univerza na primorskem … · knjiga rimskega gurmana in kuharja marka gavija apicija vsebuje vrsto...
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
KSENJA SULIČ
RIMSKI VRT IN UPORABA ZELIŠČ V MEDICINI IN PREHRANI STARIH RIMLJANOV
MAGISTRSKO DELO
Koper, 2015
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
KSENJA SULIČ
Rimski vrt in uporaba zelišč v medicini in prehrani starih Rimljanov
Magistrsko delo
Študijski program: Zgodovina
Mentorica: izr. prof. dr. Irena Lazar
Koper, 2015
Pri vsakem delu je najpomembnejši začetek.
Platon
Povzetek
Rimski vrt in uporaba zelišč v medicini in prehrani starih Rimljanov
Namen pričujočega dela je predstaviti zelišča in njihovo uporabo v rimski medicini in
prehrani. Zelišča so že od nekdaj nepogrešljiv del vsakdanjega življenja prebivalcev
sredozemskega prostora.
Znanja in izkušnje o njihovi uporabi so se med deželami prepletala preko trgovskih
stikov, zdravnikov in popotnikov. V rimski kulinariki in medicini so zelišča praktično
nepogrešljiva. Prav zato je bil rimski zeliščni vrt prepreden s številnimi aromatičnimi
zelišči, kot so: timijan, majaron, rožmarin, bazilika, koper, koriander, peteršilj, sivka,
lovor, česen, čebula, drobnjak, koromač, meta, melisa, kamilica itd. Tudi kuharska
knjiga rimskega gurmana in kuharja Marka Gavija Apicija vsebuje vrsto receptov, v
katerih so uporabljena zelišča. Največ zaslug za uporabo le-teh v rimski medicini pa
imajo zdravniki, ki so zdravilne učinke rastlin opisovali v svojih priročnikih. Med
najbolj znane zdravnike sodijo Galen, Dioskurid, Soran itd. Informacije o uporabni
vrednosti zelišč nam zagotovo na enem mestu ponuja tudi delo Naravoslovje pisca
Plinija starejšega, v katerem so združeni opisi vseh tedaj poznanih rastlin. Znanje o
uporabi zelišč se je ohranilo tudi srednjem veku in še danes predstavlja del kulturne
dediščine.
Naloga v zadnjem poglavju poskuša prikazati način, kako vsem, ki se zanimajo za
rimsko preteklost in zgodovino, predstaviti uporabnost zelišč v antični kulinariki in
medicini. Lep in najbližji primer za tako predstavitev predstavlja arheološki park v
Simonovem zalivu, kjer ležijo ostanki nekdanje rimske vile Maritime.
Ključne besede: zelišča, zeliščni vrt, Rimljani, medicina, kulinarika, arheološki park
Simonov zaliv, kulturna dediščina.
Summary
Roman garden and use of herbs in ancient Roman medicine and culinary
The purpose of this work is to present herbs and their use in Roman medicine and
culinary. Herbs have always been an indispensable part of everyday life of the
inhabitants of the Mediterranean area.
Knowledge and experience of their use are intertwined in the countries through trade
contacts, physicians, and travellers. In Roman cuisine and medicine,herbs are practically
indispensable. Ancient Roman herb garden was riddled with numerous aromatic herbs
such as: thyme, marjoram, rosemary, basil, coriander, parsley, lavender, bay leaves,
garlic, onions, chives, fennel, mint, lemon balm, chamomile, etc. Even the Roman
cookbook gourmet chef Marcus Gavius Apicius contains a series of recipes where herbs
are used. The most merit for using of herbs in Roman medicine, have doctors who were
describing healing features of plants in their manuals. The most famous doctors of
antiquity are Galen, Dioskuridus, Soranus, etc. Lots of information on useful herbs,
Pliny the Elder describes in his work Natural History. Knowledge about the use of herbs
has been preserved since the middle Ages. Today it forms a part of the cultural heritage
of everyday life.
The final chapter attempts to show the way how to all who are interested in Roman
history present the usefulness of herbs in ancient cuisine and medicine. Nice and nearby
example of such presentation presents the Archaeological park in Simonov zaliv, with
the remains of the Roman villa Maritima.
Keywords: herbs, herb garden, Romans, medicine, cuisine, archaeological park
Simonov zaliv, cultural heritage.
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent/-ka KSENJA SULIČ , z vpisno številko 92102048
vpisan/-a na študijski program študijski program 2. stopnje Zgodovina,
rojen/-a 8.10.1988 v kraju Šempeter pri Gorici, sem avtor/-ica
(ustrezno označi)
¨ zaključnega seminarskega dela
¨ diplomskega dela
¨ magistrskega dela
¨ doktorske disertacije
z naslovom:
RIMSKI VRT IN UPORABA ZELIŠČ V MEDICINI IN PREHRANI STARIH RIMLJANOV.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,
navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti
prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po
zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo
delo in za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je
elektronska oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/ice:______________________
KAZALO VSEBINE
1. UVOD .......................................................................................................................... 10
1.1 Opredelitev problema in utemeljitev izbora teme ..................................................... 10
1.2 Namen naloge ............................................................................................................ 11
1.3 Izbor literature ........................................................................................................... 11
1.4 Cilji naloge ................................................................................................................ 13
1.5 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................. 13
1.6 Omejitve raziskave .................................................................................................... 14
1.7 Metodologija raziskovanja ........................................................................................ 14
2. SREDOZEMSKI PROSTOR IN VRTOVI ................................................................. 15
3. RIMSKI VRTOVI – RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI ................................................... 16
3.1 Vpliv bližnjega vzhoda .............................................................................................. 16
3.2 Vpliv Egipta ............................................................................................................... 18
3.3 Vpliv Grčije ............................................................................................................... 19
3.4 Vrste, tipi in oblike rimskih vrtov ............................................................................. 20
4. RIMSKI ZELIŠČNI VRT ........................................................................................... 26
5. RIMSKO ZNANJE O ZELIŠČIH ............................................................................... 27
6. VRSTE RIMSKIH ZELIŠČ ........................................................................................ 29
7. ZDRAVNIKI IN UPORABA ZELIŠČ V MEDICINI ............................................... 30
8. ZDRAVILNA ZELIŠČA ............................................................................................ 33
8.1 Pelin (Artemisia Absinthium) .................................................................................... 34
8.2 Kamilica (Chamaemelum Nobile) ............................................................................. 35
8.3 Melisa (Melissa Officinalis) ...................................................................................... 36
8.4 Ožep (Hysoppus Officinalis) ..................................................................................... 37
8.5 Žajbelj (Salvia Officinalis) ........................................................................................ 38
8.6 Slez (Alcea Rosea)..................................................................................................... 39
8.7 Šetraj (Saturea Hortensis) ......................................................................................... 40
8.8 Jesenjak (Origanum Dictamnus) ............................................................................... 41
8.9 Ognjič (Calendula) .................................................................................................... 42
8.10 Pehtran (Artemisia Dracunculus) ............................................................................ 43
8.11 Asant (Ferula assa–Foetida) .................................................................................... 44
8.12 Angelika (Angelica Archangelica) .......................................................................... 45
8.13 Detelja (Melilotus Officinalis)................................................................................. 46
8.14 Cikorija (Cichorium Intybus) .................................................................................. 47
8.15 Oman (Inula Helenium) ........................................................................................... 48
8.16 Mak (Papaver Somniferum) .................................................................................... 49
9. UPORABA ZELIŠČ IN ZAČIMB V RIMSKI KULINARIKI ................................. 50
10. KUHINJSKA ZELIŠČA ........................................................................................... 52
10.1 Česen (Allium Satium) ............................................................................................ 52
10.2 Janež (Pimpinella Anisum) ...................................................................................... 53
10.3 Koper (Anethum Graveolens) ................................................................................. 55
10.4 Zelena (Apium Graveolens) .................................................................................... 56
10.5 Kumina (Carum Carvi) ............................................................................................ 57
10.6 Čebula (Allium Cepa) .............................................................................................. 58
10.7 Koriander (Coriandrum Satium) .............................................................................. 59
10.8 Koromač (Myrrhis Odorata) .................................................................................... 60
10.9 Luštrek (Olusatrum Smyrnium) .............................................................................. 61
10.10 Meta (Marrubium Vulgare) ................................................................................... 62
10.11 Bazilika (Ocimum Basilicum) ............................................................................... 63
10.12 Peteršilj (Petroselinum Crisom) ............................................................................ 64
10.13 Timijan (Thymus Vulgaris) .................................................................................. 64
10.14 Majaron (Origarum Majarona) .............................................................................. 65
10.15 Gorčica (Sinapis Alba) .......................................................................................... 65
10.16. Rožmarin (Rosmarinus Officinalis)...................................................................... 67
10.17 Por (Allium Porrum) .............................................................................................. 68
10.18 Lovor (Laurus Nobilis) .......................................................................................... 68
10.19 Rutica (Ruta Graveolens) .................................................................................... 70
10.20 Brin (Juniperus Communis) .................................................................................. 71
10.21 Sivka (Lavandula Officinalis) ............................................................................... 73
11. RIMSKO ZNANJE O ZELIŠČIH V SREDNJEM VEKU ...................................... 74
12. RIMSKI ZELIŠČNI VRT KOT KULTURNA DEDIŠČINA ................................... 75
12.1 Rimska vila maritima v Simonovem zalivu ............................................................ 76
12.2 Zakaj zeliščni vrt v Simonovem zalivu?.................................................................. 78
12.3 Izbor zelišč ............................................................................................................... 79
12.4 Podoba zeliščnega vrta in njegova predstavitev, program in koncept ..................... 79
13. ZAKLJUČEK ............................................................................................................ 89
14. VIRI IN LITERATURA ............................................................................................ 93
15. GRAFIČNE PRILOGE ............................................................................................ 98
15.1. Slike ........................................................................................................................ 98
10
1. UVOD
Ko govorimo o Rimljanih in rimskem imperiju najprej pomislimo na velika imena
rimskih cesarjev, filozofov in poetov, na neustrašno rimsko vojsko, rimske bogove in
rimsko arhitekturo. Vendar rimska civilizacija predstavlja več kot le zgoraj našteto. Ko
je leta 79 našega štetja izbruhnil vulkan Vezuv in pod seboj pokopal dve mogočni
rimski mesti, nam je po njunem ponovnem odkritju omogočil vpogled v nekatere še
nepoznane in neraziskane plati rimskega vsakdanjega življenja. Rimska civilizacija je
svoje sledi pustila po celotnem Sredozemlju, segla na področje male Azije in se na
severu dotaknila Britanskega otočja. Tako velik imperij je med seboj združeval različne
kulture, šege in navade, ki so se med seboj prepletale. Prav zaradi tega in zanimanja za
rimski vsakdan je nastala ideja za pričujoče delo. Obdobje rimske antike, katerega
vedenje in znanje je močno vplivalo na nadaljnji razvoj evropske civilizacije, je za seboj
pustilo, med drugim, tudi kopico znanja o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabi v
medicini in kulinariki.
1.1 Opredelitev problema in utemeljitev izbora teme
Zavest o uporabnosti rastlin v zdravilne in prehranjevalne namene je v ljudeh sicer
prisotna že tisočletja, vendar so se izkušnje o zdravilnem učinkovanju rastlin in njihovi
uporabi v zdravilstvu in kulinariki skozi čas spreminjale. Tudi za razvoj rimskega
zeliščarstva so bili zaslužni grški zdravniki, ki so znanje z Bližnjega vzhoda prinesli na
zahod, zaradi česar je pogostost zelišč na rimskih vrtovih, v kulinariki in medicini
narasla. Zelišča so tako postala nepogrešljiv del rimskega vsakdana. Velike zasluge za
ohranitev številnih receptov in nasvetov o uporabi zelišč imajo predvsem nekateri
antični pisci, ki so vedenje in znanje o zeliščih zapisali v svojih delih. Na podlagi
njihovih del lahko sestavimo jasno sliko o tem, kako zelo je uporaba zelišč v medicini
in kulinariki starega Rima pustila svoj pečat v skoraj vseh kuhinjah zahodnega sveta in
seveda v medicini vse do danes. Zavedati se moramo, da zeliščarstvo sestavlja
pomemben del zgodovine, antropologije, botanike in medicine vsakdanjega življenja in
prav zato je pomembno, da se ga približa ljudem, ki jih to zanima. Zgodovina kot veda
danes ne pomeni več samo odkrivanje resnic, temveč lahko preko sodobnih tehnik in
načinov prezentacij oživi način preteklega življenja naših prednikov. Prav zato je
11
osrednja raziskovalna tema dela namenjena predstavitvi rimskega zeliščnega vrta in
uporabi zelišč, ki so bila v antičnem času nepogrešljiv del vsakdanjega življenja.
1.2 Namen naloge
Uporaba zelišč je bila v starem Rimu prisotna v medicini in še veliko bolj v prehrani.
Vedenje o zdravilni uporabi zelišč se je v rimskem imperiju dodatno razširilo prav s
tesnimi stiki, ki so jih Rimljani imeli z vzhodom. Od tam so v sredozemski prostor
prihajala aromatična zelišča in začimbe. Trgovina z zelišči je bila na tem prostoru
zagotovo zelo pomembna, saj so v širši sredozemski prostor prihajale rastline, ki tu prej
niso bile znane ali pa niso uspevale. Na vzhod so izvažali rastline, ki so bile v
Sredozemlju posebej pomembne zlasti v kulinariki, šele pozneje tudi v medicini.
Rimljani so imeli v svojih domus odprte atrije s peristili, katerih del je bil namenjen tudi
gojenju začimb in zelišč. Takšne oblike vrtov so povzeli po Grkih. Pripadniki višjih
slojev so imeli izven mest podeželske hiše z velikimi in bogatimi vrtovi. Velik del vrtov
je bil namenjen pridelovanju sadja, zelenjave, vinske trte in gojenju zelišč ter začimb,
manjši del pa je bil namenjen uživanju prostega časa prebivalcev hiše.
Namen magistrskega dela je v prvi vrsti podrobneje obravnavati rimski zeliščni vrt in
prikazati njegovo uporabnost v medicini in prehrani starih Rimljanov. Nato pa želimo
na podlagi teoretičnega dela, kjer so zbrane informacije o razvoju rimskih vrtov in
uporabi zelišč, to prenesti v uporabno praktičen del na konkretnem primeru. V tem delu
poskušamo prikazati način, kako vsem, ki se zanimajo za rimsko preteklost in
zgodovino, predstaviti uporabnost zelišč v antični kulinariki in medicini. Lep in najbližji
primer za tako predstavitev predstavlja arheološki park v Simonovem zalivu, kjer ležijo
ostanki nekdanje rimske vile maritime (villa maritima).To najdišče nam bo služilo kot
primer, kjer bomo zgoraj našteto poskusili tudi predstaviti javnosti.
1.3 Izbor literature
Zaključno delo se naslanja predvsem na nekatera dela oz. prevode antičnih avtorjev, kot
so Plinij, Heziod, Apicij, Dioskurid in Vitruvij, ki so s svojimi zapisi zagotovo
pripomogli k prepoznavnosti uporabe in vedenja o rastlinah. Zlasti Plinij starejši v
svojem delu Naravoslovje od 19. knjige do 26. knjige ponuja podroben opis rastlin, ki
12
so jih Rimljani gojili na svojih vrtovih in v parkih (Plinij 2009, 4). Delo vsebuje
informacije o botaniki, kmetijstvu, hortikulturi in medicini starega sveta, kakor ga je na
podlagi drugih virov in lastnih izkušenj doživel avtor sam. Omenjeno delo je leta 2009 v
slovenščino prevedel Matej Hriberšek, vendar prevod obsega le izbrana poglavja. Zato
se pri raziskavi naloga opira tudi na angleški prevod Natural History (1949), kjer so
Plinijeve knjige prevedene v celoti. Za razumevanje uporabe zelišč v medicini se naloga
osredinja na leta 70 napisan priročnik o zeliščih na zahodu z naslovom De materia
medica, katerega avtor je vojaški zdravnik Pedanij Dioskurid. V delu so bogati opisi več
kot 600 zdravilnih rastlin in njihova praktična uporaba, čas nabiranja in priprava
različnih zdravilnih napitkov in mazil. Omenjenim delom velja dodati angleški in
hrvaški prevod dela De re coquinaria ali O kuhanju (1989, 2006), kjer so na enem
mestu združeni recepti rimskega kuharja Marka Gavija Apicija. Slednji nam skozi
recepte prikaže uporabo zelišč v rimski kuhinji. Vezano na kulinariko in umetnost
kuhanja, omenimo tudi delo slovenskih arheologov in raziskovalcev, zlasti Ljudmile
Plesničar Gec (1996, 2003), ki je v svojih delih zbrala in uredila rimske recepte za
današnjo uporabo in predstavila predvsem tisti del rimske kuhinje, ki se nanaša na
slovenski prostor v času antike.
Deli Patricka Faasa (2005) z naslovom Ancient Roman Garden in Elisabeth Blair
MacDougal (1981) z naslovom Ancient Villa Roman Garden pa sta pomembni za
prikaz vplivov na nastanek zeliščnih vrtov in vrst, oblik in tipov le-teh poznamo pri
Rimljanih. Velja omeniti tudi delo z naslovom O arhitekturi slavnega rimskega
arhitekta Vitruvija (prevod iz l. 2009), ki skozi ostre arhitektove oči razloži marsikateri
pojem arhitekture in pripomore k pojasnitvi nekaterih oblik zeliščnih vrtov. Delo črpa
informacije tudi iz objavljenih člankov in poročil z arheoloških izkopavanj, ki nam
skozi opise najdenih predmetov in plasti omogočajo vpogled v še en aspekt življenja
Rimljanov. Tukaj je bistveno delo avtorjev, kot sta Marko Stokin in Katharina Zainer
(2011), ki se ukvarjata z raziskovanjem antičnih ostalin na slovenski obali in v
Simonovem zalivu.
13
1.4 Cilji naloge
Cilji magistrskega dela so naslednji:
· Opisati in zbrati najpomembnejše rastline, ki so jih Rimljani uporabljali in
gojili na svojih vrtovih bodisi v prehranjevalne namene ali za namene
zdravljenja.
· Skozi opis tipov, oblik in vrst vrtov, ki jih srečamo pri starih civilizacijah v
Sredozemskem prostoru natančno predstaviti razvoj in obliko rimskega
»zeliščnega» vrta.
· Na podlagi ohranjenih zapisov del antičnih avtorjev, zlasti Plinija starejšega
in Pedanija Dioskurida, prikazati uporabno vrednost zelišč v rimski
medicini.
· Na podlagi ohranjenih receptov znanega starorimskega kuharja Marka
Gavija Apicija predstaviti in prikazati uporabno vrednost zelišč v rimski
kulinariki.
· Na podlagi teoretičnega dela naloge praktično prikazati na primeru rimske
obmorske vile (villa maritima) v Simonovem zalivu, kako bi danes turistom
in vsem, ki obiščejo ostanke rimskih najdišč, predstavili gojenje in uporabo
zelišč v antiki.
1.5 Raziskovalna vprašanja
Vprašanja na katera bo magistrska naloga poskušala odgovoriti so:
Kje so Rimljani načrtovali in postavljali svoje vrtove?, Kakšna je bila podoba rimskega
zeliščnega vrta?, Katere rastline so Rimljani gojili v svojih vrtovih?, Kako bogato je
bilo znanje rimskih zdravnikov o medicini in uporabi zelišč v njej?, Katere rastline so
bile v praktični rabi najbolj razširjene in kakšni so recepti za pripravo zdravil?, Katera
zelišča je rimski kuhar najpogosteje uporabil v prehrani in zakaj?, Kako se kaže rimska
zapuščina znanja o zeliščih v srednjem veku?
Iz zgoraj naštetih raziskovalnih vprašanj izhajajo naslednje hipoteze magistrskega dela:
14
· Znanje o zeliščih in njihovemu gojenju in načinu uporabe v medicini in prehrani
ter oblikovanju vrtov so Rimljani prevzeli med trgovskimi stiki z civilizacijami
na Bližnjem vzhodu in širšem Sredozemlju.
· Uporaba zelišč je bila v medicini in kulinariki starih Rimljanov nenadomestljiva,
saj zelišča in njihov način uporabe praktično srečamo v zapisih številnih antičnih
virov.
· Nekateri recepti in znanje o uporabi zelišč iz rimske dobe so še danes
nepogrešljiv del kulturne dediščine Sredozemlja.
1.6 Omejitve raziskave
V magistrsko delo ne moremo zajeti vseh receptov in opisov rastlin, saj bi bil obseg
dela preobširen. Zato se naloga omejuje predvsem na sredozemski prostor in na tiste
rastline, ki so bile najpogosteje uporabljene v rimski kulinariki in medicini.
1.7 Metodologija raziskovanja
Pri nastajanju magistrske naloge bo uporabljena metoda kompilacije, kjer bo delo na
podlagi uporabe literature, izpiskov, citatov in navedb drugih avtorjev prikazalo najprej
zgodovinski okvir raziskovalnega problema. Skozi ta okvir bomo prikazali način
gojenja in uporabe zelišč pri Rimljanih. Skozi metodo deskripcije bo naloga na nivoju
opisovanja dejstev, odnosov, procesov z vzročnim razlaganjem opisala posamezne
pojme, ki so ključni za prikaz glavne teme dela. Tukaj imamo v mislih predvsem pojme
s področja arhitekture rimskih vrtov, rimska imenovanja posameznih pripravkov in
receptov iz zelišč ter izraze za tipe, oblike in vrste vrtov. S pomočjo komparativne
metodo bo naloga primerjala podobe, oblike in vrste rimskega zeliščnega vrta s
podobami, vrstami in oblikami grških, egipčanskih in drugih vrtov sredozemskih kultur
ter iskala vzporednice in razlike med njimi. Z induktivno-deduktivno metodo pa bo
naloga na podlagi sklepanj iz posameznih primerov razložila pomen in pogostost
uporabe posameznih rastlin v medicini in prehrani. Pri čemer bomo s pomočjo nasvetov
in receptov, ki jih navajajo rimski viri poskušali analizirati in prikazati uporabo zelišč
na omenjenih področjih. Uporabljeni bosta tudi analitična in sintetična metoda, zato bo
naloga razdeljena na posamezna poglavja, ki se bodo med seboj dopolnjevala in
nadgrajevala. V praktičnem delu bomo na primeru arheološkega parka v Simonovem
15
zalivu, kjer se nahajajo ostanki rimske obmorske vile poskušali prikazati in predstaviti
način, kako lahko rimsko preteklost in zgodovino danes predstavimo obiskovalcem
arheoloških najdišč in muzejev na prostem. Ta del pričujočega dela bo predstavljen kot
ideja za nadaljnji razvoj podobnih projektov, v katerih zgodovinska dejstva ne ostajajo
samo zapisana, ampak tudi prikazana. Poleg tega pa tovrstni projekt pomeni odlično
izhodišče za nadaljnje projekte, preko katerih lahko ohranjamo in prezentiramo kulturno
dediščino ter prispevamo k razvoju humanističnih ved v nadaljnjih letih.
2. SREDOZEMSKI PROSTOR IN VRTOVI
Francoski zgodovinar Fernand Braudel (Braudel 1991, 5) se je v svojem glavnem delu
spraševal: »Kaj je Sredozemlje?« In odgovor, ki nam ga ponuja, omogoča razumevanje
sredozemskega prostora kot celote. Braudel pravi, da je Sredozemlje morje raznolikosti
in nesložnosti. »Na obrežjih njegovega bazena so se ugnezdile živahne, dejavne in
pogosto nasprotujoče si sile« (Braudel 1991, 5). Sredozemlje je bilo in bo vselej pravi in
resnični most, ki skozi dolgo zgodovino povezuje več različnih svetov (Braudel 1991,
5). In res je, saj Sredozemlje predstavlja pomembno osišče, kjer se križajo pomorske,
kopenske in kulturne poti. S svojim milim podnebjem, za katerega so značilna dolga,
suha in vroča poletja, ter mile, deževne in kratke zime, že tisočletja omogoča pridelavo
in gojenje številnih vrst rastlin, začimb, sadja in zelenjave. Tega so se zavedali in znali
izkoristiti že stari Grki, Rimljani, Egipčani, Feničani, Asirci, Perzijci in druga ljudstva
naseljena ob obalah in zaledju Sredozemskega morja.
K razvoju vrtov in vrtnarstva v tem prostoru ni pripomoglo samo podnebje, temveč tudi
socialni in gospodarski dejavniki kot so: naseljevanje, širjenje trgovine, spodbujanje
poslovanja, prosti čas, skrb za zdravje in rekreacijo. Kakor pa opozarja Sempel v
svojem delu (Sempel 1929, 421), je bil najmočnejši dejavnik prav razvoj in napredek v
kmetijstvu in poljedelstvu. V deželah ob Sredozemskem morju in Bližnjem vzhodu svoj
porast že v 2. tisočletju pr. Kr. doživita intenzivno kmetijstvo in namakalno
poljedelstvo. Oba sta zahtevala veliko vloženega dela, a sta pripomogla k večji
proizvodnji izdelkov. Zlasti poljedelstvo s sistemom namakanja je omogočilo razvoj
vrtov v tem prostoru. Številni namakalni sistemi, ki so bili prepredeni po vrtovih, so
postali nepogrešljivi pri ohranjanju rodovitnih kmetijskih površin. Tako so okrasno
vrtnarstvo, zeliščni vrtovi, sadovnjaki, vinogradi in parki postali značilnost starodavnih
16
sredozemskih civilizacij, katerih znanje in vedenje se je širilo z vzhoda proti zahodu
(Bowe 2004, 2).
Vrt predstavlja skrbno načrtovan zunanji prostor, ki je zasajen z rastlinami. Ima
okrasno, uporabno, rekreacijsko in izobraževalno vrednost (SSKJ 2005, 1675). Tipičen
sredozemski vrt je razčlenjen na več delov, ki se med seboj dopolnjujejo in sestavljajo
bogat prostor, namenjen gojenju sadja in zelenjave, sproščanju in počitku. Velika večina
vrtov v Sredozemlju je običajno oblikovana tako, da vrt poteka od najvišje točke –
gričev, ki so bujno zasajeni z dišavnicami in borovci, proti najnižjim predelom, kjer
rastejo sadna drevesa in kjer so gredice posajene s tradicionalnimi sredozemskimi
zelišči in cvetjem (Bowe 2004, 3). Ob vsem tem se zdi, da se skozi tisočletja ni prav nič
spremenilo, saj vrtovi v tem prostoru ostajajo enaki.
3. RIMSKI VRTOVI – RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI
Rimski vrtovi, njihov koncept in način gojenja rastlin, so našli navdih v zgodnjih
vrtovih Bližnjega vzhoda, Egipta in Grčije (Bowe 2004, 4). Iz teh dežel so preko
trgovskih stikov, izobražencev, pesnikov, pisateljev in popotnikov prihajale ideje in
navdihi, ki so vplivali na razvojno podobo rimskega vrta skozi stoletja.
3.1 Vpliv bližnjega vzhoda
Vpliv Bližnjega vzhoda je posreden in pogosto prečiščen z vplivi vrtov Grkov in
Egipčanov. Kaže se skozi uporabo ozkih vodnih kanalov ali potokov, ki so krasili
vrtove starega Rima. Mnogo stoletij prej, so bili tovrstni potoki v uporabi tudi v
perzijskih vrtovih. Čeprav se uporaba vodnih kanalov v grških tradicionalnih vrtovih ni
najbolj prijela, je bilo vedenje o njih na območje današnjega Apeninskega polotoka,
preneseno prav preko Grkov (Bowe 2004, 5). V Babiloniji so bili vrtovi pri palačah in
bogatih zasebnih poslopjih kraji počitka. V njih so sadili senčnato drevje in grmovje in
po njih napeljevali odprte vodne kanale. Uporabo vodnih kanalov je na zahod prinesel
Aleksander Veliki, potem ko je leta 330 pr. Kr., ob prihodu v Perzijo naletel na številne
vrtove (Bowe 2004, 5). Nanj so poseben vtis naredili znameniti »Semiramidini viseči
vrtovi«, ki jih štejemo k sedmim svetovnim čudesom antike (Gérard Du Ry van Beest
Holle in drugi 1975, 1429). Kljub temu, da se o njih ni ohranilo veliko arheoloških
17
dokazov, so ti vrtovi opisani v številnih zgodovinskih delih prav po pripovedovanju
vojakov Aleksandra Velikega. Tako jih v svojih delih omenjajo antični pisci kot so:
Plinij Starejši, Strabon, Diodor Sicilski in drugi (Dalley 1993, 7)1. Morda jih je zgradil
Nebukadnezar za svojo ženo. Vrtovi so bili nekakšen umeten hrib, ki se je dvigal v
terasastih nadstropjih, na katerih so uspevali prekrasni vrtovi, okrašeni s tropskim
cvetjem, zelenjem in drevjem. Strop terasastega podzidja, kjer so se vrtovi nahajali, je
imel neprepustno plast iz ločja, asfalta, kamenja, opeke in tanke svinčene pločevine,
zgoraj pa je ležala globoka plast zemlje. Med izkopavanji je bil v samem podzidju
odkrit vodnjak, iz katerega so črpali vodo na vrt (Gérard Du Ry van Beest Holle in
drugi 1975, 1429).
Da so vrtovi ohranjali svojo lepoto, gre zasluga sistemu umetnega namakanja. Vrtove so
namakali s pomočjo namakalne naprave, sestavljene iz dveh koles. Ti sta bili med seboj
povezani z verigo, na kateri so bila v enakih razmikih pritrjena vedra, ki so na najnižji
točki naprave zajemala vodo iz posebnega namakalnega bazena, v katerega je pritekala
voda iz reke Evfrat. Spodnje kolo naprave so poganjali sužnji in tako so vedra potovala
na vrh. Vodo so izlila v drugi bazen, razdeljen v več kanalov, ki so iz različnih strani
postopoma namakali vrtove (Dalley 1993, 7). Pozneje so uporabo tovrstnega sistema
vodnega namakanja uporabljali tudi Rimljani, predvsem za namakanje terasastih vrtov.
Vodne kanale, ki so spominjali na manjši potok, so imenovali Euripies. Ime izhaja iz
Euripusa, velikega vodnega kanala med otokom Evboja in celinsko Grčijo (Bowe 2004,
5).
Na Bližnjem vzhodu so vrtovi in parki kraljevih palač dosegali večje razsežnosti,
medtem ko je bila velikost ostalih vrtov odvisna predvsem od lokacije in bogastva
lastnika. V velikosti vrtov je mogoče povsod zaznati določene omejitve, saj je bila cena
vzdrževanja vrtov lahko zelo visoka (Semple 1929, 423). Tudi asirski vladarji so imeli
vrtove ob palačah in umetno urejene živalske vrtove, namenjene kraljevim lovom. V
tistem času je bila vpeljana tudi nova tehnika namakanja, ki je z gradnjo prekopov
omogočala stalno oskrbovanje dežele s svežo vodo iz rečnih povirij, česar prej v Asiriji
niso poznali.
________________________
1 Več o širši tematiki babilonskih vrtov najdemo v delu Dalley Stephanie (1993): Ancient Mesopotamian
gardens and the identification of the hanging gardens of Babylon resolved. Garden History 21, 1. stran 1–
13.
18
Asirski vladarji so tako kot pozneje rimski in egipčanski v svoje vrtove posadili
najrazličnejše rastline iz vseh sosednjih dežel. Tako poroča na primer neki napis
asirskega kralja Tiglatpileserja, ki pravi:
Vzel sem si cedre, zelenike, hraste iz dežel, ki sem jih osvojil, drevesa kakršnih ni nikoli
posadil noben moj kraljevi podanik in posadil sem jih v vrtove svoje dežele. Vzel sem si
redke, vrtne sadeže, neznane moji deželi in jih dal cveteti v vrtovih Asirije rezidenc.
(Gérard Du Ry van Beest Holle in drugi 1975, 1431).
Ti zaprti vrtovi, ki so se imenovali »raj«, so postali eden od glavnih znamenj asirskih
kraljevih rezidenc (Gérard Du Ry van Beest Holle in drugi 1975, 1431).
Podobno lahko trdimo za kasnejše vrtove na Apeninskem polotoku. Rimski cesarji,
zlasti Avgust in Hadrijan, sta poznana po tem, da sta imeli njuni palači prečudovit vrtni
oz. parkovni kompleks večjih razsežnosti (Maureen 2003, 5).
3.2 Vpliv Egipta
Stoletja političnih in trgovskih stikov med vzhodnimi civilizacijami in Egiptom so dala
podlago za nov način oblikovanja vrtov tudi v dolini reke Nil. Prvi začetki vrtov v
Egiptu segajo v čas, ko so preproste zelenjavne vrtove in sadovnjake namakali z vodo iz
Nila in so imeli predvsem uporabni namen in pomen. S krepitvijo gospodarstva je
dežela postala bogata in s tem se je razširila tudi kultura vrtov (Semple 1929, 430). Viri
o prvih vrtovih v Egiptu segajo v čas od leta 2780 pr. Kr. do leta 1788 pr. Kr. Ključna
značilnost teh vrtov je bila v arhitekturi, ki je poznana predvsem po svoji veličini. Stari
Egipt predstavlja eno izmed prvih civilizacij, kjer so se rodile in razvile veščine
oblikovanja vrtov. Prvi umetni terasasti vrtovi so nastali na dvignjenih mestih, kjer jih
poplavne vode Nila niso dosegle in na mestih, kjer je primanjkovalo vlage in vegetacije.
Prav zaradi tega je bilo potrebno namakanje zemlje, kar so rešili z vodnimi kanali. Tako
so nastale uličice s senčnimi drevesi in grmovjem, ki so bile raztegnjene vzdolž poti, kar
je pomagalo zmanjševati izhlapevanje vode. Vsi elementi vrtov, kot so ribniki,
vinogradi, sprehajalne poti, gredice s cvetjem in odprti paviljoni, so bili urejeni po
natančni geometrijski shemi, zato je mogoče domnevati, da so bili vrtovi zasnovani in
oblikovani po prej pripravljenih načrtih (Maureen 2003, 12).
19
Prav preko sistematične postavitve vodnih kanalov, uporabe paviljonov, teras in
drevoredov, se kaže egipčanski vpliv na rimske vrtove (Bowe 2004,5). Atrijski vrtovi,
ki jih najdemo v Pompejih in drugi starorimskih mestih, so bili v Egiptu poznani že
stoletja prej. Odličen primer vpliva egipčanskega znanja o vrtovih se kaže v Hadrijanovi
vili v Tivoliju. Ta je imela vodne kanale speljane tako, da so imitirali namakalni sistem
v staroegipčanskem letovišču Canopus (Bowe 2004, 5). V Egiptu so dolga vroča poletja
narekovala uporabo vrtov predvsem zaradi iskanja zatočišča pred vročino in velikega
povpraševanja po cvetju, ki je bilo namenjeno za okraševanje templjev in oltarjev bogov
(Semple 1929, 430). V času pozne republike in pozneje v avgustejski dobi se je tudi na
Apeninskem polotoku povečalo povpraševanje po cvetju. Rimski pisec Horacij v svojih
zapisih navaja, da so cvetlični vrtovi postali tako pomembni, da celo izpodrivajo polja
(Bennet 1999, 8). Morda je Horacij nekoliko pretiraval, a kakor navaja Semplejeva, so
po vzoru iz Egipta tudi v Rimu pričeli gojiti cvetje, saj se je po njem povečalo
povpraševanje (Semple 1929, 436). Mogoče lahko na stenskih poslikavah v Pompejih
najdemo še eno podobnost, v kateri se morda tudi kaže vpliv Egipta. Na steni ene izmed
vil v Pompejih najdemo naslikane lilije. Lilije so v starem Rimu veljale za priljubljeno
cvetje in so bile pogosto naslikan motiv v rimskih vilah in grobnicah. Pri starih
Egipčanih je lilija pomenila simbol upanja in življenja. Cvetove lilij so Egipčani
uporabljali za okraševanje templjev in jih podobno kot Rimljani upodabljali na stenah
grobnic in palač (Maureen 2003, 32).
3.3 Vpliv Grčije
V nasprotju z Egiptom, kjer imamo podobe vrtov prikazane na stenah grobnic, so
podatki o grških vrtovih zgolj fragmentarni (Semple 1929, 431). Glavni vpliv grške
civilizacije na rimske vrtove je bil arhitekturni. Grki so uporabljali hodnik ali portik kot
vmesen oz. povezovalni prostor med hišo in vrtom že v 4. stoletju pr. Kr. Zgodnji
primer uporabe tovrstnega hodnika pri Rimljanih je poznan v Pompejih že v 2. stoletju
pr. Kr. Od tega časa naprej so bili vrtovi rimskih hiš pogosto obdani s stebriščem ali
peristilom, ki je pogosto nudil pogled na okolico. Rimljani so po vzoru Grkov svoje
vrtove okraševali s kipi bogov in drugih mitoloških junakov (Jashemski 1971, 103). Po
letu 146 pr. Kr., ko so Rimljani osvojili Grčijo, so številna grška kiparska dela pripeljali
na Apeninski polotok, sledili pa so tudi umetniki in rokodelci. V tem času se je verjetno
tudi veliko grških vrtnarjev preselilo v Rim, predvsem zaradi številnih naročil, ki so jih
20
prejemali s strani bogatih Rimljanov. S seboj so prinesli znanje o praktičnih vrtnarskih
tehnikah in vrtni umetnosti (Bowe 2004, 7). Pozneje je vrtnarstvo v Rimu odigralo
večjo vlogo v življenju ljudi, kot jo je kadar koli v Grčiji. Vzrok za to gre po mnenju
Bowa pripisati predvsem močnim agrarnim koreninam na območju Apeninskega
polotoka (Bowe 2004, 7).
V 1. stoletju pr. Kr. se je oblika rimskih vrtov spremenila, saj pod vplivom Grčije
zelenjavni vrtovi postanejo tudi okrasni vrtovi, ki so namenjeni sprostitvi in uživanju
(Bowe 2004, 10). Grški vrtovi so bili za razliko od bližnjevzhodnih precej bolj
preprosti. V grški miselnosti je veljajo, da vrt predstavlja povezanost človeka z naravo.
Ta miselnost se je prenesla tudi v Rim, saj so vrtovi v življenju Rimljanov predstavljali
stik z naravo (Hoadley 1996, 5). Kot opozarja Bowe v svojem delu, imajo rimski vrtovi
dve poglavitni funkciji: na eni strani predstavljajo prostor za pridelavo sadja, zelenjave,
začimb in cvetja, na drugi pa prostor za uživanje v naravi v prostem času ter spodbujajo
k zdravemu načinu življenja (Bowe 2004, 10).
3.4 Vrste, tipi in oblike rimskih vrtov
V študijah o rimskih vrtovih avtorji preprosto navajajo le opise posameznih tipov in
oblik rimskih vrtov. Nikjer v študijah ne zasledimo enotne razdelitve tipov in oblik
vrtov, ki bi nam pomagali bolje razumeti razvoj in odnos starih Rimljanov do vrtov.
Prav zaradi tega smo na podlagi obstoječe literature poskušali na preprost način
razčleniti posamezne tipe rimskih vrtov glede na osnovno obliko, namembnost in
uporabnost.
Rimljani poznajo dva osnovna tipa vrtov. To sta ograjen in neograjen ali odprt vrt.
Stavba prvega je delno ali v celoti obdajala in je značilen predvsem za mestno okolje.
Drugi tip vrta pa je običajno obkrožal stavbo ali se nahajal za njo, vendar ni bil ograjen.
Takšen tip je značilen za rimska predmestja in podeželje (Bowe 2007, 56).
Glede na namembnost ločimo javne in zasebne vrtove. Javni vrtovi so bili namenjeni
širši javnosti in mednje uvrščamo mestne parke, tempeljske vrtove posvečene
posameznih božanstvom, vrtove na nekropolah (pogrebne gaje), vrtove v/ob gledališčih
in hipodromih. Ti vrtovi so bili namenjeni spodbujanju zdravega načina življenja in
21
druženju prebivalcev v mestu. Bili so različnih velikosti. Postavljali oziroma plačali so
jih cesarji in bogati posamezniki, ki so jih po smrti prepustili državi. Naše vedenje o
njih temelji predvsem na ostankih vrtov, ki jih najdemo v Pompejih in Herculaneu
(Bowe 2004, 57). Med najbolj znane javne vrtove, ki pravzaprav predstavljajo mestne
parke, sodijo: Lamianski vrtovi (Horti Lamiani), Salustovi vrtovi (Horti Sallustiani),
Lukulovi vrtovi (Horti Lucullani) in vrtovi na Marsovem polju. Lamianski vrtovi in
Salustovi vrtovi so bili sprva v zasebni lasti, a so pozneje postali odprti za širšo javnost.
Lukulovi vrtovi so bili prvi rimski javni vrtovi, ki jih je po naročilu kralja Tarkvinija
Ošabnega postavil Lukij L. Lukul (Lucius Licinius Lucullus). Lukul je navdih za vrt
dobil v času svojih osvajalnih pohodov po Bližnjem vzhodu. Tam je pričel nabirati tudi
semena rastlin in jih prinesel v Rim, kjer je ob Neapeljskem zalivu postavil zgoraj
omenjene vrtove (Hartswick 2004, 125). Vsi mestni parki so imeli sprehajalne poti,
paviljone, sadovnjake, vinograde, zeliščne in cvetlične gredice, ribnike, fontane, kipe,
manjše templje in drevorede.
Med posebno vrsto javnih vrtov uvrščamo vrtove, ki so bili posvečeni posameznim
božanstvom. Zanje je značilno, da je v sredini vrta stal tempelj ali kip posvečen
določenemu božanstvu. Okrog njega so se vile sprehajalne poti s klopmi, paviljoni in
drevoredi. Običajno so v takem vrtu posadili tudi gredice z zelišči ali rastlinami, ki so
bile simbol posameznega božanstva. Tako so na primer v vrt posvečen bogu Apolonu
posadili hijacinte in lovor, v vrt posvečen vrhovnemu bogu Jupitru hrast, v vrt posvečen
boginji Veneri mirto in v vrt boginje Minerve oljko. V teh vrtovih so se vsako leto
odvijala vrtna praznovanja. Običajno je bil prvi praznik v mesecu januarju in je bil
posvečen boginji zemlje Telus. V mesecu aprilu se je v vrtovih zvrstil cel val praznikov.
Najpomembnejši je bil praznik posvečen boginji Flori, ki se je odvijal med 25. aprilom
in 3. majem (Heilmayer 2007, 6). Izredno priljubljeno mesto za praznovanje med
prebivalci rimskih mest so bili vrtovi v hipodromih, termah in gledališčih. Običajno so
bili namenjeni različnim praznovanjem, izvajanju telovadbe in vsakdanjim sprehodom.
Zasebni vrtovi so bili namenjeni posamezniku in njegovi družini. Med ta tip vrtov
uvrščamo zasebne vrtove vil in cesarskih rezidenc ter domače »kuhinjske« vrtove.
Zaseben vrt je praktično imela vsaka rimska domus ali hiša, ne glede na to ali je stala na
podeželju ali v mestu (slika 1).
22
Slika 1: Parki in vrtovi v starem Rimu. (Vir: http://www3.iath.virginia.edu/waters
/lanciani/gardens.html).
Sprva so bili takšni vrtovi namenjeni pridelovanju sadja in zelenjave. Tipičen zasebni
rimski vrt je bil le podaljšek hiše. Imel je cvetlične gredice posajene z lilijami,
vijolicami, sivko, vrtnicami in zelišči kot so timijan, meta, rožmarin, koriander, peteršilj
in koper (Hoadley 1996, 3). Aromatična zelišča so pripomogla k čudovitemu vonju, ki
se je razširjal po vrtu. Namenjena pa so bila uporabi v kuhinji in domači medicini.
Pozneje so ti vrtovi postali še okrasni vrtovi, ki so predstavljali pobeg od hrupnega
mestnega življenja in so utelešali mir in tišino v zavetju domače hiše.
Velikost zasebnih vrtov je bila odvisna od bogastva posamezne družine. Zasebni vrtovi
patricijskih družin so poleg zelenjavnih in zeliščnih gredic, na katerih so hišni sužnji
nabirali zelenjavo in zelišča za pripravo hrane, imeli tudi sprehajalne poti, drevorede,
paviljone in fontane. Primer večjega zasebnega vrta opisuje Plinij mlajši v svojih pismih
(Plinij mlajši 1962, 156). Gre za zaseben vrt cesarja Hadrijana (117–138; slika 2).
23
Slika 2: Hadrijanov vrt oz. park Hadrijanove vile (Vir: Bowe, 2004, 5).
Plinij piše, da je vrt urejen v stopničaste terase, ki se ponekod višinsko dvignejo do 40
metrov (Plinij mlajši 1962, 156). Takšen vrt predstavlja edinstven prostor, kjer se nahaja
množica objektov. Tukaj najdemo vrtne nasade z zelišči in zelenjavo, sadovnjak,
cesarsko palačo s knjižnico in gledališčem, številne paviljone in sprehajalne poti. Vrt
ima tudi namakalni sistem (Plinij mlajši 1962, 156).
Na splošno je bil zaseben rimski vrt razdeljen v tri dele. Prvi del je bil xystus ali terasa
in je služil kot odprt prostor. Običajno je bil posajen s cvetjem, zunanji rob pa so krasile
grmovnice. Drugi del se je imenoval ambulatio, kar dobesedno pomeni hoditi oz.
sprehajati se. To je bil nižji del vrta, ki je bil s prejšnjim običajno povezan s širokimi
stopnicami ali travnatimi ploščadmi. Običajno je imel tudi drevored. Tretji del pa je bil
gestatio ali senčna avenija. Namenjen je bil sprehodu ali jahanju. Bil je ovalne oblike in
je obkrožal ambulatio. Robovi so bili zasajeni z grmovnicami (Semple 1929, 439).
Glede na obliko pri Rimljanih ločimo tri tipe vrtov in sicer: vrt s peristilom, vrt s
portikom in terasast vrt.
Vrt s peristilom (slika 3) so običajno imele mestne hiše znotraj dvorišča. Začetki takšne
oblike vrtov segajo v 2. stol. pr. Kr., ko je Rim prišel v stik s helenističnim vzhodom in
24
Grčijo in to se je odražalo tudi v opazni preobrazbi nekoliko temačne in neprijazne
atrijske hiše, ki je pod grškim vplivom kaj kmalu postala tudi odličen kotiček za
sproščanje (Bowe 2004, 14). Rimljani so od helenistične arhitekture prevzeli peristil. Ta
prijazni, odprt in svetal del hiše so spoznali v hišah na Rodosu, Delosu in tudi v mestu
Priene. Predstavljal je edini vir svetlobe za prostore okoli njega, obenem pa je nudil
senco in omogočal dostop do sob. Če je bil osrednji del peristila v grških hišah navadno
tlakovan z mozaikom, so se Rimljani odločili za drugačno različico – svoj peristil so
oblikovali v vrt in ga nasadili z drevjem, rastlinami ipd. Vrtovi s peristilom so bili
pravokotne oblike. Stebrišče je tvoril niz stebrov, razporejenih v enakih presledkih po
robu dvorišča, in je nudilo oporo strehi hiše (Bowe 2004, 14).
Vitruvij, v svojem delu O arhitekturi daje nasvet kako postaviti peristil:
Peristil naj bo v tlorisu nameščen počez, dolžina pa naj za tretjino presega njegovo
širino. Za višino stebrov vzamemo kar širino peristilovega pokritega prostora, pri čemer
naj razmik med stebri ne bo manjši kot tri in ne večji kot štiri stebrne premere. In naj
bodo ti stebri izoblikovani v dorskem slogu. (Vitruvij 2009, 114).
Slika 3:Vrt s peristilom (Vir:http://www.villa.culture.fr/mediatheque/communs/images
/grandFormat/1/519_2.jpg).
25
Za razliko od mestnih hiš so imele podeželske hodnik s stebriščem izven atrija, ki je
običajno povezoval vrt hiše z okolico. Takemu tipu vrta pravimo vrt s portikom ali
stebriščnim hodnikom. Hodnik s stebriščem ali portik je bil običajno tlakovan,
nadaljeval se je na vrt ali travnik (slika 4).
Slika 4: Freska iz hiše M. Lucretius Frontus, ki prikazuje rimsko vilo s portikom in
vrtom (Vir: Bowe, 2004,16).
Tretja oblika vrta je bil terasast tip. Tako oblikovani vrtovi so nastali na pobočjih ali
vzpetinah z namenom lažjega prehoda in večjega izkoristka prostora. Vsaka terasa je
bila s stopniščem povezana z drugo teraso. Na terasah so gojili različne rastline, sadje in
zelenjavo (Bowe 2004, 13).
Glede na uporabno vrednost vrtov ločimo štiri poglavitne funkcije oz. namene rimskih
vrtov in sicer uživanje in sprostitev (otium), funkcija spodbujanje zdravja in dobrega
počutja, religiozni namen in pridelava hrane. Prvim trem namenom oz. funkcijam je
služil vrt, za katerega so Rimljani uporabljali izraz viridarium, kar pomeni vrt za
počitek in kakovostno preživljanje prostega časa. Običajno je tak vrt stal v notranjem
dvorišču in je predstavljal nekakšen park oziroma prostor, kamor se je posameznik
lahko umaknil od hrupnega mestnega vrveža in našel svoj mir ter se prepuščal
26
razmišljanju in prebiranju knjig čez dan, ob večerih pa je s skupino povabljencev užival
ob razkošnih večerjah z glasbo (Begović Dvoržak, Schrunk 2004, 6).
Z imenom hortus je povezan zadnji namen oz. funkcija glede na uporabno vrednost
vrtov. To je bil ozek vrt za hišo, namenjen izključno pridelovanju zelenjave, sadja in
zelišč za vsakodnevno uporabo. Običajno je bil ograjen. Dostop do njega je vodil iz
kuhinje, da so bili pridelki kuharju oz. gospodinjstvu vedno na razpolago (Semple 1989,
432).
4. RIMSKI ZELIŠČNI VRT
Zeliščni vrt je bil sestavni del vsakega rimskega vrta, ta pa je bil sestavni del vsake
rimske domus. Rimljani so svoje zeliščne vrtove imenovali heredium ali hortus. Beseda
izvira iz grške besede khórtos, kar pomeni vrt. Zeliščni vrtovi so bili pomembni za
gojenje zelišč za prehrano, medicino, kozmetiko, povezani pa so bili tudi z religijo
(Heilmayer 2007, 10). Vsak zeliščni vrt je bil prepreden z mešanico aromatičnih, ostrih
in blagih vonjev. Njegova glavna naloga je bila namenjena gojenju začimb in dišav, ki
omilijo mastnost mesa, pospešujejo prebavo po težkih in obilnih obrokih, omogočajo
začinjanje, ostritev in svežino okusa vsakdanje hrane (Plinij NH, 18.56). Prav zaradi
tega Plinij opozarja, da mora biti zeliščni vrt vedno dovolj blizu hiše in imeti urejen
dostop do njihovih gredic, saj se sveža zelišča venomer nabira ali potrebuje v naglici,
dežju ali temi (Plinij NH, 18.56).
Odličen vodnik našega vedenja in poznavanja rimskih zeliščni vrtov so, kakor opozarja
Bowe, stenske poslikave v Pompejih in Herculaneu. Izbruh Vezuva leta 79 je
omogočil, da so se pod plastmi pepela in strjene lave ohranili sledovi vrtov. Tako lahko
v Pompejih sledimo razvoju vrtov neprekinjeno skoraj od konca 4. stoletja pr. Kr. do
leta 79 po Kr. (Bowe 2004, 43). Na podlagi freske iz hiše v Pompejih, poznane pod
imenom Hiša Aleksandrove poroke lahko vidimo, kaj so Rimljani gojili na svojih
vrtovih. V podobah lahko prepoznamo lovor, vrtnice, kamilico, mak, ognjič in iris,
freska pa ponuja vpogled tudi v način oblikovanja rimskih vrtov (Bowe 2004, 43).
Tako lahko vidimo, kako so Rimljani vrt, v katerem so bile na gosto zasajene rastline,
okrasili s fontanami in vodnjaki.
27
Vpogled v številne druge praktične vidike oblikovanja, gradnje in načina sajenja rastlin
pa nam ponuja Plinij v svoji 18. knjigi Naravoslovje, kjer opozarja, da je potrebno pred
sajenjem rastlin ugotoviti, kakšne so njihove potrebe in optimalno rastišče (Plinij NH,
18.57). Velika večina rastlin, ki jih Rimljani uporabljajo v kulinarične namene,
potrebuje osušeno prst in veliko sonca. Dovolj sonca začimbam omogoča, da razvijejo
pravo aromo, začimbno in zdravilno moč. Prav zaradi tega mora biti kuhinjski zeliščni
vrt vedno obrnjen proti jugu in nekoliko zavarovan pred vetrovi. Tako rastline
optimalno rastejo in niso občutljive na škodljivce in bolezni. V nasprotju s kuhinjskimi
zelišči, se zelišča namenjena pridobivanju zdravil, goji v bolj senčnati in vlažni zemlji.
Na samo obliko zeliščnega vrta pa po mnenju Plinija v veliki meri vplivata vrsta in
količina posajenih zelišč. Nekatere vrste zelišč se lahko močno razrasejo in zato je
potrebno biti previden pri njihovi izbiri (Plinij NH, 18.58).
Pri urejanju zeliščnega vrta je potrebno upoštevati tudi zaščito pred pogostimi vetrovi.
Rastline, zlasti grmovnice, se lahko uporabi za vetrobran, dišeče poti ali meje, ki dajejo
obliko gredam in obrobkom. Ograje in podporni zidovi lahko podpirajo zelišča, ki
uspevajo v zidnih špranjah ali med kamenjem (Plinij NH, 18.54). Najbolj pogosta
pregrada v vrtu je bil zid. Za zelišča je najbolj primeren dvojni zid iz suhega kamna, še
posebej v manjšem vrtu, ker ga lahko obsadimo vzdolž obeh strani in po vrhu.
V mestih so Rimljani svoje zeliščne vrtove ograjevali z visokimi stenami in zidovi, ki
na prvi pogled niso bili videti funkcionalni. Zato je vsak zid imel vgrajene niše, v katere
so posejali oz. posadili najrazličnejša zelišča in tako kar najbolje izkoristili prostor. Za
pregrado so Rimljani zlasti v mestnih zeliščnih vrtovih uporabljali tudi ograje in
pergole, saj so tudi na ta način pridobili dodatne površine v vrtu. Med pregrade pa so
pogosto postavljali klopi, namenjene počitku in uživanju v vonjih, ki so jih oddajale
rastline (Bowe 2004, 28).
5. RIMSKO ZNANJE O ZELIŠČIH
Ko govorimo o rimskem znanju o zeliščih, moramo informacije o tem iskati pri
različnih antičnih piscih. Na področju kmetijstva in poljedelstva so v tistem času
nastajali priročniki, ki so združevali najrazličnejše nasvete v zvezi z sajenjem, gojenjem,
pridelavo in uporabo pridelkov. Pomemben vir informacij nam tako predstavlja delo O
28
kmetijstvu (De Agricultura) pisca Marka Porcija Kata (234–149 pr. Kr.). V njem Kato
ponuja celo vrsto nasvetov glede kmetijstva. Vendar, kakor opozarja Hriberšek, delo ni
sistematičen učbenik kmetijstva, temveč Kato v njem vključuje lastne izkušnje in tisto,
kar je slišal po pripovedovanju drugih (Hriberšek 2013, 116). Pomembne informacije
nam ponuja tudi delo O kmetijstvu (De re rustica) pisca Junija Moderata Kolumele (4–
70 po Kr. ). Delo obsega 12 knjig in sicer:
· 1 knjiga: Izbor kraja za ukvarjanje s poljedelstvom in urejanje pristav,
· 2 knjiga: Obdelovanje zemlje,
· 3–5 knjiga: Sadjarstvo, vinogradništvo, gozdarstvo,
· 6–9 knjiga: Živinoreja, perutninarstvo, ribogojstvo, čebelarstvo,
· 10 knjiga: Vrtnarstvo,
· 11–12 knjiga: Dolžnosti oskrbnika posesti.
Velja omeniti še delo Kmetijstvo (Res rusticae) pisca Marka Terencija Varona (116–27
pr. Kr.), v katerem nam v obliki dialoga opiše o vsem, kar je povezano s kmetovanjem
(Hriberšek 2013,117).
Omenjena dela se sicer niso ohranila v celoti, je pa po njih povzemal Plinij v svojem
delu Naravoslovje (Naturalis historia). Na podlagi teh virov lahko rimsko znanje o
zeliščih delimo na tri področja in sicer:
· prepoznavanje zelišč v naravi,
· poznavanje zelišč v namene prehrane in medicine,
· poznavanje osnovnih tehnik, kot so nabiranje, sušenje, pridelava in hramba
zelišč.
Prepoznavanje zelišč v namene prehrane in medicine je bilo za Rimljane odločilnega
pomena. Zelišča so za prehrano predstavljala pestrost okusov, v medicini pa edino
zdravilo za lajšanje tegob in bolečin. Po mnenju Plinija je bilo v prvi vrsti pomembno
predvsem prepoznavanje in poznavanje učinkovin, ki jih posamezno zelišče ima (Plinij
NH, 20.1), šele potem njihovo gojenje in pridelovanje hrane ter zdravil iz njih. Rimljani
29
so iz zelišč izdelovali pripravke za dišeče kopeli, z njimi odišavljali prostore, izdelovali
čaje, zeliščna vina, olja in žganja, kreme in parfume (Heilmayer 2007, 5).
Da so bili vešči v osnovnih tehnikah, kot so nabiranje, sušenje in hramba zelišč,
dokazuje Plinij, ki opozarja, da je pri nabiranju zelišč potrebno biti pozoren, da jih ne
trgamo, temveč nabiramo le liste in cvetove. Dodaja, da so učinki zelišč odvisni od časa
nabiranja. Najugodnejše jih je nabirati dopoldne, če prejšnji dan ni deževalo (Plinij NH,
19.54).
Pri Rimljanih ločimo dva načina shranjevanja zelišč. Prvi način je sušenje, ki je
potekalo tako, da so šope zelišč obesili v temen prostor in jih tam pustili nekaj tednov.
Drugi način pa predstavlja vlaganje zelišč v olje, vino ali kis. Tovrstni pripravki so
veljali kot zdravilo ali krepčilo (Heilmayer 2007, 5). Tako so zelišča v rimski prehrani
predstavljala pestrost okusov, v medicini pa zdravilo za lajšanje bolečin, pikov in
bolezni.
6. VRSTE RIMSKIH ZELIŠČ
Ker je rimski imperij segal vse do britanskega otočja na severu, zajemal severnoafriške
dežele in prostor vzhodnega Sredozemlja ter Balkanskega polotoka in obale Črnega
morja, je popolnoma jasno, da so v prostor imperija prihajale številne eksotične rastline,
zelišča in začimbe, kot so poper, ingver, cimet in druge. Zaradi širokega izbora številnih
zelišč in začimb, ki so se uporabljali v času rimske antike v tem prostoru, se bomo v
nadaljevanju omejili na tiste rastline, ki so v kulinariki, zdravilstvu in obrednih ritualih
prevladovale.
Zelišča so rastline, ki imajo zdravilne ali začimbne lastnosti. Delimo jih v tri skupine
(Grainer 2007, 8):
• zelišča:to so rastline z neolesenelim steblom, ki jih uporabljamo v kuhinji kot
dodatek k hrani in pijači, v zdravilstvu pa zaradi njihovih zdravilnih lastnosti;
• začimbe: so deli rastlin z izrazitim vonjem in okusom. So prav tako kot začimbe
nepogrešljiv del kuhinje, saj dajejo jedem izrazitejši okus in vonj. Iz njih pa
lahko izdelujemo tudi eterična olja in kozmetične izdelke;
30
• dišavnice: so rastline, ki dajejo hrani značilen vonj, vendar nimajo sestavin, ki
bi hrani dodale oster ali pekoč okus. Uporabljamo jih za kozmetične namene.
Pri tem je potrebno poudariti, da v času rimske antike takšne delitve zelišč še niso
poznali. Vendar lahko na podlagi zapisov nekaterih antičnih avtorjev, zlasti Plinija
starejšega, Dioskurida, Galena in Teofrasta, ki so v svojih delih sistematično ločevali in
opredeljevali zdravilne in morfološke lastnosti zelišč pri Rimljanih , opredelimo tri
večje skupine in sicer:
• zdravilna zelišča,
• kuhinjska zelišča,
• sveta zelišča.
V zdravilne namene so Rimljani uporabljali rman, pelin, kamilico, meliso, cikorijo,
deteljo, jesenjak, slez, ožep, bolšnik, žajbelj, šentjanževko, šetraj, ognjič, pehtran,
koprivo, angeliko in mak. Med kuhinjska zelišča, ki so največkrat prisotna v Apicijevih
receptih, so spadali česen, janež, koper, zelena, kapre, kumina, čebula, koriander,
žafran, rutica, koromač, luštrek, meta, bazilika, peteršilj, timijan, majaron, gorčica,
rožmarin, hren, poper, boraga, por in lovor. Med zelišči, ki so bila uporabljena v
ritualne namene in namene čaščenja bogov, so uporabljali sivko ali lavando, mirto, iris,
vrtnico, ruj, bršljan in brin. Večkrat pa so se med seboj prepletale kombinacije enih in
drugih skupin ter obratno.
7. ZDRAVNIKI IN UPORABA ZELIŠČ V MEDICINI
Zeliščarstvo je uporaba rastlin in njihovih izvlečkov za zdravljenje in preprečevanje
različnih vrst bolezni (SSKJ, 1994, 1658). Uporaba zelišč v antični medicini je bila zelo
razširjena. Prvi zapisi o uporabi zelišč v medicini izvirajo iz področja Mezopotamije, od
koder se je znanje o uporabi zelišč razširilo na zahod (Riddle 1985, 10). Preden se v
nadaljevanju posvetimo uporabi zelišč za namene zdravljenja, spregovorimo nekaj
besed o rimski medicini in zdravnikih, ki so zaslužni za razvoj medicine in uporabe
zelišč v njej.
31
Zasluge za poznavanje uporabe zelišč v medicini v rimskem imperiju gre pripisati
predvsem grškim zdravnikom. Ti so znanje o zeliščih v veliki meri prevzeli od
Egipčanov. Grški svečeniki so že od 6. stoletja pr. Kr. uporabljali veliko egipčanskih
zdravilnih rastlin pri zdravilskih obredih, ki so bili posvečeni bogu zdravilstva
Asklepiju; sočasno se je v stari Grčiji razvilo zdravilstvo, ki se je ravnalo po
znanstvenih in filozofskih načelih (Riddle 1985, 10). Za razliko od grških zdravnikov,
so bili ti v antičnem Rimu veliko manj cenjeni. Poklic zdravnika pri Rimljanih ni segal
prav visoko na družbeni lestvici; imeli so nizek socialni položaj in poklic je bil primeren
za sužnje, osvobojence in tiste, ki niso bili pravi rimski državljani (Riddle 1985, 10). Le
nekaj zdravnikov, posameznikov, je bilo takih, ki so uživali ugled. Pretežno pa so jih
imeli kar za lažnivce in šušmarje. Medicinskega znanja so se učili sami ali pa so bili
vajenci, ki so preprosto trdili, da so zdravilci, a so v resnici imeli le malo medicinskega
znanja. Nekaj jih je bilo takih, ki so nudili učinkovito zdravljenje, še več pa je bilo
tistih, ki so se z zdravilstvom ukvarjali iz dobička in tako večkrat prevarali svoje
paciente (Riddle 1985, 11). Ker oblasti od zdravnikov niso zahtevale diplom ali
ustrezne izobrazbe za odprtje zdravniške prakse, se je lahko vsak oklical za zdravnika.
Če je bil pri svojem delu uspešen, si je pridobil še več pacientov, v nasprotnem primeru
se je pričel ukvarjati s čim drugim. Le nekaj uglednih zdravnikov je imelo svojo
ordinacijo, velika večina pa je svoje delo opravljala kar na ulicah. Včasih so šli celo
tako daleč, da so uprizorili enostavne operacije kar pred zbrano množico (Riddle 1985,
11). Nekateri so delovali kot prodajalci raznih zdravilnih pripravkov in kozmetičnih
izdelkov.
V 1. stoletju pr. Kr. je z nastankom medicinske šole antično zdravstvo postalo bolj
enotno. Za povprečnega rimskega državljana je bilo bolje, če sploh ni potreboval
zdravnika. Veliko bolj zaželeni, tudi pri zasebnem zdravljenju, so bili kirurgi, ki so
delovali v legijah, saj so bili bolj vešči medicinskega znanja. Kakor opozarja Jackson v
svojem delu, so svojo vlogo v zdravilstvu imele tudi ženske (Jackson 2005, 202–203).
Te so kot babice pomagale pri porodu in so bile izkušene predvsem v ženskem
zdravstvu.
Pred grškim vplivom je bila rimska medicina omejena na domača zdravila in na
praznoverne običaje oziroma rituale. Rimska vojska ni imela zdravil, s katerimi bi
vojakom lahko zdravila rane med bitkami in ker je to vplivalo na moralo in učinkovitost
32
vojske, je bilo nujno, da so razvili bolj profesionalno znanje, kar je vodilo k razvoju
rimske medicine (Riddle 1985, 12). Velika večina zgodnjih rimskih zdravnikov je bila
Grkov.
Prvi najbolj znan zdravnik je bil Arhagat, ki je v Rim prišel leta 219 pr. Kr. Kmalu se je
izkazalo, da le ni tako vešč medicinskega znanja, saj je preveč uporabljal skalpela in
jedkala, s čimer si je prislužil naziv »rabelj«. Po njem je preteklo kar nekaj časa, preden
so Rimljani dali kakemu Grku dovoljenje za opravljanje zdravniškega poklica. Prvi, ki
je to dovoljenje dobil, je bil Asklepij iz Bitinije, ki je v Rim prišel leta 100 pr. Kr. Veljal
je za precej uglednega zdravnika prav zaradi tega, ker se je veliko družil z rimsko elito.
Njegova teorija o nastanku bolezni je nasprotovala Hipokratovi teoriji. Asklepij je trdil,
da vzrok za bolezen leži v atomih, iz katerih je zgrajeno človeško telo. Bil je
predstavnik metodične šole, ki ni podpirala anatomije (Wokaunn in drugi, 2010, 245).
Prvi zdravnik rimskega porekla je bil enciklopedist Aulus Cornelius Celsus (25. pr. Kr.–
40 po Kr.). V svojem delu De medicina, ki obsega osem knjig, je zbral vse dotedanje
znanje s področja medicine, farmacije, kirurgije in zdravilstva. O njegovem življenju je
bolj malo znanega, živel pa je v času cesarjev Avgusta in Tiberija (Wokaunn in drugi
2010, 245).
Omeniti velja tudi Plinija Starejšega (Gaius Plinius Secundus Maior, 23–79), ki se v
svojem delu z naslovom Naravoslovje v nekaterih poglavjih prav tako posveča
medicini, uporabi zelišč in začimb v njej, ni pa bil aktiven na tem področju, ampak je
zgolj povzemal druge vire. V starem Rimu velja za pomembnega zdravnika tudi Grk
Dioskurid (Pedanius Dioscurides, 40–90), ki je deloval kot zdravnik v legiji. Bil je
odličen poznavalec zdravilnih rastlin. V svojem delu De materia medica, v petih
knjigah opisuje različne metode priprave zdravilnih zvarkov in podaja nasvete za
uporabo zelišč v zdravilne namene. Med znane zdravnike antičnega Rima uvrščamo tudi
Sorana (Soranus iz Efeza, 98–138). Soran je bil grški zdravnik in predstavnik
metodične šole. O njegovem življenju in delu je zelo malo znanega. Rojen naj bi bil v
Efezu. Njegov prispevek k medicini je zagotovo velik na področju ginekologije. V
svojem delu opisuje porode, ginekološke bolezni, kontracepcijske metode in poudarja
skrb za poporodno higieno. Danes so ohranjene njegove štiri knjige, v katerih najdemo
33
tudi latinski prevod opisa akutnih in kroničnih boleznih, poleg tega pa se v teh delih
ukvarja tudi z nevrološkimi in duševnimi problemi (Wokaunn in drugi 2010, 245).
Najpomembnejši med zdravniki v času antike je zagotovo Galen (Aelius Claudius
Galenus iz Pergamona, 129 –200), Galen je študiral v Smirni, Korintu in Aleksandriji,
leta 165 je prišel v Rim, kjer je postal osebni zdravnik cesarja Marka Avrelija.
Anatomijo človeškega telesa je preučeval na ranjenih gladiatorjih, truplih, živalih in
svoja spoznanja prenesel na človeški organizem. Uvedel je medicinsko
eksperimentiranje in izpopolnil delo Hipokrata. Zdravila je izdeloval sam. Celotno
znanje o medicini grškega in rimskega sveta je združil v enoten sistem. Objavil je okrog
400 razprav o medicini, filozofiji in matematiki. Ohranjenih je le okrog 180 del
(Wokaunn in drugi 2010, 246). Med najbolj znana spadajo Moja dela (De libris
propriis) Veščina zdravilstva (Ars medica), Anatomsko seciranje (De anatomicis
administrationibus), Priročnik o pulzu (Sypnosis de pulsibus), Metode zdravilstva
(Methodus medendi), Dober zdravnik je tudi filozof (Si quis optimus medicus est,
eundem esse Philosophum). Tista, ki so se ohranila, danes predstavljajo skoraj polovico
vse obstoječe medicinske literature antične dobe. Ker v njegovih del v antiki niso
prevedli v latinščino, so po propadu zahodno rimskega imperija na tem območju utonile
v pozabo. Ohranile so se le v vzhodnem rimskem cesarstvu. Ker ne obstaja avtoritativna
zbirka njegovih del, se pojavlja tudi vprašanje ali so številna dela, ki jih pripisujejo
Galenu, sploh avtentična (Singer 1997,6).
8. ZDRAVILNA ZELIŠČA
Zdravilne rastline, katerih učinke so priporočali rimski zdravniki, so bile nepogrešljive
na vrtnih gredicah vsake rimske hiše. Pripravki narejeni iz njih pa so bili vedno na
policah uličnih trgovin. Največ podatkov o tem, kako dobro so bili Rimljani podkovani
v znanju o zdravilnih učinkih zelišč, nam zagotovo pove prav delo v prejšnjem poglavju
omenjenega vojaškega zdravnika Dioskurida z naslovom De Materia medica. Ker je
število rastlin, ki so bile v času antike uporabljane v zdravilne namene veliko, bomo v
nadaljevanju predstavili nekaj izbranih rastlin, ki so jih Rimljani najpogosteje
uporabljali za namene zdravljenja različnih boleznih.
34
8.1 Pelin (Artemisia Absinthium)
Pelin (slika 5) je dišavna zelnata rastlina s pokončnimi, razvejanimi stebli, ki so tako kot
listi prekriti s srebrno-sivimi gostimi dlačicami (Lončar 2013, 199). Heilmayerjeva v
svojem delu o antičnih zeliščih opozarja, da je vsak antični zeliščni vrt imel ta sivo-
zelen grmiček (Heilmayer 2007, 18). V 1. stoletju pr. Kr. pa je bila ta rastlina poznana
kot »mati zelišč«. Pelin je po legendi ime dobil po grški boginji lova, živali, narave rasti
in rojstva Artemidi.
V svojem delu Naravoslovje ga omenja tudi Plinij, ki pravi, da je to rastlina z
aromatičnim vonjem in zelo grenkim okusom. Zdravilno učinkujejo listi in rumeno
cvetoči poganjki, ki jih nabiramo ob koncu cvetenja (Plinij NH, 19.28). Pelin se je v
starem Rimu uporabljal za zdravljenje številnih obolenj. Dokazano naj bi zdravil slab
apetit, slabo prebavo in težave z jetri ter žolčem. Rimljani so pripravke iz pelina
uporabljali za zdravljenje vnetij prebavnega trakta, bolečin v želodcu, slabokrvnosti,
menstrualnih težav, za odstranjevanje nekaterih zajedavcev, pomagal pa naj bi tudi pri
vročini in okužbah. Z zunanjo uporabo zdravimo rane, kožne razjede, ugrize in
mozoljavost. Plini še opozarja, da njegova uporaba v velikih količinah povzroča
bruhanje, trebušne krče, glavobol in omotičnost (Plinij NH, 27.28).
Podobno kot Plinij omenja pelin v svojem delu tudi Diskurides, ki piše, da je pelin
primeren za preprečevanje otrdelosti maternice, menstrualnih težav in primeren za
blaženje poporodnih bolečin (Dioskurid DM, 1.83).
35
Slika 5: Pelin - Artemisia Absinthum (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.2 Kamilica (Chamaemelum Nobile)
Zdravilne lastnosti kamilice so bile cenjene že v antiki. Rimljani so kamilico uporabljali
za pripravo čaja proti nespečnosti, glavobolu, kot obkladek za celjenje ran in za
pripravo obrazne kopeli za negovanje kože. Kamilico so uporabljali tudi za ublažitev
vnetja ustne sluznice in za ublažitev bolečine pri zobobolu. Pripravki iz kamilice so bili
primerni za izpiranje ran in opeklin. Zdravili so tudi akne in ognojke. Plinij opozarja, da
naj bi Asklepij iz Bitinije kamilico priporočal svojim pacientom in kolegom zdravnikom
(Plinij NH, 19.50). V nasprotju z današnjo prakso, ko pri kamilici uporabljamo
velikokrat le cvet, so v času Rimljanov uporabljali tudi liste in korenine te rastline.
Kamilica je lajšala menstrualne krče, težave jeter in vnetje mehurja. Zvarek narejen iz
36
oljčnega olja in kamiličnih cvetov, je bil pri Rimljanih priljubljeno sredstvo za pripravo
obkladkov pri vročini. Cvetove in liste so osušili, da so bili uporabni tudi v zimskih
mesecih (Plinij NH, 19.50).
Slika 6: Kamilica - Chamaemelum nobile (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.3 Melisa (Melissa Officinalis)
Dioskurid v delu De materia medica pravi, da ima melisa pri različnih ljudstvih več
imen; Rimljani jo imenujejo Apiastrum, Galci ji pravijo Meriseimorion, spet nekateri
drugi tudi Erythra in Meliphyllon (Dioskurid DM, 3.197). V prevodu naj bi to
pomenilo čebela, kar niti ni presenetljivo, saj Dioskurid v nadaljevanju piše, da so
cvetovi te rastline polni nektarja in zato melisa privlači čebele. Listi melise se običajno
mešajo z vinom in so primerni za zdravljenje pikov škorpijonov in pajkov. Melisin
napitek pomaga proti zobobolu, še zlasti pa jo svetujejo pri zastrupitvah z gobami
(Diskurid DM, 3.197).
37
Heilmayerjeva omenja, da je bila melisa v rimskih časih posvečena boginji lova Diani
Čaj iz melise naj bi pomirjal in pomagal pri nervozi in deloval kot uspavalo. Lajšal je
prebavne tegobe, ki so nastale zaradi slabosti, napenjanja in želodčnih krčev (Heilmayer
2007, 64).
Slika 7: Melisa - Melisa officinalis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.4 Ožep (Hysoppus Officinalis)
Ožep je polgrmičasta rastlina, ki uspeva pretežno na kamnitih in suhih rastiščih.
Njegovo ime izvira iz grške besede hyssopos, kar pomeni sveto zelišče. Spremlja ga
dolga mitološka preteklost. V starem Rimu je bil ožep cenjen kot rastlina, ki je
povezana z obrednim religioznim čiščenjem. To so počeli tudi v dobesednem pomenu,
ko so ga tesno povezanega v snop, uporabljali kot nekakšno metlo za čiščenje grehov in
zlih sil. Njegove vejice so pogosto polagali v templje in svetišča (Heilmayer 2007, 67).
Po vrtovih pa so ga Rimljani, kakor nas opozarja Plinij, sadili kot začimbo, ki ugodno
vpliva na prebavo (Plinij NH, 19.32). Z njim so izboljševali kaše in juhe ter ga dodajali
38
v sveže solate (Heilmayer 2007, 67). V antiki je bila ta rastlina najpogosteje uporabljena
v zdravilne namene. Zdravnik Dioskurid ožep v kombinaciji z mešanico medu, fig in
vode priporoča kot zdravilo proti pljučnici. Ožep kuhan skupaj z rukolo, iris in krešo je
odličen zvarek za zdravljenje številnih vnetij. Mešanica tople vode, kisa in ožepa pa naj
bi po mnenju Dioskurida lajšala zobobole (Dioskurid DM, 3.175).
Slika 8: Ožep - Hysoppus officinalis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.5 Žajbelj (Salvia Officinalis)
Žajbelj izvira iz vzhodnega sredozemskega območja in so ga praktično gojila vsa
ljudstva v tem prostoru. Zeliščarstva si brez žajblja ne moremo predstavljati, o čemer
priča tudi izvor njegovega imena, ki izhaja iz besede oz. glagola salvare (lat.), kar
pomeni popolnoma ozdraviti, ohraniti, rešiti (Bradač 1997, 250). Njegovo zdravilno
moč so cenili vsi pomembni učenjaki in naravoslovci tistega časa. Plinij pravi, da so
Rimljani pri nabiranju žajblja sledili posebnemu obredu, s čimer so iz te rastline izvlekli
njene božanske moči (Plinij NH, 19.45). Pred nabiranjem so se nabiralci dobro umili po
39
vsem telesu, oblekli v bele tunike in žrtvovali kruh in vino bogovom. Pri nabiranju niso
smeli uporabljati železnega srpa. Žajbelj je znan po svojem vplivu na prebavo in ni
naključje, da so v Sredozemlju pečenki pred peko tradicionalno dodajali žajbljeve liste.
V zdravilstvu njegove zdravilne učinke najbolje opiše Dioskurid v svojem delu De
materia medica, kjer pravi, da ta majhna rastlina blagodejno učinkuje pri vnetju
prebavil, dihal in izločil (Dioskurid DM, 3.204).
Slika 9: Žajbelj - Salvia officinalis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.6 Slez (Alcea Rosea)
Ime slez izhaja iz grške besede althos (Bradač 1997, 33), kar pomeni zdraviti. Rimljani
so ga uporabljali za pomiritev kašlja. Dioskurid pravi, da je slez koristen za črevesje in
mehur. Kuhan v vinu naj bi po mnenju Dioskurida zdravil bolečine v mehurju. Odličen
pa je bil tudi kot obkladek za celjenje bul, turov in ognojkov ter blažilo pri piku os in
čebel (Dioskurid DM, 2.144).
40
Slika 10: Slez - Alcea Rosea (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.7 Šetraj (Saturea Hortensis)
Zgodovina uporabe te rastline sega v čas 2000 let pr. Kr., ko je bila uporaba šetraja zelo
razširjena, zlasti pri revnejših, ki si niso mogli privoščiti dragih eksotičnih začimb. Imel
je vlogo popra. Šetraj je sprva pri Rimljanih veljal za afrodiziak, pozneje pa so bili
ugotovljeni njegovi zdravilni učinki (Heilmayer 2007, 76).
41
Slika 11: Šetraj - Saturea Hortensis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.8 Jesenjak (Origanum Dictamnus)
Jesenjak je bil kot rastlina omenjen v grški in rimski literaturi. Omenja ga pesnik Vergil
v Eneidi (Vergil 1992,12). Poznavanje njegove moči pa opiše Aristotel, ki pravi, da so
divje koze, potem ko so pojedle nekaj listov jesenjaka, čudežno ozdravele (Heilmayer
2007, 42). To zgodbo nam v De Meteria medica dopolni Dioskurid, ki pravi, da je koza
na Kreti potem, ko jo je zadela puščica, pojedla jesenjak in v tistem trenutku naj bi iz
rane izpadla ost puščice. Vešči zdravnik dodaja še, da je ta rastlina zelo ostrega okusa
in obkladki iz nje pomagajo pri pikih strupenih živali (Dioskurid DM, 3.177).
Pozna jo tudi Plinij, ki opozarja, da je bil jesenjak sprva eksotična rastlina in dodaja, da
se jo poseje, ko začno pihati zahodni vetrovi (Plinij NH, 19.51). Ni odporna na mrzle
zimske dneve. Zraste do višine komolca, ima liste podobne lovorju, vendar je veliko
mehkejši. Najbolje ga je uporabljati v kombinaciji z mlekom (Plinij NH, 19.51).
42
Slika 12: Jesenjak - Origanum Dictumnu. (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.9 Ognjič (Calendula)
Izvorno ime za ognjič je calendula2, kar pomeni prvi dan v mesecu. Ta rastlina je dobila
ime, ker so Rimljani verjeli, da ognjič cveti vsak prvi dan v mesecu (Heilmayer 2007,
66).
Rastlino zelo dobro pozna tudi Dioskurid, ki ceni njene zdravilne učinke v boju proti
vnetju sečnega mehurja in glivičnih obolenj (Dioskurid DM, 3.206).
____________________________
2 Kalenda je po rimskem koledarju 1. dan v mesecu.
43
Slika 13: Ognjič - Calendula officinalis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.10 Pehtran (Artemisia Dracunculus)
Pehtran kot začimba izvira iz Sirije. Od tam so jo na zahod prinesli prav Rimljani. Plinij
to rastlino omenja v povezavi z rimsko vojsko. Rimski vojaki so ga uporabljali kot
poživilo pri hudih fizičnih naporih. Plinij pravi, da so zdravilni tudi listi te rastline, saj
naj bi žvečenje pehtranovih listov spodbujalo apetit in preprečevalo glavobole (Plinij
NH, 10.67). Dioskurid ceni njegovo zdravilno moč pri zdravljenju kačjih pikov
(Dioskurid DM, 3.207).
44
Slika 14: Pehtran - Artemisia dracunculus (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.11 Asant (Ferula assa–Foetida)
Asant s svojim nenavadnim imenom in prijetnim vonjem izvira iz Perzije. V Evropi in
Sredozemlju je postal poznan v času Aleksandra Velikega, ko so rastlino prinesli v
Evropo (Heilmayer 2007, 23). Dioskurid ugotavlja, da je asant pomešan z
medomodlično sredstvo proti očesni mreni in zboljšuje ostrino vida. Pri močnejših
zobobolih pa se po nasvetu Dioskurida asant pomeša s kisom in vodo ter s tem izpira
usta (Dioskurid DM, 3.191).
45
Kot začimba je asant poskrbel za pikanten okus jedi. Velja za prvo eksotično začimbo v
rimski kuhinji. Bila je zelo draga in lahko so si jo privoščili le najbogatejši. Kuharski
mojster Apicij to začimbo kombinira s pinjolami in oreški, ker naj bi po njegovem
mnenju v tej kombinaciji dajala bogatejšo aromo (Heilmayer, 2007, 23).
Slika 15: Asant - Ferula assa–foetida (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.12 Angelika (Angelica Archangelica)
Angelika je bolje poznana pod imenom gozdni koren in je zelo močna aromatična
rastlina. Pri Rimljanih je veljala za zdravilno zelišče, zlasti pri pomanjkanju apetita,
blažjih želodčnih ali črevesnih krčih in napihnjenosti (Heilmayer 2007, 22). Uporabljali
46
so jo kot dodatek h kopelim. Plinij poroča, da rastlina cveti od julija do avgusta in ko
odcveti tudi odmre; najbolj ji prijajo polsenčne in senčne vlažne lege (Plinij NH, 27.65).
Slika 16: Angelika - Angelica arhangelica (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.13 Detelja (Melilotus Officinalis)
Ime prihaja iz grške besedi meli, kar pomeni med in besede lotus, kar pomeni detelja
(Bradač 1997, 175). Pri Rimljanih je bila izredno priljubljena. Dioskurid in Plinij
omenjata, da sta najboljši rumeno sladka detelja iz grške pokrajine Atika in detelja iz
Nole v bližini Neaplja: »Čeprav je pri nas bela, je vseeno prijetnega in nežnega vonja, ki
je še močnejši, če rastlino osušimo» (Plinij NH, 28.45).
Dioskurid priporoča kuhanje listov in cvetov za vino. Ta mešanica se uporablja kot
obkladek za lajšanje ran. Predlaga tudi, da se kuhane liste detelje navlaži z oljem vrtnice
in kisom ter vse skupaj položi bolniku na čelo, kar naj bi lajšalo glavobole (Dioskurid
DM, 3.179).
47
Slika 17: Detelja - Melilotus officinalis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.14 Cikorija (Cichorium Intybus)
Cikorija je bila nepogrešljiva na vsakem zeliščnem vrtu v antiki. Rimljani jo imenujejo
intubus. Plinij pravi, da je ime Cichorium prišlo iz Egipta, kjer je rastlina uživala veliko
priljubljenost kot zdravilno zelišče. Zdravilnih mešanic, ki jih lahko pripravimo iz
cikorije, naj bi bilo tako veliko. Plinij jo imenuje Panacea, kar pomeni rešitev (Plinij
NH, 29.47). Kuhana v ječmenovi juhi naj bi lajšala bolečine v želodcu. Ob povišani
telesni temperaturi pa je potrebno spiti cikorijin sok z medom. Zdravila naj bi tudi pike
škorpijonov (Plinij NH, 28.47).
48
Slika 18: Cikorja - Cichorium intybus (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.15 Oman (Inula Helenium)
Plinij oman opisuje kot rastlino, ki nima podolgovatih korenin. Omana kot rastilne ne
uživamo, saj naj bi bil škodljiv za želodec. Če se ga pa pomeša z drugimi začimbami, je
zelo zdrav. Ko se ga posuši, se ga lahko zmelje in dodaja moki, lahko se ga meša s
kisom in vodo, vmeša v med in kuha skupaj z grozdnim sokom. Uporaben je za težave v
želodcu. Velik ugled naj bi ta rastlina dobila v času cesarja Avgusta, ki ga je jedel vsak
dan (Plinij NH, 19.29). Seme omana je, kot opozarja Plinij, neuporabno in namenjeno
predvsem razmnoževanju te rastline (Plinij NH, 19.29). Njene zdravilne učinke ceni
tudi Dioskurid, ki pravi, da je ta rastlina poznana pod različnimi imeni: nekateri ji
pravijo Symphyton, Rimljani pa jo poznajo pod imenom Inula Campana. Pomešan z
medom pomaga lajšati kašelj, preprečuje napihnjenost in pomaga tudi proti ugrizom
strupenih živali (Dioskurid DM, 1.77). Oman uspeva v vlažnih delih vrtov.
49
Slika 19: Oman - Inula helenium (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
8.16 Mak (Papaver Somniferum)
Mak uspeva skupaj z zeljem, portulakom, rukolo in zeleno solato. Plinij piše, da
obstajajo tri vrste maka in sicer beli mak, ki se ga uporablja za preganjanje žeje in se ga
meša z medom; druga vrsta naj bi bil mak, ki je poznan po tem, da ima veliko mleka;
tretja vrsta pa je mak, ki je pri Grkih poznan kot divji mak (Plinij NH,19.55). Vse tri
vrste maka veljajo za zdravilno rastlino. Precej podroben opis tej rastlini posveti
Dioskurid. Pravi, da je mak poznan pod različnimi imeni. Ponekod mu pravijo Oxytone,
za Rimljane je poznan kot Papaver, pri Egipčanih pa Nanti. Če seme maka pomešano
skupaj z vinom, je po mnenju Diokurida odlično sredstvo za premagovanje nespečnosti
(Dioskurid DM, 3.228). Za premagovanje kašlja se priporoča kuhane liste maka skupaj
z akacijevim sokom. Za vnetje oči pa Dioskurid priporoča obkladke iz mešanice
beljaka, žafrana in maka (Dioskurid DM, 3.228).
50
9. UPORABA ZELIŠČ IN ZAČIMB V RIMSKI KULINARIKI
Kuhinja antičnega Rima se je razvijala skozi dolga stoletja in prevzemala marsikaj iz
kuhinj stare Grčije in Orienta. Rimljani so hrano obravnavali kot del svoje kulture. Bila
je glavna sestavina rimskega vsakdana, saj je Rimljanom dobra hrana, kot opozarja
Plesničarjeva, pomenila več kot le zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Bila jim
je v veselje in priložnost za družabnost (Pleničar Gec 2010, 9).
Rimljani so v svoji kuhinji uporabljali vse vrste živil, sadežev in začimb, ki jih v kuhinji
sredozemskega prostora najdemo še danes. Začimbe iz daljnih dežel, ki so jih uvažali,
so imele vrednost zlata. Predvsem velika je uporaba popra, ki praktično ni smel
manjkati na nobeni specialiteti. Druga takšna začimba je bil Silphium. To je bila
znamenita rastlina, ki je sicer niso gojili v vrtovih in je prihajala iz Kirenajke. Grki in
Rimljani so iz njenih mladih listov pripravljali solato. Sok iz korenin in stebel pa je
veljal za dragoceno začimbo, ki jo je cenil tudi Julij Cezar. Poleg tega, da je dajala
jedem svojevrsten okus, so ji pripisovali tudi zdravilno moč. Zdravila naj bi rane,
pomagala slepim, da spregledajo, starcem, da se pomladijo in je veljala za kontraceptiv.
Najstarejše poročilo o tej rastlini je iz leta 565 pr. Kr. Prek Grkov so jo prevzeli tudi
Rimljani. V času cesarja Nerona je povsem izginila iz uporabe. Prav zaradi tega
botaniki in kuharji še vedno ugotavljajo, v katero vrsto je spadal Silphium, kako je
izgledal in kakšen okus je imel, da je bil tako zelo cenjen (Plesničar Gec 2010, 13).
Med druge eksotične rastline, so Rimljani prištevali še cimet, ingver, žafran in muškat.
Poleg teh uvoženih orientalskih začimb pa se v receptih največkrat pojavijo luštrek,
zelena, peteršilj, kumina, čebula, česen, meta, rutica, lovor, bazilika, koriander … Kot
začimbe rimske kuhinje moramo omeniti še kis, med, vino, ki so jih uporabljali v kuhi
in z njimi izboljševali okus hrane. V začetku, ko je bila kuhinja še preprosta, so bili
Rimljani bolj skopi z začimbami. Močno cenjeni omaki sta bili garum3in liquamen
4, ki
so ju prelili čez skoraj vsako jed (Plesničar Gec 2010, 14).
Med najbolj znane kuharje antičnega Rima zagotovo sodi Mark Gavij Apicij. Apicij naj
bi se rodil krog leta 25 pr. Kr.. Kot poročajo številni antični pisci, je Apicij veljal za
sladokusca in iznajditelja številnih dobrih in nenavadnih jedi. Bil je bogat Rimljan, ki je
svoje premoženje zapravljal z razkošnimi pojedinami. Pripisujejo mu dve kuharski deli,
51
v katerih je v prvem delu pisal splošno o jedeh, drugi del pa je bil posvečen omakam
(Gerlach 2001, 36). Plinij ga v svojem delu opisuje kot slavnega gurmana, ki je bil tako
obseden z odkrivanjem novih specialitet, da je celo pujse hranil s figami, saj je verjel, da
bo njihovo meso zato boljše (Plinij NH, 8.209).
Zbirka rimskih kuharskih receptov je poznana pod imenom Apicius in naj bi bila
napisana v času med 3. in 5. stoletjem. Njeno ime naj bi izviralo iz dveh ohranjenih
rokopisov, ki sta se začenjala z besedami API in CAE. V starejših objavah se zbirka
imenuje O kuhanju (De re coquinaria). Zbirka obsega deset delov, ki so urejeni kot
kuharske knjige in sicer:
1. knjiga: Epimeles – skrben kuhar,
2. knjiga: Sarcoptes – sekljanje mesa,
3. knjiga: Cepuros – vrtnar,
4. knjiga: Pandecter – razne jedi (narezki, omlete, vrste mesa),
5. knjiga: Ospreon – stročnice,
6. knjiga: Aeropetes – ptice,
7. knjiga: Polyteles – gurman,
8. knjiga: Tetrapus – morje,
9. knjiga: Thalassa – štirinožci,
10. knjiga: Halieus – ribič.
Jedi, ki so zbrane v tem delu, nam dajejo dober vpogled v način prehranjevanja
predvsem bogatejših Rimljanov. Skozi recepte pa lahko spoznamo tudi zelišča, ki so jih
Rimljani uporabljali za pripravo številnih specialitet tistega časa.
_______________________
3Garum:omaka iz fermentiranih rib. Naredili so jo tako, da so v sodih fermentirali drobovino in kose
večjih rib ali cele majhne ribe (skuše, brglune, sardele), potem pa jih pretlačili in jim dodali začimbe,
predvsem brinje, poper, vino, kis in dišave. Čeprav je zelo smrdela, je bila nepogrešljiva omaka pri skoraj
vsaki jedi.
4Liquamen: zelo slana ribja omaka.
52
10. KUHINJSKA ZELIŠČA
V nadaljevanju bomo predstavili zelišča, ki so jih Rimljani najpogosteje uporabljali pri
pripravi jedi in pijač.
10.1 Česen (Allium Satium)
Česen je bil v času starega Rima zelo priljubljena rastlina tako v kulinariki kot tudi v
zdravilne namene. Dioskurid v svojem delu De materia medica pravi, da česen nekateri
poznajo pod imenom Geboskon. Pri Rimljanih pa je ta rastlina poznana pod imenom
Allium. Dioskurid mu pripisuje zdravilno moč. Pomagal naj bi v pri odpravljanju peg in
kožnih izpuščajev. Obkladki iz česna so odlični za boj proti podočnjakom (Diokurid
DM, 2.153).
Plinij nam v svojem delu Naravoslovje ponuja odličen opis česna:
Zunanji del te rastline je sestavljen iz membrane, notranji del pa je združen iz več delov,
od katerih ima vsak del ločeno plast. Okus česna je bolj oster in odvisen od tega, kako
številni so notranji deli te rastline. Česen je odličen v boju proti pikom kač. Od čebule
se razlikuje v velikosti. Potrebno ga je saditi na ravnem terenu in vsako gredico je
potrebno ločiti v razdalji 4 prste. Več ko gredice okopavamo, večja bo velikost česna.
Okopava se ga, ko so listi zunaj. Sadi pa se ga jeseni. Potrebno je opozoriti, da obstaja
tudi vrsta česna, ki spontano raste na poljih. Poznan je pod imenom Alium. Ta vrsta ima
manjše plodove in velike liste. Divji česen je odličen opij. (Plinij NH,19.34)
Da je bil česen nepogrešljiv v rimski kuhinji, dokazuje dejstvo, da je bil glavna
sestavina pikantnega rimskega sira poznanega pod imenom moretum. Moretum so v
glavnem pripravljali kmetje na podeželju. V svojih delih ga omenjajo Plinij, Kolumela
in pesnik Vergil. Recept zanj je sila preprost, saj glavne sestavine česen, sir, koriander,
koper, kis, oljčno olje in sol samo premešamo v možnarju. Nastalo mešanico
postrežemo namazano na kruhu (Plinij NH, 33.123).
53
Slika 20: Česen - Allium satium (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
10.2 Janež (Pimpinella Anisum)
»V domačem zeliščnem vrtu posadimo janeža v izobilju«, svetuje Plinij in dodaja, da se
ta rek prenaša iz roda v rod, že od grškega filozofa Pitagore, katerega ideje so bile v 1.
stoletju pr. Kr. priljubljene v Rimu (Plinij NH, 20.72). S tem rekom je želel poudariti
pomen janeža kot zelišča, zato je o njem napisal več kot o katerem koli drugem zelišču.
Opozarjal je na pomen korena te rastline, listov in semen, ter pozval k uporabi janeža
tako v kuhani kot surovi obliki. Opozarja, da janež pomaga pri lajšanju bolečin po
porodu. Tudi popotniki, ki veliko potujejo, naj bi po nasvetu Plinija uživali napitek iz
janeža, saj naj bi ta ponujal svežino in dal moč za nadaljnjo pot (Heilmayer 2007, 20).
»Zjutraj na tešče, zmešajte janeževa semena z malo medu in izperite usta z vinom«,
svetuje Plinij za preprečevanje slabega zadaha zjutraj (Plinij NH, 20.72).
54
Janeževa semena so uporabljali kot dodatek za okus kruha ali sladkega peciva. Zeleni
listi so služili kot zelenjava ali kot začimba za juhe. Sok iz janeža so uporabljali kot
pomoč pri prebavi po obilnem obroku. Rimljani so najbolj cenili janež, ki je prihajal z
otoka Krete (Heilmayer 2007, 20), čeprav Dioskurid pravi, da je najboljši janež tisti, ki
raste v Egiptu (Diokurid DM, 3.184). Apicij ga je v svojih receptih uporabljal za
dodatek k svinjini:
Svinjski želodec (Ventrem porcinum)
Očiščen želodec najprej namažemo s soljo in kisom. Nato ga napolnimo s prelivom iz
jajc, orehov, popra, janeža, ingverja, silphiuma in rutice. Vse skupaj se najprej dobro
pokuha, nato pa speče na odprtem ognju, da se naredi skorjica. Pečen želodec začinimo
z mešanico janeža in luštreka. (Apicij DC, 7.9)
Slika 21: Janež - Pimpinella anisum (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
55
10.3 Koper (Anethum Graveolens)
Koper se sadi spomladi ob zadnji zmrzali. Rimljani so ga označevali kot simbol
bogastva, a hkrati verjeli, da povzroča impotenco. S koprovim oljem so si rimski
gladiatorji natirali telo, da bi preprečili krčenje mišic. V zdravilstvu je veljal kot rastlina,
ki pomirja in so ga zato uporabljali proti nespečnosti, dober pa je tudi za zdravljenje
težav s prebavo. Koper naj bi pomagal proti kolcanju. Uporabljali so ga za pospeševanje
izločanja mleka pri doječih materah. Bil je glavna začimba juh, zlasti tistih, ki so bile
mešanica graha, leče, sveže zelenjave in koromača. Z njim so začinjali tudi slavno
rimsko omako garum. Koper so dodajali k mesu merjasca in piščanca. Veljal je za
nepogrešljivo začimbo pri vlaganju oljk. Koper so uporabljali pri izdelavi venca, ki so
ga pletli v čast boga Bakha. Celo Kolumela opozarja, da je bil koper ena izmed najbolj
prodajanih zelišč (Heilmayer 2007, 23).
Grah (Pisa)
Grah namočimo in skuhamo, posnamemo peno, nato mu dodamo poper, koriander in
kumino. Za omako zmešamo poper, koper, luštrek in svežo baziliko. Vse to polijemo z
liquamnom in vinom ter dodamo grahu. Ko jed zavre, zmešamo. (Plesničar Gec 2010,
22)
56
Slika 22: Koper - Anethum graveolens (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
10.4 Zelena (Apium Graveolens)
Zelena je bilo zagotovo najpogostejše zelišče v starem Rimu. Stari Egipčani so ga
uporabljali pri pogrebnih obredih. Veljala je za simbol žalosti in smrti. Rimljani so
zeleno oboževali. Uporabljali so jo za pripravo zeliščnega sira. Zelena je bila glavna
sestavina oxygaruma. To je bil zeliščni aperitiv sestavljen iz medu, kisa, zelene,
peteršilja, kumine, luštreka in lovorja. Namenjen je bil zdravljenju želodca in ledvičnih
bolezni. Plinij opozarja, da se sadi poganjke, ker naj bi bila rastlina zelo počasna v rasti
in težavna za obdelavo. Največ so jo sadili ob palačah na podeželju (Heilmayer
2007,14).
V knjigi O kuhanju najdemo sledeči recept:
Juha za dobro prebavo (Pulmentarium ad ventrem)
57
Operemo zeleno skupaj z gomoljem, jo posušimo na soncu in skuhamo v vodi. V
drugem loncu pa kuhamo v vodi por. Zmešamo zmleti poper in liquamen s tekočim
medom, dodamo vodo kuhane zelene in vse skupaj dodamo poru. Vse še enkrat
prekuhamo in ponudimo skupaj z zeleno. (Plesničar Gec 2010, 21)
10.5 Kumina (Carum Carvi)
Izkopavanja v Egiptu so pokazala, da kumina prihaja iz Turkmenistana in je bila že zelo
zgodaj prenesena v Egipt in Etiopijo. Pozneje so jo pričeli uporabljati tudi Rimljani, ki
so jo prevzeli od Grkov. Kumina je bila izredno pomembno zelišče v kuhinji. Slovela pa
je tudi kot zdravilna začimba. Najboljša naj bi bila za prebavne motnje. Plinij jo
podrobneje opiše v svoji knjigi Naravoslovje:
Je eksotična rastlina, katere ime izhaja iz dežele, v kateri jo gojijo predvsem za
kulinarične namene. Ta rastlina raste v kateri koli vrsti prsti. Najbolj cenjena je tista, ki
prihaja iz Frigide (Plinij NH, 19.49)
Kakor opozarja Heilmayerjeva, Plinij ni vedel, da je kumina uspevala tudi v severni
Italiji. V družini kumin najdemo 25 vrst, ki uspevajo po vsej Evropi in Aziji (Heilmayer
2007, 34).
Dioskurid v svojem delu De materia medica piše, da kumina pomaga pri prebavi. Pravi,
da eterično olje kumine stimulira izločanje želodčnih sokov in blagodejno deluje na
prebavo. Kumina po njegovem mnenju spodbuja krvni obtok in pomaga pri revmatičnih
obolenjih (Dioskurid DM, 184).
Zagotovo pa je bila najbolj uporabljana prav v kulinariki, saj ima Apicijeva knjiga
veliko receptov v katerih se kumina dopolnjuje še z drugimi zelišči. Odlično gre k
jedem kot je piščanec z bučami, datlji, tartufi in z ostalimi zelišči.
58
V knjigi O kuhanju najdemo sledeči recept:
Bučke (Gustum de cucurbitas)
Bučke skuhamo, jih ožmemo in damo v plitvo ponev. Zdrobimo poper, kumino, malo
rutice in zalijemo z likvamnom in kisom. To vse prelijemo na bučke in jih postrežemo.
(Plesničar Gec 2010, 24)
Slika 23: Kumina -Carum carvi (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
10.6 Čebula (Allium Cepa)
Že stari Grki so poznali veliko vrst čebul in sicer sardinsko, traško, alsidensko,
setansko, skistansko, skalonsko …Vse od teh naj bi po opisu Plinija imele oster vonj, ki
privabi solze v oči, še posebej naj bi bila močna čebula iz Cipra. Čebule naj bi imele
izredno mastno sredico. Najmanjša med omenjenimi vrstami čebul je satenska in ima
sladek okus. Skitansko in alsidensko so uporabljali za shranjevanje. Skitanska čebula
ostane dobra tudi pozimi. Shranjuje pa se jo skupaj z listi. Alsidenska čebula pa je zelo
sladka. Plinij pravi, da sta v Rimu poznani dve vrsti čebule. Ena se imenuje Gethyon in
jo bolj pogosto uporabljajo Grki, druga pa je Pallacana in je v Rimu najbolj cenjena.
59
Čebulo na veliko uporabljajo gladiatorji, za natiranje mišic, da dobijo svojo pravo
obliko (Plinij NH, 19.65).
Zanimiva je tudi njena uporaba v kulinariki, saj jo Rimljani dodajajo praktično k vsaki
jedi. Najpogosteje je bila uporabljena v kombinaciji z zeleno. Apicij nam v svoji
kuharski knjigi ponuja veliko število receptov za pripravo kulinaričnih specialitet s
čebulo. Eden gre takole:
Zelenjavni pire (Alter olus moole)
V slani vodi skuhamo zeleno in jo odcedimo. V možnarju zmešamo poper, luštrek,
origano in čebulo. Vse skupaj zalijemo z malo olja in vina. Mešanico prelijemo čez
kuhano zeleno in vse skupaj zmešamo ter nekaj časa kuhamo. (Apicij, DC, 3.15)
10.7 Koriander (Coriandrum Satium)
Koriander je avtohtona sredozemska rastlina. Plinij priporoča saditev koriandra v
zeliščni vrt, vendar ne v preveliki količini, saj ima ta rastlina močno aromo. Kolumela
priporoča setev spomladi in jeseni. Če ga posejemo spomladi, je na voljo do poletja.
Uporablja pa se ga skupaj s kisom za konzerviranje mesa. Antični kuharji ne bi mogli
narediti omake garum, če ne bi bilo koriandra. Apicijev najljubši recept, pri katerem je
uporabljal velike količine koriandra, je v pečici pečena jagnjetina. Namažejo jo z oljem
in nato posujejo z mešanico popra, koriandra in soli. Na podoben način Apicij
pripravlja tudi ribe. Hipokrat je koriander priporočal pri odpravljanju zgage. Predpisoval
je tako posušen kot svež oz. kuhan koriander (Heilmayer 2007,40).
60
Slika 24: Koriander - Coriandrum satium (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
10.8 Koromač (Myrrhis Odorata)
V antiki je bil poznan kot rastlina za pomoč pri spolnosti. Legenda pravi, da so med
Bakhovimi prazniki nosili koromačeve liste v kronah oz. vencih in naj bi predstavljali
simbol spolnosti. Koromačeva semena pa naj bi veljala kot afrodiziak (Heilmayer
2007). Dioskurid piše, da ima ta rastlina podolgovat in sladek koren, ki je koristen pri
odpravljanju menstrualnih težav. Hkrati pa opozarja, da so večje količine te rastline tudi
močan opij (Dioskurid DM, 241).
Apicij koromač uporabi v sledečem receptu:
Bela omaka za predjed (Aliter jus candidum in copadii)
V možnarju zmešamo poper, timijan, kumino, liste zelene, koromač, rutico, meto,
mirtine jagode in rozine. Vse skupaj zalijemo z vinom in medom in omaka je
pripravljena za postrežbo. (Apicij DC, 5.8)
61
10.9 Luštrek (Olusatrum Smyrnium)
Grki ga imenujejo Hipposelium, drugim pa je poznan kot Smyrnium. Ta rastlina ima
mirti podoben okus. Po starodavnih priporočilih naj bi ga gojili na mestih, kjer je
kamenje in v bližini vrtnih zidov. Ena vrsta te rastline raste tudi v gorah Ligurije, vendar
ga gojijo vsepovsod. Sadi se ga skupaj z majaronom, vendar ju v hrani nikoli ne
uporabljamo skupaj, saj imata podobne lastnosti. Najbolj cenjen je divji luštrek, ki
prihaja iz Egipta (Plinij NH, 19.48).
V Apicijevi kuharskimi knjigi najdemo luštrek v številnih receptih zlasti kot glavno
začimbo za omake, ki so jih dodajali k perutnini. Bil pa je tudi glavna začimba za
priloge iz kuhane zelenjave.
Mladi ohrovt« (Cymas et cauliculos)
Ohrovt najprej skuhamo in odcedimo. Nato ga začinimo s kumino, soljo, vinom, oljem,
poprom, luštrekom, meto in koriandrom. Vse skupaj zmešamo in postrežemo (Apicij
DC 3.9)
Slika 25: Luštrek - Olusatrum Smyrnium (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
62
10.10 Meta (Marrubium Vulgare)
Plinij poroča, da je ta rastlina poleti zelena in se pozimi obarva v rumeno. Meto se
največkrat uporablja pri jedeh na kmečkih veselicah. Svoj prijeten vonj oddaja daleč
naokoli. Ko se jo posadi, je sprva zelo drobna in traja nekaj časa, da zraste. Meta je
najbolj od vseh zelišč primerna za uživanje, posebej pri ljudeh z občutljivim želodcem.
Rastlina se močno razraste, zato jo sejejo sredi poletja. Divja meta pa je primerna tudi
kot začimba za osvežilno pijačo z vodo, ki pomaga pri bolečinah v želodcu. Najbolj
cenjena je v Egiptu in Etiopiji (Plinij NH,19.47).
Apicij to rastlino uporabi v sledečem receptu:
Bučke na aleksandrinski način« (Aliter cucurbitas more alexandrino)
Bučke razrežemo in postavimo v pekač. Potresemo s soljo, mletim poprom, kumino,
koriandrom, svežo meto, čez pa polijemo z vinom. Vse skupaj damo v peč. Ko je
pečeno, prelijemo z mešanico medu in popra ter postrežemo. (Apicij DC, 3.4)
Slika 26: Meta - Marrubium vulgare (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
63
10.11 Bazilika (Ocimum Basilicum)
Bazilika je bila nepogrešljiva v rimski kuhinji. Apicij je celo rekel, da bazilika s svojim
svežim vonjem deluje blagodejno na jed. Uporabljal jo je v zeliščni omaki, ki ji je poleg
bazilike dodal por, kumino, koriander in mladi grah. Tudi vinsko omako so pripravljali
iz vina, popra in bazilike ter garuma. Bazilika je bila v Sredozemlju cenjena že v 4.
stoletju pr. Kr., ko jo je v Grčijo prinesel Aleksander Veliki (Heilmayer 2007, 24).
Dioskurid jo priporoča kot sredstvo proti melanholiji. Opozarja pa, da lahko aromatičen
vonj sproži kihanje, po drugi strani pa jo je predpisoval proti diareji in slabosti. Plinij je
trdil, da bazilika, kuhana v vinu, zmanjša napenjanje. Bazilika je nepogrešljiva začimba
v rimskem zeliščnem vrtu. Celo Kolumela je menil, da bazilika ne zahteva velike skrbi
za gojenje. Lahko jo sejemo jeseni ali spomladi. Plinij pa je temu dodal, da jo je
potrebno zalivati samo opoldne (Heilmayer 2007, 24).
Slika 27: Bazilika - Ocimum Basilicum (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
64
10.12 Peteršilj (Petroselinum Crisom)
Plinij pravi, da se peteršilj sadi takoj po spomladanskem enakonočju tako, da se njegovo
seme prej potolče v možnarju. S tem se doseže večjo kodravost listov (Plinij NH,
19.46).
Peteršilj je bil poleg koriandra izredno priljubljeno zelišče pri pripravi rimskih
specialitet. Kuhar Apicij ga praktično uporablja pri pripravi vseh vrst omak, zelenjave in
mesa.
V njegovi knjigi najdemo sledeči recept:
Pekoča omaka za divjačino (Iura ferventia in cervo)
Poper, peteršilj, luštrek, kumino, pečene mandlje, med, kis, vino in malo olja dobro
premešamo. Vse skupaj prelijemo po pečeni divjačini in postrežemo (Apicij DC, 2.8)
10.13 Timijan (Thymus Vulgaris)
Rimski vojaki so si z njim pripravljali poživljajočo kopel. Dodajali so ga jedem iz mesa,
rib in gob. Nepogrešljiv je bil pri omakah in suhem sadju. Veljal je za antiseptično
sredstvo in konzervans, zato so ga uporabljali pri balzamiranju (Heilmayer 2007, 34).
Tudi Apicij ga uporablja kot glavno začimbo, zlasti za omake in različne vrste mesa.
V knjigi o kuhanju Apicij timijan uporabi v sledečem receptu:
Vinska omaka za tartufe (Cenogarum in tubera)
Timijan, poper, luštrek, med, vino in olje zmešamo v možnarju in prelijemo čez tartufe
ter postrežemo. (Apicij, DC 1.17)
65
Slika 28: Timijan - Thymus vulgaris (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
10.14 Majaron (Origarum Majarona)
Majaron je bil posvečen boginji ljubezni Afroditi. V starem Rimu so vence iz majarona
posadili na glave mladoporočencem, da bi živeli svoje življenje v ljubezni in harmoniji.
Apicij ga pri svojih receptih uporablja zlasti pri pripravi ribjih specialitet. In sicer:
Sardele v belem vinu (Patina de apua)
Sardele očistimo in jih mariniramo v olju. Nato jih položimo v ponev in vse skupaj
prelijemo z belim vinom in dodamo svež majaron. Vse skupaj zavremo in ko je kuhano,
posujemo še s poprom in majaronom ter postrežemo. (Apicij DC, 2.4)
10.15 Gorčica (Sinapis Alba)
Plinij v svojem delu Naravoslovje piše, da gorčica raste v naravi, vendar jo v Rimu že
vrsto let gojijo tudi v vrtovih, kamor je bila prenesena s semeni iz Egipta. Uporablja se
kot začimba pri pripravi različnih vrst zelenjave. Obstajajo tri vrste gorčic, ki se med
seboj razlikujejo po obliki listov. Najboljše gorčično seme pa prihaja iz Egipta (Plinij
NH, 19.171).
66
Dioskurid to rastlino imenuje Lampasani in pravi, da je v Egiptu poznana pod imenom
Euthmoi. Uporabljajo jo za zdravljenje glavobolov in mandljev (Dioskurid DM,143).
V Apicijevi kuharski knjigi gorčico srečamo v številnih receptih. Zlasti so pogosto
uporabljali njeno seme.
Eden izmed receptov gre takole:
Gorčični fižol (Fabaciae ex sinap)
Fižol najprej skuhamo in ohladimo. V možnarju zmešamo gorčično seme, med, oreške,
rutico, kumino in zalijemo s kisom. Vse skupaj prelijemo po fižolu, pomešamo in
postrežemo. (Apicij DC, 5.6)
Slika 29: Gorčica - Sinapis alba (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
67
10.16. Rožmarin (Rosmarinus Officinalis)
Rožmarin je predstavljal večno mladost in lepoto. Zdravil je prebavo in nudil manjši
občutek napihnjenosti in vzbudi tek. V Apicijevi kuharski knjigi ga najdemo kot
začimbo za pripravo različnih pečenk.
Najpogosteje uporabljen recept je recept za pripravo klobasic:
Klobasica (Botellum)
Trdo kuhane jajčne rumenjake pomešamo s sesekljanimi pinjolami, čebulo, porom,
poprom, brinovimi jagodami in vinom. S to mešanico napolnimo čreva in vse skupaj
skuhamo. (Apicij DC, 2.3)
Slika 30: Rožmarin - Rosmarinus officinalis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
68
10.17 Por (Allium Porrum)
Plinij v svojem delu Naravoslovje pravi, da je por pridobil veljavo v času Nerona, saj
naj bi ga, da bi si izboljšal glas, jedel vsak dan. Por se sadi med jesenskim
enakonočjem, saj tako ko dozori, postane debelejši. Izredno pomembno je, da je zemlja
v katero sadimo por, pognojena. Najbolj cenjen por prihaja iz Egipta, Ostije in Aricije.
Obstajata dve vrsti pora in sicer por z zarezanimi listi in por z ravnimi listi (Plinij NH,
19.89).
Dioskurid pa piše, da je por odličen za tiste, ki imajo težave z mehurjem in ledvicami.
Surov por lahko povzroča vetrove. Zato ga je potrebno kuhati v slani vodi s kisom. Če
se mu doda še med, je odličen proti ugrizom strupenih živali. Obstaja kar 22 navodil za
zdravljenje s porom. Ima zdravilno moč pri zdravljenju glavobola, težavah s srcem, pri
odpravi glistavosti in pri pikih strupenih žuželk (Dioskurid DM, 2.152). Por je pogosto
uporabljen tudi v Apicijevih receptih.
Eden izmed njih gre takole:
Klobasa (Farcimina)
Najprej skuhamo piro in jo odcedimo. V možnarju zmešamo por, sesekljano svinjino,
luštrek, tri jajca, pinjole, poper in vino. Vse skupaj pomešamo s piro in s to mešanico
napolnimo čreva in jih skuhamo.(Apicij DC, 2.5)
10.18 Lovor (Laurus Nobilis)
Rimljani so lovor uporabljali kot zdravilo in začimbo. Verjeli so, da pomeni nesrečo, če
se je lovorjevo drevo pri hiši nenadoma posušilo. Lovor je bil simbol modrosti, slave in
moči, zato so z lovorovimi listi kronali vladarje. Rimljani so v kulinariki uporabljali
samo posušene liste, saj je bil surov lovor preveč grenak in mnogo manj aromatičen. Z
njim so začinjali mesne in ribje jedi. Vsak izobražen Rimljan je poznal legendo o Dafne,
ki se je spremenila v lovorjevo drevo, potem ko jo je lovil bog Apolon. Lovor je bil
sveto drevo, posvečeno bogu Apolonu. V zeliščnem vrtu je bil lovor tudi okrasen grm.
Kot začimba je bil uporaben za aromo pečenim jedem. Najbolj cenjen je bil zaradi olja,
ki so ga pridelali iz njegovih jagod. To olje naj bi pregnalo utrujenost, težave z ušesi in
69
celo gripo. Za težave maternice ali mehurja, se je priporočalo dnevno kopel z lovorjem
(Heilmayer 2007, 26).
Da je lovor nepogrešljiva začimba v kulinariki, se je zavedal tudi Apicij, ki ga je kot
začimbo uporabljal pri številnih specialitetah, kar se odraža tudi v njegovih receptih.
Kozlič z lovorjem (Haedum lauretum ex lacte)
Kozličje meso najprej očistimo in dobro operemo. V možnarju zmešamo poper, luštrek,
lovorove jagode, kamilico, sol in vino. Meso kozlička postavimo v pekač in ga
prelijemo s prej pripravljeno mešanico. Po vrhu posujemo lovorove liste in malo popra.
Ko je meso pečeno, ga postrežemo, skupaj z omako garum. (Apicij DC,8.6)
Slika 31: Lovor - Laurus nobilis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
70
10.19 Rutica (Ruta Graveolens)
Dioskurid pravi, da je rutica poznana pod več imeni. Nekateri ji pravijo Bergpeganon,
drugi pa Gartenpeganon. Rimljani jo poznajo pod imenom Ruta hortensis. Rutica je
učinkovita v boju proti menstrualnim krčem, pomaga proti driski in je učinkovita v boju
proti kačjim pikom (Dioskurid DM, 3.180–181).
Plinij v svojem delu Naravoslovje piše, da se rutico sadi takoj po jesenskem
enakonočju. Ta rastlina je po njegovem mnenju izredno odporna na mraz in vlago. Rada
ima tudi suhe in sončne kraje, ki so bogati z ilovnato zemljo. Dodajo ji tudi pepel, saj to
ščiti rastlino pred napadom gosenic. Rutica je odlična v kombinaciji mulsuma5 z aromo.
Ta rastlina najbolj uspeva pod figovim drevesom (Plinij NH, 19.45).
Rutica je bila nepogrešljiva zel na rimskem vrtu. Kot dokazujejo Apicijevi recepti, je
bila ta rastlina zelo pogosto uporabljena v rimski kuhinji, bodisi kot solatna priloga ali
kot začimba različnim jedem in pijačam.
Neškodljiva solata (Lactucae Laedant)
57 gramov ingverja, 28 gramov zelene rutice, 28 gramov mletih datljev, poper, 28
gramov medu in 227 gramov sirske kumine zmešamo in zalijemo s kisom. K vsaki jedi
postrežemo žličko te okusne solate. (Apicij DC, 3.18)
____________________
5 Mulsum: Rimska mešanica vina in medu.
71
Slika 32: Rutica - Ruta graveolens (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
10.20 Brin (Juniperus Communis)
Čeprav brin najdemo v naravi, ga lahko gojimo tudi doma na vrtu, piše Plinij, saj
uspeva v skoraj vseh vrstah tal. Sadimo ga jeseni in sicer na nekoliko manj senčne
predele vrta. Brin že od nekdaj velja za rastlino, ki so jo uporabljali med ritualnimi
obredi. Egipčani so ga uporabljali pri mumificiranju. Njegove vejice v obliki kadil
omogočajo telesno in duhovno prečiščenje (Plinij NH, 12.34).
Dioskurid priporoča pripravke iz brina za čiščenje ran, čaj iz brinovih jagod pa naj bi
lajšal tegobe pri okužbi sečil (Diokurid DM, 1.95). Brinove jagode so bile izredno
priljubljene tudi v kulinariki. Kuharski mojster Apicij jih uporablja pri pripravi
specialitet iz divjačine.
72
Eden izmed receptov, ki ga najdemo v Apicijevi knjigi gre takole:
Omaka za vse vrste divjačine, pečene in kuhane (Roastius in venatiobus omnibus
elixiset assis)
Poper, rutico, luštrek, brinove jagode, timijan, zeleno, suho meto in bolšjak zmešamo v
možnarju in dodamo med. Vse skupaj zalijemo s kisom ali garumom in postrežemo k
divjačini (Apicij DC, 8.4).
Slika 33: Brin - Juniperes communis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
73
10.21 Sivka (Lavandula Officinalis)
Sivkino latinsko ime izhaja iz glagola lavare, kar pomeni umivati. Rimljani so sivko
uporabljali v ritualnih obredih in v javnih kopališčih, posušeno pa tudi v kulinariki. Kot
poroča Diokurid v svojem delu, naj bi čaj sivke pomagal lajšati glavobole, umirjal naj bi
živce in preprečeval omotičnost (Dioksurid DM, 3.175). V kulinariki jo uporablja tudi
Apicij. Sivka je bila nepogrešljiva začimba pri pikantnih omakah, divjačini in ribjih
specialitetah.
V apicijevi knjigi sivko najdemo v številnih receptih, eden gre takole:
Aromatična omaka (Laseratum)
Sivkine liste, poper, kumino, janež, peteršilj, meto, med in kis zmešamo v možnarju.
Pripravljeno zmes postrežemo poleg vseh vrst mesa. (Apicij DC, 1.16)
Slika 34: Sivka - Lavandula officinalis (Vir: Essenbeck in drugi, 1828).
74
11. RIMSKO ZNANJE O ZELIŠČIH V SREDNJEM VEKU
V tem poglavju želimo pokazati, kako se je znanje o uporabi zelišč iz časa rimskega
imperija ohranilo tudi v čas srednjega veka. Po propadu rimske države se je namreč
velik del tedanjega znanja o zeliščih izgubil (Sumner 2000, 17). Da pa njegovo izročilo
ni nikoli povsem izginilo in da se je rimsko znanje o zeliščih in njihovi uporabi deloma
ohranilo tudi po propadu rimskega imperija, dokazujejo dejstva, ki jih bomo v
nadaljevanju v nekaj stavkih predstavili.
Vedenje in znanje o zdravilnih učinkih rastlin se je v srednjem veku ohranjalo v
samostanih. Samostansko zdravilstvo, ki se je razvijalo od 8. stoletja dalje, je
združevalo izkušnje germanskega ljudskega zdravilstva z osnovami grško-rimske
medicinske šole (Sumner 2000, 17). Menihi in ostala duhovščina so bili v tistem času
redki izobraženci in so obvladali grški in latinski jezik. Tako so menihi iz del antičnih
piscev črpali znanje o uporabi zelišč predvsem v zdravilne namene (Lover 2007,7).
Menihi so v skriptorjih prepisovali in prebirali dela antičnih piscev. Tako je delo
zdravnika Pedanija Dioskurida (Pedanius Dioskurides, 20−79) z naslovom De Materia
medica postalo standarden priročnik o poznavanju zdravilnih učinkov zelišč v
vsakodnevnem življenju (Jović, 2006, 305). Po nasvetih tega izkušenega poznavalca
zdravilnih rastlin so pričeli na samostanskih vrtovih gojiti zelišča. Prvi evropski
samostani so prevzeli rimski vzorec vrta z atrijem in peristilom, ki sta postala zaprt
dvoriščni vrt (Garland 1987,19).
Zaradi močnega vpliva cerkve je smela rastline v zdravilstvu uporabljati sprva samo
duhovščina. To se je spremenilo z izdajo državnih odločb Karla Velikega (742–814),
poznanih pod imenom Kapitularije (Capitulare de Villis) (Bloch 1923, 42). V njih
najdemo seznam 89 vrst rastlin, ki naj bi jih gojili v vseh vrtovih. Na seznamu najdemo
rutico, rožmarin, žajbelj, kumino, pehtran, janež, peteršilj, luštrek, brin, koper,
komarček, gorčico, meto, mak, čebulo, drobnjak, por, česen, natresk, kaduljo, koriander
in lovor (Garland 1987, 20). Če ta seznam primerjamo z opisi rastlin, ki jih v svoji 19.
knjigi opisuje Plinij (Plinij NH, 19.2), lahko ugotovimo, da se je poznavanje zelišč in
njihovih lastnosti ohranilo tudi v srednjem veku. Kapitularije vsebujejo še nekaj
podobnosti, ki tudi nakazujejo rimsko zapuščino znanja o zeliščih. V njih so med
75
drugim tudi predpisi in navodila o gojenju zelišč in dišavnic, sajenju in negi sadnega
drevja in jagodičja tako na grajskih, kot tudi na kmečkih vrtovih (Bloch 1923, 43).
Navodila so zelo podobna tistim, ki jih opisuje rimski pisec Mark Porcij Kato (Marcus
Porcius Cato) v svojem delu z naslovom O kmetijstvu. Menihi, predvsem benediktinci,
so izkušnje, ki so jih pridobili s preučevanjem antičnih virov združili v t. i. meniško
medicino. V samostanih so zato nastali zeliščni vrtovi, ki so bili namenjeni izključno
pridelovanju zelišč za zdravilne namene (Garland 1987, 21). Pozneje so antične zapise
pričeli preučevati tudi ostali redovi. Tako je opatinja Hildegarda iz Bingna ob Renu
(1089–1179), združila stare zapise in napisala znani deli Causea et curae in Physica, v
katerih je podobno kot Kato in Plinij združila opise in navodila za gojenje rastlin
(Arsdall 2002,70).
Da se je znanje iz antike ohranilo še na prelomu novega veka, dokazuje zdravnik
Teofrast Bombast–Paracelsus, ki je uspel oživiti staro antično znanje o zeliščih in tako
utrl pot kemični medicini. Dela antičnih piscev niso bila povsem pozabljena, kar
dokazuje tudi Peter Andrej Matiol, ki je kot zdravnik cesarja Ferdinanda I. napisal
knjigo z naslovom Komentar k Dioskuridu in tako ponovno oživel tisto, kar je Pedanij
Dioskurid zastavil že stoletja prej (Arsdall 2002,71).
12. RIMSKI ZELIŠČNI VRT KOT KULTURNA DEDIŠČINA
V prejšnjih poglavjih smo obravnavali rimski zeliščni vrt kot celoto. Predstavili smo
njegovo podobo in uporabno vrednost v medicini in kulinariki rimskega sveta. Dejstvo,
da se je vedenje o zeliščih ohranjalo v uporabi in zavesti še dolga tisočletja po propadu
rimskega imperija, nedvomno kaže na to, da zeliščni vrtovi kot del arheološkega
najdišča lahko predstavljajo tudi pomembno enoto kulturne dediščine. Ta pa
predstavlja nenadomestljivo vrednoto. Vsaka enota kulturne dediščine, ki je
poškodovana ali uničena, je žal izgubljena, zato je potrebno kulturno dediščino aktivno
vključiti v vsakodnevno življenje (ZVKDS 2014).
Aktivno vključevanje humanistike v načrtovanje in vodenje razvoja kulturne dediščine
in trajnostnega razvoja postaja strateško vprašanje 21. stoletja. Prav zgodovinarji,
arheologi in drugi zaposleni v dediščinskih inštitucijah, so veliki poznavalci lokalnih in
76
regionalnih kulturnih drobcev iz preteklosti vsakdanjega življenja na slovenskem
ozemlju in zato jih je potrebno vpeti v različne razvojne vizije in strategije (Gačnik
2001, 42), ki omogočajo obiskovalcem arheoloških najdišč, muzejev na prostem in
drugih spomenikov vpogled v preteklost in njeno spoznavanje.
V nadaljevanju naloge bomo poskušali rimski zeliščni vrt umestiti v izbran prostor in na
praktičnem primeru prikazati, kako lahko rimski način gojenja in shranjevanja zelišč,
priprava različnih pripravkov, kot so čaji in mazila, pričara še manj poznano plat iz
življenja Rimljanov. Da so bila zelišča del vsakdanjega življenja starih Rimljanov,
dokazujejo številni ohranjeni motivi zelišč na stenskih poslikavah in mozaikih, ki jih
srečamo v ohranjenih in obnovljenih vilah predvsem v Pompejih in Herkulaneu.
Zagotovo nam najlepši vpogled v tipično ureditev rimskih vrtov ponujajo freske iz hiše
Aleksandrove poroke v Pompejih, kjer so naslikane lilije, maline, zelišča, vrtnice in
pergole z okrasnimi kipi (Bowe 2004, 43). Omenjeni motivi in podobe raziskovalcem in
preko njih obiskovalcem arheoloških najdišč pomagajo razumeti, katere rastline so bile
v vsakdanjem življenju starih Rimljanov najpogosteje v uporabi. Za predstavitev
rimskega zeliščnega vrta na slovenskem ozemlju, smo za namen te predstavitve izbrali
Arheološki park v Simonovem zalivu, kjer se nahajajo ostanki rimske obmorske vile oz.
vile maritime.
12.1 Rimska vila maritima v Simonovem zalivu
Rimska vila v Simonovem zalivu leži dober kilometer jugovzhodno od današnjega
pristanišča v Izoli, med rtom Kane in rtičem Korbat (Zanier, Stokin 2011). V njegovi
neposredni bližini se nahajata še dva obmorska rimska kompleksa Viližan in Izola.
Arheološko najdišče je dobilo ime po cerkvi sv. Simona, najverjetneje že v srednjem
veku. Prvo omembo arheoloških ostalin zasledimo že v 15. stoletju pri Pietru Coppu in
pri škofu Pavlu Naldiniju (Stokin 2001, 406).
Prve arheološke raziskave so se tu pričele že ob koncu 19. stoletja, ko so pri rahljanju
zemlje v vinogradu naleteli na mozaični tlak in tlorise rimskih objektov. Samo najdišče
so na podlagi najdb datirali v 1. in 2. stoletje. Prva sistematična izkopavanja so potekala
v 20. letih prejšnjega stoletja pod vodstvom arheologov A. Degrassija in B. Tamaro in
se v 50. letih nadaljevala pod vodstvom V. Šribarja. V 60. letih so bile narejene prve
77
geofizikalne meritve (Groh, Stedlmayer 2008, 386). Leta 1987 je Medobčinski zavod za
varstvo naravne in kulturne dediščine Piran zaradi ogroženosti arheološkega kompleksa
pričel z večletnimi zaščitnimi arheološkimi raziskavami z namenom, da se del
arheološkega kompleksa Simonovega zaliva v celoti predstavi v sklopu parkovne
ureditve (Stokin 2011, 408).
Celoten kompleks vile s pristaniščem, ki je ob fažanskem največje na zahodni obali
Istre, sestavljajo še ostanki potopljenih, verjetno gospodarskih, poslopij pod rtičem
Korbat in pripadajoča infrastruktura, med katero sodijo vodovod, kanali …
Monumentalni vhodi v notranje prostore, ki so bili vsi tlakovani s črno-belimi mozaiki,
bogati fragmenti stenskih poslikav, fragmenti korintskega kapitela in drugi gradbeni
elementi kažejo, da v primeru rimske vile v Simonovem zalivu res lahko govorimo o
obmorski vili. Vila je imela bogato notranjo opremo, ki spominja na suburbane
pompejanske vile in kaže na njen status Raziskani predeli vile v Simonovem zalivu
odkrivajo predvsem bivalne prostore obmorske vile. Gospodarski predel posestva v
Simonovem zalivu ni bil raziskan (Stokin 2001, 406).
Južni del portika ali hodnika je meril v dolžino več kot štirideset metrov, tlakovan je bil
s črno-belim mozaikom in je povezoval pristanišče z južnimi prostori vile, ki so bili
tlakovani z mozaiki. Taka konstrukcija portika, ki neposredno povezuje bivalne prostore
vile s pristaniščem, je tipična za vile s stebriščnim portikom in se v Italiji pojavljajo v 1.
stoletju.
Z gospodarskega vidika je bilo pomembno predvsem pristanišče, v katerem so lahko
pristajale ladje tipa myriophorus, corba in corbita vinaria, dolžine 25 metrov in z
ugrezom do 3 metre, ki so lahko natovorile tudi do 1000 amfor vina in drugih dobrin
(Stokin 2001, 407). Pristanišče je bilo zgrajeno po priporočilih arhitekta Vitruvija, kar
kaže na izoblikovano naselbinsko podobo prostora in s tem tudi usklajenost
infrastrukturnih objektov. Arheološka stratigrafija raziskanega območja kaže na
postopni razvoj vile in sicer vse od 1. stoletja pr. Kr. do začetka 1. stoletja, ko je vila
doživela največji razcvet. V kasnejših obdobjih je bilo izvedenih več gradbenih
posegov, ki pa v nobenem primeru niso spremenili obstoječe tlorisne zasnove vile
(Groh, Sedlmayer 2008, 394).
78
12.2 Zakaj zeliščni vrt v Simonovem zalivu?
Kulturna dediščina in z njo kulturni turizem sta kot del trajnostnega razvoja vse
močneje vpeta v turistično ponudbo gospodarsko manj razvitih krajev. Ko govorimo o
zeliščih in zeliščnih vrtovih se moramo zavedati, da imajo zelišča pomembno vlogo v
življenju ljudi še danes, saj predstavljajo dediščino vsakdanjega življenja.
Rimska vila v Simonovem zalivu, ki je sestavni del arheološkega parka, predstavlja
kulturno-izobraževalno-turistično destinacijo, katere glavni namen je predstavitev
življenja Rimljanov v rimski obmorski vili v Simonovem zalivu. Poznavanje
zgodovinskega ozadja o zeliščnih vrtovih v antičnem času, ki smo ga spoznali v
prejšnjih poglavjih, nam pomaga pri poskusu prikaza uporabe zelišč v medicini in
kulinariki na izbrani lokaciji.
Leta 2011 je minilo petsto let odkar so v Simonovem zalivu našli prve ostanke
omenjene rimske vile, ki po mnenju raziskovalcev predstavlja enega izmed
najpomembnejših antičnih spomenikov v Sloveniji (Stokin, Zanier 2011, 3). Da bi
pritegnili zanimanje obiskovalcev, so v Simonovem zalivu leta 2009 prvič odprli park v
poletnih mesecih z organiziranimi vodstvi za turiste in ostale obiskovalce. Zaradi
dolgoročno zastavljenega projekta in velikega zanimanja obiskovalcev za rimsko
zgodovino, lahko kot dodatno ponudbo arheološkega parka v Simonovem zalivu vanj
umestimo rimski zeliščni vrt in na ta način prikažemo, da so zelišča rastline, ki so bile
tudi v vsakdanjem življenju rimskega človeka velikega pomena.
Rimljani so na primer zmagovalce ovenčali z lovorovim listjem, pletli vence iz
peteršilja, ki so jih ponudili gostom ob gostijah, da bi preprečili močne vonjave,
pripravljali napitke in zvarke iz zelišč, ki so rastla na vrtovih. Velik poudarek uporabe
zelišč pa ni bil samo v kulinariki, ampak so jih zaradi njihovih zdravilnih lastnosti
uporabljali tudi v medicini. Prav zato je imela vsaka rimska domus svoj zeliščni vrt in
vila maritima v Simonovem zalivu zagotovo ni bila izjema.
79
12.3 Izbor zelišč
Pri izboru zelišč za prikaz zeliščnega vrta se je najbolje opreti na podatke, o katerih piše
Plinij v svojem delu Naravoslovje. V njem nam ponudi celo paleto različnih vrst zelišč.
Ker je teh rastlin veliko, se naš izbor za predstavitev v Simonovem zalivu osredinja
predvsem na rastline, ki uspevajo v milem sredozemskem podnebju in so bile v
kulinariki in medicini starih Rimljanov najpogosteje uporabljene, poznamo ter
uporabljamo pa jih še danes.
Med nepogrešljiva zelišča na rimskem zeliščnem vrtu lahko uvrstimo: baziliko,
baldrijan, janež, koper, koriander, kumino, lovor, meto, majaron, timijan, peteršilj,
pehtran, rožmarin, rutico, žajbelj, sivko, koromač, kamilico in zeleno. Nekaj teh rastlin
je v arheološkem parku že zasajenih. Na seznam pa bi bilo potrebno umestiti tudi
rastline kot so železnjak (Verbena officinalis), malinjak (Rubus idaeus), lakota (Galium
sp.) in jetičnik (Veronica sp.) (Stokin, Zanier 2011, 92), saj so bili njihovi ostanki
najdeni med tamkajšnjimi arheološkimi izkopavanji.
12.4 Podoba zeliščnega vrta in njegova predstavitev, program in koncept
Arheološko najdišče Simonov zaliv je zaradi arheoloških, zgodovinskih, naselbinskih,
krajinskih in drugih izjemnih lastnosti razglašen za kulturni spomenik državnega
pomena. Rimski zeliščni vrt bi zato zagotovo predstavljal dodatno popestritev in
poživitev dejavnosti razvijajočega se arheološkega parka.
Izbira najprimernejšega mesta za postavitev zeliščnega vrta zagotovo ni lahka. Kljub
temu, da obstajajo arheološke slike tlorisa nekdanje vile, ne moremo z gotovostjo trditi,
kje je v rimskem času ležal atrij z dvoriščem. Poleg tega ne vemo ali je vila poleg
atrijskega dvorišča z vrtom imela tudi svoj kuhinjski vrt, kjer so zelišča za potrebe
kulinarike gojili posebej. Na podlagi podobnih primerov iz drugih tovrstnih rimskih
objektov, ki jih je ob obalah istrskega polotoka veliko (Groh, Sedlmayer 2008, 395),
lahko sklepamo, da so tovrstne vile zagotovo imele že zaradi svoje lege in ugodnega
podnebja na tem območju kuhinjske vrtove ob gospodarskih poslopjih, ki so stala v
bližini. Prostor za najbolj primerno lokacijo zeliščnega vrta v primeru našega izbora
temelji na nasvetu Plinija, ki pravi, da je primerno mesto za gojenje večine zelišč v
80
bližini figovcev na nekoliko bolj senčnatem predelu vrtov (Plinij NH 19.12). V
arheološkem parku v Simonovem zalivu tudi rastejo figovci, zato bi bila najbolj
ustrezna lokacija postavitve zeliščnega vrta na severnem delu parkovnega območja, v
neposredni bližini figovca in vodnjaka, kjer že rastejo nekatere vrste rastlin, ki bi jih
lahko vključili v ureditev vrta.
Pri postavitvi in umestitvi pa je je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so Rimljani pri
postavljanju svojih vrtov vedno upoštevali praktično in uporabno vrednost prostora.
Prvotno je bil vrt prostor, kjer so gojili zdravilne in kuhinjske rastline. Te so bile
zasajene premišljeno in tako, da so bile razmere za njihovo rast najugodnejše.
Zato mora projekt postavitve vrta posvetiti osrednjo pozornost izboru vrtnih delov oz.
sklopov, ki imajo poleg svoje oblikovane vrednosti tudi učno praktični pomen.
Pomembno je, da se zelišča med seboj vsebinsko povezujejo, kljub temu da so gredice
ločene druga od druge.
Prvi korak pri oblikovanju podobe rimskega zeliščnega vrta v Simonovem zalivu je
opredelitev vsebinskih sklopov. Zato je potrebno najprej predstaviti posamezne dele in
prostorsko razporeditev zeliščnih gredic.
V starorimskem slogu lahko okvirno razdelimo predlagani vrt na:
· Vhodni del, katerega namen je kratka predstavitev rimskih vrtov. V ta namen bi
postavili manjši pano, na katerem bi bile osnovne informacije o rimskem
zeliščnem vrtu, njegovi podobi in vrsti zelišč (slika 37).
· Gredica s kuhinjskimi zelišči, katere glavni namen je predstavitev zelišč, ki so
jih Rimljani uporabljali v kulinariki. Na tem delu bi bili posajeni: bazilika
(Basilica), baldrijan (Valeriana Officinalis), janež (Pimpinella anisum),
koriander (Coriandrum satirum), kumina ali Carum carvi), meta (Mantha),
majaron (Origanum Majarona), timijan (Thymus Vulgaris), peteršilj
(Pertoselium Crispum), rožmarin (Rosmarinus Officinalis), rutica (Ruta
Graveolens), koromač (Foeni calum vulgare), zelena (Apium graveolens).
· Gredica z zdravilnimi zelišči, katere namen je predstavitev rastlin, ki so jih
Rimljani uporabljali v zdravilne namene. Na tem deli bi bili posajeni:lovor
(Laurus Nobilis), sivka (Lavandula Officinalis), železnjak (Verbena Officinalis)
81
in koper Anethum Graveolens), pehtran (Artemisia Dracunculus), žajbelj (Salvia
Officinalis), kamilico (Matricaria Chamomilla), jetičnik (Veronica Officinalis
)in lakota (Galium verum).
82
Slika 35: Primer panoja, ki prikazuje uvodne informacije o rimskih vrtovih (Vir: Ksenja
Sulič).
83
Vsaka posamezna rastlina pa bi imela tablico z originalnim latinskim imenom in
prevodom v več jezikov (slika 38).
Slika 36: Primer tablice za vrsto zelišča posajenega v gredici (Vir: Ksenja Sulič).
Na koncu vrta bi postavili še dva manjša panoja, kjer bi se obiskovalci lahko seznanili z
uporabo zelišč v medicini in kulinariki (slika 40 in slika 41). Tukaj bi bilo nekaj besed
namenjenih Galenu in Dioskuridu ter seveda kuharskemu mojstru Apiciju.
84
Slika 37: Primer panoja, ki govori o Apiciju in uporabi zelišč v kulinariki (Vir: Ksenja
Sulič).
85
Slika 38: Primer panoja, ki predstavlja zdravnike in uporabo zelišč v medicini. (Vir:
Ksenja Sulič).
86
Poleg panojev, bi za obiskovalce pripravili še manjšo zgibanko, na katerih bi ob
omenjenih informacijah natisnili tudi dva preprosta Apicijeva recepta (slika 42 in 43).
Slika 39: Primer zloženke za obiskovalce – prva stran (Vir: Ksenja Sulič).
87
Slika 40: Primer zloženke za obiskovalce – druga stran. (Vir: Ksenja Sulič).
Dodatno popestritev ponudbe rimskega zeliščnega vrta bi predstavljala možnost, da
obiskovalci lahko kupijo zavitke posušenih zelišč. Na vsakem zavitku bi bil tudi recept
za pripravo zdravilnega napitka ali okusne jedi (slika 44). V poletnih mesecih pa bi se
88
odvijali tudi kulinarični večeri, na katerih bi bile predstavljene jedi iz izbranih zelišč z
zeliščnega vrta.
Slika 41: Primer zavitka posušenih zelišč z receptom. (Vir: Ksenja Sulič).
89
13. ZAKLJUČEK
Glede na ugotovitve bi lahko zaključili, da so bila zelišča že od nekdaj nepogrešljiv del
sredozemskih vrtov. K temu je nedvomno veliko pripomoglo prav sredozemsko
podnebje, ki s svojo ugodno klimo blagodejno vpliva na rastje in njegovo pridelavo
skozi vse leto. Sredozemlje zato predstavlja pomembno središče izvora številnih
kulturnih rastlin. Tega prostora si brez zgodnjega sadja in zelenjave, zeliščnih vrtov z
raznolikimi rastlinami in ugodne klime, sploh ne moremo predstavljati.
V delu smo na podlagi do sedaj objavljene literature, člankov in raziskav ter opirajoč se
na ohranjene zapise antičnih avtorjev, podrobneje obravnavali rimski zeliščni vrt,
spoznali njegovo uporabno vrednost v rimski medicini in prehrani, prikazali podobo
sredozemskega rimskega vrta in na praktičnem primeru predstavili, kako lahko danes
nekdanje vedenje in znanje o zeliščih pokažemo obiskovalcu rimskih ostalin.
Da so bila zelišča pomemben del kulture sredozemskega človeka, dokazuje dejstvo, da
so jih poznali v Asiriji, Babiloniji, Bližnjem vzhodu, severno afriških državah, na
Pirenejskem polotoku, Grčiji in v Rimskem imperiju. Znanja in vedenja o zeliščih so se
skozi trgovske stike med omenjenimi kulturami ohranjala in prepletala med seboj. Tako
lahko ugotovimo, da tudi sredozemske vrtove med seboj povezujejo nekatere skupne
značilnosti.
Prva skupna lastnost, ki povezuje sredozemske vrtove, je zagotovo uporaba vodnih
kanalov in potokov. Čeprav se njihova uporaba v grških tradicionalnih vrtovih ni najbolj
prijela, je bilo znanje o njih na območje Rimskega imperija preneseno prav preko
Grkov, ti pa so se z načinom njihove uporabe seznanili med trgovskimi stiki z malo
azijskimi deželami in Egiptom (Bowe 2004, 5). Vodni kanali so omogočali namakanje
vrtov tudi v vročih poletnih mesecih in tako pripomogli k temu, da so dosegli večjo
kmetijsko pridelavo, pestrejši izbor vrst in s tem je bil pridelek v sredozemskih vrtovih
vedno kakovosten in obilen (Pintar 2003,13).
Druga skupna lastnost so okrasni elementi vrtov, kot so ribniki, fontane, vinogradi,
sprehajalne poti, drevoredi, gredice s cvetjem in odprti paviljoni, ki jih srečamo
praktično prav v vseh sredozemskih civilizacijah. Zaradi njihove natančne geometrijske
90
sheme, je mogoče domnevati, da so bili vrtovi zasnovani in oblikovani po prej
pripravljenih načrtih (Maureen 2003, 12). Egipčanski vrtovi so močno vplivali na
podobo rimskih, saj bili nekateri vrtovi v cesarskih palačah praktično kopije tistih v
Egiptu. Odličen primer tega je opaziti v vrtovih ob Hadrijanovi vili v Tivoliju. Ta je
imela vodne kanale speljane tako, da so imitirali namakalni sistem v staroegipčanskem
letovišču Canopus (Bowe 2004, 5).
Tretja skupna lastnost, ki povezuje sredozemske vrtove med seboj, so vrtnarske tehnike
in poznavanje vrst rastlin. V rimski imperij je prihajalo veliko vrtnarjev iz sosednjih
dežel in provinc. Ti so s seboj prinesli znanje o praktičnih vrtnarskih tehnikah in vrtni
umetnosti. Vrtnarstvo je v Rimu imelo veliko večjo vlogo v življenju vseh ljudi, kot jo
je imelo v kateri koli drugi civilizaciji. Vzrok zato gre pripisati predvsem močnim
agrarnim koreninam na območju Apeninskega polotoka (Bowe 2004, 7).
Med skupne lastnosti sodi tudi znanje o uporabi, shranjevanju in pridelovanju rastlin.
Na podlagi opisov Plinija, Galena, Dioskurida in Kata, lahko razberemo, da je bil
tipičen rimski sredozemski vrt na gosto prepreden z različnimi zelišči, med katerimi ni
smelo manjkati koriandra, kumine, rožmarina, lovora, bazilike, melise, mete, sivke,
komarčka, kopra, koromača, angelike, hrena, peteršilja, zelene, pelina, kamilice, žajblja,
šetraja, pehtrana, čebule, česna, majarona, timijana, rutice in pora. Prav zaradi teh
dejstev lahko hipotezo, da so znanje o zeliščih in njihovi uporabi v medicini in prehrani
Rimljani prevzeli med trgovskimi stiki z drugimi deželami potrdimo. Skozi nalogo smo
spoznali, da je znanje o zeliščih v rimski imperij prišlo tudi preko grških vrtnarjev in
zdravnikov, ki so se iz Grčije zaradi velikega povpraševanja v Rimu tja tudi preselili.
Odgovor na vprašanje, kje so Rimljani postavljali svoje zeliščne vrtove nam ponujajo
prav ohranjene rimske freske, mozaiki in ostanki teh vrtov na arheoloških najdiščih. Iz
njihovih podob in ostankov lahko poleg tega, kje so vrtovi bili postavljeni, razberemo
tudi kako so bili vrtovi urejeni. Rimljani so svoje vrtove postavljali ob palačah, v parkih
in v bližini svojih mestnih in podeželskih domov. Zeliščni vrtovi so običajno bili
postavljeni na senčnatih pobočjih in tam, kjer je bila zemlja dovolj rodovitna za
obdelavo. Stali so ob hišah, dostop do njih je bil mogoč preko majhnih redko tlakovanih
potkah, ki so vodile do gredic, kjer so bila posajena zelišča. Zlasti v mestnih vilah in
domovih so Rimljani zelišča zaradi primanjkovanja prostora posadili tudi v cvetlične
91
lončke in odpadne amfore. Zeliščne vrtove so ograjevali z visokimi stenami in zidovi.
Zato je vsak zid imel vgrajene niše, v katere so posejali najrazličnejša zelišča in tako kar
najbolje izkoristili prostor (Bowe 2004, 28).
Rimljani so poznali več tipov in vrst vrtov. Med dva osnovna tipa uvrščamo ograjen in
neograjen vrt. Glede na namembnost pa javne in zasebne vrtove. Prav slednji so bili za
posameznika še kako pomembni, saj so poleg prostora za preživljanje prostega časa
pomenili tudi prostor, kjer so lahko pridelovali pridelke in gojili rastline za
vsakodnevno rabo. Glede na obliko pa pri Rimljanih ločimo tri tipe vrtov in sicer: vrt s
peristilom, vrt s portikom in terasast vrt. Glede na uporabno vrednost vrtov ločimo štiri
poglavitne namene rimskih vrtov in sicer za uživanje in sprostitev (otium), spodbujanje
zdravja in dobrega počutja, verske potrebe in pridelavo hrane (Bowe 2004, 14).
Hipotezo, da je bila uporaba zelišč v medicini in prehrani starega Rima nepogrešljiva,
lahko potrdimo s podatki, ki so nam jih zapustili antični pisci, zlasti Plinij starejši,
Dioskurid, Galen in Teofrast. V svojih delih so sistematično ločevali in opredeljevali
zdravilne in morfološke lastnosti zelišč. Glede na omenjeno, lahko pri Rimljanih ločimo
tri tipe zelišč in sicer: zdravilna zelišča, kuhinjska zelišča in sveta zelišča.
Skozi nalogo smo dokazali, da gre zasluge za poznavanje uporabe zelišč v medicini v
rimskem imperiju pripisati predvsem grškim zdravnikom, ki so tja prihajali predvsem
zato, ker sprva v Rimskem imperiju poklic zdravnika ni bil pretirano cenjen (Riddle
1985, 10). To se je spremenilo šele skozi stoletja, ko so nekateri zdravniki zaradi
svojega znanja uživali ugled tudi med rimskimi cesarji. Za prvega znanega zdravnika v
Rimu je tako veljal Arhagat. Njemu so sledili še Soran, Galen, Dioskurid in drugi. Zlasti
Dioskurid je bil odličen poznavalec zdravilnih rastlin. Njegovo delo De materia medica
je še v času srednjega veka in pozneje novega veka veljalo za standarden priročnik o
poznavanju zdravilnih zelišč (Jović, 2006, 305). Prav na podlagi tega dela se je ohranilo
veliko receptov o uporabi zelišč v namene zdravljenja, ki smo jih skozi delo za vsako
zelišče posebej tudi opisali.
Vendar zelišča niso bila nepogrešljiva samo v medicini, ampak so bila nenadomestljiva
praktično v vsaki rimski kulinarični specialiteti. Rimljani so v svoji kuhinji uporabljali
vse vrste živil, sadežev in začimb, ki jih v kuhinjah sredozemskega prostora najdemo še
92
danes. Najbolj znan med rimskimi kuharji je bil zagotovo Apicij. Kot poročajo številni
antični pisci, je Apicij veljal za sladokusca in iznajditelja številnih dobrih in nenavadnih
jedi (Plesničar Gec 2010, 14). Pod njegovim imenom je poznana tudi zbirka kuharskih
receptov, kjer lahko spoznamo, katera zelišča so bila najpogosteje uporabljena za
pripravo specialitet tistega časa. Vrsta receptov je uporabna še danes.
Kljub propadu rimskega imperija so se znanja o zeliščih ohranila tudi v čas srednjega
veka. Za to so imeli, kot smo skozi nalogo ugotovili, velike zasluge prav samostani.
Na njihovih vrtovih so menihi gojili najrazličnejša zelišča. Zdravilne učinke le-teh pa so
spoznavali skozi prepisovanje del antičnih piscev, ki so se ohranila. Tako sta tradicija in
znanje uporabe zelišč postala del kulturne dediščine vsakdanjega življenja človeka tudi
v srednjem veku. Zato lahko tudi hipotezo, da so nekateri recepti in znanje o uporabi
zelišč iz rimske dobe še danes nepogrešljivi v medicini in kulinariki, potrdimo.
Danes lahko ostanke rimskih sledi srečamo praktično po celotnem Sredozemlju.
Naključni obiskovalci, turisti, študentje, ljubitelji antike in laiki si ob obiskih tovrstnih
arheoloških najdišč preprosto ne predstavljajo, koliko zgodb skrivajo ruševine rimskih
vil, nekropol, templjev… Zadnja leta poskušajo kulturni delavci preko številnih
projektov, vodenih ogledov, z andragoško-pedagoškimi delavnicami, računalniškimi
animacijami in rekonstrukcijami ter kulturnimi večeri vzbuditi zanimanje za rimsko
zgodovino. Prav zaradi tega smo v zadnjem delu naloge poskušali pokazati, kako lahko
na primeru ostankov antične rimske vile maritime v Simonovem zalivu obiskovalce
seznanimo z informacijami o načinu uporabe zelišč v rimski medicini in prehrani.
Rimska vila maritima predstavlja kulturno-izobraževalno-turistično destinacijo,
katerega glavni namen je predstavitev življenja Rimljanov v rimski obmorski vili v
Simonovem zalivu. Ker smo skozi nalogo ugotovili, da so zeliščne vrtove imele
praktično vse rimske hiše, menimo, da lahko odličen primer prikaza uporabe zelišč v
medicini in prehrani predstavlja postavitev manjšega zeliščnega vrta v Arheološkem
parku v Simonovem zalivu. Preko tega bodo obiskovalci spoznali katera zelišča so bila
najpogosteje uporabljena za namene zdravljenja in katera za namene prehrane. S panoji,
ki bi jih postavili v parku, bi obiskovalci pridobili informacije o rimskih zdravnikih in
rimski kulinariki ter spoznali recepte za zdravilne napitke in kulinarične specialitete.
93
14. VIRI IN LITERATURA
Arsdall, Anne. 2002. Medieval herbal remedies. The old english herbarium and anglo-
saxon medicine. London: Routledge.
Bennet, Charles. 1999. Odes and epodes. London: Cambridge University Press.
Blair MacDougal, Elisabet in Jashemski, Wilhemina. 1981. Ancient Roman Gardens.
Cambridge MA: Harvard University Press.
Boatwright, Mary. 1998. «Luxuriant gardens and extravagant women: The horti of
Rome between republic and empire«. V: Horti Romani. Ur. Maddalena, Cima in
Eugenio, La Rocca, 71-112. Rim: L' Erma di Bretschneider.
Bowe, Patrick. 2004. Gardens of the Roman world. Los Angeles: J. Paul Getty
Museum.
Bradač, Fran. 2004. Slovensko-latinski slovar. Ljubljana: DZS.
Braudel, Fernand. 1991. Čas sveta: materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem.
Studia humanitatis. Ljubljana: ŠKUC. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Carroll, Maureen. 2003. Earthly pradises: Ancient Gardens in History and archaeology.
London: British Museum Press.
Ciarallo, Annamaria. 2001. Gardens of Pompeii. Los Angeles: J. Paul Getty Museum.
Celsus Aulus, Cornelius. 1971. De medicina: in three volumes. London: Harvard
University Press.
Dalby, Andrew. 2000. Dangerous taste. The story of spices. London: British
Museum Press.
Dickman, Jens-Arne. 1997. »The peristyle and the transformation of domestic space in
helenistic Pompeii«. V: Domestic Space in the Roman World: Pompeii and
Beyond.. Journal of Roman Archaeology. Supplementary Series Number 22. Ur.
Wallace Hadrill, Andrew in Laurence, Ray, 121-136. Cambridge: Cambridge
University Press.
Du Ryvan Beest Holle, Gerard. 1975. Zgodovina v slikah. Knjiga 3. Ljubljana: DZS.
Edwards, John. 2009. The Roman cookery of Apicius: a treasury of goverment recipes
& herbal cookery translated and adapted for the modern kitchen. London:
Random House.
Faas, Patrick. 2005. Around the Roman table : with more than 150 original recipes.
Chicago: University of Chicago.
Farrar, Linda. 1998. Ancient Roman Gardens. Sutton: University of Michigan.
94
Feemster Jashemski, Wilhemina.1979. The gardens of Pompeii. Herculaneum and the
Villas destroyed by Vesuvius. New Rochelle: Caratzas Brothers.
Feemster Jashemski, Mary Wilhemina in Blair Macdougall Elizabeth. 1987. Ancient
Roman Villa Gardens. Washington: Harvard University Press.
Frazer, Alfred. 1998. The Roman Villa. Museum Publication. Pennsylvania: University
of Pennsylvania.
Gačnik, Aleš. 2001. »Heritage for development: developmental function of
museology«. V: Museology, social and economic development. Ur. Vieregg,
Hildegard, 37-37. Munchen: Museums-pedagogisches Zentrum.
Galen, Claudius. 1997. Selected works. Oxford: Oxford University Press.
Garland, Sarah. 1987. Zeliščni vrt: gojenje dišavnic in zdravilnih zelišč na domačem
vrtu. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Gerlach, Gudrun. 2001. Zu Tisch bei den alten Römern. Stuttgart: Theiss.
Grainer, Karin in Weber, Angelika. 2007. Zelišča od A do Ž. Kranj: Narava.
Gregl, Zoran. 1982. »Rimski medicinski instrumenti iz Hrvatske II«. Vjesnik
arheološkog muzeja u Zagrebu 3 (15): 175-181.
Hederson, John. 2004. Roman book of gardening. New York: Routledge.
Heilmeyer, Marina. 2007. Ancient Herbs. Los Angeles: Getty publication.
Hesiodus. 2009. Dela in dnevi. Ljubljana: Modrijan.
Horatius Flaccus, Quintus. 1999. Odes and Epodes. London: Cambridge University
Press.
Hoadley, Michael. 1996. The Roman garden – plants and gardens in Roman Britain.
Newcastle upon Tyne: Frank Graham.
Hriberšek, Matej. 2013. Po Plinijevem nebu in zemlji: komentar h knjigam 1-6
Plinijevega Naravoslovja. Ljubljana: ZRC SAZU.
Mckay, Aleksander. 1999. Römische Hauser, Villen und Paläste. Berlin: Atlantis
Verlag.
Jackson, Ralph. 2005. »The role of doctors in the city«. V: Roman working lives and
urban living. Ur. Macmahon, Ardle in Price Jennifer, 202-220. Oxford: Oxbow
Books .
Jacques, André. 1998. Essen und Trinken im alten Rom. Stuttgart: Reclam.
Jović, Pavle. 2006. »Normativne lekarniške knjige na slovenskem skozi stoletja«.
Farmacevtski vestnik, 56, (5):305-309.
95
Lončar, Sanja. 2013. Šcepec vedenja. Zamolčane zdravilne moči zelišč. Ljubljana: Jasno
in glasno.
Lover, Urša. 2007. »Izvori in prenosi znanja v zeliščarstvu: Primerjava skupin poklicnih
in laičnih zeliščarjev ter zdraviteljev«. Diplomsko delo. Koper: Univerza na
Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper.
Pintar, Marina. 2003. Osnove namakanja s poudarkom na vrtninah in sadnih vrstah v
severovzhodni Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in
prehrano.
Plinij, Starejši. 2009. Naravoslovje: izbrana poglavja. Ljubljana: Modrijan.
Plesničar Gec, Ljudmila in Kuhar, Boris. 1996. Emona in rimska kuhinja: Apicijevi
recepti za današnjo rabo. Ljubljana: Kmečki glas.
Plesničar Gec, Ljudmila. 2003. »Emona in rimska kuhinja«. V: Goriški letnik: zbornik
Goriškega muzeja, 73-89. Nova Gorica: Goriški muzej.
Plesničar Gec, Ljudmila in Možina, Alenka. 1985. Rimska kuhinja : 40 izvirnih rimskih
kuharskih receptov. Ljubljana: Mestni muzej.
Riddle, John. 1985. Dioskurides on Pharmacy and medicine. Austin: University of
Texas Press.
Rode, Janko. 2001. Zeliščni vrt: domača lekarna. Ljubljana: Kmečki glas.
Seneka Lucij, Anej. 2004. Pisma prijatelju Luciju. Ljubljana: Modrijan.
Singer, Peter. 1997. Galen selected works. New York: Oxford University Press.
Spencer, Diana. 2010. »Roman Landscape: Culture and Identity«. Greece & Rome, New
Surveys in the Classics, 39: 139-142.
Stokin, Marko in Zanier, Katharina. 2011. Simonov zaliv. Vestnik 23. Ljubljana: Zavod
za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Slapšak, Svetlana. 1989. O kuvanju. Zagreb: Latina et Graeca.
Sumner, Judith. 2000. The natural history of medicinal plants. Illinois: Timber Press.
Stackerlberg, Katharine. 2009. The Roman garden: space, sense and society. New
York: Taylor&Francis.
Virgilij Maro, Publij. 1992. Eneida. Ljubljana: Mihelač.
Vitruvij Mark, Pollio. 2009. O arhitekturi. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo Univerza
v Ljubljani.
Bliquez, Lawrance. 1981. »Greek and Roman medicine«. Archaeology, 34 (2): 10-17.
JSTOR. Doi: 10.2307/41727119.
96
Begović Dvoržak, Vlasta in Dvoržak Schrunk, Ivančica. 2004. »Roman Villas in Istria
and Dalmatia, Part III: Maritime Villas«. Prilozi Instituta za arheologiju u
Zagrebu, 20 (1): 65-90.Https://hrcak.srce.hr/index.php? show=clanak&id_
clanak_jezik=1538.
Dalley, Stephanie. 1993. »Ancient Mesopotamian gardens and the identification of the
hanging gardens of Babylon resolved«. Garden History 21 (1):1-13. JSTOR.
Doi:10.2307/1587050.
Dioskurides, Pedanij. 2013. De materia medica. Basel: Pharmawiki.
Https://www.pharmawiki.ch/materiamedica/images/Dioskurides.pdf
Caroll-Spillecke, Maureen. 1992. »The gardens of Greece from Homeric to Roman
times«. Journal of Garden History, 12 (2): 84-10.
Https://templelandscape.typepad.com/filesž/gardens-of-greece-from-homeric-to-
roman-times.pdf.
Grainer, Sally. 2006. Cooking Apicius. Roman recipes for today. London: Prospect
Book. Https://prospectbooks.co.uk/samples/CookingApicius.pdf.
Hartswick, Kim. (2008). »The gardens of Sallust: A changing landscape«. The Journal
of Roman Studies 98. 258-260. JSTOR. Doi:10.2307/20430726
Lawson, James. 1950. »The Roman garden«. Greece & Rome. 19 (57): 95-105. JSTOR.
Doi:10.2307/642035.
Thompson Burr, Dorothy. 1951. »Ancient gardens in Greece and Italy«. Archaeology, 4
(1): 41-47. JSTOR. Doi:10.2307/41662436.
Plinius Caecilius Secundus, Gaius, Maior. (1856). The Natural History of Pliny.
London: Stanford Univerity Press. Https://books.google.si/books?id=IUoMA
AAAIAAJ&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=
onepage&q&f=false.
Semple Churchill, Ellen. 1929. « Mediteraneau Pleasure Gardens «. Geographical
rewiew, 19 (3): 420-443. JSTOR. Doi: 10.2307/209149.
Mario, Wokaunn in Hrvoje, Manenica. 2010. »Medicina starog Rima: u povodu izložbe
rimskih medicinskih instrumenta u Arheološkome muzeju Narona u
Metkoviču«. Medicus, 19 (2): 241-249. Https://www.hrcak.srce.hr./file/97512.
Nees von Essenbeck, Theodor Friedrich Ludwig. 1828. Plantae medicinales oder
Sammlung offizineller Pflanzen. Düsseldorf. Https://digisrv1.biblio.etc.tubs.
de:8080/docportal/receive/DocPortal_document_00039347.
97
Gaius Plinius Caecilius, Secundus. 2013. Letters of Pliny. Salt Lake City: Project
Gutenberg license. Https://www.gutenberg.org/files/2811/2811-h/2811-h.htm.
Dommers Vehling, Joseph. 2009. Apicius: Cookery and Dining in Imperial Rome. Salt
Lake City: Project Gutenberg license. Https://www.gutenberg.org/files/29728/2
9728-h/29728-h.htm.
Vlada RS, 2008. Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVDK-1).Uradni list RS, št. 16/08,
123/08, 8/11 - ORZVKD39, 90/12 in 111/13. Ljubljana. Https://pisrs.si/Pis.web/
Pregled Predpisa?id=ZAKO4144#.
98
15. GRAFIČNE PRILOGE
15.1. Slike
Slika 1: Parki in vrtovi v starem Rimu. ......................................................................... 22
Slika 2: Hadrijanov vrt oz. park Hadrijanove vile ........................................................ 23
Slika 3:Vrt s peristilom .................................................................................................. 24
Slika 4: Freska iz hiše M. Lucretius Frontus, ki prikazuje rimsko vilo s portikom in vrtom .................................................................................................................. 25
Slika 5: Pelin - Artemisia Absinthum ............................................................................ 35
Slika 6: Kamilica - Chamaemelum nobile ..................................................................... 36
Slika 7: Melisa - Melisa officinalis ................................................................................ 37
Slika 8: Ožep - Hysoppus officinalis ............................................................................. 38
Slika 9: Žajbelj - Salvia officinalis . ............................................................................... 39
Slika 10: Slez - Alcea Rosea ......................................................................................... 40
Slika 11: Šetraj - Saturea Hortensis ............................................................................... 41
Slika 12: Jesenjak - Origanum Dictumnu. ..................................................................... 42
Slika 13: Ognjič - Calendula officinalis . ....................................................................... 43
Slika 14: Pehtran - Artemisia dracunculus .................................................................... 44
Slika 15: Asant - Ferula assa–foetida ........................................................................... 45
Slika 16: Angelika - Angelica arhangelica ................................................................... 46
Slika 17: Detelja - Melilotus officinalis ........................................................................ 47
Slika 18: Cikorja - Cichorium intybus ........................................................................... 48
Slika 19: Oman - Inula helenium ................................................................................... 49
Slika 20: Česen - Allium satium .................................................................................... 53
Slika 21: Janež - Pimpinella anisum .............................................................................. 54
Slika 22: Koper - Anethum graveolens ......................................................................... 56
Slika 23: Kumina -Carum carvi ..................................................................................... 58
99
Slika 24: Koriander - Coriandrum satium ..................................................................... 60
Slika 25: Luštrek - Olusatrum Smyrnium ...................................................................... 61
Slika 26: Meta - Marrubium vulgare ............................................................................. 62
Slika 27: Bazilika - Ocimum Basilicum ........................................................................ 63
Slika 28: Timijan - Thymus vulgaris ............................................................................. 65
Slika 29: Gorčica - Sinapis alba ..................................................................................... 66
Slika 30: Rožmarin - Rosmarinus officinalis ................................................................ 67
Slika 31: Lovor - Laurus nobilis .................................................................................... 69
Slika 32: Rutica - Ruta graveolens ................................................................................ 71
Slika 33: Brin - Juniperes communis ............................................................................. 72
Slika 34: Sivka - Lavandula officinalis ......................................................................... 73
Slika 35: Primer panoja, ki prikazuje uvodne informacije o rimskih vrtovih ............... 82
Slika 36: Primer tablice za vrsto zelišča posajenega v gredici ..................................... 83
Slika 37: Primer panoja, ki govori o Apiciju in uporabi zelišč v kulinariki .................. 84
Slika 40: Primer zloženke za obiskovalce – druga stran. ............................................. 87
Slika 41: Primer zavitka posušenih zelišč z receptom. .................................................. 88