nepravdno pravo - shrani.sinepravdno pravo 2008/2009 pika krejan 3 po drugi strani je pa veliko...

Nepravdno pravo 2008/2009 Pika Krejan

1

Nepravdno

Pravo

2008/2009

Prof. dr. Aleš Galic, univ. dipl.prav.

Pika Krejan Komentar zakona o nepravdnem postopku (Vedam Lukić in Polajnar Pavčnik) Prisilna hospitalizacija – novi zakon. Primeri bodo v fotokopirnici! Je civilni postopek, ki pa ni pravdni. Pravdni postopek še vedno ostaja ena od temeljnih pravic odločanja v civilnih zadevah. Nekoliko poseben postopek pa je nepravdni postopek. nepravdni postopek je podrejen pravdnemu.


2

Razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom Kdaj se kaj uvrsti v pravdni in kdaj v nepravdni postopek. nepravdni postopek je pravdnemu zelo podoben. Različne teorije:

1. Teorija spora: v pravdnem postopku se odloča o stvareh, ki so sporne, v nepravdnih pa o zadevah, ki so nesporne. Nepravdni postopek je nesporni postopek in nepravdna zadeva je nesporna zadeva – to izhaja že iz arhaičnega jezika (noncontagious procedure). ‐ Pravdni postopek: tožnik in toženec, ki rešujeta spor ‐ Nepravdni postopek1: vsem udeležencem je v skupnem interesu, da sodišče odloči

2. Teorija strank: v pravdnem postopku govorimo o strankah, v nepravdnem pa o udeležencih. Zakon o nepravdnem postopku res zakon ne uporablja besede stranka ampak udeleženci, vendar to ni odločilno. S to razliko stranka:udeleženec se želi povedati ravno to, kar pravi že teorija spora. O strankah govorimo o sporu zato, ker je ena stranka na eni strani, druga na drugi, vmes pa je spor. V nepravdnem postopku pa se govori o udeležencih, kar kaže na konsenzualnost med strankama. Veliko pa je nepravdnih postopkov, kjer nastopa le eden udeleženec, v pravdi ne more biti spor z eno stranko, medtem ko je v nepravdnih zadevah lahko en sam udeleženec (npr zemljiškoknjižni postopek). V pravdnem postopku pa je vedno opraviti z dvema položajema strank (tožnik, toženec – vsaka stranka želi drugo in interesi so drugi). Točke spora se v nepravdnem postopku ne da definirati2.

3. Teorija oblikovalne ali ugotovitvene narave odločb: odločitve v pravdnem postopku naj bi bile primarno ugotovitvene v širšem smislu. Ugotovitev pravice in dajatvena sodba je reakcija na kršitev pravice v pravdnem postopku. Tu se ne ustanovi nič novega in se nič ne oblikuje – sodišče le ugotovi kršitev in nanjo veže dajatveno sankcijo. Odločbe nepravdnih sodišč pa naj bi bile večje. Nepravdno sodišče naj bi na področju materialnega prava prineslo neko spremembo3. Sodišče s sodbo oblikuje ali preoblikuje razmerje. Razlogi proti teorija se ne izide v obeh smereh, saj imamo veliko odločitev v nepravdnih postopkih, ko sodišče ne ravna oblikovalno ali tako, da bo sodna odločba nekaj spremenila, ustanovila ali ukinila (npr dedič postane dedič z zapustnikovo smrtjo, postopek vrnitve odvzete kulturne dediščine). Tudi v pravdnih postopkih pa so postopki, ko se pravno razmerje preoblikuje ali oblikuje (v pravdnem postopku so ugotovitvene, dajatvene in tudi oblikovalne tožbe – ko tožnik zahteva oblikovanje nekega razmerja – s to sodbo sodišče nekaj spremeni, ali ukine (npr odvzem poslovne sposobnosti v pravdnem postopku, razveljavitev pogodbe, razveza zakonske zveze)

4. Teorija prevencije in represije: v pravdnem postopku sodišče deluje represivno. Nepravdni postopek naj bi imel namen, da sodišče deluje preventivno, medtem ko pravdni represivno. Logika v nepravdnem postopku je, da naj sodišče poseže v razmerje preden nastane spor, da kasneje do spora ne bi prišlo (npr sklep o dedovanju, ureditev razmerij med dediči in upnikom…). Veliko nepravdnih postopkov je, v katerih je težnja delovanja preventivno. To se na nek način obnese, v marsikaterem pa spet ne. Je veliko ugovorv: V pravdnem postopku imamo prav določen postopek, v katerem se ugotovi da določeno razmerje le obstaja – ugotovitvena tožba, katere ideja je, da bo sodišče avtoritativno pravnomočno odločilo o tem, ali pravno razmerje obstaja ali ne in se stranki znali potem razmerju prilagoditi.

1 Npr: mejni spor se rešuje v nepravdnem postopku, prav tako prisilna hospotalizacija, odvzem poslovne sposobnosti… vendar pa tudi v pravdnem postopku nekaj ni spor, n sicer sporazumna razveza zakonske zveze se razvezuje v pravdnem in ne nepravdnem postopku. 2 V družinskem pravu so postopki bili bodisi nepravdni ali upravni. To je bilo v primeru, da sta bila udeleženca v postopku 2. Je pa res da se v nekaterih primerih upošteva otroka kot samostojnega pravnega subjekta in se mu zagotoviti samostojno procesno vlogo. To je težko združljivo s pravdnim postopkom in zato se želi ustanoviti nov postopek, da se potem v teh primerih odloča v nepravdnem postopku, saj so trije subjekti, ki niso razdeljivi na 2 strani 3 Delitev razmerij med solastniki, delitev po SPZ…


3

Po drugi strani je pa veliko nepravdnih postopkov v katerih ni ideje, da bi sodišče že prej reagiralo na to in bi reševalo preventivno ampak postopkov, ki pomenijo reakcijo na že storjeno kršitev, npr vrnitev predmetov kulturne dediščine, odvzem roditeljske pravice. Oblikovalna narava odločbe: V pravdnem postopku ima oblikovalna tožba naravo oblikovalnih pravic: V nekaterih primerih se lahko to stori z enostransko izjavo volje, v drugih pa se mora oblikovati razmerje pred sodiščem – razveza zakonske zveze zaradi nevzdržnosti. V marsikateri tožbi pa koncept oblikovalne tožbe ne bi vzdržal. Če se na primer člani nadzornega sveta ne morejo odločiti o imenovanju uprave v delniški družbi, se odločitev zahteva v nepravdnem postopku – ali bi bila v tem primeru smiselna oblikovalna odločba? Imamo pravico doseči imenovanje, ne pa konkretnega imenovanja. Sodišče dogovor strank nadomesti.

5. Teorija upravnega delovanja: nepravdni postopki so podobni upravnim postopkom tako po vrsti zadev, ki se v njih obravnavajo, kot v strukturi postopka. Zelo je prisoten javni interes in za nepravdni postopek je tudi značilna skrbstvena vloga sodišča. Predvsem v postopkih, ki se tičejo otrok sodišče igra skrbstveno vlogo za otroka, čeprav je resda v tem primeru dejaven tudi javni interes. Tudi v nepravdnih postopkih pa kar se tiče javnega/skrbstvenega interesa, so povsem identični pravdnim postopkih. Javni interes v teh primerih ni čisto izključen ampak pretežno, npr ustanovitev nujne poti, razdelitev solastnine, sodni depozit…

6. Pozitivistična teorija: nepravdni postopek je takrat, ko zakon določi nepravdni postopek, pravdni pa takrat, ko bo zakon tako določil. Primarni način reševanja sporov je pravdni postopek, če pa naj bo nekaj odločano v nepravdnem postopku, naj zakon to izrecno pove.

Končna rešitev pri nas je sledeča: uveljavljen je nekoliko omiljen pozitivistični kriterij. V 1 členu zakon pravi, da se v nepravdnem postopku odloča, če se v zakonu o nepravdnem ali drugem zakonu določi, da se odloča v nepravdnem postopku. Omilitev je uveljavljena v 1/2 ZNP, ki pravi, da se določbe tega zakona uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku. Nepravdni postopki, ki niso omenjeni v ZNP so:

‐ Zapuščinski postopek – zakon o dedovanju ‐ Registrski postopek – zakon o sodnem registru ‐ Zemljiškoknjižni postopek – zakon o zemljiški knjigi ‐ Zakon o mednarodnem zasebnem pravu – postopek priznanja in izvršitev tujih sodnih

odločb (je nepravdni postopek!) ‐ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerij je vedno več nepravdnih postopkov:

izvrševanje roditeljske pravice… ‐ V stvarnopravnem zakoniku je velikokrat omenjen nepravdni postopek: delitev solastnine,

mejni spor… ‐ Stanovanjski zakon…


4

Temeljna načela NAČELO DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI ‐ V pravdnem postopku pomeni načelo dispozitivnosti, da sodišče odloča v mejah postavljemnih zahtevkov in da se postopek vodi po volji strank. Vsak pravdni postopek je nujen pogoj tožba – iniciativa stranke. V nepravdnih postopkih je sicer večina takšnih, ki se začnejo na predlog, ne pa vsi (pravdni se začne s tožbo, nepravdni postopek pa s predlogom!). Določeni nepravdni postopki se lahko začnejo pa celo bodisi na predlog, bodisi po uradni dolžnosti (odvzem poslovne sposobnosti – so določeni predlagatelji – DT, CSD, zakonec, bližnji sorodniki; lahko pa tudi sodišče po uradni dolžnosti. Isto je pri odvzemu roditeljske pravice). Imamo pa določene nepravdne postopke, ki se lahko začnejo izključno po uradni dolžnosti – postopek prisilne hospitalizacije v bolnišnici, se je lahko po starem zakonu le po uradni dolžnosti. Tudi izven postopkov ZNP je nekaj postopkov, ki se začnejo po uradni dolžnosti, in sicer zemljiškoknjižni postopek, zapuščinski postopek… Naslednja omejitev je, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, v nepravdnem postopku pa ni zahtevka. To je glavna razlika med tožbo in predlogom, saj ni potrebno postaviti zahtevka, in četudi je postavljen, sodišče nanj ni vezano. Edino kar je in omejuje sodišče v nepravdnem sodišču je vezanost na opis razmerja (dejstva) in na samo vrsto postopka, ki jo je predlagatelj sprožil. Ker pa ni zahtevka, tudi ni razpolaganja z zahtevkom (odpoved zahtevka, pripoznanje zahtevka). Sodna poravnava pa je možna v primeru dispozitivnih predpisov in če je narava razmerja takšna, da dopušča sodno poravnavo. V nepravdnih postopkih, ki so v izhodišču zelo konfliktni je problematična uvedba postopka po uradni dolžnosti – odvzem roditeljske pravice, poslovne sposobnosti – saj se zgublja vidik nepristranskosti. Načelo dispozitivnosti ima tudi pomen z vidika pravice do obrambe. Nasprotna stranka vedno ve zakaj in glede na kaj se brani. Postopek se začne z prvimi procesnimi dejanji in ne s kakšnimi sklepi. Do problema pri uvedbi postopka odvzema roditeljske pravice in poslovne sposobnosti delikatno pa je glede na to, da več kot je organov, ki lahko predlagajo odvzem te pravice, hitreje bo prišlo do takega dejanja sodišča. 1 primer V skladu s 130 členom ZZZDR sodišče v nepravdnem postopku potrdi dogovor staršev o preživljanju otroka, če je ta v korist otrok. V konkretni zadevi je predlagatelj nepravdnemu sodišču v potrditev predložil dogovor, po katerem preživnina za otroka znaša 50€ mesečno. Obenem je predlagal, da naj sodišče, če tega dogovora ne šteje za ustreznega, samo določi primeren znesek preživnine. Kaj naj stori sodišče? Sodišče mora ostati v okviru postopka, ki se vodi in pristojnost sodišča je omejena z dogovori med staršema. Dogovor staršev bo potem zavezujoč. Če sodišče meni, da predlog ni ustrezen, mora sodišče ta dogovor le zavrniti. Po zakonu lahko dogovor le potrdi – če torej ni ustrezen dogovor se predlog zavrne! V tem primeru torej ni zavezujoče pogodbe o preživljanju – obveznost zakonske obveznosti preživljanja še vedno obstaja. Upravičenec pa lahko v tem primeru lahko toži za preživljanje. Ni podlage da bi nepravdno sodišče o tem samo odločilo. 6 primer Mati je proti očetu vložila predlog za ureditev pravice do stikov z otrokom. Navedla je, da naj se stiki uresničujejo tako, da otroka vsak vikend vzame k sebi na dom, obenem pa si starša letno izmenjujeta tudi preživetje letnih in zimskih počitnic z otrokom. Na prvem naroku je ta predlog spremenila tako, da je opisala želeno izvedbo stikov na drug konkreten način. Sodišče je na tem naroku zadevo zaključilo tako, da je stike uredilo tako, kot je mati predlagala na naroku. V pritožbi je oče navedel, da bi sodišče s smiselno uporabo ZPP moralo, če se tožba spremeni na naroku, narok preložiti, njemu pa omogočiti, da odgovori na spremenjeno tožbo. Ali ima prav?


5

To da se v nepravdnem postopku ZPP smiselno uporablja, to drži in ZPP določa, da če se tožba spremeni na naroku, na katerem toženec ni prisoten, se narok prestavi, da se lahko toženec na spremenjeno tožbo pripravi. Kar je mama predlagala sodišča ne zavezuje in druga stranka mora vzeti v zakup, da tudi če se na naroku s strani predlagatelja nič ne spremeni, lahko sodišče na naroku po svoje uredi razmerje. Po materialnem pravu ni norme, da sodišče le potrdi predlog, ampak sodišče odloči o stikih z otrokom v nepravdnem postopku, saj sprememba tožbe ni bistvena in lahko sodišče razmerje uredi mimo navedb strank po lastni presoji. To pa še toliko bolj pomeni, da se splača priti na narok in prepričati sodišče v svoj prav, vendar pa tudi to ni nujno da bo uspešno. 7 primer V nepravdnem postopku za odločanje o tem, kdo od razvezanih zakoncev lahko ostane kot najemnik v skupnem stanovanju, želi sodišče upoštevati tudi okoliščine glede vprašanja, pri kom od staršev bo živel skupni mladoletni otrok in kakšne so okoliščine glede njegove koristi. Ali lahko glede tega upošteva dejstva, ki jih nobena od strank ne navaja? Ali lahko za ugotovitev teh dejstev po uradni dolžnosti tudi izvede dokaze (npr. pribava listin, zaslišanje prič)? Smo pri vprašanju PREISKOVALNEGA IN RAZPRAVNEGA NAČELA. Dispozitivnost in oficialnost se nanaša na zahtevek, preiskovalno in razpravno načelo pa glede dejstev, ki jih sodišče navaja. V pravdnem postopku sodišče ne sme mimo navedb dejstev strank. Tudi glede dokazov velja razpravno načelo razen v družinskih sporih ali če gre za sum razpolaganja v nasprotju s kogentnimi predpisi). V nepravdnem postopku prav tako velja razpravno načelo, obstaja pa izjema, saj lahko ugotavlja dejstva po uradni dolžnosti sodišče v 2 primerih:

1. Če sodišče lahko začne postopek po uradni dolžnosti in lahko torej po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva.

2. Če gre za varstvo pravic otrok in oseb, ki niso same sposobne skrbeti za svoje koristi (prisilna hospitalizacija, odvzem poslovne sposobnosti)

Pri stanovanju je odvisno čigavo premoženje je stanovanje bilo. Če je posebna lastnina enega zakonca pride do rei vindikacije, če je skupna lastnina pride do razdelitve; če pa sta bila zakonca skupna najemnika je vprašanje, kdo naprej ostane v stanovanju, kot edini najemnik. Pri odločanju o tem, kdo od zakoncev ostane v stanovanju, lahko sodišče upošteva vsa navedena dejstva strank. V tem primeru gre za varstvo otrok in če sodišče ocenjuje, da bi bilo v korist otroka, da ostane v stanovanju, gre za ugotavljanje koristi otroka. Je postopek po SZ‐1 in v tem primeru torej sodišče lahko ugotavlja dejstva, kaj je boljše za otroka ugotavlja. Ali pa lahko ugotavlja tudi dokaze po uradni dolžnosti? O dokazih ZNP ne govori. Takrat ko se je pisal ta zakon je bil pred vrati ZPP, ki je takrat veljal in ZPP iz leta 1976 je imel o dokazih določbo, da lahko dokaze, ki jih ni predlagal nihče, sodišče ugotavljalo po uradni dolžnosti. Tega torej niso uporabili posebej tudi v ZNP. V praksi se praete legem, da če lahko dejstva ugotavlja po uradni dolžnosti, lahko ugotavlja po uradni dolžnosti tudi dokaze. 3 primer Argument, da v nepravdnem postopku ni potrebe, da bi načelo kontradiktornosti imeli takšen pomen kot v pravdnem je:

a) Da v nepravdnem postopku vsaj v določenih primerih ne nastopajo stranke z nasprotujočimi si interesi (NE)

b) Da v nekaterih nepravdnih postopkih sodeluje le en udeleženec (NE) c) Da ZNP določa, da v nekaterih primerih sodišče lahko opusti zaslišanje udeležencev (Npr. v

postopku za prisilno hospitalizacijo v psihiatrični bolnišnici, če bi zaslišanje lahko poslabšalo zdravstveno stanje) (NE)


6

NAČELO KONTRADIKTORNOSTI je res da pomembno načelo v pravdnem postopku, v nepravdnem pa v preteklosti ni imelo teže. Pri kontradiktornosti ne gre le za enakost med strankama ampak ima še drugi primarni pomen, in sicer zagotoviti določeno kvaliteto razmerja med posameznikom in sodiščem oz državo. Zaradi lastnega položaja mora posameznik imeti možnost vplivati na sodišče in njegovo odločitev. Eno je dokaz, ki je namenjen temu, da se ugotovitvi, ali je res tisto, kar je že bilo povedano. Kar v nepravdnem postopku imenujemo kontradiktornost je predlaganje dokazov, izvedencev…pogosto ni zaslišanje strank dokaz. Zaslišane stranke običajno ne smejo kaj novega povedati. Zaslišanje ni namenjeno temu, da se pove kaj novega, ampak da se dokazuje resničnost že zatrjevanih dejstev. To da se opusti dokaz zaslišanja je le to,da se dokaz opusti, strankam pa ostanejo vse druge pravice, da dajejo svoje navedbe V nepravdnem postopku z načelom kontradiktornosti ni drugače kot v pravdnem. Ker pa je to včasih bilo sporno, se je to zapisalo v zakon v 4 členu ZNP. 2 primer V postopku za delitev solastnine, je solastnico A zastopal odvetnik. Sodišče je opravilo civilno delitev. V pritožbi je A navedla, da sodišče ni izvedlo zaslišanja strank. Zato naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Ali ima prav? Eno z drugim nima zveze. Lahko bi šlo procesno za drugo kršitev. Če se odloči, da zasliši stranke mora zaslišati obe, vendar to ni zaradi zagotavljanja kontradiktornosti ampak zaradi zagotavljanja enakosti orožij. Takšen ugovor je nesmiseln. Pri načelu kontradiktornosti je pomembno da je bila stranki dana možnost, da se o zadevi izreče – gre za right to be heard. 4 primer Po 12 členu ZOI‐1 je za spremembo osebnega imena mladoletne osebe potrebno njeno soglasje, če je otrok že dopolnil 9 let in je glede na svoj osebnostni razvoj sposoben izraziti svojo voljo. Zoper sklep nepravdnega sodišča pritožil oče. Sodišče je ugotovilo, da je bil otrok v času trajanja postopka star 11 let, sodišče pa pogojev iz 12 člena ZOI‐1 ni ugotavljalo. Ali gre za kršitev načela kontradiktornosti? V ZOI je nepravdni postopek, če se starša ne moreta dogovoriti o imenu, lahko vsak da predlog v nepravdni postopek. prav ni, da sodišče ni ugotavljalo dejstva, da je otrok že star 11 let in da bi bil sposoben izraziti svojo voljo. To je kršitev materialnega prava in ne načela kontradiktornosti. 12 člen je materialna določba in če se to spregleda je to kršitev materialnega prava. Če pa je celotna norma spregledana so napačno ugotovili dejansko stanje in zato se sklep razveljavi in razčistiti dejstva in vključiti otroka v postopek. 5 primer V mejnem sporu je A predlagal zaslišanje 4 prič, nasprotni udeleženec B pa je kot dokaz predlagal listine. Sodišče je zaslišalo le eno od prič, sprejelo pa je tudi listine. Odločitev sodišča je Bja ni bila ugodna. B je vložil pritožbo in v njej navedel, da neizvedba dokazov s preostalimi tremi predlaganimi pričami pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Ali ima prav? Iz načela kontradiktornosti izhaja, da je sodišče dolžno izvesti ponujene dokaze. To je izhodišče, obstajajo pa izjeme in sicer, če obstajajo dopustni razlogi, morajo ti biti ustavno sprejemljivi. Če lahko navajamo dejstva moramo imeti tudi pravico navajati dokaze, tudi tu pa ni koristi, če sodišče nima obveznosti dokaznih predlogov vzeti na znanje. Če nima upravičljivih razlogov mora sodišče tudi izvesti te dokaze. Kar se Bja tiče je dokaze sodišče izvedlo in načelo kontradiktornosti njemu ni bilo kršeno, saj se vsak sklicuje na kršitev svojih pravic. To ni upravičljivo, saj posameznika nič ne stane že v prvi fazi reči, da predlagamo iste dokaze, kot druga stranka. Kršitev glede Bja ni, A pa se tudi nima kaj za pritoževati, ker je bila zadeva itak rešena njemu v prid.


7

Pristojnost Po ZS v nepravdnih postopkih odloča okrajno sodišče. Zakon lahko od tega določi izjeme in ni malo izjem od tega pravila.

1. Po ZGD‐1 v nepravdnih zadevah odloča okrožno sodišče, kar je razumljivo, saj to so predvsem gospodarske, statusne zadeve in primerno je, da odločajo o tem sodniki, ki odločajo v gospodarskih sporih, ti oddelki pa so na okrožnih sodiščih.

2. Nepravdni postopki po ZZZDR, saj imamo družinske oddelke ali specializirane sodnike na okrožnih sodiščih.

3. Odločanje o priznanju tuje sodne odločbe, kar je tudi v pristojnosti okrožnega sodišča. Krajevna pristojnost – prebivališče nasprotnega udeleženca, oz za postopke, kjer je le en udeleženec po kraju njegovega prebivališča. Prav tako so tu izjeme:

1. V postopku za nepremičnine izključna pristojnost… 2 primer ZNP določa, da je za odločanje o pravici na nepremičnini pristojno sodišče na katerega območju leži nepremičnina, če pa leži nepremičnina na območju več sodišč, je krajevno pristojno vsako od teh sodišč. Ustrezno enako določbo ima tudi ZPP in ob predlogih za spremembo ZPP je odvetniška zbornica uveljavljala pripombo, da takšna ureditev ogroža pravno varnost; ker zakon določa, da je pristojnih več sodišč, bi se lahko zgodilo, da bi o isti zadevi istočasno odločalo več sodišč, s tem pa se pojavlja nevarnost, da bi lahko prišlo do vel med seboj različnih odločitev. Gre za institut litispendence in ugovor odvetniške zbornice je neprimeren. 4 primer V pravdnem postopku je tožni vložil tožbo za ureditev meje. V teku postopka toženec ugovarja, da gre za mejni spor, o tem pa bi bilo treba odločiti v nepravdnem postopku. Kaj naj stori sodišče?

a) Zavrne tožbo b) S sklepom ustavi postopek, po pravnomočnosti tega sklepa se postopek nadaljuje v

nepravdnem postopku in vsa procesna dejanja je treba ponovno opraviti. S sklepom ustavi postopek, po pravnomočnosti tega sklepa se postopek nadaljuje v nepravdnem postopku, procesna dejanja, opravljena v pravdnem postopku pa niso sama po sebi neveljavna.

c) Če je sodišče že začelo z glavno obravnavo, se na nepravilnost v razmejitvi med pravdnim in nepravdnim sodiščem ni več mogoče sklicevati.

Tožba je vložena v pravdnem postopku, ugotovi pa se da bi bilo potrebno odločiti v nepravdnem. Ne gre za vprašanje razmejitve pristojnosti, saj razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom je vprašanje razmejitve postopka in ne pristojnosti. Pri nas nimamo pravdnih in nepravdnih sodišč ampak okrajna in okrožna ter delovna in socialna. Edino kar je res so nepravdne in pravdne zadeve. Laično rečemo pravdno in nepravdno sodišče a ne gre za razmejitev pristojnosti ampak opredelitve postopka. Pravi odgovor je c, pravdni postopek se ustavi in ko ta odločitev postane pravnomočna se nepravdni postopek nadaljuje, sama procesna dejanja, ki so bila opravljena v nepravdnem postopku pa sama po sebi niso neveljavna. Procesna dejanja torej v načelu ostanejo veljavna. Problem je lahko v tem, če gre zadeva k drugemu sodniku a je v tem primeru potrebno le določene stvari spremeniti. Dilem napak v razmejitvi med pravdnim in nepravdnim postopkom ni malo. Odvisno je od argumentacije – lahko gre za mejni spor ali lastninsko tožbo, lahko pa celo za spor o motenju posesti. Prav tako se sporni deleži na skupnem premoženjem ugotavljajo v pravdnem in ne nepravdnem postopku, razveza pa po


8

3 primer: Delničar je pred sodiščem vložil predlog za razveljavitev sklepa skupščine delničarjev. Sodišče je o tem odločalo v nepravdnem postopku. Kaj naj stori sodišče, če (Po ZGD je veliko določenih nepravdnih postopkov, večina pomembnih stvari pa se uveljavlja v pravdnem postopku):

a) V teku tega postopka ugotovi, da bi bilo o zadevi treba odločiti v pravdnem postopku. Isto kot iz pravdnega v nepravdni – postopek se ustavi in se nadaljuje v pravdnem. Procesna dejanja pa niso sama po sebi neveljavna. Res pa je, da v smeri iz nepravdnega v pravdni se hitreje ugotovi da kaj kar je bilo opravljeno v nepravdnem postopku ne ustreza merilom iz pravdnega postopka. Prav tako bo običajno prišlo do dopolnitve zahtevka, saj ta ne bo imel v nepravdnem postopku vseh sestavin, ki se zahtevajo v pravdnem postopku.

b) Se postopek na prvi stopnji v nepravdnem postopku že zaključi. Če sodnik prve stopnje ne opazi dejstva, da bi bilo potrebno odločati v pravdnem postopku je to napaka, ki se jo da izpodbijati s pravnimi sredstvi. To glede pritožbe nima praktične vrednosti, ima pa vrednost glede revizije, saj je ta v načelu izključena v nepravdnem postopku, v pravdnem pa dopustna. Rešitev je taka, da se o teh pravnih sredstvih odloča po pravilih pravdnega postopka. Kljub temu da se odloči v nepravdnem postopku in je naš pritožbeni/revizijski element ta, da bi se moralo odločati v pravdnem postopku, se bo potem odločalo v teh primerih po pravilih pravdnega postopka. Ker to ni absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka ampak relativna bi se to v obratnem primeru lahko uveljavljamo to le kot dejstvo ali bi sodba bila lahko drugačna, če bi bila pravila postopka drugačna. Sama po sebi je kršitev pravil o razmejitvi postopka je le relativno bistvena kršitev postopka, še vedno pa lahko pride tudi do absolutno bistvene kršitve postopka…

5 primer A je proti Bju dne 15.3.2001 vložil predlog za ureditev razmerja med solastniki pred okrajnim sodiščem v Kranju, kjer ima B prebivališče. Ta predlog je bil Bju vročen 30.3.2001. B pa je proti Aju dne 20.3.2001 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kjer ima prebivališče A, vložil predlog za ureditev razmerja med solastniki glede iste stvari. Ta predlog je bil Aju vročen 15.5.2001. kaj bosta storili sodišči? Ali v nepravdnem postopku velja pravilo litispendence? Da. Tudi v nepravdnem postopku imamo litispendenco, vprašanje pa je na kaj se veže, a vložitev ali vročitev tožbe. V pravdnem postopku je bistvenega pomena trenutek vročitve, v nepravdnem postopku pa je relevanten trenutek vložitve predloga. Odločitev v tem primeru bi ravno obratna kot bi bila v pravdnem postopku. Sodišče zavrže predlog, ki je bil kasneje VLOŽEN! Razlogi za to so različni, lahko je samo ena stranka v nepravdnem postopku, postopek se lahko začne po uradni dolžnosti… 6 primer A je proti Bju vložil predlog za odvzem poslovne sposobnosti. Predlog je vložil pred okrajnim sodiščem v Mariboru, kjer je B tedaj imel prebivališče. Tekom postopka se je B odselil na Ptuj. Ali je sodišče v Mariboru še pristojno? Perpetuacija je ustalitev pristojnosti. V samem izhodišču velja tudi v nepravdnem postopku perpetuacija pristojnosti, sta pa dve izjemi:

‐ Sodišče se lahko izreče za nepristojno in odstopi zadevo, če oceni, da se bo postopek na območju drugega sodišča bistveno lažje izpeljal

‐ Ali če bi bilo to v korist otrok in osebe, ki za svoje koristi ne morejo skrbeti (duševne bolezni, nerazvitosti…)

Sodišče v MB se bo lahko izreklo za nepristojno in preneslo zadevo na Ptuj, saj bo ocenilo da bi bilo to v korist tega posameznika. Tega pa sodišče ni dolžno storiti. Po drugi strani pa je mogoče, da bi prišlo do ene vrste spora o pristojnosti – če se sodnik na Ptuju s tem prenosom ne bi strinjal.


9

Predhodna Vprašanja 1 primer Po SPZ delitve solastnine ni mogoče zahtevati, če se je solastnik pogodbeno za krajši čas odpovedal pravici do delitve. Solastnik A je proti solastniku B vložil predlog za delitev solastnine (jadrnica). B je ugovarjal, da sta z Ajem sklenila pogodbo, da solastnine za čas dveh let ni mogoče deliti. A je na to odvrnil, da je ta pogodba nična. Ali odločanje o veljavnosti te pogodbe pomeni reševanje predhodnega vprašanja v nepravdnem postopku? Pravici delitve do solastnine se za stalno ne da odpovedati, lahko pa se ji odpovemo za krajši čas. Ali je odločanje o ničnosti ali veljavnosti pogodbe odločanje o predhodnem vprašanju? veljavnost je vprašanje pravnega razmerja vprašanje pa je ali je od tega odvisno vprašanje o delitvi solastnine. Če je pogodba veljavna je treba zahtevek za delitev solastnine zavrniti, drugače pa se postopek za delitev solastnine lahko nadaljuje, če je bila pogodba nična. Ali je pogodba veljavna ali nična se odloča v pravdnem postopku. V nepravdnem postopku se lahko tudi odloča o različnih predhodnih vprašanjih, ki so lahko predmet različnih področij. Glavno vprašanje pa je kdo in kaj v tem odloča (glej naslednji primer!) 2 primer V postopku za določitev nujne poti je nasprotni udeleženec (lastnik služečega zemljišča B) ugovarjal, da predlagatelj A sploh ni legitimiran za ta postopek, saj ni lastnik gospodujočega zemljišča.

a) Ali je vprašanje lastninske pravice Aja na gospodujoče zemljišču predstavlja predhodno vprašanje v tem primeru. Postopek za ugotovitev nujne poti, ki je zemljiška služnost – služnost prehoda, ki lahko nastane na podlagi pravnega posla, z vpisom v zemljiško knjigo ali odločbo državnega organa s sklepom nepravdnega sodišča. Predlagatelj predlaga ustanovitev nujne poti, nasprotni udeleženec pa pravi, da predlagatelj ni lastnik ampak le najemnik (aktivno legitimiran pa je samo lastnik. Sporna je lastninska pravica predlagatelja. Ali je to predhodno vprašanje v tej pravdi? Odločitev v tej zadevi je odvisna od tega ali je predlagatelj lastnik ali ne, saj je samo lastnik legitimiran za sprožitev tega postopka.

b) Kako naj ravna sodišče, če je o lastninski pravici Aja že bilo odločeno v pravdi med istima

strankama. Če je predhodno vprašanje na matičnem področju že rešeno je tudi nepravdno sodišče na to vezano.

c) Kako naj ravna sodišče v primeru, če A navaja, da lastnik in sicer, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi priposestvovanja, B pa na to ugovarja, da dejstvo, da naj bi A imel posest zadosti časa za priposestvovanje, ne drži. Ena stranka trdi, da je lastnik, druga pa temu ugovarja. Relevantno je ali so sporna dejstva ali le pravna vprašanja. Tu se subjekta ne strinjata glede dejstev glede trajanja posesti. Sporno je vprašanje lastninske pravice, ki je sporna zaradi dejstev. To v pravdnem postopku nima neposredne zveze, v nepravdnem pa je to bistveno. Saj če so glede predhodnega vprašanja sporna dejstva, pravdno sodišče ne sme samo ugotavljati teh dejstev, ampak mora stranko napotiti na pravdo in sam postopek prekiniti.

d) Kako naj ravna sodišče v primeru, če A navaja, da je lastnik in sicer, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi vpisa v zemljiško knjigo, B pa na to ugovarja, da iz pravil ZZK‐1 izhaja, da je ta vpis ničen. Ena stranka trdi, da je lastnik, druga pa temu ugovarja. Stranki si različno razlagata pravne norme in ni sporno dejstvo ampak le glede pravnega vprašanja. Sporno je vprašanje lastninske pravice, ker je sporno neko pravno vprašanje. To v pravdnem postopku nima neposredne zveze, v nepravdnem pa je to bistveno. Saj če so glede predhodnega vprašanja sporna pravna


10

vprašanja ima sodišče dve možnosti. Lahko samo reši predhodno vprašanje ali pa prekine postopek in čaka na odločitev pravdnega sodišča4.

e) Kako naj ravna sodišče, če se odloči za napotitev na pravdo, bolj verjetno pa je, da ima prav B. A je predlagatelj, B pa nasprotni udeleženec. Sodišče na pravdo napoti tistega, katerega pravico šteje za manj verjetno. Tako je splošno pravilo. To pa je dopolnjeno s pravilom, da sodišče napoti na pravdo udeleženca, ki ima večji interes, da se postopek spelje in pride do odločitve. To pa bo večkrat predlagatelj sam. Če bo sodišče štelo, da ima bolj prav B bo Aja napotili na pravdo5.

f) Kako naj ravna sodišče, če se odloči za napotitev na pravdo, bolj verjetno pa je, da ima prav A. Če bo sodišče štelo, da ima bolj prav A bo Bja napotili na pravdo. B je tisti, ki mu grozi služnost prehoda. Tisti, ki je zainteresiran za nujno pot (predpogoj je rešitev lastninske pravice je predlagatelj A).

2a primer Če je v nepravdnem postopku, začetem na predlog Aja zoper lastnika sosednjega zemljišča Bja za določitev nujne potu sporno predhodno vprašanje, ali je predlagatelj A sploh lastnik služečega zemljišča, lahko sodišče na pravdo za ugotovitev lastninske pravice napoti Aja (ki bi v pravdi zahteval ugotovitev, da je lastnik) ali Bja (ki bi v pravdi zahteval ugotovitev, da A ni lastnik). Ali je to odločitev nepravdnega sodišča, koga bo napotilo na pravdo, pomembna za opredelitev dokaznega bremena v tej pravdi? Če sodišče napoti Aja bo ta moral tožiti Bja, zahtevek pa bo ugotovitev tega da A je lastnik. Če bo sodišče napotilo Bja bo moral ta tožiti Aja da ta ni lastnik. Ali je to vprašanje kdo nosi dokazno breme. Dokazujejo se pozitivna dejstva. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je da mora tisti ki trdi dokazati. Vprašanje je torej kaj mora kdo trditi – to se ugotavlja s pravili materialnega prava. Splošno pravilo je, da za dejstva, ki so potrebna za to, da neka pravica nastane, bo dokazno breme nosil tisti, ki trdi da je upnik; za dejstva, ki pa trdijo da neka pravica ugasne ali samostojno dejstvo, ki pravico preprečuje, ima dokazno breme dolžnik (npr nadpolovično prikrajšanje) razen če materialno pravo že samo nima pravila, da se neko dokazovanje dejstva prevali na nasprotno stranko. Dokazno breme je odvisno od materialnopravnega položaja (ne pa od procesnopravnega položaja!) odločitev kdo bo napoten na pravdo torej nima posledic za opredelitev dokaznega bremena. Sporno je ali je A lastnik. Na njemu bo dokazno breme dokazovanje dejstev, ki kažejo na nastanek pravice, na Bju pa ugovori, da je ta pravica prenehala. Na splošno velja da pozitivna ali negativna ugotovitvena tožba nimata povezave z dokaznim bremenom, saj to kaj mora nekdo dokazati izhaja im materialnega prava! Pravila o dokaznem bremenu so odvisna od zatrjevanja relevantnih dejstev, katera pa to so najdemo v materialnem pravu (V komentarju ZNP je narobe napisano!). 3 primer V nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja je zakonec uveljavljal, da je on izključni lastnik določenega stanovanja. Navedel je, da je stanovanje kupil 10 let po dejanskem razpadu zakonske zveze, priložil pa je tudi prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da je on edini kupec (v zemljiški knjigi vknjižbe ni bilo). Žena je to zanikala. Sodišče je na pravdo za ugotovitev, da gre za izključno lastnino, napotilo moža. Ob tem je izreklo, da bo v primeru, če tožba ne bo vložena, štelo, da sta deleža udeležencev na tem stanovanju po 50%. Ali je ravnalo prav?

4 Ali torej v nepravdnem sodišče ne more ugotavljati sodišče spornih dejstev? Če je glede predhodnega vprašanja sporno dejstvo je potrebno prekiniti postopek – to velja le za tista dejstva, ki jih je potrebno subsumirati pod neko pravno razmerje, ki je zgolj predhodno vprašanje v nepravdnem postopku. Še vedno pa obstaja dokazni postopek! 5 Če bo napoten A, kako bo moral tožiti? A bo tožil, da se ugotovi da je sam lastnik. Če pa bo napoten B bo moral tožiti na to, da A ni lastnik.


11

Postopek se načeloma ne more nadaljevati, dokler se pravdni postopek ne zaključi. Če so sporni deleži in ali je sporni predmet delitve – ti dve stvari morata v delitvi premoženja biti nesporni. Argument moža je, da je to stanovanje njegovo izključno premoženje in na njem ni skupne lastnine. Kupljeno je bilo v času trajanja zakonske zveze v ZK pa je vknjižen samo mož. Ali lahko sodišče reče, da če se ne gre na pravdo, bo sodišče štelo razmerje 50%:50%. Teoretično je, da če smo dosledni bi morali v vsakem primeru doseči sodno odločbo za deleže ali pa imeti dogovor o deležih. Sodna praksa in vrhovno sodišče pa je izreklo, da če pri domnevi deležev 50%:50% ne sproži postopek izpodbijanja te zakonske domneve, da se premoženje deli po domnevi. Če postopek torej ni sprožen nepravdno sodišče upošteva domnevo. Ali je to teoretično čisto vodotesno ampak je to stališče vrhovnega sodišča. Na konkludenten način se odloči da je domneva ostala neizpodbita. Kaj pa če napoteni na pravdno ne sproži postopka? Če tisti, ki je bil napoten na pravdo ne bo sprožil postopka v pravdi v danem roku, potem nepravdno sodišče odloči ne glede na zahtevke na podlagi katerih je prišlo do napotitve na pravdo. Sodišče bo na hitro ocenilo glede na procesno vprašanje odločilo pozitivno ali negativno in odločilo ali je posameznik lastnik ali ne, ali pogodba je veljavna ali ne. Pri zakoncih pa se torej pristop nekoliko spremeni. Saj se v primeru da se ne gre na pravdo uveljavi domneva 50:50 4 primer V nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja je zakonec uveljavljal, da vikend v Piranu ne spada v skupno premoženje, pač pa gre za njegovo izključno (ločeno, posebno) premoženje. Priložil je izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega je razvidno, da je le on vknjižen kot lastnik. Žena je ugovarjala, da tudi omenjen vikend spada v skupno premoženje, saj je bil nabavljen v času trajanja zakonske zveze. Vikend je bil namreč pridobljen v letu 2000, zakonska zveza pa je bila sklenjena v letu 1995. Koga naj sodišče napoti na pravdo po kriteriju »manjše verjetnosti«? V tem primeru niso sporni le deleži, ampak kaj sploh spada v skupno premoženje. Lahko da je premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze posebno premoženje, če ni pridobljeno s sredstvi iz dela… v tem primeru bi bilo primerno napotitev na pravdo po kriteriju večjega interesa. Sodišče pa se odloča v tem primeru po primeru večje verjetnosti. Način pridobitve na podlagi pravnega posla ni pridobitev na originaren način. Skupna lastnina zakoncev nastane originarno. Pravila družinskega prava tu pravijo, da obstaja domneva, da je premoženje pridobljeno v času trajanja ZZ skupno premoženje. Po stvarnem pravu pa obstaja domneva, da je tisti, ki je vknjižen v ZK je lastnik. Sodna praksa pa v tem primeru pravi, da je stanje v ZK tisto, ki vzpostavlja vsaj verjetnost da ustreza resničnosti. Stanje v ZK ustvarja presumpcijo, da je to pravo pravno stanje.


12

Subjekti nepravdnega postopka V pravdnem postopku govorimo o strankah, tožniku in tožencu, v nepravdnem postopku pa o udeležencih. Če se nepravdni postopke začne na predlog imamo predlagatelja in ko je vloga na drugi strani jasna mu rečemo nasprotni udeleženec. Razlika ni le v terminu, ki izraža dejstvo, da nepravdni postopek največkrat ni za sporne zadeve, bistveno je, da je definicija subjektov v pravdnem postopku izključno formalna, procesualna. Formalna definicija strank v pravdnem postopku se povezuje v procesno legitimacijo. Da je nekdo lahko tožnik je dovolj, da zatrjuje da je upnik. On je stranka zato, ker je v tožbi, ki jo je vložil zatrjeval da je upnik. Pojem stranke v materialnopravnem smislu pa pove da ni nujno da je tonik pravi upnik ali toženi pravi dolžnik. Procesna in vsebinska vloga sta ločeni. V nepravdnem postopku pa operiramo s 3 vrstami udeležencev:

1. Formalni udeleženci – tisti, ki vlaga predlog in tisti, proti kateremu je predlog vložen. 2. Materialni udeleženci – to je oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša ali

oseba, katere pravni interes je lahko s sodno odločbo prizadet. Tu je neposredna povezava na materialnopravni položaj določenih oseb in se sprašujemo ali bi sodba vplivala vsebinsko na posledice.

3. Zakoniti udeleženci6 – so tisti, za katere sam zakon izrecno določa, da lahko sodelujejo v določeni vrsti postopka. Npr v postopku za odvzem poslovne sposobnosti so zakoniti udeleženci CSD in skrbnik te osebe.

2 primer Kdo so materialni udeleženci v postopku:

a) Mejnega spora – užitkar, hipotekarni upnik (lastnika ne, saj prideta v poštev kot formalna udeleženca postopka).

b) Postopek za pridržanje v psihiatrični bolnišnici – oseba ki ji grozi ukrep, ampak je že tako formalni udeleženec, so pa to lahko zakonec, otroci. Pravno ta postopek ničesar ne spremeni.

c) Postopek razglasitve pogrešanega za mrtvega – dediči (če bo ugotovljena smrt, oni dedujejo), zakonec (se lahko poroči), otroci (za npr določitev zakonitega zastopnika, pridobitev družinske pokojnine), upniki (dobi nove dolžnike)

d) Postopek za odvzem poslovne sposobnosti – ni nikogar, ki se ga to neposredno tiče (res je da otroci izgubijo takega zakonitega zastopnika, ki bi lahko sklepal za njih posle…), če so pravne zveze preveč oddaljene in izkazujejo zelo majhen interes, pridemo do rezultata, da noben drug, razen osebe, ki se ji poslovna sposobnost odvzema ni materialni udeleženec.

1 primer V nepravdnem postopku za določitev, kateri od razvezanih zakoncev lahko ostane v skupnem najemnem stanovanju, je sodišče prijavo stranke intervencije poslalo podjetje, ki navaja, da je sporno stanovanje njegovo službeno stanovanje in je zato v interesu delodajalca, da v stanovanju ostane njegov delavec. Kaj bo storilo sodišče? Določbe ZPP se smiselno uporabljajo v nepravdnem postopku. Ali je smiselno uporabiti stransko intervencijo? Ne, ker te, ki bi lahko bili v pravdnem postopku stranski intervenienti, so v nepravdnem postopku tako ali tako materialni udeleženci. Če drži to, kar zatrjuje podjetje ne potrebuje biti stranski intervenient. Kako pride do materialnih udeležencev? Kako to izvejo? Lahko jim nasprotni udeleženec to pove, ali sami zvejo, vendar ali ima sodišče možnost da poizve o materialnih udeležencih, jih obvesti o

6 Ne zamešaj z upravičenimi predlagatelji! To so osebe, ki lahko sprožijo postopek! tisti ki sproži postopek, je formalni udeleženec, ostali pa niso nič, ker predloga niso vložili, razen CSD, ki lahko sodeluje v postopku kljub temu da ni bil predlagatelj postopka.


13

postopku in jim da možnost se vanj vključiti? V pravdnem postopku tega ni. Sodišče samo v pravdnem postopku ne išče samo takih posameznikov. V upravnem postopku pa lahko sam sodnik išče mogoče materialne udeležence. Sodišče pa tudi v nepravdnem postopku ne sme ostati pasivno. Ne da mora sodišče samo raziskovati, kje bi utegnile biti osebe, na katere lahko tak pravni postopek vpliva. Če pa sodišče vidi da take osebe so, jim mora dati možnost do vključitve (to je pravica do izjavljanja v postopku, če se ta postopek nekoga neposredno tiče) 3 primer V nepravdnem postopku za denacionalizacijo je A predlog vložil proti državi, ki aj bi bila zavezanec za vračilo. Kasneje je predlog želel razširiti še na določen državni sklad, ki naj bi po zakonu sicer imelo pravico upravljati s to nepremičnino. Ta sklad je ugovarjal, da se z razširitvijo predloga ne strinja. Ali je pravila ZPP mogoče uporabiti v nepravdnem postopku. Naknadno sosporništvo ali subjektivna razširitev tožbe je mogoča, če se naknadni toženec s tem strinja in lahko ne dovoli. V nepravdnem postopku tega smiselno ni mogoče uporabiti, saj so oni vključeni v postopek že kot materialni udeleženci. Da pa postanejo formalni udeleženci tega dejstva nič ne spremeni, saj če drži, da bi ta sklep vplival na njihov pravni položaj. 4 primer O denacionalizaciji se v nepravdnem postopku odloči, kadar je do podržavljanja prišlo na podlagi pravnega posla, ta pa je bil sklenjen pod vplivom zvijače, grožnje ali sile (5.čl. ZDen). A je podal predlog za denacionalizacijo določene večje stanovanjske hiše. B – najemnik stanovanja v tej hiši je prijavil udeležbo v nepravdnem postopku in svoj status »materialnega udeleženca« utemeljil z argumentom, da bi v primeru, če do denacionalizacije ne bi prišlo, lahko to stanovanje odkupil po ugodnih določilih SZ. Ali mu gre priznati položaj udeleženca? Načeloma je pristojen upravni organ, v določenih primerih pa sodišče. Včasih je do denacionalizacije prišlo z direktnim oblastvenim aktom, včasih pa prisilno a odeto v plašč civilne pogodbe. Če je bila sklenjena pod vplivom sile ali zvijače je bil izpodbojni rok 1 leto, ZDen pa je ta rok razširil. Denacionalizacijski upravičenec ima prednost pred odkupom po stanovanjskem zakonu. Moj interes je da do denacionalizacije ne pride, saj če do nje pride bo imel prednost pravi lastnik. Njegov položaj se tako ali tako ne spremeni, saj najemniku je vseeno kdo je lastnik. Pravno gledano je položaj najemnika enak in se ga ne tiče kdo je lastnik. Prej je bila občina, sedaj pa je denacionalizacijski upravičenec. Tukaj ima najemnik ne pravico ostati najemnik, ampak če ni denacionalizacije ne ekonomsko možnost ali nadejo ampak prav pravico, ki ji ustreza kontrahirna dolžnost lastnika, da ji to stanovanje proda po znižani ceni stanovanjskega zakona. To bi bil šolski primer, da sodba vpliva na pravni položaj, saj če bo denacionalizaciji ugodeno izgubi pravico odkupiti stanovanje. Pravica do nakupa je odvisna od rezultata postopka denacionalizacije. Vrhovno sodišče pa je dalo še en argument, saj je potrebno gledati po smislu in občutku, ali bi najemnik sploh lahko kaj koristnega povedal. Kaj je pravni in kaj ni pravni interes ni enostavno razmejiti in je potrebno upoštevati ali se kaj pridobi, če se nekomu omogoči sodelovanje v postopku in tu so prišli do konca tako, da najemnik ne bi moral ničesar povedati, saj s stanovanjem ni nič imel. To v načelu zveni v redu, ampak bi v teh primerih spet prišli do ravno obratne rešitve in bi jim bilo potrebno dati možnost udeležbe. Edini tisti, ki mu je bilo res v interesu, da do denacionalizacije ne pride, je najemnik, da bo stanovanje lahko odkupil. Prav tako ima interes občina, ampak če ta ostane kot lastnik nima kaj veliko od tega stanovanja. Če ne pride do denacionalizacije v naravi pa mora dati denarno odškodnino, kar ji je še bolj v interesu. Interes pravega lastnik pa v večini je, da pride do denacionalizacije.


14

Vrhovno in ustavno sodišče sta torej zagovarjala dejstvo, da najemnik nima pravnega interesa in ne izpolnjuje pogojev za materialnega udeleženca. 4 primer Nečak je vložil predlog za odvzem stričeve poslovne sposobnosti. ZNP določa, da predlog med drugim lahko vloži sorodnik v stranki črti do drugega kolena. Kaj bo storilo sodišče? Predlog bo zavrglo, saj je stric 3 koleno v stranski črti. Postopek za odvzem poslovne sposobnosti pa se lahko začne po uradni dolžnosti in tako mora sodišče presoditi ali obstajajo pogoji za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, kar v tem primeru ni izključeno. 5 primer A je predlagal, naj sodišče v postopku za ureditev razmerij med solastniki, uporabo spornega avtomobila, ki je v solastnini po enakih deležih, uredi tako, da ga on izključno lahko uporablja tri dni, drugi solastnik (B) pa štiri dni en teden, naslednji teden pa obratno. B ni predlagal nič. Ali lahko sodišče uredi razmerje uporabe tako, da izključno uporablja stvar pol meseca, B pa drugo polovico meseca? Če ni soglasja o načinu uporabe stvari v solastnini (solastniki imajo pravico uporabljati stvar sorazmerno s solastniškimi deleži). Ali lahko sodišče razmerje uredi na drug način, kot predlaga predlagatelj? Glede na načelo dispozitivnosti sodišče na predlog (akt s katerim se postopek začne) ni vezano. Če je ta postavljen ali ne, torej sodišče ni vezano na predlog. Sodišče vedno torej gleda tudi na druge okoliščine in lahko odloči drugače kot predlagatelj predlaga. 6 primer Mati je predlagal, da se otroku odvzame poslovna sposobnost. Ali lahko sodišče odloči, da se podaljša njena roditeljska pravica? Ukrepa sta si po učinku podobna, se pa medsebojno izključujeta. Osebi, ki ji je odvzeta poslovna sposobnosti se postavi skrbnika, ki ni nujno da so starši. Sodišče ni vezano na tožbeni predlog, mora pa ostati v okviru postopka, ki je bil sprožen. Odvzem poslovne sposobnosti je eno, podaljšanje roditeljske pravice pa drugo. Na sam postopek je sodišče vezano. 7 primer Dolžnik je pred sodiščem vložil predlog, da naj sodišče v sodni depozit sprejme ključe stanovanja. V predlogu je navedel, da je po pogodbi dolžan stanovanje izročiti, vendar pa ga upnik ne želi sprejeti. Ali je predlog ustrezen in kako naj ravna sodišče? Če je upnik v zamudi, ali dolžnik ne ve točno kdo je upnik, obstaja institut sodnega depozita. Dolžnik se s tem lahko reši obveznosti. Dolžnik mora varovati stvar kot dober gospodar. Sodni depozit je namenjeno varovanju stvari na sodišču (varovanje stanovanja s tem da dolžnik položi ključ pri sodišču, vendar pa stvar ni primerna za sodni depozit, saj smisel ni zavarovanje ključev ampak stvar). 8 primer A je predlagal, da se nanj prepiše LP na nepremičnini, katere zemljiškoknjižni lastnik je B. Sodišče je predlogu ugodilo. B se je zoper odločitev sodišča pritožil. A je nato izjavil, da predlog umika. Kaj bo storilo sodišče? Umik predloga v pravdnem postopku je mogoč s soglasjem toženca, tožbe pa ni mogoče umakniti po zaključku glavne obravnave. v nepravdnem se lahko postopek umakne v dveh primerih:

1. Če odločitev sodišča prve stopnje ne posega v položaj nikogar drugega kot samega predlagatelja (nobenemu ne škodi umik predloga).


15

2. Če se ugotovi, da sklep sodišča prve stopnje posega v pravice tretjega a se te tretje osebe strinjajo z umikom predloga (priložiti je potrebno soglasja vseh teh oseb k predlogu o umiku).

9 primer V postopku za ureditev razmerij med solastniki je predlagatelj A v teku postopka izjavil, da umika predlog. B je izjavil, da se z umikom ne strinja. Kaj naj stori sodišče? Kako bi ravnalo sodišče, če bi A predlog umaknil po tem, ko je že izdan sklep sodišča prve stopnje. V pravdnem postopku je pogoj za umik tožbe od vročitve tožencu , če se ta strinja z umikom. V nepravdnem postopku je to malo drugače. Je tako, da če predlagatelj predlog umakne tega nihče ne more preprečiti, lahko pa vsak od drugih udeležencev v nekem roku predlaga, da se postopek nadaljuje in potem ta drugi udeleženec postane novi predlagatelj. Na prvi pogled je drugače, saj toženec lahko v pravdnem postopku prepreči umik, v nepravdnem pa ne, lahko pa potem ta izjavi, da želi nadaljevanje postopka. Tisti, ki je predlog umaknil pa tako ne bo več formalni udeleženec, lahko pa postane materialni udeleženec. To da se B ne strinja samo po sebi ni relevantno lahko pa potem poda predlog za nadaljevanje postopka. Predlog se lahko umakne tudi po koncu postopka, če predlagatelj izkaže, da ostali soglašajo z umikom. Umik je torej mogoč le s soglasjem vseh, ki so s tem sklepom pridobili pravice. V nepravdnem postopku ni sodb, ampak so SKLEPI. 10 primer A je proti B‐ju vložil predlog za rešitev mejnega spora. Sodišče je izreklo, da mora A založiti predujem za izvedenca. A tega ni storil. Sodišče je zato izdalo sklep o umiku predloga. Ali je ravnalo prav? Obenem je naložilo, da obe stranki nosita svoje stroške postopka (B je priglasil stroške odvetniške nagrade za odgovor na predlog). Zoper sklep se je v stroškovnem delu pritožil B. navedel je, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo določbe ZPP, da mora tožnik, če tožbo umakne, tožencu povrniti stroške postopka. Ali to drži? Ali bi drugačen sklep o stroških lahko oprli tudi na kakšno drugo pravno podlago? Ali napačna odločitev o povrnitvi stroškov pomeni kršitev procesnega ali materialnega prava? V določenih primerih je nujno da se določen dokaz izvede in tudi v mejnem sporu je nujno izvesti dokaz z izvedencem geodetske stroke, ki bo moral iz katastra določiti, kje meja poteka v naravi. Ta dokaz je nujen in če tega dokaza ne bo ni vztrajati po postopku in ureditev je takšna, da se šteje, da je predlagatelj predlog umaknil. Vsaka stranka pa nosi v nepravdnem postopku svoje stroške7. Pri odvzemu roditeljske pravice pa je izjema, saj nosi stroške stranka po načelu uspeha (še ena izjema pa je, ko ima samo ena stranka koristi od postopka). Če se tožba umakne nosi vse stroške tožnik po ZPP, ali je to smiselno prenesti v nepravdni postopek? Sodna praksa pravi da ne. Tudi če bi šel tožnik do konca, toženec ne bo dobil povrnjenih stroškov po kriteriju uspeha in prav tako jih ne bo dobil, če se tožba umakne. Sklep o stroških: pravilo je, da vsak nosi svoje stroške. Specialne določbe ZPPja pa ni mogoče uporabiti za stroške postopka. Korektiv načela uspeha je načelo krivde – tisti ki stroške povzroči jih je drugemu dolžan povrniti. To načelo a velja tudi v nepravdnem postopku! Sodišče razpiše narok, na narok pridejo 3 odvetniki, ki to zaračunajo, eden od odvetnikov prinese na narok pripravljalno vlogo, drugi odvetnik reče da je ta obsežna in da potrebuje rok da jo preuči in sodišče narok preloži. Odvetnik je povzročil, da je šel narok v nič in ni poslal pripravljalne vloge že prej in zahteva določeno število točk. To bi se odračunalo stran od celotnih stroškov – so t.i. separatni stroški – ti stroški

7 Splošno pravilo je takšno, da v pravdnem postopku tisti, ki izgubi plača stroške, v nepravdnem postopku pa vsak udeleženec ne glede na izid postopka nosi svoje stroške (tako kot je v Ameriki v vseh civilnih postopkih).


16

bodo šli po kriteriju krivde, ne glede na končni uspeh. To je koncept zakona, praksa pa je, da se separatni stroški redko zahtevajo – usus medodvetniške kolegialnosti pa je da se tega ne očita drugemu odvetniku. Gre za lažno solidarnost. Ta pravna podlaga bi lahko prišla v poštev, da so povzročili stroške, in je predlog vložil, sodišče pa ni rešilo spora, ker je predlog bil umaknjen. Tu konstrukt povrnitve stroškov po načelu krivde je možna rešitev. Ali napačna odločitev o povrnitvi stroškov pomeni kršitev procesnega ali materialnega prava? B ima pravico da dobi te stroške povrnjenoe, sodišče pa ne povrne teh stroškov – ali to pomeni kršitev procesnega ali materialnega prava? To je materialna pravica, je vsebina, ali imamo pravico, terjatev da mi nasprotnik kaj plača iz naslova stroškov. To so edini materialni predpisi v ZPP in se štejejo za kršitev materialnega prava. 11.11.2008

PRITOŽBA V NEPRAVDNEM POSTOPKU Pritožba v nepravdnem postopku je dvostransko, praviloma suspenzivno in praviloma devolutivno redno pravno sredstvo:

1. Dvostransko – vloži se nasproti stranki, ki lahko nanjo odgovori. Pritožbo zoper končni sklep se vroči nasprotni stranki.

2. Suspenzivno – odloži izvršljivost, a od tega obstajajo izjeme in sicer izvršitve ne zadrži, če je to nujno za preprečitev škode ali nujno za koristi otrok in oseb, ki ne morejo skrbeti zase in svoje koristi. To pa lahko določi sam zakon ali pa se o tem odloči sodišče v samem primeru.

3. Devolutivno – instančno sodišče odloča o pritožbi, izjemoma, če se strinjajo vsi s tem in odločitev ne posega v pravice nikogar drugega, razen pritožnika samega.

4. Redno – izjema od tega je možna v primeru pritožbe po pravnomočnosti: če se vsi strinjajo ali če ne posega v pravice nikogar drugega razen pritožnika samega. V tem primeru je torej pritožba obravnavana kot izredno pravno sredstvo.

2 primer Sodišče je izdalo sklep o delitvi solastnine med A in B‐jem. Po poteku pritožbenega roka je A vložil pritožbo in zahteval drugačno delitev. Pritožbi je predložil overjen B‐jev podpis, da se s pritožbo (s spremembo sklepa) strinja. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da se pritožbi ugodi in da se sklep ustrezno spremeni. Ali je ravnalo prav?

Pritožba je prepozna. Sodišče 1 stopnje je odločilo o njej, ker so sta se s tem obe stranki strinjali. Ne glede na to, ali je pritožba prepozna ali ne, pa sodišče 1 stopnje o njej ne sme ne sme soditi, temveč jo le obravnavati, poslati pa jo mora sodišču 2 stopnje v odločanje. Sodišče torej v tem primeru ni ravnalo pravilno,

zakaj ni ravnalo pravilno????? IZREDNA PRAVNA SREDSTVA v nepravdnem postopku:

1. Revizija ni dopustna, razen če je izrecno predvidena (npr pri prisilni hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici).

2. Obnova postopka je načeloma dovoljena, razen če ni izredno izključena.


17

PRAVNOMOČNOST Za pravnomočnost veljajo enaka pravila v nepravdnem postopku, kot to velja za pravdni postopek, in sicer:

1. Sodišče lahko pod določenimi pogoji upošteva tudi prepozno PRITOŽBO. To pomeni, da je odločba že pravnomočna, taka pritožba pa se šteje za izredno pravno sredstvo.

2. V določenih primerih po zaključku nepravdnega postopka je možna še TOŽBA V PRAVDNEM POSTOPKU. Tožba se šteje za izredno pravno sredstvo.

3. Precej je primerov, ko se odločitev že podana, pa se vsebina le te kasneje spremeni (npr roditeljska pravica se vzame, a se kasneje spet vrne).

4. Potrebno je upoštevati časovne meje pravnomočnosti. Sodišče upošteva stanje v času glavne obravnave.

5. Postopek za razglasitev pogrešanega za mrtvega pa ima tudi posebnost, saj če se ta pojavi, se sklep o razglasitvi razveljavi.

Konec Splošnega Dela

PRISILNA HOSPITALIZACIJA DUŠEVNIH BOLNIKOV V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICI

ZNP govori o pridržanju brez privolite. Novi zakon o duševnem zdravju (ki prične veljati konec junija 2009) pa govori o osebi in ne o duševnem bolniku. Civilno pridržanje: tu še ni treba, da je ta bolnik storil nekaj takega, kar se v kazenskem pravu stori. Dovolj je že odprt sklep o hudi nevarnosti, ki jo bolnik povzroči (ni zahtevana niti storitev in niti poskus storitve). Pridržanje pa je potrebno omejiti le na nujne primere. S tem pa se omeji uporaba ustavnih določb o svobodi:

Prisilna hospitalizacija je primer omejitve pravice do osebne svobode in pravice do svobodnega zdravljenja oz negativni vidik pravice odkloniti zdravljenje.

Ustava torej dopušča, da zakonodajalec dopusti izjeme in s tem omejitve ustavno določenih pravic; pri tem pa mora upoštevati načelo sorazmernosti. Potrebno je ugotoviti legalen cilj, da je omejitev pravice nujna, da se tak cilj doseže. Prav tako je potrebno dokazati primernost sredstva – tehta se sorazmernost v ožjem smislu. Evropska konvencija o človekovih pravicah dopušča odvzem svobode različnim kategorijam oseb. Test sorazmernosti – 2 kategoriji oseb:

‐ Osebe, ki so nevarne drugim – s tem ima legitimen namen ‐ Osebe, ki niso nevarne drugim, ampak zgolj samemu sebi (na ravni telesa in

premoženjskih dobrin). Osnovi sta pravica do prostovoljnega zdravljenja in pravica do odklonitve zdravljenja. Ni dovolj torej da je nekdo samemu sebi nevaren, da se mu s tem že odkloni pravica do prostovoljnega zdravljenja. Ni zadosten ustavno pravni razlog opredelitve duševne bolezni, če ima sposobnost oblikovati razumno pravno‐zavezujočo izjavo glede zdravljenja. Obstoj duševne bolezni bi bil ustavno dopusten razlog le v primeru, da bolnik nima sposobnosti oblikovanja pravno‐relevantne izjave o privolitvi ali odklonitvi zdravljenja. V takem primeru obstaja obveznost države same, da to voljo nadomesti in zaščiti posameznikovo pravico do življenja in človekovega dostojanstva – kar pomeni pozitivni vidik pravice do zdravljenja. Kdo naj odloča o prisilni hospitalizaciji? O tem odloča sodišče ali medicinska stroka. Gre za sodni postopek. sodni postopek pa naj bi še bolj stigmatiziral duševne bolnike. Psihiatrija je po zgodovinskih izkušnjah nagnjena k zlorabam (sodišča pa tudi).


18

Ustava pravi: zagotovljeno je sodno varstvo človekovih pravic. Ta pravica torej spada med temeljne človekove pravice in prav zato je predvideno sodno varstvo te pravice. 23 člen URS ne izključuje, da bi mogel odločati nekdo, ki ni sodišče, mora pa imeti sodišče pri odločitvi zadnjo besedo (npr upravni spor v upravnih zadevah). EKČP naj bi tudi zahtevala sodno varstvo teh pravic, ampak tega ne zahteva v vseh primerih. Možna je ureditev, da bi zdravniška komisija sama odločala, bolnik pa bi potem lahko zahteval sodno presojo zdravniške odločitve. Sodišče mora imeti zadnjo besedo, ne pa nujno prve! Nobenih kategoričnih razlogov ni, zakaj je odločitev potrebna v sodnem postopku, je pa primerjalno‐pravno gledano daleč največ držav, kjer že v 1 fazi postopka odloča sodišče. Tudi pri nas pa psihologi pravijo, da se s te posega v njihovo avtonomijo. Prvi predpogoj za odreditev zdravljenja je namreč obstoj duševne bolezni, kar pa je izključno vprašanje medicinske stroke 18.11.2008 ZAKONSKA UREDITEV PRISILNE HOSPITALIZACIJE Za stari zakon o nepravdnem postopku v 7 poglavju je US ugotovilo da je proti ustavi, a se še uporablja, novi zakon pa stopi v veljavo konec junija 2009. Ta novi zakon se je napovedoval že 12 let in sedaj je. Učimo Kar v splošnem velja in bo ostalo, mora ostati ali bi moralo biti narejeno (morda tudi novi zakon še nima narejeno). Vsebinski pogoji za prisilno hospitalizacijo ali t.i. sprejem na zdravljenje brez privolitve po osebi nadzora (test proporcionalnosti):

1. Obstoj duševne bolezni – to je nujni predpogoj, kar pa je prepuščeno avtonomni odločitvi medicinske stroke. Duševne bolezni, duševne motnje, ki v splošnem lahko pripeljejo ho hospitalizacije se delijo na:

a. Organske motnje b. Psihoze:

i. Organske psihoze (demenca, alzhaimerjeva bolezen) ii. Endogene psihoze (shizofrenija, paranoja – pri teh dveh lahko pripelje do

agresivnosti do sebe, drugih ali oboje in to je situacija za nevarnost) 2. Nevarnost – bodisi sebi, bodisi drugim 3. Vzročna zveza med boleznijo in nevarnostjo 4. Določena stopnja intenzivnosti neposrednosti nevarnosti – ni še treba, da se je že

materializiralo v zunanjem svetu, a že mora priti do določene intenzivnosti in neposrednost8

5. Zdravljivost – bolnišnica je namenjena zdravljenju in če neko stanje ni zdravljivo prisilna hospitalizacija ne pride v poštev. V poštev v takem primeru pa z novim zakonom pride prisilna hospitalizacija v zaprtih oddelkih socialno varstvenih domov. Gre za stanja, ki niso duševna bolezen ampak duševna zaostalost/nerazvitost in mnogokrat prisilna ne bo potrebna zaradi samega človeka. Precej bolj pogoste so omejitve svobode v oddelkih

8 Anoreksija – šele ko pride neposredno do ogrožanja življenja. Intenzivnost in do kje se lahko pelje brez prisile je v zelo širokem razponu. Zelo ozka sfera razumskega kritičnega dojemanja sebe in sveta je motena, torej le sfera hranjenja. Ne gre pa le za zdravljenje ampak celo za prisilo, torej hranjenje. Preveč prisile v preveč zgodnji fazi pa lahko pacienta in njegovo sodelovanje celo odvrne (to je predvsem medicinski razlog, saj zdravljenje ne bo uspešno) Manična depresija – pri manični ima bolnik preveliko samozavest in se počuti pomembnega, ima prehitevajoče misli in ideje, je nemiren in se nagiba k zlorabi alkohola, se nepremišljeno spusti v spolne aktivnosti…kaj je pri maničnem takega, da ga je potrebno siliti k zdravljenju in kdaj to pripelje do sfere, ko je to obnašanje zoprno za ostale ali ko se bo že tako izčrpal, da bo bistveno ogroženo njegovo življenje?


19

domov za ostarele, kjer je režim gibanja omejen. Zakon torej ureja to na nov način in za nezdravljive položaje so zaprti oddelki socialnih zavodov predvideni.

6. Preverjanje nujnosti ukrepa – ultima ratio – presoditi je potrebno ali je odpraviti nevarnost in zdravljenje mogoče doseči na blažji način. Stari zakon je bil tudi v tem primeru v nasprotju z ustavo, novi zakon pa ima milejši pa še vedno prisilen ukrep in sicer NADZOROVANA OBRAVNAVA in tudi vse prostovoljne, kot so prostovoljna obravnava v skupnosti, prostovoljni sprejem na odprti oddelek, ambulantno zdravljenje ali kakšna oblika socialne pomoči.

7. Vsebinski pogoj je, da je poseg sodišča nujen, kadar ni soglasja za hospitalizacijo. Možno je, da nekdo da soglasje zato da bo na zaprtem oddelku, ki postane, kar se njega tiče odprti oddelek, saj lahko prekliče soglasje, razen če zdravnik presodi, da so podani pogoji za prisilno hospitalizacijo. Stari zakon je temeljil na izhodišču, da mladoletnik in oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost ne more dati soglasja za zdravljenje na zaprtem oddelku. Tega soglasja za mladoletnika ne morejo dati niti starši. Potekati mora torej sodni postopek. Tudi stari zakon je predvidel, da soglasja ne more dati niti oseba, ki zaradi svojega stanja ne more izraziti zavestne volje za soglasje hospitalizacije. Tudi upiranje ni izraz njegove pristne odločitve, saj taka oseba ne more doseči zavestne odločitve. Stari zakon je sodne postopke presoje vezal na 2 vrsti oseb:

a. Na tiste, ki se dejansko upirajo, ko tudi na b. Tiste, ki dejansko soglašajo, in jim je všeč da so tam, a sodišče oceni, da niso

sposobni dati pravno relevantne izjave, da odklonijo ali privolijo v zdravljenje. Realno je vprašanje, ali je to smiselno9. Novi zakon je glede tega nejasen in še vedno izhaja iz tega, da za otroke ali tiste, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost ne more dati soglasja nihče in mora obstajati sodna odločba. Za tiste, ki pa jim poslovna sposobnost ni odvzeta a zaradi bolezni niso sposobni podati pravno relevantne volje in je izjaviti je situacija v novem zakonu nejasna:

i. Svobodna volja, ki temelji na razumevanju položaja – tisti, ki ima zaradi bolezni moteno sfero razumske odločitve oblikovanja volje, ne more dati soglasja za zdravljenje.

ii. Za zdravljenje brez privolitve pa mora sodnik obiskati in zaslišati pridržanega in če oseba ob obisku soglaša s hospitalizacijo, sodišče s sklepom postopek ustavi.

Ali je torej dovolj, da se on dejansko strinja ali mora sodišče oceniti da je sposoben za strinjanje. Primerjalno pravno sta možni obe varianti10.

ZAČETEK POSTOPKA Naš stari zakon je izhajal iz idealne situacije, da psihiatrični bolnik pride v NLP in se tam odločijo da ga obdržijo, potem pa se vpelje sodni postopek. ta situacija pa ne rešuje primera, kako ta oseba pride do NLP. Zakon o zdravstveni dejavnosti je upošteval, da včasih ta človek ne želi do zdravnika ali pa prvi zdravnik do katerega taka oseba običajno ni psihiater ampak navaden zdravnik. Tak zdravnik je lahko izdalo napotitev na zaprti oddelek. Novi zakon določa, da splošni zdravnik lahko napoti in odredi prevoz (če je potrebno pa lahko zahteva asistenco policije) za prisilno hospitalizacijo. To je torej vprašanje kako pride posameznik v to bolnišnico.

9 V marsikaterem tujem pravnem redu je tako, da bo sodišče interveniralo le takrat, ko se bo nekdo dejansko upiral in ne bo zadovoljen s tem, da je na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ali če se bo nekdo pritožil. To je bolj realno, če gledamo na to tako, da so sodišča preobremenjena in se jih s tem razbremeni, da se skoncentriramo le na primere, ki so bolj problematične. 10 Zakon o prisilni hospitalizaciji in duševnem zdravju je nastajal praktično 13 let. Ko je US postavilo rok da mora biti nov zakon sprejet v 6 mesecih in je bil sprejet po 2 letih. Takrat so osnutek privlekli na dan in so zdravniki sami delali. Veliko kritike je na zakon ravno z zdravnikove strani, čeprav so ga sami delali. Spopadli sta se struji, ki sta bili ena za bolnišnično presojo, drugi pa za neklasične metode (alternativno medicino). Dva koncepta sta se spopadla in končen izdelek je »zmazek«. Pravno pa je zakon precej luknjav, saj v sprejemanju ni bilo pravnih strokovnjakov.


20

Po starem ZNP ni nihče mogel zahtevati prisilne hospitalizacije. Edina iniciativa da do tega pride je na strani psihiatrične bolnišnice – če se odločijo da nekoga zadržijo, se po uradni dolžnosti potem izvede sodni postopek. nihče izven bolnišnice pa ni mogel pravno doseči, da se postopek uvede. Dejansko seveda je lahko prišlo do tega, a pravno ne. Iniciativa je bila torej na bolnišnici, sodni postopek pa se je vedno uvedel šele tedaj, ko je nekdo že bil na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Vedno je šlo le za sodno kontrolo pridržanja, ki je že bilo izvedeno. To ni v skladu z načelom najmanjšega možnega posega in z načeli evropskega sodišča za človekove pravice in z načeli prevladujočih pravnih ureditev v primerjalnem pravu. Novi zakon pa loči:

1. Redni postopek – nekdo vloži tožbo za prisilno hospitalizacijo. Oseba je še na prostosti in se brani. Na koncu sodišče odloči, da se ga prisilno hospitalizira in šele potem se ta posameznik mora zglasiti na zaprtem oddelku, če pa se ne bo lahko pride do izvršbe. V takem primeru se postavi vprašanje kdo lahko inicira postopek. v primerjalnem pravu so to sorodniki in socialna služba, pa tudi drugi organi, ki skrbijo za javni interes (npr župan, pri nas pa državni tožilec). Po novem zakonu je tako tudi pri nas in lahko predlagajo sodišču postopek:

a. Najbližji sorodnik b. CSD c. Bolnišnica d. Državni tožilec

Pogoj za prisilno hospitalizacijo je nevarnosti, ki mora biti določene intenzivnosti a še vedno ni vedno tako nujno, da bi bilo še pred odobritvijo hospitalizacije s strani sodišča morala prisilna hospitalizacija potekati. Postopek mora potekati hitro (pri čemer je vprašljiva kontradiktornost).

2. Postopek v nujnih primerih – v določenih primerih je nevarnost, ki jo bolnik predstavlja sebi ali drugim tako neposredna in intenzivna, da ni mogoče čakati mesec ali dva (bolnik, ki je na pragu samomora). Reakcija je torej v določenih primerih potrebna takoj. Ta postopek je, da tako kot je bilo pri nas pri ZNP za vse primere, ostaja to za nujne primere. Nekoga se lahko napoti ali prisilno privede v psihiatrično bolnišnico, se tam izvede ukrepe in o tem ukrepu se obvesti sodišč, ter tako pride do sodne kontrole dopustnosti tega postopka.

Novi zakon torej loči postopek v rednih in nujnih primerih. Prejšnji ZNP je poznal le eno vrsto postopka in vse je bilo kot v nujnih primerih. Pri rednem postopku pa se nekaj stvari zakomplicira:

1. Prvi problem je, da je nujni pogoj ugotovitev obstoja duševne bolezni, za kar je potrebna ugotovitev izvedenca medicinske stroke. Ta bo moral priti v stik s človekom, kar pa zahteva daljše obdobje opazovanja bolnika. Imamo pa problem človeka, ki je prepričan, da ni z njim nič narobe in se ne bo želel dati pregledati izvedencu psihiatru. V teh primerih je vprašanje, kako pridobiti izvedensko mnenje. Novi zakon določa obveznost se podrediti (poseg v sfero človeka) izvedenskemu mnenju. V ta namen se lahko odvzame tudi svoboda in se ga zapre na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice, za maksimalno 2 dni – zgolj za to, da se ugotovi, ali je ta oseba bolna in nevarna. Odvzem svobode je torej zaradi opazovanja in izdelave izvedenskega menja. Hud poseg , a po mnenju ESČP dopusten.

2. Drugi problem z rednim postopkom je, da na koncu pride do odločitve sodišča in ta odredi, da se odobri prisilna hospitalizacija, saj je problem izvršbe. Sodišče če do izvršbe ne pride odredi privedbo (kot privedbo za pričo – policija, odvzem svobode)

Po novem imamo le eno vrsto postopka – postopek za nujne primere – bolnišnica nekoga zadrži, o tem mora obvestiti v 1 dnevu sodišče, sodišče mora to osebo obiskati v bolnišnici, katerega namen je osebni stik s človekom o katerem odloča (da o njem ne odloči le na podlagi mnenja). Če bo sodnik ob obisku videl (ali bo posameznik dal soglasje na pzdravljenje) se postopek zaključi in tam ostane s privolitvijo. Če do privolitve ne pride, bo moralo priti do novega izvedenskega mnenja (prvega dobi že od psihiatrične bolnišnice zakaj so posameznika zadržali v bolnišnici) iz druge psihiatrične organizacije (da bo nevtralno – dejansko nevtralnost je v SLO sicer težko doseči). Posameznik mora


21

biti tudi obvezno zastopan po odvetniki, ki mora pravočasno dobiti izvedensko mnenje. Ustnega naroka ni. Sklep sodišča in sodišče lahko odobri hospitalizacijo do 6 mesecev (po starem 1 leto). Določene osebe se lahko pritožijo zoper to odločitev (če je odobrena: sorodnik in bolnik; če ni odobrena: sorodnik in bolnišnica). Pri tem mora sodnik obiskati bolnika v bolnišnici (v zakonu pa ni napisano, poudarja pa se, da je namen instituta to, da sodnik dobi vtis o tej osebi, naj ta oseba v času ko bo sodnik v njegovi pristojnosti ta posameznik ne bo pod vplivom zdravil, ampak da bo sodnik videl to osebo v »naravnem stanju«). Včasih bo to zaradi nujnosti odklonitve nevarnosti težko doseči. Odvetnik je po novem zakonu obvezen (prej ni bil – US reklo, da stari zakon dajal sicer formalno pravico do obrambe, kar pa ni bilo učinkovito). Drugače kot varnostni ukrep v kazenskem postopku je pomembna odločba v civilnem postopku, da se hospitalizacija odobri pomeni zgolj, da je bolnišnica za čas tega pol leta upravičena zadržati tega bolnika, ne pa da ga je dolžna zadržati. Če zdravniki sami na podlagi svoje medicinske presoje ugotovijo, da človek ni več nevaren lahko tega izpustijo brez odobritve sodišča pred iztekom roka. Ali tistih 6 mesecev velja skupno ali samo za enkratno odločitev? Če zdravniki nekoga predčasno spustijo, je to odgovorna odločitev, saj lahko kasneje pride do kakšne škode. Lahko se postavi vprašanje odgovornosti zdravnikov iz naslova standarda dobrega strokovnjaka. Predčasno izpustitev lahko predlagajo tudi bolnik sam in njegovi sorodniki. Če se stanje ne izboljša, je potrebno za vsako podaljševanje zadržanja potrebna nova odločitev. Pred potekom tega roka mora bolnišnica obvestiti sodišče o stanju. Teoretično bi lahko šlo tako podaljševanje v nedogled. Določene duševne bolezni – nerazumevanje in nepriznanje in lahko vsak dan vlagajo nove predloge. Predvsem ko je en zavrnjen. Omejitev je, da ko sodišče enkrat zavrne predlog za prenehanje ukrepa, če oceni, da ni pričakovati, da bi se stanje lahko hitro izboljšanje lahko določi rok, v katerem ni dopustno vložiti novega predloga. Ta rok ne sme biti daljši od enega meseca. Če sodišče enkrat zavrne ukrep lahko določi rok, v katerem ni dopustno vložiti novega predloga. Pridržanje na socialnih varstvenih zavodih – vse je enako razen rokov, ki so daljši. Položaj bolnika v času trajanja ukrepa To niso ukrepi, ki bi imeli namen zdraviti, ampak ukrepi, ki imajo zgolj namen kratkotrajno odpraviti nevarnost, ki jo bolnik povzroča v bolnišnici sebi, drugim ali osebju. S tem mislimo tudi na razna pomirjevala, zdravila s kratkotrajnim učinkom in tudi ukrepi fizične prisile in omejitev (privezanje na posteljo – fiksacija; osamitev; prisilni jopič). Koliko je zaprti oddelek zaprt? Splošni princip je zaprtost na zunaj z zidovi, nekaj drugega pa je zaprt režim. Notri so običajno odprti. Kaj pa je z zdravljenjem? Po ZNP je naslov poglavja postopek pridržanja, po novem zakonu pa je drugače. V ZNP je podlaga za to da se nekoga pridrži, ne pa da se ga lahko prisilno zdravi. To se po logiki sicer lahko razumeva, zato se ga zadrži v psihiatrični bolnišnici in ne v zaporu. Ali pa se res lahko v času trajanja ukrepa dela »karkoli« ne glede na soglasje bolnika? Ustava zahteva, da zakon določi izjeme in naš zakon nima izjem, edino po logiki. Na nizozemskem je sodišče reklo, da bi bilo v redu, da zakon določi tudi zdravljenje brez privolitve ampak ker zakon tega ni določil to torej ni možno. V svetu prevladujejo ureditve da se poseg prisilne hospitalizacije povezuje s prisilnim zdravljenjem, a soglasje za pridržanje ni bianco menica za prisilno zdravljenje in za konkretne ukrepe. Pri nas je zakon, kar se tiče ukrepov zdravljenja, ko je prisilna hospitalizacija že določena, določa edino omejitev objektivni vidik standarda strokovnjaka medicinske stroke. Obstajajo določene omejitve. V okviru standardov pa karkoli, soglasje bolnika se nikoli ne zahteva. Pri nas je koncept da prisilna hospitalizacija pomeni prisilno zdravljenje. Prav zato se po novem zakonu postopek imenuje zdravljenje v zaprtem oddelku…


22

MEJNI SPOR Urejen v ZNP in je zelo specifičen medsosedski problem. Mejni spor je postopek v katerem je potrebno urediti sporno mejo med nepremičninami. Gre torej za ureditev sporne meje – obstaja nesoglasje o tem, kje naj bi meja med dvema nepremičninama potekala. Meja je navidezna črta, ki ločuje sosednja stikajoča se zemljišča. Gre za neko ločnica med dvema ali več lastninskimi pravicami na nepremičninah. Gre praviloma za to, da se mejaša prepirata o spornem pasu. Do neke točke se oba strinjata, da je to lastnina vsakega od njiju. Sporen pa je del, katerega o lastniku se ne strinjata. V teh nepravdnih postopkih ni namenjeno temu, da se meja obnovi (velikokrat se zgodi, da stranki napačno navajajo ne da je sporno kje meja poteka ampak le to, da so mejni kamni izginili, da je fizična razmejitev propadla in bi bila potrebna obnovitve). Meja se lahko določa:

1. V upravnem postopku je katastrski postopek. Urejen je v zakonu o evidentiranju nepremičnin (2006). Ta postopek je tisti prvi, po katerem naj bi posegle stranke – v njem se rešujejo vse zadeve, kjer se izkaže da ni posebnega spora ampak se lahko dogovorijo stranke med seboj. Postopek je sestavljen iz dveh delov:

a. Tehnični del postopka – potrebno je pogledati stanje in določiti mejo. Upravni organ in sodišče ne opravljata z ustreznim znanjem, da bi lahko izmere opravila – prav zato tu nastopi geodet, ki je strokovnjak, ki se ukvarja z izmero zemljišč in geodet bo mejašem razložil kakšna meja izhaja iz katastra (kataster ni popolna evidenca). Stranki se lahko strinjata s pokazano mejo. Vse kar se bo dogajalo na mejni obravnavi bo zajeto v elaboratu geodeta (natančen popis dejanskega stanja na nepremičnini). Ta bo služil za 2 del katastrskega postopka:

b. Izvede ga pravni organ – geodetska uprava. Če sta se stranki s predlagano mejo strinjali, bo geodetska uprava mejo evidentirala in ta meja bo natančno vnesena v kataster in tako bo ta nejasna situacija okoli meje razrešena. Če pa se stranke o meji ne strinjajo in vsaka kaže svojo mejo, bo upravni organ opravil ustno obravnavo na podlagi geodetovega elaborata. Če soglasja ni in je še vedno nestrinjanje o meji, potem upravni organ stranki napoti na sodišče, na sodni nepravdni postopek.

Do tega, da se izvede sodni postopek pride pogosto, saj stranki ne moreta ugovarjati ugotovitvi geodeta, temveč se v tej fazi postavi elaborat kot dejstvo. Stranki imata 30 dni časa od tega, ko je bil katastrski postopek končan. V tem času morata sprožiti sodni spor in o tem obvestiti upravni organ (da je predlagatelj sprožil sodni spor in da je predlog popoln). Ko bo geodetska uprava to obvestilo prejela bo katastrski postopek prekinila in čakala, kaj se bo zgodilo v nepravdnem postopku. če bo sodišče v nepravdnem postopku iz kakega razloga predlog zavrglo ali zavrnilo in ne bo prišlo do odločitve sodišča o meji, se bo katastrski postopek nadaljeval in bo ta na podlagi podatkov geodeta meja obveljala. Če pa bosta stranki zatrjevali spornost meje, bo nepravdno sodišče odločalo naprej in če bo sprejelo meritorno odločitev se bo katastrski postopek ustavil. Upravni postopek pa ni nujni postopek. stranki gresta lahko direktno na sodišče.

2. V sodnem nepravdnem postopku za ureditev meje – SPZ je delno razveljavil uveljavitev v ZNP in sam določil materialna pravila za odločanje sodišča. Dve določbi sta v SPZ, ostala procesna vprašanja pa so urejena v ZNP. Gre za to da sodišče odloči o lastninski pravici med spornima prostoroma, ki si ju lastita mejaša. Zakonodajalec je menil, ker gre za nepremičnine in spor, da je bolj primerno, da se poudarja bolj preiskovalno načelo in da ne bi bilo preveč v rokah strank da razpolagata z zahtevkih in je tako videl nek javni interes v teh zadevah. Ravno zaradi sporne narave pa se to kaže tudi pri ureditvi tega postopka. Pravila o materialni pravnomočnosti se uporabljajo za ta postopek in imamo pravilo ne bis in idem (res iudicata) in se o tem torej brez spremenjenih okoliščin ne da več odločati. Pri sporu o ureditvi meje gre za razmejitev dveh lastninskih pravic – gre za odločitev o lastnini med spornima prostoroma. Ta spor pa je potrebno ločiti od lastninskega spora:

a. Nepravi mejni spor naj bi bil spor o LP, ki ni pravi mejni spor. Potrebna je zelo natančna proučitev primera ali gre za lastninski spor ali mejni spor.


23

b. Pri mejnem sporu pa gre za to, da dejansko vemo da je to naše zemljišče to pa vaše in da je nejasna razmejitev med lastninskima pravicama, ki pa sami po sebi nista sporni.

Nepravdno sodišče mora paziti da ne bi dejansko odločalo v nepravih mejnih sporih, ki spadajo v pravdni postopek. Pri mejnem sporu gre za lastnino mejnega spornega prostora, a podlaga za spor je drugačna kot pri pravih lastninskih sporih. Glede na to da je ta postopek različen lastninskemu, je dejstvo tudi to, da lahko vzporedno poteka tudi postopek o lastninski pravici. Pravdno sodišče bo v tem primeru vezano na ugotovljeno mejo v nepravdnem postopku. Tudi posestni spor lahko poteka vzporedno sporu za ureditev meje, saj se v njem ne odloča o pravicah ampak o posesti – ne prejudicira odločitve o lastninski pravici. Vprašanje poteka meje se lahko pojavi kot predhodno vprašanje v pravdi (npr konfesorna tožba – ali gre res za motenje posesti). Pravdno sodišče lahko to vprašanje reši samo s predhodnim vprašanjem ali pa počaka na odločitev nepravdnega sodišča. Udeleženci nepravdnega postopka so formalni (predlagatelj in nasprotni udeleženec ali udeleženci) in materialni (vsi, ki imajo pravni interes in zakoniti). Predlagatelj in nasprotni udeleženec sta aktivno in pasivno legitimirana, saj sta le ta tista, ki sta lastnika. Kaj pa je z zakupnikom, najemnikom, užitkarjem? Te osebe imajo v določenih primerih lahko večji interes kot lastniki sami. V preteklosti temu ni bilo tako kot danes, saj so pred spremembo sistema bile vse nepremičnine v družbeni lasti in so osebe bile le uporabniki. ZNP pa je predvideval, da lahko tudi te osebe sprožijo spor. Spor lahko vloži tudi en solastnik ali skupni lastnik – na tej strani ni nujnega sosporništva – nujno sosporništvo pa imamo na pasivni strani, saj mora predlagatelj zoper vse solastnike sosednjega zemljišča vložiti predlog. Lahko pa se zgodi, da med potekom mejnega spora lastnik svoje zemljišče proda drugemu in v tem primeru lahko novi lastnik vstopi v spor, če se obe stranki s tem strinjata. Načeloma pa to nima avtomatične posledice, da bi se predlog zavrgel ampak se postopek lahko konča med prvotnima strankama. Stvarno pristojno je okrajno sodišče, sodi sodnik posameznik, krajevno pa je pristojno sodišče, na katerem zemljišče leži (izključna krajevna pristojnost). V nepravdnem postopku v primeru mejnega spora ni mogoč prorogatio fori. Postopek se začne na predlog, ki mora vsebovati vse podatke o zemljišču, udeležencih postopka in predlagatelj mora navesti zakaj zahteva ureditev meje v nepravdnem postopku. Iz teh razlogov bo sodišče lahko ugotovilo ali je meja sporna ali gre za obnovitev meje, lastninski spor…strankam ni potrebno navesti vrednosti spornega predmeta! To je zanimivo, saj je vrednost pomembna – sodišče namreč glede na vrednost spornega prostora izbira kriterije za svojo odločitev. Sodišče mora opraviti narok na kraju samem in to ni le opcija. Sodišče mora iti na kraj in obvezno mora na ta kraj povabiti tudi izvedenca geodetske stroke. Sodišče namreč ne razpolaga z ustreznimi strokovnimi znanji, da bi lahko mejo določilo. Potrebno pa je izvedenca geodetske stroke angažirati že pred opravo naroka. Ta izvedenec mora pripraviti elaborat in na naroku si bo sodnik pogledal elaborat, pogledal kaj se dogaja, vabi se stranke, potencialne priče…sodišče bo na te podlagi določilo na tem naroku mejo. Stranki se na naroku še vedno lahko poravnata (sodišče pa mora vedeti, da še vedno ne gre za zlorabo pravic). Geodet bo potem po navodilih sodišča označil novo mejo. Trije kriteriji odločanja sodišča (ki so v razmerju subsidiarnosti):

i. Kriterij močnejše pravice – je primarni kriterij, praviloma je to lastninska pravica. Glede na to, da smo na preseku med mejnim sporom in lastninskim sporom in je za lastninski spor določen pravdni postopek in je odločitev sodišča dokončna, morajo stranke z odločanjem po močnejši pravici soglašati. Stranke se morajo strinjati, da bo sodišče ugotavljalo in dokončno ugotovilo, kdo ima močnejšo pravico – to pa jih bo prekludiralo glede vseh ostalih mejnih postopkov. Sodišče bo razsojalo na podlagi močnejše pravice.


24

To soglasje pa se ne zahteva vedno11. Če vrednost spornega predmeta presega 4000€ morata stranki izrecno soglašati z odločanjem sodišča po močnejši pravici. Gre za neko smotrnost in da so taki spori bagatelni. Če stranki ne soglašata, da sodišče odloča po močnejši pravici pa je sporni mejni pas večje vrednosti od 4000€ prideta v poštev kriterija:

ii. Zadnje mirne posesti – zadnja posest, ki sta jo mejaša dlje časa prostovoljno izvrševala. Tu ni drugih pogojev in ni potrebno dokazovati dobroverne posesti. Do tega pride, če se stranki nista strinjali z odločanjem po močnejši pravici ali pa sodišče ni moralo odločiti.

iii. Pravične ocene sodišča – kriterij, ki je zadnja pot, da sodišče lahko odloči. Sodišče ugotavlja kaj se mu zdi najbolj verjetno, v končni fazi pa lahko razdeli prostor na polovico.

Sodišče lahko te kriterije kombinira, če se za določen del meje da ugotoviti zadnja mirna posest in za določen del ne, za določen del se stranki strinjata o močnejši pravici za določenega pa ne.

Ko sodišče po enem od teh kriterijev odloči in določi mejo in geodet nariše skico o meji. Skica, ki jo izdela izvedenec pa je del sklepa! Natančno je potrebno navesti vrednost spornega predmeta. Ko sklep postane pravnomočen, ga sodišče pošlje upravnemu organu, da se vpiše nova meja v kataster. Splošna ureditev je, da vsak udeleženec nosi sam svoje stroške, kar se pa tiče skupnih stroškov, jih morajo udeleženci trpeti v enakem razmerju, kot znaša dolžina njegovih medsebojnih meja. V primeru da sta udeleženca dva se stroški delijo na 1/2. Sodišče lahko odloči o stroških tudi drugače, če je krivda le ene stranke da je do teh stroškov prišlo. Redno pravno sredstvo je pritožba – nepravočasna pritožba pa se šteje za izredno pravno sredstvo in sodišče lahko pod določenimi pogoji spremeni svojo odločitev. Revizija pa ni dovoljena.

3. V pravdi – po ZPP. Pravdni postopek je možen, če še ni bilo odločeno po kriteriju močnejše pravice, če torej ne obstaja neka pravnomočna rešitev nepravdnega sodišča, ki bi odločala na podlagi močnejše pravice ampak po drugih kriterijih. Pomembno pa je tudi to, da pravda ni možna, če bi nepravdno sodišče lahko odločalo po kriteriju močnejše pravice (sta se stranki o tem strinjali), pa nepravdno sodišče tega kriterija ni moglo uporabiti. Če je sodišče mejo uredilo po drugih dveh kriterijih lahko stranke v 3 mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje vložita tožbo. Če stranki ta rok zamudita odločitve nepravdnega sodišča v pravdi ni več mogoče izpodbijati. Sodba v pravdi ne razveljavlja nepravdnega sklepa. Gre za drugačen postopek. sodba pa je močnejši pravdni naslov kot nepravdni sklep in če bo geodetska uprava dobila v roke nepravdni sklep in sodbo, bo vneslo podatke sodbe v kataster.

1. primer A je proti B‐ju vložil predlog za rešitev mejnega spora. Kot vrednost spornega predmeta je navedel 5.000€. A in B sta soglašala, da lahko sodišče odloči po kriteriju močnejše pravice. Vendar sodišče po kriteriju močnejše pravice ni moglo odločiti, zato je odločilo po kriteriju zadnje mirne posesti. A z določitvijo ni bil zadovoljen. Ali lahko sproži pravdo? Pomembno je to, da sodišče ni moglo odločati po kriteriju močnejše pravice, ker se stranki s tem nista strinjali. Sodišču pa ni uspelo uporabiti tega kriterija in v takem primeru tudi pravda ni možna. Pravda je možna samo, če stranki nista soglašali s tem da se odloča po močnejši pravici.

11 SPZ veže mejo, od meje, ko morata stranki soglašati s tem, da morata stranki soglašati odločanjem v mejnem sporu. Meja za to pa je 4000 € (PO NOVEM ZPP – znesek spora majhne vrednosti je 2000€, torej dvakratnik je 4000€)


25

2. primer A je proti B‐ju vložil predlog za rešitev mejnega spora. Navedel je, da je del parcele, katere zamljiškoknjižni lastnik je B (in ki v naravi pomeni pas od ceste do roba jase), v njegovi lasti. A‐jev oče naj bi ta del zemljišča že leta 1980 kupil od B‐jevih staršev. Zamljiškoknjižno sicer pogodba ni bila izvršena. Vendar pa je sedaj itak že prišlo do priposestvovanja. B je v odgovoru na predlog zanikal, da bi njegovi starši kdaj prodajali ta del zemljišča, sicer pa tudi nikoli kasneje ni bil v posesti A‐ja oz njegovega očeta. Kaj naj naredi sodišče? Tu ne gre za mejni spor. Gre za tipičen lastniški spor o katerem se torej odloča v pravdi. Ne gre za to, da bi bila sporna razmejitev ampak za spor iz pogodbe. Gre za razmejitev kdo je pravno gledano lastnik. To je nepravi mejni spor in v njem mora nepravdno sodišče stranki napotiti na pravdo. 3. primer A je predlog za rešitev mejnega spora vložil proti B‐ju. Iz priloženih izpiskov iz ZK je razvidno, da lastnik drugega spornega zemljišča ni le B, pač pa je le solastnik 3/5, po 1/5 sta solastnika če C in D. ali je to ovira za vsebinsko odločanje? Gre za sosporništvo na pasivni strani, na kateri je potrebno tožiti vedno vse, ki imajo na spornem delu zemljišča lastninsko pravico, naj si je ta določena na deležu ali pa skupna lastnina. Vedno je potrebno zoper vse napotiti predlog. LITERATURA MEJNEGA SPORA: ZPP, SPZ, ZNP, kar se tiče upravnega postopka pa ZEN


26

Postopki za ureditev družinsko‐pravnih razmerij in osebnih stanj 1. primer Ali lahko roditelj, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost, samostojna nastopa v postopku za odvzem roditeljske pravice? Roditelj, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost nima procesne sposobnosti po splošnem pravilu pravdnega postopka, kar isto velja za nepravdne postopke. Po tem pravilu bi rekli, da bi moral kot tak biti zastopan. To pa bi bilo v pravdnem in na splošno v nepravdnem postopku. V postopku iz družinskih razmerij pa so pravila o procesni sposobnosti nekoliko širša in sodišče lahko posamezniku dovoli da sam opravlja procesna dejanja, če ugotovi, da je sposoben razumeti posledice teh dejanj. Če razume za kaj gre pri odvzemu RP mu bo dana možnost da sam sodeluje. Ko gre za osebna stanja učinkovito nihče ne more nadomestiti volje tega človeka, ker gre za strogo osebne odločitve. Sam se ne bo mogel najbolje braniti, ker nima poslovne sposobnosti, a še vedno to ni situacija, kjer bi si želeli, da bi ga moral zastopati v takem primeru nekdo drug. Posebnosti, ki veljajo v družinskih postopkih so še:

‐ Javnost je izključena ‐ Narok je obligatoren ‐ Vsi ti postopki so prednostni ‐ V vseh postopkih je mogoče, da sodišče izreče, da posledice nastopijo že pred

pravnomočnostjo (npr že s sklepom sodišča prve stopnje lahko odvzem poslovne sposobnosti ali odvzem RP šteje za odvzeto, kar na splošno ne velja)

‐ Splošno pravilo pa je še, da obnova ni mogoča, razen če se izrecno določi da je mogoča (splošni nepravdni postopek ima ravno obratno pravilo).

‐ V teh primerih za razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom velja izključno pozitivistični kriterij. Splošno pravilo nepravdnega postopka je omiljen pozitivistični kriterij – načeloma mora biti v zakonu določeno, da se odloča v nepravdnem postopku, možno pa je da sodišče oceni da noben drug postopek ni primeren za odločanje. V družinskih primerih pa mora biti določen nepravdni postopek12.

ODVZEM POSLOVNE SPOSOBNOSTI

Poslovna sposobnost je sposobnost izraziti voljo za sklepanje pravnih poslov – sposobnost veljavno sklepati pravne posle – podajati izjave pravno‐poslovne volje. Presumpcija nastanka polne poslovne sposobnosti se veže na 18 leto in otrok pri 15‐letih dobi delno poslovno sposobnost. Če starši otroka ne zastopajo je pogodba izpodbojna. Če pa 10‐letni otrok sklene darilno pogodbo kot obdarjenec je taka pogodba nična, ni veljavna in ne izpodbojna ampak nična. Kar pa dela probleme pri pogodbah vsakdanjega življenja (vendar tako pač je). Z 18 letom posameznik nastopi polno poslovno sposobnost in takrat je presumira da sam zna preceniti kakšne posledice ga čakajo. Klasičen procesni institut pa je odvzem poslovne sposobnosti, saj posameznik ni sposoben presoditi, kaj je zanj dobro in kaj ne. Tisti, ki jim je poslovna sposobnost odvzeta so preklicane osebe. V določenih pravnih redih se je ta institut odvzema poslovne sposobnosti problematiziral, klasično v nemškem

12 Pojavljalo pa se je vprašanje: Ali ne bi o obstoju partnerske skupnosti kot obstoju odločalo v nepravdnem postopku kot o predhodnem vprašanju? Ne, ker ni nikjer z zakonom določeno, da bi se odločalo o tem v nepravdnem vprašanju. Kot o glavnem vprašanju se o partnerski skupnosti odloča v (da obstaja zavezujoč papir, da obstaja) se nikjer ne odloča – vedno je le predhodno vprašanje kot konkreten primer (zato se o tem ne odloča kot o vmesnem ugotovitvenem zahtevku). Ne piše pa da se lahko presoja le kot predhodno vprašanje, da bi se o njej odločalo kot o glavnem vprašanju v ZZZDR ni rešeno – v nepravdnem postopku se ne more, ker ni izrecno določeno. Tako bi se lahko odločalo o obstoju v pravdnem postopku. Ali je mogoča tožba za obstoj zunajzakonske skupnosti? Ne, saj nastane in obstaja brez papirja ter tako tudi preneha. Ugotoviti se torej ne more, saj smo potem že pri poroki. O obstoju zunajzakonske skupnosti se torej lahko presoja le kot o predhodnem vprašanju.


27

pravu tega instituta ne poznajo več, saj se varuje človekovo dostojanstvo. Na načelni ravni so torej to ukinili, v praktični posledici pa so to ohranili. V primeru odvzema poslovne sposobnosti pa ne gre le za posameznega človeka ampak tudi za pravno varstvo. Če pride do odvzema poslovne sposobnosti lahko pride do:

‐ Popolnega odvzema – postavi se ga v položaj otroka pod 15 let – vsaka pogodba ki jo sklene je nična

‐ Delni odvzem – postavi se ga v položaj, ki je v bistvenem podoben položaju otroka med 15 in 18 let – pogodbe, ki jih bo sklenil sam bodo izpodbojne, lahko pa se napiše katalog poslov, ki jih posameznik lahko samostojno opravlja, brez zastopanja (to pa spiše CSD)

2. primer A‐ju je bila delno odvzeta poslovna sposobnost. Nato je brez zastopanja skrbnika samostojno sklenil pravni posel (posojilna pogodba v banki). V pravdi za razveljavitev tega pravnega posla se je stranka sklicevala, da je bil A tedaj, ko je sklepal ta pravni posel, razsoden in da v tistem času razlogi, ki so sicer narekovali odvzem poslovne sposobnosti niso obstajali (lucidum intervalum). Ali je ta ugovor upoštevan? Tu gre za človeka, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost – pravni posel je izpodbojen. Ali se je možno sklicevati na lucidum intervalum. Ali se upošteva dejansko ali pravno stanje? Upošteva se pravno stanje. V korist pravne varnosti, če je nekomu formalno odvzeta poslovna sposobnost se ne bo dalo ugovarjati, da formalno stanje ni ustrezalo dejanskemu. Ta ugovor da ti razlogi takrat niso obstajali torej ne bo upošteven. 3. primer A je zahteval razveljavitev izročilne pogodbe, češ da ob njenem sklepanju ni bil poslovno sposoben. Sodišče je ugotovilo, da je A dolgoleten kroničen pijanec, zahtevku za razveljavitev pogodbe pa ni ugodilo z utemeljitvijo, da A‐ju poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Ali je ravnalo prav? V tej smeri se upošteva dejansko stanje, ne pa pravno stanje. Če nekomu poslovna sposobnost je odvzeta ta ne bo mogel uveljavljati da je bil v določenem trenutku poslovno sposoben. Če pa nekomu poslovna sposobnost ni bila odvzeta bo še vedno lahko uveljavljal dejstvo da takrat ni bil poslovno sposoben. Postopki za odvzem poslovne sposobnosti so redki, veliko pa je pravdnih postopkov, kjer se postavi kot predhodno vprašanje, vprašanje poslovne sposobnosti. To je torej mogoče‐ domneva velja v prid obstoja poslovne sposobnosti in kdor trdi da ni imel poslovne sposobnosti bo moral to dokazati (ko je posameznik živ se dokazuje z izvedenci, po smrti pa s pričami…). Še vedno je torej mogoče uveljavljati da poslovna sposobnost ni veljavna. Kaj pa, če bi sodišče zavrnitev zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil A v času sklepanja pogodbe popolnima trezen? Potem bi bila odločitev sodišča pravilna, saj bi sodišče ugotavljalo poslovno sposobnost in ugotovilo njegovo poslovno sposobnost, torej s tem tudi veljavnost pogodbe. Mogoče pa je da je situacija že v celoti takšna da tudi stanje treznosti ne pomaga…


28

RAZLOGI, KI PRIPELJEJO DO ODVZEMA POSLOVNE SPOSOBNOSTI Mora iti za osebo, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti ali odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka (tudi kakšna druga hiba lahko vpliva na psihofizično stanje – telesna hiba običajno ne vpliva na oblikovanje volje – na sposobnost izjavljanja pa že lahko vpliva v določenih primerih), ki vpliva na psihofizično stanje ni sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi. Klasično se je včasih štelo za preklicane zapravljivce torej razlog hoda zapravljivost – pa spet ne samo po sebi ampak zaradi nekega razloga (npr duševne bolezni) – test pa mora biti, saj je ta ukrep mišljen za zavarovanje posameznika. Krevolanstvo13 – pravdarji – v Sloveniji je to resen problem, saj je simptom nekaterih duševnih bolezni iskanje zaščite tudi pred sodišči (razni paranoiki). Tega ni malo, po naravi svari ima en tak človek lahko veliko odprtih zadev. Npr človek, ki vlaga tožbe, predloge, ovadbe, peticije in se tudi v postopku, ko naj bi se jim odvzela poslovna sposobnost zelo branijo. Z odvzemom poslovne sposobnosti naj bi se zavarovalo samega človeka, ampak kaj v tem primeru kje najti razlog. V Angliji tak posameznik ne more vložiti tožbe brez soglasja sodnika. Pomemben judikat, novost, ki jo je vrhovni sodnik dal proti odvetniku, ki je večkrat dal isto pravno sredstvo z istim razlogom. Ustavno sodišče je pred kratkim ustvarilo pomembno varovalo – posameznik je vztrajno dajal predloge za izločitve sodnikov. Kako to presekati? Tudi če je bila odvzeta poslovna sposobnost je potrebno napisati sklep o zavrnitvi. Ustavno sodišče je izreklo 2 varovali:

1. Kaznovati za zlorabo (kar spet zahteva določeno investicijo v obrazložitev) in 2. Pri ponavljajočih se vlogah lahko sodišče večkrat odloči, zadnjič pa reče da tega ne bo več

obravnavalo in da o tej vlogi ne bo odločilo in tega vprašanja ne bo obravnavalo (Primer: Aleksander Fonturen Taksis)

POSTOPEK Predlagatelji:

1. Sodišče lahko po uradni dolžnosti predlaga odvzem poslovne sposobnosti, kar je redko. 2. Lahko pa predlaga tudi:

a. CSD, b. državni tožilec ali c. najpogosteje bližnji sorodniki (zakonec, zunajzakonski partner in partnerji

življenjske skupnosti…). 3. Posameznik pa lahko tudi sam zahteva odvzem svoje poslovne sposobnosti, kar pa v praksi

prihaja redko v poštev. Udeleženci:

1. predlagatelj, 2. posameznik, ki naj se mu poslovna sposobnost odvzame. Drugih materialnih udeležencev

ni. Sta pa še zakonita udeleženca, in sicer CSD14 in skrbnik15. V samem postopku bo potrebno postaviti izvedenca medicinske stroke. Pogosto so razlogi za odvzem poslovne sposobnosti isti kot razlogi za prisilno hospitalizacijo in prvo se lahko sodišče

13 Pri njih je tipično da je sfera razsodnosti motena običajno le na ožjem področju. Razumnost o samokritičnosti ali iti na sodišče ali ne. V tem primeru prihaja v poštev delni odvzem poslovne sposobnosti in se lahko določi, da lahko sam opravlja vse materialne posle, procesne pa preko zastopnika. 14 CSD je lahko torej predlagatelj, v primeru pa da ni predlagatelj pa je vedno lahko zakoniti udeleženec. 15 Ne bo pravi skrbnik, ampak skrbnik za posebni primer.


29

sklicuje na mnenje za postopek prisilne hospitalizacije (ki pa ne sme biti starejše od 6 mesecev). Že po ZNP obstaja možnost da v tem postopku pride do začasnega odvzema svobode, da se napravi izvedensko mnenje (vendar pa za najdlje 7 dni se ga lahko zadrži v psihiatrični bolnišnici). Sama odločba je popoln ali delen odvzem poslovne sposobnosti. Obstaja pa tudi institut izvršitve ali učinkovanja odvzema poslovne sposobnosti (npr če ne izjavi da se je pripravljen zdraviti od alkoholizma lahko odložijo odločitev, za maksimalno 1 leto). Sklep se razpošlje:

1. na matični organ, kjer se to zabeleži v matično knjigo, 2. na CSD, kjer je potrebno imenovati skrbnika (to je upravni postopek – ločen od

nepravdnega postopka), 3. na zemljiško knjigo, kjer se zaznamuje osebno stanje.

Pravna sredstva:

‐ pritožba, ‐ obnova, ‐ revizija.

Ko je poslovna sposobnost odvzeta se lahko v podobnem postopku tudi vrne – postopek za vrnitev poslovne sposobnosti. 4. primer A‐ju je bila 1.2.1999 pravnomočna odvzeta poslovna sposobnost. 1.4.1999 je A samostojno sklenil PP (prodajno pogodbo glede avtomobila). Kakšna je usoda tega pravnega posla, če A 1.7.1999 uspe v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti in kakšna, če bi A tedaj uspel z obnovo postopka za odvzem poslovne sposobnosti. Če bi uspel v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti posel ne bi bil veljaven, v primeru obnove postopka, pa bi posel bil veljaven. Če obnova torej uspe, že od samega začetka ni bilo razlogov za odvzem poslovne sposobnosti – to učinkuje ex tunc in pravni posel, ki je bil sklenjen v vmesnem času je veljaven. Pri obnovi postopka je razlog nova dejstva in dokazi a morajo biti podana že ob prvotnem odvzemu poslovne sposobnosti. Pri postopku za vrnitev poslovne sposobnosti pa stranka ne napada tistega dejstva – takrat je bolezen obstajala, sedaj pa ne. Vrnitev učinkuje od trenutka, ko se izreče.

POSTOPEK ZA PODALJŠANJE RODITELJSKE PRAVICE Je podoben postopku za odvzem poslovne sposobnosti. Pri podaljšanju RP ga zastopajo starši, pri odvzemu pa skrbniki. 5. primer Starša sta za duševno zaostalega otroka skrbela v času njegove mladoletnosti. Otrok je dopolnil 18 let. Ko je leto dni zatem mati na občini za otroka želela opraviti neke prepise, so ji rekli, da tega ne more storiti, saj je otrok postal polnoleten in zato starši niso več upravičeni za zastopanje. Kaj lahko stori? Idealna situacija je takšna, da če je otrok duševno zaostal in presumpcija da bo po 18 letu sam opravljal vsa dejanja ne drži, lahko pred dopolnitvijo 18 leta starši predlagajo podaljšanje roditeljske pravice. Običajno pa starši za otroka skrbijo tudi po 18 letu in slej ko prej se ugotovi, da ne morejo opravljati več roditeljske pravice zanj. Česar več ni ni mogoče podaljšati?


30

Zakon tu upošteva realno stanje in pravi, da je mogoče zahtevati podaljšanje roditeljske pravice po polnoletnosti otroka pod pogojem, da so razlogi ki narekujejo podaljšanje roditeljske pravice obstajali že pred polnoletnostjo (če kasneje pride v poštev le…). Upravičeni predlagatelji:

‐ starša, ‐ CSD.

Formalno lahko pride tudi brez soglasja staršev do izreka tega ukrepa, razumno pa je, da če starši niso za to, to verjetno ni v korist otroka ampak se mu postavi skrbnika. 9.12.2008

POSTOPEK ZA UREDITEV RAZMERIJ MED SOLASTNIKI IN POSTOPEK ZA DELITEV SOLASTNINE

7. primer A in B sta bila po 50% solastnika hiše, vredne 200.00€. A je nato hišo adaptiral, tako se je njena vrednost povišala za 20% (240.000€). Kakšna sta sedaj njuna solastniška deleža? Deleži se zaradi takšnih vlaganj ne spremenijo. Deleža sta še naprej 50% : 50%. Kar ima taka situacija lahko za posledico je kvečjemu verzijski zahtevek. Če je s soglasjem in pogodbeno lahko to rezultira v razmerju solastniških deležev, drugače pa tako ravnanje ne prinese stvarnopravnih posledic, le obligacijsko pravne. 1. primer A, B, C in D so solastniki hiše X s po 25% deležem. Za obvarovanje hiše pred propadom bi bilo nujno izvesti obsežna popravila – hišo bi bilo potrebno v celo obnoviti. A, B in C so se z investicijo strinjali, D pa ni soglašal. A je zato v nepravdnem postopku vložil predlog, da naj sodišče odloči o spornem posegu. Kaj bo storilo sodišče? Solastnina na idealnih deležih – vsak solastnik ima na svojem idealnem deležu pravico delati, z njim razpolagati in vsi imajo pravico do upravljanja s stvarmi. Tako ločimo med posli redne in izredne uprave, poleg tega pa je potrebno ločiti med nujnimi posli in posli ki niso nujni. Poseg sodišča pa pride v poštev samo v poslu redne uprave, ki je nujen. Če ni doseženo ustrezno soglasje med solastniki, pri tem je pri poslih redne uprave potrebno soglasje večina po deležih. Pri poslih izredne uprave pa mora biti soglasje vseh. V tem primeru kapitalska večina je dosežena, če gre za posel redne uprave – potrebno je obvarovati hišo pred propadom. Obvarovanje pred propadom je torej tipičen pojem rednega upravljanja in obseg dela/vrednost dela ni ločitev med redno in izredno upravo – bistven je namen dela. Za posel redne uprave torej zadošča, če je več kot polovica – imajo torej več kot 50% in to je za posel redne uprave dovolj. Poseg sodišča bi bil potreben v primeru da bi bilo 50% : 50% ‐ če bi bil posel nujen. Če pa posel ne bi bil nujen tudi sodišče ne bi moglo odločati in bo ostalo tako kot je. Če pa nekdo ni zadovoljen s tem, da se nič ne stori, lahko zahteva delitev solastnine. Sodišče bo torej tako tožbo zavrglo, saj v tej stvari ni pravnega interesa in ni pravovarstvene potrebe po posegu sodišča, saj je odobritev posla mogoča s kapitalsko večine. Poseg sodišča bi bil torej mogoč samo pri poslu redne uprave, ki je nujen, pa ni potrebne večine. 3. primer Sodišče je uredilo razmerje med solastniki glede uporabe solastne stvari in izreklo, da imajo vsi solastniki pravico uporabljati stvar na določen način. Ta stvar je bila sicer v izključni posesti enega solastnika in kljub pravnomočnemu sklepu nepravdnega sodišča ni dopustil, da stvar uporabljajo


31

tudi drugi solastniki. Ali lahko prikrajšani solastnik na podlagi sklepa nepravdnega sodišča o ureditvi razmerij med solastniki zahteva izvršbo. SPZ je marsikaj razveljavil kar se tiče vsebinskih določb kar se tiče solastnine. V ZNP še vedno velja nekaj kdaj lahko poseže sodišče, in sicer:

‐ Pri poslih redne uprave, ki je nujen. ‐ Možen je poseg sodišča, česar SPZ ne določa, določa pa ZNP in je poseg sodišča možen

tudi če ni soglasja med solastniki za določitev načina uporabe solastne stvari. Teh sporov in teh postopkov, ko se nepravdno sodišče ukvarja z načinom uporabe je več kot pa tistih da se bo opravil nek nujen posel redne uprave (pri tem namreč zadošča večina in se običajno tudi doseže). Problemov z uporabo je več.

SPZ določa, da lahko lastnik uporablja stvar in solastnik lahko v skladu s svojim solastniškim deležem uporablja stvar. Najbolje je da se solastnika za uporabo dogovorita, lahko pa o tem odloči sodišče. Če pa dogovor ni mogoč lahko še vedno zahtevata prenehanje solastnine. Vprašanje je ali se splača vzdrževati solastnino pri življenju, če se solastnika ne moreta dogovoriti kako stvar uporabiti. Varstvo solastnikove pravice da fizično stvar uporablja po SPZ – ima solastnik pravico varstva proti tretjim in proti ostalim solastnikom. Kako pa to konkretno izpeljati je huda težava. Taka razmerja se torej rešuje v nepravdnih postopkih ali pa s prenehanjem solastniških deležev. Sklep nepravdnega sodišča ureja način uporabe – npr eden uporablja stvar od 1.1. do 31.7, drugi pa od 1.7 do 31.12. Sklep sodišča nadomešča pogodbo med solastniki – če se pogodba krši ne moremo v izvršbo ampak v tožbo. Tako je tudi pri sklepu sodišča. Odločba torej določa le kako mora biti, če pa temu tako ne bo, je mogoče s tožbo zahtevati varstvo pogodbe. Sodba pa bo izvršilni naslov. Sporov med solastniki in pravdnih postopkov glede uporabe solastnine je veliko in praksa ima velike težave s tem. Pravni princip je odklonilen in v pravdnem postopku tega ni mogoče reševati – v nepravdnem postopku se uredi način rabe. Lahko pa spet pridemo do instituta neupravičene obogatitve – verzije, da je en neupravičeno obogaten na račun drugega. Tako bi bila možna tožba iz naslova uporabnine kot verzijski zahtevek – toženec marsikdaj uspešno reče, da uporablja stanovanje samo do 50%, drugih 50% pa ne – drugi pa nima varstva za tistih 50% da bi se lahko notri priselil… 8. primer V postopku za delitev solastnine, ki ga je sprožil solastnik A, bo solastnik B (nasprotni udeleženec), ki se delitvi upira, lahko uveljavljal ugovor, da: a. Se je s pogodbo odpovedal pravici zahtevati delitev solastnine ‐ pravici do delitve solastnine se

ne da odpovedati. Dopustna je odpoved za krajši čas. Če se torej solastnik odpove delitvi za krajši čas je to dopustno

b. Je od ustanovitve solastnine minilo 20 let in je s tem pravica zahtevati delitev zastarala – pravica za zahtevati delitev solastnine ne zastara.

c. Da solastnine ni mogoče deliti, ker predmeta delitve ni mogoče deliti fizično, gre pa za stvar, katere tržna vrednost je v času vložitve predloga (november) bistveno nižja, kot če bi stvar prodajali pred poletjem – uspešen ugovor za delitev solastnine je neprimeren čas za delitev solastnine (s ceno ki bi se dosegla s prodajo ali pa da solastniki to stvar trenutno še potrebujejo)

d. Solastnik se lahko uspešno upre predlogu za delitev je možen odlog delitve za maksimalno 3 leta, če izkaže da je njegov interes večji od tistega ki želi delitev. S tem se tudi delitev solastnine lahko za krajši čas odloži.

Gre za postopek za delitev solastnine. Pri tem je več procesne problematike (kot pri postopku za ureditev razmerij).


32

9. primer V postopku za delitev solastnine, ki ga je sprožil solastnik A, je solastnik B (nasprotni udeleženec), ki se delitvi upira, navedel, da se je A s pogodbo za čas treh let odpovedal možnosti delitve solastnine. A je nato odvrnil, da je ta pogodba nična, saj naj bi on v času sklepanja te pogodbe ne imel poslovne sposobnosti. Tedaj je bil namreč pijan in ni vedel kaj podpisuje. B se s temi dejanskimi navedbami ni strinjal. Kaj naj stori sodišče? Sodišče mora najprej ugotoviti ali pomenijo 3 leta krajši čas. Vprašanje ničnosti bi bilo predhodno vprašanje in bi lahko odločilo v konkretnem primeru. V tem primeru pa sodišče samo ne bo moglo odločati za konkretni primer, ker so sporna dejstva, ki se nanašajo na predhodno vprašanje in na odpoved pravice do delitve. Obstaja le možnost napotitve na pravdo. Samo če so sporna dejstva, ki se nanašajo na predhodno vprašanje teh nepravdno sodišče ne more ugotavljati. 6. primer Do delitve skupne lastnine v nepravdnem postopku pride, če a. (bivša) žena uveljavlja, da je njen delež na skupnem premoženju 60%, (bivši) mož pa uveljavlja,

da je njegov delež 60% ‐ v tem primeru so sporni deleži. Če so sporni deleži pride v poštev pravdni postopek za ugotovitev deležev. To je pogosto, da med solastniki/skupnimi lastniki obstaja spor o deležih. Če pa so deleži sporni je potrebno to vprašanje rešiti v pravdi. Postopek bi se tukaj prekinilo in bi nepravdno sodišče reklo da ne bo odločalo, dokler ne bodo ugotovljeni deleži.

b. Žena uveljavlja, da je vikend v Bohinju skupna lastnina, mož pa uveljavlja, da je bil pridobljen iz sredstev njegovega posebnega premoženja – pogost spor je tudi kaj spada v skupno premoženje. To se spet ugotavlja v pravdnem postopku. tu je spor o predmetu delitve. Nepravdnega postopka z vidika skupnega premoženja ne bo dokler ni razčiščeno kaj je predmet delitve in kakšni so deleži na tem premoženju.

c. Žena predlaga, da se skupna lastnina razdeli tako, da ona dobi stanovanje v Ljubljani, mož pa vikend v Bohinju, mož pa predlaga obratno rešitev – to pa je situacija za katero pride v poštev nepravdni postopek za delitev solastnine. Ni sporno kaj je predmet delitve in kakšni so deleži. Sporen pa je način delitve – fizično ali civilno kaj dobi kdo. Če pa tudi ti ni sporno, če ni sporen ne način delitve, ne deleži in ne predmet delitve bosta lahko to solastnika sama delila.

Postopek se začne na predlog, potrebno je opredeliti predmet, deleže, solastnike (nujno sosporništvo), bistveno pa je vprašanje načina delitve. Načini delitve:

1. Primarna je fizična delitev 2. Sekundarna je fizična delitev z doplačilom – ko je možno deliti a so vrednostno neustrezni

deli, tako se doplača do ustreznega deleža. 3. Podrejeno temu pride v poštev civilna delitev, ko se stvar proda in se solastnike skladno z

njihovimi deleži poplača. 4. Pogoj je da da solastnik ustrezen predlog, in sicer eden dobi vse, druge pa v denarju

izplača. Če se stvar deli fizično se nepravdni postopek zaključi s tem, da sodišče pove kdo dobi kaj in je to tudi izvršilni naslov (ko gre za ureditev razmerij to NI izvršilni naslov). Pri fizični delitvi z doplačilom in pri tem da nekdo dobi vse in druge izplača obstajajo določena jamstva in sicer drugi solastnik obdrži, če gre za premičnino pridržek lastninske pravice, če pa za nepremičnino zakonito zastavno pravico.


33

Analogno uporabi pravil iz prodajne pogodbe se upoštevajo jamstva za pravne napake. Pri civilni delitvi nepravdni postopek za delitve solastnine se konča s sklepom, da se izvede civilna delitev. To pomeni, da se v tem postopku stvar ne prodaja in se solastniki ne izplačujejo nepravdni postopek se bo končal s sklepom da se solastnina deli tako da se stvar proda. Naslednje vprašanje je kako in kje se stvar proda:

‐ Pride do drugega postopka. Če bodo solastniki soglašali z načinom prodaje, lahko uporabijo drug nepravdni postopek in sicer nepravdni postopek za prodajo stvari (drugega o tem postopku ni potrebno vedeti kot kje se uporablja). Do delitve solastnine je prišlo če se solastniki niso mogli zmeniti glede delitve solastnine, lahko se pa solastniki skupaj dogovorijo za prodajo te stvari (če se torej strinjajo).

‐ Če pa se solastniki ne sporazumejo po sklepu kako stvar prodati, lahko vsak od solastnikov zahteva prodajo v izvršilnem postopku (izvršba obveznosti prodaje stvari).

Na vsak način se prodaja ne opravi v istem nepravdnem postopku. Kje in kako se stvar proda pa obstajata zgoraj navedeni možnosti. 11. primer V postopku za delitev solastnine je A predlagal, da se opravi fizična delitev, drugi solastnik pa je predlagal, da se stvar v celoti dodeli njemu, on pa A‐ki izplača sorazmerno vrednost. Ali lahko sodišče odloči, da se delitev opravi s prodajo? Procesni problem ni, saj je procesno sodišče na zahtevek ni vezano . lahko je nekdo predlagal fizično delitev a lahko sodišče ugotovi da ta ni možna. Niti ni možna delitev s poplačilom. Tako lahko sodišče odloči da se delitev opravi s prodajo. 10. primer V nepravdnem postopku je A predlagal delitev solastnine na stvari X, za katero je navedel, da sta 50% solastnika on in B. B se z opredelitvijo deležev ni strinjal in sodišče je izdalo sklepe o delitvi solastnine s prodajo. Kasneje se C tožil A‐ja in B‐ja na izročitev 33% kupnine, češ da je tudi on bil solastnik (33%) sporne stvari. Ali lahko uspe? Za delitev solastnine morajo v predlogu biti navedeni vsi solastniki. V tem primeru niso bili. Kaj sedaj? Sodnik ni inkvizitor, ki bi iskal materialno resnico in velikokrat ni težko da če so solastniki trije dva prideta na sodišče in rečeta da sta solastnika in da predmet delitve ni sporen in da so deleži enaki. Če sodišče stvar deli je moralo reči, da sta solastnika A in B, za tretjega pa se to ne more končati brez zahtevkov. Prodaje ne more preprečiti. Kakšen zahtevek pa ima? Na vsak način bo tretji imel varstvo in tak sklep o delitvi, ki ugotavlja deleže veže le te. Tretji pa še vedno lahko reče da je bil solastnik in lahko zahteva ustrezen delež kupnine. 13. primer A in B sta pred sodiščem 1.3.2006 predlagal delitev solastnine na umetniški sliki večje vrednosti. Sodišče je odločilo, da se delitev opravi tako, da izključni lastnik slike postane A, B‐ju pa izplača vrednost njegovega deleža (10.000€). sklep je postal pravnomočen, A pa je B‐ju tudi izplačal potreben znesek. Kasneje je proti A‐ju rei‐vindikacijsko tožbo v pravdnem postopku za izročitev omenjene sike vložil C. Trdil je, da je on pravi lastnik te slike ter da sta mu jo A in B ukradla v maju 2005. Ali lahko uspe? Sklep je da A postane izključni lastnik, delila pa se je stvar, ki je ukradena. V prejšnjem primeru se je stvar prodala na javni dražbi in kupec postane lastnik, ostanejo le še denarni zahtevki. V tem primeru pa gre za izključnega lastnika – A in B sploh nista bila lastnika. Pred uveljavitvijo SPZ je bilo brez izjem določeno, da je sklep nepravdnega sodišča le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Za dejansko pridobitev lastninske pravice je torej potrebna še veljavna tradicija ali rei vindikacija pri nepremičnini. Veljavno tradicijo pa lahko veljavno opravi le lastnik in če nekdo ni


34

lastnik nekdo veljavno izročitve prenosa lastninske pravice ne more opraviti. Tudi B svoje namišljene lastnine ne more pretvoriti v lastnino. Sklep nepravdnega sodišča je zgolj zavezovalni pravni posel (pogodba), za veljavnost pa je potreben še razpolagalni pravni posel. Tistemu, ki je star ukradena lahko zahteva z rei vindikacijo stvar nazaj, ker če nekdo ni bil pravi lastnik tudi na ta način ne more postati lastnik. SPZ je prinesel spremembo kot poenostavitev. Tako v zakonu piše, da ne le da je sklep nepravdnega sodišča pravni naslov za pridobitev lastninske pravice ampak tudi solastnik, ki je pridobil stvar po prejšnjem odstavku, pridobi lastninsko pravico na stvari s pravnomočno odločbo. Gre za ne pravno posloven način pridobitve lastninske pravice. V tem primeru torej nemo plus ne velja. Pravi lastnik te slike po novem ne bo več mogel dobiti te slike nazaj, ker ni več pravi lastnik. Tretji je s pravnomočnostjo sklepa postal lastnik – ima sicer verzijske in odškodninske zahtevke, slike pa nazaj ne more več dobiti. Ko so novi SPZ pisali na tak primer niso pomislili. Lastninska pravica pravega lastnika je dokončno izgubljena – ima denarne zahtevke, ne pa stvarnopravnih. Novost je sporna, saj zanemarja da te ki so se predstavili za solastnike niso solastniki in lahko stvar sploh ni njihova. Tako lahko pravi lastnik takoj izgubi lastninsko pravico brez možnosti obrambe. Pri fizični delitvi solastnine pa je v zakonu ostala določba da je sklep sodišča le iustus titulus. To pomeni, da če sta v solastnini dve knjigi, ki jih imam v posesti in sodišče reče, da se deli fizično tako da bo eden dobil eno knjigo, drugi pa drugo, bo drugi pridobil lastninsko pravico s tem ko bom jaz njemu knjigo izročil. 12. primer A, B in C so prispevali vsak po 500.000 SIT in kupili določen stroj. Kasneje je A uveljavljal, da zaradi ravnanj B‐ja in C‐ja nikakor ni mogoče doseči namena solastnine, zato je zahteval, da mu B in C izplačata njegovih 500.000 in da on s tem iz solastninske skupnosti izstopi. Ali lahko s tem predlogom oz zahtevkom uspe? Solastnik lahko s svojim idealnim deležem razpolaga tako da najde kupca, ne more pa od drugih dveh zahtevati da mu to odkupita. Lahko pa še vedno zahteva delitev solastnine. 14. primer A in B sta solastnika enonadstropne stanovanjske hiše. A je predlagal delitev solastnine (civilna delitev). B je navedel, da se zavzema za fizično delitev – hišo bi namreč z določenimi adaptacijami in dograditvami bilo možno spremeniti tako, da bi b njej uredil dve ločeni stanovanji – eno v pritličju in drugi v prvem nadstropju. Ali lahko sodišče odredi fizično delitev? Pogosto pride pri fizični delitvi hiše do možnosti da se nekaj deli, da se nekaj investira v stvar, da se lahko potem ta fizično loči. Obstaja torej fizična delitev solastnine z doplačilom solastnikov, da se lahko opravi fizična delitev? Zakon tega ne omenja, sodna praksa je zadržana… če bi bila ta zahtevana investicija vrednostno zelo nizka, potem bi to še šlo, čim pa je to neka oprijemljiva vrednost pa tega ni mogoče izsiliti (če se vsi dogovorijo tako ni problema in ne pride do sodnega postopka, če pa se ne zmenijo pa se ne more to naložiti takim solastnikom ki take investicije niso pripravljeni opraviti). Pri ureditvi razmerij med solastniki, ko smo govorili o nujnih poslih, poslih redne uprave in izredne uprave, največkrat pride do solastnine lastnikov na skupnih delih zgradbe (streha, napeljave, stene, hodniki…). Ureditev razmerij med etažnimi lastniki glede skupnih delov zgradbe je drugačna kot med navadnimi solastniki. Tam je stopnja zahtevanih soglasij nekoliko nižja. Če gre za posel izredne uprave je pri navadni solastniški skupnosti tako da morajo biti vsi za to, drugače ni posla, pri etažni lastnini pa čim jih je več kot pol za to da se posel izredne uprave opravi lahko ti zahtevajo, da


35

sodišče v nepravdnem postopku odloči ali se ta posel opravi ali ne (npr da se fasada zamenja, da bi bila hiša lepša in se najde več kot 50% lastnikov, lahko ti zahtevajo od nepravdnega sodišča, da odloči o tem ali se fasada obnovi). Pri solastnikih je večkrat soglasje težko dobiti, ker ni mogoče najti lastnika. Obstaja možnost, da lahko nepravdno sodišče za odsotnega lastnika imenuje skrbnika za posebni primer. Prav tako pa se pri etažni lastnini postavi upravnika za opravljanje poslov (to je posel redne uprave).

NUJNA POT Nujna pot je stvarna služnost16. Nujna pot je služnost ki nastane s pravnomočno odločbo sodišča. Nujna pot torej ni zakonita služnost. Služnost mora biti koristna za zemljišča, služnost se mora izvrševati obzirno (čim manj naj prizadene služeče zemljišče). Kdaj nujna pot nastane določa SPZ. To je situacija, ko neka nepremičnina nima zveze z javnim cestnim omrežjem ali ko bi sicer neka zveza z javnim omrežjem bila mogoča a bi bila ta združena z nesorazmernimi stroški. Ta zveza mora biti potrebna za redno uporabo nepremičnine. Nujna pot gre v dobr0 vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča in breme služečega zemljišča. Konsitutiven učinek pa ima pravnomočna odločba nepravdnega sodišča in ne vpis v zemljiško knjigo. Lastnik gospodujočega zemljišča mora vložiti tožbo proti lastniku (solastnikom) služečega zemljišča. Možnost je, da je služečih zemljišč tudi več in tako je potrebno tožiti lastnike vseh teh nepremičnin, saj bi bil v nasprotnem primeru predlog zavržen, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj nam nič ne pomaga da imamo pot preko ene nepremičnine, preko druge pa je nismo zahtevali. Narok se opravi na licu mesta. Običajno se imenuje izvedenca (ni pa obvezno ga postaviti) včasih geodetske stroke, večkrat tudi izvedenca takšne stroke, ki bo znal oceniti vpliv služnosti na eno in drugo nepremičnino (koliko se vrednost nekega zemljišča zmanjša in drugega poveča). Pri ustanovitvi nujne poti je najlepše če pride do soglasja in se nujna pot ustanovi s pogodbo. Če soglasja ni, potem pride do nepravdnega postopka. Največkrat uporabljani ugovori nasprotnega udeleženca:

‐ Nujna pot preveč obremenjuje iz zmanjšuje vrednost nepremičnine ‐ Zmanjšanje vrednosti nepremičnine, če se ta proda na trgu ‐ Ni treba, da gre nujna pot čez našo parcelo ali zakaj po tej trasi, po udeleženčevem

mnenju bolj zgodni poti zanj ‐ V kakšnem obsegu bo ustanovljena služnost (z avtom, prikolico, kamionom, traktorjem,

peš…) Način in obseg uporabe morata biti v samem predlogu in še posebej v sklepu natančno določena. Hkrati pa mora biti pot vrisana v katastrski načrt nepremičnin. Dodatek izreka sodbe je torej večkrat tudi skica poti, parcel, pa tudi slika npr znaka, industrijskega znaka. Dodatek sklepa postane pravnomočen s sklepom vred.

‐ Vprašanje odškodnine oz denarnega nadomestila za uporabo poti. Pri tem se po sodni praksi za to nadomestilo upoštevata dve okoliščini, dejanska škoda in znižanje vrednosti nepremičnine (če bi se prodajala ta nepremičnina, koliko je dejansko manj vredna). Velikokrat se upošteva tudi moralna škoda, neugodnost za kvaliteto okolja te ceste, ki bo sedaj potekala čez zemljišče. Pri nas je prevladala praksa, da se to denarno nadomestilo določi v enkratnem znesku.

Služnost kot nujno pot je mogoče razširiti (obstaja postopek za razširitev služnosti) z utemeljenimi razlogi. Po drugi strani je možen prenos služnosti in tudi ugasnitev le te. Razmere se namreč lahko spremenijo in lahko parcela dobi drugje možnost dostopa do javne poti (z vidika služečega ali 16 Stvarna služnost lahko nastane na podlagi zakona, odločbo državnega organa ali s pravnim poslom.


36

gospodujočega zemljišča). Stvarno pravo daje torej ustrezen instrumentarij, da se služnost prestavi da se lahko začne graditi. V teh postopkih je možna tudi začasna odredba. Sklep nepravdnega sodišča pa se ne ukvarja s tem, kdo bo nujno pot gradil in na kakšen način. To se rešuje po temeljih načelih stvarnega prava in sicer bo moral graditi lastnik gospodujočega zemljišča na kakšen način pa se bo služnost izvrševala lahko lastnik služečega zemljišča pazi na to z negatorno tožbo. Kako pa se lahko zgodi da se proda parcela, ki nima dostopa do javne ceste? Najpogosteje se to zgodi v primeru ko bo lastnik enega zemljišča imel dostop do ceste, en del tega zemljišča pa bo prodal drugemu in se lahko to izkaže v dveh smereh – lahko kar prodajalcu ostane nima več dostopa do redne ceste ali obratno. Sicer je pa tako, da so te stvari za mesto bolj nerelevantne. Se pa sistem nujne poti smiselno uporablja za javne, električne in infrastrukturne vode, kar pa pride v poštev v mestnih soseskah. Danes pa se glede tega standarda odpira nekaj dilem. Javna komunalna in druga omrežja ‐ če lastnik nepremičnine izpolnjuje pogoje za priklop. Standard je torej, ko so ta omrežja javna. Kako pa je z optičnimi kabli? Je to kanalizacija, vodovod, elektrika? Pretežno je to stališče da ne, vendar pa je stališče da bi lahko bile uporabne tudi za to omrežje.

Postopki z listinami in sodnimi depoziti Overitev, hramba in amortizacija listin je v ZNP ampak ni v pristojnosti nepravdnega sodišča ampak je danes v pristojnosti notarjev. Overjanje listin in amortizacija menic je zelo razbremenila sodišča. S tem razbremenimo referente na sodiščih ne pa samih sodnikov ☺. Pred kratkim se je institut overitve listin vrnil delno v pristojnost državnih organov ampak ne sodišča, temveč upravnih organov. Kar pa je v pristojnosti sodišča je overitev šolskih spričeval iz tujine. Sodni depozit pa še ostaja v ZNP. Kar je dobro vedeti je so vsebinski pogoji, namen instituta, materialno pravna podlaga sodnega depozita je v obligacijskem zakonu. Sodni depozit je povezan z upniško zamudo, saj lahko dolžnik položi stvar pri sodišču, če je upnik v zamudi ali kadar ni jasno kdo je upnik. Postopek sodnih depozitov je v ZPP. Sodišče preveri ali je upnik res v zamudi, upnik reče pogosto da ni v zamudi, da je bila sicer spolnitev ponujena a dolžnik ni spolnit hotel tega, kar je bilo dogovorjeno. Upnik pravi, da bi sprejel, kar je bilo res dolgovano, ta spolnitev pa ne ustreza v celoti z dogovorjenim in tako reče da ni v zamudi. Če pa upnik ni v zamudi sodni depozit ne pride v poštev. Sodni postopek ni namenjen temu da ugotavlja pravilnost izpolnitve in dolžnik mora izkazati le za verjetno da je upnik v zamudi – če je podan standard verjetnosti je zakonski pogoj za sodni depozit izpolnjen. Dolžnik pa nosi vse materialnopravne posledice, ki izhajajo iz njegovega materialno pravnega razmerja z upnikom, če ta spolnitev ni pravilna.

nepravdno pravo - shrani.sinepravdno pravo 2008/2009 pika krejan 3 po drugi strani je pa veliko...

Documents