1

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DOROTEJA ČEBULAR

MEDNARODNA GOSPODARSKA KONCILIACIJA

Diplomsko delo

Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MEDNARODNA GOSPODARSKA KONCILIACIJA

Študentka: Doroteja Čebular Študijski program: UNI – B1 - PRAVO Študijska smer: PRAVO Mentor: dr. Matjaž Tratnik

Maribor, avgust 2017

Rada bi se zahvalila svojemu mentorju

dr. Matjažu Tratniku za strokovno svetovanje, vodenje in ključen doprinos pri nastajanju diplomskega dela.

Prav tako hvala družini za vso podporo

in spodbudo tekom študija.

POVZETEK Spodbujanje uporabe alternativnih metod reševanja gospodarskih sporov je nujno, saj so nesporazumi v gospodarskem svetu neizogibni. Konciliacija omogoča strankam, ki s pogajanji niso uspele rešiti spora, da se izognejo sodišču in s pomočjo tretje neodvisne osebe same razrešijo spor in sooblikujejo sporazum. Na ta način se vse skupaj lahko konča po hitrem postopku in v skladu z interesi strank, kar pa nadaljnjo pomeni, da udeleženci sami prevzamejo odgovornost za izid postopka. Enakovreden položaj konciliacije s sodnimi postopki pa lahko zagotovi samo ustrezna pravna ureditev, ki mora po eni strani zagotavljati predvidljivost pravnih razmerij in prav tako pravno varnost, po drugi strani pa ne sme preveč podrobno določiti sestavine in potek postopka, saj bi to povzročilo preveliko togost in formalnost procesa. Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji je primerek pravilno uravnoteženega zakona, ki zagotavlja vse prednosti alternativnih postopkov in izključuje slabosti sodnih postopkov. V diplomskem delu je najprej predstavljena splošna ureditev alternativnega reševanja sporov, prednosti in slabosti ter značilnosti in oblike le-teh. V nadaljevanju pa so obravnavani pojem, definicija in vrste konciliacij, prav tako splošna načela postopka, ki so pogosto podcenjena, a so ključna vodila za vodenje postopka. V tretjem poglavju je na kratko opisana tudi zakonska ureditev konciliacije, zanjo zelo pomememben vzorčni zakon, njegove temeljne značilnosti in vsebina samega zakona. Potek postopka je temeljito in podrobno opisan proti koncu tretjega poglavja, za tem pa so še opisane različne strategije vodenja konciliacije in vloga tretje neodvisne in nepristranske osebe, t. j. konciliatorja.

KLJUČNE BESEDE: alternativno reševanje sporov, postopek, gospodarski subjekti, stranke, konciliacija, konciliator, sporazum.

SUMMARY Promoting and encouraging the use of alternative methods of resolving commercial disputes is essential and significant, as disputes and misunderstandings in economy are inevitable. The conciliaton allows parties who have failed to resolve the dispute to negotiate and consequently avoid long process in court and, through a third independent person, resolve the dispute and also to conclude an agreement. In this way, it can all be resolved in an accelerated procedure and in accordance with the interests of the parties, which further means that participants themselves take responsibility for the outcome of the procedure. Equivalent importance of the conciliation and judicial proceedings can only be ensured by appropriate regulation, which, on the one hand, must ensure the predictability of legal relations and also legal certainty, on the other hand, it cannot precisely determine the course of the procedure, as this would lead to excess formalization of the process. UNCITRAL Model Law on International Commercial Conciliation is an example of a properly balanced law that provides all the benefits of alternative procedures and excludes the weaknesses of court proceedings. The thesis presents the general arrangement of alternative dispute resolution, advantages and disadvantages, as well as the characteristics of them. In the continuation are also described concept, definition and types of conciliations, furthermore are also mentioned the general principles of the procedure, which are often underestimated, but truly they are the key guides for the process. The third chapter briefly describes the legal arrangement of the conciliation, a very important model law, its basic characteristics and the content of the Law. The course of the procedure is thoroughly described in detail at the end of the third chapter and also the different strategies for managing the conciliation and the role of the third independent and impartial person, i.e. The conciliator.

KEY WORDS: alternative dispute resolution, procedure, business entity, parties, conciliation, conciliator, agreement.

Kazalo

UVOD........................................................................................................................11 OPREDELITEVPROBLEMA..........................................................................................12 ALTERNATIVNOREŠEVANJESPOROV........................................................................2

2.1SPLOŠNO........................................................................................................................22.2RAZLIKEMEDALTERNATIVNIMREŠEVANJEMSPOROVINSODNIMODLOČANJEM.....3

2.2.1SUBJEKTIPOSTOPKA.............................................................................................................32.2.2PREDMETPOSTOPKA............................................................................................................32.2.3POTEKPOSTOPKA.................................................................................................................32.2.4REZULTATPOSTOPKA............................................................................................................32.2.5POSLEDICEPOSTOPKA..........................................................................................................4

2.2 PREDNOSTIINSLABOSTIALTERNATIVNEGAREŠEVANJASPOROV.........................42.3.1PREDNOSTIALTERNATIVNEGAREŠEVANJASPOROV............................................................42.3.2SLABOSTIALTERNATIVNEGAREŠEVANJASPOROV...............................................................4

2.3 OBLIKEPOSTOPKOVALTERNATIVNEGAREŠEVANJASPOROV................................53 MEDNARODNAGOSPODARSKAKONCILIACIJA..........................................................6

3.1POJEMINDEFINICIJAMEDNARDODNEGOSPODARSKEKONCILIACIJE..........................63.2 VRSTEKONCILIACIJ.................................................................................................7

3.2.1MEDNARODNAKONCILIACIJA...............................................................................................73.2.2TRGOVINSKAKONCILIACIJA..................................................................................................7

3.3POSTOPEKKONCILIACIJE...............................................................................................83.3.1SPLOŠNANAČELAPOSTOPKA...............................................................................................8

3.3.1.1NAČELOKONCEPTUALNEINTEGRIRANOSTI..................................................................83.3.1.2NAČELORELATIVNEAVTONOMNOSTI.........................................................................83.3.1.3NAČELOPROSTOVOLJNOSTI..........................................................................................93.3.1.4NAČELONEFORMALNOSTIPOSTOPKA..........................................................................93.3.1.5NAČELOZAUPNOSTI....................................................................................................10

3.3.2ZAKONSKAUREDITEVPOSTOPKAKONCILIACIJE.................................................................113.3.3VZORČNIZAKONUNCITRALOMEDNARODNITRGOVINSKIKONCILIACIJI..........................12

3.3.3.1SPLOŠNOOZAKONU...................................................................................................123.3.3.2VSEBINAVZORČNEGAZAKONA...................................................................................12

3.3.4ZNAČILNOSTIPOSTOPKAKONCILIACIJE..............................................................................133.3.4.1SODELOVANJETRETJENEVTRALNEOSEBE..................................................................133.3.4.2POMOČPRISPORAZUMNIREŠITVIINSPREJEMANJENEZAVEZUJOČIHODLOČITEV...143.3.4.3DAJANJEMOČISTRANKAM.........................................................................................143.3.4.4ZAUPNOSTINFORMACIJIZDANIHMEDPOSTOPKOMKONCILIACIJE..........................15

3.3.5POTEKPOSTOPKAKONCILIACIJE.........................................................................................153.3.5.1ZAČETEKPOSTOPKAKONCILIACIJE..............................................................................15

3.3.5.1.1VPLIVSPORAZUMASTRANKNASPROŽITEVARBITRAŽNEGAALISODNEGAPOSTOPKA..........................................................................................................................163.3.5.1.2OBLIGATORENPOSTOPEKKONCILIACIJE.............................................................16

3.3.5.2STRATEGIJAVODENJAKONCILIACIJE...........................................................................173.3.5.2.1VLOGAKONCILIATORJA.......................................................................................183.3.5.2.2SOKONCILIACIJA..................................................................................................19

3.3.5.3FAZEKONCILIACIJE......................................................................................................193.3.5.3.1UVODNISKUPNISESTANEK.................................................................................19

3.3.5.3.1.1POGOSTENAPAKEMEDUVODNIMSKUPNIMSESTANKOM........................203.3.5.3.2LOČENASREČANJA..............................................................................................21

3.3.5.3.2.1CILJIPRVOTNIHLOČENIHSREČANJ..............................................................213.3.5.3.2.2CILJIKASNEJŠIHLOČENIHSREČANJ..............................................................22

3.3.5.3.3ZAKLJUČEKKONCILIACIJE.....................................................................................23

SKLEP......................................................................................................................24

BIBLIOGRAFIJA........................................................................................................25

4.1LITERATURA.................................................................................................................254.2PRAVNIVIRI...............................................................................................................254.3 DRUGIVIRIIZMEDMREŽJA.................................................................................26

1

UVOD

1 OPREDELITEV PROBLEMA

Mednarodni gospodarski odnosi postajajo z razvojem gospodarstva vedno bolj kompleksni. Zaradi vse večje prepletenosti odnosov med gospodarskimi subjekti so spori skorajda neizogibni. Za pravne osebe je še posebej pomembno, da se nesporazumi rešujejo strokovno, kreativno in predvsem, da je postopek reševanja sporov prilagojen le-tem. Vse te atribute imajo alternativni načini reševanja gospodarskih sporov, za razliko z tveganimi in več let trajajočimi sodnimi postopki.

Vsi ti neformalni postopki so tudi ključnega pomena za zmanjševanje sodnih zaostankov,

saj so večinoma hitri in učinkoviti. Veliko verjetneje je tudi, da bodo po koncu teh postopkov stranke lahko ohranile dobre poslovne odnose, saj temeljijo na konstruktivni komunikaciji, medsebojnem poslušanju ter predvsem na iskanju skupne rešitve, ki bo ustrezala obema strankama. Ključna lastnost alternativnega reševanja sporov je, da stranka obdrži nadzor nad potekom postopka in nenazadnje nad končnim izidom.

Ene od najbolj razpoznavnih metod alternativnega reševanja mednarodnih gospodarskih

sporov sta mediacija in konciliacija. Konciliacija kot ena od vrst postopka izvensodnega reševanja sporov je prilagojena interesom strank, temelji na prostovoljni udeležbi, samoodločanju in prevzemu odgovornosti za svoje odločitve ter omogoča razmeroma ekonomično in celostno rešitev spora.

Vsekakor je nujno vzpostaviti uravnotežen odnos med formalnimi sodnimi postopki in

neformalno konciliacijo, za kar pa je potrebna pravna ureditev le-te. V ta namen je bil leta 2002 sprejet Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski konciliaciji s strani Združenih narodov za mednarodno trgovinsko parvo (v nadalj. UNCITRAL), ki je sledil Vzorčnemu zakonu o arbitraži, kateri je požel precejšni uspeh na mednarodnem področju. Je mednarodni dokument, ki omogoča harmonizacijo pravne ureditve alternativnega reševanja sporov in za države olajšuje sprejem nacionalne zakonodaje na tem področju. Treba je poudariti, da bi se s prekomernim normativnim urejanjem izgubila fleksibilnost, zato je potreben pristop minimalne regulacije. Še vedno se s tem zagotovi pravna varnost in obenem neformalnost postopka, ki je ena od ključnih prednosti konciliacije. Če postopek ni prenormiran, se lahko uspešno uveljavlja načelo avtonomije, ki določa, da se določbe zakona uporabijo samo, če stranke niso sklenile drugačnega dogovora. Z namenom povečanja zaupanja v alternativne načine reševanja postopkov se je v Sloveniji leta 2008 sprejel Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, ki vsebinsko temelji na Vzorčnem zakonu UNCITRAL-a.

2

2 ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV

2.1 SPLOŠNO Razprave o alternativnem reševanju sporov dokazujejo, da ni splošno sprejetih definicij tega pojma. Prve razlike se pokažejo že pri uporabi besede »alternativno«, saj ameriška pravna teorija še vedno uporablja ta izraz, medtem ko je na primer v Avstraliji v uporabi izraz »pomožno«, v Veliki Britaniji pa »primerno«. Vse to je posledica manjvrednostnega prizvoka besede »alternativno«, saj bi naj ta pomenil nezaupnico sodstvu in služil k prepričevanju pravdnih strank k izogibanju sodnim postopkom. Definicija po Zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) določa, da je alternativno reševanje sporov postopek, ki ne pomeni sojenja in v katerem ena ali več tretjih nevtralnih oseb sodeluje pri reševanju spora z mediacijo, arbitražo, zgodnje nevtralne osebe ali drugimi podobnimi postopki1. 2 Stalna participacija in s strani strank kontroliran rezultat postopka ter trajna vključenost odvetnikov v umetnost prepričevanja so ključni razlogi za vključitev alternativnega reševanja sporov tudi v sodne postopke. Vse to je zajeto v načelu konceptualne integriranosti, ki predvsem pomeni, da se naj reševanje sporov vrne tja, od koder izvira, torej k samim ljudem, a po drugi strani pa le-to poteka v senci sodišča, saj lahko sodišče zahteva, ponudi ali odobri postopke alternativnega reševanja.3 Torej kljub temu, da gre za izvensodno reševanje sporov, ohranja povezavo s sodišči, kar zagotavlja boljše upravljanje sistema, večjo kvaliteto in posledično tudi večje zaupanje uporabnikov. Uspeh alternativnega reševanja sporov pa vsekakor ni odvisen le od ustrezne pravne ureditve, pač pa tudi od pravne kulture in tradicije v posamezni državi.

1 Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov – ZARSS (Uradni list RS, št. 97/09 z dne 30. 11. 2009. 2 Zalar, Aleš: Temeljna načela alternativnega reševanja sodnih sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001/XXVII, str.1228-1229. 3Zalar, Aleš: Temeljna načela alternativnega reševanja sodnih sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001/XXVII, str.1229.

3

2.2 RAZLIKE MED ALTERNATIVNIM REŠEVANJEM SPOROV IN SODNIM ODLOČANJEM Temeljne razlike med alternativnim reševanjem sporov in sodnim odločanjem se pokažejo pri subjektih, predmetu, poteku, rezultatu in posledicah postopka.

2.2.1 SUBJEKTI POSTOPKA V sodnem postopku so glavni akterji sodniki in odvetniki, medtem ko so pri alternativnemu reševanju sporov v ospredju stranke, ki same ustvarjajo in generirajo rešitev spora. Svoje znanje o dejstvih ali strokovno znanje lahko stranke koristno uporabijo pri reševanju konflikta, saj le-te niso več le goli objekt oblastvene odločitve. Seveda pa tretja nevtralna oseba nima pristojnosti za odločanje kot jih ima sodnik pri sodnem odločanju.4

2.2.2 PREDMET POSTOPKA Pri sodnem reševanju sporov so pomembne pravice in dolžnosti strank, ne pa interesi, potrebe in okolje konflikta, ki so v ospredju pri alternativnemu reševanju sporov. Sodnik ne rešuje celotnega problema, ampak odloča samo znotraj postavljenih zahtevkov.5

2.2.3 POTEK POSTOPKA Sodni postopek je strukturiran, formaliziran, javen in temelji na postopkovnih pravilih, medtem ko so metode alternativnega reševanja sporov dosti bolj fleksibilne, neformalne in posledično hitrejše ter stranke imajo dosti večji nadzor nad potekom postopka. Drugače kot sodni postopki, ti niso javni in tako zasebna sfera strank ostaja v večji meri varovana.

2.2.4 REZULTAT POSTOPKA Izid postopka v primeru alternativnega reševanja sporov je večinoma za obe stranki sprejemljiva in fleksibilna rešitev, ki se nanaša na konkreten problem. Kot je Radbruch upravičeno dejal: “To je ravno prednost spravnega postopka, da v njem, neovirano od splošnih pravnih pravil, lahko pridemo do pravičnosti v posameznem primeru, vse do njegovega zadnjega občutka posebnosti.” Stranki imata možnost doseči svobodnejši rezultat, celo lahko vgrajujejo zunajpravne elemente, medtem ko je pri sodnem odločanju s pravnim redom v naprej določen okvir možnih rešitev in tako je tu omejen izid postopka, sodna odločba pa za razliko od sporazumne rešitve deluje usmerjevalno in mora izžarevati določeno stopnjo splošnosti.6

4 Tratar, Boštjan, Evelin, Pristavec; Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001, str. 1253-1254. 5Tratar, Boštjan, Evelin, Pristavec; Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001, str.1254.6 Tratar, Boštjan, Evelin, Pristavec; Alternativno reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001, str.1255.

4

2.2.5 POSLEDICE POSTOPKA Sodni postopki so usmerjeni v zmage oziroma poraze, ki onemogočajo kakršnekoli harmonične odnose v prihodnje. Nasprotno pa je sporazum, sklenjen v postopku alternativnega reševanja, usmerjen prav v prihodnost, ustvarja zaupanje in se z njim poskuša poiskati rešitev, s katero bosta stranki lahko shajali tudi v prihodnje.7

2.2 PREDNOSTI IN SLABOSTI ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV

2.3.1 PREDNOSTI ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV Za največjo prednost alternativnega reševanja se je izkazalo zadovoljstvo strank. Cilj je odločitev, ki gradi na tem, da so udeleženci pripravljeni sprejeti rezultate, saj le-ti temeljijo na konsenzu.8 Stranke lahko obvladujejo usodo spora, imajo direktno komunikacijo, postopek je zaupen in tajen, ni prejudica in vsekakor je velik poudarek na interesih strank. Pri tem se skuša doseči zaključek »win-win«, pri katerem ni poraženca, kar pa je ključna značilnost v sodnem postopku. Končna odločitev je sprejemljiva za obe strani, saj se poleg spornih dejstev lahko definirajo in dokončno razrešijo tudi ostali elementi celotnega razmerja med strankama.9

2.3.2 SLABOSTI ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV Med slabe strani zagotovo spada to, da spor ni razrešen v hierarhičnem sodnem sistemu, kjer sodniki z dobrim pravnim znanjem na podlagi uporabe pravnih norm zaključijo sporno razmerje s sodno odločbo.10 Pomanjkljivost je tudi, da končne odločitve v postopkih niso javne, kar bi naj slabilo demokratičnost sistema11 in prav tako niso izvršljive kot je to značilno za sodne odločbe z izjemo arbitražnih odločitev. Pri nekaterih metodah alternativnega reševanja sporov lahko podvomimo o nepristranskosti tretje »nevtralne« osebe, eden od pomislekov pa je tudi enakopravnost strank, saj se stranka s slabšim pogajalskim izhodiščem raje zadovolji z manj ugodnim rezultatom spora, kot pa da bi morala pristati na dolgotrajno pravdanje. Nekateri kritiki trdijo, da se z njimi izogiba obstoječim pravilom pravnega reda, vendar se je potrebno vprašati kdo naj odloča, na kakšen način se bo reševal spor. Ob upoštevanju načela avtonomnosti strank je zagotovo na mestu, da se stranki sami odločita na kakšen način bosta rešili spor.12

7 Sekirnik-Biloslavo: Dejavniki uspešnosti mediacije v sodnih sporih, Management 4(3), str.225. 8 Betteto, Nina: Metode in tehnike mediacije v pravdnem postopku, Pravna praksa, št.1-2/2002, str.V.9 Kos, Peter: Alternativne metode reševanja sporov, Odvetnik, 2015, str.69. 10Kos, Peter: Alternativne metode reševanja sporov, Odvetnik, 2015, str.69. 11 Menkel-Meadow, Carrie: Mediation: Theory, Policy and Practice, Dartmouth College, 2001, str. 43. 12Menkel-Meadow, Carrie: Mediation: Theory, Policy and Practice, Dartmouth College, 2001, str. 56.

5

2.3 OBLIKE POSTOPKOV ALTERNATIVNEGA REŠEVANJA SPOROV

Za alternativne postopke je značilna tudi relativna avtonomnost strank, saj je vključena tretja oseba, ki pa ima v odvisnosti od postopka različno moč. Od zelo omejenega delovanja, ki strankam zgolj omogoča iskanje rešitve (t. i. facilitativen pristop) proti aktivnemu oblikovanju predlogov pa vse do prisilne odločitve, ki sledi dogovoru strank. Takšno stopnjevanje vpliva tretje osebe ustreza trem glavnim oblikam postopkov in sicer mediaciji (posredovanje), konciliaciji (pomiritev) in arbitražnemu odločanju. Pojma mediacija in konciliacija se ne uporabljata konsistentno oziroma zelo spremenljivo, zlasti v gospodarskem pravu. Nekateri avtorji razlikujejo med obema pojmoma, drugi pa ju uporabljajo kot sinonima.13 Razlika se pokaže predvsem v pristopu tretje osebe, ki strankam pomagajo pri reševanju sporov. Ta nastopi ob uporabi različnih stilov in tehnik, ki omogočajo strankam doseči dogovor in s tem rešitev spora. Ena od značilnosti konciliacije, ki jo loči od mediacije je ta, da je pri konciliaciji v začetni fazi poudarek na ločenem delu s strankami, ki omogoča tretji osebi pridobivanje podatkov, ki ji pomagajo pri motiviranju strank za kasnejši pogovor. V nobenem primeru pa v teh postopkih ni mogoče sprejeti zavezujočih odločitev, če stranke o le teh ne soglašajo in prav tu nastopi temeljno razlikovanje od arbitražnega odločanja.14 Arbitražna odločba je dokončna in tako izenačena s pravnomočno sodno odločbo. V zadnjih tridesetih letih pa so se v svetu uveljavile številne novejše metode alternativnega reševanja sporov kot so zgodnja nevtralna ocena, kjer nevtralna oseba pripravi neobvezujočo oceno primera.15 V zgodnji fazi postopka se sestane s strankami in njihovimi odvetniki ter jim po predstavitvi argumentov pomaga opredeliti sporna pravna in dejanska vprašanja in kar je bistveno, poda lastno oceno o predvidljivem končnem rezultatu postopka.16 Tako imenovano mini sojenje oziroma simuliran postopek, kjer ne gre za sodni postopek v pravem pomenu besede, ampak vključuje primesi pogajanj in mediacije. Tu gre pravzaprav za variacijo konciliacije, vendar je ta bolj strukturiran in formaliziran postopek. Pri tej vrsti postopka stranki neodvisni tretji osebi predstavijo dejansko stanje in svoje poglede na rešitev spora, tretja oseba pa nato poda svoje mnenje in stališče glede rešitve zadeve.17 Institucionalni ombudsman, postavljen s strani institucije za reševaje sporov, išče rešitve in preprečuje nadaljnje konflikte, ne gre pa za pravo mediacijo zaradi ombudsmanove odvisnosti od institucije.18

13 Trstenjak, Mojca: (Alternativno) reševanje mednarodnih gospodarskih sporov, diplomska naloga, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta Maribor, 2001, str.70-71. 14 Zalar, Aleš: Temeljna načela alternativnega reševanja sodnih sporov, Podjetje in delo, št. 6-7/2001/XXVII, str.1231. 15 http://ec.europa.eu/civiljustice/adr/adr_eng_sl.htm#105, 15.5.2017. 16 Galič, Aleš: Sodiščem pridružene oblike alternativnega reševanja sporov, Odvetnik, št.8, str.7. 17 Komar-Jadek: Aternativno reševanje sporov, Bančni vestnik, str.69 18 Šporar, Primož: Metode mirega reševanja sporov, Pravna praksa, št.4/2000, Priloga, str.XII.

6

Novejša metoda je tudi preiskava, katere cilj je iskanje dejstev, ki so bila ključna za nastanek spora. O vsem ugotovljenem preiskovalna komisija pripravi poročilo, ki je neobvezujoče narave in vsebuje dejstva, ne pa sklepnih ugotovitev oziroma predlogov za rešitev spora.19 Ena od najpomembnejših hibridnih metod reševanja je tako imenovan postopek razsojanja (»adjudication«), ki se uporablja predvsem v zadevah, kjer je velikega pomena hitro reševanje spora. Najpogosteje se le-ti nanašajo na tehnična vprašanja in nevtralna oseba je zadolžena za samostojno raziskavo tehničnih dejstev. Postopek razsojanja je nekontradiktoren in se zaključi z obvezujočo odločitvijo tretje osebe.20 Kot je že bilo omenjeno zgoraj se mediacija in konciliacija pogosto enačita, a imata obe metodi svojo ključno vlogo pri reševanju spora. Med novonastale metode spada tudi tako imenovana mediacija/konciliacja (»med-kon«), kjer se izmenjujoče pojavljajo značilnosti obeh.21 Pomembna oblika metod reševanja sporov je tudi združitev elementov konciliacije ali pa mediacije in arbitraže v enoten sistem reševanja sporov. Izključno od volje strank je odvisno ali postopka potekata ločeno ali vzporedno, intenzivnost in oblika prepletanja obeh postopkov v okviru reševanja določenega spora pa je lahko različna.22 3 MEDNARODNA GOSPODARSKA KONCILIACIJA

3.1 POJEM IN DEFINICIJA MEDNARDODNE GOSPODARSKE KONCILIACIJE Definicija podana v tretjem odstavku 1. člena UNCITRAL-ovega Vzorčnega zakona o mednarodni gospodarski konciliaciji se glasi takole: ”Za potrebe tega zakona pomeni »konciliacija« postopek, v katerem stranke zaprosijo tretjo osebo ali tretje osebe (»konciliatorja«), da jim pomaga pri poskusu doseči prijateljsko rešitev spora, ki izvira iz pogodbenega ali drugega pravnega razmerja ali je v zvezi z njim, ne glede na to, ali se zanj uporablja izraz konciliacija, mediacija ali drug podoben izraz. Konciliator nima pristojnosti, da bi strankam naložil določeno rešitev spora.“ Konciliacija kot splošen pojem, v pomenu kot je uporabljen v vzorčnem zakonu, zajema vse postopke, v katerih tretja nevtralna oseba (ali več le-teh) pomaga strankam pri doseganju prijateljskega sporazuma. Prisotnost te tretje osebe je temeljni razlikovalni element v primerjavi z običajnim pogajanjem med strankami, drugače kot arbiter ali sodnik konciliator pa nima pooblastila za sprejemanje zavezujočih odločitev v sporu.23

19 Zupančič, Mihael: Poravnave mednarodnih sporov, Pravna Praksa, str.27 20 Tratnik, Matjaž: Mednarodno gospodarsko pravo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor, 2002, str.118. 21 Lew, Mistelis, Kröll: Comparative International Commercial Arbitration, Kluwer Law International, 2003, str.13. 22Tratnik, Matjaž: Mednarodno gospodarsko pravo, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor, 2002, str.118. 23Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.11.

7

Kot je že bilo omenjeno zgoraj, se v praksi za postopke alternativnega reševanja sporov uporabljajo različni izrazi, poleg konciliacije še mediacija, pomirjanje, posredovanje v sporih, mini sojenje, nevtralna ocena ipd. in posledično je uporaba vseh teh številnih pojmov docela nedosledna. Nekateri avtorji uporabljajo različna poimenovanja kot sopomenke, drugi pa trdijo, da zaradi nepremostljivih razlik med posameznimi postopki ni dopustno, da se jih enači. V nadaljevanju diplomske naloge bo pojem »konciliacija« uporabljen kot splošen pojem in bo služil kot nekakšna nadpomenka vseh najbolj tipičnih metod alternativnega reševanja sporov, saj je po mojem mnenju to potrebno zaradi takšnega načina poimenovanja v vzročnem zakonu UNCITRAL-a.

3.2 VRSTE KONCILIACIJ

3.2.1 MEDNARODNA KONCILIACIJA Prioriteta že zgoraj omenjenega vzorčnega zakona je ureditev konciliacije v mednarodnih sporih trgovinske narave, vendar ureja tudi reševanje sporov brez mednarodnega elementa.24 V četrtem odstavku prvega člena zakona je določeno, da je pogoj mednarodnosti izpolnjen, če imajo stranke v trenutku sklenitve sporazuma sedež v različnih državah ali pa se država, v kateri naj se izpolni pretežni del obveznosti, razlikuje od države sedeža oziroma se domicilna država razlikuje od države, s katero je predmet spora v najtesnejši zvezi.25 V petem odstavku prvega člena je določeno tudi merilo za izbiro relevantnega poslovnega sedeža, če ima stranka več kot en poslovni sedež ter če stranka sploh nima poslovnega sedeža.26 3.2.2 TRGOVINSKA KONCILIACIJA Pojem »trgovinsko« je treba razlagati široko, tako da zajema vsa vprašanja, ki izvirajo iz vseh razmerij trgovinske narave, tako nepogodbenih kot pogodbenih, tako da so s tem pojmom zajeta vsa področja sodobnega gospodarskega prava.27 Definicija zadevnega pojma je tudi v vzorčnem zakonu podana široko in ni striktna, tako da zajema vsa pravna razmerja trgovinske narave: ”No strict definition of “commercial” is provided in the Model Law, the intention being that the term be interpreted broadly so as to cover matters arising from all legal relationships of a commercial nature, whether contractual or not.”28

24UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.22.25ČetrtiodstavekprvegačlenaVzorčnegazakonaUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji.26PetiodstavekprvegačlenaVzorčnegazakonaUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji.27Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.12.28UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.19.

8

Razmerja s trgovinsko naravo so zlasti pogodba o distribuciji, trgovsko zastopanje oziroma agencija, factoring, leasing, gradbena pogodba, svetovanje, inženirstvo, licenciranje, investiranje, bančni posli, prevoz blaga ali potnikov po zraku, vodi, želiznicah in podobno.29 3.3 POSTOPEK KONCILIACIJE 3.3.1 SPLOŠNA NAČELA POSTOPKA Možnost prilagoditve postopka okoliščinam vsakega primera in željam strank je ključno za zagotavljanje uspehov v procesu konciliacije, zato vzorčni zakon ne omejuje postopka s kogentnimi pravili. Odsotnost specialnih določb pa kliče po upoštevanju splošnih načel, na katera se sklicuje tudi vzorčni zakon: »Vprašanja v zvezi s predmetom tega zakona, ki niso izrecno urejena, se rešujejo skladno s splošnimi načeli, na katerih temelji zakon.«30 Treba je zagotoviti podpiranje konciliacije kot metode reševanja sporov z določanjem mednarodno harmoniziranih rešitev in tako omogočiti povečanje uporabe le-te.31

3.3.1.1 NAČELO KONCEPTUALNE INTEGRIRANOSTI Načelo konceptualne integriranosti ima dve plati in sicer po eni strani pomeni, da se reševanje sporov vrne tja, od koder izvira, torej k samim ljudem, po drugi strani pa zagotavlja reševanje sporov v »senci« sodišča.32 Raziskava, ki sta jo leta 1994 v ZDA izvedla National Centre for State Courts in pa State Justice Institute, nam razodeva nekaj temeljnih ugotovitev, ki se nanašajo na integriranost alternativnega in sodnega postopka. Raziskava je pokazala, da obstoj s sodišči povezanih programov ni vplival na hitrost samih pravdnih postopkov, pač pa je bilo z vidika poslovanje sodišč pomembno, v kateri fazi postopka je bila zadeva odstopljena v alternativno reševanje. Tista sodišča, ki so to storila v zgodnejši fazi, so bila na splošno hitrejša. Največjo korist pa je raziskava ugotovila pri merjenju zadovoljstva pravdnih strank s potekom in izidom alternativnih verzij postopka.33 3.3.1.2 NAČELO RELATIVNE AVTONOMNOSTI Značilnost relativne avtonomnosti strank je vključenost tretje osebe v reševanje spora, zaradi katere nimamo polne avtonomije strank. Stopnja vključenosti in delovanja tretje osebe je lahko od postopka do postopka različna, zelo omejenemu formalnemu delovanju t. i. »facilitativnemu pristopu« stoji nasproti t. i. »evalvativni pristop«, pri kateremu tretja

29Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.12,opombaštevilka2.30Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.12.31UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.27.32Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1228.33Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1229.

9

oseba aktivno oblikuje predloge kako rešiti spor.34 Načelo avtonomije strank najdemo v tretjem členu vzorčnega zakona, v skladu s katerim se lahko stranki sporazumno dogovorita o izključitvi oziroma spremembi katere določbe tega zakona, izjema od dispozitivnosti vseh drugih določb pa sta le drugi člen, ki govori o razlagi določb in tretji odstavek šestega člena, ki določa položaj konciliatorja pri vodenju postopka, kateri mora nujno in nepogojno enako obravnavati obe stranki. Torej zelo pomembno načelo je načelo nepristranosti, ki mora biti vodilo v vsakem postopku, nepristranost se v teh primerih nanaša na odsotnost kakršnegakoli interesa tretje osebe v sporu. Pogosto zasledimo tudi zahtevo po nevtralnosti tretje osebe, ki pa je zastavljena strožje od nepristranosti, saj zahteva odsotnost kakršnihkoli nagnjenj glede strank oziroma spora, njihova neodvisnost pa se zagotavlja zlasti s strokovnostjo, skrbnostjo, usposobljenostjo in izkušenostjo. Uspešnost postopkov je izredno vezana na načelo neodvisnosti, saj stranke praviloma ne zaupajo tistim institucijam, ki so povezane s katero od strank v sporu. Zanimivo je, da je definicija pomoči tretje osebe pri reševanju spora na neodvisen in nepristranski način v postopku sprejemanja UNCITRAL-ovega modelnega zakona o konciliaciji zbujala tudi pomisleke, saj bi naj izraz »na neodvisen in nepristranski način« vnašal subjektivni element in bi se lahko to razumelo kot sestavina, ki določa, ali se bodo te določbe uporabile ali ne. 35 Na koncu se je vseeno presodilo, da je takšno izrazoslovje primerno glede na naravo alternativnih načinov reševanja sporov. 3.3.1.3 NAČELO PROSTOVOLJNOSTI Z načelom relativne avtonomnosti, ki se nanaša na celosten položaj strank pri nastalem sporu, se tesno povezuje načelo prostovoljnosti. V obrazložitvi prvega člena osnutka modelnih zakonskih določb UNCITRAL o konciliaciji je med drugim zapisano, da konciliacija načeloma in brez izjem predvideva dogovor strank in da bi v praksi katerikoli mehanizmi konciliacije, h katerim bi bile stranke prisiljene, povzročili neuspeh tega istega procesa.36 Kljub temu pa besedilo prvega člena vzorčnega zakona dopušča obvezno konciliacijo, če jo zahteva oziroma odredi sodišče in gre za primer konciliacije kot procesne predpostavke. 3.3.1.4 NAČELO NEFORMALNOSTI POSTOPKA Kljub različnim načinom povezav s sodnim postopkom so alternativni procesi bistveno manj formalni. V večini primerov so procesna pravila zelo fleksibilna, brez obsežne pisne dokumentacije ali dokaznih pravil. Praviloma si lahko stranke same določijo oziroma

34Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1230-1231.35Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1235.36Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1232

10

izberejo pravila postopka, ki jim najbolj ustrezajo, kar pomeni, da je temeljno vodilo samodoločitev relevantnih pravil s strani strank.37 To načelo zahteva, da se potek postopka opira izključno na sposobnosti strank, da dosežejo prostovoljen dogovor. Težava nastane takrat, ko se stranke ne morejo sporazumeti o bistvenih prvinah postopka in izvedbi le-tega, zato UNCITRAL-ova pravila konciliacije uveljavljajo načelo poštenosti, pravičnosti in objektivnosti in vse te usmeritve pomagajo pri doseganju enakopravnega obravnavanja in posledično uspešnega usmerjanja strank pri doseganju sporazuma brez formalnih, togih in striktnih pravil. 3.3.1.5 NAČELO ZAUPNOSTI Zaupnost alternativnega postopka je v primerjalni teoriji in sodni praksi vselej obravnavana kot ena pomembnejših prednosti tega postopka v nasprotju s praviloma javnimi sodnimi postopki.38 Na pomembnost zaupnosti v postopku kaže tudi deveti člen vzorčnega zakona, ki določa, da so vse informacije v zvezi s konciliacijo in njenim potekom zaupne, razen če seveda njihovo razkritje zahteva zakon ali pa je razkritje potrebno za izpolnitev ali prisilno izvršitev sporazuma o rešitvi spora.39 Zaupnost obstaja na dveh ravneh in sicer zaupnost navzven in zaupnost navznoter, kar pomeni, da se prva veja nanaša na javnost in druga veja na udeležence konciliacije. Predmet zaupnosti niso le podatki in informacije, ki se razkrijejo med postopkom konciliacije, ampak tudi vsebina in rezultat sporazuma postopka ter prav tako vsa dejstva povezana z začetkom konciliacije.40 To načelo zagotavlja odprtost, iskrenost in dobro vero med pravdnimi strankami, saj dejstvo, da je konciliatorju v postopku konciliacije prepovedano sporočati drugi stranki tiste informacije, ki mu jih je prva stranka zaupala med ločenimi srečanji, razen če se stranki dogovorita drugače. Seveda velja enaka prepoved za sporočanje teh istih informacij drugim osebam, zato je javnost v teh postopkih vselej izključena. Načelo zaupnosti je posebej relevantno v razmerju do sodnega postopka, predvsem zaradi razloga večje zadržanosti strank v alternativnih postopkih, če bi se jim odprtost v primeru neuspešnega reševanja spora vrnila kot »bumerang« v pravdnem postopku, kar bi pa močno ohromilo uspešnost konciliacije. Torej vse kar je izrečeno ali predloženo v pisni obliki v okviru postopka ostaja zaupne narave v razmerju do sodnega postopka, kar nam povzema tudi standard dokazne prepovedi, ki ga pa je možno izključiti samo z drugačnim dogovorom strank.41 Po drugi strani pa v primerjalni teoriji in sodni praksi velja, da dopustni dokazi v sodnem postopku ne postanejo nedopustni kot posledica njihove

37Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1235.38Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1236.39Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.12.40JelenKosi,Valerija:Etičnanačelazadelovanjemediatorjev,Pravnapraksa,5/2005,str.7.41Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1236-1237.

11

predhodne uporabe v alternativnih postopkih, kar pa tudi najdemo določeno v petem odstavku desetega člena Vzorčnega zakona. Zaupnost pa učinkuje tudi v razmerju med kociliatorji in sodniki, ki bi oziroma bodo zadevo obravnavali, vendar pa je za nekatere sodne programe alternativnega reševanja sporov značilno, da se sodišču predloži poročilo o dejanski pripravljenosti strank pri iskanju sporazumne rešitve.42 3.3.2 ZAKONSKA UREDITEV POSTOPKA KONCILIACIJE V skladu z dispozitivnostjo določb, ki urejajo konciliacijo in načelom avtonomije se lahko stranke o poteku postopka prosto sporazumejo, omejujejo pa jih zgoraj omenjena temeljna načela in sicer predvsem načelo enakega obravnavanja strank ter načelo pravičnosti. Z namenom ohranitve avtonomije, ki je pogosto omenjena vrlina alternativnega reševanja sporov, pa je potrebna izjemno zmerna regulacija pravil na tem področju. Cilj regulacije bi naj bil usmerjen predvsem v vzpodbujanje uporabe konciliacije, reguliranje samega postopka ter reguliranje ponudnikov storitev alternativnega reševanja sporov. Na mednarodni strokovni konferenci v Haagu, ki se je odvijala v letu 2006 je bil eden od glavnih sklepov srečanja to, da je regulacija dobra spodbuda za povečano uporabo konciliacije, toda sam postopek in pa zlasti poklic konciliatorja ne bi smel biti reguliran. Kot dober primer regulatorne spodbude za večjo uporabo konciliacije v Evropski uniji je prvi odstavek tretjega člena prvega osnutka predloga Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in sicer bi po tem določilu sodišča, pri katerih so vložene tožbe, lahko, kadar bi ocenila, da je to ustrezno, povabila stranke, da se poslužijo konciliacije z namenom, da sporazumno rešijo spor.43 Torej namen zakonskega urejanja konciliacije vsekakor ni ureditev samega postopka tako kot so urejeni sodni postopki in pa ureditev položaja konciliatorja kot je urejen poklic sodnika, temveč spodbujanje in podpiranje povečane uporabe konciliacije in obenem še vseeno zagotoviti dovoljšno mero enotnosti ureditve med posameznimi državami, kar pa lahko predstavlja precejšen izziv. Ključno je torej, da dotični zakon uredi tiste problematične točke, ki bi lahko predstavljale oviro za bolj razširjeno uporabo konciliacije, ter vsa tista siva področja, ki jih stranke ne morejo rešiti same zgolj z avtonomnimi pogodbenimi določili. Treba je zagotoviti ravnovesje med zagotavljanjem pravne varnosti strank, ki jo omogočajo formalni postopki in na drugi strani ohraniti prožnost postopka konciliacije.44 Slovenija kot članica Evropske unije uspešno sledi razvoju evropskega prava in ga tam, ko je to potrebno, tudi zadovoljivo prenaša v svoj pravni sistem. Kot pravi K. Plauštajner tudi na področju alternativnega reševanja sporov ni potrebno izumljati tople vode, temveč 42Zalar,Aleš:Alternativnoreševanjesporov,Podjetjeindelo,6-7/2001/XXVII,str.1237.43Zalar,Aleš:Alternativno(primarno)reševanjesporov-globalnitrendi,Podjetjeindelo,št.6-7/2007/XXXIII,str.1300.44UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.12.

12

se je potrebno zgledovati po drugih državah in ugotoviti kaj je drugje dobro urejeno in bi bilo primerno za nas, ter to potem nadgraditi z lastnimi rešitvami.45 3.3.3 VZORČNI ZAKON UNCITRAL O MEDNARODNI TRGOVINSKI KONCILIACIJI

3.3.3.1 SPLOŠNO O ZAKONU

Po precejšnem uspehu Vzorčnega zakona o arbitraži je UNCITRAL leta 2002 sprejel še Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski konciliaciji. UNCITRAL ne uporablja splošnejšega izraza »alternativno reševaje sporov«, saj ga je zaradi njegove nejasnosti mogoče razumeti tako, da vključuje tudi tiste alternative sodnemu odločanju, pri katerih pride do sprejema za stranki zavezujoče odločitve (zlasti arbitraža).46 UNCITRAL ugotavlja, da se v mednarodnih gospodarskih razmerjih vse pogosteje uspešno uporabljajo zunajsodne metode reševanja sporov, ki zmanjšujejo stroške in ohranjajo dobre odnose med poslovnimi partnerji, zato so že leta 1980 pripravili Konciliacijska pravila, ki jih lahko stranke sporazumno uporabijo za reševanje medsebojnih gospodarskih sporov, vendar so pa ta pravila omejena zgolj na stranke sporazuma. Da bi državam pomagal pri ustrezni zakonski ureditvi konciliacije, je UNCITRAL leta 2002 sprejel že velikokrat omenjeni Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski konciliaciji. Potrjen je bil 24. junija 2002 na njihovem 35. zasedanju, generalna skupščina Združenih narodov pa je z resolucijo z dne 10. novembra 2002 državam priporočila, da preučijo možnost uzakonitve vzorčnega zakona zaradi zagotovitve enotnosti pravne ureditve reševanja sporov v vseh državah članicah.47 Poglavitni namen tega dokumenta je postopna mednarodna harmonizacija zakonskih ureditev zunaj sodnega reševanja sporov v civilnih in gospodarskih zadevah, kar pa bi naj pripomoglo k ustvarjanju prijaznejšega in preglednejšega okolja za mednarodno poslovanje.48 3.3.3.2 VSEBINA VZORČNEGA ZAKONA Kot že omenjeno zgoraj namen zakonskega urejanja konciliacije ni podrobna ureditev samega postopka, temveč predvsem zagotovitev, da bo raven varstva pravic v konciliaciji podobna tisti, ki jo lahko pričakujejo v pravdnem postopku, hkrati pa bo ohranjena fleksibilnost in neformalnost postopka. Zaradi vseh teh razlogov je vzorčni zakon o konciliaciji mnogo krajši in manj razčlenjen kot pa vzorčni zakon o arbitraži. Zakon določa le pravila, ki veljajo ob odsotnosti drugačnega dogovora in s tem je omogočeno strankam, da se v okviru temeljnih načel – zlasti enakega obravnavanja strank ter vestnosti in poštenja – prosto sporazumejo. V zakonu je urejeno tudi imenovanje konciliatorjev, začetek in konec postopka, njegovo vodenje, sporazumevanje med konciliatorjem in strankami ter zaupnost v postopku. Dopusten je tako facilitativen kot

45Plauštajner,Konrad:Gospodarskakonciliacijainarbitraža,Podjetjeindelo,št.6-7/2007/XXXIII,str.1328-1329.46Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.11.47Opombašt.8nastr.11.48Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.11.

13

tudi evaluativni model vodenja, ki se razlikujeta predvsem v vlogi konciliatorja. Zakon ne predpisuje obveznosti konciliacije, omogoča pa, da jo stranke z izrecnim dogovorom določijo kot procesno predpostavko, ki jo sodišče mora nujno upoštevati.49 Od pokonciliacijskih vprašanj zakon ureja vprašanje dopustnosti uporabe nekaterih v konciliaciji razkritih podatkov kot dokazov v morebitnih poznejših sodnih postopkih in nastopanja konciliatorja v vlogi arbitra v istem ali povezanem sporu. Zakon pa se ne dotika vprašanj organizacijske narave kot so naprimer ustanavljanja in financiranja konciliacijskih organizacij, kvalifikacij in akreditacije konciliatorjev in nenazadnje nadzora nad izvajanjem postopkov, kar zakonodaje nekaterih držav ta področja urejajo zelo podrobno.50 3.3.4 ZNAČILNOSTI POSTOPKA KONCILIACIJE Ne glede na to, da se venomer pri različnih vrstah konciliacije poudarja neformalnost, fleksibilnost in avtonomijo strank pri oblikovanju postopka, pa imajo še vseeno vsi ti različni postopki skupne značilnosti. Najbolj očitna je seveda sodelovanje tretje osebe, brez katere konciliacijskega postopka ni, eden izmed povezovalnih elementov je prav tako nepooblaščenost konciliatorja za sprejemanje zavezujočih odločitev, njegova nevtralnost, brez katere ne more biti uspešnega zaključka postopka. Ključno za vse variacije konciliacije je, da se na koncu doseže sporazumna rešitev, h kateri pa pripomorejo občutek varnega okolja, učinkovito in pospešeno pogajanje, zaupnost vseh informacij, ki so razkrite med potekom ter ključna je tudi sposobnost konciliatorja zaznati specifične psihološke značilnosti strank in s tem pripomoči k obvladovanju negativnih odnosov med strankami. 3.3.4.1 SODELOVANJE TRETJE NEVTRALNE OSEBE Brez dvoma je sodelovanje konciliatorja in podajanje njegovih konstruktivnih komunikacijskih načinov ključno za uspešno pogajanje med strankama. Njegova naloga je, da pomaga strankam pri pogajanjih skozi nekaj srečanj ali pa, če oceni, da je to potrebno, ločenih srečanj z vsako stranko posebej. Že s samo prisotnostjo in uporabo konciliacijskih tehnik ustvari drugačno, pozitivnejšo dinamiko pogovora med strankami in s tem močno pripomore pri procesu reševanja spora. Strankam postopka pomaga razjasniti njihove interese in položaj, v katerem so se znašle. Je pa res, da ni pooblaščen za odločanje oziroma sprejemanje zavezujočih odločitev.51 Prav tako pa ne smemo zanemariti pomen nevtralnosti, katere pomen se mora zavedati tudi sam konciliator in ves čas delovati nepristransko in neodvisno. Spoštovati mora stališča obeh strank, jima zagotavljati enak položaj in nikakor ne sme izkazovati nobenega večjega interesa oziroma naklonjenosti eni stranki.52 Zaradi obvezne nevtralnosti tudi ne sme svetovati strankam,

49Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.11.50Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.12.51ŠetincTekavc,Martina:Mediacija:sporazumnoreševanjesporovvteorijiinpraksi,UčilaInternational,Tržič,2002,str.24.52JelenKosi,Valerija:Etičnanačelazadelovanjemediatorjev,Pravnapraksa,5/2005,str.6-7.

14

temveč so stranke same odgovorne za svojo odločitev. Vzorčni zakon mu daje pristojnost le za dajanje predlogov za rešitev spora.53 Vse to imamo dobro povzeto v petem odstavku petega člena vzorčnega zakona, ki določa, da je posameznik, ki je potencialen kandidat za konciliatorja, dolžan razkriti vse okoliščine, ki bi lahko vzbujale utemeljen dvom o njeni nepristranskosti ali neodvisnosti. Vse to je njegova obveznost do konca postopka konciliacije.54 3.3.4.2 POMOČ PRI SPORAZUMNI REŠITVI IN SPREJEMANJE NEZAVEZUJOČIH ODLOČITEV Smisel nepooblaščenosti konciliatorja za sprejemanju zavezujočih odločitev je v tem, da se tu pokaže ključna razlika med konciliacijo in naprimer arbitražo ter nenazadnje tudi med sodnim postopkom. To vidimo tudi v tretjem odstavku prvega člena vzorčnega zakona UNCITRAL-a, kjer je v zadnjem stavku poudarjeno, da konciliator nima pristojnosti, da bi strankam naložil določeno rešitev spora.55 Torej ne odloči namesto strank v sporu, prav nasprotno, stranki morata sami priti do sporazumne rešitve, ki ustreza vsem vpletenim in temu se lahko reče potem konstruktiven zaključek »sage«, kateri prej ni bilo videti konca. 3.3.4.3 DAJANJE MOČI STRANKAM Konciliator ne sme prezreti dejstva, da so neformalni stiki s strankami velikega pomena in da njegovo vedenje in ravnanje v uvodnem sestanku postavi merilo celotnemu postopku konciliacije. Vzdušje bi naj bilo bolj podobno neformalnemu razgovoru kot pa formalnemu naroku za sodno obravnavo in na videz nepomembne malenkosti kot so vrstni red dobivanja besede, sedežni res, ipd., lahko imajo usoden vpliv na izid konciliacije. Kljub temu, da mora konciliator vzpodbujati neformalnost, mora hkrati vsaj dajati vtis, da ima nadzor nad situacijo in dopuščati konstruktivno konforntacijo med strankami, saj je to pomemben del taktike.56 Torej kot že rečeno, primarna vloga konciliatorja je, da razrešuje morebitne probleme s komunikacijo in da vzpostavi pogoje, ki spodbujajo pogovor in iskanje možnih rešitev. V mislih je potrebno imeti to, da je pri konciliaciji pomembna volja za reševanje problemov in ne tekmovalnost, ki je prisotna pri sodnem reševanju sporov.57 V ospredje se ne sme postavljati vprašanje kdo ima prav, ampak se iščejo interesi strank, ki so sprejemljivi za obe strani. Prilagodljivost postopka dovoljuje strankam sodelovanje in

53Četrtiodstavekšestegačlena:»Konciliatorlahkonakaterikolistopnjipostopkakonciliacijedajepredlogezarešitevspora.«54Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.13.55Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.12.56Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.III.57ŠetincTekavc,Martina:Mediacija:sporazumnoreševanjesporovvteorijiinpraksi,UčilaInternational,Tržič,2002,str.24.

15

kljub možnosti odstopa od konciliacije brez večjih pravnih posledic je primerno, da konciliator daje moč strankam in poskusi z vsemi svojimi sposobnostmi to preprečiti. 3.3.4.4 ZAUPNOST INFORMACIJ IZDANIH MED POSTOPKOM KONCILIACIJE Lastnost zaupnosti je definitivno ena večjih prednosti, ki jih lahko izpostavimo pri konciliaciji.58 Načelo zaupnosti daje strankam občutek varnosti in to omogoča konciliatorju, da ugotovi pristne in dejanske interese strank v postopku, kar pa je nujno za dosego konstruktivnega in optimalnega dogovora.59 Izjeme so redke in pogosto so vezane na zakonsko določene primere kot je naprimer ovadba kaznivega dejanja, kjer je razkritje posameznih informacij obvezno, če je to potrebno za normalen tek kazenskega pregona.60 3.3.5 POTEK POSTOPKA KONCILIACIJE Neformalnih postopkov ni pametno obremenjevati s podrobnimi procesnimi pravili, temveč je smotrno urediti samo tiste materialne in procesne probleme za katere se ve, da običajno povzročajo zmedo in so lahko vir konfliktov med strankami. Alternativne načine reševanja sporov zaznamuje predvsem načelo samodoločitve s strani vpletenih udeležencev, zato je potek konciliacije pravilno in nujno opreti na sposobnost strank, da le-te dosežejo neprisiljen, prostovoljen in vzajemno sprejemljiv dogovor, ki je odraz njihovih neposrednih želj in interesov. Ko pa se dokončno spozna, da dogovor med strankami zagotovo ni mogoč, takrat nam zakon omogoča prevzem osnovnih pravil postopka.61 3.3.5.1 ZAČETEK POSTOPKA KONCILIACIJE Konciliacija se začne z dnem ko se stranke sporazumejo, da bodo sodelovale v postopku konciliacije, kar je odličen odraz načela prostovoljnosti, ki je eden najpomembnejših vodil pri izvajanju alternativnih metod reševanja sporov.62 Poseben poudarek sporazuma strank najdemo tudi v osmem odstavku prvega člena vzorčnega zakona v skladu s katerim se ta zakon uporabi vključujoč sporazum strank, dosežen pred ali po nastanku spora. Ta isti odstavek pokriva tudi druge primere zaradi katerih se lahko začne postopek konciliacije in sicer iz zakona izhajajoča obveznost, napotilo oziroma predlog sodišča, arbitražnega senata oziroma pristojnega državnega organa.63

58Klemenčič,Alenka:Bistvenojenačelozaupnosti,Pravnapraksa,št.43/2007,str.39.59UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.37.60JelenKosi,Valerija:Etičnanačelazadelovanjemediatorjev,Pravnapraksa,5/2005,str.6.61Zalar,Aleš:Temeljnanačelaalternativnegareševanjasodnihsporov,Podjetjeindelo,št.6-7/2001/XXVIII,str.1235.62PrviodstavekčetrtegačlenaVzorčnegazakonaomednarodnigospodarskikonciliaciji.63Damjan,Matija:VzorčnizakonUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji,Pravnapraksa,8/2008,str.12.

16

Izraz načela avtonomije strank in zagotavljanja največje možne fleksibilnosti poteka postopka lahko najdemo v drugem odstavku četrtega člena vzorčnega zakona, ki določa rok v katerem lahko stranka nasprotuje sporazumu.64 Namen določbe je predvsem v tem, da se na jasen način pokaže, da je bil poskus reševanja spora s konciliacijo neuspešen. Zakon pa ne ureja situacije, ko ena stranka umakne vabilo k postopku potem ko je že bilo dano, ker je ta opcija že urejena v točki d enajstega člena vzorčnega zakona, kjer je določeno, da se postopek konciliacije lahko konča z izjavo stranke drugi stranki.65 3.3.5.1.1 VPLIV SPORAZUMA STRANK NA SPROŽITEV ARBITRAŽNEGA ALI SODNEGA POSTOPKA Trinajsti člen vzorčnega zakona predvideva možnost strank, da se sporazumejo za konciliacijo oziroma dogovorijo, da v določenem obdobju ali do nastopa določenega dogodka ne bodo začele arbitražnega ali sodnega postopka glede obstoječega ali bodočega spora. S tem se odpovejo pravici do sprožitve arbitražnega ali pa sodnega postopka. Tak sporazum mora arbitražni senat upoštevat, ampak kljub temu sprožitev arbitražnega ali sodnega postopka sama po sebi ne pomeni odpovedi sporazumu oziroma zaključka postopka konciliacije, vendar je bilo v procesu priprave vzorčnega zakona sprejeto stališče, da sprožitev arbitražnega ali sodnega postopka med trajanjem konciliacije pogosto negativno vpliva na možnost, da bi bil dosežen konsenz. Vendar bi popolna omejitev strank pri vlaganju zahtevkov odvračala le-te od sklepanja sporazumov o konciliaciji in prav tako bi bila to sporna prepoved z vidika posameznikove pravice do dostopa do sodnega varstva.66 Načelo pravne vezanosti oziroma nevezanosti se nanaša na dva vidika konciliacije in sicer na izvršljivost sporazuma o konciliaciji in tudi na izvršljivost rezultata tega istega postopka. Že zgoraj omenjeni trinajsti člen vzorčnega zakona predvideva konciliacijsko klavzulo, s katero se stranke pravno zavežejo, da ne bodo sprožile arbitražnega ali pa sodnega postopka do nastopa določenega dogodka oziroma v določenem obdobju. Torej lahko povzamemo, da stranke sporazum veže in kršitev le-tega ima posledice.67 3.3.5.1.2 OBLIGATOREN POSTOPEK KONCILIACIJE Mnenje stroke je, da bi v praksi alternativni mehanizmi reševanja sporov povzročili neuspeh konciliacije. Sicer bi bilo število odstopljenih zadev v konciliacijo res večje, vendar bi se zagotovo pojavil nižji odstotek primerov, ki bi se končali s sporazumom. Definitivno pa lahko trdimo, da stranke, ki so prisiljene v pogajanje in obenem niso pripravljene iskati rešitve, ki bi bila sprejemljiva za vse, ne bodo dosegle sporazuma, ki

64»Čestranka,kijedrugostrankopovabilahkonciliaciji,neprejmesprejemavabilavtridesetihdnehoddnevakojeposlalavabilo,oziromavroku,kijedoločenvvabilu,lahkošteje,dajevabilohkonciliacijizavrnjeno.«65UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.31.66UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.53.67Zalar,Aleš:Temeljnanačelaalternativnegareševanjasodnihsporov,Podjetjeindelo,št.6-7/2001/XXVIII,str.1233.

17

bi pomenil zaključek spornega razmerja.68 Po drugi strani pa nekateri poznavalci obvezno konciliacijo zagovarjajo, saj menijo, da bi se s tem krepila zavest ljudi o prednostnih alternativnega posredovanja v primerjavi z meritornim odločanjem.69 Obvezna konciliacija, ki je mišljena kot procesna predpostavka za dostop do sodišča, je lahko sporna z vidika pravice posameznika do dostopa do sodišča. Ne moremo trditi, da bi to pravico takšne vrste določba neposredno kršila, ampak morda zgolj otežila dostop do sodnega varstva. Gre torej zgolj za omejitev pravice do sodnega varstva, ki pa lahko, če je izvedena nepremišljeno, povzroči več škode kot koristi (naprimer podaljša celoten postopek in ne skrajša). Vzorčni zakon dopušča obvezno konciliacijo70 in to je posledica tega, da poskuša zakon zaščititi interese strank in vseh drugih vpletenih in to ne sme biti vedno odvisno od tega na kakšni podlagi se je le-ta začel.71 3.3.5.2 STRATEGIJA VODENJA KONCILIACIJE V prvem odstavku šestega člena vzorčnega zakona lahko zasledimo, da se o načinu vodenja konciliacije lahko stranke sporazumejo same s sklicevanjem na posebna pravila ali pa kako drugače, kar je izraz načela avtonomije. V primeru ko pa se stranke ne sporazumejo o načinu vodenja, pa lahko konciliator sam presodi kakšen način bi bil najbolj primeren za konkreten spor. Upoštevati mora vse okoliščine primera in morebitne želje strank. Katero strategijo ubrati je odvisno od cilja, ki ga zasledujemo, saj se lahko ti med seboj zelo razlikujejo. To je lahko zgolj zmanjševanje sodnih zaostankov ali pa želimo doseči, da bodo stranke s postopkom in sporazumom, ki so ga same sooblikovale, tudi bolj zadovoljne kot pa z odločitvijo sodišča. Rešitev, ki jo jemljejo za svojo, sprejemajo kot bolj »pravično«.72 Vpliv na vrsto strategije ima tudi osebnost konciliatorja, saj so od njegovega osebnega temperamenta odvisni stil in strategija njegovega posredovanja. Nekateri ljudje so že po naravi takšni, da drugim prepuščajo vodilno vlogo pri reševanju konfliktov in posledično posredujejo samo takrat, kadar je to nujno potrebno. Spet drugi pa so bolj ekstrovertirani, nagnjeni k temu, da v skupini prvi spregovorijo in so toliko bolj »goreče« motivirani, da posredujejo pri sporu. Prav tako ima vpliv formalna izobrazba konciliatorja, saj bo naprimer odvetnik instiktivno iskal pravna pravila, ki bi bila uporabljiva v konkretni situaciji, za razliko od psihologa, ki bo svojo pažnjo usmeril v medosebni oziroma emocionalni vidik tega istega spora. Ne smemo pa pozabiti na življenjske in delovne izkušnje, saj bo na primer bivši sodnik zagotovo uporabljal bolj formalen stil s strankami 68Zalar,Aleš:Temeljnanačelaalternativnegareševanjasodnihsporov,Podjetjeindelo,št.6-7/2001/XXVIII,str.1298.69Plauštajner,Konrad:Gospodarskakonciliacijainarbitraža,Podjetjeindelo,št.6-7/2007/XXXIII,str.1330-1331.70OsmiodstavekprvegačlenavzorčnegazakonaUNCITRALomednarodnigospodarskikoncliaciji.71Zalar,Aleš:Temeljnanačelaalternativnegareševanjasodnihsporov,Podjetjeindelo,št.6-7/2001/XXVIII,str.1232.72Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.I.

18

kot pa pravnik v gospodarstvu.73 Torej če povzamemo, konciliatorji, ki so se že prej ukvarjali s svetovalno dejavnostjo, vidijo bistvo v ponovni vzpostavitvi porušenega razmerja med strankami, medtem ko konciliatorji, ki so prej delovali v bolj formalnem in strukturiranem okolju, dajejo večji pomen pravno pravilni razrešitvi spora. Pomembno je, da pri izbiri strategije upoštevamo tudi naravo in vrsto spora. Če med strankami ni sovražnega razpoloženja, so bila morda uvodna pogajanja pred konciliacijo neuspešna zaradi tega, ker ena stranka ni posvetila dovolj pozornosti zahtevku in v takem primeru konciliator pomaga že samo s tem, da povabi »ključne igralce« na skupno srečanje. Kadar pa je prisoten sovražen odnos in negativna nastrojenost med strankami, pa ni dovolj samo takšen pasiven pristop, ker taka strategija ne bi dala pravega končnega rezultata. V tem primeru je pogosto potrebno stranki povsem ločiti eno od druge, poskrbeti, da se prekinjena komunikacija nadaljuje in predlagati posamezne točke sporazuma.74 Konciliator se torej ne more povsem instinktivno odločiti kako se bo lotil primera, ampak mora imeti na začetku vsaj temeljno strategijo kako bo pomagal pri razrešitvi spora. Skrbeti mora, da se med potekom konciliacije ohranijo dostojni medsebojni odnosi, da se prepreči morebitna zloraba pravic ter da poskrbi, da se udeleženci ves čas zavedajo, da je sodelovanje in sklenitev morebitnega sporazuma popolnoma prostovoljna.75 Bistveno za stranke v postopku je, da podrobno vedo kaj lahko pričakujejo od celotne izkušnje. Prav zato je dolžnost konciliatorja, da v uvodnem nagovoru vse razloži in tako bodo lahko stranke efektivno sodelovale pri postopku in avtonomno vplivale na potek, kar pa ne bi bilo mogoče brez zadostnih informacij o sami konciliaciji.76 3.3.5.2.1 VLOGA KONCILIATORJA Konciliator torej pomaga strankam rešiti spor s pomočjo pri pogajanju, pomaga opredeliti vsa sporna dejstva in nenazadnje pripomore k doseganju in oblikovanju sporazuma, ki na novo ureja medsebojne pravice in obveznosti, kar pravno največkrat predstavlja prenovitev pravnega razmerja.77 Torej kot že omenjeno je neodvisnost in usposobljenost konciliatorja obvezna, kar seveda zajema tudi določeno mero strokovnosti, etičnosti in ugleda. Brez teh lastnosti v trenutku izgubimo kakovost postopka konciliacije. Vzorčni zakon pa drugih kvalifikacij oziroma potrebne usposobljenosti in akreditacije ne ureja, saj bi se s tem po mnenju strokovnjakov izgubile vse prednosti in bistvene lastnosti konciliacije. 73Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.II.74Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.II.75JelenKosi,Valerija:Etičnanačelazadelovanjemediatorjev,Pravnapraksa,5/2005,str.9.76JelenKosi,Valerija:Etičnanačelazadelovanjemediatorjev,Pravnapraksa,5/2005,str.9.77Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.I.

19

V največ primerih konciliatorja imenujejo stranke sporazumno ali pa samo soglasno dogovorijo način imenovanja konciliatorja. Vse to je pokazatelj konsenzualne narave konciliacije in strankam omogoča, da v občutni meri nadzirajo potek in nenazadnje tudi izid postopka, kar pa nenadomestljivo vpliva na zaupanje vseh udeleženih v konciliacijo.78 V petem členu vzorčnega zakona o mednarodni trgovinski konciliaciji pa lahko zasledimo tudi možnost priporočanja in imenovanja konciliatorjev s strani določene institucije ali osebe, če se seveda stranki ne moreta dogovoriti o izbiri. 3.3.5.2.2 SOKONCILIACIJA Prednost sokonciliacije (tj. konciliacija v kateri sodelujeta dva ali več konciliatorjev) je v tem, da imamo pokrito več strokovnih področij in pa seveda se z več konciliatorji poveča dinamika in prepreči monotonost postopka. Je pa res, da se s tem povečajo stroški postopka in pa tudi organizacija pogajanja se oteži.79 3.3.5.3 FAZE KONCILIACIJE Konciliator ima zelo veliko manevrskega prostora za improvizacijo pri izvajanju postopka in izkušenejši posredovalci v sporu uporabljajo različne metode s katerimi poskušajo čim ugodneje zaključiti spor. Čeprav se torej lahko njihov pristop prilagaja potrebam konkretne situacije, ima praviloma vsaka konciliacija faze, po katerih poteka.80 3.3.5.3.1 UVODNI SKUPNI SESTANEK Prva faza konciliacije je uvodni skupni sestanek, katerega ciliji so predstavitev, opis postopka konciliacije, predstavitev pozicij strank, izražanje čustev in frustracij, prenos nadzora nad postopkom in ključno je tudi zbiranje informacij. Ključno je, da ta del postopka ni prezrt, ker prav ta začetni del pomembno vpliva na celoten potek konciliacije. Predstavitev je običajno prva možnost za stranke, da opazujejo konciliatorja pri opravljanju njegove funkcije. Primarni cilj uvodnega sestanka je v vzpostavitvi pristnega stika in zaupnega odnosa med vsemi vpletenimi. Če v vlogi konciliatorja nastopa odvetnik ali sodnik, je treba strankam poudariti, da se njegova funkcija razlikuje od njegove drugače formalne vloge, saj to pripomore k večjemu zaupanju. Ustvariti mora vzdušje, ki je bolj podobno neformalni diskusiji in kljub temu obdržati nadzor nad potekom. Nadalje se opiše postopek vsem udeležencem, ki se pogosto še sploh niso seznanili s postopkom konciliacije in niti ne vedo, kaj to sploh je. S seznanitvijo se učinkovito preprečijo zgrešena pričakovanja udeležencev, prav tako pa je koristno, da spoznajo temeljna načela in pravila postopka. Naslednja faza uvodnega sestanka je predstavitev pozicij strank. Odvetniki se navadno težko poslovijo od adversarne vloge trdega 78UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.34.79ŠetincTekavc,Martina:Mediacija:sporazumnoreševanjesporovvteorijiinpraksi,UčilaInternational,Tržič,2002,str.64.80 Betetto , Nina: Metode in tehnike mediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.II.

20

pogajalca, zato je to odlična priložnost, da nasprotni stranki predstavijo svoj pogled na vso zadevo. To ima pomembno psihološko funkcijo, saj ima zato vsaka stranka občutek, da je slišana in njen položaj ni prezrt. Ključen del je izražanje čustev in frustracij, zato je konciliator zavezan, da dopusti konfrontacijo med strankama (seveda v »zdravi meri«), saj to kasneje olajšuje konstruktiven kompromis in izboljša ozračje celotnega postopka. Prenos nadzora nad postopkom je odvetnikom včasih težak, a postopek konciliacije terja od njih, da vsaj začasno prepustijo vajeti konciliatorju in mu omogočijo stik s strankami. To bi bilo vsekakor še težje, če ne bi predhodno že imeli priložnosti odigrati aktivno vlogo in predstaviti svoj pogled na zadevo. Za konciliatorja je pomembno, da zbere pomembne informacije o tem, kaj predstavlja oviro za sklenitev sporazuma.81 V ta namen mora prioritetno postavljati pojasnjevalna odprta vprašanja, ki strankam omogočijo, da razkrijejo čim več, za razmerje, relevantnih podatkov.82 Konciliator, ki prejeme od stranke informacije v zvezi s sporom, jih lahko razkrije nasprotni stranki, če niso bile te informacije razkrite pod posebnim pogojem, da ostanejo zaupne.83 3.3.5.3.1.1 POGOSTE NAPAKE MED UVODNIM SKUPNIM SESTANKOM Konciliator ne sme prezreti dejstva, da so neformalni stiki med strankama in njim bistveni in da daje njegovo ravnanje med uvodnim sestankom ton celotnemu postopku konciliacije. Včasih zna biti težava kako vzbujati neformalnost in obenem obvladovati situacijo in obdržati nadzor nad procesom. Stranke imajo pogosto ena do druge čustven oziroma sovražen odnos, katerega lahko omili konciliator s kontrolirano razpravo med sprtimi strankami. V tem ravnanju pa mora biti dovolj spreten, saj mora udeležencem pustiti dovolj svobode, da se počutijo varne in izrazijo svoja čustva, katera na naroku za glavno obravnavo ni primerno kazati, po drugi strani pa spet ne sme izgubiti nadzora in pustiti, da bi stvari ušle meri dobrega okusa. Definitivno je pozitivno, kadar ima sestanek katarzičen učinek, nasprotno pa konciliator ne sme dopustiti osebnih napadov na integriteto udeleženih oseb. Njegova vloga bi naj bila med uvodnim sestankom dokaj pasivna, vendarle pa ni odveč, da postavi nekaj dopolnilnih vprašanj za razjasnitev nejasnih dejstev.84 Ena večjih napak je, kadar konciliator predpostavlja, da stranke in odvetniki že poznajo naravo postopka in jim ga zato ne predstavi. Negativen vpliv ima tudi izpustitev uvodnega skupnega sestanka, saj se s tem onemogoči strankam, da bi izrazile svoja čustva in predstavile svoj pogled na sporno zadevo. Na začetku mora vzpostaviti optimistično ozračje, predvsem v smislu, da bo ob koncu sklenjen sporazum, zato vsekakor ne sme pokazati svojega neodobravanja ali odklonilnega stališča do ekstremnih pozicij udeležencev. Najbolj skrb vzbujajoča pa je napaka, kadar konciliator postopa na način, ki pri eni od strank ustvarja prepričanje, da je pristranski. Zato vsekakor v tej fazi niso primerna vprašanja, s katerimi se prejudicira zadevo, ali pa postavljanje več vprašanj eni

81Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.II-III.82Razdrih,Andrej:Izkušnjemediatorja,Odvetnik,št.30,2006,str.12.83OsmičlenvzorčnegazakonaUNCITRALomednarodnitrgovinskikonciliaciji.84Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.III.

21

stranki kot drugi ter prav tako v tej zgodnji fazi ni primerna evalvacija konkretnega primera s strani konciliatorja.85 3.3.5.3.2 LOČENA SREČANJA Naslednja faza so ločena srečanja s strankami. So posebnost teh postopkov, saj je njihova prednost v tem, da konciliator izve od stranke podatke, ki jih na skupnem sestanku v prisotnosti nasprotne stranke ne bi nikoli razkrila. Tu ne gre za enkratni dogodek, ampak za več zaporednih srečanj, izmenično z eno in drugo stranko, preko katerih konciliatorji potem strankam z uporabo t. i. shuttle diplomacy86 pomagajo, da pridejo do ustrezne rešitve. Ne zgodi se redko, da stranke ostanejo ločene vse do sklenitve sporazuma, včasih pa konciliator vidi potrebo po ponovnem skupnem sestanku. Ločena srečanja niso priporočljiva metoda, kadar želimo ohraniti že obstoječe medsebojno zaupanje oziroma določeno stopnjo prijateljstva med udeleženci, kar bi lahko morebitna ločena srečanja porušila.87 Konciliator mora pazljivo in pozorno poslušati stranke v prvih ločenih srečanjih, prav tako mora definitivno biti izkušen poslušalec, da je zmožen provokativno retoriko ene stranke preoblikovati v izjavo, ki jo druga stranka ne bo takoj negirala in posledično zavzela obrambno držo. 3.3.5.3.2.1 CILJI PRVOTNIH LOČENIH SREČANJ Cilji prvih ločenih srečanj so predvsem zbiranje občutljivih informacij, ki jih stranke niso pripravljene razkriti svojim nasprotnikom. Služijo tudi pridobivanju informacij neposredno od stranke in vpogled v resnična čustva in frustracije le-te. V zasebnejši atmosferi bodo stranke veliko lažje razkrile svoja občutenja in tako si bo lahko konciliator ustvaril celotno sliko o spornem razmerju med strankama. Odnos empatije s stranko se veliko lažje razvije in nadgradi na ločenem srečanju, saj je lahko konciliator veliko lažje empatičen do strankinega vidika, kot pa bi lahko bil na skupnem srečanju. Prav tako je ključno diagnosticiranje ovir, ki preprečujejo sklenitev sporazuma, ter prav tako skritih interesov strank, ki še niso znani nasprotni strani. Definiranje pozicij in prioritet strank je težavno v prvih srečanjih, saj še ni prepričanja o konciliatorjevem stilu, zlasti pa, ali mu sploh lahko zaupajo. V bolj kompleksnih zadevah pa mora konciliator raziskati kakšne so relativne prioritete strank, ampak večinoma stranke na začetku še niso pripravljene artikulirati, čemu bi se in čemu se ne bi odpovedale. V prvih trenutkih srečanja je pomembno tudi, da konciliator pokaže, da je vreden zaupanja in da pri strankah vzbudi občutek optimizma glede uspešnosti postopka. V ta namen je pomembno, da na ločenem srečanju z eno od strank vedno znova poudarja pripravljenost za kompromis, ki ga je pokazala nasprotno stranka.88

85Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.III.86Semtertjadiplomacija.87Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.III.88Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.IV.

22

3.3.5.3.2.2 CILJI KASNEJŠIH LOČENIH SREČANJ V kasnejši fazi pa poskuša mediator preoblikovati pogajalske poglede na sporno zadevo, tako da vsako stranko seznani z argumenti in s perspektivami nasprotne stranke. Cilj je nakazati stranki, da obstaja tudi drugačen način gledanja na zadevo. Vplivanje konciliatorja na spremembo ocene strank o možnem uspehu v sodnem postopku je gotovo tudi pomemben del postopka kasneje v procesu. Pogosto se zgodi, da so pričakovanja strank in njihovih odvetnikov v zvezi z odločitvijo sodišča nerealna. Konciliatorjeva vloga je, da opozori vse vpletene na možnost neugodne odločitve sodišča, dolžino postopka in stroške. V zvezi s tem obstajajo zelo različne tehnike, ampak splošno gledano gre za t. i. test realnosti, s pomočjo katerega stranke vzpostavijo določeno distanco do svojega primera in po možnosti same sebi priznajo, da ima ta tudi določene šibke strani. Velja nenapisano pravilo, da se mora konciliator izogibati praznim afirmativnim trditvam in namesto njih uporabiti vprašalne povedi in pogojni naklon. Testiranje realnosti ima svoje stopnje, od skeptičnih vprašanj, do izražanja jasnega stališča o netočnosti strankinega gledanja na zadevo. Vendar pa tudi v tem zadnjem, najmanj diplomatskem primeru, konciliator ne sme izraziti mnenja na način, kot da gre za njegovo lastno mnenje. Šele ko uvidi, da ta milejša metoda ne bo uspešna, lahko poskusi z evalvacijo v pravem pomenu besede in sicer ocena pričakovane odločitve sodišča, ampak ta pa ima lahko pomembne negativne stranske učinke, kar lahko usodno vpliva na izid postopka. Po splošnem prepričanju naj ponudi svoj pogled na pravna vprašanja čim kasneje, saj čim kasnejša je evalvacija tem večja je možnost, da se spor reši brez nje in manj je možnosti, da destruktivno vpliva na postopek posredovanja. V kasnejši fazi postopka je pomemben tudi preizkus sprejemljivosti posameznih opcij sporazuma za posamezno stranko in nazadnje seveda tudi sklenitev le-tega. Konciliator mora primarno poskušati, da stranke same oblikujejo končni sporazum, če pa to ni mogoče, pa on samostojno ponudi sporazum, ki je sprejemljiv za vse stranke. Poznana tehnika pri sklepanju sporazuma v zadnjem primeru je, da mediator vpraša stranko, ali bi soglašala s sporazumom pod pogojem, da bi tako storila tudi nasprotna stranka. Konciliator na njih naslovi vprašanje ali sprejemajo to ponudbo in če jo odobrijo vsi vpleteni, je sporazum sklenjen.89 Torej kot že rečeno mora konciliator v fazi kasnejših ločenih srečanj odigrati bolj aktivno vlogo v smeri sklenitve sporazuma. Oblikovati in preizkušati mora svoje rešitve, zagovarjati določene opcije in odločno odkloniti tiste, ki so neprimerne. Brez izkrivljanja resničnosti bi naj uporabil svoje znanje in spretnost, da poudari prednosti mirne rešitve spora in omeni povečane stroške, če se spor ne razreši hitro. Takšen bolj aktivni pristop je lahko učinkovit v fazi, ko stranke kot neugodno občutijo lastno nesposobnost, da bi rešile spor in imajo visoko stopnjo zaupanja v konciliatorja. Iz vseh teh razlogov skupaj bodo sprejele njegovo aktivno intervencijo, ki bi jo najbrž na samem začetku postopka posredovanja odločno odklonile. Prav tako je tudi v tej fazi pomembno načelo zaupnosti, ki v tej stopnji postopka določa, da se mora konciliator s posamezno stranko posvetovati katerih podatkov ne sme razkriti nasprotni stranki in prav tako narekuje konciliatorju, da mora ob koncu postopka uničiti vse zapiske, ki se nanašajo na zadevo.90

89Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.IV.90Betetto,Nina:Metodeintehnikemediacijevpravdnempostopku,Pravnapraksa,št.1-2/2002,str.IV.

23

Konciliator si sicer pogosto ustvari mnenje o pričakovani odločitvi sodišča, vendar pa še to ne pomeni, da lahko z njim seznani stranke. To namreč gotovo lahko omaje zaupanje strank in njihovo percepcijo nepristranskosti konciliatorja. Končno je napaka tudi prezgodnja vdaja konciliatorja v postopku, saj je možno, da zadeve, ki so na začetku videti izjemno neobetavne, nepričakovano razpletejo oziroma razrešijo. 3.3.5.3.3 ZAKLJUČEK KONCILIACIJE V skladu z avtonomijo udeležencev postopka lahko stranke vsak trenutek prekinejo, ne da bi zato bil potreben kakšen utemeljen razlog in do prekinitve pride v vsakem primeru, ko stranke niso več pripravljene za sodelovanje in sicer z izjavo strank. Postopek konciliacije se konča seveda tudi ob sklenitvi sporazuma o rešitvi spora, kar je najboljši možni zaključek postopka. Posredovanje se lahko konča tudi z izjavo konciliatorja, podano po posvetovanju s strankami, če oceni, da ni možnosti za njen uspeh. Enostranska izjava stranke prav tako konča postopek, le-ta pa se konča na dan izjave.91

91UNCITRALModelLawonInternationalCommercialConciliationwithGuidetoEnactmentandUse,UNITEDNATIONSNewYork,2004,str.48.

24

SKLEP Neizpodbitno je, da je spodbujanje uporabe konciliacije ključno za nadaljnji razvoj in pravno ureditev le-te. Enakovreden položaj konciliacije s sodnimi postopki lahko zagotovi samo ustrezna pravna ureditev, ki mora po eni strani zagotavljati predvidljivost pravnih razmerij in prav tako pravno varnost, po drugi strani pa ne sme preveč podrobno določiti sestavine in potek postopka, saj bi to povzročilo preveliko togost in formalnost procesa. Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji je primerek pravilno uravnoteženega zakona, ki zagotavlja vse prednosti alternativnih postopkov in izključuje slabosti sodnih postopkov. Prav tako je pomembno, da je širša populacija seznanjena z vsemi različnimi možnostmi, ki obstajajo za reševanje sporov, saj je za pravne osebe še posebej pomembno, da se nesporazumi rešujejo strokovno, kreativno in predvsem, da je postopek reševanja sporov prilagojen le-tem. Vse te atribute imajo alternativni načini reševanja gospodarskih sporov, za razliko od tveganih in več let trajajočih sodnih postopkov. Za seznanitev je veliko različnih načinov, kateri so odvisni od več dejavnikov v posamezni državi. Konciliacija kot splošen pojem zajema vse postopke, v katerih tretja nevtralna oseba pomaga strankam pri doseganju prijateljskega sporazuma. Prisotnost te tretje osebe je temeljni razlikovalni element v primerjavi z običajnim pogajanjem med strankami, drugače kot arbiter ali sodnik, konciliator nima pooblastila za sprejemanje zavezujočih odločitev v sporu. Konciliacija omogoča strankam, ki s pogajanji niso uspele dokončno rešiti spora, da se izognejo sodišču in da s pomočjo tretje nevtralne osebe same na hiter način razrešijo spor. Nekako ponuja strankam novo možnost za zgladitev odnosov in priložnost sooblikovanja različnih rešitev. Za največjo prednost alternativnega reševanja se je izkazalo zadovoljstvo strank. Cilj je odločitev, ki gradi na tem, da so udeleženci pripravljeni sprejeti rezultate, saj le-ti temeljijo na konsenzu. Stranke lahko obvladujejo usodo spora, imajo direktno komunikacijo, postopek je zaupen in tajen, ni prejudica in vsekakor je velik poudarek na interesih strank. Med slabe strani pa zagotovo spada to, da spor ni razrešen v hierarhičnem sodnem sistemu, kjer sodniki z dobrim pravnim znanjem na podlagi uporabe pravnih norm zaključijo sporno razmerje s sodno odločbo. Pomanjkljivost je tudi, da končne odločitve v postopkih niso javne, kar bi naj slabilo demokratičnost sistema in prav tako niso izvršljive, kot je to značilno za sodne odločbe z izjemo arbitražnih odločitev. Nekateri kritiki trdijo, da se z njimi izogiba obstoječim pravilom pravnega reda, vendar se je potrebno vprašati kdo naj odloča na kakšen način se bo reševal spor. Ob upoštevanju načela avtonomnosti strank je zagotovo na mestu, da se stranki sami odločita na kakšen način bosta rešili spor.

25

BIBLIOGRAFIJA

4.1 LITERATURA

- Betteto, Nina:Metode in tehnike mediacije v pravdnem postopku, Pravna praksa, št.1-2/2002;

- Damjan, Matija: Vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski konciliaciji, Pravna praksa, 8/2008;

- Galič, Aleš: Sodiščem pridružene oblike alternativnega reševanja sporov, Odvetnik, št.8;

- Jelen Kosi, Valerija: Etična načela za delovanje mediatorjev, Pravna praksa, 5/2005;

- Komar-Jadek: Aternativno reševanje sporov, Bančni vestnik; - Kos, Peter: Alternativne metode reševanja sporov, Odvetnik, 2015; - Klemenčič, Alenka: Bistveno je načelo zaupnosti, Pravna praksa, 5/2005; - Lew, Mistelis, Kröll: Comparative International Commercial Arbitration,

Kluwer Law International, 2003; - Menkel-Meadow, Carrie: Mediation: Theory, Policy and Practice,

Dartmouth College, 2001; - Plauštajner, Konrad: Gospodarska konciliacija in arbitraža, Podjetje in delo, št.6-7/2007/XXXIII;

- Puharič, Krešo:Arbitraža in mediacija, Pravna praksa, št.42/2005; - Razdrih, Andrej: Izkušnje mediatorja, Odvetnik, št.30, 2006; - Sekirnik-Biloslavo:Dejavniki uspešnosti mediacije v sodnih sporih,

Managment4(3); - Šetinc Tekavc, Martina:Mediacija: sporazumno reševanje sporov v teoriji in

praksi, Učila International, Tržič, 2002; - Šporar, Primož: Metode mirega reševanja sporov, Pravna praksa, št.4/2000,

Priloga; - Tratar, Boštjan, Evelin, Pristavec: Alternativno reševanje sporov, Podjetje in

delo, št.6-7/2001; - Tratnik, Matjaž, Ferčič, Aleš: Mednarodno gospodarsko pravo, Univerza v

Marboru, Pravna fakulteta, spremenjena in dopolnjena izdaja, Maribor 2002; - Trstenjak, Mojca: (Alternativno) reševanje mednarodnih gospodarskih

sporov, diplomska naloga, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta Maribor, 2001;

- Ude, Lojze: Za zakonsko ureditev arbitraže in mediacije, Pravna praksa, št.5/2008;

- Zalar, Aleš: Temeljna načela alternativnega reševanja sodnih sporov, Podjetje in delo, št.6-7/2001/XXVII;

- Zalar, Aleš: Pravda in mediacija, Pravna praksa, št. 38-39/2004; - Zupančič, Mihael: Poravnave mednarodnih sporov, Pravna praska.

4.2 PRAVNI VIRI

- Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov – ZARSS (Uradni list RS, št. 97/09 in 40/12 – ZUJF);

26

- UNCITRAL Model Law on International Commercial Conciliation with Guide to Enactment and Use, UNITED NATIONS New York, 2004.

4.3 DRUGI VIRI IZ MEDMREŽJA

- Dostopno na, 15.5.2017: http://ec.europa.eu/civiljustice/adr/adr_eng_sl.htm#105 .