Prakse Republike Slovenije glede priznavanja oblik zaščite, neharmoniziranih na ravni EU

Ljubljana 2009

Študijo »Prakse Republike Slovenije glede priznavanja oblik zaščite, neharmoniziranih na ravni EU« je pripravil Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, Povšetova 37, Ljubljana. Vodja raziskave: Vita Habjan, PIC Financer: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, 2009

3

KAZALO 1. POVZETEK ........................................................................................................................... 4 2. UVOD .................................................................................................................................... 5 3. OBLIKE ZAŠČITE, KI JIH PRIZNAVA REPUBLIKA SLOVENIJA................................ 8

Status begunca ter subsidiarna zaščita ................................................................................... 8 Dovoljenje za zadrževanje ................................................................................................... 12

Mladoletni tujci brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov ter žrtve trgovine z ljudmi .............................................................................................................. 13

4. MEHANIZMI IN POSTOPKI PRI PRIZNAVANJU ZAŠČITE TER PRAVICE, KI IZHAJAJO IZ STATUSOV..................................................................................................... 15

Postopek priznavanja mednarodne zaščite ........................................................................... 15 Odstranitev iz države ter postopek za dovolitev zadrževanja .............................................. 23

Postopek za dovolitev zadrževanja pri mladoletnih tujcih brez spremstva...................... 25 Postopek za dovolitev zadrževanja ter za dovolitev začasnega prebivanja pri žrtvah trgovine z ljudmi .............................................................................................................. 25

Pravice, ki izhajajo iz statusov ............................................................................................. 27 Pravice prosilcev za mednarodno zaščito......................................................................... 27 Pravice beguncev.............................................................................................................. 28 Pravice oseb s subsidiarno zaščito ................................................................................... 31 Pravice oseb z dovoljenjem za zadrževanje ..................................................................... 31

5. STATISTIKA....................................................................................................................... 36 6. STALIŠČA V ZVEZI S PRIZNAVANJEM ZAŠČITE ...................................................... 46 7. ZAKLJUČKI........................................................................................................................ 51 8. ANEKS................................................................................................................................. 52

4

1. POVZETEK

Veljavna zakonodaja Republike Slovenije (RS) ureja tri oblike zaščite, od katerih je samo eno mogoče šteti za neharmonizirano obliko zaščite na ravni EU, in sicer dovolitev zadrževanja. Dovolitev zadrževanja je oblika zaščite, ki je dana posamezniku, kadar bi njegova vrnitev v državo izvora oziroma državo zadnjega prebivališča lahko pomenila kršitev načela nevračanja (non-refoulement), posameznik pa ne izpolnjuje pogojev za katero izmed na ravni EU harmoniziranih oblik zaščite, torej status begunca, subsidiarno obliko zaščite ali začasno zaščito. Kljub temu, da po svoji funkciji ta institut na nek način predstavlja obliko zaščite, pa vsebinsko daje posamezniku zelo šibek status, saj so pravice minimalne. Med na ravni EU harmoniziranima oblikama zaščite ter dovolitvijo zadrževanja namreč obstaja velik razkorak glede obsega pravic ter možnostjo nadaljnje ureditve statusa posameznika v RS. Raziskav in študij na temo instituta dovolitve zadrževanja ni bilo, predvsem takšnih, v katere bi bile vključene tudi osebe z dovoljenjem za zadrževanje. Za namen priprave te študije pa je bilo, vsaj v manjši meri ugotovljeno, da se mnenja državnih organov glede potrebnosti takšnih oblik zaščite ter obsega pravic v okviru različnih neharmoniziranih oblik zaščite močno razlikujejo od mnenj nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju. Takšna ugotovitev nakazuje, da obstaja še mnogo neraziskanega, predvsem glede tega, v katerih primerih se dovolitev zadrževanja uporablja, saj bi ugotovitev, da nekdo potrebuje takšno obliko zaščite, lahko pomenila, da je oseba upravičena do harmonizirane oblike zaščite. Nadalje pa se pojavljajo tudi vprašanja, kakšne so sploh potrebe oseb s takšno obliko zaščite ter ali obstoječa ureditev nudi dovolj velik obseg pravic, da bi zadovoljila potrebe teh oseb ter tudi omogočila, da si lahko te osebe dolgoročno uredijo svoje statuse v takšni meri, da ne bodo več potrebovale zaščite. Dogodki v svetu, predvsem takšni, ki niso bili predvideni v času, ko se je oblikovala Ženevska konvencija niti kasneje, ko je EU sprejemala različne direktive, s katerimi je oblikovala enotni evropski azilni sistem, ter obstoječe zakonodaje v večini držav članic EU nakazujejo, da vse več prisilnih migracij nastane tudi zaradi nekih drugih razlogov kot so okoljske katastrofe, zdravstveni razlogi, itd. Takšnim spremembam pa bi se morale prilagajati tudi obstoječe zakonodaje, ki pa morajo biti, predvsem zaradi celotne obravnave takšnih primerov, utemeljene z analizami ter raziskavami migracij.

5

2. UVOD

Študija »Prakse Republike Slovenije glede priznavanja oblik zaščite, neharmoniziranih na ravni EU« je podlaga za pripravo primerjalne študije, ki jo bo Evropska komisija pripravila v okviru Evropske migracijske mreže. Glavni namen študije je analizirati različne nacionalne prakse v zvezi s priznavanjem na ravni EU neharmoniziranih oblik zaščite, torej vse kar ni obseženo v okviru statusa begunca in subsidiarne oblike zaščite kot je definirano v tako imenovani Kvalifikacijski direktivi ES/2004/83 ter v okviru začasne zaščite, ki je definirana z Direktivo ES/2001/55. Namreč, opaziti je bilo naraščanje odstotek priznanih oblik subsidiarne zaščite ali drugih oblik zaščite, ki temeljijo na nacionalnem pravu, ne pa toliko priznanih statusov begunca po Ženevski konvenciji, kar je verjetno posledica dejstva, da vse več ljudi išče zaščito zaradi razlogov, ki jih Ženevska konvencija ne pokriva, kot so okoljske katastrofe, humanitarni in medicinski razlogi, ipd. Zadnji trendi glede priznavanja oblik zaščite pa celo kažejo počasno ustavljanje števila pozitivnih odločb o priznanih oblikah subsidiarne zaščite ter zaščite iz humanitarnih razlogov. Takšna študija bo, skladno s cilji Evropske migracijske mreže, zapolnila vrzeli v poznavanju oblik zaščite, neharmoniziranih na ravni EU ter prispevala k oblikovanju morebitnih uskladitvah nacionalnih oblik zaščite, ki trenutno niso pokriti z režimom mednarodne zaščite, kot se je oblikoval v okviru EU. Specifična cilja študije sta pridobitev informacij o: 1. oblikah zaščite, neharmoniziranih na ravni EU; 2. postopkih priznavanja zaščite in pravicah, ki izhajajo iz statusov. Oblike zaščite v Republiki Sloveniji so slabo raziskan in tudi v javnosti poznan institut; večinoma se s tem področjem ukvarja le manjši krog ljudi v okviru peščice nevladnih organizacij, poleg pristojnih državnih organov. Nekaj študij na to temo je bilo pripravljenih s strani nevladnih predstavnikov za potrebe Evropske komisije, ki je ocenjevala prenos EU direktiv v nacionalne zakonodaje v državah članicah EU, vendar lahko med nacionalnimi študijami omenimo le raziskavo »Rizična skupina mladoletnikov brez spremstva: mehanizmi zaščite v razširjeni EU«, izdane leta 2007 s strani Znanstvenega in raziskovalnega središča Koper Univerze na Primorskem1, ter študije »Politike sprejema, vračanja in integracije ter število mladoletnikov brez spremstva v Republiki Sloveniji«, ki sta jo pripravili Slovenska filantropija v sodelovanju s Pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij – PIC leta 2009, katere naročnik je bilo Ministrstvo za notranje zadeve. Tudi trend oblik zaščite je v Republiki Sloveniji šel v smeri krčenja oblik zaščite. Tako je Zakon o azilu iz leta 19992 sicer poznal kot obliko zaščite azil iz humanitarnih razlogov, ki je obsegal tiste razloge, ko bi vrnitev oseb lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto, v smislu 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ni določala. Kasneje, s spremembo in dopolnitvijo Zakona o azilu3 leta 2006, je bila ta oblika zaščite nadomeščena s subsidiarno obliko zaščite, vendar pa, razen instituta dovolitve zadrževanja, ki ima svoje mesto v Zakonu o tujcih4 že od leta 1999, drugih sprememb v smislu uvedbe novih oblik zaščite ni bilo. 1 http://www.zrs-kp.si/SL/Projekti/MINORS/Daphne/MinOrs_Slovenia.pdf 2 Zakon o azilu (ZAzil), Ur. l. RS, št. 61/1999 z dne 30.7.1999. 3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu (ZAzil-D), Ur. l., RS, št. 17/2006 z dne 17.2.2006. 4 Zakon o tujcih (ZTuj-1), Ur. l. RS, št. 61/1999 z dne 30.7.1999.

6

Metode, uporabljene pri izdelavi študije, so: • vprašalniki, poslani z namenom pridobivanja statističnih podatkov in podatkov o obstoječi

ureditvi v RS; • intervjuji s predstavniki relevantnih državnih institucij in nevladnih organizacij, ki

delujejo na tem področju; • pregled zakonodaje, relevantne za študijo; • pregled poročil; • pregled že obstoječih študij. Organizacije in institucije, ki so sodelovale pri zagotavljanju relevantnih informacij, so: • v okviru Direktorata za migracije in integracijo Ministrstva za notranje zadeve: Sektor za

mednarodno zaščito (v nadaljevanju: SMZ) - Oddelek za statusne zadeve mednarodne zaščite (v nadaljevanju: OSZMZ) in Azilni dom (v nadaljevanju: AD) ter Sektor za integracijo (v nadaljevanju: SI);

• v okviru Policije kot organa v sestavi Ministrstva za notranje zadeve: Center za tujce (v nadaljevanju: CT) ter Sektor mejne policije v okviru Uprave uniformirane policije v okviru Generalne policijske uprave (v nadaljevanju: SMP);

• nevladne organizacije: Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC (v nadaljevanju: PIC), Mirovni inštitut (v nadaljevanju: MI), Slovenska filantropija (v nadaljevanju: SF), Jezuitska služba za begunce – Slovenija (v nadaljevanju: JRS) in Društvo Ključ.

Pri izdelavi študije so bili uporabljeni: • Statistični podatki, posredovani s strani: CT za obdobje od 2004 do 2008 o številu izdanih

odločb o dovolitvi zadrževanja iz drugih razlogov po 2. alineji 2. odst. 52. člena ZTuj; SMP za obdobje od 2004 do 2008 o številu odločb o dovolitvi zadrževanja zaradi prepovedi odstranitve po 51. členu ZTuj, razdeljeno po spolu, starosti ter državi izvora, o številu odločb o dovolitvi zadrževanja zaradi prepovedi odstranitve po 51. členu ZTuj, ko so osebam bile izdane zavrnilne odločbe v postopku zaščite, razdeljeno po spolu, starosti ter državi izvora, o številu odločb o dovolitvi zadrževanja, izdanim osebam brez državljanstva ter žrtvam trgovine z ljudmi, razdeljeno po spolu, starosti in državi izvora; OSZMZ za obdobje od 2004 do 2008 o številu prosilcev za mednarodno zaščito ter azil iz humanitarnih razlogov, razdeljeno po spolu ter državi izvora, po starosti pa samo za leto 2008, o številu oseb s priznano obliko mednarodne zaščite oziroma azila iz humanitarnih razlogov, razdeljeno po spolu in državi izvora; SI za obdobje od 2004 do 2008 o številu prosilcev za začasno zaščito, razdeljeno po spolu, starosti ter državi izvora, o številu oseb s priznano začasno zaščito, razdeljeno po spolu, starosti in državi izvora.

• Podatki o obstoječi ureditvi v RS, pridobljeni iz pogovorov z vodjo Centra za tujce Postojna, predstavniki PIC, SF, MI, JRS ter Društva Ključ;

• Podatki o obstoječi ureditvi v RS, posredovani kot odgovori na poslani vprašalnik s strani vodje CT, vodje Oddelka za statusne zadeve mednarodne zaščite, predstavnika SI, predstavnice Društva Ključ, predstavnikov SF, predstavnice MI, predstavnika JRS-ja in predstavnice PIC-a.

• Relevantna zakonodaja. Statistični podatki, ki jih ni bilo mogoče pridobiti: • število prosilcev za zaščito ter oseb s priznano zaščito glede na starost.

7

Glede statističnih podatkov za starostna obdobja prosilcev za mednarodno zaščito oziroma azilom iz humanitarnih razlogov ter oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma azilom iz humanitarnih razlogov je le-te bilo mogoče pridobiti samo za leto 2008, saj se za prejšnja leta podatki za starostna obdobja niso vodili. Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (sprejeta leta 1999) in Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (sprejeta leta 2002) predstavljata temeljna dokumenta migracijske politike RS. V Resoluciji o migracijski politiki Republike Slovenije so v petem poglavju opredeljeni temelji migracijske politike RS, ki so: svetovna solidarnost in dejavno delovanje na področju preprečevanja vzrokov množičnih migracij, aktivna slovenska politika v evropskem prostoru; aktivna slovenska politika s sosednjimi državami v srednji in jugovzhodni Evropi; zaščita in pomoč beguncem ter drugim iskalcem azila ter osredotočenje na možnost prostovoljnega vračanja; regulacija priseljevanja; preprečevanje nezakonitih migracij; integracija in stalno spremljanje razmer v Sloveniji in po svetu.

8

3. OBLIKE ZAŠČITE, KI JIH PRIZNAVA REPUBLIKA SLOVENIJA

Republika Slovenija je s svojo zakonodajo uveljavila štiri oblike zaščite, ki jih lahko razdelimo v dve skupini:

1. status begunca ter status subsidiarne oblike zaščite v skladu z EU statusi, ki jih pokriva Direktiva Sveta 2004/83/ES o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite; ter začasna zaščita v skladu z EU statusom, ki ga pokriva Direktiva Sveta ES/2001/55 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj med državami članicami pri sprejemanju takšnih oseb in ustreznih posledic;

2. nacionalni status v obliki dovoljenja za zadrževanje, ki ni pokrit z zgoraj omenjenima direktivama.

Prvi dve obliki zaščite, torej status begunca in status subsidiardne oblike zaščite ureja Zakon o mednarodni zaščiti5 (v nadaljevanju: ZMZ), ki določa temeljna načela, postopek za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebine mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so pridobile mednarodno zaščito (1. odst. 1. člena ZMZ). Začasno zaščito ureja Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb6 (v nadaljevanju: ZZZRO), ki ureja uvedbo, trajanje in prenehanje začasne zaščite razseljenih oseb, pogoje in postopke za pridobitev in prenehanje začasne zaščite ter pravice in obveznosti oseb z začasno zaščito (1. člen ZZZRO). Dovolitev zadrževanja ureja Zakon o tujcih7 (v nadaljevanju: ZTuj).

Status begunca ter subsidiarna zaščita ZMZ v skladu z Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L, št. 304/12 z dne 30. 9. 2004, str. 96, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/83/ES) določa pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino. Po ZMZ obstajata dve obliki mednarodne zaščite: status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (2. člen ZMZ). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne

5 ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007 z dne 5.12.2007, št. 111/2008 z dne 25.11.2008 in št. 58/2009 z dne 27.7.2009. 6 ZZZRO, Uradni list RS, št. 65/2005 z dne 8.7.2005. 7 Ztuj-1-UPB6, Uradni list RS, št. 64/2009 z dne 10.8.2009.

9

more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Določba 4. člena ZMZ določa razloge za prenehanje mednarodne zaščite, in sicer beguncu preneha status, če:

- prostovoljno sprejme zaščito svoje izvorne države; - ponovno prostovoljno pridobi državljanstvo izvorne države; - pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila; - se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu

pred preganjanjem; - prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več

zavračati zaščite države, katere državljan je; - se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil

priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo stalnega prebivališča. Osebi, ki ji je priznana subsidiarna zaščita, ta preneha:

- s potekom časa, ki ga določa ta zakon, oziroma - kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehajo ali se

spremenijo do te mere, da taka zaščita ni več potrebna. Pri presojanju spremembe okoliščin mora ta biti bistvena in trajna do te mere, da se begunčevega strahu pred preganjanjem ne more več šteti za utemeljenega, oziroma, da osebi s subsidiarno zaščito ne grozi več resno tveganje ali resna škoda. Skladno s 5. členom ZMZ je oseba lahko tudi izključena iz obeh oblik zaščite, kar pomeni, da se ji zaščita ne nudi, četudi izpolnjuje pogoje za priznanje zaščite, saj hkrati obstajajo druge okoliščine, ki takšno zaščito izključujejo. Tako se status begunca ne prizna prosilcu, če:

- že uživa pomoč ali zaščito organov in agencij Združenih narodov, razen Visokega komisariata;

- so mu pristojni organi Republike Slovenije priznali enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije;

- obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot jih določajo mednarodni akti;

- obstaja utemeljen sum, da je storil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave izven Republike Slovenije, preden ga je ta sprejela kot begunca, tudi, če je bilo storjeno zaradi domnevno političnih ciljev;

- obstaja utemeljen sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli in v 1. in 2. členu Ustanovne listine Združenih narodov.

10

Subsidiarna zaščita se ne prizna prosilcu, ki:

- je pred sprejemom v Republiko Slovenijo storil eno ali več kaznivih dejanj, za katere je v Republiki Sloveniji zagrožena zaporna kazen in če je zapustil izvorno državo izključno zato, da bi se izognil sankcijam, ki so posledica teh dejanj;

ali če obstaja utemeljen sum, da:

- je storil kaznivo dejanje proti miru, vojni zločin ali zločin proti človeštvu, kot so opredeljeni v mednarodnih pogodbah ali predpisih ki določajo takšna kazniva dejanja;

- je storil hudo kaznivo dejanje; - je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim

v Preambuli in v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov; - predstavlja nevarnost za varnost Republike Slovenije.

V primeru kaznivih dejanj ter dejanj, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, se za dejanja štejejo tudi dejanja napeljevanja in druge oblike udeležbe pri kaznivih dejanjih. ZMZ v 6. členu tudi predvideva pogoje za odvzem mednarodne zaščite v skladu z omenjeno direktivo. Tako se beguncu odvzame status v primerih, če:

- se ugotovi eno od dejstev, ki omogočajo izključitev begunca iz zaščite; - se ugotovi dejstvo, da so prenehale okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status

begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je ali dejstvo, da se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo stalnega prebivališča;

- je bilo njegovo napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev statusa begunca;

- obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost Republike Slovenije, kar se kaže zlasti v ogrožanju varnosti ozemeljske celovitosti, suverenosti, izvrševanja mednarodnih obveznosti in ogrožanju varstva ustavne ureditve;

- po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo predstavlja nevarnost za Republiko Slovenijo.

Če se med postopkom podelitve mednarodne zaščite ugotovijo dejstva iz četrte ali pete alineje, se statusa begunca prosilcu ne prizna. Osebam, ki jim je bil status begunca odvzet zaradi razlogov iz četrte in pete alineje in osebam, pri katerih so se razlogi iz četrte in pete alineje ugotovili med postopkom podelitve mednarodne zaščite in se jim zato status begunca ne prizna, pa se nahajajo v Republiki Sloveniji, pripadajo pravice, kot jih določa Ženevska konvencija, in sicer:

- pravica do enake obravnave, - pravica do svobode veroizpovedi, - pravica do dostopa do sodišč, - pravica do izobraževanja in usposabljanja, - pravica do nekaznovanja v primeru nezakonitega prestopa državne meje, - pravica do prepovedi izgona in upoštevanje načela nevračanja.

Osebi se subsidiarna zaščita odvzame, če:

- se ugotovi eno od dejstev, določenih kot razlog za ne priznanje subsidiarne zaščite;

11

- se ugotovi, da so okoliščine, zaradi katerih ji je bila priznana subsidiarna zaščita, prenehale ali so se spremenile do te mere, da taka zaščita ni več potrebna;

- je bilo njeno napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za dodelitev subsidiarne zaščite.

Začasna zaščita ZZZRO v skladu z Direktivo Sveta Evropske unije 2001/55/ES z dne 20. 7. 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj med državami članicami pri sprejemanju takšnih oseb in ustreznih posledic (UL L št. 212 z dne 7. 8. 2001, str. 12) določa pogoje za pridobitev začasne zaščite in njeno vsebino. Začasna zaščita se dodeli v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, zlasti če obstaja nevarnost, da azilni sistem ne bo zmogel ustrezno obravnavati povečanega števila prošenj za azil. Začasna zaščita se lahko dodeli razseljenim osebam, ki se ne morejo varno in trajno vrniti v državo ali regijo izvora zaradi vojne in njej podobnih razmer, oboroženih spopadov, okupacije ali množičnih kršitev človekovih pravic, zaradi česar je ogroženo njihovo življenje ali telo ali so žrtve sistematičnega ali splošnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (2. člen ZZZRO). Začasne zaščite ne more pridobiti oseba, pri kateri obstajajo utemeljeni razlogi za sum: – da je storila kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo, določeno v Kazenskem zakoniku; – da je storila hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden je bila sprejeta v državo kot prosilec za začasno zaščito; – da je storila kaznivo dejanje, ki je v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov ter drugimi obvezujočimi mednarodnimi pogodbami, ki izvršujejo te cilje in načela; – da ogroža ustavno ureditev Republike Slovenije. Začasne zaščite tudi ne more pridobiti oseba, ki je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na nepogojno kazen zapora, daljšo od enega leta, in obsodba še ni izbrisana. (5. člen ZZZRO) Začasna zaščita preneha: – če je oseba pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ali državljanstvo Republike Slovenije na podlagi predpisov, ki urejajo področje tujcev, azila in državljanstva; – če je oseba pridobila državljanstvo tretje države in uživa njeno zaščito; – če je oseba pridobila status begunca, dovoljenje za prebivanje ali začasno zaščito v tretji državi; – če se oseba z začasno zaščito na podlagi njene privolitve premesti v drugo državo članico Evropske unije. Začasna zaščita ne preneha osebi, ki v času trajanja začasne zaščite poskuša nezakonito vstopiti ali ostati na ozemlju druge države članice Evropske unije, razen če s sporazumom med državami članicami Evropske unije ni določeno drugače. (1. in 2. odst. 6. člena ZZZRO) Začasna zaščita se odvzame: – če to terjajo razlogi javnega reda in miru; – če oseba zavrača izpolnjevanje pravnomočnih ali izvršljivih odločitev državnih organov; – če se ugotovi, da je oseba z začasno zaščito v postopku pridobitve začasne zaščite navedla neresnična dejstva;

12

– če se ugotovi eno izmed dejstev, navedenih v prejšnjem členu tega zakona, ko je oseba že pridobila začasno zaščito. (3. odst. 6. člena ZZZRO) Uvedba začasne zaščite (10. člen ZZZRO): Ko Svet Evropske unije ugotovi, da so v tretji državi ali regiji nastale razmere, navedene v drugem odstavku 2. člena tega zakona, vlada sprejme sklep o uvedbi začasne zaščite, s katerim določi zlasti:

- število oseb, ki jim bo Republika Slovenija nudila začasno zaščito, - pogoje, pod katerimi je lahko določeno število preseženo, zlasti če gre za uveljavljanje

pravice do združevanja družine in ranljive skupine oseb, - datum uvedbe in trajanje začasne zaščite ter - rok, v katerem morajo osebe z začasno zaščito po prenehanju začasne zaščite zapustiti

Republiko Slovenijo. Vlada sporoči Svetu Evropske unije podatke o nastanitvenih zmogljivostih Republike Slovenije za sprejem razseljenih oseb. Trajanje začasne zaščite in njeno predčasno prenehanje (11. in 12. člen ZZZRO): Začasna zaščita traja eno leto. Začasna zaščita se lahko podaljša še največ dvakrat po šest mesecev. Začasna zaščita lahko predčasno preneha, če so okoliščine v državi ali regiji izvora takšne, da omogočajo varno in trajno vrnitev, na način, s katerim se zagotavlja spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin in obveznosti, ki izhajajo iz načela nevračanja. Ko Svet Evropske unije ugotovi, da so podane te okoliščine, vlada sprejme sklep o predčasnem prenehanju začasne zaščite, s katerim določi tudi rok, v katerem morajo osebe z začasno zaščito zapustiti Republiko Slovenijo.

Dovoljenje za zadrževanje ZTuj v VI. poglavju Prisilna odstranitev tujca določa pogoje za zadrževanje tujcev kot eno izmed oblik zaščite, ki je osebi dana v primerih, ko odstranitev ni mogoča, saj bi lahko pomenila kršitev mednarodno sprejetih obveznosti. ZTuj namreč v 51. členu določa prepoved prisilne odstranitve tujca, in sicer iz razloga, ko bi prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo pomenila vrnitev v takšno državo, “kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni”. Gre za splošno priznano načelo v mednarodnem običajnem pravu imenovano načelo nevračanja (non-refoulement, ki zajema varstvo pred preganjanjem kot izhaja iz Konvencije o statusu beguncev8 ter varstvo pred mučenjem oziroma drugim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem po Evropski konvenciji za človekove pravice9 in Konvenciji ZN proti mučenju10. Tako je zadrževanje “dovoljenje tujcu, ki mu je bil določen rok za zapustitev države, oziroma tujcu, ki se ga mora prisilno odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji” (52. člen Ztuj). 8 33. člen Konvencije o statusu beguncev, Ur. l. FLRJ-MP, št. 7-76/1960 in Ur. l. RS-MP, št. 15/1992. 9 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur. l. RS-MP št. 7/1994 z dne 13.6.1994. 10 3. člen Konvencije Združenih narodov proti mučenju, Ur. l. RS-MP št. 7/1993 z dne 14.5.1993.

13

V skladu z 52. členom ZTuj se zadrževanje v Republiki Sloveniji dovoli, če: - bi bila prisilna odstranitev v nasprotju z načelom nevračanja iz 51. člena ZTuj, kot je

opisano zgoraj; - odstranitev ni možna iz drugih razlogov.

Za namen študije je pomembna zgolj prva alineja, saj druga alineja zajema primere, ko odstranitev ni možna iz razlogov neobstoja osebnih dokumentov, odsotnost prevoznih povezav, ipd. Trajanje dovolitve zadrževanja (52. člen ZTuj):

- za šest mesecev, oziroma - se lahko znova podaljša, dokler trajajo razlogi.

Dovolitev zadrževanja preneha takoj, ko:

- prenehajo razlogi, ki preprečujejo prisilno odstranitev, ali - če tujec pridobi dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi zakona ali

mednarodnega sporazuma (53. člen ZTuj).

Mladoletni tujci brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov ter žrtve trgovine z ljudmi Zakon predvideva tudi dve posebni obliki dovolitve zadrževanja, in sicer za mladoletne tujce, ki so v Republiko Slovenijo prišli brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, in ki so nezakonito vstopili ali ki nezakonito prebivajo v Republiki Sloveniji (60. člen ZTuj), ter za žrtve trgovine z ljudmi (38.a člen ZTuj). V primeru mladoletnega tujca brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, ki je nezakonito vstopil ali ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, je treba le-tega takoj vrniti v državo, iz katere je prišel, oziroma izročiti predstavnikom države, katere državljan je. Izjeme določa drugi odstavek 60. člena ZTuj, ki prepoveduje vrnitev mladoletnika v matično državo ali v tretjo državo, ki ga je pripravljena sprejeti v primerih, ko:

- mladoletniku tam ni zagotovljen primeren sprejem; - v nobenem primeru pa se mladoletnika brez spremstva ne sme vračati v nasprotju s

Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjeno s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjeno s Protokolom št. 2 ter njenimi protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), Evropsko konvencijo o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (Uradni list RS-MP, št. 1/94) ali Konvencijo o otrokovih pravicah (Uradni list RS-MP, št. 9/92) in Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS-MP, št. 26/99).

V primeru, ko mladoletnika ni mogoče vrniti v matično državo ali v tretjo državo, ki ga je pripravljena sprejeti, se mu do vrnitve v drugo državo mladoletniku dovoli zadrževanje v skladu z določbami ZTuj. Posebna kategorija so tudi žrtve trgovine z ljudmi, saj je njihovo zadrževanje pogojeno z njihovim razmislekom o sodelovanju kot priča v kazenskem postopku trgovine z ljudmi. Zadrževanje takšni osebi, ki v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito, dovoli policija na njeno prošnjo ali po uradni dolžnosti (38.a člen ZTuj).

14

Izjemoma se zadrževanje lahko zavrne pod naslednjimi pogoji: - če bi prebivanje žrtve trgovine z ljudmi v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za

javni red, varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj ali

- če prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi, in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe.

V primeru, da je žrtev trgovine z ljudmi pripravljena sodelovati kot priča v kazenskem postopku, in bo njeno pričanje pomembno, kar potrdi pristojni organ kazenskega pregona, se njen status dodatno pravno uredi, in sicer se ji lahko, ne glede na druge pogoje, določene v ZTuj, za izdajo dovoljenja za prebivanje izda dovoljenje za začasno prebivanje (4. odst. 38.a člena ZTuj). Dovoljenje za začasno prebivanje pa se ne izda žrtvi trgovine z ljudmi, če:

- niso izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji za izdajo dovoljenja; - bi njeno prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali

mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;

- se v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi, in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe;

- se v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da ima samovoljno stike z osumljencem, obdolžencem ali obtožencem kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (5. odst. 38.a člena ZTuj).

Trajanje dovoljenja za začasno prebivanje žrtve trgovine z ljudmi: Dovoljenje za začasno prebivanje se žrtvi trgovine z ljudmi izda za predviden čas kazenskega postopka, vendar ne manj kot za šest mesecev in ne več kot za eno leto. Dovoljenje za začasno prebivanje se do konca kazenskega postopka in ob izpolnjevanju pogojev iz tega člena lahko na prošnjo žrtve trgovine z ljudmi podaljšuje z veljavnostjo do enega leta.

15

4. MEHANIZMI IN POSTOPKI PRI PRIZNAVANJU ZAŠČITE TER PRAVICE, KI IZHAJAJO IZ STATUSOV

Postopek priznavanja mednarodne zaščite Postopek priznavanja zaščita v obliki statusa begunca ter statusa subsidiarne oblike zaščite je urejen v ZMZ, in sicer zakon v 7. členu kot eno izmed temeljnih načel postopka določa, da pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. Tudi 34. členi ZMZ določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Enotnost postopka je bilo uveljavljeno s prenosom Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/85/ES)11. Postopek za priznanje mednarodne zaščite je lahko različen glede na zakonsko določene pogoje:

- redni postopek, - pospešeni postopek, v katerem ministrstvo na podlagi 54. člena ZMZ lahko odloči, če

se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ12, če so ti podani,

- posebni postopek: postopek pri ponovni prošnji, postopek na letališčih ali pristaniščih, dublinski postopek ter postopek po konceptu varne tretje države ali evropske varne tretje države.

Postopek priznavanja mednarodne zaščite lahko razdelimo v tri faze:

- 1. faza: od izraženja namena, da vloži prošnjo za mednarodno zaščito do podaje popoldne prošnje za mednarodno zaščito;

- 2. faza: od podaje popolne prošnje za mednarodno zaščito do izdaje odločbe pristojnega organa na prvi stopnji;

- 3. faza: postopek uveljavljanja pravnih sredstev.

11 Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, UL L, št. 326/13 z dne 13. 12. 2005, str. 13. 12 Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem: - podatke in izjavo iz prošnje; - informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; - dokaze, ki jih predloži prosilec; - dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, identitete, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja stalnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za podajo prošnje; - dokaze, ki jih pridobi pristojni organ; - uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ; - dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje; - splošne informacije o izvorni državi, zlasti o družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji;... (izvleček iz 23. člena ZMZ).

16

1.faza: ZMZ definira tujca, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito: to je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v RS in je pred uradnimi organi prvič izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Ko tujec zakonito ali nezakonito vstopi v RS, mora v najkrajšem možnem času izraziti namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Če to tudi stori v najkrajšem možnem času, se ga ne preganja za morebitni prekršek nezakonitega prehoda državne meje. Tujca, ki izrazi namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, se ne sme obravnavati kot tujca po ZTuj, ampak se ga napoti na policijo, ki ugotovi njegovo istovetnost, pot, po kateri je prišel v RS, in sprejme izjavo o razlogih za mednarodno zaščito. Po podani izjavi policist izpolni registracijski list. Vse to določa ZMZ v 35. in 36. členu. Tujca se nato po obravnavi na policiji nastani v sprejemne prostore azilnega doma, kjer mu je zagotovljena ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravstvenega varstva. Če oseba samovoljno zapusti sprejemne prostore azilnega doma, se obravnava po zakonu, ki ureja področje tujcev. O tem je oseba obveščena takoj po nastanitvi v sprejemne prostore azilnega doma, v jeziku, ki ga razume, kar potrdi s svojim podpisom. (37. člen ZMZ) Pravico do informiranja kot temeljno postopkovno jamstvo (glej 2. fazo postopka) določa ZMZ v 9. členu, ko določa, da tujec, ki je izrazil namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, prejme brošuro z informacijami o postopkih po ZMZ, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom ter rokih za uveljavljanje pravnih sredstev, seznam svetovalcev za begunce ter seznam in informacije o nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju azila. Brošura mora biti izročena tujcu v jeziku, ki ga razume, da se pred pričetkom sprejema prošnje z vsebino lahko seznani. V primeru njegove nepismenosti ali če mu vsebina ni razumljiva, se mu vsebina prebere ter dodatno in s tolmačevo pomočjo obrazloži v jeziku, ki ga razume. Pred prvo podajo popolne prošnje za mednarodno zaščito je oseba podvržena sanitarno-dezinfekcijskem in preventivno-zdravstvenem pregledu (38. člen ZMZ) ter fotografiranju in odvzemu prstnih odtisov zaradi ugotavljanja in preverjanja istovetnosti in izvajanja Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države13 (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2003/343/ES) in Uredbe Sveta (ES) glede ustanovitve Eurodaca za primerjavo prstnih odtisov za dejansko izvajanje Dublinske konvencije št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 (v nadaljnjem besedilu: Uredba 2000/2725/ES)14 (39. člen ZMZ). 2.faza: Po ZMZ je »prosilec za mednarodno zaščito«15 državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v RS podal popolno prošnjo za mednarodno zaščito. Prošnja je popolna, ko so pridobljeni podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena ZMZ (predvsem gre za osebne podatke prosilca ter izjavo prosilca o razlogih za mednarodno zašito).

13 Uredba Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003, UL L, 50 z dne 25. 2. 2003, str. 109. 14 Uredba Sveta (ES) glede ustanovitve Eurodaca za primerjavo prstnih odtisov za dejansko izvajanje Dublinske konvencije št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000, UL L, 316 z dne 15. 12. 2000, str. 26. 15 S sprejemom ZMZ, ki velja od 4. 1. 2008, se je termin prosilec za azil zamenjal s terminom prosilec za mednarodno zaščito.

17

Pristojni organ za sprejem popolne prošnje: Popolno prošnjo za mednarodno zaščito poda prosilec ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve (v nadaljevanju: ministrstvo), ki na prvi stopnji odloča v postopku za pridobitev mednarodne zaščite (33. člen v zvezi s 3. členom ZMZ). Način vložitve in sprejema prošnje: ZMZ v 42. in 43. členu določa tudi način vložitve in sprejema prošnje za mednarodno zaščito. Prošnjo vloži:

- vsaka polnoletna oseba posamično in v svojem imenu; - za mladoletnega prosilca, mlajšega od 15 let, vloži prošnjo njegov zakoniti zastopnik,

pri vložitvi prošnje pa je prisoten tudi mladoletni prosilec. Sodelovanje mladoletnega prosilca v postopku je odvisno od njegove starosti, stopnje duševnega razvoja in sposobnosti razumeti pomen postopka;

- mladoletni prosilec, ki je starejši od 15 let, poda izjavo o razlogih za mednarodno zaščito osebno, ob prisotnosti zakonitega zastopnika;

- prošnjo za prosilca, ki ne more samostojno sodelovati v postopku, vloži njegov zakoniti zastopnik. Sodelovanje prosilca v postopku je odvisno od njegove sposobnosti razumeti pomen postopka.

Prošnjo sprejme:

- uradna oseba ministrstva, ki skupaj s prosilcem izpolni obrazec prošnje, prosilec pa samostojno poda izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba dopolni z dodatnimi vprašanji (43. člen ZMZ);

- na diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v tretjih državah (41. člen ZMZ).

Če tujec izrazi namen podati prošnjo pri kateremkoli državnem organu ali organu lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, mora le-ta o tem obvestiti pristojni organ. Rok za odločitev: Ministrstvo v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja. Če ministrstvo v šestih mesecih ne more odločiti o prošnji, pisno obvesti prosilca o zamudi in napove, v kakšnem roku lahko pričakuje izdajo odločitve (31. člen ZMZ). Temeljna postopkovna jamstva: Tekom postopka ima prosilec naslednja postopkovna jamstva (8. člen ZMZ):

- v jeziku, ki ga razume, mora biti obveščen o azilnem postopku v Republiki Sloveniji in o pravicah in obveznostih v času postopka ter o možnih posledicah v primeru, da teh obveznosti ne upošteva in ne sodeluje s pristojnimi organi (glej 1. fazo postopka);

- dostopne mu morajo biti storitve tolmačenja, kot jih določa ZMZ; - ne sme se mu odreči možnosti komuniciranja z Visokim komisariatom ali

organizacijo, ki deluje v imenu Visokega komisariata v Republiki Sloveniji; - prejeti mora pisno odločitev pristojnega organa v roku, ki ga določa ZMZ, in sicer v

jeziku, ki ga razume. Pravica do tolmača je podrobneje določena v 10. členu ZMZ, in sicer prosilec spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, če ne razume uradnega jezika. Pomoč tolmača je prosilcu zagotovljena:

- ob sprejemu prošnje, - ob osebnem razgovoru,

18

- v drugih utemeljenih primerih, ko bi to bilo zaradi razumevanja postopka s strani prosilca potrebno, pa po odločitvi pristojnega organa.

Prosilec mora biti v jeziku, ki ga razume, seznanjen z vsebino pisne odločitve, pri čemer se v ta jezik prevedejo le izrek, kratek povzetek obrazložitve, iz katerega izhajajo bistveni razlogi za odločitev, in pravni pouk. Posebne določbe glede mladoletnikov brez spremstva: Za mladoletnike brez spremstva veljajo nekatere posebne določbe (16. člen ZMZ), saj je potrebno v postopkih, kjer je prosilec mladoletnik brez spremstva:

- upoštevati načelo največje otrokove koristi; - čimprej ugotoviti otrokovo identiteto in začeti s postopkom iskanja njegovih staršev

ali drugih sorodnikov; - prošnjo obravnavati prednostno; - mu pred pričetkom postopka postaviti zakonitega zastopnika, ki ga postavi center za

socialno delo izmed sorodnikov oziroma spremljevalcev mladoletnika brez spremstva ali predstavnikov organizacije, ki je specializirana za delo z otroki in mladostniki.

Te izjeme ne veljajo, če je mladoletnik pridobil poslovno sposobnost s sklenitvijo zakonske zveze. Za mladoletnika veljajo še nekatere druge posebnosti pri postopku zaradi njihove ranljivosti, ki jih določa 16. člen ZMZ:

- mladoletnik brez spremstva v postopku sodeluje na način, ki je primeren in prilagojen njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja;

- mladoletnik brez spremstva je skupaj s svojim zakonitim zastopnikom prisoten pri vseh dejanjih postopka po tem zakonu;

- pred sprejemom prošnje je treba mladoletniku brez spremstva, če to želi, tudi ustno pojasniti vsebino brošure o pravicah in dolžnostih prosilcev. Način pojasnjevanja je treba prilagoditi starosti in stopnji duševnega razvoja mladoletnika brez spremstva;

- mladoletniku brez spremstva je zagotovljena posebna nastanitev in oskrba, za kar poskrbi pristojni organ in o tem obvesti zakonitega zastopnika.

Posebne določbe za prosilke za mednarodno zaščito ter prosilce, ki ne morejo samostojno sodelovati v postopku: Nekatere posebnosti zaradi njihove ranljivosti veljajo tudi za prosilke za mednarodno zaščito (18. člen ZMZ) ter prosilce, ki ne morejo samostojno sodelovati v postopku (19. člen ZMZ):

- če prosilka zaprosi, se ji lahko omogoči, da postopke vodi uradna oseba ženskega spola;

- če je mogoče, se prosilki zagotovi pomoč tolmačke; - prosilcu, ki zaradi začasne ali trajne duševne motnje ali bolezni ali zaradi drugih

razlogov ni sposoben razumeti pomena postopka, krajevno pristojni center za socialno delo za ta postopek nemudoma postavi zakonitega zastopnika, in sicer izda odločbo na predlog pristojnega organa in na podlagi zdravniškega potrdila o zdravstvenem stanju prosilca;

- prosilcu, ki ne more samostojno sodelovati v postopku, je treba zagotoviti vso potrebno zaščito, nego in oskrbo.

Osebni razgovor: Pomemben institut postopka za priznanje mednarodne zaščite je izvedba osebnega razgovora, ki ga uradna oseba pred sprejemom odločitve s prosilcem opravi individualno (45. člen ZMZ). Namen izvedbe osebnega razgovora je popolno ugotoviti dejansko stanje (predvsem razloge, s

19

katerimi utemeljuje svojo prošnjo ter druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev), zato lahko uradna oseba razpiše več osebnih razgovorov v posameznem primeru. Pri osebnem razgovoru je javnost izključena in morajo prisotni biti opozorjeni na zaupnost postopka, vendar pa so vedno lahko prisotni zakoniti zastopnik in pooblaščenec prosilca, ob soglasju prosilca predstavnik Visokega komisariata in druga uradna oseba ali delavec pristojnega organa ter znanstveni delavci, študenti in javni delavci, če ima to pomen za znanstveno delo in institucijo, na izrecno željo prosilca pa tudi oseba, ki si jo v pomoč ali podporo izbere prosilec (47. člen ZMZ). Po 46. členu ZMZ se osebni razgovor lahko tudi opusti, in sicer:

- kadar pristojni organ v pospešenem postopku lahko odloči že na podlagi dejstev in okoliščin iz prve, tretje, četrte, pete, šeste, sedme ali osme alineje 23. člena tega zakona, če so podani;

- če gre za osebe iz 19. člena tega zakona; - v primeru obravnavanja prošnje v okviru dublinskega postopka in postopkov po

konceptu nacionalne, evropske varne tretje države in države prvega azila. Omejitev gibanja prosilcu v skladu z 51. členom ZMZ: Prosilcu se lahko gibanje v določenih primerih začasno omeji, in sicer če je to potrebno zaradi:

- ugotavljanja istovetnosti prosilca ali - suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz četrte, pete, šeste, sedme,

osme, devete, desete, dvanajste, petnajste in šestnajste alineje 55. člena tega zakona ali - zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja ali - preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni.

Gibanje se lahko omeji: - na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali - na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva.

Omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najkasneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Zoper sklep o omejitvi gibanja ima prosilec pravico do tožbe na upravno sodišče v treh dneh po njegovi vročitvi. Sodišče mora po predhodnem ustnem zaslišanju o tožbi odločiti v treh delovnih dneh. Umik prošnje: Prosilec lahko tekom postopka vedno v ustni ali pisni obliki izjavi, da umika prošnjo. Zakon pa določa tudi zakonsko domnevo, kdaj se šteje prošnja za umaknjeno (50. člen ZMZ):

- če se prosilec brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na zaslišanje ali ustno obravnavo;

- če prosilec pristojnega organa ne obvesti o spremembi svojega naslova in mu vabila oziroma drugih pošiljk kljub ponovnemu poskusu ni mogoče vročiti;

- če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo;

- če se prosilec v treh dneh od obvestila stanodajalca ali predstojnika institucije pristojnemu organu ni vrnil na naslov razselitve, kadar mu je dovoljena razselitev na zasebni naslov.

20

V primeru umika prošnje ministrstvo postopek s sklepom ustavi, prosilec pa mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po dokončnosti sklepa. Izdaja odločbe ministrstva na prvi stopnji: Ministrstvo, ki obravnava prošnjo za mednarodno zaščito na prvi stopnji, lahko:

- prošnji ugodi v rednem ali pospešenem postopku, če ugotovi, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite po ZMZ;

- prošnjo zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku; - prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

Kot izhaja iz 53. člena ZMZ ministrstvo v rednem postopku zavrne prošnjo kot neutemeljeno, če:

- ob upoštevanju dejstev in okoliščin, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo, ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ali

- obstaja kateri od izključitvenih razlogov iz 5. člena ZMZ (glej zgoraj). V skladu s 55. členom ZMZ ministrstvo v pospešenem postopku zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno, če:

- je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov; - je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna

oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ;

- je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ;

- prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ;

- prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost;

- je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države;

- prosilec zavrača odvzem prstnih odtisov in se noče fotografirati; - je prosilec utemeljeval prošnjo na podlagi lažne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih

dokumentov oziroma je zamolčal pomembne podatke ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu;

- je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva;

- je prosilec namerno uničil ali odsvojil druge dokumente (listine, vozovnice, potrdila), ki bi bili lahko pomembni za ugotavljanje njegove istovetnosti, državljanstva ali upravičenosti za pridobitev mednarodne zaščite;

- prosilec kljub svojemu zagotovilu v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz četrte alineje 23. člena ZMZ;

- je prosilec vložil drugo prošnjo, v kateri je navedel druge osebne podatke; - prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena ZMZ; - prosilec s kaznivim dejanjem lahko ogrozi nacionalno varnost ali javni red države in

mu je bil zaradi navedenih razlogov izdan izvršilni naslov za zapustitev države kot stranska kazen ali je bil izvršilni naslov za zapustitev države že izvršen, rok za prepoved vstopa v Evropsko unijo pa še ni potekel;

21

- je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačno istovetnost;

- je prosilec še pred odločitvijo pristojnega organa skušal nezakonito vstopiti v drugo državo in bil pri tem prijet s strani policije, oziroma je že nezakonito vstopil v drugo državo in bil vrnjen v Republiko Slovenijo.

3. faza: Sodno varstvo: Postopek sodnega varstva je določen v IX. Poglavju ZMZ v členih od 74 do 77. Sodno varstvo je dvostopenjsko: na prvi stopnji odloča Upravno sodišče Republike Slovenije, o pritožbah zoper sodbe upravnega sodišča pa na drugi stopnji odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Roki za vložitev tožbe zoper odločbo ministrstva so različni glede na postopek, in sicer:

- zoper odločbo, izdano v rednem postopku, se lahko vloži tožba v 15 dneh od vročitve; - zoper odločbo izdano v pospešenem postopku, se lahko vloži tožba v treh dneh od

vročitve. V obeh primerih vložena tožba zadrži izvršitev odločbe. V zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Upravnem sodišču Republike Slovenije in Vrhovnem sodišču Republike Slovenije prosilcem podporo in pravno pomoč nudijo svetovalci za begunce. Svetovalci so osebe s pravnim znanjem in opravljenim pravniški državni izpit, da lahko prosilca zastopajo v sodnih postopkih. (13. člen ZMZ) Sodno varstvo je zagotovljeno tudi v primeru izdaje sklepov na podlagi ZMZ, ko se tožba lahko vloži v treh dneh od vročitve, razen v primeru sklepa policije za nastanitev osebe, ki je vložila prošnjo za ponovni postopek, pri organu, pristojnemu za odstranitev iz države. Roki za odločitev: Upravno sodišče mora odločiti:

- o tožbi zoper odločbo v rednem postopku odločiti v 30 dneh od prejema tožbe, - o tožbi zoper odločbo v pospešenem postopku v sedmih dneh od prejema tožbe, - o tožbi zoper sklep, izdan na podlagi ZMZ, v sedmih dneh, razen če ni v ZMZ drugače

določeno. Vrhovno sodišče mora o pritožbi odločiti v 15 dneh od prejema pritožbe. Obveznost zapustitve Republike Slovenije: 52. ter 76. člen ZMZ določata obveznost zapustitve Republike Slovenije takoj, ko postane odločitev ministrstva izvršljiva. Ministrstvo lahko zaradi osebnih okoliščin tudi določi rok, v katerem mora oseba zapustiti državo. V primeru, da oseba ne zapusti republike Slovenije prostovoljno, takoj oziroma v določenem roku po izvršljivosti odločitve, se iz države odstrani v skladu z ZTuj. Zaradi odstranitve se osebo, ki je nastanjena v azilnem domu ali njegovi izpostavi, preda policiji, ko je mogoča izvršitev odločitve pristojnega organa oziroma po pravnomočnosti odločitve, če pa je oseba razseljena na zasebnem naslovu v skladu s 83. členu ZMZ, pa se policijo obvesti o pričetku izvršljivosti odločitve ministrstva. Hkrati mora policija ministrstvo ažurno obveščati o odstranitvi oseb iz Republike Slovenije, ki so bile v postopkih po ZMZ.

22

Ustavna pritožba: Ustavna pritožba je nesuspenzivno pravno sredstvo, kar pomeni, da ne zadrži izvršitve odločitve ministrstva. ZMZ v 77. členu predvideva možnost vložitve ustavne pritožbe v 15 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je na podlagi zakona, ki ureja postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, mogoča ustavna pritožba.

Postopek za pridobitev začasne zaščite Postopek se vodi po določbah ZZZRO, pri čemer se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. (14. člen ZZZRO) Prosilcu za začasno zaščito (v nadaljnjem besedilu: prosilec) ima naslednje pravice tekom postopka:

- morajo biti zagotovljene vse informacije, ki se nanašajo na postopek za dodelitev začasne zaščite, v jeziku, ki ga razume. Prosilec ima pravico postopek spremljati in v njem sodelovati v jeziku, ki ga razume. Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), zagotovi prosilcem informacije iz prvega odstavka tega člena z izdajo informativnih brošur in organiziranjem informacijske službe.

- Prosilec lahko kadarkoli naveže stik z nevladnimi, mednarodnimi in drugimi organizacijami za pomoč beguncem.

Vstop v državo: Osebo, ki v času trajanja začasne zaščite ob vstopu v Republiko Slovenijo izjavi, da namerava v Republiki Sloveniji zaprositi za začasno zaščito, se mora obravnavati kot prosilca za začasno zaščito v skladu z ZZZRO in se ji mora dovoliti vstop v državo. Vstop v državo je možen le, dokler število oseb, določeno v sklepu vlade ni doseženo. Izpolnitev vloge: Prosilec mora ob vstopu v Republiko Slovenijo izpolniti vlogo za začasno zaščito pri organu, pristojnem za nadzor prehajanja čez državno mejo, in predložiti vsa dokazila, ki jih ima na razpolago in so pomembna za odločanje o priznanju začasne zaščite, kar mora storiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh. Za mladoletne otroke izpolnijo vlogo njihovi starši oziroma skrbniki. Pri izpolnjevanju vloge se prosilcu zagotovi prevod, če ne razume O prejemu vloge organ izda potrdilo. Organ vlogo in morebitna dokazila brez odlašanja posreduje za področje notranjih zadev pristojni organizacijski enoti v upravni enoti (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ), na območju katere bo prosilec nastanjen, ki vlogo obravnava in o njej odloča. Odločanje o vlogi za začasno zaščito (1. do 4. odst. 19. člena ZZZRO): Pristojni organ ugotavlja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev začasne zaščite, določene z zakonom. O priznanju začasne zaščite v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Prosilcu, ki mu je bila priznana začasna zaščita, se izda izkaznica. Začasno zaščito pridobi tudi novorojeni otrok, katerega starši ali vsaj eden od staršev imajo priznano začasno zaščito. Rok za zapustitev države (5. odst. 19. člena ZZZRO): V odločbi, s katero je bila začasna zaščita zavrnjena ali odvzeta, in v sklepu, s katerim je bila vloga za začasno zaščito zavržena, se določi rok, v katerem mora oseba zapustiti državo. Če

23

oseba v določenem roku ne zapusti Republike Slovenije, se zanjo uporabijo predpisi, ki urejajo prisilno odstranitev tujcev. Postopek s pritožbo (20. člen ZZZRO): Zoper odločbo in sklep, s katerim je bila vloga za začasno zaščito zavržena, se lahko vloži pritožba v 15 dneh od dneva vročitve, o njej pa odloča ministrstvo. Pritožba zadrži izvršitev odločbe in sklepa. Omejitev gibanja prosilcev za začasno zaščito (21. člen ZZZRO) Prosilcu za začasno zaščito se lahko začasno omeji gibanje izven nastanitvenega centra, in sicer:

- če ni znana njegova identiteta ali - če obstajajo dvomi o njegovi identiteti.

Omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom. Omejitev gibanja traja do prenehanja razlogov, vendar ne dlje kot en mesec. Če so razlogi za omejitev gibanja po preteku enega meseca še vedno podani, se omejitev gibanja lahko podaljša še za en mesec. Zoper sklep o omejitvi gibanja ima prosilec pravico do pritožbe na Upravno sodišče RS v treh dneh po njegovi vročitvi, kar pa ne zadrži izvršitve sklepa. Upravno sodišče mora o pritožbi, po predhodnem zaslišanju prosilca, odločiti v roku treh dni. Posebne določbe glede mladoletnikov brez spremstva (22.člen ZZZRO) Mladoletni osebi brez spremstva je treba pred začetkom postopka postaviti zakonitega zastopnika. Pristojni organ v postopku z mladoletno osebo brez spremstva upošteva njeno mnenje v skladu z njeno starostjo in stopnjo njenega duševnega razvoja. Vloga za zašasno zaščito mladoletne osebe brez spremstva se rešuje prednostno.

Odstranitev iz države ter postopek za dovolitev zadrževanja Kadar tujec zaprosi za katerokoli obliko zaščite v Republiki Sloveniji, pa v zakonitem postopku ni ugotovljena utemeljenost njegove prošnje, se tujca v skladu s 50. členom ZTuj odstrani iz Republike Slovenije. ZTuj določa postopek, po katerem pristojni organ tujca odstrani, odstranitev pa je v skladu s 50. členom lahko prostovoljna ali prisilna. Prostovoljna odstranitev je odstranitev, pri kateri tujec sodeluje s policijo. Pri prostovoljni odstranitvi tujca lahko policija sodeluje tudi z drugimi državnimi organi, mednarodnimi ali nevladnimi organizacijami (2. odst. 50. člena ZTuj). Če tujec države ne zapusti prostovoljno ali iz nekaterih drugih razlogov (npr. izrečena mu je stranska sankcija izgona tujca iz države, ipd.), se tujca iz države prisilno odstrani (3. odst. 50. člena ZTuj). Tujec se lahko prisilno odstrani iz države samo, če je odločba, na podlagi katere je dolžan zapustiti državo, izvršljiva (4. odst. 50. člena ZTuj). Vendar v primeru, če bi zaradi postopka odstranitve prišlo do kršitve načela nevračanja, zapisanega v 51. členu ZTuj16, se tujcu v skladu s 1. odst. 52. člena ZTuj dovoli zadrževanje. Trajanje dovoljenja za zadrževanje: 16 Prisilna odstranitev ali vrnitev tujca v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena. (51. člen ZTuj – prepoved prisilne odstranitve tujca)

24

Dovoljenje za zadrževanje izda pristojni organ na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti za dobo šestih mesecev; dovoljenje pa se lahko znova podaljša, dokler trajajo razlogi za izdajo dovoljenja. Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni. (3. in 5. odst. 52. člena ZTuj) Kraj prebivanja: Ko pristojni organ dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, določi tudi kraj prebivanja, ki je lahko:

- na določenem naslovu (4. odst. 52. člena ZTuj) ali - v centru za tujce (v nadaljevanju: center), kadar mu omeji gibanje (1. odst. 56. člena

ZTuj), če pa ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, se v soglasju s socialnovarstvenim zavodom, na stroške centra, nastani v socialnovarstvenem zavodu ali zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo (3. odst. 56. člena ZTuj).

Nastanitev v centru policija odredi tujcu do njegove odstranitve iz države v primeru, ko ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni bilo mogoče takoj odstraniti ali ko ni bila znana njegova istovetnost. Takšna omejitev gibanja lahko traja največ šest mesecev. Policija lahko zoper tujca v centru odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom, kar pomeni omejitev svobode gibanja na prostore centra, v skladu s hišnim redom centra. Ukrep policija odredi s sklepom, če:

- obstaja sum, da se bo skušal tujec prisilni odstranitvi izogniti, oziroma se je takemu ukrepu že izognil,

- to terjajo razlogi javnega reda, varnosti države ali mednarodnih odnosov. Bivanje pod strožjim policijskim nadzorom se odredi za čas, ki je nujno potreben za njegovo odstranitev, vendar ne več kot za šest mesecev. (57. člen ZTuj) Kadar je torej tujec nastanjen v centru ali izven centra ter kadar mu odredi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom, se šteje, da je tujcu omejeno gibanje. Te ukrepe odredi policija s sklepom, zoper katerega se tujec lahko pritoži ministru, pristojnemu za notranje zadeve, v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sklepa, vendar pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. O pritožbi mora minister odločiti v osmih dneh. Zoper odločitev o pritožbi je dopusten upravni spor. O tožbi zoper nastanitev tujca v centru in odreditev bivanja pod strožjim policijskim nadzorom mora upravno sodišče odločiti v osmih dneh. (58. člen ZTuj) Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po preteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti, zlasti še:

- če je postopek za ugotavljanje istovetnosti še v teku, - če je v teku pridobivanje dokumentov za tujčevo odstranitev ali, - če podaljšanje terjajo varnostni razlogi.

Lahko pa tujcu do odstranitve določi drug kraj bivanja izven centra, pri čemer mora tujec upoštevati pravila bivanja izven centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center. To lahko stori še pred potekom šestih mesecev, če iz objektivnih razlogov v tem času realno ni mogoče pričakovati tujčeve odstranitve iz države. (4. in 5. odst. 58. člena ZTuj) V skladu z 59. členom ZTuj lahko policija uporabi tudi milejši ukrep od obvezne nastanitve tujca v centru, in sicer če meni, da lahko tudi tako uresniči svoj namen. V takem primeru

25

policija tujcu dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja. Nadalje lahko policija tujcu omeji gibanje samo na kraj prebivanja in mu določi obveznost rednega javljanja najbližji policijski postaji. Prenehanje nastanitve v centru: Nastanitev tujca v centru v skladu z 61. členom ZTuj preneha, ko:

- prenehajo razlogi zanjo oziroma, ko je dosežen njen namen, ali - na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po ZTuj.

Postopek za dovolitev zadrževanja pri mladoletnih tujcih brez spremstva 60. člen ZTuj določa postopek z mladoletnimi tujci. Mladoletnega tujca brez spremstva staršev ali drugih zakonitih zastopnikov, ki je nezakonito vstopil v RS, je treba takoj vrniti v državo, iz katere je prišel, oziroma izročiti predstavnikom države, katere državljan je. Če to ni mogoče, policija obvesti center za socialno delo, ki mora mladoletniku nemudoma postaviti skrbnika za posebni primer v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Policija mladoletnega tujca začasno nastani v CT, v posebnem oddelku za mladoletnike. Na predlog skrbnika za posebni primer ali ob njegovem predhodnem soglasju, lahko policija mladoletniku določi tudi drugo, primernejšo obliko nastanitve, če med postopkom oceni, da je za mladoletnika koristnejša nastanitev pod nadzorom organa socialnega varstva. Strožji policijski nadzor se za mladoletnike, mlajše od 16 let, lahko odredi le izjemoma in to le skupaj s starši ali skupaj z enim izmed njih. Zoper mladoletnega tujca brez spremstva pa ni mogoče odrediti bivanja pod strožjim policijskim nadzorom.

Postopek za dovolitev zadrževanja ter za dovolitev začasnega prebivanja pri žrtvah trgovine z ljudmi V primeru, da je žrtev trgovine z ljudmi pripravljena sodelovati kot priča v kazenskem postopku, in bo njeno pričanje pomembno, kar potrdi pristojni organ kazenskega pregona, se njen status dodatno pravno uredi, in sicer se ji lahko, ne glede na druge pogoje, določene v ZTuj, za izdajo dovoljenja za prebivanje izda dovoljenje za začasno prebivanje (4. odst. 38.a člena ZTuj). Žrtvi trgovine z ljudmi se lahko izda nadaljnje dovoljenje za začasno prebivanje iz drugega namena prebivanja v Republiki Sloveniji, če izpolnjuje pogoje za izdajo tega dovoljenja. Prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja mora biti vložena pred potekom veljavnosti prejšnjega dovoljenja (10. odst. 38.a člena ZTuj). Dovoljenje za začasno prebivanje pa se ne izda žrtvi trgovine z ljudmi, če:

- niso izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji za izdajo dovoljenja; - bi njeno prebivanje v Republiki Sloveniji pomenilo nevarnost za javni red, varnost ali

mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj;

- se v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z možnostjo epidemije, navedene v mednarodnih zdravstvenih pravilih Svetovne zdravstvene organizacije, oziroma z območij, kjer razsajajo nalezljive

26

bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi, in za katere je v skladu z zakonom, ki ureja nalezljive bolezni, treba sprejeti predpisane ukrepe;

- se v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da ima samovoljno stike z osumljencem, obdolžencem ali obtožencem kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (5. odst. 38.a člena ZTuj).

27

Pravice, ki izhajajo iz statusov

Pravice prosilcev za mednarodno zaščito V skladu z 78. členom ZMZ prosilci pridobijo z vložitvijo popolne prošnje za mednarodno zaščito naslednje pravice:

- prebivanja v Republiki Sloveniji; - spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume; - informiranja; - osnovne oskrbe v primeru nastanitve v azilnem domu; - finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu; - brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem

do pravnomočne odločitve; - zdravstvenega varstva; - izobraževanja; - dela in zaposlovanja; - humanitarne pomoči.

Prosilec obdrži pravice do izvršitve odločitve ministrstva oziroma najdalj do pravnomočnosti odločitve. Pravica do osnovne oskrbe po 79. členu ZMZ obsega:

- nastanitev; - prehrano; - obleko in obutev; - higienske potrebščine.

Nastanitev: Prosilci bodo nastanjeni v Azilnem domu ali v njegovi izpostavi, kjer jim je zagotovljena osnovna oskrba. Prosilci, ki imajo lastna sredstva za preživljanje ali jim je preživljanje zagotovljeno kako drugače, morajo sami kriti stroške ali sorazmeren delež stroškov nastanitve v azilnem domu oziroma njegovi izpostavi. Prosilce se lahko v primeru izjemnih osebnih okoliščin tudi razseli v druge primerne institucije, če mu ne more zagotoviti namestitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi. Odobri pa se jim lahko tudi razselitev na zasebni naslov, če je njihova istovetnost ugotovljena, so jim na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje in je z njimi bil opravljen osebni razgovor. Ne glede na te pogoje pa tudi v primeru, ko pri prosilcu obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi utemeljeni razlogi, ki jih ugotovi pristojni organ. Prosilec je upravičen do finančne pomoči, če v drugi primerni instituciji oziroma na zasebnem naslovu nima zagotovljene brezplačne nastanitve ali oskrbe ter nima lastnih sredstev za preživljanje Pravica do zdravstvenega varstva po 84. členu ZMZ obsega:

1. nujne medicinske pomoči in nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika ter pravico do nujne zobozdravstvene pomoči;

2. nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika, ki obsega: - ohranitev življenjsko pomembnih funkcij, zaustavljanje večjih krvavitev oziroma preprečitev izkrvavitve; - preprečitev nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo

28

trajne okvare posameznih organov ali življenjskih funkcij; - zdravljenje šoka; - storitve pri kroničnih boleznih in stanjih, katerih opustitev bi neposredno in v krajšem času povzročila invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt; - zdravljenje vročinskih stanj in preprečevanje širjenja infekcije, ki bi utegnila voditi do septičnega stanja; - zdravljenje oziroma preprečevanje zastrupitev; - zdravljenje zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika; - zdravila s pozitivne liste v skladu s seznamom medsebojno zamenljivih zdravil, ki so predpisana na recept za zdravljenje navedenih bolezni in stanj;

3. zdravstvenega varstva žensk: kontracepcijskih sredstev, prekinitve nosečnosti, zdravstvene oskrbe v nosečnosti in ob porodu.

Ranljiva oseba s posebnimi potrebami ter izjemoma drug prosilec ima pravico do dodatnega obsega zdravstvenih storitev, ki ga odobri in določi posebna komisija, ki jo imenuje minister. Pravica do dela in zaposlovanja: 85. člen ZMZ določa pogoje za uveljavljanje pravice do dela in zaposlovanja. Prosilec lahko opravlja delo, kadar so kumulativno podani naslednjimi pogoji:

- da je njegova identiteta nesporno ugotovljena; - če je preteklo eno leto od vložitve prošnje, če v tem času ni bila sprejeta odločitev

pristojnega organa in te zamude ni mogoče pripisati prosilcu, - je pridobil delovno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo področje zaposlovanja in

dela tujcev. Prosilec lahko pridobi delovno dovoljenje za tri mesece, ki se lahko podaljša do pravnomočno končanega postopka ali razveljavi po prenehanju statusa prosilca.

Prosilcu se lahko po poteku enega leta od vložitve prošnje tudi omogoči dostop do tečajev poklicnega usposabljanja. Prosilec lahko pomaga v azilnem domu pri delih, povezanih z vzdrževanjem in nastanitvijo, za kar prejme nagrado (82. člen ZMZ). To se ne šteje kot pravica do dela, prosilec pa lahko pomaga pri vzdrževalnih delih že pred potekom enega leta od vložitve prošnje. Pravica do izobraževanja (86. člen ZMZ): Prosilcem se zagotavlja pravica do osnovnošolskega izobraževanja. Prosilcem se omogoči dostop do izobraževanja na poklicnih in srednjih šolah pod pogoji, ki veljajo za državljane Republike Slovenije. Pravica do humanitarne pomoči (87. člen ZMZ): Humanitarna pomoč, ki jo zagotavljajo predvsem nevladne, medvladne in vladne organizacije, ki delujejo na humanitarnem področju, obsega zlasti materialno, kulturno, psihosocialno pomoč, organiziranje varstva za otroke, izobraževanje otrok, mladostnikov in odraslih ter druge oblike pomoči prosilcem.

Pravice beguncev V skladu z 89. členom ZMZ ima begunec pravico do:

- pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji;

29

- stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji; - nastanitve v nastanitvenih zmogljivostih ministrstva; - denarnega nadomestila za zasebno nastanitev; - zdravstvenega varstva; - socialnega varstva; - izobraževanja; - zaposlitve in dela; - pomoči pri integraciji.

Pravica do pridobitve informacij po 90. členu beguncu zagotavlja, da mu ministrstvo zagotovi v slovenskem in v beguncu razumljivem jeziku informacije, potrebne za njegovo lažje vključevanje v okolje, predvsem s področja nastanitve, uveljavljanja denarnih pomoči, socialnega in zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlovanja in brezplačne pravne pomoči. S pridobitvijo statusa, in sicer z dnevom vročitve odločbe, s katero je bil prosilcu priznan status begunca, odločba velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (91. člen ZMZ). Nastanitev begunca (92. in 93. člen ZMZ):

• od dneva vročitve odločbe o priznanju statusa begunca do najdalj enega leta: - v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva: z dnem vročitve odločbe o priznanju statusa begunca, vendar najdalj za obdobje enega leta; - po preteku enega leta se lahko podaljša nastanitev v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva najdalj za obdobje šestih mesecev, če pri beguncu obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi razlogi, ki jih ugotovi ministrstvo; - v primeru združitve z družino obdobje nastanitve v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva prične teči z dnem prihoda družinskih članov, zaradi celovitosti družine se begunec, ki je uveljavljal pravico do združitve družine, nastani skupaj z družino; - v zasebni nastanitvi: lahko z dnem vročitve odločbe o priznanju statusa begunca, vendar stroške nastanitve krije begunec sam. Prav tako ni upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev po preteku enega leta od dneva vročitve odločbe o priznanju statusa begunca.

• po preteku enega leta:

- je begunec upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, vendar v primeru, če nima lastnih sredstev za preživljanje ali mu preživljanje ni zagotovljeno kako drugače, in sicer najdalj za dobo dveh let; - je begunec, ki je bil kot mladoletnik brez spremstva nastanjen v posebnem centru za nastanitev mladoletnikov oziroma v drugi za mladoletnike primerni nastanitvi, in je v času nastanitve postal polnoleten, dve leti po preteku bivanja v teh centrih upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev.

V primeru, da ministrstvo ne more zagotoviti nastanitve v integracijski hiši oziroma drugih nastanitvenih zmogljivostih ministrstva, je begunec za obdobje najdalj treh let od dneva pridobitve statusa begunca upravičen do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, družinski člani pa od dneva prihoda družine.

30

Pravica do zdravstvenega varstva po 94. členu ZMZ: - Begunci so upravičeni do zdravstvenega varstva pod enakimi pogoji, kot državljani Republike Slovenije. - Begunci, ki imajo posebne potrebe, na primer nosečnice, invalidi, osebe, ki so žrtve mučenja, posilstva ali drugih težjih oblik psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja, mladoletniki, ki so bili žrtve katerekoli oblike zlorabe, zanemarjanja, izkoriščanja, mučenja, krutega, nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali ki jih je prizadel oborožen spopad, imajo zagotovljen dostop do ustreznega zdravstvenega varstva pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije. V primeru, da begunec nima lastnih sredstev oziroma mu preživljanje ni zagotovljeno kako drugače, stroške dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja krije ministrstvo. Pravica do socialnega varstva beguncev (95. člen ZMZ): Begunci so pri uveljavljanju pravic iz socialnega varstva izenačeni z državljani Republike Slovenije. Pravica do izobraževanja in usposabljanja beguncev (97. člen ZMZ): - Mladoletni begunci so na področju osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja izenačeni z državljani Republike Slovenije. - Odraslim beguncem se omogoči dostop do izobraževalnega sistema pod enakimi pogoji kot tujcem, ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji. Pravica do zaposlovanja in dela beguncev (98. člen ZMZ): - Begunci uveljavljajo pravice iz naslova zaposlovanja in dela v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev. - Begunci uveljavljajo pravice za primer brezposelnosti v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. Pravica do pomoči pri integraciji (99. člen ZMZ): Beguncu se zagotavlja pomoč pri vključevanju v okolje za obdobje največ treh let od dneva pridobitve statusa begunca v Republiki Sloveniji. Pomoč vsebuje predvsem naslednje dejavnosti:

- pripravo in izvedbo osebnega integracijskega načrta; - organiziranje tečajev slovenskega jezika; - organiziranje tečajev spoznavanja slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve

Republike Slovenije. Posebne določbe glede mladoletnikov brez spremstva s statusom begunca (96. člen ZMZ): Splošna načela: Pri delu z mladoletnikom brez spremstva s statusom begunca mora pristojna oseba: - upoštevati načelo največje otrokove koristi; - čimprej začeti s postopkom iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov; - mu po pridobitvi mednarodne zaščite nemudoma postaviti zakonitega zastopnika; - za delo z mladoletniki brez spremstva morajo biti uradne osebe ustrezno usposobljene. Zakoniti zastopnik: Za obdobje od pridobitve statusa dalje center za socialno delo mladoletniku postavi zakonitega zastopnika, ki je lahko mladoletnikov sorodnik oziroma spremljevalec

31

mladoletnika brez spremstva ali predstavnik organizacije, ki je specializirana za delo z otroki in mladostniki. Nastanitev: Mladoletniku brez spremstva je treba zagotoviti nastanitev pri odraslih sorodnikih, rejniški družini, v posebnih centrih za nastanitev mladoletnikov ali jim zagotoviti drugo za mladoletnike primerno nastanitev. Če so mladoletniki istih staršev, se jim, upoštevajoč zlasti njihovo stopnjo zrelosti in starost, v skladu z možnostmi skuša zagotoviti skupna oskrba in nastanitev.

Pravice oseb s subsidiarno zaščito V skladu s 101. členom ZMZ imajo osebe s subsidiarno zaščito enake pravice kot osebe s statusom begunca, razen pravice do stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji.

Pravice oseb z začasno zaščito Na podlagi 23. člena ZZZRO imajo osebe z začasno zaščito priznane pravice do:

- začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji; - nastanitve in prehrane v nastanitvenih centrih ali denarne pomoči za zasebno nastanitev; - zdravstvenega varstva; - dela; - izobraževanja; - denarne pomoči; - žepnine; - združevanja družine; - brezplačne pravne pomoči; - obveščenosti o pravicah in dolžnostih; - pomoči pri uveljavljanju pravic iz tega zakona.

Pravica do začasnega prebivanja v RS, pravica do nastanitve in prehrane ter pravica do denarne pomoči za zasebno nastanitev (24., 25. in 26. člen ZZZRO) Pravica do začasnega prebivanja velja za čas trajanja začasne zaščite. Republika Slovenija je osebam z začasno zaščito dolžna zagotoviti nastanitev in prehrano v nastavitvenih centrih, pri čemer jim lahko v skladu z možnostmi zagotoviti prehrano, ki ne krši njihovega verskega prepričanja. Zakon poleg tega določa, da se osebam z začasno zaščito, ki so nastanjene v nastanitvenih centrih, ki se deloma ali v celoti zaprejo, ali se sicer odločijo za zasebno nastanitev, dodeli denarna pomoč za zasebno nastanitev. Njena višina je odvisna predvsem od števila družinskih članov, njihovih dohodkov ter drugih prejemkov, izplačuje pa jo Ministrstvo za notranje zadeve. Pravica do zdravstvenega varstva (27. člen ZZZRO) obsega pravico do: 1. nujne medicinske pomoči in nujnega reševalnega prevoza ter pravico do nujne zobozdravstvene pomoči; 2. nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika, ki obsega:

- ohranitev življenjsko pomembnih funkcij, zaustavljanje večjih krvavitev oziroma preprečitev izkrvavitve; - preprečitev nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali življenjskih funkcij; - zdravljenje šoka;

32

- storitve pri kroničnih boleznih in stanjih, katerih opustitev bi neposredno in v krajšem času povzročila invalidnost, druge trajne okvare zdravja in smrt; - zdravljenje vročinskih stanj in preprečevanje širjenja infekcije, ki bi utegnila voditi do septičnega stanja; - zdravljenje oziroma preprečevanje zastrupitev; - zdravljenje zlomov kosti oziroma zvinov ter drugih poškodb, pri katerih je nujno posredovanje zdravnika; - zdravila s pozitivne liste, ki so predpisana na recept za zdravljenje navedenih stanj; - nujni prevozi z reševalnimi in drugimi vozili v naštetih primerih;

3. neodložljivih storitev specialistično ambulantnih in bolnišničnih dejavnosti; 4. zdravstvenega varstva žensk, ki obsega kontracepcijska sredstva, prekinitev nosečnosti in zdravstveno oskrbo v nosečnosti in ob porodu; 5. obveznih zdravstvenih pregledov pred vključitvijo v izobraževanje in v času izobraževanja v osnovni oziroma srednji šoli, enako kot to velja za državljane Republike Slovenije. Poleg taksativno naštetih oblik zdravstvene oskrbe ZZZRO določa možnost, da zdravstvena komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za notranje zadeve, v utemeljenih primerih odobri večji obseg zdravstvenega varstva. Stroške zdravstvenih storitev krije ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Pravica do dela (28. člen ZZZRO), je pravica, v kateri so osebe z začasno zaščito izenačene z begunci v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev. Osebe z začasno zaščito imajo pravico do vključevanja v programe usposabljanja oz. opravljanja pripravništva v skladu s predpisi. ZZZRO določa, da stroške v zvezi z uveljavljanjem teh pravic krije delodajalec, pravice pa je možno uveljavljati le v času trajanja začasne zaščite. Pravica do izobraževanja: Vključevanje oseb z začasno zaščito v izobraževanje zagotovi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za šolstvo, in šolami. 29. člen ZZZRO določa, da imajo osebe z začasno zaščito, ki so stare manj kot 18 let, pod enakimi pogoji kot dežavljani Republike Slovenije, pravico do: - vključitve in zaključka osnovnošolskega izobraževanja ter - vključitve in zaključka nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega in splošnega izobraževanja za pridobitev javno veljavne izobrazbe v javnih in zasebnih šolah, ki se financirajo iz javnih sredstev, če so ob vključitvi v izobraževanje stare manj kot 18 let in izpolnjujejo vpisne pogoje. Stroške takšnega izobraževanja krije ministrstvo, pristojno za šolstvo, in sicer v enakem obsegu in pod enakimi pogoji kot to velja za državljane RS. Za pokritje individualnih stroškov posamezne osebe v zvezi z izobraževanjem, ki ne spadajo v okvir sistemskega financiranja, je deloma pristojno ministrstvo, pristojno za šolstvo, ki s subvencijami oziroma iz učbeniškega sklada krije del stroškov prevoza in prehrane ter učbenikov; preostali del pa zagotavlja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in sicer v okviru denarne pomoči oziroma žepnine, ki jo prav tako določa ZZZRO. Osebam z začasno zaščito, starejšim od 18 let, ZZZRO omogoča, da se vključijo v zgoraj navedene oblike izobraževanja pod enakimi pogoji kot udeleženci izobraževanja odraslih. Izobraževanje na višjih in visokih strokovnih šolah ter na univerzitetni stopnji pa v skladu s predpisi, ki urejajo tovrstno izobraževanje.

33

Pravica do denarne pomoči (30. do 34 člen ZZZRO): Na podlagi 30. člena ZZZRO imajo osebe z začasno zaščito, ki ne bivajo v nastanitvenih centrih, so brez dohodkov in drugih prejemkov in nimajo oseb - zavezancev, ki so jih v skladu s predpisi RS dolžni in zmožni preživljati, pravico do denarne pomoči. Upravičenost do denarne pomoči se presoja v skladu s predpisi s področja socialnega varstva. Postopek za dodelitev denarne pomoči se začne na zahtevo osebe z začasno zaščito (33. člen ZZZRO), v primeru družine oseb z začasno zaščito je vlagatelj praviloma prva odrasla oseba v družini. Za odločanje o dodelitvi denarne pomoči je pristojno ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (34. člen ZZZRO), ki o zahtevi odloči z dokončno odločbo, in ki tudi zagotavlja in izplačuje sredstva za denarne pomoči. Denarna pomoč se dodeli za obdobje šestih mesecev in se izplačuje mesečno. Denarna pomoč za mladoletne osebe brez spremstva se izplača njenemu skrbniku oziroma zakonitemu zastopniku, denarna pomoč za vso družino pa se praviloma izplačuje vlagatelju. Pravica do žepnine: V skladu s 35. členom ZZZRO ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, dodeli žepnino osebam z začasno zaščito, ki so nastanjene v nastanitvenem centru in so brez dohodkov in drugih prejemkov ter oseb - zavezancev, ki so jih v skladu s predpisi RS dolžni in zmožni preživljati. Mesečna žepnina znaša 30 % osnovnega zneska minimalnega dohodka in jo ministrstvo mesečno izplačuje v nastanitvenem centru. Pravica do združevanja družine: 36. člen ZZZRO določa, da imajo pravico do začasne zaščite tudi ožji družinski člani osebe, ki je pridobila začasno zaščito. Za ožje družinske člane se po tem zakonu štejejo: - zakonec oziroma oseba, ki je z osebo, ki je pridobila začasno zaščito, najmanj eno leto pred prihodom v Republiko Slovenijo živela v življenjski skupnosti, ki je po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo; - otroci osebe, ki je pridobila začasno zaščito, dokler jih je ta dolžna preživljati; - pastorki, kadar ti preživljajo očima ali mačeho, ter očim ali mačeha, kadar preživlja pastorke; - vnuki in nečaki osebe, ki je pridobila začasno zaščito, če ta oseba preživlja vnuke ali nečake, ki so brez staršev; - drugi bližnji sorodniki osebe, ki je pridobila začasno zaščito, če so živeli skupaj kot del družine pred prihodom v Republiko Slovenijo in jih je ta preživljala. Pravica do brezplačne pravne pomoči: Osebe z začasno zaščito imajo pravico do brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom, ki ureja brezplačno pravno pomoč (37. člen ZZZRO) Pravica do obveščenosti: V skladu z 38. členom ZZZRO morajo biti osebe z začasno zaščito seznanjene s pravicami in obveznostmi, kot jih določa ZZZRO, v jeziku, ki ga razumejo. Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, jim v ta namen zagotovi in posreduje ustrezne informacije, predvsem s področja nastanitve, uveljavljanja denarnih pomoči, zdravstvenega varstva, izobraževanja in zaposlovanja, torej v jeziku, ki ga razumejo.

34

Pomoč pri uveljavljanju pravic po ZZZRO: osebam z začasno zaščito zagotavlja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, kar je določeno v 39. členu zakona. Posebne določbe glede mladoletnikov brez spremstva s statusom začasne zaščite (41. člen ZZZRO) Center za socialno delo mora mladoletni osebi brez spremstva postaviti skrbnika v skladu s predpisi s področja skrbništva. V času trajanja začasne zaščite se jo praviloma nastani: - pri odraslih sorodnikih; - pri rejniški družini; - v nastanitvenih centrih ali v drugih nastanitvenih kapacitetah, ki so primerne za bivanje mladoletnih oseb; - pri osebi, ki je skrbela za mladoletno osebo ob prihodu v Republiko Slovenijo. Pristojni center za socialno delo pri nastanitvi mladoletne osebe brez spremstva upošteva njeno mnenje v skladu z njeno starostjo in stopnjo njenega duševnega razvoja.

Pravice oseb z dovoljenjem za zadrževanje Tujec, kateremu je dovoljeno začasno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ima pravico do:

- nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje,

- osnovne oskrbe, - do osnovnega šolstva, če so šoloobvezni mladoletni tujci. (55. člen ZTuj)

Če je tujec nastanjen v center, ima v skladu s podzakonskim predpisom17 (v nadaljevanju: predpis) v okviru osnovne oskrbe zagotovljeno prenočišče in prehrano (5. člen predpisa). Tujcu, za katerega se ugotovi, da potrebuje zdravniško oskrbo, se ta praviloma zagotovi v prostorih centra, razen če je potrebna bolnišnična oskrba (7. člen predpisa). Pravice žrtev trgovine z ljudmi: V skladu z 38.a členom ZTuj ima žrtev trgovine z ljudmi, ki ji je dovoljeno zadrževanje, naslednje pravice, o čemer so jo dolžne seznaniti policija in nevladne organizacije:

- pravice, ki so po ZTuj zagotovljene tujcem z dovoljenim začasnim zadrževanjem, in sicer:

o pravica do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje,

o pravica do osnovne oskrbe, o pravica do osnovnega šolstva za šoloobvezne mladoletne tujce.

- pravico do brezplačnega prevajanja in tolmačenja.

17 Pravilnik o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za odstranjevanje tujcev in pogojih ter postopku za uporabo milejših ukrepov, Ur. l. RS, št. 97/2000 z dne 20.10.2000, 92/2003 z dne 26.9.2003 in 49/2007 z dne 4.6.2007.

35

Če ima žrtev trgovine z ljudmi dovoljenje za začasno prebivanje in nima sredstev za preživljanje, ima naslednje pravice:

- pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje,

- pravico do osnovne oskrbe, enako kot tujci, katerim je v Republiki Sloveniji dovoljeno začasno zadrževanje,

- pravico do zaposlitve in opravljanja dela v Republiki Sloveniji pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev.

36

5. STATISTIKA

Za potrebe statističnega pregleda so bili pridobljeni statistični podatki pri naslednjih državnih organih:

1. Oddelek za statusne zadeve mednarodne zaščite, Sektor za mednarodno zaščito, Direktorat za migracije in integracijo pri Ministrstvu za notranje zadeve;

2. Center za tujce, Uprava uniformirane policije, Generalna policijska uprava, Policija, Ministrstvo za notranje zadeve;

3. Sektor mejne policije, Uprava uniformirane policije, Generalna policijska uprava, Policija, Ministrstvo za notranje zadeve;

4. Sektor za integracijo, Direktorat za migracije in integracijo pri Ministrstvu za notranje zadeve.

Vsi državni organi so bili zaprošeni, v skladu s posredovanimi Smernicami za EMN študijo 2009 o »Različnih nacionalnih praksah, ki zadevajo priznavanje neharmoniziranih oblik zaščite v EU«18 o naslednjih statističnih podatkih: - državni organ pod točko 1 glede oseb v postopkih za priznanje mednarodne zaščite:

1. število prosilcev za mednarodno zaščito (pred letom 2006 prosilcev za azil) za leta od 2004 do 2008, po spolu, starosti, državi izvora oziroma apatridnost;

2. število oseb s priznanim statusom begunca, azila iz humanitarnih razlogov (pred letom 2006, ko je bila uvedena mednarodna zaščita azil iz humanitarnih razlogov pa odpravljen) ter subsidiarne zaščite za leta od 2004 do 2008, po spolu, starosti, državi izvora oziroma apatridnost;

- državna organa pod točkama 2 in 3 glede oseb v postopkih za dovolitev zadrževanja:

1. število oseb z dovoljenjem za zadrževanje za leta od 2004 do 2008, po spolu, starosti, državi izvora;

2. število oseb z dovoljenjem za zadrževanje za leta od 2004 do 2008, po spolu, starosti, državi izvora, pa je šlo za tujca, ki je pred tem bil prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem mu je bila izdana zavrnilna odločba;

3. število oseb z dovoljenjem za zadrževanje za leta od 2004 do 2008, ki so bile apatridi, po spolu, starosti in državi izvora;

4. število oseb z dovoljenjem za zadrževanje za leta od 2004 do 2008, ki so bile žrtve trgovine z ljudmi, po spolu, starosti ter državi izvora;

- državni organ pod točko 4 glede oseb v postopkih za dodelitev začasne zaščite: 1. število prosilcev za začasno zaščito za leta od 2004 do 2008 o številu prosilcev za

začasno zaščito, spolu, starosti ter državi izvora; 2. število oseb z dodeljeno začasno zaščito za leta od 2004 do 2008, po spolu, starosti ter

državi izvora.

18 European migration network, Specifications for EMN study: The different national practices concerning granting of non-EU harmonised protection statuses, Final version: 11th May 2009.

37

Posredovani so bili naslednji statistični podatki:

- Podatki glede prosilcev za mednarodno zaščito ter oseb s priznano mednarodno zaščito:

Tabela 1: ŠTEVILO PROSILCEV ZA MEDNARODNO ZAŠČITO TER ZA AZIL IZ HUMANITARNIH RAZLOGOV

2004 2005 2006 2007 2008 M Z M Z M Z M Z M Z

993 215 1371 303 470 109 351 83 226 34 SKUPAJ 1208 1674 579 434 260

Legenda: M – moški; Z - ženska Tabela 2: PROSILCI ZA MEDNARODNO ZAŠČITO TER ZA AZIL IZ HUMANITARNIH RAZLOGOV glede na državo izvora

2004 2005 2006 2007 2008 Država izvora

M

Z

S

M Z

SM

Z

S

M Z

S

M Z

S

Afganistan 4 0 4 4 0 4 3 0 3 12 0 12 10 0 10Albanija 181 14 195 135 10 145 31 1 32 20 1 21 6 1 7Alžirija 18 0 18 2 0 2 1 0 1 2 0 2Angola Armenija 1 0 1 2 3 5 Azerbajdžan Bangladeš 17 0 17 164 0 164 1 0 1 2 0 2 Belorusija 1 0 1 2 0 2 1 0 1 2 1 3Benin Bolgarija 2 0 2 Bosna in Hercegovina 62 47 109 135 101 236 36 13 49 19 3 22 14 2 16Burkina Faso Burundi 1 0 1 Češka Dominikanska republika 0 1 1 Egipt 1 0 1 1 0 1 1 0 1 Ekvatorialna Gvineja Etiopija 1 0 1 1 0 1 Filipini Francija Gana 1 0 1 1 0 1

38

Gambija 10 0 10 1 0 1 Gruzija 31 7 38 12 0 12 12 1 13 3 0 3 1 0 1Gvineja Bissau 1 0 1 2 0 2 Hrvaška 2 1 3 2 0 2 4 0 4 3 0 3Indija 15 0 15 34 0 34 2 0 2 4 0 4 4 0 4Irak 27 1 28 14 0 14 5 1 6 5 0 5 1 0 1Iran 6 0 6 4 0 4 3 4 7 2 0 2 7 5 12Italija Izrael 2 0 2 Južnoafriška republika

Južna Koreja Libanon Liberija 6 0 6 5 0 5 1 0 1 Litvanija 1 0 1 Kamerun 1 0 1 1 0 1 1 0 1 Kazakstan 7 5 12 2 1 3 Kitajska 2 0 2 1 0 1 0 1 1 1 1 2 1 1 2Kolumbija DR Kongo 1 0 1 1 0 1 1 1 2 1 0 1Kuba 0 5 5 1 0 1 0 1 1 2 2 4Madžarska 3 2 5 Maroko Makedonija 54 11 65 61 10 71 27 0 27 20 0 20 8 1 9Malavi Malezija Mali Moldavija 23 8 31 40 21 61 11 4 15 1 2 3 Mongolija 3 3 6 1 1 2 Nemčija Nigerija 1 0 1 1 1 2 1 0 1 3 1 4 7 0 7Nova Gvineja Pakistan 15 0 15 28 0 28 6 0 6 11 0 11 4 0 4Palestina 7 0 7 5 0 5 11 0 11 3 3 6 Poljska 0 1 1 Portugalska Romunija 11 0 11 5 3 8 1 0 1 Ruanda 2 0 2Ruska federacija 10 4 14 6 5 11 9 1 10 3 6 9 3 0 3Senegal 1 0 1 Somalija 1 0 1 Sierra Leone 2 0 2 1 0 1 2 1 3 1 0 1Sirija 2 0 2 Slonokoščena obala 2 0 2 Slovaška Šri Lanka 10 2 12 8 0 8 1 0 1Sudan 2 0 2 1 0 1 Tadžikistan 1 0 1 1 0 1

39

Togo Tunizija 3 0 3 Turčija 169 18 187 210 20 230 54 11 65 33 6 39 74 1 75Ukrajina 4 0 4 2 3 5 1 0 1 2 0 2 Uzbekistan 2 0 2 5 2 7 Velika Britanija Venezuela Zair Zimbabve 1 0 1 Srbija in Črna gora 302 92 394 445 117 562 223 56 279 Srbija 184 53 237 45 13 58Črna gora 3 0 3 3 2 5Kosovo 19 4 23neznana 3 3 6 11 7 18 9 5 14 6 3 9 3 1 4SKUPAJ 993 215 1208 1371 303 1674 470 109 579 351 83 434 226 34 260Legenda: M – moški; Z – ženska; S - skupaj Tabela 3: ŠTEVILO PRIZNANIH STATUSOV BEGUNCA, AZILA IZ HUMANITARNIH RAZLOGOV IN SUBSIDIARNE ZAŠČITE

2004 2005 2006 2007 2008 M Z M Z M Z M Z M Z

14 5 9 5 - 1 1 1 2 - Status begunca po Ženevski konvenciji

19 14 1 2 2

16 4 9 3 Azil iz humanitarnih razlogov 20 12

5 3 6 1 2 - Subsidiarna zaščita 8 7 2

30 9 18 8 5 4 7 2 4 - SKUPAJ 39 26 9 9 4 Legenda: M – moški; Z - ženska Tabela 4: OSEBE S PRIZNANIM STATUSOM BEGUNCA, AZILA IZ HUMANITARNIH RAZLOGOV IN SUBSIDIARNE ZAŠČITE glede na državo izvora

2004 2005 2006 2007 2008 Država izvora

B

HA

S

B HA

SB

SZ

S

B SZ

S

B SZ

S

Afganistan 1 1 1 1 Albanija 1 1 Alžirija Angola

40

Armenija Azerbajdžan Bangladeš Belorusija Benin Bolgarija Bosna in Hercegovina 2 1 3 1 1 1 1Burkina Faso Burundi 1 1 Češka Dominikanska republika Egipt Ekvatorialna Gvineja Etiopija Filipini Francija Gana Gambija Gruzija 4 4 Gvineja Bissau Hrvaška Indija Irak 1 1Iran 4 4 2 2 1 1Italija Izrael Južnoafriška republika

Južna Koreja Libanon Liberija 1 1 Litvanija Kamerun 1 1 Kazakstan Kitajska Kolumbija DR Kongo 1 1 1 1 2 2 Kuba Madžarska Maroko Makedonija 3 3 Malavi Malezija Mali Moldavija Mongolija

41

Nemčija Nigerija Nova Gvineja Pakistan Palestina Poljska Portugalska Romunija Ruanda Ruska federacija 1 1 1 1 1 1 Senegal Somalija 1 1 Sierra Leone 2 2 Sirija Slonokoščena obala Slovaška Šrilanka Sudan Tadžikistan Togo Tunizija Turčija Ukrajina Uzbekistan 1 1 Velika Britanija Venezuela Zair Srbija in Črna gora 6 12 18 9 8 17 1 5 6 Srbija 5 5 1 1Črna gora Zimbabve 1 1 ZRJ Neznana 2 2 SKUPAJ 19 20 39 14 12 26 1 8 9 2 7 9 2 2 4Legenda: B – begunec; HA – humanitarni azil; SZ – subsidiarna zaščita; S – skupaj Po navedbah državnega organa se podatki za starostna obdobja do leta 2008 niso vodila. V letu 2008 pa je bilo 40 prosilcev mlajših od 18 let in 220 polnoletnih.

42

- Podatki o prosilcih za začasno zaščito in osebah z dodeljeno začasno zaščito: Podatki Sektorja za integracijo: Tabela 5: ŠTEVILO PROSILCEV ZA ZAČASNO ZAŠČITO

2004 2005 2006 2007 2008 M Z M Z M Z M Z M Z

/ / / / / / / / / / SKUPAJ / / / / /

Legenda: M – moški; Z - ženska Tabela 6: ŠTEVILO OSEB Z DODELJENO ZAČASNO ZAŠČITO

2004 2005 2006 2007 2008 M Z M Z M Z M Z M Z

/ / / / / / / / / / SKUPAJ / / / / /

Legenda: M – moški; Z - ženska - Podatki o osebah z dovoljenjem za zadrževanje: Podatki Sektorja mejne policije: Tabela 7: ŠTEVILO TUJCEV, KI NISO BILI ODSTRANJENI V SKLADU S PREPOVEDJO ODSTRANITVE PO 51. ČLENU ZTuj

2004 2005 2006 2007 2008

M Z M Z M Z M Z M Z

8 4 8 7 16 7 29 24 22 21 Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol

4 8 4 11 8 15 25 28 23 20 SKUPAJ 12 15 23 53 43

Legenda: M – moški; Z – ženska; Mlad – mladoletni; Pol - polnoletni

43

Tabela 8: TUJCI, KI NISO BILI ODSTRANJENI V SKLADU S PREPOVEDJO ODSTRANITVE PO 51. ČLENU ZTuj glede na državo izvora Država izvora 2004 2005 2006 2007

2008 SKUPAJ

Osebe brez državljanstva 3 3 Bosna in Hercegovina 1 3 5 9 Kosovo 27 22 49 Libanon 1 1 Makedonija 1 1 Srbija 11 15 21 23 70 SKUPAJ 12 15 23 53 30 133 Tabela 9: ŠTEVILO TUJCEV, KI NISO BILI ODSTRANJENI V SKLADU S PREPOVEDJO ODSTRANITVE PO 51. ČLENU ZTuj, in jim je bila v postopku priznanja zaščite izdana zavrnilna odločba

2004 2005 2006 2007 2008

M Z M Z M Z M Z M Z

1 / / / 2 / 17 21 16 14 Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol

/ 1 / / / 2 22 16 15 15 SKUPAJ 1 / 2 38 30

Legenda: M – moški; Z – ženska; Mlad – mladoletni; Pol - polnoletni Tabela 10: TUJCI, KI NISO BILI ODSTRANJENI V SKLADU S PREPOVEDJO ODSTRANITVE PO 51. ČLENU ZTuj in jim je bila v postopku mednarodne zaščite izdana zavrnilna odločba - glede na državo izvora Država izvora 2004 2005 2006 2007

2008 SKUPAJ

Bosna in Hercegovina 1 4 6 11 Kosovo 22 20 42 Makedonija 1 1 Srbija 1 12 4 17 SKUPAJ 1 2 38 30 71

44

Tabela 11: OSEBE BREZ DRŽAVLJANSTVA, KI JIM JE BILO IZDANO DOVOLJENJE ZA ZADRŽEVANJE

2004 2005 2006 2007 2008

M Z M Z M Z M Z M Z

/ / / / / 1 / / / 3 Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol

/ 1 / / 1 / / / 3 / SKUPAJ / / 1* / 3**

Legenda: M – moški; Z – ženska; Mlad – mladoletni; Pol - polnoletni * Država izvora = Hrvaška ** Država izvora = Kosovo Tabela 12: ŽRTVE TRGOVINE Z LJUDMI, KI JIM JE BILO IZDANO DOVOLJENJE ZA ZADRŽEVANJE

2004 2005 2006 2007 2008

M Z M Z M Z M Z M Z

/ / / / / / / / / 2 Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol Mlad Pol

/ 1 / / 1 / / / / 2 SKUPAJ / / / / 2*

Legenda: M – moški; Z – ženska; Mlad – mladoletni; Pol - polnoletni * Država izvora = Kosovo Podatki Centra za tujce: Po navedbah Centra za tujce ne beležijo postopke, ki bi bili povezani z 51. členom ZTuj. Prav tako ne beležijo podatke o tujcih, ki v skladu s prepovedjo odstranitve po 51. členu ZTuj niso bili odstranjeni, pa je šlo za tujce, ki jim je pred tem bila izdana zavrnilna odločba v postopku za priznanje zaščite. Vendar pa so v Centru za tujce izdali manjše število odločb na podlagi 2. alineje 2. odst. 52. člena ZTuj osebam, katerih postopek za mednarodno zaščito je bil pravnomočno končan, pa jih niso mogli odstraniti iz drugih razlogov in ne iz razloga prepovedi prisilne odstranitve tujca (1. alineja 2. odst. 52. člena ZTuj). Podatki so naslednji:

45

Tabela 13: Leto Št. izdanih odločb 2004 1 2005 6 2006 21 2007 14 2008 7 SKUPAJ 49 V Centru za tujce sicer beležijo nekaj posameznih primerov, ko so bile odločbe o dovolitvi zadrževanja izdane osebam brez državljanstva, vendar točnega podatka nimajo. V Centru za tujce niso beležili primerov, ki bi odločbo o dovolitvi zadrževanja izdali žrtvi trgovine z ljudmi.

46

6. STALIŠČA V ZVEZI S PRIZNAVANJEM ZAŠČITE

Z vprašalniki so bili predstavniki državnih organov, pristojni za zaščito ter predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo na področju zaščite, zaprošeni, da podajo svoje mnenje o oblikah zaščite, o morebitnih pozitivnih oziroma negativnih učinkih oblik zaščite, o potrebi po harmonizaciji nacionalnih oblik zaščite, o pravicah oseb ter postopkih in o javnem mnenju v zvezi z zaščito. Stališča vprašanih so bila naslednja:

1. Na vprašanje, ali menijo, da so obstoječe oblike zaščite dovolj oziroma ali bi bila potrebna še kakšna dodatna oblika zaščite iz razlogov, ki jih trenutno veljavna zakonodaja ne predvideva (kot npr. iz razlogov okoljskih katastrof, medicinskih razlogov, ipd) ter ali poznajo kakšne primere dobre prakse, so bila stališča predstavnikov državnih organov, da veljavna zakonodaja zadostuje.

Stališča nevladnih organizacij se nasprotno močno razlikujejo, saj so vsi predstavniki nevladnih organizacij izrazili potrebo po novih oblikah zaščite, ki bi obsegale tudi druge razloge, zaradi katerih ljudje iščejo zaščito, predvsem različne humanitarne razloge kot so zdravstveno stanje, okoljske katastrofe, ipd. Nevladne organizacije so namreč opozorile, da ima veliko držav EU še druge oblike zaščite, predvsem iz humanitarnih razlogov.

2. Na vprašanje, ali menijo, da imajo nacionalne oblike zaščite pozitivne oziroma

negativne učinke ter kateri so, so pri Sektorju za mednarodno zaščito odgovorili, da imajo negativne učinke, saj onemogočajo harmonizacijo področja mednarodne zaščite na ravni EU in posledično druge EU zakonodaje s področja migracij v smislu širitve področja uporabe na osebe s priznano mednarodno zaščito. Center za tujce je mnenja, da imajo statusi dovolitve zadrževanja negativne učinke v primerih, ko gre za dovolitve zadrževanja iz drugih razlogov in ne v povezavi s prepovedjo prisilne odstranitve po 51. členu ZTuj, saj večina teh tujcev ne sodeluje v postopku niti po izdaji odločbe o dovolitvi zadrževanja, s tem pa se njihov neurejen status v Republiki Sloveniji samo podaljšuje za nedoločen čas in pomeni posledično iskanje dela na črno, izgubljanje stika s svojci v državi izvora, zmanjšanje možnosti pridobitve ustreznih listin, ipd.

Stališča nevladnih organizacij so bila nasprotna stališčem državnih organov, saj menijo, da nacionalni statusi prinašajo pozitivne učinke, in sicer njihov obstoj nakazuje na obstoj potrebe tudi po drugih oblikah zaščite poleg mednarodne zaščite, vendar pa kot negativni učinek ocenjujejo predvsem nedorečenost takšnih statusov kot je v Republiki Sloveniji dovolitev zadrževanja, saj lahko trajajo daljše obdobje, statuse pa tudi ni mogoče kasneje drugače pravno urediti oziroma ni iz njih mogoče izpolniti pogoje za druge statuse v skladu z veljavno zakonodajo.

3. Na vprašanje, ali menijo, da bi bilo potrebno neharmonizirane, nacionalne statuse tudi harmonizirati na ravni EU, so državni organi odgovorili, da ne (Sektor za mednarodno zaščito) oziroma da jih je zaradi izjemno raznolike tujske zakonodaje v državah

47

članicah EU praktično nemogoče uskladiti oziroma harmonizirati, kar je razvidno že iz primera sprejemanja Direktive o vračanju (2008/115/ES).

Nevladne organizacije so glede harmonizacije nacionalnih oblik zaščite bolj zadržane, saj nekatere vidijo problem že v samem izvajanju obstoječih oblik mednarodne zaščite, ki v nekaterih državah članicah EU ne potekajo zadovoljivo, ter menijo, da je mogoče bolje prepustiti državam, da same pravno urejajo takšne oblike zaščite, vendar pa v primeru, da EU meni, da je potrebno harmonizirati in dvigniti nivo zaščite na višjo raven, naj to stori z direktivami.

4. Javno mnenje o tej tematiki ni znano, saj se pristojne institucije s tem vidikom niso ukvarjale. So pa na vprašanje kakšno je javno mnenje o obstoječih oblikah zaščite oziroma o osebah s to obliko zaščite pri Centru za tujce odgovorili, da težko podajo realno oceno stališča širše javnosti, saj raziskav na to temo ni bilo narejenih, vendar pa menijo, da širša javnost omenjenih postopkov ne pozna, saj je ukrep dovolitve zadrževanja izrečen le relativno majhnemu številu tujcev. So pa mnenja, da je kakršnokoli vnaprejšnje obveščanje javnosti o osebah ter o njihovih potrebah neprimerno, čeprav so na vprašanja širše javnosti glede samega instituta vedno pripravljeni odgovoriti. Tudi nevladne organizacije menijo, da je mnenje javnosti o dovolitvah zadrževanja neobstoječe, saj ne gre za zelo prepoznan institut, razen med osebami iz civilne družbe, ki se s tem področjem ukvarjajo. Če že obstaja kakšno javno mnenje o tej temi, javnost verjetno te osebe zamenjujejo z begunci, predvsem pa je, iz izkušenj nevladnih organizacij, odnos javnosti negativen, zlasti zato, ker ne prepoznajo dodane vrednosti, ki jih takšne oblike zaščite ter osebe prinašajo, kot je npr. multikulturnost. Glede mednarodne zaščite in z njo povezanim javnim mnenjem so pri Sektorju za mednarodno zaščito odgovorili, da je le-to zelo heterogeno, zaradi česar težko ocenjujejo splošen odnos javnosti do teh oseb. Vendar pa glede na izkušnje ugotavljajo, da predvsem mladi izražajo zanimanje za življenje oseb z mednarodno zaščito. Zavedajo se tudi pomembnosti ozaveščanja javnosti, čemur skušajo slediti pri pripravi projektov iz evropskih sredstev, ko nekaj sredstev namenijo tudi takšnim aktivnostim. Glede mednarodne zaščite pa so mnenja nevladnih organizacij, da je javno mnenje predvsem negativno ter da bi morali državni organi več finančnih sredstev nameniti financiranju analiz javnega mnenja oziroma da se vključi analiza v Slovensko javno mnenje, ki ga izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij19pri Fakulteti za družbene vede. Hkrati državni organi ne naredijo dovolj za ozaveščanje javnosti, saj so večinoma aktivnosti, ki jih financirajo v okviru projektov, ozke (priprava brošure, plakata).

Glede vprašanja javnega mnenja o osebah z začasno zaščito oz. prosilcih z začasno zaščito je Sektor za integracijo odgovoril, da ZZZRO še ni bil apliciran, zato ne morejo govoriti o javnem mnenju glede oseb z začasno zaščito in se še ni pokazala potreba po osveščanju javnosti o teh osebah. Menijo pa, da glede na to, da je ZZZRO nadomestil Zakon o začasnem zatočišču, lahko na podlagi nekaterih javnomnenjskih raziskav iz začetka 1990-ih ugotovimo, da se je večina prebivalstva strinjala z odločitvijo Vlade RS o sprejemu velikega števila oseb iz Bosne in Hercegovine,

19 http://www.cjm.si/node.

48

katerim je bilo kasneje v Republiki Sloveniji priznano začasno zatočišče ter da je večina tudi donirala za oskrbo teh oseb. Nasprotno pa predstavniki nevladnih organizacij menijo, da če bi se primeri pojavili, bi bilo javno mnenje podobno kot pri beguncih iz BiH (načelno soglasje prebivalstva o sprejemu teh oseb, a zelo kritično do števila sprejetih, pretežno odklonilen odnos) in beguncih nasploh – ne posebno pozitivno. Menijo tudi, da bi državni organi, tako kot v primeru beguncev sicer, za ozaveščanje storiti veliko več.

5. Močan upad števila prošenj za mednarodno zaščito kot tudi nizko število oseb s priznanimi oblikami zaščite20 je po mnenju Sektorja za mednarodno zaščito posledica števila vloženih prošenj za mednarodno zaščito ter od dejanskega stanja v vsakem primeru posebej.

Mnenje nevladnih organizacij glede upada prošenj za mednarodno zaščito je, da so se migracijski tokovi spremenili, saj je pot preko Balkana postala zaradi krepitve nadzora državnih mej (npr. Makedonija, Srbija ter zlasti Hrvaška kot država kandidatka za vstop v EU) predraga ter uveljavljanja nacionalnih migracijskih politik. Upad števila priznanih oblik zaščite pa je po mnenju nevladnih organizacij posledica nižjega števila vloženih prošenj za zaščito, dejstva, da so prosilci z območja republik nekdanje Jugoslavije, zaradi česar mednarodne zaščite ne bodo dobili, razen če bi se ponovno uvedel azil iz humanitarnih razlogov, ter dejstva, da nekaterih prosilci prihajajo iz drugih območij, o katerih odločevalci nimajo ustreznega znanja, da bi prepoznali potrebo po priznanju zaščite.

6. Obseg pravic v okviru dovolitve zadrževanja je po mnenju Centra za tujce, upoštevajoč dejstvo, da se lahko tujcu, ki nima pravnega (bivalnega) naslova dovoli, da začasno ostane na ozemlju RS, visok in omogoča visok standard zaščite. Isto po njihovem mnenju velja tudi v primeru ranljivih kategorij tujcev. V obeh primerih so takšne zaščite namreč deležne osebe, ki ne morejo ali ne želijo biti deležne mednarodne zaščite, vendar se jih trenutno ne more odstraniti iz države. Po mnenju nevladnih organizacij pa je obseg pravic preozek, saj obstajajo razlike že med tistimi, ki so nastanjeni v centru kot med tistimi, ki so nastanjeni na zasebnem naslovu. Drugi bi morali prejemati neko obliko denarne pomoči, ki bi jim olajšala nastanitev in oskrbo, saj ni prav, da je oskrba pogojena s tem, da ostanejo v centru. Slabo so urejene tudi možnosti dostopa do drugačne pravne ureditve statusa teh oseb, saj po enoletnem bivanju v centru nimajo možnosti zaprositi za noben drug status v skladu z veljavno zakonodajo. Tako se center dostikrat spremeni v »servisni« organ, saj poskuša tujcem urediti nek status in jih namestiti izven centra. Hkrati v tem času ne smejo delati, se izobraževati, raven zdravstvene oskrbe pa je tudi prenizka, saj jim omogoča le pravico do nujne zdravstvene oskrbe.

20 Po podatkih Sektorja za mednarodno zaščito, Direktorata za migracije in integracijo, MNZ je v letu 2004 za zaščito zaprosilo 1208 oseb (priznanih oblik zaščite je bilo 39), leta 2005 1674 (priznanih: 26), v letu 2006 579 (priznanih: 9), v letu 2007 434 (priznanih: 9) ter v letu 2008 260 (priznani: 4); pridobljeno za namen priprave te študije.

49

Splošno mnenje nevladnih organizacij je, da je potreben bolj sistemski pristop k reševanju tega problema, z več pravicami, ter boljši pregled nad potrebami teh oseb. Glede žrtev trgovine z ljudmi je mnenje nevladnih organizacij, da zaradi ranljivosti teh oseb obstoječa ureditev glede zdravstvene oskrbe ne zadostuje, saj redko pridejo v akutnem stanju, ampak potrebujejo dolgotrajno zdravljenje z zdravili, bolnišnično oskrbo, ipd. Zato si pogosto v takšnih primerih Društvo Ključ kot specializirana organizacija za delo z žrtvami trgovine z ljudmi pomaga z ambulanto za osebe brez statusa, vendar pa to ne bi smelo biti odvisno od takšnih ad hoc rešitev ter občasnega financiranja preko raznih projektov. Poleg tega mora Društvo Ključ v okviru osnovne oskrbe žrtvi trgovine z ljudmi zaradi njenega posebnega položaja ponuditi večji obseg osnovne oskrbe, tudi varovanje, psihosocialno in pravno pomoč, prevajalca, ipd., kar pa se zagotavlja preko različnih projektov, ki pa so odvisni od razpoložljivosti finančnih sredstev ter pripravljenosti donatorjev financirati takšne aktivnosti. Društvo Ključ nudi tudi (re)integracijo v socialno okolje, kar je nekaj, kar bi moralo biti na voljo vsem osebam z dovoljenjem zadrževanja.

7. Obseg pravic prosilcev za mednarodno zaščito je po mnenju Sektorja za mednarodno

zaščito zadosten, upoštevajoč še dejstvo, da je poleg zakonsko določenih pravic prosilcem zagotovljena tudi psihosocialna pomoč ter vsakodnevne delavnice, ki izboljšujejo kvaliteto bivanja prosilcev (kot so tečaji slovenskega jezika, učna pomoč, ugotavljanje ranljivosti ter nudenje pomoči ranljivim osebam, kar izvajajo izvajalci programov, sofinanciranih iz sredstev ERF). Po drugi strani pa nevladne organizacije menijo, da je obseg pravic prosilcev tudi v določeni meri prenizek, predvsem kar zadeva dostopa do trga dela ter neobstoja kakršnekoli denarne pomoči (lahko že samo v obliki žepnine, kot je bila zakonsko urejena v preteklosti), ki bi posamezniku omogočala neko samostojnost, neodvisnost.

Glede različne ravni pravice do zdravstvenega varstva za osebe z začasno zaščito, ki je nižja od pravice begunca, ki je upravičen do zdravstvenega varstva pod enakimi pogoji kot državljani RS, je Sektor za integracijo mnenja, da je razlog Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. 7. 2001, ki določa manjši obseg zdravstvenega varstva kot Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004. Predstavniki nevladnih organizacij pa menijo, da bi morala biti raven pravice do zdravstvenega varstva enaka kot za begunce, saj je ta oblika zaščite na voljo v primerih, ko azilni sistem ne more obravnavati povečane števila prošenj.

8. Glede postopkov priznanja mednarodne zaščite Sektor za mednarodno zaščito

ocenjuje postopek kot opremljen z zadostnimi postopkovnimi garancijami (npr. pisno in ustno informiranje pred začetkom postopka, pravica do tolmača, dostop do nevladnih organizacij in UNHCR, pravna pomoč, itd.), da lahko osebe do postopkov učinkovito dostopajo ter učinkovito tudi predstavijo razloge za zaščito. Nevladne organizacije pa so mnenja, da je raven pravic v postopku premajhna, in sicer glede izostanka načela kontradiktornosti (možnost neizvedbe osebnega razgovora je prevečkrat uporabljena), pravica do brezplačne pravne pomoči na prvi stopnji, kjer je najbolj potrebna, ne obstaja več, kontradiktornost bi bilo potrebno uveljaviti v večji meri, več pa bi bilo potrebno narediti tudi glede osveščenosti odločevalcev v teh postopkih.

50

Glede postopkov priznanja začasne zaščite Sektor za integracijo meni, da da so postopki za priznanje začasne zaščite kvalitetni in omogočajo dostop do zaščite tistim, ki takšno zaščito potrebujejo. Nevladne organizacije se strinjajo, da ocenjevanje kvalitete teh postopkov ni možno, saj Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb še nikoli ni bil uporabljen, ter da ustreznost teh postopkov lahko pokaže šele praksa.

51

7. ZAKLJUČKI

V Sloveniji obstajajo štiri oblike zaščite, in sicer na ravni EU harmonizirane oblike zaščite status begunca ter subsidiarna oblika zaščite in začasna zaščita razseljenih oseb, ter na nacionalni ravni dovolitev zadrževanja v primeru, ko bi bila odstranitev iz države v nasprotju s prepovedjo vračanja, ki je usklajena z mednarodno sprejetim načelom non-refoulement. Za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za harmonizirane oblike zaščite obstaja za status begunca ter subsidiarno obliko zaščite enotni postopek, ki ga vodi isti organ (Sektor za mednarodno zaščito v okviru Ministrstva za notranje zadeve), za začasno zaščito postopek vodijo krajevno pristojne upravne enote, medtem ko postopek za izdajo dovoljenja za zadrževanje vodi Policija. Obseg pravic v okviru harmoniziranih oblik zaščite se močno razlikuje od obsega pravic oseb z dovoljenjem za zadrževanje, saj drugi omogoča le najnujnejšo oskrbo in zdravstveno varstvo. Statistični podatki kažejo močan upad števila prosilcev za zaščito v Republiki Sloveniji, kažejo pa tudi, da je v nekaterih primerih osebam bilo izdano dovoljenje za zadrževanje, čeprav niso izpolnjevale pogoje za harmonizirani obliki zaščite in v njihovih državah izvora oziroma državah zadnjega prebivališča naj ne bi bile ogrožene. Postopki za priznanje začasne zaščite v času veljavnosti ZZZRO še niso bili izpeljani. Mnenja državnih organov ter nevladnih organizacij so diametralno nasprotna glede potreb po uvedbi novih oblik zaščite na nacionalni ravni ter tudi o primernosti obsega pravic v okviru dovoljenja za zadrževanje ter mednarodne zaščite. Nevladne organizacije so namreč mnenja, da trenutni sistem zaščite v RS ni zadosten, predvsem z vidika razlogov, zaradi katerih bi nekdo lahko bil upravičen do zaščite ter tudi z vidika obsega pravic, ki bi jih iz tega naslova pridobil. Po drugi strani državni organi menijo, da so pravice zadostne oziroma je standard zaščite visok ter da potrebe po širitvi ni. Raziskave ter študije, ki bi obravnavale problematiko te študije, ne obstajajo, kar bi bilo po mnenju nevladnih organizacij potrebno spremeniti ravno zaradi boljšega poznavanja potreb po novih oblikah zaščite ter obsegu pravic. Po mnenju nevladnih organizacij tudi javnost ni dovolj seznanjena s to problematiko oziroma ima do nje predvsem negativen odnos, kar bi se lahko izboljšalo z večjo aktivnostjo državnih organov na področju osveščanja. Državni organi so glede osveščanja deljeni, saj eni menijo, da je osveščanje pomembno in ga tudi izvajajo, predvsem v okviru projektov iz evropskih sredstev, medtem ko je mnenje drugih, da vnaprejšnje obveščanje javnosti o osebah z dovolitvijo zadrževanja in njihovih potrebah neprimerno, so pa vedno pripravljeni podati odgovore na vprašanja širše javnosti v zvezi z ukrepom dovolitve zadrževanja.

52

8. ANEKS

Zakonodaja:

• Konvencija o statusu beguncev, Ur. l. FLRJ-MP, št. 7-76/1960 z dne 14.7.1960 in Ur. l. RS-MP, št. 15/1992.

• Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ur. l. RS-MP št. 7/1994 z dne 13.6.1994.

• Konvencija Združenih narodov proti mučenju, Ur. l. RS-MP št. 7/1993 z dne 14.5.1993.

• Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L, št. 304/12 z dne 30. 9. 2004, str. 96).

• Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L, št. 326/13 z dne 13. 12. 2005, str. 13).

• Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L št. 212, 7. 8. 2001, str. 162).

• Zakon o azilu (ZAzil), Uradni list RS, št. 61/1999, 66/2000, 113/2000, 124/2000, 67/2001, 98/2003, 56/2005, 85/2005, 17/2006, 37/2006, 134/2006.

• Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ), Uradni list RS, št. 111/2007 z dne 5.12.2007, št. 111/2008 z dne 25.11.2008 in št. 58/2009 z dne 27.7.2009.

• Zakon o začasni zaščiti razseljenih oseb (ZZZRO), Uradni list RS, št. 65/2005 z dne 08.07.2005.

• Zakon o tujcih (ZTuj-1-UPB6), Uradni list RS, št. 64/2009 z dne 10.8.2009. • Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito, Ur. l. RS, št. 67/2008 z dne

4.7.2008. • Pravilnik o posebnih pravilih bivanja in gibanja tujcev v centru za odstranjevanje

tujcev in pogojih ter postopku za uporabo milejših ukrepov, Uradni list RS, št. 97/2000 z dne 20.10.2000, 92/2003 z dne 26.9.2003 in 49/2007 z dne 4.6.2007.

• Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije (ReIPRS), Ur. l. RS, št.40/1999. • Resolucija o migracijski politiki Republike Slovenije (ReMPRS), Ur. l. RS, št.

106/2002.

Statistični podatki:

• Statistični podatki, posredovani s strani CT za obdobje od 2004 do 2008 o številu izdanih odločb o dovolitvi zadrževanja iz drugih razlogov po 2. alineji 2. odst. 52. člena ZTuj.

• Statistični podatki, posredovani s strani SMP za obdobje od 2004 do 2008 o številu odločb o dovolitvi zadrževanja zaradi prepovedi odstranitve po 51. členu ZTuj,

53

razdeljeno po spolu, starosti ter državi izvora, o številu odločb o dovolitvi zadrževanja zaradi prepovedi odstranitve po 51. členu ZTuj, ko so osebam bile izdane zavrnilne odločbe v postopku zaščite, razdeljeno po spolu, starosti ter državi izvora, o številu odločb o dovolitvi zadrževanja, izdanim osebam brez državljanstva ter žrtvam trgovine z ljudmi, razdeljeno po spolu, starosti in državi izvora.

• Statistični podatki, posredovani s strani OSZMZ za obdobje od 2004 do 2008 o številu prosilcev za mednarodno zaščito ter azil iz humanitarnih razlogov, razdeljeno po spolu ter državi izvora, po starosti pa samo za leto 2008, o številu oseb s priznano obliko mednarodne zaščite oziroma azila iz humanitarnih razlogov, razdeljeno po spolu in državi izvora;

• Statistični podatki, posredovani s strani Sektorja za integracijo za obdobje od 2004 do 2008 o številu prosilcev za začasno zaščito, razdeljeno po spolu, starosti ter državi izvora, o številu oseb s priznano začasno zaščito, razdeljeno po spolu, starosti in državi izvora.

Intervjuji in pojasnila:

• Pojasnila vodje CT Postojna dne 17.8.2009. • Intervju s predstavnikom JRS dne 28.8.2009. • Intervju predstavnico MI dne 6.8.2009 in 22.10.2009 • Intervju s predstavnikoma SF dne 20.8.2009 in 20.10.2009 • Intervju s predstavnico Društva Ključ dne 20.8.2009. • Intervju s predstavnico PIC dne 18.8.2009.

Vprašalniki:

• Odgovori vodje CT posredovani po elektronski pošti dne 18.8.2009 in 11.9.2009. • Odgovori Oddelka za statusne zadeve mednarodne zaščite posredovani po elektronski

pošti dne 13.8.2009 in 11.9.2009. • Odgovori Sektorja za integracijo, posredovani po elektronski pošti dne 15.10.2009. • Odgovori predstavnika JRS, posredovani po elektronski pošti dne 20.10.2009

Drugi viri:

• Evropska migracijska mreža, Smernice za EMN študijo 2009 o »Različnih nacionalnih praksah, ki zadevajo priznavanje neharmoniziranih oblik zaščite v EU«, zadnja verzija: 11.5.2009.

• Slovensko javno mnenje, ki ga izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri Fakulteti za družbene vede, http://www.cjm.si/node.

• Študija »Politike sprejema, vračanja in integracije ter število mladoletnikov brez spremstva v Republiki Sloveniji«, SF in PIC za naročnika MNZ, Ljubljana 2009.

• Raziskava »Rizična skupina mladoletnikov brez spremstva: mehanizmi zaščite v razširjeni EU«, Znanstveno in raziskovalno središče Koper Univerze na Primorskem, 2007.

http://www.zrs-kp.si/SL/Projekti/MINORS/Daphne/MinOrs_Slovenia.pdf.