PRAVOZNANSTVO – zapiski s predavanj

PRAVO IN DRUGI NORMATIVNI SISTEMI

Kakšen je odnos med pravom in moralo?

Zgodnje pravo

Morala se tesno prepleta s pravom, težko je razlikovati pravna in moralna pravila. Stopnja identitete prava in morale (tudi običajev, religije) je zelo velika. Danes je to še vedno prisotno npr. v islamski družbi. Značilno je spontano nastajanje.

Moderno pravo

Nastaja organizirano. Običaj je še vedno pomemben tam, kjer je odsotna vrhovna avtoriteta (npr. v mednarodnem pravu). Pomen običaja se zmanjša, če ima država večjo avtoriteto. V modernem pravu poteka proces diferenciacije (zmanjševanja identitete prava in morale), značilen pa je tudi proces širitve prava, zaradi novih področij družbenega življenja. Ko se država začne krepiti se pravo širi, prav iz tega razloga pa jo je potrebno omejiti s pravom (proces pravnega omejevanja oblasti, vladavina prava), da ne bi preveč posegala na določena področja (npr. poseg v družino, poseg v zasebnost v imenu varnosti zaradi terorizma). Tudi država je podrejena pravni normi, pravo velja za vse enako. V današnjem času poteka proces naraščanja vpliva politike (organiziran nastanek prava), varovalka da ne bi prišlo do identitete politike in prava pa je ustavno sodišče.

Razlike med pravom in moralo

Pravo ne posega v intimno duševno sfero, morala pa lahko. Morala zahteva popolno podreditev, je bolj totalitarna.

Morala nastaja spontano, pravo pa organizirano.

Morala zasleduje »dobro«, pravo pa ima širši cilj (t.i. funkcije prava – cilj ni, da bi bile pravne norme dobre ampak da bi bile realistične)

Programske norme (=norme, ki jih ni mogoče uresničevati) so v nekaterih političnih sistemih vnašali v pravo. Vnašanje takih norm šibi veljavo prava.

Pravne sankcije so državne, moralne pa ne.

Formalna razlika v Kelsnovi teoriji temeljne norme (Grundnorm) je, da samo pravne norme nastajajo iz temeljne norme, v morali pa ni temeljnih norm, nobeno moralno pravilo ni drugim nadrejeno.

Težavnost razlikovanja

Meja med pravom in moralo je pogosto zabrisana, ker si pravo in morala v precejšnjem delu delita besednjak (npr. pravica, načelo, ipd.). Pravne norme pogosto vsebinsko odgovarjajo moralnim (npr. ne ubijaj). Na določenih področjih ni popolne diferenciacije. Ljudje težko moralno nevtralno vrednotijo pravna pravila (npr. prepoved ali dovolitev umetne prekinitve nosečnosti).

Temeljne funkcije prava

Zagotavlja red v družbi (tudi preddržavna)

Zagotavlja pravičnost (tudi preddržavna)

Zagotavlja oblast (z nastankom države)

Zagotavlja kontrolo oblasti (vladavina prava)

1

Pravo je dinamičen fenomen, ki se skozi čas spreminja. Obstoja tudi t.i. preddržavno pravo, pravo zgodnjih držav, antično pravo, srednjeveško pravo, nas pa zanima predvsem moderno pravo.

Preddržavno / moderno pravo

Preddržavno pravo Moderno pravo1. konflikti se rešujejo s konsenzom in poravnavo konflikte rešujejo sodišča2. uporaba samopomoči državna prisila in izjemoma samopomoč3. posredniki niso diferencirani (organi) diferenciacija institucij (organov)4. samoregulativa usmerjena regulativa5. statičnost in konzervativnost dinamičnost in progresivnost6. kolektivizem in konkretnost (enotnost osebe in dejanja) individualizem in abstraktnost (ločitev osebe in dejanja)7. kompenzacijske sankcije kaznovalne sankcije8. kompromisi brez predvidljivega rezultata racionalna predvidljivost9. zagotavlja red in pravičnost zagotavlja red, pravičnost, oblast in kontrolo oblasti10. enotnost normativnih oblik (identiteta) diferenciacija normativnih oblik (pravo, religija, morala in

običaji).

Značilnosti modernega prava

Povezanost z državo,

Usmerjeno nastajanje prava skozi državne institucije (parlament in še kdo),

Reševanje sporov skozi državne organe (sodišča),

Pravna ustrojenost državne organizacije,

Država zagotavlja prisilno funkcijo prava.

Značilnosti moderne države (nasprotje moderni državi je partikularna država)

Je teritorialna država (vzpostavlja oblast na določenem območju)

Načelo suverenosti (suverenost državne oblasti)

Kompleksna organiziranost

Konstitucionalizem in parlamentarizem

Je pravna država (sama zavezana k omejevanju svoje oblasti)

Človekove pravice

PRAVNO PRAVILO ALI PRAVNA NORMA

Pravo je normativni fenomen, ker je norma temeljna sestavina prava. Norma je prisilna zahteva za določeno človeško obnašanje in hipotetična vrednostna sodba. Najbolj poenostavljen vzorec norme: bit + najstvo (če je podano dejstvo X, potem naj nastopi posledica Y). Podčrtano je bit, nepodčrtano pa najstvo.

Pojem pravnega pravila

Pravno pravilo = pravna norma (ni vedno čisto enako, v angleščini različni izrazi!): Pravna pravila so temeljna sestavina prava, predstavljajo vez med bitjo in najstvom (normativna narava). So primarna in sekundarna; primarna narekujejo vedenje subjektom,

2

sekundarna so sankcijska (kakšne so sankcije za neprimerno obnašanje) – po Hartu so sekundarna pravila pravila o pripoznavi (omogočajo da prepoznamo katero primarno pravilo je potrebno uporabiti). Pravna pravila niso tehnična pravila (tehnična pravila imajo zgolj deskriptivno naravo -> kako je, ne kako naj bi bilo; imajo samo bit, manjka komponenta najstva).

Sestavine pravnega pravila

Pravilo ima primarni sklop (regulira ravnanje) in sekundarni sklop (določa sankcijo). Sklopa sta funkcionalno povezana. Elementi pravnega pravila:

Primarna hipoteza

Primarna dispozicija

Sekundarna hipoteza

Sankcija

Sporočilnost pravnega pravila

Pravno pravilo je sporočeno z jezikovnimi znaki. Pravni stavki so enote normativnega pravnega akta (NPA je izjavni akt, ki ima formalno obliko; tipičen NPA je zakon, tudi ustava, mednarodne konvencije, podzakonski akti..). Pravnega stavka ne smemo enačiti s pravnim pravilom, saj je v praksi težko v en pravni stavek stlačiti vse elemente pravnega pravila (pravno pravilo je zato sestavljeno iz več pravnih stavkov). Pravno pravilo se konstruira ob vsakokratni uporabi na temelju pravnega stavka, zato pravnega pravila ne moremo enačiti s členom, odstavkom oz. drugim nomotehničnim elementom (nomotehnika = veščina o oblikovanju NPA). Pravilo se nujno ne nahaja na enem mestu v NPA, včasih je treba tudi združiti pravne stavke iz različnih NPA (To se najbolj vidi takrat, ko se sodišče sklicuje na različne člene, ki potem vsi skupaj tvorijo pravno pravilo). Posamezni pravni stavki se lahko kombinirajo v več pravnih pravil.

Odnos med zakonodajalcem in sodiščem: zakonodajalci ustvarijo pravne stavke, na podlagi katerih sodišča ustvarijo pravna pravila. Vloga zakonodajalca je zamegljena, poveča pa jo lahko z bolj preciznimi pravnimi stavki, ki ne dopuščajo dosti prostora za različne interpretacije (to je značilno predvsem za anglosaške države). Pri nekaterih panogah je zaželena fleksibilnost (npr. civilno pravo), pri drugih pa ne (npr. kazensko pravo).

Primarna hipoteza

Opisuje dejansko situacijo (dejstva) v katerih se aktivira primarna dispozicija. Sestavljena je iz elementov/znakov abstraktnega dejanskega stanu. Ne pove nam kako naj ravnamo, samo na koga se nanaša (kdo?) ter okoliščine! Znaki so lahko našteti:

Alternativno (ali-ali: če vozite v naselju ali v naselju podobnem kraju)

Kumulativno (vsi znaki, ki so našteti morajo biti upoštevani hkrati)

Taksativno (ti znaki, ki so našteti pridejo edini v poštev)

Eksemplifikativno (nasprotje od taksativno; seznam znakov je možno širiti, v poštev pridejo podobni znaki)

Znaki so lahko oročeni (vezani na rok) ali pogojeni.

Primarna dispozicija

Je primarna pravna posledica, vsebuje lahko zapoved (nalaga določen tip ravnanja), prepoved ali dovoljenje (pravno pravilo daje posebno pravno pooblastilo, da smemo na določen način ravnati; pravica, ki nas postavi v poseben, pravno zavarovan položaj). Manj kot je dispozicija določena, več je možnosti za različne interpretacije. Lahko je:

Striktna (najvišja stopnja določenosti, tolmačenje ne pride v poštev; npr. matematični znaki)

3

Relativno določljiva (dopušča interpretacijo; takšnih je večina pravnih norm – pristojni organ mora raztolmačiti tako dispozicijo)

Elastična dispozicija s standardi (kadar se želi doseči posebna elastičnost pravne norme, določitev ravnanja je težka, ker se nanaša na veliko skupino naslovljencev, zakonodajalec zato namesto velikega števila norm predpiše povprečno ravnanje, standard; npr. zakon zahteva skrbno ravnanje).

Alternativna (naredite to ali to, kar koli narediš izpolniš dispozicijo, kršiš jo, če ne narediš nič).

Blanketno urejanje (dispozicija je vsebinsko prazna; zakon nič ne zahteva, se pa sklicuje na zunanji normativni sistem, npr. moralo, običaje…).

Dispozicija z omejitvijo (z rokom ali pogojem; nekaj je potrebno storiti na določen dan, po preteku št. dni, ali pa je nekaj treba storiti pod določenim pogojem – če se izpolni neko negotovo dejstvo je treba nekaj/ni treba nečesa storiti).

Dispozicija s pooblastilom za diskrecijsko odločanje (dispozicija ne zahteva določenega tipa ravnanja, ampak odločitev prepusti določenemu organu, da v konkretnem primeru odloči kaj je najboljše. Določi se pa cilj, ki ga pristojni organ mora zasledovati in potem tudi obrazložiti zakaj njegova odločitev dosega cilj; največkrat je to v upravnem pravu, primer je tudi orožno pravo – odločitev kdo lahko dobi orožje).

Dispozitivna dispozicija (naslovljencem omogoča, da jo zamenjajo z lastnimi odločitvami; najbolj pogosta v zasebnem, civilnem pravu, npr. pogodbe)

Sekundarna hipoteza

Je opis kršitve z navedbo znakov abstraktnega dejanskega stanu (opisuje kršitve pravne norme). Lahko je: kaznivo dejanje, prekršek, disciplinski prestopek, civilni delikt ter kršitev pravic in obveznosti. Po ravnanju je lahko to opis: aktivnega ravnanja (kršitev prepovedi) ali opustitev (kršitev zapovedujoče dispozicije). Glede na naravo je lahko:

Mala in se (v nasprotju z moralnim vrednotenjem; hujše kršitve, ki povzročijo zgražanje družbe),

Mala prohibita (prepovedano s pravno prepovedjo; manj težke, manj sankcionirane kršitve, družba jih lahko dojema tudi kot pozitivno ravnanje npr. davčna utaja).

Sankcija

Je sekundarna pravna posledica. Ni nujno da je neposredno državna, lahko gre za stopnjevanje sankcij (najprej sankcija v pristojnosti avtonomnega organa, šele v 2. fazi državna sankcija). Mora biti v naprej določena, prav tako mora biti določen postopek in organ za sankcioniranje (v naprej je jasno kaj te čaka). Izjemoma je lahko sankcija pravica do nagrade (obratna sankcija; npr. najdena stvar).

Lahko je restitutivna/nadomestitvena (usmerjena v vrnitev v prejšnji položaj) ali retributivna/povračilna (kršitelj bo kaznovan tako, da bo tudi on prizadet). Sankcije zasledujejo preventivni učinek (poskušajo preprečiti ponavljanje kršitev v prihodnosti), lahko imajo:

Specialni preventivni učinek (sankcija prepriča kršitelja naj dejanja ne ponavlja ali mu to fizično prepreči, npr. zapor)

Generalni preventivni učinek (zastraševanje potencialnih kršiteljev; denanja ne storiš ker veš kaj te čaka, npr. javne usmrtitve).

Sankcije v kazenskem pravu: kazni (zapor, denarna kazen, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca), opozorilne sankcije (pogojna obsodba, pogojna obsodba z varstvenim nadzorom in sodni opomin) ter varstveni ukrepi (različne oblike prisilnega zdravljenja, prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja,odvzem predmetov).

Sankcije v civilnem pravu: usmerjene k aktu (ex nunc – razveljavitev, ex tunc – odprava), premoženjske (npr. odškodninske) sankcije.

PRIMER IZ VAJ: »Človekovo življenje je nedotakljivo« . Gre za primarno hipotezo, primarna dispozicija je skrita (če ne narediš nič t.j. opustiš dejanje npr. umor) – sekundarne hipoteze in sankcije ni. Pri 155. členu KZ-1 pa najdemo samo sekundarno hipotezo in sankcijo (hipoteza in dispozicija izhajata iz ustave)

4

Stek pravnih kršitev

Realni (storitev več protipravnih dejanj z več dejanji)

Idealni (storitev več protipravnih dejanj z enim dejanjem)

Navidezni (realni in idealni stek sta le navidezna, saj gre za storitev le enega protipravnega dejanja – ostala so v njem vsebovana).

Tipsko pravno pravilo

Glede na vlogo poznamo 2 veliki skupini pravnih pravil:

Tipska (=splošno abstraktna)

Konkretna

Po navadi razmišljamo o tipskih pravnih pravilih, ker so po svoji vlogi višja pravna pravila in iz njih ustvarjamo nižja, dokler ne pridemo do konkretnih pravnih pravil. Za tipska pravna pravila je značilna splošnost (nedoločen krog naslovljencev; npr. norma se nanaša na študente, voznike). Splošnost omogoča enakost pred zakonom. Druga značilnost je abstraktnost (nanašajo se na vnaprej določen in zamišljen dejanski stan). Splošnost in abstraktnost sta garancija za nepristranskost obravnavanja in predvidljivost pravila. Na podlagi tipskih pravnih pravil ustvarjamo konkretna pravna pravila, ki so posamična (naslovljena na točno določeno osebo) in konkretna (ne regulirajo katere koli situacije ampak točno določeno). Konkretna pravna pravila tako nastajajo z individualizacijo in konkretizacijo tipskega pravnega pravila. Glavno orodje je pravni silogizem. Pod konkretno pravno pravilo si lahko predstavljamo sodno odločbo (oseba A je obsojena na zapor, na podlagi zakona, s sodbo).

Poznamo 2 izjemni situaciji (vmesni med tipskim in konkretnim pravnim pravilom) in sicer da je pravilo:

Splošno in konkretno (osebe niso točno določene, situacija pa je; npr. interventni zakon, ki se nanaša na sušo leta X – nanaša se na točno določeno naravno katastrofo),

Posamično in abstraktno (nanaša se na točno določene osebe; npr. pogodbene stranke – so pogostejša od splošnih in konkretnih).

Nepopolna pravna pravila

So nesamostojna pravna pravila, ki sama nimajo nobene teže. So tista, ki pomensko dopolnjujejo, omejujejo, razširjajo ali opredeljujejo pravna pravila - predvsem definicije. Nepopolna so tudi pravila brez sankcij (Lex imperfecta).

Pravna načela

So vrednostna merila o tem kako ravnati v danem primeru (pravna pravila pa niso samo kriterij ravnanja – pozitivno/negativno – ampak to določajo). Po izvoru so lahko:

Moralna načela, ki jih sodišče uporabi v spornih primerih (takrat ko ni mogoče najti pravnega pravila, ki bi urejalo določen življenjski stan, zato ga je potrebno ustvariti),

Teoretična (logična) načela (niso zapisana, jih je pa mogoče logično izpeljati iz zapisanih)

Pozitivna (obvezujoča; zakonodajalec jih vnaša v zakone – najdemo pravne stavke naslovljene kot načela; pozitivna jih imenujemo zato, ker so v naprej določena, postavljena)

Ustavna načela (zaradi visoke ravni znotraj pravnega reda).

Za razliko od pravnih pravil se načeloma ne uporabljajo samostojno, potrebno jih je operacionalizirati – to pomeni, da ob njihovi pomoči ustvarimo pravno pravilo (npr. za področje kjer je pravna praznina in organ ugotovi, da ne obstaja nobeno pravno pravilo, ki bi ga lahko

5

uporabil). Načela je mogoče tehtati (mogoča je uporaba večih pravil hkrati), za pravna pravila to ne velja (uporabljajo se po principu »vse ali nič«).

PRAVNO RAZMERJE IN SUBEKTI PRAVA (pomembna tema za izpit!)

Pravno razmerje

je med subjekti vzpostavljeno pravno urejeno družbeno razmerje. Temelji na medsebojnih pravnih dolžnostih in pravicah S1 D S2. Lahko je abstraktno ali konkretno. Pravna razmerja so predvsem tista, ki so interesno konfliktna (pravo skuša izravnati konflikte) ali zahtevajo pravno utrjenost (npr. promet). Primeri: prodajna pogodba, najem, davčnopravno razmerje, zakonska zveza …

Subjekti prava

So (potencialni) nosilci pravic in pravnih dolžnosti v pravnem redu. Brez njih ni pravnih razmerij. Ločimo:

Fizične osebe, ki predstavljajo pravno priznan status (nosilca pravic in dolžnosti) človeka v pravnem redu; fizična oseba ni enako človek!

Pravne osebe, ki so pravno priznan status določenih združevalnih oblik ali premoženja.

Velja načelo enakosti subjektov v mejah mogočega, kar zagotavlja enak pravni položaj.

Obstajajo tudi nekatere druge skupine, za katere se razpravlja o tem ali bi lahko postali subjekti prava (živali, nerojeni otroci – nosilec rimokatoliška cerkev, zanamci – ali imajo pravico, da jim zapustimo planet, ki bo omogočal preživetje).

Fizične osebe

Temeljijo na naravnem človeku. Vsi ljudje so enaki in imajo enake pravice – temeljna pravica je priznanje subjektivitete (v preteklosti ni bilo tako, določene skupine niso bile enakopravne npr. sužnji). Subjektiviteta se pridobi s pravno sposobnostjo (ob rojstvu, po nekod upoštevajo še možnost za življenje, preneha se s smrtjo). S smrtjo naravnega človeka preneha tudi fizična oseba, takrat lahko del pravic in dolžnosti preide na druge ljudi (npr. z dedovanjem). Pravno je treba ugotoviti, da je oseba mrtva; problem se pojavi, ko smrt ni ugotovljena (npr. vojna, pogrešane osebe), zato pravo omogoča razglasitev posameznika za mrtvega pred sodiščem po posebnem postopku. Lahko pa pride tudi do sodne zmote, v tem primeru pravo omogoča povrnitev statusa.

Različne kategorije sposobnosti:

Pravna sposobnost je osnovna in sovpada s pridobitvijo pravne subjektivitete (obstajajo izjeme v drugih pravih, v našem pravu pa je tako). Pravna sposobnost je sposobnost biti nosilec pravic in dolžnosti. Pogojno je lahko nosilec še nerojeni otrok (pogoj je neko negotovo dejstvo t.j. ali se bo otrok rodil ali ne). Nasciturus – situacija nerojenega otroka, ki mu priznamo status subjekta prava (pojavi se lahko npr. pri dedovanju). <IZPIT!!

Poleg pravne sposobnosti, da bi se lahko aktivno vključevali v pravno življenje, potrebujemo še druge sposobnosti, ki nam jih pravni red prizna kasneje.

Sposobnost dejanja ali voljna sposobnost – naša dejanja ustvarijo pravne posledice. Gre za sposobnost ustvarjanja in izražanja volje. Podeljuje se splošno, glede na starost. Pravne posledice so lahko:

o Protipravne (kršitve, deliktni); takrat govorimo o deliktni sposobnosti. Deliktno sposobnost delimo na dve podvrsti:

Kazensko pravna deliktna sposobnost (kršitve v nasprotju z javnim pravom); s 14 leti (z vidika sankcioniranja ločimo med mlajšimi mladoletniki 14-16 let, zoper katere ni dopusten zapor, samo prevzgojni dom; starejšimi mladoletniki16-18 let, za katere poznamo posebej prilagojen zapor; in polnoletnimi osebami 18+, za katere pridejo v poštev vse sankcije)

6

Civilna deliktna sposobnost (kršitve na področju civilnega prava); oškodninska odgovornost; popolna odgovornost se prizna pri 14 letih, pred 14 letom se prizna pogojna deliktna sposobnost t.j. od 7-14 let, pod pogojem da je konkreten otrok sposoben razumeti posledice svojega dejanja; od 0-7 let ni priznane nobene civilno deliktne sposobnosti.

o Pravne (posledice, ki so v skladu s pravno normo)

Poslovna sposobnost – sposobnost za opravljanje pravnih poslov; temelj je pravno relevantno izražanje volje, pridobi se z 18 letom. Obstajajo določene izjeme, v katerih je mogoče pridobiti poslovno sposobnost pred 18 letom:

o S sklenitvijo zakonske zveze (začetek samostojnega življenja)

o Z roditeljstvom (starševstvom; preveri se ali je oseba sposobna imeti popolno poslovno sposobnost)

Obstaja faza nepopolne/delne/omejene poslovne sposobnosti (od 15 leta). Gre za sposobnost sklepanja manj pomembnih pravnih poslov (to so tisti, ki ne vplivajo bistveno na življenje mladoletnika po polnoletnosti npr. delovno razmerje, oporoka; kjer ni zakonske določbe je potrebno odločati o konkretnem primeru). V kolikor sklene mladoletna oseba pravni posel je pogojno neveljaven (lahko doseže popolno veljavo, če zakoniti zastopnik da vnaprejšnjo ali naknadno izjavo; neveljavnost se z izpodbijanjem doseže na sodišču). Poleg delne poslovne sposobnosti pa obstaja tudi posebna/specialna sposobnost (15-18let); pridobijo jo mladoletniki, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi, gre pa za popolno razpolaganje z delom premoženja (plačo). Osebe mlajše od 15 let so poslovno nesposobne in ne morejo sklepati nobenih veljavnih poslov (posli so nični, absolutno neveljavni). Za njih izrazijo voljo v celoti zakoniti zastopniki. V realnem življenju ni čisto tako npr. ko gre otrok v trgovino, možna pojasnila:

- Koncept sla (izražanje volje nekoga drugega, otrok je samo medij)

- Koncept ozdravitve pravnih poslov

- Kondikcija (če nobena stranka ne zahteva vrnitve se ne zgodi nič)

za ta primer poznajo nekateri pravni redi posebno sposobnost za skupino nad 7 let, naše pravo tega ne pozna.

Obstajajo pa tudi izjeme navzgor (osebe nad 18 let, ki nimajo popolne poslovne spodobnosti):

o Podaljšanje roditeljske pravice s sklepom sodišča (pri osebah z motnjami v razvoju se pred nepravdnim sodiščem sproži postopek v katerem izvedenec ugotovi situacijo)

o Postopek za odvzem poslovne sposobnosti (postopek lahko sprožijo sorodniki, CSD, sodišče-ne v praksi; sodišče odloči koliko sposobnosti vzame/pusti; taka fizična oseba ima takšno sposobnost kot jo določi sodišče)

(V prihodnosti bo namesto teh dveh postopkov postopek za postavitev skrbnika, praktičnih razlik ni).

Sposobnosti v procesnem pravu:

Sposobnost biti udeleženec/stranka (nastopati v procesno pravnem razmerju) – kdor ima pravno sposobnost ima sposobnost biti stranka (večinoma), procesno pravna sposobnost pa je tudi širši pojem (lahko se določi tistim subjektom, ki nimajo pravne sposobnosti)

Procesna sposobnost – sposobnost pravno relevantnega izražanja volje (vložitev/spremembe/umik tožbe, vloge...): ker gre za opravljanje procesnih voljnih ravnanj ima to sposobnost kdor ima popolno poslovno sposobnost.

Postulacijska sposobnost – sposobnost samostojno nastopiti pred sodiščem. V pravu je trend oženja postulacijske sposobnosti (postopki pred sodišči bi tekli hitreje s kvalificiranimi zastopniki, večja pravna varnosti). V kazenskem pravu ni mogoče nastopati sam v postopkih kjer so zagrožene najstrožje kazni, v civilnem pravu pa, ko je potrebno začeti postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. V ZDA je zastopanje odvetnika vedno obvezno, v Walesu obstaja posebna vrsta odvetnikov, ki nastopajo samo pred sodiščem.

Pravne osebe

Delitev na podlagi substrata:

7

Personalni substrat (ena ali več oseb)

Realni substrat (premoženje s statusom pravne osebe; vzamemo del premoženja in mu damo nek namen ter mu s tem priznamo pravno subjektiviteto).

Ločimo:

Pravne osebe javnega prava (v pravnih razmerjih nastopajo nadrejeno drugim osebam; npr. država, občina, javne agencije in skladi)

Pravne osebe zasebnega prava (osebe so enakopravne drugim osebam, zasledujejo se osebni/individualni cilji).

Pravna sposobnost se pridobi v trenutku nastanka. Pravne osebe same po sebi lastne volje nimajo, zato fizična oseba, ki deluje v organu, skrbi za ustvarjanje in izražanje volje. Pravni red zahteva objektivno deliktno odgovornost (odgovornost za dejanja ne glede na voljo; npr. če delavec podjetja stori kaj narobe med službeno nalogo). Za sposobnosti v procesnem pravu velja enako kot za fizične osebe.

Institut spregleda pravne osebnosti – pri zlorabi pravne osebe; če se s tožbo dokaže da je pravna oseba samo »krinka«, potem je odgovorna fizična oseba.

Izpitna vprašanja/opombe:

Zakaj ne moreš biti lastnik d.o.o-ja? O: ker ne moreš biti latnik druge osebe.

Treba je ločiti med posli, ki jih sklepajo pravne in fizične osebe!

Nastanek pravne osebe

Elementi za obstoj so:

Substrat (najbolj nujen; za nastanek je lahko potreben personalni in realni s.)

Namen/cilj pravne osebe (cilj je lahko gospodarski, dobrodelni, v splošno korist npr. na področju šolstva, zdravstva, kulture…). Da bi se namen dosegel, morajo pravne osebe opravljati določena opravila – dejavnosti, ki jih je potrebno opredeliti ob ustanovitvi.

Organ (ker je pravna oseba fikcija in sama ne more delovati potrebuje določene organe v katerih so fizične osebe. Vsaka pravna oseba more imeti vsaj 1 organ – tak, ki izraža voljo. Lahko pa ima še druge: disciplinski organ, upravo…Ponekod zakon določa kateri organi morajo obstajati, taki organi so mandatorni ali obligatorni; za ostale se lahko sami odločimo če jih bomo imeli in pa katere, so fakultativni. Primer: društvo more imeti občni zbor/skupščino in zastopnika, lahko pa ima še nadzorni odbor, tajnika, blagajnika…).

Temelj za nastanek pravne osebe je ustanovni akt (pri javnem pravu javnopravni ustanovni akt, ki ga sprejme javnopravna oseba npr. odlok občine; pri zasebnem pravu pa zasebnopravni ustanovni akt, ki ga sprejmejo zasebniki).

V našem pravu ločimo 2 sistema:

Normativni sistem, praviloma registracijskega tipa (večina pravnih oseb) – predpisani so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za nastanek; če so, se izda dovoljenje za nastanek. Pri nas se tako podjetje vpiše v javni register (podatki o kapitalu, ustanovitelju…) in z vpisom pridobi subjektiviteto. POZOR: ne enačiti registracije in normativnega sistema, lahko je normativni sistem BREZ registracije!

Koncesijski sistem – predpisi so ohlapni, organ ima večjo diskrecijo (ali dopusti nastanek pravne osebe ali ne). Subjektiviteta se pridobi, ko da organ dovoljenje. Pri nas je tak sistem izjema, poznamo ga pri koncesijskih ustanovah.

2 fazi nastanka:

1. Izjava volje (ustanovni akt)

8

2. Postopek pred pristojnim organom po katerem koli sistemu (npr. sodišče, upravna enota…); ko je končan pride do nastanka pravne osebe.

Tipologija pravnih oseb javnega prava

Korporacije – temeljijo na personalnem substratu, dalje delimo na:

o Javne območne (združevanje oseb na določenem območju, pripadnost področju)

o Javne osebne (vezano na status ne na področje, npr. vsi obrtniki)

o Realne (članstvo se pridobi zaradi določenega dejstva, ki se navezuje na osebo (npr. kmetijsko-gozdarska zbornica)

o Druge (mednarodne organizacije, sveti sedež…)

Skladi in ustanove javnega prava – temeljijo na materialnem substratu

Zavodi – vmesne oblike med korporacijo in ustanovo, namenjeni so opravljanju služb javnega pomena (npr. vrtci, šole, zdravstveni domovi…)

Javne agencije ustanovi država za opravljanje regulatornih nalog (te agencije namesto države opravljajo funkcijo; npr. agencija za trg vrednostnih papirjev)

Država lahko, ne glede na te klasične tipe, »ad hoc« ustanovi nove oblike pravne osebe, to so sui generis oblike.

Tipologija pravnih oseb zasebnega prava

Načelo numerus clausus (načelo omejenega števila; omejeno je število oblik pravne osebe, ki jih lahko ustanovimo) pomeni vezanost na vnaprej predvidene oblike – ustanovimo lahko samo tisto pravno osebo, ki jo dopušča zakon. To načelo ima smisel samo na področju zasebnega prava.

Korporacije: društva, d.d.,d.o.o., k.d.d., zadruge, društva za vzajemno zavarovanje

Pravne osebe societetnega tipa – nastanejo na podlagi societete (posebne oblike združevanja). To so: d.n.o., k.d., dvojna družba. POZOR: societeta je samo združevanje, za nastanek pravne osebe societetnega tipa pa je potrebna potrditev s strani organa.

Razlike med korporacijo in pravno osebo societetnega tipa:

- Za korporacijo je značilna fluktuacija članstva (število članov se lahko spreminja, niso poimensko določeni); pri pravni os. soc. tipa je pomembno kdo je član, s spremembo osebe lahko preneha

- Pri korporaciji člani ne odgovarjajo za obveznosti korporacije, pri pravni os. soc. tipa pa so odgovorni (zato je tudi pomembno da so poimensko določeni)

Ustanove – temelj je materialni substrat (npr. zasebni zavodi)

Pravica

Predstavlja vsebino pravnih razmerij. DEF.: Pravica je možnost, da pravni subjekt na določen način ravna in pri tem uresničuje svoj pravno zavarovani interes, ki predstavlja cilj pravice. Pravice izvirajo iz dovoljujočih pravnih norm. Sestavine pravice: (vsaj eno) temeljno upravičenje (vsebina pravice) in (vsaj eno) pravovarstveno upravičenje (kadar nam je možnost upravičenja kršena, lahko zahtevamo pravno varstvo).

Pravice delimo na:

Abstraktne/konkretne (abstraktne pravice so predvidene v pravni normi zakonske (ali višje) ravni; iz norme ne izhaja kdo točno

9

to pravico ima; ko se abstraktna pravica konkretizira (oblikuje po osebi), postane konkretna. Konkretne pravice so voljne narave – uveljavljanje pravice je odvisno od svobodne volje imetnika pravice).

Absolutne (imajo učinke zoper vsakogar, npr. lastninska pravica)/relativne (imajo učinek zgolj med strankami)/kvazi-absolutne (po naravi so relativne, ampak se začnejo obnašati kot absolutne)

Popolne (imajo oba elementa)/nepopolne (pri njih ni pravovarstvenega upravičenja, samo temeljna pravica; imenujemo jih naturalne pravice. POZOR: brez temeljnega upravičenja pravica ne obstaja, gre za pravno nezavarovan interes.

Teorije o naravi pravice

V Rimskem pravu niso poznali pojma pravice. Koncept pravice se začne oblikovati v srednjem veku, dokončno pa se izoblikuje v 19.stoletju.

3 klasične teorije o naravi pravice:

Teorija volje (ali voljna teorija; avtor Windscheid – eden izmed avtorjev Avstrijskega civilnega zakonika): voljna moč (moč odločati o tem ali boš pravico uporabil ali ne) in oblast (razpolaganje s pravico npr. spreminjanje ukinjanje…) sta temeljni prvini pravice, ki jo pravo priznava subjektu prava.

Teorija interesa (ali interesna teorija; avtor Jhering – oblikoval objektivno koncepcijo posesti): pravica je pravno zavarovan interes (interes je ključni, centralni element pojma pravice), volja pa je pomembna za odločanje o uporabi pravice.

Voljno-interesna teorija (avtor Jellinek): Abstraktna pravica izraža tipični interes, ki se nanaša na tipičnega pravnega subjekta in tipični dejanski stan. Volja pa je pomembna pri presojanju ujemanja tipičnega in konkretnega interesa in odločanju o uresničitvi pravice.

Pravna dolžnost

je korelat (=zrcalna slika) pravice. Sestavini pravne dolžnosti sta obveznost (zrcalna slika pravice) in sankcija (povračilo zaradi kršitve pravice). Dolžnosti so lahko abstraktne ali konkretne (ko se izpolni abstraktni dejanski stan). Pravna dolžnost ni enaka moralni dolžnosti!

Dolžnostno upravičenje

Je spoj pravice in pravne dolžnosti v celoto. Zakonodajalec o njih praviloma ne govori (poimenovane so kot pravice), da gre za dolžnostna upravičenja ugotovimo s preučevanjem. Ne omogočajo negativne izbire (niso voljne narave). Pravica je isto časno tudi dolžnost, npr. roditeljska pravica.

< preskočili smo »Hohfeldova analiza pravic«>

Zloraba pravice

Je napačno uporabljanje pravice – z navideznim uporabljanjem poskušamo uporabiti pravico za drugi namen kot nam je bila priznana. Bistveno je, da zloraba pravice predpostavlja konflikt s pravico drugega (Primer: družinski grob na očetovi posesti, oče sinu ne pusti obiskati groba, toži ga zaradi vznemirjanja lastninske pravice; sodišče ugodi sinu ker oče pravico uporablja za drugi namen). Cilj ni element pravice – nahaja se zunaj nje in pravico je potrebno uporabljati tako, da se dosega zakonsko določen cilj, kdor pravico zlorablja, ne uživa varstva (Primer: Izvrševanje pravice z izključnim namenom drugemu škodovati in ga šikanirati).

NORMATIVNI PRAVNI AKTI (NPA)

10

Namen akta je ustvarjanje pravnega pravila. NPA so nosilci pravnih sprememb, ki ustvarjajo pravna pravila. Ločimo NPA v ožjem in širšem pomenu besede. V širšem pojmu so zajeti tudi predlogi za izdajo NPA (npr. zakonski predlog, obtožnica, tožba, pravna vloga..). Ti sami po sebi ne ustvarjajo pravnega pravila, povzročijo pa nastanek NPA. NPA je izjavno dejanje (ključna je izjava volje) enega ali več pravnih subjektov, s katerim se deloma ali v celoti ustvari pravno pravilo.

Sistem pravnih dejstev

Dejstva so lahko relevantna za pravo (pravna dejstva) ali irelevantna (naravna dejstva; dejstvo, ki nas obkroža nima pravne konsekvence). Pravna dejstva:

Dogodki (na katere se navezujejo pravne posledice)

Človekova ravnanja (ki ustvarjajo pravne posledice):

o Pravna (v skladu s pravno normo)

Realna (materialna) – pravna posledica ravnanja se ne nanaša na voljo (volja ni pomembna)

Normativna – pravna posledica je nujno izjavno-voljno ravnanje (izjava volje mora biti podana); srečamo tudi konkludentna ravnanja (tista, kjer je izjava volje vsebovana v dejanju)

o Protipravna (v nasprotju s pravno normo – delikti)

Delitve normativnih pravnih aktov

Splošni ( nanašajo se na s tipskimi znaki določen krog oseb)/posamični (individualni; poimensko določeni; individualni NPA so lahko oblastni npr. sodne in upravne odločbe ali zasebni)

Oblastni (izdajanje pomeni izvajanje državne funkcije, izdajajo jih državni organi v skladu s pooblastili; lahko tudi zasebniki, če država prenese pooblastila)/ zasebni (tisti, ki jih izdajajo zasebniki, ni posebnega zakonskega pooblastila za izdajanje, tipičen zasebni NPA je pogodba; lahko jih izjemoma izdaja država npr. če sklene prodajno pogodbo z zasebnikom); posebna vrsta so še avtonomni pravni akti, ki so zasebne narave, osebe na katere se nanašajo pa sodelujejo pri sprejemanju.

Na podlagi tega ali voljo za nastanek izrazi ena oseba ali več ločimo: večosebne (kolektivne – npr. državni zbor, več poslancev)/ enoosebne (npr. sodnik).

Enostranske (ena oseba, ki izrazi svojo voljo) /dvostranske (dva subjekta, ki si izmenjata izjavi volje, posledica nastopi če se volji srečata; lahko so enoobveznostni – pravica ali dolžnost (npr. darilna pogodba) ali dvoobveznostni (vsi so nosilci pravic/dolžnosti), možno je da v dvostranski posel vstopi več oseb npr. pri pogodbi)/večstranski

Glede na naravo postopka v katerem je bil NPA izdan govorimo o zakonodajnem, upravnem in sodnem NPA.

Sestavine normativnih pravnih aktov

Vsebina so deli ali celota pravnega pravila (splošni NPA so nosilci tipskih pravnih pravil, posamični pa individualizirajo in konkretizirajo tipska p.p.)

Oblika, ki določa obvezujočo naravo; vsebina je zavezujoča samo, če je podana v ustrezni obliki.

NPA izda pristojni organ po predvidenem pravnem postopku (nespoštovanje postopka lahko vpliva na veljavnost – NPA ni veljaven).

Volja, ki jo izraža organ mora biti na ustrezen način zunanje manifestirana (ustrezno izrazno sredstvo).

NPA je mogoče pojmovati materialno (vsebina) ali formalno (oblika).

V javnem pravu so NPA praviloma v pisni obliki, obstajajo izjeme (npr. ukaz policista). V zasebnem pravu, kjer so pravno posli

11

individualizirani, osebe na katere NPA učinkuje sodelujejo pri oblikovanju. Za manj pomembne pravne posle stroga obličnost ni pomembna, pri pomembnejših pa je (zahteva se npr. notarski zapis).

Krajevna veljavnost NPA

V zgodovini sta se razvili 2 načeli in sicer:

Načelo teritorialne (ali krajevne) veljavnosti; prisotno je takrat, ko je država močna,

Načelo personalne (ali osebne) veljavnosti; prisotno takrat, ko je država šibka.

Danes prevladuje načelo teritorialne veljavnosti, ki pa je korigirano (dopolnjeno) z načelom personalne veljavnosti (npr. v mednarodnem zasebnem pravu pri sklenitvi zakonske zveze – zakonska zveza se sklene ob uporabi prava držav vsakega od zakoncev in je zato veljavna v obeh (vseh) državah).

Časovna veljavnost NPA

nam pove, kdaj začnejo NPA ustvarjati učinke za svoje naslovljence ter kdaj ti učinki prenehajo. Časovna veljavnost je tudi pomembna za ugotovitev kdaj je bilo katero pravo v veljavi (vedno je potrebno soditi po pravu, ki je bilo takrat v veljavi ker ne moreš v naprej vedeti, do kakšnih sprememb bo prišlo; predvsem pri kazenskem pravu – če nekaj ni opredeljeno kot kaznivo dejanje v času storitve, kasneje pa, velja da nisi storil kaznivega dejanja). Obdobje veljavnosti nastopi po objavi in določenemu obdobju namenjenemu seznanitvi oseb na katere se nanaša (=vacatio legis; če ni določeno drugače piše v ustavi, da je ta rok 15 dni; zakonodajalec lahko določi, da zakon v veljavo stopi takoj ali pa predpiše daljše obdobje npr. če je predpis obsežen, prinaša korenite spremembe, ali pa morajo pristojni organi sprejeti še podzakonske akte. Vacatio legis je lahko tudi 2 leti, vendar pa če gre za daljša obdobja po navadi postavijo točen trenutek v prihodnosti/datum od katerega NPA velja npr. od 1.1.2012. Lahko se zgodi, da zakon stopi v veljavo takoj, vse določbe pa se začnejo uporabljati šele čez čas; to se je zgodilo pri nas ko smo vstopali v EU – zakone so sprejeli pred vstopom in so začeli veljati takoj, vsebovali pa so tudi določbe, ki so se začele uporabljati šele z vstopom v EU; uporaba je odložena na trenutek v prihodnosti. Posamični NPA, ki se vročajo, pričnejo veljati s trenutkom pravnomočnosti, ki nastopi, ko se iztečejo možnosti za redno pravno sredstvo npr. pritožbo, ali če pristojni organ o pritožbi odloči, če se stranka v postopku pritožbi odpove/je ne vloži ali je ne napove – napoved je potrebna v nekaterih postopkih).

Konec veljavnosti lahko nastopi v naslednjih primerih:

Sam akt določi konec svoje veljavnosti; zakonodajalec se takšnim situacijam izogiba, ker lahko pride do pravnih praznin. To možnost uporabi pri interventni regulaciji npr. zakon, ki je veljal 5 let in je omogočal cenejši in lažji vpis v zemljiško knjigo; pri oblastvenih NPA so primer začasne odredbe sodišča, na področju zasebnega prava pa najemne pogodbe.

Drugi akt razveljavi prejšnjega – lahko v celoti (to je abrogacija) ali pa delno (to je derogacija). Abrogacija in derogacija sta lahko izrecni (razveljavitev se zgodi z uporabo abrogacijske/derogacijske klavzule, ki jo najdemo tik pred končnimi določbami; lahko se zgodi da je zakonodajalec pomotoma/za nalašč, ker je oblikovanje preveč zapleteno ne napiše) ali tihi (ko istočasno dva NPA regulirata isto družbeno razmerje se uporabi argument koherentnosti; specialnejši predpis razveljavi bolj splošnega, hierarhično višji razveljavi nižjega, kasnejši razveljavi prejšnjega).

Odprava ex tunc (za nazaj) ali razveljavitev ex nunc (za naprej) z odločbo pristojnega organa. Npr. ustavno sodišče lahko razveljavi zakon za naprej in ga tudi odpravi za nazaj – osebe, ki jim je bila kršena temeljna pravica lahko uveljavljajo pravice za nazaj).

Desuetudo (=nasprotni običaj) je pojav, ko se v družbeni praksi izoblikuje nasprotni običaj. Z vidika pravnega reda je to praviloma negativen položaj, ker država sprejema norme, ki jih ne more/nima namena uveljavljati. Najbolj se to vidi v Afganistanu in Somaliji; v Sloveniji je primer protikadilski zakon, ko državni organi ne odreagirajo na evidentne kršitve.

Pravna ureditev preneha, ker preneha predmet pravnega urejanja; npr. tramvaji v Sloveniji.

Za NPA velja prepoved retroaktivnosti (veljavnosti za nazaj), izjema je interpretativni predpis (avtentična razlaga), ki ne spremeni samega predpisa ampak spremeni/fiksira samo način razumevanja.

12

Hierarhija NPA

NPA so v medsebojnem hierarhičnem odnosu:

Ustava in drugi ustavni predpisi; sprejema jih državni zbor, značilni sta splošnost in abstraktnost

o Zakoni in NPA zakonske ravni; prav tako jih sprejema državni zbor, vendar po drugačnem postopku kot spremembe ustave/ustavne predpise, razlika je tudi v obliki, še vedno pa je značilna visoka stopnja abstraktnosti in splošnosti

Podzakonski NPA; so izvedbeni predpisi za zakone, izdaja jih vlada/ministri, ki je nižji organ od državnega zbora; enostavnejša je procedura sprejemanja

_ _ _ _ _ _ _ proces konkretizacije _ _ _ _ _ _ _

Splošni NPA so viri za sodne odločbe, upravne odločbe

S predpisom se poskuša doseči najvišja stopnja konsenza, da bo predpis kar najbolj legitimen. Hierarhija je pomembna za NPA, ker se zahteva vsebinska (materialna) in oblikovna (formalna) skladnost. Višji NPA predpisujejo postopek sprejemanja nižjih NPA.

PRAVNI VIRI

Pravni viri so vir ustvarjanja in uporabe prava.

Merkl-Kelsnova teorija stopnjevitosti prava: Vsak pravni akt je akt uporabe in ustvarjanja prava, razen prvega (ustava – zgolj akt ustvarjanja prava) in zadnjega (materialni akt – zgolj akt uporabe prava). Primer: Ustava (temeljne norme)>Zakoni>Podzakonski akti | >Sodba>Materialni/realni akt.

Pravni viri so hkrati statični (normativna plat) in dinamični (pravna pravila so tesno povezana z družbeno realnostjo). Bistveni so predvsem formalni pravni viri.

Vrste pravnih virov

Pravni viri nastanejo spontano ali organizirano.

Formalni pravni viri

Materialni pravni viri

Spoznavni pravni viri

Avtonomni pravni viri

Formalni pravni viri

Definicija: Obvezne in vnaprej določene oblike, v katerih nastajajo splošna in abstraktna pravna pravila oz. tista, ki kot takšna učinkujejo (to so npr. odločbe, ki ustvarjajo precedenčne učinke, značilne za anglosaško pravo; pri nas nimajo takega učinka, najbližje temu so odločbe ustavnega sodišča). >pomembno za IZPIT!!

Dopolnitev verige: Ustava>Mednarodno pravo/Pravo EU>Zakon+Zakoniki+Uredbe z zakonsko močjo/podzakonski akti (uredbe, odloki, pravilniki ...).

13

Pravo EU ima prednost pred zakonom; uredbe EU (EU jih predpiše in veljajo za vsako državo), direktive (akti, ki želijo doseči, da v določenem času država s svojimi zakoni (ki so lahko v vsaki državi različni) doseže v direktivi opredeljene cilje. Če država ne sprejme direktive se lahko po preteku roka državljani sklicujejo na direktive neposredno), potem bilateralne mednarodne pogodbe (med dvema državama) in multilateralne mednarodne pogodbe (med več državami). V EU so tudi drugi pravni viri nezavezujoče narave (to je mehko ali nezavezujoče pravo). Včasih je njihova teža enaka, kot če bi šlo za zavezujoče (npr. Evropska komisija izda smernice po katerih se bo ravnala pri odločanju, posledica je, da večina ljudi ta navodila spoštuje).

Zakoniki so posebna vrsta zakonov. Gre za zakone, ki imajo temeljni položaj za urejanje določenega tipa družbenih razmerij. Zakonodajalec poskuša z nazivom »zakonik« povečati praktični pomen.

Uredbe z zakonsko močjo so po navadi začasne narave (so izdane npr. v izrednih razmerah).

Ustavna tvarina: temelji državnopravne ureditve ter temeljne pravice in svoboščine (to so temeljna in najpomembnejša družbena razmerja)

Zakonska tvarina: pravice in dolžnosti ter drugo (če ni pridržano ustavi)

Podzakonska tvarina: organizacijska in izvedbena pravila, pravic in dolžnosti ni mogoče določati (to je pridržano za zakonske akte).

Delitve formalnih pravnih virov

Ustava: gibka in čvrsta (pri nas čvrst; stroga ločnica med ustavo in ostalimi NPA); formalno in materialno pojmovanje; vsebina se deli na 3 dele: preambula, temeljna načela in normativni del; spreminja se z ustavnimi zakoni,

Zakoni: zakoni in zakoniki; splošni in specialni zakoni; popolni (v celoti urejajo področje družbenih razmerij) in nepopolni zakoni (temeljni, splošni, republiški); kvalificirani in navadni (glede na večino; so na isti ravni, vendar je s proceduralno zahtevo poudarjena večja teža družbenega vprašanja)

Pravo EU: primarni (mednarodne pogodbe) in sekundarni viri (direktive, uredbe in odločbe + »soft law«)

Spoznavni viri

Omogočajo spoznavanje formalnih pravnih virov, to so:

Predlogi in obrazložitve NPA v postopku sprejemanja (v predlogu predlagatelj obrazloži pravne podlage in pravne okvirje za sprejem NPA in iz tega je mogoče razbrati namen zakona)

Besedila NPA iz katerih izvemo vsebino pravnih stavkov

Sodne in upravne odločbe

Monografije (pravna dogmatika ali teorija), članki, komentarji, itd.

Baze podatkov

Avtonomni pravni viri

Nasprotje avtonomnih pravnih virov so heteronomni pravni viri. Stopnja avtonomnosti in heteronomnosti se določata po tem, kakšna je stopnja sodelovanja naslovljenca pri sprejemanju NPA (oz ali so celo naslovljenci sami sprejeli tak akt) ter v kolikšni meri se z vsebino akta strinjajo. Tam kjer je stopnja sodelovanja naslovljencev višja govorimo o višji stopnji avtonomnosti, tam kje je nižja, pa o nižji stopnji avtonomnosti oziroma o heteronomnosti. V praksi ne obstajajo absolutno avtonomni/heteronomni pravni viri (absolutni pravni viri bi bili taki, ki bi jih sprejeli čisto sami in bi se jih popolnoma držali - če bi takšni viri obstajali ne bi bilo potrebe po pravu; pri absolutno heteronomnih bi bili vsi popolnoma izključeni iz procesa sprejemanja in takšnega prava ne bi upoštevali, ostane samo sila s strani države

14

– v tem primeru ni osnovnih kvalitet prava t.j. legitimnosti in težnje k pravičnost). Pomembno je, da se naslovljenci vsaj v določeni meri pravnih pravil držijo in smatrajo da so potrebna.

V teoriji se navaja, da je potrebno upoštevati več kriterijev:

Subjekt urejanja neposredno (in ne posredno!) sodeluje pri ustvarjanju pravnega vira (npr. na lokalni mikroravni t.j. na nivoju občin, kjer je vpliv občanov na občinske/mestne svetnike večji, kot vpliv državljanov na poslance). Najbolj smo v proces sprejemanja vključeni, kadar uporabljamo instrumente neposredne demokracije (npr. zakonodajni referendum). Največjo stopnjo avtonomnosti imajo pravna pravila sprejeta znotraj različnih organizacij (člani imajo neposredni vpliv na sprejemanje splošnega in abstraktnega NPA)

Objekt urejanja – avtonomnost ni primerna za urejanje vseh družbenih razmerij, ampak samo za urejanje tistih, pri katerih je nižja stopnja konfliktnosti (pri višji stopnji konfliktnosti je boljša heteronomnost)

Stopnja splošnosti in abstraktnosti – za avtonomno pravno urejanje so splošna in abstraktna pravna pravila manj primerna, pri njih ne pričakujemo avtonomnosti

Narava pravne sankcije – pri avtonomnih pravnih virih so sankcije vsaj na prvi stopnji avtonomne (niso takoj prepuščene državi), šele če avtonomna sankcija ne zaleže se vključi država (načelo stopnjevanja sankcij).

Primeri avtonomnih pravnih virov:

Statuti pravnih oseb (določajo pravni režim pravnih oseb, ki temeljijo na personalnem substratu; so najbolj avtonomni, ker imajo vse zgoraj naštete sestavine)

Kolektivne pogodbe (za urejanje odnosov med delavci in delodajalci; imajo nadzakonsko veljavo t.j. prednost pred zakonskim režimom)

Odloki lokalnih skupnosti

Materialni viri

So nasprotje formalnim pravnim virom – vsaj v smislu, da nas pri materialnih virih ne zanima oblika pravnega pravila ampak vsebina. Med materialne vire lahko štejemo vse, kar vpliva na vsebino formalnih pravnih virov:

Morala – vpliva na presojanje pravičnosti in legitimnosti pravnih pravil; tudi v smislu blanketnega urejanja (pravna norma zahteva določen tip vedenja, ki ga ne opredeli, ampak nas napoti na moralno normo, ki se nahaja zunaj prava – to povzroči višjo stopnjo elastičnosti pravnega pravila) in vnašanje morale v pravo s strani tistih, ki interpretirajo pravna pravila

Običaji – običajno pravo postane običaj, ko je dodana pravna sankcija; nekatera pravna pravila so prešla iz običajnega v postavljeno pravo (to je še vedno prisotno v mednarodnem pravu). Tudi tu obstaja možnost blanketnega urejanja npr. uzance (v poslovno-gospodarski praksi so to običaji, zbrani v zbirke = uzance, uzance so vmesna stopnja med navadnim običajem in tistim, ki je povzet v pravno normo, s tem da poskušajo običaje povzeti bolj strogo)

Sodna praksa – slovenske odločbe ne izpolnjujejo pogojev za formalni pravni vir, ker sodniki niso vezani na enako odločanje v podobnih primerih (precedense), ampak samo na ustavo in zakon ter izjemoma na podzakonske predpise. Pomen sodne prakse je v resnici bistveno večji – manjka samo formalno priznanje za ustvarjanje precedenčnih učinkov (govorimo o nepravem precedenčnem učinku), sodne odločbe vrhovnega in višjega sodišča vseeno bistveno vplivajo na pravni sistem. Pravna podlaga za velik vpliv sodne prakse je v ustavi (14.člen), ki nalaga enakost pred zakonom. Prav tako zakon o sodiščih nalaga poenotenje sodne prakse. Kriterije za odločanje poskuša vzpostaviti vrhovno sodišče s svojimi odločbami pa tudi z občnimi sejami, kjer senati z glasovanjem sprejmejo sklep, ki ni odločitev v konkretni zadevi ampak na abstraktni ravni. Tako sprejeta stališča o zavezujoča za presojanje v konkretnih primerih ( s tem smo tudi najbližje precedenčnemu učinku)

Pravna znanost (doktrina, dogmatika) – sem sodijo teoretična obravnavanja problematike prava, po navadi s strani profesorjev pravnih fakultet. To so komentarji zakonov, članki, monografije…nimajo pravno zavezujoče narave, vseeno pa v kontinentalnem pravu obstaja tradicija upoštevanja (v anglo-ameriškem pravu je pomembna praksa sodišč, v kontinentalnem pa teorija). V praksi tudi sodniki nimajo časa za poglabljanje v vsak posamezni primer, zato se sklicujejo na mnenje nekoga, ki se je poglobil v

15

podobni primer.

PRAVNE PRAZNINE

Pravne praznine nastanejo, ko ni ustreznega pravega pravila, ki bi reguliralo določeno področje, pa bi ga moralo. Problem pravne praznine je najbolj problematičen pri sodiščih, ki morajo odločiti o primeru, ki se nahaja pred njimi in je potrebno upoštevati pravo, ki je takrat veljalo; mogoče zdaj že obstaja novi zakon, ampak ga zaradi retroaktivnosti sodišče ne sme uporabiti. Pojavi se vprašanje kaj narediti s takimi primeri. <IZPIT!

Pravne praznine so:

Nepopolnosti formalnega pravnega vira, ki niso načrtne (nenačrtovane pravne verzeli)

Nepopolnosti, ki se ujemajo z načeli pravnega urejanja v določeni državnopravni skupnosti

Nepopolnosti na določenem ožjem področju (npr. institutu – ne pa širšem področju).

Pravnim prazninam se ni mogoče izogniti zaradi:

Nepopolnosti pravotvorne dejavnosti (pisec zakonov iz različnih razlogov ne uredi določene stvari)

Jezikovne poroznosti

Družbene dinamike (nastajajo nova družbena razmerja ali pa se obstoječa preoblikujejo).

Pravne praznine so nevarne, ker omogočajo najrazličnejše zlorabe. Na določenih področjih so zato izključene (npr. kazensko in prekrškovno pravo). Velja načelo: Nullum crimen et nulla poena sine lege praevia, certa et scripta.

Vrste pravnih praznin:

Klasične (zakonske), ki so lahko notranje (manjše vrzeli na nivoju pravnega pravila, ki jih zakonodajalec vstavlja, da omogoči večjo elastičnost pravnega pravila) ali prave (področje, ki bi moralo biti urejeno pa ni) / pravne praznine v širšem pomenu besede (pojavljajo se v izjemnih situacijah, ko širši sklop nekih družbenih razmerij ni urejen – npr. ko pride do revolucionarnih prehodov na nove ureditve; l.1945, ko so v prehodu na socializem razveljavili vse predpise za nazaj).

Začetne (določeno razmerje ni vključeno že od začetka) / naknadne (nastanejo zaradi abrogacije ali derogacije).

Prikrite (izgleda, kot da je področje urejeno, v resnici pa ni – navidezna pravna urejenost).

Zapolnjevanje (temeljno izhodišče je pravna enakost):

Notranje pravne praznine se zapolnjujejo z analogijo intra legem (sklepanje po podobnosti, razširi se del pravnega pravila) – v življenjskem primeru, ki ni pravno reguliran, uporabimo pravno pravilo drugega primera z enakimi bistvenimi lastnostmi. Analogija intra legem je dopustna tudi v kazenskem pravu! Elastičnost: beseda »primeroma« ali eksemplifikativno naštevanje.

Klasične pravne praznine:

- Analogija legis (zakonska analogija), je prav tako sklepanje po podobnosti, samo da se razširi celotno pravno pravilo

- Analogija iuris (pravna analogija) – izpeljemo jo posredno iz pravnih pravil, ki regulirajo določen sklop (preučimo pravna pravila in iz njih izpeljemo načela pravnega urejanja – to naredijo sodišča, take situacije so redke)

- Argumentum a contrario – izločitev praznine

Za prikrite pravne praznine se uporablja teleološka redukcija (obratno od analogije – domet pravnega pravila se oži)

Za praznine v širšem pomenu besede obstajajo zakonsko predvideni načini zapolnjevanja, npr. pravna pravila po ZRPP (zakon o razveljavitvi pravnih predpisov) – če nastane pravna praznina, se uporabljajo stara (razveljavljena) pravila, če niso v nasprotju z novimi, sodna praksa (po zakonu o sodiščih), v gospodarskem pravu uzance, če jih stranke niso izrecno izključile.

16

UPORABA SPLOŠNIH PRAVNIH AKTOV

je vedenje in ravnanje, s katerim subjekti udejanjajo pravna pravila, ki jih NPA vsebujejo in sporočajo. Lahko gre za:

Primarno prostovoljno uporabo (subjekti se vedejo tako kot nalagajo norme sami od sebe)

Sekundarno prostovoljno uporabo (kršitev pravic, ki izvirajo iz norm, vendar pa državna prisila ni prisotna)

Prisilno oblastno ravnanje (kršitev pri kateri se vključi država in s tem zagotovi udejanjanje pravnih norm) – tukaj se pojavi vprašanje sekundarne (prisilne) učinkovitosti državnih organov (policija, tožilstvo, zakonodajalec…)

Poznamo 3 načine uporabe NPA:

Uporabimo splošna in abstraktna pravna pravila za ustvarjanje novih splošnih in abstraktnih pravnih pravil (npr. ustava zakon). To je način ustvarjanja pravnih virov.

Uporabimo splošna in abstraktna pravna pravila za oblikovanje posamičnih in konkretnih pravnih pravil (npr. zakon sodba). Postopek s katerim to naredimo se imenuje pravniški silogizem (včasih tudi sodniški silogizem, ker so po navadi sodniki tisti, ki opravijo proces konkretizacije).

Z materialnimi akti udejanjamo dispozicije (splošnih in posamičnih) pravnih pravil (npr. sodba materialni akt ; sodba, da more X plačati 100EUR, materialni akt je plačilo tega zneska – izpolnitev pravne norme).

Pravniški silogizem

Je logistično sklepanje na podlagi dveh premis.

Terminus maior (zgornja premisa): Ljudje so sesalci.

Terminus minor (spodnja premisa): Pravniki so ljudje.

Conclusio: Pravniki so sesalci.

V pravu v prvo premiso postavimo abstraktni dejanski stan, v spodnjo pa konkretni dejanski stan (dejstva življenjskega primera). Potem poskušamo ugotoviti ali obstaja identiteta spodnje in zgornje premise. Če obstaja, nastopi pravna posledica, ki je navedena v hipotezi, ki je povzeta v zgornjo premiso. Če identiteta ne obstaja, potem ni pravnih posledic. Procesu ugotavljanja identitete pravimo proces subsumkcije – subsimiramo konkretni dejanski stan pod abstraktni dejanski stan.

Pomen dejstev

Dejstva so elementi življenjskega primera, ki jih primerjamo z elementi abstraktnega dejanskega stanu. Od obstoja/neobstoja dokaza dejstev je odvisno kakšen bo rezultat konkretizacije pravnih norm. Vrste dejstev:

Pravne domneve (praesumptio iuris) so pravna dejstva, ki veljajo na temelju drugih dejstev kot resnična, brez da bi jih bilo potrebno dokazovati. Lahko so:

o Izpodbojne domneve (praesumtio iuris tantum) – npr. oče otrok je mož v zakonski zvezi ali 300 dni po prenehanju

o Neizpodbojne (praesumptio iuris et de iure) – npr. pravnomočne sodne odločbe ali očetovstvo po prekluziji (oče po preteku določenega časa ne more izpodbijati očetovstva)

Pravne fikcije so dejstva, ki veljajo kot resnična, čeprav vemo da ne obstajajo – npr. nasciturus (še nerojeni otrok lahko deduje če se rodi živ)

Posamični pravni akti

17

So rezultat konkretizacije.

Upravni akti – so akti pristojnih upravnih organov, s katerimi ti kot nosilci oblasti enostransko oblikujejo pravice in dolžnosti subjektov v konkretnih pravnih razmerjih in temeljijo na ustavi in zakonih. Lahko so konstitutivni (ustvarjajo pravice na novo) ali deklarativni (priznajo že obstoječe pravice). Najbolj tipične so upravne odločbe, ki nastajajo v upravnem postopku.

Sodni akti – so oblastveni akti sodišč, s katerimi na temelju ustave in zakonov odločajo o pravnosti konkretnega vedenja in ravnanja pravnih subjektov, o pravicah in dolžnostih, ki so med njimi sporne, o pravnosti posamičnih pravnih aktov in v širšem pomenu tudi o pravnosti splošnih pravnih aktov, ter tudi drugih pomembnih zadevah, če jih je glede na pravno naravo potrebno obravnavati v sodnem postopku (npr. podaljšanje roditeljske pravice). Sodni akti so predvsem sodbe in sklepi. Vrste sodb:

o V kazenskem pravu: obsodilna, oprostilna in zavrnilna (ko ni dokazano, da je nekdo storil kaznivo dejanje)

o V civilnem pravu: zavrnilna in ugodilna, ki je lahko:

dajatvena/kondemnatorna,

ugotovitvena/deklaratorna,

oblikovalna/konstitutivna

o v upravnem sporu: zavrnilna in ugodilna (s katero so odpravi ali nadomesti upravna odločba).

Pravni posli

So avtonomna voljna izjavna dejanja ene ali več oseb, s katerimi se oblikujejo pravice in dolžnosti v konkretnih pravnih razmerjih. Temeljijo na avtonomiji volje in dispozitivnosti (dogovor strank ima prednost pred dispozicijami zakona). Lahko so enostranski/dvostranski/večstranski. Niso oblastvene narave.

[zastaranje in priposestvovanje v knjigi, preberemo sami!]

Varstvo pravnega razmerja

Pravovarstveno razmerje nastane zaradi pravne kršitve. Pristojni subjekti morajo sprožiti poseben pravovarstveni postopek. Ločimo tri oblike pravnega varstva:

Samopomoč – sami zavarujemo svoj pravni položaj, da je samopomoč dopustna mora biti nujna, istočasna in sorazmerna.

Avtonomno varstvo – spor se poskuša rešiti brez državnih postopkov (npr. mediacija, poravnava, arbitraža)

Državno varstvo:

o Upravni postopki so inkvizitorni (preiskovalno načelo) – upravni organi sami zbirajo gradivo iz katerega sklepajo

o Kazenski postopki – kontradiktorno-akuzatorni postopek – stranke (predvsem tožilstvo) morajo predložiti dokaze

o Pravdni postopki – razpravno načelo – dejstva je potrebno ustno obravnavati pred sodiščem; v pravdnem postopku tudi kontradiktorno načelo.

Zbiranje procesnega gradiva lahko poteka na naroku ali izven (gradivo se pridobi brez prisotnosti strank, stranke pa morajo imeti možnost da se dokazih izrečejo, v kazenskem postopku je treba tak dokaz ustno obravnavati). Rezultat je pravovarstvena odločba, ki jo sestavlja:

Uvod (kdo odloča, kdo so stranke, datum, v kakšni zadevi se odloča…)

Dispozitiv (ali izrek)

18

Obrazložitev (utemeljitev obrazložitve, katera dejstva so bila dokazana, katere norme so bile upoštevane, kako je prišlo so sklepa…)

Pravni pouk (poučitev stranke na kakšen način lahko uveljavlja pravna sredstva)

Instančna pot

Je ustavno zagotovljena pravica (25. čl. URS) do pritožbe ali pravnega sredstva. O njej načeloma odloča organ višje stopnje, ki lahko pritožbo zavrne, ali ji ugodi in odločbo razveljavi ali spremeni. Pravnomočnost je pridobitev pravne veljavnosti. Neizpodbojnost z rednimi pravnimi sredstvi je formalna pravnomočnost, vezanost na vsebino pa materialna pravnomočnost. O pravnomočnih zadevah ni mogoče še enkrat odločati (ne bis in idem). Po pravnomočnosti so možna izredna pravna sredstva (obnova, zahteva za varstvo zakonitosti, revizija, v kazenskem pravu pa tudi izredna omilitev kazni – v širšem smislu sodijo sem tudi akti milosti: posamični (pomilostitev – predsednik države) in splošni (amnestija – legislativa – z zakonom, ki ga sprejme državni zbor).

Izvršitev

Civilna: Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki ureja denarne in nedenarne terjatve ter posebne oblike zavarovanja

Upravna: upravne in davčne izvršbe

Kazenska: Zakon o izvršitvi kazenskih sankcij – gre za postopke, v katerih se prisili zavezance k storitvi tega kar so zavezani, sankcije so kazenske.

Ustavnosodno varstvo

Je lahko:

Konkretno - ustavna pritožba

Abstraktno - zahteva ali pobuda za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov

RAZLAGA NORMATIVNIH PRAVNIH AKTOV

Ni le rekonstrukcija pravnega sporočila temveč tudi nova konstrukcija na podlagi pravnih stavkov (določb) normativnih pravnih aktov (proces razlage je proces konstrukcije pravnega pravila). Konstrukcija temelji na začrtanih mejah jezikovnega pomena pravnih stavkov, upoštevanju načela pravne varnosti (konstrukcije morajo biti predvidljive), formalne pravičnosti ter sledi izročilu. Razlaga pomensko opredeli pravno pravilo. Lahko je:

Praktična (operativna) – razlaga se opravlja za praktične primere

Znanstvena (metodična) – primere obravnava hipotetično

Model uporabe tipskega pravnega pravila

Silogistično sklepanje:

Premisa maior (zakonski ali abstraktni dejanski stan) ó Hipoteza pravila (znaki)

è æ è (vrednotenje, gre za soodvisni proces)

Premisa minor (konkretni dejanski stan) ó Življenjski primer (elementi)

19

Conclusio – pravna posledica (dispozicija ali sankcija)

Katero hipotezo bomo povzeli v abstraktni dejanski stan je odvisno od življenjskega primera. V življenjskem primeru je potrebno prepoznati elemente/dejstva ter iz njih oblikovati konkretni dejanski stan. Če nam uspe najti ADS in na podlagi njega oblikovati KDS sledijo pravne posledice (dispozicija ali sankcija).

Primer: odvzem življenja

Hipoteze:

Kdor komu vzame življenje (umor)

Grozovit način, zahrbtno, koristoljubje, brezobzirno maščevanje, prikrivanje drugega KD, nizkotni nagibi, itd. (kvalificirana oblika)

Kdor koga ubije na mah, ker ga je ta brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil (uboj na mah)

Kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti (povzročitev smrti iz malomarnosti)

Mati, ki vzame življenje svojemu otroku med porodom ali takoj po porodu, dokler je še pod njegovim vplivom (detomor)

Smrt kot posledica posebno hude telesne poškodbe

Težave:

Nejasnost pojmov (ni definirane vsebine; npr. »uboj na grozovit način«, ni točno jasno kaj je »grozovit način«, meje so zabrisane)

Poroznost jezika (večpomenskost besed, različni konteksti v katerih se pojmi pojavljajo)

Načrtno vgrajena elastičnost s strani zakonodajalca (pravni standardi, blanketne norme)

Pravne praznine (težava kako sploh konstituirati abstraktni dejanski stan)

Neskladnost norm in načel

Nepreglednost pravnega sistema (zaradi velikega števila NPA je sestavljanje pravnih stavkov težje – pravne norme sestavljajo tudi organi EU, te norme pa učinkujejo neposredno v pravnem redu. Največja preglednost je v kazenskem pravu)

Načini razlage

Da bi vedno dobili približno enaki rezultat si pomagamo z metodičnim delovanjem. Razlagalne metode in argumenti (ki delujejo v sklopu razlagalnih metod) so poskus za poenotenje delovanja. Problem je to, da ni konsenza o številu metod, njihovem imenu, vsebini, vrstnem redu uporabe, prioriteti in pristopu (subjektivne/objektivne).

Približen seznam metod (<ODSTOPA OD KNJIGE!):

Jezikovna razlaga (gramatikalna interpretacija) – analiza možnih jezikovnih pomenov pravnega stavka. Iščemo pomene besed/pojmov in jih poskušamo umestiti v kontekst. Cilj je, da začrtamo krog možnih pomenov pravnega stavka (to je razširjena razlaga), možna pa je tudi dobesedna razlaga ali pa oženje. Ta metoda je vedno izhodiščna metoda, ker je najbolj očitna (uporabniki se po navadi ustavijo pri tej metodi)

Genetična razlaga (subjektivno teleološka razlaga) ali subjektivistična zgodovinska razlaga. Zanima nas geneza (nastanek) NPA oz. pravnih stavkov – v povezavi s tem kakšen je bil namen zakonodajalca (ustvarjalca pravnih stavkov). To lahko vidimo iz zapisnikov o nastajanju predpisov (predvsem pri mednarodnih pogodbah), zakonodajnih predlogov, ki vsebujejo obrazložitev… Vendar pa namen zakonodajalca ni zakon sam; ni nujno da predstavlja trajni instrument razlage predpisa.

20

Zgodovinska razlaga v širšem pomenu – preučevanje zgodovinskih okoliščin v katerih je bil predpis sprejet (ter ali je predpis odgovor na specifične zgodovinske okoliščine).

Sistematična in logična razlaga (včasih se navajata posebej) – zanima nas kam je v sistem pravnih norm umeščen pravni stavek/pravno pravilo. Sistemske povezave nas pripeljejo do dodatnih kvalitet pravnega reda. Posamezni sklopi sistema so podvrženi nekim načelom, s pomočjo katerih potem razložimo vsebino. Povezave je mogoče razbrati s pomočjo logičnega sklepanja. Logična razlaga v širšem pomenu vključuje tudi argumente.

Objektivna teleološka razlaga (ena najpomembnejših) – zanima nas objektivni namen pravne norme. Pravna norma ima lastni namen reguliranja družbenih odnosov, ki je lahko ločen od namena zakonodajalca. Pravno normo skonstruiramo tako, da bo v največji meri ustrezala namenu, prav tako pa mora jezikovno ustrezati pravnemu stavku.

Pomožne metode:

Komparativna (primerjalnopravna) metoda

Ustavno skladna razlaga – rezultati razlage ne smejo biti v nasprotju z ustavo

Evropsko skladna razlaga– rezultati razlage ne smejo biti v nasprotju z EU.

Posamezni logični argumenti:

Argument analogije »A simili ad simile« (s podobnega na podobno): intra legem (del pravnega pravila), legis (celo pravno pravilo)m iuris (več pravnih pravil). Glavni namen je zapolnjevanje pravnih praznin.

Teleološka redukcija (oženje dometa pravnih pravil), namen je odkrivanje prikritih pravnih praznin

Argument »A contrario« poteka po logiki, da če konkretni dejanski stan ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu nastopi pravna posledica, v vseh drugih primerih pa posledica ne nastopi.

Argument »A fortiori« (=tem bolj) – želimo utemeljiti logičnost zaključka:

o »A maiori ad minus« (sklepanje iz večjega na manjše – npr. služnost vožnje z avtomobilom vključuje hojo peš)

o »A minori ad maius« (sklepanje iz manjšega na večje – npr. večja kršitev zajema tudi manjšo)

Argument koherentnosti (»A cohaerentia«) – namen je odprava antinomij (ko obstaja več norm, ki urejajo isto situacijo na več načinov); hierarhija, kronologija (kasnejši ima prednost pred prejšnjim), specialnost.

Argument »A complitudine« - izhaja iz predpostavk, da je pravni red zaključena celota ter da znotraj pravnega reda obstaja rešitev za vsak problem. Ne dopušča situacije zavrnitve pravnega varstva, kadar je zahtevano.

Argument »Ad absurdum« - izpeljemo neprimerno rešitev in prikažemo absurdne posledice takšne razlage, s tem prikažemo na kakšen način ne smemo razlagati pravne norme.

Posebnosti razlage posamičnih NPA

Odvisno je ali gre za razlago oblastvenih ali zasebnih NPA. Oblastveni NPA so osamosvojeni, metoda razlage je objektivistična. Zasebni NPA so odvisni od izjave volje, razlagajo se subjektivistično – išče se prava volja in nameni strank. Je pa ta razlaga kombinirana tudi z objektivnimi elementi – korist darovalca (pri neodplačnih pravnih poslih) oz. načelo enakih dajatev (pri odplačnih pravnih poslih).

SISTEMIZACIJA PRAVA

Če pravo preučujemo na znanstveni način je možno norme razvrščati tako, da med njimi poiščemo sistemske povezave.

Pomen:

21

Nomotehnični

Interpretativni

Didaktični

Metodološki

Zgodovinski

Znanstveni

Sistem prava sestavljajo sistemske enote. Sistem se cepi na:

Pravna področja (opredeljena kot dvodelbe – 2 nasprotujoči si pravni področji)

o Pravne panoge (več pravil, drugih elementov in institutov, ki urejajo širši sklenjeni krog družbenih razmerij) in se lahko delijo na podpanoge

Instituti (več pravnih pravil in drugih elementov, predvsem pravnih načel, ki urejajo ožji sklenjeni krog družbenih razmerij)

- Pravna pravila in drugi elementi – pravna načela

Sklopi in sestavine pravnega pravila (primarna hipoteza, primarna dispozicija, sekundarna hipoteza, sankcija).

Pravna področja

Prepoznamo jih po dvodelbah. Najbolj tipične so:

Državno (ustvarjajo nacionalni pravotvorci) in mednarodno (ne ustvarjajo pristojni nacionalni organi, vseeno pa učinkuje v nacionalnem pravnem redu – veljavnost nadnacionalne moči) pravo

Materialno (pravila, ki dajejo posameznikom pravice in dolžnosti) in formalno (ali procesno – namen je, da se uresničujejo materialna pravila) pravo

Javno (regulirano po načelu hierarhičnosti, podrejenost) in zasebno (regulirano po načelu enakosti, prirejenost) pravo – najpomembnejša delitev

Panoge, ki sestavljajo javno pravo so: ustavno pravo, upravno pravo, kazensko pravo, pravo prekrškov, finančno pravo, mednarodno javno pravo, postopkovno pravo (tudi civilno), davčno pravo, konkurenčno pravo (brez nelojalne konkurence).

Panoge, ki sestavljajo zasebno pravo so:

CIVILNO PRAVO = obče zasebno pravo IZLOČENE PANOGE

1. Splošni del civilnega prava 1. Gospodarsko pogodbeno pravo

2. Obligacijsko pravo 2. Gospodarsko statusno pravo

3. Stvarno pravo 3. Delovno pravo

4. Dedno pravo 4. Pravo socialne varnosti

5. Družinsko pravo 5. Pravo nelojalne konkurence

6. Kolizijsko pravo 6. Nastajajoče panoge …

Vse izločene panoge imajo izvor v civilnem pravu.

Določena področja se nahajajo na vmesnem polju med javnim in zasebnim – mešana področja. Tu je poudarjen javni interes,

22

dispozitivnost je praviloma izključena, obstaja pa določena, predvsem sklenitvena avtonomija. Primer je npr. potrošniško pravo.

TEMELJNO O DRŽAVI

Država nastopa kot temeljni ustvarjalec prava (v prvi vrsti vsebinsko, zagotavlja pa tudi izvršljivost pravnih norm). Država je pravno-normativna tvorba.

Država kot organizacija

Država predstavlja posebno vrsto organizacije. Za organizacije je značilno:

skupina ljudi

skupni cilji

uveljavljena delitev dela

hierarhično povezovanje dela

hierarhično povezovanje sredstev

skupna pravila

Družbena razmerja v organizacijah

Moč (potencialna prisila – možnost prisiljevanja članov v določeno ravnanje.)

Prisila (dejanska uporaba moči; prisila je lahko je fizična, ekonomska ali ideološka)

Oblast (legitimna oblika prisile; legitimnost je obča sprejemljivost kot idejni temelj oblasti – osebe prisilo sprejemajo kot potrebno)

Hierarhija (nadrejenost/podrejenost)

Posebnosti državne organizacije

Država se v bistvenem loči od vseh ostalih organizacij:

Globalni (neprimerno širši krog ciljev, ki se poskušajo doseči – vseh niti ne znamo našteti, ker so zelo vsestranski in splošni) in politični (država je kot organizacija prizorišče političnih razmerij ter glavni politični subjekt v političnih odnosih v družbi) karakter.

Suverenost državne oblasti (Suverenost pomeni, da država nad sabo ne priznava nobene višje oblasti. Svojo suverenost mora biti sposobna ubraniti (notranja suverenost). Zunanja suverenost se nanaša na medsebojno priznavanje suverenosti – država prizna drugi državi enakopravnost. Nobena druga organizacija ni razvila pojma (ideologije) suverene oblasti, zato ostaja opredelilni element države. Če organizacija ni suverena, potem ne govorimo o državi. Možen je prenos dela suverenosti na neko mednarodno organizacijo npr. EU).

Oborožena (država vzpostavlja oborožene organizacije – policija za zagotavljanje notranje suverenosti in vojska za zagotavljanje zunanje suverenosti) , ekonomska (država ima monopol na področju monetarne politike, ureja finančno-davčna razmerja, vodi ekonomsko politiko in intervenira v gospodarstvo) in ideološka (sposobnost prepričevanja državljanov v neke ideološke cilje – to izvira že iz šolskega sistema, medijev) moč.

Odnos do teritorija in prebivalstva (specifičen je zato, ker je za državo teritorij področje na katerem izvaja suvereno državno oblast. Ozemlje zajema tudi področje voda in zračni prostor. Da bi lahko govorili o državi morajo na teritorijih biti stalno

23

naseljeni prebivalci, meje pa morejo biti vsaj približno določene. Odnos do prebivalcev temelji na pravicah in dolžnostih. APARTRIDI – prebivalci države, ki nimajo državljanstva nobene države; ščitijo jih mednarodne konvencije).

Specifične državne funkcije (funkcija obrambe družbene skupnosti, varovanja reda v družbi, organiziranja javnih del, funkcija države kot garanta socialne varnosti državljanov).

Povezanost države in prava (pravo določa državo kot takšno).

Definicija države

Država je organizacija, ki je predstavljena v globalni družbi, ki ima politično in suvereno oblast na temelju monopola nad legalno fizično, ekonomsko in ideološko prisilo ter se nanaša na določeno prebivalstvo in teritorij. S pravnimi normami regulira najvažnejše družbene odnose in uresničuje svoje zgodovinske funkcije.

DRŽAVNA ORGANIZACIJA

Prvine organiziranosti

Na začetku verige stoji uradna oseba, ki opravlja uradne državne naloge (v korist države). Uradna oseba je lahko predsednik države, vlade, minister, zaposleni na upravni enoti, sodnik, policist…te osebe delujejo znotraj državnih organov. Državni organi so skupki del, nalog in pristojnosti, ki so na podlagi pravnih pravil logično povezani. Na normativni ravni se lahko pristojnosti z zakonom spreminjajo. Državni organi se povezujejo/združujejo v širša področja; to so državne dejavnosti.

Dejavnosti sestavljajo državne organizacije. Državne organizacije so lahko popolne (vse državne dejavnosti) ali nepopolne (ena dejavnost manjka). Država lahko ima tudi več državnih organizacij, gre za sestavljene države (npr. federalne države).

Vrste državnih organov

Državne organe delimo glede na:

Vrsto poslov na: zakonodajne (npr. državni zbor), izvršilno-politične (npr. vlada, predsednik republike), upravne in pravosodne (funkcija sankcioniranja in reševanj sporov)

Način konstituiranja (oblikovanja) na:

o Dedni (v monarhijah), voljeni (npr. ljudje izvolijo predsednika; to je značilnost državnih organov, ki imajo politično moč), postavljeni (nimajo politične moči, so profesionalni) in vsiljeni (konstituirajo se nelegalno, vendar pa imajo dejansko oblast v državi; npr. diktator prevzame oblast z državnim udarom in prevzame neko politično funkcijo).

o Demokratične (velja načelo preglasovanja) in nedemokratične (principi demokracije ne veljajo, velja načelo subordinacije – državni organi morajo upoštevati navodila, ki jih dobijo; npr. vojska).

Pomen in moč na: odločujoče in izvršilne (upravni organ)

Sestavo na: individualne (sestavlja jih 1 oseba npr. predsednik) in kolektivne (sestavlja ga več oseb npr. državni zbor)

Lastnosti uradnih oseb na: profesionalne (v njih delujejo uradniki ali birokrati, to so osebe znotraj državne uprave, npr. referenti inšpektorji, sodniki, sodno osebje. Za svoje delo potrebujejo neko izobrazbo. Po vsebini so nedemokratični organi, postavljeni, politična moč jim ni dana, temeljna naloga je izvrševanje) in neprofesionalne (v njih delujejo funkcionarji – uradniki, ki se ne ukvarjajo poklicno s svojim delom. Za svoje delo ne potrebujejo posebne izobrazbe, imajo politično moč in moč sprejemanja odločitev).

Vrsto sile: oboroženi in civilni

Krajevno pristojnost: centralni (pristojni za celotno državo; npr. vrhovno sodišče), regionalni (pristojni za regijo; npr. višje sodišče) in lokalni (pristojni za manjše področje države npr. okrajna in okrožna sodišča). Najpomembnejši državni organi so

24

praviloma centralni in locirani v glavnem mestu.

Državne dejavnosti

Ustavo-zakonodajna dejavnost (ali legislativa)

Izvršilno-politična dejavnost (ali eksekutiva)

Pravosodna dejavnost

Upravna dejavnost

Legislativa

Je suverena državna dejavnost. Uvršča se na vrh državne organizacije – ne priznava višje oblasti (zaradi sistema »checks and balances« imajo določeni organi vseeno možnost sprejemanja enakovrednih odločitev, vendar pa vsaj formalno ne priznava višje oblasti). Organi so suvereni. Organ legislative je parlament znotraj katerega delujejo predstavniki ljudstva. Parlament ima različna imena (npr. skupščina, državni zbor, sabor…). Lahko je enodomen ali večdomen (iz več teles, ki si delijo naloge). Namen večdomnosti je v tem, da se doseže čim večji približek volje ljudstva. Domovi so si lahko med seboj enakopravni (najvišja stopnja konsenza, vendar pa lahko pride tudi do blokade – en dom blokira drugega), ali pa je en dom močnejši (v Sloveniji je državni zbor dosti močnejši od državnega sveta).

Parlament sprejema najvišje pravne norme v državi ter politične odločitve. Njegova naloga je, da določa srednjeročno in dolgoročno politiko države (nad 5 let). V parlamentarni republiki je položaj legislative v odnosu do eksekutive nekoliko oslabljen (npr. v Sloveniji je vlada v odnosu do parlamenta ojačana).

Eksekutiva

Je po pomenu druga najpomembnejša državna dejavnost. Zardi politične sestave in pristojnosti sprejemanja višji pravnih norm in nekaterih političnih odločitev jo ločujemo od upravne dejavnosti. Organa sta poglavar države in vlada. Lahko sta ločena (npr. parlamentarna republika) ali povezana (npr. predsedniška republika). Poglavar je praviloma individualni, vlada pa kolektivni državni organ. Poglavar ima predvsem simbolno funkcijo, pa tudi nekatere pomembne pristojnosti: izdaja uredbe v sili (na ravni zakona), je vrhovni poveljnik vojske, izdaja individualne akte milosti, razglaša zakone, itd. Vlado sestavlja šef vlade in ministri. Vlada oz. ministri sprejemajo višje pravne norme (v obliki podzakonskih aktov). Prav tako določajo kratkoročno politiko države in opravljajo vsakodnevne posle vodenja države.

Pravosodna dejavnost

Je v odnosu so legislative in eksekutive izvršilna dejavnost, ker na podlagi njunih splošnih aktov ustvarja posamične. So pa posamični akti sodišč zavezujoči za vse druge dejavnosti, zato je odnos do legislative in eksekutive prirejen, ne pa podrejen (gre za specifičen odnos).

Pravosodje je mogoče razumeti v širšem smislu, kjer vključujemo tudi odvetništvo in notariat (ki nista državna organa), in v ožjem, organizacijskem smislu, kjer ga sestavljajo kot organi predvsem sodišča in tožilstvo.

Sodišča rešujejo spore med posamezniki in državo ter samimi posamezniki, izrekajo sankcije za pravne kršitve in opravljajo druge z zakonom določene naloge. Tožilstva pa v prvi vrsti skrbijo za pregon storilcev kaznivih dejanj pred sodišči.

Sodišča so: splošne pristojnosti, specializirana (imajo pristojnosti za odločanje o samo določenih zadevah; v Sloveniji upravno, ter delovno in socialno) in ustavno. V moderni državi imajo sodišča pomembno funkcijo omejevanja oblasti. Sistem mora biti utemeljen na načelih:

Zakonitosti (postopajo po zakonitem postopku, pri odločanju so sodniki vezani na zakon in ustavo),

Neodvisnosti (od drugih organov, predvsem od legislative in eksekutive; neodvisnost se poskuša doseči s plačno politiko (plačami) in trajnim mandatom, ki je varovalka pred političnimi vplivi),

25

Večstopnosti (postopki na več stopnjah, zoper odločitve so možna pravna sredstva),

Stalnosti (za preprečevanje zlorab »ad hoc« sodišč)

Javnosti (sodišča morajo biti podvržena nadzoru javnosti – laične in strokovne; javnost obravnav).

Upravna dejavnost

Je najnižja državna dejavnost in do vseh izvršilna. Je tudi najobsežnejša, v najtesnejšem stiku z državljani in neposredno poseduje materialna, oborožena in druga sredstva države.

Njeni organi so upravni organi, ki opravljajo določena dela in naloge. Več upravnih organov, ki opravljajo širše področje sorodnih del in nalog lahko povežemo v resor. Ločimo državotvorne resorje (zunanje in notranje zadeve, finance ter obramba) ter druge (kultura, promet, izobraževanje, sociala, zdravstvo,...). Upravni organi so lahko centralni ali lokalni (regionalni). Eden ali več resorjev se združuje v najvišje upravno telo, to je ministrstvo ali sekretariat. Temu načeluje minister ali sekretar, ki je tudi član vlade in tako vezni člen med upravo in eksekutivo.

Poleg ministrstev in resorjev poznamo še druge organizacijske členitve uprave: komiteji, uprave, upravne enote, direkcije, inšpektorati, uradi, agencije, … ki se nadalje delijo še na oddelke, odseke, izpostave, referate in na nižje organizacijske enote. Nad upravo je potreben nadzor ki ga izvajajo vlada, sodišča in parlament. Zato uprava ni neodvisna, kot so npr. sodišča.

TIPOLOGIJA DRŽAVE

Različne države imajo iz zgodovinskih in drugih razlogov različne pravne in organizacijske strukture. Posamezne države je mogoče uvrstiti v skupine. Da bi to lahko storili moramo izbrati elemente na podlagi katerih je države mogoče primerjati:

Oblika vladavine

Državna ureditev

Politični sistem

Stopnja (de)centralizacije

Oblika vladavine

Države primerjamo glede na položaj, ki ga zaseda poglavar države (glede na položaj eksekutive). Temeljni kriterij je vprašanje, kako poglavar pride na oblast, za koliko časa ter ali je za opravljanje funkcije pravno (obsodba pred sodiščem ali drugim organom) in politično (možnost uporabe političnih sankcij) odgovoren. Ločimo 3 tipe:

Monarhija – poglavar je monarh (ne glede na titulo, ki jo nosi npr. kralj, knez, sultan, vojvoda…). Monarh pride večinoma na oblast na podlagi dedovanja (gre za javnopravno dedno pravo). Interes za tako ureditev (naslednik je dedič) je bil v tem, da v primeru smrti monarha pride do nasledstva hitro in brez zapletov. Dedič je prav tako legalni in legitimni kandidat (ker se je že v naprej vedelo kdo bo to, se je že prej usposabljal za ta položaj. Problem se je pojavil ko ni bilo dedičev npr. v Španiji, ko so izumrli Habsburžani – posledica 1. sv. vojna; v Avstriji, ko je Karel VI. umrl z ženskimi potomci in je želel, da ga nasledi Marija Terezija). Razen dedovanja so obstajali drugi (manjšinski) sistemi: elektivna monarhija (monarha so volili fevdalci, npr. v sv. rimskem cesarstvu, ko so volili volilni knezi; na Poljskem je plemstvo volilo novega kralja, posledica tega je bila, da je bil kralj šibek v odnosu do plemstva, zaradi podkupovanja plemičev je imel vedno manj premoženja, kar je povzročilo samo še večjo odvisnost). Ostalina tega je v Vatikanu (kar se tiče posvetne oblasti – papež ima monarhičen položaj, voljen je s strani kardinalov).

Monarh opravlja funkcijo dosmrtno, je pa možno, da se z abdikacijo (=odpoved prestolu) funkciji odpove. Politično in pravno ni odgovoren (v zgodovini imamo vseeno primere, ko se je vladarje klicalo na odgovornost v času revolucije, ko so se spremenile okoliščine; npr. v Angliji in Franciji ko so vladarje obglavljali).

26

Republika – je po svoji naravi anti-monarhija. Poglavar je voljen. Vladavina traja za čas mandata (omejeno obdobje; v preteklosti so se zgodili primeri dosmrtnega vladanja, danes je povod čas trajanja omejen). Lahko je omejena tudi možnost ponovnega izbora ali zaporednega izbora (zato, da se prepreči vzpostavitev monarhije). Poglavar je politično in pravno odgovoren (v obliki obtožbe pred pristojnim organom, ki lahko prekine njegovo funkcijo; pri nas poznamo ustavno obtožbo). Položaj predsednika je različen v predsedniški in parlamentarni republiki.

Diktatura (ali tiranija) – gre za sistem, v katerem pride diktator na oblast nasilno/protipravno z državnim udarom. Vladanje ni vezano na noben mandat in traja do smrti ali novega državnega udara. Ima možnost predčasnega odstopa. Pravne in politične odgovornosti ni (razen če pride do novega državnega udara). Problem diktatorjev je pogosto pomanjkanje legitimnosti, kar pa rešujejo tako da se proglasijo za monarhe (v preteklosti) ali predsednike republike.

Državna ureditev

Pri delitvi glede na državno ureditev se vprašamo, ali na področju države obstaja ena sama državna organizacija ali več državnih organizacij.

Enotna (unitarna) država – 1 državna organizacija

Sestavljena država – več državnih organizacij

o Personalna unija (je najstarejša oblika in pravno formalno najšibkejša – realno pa dokaj močna. Nastane tako, da monarh ene države pride na prestol druge države in nato obe državi začneta delovati povezano/skupaj. Države, ki so članice personalne unije še naprej ostajajo ločene države. Včasih so jih ustvarjali Habsburžani. Danes je personalna unija preživeta. Primer države, ki je najbližje temu je Andora, ki ima 2 poglavarja, 1. je francoski predsednik (personalna unija s Francijo), 2. pa škof).

o Realna unija (realna unija je nadgradnja personalne unije – razvijejo se dodatni skupni organi, katerih namen je narediti unijo bolj učinkovito in povezano. Primer je Avstro-Ogrska v preteklosti, danes pa Združeno kraljestvo Velike Britanije).

o Konfederacija (nastane, ko se več samostojnih držav poveže na podlagi mednarodne pogodbe. Nosilci suverenosti ostanejo enote, ki se povežejo; določene funkcije se prenesejo na konfederacijo. Konfederacija je relativno neučinkovita, ker temelji na enakopravnem obravnavanju vsake članice in je zato odločitve zelo težko sprejeti. Konfederacija je možna oblika povezovanja tudi za monarhije, ki nimajo na oblasti istega monarha. Primera te ureditve sta Švicarska konfederacija (danes Švica ni več konfederacija ampak federacija), Nemška zveza (po Napoleonskih vojnah). Danes je primer Evropska Unija, ki se premika v smeri federacije.

o Federacija (temeljni pravni akt je ustava. Nosilec suverenosti je državna organizacija federacije, ki so ji druge državne organizacije podrejene.

Tradicionalna – združi se več ozemelj, ki imajo vsako svojo tradicijo npr. Avstrijska federacija

Nacionalna – na etnični ravni ohranjene posebnosti; prebivalci čutijo posebno identiteto

Decentralizacijska – države, ki so teritorialno velike so z vidika upravljanja problematične, zato jih iz ekonomskih in drugih razlogov razdelijo, čeprav so etnično homogene)

Politični sistem

Pri političnem sistemu nas zanima način na katerega se oblikuje državna oblast:

Avtokracija – monopol ima ena oseba (povezuje se z diktaturo, delno tudi monarhijo). Avtokrat sam odloča o vseh vprašanjih državne oblasti in iz odločanja izključuje vse druge. V začetku se opira na oboroženo silo, kasneje pa skuša izoblikovati druge načine vladanja. Takrat se izoblikuje elita, ki obkroža avtokrata. Če ima ta elita pravno zavarovani položaj gre za oligarhijo.

Oligarhija – vladavina manjšine (pojavi se v monarhijah in nekaterih republikah). Državna oblast se oblikuje po volji privilegirane manjšine. Lahko gre za aristokrate (plemiče pripadnike vojaškega sloja, katerih jedro moči je zemljiška posest –

27

značilnost sr. veka) ali plutokrate (svojo moč črpajo iz premoženja – mnogi aristokrati so lahko tudi plutokrati). Vsi privilegirani člani nimajo enake moči. Zaradi zagotavljanja legitimnosti danes poskušajo avtokracijo in oligarhijo zamaskirati v demokracijo.

Demokracija – oblast ljudstva. Gre za širše vključevanje prebivalstva v odločanje o oblasti. Ne gre za vso prebivalstvo, ampak le tisto, s političnimi pravicami. V ospredju je princip mirne spremembe oblasti (vladavina večine demosa nad manjšino demosa), spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin (danes). Delitev demokracije:

o Antična (demokracija sužnjelastniške družbe, demos predstavlja manjšino ljudstva, države niso teritorialne – polisi) in moderna meščanska (razvija se v teritorialni državi in temelji na enakosti)

o Neposredna (povezuje se z antično – člani sami neposredno sodelujejo v vseh fazah oblikovanja oblasti. Danes se kaže kot ideal ker naj bi najbolj izražala voljo ljudstva. V teritorialni državi se je izkazala za praktično neizvedljivo; ima pa tudi slabe strani – pripadniki demosa niso sposobni politične presoje, delovati začne psihologija množic) in posredna (možnost izbiranja predstavnikov, ki opravijo politično presojo). Mnoge države poskušajo kombinirati elemente obojega, pretežno pa temelji sistem na posredni demokraciji.

o Politična (določenemu sloju prebivalstva se dajo politične pravice, kaj počnejo z njimi je njihova svobodna odločitev) in socialna demokracija (mnenje, da ni mogoče da bi sodelovali pri odločanju prebivalci, če nimajo zagotovljene dovolj velike stopnje socialnega varstva, če ni dostopa do izobrazbe in pomembnih informacij. Zastopa stališče, da je treba porazdeliti družbeno bogastvo – problem je, da se s tem posega v svobodo npr. lastninsko pravico)

o (Delitev, ki se opira na Marksistično pojmovanje) formalna (meščanska) in dejanska (ko se vzpostavi diktatura proletariata). V nekaterih državah je demokracija navidezna (za zagotavljanje legitimnosti), v drugih normalno in uspešno deluje.

Elementi demokracije: zgrajena politična zavest in kultura, materialna preskrbljenost državljanov, obstoj in spoštovanje demokratičnih pravil (predvsem človekovih pravic), uresničevanje in varstvo demokratičnih pravil (pluralizem, izmenljivost oblasti, voljenost, zakonitost, javnost, politična in prava odgovornost, delitev oblasti).

Birokratizem

Je velika nevarnost za demokracijo. Je nezakonito prilaščanje privilegijev državnih uslužbencev v državni upravi za katerega je značilno: neupravi

eno širjenje oblasti in moči, tajno delovanje, ustvarjanje privilegijev, notranja solidarnost birokratske skupnosti in izmikanje politični in pravni odgovornosti.

Stopnja decentralizacije

Se presoja glede na naravo hierarhičnega razmerja med centralnimi in lokalnimi državnimi organi. To je lahko:

- Subordinacija (lokalni organi so vezani na konkretna navodila) > kaže na centralizacijo

- Koordinacija (lokalni organi so vezani na splošna navodila) > kaže na decentralizacijo

Ni popolne centralizacije ali decentralizacije. Federalizem je vrsta decentralizacije.

Pravna država

Je kvaliteta moderne države. Temeljna načela pravne države so: delitev oblasti, varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zakone sprejema demokratično voljeni parlament, izvršilna oblast in sodstvo sta podrejena zakonu, oblast države nad državljani je pravno omejena.

Podnačela pa: načelo pravne varnosti, načelo enakosti pred zakonom, načelo zaupanja v veljavnost in trajnost zakona, prepoved retroaktivnosti, načelo jasnosti zakonov, načelna prepoved ukrepov, ki presegajo namen zakona, načelo neodvisnosti sodišč, načelo sodnega nadzora upravnih odločitev, načelo pravnega varstva človekovih pravic (ustavna pritožba), načela nullum crimen sine lege certa et praevia ter nulla poena sine lege, itd.

28