moja slovenija oktober 2010

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • Oktober 2010, številka 10

SlovenijaMoj

a

www.MojaSlovenija.net

TEMA MESECA

Slovenci v Kanadi

DOGODEK

45. študijski dnevi Draga 2010

KOROŠKA

Zala – drama v sedmih slikah

MLADI UMETNIKI

Maja Ljubič: Navdih iz lastnih občutkov

VELIKI SLOVENCI

Andrej Čehovin

PESEM NAS ZDRUŽUJE

Slovenska jodlarska kraljica

SLOVENSKA KUHINJA

Sladki sirovi štruklji

»Narodna noša je vez z našo tradicijo.«

2

I. Pridobitev državljanstva:Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/splosno/stara_vsto-pna_stran/za_tujce/upravne_notranje_zadeve/drzavljanstvo_rs_postopek_pridobitve_in_prenehanja_drzavljanstvaTelefon: +386 (0)1 428 42 64, E-pošta: [email protected]

II. Potni listi in vozniška dovoljenja a) Potni listi Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.si Direktna povezava: http://www.mnz.gov.si/si/pogosto_iskane_vsebine/dunz/osebna_izkaznica_in_potne_listine/; Telefon: +386 (0)1 428 49 61, E-pošta: [email protected]

b) Vozniška dovoljenja Ministrstvo za notranje zadeve Spletna stran: www.mnz.gov.siDirektna povezava: http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebi-valci.euprava?zdid=118; Telefon: +386 (0)1 428 43 34, E-pošta: [email protected]

III. Priznavanje v tujini pridobljenih šolskih spričevalMinistrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijoDirektorat za znanost in visoko šolstvo,Oddelek za priznavanje izobraževanjaSpletna stran: www.mvzt.gov.siTelefon: +386 (0)1 478 47 45, Elektronska pošta: [email protected]

IV. ZaposlovanjeZavod Republike Slovenije za zaposlovanjeSpletna stran: www.ess.gov.siTelefon: +386 (0)1 200 23 50, Elektronska pošta: [email protected]

V. Ministrstvo za šolstvo in športOdgovorna oseba za dopolnilni pouk slovenskega jezika zunaj RS: Melita SteinerTelefon: +386(0)14005383, Elektronska pošta: [email protected]

VI. Seznam ministrstev v Sloveniji in povezava na njihove spletne strani:www.vlada.si

VII. Reševanje stanovanjskega vprašanjaMinistrstvo za okolje in prostor/ Direktorat za prostor,Sektor za stanovanja in urbana zemljiščaSpletna stran: www.sigov.si/mopTelefon: +386 (0)1 478 71 35, Elektronska pošta: [email protected]

Stanovanjski sklad Republike SlovenijeSpletna stran: www.stanovanjskisklad-rs.siTelefon: +386 (0)1 471 05 00, Elektronska pošta: [email protected]

1. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu(opravlja naloge, ki zadevajo položaj slovenskih rojakovv zamejstvu in po svetu, njihovo kulturno, prosvetno in

gospodarsko povezovanje z matično državo, informiranje,svetovanje in pomoč glede pravne zaščite)Spletna stran: www.uszs.gov.siNaslov: Komenskega 11, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (01) 230 80 00Fax: +386 (01) 230 80 17, Elektronski naslov: [email protected]

2. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetuPredsednik: Miro PetekNaslov: Državni zbor, Šubičeva cesta 4, 1000 Ljubljana Telefon: +386(0)14789938, Elektronska pošta: [email protected]

3. Svetovni slovenski kongres(organizacija, ki povezuje matične, zamejske, zdomske in izseljenske Slovence)Spletna stran: www.slokongres.comNaslov: Cankarjeva 1/IV, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 242 85 50Fax: +386 (0)1 242 85 58; Elektronski naslov: [email protected]

4. Izseljensko društvo Slovenija v svetu(združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preu-čevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb, zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in urejanja dokumentov)Spletna stran: www.drustvo-svs.siNaslov: Štula 23, 1210 Ljubljana-Šentvid, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 512-89-20, fax: +386 (0)1 512-89-25Elektronski naslov: [email protected]

5. Slovenska izseljenska matica(združenje, ki skrbi za Slovence po svetu in pospešuje njihove stike z domovino)Spletna stran: www.zdruzenje-sim.siNaslov: Cankarjeva 1/II, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 241 02 80Fax: +386 (0)1 425 16 73, Elektronski naslov: [email protected]

6. Rafaelova družba(cerkvena ustanova Slovenske škofovske konference za pomoč slo-venskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi njihovega slovenstva in katolištva; povezana je z Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih sodelavcev v Evropi in z drugimi slovenskimi župnija-mi in ustanovami po svetu); www.rkc.si/rafaelova-druzbaNaslov: Poljanska cesta 2, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 (0)1 438 30 50Fax: +386 (0)1 438 30 55Elektronski naslov: [email protected]

KORISTNI NASLOVI

2 Moja Slovenija / Oktober 2010

www.Slovenci.si

Mladina je naša edina prihodnost, zato verujmo vanjo!

Stane Kranjc, zastopnik Slovencev v Kanadi, član Sveta vlade RS za Slovence po svetu

UVODNIK

3Moja Slovenija / Oktober 2010

V svojem imenu in v imenu Slovencev v Kanadi vas vse lepo pozdra-vljam in vam želim prijetno branje naše revije Moja Slovenija. Reviji Moja Slovenija smo hvaležni za dano priložnost, da vam lahko na krat-ko predstavimo življenje Slovencev v Kanadi. V vsej preteklosti so Slovenci prihajali v Kanado s praznimi rokami in velikim upanjem na lepšo prihodnost. Kanada nas je sprejela z odprtim srcem in odprtimi rokami ter nam ponudila možnost, da si zgradimo lepo slovensko skupnost in lepo ži-vljenje zase in za naše naslednje generacije.Ko se ozremo 159 let nazaj v preteklost in življenje naših ljudi v Kanadi, smo lahko posebno v obdobju po koncu druge svetovne vojne, od leta 1947, pa do danes hvaležni slovenskim pionirjem za njihovo vizi-jo, težka dela in doprinose k naši vitalni slovenski skupnosti, enako pa tudi za doprinose k rojstni domovini Sloveniji in naši novi večkulturni domovini Kanadi.Ni novost, da je Kanada ena od najobširnejših držav na svetu, kjer Slo-venci živimo, saj sega vse od Atlantika do Pacifika in do severnega Ark-tičnega morja. Tako kot drugod po svetu smo si med seboj različni, toda veliko več nas druži, kot pa deli. Različnost je potrebna, saj že stari pre-govor pravi, da »kjer se dva v vsem strinjata, tam samo eden misli«. Vse premalo pa je komunikacije in dvogovorov med nami v Kanadi, med nami in Slovenijo ter med nami in drugimi državami po svetu, da bi drug drugega bolje razumeli ter bolje spoznali vsakogaršnje cilje in namene.Posebno pa je potrebna komunikacija in sodelovanje med prvo in na-slednjimi generacijami. Samo skupaj lahko dobro organiziramo in re-šujemo vprašanja, ki zadevajo celotno slovensko skupnost danes in v prihodnosti. Naša največja odgovornost je, da svoji mladini zaupamo, jo vodimo in ji pomagamo usmerjati njeno bodočnost. Naše korenine so v preteklosti, toda živeti moramo danes in skupaj moramo načrtovati prihodnost. Mladina ceni in je ponosna na svoje korenine. Lep dokaz za to je dejstvo, da so številni mladi člani in voditelji mnogih organizacijah. Po podatkih kanadskega državnega popisa prebivalstva se število Slo-vencev dviga. Leta 1991 se je v Kanadi opredelilo za Slovence le 8.050 ljudi, v preteklih letih pa se je število dvignilo na 36.000.Največ zaslug za ta uspeh ima mladina in njihovi starši. Da bo v Kanadi (verjetno ni drugače tudi drugod po svetu) v prihodnosti slovenska skupnost živela in napredovala, je nujno, da mladih ne obre-menjujemo s preteklostjo in političnimi strankami. Z njimi moramo go-voriti v jeziku, ki ga razumejo, ter jih spodbujati, da delajo na tem, kar jih povezuje in druži, kar je slovenska kultura, tradicija, slovenski jezik, slo-venske vrednote, lepote Slovenije in šport.

TEMA MESECA:

Jože Slobodnik – podjetnik in diplomat

Med Slovenci v Torontu je precej uspešnih pod-jetnikov, toda malo je takih, ki tako velikodušno podpirajo slovensko skupnost kot Jože Slobodnik, ki poleg svoje finančne podpore žrtvuje tudi veliko svojega časa kot častni generalni konzul Republike Slovenije. Rodil se je leta 1940 v Bojanji vasi v Beli krajini, v veliki krščanski družini, kjer se je že v rani mladosti začel oblikovati njegov značaj in občutek za slogo.Več na straneh 14 do 15.

PISALI SO NAM:

Projekt Botrstvo večjezičnosti

V dvorani Alpe-jadranske univerze v Celovcu so 14. septembra predstavili mednarodni projekt Bo-trstvo večjezičnosti. Pobudnika projekta sta Wil-libald Liberda, bivši komandant deželne žandar-merije in prejemnik Kugyjeve nagrade, in Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Sloven-cev in Slovenk.Več na strani 27.

S KNJIGO V SVET:

Večernica 2010

Večernica je zvezda na nebu in je nagrada za najbolj-še slovensko otroško in mladinsko izvirno leposlov-no delo, ki jo vsako leto podeljuje Časopisno zalo-žniško podjetje Večer iz Maribora. Letos je nagrado prejela Bina Štampe Žmavc za knjigo Cesar in roža (Založba Miš, 2009). Svečana podelitev nagrade je bila 23. septembra na tradicionalnem srečanju mla-dinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti. Vseh pet finalistk predstavlja najboljše med slovenskimi mladinskimi knjigami, ki so izšle v preteklem letu. Več na straneh 30 do 31.

SLOVENSKE DOMAČIJE:

Gastuž – najstarejše gostišče v Sloveniji

V Sloveniji je mnogo domačij, ki niso samo kmetije, temveč istočasno tudi gostilne, še več pa je takih, ki se ukvarjajo izključno z gostinstvom in turizmom. V rubriki Slovenske domačije smo doslej predstavili samo eno takšnih domačij – Vodnikovo domačijo v Šiški v Ljubljani – ki pa sedaj ne funkcionira več kot gostišče. Tokrat smo se odločili, da predstavimo naj-starejše gostišče v Sloveniji, kar je tako imenovani Ga-stuž (nemško Gasthaus) v Špitaliču pri Žički kartuziji.Več na straneh 40 do 43.

V Kamniku se je v septembru zgodil največji praznik narodnih noš v Sloveniji, ki se ime-nuje 40. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine. Svoj vrhunec v celotedenskem dogajanju so dosegli v nedeljo 12. septem-bra s tradicionalno povorko skozi Kamnik. Udeležilo se jo je čez 2.000 narodnih noš iz Slovenije in tujine (Makedonije, Srbije in Portugalske). Med častnimi gosti je bil tudi predsednik RS dr. Danilo Türk s soprogo. Na naslovnici je mamica Saša Podpeskar iz Turističnega društva Jarše, oblečena v zna-čilno gorenjsko narodno nošo.

Zgodba z naslovnice

SlovenijaMoj

a

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovineIzdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 13, 1000 Ljubljana, Slo-venija, Tel. +386 1 5682550, Faks +386 1 5653417, [email protected] Spletna stran: www.MojaSlovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Ve-rena Koršič Zorn, Lektorica: Nika Oven, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Schwarz d.o.o., Naklada: 3.200 izvodov, za varnost podatkov skrbi podatkovna banka, www.podatkovna-banka.si

V rubrikah Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slo-venski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma organizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamej-skih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revi-ja je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061 Revija je darilo Republike Slovenije.

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

AKTUALNODOGODEKTEMA MESECAIZ URADASLOVENCI V ITALIJISLOVENCI NA KOROŠKEMSLOVENCI NA MADŽARSKEMSLOVENCI V SRBIJISVETOVNI SLOVENSKI KONGRESSLOVENSKA IZSELJENSKA MATICARAFAELOVA DRUŽBAIZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETUIZ ŽIVLJENJA CERKVEPISALI STE NAMKOLEDAR PRIREDITEVS KNJIGO V SVETKNJIŽNA POLICAMLADI UMETNIKIVELIKI SLOVENCIPESEM NAS ZDRUŽUJESLOVENSKE DOMAČIJESLOVENSKE JEDIŠPORTPOVZETEK V ANGLEŠČINIPOVZETEK V ŠPANŠČINIFOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANIKRIŽANKA

5 68161718192021222324252628303234363840444648495051


AKTUALNO: SEPTEMBRSKE POPLAVE

Čeprav so vremenski strokovnjaki z naj-višjo stopnjo ogroženosti že nekaj dni pred obilnimi padavinami (ponekod je padlo tudi do 500 litrov dežja na kvadra-tni meter) označili domala vso državo, je za posledicami poplav nekaj ljudi tudi umrlo. Visoka pa je tudi gmotna škoda.Med 17. in 20. septembrom so centri za pomoč prejeli blizu 40.000 klicev, saj sta v dneh, ko je dež že pojenjal in je nad Slo-venijo že sijalo sonce, obilno poplavljali Sava in Krka, ki sta še naraščali. Pretilo je tudi nekaj plazov, ki določene hiše v tem trenutku še zmeraj ogrožajo.Najhuje je bilo v Zasavju, kjer je že prvi dan deževja voda zalila tako rekoč ves kraj, vključno s tovarno kuhinj Svea. Na-slednji dan, v soboto, je voda drla skozi Laško in ga praktično odrezala od sveta, hudo pa je prizadelo tudi Ljubljano, kjer je zaradi goste poselitve nastala tudi najhujša materialna škoda. Ob koncu poplavnega vala so jo skupili zlasti v juž-nem porečju reke Krke; Kostanjevica ob Krki je bila vsa pod vodo, ki se je le počasi umikala.Poplave, ki so primerljive s tistimi izpred dvajsetih letih, so po mnenju poznaval-cev vse bolj verjetne tudi v prihodnje, zato bo treba več delati na boljši protipo-plavni zaščiti.

NK

Skoraj vsa Slovenija je bila pod vodoV najhujših poplavah zadnjih desetletij na Slovenskem je bilo sredi septembra ogroženih 15.000 ljudi, ki jim je pomagalo skoraj 25.000 reševalcev – bodisi gasilcev, vojakov in tudi prostovoljcev.

Poplavna statistikaOb poplavah je voda ogrozila več kot 8000 objektov in sprožila blizu 900 plazov, zemeljskih vsadov ali vdorov. Poplavljenih je bilo 30.000 hektarov kmetijskih površin, prav tako je bilo poškodovanih prek 90 mostov. Razdeljenih je bilo 73.000 protipoplavnih vreč.

Ni dvoma, da so tudi letošnji 45. študijski dnevi Draga 2010 postregli z aktualnimi temami in tako ostali zvesti dol-goletni tradicij, po kateri tržaško Društvo slovenskih izobražencev začenja svoje letno delovanje. Tako tematike kot predavatelji so v treh dneh nagovorili številno publiko, ki redno spremlja ta enkratni poznopoletni dogodek.


Petkova okrogla miza je bila posvečena odnosom med generacijami, s posebnim poudarkom na dinamiki med starejšimi in mlajšimi predstavniki v sklopu društva ali organizacije. Ob moderatorju Jožiju Pe-terlin sta spregovorili mladi dekleti Neža Kravos in Julija Berdon ter dr. Hektor Jo-gan in dr. Damjan Paulin.Čeprav je bilo pričakovati večje razliko-vanje v pogledih, se je med štirimi udele-ženci okrogle mizi ustvarilo transverzalno soglasje, da je potrebno spoštovanje drug do drugega. Tako starejši kot mladi so za neko organizacijo ali društvo nujno po-trebni. Povezovalec pa naj bo srčna kultu-ra, je okroglo mizo sklenil moderator. So-botno popoldne je bilo posvečeno stanju ob 90. obletnici koroškega plebiscita, ki bo potekala v mesecu oktobru. Posebno zanimanje je vladalo za nastop dr. Zdrav-

ka Inzka, novoizvoljenega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev. Ob njem pa so svoj prispevek dali še go-spodarstvenik dr. Karel Hren, kulturnik dr. Jože Marketz in škofov vikar pri krški škofi-ji dr. Janko Zerzer. Pogovor je vodil tržaški novinar Ivo Jevnikar.Iz razprave je izšel zaskrbljujoč podatek o številčnem nazadovanju slovenske na-rodne skupnosti na Koroškem. Upanje pa vzbuja, da je med Slovenci na avstrij-skem Koroškem veliko sposobnih ljudi, ki zasedajo pomembna mesta. Še vedno ključnega pomena je delež, ki ga pri ohra-njanju slovenstva ima katoliška cerkev. Kakor tudi je zelo važno to, da se vedno več otrok vpisuje k dvojezičnemu pouku.Nedelja se je začela s sv. mašo, ki jo je da-roval škofov vikar za Slovence pri goriški nadškofiji msgr. Oskar Simčič. Skupaj z

45. študijski dnevi Draga 2010V parku Finžgarjevega doma na Opčinah od 3. do 5. septembra

njim je somaševal tudi p. Edvard Kovač. Sledilo je predavanje na temo »Etika in sodobni človek – kaj vodi v srečno življe-nje« teologinje in filozofinje dr. Mateje Pevec Rozman, kateri je za predavateljsko mizo zastavljala vprašanja prof. Mirjam Bratina. Osnovno spoznanje je, da je iska-nje življenjske sreče naša osnovna usoda. Vprašati se moramo, kako ga iščemo in dosežemo. Pri tem je predavateljica po-stavila nekatera izhodišča, na katere sta naslanjala svojo misel Platon in Aristotel ter seveda krščanska tradicija. Bistveno je, da je človek del neke skupnosti in da je njegovo življenje zavezano k iskanju do-brega. Pri tem pa je prvi korak priznanje drugega, tako v odnosu do Boga, kot do sočloveka.Nedeljsko popoldne in obenem osrednji dogodek 45. študijskih dni Draga 2010


DOGODEK: Študijski dnevi Draga

je bilo predavanje slovenskega pisatelja Draga Jančarja, ki je spregovoril o vlogi pisatelja med umetnostjo in angažma-jem. Z Jančarjem se je pogovarjal novinar Martin Brecelj. Drago Jančar je svoj poseg nastavil na izjavo Nobelovega nagrajenca in nemškega pisatelja Günterja Grassa, ki je lastne kolege označil s tem, da so pre-več apolitični. Nato se je Jančar navezal na lastne začetke pisateljevanja, v času, ko umetnost ni smela imeti stikov oz. pove-zave z družbenim dogajanjem. Navedel je svoje izkušnje, nato pa predstavil ustvar-janje Nove Revije, ki je resnično bila te-meljni kamen demokratizacije slovenske. Sedanje stanje je ocenil kot negativno, pri tem pa je rekel, da ni druge izbire kot vztrajati, delati in tvegati. Predavanje je izzvalo dolg aplavz in med razpravo je kot prvi posegel prof. Boris Pahor, ki je izpo-stavil zgodovinsko vlogo književnosti pri ohranjanju slovenske narodne identitete.

Julijan ČavdekFoto: Danijel Devetak

Odnosi med generacijami: Julija Berdon, Neža Kravos, Joži Peterlin (mode-rator), dr. Hektor Jogan in dr. Damjan Paulin.

Pisatelj med umetnostjo in angažmajem: poseg prof. Borisa Pahorja.

Položaj Slovencev na avstrijskem Koroškem: škofov vikar dr. Jože Marketz, kulturnik Janko Zerzer, novinar Ivo Jevnikar (moderator), gospodarstvenik Karel Hren in predsednik NSKS dr. Zdravko Inzko.

Etika in sodobni človek: prof. Mirjam Bratina (moderatorka) in teologinja dr. Mateja Pevec Rozman.

Pisatelj med umetnostjo in angažmajem: novinar Martin Brecelj (moderator) in pisa-telj Drago Jančar.

SLOVENCI V KANADI

8 Moja Slovenija / Marec 20108 Moja Slovenija / Oktober 2010

Leta 1862 je ob tem jezeru zgradil cerkvi-co na indijanskem ozemlju. Ta cerkev še danes obstaja in služi kanadskim doma-činom. Menim, da je do danes škof Fride-rik Baraga edini Slovenec v Kanadi, ki mu je kanadska država postavila zahvalno zgodovinsko ploščo in jo postavila od tej cerkvici. Na žalost je na plošči pred-stavljen kot Avstrijec (»AUSTRIAN«) in ne kot Slovenec (»SLOVENIAN«) – seveda zato, ker je takrat bila Slovenija v okviru Avstrijske države. Tisti čas je bilo v Kanadi zelo malo ljudi slovenskega porekla.Več naših ljudi se je pričelo naseljevati v Kanadi pred prvo svetovno vojno. Pove-čini so prihajali iz ZDA in se večinoma na-

seljevali po kmetijah, nekateri pa tudi v rudnikih in gozdovih. Prvi val naseljeva-nja Slovencev je bil pred depresijo med prvo in drugo svetovno vojno, posebno po tistem, ko so Američani prepovedali emigracijo v ZDA. Drugi val naseljevanja je bil takoj po drugi svetovni vojni, med letoma 1947 in 1950. To so bili politični emigranti, ki so morali zapustiti tedanjo komunistično domovino, sedaj bivšo Jugoslavijo, da so si rešili življenje. Tretji val naseljevanja je bil med letoma 1950 in 1970. To so bili ekonomski emigranti – ljudje, ki so zapustili domovino in od-šli po svetu za večjim kosom kruha. Od leta 1970 ni praktično nobenega doto-

ka Slovencev iz domovine. Za pravilno razumevanje in poznavanje slovenske skupnosti v Kanadi je zelo pomembno poznati vse te valove in razloge za iz-seljevanje iz Slovenije in naseljevanje v Kanadi. Kljub različnim razlogom in mi-šljenjem pa lahko ponosno rečem, da je v Kanadi bila ustvarjena lepo urejana in uspešna kanadska slovenska skupnost, ki še vedno obstaja in lepo napreduje. Posebno je vzpodbudno, da sedaj vidi-mo številne Slovenke in Slovence dru-ge in že tretje generacije Slovencev v Kanadi, ki se vključujejo in prevzemajo vodilne vloge v slovenskih društvih in ustanovah.

Slovenske korenine v Kanadi segajo več kot 150 let nazaj, v leto 1855, ko je škof Friderik Baraga prevzel od-govornost za velik del province Ontario, vse od velikega jezera Lake Superior pa do mesta Toronto.

Preseljevanje Slovencev v Kanado

SLOVENCI V KANADI


V Kanadi sedaj obstaja in deluje nad 50 slovenskih kulturnih organizacij in usta-nov, vse od Atlantika na vzhodu do Pa-cifika na zahodu. Imamo pet slovenskih župnij, tri v provinci Ontario, dve v To-rontu in eno v Hamiltonu, eno v provinci Quebec v Montrealu in eno v provinci Manitoba v Winnipegu. Poleg župnij imamo dve slovenski banki (kreditni zadrugi), dva lepo urejena slovenska starostna domova, dvanajst slovenskih sobotnih šol, lepo število lepo urejenih slovenskih letovišč in okrog 400 sloven-skih podjetnikov. Imamo tudi tedensko radijsko oddajo Glas kanadskih Sloven-cev in dvomesečnik Glasilo kanadskih Slovencev. Prepričan sem, da v Kanadi ni nobena druga narodnost slovenske velikosti toliko ustvarila kot Slovenci. Ob postavitvi slovenske plošče in zastave v Zgodovinskem emigrantskem muzeju “PIE 21” v Halifaxu v provinci Nova Škot-ska je ob postavitvi plošče med drugim predsednik tega muzeja dejal: “ Slovenci ste Kanadi dosti več doprinesli, kot pa od Kanade prejeli”.Tudi slovenska družinska življenja so v Kanadi lepo urejena in težko je najti slo-vensko družino, ki nima lepo urejenega doma. Veliko število naših otrok ima viso-ko izobrazbo in mnogo jih je zaposlenih v službah, ki zahtevajo veliko odgovor-nosti. Kanada je večkulturna dežela, kjer imajo vse narodnosti možnost oblikovati svojo kulturo in z njo obogatiti kanadsko večkulturno družbo.V letu 2006 se je v kanadskem popisu prebivalstva 36.000 ljudi opredelilo za Slovence, menimo pa, da v Kanadi živi okrog 50.000 Slovenk in Slovencev. Dalj-še poročilo o tem popisu je bilo objavlje-no v reviji Moja Slovenija.V Kanadi je etnični izvor definiran kot narodna skupina prednikov, kateri oseba pripada. V obrazcu popisa je vprašanje, ki se glasi: Kateri etnični skupini so pri-padali predniki te osebe? Na podlagi od-govora na to vprašanje, Slovenci, kakor tudi druge narodnosti, etnične skupine, lahko nadaljujemo z opredeljevanjem slovenske narodnosti »SLOVENIANS« še mnogo let v prihodnosti, če bomo učili in seznanjali našo mladino s slovenskimi tradicijami, kulturo in vrednotami. Nujno

pa je, da govorimo z mladino v jeziku, ki ga razumejo.Z odhodom v šole in na univerze se mla-di ljudje spoznavajo in sklepajo prijatelj-stva s sošolci različnih narodnosti ter le tu in tam govorijo slovensko.Poleg dela za napredek slovenstva v Ka-nadi, ki ga že izvršujejo slovenske šole, slovenske cerkve, starši, Kanadsko slo-

vensko zgodovinsko društvo in neštete druge slovenske organizacije, bi bilo v veliko pomoč več spoznavanja, povezo-vanja in integracije med slovensko mla-dino v Kanadi in v Sloveniji.

Besedilo in foto: Stane Kranjczastopnik Slovencev v Kanadi

član Sveta vlade RS za Slovence po svetu

Prekmurski pevski zbor na prekmurskem letovišču

Televizijski stolp CN tower, Toronto


Slovenski izseljenci, ki so se za stalno naselili v Kanadi, so se zavedali, da morajo ohraniti in gojiti svojo naro-dno kulturo. Kulturna dejavnost je osnovana popolnoma na prostovoljnem delu – pravzaprav je skoraj vse, kar je slovenskega v Kanadi, zgrajeno na osnovi prostovoljnega dela. Vsaka slovenska naselbina in vsaka generacija Slovencev prilagaja svoje kulturne dejavnosti svojim potrebam in sposobnostim, najbolj dejavna kulturna središča pa so se razvila v okviru slovenskih župnij. Najbolj živahna kulturna dejavnost je v južnem Ontariu, kjer je naseljena skoraj polovica kanadskih Slovencev, na zahodnem delu Kanade pa v Vancouvru, Winnipegu, Edmontonu, Calgaryju in Kelowni.

Kulturno-družabna dejavnost kanadskih Slovencev v zadnjih dvajsetih letih

V okviru župnij delujejo pevski zbori, slo-venske šole, folklorne skupine, v cerkve-nih dvoranah se pozimi vršijo tudi banketi različnih slovenskih društev in razne kul-turne prireditve.Poleti se večina društvenih aktivnosti do-gaja na slovenskih letoviščih, kjer so si dru-štva postavila svoje društvene domove s prostorno dvorano, plesišči na prostem, športnimi in otroškimi igrišči, plavalnim bazenom in prostorom za kampiranje. Ve-čina društev ima po tri piknike na leto za širšo slovensko skupnost, člani pa imajo še svoje piknike in priložnost, da se tam srečujejo s sorojaki tudi med tednom ozi-roma še posebej ob koncih tedna. Vsako društvo ima vsaj po eno glavno prireditev in na ta dan druga društva iz uvidevnosti ne prirejajo piknikov. Na društvenih pikni-kih in banketih navadno igrajo lokalni slo-venski ansambli, včasih pa tudi ansambli iz domovine.

Največ slovenskih društev v Kanadi spada v kategorijo kulturno-družabnih društev, ki jih je zgradila ekonomska emigracija v šestdesetih in sedemdesetih letih prej-šnjega stoletja. S politično dejavnostjo se je največ ukvarjala politična emigracija, na kulturnem področju pa so bili Slovenci najbolj dejavni na področju zborovskega petja, gledališča in folklore. Ponekod so društva organizirala tudi slovensko šolo. Ta družabna društva še vedno obstajajo, vendar je starejših članov čedalje manj, mlajše družine, ki so še navdušene nad brezplačnim društvenim delom, pa so preobremenjene, da bi toliko svojega časa posvetile društvu. Člani druge generacije Slovencev povečini razumejo slovensko, govorijo pa težko, zato je angleščina že pri mnogih društvih postala pogovorni jezik na društvenih sestankih. Večina dru-štev je svojo zgodovino opisala v bolj ali manj obširni knjigi, mlajša generacija pa

komunicira prek interneta in beleži svojo zgodovino na spletnih straneh.Mladi so najbolj dejavni v folklori in špor-tu, se pravi v dejavnostih, ki niso toliko vezane na slovenski jezik. Pomembno je predvsem, da se med seboj družijo, da preko svoje dejavnosti spoznavajo do-movino ter slovensko kulturo in tradicije, na ta način pa si hkrati utrjujejo narodno zavest, kar je poroštvo, da bodo tudi po-zneje ostali dejavni v slovenski skupnosti in prevzeli vodilne položaje v slovenskih društvih. Skupinski izlet v Slovenijo pred-stavlja za folklorne plesalce, športnike in dijake slovenske šole močno motivacijo in veliko nagrado za njihovo udejstvova-nje v slovenski skupnosti. Opažamo celo, da se zadnja leta mladina čedalje bolj angažira. Starostni dom Lipa v Torontu in Villa Slovenija v Hamiltonu, kjer preživljajo jesen življenja tisti, ki se sami, ali jih svojci doma ne morejo več oskrbovati, dokazu-


jeta, da so Slovenci v svoji daljnovidnosti poskrbeli tudi zanje. Slovenski kreditni zadrugi še vedno uspešno poslujeta in nudita veliko finančno podporo številnim slovenskim društvom in ustanovam.Pred dvajsetimi leti je bilo za potrebe slo-venske skupnosti v Kanadi ustanovljeno kar nekaj novih slovenskih društev. Za Ka-nadski slovenski kongres, ustanovljen leta 1990, je bilo sprva veliko navdušenje, ki je z leti močno splahnelo, ker starejši člani umirajo, mlajših pa program Kongresa ni utegnil pritegniti. Idejo o kanadskem slo-venskem arhivu, o katerem se je leta govo-rilo v Kanadskem slovenskem kongresu, je začelo uresničevati Kanadsko slovensko zgodovinsko društvo. Tudi za Kanadsko slovensko gospodarsko zbornico, ki je bila ustanovljena, da bi povezovala slovenske podjetnike in vzpostavljala poslovne stike s Slovenijo, je bilo sprva veliko zanimanje, zadnja leta pa ni več pravega navdušenja. Vseslovenski kulturni odbor, ki so ga pred skoraj dvajsetimi leti ustanovila slovenska društva iz južnega Ontaria, da bi društva povezoval in rojake informiral, že skoraj dve desetletji po radiu predvaja tedensko slovensko uro Glas kanadskih Slovencev in več kot deset let izdaja dvomesečnik Glasilo kanadskih Slovencev. Zadnje čase pa se veliko ukvarja tudi z gostovanji na-rodno-zabavnih ansamblov iz Slovenije. Sodeluje tudi s Koordinacijskim odborom Niagara, ki povezuje slovenska društva z Niagarskega področja, ki vsako leto pri drugem društvu pripravi Slovenski dan v počastitev dneva slovenske državnosti.V Kanadi deluje pet slovenskih župnij, od katerih sta dve (Župnija Marije Pomagaj v Torontu in Župnija lurške Matere Božje v Winnipegu) že brez stalnih duhovnikov, župnija Marije Brezmadežne v Torontu, župnija sv. Gregorija Velikega v Hamilto-nu in župnija sv. Vladimira v Montrealu pa predstavljajo versko, kulturno in družab-no središče tamkajšnjih Slovencev.Kanadske Slovence v domovini v Svetu Vlade RS za Slovence po svetu zastopa Stane Krajnc, ki je bil demokratično iz-voljen na konvenciji, ki so se je udeležili predstavniki skoraj vseh kanadskih slo-venskih društev.

Besedilo in foto: Cvetka Kocjančič

SLOVENCI V KANADI

Na pikniku Slovenskega lovskega in ribiškega društva

Slovenski dan v Hamiltonu leta 2008

Parlament v Ottawi, Ontario, Kanada. Foto: Stane Kranjc


Severna Amerika ali nekdaj imenovani Divji zahod, je bila vedno privlačna za vse, ki so imeli le kaj pustolo-vskega duha v sebi. Obljubljala je neizmerno bogastvo vsem, ki so bili pripravljeni s svojimi talenti graditi novo skupnost. Kanadski zgodovinarji nam poročajo o slovenskih zlatosledcih in njihovih uspehih že konec 19. stoletja. Tudi na verskem področju so slovenski misijonarji dosegli velike uspehe, saj so pokristjanili mnoga indijanska naselja, jim zgradili cerkve, šole in pripravile učbenike.

Kanadsko Slovensko zgodovinsko društvo

Več Slovencev je prihajalo v Kanado že pred prvo svetovno vojno. Ti so se naj-več zaposlovali v rudnikih. Med prvo in drugo svetovno vojno se je število slovenskih izseljencev v Kanado znatno povečalo, saj veliko število slovenskih družin ni moglo zagotoviti niti golega preživetja vsem članom družine. Tako so sinovi in hčere odhajali »s trebuhom za kruhom« po širnem svetu. Takoj po drugi svetovni vojni, ko je na slovenskem ozemlju zavladal komuni-stični režim, so bili mnogi prisiljeni za-pustiti svoj ljubljeni dom, da bi si rešili golo življenje. Tudi ti Slovenci so se raz-kropili po vsem svetu. Nova jugoslovan-ska država je potrebovala desetletja, da je dvignila življenjski standard. Tako so bili tudi v teh desetletjih mnogi primo-rani zapustiti domove in si služiti vsak-danji kruh izven domovine.

Živahno delo v arhivu


V Kanadi se srečujemo s prvimi organi-ziranimi slovenskimi skupnostmi že v začetku 20. stoletja. Ko pa se je število Slovencev po drugi svetovni vojni zna-tno dvignilo, se je dvignilo tudi število slovenskih ustanov, organizacij in dru-štev. Popis prebivalstva leta 2005 je pokazal, da je v Kanadi zadostno število Slovencev, tako da smo Slovenci v Ka-nadi sedaj priznana narodnostna manj-šina z vsemi pravicami manjšin.Samostojnost Slovenije je pomembna ne le za Slovence doma, temveč tudi za izseljence. Dvignila se je tudi zavest, kdo smo in od kod prihajamo. Matična domovina je vedno podpirala to zavest tako, da je nudila tečaje tistim, ki bi se zanimali za ohranitev slovenskih dejav-nosti, kjer pač prebivajo. Udeleženci teh tečajev so pridobili osnovno znanje ar-hiviranja in pričeli z delom.Največ Slovencev v Kanadi živi v pro-vinci Ontario in sicer na Niagarskem polotoku. Velikost polotoka lahko pri-merjamo z velikostjo Slovenije. Tega dejstva se je zavedal g. Stane Kranjc in je v Torontu, glavnem mestu Ontaria, leta 2001 ustanovil Kanadsko slovensko zgodovinsko društvo (KSZD) z deset-članskim odborom. Ko gledamo nazaj, moramo priznati, da je g. Kranjc imel pred seboj jasne načrte, izbral člane, ki so bili pripravljeni delati vsaj toliko kot on sam, in tako zagotovil, da bo društvo uspešno.Danes ima KSZD svojo pisarno in arhi-vske prostore v domu za starejše, Dom Lipa. V letih delovanja je največ podat-kov o slovenskih organizacijah, ustano-vljenih v Kanadi, zbral ravno g. Kranjc. Obširna zbirka te dokumentacije čaka na tisk. V arhivskih prostorih se že naha-ja na tisoče dokumentov. Ti se nanašajo na društvene dejavnosti, osebne zbir-ke in veliko število posnetkov govor-ne zgodovine, katerih voditeljica je dr. Anne Urbančič, profesorica na Univerzi v Torontu z izkušnjami v arhiviranju in snemanju pogovorov.KSZD je član Arhivske Zveze v Kanadi in ima s tem zagotovilo, da se naše ar-hivsko gradivo ne bo nikoli izgubilo. Tako se bo ohranila slovenska kultura, doprinosi Slovencev Kanadi. Ti viri bodo

SLOVENCI V KANADI

služili našim naslednikom in v njih bodo spoznali, kdo so bili njihovi predniki ter zakaj in kako so prišli v Kanado. Z leto-šnjim letom smo pričeli z urejanjem ar-hivskega gradiva po pravilih kanadske Arhivske Zveze. Čaka nas še prenos teh informacij v računalnik, ki bo omogočil raziskovalcem dostop do podatkov. Čla-ni odbora z veseljem darujemo tisoče ur prostovoljnega dela, ker se vsi zaveda-

mo, da je skrajni čas, da se ohrani zgo-dovina slovenskih dejavnosti v Kanadi.Največ zahvale za uspehe KSZD pa gre Uradu Vlade RS za Slovence v zamej-stvu in po svetu, ki nas od vsega začetka moralno in finančno podpira ter uspo-sablja nove člane odbora z arhivskimi seminarji.

Jožica Vegelj, predsednica KSZD

Odbor KSZD. Sedijo od leve proti desni: Dorothy Lenarčič, Mary Rožmanc, Jožica Vegelj, Anne Urbančič. Stojijo od leve proti desni: Frank Majzelj, Jerry Ponikvar, John Vintar, Frank Brence, Stane Kranjc.

Prijeten klepet na razstavi “Kdo smo” v Slovenskem parku, ki je potekala v lanskem letu. Od leve proti desni: Anne Urbančič, Marija Ahačič Polak in Mary Rožmanc.

1414

Med Slovenci v Torontu je precej uspešnih podjetnikov, toda malo je ta-kih, ki tako velikodušno podpirajo slovensko skupnost kot Jože Slobo-dnik, ki poleg svoje finančne podpore žrtvuje tudi veliko svojega časa kot častni generalni konzul Republike Slovenije.

Jože Slobodnik podjetnik in diplomat

Rodil se je leta 1940 v Bojanji vasi v Beli krajini, v veliki krščanski družini, kjer se je že v rani mladosti začel oblikovati njegov značaj in občutek za slogo. Starša sta vseh svojih deset otrok vzgajala v skromnosti, poštenju in sočutju do drugih. Ker ga je šola veselila, so ga starši poslali na gim-nazijo v Metliko. Po končani srednji indu-strijski šoli v Ljubljani se je za eno leto za-poslil, potem pa se je leta 1960 odločil za preselitev v Kanado, kjer sta živela njegov stari oče in starejši brat Ivan.Prvi vtisi v Kanadi niso bili preveč vzpod-budni, ker brez kanadskih izkušenj v svoji stroki ni mogel dobiti dela, po nekaj me-secih pa je le dobil stalno zaposlitev pri firmi Husky Injection Molding Systems in tam štiri leta delal, ob večerih pa je obi-skoval tečaje tehničnega risanja. Z ženo Darjo sta se spoznala na sloven-skem letovišču, nakar sta se leta 1965 v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Toron-tu poročila in začela skupaj graditi podje-tje in ustvarjati družino. Vsi trije otroci so odrasli v poštene, delovne ljudi in vsi trije so končali univerzo. Leta 1964 je Jože Slobodnik začel svoje podjetja Top Grade Molds Ltd., kjer pro-izvajajo kalupe - modele in brizgalna orodja za izdelovanje raznih plastičnih izdelkov, kot so plastične posode, deli za avtomobilsko industrijo, instrumenti v zdravstvu in drugo. Že v devetdesetih letih prejšnjega stole-tja je podjetje Top Grade Molds pod Jo-žetovim vodstvom zaposlovalo okoli 120 delavcev, med njimi tudi družinske člane, in doseglo zavidljive uspehe, saj se je povzpelo na sam vrh tovrstne industrije v Severni Ameriki. Da bi se lahko soočal z novimi izzivi in olajšal družini skrbi, pove-zane z družinskim podjetjem, je pred ne-kaj leti nekoliko reorganiziral podjetje in s tem zagotovil nadaljnje uspešno delova-nje. V gospodarski krizi jim veliko poma-ga okoli 70 lastnih patentov, kar jim tudi omogoča pridobivati naročila. Top Grade Molds že 40 let veliko izvaža v ZDA, Angli-jo, zadnje čase pa tudi v Južno Ameriko, Azijo, Novo Zelandijo in Avstralijo. Tudi na kanadskem trgu je vse večje povpraševa-nje po njihovih proizvodih. Kot podjetnik, ki je tako rekoč iz nič ustva-ril podjetje mednarodnega ugleda, je

Moja Slovenija / Oktober 2010


Jože lep vzgled uspešnega in poštenega poslovneža, ki uživa ugled med Slovenci, v širšem kanadskem okolju n drugod po svetu. Skrivnost njegovega poslovnega uspeha je, da se je pripravljen vse življe-nje učiti in da pozorno in pravično ravna s strankami in delavci. Pri svojih poslovnih dosežkih pa ni pozabil ne na potrebe slo-venske skupnosti v Kanadi ne na potrebe domovine. Jože je še vedno izvršni direk-tor (t. i. CEO), čeprav je malo popustil, da se lahko posveča konzularnim poslom ter štirim vnučkom in vnukinji.Jožetovo delo za slovensko skupnost je postalo najbolj vidno po letu 1991. Leta 1990 je bil med ustanovnimi člani Ka-nadskega slovenskega kongresa, kjer je ostal dolga leta v odboru, na ustanov-nem sestanku Svetovnega slovenskega kongresa junija 1991 pa je bil izvoljen v finančni odbor. Dogodki v domovini leta 1991 in tik pred tem so ga prisilili, da se je dejavno angažiral za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. V Torontu je bil med organizatorji protestnih zboro-vanj in med ustanovitelji organizacij, ki so nastale iz potrebe po skupnem nastopu

Slovencev, kot so Vseslovenski kulturni odbor, Slovenski sklad, radio Glas kanad-skih Slovencev in Kanadska slovenska gospodarska zbornica, ki ji je tudi prvi predsedoval. S svojim preudarnim de-lom in nasveti je veliko prispeval k slo-žnemu skupnemu nastopu Slovencev in njegova finančna pomoč v tistih časih je bila neprecenljiva. Le-te je bila v veliki meri deležna tudi domovina. Leta 1998 je bil imenovan za častnega konzula, tri leta pozneje pa za generalne-ga častnega konzula Republike Slovenije za področje Toronta in južnega Ontaria. Ta izziv je sprejel, čeprav se je zavedal, da ga bo to neplačano delo stalo veliko časa in denarja. Njegovo imenovanje je slovenska skupnost v južnem Ontariu z velikim navdušenjem sprejela. Kot prvi častni konzul RS ima Jože Slobodnik veli-ke zasluge za ureditev prvega slovenske-ga konzulata v Mississaugi, ko pa je Kre-kova banka zgradila svoje nove prostore, je dala na razpolago pisarno za konzulat, ker gre za dosti primernejšo lokacijo, Slovencem veliko bolj poznano in laže dosegljivo.

Svoje diplomatsko delo Jože Slobodnik odlično opravlja v zadovoljstvo vseh Slo-vencev v južnem Ontariu. S svojo prepro-stostjo, naravno modrostjo, razumnostjo in uvidevnostjo si še zlasti prizadeva za meddruštveno slogo. Ker z mnogimi kanadskimi Slovenci deli izseljensko iz-kušnjo, ljudi zna razumeti in jim kot di-plomat poskuša pomagati, kolikor je v njegovih zmožnostih.V sodobnem času, ko potrošniška men-taliteta vse bolj peha ljudi v sebičnost, je Jože Slobodnik lep dokaz, da razdajanje za druge in delo za skupnost prinašata človeku pravo zadovoljstvo. Slovenska skupnost v Kanadi mu je hvaležna za vso finančno podporo, ki jo nudi raznim organizacijam in ustanovam, njegovo delo pa tudi v domovini ni ostalo neo-paženo: prejel je številna priznanja, med drugim tudi zlati red za zasluge za narod za njegov doprinos »pri uveljavljanju in prepoznavanju Republike Slovenije ter pri krepitvi slovensko-kanadskih odno-sov na diplomatskem mednarodnem področju«.

Cvetka Kocjančič

SLOVENCI V KANADI

Od leve proti desni: Stane Krajnc, Mary Krajnc, Jože Slobodnik, Darja Slobodnik


IZ URADA

V programskih izhodiščih so organizatorji zapisali, da vrednota medkulturnosti te-melji na zavedanju in pripadnosti lastni narodni oz. družbeni skupnosti, njeni kul-turi in jeziku, a hkrati upošteva in spoštuje druge, različne etnije in kulture. Prav ob-močja, kjer pripadniki večinske narodne skupnosti sobivajo s pripadniki druge, manjšinske narodne skupnosti, kjer vsa-

kodnevno prihaja do kulturnih, etničnih, jezikovnih prepletanj in vplivov, so ustvar-jeni idealni pogoji za raziskovanje.Na teritoriju slovenske države, ki ima s tem fenomenom bogato izkušnjo, prebi-vajo avtohtone in neavtohtone narodne manjšine, pripadniki slovenske narodne skupnosti pa predstavljajo manjšino v šti-rih mejnih državah, v Avstriji, Italiji, na Hr-

vaškem in na Madžarskem – kar običajno poimenujemo z zamejstvom – prav tako pa v številnih državah v Evropi in po svetu. Finančno so mednarodno dvodnevno konferenco podprli: Javna agencija za raz-iskovalno dejavnost Republike Slovenije, Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Avstrijski znanstveni inštitut v Ljubljani.

Sodobne usmeritve večjezičnega in manjšinskega izobraževanja

»Občina Zgonik, kjer je manjšina v resnici večina«

Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Fakulteta za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem sta v soor-ganizaciji Instituta za slavistiko Univerze v Celovcu (Alpen-Adria-Universität Klagenfurt), Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za narodnostna vprašanja, Avstrijskega znanstvenega inštituta v Ljubljani ter Društva za uporabno jezi-koslovje Slovenije v petek, 10. septembra 2010, pripravila dvodnevni znanstveni sestanek, na katerem so udeleženci lahko slišali 16 referatov, ki so jim sledile diskusije in okrogla miza.

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš je v ponedeljek, 13. septembra 2010, obiskal občino Zgonik na Trža-škem. V pogovorih z županom Mirkom Sardočem in s člani uprave občine Zgonik je minister dobil vpogled v številne projekte, v katerih občina sodeluje s sosednjimi občinami v Sloveniji in v Italiji.

Poudarek pogovorov je bil na predsta-vitvi predloga projekta »Kraški okraj 2«, ki naj bi povezoval 12 obmejnih občin v Italiji in Sloveniji. Takšen projekt je po-memben, saj bi to spodbudilo sodelo-vanje občin na obeh straneh meje. »Po-membno je predvsem to, da se bodo

morali ljudje iz teh občin povezovati in srečevati, ter le tako bo sovraštvo, ki je bilo v preteklosti prisotno, popolnoma izginilo«, je poudaril minister. Pred obiskom Zgonika se je minister Žekš v vasi Briščiki srečal s predstavniki organizacij civilne družbe in si ogledal

razstavo »Obmorske dežele«, ki je del projekta Interreg RI-RS »Altoadriatico«. Ta projekt je zasnovan na razmeroma novem pristopu k terenskim raziska-vam in smernicam za ohranjanje, vre-dnotenje in upravljanje arheoloških najdišč. Ob tem si je Žekš pogledal Bri-škovsko jamo, ki je vključena v mrežo kraških jam in jo na leto obišče več kot 50.000 obiskovalcev z vsega sveta. Mi-nister je pozdravil sodelovanje med Bri-škovsko jamo in Institutom za raziskave krasa ZRC SAZU s sedežem v Postojni, saj je to po njegovem vrhunska sloven-ska institucija.Namen ministrovega obiska je bil v prvi vrsti prijateljski. Urad Vlade RS za Slo-vence v zamejstvu in po svetu podpira tovrstne čezmejne projekte, saj smo na Uradu mnenja, da je razvoj ob meji bi-stvenega pomena za ohranjanje življe-nja in za razvoj lokalnih skupnosti. Ob-čina Zgonik je občina v Italiji, v kateri je slovenska manjšina v resnici večina, je povzel minister Žekš. Zgonik je lep pri-mer politike vključevanja vseh, kar vodi do izboljševanja medsebojnih odnosov in v razvoj ter kvalitetno življenje.


SLOVENCI V ITALIJI

Kulturno verski list Dom, glasilo Benečije in Kanalske dolinePosebnost pokrajine v beneški Sloveniji je ta, da jo je treba zelo pozorno odkrivati. Prav tam, kjer je mogoče na prvi videz vse prazno, se pojavi potok ali se odpre skrita jasa s čudovitim pogledom daleč naokrog. Na isti način lahko primerjamo de-lovanje med beneškimi Slovenci, ki ga morda na prvi pogled opazimo le površinsko. Ko pa se mu posvetimo bolj pozorno, se nam odkrije v vsem svojem bogastvu. To se zgodi bralcu, ki začne listati in prebirati kulturno verski list Dom, štirinajst-dnevnik, ki izhaja med rojaki v Benečiji že od leta 1966.

Kulturno verski list Dom so ustanovili slovenski duhovniki iz Nadiških dolin. Bili so to Mario Laurencig, Emil Cencig in msgr. Valentin Birtig. Prva številka Doma je zagledala luč decembra leta 1966. Bil je to medžupnijski bilten, s ka-terim so si ustanovitelji zastavili cilj, da bodo tudi s pisano besedo ohranjali in širili krščansko vero ter vrednote, go-jili slovenski jezik in kulturo ter javno opozarjali na nujnost gospodarske ra-sti Benečije. Obenem je bil tudi smoter štirinajstdnevnika povezovanje med slovenskimi duhovniki in verniki, še po-

sebno s tistimi, ki so morali zaradi go-spodarskih potreb po svetu in so si žele-li stikov z lastnim domom. Na tak način je postal Dom sredstvo, po kateri naj bi se narodna skupnost v Benečiji utrjeva-la v složnosti in pogumu ter se trdneje oprijela lastne slovenske identitete.Za izhajanje Doma je pomenljivo dej-stvo, da je namenjen teritoriju, kjer ži-vijo Slovenci, in je zaobjeto med dve priljubljeni romarski poti: Stara gora in Sv. Višarje. Obe svetišči sta pomembna simbola Slovencev, ki živijo v Benečiji in Kanalski dolini. Prav tako je pomembna naloga, ki so si jo zadali ustanovitelji kulturno verskega lista Dom, da bi po-vezovali izseljenske delavce – ki jih ni bilo malo – z lastnim rodnim krajem. Od tod tudi ime Dom, ki spominja prav na tisto prvo toplino, s katero je obdan člo-vek, ko pride na svet.V času, ko je nastal Dom, je nad Slovenci v Benečiji in Kanalski dolini potekal hud asimilacijski pritisk, ki je močno načel občutek pripadnosti slovenskemu na-rodu. V letu 1977 so odločili, da bo list Dom izhajal enkrat mesečno. Pri tem se je v uredniško delo vključila skupina laikov, ki so prispevali z novejšimi vse-binami.Nova sprememba je nastala leta 1982, ko je bila ustanovljena zadruga Dom. Zadruga je prevzela glavo časopisa in tudi njegovo upravljanje. Sadovi take odločitve so se pokazali leto dni po-zneje, ko je Dom spet postal štirinajst-dnevnik. V letih je tudi zadobil precej-šen uspeh, saj se je uveljavil tudi onkraj meje v Soški dolini.Zahtevno obdobje za list Dom je nasta-lo okoli leta 2002, ko se je pojavila resna kriza in je bilo za kratek čas prekinjeno izdajanje. Na novo in po zaslugi starih in novih sodelavcev je začel beneški list izhajati na veliko noč leta 2003. V tem času je glavo lista prevzela zadru-

ga Most, odgovorni urednik pa je ostal msgr. Marino Qualizza, ki to vlogo opra-vlja že od leta 1982. Leta 2006 je Dom začel izhajati v novem formatu, poveča-lo pa se je število rubrik.Glavni urednik kulturno verskega glasi-la Dom je beneški rojak in časnikar Gi-orgio Banchig, s katerim sodeluje veliko rojakov iz Benečije in iz Posočja. Pred kratkim je Dom dobil tudi svojo sple-tno stran www.dom.it, kjer so objavljeni glavni članki.Z vztrajnim in požrtvovalnim delom ter skromnimi sredstvi so se ustvarjalci Doma borili proti veliko močnejšemu nasprotniku. Njihova trmasta prepriča-nost, zraščenost z vrednotami krščan-stva in narodna zavednost so bistveno pripomogli, da je danes slovenski jezik še vedno prisoten, kljub temu, da pra-vica slovenskemu življu v tistih krajih ni bila še primerno priznana.

Julijan Čavdek

Msgr. Marino Qualizza, odgovorni urednik Doma od leta 1982

SLOVENCI NA KOROŠKEM / SLOVENCI NA MADŽARSKEM

18 Moja Slovenija / Marec 2009Moja Slovenija / Oktober 201018

Vse to je bilo prepričljivo prikazano v gledališki predstavi Zala, ki jo je uprizorila šentjakobska gledališka skupina Trotamora v farni dvorani Šentjakoba v Rožu. Predstava se je odvijala od 1. do 16. oktobra. Režiral jo je Marjan Štikar. Posebnost predsta-ve je tudi, da poteka v treh jezikih s podnaslovi. Pravo veselje

Zala – drama v sedmih slikahOdšla je v svet, v Turčijo, in ta ji je odprl oči, da je slovenski jezik nekaj povsem običajnega, vrednost sama na sebi, kot so to vsi jeziki sveta. Zato Zala ne more verjeti, da se Koroška zapira pred svetovljanstvom in se raje predaja mazohističnemu in smešnemu ritualnemu negovanju spomeništva, iz katerega vejeta sovraštvo in perverzna nostalgija po avtoritarnosti, nemškem nacionalizmu, skratka po zapacani koroški preteklosti.

je na odru opazovati posrečene figure »spomenikarjev«, ki prikazujejo absurdno koroško realnost, v kateri so spomeniki in mrtvi najbolj žive in perspektivne vrednote. V tej smrdlji-vi godlji neprebavljive zazrtosti in mitološke zaverovanosti v preteklost Zala ostaja pozitivna figura brez odvečne roman-tične navlake. Spoznamo jo kot svetovljanko, ki se vrne iz Tur-čije s Turkom in z otrokom, ki oba govorita slovensko, med-tem ko je njen (nekdanji) Mirko podlegel nacionalističnemu naboju koroške stvarnosti in se spreneveda z nemščino.Posodobljena Zala je ravno prav groteskna, da lahko Koroški ob 90-letnici plebiscita pomoli pred nos ogledalo z njeno re-snično značajsko podobo. Iz samouničevalnega odnosa do mrtvih, za katere Koroška skrbi bolj kot za žive, se lahko samo še norčujemo. Po drugi strani pa nas ob spoznanju, da je v tej deželi vse mogoče, smeh hitro mine …Zala je tako zaradi svoje vsebine kot živih gledaliških podob vznemirljiva predstava, ki ji ne manjka hudomušnosti. Ne pri-tiska na nas s svojo težo, metaforiko in impresivno gledališko podobo. S sočnim in barvitim igralskim deležem ji uspeva, da nas ali prizadene ali pa osreči.

Janko Malle

Küharjeva spominska hiša in dogovor o Slovenskem bogoslužjuSočasno sta se zgodila dva za Slovence na Madžarskem pomembna dogodka: na Gornjem Seniku so odprli Küharjevo spominsko hišo in Slovensko zbirko, murskosoboški in sombotelski škof dr. Peter Štumpf in dr. Andras Veres pa sta se do-govorila, da bosta po premestitvi edinega porabskega duhovnika Ferenca Merklija z Gornjega Senika v madžarsko župnijo Vasszéceny v Porabju maševala gorička duhovnika Dejan Horvat in Viljem Hribernik.

Na slovesnost na Gornji Senik so prišli Slovenci iz vse Madžar-ske, največ iz Sombotela, Budimpešte, Mosonmagyarovára in Székesfehérvára, pa tudi številni Goričanci. S somaševanjem domačih duhovnikov – med njimi sta bila tudi porabska Štefan Šömenek, ki živi v Zalski županiji, in Ferenc Merkli, od nedavna duhovnik v Vasszécenyu, je mašo daroval murskosoboški škof dr. Peter Štumpf. Spomnil je na neprecenljivo vlogo Janoša Kü-harja, ki je razen kratke politične premestitve v bližino Sombo-tela domala pol stoletja vodil gornjeseniško župnijo, poučeval verouk in skrbel, da se je v težkih političnih in gospodarskih razmerah ohranjala slovenska beseda. Škof je opomnil, da ima zdaj pomembno vlogo pri ohranjanju materinščine in pri kre-

Državni sekretar Bence Rétvari, minister akademik Boštjan Žekš in predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš si ogledujejo muzejsko zbirko v nekdanjem župnišču, zdaj Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku.


SLOVENCI NA MADŽARSKEM

pitvi položaja Slovencev v Porabju tudi madžarska država, ki svojih obveznosti ni vedno in v celoti pripravljena izpolnjevati. Številne obiskovalce je nagovoril minister za Slovence v sose-dnjih državah in po svetu dr. Boštjan Žekš in poudaril velik po-men sodelovanja različnih ustanov in posameznikov pri uredi-tvi Küharjeve spominske hiše in etnografske zbirke v prostorih nekdanjega župnišča. Povedal je tudi, da Slovenija kljub varče-vanju ne bo zmanjšala denarja za manjšine, in ob tem izrazil željo, da bi se po tem zgledovale tudi druge države. Državni sekretar Bence Rétvari je izrazil zadovoljstvo, da so na Gornjem Seniku uredili spominsko hišo; ocenil je, da Slovenija zgledno ravna z manjšinami, in omenil, da bo Madžarska še naprej skr-bela za slovensko šolstvo in medije v Porabju. Pot od zamisli do uresničitve je opisal predsednik Državne slovenske samou-prave Martin Ropoš in povedal, da je projekt delno financirala Evropska unija iz programa Sosed k sosedu. V obnovljenem nekdanjem župnišču – zdaj Küharjevi spominski hiši – je zbir-ko postavila etnologinja Marija Kozar Mukič. Obiskovalec lahko vidi rekonstruiran župnijski urad, spalnico in obedovalnico, v vitrinah pa so predstavljeni cerkvenozgodovinski dokumenti in predmeti iz porabskih župnišč. V čitalnici so obiskovalcem na voljo dokumenti županijskega arhiva in knjižnica bivšega župnišča. V nekdanjem hlevu predstavlja etnološka razstava predmete, ki so jih uporabljali pri gospodarskih delih tako na župnišču kot v vasi. Največji letošnji dogodek med Slovenci na

Madžarskem je bil v znamenju prijateljskega druženja rojakov, preseljenih v druge kraje, države s sorodniki in prijatelji, ki so ostali v Porabju. Pridružili so se jim številni Goričanci iz nepo-sredne bližine. Organizatorji so pripravili celodnevni kulturni in zabavni program, obiskovalci so si ogledali filme o Porabju, se udeležili gastronomske delavnice in, z eno besedo, preživeli čudovit in spodbuden dan.

Besedilo in foto: Ernest Ružič

Začetek je bil obetaven, toda čutilo se je, da nihče med sodelu-jočimi, ne avtorica tekstov ne režiser in igralci, niso prav vedeli, kako se stvari streže. Z leti so pridobili izkušnje in samozavest, kajti vabijo jih na različne konce Porabja, v madžarske kraje, kjer živijo Slovenci, vključno z Budimpešto, in v Slovenijo. Pred štirimi leti, ko je Irena Barber umrla, se je pisanja lotil dotedanji režiser Laci Kovač, ki je avtor kratkih iger vse do jubileja, do desete oble-tnice, do s humorjem prežetega dela Démo na mordje - Gremo na morje. Lani so k sodelovanju povabili režiserja Branka Pintariča s Cankove, ki je prispeval, da so Veseli pajdaši postali kakovostna narodnostna gledališka skupina. Eden resnejših problemov je, da zaradi pomanjkanja ali nezanimanja morajo moške like igrati ženske. Jubilejna premiera je bila odlično izpeljana in obiskana. Za popestritev narodnostnega gledališkega popoldneva sta s kratkima v narečju napisanima deloma nastopili skupini iz Budi-nec in Cankove.

Besedilo in foto: Ernest Ružič

Jubilej Števanovskih Veselih pajdaševGledališko skupino Veseli pajdaši (veseli prijatelji) so pred desetimi leti, v sodelovanju z Zvezo Slovencev, ustanovili člani Društva za lepšo vas. Izkušenj sicer niso imeli, zato pa imajo toliko več volje, da vsako leto naštudirajo gledališko delo, napi-sano v narečju. K sodelovanju so povabili ljudsko pisateljico Ireno Barber, znano kot avtorico kratkih, s humorjem začinje-nih zgodb iz vsakdanjega življenja. Prvo igro so pod režiserskim vodstvom učitelja Lacija Kovača pripravili na velikonočni ponedeljek leta 2001. Obisk je presegel vsa pričakovanja: dvorana vaškega kulturnega doma ni mogla sprejeti domačih obiskovalcev in številnih Goričancev, ki jih je zamikalo na števanovsko premiero. In tako je vsako leto.

Sombotelski škof dr. Andras Veres in murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki sta se dogovorila, da bosta v Po-rabju poslej maševala gorička duhovnika Dejan Horvat in Viljem Hribernik.

SLOVENCI V SRBIJI

20 Moja Slovenija / Marec 2009Moja Slovenija / Oktober 201020

Obisk pri prijateljih v ZrenjaninuNaše Slovensko planinsko društvo iz Voralberga iz Avstrije se je odzvalo vabilu tamkajšnjega društva Slovencev Planika, Zrenjanin. Z njimi smo navezali prve stike na konferenci slovenskih planincev iz sveta in Slovenije leta 2008 na Bledu. Na poti smo bili od 3. do 5. avgusta, ko smo se podali na precej dolgo pot v Zrenjanin v Srbijo. Pridružili so nam se prijatelji z Gorenjske in člani Slovenskega planinskega društva Triglav iz Švice.

Pot nas je vodila čez mejni prehod Gru-škovlje, mimo Zagreba, po tako imenova-ni avtocesti mimo Slavonskega Broda do hrvaškega kraja Lipovac. Tam je mejni pre-hod v Srbijo. Pri mestu Ruma smo zapu-stili avtocesto in čez valovito Fruško goro prispeli v Novi Sad. Pred nami je bilo še 50 km poti na vzhod, čez reko Tiso v pokraji-no Banat do našega cilja Zrenjanina.Od 14. stoletja naprej se je mesto Zrenja-nin imenovalo Bečkerek, potem so ga po 1. svetovni vojni preimenovali v Petrov-grad, po kralju Petru Karađorđeviću, po 2. svetovni vojni pa po nekem heroju v Zre-njanin. Danes šteje Zrenjanin nekaj manj kot 80.000 prebivalcev. Med njimi je tudi okrog 500 Slovencev, računano skupaj s potomci.Bili smo deležni krasnega sprejema in po-gostitve, nato so nam razkazali še samo mesto. V poznih popoldanskih urah smo zapustili Zrenjanin in se odpeljali na Fru-ško goro v planinski dom Vojvodina, kjer smo imeli rezervirano prenočišče.Na Fruški gori je 16 pravoslavnih samosta-nov oziroma »manastirov«, in vsi so nase-ljeni. Zato smo naslednji dan planinarili po Fruški gori in si nekaj teh samostanov tudi ogledali. Popoldne pa smo imeli na programu ogled znane trdnjave Petrova-radin, ki je bila zgrajena za obrambo proti Turkom. Na trdnjavi je tudi znana restavra-cija Osam tamburaša.Ostal nam je samo še zadnji dan. Ogledali smo si drugo največje mesto v Srbiji, Novi Sad. Kosilo smo imeli na Donavi v znani ribji restavraciji Čarda Liman. Pred nami je bila samo še precej dolga pot proti Slo-veniji. Hvaležni smo vsem požrtvovalnim članom društva Slovencev Planika iz Zre-njanina za krasen sprejem ter odlično vo-denje in organizacijo.

Štefan Felbar, Slovensko planinsko društvo, Voralberg


SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

Glasbena umetnost in narodna identitetaSvetovni slovenski kongres je 9. in 10. septembra 2010 organiziral II. konferenco slovenskih glasbenikov iz Avstrije, Italije, ZDA, Srbije, Nemčije, Švedske, Švice, Kanade in Slovenije, ki je potekala v Slovenj Gradcu in Pliberku. Pripravili smo jo v sodelovanju z Glasbeno matico Ljubljana, Društvom Hugo Wolf Slovenj Gradec, Krščansko kulturno zvezo in Društvom KD Pliberk z avstrijske Koroške. Častni pokrovitelj je bil minister za Slovence po svetu akad. prof. dr. Boštjan Žekš. To je bila še ena v sklopu strokovnih konferenc, ki jih organizira Svetovni slovenski kongres z namenom povezovanja slovenskih stro-kovnjakov, ki živijo doma in po svetu, da izmenjajo izkušnje in najdejo poti bodočega medsebojnega sodelovanja.

V zasnovi programa druge konference smo se osredotočili na poustvarjalce. Zato smo povabili k sodelovanju operne pevce, dirigente, zborovodje in druge, ki delujejo na področjih, ki smo jih na konferenci obravnavali. Tudi tokrat so se na naše vabilo odzvali vrhunski glasbeniki. Ob začetku konference je izšel tudi zbornik s prispevki in življenjepisi vseh sodelujočih v programu, ki je na voljo v pisarnah SSK.V zanimivem uvodnem predavanju je akad. prof. dr. Lojze Le-bič govoril o naši glasbeni samopodobi. Dejal je, da smo Slo-venci glasbeno nadarjen narod, a žal glasba še vedno nima veljave, ki si jo zasluži. Glavni prepreki sta predvsem nizka glasbena izobraženost in podcenjevalen odnos Slovencev do glasbe. Naši glasbeniki so bili in so tudi danes vtkani v najšir-še okvire vseh narodov in dežel; prepoznati jih moramo kot del našega telesa v »svetovnem prostoru«. Za afirmacijo slo-venske glasbene kulture bi bil potreben konkreten znanstve-ni razmislek o slovenski glasbeni univerzalnosti, ustanovitev osrednje glasbene revije za povezovanje in predstavljanje slovenskih glasbenikov po svetu in ustanovitev glasbenega muzeja, kjer bi bile evidentirane vse slovenske zmogljivostmi doma, v zamejstvu in po svetu. Po tujih univerzah bi veljalo ustaliti prakso vsaj občasnih gostujočih predavanj, ki bi vzpod-budila zanimanje tudi za glasbeno »slovenistiko« – predvsem tisto, ki različne kulturne povezuje. Nadarjenim iz zamejstva in sveta naj se omogoča in olajša študij ter skrbi za medsebojne glasbene izmenjave, koncerte ali založniško pomoč. Dodal je še, da Slovenija mora ostati glasbeno široko odprta nacional-na država v osrčju Evrope, ob tem pa ne sme dopustiti, da bi postala odlagališče glasbenozvočnih odpadkov.

V dveh dneh konference smo na predavanjih in okroglih mizah spoznavali slovensko opero na tujem in slovenske nekdanje in sodobne umetnike v svetovnih opernih hišah, slovenske diri-gente na tujem, otroške zbore in glasbeno-scenske projekte ter slovenske zborovske piramide v Sloveniji in po svetu. Program sta spremljala tudi dva koncertna večera, kjer smo imeli prilo-žnost prisluhniti izjemnim pevskim zborom iz Slovenije in z av-strijske Koroške. Prvi koncert je bil v cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, drugi večer pa je v Pliberku potekal zaključni koncert.Na koncu vsake naše konference odkrijemo, kakšen potencial imajo slovenski strokovnjaki doma in po svetu. Tudi letos so glasbeniki dokazali, da so izjemno talentirani, delovni in marljivi, zato tudi dosegajo velike uspehe na svetovnem nivoju. Po tem sodeč stanje in nivo slovenske glasbe ni pod vprašajem, ven-dar bi se organizacijsko seveda dalo kaj izboljšati. Ob zaključku konference, ki ga je vodil dr. Boris Pleskovič, smo organizatorji in udeleženci tudi delili skrb o predlogu zakona o medijih, ki pred-videva zmanjšanje obsega zapovedanega predvajanja domače slovenske glasbe vseh žanrov. Ker vemo, da slovenskemu na-rodu obstoj zagotavljata njegova kultura in njegov jezik, temu nasprotujemo in smo v ta namen tudi sprejeli izjavo.Kot vedno ostane povabilo, da se slovenski glasbeni strokovnja-ki še naprej srečujejo na naših konferencah, pridružujem pa se še želji, ki jo je izrazil dirigent Marko Ozbič (Italija), »da bi iz v teh dneh pognalega kalčka zraslo krepko drevo in v bližnji pri-hodnosti kljubovalo okolju, ki vse bolj prezira pomen glasbene umetnosti in nacionalne identitete.«

Sonja AvguštinFoto: arhiv SSK

Župan Slovenj Gradca Matjaž Zanoškar nagovori navzoče na konferenci.


SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA

Zgodovina »srečanj v moji deželi« II. delPoleti 1956 je bila na obisku v Sloveniji večja skupina ameriških izseljencev, ki so želeli proslaviti ameriški dan neodvisnosti in so zaprosili SIM, da jim pomaga pri iskanju primernega prostora. Matica jim je svetovala lep in za ta letni čas primeren kraj v osrčju slovenskih gora – Kamniško Bistrico. In tako so 4. julija skupaj s SIM in prireditvenim odborom Slovencev iz ZDA, ki so ga sestavljali Frank Česen, J. F. Durn, Erjavec, C. Stockel in Okorn, prvikrat organizirali »ameriški piknik«.

Organizacija in vzdušje na pikniku je bilo odlično. Zato je leta 1957 nova skupina izseljencev iz ZDA že vedela, da bodo kot zvesti državljani ZDA slovenskega rodu ameriški praznik dan neodvisnosti praznovali v Sloveniji. In to se je tudi zgodilo – to pot na Polževem nad Višnjo Goro. Dom in okolica na Polževem sta bila premajhna, da bi gostila vse ameriške rojake in njihove sorodnike iz Slovenije. Tudi tokrat je bilo vzdušje enkratno in kronisti tistega časa so že govorili o uspešnem »II. ameriškem pikniku« v Sloveniji.4. julija 1958 je bilo v vasi Ribno pri Bledu prek 150 ame-riških izseljencev in več sto domačinov. Na prostrani zeleni jasi, obkroženi s smrekovimi gozdovi, tik nad strmo sotesko Save Bohinjke, je ta dan vladalo veselo razpoloženje. Za za-bavo je skrbel znani instrumentalni kvintet bratov Avsenik in domača folklorna skupina je izvajala slovenske narodne plese. V prireditvenem odboru sedaj že tradicionalnega (III.) »ameriškega piknika« so sodelovali rojaki Vincent Pink, Mary Matjažič iz Kalifornije, Cirul Rant iz Detroita, Frank in Mary Šerjak iz Detroita ter Frančka Erdeck iz Chicaga. Tudi kaplje dežja, ki so, žal, padale, niso mogle pregnati smeha in vriska ter dobre volje, ki je ta dan vladala v tem kotu Gorenjske.

Polhov Gradec je bil 4. julija 1959 prizorišče IV. »ameriškega piknika«, ki se ga je udeležilo prek 200 rojakov iz različnih predelov ZDA. Poleg zabavnega dela so izseljenci bili dele-žni različnih sprejemov širom Slovenije. Na pikniku je bila tudi do sedaj največja skupina (128) rojakov iz ZDA (Sloven-ska dobrodelna zveza). Za prijetno razpoloženje izletnikov in rojakov so skrbeli domači godci, popoldne pa je igral do-mače napeve priznani ansambel bratov Avsenik. Okoli tri tisoč ljudi se je zbralo 4. julija 1960 na pikniku v Polhovem Gradcu. Z zanimanjem so poslušali govore po-sameznih predstavnikov izseljenskih organizacij, ki so poudarjali predvsem svoje presenečenje nad ogromnim gospodarskim napredkom Slovenije. Govorili so: Joseph Culkar, predsednik Slovenske narodne podporne jednote, Camilus Zarnik, predsednik clevelandske federacije društev SNPJ, John Germ, predsednik Kranjske slovenske katoliške jednote, Josephine Zakrajšek, predsednica Progresivnih Slo-venk Amerike, Albina Novak, glavna tajnica Slovenske žen-ske zveze, Donald Lotrich, član glavnega odbora Slovenske narodne podporne jednote. Za zabavo je skrbel ansambel Zadovoljni Kranjci s pevko Branko Strgar in Božom Grošljem.

Janez RogeljFoto: arhiv SIM

Srečanje v Postojni

Izseljenski piknik Kamniška Bistrica

Srečanje v Velenju

RAFAELOVA DRUŽBA

23Moja Slovenija / Julij 2010

Bi se preselili v tujino?Življenjsko okolje izbiramo na podlagi lastnih kriterijev. Sodobne mednarodne selitve pa so povezane tudi s procesom globalizacije in nadnacionalnimi integracijami. Notranja odprtost prostora Evropske unije je z uveljavljanjem načel prostega pretoka ljudi, kapita-la, blaga in storitev spremenila meje gibanj ljudi, sočasno pa se je spremenila tudi struktura migrantov.

Zadnjih dvajset let je Slovenija doživela dve pomembni prelo-mnici: neodvisnost in priključitev k Evropski uniji. S članstvom v Evropski uniji je mobilnost še bolj postala del našega vsakdana. V obdobju od leta 1992 do leta 2008 se je po podatkih Stati-stičnega urada iz Slovenije preselilo 32.776 Slovencev. Največ selivcev prihaja iz osrednjeslovenske statistične regije, sledijo ji podravska, savinjska in gorenjska statistična regija.

V diplomski nalogi z naslovom Geografski vidiki sodobnega izseljevanja iz Slovenije, pod mentorstvom izr. prof. dr. Jerneja Zupančiča na Oddelku za geografijo v Ljubljani, sem proučevala sodobno izseljevanje. V spletni anketi (anketiranje je potekalo


marca in aprila 2010) je sodelovalo 777 Slovencev iz 46 držav, ki trenutno živijo v tujini in so se tja preselili po osamosvojitvi Slo-venije. Zahvaljujem se jim za sodelovanje. Rezultati kažejo, da je več kot tri četrtine anketirancev mlajših od 35 let. Polovica je za-poslenih, 36% je študentov.Iz Slovenije so se preselili zaradi dela, študija, partnerja, ekonom-ske situacije, zaradi boljše razvitosti ciljne države, jezika, kulture, podnebja, lastnega interesa, preteklih izkušenj, več priložnosti, razmer v Sloveniji oz. dela v inštitucijah Evropske unije. Trajanje bivanja v tujini prepuščajo okoliščinam, ki jih bodo privedle v naslednji selitveni dogodek ali pa jih zadržale v državi, kjer živijo sedaj. Ljudje, ki so se preselili v tujino, pravijo, da je njihova naro-dna zavest sedaj močnejša, kot je bila prej, ko so živeli v Sloveniji. Sodobni selivci so individualisti, ki ne čutijo tolikšne potrebe po povezovanju znotraj slovenske skupnosti, kot so jo tradicionalni izseljenci. Folklora jih ne povezuje. Raje se družijo neformalno. Tehnološke možnosti danes omogočajo pogostejše stike z do-movino, npr. internet in nizkocenovni prevozniki. Pojavljajo se nove oblike povezovanja – virtualno (npr. skupine Slovencev po svetu na Facebooku). Glede na ugotovljeno se zdi, da v bližnji prihodnosti ne bo prišlo do množičnih selitev Slovencev v tujino.

Lucija Lapuh

Vir: Statistični urad Republike Slovenije, 2010. URL: www.stat.si (citirano 17. 9. 2010).

Vir: Statistični urad RS, 2010.

Vir: Statistični urad RS, 2010.


IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU

Najboljše povezovanje je iz oči v očiV času, ko prevladujejo najrazličnejši načini elektronskega povezovanja, se vedno bolj zavedamo, da še vedno povezovanje 'v živo', torej iz oči v oči – pa brez kakih vmesnikov, kot so lahko spletne kamere in podobno – požene najgloblje korenine. Zato je možnost, da se mladi v poletnih mesecih severne poloble udeležijo raznih programov v Sloveniji, nadvse dobrodošla.

Po osamosvojitvi leta 1991 redno priha-jajo na obisk skupine dijakov iz preko-morskih držav. Letos je Izseljensko dru-

štvo Slovenija v svetu poskrbelo za 74 dijakov in njihovih spremljevalcev, da so se udeležili Mladinske poletne šole

slovenskega jezika ter spoznavalo sovr-stnike in druge ljudi, pa naravne in kul-turne znamenitosti matične države in zamejskih Koroške in Primorske. Vsega tega ne bi mogli doživeti brez podpore Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, mnogih požrtvovalnih dru-štev in organizacij ter posameznikov iz matične in zamejske Slovenije. Najbolj redni obiskovalci so skupine RAST iz srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka iz Buenos Airesa. Letos so se jim pridružili tudi dijaki iz notranjosti Argentine, iz Mendoze in Bariloč. Prišli so tudi iz Kanade: iz torontske Slovenske šole župnije Brezmadežne s čudodelno svetinjo in iz Winnipega, ki se udele-žujejo vsako drugo leto. Na 17. taboru Slovencev po svetu v Dolenjskih Topli-cah in povsod, v Šentjakobu ob Savi, na avstrijskem Koroškem, na Mladinski šoli slovenskega jezika in kjer je bilo prosto-ru in času primerno, so se predstavili s plesi, recitacijami in igranim prizorom.Kolikor toliko formalno učenje je pote-kalo na Mladinski poletni šoli sloven-skega jezika, neformalno pa ni bilo niti dneva, v katerem bi ne spoznali – torej se naučili – nekaj novega o slovenski zgodovini, zemljepisu, etnografiji, na-činu življenja v sodobnosti. Klasično predstavo Slovenije z jezeri, podze-mnimi jamami in sprehodi po hribih so razširili z druženjem na mladinskem srečanju v Škofijski gimnaziji na Vipavi, pozdravi znanih osebnosti, obiskom Ko-čevskega roga in Teharij. Na Koroškem in Primorskem so spoznali kraje, kjer že od davnega prebiva slovenski narod. Najbolj pa so navdušeni, kadar je na vr-sti pohod na Triglav. Nihče bi ne hotel ostati doma, čeprav brez dolgih obra-zov tudi ne gre. Ko je dosežen vrh, ta-krat je na višku tudi njihovo doživljanje slovenstva. Z njim je lažja vrnitev v svet, iz katerega prihajajo in v katerem živijo Slovenijo v svetu.

Gregor Batagelj

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM

Ozrl se je vame in me vzljubilCistercijanski samostan v Stični je 18. septembra gostil že 29. festival Stična mladih, ki se ga je udeležilo približno 4.000 mladih. Mnogim udeležencem je slabo vreme preprečilo prihod na prizorišče, vendar je bilo srečanje vseeno uspešno. Dogodek, ki ga v celoti vsebinsko in organizacijsko pripravljajo mladi sami, je potekal pod geslom letošnjega svetovnega dneva mladih – Ozrl se je vame in me vzljubil – prilagojenem po zgodbi o bogatem mladeniču iz Matejevega evangelija.


Festival je zamišljen kot praznik vere mladih Slovencev, ki ima poleg verske in duhovne tudi kulturno, intelektual-no, informativno in zabavno razsežnost. Dopoldan so mladi lahko med drugim sodelovali na forumu in prisluhnili go-stom, nato je sledil izbirni program z 22 delavnicami, razdeljenimi na pet vse-binskih sklopov: ljubezen, zakon, teža-ve mladih, spolnost in solidarnost. Glav-ni mašnik in pridigar je bil mariborski nadškof pomočnik dr. Marjan Turnšek. Cerkev na Slovenskem je pastoralno leto 2010/2011 posvetila krščanski do-brodelnosti in solidarnosti, zato je bila nabirka med mašo namenjena projektu Univerza pod zvezdami. S tem so orga-nizatorji mlade želeli ozavestiti o nujni družbeni odgovornosti in karitativni poklicanosti skupnosti in posameznika ter opozoriti na številne vzroke, ki mla-de vodijo v revščino in socialno izklju-čenost. Od množičnih srečanj mladih v Sloveniji ima Stična mladih najdaljšo tradicijo, saj se je začela že leta 1981, ko je Slovenijo obiskal brat Roger iz Taizéja. Stična mladih je dogodek, ki je tesno povezan s svetovnim dnevom mladih.

NA KRATKO:

V župnijski cerkvi sv. Martina v La-škem je v nedeljo, 22. avgusta 2010, po-tekal dan spomina na žrtve vseh totali-tarnih in avtoritarnih režimov. Mašo je daroval mariborski nadškof pomočnik dr. Marjan Turnšek, izvenparlamentarna stranka Nova Slovenija pa je po maši na trgu pred cerkvijo pripravila spominsko slovesnost za omenjene žrtve.

Stoletnico rojstva bl. Matere Terezije iz Kalkute, ustanoviteljice redovne sku-pnosti misijonark ljubezni, smo v Slo-veniji obeležili z dvema dogodkoma: v četrtek, 26. avgusta 2010, je bila v pro-storih Družine novinarska konferenca,

na kateri sta dr. Anton Štrukelj in p. Jože Kokalj DJ predstavila knjigo z izbranimi spisi Matere Terezije z naslovom: Pridi, bodi moja luč. V župnijski cerkvi na Je-žici v Ljubljani pa so na isti dan zvečer misijonarke ljubezni, ki delujejo v Slove-niji, pripravile molitveno uro, nato pa je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres daroval slovesno mašo, pri kateri je somaševalo 18 duhovnikov.

Socialni teden, ki je potekal med 13. in 18. septembrom po vsej Slovenji, je letos nosil naslov: Preživeti ali zaživeti?

Socialni teden pripravlja nevladna or-ganizacija Socialna akademija, skupaj s še 33 drugimi nevladnimi organiza-cijami, župnijami in civilnodružbenimi skupinami. Letos se je zvrstilo približno 30 dogodkov, ki so obravnavali aktual-ne teme, kot so družbena participacija, delavstvo, revščina, socialna izključe-nost, obrobni, družina, demokracija, migracije in trajnostni razvoj. Vsebina dogodkov je temeljila na družbenem nauku Cerkve.

Besedilo in foto: Tiskovni urad SŠK

PISALI STE NAM


Obisk na Slovenskem veleposlaništvu na Finskem

»Bi prišli v Helsinke predavat Slovencem o ljudskem izročilu?« osuplo poslušam prijazno povabilo gospe Kajzer, žene na-šega veleposlanika na Finskem. Seveda,

da bom rada prišla! Dogovorili sva se tudi za predavanje za finske alpiniste o naših gorah in alpinizmu. Pred nekaj dnevi sem se z vrnila s Finske

s prelepimi vtisi. Predavanje za finske al-piniste smo imeli v trupu stare častitljive barke v helsinškem pristanišču. Finskim alpinistom so se pridružili tudi člani Dru-štva slovensko-finskega prijateljstva in kar štirje ambasadorji. Ob svetlobi ribiških svetilk so poslušalci strmeli v slike naših Julijcev, poslušali pripoved o Zlatorogu, ki je s svojimi zlatimi rogovi oblikoval naše gore. Občudovali so tudi slike sten hima-lajskih osemtisočakov ob zgodbi o sloven-skih alpinistih, ki so v petnajstih letih zrasli iz himalajskih začetnikov v najboljše alpi-nistično moštvo na svetu (Trisul, 1960–Makalu, 1975). Po predavanju je stara barka do poznih nočnih ur družila finske in slovenske ljubitelje gora ob slovenski potički, pršutu in domači kapljici. Naslednji dan je bilo srečanje s »finskimi« Slovenci. Prostore naše ambasade so na-polnile družine, ki so se pripeljale tudi po 200 km daleč. Med predavanjem o slo-venskih šegah in med pravljicami za otro-ke smo veselo prepevali domače pesmi in se nato zbrali ob domačih dobrotah, ki jih je tudi tokrat pripravila ambasadorjeva soproga. Ob pogovoru z obiskovalci sem izvedela, koliko lepih dogodkov se odvija na naši ambasadi v Helsinkih. Vključeni so tudi najmlajši – na prihodnjem sreča-nju bodo barvali dežnike in jih spremi-njali v židane marele. Našim rojakom na Finskem slovensko veleposlaništvo zares pomeni košček domovine. Vsa velepo-slanikova družina se je z iskreno vnemo vključila v projekt Združenja staršev slo-venskih otrok – »Spoznavam domovino mojih (starih) staršev.« Od blizu sem vi-dela, kako pomembno je delo velepo-slaništva, da naš jezik in vrednote živijo med Slovenci, ki bivajo v tujini – in koliko njim to pomeni! Takrat, ko se bomo tudi Slovenci v domovini zavedali, da s svojo tisočletja staro kulturo lahko obogatimo današnjo Evropo, bo vsak od nas v tujini nastopal mnogo bolj ponosno in samo-zavestno. V domovini imajo to poslanstvo učitelji v šolah, v tujini pa tudi to nalogo prevzema veleposlaništvo.

Besedilo in foto: Dušica Kunaver

Na slovenskem veleposlaništvu v Helsinkih 18. 9. 2010

Pripoved Dušice Kunaver finskim alpinistom o slovenskih gorah

Finski alpinisti med predavanjem o slovenskih gorah


PISALI STE NAM

V dvorani Alpe-jadranske univerze v Ce-lovcu so 14. septembra predstavili med-narodni projekt Botrstvo večjezičnosti. Pobudnika projekta sta Willibald Liberda, bivši komandant deželne žandarmerije in prejemnik Kugyjeve nagrade, in Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk.Ideja Botrstvo večjezičnosti izvira iz zamisli, da bi ne glede na notranjepolitično pro-blematiko na nepristranski način vzbudili nov odnos do različnih jezikov in njihovih vrednot. Pri tem naj bi imeli odprtost in str-pnost za večjezičnost in kulturno raznoli-kost prav tako pred očmi kakor zamisel, da nam večjezičnost v Evropi sami in v svetu odpira vrata.V najširšem smislu je cilj projekta v tem, da se zavedamo pomena jezikovne pestrosti in kulturne raznolikosti, hkrati pa, da obsto-ječe okrepimo in pri že vidnih aktivnostih spet zbudimo zavest o njihovem pomenu. Tako lahko nastaja motivacija in podpora,

Projekt Botrstvo večjezičnosti

da se nadaljuje in krepi začeta pot. Načrt je v začetku pridobiti znane osebnosti s po-dročja športa, da se zavzemajo za idejo kot podporniki in promotorji ter v javnosti ja-sno zagovarjajo dostop do večjezičnosti in rabo različnih jezikov. S tem bi radi dosegli predvsem mlade. Če bi se Koroška skupno s Slovenijo in Furlanijo - Julijsko krajino po-tegovala za svetovno prvenstvo leta 2017, bi bile to žive priče večjezičnosti s področja športa dodatna prednost.V nadaljevanju bi pobudniki radi pridobili več podpornikov za botrstvo iz vseh druž-benih slojev, predvsem na Koroškem, ki odprto in javno zagovarjajo večjezičnost in na svojih področjih vzpodbujajo in pod-pirajo ustrezne projekte. Zato bo potrebno intenzivno sodelovanje s koroškimi mediji, ki naj bi idejo čim bolj uspešno posredovali širši javnosti.Odprli so spletno stran www.mehrspra-chigkeit.at, na kateri so dostopna števil-na stališča botrov, možnosti sodelovanja

pri projektu, tekoče aktivnosti, seznam poskusnih jezikovnih tečajev, različne možnosti osvajanja jezikovnih znanj in podobno. Svoj profil so odprli tudi na straneh Facebooka. Kot glavne promo-torje jim je uspelo pridobiti tri zelo znane osebnosti s področja športa iz Koroške, Slovenije in Furlanije: Armina Assinger-ja, moderatorja avstrijske radiotelevizije ORF, bivšega vrhunskega smučarja, Boja-na Križaja, bivšega vrhunskega smučarja iz Slovenije, in Gabriello Paruzzi, vrhunsko tekačico na smučeh iz Furlanije.Bojan Križaj je na tiskovni konferenci pove-dal tako v slovenščini kot v tekoči nemščini, da je zlasti med športniki znanje jezikov še kako pomembno, saj so pogosto v stiku s tujimi kolegi. Sam je zato izredno poča-ščen, da lahko podpira tak projekt. Križaj je osemkratni zmagovalec v svetovnem pokalu in dobitnik slalomskega malega globusa v sezoni 1986/87.

VE

KOLEDAR PRIREDITEV

Prireditve in srečanja v Sloveniji


Ljubljanado 31. 12. – Razstava: Slovenska zgodovina, Mestni muzej Ljubljanado 31. 12. – SLOVENSKI JEZIK: IDENTITETA IN SIMBOL. Kratka zgodovina Slovencev, Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20do 31. 12. – Razstava: Zakladi narodnega muzeja Slovenije. Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20Mariborod 15. 10. do 24. 10. – 45. borštnikovo srečanje – slovenski gledališki festivalVitovljeod 21. 10. do 24. 10. – Tradicionalni praznik kostanjaSolkan30. 10. – 6. pohod po poteh soške frontedo 30. 11. – Razstava: Soška fronta nekoč in danesBistra pri Vrhnikido 7. 11. – Gostujoča razstava: Sto let brnenja na našem nebu, Tehniški muzej Slovenije.Graddo 31. 10. – Naravni parki Slovenije (razstava)16. 10. – Jesenski bazar (predstavitev pridelkov in izdelkov Goričkega s kulturnim programom) Šentjurod 15. 10. do 15. 11. – Ipavčevi kulturni dnevi16. 10. – Bučn’ce 2010 (etnološko-kulinarična prireditev) Jesenice15. 10. – Regijsko srečanje odraslih folklornih skupin drugih narodov in narodnosti Murska Sobota15. 10. – Trezino senje Lukovica16. 10. – Lukov sejemFilovci16. 10. – 4. društvena trgatev v vinogradu Vitis Vitae Mokronog16. 10. – 14. Vorančeva pot do Pijane Gore Koperod 4. 11. do 11. 11. – 12. tradicionalno martinovanje Vinakoper Radovci6. 11. – 4. kmečka tržnica in pokušnja mladih vin Sveta Ana6. 11. – Tradicionalno martinovanje v Sveti Ani Pilštanj31. 10. – Trubarjev pohod Brestovica pri Komnu24. 10. – 13. pohod po poteh soške fronte

Prireditve izven Slovenije

SRBIJA

Društvo Slovencev v Beogradu, Društvo SavaRedne vaje pevskega zbora so ob torkih in petkih od 18. do 20. ure v pro-storih društva. Srečanja članov in klubske aktivnosti so vsako sredo od 18. do 20. ure v prostorih društva, ul. Višegradska 23, Beograd.http://www.drustvosava.org

Društvo Slovencev Kredarica, Novi SadProstori društva, knjižnica in tajništvo so odprti vsak ponedeljek in sredo od 15.30 do 17.30 ali pa večkrat po dogovoru.Dopolnilni pouk slovenščine za odrasle je vsak torek od 17.00 do 21.30 (tri skupine) in vsako nedeljo za otroke od 15.00 do 17.00 (dve skupini) v prostorih društva.Redne vaje zbora so ob torkih in sredah od 18.00 do 20.00 v prostorih Židovske občine, Jevrejska 11.Redne vaje igralnega ansambla so ob torkih od 18.00 do 20.00 v Visoki šoli strokovnih študijev za izobraževanje vzgojiteljev, Petra Drapšina 8.Konzularni dan poteka vsako prvo sredo v mesecu v prostorih društva (člani lahko opravljajo svoje administrativne zadeve: vloge za državljan-stvo, vize, potne liste in podobno).Informativna oddaja o dejavnostih društva poteka zadnji teden v mese-cu, na novosadski TV Kanal 9; http://www.kredarica.org.rs

Društvo Slovencev Kula; http://www.drustvokula.org.rs

Društvo Slovencev Planika, ZrenjaninDruženje vsako prvo sredo v mesecu ob 17.00.Dežurstvo v ponedeljek od 8.00 do 12.00 in od 17.00 do 19.00 ter v sre-do od 17.00 do 19.00. Šola slovenskega jezika za starejše skupine vsak četrtek do 19.00 do 21.00, za mlajši skupini ob sobotah od 9.30 do 13.30.http://www.planikazr.com

Slovenska kulturna skupnost France Prešeren, Nišwww.sksfrancepresernnis.org.yu

HRVAŠKA

Slovenski dom KPD Bazovica, RekaRedne dramske vaje so ob torkih in četrtkih od 18.00 do 20.00 ali po dogovoru.Vaje Mešanega pevskega zbora so ob ponedeljkih od 18.00 do 21.00.Plesna skupina se srečuje vsak torek in četrtek od 19.00 do 21.00 ali pa po dogovoru.Folklorna skupina se srečuje ob sredah od 19.00 do 20.30.Srečanje planinske skupine vsak torek od 20.00 do 22.00.Dopolnilni pouk slovenščine poteka vsak torek od 18.00 do 21.00.

Svet slovenske narodne manjšine Reke ob sredah od 10.00 do 12.00.Svet slovenske narodne manjšine PGŽ ob sredah od 10.00 do 12.00.Mladinska skupina se srečuje vsako drugo in četrto soboto v mesecu ob 16.00.

Slovensko kulturno društvo Stanko VrazDopolnilni pouk slovenščine v Osijeku vsak četrtek od 17.00 do 19.00. Filozofska fakulteta, L. Jagera 6. Srečanja so ob torkih in četrtkih od 17.00 do 19.00; http://skdstankovraz.blog.hr

Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom, Zagrebwww.slovenci.hr

BOSNA IN HERCEGOVINA

Slovensko kulturno društvo Cankar, SarajevoDruštvo je odprto vsak dan od ponedeljka do petka od 8.00 do 15.00. V knjižnici in čitalnici si lahko izposojate knjige in berete časopise.Dopolnilni pouk poteka v prostorih društva vsako soboto od 9.00 do 13.00.Tečaj slovenskega jezika je vsak četrtek od 17.15 do 20.15.Vaje zbora Camerata Slovenica so vsak ponedeljek in sredo od 18.00 do 19.45; http://www.skdcankar.ba

Društvo Slovencev Lipa PrijedorRadijske oddajo Slovenija u nas je na sporedu vsakih petnajst dni na FRRE RADIU PRIJEDOR. Oddaja traja 30 minut.http://www.slovenci-prijedor.com

Društvo Slovencev Republike srbske Triglav, Banja LukaDopolnilni pouk slovenščine v Slatini (OŠ Holandija) ob sredah od 16.30 do 18.15.Dopolnilni pouk slovenščine v Banjaluki (Klub nac. manjšin) ob sobotah od 9.00 do 13.05.Mešani pevski zbor, Klub nac. manjšin Banjaluka, redne vaje ob sredah in petkih od 19.00 do 20.30.Knjižnica ob sredah in petkih od 09.00 do 13.00.Sestanki izvršnega odbora Društva vsak drugi in četrti torek v mesecu ob 19.00. Klub nac. manjšin BanjalukaDelo v odborih prvi in tretji torek v mesecu ob 19.00. Klub nac. manjšin Banjaluka; http://www.udruzenjetriglav.com

MAKEDONIJA

Slovensko združenje France Prešeren SkopjeSrečanja so vsak prvi ponedeljek v mesecu, po potrebi pa tudi večkrat.http://www.francepreseren.org.mk

Slovensko društvo TRIGLAV Bitola; http://www.triglavbitola.mk

ŠVEDSKA

Kulturno društvo Slovenija, Olofström23. 10. – vinska trgatev, likovna razstava in koncert MPZ Lipa iz Šempa-sa. Nastopa ansambel iz Slovenije.Likovna sekcija: krožek likovne sekcije tri nedelje v mesecu od avgusta do decembra od 16.00 do 19.30Slovenska šola: vsako drugo nedeljo od 14.30 do 16.15Društveni prostori so odprti takrat, ko ima likovna sekcija krožek, to je trikrat mesečno ob nedeljah od 15.00 naprej.

Slovenska zveza na Švedskemhttp://www.slovenien.nu/slovenskariksforbundet.htm

FRANCIJA

A.T.S.O. Aumetz – Association des Travailleurs Slovenes d’Originehttp://www.kridel.net/ATSO/index.html

Slovensko rudarsko društvo Jadran iz Freyming-Merlebacha18. 10. – letna sveta maša za vse umrle člane društva Jadran v kapeli St. Joseph, slovenske katoliške misije, 14 Rue du 5. Decembre v Merlebahu.24. 10. – Festival zborovskih pesmi v Maison Cultures Frontieres Fre-yming – Merlebach.7. 11. – Izlez z avtobusom na svinske dobrote v La Hoube – Zollstock Alzacija. Vpis pri Franciju Pouhu na telefonu 0387044192.Redne pevske vaje moškega pevskega zbora so dvakrat mesečno ob sre-dah ob 20.00. Redne pevske vaje mešanega pevskega zbora so ob petkih ob 20.00. Redni sestanek odbora društva Jadran je predzadnji četrtek v mesecu ob 19.30 uri (društveni prostori so vedno odprti pol ure prej).

Društvo Slovencev v Parizu in Slovenska katoliška misija (CHATILLON)3 impasse Hoche – 92320 CHATILLONhttp://www.drustvo-slovencev-v-parizu.com

Slovensko društvo Planika – Association Planikahttp://assoplanika.servhome.org

NIZOZEMSKA

Slovensko pevsko društvo Zvon; http://www.zvon.nl

POLJSKA

Društvo Triglav – Rysy; http://www.triglav-rysy.free.ngo.pl

SLOVENSKA DRUŠTVA V ŠVICI, LIECHTENSTEINU IN NA PREDARLSKEM

Slovensko planinsko društvo Triglav, Švica23. 10. – Planinski ples v Üdiker Huus (Uitikon), ansambel iz Slovenije

4. 12. ob 19. uri – Zaključni ples v dvorani Zentrumsschopf Spreitenbachhttp://www.triglav.ch

Slovenska misija v Švici in LiechtensteinuZürich – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu in ob večjih praznikih ob 17.00, poleti ob 19.00. Ob četrtkih so svete maše v prostorih Slovenske misije.Amriswil – svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo ob 10.00.Rüti/Tann – svete maše so vsako drugo soboto v mesecu ob 18.00.Birr – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 9.15.Winterthur – svete maše so vsako četrto soboto v mesecu ob 17.00.Solothurn – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.00.Bremgarten/Bern – svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu ob 17.00.Basel – svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu ob 18.30.Olten – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 17.30.Hünenberg – svete maše so vsak drugi petek v mesecu ob 19.30.St. Gallen – svete maše so vsako prvo soboto v parnih mesecih ob 17.15.Ženeva – svete maše so vsak prvi petek v mesecu ob 19.30.Lugano – svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu ob 10.30.http://www.slomisija.ch

Združenje ženevskih Slovencev20. 11. – Novoletna večerja s slovenskim kulturnim programomhttp://www.slovenci.org

Folklorna skupina Lipa16. 10. – Pomurski večer

SPD na Predarlskem13. 11. – Martinovanje

SD Planika13. 11. ob 18.00 – Klubsko kegljanje

SKD Mura27. 11. – Domače prekmurske koline (s slovensko glasbo)

AVSTRIJA

Krščanska kulturna zveza Celovec; http://www.kkz.at

Pavlova hiša – Pavelhaus; http://www.pavelhaus.at

Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK)http://www.ksssk.at

Radio DvaRadio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno skupnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio Dva in Radio Agora vsak dan od 6.00 do 18.00.ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 13.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenščini. Med 10.00 in 12.00 oblikuje spored Radio Dva, med 13.00 in 15.00 pa je zanj odgovoren Radio Agora.Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plajberk) in po internetu v živo: http://www.radio-dva.at

Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ)http://www.ssz.at

Slovensko šolsko društvo v Celovcu; http://www.mladinskidom.at

Strojni krožek Podjuna; http://www.maschinenring.at

NEMČIJA

Bavarsko-slovensko društvo; http://www.bayern-slowenien.de

Slovenska katoliška misija MannheimMannheim – Svete maše so vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu v Marii Frieden ob 10.30.Heidelberg – Svete maše so vsako prvo nedeljo v mesecu v Augenklinik--Kapelle ob 16.00.Herbolzheim pri Freiburgu – Svete maše so vsako drugo nedeljo v me-secu v Maria Sand ob 10.30.Vöhrenbach v Schwarzwaldu – Svete maše so vsako drugo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 15.00.Buchen v Odenwaldu – Svete maše so vsako tretjo soboto v mesecu pod farno cerkvijo (Unterkirche) ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poletni čas).Rauental (Rastatt) – Svete maše so vsako tretjo nedeljo v mesecu v farni cerkvi ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti).Lebach v Saarlandu – Svete maše so vsako četrto nedeljo v mesecu v St. Michaelu ob 16.00.; http://www.skm-mannheim.de

Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. ima nov naslov: SKD Lipa München e.V., Postfach (poštni predal) 10 13 32, 80087 Mün-chen, Nemčija

SKUD Triglav e. V. Reutlingen; http://www.skudtriglav-reutlingen.de

SKUD Triglav, Stuttgart; http://www.triglav-stuttgart.de

Kulturno društvo, Stuttgart; http://www.kd-slovenija.de

ITALIJA

Zveza slovenske katoliške prosvete; http://www.zskp.org

Amatersko športno društvo Sokol iz Nabrežine pri TrstuTečaj Minimotorike (za letnike od 2004 do 2006) vsako sredo od 16.15 do 17.15 v nabrežinski občinski telovadnici.

KOLEDAR PRIREDITEV

Zgodilo se je tega meseca


1. oktobra 1889 je bila ustanovljena Mestna hranilnica Ljubljanska.

1. oktobra 1942 je v Ljubljani umrl Hinko Smrekar, slovenski slikar, risar, grafik in ilustrator. Smrekar je bil član umetnostnega kluba Vesna, ki je deloval na Dunaju. Po njem se imenuje Osnovna šola Hinka Smrekarja v Šiški, kjer je stanoval do svoje smrti, ko so ga kot sodelavca Osvobodilne fronte ustrelili italijanski fašisti.

5. oktobra 1954 so s podpisom Londonskega memoranduma razdelili Svobodno tržaško ozemlje med Jugoslavijo in Italijo. STO je bila mestna nevtralna država, ki je med letoma 1947 in 1954 obstajala ob severovzho-dni obali Jadranskega morja. Poleg Trsta, ki je bil sedež države, je obsegala obalni pas med kraško planoto in morjem, prek katerega je mejila na Itali-jo, Slovensko Primorje ter del Istre, severno od reke Mirne.

6. oktobra 1918 je umrl Stanislav Škrabec, največji slovenski jeziko-slovec 19. stoletja. Močno je vplival na razvoj slovenskega jezika, tudi z jezikoslovnimi razpravami, ki jih je pisal na platnice revije Cvetje z vrtov svetega Frančiška, ki jo je urejal od ustanovitve 1880 pa skoraj do smrti.

7. oktobra 2000 je Davo Karničar kot prvi prismučal z Mount Everesta.

10. oktobra 1896 so odprli Narodni dom (zgradba današnje Naro-dne galerije) v Ljubljani.

10. oktobra 1920 je na koroškem plebiscitu 60 % volivcev glasovalo za priključitev Koroške Avstriji. Plebiscit je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (pozne-je Jugoslavijo) in Avstrijo po 1. svetovni vojni.

11. oktobra 1958 je TV Ljubljana začela s svojim rednim oddajanjem.

21. oktobra 1573 je bila uvedena poštna zveza med Ljubljano in Gradcem.

23. oktobra 1908 je bila ustanovljena Slovenska filharmonija.

24. oktobra 1917 se je zgodil t. i. čudež pri Kobaridu, avstro-ogrski in nemški preboj italijanskih linij na soški fronti, ki je pomenil preo-

brat v 12. soški bitki. Spopad je dobil takšno ime, ker niti Avstrijci niti Nemci, ki so napad načrtovali, niso pričakovali, da bo napad tako zelo uspešen.

25. oktobra 1991 so zadnji vojaki JLA zapustili ozemlje Slovenije. Osamosvojitvena vojna je zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transpor-terjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev.

27. oktobra 1943 so Nemci zažgali partizansko bolnišnico Pugled z 21 ranjenci, ki je bila zgrajena marca 1943 v gozdu blizu nekdanjega naselja Žaga Rog. Ob nemški ofenzivi po kapitulaciji Italije so jo Nemci 27. oktobra istega leta našli in jo zažgali. V njej so zgoreli vsi težki ra-njenci. Premični ranjenci in osebje so se rešili.

Tečaj Motorike (za letnike od 2001 do 2003) vsak ponedeljek od 16.30 do 17.30 in vsako sredo od 17.15 do 18.15 v Občinski telovadnici v Na-brežini.Treningi Minivolleya (za letnike od 1999 do 2001) vsak ponedeljek v telo-vadnici srednje šole v Naselju San Mauro, Sesljan, od 16.30 do 17.30 in ob petkih od 16.15 do 17.15 v nabrežinski občinski telovadnici.Treningi košarke za začetnike (za letnike od 1998 do 2000) vsak pone-deljek od 17.30 do 19.00 in vsako sredo od 18.15 do 19.30 v občinski telovadnici v Nabrežini.Treningi moške košarke – skupina under 14 (za letnike 1996 ter 1997) vsak ponedeljek od 15.00 do 16.30, vsako sredo od 19.30 do 21.00 in vsak petek od 19.00 do 20.30 v nabrežinski občinski telovadnici.Treningi ženske odbojke – skupina under 14 (za letnike od 1996 do 1998) vsak ponedeljek od 19.00 do 20.30 v Občinski telovadnici v Nabrežini, vsako sredo od 17.30 do 19.00 v telovadnici srednje šole v naselju San Mauro, Sesljan, in vsak petek od 17.15 do 19.00 v nabrežinski občinski telovadnici.Treningi ženske odbojke – skupina under 16 (za letnike 1994 in 1995) vsak ponedeljek od 17.30 do 19.00 v občinski telovadnici v Nabrežini, vsak torek od 18.00 do 20.00 v telovadnici srednje šole na Proseku in vsak petek od 17.15 do 19.00 v nabrežinski občinski telovadnici.

Kulturno društvo Ivan Trinko – Circolo di cultura Ivan Trinkohttp://www.kries.it

Slovensko planinsko društvo GoricaDruštvo že več kot 30 let prireja rekreacijsko telovadbo za odrasle. Vadbo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica, Ulica Italico Brass 20. Info: Aldo, tel.: 338 7995474; http://www.spdg.eu

Študijski center Melanie Klein, TrstVsak ponedeljek začetni tečaj slovenščine (18.00 do 19.30) in nadaljeval-ni tečaj slovenščine (19.30 do 21.00); http://www.melanieklein.org

Društvo slovenskih izobražencevRedna srečanja društva so vsak ponedeljek ob 20.30. Ulica Donizetti 3, Trst.

Društvo Finžgarjev dom v sodelovanju z župnijo OpčineZačetni tečaj slovenščine vsak ponedeljek od 19.30 do 21.00. Zinkov dom, OpčineNadaljevalni tečaj slovenščine vsako sredo od 19.00 do 20.30. Zinkov dom, Opčine

Društvo Finžgarjev dom Mladinska gledališka skupina za srednješolce (vodi Julija Berdon, mento-rica Lučka Susič) vsak petek od 18.00 do 19.00. Finžgarjev dom, Opčine.Pravljične urice za otroke: pripovedovanje pravljic, likovne delavnice, iz-delovanje lutk ... Vodi pedagoginja Urška Šinigoj. Vsako soboto od 10.00 do 11.00. Finžgarjev dom, Opčine.

Sklad Mitja Čuk, OpčineMoja slovenščina: tečaji slovenščine za Slovence in Neslovence, za otro-ke in odrasle, za izpopolnjevanje materinščine. Kratki tečaji ob koncih tedna.English for everyone: angleški jezik za vse starostne stopnje in različne stopnje predznanja. Možnost srečanj na temo. Konverzacija. Priprava na izpite. Kratki tečaji ob koncih tedna. Tečaji za šole po dogovoru. Please, play with me: z igro v angleški jezik, tečaji v sodelovanju z otro-škimi vrtci.Español para extranjeros: tečaji španskega jezika za vse stopnje, za otro-ke in odrasle. Priprava na izpite.Nemščina za vsakogar. V sodelovanju s priznano šolo za nemščino. Sku-pinski in individualni pouk. Priprava na izpite. Možnost certifikatov.Rekreativni tečaji: Tai Chi Chuan: vežbanje v starodavni in cenjeni veščini z vajami za telo in dušo: sprostitev mišic, povečana gibčnost in boljša koordinacija ter pomirjujoče počutje.Vsak dan inštrukcije in podpora šolskemu delu.Svetovalnica za vzgojo in razvoj po dogovoru.Družinska svetovalnica in družinska psihoterapija, ob petkih po dogovo-ru; http://www.skladmitjacuk.org

SKD BarkovljeTelovadba vsako soboto od 9.00 do 10.00, vodi Roberto Suppani.

KD Slomškov dom Bazovica; http://www.bazovica.com

Društvo Marij Kogoj; http://www.drustvomarijkogoj.org

ASKD KremenjakPlesne skupine: - osnovnošolske in mlajše: vsako sredo, od 18.00 do 19.00- srednješolske: vsak četrtek, od 18.30 do 19.30- višješolske in večje: vsak petek do 19.00 do 20.30Mladinski pevski zbor ima vaje vsako soboto od 11.00 do 12.00.Tečaj diatonične harmonike (za začetnike in nadaljevalce, posamezno ali v dvojicah) vsako sredo, od 15.30 do 20.30. Lekcija traja eno uro.

MOSP-SKK; http://www.mosp-skk.blogspot.com Slovensko prosvetno društvo Mačkoljehttp://www.mackolje.org MePZ Jacobus Gallus; http://www.jacobusgallus.com

AVSTRALIJA

Slovensko društvo AdelaidePevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16.00 do 17.00Kuhinja je odprta vsako nedeljo od 18.00.Radio 5EBI FM, Adelaide: sreda od 19.00 do 19.30 in nedelja od 14.00 do 14.30Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec.20. 10. – Dan sončnic14. 11. – Radio BBQ14. 11. – Balinanje17. 11. – Dan sončnic

Slovenski klub Jadran16. 10. – Obletnica kluba2. 11. – Spremljanje konjskih dirk Melbourne Cup7. 11. – Vsi sveti

Panthers – Triglav, St John’s Park Sydney Tai či proti artritisu vsak ponedeljek ob 10.00. Vsako sredo ob 12.30 balinanje; vabljeni tudi začetniki.

Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 od-stotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17.00 in 18.30. Izkoristite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah.

Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. 146 Beenleigh Redland BayPrvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in prijatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Queenslandu.

C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 13.00 – Slovenia on TV MelbourneOrganizacija: Slovenian Media House Sydney (program sponzorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri)

Državni radio SBS (Special Broadcasting Service) v Avstraliji:slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8.00 do 9.00

Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.30 in nedeljah od 14.00 do 14.30

Radio 4 EB Queensland: oddaja v slovenskem jeziku vsako soboto od 18.00 do 19.00 http://www.4eb.org.au

ZDA

Cerkev sv. Cirila, New York62 St. Mark’s PlaceMaša v nedeljo ob 10.30.Prosvetna/kulturna ura/kosilo: vsako tretjo nedeljo od septembra do maja.

SlovenSki Group, New York; [email protected] Slovenia4You Foundation, New York; http://www.slo4you.com

Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, ILhttp://www.slovenian-center.org

ClevelandSlovenian.com; http://www.ClevelandSlovenian.com

Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida)http://www.slovenskapalma.org

KANADA

Kanadsko-slovensko kulturno društvo, WinnipegSlovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AM; http://www.canadianslovenian.mb.ca

Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17.00 in 18.00; http://www.theslovenian.com/radio

Vseslovenski kulturni odbor; www.theslovenian.com

Glasilo kanadskih Slovencev; www.theslovenian.com/magazine

Kanadsko-slovenski kongres; http://www.slokongres.ca

Kanadsko slovenska gospodarska zbornica; www.cdnslocc.ca

Kanadsko slovensko zgodovinsko društvo www.slovenianhistorical.ca

Slovenska šola Župnije Brezmadežnewww.brezmadezna.com/zupnija/sola

Slovensko kulturno društvo Sava; www.savaclub.ca

Slovenski park; www.slovenskipark.com

Bled Planica Social Club; www.bled.ca

Slovensko letovišče; www.sloveniansummercamp.com

ARGENTINA

Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja:www.okenceslo.com.ar

Slovensko podporno društvo CordobePisarna je odprta vsako sredo od 16.00 do 18.00.Sestanek vsako sredo od 20.00 do 22.00.Tečaj slovenščine vsak četrtek od 18.00 do 20.00 v prostorih Slovenskega društva, Mariano Castex 267. Vodi Graciela Mravlje. Po dogovoru tudi tečaji ob sobotah.30. 10. – Nastop plesne skupine Maribor iz Buenos Airesa v prostorih “Cabildo Historico” Cordobe.

Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos AiresTečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16.00 do 18.00, vodi Analija Čuček.Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14.00 do 15.00 na Radiu AM Digital 860 in na internetu: http://www.digital860.com.ar.

Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslovena de Madres; http://www.slo.org.ar/zveza.html

Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovenahttp://www.dsvas.com.ar

Prekmurski arhiv v Argentini; http://www.slovencizvzhoda.com

Slomškov dom; http://www.slomskovdom.org

Zedinjena Slovenijahttp://www.slo.org.ar

Internetne strani avstralskih Slovencevhttp://www.glasslovenije.com.auhttp://www.slovenianbusiness.com.auhttp://www.thezaurus.com


Pripravila: Tilka Jamnik S KNJIGO V SVET

VEČERNICA 2010Večernica je zvezda na nebu in je nagrada za najboljše slovensko otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo, ki jo vsako leto podeljuje Časopisno založniško podjetje Večer iz Maribora. Letos je nagrado prejela Bina Štampe Žmavc za knjigo Cesar in roža (Založba Miš, 2009). Svečana podelitev nagrade je bila 23. septembra na tradicionalnem srečanju mladinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti. Vseh pet finalistk predstavlja najboljše med slovenskimi mladinski-mi knjigami, ki so izšle v preteklem letu.

V knjigi pravljic Cesar in roža Bina Štam-pe Žmavc izhaja iz klasičnih pravljic, uporablja pravljične junake, kot so kra-ljična, cesar, princ idr., toda z ironično distanco in zvitimi, celo humornimi za-suki presega bralčeva pričakovanja in jih postavlja v sodobni čas. Na podoben način učinkujejo ilustracije Alenke Sot-tler v malo nenavadni tehniki: nekakšna »mreža« omogoča pogled na starodav-ne pravljične motive, ki so sporočilni tudi za sodobne bralce. Knjiga, ki je presežek v vseh pogledih in lahko nudi bralne užitke tako otrokom kot odraslim, prinaša devet (pravljično število!) besedil z naslovi: Cesar in roža, O spletični, ki je hotela postati kraljična, Kamen na srcu, O žabi in princu, Čarobno čelo, O princu, ki so ga ustvarile sanje, Kraljična, ris in strah, Mobilnik srca, Bršljan pravljic.

Med finalistke za nagrado večernica 2010 pa so se uvrstile tudi naslednje knjige:

Dim Zupan, Hektor in male ljubezni (Mladika, 2009), četrta Zupanova knjiga iz serije o labradorcu Hektorju, ki je letos že dobila nagrado desetnica. Se spomi-njate? Zato smo jo predstavili v eni od preteklih številk naše revije. Hektor, na-slovni lik in prvoosebni pripovedovalec, s pasje perspektive opisuje človeško in pasjo vsakdanjost. Zabavno otrokom in primerno za družinsko branje.

Svetlana Makarovič, Mi, kosovirji (Miš, 2009) je pravzaprav tretji del fantazij-skih pripovedi z novimi dogodivščinami dveh rado-vednih kosovirjev Glala in Glili, ki ju po-znamo že iz prejšnjih del Makarovičeve: Kosovirja na leteči žlici in Kam pa kam, kosovirja? V tem delu se jima pridruži še mala Gi. Knjigo je ilustrirala Suzi Bricelj in je kot nalašč za družinsko branje.

Mate Dolenc, Kraljičin lipicanec in druge zgodbe (Mladika, 2009). Zbirka prinaša 13 zgodb, v katerih nastopajo živali in obravnavajo različne sodobne proble-me na takšen način, da so zanimive otrokom, zanimive pa so tudi starejšim,


S KNJIGO V SVET

Katera beseda v pravljičnih naslovih Bine Štampe Žmavc označuje predmet iz sodobnega sveta?

Odgovore pošljite na naslov: Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana Črnuče, Slovenija ali [email protected]

Nagradno vprašanje:

odraslim bralcem. Njim so celo bolj do-stopne, ker pač imajo več življenjskih in literarnih izkušenj. Prav takšne so tudi ilustracije Adriana Janežiča: zaradi barv blizu mlajšim bralcev, po izraznosti, ki že skoraj meji na karikaturo, pa najbrž bolj odraslim bralcem.

Grega Hribar, Hotel sem samo ... (Can-karjeva založba, 2009), pa je rejv roman s prepletom družinske zgodbe, odra-ščanja v Kranju in iniciacijskega vstopa v rejverski svet, v katerem junaki govorijo jezik kranjske mladine. Delo, ki je avtor-jev prvenec, sodi med t. i. »over-cross« besedila, ki so zanimiva tako mlado-stnikom kot odraslim bralcem. Izšlo je v zbirki »Najst«.


KNJIŽNA POLICA

Botanični vrt Univerze v LjubljaniKnjigo oziroma monografijo z gornjim naslovom je napisal Jože Bavcon, od leta 1995 direktor Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Knjiga je izšla pri založbi Kmečki glas v nakladi 1100 izvodov ob finančni pomoči Mestne občine Ljubljana. V rubriki Knjižna polica jo predstavljamo zato, ker iz te knjige skoraj vse izvemo o (pre)malo znani, a zelo pomembni znanstveni usta-novi, kakršna je Botanični vrt, ki letos praznuje 200-letnico svojega obstoja. Že samo ta podatek pove, da gre za častitljivo ustanovo, s katero se Ljubljana lahko kosa in ponaša tudi v širšem evropskem prostoru.

Jože Bavcon

Ne nazadnje tudi zato, ker je to najstarejši vrt v jugovzhodnem delu Evrope, in zato, ker je bil v knjigi Botanic Gardens: A Living History (izšla je leta 2007), v kateri je bilo predstavljenih 178 bota-ničnih vrtov, uvrščen v prvo desetino najpomembnejših svetov-nih vrtov. Na svetu je vsega skupaj okoli 2500 botaničnih vrtov. Londonski Kew Gardens je samo 50 let starejši od ljubljanskega, bruseljski pa je celo 16 let mlajši. V ljubljanskem botaničnem vrtu si je mogoče ogledati okoli 5000 različnih domačih in tujih rastlin v devetih vsebinskih enotah. Ob tem direktor Jože Bavcon rad poudari, da »tako bogate dežele po rastlinah v Evropi na tako majhni površini skorajda ni«. Slovenija premore okoli 3500 raz-ličnih rastlinskih vrst, mnogo večja Nemčija jih ima okoli 4500, Poljska 2400, Velika Britanija pa le 1015.Do ustanovitve botaničnega vrta v Ljubljani je prišlo v času Ilir-skih provinc in prav Francozi so »krivi« za njegovo ustanovitev. Prste vmes je imel celo prvi guverner Ilirskih provinc, maršal Auguste Marmont, ki je že takoj ob odprtju, julija 1810, v vrtu zasadil lipo, ki še danes mogočno kraljuje v vrtu. Po nekaterih virih je zasadil kar osem dreves. Vrt sam je zasnoval Franc Hla-

dnik, ki je že pred tem imel svoj vrt na licejskem dvorišču (dana-šnjem Vodnikovem trgu). Botanični vrt so odprli 11. julija 1810 ob Grubarjevem prekopu na jugovzhodni strani grajskega griča. Ob ustanovitvi se je imenoval Vrt domovinske flore in se je šele pozneje preimenoval v Botanični vrt. Poleg Narodne in univer-zitetne knjižnice je edina neprekinjeno delujoča ustanova iz ti-stega časa in potemtakem spada med najstarejše znanstvene ustanove na Slovenskem. Vsako leto vrt obišče okoli 50.000 obi-skovalcev, med njimi je vsako leto tudi vedno več tujcev. Na leto opravijo do 8500 strokovno vodenih ogledov za učence, dijake, študente in druge zainteresirane skupine. Ko bo zaživel še okoli 600 m2 velik tropski rastlinjak, ki ga pravkar postavljajo, bo obi-skovalcev gotovo še več.

Vsebina knjigeImenitno opremljena knjiga v obsegu 230 strani je dvojezična: slovensko-angleška. Lahko bi se reklo, da je trojezična, saj so vse rastline poimenovane tudi z latinskim imenom. Ob pomoči 300 fotografij je v knjigi predstavljenih okoli 700 vrst rastlin iz doma-čih in tujih okolij, ki so bodisi posajene v vrtu, v rastlinjakih ali na opazovanem najetem suhem travniku.Opisovanje rastlin je skozi vso knjigo prepleteno z zgodovino botaničnega vrta oziroma z najpomembnejšimi akterji v prete-klih 200 letih (Franc in Paula Hladnik, Biatzovski-Fleischmannovo obdobje, Paulinovo obdobje, Lazar-Strgarjevo obdobje). Za-dnjih 15 let je avtor v svoji skromnosti opredelil kot Novejši čas. Čez nekaj let ali desetletij bo tudi to obdobje označeno kot Bav-conovo obdobje, zlasti zato, ker mu je uspelo Botanični vrt znova uveljaviti v širšem slovenskem in evropskem prostoru ter zato, ker mu je uspelo preko Ministrstva za znanost in tehnologijo pri-dobiti sredstva za nov tropski rastlinjak, ki bo gotovo pomenil prelomnico v obstoju vrta. Za bolj sistematično predstavitev rastlin se je avtor oprl na letne čase, ki so mu pomagali zaobjeti kompleksnost vrta: Pozna zima, Zgodnja pomlad, Pomlad, Pozna pomlad, Suhi travnik za Savo, Poletje, Poletje – Pozno poletje, Jesen, Zima. Bralec, ki bi želel po-bliže spoznati rastline v njihovem letnem ciklusu, bo moral vrt obiskati v različnih letnih časih. Veliko si pri tem lahko pomaga s knjigo, ki jo predstavljamo tokrat. Na koncu, v razdelku Rastlinja-ki, spregovori še o rastlinah, ki ponavadi domujejo v rastlinjakih, in o Botaničnem vrtu kot kulturnem spomeniku. Sledi še obse-žen seznam Literature in še obsežnejše Stvarno kazalo, kot se spodobi za znanstveno publikacijo.

Tomaž Š.


KNJIŽNA POLICA

Razklani časZnani in priznani slovenski pedagog Franc Pediček ni dočakal (umrl je 28. julija 2008) izida svoje avtobiografske knjige z na-slovom Razklani čas. Delo je izšlo pri Celjski Mohorjevi družbi šele sredi leta 2010. France Pediček se je rodil 13. julija 1922 v Malečniku pri Mariboru. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru in Ljubljani, diplomiral pa je iz pedagogike in filozofije s psihologijo leta 1949 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktoriral je iz pedagoških znanosti.

Franc Pediček

V knjigi z gornjim naslovom je nanizanih več anekdotičnih spo-minskih zapisov iz osebnega življenja, ki je bilo vse prej kot lahko in dolgočasno. V celoto so ti zapisi povezani po posameznih ob-dobjih. Skupaj s temeljitim uvodom, ki ga je napisala Ana Kranjc, upokojena profesorica na oddelku za pedagogiko Filozofske fa-kultete v Ljubljani, obsega knjiga celih 630 strani. Spominski zapisi so razdeljeni na dva približno enako obsežna dela: Iz vodnjaka spominov in V močniku revolucije. Prvi del vsebuje tisti sklop avtorjevih spominov, ki so se mu odkrili v vo-dnjaku duševnosti iz petih bogatih izvirov: otroških ozavedanj, deških nagajanj, mladostnih prebujanj, zrelostnih zavozljavanj in starostnih oziranj. Te spomine je avtor odbiral tako, da je sebi in bralcu v veselje izločeval iz njihovih nalivov predvsem takšne med njimi, ki so bili po svoji naravi in vlogi nagajivi, hudomušni in so po zdravi neumnosti bremenili le pisca, ne pa oteževali duše in srca bralca. V drugem zapisu avtor opisuje najbolj zavozlani in oteženi del svojega življenja, to je štiriletni medvojni čas. Pričujoče pisanje ni »roman« avtorjevega medvojnega življenja, mišljenja, vredno-tenja in delovanja, temveč njihov »potopis«, zvest zunanji in no-

tranji resničnosti tega pretresnega prebivanja, ki je od človeka terjalo gore samozatajevanja in ponižujočega krotovičenja.Čas od kapitulacije Italije do konca prvih povojnih let je bil za Pedička ena sama kalvarija: izdajstva, poboji, eksodus ljudstva, mučenja, lakota, žeja, zapori, poniževanja, trepetanje za prijatelje in znance, ki jih mučijo, jih ponoči vozijo na streljanje, umiranje nedolžnih ljudi in ošabna podivjanost zmagovalcev. Preživel je Turjak, Kočevje, eksodus ljudstva, begunstvo v Vetrinju, izdajstvo Angležev, živalsko poniževalno ravnanje z jetniki na poti povrat-ka in Teharje. Še najmanj mučen je bil tifus, ki ga je smrtno zgrabil na koncu. Bivši sošolec iz Maribora, partizan, je sporočil staršem, naj ga pridejo iskat, da umre doma. Kakšna posebna milost, ki jo je narekovalo nekdanje otroško sožitje.

T. Š.

Franc Pediček je bil rojen 13. 7. 1922 v Malečniku (Sv. Peter) pri Mariboru. Obiskoval je klasični gimnaziji v Mariboru in Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz pedagogike in filozofije leta 1949. Tu je tudi doktoriral iz pe-dagoških znanosti l. 1965. Umrl je 28. julija 2008 v Ljubljani.


Maja LjubičNavdih iz lastnih občutkovV ustvarjalnost jo poleg domišljije, ki se tako močno želi sprostiti, žene tudi veselje do raznolikosti spoznavanja in obvladovanja neklasičnih materialov za izdelovanje nakita. Kljub raziskovanju po materialih pa zaenkrat ostaja najbolj zvesta tehniki, ki se jo je spontano domislila. Gre za v med žico ujeto plastiko, ki zaradi prosojnosti in lahkotnosti ustreza tudi izraznosti ustvarjalke Maje Ljubič.

MLADI UMETNIKI

Maja z ročnima lutkama, mačko Miro in psom Pufom, ki nastopata v prestavi za otroke Nerodna Avguština. Glavi sta na-rejeni iz pene, ki je naknadno oblečena z blagom, na katerega je za končno podo-bo narejena poslikava.


MLADI UMETNIKI

Vilinski svet?Nakit Maje Ljubič je bil večkrat označen za stvaritve, ki prihajajo iz »vilinskega sveta«. Maja pove v šali: »Kdo ve, mor-da se mi pa med ustvarjanjem resnič-no pridružijo kakšna vilinska bitja.« In obrazloži: »Verjetno je v nakitu moč prepoznati moje slavljenje narave. Tako kot sem jaz del narave, je tudi narava del mene. Trenutki, ko to (za)vedenje enosti resnično živim, močno pripomo-rejo k moji ustvarjalnosti. Zato čutim, da me navdihuje narava, tako je moje čudenje nad njeno lepoto prenešeno tudi v izdelke.« Poigravanje z žico, pre-livanje barv in svetlikanje steklenih perl resnično pripoveduje o tankočutnosti in natančnosti, kakor pa tudi o ustvar-jalkini želji po estetskem izražanju. Nav-dihujejo pa jo tudi situacije, ko je nakit namenjen določeni osebi – takrat črpa navdih iz lastnega doživljanja te osebe in seveda upošteva tudi njene želje.S preciznimi detajli ta nakit lahko deluje skoraj kot nekakšne miniaturne skulp-ture, pri čemer je vsak kos unikat. Samo ustvarjanje praktično lahko poteka kjer koli, kjer Maja dobi navdih, saj ima pona-vadi s seboj klešče in žico, kot ima pesnik vedno pri sebi pero in list papirja. »Zgodi se, da imam toliko idej, ki ne morejo po-čakati na naslednji dan, tako lahko mine noč, nakit pa kar nastaja in nastaja.« Že

od malega je imela veselje in občutek za tridimenzionalno oblikovanje. Tako so najprej nastajali obeski iz gline, vol-ne, blaga, mase Fimo, pozneje pa iz lesa, oreščkov, recikliranega stekla ter plasti-ke, koščic, bakra, polstene volne, žic ... Sprva so bili kosi nakita narejeni za darila bližnjim in prijateljem, sčasoma pa je po-stajalo zanimanje za te male umetnine vedno večje, zato je izdelovanju začela namenjati več časa. Čeprav je trenutno njen nakit dostopen v nekaterih razstav-no prodajnih trgovin v Ljubljani, Maribo-ru, Ajdovščini ter je nazadnje zakorakal tudi v Berlin, ostaja Maji najljubši nepo-sreden stik z ljudmi, ki jih njeni izdelki zanimajo. Za okus pa si je njene stvaritve moč ogledati tudi na njeni spletni strani www.majaljubic.net. Če je nakit neka-kšen medij za posredovanje subtilnejših sporočil, je Maja v nekem drugem medi-ju, ki se mu tudi posveča, našla spontani kompromis z bolj prizemljenimi energi-jami ustvarjanja.

Lutke živijo, še preden nastanejoZ izdelovanjem lutk se Maja ukvarja že skoraj desetletje. Zase pravi, da je zaljubljena vanje. Tako ji ne preostane drugega, kot da se izrazi tudi znotraj njega. Lutkovna predstava funkcionira preko prepletenega konstrukta, ki zah-teva gledališke prvine scenarija, sceno-grafije, likovnosti, režije, dramaturgije, igre animatorja in seveda funkcionalnih lutk. Slednje ob vsem tem zaživijo, a iz-delovalec lutk lahko vidi življenje lutke še preden je igrana in še celo preden je narejena, saj si mora vnaprej predsta-vljati gibanje, za katerega pri izdelavi poišče tehnološke rešitve. Iznajdljivost, izvirnost in poznavanje obnašanja ma-terialov so prve veščine, s katerimi se je treba pri tem delu spoznati. »Tako močno sem si želela naučiti teh veščin, da sem potrkala na vrata ateljeja in pro-stovoljno pomagala v zameno za uče-nje, ki je potekalo pod mentorstvom enega največjih mojstrov izdelave lutk na območju bivše Jugoslavije, Ivice Bileka. Tako se je moja šola pri lutkah začela,« pravi Maja. Veliko se je naučila tudi v zasebnem ateljeju, kamor jo je povabil izdelovalec lutk Žiga Lebar, da

Za hrošče bi se lahko reklo, da so po-stali Majin zaščitni znak, saj ji pred-stavljajo neizčrpen vir navdiha. Tudi kobilice se najdejo v njihovi družbi, a te najdejo zanimanje le pri ljudeh s specifičnim okusom.

Drevesa so sprva nastajala v obliki broške, a se je kmalu pojavila serija uhanov raznolikih malih dreves. Ti konkretno so jablane, med žice pa so ujete še podobe drugih drevesnih vrst; nekatere zaradi nenavadnih barv de-lujejo izvenzemeljsko.

Mini nošeni lutki (višina 16 cm), ki ima-ta noge in roke narejene iz kitajskega pribora - bambusovih palčk. Lutki sta lika predstave Muca copatarica.

lahko spremlja njegovo ustvarjanje. Iz-kušnje je nadgradila še pri enoletnem delu v delavnici Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Tina Misija

Med Slovenci doma in po svetu je precej na široko razširjeno mnenje, da Slovenci nismo vojaški narod, da ne premoremo osebnosti, ki bi se s svojim pogumom in iznajdljivostjo izkazali tudi na bojnem polju. Naš primorski rojak Andrej Čehovin (Andreas Zhechovin) dokazu-je, da temu ni tako. In nikakor ni edini. Čehovina izpostavljamo zato, ker letos mineva 200 let od njegovega rojstva; rodil se je namreč 26. avgusta leta 1810 v vasi Dolanci v Gornji Branici v občini Komen. Ob spomeniku pred njegovo rojstno hišo so mu občina Komen, vaška sku-pnost Gornja Branica in občinska Zveza veteranov vojne za Slovenijo v sodelovanju s Slovensko vojsko pripravili spominsko slovesnost. Po krajšem kulturnem programu je v imenu Slovenske vojske spregovoril načelnik generalštaba Slovenske vojske generalmajor Alojz Šteiner.


Andrej baron Čehovin

Šolanje za vojaški poklicAndrej Čehovin se je rodil v kmečki dru-žini, po domače pri Rokčevih. Zaradi njegove telesne šibkosti mu je družina namenila čisto drugačno kariero, kariero duhovnika, kot jo je sam dejansko izživel. Šolanje je začel pri svojem stricu, duhov-niku v Postojni, normalko je obiskoval v Gorici, gimnazijo pa v Gorici in Ljubljani. Kljub zavrnitvam zaradi telesne šibkosti je vztrajal pri šolanju za vojaški poklic. Leta 1831 je bil sprejet med topničarje in s tem tudi v ustrezno šolo, najprej v Ljubljani in zatem na Dunaju. Zaposlil se je v avstrijski vojski in v njej zelo hi-tro napredoval. Leta 1847 je že dosegel čin nadtopničarja oziroma nadognarja (oberfeuerwerker).Leta, ki so sledila – to so bila leta prebu-janja nesvobodnih narodov znotraj mo-narhije – so mlademu ambicioznemu ča-stniku ponudile obilo priložnosti, da se je lahko izkazal. S svojo enoto je služil pod znamenitim avstrijskim maršalom Jose-fom Radetzkym, ki ga večina ljudi bolj kot vojskovodjo pozna po Straussovem valčku Radetzky marš.

Vojaška karieraProti koncu maja leta 1848 je v severni Italiji izbruhnila vojna med kraljevino Piemont in Avstrijo, in veliko zaslug za zmago pri Montanari ima tudi Andrej Čehovin. Z zavzetim, dolgotrajnim in natančnim topniškim obstreljevanjem je razgnal Italijane in zasegel večje količine vojaške opreme. V bitki je bil tudi lažje ranjen. Odlikovan je bil z veliko srebrno medaljo za hrabrost.Še istega leta 25. julija je Andrej Čehovin prihitel na pomoč brigadi, katere povelj-nik je padel v boju pri Somma Campa-gni. Hitro je prevzel poveljstvo brigade, ki se je umikala, organiziral obrambo in zmagal. Veliko zlato medaljo za hrabrost, s katero je bil odlikovan, mu je izročil sam maršal Radetzky. Vojna sreča je bila Čehovinu naklonjena tudi v naslednjih julijskih dneh. Za zmago pri Custozzi ga je Radetzky povzdignil v poročnika in poveljnika topničarske baterije.Potem je za nekaj časa zavladal (zimski) mir ali, bolje, zatišje pred novim vihar-jem. V začetku pomladi 1849 je prišlo do

VELIKI SLOVENCI


bitke pri Mortari, v kateri je Čehovin so-vražnika prelisičil s tem, da je splezal na drevo z namenom, da si ogleda teren. A glej ga, zlomka, pod isto drevo je zane-slo tudi italijanske častnike, katerih po-govor oziroma dogovor je Čehovin slišal in izkoristil v boju in zmagal. Dva dni za tem je pri Novari z enim samim topom obstreljeval Italijane in jih zadrževal to-liko časa, da je prišla pomoč avstrijskih cesarskih strelcev. Za zmago mu je če-stital sam maršal Radetzky. Cesar Franc Jožef pa ga je 13. junija 1850 odlikoval z najvišjim vojaškim odlikovanjem: vi-teškim križem reda Marije Terezije, s čimer je bil samodejno povišan tudi v baronski stan, kot vojak pa je napredo-val v nadporočnika. Andrej Čehovin se je tudi naslednjih nekaj let zadrževal v Italiji in branil pridobljene pozicije. Ce-sar Franc Jožef mu je zato podelil čin stotnika, toskanski nadvojvoda Leopold II ga je odlikoval z viteškim redom tre-tjega razreda in celo ruski car ga je odli-

koval z viteškim redom sv. Jurija. Med službovanjem v Mantovi je leta 1855 močno zbolel; odšel je na zdravljenje v Baden pri Dunaju, kjer je še istega leta 10. septembra star komaj 45 let umrl. Pokopali so ga v Badnu z najvišjimi vo-jaškimi častmi, vojno ministrstvo mu je tam postavilo tudi spomenik.Spomenik so mu leta 1898 v bližini roj-stne hiše postavili tudi sokrajani, s čimer so hoteli povedati, da ga niso pozabili. Načrt za spomenik je izdelal arhitekt Maks Fabiani, kamnosek Franc Bitežnik in kipar Anton Bitežnik pa sta ga ure-sničila. Ta spomenik so vaščani skrili (zakopali) pred Italijani in ga znova po-stavili na prvotni prostor šele leta 1987, pri čemer ni znano, zakaj so čakali tako dolgo. Andrej Čehovin je vse življenje ostal tudi ponosen Slovenec. Domov je vedno pisal v slovenščini in prav je, da se po njem imenuje tudi vojašnica Slo-venske vojske v Postojni.

Tomaž Štefe

PESEM NAS ZDRUŽUJE


»Običajno res ne nastopamo na priredi-tvah te vrste, Graška Gora, ki je po številu obiskovalcev rekorder med festivali, pa se nam je zdela primeren kraj za pred-stavitev naše nove pesmi,« nam je pred kratkim pripovedovala Brigita Vrhovnik Dorič, daleč naokoli poznana kot sloven-ska kraljica jodlanja.Je jodlanje lahko tudi slovensko? Da to drži, večkrat rada pove Ingrid Huberti, avstrijska jodlarica, ki je dolgo nastopa-la z ansamblom Slovenski muzikantje pod vodstvom Janeza Kalška. »Janez je nekoč našel knjigo, v kateri je posebej omenjeno slovensko jodlanje. Žal v pre-teklosti uredniki slovenskih radijskih in televizijskih oddaj tej obliki petja niso bili

naklonjeni, zato sem danes še toliko bolj vesela uspehov moje slovenske nasledni-ce Brigite!«Slovenski poslušalci so Brigito spoznali konec osemdesetih let, ko se je pridru-žila ansamblu Nagelj izpod Kamniških planin – in postala njegov razpoznavni znak. Prav zaradi njenega jodlanja je po-stal ansambel priljubljen doma in po sve-tu. Obredel je velik del Evrope, leta 1990 gostoval v Združenih državah Amerike in Kanadi, štiri leta pozneje pa celo na sliko-vitem Baliju. »Na ansambel Nagelj imam lepe spomine, toda življenje teče dalje … Vmes sem se poročila z Boštjanom Doričem, ki je že vse življenje zapisan narodno-zabavni glasbi – ustanovila sva

nov ansambel, ki si je leta 2006 nadel ime Jodel express. Posebnost te skupine je prav tako jodlanje, ki mu radi prisluhnejo ljubitelji v alpskih deželah in torej tudi v Sloveniji, kjer sodelujemo z vrsto znanih imen zabavne glasbe in humorja: z Bren-dijem, Wernerjem, Dušanom Zoretom, Natalijo Verboten Bojič, Tanjo Zajc Zupan, Jožico Kališnik, Stanetom Vidmarjem, Jožico Mavsar ter Kondijem Pižornom in Francem Pestotnikom - Podokničarjem. Kar zadeva medije, smo doslej nastopa-li v nekaterih zelo odmevnih oddajah: v resničnostnem šovu Bar na POP TV, v oddajah Tistega lepega popoldneva in Spet doma na TV Slovenija, bili smo go-stje Alpskega večera … Boštjan, Franci,

Navadili smo se že, da na festivalih spremljamo prve korake in vzpon mladih narodno-zabavnih ansamblov, zato sta bila nastop in zmaga izkušenih članov zanimive skupine Jodel express na letošnji Graški Gori pre-cejšnje presenečenje.

Slovenska jodlarska kraljica

PESEM NAS ZDRUŽUJE


Aleš in jaz se tudi sicer ne zapiramo v svoj krog in radi pomagamo tudi mladim, ki bi se radi naučili katere od naših veščin,« pravi nič kaj kraljevsko vzvišena Brigita Vrhovnik Dorič, ki ob obilici nastopov Jo-del expressa vodi še zasebno šolo petja, kjer so doslej svoje znanje izpopolnjevale nekatere danes znane in uspešne pevke: Saša Zamernik, Super zvezda 2007, Ljubi-ca Špurej, pevka ansambla Zaka pa ne, in Marjetka Vovk (prej Jurkovnik) iz zasedbe Turbo Angels. Pa še eno veliko glasbeno ljubezen ima: zelo rada (in zelo dobro!) poje tudi klasično, zlasti sakralno glasbo. Prava kraljica torej!

Jože GaličFoto: arhiv skupine Jodel express

Slovenska jodlarska kraljica Brigita Vrhovnik Dorič

Jodel express vam lahko polepša oktobrsko pivsko zabavo.

PESEM NAS ZDRUŽUJE

SLOVENSKE DOMAČIJE

Gastuž – najstarejše gostišče v Sloveniji

SLOVENSKE DOMAČIJE

V Sloveniji je mnogo domačij, ki niso samo kmetije, temveč istočasno tudi gostilne, še več pa je takih, ki se ukvarjajo izključno z gostinstvom in turizmom. V rubriki Slovenske domačije smo doslej predstavili samo eno takšnih doma-čij – Vodnikovo domačijo v Šiški v Ljubljani – ki pa sedaj ne funkcionira več kot gostišče. Tokrat smo se odločili, da predstavimo najstarejše gostišče v Sloveniji, kar je tako imenovani Gastuž (nemško Gasthaus) v Špitaliču pri Žički kartuziji. Dandanes to pravzaprav ni več prava domačija, ker v objektu nihče stalno ne živi, pa tudi hleva, ki je nekoč stal ob gostišču, ni več; v njem so popotniki lahko nahranili in odpočili konje. Zadnjih pet let ima gostišče Gastuž v najemu podjetnik Ivan Marguč iz Draže vasi pri Ločah, ki je v prvi vrsti lastnik gostilne Pri Inotu v Draži vasi, je pa tudi najemnik Lovskega doma Mlače.



Gastuž je kamnita nadstropna stavba. Na izvesku nad vho-dom se lepo vidi letnica nastanka 1467. Na njem piše tudi Gostilna, je pa res, da je največkrat govora o gostišču.

Gostišče Gastuž z ohranjeno letnico na-stanka 1467 je le nekaj korakov odda-ljeno od nekaj stoletij starejše kartuzije, ki je bila ustanovljena okoli leta 1160. Zgraditev objekta v neposredni bližini kartuzije je prav gotovo tesno povezana s kartuzijo samo. Tu so se ustavili popo-tniki, ki so prišli na obisk v kartuzijo, pa tudi tisti, ki so jim vrata kartuzije ostala zaprta. Lahko jim je preprosto zmanjkalo zalog hrane, čeprav v kartuzijo niso bili namenjeni. Kot je znano, se Žička kartuzija nahaja na koncu ozke doline sv. Janeza Krstnika blizu Slovenskih Konjic. Večji kraj v bližini so Loče, v sami dolini pa se zadnje nase-lje imenuje Špitalič, ki je znano po eni od najbolje ohranjenih romanskih cerkva v Sloveniji. Odkar je avtocesta zarezala v Golo rebro in Pletovarje, je dolina pod mogočnima viaduktoma še bolj odma-knjena, skrivnostna in tiha. Danes si je težko predstavljati, kako jim je nekoč uspelo odkriti to odmaknjeno dolino. Gastuž omenja tudi Paolo Santonino v Popotnih dnevnikih (1485–1487). Od-poslanstvo oglejskega patriarha se je 30. maja 1487 ustavilo tudi v Žički kartu-ziji in o tem je Paolo Santonino zapisal: »Ko smo prišli do samostana samega, nam je prišlo do vhodnih vrat nasproti vseh dvanajst menihov, zelo ponižnih in pobožnih mož. Tako škofa kakor tudi spremljevalce so dobrohotno sprejeli in jih peljali najprej k cerkvi, potlej pa v go-stišče za tujce, ki stoji zunaj samostana; v gostišču smo naleteli na več služabnikov, pripravljenih postreči nam z odličnim vinom.« Važnejše kot to, kar je Santoni-no zapisal o samem sprejemu s strani menihov, je tisto, kar je zapisal o samem samostanu: v knjižnici tega nadvse lepe-ga samostana je več kot 2000 knjig, ki so z večine pisane na roko in ne tiskane. S tako izjemno bogato knjižnico so Žiče prekašale samostane daleč naokoli.

Še nekaj besed o kartuzijiKartuzijo je ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Traungovec. To je bil prvi samostan tega reda zunaj romanskega jezikovnega območja. Pod vodstvom stavbnega mojstra Aynarda je bil v nasle-dnjih desetletjih najprej pozidan gornji

SLOVENSKE DOMAČIJE


samostan za patre s cerkvijo, posvečeno sv. Janezu Krstniku, in spodnji samostan za brate v Špitaliču s cerkvijo, posvečeno Devici Mariji. V desetletjih, ki so sledila, je pomen Žičke kartuzije hitro rasel. Za nekaj časa je prevzela celo vlogo osre-dnjega samostana namesto francoske-ga Grande Chartreuse – Velike kartuzije. Bila je metropola svojega reda, v kateri so oblikovali politiko in sprejemali po-membne odločitve. Sredi 16. stoletja je samostan opustel in nadvojvoda Karel II je ukazal knjige preseliti k jezuitom v Gradec. Po obnovi leta 1595 je sledilo obdobje sorazmerne blaginje, dokler cesar Jožef II. leta 1782

v okviru svojih reform Žičke kartuzije ni ukinil. Ohranilo se je le okoli 120 srednje-veških rokopisov in skoraj 100 fragmen-tov, kar pa je le majhen del nekdanjega bogastva. Pa še to je zvečine zunaj slo-venskih meja.

Gastuž kot gostiščePo drugi svetovni vojni se je gostišču Gastuž bolj slabo godilo; prišlo je celo do tega, da se je streha vdrla in stanoval-cem ni kazalo drugega, kot da se izselijo. Za tem je gostišče prevzelo sadjarsko in vinarsko podjetje Zlati grič iz Sloven-skih Konjic, ki pa tudi ni dolgo ostalo v njem. Danes je lastnik objekta Občina

Slovenske Konjice, ki ga oddaja v najem. V starih časih je pritličje funkcioniralo kot sprejemnica za popotnike, ki so prihajali v samostan, in tudi za tiste, ki so bili pre-prosto utrujeni in lačni. V črni kuhinji v pritličju se je vedno našlo kaj toplega in dobrega za pod zob. Nadstropje je bilo v celoti namenjeno za prenočišča. Danes je notranjost gostišča precej spreme-njena, edino velbana veža je ostala sko-raj takšna, kot je bila nekoč. V manjšem prostoru za vhodnimi vrati desno, tam, kjer je bila nekoč črna kuhinja, je sedaj trgovinica s spominki, vis-à-vis vhodnim vratom je vhod v veliko gostilniško sobo s točilnim pultom takoj za vhodom. Pro-stor sam je »obremenjen« z masivnim lesenim stropom in velikimi debelimi mizami. Levo od vhodnih vrat je široko kamnito stopnišče z leseno ograjo, ki vodi v nadstropje. V nadstropju so sedaj trije prostori: največji prostor je resta-vracija, v kateri je prostora za 50 oseb in je imenitnejša od spodnje sobe; precej manjši, vendar lepše opremljeni prostor (mize s stoli in več starih knjižnih omar) se imenuje kartuzijanska soba, v njem je prostora za 12 oseb; tretji prostor v nad-stropju pa je kuhinja, v kateri pripravljajo hrano za obiskovalce. Ob tem je treba povedati, da s hrano v toplih dneh postrežejo tudi na terasi ob potoku, pa tudi to, da je v zimskem času gostišče pravzaprav zaprto, saj ni obisko-valcev, težava pa je tudi z ogrevanjem prostorov. Gostišče je daleč naokoli zna-no tudi po samostanskih jedilnikih, ki so posebnost tega gostišča. Ob pogledu na jedilni list se obiskovalec nemalo začu-di: koprivna juha, kartuzijanska potočna postrv, kloštrska ajdova torta, lečna juha, pečeni fazan s sladkim zeljem in mlinci, oblečeno jabolko, tlačenka v solati, pi-ščančje bedro z gobovim nadevom in zeliščnimi rezanci, kloštrska skutna torta itd. Najzahtevnejše goste razveseli sre-dnjeveška pojedina, sestavljena iz mesa odojka, kozlička, zajca, purana in postrvi. Skupaj s priloženimi zeliščnimi štruklji, potico iz jabolk, skute, smetane in orehov jo obiskovalci pospravijo kar z rokami, tako kot nekoč bratje kartuzijani v bližnji kartuziji.

Besedilo in foto: Tomaž Štefe

SLOVENSKE DOMAČIJE

Široke kamnite stopnice z leseno ograjo vodijo iz veže v nadstropje


Nekdanja črna kuhinja je sedaj trgovinica s spominki

Spodnja gostinska soba s točilnim pultom in masivnimi mizami

Restavracija v nadstropju je lepo opremljena in razsvetljena

Kartuzijanska soba za manjše skupine s starimi knjižnimi omarami

Sladki sirovi štrukljia planšariji Logarski kot iz ene najlepših alpskih dolin v Sloveniji, Logarska dolina, smo poskusili tudi domače sirove štruklje, ki jih je gospodinja in oskrbnica Tatjana Slemen-šek postregla na krožniku skupaj z borovničevo marmelado na krhlju jabolka. Topli

štruklji so bili preliti s popraženimi drobtinami in posuti z mletim sladkorjem. Gospodinja pravi, da so za dobre štruklje pomembne domače sestavine, gnetenje na roke in ljubezen.


SLOVENSKE JEDI

Testo (za 7 porcij):½ kg bele moke0,3 dcl olja2 dcl mlačne vode

Nadev (za 7 porcij):1 kg domače skute4 jajca1 dcl sladke smetane3 velike žlice kisle smetane


Sestavine za testo na roke zmešamo in mesimo, dokler se testo

ne odpusti. Pustimo ležati 5 minut. Potem ga pomokamo in zopet

pregnetemo. Testo postavimo v skledo, namazano z oljem, in pu-

stimo počivati 15 minut. Po mirovanju ga razvlečemo in na kuhinj-

skem prtu premažemo z nadevom, ki smo ga naredili iz skute, jajc,

sladke in kisle smetane. Testo z nadevom s pomočjo prta zvijemo

v rolado. Narežemo na večje kose (10 cm) in vsakega posebej za-

vijemo v z oljem premazano folijo. V slanem kropu naj počasi vrejo

20 minut. Kuhane pustimo v foliji, da se ohladijo, in narezane na

rezine postrežemo. Če se preveč ohladijo, jih pogrejemo v mleku in

vodi. Pogreti so, ko priplavajo na površino.

Kaznovati, pa bo mir Sedeminosemdeseti večni derbi med Olimpijo in Mariborom je za nami: vijoličasti so še štiridesetič v zgodovini na kolena spravili najhujšega rivala v državi. Mirne vesti lahko zapišemo, da povsem zaslu-ženo. A bolj kot igra po stari slovenski navadi v javnosti znova odmevajo neljube scene, za katere so poskrbeli navijači. Tokrat so – roko na srce – prednjačili privrženci Maribora, ki so poškodovali skoraj 300 stolov in naredili za dvajset tisoč evrov škode. Brez pravega razloga in tudi povoda. Nihče jih ni izzval, zgolj uresničili so to, kar se je po raznih spletnih forumih in klepetalnicah napovedovalo.


A bodimo pošteni – razgrajači so razgra-jači ne glede na barve, ki so jim ljubše. In spet je peščica pretirano razgretih mla-deničev vrgla sila negativno luč na do-godek, ki bi moral biti predvsem praznik slovenskega nogometa. Namesto da bi govorili o tem, kako se je v Ljubljani zbralo skoraj oziroma celo več kot devet tisoč ljudi, kar je pri nas seveda redkost, so v središču pozornosti razgrajači, za katere dejansko ni prostora na športnih dogodkih. Ob tem se porajata dve zani-mivi vprašanji: kako ustaviti uničevalce brez sramu in kdo je glavi krivec za to, da lahko po stadionih sejejo strah in trepet. A odgovorov ni veliko, dejansko je samo en: kriva je izključno država, ki ima v ro-kah tudi vzvod, s katerim bi lahko posto-poma izkoreninila nasilje na stadionih. Dejstvo je seveda, da se bodo vedno našli takšni, ki se bodo požvižgali na vse zakone, a če bi bili slednji dovolj rigoro-zni, potem bi marsikdo vsaj dvakrat, ver-jetno pa še večkrat zelo dobro pomislil,

preden bi iz nerazumljive objestnosti polomil sedež, ga zalučal na igrišče ozi-roma v varnostnika pred seboj, hkrati pa zavihal rokave in se na sodržavljana spravil zgolj in samo zaradi tega, ker želi opravljati svoje delo – skrbeti za varnost vseh obiskovalcev. Dokler ne bomo ime-li tako imenovanega zakona o navijačih, bodo debate o tem, kako preprečiti ne-ljube scene, kakršne so se dogajale v sredo v Stožicah, povsem brez pomena. Dokler odgovorni ne bodo imeli tako velike moči, da bodo razgrajačem vrnili na dovolj boleč način, bo nogomet trpel zaradi tiste peščice, ki na stadione hodi zdravit lastne komplekse. Če se nasilneži ne zmenijo ne na prošnje ne na opozo-rila in še manj na grožnje, potem je pač treba poiskati nekaj, s čimer jih bomo vendarle predramili. In to so ostre kazni, ki ne bodo poznale milosti. Če nekdo polomi deset sedežev, nekajkrat s pe-stjo v glavo udari nebogljenega redarja in na igrišče vrže šest bakel, ob tem pa

na tekmo pride s hladnim orožjem, ki ga pri sebi seveda nima brez razloga (spo-mnim: po enem od derbiju v lanskem letu je na urgenci pristal zabodeni in hudo ranjeni navijač Olimpije), si zago-tovo ne zasluži ravnanja v rokavicah. Ta-kšnega je treba nemudoma osamiti, ga odpeljati pred sodnika in pošteno udari-ti po prstih. Naj v zaporu nekaj mesecev oziroma celo leto razmišlja, ali je ravnal prav. In naj se ob tem vpraša, koliko časa bo moral hoditi v službo, da bo lahko poravnal visoko denarno kazen. A to še ne sme biti dovolj. Vsakemu takšnemu, ki nogometne stadione vidi kot poligo-ne za pretepanje in razgrajanje, je treba nemudoma in dosmrtno prepovedati vstop na vse objekte v državi. In pika! Če se bo takšnemu 'junaku' porodila ideja, da bi kršil prepoved, ga je treba v hipu izslediti in nato še ostreje kaznovati. Na-zaj v zapor z njim! Brez milosti.Ker bodo razgrajači razgrajali le še toli-ko časa, dokler jim bodo to dovolili, se


ŠPORTŠPORT

morajo odgovorni kar najhitreje zgani-ti. Naj – za božjo voljo – v parlamentu že enkrat do konca preberejo predlog zakona o navijačih. In naj se oglasi tudi Ivan Simič, predsednik NZS, ter ministre in poslance prosi, naj pohitijo. Treba je začeti odkrito lobirati, predvsem pa ne smemo več čakati. Če bodo odgovorni še odlašali in zadevo potiskali v preda-le, se resno bojim, da se bo prej ali slej zgodilo nekaj tragičnega. In potem bo prepozno. Ko bo na naslednjem derbiju preveč opiti nasilnež gorečo baklo vrgel tako, da bo nekomu priletela v glavo, bo zares prepozno. Mar se moramo zares zganiti šele tedaj, ko nekdo izgubi življe-nje? Mar nas izkušnje zares ničesar ne učijo? In da ne bo pomote: ljudje umi-rajo tudi na štadionih. Misliti, da se pri nas kaj takšnega ne more zgoditi, je ne-dopustno in celo žaljivo. V Srbiji, ki naj bi bila v marsičem daleč za nami, so pred časom na kar desetletno zaporno kazen obsodili navijača, ki je na tekmi z baklo napadel policista pod krinko in mu po-škodoval obraz. Nedolgo tega je moral vodja navijačev Partizana za 16 mesecev v zapor, ker je na tekmi grozil srbski no-vinarki ... Pri nas pa nič. Danes marsikdo za zgled primerno urejenega ravnanja s huligani daje Angleže, ki pa so, preden so se zganili, pretrpeli marsikaj. Ljudje so umirali, huliganizem pa se je razvil do te mere, da nogometni navdušen-ci niso več upali hoditi na stadione. Pri nas se to zaradi specifike našega nogo-meta verjetno – srčno upam – ne more zgoditi, seveda pa to še ne pomeni, da moramo kljub vsemu trpeti tiste, ki brez spoštovanja do česarkoli uničijo prav vsak derbi, vsako tekmo, ki bi lahko bila spektakel. Vsi ljubitelji nogometa, ki bi radi uživali v igri in dobrem vzdušju, ne smemo biti več žrtve tistih, ki se ne zna-jo brzdati. Oprostite, za takšne na stadi-onih zares ni prostora. Zato ker sloven-ski nogomet ne sme biti ujetnik nasilja. Zato ker moramo poskrbeti, da bo lahko vsak oče odšel na nogometno tekmo v miru in brez strahu, da se bo njegovemu otroku kaj zgodilo.

Jure BohoričFoto: Grega Wernig

www.ekipa.org

Slovenski kolesar Jure Robič, petkratni zmagovalec dirke čez Združe-ne države Amerike - RAAM (Race across America), je 24. septembra tragično umrl v prometni nesereči na Plavškem rovtu nad Jesenicami.

Maratonec, ki je na 29. dirki čez ZDA 3004 milj dolgo preizkušnjo premagal v rekordnem času devetih dni, ene ure in ene minute, je umrl med treningom, ko je po gozdni cesti s silovito hitrostjo zapeljal v nepregledni ovinek, kjer pa mu je prav tedaj nasproti pripeljal osebni avto.Robič je bil edini športnik, ki je RAAM – ta velja za najtežjo športno preizku-šnjo na svetu - najhitreje premagal več kot trikrat. Ultrakolesarski prvak je v karieri več kot 150-krat stal na zmagovalnih sto-pničkah, postavil je svetovni rekord v cestni vožnji na 24ur ter rekord na Dirki okoli Slovenije. Pokojni Robič je tudi prejemnik priznanja Športnik leta za po-sebne dosežke, Slovenec leta za posebne dosežke ter priznanja za fair play ter strpnost v športu.Njegovi prijatelji so odprli poseben račun, kamor je mogoče nakazati pri-spevke za Robičevega 5-letnega sina edinca: Da bo njegov Nal preskrbljen, so se Juretovi prijatelji odločili, da mu bodo pomagali in zanj odprli račun pri NLB: SI56 0208 1125 9813 475. Zbira se le denar, donacije pa bo pregledala posebna komisija, ki jo med drugim sestavljajo tudi olimpionik Miro Cerar, ultramaratonski kolesar Marko Baloh in puščavski lisjak Miran Stanovnik.

KV

Umrl je ekstremni kolesar Jure Robič

POVZETEK V ANGLEŠČINI


Summaries

Settling of Slovenes in Canada The Slovenian roots in Canada date back over 150 years ago in 1855 when the Bishop Frederic Baraga took the responsi-bility of a large part of the Province of Ontario from all the big lake (Lake Superior) to the town of Toronto. More Slovenes began settling in Canada before the First World War. Most of them came from the U.S. and they settled on farms, some even at the mines and forests. The first wave of Slovene settlement was before the Great De-pression between the first and second world war, especially after that when the Americans closed the emigration to the U.S.. The second wave of settlement was after the Second World War between 1947 and 1950. These were political emi-grants who had to leave home to save the life from the then communist authorities in now former Yugoslavia.

Cultural and Religious Journal »Dom« (Home), newspaper of Veneto and Kanal Valley A special feature of the landscape in Venetian Slovenia is, that we have to be very careful to discover it. It is right there, where the first appearance is as everything is maybe empty, but there is a brook or a hidden clearing openes with a mag-nificent view of the far around. In the same way we can com-pare the functioning between the Venetian Slovenes, which may at first glance we perceive only on the surface. But when we devote to it more attentively, then it reveals in all its rich-ness. This happens to reader who begins browsing through and reads the »Dom«, the cultural and religious journal. Since 1966 the newspaper have been published every fifteen days among its compatriots in the Veneto region.

Inspiration from her own feelings Maja Ljubič impels to creativity beside imagination which so strongly wants to free also a joy of diversity of cognition and control of nonclassical materials for making jewelry. Despite a research by materials up to now she remains the most faith-ful to the technique, which has come up spontaneously. It is a plastic trapped between the wire, that because of the trans-parency and lightness suits also to expression of creatress of Maya Ljubič.

Botanical Garden of the University of LjubljanaJože Bavcon, since 1995 director of the Botanic Garden of the University of Ljubljana, wrote a book or monograph with the above title. The book was published in the publisher »Kmečki glas« with a circulation of 1100 copies, with the financial sup-port of the Municipality of Ljubljana. In the rubric the Book-shelf we present it, because from this book we can almost get to know all the things about the (too) little known but very important scientific institution such as the Botanic Garden is. This year it celebrates 200 years of its existence. Just this in-formation indicates that there is a venerable institution, with which Ljubljana can compete and also boast of in a wider Eu-ropean region.

Sweet curd »štruklji« (dumplings)In the Alpine dairy farm “Logarska” as from one of the most beautiful alpine valleys in Slovenia, the Logar valley, we tried the homemade (rolled) dumplings, served on a plate with blueberry jam on a segment of apple by the housewife and the housekeeper Tatjana Slemenšek. Warm dumplings were coated with roasted breadcrumbs and sprinkled with granu-lated sugar. The hostess says that for good dumplings are im-portant domestic ingredients, hand kneading and love.

49

Sumario de este número


POVZETEK V ŠPANŠČINI

La inmigración eslovena en CanadáLas raíces eslovenas llegan a más de ciento cincuenta años, al año 1855, cuando el obispo Friderik Baraga fue designado para realizar una trabajo de mucha responsabilidad en la zona que va desde la provincia de Ontario hasta el Lago Su-perior y la ciudad de Toronto. Muchos eslovenos empezaron a radicarse en Canadá antes de la primera guerra mundial. En su mayoría provenían de los EEUU, estableciénose en las zonas rurales, algunos en las minas, otros en los bosques. La primera oleada eslovena se produjo en los años anteriores a la depresión económica, entre la primera y la segunda guerra mundial, especialmente después de que los EEUU frenaron las posibilidades de inmigración.La segunda oleada tuvo lugar después de la segunda guerra mundial, entre los años 1947 y 1950. Eran emigrados políti-cos, que debieron abandonar su patria para poder salvar su vida ante la llegada de los comunistas al poder en la hoy de-saparecida Yugoslavia.La tercera oleada fue entre los años 1950 y 1970. Emigraron por motivos económicos; eran personas que se fueron de su patria en busca de un mendrugo de pan más grande y de mejor calidad.

Periódico cultural y religioso Dom, editado para La Valcanale y el Véneto eslovenoLa característica de la región del Véneto esloveno es que hay que descubrirla con mucha atención. Allí donde parece que no hay nada para ver, aparece un arroyo o se abre un claro con una maravillosa vista. Lo mismo podemos decir de la la-bor social entre los eslovenos del Véneto, a la que en primera instancia podríamos valorar como superficial. Pero si fijamos la atención, descubrimos su gran riqueza. Esto le sucede al lector del periódico cultural y religioso Dom (Hogar) que desde 1966 se edita dos veces al mes para beneplácito de los eslovenos del Véneto.

Inspiración que fluye de sensaciones propiasAdemás de la imaginación -que con ansia busca su liberación- es la alegría por conocer la diversidad de los materiales no convencionales y su manejo la que la lleva a la creatividad en la confección de alhajas. A pesar de investigar diversos mate-riales, sigue fiel a una técnica ideada por ella misma. Se trata del plástico, cautivo entre cables, que por su diafanidad y lig-ereza resultan adecuados para la expresividad de la creativa Maja Ljubič.

El jardín botánico de la Universidad de LjubljanaEl libro-monografía con este título fue escrito por Jože Bav-con, director del jardín botánico de la Universidad de Lju-bljana. El libro fue editado por Kmečki glas con una tirada de 1.100 ejemplares, en cofinanciación con el Municipio Urbano de Ljubljana. Lo presentamos en la sección Knjižna polica, porque en él aprendemos casi todo de la (demasiado) poco conocida, pero muy importante institución científica, el Jardín Botánico, que este año cumple 200 años de su exist-encia. Este solo dato nos dice que se trata de una institución venerable, por lo cual Ljubljana no tiene nada que envidiarle a ninguna otra ciudad europea.

Pasteles dulces de requesón (ricota) En la vaquería Logarska de Logarska dolina, uno de los valles más bellos de Eslovenia, hemos probado los pasteles dulces de requesón casero, servidos por la propietaria y cocinera Tatjana Slemenšek en un plato junto con mermelada de arándano sobre un gajo de manzana. Los pasteles calientes estaban recubiertos por pan rallado salteado y espolvorea-dos con azúcar impalpable. Para unos buenos pasteles son fundamentales los ingredientes caseros, el amasado a mano y mucho amor, nos dice la cocinera.

50

Prvi Ljubljanski stadion

FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI

Moja Slovenija / Oktober 201050

Ime in priimek: __________________________________Ulica: __________________________________________Kraj (in zvezna država): ____________________________Poštna številka: _________________________________Država: ________________________________________Telefon: ________________________________________E-pošta: ________________________________________Datum in podpis: ________________________________

Želim postati naročnik/ca revije Moja Slovenija. Revijo želim prejemati od številke _______ naprej, do preklica.

Stroški pošiljanja za 12 številk za pošiljanje v tujino znašajo 63 eur oz. 76 USD.

NAROČILNICA NA REVIJI MOJA SLOVENIJA

Želim objavo voščila osmrtnice

1/8 strani: 50 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/4 strani: 100 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo 1/2 strani: 200 eur oziroma 0 EUR za naročnike na revijo

Plačal sem preko banke, na vaš račun št. SI56242019004515506

Plačal bom z osebnim čekom, Prosimo, da naročilnico z osebnim čekom vred pošljete na Revija Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana-Črnuče, Slovenija.

Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti [email protected] ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija.

ZA NAROČNIKE

BREZPLAČNO

Poleti 1922 je potekal v Ljubljani prvi ju-goslovanski vsesokolski zlet. V treh mese-cih je 250 tesarjev in pomožnih delavcev postavilo lesen montažni stadion. Skupno so porabili 3.150 m3 lesa, ki so ga nažagali trije polnojarmeniki in ena jarmska žaga. Prepeljali so ga s 14 dvovprežnimi vozovi. Z lesom bi lahko napolnili 160 železniških vagonov poprečne velikosti. Nosilna kon-strukcija tribun je bila dimenzionirana na obremenitev 400 kg/m2. Stadion je bil projektiran za 21.650 sedežev in 12.620 stojišč na štirih tribunah in za 16.200 sto-jišč v parterju. Telovadni prostor je omo-gočal sočasno telovadbo 5.000 telovad-cem. Dogodek je imel tudi mednarodno veljavo, ker je na zletu potekala športna tekma telovadcev iz Češke, Francije, Luksemburga, Belgije in Jugoslavije, ki so tekmovali v orodni telovadbi, lahki atletiki in plavanju. Po končanem zletu so stadion demontirali, les pa uporabili za druge po-trebe. V spomin na ta pomemben športni dogodek in prvi športni stadion na Slo-venskem je maketar Janko Samsa izdelal maketo, ki se nahaja v lesarskem oddelku Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri.

mag. Vladimir Vilman, vodja gozdarskega in lesarskega oddelka

Tehniškega muzeja Slovenije


KRIŽANKA

Geslo iz prejšnje križanke: PORABJE

Prvi Ljubljanski stadion (Tehniški muzej Slovenije)

moja slovenija oktober 2010

Documents