literarna urn nbn si doc-9gxgw6bn

7/25/2019 Literarna Urn Nbn Si Doc-9gxgw6bn

1/19

Razprava obravnava znailnosti li terarne in terpreta cije , kot se je vestdes etih letih razvila v slovenistiki. N ajprej ob tekstih M. Kme cla, D.Paternuja, F. Zadravca, B. Pogorelec idr., objavljenih v prvem letniku Problemov, zarie njene zahteve in sploneja naela (se pravi njen celostni in historino usmerjeni pristop), potem opozori na diskusijo ometodah in znaaju literarne zgodovine, kjer se je ob koncu petdesetih

in na zaetku estdesetih let odprla tudi mon ost literarne interpretacijekot specifinega vidika literarnozgodovinske metodologije (B. Paternu, D. Pirjevec, A. Slodnjak), nato se ustavi pri nekate rih naelnih tekst ih ,ki govorijo o mestu in znailnostih literarne interpretacije (F. Bernik, .

Barbari, F. Zadravec); konno opozori na posamezne zglede takih interpretacij (H. Glui, M. Kmecl, B. Paternu, A. Skaza, F. Zadravec idr.).

V estdesetih letih se je znotraj slovenistike kot njen sorazmernopom em ben del dolo neje razvila literarna interpretacija. Pristopi,

metodoloki vidiki in naela, ki jih je slovenistika vzpostavila s svojointerpretacijsko teorijo in prakso, se do neke mere razlikujejo od nael,ki so jih razvili drugi tokovi slovenske literarne vede, zlasti skupinaavtorjev, ki se je oblikovala ob Perspektivah. Zato lahko govorimo obslovenistini literarni interpretaciji estdesetih let o sorazmernokohere ntni in samosvoji liniji literarne vede.

Leta 1962 je za ela izhajati revija Problemi; prav v prvih tev ilkah terevije so se razlono oblikovale osnovne razsenosti literar-nointerpretacijskega modela, kot so ga ponudili njeni sodelavci(veinom a slovenisti). Ti avtorji so svoj koncept zastavili kot alternativot. i. idejni kritiki, ki sojo razvijali sodelavci Perspektiv,v marsikakem

problemu je lo tudi za odkrito polemiko proti naelom, ki so jih zastopale Perspektive.

Problemi so v svojem prvem letniku objavili vrsto lankov,posveenih vpraanjem literarne kritike in s tem tudi literarne interpretacije. Zato je koristno za razumevanje nael, ki jih je slovenistikarazvila v literarni interpretaciji, e se ob tej vrsti lankov ustavimonekoliko natanneje.

Matja Kmecl je v lankuM o in nemo2presojal kritike prakse, kotso se uveljavile v slovenskem prostoru, in nael tri glavne pristope:socioloko fundirano kritiko, ki ie resninost in adekvatnost drubene

pogojenosti umetnine, vidmarjansko estetsko kritiko in pa kritiko t. i.kritine generacije, torej avtorjev, zbranih okrog Perspektiv. PoKmeclovem mnenju je slednja pravzaprav ukinila klasino li terarnokritiko in jo vklju ila v obm oje filozofskega traktata; posam ezna um etnina je ne za nima ve kot zaokroen, suveren organizem po sebi, pa pale toliko, kolikor lahko v njej od krivamo inkarnacijo neke filozofske teze.Km ecl sam se je zavzel za drug ano kritiko, ki bi bila univerzalna, ki bik delu pristopala z vseh strani in uporabljala vse prijeme, pri tem pa bistrogo nadzirala lastno obm oje in svoj odnos do metode.

Sorodno stalie je zagovarjal Bo ris Paternu v spisu Nekaj problemov nae kritike .3 Tu je med drugim opozoril, da kritik najee izbirapredvsem tisto, kar mu lahko slui za utemeljevanje njegove lastneideologije. Toda eprav kritika ne m ore biti isto objektivna do teksta, ssvojo sam ovoljo ne sm e kriti avtentinosti objekta. Paternu je opozorilna delovni postopek, pri katerem so monosti take samovolje monoskrene, na tako imenovano integralno interpretacijo. Za tako interpretacijo je bistvena tenja, da se kritik prebije skozi vse plasti dela inujame temeljno strukturalno zakonitost celote. Zakonitost, ki jo vdialektin em sm islu morajo potrditi vse plasti, e je resni na. V tej

Igor Zabel

LITERARNA

INTERPRETACIJV SLOVENISTIK

ESTDESETIHLET

Primerjalna knjievnost (Ljubljana) 13/1990 t. 2 25


2/19

zakonitosti je bistveno zajeta umetnikova slika sveta vse od njenihustven o-mis elnih manifestacij pa do jeziko vne ga izra za.5 Tako sozabrisane meje med vsebino in optiko. Vse plasti in vsi vidnejiposamini pojavi so dialektino razloljiv kontekst enega samegaaria. ele po taki interpretaciji se do te strukturalne resnice lahkoopredeljujemo ali jo presojamo.

Tako zastavljenim staliem so bili blizu tudi drugi avtorji, ki so vProblemihpisali o vpraa njih kritike. Joe Snoj je v svoji Naelni glo sih konkretnemu pojavu 6 polemiziral z Vitalom Klabusom in nasprotovaldelitvi umetnine na estetsko lupino in idejno jedro (kar naj bi biloznailno za predstavnike idejne kritike), prav tako pa tudi stariracionalistini delitvi na vsebino in obliko. Menil je, da se resnina potk bistvu umetnine ponuja skozi njeno celotno estetsko in vsebinskoidejno strukturo; ele taka kritika je kompleksna in objektivno idejna.Tudi Franc Z adravec je razreil dilemo, ki jo je nakazal na slov njego vegalanka Idejna ali estetska kritika ,7na sintetien nain: potrebna sta obapristopa, saj je potrebn o literarno delo razume ti kot dialektin o enotnost

vsebine in oblike. Niko G rafen aue rje v lanku Kritika in njen p re dm et zarisal razpon kritikih metod od dcskriptivizma do racionalistinefilozofske kritike, ki obravnava predvsem idejno strukturo, vmes pa sepojavlja idejni in estetski eklekticizem, fragmentarnost ipd. Filozofskiobravnavi literarnega d el aj e v tem spisu predvsem oital, da sprejem a leto, kar se sklada z njenimi idejnimi razmerji, in odklan ja vse, kar je temukonceptu tuje. Kritiko je definiral kot knjievno zvrst, ki mora svojpredmet prouevati in ga, ko ga spozna, tvorno interpretirati,9 pri tempa mora kritiki sistem upotevati obe bistveni komponenti umetnikegadela, idejnost in njeno formalno realizacijo. Literarno delo je namre

organizem s tipinimi vsebinskimi in oblikovn imi ko mp one ntam i 10 invsebuje tudi vrsto elementov, ki jih ne mo remo obsei zgolj z razumom .Grafenauer je zato zahteval integralno, tvorno razkrivajoo, sintetizirajoo kritiko, toda v sodobni kritiki, za katero je m enil, da pogostone mo re v celoti obsei in akceptirati resnice kritinega objek ta, takesinteze ni nael. V sklop teh razprav kljub svoji specifinosti sodi tudilanek Brede Pogorelec Vpraanje s is tematine krit ike je z ik a j2avtorica

je tu med drugim poudarila potrebo po obravnavi jezikovnih aspektovliterarnih del, ki bi jih bilo treba ocenjevati tudi glede na to, v kaknemrazmerju je jezikovni izraz s fabulo in idejo. Opozorila je tudi namonost, da se v posebnih elementih jezika izpriuje posebno avtorjevohotenje po izpo vedi, ki ga ni m ogoe razbrati zgolj iz vsebinske analize.

V glavnem torej vsi nateti avtorji pon avljajo oitek idejni kritikiPerspektiv, da literarno delo reducira le na njegovo temeljno idejnostrukturo, da zanemarja tevilne bistvene vidike dela, ki jih pojmuje lekot ovoj idejnega jedra, da torej obravnava delo le kot enkratnorealizacijo obega. Sami pa poudarjajo, da je treba literarno umetninopojmovati kot organizem, kot dialektino enotnost vsebinskih in formalnih vidikov; zato mora biti seveda temu ustrezen tudi kritiki in interpretativni pristop. Literarno delo je treba obravnavati z vseh njegovihrazlinih vidikov, vendar ne tako, da bi lo pri tem le za mehanino

setevanje aspektov ali celo eklekticizem. Nasprotno, vse plasti dela some d seboj funkcijsko po vezan e in interpretacija mora dem onstrirati pravto koherentnost. Najjasneje je to izrekel Boris Paternu: kritika moraprodreti do temeljne strukturalne zakonitosti celote, ta zakonitostopredeljuje vse plasti dela in je njegov o arie oziroma tvorni oblikov alni center. V lui integralne interpretacije se torej literarno delo kaekot specifien in celovit estetski predmet; njegova celovitost pa je vsoglasju, enovitosti posameznih vidikov, ki so med seboj funkcionalno


3/19

dialektino povezani. Zato interpretacija ne sme reducirati dela le nanjegov o estetsko ali idejno strukturo, pa pa mora biti njen predme t pravta celovitost, naelo, ki usklajuje in povezuje posam ezne plasti in vidikedela ter vzpostavlja njihovo funkcionalno vzajemnost. Temeljna strukturna zakonitost dela, kot jo pojm uje Pa te rn u je resda realizacija umetnikove slike sveta, vendar te slike sveta ne moremo omejiti na

racionalno-diskurzivni idejni koncept, pa pa jo moramo razumeti pravkot tisto jedro, ki se manifestira tako v miselnosti in ustvovanju kot v

jezikovnem iz razu.Tako izoblikovan i koncep t integralne interpretacije (in pravzaprav

problem atika literarne interpretacije v doloneji obliki sploh) pa se je vslovenistiki po javil ele ob prelom u v estdeseta leta. V petdesetih letih

je namre v slo venis tik i odlono prevladoval zgodovinski koncept(vasih pov ezan tudi s sociologistinim prijem om, npr. v nekaterih spisihM arje B orn ik13). Tudi e se je v okviru zgo dovinske obravnave literaturepojavilo vpraanje o razumevanju dela, je bilo najvekrat zajeto v kav-

zalno-pojasnjevalni sklop in podrejeno pozitivistinim znanstvenimidealom. Pri tem je mogoe opozoriti na nekatere zanimive posebnosti.Tako se je vpraan je razum evanja in tudi in terpretacije literarnih del nazanimiv nain pojavljalo v nekaterih spisih Antona Slodnjaka.Problem atiko, kot jo odpira Slodnjako v pristop, je mogoe posebej jasnorazbrati iz njegove razprave O Preernovem Slovesu od mladosti" in oliterarnozgodovinski rehabilitaciji Antona von Scheuchenstuela starejega.14 e na slov sam kae, da gre v spisu za prav zapr av nena vadn ozdruitev strogo litera rnozgodo vinskega pristopa v pozitivistinem, celofaktografskem smislu (razprava se ukvarja tudi z vpraanji sorazmernoobrobnega pomena, npr. o znaaju Antona von Scheuchenstuelastarejega, o njegovih namerah pri pisanju priporoila Preernu ipd.) inanalize pesmi, ki se e blia interpretaciji v ojem pomenu besede. Tametodoloki dualizem pri Slodnjaku pravzaprav odseva in hkratirazkriva implicirani dualizem samega predmeta. Literarno delo nastopapo eni strani v svoji zunanji, po drugi pa v notranji razsenosti; vprvem smislu je zunanje, torej objek tivno historino dejstvo in kot takopovezano z drugimi dejstvi v kompleksen vzrono-posledini sklop, vdrugem smislu je relativno samo stojna umetnina, organizirana po um etnostnih in estetskih zakonih in kot taka nad asov na vsaj toliko, da

je kot predm et recepcije dana v soasnosti z recipientom. Tak konceptje recimo m ogoe razbrati iz naslednjega odlomka iz Slodnjakovegaspisa: Slovo od mladosti je pa predvsem pesnitev in zato umetnina, insicer zelo premiljena in svojevrstna. Na njeno m etrino obliko so moglidelovati razni zunanji zgledi in pesnikovo prizadevanje, da jih sprejmein izvirno razvije. Tudi prvo vzpodbudo k njeni stvoritvi je mogel datiPreernu zunanji dogodek. Toda ko je vzp odbudo sprejel, je postala stvarsamo njegove umetnike predstave in moi.15 Slodnjaku se kot toka,ki pove zuje zun anji in notranji aspekt umetnine in s tem utemeljuje tudimetodoloki dualizem pristopa, pokae predvsem umetnikov doivljaj:M ome nt izgube sleh erne iluzije o ivljenju je bil za pesnika identien z

mo men tom obutka p ostaranja in z mom entom spoetja ideje Slovesa. 16Od tod tudi Slodnjakova opredelitev poglavitne interpretacijskedolnosti; le-ta je po njegovi definiciji razlaga ivljenjske in umetnostne vsebine del a. 17 Taka definicija sicer podreja interpretacijo k avzalnim literarnozgodovinskim aspektom, a v teh okvirih ji odrejanekakno avtonomijo. Predvsem pa lahko reemo, da se v tem lankueksplicira sicer pogosto netematizirani pomen razumevanja za literarnozgodov ino kot konstruk cijo kavzalnega sk lopa.18


4/19

Slodnjakova razmerom celovita, vendar pa kratka in kavzalno-zgodovinskim aspektom podrejena interpretacija Slovesa od m ladostij ebila v slovenistiki petdesetih let precej osamljen pojav. Tudi Slodnjaksam v nekaterih drugih spisih teksta ni obravnaval kot celovite in strukturirane celote, eprav je razumevanje povezoval z literarnozgodovinskim pojasnjevanjem ali pa ga je vkljueval vsaj kotneeksplicitno predpostavko. Ob Slodnjaku so se sicer e nekateri drugiavtorji lotevali motivnih, tematskih in stilnih analiz literarnih del in sebliali literarni interpretaciji, kljub temu pa n iso razvili interpretacije kotposebnega pristopa k delu in kot vsaj relativno samostojnega,metodo loko utem eljenega in reflektiranega postopka.

Metodoloka prevlada li terarne zgodovine, navezane na pozitivistino tradicijo, se kae tudi v naelnem zavraanju imanentne interpreta cije, to se pravi Staigerjevih in Kayserjevih interpre tacijskih naelin postopkov. Tako je Slodnjak zavrnil tenje po aplikaciji inter-pretacijsk e metod e v smislu S taigerjevih in Kay serjevih zgled ov 19, saj

je ta metoda nastala ob interpretacij i Goetheja in nemke romantike in je

zato vpraanje, e je zanimiv a tudi za slovenske pesnitve. Nam esto tegaje S lodnjak nakazal drugano monost, da bi nam re zrasla iz domaeliterarnozgo dovinske prakse nov a koncepcija k ritike in interp retacije.20e upotevamo prevladujoo naravo takratnega li terarnozgodovinskegapisanja, zlasti pa spise Slodnjaka samega, npr. interpretacijo Slovesa od

M ladosti ali (nekoliko kasnejo) H ie Marije Pom onice ,21 lahko sprecejnjo gotovostjo domnevamo, da bi bila taka interpretacija tesnopovezana z literarno zgodovino ali celo vkljuena vanjo ter da bi seinterpret trudil po eni strani im bolj zmanjati vlogo lastne subjektivnosti, po drugi pa zajeti delo z raznih strani oziroma aspektov zoblikovn ega, vsebin skega ipd.; pri tem bi se ves as skliceval na literarnozgodovinske ugotovitve.

Tudi Franc Zadravec je nekako v tem asu odlono branilupravienost literarne zgodovine in koncept kavzalnega pojasnjevanja.Poud arjal je, da umetnik ega dela ni mogo e loiti od ustvarjalca in tegazopet ne od asa in okolja, tedaj od drubene duhovne in politinefiziognom ije, v kateri ivi. Kavzalni princip je zagovarjal v kontekstumarksistinega koncepta literarne zgodovine (katerega temelj je pravzaprav objektivistino pojmovanje teze, da drubena bit ljudi doloanjihovo zavest) in zato oporekal morebitnim oitkom, da ostaja raziskovanje verige as-prostor-umetnik ujeto v pozitivistino metodo. V

imenu takega koncep ta je zato zavrnil Kayserja in ostale, ki jim je formaosnovni in edini problem, in poudaril nujnost kompleksnega pristopa kliterarnim delom. Menil je, da se mora literarna zgodovina lotevati tudiestetskih, idejnih in etinih vrednot del, pa tudi vrednotenja. Kljunipojem, ki omogoa tak kompleksen pristop in ki povezuje objektivnodrubeno in zgodovinsko realnost s strukturiranostjo teksta, je tudi priZadravcu koncept doivetja. V svojem spisu med drugim pie:Posamezne umetnine so izraz umetnikovih doivetij. Do teh doivetijse mora literarni zgodovinar prebiti, ako hoe dojeti umetnikovodoivljajsko stru kturo.23 Na pomen literarnozgod ovinsk ega konce pta in

njegovega metodolokega primata kae tudi dejstvo, da sta inter-pretacijsko metodo nekoliko kasneje zavrnila tudi Duan Pirjevec inBoris Paternu (ob njunih spisih se bom e ustavil).

Literam ointerpreta cijski k oncepti, ki jih je slov enistika razvila okrogleta 1960, pa se vendar niso pojavili v povsem praznem prostoru.Slovenistika je e v petdesetih letih vekrat obravnavala vpraanjarazumevanja in interpretacije literarnih del ali probleme, ki so temvpraanjem blizu. Toda sredi petdesetih let je v slovenistiki vpraanje


5/19

literarne interpretacije nastopalo predvsem kot vpraanje olske prakse,ped agok ega pristop a v niji in viji gimnaziji. Na ta vidik je bila e odzaetka svojega izhajanja pozorna revija Jezik in slovstvo; v tej je izlove tekstov, ki se ukvarjajo z vpraanji mode rnizacije pouka slovenines pomo jo an alize in interpretacije literarnih del. V enem teh lankov jeavtor celo predlagal, naj se olske ure spremenijo v nekakne sem inarje

za idejno-estetsko interpretacijo.24 Za tako interpretacijo, pojmovanokot pedago ki postope k, je bilo znailno, da se je lotevala najrazlinejihvseb inskih in formalnih vidikov dela (tako vzorna interpretacija v omenjene m spisu podaja snov in zgodbo teksta, kraj in as, znaaje in razmereter idejo in motive, n ato pa e komp ozicijo in tehniko ter idejo in slog),vendar gre pri tem najvekrat za precej mehanino setevanje posameznih vidikov, ne pa za demostrac ijo njihove medse bojne skladnosti ali celoza razkrivanje kakega temeljnega zakona dela.

Tesna zveza interpretacije s pedagoko prakso (seveda predvsem nanivoju univerzitetnega pouka) je bila za slovenistiko znailna tudi kasneje. To seveda ni kaka specifika slovenskeg a prostora. Na to je opozorilnpr. Jane z Rotar, ki je ob pregledu revije Umjetnost rijei zapisal, da se

je pom em ben segment in terpretacijskega pris topa razvil v smerslovstveno-pedagoke metodike.25 Lahko reemo, da je velik delsvetovne literamointerpretacijske prakse nastal kot aspekt univerzitetnega tudija, npr. celotna angleka in amerika ola New Criticism, doneke mere pa tudi imanentna interpretacija, zagrebka ola okrogrevije Umjetnost rijei; podobno velja za literamointerpretacijskorelevan tne vidik e dela A ntona Ocvirka. Vse to so tudi smeri, na katere sose opirali avtorji, ki so razvijali slovenistine integralne inter-pretacijske modele. To zvezo z univerzitetnim pedagokim delom

poudarjam zato, ker je v marsiem pomembno opredelila sam znaajslovenistinih li teramointerpretacijskih postopkov oziroma koncept integralne interpretacije kot tak; zahteve po celovitosti pristopa, ponjegovi objektivnosti, po vzajemnosti teoretskega in historinega aspektain po moni preverljivosti so nedvomno vidiki, ki jih zahteva praksapouevanja.

Ob vpraanju pedagoke prakse je kontekst, v katerem je nastopilslovenistini interpretacijski koncept, opredelila tudi intenzivnapolemika o vlogi, pomenu, znaaju in metodah literarne zgodovine.Tradicionaln i konc ept literarne zg odovine je zael v krizo, pojavile so se

zahteve, d a je treba literarno zgodovino modernizirati, in sicer z vklju itvijo literarno teoretskih vidikov. Bolj ali manj neposredn e reference na tediskusije je mogoe razbrati tudi v malo prej omenjenih razpravah Antona Slodnjaka in Franca Zadravca; prvi je npr. opozoril na Ocvirkovlanek Novi pogledi na pesniki st il , za katerega je menil, da nakazujepot, na kateri bi se naj zdruili literarna zgodovina in teorija26, drugi

je branil avtonomnost literarne zgodovine in poudarjal, da ni le sekundama glede na teorijo. Naelno razpravljanje o konceptu in statusuliterarne zgodo vine je bilo vedno bolj iv ahno v drugi polovici petdesetihlet in proti letu 1960. Tako je npr. Boris Paternu ob obseni predstavitviknjige Erika Lundinga Stromungen und Strebungen der modernen

Literaturwissenschaft poudaril, da je poleg skrbnega poznavanja historinega, biografskega ter tekstovnega gradiva smotrnemu raziskov alcu neizogibno potreben tudi globlji literarnozgodovinski in metodolokikoncept. Da mu je potreben osnovni usmerjevalni vidik, ki z ustreznimpostop kom to gradivo tudi izbira, ga spravlja v vije smiselne zveze in vimbolj dognana idejna in estetska razmerja.28 Hkrati je izhajalo tudivse ve lankov in razprav, ki so se ukvarjali s teoretskimi vidiki alistrukturiran ostjo del, s stilistiko, motiviko, ko mp ozicijo ipd., ter se tako


6/19

bliali literarni interpretaciji. Pojavile so se tudi posamezne interpretacije, ki so se ukvarjale z notranjo pove zanos tjo posame znih vidikovdela, npr. snovnega, motivnega, idejnega, kompozicijskega, jezikovno-stilnega, fonetinega ipd.29

Premike, d o katerih so pripeljale razprave o literarni zgo dovini okrogleta 1960, nam do bro poka eta dv a naelna spisa, ki sta oba izla vJeziku in slovstvu v letniku 1960/61. Boris Paternu je v razpravi Lite rarna

zgodovina v sodobnem ivljenju30 poud arjal te njo po sinteti nem litera rnozgodovinskem pristopu, ki bi zdrueval socioloko biografske,filozofsko idejne in estetsko stilistine meto de.31 eprav avtor tega nepoudarja posebej, je vendar oitno, da je tako zastavljen literarnozgodovinski pristop tesno povezan tudi z vpraanji literarne interpretacije oziroma da implicira vzporednost ali celo vzajemnostzgodovinskih in interpretacijskih postopkov. Taka vzporednost nujnoizhaja iz opredelitve literarne zgod ovine in njenih nalog, kot jo je pod alPaternu v svoji razpravi: Literarna zgodovina je veda, katere osrednjinamen je, prodirati v svet knjievne umetnosti . Njena upravienost je

predvsem v tem, da poglablja razumevanje, dojemanje in vrednotenjeliterarnih del. Ta vzpore dnost in vzajem nost sega prav doproblematike notranje strukturiranosti dela in povezanosti njegovihaspektov. R aziskovan ja ali razlage ume tnikega izraza nujno o stajajo nadeskriptivni, t. j. amorfni ravni vse dotlej, dokler v umotvoru samem neznamo najti njegove emocionalne, idejne, naposled pa tudi stvarnodrubene, zgodo vinske osnove. Ta dialektina pot od izraza k vsebini alinarobe je ena izmed bistvenih pa tudi najtejih operacij knjievnegazgodovinarja. Domnevamo lahko, da se prav tu, ob problemupovezano sti vsebine in izraza, v problem atiko literarne zgodov ine vpletetudi problematik a interpretacije.

Istega leta se je v diskusijo o literarni zgodov ini ter o novih aspektihin metodah v literarni vedi vkljuil tudi Duan Pirjevec; njegov spis Onekaterih sodobnih vpraanjih slovenske literarne zgodovine33 je edennajza nimiv ejih in najdo slednejih prispevko v v tej debati. Tudi Pirjevecne zavraa literarne zgodovine, nasprotno, poudarja, da je treba nadaljevati Kidrievo in Prijateljevo delo, vendar pa je treba ob tem iskatitudi novo zgodovinsko sintezo. Do neke mere je namre upravienVidmarjev oitek, da gre l iterarna zgodovina pravzaprav m imo u me tnosti. Pozitivizem je res postavil literarno zgodovino na eksaktneznanstvene temelje, toda pri tem je zanemaril besedno umetnino kot

nekaj specifinega, kot relativno avtonomno in izrazito estetskodejs tvo.34 Na drugi strani je prinesla interpretacijska m etoda (Pirjevectu ome nja npr. olo New C riticism) v ospredje samo umetnino, a pri tem

je zala v drugo skrajn ost in jc hote la ukin iti sleherno zgodovinskoopredeljenost besedne umetnine.35 Ti dve izkljuujoi se, vendarenostranski naeli vodita v znailno dilemo: Ako [literarna zgodovina]sprejme teze interpretacijske metode in se jim dosledno podredi, moratako reko ukiniti samo sebe. Ako pa bo vztrajala pri nekaterih ustaljenihnazorih in postopkih, ji bo umetnina sam a e vedno ostala nedostopn a ine naprej se bo ukvarjala predvsem s splonimi zgodovinskimi opisi, z

drubeno in politino zgodovino ter bo veino svojih sil usmerjala viskanje bibliografskih in biografskih podatkov.36 Tako formuliranadilema je pravz aprav bistvena za vso takratno slov enistiko in za literarnovedo sploh; pojavlja se npr. tudi v malo prej omenjenem Paternujevemspisu.3 Pravzaprav je stroga forma ali-ali (torej ali literarna zgodovinaali interpretacija) bolj navidezna. Literarna zgodovina ima e vnaprejdoloen prim at pred interpretacijo, ki se tu realno ne pojavlja kot ena kovredna alternativa, pa pa kot aspekt, ki bo dopolnil in modificiral


7/19

literarn o zgodov ino; le-ta pa pom eni temelj literar ne vede. To takoj potrditudi nadaljevanje Pirjeveve razprave: kritika pozitivizma, zlasti priinterpretacijski metodi, je pokazala, da umetnina ni samo rezultat inda njenega bistva e nismo razloili, e smo popisali splone in individualne tenje in sile, ki so se v njej izrazile, 8 toda tudi teze, daumetnina nima svoje zgodovine, ni mogoe sprejeti.

Teze, kot jih je Pirjevec predstavil v tej razpravi, so znailne za

glavnino soasne slove nske literarne vede; zlasti Ocvirk je sistem atinoin obseno razvil zelo podobna pojmovanja. Gre za vpraanje, kako selahko izog nem o temu, da bi umetnino reducirali zgolj na njene pogoje invzroke (torej kako ne izgubiti izpred oi dela kot samostojne estetskeentitete), ne da bi pri tem zali v nezgodovinskost in subjektivistinosamovoljo. Vpraanje razumevanja, razlage oziroma interpretiranjaliterarnega dela se torej pojavlja v kontekstu metodoloke prenovitveliterarne zgodovine; cilj te prenovitve je, da stopi v ospredje samoliterarno delo (vendar e vedno k ot nekaj, kar je po svoji naravi bistvenozgodov insko), ne pa kavzalni sistem, ki ga pogojuje.

Pirjeveva razprava je med drugim pomembna zato, ker nasprotjamed (pozitivistino) literarno zgodovino in samovoljno, ahistorino interpretacijo ne odpravlja kot dvoje metodolokih skrajnosti inenostranosti, ki jih je mogoe razreiti s srednjo potjo oziroma z uravnoveeno pravo mero v metodolokem pristopu, pa pa pokae naizkljuujoi se naeli, ki jih metodi predpostavljata; opozarja torej nanezdruljivost pojmovanja dela kot lena v kavzalni verigi s pojmovanjem, po katerem je delo avtonomna, notranje organizirana entiteta, kikot taka v branju nastopa kot nekaj istoasneg a. Pirjevec je tonasprotje dojel kot dialektino protislovje: Umetnina ni samo vsotavzrokov, marve je tudi samostojen organizem z lastno notranjo strukturo, tako reko s samostojnim notranjim ivljenjem. Ni dvoma, da jenastala kot posledica doloenih zunanjih pobud, je plod objektivnih insubjektivnih teenj, toda v trenutku, ko je nastala, je postala dejanskonegacija vseh svojih vzrokov in se spremenila v novo, samostojnodejstvo, ki ivi neod vis no od svojih vzrok ov.39 Jezik d ialektin e analize,ki g a je Pirjevec uporabil, nas lahko vodi, da postavimo dom nevo o tretjistopnji triade; le-ta je lahko v samem branju, ki se razumevanja dela vnjegovi avtonom nosti in izven asnosti lahko loteva le ob vnaprejnjempoznavanju zgodovinskih dejstev ter vzrokov in pogojev dela. Napovsem vzporeden triadni nain razreuje Pirjevec tudi metodoloki

vidik tega protislovja, nasprotje med pozitivistinim historizmom innjegovo negacijo, ahistorino interpretacijsko metodo. Kot sintezo tehdveh nasprotij poudarja (podobno kot drugi pisci) projekt literarnezgodovine, ki bi bila v skladu z naravo svojega predmeta, ki torej ne bizahajala niti v pozitivistini redukcionizem niti v subjektivistini ahi-storizem, pa pa bi imela za osnov o jasn e nazore o specifinosti literarneumetnine, o zakonitostih, ki urejajo njen notranji ustroj.40 Tako sintezo

je m ogoe dosei, e se literarna zgodovina nasloni na doseke literarneteorije, podroja, ki raziskuje specifino s trukturo umetnosti.

Pirjevev spis jasno kae, kak preobrat je doivela slovenistika(oziroma vsa slovenska literarna veda); bistvena razsenost tegapreobrata je vzpostavitev literarnega dela kot samostojne estetske(eprav tudi bistveno zgod ovinske) entitete. Prav tu pa se odpira monostliterarne interpretacije; seveda ne v smislu ahistorizma in subjektivizma,pa pa (e izpeljemo implikacije, ki jih lahko najdemo v nekaterihprispevkih k razpravi o statusu literarne zgodovine) kot toke, v katerise zdruujeta literarna zgodovina in literarna teorija, ki vsaka po svojeponujata nujno orodje za prodor v delo in omogoata njegovo


8/19

razumeva nje. Zato ne more biti nakljuje, da je v slovenistiki vzporedn oz naeln im razpravljan jem o konceptu literarne zgodo vine prilo tudi dorazprav e o naelih in ciljih literarne interpretacije. O b tem sta zanimivavsaj dva spisa.

Prvi od njiju je razprava Franceta Bernika O interpretaciji besedne umetnos t i41 Izhodie tega spisa je znailno: zahteva po upotevanju

literarnosti literarnih del oziroma tista konstelacija v literarni vedi, ki sekae kot nasprotje med pozitivizmom in imanentno interpretacijo.Interpretacija kot posebna metoda v zgodovini besedne umetnosti postane aktualna ravno z zahtevo po izoblikovanju metode, ki bi zajelaliterarnost dela. Ker lahko po vsebini bolj ali manj vsako leposlovnoumetnino vkljuimo v kulturnozgodovinske, psiholoke, ideoloke indruge kon tekste, nam kot literarni aspekt dela preostan e predv sem forma;od tod tudi poudarjeno zanimanje zanjo. Forma, zlasti jezikovna, je pomn enju mlajih teoretikov edina zares literarna kategorija v literaturi.Poudarjanje problema forme je po Berniku tudi reakcija na Geistesge-schichte, na njen idealizem in zapostavljanje duhovno oziroma miselno

manj bogate knjievnosti. Literarne raziskave so s premikom poudarkana pesnike forme in jezik spet dobile eksaktno osnovo, od te pa so sespet oddaljile, ko so nekateri avtorji (npr. Kayser) prevzeli naelafenomenologije in torej zapostavili vpraanja nastanka, pogojenosti invzronih zvez pojavov. Bernik je precejnjo pozornost posvetil tedajoitno odmevnem u delu Erika Lundinga (v prej om enjenem tekstu ga jeobseno predstavil tudi Boris Paternu). Od Lundingovih tez poudarjaBemik predvsem, da je eksaktna interpretacija vezana na pesniki slog,zato ima v tem kontekstu pose ben pom en raziskov anje jezik a in stila. Stil

je po en i st rani jezikovni stil dela, po drugi pa tudi njegova notranja

oblika, notranja struktura. Lunding je torej postopek interpretacijezasidral v besedno obliko ali stil umetnine, vendar ta stil pojmujezgodovin sko razvojno. Ob stilni interpretaciji dela se pojavi tudi problemnjegov e notranje oblike. Pri Lun dingu so stilne opredelitve izhod ie zaraziskavo idejnovse binskih plasti; vendar pa se je od povedal tem u, da biprodiral v osebnoizrazno jedro umetnine in v njeno genetino razlago.

V Bernikov em lanku je novi pom en literarne interpretacije res tesnopovezan s pojmovanjem literarnega dela kot posebne, relativno avtonomne entitete, toda ker je svojskost dela, kot reeno, predvsem vnjegovi formi, je interpretacija ome jena predvsem nanjo in ima zato tudisorazmerno omejen pomen. To je mogoe razbrati tudi iz Bernikove

opredelitve interpretacije oziroma interpretacijske metode. Interpretacija je star znanstveni termin, ki pomeni tekstno razlago. Ko t mo derna literamoznanstvena smer se interpretacija ni dosti oddaljila od svojenekdanje vloge. Tudi danes temelji ta metoda na preprianju, da lahkodojamemo, razumemo in razloimo jezikovno umetnino iz nje same, brezposegov v biografijo, sociologijo in brez drugih zgodovinskih raziskav.43 Njena pogla vitna ali celo ed ina resnina vredn ost je zato v tem,da se natanno in temeljito loteva literarnega besedila in s tem poudarjavidik tekstnega raziskovanja; raziskovanje besednih plasti v stilni ingramatikalni analizi namre vodi do globlje vsebine literature. Ne samo

da ima z Bernikov ega gledia tako zastavljena interpretacija pravzapravznaaj pom one discipline, ki jo je nujno treba dopolnjevati e z drugimimetodami, e hoemo dognati vsebino kakega izraza, smisel podobe alipomen simbola; podrediti jo je treba tudi zgodovinski perspektivi.

e ozkost pri opredeljevanju pojma li terarne interpretacije v Bernikovi razpravi kae e na nekatere negotovosti ob tej problematiki, pa

je iz lanka tefana Barbaria Nekatera vpraanja li terarne interpretacije44 oitno, da je nastal v asu, ko se je koncept literarne


9/19

zgodovine e v veliki meri spremenil in je v njem dobila svoje posebnomesto in vlogo tudi interpretacija. Barbariev spis je sicer sorazmernokratek, ven dar je pri opredeljevan ju problematike irok in jasen.

Ni presenetljivo, da se tudi Barbari sreuje s problemi literarneinterpretacije najprej ob iman entni interp retaciji. Zanim ivo pa je, da tene odkloni e vnaprej kot enostrani subjektivizem, pa pa je v svojih

opredelitvah pravzaprav blizu nekaterim temeljnim postavkam te ole.To je oitno npr. ob izhodini opredelitvi predmeta: Interpretacija vsmislu strukturalne analize je poseben vid literamoznanstvene razprave,ki se predmetno omejuje na besedne umetnine in ugotavlja v literarnihstvaritvah ume tnostne kvalitete, to je es tetske vredn ote.45 To je stalie,ki je povsem oitno naslonjeno na Kayserjeve in Staigerjeve teze: vinterpretaciji nastopa d elo kot (relativno) samostojen estetski objekt; keravtor poudarja, da gre za strukturalno analizo, je jasno tudi, da je za taobjekt odloilna njegova strukturiranost.

Seveda se tudi Barbari ni mogel izogniti vpraanjem o razmerju med

historinimi in ahistorinimi aspekti umetnine; eprav je koncept delakot relativno avtonom ne (in v tem smislu transhistorine) estetske strukture nujen za interpretacijo, kot jo je avtor zastavil, je zavestno podrejenzgodovinskemu konceptu. Barbari poudarja: Na interpretacijski koncept (ljubljanskega seminarja prof. Ocvirka kakor drugih slovenskihliterarnih zgodovinarjev, ki se s tem delom ukvarjajo) sloni tako kotprogramska smer zagrebke Umjetnosti rijei na zgodovinski osnovi.46 (Navedeni odlomek je zanimiv tudi zato, ker navaja dvapomembna vira za slovenistino literamointerpretacijsko tradicijo delo Antona Ocvirka oziroma njegovega seminarja, kjer sta bila odnos

med historino-razvojnim pristopom k umetnini in vpraanjem njeneavtonomne estetske zgrajcnosti ter sploneje vpraanje razmerja medliterarno zgodovino in literarno teorijo dva od temeljnih problemov, indelo zagrebke ole, avtorjev, ki so od leta 1957 izdajali Umjetnostrijei, pripravili pa tudi obseen metodoloki prironik Uvod u knjievnost,ki je nato doivel vrsto izdaj.) Temeljno naelo ostaja zgodov inskazavest, torej zavest o tem, da so literarne umetnine bistveno asovnipojavi in da jih moramo zato obravnavati predvsem v njihovemzgodo vinske m kontekstu. To se na metodo lokem nivoju kae kot primatliterarne zgodov ine oziroma zgodov insko koncipirane literarne znanosti,v katero se interpretacija vkljuuje kot sicer pomembna, a le delnametoda , toneje, kot ena od metod analize literarnih del (tako kot idejna,biografsko-genetina, socioloka ali kulturnozgodovinska). Vse temetode skupaj tvorijo instrumentarij ali sistem^ostopkov, ki vodijo dopop olnejeg a razum evanja literarnega dela . To pome ni, da pojemrazu mev anja ni povzet v strukturalni analizi estetskega predmeta, pa pa

je nadrejen sami inte rpreta ciji; vzpostavljen je kot poznavanje vsehzunanjih in notranjih vezi in razmerij dela. Lahko torej reemo, danastopa literarno delo v dveh kontekstih oziroma na dveh nivojih. Naprvem nivoju je delo vzpostavljeno kot estetska struktura, pri emer sovpraanja pomenskih razsenosti neloljiva od vpraanj notranje sklad

nosti posameznih elementov dela; na drugem nivoju pa se ta strukturakae kot len nekega irega konteksta, ki ga vzpostavlja zgodovina ssistemo m pogo jevanja ozirom a vzrono-posledinih povezav. (Pri tem ninujno, da ta zgodovinski sistem nastopa v obliki stroge pozitivistinekavzalnosti; Ocvirk ga je npr. transformiral v vpraanja procesa genezedela.) Literarno delo kot eleme nt konteksta se tako vzpostavlja iz svojegapoloaja v tem kontekstu, iz zvez z drugimi elementi ipd. To velja tudiza njegovo estetsko strukturiranost samo.


10/19

Avtor nato obljubi, da bo podal nekaj praktinih nael, kako interpretirati, da bo postopek znanstveno zanesljiv, se pravi, da se interpretne bo prepual subjektivnim improvizacijam in ne bo vnaal v razlagoteksta avtorju tuje momente.49 Ta naela pa niso, kot bi lahko sklepalipo naveden ih besedah, kaki konk retni praktini napotki, pa pa le splonanaela interpretacije. Lahko si jih ogledamo nekoliko podrobneje.

Prva postavka poudarja, da je interpret konkretna oseba, ki jeracionalno in emotivno doloena,50 zato je sposobnost razumevanja inpodoivljanja razlina, toda lahko se stopnjuje ali ponehava, zato jo jetreba gojiti. Druga postavka je pravzaprav pendant prvi: Vsak interpretiran umotvor doloa sebi lastno, specifino obliko interpretacijskerazlage.51 Vnaprej dane sheme in obrazci torej ne zadoajo ve, pravzato dajejo interpreti prednost tistim delom, ki jim ustveno in miselnove povedo.

Avtor torej ne razvija zamisli o metodoloki hermenevtiki kotteoriji praktinih nael, ki so splono veljavna in uporabna. Namestoaplikacije pravil, ki bi zagotavljala znanstvenost (v pozitivistin em s m islu) interpretacijske metodologije, poudarja dialoki odnos v interpretaciji. Prvi postavki pravzaprav trdita, da interpretacija ni tehninaoperacija, pa pa je interpret s svojo ustvenostjo in racionaln ostjo njenaneobhodna predpostavka in nujno izhodie. Toda tudi ta odnos nienostranski, kajti interpretacija (in s tem v nekem smislu tudi interpret)

je bistveno doloena z znaajem svojega predmeta. Lite rarno delo ni lepasivni objekt postopkov, pa pa e vnaprej opredeljuje doloen odnosdo sebe. To stalie zveni zelo moderno (npr. blizu tezam recepcijskeestetike), vendar pa je najbr utemeljeno v starejem konceptu, namrev teoriji vivetja (avtor npr. pravi tudi, da terja interpretacija osebno

prizadeto vkljuitev v delo, avtorja in as;52 seveda pa vivetja tu nemoremo razumeti kot isti emocionalni oziroma osebnostni stik dvehindividualnosti, pa pa je podrejeno literarnozgodovinskim analizamdela in interpretaciji kot celostni obravnavi teksta.

Naslednji dve postavki pokaeta, da je Barbari dojel nekateretemeljne zakonitosti imanentne interpretacije (v nasprotju zvnaprejnjim zavraanjem te metode oziroma z dilemo literarnazgo dov ina ali interp retacij a, kar je bilo v soasni literarni vedi pogosto ).V tretji postavki poudarja pomen literarnozgodovinskega in filolokegagradiva za uspeno interpretacijo in se pri tem, kar je zelo zanimivo,

sklicuje ravno na Staigerja. S taigerjeve teze v razpravi Kunst der Interpretation povezuje celo z modificiranim pozitivistinim vzronimmodelom. Ce povzamemo Barbarievo stalie, je naloga interpretacije,da pojasni razmerje med doivljajskim svetom in izraznimi sredstvi,se pravi, da racionalno utemelji nujnost takega ali druganega ritma,stila in kompozicije.53 Zunanji faktorji nam tako omogoajo, daprodremo ravno do doivljaja kot nosilne dimenzije umetnine. NamestoStaigcrjevega gibanja v herm enevtinem krogu gre torej tu za^lincarno,enosm erno vzrono st, pa eprav je ta vzrono st modificirana. Zunanjifaktorji opredeljujejo doivljajski svet, le-ta pa doloa strukturo dela.Hkrati pa Barbarieva zamisel vzronosti res ni direktna in spominja

na Ocvirkove analize geneze del: osnovni pojem doivljaj (ta sevedavodi neposredno v nemko interpretacijsko tradicijo, morda zlasti kDilthcyu) slui kot vmesni element, ki transformira zunanje pogoje vnotranje funkcionalno estetsko strukturo.

V naslednji toki avtor od interpretacije zahteva tudi sintezo, ki jchkrati estetsko vrednoten je, in sicer zato, ker je me rilo estetske vrednostiharmon ija elementov: Po vsem tem je estetska vrednost dela odvisna odstopnje harmonije, ki obstaja med posameznimi sestavnimi deli, med


11/19

vsebinsko-moralnimi kot estetsko-oblikovnimi, med idejno-filozofskimiin utno doivljajskimi.55 Povzema torej osnovno naelo imanentneinterpretacije, zahtevo, da naj interpretacija ugotavlja notranjo skladnost, harmoninost oziroma v nekem smislu celo identiteto vsehelementov dela. To zahtevo eksplicitno postavlja tudi kot estetsko vrednostno normo.

Peta postavka nato podreja to na vivetju in podoivetju56utemeljen o interpretacijo enkratnega in individualnega dela zgodovinskiperspektivi; interpretacija slui kot gradivo za sintetine sodbe o ustvar

jalnosti posam eznih avtorjev in obdobij .Obravnavani naelni lanki, pa tudi tevilne razprave, ki so

relevantne za problematiko literarne interpretacije ali se ukvarjajo spodobnimi vpraanji (npr. vpraanji stila, zgradbe, motivike ipd.) in soizle konec 50. in v zaetku 60. let, kaejo, da se je koncept literarneanalize in interpretacije v slovenistiki razvil in utrdil. Zanj je zlastiznailna zahteva po celoviti interpretaciji, se pravi po obdelavi vsehvidikov dela, vsebinskih in formalnih, snovnih in idejnih; to lahko voditudi do teze, da je harmonija med temi vidiki pogoj in merilo estetskevrednosti dela. e v zahtevi po celovitosti interpretacije pa je imp liciranae druga zna ilna zahteva, uskladitev in terpretacije z metodam i in naeliliterarne zgodovine. Ta ne ponuja samo gradiva zanjo, pa pa je tudimerilo njene sprejemljivosti oziroma ustreznosti. Interpretacija jenamre naeloma le ena od metod, ki jih na novo koncipirana literarnazgodovina sintetizira. (Zalo pogosto izvirajo iz literarnozgodovinskegapo dro ja nek ateri glavni pojm i, s katerimi interpretacija ^operira, pa tudirezultat je pogosto literarnozgodovinski pojem ali teza.)

Zelo pomemben dokument slovenistinega interpretacijskega kon

cepta je zbornikLir ika, epika, dramatika (1965, 1971 ); v njem so zbraniteksti avtorjev, ki sodijo med najreprezentativneje pisce slovenistineliterarne interpretacije, kot se je razvijala npr. v Problemih in drugihrevijah prve polovice 60. let. Med vodilne predstavnike prvih letnikovProblemov spadata zlasti Matja Kmecl in Franc Zadravec, ob njima pav zborniku sodelujeta e Helga Glui, ki je v tem asu napisala precejanaliz in interpretacij sodobnih slovenskih tekstov, in Aleksander Skazas svojo odmevno razpravo o Rebulovem Sennem plesu. Razprave,zbrane v tej knjigi, so torej avtorji objavljali v raznih revijah prav v temasu. Tem tekstom pa so dodali e splone sistematine prikaze lirike(Zadravec), epike (Kmecl), dramatike (Glui), literarnozgodovinskemetodologije (Zadravec) in slovenske literarne zgodovine (Kmecl). Zavpraanje, ki se ga tu lotevam, je zanimiva zlasti Zadravcva razprava

L ite rarnozgodovinska metodologija, kajti v njej se posebej ukvarja tudiz interpretacijsko m etodo. Zna ilno je, da avtor priteva to metodo medliterarnozg odov inske me tode, kar ponovno potrjuje, da ima v slovenistikiinterpretacija svoje posebno, vasih relativno avtonomno, vendar vednole delno mesto v sklopu literarne zgodovine kot celostne obravnaveliterarnega dela; v Zadravevi razpravi ima torej podoben status kotbiografsko-psiholoka kritika, socioloka kritika, filozofska kritika instilna kritika. (A vtor obravn ava tudi tekstno kritiko, ki pa ima seveda kot

filoloka pripra va na samo razlago dela do neke mere drugaen znaaj instatus.) A e smo n ekoliko pozorneji, lahko opazimo, da natete literarnozgodovinske metode vsebujejo tudi aspekte, ki so zanimivi za interpretacijo literarnih del. To pomen i, da je interpretacijska metoda nujno vtesni zvezi z drugimi in da povzema njihove ugotovitve in prijeme. Tasintetinost interpretacijske metode izhaja iz nekakn ega paralelizm a alicelo vzajemnosti med njo in samo literarno zgodovino. Naloga literarnezgodovine, kot jo tu opredeljuje Zadravec, se v precejnji meri pokriva


12/19

z osnovnimi razsenostmi slovenistinega koncepta literarne interpretacije, zlasti z zahtevo po celovitem in hkrati historino usmerjenempristopu: Predm et literarne zgodov ine je besed na umetnina. Leposlovniraziskovalec jo mora obk oliti in od vseh strani vdirati van jo .58 Pra vzaprav se celo zdi, da pome ni interpretacija nekak pravi zakljuek literarnozgodovinskega dela, kar potrjuje tudi Zadraveva opredelitev naloge

literarnega raziskovalca: razloiti mora umetnino kot posebno, enkratnojezikovno strukturo.59 Lahko bi rekli, da po tej zamisli zgodovinarnajprej opravi parcialne oziroma specialne raziskave, nato pa na tejosnovi interpretira delo kot posebno estetsko jezikovno strukturo, priemer zunanje elemente povezuje z notranjimi, strukturnimi elem enti dela. (Pri tem je treba opozoriti, da Zadravec ne gradi kake hierarhijemetod, kot bi se po tej kratki oznaki morda zdelo, pa pa navaja Bar-barievo stalie iz prej omenjene razprave, da interpretacijska metodane tei po prevladi nad drugimi, pa pa skupaj z njimi slui kot instrument, ki vodi k popolnejemu razum evanju umetnine.)

Povzemim o osnovne Zadraveve ugotovitve in teze o interpretacijski

metodi. Poudarja zlasti povezanost, medsebojno skladnost posameznihelementov umetnine. Zato mora interpretacija potekati induktivno-sin-tetino. Obliko in vsebino je najbolje interpretirati simultano.60Zadrave c torej vidi (podobno kot npr. Staiger in Kayser) bistveno d ime nzijo literarne interpretacije v stalni povezanosti med analizo in sintezo,torej v tenji, da delo analiziramo, razstavimo tako, da bodo takoizolirani elementi ostajali deli celote in napotevali nanjo. V zvezi s tempa opoza rja na nevarnost, da bi raziskov alec skoz interpretacijo vnaal vdelo svoje lastne nazore in pekulacije. Interpretacija m ora torej ustrezatimerilom, ki literarno zgodovino (katere del je) verificirajo kot

znanstveno, ta merila pa implicirajo doloeno distanco med objektom insubjektom raz iskovanja. Interpretacija mora torej postaviti delo v njegovzgodovinski horizont, oziroma, kot to formulira avtor sam, moraspotovati pogoje, ki umetnino veejo na njene stvarne psiholoke insocialne osnove, na umetnika in duhovno umetniki prostor, v katerem

je um etnina nastala; 61 to pa ne le zato , da omogoi znanstv enoverifikacijo svojega poetja, pa pa tudi zato, ker te zunanje zvezetemeljno opredeljujejo notranje, tudi eminentno estetske dimenzijedela; ne gre torej le za verifikacijo razum evanja, pa pa do neke m ere zarazum evanje samo. O b tem Zadravec e posebej opozarja na celostno alitotalno interpretacijsko metodo, ki jo zastopajo nekateri jugoslovanski

literarni zgodovinarji: Totalni odnos do umetnine jim po men i, da ima tabiografsko-psiholoki, svetovnonazorski ali filozofski, kulturnozgodovinsk i in socialni (socioloki) pom en in vrednost, hkrati pa je vsata in taka vsebina estetsko izraena in opisana, urejena v poseben,enkraten jezik ovn o stilni in kompozicijski sistem ali stru kturo. 2 Lahkoreemo , da ta oznaka precej to no opred eljuje cilje, ki si jih je zastavilaslovenistika v literarni interpretaciji.

Med razprav ami o posam eznih literarnih delih, kot so zbrane v knjigi,jih je precej, ki postavljajo v ospredje izrazito li terarnozgodovinskepojme in problematiko ali pa se lotevajo le enega aspekta dela, toda v

veini razprav je vsaj implicitno prisoten proble m razum evanja in razlagedela, kot ga je opredelil Zadravec v svojem prispevku o literarnozgodovinski metodologiji. Mislim, da je med temi analizami in interpretacijami vreden e posebne pozornosti Zadravev spis o Pregljevi

M atkovi Tini; to razpravo imamo lahko za enega najlepih primerovslovenistine literarne interpretacije.

Izhodie te Zadraveve interpretacije sta dve oitni posebnostiPregljeve proze: zasnova barono-eksp resionistin ega loveka in zgrad-


13/19

ba pripo vedne ga stavka . Tako izhodie je pravzaprav zelo znailnoza slovenistini pristop. Zadravec npr. e na samem zaetku zdruujevsebinski vidik (strukturiranost loveka) s formalnim (zgradba stavka),pri em er sta aspekta seveda m edsebo jno odvisna, saj pisatelj ele s svojoposeb no rabo glag olskih in stavnih oblik prav razvije podo bo barono-ekspresionistinega loveka.64 Razen tega je seveda oznaka barono-

ekspresionistini lovek izrazito literarnozgodovinska. To pomeni, daje interpretacija te sno vpeta v literarno zgodovino, toda hkrati nastopa taizrazito historino opredeljeni tip loveka kot odloilen notranji strukturni elemen t dela in dobiva v tem smislu transhistorino vrednost.

V osred njem delu svoje interpretacije sledi avtor poteku dvehsredinih dogodkov oziroma dogajalnih zgodb novele, se pravizgodovinskem u dogodku usmrtitve voditeljev tolminskega upora in individualni zgodbi o ljubezni in smrti Matko ve Tine. Sledi razpletanju tehdveh dogodkov v noveli in pri tem opozarja na stilna, kompozicijska,zvona in druga sredstva, s katerimi pisatelj dosega elene uinke, sepravi dolo eno zgrajeno st sveta in loveka. Ta Zadravev postope k lahkoilustriram s povzetkom njegove analize zaetka novele. Tako ugotavlja,da se pripoved zane s poudarkom na zgodovinskem asu in z nastopomstranskega, m noin ega subjekta. Vzburjeni zvonosti v noni pokrajini(zvonovom ) je paralelna vzburjenost ljudi, vzrok za to vzburjen ost pa jeobsodba tolminskih puntarjev. Na zaetku novele torej stoji uinkovitduevni in zgodovinski motiv; njegova resninost je poudarjena skoledarsko oznako asa in topografsko oznako epskega prostora. S tem

je uvedena tudi razdalja med popotniki in moriem, med izhodiem inciljem. Ta razdalja je strukturni element, ki bo dramatino stopnjevalindividua lno (Tinino) zgodbo. N a ta nain torej Zadravec sledi razpleta

nju in prepletanju obeh zgodb.e je v osrednjem delu Zadraveve razprave poudarek na analizi

literarne vsebinske zgrajenosti novele (pri emer se sreujemo tudi zneka terimi ko mpo zicijskim i in stilnimi problemi, ki jih ni mogo e loitiod vsebinske analize), se avtor v tretjem delu svojega teksta posveapredv sem formalni prob lematiki, vpraanju stila. Formalno -stilna analiza

je nam re nujno dopolnilo vsebinske, pravzaprav njena druga pla t. St ilbesedne umetnine izraa pisateljevo ustveno in miselno predstavoloveka in sveta, je njegov posebni nain, kako pripoveduje in oblikujeneko proble ma tiko.6 Pri tem Zadravec nakae tudi literarnozgodo vinske dim enzije P regljevega stila, kar ga pripelje do ugotovitve, da

je Pregljeva upodobitev ivljenja (. .. ) v osnovnih sestavinah naturalistino eksp resion istina .66

Skratka, Zadravec analizira Pregljevo novelo kot specifino literarnostrukturo, ki jo opredeljuje notranja skladnost elementov, vsebinskih informalnih aspektov. Vsebina in oblika sta dialektino povezani, kot jeopozarjal v prej omenjenem lanku v Problemih (gl. op. 7); vsebinskeznailnosti se uresniijo ele s pomojo oblikovnih oziroma stilistinihposebnosti, hkrati pa je formalna plat utemeljena na vsebinski:P regljeva nazorsko ustvena razdvojenost, ujeta v dramatina nasprotja:snov duh, telo dua, satan bog, zaobsega torej njegov stil,

pose bno pa stavne zveze in me tafore.6 V tej dialektini povezanostipa je literarna struktura pravzap rav realizacija nekega pog leda na svet inspecifine ga pojmo vanja loveka; to pa omo goa literarni zgodovini, davkljui vase interpretacijo literarnega dela kot samosto jne jezikov nestrukture.

Taka zastavitev interp retacije velja bolj ali manj tudi za delo drugihavtorjev, ki so sodelovali v zborniku. Tako je mogo e jasno videti, kakoHelga Glui v svojih analizah sodobnejih slovenskih del povezuje


14/19

gradnjo teh del in dramaturko logiko razvoja zgodbe z idejnimi vidiki,ki se na tak nain razkrivajo. Matja Kmecl poudarja v svojih interpretacijah idejni aspekt, ta idejnost pa je tesno povezana s strukturiranostjo samega teksta. Tako npr. njegov spis Pravljinost Veerne

pravljice, interpretacija Stmieve pesmi Veerna pravljica, v nekemsmislu prenaa dogajanje iz enega (poetinega) v drug (idejni) govor, z

drugimi besedami, interpretacija sledi notran jim razm erjem in znai lnostim Stmievega teksta in razkriva njihovo idejno funkcijo. Ta sepravzaprav izkazuje iz razlik med razmerji znotraj Strnievegaprav ljineg a sveta in naega obiajnega sveta, v katerem vlada zdravirazum. Dodamo pa lahko, da za Kmecla Stmieva pesem oitno ni le vverze prenesena miselnost; idejnost, ki jo ugotavlja v delu, lahkorazumemo tudi kot racionalizacijo osnovnega strukturalnega principapesmi. Raziskovanje idejnosti bi torej lahko pojmovali tudi kot ver-balizacijo tistega osnovnega zakona, ki v Stmievi pesmi organiziramotive, gradnjo podob, kompozicijo, metaforiko, zvonost ipd.; idejnafunkcija tako artikuliranega zakona pa se pojavi, ko ga postavimo v

odnos z drugim zako nom , namre s tistim, ki opredeljuje naa obiajnapojmovanja. Tudi za Kmeclove interpretacije, ki se s poudarjanjemidejnosti deloma bliajo modelu, kot so ga vzpostav ile Perspektive,torejvelja, da v njih nastopa literarno delo kot jezikovno-estetska struktura,idejni smisel pa izhaja ele iz njene strukturiranosti. Razprava Aleksandra Skaze o vpraanju literarnih likov v Rebulovem Sennem plesu pa zlasti v svoji dokonni obliki (Osrednji literarni lik kot dominantna semantina enota v romanu Senni ples) e nakazuje premik od interpretacije proti analizi, ki bi jo m ogli imeno vati retori na; v tem spisuavtorju ne gre za vpraanje, kako demonstrirati notranjo skladnost

elem entov dela in s tem eksplicirati njegov smisel, pa pa za vpraanje,kako je roman organiziran kot semantini sklop, kako literarna sredstvaorganizirajo specifino realnost v romanu. S tem e nakazuje probleme,ki so nato prevladali v sedem desetih letih.

Med avtorji, ki so odloilno oblikovali slovenistini koncept interpretacije, pa niso zastopani v zborniku Lir ik a, epika, dramati ka,je trebaopozoriti zlasti na Borisa Paternuja. Omenil sem e njegov spis Nekaj

problem ov na e krit ik e, kjer je razvil pojem integralne interpretacije;v prvih letnikih Problemov je nato objavil vrsto interpretacij novejihslovenskih literarnih del.68 V teh lankih je vzpostavil in razvil svoj

interpretacijski koncept, ki si ga lahko natanneje ogledamo npr. obanalizi Strnieve pesnike zbirke Odisej.Patemu odkriva v Stmievi zbirki protislovje med straljivo temo in

lepimi sanjami, ki je bilo sicer v njegovi poeziji priso tno e prej, vendarje zdaj e posebej poudarje no. Uvodno disonanco je pesnik vzpostavil sciklom Blaznost; ta pomeni brezobzirno in usodno sreanje obehtemeljnih sestavin njegove lastne eksistence: oba pola se tu monookrepita. Unievanje lepih misli in sanj je tema, ki nato ivi skozivse cikle in predstavlja v idejnem ustroju izhodino doivetje, ki gaspremlja silovita antiteza. Stm ieva slika sveta nastaja iz nene hne pris otnosti obeh glavnih polov pesnikove eksistence in njunega boja. Iz raz

merja protisil in iz notranje narave sp opada nas taja tudi avtorjev stil. Vzbirki nato naraajo unievalni elementi, pa tudi ohranjevalne sile. Vciklih Lutka in Infemo se razkrije resnica poraza. lovek je do krajarazklan in odtrgan od zadnjih ostankov lovenosti. Toda tudi tu jeprisotna antiteza v dramatinem boju za notranjo sintezo; a ta vednoznova prihaja do roba razpada. Sodobne tenje so vidne v izrazu. Sicer

je navzoa surrealisti na tehnik a svobodnega orkestriranja, toda urejase v skrajno nazornost in notranjo logiko, sintaksa je jasna ipd. Prostor


15/19

in as sta sicer povsem imaginarna, toda vizualno nazorna. V ciklu Gorapride do konnega razpada, do konstituiranja traginega sizifovstva,uporne eksistence. Vizualna oprijemljivost je e bolj konkretna,vkljue na so e doloila dru gih utov, as in prostor sta ostro zartana, vlirski pripovedi se odpirajo znatne epske in dramatske razsenosti. Zbirkatorej formulira te njo v ponovno celovitost loveke eksistence po infer-

nu skrajno protislovne loveke biti, vendar ne dosee zakljune katarze,pa pa le voljo k odisejskemu vztrajanju. V skladu s tem ugotavljaPaternu v izrazu in kompozicijski strukturi dela pregleden redmetaforine razsenosti, poskus totalnega pesnikega izraza (lirski zepskimi in dramskimi elementi), kompozicijo s poantiranim vrhom ipd.

Najprej je torej oitno, da se Paternu ne loteva interpretacije posa meznih pesmi, pa pa obravn ava zbirko kot urejeno celoto, skozi katero serazkrivajo in razvijajo osnovna razmerja. Pravi predmet njegove pozo rnosti je torej tisti ko ntekst , ki ga pesmi ustvarjajo s svojimi med sebojnimi odnosi in urejenostjo; lahko bi celo rekli, da obravnava Stmievo

zbirko kot enotno zakljueno delo.V lanku Nekaj pr oblem ov nae krit ik e(gl. op. 3) je P aternu po udaril,

da temeljna strukturna zakonitost dela ustreza umetnikovi sliki sveta.Tako tudi v interpretaciji Stmieve zbirke opaa to strukturno jedro, vkaterem se zdruujejo vsi ostali vidiki; to je d ualistino nasprotje san jin njihovega unievanja. Ta boj dveh polov je po njegovem mnenjuodloilen za pesnikovo eksistenco in konstituira Stmievo sliko sveta.Skozi ta strukturni zakon razume Paternu vso zbirko, saj ne govori samoo pomenski, idejni plasti, pa pa odkriva analogno strukturiranost vgradnji po dob in metafor, prostora in asa, pesnikih form, sintakse ipd.To pomeni, da v Paternujevem pristopu nastopa pojmovanje umetninekot ce lovite zgradbe, katere vsa ka plast ali dimenzija je strukturirana poneki temeljni strukturi. Pri tem pa ni nakljuje, da lahko v njegoveminterpretacijskem postopku zasledimo tudi neko ustaljeno zaporedje;navadno zaenja s pomensko oziroma idejno plastjo, in prav tu se murazkrije tisto osno vno jedro, ki mu nato sledi skozi ostale plasti. Analizele-teh pravzaprav potrjujejo ali variirajo ugotovitve, do katerih je epriel. L ahko bi rekli, da te form aln e plasti v sami interpretaciji nima joiste vrednosti kot pom enska plast, saj je idejnost tisti aspekt, k ij e najboljdiskurziv en in je zato pri interpretiranju dominanten.

Paternujev postopek se torej sklada s pristopom, ki sem ga oznail

kot slovenistini koncept interpretacije. Delo obravnava kot strukturirano celoto, ki je utemeljena na osnovnem strukturnem zakonu; priinterpretaciji zato upoteva naeloma vse plasti oziroma aspekte dela.Druga znailnost slovenistinega koncepta, literarnozgodovinskautemeljenost in relevantnost interpretacij, v tekstih, ki jih je objavil vProblemih, ni tako oitna, in sicer zato, ker gre za kritike obravnavesoasnih del. Da pa je mog oe ta pristop brez teav povezati z literarnozgodovinsko intenco, dokazuje omenjena Paternujeva tudija v zbornikuSlovenska knjievnost 1945-1965.

Naj za konec opozorim e na en Paternujev tekst, ki kae, kako seje

njegov pristop spremenil ob naraajoem pomenu strukturalistinemisli. V tem smislu nakazuje konec obravnavanega obdobja in nastopproblematike, ki so jo v slovensko literarno vedo prinesla sedemdesetaleta; gre za razpravo Avantgardizem v navzkriju struktur.69 (Delo seukvarja s teksti, objavljenimi v zborniku Katalog 2; v tem lahko vidimonekakno pravilnost, kajti aspekti, ki so blizu strukturalizmu, so tesnopovez ani z avtorji tega zbornika.) Ta razprava seveda ne pome ni kakegapopoln ega prelom a z mo delom interpretacije, kot g aj e Paternu e razvil.Se vedno je npr. prisoten celostni aspekt, po katerem vse plasti kakega


16/19

teksta formira neka osrednja zakonitost. Tako pie ob eligovi prozi:Ustroj te proze je nenavadno izrazit, tako da so njena globljamotivacijska gibala sorazmerno preverljiva v vseh plasteh dela, odzgodb e in ideje do stavnega ustroja in slovarja bese d. Ohranil je torejzamisel o literarnem delu kot strukturi, ki v svojih razlinih plastehuresniu je isto zakonitost. Vendar pa je oitno, da njegova analiza avtor

jev Kataloga 2 ni ve interpretacija v istem smislu kot analiza

Strnicvcga Odiseja. Pri Strnii je bilo mogoe osnovno zakonitostrazbrati iz vsebinskih in idejnih plasti dela in jo n ato potrditi e v drugihplasteh; tako je osnov na strukturalna zakonitost celote hkrati eksiste ncialna resnica, tem eljna ideja in smisel dela. Npr. ob eligu pa Paternujazanim a predvsem to, kako je pripoved strukturirana. V ospredju so torejnaratoloka oziroma retorina vpraanja. Smisel dela ni ve identien s strukturno zakonitostjo; idejni as pekt je tako le en del, tako rekofunkcija te strukturiranosti (tako je temeljna zakon itost eligove ga tekstadvojnost organiziranosti njegove pripovedi). Skratka, pomen nima vesubstancialnih razsenosti, ne strukturira teksta, pa pa strukturaoznaevalcev vzpostavlja pomen. Struktura je prevladala nad smislom.

OPOMBE

Priujoi spis je nekoliko predelano poglavje iz daljega teksta ( magistrskega delana Oddelku za primerjalno knjievnost Filozofske fakultete v Ljubljani) z naslovom

In terp re tacija v slovenski literarni vedi (1960 1970). Ta tekst obravnavaproblematiko interpretacije, kot je nastopala pri nekaterih vidnih predstavnikihslovenske literarne vede, pri emer sega razpon te problematike od konfrontacijliterarnozgodovinskega in interprelacijskega modela prek sintez teh dveh nael dofilozofsko usmerjene literarne interpretacije in do radikalnejlih premislekov o v zajemnosti teksta in branja oz. interpretacije. S tega vidika sem natanneje oznail deloAntona Ocvirka (prim. op. 37), Marijana Krambergerja, Janka Kosa, Duana Pirjevca,

Tarasa Kermaune rja in Andreja Inkreta. Ob tako zarisani razvojni liniji interpretacij skeproblematike pa ni mogoe spregledati nekoliko druganega pristopa, ki se je razvilpredvsem v slovenistiki. Pristop in problemi, kot so se izoblikovali tu, so seveda doneke mere vzporedni problematiki, kot so jo izoblikovali prej nateti pisci (navsezadnje so se slovenisti nujno sreevali z zelo podobnimi ali celo istimi vpraanji),vendar so slovenistine reitve v veliki meri temeljno razline npr. od reitev piscev izkroga Perspektiv ali so do njih celo odkrito polemine. Tu torej poskuam oznaitinekatere posebnosti te linije literarne interpretacije.

2Matja Kmecl: Mo in nemo. Problemi 1962/63, str. 293 294.3Boris Paternu: Nekaj prob lemov nae kr itike. Problemi 1962/63, str. 295 297.4Navedeno delo, str. 297.5 Prav tam.

6Joe Snoj: Naelna glosa h konkre tnem u po javu . Problemi 1962/63, str. 302 306.

7Franc Zadravec: Idejna ali es tetska kr itika .Problemi 1962/63, str. 306 308.

8Niko Grafenauer: Kritika in njen predmet.Prob lemi 1962/63, str. 420 422.^Navedeno delo, str. 420.10Prav tam.

' Navedeno delo, str. 421.


17/19

12Breda Pogorelec: Vpraanje sistematine kritike jezika. Problemi 1962/63, sir.424 425.

13Prim. njeno razpravo Knjievna gibanja kot odsev drubenega razvoja slovenskega naroda. Slavistina revija 1953, str. 57 66.

14Anton Slodnjak: O Preerno vem "Slovesu od mlado sti" in o literarnozgodovinski rehabilitaciji Antona von Scheuchenstuela starejega. Slavistina revija 1956, str. 10 29.

15Navedeno delo, str. 22.16Navedeno delo, str. 14.17Navedeno delo, str. 22.

lsO razmerju med razumevanjem" in pojasnjevanjem oziroma med literarnozgodovinskimi kavzalnimi naeli in naeli interpretacije nekoliko obseneje govorimv razpravi In terpre taci ja in zgod ovina, Primerjalna knjievnost 1985, t. 1, str. 19 33.

19Anton Slodnjak: Koncepcija kritike v literarnih zgodovinah jugoslovanskih narodov. Slavistina revija 1955, str. 160.

MPrav tam.21 Anton Slodnjak:Iv an Cankar: Hia Mar ije Pomonice . Slavistina revija 1969,

str. 183 190.22Franc Zadravec: O literarni zgodovini. Jezik in slovstvo 1955/56, str. 265.23

Navedeno delo, str. 266.^Lovrenc Rutar: Kosmaeve novele. Jezik in slovstvo 1958/59, str. 161 167.25Janez Rotar: Umjetnost rijei 1957 -1969 .Slavistina revija 1970, str. 268 - 271.^Anton Slodnjak: Koncepcija kritike..., str. 159.27cprav je bil Paternu do knjige tudi kritien (oital ji je , da je eklektina in idejno

neizrazita), je bila med takratno mlajo generacijo literarnih zgodovinarjev oitnoprecej odmevna, kar potrjuje tudi razprava Franceta Bernika O interpretaciji besedneumetnosti (gl.op. 41) . Lundingovo pisanje je bilo lahko zanimivo zaradi sintetinegapristopa, pa tudi zaradi pou darjanja objektivnih zgodovinskih in lingvistinih aspektov.

Boris Paternu: Problemi sodobne literarne zgodovine. Jezik in slovstvo 1957/58,str. 226 231, 277 283; cit. str. 226.29Prim. mdr. Janez Rotar: Pripovedni stil M asija Pod limbarskega .Jezik in slovstvo

1957/58, str. 135 137; Joe Toporii: Preernova "Pevcu". Jezik in slovstvo1958/59, str. 135 137; Kajetan Gantar: K Turjaki Rozamundi. Jezik in slovstvo1958/59, str. 200 203; France Bemik: Podoba in fun kc ija pokrajine v Jenk ovi liriki.Jezik in slovstvo 1960/61, str. 122 131; Fran Petre: Pesniki izraz ekspresionizma.Jezik in slovstvo 1960/61, str. 145 152; Helga Glui: K zgradbi novel Cirila Kosmaa. Jezik in slovstvo 1960/61, str. 256 260; Marijan Kramberger: Bori,Kosovelovi bratje. Jezik in slovstvo 1958/59, str. 73 77.

30Boris Paternu: Li terarna zgodovina v sodo bnem ivl jenju. Jezik in slovstvo1960/61, str. 38 47.

31Navedeno delo, str. 38.32Navedeno delo, str. 46.33Duan Pirjevec: O nekaterih sodobnih vpraanjih slovenske literarne zgodovine.

Jezik in slovstvo 1960/61, str. 1 5.34Navedcno delo, str. 2.35Prav tam.36Navedeno delo, str. 3.37Tudi Ocvirk se je skliceval na tak o dualistino opozicijo; prim. o tem Igor Zabel:

Problem razumevanja literarnih del pri Antonu Ocvirku. Primerjalna knjievnost X,1987, t. 2, str. 1 18.

38Pirjevec: O nekaterih..., str. 3.39Prav tam.40Navedeno delo, str. 4.

410 interpretaciji besedne umetnosti. Sodobnost 1966, str. 340 354. Ponatis v:France Bemik: Problemi slovenske knjievnosti. Ljubljana 1980; navedke povzemampo tej izdaji. V opombi v knjigi avtor opozarja, da je spis nastal e leta 1958 in da jebil namenjen za objavo v Reviji 57, zato ga kljub pozneji letnici izida upotevam vtem kontekstu.

42Bemik, navedeno delo, str. 550.


18/19

43Navedeno delo, str. 568 569.44tefan Barbari: Nekatera vpraanja literarne interpretaci je . Jezik in slovstvo

1961/62, str. 174 177. Razprava je referat, ki ga je imel avtor na 3. jugoslo vanskemslavistinem kongresu.

^Navedeno delo, str. 175.46Prav tam.

47G1. Zabel, navedeno delo.

48Barbari, navedeno delo, str. 175.49Prav tam.50Prav tam.

51Prav tam.

52Navedeno delo, str. 176.53Navedeno delo, str. 175.

54Omeniti pa je treba, da zunanjih initeljev ne gre obravnavati mehansko poprincipu direktne vzronosti, marve funkcionalno, to je po organizaciji zunanjega,objektivnega v avtorjevem doivljajskem svetu." Prav tam.

55Prav tam.

56Ta pojma ustrezala nemkima pojmoma Einfiihlung in Nacherleb nis , ki sta bilatemeljna za Diltheyevo teorijo. Barbari poudarja, da bo prodiranje proti avtorjevemuimaginativnemu svetu in njegovi doivljajski sferi (kar je, kot smo videli, temeljnovozlie interpretacije) ostalo e nadalje preteno podoivljajsko, zato bo trebanemalokdaj tankoutne analize povezovati e s sposobnostjo in mojo emocionalnegavivetja in doivetja. Navedeno delo, str. 177.

57 Zato je jasno, zakaj je moralo priti do polemike z interpretacijskim konceptomPerspektiv oziroma do oitka, da se ta enostransko omejuje le na idejnost dela. Problempravzaprav ni bil v tem, da bi Kos, Kermauner, Klabus in drugi pisci Perspektivspregledovali vse aspekte dela razen idejnih, pa pa v tem, da sta interpretacijskakoncepta implicirala tudi dva razlina koncepta zgodovine. Poudarjanje idejnosti jebilo pri piscih Perspektiv rezultat pojmovanja literarnega dela kot forme samozave da

nja historinega subjekta. e sledimo heglovski logiki take trditve (in ravno heglovsko-"novomarksistina" misel je v Reviji 57 in Pe rspektivah prevladovala), lahko reemo,da je prevcdljivost na refleksivni nivo in na teoretski diskurz (torej idejna interpretacija) mogoa zato, ker je literatura oblika samozavedanja, teorija (filozofija) patisto obmoje, kjer samozavedanje dosee svojo najvijo obliko; naloga filozofije jetorej, da skozi refleksijo nijih oblik samozavedanja dopolni njihovo potencialnost("utnost) in privede idejo do njej lastne oblike. Idejna interpretacija je torejkonsekventna dopolnitev ali celo izpolnitev literature. Seveda v teoriji Perspektiv nilo za realizacijo absolutnega duha. Samozavedanje je samozavedanje historinegasubjekta; od tod zahteva, da je treba reflektirati tudi sam akt razumevanja, ka jti tudi ta

je ob lika histor inega samozavedanja, torej ni absolutnega. Tako li te ra tu ra kot in te rpretacija prezentirata historino situacijo subjekta (seveda ne neposredno, pa pa skozi

njegovo ideologijo), izrekata ali demonstrirata torej resnico subjekta ali njegovesituacije. Od tod kljuni pomen termina resnica, ki tako pogosto nastopa v Perspektivah. Nasprotno pa se v slovenistini interpretaciji pojem resnice pojavlja (kolikorsploh se) v adekvacijskcm smislu, kot skladnost znanstvenega spoznanja z danimpredmetom.

58Li rika, ep ika, dram atika. Murska Sobota 1971 (2. izd.), str. 73.

59 Prav tam.60 Naved eno delo, str. 93.61 Navedeno delo, str. 94.

62 Prav tam.

63 Navedeno delo, str. 151.64 Navedeno delo, str. 152.

65 Navedeno delo, str. 160.66 Naved eno delo , str. 163.67 Navedeno delo, str. 162.

68 Boris Paternu: Lirika Joeta Udovia.Problemi 1962/63, str. 9 25; StrnievOdisej". Problemi 1962/63, str. 979 988; Tauferjev "Jetnik prostosti". Problemi1962/63, str. 979 988; Kocbekova "Groza". Problemi 1962/63, str. 1105 1125;Krakarjev "Cvet pelin a".Problemi 1964, str. 9 16; Mena rtov i Se mafor i m lado st i in


19/19

Bela prav ljica. Pro blemi 1964, str. 238 287;Minat tijeva lir ika. Problemi 1964, str.613 634; Povojna lirika Antona Vodnika. Problemi 1965, str. 220 253; Lo jzeKrakar, Med iskalci biserov. Problemi 1965, str. 434 439. Nekatere teh tekstov jenato u porabil tudi v svoji tudiji o noveji slovenski liriki v knjigi Slovenska knjievnostJ 94 5 1965, Ljubljana 1967, vendar pa so analize in interpretacije, objavljene vProblemih, na splono obseneje in neposredneje.

60 Boris Pate rnu: Avantgard izemv navzkriju struktur.Slavistina revija 1971, str.241 271.

70 Navedeno delo, str. 242.

literarna urn nbn si doc-9gxgw6bn

Documents