UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

ERIK MODIC

Ekonomski vpliv suženjstva na rimsko državo

Zaključno delo

Študijski program: Zgodovina

Mentor: doc. dr. Gregor Pobežin

Koper, 2015

Povzetek

Ekonomski vpliv suženjstva na rimsko državo

Zaključno delo predstavlja zgodovinski vpogled v suženjstvo v rimski državi s posebnim

poudarkom na ekonomskih vplivih, ki jih je imelo suženjstvo na razvoj rimske civilizacije.

Obsega razvoj in vpletenost suženjstva v ekonomijo rimske države od njenih začetkov do

padca Rima leta 476 n. št. V uvodu se ukvarja s problematiko raziskovanja suženjstva v

rimski državi in opisuje status sužnja v rimski družbi. Osrednji del opisuje razvoj in

ekonomski pomen suženjstva skozi zgodovino rimske države, najprej v rimski republiki do

vzpona Avgusta in potem v rimskem imperiju. Posebej sta obdelani podeželska in mestna

vloga sužnja v rimski ekonomiji, saj se njun položaj močno razlikuje. V zaključku avtor

ugotavlja, da je suženjstvo imelo močan gospodarski vpliv na razvoj rimske države, ki je bil

sicer ekonomsko pozitiven, vendar pa je povzročal širše socialne in politične probleme.

Ekonomska rast je koristila predvsem višjim slojem in je vodila do vedno bolj ostrega

razmejevanja med višjim in nižjim slojem.

Ključne besede: suženjstvo, ekonomija, rimska država

Abstract

Economic influence of slavery on the Roman State

This thesis represents a historical overview of slavery in the Roman State, with special

emphasis on economic influences of slavery on the development of the Roman civilisation.

It encompasses the development and involvement of slavery in the economy of Roman

State from its beginnings to the very fall of Rome in 476 AD. The introduction deals with

problems of researching slavery in Roman State and describes the status of a slave in the

Roman society. The central part of the thesis addresses the development and economic

significance of slavery through the history of Roman State, first in the Roman Republic

until the rise of Augustus, and later in the Roman Empire. Special consideration is given to

both country and city role of a slave in roman economy, as their positions differed greatly.

In the conclusion, the author judges that slavery had a strong economic impact on the

development of the Roman State, which was economically positive, but caused large social

and political issues. Economic growth was mostly beneficial to the elite, and led to an ever

larger divide between the upper and the lower class.

Key words: slavery, economy, Roman State

Kazalo

1 UVOD .............................................................................................................................................. 1

1.1 Suženjstvo v rimski državi .................................................................................................. 1

1.2 Spor v zgodovinskem mišljenju .......................................................................................... 1

2 SUŽENJSTVO V RIMSKI DRŽAVI .............................................................................................. 4

2.1 Predstavitev pojmov in osnovne družinske enote v rimski državi ............................................ 4

2.2 Suženjstvo na splošno in nasprotujoči si hipotezi o tem, ali je trg obstajal? ............................. 5

2.3 Suženjstvo od arhaične dobe do časa Avgustovega vladanja .................................................. 15

2.3.1 Suženjstvo do 2. punske vojne (do 2. st. pr. n. št.) ........................................................... 15

2.3.2 Suženjstvo po 2. punski vojni (od 2. st. pr. n. št.) ............................................................ 15

2.3.3 Suženjstvo od Avgustovega časa (1. st. pr. n. št.) do 3. st. n. št. ..................................... 23

2.4 Pozni rimski imperij in upad suženjstva............................................................................ 25

3 ZAKLJUČEK ................................................................................................................................. 28

4 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................................ 30

3.1 Literatura ........................................................................................................................... 30

3.2 Spletni viri ......................................................................................................................... 30

1

1 UVOD

1.1 Suženjstvo v rimski državi

Suženjstvo je že od nekdaj burilo duhove zgodovinarjev in polariziralo njihova mnenja.

Ekonomski vplivi suženjstva so bili vedno tesno prepleteni s socialnimi in političnimi

okoliščinami, tako zgodovinskimi kot tudi sedanjimi. Cilj zaključnega dela je razčleniti,

kakšne so bile ekonomske posledice suženjstva v rimski državi in kako so nanjo vplivale –

je bilo suženjstvo zanjo pozitivno ali negativno in, predvsem, zakaj.

1.2 Spor v zgodovinskem mišljenju

Zgodovinarji so glede suženjstva v rimski državi razdeljeni, v grobem pa lahko razmišljanja

strnemo na dve strani. Na eni strani so, kakor jih definira Samson, marksisti, ki uporabljajo

Marx-Leninov pristop k historičnemu materializmu in raziskujejo rimsko družbo in kulturo

predvsem v odnosu do sužnjev. Za njih mora zgodovina potekati in se spreminjati skozi

revolucionarni boj v povezavi s produkcijo in sredstvi produkcije. Prehod od antičnega v

srednji vek tako prikazujejo kot prehod z večinoma suženjske produkcije na bolj

produktivno fevdalno produkcijo. Drugi so zgodovinarji z bolj modernim pristopom, ki

zanikajo marksistično interpretacijo in njene privržence zavračajo kot neverodostojne

zaradi lastnega kapitalističnega pogleda na svet. Njihov cilj je dokazati, da je rimski imperij

imel le malo ruralnih sužnjev in da so bili sužnji kot manjšina neproduktivni, s tem pa

ovreči marksistično teorijo (Samson 1989, 108). Ta bitka med dvema sistemoma mišljenja

še bolj zamegljuje sliko organiziranosti pozne rimske agrikulture. Prav tako pa obe strani v

svojem dokazovanju ignorirata podatke, ki nasprotujejo njihovim hipotezam. V naslednjih

poglavjih bomo predstavili vidike in argumente obeh usmeritev.

Pogoste so tudi primerjave rimskih sužnjev z afriškimi sužnji, ki so delali v sužnjelastniških

državah Severne Amerike. To je lahko problematično, saj sistema sicer res imata neke

podobnosti, ki jih pri raziskavah lahko izkoristimo, vendar pa je pri tem vedno treba paziti

na prehitre domneve. Kljub določenim skupnim točkam se namreč sistema v izbiri sužnjev,

njihovi percepciji in možnostih uspeha v družbi močno razlikujeta. K primerjavam je torej

potrebno pristopiti racionalno. Dober primer so argumenti Carla N. Deglerja v odgovor na

2

Starrovo opozarjanje, da zgodovinarji pretirano uporabljajo Jug za primerjavo z antičnim

suženjstvom, saj so v antiki tudi svobodnjaki trdo delali in antična družba ni bila neka

družba, kjer bi sužnji opravljali vse delo. Degler mu odgovarja, da so zgodovinarji kot

Owsley in drugi dokazali, da je tudi na Jugu velika večina ljudi garala za svoje preživetje.

Posledično ne moremo meriti ekonomskega vpliva suženjstva samo glede na to, kolikšen

del delovne sile so predstavljali sužnji, ki nikakor niso bili edina delovna sila, kot očitno

nekateri zmotno verjamejo. Kot primer navaja A. H. M. Jonesa, ki trdi, da v primeru, da bi

se v Atenah v 5. stoletju pr. n. št. suženjstvo razpustilo, tisti, ki niso imeli nobenih sužnjev,

ne bi čutili nobenih ekonomskih posledic. Starr in Jones očitno želita povedati, da to ne bi

vplivalo na revne, na kar Degler odgovarja, da je suženjsko delo vir investicij, delovne sile

in sredstvo akumulacije kapitala, torej bi tak poseg nedvomno vplival na celotno družbo. Za

primer spet ponudi Jug, kjer je uničenje 2 milijard dolarjev suženjske posesti in delovne sile

močno vplivalo na večino prebivalcev Juga, ki niso imeli v lasti nobenih sužnjev (Degler

1959, 272–273).

Starr tudi zanika, da bi antične družbe temeljile na suženjstvu, češ da sužnji sploh niso

sestavljali večine delovne sile. Trdi, da so v Atenah 5. stoletja pr. n. št. le bogati ljudje imeli

več kot 50 sužnjev in da manj premožni, če bi se v Atenah suženjstvo razpustilo, ne bi čutili

nobenih ekonomskih posledic. Degler odgovarja, da niti v južnih državah Severne Amerike

sužnji niso tvorili večine delovne sile. Leta 1869 so sužnji sestavljali manj kot eno tretjino

prebivalstva Juga. Manj kot četrtina južnjaških družin je imela v last enega samega sužnja,

kaj šele več. Ameriški sužnjelastniki, ki bi imeli v lasti 50 sužnjev ali več, naj bi na Jugu

predstavljali manj kot 3 % vseh sužnjelastnikov. In vendar ne moremo trditi, da suženjstvo

za Jug pred državljansko vojno ni imelo velikega ekonomskega pomena, še posebej, ker je

prispevalo veliko dela in proizvodnje za vzpostavitev ekonomije Juga. Navedeno

predstavlja dobro argumentirane in koristne pripombe, ki pomagajo pri raziskovanju in

lažjem razumevanju. Prikaz slabe primerjave lahko vidimo pri raziskovalcih, ki se niso

poglobili v razlike in posebnosti suženjskih sistemov, še posebej, kot ju definira Temin,

odprtega in zaprtega tipa suženjstva (Degler 1959, 271).

Veliko zgodovinarjev, kot na primer Bradley, dela napako, da enači afriške sužnje v ZDA z

rimskimi sužnji. Rimsko suženjstvo se je v veliko pomembnih vidikih bistveno razlikovalo

3

od ameriškega. Za razliko od Amerike so sužnji v Rimu imeli možnost osvoboditve in

vključenja v rimsko družbo. Osvobojenci so se lahko prosto poročali z drugimi

svobodnjaki. V Ameriki pa sužnji niso bili sprejeti v družbo in se niso mogli poročati z

belci, tudi če so bili osvobojeni. Ameriški sistem je bil po svoji naravi skoraj kasten in

zaprt. Prav tako je bilo osvobajanje v rimski družbi mnogo bolj pogosto in razširjeno kot v

ameriški. Sužnji v zgodnjem rimskem imperiju so si lahko obetali svobodo, če so se

izkazali pri delu ali pa se odkupili z zaslužki v obliki pekulija (peculium). Ko so bili

osvobojeni, so bili skoraj popolnoma sprejeti v rimsko družbo, zagotovo pa mnogo bolj kot

v zaprtih sistemih suženjstva. Manumisija ali osvobajanje je bilo daleč najbolj pogosto za

mestne sužnje, ki so bili izobraženi oziroma vešči.

Obstoj trga dela je pomemben za sužnje v rimski državi, saj ti za razliko od afriških sužnjev

v ZDA iz trga dela niso bili izločeni, ampak so očitno lahko na njem sodelovali skoraj na

enak način kot svobodnjaki. Četudi so pogosto začeli zelo nizko na družbeni lestvici, še

posebej neizobraženi, pa so se lahko skozi svoje sposobnosti visoko povzpeli, kar je

predstavljalo dobro motivacijo za mestne sužnje, da se lepo vedejo in pridno delajo. V

rimski družbi so bili vseeno vsi sužnji ujetniki, dolžniki ali pa rojeni v suženjstvo. Bili so

izpostavljeni daleč več okrutnostim kot pa svobodnjaki, vendar pa njihova situacija ni bila

povsem brezupna (Degler 1959, 272–273).

4

2 SUŽENJSTVO V RIMSKI DRŽAVI

2.1 Predstavitev pojmov in osnovne družinske enote v rimski državi

Preden razumemo sužnja in njegov položaj ter odnos do gospodarja, moramo razumeti

pravni položaj pater familiasa oziroma hišnega očeta. Ta je vodil družino in ji s pravnega

stališča brezpogojno vladal. Proti njemu so bili vsi drugi brezpravni. Imel je pravico in

dolžnost izvajati sodno oblast nad družinskimi člani in jih po svoji presoji tudi kaznovati,

celo s smrtjo.

Ves prihodek družine je bil očetova last. Družinski člani brez njegovega dovoljenja niso

smeli sprejemati daril, dedovati oziroma sploh imeti lastnine. V tem oziru so bili družinski

člani izenačeni s sužnji, ki so jim gospodarji včasih dovolili vzpostaviti lastno gospodarstvo

in jih pooblastili za trgovanje s stvarmi. Oče je smel sina, ravno tako kot sužnja, prenesti v

last drugega (kupec postane lastnik in sin postane njegov suženj). Če je bil sin Rimljan, je

služil kakor suženj doma, saj Rimljan ni mogel postati suženj drugega Rimljana. Oblast

očeta je bila podvržena omejitvi samo v primeru najhujših zlorab ali verskih prekletstev

(prodaja lastne žene ali poročenega sina). Po običaju je hišni oče pri sojenju pred končno

razsodbo pritegnil v posvet najbližje krvne sorodnike, ki pa so smeli le svetovati.

Oblast pater familiasa je bila neomejena, nikomur na svetu odgovorna in neuničljiva.

Nanjo ni vplivala ne starost, ne bolezen in celo niti njegova lastna svobodna volja. Po

rimskem zakonu se je suženj lažje odcepil od gospodarja kot pa njegov lastni sin, saj je

prvi, če ga je osvobodil kupec, postal svoboden, sin pa je v takšnem primeru padel nazaj

pod očetovo oblast. So pa bili družinski člani za razliko od sužnjev tudi pravni upravičenci;

ne le stvari, ampak tudi osebe.

Varovanci hiše, odvisni ljudje (clientes), so bili posamezniki, ki so živeli v posesti neke

zagotovljene svobode v določeni skupnosti, ne da bi bili njeni dejanski svobodni državljani.

Sem so spadali tudi sužnji, nad katerimi se je gospodar začasno odpovedal izvajanju svojih

lastniških pravic in jim dejansko podaril svobodo. Clientes niso bili strogo zakonsko

začrtani. Odvisni človek je ostal nesvoboden, dana beseda zvestobe in njegovo poreklo pa

sta to nesvobodo omilila. Poslušniki ali clientes zato skupaj s pravimi sužnji tvorijo odvisno

družino ali familio po volji njihovega zaščitnika ali patronusa. Patron ima pravico svojemu

5

klientu pridobljeno premoženje delno ali v celoti zaseči, lahko ga uvrsti nazaj med sužnje

ali pa mu tudi vzame življenje. Obnašanje do klientov je bilo tako pogojeno bolj osebno in

čutno, kot pa pravno, in z menjavo več generacij se je svoboda klientov začela bližati

pravni svobodi (Mommsen 1980, 35–40 ).

Peculium

Finley peculium definira kot »lastnin[o] (v katerikoli obliki), ki je zakonito podeljena v

uporabo, upravljanje in v določenih mejah svobodno razpolaganje nekomu, ki ni imel

lastninske pravice: sužnju ali nekomu pod patria potestas.« (Finley 1987, 63)

Strogo po zakonu je peculium dovoljenje, ki ga je gospodar družine po svobodni volji

podelil (in odvzel). Podelitelj je bil tudi pravno odgovoren proti tretjim osebam za ravnanje

imetnika dovoljenja v višini vrednosti pekulija. Imetnik je imel svobodo pri upravljanju in,

če je bil suženj, možnost, da si s prisluženim denarjem tudi kupi svobodo ter nadaljuje s

posli kot osvobojenec. Sužnji in osvobojenci so na ta način vse od 3. st. pr. n. št. opravljali

velik del urbane, trgovske, denarne in industrijske izmenjave povsod po imperiju. Po tem

so se tudi razlikovali od sužnjev oskrbnikov in upravnikov, saj so poslovali samostojno, ne

le za svoje lastnike, ampak tudi zase. Peculium je pogosto vseboval tudi opremo, stavbe in

sužnje, ki so bili imetniku dani v prosto upravljanje. Tako lahko med sužnji opazimo

ogromne razlike, od sužnjev na polju do sužnjev s pekulijem in domačih služabnikov.

2.2 Suženjstvo na splošno in nasprotujoči si hipotezi o tem, ali je trg obstajal?

Vse večje komercialne civilizacije v antičnem svetu so deloma temeljile na suženjstvu.

Rimljani so sprva nanje gledali samo kot na lastnino. Kato v svojem delu De re rustica v 2.

st. pr. n. št. svetuje rimskim kmetom, da se sužnjem, ko postanejo bolni, ne sme dati preveč

hrane in da naj mož proda svojega starega vola, stari voz, stara orodja in stare ali bolne

sužnje. Vsi antični pisci so se strinjali, da civilizacija temelji na obstoju višjih razredov, ki

jih podpirajo manjvredni delavci, ki niso deležni privilegijev in sreče njihovih gospodarjev.

Manjvredno delo je naredilo tudi moža manjvrednega v očeh antične družbe (Raymer 1940,

17).

6

Temin deli sužnjelastniške družbe na dve kategoriji, odprto in zaprto. V odprti kategoriji,

imajo sužnji možnost napredka, osvoboditve in polne vključitve v družbo, medtem ko v

zaprti družbi sužnji te opcije nimajo. Za primer odprte sužnjelastniške družbe da rimsko, za

primer zaprte družbe pa sužnjelastniški Jug Severne Amerike. Tako so sužnji v Rimu (vsaj

tisti v mestih in pa hišni sužnji) imeli možnost pridobiti si izobrazbo ali se izučiti poklica

ter so tako lahko upali na manumisijo (Temin 2004, 513, 535).

Mommsen trdi, da je v rimski državi po punskih vojnah (ki so trajale od 264 pr.n.št. do 164

pr.n.št.) vladala aristokracija, zaprt krog starih družin s trdno zakoreninjenim bogastvom in

podedovanim državniškim vplivom. Najvišji cilj takratne vlade je bil ohranjanje

privilegijev in statusa quo. Rimsko gospodarstvo je temeljilo na dveh nasprotujočih si

faktorjih, na denarnem in kmetskem gospodarstvu. Denarno je v povezavi z veleposestvom

stoletja uničevalo kmetsko gospodarstvo, kar bi sčasoma pripeljalo do propada kmetov in

potem celotnega občestva; to je začasno ustavila velika količina zasežene zemlje

(Mommsen 1980, 97).

Finley definira ekonomijo kot ekonomski sistem, ki je gromozanski konglomerat med seboj

odvisnih trgov, pri katerem je osrednji problem raziskovanja, kako pojasniti proces

menjave oziroma bolje pojasniti oblikovanje cene. Postavi hipotezo, da antična družba

nikoli ni imela ekonomskega sistema, ki bi bil konglomerat med sabo odvisnih trgov.

Vztraja, da v antiki ni bilo poslovnih ciklov ali mest, katerih rast bi mogli pripisovati

ustanavljanju manufaktur. Na to opozarja kot na temeljno vprašanje metode, saj je število

podatkov pogosto pod minimumom, ki je potreben za statistično obdelovanje podatkov, in

je večina podatkov, ki so nam ostali, nepopolnih, neuporabnih ali pa niso v seriji, ki bi bila

koristna za statistično merjenje (nimamo npr. podatkov za vsako leto delovanja posestva, ki

bi jih lahko med seboj primerjali).

V rimski državi so obstajale variacije v družbeni strukturi, zemljiški posesti in položaju

proizvajalcev. V njenem okviru je treba izpostaviti poseben položaj Italije in Rima, ki sta

bila oproščena zemljiških davkov. Tudi v Egiptu in vzhodnih provincah so zemljo še naprej

obdelovali kmetje, zaradi česar se niso razvile suženjske plantaže. Zato, da bi imeli rimsko

državo za sklenjeno ekonomsko enoto, bi bilo potrebno dokazati medsebojno vzročno

povezavo ekonomskih odločitev na velike razdalje, denimo pri cenah kovin ali hrane, česar

7

pa ni mogoče storiti. Finley navaja tudi, da niti lokalna trgovina niti trgovina na daljše

razdalje nista spodkopali temeljev načina preživljanja gospodarskih enot v kmečkih

družbah in da za takšne spremembe tudi v antičnih družbah ni mogoče dokazati dovolj

velike nezadostnosti gospodinjstev niti dovolj razvejene delitve dela (Finley 1987, 22–33).

Državni socialni programi v rimski državi niso obstajali. Oskrba državljanov Rima z

brezplačnim žitom do 3. st. n. št. je izjema, s katero so rimski državniki manipulirali rimske

množice v politične namene. Dolžniški zakon je bil krut in nepopustljiv, tudi, kjer ni bil več

pravnomočen, se je v praksi še zmeraj izvajal. Dolžnik, ki ni mogel poplačati svojih dolgov,

je moral le-te povrniti s prisilnim delom sebe in svojih otrok. Svobodo so dojemali drugače;

po besedah Aristotela je bil pogoj za to, da je človek svoboden, da ta ne živi pod prisilo

drugega. V antičnem času so svobodo razumeli kot popolno ekonomsko neodvisnost, le

tisti, ki ne dela za preživetje, je resnično svoboden (sužnji, obrtniki in delavci niso

svobodni, svobodni so le državljani, za katere delajo sužnji in se lahko predajajo brezdelju).

Dober primer je Cicero, ki našteva zaposlitve, ki niso primerne za svobodnega človeka

(med katere pa ni uvrstil obdelovanja zemlje). V antiki zemljiška lastnina v dovolj velikem

obsegu pomeni odsotnost vsakega poklica (Finley 1987, 40).

Ekonomske potrebe družbe v času Cicerona so zahtevale tri vrste suženjskih zaposlitev.

Hišni sužnji so opravljali hišna opravila (hiša kot posestvo gospodarja z vsemi družinskimi

člani in prihodki), oskrbovali hišo in urejali račune. Nekateri med njimi so bili tudi

zdravniki in učitelji. Industrijski sužnji so bili zaposleni kot obrtniki, vajenci in rokodelci v

komercialnih podjetjih ali pekarnah. Lepemu številu sužnjev iz teh dveh kategorij se je

uspelo tudi dvigniti na položaj uradnikov v nižjih stopnjah administracije zgodnjega

imperija. Iz teh dveh kategorij so tudi izšli premožni in močni imperialni osvobojenci.

Tretja kategorija sužnjev pa so bili tisti najnižji, ki so po navadi opravljali javna dela ali pa

delali na plantažah in velikih posestvih (Raymer 1940, 19–20).

Pred spremembo socialnega statusa sužnjev v času Avgusta so bili sužnji manjvredni. Tako

Grki kot Rimljani so se strinjali, da civilizacija temelji na višjem razredu, ki ga podpirajo

manjvredni nižji razredi, ki so izključeni iz privilegijev in sreče, ki jo uživajo njihovi

gospodarji. Že Aristotel je pisal, da so manjvredne vrste ljudi po sami naravi sužnji in je

bolje za njih, tako kot za vse manjvredne, da živijo pod vlado gospodarja. Takšen človek je

8

že po naravi suženj in je zato last nekoga drugega. Ima zadosti inteligence da razume, ne pa

da razmišlja (Raymer 1940, 18).

Tudi Polibij, ki je pisal o sužnjih v Rimu 200 let pozneje, ni dosti spremenil stališča o

sužnjih. Še zmeraj so veljali za eno od osnovnih potreb za civilizirano življenje. Rimska

literatura se presenetljivo malo posveča suženjstvu in civilizaciji, ki na njem temelji.

Suženjsko ekonomijo so dojemali kot nekaj popolnoma normalnega, literatura pa je bila

namenjena večinoma aristokratskemu razredu, ki ga je vprašanje suženjstva najmanj

zanimalo. S suženjstvom so se v Rimu večinoma ukvarjali filozofi. Cicero je branil

suženjstvo na podlagi Platonove filozofije. Narava sama naj bi poskrbela, da višji, boljši

elementi vladajo nad nižjimi. Tako gospodarji, kot najboljši del misli (ali po Platonu

Modrosti), vladajo in nadzirajo sužnje, ki predstavljajo nižje impulze, kot so strasti

(Raymer 1940, 19).

V prvih letih imperija pa so se razmere začele spreminjati. S prenehanjem vojn se je velik

pritok sužnjev zmanjšal in njihova vrednost je narasla. Katonov brezbrižen odnos do starih

in bolehnih sužnjev je bil mogoče smiseln v času, ko je bilo sužnjev veliko, v takratnih

razmerah pa je bil potraten. Obenem je Avgust nadaljeval Cezarjevo omejevanje

industrijske suženjske delovne sile v prednost svobodnih delavcev.

V zgodnjih dnevih rimskega imperija se je torej začel spreminjati tudi splošni odnos do

sužnjev. V času vojn in ekspanzije rimske republike, so bili sužnji poceni in so lastniki

ravnali z njimi razmeroma ravnodušno. Z obdobjem rimskega miru (Pax Romana) in

upadom števila vojn pa se je to spremenilo. Cezarjeve in Avgustove reforme so omejevale

suženjsko delo, tako da je določen del delovne sile moral biti obvezno sestavljen iz

svobodnjakov. Zaradi vedno višjih cen in manjše ponudbe sužnjev je stari ravnodušen in

okruten odnos do le-teh postal neekonomičen. Avgustov sistem javnih služb je zaposloval

tako sužnje kot svobodnjake, kar je prvim dvignilo politični ugled. Komercialna podjetja in

mestno uradništvo so začeli sprejemati vse več sužnjev, ti pa so pridobili tudi pravice

članstva v družbenih in pogrebnih klubih.

K dojemanju vseh ljudi kot enakih pa naj bi pripomoglo tudi širjenje filozofije stoicizma v

času Seneke. Razvoj stoicizma je močno vplival na odnos rimske družbe do sužnjev. Stoiki

9

so verjeli, da so vsi ljudje pred bogom enaki, od najnižjega sužnja do samega vladarja.

Stoiški filozofi kot sta Seneka in Epiktet niso zavračali suženjstva kot inštitucije, ampak so

iz različnih razlogov obsojali slabo ravnanje s sužnji (Raymer 1940, 19–21).

Seneka v svojih pismih prijatelju Luciju svojega prijatelja hvali, ker ta lepo ravna s sužnji

in piše: »Sužnji so, vendar so ljudje, sužnji so, toda domačini, sužnji so, a pohlevni

prijatelji, sužnji so– ne, sužnji so kakor mi, če pomisliš da ravna usoda z njimi tako

samovoljno kakor z nami.« (Seneka 2004, 131)

Pravi, da je treba s sužnji ravnati človeško in prijazno, kakor z ljudmi in tovariši, saj tako

postanejo zvesti gospodarju. Suženj, s katerim gospodar trdo in slabo ravna, bo temu postal

sovražen. Opozarja tudi, da nihče ne ve, kako se bo njegova usoda obrnila. Veliko mož

najodličnejšega rodu, premožnih in vplivnih, je končalo v suženjstvu, medtem ko se je prav

tako veliko sužnjev povzpelo na visoke položaje in so potem vračali bivšim gospodarjem

milo za drago. Človeka je potrebno soditi po njegovi nravi in ne po njegovem stanu in delu

(Seneka 2004, 131–136).

Senekovim nasvetom, naj gospodarji ravnajo s sužnji s spoštovanjem in ljubeznijo, pa niso

vsi sledili tako kot njegov prijatelj Lucij. Leta 61. pr. n. št. je rimskega senatorja umoril

eden od njegovih sužnjev na njegovem domu. Tacit piše, da motiv sužnja za umor

gospodarja ni bil jasen. Ga je suženj umoril zaradi obljubljene svobode, ki mu je gospodar

potem ni dal? Ali pa je šlo za umor iz ljubosumja? Rimski zakon je bil jasen. Če je suženj

ubil svojega gospodarja v njegovi hiši, potem morajo biti vsi sužnji, ki živijo v hiši, križani.

Žrtev je bil bogat plemič, bivši konzul. V njegovi vili je živelo 400 sužnjev. Njihova

napovedana usmrtitev je sprožila živahno debato v senatu. Nekateri senatorji so zahtevali

omilitev trdih zakonov in milost za veliko število sužnjev, med katerimi je bilo veliko

žensk in otrok, ki so bili nedvomno zločina nedolžni. Vendar pa je večina senatorjev volila

za izpolnitev kazni. Izpostavili so vprašanje, kako lahko drugače gospodar mirno spi

obkrožen s sužnji, če ni v njihovem interesu, da ga varujejo? Sužnje je mogoče nadzorovati

le s strahom. Kazen naj bi služila kot zgled in svarilo, ki bo koristilo celotni skupnosti, pa

čeprav bo nepravično škodovalo nekaj posameznikom. Senat je bil prepričan, prebivalci

Rima pa ne. Množica z baklami in kamni je skušala ustaviti usmrtitve, vendar se imperator

Nero ni pustil prepričati. Vseh 400 sužnjev je bilo križanih (Hopkins 1993, 4–5).

10

Za Finleyja je takšno dojemanje in predalčkanje suženjstva v tri kategorije dosti preplitko.

Suženjstvo je bilo v rimski republiki zelo zapleteno. Suženj je lastnina, podvržena

lastninskim predpisom in postopkom glede prodaje, najema, tatvine, naravnega prirastka

itd. Za škodo, ki jo stori suženj, je po rimskem pravu odgovoren lastnik. Vendar pa je bil

suženj kot lastnina nekaj posebnega; v očeh bogov veljal vsaj toliko, da se je bilo potrebno

po njegovem umoru obredno očistiti. Sužnji so bili tudi prisotni pri obrednih običajih, kot

je krst. Odnos do položaja sužnja in njegove pravne dvojnosti kot osebe in lastnine zelo

zaplete navidezno preprost pojem. Pisec Buckland v svoji knjigi Rimsko suženjsko pravo

samo za prikaz cesarske dobe potrebuje 735 strani. Zadeve še dodatno zaplete pogosto

osvobajanje sužnjev. Kljub temu, da osvobojenci niso imeli vseh pravic, pa so bili njihovi

otroci (rojeni po osvoboditvi) svobodni. V Rimu so osvobojenci državljanov avtomatično

postali državljani (edini primer, kjer se je državljanstvo podelilo v celoti z zasebnim

dejanjem zasebnika).

Kompleksnost družbene situacije sužnjev je v času imperija že tako narasla, da so rimski

pravniki ustvarjali dolga imena za posamezne kategorije sužnjev, kot npr. liber homo bona

fide serviens ali pa servus quasi colonus. Sužnji s pekulijem so bili za razliko od današnje

percepcije ekonomsko neodvisni in glede na strukturo in delovanje družbe večinoma

samostojni. Delovali so kot samostojni rokodelci, lastniki prodajaln in zastavljalnic ter

posojevalci denarja. Kljub formalni pravni razliki so opravljali enaka dela pod enakimi

pogoji kot njihovi svobodni vrstniki (Finley 1987, 61–64).

Ko govorimo o sužnjih, ki so služili kot delovna sila na poljih, v rudnikih in v proizvodnji

orožja, je bila delovna sila večinoma prisiljena v delo, bodisi z orožjem ali pa pod zakoni in

navadami. Sem uvrščamo dolžniške sužnje, kliente v zgodnjem Rimu in kolone v poznem

Rimu. Tudi dolžniško suženjstvo je bilo v Rimu še naprej razširjeno, kljub temu da je bilo

uradno odpravljeno. Rimski pravniki so pogosto izjavljali, da pogodbeni zakupniki lahko

ob prenehanju najemniške pogodbe, po navadi po 5 letih, svobodno zapustijo zemljo. Tako

je tudi bilo, če niso zaostajali s plačilom (Finley 1987, 65–68).

Tako Finley kot Hopkins, sta definirala Rim kot sužnjelastniško družbo, kar je pomembno,

saj jima definicija pomeni ekonomijo, ki ne temelji na trgu. Tu pride do izraza razlika v

klasifikaciji med Gemeinschaft in Gesellschaft. Gemeinschaft ali skupnost je neformalna

11

ekonomija družin in vasi, kjer so glavni vplivi na družbena pravila in obveznosti

dominantni vplivi na obnašanje. Gesellschaft je ekonomija značilna za moderne, urbane

družbe. Po Marxu naj bi obdobju skupnosti sledilo obdobje moderne družbe. Rim s

suženjstvom naj bi bil organiziran kot skupnost še v času rimske republike in zgodnjega

rimskega imperija, kot enota, ki ni imela trga. Temu mišljenju so se priključili tudi

zgodovinarji, kot sta Finley in Hopkins. Ti trdijo, da antične ekonomije niso temeljile na

trgu, ampak na alternativni primitivni organizaciji delovne sile, ki je temeljila na

pridobivanju te delovne sile pod prisilo (Temin 2004, 514).

Po Finleyju je blagovno suženjstvo posledica rasti urbane produkcije, za katero

tradicionalne oblike odvisnega dela niso bile primerne. Ker trg svobodne delovne sile ni

obstajal, so začeli lastniki zemlje uvažati sužnje v glavnem od drugod. V Mali Aziji, Siriji

in Egiptu, kjer so Rimljani našli že vzpostavljen sistem neodvisnih kmetov in odvisne

kmečke delovne sile, so obdržali obstoječi lastninski sistem, ga prilagodili svojim potrebam

in ga potem izkoriščali. Ker ni bilo potrebno uvoziti tuje delovne sile, se na vzhodu

zemljiško suženjstvo nikoli ni razvilo. Na zahodu, predvsem v Severni Afriki, kjer so

Kartažani vzpostavili drugačne pogoje, pa to ni veljalo (Finley 1987, 32).

Temin se s tem ne strinja in dokazuje, da so imeli v Rimu delujoč trg dela in delovne sile,

pri čemer se naslanja na razpršenost mezd v zgodnjem rimskem imperiju, ki se po

obstoječih podatkih ni razlikovala od stanja v predindustrijski Evropi. Rimske delovne

pogodbe imajo precej moderno razdelitev tveganja in nagrad. Avtor poudarja, da se je

rimsko suženjstvo razlikovalo od bolj znanih sistemov suženjstva. Sužnji so bili skupaj s

svobodnjaki združena delovna sila in suženjstvo ni razlog za stagnacijo rimske ekonomije

(Temin 2004, 514–516).

Tudi Finley se strinja, da tako sužnje kot svobodnjake najdemo v vseh vrstah civilnih

zaposlitev, trdi pa, da je bilo rudarstvo monopol sužnjev (kar Temin zanika in tudi dokazuje

z delovnimi pogodbami svobodnih rudarjev), služabništvo pa sužnjev in nekdanjih sužnjev.

Med služabniki najdemo tudi vzgojitelje, pestunje, knjigovodje, administratorje, pri rimskih

cesarjih pa tudi nižje stopnje cesarskega uradništva (Finley 1987, 71; Temin 2004, 517).

12

Delujoč trg dela potrebuje povpraševanje in ponudbo dela. Delavci morajo biti sposobni

spremeniti svoj poklic in lokacijo ter biti za svoje delo primerno plačani, da potem lahko

izbirajo med različnimi deli. Delo podobne težavnosti mora biti za uspevanje trga dela

podobno plačano. To ne pomeni, da morajo delavci pogosto menjati zaposlitev, pomeni pa,

da so ljudje zmožni in voljni to početi, kar preprečuje različno visoke mezde za različna

dela, za katera je potrebna enaka stopnja veščin ali znanja. Le, če ti pogoji niso izpolnjeni,

lahko govorimo o ekonomiji, ki nima trga dela oziroma ima le lokalne, izolirane trge. To se

zgodi, ko ljudje niso zmožni zapustiti svoje zaposlitve zaradi cehovskih omejitev ali

dedovanja. Lahko so tudi omejeni glede zaslužka zaradi razlogov, ki niso neposredno

povezani z njihovim delom.

Obstoj trga dela v ekonomiji je pomemben dejavnik, saj le-ta omogoča odzivanje na

zunanje vplive. Mobilna delovna sila lažje izkoristi prednosti tehnoloških izboljšav ali

ekonomskih priložnosti, ki naredijo neko dejavnost bolj dobičkonosno, medtem ko se v

Gemeinschaft ekonomiji delovna sila ne more odzvati na tovrstne zunanje vplive.

Ekonomija se ne prilagaja, ampak naprej deluje na tradicionalen način, mogoče le z rahlim

naklonom proti novim priložnostim. Pomanjkanje zanesljivih virov nam otežuje definicijo

zgodnjega rimskega imperija kot Gemeinschaft ali Gesellschaft ekonomije. Zgodovinarji, ki

trdijo da je bil zgodnji rimski imperij Gemeinschaft ekonomija to dokazujejo le s

prisotnostjo sužnjev. Temin meni, da ni pomembno, koliko sužnjev je bilo, ampak, kako so

te uporabljali. Sužnji na Jugu ZDA pred civilno vojno niso bili del združenega trga dela,

ker so bile njihove dejavnosti in zaslužki tako omejeni, da niso imeli možnosti zahtevati

boljših delovnih pogojev. Sužnji v zgodnjem rimskem imperiju niso imeli istih omejitev in

svobodna delovna sila je bila v Rimu pravilo, ne pa izjema (Temin 2004, 515–516).

Raziskave so pokazale obstoj večjega števila tržnih cen in mezd v starem Rimu, kar nam da

verjeti, da se rimska ekonomija ni bistveno razlikovala od predindustrijskih agrikulturnih

ekonomij. Vendar pa Temin poudarja, da je potrebno pogoje, ki definirajo trg dela v

modernem smislu, prilagoditi trgom dela v antičnih agrikulturnih ekonomijah. Uporabi

Steinfeldovo dokazovanje, da delavci niso bili zmožni zamenjati zaposlitve vse do konca

19. stoletja. Tudi v Veliki Britaniji in ZDA so bile pravice delavcev ostro omejene. Tako

mestni kot kmečki delavci so bili zakonsko preganjani, če so zapustili delo brez

13

delodajalčevega dovoljenja. V takšnem kontekstu ni razlike med svobodnim in

nesvobodnim delom. Kot pravi Steinfeld, je bilo skoraj vse delo pridobljeno s soočenjem

delavcev z izbiro med delom in drugimi bolj neprijetnimi alternativami (Temin 2004, 517).

Svobodni mestni delavci v zgodnjem rimskem imperiju so bili plačani za svoje delo in so

lahko menjali poklice. Dedovanja poklicev ni bilo in rimski cehi očitno niso bili omejujoči.

Delavci v večjih podjetjih, npr. v rudnikih in na galejah, so bili plačani z mezdo. Delavci, ki

so opravljali bolj kompleksna in zapletena dela, so bili bolje plačani in najeti za daljši čas.

Konkurenčnost med delavci je verjetno uravnovešala višino mezde in produktivnost dela.

Nekaj dela v zgodnjem rimskem imperiju so delali za mezdo, nekaj pa so ga opravljali

sužnji. Zgodnji rimski imperij je v Egiptu celo zaposloval plačane svobodne delavce na

dolgi rok. Rokodelci so prodajali svoje izdelke v mestih in jih potem dovažali ruralnim in

mestnim patronom v zameno za ekonomsko in družbeno podporo. Tudi ljudje, ki so delali

za senatorje ali oskrbovali ekvite, so to delali za dolgoročne nagrade in napredovanja.

Občasni velikanski projekti gradnje v Rimu so bili večinoma opravljeni s svobodno

delovno silo. To dokazuje, da je bila delovna sila mobilna in se je lahko preusmerila od ene

aktivnosti k drugi.

Trg dela bi izenačil dejanske mezde v različnih delih imperija. Cuvigny je našel enake

plače rudarjev v Egiptu in Dakiji v Vzhodni Evropi. Mezde za neizučene delavce so se med

Egiptom in Rimom sicer razlikovale, ampak upoštevati moramo, da so bile drugačne tudi

cene žita in drugih dobrin. Dejanske mezde (kupna moč) so bile precej blizu. Vse to nam

potrjuje obstoj delujočega trga dela. Še en dokaz nam ponudijo podatki o povišanju mezd,

ko je primanjkovalo delavcev. Po kugi 165–175 pr. n. št. so se mezde v Egiptu podvojile,

kar kaže na delovanje povpraševanja in ponudbe (Temin 2004, 517–519).

Nekateri reveži so verjeli, da je življenje sužnja boljše kot življenje svobodnjaka in so se

prodali v suženjstvo, ker so upali na večje možnosti napredka. Ne glede na to, kako redka je

bila takšna izbira v zgodnjem rimskem imperiju, pa je bila v ameriškem sistemu povsem

nepredstavljiva. Rimsko suženjstvo v mestih je bilo bolj podobno vajeništvu v predmoderni

Evropi. Ocenjuje se, da je celotna populacija Italije v času principata obsegala okrog 6

milijonov ljudi, od tega jih je 1 milijon živelo v Rimu. Sužnji naj bi sestavljali eno tretjino

14

celotnega prebivalstva Italije in polovico prebivalstva Rima. To nam pove, da sužnji niso

bili dominantna delovna sila na podeželju ali v mestih v času zgodnjega rimskega imperija.

Osvobajanje lastnih sužnjev je bilo prepuščeno posamezniku, svobodo pa so sužnjelastniki

s pridom začeli izkoriščali kot obljubljeno nagrado za večjo produktivnosti in zgledno

obnašanje. Osvobojenci so pridobili rimsko državljanstvo in so bili skoraj enaki rojenim

Rimljanom, njihovi svobodno rojeni sinovi pa povsem enaki. Poslovna povezava med

osvobojencem in bivšim gospodarjem je bila obojestransko koristna. Bili so tudi ponosni na

svoj status in uspeh, kar se da razbrati z nagrobnikov osvobojencev. To pa ne velja za

ruralno suženjstvo, ki je bilo veliko bolj podobno ameriškemu sistemu. Sužnji so bili

obravnavani kot govoreča orodja in tako so z njimi tudi ravnali (Temin 2004, 526–528).

V času zgodnjega rimskega imperija je število sužnjev upadalo in manumisija je postala

bolj omejena. Avgust je izdal zakon, ki je omejeval število sužnjev, ki jih je lahko

sužnjelastnik osvobodil ob svoji smrti. Drugače v manumisijo ni posegal in je še razširil

pravice osvobojencev. Osvobojenci so opravljali dobičkonosna dela in njihovi otroci so bili

rojeni s polnimi pravicami. Scheidel je domneval, da se je v zgodnjem rimskem imperiju

vsakih 5 let osvobodilo 10 % sužnjev (Temin 2004, 531).

Rimski sužnji v zgodnjem rimskem imperiju so se razlikovali po izobrazbi. V ameriškem

sistemu so se zanašali na kazni in negativne posledice, če sužnji niso bili produktivni,

izobraževanje sužnjev pa so prepovedovali ter kazensko preganjali. V Rimu so bili

izobraženi sužnji več vredni in bolj zanesljivi in so jih večinoma vzpodbujali s pozitivnimi

posledicami. Prav tako so rimski sužnji sodelovali na istem trgu dela kot svobodnjaki.

Sužnji so bili celo bolj zaželeni, saj so bili, tako kot sinovi, vezani na gospodarja hiše in so

mu služili dolgo časa, tj. še najbolj so bili podobni dolgotrajno zaposlenim.

Kot je zapisal rimski odvetnik Gaj, je osnovna ekonomska razlika v zgodnjem rimskem

imperiju obstajala med izobraženim in neizobraženim, med veščim in neveščim, ne pa med

sužnjem in svobodnjakom (Temin 2004, 528–538).

15

2.3 Suženjstvo od arhaične dobe do časa Avgustovega vladanja

2.3.1 Suženjstvo do 2. punske vojne (do 2. st. pr. n. št.)

Že od najzgodnejše dobe so družbe latinskih plemen centralne Italije uporabljale nekaj

sužnjev za pastirje, poljske delavce in verjetno služabnike, kar so pač potrebovale za

življenje na malih kmetijah. Ti sužnji so bili brez dvoma vključeni tudi v proizvodnjo

oblek, orodja in orožja, ki je bilo potrebno za vojne s sosedi. Redki viri iz 5. in 4. st. pr. n.

št., kot sta Zakonik dvanajstih plošč in 5% davek na osvoboditve iz leta 357 pr. n. št., nam

povejo, da je bilo sužnjev takrat le malo in so bili večinoma uporabljani v agrarnih

dejavnostih.

V 4. stoletju pr. n. št. je bila rimska država še vedno večinoma agrarna skupnost kmetov, ki

pa se je zaradi lastne varnosti začela agresivno širiti po centralni Italiji. Na jugu in severu

centralne Italije so ležala etruščanska in grška mesta z razvitim suženjskim sistemom

manufaktur, kjer so delali svobodni in suženjski obrtniki. Ko so Rimljani trčili ob njih in se

prvič srečali s tem uspešnim suženjskim sistemom, so ga najverjetneje skušali kopirati, kar

nam razloži zgodnje skromne začetke uporabe suženjskih rokodelcev v centralni Italiji. V

času punskih vojn so bili skoraj vsi zmožni rimski možje v vojski, od rimskih državljanov

in italskih zaveznikov celo do sužnjev (slednji le, ko je bila nuja najhujša). Medtem pa je

povpraševanje po obrtnikih, ki so bili zmožni proizvajati vojne materiale, skokovito

naraslo. Vojne so priskrbele veliko količino sužnjev in ustvarile veliko potrebo po izučenih

rokodelcih. Po zgledu suženjskega sistema v grških mestih je vse to skupaj vodilo do

velikega povečanja rokodelskih sužnjev v 3. stoletju pr. n. št. Dokaze za ta porast najdemo

v diplomatskih pismih Filipa V. Makedonskega, iz katerih se da izpeljati, da je bila v Rimu

v tistem času velika suženjska delovna sila. Najdemo tudi dokaze, da je bila rokodelska

industrija v obliki malih prodajaln že precej razvita v 3 stoletju pr. n. št. (Westermann 1942,

149–153)

2.3.2 Suženjstvo po 2. punski vojni (od 2. st. pr. n. št.)

Kato starejši je v 2. stoletju pr. n. št. prvi začel s prakso dajanja dovoljenja starejšim

sužnjem, da lahko z njegovim denarjem kupujejo in učijo mlajše dečke. Po enem letu

16

vajenstva je Kato te dečke prodal ali pa zadržal v svoji delovni sili. Dečke, ki jih je zadržal,

so očitno izučevali v obrteh, ki so bile potrebne za delo v njegovih investicijah

(predelovanje volne in smole) (Westermann 1942, 149–153).

V 2. stoletju je opaziti uporabo suženjskega dela na latifundijih, na katerih pa se poraba

sužnjev na hektar zemlje ni povečala do časa Avgustovega vladanja. Njihovo kupovanje se

je stabiliziralo, tako da so se lahko nadomeščale izgube ob smrti ali izrabljenosti. In vendar

so bili sužnji uvažani v Italijo v velikih številih. Westermann sklepa, da so bili ti sužnji

zaposleni v manufakturah, delavnicah in služabništvu (Westermann 1942, 153).

Po vojni s Hanibalom pa je kapital skokovito narasel. Razvila se je močna konkurenca

čezmorskega in na suženjskih plantažah pridelanega žita. Plantaže so vodile do

razvrednotenja italskih posestev in izrivanja malega gospodarstva po celi Italiji z

veleposestniškim delom, predvsem v pridelovanju olja in vina. Tako v provincah kot v

Italiji so svobodne delavce nadomeščali s sužnji.

Razvila se je torej veleposest s sužnji. Če je v starejših časih za potrebo po sužnjih

zadostoval dotok vojnih ujetnikov in potomstva sužnjev, pa je novo suženjsko

gospodarstvo temeljilo na sistematično izvajanem lovu na ljudi. Po celi rimski državi, celo

v Italiji, so lovili ljudi in jih prodajali za sužnje. V Mali Aziji so kretski in kilikijski pirati,

pravi poklicni lovci in trgovci z ljudmi, ropali ljudi po obalah Sirije in grških otokih. Enako

dejavni so bili davčni zakupniki, ki so prav tako prirejali love na ljudi, ki so jih potem

uvrstili v lastno suženjsko množico. Okoli leta 100 pr. n. št. naj bi bitinijski kralj izjavil, da

ne more poslati zahtevane vojaške pomoči, ker so mu davčni zakupniki odvlekli vse

sposobno prebivalstvo. Na velikem suženjskem trgu na Delosu naj bi maloazijski trgovci s

sužnji le-te prodajali rimskim špekulantom v tako velikih količinah, da se je zjutraj na

Delosu izkrcalo 10.000 sužnjev, ki so bili do večera že prodani (Mommsen 1980, 103-104).

Investiranje v sužnje je bilo očitno v Italiji ustaljena praksa. Kras je postal eden največjih

lastnikov posesti v Rimu tako, da je imel izučeno silo 500 sužnjev gradbenikov. Po nizki

ceni je kupoval pogorele hiše in poškodovane sosednje hiše v Rimu in jih potem prenavljal.

Vrednost njegovih sužnjev je kmalu prerasla njegove druge investicije, kljub temu da je

imel v lasti rudnike srebra in rodovitno zemljo. Svoj suženjski sistem je dovršil do te mere,

17

da je kupoval in izučeval inteligentne sužnje kot tajnike, upravnike in administratorje.

Plutarh ne vidi v tej dejavnosti nič posebnega, kar nam da sklepati, da takšno početje ni bilo

nenavadno. Kar je pri Krasu izjemno, je njegovo osebno poučevanje lastnih sužnjev, ki jih

je dojemal kot živeče inštrumente svojega poslovanja. Za razliko od klasičnega poučevanja

je Kras uporabljal vajeniški sistem za izučevanje svojih sužnjev za delo na visokih

položajih v svojih poslovnih podjetjih (Westermann 1942, 155).

Pojavila se je uporaba sužnjev tako v javnih delih (gasilci in oskrba z vodo) kot tudi v

mojstrskih delih industrije. Aretinske lončenine so imele poleg tovarniškega znaka

vtisnjeno tudi ime sužnja, ki je izdelek ustvaril. Ni mogoče potrditi, da so bili vsi delavci v

lončarskih delavnicah sužnji, dejstvo pa je, da so bila do sedaj na izdelkih zgodnejše dobe

odkrita le imena sužnjev. Tudi to, da jim je bilo dovoljeno, da so izdelke označili s svojim

imenom, nam pove, da so se sužnji zavedali lastne veščine in vrednosti. Zavedali so se je

tudi lastniki, ki so očitno verjeli, da ime mojstra izdelku doda dodatno vrednost, drugače

tega ne bi dovoljevali. Rokodelske obrate so večinoma vodili sužnji, njihov prihodek pa je

pobiral lastnik. Pobiranje javnih dajatev na nižjih stopnjah so prav tako opravljali sužnji v

lasti družb za davčne zakupe. Delali so tudi v rudarstvu, prekuhavanju smole ipd. Velike

količine sužnjev so pošiljali naposodo v španske rudnike, kjer so jih proti visokim obrestim

prevzemali upravniki. Trgatev grozdja in obiranje oljk so prav tako izvajali sužnji (delo je

bilo dano lastnikom sužnjev na akord). Na veliko so jih uporabljali tudi v pašništvu, kjer so

bili sužnji pogosto oboroženi in velikokrat na konjih (Westermann 1942, 166; Mommsen

1980, 103–104, 162).

Delo na plantažah in obdelovanje polj s strani okovanih množic sužnjev pod budnimi očmi

paznikov se je v rimski državi najprej in v najbolj močni obliki razvilo v Etruriji in na

Siciliji. Območje sicilskega mesta Leontini, ki je obsegalo okoli 7500 hektarov, je bilo

razdeljeno med nič več kot 84 zakupnikov, med katerimi je bil en sam domačin, ostali pa so

bili rimski špekulanti. Ti špekulanti so v ogromnih količinah in živahno trgovali s sicilsko

živino in žitom ter so s suženjsko delovno silo cel otok prekrili s pašniki in polji

(Mommsen 1980, 104–105).

18

Suženjski upori so bili pogosti, ves čas so se pojavljale nove zarote in vojne sužnjev.

Sužnje so pogosto usmrčevali (po vojni s Hanibalom so naenkrat usmrtili 150 sužnjev v

Rimu, 4000 v Sinuessi in 450 v Minturnu). Na Delosu in v atiških rudnikih srebra so morali

sužnje obvladovati z orožjem. Vojna proti Aristoniku in njegovim maloazijskim

osvobojencem je bila dejansko vojna lastnikov proti sužnjem, ki so se uprli.

Najhuje je bilo na plantažni Siciliji. V prvi sicilski suženjski vojni so se sužnji dvignili v

velikih množicah proti svojim gospodarjem in pobili ter oropali mesto Enno pod vodstvom

sužnja Evna. Sužnjem so se pridružili tudi divji pastirji in svobodni delavci. V drugi sicilski

pokrajini je suženj Kleon dvignil nov upor in zasedel Agrigentum. Poglavarja sta se

povezala in porazila sicilskega pretorja z njegovo najemniško vojsko ter posledično

nadzorovala skoraj celo Sicilijo. Rimljani so tri leta zapored pošiljali na Sicilijo vojske,

predenj jim je trudoma uspelo pokoriti upornike.

Takratna vlada je bila večinoma neučinkovita pri izboljševanju splošnega stanja sužnjev

oziroma pri uveljavljanju pravilnih varnostnih postopkov v ravnanju z njimi. Rimska vlada

ni bila sposobna niti vzbujati strahu pri sužnjih in jih obdržati ubogljive niti izboljšati

njihovega stanja in jih napraviti sprijaznjene. Dolžnost rimskega namestnika je na primer

bila, da je skrbel za varnost poti, morebitne zajete roparje pa je bil dolžen, še posebej če so

bili ti sužnji, križati. V resnici so bili tako zajeti sužnji večinoma vrnjeni njihovim

gospodarjem v kaznovanje. Ti gospodarji pa so bili varčni ljudje, ki so hlapcem, ko so

zahtevali obleke, odgovorili s tepežem in jih vprašali, mar popotniki potujejo po cestah

nagi. Takšno popuščanje je po uporih vodilo do strahotnih povračilnih ukrepov. Konzul

Publij Rupilij naj bi po zatrtem suženjskem uporu dal križati 25.000 ljudi (Mommsen 1980,

106–107).

Tudi vlada ni spodbujala svobodnega dela. Do srede 3. stoletja so problem reševali z

urejeno politiko izseljevanja in koloniziranja po Italiji. Nenehno so se ustanavljale nove

male kmetije. Vendar pa je po osvojitvi celotne Italije zemlje zmanjkalo. Na voljo ni bilo

novih državnih zemljišč, razen zasedene državne zemlje in v zakup izročene zemlje, ki pa

je aristokracija ni bila pripravljena izpustiti. Izseljevanje italskega prebivalstva v kolonije

prav tako ni bilo dopustno, saj naj bi Italija ostala vladajoča dežela. Vse to je vodilo do

postopnega propada italskega kmečkega stanu. Tudi kapitalisti so nadaljevali z nakupi

19

malih kmečkih posestev ali pa celo na silo, brez kupne pogodbe, odpravljali kmete in

njihove družine. Tako so jih gospodarsko potiskali v propad in na raven sužnjev, ki so

hkrati imeli prednost, da jih ni bilo mogoče vpoklicati v vojaško službo. Iz Etrurije naj bi

domača rimska aristokracija v navezi s kapitalisti izrinila čisto vse svobodne kmete.

Ta socialna stiska je privedla do velikih razdorov v rimski družbi, kar je dobro razvidno

denimo tudi iz poskusov reform bratov Grakh. Tiberij Grakh je glede razmer v republiki

izjavil, da imajo še živali svoje brloge, državljanom pa ni ostalo drugega kot zrak in sončna

svetloba in da ti, ki jim pravijo gospodarji sveta, nimajo več v lasti niti grude prsti. Skušal

je vpeljati zakon o zemlji, po katerem bi javna zemljišča spet zasegla država in jih

porazdelila med prave državljane, ampak ne v svobodno last, temveč v dedni zakup. Ker je

drugi tribun dal veto na predlog zakona senatu, ga je dal Grakh skozi demagogijo odstraniti,

ta poteza pa je pomenila tudi začetek njegovega konca (končal je pod palicami in koli

razjarjene množice, ki so jo razvneli užaljeni senatorji) (Mommsen 1980, 107–108).

V 2. in 1. stoletju pr. n. št. se je suženjstvo skokovito povečalo in posledično tudi z njim

povezani problemi. Moč in bogastvo sta se razcvetela, vendar pa je morala vlada pošiljati

čete proti roparskim tolpam pastirskih in poljedelskih sužnjev. V času grakhanske in

marijanske krize so se pojavili številni suženjski upori po celi rimski državi. Obdobje po

Sulovi smrti je bilo zlata doba za pirate na morju in tolpe na celini, predvsem na italskem

polotoku, kjer jih prej ni bilo (Mommsen 1980, 108–110).

Ropanje ljudi in zemlje so pogosto vzpodbujali nadzorniki na velikih posestvih. Izvajali so

ga s tropi oboroženih sužnjev, pogosto z blagoslovom visoko stoječih lastnikov, ki se niso

branili novo pridobljenih ozemelj ki so jim jih pridobili vneti nadzorniki, kako pa niti niso

spraševali. Oboroženi sužnji so posledično tisto, kar so počeli po naročilu, začeli izvajati

tudi na lastno pest. Tako nas ne more čuditi, da je bil Spartakov upor tako uspešen, ko pa je

imel na razpolago velik vir oboroženih sužnjev. Njegov upor je uničil mnoga mesta in stal

veliko število življenj, končal pa se je s 6000 križi vzdolž ceste od Kapue do Rima. Vsi

narodi v rimski državi so začeli čutiti izgubo varnosti meja, nemotenega prometa v miru,

pravne zaščite in urejene uprave (Mommsen 1980, 162–169).

20

Po Italiji so se namesto malih kmetij razbohotile velike podeželske vile bogatašev z ribniki,

vodovodi, lovskimi gojišči in vrtnimi nasadi, ki so jih vzdrževale trume sužnjev. Vsa

osrednja Italija je bila gospodarsko v največjem razcvetu, na posestvih so se razvila

gostišča, tkalnice in opekarne, celotne nove industrije, ki so cvetele ob podpori suženjskega

obdelovanja posestva. V Italiji se pojavijo nova sadna drevesa, npr. maloazijska češnja.

Proti jugu in jugovzhodu Italije se širijo pašniki in nove pasme ter napredki v živinoreji.

Italsko poljedelstvo je skozi številne bogate investicije in splošni porast izobrazbe daleč

preseglo rezultate starega italskega sistema malih kmečkih posestev. Novi način se je začel

širiti tudi čez meje Italije v province. Močno se je okrepilo gospodarjenje z denarjem, ki se

je v tekmovanju z Judi razlivalo po celi rimski državi. Kako velika je bila likvidnost nam

pove podatek, da je bila obrestna mera v Rimu (6 %) dvakrat nižja, denar pa pol cenejši kot

drugod v starem veku. Gospodarstvo pa je privedlo do izjemne družbene neenakosti z

ogromnim prepadom med bogatimi in revnimi. (Mommsen 1980, 213)

Izjemno likvidnost kapitala in neverjetno razkošje je videti tudi v Petronijevemu Satirikonu,

kjer je opisana pojedina, ki jo gosti bogati osvobojenec Trimalhion. V opisu pojedine,

Petronij občuduje Trimalhionovo okrasje, ki je večinoma iz zlata in srebra, ter obleke iz

najboljših materialov, obarvanih v škrlat. Goste ob prihodu očistijo in oskrbijo sužnji, ki ob

delu nenehno prepevajo. Med pojedino goste ves čas zasipajo z dragocenimi darili in

raznolikimi jedmi, kot je pečena svinja, obdana z majhnimi prašički iz marcipana. Ko jo

suženj odpre, iz nje zletijo živi ptiči, ki jih sužnji polovijo in podarijo gostom. Gostija z

napredovanjem večera postaja le še bolj razsipna in razkošna (Petronius 2004, 19–29).

Dober primer neverjetnih bogastev, ki so bila v tistem času lahko hitro pridobljena in ravno

tako hitro potrošena, najdemo tudi v sledečemu pogovoru s pojedine, kjer se opazovalec in

njegova tovariša pogovarjajo o Trimalhionu, njegovi ženi in drugih gostih: »Trimalhion

ima več zemlje, kakor je lahko preleti vrana, gore denarja. V hišici za nosače ima več

srebra, kakor katerikoli mož na svoji celi posesti. In njegova družina? [Tu misli na sužnje.]

Še ena desetina ne pozna svojega gospodarja … Nikoli nič ne kupi, vse ima pri sebi. Volno,

poper, še kokošje mleko! Samo poglej naokrog, pa boš našel. Včasih njegova volna ni bila

najboljša in je zato kupil ovne iz Tarenta ter izboljšal svojo živino. Enako je naredil z

medom, uvozil je čebele iz Aten. Še ne dolgo nazaj je poslal v Indijo po semena gob. Niti

21

ene mule nima, ki ne bi prišla od divjega osla. Vidiš njihova oblačila [gostov]? Vsak od

njih je oblečen v najboljšo volno vijolične ali škrlatne barve. Ampak pazi, da ne užališ teh

osvobojencev, vsi so bogati. Vidiš tistega, ki sedi pri koncu mize? Sam bog ve, koliko ima

pod palcem, še ne dolgo pa je nosil gredice in kurjavo na lastnem hrbtu … Kaj si pa misliš

o njem, ki sedi na mestu sužnja? Kako dobro mu je šlo včasih? Nekdaj je bil vreden sto

tisoč sestercev, pa nima sedaj enega lasu na glavi, ki ne bi bil zadolžen. Ni njegova krivda,

tisti capinski osvobojenci so ga ogoljufali za vse … Jedel je kot princ. Divje svinje, mesa v

testu, kuharji perutnine, peki. Več vina se je polilo pri njegovi mizi, kakor pa ga ima večina

mož v svoji kleti. Sedaj pa na dražbi prodaja lastnino …« (Petronius 2004, 19–22)

Srednji stan praktično ni obstajal, reveže pa so pred smrtjo reševala državna sredstva v

obliki zastonj žita, odhod v vojsko ali pa iskanje boljšega življenja v kolonijah. Velik del

italskega prebivalstva je bil tako nadomeščen s suženjskim prebivalstvom, »staroselci« pa

so šli v vojsko ali pa v kolonije. Posledica je bila, da je v Italiji prebivalstvo vidno

izginjalo, z izjemo osrednje Italije so bili nekateri kraji celo povsem opuščeni, kar je hkrati

zniževalo obrambno moč italskega polotoka (Mommsen 1980, 213–226).

Finley zanika obstoj rimskega srednjega razreda (poslovneži) med reveži in veleposestniki.

Tudi ekviti, ki so jih pogosto opisovali kot poslovneže, so še zmeraj večinoma

veleposestniki, zemljiški lastniki. Pomembna skupina so publikani, ki so se ukvarjali z

javnimi pogodbami, pobiranjem davkov in posojanjem denarja na veliko (predvsem

skupnostim v provincah). Vendar pa ti ljudje niso bili razred zase, niso se ukvarjali s

trgovino ali manufakturo na veliko ter so morali za svoje posle jamčiti s svojo zemljo.

Zahteve politike so takrat narekovale vidno razsipništvo v taki meri, da si je plemstvo

moralo sposojati ogromne količine denarja za podkupovanje, vzdrževanje dragega načina

življenja, ekstravagantne javne prireditve, darežljivost do ljudstva in druge dejavnike

političnega karierizma. Tisti, katerih glavno bogastvo je bila zemlja, so imeli probleme pri

likvidnih sredstvih, gotovini. Zato je bilo v politično manevriranje vključeno zapleteno

omrežje posojil in jamstev. Posojilo je postalo politična obveznost, ki se je je dolžnik rešil

tako, da je postal upravljalec province in z izžemanjem odplačal dolg.

22

Po koncu vojn in v zatišju rimskega cesarstva so zasebniki bogateli skozi vladarjevo

naklonjenost zaradi uspehov v vojaški službi ali administraciji. Ni niti ekvitov, kaj šele

senatorjev, ki bi se osebno ukvarjali s trgovino z žitom ali pa s pomorsko trgovino.

Zemljiški posestniki so se preko upraviteljev in posrednikov ukvarjali s prodajo pridelkov

na svoji zemlji ter prodajanjem žganja in opeke, če so imeli dobra ilovišča (Finley 1987,

49–55).

Cezar je problem reševal s skrajšanim rokom služenja vojske, ljudem senatorskega stanu je

prepovedal bivanje zunaj Italije, preostalemu italskemu prebivalstvu pa predpisal, da od 20.

do 40. leta ne smejo biti odsotni iz Italije za več kot 3 leta. Prav tako je dajal prednost pri

koloniziranju očetom z več sinovi in strogo obravnaval zakonolomstvo ter ločitev. Cezar

razglasi, da je svoboda večna človeška dobrina, ki jo država sme odreči le krivcu, ne pa

dolžniku. Po rimskem pravu je prej nezmožni dolžnik postal hlapec svojega upnika. Prej si

je upnik lahko le z upravljanjem dolžnikovega imetja povrnil dolg, ni pa ga mogel odvzeti

(razen v primeru smrti ali izgube državljanstva). Sedaj pa je zadolženi lahko dejansko

odstopil svoje premoženje svojim upnikom, da je rešil svojo svobodo.

Cezar je tudi poostril nadzor in kaznovanje ropanja in ugrabitve zemlje in tako zaščitil

manjša posestva. Da bi zmanjšal roparstvo, je ukazal tudi, da mora biti vsaj ena tretjina

pastirjev svobodnih odraslih prebivalcev, kar je zmanjšalo roparstvo in odprlo nov vir

zaslužka svobodnjakom.

Sprožil je tudi splošno revizijo zemljelastniških pravic v Italiji in vso resnično javno

zemljo, pravno v lasti države in vredno obdelovanja, razdelil med nove kmete, najraje med

odslužene vojake. Pomemben je predpis, da novi kmet pridobi pravico do prodaje zemlje

šele po 20-ih letih, kar je elegantno rešilo problem Grakhovih in Sulovih reform, kjer bi

razdeljeno zemljo hitro pokupili ali izsilili veleposestniki (Mommsen 1980, 228–233).

Toda masovno razdeljevanje zemlje veteranom in revežem je bilo po Finleyu na dolgi rok

za razvoj trga in srednje premožnega razreda neučinkovito. Krpice zemlje so bile namreč

komajda zadosti za eno družino in še to le, če ne bi bilo zemljiških davkov in je bila zemlja

dobra ali v bližini pomembnejših trgovskih, industrijskih ali vojaških središč. Tako zemljo

pa so tako ali tako večinoma pograbili veleposestniki. Skupaj z rimskim pravom in navado,

23

da vsi sinovi (in včasih hčere) dedujejo enake kose, je postala ta zemlja prej breme kot

dohodek. Problem so pogosto reševali z detomori, saj je bilo prodajanje svobodnih otrok v

suženjstvo z zakonom prepovedano. Skromne kmetije tudi niso mogle zagotoviti dela

celotni družini, drag kopenski prevoz tovora pa je pomenil, da niso mogli tovoriti blaga

daleč na trg. Kmetu se je po dobro urejenih rimskih cestah splačalo prodajati izdelek le v

obsegu 8–9 km, razen če je imel blizu reko, ki je vodila do primernih trgov. Popolna

prepletenost rimske družbe in suženjstva je tudi zavirala trg. Vsi višje izobraženi – vendar

ne bogati – posamezniki, ki bi danes sestavljali srednji razred, so bili takrat vsaj v veliki

meri sužnji in osvobojenci (Finley 1987, 102–105).

2.3.3 Suženjstvo od Avgustovega časa (1. st. pr. n. št.) do 3. st. n. št.

Bogati Rimljani so v Avgustovem času uporabljali svoje sužnje kot finančne upravitelje in

jim dovoljevali upravljanje z njihovimi investicijami. Omeniti gre, do so se vladajoči sloji

tudi osebno ukvarjali z agrikulturo, medtem ko so poslovne investicije prepustili v rokah

sužnjev. Opaziti je, da so na položaje računovodstva, upravljanja in tajništva raje nastavljali

osvobojence ali sužnje, kot pa svobodne može rimskega in italskega porekla. To je mogoče

pojasniti z že zgodnjo izobraženostjo sužnjev v tovrstnih poslih in višjo zavezanostjo

sužnja in osvobojenca svojemu gospodarju.

Vse obstoječe manufakture so proizvajale v velikih količinah le za vojske rimskega

cesarstva, gradbene materiale (opeke) ali pa luksuzne dobrine, namenjene bogatim

veleposestnikom, in v vseh so delali sužnji. Velja pa omeniti spremembo v aretinskih

lončarnah, v katerih so bili v Avgustovem času zaposleni samo sužnji, ko pa se je središče

aretinske keramike premaknilo v Galijo, so bili vsi tamkajšnji lončarji, po rodu Kelti,

samostojni rokodelci z majhnimi individualnimi podjetji. Ti očitno niso imeli veliko

sužnjev ali mezdnih delavcev, po čemer lahko sklepamo, da so bili galski svobodni

rokodelci po stroških in produktivnosti vsaj kos suženjskim delavnicam.

Suženjski sistem je ustvarjal tudi veleposestnike, ki pa se s svojimi posestvi večinoma niso

ukvarjali, ampak so jih prepuščali v skrb svojim upraviteljem in administratorjem (manager

principle conflict?). Lastnik, ki se ne poglablja v svoja zemljišča in podjetja, le težko

razume vse pretanjenosti in slabosti njihovega poslovanja, te pa ga tako in tako niti niso

24

zanimale. Zato ni čudno, da na veleposestvih ni prišlo do tehnoloških izboljšav ali

poslovnih manevrov za izboljšanje dobičkonosnosti. Posestnik se je ustavil na ravni

zmanjševanja stroškov in čim večjega prinosa za lastno udobje, ni pa skrbel za

maksimiranje profita. Tudi zakupniki na njegovih posestvih, ki so praviloma delali za

krajše delovne pogodbe, niso mogli videti smisla v izboljševanju zemlje, ki tako ali tako ni

bila njihova. Tu včasih lahko vidimo boljšo pridelavo in občasni tehnološki napredek (na

latifundijih) s strani suženjskih plantaž, saj so bile te bolj naravnane k večjemu in

hitrejšemu pridobivanju. V poznejših časih, ko se je suženjstvo opuščalo, to na

veleposestnike večinoma ni vplivalo, saj so v praksi zasužnjevali nižje razrede lastne

družbe in jim ni bilo treba uvažati sužnjev (Finley 1987, 73–77).

Tako Starr kot Degler se strinjata, da so v antiki sužnji sestavljali 25 do 35 % prebivalstva.

Polanyi in Rostovtzeff nam dokazujeta, da se je primitivna ekonomija iz arhaičnih časov,

razvila v mediteransko ekonomijo trga v 5. in 4. st. pr. n. št. z ekspanzijo trgovine,

industrije in komercialne agrikulture. Degler trdi, da, če je bila suženjska delovna sila

pomembna v teh razvojih, potem je bila pomembna za celoten ekonomski razvoj antičnega

sveta. Prav tako so bili sužnji brez dvoma pomembni za razvoj hitro rastoče industrije in

trgovine v italijanskih mestih, kar naj bi potrjevala zgodovinarja Gummerus in Westermann

(Degler 1959, 272–273).

Marx Weber in Cedric Yeo sta opazila, da so bili sužnji v rimski republiki koncentrirani v

vinogradih in nasadih oljk, ob dveh pridelkih, katerih glavni namen je bil izvoz, enako kot

velja za sladkor, bombaž in tobak v Ameriki. Starr zanika pomembnost sužnjev kot vitalne

delovne sile na tem področju, saj nikjer, do pozne rimske republike, ni dokazov, da so

sužnji opravljali vse delo na teh nasadih. Degler mu odgovarja, da isto lahko rečemo za

ekonomsko dinamiko ameriškega Juga.

Degler zaključuje, da je bilo suženjstvo profitabilno, kar vidimo po dobrih cenah, ki so jih

sužnji zadržali tudi v 3. st. n. št., in da so bili sužnji dobičkonosno uporabljeni tako v

industriji kot v rokodelstvu. Prav tako so presežek sužnjev v velikem številu oddajali v

najem (Degler 1959, 274–277).

25

2.4 Pozni rimski imperij in upad suženjstva

V 3 in 4. st. n. št. blagovno suženjstvo izgubi svoje ključno mesto, v proizvodni dejavnosti

ga nadomesti večinoma svobodno samostojno delo, na deželi pa so delali koloni. Zakaj?

Ekspanzije rimskega imperija je bilo konec in brez zavojevanja se je močno zmanjšal dotok

vojnih sužnjev. Njihove cene so se iz tega razloga zanesljivo višale, vendar ta problem bi se

dalo rešiti z vzrejo.

Tudi Degler zgodovinarjem očita, da zmanjševanje suženjske delovne sile prehitro

pripisujejo miru v imperiju in pomanjkanju ekspanzije ter vojnih ujetnikov. Znano je

namreč, da je bilo v Ameriki suženjstvo v največjem razmahu po mednarodni prepovedi

trgovine s sužnji, ko so jih začeli uspešno vzrejati na plantažah. Tudi v antiki najdemo

zapise, ki priporočajo vzrejo sužnjev, po rimskem pravu pa je bilo mogoče prikrito prodajo

neplodne sužnje ali skopljenca pravno izničiti. Po drugi strani je res, da je bilo v antičnih

časih veliko sužnjev mestnih, zaradi česar bi bilo vzrejanje drago in težavno. Vseeno so

znani primeri kraje izpostavljenih novorojenčkov, ki so jih prodali v suženjstvo, celo v

Egiptu, kjer suženjstvo ni bilo res prisotno (Degler 1959, 275).

Finley vidi razlog v drugačni smeri razvoja rimske družbe od Avgusta in ustanovitve

monarhije naprej. Politično živahno mestno državo je zamenjala avtokratska birokratska

monarhija. Velika večina državljanov je izgubila svojo vlogo pri izbiri uradnikov in

njihovega položaja v vojski. Slednja je hkrati začela vedno bolj množično rekrutirati v

»zaostalih provincah«. To spremembo simbolizira pojav dveh kategorij prebivalstva:

humiliores in honestiores, grobo prevedeno spodnjega in zgornjega razreda. Formalen izraz

za oba je izpričan iz 2. st. n. št., bila pa sta tudi drugače kazensko obravnavana. Za

humiliores so veljale kazni, ki so bile okrutne, suženjske (se jih je prej tudi uporabljalo za

sužnje, npr. sežig pri živem telesu, prej namenjen sužnjem, ki so ogrozili varnost svojega

gospodarja). Kaj takšnega bi bilo nemogoče, dokler so državljani volili in se bojevali v

legijah. To nam jasno pokaže, da se je status nižjih razredov sčasoma poslabšal, honestiores

so humiliores (med njimi tudi rimske državljane) lahko celo tepli, mučili in vklepali.

Tovrstno ravnanje je bilo še posebej značilno za severnoafriška področja (Finley 1987, 85).

26

V času Komodovega vladanja so se v zahodnih teritorijih začeli pojavljati prvi kmečki

upori, ki so se nadaljevali še v 5. stoletje. Uporniki, imenovani bacaudae, so bili tako

zakupniki kot sužnji, kar kaže na to, kako pravno izenačeni so bili nižji sloji v tistem času.

Prav tako so vedno večje zahteve po davkih in dajatvah s strani absolutistične aristokracije

in cesarja privedle do vedno močnejšega pritiska na dejanske obdelovalce zemlje, kmete in

zakupnike, ki jih je zemljiški davek najbolj prizadel. Kmeta so vedno večje dajatve,

pustošenje in plenjenje severnih plemen ter slabšanje pravnega statusa prignale v

uporništvo ali pa pod okrilje vplivnega veleposestnika, kar mu je prineslo zaščito in

zatiranje. Na ta način so veleposestniki počasi prešli s sužnjev na kolone, katerih svobodni

status je s časom postajal vedno bolj trhel, dokler ni v praksi popolnoma izginil.

Delodajalcem v Italiji ni bilo več treba uvažati sužnjev, saj so imeli na razpolago lastne

nižje razrede, ki so jih lahko prisilno vključili v delovno silo. Bogataši so se umaknili na

svoja posestva in povečevali rokodelsko proizvodnjo na njih. Država je vojake in uradnike

plačevala večinoma v naravi, armade pa z zaseženo hrano in suženjsko narejenimi izdelki iz

manufaktur.

Veleposestnikom v rimski državi je uspelo akumulirati ogromna posestva. Za primer

denimo, leta 404 je Melanoma mlajša, ki se je odločila zapustiti svetno življenje, skupaj s

svojim možem imela v lasti posestva, ki so prinašala okoli 1150 funtov v zlatu. Nahajala so

se v različnih delih Italije, na Siciliji, v Severni Afriki in Britaniji. Eno od posestev blizu

Rima naj bi zajemalo 62 vasic, v vsaki od njih naj bi zemljo obdelovalo 400 sužnjev,

skupaj okrog 24.000 sužnjev (število sužnjev je verjetno nekoliko pretirano) (Finley 1987,

100).

Velikost posestev v antiki je stalno rasla – to velja za bogate zemljiške posestnike kot

razred in ne kot posameznike ali družine –, še posebej po državljanski vojni, od Sule do

Avgusta, ko je veliko plemstva pomrlo, njihovo premoženje pa so si razdelili preživeli.

Bogataši so imeli velike izdatke za osebno luksuzno porabo in za zagotovitev podpore

ljudstva iz volilnih razlogov. Eksploatacija dela v agrikulturi je bila intenzivna. Kmete pa je

prizadel vedno manjši pomen državljanstva za nižje razrede in breme obdavčitev in

27

zemljiških obveznosti. Tako so sčasoma postali podložniki veleposestnikov. Veleposestniki

pa niso izgubili na donosnosti niti niso zmanjšali izkoriščanja, le zamenjali so delovno silo.

Dejansko sliko o srednje velikih posestih si le težko ustvarimo, je pa po redkih dokazih

mogoče sklepati, da so taka posestva bila vsakdanji pojav, še posebej v Galiji in v zgodnji

cesarski dobi. Finley domneva, da je bila srednje velika zemljiška posest razširjena skozi

vso antiko (Finley 1987, 87–102).

28

3 ZAKLJUČEK

Suženjstvo je bilo za rimsko državo vsekakor pomembno, vendar pa je težko soditi, ali je

bilo pozitivno ali ne. Ekonomsko je bilo prav gotovo zelo dobičkonosno, tako v mestih, kot

na plantažah na podeželju. Odločitev otežuje tudi pomanjkanje podatkov, ki deli

raziskovalce. Jabolko spora najdemo v nejasnosti alokacije sužnjev v rimski državi. Finley

in somišljeniki trdijo, da jih je večina delala na poljih kot osnovna delovna sila, v

Gemeinschaft tipu ekonomije. Večje število sužnjev v mestih in manufakturah pa bi bil

velik korak k dokazovanju delovanja prostega trga ali Gesellschaft ekonomije, kot jo vidijo

Temin, Westermann in drugi.

Odprti tip suženjstva, ki so ga prakticirali Rimljani, je omogočal osvoboditev, izobrazbo in

možnost boljšega življenja v takšni meri, da so se nekateri dejansko sami prodajali v

suženjstvo. Osvobojenec je postal rimski državljan in pridobil večino pravic, veščine in

pomembne povezave v delu, ki ga je opravljal. Prav tako je veliko mestnih sužnjev živelo

precej neodvisno življenje s pekulijem, ti so bili v veliki meri enaki svobodnim mestnim

ljudem. V času imperija so jim bile zaupane tudi pomembne uradniške funkcije ter

odgovornosti.

Ne smemo pa pozabiti na sužnje na plantažah in v rudnikih, ki so bili neuki delavci. Pravilo

rimskega suženjstva je, da je vrednost sužnja vsota v njegovega znanja, spretnosti in

inteligence. Z delavci, katerih edina vrednost je bila njihovo fizično delo, so ravnali kot s

hodečim, govorečim orodjem. Uporabljali so jih, dokler se niso zlomili, nato pa so jih

zamenjali z novimi.

Prav tako je uporaba suženjstva imela močne negativne posledice v času bratov Grakh, ki

jih Rimljanom ni uspelo rešiti vse do zatona imperija. Suženjsko delo je večinoma koristilo

le bogatim in državi, kar je še večalo prepad med bogatimi in revnimi. Ta vedno večji

razmik je pretvoril rimsko občestvo državljanov, ki so vsi sojeni pod enakimi zakoni, v

povsem razslojeno družbo pozne dobe imperija, v kateri si je plemstvo pridobilo še večje

pravice, medtem ko so bili ostali iz pravnega vidika zreducirani skoraj na sužnje.

Škodljiva stranska produkta suženjstva sta bila tudi lov na ljudi in plenjenje. Pirati so z

ropanjem in zasužnjevanjem obmorskih mest po Sredozemlju ovirali trgovino in varnost

29

prometa po morju, medtem ko so po kopnem banditi lovili ljudi in jih prodajali v

suženjstvo. Prav tako so lastniki pogosto svoje sužnje silili v ropanje in zastraševanje

manjših lastnikov zemlje. Prekupčevanje z ljudmi je bogatilo kriminalne elemente, ki so

posledično postajali vse bolj odporni, predrzni in škodljivi. Rimski eliti so koristili, dokler

so jim dovažali sveže sužnje, in jih niso pretirano lovili. Šele, ko so v času Cezarja začeli

ogrožati dovoz žita v Rim, je senat odposlal čete v boj proti piratstvu.

Agrikulturno suženjstvo je predstavljalo konkurenco manjšim kmetom, vendar pa je

omogočilo razvoj novih industrij v osredju Italije. Po drugi strani pa so bili suženjski upori

vedno krvavi in so pustošili mesta in pokrajine. Omajali so zaupanje v moč in sposobnost

rimske države, tako v lastnih provincah, kot tudi zunaj njenih meja. Cena nesposobnosti ali

pomanjkanje volje k reševanju suženjskih problemov sta stala rimsko državo tako v

sredstvih, času in vojske v dolgotrajnih poskusih zatiranja uporov, kot tudi velikanskega

števila sužnjev, ki so jih morali pobiti tako v uporih kot tudi v sledečih usmrtitvah.

Ekonomske cene v motenju trgovine, potovanja, pustošenju mest in industrije pa so bile

gotovo visoke.

Vsekakor je bilo suženjstvo kompleksen del rimske družbe, ki ga bo treba dodatno preučiti.

Njegov vpliv na dejanja in interese rimske države je pretanjen in vseprisoten in ga je

mogoče čutiti vse od velikih zgodovinskih dogodkov, kot so osvajanja, spremembe v

zakonodaji in celotni družbi rimske države vse do pravnega statusa posameznika in

njegovega odnosa do dela in etike.

Kakor se je skozi čas spreminjala rimska država, se je hkrati z njim spreminjalo tudi

dojemanje suženjstva in sužnjev in njihovega mesta v družbi. S spremembami rimske

države od kmečke skupnosti, do republike in na koncu imperija vidimo evolucijo

suženjskega sistema. Iz tega lahko sklepamo da je bilo suženjstvo v vsakem primeru

pomemben in nepogrešljiv del rimske civilizacije.

30

4 VIRI IN LITERATURA

3.1 Literatura

Arbiter, Petronius. 2004. Satyricon. Kindlova izdaja.

Finley, Moses. 1987. Antična ekonomija. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Mommsen, Theodor idr. 1980. Rimska zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Seneka. 2004. Pisma prijatelju Luciju. Ljubljana: založba Modrijan.

3.2 Spletni viri

Degler, Carl. 1959. »Starr on slavery«. The Journal of Economic History 2 (19):

271-277. JSTOR. Http://www.jstor.org/stable/2114978.

Hopkins, Keith. 1993. »Novel Evidence for Roman Slavery«. Past & Present

138 (1): 3-27. JSTOR. Http://www.jstor.org/stable/651186.

Raymer, A.J.. 1940. »Slavery – The Graeco-Roman Defence«. Greece & Rome

28 (10): 17-21. JSTOR. Http://www.jstor.org/stable/640902.

Samson, Ross. 1989. »Rural Slavery, Inscriptions, Archaeology and Marx:

A Response to Ramsay Macmullen's "Late Roman Slavery"«. Historia:

Zeitschrift für Alte Geschichte 38 (1): 99-110 JSTOR.

Http://www.jstor.org/stable/4436092.

Temin, Peter. 2004. »The Labor Market of the Early Roman Empire«. The Journal of

Interdisciplinary History 4 (34): 513-538 JSTOR.

Http://www.jstor.org/stable/3656762.

31

Westermann, William. 1942. »Industrial Slavery in Roman Italy«. The Journal of

Economic History 2 (2): 149-163 JSTOR.

Http://www.jstor.org/stable/2113822.