni list, nalog za plačilo v tujino) špeditersko-carinsko (uvozna carinska deklaracija, račun špediterja, račun prevoznika, carinski račun, zavarovalno polico) finančno (obvestilo o opravljenem plačilu v tujino, obvestilo o zaračunanih bančnih stroških) b) zbrati stroške in ugotoviti nabavno ceno blaga c) prenesti stroške nakupa blaga na uporabnika oziroma naročnika blaga

Tako je uvozni posel zaključen. V primeru da še nekatere postavke niso znane (reklamacije in podobno), je možno, da se napravi delni obračun in šele kasneje končni. (Špec in Turk 2000, 251).

15

Slika 2: Shema poteka uvoznega posla: Vir: Špec in Turk 2000, 252

UGOTOVITEV POTREB PO

UVOZU KOLIČINA

KVALITETA

ROK DOBAVE

UVRSITEV V CARINSKO

TARIFO TARIFNA OZNAKA

POIMENOVANJE

STOPNJA CARINSKE

VREDNOSTI

KOMER CIALNI DEL POSLA

POVPRAŠEVANJE

IZBIRA

DOBAVITELJA

NAROČILO

UVOZNA DISPOZICIJA

UREDITEV PLAČILA

PLAČILO VNAPREJ

AKREDITIV

NAKAZILO PO PREJEMU

DOLOČITEV REŽIMA UVOZA

KONTINGENT

UVOZNO DOVOLJENJE

DRUGE OBLIKE

CARINJENJE

PREVZEM BLAGA

UREDITEV REKLAMACIJ

EVIDENCE

PRIDOBITEV REŽIMSKIH

PRAVIC, POTRDIL O

POREKLU ITD.

USKLADITEV RAZLIK

OBRAČUN

UVOZA

FAKTURIRANJE NAROČNIKU

POROČILA BANKI

SLOVENIJE

16

Razlaga slike 2: Najprej je potrebno ugotoviti, zakaj uvažati in nato opredeliti še, koliko, kakšno kvaliteto in kdaj to potrebujemo. Ko se to specificira, je potrebno blago uvrstiti v carinsko tarifo, kjer se določi tarifna št., se blago poimenuje in se s tem določi stopnja plačljive carinske vrednosti. Naslednje kar je potrebno, je določiti režim uvoza – ali so potrebna kakšna dovoljenja za uvoz (če se uvaža kakšno specifično blago, na primer orožje, zdravila,…), in pa razna potrdila o poreklu blaga. Ko je ta del opravljen, se prične osrednji del posla, to je povpraševanje in na podlagi tega izbor dobavitelja. Ko je le-ta izbran, se blago naroči, prevoznik ga pri dobavitelju naloži, se ocarini in prepelje do kupca, kjer se blago prevzame.. Če je bilo blago prevzeto v dobrem stanju, se posel zaključi, drugače se lahko uveljavljajo razne reklamacije. Če le-teh ni, se napravi obračun uvoza (likvidacija računov) ter zaključek s plačilom celotnega blaga. Plačilo blaga je vedno odvisno od dobaviteljevih pogojev. Ta lahko zahteva ali vnaprejšnje plačilo ali akreditiv ali plačilo po prevzemu blaga. Navadno pa gre za kombinacijo vnaprejšnjega plačila (avansa) in plačila po prevzemu. Banka Slovenije pa vedno vodi evidence plačil prevzetega blaga. Od trenutka vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti je to blago pod carinskim nadzorom in je lahko predmet kontrole carinskih organov. Carinjenje se lahko opravi pri mejni carinski izpostavi, lahko pa se blago po vnosu in predložitvi mejnim carinskim organom najprej uvede v tranzitni carinski postopek, da se prepelje do kraja na carinskem območju Skupnosti, kjer naj bi bilo vneseno v izbrani carinski postopek. (Carinska uprav RS, 2008). Promet s tistim blagom, ki je povezano z veterinarsko, fitosanitarno ali drugo predpisano kontrolo, je dovoljen samo preko tistih mejnih prehodov, ki so določeni za promet takšnega blaga. Tranzitni deklaraciji morajo biti priloženi vsi potrebni dokumenti za izvedbo carinskega postopka oziroma dokazila o tem, da je bila opravljena predpisana veterinarska, fitosanitarna ali druga kontrola. Tranzitni deklaraciji je treba predložiti tudi dokazilo o ustreznem instrumentu zavarovanja. Istovetnost blaga se zagotovi z namestitvijo carinskih oznak ali podrobnim opisom blaga. Tako blago je pod carinskim nadzorom in ga je treba namembnemu carinskemu organu predložiti v nespremenjenem stanju in v predpisanem roku. Tranzitni postopek se konča s predložitvijo blaga namembnemu carinskemu organu. Po predložitvi namembnemu carinskemu organu mora blago pridobiti eno izmed carinsko dovoljenih rab, ki je za takšno blago dopustna. Carinsko dovoljena raba pomeni (Carinska uprava RS, 2008):

vnos blaga v carinski postopek vnos blaga v prosto cono ponovni izvoz blaga iz območja Skupnosti uničenje blaga odstop blaga državni blagajni

17

Slika 3:Shema udeležencev v uvoznem poslu poročila kontrola Vir: Špec in Turk 2000, 249

ŠPEDITER V TUJINI

CARINA Tuja Domača

DOMAČI ŠPEDITER Zavarovalnica Prevoznik

DOBAVITELJ V TUJINI

POSLOVNA BANKA V

TUJINI

DOMAČA POSLOVNA BANKA

Blagovni tokovi

UVOZNIK Lastne potrebe Komitent

Finančni tokovi

Potrdila, dovoljenja,

soglasja

GZS

MINISTRSTVA URADI

BANKA SLOVENIJE

KONTROLNI ORGANI DEVIZNI INŠPEKTORAT CARINSKA UPRAVA BANKA SLO

18

Razlaga slike 3: Uvoznik se poveže z dobavitelji v tujini, katere vežejo razni poslovni stiki (povpraševanje, ponudba, naročila, itd.). Uvoznik (kot kupec) mora biti v stiku z domačo poslovno banko (kjer ima odprt račun za plačevanje računov oziroma za denarne prilive), le-ta pa je v navezi s poslovno banko v tujini (v primeru odprtega akreditiva – kupčeva banka odpre akreditiv, ko bomo mi plačali bo, proti dokazilu da je prodajalec nam dostavil blago, dobavitelju izplačala blago na račun, ki ga ima odprtega pri svoji banki). Naš dobavitelj v tujini je v rednih stikih s svojim špediterjem v tujini, s katerim se dogovarja glede prevozov in ostalih uvozno/izvoznih formalnosti. Le-ta pa ima stike s svojo – domačo in tujo carino. Zakaj? Carinarnica bo v primeru komplikacij obvestila špediterja, ter predlagala ukrepe za odpravo težav. Tudi špediter bo kontaktiral carino, če ne bo vse potekalo po ustaljenem redu. Njegova naloga je tudi pripraviti carinsko deklaracijo in pripraviti blago za carinjenje. Domačega špediterja lahko, v primeru da uvoznik sam opravlja špediterske posle, izključimo. Uvoznik mora pred uvozom, od ministrstva in ostalih državnih institucij, pridobiti razna dovoljenja za uvoz določenega blaga (seveda če gre za blago, za katero je to potrebno). Celoten potek posla pa kontrolirajo inšpektorji, carinska uprava in banka Slovenije. V prvi fazi (med uvoznikom, domačo, tujo poslovno banko) potekajo finančni tokovi (avansna plačila). Med tujim dobaviteljem, tujim špediterjem, carino, domačim prevoznikom in uvoznikom potekajo blagovni posli oziroma blagovna menjava, saj gre za prenos blaga, ki je predmet uvoza. Med ministrstvi, gospodarsko zbornico Slovenije gre za pridobivanje raznih dovoljenj, soglasij ipd. Nazadnje pa gre za kontrolo iz strani davčne uprave, carine in banke.

19

2.4 Prevozna dokumentacija Distribucija preko državnih meja zahteva seveda ustrezno dokumentacijo zato, da bi se s tem zajeli podatki o menjavi blaga preko mej (za statistične in carinske namene). Prevozno dokumentacijo sestavljajo (Makovec Brenčič in drugi 2006, 170-173): FAKTURA (imenovana tudi trgovska faktura ali angl. Commercial invoice) je račun, ki ga izvoznik – prodajalec izstavi uvozniku – kupcu v dogovorjenem številu izvodov. Služi kot pokazatelj pogojev, za katere sta se pogodbeni stranki dogovorili in pogosto celo nadomešča prodajno pogodbo. Glavni elementi fakture so: vrsta in količina blaga, teža, stroški na enoto in plačilni pogoji. Opis blaga na tej fakturi se mora skladati z vsemi ostalimi prevoznimi listinami . PREVOZNI DOKUMENTI so odvisni od prevoznega sredstva. V našem primeru gre za cestni tovorni promet, za kar se potrebuje CMR. Cestni transport ureja mednarodna konvencija CMR (Convention Relative au Contrat de Transport International de Marchandises par Route), ki določa, da ima pošiljatelj pravico da spremeni prevozno pogodbo, dokler drugi izvod tovornega lista ni izročen prevozniku. BANČNO-ZAVAROVALNI DOKUMENTI Zavarovalni dokumenti (zavarovalna polica, pogodba, zavarovalni certifikat,…): navadno jih izstavijo zavarovalnice. S njimi se dokazuje, da je blago v času transporta zavarovano. Bančni dokumenti (akreditiv, bančna garancija,…): navadno jih izda banka na zahtevo uvoznika. Zagotavljajo plačilo izvozniku, če so izpolnjeni določeni pogoji. CARINSKI DOKUMENTI: Spričevalo o izvoru (cerificate of origin): potrjuje poreklo blaga in je potreben za dokazila o carinskih olajšavah. Lahko ga izda gospodarska zbornica države ali pa proizvajalec sam. Izvozna deklaracija (export declaration): vključuje popolne informacije o pošiljki, ter služi v statistične namene izvoznih agencij. Konzularni spremni list (consular invoice): dokument ki ga podpiše konzul v državi uvoznici. Namen je kontrola in identifikacija blaga. Carinska faktura: navadno jo pripravi špediter uvoznika in je osnova za carinjenje blaga. Certifikat o kakovostnem in količinskem pregledu: z njim si kupec zagotovi, da je blago prejel v skladu z naročilom.

20

ŠPEDITERSKI DOKUMENTI V mednarodnem poslovanju se uporabljajo dokumenti, ki so enotni za vse špediterje, ki so člani organizacije FIATA1 : ♦ FCR – špediterjeva listina o prejemu blaga, ki potrjuje da je špediter blago prevzel v takšnem stanju, kot je to navedeno pri specifikaciji blaga. ♦ FCT – špediterjeva listina o transportu, kjer le-ta potrjuje, da je prevzel pošiljko v točno takšnem stanju, kot je to navedeno pri specifikaciji blaga in navaja, da je pripravljen da prevzame odgovornost za prevoz blaga. ♦ FBL – oziroma nakladnica za multimodalni transport. Z njo špediter nosi odgovornost za celo pot transporta. ♦ FWR – skladiščno potrdilo. Špediter ga izda takrat, ko nastopa kot skladiščnik. 2.5 Postopek izvedbe posla znotrajskupnostne pridobitve blaga

Ko so v Rimu podpisali sporazum o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS), so s tem bili podani tudi temelji za carinsko unijo. Prvih šest držav, ki so bile leta 1958 članice te unije, je začelo postopno odpravljati carine pri medsebojnem trgovanju. Prav tako so postopno začeli uvajati skupno carinsko tarifo, ki se uporablja za uvoženo blago iz tretjih držav. Leta 1968 je bila dosežena carinska unija, in od takrat dalje morajo vse države članice, ki vstopijo v unijo, izpeljati proces odpravljanja carin (med državami ki so članice unije). Prav tako morajo prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav po skupni carinski tarifi. Najpomembnejša sprememba pa je bila dovršitev notranjega trga leta 1993, ki je nadomestila formalnosti pri pretoku blaga znotraj držav članic (takratnih 12), in sicer z novimi obveznostmi, ki ne zahtevajo niti carinskih formalnosti niti carinskega nadzora pri medsebojnem trgovanju. (Kenda in Bobek 2003, 241 - 242) .

2.5.1 Znotrajskupnostna pridobitev blaga O uvozu govorimo, kadar gre za blago, ki prihaja na carinsko območje Skupnosti iz držav ali ozemelj, ki niso del carinskega območja Skupnosti. Slovenija je članica Evropske unije, kar pomeni, da spada v carinsko območje Skupnosti, kjer velja prost pretok blaga. Blago, kupljeno v drugi državi članici Skupnosti in pripeljano ali poslano v Slovenijo (ali katero drugo državo članico), ni predmet carinskih postopkov, in v tem primeru ne gre za uvoz, ampak za pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki je predmet davčne zakonodaje. (Carinska uprava RS, 2008). Pridobitev blaga znotraj Skupnosti prav tako poteka v treh fazah: ♦ faza priprave ♦ faza izvedbe ♦ faza zaključka

1 FIATA (International Federation of Freight Forwarders Associations) je mednarodno združenje špediterskih podjetij in njihovih operacij

21

V fazi priprave je potrebno navesti razloge za kupovanje na tujem trgu, poslati povpraševanja, zbirati ponudbe in izbrati dobavitelja. V fazi izvedbe je potrebno blago pripeljati na namembno mesto. Ta izvedba posla se od uvoza razlikuje po tem, da ni carine. Blago se od dobavitelja do kupca prepelje brez prehoda carinskih mej. S tem pa je seveda sama izvedba tega posla enostavnejša in hitrejša. Seveda se pa tudi tu ne sme pozabiti na incoterms klavzule in na preračun stroškov (na primer da je dobavitelj postavil klavzulo fco Dunaj. To pomeni, da moramo mi, kot kupec sami organizirati prevoz in ga plačati). V fazi zaključka gre pa zopet za obračun posla – likvidacija računov, ki jih je potrebno plačati dobavitelju oziroma prevozniku. Ker pri znotrajskupnostni menjavi ni druge dokumentacije, se podatki o prejemih oziroma odpremah mesečno zbirajo pri Intrastatu. Vsa podjetja morajo enkrat na mesec poročati o svoji menjavi s tujino (koliko so prejeli/odpremili, za kolikšno vrednost in od kje so prejemali/odpremljali ter kaj). (Vir: intervju v podjetju Almont d.o.o.) 2.5.2 Intrastat Kot je bilo že predhodno omenjeno, je območje EU območje brez carin. To pomeni, da ni potrebnih več toliko dokumentov ki bi dokazovali istovetnost blaga. Izpolni se samo mednarodni tovorni list (CMR – za cestni tovorni promet, seveda), ki spremlja pošiljko od kraja odpreme pa do namembnega kraja, torej kupca. Vendarle pa mora obstajati nadzor nad tokovi blaga znotraj EU, oziroma nad poslovanjem vsakega podjetja in njegovim trgovanjem z drugimi državami. Ta pa se opravlja enkrat mesečno v okviru poročanja o poslovanju INTRASTATU (intervju v podjetju Almont d.o.o..). Tabela 2: Strokovno izrazoslovje o Intrastatu: INTRASTAT Statistični sistem zbiranja podatkov o

blagovni menjavi med državami članicami EU

Intrakomunitarno trgovanje Trgovanje znotraj držav članic EU Poročevalska enota Podjetje ki poroča v Intrastat sistem Prejem Vstop blaga v Slovenijo iz druge države

članice EU Pošiljanje blaga Odprema blaga v drugo državo članico EU Tok blaga Smer odpreme ali prejema blaga iz EU Vključitveni prag Vrednost menjave, nad katero mora podjetje

poročati Intrastatu Vir: Carinska upava RS, 2008

22

KAJ JE INTRASTAT? Intrastat je statistika blagovne menjave med državami ki so članice Evropske unije. Podatki se zbirajo mesečno, in to neposredno od poročevalskih enot (Statistični urad RS), torej neposredno od uvoznega referenta v podjetju (ali izvoznega). Intrastat je bil uveden leta 1993, ko se je prav tako uvedel skupni evropski trg (Statistični urad RS), s tem pa je odpadlo carinjenje na notranjih mejah in uporaba carinskih deklaracij. To pa je pomenilo izgubo pomembnega vira podatkov za zunanjetrgovinsko statistiko. Za zajemanje statističnih podatkov o menjavi med državami članicami EU je bil tako ustanovljen Intrastat, ki služi kot nadomestilo za zajem podatkov, ki so nekoč bili razvidni iz carinske deklaracije. (Carinski urad RS, 2008). Zunanjetrgovinski podatki o državah članicah se zbirajo iz dveh virov: INTRASTAT in EKSTRASTAT. Razlika je, da je Intrastat zajem statističnih podatkov o menjavi med državami članicami, Ekstrastat pa je zajem statističnih podatkov o menjavi držav članic s tretjimi državami – nečlanicami EU. Pri Ekstrastatu je vir podatkov Enotna upravna listina (EUL), ki zajema vso blago, vrednosti in udeležence, pri Intrastatu pa je vir podatkov statistični obrazec. Podjetjem, ki ne dosežejo vključitvenega praga (določenega obsega prometa, ki znaša za odpreme 200.000 EUR, za prejeme pa 85.000 EUR), ni potrebno poročati Intrastatu. (Carinska uprava RS, 2008). 2.5.3 Izvajanje Intrastata v Sloveniji V Sloveniji je v skladu z Zakonom o državni statistiki, za Intrastat odgovoren Statistični urad Republike Slovenije (SURS). SURS si je za vzor vzel ureditve Intrastata v drugih državah članicah, in tako je sklenil sporazum o sodelovanju s Carinsko upravo Republike Slovenije (CURS). Le-ta je odgovorna za zbiranje in kontrolo podatkov, sodelovanje s podjetji in odpravljanju morebitnih napak pri poročanju. SURS pa je odgovoren za nadzor sistema, statistično metodologijo, za ocene in disimilacijo 2podatkov. V okviru CURS podatke za Intrastat zbira in obdeluje Carinski urad Nova Gorica za vse poročevalske enote v Sloveniji (Statistični urad RS, 2008).

2 disimilacija: razlikovanje

23

3. INCOTERMS KLAVZULE Morda na koncu še kakšno besedo o obveznostih in pravicah v mednarodnem poslovanju med prodajalcem in kupcem. Pogodbene stranke se pogosto ne zavedajo, da so razlike v mednarodnem poslovanju večje kot če bi poslovali na domačem tržišču. Ravno zaradi tega se v trgovinskem prometu uporabljajo klavzule (oznaka za mednarodno sprejete odpremne pogoje), ki olajšajo delo in predvsem prenašajo obveznosti in pravice med kupcem in prodajalcem. Z uporabo teh klavzul se opredeli (Špec in Turk 2000, 214): ♦ kraj in čas izročitve blaga ♦ kraj in čas prehoda nevarnosti ♦ kraj in čas prehoda stroškov Incoterms klavzule so najširše sprejeti standardi Mednarodne trgovinske zbornice (MTZ) in obsegajo trinajst klavzul, ki vsebujejo določbe o razmejitvi obveznosti pogodbenih strank , kar se tiče dobave blaga. Največkrat se uporabljajo med pogodbenima strankama, ki imata sedež v različnih državah. Ena izmed osnovnih vlog teh klavzul je poenotenje poslovnih običajev strank iz različnih delov sveta. (Zaljetelj, 2002). S pravilno uporabo teh klavzul se lahko izognemo nesporazumom in nepotrebnim stroškom, ki večkrat nastanejo zato, ker v pogodbah niso jasno navedene vse pravice in obveznosti. Incoterms klavzule so razdeljene v štiri skupine, ki se med seboj ločijo predvsem glede na to, katera od strank nosi stroške oziroma nevarnosti v zvezi z izpolnitvijo pogodbe. Štiri skupine klavzul so: Skupina »E«, skupina »F«, skupina »C« in skupina »D«. Tabela 3: Pregled klavzul po skupinah Skupina »E« (odhod)

EXW Franko tovarna

Skupina »F« (Prevoz neplačan)

FCA FAS FOB

Franko prevoznik Franko ob ladijski bok Franko na ladijski krov

Skupina »C« (Prevoz plačan)

CFR CIF CPT CIP

Stroški in prevoznina Stroški zavarovanja in prevoznina Prevoz plačan do… Prevoz in zavarovanje plačan do…

Skupina »D« (Prihod)

DAF DES DEQ DDU DDP

Dobavljeno meja Dobavljeno na ladji Dobavljeno na obali Dobavljeno, neocarinjeno Dobavljeno, ocarinjeno

Vir: Špec in Turk 2000, 214

24

Odpremne klavzule torej točno razmejijo stroške in tveganja med prodajalcem in kupcem. Po skupinah klavzul zgleda to takole (Špec in Turk 2000, 224): ♦ Skupina »E« Tveganja in stroški so za prodajalca najmanjši, ker da blago na razpolago v svojih prostorih. Prehod tveganj in stroškov je na isti točki (prodajalčevi prostori) ♦ Skupina »F« Prodajalec preskrbi in plača prevoz v izvozni državi, vendar brez izvoznega carinjenja po klavzuli FAS in vključno z izvoznim carinjenjem po klavzulah FCA in FOB. Prenos tveganj in stroškov je na isti toči (kjer se preda blago) ♦ Skupina »C« Prodajalec preskrbi in plača prevoz brez prevzema tveganja glavnega prevoza. Tveganje se prenese na točki, ko se opravi izvozno carinjenje, prenos stroškov pa na točki pred uvoznim carinjenjem ♦ Skupina »D« Po teh klavzulah so prodajalčevi stroški in tveganja največji, ker mora dati blago na razpolago kupcu po prihodu na dogovorjeno mesto. Prenos tveganja in stroškov je na isti točki, vendar ni enako za vse klavzule. Pri klavzuli DAF se prenesejo med glavnim prevozom, za DES in DDU pred uvoznim carinjenjem, ter za DDQ in DDP po opravljenem carinjenju v kupčevi državi

25

Slika 4: Prehod tveganj in stroškov

Vir: Europacific d.o.o., 2007

26

4. PREDSTAVITEV PODJETJA ALMONT d.o.o. Skupino ALMONT predstavlja danes skupina povezanih podjetij, kjer ALMONT d.o.o. nastopa kot krovna družba s petimi hčerinskimi družbami. Iz slike 5 je razvidna organizacijska shema podjetja Almont d.o.o. Slika 5 : Organizacijska shema skupine ALMONT d.o.o.

Vir: interno gradivo ALMONT d.o.o., 2005 ALMONT d.o.o.: ustanovljeno je bilo leta 1994, s poslovanjem pa je pričelo leta 1995, ko je jprezaposlilo delavce in prevzelo dejavnost od IMPOL-MONTAL.ALMONT je danes krovna družba v skupini povezanih družb. ALMONT PVC d.o.o.: ustanovljeno je bilo leta 2001 kot ALMONT-ALUPLAST d.o.o. V začetku leta 2005 se je preimenovalo v ALMONT PVC. Podjetje ima status invalidskega podjetja. ALMONT d.o.o. je 100% lastnik. ALMONT MONTAŽA d.o.o .: ustanovljeno je bilo kot podjetje AL-ART d.o.o. leta 1998. Leta 2003 se je preimenovalo. Ukvarja se z izvajanjem montaže za lastne potrebe skupine ALMONT.

ALMONT d.o.o.

GRADBENIŠTVO - FASADE, OKNA, VRATA - ZIMSKI VRTOVI - SISTEMI ALU

KONSTRUKCIJ - SVETOVANJE IN

STORITVE

FINALIZACIJA - ALU NAKLADALNE STRANICE - ALU PALETE - ALU IZD.PO NAROČILU - SVETOVANJE IN STORITVE

ALMONT PVC

ALMONT MONTAŽA

ALMONT MAL ALMONT

SEVAL ALMONT

KIT

- PVC okna in vrata -Alu okna in vrata - Alu in PVC zimski vrtovi - ograjni sistemi - Alu rolete

- vodenje montaže na ALMONT - montaža na ALMONT - montaža za druge

- montaža za ALMONT v Sloveniji - montaža za ALMONT v tujini

- projekti v Srbiji - projekti v Črni Gori - projekti v Makedoniji - Projekti v Rusiji

- Projekti na Madžarskem - Zastopstvo na Madžarskem

27

ALMONT MAL d.o.o. :ukvarja se z izvajanjem montaže za lastne potrebe skupine ALMONT z delavci iz tujine. ALMONT KFT : ALMONT Kft Budimpešta je bilo ustanovljeno za projekte na Madžarskem. Podjetje nima trenutno zaposlenih. Uspešno je pa zaključilo že več projektov na Madžarskem. ALMONT SEVAL: ustanovljeno je bilo konec 2003 skupaj s podjetjem IMPOL-SEVAL za projekte na področju Srbije&Črne Gore. Trenutno podjetje nima zaposlenih. 4.1 Dejavnost podjetja Osnovna dejavnost podjetja ALMONT d.o.o. je razvoj, projektiranje, proizvodnja ter montaža aluminijskih konstrukcij v gradbeništvu, kot so na primer fasade, okna, vrata in zimski vrtovi. Odjemalci teh dejavnosti so večinoma velika podjetja s katerim ima ALMONT sklenjene dolgoročne pogodbe in ki so tudi v bistvu stalni kupci. Za individualne kupce pa je bolj zanimiv predvsem program PVC stavbnega pohištva (okna na stanovanjskih hišah, zimski vrtovi,..). Osnovno dejavnost dopolnjujejo s proizvodnjo raznih končnih izdelkov iz aluminija, to so razne rolete, ograje, palete, nakladalne stranice in ostali izdelki po naročilu. Skozi vsa leta vlagajo v razvoj lastnih sistemov in tehnologije, vse to pa s ciljem ponuditi kupcem visoko kakovost in inovativne rešitve. Tako so razvili lastne sisteme gradbenih konstrukcij ALMONT, ki so certificirani in primerni za trženje na trgih EU. Njihovo kvaliteto in strokovnost potrjujejo številne reference doma in v tujini (City Park, projekti v Srbiji, Rusiji, na Madžarskem, …) Skupina ALMONT d.o.o. trenutno zaposluje 220 ljudi. Zavedajo se, da je današnji čas poln sprememb in če želiš uspeti, se moraš tem spremembam znati prilagajat. Tako se trudijo da skrbijo za razvoj in dobro počutje zaposlenih, saj samo zadovoljni delavci so uspešni delavci. Prav zato skrbijo za redno usposabljanje in izobraževanje vsakega izmed njih, saj se zavedajo da morajo delavci imeti potrebna znanja, veščine in osebnostne lastnosti za uspešno opravljanje dela. Niso pa pozabili tudi na športni duh, saj vsake toliko časa priredijo kakšno športno prireditev, prevzel pa je tudi pokroviteljstvo nad Atletskim društvom Slovenska Bistrica, ki se od takrat dalje imenuje Atletsko društvo ALMONT. Začetki delovanja podjetja segajo v sredino 50-tih let prejšnjega stoletja, ko je nastalo podjetje ALMONT za izdelavo lesene embalaže. V letu 1966 se je priključilo podjetju IMPOL kot proizvajalcu aluminijskih polizdelkov in do konca leta 1994 na trgu nastopalo pod imenom IMPOL-MONTAL. V tem obdobju je IMPOL-MONTAL opravil pionirsko delo pri razvoju in uporabi aluminijskih konstrukcij v gradbeništvu na področju bivše Jugoslavije. V začetku 90-tih let prejšnjega stoletja je bil razvit lasten sistem aluminijskih gradbenih konstrukcij, primernih za trženje na področju EU. Hkrati je potekal razvoj raznih zahtevnih finalnih izdelkov iz aluminija, kar je omogočalo razvoj podjetja in večanje prodaje aluminijskih polizdelkov

28

4.2 Podjetje na tujih trgih Podjetje se lahko pohvali s številnimi projekti izven Slovenije, saj je že uspešno zaključilo kar nekaj objektov na tujem (Budimpešti, Sarajevu, Kosovu, …). Z namenom, da bi bolje poslovali, so ustanovili tudi družbo na Madžarskem za tamkajšnje objekte. Prav tako so ustanovili družbo v Črni Gori za tamkajšnje objekte. Reference podjetja v tujini so (interno gradivo podjetja Almont do.o.o., 2006): NEMČIJA: LH BANKA Frankfurt, DEMOS München, ALIANZ VERSICHERUNG Bonn, DYVIDAG DARSTADT Nürnberg, KÖPLL Ehtschereuth, PARKHAUS Reutlingen, EINGANGSPORTALE Berlin, CHARIO Berlin, ESTREL HOTEL Berlin, … AVSTRIJA: OMNIO Wien, HOTEL BELLEVUE Badgestein, MILLENNIUM CITY – BAUTEIL2 Wien, THERMALHOTEL FONTANA Bad Radkersburg (2004) ŠVICA: Zimski vrtovi za firmo STUDER + THOMANN in WIGA TEHNIK AG MADŽARSKA: HOTEL AGIP Budimpešta, DUNAPART LAJOS UTCA Budimpešta, RONDO Budimpešta, VASUDVAR MALL Budimpešta, KALVIN CENTER Budimpešta, HVB BANK Budimpešta (2004), MARRIOTT HOTEL Budimpešta (2006/2007). SLOVAŠKA: PAVILLON BVV Brno, LUDOVA BANKA Bratislava ČEŠKA: ATLAS Praga, HOLAN BUSSINESS CENTER Praga, DLOUHA Praga RUSIJA: PROSPEKT KALININA Moskva, ZUNANJE MINISTRSTVO Moskva, HOTEL BALCIK Moskva, HOTEL NATIONAL Moskva, LETALIŠČE SOČI Moskva,POČITNIŠKI KOMPLEKS SOČI, ZBER BANKA Moskva, EXIM BANK Kijev,… UKRAJINA: DOM TORGOVLJI Kijev POLJSKA: ILMET – KOMPLEX Varšava, CITY ARCADE Gdynia, WSP CENTER Varšava(2001), SAS RADISSON HOTEL Varšava (2002),…

29

HRVAŠKA: AUTOMOBILSKI KLUB Zagreb, HOTEL INTERKONTINENTAL Zagreb, HOTEL PUNTA Veli Lošinj, MATERNITE Osijek, ZDRAVSTVENI DOM Zagreb, VELEBLAGOVNICA Rijeka, ŠOLA COKUP Čakovec, GLASBENA ŠOLA Varaždin, LETALIŠČE ZAGREB, LETALIŠČE Dubrovnik, STANOVANJSKI OBJEKT INA Zagreb, DM-DROGERIE MARKT Zagreb (2004),… MAKEDONIJA: POSLOVNI OBJEKT VARDAR Skopje, RTV Skopje, PTT Prilep, PTT Tetovo JUGOSLAVIJA: LETALIŠČE Beograd, TV CENTER AVALA Beograd, RUSKO VELEPOSLANIŠTVO Beograd, POSLOVNI OBJEKT YUGOTURS Beograd, HOTEL PALAS Svetozarevo, NAMA Novi Sad,… KOSOVO: BANKOS Priština(2004/2005) BOSNA IN HERCEGOVINA: ERC Sarajevo, PRIVREDNA BANKA SARAJEVO Bosanska Dupica, AGROKOMERCE Velika Kladuša, ACOPHARM Velika Kladuša, RTV Sarajevo, POŠTA Tuzla, AERODROM Sarajevo, ELEKTROPRIVREDA Sarajevo (2000), VODOPRIVREDA Sarajevo (2002), SKUPŠČINA SARAJEVO (2006/2007).

30

5. UVOZNI POSEL V PODJETJU ALMONT d.o.o. Skušala bom čim bolj natančno predstaviti uvoz, kot ga izvaja podjetje Almont d.o.o.. Predstavila pa bom tudi pridobitev blaga iz EU, ter predstavila glavne razlike med enim in drugim načinom nabave blaga. Kot primer uvoza bom predstavila uvoz aluminijastih profilov, katerih dobavitelj je Bosansko podjetje FEAL d.o.o. 5.1 Faza priprave uvoznega posla ♦ Ko se podjetje odloči za uvoz, seveda mora najprej vedeti, zakaj bi uvažalo potreben material. Morda zaradi neprimerne kvalitete doma, neprimerne cene, pomanjkanje ponudbe na domačem trgu. Kakorkoli že, podjetje je ugotovilo, da domači trg ne zadostuje njihovim željam po potrebnem materialu, zato se je odločilo, da bo le-tega uvažalo. S tem so že naredili prvi korak k uvoznemu poslu – UGOTAVLJANJE POTREB PO UVOZU. ♦ Ko so se opredelile potrebe po uvozu, torej zakaj uvažati, pride na vrsto naslednji korak – POVPRAŠEVANJE. Uvoznik mora najprej poiskati potencialne dobavitelje ter jim poslati ponudbo, v kateri navede vse pomembnejše postavke, kot so: po katerem blagu povprašuje, količina, cena, dobavni in plačilni pogoji. V podjetju Almont se povpraševanje navadno pošlje kar po telefaksu, kar je prednost, saj se tako hitreje pride do želenih podatkov, manjši so tudi stroški, kar pa je seveda ena izmed prioritet podjetja, ki želi postati uspešno. ♦ Ko je komercialist uvoza odposlal vsa povpraševanja dobaviteljem, čaka na dano PONUDBO iz prodajalčeve strani, ki jo navadno prav tako prejme kar po telefaksu. V svoji ponudbi mora opredeliti ceno za material po katerem se je povpraševalo, kakšne količine tega materiala lahko dostavi, kakšni so dobavni, plačilni pogoji. Stvar, ki jo dobavitelj nikakor ne sme izpustiti, so INCOTERMS klavzule (v ponudbi navedeno kot pariteta), s katerimi se določi, kdo nosi stroške prevoza, zavarovanja, nakladanja, razkladanja,… Primer: če je navedena pariteta fco dobavitelj (v tem primeru fco FEAL), pomeni da Almont kot kupec nosi stroške prevoza, kar pa pomeni, da mora tudi naročiti prevoz oziroma prevoznika. Ko vsi dobavitelji, katerim se je poslalo povpraševanje, pošljejo svoje ponudbe, se na podlagi tega izbere najustreznejši dobavitelj. Izbor dobavitelja je odvisen od mnogih dejavnikov, ne samo od cene, kakor morda nekateri zmotno mislijo. Lahko je cena precej ugodna, vendar plačilni in dobavni pogoji niso ustrezni. Lahko je seveda tudi obratno, tako da je treba pri izboru dobaviteljev gledati bolj obsežno. Seveda se pa lahko zgodi, da je morda en dobavitelj dražji od drugega, ima pa zato zelo ugodne dobavne pogoje (oziroma roke dobave). V tem primeru, če je seveda natančno določen rok, do kdaj se roba

31

potrebuje, se bo izbral dobavitelj ki je sicer dražji, vendar ga morajo izbrati ker ima dobavne pogoje takšne, ki ustrezajo pogojem dela v podjetju.   Zgoraj opisan postopek seveda velja, če podjetje še nima stalnega dobavitelja s

katerim posluje in ga je potrebno izbrati na novo. V primeru, če ima podjetje že izbranega dobavitelja, s katerim posluje že vrsto let, se ta postopek izpusti in se samo pošlje naročilo. ♦ Ko je podjetje izbralo dobavitelja, ki ustreza vsem njegovim pogojem, se temu dobavitelju pošlje naročilo (priloga 1), v katerem se tudi mora jasno opredeliti material, količina, cena, pariteta, dobavni in plačilni pogoji ♦ Ko prodajalec prejme njihovo naročilo, mora poslati potrditev naročila (priloga 2). Ta potrditev naročila se razume kot SKLENITEV POGODBE oziroma SKLENITEV POSLA med izvoznikom in uvoznikom. Na potrditvi mora biti jasno opredeljen material, ki se dobavlja, količina, cena, dobavni in plačilni pogoji. 5.2 Faza izvedbe uvoznega posla ♦ Dejanski uvoz se začne v fazi izvedbe posla, ki se začne s plačilom blaga. Način plačila je določen s strani dobavitelja in njegovih pogojev. Če le-ta določi da je potrebno blago plačati vnaprej, gre za plačilo avansa, ki je lahko različen (75% avans, 25%,…), ostali del se plača po dobavi blaga (zopet odvisno od dobavitelja in njegovih pogojev). V konkretnem primeru ima dobavitelja pogoj za plačilo 80% avansa pred dobavo blaga, 20% pa je potrebno plačati po prevzemu. Na podlagi teh zahtev mora uvozni referent finančni službi oddati naročilo za plačilo avansa, kamor se vpiše vrednost, namen plačila, kdo je dobavitelj ter rok do kdaj mora roba biti plačana. Ko finančna služba izvrši plačilo, uvoznik prejme potrdilo o izvršenem nakazilu. Dobavni pogoji so tudi navedeni na naročilnici, ki jo podjetje pošlje svojemu dobavitelju, izhajajo pa seveda iz ponudbe, ki so jo predhodno že prejeli. ♦ Kaj se z določenim blagom dogaja, se preverja v skladišču. Ko uvozni referent blago naroči, nanj čaka. V skladišču, na prevzemu in kontroli, pa točno vedo, kdaj blago pride na podlagi podatkov vnesenih v ALIS (skrajšano za Almontov informacijski sistem, preko katerega se prenašajo podatki po celem podjetju. To je podatkovna baza, kamor se enkrat vpiše določen podatek in se nato v istem hipu posreduje naprej vsem zaposlenim, ki jih ta podatek zanima. V ta sistem je vključen celotni poslovni in proizvodni sistem celotnega sistema Almont). Tako vodijo evidenco uvoznega posla. Ko uvoznik blago naroči, naredi naročilnico in nato dobi potrditev naročila, na katerem so točni podatki o ceni in količini, ter roku dobave. Cene in rok dobave nato vnese v ALIS. Ko so podatki o določeni dobavi vneseni v ta sistem, jih uvoznik potrdi. Tako so ti podatki shranjeni in vsem v podjetju na vpogled. Na ta način lahko kontrolniki v skladišču preverjajo, katero blago je prišlo in katero še ni. S tem načinom jim je omogočen popoln vpogled v dogajanje v nabavni službi in v vseh ostalih oddelkih v podjetju.

32

Ko določeno blago pride v podjetje, lahko na ta način preveri ali se ujemajo dobavni roki, količine, cene,… Ko je blgao prevzeto, se izstavi prevzemnica, na kateri so vpisani podatki o količini robe, o datumu prevzema, o dobavitelju,… Prevzemnica je, zraven dobavnice, tudi pomemben dokument pri obračunu uvoza oziroma pri likvidaciji računov, ki je zadnja faza uvoznega posla, in s katero je celoten postopek tudi zaključen. Vendar o tem malo kasneje. ♦ Kdo organizira prevoz, je določeno v pogodbi oziroma v ponudbi ki jo da dobavitelj. V konkretnem primeru je organizator prevoza (in s tem tudi plačnik prevoza) ALMONT, ker je dobavitelj določil ceno fca skladišče dobavitelja. Uvozni referent mora poiskati primernega špediterja. V Almont-u imajo redne prevoznike, s katerimi sodelujejo že lep čas, tako da točno vedo koga najprej poklicat. Seveda se pa lahko včasih zgodi, da je roba nekaj posebnega in zahteva točno določen kamion. Tako da mora organizator prevoza biti previden glede specifikacij robe in kamiona. Ko uvoznik izbere primernega špediterja, ki ima ustrezen kamion, mu mora posredovati podatke o odpremi, ki jih dobi od dobavitelja (torej kdaj bo roba pripravljena za odpremo). Uvozni referent mora svojemu špediterju (Intereuropa) izdati uvozno dispozicijo (priloga 3). Na njej mora biti navedeno kdo je kupec, kdo prodajalec, teža tovora, ki se prevaža, vrednost, tarifna številka, … Na podlagi te dispozicije špediter pripravi vse potrebno za uvoz blaga. Ta dispozicija vsebuje tudi podatek o vrsti posla. Intereuropa zbere vso potrebno dokumentacijo, sestavi pa tudi carinsko deklaracijo (izpolnjen obrazec EUL) (priloga 4) in jo preda carini. Ta izbrana carinarnica pregleda vse dokumente, jih potrdi in potrjene vrne špediterju, vso ostalo blago pa preda prevozniku da ga prepelje do skladišča v Almont-u.. Poleg EUL-a so drugi dokumenti, potrebni za carinjenje, še carinska faktura dobavitelja (priloga 5), potrdila o poreklu blaga: EUR.1 – s tem obrazcom se dokazuje poreklo blaga. Če se priloži k pošiljki ta obrazec, pomeni, da smo mi, kot uvoznik, oproščeni plačila DDV in drugih morebitnih uvoznih dajatev, oziroma lahko zahtevamo povrnitev davka, (priloga 6) in CMR (mednarodni tovorni list, ki ga je treba v podjetju podpisat in ožigosat – dokaz da je bilo blago v resnici prejeto) (priloga 7). Tako je sam uvoz končan. Ko so dokumetni pregledani, potrjeni in upravičeni, prevoznik prepelje robo do kupca, torej do skladišča podjetja ALMONT, in tam jo prevzamejo. Še enkrat jo pregledajo ali se ujemajo količine, cene, vrsta blaga in nato se izda prevzemnica ( priloga 8) ki je dokazilo o prevzemu blaga. Po končanem uvozu nam špediter – Intereuropa pošlje račun za carinsko zastopanje. 5.3 Faza zaključka uvoznega posla Zadnja in končna faza celotnega postopka je obračun uvoza, kjer podjetje opravi likvidacijo računov ki jih je moralo plačati (materialna in storitvena likvidacija).

33

Pri materialni likvidaciji se likvidira račun dobavitelja za kupljeno blago. Potrebno je priložiti: fakturo dobavitelja, original naročilnico, dobavnico (ki je spremljala blago od dobavitelja do kupca) ter prevzemnico, ki dokazuje, da je blago bilo dejansko dostavljeno v podjetje. K storitveni likvidaciji pa lahko štejemo prevozne storitve ter storitve carinjenja ki jih opravi domača carinarnica. Račun za prevoz pošlje prevoznik, ki je za ALMONT opravljal prevoz in na podlagi tega se opravi obračun prevoza oziroma likvidacija prevoza. Pri likvidaciji računov je potrebno priložiti original prevoznikov račun, potrjen CMR in original naročilnico, ki so jo poslali prevozniku na samem začetku. Račun za carinsko zastopanje pošlje Intereuropa. Temu pa je potrebno priložiti carinsko deklaracijo ter račun za carinsko zastopanje. Tako opremljena dokumentacija se odda v oddelek financ v podjetju, da se posel zaključi. 5.4 Znotrajskupnostna pridobitev blaga Podobno kot uvozni posel pa poteka znotrajskupnostna pridobitev blaga, t.j. nakup blaga iz držav članic Evropske unije. Uvozni postopek in postopek znotrajskupnostne pridobitve blaga sta si precej podobna, le da pri menjavi z državami ki so članice EU ne prihaja do prestopa carinskih meja Znotrajskupnostna pridobitev blaga ravno tako poteka v treh fazah:

- faza priprave - faza izvedbe - faza zaključka

. Primer znotrajskupnostne pridobitve blaga v podjetju Almont d.o.o.: Podjetje potrebuje za končni izdelek (npr. okvir okna) določene vijake, ki jih dobavlja od dobavitelja v Avstriji. V fazi priprave v proizvodnji podajo zahtevek, da je potrebno naročiti 500kom vijakov, ki jih potrebujejo za izdelavo okenskih okvirjev. Zahtevek se nato posreduje nabavni službi, natančneje uvoznemu referentu. Ko le-ta vidi zahtevo po teh vijakih, izpiše naročilnico, ki jo pošlje dobavitelju. Na naročilnici so izpisani vrsta blaga, količina, cena in dobavni rok. Ko dobavitelj naročilo pregleda, kupcu pošlje potrditev naročila, kjer je nakazana vrsta blaga, količina, cena, dobavni rok in pariteta (klavzula). S potrditvijo se sklepa, da je posel sklenjen. Ogromno je odvisno od transportne klavzule, saj le-ta določa kdo nosi stroške prevoza, zavarovanja,… V večini primerov je definirana klavzula FCO, to pomeni da uvozni referent določi prevoznika, prodajalec pa opravi svojo nalogo ko preda blago prevozniku v dogovorjenem kraju. Prevozniku je potrebno dati vse podatke ki jih potrebuje za prevzem blaga (to je ime in naslov kupca, količina, cena, in dobavni rok). V fazi izvedbe mora prevoznik na dan prevzema blaga le-to resnično prevzeti. Naš dobavitelj izpolni mednarodni tovorni list (CMR) in prepusti blago prevozniku da ga

34

prepelje do namembnega kraja. Ko blago prispe v podjetje, ga je potrebno prevzeti. To stori kontrolna služba, ki hkrati preverja ali je prispelo blago v skladu z vsemi prejšnjimi zahtevami. Če je blago v dobrem stanju, se izda prevzemnica, ki je pomemben dokument, in služi kot dokazilo pri likvidaciji računov. Tako je potek kupovanja blaga znotraj skupnosti končan. Sledi še faza zaključka, kjer gre za likvidacijo računov (račun dobavitelja, prevzemnica, naročilnica in pa račun prevoznika, CMR in naročilnica), ter poročanje INTRASTATU (15. v mesecu). Razlike med obema postopkoma so razvidne iz tabele 4: Tabela 4: razlike med postopkom uvoza in znotrajskupnostno pridobitvijo blaga

UVOZ ZNOTRAJSKUPNOSTNA PRIDOBITEV

Pridobitev blaga iz držav, ki niso članice EU Pridobitev blaga iz držav članic EU Prestop carinske meje Ni prestopa carinske meje Carinjenje in dokazovanje porekla blaga z dokumenti (carinska deklaracija, EUL, fakture, …)

Brez carinjenja. Edini dokument je CMR

Deklaracija je potrebna za statistično zbiranje podatkov glede mednarodne menjave

Poročanje INTRASTATU (za statistične podatke glede mednarodne menjave)

35

6. SKLEP Uvozni posel zahteva čas, spretnost in znanje. Kdor tega nima, se le-to lahko nauči. V knjigah in ostali literaturi je zelo nazorno predstavljen celoten potek od samega začetka do konca. Podatke lahko najdemo na vsakem koraku. Vendar, ko prebiramo knjige, splet, idr., mislimo, da je uvoz samo to in da če smo to prebrali, smo dovolj podkovani da bi lahko samostojno uvozili določeno blago npr. iz Kitajske. Vendar temu ni tako. Teorija je samo začetek, samo podlaga za delo, na kateri se gradi. Še toliko je ostalih stvari ki jih je potrebno vedeti, kot na primer katere dokumente priložiti, kateri so pomembni, kaj pomeni določen dokument itd. Vsako podjetje in s tem tudi vsak posameznik pa se sproti uči, kako narediti neko stvar da bo narejena pravilno. Zakaj torej podjetja uvažajo, če pa sam uvoz zahteva toliko dela in izkušenj? Kot že teče beseda skozi vso diplomsko nalogo, predvsem zato, ker na domačem trgu nimamo razpoložljivih resursov, ki bi zagotavljali kvalitetno izdelavo proizvodov za domače kupce. Ker se družba spreminja, se z njo spreminjamo ljudje in naše zahteve. Zaradi povečanega obsega povpraševanja, ki je posledica povečanega števila ljudi, se večajo potrebe domačih prebivalcev. Svet se globalizira in s tem rastejo zahteve, potrebe in želje. Če ljudje ne bodo mogli zadovoljiti svojih potreb z izdelki ki so na voljo na domačem trgu, bodo kupovali pri prodajalcih izven domačih meja. To pa seveda ni v interesu domačih podjetij, saj s tem ko njihovi kupci kupujejo drugje, krepijo tuje gospodarstvo. Cilj vsake države in njenih prebivalcev pa je, da država preživi in z njo tudi ljudje. Ker pač na domačem trgu ni zadosti surovin, materialov, … ni zadovoljive kvalitete, ni znanja za proizvodnjo ali finančnih zmožnosti, se podjetja odločijo uvažati, da si bo to blago zagotovila, ga predelala, vdelala ali takoj prodala naprej domačim kupcem. Seveda dober uvozni posel ne pride sam od sebe. Treba se je vanj poglobiti in si zanj vzeti čas. Tako je potrebno narediti dober uvozni načrt, s katerim si zastavimo pravzaprav smernice, kako bomo sam posel dejansko izpeljali oziroma kako ga bomo kvalitetno izpeljali. Tako je potrebno v njem določiti zakaj uvažamo (kateri so tisti glavni razlogi za to), katere informacije potrebujemo za to, kakšne cilje želimo doseči, kako bo uvoz vplival na poslovanje podjetja, kateri so tisti trgi, ki so vabljivi, kakšni bodo stroški, idr. Pomanjkljivo načrtovanje uvoza lahko privede tako do prevelikih stroškov. Tako da uvozni načrt ni dobro vzeti kot nekaj samoumevnega, ampak ga je potrebno dobro in natančno opredeliti Načrtovanje pa ni pomembno samo za uvozni posel, ampak tudi za menjavo znotraj EU (znotrajskupnostna pridobitev). Čeprav je poslovanje med državami članicami Evropske unije enostavnejše, ne pomeni da tu ne morejo nastati veliki stroški in velike izgube. Prav tako je potrebno natančno opredeliti vse pozicije uvoznega načrta (izvzete so seveda tiste, ki se nanašajo na carinsko poslovanje). In čeprav ni carinskega nadzora, je potrebna doslednost in natančnost, saj je vsak mesec potrebno poročati Intrastatu o količini in vrednosti kupljenega blaga v državah članicah EU. Pri pisanju te naloge sem predvsem spoznala, da je teorije na to temo precej. V vseh knjigah so podatki napisani na enak način, morda je kje dodana kakšna nova beseda,

36

morda kje kaj odvzeto, vendar bistvo ostaja enako. Uvozni posel se začne s povpraševanjem, nadaljuje s ponudbo in konča z obračunom (likvidacija računov). Vendar to ni celota. Celoto spoznamo s prakso. Teorija in praksa se pokrivata, tudi v resničnosti poteka uvoz tako kot je zapisan v knjigah, vendar lahko pride do razhajanj med posameznimi točkami. To je seveda odvisno od podjetja in njegovega načina dela. Ker pa se vse več držav odloča za vstop v Evropsko unijo, in se zato tudi precej trudijo, bo trgovanje z blagom čez nekaj let še bolj olajšano kakor je že sedaj, saj bodo tudi države ki še niso članice EU, to kmalu postale.

37

7. POVZETEK Vsebino svoje diplomske naloge sem razdelila na dva dela: teoretični in praktični del. Prvi, teoretični, del opisuje postopek kot je zapisan v literaturi, vsebina praktičnega dela pa se nanaša na podjetje Almont in postopek uvoznega posla, kot se ga lotevajo njegovi zaposleni. V prvem delu sem predstavila uvozni posel in nekaj splošnih dejstev, ter navedla in opisala vse tri faze uvoznega posla (priprava, izvedba in zaključek). Tako sem uvoz predstavila tako, kot ga opisuje literatura in je tudi osnova za nadaljnje delo. Znanje, kako se vse začne in kako konča, zakaj je potrebno narediti določeno stvar, sem dobila in predstavila v sklopu predstavitve uvoznega posla. Da pa je vse skupaj nazorneje, sem vključila tudi slikovno gradivo poteka uvoznega posla in udeležencev, ki v njem sodelujejo, vse skupaj opremljeno še s krajšo razlago.. Ko je Slovenija s 1.5.2004 postala polnopravna članica Evropske Unije, se je za državo veliko spremenilo, tudi na področju meddržavnega trgovanja. Ena izmed teh sprememb je ukinitev carin. Na kratko to pomeni, da, pri menjavi med državami ki so članice EU, ne prihaja več do prestopa carinskih mej, kajti carin več ni. Tako se prestopi samo državna meja. Pri tretjih državah pa je še vedno v veljavi carinski postopek in carinsko spremljanje blaga, ki vstopi v državo. Razlika med obema načinoma vnosa blaga v državo je seveda v dokumentaciji, ki spremlja blago. Pri uvozu je to najpomembnejši obrazec EUL in carinska deklaracija, ki služita kot vir za zajemanje statističnih podatkov o menjavi med državami nečlanicami EU. Ta vir pri znotrajskupnostni pridobitvi nadomešča Intrastat, ki je statistična baza podatkov o menjavi med članicami EU. V drugem, praktičnem delu, sem opisala uvozni postopek kot se ga lotevajo v podjetju ALMONT d.o.o. Kar sem spoznala je, da delo poteka po zapisani literaturi (najprej povpraševanje, ponudba, naročilo,…), oziroma da se sledi vrstnemu redu, ki je specificiran v literaturi. Seveda so ponekod tudi odstopanja (npr.: če je dobavitelj že znana, se ga ne izbira, če dobavitelj zahteva plačilo po dobavi, se roba plača na koncu celotnega postopka, ne vmes,...), kar pa je seveda vse odvisno od zaposlenih kako bo opravljal delo in seveda poslovnih partnerjev, kakšne pogoje bodo postavili. KLJUČNE BESEDE: uvoz, prevoznik, špediter, naročilo, ponudba, dobavitelj, dokumenti, carinska deklaracija, faktura, Evropska unija, carina, mednarodno poslovanje, enotna upravna listina (EUL), carinski organi, uvoznik, SUMMARY I divided my diploma into two parts: theoretical and practical part. First, theoretical part, describes the procedure as it is written in literature, the second part refers to the company Almont d.o.o. and the import procedure, as it is done by Almont employees. In my first part I represented import and some general facts. Along I stated and described all three fazes of import (preparation, realization and conclusion). That is how I represented import in a way described in literature and is the basis for further work. All the knowledge, how everything starts and ends, why something has to be done, I recieved and described joint in representing the import procedure. To make everything more clearly, I

38

also included some pictures how import proceeds and who are the participans that are collaborating in import procedure. When Slovenia joined the European Union on 1.st of May 2004, a lot of things have changed (including international managing). One of those changes was canceling customs. That means, that with trading between the countries that are members of EU, the customs are cancelled, and we can't cross custom border, but only the state border. But with the countries that are not EU members, customs are still the most importand when comming to international managing. The main difference between those two procedures is with documents needed. With import is EUL and custom declaration. Their purpose is for statistical data about trading with EU and the third countries. The source for statistics in trading inside EU is Intrastat. In second, practical part, I described import procedure as it is beeing done in Almont. What I realised was, that their work is the same as it is written in books (demand, offer, order,…). The whole procedure follows the order that is specified in literature. Offcorse there are some resignations (for example: if the supplier is allready known, we do not do the selections; if they want payment after the delivery, the goods are payed at the end of the whole procedure, …) KEY WORDS: import, transporter, forwarding agent, order, offer, supplier, documents, custom declaration, invoice European Union, international managing, united custom document (EUL), custom agent, importer.

39

8. SEZNAM VIROV IN LITERATURE

1. Brenčič Makovec M., M. Lisjak, G. Pfajfar, A. Ekar. 2006. Mednarodno poslovanje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

2. Bovha Padilla S., M. Makovec Brenčič, A. Ekar, B. Tratnjak. 2006. Mednarodno

poslovanje: gradivo za vaje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 3. Dubrovski Drago. 2006. Management mednarodnega poslovanja. Koper: Fakulteta

za management. 4. Kenda Vladimir, Andrej Hazabent. 1992. Kako uspeti v zunanji trgovini: priročnik

za mednarodno poslovanje. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 5. Kenda Vladimir, Vito Bobek. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov.

Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta. 6. Špec Emil, Franc Turk. 2000. Priročnik o zunanjetrgovinskem poslovanju. Velenje:

Gorenje Viri:

1. Almont d.o.o. (2006). Reference v tujini [online]. Dostopno na: http://www.almont.si/index.php?option=com_content&task=view&id=101&Itemid=102 [15.02.2008].

2. Statistični urad Republike Slovenije (2008). Intrastat [online]. Dostopno

na:http//www.stat.si/intrastat.asp [06.05.2008]. 3. Statistični urad Republike Slovenije [online]. Dostopno na: http://intrastat-

surs.gov.si/intrastat.html [12.02.2008]. 4. Ministrstvo za finance. Carinska uprava Republike Slovenije (2008). Predstavitev

INTRASTAT sistema [online]. Dostopno na: http://www.carina.gov.si/si/informacije/intrastat/vzdevek [06.05.2008].

5. Ministrstvo za finance. Carinska uprava Republike Slovenije (2008). Postopek ob

uvozu blaga [online]. Dostopno na: http:// www.carina.gov.si/informacije/podjetja/uvoz/postopek_ob uvozu/blaga [15.02.2008].

6. Ministrstvo za finance. Carinska uprava Republike Slovenije (2008). Sprostitev

blaga v prost promet [online]. Dostopno na: http://www.carina.gov.si/si/informacije/podjetja/uvoz/uvoznipostopki/sprostitev_blaga_v_prost_promet/ [15.02.2008].

7. Ana Zaljetelj. (2002). Incotermsi. Glas gospodarstva [online]. Dostopno na:

http//portal.trinet.si/slike/ostalo/Incotermsi_GG_10_2002.pdf [30.05.2008]

40

8. Trgoprevoz d.o.o. Podjetje za mednarodno prevoz in špedicijo (2007). Incoterms

klavzule [online]. Dostopno na: http//trgoprevoz.si/dynamicdata/incoterms_klavzule.asp [30.05.2008].

9. CUPS – Centrala učnih podjetij Slovenije (2008). Dostopno na:

http//www.cups.si/obrazci/6zt/Navodila.doc [03.06.2008]. 10. Marjan Strle (2005). Notranji trg EU in poreklo blaga [online]. Dostopno na:

http//www.sist.si/slo/z2/0507trg.pdf [31.05.2008]

11. Ministrstvo za finance. Carinska uprava Republike Slovenije. Generalni carinski urad. Statistični urad Republike Slovenije. (2008). Statistika blagovne menjave med članicami EU. Navodila za poročevalske enote 2008, [online]. Dostopno na: http://www.stat.si/doc/intrastat/Navodila_za_PE_2008.pdf [12.06.2008].

12. Feršped (2007). Dejavnost podjetja [online]. Dostopno na:

http:/www.fersped.si/dejavnost/index.htm [19.12.2007]. Interni viri podjetja:

1. Almont d.o.o. 2006. Brošura Almont d.o.o. – Predstavitev podjetja Almont d.o.o. 2. Intervju z zaposlenimi v podjetju Almont d.o.o.

41

PRILOGE: Priloga 1: Naročilnica

42

Priloga 2: Potrditev naročila

43

Priloga 3: Uvozna dispozicija

44

Priloga 4: EUR.1

45

Priloga 5: CMR (mednarodni tovorni list)

46

Priloga 6: Carinska deklaracija (neizpolnjen obrazec je obrazec EUL)

47

Priloga 7: Carinska faktura, ki jo izstavi dobavitelj in ki jo potrdijo na meji

48

Priloga 8: Prevzemnica