univerza v mariboru · kostne celice delimo na osteoblaste, osteoklaste in osteocite. naloga...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

SEZNANJENOST PACIENTOV S

PREPREČEVANJEM NASTANKA OSTEOPOROZE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2009 Marjeta Grašič

Marjeta Grašič: Seznanjenost pacientov s preprečevanjem nastanka osteoporoze

I

POVZETEK

Osteoporoza je sistemska bolezen okostja za katero je značilna zmanjšana gostota kosti, kar

lahko povzroči zlom ţe ob manjši obremenitvi. Je bolezen starejših ljudi, predvsem ţensk.

Deleţ starejših ljudi strmo narašča, zato se tudi osteoporoza pojavlja vse pogosteje. Bolezen

ponavadi odkrijemo šele takrat, ko se pojavijo komplikacije- zlomi kosti. Najpogostejši zlomi

zaradi krhkosti kosti so zlom zapestja, vretenc, kolka in nadlahtnice. Medicinska sestra ima

pri preprečevanju osteoporoze izredno pomembno vlogo, saj deluje tako na primarni kot tudi

na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene vzgoje. Z diplomskim delom smo ţeleli ugotoviti

v kolikšni meri so pacienti v ambulanti za merjenje kostne gostote seznanjeni s

preprečevanjem nastanka te bolezni. Predstaviti smo ţeleli tudi pomen sodelovanja pacienta

pri preprečevanju osteoporoze, ugotoviti, kdo jih je poučil o preventivnih ukrepih, ugotoviti

pogostost zlomov pri pacientih ter na kakšen način pacienti preprečujejo napredovanje

osteoporoze. Pri zbiranju podatkov smo uporabili deskriptivno metodo dela. Izdelali smo tudi

anketni vprašalnik in ga razdelili med trideset naključno izbranih pacientov v ambulanti za

merjenje kostne gostote. Z rezultati anketnega vprašalnika smo ugotovili, da so anketirani

pacienti premalo seznanjeni s preventivnimi ukrepi preprečevanja nastanka osteoporoze.

Ugotovili smo tudi, da se pacienti največ seznanjajo o bolezni sami, najpogostejši zlom pri

anketiranih je bil zlom v zapestju.

Ključne besede: medicinska sestra, preprečevanje, osteoporoza


II

ZUSAMMENFASSUNG

Osteoporose ist eine systemische Knochenkrankheit, für welche eine reduzierte

Knochendichte, was einen Knochenbruch schon bei einer kleineren Belastung herbeiführen

kann. Diese Krankheit ist typisch für ältere Leute, vor allem Frauen. Da der Anteil der älteren

Leute ständig wächst, tritt Osteoporose immer häufiger in Erscheinung. Die Brüche des

Handgelenks, der Wirbel, des Hüftgelenkes und des Oberarmknochens sind die häufigsten

Brüche aufgrund brüchiger Knochen. Die Krankenschwester hat eine äußerst wichtige Rolle

bei der Verhinderung der Osteoporose, denn sie agiert auf der Primär-, Sekundär– und

Tertiärebene der Gesundheitserziehung. Mit der Diplomarbeit wollten wir feststellen, zu

welchem Ausmaß die Patienten in der Ambulanz, wo Knochendichte gemessen wird, über die

Vorbeugung der Osteoporose informiert sind. Darüberhinaus wollten wir die Bedeutung der

Patientenkooperation bei der Verhinderung der Osteoporose feststellen; wir wollten auch

herausfinden, wer die Patienten über die Präventivbehandlung informiert hat, was die

Knochenbruchfrequenz bei den Patienten ist und wie die Patienten die Entwicklung der

Osteoporose vorbeugen können. Bei der Datensammlung haben wir die deskriptive Methode

gewählt. Wir haben auch einen Fragebogen, der unter dreißig Patienten in der Ambulanz, wo

Knochendichte gemessen wird, verteilt wurde. Auf Basis der Umfrageergebnisse haben wir

festgestellt, dass die Patienten ungenügend über die Präventivbehandlungsmöglichkeiten für

Osteoporose informiert sind. Wir haben auch festgestellt, dass sich die Patienten meist selber

über die Krankheit informieren; der häufigste Bruch bei den Gefragten ist der

Handgelenkbruch.

Stichworte: Die Krankeschvester, Die Osteoporose, Die Prevention


III

POVZETEK…………………………………………………………………………………..I

ZUSAMMENFASSUNG ........................................................................................................ II

KAZALO…………………………………………………………………………………….III

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ................................................................ 2

3 TEORETIČNI DEL ......................................................................................................... 3 3.1 SESTAVA KOSTI ........................................................................................................... 3

3.1.1 Starostne spremembe kostne gostote ......................................................................... 6

3.2 OSTEOPOROZA ............................................................................................................. 7

3.2.1 Klinične oblike .......................................................................................................... 8

3.2.2 Klinična slika ........................................................................................................... 10

3.2.3 Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze ........................................................... 11

3.2.5 Zdravljenje osteoporoze .......................................................................................... 13

3.3 VLOGA IN NALOGE MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU IN

RAZVOJU OSTEOPOROZE .............................................................................................. 16

3.3.1 Naloge medicinske sestre na primarni ravni ........................................................... 16

3.3.2 Naloge medicinske sestre na sekundarni ravni ....................................................... 17

3.3.3 Naloge medicinske sestre na terciarni ravni ............................................................ 18

4 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................... 20 4.1 HIPOTEZE ..................................................................................................................... 20

4.2 METODOLOGIJA ......................................................................................................... 20

4.2.1 Raziskovalne metode ............................................................................................... 20

4.2.2 Raziskovalni vzorec in postopki zbiranja podatkov ................................................ 21

5 REZULTATI .................................................................................................................. 22

6 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA ......................................................................... 40

7 SKLEP ............................................................................................................................. 43

LITERATURA ....................................................................................................................... 44

PRILOGE……………………………………………………………………………………..1

ZAHVALA ................................................................................................................................ 6


1

UVOD

Osteoporoza je presnovna bolezen kosti, za katero so značilni zmanjšana mineralna kostna

gostota, spremenjena kostna zgradba in posledično povečano tveganje za zlome. Najpogosteje

se zlomijo vretenca, kolk ali zapestje, vendar se lahko zlomi katerakoli kost (Pavlin Klemenc

M., 2006, str. 75). Zlomi kosti zaradi zmanjšane kostne gostote nastanejo ţe pri manjši

obremenitvi kot je padec iz stojne višine.

Osteoporoza je bolezen starejših ljudi, v preteklosti je niso poznali, saj so ljudje ţiveli krajše

časovno obdobje. Danes pa ta bolezen predstavlja enega glavnih zdravstvenih problemov, saj

deleţ starejših strmo narašča. Zlomi kosti, ki nastanejo kot posledica zmanjšane mineralne

kostne gostote, močno zmanjšajo kakovost ţivljenja pacientov, predstavljajo pa tudi velike

stroške zdravljenja.

Po 65. letu starosti se povečuje tveganje za poškodbe. Verjetnost za poškodbo je večja zaradi

naravnega procesa staranja, kroničnih in akutnih obolenj. Slabeti začnejo tudi telesne moči,

ljudje so prej utrujeni, slabše vidijo, slišijo, postanejo počasnejši in manj spretni pri gibanju.

Dejavniki, ki še dodatno pospešujejo nastanek osteoporoze so prezgodnja menopavza,

prehrana, ki ne vsebuje dovolj kalcija, telesna nedejavnost, pitje prekomernih količin

alkohola, kajenje, jemanje nekaterih zdravil.

Tveganje 50-letne ţenske, da bo do konca ţivljenja utrpela osteoporozni zlom je okrog 45 %,

50-letni moški ima pribliţno 20 % moţnosti za osteoporozni zlom (Kocjan, 2006).

Cilj zdravljenja osteoporoze je preprečevati oziroma zmanjševati moţnost nastanka bodisi

prvih ali pa nadaljnjih osteoporoznih zlomov. Zdravljenje osteoporoze je sestavljeno iz treh

zaporednih korakov. Najprej je potreben spremenjen ţivljenjski slog, če je bil škodljiv, nato

zagotovitev zadostne količine kalcija in vitamina D, kot tretje pa zdravljenje z zdravili

(Preţelj, 2007).

Zdravstvena nega in zdravstvena vzgoja veliko prispevata k izboljšanju oziroma višji

kakovosti ţivljenja bolnikov z osteoporozo. Cilj zdravstvene vzgoje je seznanjanje širše

javnosti o pomenu zdravega načina ţivljenja, uravnoteţene prehrane bogate s kalcijem in

vitaminom D, izogibanju alkoholu in kajenju ter o pomenu telesne dejavnosti za organizem.


2

Zdravstvena vzgoja se vrši na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Primarna raven je

namenjena zdravemu prebivalstvu. Na tej stopnji z zdravstveno vzgojo seznanjamo ljudi o

zdravem način ţivljenja, ki prispeva k preprečevanju osteoporoze ţe v zgodnjem ţivljenjskem

obdobju. Sekundarna zdravstvena vzgoja je namenjena skupinam in posameznikom s

tveganjem. Terciarna raven zdravstvene vzgoje pa je namenjena bolnikom z osteoporozo,

njihovim svojcem in skrbnikom (Zver, 2002).

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Namen:

Z diplomskim delom smo ţeleli ugotoviti v kolikšni meri so pacienti v ambulanti za merjenje

kostne gostote seznanjeni s preprečevanjem nastanka in napredovanjem osteoporoze.

Cilji:

predstaviti pomen sodelovanja pacienta pri preprečevanju osteoporoze,

ugotoviti kdo jih je poučil o preventivnih ukrepih,

ugotoviti pogostost zlomov pri pacientih,

ugotoviti katerih načinov preprečevanja napredovanja osteoporoze se pacienti

posluţujejo.


3

3 TEORETIČNI DEL

3.1 SESTAVA KOSTI

Kosti so ţivo tkivo, ki v telesu opravljajo številne naloge. Dajejo oporo, ščitijo ţivljenjsko

pomembne organe, sluţijo kot narastišče mišic, so prostor v katerem je shranjen kosti mozeg

ter zagotavljajo primerno zalogo kalcija za vzdrţevanje normalnega notranjega okolja. Po

obliki delimo kosti na kratke (nartnice, zapestnice), dolge (stegnenica, nadlahtnica), ploščate

(lobanjske kosti, prsnica, rebra) ter kosti nepravilnih oblik (vretenca). Vse kosti skupaj tvorijo

okostje ali skelet.

Na vzdolţnem preseku dolge kosti vidimo (slika 1) dva okrajka ali epifizi ter deblo ali diafizo.

Med diafizo in epifizo je rastni hrustanec, ki omogoča rast kosti v dolţino, po končani rasti pa

zakosteni v metafizo. V srednjem delu cevaste kosti vidimo mozgovno votlino (cavum

medullare) (Kobe et al., 2003, str. 20).

Slika 1: Vzdolţni prerez dolge kosti

Vir: http//webset.fe.uni-lj.si/biologija/bio_poglavje3.html


4

Kost je sestavljena iz periosta (pokostnice), endosta, kostnega tkiva in kostnega mozga

(Komadina, 1999).

Vse kosti so na zunanji in notranji površini obdane z dobro oţiljenim vezivom. Vezivo na

zunanji strani je debelejše in ga imenujemo pokostnica, na notranji strani pa tanjše in se

imenuje endost. V pokostnici je veliko čutilnih ţivcev s čutilnimi telesci, kar povzroča

izredno občutljivost. Pokostnica je pomembna za rast, razvoj in obnovo kosti. Endost je plast

ploščatih celic in ima enako vlogo kot pokostnica.

Kostno tkivo v kar 80 % sestavlja kortikalni del oziroma kompaktna kostnina (substantia

compacta), v 20 % pa trabekularni del oziroma gobasta kostnina (substantia spongiosa).

Kompaktna kostnina se nahaja na površini kosti in v diafizah. Gobasto kostnino pa najdemo v

ploščatih kosteh, vretencih in epifizah dolgih kosti. V gobasti kostnini in v mozgovni votlini

se nahaja kostni mozeg (medulla ossium), ki je ob rojstvu v dolgih cevastih kosteh rdeč,

kasneje pa ga nadomesti rumen, ki je predvsem iz maščobnega tkiva (Komadina, 1999).

Osnovna gradbena in funkcionalna enota kompaktne kostnine je osteon. Prečno prerezani

osteon ima v sredini Haversov kanal z ţilami in ţivci. Okrog njega potekajo koncentrično

urejene plasti imenovane lamele. Lamele so vzporedne, med njimi leţijo osteociti- kostne

celice. Haversovi kanali so med seboj povezani z Volkmannovi kanali, v katerih so prav tako

ţile in ţivci. Gobasta kostnina nima osteonov sestavljena je iz letvic imenovanih trabekule. Tu

potekajo lamele vzporedno s površino trabekule. Kostnina je razmeroma dobro prekrvavljena.

Biokemično je kost sestavljena iz organskih in anorganskih snovi. Organske snovi dajejo

kostem proţnost, anorganske pa trdoto in togost. Pravilno razmerje organskih in anorganskih

snovi omogoča kostem elastičnost. S starostjo kosti izgubljajo organske snovi, nalagajo se

kalcijeve soli, zato kosti izgubljajo proţnost in postanejo krhke in lomljive.

Organske snovi, ki sestavljajo kostnino so beljakovine, mukopolisaharidi in kostne celice.

Anorganski del kosti sestavljajo predvsem kalcij in fosfati. V kosti je uskladiščenega pribliţno

99 % vsega kalcija v telesu in 90 % celotnega fosforja. Drugi gradniki kostnine so še

magnezij, fluor, natrij in klor (Kocijančič, 1998).

.


5

Kostne celice delimo na osteoblaste, osteoklaste in osteocite. Naloga osteoblastov je gradnja

kosti, osteoklastov pa razgradnja. V mladosti je več osteoblastov kot osteoklastov, zato se

kostna masa povečuje hitreje, saj jo osteoklasti počasneje razgrajujeo.

Kost je ţiva, vse ţivljenje se gradi in razgrajuje. Proces gradnje in razgradnje imenujemo

kostna premena. Diafiza raste v širino tako, da pokostnica nalaga na površino novo kost,

znotraj se kost resorbira in na tak način se veča tudi mozgovna votlina. V dolţino kost raste v

predelu rastnega hrustanca. Na rast okostja vplivajo tudi dejavniki kot so količina fosforja in

kalcija zauţitega s hrano, vitamin D in C, pravilno delovanje hipofize, ščitnice, obščitnic in

spolnih ţlez. Pomembna je tudi krepitev mišičja.


6

3.1.1 Starostne spremembe kostne gostote

Kostna gostota se skozi ţivljenjska obdobja spreminja. V dobi odraščanja se zaradi rasti in

zorenja kostna masa veča. Veča se tudi še tedaj, ko je rast v višino ţe ustavljena. Najvišjo

oziroma maksimalno kostno maso doseţemo v tretjem desetletju ţivljenja. V tem obdobju

doseţe skelet svojo zrelost, proces gradnje in razgradnje je uravnoteţen, kar pomeni, da se

kostna masa ne spreminja. Večja kot je maksimalna gostota kosti manj ima posameznik v

starosti moţnosti za nastanek presnovnih kostnih bolezni kot je osteoporoza.

Mladi moški ustvarijo 5-10 % večjo maksimalno kostno maso kot mlade ţenske, predvsem

zaradi delovanja hormona testosterona, ki vpliva na večje nalaganje kostnine pod pokostnico

(Pfeifer, 2005, str. 276).

Maksimalna kostna masa je odvisna od številnih dejavnikov, v največji meri od dednih,

pomembna pa je tudi hrana, telesna dejavnost, ter izogibanje prekomernim količinam alkohola

in kajenju. Kadar ţe v mladosti zauţijemo premalo kalcija, ki se vgrajuje v kosti in jim daje

trdnost, telo doseţe manjšo maksimalno kostno maso, večja je v starosti moţnost za nastanek

osteoporoze.

Po 50. letu se začne fiziološko propadanje kostnega tkiva in traja do konca ţivljenja. Vzrok je

lahko pospešena razgradnja kosti ob nespremenjeni tvorbi kosti ali v zmanjšani oziroma

upočasnjeni gradnji ob nespremenjeni razgradnji. Pri ţenskah se prva leta po menopavzi

kostna masa izgublja hitreje kot pri moških. Vzrok je pomanjkanje hormona estrogena, ki v

mladosti povečuje aktivnost osteoblastov. Po menopavzi količina tega hormona upada.

Pri moških se letno izgubi 0,5 % mase od maksimalne, pri ţenskah pa 1 %. Pri ţenskah se

lahko v petih do osmih letih po menopavzi kostna masa zmanjša celo od 3-5 % letno

(http://www.zzv-nm.si).


7

3.2 OSTEOPOROZA

Izraz osteoporoza je izpeljal alzaški patolog Lobstein in sicer iz dveh grški besed:

osteon (kost)

poros (majhna luknja)

Osteoporoza je znana ţe najmanj 200 let. Šele v zadnjem desetletju pa se veliko ukvarjajo z

njenim proučevanjem, saj število pacientov strmo narašča.

Prvi človek, ki je opisal in definiral osteoporozo je bil Fuller Albright, leta 1940. Njegova

definicija se glasi: »Premalo kosti v kosti.«

Leta 1990 je Consensus Conference of Osteoporosis v Kopenhagnu postavil naslednjo

definicijo: »Osteoporoza je bolezen, ki jo označuje majhna kostna masa, mikroarhitekturne

spremembe kostnega tkiva pa vodijo k večji krhkosti kosti in zato večjemu tveganju zloma.«

Osteoporoza je najbolj razširjena presnovna kostna bolezen v razvitem svetu. Je sistemska

bolezen okostja, za katerega je značilna zmanjšana trdnost kosti in posledično povečano

tveganje za zlome (Čokolič, 2007, str. 28).

Osteoporoza je sistemska skeletna bolezen, za katero je značilna povečana lomljivost kosti.

Pri bolnikih z osteoporozo zlomi zato nastajajo ţe pri manjših poškodbah, kot je npr. padec iz

stojne višine (Kocjan, 2006, str. 331).

Osteoporoza je predvsem bolezen starejših ţensk. Do 70. leta je šestkrat pogostejša pri

ţenskah, po 70. letu jo najdemo tudi pri moških, še vedno pa je pogostejša pri ţenskah

(Čokolič, 2000, str.289).

Danes svetovna zdravstvena organizacija uvršča osteoporozo na 10 mesto glede

pomembnosti. V razvitem svetu število pacientov z osteoporozo in število zlomov zaradi nje

strmo narašča. Predstavlja pa tudi velik ekonomski problem razvitih druţb. Predvsem je

smiselno iskati rizične skupine prebivalcev in na tak način število obolelih ter zlome

preprečevati ali jih omiliti.


8

3.2.1 Klinične oblike

Osteoporozo klinično delimo na primarno in sekundarno. K primarni osteoporozi spadajo

juvenilna, idiopatična ter involutivna osteoporoza. Involutivna se deli še na tip I, ki jo

imenujemo pomenopavzalna osteoporoza in tip II, ki se imenuje senilna osteoporoza.

Involutivna osteoporoza je med vsemi najpogostejša.

Sekundarna osteoporoza nastane kot posledica druge bolezni in kost ozdravi, če ozdravimo

osnovno bolezen (Čokolič, 2000).

Primarna osteoporoza

JUVENILNA osteoporoza je redka oblika te bolezni, pojavi se pred puberteto in traja

od 2 do 4 leta. Dečki in deklice zbolevajo enako pogosto. Pri tej obliki osteoporoze gre

za pospešeno izgubo kostne mase, potek bolezni je akuten, pogosto jih spremljajo

kompresijski zlomi vretenc in dolgih kosti. Po izteku pubertete bolezen izgine, zato

lahko predvidevamo, da na to obliko bolezni vplivajo hormonski faktorji.

IDIOPATIČNA osteoporoza se razvije pri mlajših moških. Značilni so patološki zlomi

dolgih kosti in kompresijski zlomi vretenc (Čokolič, 2000).

INVOLUTIVNA osteoporoza se začne obdobju menopavze in je vse pogostejša s

staranjem. Delimo jo na pomenopavzalno in senilno osteoporozo.

1. involutivna osteoporoza tip I (pomenopavzalna osteoporoza)

Pojavlja se pri ţenskah med 50. in 70. letom starosti. Značilni so zlomi kosti,

predvsem tam, kjer je prisotna gobasta kostnina (vretenca, medenica, koţeljnica, rebra,

vrat stegnenice). Zlome vretenc spremlja tudi močna bolečina v hrbtenici, izguba

telesne višine in deformacija hrbtenice oz. nastanek prsne kifoze imenovane tudi grba.

Vzrok za pomenopavzalno osteoporozo je pomanjkanje hormona estrogena, kar

povzroči povečano resorpcijo in zmanjšano tvorbo kosti.


9

2. involutivna osteoporoza tip II (senilna osteoporoza)

Senilna osteoporoza je med vsemi oblikami najpogostejša. Prizadene oba spola in sicer po 70.

letu starosti, čeprav ţenske še nekoliko pogosteje kot moške. Pri tej obliki gre za počasno

sorazmerno izgubljanje tako kompaktne, kot gobaste kostnine. Najpogostejši zlomi, ki so

značilni za senilno osteoporozo so zlomi kolka, vretenc, nadlahtnice, golenice in medenice.

Vzrok za to obliko osteoporoze je manjša resorbcija kalcija iz črevesja, zvišana je

koncentracija parathormona, ki uravnava nivo kalcija v krvi. Resorpcija kalcija je manjša

zaradi sprememb na črevesni sluznici in zmanjšane tvorbe vitamina D3 v starostno

spremenjenih ledvicah.

Sekundarna osteoporoza

Sekundarna osteoporoza ni samostojna bolezen, temveč je posledica drugih obolenj ali pa se

pojavi po zdravljenju z določenimi zdravili. Po ozdravitvi osnovne bolezni tudi kost ozdravi,

če ni prišlo ţe do patoloških zlomov (Kocijančič, 1998).

Najpogostejši vzroki sekundarne osteoporoze so (Fikfak, 2007, str. 47 ):

bolezni ţlez z notranjim izločanjem (hipogonadizem, hiperkorticizem, hipertiroza,

hiperparatiroidizem, anorexia nervosa),

bolezni jeter, ţolčnih poti in prebavil,

bolezni kostnega mozga (diseminirani plazmocitom),

bolezni dihal (KOPB),

bolezni lokomotornega aparata,

podedovane bolezni (osteogenesis imperfecta).

Osteoporoza je značilna za vse vrste hipogonadizma. Pri zdravljenju z zdravili kot so

glukokortikoidi je zavrta predvsem tvorba nove kosti. Pri hipertirozi in hiperparatiroidizmu je

pospešena tako gradnja kot razgradnja kosti, vendar razgradnja prevladuje. Pri boleznih

prebavil je motena predvsem absorpcija kalcija, to pomanjkanje pa vodi do zmanjšanja kostne

mase. Pri boleznih kostnega mozga ko se na primer pojavijo maligne celice pa te tvorijo

faktorje, ki lokalno pospešujejo resorpcijo kosti (Kocijančič, 1998).


10

Pacienti pri sekundarni obliki nimajo znakov osteoporoze, dokler ne pride do zloma kosti.

Pogostejši znak je le bolečina v kriţu in dolgih kosteh.

3.2.2 Klinična slika

Za osteoporozne kosti je značilno, da postanejo krhke in votle, saj se več kosti razgradi kot se

je obnovi. Predvsem je ta pojav posledica delovanja hormonov. V kostni zgradbi se pojavijo

mikroarhitekturne spremembe, ki zmanjšajo kostno čvrstost in povzročajo tipične zlome

(Komadina, 2005). Histološke spremembe se najprej pojavijo v gobastem tkivu.

Klinična slika je pri pacientih z osteoporozo vse do zloma kosti neizrazita. Največkrat

pacienti občutijo le bolečino v kriţu in dolgih kosteh. Najpogostejši osteoporozni zlomi so

zlom zapestja, vretenc, kolka, nadlahtnice, golenice, lahko pa se zlomi katerakoli kost.

Najpogosteje se kost zlomi tam kjer je več gobastega tkiva. Za osteoporozni zlom je značilno,

da ga povzroči ţe manjša obremenitev kot je dvig laţjega bremena, vstajanje iz sedečega

poloţaja ali celo kašljanje. Enaka sila torej ne bi zlomila kosti z normalno mineralno kostno

gostoto.

Pacienti z zlomom koţeljnice nad zapestnim sklepom so stari povprečno 55 let. Vzrok za

zlom je padec na roko. Povprečno 5 let so starejši pacienti z zlomi hrbteničnih vretenc zaradi

osteoporoze (Komadina, 2005).

Pri zlomu vretenc je glavni znak močna bolečina, ki pogosto izţareva navzpred, močnejša je

med gibanjem, v mirovanju mine. Običajno mine spontano v enem do dveh mesecih. Pri

multiplih frakturah vretenc pride do deformacije hrbtenice in kronične tope bolečine v hrbtu.

Pri postopni deformaciji vretenc je pacient lahko tudi brez bolečine. Deformacija hrbtenice

lahko privede do zmanjšanja telesne višine in nastanka prsne kifoze, kar pomeni, da rebrni

lok nasede na zgornji rob medenice. Zlomi vretenc niso nevroagresivni.

Najhujši zaplet povzroči zlom vratu stegnenice, ki se pojavi po 65. letu starosti. Zlom lahko

povzroči ţe padec iz stojne višine. Ta zlom ne povzroča le bolečin in morebitne invalidnosti,

ampak tudi smrtnost. Veliko pacientov umre zaradi zapletov ţe v prvem mesecu. Vzrok za

smrt največkrat povzročijo bolezni za katerimi je pacient trpel ţe pred zlomom, operacija pa

jih še poslabša. Največkrat pacienta spremljajo srčno-ţilne, ţivčno-mišične bolezni ter bolezni

dihal. Manj kot 50 % pacientov z zlomom kolka se rehabilitira po enem letu, veliko pa jih


11

ostane nepomičnih in odvisnih od tuje pomoči. Ostanejo trajno invalidni in večinoma ostanek

ţivljenja preţivijo v domovih za ostarele s hudimi bolečinami (Čokolič, 2000).

Tveganje 50-letne ţenske, da bo do konca ţivljenja utrpela osteoporozni zlom, je okrog 45 %,

50-letni moški pa ima za osteoporozni zlom pribliţno 20 % moţnosti (Kocjan, 2006).

3.2.3 Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze

Dejavnike tveganja za nastanek osteoporoze delimo na dejavnike na katere lahko vplivamo ter

na dejavnike na katere ne moremo vplivati.

Dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze na katere ne moremo vplivati, so

(http://www.zzv-nm.si):

ţenski spol,

bela in azijska rasa,

dednost,

zakasnela puberteta,

zgodnja menopavza (pred 40. letom starosti ter kirurška),

daljša obdobja amenoreje,

jemanje nekaterih zdravil (glukokortikoidi, heparin, antiepileptiki, ciklosporini,

antikonvulzivna sredstva, antacidi),

nekatere bolezni ţlez z notranjim izločanjem (ščitnica, obščitnice, nadledvični ţlezi,

trebušna slinavka, spolne ţleze),

daljša parenteralna terapija,

daljša imobilizacija.

Dejavniki tveganja na katere lahko vplivamo (http://www.zzv-nm.si):

hrana s premalo kalcija

nizka telesna teţa

telesna nedejavnost,

uţivanje prekomernih količin alkohola,

kajenje,

nezadostno sončenje.

http://www.zzv-nm.si/



12

3.2.4 Diagnostika osteoporoze

Za diagnosticiranje osteoporoze je potrebna anamneza ter klinični pregled, nato meritev

kostne gostote ter laboratorijske preiskave in rentgensko slikanje. Kadar je pacient ţe utrpel

zlom zaradi osteoporoze meritev kostne gostote, ni potrebna.

Anamneza mora vsebovati podatke o porodih, dojenju, menstrualnem ciklusu, nastopu

menopavze, znamenjih klimakterija. Pacienta je potrebno povprašati o prisotnosti bolezni, ki

lahko vplivajo na nastanek osteoporoze ter o uţivanju zdravil, katerih stranski učinek

povzroča zmanjšano gostoto kosti. Izvedeti moramo tudi kakšen je način ţivljenja pacienta.

Na primer kolikokrat na dan telovadi, ali uţiva alkohol, kadi, kakšen je njegov način

prehranjevanja, zanima pa nas tudi podatek o prisotnosti osteoporoze pri druţinskih članih. S

pomočjo anamneze lahko ugotovimo ali ima pacient tveganje za nastanek osteoporoze,

oziroma ali gre za kakšno drugo bolezen in se osteoporozo pojavlja kot sekundarna oblika.

Pri kliničnem pregledu izmerimo telesno višino, telesno teţo, opišemo ukrivljenost

hrbtenice in iščemo znake, značilne za bolezni, ki jih osteoporoza samo spremlja. Samo

anamneza ter klinični pregled ne zadostujeta za postavitev diagnoze »osteoporoza«.

Osteoporoza se najpogosteje diagnosticira z merjenjem mineralne kostne gostote. Kostno

gostoto merimo z dvojno energetsko rentgensko absorpciometrijo imenovano tudi DEXA.

Zdravnik določi diagnozo »osteoporoza« v primeru, ko je kostna gostota za 2,5 standardna

odklona manjša od kostne gostote, ki jo doseţemo pri 30 letih.

Ponavadi zdravnik pacienta napoti tudi na rentgensko slikanje s katerim lahko ugotovimo ali

so prisotne morfološke spremembe v torakalni in lumbalni hrbtenici. Z rentgenogrami lahko

ugotovimo tudi druge kostne bolezni, ki jih osteoporoza samo spremlja.

Z rentgenskim slikanjem lahko osteoporozo diagnosticiramo šele takrat, ko je kostna masa

zniţana za 30 do 50 % (Čokolič, 2007).


13

3.2.5 Zdravljenje osteoporoze

Osteoporozo najbolj učinkovito in najuspešneje zdravimo, kadar jo dovolj zgodaj odkrijemo.

Zdravijo se vsi pacienti, ki so ogroţeni.

Če bomo zdravili tiste paciente z osteoporozo, ki so za zlome najbolj ogroţeni, bomo

preprečili največ zlomov (Kocjan, 2008).

Najbolj so ogroţeni pacienti z izmerjeno nizko mineralno kostno gostoto, vsi pacienti, ki so ţe

utrpeli zlom ob manjši obremenitvi, starejši pacienti, vsi z nizko telesno teţo, pacienti, ki

imajo osteoporozo v druţini, pacienti s sekundarno osteoporozo ter vsi, ki jemljejo zdravila,

katerih stranski učinek povzročajo nizko mineralno kostno gostoto ter pacienti, ki uţivajo

večje količine alkoholnih pijač, kave ter kadijo.

Cilj obravnave teh pacientov so postavitev diagnoze na podlagi ocene kostne mase,

opredelitev tveganja za zlome in odločitev o morebitnem zdravljenju (Čokolič, 2007).

Hormonsko nadomestno zdravljenje

S hormonskim nadomestnim zdravljenjem zdravimo posledice menopavze med katere spada

tudi začetek osteoporoze. Za hormonsko nadomestno zdravljenje se mora pacientka

posvetovati z zdravnikom, pred zdravljenjem je nujen tudi ginekološki pregled in

mamografija. Ţenski dodajamo hormon estrogen, ki ga v menopavzi jajčniki več ne izločajo,

posledica je hiter upad mineralne kostne gostote. Hormonsko nadomestno zdravljenje je

primerno predvsem za mlajše ţenske neposredno po menopavzi, zdravljenje pa naj ne bi bilo

daljše od petih let, saj povzroča precej stranskih učinkov.

Ti hormoni delujejo kot naravni zaviralci kostne razgradnje in so bili dolgo časa ključni za

preprečevanje in zdravljenje pomenopavzalne osteoporoze. Leta 2002 so zanesljivo dokazali,

da hormonsko nadomestno zdravljenje zmanjša nevarnost zloma vretenc, kolka in drugih

nevretenčnih zlomov, zmanjša pa tudi tveganje za nastanek raka debelega črevesa (Kocjan,

2008).


14

Zdravila za zdravljenje osteoporoze

Zdravila za zdravljenje osteoporoze predpiše zdravnik, kadar je osteoporoza ţe razvita. Ta

zdravila delimo na tri skupine. Nekatera zavirajo razgradnjo kosti, druga spodbujajo gradnjo

novih kosti, v tretjo skupino pa spadajo tista, ki ugodno vplivajo tako na gradnjo kosti kot

zaviranje razgradnje kosti (Kocjan, 2008).

Med najpomembnejša zdravila za zdravljenje osteoporoze spadajo bisfosfonati. Zdravnik jih

predpiše za zdravljenje pomenopavzalne osteoporoze. So ne hormonska zdravila in delujejo le

na kost. Učinkujejo tako, da zavirajo delovanje celic, ki kost razgrajujejo. Na tak način se več

kosti zgradi, s tem se poveča kostna gostota. Pri zdravljenju z bisfosfonati pacienta poučimo

naj tableto vzame z veliko vode, v pokončnem poloţaju saj tako zmanjšamo moţnost

stranskih učinkov, ki so redki, lahko pa povzročijo draţenje ali celo razjede poţiralnika. Pri

intravenoznem apliciranju terapije so stranski učinki prav tako redki, lahko pa se pojavijo

slabost, driska, bolečine v trebuhu, kosteh, mišicah, redko pa tudi koţna alergija.

Najpogostejši bisfosfonati so alendronat, risedronat, ibandronat, zoledronska kislina,

pamidronat.

Za zdravljenje pomenopavzalne osteoporoze se uporablja tudi stroncijev ranelat. Zdravilo ima

kombiniran učinek, saj po eni strani neposredno vzpodbuja osteoblaste k izgradnji kosti, po

drugi strani pa zavira delovanje osteoklastov in s tem resorbcijo kosti. S predpisovanjem tega

zdravila preprečimo kar tretjino zlomov (Zavratnik, 2007).

Selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev (SERM) so nehormonska zdravila, ki stopajo

v interakciji z estrogenskim receptorjem in izraţajo v nekaterih tkivih estrogenske, v drugih

pa antiestrogenske učinke. Med SERM spada raloksifen, ki pri ţenkah po menopavzi zmanjša

tveganje za vretenčne zlome za 30-50 %. Raziskave so pokazale, da bi naj pacienti, ki uţivajo

SERM zmanjšali tveganje tudi za nevretenčne zlome. Prav tako zmanjšuje tveganje za

vretenčne zlome kalcitonin. Predpisuje se predvsem takrat, kadar pacienti ne prenašajo

bisfosfonatov ter raloksifena (Zavratnik, 2007).

Teriparadit je zdravilo, ki ima najmočnejši protizlomni učinek, saj naj bi po raziskavah kar za

65 % zmanjšal tveganje za vretenčne zlome ter v 53 % zmanjšal tveganje za nevretenčne

zlome. Predpisuje se za zdravljenje hude osteoporoze pri ţenskah, kjer zdravljenje z drugimi


15

zdravili ni bilo učinkovito. Zdravilo se lahko predpiše le na osnovi mnenja komisije Klinike

za endokrinologijo Kliničnega centra Ljubljana (Zavratnik, 2007).

Vsak pacient z osteoporozo ima predpisan tudi vitamin D, saj ima ta pomembno vlogo pri

prehajanju kalcija iz črevesja v kri in kosti. Nekaterim zdravilom je ţe dodan, nekaterim se

dodaja posebej. Odmerek dnevno zauţitega vitamina D je 800 do 1000 enot na dan oziroma

5600 do 7000 enot enkrat na teden. Pacientom se priporoča tudi vsakodnevno sončenje od 15

do 20 minut, vendar se naj izogibajo soncu med 11. in 16. uro. Pacienti z osteoporozo morajo

dnevno zauţiti tudi 1200 mg čistega kalcija. Redki ga zauţijejo s hrano, ostalim ga predpiše

zdravnik.

Zdrav način življenja obolelega pacienta

Izrednega pomena pri zdravljenju osteoporoze predstavlja tudi zdrav način ţivljenja pacienta.

Zdravila za zdravljenje osteoporoze so bolj učinkovita kadar pacient dnevno zauţije zadostne

količine kalcija in vitamina D ter redno telovadi.

Za zmanjšanje vpliva škodljivih dejavnikov se pacientu svetuje sprememba načina ţivljenja.

Opustiti je potrebno kajenje, uţivanje večjih količin alkohola ter pitje kave. Potrebna je redna

telesna aktivnost saj ima ugodne učinke na kakovost ţivljenja. Hrana pacienta mora biti

dovolj kalorična, saj podhranjenost poveča moţnost nastanka zloma.

V primeru, da se je pacient ţe poškodoval, ţelimo predvsem preprečiti poslabšanje

zdravstvenega stanja in trajne posledice ter zagotoviti čim boljše okrevanje. Zaradi naravnih

procesov staranja so moţnosti za preţivetje po 65. letu slabše, ker imajo starejši na splošno

večjo umrljivost po poškodbi (Rok Simon, 2005).

Takšni pacienti se zdravijo pri travmatologih in ortopedih. Zlom se potrdi z rentgenskim ali

scintigrafskim slikanjem. Pacientu je predpisana tudi fizikalna terapija, ki jo v začetku izvaja s

pomočjo fizioterapevta, kasneje pa sam. Dodatno ima pacient predpisano še zdravilo za

zdravljenje osteoporoze. Pomembno je, da se pri pacientu z osteoporoznim zlomom vsako

leto opravi meritev kostne gostote, saj na tak način vidimo učinek zdravljenja. Pomemben je

tudi vitamin K, ki poveča odpornost kosti, vitamin C, mangan, baker in cink, ki so potrebni za

sintezo kostnine.


16

3.3 VLOGA IN NALOGE MEDICINSKE SESTRE PRI PREPREČEVANJU IN RAZVOJU

OSTEOPOROZE

Pri preprečevanju in zdravljenju osteoporoze ima medicinska sestra zelo pomembno vlogo.

Pacienta obravnava na primarni, sekundarni ter terciarni ravni zdravstvene vzgoje. Primarna

raven je namenjena zdravstveni vzgoji zdravih ljudi, sekundarna raven je namenjena

skupinam in posameznikom s tveganjem za nastanek osteoporoze, terciarna raven pa

obravnava paciente, ki imajo osteoporozo ter njihove svojce.

3.3.1 Naloge medicinske sestre na primarni ravni

Delovanje medicinske sestre na primarni ravni je izrednega pomena, saj poučuje ljudi o

zdravem načinu ţivljenja. Zdravstvena vzgoja se začne ţe s poučevanjem mater v materinski

šoli. Medicinska sestra predstavi dejavnike, ki ugodno vplivajo na razvoj okostja. Prehrana

nosečnice mora biti uravnoteţena, bogata s kalcijem ter vitaminom D. Tako na otroka kot tudi

na mater ugodno vpliva dojenje, saj matere, ki dojijo manj obolevajo za osteoporozo.

Tudi v vrtcu in kasneje v šoli je pomembno zdravstveno vzgojno delo medicinske sestre.

Starše pri obisku v otroških dispanzerjih spodbujamo, naj otroka navajajo na vsakodnevno

gibanje na sveţem zraku, prehrano bogato s kalcijem, vitaminom D ter sadjem in zelenjavo. S

hrano dobi telo snovi, ki jih potrebuje za tvorbo, rast in obnovo kosti. V dobi rasti in zorenja

telo potrebuje največ kalcija, saj je takrat tudi resorpcija iz črevesja najbolj učinkovita. Med

11. in 24. letom potrebujemo od 1200-1500 mg kalcija dnevno. Zato svetujemo čim več

uţivanja mleka in mlečnih izdelkov. Če v tem obdobju ne zauţijejo dovolj kalcija, se v

starosti poveča moţnost za nastanek osteoporoze, saj se v starosti veliko kalcija izgubi.

Medicinska sestra poučuje tudi o pomenu telesne aktivnosti, saj ugodno vpliva na okostje.

Otrokom in mladostnikom se svetuje čim več športnih aktivnosti. Pri športnih tekmovalcih je

pomembna povezava trenerjev z zdravstvenimi delavci. Skupaj naj načrtujejo prehrano in

treninge, da čim manj motijo otrokov razvoj. Posebno pozornost posvečamo dekletom, saj

ţenske veliko pogosteje zbolevajo za osteoporozo. Mladostnikom svetujemo tudi izogibanje

alkoholu in kajenju saj s tem preprečujejo zmanjšano gostoto kosti v starosti.

V zreli dobi ti dejavniki ne nadomestijo zdravil ali preprečijo nastanka osteoporoze,

predstavljajo pa osnovno skrb za zdrave kosti.


17

3.3.2 Naloge medicinske sestre na sekundarni ravni

Sekundarna raven zdravstvene vzgoje je namenjena skupinam in posameznikom s tveganjem

za nastanek osteoporoze. Najbolj so ogroţene ţenske z zgodnjo menopavzo (pred 45. letom),

ljudje z nizko telesno teţo, tisti, ki kadijo, uţivajo večje količine alkohola, se premalo

gibljejo, imajo bolezni, ki vodijo k osteoporozi ter ljudje, ki uţivajo zdravila, katerih stranski

učinek povzroča zmanjšano gostoto kosti. Tem ljudem priporočamo merjenje kostne gostote.

Naloga medicinske sestre je zdravstvena vzgoja z različnimi oblikami in metodami dela.

Pouči jih o dejavnikih tveganja za nastanek osteoporoze na katere lahko vplivajo ter na katere

nimajo vpliva. Takšne ljudi poučimo o načelih zdrave prehrane, pomenu gibanja za

preprečevanje osteoporoze, ter o pomenu pravočasnega odkrivanja in zdravljenja osteoporoze.

Prehrana naj vsebuje zadostne količine kalcija in vitamina D, saj kalcij gradi kosti in jim daje

trdnost, vitamin D pa vpliva na njegovo absorpcijo. Poučimo jih, da je največ kalcija v mleku

in mlečnih izdelkih, uţivajo jih naj vsakodnevno. Na voljo so tudi kalcijevi pripravki, ki jih

priporočamo kadar kalcija ne zauţijejo zadostne količine.

Vitamin D nastaja v koţi pod vplivom ultravijoličnih ţarkov. V telesu ima pomembne učinke,

saj omogoča absorpcijo kalcija iz črevesja v kri, omogoča odlaganje kalcija v novonastalo

kostnino, povečuje resorpcijo iz urina in ima ugoden učinek na imunski sistem ter mišice. V

koţi starejšega človeka se tvori veliko manj vitamina D kot pri mladem (Pavlin Klemenc,

2006). Za zagotavljanje zadostnih količin tega vitamina naj se nekajkrat tedensko sončijo

nekje 15-20 min, vendar ne med 11 in 16 uro. Raziskave so pokazale, da več kot polovici

starejših ljudi primanjkuje vitamina D, zato ga zdravniki predpisujejo v obliki zdravil.

Poučimo jih tudi, da razvade kot sta kajenje in prekomerno uţivanje alkohola, neugodno

vplivajo na kostno gostoto. Alkohol neposredno okvarja osteoblaste in na tak način zavira

tvorbo nove kostnine. Kajenje spodbuja resorpcijo kosti. Kadilke imajo zgodnejšo menopavzo

in niţjo telesno teţo. S tem imajo ţe prisotne dejavnike tveganja za razvoj osteoporoze.

Odsvetujemo jim tudi pitje večjih količin kave, saj pospešuje izločanje kalcija z urinom.

Naloga medicinske sestre pri obravnavi rizičnih skupin je predstaviti tudi pomen telesne

aktivnosti. V starejšem ţivljenjskem obdobju s telesno dejavnostjo pomagamo vzdrţevati

obnovo kosti. Priporočamo jim izvajanje 3 krat tedensko po 30-40 min. Zelo je priporočljiva

aerobika, gimnastika, vaje za moč, plavanje in hoja. Plavanje naj bo dovolj intenzivno, z


18

dovolj hitrimi gibi, kontinuirano, traja pa naj nekje 20-30 min. Ţenskam svetujemo tudi

skupinske vadbe, saj jih s tem bolj motiviramo.

Medicinska sestra ţenskam po menopavzi priporoča hormonsko nadomestno zdravljenje, ki

ga predpiše zdravnik.

Praviloma bi moral vsak človek po 50. letu starosti bistveno spremeniti način ţivljenja, ter

svoj vsakdan podrediti vzdrţevanju telesne in duševne dejavnosti, ki je najpomembnejši

dejavnik pri preprečevanju in zdravljenju osteoporoze (Zver, 2002).

3.3.3 Naloge medicinske sestre na terciarni ravni

Terciarna raven zdravstvene vzgoje je namenjena pacientom z osteoporozo ter njihovim

svojcem. Medicinska sestra pri pacientu najprej zbere podatke o prisotnosti osteoporoze v

druţini, o uţivanju zdravil, katerih stranski učinek povzroča zmanjšano gostoto kosti, zbrati

mora podatke tudi o načinu ţivljenja pacienta, o prehrani, pogostosti telesne aktivnosti, ali

kadi, uţiva večje količine alkoholnih pijače in kave. Pacientu izmeri tudi telesno teţo in

višino.

Medicinska sestra v ambulanti, ter tudi v patronaţni zdravstveni negi ima pri pacientu

pomembno vlogo, saj opravi večino zdravstveno vzgojnega dela. Pacienta vzpodbuja k

izvajanju telesne aktivnosti, svetuje jim ureditev bivalnega okolja, svetuje jim glede oblačenja

in primerne obutve, uči jih pravilnega jemanja predpisane terapije. S telesno aktivnostjo

pacienti pridobivajo mišično moč, ohranjajo gibčnost in koordinacijo s tem pa preprečujejo

zlome v primeru padca. Telesno aktivnost je potrebno prilagoditi starosti ter telesnim

sposobnostim. V primeru zloma pacientu svetujemo aktivnosti čim prej, ki pa morajo biti

prilagojene njegovim sposobnostim. S telesno aktivnostjo pacienti preprečujejo nadaljnje

izgubljanje kostne mase, vzdrţujejo telesno kondiciji in imajo manj moţnosti, da pri

ponovnem padcu pride do zloma kosti. Pri izvajanju telesne aktivnosti se vključujejo tudi

fizioterapevti. Pacientu svetujemo naj si uredijo bivalno okolje, odstranijo naj drseče preproge

in ovire, ki povečujejo moţnosti padcev, v kopalni kadi si naj namestijo nedrseče gumijaste

podloge, v kopalnici in stranišču si naj imajo nameščena drţala, stvari, ki jih potrebuje

vsakodnevno naj imajo na dosegu roke. Svetujemo jim tudi naj izberejo obutev, ki je udobna

in stabilna. Tudi zdravila igrajo pri nastanku zlomov pomembno vlogo. Na primer

pomirjevala in uspavala lahko poslabšajo koordinacijo, oslabijo obrambne reflekse tako se

moţnost za nastanek padca in posledično zloma poveča. Takšna zdravila je smiselno ukiniti


19

če se le da, ter jih nadomestiti s takimi, katerih vpliv prej izzveni. O njihovi uporabi naj se

posvetujejo z zdravnikom. Medicinska sestra poučuje pacienta o pravilnem jemanju

predpisane terapije. Posebej je pacientom potrebno poudariti, da kadar imajo predpisane

bisfosfonati naj le-te jemljejo v stoječem poloţaju ter na tešče skupaj z velikim kozarcem

vode. Kalcij je najbolj priporočljivo vzeti zvečer saj se takrat najbolje vsrka. Dnevna potreba

po kalciju odraslega človeka je med 1000 in 1500 mg v dveh odmerkih. Pacientom

odsvetujemo kajenje, uţivanje večjih količin kave ter alkohola. Pacienta vzpodbujamo tudi k

rednemu kontrolnemu merjenju kostne gostote, ki ga določi zdravnik.

K zdravstveno vzgojnemu delu vključimo tudi svojce pacienta. Predvsem jih poučimo naj

pacienta motivirajo k izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in jim pri tem pomagajo. Skrbijo naj

za ustrezno prehrano pacienta ter za pravilno jemanje predpisane terapije. Pomagajo naj jim

urediti bivalno okolje.


20

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 HIPOTEZE

H1: Predvidevamo, da se vsi pacienti zavedajo vloge pri preprečevanju osteoporoze.

H2: Pri starejših od 61 let so se ţe pojavile prve komplikacije in zlomi.

H3: Predvidevamo, da je najpogostejši zlom pri anketiranih zlom kolka.

H4: Predvidevamo, da se je 75 % pacientov zavedalo preprečevanja napredovanja bolezni po

opravljeni meritvi kostne gostote.

4.2 METODOLOGIJA

S pomočjo študije, domače in tuje literature ter internetnih virov smo predstavili teoretična

izhodišča. V raziskavi smo uporabili deskriptivno metodo dela. Za zbiranje, analizo in

interpretiranje podatkov v raziskovalnem procesu, smo kot raziskovalni instrument uporabili

anketni vprašalnik, ki je vseboval 19 vprašanj zaprtega tipa. Pri izvajanju ankete smo

upoštevali etična načela. Sodelovanje pri izvajanju ankete je bilo prostovoljno, pacienti so

imeli moţnost odklonitve. Pridobljene podatke smo računalniško obdelali in grafično

prikazali s pomočjo programa Microsoft Excel in Microsoft Word.

4.2.1 Raziskovalne metode

Pri zbiranju podatkov smo uporabili deskriptivno metodo dela.


21

4.2.2 Raziskovalni vzorec in postopki zbiranja podatkov

Raziskavo smo izvajali v ambulanti za merjenje kostne gostote v zdravstvenem zavodu Vaše

zdravje na Kopitarjevi ulici 2 v Mariboru. Anketa je bila anonimna. V raziskavi je sodelovalo

30 naključno izbranih pacientov in pacientk nad 40 let. Anketni vprašalnik je vseboval 19

vprašanj zaprtega tipa, pri nekaterih vprašanjih so imeli pacienti moţnost sami napisati

odgovor. V začetku ankete smo jih spraševali po demografskih podatkih, nato o tem kdo jim

je priporočal merjenje kostne gostote, kdo jih je poučil o bolezni, ali imajo osteoporozo v

druţini. Spraševali smo jih tudi o ukrepih, ki jih pacienti poznajo za preprečevanje

osteoporoze, katerih ukrepov se posluţujejo ter ali jemljejo zdravila, katerih stranski učinek

povzroča zmanjšano gostoto kosti.


22

5 REZULTATI

Anketni vprašalnik smo razdelili 30 pacientom, ki so prišli na merjenje kostne gostote. Vsi

vprašalniki so bili vrnjeni (100 %).

Graf 1: Razmerje spolov anketiranih pacientov

13,33

86,67

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

moški ženske

Spol

Od

sto

tek

razm

erj

a m

ed

sp

olo

ma

[%]

Iz grafa lahko razberemo, da je bilo anketiranih 26 (86,67 %) ţensk in 4 (13,33 %) moški.


23

Tabela 1: Vrednosti posameznih starostnih skupin in deleţ pacientov, ki pripada

posamezni starostni skupini

možni odgovori št. odgovorov odstotki [%]

A pod 40 let 0 0

B 41-50 let 8 26,67

C 51-60 let 6 20

D 61-70 let 8 26,67

E 71-80 let 6 20

F nad 80 let 2 6,66

Graf 2: Deleţ pacientov, ki pripada posamezni starostni skupini

0

5

10

15

20

25

30

A B C D E F

Starostna skupina

Od

sto

tek

ank

etir

ance

v v

po

sam

ezn

i st

aro

stn

i

sku

pin

i [%

]

Tabela 1 in graf 2 nam prikazujeta, da noben anketiranec ni bil star pod 40 let. Od 41-50 let je

bilo starih 8 (26,67 %) anketirancev, med 51-60 let jih je bilo starih 6 (20 %), od 61-70 let je

bilo starih 8 (26,67 %) anketirancev, med 71-80 let je bilo starih 6 (20 %) ter nad 80 let 2

(6,66 %) anketiranca.


24

Tabela 2: Posredovanje prvih informacij o osteoporozi


A od prijatelja, znanca 5 16,67

B v medijih 10 33,33

C pri zdravniku 12 40

D drugo 3 10

Graf 3: Posredovanje prvih informacij o osteoporozi

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

A B C D

Vir informacij

Odst

ote

k p

osa

mez

neg

a vir

a [%

]

Tabela 2 in graf 3 nam prikazujeta, da je 5 (16,67 % ) anketiranih pacientov prvič slišalo za

osteoporozo od prijatelja ali znanca, 10 (33,33 %) pacientov je za osteoporozo prvič slišalo v

medijih, največ anketirancev to je 12 (40 %) je prvič slišalo za osteoporozo pri zdravniku. 3

(10 %) anketiranci so navedli drugo in sicer: v šoli oziroma v društvu za osteoporozo.


25

Graf 4: Prostovoljna odločitev merjenja kostne gostote

43,33

56,67

0

10

20

30

40

50

60

DA NE

Od

sto

tek

pro

sto

vo

ljn

e o

dlo

čitv

e m

erje

nja

ko

stn

e g

ost

ote

[%

]

Graf 4 nam prikazuje, da se je 13 (43,33 %) anketiranih pacientov samih odločilo za merjenje

kostne gostote ter, da se 17 (56,67 %) anketirancev ni odločilo samih za merjenje kostne

gostote.


26

Med anketiranimi pacienti, ki se niso odločili sami za merjenje kostne gostote nas je zanimalo

kdo jim je merjenje priporočal.

Tabela 3: Svetovalci merjenja kostne gostote


A osebni zdravnik 3 17,65

B zdravnik specialist 12 70,59

C prijatelj, znanec 0 0

D drugo 2 11,76

Graf 5: Svetovalci merjenja kostne gostote

0

10

20

30

40

50

60

70

80

A B C D

Svetovalci

Od

sto

tki

[%

]

Iz tabele 3 in grafa 5 lahko razberemo, da je 3 (17,65 %) anketirancem svetoval merjenje

kostne gostote osebni zdravnik, 12 (70,59 %) anketiranim je meritev svetoval zdravnik

specialist, 2 (11,76 %) anketiranca sta navedla, da sta se za merjenje kostne gostote odločila

na pobudo društva za osteoporozo.


27

Tabela 4: Vir informacij o bolezni.


A osebni zdravnik 7 23,33

B zdravnik specialist 9 30

C veliko sem

prebral(a) v knjigah,

revijah

16 53,33

D drugo 1 3,33

Graf 6: Vir informacij o bolezni.

0

10

20

30

40

50

60

A B C D

Viri

Od

sto

tek

po

sam

ezn

ega

vir

a [%

]

Iz tabele 4 in grafa 6 lahko razberemo, da je 7 pacientov (23,33 %) o bolezni poučil osebni

zdravnik, 9 (30 %) jih je poučil zdravnik specialist, kar 16 (53,33 %) anketirancev se je o

bolezni informiralo samih s pomočjo knjig in revij, 1 (3,33 %) pacient pa je odgovoril drugo

moţnost in navedel odgovor internet. Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov.


28

Tabela 5: Število merjenj kostne gostote pri posameznem pacientu


A danes prvič 11 36,67

B danes drugič 10 33,34

C danes tretjič 4 13,33

D danes četrtič 4 13,33

E več kot štirikrat 1 3,33

Graf 7: Število merjenj kostne gostote pri posameznem pacientu

0

5

10

15

20

25

30

35

40

A B C D E

Število merjenj

Odst

ote

k

[%

]

Iz tabele 5 in grafa 7 lahko razberemo, da je največ pacientov na merjenje prišlo prvič in sicer

11 (36,67 %). 10 (33,33 %) jih je bilo na merjenju drugič, tretjič so bili na merjenju 4 (13,33

%) anketirani, prav toliko jih je bilo četrtič in le 1 (3,33 %) je bil več kot štirikrat.


29

Graf 8: Druţinska predispozicija

23,33

76,67

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

DA NE

Od

sto

tek

[%

]

Graf 8 nam prikazuje, da ima 7 pacientov (23,33 %) v druţini osteoporozo, medtem ko pri

23 (76,67 %) pacientih v druţini osteoporoze nimajo.


30

Paciente, ki so pri prejšnjem vprašanju odgovorili pritrdilno smo jih vprašali kdo od

druţinskih članov je zbolel za osteoporozo.

Tabela 6: Druţinski člani, ki so zboleli za osteoporozo


A oče 0 0

B mati 2 28,57

C sestra 3 42,86

D brat 0 0

E dedek 0 0

F babica 0 0

G teta 1 14,28

H stric 0 0

I hčerka 1 14,28

Graf 9: Druţinski člani, ki so zboleli za osteoporozo

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

A B C D E F G H I

Druţinski člani

Ods

tote

k pr

i pos

amez

nem

čla

nu [

%]

Iz tabele 6 in grafa 9 lahko razberemo, da je bila osteoporoza v dveh primerih (28,57 %)

odkrita pri materi, v treh primerih pri sestri (42,86 %), v enem primeru pri teti (14,28 %) ter v

enem pri hčerki (14,28 %). Pri očetu, bratu, dedku, babici in stricu anketiranih pacientov

osteoporoza ni bila prisotna.


31

Tabela 7: Dejavniki tveganja, ki so bili pri anketiranih pacientih prisotni pred prvo

meritvijo.


A zgodnja menopavza 12 40

B amenoreja 0 0

C predhodni zlom 7 23,33

D bolezni ščitnice 3 10

E rak 4 13,33

F kajenje, alkohol 7 23,33

G telesna nedejavnost 9 30

H drugo 2 6,66

Graf 10: Dejavniki tveganja, ki so bili pri anketiranih pacientih prisotni pred prvo

meritvijo.

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

A B C D E F G H

Dejavniki tveganja

Ods

tote

k po

sam

ezne

ga d

ejav

nika

[%]

Tabela 7 in graf 10 nam prikazujeta, da se je zgodnja menopavza kot dejavnik tveganja

pojavila pri 12 (40 %) anketirancih. Pri nobeni od anketiranih ni bila prisotna amenoreja. Pri

7 (23,33 %) anketirancih je bil prisoten zlom, pri 3 (10 %) pacientih bolezen ščitnice, rak pri

4 (13,33 %) anketiranih, kajenje in alkohol pri 7 (23,33 %) anketiranih, pri kar 9 (30 %)

pacientih je bila prisotna telesna nedejavnost. 4 (13,33 %) anketiranci so odgovorili drugo, ter

navedli odgovore: obraba sklepa palca na nogi, revma, bolečina v vratnem delu in ţivila s

premalo kalcija. Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov.


32

Tabela 8: Poznavanje preventivnih ukrepov preprečevanja nastanka osteoporoze


A hrana z veliko kalcija in vit. D 25 83,33

B telesna dejavnost 11 36,66

C izogibanje pitju alkohola 4 13,33

D opustitev kajenja 6 20

E pravočasno merjenje kostne

gostote

11 36,66

Graf 11: Poznavanje preventivnih ukrepov preprečevanja nastanka osteoporoze

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

A B C D E

Preventivni ukrepi

Od

sto

tki

pri

po

sam

ezn

em

pre

vn

tiv

nem

uk

rep

u [

%]

Iz tabele 8 in grafa 11 je razvidno, da največ anketiranih pacientov kot preventivni ukrep za

preprečevanje nastanka osteoporoze navedlo hrano z veliko kalcija in vitamina D in sicer kar

25 (83,33 %). Telesno dejavnost jih je odgovorilo 11 (36,66 %), izogibanje pitju alkohola le 4

anketiranci (13,33 %), izogibanje kajenju 6 (20 %), pravočasno merjenje kostne gostote pa je

izbralo 11 anketirancev (36,66 %).

Pri tem vprašanju je bilo moţnih več odgovorov.


33

Graf 12: Vplivanje pacienta na preprečevanja nastanka osteoporoze

80

20

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

DA NE

Odst

ote

k

[%

]

Kar 24 anketiranih (80 %) meni, da lahko sami vplivajo na preprečevanje osteoporoze,

medtem, ko jih je 6 (20 %) mnenja, da nimajo vpliva na preprečevanje osteoporoze.


34

Graf 13: Uţivanje mleka in mlečnih izdelkov pri anketiranih pacientih

76,67

0

23,33

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

DA NE OBČASNO

Odst

otk

i uţi

van

ja m

leka

in m

lečn

ih izd

elkov

[%]

Iz grafa 13 je razvidno, da vsi anketiranci uţivajo mleko in mlečne izdelke. 23 ( 76,67 %)

anketirancev je odgovorilo, da uţiva mleko in mlečne izdelke redno, medtem, ko jih

7 ( 23,33 %) uţiva mleko in mlečne izdelke občasno.

Graf 14: Sprehodi pri pacientih

90

10

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

DA NE

Od

sto

tki

[%]

Graf 14 nam prikazuje, da se kar 27 (90 %) anketirancev vsak dan sprehaja, 3 ( 10 %) pa se

ne sprehajajo.


35

Graf 15: Vsakodnevna telovadba pri anketiranih pacientih

26,67

73,33

0

10

20

30

40

50

60

70

80

DA NE

Od

sto

tek

pac

ien

tov

, k

i v

sak

dan

tel

ov

adijo

[%]

Iz grafa 15 razberemo, da le 8 (26,67 %) anketiranih pacientov vsak dan telovadi, medtem, ko

jih 22 ( 73,33 %) vsakodnevno ne telovadi.

Graf 16: Kajenje pri anketiranih pacientih

20

80

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

DA NE

Od

sto

tki [%

]

Graf 16 nam prikazuje, da 24 (80 %) anketirancev ne kadi, 6 ( 20 %) anketirancev pa kadi

redno.


36

Graf 17: Uţivanje alkoholnih pijač pri anketiranih pacientih

3,33

96,67

0

20

40

60

80

100

120

DA NE

Od

sto

tki

[%

]

Izmed anketiranih pacientov jih 29 (96,67 %) alkohola redno ne uţiva, le 1 (3,33 %)

anketirani redno uţiva alkohol, vendar je dodal komentar, da nikoli v prekomernih količinah.

Graf 18: Zlom zaradi osteoporoze

23,33

76,67

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

DA NE

Odst

otk

i [%

]

Graf 18 nam ponazarja, da je 7 pacientov (23,33 %) ţe utrpelo osteoporozni zlom, medtem,

ko jih 23 ( 76,67 %) zloma zaradi osteoporoze še ni imelo.


37

Tabela 9: Lokacija osteoporoznega zloma


A v kolku 1 14,29

B hrbtenici 1 14,29

C zapestju 3 42,85

D nadlahtnici 0 0

E drugo 2 28,57

Graf 19: Lokacija osteoporoznega zloma

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

A B C D E

Lokacija zloma

Od

sto

tek

[%

]

Tabela 9 in graf 19 nam prikazujeta, da je 1 anketiranec ( 14,29 %) imel zlom kolka, prav tako

1 ( 14,29 %) zlom vretenc, kar 3 pacienti (42,85 %) so imeli zlom zapestja. 2 pacienta sta

obkroţila moţnost drugo, ter navedla zlom obeh rok, drugi pa zlom gleţnja.


38

Tabela 10: Dejavniki za preprečevanje napredovanja bolezni


A redno telovadim 12 40

B jem hrano z veliko kalcija 15 50

C redno jemljem predpisano terapijo 9 30

D drugo 2 6,66

Graf 20: Dejavniki za preprečevanje poslabšanja bolezni

0

10

20

30

40

50

60

A B C D

Načini preprečevanja bolezni

Odst

otk

i [%

]

Tabela 10 in graf 20 nam prikazujeta, da 12 pacientov ( 40 %) redno telovadi in na tak način

preprečuje napredovanje bolezni, 15 anketirancev (50 %) jih je hrano z veliko kalcija, 9

pacientov (30 %) jih jemlje predpisano terapijo. Pod drugo so navedli odgovore, da se

sprehajajo oziroma, da osteoporoze ne preprečujejo. Pri tem vprašanju je bilo moţnih več

odgovorov.


39

Tabela 11: Zdravila, ki zmanjšujejo gostoto kosti


A glukokortikoidi 2 15,38

B imunosupresivi 0 0

C heparin 0 0

D antacidi 8 61,54

E antikonvulzivna

sredstva

0 0

F odvajalna sredstva 3 23,08

Graf 21: Zdravila, ki zmanjšujejo gostoto kosti

0

10

20

30

40

50

60

70

A B C D E F

Zdravila

Odst

ote

k p

ri p

osa

mez

nem

zdra

vilu

[%]

Tabela 11 in graf 21 nam prikazujeta, da 2 (15,38 %) pacienta jemljeta glukokortikoide, 8

(61,54 %) jih jemlje antacide ter 3 (23,08 %) odvajalna sredstva. Nihče od anketiranih pa ni

obkroţil, da uţiva imunosupresive, heparin in antikonvulzivna sredstva. Pri tem vprašanju je

bilo moţnih več odgovorov.


40

6 INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Pri anketiranih pacientih nas je najprej zanimal spol. Anketiranih je bilo kar 86,67 % ţensk.

Rezultat je pričakovan, saj smo ţe v teoretičnem poglavju zapisali, da ţenske veliko pogosteje

zbolevajo za osteoporozo v primerjavi z moškimi. Tudi Kocjan (2008) je zapisal, da je

osteoporoza veliko pogostejša pri ţenskah in sicer predvsem zaradi niţje telesne teţe, tanjših

kosti ter hitrega upadanja kostne mase po menopavzi. Torej ni naključje, da je bilo anketiranih

veliko več ţensk kot moških.

Kocjan (2008) je zapisal, da se s starostjo veča tveganje za nastanek osteoporoze, saj se

kostna masa z leti zmanjšuje. Tudi v naši raziskavi je bilo le 26,67 % anketiranih starih med

40 in 50 let, vsi ostali so bili stari nad 50 let.

40 % anketiranih pacientov je za osteoporozo prvič slišalo pri zdravniku, kar nam potrjuje, da

se o osteoporozi še vedno premalo govori. Zanjo velikokrat slišijo šele takrat, ko zdravnik

ugotovi prisotne dejavnike tveganja ter jih napoti na kontrolno merjenje.

To spoznanje nam potrjuje tudi rezultat naslednjega vprašanja, kjer smo spraševali ali so se za

merjenje kostne gostote odločili sami. Več kot polovica anketiranih pacientov pravi, da ne.

Kar 70,59 % anketiranim je merjenje priporočal zdravnik specialist. 43,33 % pacientov se je

za merjenje odločilo samih, predvidevamo, da ti pacienti poznajo preventivne ukrepe.

Polovica anketiranih pacientov, ki so sodelovali v raziskavi se o bolezni seznanjajo sami s

pomočjo knjig in revij. Iz tega sklepamo, da je dobra polovica pacientov motivirana za

seznanjanje o bolezni. Ostale anketirane je poučil o bolezni osebni zdravnik oziroma zdravnik

specialist.

63,33 % anketiranih pacientov je bilo na merjenju ţe najmanj dvakrat, nekateri ţe trikrat oz.

štirikrat ali več. Rezultat je pričakovan, saj je precejšen deleţ pacientov starejših, ki imajo

osteoporozo ţe dalj časa in hodijo na kontrolne zdravniške preglede.

Pri večini (76,67 %) anketiranih osteoporoze v druţini nimajo. Pfeifer (2005) je zapisala, da je

nastanek osteoporoze veliki meri odvisen od dednih dejavnikov. Med tistimi, ki so odgovorili

pritrdilno so anketiranci največkrat odgovorili sestra in mati. Med vsemi ponujenimi odgovori


41

so bile obkroţene le ţenske. To nam lahko še enkrat potrdi, da je osteoporoza pogostejša pri

ţenskah. Sklepamo lahko, da se bolezen pojavlja pri oţjih druţinskih članih.

Najpogostejši dejavniki tveganja za nastanek osteoporoze so ţenski spol, dednost, bela in

azijska rasa, nizka telesna teţa, zakasnela puberteta, zgodnja menopavza, daljša obdobja

amenoreje, jemanje nekaterih zdravil, nekatere bolezni ţlez z notranjim izločanjem, daljša

parenteralna terapija daljša imobilizacija, hrana s premalo kalcija, telesna nedejavnost,

kajenje, alkohol (http://www.zzv-nm.si). Pri skoraj polovici anketiranih pacientov je bila

prisotna zgodnja menopavza, tretjina pacientov je premalo telesno aktivnih, pri četrtini se je

pojavil predhodni zlom.

Anketirance smo povprašali katere preventivne ukrepe za preprečevanje nastanka osteoporoze

poznajo. Navedli smo samo preventivne ukrepe na katere imajo lahko pacienti vpliv.

Najpogosteje in sicer skoraj polovica so odgovorili »hrana z veliko kalcija in vitamina D«.

Tudi napredovanje osteoporoze preprečujejo z uţivanjem tega vitamina. Telesna dejavnost in

pravočasno merjenje kostne gostote sta bila odgovorjena pri tretjini anketiranih. Z

vsakodnevno telovadbo jih tretjina tudi preprečuje napredovanje osteoporoze. Najmanj

pacienti poznajo kot preventivni ukrep »izogibanje pitju alkohola« ter »opustitev kajenja.« Iz

tega lahko sklepamo, da pacienti premalo poznajo dejavnike tveganja za nastanek

osteoporoze. Z anketo smo ugotovili tudi, da jih 80 % ne kadi, 96,67 % pa ne uţiva

alkoholnih pijač, čeprav sta jim ta dejavnika tveganja manj poznana.

Zavedajo pa se, da lahko na preprečevanje nastanka bolezni v veliki meri vplivajo sami, saj

jih je večina odgovorila, da lahko sami vplivajo na preprečevanje osteoporoze.

Pacienti preprečujejo nastanek bolezni z uţivanjem mleka in mlečnih izdelkov ter s sprehodi.

Premalo pacientov pa je motiviranih za vsakodnevno telovadbo, saj jih kar dve tretjini vsak

dan ne telovadi. Petina anketiranih pa redno jemlje predpisano terapijo.

Najpogostejši in najpomembnejši osteoporozni zlomi so zlomi vretenc, kolka, zapestja in

nadlahtnice (Kocjan, 2006, str. 331). Le četrtina anketiranih je utrpelo zlom zaradi

osteoporoze. Najpogostejša lokacija zloma anketiranih pacientov je bilo zapestje. S tem

rezultatom lahko le potrdimo, da zlom zapestja spada med najpogostejše zlome zaradi

osteoporoze. Le 14,29 % anketiranih je imelo zlom kolka.



42

Skoraj polovica anketiranih pacientov jemlje zdravila, katerih stranski učinek povzroča

zmanjšanje kostne gostote.


43

7 SKLEP

V diplomskem delu smo si zastavili 4 hipoteze.

H1: Predvidevamo, da se vsi pacienti zavedajo vloge pri preprečevanju osteoporoze.

Ugotovili smo, da se vloge pri preprečevanju nastanka osteoporoze ne zavedajo vsi saj le 80

% anketiranih pacientov meni, da imajo lahko sami vpliv na preprečevanje osteoporoze.

Ugotovili smo tudi, da anketirani pacienti premalo poznajo ukrepe s katerimi bi lahko

osteoporozo preprečili. Skoraj polovica anketiranih je za osteoporozo prvič slišala šele pri

zdravniku, iz tega lahko sklepamo, da se o osteoporozi še vedno premalo govori, zato je

pacienti načrtno tudi ne preprečujejo. Več kot polovica anketiranih se za merjenje kostne

gostote ni odločilo samih. Kar 53,33 % anketiranih pacientov je motiviranih za informiranje o

bolezni, saj so o osteoporozi veliko prebrali v knjigah in revijah. Hipotezo 1 lahko ovrţemo.

H2: Pri starejših od 61 let so se že pojavile prve komplikacije in zlomi kosti.

V anketi je sodelovalo 53,33 % anketiranih pacientov, ki so bili stari nad 61 let. Ugotovili

smo, da je 23,33 % ţe imelo zlom zaradi osteoporoze. Zlom zaradi osteoporoze se je pojavil

pri manj kot polovici starejših od 61 let. Glede na dobljene rezultate lahko drugo hipotezo

ovrţemo.

H3: Predvidevamo, da je najpogostejši zlom pri anketiranih zlom kolka.

Ugotovili smo, da je le 23,33 % anketiranih pacientov imelo zlom zaradi osteoporoze. Med

tistimi, ki so utrpeli zlom je skoraj polovica imela zlom zapestja. V kolku je zlom utrpelo le

14,29 %, prav toliko tudi v hrbtenici. Pod drugo so anketiranci navedli, da so imeli zlom obeh

rok oziroma zlom gleţnja. Hipotezo 3 lahko ovrţemo.

H4: Predvidevamo, da se je 75 % pacientov zavedalo preprečevanja napredovanja bolezni po

opravljeni meritvi kostne gostote.

Iz rezultatov ankete vidimo, da je 63,33 % pacientov je bilo na merjenju ţe več kot enkrat.

Med temi anketiranimi pacienti jih 42, 10 % redno telovadi, 57, 90 % jih uţiva hrano z veliko

kalcija in vitamina D, 47,37 % pa jih jemlje predpisano terapijo. 10,53 % pa jih je odgovorilo,

da osteoporoze ne preprečuje. Iz teh podatkov lahko vidimo, da se več kot 75 % anketiranih

pacientov, ki so bili na merjenju ţe več kot enkrat zaveda vloge pri preprečevanju

napredovanja bolezni. Četrto hipotezo lahko potrdimo.


44

LITERATURA

Cör, A. Hrustančevina in kostnina V: Štiblar Martinčič D, Cör, A, Cvetko, E, Marš, T.

Anatomija, histologija, fiziologija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta,

2007: 35-36.

Čokolič, M. Diagnostika osteoporoze in smernice ISCD V: Čokolič, M. I. Osteološki dnevi,

strokovni sestanek, namenjen zdravnikom, ki obravnavajo osteoporozo in njene posledice.

Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor, 2007: 26-38.

Čokolič, M. Bolezni ţlez z notranjim izločanjem in presnove V: Krajnc, I, Pečovnik, Balon,

B. Interna medicina. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola, 2000: 289-293.

Fikfak, N. Za zdrave kosti, primarna in sekundarna preventiva osteoporotičnih zlomov V:

Trampuţ, R. Nova Gorica: Društvo medicinski sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2007:

45-53.

Kobe V, Dekleva A, Lenart I F, Širca A, Velepič M. Anatomija, skripta za študente medicine.

Ljubljana: Medicinska fakulteta, 2003.

Kocjan, T. Vse kar moram vedeti o osteoporozi. Ljubljana: Zveza društev bolnikov z

osteoporozo Slovenije, 2008.

Kocjan, T. Bisfosfonati- klinični učinki V: Poredoš P, Fras Z. 48. Tavčarjevi dnevi, zbornik

prispevkov. Portoroţ: Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino, 2006: 331-333.

Kocijančič, A. Osteoporoza V: Kocijančič A, Mrevlje F, Andoljšek D. Interna medicina.

Ljubljana: DZS, 1998: 653-654, 669-676.

Komadina, R. Zlomi zaradi krhkosti kosti in posledice V: Fras Z, Poredoš P. 47 Tavčarjevi

dnevi, zbornik prispevkov. Portoroţ: Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino,

2005: 283-288.

Komadina, R. Zlomi zaradi osteoporoze. Celje: Sluţba za raziskovalno delo in izobraţevanje

Splošne bolnišnice Celje, 1999.


45

Pavlin Klemenc M. Osteoporoza V: Kernik, J, Turk, H, Stepanović, A. Fajdigovi dnevi.

Ljubljana: Zavod za razvoj druţinske medicine, 2006: 75-80.

Pfeifer, M. Preprečevanje in zdravljenje osteoporoze V: Fras Z, Poredoš P. 47. Tavčarjevi

dnevi, zbornik prispevkov. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino,

2005: str. 275-282.

Preţelj, J. Zdravljenje osteoporoze V: Poplas, Susič T, Vajd, R. Schrottovi dnevi. Ljubljana:

Medicinski razgledi, 2007: 141-143.

Preţelj, J. Osteoporoza- bolezen ali fiziološki proces V: Fras Z, Poredoš P. 47 Tavčarjevi

dnevi, zbornik prispevkov. Portoroţ: Medicinska fakulteta, Katedra za interno medicino,

2005: 263-264.

Preţelj, J. Osteoporoza V: Roš.A, Boţjak, M. Zbornik predavanj in posterjev 1. slovenski

internistični kongres medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov z mednarodno udeleţbo,

Terme Čateţ, 17 do 19 oktober 2002. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, Zveza

društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2002: 189-190.

Rok Simon, M. Dejavniki tveganja in strategije za preprečevanje zlomov pri padcih starejših

ljudi V: Fras Z, Poredoš P. 47. Tavčarjevi dnevi, zbornik prispevkov. Ljubljana: Medicinska

fakulteta, Katedra za interno medicino, 2005: str. 265-274.

Zver, A. Zdravstvena vzgoja bolnikov z osteoporozo V: Roš A, Boţjak M. Zbornik predavanj

in posterjev 1. slovenski internistični kongres medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov z

mednarodno udeleţbo, Terme Čateţ, 17. do 19. oktober 2002. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Slovenije, 2002: 191-194.

Zavratnik, A. Preprečevanje in zdravljenje osteoporze V: Čokolič M. I. Osteološki dnevi,

strokovni sestanek, namenjen zdravnikom, ki obravnavajo osteoporozo in njene posledice.

Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor, 2007: 50-57.

http://zzv-nm.si/media/osteoporoza.pdf

http://webset.fe.uni-lj.si/biologija/bio_poglavje3.html

http://webset.fe.uni-lj.si/biologija/bio_poglavje3.html


1

PRILOGE


2

ANKETNI VPRAŠALNIK

Sem Marjeta Grašič, absolventka na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. Ob zaključku

študija sem se odločila, da pripravim diplomsko nalogo z naslovom Seznanjenost pacientov

s preprečevanjem nastanka osteoporoze. Vljudno Vas prosim, če lahko izpolnite anketni

vprašalnik, ki ga bom uporabila izključno za potrebe diplomskega dela. Vprašalnik je

anonimen. Na vprašanje odgovorite tako, da obkroţite črko pred odgovorom.

Hvala za sodelovanje!

Marjeta Grašič

1. SPOL

a) moški

b) ţenski

2. STAROST

a) pod 40 let

b) 41- 50 let

c) 51- 60 let

d) 61- 70 let

e) 71- 80 let

f) nad 80 let

3. KJE STE PRVIČ SLIŠALI ZA OSTEOPOROZO?

a) od prijatelja, znanca

b) v medijih

c) pri zdravniku

d) drugo_______________________________

e) ALI STE SE SAMI ODLOČILI ZA MERJENJE KOSTNE GOSTOTE?

a) da

b) ne

Kdo vam je svetoval?

a) osebni zdravnik

b) zdravnik specialist

c) prijatelj, znanec

d) drugo___________________________________


3

5. KDO VAS JE POUČIL O BOLEZNI?

a) osebni zdravnik


c) veliko sem prebral(a) v knjigah, revijah

d) drugo_____________________________________________

6. KOLIKOKRAT STE ŢE BILI NA MERJENJU KOSTNE GOSTOTE?

a) danes sem prvič

b) danes sem drugič

c) danes sem tretjič

d) danes sem četrtič

e) več kot štirikrat

7. ALI JE ŢE KDO V DRUŢINI IMEL OSTEOPOROZO?

a) da

Kdo?

a) oče

b) mati

c) sestra

d) brat

e) dedek

f) babica

g) teta

h) stric

b) ne

8. KATERI OD NAŠTETIH DEJAVNIKOV TVEGANJA SO BILI PRI VAS

PRISOTNI PREDEN STE OPRAVILI PRVO MERITEV?

a) zgodnja menopavza

b) amenoreja

c) predhodni zlom

d) bolezni ščitnice

e) rak

f) kajenje, alkohol

g) telesna nedejavnost

h) drugo______________________________________


4

9. OBKROŢITE KATERE PREVENTIVNE UKREPE ZA PREPREČEVANJE

NASTANKA OSTEOPOROZE POZNATE?

a) hrana z veliko kalcija in vitamina D

b) telesna dejavnost

c) izogibanje pitju alkohola

d) opustitev kajenja

e) pravočasno merjenje kostne gostote

10. KDO VAS JE SEZNANIL O PREVENTIVNIH UKREPIH NASTANKA

OSTEOPOROZE?

a) osebni zdravnik


c) medicinska sestra

d) prebral(a) sem v knjigah, revijah

e) drugo

11. ALI IMATE LAHKO VI SAMI KAKŠEN VPLIV NA PREPREČEVANJE

OSTEOPOROZE?

a) da

b) ne

12. ALI IMATE RADI MLEKO IN MLEČNE IZDELKE?

a) da

b) ne

c) občasno

13. ALI SE RADI SPREHAJATE?

a) da

b) ne

14. ALI VSAK DAN TELOVADITE?

a) da

b) ne

15. ALI KADITE?

a) da

b) ne


5

16. ALI REDNO UŢIVATE ALKOHOLNE PIJAČE?

a) da

b) ne

17. STE UTRPELI ZLOM ZARADI OSTEOPOROZE?

a) da

Kje?

a) v kolku

b) hrbtenici

c) zapestju

d) nadlahtnici

e) drugo_______________________________________

b) ne

18. NA KAKŠEN NAČIN PREPREČUJETE POSLABŠANJE BOLEZNI?

a) redno se gibljem, telovadim

b) jem hrano z veliko kalcija

c) redno jemljem predpisano terapijo

d) drugo______________________________________

19. ALI JEMLJETE KATERE OD SPODAJ NAVEDENIH ZDRAVIL?

a) glukokortikoide

b) imunosupresive

c) heparin

d) antacide

e) antikonvulzivna sredstva

f) odvajalna sredstva


6

8 ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici pred. Mateji Lorber, ter somentorju prim. Miru Čokoliču za pomoč

in koristne napotke pri pisanju diplomske naloge.

Iskrena hvala tudi dr. Andreji Bosiljevac ter sestri Sonji za pomoč pri izvajanju anketnega

vprašalnika.

Hvala staršem za vse vzpodbude v času šolanja ter Martinu, Heleni, Cirilu, Vesni in teti

Heleni.

Hvala Petru Cigrovskemu za pomoč pri prevajanju povzetka.

univerza v mariboru · kostne celice delimo na osteoblaste, osteoklaste in osteocite. naloga...

Documents