oblike oceanskega dna

8/16/2019 Oblike oceanskega dna

http://slidepdf.com/reader/full/oblike-oceanskega-dna 1/24



Razporeditev največjih reliefnih oblik – oceanskih prostranstev in

kontinentov – je temeljni okvir delovanja današnjih geomorfnih procesov. Temeljne razlike med oceanskimi in kontinentalnimi območji so v gostoti,

kamninski zgradbi, tektoniki, starosti, geološkem razvoju, reliefniizoblikovanosti, recentnih geomorfnih procesih itd.

OCEANI KONTINENTI3,09 g/cm

3GOSTOTA 2,7 g/cm

3

bazalti

KAMNINSKA ZGRADBA zelo raznovrstnekamnine

tektonika plošč,vulkanizem

TEKTONIKA prelomi, radialnipremiki

0-- max. 210 mil. let STAROST 0--4100 mil. let

horizontalno premikanje

litosferskih ploščGEOLOŠKI RAZVOJ nalaganje plasti in

odnašanje(součinkovanjeendogenih in eksogenihprocesov)

tektonske in vulkanskeoblike

RELIEFNAIZOBLIKOVANOST

večinoma oblike,nastale z delovanjemeksogenih procesov

premikanje litosferskih

plošč, končnaakumulacija

RECENTNI GEOMORFNI

PROCESI

različni erozijski

procesi, začasnaakumulacija



Nastanek oceanov pojasnjen šele s teorijo o tektoniki plošč

K ako prišli do nje? 1. teorija o potovanju kontinentov (Alfred Wegener, javno predstavljena

1912, objavljena v Die Enstehung der Kontinente und Ozeane, 1915)

Argumenti:

• – mnoge podobnosti med celinami

(nadaljevanje starih gorstev, npr.

Apalačev in Kaledonskega gorstva;stratigrafija, fosili, skladnost obal J.

Amerike in Afrike). Na osnovi tega

predvideval enotno celino v paleozoiku

(PANGAEA), na njej sledovi poledenitev

iz silurja (438 – 408 mil. let) in karbon-

perma (380 – 250 mil. let). Takrat bilacelina okrog j. tečaja

• – v 50. letih paleomagnetne študijedokazale različno smer proti polom

odtlej se celine premaknile glede na

položaj polov



• 2. teorija o širjenju oceanskega dna (Harry H. Hess, 1960): odkrili, da naoceanskem dnu najstarejše kamnine iz mezozoika (do 200 mil. let) inglavne oblike (srednjeoceanski hrbet, globokomorski jarki, prečneprelomne cone)

• Glavni argument: v kamninah na dnu menjavanje pozitivnih innegativnih magnetnih anomalij.



• 3. teorija o tektoniki plošč (sprva imenovana nova globalna tektonika;

1968). Z njo možno razložiti velike oblike na oceanskem dnu, nastajanje

gorstev na stikih med ploščami, razporeditev ognjenikov in potresov idr.).Še vedno niso povsem jasni vzroki premikanja (verjetno konvekcijskitokovi v zemeljskem plašču).



Razlika med Wegenerjevo teorijo o potovanju kontinentov (1912) in sedanjo

teorijo o tektoniki plošč (1968):

• TEORIJA O POTOVANJU KONTINENTOV

• Deli celinske skorje (sial), nekdaj združeni v celini PANGEA, plavajo

na težji oceanski skorji (sima). Zaradi premikanja na sprednji straninastanejo gorstva.

• TEORIJA O TEKTONIKI PLOŠČ

• Ne premika se le celinska skorja, temveč tudi oceanska skorja, v

obliki velikanskih litosferskih plošč, ki "plavajo" na delno tekočiastenosferi. Debele so 50 –100 km in vključujejo še zgornje, toge delezemeljskega plašča.

• Ker so oceanske plošče iz gostejše snovi, se podrivajo pod celinskeplošče.



Zemeljska skorja sega do Mohorovičićeve diskontinuitete (35 – 40 km globoko

pod celinami, pod gorstvi do 70 km), pod oceani 6 – 10 km). Pod Panonsko in

Jadransko kotlino je ok. 25 km globoko, pod Alpami prek 55 km, pod

Himalajo do 80 km globoko.

Pod njo zgornji del plašča (astenosfera), napol tekoča gmota do ok. 350 kmgloboko (vir magme, izostatičnih premikov, konvekcijskih tokov).



Dve popolnoma različni reliefni območji: – oceansko območje (po starosti mlada, venomer se obnavljajoča); največjastarost 200 mil. let

– kontinentalno območje (milijonletja izpostavljena eksogenim procesom);

nešteti sledovi preteklosti, od kamnin, fosilov do reliefnih oblik.



Razporeditev višin na Zemlji

Višina %

površine

Nad 3000 m 1,2

2000 do 3000 m 2,0

1000 do 2000 m 4,70 do 1000 m 21,3

0 do – 200 m 5,5

– 200 do – 1000 m 2,9

– 1000 m do – 2000 m 3,5

– 2000 m do – 3000 m 7,1

– 3000 m do – 4000 m 15,5

–4000 m do – 5000 m 22,0

– 5000 m do – 6000 m 13,2

Pod 6000 m 1,1

Skupaj 100,0



• Razporeditev višin in globin(hipsografska krivulja) ni Gaussova

frekvenčna distribucija, temvečbimodalna krivulja z viškoma pri+100 m in – 4700 m.

• Če bi bila snov v zemeljski skorjirazporejena slučajnostno, bi bile višine(in globine) razporejene po normalni

distribuciji z viškom pri • – 2450 m.

• Dva viška in razlika med njima kažetana obstoj dveh vrst skorje:

•

– kontinentalne (tudi sial): = 2,7g/cm3

• – oceanske (tudi sima): = 3,2 g/cm3



OCEANSKA OBMOČJA

• Večinoma tektonske in vulkanske oblike, ki jih uspešnorazlagamo s teorijo o tektoniki plošč.

• Bistvo zgradbe teh območij so oceanske plošče, ki serazmikajo na srednjeoceanskem hrbtu in podrivajo podkontinentalne plošče.

• Shematični profil skozi oceansko dno:

Kompletna topografija (DMR) oceanskega dna in celin na naslovu:

http://topex.ucsd.edu/WWW_html/srtm30_plus.html





Izoblikovanost oceanskega dna:



Glavne oblike na oceanskem dnu:

• – kontinentalna polica ali šelf: Območje okrog celin, prekrito s100 –200 m globokim morjem. Geološko del celin, večinoma ravnopovršje, neznatno nagnjeno proti zgornjemu robu kontinentalnegapobočja, prekrito z mlajšimi morskimi in kopenskimi sedimenti.

• – kontinentalno pobočje: Rahlo do zmerno nagnjen del morskega

dna med zunanjim robom šelfa in globljimi deli oceanov (do

globine ok. 2000 m). Povprečni naklon 2–5o, razrezano spodmorskimi kanjoni.



• – abisalna ravnina: Obsežno ravno območje na oceanskem dnu; vglobinah 3000 –5000 m med srednjeoceanskim hrbtom in

kontinentalnim pobočjem. Skalnato dno prekrito s plastmiabisalnih sedimentov in nanosi kalnih tokov z više ležečegakontinentalnega pobočja.



• – srednjeoceanski hrbet: Več kot 60.000 km dolg podmorski hrbetna dnu treh oceanov; tako imenovan, ker poteka po sredini

celotnega Atlantskega oceana. Potresno in vulkansko zelo aktivno

območje vzdolž konstruktivnih robov razmikajočih se litosferskih

plošč, kjer iz magme nastaja novo oceansko dno oz. kopno (naIslandiji). Na temenu s. h. do 50 km širok tektonski jarek sštevilnimi ognjeniki in vročimi izviri (angl. black smokers).

• – globokomorski jarek: Podolgovata kadunja na oceanskem dnu v

globinah pod 5500 m. Pojavljajo se na zunanji strani otoških lokovali vzdolž obale z visokimi gorstvi, večinoma na območjih

podrivanja ene litosferske plošče pod drugo. V Marianskem g. j.izmerjena največja morska globina Challenger (11.034 m).



http://www.ngdc.noaa.gov/mgg/image/marianas.html





• Ne more se pa s tektoniko plošč povsem pojasniti vsega, npr. zakaj

nekateri stiki med oceanskimi in kontinentalnimi ploščami splohniso aktivni; to so t. i. pasivni robovi.

• Verjetno gre za nekdanje robove, ob katerih so nastali velikitektonski jarki kot začetek širjenja oceanov, npr. vzhodni robSeverne Amerike in zahodni rob Evrope. Ob njih se že milijonletjakopičijo debele plasti sedimentov, večinoma kontinentalnegaizvora.



• Kontinentalna polica in pobočje pred svz. obalo S. Amerike zgloboko zarezanim podmorskim kanjonom reke Hudson

oblike oceanskega dna

Documents