erik modic ekonomski vpliv suženjstva na rimsko …povzetek ekonomski vpliv suženjstva na rimsko...
Post on 01-Mar-2020
8 Views
Preview:
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
ERIK MODIC
Ekonomski vpliv suženjstva na rimsko državo
Zaključno delo
Študijski program: Zgodovina
Mentor: doc. dr. Gregor Pobežin
Koper, 2015
Povzetek
Ekonomski vpliv suženjstva na rimsko državo
Zaključno delo predstavlja zgodovinski vpogled v suženjstvo v rimski državi s posebnim
poudarkom na ekonomskih vplivih, ki jih je imelo suženjstvo na razvoj rimske civilizacije.
Obsega razvoj in vpletenost suženjstva v ekonomijo rimske države od njenih začetkov do
padca Rima leta 476 n. št. V uvodu se ukvarja s problematiko raziskovanja suženjstva v
rimski državi in opisuje status sužnja v rimski družbi. Osrednji del opisuje razvoj in
ekonomski pomen suženjstva skozi zgodovino rimske države, najprej v rimski republiki do
vzpona Avgusta in potem v rimskem imperiju. Posebej sta obdelani podeželska in mestna
vloga sužnja v rimski ekonomiji, saj se njun položaj močno razlikuje. V zaključku avtor
ugotavlja, da je suženjstvo imelo močan gospodarski vpliv na razvoj rimske države, ki je bil
sicer ekonomsko pozitiven, vendar pa je povzročal širše socialne in politične probleme.
Ekonomska rast je koristila predvsem višjim slojem in je vodila do vedno bolj ostrega
razmejevanja med višjim in nižjim slojem.
Ključne besede: suženjstvo, ekonomija, rimska država
Abstract
Economic influence of slavery on the Roman State
This thesis represents a historical overview of slavery in the Roman State, with special
emphasis on economic influences of slavery on the development of the Roman civilisation.
It encompasses the development and involvement of slavery in the economy of Roman
State from its beginnings to the very fall of Rome in 476 AD. The introduction deals with
problems of researching slavery in Roman State and describes the status of a slave in the
Roman society. The central part of the thesis addresses the development and economic
significance of slavery through the history of Roman State, first in the Roman Republic
until the rise of Augustus, and later in the Roman Empire. Special consideration is given to
both country and city role of a slave in roman economy, as their positions differed greatly.
In the conclusion, the author judges that slavery had a strong economic impact on the
development of the Roman State, which was economically positive, but caused large social
and political issues. Economic growth was mostly beneficial to the elite, and led to an ever
larger divide between the upper and the lower class.
Key words: slavery, economy, Roman State
Kazalo
1 UVOD .............................................................................................................................................. 1
1.1 Suženjstvo v rimski državi .................................................................................................. 1
1.2 Spor v zgodovinskem mišljenju .......................................................................................... 1
2 SUŽENJSTVO V RIMSKI DRŽAVI .............................................................................................. 4
2.1 Predstavitev pojmov in osnovne družinske enote v rimski državi ............................................ 4
2.2 Suženjstvo na splošno in nasprotujoči si hipotezi o tem, ali je trg obstajal? ............................. 5
2.3 Suženjstvo od arhaične dobe do časa Avgustovega vladanja .................................................. 15
2.3.1 Suženjstvo do 2. punske vojne (do 2. st. pr. n. št.) ........................................................... 15
2.3.2 Suženjstvo po 2. punski vojni (od 2. st. pr. n. št.) ............................................................ 15
2.3.3 Suženjstvo od Avgustovega časa (1. st. pr. n. št.) do 3. st. n. št. ..................................... 23
2.4 Pozni rimski imperij in upad suženjstva............................................................................ 25
3 ZAKLJUČEK ................................................................................................................................. 28
4 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................................ 30
3.1 Literatura ........................................................................................................................... 30
3.2 Spletni viri ......................................................................................................................... 30
1
1 UVOD
1.1 Suženjstvo v rimski državi
Suženjstvo je že od nekdaj burilo duhove zgodovinarjev in polariziralo njihova mnenja.
Ekonomski vplivi suženjstva so bili vedno tesno prepleteni s socialnimi in političnimi
okoliščinami, tako zgodovinskimi kot tudi sedanjimi. Cilj zaključnega dela je razčleniti,
kakšne so bile ekonomske posledice suženjstva v rimski državi in kako so nanjo vplivale –
je bilo suženjstvo zanjo pozitivno ali negativno in, predvsem, zakaj.
1.2 Spor v zgodovinskem mišljenju
Zgodovinarji so glede suženjstva v rimski državi razdeljeni, v grobem pa lahko razmišljanja
strnemo na dve strani. Na eni strani so, kakor jih definira Samson, marksisti, ki uporabljajo
Marx-Leninov pristop k historičnemu materializmu in raziskujejo rimsko družbo in kulturo
predvsem v odnosu do sužnjev. Za njih mora zgodovina potekati in se spreminjati skozi
revolucionarni boj v povezavi s produkcijo in sredstvi produkcije. Prehod od antičnega v
srednji vek tako prikazujejo kot prehod z večinoma suženjske produkcije na bolj
produktivno fevdalno produkcijo. Drugi so zgodovinarji z bolj modernim pristopom, ki
zanikajo marksistično interpretacijo in njene privržence zavračajo kot neverodostojne
zaradi lastnega kapitalističnega pogleda na svet. Njihov cilj je dokazati, da je rimski imperij
imel le malo ruralnih sužnjev in da so bili sužnji kot manjšina neproduktivni, s tem pa
ovreči marksistično teorijo (Samson 1989, 108). Ta bitka med dvema sistemoma mišljenja
še bolj zamegljuje sliko organiziranosti pozne rimske agrikulture. Prav tako pa obe strani v
svojem dokazovanju ignorirata podatke, ki nasprotujejo njihovim hipotezam. V naslednjih
poglavjih bomo predstavili vidike in argumente obeh usmeritev.
Pogoste so tudi primerjave rimskih sužnjev z afriškimi sužnji, ki so delali v sužnjelastniških
državah Severne Amerike. To je lahko problematično, saj sistema sicer res imata neke
podobnosti, ki jih pri raziskavah lahko izkoristimo, vendar pa je pri tem vedno treba paziti
na prehitre domneve. Kljub določenim skupnim točkam se namreč sistema v izbiri sužnjev,
njihovi percepciji in možnostih uspeha v družbi močno razlikujeta. K primerjavam je torej
potrebno pristopiti racionalno. Dober primer so argumenti Carla N. Deglerja v odgovor na
2
Starrovo opozarjanje, da zgodovinarji pretirano uporabljajo Jug za primerjavo z antičnim
suženjstvom, saj so v antiki tudi svobodnjaki trdo delali in antična družba ni bila neka
družba, kjer bi sužnji opravljali vse delo. Degler mu odgovarja, da so zgodovinarji kot
Owsley in drugi dokazali, da je tudi na Jugu velika večina ljudi garala za svoje preživetje.
Posledično ne moremo meriti ekonomskega vpliva suženjstva samo glede na to, kolikšen
del delovne sile so predstavljali sužnji, ki nikakor niso bili edina delovna sila, kot očitno
nekateri zmotno verjamejo. Kot primer navaja A. H. M. Jonesa, ki trdi, da v primeru, da bi
se v Atenah v 5. stoletju pr. n. št. suženjstvo razpustilo, tisti, ki niso imeli nobenih sužnjev,
ne bi čutili nobenih ekonomskih posledic. Starr in Jones očitno želita povedati, da to ne bi
vplivalo na revne, na kar Degler odgovarja, da je suženjsko delo vir investicij, delovne sile
in sredstvo akumulacije kapitala, torej bi tak poseg nedvomno vplival na celotno družbo. Za
primer spet ponudi Jug, kjer je uničenje 2 milijard dolarjev suženjske posesti in delovne sile
močno vplivalo na večino prebivalcev Juga, ki niso imeli v lasti nobenih sužnjev (Degler
1959, 272–273).
Starr tudi zanika, da bi antične družbe temeljile na suženjstvu, češ da sužnji sploh niso
sestavljali večine delovne sile. Trdi, da so v Atenah 5. stoletja pr. n. št. le bogati ljudje imeli
več kot 50 sužnjev in da manj premožni, če bi se v Atenah suženjstvo razpustilo, ne bi čutili
nobenih ekonomskih posledic. Degler odgovarja, da niti v južnih državah Severne Amerike
sužnji niso tvorili večine delovne sile. Leta 1869 so sužnji sestavljali manj kot eno tretjino
prebivalstva Juga. Manj kot četrtina južnjaških družin je imela v last enega samega sužnja,
kaj šele več. Ameriški sužnjelastniki, ki bi imeli v lasti 50 sužnjev ali več, naj bi na Jugu
predstavljali manj kot 3 % vseh sužnjelastnikov. In vendar ne moremo trditi, da suženjstvo
za Jug pred državljansko vojno ni imelo velikega ekonomskega pomena, še posebej, ker je
prispevalo veliko dela in proizvodnje za vzpostavitev ekonomije Juga. Navedeno
predstavlja dobro argumentirane in koristne pripombe, ki pomagajo pri raziskovanju in
lažjem razumevanju. Prikaz slabe primerjave lahko vidimo pri raziskovalcih, ki se niso
poglobili v razlike in posebnosti suženjskih sistemov, še posebej, kot ju definira Temin,
odprtega in zaprtega tipa suženjstva (Degler 1959, 271).
Veliko zgodovinarjev, kot na primer Bradley, dela napako, da enači afriške sužnje v ZDA z
rimskimi sužnji. Rimsko suženjstvo se je v veliko pomembnih vidikih bistveno razlikovalo
3
od ameriškega. Za razliko od Amerike so sužnji v Rimu imeli možnost osvoboditve in
vključenja v rimsko družbo. Osvobojenci so se lahko prosto poročali z drugimi
svobodnjaki. V Ameriki pa sužnji niso bili sprejeti v družbo in se niso mogli poročati z
belci, tudi če so bili osvobojeni. Ameriški sistem je bil po svoji naravi skoraj kasten in
zaprt. Prav tako je bilo osvobajanje v rimski družbi mnogo bolj pogosto in razširjeno kot v
ameriški. Sužnji v zgodnjem rimskem imperiju so si lahko obetali svobodo, če so se
izkazali pri delu ali pa se odkupili z zaslužki v obliki pekulija (peculium). Ko so bili
osvobojeni, so bili skoraj popolnoma sprejeti v rimsko družbo, zagotovo pa mnogo bolj kot
v zaprtih sistemih suženjstva. Manumisija ali osvobajanje je bilo daleč najbolj pogosto za
mestne sužnje, ki so bili izobraženi oziroma vešči.
Obstoj trga dela je pomemben za sužnje v rimski državi, saj ti za razliko od afriških sužnjev
v ZDA iz trga dela niso bili izločeni, ampak so očitno lahko na njem sodelovali skoraj na
enak način kot svobodnjaki. Četudi so pogosto začeli zelo nizko na družbeni lestvici, še
posebej neizobraženi, pa so se lahko skozi svoje sposobnosti visoko povzpeli, kar je
predstavljalo dobro motivacijo za mestne sužnje, da se lepo vedejo in pridno delajo. V
rimski družbi so bili vseeno vsi sužnji ujetniki, dolžniki ali pa rojeni v suženjstvo. Bili so
izpostavljeni daleč več okrutnostim kot pa svobodnjaki, vendar pa njihova situacija ni bila
povsem brezupna (Degler 1959, 272–273).
4
2 SUŽENJSTVO V RIMSKI DRŽAVI
2.1 Predstavitev pojmov in osnovne družinske enote v rimski državi
Preden razumemo sužnja in njegov položaj ter odnos do gospodarja, moramo razumeti
pravni položaj pater familiasa oziroma hišnega očeta. Ta je vodil družino in ji s pravnega
stališča brezpogojno vladal. Proti njemu so bili vsi drugi brezpravni. Imel je pravico in
dolžnost izvajati sodno oblast nad družinskimi člani in jih po svoji presoji tudi kaznovati,
celo s smrtjo.
Ves prihodek družine je bil očetova last. Družinski člani brez njegovega dovoljenja niso
smeli sprejemati daril, dedovati oziroma sploh imeti lastnine. V tem oziru so bili družinski
člani izenačeni s sužnji, ki so jim gospodarji včasih dovolili vzpostaviti lastno gospodarstvo
in jih pooblastili za trgovanje s stvarmi. Oče je smel sina, ravno tako kot sužnja, prenesti v
last drugega (kupec postane lastnik in sin postane njegov suženj). Če je bil sin Rimljan, je
služil kakor suženj doma, saj Rimljan ni mogel postati suženj drugega Rimljana. Oblast
očeta je bila podvržena omejitvi samo v primeru najhujših zlorab ali verskih prekletstev
(prodaja lastne žene ali poročenega sina). Po običaju je hišni oče pri sojenju pred končno
razsodbo pritegnil v posvet najbližje krvne sorodnike, ki pa so smeli le svetovati.
Oblast pater familiasa je bila neomejena, nikomur na svetu odgovorna in neuničljiva.
Nanjo ni vplivala ne starost, ne bolezen in celo niti njegova lastna svobodna volja. Po
rimskem zakonu se je suženj lažje odcepil od gospodarja kot pa njegov lastni sin, saj je
prvi, če ga je osvobodil kupec, postal svoboden, sin pa je v takšnem primeru padel nazaj
pod očetovo oblast. So pa bili družinski člani za razliko od sužnjev tudi pravni upravičenci;
ne le stvari, ampak tudi osebe.
Varovanci hiše, odvisni ljudje (clientes), so bili posamezniki, ki so živeli v posesti neke
zagotovljene svobode v določeni skupnosti, ne da bi bili njeni dejanski svobodni državljani.
Sem so spadali tudi sužnji, nad katerimi se je gospodar začasno odpovedal izvajanju svojih
lastniških pravic in jim dejansko podaril svobodo. Clientes niso bili strogo zakonsko
začrtani. Odvisni človek je ostal nesvoboden, dana beseda zvestobe in njegovo poreklo pa
sta to nesvobodo omilila. Poslušniki ali clientes zato skupaj s pravimi sužnji tvorijo odvisno
družino ali familio po volji njihovega zaščitnika ali patronusa. Patron ima pravico svojemu
5
klientu pridobljeno premoženje delno ali v celoti zaseči, lahko ga uvrsti nazaj med sužnje
ali pa mu tudi vzame življenje. Obnašanje do klientov je bilo tako pogojeno bolj osebno in
čutno, kot pa pravno, in z menjavo več generacij se je svoboda klientov začela bližati
pravni svobodi (Mommsen 1980, 35–40 ).
Peculium
Finley peculium definira kot »lastnin[o] (v katerikoli obliki), ki je zakonito podeljena v
uporabo, upravljanje in v določenih mejah svobodno razpolaganje nekomu, ki ni imel
lastninske pravice: sužnju ali nekomu pod patria potestas.« (Finley 1987, 63)
Strogo po zakonu je peculium dovoljenje, ki ga je gospodar družine po svobodni volji
podelil (in odvzel). Podelitelj je bil tudi pravno odgovoren proti tretjim osebam za ravnanje
imetnika dovoljenja v višini vrednosti pekulija. Imetnik je imel svobodo pri upravljanju in,
če je bil suženj, možnost, da si s prisluženim denarjem tudi kupi svobodo ter nadaljuje s
posli kot osvobojenec. Sužnji in osvobojenci so na ta način vse od 3. st. pr. n. št. opravljali
velik del urbane, trgovske, denarne in industrijske izmenjave povsod po imperiju. Po tem
so se tudi razlikovali od sužnjev oskrbnikov in upravnikov, saj so poslovali samostojno, ne
le za svoje lastnike, ampak tudi zase. Peculium je pogosto vseboval tudi opremo, stavbe in
sužnje, ki so bili imetniku dani v prosto upravljanje. Tako lahko med sužnji opazimo
ogromne razlike, od sužnjev na polju do sužnjev s pekulijem in domačih služabnikov.
2.2 Suženjstvo na splošno in nasprotujoči si hipotezi o tem, ali je trg obstajal?
Vse večje komercialne civilizacije v antičnem svetu so deloma temeljile na suženjstvu.
Rimljani so sprva nanje gledali samo kot na lastnino. Kato v svojem delu De re rustica v 2.
st. pr. n. št. svetuje rimskim kmetom, da se sužnjem, ko postanejo bolni, ne sme dati preveč
hrane in da naj mož proda svojega starega vola, stari voz, stara orodja in stare ali bolne
sužnje. Vsi antični pisci so se strinjali, da civilizacija temelji na obstoju višjih razredov, ki
jih podpirajo manjvredni delavci, ki niso deležni privilegijev in sreče njihovih gospodarjev.
Manjvredno delo je naredilo tudi moža manjvrednega v očeh antične družbe (Raymer 1940,
17).
6
Temin deli sužnjelastniške družbe na dve kategoriji, odprto in zaprto. V odprti kategoriji,
imajo sužnji možnost napredka, osvoboditve in polne vključitve v družbo, medtem ko v
zaprti družbi sužnji te opcije nimajo. Za primer odprte sužnjelastniške družbe da rimsko, za
primer zaprte družbe pa sužnjelastniški Jug Severne Amerike. Tako so sužnji v Rimu (vsaj
tisti v mestih in pa hišni sužnji) imeli možnost pridobiti si izobrazbo ali se izučiti poklica
ter so tako lahko upali na manumisijo (Temin 2004, 513, 535).
Mommsen trdi, da je v rimski državi po punskih vojnah (ki so trajale od 264 pr.n.št. do 164
pr.n.št.) vladala aristokracija, zaprt krog starih družin s trdno zakoreninjenim bogastvom in
podedovanim državniškim vplivom. Najvišji cilj takratne vlade je bil ohranjanje
privilegijev in statusa quo. Rimsko gospodarstvo je temeljilo na dveh nasprotujočih si
faktorjih, na denarnem in kmetskem gospodarstvu. Denarno je v povezavi z veleposestvom
stoletja uničevalo kmetsko gospodarstvo, kar bi sčasoma pripeljalo do propada kmetov in
potem celotnega občestva; to je začasno ustavila velika količina zasežene zemlje
(Mommsen 1980, 97).
Finley definira ekonomijo kot ekonomski sistem, ki je gromozanski konglomerat med seboj
odvisnih trgov, pri katerem je osrednji problem raziskovanja, kako pojasniti proces
menjave oziroma bolje pojasniti oblikovanje cene. Postavi hipotezo, da antična družba
nikoli ni imela ekonomskega sistema, ki bi bil konglomerat med sabo odvisnih trgov.
Vztraja, da v antiki ni bilo poslovnih ciklov ali mest, katerih rast bi mogli pripisovati
ustanavljanju manufaktur. Na to opozarja kot na temeljno vprašanje metode, saj je število
podatkov pogosto pod minimumom, ki je potreben za statistično obdelovanje podatkov, in
je večina podatkov, ki so nam ostali, nepopolnih, neuporabnih ali pa niso v seriji, ki bi bila
koristna za statistično merjenje (nimamo npr. podatkov za vsako leto delovanja posestva, ki
bi jih lahko med seboj primerjali).
V rimski državi so obstajale variacije v družbeni strukturi, zemljiški posesti in položaju
proizvajalcev. V njenem okviru je treba izpostaviti poseben položaj Italije in Rima, ki sta
bila oproščena zemljiških davkov. Tudi v Egiptu in vzhodnih provincah so zemljo še naprej
obdelovali kmetje, zaradi česar se niso razvile suženjske plantaže. Zato, da bi imeli rimsko
državo za sklenjeno ekonomsko enoto, bi bilo potrebno dokazati medsebojno vzročno
povezavo ekonomskih odločitev na velike razdalje, denimo pri cenah kovin ali hrane, česar
7
pa ni mogoče storiti. Finley navaja tudi, da niti lokalna trgovina niti trgovina na daljše
razdalje nista spodkopali temeljev načina preživljanja gospodarskih enot v kmečkih
družbah in da za takšne spremembe tudi v antičnih družbah ni mogoče dokazati dovolj
velike nezadostnosti gospodinjstev niti dovolj razvejene delitve dela (Finley 1987, 22–33).
Državni socialni programi v rimski državi niso obstajali. Oskrba državljanov Rima z
brezplačnim žitom do 3. st. n. št. je izjema, s katero so rimski državniki manipulirali rimske
množice v politične namene. Dolžniški zakon je bil krut in nepopustljiv, tudi, kjer ni bil več
pravnomočen, se je v praksi še zmeraj izvajal. Dolžnik, ki ni mogel poplačati svojih dolgov,
je moral le-te povrniti s prisilnim delom sebe in svojih otrok. Svobodo so dojemali drugače;
po besedah Aristotela je bil pogoj za to, da je človek svoboden, da ta ne živi pod prisilo
drugega. V antičnem času so svobodo razumeli kot popolno ekonomsko neodvisnost, le
tisti, ki ne dela za preživetje, je resnično svoboden (sužnji, obrtniki in delavci niso
svobodni, svobodni so le državljani, za katere delajo sužnji in se lahko predajajo brezdelju).
Dober primer je Cicero, ki našteva zaposlitve, ki niso primerne za svobodnega človeka
(med katere pa ni uvrstil obdelovanja zemlje). V antiki zemljiška lastnina v dovolj velikem
obsegu pomeni odsotnost vsakega poklica (Finley 1987, 40).
Ekonomske potrebe družbe v času Cicerona so zahtevale tri vrste suženjskih zaposlitev.
Hišni sužnji so opravljali hišna opravila (hiša kot posestvo gospodarja z vsemi družinskimi
člani in prihodki), oskrbovali hišo in urejali račune. Nekateri med njimi so bili tudi
zdravniki in učitelji. Industrijski sužnji so bili zaposleni kot obrtniki, vajenci in rokodelci v
komercialnih podjetjih ali pekarnah. Lepemu številu sužnjev iz teh dveh kategorij se je
uspelo tudi dvigniti na položaj uradnikov v nižjih stopnjah administracije zgodnjega
imperija. Iz teh dveh kategorij so tudi izšli premožni in močni imperialni osvobojenci.
Tretja kategorija sužnjev pa so bili tisti najnižji, ki so po navadi opravljali javna dela ali pa
delali na plantažah in velikih posestvih (Raymer 1940, 19–20).
Pred spremembo socialnega statusa sužnjev v času Avgusta so bili sužnji manjvredni. Tako
Grki kot Rimljani so se strinjali, da civilizacija temelji na višjem razredu, ki ga podpirajo
manjvredni nižji razredi, ki so izključeni iz privilegijev in sreče, ki jo uživajo njihovi
gospodarji. Že Aristotel je pisal, da so manjvredne vrste ljudi po sami naravi sužnji in je
bolje za njih, tako kot za vse manjvredne, da živijo pod vlado gospodarja. Takšen človek je
8
že po naravi suženj in je zato last nekoga drugega. Ima zadosti inteligence da razume, ne pa
da razmišlja (Raymer 1940, 18).
Tudi Polibij, ki je pisal o sužnjih v Rimu 200 let pozneje, ni dosti spremenil stališča o
sužnjih. Še zmeraj so veljali za eno od osnovnih potreb za civilizirano življenje. Rimska
literatura se presenetljivo malo posveča suženjstvu in civilizaciji, ki na njem temelji.
Suženjsko ekonomijo so dojemali kot nekaj popolnoma normalnega, literatura pa je bila
namenjena večinoma aristokratskemu razredu, ki ga je vprašanje suženjstva najmanj
zanimalo. S suženjstvom so se v Rimu večinoma ukvarjali filozofi. Cicero je branil
suženjstvo na podlagi Platonove filozofije. Narava sama naj bi poskrbela, da višji, boljši
elementi vladajo nad nižjimi. Tako gospodarji, kot najboljši del misli (ali po Platonu
Modrosti), vladajo in nadzirajo sužnje, ki predstavljajo nižje impulze, kot so strasti
(Raymer 1940, 19).
V prvih letih imperija pa so se razmere začele spreminjati. S prenehanjem vojn se je velik
pritok sužnjev zmanjšal in njihova vrednost je narasla. Katonov brezbrižen odnos do starih
in bolehnih sužnjev je bil mogoče smiseln v času, ko je bilo sužnjev veliko, v takratnih
razmerah pa je bil potraten. Obenem je Avgust nadaljeval Cezarjevo omejevanje
industrijske suženjske delovne sile v prednost svobodnih delavcev.
V zgodnjih dnevih rimskega imperija se je torej začel spreminjati tudi splošni odnos do
sužnjev. V času vojn in ekspanzije rimske republike, so bili sužnji poceni in so lastniki
ravnali z njimi razmeroma ravnodušno. Z obdobjem rimskega miru (Pax Romana) in
upadom števila vojn pa se je to spremenilo. Cezarjeve in Avgustove reforme so omejevale
suženjsko delo, tako da je določen del delovne sile moral biti obvezno sestavljen iz
svobodnjakov. Zaradi vedno višjih cen in manjše ponudbe sužnjev je stari ravnodušen in
okruten odnos do le-teh postal neekonomičen. Avgustov sistem javnih služb je zaposloval
tako sužnje kot svobodnjake, kar je prvim dvignilo politični ugled. Komercialna podjetja in
mestno uradništvo so začeli sprejemati vse več sužnjev, ti pa so pridobili tudi pravice
članstva v družbenih in pogrebnih klubih.
K dojemanju vseh ljudi kot enakih pa naj bi pripomoglo tudi širjenje filozofije stoicizma v
času Seneke. Razvoj stoicizma je močno vplival na odnos rimske družbe do sužnjev. Stoiki
9
so verjeli, da so vsi ljudje pred bogom enaki, od najnižjega sužnja do samega vladarja.
Stoiški filozofi kot sta Seneka in Epiktet niso zavračali suženjstva kot inštitucije, ampak so
iz različnih razlogov obsojali slabo ravnanje s sužnji (Raymer 1940, 19–21).
Seneka v svojih pismih prijatelju Luciju svojega prijatelja hvali, ker ta lepo ravna s sužnji
in piše: »Sužnji so, vendar so ljudje, sužnji so, toda domačini, sužnji so, a pohlevni
prijatelji, sužnji so– ne, sužnji so kakor mi, če pomisliš da ravna usoda z njimi tako
samovoljno kakor z nami.« (Seneka 2004, 131)
Pravi, da je treba s sužnji ravnati človeško in prijazno, kakor z ljudmi in tovariši, saj tako
postanejo zvesti gospodarju. Suženj, s katerim gospodar trdo in slabo ravna, bo temu postal
sovražen. Opozarja tudi, da nihče ne ve, kako se bo njegova usoda obrnila. Veliko mož
najodličnejšega rodu, premožnih in vplivnih, je končalo v suženjstvu, medtem ko se je prav
tako veliko sužnjev povzpelo na visoke položaje in so potem vračali bivšim gospodarjem
milo za drago. Človeka je potrebno soditi po njegovi nravi in ne po njegovem stanu in delu
(Seneka 2004, 131–136).
Senekovim nasvetom, naj gospodarji ravnajo s sužnji s spoštovanjem in ljubeznijo, pa niso
vsi sledili tako kot njegov prijatelj Lucij. Leta 61. pr. n. št. je rimskega senatorja umoril
eden od njegovih sužnjev na njegovem domu. Tacit piše, da motiv sužnja za umor
gospodarja ni bil jasen. Ga je suženj umoril zaradi obljubljene svobode, ki mu je gospodar
potem ni dal? Ali pa je šlo za umor iz ljubosumja? Rimski zakon je bil jasen. Če je suženj
ubil svojega gospodarja v njegovi hiši, potem morajo biti vsi sužnji, ki živijo v hiši, križani.
Žrtev je bil bogat plemič, bivši konzul. V njegovi vili je živelo 400 sužnjev. Njihova
napovedana usmrtitev je sprožila živahno debato v senatu. Nekateri senatorji so zahtevali
omilitev trdih zakonov in milost za veliko število sužnjev, med katerimi je bilo veliko
žensk in otrok, ki so bili nedvomno zločina nedolžni. Vendar pa je večina senatorjev volila
za izpolnitev kazni. Izpostavili so vprašanje, kako lahko drugače gospodar mirno spi
obkrožen s sužnji, če ni v njihovem interesu, da ga varujejo? Sužnje je mogoče nadzorovati
le s strahom. Kazen naj bi služila kot zgled in svarilo, ki bo koristilo celotni skupnosti, pa
čeprav bo nepravično škodovalo nekaj posameznikom. Senat je bil prepričan, prebivalci
Rima pa ne. Množica z baklami in kamni je skušala ustaviti usmrtitve, vendar se imperator
Nero ni pustil prepričati. Vseh 400 sužnjev je bilo križanih (Hopkins 1993, 4–5).
10
Za Finleyja je takšno dojemanje in predalčkanje suženjstva v tri kategorije dosti preplitko.
Suženjstvo je bilo v rimski republiki zelo zapleteno. Suženj je lastnina, podvržena
lastninskim predpisom in postopkom glede prodaje, najema, tatvine, naravnega prirastka
itd. Za škodo, ki jo stori suženj, je po rimskem pravu odgovoren lastnik. Vendar pa je bil
suženj kot lastnina nekaj posebnega; v očeh bogov veljal vsaj toliko, da se je bilo potrebno
po njegovem umoru obredno očistiti. Sužnji so bili tudi prisotni pri obrednih običajih, kot
je krst. Odnos do položaja sužnja in njegove pravne dvojnosti kot osebe in lastnine zelo
zaplete navidezno preprost pojem. Pisec Buckland v svoji knjigi Rimsko suženjsko pravo
samo za prikaz cesarske dobe potrebuje 735 strani. Zadeve še dodatno zaplete pogosto
osvobajanje sužnjev. Kljub temu, da osvobojenci niso imeli vseh pravic, pa so bili njihovi
otroci (rojeni po osvoboditvi) svobodni. V Rimu so osvobojenci državljanov avtomatično
postali državljani (edini primer, kjer se je državljanstvo podelilo v celoti z zasebnim
dejanjem zasebnika).
Kompleksnost družbene situacije sužnjev je v času imperija že tako narasla, da so rimski
pravniki ustvarjali dolga imena za posamezne kategorije sužnjev, kot npr. liber homo bona
fide serviens ali pa servus quasi colonus. Sužnji s pekulijem so bili za razliko od današnje
percepcije ekonomsko neodvisni in glede na strukturo in delovanje družbe večinoma
samostojni. Delovali so kot samostojni rokodelci, lastniki prodajaln in zastavljalnic ter
posojevalci denarja. Kljub formalni pravni razliki so opravljali enaka dela pod enakimi
pogoji kot njihovi svobodni vrstniki (Finley 1987, 61–64).
Ko govorimo o sužnjih, ki so služili kot delovna sila na poljih, v rudnikih in v proizvodnji
orožja, je bila delovna sila večinoma prisiljena v delo, bodisi z orožjem ali pa pod zakoni in
navadami. Sem uvrščamo dolžniške sužnje, kliente v zgodnjem Rimu in kolone v poznem
Rimu. Tudi dolžniško suženjstvo je bilo v Rimu še naprej razširjeno, kljub temu da je bilo
uradno odpravljeno. Rimski pravniki so pogosto izjavljali, da pogodbeni zakupniki lahko
ob prenehanju najemniške pogodbe, po navadi po 5 letih, svobodno zapustijo zemljo. Tako
je tudi bilo, če niso zaostajali s plačilom (Finley 1987, 65–68).
Tako Finley kot Hopkins, sta definirala Rim kot sužnjelastniško družbo, kar je pomembno,
saj jima definicija pomeni ekonomijo, ki ne temelji na trgu. Tu pride do izraza razlika v
klasifikaciji med Gemeinschaft in Gesellschaft. Gemeinschaft ali skupnost je neformalna
11
ekonomija družin in vasi, kjer so glavni vplivi na družbena pravila in obveznosti
dominantni vplivi na obnašanje. Gesellschaft je ekonomija značilna za moderne, urbane
družbe. Po Marxu naj bi obdobju skupnosti sledilo obdobje moderne družbe. Rim s
suženjstvom naj bi bil organiziran kot skupnost še v času rimske republike in zgodnjega
rimskega imperija, kot enota, ki ni imela trga. Temu mišljenju so se priključili tudi
zgodovinarji, kot sta Finley in Hopkins. Ti trdijo, da antične ekonomije niso temeljile na
trgu, ampak na alternativni primitivni organizaciji delovne sile, ki je temeljila na
pridobivanju te delovne sile pod prisilo (Temin 2004, 514).
Po Finleyju je blagovno suženjstvo posledica rasti urbane produkcije, za katero
tradicionalne oblike odvisnega dela niso bile primerne. Ker trg svobodne delovne sile ni
obstajal, so začeli lastniki zemlje uvažati sužnje v glavnem od drugod. V Mali Aziji, Siriji
in Egiptu, kjer so Rimljani našli že vzpostavljen sistem neodvisnih kmetov in odvisne
kmečke delovne sile, so obdržali obstoječi lastninski sistem, ga prilagodili svojim potrebam
in ga potem izkoriščali. Ker ni bilo potrebno uvoziti tuje delovne sile, se na vzhodu
zemljiško suženjstvo nikoli ni razvilo. Na zahodu, predvsem v Severni Afriki, kjer so
Kartažani vzpostavili drugačne pogoje, pa to ni veljalo (Finley 1987, 32).
Temin se s tem ne strinja in dokazuje, da so imeli v Rimu delujoč trg dela in delovne sile,
pri čemer se naslanja na razpršenost mezd v zgodnjem rimskem imperiju, ki se po
obstoječih podatkih ni razlikovala od stanja v predindustrijski Evropi. Rimske delovne
pogodbe imajo precej moderno razdelitev tveganja in nagrad. Avtor poudarja, da se je
rimsko suženjstvo razlikovalo od bolj znanih sistemov suženjstva. Sužnji so bili skupaj s
svobodnjaki združena delovna sila in suženjstvo ni razlog za stagnacijo rimske ekonomije
(Temin 2004, 514–516).
Tudi Finley se strinja, da tako sužnje kot svobodnjake najdemo v vseh vrstah civilnih
zaposlitev, trdi pa, da je bilo rudarstvo monopol sužnjev (kar Temin zanika in tudi dokazuje
z delovnimi pogodbami svobodnih rudarjev), služabništvo pa sužnjev in nekdanjih sužnjev.
Med služabniki najdemo tudi vzgojitelje, pestunje, knjigovodje, administratorje, pri rimskih
cesarjih pa tudi nižje stopnje cesarskega uradništva (Finley 1987, 71; Temin 2004, 517).
12
Delujoč trg dela potrebuje povpraševanje in ponudbo dela. Delavci morajo biti sposobni
spremeniti svoj poklic in lokacijo ter biti za svoje delo primerno plačani, da potem lahko
izbirajo med različnimi deli. Delo podobne težavnosti mora biti za uspevanje trga dela
podobno plačano. To ne pomeni, da morajo delavci pogosto menjati zaposlitev, pomeni pa,
da so ljudje zmožni in voljni to početi, kar preprečuje različno visoke mezde za različna
dela, za katera je potrebna enaka stopnja veščin ali znanja. Le, če ti pogoji niso izpolnjeni,
lahko govorimo o ekonomiji, ki nima trga dela oziroma ima le lokalne, izolirane trge. To se
zgodi, ko ljudje niso zmožni zapustiti svoje zaposlitve zaradi cehovskih omejitev ali
dedovanja. Lahko so tudi omejeni glede zaslužka zaradi razlogov, ki niso neposredno
povezani z njihovim delom.
Obstoj trga dela v ekonomiji je pomemben dejavnik, saj le-ta omogoča odzivanje na
zunanje vplive. Mobilna delovna sila lažje izkoristi prednosti tehnoloških izboljšav ali
ekonomskih priložnosti, ki naredijo neko dejavnost bolj dobičkonosno, medtem ko se v
Gemeinschaft ekonomiji delovna sila ne more odzvati na tovrstne zunanje vplive.
Ekonomija se ne prilagaja, ampak naprej deluje na tradicionalen način, mogoče le z rahlim
naklonom proti novim priložnostim. Pomanjkanje zanesljivih virov nam otežuje definicijo
zgodnjega rimskega imperija kot Gemeinschaft ali Gesellschaft ekonomije. Zgodovinarji, ki
trdijo da je bil zgodnji rimski imperij Gemeinschaft ekonomija to dokazujejo le s
prisotnostjo sužnjev. Temin meni, da ni pomembno, koliko sužnjev je bilo, ampak, kako so
te uporabljali. Sužnji na Jugu ZDA pred civilno vojno niso bili del združenega trga dela,
ker so bile njihove dejavnosti in zaslužki tako omejeni, da niso imeli možnosti zahtevati
boljših delovnih pogojev. Sužnji v zgodnjem rimskem imperiju niso imeli istih omejitev in
svobodna delovna sila je bila v Rimu pravilo, ne pa izjema (Temin 2004, 515–516).
Raziskave so pokazale obstoj večjega števila tržnih cen in mezd v starem Rimu, kar nam da
verjeti, da se rimska ekonomija ni bistveno razlikovala od predindustrijskih agrikulturnih
ekonomij. Vendar pa Temin poudarja, da je potrebno pogoje, ki definirajo trg dela v
modernem smislu, prilagoditi trgom dela v antičnih agrikulturnih ekonomijah. Uporabi
Steinfeldovo dokazovanje, da delavci niso bili zmožni zamenjati zaposlitve vse do konca
19. stoletja. Tudi v Veliki Britaniji in ZDA so bile pravice delavcev ostro omejene. Tako
mestni kot kmečki delavci so bili zakonsko preganjani, če so zapustili delo brez
13
delodajalčevega dovoljenja. V takšnem kontekstu ni razlike med svobodnim in
nesvobodnim delom. Kot pravi Steinfeld, je bilo skoraj vse delo pridobljeno s soočenjem
delavcev z izbiro med delom in drugimi bolj neprijetnimi alternativami (Temin 2004, 517).
Svobodni mestni delavci v zgodnjem rimskem imperiju so bili plačani za svoje delo in so
lahko menjali poklice. Dedovanja poklicev ni bilo in rimski cehi očitno niso bili omejujoči.
Delavci v večjih podjetjih, npr. v rudnikih in na galejah, so bili plačani z mezdo. Delavci, ki
so opravljali bolj kompleksna in zapletena dela, so bili bolje plačani in najeti za daljši čas.
Konkurenčnost med delavci je verjetno uravnovešala višino mezde in produktivnost dela.
Nekaj dela v zgodnjem rimskem imperiju so delali za mezdo, nekaj pa so ga opravljali
sužnji. Zgodnji rimski imperij je v Egiptu celo zaposloval plačane svobodne delavce na
dolgi rok. Rokodelci so prodajali svoje izdelke v mestih in jih potem dovažali ruralnim in
mestnim patronom v zameno za ekonomsko in družbeno podporo. Tudi ljudje, ki so delali
za senatorje ali oskrbovali ekvite, so to delali za dolgoročne nagrade in napredovanja.
Občasni velikanski projekti gradnje v Rimu so bili večinoma opravljeni s svobodno
delovno silo. To dokazuje, da je bila delovna sila mobilna in se je lahko preusmerila od ene
aktivnosti k drugi.
Trg dela bi izenačil dejanske mezde v različnih delih imperija. Cuvigny je našel enake
plače rudarjev v Egiptu in Dakiji v Vzhodni Evropi. Mezde za neizučene delavce so se med
Egiptom in Rimom sicer razlikovale, ampak upoštevati moramo, da so bile drugačne tudi
cene žita in drugih dobrin. Dejanske mezde (kupna moč) so bile precej blizu. Vse to nam
potrjuje obstoj delujočega trga dela. Še en dokaz nam ponudijo podatki o povišanju mezd,
ko je primanjkovalo delavcev. Po kugi 165–175 pr. n. št. so se mezde v Egiptu podvojile,
kar kaže na delovanje povpraševanja in ponudbe (Temin 2004, 517–519).
Nekateri reveži so verjeli, da je življenje sužnja boljše kot življenje svobodnjaka in so se
prodali v suženjstvo, ker so upali na večje možnosti napredka. Ne glede na to, kako redka je
bila takšna izbira v zgodnjem rimskem imperiju, pa je bila v ameriškem sistemu povsem
nepredstavljiva. Rimsko suženjstvo v mestih je bilo bolj podobno vajeništvu v predmoderni
Evropi. Ocenjuje se, da je celotna populacija Italije v času principata obsegala okrog 6
milijonov ljudi, od tega jih je 1 milijon živelo v Rimu. Sužnji naj bi sestavljali eno tretjino
14
celotnega prebivalstva Italije in polovico prebivalstva Rima. To nam pove, da sužnji niso
bili dominantna delovna sila na podeželju ali v mestih v času zgodnjega rimskega imperija.
Osvobajanje lastnih sužnjev je bilo prepuščeno posamezniku, svobodo pa so sužnjelastniki
s pridom začeli izkoriščali kot obljubljeno nagrado za večjo produktivnosti in zgledno
obnašanje. Osvobojenci so pridobili rimsko državljanstvo in so bili skoraj enaki rojenim
Rimljanom, njihovi svobodno rojeni sinovi pa povsem enaki. Poslovna povezava med
osvobojencem in bivšim gospodarjem je bila obojestransko koristna. Bili so tudi ponosni na
svoj status in uspeh, kar se da razbrati z nagrobnikov osvobojencev. To pa ne velja za
ruralno suženjstvo, ki je bilo veliko bolj podobno ameriškemu sistemu. Sužnji so bili
obravnavani kot govoreča orodja in tako so z njimi tudi ravnali (Temin 2004, 526–528).
V času zgodnjega rimskega imperija je število sužnjev upadalo in manumisija je postala
bolj omejena. Avgust je izdal zakon, ki je omejeval število sužnjev, ki jih je lahko
sužnjelastnik osvobodil ob svoji smrti. Drugače v manumisijo ni posegal in je še razširil
pravice osvobojencev. Osvobojenci so opravljali dobičkonosna dela in njihovi otroci so bili
rojeni s polnimi pravicami. Scheidel je domneval, da se je v zgodnjem rimskem imperiju
vsakih 5 let osvobodilo 10 % sužnjev (Temin 2004, 531).
Rimski sužnji v zgodnjem rimskem imperiju so se razlikovali po izobrazbi. V ameriškem
sistemu so se zanašali na kazni in negativne posledice, če sužnji niso bili produktivni,
izobraževanje sužnjev pa so prepovedovali ter kazensko preganjali. V Rimu so bili
izobraženi sužnji več vredni in bolj zanesljivi in so jih večinoma vzpodbujali s pozitivnimi
posledicami. Prav tako so rimski sužnji sodelovali na istem trgu dela kot svobodnjaki.
Sužnji so bili celo bolj zaželeni, saj so bili, tako kot sinovi, vezani na gospodarja hiše in so
mu služili dolgo časa, tj. še najbolj so bili podobni dolgotrajno zaposlenim.
Kot je zapisal rimski odvetnik Gaj, je osnovna ekonomska razlika v zgodnjem rimskem
imperiju obstajala med izobraženim in neizobraženim, med veščim in neveščim, ne pa med
sužnjem in svobodnjakom (Temin 2004, 528–538).
15
2.3 Suženjstvo od arhaične dobe do časa Avgustovega vladanja
2.3.1 Suženjstvo do 2. punske vojne (do 2. st. pr. n. št.)
Že od najzgodnejše dobe so družbe latinskih plemen centralne Italije uporabljale nekaj
sužnjev za pastirje, poljske delavce in verjetno služabnike, kar so pač potrebovale za
življenje na malih kmetijah. Ti sužnji so bili brez dvoma vključeni tudi v proizvodnjo
oblek, orodja in orožja, ki je bilo potrebno za vojne s sosedi. Redki viri iz 5. in 4. st. pr. n.
št., kot sta Zakonik dvanajstih plošč in 5% davek na osvoboditve iz leta 357 pr. n. št., nam
povejo, da je bilo sužnjev takrat le malo in so bili večinoma uporabljani v agrarnih
dejavnostih.
V 4. stoletju pr. n. št. je bila rimska država še vedno večinoma agrarna skupnost kmetov, ki
pa se je zaradi lastne varnosti začela agresivno širiti po centralni Italiji. Na jugu in severu
centralne Italije so ležala etruščanska in grška mesta z razvitim suženjskim sistemom
manufaktur, kjer so delali svobodni in suženjski obrtniki. Ko so Rimljani trčili ob njih in se
prvič srečali s tem uspešnim suženjskim sistemom, so ga najverjetneje skušali kopirati, kar
nam razloži zgodnje skromne začetke uporabe suženjskih rokodelcev v centralni Italiji. V
času punskih vojn so bili skoraj vsi zmožni rimski možje v vojski, od rimskih državljanov
in italskih zaveznikov celo do sužnjev (slednji le, ko je bila nuja najhujša). Medtem pa je
povpraševanje po obrtnikih, ki so bili zmožni proizvajati vojne materiale, skokovito
naraslo. Vojne so priskrbele veliko količino sužnjev in ustvarile veliko potrebo po izučenih
rokodelcih. Po zgledu suženjskega sistema v grških mestih je vse to skupaj vodilo do
velikega povečanja rokodelskih sužnjev v 3. stoletju pr. n. št. Dokaze za ta porast najdemo
v diplomatskih pismih Filipa V. Makedonskega, iz katerih se da izpeljati, da je bila v Rimu
v tistem času velika suženjska delovna sila. Najdemo tudi dokaze, da je bila rokodelska
industrija v obliki malih prodajaln že precej razvita v 3 stoletju pr. n. št. (Westermann 1942,
149–153)
2.3.2 Suženjstvo po 2. punski vojni (od 2. st. pr. n. št.)
Kato starejši je v 2. stoletju pr. n. št. prvi začel s prakso dajanja dovoljenja starejšim
sužnjem, da lahko z njegovim denarjem kupujejo in učijo mlajše dečke. Po enem letu
16
vajenstva je Kato te dečke prodal ali pa zadržal v svoji delovni sili. Dečke, ki jih je zadržal,
so očitno izučevali v obrteh, ki so bile potrebne za delo v njegovih investicijah
(predelovanje volne in smole) (Westermann 1942, 149–153).
V 2. stoletju je opaziti uporabo suženjskega dela na latifundijih, na katerih pa se poraba
sužnjev na hektar zemlje ni povečala do časa Avgustovega vladanja. Njihovo kupovanje se
je stabiliziralo, tako da so se lahko nadomeščale izgube ob smrti ali izrabljenosti. In vendar
so bili sužnji uvažani v Italijo v velikih številih. Westermann sklepa, da so bili ti sužnji
zaposleni v manufakturah, delavnicah in služabništvu (Westermann 1942, 153).
Po vojni s Hanibalom pa je kapital skokovito narasel. Razvila se je močna konkurenca
čezmorskega in na suženjskih plantažah pridelanega žita. Plantaže so vodile do
razvrednotenja italskih posestev in izrivanja malega gospodarstva po celi Italiji z
veleposestniškim delom, predvsem v pridelovanju olja in vina. Tako v provincah kot v
Italiji so svobodne delavce nadomeščali s sužnji.
Razvila se je torej veleposest s sužnji. Če je v starejših časih za potrebo po sužnjih
zadostoval dotok vojnih ujetnikov in potomstva sužnjev, pa je novo suženjsko
gospodarstvo temeljilo na sistematično izvajanem lovu na ljudi. Po celi rimski državi, celo
v Italiji, so lovili ljudi in jih prodajali za sužnje. V Mali Aziji so kretski in kilikijski pirati,
pravi poklicni lovci in trgovci z ljudmi, ropali ljudi po obalah Sirije in grških otokih. Enako
dejavni so bili davčni zakupniki, ki so prav tako prirejali love na ljudi, ki so jih potem
uvrstili v lastno suženjsko množico. Okoli leta 100 pr. n. št. naj bi bitinijski kralj izjavil, da
ne more poslati zahtevane vojaške pomoči, ker so mu davčni zakupniki odvlekli vse
sposobno prebivalstvo. Na velikem suženjskem trgu na Delosu naj bi maloazijski trgovci s
sužnji le-te prodajali rimskim špekulantom v tako velikih količinah, da se je zjutraj na
Delosu izkrcalo 10.000 sužnjev, ki so bili do večera že prodani (Mommsen 1980, 103-104).
Investiranje v sužnje je bilo očitno v Italiji ustaljena praksa. Kras je postal eden največjih
lastnikov posesti v Rimu tako, da je imel izučeno silo 500 sužnjev gradbenikov. Po nizki
ceni je kupoval pogorele hiše in poškodovane sosednje hiše v Rimu in jih potem prenavljal.
Vrednost njegovih sužnjev je kmalu prerasla njegove druge investicije, kljub temu da je
imel v lasti rudnike srebra in rodovitno zemljo. Svoj suženjski sistem je dovršil do te mere,
17
da je kupoval in izučeval inteligentne sužnje kot tajnike, upravnike in administratorje.
Plutarh ne vidi v tej dejavnosti nič posebnega, kar nam da sklepati, da takšno početje ni bilo
nenavadno. Kar je pri Krasu izjemno, je njegovo osebno poučevanje lastnih sužnjev, ki jih
je dojemal kot živeče inštrumente svojega poslovanja. Za razliko od klasičnega poučevanja
je Kras uporabljal vajeniški sistem za izučevanje svojih sužnjev za delo na visokih
položajih v svojih poslovnih podjetjih (Westermann 1942, 155).
Pojavila se je uporaba sužnjev tako v javnih delih (gasilci in oskrba z vodo) kot tudi v
mojstrskih delih industrije. Aretinske lončenine so imele poleg tovarniškega znaka
vtisnjeno tudi ime sužnja, ki je izdelek ustvaril. Ni mogoče potrditi, da so bili vsi delavci v
lončarskih delavnicah sužnji, dejstvo pa je, da so bila do sedaj na izdelkih zgodnejše dobe
odkrita le imena sužnjev. Tudi to, da jim je bilo dovoljeno, da so izdelke označili s svojim
imenom, nam pove, da so se sužnji zavedali lastne veščine in vrednosti. Zavedali so se je
tudi lastniki, ki so očitno verjeli, da ime mojstra izdelku doda dodatno vrednost, drugače
tega ne bi dovoljevali. Rokodelske obrate so večinoma vodili sužnji, njihov prihodek pa je
pobiral lastnik. Pobiranje javnih dajatev na nižjih stopnjah so prav tako opravljali sužnji v
lasti družb za davčne zakupe. Delali so tudi v rudarstvu, prekuhavanju smole ipd. Velike
količine sužnjev so pošiljali naposodo v španske rudnike, kjer so jih proti visokim obrestim
prevzemali upravniki. Trgatev grozdja in obiranje oljk so prav tako izvajali sužnji (delo je
bilo dano lastnikom sužnjev na akord). Na veliko so jih uporabljali tudi v pašništvu, kjer so
bili sužnji pogosto oboroženi in velikokrat na konjih (Westermann 1942, 166; Mommsen
1980, 103–104, 162).
Delo na plantažah in obdelovanje polj s strani okovanih množic sužnjev pod budnimi očmi
paznikov se je v rimski državi najprej in v najbolj močni obliki razvilo v Etruriji in na
Siciliji. Območje sicilskega mesta Leontini, ki je obsegalo okoli 7500 hektarov, je bilo
razdeljeno med nič več kot 84 zakupnikov, med katerimi je bil en sam domačin, ostali pa so
bili rimski špekulanti. Ti špekulanti so v ogromnih količinah in živahno trgovali s sicilsko
živino in žitom ter so s suženjsko delovno silo cel otok prekrili s pašniki in polji
(Mommsen 1980, 104–105).
18
Suženjski upori so bili pogosti, ves čas so se pojavljale nove zarote in vojne sužnjev.
Sužnje so pogosto usmrčevali (po vojni s Hanibalom so naenkrat usmrtili 150 sužnjev v
Rimu, 4000 v Sinuessi in 450 v Minturnu). Na Delosu in v atiških rudnikih srebra so morali
sužnje obvladovati z orožjem. Vojna proti Aristoniku in njegovim maloazijskim
osvobojencem je bila dejansko vojna lastnikov proti sužnjem, ki so se uprli.
Najhuje je bilo na plantažni Siciliji. V prvi sicilski suženjski vojni so se sužnji dvignili v
velikih množicah proti svojim gospodarjem in pobili ter oropali mesto Enno pod vodstvom
sužnja Evna. Sužnjem so se pridružili tudi divji pastirji in svobodni delavci. V drugi sicilski
pokrajini je suženj Kleon dvignil nov upor in zasedel Agrigentum. Poglavarja sta se
povezala in porazila sicilskega pretorja z njegovo najemniško vojsko ter posledično
nadzorovala skoraj celo Sicilijo. Rimljani so tri leta zapored pošiljali na Sicilijo vojske,
predenj jim je trudoma uspelo pokoriti upornike.
Takratna vlada je bila večinoma neučinkovita pri izboljševanju splošnega stanja sužnjev
oziroma pri uveljavljanju pravilnih varnostnih postopkov v ravnanju z njimi. Rimska vlada
ni bila sposobna niti vzbujati strahu pri sužnjih in jih obdržati ubogljive niti izboljšati
njihovega stanja in jih napraviti sprijaznjene. Dolžnost rimskega namestnika je na primer
bila, da je skrbel za varnost poti, morebitne zajete roparje pa je bil dolžen, še posebej če so
bili ti sužnji, križati. V resnici so bili tako zajeti sužnji večinoma vrnjeni njihovim
gospodarjem v kaznovanje. Ti gospodarji pa so bili varčni ljudje, ki so hlapcem, ko so
zahtevali obleke, odgovorili s tepežem in jih vprašali, mar popotniki potujejo po cestah
nagi. Takšno popuščanje je po uporih vodilo do strahotnih povračilnih ukrepov. Konzul
Publij Rupilij naj bi po zatrtem suženjskem uporu dal križati 25.000 ljudi (Mommsen 1980,
106–107).
Tudi vlada ni spodbujala svobodnega dela. Do srede 3. stoletja so problem reševali z
urejeno politiko izseljevanja in koloniziranja po Italiji. Nenehno so se ustanavljale nove
male kmetije. Vendar pa je po osvojitvi celotne Italije zemlje zmanjkalo. Na voljo ni bilo
novih državnih zemljišč, razen zasedene državne zemlje in v zakup izročene zemlje, ki pa
je aristokracija ni bila pripravljena izpustiti. Izseljevanje italskega prebivalstva v kolonije
prav tako ni bilo dopustno, saj naj bi Italija ostala vladajoča dežela. Vse to je vodilo do
postopnega propada italskega kmečkega stanu. Tudi kapitalisti so nadaljevali z nakupi
19
malih kmečkih posestev ali pa celo na silo, brez kupne pogodbe, odpravljali kmete in
njihove družine. Tako so jih gospodarsko potiskali v propad in na raven sužnjev, ki so
hkrati imeli prednost, da jih ni bilo mogoče vpoklicati v vojaško službo. Iz Etrurije naj bi
domača rimska aristokracija v navezi s kapitalisti izrinila čisto vse svobodne kmete.
Ta socialna stiska je privedla do velikih razdorov v rimski družbi, kar je dobro razvidno
denimo tudi iz poskusov reform bratov Grakh. Tiberij Grakh je glede razmer v republiki
izjavil, da imajo še živali svoje brloge, državljanom pa ni ostalo drugega kot zrak in sončna
svetloba in da ti, ki jim pravijo gospodarji sveta, nimajo več v lasti niti grude prsti. Skušal
je vpeljati zakon o zemlji, po katerem bi javna zemljišča spet zasegla država in jih
porazdelila med prave državljane, ampak ne v svobodno last, temveč v dedni zakup. Ker je
drugi tribun dal veto na predlog zakona senatu, ga je dal Grakh skozi demagogijo odstraniti,
ta poteza pa je pomenila tudi začetek njegovega konca (končal je pod palicami in koli
razjarjene množice, ki so jo razvneli užaljeni senatorji) (Mommsen 1980, 107–108).
V 2. in 1. stoletju pr. n. št. se je suženjstvo skokovito povečalo in posledično tudi z njim
povezani problemi. Moč in bogastvo sta se razcvetela, vendar pa je morala vlada pošiljati
čete proti roparskim tolpam pastirskih in poljedelskih sužnjev. V času grakhanske in
marijanske krize so se pojavili številni suženjski upori po celi rimski državi. Obdobje po
Sulovi smrti je bilo zlata doba za pirate na morju in tolpe na celini, predvsem na italskem
polotoku, kjer jih prej ni bilo (Mommsen 1980, 108–110).
Ropanje ljudi in zemlje so pogosto vzpodbujali nadzorniki na velikih posestvih. Izvajali so
ga s tropi oboroženih sužnjev, pogosto z blagoslovom visoko stoječih lastnikov, ki se niso
branili novo pridobljenih ozemelj ki so jim jih pridobili vneti nadzorniki, kako pa niti niso
spraševali. Oboroženi sužnji so posledično tisto, kar so počeli po naročilu, začeli izvajati
tudi na lastno pest. Tako nas ne more čuditi, da je bil Spartakov upor tako uspešen, ko pa je
imel na razpolago velik vir oboroženih sužnjev. Njegov upor je uničil mnoga mesta in stal
veliko število življenj, končal pa se je s 6000 križi vzdolž ceste od Kapue do Rima. Vsi
narodi v rimski državi so začeli čutiti izgubo varnosti meja, nemotenega prometa v miru,
pravne zaščite in urejene uprave (Mommsen 1980, 162–169).
20
Po Italiji so se namesto malih kmetij razbohotile velike podeželske vile bogatašev z ribniki,
vodovodi, lovskimi gojišči in vrtnimi nasadi, ki so jih vzdrževale trume sužnjev. Vsa
osrednja Italija je bila gospodarsko v največjem razcvetu, na posestvih so se razvila
gostišča, tkalnice in opekarne, celotne nove industrije, ki so cvetele ob podpori suženjskega
obdelovanja posestva. V Italiji se pojavijo nova sadna drevesa, npr. maloazijska češnja.
Proti jugu in jugovzhodu Italije se širijo pašniki in nove pasme ter napredki v živinoreji.
Italsko poljedelstvo je skozi številne bogate investicije in splošni porast izobrazbe daleč
preseglo rezultate starega italskega sistema malih kmečkih posestev. Novi način se je začel
širiti tudi čez meje Italije v province. Močno se je okrepilo gospodarjenje z denarjem, ki se
je v tekmovanju z Judi razlivalo po celi rimski državi. Kako velika je bila likvidnost nam
pove podatek, da je bila obrestna mera v Rimu (6 %) dvakrat nižja, denar pa pol cenejši kot
drugod v starem veku. Gospodarstvo pa je privedlo do izjemne družbene neenakosti z
ogromnim prepadom med bogatimi in revnimi. (Mommsen 1980, 213)
Izjemno likvidnost kapitala in neverjetno razkošje je videti tudi v Petronijevemu Satirikonu,
kjer je opisana pojedina, ki jo gosti bogati osvobojenec Trimalhion. V opisu pojedine,
Petronij občuduje Trimalhionovo okrasje, ki je večinoma iz zlata in srebra, ter obleke iz
najboljših materialov, obarvanih v škrlat. Goste ob prihodu očistijo in oskrbijo sužnji, ki ob
delu nenehno prepevajo. Med pojedino goste ves čas zasipajo z dragocenimi darili in
raznolikimi jedmi, kot je pečena svinja, obdana z majhnimi prašički iz marcipana. Ko jo
suženj odpre, iz nje zletijo živi ptiči, ki jih sužnji polovijo in podarijo gostom. Gostija z
napredovanjem večera postaja le še bolj razsipna in razkošna (Petronius 2004, 19–29).
Dober primer neverjetnih bogastev, ki so bila v tistem času lahko hitro pridobljena in ravno
tako hitro potrošena, najdemo tudi v sledečemu pogovoru s pojedine, kjer se opazovalec in
njegova tovariša pogovarjajo o Trimalhionu, njegovi ženi in drugih gostih: »Trimalhion
ima več zemlje, kakor je lahko preleti vrana, gore denarja. V hišici za nosače ima več
srebra, kakor katerikoli mož na svoji celi posesti. In njegova družina? [Tu misli na sužnje.]
Še ena desetina ne pozna svojega gospodarja … Nikoli nič ne kupi, vse ima pri sebi. Volno,
poper, še kokošje mleko! Samo poglej naokrog, pa boš našel. Včasih njegova volna ni bila
najboljša in je zato kupil ovne iz Tarenta ter izboljšal svojo živino. Enako je naredil z
medom, uvozil je čebele iz Aten. Še ne dolgo nazaj je poslal v Indijo po semena gob. Niti
21
ene mule nima, ki ne bi prišla od divjega osla. Vidiš njihova oblačila [gostov]? Vsak od
njih je oblečen v najboljšo volno vijolične ali škrlatne barve. Ampak pazi, da ne užališ teh
osvobojencev, vsi so bogati. Vidiš tistega, ki sedi pri koncu mize? Sam bog ve, koliko ima
pod palcem, še ne dolgo pa je nosil gredice in kurjavo na lastnem hrbtu … Kaj si pa misliš
o njem, ki sedi na mestu sužnja? Kako dobro mu je šlo včasih? Nekdaj je bil vreden sto
tisoč sestercev, pa nima sedaj enega lasu na glavi, ki ne bi bil zadolžen. Ni njegova krivda,
tisti capinski osvobojenci so ga ogoljufali za vse … Jedel je kot princ. Divje svinje, mesa v
testu, kuharji perutnine, peki. Več vina se je polilo pri njegovi mizi, kakor pa ga ima večina
mož v svoji kleti. Sedaj pa na dražbi prodaja lastnino …« (Petronius 2004, 19–22)
Srednji stan praktično ni obstajal, reveže pa so pred smrtjo reševala državna sredstva v
obliki zastonj žita, odhod v vojsko ali pa iskanje boljšega življenja v kolonijah. Velik del
italskega prebivalstva je bil tako nadomeščen s suženjskim prebivalstvom, »staroselci« pa
so šli v vojsko ali pa v kolonije. Posledica je bila, da je v Italiji prebivalstvo vidno
izginjalo, z izjemo osrednje Italije so bili nekateri kraji celo povsem opuščeni, kar je hkrati
zniževalo obrambno moč italskega polotoka (Mommsen 1980, 213–226).
Finley zanika obstoj rimskega srednjega razreda (poslovneži) med reveži in veleposestniki.
Tudi ekviti, ki so jih pogosto opisovali kot poslovneže, so še zmeraj večinoma
veleposestniki, zemljiški lastniki. Pomembna skupina so publikani, ki so se ukvarjali z
javnimi pogodbami, pobiranjem davkov in posojanjem denarja na veliko (predvsem
skupnostim v provincah). Vendar pa ti ljudje niso bili razred zase, niso se ukvarjali s
trgovino ali manufakturo na veliko ter so morali za svoje posle jamčiti s svojo zemljo.
Zahteve politike so takrat narekovale vidno razsipništvo v taki meri, da si je plemstvo
moralo sposojati ogromne količine denarja za podkupovanje, vzdrževanje dragega načina
življenja, ekstravagantne javne prireditve, darežljivost do ljudstva in druge dejavnike
političnega karierizma. Tisti, katerih glavno bogastvo je bila zemlja, so imeli probleme pri
likvidnih sredstvih, gotovini. Zato je bilo v politično manevriranje vključeno zapleteno
omrežje posojil in jamstev. Posojilo je postalo politična obveznost, ki se je je dolžnik rešil
tako, da je postal upravljalec province in z izžemanjem odplačal dolg.
22
Po koncu vojn in v zatišju rimskega cesarstva so zasebniki bogateli skozi vladarjevo
naklonjenost zaradi uspehov v vojaški službi ali administraciji. Ni niti ekvitov, kaj šele
senatorjev, ki bi se osebno ukvarjali s trgovino z žitom ali pa s pomorsko trgovino.
Zemljiški posestniki so se preko upraviteljev in posrednikov ukvarjali s prodajo pridelkov
na svoji zemlji ter prodajanjem žganja in opeke, če so imeli dobra ilovišča (Finley 1987,
49–55).
Cezar je problem reševal s skrajšanim rokom služenja vojske, ljudem senatorskega stanu je
prepovedal bivanje zunaj Italije, preostalemu italskemu prebivalstvu pa predpisal, da od 20.
do 40. leta ne smejo biti odsotni iz Italije za več kot 3 leta. Prav tako je dajal prednost pri
koloniziranju očetom z več sinovi in strogo obravnaval zakonolomstvo ter ločitev. Cezar
razglasi, da je svoboda večna človeška dobrina, ki jo država sme odreči le krivcu, ne pa
dolžniku. Po rimskem pravu je prej nezmožni dolžnik postal hlapec svojega upnika. Prej si
je upnik lahko le z upravljanjem dolžnikovega imetja povrnil dolg, ni pa ga mogel odvzeti
(razen v primeru smrti ali izgube državljanstva). Sedaj pa je zadolženi lahko dejansko
odstopil svoje premoženje svojim upnikom, da je rešil svojo svobodo.
Cezar je tudi poostril nadzor in kaznovanje ropanja in ugrabitve zemlje in tako zaščitil
manjša posestva. Da bi zmanjšal roparstvo, je ukazal tudi, da mora biti vsaj ena tretjina
pastirjev svobodnih odraslih prebivalcev, kar je zmanjšalo roparstvo in odprlo nov vir
zaslužka svobodnjakom.
Sprožil je tudi splošno revizijo zemljelastniških pravic v Italiji in vso resnično javno
zemljo, pravno v lasti države in vredno obdelovanja, razdelil med nove kmete, najraje med
odslužene vojake. Pomemben je predpis, da novi kmet pridobi pravico do prodaje zemlje
šele po 20-ih letih, kar je elegantno rešilo problem Grakhovih in Sulovih reform, kjer bi
razdeljeno zemljo hitro pokupili ali izsilili veleposestniki (Mommsen 1980, 228–233).
Toda masovno razdeljevanje zemlje veteranom in revežem je bilo po Finleyu na dolgi rok
za razvoj trga in srednje premožnega razreda neučinkovito. Krpice zemlje so bile namreč
komajda zadosti za eno družino in še to le, če ne bi bilo zemljiških davkov in je bila zemlja
dobra ali v bližini pomembnejših trgovskih, industrijskih ali vojaških središč. Tako zemljo
pa so tako ali tako večinoma pograbili veleposestniki. Skupaj z rimskim pravom in navado,
23
da vsi sinovi (in včasih hčere) dedujejo enake kose, je postala ta zemlja prej breme kot
dohodek. Problem so pogosto reševali z detomori, saj je bilo prodajanje svobodnih otrok v
suženjstvo z zakonom prepovedano. Skromne kmetije tudi niso mogle zagotoviti dela
celotni družini, drag kopenski prevoz tovora pa je pomenil, da niso mogli tovoriti blaga
daleč na trg. Kmetu se je po dobro urejenih rimskih cestah splačalo prodajati izdelek le v
obsegu 8–9 km, razen če je imel blizu reko, ki je vodila do primernih trgov. Popolna
prepletenost rimske družbe in suženjstva je tudi zavirala trg. Vsi višje izobraženi – vendar
ne bogati – posamezniki, ki bi danes sestavljali srednji razred, so bili takrat vsaj v veliki
meri sužnji in osvobojenci (Finley 1987, 102–105).
2.3.3 Suženjstvo od Avgustovega časa (1. st. pr. n. št.) do 3. st. n. št.
Bogati Rimljani so v Avgustovem času uporabljali svoje sužnje kot finančne upravitelje in
jim dovoljevali upravljanje z njihovimi investicijami. Omeniti gre, do so se vladajoči sloji
tudi osebno ukvarjali z agrikulturo, medtem ko so poslovne investicije prepustili v rokah
sužnjev. Opaziti je, da so na položaje računovodstva, upravljanja in tajništva raje nastavljali
osvobojence ali sužnje, kot pa svobodne može rimskega in italskega porekla. To je mogoče
pojasniti z že zgodnjo izobraženostjo sužnjev v tovrstnih poslih in višjo zavezanostjo
sužnja in osvobojenca svojemu gospodarju.
Vse obstoječe manufakture so proizvajale v velikih količinah le za vojske rimskega
cesarstva, gradbene materiale (opeke) ali pa luksuzne dobrine, namenjene bogatim
veleposestnikom, in v vseh so delali sužnji. Velja pa omeniti spremembo v aretinskih
lončarnah, v katerih so bili v Avgustovem času zaposleni samo sužnji, ko pa se je središče
aretinske keramike premaknilo v Galijo, so bili vsi tamkajšnji lončarji, po rodu Kelti,
samostojni rokodelci z majhnimi individualnimi podjetji. Ti očitno niso imeli veliko
sužnjev ali mezdnih delavcev, po čemer lahko sklepamo, da so bili galski svobodni
rokodelci po stroških in produktivnosti vsaj kos suženjskim delavnicam.
Suženjski sistem je ustvarjal tudi veleposestnike, ki pa se s svojimi posestvi večinoma niso
ukvarjali, ampak so jih prepuščali v skrb svojim upraviteljem in administratorjem (manager
principle conflict?). Lastnik, ki se ne poglablja v svoja zemljišča in podjetja, le težko
razume vse pretanjenosti in slabosti njihovega poslovanja, te pa ga tako in tako niti niso
24
zanimale. Zato ni čudno, da na veleposestvih ni prišlo do tehnoloških izboljšav ali
poslovnih manevrov za izboljšanje dobičkonosnosti. Posestnik se je ustavil na ravni
zmanjševanja stroškov in čim večjega prinosa za lastno udobje, ni pa skrbel za
maksimiranje profita. Tudi zakupniki na njegovih posestvih, ki so praviloma delali za
krajše delovne pogodbe, niso mogli videti smisla v izboljševanju zemlje, ki tako ali tako ni
bila njihova. Tu včasih lahko vidimo boljšo pridelavo in občasni tehnološki napredek (na
latifundijih) s strani suženjskih plantaž, saj so bile te bolj naravnane k večjemu in
hitrejšemu pridobivanju. V poznejših časih, ko se je suženjstvo opuščalo, to na
veleposestnike večinoma ni vplivalo, saj so v praksi zasužnjevali nižje razrede lastne
družbe in jim ni bilo treba uvažati sužnjev (Finley 1987, 73–77).
Tako Starr kot Degler se strinjata, da so v antiki sužnji sestavljali 25 do 35 % prebivalstva.
Polanyi in Rostovtzeff nam dokazujeta, da se je primitivna ekonomija iz arhaičnih časov,
razvila v mediteransko ekonomijo trga v 5. in 4. st. pr. n. št. z ekspanzijo trgovine,
industrije in komercialne agrikulture. Degler trdi, da, če je bila suženjska delovna sila
pomembna v teh razvojih, potem je bila pomembna za celoten ekonomski razvoj antičnega
sveta. Prav tako so bili sužnji brez dvoma pomembni za razvoj hitro rastoče industrije in
trgovine v italijanskih mestih, kar naj bi potrjevala zgodovinarja Gummerus in Westermann
(Degler 1959, 272–273).
Marx Weber in Cedric Yeo sta opazila, da so bili sužnji v rimski republiki koncentrirani v
vinogradih in nasadih oljk, ob dveh pridelkih, katerih glavni namen je bil izvoz, enako kot
velja za sladkor, bombaž in tobak v Ameriki. Starr zanika pomembnost sužnjev kot vitalne
delovne sile na tem področju, saj nikjer, do pozne rimske republike, ni dokazov, da so
sužnji opravljali vse delo na teh nasadih. Degler mu odgovarja, da isto lahko rečemo za
ekonomsko dinamiko ameriškega Juga.
Degler zaključuje, da je bilo suženjstvo profitabilno, kar vidimo po dobrih cenah, ki so jih
sužnji zadržali tudi v 3. st. n. št., in da so bili sužnji dobičkonosno uporabljeni tako v
industriji kot v rokodelstvu. Prav tako so presežek sužnjev v velikem številu oddajali v
najem (Degler 1959, 274–277).
25
2.4 Pozni rimski imperij in upad suženjstva
V 3 in 4. st. n. št. blagovno suženjstvo izgubi svoje ključno mesto, v proizvodni dejavnosti
ga nadomesti večinoma svobodno samostojno delo, na deželi pa so delali koloni. Zakaj?
Ekspanzije rimskega imperija je bilo konec in brez zavojevanja se je močno zmanjšal dotok
vojnih sužnjev. Njihove cene so se iz tega razloga zanesljivo višale, vendar ta problem bi se
dalo rešiti z vzrejo.
Tudi Degler zgodovinarjem očita, da zmanjševanje suženjske delovne sile prehitro
pripisujejo miru v imperiju in pomanjkanju ekspanzije ter vojnih ujetnikov. Znano je
namreč, da je bilo v Ameriki suženjstvo v največjem razmahu po mednarodni prepovedi
trgovine s sužnji, ko so jih začeli uspešno vzrejati na plantažah. Tudi v antiki najdemo
zapise, ki priporočajo vzrejo sužnjev, po rimskem pravu pa je bilo mogoče prikrito prodajo
neplodne sužnje ali skopljenca pravno izničiti. Po drugi strani je res, da je bilo v antičnih
časih veliko sužnjev mestnih, zaradi česar bi bilo vzrejanje drago in težavno. Vseeno so
znani primeri kraje izpostavljenih novorojenčkov, ki so jih prodali v suženjstvo, celo v
Egiptu, kjer suženjstvo ni bilo res prisotno (Degler 1959, 275).
Finley vidi razlog v drugačni smeri razvoja rimske družbe od Avgusta in ustanovitve
monarhije naprej. Politično živahno mestno državo je zamenjala avtokratska birokratska
monarhija. Velika večina državljanov je izgubila svojo vlogo pri izbiri uradnikov in
njihovega položaja v vojski. Slednja je hkrati začela vedno bolj množično rekrutirati v
»zaostalih provincah«. To spremembo simbolizira pojav dveh kategorij prebivalstva:
humiliores in honestiores, grobo prevedeno spodnjega in zgornjega razreda. Formalen izraz
za oba je izpričan iz 2. st. n. št., bila pa sta tudi drugače kazensko obravnavana. Za
humiliores so veljale kazni, ki so bile okrutne, suženjske (se jih je prej tudi uporabljalo za
sužnje, npr. sežig pri živem telesu, prej namenjen sužnjem, ki so ogrozili varnost svojega
gospodarja). Kaj takšnega bi bilo nemogoče, dokler so državljani volili in se bojevali v
legijah. To nam jasno pokaže, da se je status nižjih razredov sčasoma poslabšal, honestiores
so humiliores (med njimi tudi rimske državljane) lahko celo tepli, mučili in vklepali.
Tovrstno ravnanje je bilo še posebej značilno za severnoafriška področja (Finley 1987, 85).
26
V času Komodovega vladanja so se v zahodnih teritorijih začeli pojavljati prvi kmečki
upori, ki so se nadaljevali še v 5. stoletje. Uporniki, imenovani bacaudae, so bili tako
zakupniki kot sužnji, kar kaže na to, kako pravno izenačeni so bili nižji sloji v tistem času.
Prav tako so vedno večje zahteve po davkih in dajatvah s strani absolutistične aristokracije
in cesarja privedle do vedno močnejšega pritiska na dejanske obdelovalce zemlje, kmete in
zakupnike, ki jih je zemljiški davek najbolj prizadel. Kmeta so vedno večje dajatve,
pustošenje in plenjenje severnih plemen ter slabšanje pravnega statusa prignale v
uporništvo ali pa pod okrilje vplivnega veleposestnika, kar mu je prineslo zaščito in
zatiranje. Na ta način so veleposestniki počasi prešli s sužnjev na kolone, katerih svobodni
status je s časom postajal vedno bolj trhel, dokler ni v praksi popolnoma izginil.
Delodajalcem v Italiji ni bilo več treba uvažati sužnjev, saj so imeli na razpolago lastne
nižje razrede, ki so jih lahko prisilno vključili v delovno silo. Bogataši so se umaknili na
svoja posestva in povečevali rokodelsko proizvodnjo na njih. Država je vojake in uradnike
plačevala večinoma v naravi, armade pa z zaseženo hrano in suženjsko narejenimi izdelki iz
manufaktur.
Veleposestnikom v rimski državi je uspelo akumulirati ogromna posestva. Za primer
denimo, leta 404 je Melanoma mlajša, ki se je odločila zapustiti svetno življenje, skupaj s
svojim možem imela v lasti posestva, ki so prinašala okoli 1150 funtov v zlatu. Nahajala so
se v različnih delih Italije, na Siciliji, v Severni Afriki in Britaniji. Eno od posestev blizu
Rima naj bi zajemalo 62 vasic, v vsaki od njih naj bi zemljo obdelovalo 400 sužnjev,
skupaj okrog 24.000 sužnjev (število sužnjev je verjetno nekoliko pretirano) (Finley 1987,
100).
Velikost posestev v antiki je stalno rasla – to velja za bogate zemljiške posestnike kot
razred in ne kot posameznike ali družine –, še posebej po državljanski vojni, od Sule do
Avgusta, ko je veliko plemstva pomrlo, njihovo premoženje pa so si razdelili preživeli.
Bogataši so imeli velike izdatke za osebno luksuzno porabo in za zagotovitev podpore
ljudstva iz volilnih razlogov. Eksploatacija dela v agrikulturi je bila intenzivna. Kmete pa je
prizadel vedno manjši pomen državljanstva za nižje razrede in breme obdavčitev in
27
zemljiških obveznosti. Tako so sčasoma postali podložniki veleposestnikov. Veleposestniki
pa niso izgubili na donosnosti niti niso zmanjšali izkoriščanja, le zamenjali so delovno silo.
Dejansko sliko o srednje velikih posestih si le težko ustvarimo, je pa po redkih dokazih
mogoče sklepati, da so taka posestva bila vsakdanji pojav, še posebej v Galiji in v zgodnji
cesarski dobi. Finley domneva, da je bila srednje velika zemljiška posest razširjena skozi
vso antiko (Finley 1987, 87–102).
28
3 ZAKLJUČEK
Suženjstvo je bilo za rimsko državo vsekakor pomembno, vendar pa je težko soditi, ali je
bilo pozitivno ali ne. Ekonomsko je bilo prav gotovo zelo dobičkonosno, tako v mestih, kot
na plantažah na podeželju. Odločitev otežuje tudi pomanjkanje podatkov, ki deli
raziskovalce. Jabolko spora najdemo v nejasnosti alokacije sužnjev v rimski državi. Finley
in somišljeniki trdijo, da jih je večina delala na poljih kot osnovna delovna sila, v
Gemeinschaft tipu ekonomije. Večje število sužnjev v mestih in manufakturah pa bi bil
velik korak k dokazovanju delovanja prostega trga ali Gesellschaft ekonomije, kot jo vidijo
Temin, Westermann in drugi.
Odprti tip suženjstva, ki so ga prakticirali Rimljani, je omogočal osvoboditev, izobrazbo in
možnost boljšega življenja v takšni meri, da so se nekateri dejansko sami prodajali v
suženjstvo. Osvobojenec je postal rimski državljan in pridobil večino pravic, veščine in
pomembne povezave v delu, ki ga je opravljal. Prav tako je veliko mestnih sužnjev živelo
precej neodvisno življenje s pekulijem, ti so bili v veliki meri enaki svobodnim mestnim
ljudem. V času imperija so jim bile zaupane tudi pomembne uradniške funkcije ter
odgovornosti.
Ne smemo pa pozabiti na sužnje na plantažah in v rudnikih, ki so bili neuki delavci. Pravilo
rimskega suženjstva je, da je vrednost sužnja vsota v njegovega znanja, spretnosti in
inteligence. Z delavci, katerih edina vrednost je bila njihovo fizično delo, so ravnali kot s
hodečim, govorečim orodjem. Uporabljali so jih, dokler se niso zlomili, nato pa so jih
zamenjali z novimi.
Prav tako je uporaba suženjstva imela močne negativne posledice v času bratov Grakh, ki
jih Rimljanom ni uspelo rešiti vse do zatona imperija. Suženjsko delo je večinoma koristilo
le bogatim in državi, kar je še večalo prepad med bogatimi in revnimi. Ta vedno večji
razmik je pretvoril rimsko občestvo državljanov, ki so vsi sojeni pod enakimi zakoni, v
povsem razslojeno družbo pozne dobe imperija, v kateri si je plemstvo pridobilo še večje
pravice, medtem ko so bili ostali iz pravnega vidika zreducirani skoraj na sužnje.
Škodljiva stranska produkta suženjstva sta bila tudi lov na ljudi in plenjenje. Pirati so z
ropanjem in zasužnjevanjem obmorskih mest po Sredozemlju ovirali trgovino in varnost
29
prometa po morju, medtem ko so po kopnem banditi lovili ljudi in jih prodajali v
suženjstvo. Prav tako so lastniki pogosto svoje sužnje silili v ropanje in zastraševanje
manjših lastnikov zemlje. Prekupčevanje z ljudmi je bogatilo kriminalne elemente, ki so
posledično postajali vse bolj odporni, predrzni in škodljivi. Rimski eliti so koristili, dokler
so jim dovažali sveže sužnje, in jih niso pretirano lovili. Šele, ko so v času Cezarja začeli
ogrožati dovoz žita v Rim, je senat odposlal čete v boj proti piratstvu.
Agrikulturno suženjstvo je predstavljalo konkurenco manjšim kmetom, vendar pa je
omogočilo razvoj novih industrij v osredju Italije. Po drugi strani pa so bili suženjski upori
vedno krvavi in so pustošili mesta in pokrajine. Omajali so zaupanje v moč in sposobnost
rimske države, tako v lastnih provincah, kot tudi zunaj njenih meja. Cena nesposobnosti ali
pomanjkanje volje k reševanju suženjskih problemov sta stala rimsko državo tako v
sredstvih, času in vojske v dolgotrajnih poskusih zatiranja uporov, kot tudi velikanskega
števila sužnjev, ki so jih morali pobiti tako v uporih kot tudi v sledečih usmrtitvah.
Ekonomske cene v motenju trgovine, potovanja, pustošenju mest in industrije pa so bile
gotovo visoke.
Vsekakor je bilo suženjstvo kompleksen del rimske družbe, ki ga bo treba dodatno preučiti.
Njegov vpliv na dejanja in interese rimske države je pretanjen in vseprisoten in ga je
mogoče čutiti vse od velikih zgodovinskih dogodkov, kot so osvajanja, spremembe v
zakonodaji in celotni družbi rimske države vse do pravnega statusa posameznika in
njegovega odnosa do dela in etike.
Kakor se je skozi čas spreminjala rimska država, se je hkrati z njim spreminjalo tudi
dojemanje suženjstva in sužnjev in njihovega mesta v družbi. S spremembami rimske
države od kmečke skupnosti, do republike in na koncu imperija vidimo evolucijo
suženjskega sistema. Iz tega lahko sklepamo da je bilo suženjstvo v vsakem primeru
pomemben in nepogrešljiv del rimske civilizacije.
30
4 VIRI IN LITERATURA
3.1 Literatura
Arbiter, Petronius. 2004. Satyricon. Kindlova izdaja.
Finley, Moses. 1987. Antična ekonomija. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete.
Mommsen, Theodor idr. 1980. Rimska zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Seneka. 2004. Pisma prijatelju Luciju. Ljubljana: založba Modrijan.
3.2 Spletni viri
Degler, Carl. 1959. »Starr on slavery«. The Journal of Economic History 2 (19):
271-277. JSTOR. Http://www.jstor.org/stable/2114978.
Hopkins, Keith. 1993. »Novel Evidence for Roman Slavery«. Past & Present
138 (1): 3-27. JSTOR. Http://www.jstor.org/stable/651186.
Raymer, A.J.. 1940. »Slavery – The Graeco-Roman Defence«. Greece & Rome
28 (10): 17-21. JSTOR. Http://www.jstor.org/stable/640902.
Samson, Ross. 1989. »Rural Slavery, Inscriptions, Archaeology and Marx:
A Response to Ramsay Macmullen's "Late Roman Slavery"«. Historia:
Zeitschrift für Alte Geschichte 38 (1): 99-110 JSTOR.
Http://www.jstor.org/stable/4436092.
Temin, Peter. 2004. »The Labor Market of the Early Roman Empire«. The Journal of
Interdisciplinary History 4 (34): 513-538 JSTOR.
Http://www.jstor.org/stable/3656762.
31
Westermann, William. 1942. »Industrial Slavery in Roman Italy«. The Journal of
Economic History 2 (2): 149-163 JSTOR.
Http://www.jstor.org/stable/2113822.
top related