univerza v mariborurak jajčnikov nastane iz različnih vrst celic, najpogostejši, v več kot 90 %...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

POOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA

PACIENTKE Z RAKOM JAJČNIKOV

(Diplomsko delo)

Maribor, 2010 Laura Krajnc

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: predav. Jasmina Nerat, univ. dipl. org.

Somentor: red. prof. dr. Iztok Takač, dr. med., svetnik

Laura Krajnc: Pooperativna zdravstvena nega pacientke z rakom jajčnikov

ii

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava rak jajčnikov, ki je deveti najpogostejši rak med raki pri

ţenskah. Incidenca se giblje med 9 in 17/100.000 in s starostjo narašča. Rak jajčnikov se

večinoma odkrije v poznem stadiju bolezni, saj ne kaţe zgodnjih simptomov.

Diplomsko delo se deli na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu diplomskega dela

je opisan rak jajčnikov, njegovi simptomi, razvrstitev, stadiji, diagnostične metode

ugotavljanja, zdravljenje in predoperativno ter pooperativno obdobje.

V empiričnem delu diplomske naloge je predstavljena študija primera pacientke z rakom

jajčnikov v pooperativnem obdobju. Pacientko smo obravnavali po procesni metodi dela

po modelu Marjory Gordon. Informacije o pacientkinem zdravstvenem stanju smo

pridobili s pomočjo vprašalnika, opazovanja in ocenjevanja pacientkinega zdravstvenega

stanja, pogovora s pacientko, pogovora z zdravstvenim in negovalnim timom ter s pomočjo

medicinske in negovalne dokumentacije. Na osnovi ugotovljenih potreb po zdravstveni

negi smo izpostavili negovalne diagnoze, nato naredili načrt zdravstvene nege, opisali

izvedbo zdravstvene nege in na koncu zdravstveno nego tudi ovrednotili.

Ugotovili smo, da so najpogostejši negovalni problemi, ki se pojavljajo po ginekološki

operaciji jajčnikov: nevarnost krvavitve, nepopolna izmenjava plinov, bolečina, vaginalna

sekrecija, nevarnost infekcije, prehrambene omejitve, zmanjšana zmoţnost za fizično

aktivnost, zmanjšana zmoţnost za samostojno osebno higieno, obstipacija, motnje spanja

in strah.

KLJUČNE BESEDE: rak jajčnikov, zdravstvena nega, medicinska sestra, pooperativno

obdobje.


iii

ZUSAMMENFASSUNG

Die Diplomarbeit behandelt das Ovarialkarzinom, welches nach der Häufigkeit des

Auftretens der Krebsarten bei den Frauen auf der neunten Stelle liegt. Die Inzidenz bewegt

sich dabei zwischen 9 und 17 Patientinnen auf 100.000 Einwohner und steigt mit dem

Alter der Frauen. Das Ovarialkarzinom wird meistens erst im späten Stadium der

Erkrankung erkannt, da die frühen Symptome häufig nicht erkennbar sind.

Die Diplomarbeit gliedert sich auf den theoretischen und empirischen Teil auf. Im

theoretischen Teil werden das Ovarialkarzinom, seine Symptome, Einordung, Stadien,

diagnostische Methoden der Feststellung, Behandlung sowie voroperativer und

postoperativer Zeitraum beschrieben.

Im empirischen Teil der Diplomarbeit wird die Studie des Falls einer Patientin mit

Ovarialkarzinom im postoperativen Zustand vorgestellt. Die Patientin wurde nach der

Prozessmethode der Arbeitsmodells von Marjory Gordon behandelt. Die Informationen

über den Gesundheitszustand der Patientin erhielten wir mithilfe des Fragebogens, der

Beobachtung und Bewertung des Gesundheitszustandes der Patientin, aus dem Gespräch

mit der Patientin selbst, aus dem Gespräch mit dem Gesundheits- und Pflegepersonal

sowie aufgrund der medizinischen Unterlagen und Pflegeunterlagen. Auf Grundlage der

festgestellten Bedürfnisse nach Gesundheitspflege haben wir die Pflegediagnosen

bestimmt und dann den Plan für die Gesundheitspflege zusammengestellt, die

Durchführung der Gesundheitspflege festgehalten und zum Schluss die Gesunheitspflege

auch ausgewertet.

Wir haben festgestellt, dass die am häufigsten auftretende Probleme in der Pflege nach

dem gynäkologischen operativen Eingriff an den Eierstöcken folgende sind:

Blutungsgefahr, unvollständiger Gasaustausch, Schmerzen, vaginale Sekretion,

Infektiongefahr, Einschränkungen in der Ernährung, reduzierte Fähigkeit für physische

Aktivitäten, reduzierte Fähigkeit für persönliche Pflege, Obstipation, Schlafstörungen und

Angstzustände.

SCHLÜSSELWÖRTER: Ovarialkarzinom, Gesundheitspflege, Krankenschwester,

postoperativer Zeitraum.


iv

KAZALO

POVZETEK ......................................................................................................................... ii

ZUSAMMENFASSUNG .................................................................................................... iii

KAZALO ............................................................................................................................. iv

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DILOMSKEGA DELA ................................................................... 3

2.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................... 3

2.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA .......................................................................................... 3

3 RAK JAJČNIKOV ........................................................................................................... 4

3.1 SIMPTOMI RAKA JAJČNIKOV ...................................................................................... 5

3.2 RAZVRSTITEV TUMORJEV JAJČNIKOV ................................................................... 5

3.3 STADIJI RAKA JAJČNIKOV ......................................................................................... 11

3.4 DIAGNOSTIČNE METODE ............................................................................................ 12

3.4.1 Ginekološki pregled ............................................................................................ 12

3.4.2 Endoskopske metode ........................................................................................... 15

3.4.3 Slikovne diagnostične metode ............................................................................. 17

3.4.4 Tumorski označevalci ......................................................................................... 19

3.5 ZDRAVLJENJE RAKA JAJČNIKOV ............................................................................ 19

3.5.1 Kirurško zdravljenje raka jajčnikov .................................................................... 20

3.5.2 Zdravljenje raka jajčnikov s citostatiki ............................................................... 20

3.5.3 Hormonsko zdravljenje raka jajčnikov ............................................................... 23

3.5.4 Zdravljenje raka jajčnikov z obsevanjem ............................................................ 24

4 PREDOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE Z RAKOM

JAJČNIKOV ...................................................................................................................... 27

4.1 SPREJEM PACIENTKE NA ODDELEK ...................................................................... 27

4.2 ZDRAVSTVENA NEGA PRED GINEKOLOŠKO OPERACIJO ............................. 30

4.2.1 Psihična priprava pacientke na operacijo ............................................................ 30

4.2.2 Administrativna priprava na operativni poseg .................................................... 31

4.2.3 Fizična priprava pacientke na operacijo .............................................................. 32

4.3 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE NA DAN OPERATIVNEGA POSEGA .. 35


v

4.3.1 Transport pacientke v operacijsko sobo .............................................................. 36

5 POOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE Z RAKOM

JAJČNIKOV ...................................................................................................................... 38

5.1 SPREJEM PACIENTKE IZ OPERACIJSKE SOBE V ENOTO ZA INTENZIVNO

ZDRAVSTVENO NEGO ........................................................................................................ 38

5.2 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE V ENOTI ZA INTENZIVNO

ZDRAVSTVENO NEGO ........................................................................................................ 40

5.3 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE NA ODDELKU ........................................... 44

5.4 NAVODILA PACIENTKI OB ODPUSTU IZ BOLNIŠNICE .................................... 46

5.5 PSIHOSOMATIKA ŢENSKE PO GINEKOLOŠKI OPERACIJI .............................. 47

6 EMPIRIČNI DEL DIPLOMSKEGA DELA ............................................................... 49

6.1 NAMEN RAZISKAVE...................................................................................................... 49

6.2 CILJI RAZISKAVE ........................................................................................................... 49

6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ................................................................................... 49

6.4 METODOLOGIJA ............................................................................................................. 50

6.4.1 Raziskovalne metode........................................................................................... 50

6.4.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................................ 50

6.4.3 Postopki zbiranja podatkov ................................................................................. 51

6.5 OBRAVNAVA PACIENTKE Z RAKOM JAJČNIKOV PO PROCESNI METODI

DELA Z UPORABO MODELA MARJORY GORDON ................................................... 51

6.5.1 Negovalna anamneza........................................................................................... 51

6.5.2 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja .................................... 56

6.5.3 Prehrana – metabolizem ...................................................................................... 59

6.5.4 Izločanje .............................................................................................................. 62

6.5.5 Fizična aktivnost ................................................................................................. 64

6.5.6 Počitek in spanje.................................................................................................. 71

6.5.7 Kognitivni procesi ............................................................................................... 74

6.5.8 Zaznamovanje samega sebe ................................................................................ 76

6.5.9 Druţbena vloga in medosebni odnosi ................................................................. 78

6.5.10 Spolno reproduktivni sistem.............................................................................. 78

6.5.11 Obvladovanje stresnih situacij .......................................................................... 80

6.5.12 Vrednostni sistem .............................................................................................. 81

7 RAZPRAVA IN SKLEPI ............................................................................................... 82


vi

8 LITERATURA ............................................................................................................... 87

9 PRILOGA ....................................................................................................................... 89

9.1 VPRAŠALNIK .................................................................................................................... 89


1

1 UVOD

Rak jajčnikov je tako v svetu kot v Sloveniji največji problem v ginekološki onkologiji, saj

povzroča med ginekološkimi raki največjo smrtnost, čeprav njegova incidenca med

ginekološkimi raki ni najvišja (Cvelbar et al., 2005, str. 40).

Med vsemi boleznimi rodil povzroča rak jajčnikov najmanj očitne in razpoznavne

bolezenske znake, zato ga je teţko odkriti v zgodnejšem stadiju. Najpogostejši znaki

zgodnje bolezni so: nejasne bolečine v trebuhu, predvsem v spodnji polovici trebuha,

teţave pri odvajanju seča in blata ter nehotno uhajanje seča. Nemalokrat so v ospredju

teţave, ki na videz z bolezenskimi spremembami jajčnikov nimajo nič skupnega, kot so ţe

omenjene teţave pri odvajanju blata, meteorizem črevesa, bolečine pod popkom, predvsem

v predelu ţelodca in bolečine po zauţitju hrane. Bolj značilni so znaki ţe napredovale

bolezni, in sicer nenadno in občutno povečanje obsega trebuha, pomanjkanje apetita,

slabost, bruhanje, zaprtje, hujšanje in oteţkočeno dihanje (Uršič-Vrščaj, 2004, str. 21).

Pri zdravljenju raka jajčnikov določijo način najprimernejšega zdravljenja individualno na

zdravniškem konziliju. Za razliko od drugih rakov rodil je pri raku jajčnikov operativna oz.

kirurška odstranitev tumorja v celoti ali v čim večji meri najpogostejši način zdravljenja

(Uršič-Vrščaj, 2004, str. 22). Pri celotni pripravi na operativni poseg mora biti pacientka

pripravljena na anestezijo, kajti uspeh kirurškega zdravljenja ni odvisen samo od operacije,

ampak tudi od dobre predoperativne priprave in zdravstvene nege (Ivanuša in Ţeleznik,

2000, str. 51).

Pooperativno obdobje se začne takoj po končani operaciji. Za pacientko je kritično obdobje

neposredno po anesteziji, ko jo moramo natančno opazovati, dokler glavni učinki

anestetika ne popustijo in se celotno pacientkino stanje ne stabilizira (Ivanuša in Ţeleznik,

2000, str. 109).

V pooperativni zdravstveni negi so naloge medicinske sestre usmerjene v preprečevanje

zapletov, kot so: krvavitev, hematom rane, infekcija rane, dehiscenca rane, bolečina,

zvišana telesna temperatura, uroinfekt, retenca urina, tromboza in trombembolija ter

pljučni zapleti (Takač, 2006, str. 371). Za preprečevanje teh zapletov mora medicinska


2

sestra opazovati pacientko, njeno splošno počutje, barvo koţe in sluznic, stopnjo bolečine,

meriti vitalne znake, opazovati rano, izločke po drenih, vaginalno krvavitev, aplicirati

predpisano terapijo ter o posebnostih obvestiti zdravnika (povzeto po Nerat, 2009).

Medicinska sestra na osnovi ugotovljenih potreb po zdravstveni negi izpostavi aktualne in

potencialne negovalne diagnoze, ki se pojavijo pri pacientki, ter ji pomaga pri vseh

aktivnostih, pri katerih potrebuje pomoč.

Pomembno je, da medicinska sestra vzbuja v pacientki zaupanje, da ji skuša pomagati s

svojim strokovnim znanjem, s pravimi informacijami, ji razjasni napačne predstave, ji

vliva pogum in daje moč ter ji ves čas zdravljenja stoji ob strani kot izvajalka zdravstvene

nege, učiteljica in svetovalka, zagovornica in najbolj kot oseba – človek, ki nudi podporo,

oporo in pomoč (Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str. 283).

Zavedati se moramo, da so ginekološke pacientke še posebej občutljive, saj posegamo v

njihovo intimnost in osebno integriteto. Spoštovati moramo pravico pacientke do

zasebnosti in upoštevati načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije.


3

2 NAMEN IN CILJI DILOMSKEGA DELA

2.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je predstaviti rak jajčnikov in pooperativno zdravstveno nego pri

pacientki z rakom jajčnikov.

2.2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA

predstaviti rak jajčnikov (simptomi, razvrstitev, način zdravljenja),

predstaviti pooperativno zdravstveno nego pri pacientki z rakom jajčnikov,

ugotoviti aktualne in potencialne negovalne diagnoze, ki se pojavijo pri pacientki z

rakom jajčnikov v pooperativni zdravstveni negi,

predstaviti vlogo in naloge medicinske sestre pri pacientki z rakom jajčnikov v

pooperativni zdravstveni negi,

predstaviti psihosomatsko doţivljanje pacientke z rakom jajčnikov.


4

3 RAK JAJČNIKOV

Rak jajčnikov je tretji najpogostejši rak ţenskih spolnih organov, takoj za rakom maternice

in rakom materničnega vratu (Register raka za Slovenijo 2006 v: Slana, 2007, str. 37).

Glede na pogostost raka pri ţenskah v Sloveniji pa je rak jajčnikov na devetem mestu in

povzroča največjo umrljivost med vsemi raki rodil (Uršič-Vrščaj v: Novaković et al., 2009,

str. 340).

Rak jajčnikov nastane iz različnih vrst celic, najpogostejši, v več kot 90 % primerov, je

epitelijski rak jajčnikov (Kriţ v: Mlakar-Mastnak in Lokar, 2007, str. 75).

Pri ţenskah, mlajših od 20 let, je najpogostejši tumor zarodnega epitelija, pri ţenskah

starejših od 50 let, pa epitelijski rak jajčnikov (Takač v: Mlakar-Mastnak in Lokar, 2007,

str. 66).

Uršič-Vrščaj (v Novaković, 2009, str. 340) opisuje, da so rizični dejavniki pri raku

jajčnikov povezani z reproduktivnimi in genetskimi dejavniki. Tveganje za raka jajčnikov

je povečano pri ţenskah, ki niso rodile ali so rodile po 35. letu. 30- do 60-odstotno

zmanjšanje tveganja za rak jajčnikov naj bi bilo prisotno pri ţenskah, ki so rodile pri 25.

letih ali prej, ki so uporabljale hormonske kontraceptive in so dojile. Tveganje za rak

jajčnikov naj bi bilo zmanjšano tudi pri ţenskah po ligiranju jajcevodov oz. histerektomiji

(brez ooforektomije).

Incidenca raka jajčnikov je med 9 in 17/100.000 in s starostjo narašča, najvišja je v

industrializiranih drţavah (razen Japonske) (Takač v: Mlakar-Mastnak in Lokar, 2007, str.

66). 5-letno preţivetje pacientk s stadijem I ali II znaša 80−93 %, s stadijem III ali IV pa

5−37 % (Uršič-Vrščaj et al., 2001, str. 29). V ZDA je doţivljenjsko tveganje za nastanek

raka jajčnikov 1 na 70. V Sloveniji vsako leto zboli pribliţno 1,5 % več ţensk. Največ jih

zboli na področju Ribnice, Hrastnika in Logatca, najmanj pa na področju Šentjurja pri

Celju in Dravogradu. Rak jajčnikov se pojavlja v vseh starostnih obdobjih, najpogosteje pa

pri ţenskah srednjih let. Največ obolelih pacientk je starih od 60 do 70 let. Pri četrtini

pacientk je rak jajčnikov ugotovljen v I. ali II. stadiju, pri kar treh četrtinah pacientk pa v

III. ali IV. stadiju. Problem pri pacientkah z rakom jajčnikov je, da se bolezen pogosto

odkrije šele v napredovalem stadiju. Rak jajčnikov ima najmanj očitne in razpoznavne


5

bolezenske znake, zato pride do pozne diagnoze, ko je rak ţe v napredovalem stadiju. V

višjih stadijih je rak jajčnikov le zazdravljiva bolezen in je ni mogoče pozdraviti. Z

operacijskim posegom in kemoterapijo se samo podaljša ţivljenje, kakovost ţivljenja pa se

ne izboljša (Uršič-Vrščaj, 2004, str. 21).

3.1 SIMPTOMI RAKA JAJČNIKOV

Zgodnji rak jajčnikov navadno ne povzroča simptomov in znakov, na osnovi katerih bi

lahko posumili na njegovo prisotnost. Navadno so vzrok obiska pri zdravniku simptomi, ki

obsegajo nejasno bolečino v trebuhu, slabo počutje, nepravilnosti menstruacije, dispepsijo

in druge blage prebavne motnje, ki lahko trajajo le nekaj tednov, zato moramo na te

simptome biti pozorni pri vseh ţenskah po 40. letu starosti. Z napredovanjem bolezni se

povečuje količina ascitesa, napetost trebušne stene in slabo počutje, kar je lahko tudi

povezano z respiratornimi simptomi zaradi povečanega intraabdominalnega tlaka in zaradi

transudacije tekočine v plevralno votlino. Redek simptom ali znak bolezni je nepravilna

krvavitev iz noţnice (Takač v: Mlakar-Mastnak in Lokar, 2007, str. 67).

Uršič-Vrščaj (1994, str. 68 in 2004, str. 21) dodaja, da so moţni znaki zgodnje bolezni

predmenstrualne bolečine, bolečine v ţlički, teţave pri odvajanju seča in blata ter nehoteno

uhajanje seča. Značilni znaki napredovale bolezni pa so pomanjkanje apetita, izrazito

hujšanje, bruhanje in zaprtje.

3.2 RAZVRSTITEV TUMORJEV JAJČNIKOV

Tumorje jajčnikov delimo na:

nepravi tumorji jajčnikov (psevdotumorji),

benigni tumorji jajčnikov,

maligni tumorji jajčnikov,

maligni epitelni tumorji jajčnikov (karcinomi),


6

maligni stromalni tumorji jajčnikov,

maligni tumorji zarodnih celic (Takač, 2006, str. 204).

Nepravi tumorji jajčnikov

Predstavljajo posebno skupino, saj niso posledica avtonomne rasti celic tkiva jajčnikov,

ampak nekaterih drugih vzrokov. Označujejo jih tudi kot retencijske ciste (Takač, 1998,

str. 61). Po trdnosti in obliki so skoraj enaki kot pravi tumorji, zato jih z ginekološkim

pregledom teţko razlikujemo, ali so benigni ali maligni, in v ta namen uporabljamo

ultrazvok (UZ). K nepravim tumorjem jajčnikov uvrščamo:

policistične jajčnike,

ciste rumenega telesca,

folikularne ciste,

luteinske ciste,

endometriotične ciste,

paraovarijske ciste.

Zdravljenje je odvisno od vrste in teţav, ponavadi se počaka 2 do 3 mesece, saj nekatere

ciste izginejo same. Zdravimo jih s klasičnimi ali laparoskopskimi operacijami in s

hormoni (Takač in Gorišek v: Takač, 2006, str. 204).

Benigni tumorji jajčnikov

Od 65 do 70 % vseh tumorjev jajčnikov je benignih. Nastanejo z avtonomno rastjo celic

(Takač, 1998, str. 61). Manjši benigni tumorji ne povzročajo simptomov, razen bolečine, ki

jo povzročajo različni zapleti, kot so: torzije, rupture, krvavitve in infekcije tumorja. Veliki

tumorji pritiskajo na okolne organe in s tem povečajo obseg trebuha. Nekateri tumorji so

hormonsko aktivni (granuloza in tekacelični tumorji izločajo hormone) in povzročajo


7

endokrine nepravilnosti (psevdopuberteta, pomenopavzna krvavitev). S pomočjo UZ

pregleda dobimo podatke o tumorju (lega, sestava, prekrvavitev). Znaki pri benignih

tumorji so različni in se kaţejo kot:

manjši tumorji se otipajo pri ginekološkem pregledu,

večje tumorje ugotovimo ob pregledu trebuha, saj so premakljivi (razen

endometrioze in prehodnega vnetja),

večji tumorji so locirani medialno, rektovaginalni prostor je prost, površina je

gladka ali lobulirana,

benigni solidni tumorji so trdi, a gladki.

Poznamo več vrst benignih tumorjev:

epitelni tumorji jajčnikov – so najpogostejši, sem uvrščamo:

serozne cistadenome (na notranji strani seroznega cistadenoma se nahajajo

ţlezne epitelne celice, ki izločajo svetlo rumenkasto serozno tekočino),

mucinozne cistadenome (običajno so večprekatni in napolnjeni s sluzi podobno

vsebino),

endometrioidni tumorji jajčnikov – sestavljeni so iz elementov endometrioze. Imajo

visoko stopnjo moţnosti za maligno degeneracijo,

mezonefroidni tumorji jajčnikov,

mešani tumorji jajčnikov,

nediferencirani in neklasificirani tumorji jajčnikov,

Brennerjev tumor – ima značilne epitelne celice, ki so v posameznih primerih tudi

maligne. Imajo obliko velike, bele, gladke gmote, pogosto so sestavni del

Meigsovega sindroma.

Iz strome jajčnikov nastanejo: fibromi, miomi, lipomi, hondromi, oseomi, miksomi,

granuloza celični tumorji, tekacelični tumorji, arenoblastomi, ginandroblastomi.


8

Benigni tumorji, ki nastanejo iz zarodnih celic, so teratomi (dermoidne celice).

Benigne tumorje zdravimo z operacijo (večino z laparoskopsko operacijsko tehniko), tako

da se tumor v celoti odstrani in pošlje na histopatološko preiskavo (Takač in Gorišek v:

Takač, 2006, str. 205).

Maligni tumorji jajčnikov

Maligne tumorje jajčnikov delimo na:

prvotne (primarne) tumorje, te delimo na:

epitelne tumorje,

stromalne tumorje,

tumorje zarodnih celic.

sekundarne tumorje – so najpogosteje posledica zasevanja malignomov

endometrija, gastrointestinalnega trakta in dojke.

Maligni tumorji so dolgo časa brez simptomov, ko pa se pojavijo, so zelo neznačilni

(izguba apetita, prebavne motnje, neznačilne bolečine, povečan trebuh (ascites,

meteorizem), hujšanje, neredne krvavitve, zato pacientke pridejo na zdravljenje zelo

pozno. Preiskave, ki jih lahko naredijo, da se ugotovi narava tumorja, so: splošni pregled,

ginekološki klinični pregled, biokemijske preiskave (sedimentacija eritrocitov – SR),

določanje tumorskih označevalcev – markerjev (CA 125, APF−alfa-fetoprotein, CEA –

karcinoembrionalni antigen), ultrazvok, računalniška tomografija (CT), jedrska magnetna

resonanca (MR), pozitronska emisijska tomografija (PET), laparoskopija in laparotomija

(pri teh dveh preiskavah se lahko med operacijo (zmrzli rez) odvzame vzorec sumljivega

tkiva in se ga pošlje na takojšnjo mikroskopsko preiskavo; če pokaţe rakasto obolenje, se

lahko ţe med potekajočim posegom ustrezno operira). Primarni maligni tumor jajčnikov je

še vedno pogosto neozdravljiva bolezen, saj letno zboli v Sloveniji okrog 130 ţensk. Pri

pribliţno 70 % pacientk se tudi z najsodobnejšimi načini zdravljenja ne more doseči trajne


9

ozdravitve, v najboljšem primeru se le izboljša kvaliteta ţivljenja in podaljša čas preţivetja

(Takač in Gorišek v: Takač, 2006, str. 206).

Maligni epitelni tumorji jajčnikov (karcinomi)

Nekateri maligni epitelni tumorji jajčnikov se imenujejo tudi adenokarcinomi. Za maligne

epitelne tumorje jajčnikov je značilna peritonealna razrast, kar pomeni, da se bo maligni

epitelni tumor jajčnikov širil po peritoneju trebušne votline hitreje ali počasneje, odvisno

od agresivnosti samega tumorja in obrambne sposobnosti pacientke (Uršič-Vrščaj v: Fras

et al., 1994, str. 68). Epitelni tumorji jajčnikov so lahko benigni, mejno maligni ali maligni,

med malignimi pa sta še kategoriji nediferenciranih (anaplastičnih, 10−15 %) in

neklasifisiranih tumorjev (Uršič Vrščaj et al., 2001, str. 32). Glede na histološki tip ločimo:

serozni tumorji – so najpogostejši med epitelijskimi tumorji jajčnikov, saj mednje

sodi 30 % vseh tumorjev. Ločimo: benigne (60 %), mejno maligne (10 %) in

maligne (30 %) serozne tumorje,

mucinozni tumorji – jih je 12–15 % vseh tumorjev. Ločimo: benigne (75 %), mejno

maligne (10 %) in maligne (15 %) mucinozne tumorje,

endometrioidni tumorji – predstavljajo 2–4 % vseh tumorjev jajčnikov. Ločimo:

benigne (jih je manj kot 1 %), mejno maligne (2–3 %) in maligne (10–20 %)

endometrioidne tumorje,

svetlocelični tumorji (clear-cell) – predstavljajo 5 % vseh tumorjev jajčnikov,

histološko so podobni benignim tumorjem, le da imajo celice značilnosti malignih

tumorjev,

prehodnocelični tumorji (Brennerjev tumor),

ploščatocelični tumorji,

nediferencirani tumorji,

mešani tumorji – imajo različne lastnosti od navedenih tumorjev (Frković Grazio v:

Lindtner et al., 2002, str. 91).


10

Maligni stromalni tumorji jajčnikov

To so tumorji, ki se razvijejo iz stromalnih (neepitelnih) celic. Sem spadajo:

sarkom jajčnikov - je zelo redek tumor, ki se pojavlja v 1–2 %,

granulozacelični tumor – ga je od 20–30 %, raste hitro in zgodaj zaseva, pri tem pa

izloča spolne hormone; recidivi se lahko pojavijo tudi po dvajsetih letih in več,

tekacelični tumor – izloča ţenske spolne hormone,

androblastomi (arenoblastomi) – jih je 20 %,

ginandroblastomi – so redki (Takač in Gorišek v: Takač, 2006, str. 209).

Maligni tumorji zarodnih celic

Sem spadajo:

disgerminomi – predstavljajo 5 % malignomov jajčnikov in 50 % malignih

tumorjev zarodnih celic. Nastanejo iz spolno nerazvitega zarodnega epitela in

vsebujejo spolno neučinkovito tkivo. Pacientke po operaciji tudi obsevajo.

tumorji rumenjakovega mehurčka in tumorji endodermalnega sinusa – predstavljajo

20 % malignih tumorjev zarodnih celic jajčnikov. So zelo maligni, delno solidni in

delno cistični. Izločajo alfa-fetoprotein (AFP).

negestacijski trofoblastni horiokarcinomi – sestavljeni so iz cito- in

sinciciotrofoblasta. Zrastejo v otroštvu ali adolescenci in izločajo gonadotropine

(HCG).

gonadoblastomi – nastanejo v zakrnelih (disgenetičnih) gonadah oseb, ki imajo

namesto gonad fibrozne trakove ali rudimentarne testise.

teratoblastomi ali nezreli embrionalni teratomi – predstavljajo 20 % tumorjev

zarodnih celic jajčnikov. Pojavijo se v drugem desetletju ţivljenja. Hitro rastejo in


11

hematogeno zasevajo, preţivetje pacientk pa je slabo (Takač in Gorišek v: Takač,

2006, str. 209).

Zdravljenje malignih tumorjev zarodnih celic poteka tako, da se odstrani čim več tumorske

mase iz organizma (citoreduktivna operacija) z organi v trebušni votlini (maternica,

jajčnika z jajcevodi, bezgavke, omentum, slepič). Ponavadi se naredi popolna abdominalna

histerektomija z obojestransko adnesektomijo, z odstranitvijo pečice (omentektomija) in

slepiča (apendektomija) ter pelvično in paraaortno limfadektomijo. Po operaciji se naredi

histopatološka preiskava vseh odstranjenih organov. Pacientko se po operaciji zdravi še s

citostatiki (kemoterapija), nekatere vrste tumorjev pa z obsevanji (radioterapija). 5-letno

preţivetje pacientk z rakom jajčnikov je slabo, saj znaša v povprečju le 30–40 % (Takač in

Gorišek v: Takač, 2006, str. 209). V Sloveniji je v obdobju 1991–2005 za rakom jajčnikov

zbolelo 2661 ţensk (Primic-Ţakelj et al., 2009, str. 178).

3.3 STADIJI RAKA JAJČNIKOV

Rak jajčnikov delimo v štiri stadije, vsak stadij pa še dodatno na posamezne stadije.

Stadiji:

IA – Obolel je en jajčnik, površina in kapsula sta intaktni, ni prisoten ascites, v

izpirkih ni malignih celic.

IB – Prizadeta sta oba jajčnika, površini in kapsuli sta intaktni, brez ascitesa in v

izpirkih ni malignih celic.

IC – Značilnosti IA in IB, poleg tega pa še karcinom na površini jajčnika, ali

ruptura kapsule ali v ascitesu oziroma v izpirkih najdemo maligne celice.

IIA – Karcinom se je razširil na maternico ali jajcevode, površina jajčnika in

kapsula nista prizadeti, ni ascitesa, izpirki so brez malignih celic.

IIB – Rak se je razširil na druga tkiva medenice, površina jajčnika in kapsula sta

neprizadeti, ni ascitesa in izpirki so brez malignih celic.


12

IIC – IIA ali IIB + karcinom na površini, ali ruptura kapsule ali ascites ali maligne

celice v izpirkih.

IIIA – Ugotovimo mikrometastaze v trebušni votlini, v bezgavkah ni zasevkov.

IIIB – Ugotovimo metastaze v trebušni votlini, manjše kot 2 cm, brez zasevkov v

bezgavkah.

IIIC – Ugotovimo metastaze v trebušni votlini, večje kot 2 cm, prisotno je rakasto

tkivo v bezgavkah.

IV – Rak se je razširil, najdemo oddaljene metastaze (jetra, plevra) (Takač in

Gorišek v: Takač, 2006, str. 208).

3.4 DIAGNOSTIČNE METODE

3.4.1 Ginekološki pregled

Ginekološki pregled sestavljajo anamneza, splošna preiskava, preiskava zunanjega

spolovila, preiskava v zrcalih, notranja ginekološka preiskava in druge pomoţne preiskave.

Anamneza

Ginekološka anamneza je večinoma povezana z intimnim ţivljenjem ţenske, zato morata

zdravnik in medicinska sestra spraševati obzirno, pokazati sočutnost in pozorno poslušati

nevšečnosti ter teţave, ki jih pacientka navaja. Pogovor naj poteka v razumljivem jeziku. V

ginekološki anamnezi se pacientko sprašuje o: splošnih podatkih, vzroku zaradi katerega

prihaja na pregled, druţinski anamnezi, prejšnjih boleznih, menstruacijskem ciklusu (kdaj

se je pojavila prva menstruacija, je redna/neredna, na koliko dni se pojavlja, koliko dni

traja, jakost, boleča/neboleča, prvi dan zadnje menstruacije), dosedanjih nosečnostih,

porodih, splavih, izvenmaterničnih nosečnostih, zapletih, morebitnih operacijah in

posledicah, podatkih o kontracepciji (izkušnje, teţave), podatkih o zadnji ginekološki

bolezni ali teţavi (krvavitev – ciklična/aciklična, kako dolgo traja, količina, izgled

krvavitve; izcedek – količina, vonj, kakovost; bolečina – oblika, predel, širjenje), teţavah


13

pri mokrenju in iztrebljanju ter morebitnih teţavah z dojkami, o morebitnih teţavah v

spolnem ţivljenju, socialni anamnezi (sluţba, druţina, stanovanje) ter razvadah, ki jih ima

preiskovanka (kajenje, alkohol, droge) (Borko in Breznik v: Takač, 2006, str. 59).

Splošna preiskava, preiskava trebuha in dojk

Pri ginekološkem pregledu zdravnik pregleda tudi trebuh in dojke, saj se lahko pri

ginekološki bolezni odkrijejo spremembe tudi na tem predelu telesa. Preiskava je

sestavljena iz ogledovanja (inspekcije), otipavanja (palpacije), redkeje pa se uporablja

pretrkavanje (perskusija), osluškavanje (avskultacija) in druge pomoţne preiskave.

Po pregledu trebuha in dojk sledi preiskava zunanjega spolovila, preiskava v zrcalu in nato

notranja ginekološka preiskava (Borko in Breznik v: Takač, 2006, str. 60).

Preiskava zunanjega spolovila

Pri preiskavi zunanjega spolovila si zdravnik ogleduje vulvo (inspekcija). Pri tem vidi

normalno stanje ali bolezenske spremembe. Pregleda se poraščenost nadsramja (ţenski,

moški tip), velikost in obliko ščegetavčka, velike in male sramne ustne, zunanje ustje

sečnice, preddvor, vhod v noţnico, ki jo lahko zapira deviška koţica ali kjer po porodu

vidimo njene mirtaste ostanke, zadnjo ustnično vez, presredek in analno odprtino. Sledi še

tipanje (palpacija) zunanjega spolovila, zdravnik najpogosteje otipa velike in male sramne

ustne in Bartholinove ţleze (Borko in Breznik v: Takač, 2006, str. 60).

Preiskava v zrcalih

Noţnico in noţnični del materničnega vratu pregleda zdravnik v zrcalih (spekulih), in sicer

tako, da si ogleduje noţnične stene in noţnične oboke. Najvaţnejši je ogled noţničnega

dela materničnega vratu. Noţnični izcedek in izcedek vratnega kanala odvzame pred

notranjo ginekološko preiskavo z leseno lopatico, palčko, ki je ovita z vato, ali s platinsko

zanko. Izcedek pregleda pod mikroskopom ali pa ga pošlje na preiskavo v laboratorij.

Sledita odvzem brisa za citološko preiskavo (PAPA-test) in kolposkopija.

Preiskava v spekulih je praviloma pred bimanualno vaginoabdominalno preiskavo, zlasti

če se odvzame bris za citološko preiskavo ali opravi kolposkopija.


14

Zdravnik vstavi spekulum po Simmsu v noţnico tako, da s palcem in kazalcem leve

orokavičene roke razmakne male sramne ustne, da se prikaţe noţnični vhod. Pri

dvodelnem spekulumu vstavi vedno najprej zadnjo lopatico, in sicer poševno naprej ter

navzdol z desno orokavičeno roko. Spekulum potiska naprej in navzdol, ko doseţe

polovico noţnice, zadnjo lopato izravna in postavi vodoravno. Sprednjo lopato uvaja na

enak način, vendar mora paziti, da ne pritiska na občutljive dele ali pa da z obema

lopatama ne preščipne noţnice. Med obema lopatama se prikaţe noţnični del materničnega

vratu.

Kljunasti spekulum (račji kljun, cuzco) se uvaja enako kot dvodelna zrcala. Z zapiranjem

in odpiranjem obeh krakov se dobi dovolj prostora za dober pregled noţničnega dela

materničnega vratu (velikost in obliko porcije, obliko zunanjega materničnega ustja,

količino in kvaliteto cervikalne sluzi itd.), za odvzem brisa za citološko preiskavo,

bakteriološki pregled ali kolposkopijo (Borko in Breznik v: Takač, 2006, str. 61).

Notranja ginekološka preiskava

Otipavanje (palpacijo) opravi zdravnik z notranjo ginekološko preiskavo skozi noţnico

(vaginalna preiskava) ali danko (rektalna preiskava).

Dvoročna (bimanualna) ginekološka preiskava skozi noţnico (vagino-abdominalna)

poteka tako, da zdravnik najprej razmakne male sramne ustne s palcem in kazalcem leve

orokavičene roke, nato previdno potisne v noţnico kazalec in sredinec desne orokavičene

roke ter odmakne levo roko. Tako ugotavlja dolţino, širino in nagubanost noţnice,

morebitne razvojne nepravilnosti, bolezenske rezistence, otiplje vse štiri noţnične oboke

(tudi spremembe) ter noţnični del maternice (pri nuliparah stoţčasta ali koničasta, pri

multiparah valjasta). Zunanje maternično ustje je pri nuliparah jamičasto, pri multiparah pa

prečno rezavo. Nato poloţi levo roko na potrebušje. Kazalec in sredinec desne orokavičene

roke uvede v zadnji noţnični obok (forniks) in s pritiskom na maternični vrat skuša

dvigniti maternico ter jo z levo roko zaobjeti. S tipanjem lahko preišče maternico in njene

najpomembnejše lastnosti, kot so:

lega (anteverzija – fleksija ali retroverzija – fleksija),

velikost (majhna ali povečana),


15

trdota (trda ali mehka),

površina in oblika (gladka ali neravna površina),

premakljivost (premakljiva ali slabo premakljiva, lahko celo nepremakljiva –

fiksirana),

občutljivost (neobčutljiva ali občutljiva ali boleča).

Maternične priveske otiplje skozi stranska forniksa. Zunanja in notranja roka morata biti

usklajeni, saj se s tem ugotovijo nepravilnosti in bolezenske občutljivosti. Pri zdravi ţenski

so adneksi komaj tipljivi ali pa sploh niso. Sočasno otipava še parametrije (so proţni,

mehki) in druge organe v mali medenici ter njeno steno.

Dvoročna (bimanualna) ginekološka preiskava skozi danko (rekto-abdominalna)

poteka tako, da zdravnik potisne v danko z vazelinom namazan kazalec in mezinec desne

orokavičene roke, leva roka pa je na potrebušju. Ta preiskava se uporablja pri deklicah in

ţenskah z nepoškodovano deviško koţico ter kot dodaten pregled pri nekaterih

ginekoloških boleznih.

Rekto-vaginalna preiskava poteka tako, da zdravnik kazalec desne orokavičene roke

potisne v noţnico, sredinec pa v danko (Borko in Breznik v: Takač, 2006, str. 62).

Ginekološki izvid

Ko je ginekološka preiskava končana, zdravnik zapiše anamnezo in ginekološki status.

Nepravilnosti dokumentira s skicami, ţenske spolne organe in ugotovljene nepravilnosti

grafično prikaţe v treh ravninah (sagitalni, frontalni, horizontalni) (Borko in Breznik v:

Takač, 2006, str. 65).

3.4.2 Endoskopske metode

Endoskopske metode so skupina posegov, pri katerih posebna optična naprava, optični

medij (plin, tekočina) in vir hladne svetlobe omogočajo ogledovanje trebušnih organov ter

njihove notranjosti. To so invazivne preiskave, ki se izvajajo v aseptičnih pogojih v lokalni


16

oz. splošni anesteziji ali brez nje. K endoskopskim metodam prištevamo: vaginoskopijo,

histeroskopijo in laparoskopijo (But v: Takač, 2006, str. 71).

Vaginoskopija

Vaginoskopija je metoda, ki se v otroški in adolescentni ginekologiji uporablja predvsem

za diagnozo bolezenskih stanj v noţnici (vnetja, tujki, krvavitve, tumorji).

Histeroskopija

Histeroskopija je diagnostična in terapevtska metoda, ki omogoča ogledovanje

cervikalnega kanala in maternične votline. Izvaja se brez ali s pomočjo lokalne anestezije.

Histeroskopija omogoča odstranitev endometrijskih polipov, zarastlin, submukoznih

miomov, resecira se lahko septum maternice in s tem odstrani dejavnike, ki so povezani z

neplodnostjo in nastankom spontanega splava, odstranitev manjših polipov, odvzem tkiva

za histološko preiskavo. Poseg se ne izvaja pri raku materničnega vratu, akutnem vnetju

jajčnikov in nosečnosti. Zapleti, kot so poškodba materničnega vratu, krvavitve, perforacija

maternice in vnetje rodil, so redki (But v: Takač, 2006, str. 71).

Laparoskopija

Laparoskopija se vsakodnevno uporablja v diagnostične in terapevtske namene.

Laparoskopija se izvaja s pomočjo CO2, uvajanja hladne svetlobe in podaljšanim

delovanjem optičnega instrumenta (Šimić v: Kurjak et al., 1995, str. 601).

Diagnostično laparoskopijo uporabljamo pri ugotavljanju vzrokov neplodnosti (ocena

prehodnosti jajcevodov s prebrizgavanjem – hidropertubacijo, ocena razvojnih

nepravilnosti maternice in zarastlin po prebolelem vnetju rodil in po operaciji ali zaradi

endometrioze), pri razjasnitvi kroničnih bolečin v spodnjem delu trebuha in pri

diferencialni diagnozi adneksalnih tumorjev.

Operativno ali terapevtsko laparoskopijo se uporablja za operativne posege, kot so:

sterilizacija, operacija zunaj maternične nosečnosti, odstranitev tumorjev jajčnika ali

maternice, odstranitev maternice, mikrokirurški posegi na jajcevodih.

Laparoskopije se ne sme opravljati pri teţkih srčnih in pljučnih pacientkah, pri pacientkah,

ki imajo kilo trebušne stene ali trebušne prepone (diafragme), pri izrazito debelih


17

pacientkah, pri pacientki, ki je imela več laparotomij, pri pacientki, ki ima motnje

strjevanja krvi ali je noseča več kot dvajset tednov.

Zapleti, ki se lahko pojavijo pri laparoskopiji, so: pre- in retroperitonealni emfizem, redko

podkoţni, nabod votlih organov (črevo, mehur), retroperitoneja in poškodba velike ţile

(But v: Takač, 2006, str.72).

Kuldoskopija oz. trasvaginalna hidrolaparoskopija je endoskopska metoda, pri kateri se

optični instrument uvaja skozi vaginalni svod (fornix) in se uporablja predvsem pri

diagnostiki ţenske neplodnosti (Šimić v: Kurjak et al., 1995, str. 615).

Cistouretroskopija je metoda, namenjena ogledovanju notranjosti mehurja in sečnice. V

onkologiji se izvaja predooperativno pri ugotavljanju razširjenosti raka materničnega vratu

in v uroginekologiji predvsem pri diagnostiki uhajanja vode (urinska inkontinenca). Poseg

se opravlja brez anestezije.

Rektoskopija je metoda, namenjena ogledovanju notranjosti končnega dela debelega

črevesa (rektosigme). V ginekologiji se opravlja, kadar ţelijo ugotoviti razširjenost

ginekoloških malignomov oz. pri diferencialni diagnozi tumorjev male medenice (But v:

Takač, 2006, str. 74).

3.4.3 Slikovne diagnostične metode

K slikovnim diagnostičnim metodam spadajo ultrazvočni pregled, rentgenske metode in

ostale diagnostične metode.

Ultrazvočni pregled

Med slikovnimi metodami se je ob dvodimenzionalnem ultrazvoku (UZ) v zadnjih letih

močno uveljavil Dopplerjev UZ, ki omogoča analizo oţiljenosti posameznih organov.

Številni strokovnjaki so ga pričeli uporabljati tudi na področju diagnostike tumorjev.

Omogoča tudi odkrivanje malignoma v morfološko normalnem jajčniku (Takač, 1998, str.

62).


18

Rentgenske metode

Med rentgenske metode spadajo histerosalpingografija (HSG), uretrocistografija in

limfografija.

Histerosalpinografija je preiskovalna metoda, s katero se prikaţe votli sistem maternice

in jajcevodov. Najpogosteje se izvaja pri proučevanju vzrokov neplodnosti. Zapleti so

redki, lahko pride do vnetja rodil. Poseg se ne opravlja pri vnetju rodil, krvavitvi iz

maternice, nosečnosti in preobčutljivosti na kontrastno sredstvo.

Uretrocistografija je namenjena ugotavljanju spremenjenih topografskih odnosov med

sečnikom, sečnico in noţnico.

Limfografija se uporablja za odkrivanje zasevkov (metastaz) v bezgavkah (v mali

medenici, ob aorti) in pri oceni razširjenosti raka na materničnem vratu (But v: Takač,

2006, str. 75).

Ostale slikovne diagnostične metode

Sem spadajo računalniška tomografija (CT), nuklearna magnetna resonanca (MR) in

scintigrafija.

Računalniška tomografija je preiskava, ki se na področju onkologije zelo uporablja, saj z

njeno pomočjo ocenjujejo razširjenost raka na rodilih, iščejo zasevke v mali medenici in

izven nje ter odkrivajo ponovitve rakave bolezni (recidive). Računalniška tomografija je

natančnejša od UZ, tehnično zanesljivejša, vendar je pacientka med preiskavo

izpostavljena sevanju.

Nuklearna magnetna resonanca je slikovna diagnostična metoda. MR v primerjavi s CT-

jem boljše razlikuje mehka tkiva in s tem omogoča boljšo oceno razširjenosti raka,

pacientka pa ni izpostavljena sevanju.

Scintigrafija je diagnostično slikovna metoda, ki se v ginekologiji uporablja za odkrivanje

rakavih zasevkov v kosteh, jetrih in pri iskanju vnetnih procesov v telesu (markirani

levkociti) ter v drugih delih telesa (But v: Takač, 2006, str. 76).


19

3.4.4 Tumorski označevalci

Vse večji pomen ima določanje serumskih vrednosti tumorskih označevalcev (markerjev).

To so snovi, ki jih tumor izloča ali pa se pod njegovim vplivom močneje sproščajo iz

okoliških tkiv. Te snovi so nove ali normalno prisotne, vendar se njihova koncentracija

poveča ob vplivu malignega procesa. Dokazujemo jih v telesnih tekočinah z encimsko

imunskimi testi. S tumorskimi markerji si pomagamo pri zgodnji diagnostiki rakavih

bolezni, spremljanju uspešnosti zdravljenja, spremljanju pacientk po zaključku zdravljenja

(follow-up) in pri odkrivanju recidivov bolezni (But v: Takač, 2006, str. 79).

3.5 ZDRAVLJENJE RAKA JAJČNIKOV

Zdravljenje vsakega posameznega pacienta z rakom je odvisno od vrste raka in njegove

razširjenosti ob postavitvi diagnoze. Razširjenost bolezni določamo s kliničnim pregledom,

radiološkimi preiskavami in pri nekaterih vrstah z določitvami tumorskih označevalcev v

krvi. Zdravljenje raka je multidisciplinarno. Najboljše prvo zdravljenje za vsakega

posameznega pacienta morajo pred njegovim začetkom določiti zdravnik kirurg,

radioterapevt in zdravnik onkolog. Ti strokovnjaki na konziliju določijo najprimernejše

zdravljenje, saj je le-to za izid bolezni najpomembnejše. Priporočljivo je, da se pacientka

pred začetkom natančno pogovori s svojim onkologom o načrtovanem zdravljenju,

njegovem poteku in učinkovitosti ter nezaţelenih učinkih, takojšnjih in kasnih (Boštnar et

al., 2007, str. 8).

Za zdravljenje raka jajčnikov uporabljamo več načinov zdravljenja:

kirurško zdravljenje raka jajčnikov,

zdravljenje raka jajčnikov s citostatiki (kemoterapija),

hormonsko zdravljenje raka jajčnikov,

zdravljenje raka jajčnikov z obsevanjem (radioterapija).


20

3.5.1 Kirurško zdravljenje raka jajčnikov

Strokovno ustrezno in agresivno kirurško zdravljenje v usposobljeni ginekološko-

onkološki ustanovi je prvi pogoj za uspešno zdravljenje. Osnovni kirurški poseg vključuje

histerektomijo, bilateralno salpingo-ooforektomijo, omentektomijo in apendektomijo

(Uršič-Vrščaj v: Novaković et al., 2009, str. 341). Odstrani se tudi organe v trebušni

votlini, v katere maligne celice najpogosteje zasevajo (maternica, jajčnik, jajcevoda,

bezgavke, omentum, slepič). Navadno naredijo popolno abdominalno histerektomijo z

obojestransko adneksektomijo, odstranijo pečico (omentektomija) in slepič

(apendektomija) ter naredijo pelvično in paraaortno limfadektomijo. Zelo pomembna je

natančna histološka preiskava vseh odstranjenih organov, ki edina omogoča zanesljivo

določitev razširjenosti in stopnjo bolezni (Takač in Gorišek v: Takač, 2006, str. 210). Pri

pacientkah z epitelnim ali neepitelnim rakom (stadij II, III ali IV) vključuje osnovni

kirurški poseg t. i. citoredukcijo. To pomeni čim bolj popolno odstranitev vseh

makroskopsko vidnih metastaz (moţne radikalna disekcija pelvičnih bezgavk, resekcija

črevesa, splenektomija itd.). Odstranitev vseh makroskopsko vidnih metastaz v

abdominalni votlini je optimalna, sprejemljiva pa vsaj v velikosti manj kot 1 cm (Uršič-

Vrščaj, 2009, str. 341). Zdravniki se zavzemajo za to, da po odstranitvi tumorja ne bi v

telesu ostal rezidualni tumor, kar pa vedno ni moţno narediti. Pri pacientkah, pri katerih

bolezen ne napreduje, se lahko odstrani ves tumor in v telesu ne ostane več. Pri pacientkah,

pri katerih je bolezen ţe napredovala, pa je manjša verjetnost, da v telesu le-ta ne ostane. V

III. in IV. stadiju bolezni raka jajčnika imajo pacientke stopnjo preţivetja od 55 %, če je

rezidualni tumor manjši od 1 cm, če je pa ta večji od 1 cm pa je stopnja preţivetja od 21 %

(Mladenović-Segedi, 2009, str. 34).

3.5.2 Zdravljenje raka jajčnikov s citostatiki

Kemoterapija (citostatiki) je eden od načinov sistemskega zdravljenja raka. Je zdravljenje z

zdravili citostatiki, ki delujejo tako, da zaustavijo rast celic oziroma jih okvarjajo,

zastrupljajo. Princip delovanja citostatikov temelji na razliki med hitrostjo delitve in rasti

tumorja ter zdravega tkiva. Citostatiki ne učinkujejo le na rakaste celice, ampak tudi na


21

zdrave celice in tako povzročajo nezaţelene učinke. Onkolog se pri vsaki posameznici

odloči za najprimernejši citostatik oziroma kombinacijo le-teh in določi zaporedje oziroma

pogostost jemanja na osnovi znanja o njihovem delovanju, znani učinkovitosti pri določeni

vrsti raka ter znanih nezaţelenih učinkih. Danes se uporablja 30 do 40 različnih

citostatikov. Ker nimajo enakega mehanizma delovanja, se tudi njihovi neţeleni učinki

razlikujejo. Za zdravljenje se uporablja bodisi en citostatik (monoterapija) ali več

citostatikov sočasno (polikemoterapija).

Kemoterapijo se uporablja kot dopolnilno zdravljenje ali za zdravljenje bolezni, ki je

razsejana. Večji del pacientk z rakom, ki se danes zdravijo z operacijo, prejema še

dopolnilno (adjuvantno) kemoterapijo. To pomeni, da pacientke po kirurški odstranitvi

raka prejemajo še kemoterapijo, da bi zmanjšali tveganje za ponovitev bolezni.

Kemoterapija bi naj uničila posamezne maligne celice, ki so lahko v telesu še prisotne. Vse

pacientke z rakom se seveda ne zdravijo s citostatiki, vendar pa je pri raku jajčnikov to

zdravljenje priporočljivo (Borštnar et al., 2007, str. 11).

Pri dobro diferenciranih tumorjih v stadiju IA in IB raka jajčnikov ni potrebno dopolnilno

zdravljenje s citostatiki, pri vseh ostalih stadijih raka jajčnikov pa je potrebno (Takač v:

Mlakar-Mastnak in Lokar, 2007, str. 65).

Pred vsako naslednjo kemoterapijo pacientko pregleda onkolog in na podlagi kliničnega

pregleda, neţelenih učinkov po prejšnjem ciklusu kemoterapije in izvidov krvnih preiskav

presodi, ali se lahko zdravljenje nadaljuje.

Kot vse druge vrste zdravil, so tudi citostatiki v obliki injekcij, tablet, kapsul, izjemoma

mazil. Večina jih je preteţno v obliki injekcij in infuzij, manjši del pa v obliki tablet in

kapsul. Značilno za citostatike je, da zdravljenje poteka v določenih presledkih,

najpogosteje vsake tri tedne, govorimo o ciklusu ali krogu kemoterapije (npr. vsake tri

tedne), to pa zato, da se zdrave celice, ki so okvarjene, obnovijo. Potrebnih je več

zaporednih ciklusov kemoterapije, najpogosteje od štiri do osem. Seveda pa je trajanje

zdravljenja odvisno od učinka zdravila in njegovih neţelenih učinkov. Lahko se zgodi, da

se v času med ciklusi kemoterapije tumorske celice obnovijo in takrat kemoterapija ni

uspešna, zato je potrebnih več kemoterapij. Prejemanje kemoterapije je odvisno od vrste

citostatikov, ali jih bodo pacientke prejemale ambulantno in potem odšle domov ali


22

hospitalno ter krajši čas ostale v bolnišnici. Citostatike v obliki tablet in kapsul pa

pacientka po zdravnikovih navodilih lahko jemlje doma.

Za pacientko, ki prejema kemoterapijo, je izredno pomembno, da ji zdravnik natančno

razloţi nezaţelene učinke, in sicer zato, da je ne bi prehudo presenetili. Dobro je, če je

nanje pripravljena in da ve, kako pravilno in pravočasno ukrepati. Neţeleni učinki, ki lahko

spremljajo kemoterapijo, so:

slabost, bruhanje,

izguba apetita,

sprememba okusa in vonja,

okvara sluznic,

zaprtje,

driska,

delovanje na kostni mozeg,

povečana dovzetnost za okuţbe,

bolečine v mišicah in sklepih,

koţne spremembe,

izguba las,

spremembe nohtov,

kronična utrujenost,

otekanje,

neţeleni učinki na različne organe,

strah,

depresija,


23

teţave pomnjenja in koncentracije.

Večina neprijetnih nezaţelenih učinkov je blagih, če se sočasno predpišejo še sodobna

podporna zdravila (Borštnar et al., 2007, str. 12).

Pomembno je, da pacientka razume, da odgovori na kemoterapijo ne pomenijo vedno

podaljšanja preţivetja. Pogosto so glavni cilji zdravljenja izboljšanje kakovosti ţivljenja in

optimalizacija telesnih funkcij. Vsako zdravljenje, ki lahko poslabša navedene funkcije,

navadno ni upravičeno. Pomembno je, da se v proces odločanja vključi tudi pacientkino

druţino in prijatelje.

Pri zdravljenju raka jajčnikov je prva izbira sistemskega zdravljenja kombinacija

paklitaksela ali docetaksela s karboplatino. Pri pacientkah z rakom jajčnikov se pri

zdravljenju s kemoterapijo citostatiki aplicirajo v šestih krogih v tritedenskih intervalih. V

primeru ponovitve bolezni se odločajo za ponovno zdravljenje z istimi ali drugimi

citostatiki. Vzdrţevalna kemoterapija po običajno šestih krogih podaljša čas do ponovitve

bolezni, a ne izboljšuje skupnega preţivetja. Takšno zdravljenje se priporoča le

pacientkam, ki razumejo pomen tovrstnega zdravljenja in njegove stranske učinke.

Za zdravljenje raka jajčnikov se priporočajo naslednje sheme sistemskega zdravljenja:

paklitaksel 175mg/m² v 3 urah/karboplatina AUC 6 v 1 uri,

docetaksel 75 mg/m² v 1 uri/karboplatina AUC 5 v 1 uri.

V poštev pridejo tudi sheme:

paklitaksel 135 mg/m² v 24 urah/cisplatina 75 mg/m² v 6 urah,

paklitaksel 175 mg/m² v 3 urah/cisplatina 75 mg/m² v 6 urah (Takač v: Mlakar-

Mastnak in Lokar, 2007, str. 71).

3.5.3 Hormonsko zdravljenje raka jajčnikov

Pri ţenski so prisotni spolni hormoni estrogeni, ki lahko pospešujejo rast in zasevanje

določenih rakov. Hormonsko zdravljenje temelji na zniţanju ravni ţenskih spolnih


24

hormonov oziroma zasedbi hormonskih receptorjev, na katere se spolni hormoni veţejo,

kar zavre rast in zasevanje raka. Hormonsko zdravljenje je sistemsko zdravljenje za

tumorje, ki imajo prisotne hormonske receptorje. Ločimo estrogenske (ER) in

progesteronske (PR) hormonske receptorje. Hormonsko zdravljenje se priporoča kot

dopolnilno sistemsko zdravljenje po kirurški odstranitvi tumorja. Vrsta hormonskega

zdravljenja je odvisna predvsem od hormonskega stanja ţenske, ali ima redne menstruacije

(predmenopavzno stanje) ali je v pomenopavzi (pomenopavzno stanje). Moţnosti

hormonskega zdravljenja predmenopavznih ţensk so odstranitev jajčnikov (kirurško, z

obsevanjem ali z zdravili) ali antiestrogen tamoksifen oz. kombinacija obeh. Pri

pomenopavznih ţenskah pa je moţno hormonsko zdravljenje s tamoksifenom ali

aromataznimi zaviralci (Borštnar et al., 2007, str. 16).

Neţeleni učinki hormonskega zdravljenja so drugačni kot ob zdravljenju s citostatičnimi

ali biološkimi sistemskimi zdravili. Nekateri so splošni, nekateri pa vezani na določena

hormonska zdravila. Splošni neţeleni učinki so skupni za vse oblike hormonskega

zdravljenja in so posledica zniţanja ravni spolnih hormonov v krvi, estrogenov pri

ţenskah. Hormonsko zdravljenje se pri pacientkah z rakom jajčnikov uporablja le v redkih

primerih (Borštnar et al., 2007, str. 17).

3.5.4 Zdravljenje raka jajčnikov z obsevanjem

Obsevanje (radioterapija) je ena od treh metod, ki se najpogosteje uporablja pri zdravljenju

rakave bolezni, saj se z dodatnim pooperativnim zdravljenjem skuša preprečiti ponovitev

bolezni. Podobno kot pri kirurških posegih, gre tudi tukaj za lokalno zdravljenje, kjer se z

ionizirajočimi ţarki uničuje rakave celice. Obsevanje traja včasih zelo dolgo, tudi do 40-

krat, kar traja do osem tednov. Cilj obsevanja je uničiti tumor in pri tem poškodovati čim

manj zdravega sosednjega tkiva. Tako kot pri vsakem zdravljenju, se tudi tukaj pojavijo

neţeleni stranski učinki. Poznamo akutne, ki se pojavijo med zdravljenjem in izzvenijo po

končanem zdravljenju, ter kronične, ki se lahko pojavijo po končanem zdravljenju in lahko

trajajo vse ţivljenje (Oblak, 2005).


25

Napotitev pacientke na obsevanje je potrebna, kadar kirurg tumorja ne more odstraniti v

celoti in ko je pri patohistološkem pregledu med operacijo odstranjenega tkiva ugotovljena

prisotnost t.i. neugodnih napovednih dejavnikov, ki povečujejo verjetnost ponovitve

bolezni. V navedenih primerih radioterapija torej dopolnjuje operativno zdravljenje.

Radioterapija pa lahko nastopa tudi samostojno oziroma v kombinaciji s kemoterapijo,

brez predhodne operacije, pri pacientkah z močno napredovalo boleznijo, ko operacija ni

več tehnično izvedljiva ali smiselna, kadar pacientka zaradi spremljajočih obolenj ni

primerna za operativni poseg v splošni anesteziji ali ga iz različnih razlogov zavrne.

Akutni neţeleni učinki obsevanj, ki na koncu zdravljenja izzvenijo, so:

vnetje sluznic (mukozitis),

vnetje koţe (dermatitis),

vnetje parenhimskih tkiv (npr. pljuč ali jeter),

spremembe v sestavi in količini izločene sline oziroma sluzi (Strojan, 2006).

Slina in sluzni izločki postanejo gosti in lepljivi, zmanjša se njihova količina. Vnetje

sluznic, ki vključujejo tudi spremembe v sestavi ustne sluznice in povzročajo občutek

pekoče do hude bolečine v ustih, privedejo do izgube baktericidnega in vlaţilnega

delovanja sline oziroma sluzi ter do sprememb v sestavi lokalne mikroflore in pogostih, še

posebej glivičnih okuţb ustne sluznice.

Kronični neţeleni učinki, ki se lahko pojavijo mesece in leta pozneje z nepopravljivimi

spremembami in lahko z leti po zdravljenju napredujejo, so:

koţa postane tanjša,

pigmentacija spremenljiva,

podkoţje očvrsti,

podobne spremembe se pojavljajo tudi na sluznicah,

delovanje slinavk, sluznih in drugih ţlez je spremenjeno (Strojan, 2006).


26

Pri obsevanju je zelo pomembno pacientkino sodelovanje in upoštevanje navodil

zdravljenja. Obsevanja se praviloma ne prekinjajo, razen v primerih, ko so prisotni tudi

neţeleni pojavi, vendar se zdravljenje prekine za čim krajši čas. Obsevanje se ne prekinja

zato, ker med premorom rakave celice ne čakajo, marveč rastejo, se mnoţijo in s tem je

pričakovani uspeh zdravljenja slabši. Pacientke z rakom jajčnikov se obseva le v redkih

primerih (Oblak, 2005).


27

4 PREDOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE

Z RAKOM JAJČNIKOV

4.1 SPREJEM PACIENTKE NA ODDELEK

Sprejem pacientke na oddelek poteka po določenem standardu. Po opravljenem pregledu v

sprejemni ambulanti, kjer se pregleda tudi pacientkina dokumentacija (zdravstvena kartica,

dodatno zavarovanje oziroma eventualni nadstandard, napotnica pristojnega zdravnika,

morebitne odpustnice prejšnjih hospitalizacij), se pacientko sprejme na oddelek, kjer se jo

higiensko uredi in preobleče.

Sprejem pacientke na planiran operacijski poseg je načrtovan. Navadno poteka v

dopoldanskem času. Na oddelku jo sprejme vodja negovalnega tima, ki jo pozdravi, se ji

predstavi in jo seznani z ostalimi člani negovalnega tima. Pri sprejemu so običajno prisotni

tudi svojci. Vodja negovalnega tima jih v pisni in ustni obliki seznani o času obiskov, o

moţnosti pogovora z zdravnikom ter kdaj in na katero telefonsko številko lahko pokličejo

za informacije. Vodja negovalnega tima pregleda tudi vso medicinsko dokumentacijo, ki jo

je pacientka prejela v sprejemni ambulanti.

Dokumenti, ki se pacientki izstavijo ob sprejemu, so:

popis bolezni – predvideni so razdelki za vpis medicinske anamneze, poteka

bolezni, statusa, terapije in vpis končne presoje zdravnika.

temperaturni list – je dokument pacientkine medicinske dokumentacije, ki ima

predvidene razdelke za pacientkine podatke, mreţo za beleţenje podatkov

ţivljenjskih funkcij in podatke o naročeni dieti, terapiji, preiskavah ter za evidenco

telesne teţe in telesne višine, izločanja urina ter blata. Ti podatki omogočajo

spremljanje zdravljenja, zbiranje zdravstveno statističnih podatkov, obračun

stroškov zdravljenja in so dokazilo v pravnih postopkih.

formular za pacientkin pristanek na zdravljenje, diagnostiko in intervencije

zdravstvene nege – podpiše pacientka, svojec ali skrbnik. Pacientkin pristanek

pomeni, da bo lahko po svoji presoji odločala o svojem zdravljenju, potem ko je


28

bila s posegom seznanjena na njej razumljiv način. Pisni pristanek ščiti zdravnika

in medicinsko sestro pred tem, da bi bila pacientka neprostovoljno podvrţena

določenemu načinu zdravljenja (Ivanuša in Ţeleznik, 2008, str. 15).

Zdravnik mora pacientko seznaniti o:

vrsti in namenu operativnega posega,

razpoloţljivih moţnostih in

nevarnostih operativnega posega.

Ko pacientka podpiše soglasje za operativni poseg, se le-ta dokumentira.

Medicinska sestra jo pospremi v bolniško sobo in jo predstavi ostalim pacientkam.

Seznaniti jo je potrebno s posteljno enoto (bolniška postelja, nočna omarica, garderobna

omara), z ostalimi pripomočki (zvonec, nočna lučka), z dnevnim redom (čas vizite,

obrokov, merjenje telesne temperature), hišnim redom (čas obiskov, nočnega počitka,

informacij) in s higienskimi prostori (WC, kopalnica).

Pacientki se izmeri telesna temperatura, arterijski krvni tlak, srčni utrip, telesna teţa in

telesna višina; izmerjene vrednosti se vpiše na temperaturni list. Dodatne informacije dobi

medicinska sestra s pomočjo opazovanja pacientke, pogovora z njo in njenimi svojci,

merjenja vitalnih funkcij ter s pregledom medicinske dokumentacije.

Pomembna je kakovostna negovalna anamneza. V negovalno anamnezo, ki jo medicinska

sestra zapiše v negovalno dokumentacijo, zabeleţi naslednje podatke:

datum in uro sprejema na oddelek,

kontaktno osebo,

osnovne podatke o pacientki (ime in priimek, rojstni podatki, naslov, poklic,

zaposlitev, razlog sprejema, pretekle hospitalizacije, druge bolezni, alergije,

dosedanja zdravila, ortopedski pripomočki),

druţinske razmere,

ţivljenjske, kulturne in verske navade,


29

podatke o funkcionalnem stanju pacientke (dihanje, cirkulacija, prehrana, dieta,

izločanje, odvajanje, stanje hidriranosti, stanje koţe in sluznic, spanje in počitek,

biološki ritem, gibanje telesa in ustrezna lega, mentalna funkcija in duševno stanje,

pacientkine pozitivne in negativne osebnostne lastnosti, komuniciranje, izraţanje

čustev, skrb za lastno zdravje – obisk ginekologa, samopregledovanje dojk,

razvedrilo in rekreacija),

podatke o menstruacijskem ciklusu, kdaj je pacientka dobila prvo menstruacijo

(menarho), na koliko dni se menstruacija pojavlja, ali je redna ali neredna, koliko

dni traja, jakost menstruacijske krvavitve, prisotnost bolečin pred in med

menstruacijo, teţave med menstruacijskim ciklusom (bolečina, vmesni izcedek,

vmesna krvavitev), kdaj je bil prvi dan zadnje menstruacije,

podatke o načinu zanositve, nosečnosti, porodu (carski rez), starost ob prvem

porodu, število spontanih splavov, število umetnih prekinitev nosečnosti, število

izvenmaterničnih nosečnosti, zapleti, morebitne ginekološke operacije,

podatke o kontracepciji (teţave),

podatke o hormonskem nadomestnem zdravljenju,

podatke o spolnem ţivljenju (teţave),

podatke, ki se nanašajo na bolezenski proces, bolečina (mesto, trajanje,

intenzivnost, širjenje, pri katerih aktivnostih …), vaginalni izloček (trajanje,

količina, barva, vonj, konsistenca …), krvavitev (trajanje, moč in količina

(ocenjena na osnovi porabe vloţkov), barva, vsebina – prisotnost koagulov …),

teţave pri izločanju – mokrenju (trajanje, kakšne, koliko, pri katerih aktivnostih

…), teţave pri odvajanju (trajanje, diareja, obstipacija),

sposobnost samooskrbe,

izvidi, ki jih prinaša s seboj in

zabeleţenje pripomočkov in obleke, saj se pacientki priporoča, da dragocenosti

odnesejo svojci, če pa to ni mogoče, jih je potrebno popisati in shraniti v oddelčni

trezor (povzeto po Nerat, 2009).


30

4.2 ZDRAVSTVENA NEGA PRED GINEKOLOŠKO OPERACIJO

Pacientka mora biti na operacijo dobro fizično in psihično pripravljena, saj je tudi od dobre

predoperativne priprave in zdravstvene nege odvisen uspeh kirurškega zdravljenja.

Medicinska sestra ugotavlja pacientkine potrebe po zdravstveni negi in ocenjuje:

pacientkino znanje o zdravljenju (ugotoviti mora, koliko je pacientka seznanjena z

namenom operacije, s pripravo na operacijo in s postoperativno zdravstveno nego

ter rehabilitacijo oziroma katerih informacij nima),

pacientkino psihično pripravljenost na operacijo (na osnovi vedenja in ravnanja

pacientke mora ugotoviti vzroke njene zaskrbljenosti oziroma strahu pred

operacijo) in

pacientkino fizično stanje pred operacijo (sposobnost sporazumevanja, dihanje,

cirkulacija, prehranjenost, izločanje, aktivnost in gibanje pacientke, sposobnost

samooskrbe, počutje, bolečine …) (Ivanuša in Ţeleznik, 2000).

Medicinska sestra na osnovi zbranih podatkov in ugotovljenih potreb določi negovalne

diagnoze, načrtuje negovalne cilje, izvede negovalne intervencije in na koncu vrednoti

zdravstveno nego.

4.2.1 Psihična priprava pacientke na operacijo

Psihična priprava pacientke na operativni poseg je timsko delo in se začne takoj, ko je

pacientka sprejeta na oddelek. Pri psihični pripravi pacientke na operativni poseg

sodelujejo zdravnik operater, zdravnik anesteziolog, medicinske sestre, zdravstveni tehniki,

fizioterapevt in drugi strokovnjaki. Psihična priprava obsega več strokovnih ukrepov

zdravstvene nege, ki temeljijo na razumevanju pacientkinega doţivljanja bolezni in

hospitalizacije.

Ti ukrepi so:

prijazen odnos do pacientke in spoštovanje njenega dostojanstva,


31

vzpostavljanje zaupnega odnosa,

informiranje pacientke in

spodbujanje izraţanja čustev.

Medicinska sestra ima pomembno vlogo pri psihični pripravi pacientke na operativni

poseg, tako da:

pacientki pomaga, da laţje razume in sprejme predvideno operacijo,

razloţi potek priprave na operacijo (zakaj mora biti tešča, posebna priprava

operativnega polja, namen povijanja nog, namen premedikacije, transport v

operacijsko dvorano),

pojasni in razloţi izvedbo vseh negovalnih intervencij, izvedenih pred operacijo,

seznani z namenom enote za intenzivno zdravstveno nego in nadzorom v njej,

seznani s pooperativnimi aktivnostmi,

poskrbi, da dobi pacientka potrebne informacije o namenu, vrsti in načinu operacije

od operaterja,

vzpodbuja pacientko, da bo tudi sama kar najbolje sodelovala pri pripravi na

operacijo, in jo pozitivno motivira za sprejem informacij,

pomaga pacientki pri tistih problemih, ki jih sama ne more rešiti (Ivanuša in

Ţeleznik, 2000, str. 58).

4.2.2 Administrativna priprava na operativni poseg

Administrativna priprava na operativni poseg obsega:

ureditev pacientkine dokumentacije, priloge laboratorijskih in drugih izvidov,

pripravo dogovorjenih obrazcev,


32

pisno posredovanje določenih naročil,

preverjanje količine nalepk,

označitev pacientkine posteljne enote,

označitev pacientke z identifikacijsko zapestnico (na levo roko, če ni naročeno

drugače),

označitev in popis shranjene lastnine,

pisno poročilo o neposredni pripravi pacientke na operativni poseg,

pisno poročilo o neposredni pripravi na predoperativno predajo pacientke v

operacijskih prostorih razumemo kot pripravo, razlago in pridobitev pisnega

soglasja za operativni poseg, anestezijo in transfuzijo (Lipuš-Velički, 2002).

O vseh navedenih podatkih jo informira zdravnik, medicinska sestra pa pripravi obrazce za

podpis in razloţi pacientki njihov pomen. Brez pisne privolitve pacientka ne more biti

operirana, razen v nujnih (kritičnih) primerih (povzeto po Nerat, 2009).

4.2.3 Fizična priprava pacientke na operacijo

Fizično pripravo na operativni poseg delimo na:

splošno ali zgodnjo in

specifično ali neposredno.

K splošni (zgodnji) pripravi na operativni poseg spada:

kontrola vitalnih funkcij,

kontrola telesne višine in teţe (antropološke meritve),


33

odvzem krvi za naročene krvne preiskave in preverjanje laboratorijskih izvidov

(KKS, krvni sladkor, elektroliti, retenti, proteini, CRP, krvna skupina, tumorski

markerji, test strjevanja krvi, morebitno rezerviranje krvi za operacijo),

odvzem urina, kjer se določijo glukoza, proteini, sediment,

snemanje EKG-ja (elektrokardiogram) za oceno srčnega delovanja,

rentgensko slikanje srca in pljuč,

druge specifične preiskave (ginekološki pregled, ginekološki UZ, UZ abdomna, CT

abdomna, mamografija, scintigrafija okostja, spirometrija (vedno pri KOPB –

kronično obstruktivna pljučna bolezen), i.v. urografija),

konziliarni pregledi pri internistu, transfuziologu, anestezistu, diabetologu (pri

pacientki z novo odkrito sladkorno boleznijo ali sladkorno boleznijo od prej),

kardiologu (pri pacientkah s povišanim krvnim tlakom, motnjami srčnega ritma,

anamnestičnem podatku o stenokardiji, novonastala srčna obolenja in srčna

obolenja od prej),

priprava respiratornega sistema (predoperativno učenje dihalnih vaj in

izkašljevanja),

predoperativno učenje gibanja v postelji, posedanja, vstajanja in hoje.

Pregled pri anesteziologu: Pred operacijo pregleda pacientko in njeno dokumentacijo

anestezist, ki pacientko seznani s potekom anestezije. S pacientko se pogovori o:

prejšnjih hospitalizacijah in anestezijah,

zdravilih, ki jih jemlje,

morebitnih preobčutljivostih na določena zdravila,

kajenju in pitju alkohola.


34

Za določanje količine zdravila je anestezistu pomembno razmerje med pacientkino telesno

teţo in telesno višino. Anestezist predpiše tudi večerno uspavalo in sredstvo za pomiritev

(premedikacija), ki ga pacientka dobi eno uro pred operativnim posegom (Lipuš-Velički,

2002).

K neposredni (specifični) pripravi na operativni poseg spada urejanje pacientkinih

spremljajočih obolenj, ki zahtevajo dodatne ukrepe in nadzor v predoperativnem ter

pooperativnem obdobju, in se nanaša na organske sisteme, ki bodo vključeni v operativni

poseg, kot so npr. sladkorna bolezen, kronična ledvična odpoved, kronična obstruktivna

pljučna bolezen in jemanje antikoagulantne terapije (Lipuš-Velički, 2002).

Higienska oskrba pacientke

Dan pred operacijskim posegom se pacientka stušira, umije lasišče in uredi nohte

(odstranitev laka, nohti se pristriţejo). Medicinska sestra skrbi za pravilno izvedbo

postopkov in preveri uspešnost izvedbe. Po higienski oskrbi se pacientka preobleče v sveţe

perilo. Preobleče se tudi bolniška postelja.

Prehrana

Dan pred operativnim posegom lahko pacientka zauţije zajtrk, za kosilo samo juho, pije

naj veliko tekočine, vendar le do 22. ure, nato ne sme zauţiti in popiti ničesar več, saj mora

biti za operativni poseg v splošni anesteziji tešča, kar pomeni, da ne sme ničesar jesti, piti,

lizati in kaditi najmanj 6 ur pred predvidenim operativnim posegom. Pri pacientki s

sladkorno boleznijo je potrebno upoštevati priporočilo diabetologa.


35

Čiščenje črevesja

Čiščenje črevesja pri pacientki poteka po standardu, tako da pacientka dan pred

operativnim posegom vzame zjutraj dve tableti Dulcolax-a, po potrebi se zvečer po

naročilu zdravnika naredi klizmo.

Predoperativna fizioterapija

Izvaja jo fizioterapevt, ki pacientki razloţi pomen pravilnega dihanja in gibanja po

operativnem posegu. Nauči jo pravilnega dihanja z izvajanjem dihalnih vaj in pravilnega

gibanja, posedanja, vstajanja ter hoje po operativnem posegu.

Sedacija pacientke

Na večer pred operativnim posegom dobi pacientka po naročilu anestezista sedativ, da se

naspi in spočije (Lipuš-Velički, 2002).

4.3 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE NA DAN OPERATIVNEGA

POSEGA

Priprava pacientke na dan operativnega posega poteka po sledečem standardu:

Meritev vitalnih funkcij in ocena pacientkinega stanja

Na dan operativnega posega se pacientki najprej izmerijo vitalne funkcije (telesna

temperatura, arterijski krvni tlak, srčni utrip), v primeru patoloških sprememb se o stanju

pacientke obvesti zdravnika.


36

Higienska oskrba pacientke

K higienski oskrbi pacientke spada jutranja toaleta in priprava operativnega polja. Britje se

opravi po standardu priprave operativnega polja za operacijo. Po britju se pacientka

preobleče v sveţe perilo za operacijske prostore. Preobleče se tudi bolniška postelja. Po

higienski oskrbi se pacientki na levo zapestje namesti identifikacijska zapestnica.

Odstranitev telesnih pomagal in nakita ter shranjevanje pacientkine lastnine

Pred operacijo se morajo odstraniti vsi telesni pripomočki: zobna proteza, očala in očesne

proteze. Slušni aparat se praviloma odstrani v operacijskih prostorih. Snameta se tudi nakit

in ura. Opravi se popis stvari, ki ga pacientka potrdi s svojim podpisom.

Aplikacija premedikacije

Aplikacija premedikacije (sredstvo za pomiritev) je neposredna priprava na operacijo.

Premedikacija se aplicira po pisnem naročilu anesteziologa in se označi na pripravljenem

listu za premedikacijo. Po aplicirani premedikaciji pacientka ne sme več vstati, treba pa jo

je opazovati vse do odhoda v operacijske prostore. Čas dajanja premedikacije je treba

dokumentirati, prav tako ime medicinske sestre, ki je zdravilo dala (Lipuš-Velički, 2002).

4.3.1 Transport pacientke v operacijsko sobo

Pacientko se v operacijsko sobo pelje vedno na postelji. Spremlja jo sobna medicinska

sestra, ki preveri priimek, ime in rojstne podatke pacientke. Ponovno preveri, ali je tešča,

ali je odstranila zobno protezo in očesne leče, če jih ima. Preveri dokumentacijo in

pacientko pripelje do rdeče črte v operacijskem bloku, ki označuje omejenost gibanja, z

vso potrebno dokumentacijo in z zdravili, ki so bila pripravljena na oddelku in jih mora

pacientka prejeti perioperativno. Oddelčna medicinska sestra preda pacientko operacijski

medicinski sestri in jo opozori na morebitne posebnosti.


37

Pri premeščanju pacientke na operacijsko mizo morata biti bolniška postelja in operacijska

miza rahlo zvrnjeni. Pri premeščanju je potrebno pacientki pomagati in paziti, da se ne

poškoduje; prav tako ji je treba zagotoviti diskretnost. Prisotne so lahko le osebe, ki so pri

tem nujno potrebne. Paziti je treba, da se pacientke po nepotrebnem ne razkriva.

Medicinska sestra vzpostavi stik tudi s svojci in jih seznani s pribliţnim časom vrnitve

pacientke na oddelek in kdaj se lahko pogovorijo z operaterjem (Lipuš-Velički, 2002).


38

5 POOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE Z

RAKOM JAJČNIKOV

Pooperativno zdravstveno nego delimo na dve obdobji:

a) Neposredno po operaciji je obdobje zbujanja pacientke. Ko se pacientka zbudi in so

njene vitalne funkcije stabilne, jo premestimo v enoto za intenzivno zdravstveno

nego, kjer ostane tako dolgo, da se njeno zdravstveno stanje stabilizira in je lahko

premeščena na oddelek. Značilnosti pacientke po operaciji in splošni anesteziji so:

zaspanost, psihomotorični nemir, motnje v dojemanju, motnje v motoričnih

funkcijah, navzea in bruhanje. To je najbolj kritično obdobje za pacientko.

Medicinske sestre morajo imeti znanje in sposobnosti, da prepoznajo spremembe in

pravočasno ter pravilno ukrepajo.

b) Drugo obdobje pacientkinega okrevanja se nadaljuje po uspešnem zbujanju in

stabiliziranju vitalnih funkcij. Traja od prihoda pacientke na oddelek do odpusta iz

bolnišnice. Zdravstvena nega je usmerjena v neprekinjeno pomoč pacientki pri

okrevanju, spremljanju in zmanjševanju nevarnosti zapletov in pripravo pacientke

na odpust. Čas okrevanja je pri vsaki pacientki različno dolg. V tem času je

potrebno pacientko in svojce pripraviti na samostojno oskrbo, ter zagotoviti

dodatno pomoč in sredstva, ki jih bo potrebovala pri negi (Ivanuša in Ţeleznik,

2009, str. 518).

Cilj pooperativnega obdobja je vrnitev pacientke v stanje, kakršno je bilo pred operacijo.

5.1 SPREJEM PACIENTKE IZ OPERACIJSKE SOBE V ENOTO ZA

INTENZIVNO ZDRAVSTVENO NEGO

Na sprejem pacientke iz operacijske sobe se začne medicinska sestra v enoti za intenzivno

zdravstveno nego pripravljati, ko izve, da bo pacientka operirana. Vedeti mora, koliko

pacientk bo operiranih in koliko jih bo ostalo v enoti za intenzivno zdravstveno nego za en

dan ali več.


39

Pripravljenih mora biti dovolj prostih bolniških postelj. Pacientke se razporedijo glede na

vrsto operacije, zdravstveno in negovalno stanje, glede na dan po operativnem posegu,

njihovo starost itd. Medicinska sestra mora upoštevati tudi ţelje pacientk. Starejšim ali

pacientkam po večjih operativnih posegih se zagotovi postelja, ki je bliţje umivalniku.

Pred sprejemom pacientke mora medicinska sestra ogreti posteljo z električno grelno

blazino. Na nočno omarico ob postelji postavi ledvičko in staničevino. Na polici nad nočno

omarico je predal, v katerem morajo biti pripravljeni aspiracijski katetri in maske za

aplikacijo kisika. Pripravljeni morajo biti tudi stenski priključki, kot so: aspirator, aparat za

nastavitev količine kisika, aparat za merjenje krvnega tlaka, električne vtičnice morajo

delovati. Na mizici pred posteljo morajo biti tablica za temperaturni list, stetoskop in

razkuţilo za roke.

Pri premeščanju pacientke z operacijske mize v bolniško posteljo so potrebne vsaj štiri

osebe. Anesteziolog je pri pacientkini glavi, ena medicinska sestra pri nogah,

inštrumentarka na levi in medicinska sestra iz enote za intenzivno zdravstveno nego na

desni strani pacientke.

Pri tem skrbi anesteziolog za pacientkino dihanje in poloţaj glave ter odloči, kdaj se bo

pacientko premestilo. Pri premeščanju si pomagamo s posebno prelagalno desko, ki se jo

poloţi pod pacientkin hrbet, da se lahko bolnico s potegom namesti v bolniško posteljo.

Delovanje vseh mora biti pri premeščanju istočasno in usklajeno. Pacientko je treba na

bolniško posteljo premestiti počasi in previdno, da ne pride do motenj v cirkulaciji,

poškodb operacijske rane in bolečin. Skrbeti je treba za pravilno namestitev in nemoteno

delovanje infuzije ter drugih pripomočkov. Po končani operaciji pacientko običajno zebe,

zato jo je treba toplo pokriti.

Zdravnik anesteziolog, operater in medicinska sestra inštrumentarka predajo pisno in ustno

poročilo o pacientki medicinski sestri iz enote za intenzivno zdravstveno nego, ki

prevzame pacientko, in tako zagotavljajo neprekinjeno zdravstveno nego. Medicinska

sestra iz enote za intenzivno zdravstveno nego sprejme pacientkino dokumentacijo in

pacientko neprekinjeno opazuje (Lipuš-Velički, 2002).


40

5.2 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE V ENOTI ZA INTENZIVNO

ZDRAVSTVENO NEGO

Po operaciji se mora pacientko intenzivno opazovati, dokler se njeno zdravstveno stanje ne

stabilizira. Potreben je celoten nadzor nad njenimi vitalnimi funkcijami.

Aktivnosti zdravstvene nege pri pacientki po operativnem posegu v enoti za intenzivno

zdravstveno nego so:

1. Pojasnimo pacientki vse negovalne intervencije, ki jih bomo izvedli.

2. Opazovanje in ocenjevanje stanja zavesti.

3. Opazovanje in ocenjevanje oksigenacije tkiva:

koţa: barva, temperatura, vlaţnost,

nohti: barva, kapilarna polnitev,

ustnice – ustna sluznica: barva,

pulzna oksimetrija.

4. Meritev vitalnih funkcij:

frekvenca, globina, ritem dihanja, opazovanje prsnega koša,

krvni tlak, periferni pulz: tipljivost, polnjenost, jakost, ritmičnost,

telesna temperatura,

vitalne funkcije se po operaciji merijo na petnajst minut, dokler se ne

stabilizirajo, nato dve uri na pol ure, nato do jutra na eno uro.

5. Meritev raznih tlakov (npr. centralni venski pritisk).

6. Opazovanje stanja bolečine (intenzivnost, mesto, širjenje, delovanje analgetikov).

7. Aplikacija terapije (analgetiki, antiemetiki, antikoagulantna terapija …) po naročilu

zdravnika in načelu petih P-jev:


41

pravo zdravilo,

prava pacientka,

prava količina,

ob pravem času,

na pravi način.

Analgetično terapijo se daje na predpisane ure, četudi bolečina ni najvišja. Pacientko je

treba seznaniti o pomembnosti stanja brez bolečin. Medicinska sestra mora

individualno načrtovati apliciranje analgetične terapije, močnejši analgetiki ali

narkotiki se naj bi planirali za ponoči.

8. Apliciramo predpisano parenteralno tekočino in skrbimo za nemoteno delovanje

infuzije:

opazovanje prehodnosti, mesto vboda, lokacijo in okolico intravenskega

katetra,

infuzijske tekočine: vrsta, hitrost pretoka, količina.

9. Damo predpisano transfuzijo.

10. Vzdrţevanje prehodnosti dihalnih poti, tako da nudimo pomoč pacientki pri

izkašljevanju in jo vzpodbujamo k izvajanju dihalnih vaj in obračanju v postelji;

po naročilu zdravnika apliciramo kisik in po potrebi odstranimo sekret iz dihalnih

poti z aspiracijo.

11. Po naročilu zdravnika odvzem krvi za naročene preiskave (KKS, elektroliti v

serumu …), urina itd.; pošiljanje materiala v laboratorij.

12. Pacientki zagotovimo predpisano dieto (OP1, OP2, U3, lahka), ji pomagamo pri

hranjenju in pitju ter vzpodbujamo k pitju tekočin.

13. Pacientki nudimo pomoč pri bruhanju, saj se s tem preprečuje aspiracija vsebine;

izbruhano vsebino opazujemo in beleţimo (količino, barvo, vonj).


42

14. Opazovanje abdomna (npr. napetost abdomna) zaradi nevarnosti notranje krvavitve

v trebuhu.

15. Opazovanje operativne rane zaradi večje pooperativne krvavitve: obveze, okolico

rane (hematom, oteklina, krvavitev itd.) in po naročilu zdravnika prevez po

aseptični metodi dela. Zdravnika obveščamo o spremembah operativne rane in

sekrecije.

16. Pravilna namestitev in opazovanje sekrecije drenaţne vrečke in drenov

(prehodnost, barva, količina in vsebina sekrecije, hitrost izločanja).

17. Opazovanje vaginalne krvavitve (količina, moč, barva, vsebina).

18. Nadzorovati poloţaj in prehodnost trajnega urinskega katetra (TUK).

19. Meritev količine izločenega urina, opazovanje barve in sestave urina, vodenje

bilance tekočin. Beleţiti diurezo in bilanco tekočin (modra barva urina zaradi

metilenskega barvila).

20. Pacientki nuditi pomoč pri uriniranju in odvajanju. Ko se pacientki odstrani TUK,

jo je potrebno vzpodbujati k tehniki samostojnega uriniranja tako, da spustimo

tekočo vodo iz pipe ob uriniranju ali s pomočjo tuširanja nog s toplo vodo.

21. Nadzor nad delovanjem (peristaltiko) črevesja in odvajanjem pri pacientki. V

primeru, da pacientka ne odvaja tretji dan po operativnemu posegu, ji po naročilu

zdravnika damo predpisano odvajalo (Dulcolax svečko ipd.).

22. Glede na počutje pacientke se zvečer po operativnem posegu izvajajo aktivnosti za

vzdrţevanje osebne higiene v postelji z večerno osveţilno posteljno kopeljo. V

postelji je potrebno narediti anogenitalno nego po aseptični metodi dela (uporabiti

sterilne rokavice in sterilni set) po vsakem izločanju oziroma na štiri ure, pri tem

mora biti zagotovljena intimnost. Če ima pacientka nameščen vaginalni trak,

pazimo, da ga pri anogenitalni negi ne zmočimo. Kasneje pacientki pomagamo pri

izvajanju osebne nege (ob umivalniku ali pri tuširanju) in jo nadzorujemo. Večkrat

dnevno je treba opraviti ustno nego in vlaţiti ustnice. Pacientki nudimo pomoč pri


43

oblačenju v sveţe osebno perilo. Prav tako preoblečemo umazano posteljno perilo

in razkuţimo posteljno enoto.

23. Pacientko je potrebno namestiti v primeren poloţaj, ki omogoča laţje dihanje in

boljše počutje ter preprečuje pritisk na določenih predelih telesa. Vzpodbujamo jo k

opravljanju dihalnih vaj, razgibavanju v postelji in samostojni hoji. Pacientko

poučimo, da se lahko obrača v postelji in leţi na levem, desnem boku ali hrbtu in ji

pri tem pomagamo. Kasneje z dovoljenjem zdravnika aktiviramo pacientko. Pred

posedanjem je potrebno poviti noge z elastičnim povojem. Pacientki pomagamo pri

prvem in naslednjih vstajanjih ter hoji vsaj 4-krat dnevno. O spremembah na nogah

obvestimo zdravnika (rdečina, oteklina, bolečina, cianoza).

24. Zagotavljanje varnosti in dobrega počutja pacientke:

Pacientko je potrebno zavarovati pred morebitnimi poškodbami, med

zbujanjem lahko pade iz postelje, si odstrani medicinske pripomočke ali

obveze. Na posteljo se mora pravočasno namestiti zaščitna ograja.

Pacientko je treba nenehno opazovati, dokler se popolnoma ne zbudi.

Pacientko se mora namestiti v pravilen poloţaj, ki preprečuje poškodbe

nekaterih ţivcev zaradi pritiska in nepravilne napetosti ali lege mišic ter

sklepov.

Zmanjšati je potrebno bolečino. Po naročilu zdravnika, običajno takoj po

operativnem posegu, dobi pacientka analgetik. Paziti je potrebno, da

analgetiki in narkotiki ne delujejo depresivno na dihanje, cirkulacijo in

centralni ţivčni sistem. Nemir pacientke lahko povzroča dihalna stiska, zato

je treba najprej odstraniti vzrok za dihalno stisko in šele nato zdraviti

bolečino.

25. Po potrebi namestiti posteljno ograjico in namestitev klicne naprave.

26. Pacientki se morata ves čas zbujanja zagotavljati zasebnost in diskretnost.


44

27. Psihična podpora je nujna za pacientkino dobro psihično in fizično počutje. Med

zbujanjem ji je treba večkrat pojasniti, kje je, da je operacija končana in ji

zagotoviti, da ni sama.

28. Voditi terapevtski in razvedrilni program.

29. Pacientko pripravimo na vizito in obvestimo zdravnika o vseh spremembah.

30. Posebnosti zapišemo v negovalno dokumentacijo (Lipuš-Velički, 2002; povzeto po

Nerat, 2009).

5.3 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTKE NA ODDELKU

Po naročilu zdravnika se pacientko preseli iz enote za intenzivno zdravstveno nego na

oddelek. Medicinska sestra v enoti za intenzivno zdravstveno nego obvesti medicinsko

sestro na oddelku o premestitvi. Medicinska sestra na oddelku pa obvesti medicinsko

sestro v enoti za intenzivno zdravstveno nego, kdaj in v katero bolniško sobo naj pacientko

premestijo. Pred premestitvijo se preveri, ali je postelja za pacientko na oddelku ţe

pripravljena.

Pacientko se glede na zdravstveno stanje in počutje seli iz enote za intenzivno zdravstveno

nego v bolniško sobo z bolniško posteljo ali s sedečim vozičkom.

Na oddelek mora medicinska sestra iz enote za intenzivno zdravstveno nego prinesti

pacientkine osebne stvari, ki jih tudi pospravi. Pacientko se namesti v posteljo. Prinesti je

potrebno trapez, če ga ni na postelji in ga pacientka potrebuje. Klicna naprava se namesti

tako, da jo pacientka lahko doseţe in pokliče medicinsko sestro ter priţge lučko, kadar jo

potrebuje. V čajni kuhinji medicinska sestra zabeleţi, katero dieto ima pacientka in v kateri

sobi leţi.

Medicinska sestra iz enote za intenzivno zdravstveno nego na oddelku preda pisno in ustno

poročilo medicinski sestri na oddelku o zdravstvenem in negovalnem stanju pacientke ter

medicinsko in negovalno dokumentacijo pacientke.


45

Aktivnosti zdravstvene nege pri pacientki po operativnem posegu na oddelku so:

1. Pojasniti pacientki vse negovalne intervencije, ki jih bomo izvedli.

2. Kontrolirati vitalne funkcije.

3. Aplikacija predpisane terapije po naročilu zdravnika in načelu petih P-jev.

4. Odvzem krvi in urina za naročene preiskave in poslati material v laboratorij.

5. Pacientki servirati predpisano dieto in ji nuditi pomoč pri hranjenju (npr. rezanje,

hranjenje).

6. Opazovanje in prevez operativne rane ter drenov po aseptični metodi dela.

7. Opazovanje vaginalne krvavitve.

8. Pacientki nuditi pomoč pri uriniranju in odvajanju ter beleţiti sprejeto in izločeno

tekočino.

9. Pacientki nuditi pomoč pri osebni higieni, oblačenju.

10. Pacientki pomagati pri gibanju in jo vzpodbujati k samostojni hoji.

11. Po potrebi preobleči posteljno perilo in razkuţiti posteljno enoto.

12. Po potrebi namestiti posteljno ograjico in namestiti klicno napravo.

13. Če je potrebno dopolnilno (adjuvantno) sistemsko zdravljenje, dobi pacientka prvi

krog kemoterapije na oddelku, pred odpustom.

14. O spremembah zdravstvenega stanja pacientke obvestiti zdravnika.

15. Dokumentirati izvedene intervencije in zdravstveno stanje pacientke v negovalno

dokumentacijo (povzeto po Nerat, 2009).


46

5.4 NAVODILA PACIENTKI OB ODPUSTU IZ BOLNIŠNICE

Pomembno je, da pacientka dobi dovolj zgodaj informacije o odpustu. Navodila morajo

biti pravočasna, jasna, pisna in ustna.

Pacientka dobi navodila o:

negi kirurške rane (če ni popolnoma zaceljena),

opazovanje izločka iz noţnice,

moţnih zapletih (v primeru povišane telesne temperature, vnetja, močnih bolečinah

v spodnjem delu trebuha, močne zunanje krvavitev, rdečine, otekline in bolečine v

spodnji okončini mora takoj obiskati zdravnika),

osebni higieni (priporoča se tuširanje),

o prehrani – lahka prehrana, bogata z vitamini in rudninskimi snovmi, dovolj

tekočine,

v začetku se svetuje počitek, nato laţja fizična aktivnost,

za pol leta se odsvetuje dvigovanje bremen, teţjih od 3 kg, in delo v hladnih ter

mrzlih prostorih,

pacientki se pojasni namen in delovanje predpisanih zdravil, opozori na stranske

učinke zdravil, na način jemanja ter shranjevanja zdravil,

medicinska sestra se pogovori s pacientko o kontrolnem pregledu (prvi pri

operaterju, naslednji pri izbranem ginekologu),

medicinska sestra seznani pacientko o kontrolnih pregledih, ki bi naj potekali prva

tri leta na štiri mesece, nato do pet let po zdravljenju na šest mesecev in kasneje na

leto dni,


47

pacientka pred prejemanjem kemoterapije sprejme od medicinske sestre napotnice

za laboratorij, naročilnico za lasuljo; napotitev na balneološko zdravljenje,

medicinska sestra uredi pogovor med zdravnikom in pacientko o pooperativnem

zdravljenju, če pacientka potrebuje dodatne informacije,

pogovori se s pacientko o spolni aktivnosti – prvih 6 tednov po operaciji ne sme

imeti spolnih odnosov,

pogovori se s pacientko o bolniškem staleţu (pacientke dobijo vsaj šest tednov

bolniškega staleţa) (povzeto po Nerat, 2009).

5.5 PSIHOSOMATIKA ŢENSKE PO GINEKOLOŠKI OPERACIJI

Ginekološka obolenja pri ţenski izzovejo čustvene reakcije, kot so na primer prestrašenost,

obup, nemoč, občutek izgube dela telesa, nizka samopodoba (Šmit, 2004, str. 159), saj

imajo rodila pri ţenskah poseben pomen zaradi reproduktivne in spolne vloge (Jeglič et al.,

2004, str. 143).

Stiska ţenske je velika, ne glede na vrsto zdravljenja, ki ga je posameznica deleţna

(Lindop in Cannon v: Šmit, 2004, str. 160).

Taylor (v: Šmit, 2004, str. 160) pravi, da se vplivi bolezni pri ţenskah kaţejo v strahu pred

ponovitvijo, spremenjenem druţinskem ţivljenju in zakonu, v spremenjeni spolnosti in

telesni podobi, utrujenosti, fizičnem neugodju, fizični stiski, občutku strahu in jeze.

Pacientke, obolele za rakom jajčnikov, so precej občutljive, saj ima to ginekološko

obolenje velik pomen v reproduktivnem obdobju in spolnem ţivljenju. Pacientke po

odstranitvi jajčnikov ne morejo več načrtovati druţine, zato so v stiski še posebej tiste, ki

si hočejo ustvariti druţino. Prav tako začnejo razmišljati o pooperativnem obdobju, ko se

telo začne spreminjati, saj se po odstranitvi jajčnikov začnejo pojavljati menopavzni znaki

(navali vročine, nočno znojenje, vrtoglavice, glavoboli, nespečnost, utrujenost,

pozabljivost, motnje koncentracije, depresivno razpoloţenje, suhost noţnice …), in ti

strahovi ter skrbi lahko povzročijo velike psihične teţave.


48

Ţe sama operacija raka jajčnikov in pooperativno obdobje predstavljata pacientkam velik

problem, saj jih je strah rezultatov operacije, ali se je rak jajčnikov razširil, ali je potrebno

dodatno zdravljenje in kako bo potekalo, ali je bolezen ozdravljiva, kateri problemi se

bodo pojavili, kako bo potekalo ţivljenje po operaciji, kako jih bodo sprejemali partner,

druţina, prijatelji, kako bo telo reagiralo na spremembe in kako se bo pacientka sprijaznila

s to boleznijo (povzeto po Jeglič et al., 2004; Šmit, 2004).

Medicinske sestre imajo pri psihosomatiki ţenske pomembno vlogo, saj z ustreznim

strokovnim odnosom omogočajo zadovoljevanje psihosocialnih potreb pacientk.

Medicinska sestra mora pacientko usmerjati k spodbujanju izraţanja občutij in čustev ter ji

nuditi čustveno podporo na empatičnem odnosu (Mrak v: Jeglič, 2004, str. 144).

Pomembna za ţensko pa je predvsem informacija o tem, ali gre za maligno ali benigno

obolenje, saj je pri malignih obolenjih izrazitejši strah, operativni posegi so obseţnejši in

ponavadi zahtevajo še pooperativno zdravljenje (Jeglič, 2004, str. 144).

Medicinska sestra mora prepoznati, kdaj pacientka potrebuje pomoč in ji nuditi ustrezno

zdravstveno nego med celotno obravnavo in zdravljenjem (Rutter v: Jeglič, 2004, str. 144).


49

6 EMPIRIČNI DEL DIPLOMSKEGA DELA

6.1 NAMEN RAZISKAVE

Namen raziskave je spremljati pacientko z rakom jajčnikov v pooperativnem obdobju do

prve kemoterapije.

6.2 CILJI RAZISKAVE

predstaviti pooperativno obdobje pacientke z rakom jajčnikov,

predstaviti moţne zaplete po operaciji,

predstaviti negovalne diagnoze,

predstaviti načrt zdravstvene nege.

6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Kakšne potrebe po zdravstveni negi ima pacientka po operaciji raka jajčnikov?

Katere aktualne in potencialne negovalne diagnoze se lahko pojavijo v

pooperativnem obdobju pri pacientki z rakom jajčnikov?

Katere so aktivnosti zdravstvene nege v pooperativni zdravstveni negi pacientke z

rakom jajčnikov?

Kako medicinska sestra preprečuje zaplete, ki se lahko pojavijo po operaciji raka

jajčnikov?


50

6.4 METODOLOGIJA

V okviru raziskovalnega dela diplomske naloge smo oktobra 2009 izvedli študijo primera

pacientke po operativnem posegu raka jajčnikov na Oddelku za ginekološko onkologijo in

onkologijo dojk Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Pri pacientki se je

pooperativno obdobje pričelo takoj po sprejemu v enoto za intenzivno zdravstveno nego,

kjer je tudi potekala naša obravnava.

Za dovoljenje opravljanja raziskave smo zaprosili vodstvo Univerzitetnega kliničnega

centra Maribor in komisijo za medicinsko etična vprašanja Univerzitetnega kliničnega

centra Maribor. Z glavno medicinsko sestro Oddelka za ginekološko onkologijo in

onkologijo dojk smo se dogovorili za izvajanje študije primera, pomagala nam je tudi pri

izbiri pacientke.

6.4.1 Raziskovalne metode

Tehnika zbiranja podatkov je bila anketa in instrument anketni vprašalnik. Uporabljena je

bila deskriptivna metoda dela. Pacientko smo obravnavali po procesni metodi dela in

modelu Marjory Gordon.

6.4.2 Raziskovalni vzorec

V okviru raziskovalnega dela diplomske naloge smo obravnavali pacientko z rakom

jajčnikov na Oddelku za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk Univerzitetnega

kliničnega centra Maribor štiri tedne. Izbrano pacientko smo seznanili z namenom in cilji

diplomskega dela. Predstavili smo ji vprašalnik in ji zagotovili anonimnost ter ji pojasnili

načelo zaupnosti in varovanja podatkov, ki smo jih uporabili izključno v namen

diplomskega dela. Pri tem smo upoštevali načela Kodeksa etike medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov Slovenije.


51

6.4.3 Postopki zbiranja podatkov

Podatke o pacientki smo pridobili s pomočjo vprašalnika, pogovora in opazovanja

pacientke, zdravstvene in negovalne dokumentacije ter s pogovorom z drugimi

zdravstvenimi delavci. Podatke smo sistematizirali, analizirali in prišli do negovalnih

problemov, na osnovi katerih smo izpostavili negovalne diagnoze in izdelali načrt

zdravstvene nege, kjer smo določili cilje, načrtovali, izvedli ter na koncu vrednotili

zdravstveno nego.

6.5 OBRAVNAVA PACIENTKE Z RAKOM JAJČNIKOV PO PROCESNI

METODI DELA Z UPORABO MODELA MARJORY GORDON

6.5.1 Negovalna anamneza

OSEBNI PODATKI

Pacientka je stara 69 let, po poklicu je predmetna učiteljica razrednega pouka, sedaj je ţe

12 let v pokoju. Z moţem ţivita v enonadstropni hiši, imata tudi vikend, kjer se rada

zadrţujeta, saj imata sadovnjak in vrt, ki ga urejata. Pri 39 letih se je poročila, otrok nima.

Partner ji stoji ob strani in ji daje podporo pri ţivljenjskih odločitvah.

V druţini pacientke so podedovane srčno-ţilne bolezni in bolezni ščitnice. Mati pacientke

je umrla za rakom na maternici, oče za rakom na črevesju, sestra za rakom na dojki.

VZROK OBRAVNAVE

Pacientka je na rednem ginekološkem pregledu svojemu osebnemu ginekologu povedala,

da je zadnje 3 mesece precej utrujena in da ima zadnjih 10 dni bolečine pod desnim

rebrnim lokom in v spodnjem delu trebuha, ki se pojavljajo občasno. Pacientkin ginekolog

je na osnovi ultrazvoka zaznal tumor na desnem jajčniku.


52

PODATKI O DOSEDANJEM ZDRAVSTVENEM IN NEGOVALNEM STANJU

PACIENTKE

Pacientka je bila v mesecu oktobru 2009 sprejeta v Univerzitetni klinični center Maribor na

Kliniki za ginekologijo in perinatologijo na Oddelek za ginekološko onkologijo in

onkologijo dojk z napotno diagnozo: sum na tumor desnega jajčnika, maternica z miomi,

stanje po operaciji raka desne dojke (januar 2009), sladkorna bolezen tipa 2, arterijska

hipertenzija, hipertrofično srce v fazi dilatacije, varice obeh goleni, endemska golša,

kronični gastritis. Ob sprejemu je pacientka povedala, da ţe 11 let boleha za sladkorno

boleznijo, zaradi katere ima dieto in predpisano terapijo (Aglurab 500 mg), prav tako se

drţi dietne prehrane, dnevno zauţije veliko sadja in zelenjave, ima 5 obrokov na dan.

Boleha tudi za povišanim krvnim pritiskom ţe 5 let (terapija – Coaprovel 300/12,5 mg,

Lacipil 4 mg, Tulip 10 mg, Coryol 12,5 mg), kroničnim gastritisom 3 leta, zaradi katerega

ima predpisano dieto, pri kateri ne sme uţivati večjih količin govejega mesa, kislega zelja

in mlečnih izdelkov, ter predpisano terapijo (Ortanol 20 mg), varice na obeh golenih 1 leto

ter za endemsko golšo 17 let, za katero pa se ne zdravi. Dnevno zauţije 1,5 – 2 litra

tekočine, spije eno kavo zjutraj, gaziranih in alkoholnih pijač ne pije ter ne kadi. Pri

izločanju in odvajanju ni imela teţav, urin izloča 5- do 6-krat na dan, blato odvaja 1- do 2-

krat na dan.

Pacientka je alergična na sadje (jagode) in na cvetni prah, je kratkovidna in potrebuje

očala.

Dosedanje hospitalizacije:

Tumorektomija mammae dex (2009),

3-krat abrazija zaradi krvavitve (1986, 1999, 2005).

Terapija doma:

Aglurab 500 mg 2x1 tbl (zj + zv),

Coaprovel 300/12,5 mg 1x1 tbl (zj),

Coryol 2,5 mg 1x1 tbl (zj),


53

Lacipil 4 mg 1x1 tbl (opoldan),

Tulip 10 mg 1x1 tbl (zv),

Ortanol 20 mg 1x1 tbl (p.p.).

Ob sprejemu na oddelek so člani zdravstvenega tima pacientko psihično pripravili na

operativni poseg, pri tem so sodelovali: zdravnik operater, zdravnik anesteziolog,

medicinske sestre, zdravstveni tehniki, fizioterapevt in drugi strokovnjaki.

Pri vseh pacientkah je pomembna psihična priprava na operativni poseg, vendar je pri

onkoloških pacientkah še pomembnejša, saj jih ţe sama diagnoza prizadene, da se počutijo

manjvredne, neizpolnjene, prazne … Raziskave kaţejo, da z dobro predoperativno

psihično pripravo poteka pooperativno obdobje z manj zapleti.

Po psihični pripravi sledi še fizična priprava pacientke na operativni poseg, ki je prav tako

pomembna za operativni poseg in anestezijo. Psihična priprava obsega:

1. pregled pri operaterju: Pacientka je od operaterja prejela informacije o namenu in

poteku operacije, o pooperativnih zapletih in morebitnih posledicah ter o

nadaljnjem zdravljenju.

2. pregled pri anestezistu: Ta je pregledal rezultate preiskav, dodatnih preiskav in

naročil. S pacientko se je pogovoril in jo seznanil z anestezijo, morebitnimi zapleti

ter posledicami.

3. predoperativne preiskave: Pri pacientki so bile po naročilu zdravnika narejene

predoperativne preiskave, ki so pomembne za operativni poseg:

KKS,

KS,

nativni urin,

RTG pljuč,

EKG,


54

ginekološki UZ,

UZ abdomna,

i.v. urografija,

mamografija,

pregled pri internistu,

pregled pri transfuziologu,

pregled pri diabetologu.

Ob sprejemu na oddelek je pacientka tehtala 80 kg in merila 164 cm.

Fizična priprava na operativni poseg se je pričela dan pred operativnim posegom. Ta je

zajemala:

antropološke meritve,

laboratorij,

urejanje pacientkinih spremljajočih obolenj,

posredovanje pacientkine zdravstvene dokumentacije anesteziologu in določitev

premedikacije,

urejanje prehrane,

čiščenje prebavnega trakta,

higiena, britje,

urejanje postelje in posteljne enote,

deponiranje vrednostih stvari,

apliciranje predpisane terapije.


55

Zjutraj na dan operativnega posega je sledila priprava pacientke na operativni poseg, ki je

zajemala:

higiensko pripravo pacientke,

higiensko pripravo operativnega mesta,

odstranitev zobne proteze,

izpraznitev mehurja,

upoštevanje predpisa, da pacientka ne sme ničesar uţivati per os,

identifikacija pacientke s pomočjo zapestnice,

merjenje vitalnih funkcij,

merjenje krvnega sladkorja,

aplikacija premedikacije,

bandaţa nog,

predaja pacientke in medicinske ter negovalne dokumentacije anestezijski

medicinski sestri.

16. oktobra 2009 je bila izvedena operacija, pri kateri je bila narejena vzdolţna

laparotomija, odstranili so oba jajčnika z jajcevodi, maternico z materničnim vratom,

pečico, slepič in 45 pelvičnih ter paraaortnih bezgavk. Med operacijo so odvzeli vzorec

desnega ovarija za zmrzli rez, ki so ga poslali na preiskavo, izvid je bil mejno maligni

tumor. Med operacijo je pacientka izgubila 800 ml krvi, vstavili so ji Foley TUK (16 Ch)

in dva drena. V času operativnega posega je prejemala infuzijo, ki jo je prepisal diabetolog

(500 ml 10% glukoze + 16 IE Actrapida + 10 mEq KCl/80ml/h). Po operaciji morata

anesteziolog in anestezijska medicinska sestra predati pacientko medicinski sestri iz enote

za intenzivno zdravstveno nego z vso medicinsko in negovalno dokumentacijo ter z vsemi

dodatnimi naročili in navodili, ki se nanašajo na pacientko.

V enoti za intenzivno zdravstveno nego smo pacientko ves čas intenzivno opazovali, prav

tako operativno rano z okolico, izloček po drenih, stanje zavesti, merili vitalne funkcije


56

(dihanje, krvni tlak, pulz, telesno temperaturo) in krvni sladkor. Vitalne funkcije smo

nadzorovali in beleţili vsakih 15 minut, dokler se stanje ni stabiliziralo, nato 2 uri na

vsakih 30 minut in nato na 1 uro do jutra.

6.5.2 Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja

UGOTAVLJANJE POTREB PO ZDRAVSTVENI NEGI

Pacientka vsako leto hodi na redne ginekološke preglede in skrbi za svoje zdravje. Prav

tako se zdravo prehranjuje, hodi na sprehode v naravo, redno jemlje predpisano terapijo.

Rak jajčnikov so pri njej ugotovili na rednem ginekološkem pregledu, saj je povedala

simptome, ki jih je opazila (utrujenost, bolečine). S pomočjo ginekološkega pregleda in

ginekološkega UZ so ugotovili tumor na desnem jajčniku v zgodnjem stadiju bolezni.

Pacientka je zelo skrbna glede svojega zdravja.

V bolnišničnem okolju je prav tako skrbela za svoje zdravje (spraševala, ţelela dodatne

informacije, sama jemala predpisano terapijo iz domačega okolja). Pri pacientki je po

operativnem posegu nastala operativna rana, katero je bilo potrebno prevezovati.

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili dve negovalni diagnozi, in sicer nevarnost

krvavitve in nevarnost infekcije (operativne rane).

NEVARNOST KRVAVITVE

Definicija: Prisotna moţnost krvavitev operativne rane takoj po operativnem posegu.

Povzročitelji:

operativni poseg.

CILJI ZDRAVSTVENE NEGE

pri pacientki ne bo prišlo do krvavitve,


57

znaki krvavitev bodo pravočasno opaţeni.

NAČRTOVANJE ZDRAVSTVENE NEGE

intenzivno opazovanje pacientke (vitalne funkcije, operativno rano, izloček po

drenih), vsakih 15 minut do stabilnih vitalnih funkcij, nato na vsakih 30 minut dve

uri in nato na 1 uro do jutra,

meriti izločeno tekočino preko drenov, barvo, konsistenco,

pri operativni rani opazovati bolečino, rdečino, izcedek, dehiscenco, prevez,

ob morebitnih spremembah obvestiti zdravnika,

vsa opaţanja, meritve, spremembe je potrebno vpisati v negovalno dokumentacijo.

IZVAJANJE ZDRAVSTVENE NEGE

Redno opazujemo operativno rano, tekočino po drenih in vitalne funkcije. Vsako jutro se

izmeri izločena tekočina vsakega drena posebej, kar se tudi dokumentira. Operativno rano

prevezujemo vsaki drugi dan.

VREDNOTENJE ZDRAVSTVENE NEGE

Pri pacientki ni znakov krvavitev. Vitalne funkcije so bile merjene na vsakih 15 minut do

stabilnih vitalnih funkcij, nato vsakih 30 minut na 2 uri in nato do jutra na 1 uro; vrednosti

so bile v mejah normale. Krvni tlak se je gibal od 152/80 mmHg do 168/76 mmHg, pulz od

94 utripov/minuto do 98 utripov/minuto, telesna temperatura od 36,1 ℃ do 36,8 ℃. Po

levem drenu se je izločilo 50 ml serozne tekočine, po desnem pa 400 ml serozne tekočine v

24 urah.

NEVARNOST INFEKCIJE (OPERATIVNE RANE)

Definicija: Prisotnost zvišane moţnosti za vdor patogenih mikroorganizmov v operativno

rano (Gordon, 2003, str. 71).


58

Povzročitelji:

operativni poseg,

operativna rana.


pri pacientki ne bo prišlo do vdora mikroorganizmov,

pri pacientki ne bo prišlo do infekcije,

pri pacientki bodo pravočasno opaţeni znaki infekcije.


redno umivanje in razkuţevanje rok (pacientka, zdravstveni delavci),

redno čiščenje in dezinficiranje posteljne enote,

preoblačenje posteljnega perila,

vsakodnevno menjavanje pacientkinega osebnega perila,

uporaba zaščitnih in sterilnih rokavic,

aseptični prevez operativne rane po naročilu zdravnika,

merjenje telesne temperature večkrat dnevno,

opazovanje operativne rane (bolečina, oteklina, rdečina, izcedek),

opazovanje drenov (rdečina, oteklina, količina eksudata, barva, poloţaj drenov),

pacientko poučiti, naj si pri umivanju rane ne zmoči,

o vseh morebitnih posledicah obvestiti zdravnika,

posebnosti napisati v negovalno dokumentacijo.


59


Pri pacientki smo vsako jutro očistili posteljno enoto in zamenjali umazano posteljno

perilo, sama je pri umivanju pazila na operativno rano, da je ni zmočila, vsako jutro se je

preoblekla v sveţe perilo. Opravili smo aseptični prevez rane in ji večkrat dnevno merili

telesno temperaturo. Oboji, pacientka in zdravstveno osebje, smo posebej pozorni na redno

umivanje in razkuţevanje rok


Pacientka ne kaţe vidnih znakov infekcije. Rana se celi, je suha, brez izcedka ali rdečine,

topla, ni vidnih znakov dehiscence. Operativna rana se je zacelila 16. dan po operativnem

posegu. Vstopno mesto drena se celi, ni rdečine, izloča se serozna tekočina, po levem

drenu se izloča 50 ml, po desnem 400 ml serozne tekočine. Polovico sponk je zdravnica

odvzela 10. dan, ostale pa 12. dan po operativnem posegu. Dreni so bili odstranjeni 14. dan

po operativnem posegu. Posebnosti so zabeleţene v negovalni dokumentaciji.

6.5.3 Prehrana – metabolizem


Pacientka zauţije doma 5 obrokov na dan in spije 1,5–2 litra tekočine. Uţiva veliko sadja

in zelenjave. Zaradi kroničnega gastritisa ne sme uţivati večjih količin govejega mesa,

kislega zelja in mlečnih izdelkov. Zaradi sladkorne bolezni ima predpisano dieto, ki se je

tudi drţi. Alergična je na sadje (jagode).

Pred operacijo je imela predpisano sladkorno dieto, dan pred operacijo je še normalno

zajtrkovala, za kosilo in večerjo pa je dobila juho (zaradi sladkorne diete). Popiti je morala

veliko tekočine, ki jo je lahko zauţila do 24.00 ure zaradi sladkorne diete. Spiti je morala 2

litra tekočine (čaj, voda).

Na dan operativnega posega je prejela infuzijsko terapijo (500 ml 10-odstotne glukoze +

16 IE Actrapida + 10 mEq KCl/80 ml/h), ki jo je predpisal diabetolog. Zraven predpisane

infuzijske terapije je še naročil redno kontrolo krvnega sladkorja, ki se je izvajala 3-krat na


60

dan do operativnega posega, na dan operativnega posega, pred operacijo, v enoti za

intenzivno zdravstveno nego pa 4-krat na dan in ko je bila pacientka 6. dan premeščena na

Oddelek za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk, se je nadaljevala kontrola krvnega

sladkorja samo še 3-krat na dan. Raven krvnega sladkorja se je doma gibala od 5,2 mmol/l

do 9,5 mmol/l, na oddelku do operativnega posega od 6,2 mmol/l do 8,6 mmol/l, na dan

pred operativnim posegom je bil 5,4 mmol/l, po operativnem posegu je bil 12,4 mmol/l, v

enoti za intenzivno zdravstveno nego se je gibal od 5,7 mmol/l do 7,8 mmol/l, 6. dan, ko je

bila pacientka premeščena na oddelek, pa se je gibal od 5,4 mmol/l do 7,6 mmol/l. Takoj

po operativnem posegu je prejela predpisano terapijo (500 ml 10-odstotne glukoze + 16 IE

Actrapida + 10 mEq KCl, 1000 ml Ringerja), ki je trajala vse do 5. dne v enoti za

intenzivno zdravstveno nego, nato je nadaljevala s predpisano terapijo (Aglurab 500 mg

2x1 tbl). 400 ml zmrznjene plazme in 570 ml koncentriranih eritrocitov je prejela takoj po

operaciji in 5. dan po operaciji še 600 ml koncentriranih eritrocitov. Predpisano terapijo

(Aminosteril) je prejemala 1. in 5. dan po operativnem posegu v enoti za intenzivno

zdravstveno nego. Zaradi visokega CRP (146) 3. dan v enoti za intenzivno zdravstveno

nego ji je zdravnik predpisal terapijo (Ciprobay 400 mg/12 h i.v., Efloran 500 mg/8h i.v.)

ki jo je prejemala vse do 6. pooperativnega dne, nato pa v tabletah (Ciprobay 500 mg 2x1

tbl, Efloran 400 mg 3x1 tbl) do 11. pooperativnega dne. Ostala predpisana terapija, ki jo je

pacientka prejemala v enoti za intenzivno zdravstveno nego, je obsegala (Fragmin 5000

IE/24 h s.c. zv, Reglan 10 mg 3x1 amp i.v., Ranital 50 mg 2x1 amp i.v., Dipidolor 7,5 mg

i.v. p.p., Tadol 100 mg/6h 1 amp i.v., Enap 1,25 mg (RR – 160/95) 1 amp i.v., Apaurin 10

mg i.v. zv p.p., Analgin 2,5 g/8h 1 amp i.v.) in jo je prejemala vse do 4. dne. Najprej jo je

prejemala v obliki infuzijske tekočine, nato pa v obliki tablet. Na oddelku je bila

predpisana terapija Kalinor šumeče tbl 3x1 tbl, Legofer sirup 3x1 ţl, Fragmin 5000IE/24h

s.c. zv, Ciprobay 500 mg 2x1 tbl, Efloran 400 mg 3x1 tbl, Ranital 150 mg 2x1 tbl, Reglan

10 mg 3x1 tbl, Aglurab 500 mg 2x1 tbl, Coaprovel 300/12,5 mg 1x1 tbl, Coriol 12,5 mg

1x1 tbl, Tulip 10 mg 1x1 tbl, Lacipil 4 mg 1x1 tbl, Ortanol 20 mg 1x1 tbl p.p.).

Po operaciji je pacientka pričela z dieto Op 1 (nesladkan čaj, juha), 2. dan Op 2 sladkorna

(juha, čaj, keksi, prepečenec), 3. in 4. dan U3, 5. dan U4 in nato je pacientka prešla 6. dan

po operativnem posegu, ko je bila premeščena na Oddelek za ginekološko onkologijo in

onkologijo dojk, na sladkorno dieto.


61

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili negovalno diagnozo prehrambene omejitve

(operativni poseg, diabetes).

PREHRAMBENE OMEJITVE (OPERATIVNI POSEG, DIABETES)

Definicija: Zmanjšan vnos kulinarične hrane v telo zaradi bolezni.

Povzročitelji:

diabetes,

povišan krvni tlak,

operativni poseg.

Kazalci:

prepoved hranjenja oz. manjši vnos hrane v telo po protokolu.

CILJI ZDRAVSTVENE NEGE:

pacientka bo dobila predpisano dieto,

pacientka bo primerno hranjena in hidrirana,

pacientki bo redno merjen krvni sladkor,

pacientki bo nudena pomoč pri hranjenju (rezanje hrane),

bilanca tekočin bo v mejah normale.


pacientki izmeriti 4-krat dnevno krvni sladkor,

poskrbeti, da si pacientka pred hrano umije roke,

poskrbeti za mir pri obroku,

pacientki servirati hrano,


62

pacientki nuditi pomoč pri hranjenju (npr. rezanje zrezka),

pacientko opazovati med hranjenjem,

pacientki zagotoviti zadostno količino tekočine 1–2 litra/dan,

pacientko vzpodbujati k pitju tekočine,

merjenje bilance tekočin,

posebnosti zapisati v negovalno dokumentacijo,

o morebitnih zapletih obvestiti zdravnika.


Pacientki smo servirali predpisano dieto in nesladkan čaj. Vsak dan smo ji 4-krat izmerili

krvni sladkor in ga zabeleţili.


Pacientka je pojedla predpisano dieto, spila je 1,5 litra nesladkanega čaja. Krvni sladkor se

je gibal od 6,2 do 7,5 mmol/l.

6.5.4 Izločanje


Pacientka je povedala, da doma izloča 5- do 6-krat na dan, ponoči 1- do 2-krat, odvisno od

popite tekočine, odvaja enkrat dnevno.

Pred operacijo so ji v operacijski sobi vstavili Foley kateter (16 Ch) in dva drena ob koncu

operacije. V enoti za intenzivno zdravstveno nego smo vsak dan merili izločeno tekočino.

Pacientka je imela Foley kateter vstavljen 4 dni, povprečna izločena tekočina je znašala

1800 ml na dan, po odstranitvi katetra je pacientka spontano urinirala. Teţav z uriniranjem

kasneje ni imela. Po drenih se je izločala serozna tekočina, v začetku povprečno 300

ml/dan, proti koncu 50 ml/dan. Drena so odstranili 14. dan po operaciji. Pred operacijo ni


63

imela teţav z odvajanjem, po operaciji pa so se te teţave pojavile. Kljub predpisani terapiji

(Dulcolax 1 supp. zj) 5 dni po operaciji ni odvajala blata, samo vetrove, zaradi česar je bila

tudi zelo zaskrbljena. 6. dan po operaciji je pacientka odvajala normalno blato in s tem se

je ponovno vzpostavil normalen ritem odvajanja.

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili negovalno diagnozo obstipacija.

OBSTIPACIJA

Definicija: Odsotnost izločanja blata.

Povzročitelji:

operativni poseg,

zmanjšan vnos hrane v telo,

zmanjšanost apetita,

premalo gibanja.

Kazalci:

neizločanje blata,

prisotnost vetrov,

zaskrbljenost pacientke.

Cilji:

pacientka bo prejela predpisano terapijo,

pacientka bo odvajala enkrat dnevno,

pacientka ne bo več zaskrbljena.


64


naročiti predpisano dieto (Op 2 sladkorna dieta),

postreči predpisano hrano,

aplicirati predpisano terapijo (Dulcolax 1 supp. zj),

preveriti učinkovitost terapije za odvajanje v času hospitalizacije,

s pacientko se pogovoriti in ji razloţiti glede obstipacije,

obvestiti zdravnika o spremembah,

dokumentirati aplikacijo predpisane terapije in njeno učinkovitost.


Pacientki je bila predpisana Op 2 sladkorna dieta. Terapija (Dulcolax 1 supp. zj) je bila

prejeta po zajtrku ob 9.00 uri. Pacientka je to terapijo prejemala še tri dni, vendar se je

izkazala za neučinkovito, kar smo tudi preverili in zabeleţili; terapija je uspela šele 6. dan

po operativnem posegu. S pacientko smo se ves ta čas pogovarjali in jo vzpodbujali glede

obstipacije.


Pri pacientki so bili prisotni vetrovi, vendar blata ni odvajala. Šele 6. dan po operativnem

posegu je do izločanja blata prišlo, tudi v kasnejših dneh je normalno odvajala. Pacientka

ni bila več zaskrbljena.

6.5.5 Fizična aktivnost


Pacientka je bila pred operacijo popolnoma samostojna za opravljanje fizičnih aktivnosti,

osebne higiene in gibanja. Zadnje tri mesece je opaţala, da je pogosteje utrujena. To

utrujenost je pregnala tako, da je v dopoldanskem in popoldanskem času vsak dan po pol


65

ure počivala. Teţav z dihanjem ni navajala, ima pa povišan krvni tlak, zaradi katerega se

zdravi pet let in prejema predpisano terapijo (Coaprovel 300/12,5 mg, Lacipil 4 mg, Tulip

10 mg, Coryol 12,5 mg).

Po operativnem posegu potrebuje pacientka delno pomoč pri izvajanju osebne higiene,

slačenju in oblačenju vse do 5. dne, ko pomoči več ne potrebuje. Prvi dan po operativnem

posegu smo pacientki naredili anogenitalno nego, naslednje dni se je sama uredila. Prav

tako je prvi dan po operativnem posegu in še naslednje tri dni potrebovala pomoč pri

vstajanju.

Pacientki se je 3. dan vrednost saturacije s kisikom zniţala na 82 %. Zjutraj, okrog 6.00

ure, je imela teţave z aritmijo, saj se je pulz povišal in se je gibal med 100–140

utripov/min, krvni tlak pa se je gibal med 120/75–140/90 mmHg. Zdravnik je bil obveščen

in pacientka je prejela predpisano terapijo (Apaurin 10 mg 1 amp i.v., Coaprovel 300

ml/12,5 mg 1x1 tbl, Coryol 12,5 mg 1x1 tbl, Lacipil 4 mg 1x1 tbl) ob 6.00 uri. Vrednosti

krvnega tlaka, pulza in saturacije so se tekom dneva zniţale na normalno vrednost. Kasneje

teţav s saturacijo, krvnim tlakom in pulzom pacientka ni imela.

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili štiri negovalne diagnoze, in sicer aktivnost,

zmanjšana zmoţnost za fizično aktivnost, samonega, zmanjšana zmoţnost za samostojno

osebno higieno (2. stopnje), funkcija srca (zmanjšana) izmenjava plinov (nepopolna).

AKTIVNOST, ZMANJŠANA ZMOŢNOST ZA FIZIČNO AKTIVNOST

Definicija; Omejitev telesa in zmanjšana zmoţnost za samostojno popolno delovanje telesa

v določnih fizičnih aktivnostih.

Povzročitelji:

operativni poseg,

strah pred bolečino.


66

Kazalci:

omejeno gibanje v postelji,

premalo gibanja,

potrebno nudenje pomoči pri vstajanju, hoji.


pacientki bo nudena pomoč pri določenih fizičnih aktivnostih, ki jih sama ne

zmore,

pacientka bo postala samostojna pri izvajanju fizičnih aktivnostih (vstajanje, hoja),

pacientka bo motivirana za gibanje,

pacientka bo prejela predpisano protibolečinsko terapijo (Analgin 2,5 g 1 amp/8h

i.v., Zaldiar 37,5 mg/325 mg 1 caps/6h).


pacientko poučiti o pravilnem vstajanju, hoji,

pacientki nuditi pomoč pri izvajanju ţivljenjskih aktivnosti,

pacientko vzpodbujati k samostojnemu izvajanju fizičnih aktivnosti,

pacientki zagotoviti obisk fizioterapevta,

pacientki aplicirati protibolečinsko terapijo (Analgin 2,5 g 1 amp/8h i.v., Zaldiar

37,5 mg/325 mg 1 caps/6h),

zdravnika obvestiti o spremembah,

dokumentirati aplikacijo predpisane terapije, njeno učinkovitost in posebnosti glede

fizičnih aktivnosti.


67


Pacientki smo pomagali pri izvajanju fizičnih aktivnosti, ki jih sama ni zmogla (prvo

vstajanje, hoja), nudili smo ji pomoč pri osebni higieni (umivanje, mazanje hrbta in nog).

Vzpodbujali smo jo k samostojnemu izvajanju osnovnih ţivljenjskih aktivnostih. Prav tako

je prejela protibolečinsko terapijo (Analgin 2,5 g 1 amp/8 h i.v. ob 1.00, 9.00 in 17.00,

Zaldiar 37,5 mg/325 mg 1 caps/6h ob 5.00, 11.00, 17.00 in 23.00). Pacientko je obiskala

fizioterapevtka.


Pacientki smo nudili pomoč in jo vzpodbujali pri fizičnih aktivnostih. Prejela je

protibolečinsko terapijo, ki jo je predpisal zdravnik. Fizioterapevtka ji je pokazala

primerne vaje, ki sta jih skupaj izvedli. Pri pacientki so opaţeni počasni začetni gibi, ob

obremenitvi toţi o manjših bolečinah operativne rane.

SAMONEGA, ZMANJŠANA ZMOŢNOST ZA SAMOSTOJNO OSEBNO

HIGIENO (2. STOPNJE)

Definicija: Zmanjšana sposobnost opravljanja določenih aktivnostih osebne higiene

(Gordon, 2003, str. 151).

Povzročitelji:

operativni poseg.

Kazalci:

pacientka potrebuje pomoč pri izvajanju osebne higiene,

verbalno poročanje o pomoči,

verbalno poročanje o bolečini operativne rane ob obremenjenosti,

verbalno poročanje o prisotnosti neugodja in bolečine.


68


pacientki bo nudena pomoč pri osebni higieni,

pacientki bo nudena pomoč pri oblačenju in slačenju,

pacientka bo umita in oblečena v sveţe perilo.


pacientki nuditi pomoč pri izvajanju osebne higiene (umivanje, mazanje hrbta in

nog),

pacientki pomagati izbrati primerno oblačilo,

pacientki zagotoviti sveţe perilo primerne velikosti,

pacientki nuditi pomoč pri oblačenju in slačenju.


Pacientki je bila nudena pomoč pri osebni higieni (umivanje, mazanje hrbta in nog),

oblačenju in slačenju.


Pacientka je umita, preoblečena v sveţa oblačila in zadovoljna.

FUNKCIJA SRCA, ZMANJŠANA

Definicija: Srčna funkcija ni dovolj močna, da bi krila metabolične potrebe telesa (Gordon,

2003, str. 172).

Povzročitelji:

hipertenzija

Kazalci:

spremenjen srčni utrip (frekvenca),


69

nihanje krvnega tlaka,

nemirnost pacientke.


pacientka bo zauţila predpisano terapijo (Coaprovel 300 mg/12,5 mg 1x1 tbl,

Coryol 12,5 mg 1x1 tbl, Lacipil 4 mg 1x1 tbl, Tulip 10 mg 1x1 tbl),

pri pacientki bo aplicirana predpisana terapija (Apaurin 10 mg 1 amp i.v.),

pri pacientki se bo vrednost krvnega tlaka in pulza zmanjšala na normalno

vrednost,

pacientka bo razumela pomen merjenja krvnega tlaka in pulza,

morebitne nevarnosti krvnega tlaka in pulza bodo pravočasno odkrite,

zdravnik bo pravočasno obveščen o morebitnih zapletih,

posebnosti zapisati v negovalno dokumentacijo.


pacientki dati predpisano terapijo (Apaurin 10 mg 1 amp i.v., Coaprovel 300

mg/12,5 mg 1x1 tbl, Coryol 12,5 mg 1x1 tbl, Lacipil 4 mg 1x1 tbl, Tupil 10 mg 1x1

tbl),

pacientki bosta večkrat izmerjena krvni pritisk in pulz,

pacientko poučiti o pomembnosti rednih kontrol krvnega pritiska in pulza,

o morebitnih zapletih in odstopanjih obvestiti zdravnika,

dokumentiranje izmerjenih vrednosti, zapletov in rešitev le-teh v negovalno

dokumentacijo.


70


Zjutraj ob 6.00 uri, ko je prišlo do pojava aritmije, je medicinska sestra po naročilu

zdravnika pacientki aplicirala predpisano terapijo Apaurin 10 mg 1 amp i.v. ob 6.00 uri.

Prav tako je dobila predpisano terapijo Coaprovel 300 mg/12,5 mg 1x1 tbl, Coryol 12,4 mg

1x1 tbl, Lacipil 4 mg 1x1 tbl, Tulip 10 mg 1x1 tbl ob 6.00 uri. Pacientko smo ves dan

intenzivno opazovali in večkrat dnevno izmerili krvni tlak in pulz; z njo smo se tudi

pogovarjali o pomembnosti krvnega tlaka in pulza.

VREDNOTENE ZDRAVSTVENE NEGE

Krvni tlak in pulz sta se v dopoldanskih urah zniţala na normalno vrednost 140/68 mmHg

in 76 utripov/min. Pacientka se počuti bolje, ni več nemirna.

IZMENJAVA PLINOV, NEPOPOLNA

Definicija: Pomanjkljiva oksigenacija na alveolarno-kapilarni ravni (Gordon, 2003, str.

171).

Povzročitelji:

operativni poseg.

Kazalci:

hipoksemija,

nemir pacientke.


pacientki se bo aplicirala predpisana terapija O2,

pri pacientki se bo vrednost SpO2 zvišana na normalo (95−100 %),

pacientka bo razumela merjenje SpO2,

pacientka se bo bolje počutila in ne bo nemirna.


71


intenzivno opazovanje pacientke,

intenzivno opazovanje monitorja in vrednosti SpO2,

intenzivno merjenje SpO2,

pacientka bo prejela predpisano terapijo po naročilu zdravnika (3 litre O2 po

kisikovi maski),

razloţiti pacientki merjenje SpO2,

zdravnik bo pravočasno obveščen o spremembah SpO2,

beleţenje vrednosti SpO2 v negovalno dokumentacijo.


Ves dan smo intenzivno opazovali vrednost SpO2, samo pacientko in njeno počutje. Po

naročilu zdravnika je prejela 3 litre O2 po kisikovi maski.


Pacientki se je po sprejetju predpisane terapije (3 litre O2 ob 10.00 uri) vrednost SpO2

dvignila na normalno vrednost (98 %). Pacientka se počuti dobro in ni več vznemirjena.

6.5.6 Počitek in spanje


Pacientka doma ni imela teţav s spanjem. Spi pribliţno 6–7 ur dnevno.

Dan pred operacijskim posegom je dobro spala. Pred spanjem je dobila Apaurin 10 mg 1x1

tbl ob 20.00 uri. Takoj po operativnem posegu je pacientka večinoma spala. Vidni so bili

znaki zaspanosti, saj je zehala, ves čas dremala, ni bila zbrana in prisotna je bila slabša

koncentracija. Zvečer pred spanjem je dobila predpisano terapijo Apaurin 10 mg 1 amp i.v.

ob 20.00 uri. V času zdravljenja v enoti za intenzivno zdravstveno nego pacientka do 5.


72

dne ni potrebovala predpisane terapije (Apaurin 10 mg 1 amp i.v. p.p., Dormicum ½ amp

zv p.p.), 5. dan po operaciji pa je slabo spala, kar je tudi povedala, in zdravnik ji je

predpisal terapijo, ki jo je prejemala 5. in 6. dan po operativnem posegu (Sanval 5 mg 1x1

tbl ob 20.00 uri), naslednje dni je več ni ţelela, saj je vse do odpusta dobro spala in niso

bili vidni znaki zaspanosti (zehanje, dremanje, nezbranost, slabša koncentracija).

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili negovalno diagnozo spanje, motnje spanja.

SPANJE, MOTNJE SPANJA

Definicija: Prekinjeno spanje in kvaliteta spanja, kar povzroča neugodje in motnje v

dnevnih aktivnostih (Gordon, 2003, str. 186).

Povzročitelji:

operativna rana,

zaskrbljenost zaradi teţav z odvajanjem,

fizično neugodje,

neaktivnost med dnevom.

Kazalci:

prisotnost zehanja,

dremanje,

verbalno izraţanje o zaspanosti, nenaspanosti,

verbalno izraţanje o zaskrbljenosti glede odvajanja,

verbalno izraţanje glede zmanjšane sposobnosti premikanja zaradi operativne rane,

drenov,


73

utrujenost.


medicinska sestra se bo s pacientko pogovorila o problemih, ki jo utesnjujejo.

pacientka bo dobila predpisano terapijo (Sanval 5 mg 1x1 tbl),

pacientka bo spala celo noč.


pred spanjem prezračiti sobo,

aplikacija predpisane terapije za spanje (Sanval 5 mg 1x1 tbl, ob 20.00 uri),

obvestiti zdravnika o spremembah,

dokumentirati v negovalno dokumentacijo motnje spanja.


Medicinska sestra je pred spanjem prezračila sobo, se s pacientko pogovorila o problemih,

ki jo utesnjujejo. Pacientka je prejela predpisano terapijo (Sanval 5 mg 1x1 tbl ob 20.00

uri).


Pacientka je po prejeti terapiji (Sanval 5 mg 1x1 tbl) spala celo noč. Naslednji dan ni bila

utrujena, počutila se je dobro. Znakov utrujenosti (dremanje, zehanje, slabša koncentracija

…) ni bilo opaziti. Pacientka ni več zaskrbljena glede odvajanja, saj je danes zjutraj prvič

po operativnem posegu odvajala.


74

6.5.7 Kognitivni procesi


Pacientka je popolnoma orientirana in pri zavesti. Koncentracija je dobra, govor razumljiv,

jasen. Je zelo prijazna, rada komunicira, jasno izraţa potrebe in čustva.

Ker slabše vidi, potrebuje očala za branje in pisanje, sliši zelo dobro.

Pred desetimi dnevi je v domačem okolju zaznala bolečino pod desnim rebrnim lokom, ki

se je preselila še na spodnji del trebuha. Bolečina se je pojavljala občasno. Pacientka ni

vzela protibolečinske terapije. Ta bolečina je bila stiskajoča in se je nadaljevala tudi med

bolnišničnim zdravljenjem. Po operaciji je pacientka začutila bolečino operativne rane.

Najbolj občuti močno, stiskajočo bolečino na desni strani spodnjega dela trebuha, ki pa se

tekom zdravljenja počasi zmanjšuje in popušča.

Pacientka je imela v enoti za intenzivno zdravstveno nego predpisano terapijo Analgin 2,5

g/8 h i.v. in Zaldiar 37,5 mg/325 mg 1 caps/6h, kasneje na oddelku pa Tadol 50 mg 1

caps/6h in Dipidolor 7,5 mg 1x1 tbl p.p.

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili negovalno diagnozo bolečina (spodnji del

trebuha).

BOLEČINA (SPODNJI DEL TREBUHA)

Definicija: Verbalno poročanje o močnem neugodju, ki traja manj kot 6 mesecev, pojav

bolečine v spodnjem delu trebuha (Gordon, 2003, str. 194).

Povzročitelji:

operativni poseg,

operativna rana,

odstranitev organov iz spodnjega dela trebuha.


75

Kazalci:

verbalno poročanje o močnem neugodju,

verbalno poročanje o bolečinah v spodnjem delu trebuha,

izraţena bolečina na obrazu,

previdnost pri obračanju v postelji, vstajanju, hoji, umivanju, slačenju in oblačenju.


bolečina v spodnjem delu trebuha bo zmanjšana,

opravljanje aktivnosti bo čim manj ovirano,

pacientka se bo počutila bolje.


pacientko povprašati o prisotnosti in intenzivnosti bolečine,

pacientki aplicirati predpisano terapijo (Analgin, 2,5 g/8 h i.v., Zaldiar 37,5 mg/325

mg 1 caps/6h),

pri pacientki opazovati lokacijo, intenzivnost, pogostost in jakost bolečine,

preveriti učinkovitost terapije čez eno uro,

pacientki pokazati in jo poučiti o pravilnem leţanju v postelji, vstajanju, hoji,

umivanju, slačenju, oblačenju, sprostitvenih in razbremenilnih poloţajih v postelji

(pacientka se naj posede v polsedeč poloţaj, podloţimo vzglavje in noge),

pacientki svetovati počitek,

obvestiti zdravnika o pojavu morebitnih zapletov,

dokumentirati v negovalno dokumentacijo prisotnost, jakost bolečine, datum in čas

dane terapije.


76


Pacientko smo večkrat dnevno povprašali o prisotnosti in jakosti bolečine. Aplicirali smo

predpisano protibolečinsko terapijo (Analgin 2,5g/8h i.v. ob 1.00, 9.00 in 17.00 uri, Zaldiar

37,5 mg/325 mg 1 caps/6h ob 5.00, 11.00, 17.00 in 23.00 uri). Pacientki smo pokazali

pravilno vstajanje, hojo, umivanje, slačenje, oblačenje, svetovali počivanje v postelji in jo

dali v razbremenilni poloţaj, tako da smo jo dali v polsedeč poloţaj in ji podloţili glavo ter

noge. Pojav bolečine in protibolečinska terapija je bila dokumentirana v negovalno

dokumentacijo.


Pacientka je prejela protibolečinsko terapijo po predpisu zdravnika (Analgin 2,5g/8h i.v. ob

1.00, 9.00 in 17.00 uri, ter Zaldiar caps/6h ob 5.00, 11.00, 17.00 in 23.00 uri). Bolečina se

je zmanjšala, pacientka se počuti bolje.

6.5.8 Zaznamovanje samega sebe

Pacientka je zelo urejena in negovana, kar je vidno iz razgovora in zunanjega videza.

Veliko da na zunanji izgled in urejenost. Ob pogovoru se da razbrati, da jo je strah

operativnega posega, kar je tudi verbalno izrazila. Strah jo je, da ne bi njeno srce preneslo

operacije in da bi med operativnim posegom umrla, čeprav zaupa zdravniku operaterju.

Strah jo je tudi pooperativnega zdravljenja, če se bo nadaljevalo (npr. kemoterapija).

Predvsem jo je strah, da telo ne bi preneslo posledic (slabost, bruhanje, padec imunskega

sistema).

Pacientka je dan pred operativnim posegom prejela predpisano terapijo (Sanval 5 mg 1x1

tbl ob 20.00 uri, Apaurin 10 mg 1x1 tbl. ob 20.00 uri).

Po operacijskem posegu je zvečer prejela predpisano terapijo (Apaurin 10 mg 1 amp i.v.).


77

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili negovalno diagnozo strah (operativnega

posega, pooperativnega zdravljenja).

STRAH (POOPERATIVNEGA POSEGA, POOPERATIVNEGA

ZDRAVLJENJA)

Definicija: Občutek ogroţenosti zaradi znanega vzroka z identificiranim virom nevarnosti,

to je strah pred operativnim posegom in pooperativnim zdravljenjem (Gordon, 2003, str.

214).

Povzročitelji:

kirurški in diagnostični postopki,

rezultati kirurških posegov,

rakava bolezen.

Kazalci:

verbalno izraţanje pacientke o strahu,

povpraševanje, zanimanje o bolezni, operativnem posegu, pooperativnem

zdravljenju,

nemir.


pacientka bo seznanjena o bolezni, z operativnim posegom in pooperativnim

zdravljenjem,

pacientka bo pomirjena, počutila se bo bolje in s tem bo psihično bolj stabilna.


s pacientko se pogovoriti, jo pomiriti, vzpostaviti dober odnos med medicinsko

sestro in pacientko,


78

zagotoviti pacientki pogovor z zdravnikom,

spodbujanje pacientke k postavljanju vprašanj, izraţanju čustev.


Medicinska sestra in zdravnik sta se s pacientko pogovorila in ji zagotovila pomoč in

predanost ter sta ji vedno na voljo.


Pacientka ob strahu izrazi svoja čustva, potrebe, sprašuje, ţeli dodatne informacije o

zdravljenju. Medicinska sestra in zdravnik sta ji ves čas na voljo.

Pacientka ob pogovoru z medicinsko sestro in zdravnikom čuti olajšanje, zaupa operaterju

in upa, da bo vse v redu, da se bo vse uredilo.

6.5.9 Druţbena vloga in medosebni odnosi

Pacientka pravi, da so odnosi z moţem zelo dobri, urejeni, kar se med hospitalizacijo tudi

opazi. Moţ ji ves čas zdravljenja stoji ob strani in ji nudi pomoč. Pacientka je zelo rada v

druţbi. Pogreša domače okolje, partnerja, sosede, prijatelje in komaj čaka, da se vrne

domov.

6.5.10 Spolno reproduktivni sistem


Pacientka ni imela nikoli teţav s spolnim ţivljenjem. Imela je pa ginekološke teţave. Te so

se pojavile kot krvavitve in zaradi tega je pacientka imela 3-krat abrazijo (leta 1986, 1999

in 2005). Prav tako je imela teţave z obema jajčnikoma, predvsem z desnim jajčnikom,

kjer so se pojavljale ciste, ki so čez čas vedno izginile. Spremembe na desni dojki so

odkrili na rednem pregledu na mamografiji in januarja 2009 je imela tumorektomijo na

desni dojki.


79

Prvo menstruacijo je dobila pri 14 letih starosti. Ciklus je bil na 28 dni in je trajal 4 dni.

Zadnja menstruacija je bila pri 53 letih. Nikoli ni zanosila, splavila ali rodila, vendar se je

za to odločila po lastni ţelji. Oralne hormonske kontracepcije ali kake druge oblike

kontracepcije ni nikoli uporabljala.

Pred operacijo ni imela nobenih teţav, razen bolečine v desnem rebrnem loku in spodnjem

delu trebuha, znakov krvavitve ni bilo.

V pooperativnem obdobju je pacientka od 1. do 5. dne v enoti za intenzivno zdravstveno

nego rahlo krvavela.

Na osnovi ugotovljenih potreb smo izpostavili negovalno diagnozo vaginalna sekrecija.

VAGINALNA SEKRECIJA

Definicija: Prisotnost vaginalne sekrecije po operativnem posegu.

Povzročitelji:

operativni poseg.

Kazalci:

rahla krvava vaginalna sekrecija.


vaginalna sekrecija se bo zmanjšala,

pacientka bo čista, vloţek bo zamenjan,

pacientka bo razumela pooperativno vaginalno sekrecijo.


pacientki bomo nudili pomoč pri umivanju, menjavi vloţka,


80

menjava higienskih vloţkov večkrat dnevno (na tri ure),

umivanje anogenitalnega predela večkrat dnevno,

pacientki razloţiti, zakaj moramo opazovati vaginalno sekrecijo,

zdravnika pravočasno obvestiti o spremembah,

dokumentirati posebnosti v negovalno dokumentacijo.


Na prvi pooperativni dan smo pacientki opravili anogenitalno nego zjutraj, ji zamenjali

vloţek, čez dan se je večkrat umila in si zamenjala vloţek. Naslednje dni se je umila sama

in si večkrat dnevno zamenjala vloţek. Razloţili smo ji, zakaj je pomembno opazovanje

vaginalne sekrecije in jo prosili, če nam lahko pokaţe vloţek, preden si ga zamenja.


Pacientka je urejena, čista, ima zamenjan vloţek. Večkrat dnevno se umije in zamenja

vloţek. Prisotnost vaginalne sekrecije je majhna, zaustavila se je peti dan po operaciji.

6.5.11 Obvladovanje stresnih situacij

Pacientka je v domačem okolju obvladovala stresne situacije tako, da se je s svojim moţem

pogovorila. Skupaj sta razrešila teţavo in nato odšla skupaj na sprehod v naravo.

V bolnišničnem okolju pa rešuje teţave tako, da se pogovarja z ostalimi pacientkami,

medicinsko sestro, zdravnikom, ostalim zdravstvenim osebjem in moţem (po telefonu, na

obisku).

Pacientka je rekla, da svojo bolezen sprejme kljub strahu in da se je pripravljena boriti, saj

upa, da se bo vse dobro izteklo. Znakov depresije, anksioznosti pri pacientki ni opaziti.


81

6.5.12 Vrednostni sistem

Pacientka ţe celo ţivljenje postavlja na prvo mesto zdravje, na drugem mestu je druţina,

na tretjem mestu dobri medosebni odnosi in šele nato sledi vse ostalo. Ima pa poseben

moto, ki se ga je skozi ţivljenje naučila in se ga tudi drţi: »Mir v svetu, spoštovanje

človeka takega, kot je.«


82

7 RAZPRAVA IN SKLEPI

Rak jajčnikov je v Sloveniji na devetem mestu po pogostosti raka in povzroča največjo

umrljivost med vsemi raki rodil, njegova incidenca pa iz dneva v dan narašča. Iz tega lahko

sklepamo, da je rak jajčnikov tako v Sloveniji kot v drugih drţavah po svetu velik problem,

saj ne daje posebnih znakov in ga je teţko odkriti ali pa ga odkrijemo ţe v napredovalem

stadiju bolezni.

Medicinska sestra kot izvajalka zdravstvene nege uporablja strokovno znanje, da pomaga

vzdrţevati oziroma, če je moţno, do skrajnosti okrepiti zdravje ţenske v času priprave na

operativni poseg ter po njem (Dalancey, 1994 v: Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str. 278).

Medicinska sestra ima v pripravi pacientke na ginekološki operativni poseg različne

profesionalne vloge, od vloge učiteljice, svetovalke, zagovornice, modela, zastopnice

sprememb, osebe, ki nudi podporo, oporo in pomoč, do izvajalke zdravstvene nege

(Harkreader in Hogen, 2004 v: Sanchez in Milhelič Zajec, 2005, str. 278).

Medicinska sestra v vlogi:

zagovornice: Zavzema se za pacientkine pravice in ji pomaga pri utemeljenih

sodbah, mnenjih (Harkreader in Hogen, 2004 v: Sanchez in Mihelič Zajec, 2005,

str. 279). Pacientko seznani z negovalnimi postopki, odgovarja na njena vprašanja,

podpira odločitve pacientke, stopnjuje pacientkino zaupanje tako, da jo spodbuja k

sodelovanju in ji pokaţe, da je njeno sodelovanje v zdravstveni negi ţeleno in

resnično potrebno in s tem zagotovi kakovostno zdravstveno nego (Reuschenbach,

2004 v: Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str. 279).

učiteljice in svetovalke: Medicinska sestra oceni potrebo po izobraţevanju,

svetovanju in informacijah na osnovi lastnega opazovanja in vse to prilagodi

pacientkini stopnji razumevanja (Hearkreader in Hogen, 2004 v: Sanchez in

Mihelič Zajec, 2005, str. 279). Zagotavlja potrebne dodatne informacije, ki

temeljijo na pacientkinih ciljih, ki jih ima v zvezi z učenjem (Rakovec-Felser,

1998 v: Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str. 279). Medicinske sestre na

ginekoloških oddelkih si pomagajo s pisnimi navodili, npr. brošurami, ki

omogočajo laţje razumevanje različnih operativnih ginekoloških posegov in


83

podajajo različne informacije o spremembi ţivljenja po operativnem posegu

(prehrana, higiena, spremembe v spolnem ţivljenju).

zastopnice sprememb: Medicinska sestra mora posredovati novosti na področju

zdravstvene nege, posredovati spremembe, ki zagotavljajo varnost in zadovoljstvo

pacientke pri pripravi na operativni poseg, imeti mora teoretično in praktično

znanje za planiranje sprememb, pokazati mora vztrajnost, vzdrţevati dobre

medosebne odnose, obvladati umetnost kompromisa in obzirnost pri uvajanju

sprememb (Hoyer, 1995 v: Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str. 279).

modela: Medicinska sestra mora dajati vzgled mladim sodelavkam začetnicam in

študentkam, kako izvajati kakovostno zdravstveno nego (Skoberne, 2002 v:

Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str. 279).

podpore in opore: Medicinska sestra daje pacientki obljubo, da nikoli ne bo sama v

času hospitalizacije, tako fizično kot čustveno (Skoberbe, 2002 v: Sanchez in

Mihelič Zajec, 2005, str. 279). Podporo pacientki lahko razdelimo v tri kategorije:

osebna nega, neverbalno izkazovanje pomoči (drţanje za roko, stik z očmi,

smehljanje) in verbalno izraţanje opore (izraţanje pohvale, dajanje navodil)

(Kovačev, 1998 v: Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str. 279).

Medicinska sestra v času hospitalizacije spodbuja pacientko k sodelovanju, saj s tem

prispeva k dvigu kakovosti zdravstvene nege. V okviru izvajanja zdravstvene nege

medicinska sestra pacientko obravnava kot celovito osebnost, z nerazdruţljivostjo zavesti

in človeškega telesa (Harkreader in Hogen, 2004 v: Sanchez in Mihelič Zajec, 2005, str.

279).

Pri pacientkah z ginekološkimi obolenji se moramo zavedati, da so zelo občutljive, saj gre

za tisti del telesa, ki ponazarja ţenskost in s tem posegamo v njihovo intimnost in

zasebnost. Pri obravnavani pacientki moramo upoštevati vsa načela Kodeksa etike

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Velikokrat se pacientke z

odstranjeno maternico počutijo manjvredne, zapostavljene, izluščene, imajo nizko

samopodobo. Pri premagovanju teh občutkov imajo zdravstveni delavci pomembno vlogo.

Poslušanje, pogovor, čustvena podpora, nudenje pomoči s strani zdravstvenih delavcev,


84

druţine, prijateljev daje pacientkam moč, da se laţje spopadejo v borbi z boleznijo in

nadaljnjim zdravljenjem ter nadaljujejo čim bolj kvalitetno ţivljenje.

Glavna naloga zdravstvene sluţbe je poučiti ţenske o raku jajčnikov. Osveščanje bi moralo

potekati tako, da bi pacientke dobile pri ginekologu brošuro o raku jajčnikov, saj bi s tem

pripomogli k večjemu osveščanju ţensk in zgodnejšemu odkrivanju raka jajčnikov.

V empiričnem delu diplomske naloge smo obravnavali pacientko po modelu Marjory

Gordon, po njenih enajstih vzorcih funkcionalnega obnašanja.

Obravnavana pacientka je pred tremi meseci opazila nejasne bolečine v trebuhu in slabo

počutje, kar opisujeta tudi avtorja Takač (2007, str. 67) in Uršič-Vrščaj (2004, str. 21) kot

najpogostejša bolezenska znaka raka jajčnikov.

Obravnavana pacientka ni nikoli rodila, kar potrjujejo navedbe avtorice Uršič-Vrščaj

(2001, str. 30), da je pri ţenskah, ki niso rodile ali niso bile plodne, tveganje za raka

jajčnikov od dva- do štirikrat večje.

Pri obravnavani pacientki smo v druţinski anamnezi ugotovili, da je za rakom na dojki

zbolela ţe sestra, mati pa je zbolela za rakom na maternici. Zaradi druţinske anamneze je

pacientka začela hoditi na redne kontrole k osebnemu ginekologu. Pacientka je letos

(2009) ţe bila operirana za rakom na dojki. Po navedbah avtorice Uršič-Vrščaj (2001, str.

30) druţinska obremenjenost z rakom jajčnikov povečuje tveganje za nastanek raka

jajčnikov, lahko tudi od pet- do sedemkrat. Prav tako imajo ţenske z osebno ali druţinsko

anamnezo raka dojke povečano tveganje za nastanek raka jajčnikov (Hočevar in Krajc v:

Slana, 2002, str. 38).

Po operaciji, pri kateri je bila narejena vzdolţna laparotomija in so odstranili oba jajčnika z

jajcevodi, maternico in maternični vrat, pečico, slepič in 45 pelvičnih in paraaortnih

bezgavk, smo izpostavili pri pacientki naslednje negovalne diagnoze pri nekaterih vzorcih

funkcionalnega obnašanja:

Odnos do lastnega zdravja – vzorci zdravega obnašanja:

nevarnost krvavitve,

nevarnost infekcije (operativne rane).


85

Prehrambeni in metabolični procesi:

Prehrambene omejitve (operativni poseg, diabetes).

Izločanje:

obstipacija.

Fizična aktivnost:

aktivnost, zmanjšana zmoţnost za fizično aktivnost,

samonega, zmanjšana zmoţnost za samostojno osebno higieno,

funkcija srca, zmanjšana,

izmenjava plinov, nepopolna.

Počitek, spanje:

spanje, motnje spanja.

Kognitivni procesi:

bolečina (spodnji del trebuha).

Zaznavanje samega sebe:

strah (operativnega posega, pooperativnega zdravljenja).

Spolno−reproduktivni sistem:

vaginalna sekrecija.

Po operativnem posegu je potreben kontinuiran nadzor nad vitalnimi funkcijami (krvni

tlak, pulz, dihanje, telesna temperatura), splošnim počutjem, izgledom pacientke, bolečino,

operativno rano (zaradi krvavitve, infekcije, dehiscence), izločanjem, vstajanjem in

gibanjem.


86

Po operaciji se je pri pacientki pojavil problem obstipacije, saj pacientka ni odvajala.

Zdravnik ji je predpisal tretji dan po operativnem posegu odvajalne svečke (Dulcolax) in

tako je pacientka šele šesti dan po operativnem posegu normalno odvajala.

Pri pacientki so se pojavile aritmije in zmanjšanje vrednosti saturacije kisika v krvi, ki pa

smo jih s pomočjo predpisane terapije povrnili v normalno stanje.

Pri ostalih ţivljenjskih aktivnostih ni bilo velikih odstopanj in so večinoma potekale

normalno.

Iz diplomskega dela lahko povzamemo, da je rak jajčnikov zelo zahrbtna bolezen, saj ne

daje skoraj nobenih znakov in lahko hitro napreduje v višje stadije bolezni ali celo v smrt.

Upam, da bo v prihodnosti vse več ţensk, ki bodo redno obiskovale ginekologa in da se

bodo pri tem izvajali določeni pregledi, s katerimi bodo hitreje ugotovili raka na jajčniku in

tako pripomogli k čim manjšemu število obolelih ţensk za rakom jajčnikov.


87

8 LITERATURA

Borko E, Takač I. Ginekologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2006.

Borštnar S et al. Napotki za premagovanje neţelenih učinkov sistemskega zdravljenja raka:

kaj morate vedeti? Ljubljana: Onkološki inštitut, 2007.

Cvelbar M, Uršič-Vrščaj M, Rakar S. Dvojni primarni rak jajčnikov in rodil: dejavniki

tveganja in napovedni dejavniki. Onkologija/za prakso 2005; (1): 40−44.

Fras A P et al. Izbrana poglavja iz ginekološke onkologije. Ljubljana: Onkološki inštitut,

1994.

Gordon M. Negovalne diagnoze – priročnik. Radizel: Rogina, 2003.

Ivanuša A, Ţeleznik D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika: izbrana področja.

Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000.

Ivanuša A, Ţeleznik D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta za

zdravstvene vede, 2008.

Jeglič R et al. Psihični vidik obravnave pacientk z izrezano maternico z vidika medicinske

sestre. Obzor Zdr N 2004; 38. 143−148.

Kurjak A et al. Ginekologija i perinatologija. Varaţdinske toplice: Golden time, 1995.

Lindtner J et al. Doktrini zdravljenja bolnikov z malignimi limfomi in bolnic z rakom

rodil: zbornik. Ljubljana: Kancerološko zdruţenje Slovenskega zdravniškega društva:

Onkološki inštitut: Zveza slovenskih društev za boj proti raku, 2002.

Lipuš-Velički S. Negovalne intervencije v enoti za intenzivno zdravstveno nego kliničnega

oddelka za ginekološke bolezni: diplomska naloga. Maribor: Visoka zdravstvena šola,

2002.

Mladenović-Segedi L. Primarni karcinom jajovoda. Med Pregl 2009; LXII (1–2): 31–36.

Dosegljivo na: http://www.doiserbia.nb.rs/img/doi/0025-8105/2009/0025-

81050902031M.pdf (25.2.2010).

http://www.doiserbia.nb.rs/img/doi/0025-8105/2009/0025-81050902031M.pdf

http://www.doiserbia.nb.rs/img/doi/0025-8105/2009/0025-81050902031M.pdf


88

Mlakar-Mastnak D, Lokar K. Ţenske, moški in rak. Ljubljana: Sekcija medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije –

Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2007.

Nerat J. Ginekološka zdravstvena nega – II. del, 2008. Dosegljivo na: http://www.fzv.uni-

mb.si/page/index.php?option=com_docman&task=cat_view&gid=128&ltemid=186

(15.9.2009).

Novaković S. et al. Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2009.

Oblak I. Zdravljenje z revija Viva, 2005. Dosegljivo na:

http://www.viva.si/clanek.asp?id=2400 (15.9.2009).

Primic-Ţakelj M et al. Preţivetje bolnikov z rakom, zbolelih v letih 1991−2005 v Sloveniji.

Ljubljana: Onkološki inštitut, 2009.

Sanchez K, Mihelič Zajec A. Vloga medicinske sestre v celostni pripravi pacientke na

operativni poseg rodil. Obzor Zdr N 2005; 39. 4: 277−284.

Slana L. Seznanjenost ţensk z dejavniki tveganja za nastanek raka jajčnikov. Obzor Zdr N

2007; 41: 37−42.

Strojan P. Zdravljenje z obsevanjem. Revija Vita, 2006. Dosegljivo na: http://www.revija-

vita.com/Melanom/Zdravljenje z obsevanjem/Zdravljenje z obsevanjem.html (23.6.2009).

Šmit M. Doţivljanje ţensk, obolelih za rakom dojke, in načini pomoči medicinskih sester

(I. del). Obzor Zdr N 2004; 38: 159–165.

Takač I. Preiskava tumorjev jajčnikov z barvnim Doplerjevim ultrazvokom. Zdrav Vest

1998; 67: 64−65.

Uršič-Vrščaj M et al. Prikaz bolnice z rakom jajčnikov s komentarji.

ONKOLOGIJA/klinično-patološka konferenca 2001; 29–34.

Uršič-Vrščaj M. Rak rodil: Vodnik za bolnice na poti okrevanja. Ljubljana: Društvo

onkoloških bolnikov Slovenije, 2004.


89

9 PRILOGA

9.1 VPRAŠALNIK

VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem Laura Krajnc, absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Ob

zaključku šolanja sem se odločila za izdelavo diplomske naloge z naslovom Pooperativna

zdravstvena nega pacientke z rakom jajčnikov. S tem vprašalnikom ţelim ugotoviti potrebe

po zdravstveni negi, ki se pojavijo pri pacientki po operaciji raka jajčnikov.

Z Vašo pomočjo bi si ţelela pridobiti te podatke, zato bi Vas prosila za pomoč. Vprašalnik

je anonimen, sodelovanje lahko tudi odklonite, če iz kakršnih koli razlogov ne ţelite

posredovati podatkov.

Podatke, ki mi jih boste posredovali, bom uporabila zgolj za namene diplomske naloge. Pri

tem bom upoštevala načelo anonimnosti, zaupnosti in druga etična načela Kodeksa etike

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

V upanju na sodelovanje se Vam ţe v naprej zahvaljujem!

1 OSNOVNI PODATKI PACIENTKE

– leto rojstva:

– kraj bivanja:

– poklic:


90

2 NEGOVALNA ANAMNEZA

2.1 Opis trenutnih teţav in prejšnjega stanja:

– medicinska diagnoza:

2.2 Odnos do lastnega ţivljenja – vzorci zdravega obnašanja

– bolezni v preteklosti:

– podatki o zdravstvenem stanju druţine (sorodstveno razmerje, bolezen – akutna,

kronična):

– aktivnosti za vzdrţevanje zdravja:

– redni ginekološki pregledi: ne / da

– kajenje: ne / da

– uţivanje alkoholnih pijač: ne / da (koliko: )

– vsakodnevno redno jemanje predpisanih zdravil: ne / da (katerih: )

– dobivanje krvnih sestavin: ne / da (datum: )


91

– alergije: ne / da (na kaj: )

2.3 Prehrambeni in metabolični procesi

– prehranjevanje:

o dieta: ne / da (kakšna: )

o apetit: enak / povečan / zmanjšan / ga ni

o število obrokov:

o teţave pri ţvečenju / poţiranju: ne / da

o teţave: bruhanje / odklanjanje hrane

o zobna proteza: zgornja / spodnja / delna

o potrebuje pomoč: ne / da: delno / popolnoma

– pitje:

o teţave pri poţiranju: ne / da


2.4 Izločanje

– uriniranje:

o pogostost uriniranja:

o teţave pri uriniranju: inkontinenca / poliurija / nikturija / retenca / bolečine

pri uriniranju



92

– odvajanje:

o pogostost odvajanja:

o navade pri defekaciji:

o zadnje odvajanje:

o jemlje odvajalo: ne / da (katero: )

o teţave pri odvajanju: hemoroidi / bolečine v trebuhu / krči / napenjanje /

peristaltika: (vetrovi: da / ne) / diareja / obstipacija


2.5 Fizična aktivnost

– vitalne funkcije in antropološke meritve:

o dihanje: normalno / odstopanja:

o pulz: utripov/min; odstopanja:

o krvni tlak: mmHg; odstopanja:

o telesna temperatura: normalna / odstopanja:

o teţa: kg

o višina: cm

– fizična aktivnost pacientke: pomična / delno pomična / nepomična / utrujenost /

zmanjšana moč / občasni padci / gibljivost sklepov: (dobra / slaba) / uporaba

pomagala (ne / da) / invalidnost

– medicinsko tehnični pripomočki:

– zmoţnost gibanja: samostojna / potrebuje pomoč: delno / popolnoma


93

– izvajanje osebne higiene: samostojna / potrebuje pomoč: delno / popolnoma

– oblačenje, slačenje: samostojna / potrebuje pomoč: delno / popolnoma

2.6 Počitek, spanje

– počitek in spanje: normalno / odstopanja:

– navade:

– moteno spanje: ne / da (terapija: ne / da (katera: ))

2.7 Kognitivni procesi

– pacientka sprašuje: ne / da

– ţeli informacije: ne / da

– ne strinja se z:

2.8 Zaznavanje samega sebe

– vid

o teţave: ne / da (kakšne: )

o očala: ne / da

o leče: ne / da

o očesna proteza: ne /da

– sluh

o teţave: ne / da (kakšne: )

o slušni aparat: ne / da


94

– govor

o teţave: ne / da (katere: )

o govor: razumljiv / nerazumljiv

– bolečina

– prisotnost bolečine: ne / da (opis: )

– terapija:

– počutje: dobro / slabo / nerazpoloţenost / prestrašenost / jeza / tesnoba /

0zaskrbljenost / jok

2.9 Druţbena vloga in medosebni odnosi

– odnosi z druţino:

– odnosi z drugimi ljudmi:

– komunikativnost:

2.10 Spolni – reproduktivni sistem

– starost ob prvi menstruaciji:

– datum zadnje menstruacije:

– menstruacijski ciklus:

– število nosečnosti:

– število porodov:

– število splavov:

– starost ob prvem porodu:


95

– uporaba kontracepcijskih tablet: ne / da (katerih: ; koliko časa:

)

– vaginalna sekrecija: ne / da (kakšna: )

– vpliv obolenja / terapije na spolno funkcijo: ne / da

2.11 Obvladovanje stresnih situacij

– pacientka obvladuje stresne situacije: ne / da (kako:

)

2.12 Vrednostni sistem

Kaj je za Vas največja vrednota v ţivljenju?

a) zdravje

b) druţina

c) dobri medosebni odnosi

d) kariera

e) ekonomski standard

f) urejene druţinske razmere

g) ostalo:

2.13 Ostala opaţanja


96

3 OPAZOVANJE PACIENTKE V ČASU TRENUTNE OBRAVNAVE

3.1 Odnos do lastnega ţivljenja – vzorci zdravega obnašanja

– opis trenutnih teţav in prejšnjega stanja:

– posebnosti:

3.2 Prehrambeni in metabolični procesi

– prehranjevanje:

o dieta: ne / da (kakšna: )

o apetit: enak / povečan / zmanjšan / ga ni

o infuzija: ne / da

o število obrokov:


o teţave: bruhanje / odklanjanje hrane

– pitje:



97

o posebnosti:

3.3 Izločanje

– uriniranje:

o pogostost uriniranja:

o teţave pri uriniranju: inkontinenca / poliurija / nikturija / bolečine pri

uriniranju / hematurija / retenca / trajni urinski kateter)

o 24 urna diureza: ml

o potrebuje pomoč: ne / da /delno / popolnoma

– odvajanje:

o pogostost odvajanja:

o zadnje odvajanje:

o teţave pri odvajanju: obstipacija / diareja / napenjanje / krči / bolečine v

abdomnu / peristaltika: (vetrovi: ne / da) / hemoroidi


– posebnosti:

3.4 Fizična aktivnost

– vitalne funkcije:

o dihanje: frekvenca: ; ritem: ; globina:

; način: ; oteţeno, predihanost pljuč: dobra, hropci;

dviganje prsnega koša; normalno / odstopanja:


98

o pulz: frekvenca: ; ritem: ; polnjenost:

; odstopanja:

o krvni tlak: mmHg, odstopanja:

o telesna temperatura: ℃; merjenje: ;

zmanjšan občutek za temperaturo: ne / da; odstopanja:

o cirkulacija: utrujenost / vrtoglavice / krči v nogah / edemi / bolečine v prsih

/ petehije / antikoagulantna terapija (katera: )

– fizična aktivnost pacientke: pomična / delno pomična / nepomična/ motnje v

ravnoteţju / utrujenost / zmanjšana moč / občasni padci / gibljivost sklepov (dobra /

slaba) / poraba pomagala ne / da (katera: ) / potrebuje pomoč: ne /

da: delno / popolnoma

– zmoţnost gibanja: samostojna / potrebuje pomoč: delno / popolnoma

– izvajanje osebne higiene: samostojna / potrebuje pomoč: delno / popolnoma

– oblačenje, slačenje: samostojna / potrebuje pomoč: delno / popolnoma

– posebnosti:

3.5 Počitek, spanje

– počitek in spanje: normalno / odstopanja:

– moteno spanje: ne / da (terapija: ne / da: katera: )

– posebnosti:


99

3.6 Kognitivni procesi

– pacientka sprašuje: ne / da

– ţeli informacije: ne / da

– ne strinja se z:

– potrebe in pripomočki za učenje:

– posebnosti:

3.7 Zaznavanje samega sebe

– bolečina:

o prisotnost bolečine: ne / da (opis: )

o terapija:

o zmanjšan občutek za bolečino: ne / da

– počutje: dobro / slabo / nerazpoloţenost / jeza / tesnoba / zaskrbljenost / jok /

prestrašenost

– posebnosti:

3.8 Druţbena vloga in medosebni odnosi

– odnosi z druţino:

– odnosi z drugimi ljudmi:

– komunikativnost:


100

– posebnosti:

3.9 Spolni – reproduktivni sistem

– vaginalna sekrecija: ne / da (kakšna: )

– rana: ne / da (opis:

)

– dren: ne / da (opis:

)

– posebnosti:

3.10 Obvladovanje stresnih situacij

– pacientka ima načine, kako obvladuje stresne situacije: ne / da (kako:

)

– posebnosti:

3.11 Vrednostni sistem

– ali je za Vas največja vrednota v ţivljenju ostala enaka kot v negovalni anamnezi:

da / ne (katera druga: )

– posebnosti:


101

3.12 Ostala opaţanja

4 MEDICINSKI DIAGNOSTIČNO TERAPEVTSKI PROGRAM

4.1 Zdravila

zdravilo količina način aplikacije čas aplikacije


102

4.2 Preiskave

vrsta preiskave datum ura

4.3 Ostale obravnave

vrsta obravnave datum ura

univerza v mariborurak jajčnikov nastane iz različnih vrst celic, najpogostejši, v več kot 90 %...

Documents