1

1

<Title> Zasebno �olstvo </Title> <META name="description" content=" "> <META name="keywords" content=" zasebno �olstvo , private education , modeli , models , nadzor, control, financiranje , funding , privatizacija , privatization , zgodovina , history , Marjan �imenc , Simenc , SLO , SVN , T07 "> <!--NOSEARCHSTART-->

Marjan �imenc

ZASEBNO �OLSTVO

Vir: Zasebno �olstvo. Struktura, primerjava različnih �olskih sistemov in zakonodajne re�itve v Republiki Sloveniji.Ministrstvo za �olstvo in �port, Ljubljana 1996.

2

2

Zaradi heterogenosti spisa, ki je pred vami, je splo�nost naslova

popolnoma ustrezna. Zasebne �ole so namreč v Sloveniji neznana oziroma

pozabljena tema, ki je zaradi spremenjenih razmer, v katerih se zasebne �ole spet

postale del �olske realnosti, postala aktualna. Tej spremembi ustreza popolnoma

splo�en interes zvedeti nekaj osnovnih informacij o zasebnem �olstvu, stanju pred

njo pa dejstvo, da ni na voljo primerne literature oziroma so ustrezne informacije

raztresene po različnih publikacijah, ki se s samim zasebnim �olstvom ukvarjajo

zgolj obrobno.

Tema zasebno �olstvo je dovolj kompleksna, da se začetno zanimanje

hitro razveja v �tevilna vpra�anja, ki segajo v najrazličnej�e smeri in tematsko

pokrijejo celotno �olsko polje. Iskanje odgovorov nanje gre v različne smeri. V

okviru primerjalne analize različnih �olskih sistemov lahko primerjamo polo�aj

zasebnega �olstva v različnih dr�avah: podobnosti in razlike v �tevilu učencev,

razmerah dela, načinih financiranja itd.; lahko raziskujemo zgodovinski nastanek

�olstva v posamezni dr�avi in spremljamo konkretne zgodovinske oblike

pojavljanja zasebnih in javnih �ol; lahko analiziramo razmerje med javnim in

zasebnim in se lotimo problema zasebnih �ol iz te splo�ne logike razmerja med

dr�avo in civilno dru�bo in med javnim in zasebnim; lahko razkrivamo politične

boje za nadzor nad zasebnimi �olami in tiste, povezane z njihovim financiranjem,

lahko se lotimo analize teoretskih in ideolo�kih izhodi�č, ki so bila osnova

polarizacije "za" zasebne �ole ali "proti" njim. Pristop k problematiki zasebnega

�olstva je odvisen predvsem od tega, kak�en je cilj preiskave. Cilj tega spisa je

splo�na predstavitev področja zasebnega �olstva, zato bo ostajal bolj pri opisu

dejstev in ureditev v posameznih dr�avah ter na�tevanju različnih mo�nih re�itev

in stali�č. Torej je lahko le zelo kratek uvod v problematiko, ki meri na pregled

področja in različnosti pristopov, ne pa izčrpna, poglobljena predstavitev in resna

analiza katerega koli izmed omenjenih vidikov. To bo bralec na�el med deli,

navedenimi v bibliografiji.

Jasno je tudi, da ta uvod ni popolnoma nevtralen, saj zasebne �ole takega

nevtralnega pristopa ne dopu�čajo oziroma nevtralnosti postavljajo jasne meje.

Razprava o zasebnem �olstvu ni mogoča, če nekatera osnovna dejstva ne

3

3

postanejo del obče vednosti, res pa je tudi, da so nevtralne informacije vselej �e

vpisane v polje, ki ga strukturirajo različni interesi in prepričanja.

Ta nemo�nost absolutne nevtralnosti izhaja tudi iz dejstva, da so zasebne

�ole - naj tu nekoliko anticipiramo rezultate poznej�ih izpeljav - indic, da ni enega

samega edino veljavnega odgovora na vpra�anje, kaj je pravo izobra�evanje za

otroke v določeni dru�bi. Zasebne �ole so zato upravičene ne glede na to, kaj si o

njih mislijo tisti, ki imajo trenutno vpliv na vzvode odločanja, to načelno

legitimnost pa zgubijo, br� ko začnejo svoj odgovor na zgornje vpra�anje

oznanjati kot edino veljavni. Omejenost odgovora na vpra�anje, kaj je dobra �ola,

velja pač za vsak odgovor. Pluralnost (in obdobje postmoderne in z njim

povezana postavka o koncu velikih zgodb), ki jo nekateri navajajo kot glavni

argument za zasebne �ole, je le znamenje iste te�ave, ki je v tem, da pravega

odgovora preprosto ni. To pa seveda ne pomeni, da je vsak odgovor sprejemljiv.

Niti ne, da več odgovorov avtomatično prinese prednost, čeprav zagotovo jo,

kolikor s svojo različnostjo pod vpra�aj postavijo vsako re�itev, ki se ka�e kot

samoumevna in edina mo�na.

VPRA�ANJE POIMENOVANJA

Imena so različna: "javne �ole" (public schools) in

"neodvisne �ole" (independent schools) v Veliki Britaniji, "svobodne �ole" (Freie

Schule) v Nemčiji1 itn., v splo�nem pa bi lahko rekli: termin zasebna, privatna2

1 Če posku�amo v rabo oznak vnesti malo več sistematike, se lahko opremo na Ehrenharda Skiero, ki znotraj �ol, ki se opirajo na reformsko pedagogiko loči posebno vrsto �ol, alternativne �ole. Alternativne �ole se od drugih usmeritev reformske pedagogike razlikujejo po tem, da se ne sklicujejo na doktrino določenega temeljnega misleca, temveč sku�ajo pri projektu udele�eni učitelji in star�i �olo oblikovati po lastnih zamislih.. V Nemčiji se imenujejo "Frei Schulen", na Danskem "Lilleskoler", v �vici in Avstiji so poleg atributov "frei" in "alternativ" v rabi tudi oznake "aktivne", "demokratično-kreativne" in "kooperativne" �ole. (Klassen, Skiera 1993, 19)

4

4

�ola se uporablja za tiste �ole, ki jih ni ustanovila dr�ava3 (bolje: dr�ava oziroma

lokalna skupnost) in zato u�ivajo relativno neodvisnost. Ta opredelitev je

popolnoma formalna, vendar tudi kot taka čisto ne dr�i. Neodvisne oziroma

svobodne �ole so namreč danes v Evropi bolj in bolj odvisne od dr�avne finančne

podpore, v marsičem se zgledujejo po javnem �olskem sistemu in so pod

nadzorom dr�avnih in�pekcij. Razlike med javnim (dr�avnim) in zasebnim

�olstvom so vedno bolj zabrisane, tako da analitiki �olskih sistemov pogosto

dobijo občutek, da se je jasna in stroga ločnica ohranila samo �e v poimenovanju.

K temu naj takoj dodam: ko gre za podrobnosti, je zaradi raznolikosti

�olskih sistemov med dr�avami, včasih pa �e znotraj posamezne dr�ave, in zaradi

sprememb pri urejanju področja zasebnega �olstva vsaka hitra posplo�itev o tem,

kaj da zasebno �olstvo je, zelo tvegana. Nemara pojem zasebno �olstvo najla�e

vpeljemo, če si namesto s krhko in negotovo začetno opredelitvijo razlike med

javnim in zasebnim �olstvom (ki tudi zadovoljuje javno potrebo in je zato na nek

način javno) pomagamo z diahronim in sinhronim prerezom.

Zgodovinsko gledano je zasebno �olstvo ostanek, ki priča o nastanku

javnega �olstva. V te sledove nastanka sodijo predvsem konfesionalne �ole in pa

�ole tipa britanskih "public schools"4 (to so paradoksno javne �ole pred javnim 2 Zasebne �ole se same ne imenujejo privatne �ole, temveč raje neodvisne ali svobodne �ole; zasebno oziroma privatno je (bilo) namreč v javnosti povezovano s privilegiji in zato na slabem glasu; �ele v osemdesetih letih dobi z vzponom nove desnice privatno in privatni sektor konotacijo prilagodljivega, uspe�nega, učinkovitega in inovativnega. 3 Kot primer opredelitev iz 36. člena �olskega zakonika Severnega Porenja-Vestfalije: "Zasebne �ole so vse �ole, ki jih ne vzdr�ujejo de�ele, občine oziroma zveze občin in po zveznem oziroma de�elnem zakoniku ne veljajo za javne." 4 O nastanku izraza javna �ola, "public schools", pravi Walford (1990, 3) tole: "Izbira terminologije, da bi opisali te /neodvisne, zasebne/ �ole, nikakor ni nevtralna odločitev. Vsaka odločitev je ideolo�ka, nobena bolj od danes manj pogosto rabljene 'public school'. Legalna ali sprejeta definicija javne �ole ne obstaja. Termin sporno podeljuje čast, sporen je celo njegov nastanek. Nekateri dokazujejo, da je izpeljan iz dejstva, da so �tevilne �ole, vzpostavljene v �tirinajstem, petnajstem in �estnajstem stoletju bile prvotno ustanovljene za to, da bi nudile brezplačno izobra�evanje za revne. Vendar je sporno, kako revni naj bi bili otroci, in v �tevilnih primerih je to pomenilo samo 'ne pretirano bogati'. Drugi pisci dokazujejo, da so te �ole postale znane kot javne, ker so nadomestile zasebne učitelje aristokratskih dru�in. Druga teorija trdi, da so statuti teh �ol poleg učenjakov, ki so imeli

5

5

�olskim sistemom, danes pa imajo v Veliki Britaniji vlogo ekskluzivnih elitnih

�ol, ki svojim učencem praktično zagotovijo "room at the top" na področju

ekonomije, kulture ali politike), se pravi tiste �ole, ki izhajajo iz časa pred

dr�avnim posegom v �olstvo. Dr�avna aktivnost na področju �olstva je pripeljala

do vzpostavitve mre�e javnih �ol, ki je pokrila vso dr�avo, pa tudi do splo�ne

�olske obveznosti. Ta proces se je v večini evropskih dr�av končal �ele v 19.

stoletju. Status zasebnih �ol je tako odvisen od zgodovine nastanka javnega

�olskega sistema: ta je na začetku naletel na �e obstoječi sistem izobra�evanja, ki

pravzaprav ni bil sistem - se pravi, da ni bil sistematično zgrajen za to, da bi

pokril vso populacijo, ki v tistem trenutku z dr�avnim dekretom postane

�oloobvezna. Sledovi nastanka javnega �olskega sistema so se zaradi njene

zavezanosti tradiciji in "mirnim revolucijam" najbolj ohranili v Angliji, kjer je

sistem zasebnega �olstva najbolj nepregleden, njegove povezave z javnim

�olstvom in oblike financiranja pa najbolj zapletene.5 Pozneje ko se je razvil javni

sistem in slab�e ko je razvit, več je zasebnega �olstva. Velja pa tudi obratno: če se

javni �olski sistem ni mogel razviti, se je bolje razvilo zasebno �olstvo.

Poleg "zgodovinskih" zasebnih �ol oziroma �ol, katerih nastanek sega v

"predzgodovino" javnega �olstva, pa sinhrona perspektiva poka�e tudi zasebne

�ole, ki so bile ustanovljene po nastanku dr�avnih javnih �ol iz različnih

nazorskih razlogov, posebnih izobra�evalnih in vzgojnih metod, "novih

pedagogik"6 - tako da zanje lahko v dikciji nem�ke ustave rečemo, da

dopolnjujejo in bogatijo izobra�evalno ponudbo javnega �olstva.7

plačano �olanje, dovolili sprejem določenega �tevila učencev, ki so sami plačevali �olnino (ki so bili iz javnosti, čeprav je bila to omejena javnost). Nekateri pisci pa trdijo, da so javne �ole dobile to ime, ker so bile odprte za učence iz vse de�ele, in ne samo za tiste iz sose�čine." 5 V Angliji so konfesionalne �ole vključene v dr�avni �olski sistem (ker ni ustavne zahteve, kot denimo v ZDA, Franciji, pa tudi pri nas, naj bo cerkev ločena od dr�ave), tako da privatni sektor strogo vzeto pokriva le 6% učencev. V javni sektor spadajo tako �ole pod nazorom "local educational authorities"(LEA) kot tudi konfesionalne "voluntary schools". O tej ne-sekularnosti javne �ole priča tudi dejstvo, da je vse do uvedbe nacionalnega kurikula leta 1988 bil edini obvezni predmet prav "religious education". 6 Če "nove pedagogike" (ali progresivne ali reformske pedagogike) opredelimo kot teorije in prakse, ki posku�ajo �olo zasnovati na nov način, izhajajoč iz otrokovih potreb, �elja in

6

6

V Zahodni Evropi zasebno �olstvo statistično pokriva povprečno okrog

10% učencev osnovnih in srednjih �ol. Izraziti izjemi sta Nizozemska s pribli�no

70-odstotnim dele�em zasebnih �ol in Belgija s 60%. Pri obeh pa ne gre za tipičen

model zasebnega �olstva, saj je delitev na zasebno in javno �olstvo v teh dveh

mo�nosti izra�anja (Resweber 1988, 3). Zagovorniki alternativnega �olstva razvijajo bolj vsebinsko členitev značilnosti alternativnih �ol: "Če analiziramo didaktična načela, v skoraj vseh progresivnih oziroma alternativnih �olah najdemo tele značilnosti:

- ustvarjanje estetsko in intelektualno stimulativnega učnega okolja;

- sprejemanje interdisciplinarnih učnih področij in projektov;

- mo�nost otrokovega sodelovanja pri izbiri dejavnosti;

- materiali za individualno delo, delo v paru in za skupinsko delo;

- lingvistično diferencirano (ne numerično normirano) in neformalno osebno ocenjevanje;

- oblikovanje skupin, ki ne temelji zgolj na starosti in sposobnostih (bodisi načelno bodisi dodatno);

- odpiranje �ole okolju, tako prostorsko kot socialno, kar je pomembno področje učenja in izkustva;

- poudarek na otrokovi lastni aktivnosti" (Skiera 1993, 84). Ti poudarki, v celoti ali pa vsaj delno sprejemljivo za vsako �olo, dobijo drugo razse�nost v uvodu v isti zbornik: "Pred nekaj leti so v East Harlem, enem najrevnej�ih področju New Yorka star�em 14000 otrok podelili pravico, da izberejo �olo, ki si jo �elijo, in da jo sami upravljajo. �tevilni od njih so bili nepismeni in niso znali angle�ko. Učiteljem tega področja so dovolili, da izoblikujejo učiteljske skupine v skladu s svojimi �eljami, da izberejo svoje ravnatelje (ali pa so brez njih), da nastavijo ustrezne ljudi ne glede na formalno izobrazbo in odpustijo neprimerne učitelje, da dajo svojim �olam imena in da zasnujejo in oblikujejo svoj lastni učni program. Uspeh je bil neznanski. Tudi rezultati na izpitih se izbolj�ajo. Zdi se, da je ravno pri socialno prikraj�anih otrocih stvari potrebno pprepustiti pravim ekspertom: star�em in učiteljem. Le oni so sposobni brati otrokove sedanje potrebe" (Fuchs 1993, 9-10). Teorija �ole, ki je osnova tega navdu�enja nad radikalnim eksperimentom, preprosto ni primerna za vsako �olo. Več o tem poudarjanju radikalne neposrednosti v odnosih in o posebnih vpogledih tistega, ki vzgaja, je pri nas v več člankih razvijal Zdenko Medve�. 7 �e samo če se ozremo po letnicah, lahko za te vrste �ol rečemo, da nastanejo po nastanku dr�avne javne �ole: Tolstojeva 1849, Neillova 1920, hambur�ka �ola takoj po 1. svetovni vojni, freinetovsko orientirana GTE (Group d'education therapeutique) 1962; ali če pogledamo letnice najbolj vplivnih, navadno celo karizmatičnih teoretikov in praktikov, ki so utemeljili posamezne smeri: Maria Montessori (1870-1952), Celestin Freinet (1896-1966), Ovide Decroly (1871-1932), Peter Petersen (1884-1952), A. S. Neill (1883-1973), Rudolf Steiner (1861-1925).

7

7

dr�avah posredni izraz notranje razdeljenosti obeh dr�av. V Belgiji razcepljenosti

na Flamce, Valonce in Nemce (obstajata dve ministrstvi za �olstvo in kulturo,

dr�ava je praktično federativno urejena ...), na Nizozemskem na protestante,

katoličane in "nevtralne" - z ločeno zdravstveno slu�bo, političnimi

organizacijami, sindikati ... �ole, ki se po svojih pedago�kih načelih bistveno

razlikujejo od javnih �ol (se pravi �ole, ki se sklicujejo na posebne reformske

oziroma alternativne pedagogike), se zaradi majhnega �tevila običajno sploh ne

navajajo v odstotkih, temveč absolutno.8 Veliko večino zasebnega �olstva

predstavljajo konfesionalne �ole, predvsem katoli�ke, pri čemer je treba poudariti,

da so večinoma odprte tudi za nereligiozne dijake. Za Nemčijo tako velja, da je

sicer tri petine zasebnih �ol katoli�kih, vendar jih obiskuje tudi 10-20%

nekatoli�kih učencev.

Zasebne �ole obeh izvorov pa dru�i tole: ne naslavljajo se na učenca kot

učenca oziroma na dr�avljana kot dr�avljana (ali morda celo na star�e kot na

star�e), ampak navadno predpostavljajo neko specifično opredelitev: pripadnik te

in te veroizpovedi, zagovornik posebnih vzgojnih načel, pripadnik elitne

dru�bene skupine. Te �ole ne pokrivajo vse populacije, temveč svoje učence

izbirajo, zato (lahko) delujejo ločevalno. Če izhajamo iz načela enakih

izobra�evalnih mo�nosti za vse učence, so sporne tudi tiste v akademski uspeh

usmerjene �ole, ki učence izbirajo na osnovi znanja oziroma sposobnosti, kajti

pe�čici sposobnih in bolj motiviranih učencev �e samo s tem, da jih ločijo od

ostalih, omogočijo bolj�e učne pogoje, kot jih imajo drugi učenci.9 A hkrati je ta

8 Naj�tevilčnej�e �ole reformske pedagogike so waldorfske �ole, ki so v celoti prerasle nacionalne okvire nastanka in se raz�irile v vse evropske dr�ave. Za informacijo naj navedem njihovo �tevilo po posameznih dr�avah: Belgija 16, Nemčija 131, Danska 16, Estonija 3, Finska 16, Francija 10, Anglija 26, Irska 2, Italija 6, Nizozemska 84, Norve�ka 22, Avstrija 8, �vedska 24, �vica 39, �panija 2, Če�ka 4, Mad�arska 1 (Skiera 1993). Podatki veljajo za leto 1993, njihovo �tevilo pa nara�ča. 9 Strah pred elitnimi �olami in neenakimi mo�nostmi, ki jih vna�ajo v �olstvo, je eden bistvenih razlogov za nasprotovanje zasebnemu �olstvu. Vendar se z zakonskimi mehanizmi da to nevarnost omejiti. Na Nizozemskem, kjer je spričo specifičnega polo�aja katoli�ke in protestantske veroizpovedi zasebno �olstvo zelo močno (70%) in v celoti dr�avno podpirano, imajo dr�avne in privatne �ole popolnoma enak polo�aj, tako da so zasebne �ole v resnici skoraj identične javnim. Zasebne �ole dobijo isto finančno podporo

8

8

iz optike celote neza�elena ločevalnost zasebnih �ol tudi tista okoli�čina, kjer se

zasebne �ole nekako ujamejo z deklariranim "duhom časa": če so mno�tvo

vednosti, pluralnost �ivljenjskih usmeritev, politični in nazorski pluralizem,

razlike in pravica do razlik priznani na vseh ravneh, zakaj ne bi tudi različni

učenci imeli mo�nost obiskovati različne �ole?

Moto pluralnost v �olski prostor postavlja pod vpra�aj koncepcijo enotne,

uniformne in centralizirane javne sfere, ki jo je vzpostavila dr�ava in je dolgo

imela čisto specifične kulturne, politične in socialne funkcije (v Ameriki pomaga

k asimilaciji priseljencev, v Franciji k oblikovanju enotne nacije, v vseh dr�avah

k temu, da imajo učenci enake izobrazbene mo�nosti in da ima vsa populacija

podobno osnovno znanje). Vendar to ne pomeni nujno, da je vpra�ljivo javno

�olstvo kot tako.

"Partikularni naslovnik" zasebnega �olstva ka�e na odvisnost zasebnih �ol

od javnega �olskega sistema. Če so zasebne �ole primerne samo za nekatere,

nekatere izmed njih pa celo samo za pe�čico, potem same v resnici

predpostavljajo in na nek način celo zahtevajo mre�o �ol, ki niso primerne za

nikogar posebej oziroma ki so primerne za vse. Če gledamo iz gledi�ča celote, so

zasebne �ole odvisne od javnih, kajti javne sprejele vse tiste učence, ki se ne bodo

odločili za nič posebnega. �e več: pogosto prav to, da zasebne �ole ne sprejmejo

vsakega učenca, da učence lahko izbirajo oziroma izključijo, postane razlog za

izbiro zasebne �ole in osnova za tisto specifično ozračje v njih (etos �ole), ki ga

star�i pogosto omenjajo, kadar jih spra�ujejo, zakaj so otroka vpisali v zasebno na učenca kot javne �ole. S �olnino lahko zbirajo �e dodatne sredstva, toda ne smejo jih porabiti za plače učiteljev. Učitelje v obeh sektorjih plačuje neposredno dr�ava, tako da privatne �ole ne morejo pritegniti bolj�ih učiteljev s tem, da bi jim ponudile bolj�e plače. Prav tako ne smejo imeti manj učencev na učitelja kot javne �ole. �olnino lahko porabijo samo za dodatne ugodnosti - denimo za bazen ali za knji�nico.

Prav zaradi zagotovitve enakih izobrazbenih mo�nosti nem�ka ustava v sedmem členu ustanovitev privatne �ole pogojuje s tem, da se učencev ne izbira na osnovi premo�enja njihovih star�ev. To pomeni, da �olnine ne smejo biti tolik�ne, da jih revni star�i ne bi zmogli. In v resnici dr�avna podpora privatnim �olam omogoča, da se mesečna �olnina giblje okrog 200 DEM. V obeh dr�avah praktično ni elitnih zasebnih �ol. Res pa je, da se v Nemčiji star�i odločajo za zasebne �ole tudi zato, ker v njih največkrat ni otrokov tujih priseljencev...

9

9

�olo. Obisk zasebne �ole ni ne za star�e ne za učence nekaj samoumevnega,

temveč plod premisleka in posebne odločitve; morda lahko celo postavimo tole

analogijo: tako kot redneje obiskujemo jezikovni tečaj in se vestneje pripravljamo

na ure, če smo ga sami plačali, kot če je zastonj, tako lahko zasebna �ola �e samo

s tem, da je zasebna, izzove drugačen odnos učencev in star�ev.

Po drugi strani pa dana�nje zasebne �ole v nekaterih vidikih postavljajo

pod vpra�aj samo ločnico na javnim in zasebnim na področju �olstva. Tudi

zasebne �ole so na nek način javne. Dr�ava vpliva na njihove programe, način

dela itn., delno se financirajo iz javnih sredstev, predvsem pa lahko to trditev

tvegamo zato, ker sta - če le ne gledamo preveč od blizu - v posamezni dr�avi oba

sistema komplementarna in se nenehno prilagajata drug drugemu. Če je javno

�olstvo strogo in selektivno, bo zasebno sprejelo tiste učence, ki imajo te�ave v

javnem sistemu (to velja na primer za Francijo, čeprav dr�i tudi, da so

najuspe�nej�e pripravljalnice za selektivno francosko maturo prav zasebne �ole -

zasebno �olstvo je lahko celo znotraj ene dr�ave neverjetno heterogeno), če pa je

za nekatere javno �olstvo preveč "demokratično" in premalo usmerjeno v

"akademsko odličnost", bodo ponekod tovrstne potrebe pokrile elitne zasebne

�ole. Tu se skriva tudi zelo preprost recept proti neza�elenim in tako pogosto

kritiziranim elitnim zasebnim �olam: izognete se jim tako, da skrbite za kvalitetno

javno �olstvo.

NADZOR NAD ZASEBNIMI �OLAMI IN JAVNE FINANCE

Nadzor nad zasebnimi �olami je načeloma res dr�aven, kot je dr�aven tudi

nadzor nad javnimi �olami, toda termin dr�ava v teh kontekstih skoraj vselej

pomeni vpliv relativno neodvisnih strokovnih teles, odločitve parlamenta itn., pa

tudi sicer danes v evropskih dr�avah ni mogoče potegniti jasnega reza, s katerim

bi ločili med neodvisno civilno dru�bo in zoprno vsiljivo in neza�eleno dr�avo.

Seveda pa se kljub temu lahko zastavi načelno vpra�anje (in zasebne �ole ga �e s

svojim obstojem nenehno zastavljajo), zakaj sploh javni nadzor? Od kod pravica

dr�ave, da se na področju �olstva vme�ava v zasebno sfero?

10

10

Javne �ole so v veliki meri vrednostno nevtralne �ole. To seveda ne

pomeni, da so �ole brez vrednot, temveč preprosto to, da predpostavljajo samo

minimalni skupni vrednostni sistem, ki ga implicira vsaka dru�ba, pri čemer so te

vrednostne predpostavke �ole nevtralne glede na versko pripadnost učenca.10

Vpra�anje pa je, kaj tedaj, če ta nevtralna �ola nasprotuje vrednostnemu sistemu

star�ev, ali manj radikalno: če star�i �elijo, da �ola ne bi bila tako nevtralna. V

najradikalnej�i obliki se je to vpra�anje pojavilo v ZDA in se v pravne anale

zapisalo kot primer Peirce versus Society of Sisters (1925). Razsodba vrhovnega

sodi�ča je bila, da imajo star�i pravico otroke �olati v nejavnih �olah, ki versko

niso nevtralne, če tako hočejo. Iz te perspektive sledi, da so zasebne �ole nujno

dopolnilo obveznih nevtralnih javnih �ol, razmerje med javnimi in zasebnimi

�olami pa je podobno razmerju med civilno dru�bo in dr�avo. Na tej točki se je v

razpravah po logiki stvari zastavljalo radikalno vpra�anje, ki pod vpra�aj postavi

javno izobra�evanje kot tako: ali se dr�ava na področju izobra�evanja sploh sme

vme�avati v zasebnost dr�avljanov, v tem primeru v zasebnost star�ev. Robert

Fullinwider (Devins 1989, 23) v ameri�kem kontekstu pravico dr�ave utemeljuje

takole:

"Takoj nam pridejo na pamet trije očitni in nadvse pomembni interesi

dr�ave. Prvič, v skrajno integrirani dru�bi je izobra�evanje javno dobro. Stro�ke

slabega izobra�evanja ne nosijo samo tisti s slabo izobrazbo, temveč tudi vsi

drugi. Otroci, ki se ne naučijo delovati v ekonomiji in se ne naučijo temeljne

moralne kontrole, s svojimi neuspehi in delikvenco, ki iz tega izhajajo, bremenijo

vse nas. Drugič, v demokraciji nevednost in zablode, ki iz nje izhajajo, ovirajo

politični premislek. Platon se je skrajno bal demokracije, ker je v moči demagoga

videl gro�njo stabilnosti ureditve. In oblast se hrani z nevednostjo in

razdra�ljivostjo. Tretjič, dr�ava se mora zanimati za urejanje izobra�evanja, ker

imajo otroci pravice. Otroci niso samo podalj�ek svojih star�ev, temveč

posamezniki s svojimi pravicami, ki obsegajo tudi pravico, da se jih ne sme

fizično ali izobra�evalno po�kodovati ter jih prikraj�ati za prehrano, za�čito in

10 Diskurz o �olah brez vrednot je seveda prete�no polemične narave. Manj kot o odsotnosti vrednot torej manj kot o odsotnosti vrednot priča o zavzemanju za drugačne vrednote in zlasti o drugačni konceptualizaciji vrednot.

11

11

usposabljanje, ki jim bo omogočilo, da bodo kot odrasli oblikovali in uresničili

dostojne in koristne �ivljenjske načrte. Ustrezna skrb za otroke je dol�nost

star�ev, dr�ava pa ima legitimni interes, da nadzira, če so dol�nost izpolnili."11

Ta utemeljitev vsem ne zado�ča, kar je razvidno �e iz pomenskega naboja

opozicije med "dr�avno" in "svobodno" �olo, ki razliko med zasebnimi in javnimi

�olami slika izrazito črno-belo. Ob taki zastavitvi se velja spomniti

Holtappelsovega (Holtappels 1988, 211) opozorila, da so dr�avne �ole ob svojem

nastanku pomenile osvoboditev od zasebnih �ol. Dr�ave so ob postopnem

razvijanju javne �olske mre�e pogosto ravnale sovra�no do zasebne ponudbe,

vendar ta nestrpnost ni bila zgolj negativna. �elja vzpostaviti dr�avni monopol

nad izobra�evanjem zgodovinsko ni pomenila samo izraza splo�ne �iritve

pristojnosti dr�ave, ki velja za vsa področja, temveč je bila povezana s �olo, ki ni

versko nestrpna, ki je brezplačna in ki vsem otrokom, ne glede na njihov socialni

izvor, nudi temeljno izobrazbo, ki ni koristna le za razvoj dr�ave, temveč

posamezniku omogoča intelektualni in osebnostni razvoj. Najbolj vnete kritike

"dr�avne" �ole je treba tudi opozoriti, da temeljna pravica na �olskem področju,

pravica do izobra�evanja (ki je predpogoj, da lahko govorimo o pravici do izbire),

nastane prav z dr�avnim posegom v �olsko polje.

Dr�avne �ole so ob svojem nastanku pomenile osvoboditev od trojnega

posebnega interesa: osvoboditev od cerkve, od plemstva in od me�čanstva. Zato

lahko nasproti navedenemu poimenovanju polemično postavimo nekoliko

paradoksno trditev: prve svobodne �ole so bile dr�avne �ole. Prav dr�avna

intervencija postopno pripelje do demokratizacije izobra�evanja, ki pomeni

vključevanje v izobra�evanje tudi tistih slojev, ki pred tem do izobra�evanja niso

imeli dostopa, pa tudi, da je za obstoj demokratično urejenih dr�av pomembno, da

so dr�avljani, ki bodo imeli v rokah moč odločanja, dovolj izobra�eni (Leclercq

1993, 5).

11 Dokumenti Sveta Evrope takoj dodajo �e en bistven aspekt: Naloga dr�ave je predvsem: "To take care about equity of educational opportunity and social justice." Council of Europe: The School in the Local Community, Autonomy and Responsability, Strasbourg 1993.

12

12

Razprave o zasebnem �olstvu v Evropi so tako večinoma imele za

posledico stanje, v katerem dr�ava skrbi za javno �olo, dopusti pa tudi obstoj

drugih nedr�avnih �ol, v katerih lahko otroci opravijo svojo �olsko obveznost.

Zasebno �olstvo daje načelno mo�nost izbire. Izbira zasebne �ole je navadno

izbira specifične vzgojne usmerjenosti �ole. V nasprotju s tem je javna �ola

vrednostno nevtralna, kar ne pomeni, da ne spodbuja nobenih vrednot, saj

�ivljenje v skupnosti vselej predpostavlja neke normativne temelje. Bistveno pa

je, da je ta vrednostna komponenta vselej izpostavljena kritičnemu

preizpra�evanju - da v socializacijsko komponento javne �ole spadajo samo tiste

osnovne predpostavke obstoja neke dru�be, ki so tako samoumevne, da so kot

zrak, ki ga vsi dihamo. Prena�anja vrednot neke dru�be, oblikovanja določenih

stali�č itd. ni ne edini ne osnovni cilj �ole, je pa eden od njenih ciljev, pa tudi njen

neizogibni stranski proizvod.

Financiranja zasebnega �olstva je v Evropi in tudi drugje po svetu zelo

različno. Britanske "public schools" so tako finančno povsem neodvisne od

dr�avne pomoči (če zanemarimo, da tudi status "dobrodelne ustanove" z

ugodnostmi glede plačevanja davkov, ki jih prina�a, pomeni nekak�no finančno

podporo), dr�ava pa ima samo minimalen vsebinski nadzor nad njimi; res pa je,

da tudi za te �ole veljajo posebne dr�avne uredbe, njihovo izvr�evanje pa

nadzoruje dr�avna in�pekcijska slu�ba. Kar v Angliji velja za elitne zasebne �ole,

v Italiji opredeljuje vse zasebno �olstvo, saj ustavni člen prepoveduje neposredno

dotirati zasebne �ole z dr�avnim denarjem (Mason 1992, 44); podoben je tudi

polo�aj zasebnih �ol v ZDA. Toda to je skrajnost, ki je v Evropi izjema in ne

pravilo: zasebne �ole v evropskih dr�avah so praviloma dele�ne podpore iz javnih

sredstev, ki v Nemčiji krije večino tekočih stro�kov, na Nizozemskem pa skoraj

vse stro�ke.

Ob tehtanju argumentov v prid in proti dr�avni podpori zasebnim �olam se

izka�e, da je neka oblika in neka stopnja dr�avnega financiranje zasebnega

�olstva pravzaprav za�elena tudi za njegove nasprotnike. Najprej zato, ker zaradi

visokih �olnin nesubvencionirane zasebne �ole postanejo elitne �ole, saj svoje

otroke vanje lahko vpi�ejo le najbogatej�i. In če dr�ava, tako kot ZRN, zasebnim

�olam prepove izbiro učencev na podlagi premo�enjskega stanja star�ev, potem

13

13

mora sama nositi del finančnega bremena. Potem zato, ker financiranje dr�avi

zagotovi dejanski vpliv na zasebno �olstvo, ki ji omogoči, da �olski prostor

oblikuje z minimalno preglednostjo in koherentnostjo, kar omogoča horizontalno

prehajanje z ene �ole na drugo in vertikalno napredovanje učencev iz osnovne

�ole v srednjo in naprej na univerzo. In zato, ker dosledno nefinanciranje

zasebnega �olstva političnim strankam odpira vrata za njihov pohod na področje

�olstva. V polju politike se spopad med financiranjem in nefinaciranjem navadno

preoblikuje v spopad dveh načel oziroma dveh argumentacijskih strategij. Obe se

opirata na �ir�o koncepcijo dru�benega, v reducirani obliki pa se glasita takole:

a) Vsi dr�avljani plačujejo za �olstvo, zakaj bi torej tisti, ki samo izkoristijo svojo

ustavno pravico do izbire �olanja za svojega otroka, morali plačevati �e dodatno

�olnino.

b) Dr�ava je poskrbela za nevtralno javno �olo, ki vsem otrokom - in ne da bi

kogar koli izključevala - daje enake izobra�evalne mo�nosti. Če bi financirala

tudi zasebno �olstvo, bi s tem sama financirala zasebni interes (Milton Friedman

bi rekel indoktrinacijo v zasebnih �olah).12

Ko se spustimo na raven tehnične izvedbe, naletimo na različne oblike

dr�avnega financiranja zasebnih �ol. Financiranje je lahko posredno ali

neposredno. Posredna finančna podpora so davčne olaj�ave �olam ali star�em.

Star�i lahko dobijo posojilo za �olnino, ki jo plačujejo za svojega otroka v zasebni

�oli. Plačilo �olnine in darila zasebnim �olam se lahko upo�tevajo kot davčna

olaj�ava. Neposredno financiranje zasebnih �ol je lahko vezano na �tevilo

učencev (per capita), pri čemer se kot merilo upo�tevajo stro�ki za učenca v javni

�oli, ali pa se finančna pomoč odmeri glede na prikazane dejanske stro�ke

zasebne �ole. Pomoč ima lahko obliko dotacij, povezanih s posebnimi programi,

ali pa sofinanciranja obresti pri dolgoročnih posojilih itd.

12 Seveda pa takrat, ko se odpre razprava o privatnem �olstvu, posku�a vsak člen te opozicije okrog sebe artikulirati druge člene in nasprotju med javnimi in privatnimi �olami dati globalno interpetacijo. Jane Kenway (1990) na �tudiji primera poka�e, kako se je v Avstraliji skozi mre�o različnih diskurzivnih strategij vzpostavila nenavadna ekvivalenca tradicija-izobra�evalni standardi-pravica do izbire-zasebna �ola, ki je svojo podporo

14

14

Sicer pa financiranje zasebnih �ol spada v območje posebnega. V Nemčiji

je tako pomoč zasebnim �olam odvisna tudi od tega, katera stranka je na oblasti v

določeni de�eli (CDU zasebne �ole bolj podpira, SPD pa je podpori manj

naklonjena); in od tega, kdo se je vzpostavil kot sogovornik politikov na strani

zasebnih �ol. Če so bile predvsem konfesionalne �ole, je bila pomoč namenjena

predvsem �olam, ki so podobne dr�avnim - in konfesionalne večinoma so; te so

dobile znatno pomoč, druge bistveno manj�o. V drugih primerih pa je bila pomoč

manj�a, pokrivala pa je ves spekter zasebnih �ol. Pri financiranju je torej treba

sprejeti predvsem dve odločitvi:

a) katere �ole (katero vrsto zasebnih �ol) se podpira;

b) kako se podporo izračunava (bodisi povprečnina bodisi kritje posameznih

stro�kov). Pri povprečnini se lahko upo�teva stro�ke za učenca ali pa stro�ke za

učitelja v javni �oli in ta znesek se pomno�i s �tevilom učencev ali učiteljev.

V Nemčiji so posamezne de�ele �e posebej spodbujale nekatere �ole. V

Berlinu so posebne "Gesamtschulen" in internatske �ole dobivale toliko sredstev

kot javne �ole (in ne zgolj 70 %). V Hamburgu so konfesionalne in

svetovnonazorske �ole dobivale 82% oziroma 77% namesto 25% sredstev.

Razlike v financiranju so torej lahko znatne.

V Franciji, kjer ustavno določilo iz leta 1958 o laičnosti �olstva (pa tudi

celotna ustava, ki jasno izpelje ločevanje med cerkvijo in dr�avo) pripelje do

"guerre scolaire", dr�ava z dvema zakonoma, z "loi Debre" iz leta 1959 in "loi

Guermeur" iz leta 1977, zasebnim �olam, ki so večinoma konfesionalne, vendarle

zagotovi dr�avne podpore, če privolijo v delen dr�avni nadzor kurikula, izobrazbe

učiteljev in izpitov.13

zasebnemu �olstvu v zadnji instanci črpala iz opozicije med ljudstvom in dr�avo. Nasprotovati privatnim �olam je v Avstraliji pomenilo vpisati se med nasprotnike ljudstva. 13 Gre za dve vrsti pogodb: "contrat simple" in "contrat d'association" in za dve stopnji dr�avnega vpliva na zasebno �olo. Prva pogodba zahteva le nerazlikovanje učencev glede na izvor in veroizpoved, �tevilo učencev v razredu mora ustrezati dr�avnim normam, dr�ava nadzira kurikulum, izobrazbo učiteljev in preverjanje znanja, po drugi pogodbi pa so učitelji dr�avni uslu�benci, �ole pa morajo prevzeti dr�avni kurikulum.

15

15

O zapletenem odnosu med javnim in zasebnim sektorjem v Angliji in

Walesu baronka Young leta 1984 izjavi: "Nimamo dveh izobra�evalnih sistemov

(...), to je en sistem z dvema sektorjema." (Johnson 1987, 20) Ta izjava ni le

politični program, saj deloma dr�i �e za leta pred drugo svetovno vojno, ko sta

bila oba sistema ločena, vendar so vez med njima tvorile "direct-grant schools",

se pravi tiste srednje �ole, ki so bile strukturno del zasebnega sektorja, vendar pa

so dobile podporo neposredno od "Board for Education" za tiste dijake, ki so jih

prevzamale iz javnega sektorja. To neposredno subvencioniranje je bilo

odpravljeno leta 1976 in večina �ol se je vrnila v zasebni sektor. "Direct-grant

schools" pa so v povojnem obdobju omogočile dru�beno promocijo talentiranim

otrokom iz revnih dru�in. ("White paper" iz leta 1943 je vsem otrokom podelil

pravico do brezplačne osnovno�olske in srednje�olske izobrazbe, kapacitete

javnega sektorja pa so bile za to premajhne, zato se je dr�ava "povezala" z

zasebnim sektorjem.) Odpravljeno povezavo je obnovil "Education Act" iz leta

1980 z "governement-founded assisted places" v neodvisnih �olah: gre za

program, ki nekaterim učencem omogoči �olanje v zasebnih �olah, �olnino pa

plačuje dr�ava.

ZASEBNO JE JAVNO: SOBIVANJE OBEH PODROČIJ

Pri obravnavi razmerja med javnim in zasebnim �olstvom ne gre le za

iskanje razlik med njima. Razlike in podobnosti so sicer zanimive, �e zlasti zaradi

paradoksne logike, ki jo lahko opredelimo takole: dr�ava zasebno �olo tem la�e

prizna, čim bolj je zasebna �ola podobna javni, a bolj ko je zasebna �ola podobna

javni, manj razlogov je za njen obstoj. Bolj kot razlik med njima pa je zanimivo

dejstvo, da si javno in zasebno �olstvo sopripadata ravno prek momentov, v

katerih se razlikujeta.

To sopripadnost je lepo razvidna iz klasifikacije R. M. Stampa (Walford

1992, 97), ki je bila prvotno izdelana za Kanado, natančneje Ontario, ima pa

splo�nej�o veljavo. Stamp takole opredeljuje zaporedje podob (ki pa lahko

nastopajo tudi vse skupaj), ki jih je v zgodovini privzemalo zasebno �olstvo:

- �ole iz nujnosti (schools of necessity);

16

16

- �ole za privilegirane (schools of privilege);

- �ole kot inovacija (schools of inovation);

- �ole kot oblika protesta (schools of protest).

Prve, �ole iz nujnosti, so �ole pred nastankom dr�avnega �olskega sistema.

Kdor je potreboval izobra�ene ljudi, jim je moral izobrazbo priskrbeti sam. Pred

nastankom javnega �olskega sistema so �ole tako odgovarjale neposredni nuji. Ko

je bil zaradi prevelikega �tevila učencev (bodisi zaradi �tevilnej�e nove generacije

bodisi zaradi večje dostopnosti srednje �ole, na katero ni bil pripravljen) javni

�olski sistem v stiski, je tudi sam rad uporabljal svoje zasebno dopolnilo. V drugo

kategorijo sodijo �ole tipa angle�kih "public school", ki so namenjene le vi�jim

slojem; te elitne �ole so odraz razslojenosti dru�be in tudi same prispevajo k

njenemu ohranjanju, nanje pa je v resnici naslovljen tudi večji del kritik, ki

domnevno leti na zasebno �olstvo kot tako. Razlika med tretjo in četrto skupino

ni velika. Inovacija in protest gresta velikokrat z roko v roki: proti javni �oli se

protestira ravno zato, ker ni taka, kot si �elimo, zato bo �ola, ki iz tega

nezadovoljstva izvira, seveda posku�ala biti drugačna in v pouk vna�ati nove

načine dela in izumljati nove oblike organiziranosti �ole. K tej klasifikacije je

seveda treba kot posebno kategorijo dodati konfesionalne �ole, ki so daleč

naj�tevilnej�e.

Samo zasebno �olstvo ni le notranje razčlenjeno in sestavljeno iz

najrazličnej�ih �ol, bistveno je, da elementi prostora zasebnega �olstva lahko

privzemajo najrazličnej�e funkcije - od prena�anja religioznih in filozofskih

nazorov, vzgoje intelektualne, gospodarske in politične elite (se pravi, da ohranja

razredne razlike, pomaga k reprodukciji "kulturnega kapitala", krepi neenakost in

razslojenost dru�be), priprave na te�ko maturo, zasilnega izhoda za učence, za

katere je javni sistem preveč selektiven, do uvajanja novih pedago�kih metod na

omejeni populaciji, hitrej�ega odzivanja na nove potrebe dru�be in duha nove

dobe ter protesta proti okosteneli in zbirokratizirani javni sferi, iz katere so

izginili neposrednost in pristni stiki. Ta heterogeni skupek je zelo odvisen od

polo�aja, ki ga zavzame v nacionalnem �olskem sistemu, zato bi lahko tvegali

trditev, da zasebno �olstvo nasploh sploh ne obstaja; pod tem nazivom se zbirajo

samo različni načini, kako nacionalni �olski sistem proizvaja javnim (dr�avnim)

17

17

�olam komplementarne �ole. Ker ni dr�ave nasploh, ni zasebnega �olstva nasploh,

in ker ni enotnega modela dr�ave, ni enotnega modela zasebnega �olstva.

MODELI ZASEBNEGA �OLSTVA

Zasebnega �olstva kot takega torej ni, vendar pa Daphne Johnson

(Johnson 1987, 7) kot pomo�ni okvir za razmislek o zasebnem �olstvu v neki

dr�avi z logično izpeljavo razvije �est mo�nih odnosov med zasebnimi in javnimi

�olami.

1. Monolitni dr�avni sistem izobra�evanja. Zasebne �ole ne obstajajo, star�i in

otroci lahko osnovno �olo izberejo le tako, da se preselijo v drug �olski okoli�,

kjer obstaja druga javna �ola.

2. Zasebne �ole ne obstajajo, toda javni �olski sistem sam razvije različne

konfesionalne in alternativne �ole.

3. Javno izobra�evanje zadovoljuje večino izobra�evalnih potreb, posamezniki pa

se na svoje stro�ke lahko odločijo za neodvisne �ole, ki zadovoljujejo posebne

potrebe. Te �ole so pod dr�avnim nadzorom, vendar jih dr�ava finančno ne

podpira. Star�i lahko izbirajo med javnim in zasebnim, vendar morajo sami nositi

finančno breme za izbiro zasebnega.

4. Dr�ava poleg financiranja svojega sistema s podporo zasebnim �olam olaj�a

tudi dostop do odobrenih neodvisnih institucij. Dru�ina ne nosi ekonomske cene

�olanja v zasebnem sektorju.

5. Dr�ava sodeluje z zasebnim sektorjem. Star�i morajo pri izbiri zasebnega

sektorja praviloma finančno sodelovati, toda �olnina je nizka.

6. Ni javnega �olstva. Javne finance podelijo otroku vavčer, ki ga dru�ina

izkoristi z izbiro �ole na prostem trgu izobra�evalnih institucij. Izbira star�ev je

18

18

načeloma popolna, mo�na je kombinacija vavčerja in zasebnih finančnih sredstev

za vstop na najdra�je �ole.14

Prva in �esta mo�nost izključujeta dualizem zasebnega in javnega �olstva,

ki je v Zahodni Evropi preprosto realnost. Evropo v tekstu ne jemljem za

referenčni okvir zaradi silne �elje, da bi na�e �olstvo pri�lo v Evropo, temveč

zaradi dejstva, da smo pač �e od nekdaj del Evrope, pa naj nam bo to v�eč ali ne.

Prva re�itev je v nasprotju z mednarodnimi listinami o človekovih pravicah15,

�esta re�itev v celoti odpravlja javno �olstvo, česar ni tvegala �e nobena dr�ava, o

tem pa razmi�ljajo v dr�avah z razvitim sistemom zasebnega �olstva in

zbirokratiziranim in okostenelim sistemom javnega �olstva. Druga re�itev pomeni

vključitev pluralizma �ol v same dr�avne �ole, kar v tako radikalni obliki ni bilo

nikjer realizirano. Peta re�itev opisuje stanje, ki je dejansko podobno stanju v

14 Pri govorjenju o vavčerjih je treba dodati, da se pojavlja zlasti v de�elah z razvitim zasebnim �olstvom, za katerega se plačujejo visoke �olnine. Uvedba vavčerjev bi tako vsem omogočila dostop do privatnega �olstva, radikalno izvedeni sistem svobodnega trga na področju izobra�evanja pa bi govorjenje o javni �oli in njeni nevtralnosti v veliki meri naredilo nesmiselno. Vavčerji namreč temeljijo na radikalnem liberalizmu, ki sku�a dr�avno intervencijo v izobra�evanje minimalizirati, �ole pa narediti v čim večji meri po meri star�ev. Gledano iz optike razlikovanja med civilno dru�bo in dr�avo koncept vavčerjev �olo celoti prenese v civilno dru�bo in jo tako povsem izpostavljena njeni hrbtni strani, spopadu posebnih interesov, ki nenehno terja intervencijo nosilca univerzalnega - dr�ave, ki naj za�čiti dr�avljane pred drugimi dr�avljani in bdi nad človekovimi pravicami. V ZDA, kjer je sicer načelo čim manj�ega poseganja dr�ave realizirano v največji meri, je bila tudi vloga dr�ave najbolj groba in očitna - v obliki prisilnega preva�anja učencev v druge �ole. 15 Več o povezavi med zasebnim �olstvom in mednarodnimi pakti o človekovih pravicah v knjigi Zdenka Kodelje Laična �ola pro et contra. Zanimiva je dvojna vloga človekovih pravic v razpravah o zasebnem �olstvu. Zagovorniki zasebnega �olstva se sklicujejo na pravice star�ev, da sami odločajo o izobra�evanju svojih otrok, in od dr�ave zahtevajo, naj omeji svoje pristojnosti (in pristojnosti strokovnih teles) v prid večjih pristojnosti star�ev. Tudi pri nas pa se v �ir�i javnosti vse pogostej�a opozorila, da mora dr�ava zavarovati pravice otrok in je zaradi tega potreben večji in ne manj�i nadzor. �e to konfliktno sklicevanje na človekove pravice priča, da se debata o človekovih pravicah v slovenski javnosti �ele začenja, pri čemer bo zasebno �olstvo gotovo eno od njenih tori�č - spomnimo se samo, da je v Veliki Britaniji fizično kaznovanje učencev v javnih �olah prepovedano, v nekaterih zasebnih �olah pa dovoljeno (Boehm 1995).

19

19

večini evropskih dr�av. Tretja re�itev je uveljavljena v Ameriki, na Japonskem,

deloma v Italiji. Tretja, četrta in peta re�itev so si podobne, razlika je le v dr�avni

podpori zasebnemu �olstvu: pri tretji dr�ava zasebnega �olstva ne podpira, pri

četrti ga malo, pri peti ga znatno.

Modelov je torej končno mnogo, problem pa je dovolj jasen: kako

zagotoviti pravico do izbire izobra�evanja in ohraniti socializacijsko funkcijo �ole

(za katero je najbolje, da je v �oli zajeta vsa heterogenost dru�be), oboje pa

zdru�iti z učinkovito porabo sredstev in temeljnim postulatom, naj imajo vsi

učenci enake izobra�evalne mo�nosti.

PRIVATIZACIJA

Najprej nujno terminolo�ko pojasnilo. Privatizacija na področju �olstva

lahko pomeni dvoje:

1. privatizacijo �olstva v pomenu podpore zasebnim �olam - videli smo, da je to v

Evropi bolj pravilo kot izjema;

2. privatizacijo posameznih javnih �ol in postopno odpravo javnega �olstva;

v nadaljevanju bomo govorili o privatizaciji v tem drugem pomenu besede,

seveda pa lahko z radikalizacijo privatizacije pod 1. točko preidemo od 1. točke k

2. točki.

Prvi izmed �estih prej navedenih modelov, ki smo ga na hitro odpravili,

ima v obdobjih krize dr�ave blaginje in krčenja dr�avnih proračunov, vendarle

neko privlačnost. Do sistema, ki ne pozna javnega �olstva, namreč lahko pridemo

tudi tako, da privatizacijo, ki se kot zdravilo za neučinkovite ustanove javne sfere

uporablja na drugih področjih, prenesemo �e na področje �olstva.

Bistvena informacija o tej re�itvi vseh te�av s �olstvom je podatek, da se o

njej veliko govori, je pa nikjer niso poskusili zares uresničiti. Tudi sociolo�ke in

politolo�ke teorije večinoma jasno artikulirajo interes dru�be kot celote, da so vsi

njeni člani izobra�eni in da je izobra�evalni sistem kvaliteten. Zanimivo je, da niti

Milton Friedman, temeljna referenca večine tekstov o privatizaciji �olstva, ne

20

20

govori o privatizaciji javnih �ol. Javne �ole naj bi �e naprej obstajale, vendar bi

izgubile svoj privilegiran polo�aj (njegov predlog la�e razumemo, če se

spomnimo, da v ZDA, o katerih govori Friedman, zasebne �ole ne dobivajo

nobene neposredne dr�avne podpore): sistem vavčerjev naj bi zasebne �ole

postavil v enakopraven polo�aj z javnimi, razbil dr�avni monopol in ustvaril

svobodni trg na področju izobra�evanja. Kot prepričan "marketist" (Alison 1984,

14) Friedman zatrjuje, da bo tudi na področju izobra�evanja trg prinesel bogatej�o

ponudbo, cenej�e storitve in večjo kvaliteto. Vse to se dose�e tako, da se dr�ava

umakne iz proizvodnega procesa in nudi le finančna sredstva zanj.

Za zgled učinkovitosti zasebnega �olstva daje Friedman cerkvene �ole, ki

so mnogo cenej�e od javnih - pozabi pa dodati, da njihova učinkovitost ne izhaja

iz delovanja trga, ki je po teoriji liberalnih ekonomistov najbolj�a pot k zni�anju

proizvodnih stro�kov in prilagoditvi proizvoda �eljam potro�nikov: cerkvene �ole

med sabo preprosto ne tekmujejo. Nič bolje je ne bi odnesel pri dana�njih

alternativnih �olah, saj so prav one najostrej�i kritiki prena�anja ekonomskega

razmi�ljanja (ena izmed kritik javne �ole je prav ta, da je preveč storilnostno

usmerjena in da spodbuja tekmovalnost med učenci) na področje �olstva.16

Učinkovitost obstoječega zasebnega �olstva torej ni primeren zgled za

prednosti zasebnega �olstva nasploh, zato Friedman daje napačen zgled oziroma

daje zgled tam, kjer ga ne bi smel dati. Ne da ga pa tam, kjer bi ga lahko: če trg

zagotovi, da dobri uspevajo in slabi propadejo, bi to lahko preveril na trgu danes

obstoječih zasebnih �ol. In na njem ni opaziti intenzivne dinamike nastajanja

novih kvalitetnih �ol in propadanja nekvalitetnih, kot ga napoveduje njegova 16 "Na �ole gledamo kot na proizvodnjo. Predstavljamo si, da je blago, ki vsako leto po�lje na tr�i�če določeno �tevilo izobra�enih učencev, opremljenih s cenovnimi nalepkami (spričevali)" (Carlgren 1993). To ni Friedmanov credo, čeprav bi lahko bil, pač pa opis degradacije �olstva v sodobnem svetu v knjigi o pedagogiki Rudolfa Steinerja. Industrializirana �ola, industrija znanja, investicije v to panogo, "education as a service to the customer"...- br� ko začnemo o �olstvu govoriti kot o neki veji gospodarstva, seveda v obdobju recesije besednjak obogatimo tudi z govorom o racionalizaciji, zmanj�anju proizvodnjih stro�kov, ravnatelju kot managerju, vse to pa v �oli privede do degradacije medčlove�kih odnosov, ki so, vsaj v osnovni �oli, pogoj za uspe�no učenje. Tako samo prena�anje ekonomije na področje �olstva privede do odtujenosti in osamljenosti, proti katerim pa smo se - vsaj v besedah - ravno hoteli boriti.

21

21

teorija. Seveda dr�i, da bi se z drugačnim odnosom do zasebnega �olstva razmere

temeljito spremenile, vendar se ne bi spremenile �ole, ki danes tvorijo jedro

zasebnega �olstva: te �ole pa ne spodbujajo konkurence, �e več, sku�ajo si

ustvariti stalen krog odjemalcev, to značilnost pa bodo posku�ale ohraniti tudi

pozneje. Če jim Friedmanov predlog to mo�nost odvzema, je naperjen proti

večjemu delu zasebnega �olstva, kakr�nega poznamo danes.

Friedmanovo implicitno predpostavko, da je zasebno �olstvo profitna

dejavnost, zanikajo empirične raziskave. Estelle James tako ob analizi japonskega

sistema zasebnega �olstva ugotavlja, da je specifika �olskega področja prav v tem,

da so �ole neprofitne ustanove. Ustanovitev nove �ole tako kot ustanovitev

novega podjetja vsebuje tri elemente podjetni�tva:

- organizacijsko delo;

- tveganje;

- osnovni kapital.

Ti realni stro�ki so na drugih področjih nagrajeni z dostopom do dobička,

v �olstvu pa tega dobička ni, zato se pojavi vpra�anje, zakaj potem ustanoviti

zasebno �olo? Po navadi �olo (in druge neprofitne organizacije) ustanovijo

ideolo�ke organizacije (religiozne skupine, politične stranke, sindikati), ki imajo

�olo za pomembno institucijo pri formiranju ljudi - prek nje večajo vpliv in

mno�ijo privr�ence.17 Religiozne skupine zlahka spodbudijo začetno

17 "Večino zasebnih �ol v ZDA je ustanovila katoli�ka cerkev in večino nekatoli�kih �ol so ustanovile druge religiozne skupine (kvekerji, kongregacionalisti), čeprav so morda izgubile svojo konfesionalno obele�enost. To velja za večino osnovnih in srednjih �ol in tudi za tako znamenite univerze, kot sta Harvard in Yale.

V Veliki Britaniji je religiozna afiliacija zasebnih �ol mnogo bolj jasna, če si ogledamo zgodovinski kontekst: v devetnajstem stoletju so bile �tevilne �ole nevladne, ustanovile so jih religiozne organizacije kot so Church of England, katoli�ka cerkev in disenterji. Večina "voluntary schools" je začela dobivati skromno vladno podporo, ki se je počasi večala. Ta podpora danes pokrije 85 % kapitalskih stro�kov za "aided schools", ki se jih zato ima za del sektorja, ki ga vzdr�uje dr�ava. V Velik Britaniji se ima danes za zasebni (oziroma neodvisni) le majhen sektor, ki ne dobiva podpore. Po definicijah, ki so v rabi v drugih dr�avah, so zasebne tudi �ole, ki dobivajo dr�avno podporo, vodijo pa jih

22

22

povpra�evanje (minimalizacija tveganja), ponudbo pa organizirajo z uporabo

lastnih virov kapitala, dela in organizacijskih sposobnosti. Japonska je tu izjema:

�ole ustanavljajo zasebni podjetniki in podjetja, vendar pa spet ne zaradi dobička.

Razlog je lahko vertikalna integracija: univerza ustanovi lastno srednjo �olo, ki

pripravlja njene bodoče �tudente. Ali pa ugled: vlaganje na področju �olstva je za

posameznika, ki je bil poslovno uspe�en, ena od zanesljivej�ih poti do ugleda in

slave. �olstvo je v tem primeru način vlaganja dobička, ne pa pot za njegovo

pridobivanje.

Monetaristi predlagajo, naj dr�ava sama ne ustanavlja �ol, temveč naj

�olanje samo financira, za pokrivanje potreb pa naj se potegujejo ponudniki iz

zasebnega sektorja.18 Javni sektor je neučinkovit in drag, zato naj njegovo delo

prevzema zasebni sektor. Najbolj�ih ponudnikov pa naj ne izbira dr�ava, temveč

naj to namesto nje naredijo star�i, ki so dobili bon, vavčer, za izobra�evanje

svojega otroka. Uporabili ga bodo pri ponudniku, ki bo za ta denar ponudil

največ. Če naj bo sistem vavčerjev res učinkovit, mora biti izpolnjenih nekaj

pogojev. Obstajati mora:

a) več tekmujočih izvajalcev;

b) porabniki, ki so dobro obve�čeni o cenah, stro�kih in kakovosti storitev;

c) preprosto merjenja kakovosti;

d) poceni storitve;

e) porabniki, ki storitve potrebujejo pogosto;

f) potrebe, ki se dejansko zadovoljujejo - niso le občutene in za�elene;

g) razlike v preferencah, ki legitimne;

religiozne organizacije, in te dejansko predstavljajo največji del "zasebnega" sektorja v Veliki Britaniji." (James 1988, 193-4) 18 Alain Madelin (Madelin 1991, 30) v drugem kontekstu to spremeni v zelo privlačno geslo, ki skrije manj privlačen kontekst: "Dr�ava naj preneha financirati �ole in naj financira izobra�evanje." Zagretost boja proti okostenelemu sistemu pri tem prikrije mrzlo logiko kapitala.

23

23

h) učenci, ki so pripravljeni hoditi daleč v �ole.19

�e zelo povr�en premislek poka�e, da ob osnovni �oli ti pogoji niso

izpolnjeni. Pri majhnih otrocih je bli�ina �ole br�čas poglavitni dejavnik pri izbiri

�ole.20 Ker je �olstvo neprofitno, tudi ni velike izbire ponudnikov. Pa tudi če bi

osnovne �ole prina�ale dobiček, bi bil ta v primerjavi s stro�ki ustanovitve �ole

verjetno majhen. Poleg tega kvalitete �ole sploh ni tako lahko meriti, lahko bi

celo rekli, da kvalitetne �ole nasploh ni, so le �ole, ki so v danih okoli�činah

najbolj primerne za določene učence. To je vsaj trditev, ki jo najdemo za večino

argumentov, ki zagovarjajo zasebno �olstvo kot tako. Tudi v tej točki torej ka�e,

da vpeljava vavčerjev pravzaprav ni univerzalizacija dana�njega zasebnega

�olstva, temveč mu nasprotuje.

Verjetno pa imajo prav tisti, ki trdijo, da je odločilen drugi pogoj. Kaj se

namreč zgodi, če na področje �olstva vpeljemo načelo trga. Ene �ole bodo imele

preveliko povpra�evanje učencev, druge premajhno. �ole, ki bodo preveč iskane,

se bodo bodisi �irile bodisi bodo vpeljale neko obliko selekcije učencev. Vendar

je eden izmed razlogov za preoblikovanje �olstva s pomočjo vavčerjev prav

"gigantskost"21 dana�njih �ol - �ole z velikim �tevilom učencev in učiteljev,

19 Povzeto po Gary Bridge: "Citizen Choice in Public Services", ki je naveden v Rus 1993, 91. 20 Lieberman (Lieberman 1990, 37) v svoji natančni analizi akcije "izbira med javnimi �olami" v ZDA s skrbjo za popolnostjo navaja naslednje razloge, zakaj učenci ne potujejo v bolj�o, a bolj oddaljeno osnovno �olo:

a) stro�ki transporta (ne le finančni, tudi časovni);

b) te�ja komunikacija star�ev z učitelji;

c) učenec se te�je udele�uje popoldanskih aktivnosti na �oli (kro�kov...);

d) v nujnem primeru (nesreče, bolezni...) pride otrok te�je domov;

e) star�i imajo zaradi oddaljenosti manj�i vpliv na politiko �ole;

f) dru�beni stro�ki: otrok v �oli te�je nave�e prijateljstva, ker se popoldan ne more dru�iti s so�olci, pa tudi sicer otroke v �oli slabo pozna. 21 Gigantskost je eden izmed treh očitkov, druga dva sta laksnost glede zaposlenega osebja in odpor do vsake spremembe (Demaine 1988, 252). Vir teh pomanjkljivosti javnega sektorja pa je "producer capture": ker o svojem delu odločajo proizvajalci sami, ga seveda prilagodijo svojim potrebam, ne pa potrebam potro�nika. In ker trg od njih ne zahteva večje učinkovitosti, so seveda neučinkoviti, saj učinkovitost terja dodaten napor. Nasprotju med

24

24

nepreglednim upravnim aparatom in majhnim vplivom posameznika na celoto so

ravno �ole, ki bi se jih z vavčerji radi znebili. Če mo�nost �iritve �ole odpade,

ostane le �e selekcija bodisi po znanju in sposobnostih bodisi z dodatno �olnino

ali pa kombinacija obeh. Dobre �ole tako postanejo nekak�ne elitne �ole:

sprejemajo samo učence premo�nih star�ev (�ole za elitne star�e učencev) ali pa

samo najsposobnej�e učence (�ole za elitne učence), danes pa so si teoretiki

�olstva skoraj edini: elitne �ole prinesejo več problemov, kot jih re�ijo.

Seveda elitne �ole ne prinesejo te�ave same na sebi, pač pa zaradi �ol, ki

niso elitne. Kaj bi se namreč zgodilo s �olami s premajhnim �tevilom vpisanih

učencev? Te se bodo pobolj�ale ali pa �le v stečaj, pravijo zagovorniki vavčerjev.

Te�ava je v tem, da lahko "učiteljevo učinkovitost merimo le glede na okoli�čine,

v katerih dela". Če so raziskave v �olstvu v zadnjih 40 letih kaj dokazale, so

dokazale "povezavo med dru�beno-ekonomskim statusom otrok, ki jih sprejema

določena �ola, in njihovim uspehom na javnih preverjanjih znanj". (Demaine

1988, 260) Učencem revnih (morda tudi brezposelnih) star�ev, ki so navadno tudi

slab�e izobra�eni in te�je spremljajo izobra�evanje svojih otrok, bodo ostale �ole

z manj denarja in s slab�imi učenci. Take �ole bodo počasi delale v vedno slab�ih

gmotnih razmerah, zato jih bodo zapu�čali tudi bolj�i učitelji. V interesu �ol z

velikim �tevilom prijavljenih seveda ne bo, da se slab�e �ole zaprejo. Če hočejo

same izvajati selekcijo, potem se mora med �olami vzpostaviti delitev dela: nekdo

mora poskrbeti tudi za manj sposobne učence in za vse tiste, ki ne morejo

plačevati dodatne �olnine. Končni rezultat torej ni trg vedno bolj�ih �ol, na

katerem postopno propadejo vse slabe �ole, temveč dualni sistem dobrih �ole za

sposobne ali finančno dobro podprte učence in �ol za vse ostale - ostanek se bo

pač moral sprijazniti s �olami, ki mu bodo na voljo. Tisti, ki poudarjajo pravico

do izbire, zamolčijo, da na koncu ne bodo izbrali ne star�i ne učenci, temveč sam

trg in posamezne �ole na njem. (Demaine 1990, 86)

proizvajalci in potro�niki se ne da izogniti, saj po naravi stvari potro�niki terjajo dinamičnost, proizvajalci pa stabilnost.

25

25

Ruth Jonathan v dveh člankih22 to argumentacijo �e razvije in opozori �e

na nekatere druge vidike in posledice pravice do izbire, zdru�ene z uvedbo trga na

področje �olstva, in postavi pod vpra�aj postavke, za katere se je zdelo, da

nikakor niso vpra�ljive. Temelj argumentacije je tudi pri njej, da otroci star�ev, ki

bodo v tekmovanju manj uspe�ni, ne bodo imeli enakih izobra�evalnih mo�nosti

kot drugi. Ker je ta neuspeh povezan s socialno-ekonomskim polo�ajem star�ev,

se bo s tem reproducirala in �e povečala dru�bena neenakost, na področju �olstva

bo to privedlo do geta nekvalitetnih �ol. Vendar avtorica ne ostaja pri teh

črnogledih napovedih, temveč temeljito analizira pravico do izbire, v imenu

katere se terja radikalne spremembe v �olskem sistemu. Izhaja iz trojne delitve

abstraktne kategorije človekovih pravic na:

- splo�ne, med katere spadajo svoboda vesti, pravica govora, zdru�evanja itd., se

pravi pravice, ki �čitijo posameznika, da lahko deluje kot avtonomno racionalno

bitje;

- pogodbene, ki izhajajo iz pogodb, ki jih je sklenil posameznik (delodajalec ima

tako pravico do delavčevega dela);

- pravice do blaginje, ki je odvisna od posamezne dru�be, ker je od nje odvisna

tudi sama blaginja.

Pravica do izobra�evanja spada med te zadnje pravice, na te pa se posamezniki

lahko sklicujejo le:

a) če so brez nje neupravičeno zapostavljeni v razmerju do drugih članov skupine;

b) če bo to, da jo dobijo, koristilo skupini kot celoti.

Pravica do izobra�evanja je nedvomno vsebovana v obeh točkah, vpra�anje pa je,

kako je s pravico do izbire izobra�evanja. Nanjo se seveda lahko sklicujemo, če

�ola, v kateri je na� otrok, ne dosega minimalnih standardov, da bi izobra�evanju

v njej �e lahko rekli izobra�evanje. Toda to potem ni individualna zahteva, pač pa

kolektivna zahteva vseh star�ev.

22 Gre za članka "Choice and Control in Education: Parental Rights, Individual Liberties and Social Justice" in "State Education Service or Prisoner's Dilemma: The 'Hidden Hand' as Source of Education Policy".

26

26

Pravica do izbire spada med pravice, ki terjajo dodatne utemeljitve. Lahko

si dam pobarvati zobe zeleno, če tako hočem, pa ne zato, ker bi imel posebno

dentalno pravico, pač pa zato, ker so zobje moja last. Nimam pa pravice preprosto

izbrati, na kateri strani ulice bom vozil, ker to zadeva in prizadene tudi druge

voznike.

Izobra�evanje koristi posamezniku in skupini, katere član je. Za

posameznika samega pa ima izobrazba dvojno vrednost: inherentno in menjalno.

Menjalna vrednost je seveda relativna: imam več ali manj izobrazbe kot drugi. In

pri menjalni vrednosti pride do kri�anja interesov. Star�i hočejo več izobrazbe ali

bolj�o izobrazbo za svojega otroka, interes dru�be pa je izobrazba otrok nasploh.

Ta razcep med posameznikom in skupnostjo se v nekaterih primerih sam omeji.

V Veliki Britaniji star�i niso dol�ni cepiti svojih otrok. Za posamezne star�e je

zato racionalno sprejeti odločitev, da otroka ne bodo dali cepiti, pod pogojem

seveda, da drugi star�i svoje otroke cepijo. Br� ko pa se več star�ev odloči za to

"racionalno" strategijo, ta tudi za posamezne star�e ni več racionalna (nasprotno,

če nihče ne cepi otroka, bodo epidemije pogoste, zato je racionalno otroka cepiti),

kar pomeni, da ni v interesu posameznih star�ev �koditi drugim. Pri izobra�evanju

pa podobne vzvratne povezave ni: ni mogoče večati menjalne vrednosti izobrazbe

svojih otrok, ne da bi �kodili menjalni vrednosti izobrazbe drugih otrok. Če imajo

drugi več izobrazbe, je moja izobrazba manj vredna.

Zdi se, da posplo�ena pravica do izbire veča izbiro, a resnica je prav

obratna. Br� ko je pravica do izbire splo�na, ni več pravica, ampak dol�nost. Tudi

star�i, ki sicer ne bi izbirali, so zdaj prisiljeni izbirati, če nočejo �koditi svojim

otrokom. Z vpeljavo pravice do izbire star�em izbira ni omogočena, temveč so se

prave izbire �e zgodile, namreč izbira, da vsak mora izbirati, izbira okoli�čin, v

katerih bo izbiral, in izbira parametrov, ki bodo določali njegovo izbiro. Kot smo

�e zapisali: star�i bodo nemara izbirali, izbrale bodo pa �ole. Tako da posplo�ena

pravica do izbire ne pripelje nujno do stanja, v katerem so vsi na bolj�em, tudi

star�i, ki so manj spretni pri izbiri, in tudi otroci, ki so pristali skupaj z drugimi

manj uspe�nimi otroki v slabih �olah. Prav lahko se zgodi, da to vztrajanje pri

individualni "racionalni" izbiri pripelje do igre, ki je v teoriji "racionalne izbire"

znana pod imenom pripornikova dilema. Igra gre takole: Policija pripre dva

27

27

osumljenca. Obema pove: Če ovadi� svojega sodelavca, te spustimo, on pa dobi

pet let zapora. Če noben od vaju ne prizna, dobita vsak po leto zapora. Če ovadita

drug drugega, dobita vsak po tri leta. Racionalna izbira za vsakega posameznika

seveda je, da ovadi drugega, a če se oba posamezno odločita "racionalno", bo

rezultat "iracionalen", kajti dobila bosta vsak po tri leta, če bi se pa odločila in

delovala kolektivno, bi vsak dobil samo leto dni zapora. Poanta je očitna: če

urejanje področij, ki so po svojem bistvu dru�bena (in izobra�evanje je tako) in

na katerih je rezultat dejanja posameznika odvisen od delovanja drugih,

prepustimo interesu posameznikov, se prav lahko zgodi, da bo rezultat

posameznih "racionalnih" izbir "iracionalen" ne le za skupino kot celoto, temveč

tudi za posameznike, ki so "racionalno" izbrali. Prepričanje, da je tisto, kar je

dobro za posameznika, dobro za vse, in da skupno dobro lahko ustrezno

zapopademo kot preprost se�tevek tistega, kar je dobro za posameznika, se tako

izka�e za tisto, kar v resnici je - za ideolo�ko postavko.

Ta analiza je nemara res radikalna, vendar so posledice, ki jih napoveduje,

dovolj verjetne, da nas silijo k resnemu premisleku. Verjetno bi bilo koristno

premisliti analogijo med zasebnimi bolni�nicami in zasebnimi �olami. Sistem

svobodne ponudbe in povpra�evanja na področju bolni�nic nekaterim dr�avam ni

prinesel samo izredno kvalitetnih zasebnih klinik, ki nudijo vrhunske storitve,

temveč tudi prenatrpane in manj kvalitetne bolni�nice za tiste, ki si ne morejo

privo�čiti prvih.

Pri govoru o zasebnem �olstvu se lahko opiramo le na tuje izku�nje in tuje

analize. Kot vsakokrat pa tudi na tem področju velja, da moramo ob prena�anju

tujih analiz k nam upo�tevati, da so nastale v drugih razmerah in da posku�ajo

re�evati tuje probleme. Govor o birokraciji, centralizaciji, odtujenih centrih moči,

"producer capture" itn. dobi čisto drugo razse�nost, če vemo, da je denimo v

brazilskem mestu Sao Paulu 688 �ol v javnem sektorju, ki jih obiskuje več kot

770 tisoč učencev, kar pa pokrije le nekaj več kot 40% �oloobveznih otrok v Sao

Paulu. Iste besede imajo v drugem kontekstu popolnoma drugačen pomen.

Friedman daje re�itev za specifične ameri�ke probleme: brezposelnost, nasilje,

mamila, rasno ločevanje, ki zaznamujejo realnost, v kateri �ivijo �ole v ameri�kih

velemestih, in se ji tudi same ne morejo izogniti. Pri tem se nevarno pribli�a

28

28

iluziji tistega, ki misli, da �ola lahko sama čarobno re�i probleme dru�be, katere

del je. Njegova re�itev je paradoksna: te�ave, do katerih je pripeljal ameri�ki

način konstitucije dru�benega, re�i s tem, da predlaga �e več liberalne ekonomije,

se pravi �e več Amerike, torej �e več tistega, kar je ravno povzročilo te�ave, ki jih

hoče re�iti.

Friedman opozarja na prave probleme. Tudi o nekaterih elementih re�itev

vlada soglasje: decentralizacija, večji vpliv star�ev na �olstvo, dvig standardov.

Le vse skupaj uokviri v re�itev, ki je tako skrajna, da je ne uporabijo niti v

dr�avah skrajnega ekonomskega liberalizma.

Naj sklenem: sedanje zasebne �ole niso nastale s privatizacijo. Nastale se

pred javnim �olskim sistemom ali pa ob njem. Privatizacija na področju �olstva,

se pravi radikalno preoblikovanje javnega �olstva23 je preveč radikalna celo za

ZDA, kjer do zasebnega sektorja sicer nimajo zadr�kov. Zato je treba trditev, da

sodobna dr�ava vseh potreb ne pokriva sama, ampak plačuje druge, ki znajo to

bolje kot ona, da delajo namesto nje, ko gre za področje �olstva, dopolniti na dveh

točkah. To počne, če ima nadzor nad kvaliteto dela na teh področjih - da ne bi

javna sredstva porabljali brez nadzora. In to počne, če prenos javnih sredstev v

zasebni sektor ne �koduje javnemu sektorju. To dopolnilo lahko povzamemo v

dve neenačbi in eno pravilo:

- dr�avno ni isto kot javno;

- javno ni isto kot zasebno;

- javnega na področju �olstva ne gre nepremi�ljeno ru�iti.24

23 Pi�em javno, kajti gre za javno �olstvo, ne za dr�avno. V čem je razlika? "Razlika med javnim in resnično zasebnim izobra�evanjem je jasna: prvega zagotavljajo uslu�benci (agenti) javne oblasti, drugega zagotavljajo uslu�benci (agenti) partikularnih oblasti. Razlika med javnim izobra�evanjem dr�ave in etatističnim izobra�evanjem ni nič manj jasna: prvega zagotavljajo uslu�benci (agenti) dr�ave, vendar proizvede subjekte, ki niso agenti dr�ave. Drugega zagotavljajo uslu�benci (agenti) dr�ave in proizvaja agente dr�ave" (Milner 1986, 80-81). 24 Več o različnih mikro ravneh sodelovanja javnega in zasebnega sektorja na področju izobra�evanja v Johnes 1993, zlasti v poglavju "Private or Public Sector?", in v Rus 1993, zlasti razprava Mire Bitenc "Uveljavljanje privatizacije v izobra�evanju".

29

29

ZGODOVINA ZASEBNEGA �OLSTVA NA SLOVENSKEM

Zgodovina zasebnega �olstva v Sloveniji se ne razlikuje dosti od

zgodovine zasebnega �olstva v Evropi: tako kot v Evropi si je zasebno �olstvo

tudi na Slovenskem moralo boriti za svoj prostor pod soncem. Ta podobnost

zgodovin ni nič presenetljivega, saj smo bili dolgo del habsbur�ke monarhije, pa

tudi v prvi Jugoslaviji je do leta 1929 veljala avstrijska zakonodaja.

Začetna navedba glede "boja za svoj prostor pod soncem" ni čisto

natančna, kolikor s tem mislimo "izboriti si svoj polo�aj ob javni �oli". Vlado

Schmidt v svoji Zgodovini �olstva in pedagogike na Slovenskem zasebne �ole

omeni zelo zgodaj. Zelo zgodaj, če zasebne �ole mislimo v opoziciji z javnim

oziroma dr�avnim �olstvom. Le-to je nastalo z intervencijo dr�ave na področje

�olstva; ta se je pri nas začela s patentom iz leta 1765, ki je uvedel predilske �ole

(to so bile prve �ole, ki so nastale na pobudo dr�ave in s katerimi je bila uvedena

vsaj delna �olska obveznost), z dekretom Marije Terezije leta 1770, ko je �olstvo

postalo "politicum", in zakonom "Splo�na ljudska naredba" iz leta 1774, ki je

uvedel splo�ni in obvezni osnovno�olski pouk (trivialke, mestne glavne �ole in

normalke).

Schmidt pa zasebne �ole prvič omeni na koncu srednjega veka. Prve �ole

v na�ih krajih segajo v srednji vek; gre za stolne, samostanske in �upnijske �ole.

V srednjem veku je bila cerkev praktično edina institucija, ki je skrbela za

�olstvo. Ko se v 12. in 13. stoletju močneje razvije me�čanstvo, se pojavi tudi

potreba po �olah, ki bi jih otroci obiskovali tudi zaradi praktičnih, �ivljenjskih

nalog. Me�čanstvo si začne prizadevati za svoje mestne �ole, cerkev pa si lasti

ekskluzivne pravice na področju �olstva:

"Od ustanavljanja stolnih �ol dalje so si �kofijski "sholastiki", pozneje pa

tudi posamezni �upniki, lastili privilegij podeljevati na teritoriju �kofije oziroma

�upnije pravico poučevanja (facultas docendi) in zatorej nihče ni mogel opravljati

učiteljske slu�be brez njihovega dovoljenja" (Schmidt 1988, 26).

30

30

Me�čani so si neodvisnost od cerkvenega �olstva lahko izborili tako, da so

sami najeli in plačali učitelja in tako pomagali k nastanku zasebne �ole v mestu.

Taki primeri so znani �e v 13. stoletju v primorskih mestih, na primer Izoli.

Polo�aj teh �ol je bil dvoznačen:

"Privatne �ole so delale v najslab�ih zunanjih pogojih in �ivotarile od

danes do jutri. Spočetka so imele napredno vlogo, ker so prispevale k posvetnemu

značaju �olskega pouka, pozneje pa se jih je po pravici oprijelo ime "zakotne

�ole". Nekatere izmed njih je postopoma prevzelo mesto in so tako pomagale pri

nastajanju mestnih �ol" (Schmidt 1988, 27).

Zasebna �ola se tu neposredno definira kot zasebna glede na nekaj

drugega, v tem primeru glede na cerkveni monopol, zasebnost pa spremljajo tudi

spremenjeni poudarki pri pouku. Zakotne oziroma "Winkelschule" poznajo tudi

drugod po Evropi. Termin označuje delitev na �ole, ki jih ustanovi samostan,

cerkev ali mesto, in �ole, ki jih ustanovijo zasebniki. Cerkvene in posvetne oblasti

�olstvo dojamejo kot svojo pravico in podeljujejo koncesije. Prusija tako leta

1763 z "General-Land-Schull-Regiment" prepove "Winkelschulen", ker nimajo

dr�avne koncesije (Vogel 1984, 7-8).

Pri zakotnih �olah je �lo zgolj za to, da je �ola potrebovala uradno

dovoljenje za svoj obstoj, ni pa �e bilo govora o javni veljavnosti spričeval, ki

pozneje postane bistveni dejavnik, zaradi katerega se �ole potegujejo za dr�avno

priznanje.25 Prav priznanje izobrazbe pa bo v 19. stoletju velika ovira, ki jo

morajo prekoračiti zasebne �ole.26 �e leta 1922 bi bila po besedah kronista

25 O tem pravi Ciperle takole: "Tendenca po splo�ni obveznosti zrelostnega spričevala, ki se je pojavila v 18. stoletju, pa ni bila podkrepljena samo z novimi pogledi na izbor kandidatov za univerzitetni �tudij, ampak tudi z interesom �ole, da pridobi ugled s te�njo po obnovi 'v veliki meri razpadle �olske discipline'" (Ciperle 1991,12). 26 Tako naleti v �olskem letu 1823-24 ustanovljeni prvi gimnazijski razred v Idriji, ki dobi status privatnega učnega zavoda, na veliko oviro: "Privatni gimnazijski učenci so namreč mogli doseči javno priznanje svojih �tudijev na dva načina. Tisti, ki so jih poučevali posvetni privatni učitelji, so se morali prijaviti k izpitu na gimnazije vsak semester in plačati �olnino, kot da bi redno �tudirali, ter izpitne takse" (Kavčič 1987, 16). Ovira je bila najprej psiholo�ka - polagati izpite pred tujimi učitelji. A to bi učenci �e nekako prebrodili. Neprekoračljiva pa je bila finančna - plačilo visokih taks. Vpeljava spričeval, ki pomenijo

31

31

�kofijski gimnaziji v Ljubljani pretila katastrofa, če bi ji bili vzeli pravico

podeljevati javno priznana spričevala oziroma če bi ji bila odvzeta pravica

javnosti, kot se je temu reklo v takratni Avstriji:

"Z uvedbo teh pravil je pretila �kofijski gimnaziji katastrofa, ker je bila s

tem vsem zasebnim srednjim �olam avtomatično odvzeta pravica, da bi se smeli

na njih vr�iti tečajni izpiti. Člen 4 Pravil se namreč glasi: 'Učenci, ki so najvi�ji

razred srednje �ole zasebno dovr�ili, polagajo tudi vi�ji tečajni izpit kot privatisti

(na dr�avnih gimnazijah) obenem z rednimi učenci.' ... Z odvzetjem pravice do

tečajnih izpitov bi bil zadan gimnaziji smrtni udarec, na katerem bi polagoma

izhirala. Čisto gotovo je, da bi učenci vi�jih razredov ali vsaj VI. razreda raj�i

postali redni učenci dr�avnih gimnazij, nego da bi ostali do konca na �kofijski

gimnaziji in potem kot privatisti delali izpite pred čisto tujo komisijo in vrhu tega

�e plačali ogromne takse" (Koritnik 1930, 56-57).

Javne �ole v strogem pomenu besede so bile v Avstriji oziroma Avstro-

Ogrski uvedene �ele leta 1868 s konfesionalnimi zakoni; v njih opredeljena javna

�ola je odprta pripadnikom vseh veroizpovedi (gre za tako imenovano simultano

�olo), pred tem pa so bile �ole namenjene zgolj pripadnikom posameznih

veroizpovedi. Z zakonom o razmerju med cerkvijo in dr�avo dr�ava tako

prevzame nadzor nad �olstvom z de�elnimi, okrajnimi in krajevnimi �olskimi

sveti. Vi�ek sprememb, ki jih v Avstriji uvaja takrat novonastala liberalna večina,

je osnovno�olski zakon iz leta 1869. Z njim so �ole "postale dr�avne in de�elne

ustanove, učitelje pa so plačevale de�ele" (Vovko 1987, 61). Uveljavljena je bila

obvezna osnovna �ola, hkrati s tem pa se mora zakon opredeliti do zasebnega

�olstva.

Osnovni dr�avni zakon z dne 12. decembra 1867. leta, dr�avni zakon

�t.142, člen 17:

"Znanstvo je svobodno in svoboden je znanstva pouk. Pravico napravljati

učili�ča in vzgajali�ča ter učiti v njih, ima vsak dr�avljan, kateri je dokazal na napredek v �olstvu, saj so garant kvalitete �ol, uvede novo oviro za zasebno �olstvo, ki je bila včasih nepremostljiva. Idrijčani so morali tako na svojo srednjo �olo čakati do leta 1901, ko po mnogih peripetijah končno dobijo javno, se pravi dr�avno srednjo �olo - prvo slovensko realko.

32

32

zakonit način svoje sposobnosti za to. Domači pouk ni podvr�en taki omejitvi. Za

verski pouk v �olah je skrbeti dotični cerkvi ali verski dru�bi. Dr�ava ima glede

na vse �olstvo pravico najvi�je voditve in najvi�jega nadzora."

Vpeljano je razločevanje med poukom, namenjenim javnosti, in domačim

poukom. �e tu so torej vse javne in zasebne �ole na neki način javne. Vpeljana je

pravica do zasebnega �olstva, a obenem tudi pravica dr�ave, da v zasebnih �olah

nadzoruje usposobljenost učiteljev in določa smernice pouka.

Zakon z dne 14. maja 1869, dr�avni zakon �t. 62, člen 2:

"Vsaka ljudska �ola, katera se je ustanovila ali se vzdr�uje do cela ali

deloma ob dr�avnih, de�elnih ali občinskih tro�kih, �teje se za javno napravo ter

sme vanjo kot tak�no hoditi mladina katere si bodi vere. Ljudske �ole, drugače

ustanovljene in vzdr�evane, so zasebni zavodi."

Javne �ole so opredeljene kot versko neekskluzivne in kot dr�avno

vzdr�evane, opredelitev zasebnih pa je zgolj negativna: zasebne so vse tiste �ole,

ki niso javne.

Zakon z dne 22. maja 1868, dr�avni zakon �t. 48, člen 4:

"Vsaki cerkvi ali verski dru�bi je na voljo, ob svojih sredstvih napravljati

in vzdr�evati �ole za mladino, katere določene vere so. Tiste so pa podvr�ene

zakonom za �olstvo ter morajo samo tedaj zahtevati, da bi se jim priznale pravice

javnega učili�ča, če se je zadovolilo vsem zahtevanim pogojem, pod katerimi se

pridobivajo te pravice."

V tem členu gre seveda za problem veljavnosti spričeval. �e v prvi

Jugoslaviji se zasebne �ole delijo na tiste, ki imajo pravico javnosti, se pravi, da

imajo dr�avno priznana spričevala, in one brez pravice javnosti. In �e na začetku

dobi javnost dva pomena: kot tisto, ki se ne meni za versko pripadnost, in tisto,

kar je dr�avno priznano. Spričevalo se prizna (zakon �t. 62, člen 69), če je "učni

crte�" podoben dr�avnemu; de�elna �olska oblast potrdi ravnatelje in učitelje; pri

končni preizku�nji sodelujejo predstavniki de�elne �olske oblasti.

Sicer pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, da �ola dobi dovoljenje za

delo; zakon z dne 14. maja 1969, dr�. zak. �t. 62 jih na�teje takole:

33

33

Člen 70: "Ustanavljati zasebna učili�ča, v katera se sprejemajo otroci,

dol�ni v �olo hoditi, potem zavode, v katerih tak�ni otroci dobivajo tudi stan in

hrano (vzgajali�ča), je dopu�čeno pod sledečimi pogoji:

1.) Načelnik in učitelji morajo izkazati tako učiteljsko usposobljenost, kakor�na

se zahteva od učiteljev javnih �ol jednake vrste. Izjeme od tega pravila sme

minister za bogočastje in nauk dovoljevati v slučajih, kadar je potrebna učna

usposobljenost kako drugače popolnoma dokazana.

2.) Nravno vedenje predstojnikov in učiteljev mora biti brez made�a.

3.) Učni crte� mora zado�čati vsaj temu, kar se zahteva od javne �ole.

4.) Uredba �ole mora biti tak�na, da se ni treba bati za zdravje otrok.

5.) Vsaka premena v učiteljskem osebji, vsaka prenaredba v učnem crte�i in

vsaka predrugačba glede �olskih prostorov se mora, preden se izvr�i, naznaniti

�olskim oblastem.

Taki zavodi se ne smejo odpreti brez privolitve de�elnega �olskega

oblastva; privolitev pa se ne more odreči, kadar so izpolnjeni pogoji, pod 1. do 4.

na�teti."

To poseganje dr�ave v notranje zadeve zasebnih �ol se začne �e prej. �e

�olska ustava iz leta 1805 predpisuje, da je za odpiranje zasebnih �ol potrebno

dovoljenje de�elnih �olskih oblasti, vladni odlok iz leta 1807 pa opozarja, da

morajo imeti tudi učiteljice in učitelji na zasebnih �olah predpisani učiteljski izpit

(Hojan 1970, 8).

Koliko je bilo zasebnih �ol v obdobju pred nastankom Jugoslavije?

Sagadin v svoji raziskavi pravi takole:

"Dele� privatnih splo�nih ljudskih �ol v �tevilu javnih in privatnih �ol

skupaj v na�ih de�elah v razdobju 1817 do 1913 ni bil velik, razen v Trstu z

okolico in proti koncu razdobja tudi v Istri. Po stopnji razvitosti so bile privatne

ljudske �ole pred javnimi, pri čemer pa sta bili izjemi spet Trst z okolico in (proti

koncu obdobja) Istra" (Sagadin 1970, 95). "V Trstu je �e leta 1817 polovica

ljudskih �ol privatnih, v ostalih slovenskih de�elah pa razen leta 1871 privatne

34

34

�ole ne dose�ejo polnih 6 % vseh �ol. Isto velja za avstrijsko povprečje" (Sagadin

1970, 87).

Na Kranjskem je bilo leta 1913 trideset "privatnih splo�nih ljudskih �ol",

kar je bilo 5,7% vseh takratnih osnovnih �ol; leta 1871 so zasebne �ole

predstavljale �e 11,5%, leta 1900 pa samo �e 4,5% vseh osnovnih �ol. Avstrijsko

povprečje za leto 1871 je 6,2% zasebnih �ol, leta 1900 4,8%, in leta 1913 kot �e

omenjeno leta 4,9%. Upadanje in nara�čanje sta na Kranjskem bolj izrazita. Leta

1910 sta bili od 29 srednjih �ol (gre za gimnazije, realne gimnazije in realke) dve

zasebni: knezo�kofovska gimnazija v �entvidu nad Ljubljano in benediktinska

gimnazija v �entpavlu. Zasebnih je bilo tudi pet �enskih učitelji�č; ur�ulinke so

jih imele v Ljubljani, �kofji Loki, Gorici in Celovcu, �olske sestre pa v Mariboru.

Leta 1904 je imela ur�ulinska �ola v Ljubljani v svojem sestavu �e otro�ki vrtec,

notranjo in zunanjo petrazredno ljudsko �olo, notranjo in zunanjo me�čansko �olo

ter učitelji�če s petrazredno vadnico (Hojan 1970, 6). Ni naključje, da je �enska

učitelji�ča ustanavljala cerkev; zgodovina �enskega �olanja je namreč v veliki

meri zgodovina zasebnega �olstva.27 Ljubljana dobi prvo javno dekli�ko �olo �ele

leta 1875, v gimnazije se smejo deklice vpisati �ele leta 1872, na univerzo pa �ele

leta 1897. Statistika pove, da je bilo leta 1851 na �tajerskem, Koro�kem,

Kranjskem in Primorskem 54 privatnih dekli�kih učno vzgojnih zavodov.

�e iz tega kratkega (in nepopolnega) pregleda je razvidno, da so bile

zasebne �ole v večini vezane na rimokatoli�ko cerkev, zato navedimo nekaj več

podatkov o delovanju nekaterih redovov na �olskem področju.28 Franči�kani so

imeli gimnazijo v Novem mestu in v Trstu, piaristi v Kopru in nekaj časa v Gorici 27 To potrjuje tudi dejstvo, da mo�ki redovi ne vodijo skoraj nobene �ole. Salezijanci, ki so na področju �olstva najbolj aktivni, imajo za zunanje učence odprti le ljudski �oli na Rakovniku in na Selu, ter poklicni �oli v istih krajih, kar je v primerjavi z dejavnostjo ur�ulink in �olskih sester zelo malo. 28 To seveda ni čudno, saj je bilo pred posegom dr�ave �olstvo na področju habsbur�ke monarhije v veliki meri stvar cerkve. Vovko tako v "Orisu �olske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi dozorevanja slovenskega naroda" lahko zapi�e: "Vse do posega avstrijske dr�ave v �olstvo konec 18. stoletja z uvedbo javnih osnovnih �ol ter nadomestilom jezuitskih �ol z dr�avnimi je bila �olska dejavnost na na�ih tleh z izjemo kak�ne mestne �ole izrazito cerkvena zadeva (katoli�ka ali protestantska" (Vovko 1991, 357).

35

35

in Mariboru. Ur�ulinke so delovale v Ljubljani (zunanja in notranja �ola; notranja

se odpre 1703 in počasi razvijejo ljudsko in me�čansko �olo, gimnazijo,

učitelji�če in leta 1884 �e otro�ki vrtec; zunanja je imela ljudsko in me�čansko

�olo), v Idriji (od leta 1909 do 1916 gospodinjska �ola), �kofji Loki (leta 1782

odprejo zunanjo trivialko, ki se do leta 1941 razvije do �estrazrednice, leta 1906

odprejo tudi učitelji�če, ki dobi pravico javnosti leta 1910, leta 1935 ga zaprejo

zaradi prevelikega �tevila učiteljev), Gorici, Mekinjah (leta 1903 petrazrednica s

pravico javnosti). �olske sestre so delovale v Mariboru (1871-1941 otro�ko

zaveti�če, pozneje učitelji�če), Celju (leta 1880 razvijejo �estrazrednico, leta 1918

�e me�čansko �olo), Repnjah (1883. leta odprejo osnovno �olo, od leta 1909 �e

gospodinjska �ola), marijani�ču v Ljubljani (leta 1884 osnovna �ola, od leta 1898

�e gospodinjska), �t. Jakobu pri Trstu (leta 1895 osnovna �ola), �t. Rupertu pri

Velikovcu (leta 1894 osnovna �ola), Tomaju (leta 1898 gospodinjska �ola), Muti

(le dve leti dekli�ka �ola), v �t. Jakobu v Ro�ni dolini (l. 1908 osnovna �ola), na

Teharjah, Vrhniki, v �entjurju pri Celju, Gorici, po prvi vojni pa so imele

gospodinjske �ole v Mariboru, Idriji, Kranju, na Ptuju, v Ljubljani.29

Salezijanci so imeli za svoj kader ni�jo gimnazijo v Ver�eju pri Ljutomeru

(1912-41) in v Radnji pri Sevnici (1923), kjer je bila tudi teolo�ka �ola (1907-17),

visoka teolo�ka �ola, podru�nica univerze v Italiji je na Rakovniku v Ljubljani

(1928-1945). Za zunanje učence so imeli ljudsko �olo na Rakovniku (1902-1925)

in na Selu v Mostah (1936-45), v obeh krajih je bila pobolj�evalnica. Poklicni �oli

so imeli na Rakovniku (1924-35), in sicer za krojače, čevljarje in mizarje, in

obrtno �olo na Selu (1936-45).30 Na �olskem področju so delovale tudi usmiljenke

in sestre notredamke. Posebej pa velja omeniti dru�bo sv. Cirila in Metoda, ki je

ustanavljala zasebne �ole s slovenskim jezikom predvsem na narodnostno bolj

izpostavljenih območjih, na Koro�kem, Primorskem in Gori�kem. Dru�ba je bilo

ustanovljena kot odgovor na delovanje nem�kih in italijanskih zasebnih �olskih

dru�tev (Schulverein, Lega Nazionale); sama je bila lastnik le osmih �ol, finančno

pa je podpiralo �tevilne druge slovenske osnovne �ole na ogro�enih

29 Več o tem v knjigi Smiljane Kodrič in Natalije Palec �olske sestre svetega Franči�ka Kristusa Kralja. 30 Za te podatke se zahvaljujem gospodu Bogdanu Kolarju.

36

36

območjih.31Dejavno je bilo tudi dru�tvo Sloga, ki je imelo vrsto dekli�kih �ol

(Hojan 1970, 8).

Razmere za delovanje zasebnih �ol so se v Kraljevini Srbov, Hrvatov in

Slovencev začele slab�ati. Leta 1922/23 so tako posku�ali odpravili prej�nji

predpis, ki je zasebnim �olam dajal pravico, da se na njih opravljajo tečajni izpiti

(Koritnik 1930, 56). Ko je Kraljevina Jugoslavija z zakonom iz leta 1929

prepovedala ustanavljati nove zasebne �ole, je bilo od 843 osnovnih �ol v Dravski

banovini le �e 11 zasebnih (Sagadin 1970). Zanimivo je, da �olski zakoni iz leta

1929, ki poenotijo različne �olske sisteme v stari Jugoslaviji, sploh ne govorijo o

zasebnih �olah - govorijo samo o dr�avnih �olah. Le v prehodnih določbah je

omenjeno, da �e obstoječe zasebne �ole lahko delujejo naprej, če se uskladijo z

novimi predpisi.

Leta 1945 je bilo delovanje zasebnih �ol prepovedano, večinoma so bile

podr�avljene32, tako da se zasebne �ole na Slovenskem uradno spet pojavijo �ele

leta 1991. Pravim uradno, kajti verskim skupnostim je bilo dovoljeno ustanavljati

"verske �ole za vzgojo duhovnikov" (229. člen zadnje ustave SR Slovenije),

vendar njihovi akti, se pravi tudi spričevala, niso imeli javne veljave (Zakon o

polo�aju verskih skupnosti v SR Sloveniji). Zakon je bil spremenjen 30. 4. 1991

in od takrat so spričevala Srednje verske �ole v �elimljah in Srednje verske �ole v

Vipavi in diplome Teolo�ke fakultete v Ljubljani �tejejo za javne listine.33

22. 3. 1991 v Uradnem listu izzide tudi zakon o zavodih, ki z dikcijo

drugega člena: "Zavod lahko ustanovijo domače in tuje fizične in pravne osebe,

31 Kratek pregled delovanja dru�tva najdete v Članku Andreja Vovka "Oris dejavnosti Dru�be sv. Cirila in Metoda na �olskem področju, izčrpnej�o obravnavo pa v njegovi knjigi Mal polo�i dar... 32 Čeprav proces zaradi te�avnih povojnih razmer, pomanjkanja učiteljev in uničenih �olskih zgradb poteka postopno. Tatjana �enk (�enk 1994) tako poroča, da �olske prostore dekli�ke ljudska �ole Lichtenturn niso takoj podr�avili, temveć so jo najprej samo vzeli v najem. 33 Zanimivo bi bilo tudi raziskati, kak�en status so imele "partijske" �ole (na njihov obstoj in na dejstvo, da so nekatere fakultete menda celo priznavale njihova spričevala, me je opozoril Zdenko Lapajne).

37

37

če ni za posamezne dejavnosti ali za posamezne vrste zavodov z zakonom

drugače določeno," omogoča nastanek zasebnih �ol.

Istega leta Salezijanski in�pektorat ustanovi gimnazijo �elimlje, �kofijsko

gimnazijo v Vipavi pa koprska �kofija, čeprav je ta �ola obstajala v okviru malega

semeni�ča �e od leta 1952. Obe �oli s �olskim letom 1992/93 dobita koncesijo in

z njo javno sofinanciranje, istega leta dobi koncesijo tudi osnovna �ola, ki jo je

ustanovilo Dru�tvo prijateljev waldorfske �ole, s �olskim letom 1993/94 pa se jim

pridru�i �e osem drugih koncesionarjev. V tem obdobju začne najprej v Novem

mestu, potem pa v Ljubljani delovati francoska osnovna �ola, namenjena

francosko govorečim otrokom, ki deluje po francoskem učnem načrtu in je

podrejena francoskemu Ministrstvu za nacionalno izobra�evanje, v Ljubljani pa

se ustanovi mednarodna �ola z angle�kim učnim jezikom. V Poljčah pri Ljubljani

maja 1992 poteka kolokvij Foruma za svobodo v izobra�evanju,34 toda vse to

pravzaprav ne spada več (oziroma �e ne spada) v zgodovino zasebnega �olstva na

Slovenskem.

LITERATURA

Alison, Lincoln: Right Principles, Basil Blackwell, Oxford 1984.

Ball, S.J. (ur.): Foucault and Education, Routledge, London 1990.

Boehm, Klaus, Lees-Spalding, Jenny (ur.): The Equitable Schools Book 1995,

Bloomsbury, London 1994.

Carlgren, Frans: Vzgoja za svobodo, Epta, Ljubljana 1993.

34 Forum za svobodo v izobra�evanju je mednarodna nevladna organizacija, ki z delovanjem v civilni dru�bi posku�a �iriti "svobodo v izobra�evanju", če naj navedemo njihovo formulacijo. Forumove deklaracije, ki se zavzemajo za čim večjo neodvisnost zasebnih �ol od dr�avne regulacije, nimajo pravno zavezujočega statusa, imajo pa precej�njo odmevnost; ta temelji predvsem na ugledu oseb, ki so povezane z njegovim delovanjem. Forum se denimo pona�a s presti�nima pokroviteljema: to sta mad�arski predsednik Arpad Göncz in slovenski predsednik Milan Kučan. Več o tem v Fuchs 1993 in v članku Darje Piciga "Svoboda izobra�evanja in privatno �olstvo", v Rus 1993.

38

38

Ciperle, Jo�e: Gimnazije in njihov pouk na Slovenskem do srede 19. stoletja,

Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1976.

Ciperle, Jo�e: Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do leta

1918, Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1979.

Ciperle, Jo�e: �olska spričevala, Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1991.

Ciperle, Jo�e, Vovko, Andrej: �olstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski

�olski muzej, Ljubljana 1987.

Bergant, Milica: Poizkusi reforme �olstva, DZS, Ljubljana 1958.

Demaine, Jack: "Teachers' Work, Curriculum and New Right", British Journal of

Sociology of Education 9, 3, 1988.

Demaine, Jack: "The Reform of Secondary Education", v Barry Hindess(ur.):

Reactions to the Right, Routledge, London 1990.

Devins, Neal: Public Values, Private Schools, The Falmer Press, 1989.

Fine, Michaelle: "A diary on privatization and on public possibilities",

Educational Theory 43, 1993.

Friedman, Milton: Free to Choose, Penguin Books, 1980.

Fuchs, Eginhard: "From Inside", v Fuchs, Eginhard (ur.): Towards Freedom in

Education, Info-3 Verlag, Frankfurt 1993.

Fuehr, Cristoph: Schulen und Hochschulen in Bundesrepublik Deutschland,

Böhlau, Köln 1989.

Gabrič, Ale�: "�olstvo na Slovenskem 1945-51, Zbornik za zgodovino �olstva in

prosvete 24, Ljubljana 1991, str. 67-92.

Hojan, Tatjana: "�ensko �olstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem", v �ensko

�olstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem, Slovenski �olski muzej, Ljubljana

1970.

Holtapels, Heinz-Guenter; Roesner Ernest: "Privatschulen: Expansion auff

Staatskosten", v Jahrbuch der Schulentwicklung, Beltz, Basel 1986, str. 70-102.

James, Estelle in Benjamin, Gail: Public Policy and Private Education in Japan,

Macmillan Press, London 1988.

39

39

Johnson, Daphne: Private Schools and State Schools, OUP, Milton Keynes 1987.

Johnes, Geraint: The Economics of Education, Macmillan, London 1993.

Jonathan, Ruth: "Choice and Control in Education: Parental Rights, Individual

Liberties and Social Justice", British Journal of Educational Studies 37/4, 1989.

Jonathan, Ruth: "State Educational Service or Prisoner's Dilemma: the "Hidden

Hand" as Source of Education Policy", British Journal of Educational Studies

38/2, 1990.

Katz, M. B.: Reconstructing American Education, Harward University Press,

1987.

Kavčič, J.: Prva slovenska realka, Mestni muzej Idrija, Idrija 1987.

Kenwey, Jane: "Education and the Right's discursive politics", v Ball 1990.

Klassen, T. F., Skiera, E.: Handbuch der reformpädagogischen und alternativen

Schulen in Europa, Schneider Verlag, Baltmannsweiler 1993

Kodelja, Zdenko: Laična �ola pro et contra, Mladinska knjiga, Ljubljana 1995.

Kodrič, S., Palac, N.: �olske sestre svetega Franči�ka Kristusa kralja, Teolo�ka

fakulteta, Ljubljana 1986.

Kogoj, Jasna: Ur�ulinke na Slovenskem, Izola 1982.

Koritnik, A.: Ob srebrnem jubileju �kofijskega zavoda Sv.Stanislava in �kofijske

gimnazije, �t. Vid nad Ljubljano 1930.

Leclercq, Jean-Michel: L'enseignement secondaire obligatoire en Europe, Notes

et etudes documentaires 4972, Pariz 1993.

Levy, Daniel C. (ur.): Studies in Choice and Public Policy, OUP, New York

1986.

Lieberman, Myron: Public School Choice, Technomic PC, Lancaster 1990.

Madelin, Alain: Osloboditi �kolu, Educa, Zagreb 1991.

Medve�, Zdenko: "Waldorfska pedagogika ali kako izgubiti strah in vzljubiti

�olo", Sodobna pedagogika, 1989/ 3-4, str. 153-165.

40

40

Medve�, Zdenko: "Atropozofski temelji waldorfske pedagogike", Sodobna

pedagogika 1989/ 5-6, 228-242.

Medve�, Zdenko: "Aktualnost reformske pedagogike v sodobnih vzgojnih

konceptih s poudarkov v slovenskem prostoru", v Mednarodni posvet o

alternativnih vzgojnih konceptih in znanstveni simpozij o raziskovalnih dose�kih v

vzgoji in izobra�evanju, Maribor 1992, str. 1-15.

Meredith, Paul: Governement, Schools and the Law, Routledge 1992.

Milner, Jean-Claude: "A propos des signes institutionneles de la philosophie", La

greve des philosophes, Osiris, Paris 1986.

Piciga, Darja: "Svoboda izobra�evanja in privatno �olstvo", v Rus 1993.

Resweber, Jean-Paul: Les pedagogies nouvelles, PUF, Pariz 1988.

Röhrs, Hermann: Die Reformpädagogik, Deutschen Studien Verlag, Weinheim

1994.

Rus, Veljko: "Teoretični okvir", v Rus, Veljko (ur.): Privatizacija na področju

dru�benih dejavnosti, DZS, Ljubljana 1993.

Sagadin, Janez: "Kvantitativna analiza razvoja �olstva na �tajerskem, Koro�kem,

Kranjskem in Primorskem", v Scmidt, V., Melik, J. (ur.): Osnovna �ola na

Slovenskem, Slovenski �olski muzej, Ljubljana 1970.

Schmidt, V.: Zgodovina �olstva in pedagogike na Slovenskem, prvi del, Delavska

enotnost, Ljubljana 1988.

Skiera, Ehrenhard: "The Basic Principles of Progressive Education in Europe, the

Child and the School", v Fuchs, Eginhard (ur.): Towards Freedom in Education,

Info-3 Verlag, Frankfurt 1993, str. 81-89.

�enk, Tatjana: "'Na�e učilnice je napolnila �iva resničnost'", �olska kronika

XXVII, Zbornik, Ljubljana 1994, str. 67-78.

Vajda, F.: "Statistika srednjih �ol na Slovenskem in v Istri", Nastavni Vjestnik

20/1912, �t. 6, str. 418-436.

Vogel, J. P.: Das Recht der Schulen und Heime in freier Trägerscheft, Darmstadt

1984.

41

41

Vogel, J. P.: "Goldener Käfig oder Förderung freier Intiativen? Die staatliche

Finanzhilfe fuer Privatschulen", v Geldschmidt, Röder (ur.): Alternative Schulen?

Klett-Cotta, Stutgart 1977.

Vovko, Andrej: "Cerkev in slovensko �olstvo v 19. stoletju", Vloga cerkve v

slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja, Slovenska matica, Ljubljana 1989, str.

61-71.

Vovko, Andrej: Mal polo�i dar..., Slovenska matica, Ljubljana 1994.

Vovko, Andrej: "Oris �olske dejavnosti slovenskih katoličanov v dobi

dozorevanja slovenskega naroda", Zgodovina cerkve na Slovenskem, Mohorjeva

dru�ba, Celje 1991, str.357-365.

Vovko, Andrej: "Oris dejavnosti Dru�be sv. Cirila in Metoda na �olskem

področju", �olska kronika XXVII, Zbornik, Ljubljana 1994, str. 32-40.

Vovko, Andrej: "Slovensko katoli�ko �olstvo v letih 1918-1941", Cerkev, kultura,

politika 1890-1941, Slovenska matica, Ljubljana 1993, str. 167-176.

Walford, Geoffrey: Privatization and Privilege in Education, Routledge, London

1990.

Walford, Geoffrey: Privatne �kole, Educa, Zagreb 1992.

Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Ministrstvo za

zunanje zadeve, Ljubljana 1995.

National report from Sweden, Stockholm 1992, International Conference of

Education, 43. session, �eneva 1992.

Zbirka zakonov in ukazov o ljudskem �olstvu na Kranjskem, Ljubljana 1895.

DODATEK

----------------------------------------------------------------------

dr�ava učenci v zasebnih % dr�avnega dele� konfe-

�olah v % financiranje sionalnih �ol

----------------------------------------------------------------------

42

42

Avstrija malo plače cerkvenim �olam večina

drugim 10%

Belgija 60 plače in dodatek na 98%

posameznega učenca

Danska 10 75% tekočih stro�kov

manj�ina

Francija 16,6 contrat simple: plače večina

contrat d'association: plače+stro�ki

Nemčija 6,5 osnovna od 65 do 100 3/5

12,9 srednja večina 75

Italija 8,1 osnovna 0 62

9,1 srednja

Nizozemska 69 večino nad 90

Portugalska 9,3 contrat d'association 100 večina

contrat simple - pogodbeno

�panija 35 (pribli�no) 70

nad 60

Anglija 8,5 srednja 0

Finska 5 (gimnazije) skoraj 100 (če sprejmejo pogoje)

Norve�ka 1 65

40

�vedska 2 predlog: 100

�vica 6,6 le izjemoma

Grčija 7,3 (osnovna �ola) le izjemoma

---------------------------------------------------------------------

Povzeto po Mason 1992.

43

43

<!--NOSEARCHEND-->