16,95 €

Svetlana Makarovič

Ilustriral Gorazd Vahen

Svetlana Makarovič

Ilustriral Gorazd Vahen

To je bila taka sovica, ki je imela velike velike oči. Drugače pa je bila čisto majčkena, ker je bila še mladiček. Imela je še tri sestrice, ampak nobena ni imela tako velikih oči. Zato je samo ona dobila ime Oka. In kadar je Oka postala radovedna – in to se je zgodilo najmanj triintridesetkrat vsako noč, ko je letala okrog po gozdu – no, kadar je torej postala radovedna, so njene oči postale še večje in so bile tako ogromne in živahne, da tega skoraj ni mogoče opisati.

Vsak večer je oče Sovir zaskovikal: »Alo, sovice, vstanite, gremo na lov!« »Gremo na lov, gremo na lov, krila razprimo, poletimo!« so se

razveselile sovice in odprhutale v noč. Kajti sove letijo ponoči in zato je zanje večer to, kar je za druge živali jutro, in zato zajtrkujejo zvečer, ko si nalovijo zadosti hrane.

Ampak sovica Oka je imela svoje muhe. Nekega večera se ji ni ljubilo vstati. Odprla je eno oko, poškilila čez rob gnezda, na široko zazehala in spet zaspala.

»Kaj se pa to pravi! Glej, očka, Oka pa kar spi!« so zavreščale njene sestrice. »Oka, pohiti, gremo na lov!« je zarohnel oče Sovir, Oka pa je kar

nekaj zagodrnjala sama pri sebi in spala naprej. »Prav, še žal ti bo,« je rekel Sovir in odletel v gozd, sovice pa tudi. Pa Oka?

Oka je kar spala in spala. Njene sestre so si nalovile hrane za zajtrk, se najedle, potlej pa so v mesečini letale med drevesi in se igrale razne sovje igre, metale v spečo Oko češarke – ona pa je kar spala in spala.

Zjutraj so utrujene sovice in njihov oče prileteli v domače gnezdo in zaspali. Takrat pa se je mala Oka prebudila, odprla je oči in zamežikala proti nebu. In je bila naenkrat čisto budna.

Hitro se je danilo. Sonce se je že zalesketalo na rosnem listju. Oka je bila vsa iz sebe od začudenja, saj še nikoli poprej ni bila videla belega dne, sonca pa še manj. Potlej je rekla:

»Kaj takega! Nikoli si ne bi mislila, da je dan tako lep. Dosti bolj mi je všeč dan kakor noč. Huhu, zakaj pa ne bi kar zmeraj ponoči spala, podnevi pa letala okrog? Res, zakaj pa ne? Kaj pa koga briga! Jaz sem sovica Oka in počnem, kar se mi zdi!«

Seveda njene oči niso bile vajene močne svetlobe, zato si je brž naredila sončna očala iz dveh bukovih listov in si jih nataknila na kljun.

Poletela je iz gnezda. Letala je po gozdu in se čudila in se smejala in se spet smejala in se spet čudila. Na jasi je zagledala mladega zajčka, ki se je je tako prestrašil, da je kar vznak padel, in zavreščal:

»Mamica, mamica, mamica, joj, sova me bo! Sova sredi belega dne!«

»Kaj pa vreščiš,« je bila užaljena Oka. »Ali ne vidiš, da sem tudi jaz mladič? Raje se igraj z mano, hočeš?«

»Ne, neeee! Ne znam se igrati s sovami, še nikoli se nisem igral z nobeno sovo, mamica, mamica, mamica, sova me bo!«

»Solit se pojdi!« mu je zabrusila Oka. »Kar pojdi lepo domov k mamici, pa naj te uči kvačkati, saj za kaj drugega nisi. Phu, kakšen strahopetec si, sram te bodi!«

Zajček se je potuhnil pod grm in se sploh ni več hotel pogovarjati, Oka pa je slabe volje odletela med bukovje.

Nenadoma se ji je zazdelo, da sliši oddaljeno grmenje. »Pa ne da bo nevihta?« jo je zaskrbelo. Ampak nebo je bilo

jasno, niti oblačka ni bilo na njem. Pa se je spet zaslišalo: »Krrrl, krrrl, krrrlrom.« »Le kaj bi to bilo?« se je spraševala Oka.

Jaz pa vem, kaj je bilo, in vam lahko tudi povem. Čisto blizu, za grmom, je sedela velika lisica! Lačna lisica! In tej lisici je tako močno krulilo po praznem želodcu, da se je slišalo kot grmenje!

Tedaj je lisica zagledala sovico in oči so se ji zeleno zalesketale in iz gobca so se ji ulile sline, tako da je komaj spregovorila:

»O, kako lepa sovica, pravi biser lepote! Kaj pa počenjaš tam gori na veji, ti prekrasna živalca?«

»Nič ne počenjam, kar tu sem,« je zmedeno odgovorila Oka. »Ali si meni rekla, da sem bi… bi… bister lopate?«

»Biser lepote, seveda, to si ti, kdo pa drug,« se je slinila lisica. »Če bi lahko prišla še majčkeno bliže, da bi te bolje videla, bi bila zame to največja sreča … Pa nič zato, kar tam bodi! Čeprav sem nekoliko kratkovidna, mi je vendarle jasno, da si najlepša sova, kar sem jih kdaj videla.«

Oka je nagnila glavico in rekla: »Oh, ali se ti ne zdi, da sem čisto navadna majhna

sova? Že mogoče, da imam izredno velike oči …« »Neverjetno velike,« je zaklicala lisica. »In mogoče se mi perje res za spoznanje bolj sveti kot drugim sovam.« »Za spoznanje? Lesketa se, da jemlje vid!« je zavpila lisica. »Ali res? No, mogoče. In mogoče je moj kljunček res nenavadno

majčken in lepše zakrivljen, ampak to gotovo ni nič posebnega.« Lisica se je vrgla na hrbet in se valjala sem in tja. »Kaj pa govoriš? Da to ni nič posebnega? Tvoj kljunček je kratkomalo

prečudovit! In kako lepo se smehljaš in kako lep glas imaš. Ah, res škoda, da nočeš priti malce bliže k meni – pa kaj, saj vem, da si plašna živalca in nikoli ne bi zbrala toliko poguma, da bi se mi približala.«

To je Oko vznejevoljilo. »Kdo pravi, da sem plašna? Kdo pravi, da nimam poguma? Upam si

priti bliže, čisto blizu tebe si upam, da veš!«

Lisica je sedla in zmajevala z glavo. »No, otrok, saj veš, da se le postavljaš. To ni lepo.« »Nič se ne postavljam,« se je razjezila Oka. »Kar poglej me!« Zaprhutala je z veje – tedaj pa je lisici spet z vso silo zakrulilo

po želodcu. Oka se je prestrašila in se vrnila na vejo. »Tako se sliši, kot bi komu krulilo po želodcu,« je rekla. »Se ti zdi? Meni se zdi, da grmi. K dežju se pripravlja,« je zazehala

lisica in se zvito zagledala v daljavo. »No, jaz zdaj grem,« je še dodala. »Kam pa greš,« je zanimalo Oko. »Oh, nekam, kjer je neverjetno lepo,« je rekla lisica. »Saj bi te povabila

s seboj tja, pa kaj, ko vem, kako se majhne sovice bojite tako velikih živali, kakršna sem jaz …«