univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede · 2017. 10. 26. · 2 zgodovina jahanja konjev...

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

VPLIV JAHANJA KONJ NA POČUTJE GIBALNO OVIRANIH POSAMEZNIKOV

(Diplomsko delo)

Maribor, 2008 Agica Vrbanec

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: predav. Milena Pišlar, viš. med. ses., univ. dipl. org Somentor: viš. predav. Zlatan Turčin, dr. med., spec. pediatrije

ii

POVZETEK V diplomskem delu smo predstavili terapevtsko jahanje, vrste ter učinke jahanja na gibalno ovirane posameznike. Predstavljene so tudi nekatere gibalne motnje otrok in mladostnikov in vplivi jahanja na osnovne življenjske aktivnosti. V teoretičnem delu so opisane posamezne vrste terapij s konji, najpogostejše bolezni, ki prizadenejo gibala in primer uspešnega zdravljenja z terapevtskim jahanjem. V empiričnem delu smo predstavili rezultate raziskave narejene v Zavodu za invalidno mladino Kamnik, v letu 2008. Rezultate smo pridobili z anonimnim anketnim vprašalnikom, ki je vseboval 16 vprašanj zaprtega in odprtega tipa. Razdelili smo ga med otroke in mladostnike ter starše otrok, ki so redno obiskovali eno od treh vrst terapij s konji. Vzorec vsebuje 39 oseb. Dobljene rezultate smo preučili in grafično prikazali. Zanimalo nas je ali se je gibljivost telesa posameznika izboljšala in ali so posamezniki vzpostavili čustveni stik s konjem. Ugotovitve so pokazale, da terapevtsko jahanje ugodno vpliva na počutje gibalno oviranih posameznikov, in da je večina posameznikov vzpostavilo čustveni stik s konjem. Ugotovili smo tudi, da se je stanje gibljivosti telesa posameznikov z rednim jahanjem bistveno izboljšalo. Ključne besede: konj, terapevtsko jahanje, terapija, gibanje, posameznik.

iii

DIE ZUSAMMENFASSUNG Mit der Diplom Arbeit haben wir das Terapeutische Reiten vorgestellt, die Arten und die Wirkung des Reitens auf die bewegung der Behinderte Einzelnen. Wir moechten auch einige Bewegung Stoerungen der Kinder und Jugendlichen vorstellen so wie auch den Einfluss des Reitens auf die Grund Lebens Aktivitaeten. In den Teoretischen Teil sind die Arten der Therapie mit dem Pferden und welche Wirkungen das Reiten von Pferden auf die Einzelnen hat, beschrieben. Beschrieben sind auch die haeufigsten Krankheiten, die die Bewegung betteffen und ein Beispiel der Erfolgreichen Behandlung mit dem Therapeutischen Reiten. In den empirischen Teil sind die Ergebnise der Studie, die in „Zavod za invalidno mladino Kamnik“ in Jahr 2008 gemacht worden sind, worgestellt. Die ergebnisse haben wir mit einem anonimen fragebogen gekriegt, der 16 Fragen enthalten hat. Die Fragen wahren offener und geschlossener Sorte. Den Fragebogen haben wir zwischen die Kinder, Jugendliche und die Eltern von Kinder werteilt, die regelmaessig eine von drei Arten von pferdeterapie besuchen. Der Muster enthaltet 39 Personen. Die Ergebnise, die wir bekomen haben, haben wir studiert und graphisch vorgestelt. Wir haben uns gefragt ob das Reiten, einfluss auf das wohll der Bewegungs Behinderten Einzelnen hat, und ob sie emotionallen kontakt mit dem Pferd hergestellt haben. Die Ergebnise haben gezeigt, das dass terapeutische Reiten gut auf das Vohlbefinden von bewegungsbehinderten einwirkt und das die meissten einen emotionalen Kontakt mit dem Pferd hergestellt haben. Wir haben auch Festgestellt, dass sich der Zustand der Beweglichkeit des Korpers mit dem regelmaessigen Reiten sehr verbessert hat. Die Schluessel worte: das Pferd, das Therapeutische Reiten, die Therapie, die Bewegung, der Einzelne.

iv

KAZALO 1 UVOD ............................................................................................................................................. 1

2 ZGODOVINA JAHANJA KONJEV OD STAREGA VEKA DO DANES.............................. 2

3 JAHANJE KONJEV..................................................................................................................... 4

3.1 Na splošno o konju................................................................................................................ 6

3.2 Vrste jahanja konj ................................................................................................................ 7

3.2.1 Hipoterapija ............................................................................................................................ 7

3.2.2 Športno-rekreativno jahanje ................................................................................................. 13

3.2.3 Specialno pedagoško jahanje................................................................................................ 14

3.3 Učinki jahanja..................................................................................................................... 15

3.4 Nevarnosti pri jahanju ....................................................................................................... 16

4 TERAPEVTSKO JAHANJE ..................................................................................................... 18

4.1 Značilnosti terapevtskega jahanja..................................................................................... 19

4.2 Učinki terapevtskega jahanja ............................................................................................ 19

4.2.1 Fizikalni učinki..................................................................................................................... 19

4.2.2 Psihološki učinki .................................................................................................................. 20

4.2.3 Socialni učinki ...................................................................................................................... 20

4.3 Cilji terapevtskega jahanja ................................................................................................ 21

5 GIBALNE MOTNJE OTROK IN MLADOSTNIKOV........................................................... 22

5.1 Ukrivljena drža ................................................................................................................... 24

5.2 Multipla skleroza ................................................................................................................ 24

5.3 Cerebralna paraliza............................................................................................................ 25

5.4 Druge bolezni, ki lahko povzročijo težave v gibanju ....................................................... 27

6 NAJPOGOSTEJŠE PRIZADETOSTI OSNOVNIH ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTI GIBALNO OVIRANIH OTROK IN MLADOSTNIKOV ............................................................... 28

v

7 PRIMER OTROKA, KATEREMU STANJE SE JE IZBOLJŠALO PO REDNI HIPOTERAPIJI................................................................................................................................... 34

8 RAZISKAVA ............................................................................................................................... 36

8.1 Namen .................................................................................................................................. 36

8.2 Cilji....................................................................................................................................... 36

8.3 Hipoteze ............................................................................................................................... 36

8.4 Metode dela ......................................................................................................................... 36

9 REZULTATI ............................................................................................................................... 38

10 RAZPRAVA................................................................................................................................. 46

Preverjanje hipotez.......................................................................................................................... 47

11 SKLEP.......................................................................................................................................... 48

12 LITERATURA ............................................................................................................................ 49

13 PRILOGE....................................................................................................................................... 1

Anketni vprašalnik za otroke in mladostnike.................................................................................. 1

Anketni vprašalnik za starše otrok .................................................................................................. 3

Agica Vrbanec: vpliv jahanja konj na počutje gibalno oviranih posameznikov

1

1 UVOD V Sloveniji kakor tudi v tujini je zadnje čase postalo zelo popularno jahanje konj. Vedno več ljudi živi v mestih, kjer ne vidijo večjih živali, ki bi se mirno pasle na travnikih. Zato se ljudje vse bolj pogosto odločajo za jahanje teh čudovitih živali.

Konji človeka zelo privlačijo. Ne moremo iti mimo travnika, ne da bi konja povabili k ograji. V konju najdemo partnerja, ki nam »da krila« - tako pravi stara arabska legenda. Na njegovem hrbtu se počutimo svobodni, premagujemo daljave in ovire ter odkrivamo drug, bolj tih svet na drugi strani naših asfaltnih cest v mestih.

Konjski šport v vseh svojih variacijah vodi številne ljudi najrazličnejših starosti k eni ogromni družini, znotraj katere so posamezne skupine: voltižiranje, vožnja s kočijami, različni načini jahanja in različni načini hoda. Večina jezdecev se ukvarja s konji zaradi svojega veselja in brez želje po večjih športnih dosežkih s konji, kar pa ne izključuje, da s konji ne nastopajo na tekmovalnih prireditvah (Lange, 1993).

Konj ima čudežen vpliv na človeka predvsem na zdravstvenem področju, saj vpliva na vse komponente človeškega zdravja. Tako se je razvilo terapevtsko jahanje, ki je vedno bolj poznano in se vedno bolj uporablja za zdravljenje gibalno oviranih posameznikov, od 6 leta otrokove starosti, pa vse do starejših ljudi.

Terapevtsko jahanje je v prvi vrsti prijetno doživetje, saj nastane poseben odnos med človekom in še enim živim bitjem – konjem. Jahanje je dejavnost, ki pozitivno vpliva na gibalne in psihosocialne funkcije in dinamično zdravljenje, usmerjeno na celotnega človeka (telo, dušo in duha). Ni usmerjeno le na odpravljanje ali zmanjševanje bolezni in motenj, ampak tudi na razvoj potencialov, samouresničenja, razvoj socialnosti in humanega odnosa (terapevtsko jahanje).


2

2 ZGODOVINA JAHANJA KONJEV OD STAREGA VEKA DO DANES

Stoletja dolgo so naši predniki lovili konje, da bi z njihovim mesom potešili lakoto soljudi. Toda nekega dne je eden izmed naših prednikov spoznal, kakšne neznanske možnosti mu prinaša prijateljstvo s tako močno in hitro živaljo. Konj je lahko nosil in vlekel težo, dalo se ga je celo jahati. Ogromne razdalje so se skrčile, takoj ko si sedel na njegov hrbet in so te galopirajoča kopita ponesla milje in milje daleč. Brez konja bi imela svetovna zgodovina verjetno drug potek! In v nekaterih predelih naše zemlje, predvsem v oddaljenih krajih brez zgrajenih cestnih povezav, so konji še danes kot pomagači in spremljevalci nenadomestljivi.

Velik del našega prostega časa s konji se odvija zunaj v naravi - torej tam, kjer vplivajo na nas in na konja različni zunanji učinki, katerim smo danes izpostavljeni in sicer hladu in vlagi ter vročini in vetru (Lange, 1993, str. 11). Nauki o jahanju Grka Xenofona (4.st. pr.n.št.) predstavljajo temelj današnje jahalne znanosti. Osnovna vodila njegovih dveh del: «O jahalni umetnosti« in »Konjeniški polkovnik« so ohranila svoj praktični pomen do današnjih dni in močno prekašajo le delno ohranjene razprave njegovih predhodnikov, Kikkulija iz 14.st. pr.n.št. in Cimona iz 4.st.pr.n.št.. Xenofon se zavzema za prožen, neodvisen sed, ki predstavlja tudi danes osnovo za jahanje. Zanj lahko rečemo, da je bil prvi psiholog za živali. Tudi po tem, ko se je v Evropi med 2. in 10. stoletjem počasi razširila uporaba sedel, stremen in pribitih železnih podkvic, ni umetnost jahanja v ničemer napredovala. Tudi vitezi v srednjem veku so jahali popolnoma brez občutka. Nauk o jahanju so od sredine 15. stol. prevzeli italijanski mojstri. V 16. in 17. stol. se je nauk razširil preko Francije, Nemčije in Španije po celotnem takratnem kulturnem svetu. Pretirano so uporabljali ali bolje zlorabljali pomagala, ki jih danes odklanjamo. Tako so npr. konje »osrečevali« z 200 različnimi rafiniranimi vrstami brzd, ki so na konje pogosto strašno delovale. Na knežjih dvorih in tudi na univerzitetnih jahališčih je po letu 1815 jahalna umetnost ponovno vzcvetela.

Čas na prehodu v dvajseto stoletje in desetletja potem, do obdobja osemdesetih let, pomenijo za jahalno umetnost razburkan čas. Način jahanja je doživel korenite spremembe (Donner, Habel, Schridde, Specht, 1996). V letu 1870 v Parizu Chassaigne ugotovi, da jahanje koristi bolnikom z različnimi nevrološkimi motnjami, ker izboljšajo svojo držo, ravnotežje in mišično usklajevanje. Leta


3

1946 uvedejo v Skandinaviji po dveh epidemijah poliomielitisa terapevtsko jahanje. V letih 1956 se razširi terapevtsko jahanje v Angliji, Nizozemski, Nemčiji, Švici in Češki.

V ZDA je bil ustanovljen prvi center za terapevtsko jahanje leta 1969 v Michiganu. Že v letu 1988 je bilo v ZDA preko 200 centrov za terapevtsko jahanje.

Primarij Tatjana Dolenc Veličkovič, dr. med. je svoje prvo znanje o terapevtskem jahanju pridobila v knjigi »Fizioterapevtska obravnava cerebralnih gibalnih motenj« avtoric Margaret Feldkamp in Inge Danielcik. Že v prvem letu delovanja Gorenjskega društva za cerebralno paralizo, to je leta 1977, je sama s sodelavko nevrofizioterapevtko Mileno Rejc, pridobila za sodelovanje gospoda Prešerna iz Vrbenj pri Radovljici. Kljub pomanjkljivemu znanju pa so jo navdušili odzivi otrok, ki so sodelovali, tako čustveno-vedenjske spremembe, kakor tudi gibalne.

Terapevtsko jahanje se je nato nadaljevalo pod vodstvom Irene Petrovič v Topolščici pri bolnikih z multiplo sklerozo ter nato polno zaživelo in se razvilo v ZUIM Kamnik leta 1992, ki je postal tudi prvi slovenski edukacijski center za hipoterapevta pod vodstvom inštruktorice Monike Zadnikar (Dolenc Veličkovič, 2007, str. 6).

Slika 1: Konj

Vir: Wikipedia (2008)


4

3 JAHANJE KONJEV

Konj reagira na vsakega človeka drugače, odvisno od tega kako se mu približa. Lahko reagira negotovo, samozavestno, prestrašeno, napadalno itd., vendar vedno reagira ustrezno svoji vrsti. Konj se ne more pretvarjati, maščevati, kaznovati itd.. Zaradi svojega, za vrsto značilnega vedenja čredne živali, zaradi mehke dlake in telesne toplote, vabi otroka, da bi z njim navezal stik. Vzbuja tudi željo, da bi se povzpel nanj, se dvignil nad vso okolico (da bi bil na povzdignjenem mestu), da bi se pustil nositi. Konj veliko nudi in ničesar ne zahteva. Človek pa je vsekakor »prisiljen« reagirati v smislu izenačevanja, uravnoteženja konjskih gibov, kar prinaša pozitiven občutek za oba. Konj je tudi za pedagoga sijajen pripomoček. Prisili nas, da smo pri ravnanju z drugim živim bitjem pristnejši. Naš govor more biti skladen z govorico telesa, sicer konj ne bo sledil našim pozivom. To neskladje, v strokovnem jeziku imenovano »double bind situation«, prinaša v komunikaciji mnogovrstne težave, ki lahko pri prizadetih otrocih sprožijo različne motnje (Zadnikar, Lavrič, 2000, str 96). Bistven pogoj za dobrega konja je takt - enakomernost gibov, ki jih v nobenem primeru ne more stimulirati mehanska naprava. Konj odigra tudi vlogo »bralca mišic ali bralca aktivnosti«, saj sam doseže usklajenost z jezdecem. Vedno se uravnoteži tako, da poskuša stopiti pod težišče jezdeca, da ga zravna v sedu. Verjetno še dolgo ne bo mogoče nadomestiti gibalnega stimulatorja za konja, kljub visoko razviti tehnologiji (Šilak, 1997, str. 87). Pri jahanju konj so potrebni:

kontakt (je najpomembnejša osnova, ki omogoča učenje jahanja konj. Dobra naveza na konja zmanjša strah in ustvarja obojestransko zaupanje),

ravnotežje (brez ravnotežja bi jahalec padel ali pa se bi moral z močjo držati na konju), sproščenost (kdor najde svoje ravnotežje ne potrebuje več veliko moči za določeno

situacijo. Nobena mišica ni pod trajno napetostjo, sledi ritmično sproščanje in zategovanje mišic),

trdnost (pravilen sed na konju pri katerem so mišice vedno malo nategnjene), spretnost (sposobnost konja usmerjati), občutek (občutek jahanja in optimalna komunikacija med jezdecem in konjem)

(Dietze, 1993, str. 16). S konja na jezdeca, se prenašajo številni gibalni elementi. Odvisni so od:

ritma, težišča, smeri in pospeševanja gibanja konja.

Konj prenese na jezdeca v minuti približno 110 nihalnih impulzov. Ti dajejo gibalne elemente, ki potekajo v smeri:

gor - dol in naprej - nazaj (gibanje konja se dogaja na obeh straneh, vendar ne istočasno: zadaj levo-spredaj levo in zadaj desno-spredaj desno. Ob tem nastanejo


5

sekvence trinožne ali dvonožne diagonale istostranske stoje. Ko konj stopi podse, se njegov križ spusti, hrbet pa se izboči in obratno. To nihanje se prenaša na medenico jezdeca in povzroča gibanje medenice: gor-dol. Pri dviganju zadnjega dela konja se razvije pospešek, pri spuščanju zaviranje, pri tem pa nastaja na medenici jezdeca gibanje: naprej in nazaj.),

stran - nastran (pri opiranju levega in desnega para okončin pride do spuščanja nepodporne strani telesa konja, kar povzroči gibanje medenice jezdeca: stran-nastran.),

diagonalno in rotacijsko (diagonalni zagon kolka konja naprej z diagonalno fazo ali diagonalno podporno fazo ima za posledico rotacijske odklone, ki se prenašajo na hrbtenico in s tem posledično na položaj medenice in ramena jezdeca: diagonala: leva rama-desni kolk in desna rama- levi kolk. Diagonalno opiranje parov okončin je pri hodu konja zelo pomembno, saj se diagonalno-rotacijski impulzi prenašajo na trup, hrbtenico in hrbet konja in se preko kontaktne površine konj-jezdec prenesejo na zadnjico jezdeca in v njem stimulirajo fiziološke gibe trupa.) (Šilak, 1997, str 86, 87).

Neprimeren hod - kljusanje (dvotaktno, okončini na isti strani), stimulira napačne odzive gibanja; ni diagonal, ampak le stranski odkloni (Šilak, 1997, str 87). Impulzi se preko konja prenesejo na medenično - kolčne sklepe in na ledveni predel hrbtenice jezdeca, pri tem pa nastaja gibalni vzorec, ki je enak človekovi vzravnani hoji. To izkoriščamo pri hipoterapiji. To je torej trening trupa (spodnji udi so razbremenjeni), ki je potreben za hojo (Šilak, 1997, str 86). Obremenitev konja z jezdecem mora bit pravilna, ker se drugače lahko konj poškoduje. Vse napačne obremenitve motijo ravnotežje, zato je drža konja nepravilna in prav tako gibanje. Jahanje namreč pomeni, da konj in jezdec harmonično vplivata preko gibov eden na drugega. Pri tem pa je potrebna neka sila za doseganje in vzdrževanje ravnotežja (Šilak, 1997, str 86).


6

3.1 Na splošno o konju Konj je jezdna in vozna žival iz družine kopitarjev. V to družino spadata še zebra in osel (vir: Anon, 1987, str. 467-8) (Petrovič, 2001, str. 18). Konja je človek udomačil v bronasti dobi. Domnevamo, da so se zdajšnje pasme konj razvile iz dveh prazgodovinskih: tarpana in przewalskega konja, ki naj bi bila predhodnika arabskih in drugih vzhodnih pasem. Konji imajo dolge noge, so hitri in žive v čredah.

Najpomembnejši vpliv na razvoj konja je imel človek. Od trenutka, ko je začel uporabljati konja kot pomoč pri delu, je začel skrbeti za selektivno vzrejo, da bi razvil lastnosti, ki so mu najbolj ustrezale. Tako so se razvili težki, tovorni in jahalni konji (Petrovič, 2001, str. 19). Obstajata dve veliki pasemski skupini domačega konja:

lahki ali plemeniti ali »toplokrvni« ( se uporabljajo bolj za tek) in težki ali »hladnokrvni« (se gibljejo bolj počasi).

Samo v Evropi je kar 120 različnih pasem. Vsaka pasma ima svoje značilnosti. Za angleške toplokrvne konje je značilen galop, za holandske vlečne konje njihova moč, za arabce njihova inteligenca, hanoverci pa so izvrstni jahalni in tekmovalni konji (Petrovič, 2001, str. 19). Velikost konja je primerna takrat, ko nudi konj pacientu udoben zravnan sed in primeren koristen korak (Kuenzle, 2000, str. 43).


7

3.2 Vrste jahanja konj Poznamo tri vrste jahanja konj. In sicer: hipoterapevtsko, šporno-rekreativno jahanje in specialno pedagoško jahanje.

Vse tri vrste jahanja vplivajo pozitivno na človeka kot celoto.

3.2.1 Hipoterapija Hipoterapije je terapija »s konjem in na konju«. Beseda izhaja iz grške besede »hippos«, kar pomeni konj (Zadnikar, Lavrič, 2000, str 97).

Hipoterapija je fizioterapevtska obravnava na nevrofiziološki osnovi, ki jo izvajajo s pomočjo konja. Konj je terapevtski medij, ki prenaša gibanje med hodom na jezdeca. Pri tem se jezdecu normalizira tonus, vzpodbujajo se normalne reakcije drže in ravnotežja. Za terapijo se uporablja le hod konja (Šilak, 1997, str.85).

Slika 1: Hipoterapija

Vir: Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik (2007)

Osnova za hipoterapijo: Osnova za izvajanje hipoterapije je razvojno nevrološka obravnava (v nadaljevanju RNO). Bolnik mora biti pred tem pregledan pri zdravniku (da izključi morebitne kontraindikacije) in pri terapevtu zaradi:

funkcionalne ocenitve, priprave individualnega programa, določitve ciljev hipoterapije.


8

Najbolje je, da isti terapevt obravnava bolnika tako pri terapiji (fizioterapija) kakor na konju, če je to le mogoče (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 98). Predpisovanje hipoterapije: Hipoterapijo vedno predpiše zdravnik specialist ( Zadnikar, Lavrič, 2000, str 98). Vendar kljub temu zdravstvene zavarovalnice ne priznavajo hipoterapije in jo mora pacient plačati sam. Cena za pol ure hipoterapije je 25 evrov. Otrok lahko prične z hipoterapijo, ko dopolni štiri leta (Recek, 2008, str. 31).

Vendar se v resnici veliko staršev otrok ali odraslih posameznikov sami odločijo za hipoterapijo, saj te vrste terapije vsi zdravniki še ne poznajo. Pogoj za izvajanje hipoterapije pa je tudi primerno zdravstveno stanje. Indikacije za hipoterapijo:

skleroza multiplex (hipoterapije ne izvajajo v fazi akutnega poslabšanja saj so možne sekundarne komplikacije bolezni; npr. osteoporoza),

cerebralna paraliza - hipoterapija je kontraindicirana pri luksaciji kolkov, stanje po kraniocerebralni travmi, mielomeningokela, spina bifida - nevarnost »dekubitusov« (razjede zaradi pritiska), cerebrovaskularne motnje (pri okluziji v področju karotidne arterije), živčnomišične bolezni – hipoterapija se lahko uporablja v začetni fazi bolezni, ko

bolnik še hodi in pri neprogresivnih oblikah, dismelija - potrebna so primerna funkcionalna stanja, amputacija udov - potrebna primerna funkcionalna stanja za izvajanje hipoterapije, revmatoidni artritis (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 100).

Kontraindikacije za hipoterapijo:

akutne bolezni, izrazite motnje ravnotežja ali kontrole trupa, cerebrovaskularne anomalije - anevrizma, živčnomišične bolezni v kasnejših fazah (bolnik na invalidskem vozičku), funkcionalne motnje kolčnega sklepa - artroze, luksacije, izraziti spazmi adduktorjev, anomalije hrbtenice (skolioza več kot 30 stopinj, stanje po spondilodezi, nestabilna

hrbtenica, strukturne spremembe), velika nevarnost patoloških fraktur, odprte rane, »dekubitus«, slabo kontrolirani epileptični napadi, hemofilija, antikoagulantna terapija, srčne dekompenzacija, alergija na konjsko dlako, izrazit strah pred konjem (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 100-101).


9

Program hipoterapije Obsega:

specialne probleme, indikacije, cilj, ki se želi doseči, plan izvajanja (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 98).

Trajanje hipoterapije Hipoterapija traja od 20 do 30 minut glede na sposobnost in koncentracijo posameznika. Poleg tega se mora upoštevati še dodatni čas, da posameznik:

pozdravi konja, ga zajaha, ga razjaha, se konju zahvali.

Časovno to predstavlja dodatno 15 do 20 minut (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 98).

Izvajanje hipoterapije Izvaja jo fizioterapevt, ki ima dodatno izobrazbo (končan RNO tečaj in tečaj iz hipoterapije). Hipoterapija se izvaja na različno velikih konjih. Ponekod jo izvajajo na velikih konjih (v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik), ponekod pa na manjših konjih. To je na srednje velikih konjih - islandskih konjih. Ta hipoterapija se je uradno uveljavila leta 1994. V tujini je velikokrat ta vrsta terapije plačana iz zdravstvenega zavarovanja (Kuenzle, 2000, str. 49). Hipoterapija se izvaja na dva načina: Pri prvem načinu fizioterapevt sedi zraven otroka na konju in mu nudi pomoč, pri drugem načinu pa ga kontrolira iz tal. Prvi način: fizioterapevt sedi na konju za otrokom in ga pri sedenju popravlja, mu nudi več ali manj opore, mu omogoča vzravnane in uravnotežene reakcije in lahkotno ter sproščeno prilagajanje konja. Fizioterapevt sedi na konju za: majhnim otrokom, otrokom, ki ga je strah, otrokom, pri katerem doseže boljše učinke hipoterapije.

Prednosti so: prestrašen otrok dobi zaupanje v konja in terapevta, terapevt lažje spozna odtopanja simetrije in izvede potrebne popravke, stabilizira sedno ravnotežje z pomočjo podaljšane noge terapevta. Otroka lahko tudi

dodatno kontrolira. So pa tudi slabosti sedenja terapevta ob otroku na konju in sicer: otrok se nasloni nazaj na terapevta, pri kvadratno grajenih konjih s kratkih hrbtom kot tudi pri slabi sposobnosti abdukcije


10

pacienta, sedi otrok preveč spredaj. V tem položaju je vprašljiv pozitiven vpliv hipoterapije (Kuenzle, 2000, str. 298-299).

Drugi način: fizioterapevt in pomočnik hodita ob konju in s tal popravljata držo in sedenje bolnika ter mu omogočata kvalitetno prilagajanje na konja in gibanje na konju ( Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 98). Fizioterapevt se lahko odloči tudi za hipoterapijo brez sedla. Iz naslednjih razlogov:

direkten sed na hrbtu konja je za posameznika bolj udoben, noge posameznika so primerno spuščene in v abdukciji. Iz tega razloga se pri malih

otrocih redko uporablja sedlo, konj točkovno obremenitev dobro prenaša (Kuenzle, 2000).

Če se ne uporabi sedlo, je potrebno dati na konjski hrbet nedrsljivo podlago, ki se fiksira s pasom okoli trebuha konja. To so lahko različne vrste odej (Kuenzle, 2000). Razjahanje konja Ko terapevt oceni, da s terapijo lahko že konča ali po 20 minutah, sledi razhajanje konja. Konj stoji, otrok je z rokami v predklonu, tako da glavo položi na grivo, z rokami pa objame konja okrog vratu. Če je sposoben dati nogo preko konja jo da sam, če ne, mu jo da terapevt (hipoterapevt) in mu pomaga, da zdrsne ob konju na tla (Šilak, 1997, str 89).

Najpomembnejša oseba pri jahanju konj je fizioterapevt. Pomočniki pa so lahko delovni terapevt, logoped in vodič. Seveda pa brez konja ni hipoterapij, zato je tudi on zelo pomemben. Fizioterapevt Za fizioterapevta, ki dela s konjem, ni dovolj, da se nauči le ravnanja z njim, da razume njegovo »govorico«, da zna preko jahanja vplivati nanj, ampak mora poleg tega še razviti čut za telo in zavest zase kot jezdeca na konju. Šele ko mu je gibanje konja funkcijsko-analitično tako jasno kot gibalni odziv jezdeca, lahko fizioterapevt izmeri učinke jahanja na pacientu in jih pravilno uravnava. Fizioterapevt lahko optimalno dela, če svoje delo dobro pozna (Šilak, 1997, str. 86). Naloge fizioterapevta:

ugotoviti indikacije, ugotoviti cilje in načine, kako te cilje doseči, izboljšanje izhodnega položaja na konju, optimiranje prenosa gibanja iz konja na človeka (Kuenze, 2000, str. 207).

Naloga fizioterapevta pri hipoterapiji je, da uskladi gibalne impulze konja z gibalnimi odzivi jezdeca. Uporabljamo samo takšne gibalne aktivnosti, s pomočjo katerih to dosežemo (Šilak, 1997, str. 86).


11

Pri določenih obolenjih je zelo pomembno sodelovanje delovnega terapevta ali logopeda. Delovni terapevt Delovni terapevt je dodatno usmerjen na naslednja področja:

taktilno (senzorika, zaznava, motorika, kognitivni in čustveni razvoj), vestibularno, proprioceptivno in kinestetično, vizualno, akustično-auditivno področje (Zadnikar, Lavrič, 2000, str 98).

Logoped Logoped je usmerjen na:

vdih - izdih, glas (otrok da konju ukaz »HOD«, da začne hoditi in »STOOOJ«, da se ustavi), položaj glave (tvorba glasu, oblikovanje glasilk) (Zadnikar, Lavrič, 2000, str 98).

Pri izvajanju hipoterapije sta izredno pomembna vodič konja in konj. Vodič konja Primerno šolan vodič konja ima veliko znanja glede obravnave konj. Vodič vodi konja pri hipoterapiji tako, da tvori trikotnik: vodič - lonža (pri glavi), bič (k zadnji nogi). Vodič mora obvladati dresurno jahanje tako, da konju utrjuje znanje. Pridobiti si mora konjevo zaupanje in poslušnost, kar je pri izvajanju hipoterapije najpomembnejše. Pred začetkom hipoterapije mora konja lonžirati ali jahati vsaj 30 minut (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 99). Konj Terapevtski konj mora izpolnjevati posebne kriterije:

notranje kriterije (značaj, temperament, mirnost, ubogljivost, prijaznost, poslušnost, potrpežljivost, socializiranost, zaupanje človeku),

zunanje kriterije (izdatni hodi, pravilno nasajen in dolg vrat, dolg močan hrbet, raven in širok križ, pravokotne oblike, skladno in mehko gibanje, višina konja),

starost in izšolanost konja. (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 99).

Največja potreba konja je njegova potreba po gibanju. Zato za terapevtskega konja ni dovolj le korakanje pri terapiji, ampak je potrebno konju nuditi tudi veliko prostora (izpust) za prosto gibanje in stalno utrjevanje znanja z rednim dresurnim jahanjem.

Pred začetkom izvajanja hipoterapije je potrebno konja lonžirati (ogreti), da postane konjevo gibanje mehko, lahkotno in usklajeno in da uboga vodičeve ukaze (Zadnikar, Lavrič, 2000, str.


12

99). Terapevtski konj je namenjen samo za izvajanje hipoterapije. Za pedagoško in športno rekreativno jahanje se uporabljajo drugi konji (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 99). Jahanje kot izkušnja gibanja za zaznavanje telesa na samem sebi, je najboljši prvi pogoj za dobro terapijo Ključna točka hipoterapije je prevzem vseh nihalnih impulzov konja, ker stimulirajo normalne gibalne odzive jezdeca. (Šilak, 1997, str. 86, 87). Hipoterapija se izvaja pri vseh tistih otrocih in odraslih osebah, pri katerih je možno tonus normalizirati in preko izboljšanega tonusa zgraditi normalne gibalne vzorce, ki se integrirajo v čutno gibalne izkušnje (Šilak, 1997, str. 87). Če otrok na konju leži, pa naj si bo to ležanje na trebuhu ali na hrbtu, pri tem je obrnjen naprej ali nazaj, terapevt vedno skrbi za simetričen položaj trupa. Takšen položaj je namreč primeren za inhibicijo tonusa in za občutenje svojega lastnega telesa (Šilak, 1997, str. 89).

Slika 3: Ležanje otroka na konju

Vir: Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik (2007)

Pri lažjih oblikah motoričnih nepravilnosti, se lahko stimulira ravnotežne reakcije preko spremembe ritma hoje, smeri in položaja rok, izkoriščajo se lahko vaje koordinacije: leva roka – desno uho, spreminja se smer, jaha se v kote jahališča, kar daje številne spodbude in izboljšuje motivacijo. V ospredju obravnave je nevromotorika z izboljšanjem mišičnega tonusa, hkrati pa vplivamo tudi na senzomotorično in psihomotorično področje (Šilak, 1997, str. 89).

Prvi pogoj za hipoterapijo niso le teoretična znanja terapevta ampak tudi z jahanjem pridobljene izkušnje na svojem telesu. Konj v hipoterapijo ne prinaša samo gibanja, ampak daje celo telo in s tem tudi svojo nrav, ki močno vpliva na vedenjske motnje. So pa še drugi


13

pozitivni učinki. Preko vida, sluha, vonja in tipa vzpostavi otrok nova spoznanja v senzoričnem razvoju. Pri vzpostavljanju odnosov med človekom in živaljo ima konj prvo mesto. Konja vzbudi spoštovanje, občudovanje, naklonjenost in ljubezen. Človek spoštuje konjevo vedenje in se mu prilagaja. Konj brez zadržkov ponuja svojo nrav, v človeku sprošča fizične sposobnosti, iz česar se razvije nekaka medsebojna povezanost, ki vpliva na številna vedenja (Šilak, 1997, str. 89).

3.2.2 Športno-rekreativno jahanje Osnovni cilj športno-rekreativnega jahanja je šport in učenje jahanja, bodisi s športnimi ambicijami ali zgolj za lastno veselje, kjer je vsaka filozofija odveč in kar dosežemo, je uspeh. Učenje jahanja temelji na znanjih, ki jih mora mladostnik osvojiti kakor vsak zdrav jahač, ki ni opredeljen kot oseba s posebnimi potrebami. V svojem bistvu ni mišljeno kot terapija, čeprav ima vsak stik z živaljo določen terapevtski učinek na skoraj vse izmed nas. Če želimo da bo učenje jahanja v zadovoljstvo mladostniku in inštruktorju, mora inštruktor obvezno poznati zdravstvene težave mladostnika - jahača. Poznavanje diagnoze mu je v oporo, da ve, kaj mladostnik zmore, kjer se pojavijo težave, ter kako najti rešitev za težave skupaj z učenci. Od jahača se zahteva oz. želi največ brez nepotrebne potuhe; vsak mora sam premagati svoj strah, svojega konja pripraviti sam, seveda v okviru svojih sposobnosti. Obvezna je jahalna oprema, tako za jahača, kot za konja in velikokrat se izkaže, kar je spet povezano z denarjem, da mora biti oprema individualno prilagojena (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 95). Pri športno rekreativnem jahanju se že prvič, vendar v najmanjši meri, pokaže, da je tudi šport terapija. Mladostnik se veseli srečanja s konjem, zanj skrbi, ga samostojno vodi, in napreduje v jahanju. Konj ga ne spodbuja le s samo aktivnostjo, ampak mladostnika fizično krepi in psihično omogoča boljšo samopodobo, več samozavesti in odločnosti, vedrosti in zadovoljstva. Svet je s konjskega hrbtna lep, bolj dosegljiv, in pomočjo konjskih nog in gibanja je oviranost do določene mere premagana (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 95). Pred jahanjem je nujno, da se izključijo morebitne kontraindikacije, ki jih mladostnik lahko ima zaradi osnovnega obolenja.

Z nestrokovnim pristopom se lahko osnovno stanje mladostnika poslabša, ker se včasih od njega preveč zahteva, zato je dodatno usposabljanje ali vsaj večletno delo pod nadzorom za vsakega jahalnega inštruktorja, ki uči jahati ljudi s posebnimi potrebami, neobhodno potrebno (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 95). Če se navežemo na športne ambicije, ima vse to tudi velik tekmovalni pomen. Dresurno jahanje je dobilo svoje mesto tudi na paraolimpijskih igrah. Pod okriljem IPEC-a (Internacional Paraolympic Equestrian Committee) jaha mnogo kvalitetnih jahačev, pri katerih ti zastaja dih in so povsem konkurenčni z zdravimi. IPEC ima svoj pravilnik, tako pri klasifikacijah jahačev v kategorije glede na njihov hendikep, kot pri obveznih testih za vsako kategorijo in seveda tudi o konjih, trenerjih, sodnikih in vseh, ki so kakorkoli povezani s


14

konjeniškim športom oseb s posebnimi potrebami (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 96).

3.2.3 Specialno pedagoško jahanje Specialno pedagoško jahanje/voltižiranje izvajajo specialni pedagogi in psihologi, ki ne trdijo da zmorejo bolje ozdraviti (heilen) kot drugi, temveč izhajajo iz tega, da se človek, bodisi prizadet ali ne, počuti zdravega (heil), če ga drugi sprejemajo takšnega, kakršen je, in je tudi sam v ravnovesju. To stanje je pri vseh ljudeh spremenljivo, a ravno prizadetim ljudem ga je, zaradi nesprejemanja ali celo odklanjanja okolja, pogosto težje doseči (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 96). Naloga specialnega pedagoga je odkrivati odprte možnosti in sposobnosti prizadetih ljudi in jih spodbujati. Ne sme se pripisovati največjega pomena njihovim pomankljivostim. Za dosego tega je potreben celosten način gledanja, da telo, duh in duša tvorijo celoto, da sta notranja in zunanja drža med seboj pogojeni. To pa ni vedno najbolj preprosto (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 96). Sposobnosti, spretnosti in možnosti s konjem in na konju pokažejo bolje, kaj je z otrokom narobe, saj je otrok motiviran, da bi se na ljubo svojemu partnerju-konju kar najbolj potrudil. Izjemnega pomena je ugotoviti otrokove sposobnosti, jih ne podcenjevati niti ne precenjevati. To je odločilno za nadaljevanje naročenega, za pogum, spoznavati novo in sprejeti težavno. Stališče specialno-pedagoškega dela je biti v »odzivu« učenca. Samo tako lahko vsak otrok, ne glede na to, katere posebne potrebe ima, v svojem okviru, s svojimi možnostmi, prevzame lastno odgovornost in postane ustvarjalen na svoj način (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 96). Pri specialno-pedagoškem delu je pomembno, da konj brez ocenjevanja sprejme vsakega otroka. (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 96). Specialno-pedagoško voltižiranje/jahanje je uporabno pri duševno prizadetih otrocih, ki so poleg tega večinoma tudi vedenjsko moteni, pri otrocih z motnjami v razvoju, pri ljudeh z motnjami čutnega zaznavanja in otrocih, ki imajo MCD (minimal cerebral disfunction) ali MCP (minimal cerebral parese), drugje poznan tudi kot POS (psihološko-organski sindrom) (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 96).


15

3.3 Učinki jahanja

Vpliv hipoterapije na govor Položaj in gibanje človeka je eden od temeljev dobrega govora. Dober govor nastane z zelo dobro kontrolo nad govornimi organi: dihanjem, glasilkami, usti in organov v njih ter nad mišicami obraza (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 100). Vpliv hipoterapije na razvoj senzomotorične integracije S hipoterapijo vplivamo na vse čutilne sisteme razen na gustatoričnega. Jezdec ves čas sprejema enakomeren tok čutnih dražljajev:

senzorični, motorični in čustveni dražljaji (dotik-jezdec-konj, dotik-jezdec-terapevt), telesna simetrija in telesna shema, občutenje ritma, menjava položaja in hitrosti, smeri gibanja, levo-desno, motorična koordinacija (vid-telo), prostorska razmerja, oblike predmetov, globoka in površinska senzibiliteta, proprioceptivni dražljaji, krožno in linearno gibanje, vidni, slušni in vokalni dražljaji (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 100).

Vpliv zaznavanja na statično in dinamično držo Zaznavanje je zelo kompleksen mehanizem, ki odločujoče vpliva na gibanje. Komponente zaznavanja so:

položaj sklepov in telesa v prostoru, občutek pritiska, kontakta in temperature, gibanje kontaktnih površin v kraju in prostoru (Kuenzle, 2000).


16

3.4 Nevarnosti pri jahanju Delo ob konju in jahanje konja je lahko nevarno. Obstajajo tudi smrtni primeri, kjer je konj ubil človeka. Spodaj so naštete nekatere nevarnosti, ki se lahko zgodijo še najbolj izkušenemu jahaču.

konj brez opreme na sebi se obnaša bolj samostojno. Ko se mu približujemo, tvegamo, da se bo naglo obrnil in nas z zadnjimi nogami brcnil. Lahko tudi poskuša ugrizniti ali se od blizu povzpeti in z obema prednjima kopitoma planiti po vsiljivcu. V tem primeru se primikajmo h glavi in pri konju vzbudimo zanimanje (Mitić, 1998, str. 8, 9).

oglasimo se konju, in to brez prilizovanja. Hitro brez sunkovitih gibov, stopimo do prednje leve noge.

pred jahanjem konja očistimo in sedlo počasi položimo na konja. Z njim se vedno pogovarjajmo. Obstaja nevarnost ugriza konja med zategovanjem sedelnega pasu. Na vrsti je uzdanje, pri tem se je treba približati konjevi glavi in zobem. Ko je konj usedlan ga lahko zajahamo. Ko se prepričamo, da je konj miren, držimo stremeni na najširšem delu stopala (Mitić, 1998, str. 3, 4). To naredi pri hipoterapiji vodič konja skupaj z hipoterapevtom. Pri drugih dveh vrstah jahanja pa to naredi jahač sam, če le zmore.

konj se lahko pogosto vzpenja, kar se pa ne bi smelo zgoditi pri konju, ki je namenjen za terapevtsko jahanje. Če pa se to zgodi mora fizioterapevt ali vodič konja popustiti vajeti in skrajšati eno vajet. Lahko pa tudi z glavo močno sune nazaj-proti nosu jezdeca. Jezdec naj se ne nagiba naprej (Mitić, 1998, str. 10, 11).

kadar sedelni pas ni dovolj zategnjen, se sedlo med jahanjem prične obračati. Vodič konja in fizioterapevt pazita na to in zategneta pas, če je potrebno. Upočasni, postopoma zaustavi, razjaha, in še enkrat osedla (Mitić, 1998, str. 14).

konj se najvarneje počuti v svojem hlevu. Ko gre ven se skuša vrniti nazaj. Zato zaprimo vrata hleva.

konji so bolj zadovoljni, kadar jih je več v skupini. Naprej gre starejši oz. izkušen konj. V zavodu za invalidno mladino Kamnik pa imajo le primerne konje za jahanje (Mitić, 1998, str. 20, 21).

če sta dva na konju, naj otrok sedi spredaj in ga fizioterapevt drži z levo roko. Ob dveh odraslih je vseeno kateri sedi spredaj in kateri zadaj.

otroci naj se ne približujejo konjem brez nadzorstva profesionalca (Mitić, 1998, str. 25, 26).

neresnosti ljudi na konju ali ob konju so lahko nevarne. Nenamensko početje povečuje možnost poškodb (Mitić, 1998, str. 28).

Pri hendikepiranih (npr. pri paraplegikih) mora biti stopnja varnosti višja, vodič konja vodi jezdeca iz tal v ograjeni maneži, in to na zanesljivem, nižjem konju. Ob sedlu naj hodi vsaj fizioterapevt (Mitić, 1998, str. 30).


17

Težave, vzroki in poprava težav pri jahanju Težava z ravnotežjem Jahanje je igra ravnotežja med jezdecem in konjem. Dva živa bitja bi naj v idealnem primeru našla skupno ravnotežje, da se na zunaj vidi, kot da sta eno. Manjkajoče ali pomanjkljivo ravnotežje se lahko kompenzira le z povečano močjo in pomočjo fizioterapevta, ki hodi ob konju ali sedi na konju za jezdecem. Asimetrija Vsak ima svoje naravno prirojeno šivino. Če je hrbtenica potegnjena na stran imenujemo to skolioza. Lahko pa je razlog tudi v ekstremitetah, boku in trupu. To težavo ni enostavno odpraviti. Težo telesa je potrebno obrniti v želeno stran. Tudi tu pomaga fizioterapevt. Zategnjenost mišic Razlogov za to je zelo veliko in se najdejo na: sklepih, mišicah, pri dihanju, strahu, stresu, mrazu in v starosti. Lahko pa je razlog tudi na samem konju. Za rešitev takšnih težav ni le ene rešitve, ki bi veljala za vse razloge. Razlog je odvisen od posameznika. Najprej preveri fizioterapevt medenico in način sedenja na konju, nato išče razlog naprej. Nemoč Vzroki: preveč gibljivi sklepi, nizka osnovna zategnenost mišic, slabost mišic, težave z ravnotežjem, trdost v ostalih delih telesa, napačno razumevanje in občutek za sproščenost, utrujenost in slaba koncentracija in neujemanje konja in jezdeca. Za rešitev je pomembno poznavanje vzroka. Bolečine Ob prisotnih bolečinah se ne bi smelo jahati. Vendar je v praksi drugače. Razmišljanje Za jahanje mora biti glava »izklopljena«. Vendar ne popolnoma. Jezdec na konju mora opazovati kaj se dogaja okoli njega in konja. V pomoč pa je fizioterapevt (Dietze, 1993, str. 138-174).


18

4 TERAPEVTSKO JAHANJE

Izhodiščna točka za gibanje je sed jezdeca. Pomemben je stik med površino sednične kosti jezdeca s konjskim hrbtom v težišču konja. Preko te površine se prenašajo gibalni impulzi s konja na jezdeca in predelani odzivi z jezdeca nazaj na konja. Konj se s težo jezdeca spoprime le, če jo le-ta oddaja v jahalnem sedu, če »se naredi težkega«, torej se pusti nositi. Medenica jezdeca pri tem prevzema večdiagonalno gibanje in tako se jezdec ritmično giba s konjem. Za vzdrževanje sedenja in vzravnavo trupa je nujno potrebna mobilna medenica. Na tako medenico reagira celoten trup-hrbtenica je raztegnjena. Želena vzravnanost pa ne sme biti napeta, ampak dinamično stabilna. Preko tako vzravnane hrbtenice se namreč prenašajo gibalni impulzi, ki vplivajo na diagonalni in rotacijsko gibanje trupa. Udi sprejemajo gibalne stimulacije preko trupa, saj iz pravilne drže trupa izhaja tudi pravilna drža rok, nog in stopal. Prav tako pa je od drže trupa odvisen tudi položaj glave, ki mora biti s temenom v najvišji točki. Balansiranje hrbtenice pri večdiagonalnem gibanju medenice je tem bolj uspešno, čim boljša je vzravnava trupa (Šilak, 1997, str. 86). Pri izvajanju hipoterapije sta izredno pomembna vodič, konj in ustrezno pripravljena tla. Vodič konja Primerno šolan vodič konja ima veliko znanja glede obravnave konj. Pomaga pri nujnih delih na tleh in pri jezdenju. Prav tako pripravi terapevtskega konja za izvajanje hipoterapije. Konj mora zaupati vodiču. Je »alfa« oseba do konja. To pomeni da je šef konju. Pri vstopanju na konja skrbi da konj stoji pri miru, ob poteku terapije pa skrbi za primeren korak (Kuenzle, 2000). Konj Konj, kot pomemben član hipoterapevtskega tima v hipoterapiji, služi kot terapevtsko sredstvo. Dražljaji nihanja, ki se s konjevega hrbta prenašajo na pravilno sedečega, dobro zravnanega posameznika, so sorodni človeški hoji. Ker je konj po svoji naravi, kljub svoji velikosti, izredno boječa žival in včasih celo samovoljna, pri čemer mu velikost in moč zelo pomagata, je izbira pravega konja zelo težka in običajno dolgotrajna.

Terapevtski konj je namenjen samo za izvajanje hipoterapije. Za druge vrste jahanja se uporabljajo drugi konji (pedagoško in športno rekreativno jahanje) (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 99). Tla Hipoterapija se izvaja v posebej za to pripravljenem prostoru, posutim z drobnim peskom, ki omogoča mehkejši korak konja (Šilak, 1997, str. 87).


19

Od tal je odvisno kako dobro bo konj hodil. Tla bi morala biti popolnoma ravna, obloga prožna, brez prahu, prepustna za vodo in varna za hojo ter iz takega materiala, da ne odrgne konjevih nog. Odprto jahalno progo, pokrito z mivko ali drobnim peskom, ob vročih dnevih poškropijo z vodo, saj bi se sicer neznosno kadilo, to pa bi jezdecem in konjem oteževalo dihanje in pogled. Lahko pa so tla v jahalnicah pogosto iz mehke šotne mešanice in se manj prašijo, ker se zaradi strehe ne posušijo tako močno (Marzinek-spaeth, 1994, str. 70). 4.1 Značilnosti terapevtskega jahanja

Hipoterapija je del nevrofizioterapevtske obravnave. Zaradi kompleksnega vplivanja je učninek tudi na senzomotoričnem in psihomotoričnem področju, ker je obravnava celostna. Hipoterapija se izvaja pri vseh tistih otrocih in odraslih osebah, pri katerih lahko tonus normaliziramo in preko izboljšanega tonusa zgradimo normalne gibalne vzroce, ki se integrirajo v čutno gibalne izkušnje ( Šilak, 1997, str. 87). 4.2 Učinki terapevtskega jahanja

Hipoterapija je del nevrofizioterapevske obravnave. Zaradi kompleksnega vplivanja je učinek tudi na senzomotoričnem in psihomotoričnem področju, ker je obravnava celostna (Šilak, 1997, str. 87). V primerjavi z ostalimi terapijami je pri hipoterapiji situacija posebna v toliko, da se kot terapevt pojmuje tudi konj. Stik s konjem vpliva na delovanje naslednjih področij:

čustveno, socialno, mentalno, motivacijsko ( Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 99).

Terapevtsko jahanje pa ima tudi fizikalne in psihološke učinke.

4.2.1 Fizikalni učinki

Pri fizikalnih učinkih, zaradi stalnega ponavljajočega trodimenzionalnega gibanja, vplivamo na naslednje:

na normalizacijo mišične napetosti, razvoj vzravnalnih reakcij in ravnotežnih reakcij, izboljšanje koordinacije gibanja, krepitev mišične moči,


20

povečanje obsega gibljivosti, pridobitev občutka za telesno simetrijo, vpliv na rast in razvoj kosti ter sklepov, vpliv na kardiovaskularni sistem, vpliv na respiratorni sistem, vpliva na prebavni sistem, vpliv na urinarni sistem (Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 99).

4.2.2 Psihološki učinki

Pri jahanju nastaja poseben odnos (izredno močna neverbalna komunikacija) med konjem in jezdecem.

Konj je idealno sredstvo za takojšen “feedback“ jezdecu, saj je reakcija konja odvisna od delovanja jezdeca nanj. Neposreden kontakt s konjem, njegov odziv, njegova toplota, ki jo jezdec zaznava, je nenadomestljiv izkustveni dejavnik ( Zadnikar, Lavrič, 2000, str. 99).

4.2.3 Socialni učinki

Učinki na socialnem področju: razvijanje prijateljstva, odločnost in potrpežljivost, samodisciplina in koristna izraba prostega časa (Globočnik, 2001) prepoznavanje in upoštevanje skupno postavljenih pravil, prepoznavanje pomoči drugih, dajanje in prejemanje pomoči, vključitev lastnih zahtev v skupinsko dogajanje, zmožnost sklepanja kompromisov, izgradnja stikov in zaupanja preko trikotnega odnosa udeleženec – konj – terapevt ter zmanjševanje agresivnih načinov vedenja (Tušak, 2007, str. 124).

Merjenje učinka jahanja: Rezultati delovanja so po merljivih objektivnih kriterijih uspehi zdravljenja kot je npr. spremenjeno gibanje. Da se lahko uspeh hipoterapije oceni, morajo biti vidne in občutene spremembe na pacientu. Izboljšanje ravnotežne reakcije se kaže v sposobnosti pacienta, da različne kvalitete gibanja prevzame in avtomatizira (Kuenzle, 2000).


21

4.3 Cilji terapevtskega jahanja

Terapevtska edukacija ima za cilje:

z interakcijo med jahačem in konjem izboljšati podobo in zavedanje svojega telesa (koncept sebe) in mu omogočati sodelovanje z okoljem in socialno interakcijo,

odkrivanje in spozanvanje okolja, izboljšati komunikacijo in sposobnost učenja, izboljšati čustveno odzivanje, izboljšati razvoj njegove osebnosti (osebna pobuda, samopodoba, samozaupanje,

samokontrola, sprejeti neuspeh, spoznati svoje zmožnosti in svoje meje, sprejeti pravila in avtoriteto itd.),

sprejeti konja kot celoto in kot partnerja, sprejeti terapevta kot partnerja in avtoriteto (Dolenc Veličkovič, 2007, str. 9).

Cilji na področju motorike:

vživetje v gibanje konja in izboljšanje drže, sprostitev med ritmičnim potekom gibanja konja, izboljšanje ravnotežja in koordinacije ter izboljšanje zaznavanja samega sebe kot osnovno predpostavko za izgradnjo zdrave

predstave o svojem telesu (Tušak, 2007, str.123-124).

Cilji na emocionalno – kognitivnem področju: učenje, urjenje zaznavanja, sprejemanje in priznavanje strahu in njegovo premagovanje, izgradnja občutka odgovornosti, krepitev občutka samozavesti in zaupanja v lastne sposobnosti ter zvišanje frustracijeske tolerance (Tušak, 2007, str 124).


22

5 GIBALNE MOTNJE OTROK IN MLADOSTNIKOV

Za upiranje gravitaciji in uspešno premikanje je narava ustvarila gibala, to je sistem od katerega zahteva, da se čim manj porabljene energije nudi največji možni rezultat. Končni cilj je obvladovanje prostora, ki pomeni skladno, razmeroma hitro in stabilno gibanje (Demšar, 2003, str. 27, 28). Od človeškega telesa zahtevamo:

stabilnost, mobilnost, premagovanje nivojskih razlik, poseganje v okolico.

Gibala sestavljajo:

kosti, ki so med seboj povezane v sklepih, vezi, ki sklepe povezujejo, mišice in kite, ki kosti premikajo in živčevje, ki gibe nadzorujejo (Demšar, 2003, str. 27, 28).

Osnovni problem pokončne drže je ravnotežje, ki ga mora telo vzdrževati v prostoru na zelo omejeni podporni površini. čim bolj skupaj imamo noge, tem manj stabilni smo. Če hočemo stati stabilno se razkoračimo (Demšar, 2003, str. 79). Hrbtenica je sestavljena iz vretenc in diskov, ščitijo jo vezi in mišice. Vretence je osnovna enota hrbtenice. Človek ima 33 vretenc, ki so razporejena v pet zaključenih enot:

sedem vratnih vretenc, dvanajst prsnih vretenc, pet ledvenih vretenc, pet križničnih vretenc, štiri trtična vretenca.

Gibljivost hrbtenice omogoča 24 gibljivih vretenc, medtem ko so križnična in trtična vretenca združena v trtico in križnico (Zurc v: Moore in Dalley, 1999). Med vretenci obstajajo določene razlike v velikosti in kostnih površinah, kar je posledica njihove funkcije pri gibanju. Telo in loki vseh vretenc obdajajo hrbtenični kanal, v katerem poteka hrbtenjača. Skozi stransko odprtino med vretenci izstopa iz hrbteničnega kanala 31 parov hrbteničnih živcev (Zurc v: Guyton, 1989). Taka zgradba zagotavlja gibljivost hrbtenice, hkrati pa omogoča tudi nastanek raznih deformacij (Zurc, 2006, str. 31.). Pravilna drža je tisti položaj človeškega telesa v prostoru, ko se z najmanj vložene energije vzdržuje trden pokončni položaj v mirovanju in gibanju (Demšar, 2003, str. 79, 80).


23

Ljudje imajo pogosto težave zaradi nepravilne telesne drže. Antigravitacijske mišice morajo opravljati dodatno delo in neprestano trošijo več energije za najenostavnejše vzdrževanje pokončne drže, kot bi bilo potrebno, če bi bila drža pravilna. Preventiva pri slabi drži v mladosti je zelo pomembna, saj se človekova drža razvija med rastjo, kasneje pa je dokončno oblikovana in je ne moremo več odločilno popravljati. Človekova drža je izrazito individualna, odvisna od spola, starosti, telesnega razvoja, zdravstvenega stanja in čustvenega razpoloženja vsakega posameznika. Najpomembnejši za normalno držo človeškega telesa je položaj kolkov, ki določa položaj spodnjih udov in naklon medenice (Demšar, 2003, str. 79, 80). Pravilna drža človeškega telesa ima naslednje značilnosti:

hrbtenica je pri pogledu od spredaj popolnoma ravna, pri pogledu od strani ima hrbtenica 4 fiziološke krivine (vratno lordozo, prsno kifozo,

ledveno lordozo in križnično kifozo) in obliko dvojne črke S, prsni koš je rahlo izbočen, trebuh je do 10. leta izbočen, kasneje pa poravnan s prsnim košem, rami sta v isti ravnini in enako visoki, lopatici se prilegata prsnemu košu in sta enako visoko, glava je poravnana, dlani so obrnjene k telesu, težišče leži malo pred 2. križničnim vretencem, ravnina navpičnice poteka skozi oba mastoida, sredino ramen in oba velika trohantra,

tik pred koleni in nekoliko izpred obeh skočnih sklepov (Demšar, 2003, str. 80, 81).

V zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik se zdravi večina otrok in mladine zaradi živčnomišičnih bolezni. Pri njih pogosto zgodaj oslabijo mišice trupa, ramenskega in medeničnega obroča, kar povzroča značilne spremembe drže in hoje. Zaradi zgodnje in izrazite oslabelosti enkstenzorjev in abduktorjev kolka se medenica nagne naprej, koraki so krajši in hoja je gugajoča. Telesna težiščnica se premakne naprej, pospešuje ledveno lordozo in hojo ter stojo po prstih (Gregorič, 2000, str. 33).


24

5.1 Ukrivljena drža Slaba drža pomeni vrsto nepravilnosti v razvoju posturalnih mehanizmov, ki zahtevajo dodatno mišično delo za vzdrževanje stabilne pokončne drže pri stanju in gibanju, zato je energetsko požrešnejša in vodi do hitrejšega utrujanja. Če traja predolgo, lahko povzroča statične bolečine v preobremenjenih mišičnih skupinah. Približno 30% vseh otrok ima slabo držo.

Slaba drža je funkcionalna anomalija. Z aktivacijo ustreznih mišičih skupin jo je mogoče popraviti (Demšar, 2003, str. 81-85). Vrste slabih drž: Skolioza Skolioza je strukturna deformacija hrbtenice. Značilna je ukrivljenost dela ali cele hrbtenice vstran. Lordoza Povečan je naklon medenice naprej (Demšar, 2003, str. 81-85). Kifoza Povečana ukrivljenost hrbtenice nazaj. 5.2 Multipla skleroza

Multipla skleroza (v nadaljevanju MS) je pogosta avtoimuna nevrološka bolezen, za katero je značilna prostorska in časovna razpršenost sprememb v belini osrednjega živčevja. Že približno 2,5 milijona oseb na svetu ima MS. Na njeno pogostnost vpliva zemljepisni položaj dežele, v kateri živimo. Število bolnikov se veča z oddaljenostjo od ekvatorja. V Slovenijije več kot 2500 bolnikov (Denišlič, Meh, 2006, str 14, 15). Oboli največ belcev, več žensk in največ med 20. in 40. letom starosti. Bolezen ni dedna, je pa prisotna večja nagnjenost k bolezni (Denišlič, Meh, 2006, str 16-18). Najpogostejši simptomi in znaki, ki se pojavljajo pri MS:

senzorične motnje (mravljinčenje, občutek iglic in otrplost v okončinah), bolečina, optični nevritis (vnetje vidnega živca-izguba ostrine vida), motorične motnje, ohromelost (običajno se pojavi najprej na spodnjih okončinah), dvojni vid, motnje koordinacije, vrtoglavica, motnje mokrenja, odvajanja blata in spolne motnje, utrudljivost,


25

psihične motnje (se kažejo v obliki razpoloženjskih motenj (čustvena nestanovitost, depresije)),

spoznavne motnje (motnje spomina, pozornosti, zmogljivosti učenja, presoje razmer,…) (Denišlič, Meh, 2006, str.23-34).

Diagnoza MS je še vedno klinična, glede na bolezenske znake. Potek bolezni je na začetku recidivno-remitenten, kjer prvim simptomom oz. znakom bolezni sledi manjše ali večje izboljšanje. To obliko ima 60-80% bolnikov. Poznamo tudi benigen potek bolezni, ki je ugodnejši. Bolnik je lažje prizadet, tudi 15 let po začetku prvih simptomov, bolezen sploh ne napreduje. To obliko ima 15-20% bolnikov (Denišlič, Meh, 2006, str. 35-57). MS še ne znamo pozdraviti, ker še ne poznamo vzroka nastanka bolezni. Z različnimi zdravili bolj ali manj uspešno odpravljamo težave in skušamo izboljšati kakovost bolnikovega življenja (Denišlič, Meh, 2006, str. 35-57). 5.3 Cerebralna paraliza

Ena izmed definicij za cerebralno paralizo: “Cerebralna paraliza je trajna, vendar ne nujno nespreminjajoča se motnja gibanja in položaja telesa, katere vzrok je neprogresivna okvara razvijajočih se možganov” (Neubauer, 2004, str. 115). Gre za skupno ime za neprogresivno možgansko okvaro, nastalo zaradi škodljivosti, ki so delovale na nezrele možgane ploda med nosečnostjo, pri porodu in v zgodnjem otroštvu do 3. leta starosti. Posledica je okvara motoričnih funkcij (Demšar, 2003, str. 65). Dejavniki tveganja za nastanek cerebralne paralize:

starost matere (optimalna starost za prvega otroka je do dopolnjenega 28. leta, kasneje odstotek okvar postopno narašča),

med nosečnostjo (Rh-inkompatibilnost, diabetes, virusne infekcije, droge), med porodom (nedonošenost, hipoksija, krvavitve, tumor, poškodbe), po porodu (zlatenica, meningoencefalitis, hipoksija, krvavitve, tumor, poškodbe,

hidrocefalus) (Demšar, 2003, str. 66).

Okvara se pojavlja pri 2-3% novorojenčkov (Demšar, 2003, str. 66). Glede na lokalizacijo okvare ločimo 4 glavne klinične tipe okvare: Spastični tip Značilna je spastičnost s povišanim mišičnim tonusom v ekstenzornih in adduktornih mišicah, krči, motnje govora in požiranja, če shodi shodi kasno; hoja je okorna, pogosto po prstih, otroci so lahko tudi duševno prizadeti. Glede na lokalizacijo okvare in posledično prizadetost imajo otroci s spastičnim tipom spastično tetraparezo, spastično diplegijo ali spastično


26

hemiplagijo oz. hemiparezo. Atetotični tip Značilna je množica nesmiselnih in nekontroliranih gibov in zgibkov, ki so večinoma neproduktivni. Otežkočeno je prijemanje predmetov, zelo otežena hoja. Zaradi nekontroliranih gibov obraznih mišic se otroci močno pačijo in težko govorijo. Intelektualno in emocionalno so večinoma normalno razviti, zato zelo trpijo (znani so tudi samomori). Ataktični tip Otrok ima motnje ravnotežja in zato težave pri vertikalizaciji in hoji. Mešani tip Okvara prizadene različne dele centralnega živčevja, od nje je tudi odvisna vrsta in teža klinične slike (Demšar, 2003, str. 67). Hipoterapija pozitivno učinkuje na gibalne motnje pri otrocih s cerebralno paralizo (v nadaljevanju CP) zaradi nevromotoričnega vpliva, ki vključuje stimulacijo ritmičnega gibanja, regulacijo mišičnega tonusa, mobilizacijo sklepov, vzravnalne in ravnotežne reakcije ter simetrijo drže in gibanja. Učinki hipoterapije pri otrocih s CP:

mobilizacija medenice v povezavi z gibanjem v lumbosakralni hrbtenici in v kolčnih sklepih,

korekcija abnormalnih patoloških vzorcev drže in gibanja-prekine se tonična refleksna aktivnost zaradi položaja spodnjih ekstremitet, simetrije drže in gibanja, rotacije ključnih točk kontrole, kar povzroči normalizacijo mišičnega tonusa,

aktivacija dorzalnih in ventralnih mišičnih skupin trupa in razvoj vzravnalnih in ravnotežmih reakcij,

dinamična stabilizacija torakalne hrbtenice, v povezavi z boljšo kvaliteto dihanja in govora,

sprostitev adduktorjev in notranjih rotatorjev zaradi položaja in neposrednega kontakta s konjevim telesom (toplota) in sprostitev ishiokruralnih mišic,

boljša koordinacija gibanja. Vsi ti učinki se kažejo v izboljšani gibljivosti sklepov, v kvalitetnejšem vzorcu sedenja in s tem v povezavi z boljšo funkcijo rok in v kvalitetnejših vzorcih gibanja, predvsem v izboljšanem vzorcu hoje (Burja, 2007, str. 53).


27

5.4 Druge bolezni, ki lahko povzročijo težave v gibanju

Hipoterapije obiskujejo tudi otroci s drugimi kroničnimi obolenji, poškodbami glave in drugimi nevrološkimi obolenji (Recek, 2008, str. 31). Terapevtsko jahanje redno obiskuje veliko ljudi, ki so zboleli za:

bolezni centralnega in perifernega živčnega sistema (cerebralna paraliza, diskinezija, multipla skleroza,...),

bolezni gibalnega aparata, genetske motnje (Downov sindrom, ...), ortopedske motnje, osebe, ki potrebujejo rehabilitacijo po nesrečah, osebe, ki potrebujejo rehabilitacijo po možganski kapi (ustanova-fundacija: nazaj na

konja).

Veliko oseb, ki hodi na terapije s konji v Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik, ima lahko prirojeno bolezen spina bifida. To je najpogostejša kongenitalna malformacija in sodi k nepravilnostim nevralne cevi. Nastane zaradi neusklajenosti enega ali več vretenčnih lokov, skozi katere se lahko izbočijo samo možganske ovojnice ali pa iztopi tudi živčna substanca. Vzroki niso povsem pojasnjeni. Dejavniki tveganja so genetski faktor, dejavniki okolja in zemljepisna lega. Najpogostejše težave so hidrocefalus, epilepsija, inkontinenca urina in blata, psihosocialni primanjkljaj, motnje senzibilitete, deformacije lokomotornega sistema in motnje hotenega gibanja.

Potrebna je timska obravnava s skupno postavljenim ciljem (Slapar, 1998, str. 143-144).


28

6 NAJPOGOSTEJŠE PRIZADETOSTI OSNOVNIH ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTI GIBALNO OVIRANIH OTROK IN MLADOSTNIKOV

Dihanje Dihanje je življenjska aktivnost, ki je za človekovo preživetje najpomembnejša. Človek brez dihanja lahko preživi le nekaj minut, z dihanjem se pri človeku zadovoljuje potreba po kisiku, ki je lahko včasih večja ali manjša (spanje, fizični napor,…). Dihanje se vzpostavi ob rojstvu, in poteka samodejno celo življenje. Če se otrok rodi predčasno, ta funkcija še ni razvita, zato imajo nedonošenčki običajno motnje v dihanju (Pajnkihar, 1999, str. 53). Normalno dihanje (evpneja) je aktivno in pasivno. Center za dihanje v možganskem deblu uravnava kontrolo nehotenega dihanja. Vdih deluje na prepono, ta se skrči in potisne trebušne organe navzdol, prsni koš pa se razširi, istočasno se rebra pomaknejo navzgor in navzven, prvtako prsnica. Vse to omogoči, da se pljuča razširijo. Pri ekspiriju se trebušna prepona sprosti, tudi rebra in prsnica se vrnejo v sproščen položaj, pravtako trebušni organi (Ivanuša, Železnik, 2008, str. 186-187). Glede na starost človeka se spreminjajo tudi normalne vrednosti dihanja. In sicer:

novorojenček vdihne 30 do 60 krat v minuti, dveletni otrok vdihne 20 do 30 krat v minuti, otrok do 6 let vdihne 18 do 26 krat v minuti, mladostnik vdihne 16 do 18 krat v minuti, odrasli povprečno 12 do 18 krat v minuti (Ivanuša, Železnik, 2008, str. 186-187).

Na dihanje pozitivno vpliva tudi terapevtsko jahanje. Izboljša potek bolezni, ki prizadanejo dihala.

Konj s svojimi tresljaji med hojo in ritmom hoje prenaša ritem dihanja na človeka, ki ga jaha. Tako jezdec ujame njegov ritem dihanja in diha skupaj z njim. Na tak način jezdec poglobi dihanje. Največji vpliv se vidi pri ljudeh, ki imajo cerebralno paralizo. Kajti ti ljudje dihajo zelo plitvo in površno. Jezdecem, ki imajo ponavljajoče bronhitise, se potek bronhitisa olajša. Tudi tisti, ki imajo astme se jim stanje po rednih hipoterapijah izboljša.

Zaradi bolj globokega dihanja in tudi zaradi ritmičnega gibanja na konju se sekret, ki se nabira v spodnjem delu pljuč zmehča in tako pacienti po 15. minutah hipoterapije začnejo kašljati in to izločijo.


29

Hranjenje in pitje Hranjenje in pitje je življnjska aktivnost, ki je nujno potrebna za preživetje. Gre za sprejemanje hrane oziroma hranilnih snovi in tekočin. Sposobnost zadovoljevanja potreb po hrani in tekočini se v življenju spreminja. Otrok je sprva popolnoma odvisen od odraslih, z rastjo in razvojem pa se aktivnost razvija, dokler človek ne zadovoljuje aktivno svojih potreb po hrani in pijači. Seveda, če se otrok normalno razvija in je zdrav. S starostjo zmožnost samooskrbe zopet pojenjuje in človek ponovno postaja odvisem od pomoči (Pajnkihar, 1999, str. 61). Na prehranjevanje in pitje jahanje ne vpliva direktno. Posredno pa vpliva zaradi izboljšanega gibanja na lažje prehranjevanje in pitje. Izločanje, odvajanje Odvajanje in izločanje je življenjska aktivnost, ki omogoča odstranitev produktov prebave in je v tesni povezavi s prehranjevanjem. Nanaša se predvsem na mikcijo in defekacijo. Defekacija je tesno povezana s posameznikovo prehrano. Pri tem so pomembni: uživanje vlaknin, količina zaužite hrane in razporeditev obrokov hrane (Pajnkihar, 1999, str. 69). Na izločanje in odvajanje vpliva jahanje konj. Z gibanjem trupa jezdeca, preko konjskega hrbta, med hojo se pospeši delovanje črevesja.

Motiliteta črevesja se s pomočjo jahanja normalizira. To je predvsem vidno pri pacientih z multiplo sklerozo. Zaradi gibanja trebušnih mišic in medenice se gibanje črevesja pospeši.

Posredno vpliva na izločanje in odvajanje tudi za 1 stopinjo Celzija toplejši konj od človeka. Gibanje in ustrezna lega Gibanje in premikanje sta osnovni lastnosti živih organizmov. Gre za krčenje in iztegovanje mišic oziroma mišičnih skupin, tako da se človek lahko giblje v okolju, to pa je odvisno od usklajene funkcije lokomotornega aparata. Gre za osnovno življenjsko aktivnost, ki omogoča človeku zadovoljevanje tudi drugih življenjskih aktivnosti (Pajnkihar, 1999, str.77). Za pravilno gibanje je potrebno skladno delovanje skeletnega, mišičnega in živčnega sistema. Okostje je osnovno ogrodje človeškega telesa in z mišičnim sistemom določa telesno konstrukcijo. Mišice so vezane na skelet in omogočajo gibanje. Pri premikanju se oblika mišic spreminja. Mišične skupine zagotavljajo stabilnost in oporo človeku, kadar stoji ali sedi. Živčni sistem uravnava gibanje in položaj telesa. Center za hoteno gibanje je v možganski skorji (Ivanuša, Železnik, 2008, str. 341). Terapevtsko jahanje zelo ugodno vpliva na gibanje, Saj se telo jezdeca razgiba v vseh fizioloških postavah telesa. Pri gibanju in pri sedenju na konju je večina sklepov v fiziološki srednji postavi. Mišice niso izpostavljene trajni kontrakciji. Primerno situaciji se trup prilagaja


30

na konju in je trden, ekstreminitete pa so bolj premakljive s majhnim delovanjem na konja. V hodu oz. koraku konja se čuti kako konj pod jezdecem koraka. Korak konja se prenaša na hrbet jezdeca in ima podobno gibanje kot korakanje človeka. Tako lahko konj na človeka, ki ni sposoben hoditi, prenaša svojo hojo (Dietze, 1993). Ob gibanju konja in tudi zaradi višje temperature konja se mišični tonus sprosti, saj višja temperatura sprošča spazme in podaljša mišice. Vse troje je povezano: višja telesna temperatura konja, izboljšanje gibanja posameznika in sproščanje spazmov. Hrbtenica je najbolj mobilna na hrbtu konja. Konj povzroča tri reakcije jezdeca:

vzravnalno reakcijo, protektivno reakcijo in ravnotežno reakcijo.

Pri jahanju jezdec poskuša svoje težišče postaviti v navpično lego s konjem. To pa je mogoče le z koordiniranim balansiranjem, ki ga sestavlja izgubljanje, iskanje in zadrževanje ravnotežja (Šilak, 1997, str. 86). Spanje in počitek Z aktivnostjo spanja in počitka človek zadovoljuje potrebe po optimalni psihofizični sprostitvi in si nabira moči za telesno in umsko delo. V življenju se od rojstva do starosti menjujejo različna obdobja. Tako otrok potrebuje veliko spanja in počitka, ki se postopno zmanjšuje. V odraslem obdobju potrebuje človek 7 ur spanja in počitka, v starosti pa se potreba po spanju zmanjšuje, veča pa se potreba po počitku (Pajnkihar, 1999, str. 84). Terapevtsko vpliva na spanje in počutje tudi jahanje konj. Nihanje konja lahko človeka uspava. Jahanje naj bi imelo enak vpliv na človeka kot druge vrste športa. Nekatere osebe utrudi, nekatere osebe pa napolni z energijo. Oblačenje in slačenje Ta življenjska aktivnost ščiti telo pred vplivi okolja, pomaga pri vzdrževanju telesne temperature in higiene kože, izraža pa tudi estetsko in kulturno naravnanost človeka (Pajnkihar, 1999, str. 89). Tudi v tej aktivnosti se vključuje terapevtski vpliv jahanja na posameznika Vendar na to življenjsko aktivnost vpliva le posredno tako, da izboljša gibljivost, in se s tem lažje posamezniki sami oblačijo in slačijo.


31

Vzdrževanje normalne telesne temperature Normalna telesna temperatura je osnova za zagotavljanje optimalne človekove psihične in fizične aktivnosti ter za njegovo dobro počutje. Pomembno je tudi, da človek pozna vplive iz okolja in se ustrezno zaščiti. Ta aktivnost je povezana z aktivnostjo oblačenja in slačenja (Pajnkihar, 1999, str. 92). Telesna temperatura je izmerjeno toplotno stanje organizma. Telesna tkiva in celice lahko delujejo normalno le v ustreznem toplotnem okolju. Telesna temperatura se ustvarja z metabolično in mišično aktivnostjo. Hipotalamus vzdržuje telesno temperaturo s plus – minus 0,6 stopinj C odstopanja od normalne telesne temperature 37 stopinj C. Nihanja telesne temperature uravnavajo fiziološki in vedenjski mehanizmi (npr. vazodilatacija, vazokonstrikcija, znojenje, izžarevanje, izhlapevanje, prevajanje, izogibanje vročini in mrazu) (Ivanuša, Železnik, 2008, str. 173). Terapevtsko jahanje vpliva na vzdrževanje telesne temperature, saj ima konj višjo telesno temperaturo, kar vpliva na človeško telesno temperaturo. Pozimi greje, poleti pa je jezdecu vroče. Osebna higiena in urejenost Zadovoljevanje osebne higiene in urejenosti je pogoj za ohranitev zdravja in ugodnega počutja. S to aktivnostjo zadovoljuje človek svoje estetske potrebe in potrebe po ustvarjalnosti. Pomaga tudi preprečevati infekcije (Pajnkihar, 1999, str. 99). Na to življenjsko aktivnost vpliva posredno le boljše gibanje. Izogibanje nevarnostim v okolju Bistvo te aktivnosti je, da nevarnost prepoznamo in se nanjo ustrezno odzivamo tako, da nam bo v okolju uspelo preprečiti, zmanjšati ali vsaj omiliti neugoden vpliv na zdravje (Pajnkihar, 1999, str.103). Tudi na to aktivnost vpliva terapevtsko jahanje. In sicer pozitivno. Jahanje človeku izboljša ravnotežje. Na konju vsak človek ve kje je levo in kje desno ter kje je spodaj in kje zgoraj. Pa čeprav ima težave z zaznavanjem in drugače tega ne ve.

Za varnost pri jahanju skrbita vodič konja in terapevt. Skrbita za to, da je konj pripravljen za jahanje, da ima pravilno opremo in da otrok oz. druga oseba, ki jaha konja ne pade dol iz njega.

Komuniciranje, izražanje čustev Komuniciranje pri človeku zadovoljuje potrebe po izmenjavi informacij, znanj, izkušenj,


32

potreb, in je tesno povezana z učenjem (Pajnkihar, 1999, str. 109).

Komunikacija je medsebojno vplivanje dveh ali več oseb. Izmenjujejo se sporočila med pošiljateljem in sprejemnikom (Ivanuša, Železnik, 2008, str. 41) Poznamo besedno in nebesedno komunikacijo.

Besedna komunikacija zajema govorjeno besedo in napisano besedo. Z nebesedno komunikacijo pa izražamo sporočilo z vedenjem in z govorico telesa, to je držo, položajem telesa, kretnjami, pogledom, izrazom obraza in gibi (Ivanuša, Železnik, 2008, str. 41). Na to aktivnost vpliva jahanje zelo dobro. Vsi redni jahači navežejo najprej stik s konjem, nato tudi s soljudmi.

Da jahač obvlada to mogočno žival z jahanjem, mu daje občutek moči. Boljše se počuti, zviša samozavest in izboljša samopodobo. Postanejo »drugačni«, bolj odprti do drugih in bolj prijazni.

Nekateri starši prizadetih otrok so celo mnenja, da so zaradi hipoterapij njihovi otroci spregovorili, če prej niso govorili. Vendar so terapevti mnenja, da je to skupek okoliščin vseh terapij, ki se izvajajo pri otroku in pogovarjanja z njimi ob izvajanju hipoterapij. Izražanje verskih čustev Izražanje verskih čustev je tesno povezano s komunikacijo. Pri človeku se ta aktivnost oblikuje med odraščanjem (Pajnkihar, 1999, str. 112). Na izražanje verskih čustev jahanje nima vpliva. Koristno delo Delo omogoča človeku pridobivanje sredstev za življenje. Delo utrjuje in krepi pshofizične lastnosti človeka, podpira zdravljenje, je sredstvo komuniciranja in navezovanja stikov ter življenja v delovni skupnosti (Pajnkihar, 1999, str. 114). Na koristno delo vpliva terapevtsko jahanje, kajti jahač naveže stik s konjem že v hlevu. Tako da, če je mogoče, pomaga pri osedlanju konja in ostali pripravi konja na jahanje. Razvedrilo in rekreacija Razvedrilo in rekreacija sta aktivnosti, ki omogočata, da se človek sprošča, vzdržuje ustrezno psihofizično kondicijo in si nabira novih moči za delo in življenje (Pajnkihar, 1999, str. 114). Tudi na to aktivnost vpliva terapevtsko jahanje konj. Zaradi jahanja postane otrok bolj gibljiv in »srečen«. Zato se bolj igra, in s tem se tudi bolje razvija.


33

Učenje, pridobivanje znanja o razvoju in zdravju Jahanje ne vpliva na inteligenco osebe. Vendar je dokazano da postanejo ljudje bolj pozorni na dogajanje v okolici. Čutila ljudi, ki delajo redno s konji se »odprejo«, izostrijo. Tudi na cesti so vozniki bolj pozorni od drugih ljudi, ki niso v stiku s konji. Vidijo stvari, ki jih drugi ne vidijo.


34

7 PRIMER OTROKA, KATEREMU STANJE SE JE IZBOLJŠALO PO REDNI HIPOTERAPIJI

Deklica N.Š. je bila rojena v 28. tednu nosečnosti, leta 1998. Takoj po porodu je bila premeščena v enoto za intenzivno terapijo zaradi dihalne stiske. Pri deklici je bila potrebna intubacija z ventilacijo. UZ glave je že tedaj pokazal obojestranske periventrikularne spremembe frontalno in okcipitalno, desno slabše.

Posledično je prišlo do cerebralne paralize, spastične tetrapareze. Prisotna je 4. stopnja gibalne oviranosti, strabizem, slaba kontrola ust, motnja govora. Ima alergični rhinitis in konjuktivitis ter astmo.

V začetku je pri rednih obravnavah deklica vedno jokala. Dekličinega aktivnega sodelovanja ni bilo. Začela je hoditi na hipoterapije. Sama zaradi močne centralne hipoterapije ni mogla sedeti na konju, tako da je za njo vedno sedel terapevt. Prvih 5 hipoterapij je jokala zaradi bolečin v kolkih, kasneje so se bolečine umirile. Njen položaj telesa je bil v stalni fleksiji. Ni imela niti vzravnalnih niti ravnotežnih reakcij, ni si upala pogledati ne levo ne desno. Imela je izreden strah pred vsemi živalmi.

Hipoterapija je bila za deklico bistveno manj stresna kot ostale terapije, žival-konj je zanjo predstavljal nekaj zanimivega in novega. Hipoterapije kljub začetnemu strahu ni odklanjala. Poleg hipoterapije, ki se izvaja redno 1x tedensko tri leta, je obravnavana tudi nevrofizioterapevtsko. Rezultat redne hipoterapije je viden v:

izboljšanju gibljivosti kolkov obojestransko (povečali sta se abdukcija in zunanja rotacija),

izboljšanih vzravnalnih in ravnotežnih reakcijah (kontrola sedenja), spremenjeni propriocepciji telesa (telesna shema), izboljšani kontroli zgornjih ekstremitet, kontrola ust je po jahanju vidno boljša (manj slinjenja), izgubi strahu pred konjem oz. Živaljo, ter posledično večji sproščenosti pri gibanju na konju.

Danes konja poboža in komaj čaka, da pride na jahanje. Sedi sama, kadar je njen “dober dan”. Na konju se obrača s trupom levo in desno, gleda na obe strani, se smeji, zabava, tako da včasih celo otežuje delo terapevtu.

Deklica in konj sta se v gibanju začela uspešno dopolnjevati. Počasi izgublja strah pred gibanjem, kar se je pokazalo tudi pri prehajanju na zahtevnejše položaje pri izvajanju fizioterapije. Postopno je začela gibanje funkcionalno uporabljati tudi v vsakodnevnih aktivnostih in šoli. Še vedno potrebuje pomoč pri hranjenju, vendar posamezne koščke hrane že samostojno prinese v usta. Pribor uporablja z vodenjem. Izboljšala se je kontrola


35

posameznih telesnih segmentov. Gibalni vzorci so pri izvajanju aktivnosti še vedno izrazito patološki, vendar že toliko korigirani, da omogočajo samostojno funkcionalnost. Na osnovi dekličinega napredka se predvideva, da bo dolgoročno dosegla:

primerne vzravnalne in ravnotežne reakcije, nadzorovano kontrolo medenice in trupa (primerno sedenje), primerno kontrolo ramenskega obroča, ki omogoča sprostitev rok za zahtevnejšo

funkcijo, samostojno hranjenje, primerno samokontrolo gibanja, samostojno vožnjo z električnim invalidskim vozičkom, kar ji bo omogočilo

osamosvojitev, raziskovanje in hitrejši osebnostni razvoj (Zadnikar, 2007, str. 72-74).

Rezultati rednega jahanja pri drugih posameznikih Z rednim jahanjem dosežemo:

pri spastikih: preko ritmičnih gibalnih impulzov z regulacijo tonusa dosežemo optimalni izhodiščni položaj in korekcijo gibanja,

pri hipotoniji preko uravnoteženega seda vplivamo na koordinacijo trupa, pri ataksiji in atetozi gibanje konja stimulira stabilnost trupa, pri slabih držah pa preko konjskega gibanja dosežemo aktivacijo trupa in vzravnano

držo.

Tako na motnje zaznavanja (senzomotorične motnje) pozitivno vplivamo s hipoterapijo, v pomenu preprečevanja nadaljnega razvoja motnje (Šilak, 1997, str. 89).


36

8 RAZISKAVA

8.1 Namen Namen diplomskega dela je izboljšati kvaliteto življenja gibalno oviranih posameznikov in ugotoviti, če terapija s konji pomaga k boljšemu zdravju. Predstaviti želimo terapevtsko jahanje, vrste jahanja in učinke jahanja na gibalno ovirane posameznike ter nekatere gibalne motnje otrok in mladostnikov in vplive jahanja na osnovne življenjske aktivnosti.

8.2 Cilji ugotoviti vplive terapevtskega jahanja na počutje gibalno oviranih posameznikov, ugotoviti ali se je stanje gibljivosti telesa posameznika izboljšalo, ugotoviti ali so posamezniki vzpostavili čustveni stik s konjem.

8.3 Hipoteze Hipoteza 1 Terapevtsko jahanje pozitivno vpliva na počutje in zdravje posameznikov. Hipoteza 2 Pri večini posameznikov se je gibljivost telesa izboljšala. Hipoteza 3 Večina posameznikov je vzpostavila čustveni stik s konjem. 8.4 Metode dela Za izdelavo diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela, pri kateri nam je bila v pomoč domača in tuja literatura. Raziskavo smo izvedli s pomočjo anonimnega vprašalnika, ki je vseboval 16 vprašanj odprtega in zaprtega tipa, na katera so ankentiranci odgovarjali. Raziskovalni vzorec je vseboval 50 otrok in mladostnikov, starih od 6-20 let, ki obiskujejo eno od vrst terapije s konji. Vrnjenih je bilo 39. Sodelovali so notranji posamezniki, ki tam stanujejo in zunanje osebe. 25 anketnih vprašalnikov so izpolnili mladostniki sami, ostale (14) pa starši otrok, ki so redno obiskovali jahanje. Večji del posameznikov hodi na terapevtsko jahanje enkrat na teden, ostali pa enkrat na 14 dni. Anketni vprašalnik je vseboval 16 vprašanj.


37

Od tega 15 vprašanj zaprtega tipa in 1 vprašanje odprtega tipa. Dobljene rezultate smo prikazali v obliki grafov.


38

9 REZULTATI

Graf 1: Spol

SPOL

ženske44%

moški56%

V raziskavi je sodelovalo 56% (22) anketirancev moškega spola in 44% (17) ženskega spola.

Graf 2: Starost

STAROST

16 do 2048%

11 do 1526%

6 do 1026%

Večina anketirancev in sicer 48% (19) je bilo starih od 16 do 20 let. 26% (10) je bilo starih 11-15 let in še enkrat 26% (10) starih od 6-10 let.


39

Graf 3: Vrste bolezni

VRSTE BOLEZNI

posledica bolezni

11%

posledica poškodbe

11%

prirojeno napako v gibalih78%

78% (28) anketirancev, ki so sodelovali imajo prirojeno napako v gibalih, 11% (4) jih ima pridobljeno motnjo kot posledico bolezni in prav tako 11% (4) anketiranih ima prizadetost gibal kot posledico poškodbe.

Graf 4: Vrste terapije

VRSTE TERAPIJE športno rekreativno jahanje

15%

specialno pedagoško

jahanje0%

hipoterapija

85%

85% (33) anketiranih je izvajalo hipoterapijo, športno rekreativno jahanje je izvajalo 15% (6) anketirancev. Specialno pedagoško jahanje ni izvajala nobena oseba.


40

Graf 5: Izvajate še kakšno drugo vrsto terapij?

DRUGA VRSTA TERAPIJ

ne5%

da95%

Največ anketirancev 95% (37), je imelo še več terapij, nekatere osebe le po eno dodatno terapijo poleg jahanja, nekateri pa po več terapij. Le 5% (2) ankentirancev niso hodili na nobeno dodatno terapijo.

Graf 6: Druge terapije

DRUGE TERAPIJE

logoped12%

plesno gibalna th.9%

nevrofizioth.7%

hidroth.7%

drugo4%

nobene3%

delovna th.25%

fizioterapija33%


41

Poleg hipoterapij in športno rekreativnega jahanja so ankentiranci obiskovali še naslednje vrste terapij: fizioterapijo 33% (25), delovno terapijo: 25% (19), logopeda: 12% (9), plesno gibalno terapijo: 9% (7), nevrofizioterapijo: 7% (5), plavanje ali hidroterapijo:7% (5), pod drugo (4%) spadajo: specialni pedagog (1), joga (1), refleksoterapija(1), nobene: 3% (2).

Graf 7: Trajanje rednega obiskovanja terapij s konjem

TRAJANJE TERAPIJ S KONJEM

več kot eno leto

50%od pol leta do eno leto

43%

manj kot pol leta

7%

Polovica anketiranih je terapije s konjem obiskovalo več kot eno leto, 43% (16) od pol do enega leta in 7% (3) anketirancev manj kot pol leta.

Graf: 8 Veselje do jahanja

VESELJE DO JAHANJA

ne3%

da97%

Skoraj vsi (97%) so odgovorili, da zelo radi prihajajo na jahanje. Le ena oseba je rekla, da ne.


42

univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene vede · 2017. 10. 26. · 2 zgodovina jahanja konjev...

Documents