elektronski u benik analogno/digitalne fotografije · -analogno-digitalna fotografija -internet ....

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Informatika v organizaciji in managementu

ELEKTRONSKI U�BENIK ANALOGNO/DIGITALNE FOTOGRAFIJE

Mentor: doc. dr. Branislav Šmitek Kandidatka: Tina Klofutar

Kranj, januar 2007

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju dr. Branislavu Šmitku za strokovne nasvete in pomo� pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako se zahvaljujem staršem, ki so mi omogo�ili študij in mi vseskozi stali ob strani. Posebno se zahvaljujem svojemu fantu Gregu, ki mi je pripomogel k nastajanju mojega diplomskega dela. Na koncu pa se tudi zahvaljujem lektorici Ani Peklenik za lektoriranje moje diplomske naloge.

POVZETEK Beseda »fotografija« nas spomni na dogodek oziroma zaokroženo celoto dogodkov, v dobro poznanem mediju, kar fotografija nedvomno je, pa naj bo posneta v analogni ali digitalni tehniki. Sam proces nastajanja fotografije se je skozi zgodovino zelo spremenil: od fotografiranja na steklo preko klasi�ne fotografije, posnete na film, pa vse do danes, ko so slike digitalizirane. Spremembe so opazne že na prvi pogled. Tehnika napreduje s svetlobno hitrostjo in ko jo kupimo, prakti�no že zastari. Zelo je pomembno, kaj nam nudi klasi�ni na�in fotografiranja in kaj digitalni ter kje se oba na�ina prepletata. Diplomsko delo sem v celoti namenila spoznavanju fotografije s pomo�jo multimedije. Prikazala sem rezultat svojega prakti�nega dela, ki je nastalo na podlagi pridobljenih znanj pri predmetu Multimedijski sistemi, in kasnejšega osebnega raziskovanja multimedijskih vsebin. Predstavljeni so številni vzroki, zaradi katerih sem se odlo�ila za izdelavo elektronskega u�benika s podro�ja fotografije. Za izdelavo elektronskega u�benika sem izbrala programsko opremo Macromedia Authourware 7 in jo ustrezno predstavila. Na koncu sem opisala še potek izdelave elektronskega u�benika, namen uporabe in kriti�no analizo. Elektronski u�benik predstavlja obliko elektronskega u�enja. Omogo�a enostavno u�enje z možnostjo iskanja dodatnih virov informacij preko spleta. Ne zahteva pa posebnih znanj s podro�ja uporabe informacijskih tehnologij. Klju�ne besede:

- elektronski u�benik - Macromedia Authourware 7 - analogno-digitalna fotografija - internet

ABSTRACT The word »photography« makes us think of a single event or a series of events captured in a well-known medium, which fotography undoubtedly is, using either analog or digital technique. The process of making a photograph has changed significantly throughout the history, from photography on glass and traditional photography on film, to present-day digital photography. The changes are easy to identify. Technology is developing at the speed of light; a product practically becomes obsolete as soon as we buy it. It is very important what do traditional photography and digital photography have to offer and which characteristics they share. My diploma has focused on the way in which one can learn about photography by using multimedia. I have shown the results of my practical work, which is based on the knowledge acquired at the subject multimedia systems and the ensuing personal research into multimedia content. reasons that prompted me to create an electronic textbook of photography are given. Macromedia Authorware 7, the software used to create the electronic textbook, is presented in more detail. Finally, the process of creating the electronic textbook and the textbook's purpose are described and a critical analysis is conducted. The electronic textbook presents a form of e-learning. It enables simple learning with an option of searching for additional information on the internet. However, the textbook does not require any particular information technology skills. Keywords:

- electronic textbook - Macromedia Authourware 7 - analog-digital Photography - internet

KAZALO 1 UVOD....................................................................................................................6 1.1 Zgodovina fotografije ...............................................................................7 2 ANALOGNA FOTOGRAFIJA..........................................................................8 2.1 Osnove fotografije.....................................................................................8 2.2 Osnovni pojmi fotografske optike ...........................................................9 2.3 �rno-bela fotografija..............................................................................11 2.4 Barvna fotografija ..................................................................................14 2.5 APS sistemi fotografije ...........................................................................15 3 DIGITALNA FOTOGRAFIJA .........................................................................17 3.1 Razvoj digitalne fotografije ...................................................................17 3.2 Pregled tehnologije .................................................................................19 3.3 Tehni�ne osnove digitalne fotografije ...................................................21 3.4 Prednosti in slabosti digitalne fotografije.............................................26 3.5 Digitalna obdelava (retuširanje)............................................................26 4 ELEKTRONSKI U�BENIK IN UPORABNIK ..............................................29 4.1 Elektronski u�benik................................................................................29 4.2 Zgradba elektronskega u�benika..........................................................29 4.3 Oblikovanje elektronskega u�benika....................................................29 4.4 Študij na daljavo.....................................................................................31 4.4.1 Zgodovina ....................................................................................31 4.4.2 Razlike med študijem na daljavo in tradicionalnim

izobraževanjem ............................................................................32 4.4.3 Prednosti študija na daljavo .........................................................32 4.5 Uporaba elektronskega u�benika..........................................................33 5 MACROMEDIA – AUTHORWARE 7 ............................................................34 5.1 Programska oprema Authorware 7 ......................................................34 6 IZDELAVA ELEKTRONSKEGA U�BENIKA ANALOGNO/DIGITALNE

FOTOGRAFIJE .....................................................................................36 6.1 Potek izdelave elektronskega u�nenika ................................................36 6.2 Namen uporabe elektronskega u�benika .............................................39 6.3 Kriti�na analiza.......................................................................................42 ANALIZA U�NE URE ...........................................................................................44 ZAKLJU�EK ...............................................................................................47 LITERATURA IN VIRI .........................................................................................48

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Tina Klofutar: Elektronski u�benik analogno/digitalne fotografije stran 6 od 51

1 UVOD Fotografija je namenjena širokemu krogu ljudi. Med njimi pa je zelo majhen odstotek tistih, ki se s fotografiranjem ukvarjajo vsakodnevno in v fotografiji iš�ejo globlji pomen. Naklju�nemu opazovalcu je v splošnem kaj malo mar, s kakšnim objektivom, fotoaparatom in drugo opremo je posneta slika. Ne zanimajo ga podatki o uporabljeni zaslonki, goriš�ni razdalji itd. Ne zanima ga niti proces samega nastajanja fotografije. S tem ni mišljeno mentalno stanje avtorja ob fotografiranju, ampak spet na nek na�in tehni�ni vidik. Neobremenjenemu gledalcu je pomemben le ob�utek oziroma doživetje, ki ga podoba vzbudi v njem in je lahko pri razli�nih ljudeh povsem razli�en. Do katere stopnje se ta ob�utek oziroma doživetje razvije, je odvisno od �asa opazovanja podobe ter od miselne energije, ki jo je opazovalec pripravljen oziroma sposoben vložiti v proces doživljanja. Pri tem gotovo igra pomembno vlogo tisti element fotografije, ki ob prvem pogledu nanjo nezadržno pritegne gledal�evo pozornost. �e ta efekt ni prisoten, bo gledalec po vsej verjetnosti že na za�etku ogleda fotografije nezavedno presodil, da je »stvar« njemu samemu nezanimiva in nevredna nadaljnjega ogleda. Po razmisleku in primerjavi z lastnimi izkušnjami lahko ugotovimo, da tak element ne more biti univerzalen, ampak je tesno vezan na življenjsko filozofijo posameznega gledalca, njegove nazore, dovzetnost ter trenutno duševno stanje.



1.1 ZGODOVINA FOTOGRAFIJE Fotografija je dokaj star izum, saj njena zgodovina v današnji obliki sega skorajda dve stoletji v preteklost. Pred pojavom fotografije so se izumitelji, kot je bil Leonardo da Vinci, ukvarjali s camero obscuro (temna soba), v katero je svetloba vpadala skozi drobno luknjo in na nasprotni steni slikala prizore okolja. Neverjetno, toda fotografski aparati tako delujejo še danes. Vmes so morali le še izumiti postopek, ki bi tako dobljeno sliko ohranil. Na za�etku 19. stoletja je Josephu Niepcu uspelo narediti prvo fotografijo. Pridružil se mu je Louis Daguerre, ki je postopek spremenil v prakti�no uporabnega, njemu v �ast pa so slikam pravili degerotipije. V tistem �asu je Fox Talbot iznašel negativ (zaradi �esa so iz enega samega posnetka naredili ve� slik), Slovenec Janez Puhar pa leta 1842 fotografijo na stekleno ploš�o. Sledil je izum suhe tehnike in fotografskega filma v zvitkih. A ker fotografiranje še vedno ni bilo najbolj preprosto, je George Eastman leta 1888 trgu ponudil kamero kodak (kamera je dobila ime po zvoku, ki ga je proizvedla ob pritisku na sprožilec) in ustrezni film, ki sta že zadostovala za širšo uporabo. S tem je bila fotografija ob vso romantiko, saj je mogo�e od takrat fotografski film kupiti in razviti v vsaki trgovini. Tedaj so se lahko poslovili od temnice in vdihavanja sumljivo diše�ih kemikalij. Naslednji preskok se je zgodil leta 1925, ko so v podjetju Leica sklenili, da bodo za slikorisni film vzeli takrat pogosto uporabljeni 35-mm filmski trak. Oba, slikoris in velikost filma, poimenovana leica, sta kasneje pristala med legendami. Nekoliko kasneje so se pojavili prvi zrcalno- refleksni aparati in kamere z vgrajenimi elektromotorjem, avtomatiko, bliskavico, skratka z vsem, kar poznamo v sodobnih fotoaparatih. Nekako v senci klasi�ne fotografije se je v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja rojevala digitalna tehnika, najprej z izumom vezja CCD, ki so ga hoteli sprva uporabiti kot novo vrsto ra�unalniškega pomnilnika. Šele leta 1980 je Sony prikazal prvi pravi digitalni fotoaparat mavica. Bila je še svetlobna leta dale� od sodobnih digitalnih fotoaparatov, a to je bil korak v pravo smer. Sledil je Canon, �igar kamera je imela lo�ljivostjo 350.000 pik. Cena fotoaparata je bila 50.000 dolarjev. Kasneje Kodak ponudil tipalo z lo�ljivostjo 1,4 megapike. Leta 1990 so se pojavili prvi digitalni fotoaparati za profesionalce, ki so še vedno stali manjše premoženje. Toda razvoj je hiter, lo�ljivost hitro naraš�a, cene pa padajo od približno 8.000 dolarjev za 1,5 megapike do današnjih tiso� in manj dolarjev za štiri megapike. (Joker, marec 2002, št. 104).



2 ANALOGNA FOTOGRAFIJA

2.1 OSNOVE FOTOGRAFIJE Uspešno fotografiranje, posebno pa kakovost fotografije, je v veliki meri odvisno od dobrega poznavanja objektiva in spretnosti izkoriš�anja njegovih opti�nih lastnosti. Bistvena lastnost objektiva je, da je sestavljen iz ene ali ve� le�, razvrš�enih v kovinskih obro�ih. OBJEKTIV Objektiv je najpomembnejši del kamere in za dobre posnetke je dober objektiv nujno potreben. Kakovost objektiva se kaže v ostrini in njegovi sposobnosti podajanja tudi najmanjših podrobnosti slike. Objektiv naredi sliko ostro zato, ker je sestavljen iz ve� le�, ki so izdelane iz razli�nih vrst stekla in brušene po dolo�enih opti�nih zakonih. Te le�e so v objektivu združene v mehansko celoto, ki jo je mogo�e pri nastavljanju razdalje z lahkoto in natan�no premikati. Vendar dober objektiv ni tudi brezpogojno pravi. Obstajajo razli�ne vrste objektivov, ki so vsakokrat konstruirani za dolo�ene namene:

� normalni (dobimo posnetke, ki se zdijo �loveškemu o�esu normalni z ozirom na velikost in perspektivo);

� teleobjektivi ali dolgogoriš�ni (pove�a oddaljene posnetke); � širokokotni ali kratkogoriš�ni (zajame ve�ji zorni kot in z njim dobimo manjše

slike, kot ustreza vtisu naših o�i). (Uredniki Time-life books, 1976) Le�e so steklena telesa, ki jih izdelujejo iz umetne mase. Razlikujemo jih po vrstah slik. V fotografiji se uporabljata dva tipa le�:

� Zbiralne ali konveksne: Le�e so na sredini debelejše kot na robovih in jih imenujemo “pozitivne”, ker zbirajo svetlobne žarke tako, da naredijo v goriš�ni ravnini sliko.

� Razpršilne ali konkavne: Le�e so na robu debelejše kot na sredini in jih imenujemo “negativne”, ker svetlobne žarke razpršujejo in zato ne dajo resni�ne slike.

Zaslonka dolo�a velikost krožne odprtine v objektiv. Z njo dolo�imo množino svetlobe, ki pri osvetlitvi prodre v fotografski aparat. Pri obra�anju obro�a zaslonke lahko opazujemo, kako se lamele premikajo. Odprtina objektiva je pri vsakem naslednjem zaslonskem številu za polovico manjša in prepuš�a polovico manj svetlobe. Zaslonsko število nam pove, kolikokrat gre premer novonastale odprtine v goriš�no razdaljo objektiva. Zaslonka ima tri glavne naloge:

� uravnava koli�ino svetlobe (osvetlitev filma); � ve�a obrisno ostrino; � z zapiranjem pove�uje globinsko ostrino.



Zaklop regulira svetlobo, ki jo za dolo�en �as spustimo skozi objektiv na svetlobno ob�utljivo snov filma. Lo�imo centralni in zavesni zaklop. Z iskalom pa pri fotoaparatu poiš�emo in omejimo motiv, ki ga želimo ujeti na film. Lo�imo naslednja iskala (Uredniki Time-life books, 1976):

� medlica ali motnica, � okvirno iskalo, � Newtonovo iskalo, � daljnogledno iskalo, � zrcalno iskalo (zrcalno refleksno z motnim steklom, zrcalno refleksno z

motnim steklom in peterostrano prizmo). Daljinomer je naprava pri objektivu, s katero merimo razdaljo od fotografskega aparata do predmeta, ki ga snemamo. Lo�imo :

� daljinomer z vrtljivim zrcalom in prizmo (uporablja se pri fotoaparatih z opti�nim iskalom) in

� daljinomer na principu mikroprizem (uporablja se v zrcalnorefleksnih fotoaparatih).

2.2 OSNOVNI POJMI FOTOGRAFSKE OPTIKE GORIŠ�E LE�E IN GORIŠ�A RAZDALJE Vsaka le�a ima dve goriš�i, spredaj in zadaj. Razlika je samo v tem, da je pri konveksnih le�ah goriš�e vedno na drugi strani, pri konkavnih le�ah pa na isti strani, s katere vpadajo žarki. Razdaljo od goriš�a do opti�nega središ�a le�e imenujemo goriš�na razdalja. Opti�no os imenujemo premica, ki poteka skozi sredino le�e in stoji pravokotno na mejno ploskev le�e. Opti�no središ�e le�e imenujemo to�ko v sredini le�e na opti�ni osi. Skozi zbiralno le�o prodirajo trije žarki a, b, c. a F b c f Slika 1: Goriš�e, goriš�na razdalja (Papotnik, A. in �erin, B., 1994) F: goriš�e; f: goriš�na razdalja; a, b, c: trije žarki bele svetlobe



Goriš�na razdalja objektiva je razdalja od opti�nega središ�a objektiva do goriš�a (F), v katerem objektiv zariše ostro sliko neskon�no oddaljenega predmeta. Razdaljo od opti�nega središ�a objektiva do ravnine, na kateri nastane slika, imenujemo slikovna razdalja. Slikovna razdalja deluje na velikost slike. Razdaljo od opti�nega središ�a objektiva do predmeta pa imenujemo predmetna razdalja (Papotnik, A. in �erin, B., 1994). Slikovna ravnina Predmetna razdalja Slikovna razdalja

Slika 2: Predmetna razdalja, slikovna razdalja in slikovna ravnina (Papotnik, A. in �erin, B., 1994)

SLIKOVNO POLJE IN SLIKOVNI KOT 1. SLIKOVNO POLJE Površina, ki jo zariše le�a v slikovni ravnini, ima obliko kroga. Njegov obseg pri nastavitvi na neskon�nost, torej tedaj, ko je slikovna ravnina v razdalji goriš�a, se imenuje slikovno polje le�e (objektiva). Fotografski objektiv ustvarja sliko v obliki kroga, ki ga imenujemo slikovno polje. V fotografiji ne izkoristimo celotnega polja, ampak le tisti del, ki ga zavzema format fotografskega aparata v obliki pravokotnika ali kvadrata. 2. SLIKOVNI KOT Na uporabnem slikovnem polju ustvari objektiv sliko s snopom svetlobnih žarkov, ki imajo obliko stožca. Vrh stožca je v opti�nem središ�u objektiva, osnovno ploskev pa tvori uporabno slikovno polje. Osni presek stožca je trikotnik z vrhom v opti�nem središ�u objektiva. Kot pri vrhu tega trikotnika je odlo�ilnega pomena za velikost slikovnega polja. Ker se po njem ravna velikost slikovnega polja, ga imenujemo slikovni kot. �im ve�ji je slikovni kot



pri isti goriš�ni razdalji, temve� zajame objektiv v format oziroma izrez (objektiv z manjšim slikovnim kotom zajame manj v format). (Papotnik, A. in �erin, B., 1994) GLOBINSKA OSTRINA Polje ostrine, ki jo zariše objektiv, je v veliki meri odvisno od zaslonke (zaslonskega števila), ki smo jo uravnali na objektu (�im bolj zaprta je zaslonka, tem ve�ja je globinska ostrina). Vendar globinska ostrina oziroma ostrina v globino ni odvisna samo od odprtine zaslonke, ampak tudi od nastavljene razdalje na obro�u metraže objektiva (�im krajšo razdaljo nastavimo, tem manjša je globinska ostrina) in od goriš�ne razdalje objektiva (objektivi s krajšo goriš�no razdaljo imajo ve�jo globinsko ostrino). (Papotnik, A. in �erin, B., 1994). OSTRINA SLIKE Od ostrine, dosežene na negativu, je odvisna ostrina pozitivne slike oziroma kontaktne kopije ali pove�ave. Ostrino dosežemo izklju�no v fotografskem aparatu. Ostra je tista slika, ki podaja vse podrobnosti popolnoma jasno. Obrisi (konture) posameznih delov morajo biti ostro omejeni, ne pa zabrisani ali megleni (Papotnik, A. in �erin, B., 1994). 2.3 �RNO-BELA FOTOGRAFIJA �rno-bela fotografija je fotografija prelivanja bele barve in vseh sivih odtenkov do �rne. Na �rno-beli sliki u�inkujejo svetli in temni kontrasti (barvam se pogosto lahko zavestno odpovemo). Fotografijo lahko razvijamo ro�no v temnici oziroma preko stroja z barvnim procesom oznake C-41 (na �rno-belem filmu). RO�NO RAZVIJANJE �RNO-BELE FOTOGRAFIJE NEGATIVNI PROCES Postopek razvijanja poteka v temi in po dolo�enem zaporedju :

� Pripravimo kemikalije (po navodilih). � Ohladimo kemikalije na delovno temperaturo. � Pripravimo razvijalno dozo (�isto in suho). � Odrežemo film (na za�etku) in ga vstavimo v navijalno vreteno. � Film, navit na vreteno, vstavimo v razvijalno dozo in zapremo. � Sprožimo kontrolno uro. � Med razvijanjem je potrebno premikati razvijalno dozo. � Po kon�anem razvijanju prelijemo razvijalec nazaj v posodo, prekinemo

razvijanje s prekinjevalnim sredstvom (voda) in izpiramo 30 do 60 sekund. � V dozo vlijemo fiksir in pustimo 10 minut (med �akanjem dozo nekajkrat

pretresemo). � Fiksir izlijemo nazaj v posodo in izpiramo film do 30 minut pod teko�o vodo.



� Na koncu vlijemo posebno razred�eno izpiralno sredstvo (tehni�ni cet), s katerim film dobro izperemo (prepre�imo nabiranje rudninskih snovi na filmu).

� Film obesimo v prostoru, kjer ni prepiha in prahu ter pustimo, da se posuši. POZITIVNI PROCES Do pozitiva pridemo na dva na�ina:

� s kontaktnim kopiranjem in � s pove�evalom.

STROJNA IZDELAVA �RNO-BELE FOTOGRAFIJE Fotografije lahko izdelamo tudi na barvnem procesu, le �e ima film oznako za barvni proces C-41, druga�e pa je narejen na �rno-beli postopek. �rno-bele fotografije so še vedno bolj cenjene in se tudi razlikujejo. Pri normalnem �rno-belem razvijanju osvetljenih fotografskih materialov nastajajo poleg redukcijskih produktov (srebro oziroma srebrovi halogenidi) tudi oksidacijski produkti. Ti so mo�neje obarvani kot razvijalec.

Slika 5: �rno-bela klasi�na fotografija; naslov: Levje zmagoslavje



2.4 BARVNA FOTOGRAFIJA Barvna fotografija izhaja iz dejstva, ki ga slikarji že dolgo poznajo, da je mogo�e skoraj vse vidne barve podati z mešanjem nekaj osnovnih barv. Pri tem ustvarijo barvno sliko na filmu subtraktivne osnovne barve mordozelena, škrlatna in rumena. Filmi imajo v emulziji tri barvno ob�utljive plasti, od katerih sprejme vsaka valovna dolžina tretjino svetlobnega spektra. Razviti film zariše razmerje, v katerem se pojavi vsaka izmed teh treh osnovnih barv in tako poda barve motive (Uredniki Time-life books, 1976). SVETLOBA IN BARVE Svetloba, ki jo vidimo in jo tudi uporabimo za osvetlitev filma, zavzema zelo ozek prostor v širokem obmo�ju valovnih dolžin elektromagnetne energije. Vsaka spektralna barva je svetloba z dolo�eno valovno dolžino. �loveško oko je ob�utljivo za valovne dolžine od približno 400 nm do 750 nm. Mešanica spektralnih barv omejenega pasu je svetloba. Vidna svetloba je del elektromagnetnega valovanja. �e razstavimo belo svetlobo na tri približno enake dele, dobimo tri osnovne barve:

� modro, � zeleno in � rde�o.

Poleg osnovnih barv je znotraj vsake še cel niz odtenkov. Ves barvni spekter z vsemi vmesnimi odtenki zvezno prehaja iz ene barve v drugo. Wilhelm Ostwald je razmestil barve v barvni krog. Vsaka barva na tem krogu ima svojo števil�no oznako in s tem natan�no dolo�eno vrednost (Papotnik, A. in �erin, B., 1994).

Slika 3: Ostwaldov barvni krog (http://www.coloursystem.com)



MEŠANJE BARV Fotografsko gledano obstajata dva na�ina, kako podajati barve vidnega sveta (Uredniki Time-life books, 1976):

� aditivna metoda (izhajamo iz posameznih barv in jih sestavljamo, da bi dobili druge) in

� subtraktivna metoda (izhaja iz bele barve – mešanice vseh barv spektra, odvzame dolo�ene sestavine, da tako pride do željene barve).

1. ADITIVNO MEŠANJE BARV Pri aditivnem mešanju se uporabljajo kot osnovne barve rde�a, zelena in modra svetloba (vsaka od teh treh barv pomeni tretjino spektra). Mešanje med seboj v razli�nih razmerjih daje prakti�no vse barve. Vsota teh treh osnovnih barv je bela. 2. SUBTRAKTIVNO MEŠANJE BARV Pri subtraktivni metodi pa obstajajo barve iz barvil ali telesnih barv, ki absorbirajo iz bele svetlobe rde�e, zelene in modre valovne dolžine. Te telesne barve so cian (modrozelena), magenta (škrlatna) in rumena, torej komplementarne barve osnovnim barvam aditivne metode. Pri enakomernem mešanju absorbirajo te tri subtraktivne osnovne barve vse svetlobne barve, dajejo torej �rno. �e pa jih mešamo v razli�nih razmerjih, lahko prakti�no dobimo vsako barvo spektra. SESTAVA BARVNEGA MATERIALA Sodobna barvna fotografija temelji na osnovi subtraktivnega mešanja barv. Objektiv prenaša na fotografski material sliko, ki je sestavljena iz treh osnovnih barv. Barvni fotografski material pa je sestavljen iz treh emulzij, od katerih lahko vsaka zazna eno osnovno barvo (Papotnik, A. in �erin, B., 1994).

� Nesenzibilizirana emulzija je ob�utljiva le za vijoli�no in modro svetlobo. � Ortokromatska emulzija je ob�utljiva za vso svetlobo razen za rde�o. Ker je

pred njo rumeno sito, ki ne prepuš�a modre svetlobe, zazna ta emulzija v glavnem le zeleno svetlobo.

� Pankromatska emulzija, ki je obi�ajno ob�utljiva za celoten del vidne svetlobe, ima pri barvnih materialih zmanjšano ob�utljivost na zeleno svetlobo. Ker rumeno sito zardži modro svetlobo, zazna prakti�no le rde�o svetlobo.

Po barvnem razvijanju dobimo v emulzijah sliko v komplementarnih barvah: v prvi rumeno, v drugi škrlatno in v tretji modro-zeleno. Svetloba, sestavljena iz treh osnovnih barv, u�inkuje na vse tri emulzije, v vsaki pa nastane po razvijanju toliko komplementarne barve, kolikor je bilo svetlobe, ki jo je zaznala vsaka emulzija.



Slika 4: Barvna klasi�na fotografija; naslov: Ozka ulica 2.5 APS SISTEMI FOTOGRAFIJE APS sistem je vmesna veja med analogno in digitalno fotografijo. Kratica APS pomeni Advance Photo System. Film ima magnetni zapis, na katerega se izpišejo vsi podatki:

� zaslonka, � �as osvetlitve, � oznaka in ob�utljivost filma, � možnost izbire naslova (primer: �e slikaš novo leto, lahko dolo�iš tudi naslov

“happy new year”, ki ga pri izdelavi fotografij v laboratoriju tiskalnik prebere iz magnetnega zapisa in ga izpiše na samo fotografijo, ponavadi na zadnjo stran),

� datum in ura. Pred slikanjem lahko dolo�imo velikost posnetka, ki ga printer natisne z 2-kratnim ali 10-kratnim magnetnim zapisom. Film je dobro shranjen v škatlici in tudi po razvijanju se ga pospravi nazaj v škatlico. Na filmu so štiri ikone:

� neposlikan film, � delno poslikan film,



� poslikan cel in nerazvit film, � poslikan in razvit film.

Možno je film poslikati le delno in ga vzeti iz fotoaparata. Ko ga kasneje vstaviš ponovno, aparat zazna, da je poslikan le delno (npr: 15 posnetkov – aparat bo film avtomatsko prevrtel naprej in ga nastavil na 16. posnetek). Ob�utljivosti so razli�ne: 100, 200, 400 itd. Število posnetkov:

� 15, � 25 ali � 40.

APS aparati so prilagojeni APS filmu in se uporabljajo zgolj za ta sistem. Obstajajo kompaktne in zrcalno refleksne kamere. Na aparatu je možna je tudi izbira razli�nih formatov. Lo�imo tri formate:

� C – classic format, � H – high format in � P – panorama format.

Velikosti pa je spet ve�. Primer dveh formatov v 9 in10: � 9 C – 9 krat 13, � 9 H – 9 krat 15, � 9 P – 9 krat 25,

� 10 C – 10 krat 15, � 10 H – 10 krat 18, � 10 P – 10 krat 25.

Vse fotografije so na filmu zarisane v formatu H, ne glede na to, ali je bila fotografija posneta v formatu P. Tako lahko fotografijo v formatu P razvijemo tudi v formatih C ali H. Izdelava fotografij je možna le v laboratorijih, ki so ustezno opremljeni. Pri izdelavi fotografij iz APS filma je priložen INDEX PRINT (kontaktna kopija), ki se je prilagodil tudi že za leica filme135, le da je manjši (ni 1:1). APS filmi so ožji in manjši kot klasi�ni in nimajo perforacije, temve� magnetni zapis. Iz filma je možno izdelati fotografije ali pa si jih s programom Photo Player ogledati preko televizije (ogleda se lahko samo razviti film).

Slika 6: APS fotografije v formatih C – classic, H – high, P – panorama (http://www.randazzo.it/images/formati.gij)



FOTOAPARATI Imajo podobne funkcije, kot jih imajo klasi�ni in digitalni fotoaparati. Oznaka na aparatih je IX. Imajo tudi zoom, gumb proti rde�im o�em, bliskavico ... Nekaj vrst fotoaparatov: � fotonex 4000 ix SL � Canon EOS IX 7, EOS IX , IXUS , IXUS Z 70, IXUS M – 1, IXUS Z 90 ... 3 DIGITALNA FOTOGRAFIJA Digitalna fotografija je splet analogne fotografije in ra�unalniškega skeniranja. V nasprotju z analogno fotografijo (analogni zapis – zapis motiva na svetlobno ob�uljiv film), je digitalna fotografija nova veja fotografije, kjer se motiv digitalizira (zapis v obliki enic in ni�el – ra�unalniški jezik). Slika nastane z uporabo fotoaparata in skeniranja. Najve�je prednosti pred analogno fotografijo pa so hitrost, preprostost in možna obdelava posnetkov. Uporabnik lahko s pomo�jo programa za oblikovanje sliko spreminja (velikost, dodaja poljubne motive, odstranjuje nezaželene stvari …). Podro�je digitalne fotografije vklju�uje strojno in programsko opremo ter storitve. 3.1 RAZVOJ DIGITALNE FOTOGRAFIJE

� 1975 – iznajdba ra�unalniško krmiljenega skenerja (opti�nega �italca). � 1979 – podjetje Scitex razvije digitalni skener. � 1981 – podjetje Sony predstavi prvi prototip kamere Mavica (Magnetic Video

Camera), ki ne uporablja klasi�nega filma. 80-ta leta – obdobje videokamer, ki ustvarijo mirujo�e posnetke (Model Canon Ion).

� 1991 – podjetje Digicam predstavi prvi digitalni fotoaparat, ki ga je kasneje prodajalo podjetje Logitech pod blagovno znamko Logitech Fotoman. Posnetki so bili le �rnobeli, z lo�ljivostjo 376 krat 240 to�k.

� 1992 – podjetja Kodak, Rollei, Sony, Kontron in Leaf ponudijo tržiš�u fotoaparate z zelo visoko lo�ljivostjo.

� 1994 – na tržiš�u se pojavi aparat Kodak DCS-420. � 1995 – na tržiš�e vstopijo aparati Minolta RD-175, Kodak DCS-460, Nikon

E2. � 1996 – množi�na proizvodnja kompaktnih digitalnih fotoaparatov. � 2001 – proizvodnja digitalnih fotoaparatov s svetlobnim tipalom CMOS

(Cemplementary Metal Oxide Semiconductor). � 2003 – prihod digitalnega fotoaparata, ki bo uporabljal triplastno svetlobno

vezje X3.

SVETLOBNO TIPALO Je srce digitalnega fotoaparata, ki zamenjuje fotografski film. Na svetlobo ob�utljivo vezje je sestavljeno iz milijonov majhnih, za svetlobo ob�utljivih elementov, ki vpadle fotone spreminjajo v elektri�ni naboj. Ve� kot je svetlobe, višja je napetost.



Te elektrone nato procesor, ki je del fotoaparata, obdela in zapiše v pomnilnik kot digitalno fotografijo. V fotoaparate vdelujejo dve vrsti tipal (Joker, Marec 2002, št. 104):

� starejši CCD (Charge-Coupled Device), � novejši CMOS (Complementary Metal Oxide Semiconductor).

CCD-VEZJE (starejše svetlobno tipalo) Motiv se ne projicira na svetlobno ob�utljiv film, temve� na svetlobno ob�utljivo vezje CCD (ang. Charge-Coupled Device). Podatki se nato v analogno-digitalnem pretvorniku obdelajo, po pretvorbi se stisnejo (v ra�unalniškem jeziku: komprimirajo) in na koncu zapišejo na vgrajeni ali izmenljivi pomnilnik v aparatu. Analogne podatke razdelimo na majhne slikovne elemente (ang. pixel), s �imer prej zvezni podatki sedaj postanejo diskretni oziroma nezvezni. Vsaka to�ka dobljenega rastra vsebuje podatke o gostoti in barvi v digitalni obliki. Vse skupaj si najlažje predstavljamo kot nekakšen mozaik: manjši kot so delci, bolj naraven je videz slike. Ker se amplituda analognega signala spreminja s �asom, je predstavljena z ustreznim binarnim številom, �as pa z zaporedjem teh števil v enakomernih �asovnih intervalih. Vezja CCD, ki so pravzaprav matrike svetlobno ob�utljivih elementov, nadomeš�ajo klasi�ni film. Svetloba, ki prodre skozi sistem le�, se usmeri na vezja, ki svetlobno energijo pretvorijo v elektri�ne naboje. Ve�ji ko sta koli�ina in jakost svetlobe, ve� naboja se ustvari. Število svetlobno ob�utljivih elementov dolo�a število to�k, ki jih lahko digitalni fotoaparat predstavi. Ve�je število to�k predstavlja oziroma zagotavlja boljšo lo�ljivost in zato tudi boljšo predstavitev izvorne slike. V�asih je namre� lo�ljivost CCD-vezja manjša od lo�ljivosti, ki jo navaja proizvajalec digitalnih aparatov za sliko. Posebnosti vezij CCD pri digitalni fotografiji je kvadratna oblika senzorjev, s �imer je problem popa�enj odpravljen, pa tudi slika se prenese v enem koraku, tako da ni prepletanja. CMOS-VEZJE (novejše svetlobno tipalo)

CMOS-vezje (Complementary Metal Oxide Semiconductor) izdelujejo po istem postopku kot ra�unalniška vezja. Zaradi manjše lo�ljivosti so nekoliko cenejša in var�nejša. Proizvajalci že leta obljubljajo, da bodo CCD-ji postali cenejši in CMOS-i boljši, vendar je lahko to tržni trik, s katerim kupce držijo na trnih. Po drugi strani je res, da v laboratorijih že delujejo vezja z deset in ve� milijoni elementov, toda še niso pripravljena za široko proizvodnjo. Svetlobna zaznala so ve�inoma manjših dimenzij od velikosti klasi�nih posnetkov. Tipi�na velikost uporabnih površin je približno 9 krat 7 mm. Upoštevajo� podatek, da na to majhno površino zložijo nekaj milijonov svetlobnih elementov, lahko izra�unamo, da je velikost elementov le nekaj mikrometrov (Joker, Marec 2002).



3.2 PREGLED TEHNOLOGIJE ANALOGNO-DIGITALNI PRETVORNIK Analogno-digitalni pretvorniki vzor�ijo analogni signal in ga pretvarjajo v zaporedje digitalnih vrednosti, ki za ra�unalniški procesor predstavljajo signal (CCD-�ipi – senzorji). Število odtenkov ali sivin je odvisno od zmožnosti A/D pretvornika. Pretvornik s 3 biti lahko na primer predstavi 8 odtenkov ali stopenj (http://logika2.50webs.com/dn4.html). Analogni signal (volti) Digitalni signal (biti) ……………………. Elektri�ni naboj A/D pretvorba 111

110 101 100 011 010 001 000

Jakost svetlobe

Slika 8: A/D pretvorba (Publikacija: Konkuren�nosti Minoltinih digitalnih fotoapararov – digitalna fotografija)

CCD-�IPI (SENZORJI) Ti �ipi nadomeš�ajo klasi�ni film. �ipi so pravzaprav matrike svetlobno ob�utljivih elementov. Svetloba, ki prodre skozi sistem le�, se usmeri na �ipe, ki svetlobno energijo pretvorijo v elektri�ne naboje. Ve�ja kot je koli�ina in jakost svetlobe, ve� naboja se ustvari. Število svetlobno ob�utljivih elementov dolo�a število to�k, ki jih lahko digitalni fotoaparat predstavi. Z ve�jim številom to�k lahko slikani motiv bolje predstavimo. Obi�ajni �ipi imajo okrog 300.000 to�k. Uporabljata se dve vrsti �ipov:

� video CDD in � CCD-�ipi za digitalni fotoaparat.



VIDEO CDD TV-sprejemniki prikazujejo sliko s prepletanjem. Slika se sestavi v dveh korakih: najprej se narišejo vse sode vrstice, nato vse lihe. Ker poteka to zelo hitro, ima �loveško oko vtis, da se je slika ustvarila v enem koraku ali dveh. Prav ta pristop uporabljajo tudi video �ipi. �as 1/60 sekunde je dovolj, da posnamemo mirujo� motiv, težave pa nastopijo, ko slikamo na primer teka�a. Robovi teka�a bodo stopni�asti, saj se soda in sosednja liha vrstica ne bosta ujemali. Ta problem rešujejo z mehanskim sprožilcem, ki se sproži osvetlitvenemu �asu ustrezno, tako da �ip ne zazna odve�ne svetlobe. Ker je kakovost slik pri video �ipih odvisna od števila vrstic, se trudijo, da bi bilo v vrstici veliko senzorjev. S pravokotno obliko senzorjev CCD v navpi�ni smeri težave nastopijo, ko želimo sliko pogledati na monitorju, ki ima to�ke kvadratne oblike. Slike se tedaj prikazujejo popa�eno v navpi�ni smeri. Rešitev je v vnovi�nem prera�unavanju razmerja širine in višine slike, da vzpostavimo razmerje. CCD-�IPI ZA DIGITALNI FOTOAPARAT Linearni CDD-�ip Ponavadi imamo 3 �ipe skupaj za rde�o, zeleno im modro barvo (RGB). Naboji, ki se ustvarijo v �ipih zaradi u�inka svetlobe, se prenesejo v pomikalne registre. Na izhodu se vrši meritev nabojev. Z nazivom integracijski �as ozna�ujemo vsoto �asa osvetlitve �ipov, pomikov nabojev in njihovo meritev. Matri�ni �ip CCD Imamo matriko elementov CCD. Po osvetlitvi se vsi ustvarjeni naboji hkrati prenesejo v vertikalne registre, potem se postopoma pomikajo navzdol v horizontalni register, kjer se tudi izmerijo. Šele potem se lahko prenesejo novi naboji iz vertikalnih registrov. OSNOVE Sprožilec: � mehanski (pred �ipi-CCD namesto pred klasi�nim filmom), � elektronski (dolo�i �as osvetlitve). Opti�no iskalo: Iskalo je dobro poznano s klasi�nih fotoaparatov. Konstruirano je preprosto, brez baterij in gibajo�e motive prikaže normalno. Prihaja pa do manjših opti�nih odstopanj, saj objektiv in iskalo nista na isti osi opazovanja. Nekateri imajo le opti�no iskalo, drugi pa poleg njega še LCD-prikazovalnik (prikazovalnik s teko�imi kristali). Iskalo te vrste je majhen LCD-zaslon, pri katerem je lo�ljivost mnogo ve�ja. Motiv za slikanje opazujemo kar na prikazovalniku, posnete slike pa si je možno ogledati na prikazovalniku, in sicer po 1, 4, 9 ali 16 slik hkrati.



Goriš�na razdalja:

36 mm 4,8 mm 3,6 mm 24 mm

35-mm film 1/3-pal�ni CCD-�ip

Slika 7: Goriš�na razdalja, ki jo dolo�a diagonala površine pri danem formatu (Publikacija: Konkuren�nosti Minoltinih digitalnih fotoapararov – digitalna fotografija)

3.3 TEHNI�NE OSNOVE DIGITALNE FOTOGRAFIJE

DIGITALIZIRANJE SLIK

Slike predstavljajo analogne podatke, saj se svetlost barve in ostali elementi slike spreminjajo zvezno. V digitalni fotografiji pa se slike obravnavajo kot digitalni podatki v obliki ni�el in enic. Analogne podatke je potrebno pretvoriti v digitalne. Analogne podatke razdelimo na majhne slikovne elemente (to�ke – pixels). Slika se najprej razdeli na raster teh najmanjših to�k tako, da postanejo zvezni podatki diskretni. Vsaka to�ka da podatke o gostoti in barvi v digitalni obliki. Zadevo si predstavljamo kot mozaik. Manjši kot so delci, bolj naraven je videz slike.

ANALOGNO-DIGITALNA PRETVORBA INFORMACIJE (A/D) Krivulja analognega signala se spreminja s �asom in vrednostjo. Da bi to informacijo pretvorili v digitalno obliko, moramo �as in vrednost spremeniti v nezvezne vrednosti. Amplituda (odmik od osi x) bo predstavljena z ustreznih binarnim številom, �as pa bo predstavljen z zaporedjem teh števil v enakomernih �asovnih intervalih. Postopku dolo�anja �asa pravimo VZOR�ENJE (sampling), dolo�anju amplitude pa KVANTIZACIJA (quantizing).(http://logika2.50webs.com/dn4.html) ENOTA INFORMACIJE

Ra�unalnik obdeluje podatke v obliki ni�el in enic. Zmogljivost obdelave je dolo�ena s koli�ino bitov v informaciji.

43,3 mm

6,1mm



Najmanjša enota informacije se imenuje BIT (binary digit), ki lahko predstavi do 2 razli�ni vrednosti. Skupina 8 bitov pa tvori BYTE, ki lahko predstavi 256 razli�nih vrednosti:

� 1 bit......................… 21 = 2 barvi � 1 byte...................… 28 = 256 barv � 1 kilobyte (1 KB)......210 = 1024 bytov � 1 megabyte (1 MB)...210 = 1024 K � 1 gigabyte (1 GB)..…210 = 1024 MB

V ra�unalništvu pomeni kilo 1024 enot informacij, ker števila 1000 ne moremo predstaviti kot potenco števila 2. Število 2 pa zato, ker lahko BIT predstavi dve razli�ni stanji, 0 ali 1. LO�LJIVOST IN TO�KE Enota lo�ljivosti je odvisna od obravnavane strojne opreme:

� klasi�na fotografija........... število vrstic na palec ali lpi (lines per inch); � video................................ število vrstic na palec ali lpi (lines per inch); � digitalne slike................... število to�k na palec ali dpi (dots per inch).

Lo�ljivost se spreminja s pove�anjem slike s pomo�jo programske opreme za obdelavo bitnih slik. Z ve�anjem slike pada lo�ljivost in pri velikih pove�avah se zgodi, da se slika spremeni v množico kvadratov. Ve�je število to�k zagotavlja boljšo lo�ljivost in predstavitev slike. Pri višjih lo�ljivostih potrebujemo ve�je CCD-�ipe. Primarne barve na ra�unalniku so rde�a, zelena in modra (RGB-sistem). Poznamo ve� vrst bitnih slik; vsako ime nam pove, s koliko barvami je lahko opisana posamezna to�ka v bitni sliki, in sicer:

� 1-bitna slika (to�ka je lahko opisana samo z dvema barvama, ponavadi sta �rna in bela, lahko pa sta uporabljeni katerikoli drugi barvi);

� 4-bitna slika (to�ka je opisana z 16 barvami; ta na�in se ve�inoma uporablja za opis sivin pri �rno-belih bitnih slikah);

� 8-bitna slika (to�ka je opisana z 256 barvami, kar je ravno dovolj za dokaj dobro barvno sliko);

� 16-bitna slika (to�ka je opisana z 65536 barvami; ta na�in omogo�a kvaliteto bitne slike);

� 24-bitna slika (to�ka je opisana z 16 milijoni barv in zadostuje za prikaz realisti�ne barvne slike na monitorju ra�unalnika oziroma na izpisu iz tiskalnika);

� 32-bitna slika (to�ka je opisana s 4.294 milijoni barv). (Collin, S., 1995)



ŠT. BITOV NA PIKO ŠT. BARVNIH TONOV 12 4096 10 1024 8 256 4 16

Tabela 1: Prikaz številnih barvnih tonov glede na zmogljivost A/D pretvornika BARVNA GLOBINA Predstavlja nam število bitov, s katerimi so v bitni sliki predstavljeni podatki v posamezni to�ki. Ve�ja barvna globina pomeni ve� barv in kakovostnejšo sliko. Barvni model je na�in prikazovanja in merjenja barvnih vrednosti Dva najpogostejša modela sta RGB, ki vidni spekter prikazuje z mešanjem rde�e, zelene in modre barve, ko CMYK prikazuje vidni spekter barv z mešanjem modrozelene, škrlatne, rumene in �rne.

Slika 9: Zgradba svetlobnega zaznala z rde�imi, zelenimi in modrimi filtr�ki (RGB)

(http://www.monitor.si)



Pravilna belina (White balance): Nastavitev pravilne bele barve je nujno potrebna. S tem dobimo na posneti sliki predstavitev bele barve, ne glede na razli�ne svetlobne pogoje (npr. dnevna ali umetna svetloba). �loveško oko bo prepoznalo belo kot belo barvo, elektronski elementi v digitalnem fotoaparatu pa v�asih ne, zato je potrebna ta nastavitev.

BARVA TEMPERATURA BARVE VIDEZ modra 10000 Kelvinov Modro nebo modra 7000 K Obla�no nebo

..... ...... ....... bela 5000 K Son�na svetloba bela 4000 K Fluorescentno bela bela 3000 K 1 ura po zatonu sonca

rde�a 1000 K Sve�a

Tabela 2: Kako �loveško oko vidi barve glede na njihovo temperaturo

(Publikacija: Konkuren�nosti Minoltinih digitalnih fotoapararov – digitalna fotografija)

Gama žarki Sonce vijoli�na

Rentgenski Ultravioletni vijol.modra

Vidna svetloba Infrarde�i modra Mikrovalovi TV zelena Radijski valovi rumena oranžna rde�a Slika 10: Vrste žarkov in barvna lestvica (Publikacija: Konkuren�nosti Minoltinih

digitalnih fotoapararov – digitalna fotografija)



ODTENKI Vsaka to�ka posreduje informacijo o barvi in odtenku, ki sta po izvoru analogna podatka. �e posnamemo �rno-belo sliko, se slika ustvari z zvezno predstavitvijo sivin med belo in �rno barvo. V digitalni fotografiji pa se to naredi v intervalih. Ker lahko 1 bit predstavi le 2 stanji (�rno ali belo), tu ne moremo govoriti o sivih odtenkih. S tremi biti lahko predstavimo 8 stanj. �e odštejemo 2 stanji za �rno in belo, nam ostane še 6 stanj, to pa so odtenki sive med belo in �rno. BARVNA OBMO�JA Fotografski papir ponavadi odraža le del dinami�nega obmo�ja, posnetega na negativu. �loveško oko daje idealno predstavitev barv in kontrasta. Med temnimi odtenki bolj natan�no lo�i kakor med svetlimi. Zaradi tega vidimo v temnem podro�ju ve� korakov, nekoliko manj v obmo�ju srednjih in najmanj v obmo�ju svetlih. Tudi pri digitalni fotografiji podajamo ob�utljivost CCD-�ipov v ISO-vrednostih. Barvna obmo�ja:

� �loveško oko: vsa obmo�ja � linearni CCD-�ip: 10 obmo�ij � klasi�ni negativ: 9,5 obmo�ij � matri�ni CCD-�ip: 8 obmo�ij � klasi�ni film: 6 obmo�ij � diapozitiv: 5–6 obmo�ij

Tabela 3: Ob�utljivost filmov v ASA in DIN (Publikacija: Konkuren�nosti

Minoltinih digitalnih fotoapararov – digitalna fotografija) Pri klasi�nih filmih pove�anje ob�utljivosti filma pomeni ve�jo velikost delcev. Prekrivanje delcev je vidno kot zrnatost. Pri digitalni fotografiji pa pove�anje ob�utljivosti CCD-�ipa znižuje koli�ino zaznanega naboja.

ISO ASA 25 50 64 100 125 200 400 ISO DIN 15 18 19 21 22 24 27

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija


3.4 PREDNOSTI IN SLABOSTI DIGITALNE FOTOGRAFIJE PREDNOSTI:

� hiter dostop do slik; � hitro preverjanje kakovosti slik na LCD-zaslonu ali monitorju; � interno obdelovanje posnetkov z ob�utljivo vsebino; � nižji stroški za filme, retuširanje in razvijanje; � posnetke lahko vklju�imo v besedilo ali dokumente; � preprosta obdelava slik; � ustvarjalnost in zabavni element fotografije; � hiter prenos slik na drug medij (internet, CD, fotografski papir); � kakovost slik ostane z leti nespremenjena; � malo potrebnega prostora za shranjevanje.

SLABOSTI:

� ve�ji zagonski stroški; � zapleteno sodelovanje med strojno in programsko opremo; � shranjevanje posnetkov zahteva velike spominske medije; � majhno število fotorealisti�nih iztisov; � izguba posnetkov zaradi okvare spominskih medijev; � slike so manj kakovostne; � slabša predstavitev barv; � dražji spominski mediji; � manjše število opremljenih laboratorijev; � slabša obstojnost medijev (CD, DVD).

3.5 DIGITALNA OBDELAVA (RETUŠIRANJE) Digitalna obdelava ali retuširanje je spreminjanje slik s pomo�jo programske opreme za obdelavo slik (npr. Adobe Photoshop, Corel Draw ...). Obdelava (retuširanje) slik poteka po naslednjem postopku:

� originalno sliko skeniramo oziroma jo prenesemo z drugega medija, � nastavimo sliko na kon�no velikost, � nastavimo razpon odtenkov (koli�ino kontrasta), � odstranimo barvno neuravnoteženost (�e obstaja), � nastavimo razpon odtenkov posameznih delov slike (poudarimo detajle

svetlih, srednjih in temnih odtenkov), � uporaba filtrov za ostrenje (Sharpen, Unsharp Mask), � shranimo.

Pri obdelavi fotografij lahko zamenjujemo tudi barve, nastavljamo barvni odtenek in nasi�enost ter odstranjujemo nezaželene predmete ali osebe. Retuširanje je dolgotrajno, sicer pa odvisno od postopka in želja posameznikov. Zelo pomembni so tudi detajli, saj jih ne moremo kar pozabiti. Za lažje delo si pomagamo tako, da datoteko s sliko pove�amo na ve� odstotkov (%).



Ko je slika gotova, jo shranimo. Pomembni stvari pri fotografiji sta tudi velikost datoteke in lo�ljivost. Lo�ljivost se nanaša na mersko enoto (enota = število pik na palec, ang. pixels per inch – ppi.), ki dolo�a:

� lo�ljivost slike (nanaša se na velikost slike v slikovnih pikah), � lo�ljivost zaslona (dolo�a, kako je slika prikazana na zaslonu), � lo�ljivost izhodne enote (dolo�a kakovost tiskane slike).

LO�LJIVOST FOTOGRAFIJE

FORMAT FOTOGRAFIJE

dobro sprejemlj ivo

640 x 480 0,3 mp / / 1024 x 768 0,8 mp / 9 x 13 cm 1280 x 960 1,2 mp 9 x 13 cm 10 x 15 cm 1600 x 1200 1,9 mp 10 x 15 cm 15 x 21 cm 1800 x 1350 2,4 mp 10 x 15 cm 15 x 21 cm 2048 x 1536 3,1 mp 13 x 18 cm 15 x 21 cm 2272 x 1704 3,9 mp 13 x 18 cm 20 x 30 cm 2400 x 1800 4,3 mp 15 x 21 cm 20 x 30cm 2560 x 1920 5,0 mp 18 x 24 cm 24 x 36 cm

Tabela 4: Primer lo�ljivosti in velikosti formata slike (digitalni foroaparat z dvema megato�kama),(Joker, Marec 2002)

Lo�ljivost je odvisna od spremembe velikosti (Scaling) in ponovnega vzor�evanja (Resampling). Pri ponovnem vzor�evanju pove�amo sliko, ne da bi vplivali na lo�ljivost ali pa ohranimo dimenzijo slike in spremenimo lo�ljivost slike. Pri lo�ljivosti vzor�enje delimo na dva na�ina:

� vzor�enje navzdol (�e zmanjšujemo lo�ljivosti), � interpolacija ali dolo�anje vzorcev na to�kah (�e pove�ujemo lo�ljivost).

Slike shranjujemo v razli�nih formatih. Najbolj razširjena sta TIFF in JPEG. Prvi je nestisnjen, kar pomeni, da posnetek zavzame veliko prostora, hkrati pa ohrani vse njegove podrobnosti. JPEG je bolj priro�en, datoteke so manjše, vendar fotografije niso enake kakovosti kot na za�etku.



Originalna slika

Obdelana slika

Slika 11: Primer predelave slike; original (http://www.svagoweb.net), spremenjena slika



4 ELEKTRONSKI U�BENIK IN UPORABNIK 4.1 ELEKTRONSKI U�BENIK Elektronski u�benik ima zelo podobno zgradbo klasi�ne knjige, vendar ima mnoge didakti�ne in druge prednosti:

� Zgrajen je modularno. � Vsebino lahko nenehno dopolnjujemo. � Elektronski u�benik vsebuje informacijo, vprašanja, vaje in povratne

informacije. � Ustrezno na�rtovanje nam omogo�i kombinacijo razli�nih delov u�nega

procesa (uvajanje, delo z novo snovjo, vaje, preverjanje). � Na ekranu je samo potrebna informacija, dodatne informacije uporabimo po

potrebi. S tem študent izbere svoj tempo, pot in na�in u�enja. (Jereb, J., Jereb, E., 1998) 4.2 ZGRADBA ELEKTRONSKEGA U�BENIKA V procesu priprave elektronskega u�benika je potrebno biti pozoren predvsem na:

� razdelitev u�nega na�rta na posamezne u�ne enote, � didakti�no oblikovanje posamezne u�ne enote, � opredelitev trajanja posamezne u�ne enote.

Gradivo za u�benik je najprej potrebno razdeliti na posamezne u�ne enote. V našem primeru u�benik vsebuje tri u�ne enote. V prvem delu povemo študentom, �esa se bodo nau�ili v sklopu te enote. Drugi del je teoreti�na predstavitev dolo�ene snovi. Tretji del pa predstavlja test – preverjanje osvojenega znanja. 4.3 OBLIKOVANJE ELEKTRONSKEGA U�BENIKA PRIPRAVA BESEDILA Besedilo v elektronskem u�beniku se mora ujemati z u�nim ciljem, biti mora jasno in napisano tako, da pritegne študenta k aktivnemu sodelovanju. (Bradley & Oliver, 2002) Pri pisanju in oblikovanju besedila sem upoštevala slede�e (Jereb in Šmitek, 1999):

� Vsebina elektronskega u�benika se mora skladati s celotnim u�nim gradivom. � Besedilo mora biti jasno in razumljivo. � Priporo�ljiva je uporaba stvarnega kazala. � Obseg elektronskega u�benika, ki poleg besedila vsebuje tudi druge oblike

informacije (zvok, sliko, animacijo in video), je manjši kot obseg klasi�nega u�benika, ker ob morebitni potrebi po dodatni literaturi oziroma dodatnih informacijah lahko študente usmerimo na druge klasi�ne vire, ali pa na vire, ki se nahajajo na svetovnem spletu.



� Ustrezna velikost in tip pisave pripomoreta k ve�ji jasnosti besedila ter izpostavljata pomembne stvari in pravila.

� V svetovnem okolju je smotrno upoštevati vse prednosti spletnega jezika HTML (Hyper Text Markup Language).

� Posamezne zaokrožene u�ne enote morajo vsebovati tudi možnost sprotnega preverjanja znanja in samoocenjevanja.

� Vsebina mora biti oblikovana primerno za ra�unalniško uporabo, ki je možna v kakršnem koli zaporedju in tempu.

UREJANJE ZVOKA IN GRAFIKE Pri procesu urejanja zvoka in grafike sem upoštevala naslednje empiri�ne ugotovitve:

� Slike, grafi, tabele, preglednice in diagrami so zelo pomemben sestavni del elektronskega u�benika, saj pritegnejo pozornost študentov.

� Poleg vsake slike, grafa, tabele in diagrama mora biti jasna in razumljiva legenda.

� Za prikazovanje vrednosti v odstotkih so najprimernejši grafi�ni prikazi v krogu.

� V primerih, ko za posredovanje znanja ne potrebujemo video prikaza, temve� samo zvok, v elektronski u�benik vklju�imo le zvo�ne datoteke, da prihranimo prostor.

� Ob uporabi razli�nih medijev za posredovanje znanja moramo upoštevati dostopnost ustrezne strojne in programske opreme in pa seveda tudi sposobnosti študentov za uporabo le te.

� Ustrezna snemalna in druga strojna in progamska oprema ne zadostuje za izdelavo primernega elektronskega u�benika. Zato potrebujemo tudi obsežno znanje in izkušnje s tega podro�ja.

� Uporaba animiranih predstavitev je velikokrat uporabnejša kot prikazovanje slik iz realnosti. (Jereb, E., Šmitek, B., 2002)

INSTRUMENTI ZA SPROTNO PREVERJANJE ZNANJA IN SAMOOCENJEVANJE Dober elektronski u�benik mora vsebovati tudi ustrezne teste za samoocenjevanje študentov na za�etku, v sredini in na koncu študija dolo�ene u�ne vsebine. Postavljena vprašanja lahko razdelimo v dve skupini:

� prva skupina vprašanj, na katera študentje napišejo ustrezen odgovor in � druga skupina vprašanj, kjer študentje izberejo ustrezen odgovor.

V nadaljevanju navajam nekaj pomembnih ugotovitev, ki sem jih upoštevala pri pripravi samoocenjevalnih testov:

� Vprašanja, na katera morajo študentje sami napisati celoten odgovor, so v elektronskih u�benikih zelo redka zaradi težavnosti avtomatskega preverjanja pravilnosti odgovorov.

� Bolj uporabna so vprašanja, kjer morajo študentje dopolniti del odgovora. Vendar se tudi tu sre�ujemo s težavami glede velikega števila pravilnih odgovorov (krajšanje, velike/male �rke itd.).



� Najprimernejša so vprašanja, kjer študentje izbirajo med možnimi odgovori. � Vprašanja naj si sledijo od enostavnejših k težjim. � Avtorji, ki pripravljajo samoocenjevalne teste, morajo imeti veliko znanja in

izkušenj s podro�ja ocenjevanja. (Jereb, E., Šmitek, B., 2002) 4.4 ŠTUDIJ NA DALJAVO Študij na daljavo je na�in študija, ki se zdi prilagojen sodobnemu �loveku. Na daljavo organiziran na�in študija mu namre� omogo�a, da lahko študira doma, in to v �asu, ki mu osebno najbolj ustreza. Študira lahko v primeru, da živi in dela relativno dale� od najbližjega izobraževalnega središ�a. Eden od temeljnih predpostavk, da bo tak študij lahko uspešen in u�inkovit, pa je, da študentu zagotovimo posebej oblikovano, samostojnemu študiju prilagojeno u�no gradivo. Temeljna izhodiš�a, ki jih moramo upoštevati pri oblikovanju razli�nih gradiv za samostojni študij, so naslednja:

� študij na daljavo je posebna študijska oblika, ki ima poleg splošnih tudi vrsto relativno samostojnih didakti�nih zakonitosti;

� sodobna multimedijska tehnologija (zlasti ra�unalnik in pripadajo�a telekomunikacijska oprema) omogo�a uvajanje novih oblik študija na daljavo;

� nove oblike in metode študija na daljavo morajo zagotoviti ve�jo samostojnost in aktivnost študirajo�ih v celotnem študijskem procesu;

� študij na daljavo oziroma samostojni študij je lahko u�inkovit le s pomo�jo didakti�no ustrezno oblikovanega gradiva;

� za uporabo specifi�nega multimedijskega didakti�nega gradiva potrebuje študent dolo�eno strojno in programsko opremo, za neposredno povezovanje z izobraževalnim središ�em pa tudi pripadajo�o telekomunikacijsko opremo.

4.4.1 ZGODOVINA Študij na daljavo se je razvil iz dopisnega izobraževanja, ki je obstajalo nekako do šestdesetih let 20. stoletja, danes pa je oblik izobraževanja na daljavo še veliko ve�. Kot pravi Dan Barron (2002), je študij na daljavo izobraževanje v okolju, v katerem sta u�enec in u�itelj lo�ena s prostorom in �asom, povezana pa s tehnologijo in zavzetostjo. Margerita Zagmajster (1999) pa meni, da naj za celotni izobraževalni proces ve�inoma skrbi izobraževalna ustanova, ki tudi organizira ob�asna neobvezna študijska sre�anja u�encev z u�itelji. Že leta 1888 je Melvile Dewey podal zahtevo po dopisnem študiju za zaposlene v specialnih in majhnih knjižnicah. Za pošiljanje navodil in vzpostavitev povezave med u�encem in u�iteljem so takrat uporabljali ve�inoma kopenski transport, a ta med profesionalnimi knjižni�arji ni bil nikoli dobro sprejet. V sedemdesetih letih 20. stoletja je univerza v Indiani posredovala predavanja preko televizije, v osemdesetih so uporabljali satelitske povezave (South Carolina), v



devetdesetih pa so se pojavila prvi predavanja, dostopna preko interneta (Illinois). (Barron, 2002) Trenutne metode se zelo razlikujejo med seboj. Tako Deborah Barreau (2000) našteva:

� izmeni�na »potovanja« študentov do fakultet in mentorjev (tutorjev) do študentov,

� pisno gradivo in navodila za u�enje v pisni obliki, � pouk preko videokaset, � pouk v živo preko satelita (videokonference, videotelefon) in � pouk preko interneta (elektronska pošta).

Navaja tudi, da se za najbolj oddaljene študente uporablja kombinacija tehnologije in pou�evalnih metod. 4.4.2 RAZLIKE MED ŠTUDIJEM NA DALJAVO IN KLASI�NIM

IZOBRAŽEVANJEM KLASI�NO IZOBRAŽEVANJE Izobraževanje poteka v obliki pouka v razredu, kjer profesor posreduje svoje znanje študentom, poleg tega pa študentje študirajo iz klasi�nih u�benikov in druge literature. ŠTUDIJ NA DALJAVO Za študij na daljavo je zna�ilno, da sta u�itelj in študent ve�ino �asa prostorsko lo�ena. Študent v glavnem študira samostojno iz študijskih gradiv, kot so npr. pisna gradiva, avdiokasete, videokasete, elektronski mediji itd. Še zmeraj so najpomembnejša pisna študijska gradiva. Pripravljena so posebej za študij na daljavo in študenta vodijo skozi proces izobraževanja. Študij na daljavo zahteva veliko motivacije, samodiscipline in vztrajnosti, obenem pa se na fakultetah zavedajo, da so prav to tudi lastnosti, ki jih družba pri�akuje od vseh diplomantov. 4.4.3 PREDNOSTI ŠTUDIJA NA DALJAVO Prednosti študija na daljavo so naslednja:

� študent si v ve�ji meri sam dolo�a �as, kraj in tempo študija v okviru predvidenega urnika;

� temelji ve�inoma na študijskih gradivih, dopolnilne oblike izobraževanja (npr. Ob�asna študijska sre�anja);

� primerna oblika izobraževanja za tiste, ki so zaposleni, imajo deljen delovni �as, delo v izmenah in za tiste, ki živijo v geografsko oddaljenih ali slabo dostopnih podro�jih, za telesno prizadete, matere z majhnimi otroki itd.;

� študij na daljavo je primeren tudi za nezaposlene.

Študentje se preko študija na daljavo posredno nau�ijo samostojnosti pri u�enju, kar jim koristi pri njihovem nadaljnem izobraževanju, potem ko so že zaposleni.



4.5 UPORABA ELEKTRONSKEGA U�BENIKA Sutcliffe (1997) meni, da je gradivo take vrste v veliki meri oblikovano intuitivno. Vendar kompleksnost multimedijskega gradiva zahteva metodološki pristop k izdelavi. Pri izdelavi elektronskega u�benika spoznamo, da so potrebni napotki že pri samem zbiranju najprimernejšega medija za predstavitev razli�nih informacij. Poleg tega moramo paziti na ustreznost, to�nost in skladnost izbranih informacij ter na to, da ne pride do prevelike koli�ine le-teh. S pomo�jo multimedije lahko zelo obogatimo elektronski u�benik, vendar moramo paziti na pravšnjo obliko in koli�ino podanih informacij. Multimedija sama po sebi ne zagotavlja ustreznega podajanja informacij. Pri izdelavi elektronskega u�benika moramo biti zelo pazljivi in poskrbeti za to, da je informacija resni�no posredovana v najprimernejši obliki. (Uden, 2002)



5 MACROMEDIA AUTHORWARE 7 5.1 PROGRAMSKA OPREMA AUTHORWARE 7 Programska oprema Authorware 7 je program, ki ga lahko uporabljamo za izdelavo elektronskega u�benika. Je vodilno orodje z bogato medijsko vsebino za ustvarjanje internetne strani in u�enje preko spleta. Authorware zagotovo povezuje hitrejše in po�asnejše okolje za ustvarjanje interaktivnih aplikacij. Ikone DRAG (povle�i) in DROP (spusti) podpirajo hitro protopisno aplikacijo in razvoj brez potrebe po obsežnem pisanju. Pisanje v programu je možno v jeziku Java kot tudi v jeziku Authorware. Prera�unljivi urejevalnik vam dovoli uporabiti katerikoli jezik za vstopanje in vodenje besedil.Velik dodatek za program Authorware 7 je vnos in prenos možnosti XML-ja. V program ne vnašamo samo XML-datotek, temve� lahko prenesemo celotni del Authorware programa kot XML. Na primer, v Authorware program lahko vnesete kot XML predstavitev iz programa Microsoft PowerPointa. Za osnovo pri izgradnji aplikacije v Authorwaru lahko iz PowerPointa uporabimo drsno premikanje strani. Program Authorware sedaj podpirajo DVD in Mac OSX playback, pa tudi ADL SCROM API Adapter Objects. (http://www.macromedia.com) Okno, prikazano na sliki, je uporabniško okno programa Macromedia Authorware. Prikazani so najbolj uporabni elementi okna:

� Title bar (naslovna vrstica) – prikaže naslov trenutno odprte strani. � Menu bar (menijska vrstica) – vsebuje menije, iz katerih so dostopne vse

funkcije in je za�etna to�ka vseh nadaljnih nalog. � Standard toolbar (orodna vrstica standardov) – omogo�a enostaven

dostop do najbolj pomembnih funkcij, kot so vstavljanje slik, tabel ipd. � Osnovno okno – je okno, v katerem oblikujemo svojo stran (vnašanje

besedila, slike, tabel, grafov ...).

� Icons palette (paleta ikon) – prikazuje ikone, s katerimi izdelamo zgradbo u�benika

� Scroll bars (drsni trak) – omogo�a premikanje v navpi�ni in vodoravni

smeri. Navzo� je pri dokumentih, kjer je vsebina širša ali višja od osnovnega okna.

� Using Authorware – �e potrebujete pomo� o programu, jo boste našli v tem

oknu.



naslovna vrstica menijska vrstica

orodna vrstica standardov osnovno okno paleta ikon okno za pomo�

Slika 12: Uporabniško okno programa Authorware



6 IZDELAVA ELEKTRONSKEGA U�BENIKA ANALOGNO-DIGITALNE FOTOGRAFIJE

Na koncu 3. letnika mora vsak študent opraviti prakti�ni pouk. Moje prakti�no delo je potekalo v podjetju IN FOTO, d. o. o, ki se ukvarja s fotografiranjem. V seminarski nalogi pri predmetu multimedijski sistemi sem predstavila analogno in digitalno fotografijo. Sama ideja (elektronski u�benik) za diplomsko nalogo izhaja iz prakti�nega dela, predlagal pa mi jo je profesor Branislav Šmitek. Za izdelavo elektronskega u�benika sem najprej želela uporabiti program Microsoft FrontPage, a mi je profesor Branislav Šmitek priporo�il program Macromedia Authorware. Preden sem za�ela izdelovati u�benik, sem morala spoznati program. �as spoznavanja programa je trajal približno dva meseca, kjer mi je zelo veliko pomagal moj fant Grega. Pri nastajanju elektronskega u�benika, pa sem se tudi soo�ila z veliko novimi stvarmi. Za temo me je navdušil moj fant Grega. Njegovo fotografiranje me je tako prevzelo, da sem se tudi sama za�ela ukvarjati s tem. 6.1 POTEK IZDELAVE ELEKTRONSKEGA U�BENIKA Struktura elektronskega u�benika je zelo podobna strukturi klasi�nega u�benika. V njem je vsebina prav tako razdeljena na posamezna poglavja in podpoglavja. Podpoglavja obsegajo neko zaklju�eno temo. Z drugo besedo bi lahko rekli, da podpoglavja predstavljajo u�ne module, ki jih mora uporabnik preštudirati. Postopek izdelave u�benika v programu Authorware poteka po naslednjem vrstnem redu: 1. Zgradba u�benika Najprej sem naredila zgradbo, v kateri sem u�benik razdelila na tri poglavja (analogna fotografija, digitalna fotografija in APS sistemi fotografij), kot tudi prikazuje slika in kasneje še dodala galerijo slik, �lanke in test.

Slika 13: Datote�na zgradba u�benika



2. Besedilo Po oblikovanju zgradbe u�benika sem v predstavitveno okno najprej za�ela vnašati besedilo. Besedilo lahko poljubno in preprosto oblikujemo z orodjem in gumbi v uporabniškem vmesniku. Lahko mu spreminjamo velikost in slog, skratka vse, kar se da spreminjati tudi v drugih programih, ki so namenjeni pisanju . Spodnja slika prikazuje vnos besedila.

Slika 14: Oblikovanje besedila v programu 3. Grafika Ko sem kon�ala z oblikovanjem besedila, sem vanj vklju�ila tudi slike. Slike se v programu Authorware dodajajo povsem preprosto. Postaviš se na mesto, kjer želiš, da bo slika pozicionirana in nato z gumbom Insert – Image (nahaja se na menijski vrstici – menu bar) vstaviš sliko. Iz menija izberemo sliko in jo vklju�imo v dokument.

Slika 15: Dodajanje slik v dokument Po oblikovanju besedila in dodajanju slik sem teoreti�ni del zaklju�ila z izdelavo testa.



Postopek izdelave testa je razdeljen na štiri dele: � vnos vprašanj, � dolo�itev pravilnosti in nepravilnosti odgovora, � vpisovanje povratnega odziva glede na odgovor, � rezultat uspešnosti opravljenega izpita.

Slika 16: Vnos vprašanj, dolo�itev pravilnosti in nepravilnosti odgovora

Slika 17: Vnos sporo�ila o pravilnosti ali nepravilnosti odgovora



Slika 18: Rezultat uspešnosti opravljenega testa 6.2 NAMEN UPORABE ELEKTRONSKEGA U�BENIKA Elektronski u�benik je namenjen spoznavanju analogno-digitalne fotografije. Možno ga je uporabljati pri študiju na daljavo ali pa za dodatno izobraževanje. Delo z elektronskim u�benikom je zelo preprosto. Za uporabo elektronskega u�benika potrebujete ra�unalnik z internetnim brskalnikom.�e imate lokalno verzijo u�benika (na CD-ju), ne potrebujete interneta. Uporabniki si lahko sami izberejo zaporedje snovi, ki jo bodo predelali. Snov je razložena na preprost na�in in vsebuje mnogo slik za lažje razumevanje. Uporabnik uporablja elektronski u�benik s pomo�jo navigacijskih gumbov. Na za�etku u�benika ima na razpolago menije, s pomo�jo katerih izbira med posameznimi možnostmi. Primer zaslona z meniji in tipkami za delo z u�benikom:

Slika 19: Prva stran elektronskega u�benika analogno-digitalne fotografije



Poleg navigacijskih gumbov lahko uporabnik uporablja dodatne ukaze, ki se skrivajo pod posameznimi ikonami. Elektronski u�benik se od klasi�nega razlikuje tudi v tem, da ne posreduje informacij, ampak uporabniku omogo�a potrditev, ali je informacijo pravilno razumel ali ne in ali jo je osvojil ali ne. Uporabnik to funkcijo sproži s pritiskom na gumb za samotestiranje (TEST ZNANJA). V testu sem uporabila dva tipa vprašanj:

� izbirni tip (s štirimi možnimi odgovori) in � tip kratkih odgovorov.

1. IZBIRNI TIP (s štirimi možnimi odgovori) Test vsebuje deset vprašanj s štirimi možnimi odgovori, med katerimi je pravilen samo eden. Po uporabnikovem odgovoru na postavljeno vprašanje ra�unalnik s povratno informacijo obvesti uporabnika o pravilnem ali nepravilnem odgovoru. Preverjanje odgovorov je relativno preprosto. Vsak izbor je definiran kot ukazni gumb, ki požene ustrezen program za preverjanje, ki je napisan v jeziku Authorware. Primer programa je naslednji: -- determine question number from position in framework QuestionNum := ChildIDToNum( acFrameworkID; IconParent( IconID )) – 1 -- answer given already? itemselected := Test( QuestionAttempted[ QuestionNum ]; Number( QuestionResult[ QuestionNum ]); 0 ) if itemselected then PressKey( String( itemselected )) Primer vprašanja izbirnega tipa:

Slika 20: Zaslon z vprašanjem izbirnega tipa



2. TIP KRATKIH ODGOVOROV Test vsebuje pet vprašanj, na katere uporabnik odgovori s pomo�jo tipkovnice. O pravilnosti ali nepravilnosti odgovora prav tako program s povratno informacijo obvesti uporabnika. Uporabnik ima na voljo trikrat odgovarjati na vprašanje. Preverjanje pravilnosti odgovorov je veliko težje kot pri prvem tipu vprašanj. V elektronski u�benik je treba vgraditi preprosto umetno inteligenco, ki bo znala v uporabnikovem odgovoru ugotoviti njegovo pravilnost ali nepravilnost. Poglejmo si primer kratkega programa za preverjanje pravilnosti tekstovnega odgovora: � Nastavitev pravilnega odgovora (set entry text):

EntryText := "Substrakcijski sistem" � Rezultat (Scoring):

-- record the selection if ~QuestionAttempted[ QuestionNum ] then QuestionScore[ QuestionNum ] := 0 end if QuestionAttempted[ QuestionNum ] := 1 QuestionResult[ QuestionNum ] := EntryText

Primer vprašanja tipa kratkih odgovorov:

Slika 21: Zaslon z vprašanjem tipa kratkih odgovorov Oba tipa vprašanj sta med seboj povezana v enem testu. Po kon�anem testiranju se uporabniku izpiše rezultat v obliki števila pravilno odgovorjenih vprašanj. Poleg testa za samopreverjanje elektronski u�benik vsebuje okno za hitro pregledovanje vsebin oziroma kazalo. Na prvi strani uporabnik najde gumb za iskaje vsebin (v obliki obraza). S pritiskom nanj ga direktno ponese na okno za hitro pregledovanje vsebin.



Slika 22: Zaslon okna za hitro pregledovanje vsebin oziroma kazala Elektronski u�benik je možno pregledovati s programom Macromedia WebPlayer, kateri deluje kot dodatek Microsoft Explorerju. 6.3 KRITI�NA ANALIZA V kriti�ni analizi bom opisala prednosti in slabosti ter priložnosti in nevarnosti elektronskega u�benika. Kot najboljšo prednost bi na prvo mesto postavila urnik u�enja, ki si ga posameznik sam oblikuje. Najve�ja slabost elektronskega u�benika pa naj bi bila slaba povezanost med študentom in profesorjem. PREDNOSTI � Individualno u�enje (vsak poameznik si po svoje oblikuje u�enje). � Prihranek na �asu in denarju (študent si prihrani veliko �asa za u�enje doma in s

tem tudi denarja – pot do fakultete). � Široka dostopnost na svetovnem spletu. � Poglobljeno znanje (povezanost na sorodne spletne strani omogo�ajo

poglabljanje osvojenega znanja). � Ponazoritev pomembne vsebine (z dodatnimi slikami, shemami in povezavami

uporabnik laže in hitreje razume dolo�eno snov). SLABOSTI � Slaba povezanost med študentom in profesorjem (študent potrebuje profesorja za

razlago snovi, ki je ne razume). � Oprema za delo z elektronskim u�benikom (vsak potrebuje ra�unalnik in ostalo

opremo za pregledovanje u�benika, kar predstavlja dolo�en strošek). � Neposredni stik med študenti (pomanjkanje znanja, katerega bi lahko študent

pridobil od drugih študentov).



PRILOŽNOSTI � Ve�ja samostojnost (posameznik si s takšnim u�enjem pridobi novo izkušnjo). � Spodbuja u�enje (u�benik je predstavljen na preprost in uporaben na�in, kar

uporabnika pritegne). � Spodbuja samoiniciativo (velika priložnost za vse, ki si želijo novega znanja). NEVARNOSTI � Prenehanje študija (zaradi premajhne samoiniciative lahko študent prej prekine s

študijem, kot pa naj bi v okolju fakultete , kjer dobi podporo s strani študentov). � Posameznikovo znanje je v veliki meri odvisno od

elektronski u benik analogno/digitalne fotografije · -analogno-digitalna fotografija -internet ....

Documents