Pripravila Barbara Kelbl

GoliIva Procházková

Nova doza dodatnega branja! Kot ponavadi najprej nekaj o avtorici romana Goli, potem pa … »Vsaka dobra knjiga je film. Tak, ki se snema sproti, filmski trak so naše misli in filmsko platno naša občutja. Roman Goli je s filmom povezan še na druge, posebne načine,« trdi avtorica, ki je za vas pripravila tole nadzanimivo branje in gledanje. Pripravite se na filmsko popotovanje – najprej po medmrežju, nato pa še kam drugam ...

KAZ ALO

O avtorici 3

Fejst filmi 3

Silva 4

Filip 5

Robin 6

Niklas 7

Evita 7

In za konec 8

3

O AVTORICI

Češka pisateljica Iva Procházková, ki je večino svojih knjig napisala v nemščini, je bila rojena leta 1953 v Olomoucu. Njen oče je bil prav tako pisec, a je bil za­radi svojih političnih nazorov v domovini nezaželen. Prav tako je bila nezaželena njegova hčerka, ki se ni in ni mogla vpisati na nobeno fakulteto, zato je leta 1983 z možem, gledališkim režiserjem Ivanom Pokornyjem, pobegnila na Zahod. Najprej sta živela v Avstriji, nato pa v Zvezni republiki Nemčiji.

Kmalu po izselitvi je Iva Procházková v Nemčiji objavila svojo prvo knjigo za otroke Der Sommer hat Eselsohren (Poletje ima oslovska ušesa, 1984). Zgodba o Dušanu in Johanki, ki med počitnicami doživljata raz­burljive dogodivščine, se je takoj znašla med nomini­ranimi knjigami za najbolj pomembno nagrado za otroško in mladinsko literaturo v Nemčiji Deutscher Jugendliteraturpreis. Za naslednjo knjigo Die Zeit der geheimen Wünsche (Čas skritih želja, 1988) pa ni bila le nominirana zanjo, temveč jo je leta 1989 tudi dobila. Mladinski roman opisuje konec otroštva glavne juna­kinje Kapke, ki se mora spopasti s tegobami težkega vsakdanjika v časih češkega socialističnega režima, ki niso bili naklonjeni svobodi izražanja posameznikov.

Njena druga knjiga za mladino nosi naslov Eulen-gesang (Sovina pesem, 1995). Pisateljica se je z njo pre­maknila v prihodnost, v leto 2046, ko mesto Bremen prizadene naravna nesreča in odpovejo vse tehnologije, ki človeku dajejo lažni občutek varnosti. Sedemnajstlet­nik Amin se mora iz sveta, v katerem je vse vnaprej določeno in je le malo prostora za intimnost, družino, prijatelje, preseliti v svet brez vsevednega računalnika.

Roman Entführung nach Hause (Odvzeti dom, 1996) pripoveduje zgodbo o fantu, čigar starši so umrli v pro­metni nesreči. Zdaj stanuje v hiši bogatih sorodnikov, živi v preobilju, a pogreša pristno ljubezen. Zato pobe­gne …

Z nagrajenim romanom Wir treffen uns, wenn alle weg sind (Srečala se bova, ko bodo vsi odšli, 2007) se Iva Procházková zopet preseli v prihodnost. Glavni junak

napete zgodbe je Mojmir Demeter, ki se preseli na po­deželje, da bi tam skrbel za staro gospo. S prijatelji iz mesta je v stiku le preko mobilnega telefona. A prebi­valce Prage kmalu napade nevaren virus, ki se hitro širi po Češki. Ko Mojmir naenkrat izgubi stik s prijatelji, se začne spraševati, ali je to konec sveta ...

Avtoričin naslednji roman za mladino Goli – v Nemčiji je izšel leta 2008 – je bil istega leta nominiran za nemško nagrado za mladinsko književnost Deut­scher Jugendliteraturpreis.

Njena zadnja knjiga za mladino Carolina (2010) pa pripoveduje o dekletu in njeni družini, ki jo je zazna­movala težka socialistična preteklost, a kljub temu zmore o tem razmišljati z vedrino in humorjem.

Iva Procházková danes s svojo družino živi v Pragi. Dela kot svobodna umetnica, pisateljica in scenaristka. Leta 1997 je bila nominirana za nagrado Hansa Chri­stiana Andersena.

FEJST FILMI

Vsaka dobra knjiga je film. Tak, ki se snema sproti, filmski trak so naše misli in filmsko platno naša obču­tja. Roman Goli pa je s filmom povezan še na druge, posebne načine. Pogled v avtoričino biografijo pove, da si je nekaj časa želela postati filmarka. Hotela se je vpi­sati na praški FAMU, eno najbolj priznanih evropskih filmskih univerz, a ji zaradi očetove politične zgodo­vine niso dovolili vpisa. Režiser je tudi njen mož Ivan Pokorný. Ko je postala pisateljica, so po njenih roma­nih in zgodbah nastajali filmi, napisala je tudi več sce­narijev za televizijske igre in oddaje.

Tudi njeni junaki so povezani s filmom, govorijo o filmih, razmišljajo o njih. Niklas je film posnel tudi sam. A še najtesneje so Goli s filmom povezani prek golosti, tiste posebne razgaljenosti, ki jo v bralcu ali gledalcu pustita fejst knjiga, fejst film.

So knjige in filmi, ki z zadnjo stranjo, zadnjim ka­drom odfrčijo. Jih ni. Z njimi ni bilo nič narobe, čisto

4

prijetno jih je bilo prebrati, pogledati. Bili so in ko si jih prebral, pogledal, jih ni več. Kot da jih nikoli ne bi bilo. So pa tudi knjige in filmi, ki ti zlezejo pod kožo. Zavlečejo se ti v misli in potem ne moreš nič. Lahko se obrneš na glavo, pa so še vedno tam. Scena, dialogi, liki. Dostikrat en sam prizor, ki ti ne gre iz misli. Niti ne veš, zakaj se plazi za tabo. Slutiš, da te je ujel nekje, kjer si gol. Taki filmi so fejst filmi.

Popolnega seznama filmov, ki ti zlezejo pod kožo, ni. Kdo pa pravi, da je vaša koža enako velika, utrjena, ustrojena, raztegnjena in občutljiva kot koža tistega, ki filme izbira. Poleg tega te film lahko zadene na veliko različnih načinov. Eden z zgodbo, drugi s humorjem, tretji s posebnim občutkom človečnosti, z liki, ki dihajo tako kot ti. Katerega torej izbrati? Predstavljeni filmi so fejst filmi in čeprav njihov nabor ni dokončen in po­poln, je to seznam filmov, pri katerih je vredno začeti raziskovati. In tako kot je v romanu golota Silve, Filipa, Robina, Niklasa in Evite različna, so med sabo zelo raz­lični tudi filmi. Vsakega od njih smo pripisali enemu od likov. Če vas bo opis pritegnil, si lahko s klikom na fotografijo pogledate tudi odlomek. In če začutite, da je prav ta film lahko tisti pravi, fejst, raziskujte naprej.

SILVA

Silva je odločna, inteligentna, nepodredljiva, impul­zivna. Ena tistih fejst punc, ki jim prav zavidaš, da lahko tako neobremenjeno ubirajo svoja pota. Njene filmske sorodne duše ni bilo težko najti. Ime ji je Juno.

Juno je komedija/drama iz leta 2007 (režija Jason Reitman), ki vas bo nasmejala, ampak nasmejala ne kar tako brezveze, stavim, da vam bo pol filma čeljust vle­klo in zategovalo nekam navzdol. Juno namreč izzve, da je noseča. Podobno kot Silva je do staršev odkrita, prizna jim, kaj se je zgodilo, vendar tudi ona ne računa, da bosta starša zdaj tista, ki bosta rešila njene težave. O svojem telesu, prihodnosti in otroku želi razmisliti in odločiti sama. Čeprav je nosečnost pri šestnajstih

letih resna zadeva, se je Juno loteva s tolikšno mero optimizma, iznajdljivosti in odločnosti, da si ne moreš pomagati, da je ne bi občudoval. Preveč zgodbe vam ne smemo razkriti. A če si ogledate spodnji odlomek, boste dobili kar dober občutek o tem, kakšen je film in o čem vse mora premisliti Juno.

Naslednji fejst film je film, ki ti ne pusti dihat. Ko se konča, začutiš tisto posebno omotičnost, zaradi ka­tere je svet okoli tebe videti, kot bi ga nekdo prestavil v akvarij, in ti ga zaznavaš le še od zunaj. Življenje, kot ga sanjajo angeli (La vie revée des anges) je film iz leta 1998. Posnel ga je Eric Zonca in takoj po nastanku je začel osvajati nagrade in občinstva na festivalih po vsem svetu (tudi pri nas je na Ljubljanskem mednaro­dnem filmskem festivalu LIFFe prejel nagrado vodo­mec). Pripoveduje o dveh dekletih, Isi in Marie. Obe sta samosvoji, neodvisni in podobno kot Silva v Golih tudi Isa in Marie iščeta smisel, jamstvo, da ima vse to vsaj kakšen pomen. Obe hlepita po življenju, ki ga bi bilo vredno živeti, a kljub tesnemu prijateljstvu se tega lotevata na zelo različen način. Isa sprejema stvari, ka­kršne pač so (kar še ne pomeni, da se jim vdaja), ne da bi že vnaprej pričakovala, da se bodo končale dobro ali slabo. Marie se ves čas spopada z občutkom, da ji sreča in zadovoljstvo ne pripadata; ljudem ne zaupa, že vna­prej pričakuje, da jo bodo prizadeli. Silva in Isa sta si podobni v tem, da sta optimistki, da sta bolj odporni, bolje opremljeni za preživetje, tako kot recimo kojot. Silva in Marie sta si podobni v občutljivosti, v zmožno­sti, da se te dotakne tudi tisto, kar druge le ošvrkne.

5

V naslednjem odlomku Marie ugotovi, da je fant, v katerega se je zaljubila, še eden od tistih praznoglav­cev, ki jo prizadevajo, a jih vedno znova najdeva. Ko vstopi v lokal, katerega lastnik je, ugotovi, da se polju­blja z novo punco. Marie eksplodira. Tako kot je bila prej nanj privezana z ljubeznijo, je zdaj z jezo.

FILIP

Filip stavi na razum. Če Silva svet najraje spoznava skozi neposredni, fizični stik, ga ima Filip raje na varni razdalji. Tako umaknjen ga preučuje in secira. Drži se na vajetih in si ne dovoli, da bi ga prevzela čustva. Za vsem skupaj seveda tli tudi strah, strah, da se ne bi osmešil.

Zlahka si predstavljam, da bi se podpisal pod tale monolog, ki se s hladno in cinično distanco norčuje iz aktualnih tem.

S tem monologom se začenja eden najbolj duhovi­tih, iskrenih in fejst filmov, ki so v zadnjih desetletjih nastali v Sloveniji. Film V leru (1999) je režiral Janez Burger, v njem pa nastopajo Jan Cvitkovič (Dizi), Na­taša Burger (Marina), Mojca Fatur (Ana), Janez Rus (Marko), Matjaž Javšnik (Slavko) in drugi .... Dizi je študent z dolgo študijsko kilometrino, ki se je kar ne­kako zataknil v študentskem življenju in noče presto­piti naprej. Njegova punca, Marina, je tega že sita, zato ga zapusti. Medtem pa Dizi dobi novega sostanovalca, bruca Marka, kmalu pa tudi njegovo nosečo punco Ano, in počasi tudi on začne razmišljati, kaj dejansko želi od življenja.

Filipa in Dizija druži pametovalska drža, s katero bežita pred tem, da bi navezala topel in pristen med­človeški odnos. Filip zato zapravi možnost odnosa s Silvo, Dizi z Marino. Prelom pri obeh pride od zunaj. Filipa premakne Berenika in njen angažirani, fizični odnos do sveta. Berenika se skladišču nevarnih odpad­kov ne upre s kritičnim ali pa ciničnim razpravljanjem o njihovi škodljivosti, ampak zanje dobesedno zastavi svoje telo. Dizija premakne Ana, noseča punca Dizije­vega cimra. Ko na skupnem izletu Ana dobi porodne popadke, se Dizi začne spraševati, ali vendarle ne bi bilo vredno življenje prestaviti iz lera v prvo prestavo.

Zaverovanost v vsemogočni um pa je do skrajnosti prignana v nekem drugem filmu, Pi (Pi, 1998). Film govori o matematičnem geniju Maximillianu Cohenu, ki verjame, da vse v naravi lahko razložimo s pomočjo števil. Vse, kar obstaja in se zgodi, je mogoče razumeti, če nam uspe odkriti matematični vzorec, ki leži za tem. Nekega dne pa superračunalnik Evklid, s katerim Max prečesava množice številčnih podatkov, izvrže 216­me­stno število in se sesuje. Maxu se zdi izpis sprva neu­poraben, zato ga vrže stran. Naslednji dan pa odkrije, da niz števil ni bil naključen, ampak da je pravilno na­povedal gibanje na borzi. Po razlago in pomoč se zateče k svojemu nekdanjemu matematičnemu mentorju Salu, ki se je umaknil iz raziskovanj števila pi zaradi razlo­gov, ki prav v naslednjem odlomku postanejo jasnejši.

6

Skočite na 25. sekundo. Sal poskuša Maxu dopo­vedati, da se sveta ne da v celoti pojasniti z matematiko in doumeti s preprostimi vzorci. Max vztraja, da četudi so vzorci kompleksni in jih še ne moremo doumeti, vendarle obstajajo. Obstaja red in števila ga lahko po­jasnijo. Sal ga svari, da ga ti poskusi vodijo le v norost in kaos. Verjamete Maxu ali Salu?

Film je Pi je prvenec ameriškega režiserja Darrena Aronofskyja. Bodite pozorni na to ime, ponovno ga bomo srečali pri še enem junaku.

ROBIN

»Čuden tip. Ne prideš mu do dna. Previdno odkrit. Daje vtis, kot da veliko ve, vendar se s tem v nasprotju s Filipom ne hvali.« Tako Robina opiše Silva, ko se gresta prvič skupaj kopat na jezero. Robin je med naj­teže doumljivimi liki v knjigi. Ne izvemo prav veliko o tem, kako razmišlja, kaj (poleg izkušnje s sošolko) ga je oblikovalo in zakaj je tako previden pri sklepa­nju razmerij in odnosov. Kateri film bi mu lahko bil všeč?

V ameriški drami/komediji Lunapark (Adventure-land, 2009) je glavni junak mladi James Brennan (igra ga Jesse Eisenberg, ki se ga boste spomnili tudi iz filma o nastajanju Facebooka Socialno omrežje). James je rav­nokar zaključil srednjo šolo in preden se vpiše na uni­

verzo, si želi odpotovati v Evropo ter preživeti zadnje, sproščeno poletje. Toda starša mu povesta, da mu za­radi finančnih težav ne moreta več plačati potovanja, še več, sam si bo čez poletje moral zaslužiti tudi denar za študij. James skuša poiskati delo in najde ga v bli­žnjem zabaviščnem parku.

Podobno kot Robin je tudi James bolj zadržan fant. Ne upa se spustiti z vajeti, kot bi se bal samega sebe in posledic, ki bi jih njegova dejanja lahko pov­zročila drugim. V zabaviščnem parku spozna kopico novih prijateljev, med njimi tudi neodvisno in od­ločno Em, s katero zelo hitro začutita, da je med njima preskočila iskrica. Toda Em skriva vezo z ne­koliko starejšim in že poročenim Connellom, James pa se prav na Connellovo prigovarjanje mimogrede zaplete s prsato Liso P., za katero se cedijo sline vsej moški polovici družbe. James hitro spozna, da Lisa P. ni zanj, toda boji se, da bo njegov zdrs ogrozil še krhki odnos z Em.

Tako Robinu v Golih kot Jamesu v Lunaparku je pomembno, da sta v odnosih iskrena. Čudežnega »Rad te imam« nočeta izrabiti le za to, da bi se »dala dol«. V temle odlomku sta James in Em na prvem zmenku. Em Jamesa sprašuje po preteklih zvezah in James ji mora priznati, da je še devičnik. Pripoveduje ji o svoji srednješolski zvezi z Betsy, s katero sta bila tik na tem, da spita skupaj. »Toda potem sem se za­vedel, da je ne ljubim,« pravi James. Kaj ima s tem Shakespeare, si poglejte v temle ganljivem in zabav­nem odlomku.

7

NIKLAS

Niklas je od vseh likov v knjigi najtesneje povezan s filmom. Tudi sam je posnel film z naslovom Miška in razmišljal, da bi se vpisal na akademijo za film, toda potem je kamero prodal. Zastavil, da je lahko poplačal dilerje iz parka Hasenheide. Zdaj le še pripoveduje o filmih. Recimo takole.

»Ko bom nekoč snemal filme, ne bo v njih nihče spregovoril niti besede,« je naznanil Niklas, ko sta si ogle­dovala Sončni vzhod. »Stavim, da bi tudi Murnau danes snemal neme filme. Veliko večji vtis pustijo. Res so hudi.«

Kaj je ta nemi film, ki ga omenja Niklas? »Nemi film je film brez barv, črno­beli film,« je nekoč bistro­umno ugotavljal neki ljubljanski devetošolec. Tega ni treba komentirati, ne? Kaj pa Murnau, kdo je? F. W. Murnau je eden najbolj znanih in vplivnih režiserjev filmov v času, ko so bili ti še nemi (posneti brez zvoka, vem, da veste). Filme je snemal v Nemčiji, nato pa emi­griral čez lužo in v Hollywoodu posnel film, ki ga ome­nja tudi Niklas – Sončni vzhod (Sunrise, 1927, pri nas predvajan pod naslovom Zora). Film pripoveduje o mladem paru, ki srečno živi na podeželju, dokler moža ne zapelje dekle iz mesta.

V temle odlomku moža preganja podoba zapeljive tujke. Nato ženo povabi na izlet s čolnom po jezeru. Žena je presrečna. A glasba, zvok in ostre sence nakazujejo te­mačne moževe nakane ... Skočite na 4. minuto. Ne bo težko uganiti, kakšne zle misli se možu motajo po glavi.

Hej, kaj ni to nemi film? Kaj v njem delajo glasba in zvoki? Nemi filmi pravzaprav nikoli niso bili čisto zares nemi. Vedno jih je zraven spremljal zvok, klavir, glasbila, včasih tudi cel orkester.

EVITA

»Odkar imam Evito, se mami ne izpovedujem več,« pravi Niklas: »Odtlej sem srečen.« Evita Niklasu po­meni privid sreče. Privid zato, ker z njo lovi nekaj, če­sar ne more več ujeti. Evita se je že izgubila v svetu mamil. Hlepi le še po tem, da bi s pomočjo drog našla stolp na obzorju, za katerim je prostor, kjer golota ni bo več boleča. V svetu tostran stolpa je njena bolečina vse večja.

Ob spremljanju Evitinega pogrezanja pride na misel zgodba iz še enega romana – Mi, otroci s po-staje ZOO. Evito in Christiane F. družita heroin in okolje, v katrem se zgodba dogaja, Berlin. Manj znano je, da je bil po romanu Mi, otroci s postaje ZOO posnet tudi film naslovljen kar po glavni junakinji – Christiane F. (1981). Nisem zasledila, da bi bil film kdaj predvajan pri nas, toda tule si lahko ogledate napovednik. V filmu je uporabljena glasba Davida Bowieja ter posnetki z njegovega koncerta, saj je Christiane F. prvič vzela heroin prav na njegovem berlinskem koncertu.

8

Pri Filipu smo omenjali film Pi. Režiser Darren Aronofsky je posnel še en film, Rekvijem za sanje (Requiem for a Dream, 2000). V Piju Max vse stavi na razum. Tudi za Filipa v Golih je bila želja, da bi svet in sebe obvladoval prek razuma, neke vrste zasvojenost, ki ga je oddaljevala od tega, da bi bil sposoben s Silvo (ali komer koli drugim) vzpostaviti odnos. V odvisno­sti od mamil razum ne deluje več, vse je podrejeno is­kanju tistega hipnega olajšanja, in tudi tu odnosi z dru­gimi izgubljajo svoj pomen. Rekvijem za sanje zato ni toliko različen od filma Pi, le da v njem odvisnost od razuma zamenja odvisnost od drugih reči.

V Rekvijemu za sanje sta Harry in njegovo dekle Marion zasvojena s heroinom. S prijateljem Tyronom upajo, da bo s preprodajo drog uspelo zbrati dovolj de­narja, da Marion odpre modno trgovino. Harryjeva mama Sara Goldfarb je odvisna od televizije. Nekega dne se ji ponudi priložnost, da nastopi v priljubljenem televizijskem kvizu. Pokazati se želi v najboljši luči, zato se čez dan trpa s poživili, čez noč, ko ne more za­spati, pa z uspavali. Upa, da jo bodo ti drastični ukrepi pomladili in da bo shujšala dovolj, da si obleče obleko, ki jo je nosila na Harryjevi maturi. Harry, Marion in Tynor se medtem vse bolj zapletajo v nelegalne posle, dokler Tyrona ne ujamejo in mora Harry ves denar za­ložiti za njegov izpust. Znajdejo se povsem na suhem, brez prihrankov in droge. Zato da se lahko zadenejo, so pripravljeni do konca poteptati svoje dostojanstvo. Sara še vedno čaka na klic s televizije in tudi ona vse bolj izgublja razum. Samota Harryja, Tyrona, Sare in

Marion ob koncu filma je zelo podobna Evitinemu za­sledovanju stolpa na obzorju. Vsak zase ležijo v skrče­nem položaju in podoživljajo sanje, od katerih so ostale le še blodnje.

Če govorimo o filmih o drogah, ne moremo mimo še enega filma, Trainspotting (1996). V nasprotju s prejšnjima dvema filmoma je precej bolj veder. A le na površju. Pripoveduje o Rentonu, Spudu, Sickboyu in drugi mladostnikih, ki se v predmestju Edinburgha iz dneva v dan zadevajo, filozofirajo, duhovičijo in se lo­tevajo absurdnih podvigov. Vsake toliko časa jih pre­šine misel, da bi bilo dobro poskusiti živeti tudi brez drog, a jih enako hitro tudi mine. Čeprav je film pre­streljen z duhovitimi dialogi, domislicami, zapleti in odlično glasbo, so v njem, podobno kot v Rekvijemu za sanje, tudi prizori, ki vam ne bodo pustili spati. Hkrati z iskanjem ploščka za ogled Evitinih filmov ali preče­savanjem sporedov kinematografov, v katerih občasno vsaj katerega od teh filmov še vrtijo, se torej splača vlo­žiti trud še v klic dobremu prijatelju ali sogovorniku, s katerim bosta filme lahko predelala še pred spanjem.

IN ZA KONEC

Za konec navajamo še nekaj filmov, ki govorijo o mla­dostnikih ali pa ostajajo mladi po filmskem pristopu. Mnogi od njih imajo marsikaj skupnega z Golimi, drugi so tu le zato, ker so fejst.

9

Ameriški graf iti (American Graffiti, 1973)Carrie (Carrie, 1976)Čarovnica iz Blaira (The Blairwitch Project, 1999) http://www.imdb.com/title/tt0185937/Dvojno Veronikino življenje (La double vie de Véronique, 1991)Kaj žre Gilberta Grapa? (What's Eating Gilbert Grape, 1993)Muriel se poroči (Muriel's Wedding, 1994)Mouchette (Mouchette, 1967)Naša mala miss (Little Miss Sunshine, 2006) http://www.imdb.com/title/tt0449059/Nebeška bitja (Heavenly Creatures, 1994) Outsider (1997)Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1971)Persepolis (Persepolis, 2007)Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998) http://www.imdb.com/title/tt0150662/Punčka za milijon dolarjev (Million Dollar Baby, 2004) http://www.imdb.com/title/tt0405159/Rosetta (Rosetta, 1999)Sladke sanje (2001)Strogo nadzorovani vlaki (Closely Watched Trains, 1996)Surova balada (Badlands, 1973)Večno sonce brezmadežnega uma (Eternal Sunshine of the Spotless Mind, 2004)Upornik brez razloga (Rebel Without a Cause, 1955)Vampirska ljubezen (Låt den rätte komma in, 2008)Za vedno Lilja (Lilja-4-Ever, 2002)

Seznam fejst filmov pa je pravzaprav brez konca. Zato ste zdaj na vrsti vi. Kateri filmi so tisti, ki so se dotaknili vas? Na fejstbuk.net bomo vestno beležili vaše predloge, in če boste obrazložili tudi, zakaj so vas prepričali, bo naš skupni seznam še toliko bolj fejst.