UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

MAGISTRSKO DELO

Sabina Žel

Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

MAGISTRSKO DELO

Ludvik IX

Mentor: Kandidatka:

doc. dr. Anton Ravnikar Sabina Žel

Maribor, 2017

Lektorica: Jerica Golob Peterka, profesorica slovenskega jezika

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Antonu Ravnikarju za koristne nasvete in

usmerjanje pri pisanju magistrske naloge.

Zahvaljujem se tudi staršem, ki so me spodbujali in mi pomagali skozi vsa leta

šolanja.

Prav tako se zahvaljujem ostalim sorodnikom na katere sem se vedno lahko obrnila,

ko sem jih potrebovala.

Zahvala gre tudi Janiju, ki je vedno verjel v mene in me spodbujal, ko sem to najbolj

potrebovala.

POVZETEK

Ludvik IX. (1214–1270), tudi poznan kot Sveti Ludvik, je bil francoski kralj. Zavladal

je leta 1226, ko mu je umrl oče, prejšnji francoski kralj Ludvik VIII. Takrat je bil

Ludvik IX. še mladoleten, zato je v njegovem imenu delovala kot regentka njegova

mati Blanka Kastiljska. Ena najbolj znanih karakternih značilnosti Ludvika IX. je bila

njegova pobožnost, o kateri lahko preberemo v več knjigah in tudi virih. Veliko truda

je vložil tudi v pridobitev svetih relikvij, za katere je zgradil tudi Saint-Chapelle v

Parizu. Izdelati je dal tudi razsvetljeni rokopis Stare zaveze, ki je eno najlepših

umetnostnih del katero je ohranjeno še danes. Najpomembnejši vir, ki govori o

Ludviku IX., je kronika Jeana de Joinvilla, Življenje Svetega Ludvika, v kateri piše o

Ludvikovem križarskem pohodu. Na svojem drugem križarskem pohodu je Ludvik IX.

umrl zaradi bolezni. Ime Sveti Ludvik je dobil leta 1297, ko so ga kanonizirali. V sporih

med cesarjem Friderikom II. in papeštvom je ohranjal nevtralno stanco, kar pa ni

zmanjšalo spoštovanja, ki sta ga papeštvo in cesar čutila do njega. Tudi v domači

Franciji se je že v prvih letih vladanja soočal s težavami, ko ga je skupina baronov celo

ugrabila. Sledili so politični spori s škofi, v katerih se je izkazal kot neomajen in trden

vladar. Za nadaljevanje kraljeve linije se je poročil z Margareto Provensalsko. Po

njegovi smrti ga je nasledil sin Filip III.

Ključne besede: Ludvik IX., Sveti Ludvik, Francija, 13. stoletje, križarske vojne

ABSTRACT

Louis IX. (1214-1270), known also as Saint Louis, was a French king. His rule began

in year 1226, after the death of his father, the previous king Louis VIII. Louis IX. was

a minor at the time, so Blanche the Castile acted on his behalf as a regent. One of the

most known characteristics of Louis IX. was his religiousness. We can read about his

religious trait in many books and sources. He put a lot of effort in acquiring many relics

for which he also built Saint-Chapelle in Paris. In addition, he commissioned an

illuminated manuscript Arsenal Old Testament, which is one of the most beautiful

works of art that is still preserved. The most important source that writes about Louis

IX. is Jean de Joinville`s chronicle The Life of Saint Louis in which he documents

Louis` crusade. Louis IX. died of illness on his second crusade. The name Saint Louis

came in year 1297 when he was canonized. In feuds between the emperor Frederick II.

and the papacy he maintained a neutral stance, which did not diminish the respect the

two had for him. He also faced difficulties in his homeland France. Very early on he

was abducted by a group of barons. Next, he faced political conflicts with the bishops

in which he showed he was a steadfast and strong ruler. He married Margaret of

Provence to continue the royal bloodline. He was succeeded by his son Phillip III.

Keywords: Louis IX., Saint Louis, France, 13th Century, the Crusades

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ............................................................................................................................... 1

2. EVROPA V 13. STOLETJU ............................................................................................ 4

3. FRANCIJA PRED LUDVIKOM IX. ............................................................................. 23

3.1 ALBIŽANSKA KRIŽARSKA VOJNA ................................................................. 28

4. ŽIVLJENJE LUDVIKA IX. ........................................................................................... 39

4.1 LUDVIK IN NJEGOVO DELOVANJE V FRANCIJI .......................................... 39

4.2 ZUNANJE POLITIČNI ODNOSI .......................................................................... 51

4.3 KRIŽARSKA POHODA ........................................................................................ 61

5. LUDVIK IX. IN NJEGOVA DEDIŠČINA DANES ...................................................... 88

6. ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 95

7. VIRI IN LITERATURA ................................................................................................. 98

PRILOGA ............................................................................................................................. 100

KAZALO SLIK:

Slika 1: Evropa v 13. stoletju .................................................................................................... 4

Slika 2: Teritorialne osvojitve Filipa Avgusta ........................................................................ 25

Slika 3: Languedoc in Centralna Francija ............................................................................... 28

Slika 4: Ludvik IX. ................................................................................................................. 39

Slika 5: Francosko kraljestvo Filipa Avgusta do stoletne vojne (najsvetlejša zelena barva

predstavlja ozemeljske pridobitve Ludvika IX. in njegovega očeta) ...................................... 60

Slika 6: Egipt v 13. stoletju ..................................................................................................... 68

Slika 7: Sirija v 13. stoletju ..................................................................................................... 76

Slika 8: Notranjost Sainte-Chapelle v Parizu danes ................................................................ 93

Slika 9: Chateau de Vincennes danes ..................................................................................... 94

Slika 10: Mesto Aigues Mortes ............................................................................................... 94

Slika 11: Solomonov tempelj iz rokopisa Stara zaveza iz Arsenala ....................................... 94

file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869409file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869410file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869412file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869413file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869413file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869414file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869415file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869416file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869417file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869418file:///C:/Users/HP%20Big%20Bang/Desktop/Louis%20ix%20mag/Sveti%20Ludvik%2018.5..docx%23_Toc482869419

1

1. UVOD

Ludvik IX. oziroma Sveti Ludvik je ena pomembnih osebnosti 13. stoletja in na splošno

srednjega veka. Njegova dejanja v 13. stoletju so verjetno zasenčena od sporov med

takratnim cesarjem in nemškim kraljem Friderikom II. s cerkvijo ter križarskih

pohodov, na katere se je tudi sam podal. Odločitev, da poizvem več o njegovem

življenju, je bila lahka. O njegovih križarskih podvigih sem pisala že na prvi bolonjski

stopnji študija. Takrat me je na splošno navdušilo, kako je potekala sedma križarska

vojna, saj mi je vojaška zgodovina bila vedno zanimiva. Vendar sem ob pisanju te

magistrske naloge spoznala tudi drugo plat Ludvika IX. Poglobiti sem se morala v

politično zgodovino Francije in tudi Evrope v 13. stoletju. Najbolj zanimiv del te

naloge pa mi je bil odkrivati kakšen značaj je imel francoski kralj Ludvik IX. Že sama

»titula«, ki so mu jo nadeli mnogi avtorji »najbolj pobožen kralj«, je velik indikator,

da je bila pobožnost velik del njegove osebnosti. Diplomatsko nevtralna stanca v

sporih, ki so prepletali 13. stoletje v Evropi ter odločnost, da se zavzema za mogočno

in močno Francijo nam pove, da je to bil eden najboljših francoskih kraljev.

Pri pisanju magistrske naloge sem si pomagala z mnogimi viri, ki pa so bili na žalost

težko dostopni, saj gre za francosko temo. Večina virov je tako v arhivih v Franciji. Na

srečo je nekaj virov objavljenih ali na spletu ali pa so dostopni v knjigah. Ta naloga ne

bi obstajala brez ene najbolj znanih kronik nasploh, Življenje Svetega Ludvika od Jeana

de Joinvilla, ki natančno opisuje sedmo križarsko vojno, katere se je tudi sam udeležil.

V njegovi kroniki ne preberemo samo potek križarskega pohoda, ampak tudi druga

pripovedovanja o francoskem kralju, iz katerih lahko sklepamo o njegovi osebnosti. O

njegovi osebnosti nam veliko pove tudi Ludvikovo pismo svojemu sinu, v katerem mu

deli nasvete o življenju in o vladanju. Grob prevod pisma sem dodala v prilogo.

Pomagala sem si tudi z drugimi viri, ki govorijo o križarskem pohodu in o smrti

Ludvika IX.

Prvo poglavje opisuje Evropo v 13. stoletju. Osredotočila sem se predvsem na

papeštvo, cesarstvo in Anglijo. Na koncu 12. stoletja je nemški cesar Henrik IV. umrl

in pojavilo se je vprašanje o nasledniku, njegov sin Friderik je bil namreč takrat star le

dve leti. Sledila so leta pogajanj in mnogih kandidatov za prestol. Pomembno besedo

o novem rimskem cesarju je imel tudi sam papež Inocenc III. Pomemben faktor je bila

2

Sicilija, za katero je papež na vsak način hotel, da ostane ločena od cesarstva. Leta

1215 se je odločil podpreti Friderika, ki je tako postal novi cesar. S tem se začne dolgo

Friderikovo vladanje, ki je prepleteno s spori s papeštvom. Pomemben faktor v 13.

stoletju so predstavljale tudi herezije, med njimi so bili tudi katari, ki so imeli

pomembno vlogo pri dogajanjih v Franciji. Tudi Anglija se je soočala s problemi na

začetku 13. stoletja. Ena najbolj znanih listin Magna Charta je bila podpisana leta 1215.

Drugo poglavje opisuje, kakšna je bila Francija pred vladanjem Ludvika IX. Zanimalo

me je, kakšno ozemlje in bogastvo je dobil. Ni šlo brez tega, da se ne bi vrnila v 12.

stoletje, ko je vladal njegov dedek Filip Avgust, ki je Francijo ob koncu svojega

vladanja naredil za najmočnejše kraljestvo v severni Evropi. V tem poglavju ni šlo

mimo sporov med Angleži in Francozi, v katerih je Filip Avgust lahko povečal kraljevo

ozemlje. Filipa Avgusta nasledi njegov sin Ludvik VIII., ki pa je vladal le nekaj let.

Podpoglavje sem namenila albižanski križarski vojni, zaradi katere se je več ozemelj s

sčasoma priključilo kraljevi domeni.

Osrednjo vlogo magistrske naloge predstavlja tretje poglavje, ki govori o življenju

Ludvika IX. Razdeljeno je na tri podpoglavja. Prvo podpoglavje govori o njegovem

delovanju v Franciji. En del zajema tudi analiza Ludvikovega značaja. Za bolj jasno

ponazoritev le-tega so v pomoč kratki prevodi iz virov. V drugem podpoglavju je

glavna tema zunanje politični odnosi predvsem z Anglijo, cesarstvom in papeštvom.

Omeni se tudi, kako je Ludvik IX. v svojo last pridobil pomembno relikvijo, trnovo

krono. Zadnje podpoglavje opisuje Ludvikove križarske podvige. Ludvik IX. se je

udeležil dveh križarskih pohodov. Na drugem je tudi zaradi bolezni umrl.

Zadnje poglavje ima naslov Ludvik IX. in njegova dediščina danes. V tem poglavju so

opisani arhitekturni in umetnostni dosežki, katere si lahko ogledamo tudi danes.

Poglavje se osredotoča na Saint-Chapelle, Chateau de Vincennes, Aigues Mortes in na

rokopis Staro zavezo iz Arsenala.

V zaključku so na kratko obnovljena spoznanja in ugotovitve ob pisanju magistrske

naloge.

Cilj magistrske naloge je bil predstaviti življenje Ludvika IX. Njegovo delovanje

znotraj in zunaj Francije ter odnose z drugimi pomembnimi osebnostmi 13. stoletja.

Potrebno je bilo raziskati in ugotoviti značilnosti vladanja Ludvika IX. ter kako so te

3

značilnosti vplivale geografsko in politično na status Francije. Da bi se pa lahko

ugotovilo kaj takega, je bilo treba ugotoviti, kakšna je bila Francija pred vladanjem

Ludvika IX. Glede tega v sintezi sledi primerjava in analiza dogodkov in stanja

Francije. Eden izmed ciljev je bil tudi kritična analiza dostopnih virov iz tega časa

skupaj z dostopno literaturo. Z uporabo obeh se je lahko oblikovala slika o dogodkih

ter tudi o Ludvikovem značaju, ki je pomembno vplival na njegovo vladanje.

Zaključek bo med drugim razpravljal in analiziral naslednje hipoteze in vprašanja, ki

so se pojavila pred pisanjem magistrske naloge.

• Ob mislih na 13. stoletje v Evropi marsikdo lahko pomisli na čas medvladja v

cesarstvu, o sporih, ki so prevzemali cesarstvo in papeštvo ter podpis ene

najbolj pomembnih listin v Angliji (Magne Charte). Dogajanje v Franciji ali

vpliv, ki bi ga francoski kralj imel na dogajanja v Evropi, verjetno niso med

prvimi mislimi, ko govorimo o Evropi v času vladanja Ludvika IX. Iz tega

lahko predvidevamo, da je bila njegova vloga v primerjavi z drugimi vladarji

manjša.

• Francija se geografsko ni veliko spremenila med vladanjem Ludvika IX. V času

njegovega dedka Filipa Avgusta slišimo veliko o bojih med Francozi in

Angleži, medtem ko v Ludvikovem času o tem slišimo veliko manj.

• Smiselno je predvidevati, da se je Ludvik kot najbolj pobožen kralj zelo

naslanjal na cerkev in jo podpiral v večini zadev.

• Kronika Jeana de Joinvilla o Ludvikovem križarskem pohodu nudi lep oris

dogodkov, ki so spremljali to križarsko vojno.

V magistrski nalogi so bile uporabljene naslednje metode: deskriptivna, zgodovinska

ter metoda analize in sinteze.

4

2. EVROPA V 13. STOLETJU

Vir:http://www.emersonkent.com/map_archive/europe_13th_century.htm (pridobljeno 11. 4. 2017)

Slika 1: Evropa v 13. stoletju

http://www.emersonkent.com/map_archive/europe_13th_century.htm

5

Po smrti Friderika I., leta 1190, se je moč vlade v Nemčiji in Italiji zdela varna. V

naslednjih nekaj letih je Inocenc III. (ok. 1160 ̶ 1216) pripeljal papeštvo do vrhunca

svoje moči. Dokler bi se cesarstvo in papeštvo podpiralo, bi lahko brez težav dominirali

politiko Evrope. Po koncu 12. stoletja je v Angliji vladal tuji monarh, ki je imel le malo

časa za otok. Francoski monarh še ni povečal svojega kraljestva, ki bi le-tega

spremenilo iz skupka kneževin v državo s smislom nacionalne enote. Kompleksna

zgodovina štirih »držav« ̶ papeštva, cesarstva, Anglije in Francije ̶ med trinajstim

stoletjem prikazuje, kako se je politična premoč premaknila od nadnacionalnih vlad do

nacionalnih monarhij.1

V trinajstem stoletju sta se uveljavili osebnost in nova moč krščanskega sveta. Največji

uspehi so se pokazali v razcvetu mest, v obnovitvi trgovine in vzponu trgovcev, v

šolstvu in v razširitvi ter ustanovitev novih verskih redov. V mestih se je prebivalstvo

najbolj zmešalo, uveljavile so se nove ustanove in nastala nova gospodarska ter

intelektualna središča. Vzpon trgovine je potekal kljub težavam, ki jih je povzročala

vedno večja raba denarja v gospodarstvu in v družbi. Nastajale so mestne šole (danes

bi to ustrezalo osnovni in srednji šoli). Šolstvo se je razlikovalo glede pokrajin in mest.

V nekaterih mestih so šole obiskovala tudi dekleta (npr. Reims). Pomembno vlogo je

igralo ustanovitev univerz. Novo nastali beraški redovi so na novo izoblikovali družbo

in globoko pregnetli krščanstvo, ki ga je družba izpovedovala.2

Inocenc III. je postal papež leta 1198 in je bil eden izmed najbolj vplivnih papežev, ki

jih je poznala srednjeveška Cerkev. Predvsem po njegovi zaslugi je bilo po četrti

križarski vojni, ki je potekala med leti 1202 ̶1204, latinsko cesarstvo videti kot enotna

družba, tako religiozno kot tudi politično. Latinsko cesarstvo se je v tem obdobju

razširilo do najskrajnejših meja, ki jih je kdaj koli doseglo v srednjem veku. Za

Inocenca III. je temelj Cerkve predstavljala Cerkev, ki je bila moralna in duhovna sila,

ki je delovala za mir, red in odrešitev po celotnem krščanskem svetu. Tako tudi ni

1 Robert Stuart Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, Harcourt Brace Jovanovich (New York, 1976) (dalje: Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages) str. 461. 2 Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku?,*cf (Ljubljana, 2006) (dalje: Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku?), str. 125 ̶ 126.

6

podpiral ali dopustil kakršno koli ločitev oblasti na duhovno in posvetno. Njegova

državniška odlika je bila ključna za njegov uspeh. 3

Istega leta, ko je Inocenc III. postal papež, je bila krščanska Cerkev v kritičnem

položaju. Pojavila so se vprašanja o odnosu med papeštvom in cesarstvom, naraščala

je moč Hohenstaufovcev in Henrik VI4. kralj Sicilije, Nemčije in Lombardije je bil

najbolj mogočen cesar na svetu. Če bi njegovo cesarstvo po njegovi smrti ostalo

nedotaknjeno, bi bil papež le lutka v rokah njegovega naslednika. Začeli so se pojavljati

dvomi v politično avtoriteto Cerkve. Nemorala in pohlep Cerkve je bila na splošno

znana. Razširjale so se heretične sekte, predvsem v južni Franciji. Lokalne cerkvene

oblasti položaja niso zmogle obvladovati. Vsem pa je bilo še vedno v mislih, da je

Jeruzalem v lasti nevernikov.5

Najbolj pereče je bilo vprašanje cesarstva. Henrik IV. je leta 1197 umrl, ko je njegov

sin Friderik (1194 ̶1250) bil star dve leti. Prejšnji papež Celestin III. je bil strogo proti

priznanju Friderika kot naslednjega cesarja. Tako je bil po Henrikovi smrti njegov

naslednik vprašljiv. Ena skupina se je sestala v Mainzu, kjer so za cesarja izvolili Filipa

Švabskega6, Henrikovega brata. Druga skupina je izvolila Otona iz Brunswicka7, sina

welfskega kneza Saške Henrika Leva. Otona so na hitro kronali pri Aachnu. Za

priznanje sta se obe skupini obrnili na Inocenca, kateri je moral v obzir vzeti še

Friderika, ki je bil poverjen skrbi Svete stolice. Ko se je odločal, je v obzir vzel tri

načela. Prvo je bilo volilno načelo, ki je bilo bistveno za zaščito papeštva pred močjo

3 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, Cankarjeva založba (Ljubljana, 1993) (dalje Maurice Keen, Srednjeveška Evropa), str. 113 ̶114. 4 Henrik VI. (1165 ̶1197) je bil nemški kralj in sveti rimski cesar. Pripadal je Hohenstaufovski dinastiji.

Moč dinastije je povečal s poroko Constance I. in tako k svojemu ozemlju dodal Sicilijo. Henriku ni

uspelo narediti nemško krono dedno. Kljub temu pa ga ja kasneje nadomestil njegov sin Friderik II.

Dostopno na spletu: https://www.britannica.com/biography/Henry-VI-Holy-Roman-emperor.

(pridobljeno 8. 4. 2017). 5 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 114. 6 Filip Švabski (1178 ̶1208) je bil nemški hohenstaufski kralj, ki se je za nemško krono boril desetletje

z Otonom iz Brunswicka. Bil je najmlajši sin Fruderika I. Barbarosse. Leta 1190 ali 1191 je bil izvoljen

za škofa Würzburga. Kmalu po smrti svojega brata Friderika (leta 1191) je zapustil svojo duhovniško

kariero. Njegov drugi brat Henrik Vi. ga je leta 1195 naredil za vojvodo Toskane. Naslednje leto je postal

švabski vojvoda. Dostopno na spletu: https://www.britannica.com/biography/Philip-king-of-Germany.

(pridobljeno 8. 4. 2017). 7 Oton iz Brunswicka (rojen med leti 1175/1182, umrl leta 1218) je bil nemški kralj in sveti rimski cesar.

Pripadal je nemški frakciji, ki so bili proti Hohenstaufovcem. V boju proti dvema Hohenstaufovcema je

izgubil in bil odstavljen. Bil je član welfske dinastije. Dostopno na spletu:

https://www.britannica.com/biography/Otto-IV. (pridobljeno 8. 4. 2016).

https://www.britannica.com/biography/Henry-VI-Holy-Roman-emperorhttps://www.britannica.com/biography/Philip-king-of-Germanyhttps://www.britannica.com/biography/Otto-IV

7

dednega vladarja severne Italije. Drugo načelo je bilo povezano z razbitjem združitve

Sicilije s cesarstvom, ki je z vseh strani obkrožalo Rim. Tretje načelo je bilo, da bi ob

volilnem načelu imel papež pravico, da preveri »pripravnost« kandidata, ki ga lahko

tudi zavrne. Inocenc je pri tem zadnjem načelu izjavil, da se tu presodi osebni značaj

človeka, ki bo na kronanju posvečen kot zaščitnik in zagovornik Cerkve. Inocenc se je

pod vplivom teh načel enkrat nagibal k enemu kandidatu drugič k drugemu. Na začetku

se je najbolj nagibal k izbiri Otona, vendar se je prej moral prepričati ali se bo Oton

lahko uveljavil kot vplivna sila v Nemčiji. Ko je Otonova moč začela upadati, se je

Inocenc začel nagibati k izbiri Filipa. Leta 1206 je papež priznal vse njegove zahteve,

vendar je bil dve leti kasneje Filip umorjen. Nov cesar je postal Oton iz Brunswicka,

ki je bil že drugič kronan v Aachnu.8 Pred izvolitvijo je Oton Inocencu obljubil skoraj

popolni odrek kraljevega nadzora nad nemško Cerkvijo, ki je bil zagotovljen s

konkordatom v Wormsu leta 1122. Po izvolitvi je hitro pozabil na svoje obljube.9

To je bil le začetek v družinskem sporu Welfov in Hohenstaufovcev. Oton je vedel, da

dokler bo Friderik živ, bo vsak njegov nasprotnik v njem videl voditelja, ki se mu lahko

pridruži. Leta 1210 je z vojsko vkorakal v južno Italijo. Združitev Sicilije bi tako pod

Welfi ali Hohenstaufovci bila katastrofalna za papeža, zato se je obrnil na Friderika.

Zatem, ko ga je peščica knezov izvolila v Nürnbergu, je zapustil Sicilijo in se izognil

Otonovim milanskim zaveznikom v Lombardiji. V južni Nemčiji je doživel navdušen

sprejem. Vsi pokazatelji so kazali na državljansko vojno. Friderik je zaveznika našel v

francoskem kralju Filipu10. Oton pa je imel dolgoletno zavezništvo z angleškim kraljem

Janezom11. Preden sta se Oton in Friderik spopadla pa je konjenica Filipa Avgusta pri

Bouvinesu uničila Otonovo vojsko in s tem tudi njegovo moč. Inocenc je leta 1215

sklical lateranski koncil, na katerem je bilo zbrano vso krščansko občestvo. Prisluhnil

8 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 114 ̶115. 9 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 463. 10 Filip II. oziroma Filip Avgust (1165 ̶1223) je bil prvi velik kapetinski kralj v srednjem veku. Vladal

je med leti 1180 ̶1223. Filip II. je postopoma pridobil nazaj vsa francoska ozemlja od Angležev. Dodatno

je še povečal ozemlje prti severu v Flandrijo in proti jugu v Languedoc. Bil je tudi pomembna osebnost

v tretji križarski vojni leta 1191. Dostopno na spletu: https://www.britannica.com/biography/Philip-II-

king-of-France. (pridobljeno 8. 4. 2017). 11 Janez oziroma po angleško John Lackland je bil kralj Anglije od leta 1199 do 1216. V vojni s

francoskim kraljem Filipom II. je izgubil Normandijo in skoraj vso drugo imetje v Franciji. Po uporu

baronov v Angliji je bil prisiljen podpisati Magno Charto (leta 1215). Dostopno na spletu:

https://www.britannica.com/biography/John-king-of-England (pridobljeno 8. 4. 2017).

https://www.britannica.com/biography/Philip-II-king-of-Francehttps://www.britannica.com/biography/Philip-II-king-of-Francehttps://www.britannica.com/biography/John-king-of-England

8

je zahtevam obeh tekmecev za prestol in pričakovano razsodil v Friderikov prid.

Friderik je moral privoliti v pomembne koncesije. Pred odhodom iz Sicilije je za kralja

okronal svojega mladoletnega sina in s tem ločil otok od dežel, za katere se je odpravil

borit. Leta 1213, pri Egru, je prisegel, da se ne bo vmešaval v volitve škofov in opatov

v Nemčiji. Prisegel je, da bo pomagal Cerkvi v boju proti heretikom in leta 1215

obljubil, da se bo udeležil križarskega pohoda.12 Inocenc je v svojih odnosih s

cesarstvom navidezno prepričljivo zmagal. Njegov varovanec in vazal si je zagotovil

cesarski prestol in Sicilija, papeški fevd, naj bi ostala za vedno ločena od cesarstva.13

Inocenc III. je bil v svojih odnosih z drugimi sekularnimi vladarji podobno uspešen.

Udeležen je bil v pogajanju premirja med Filipom Avgustom iz Francije in Rihardom

I. iz Anglije. Med prepirom med Filipom in Janezom kljub zagrizenemu trudu ni mogel

preprečiti vojne. Ta spor je bil fevdalni, med gospodarjem in vazali. Inocenc ni trdil,

da ima kakršnokoli sodno oblast nad fevdalnim sporom, vendar je opozoril na

pomembno načelo, ki so ga kasneje kanonski odvetniki uveljavljali, ko so hoteli

upravičiti moč papeža. Vsakič, ko je možnost vojne, je tudi nevarnost, da bodo kristjani

storili greh. Delo papeža je, da poseže v vseh zadevah, ko je možnost greha (ratione

peccati). Papeževa pravica do vrhovne oblasti glede vseh moralnih, duhovnih in

cerkvenih zadev je dovolila Inocencu, da se vplete v notranje zadeve večine kraljestev

in kneževin v Evropi. Najmanj poslušen je bil prav Filip Avgust, ki se je znašel v

konfliktu z Inocencom zaradi njegovega drugega zakona z dansko princeso Ingeborg.

Filip je hotel zakon razveljaviti. Ingeborg se je pritožila papeštvu, kjer jo je podprl

Inocenc. Dvajset let po poroki je moral Filip vrniti vse pravice Ingeborg kot svoji ženi

in kraljici (kljub temu, da se je vmes znova poročil). Prepir med Janezom in Filipom je

bil zaradi volitev nadškofov v Canterburryju leta 1206. Predstavniki so bili poslani v

Rim, kjer jih je Inocenc prepričal, da podprejo njegovega kandidata Stephena

Langtona. Janez ni privolil v izvolitev Stephena in leta 1208 je Inocenc izrekel interdikt

(prepoved). Čez leto in pol je Janezu grozila odstavitev. Inocenc se je začel pogajati s

Filipom, da bi na prestol postavili nekoga iz dinastije Kapetingov. Janez je kapituliral

leta 1213 in priznal papeža kot svojega fevdalnega gospodarja. Janezova podreditev je

12 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, 115 ̶116. 13 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 463.

9

lep primer vrhovne oblasti, ki jo je imel papež.14 Vendar so baroni in cerkveni

dostojanstveniki, ki so pri Inocencu iskali podporo pri boju s tiranskim kraljem, ostali

praznih rok. Inocenc se je povsod vtikal v politiko in zasebno življenje. Njegovi uspehi

so bili pogosto le delni in doseženi na račun načel.15

Krivoverstvo je predstavljalo resen problem za Cerkev. Prizadevanja za odstranitev

tega problema so se spreobrnila v križarsko vojno znotraj samega krščanstva. Križarska

vojna je bila proti heretikom v južni Franciji, čeprav je bilo krivoverstvo razširjeno tudi

drugod. Bogastvo in nemoralnost duhovščine je še dodatno vzpodbujalo

protiklerikalno vzdušje. Katarska oziroma albižanska herezija se je pojavila v južni

Franciji in je bila neka zmes krščanstva, zoroasterstva in drugih vzhodnjaških

veroizpovedi, ki so jih pridigali Mani v rimskem cesarstvu v drugem stoletju našega

štetja. Verjeli so v obstoj dveh enakovrednih in univerzalnih moči, Jehove in Luciferja.

Jehova je bil gospodar luči, dobrotnik, vladar kraljestva čistega duha. Lucifer pa je bil

tvorec in gospodar snovnega sveta, doline solza in teme, ki je v telesa ljudi vklenil duše

padlih angelov. Vloga Jezusa Kristusa je bila, da odreši duše ljudi in jih vodi nazaj k

luči. V nasprotju s krščanskim naukom, katari niso verjeli v resnično utelešenje.

Kristusov evangelij je učil k popolni osvoboditvi svobodnega duha od snovnega sveta

in ne k vstajenju od mrtvih. 16 O značilnostih katarske vere govori tudi zapis o pogovoru

med menihom in novincem, ki ga je zapisal Caesarius iz Heisterbacha. V njem menih

novincu pove, da katari ne verjamejo k vstajenju telesa in, da ne vidijo nobene koristi

od vstajenja. Ne hodijo v cerkev in ne vidijo nobene koristi v tem. Caesarius jih zaradi

tega postavlja nižje kot Žide in pogane. Dalje poroča, da zavračajo krst in preklinjajo

zakrament telesa in krvi Kristusa. Caesarius poroča, da podobno kot Mani, katari

verjamejo v dve življenjski sili: dobrega boga in zlobnega boga (hudiča). Po njihovem

bi naj telo ustvaril hudič, dušo pa dober bog.17

Katarom je njihov nauk prepovedal ubijanje, zauživanje mesa in jajc ter spolne odnose

(noseča ženska je bila za njih parija). Delili so se na dva razreda, perfecti (popolni) in

14 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 463 ̶ 465. 15 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 120. 16 Prav tam, str. 116 ̶117. 17Caesarius of Heisterbach: Medieval Heresies, dostopno na spletu:

http://sourcebooks.fordham.edu/halsall/source/caesarius-heresies.asp#CHAPTER XXI (pridobljeno 21.

11. 2016)

10

credentes (verniki). Popolni so poskušali v celoti izpolniti te asketske nauke. Za vzpon

na ta status je bil potreben obred consolamentum (tolažilo). Ta obred je bil pogoj, da

so vstopili v življenje duha. Verniki so ga prejeli šele na smrtni postelji. Pred tem so se

veliko manj držali asketskih naukov (npr. prepoved spolnega odnosa). Popolni so živeli

in delali med ljudstvom. Čistost njihovega življenja je prišla veliko bolj še do izraza v

primerjavi z razpuščenostjo ljudi iz pravoverne duhovščine. Katarska herezija se je

širila z rastočo trgovino. Zahodni katari so celo navezali stike z dualističnimi cerkvami

vzhoda. V mestih kot so Languedoc, Milano, Firence in Viterbe je bil njihov razcvet

javen medtem, ko so se drugod skrivali. V južni Franciji je katarska herezija popolnoma

prevzela takratno družbo. Vzrokov za njihov uspeh je več. V Languedocu je bila

katoliška cerkev revna, podeželska in razpuščena. Hierarhija je bila v rokah sorodnikov

tamkajšnje aristokracije. Veliko moč je imel tudi antiklerikalizem, ki ga je podžgalo

čaščenje žensk, ki so ga širili trubadurji v parodijah religije. Tudi svetne oblasti niso

imele veliko moči. Toulouški grofje so imeli kljub veliko posesti le malo oblasti nad

bogatim meščanstvom in malim plemstvom, ki so krivoverstvo izkoristili za zavračanje

plačila desetine in plenjenje cerkvenih zemlja.18

Krivoverci so javno sklicevali cerkvene zbore že trideset let preden je Inocenc III.

postal papež, kjer so govorili proti domači katoliški duhovščini. Ko je Inocenc III.

postal papež, je krivoverstvo bilo že preveč zasidrano med ljudmi, da bi lahko

bogoslužje njegovih cistercijanov kaj zaleglo. Edino rešitev so videli v zunanji sili. Za

to se je Inocenc odločil leta 1208, še preden so umorili njegovega odposlanca Petra iz

Castelnaua v Provansi. Bula iz leta 1209 je bila pravni in duhovni status križarske

vojne. Tistim, ki bi se udeležili te križarske vojne v Languedocu za štirideset dni, je

bilo obljubljeno enako odpuščenje grehov, kot tistim, ki so šli v Jeruzalem. Obljubljena

jim je bila tudi oblast nad deželami, ki jih izbojujejo od krivovercev.19

Simon Montfortski20, veteran iz Svete dežele, ki se je že uveljavil kot križarski voditelj,

je vedel, da ne bodo južni fevdni gospodje sami zmogli odpraviti krivoverstva. Isto so

18 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 117 ̶ 118. 19 Prav tam, str. 118 ̶ 119. 20 Simon Montforski (1165 ̶1218) je bil francoski vodja albižanske križarske vojne. Ko je v tej vojni

osvojil Beziers in Carcasonne je bil izbran, da jih vodi. Kasneje je postal grof Toulousa, vikont Beziersa

in Carcasonne ter vojvoda Narbonne. Ampak prejšnji grof Toulousa Raimond IV. ni sprejel poraza. Leta

11

vedeli tudi tamkajšnji papeški odposlanci. Zmaga pri Muretu leta 1213 je bila zmaga

severa nad jugom in ne zmaga katolikov nad katari. Izid križarske vojne ni bil odprava

krivoverstva, ampak podelitev večine dežel toulouške grofije Simonu Montfortskemu

na lateranskem koncilu. Po tem so prešle v roke Alfonza iz Poitersa, brata Ludvika IX.

in na koncu v roke francoske krone. Izid vojne je predstavljal zmago za Inocenca III.

Podelitev dežel Montfortskemu je bil še en znak, da ima Sveti sedež v svojih rokah

oblast v vseh deželah in tudi v vseh zadevah.21

Leta 1215 je potekal v Rimu četrti lateranski koncil ob koncu Inocenčevega

papeževanja. Koncila so se udeležili zastopniki vseh pokrajin zahodne Cerkve, vsi

verski redovi, latinski patriarhi Carigrada, Jeruzalema in Anatiohije ter armenske in

bolgarske Cerkve. V imenu zahodnega cesarja, carigrajskega cesarja in francoskega,

angleškega, jeruzalemskega, ogrskega in poljskega kralja so govorili proktorji. Na

koncilu je predsedoval papež kot duhovni in svetni upravitelj vseh zadev. Inocenc je

podprl Petra Lombarda o trojstvu proti nauku opata Joahima iz Fiore. Odločil se je med

tekmecema za cesarstvo in oznanil o pravicah Simona Montoforskega v toulouški

grofiji in med kraljem Janezom ter njegovimi baroni. Sprejeti so bili tudi ukrepi za

reformo Cerkve. Njegovi odloki so obsojali pijanstvo med duhovniki, lov s sokoli in

ples, življenje v konkubinatu in napredovanje otrok duhovnikov v kapitlju iste stolne

cerkve, kjer so službovali sami. Predpisali so se postopki za ovadbo krivovercev in še

več. Koncil se je odločal tudi o novem križarskem pohodu v Sveto deželo. Inocenc je

umrl leta 1216. Znotraj cesarstva, francoskega in angleškega kraljestva, je bila papeška

uprava Cerkve in cerkvenih oseb pomemben dejavnik. Trgovina je omogočila hitrejše

kroženje denarja in tako je papeštvo lahko začelo črpati bogastvo Cerkve v pokrajinah

daleč od Rima.22

Po Inocenčevi smrti se je Cerkev borila, da bi ohranila vodilni položaj v zahodnem

krščanstvu, ki so ga imeli za čas njegovega življenja. Pojavile so se za krščanstvo nove

institucije: univerze in uboštveni verski redovi. Zgodnje univerze so nastale zaradi

formalizacije strukture študija v šolah, ki so slovele po nepretrgani tradiciji poučevanja,

1217 je okupiral Toulouse in v tej bitki je umrl tudi Simon de Montfort. Dostopno na spletu:

https://www.britannica.com/biography/Simon-de-Montfort. (pridobljeno 8. 4. 2017). 21 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 119. 22 Prav tam, str. 120 ̶121.

https://www.britannica.com/biography/Simon-de-Montfort

12

npr. Pariz in Oxford, Bologna in Salerno. V šoli so poučevali učence ne glede od kod

so prišli in katero diplomo (učiteljsko dovoljenje za poučevanje nekega predmeta) je

priznavala katerakoli druga šola, kjer koli v krščanskem svetu. To je bilo ključnega

pomena. Papeži in kralji so začeli sami ustanavljati univerze in podeljevali njihovim

diplomam isti splošno veljavni ugled, ki so si ga prve univerze pridobile le s

slovesom.23 Srednjeveške univerze so bile ustanovljene po dveh modelih. Pariški

model je združeval učitelje in učence v eno samo skupnost. Po bolonjskem modelu so

skupnost sestavljali samo učenci. Pariški model se je obdržal vse do danes. Univerze

so se delile v fakultete po vedah. Teoretično gledano naj bi vsaka univerza imela štiri

fakultete. Večinoma temu ni bilo tako in je bila ena, ki je dominirala. V Bologni je bila

pravna fakulteta, v Parizu teološka in v Montpellieru medicinska. Hierarhija je potekala

na podlagi mesta, ki so ga imeli v kurikulumu. Najvišja fakulteta je bila teološka. V

Toulousu je univerza imela poseben namen. Papeštvo je vsililo ta namen za boj proti

katarom. Nastala je leta 1229 s pariško pogodbo, s katero se je končala albižanska

križarska vojna.24

Študentje so se v univerze zgrinjali od vsepovsod, saj so vedeli, da jim bo diploma

uporabna povsod. Tudi učitelji, ki so poučevali, niso bili vsi iz tamkajšnjih krajev. Učne

ustanove, kot so bile univerze, pa ne morejo obstajati brez svobode misli, kar je

predstavljalo problem za rimsko Cerkev. Podobno so problem predstavljali tudi

redovniki. Najbolj pomembna redovniška redova sta bila dominikanski in

frančiškanski. Dominik je imel željo, da bi izšolal skupino izobraženih pridigarjev,

posvečenih svetemu življenju in bi znali premagati vse argumente in zgled katarskih

popolnih. Dominikanski red je zahteval visoko raven življenjske čistosti in odrekanja

skupaj s svobodo gibanja, ki pa zaprtim menihom v samostanu ni bila dopuščena.

Uboštveni redovi so bili podrejeni neposredno papežu. Na zborih, ki je vsaka provinca,

kjer so delovali, pošiljala svoje predstavnike, so volili svoje generalne ministre in se

pogovarjali o pomembnih vprašanjih glede organizacije, vlade in dejavnosti.

Neodvisnost pripadnikov uboštvenih redov od rednih diecezanskih in metropolitskih

oblasti je imela vso podporo pri papežu. Redovniki, ki so študirali na univerzah, so

23 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 125 ̶ 126. 24 Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku?, str. 150 1̶54.

13

imeli posebne privilegije, saj je papeška oblast videla potencial v izobraženih

pridigarjih. Redovniki so se po lateranskem koncilu 1215 ponudili, da bodo na voljo za

reformo proti razpuščenosti krščanskega življenja25

Friderik II. Hohenstaufen je bil najbolj veličasten političen nasprotnik srednjeveškega

papeštva. Velikost njegovega ozemlja je bila največja, kar jih je videl zahod od starih

časov naprej. Podedoval je Nemčijo, Lombardijo, Arelat (staro burgundsko kraljestvo

v dolini reke Rone) in staro normansko kraljestvo na Siciliji. Kljub temu, da je obljubil,

da bo vladanje na Siciliji prepustil svojemu sinu, je leta 1220 prepričal papeža Honorija

III.26, da mu še naprej dovoli vladati v sicilskem kraljestvu. S poroko z Jolando

Briennsko leta 1225 je postal jeruzalemski kralj. S pravne strani Sicilija ni bila del

cesarstva, kar se je priznalo s sporazumom, ki ga je Friderik sklenil s papežem

Honorarijem. Vendar je v svojem duhu in v Friderikovi politiki predstavljala osrčje

njegovega cesarstva. Sama Sicilija je bila tudi najbolj bogata. Davki in dobički iz

kraljevih monopolov iz Sicilije so poplačali mnoge Friderikove vojne. Po kronanju leta

1220 se je zavedal, da mora obnoviti močno avtoritarno tradicijo normanskih kraljev,

ki so jo ogrozili upori nemških baronov in muslimanskih emirjev po smrti njegovega

očeta. To mu je tudi po petih letih boja uspelo in od takrat je za časa njegovega življenja

Sicilija predstavljala temelj njegovega gospostva. Poudarek se je tako pomaknil z

Nemčije na Italijo.27 Nemška monarhija je bila podrejena Friderikovi italijanski

politiki. Burgundija pa je bilo skoraj popolnoma prezrta. Istega leta, ko je bil kronan

Friderik, je bil njegov sin Henrik, ki je že bil okronan za kralja Sicilija, bil izvoljen in

okronan za kralja Rimljanov. Po letu 1220 je Friderik skorajda popolnoma zanemaril

Nemčijo in se le tu pa tam osebno vmešal v nemške zadeve.28

Na Siciliji so se mešale tri civilizacije: zahodna, grška in arabska. Osebno se je bolj

nagibal k arabskim naukom k metafiziki in astrologiji. Najbolj slavnim arabskim

učenjakom je poslal vrsto vprašanj, npr. »Kateri so dokazi nesmrtnosti duše?«, »Kako

25 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 126 ̶127. 26 Honorij III. pravo ime Cencio Savelli je bil rojen v Rimu, umrl je v Rimu leta 1227. Papež je bil od

leta 1216 do 1227. Papež Honorij je večkrat cenjen kot eden najboljših administratorjev v papeški

zgodovini. Dostopno na spletu: https://www.britannica.com/biography/Honorius-III. (pridobljeno 8. 4.

2017). 27 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 136 ̶137. 28 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 468 ̶ 469.

https://www.britannica.com/biography/Honorius-III

14

se glasi razlaga Mohamedovih besed: Srce vernika je med dvema prstoma božjima?«.

Na takšne stvari so ljudje postali pozorni. Njegovo zaupanje v modrost Arabcev je dalo

slutiti, da je bližje nevernikom kot pa Kristusu. 29

Njegov začetek vladanja je bil še posebej uspešen v Nemčiji. Njegova glavna skrb je

bila ohranitev notranjega miru in zavarovanje nasledstva v lastni hiši. Za zagotovitev

teh dveh ciljev je rešitev videl v sklenitvi zavezništva z velikimi ozemeljskimi knezi.

Njihovo nezadovoljstvo je bilo veliko bolj nevarno kot nezadovoljstvo drugih, saj je

njihov nadzor nad volitvami postajala njihova ustavna pravica. Da bi jih pridobil na

svojo stran, je leta 1220 za njihovo soglasje k izvolitvi njegovega sina Henrika za kralja

Rimljanov in titularnega cesarja podelil cerkvenim knezom tako rekoč neomejene

pravice v deželah, ki so jih imeli od cesarstva. Najpomembnejši od knezov so bili

nadškofje iz Mainza. Trierja in Cologne. Mnogi posvetni knezi so leta 1227 za zahvalo

za njihovo pomoč pri Friderikovi križarski vojni dobili dragocene koncesije. Leta 1232

so jim bili podeljeni skoraj isti privilegiji kot njihovim cerkvenim glavarjem. Leta 1234

je Henrikova podpora renskim mestom, ki so se hotela osvoboditi izpod knežjega

nadzora, ogrožala antanto cesarstva in knezov. Friderik je takrat zamenjal sina Henrika

s svojim drugim sinom Konradom30. Slabost Friderikove politike se je pokazala v tem,

da je knezom razdal toliko vsega, da je ostalo zelo malo, kar bi lahko dobili po zaslugi

svoje vdanosti njemu.31

Odločitev o Friderikovi vladavini se je zgodila v Italiji. Sicilija je bila temelj v

cesarstvu in je za vzpostavitev cesarske oblasti v osrednji Italiji in Lombardiji imela

prednost pred kakršnim koli poskusom omejevanja oblasti nemške monarhije. Friderik

se je moral ozirati na stališča lombardskih mestnih občin in na stališča papeštva. V

lombardskih občinah je bilo nezaupanje do cesarskih posegov vse od časa, ko so

potekale bitke z Barbarosso. Občine so izkoristile priložnost za povečanje svoje

občinske oblasti izven ozemlja svojih mest, ko so še bili spopadi za cesarstvo za časa

29 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 137 ̶ 139. 30 Conrad IV. (1228 ̶ 1254) je bil nemški kralj od leta 1237 in kralj Sicilije od leta 1251. Bil je sin cesarja

Friderika II. in Jolande (Isabelle) de Brienne. Po materini strani je bil dedič kraljestva Jeruzalem. Postal

je tudi vojvoda Švabske leta 1235. Februarja 1237 je bil izvoljen kralj Rimljanov namesto svojega

polbrata Henrika VII. Dostopno na spletu: https://www.britannica.com/biography/Conrad-IV.

(pridobljeno 8. 4. 2017). 31 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 139 ̶ 140.

https://www.britannica.com/biography/Conrad-IV

15

Inocenca III. Uveljavljanje cesarskih pravic pa bi znalo ogroziti te ozemeljske

pridobitve. Medvladje je tudi obnovilo ostale sovražnosti med mesti (npr. med

Milanom in Cremono). Mesta, ki so se leta 1212 postavila na stran Otona IV., so se

bala, da se bo Friderik pustil izkoristiti kot orodje maščevalnosti svojih tekmecev.

Friderik niti ni moral priti do Lombardije, če ni prečkal dežel osrednje Italije, ki so bile

del papeške dediščine. Papež mu ni mogel dovoliti prostega prehoda prek teh ozemelj

(marke Ancone in vojvodstva Spoleto), ker bi to bilo v konfliktu s tradicionalno

politiko. Če bi Friderik vzpostavil cesarsko oblast v Lombardiji, bi rimska stolica bila

ujeta med severnim in južnim središčem cesarske oblasti.32

Če bi se Lombardija in papeštvo združila proti Frideriku, bi predstavljala velikega

nasprotnika. Friderikov cilj je tako bil, da prepreči, da bi se povezala in po možnosti

spravi papeža v tak položaj, da bi težko podprl Lombardijce. Najlažji način, kako bi to

naredil je, da bi predstavil neko stvar, ki jo je papeštvo priznavalo za svojo kot tudi

njegovo, npr. križarsko vojno. Če bi mu uspelo iztrgati Jeruzalem iz rok nevernikov, bi

mu papež težko nasprotoval v čemer koli. Križ si je nadel leta 1215, vendar mu je za

deset let uspelo dobiti papeževo privolitev odloga križarske zaobljube. Leta 1225 se je

končno odločil, da se bo odpravil v Sveto deželo, če mu pustijo dve leti, da se na

križarsko vojno pripravi. Leta 1226 je potekal cesarski državni zbor v Cremoni, kjer je

tema pogovora bila priprava na križarsko vojno. Točke pogovora (iztrebljenje

krivoverstva, ukrepi za križarsko vojno itd.) so bile v resnici le izgovor, kako dobiti

Lombardijo pod cesarsko oblast. Zbor v Cremoni ni bil uspešen za Friderika, saj je

sklic oboroženih cesarskih vazalov v lombardsko Cremono predstavljalo preveliko

grožnjo lombardskim mestom. Prišlo je do ponovne lombardske zveze in mesta so

zaprla alpske prehode Nemcem, ki so se odpravljali na cesarski državni zbor.33

Friderik leta 1227 ni bil popolnoma pripravljen na pohod. Papež Honorarij je vmes

umrl, njegov naslednik pa je postal Gregor IX.34, ki je znal boljše presoditi cesarjevo

namero. Gregor je izobčil Friderika zaradi neizpolnjevanja križarske obljube. Tako je

32 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 140. 33 Prav tam, str. 140 ̶142. 34 Gregor IX. pravo ime Ugo ali Ugolino Di Segni (rojen pred letom 1170, umrl leta 1241) je bil rimski

papež med leti 1227 in 1241. Bil je kanonski odvetnik, teolog, branilec papeških pravic in ustanovitelj

papeške inkvizicije. Dostopno na spletu: https://www.britannica.com/biography/Gregory-

IX.(pridobljeno 8. 4. 2017).

https://www.britannica.com/biography/Gregory-IXhttps://www.britannica.com/biography/Gregory-IX

16

cesarjeva prva prioriteta bila, da izboljša odnose s papežem. 28. julija 1228 je kljub

izobčenju odplul v Sveto deželo. Friderik ni doživel nobenega spopada, kljub temu da

je pričakoval težave ajubidskega sultana Egipta Al-Kamila35, ki je nadziral Jeruzalem

ter khvarizmijskih zaveznikov svojega nečaka An-Nasra, damaščanskega sultana. S

pogajanji je dosegel desetletno premirje in vrnitev Jeruzalema kristjanom, z izhodom

na morje pri Jaffi36. Okoliščine, v katerih je dosegel vrnitev Svetega mesta, so

doprinesle dejstvo, da Jeruzalemski patriarh in križarski redovi niso hoteli imeti nič s

sporazumom izobčenega cesarja, baroni pa niso hoteli odobriti sporazuma, dokler ga

ni odobril papež. V tem sporazumu so vsi videli točno to, kaj je bil uspeh cesarske

diplomacije namesto krščanskega zmagoslavja. Cesar se je moral kmalu po tem

zmagoslavju vrniti domov, saj so ga doma čakale nove težave: Apulijo so zavojevale

sile papeža in drugih sovražnikov. Friderikova vrnitev je vnesla nered, kar je pomenilo,

da je bil papež Gregor pripravljen za pogajanja. Pristal je na sporazum z Al-Kamilom

in preklical izobčenje. 37

Po vrnitvi se je Friderik obrnil k nalogi krepitev vlade v Siciliji. Njegov cilj je bil

ustvariti centralizirano državo, čigar glavne točke bi naj bile razkrite leta 1231 v

Melfijskih ustavnih zakonih. Hotel je razširiti centralizirani sistem do severne Italije in

če bi šlo tudi do srednje Italije, Nemčije in Burgundije. V Melfijskih ustavnih zakonih

so privilegiji duhovščine in plemstva bili zelo zmanjšani kakor tudi vse pravice lokalne

oblasti. Kraljeva birokracija bi naj imela monopol nad državno močjo. Kraljestvo

Sicilija je bila malo manj kot moderna absolutna monarhija. Kraljeva sodišča bi imela

sodno oblast nad vse kriminalne in civilne zadeve. Celotni administrativni sistem bi bil

nadzorovan s strani kralja. Davki so bili veliki, ampak so bili porazdeljeni na sloje

glede zmožnosti plačila. To in še več je Friderik bil pripravljen izpeljati v severni Italiji,

s silo, če bi bilo nujno. Papež Gregor IX. je bil podobno odločen, da mu to prepreči.

Gregorju je pomoč prišla iz Nemčije, ko se je cesarjev sin Henrik uprl leta 1234.

35 Al-Kamil (1180-1238) je bil sultan od leta 1218. Pripadal je ajubidski liniji. Vladal je Egiptu, Palestini

in Siriji med peto in šesto križarsko vojno. Dostopno na spletu:

https://www.britannica.com/biography/al-Malik-al-Kamil. (pridobljeno 8. 4. 2017). 36 Jaffa, danes Tel Aviv-Yafo je veliko mesto in ekonomski center v Izraelu. Najdemo ga na mediteranski

obali 60 km vstran od Jeruzalema. Tel Aviv je nastal leta 1909 kot judovsko predmestje antičnega

sredozemskega pristanišča Jafo (danes Yafo). Z njim se je Tel Aviv združil leta 1950. Dostopno na

spletu: https://www.britannica.com/place/Tel-Aviv-Yafo#ref159063. (pridobljeno 8. 4. 2017). 37 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 142.

https://www.britannica.com/biography/al-Malik-al-Kamilhttps://www.britannica.com/place/Tel-Aviv-Yafo#ref159063

17

Lombardska liga se je postavila na stran Henrika, vendar je cesar upor zatrl. Friderik

je na njegovo mesto postavil Konrada.38

Leta 1235 je potekal državni zbor v Mainzu, kjer je Friderik hotel enkrat za vselej

opraviti s težavo v Lombardiji. Papež, ki ga ni moral prepričati v obratno, se je v

dolgotrajni vojni postavil na stran Lombardije. Zmaga pri Cortenuovi nad Milančani

leta 1237 je kazala, da bo Friderik dosegel svoj cilj, vendar je čez dve leti doživel poraz

pri obleganju Brescie. Cesarjeva sredstva iz Sicilije so začela pojenjati in ko so se na

vzhodnih mejah Nemčije pojavili Mongoli, se tudi iz nemške strani ni mogel več

zanašati na nemško pomoč. Obrnil se je na stare sovražnike Milana, Cremončane.

Friderikovi škofovi, namestniki v Toskani in delih Lombardije, so pokazali, da se

borijo za svoj tradicionalni način življenja. Leta 1248 je sledil hud poraz pred Parmo.

Friderika pa so skušali ubiti celo njegovi bližnji prijatelji.39

Papež je imel na voljo veliko manj materialnih sredstev kot cesar. Leta 1239 je Gregor

ponovno izobčil Friderika. Leto kasneje pa je podelil vojni proti njemu status križarske

vojne. Na Siciliji in v Nemčiji sta on in njegov naslednik papež Inocenc IV. skušala

zanetiti upor. Več sreče sta imela v Nemčiji. Knezom je papež imel ponuditi več kot

cesar, ki jim je razdal že skoraj vse, kar jim je lahko razdal. Leta 1245 je Inocenc IV.

prebegnil iz Italije v Lyon in sklical koncil. Zagotovil si je dovolj privržencev med

nemškimi knezi. Na koncilu je svečano razglasil odstavitev cesarja. Kmalu po koncilu

so izvolili Henrika Raspa iz Turingije na cesarjevo mesto. Vojna se je s tem razširila

na vsa ozemlja cesarskih gospostev. Pred Parmo leta 1248 je bila cesarska vojska

dokončno poražena. Leta 1250 je Friderik umrl pri Florentinu. Vendar se vojna ni

končala z njegovo smrtjo. V Nemčiji sta zdaj vladala dva kralja: Friderikov sin Konrad,

ki je bil izvoljen leta 1237 in Viljem Holandski, ki so ga izvolili leta 1247, ko je umrl

Henrik Raspe. Na Siciliji se je kot Konradov namestnik pojavil Friderikov nezakonski

sin Manfred. Leta 1254 je Konrad umrl in za kralja Sicilije se je oklical Manfred. V

Nemčiji je ostal Konradov sin Konradin, ki pa je bil premlad, da bi nemški knezi lahko

o njem razmišljali kot o možnem cesarju.40

38 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 470 ̶ 472. 39 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 142 ̶144. 40 Prav tam, str. 144 ̶145.

18

Po smrti Konrada in Viljema Holandskega, sta bila v Nemčiji dva tekmeca za naslov:

Rihard Cornwallski in Alfonzo Kastiljski. Oba sta bila naslednika po Viljemovi strani.

V Italiji je bilo vse odvisno od tega, kdo bo papežem nudil pomoč za odstranitev

Manfreda. Aleksander IV. je upal, da mu bo pomagal angleški kralj Henrik III.41, ki je

prav tako upal, da bo sicilsko krono nadel svojemu mlajšemu sinu Edmundu. Upor

angleških baronov leta 1258 je preprečil te upe. Manfred je svojo moč šele širil. Urban

IV. je nato svoje upe položil v Karla42, anžujskega grofa in brata francoskega kralja

Ludvika. Papež je na Karlovo stran pridobil največje finančne interese v Italiji z

grožnjo, da bo razrešil upnike toskanskih bank njihovih dolžniških obveznosti. Trgovci

so bili opozorjeni, da bi podpora Manfredu pomenila propad osebne blaginje. Karel je

leta 1265 prišel do Rima in bil postavljen za senatorja. Leto kasneje je pri Beneventu

zmagal nad Manfredom, ki je umrl med begom svojih lastnih sil. Leta 1268 je

Konradinov poskus, da bi oživel silo Hohestaufovcev v Italiji, propadel. Konradin je

bil star le šestnajst let, ko so ga usmrtili. To je bil konec papeških vojn nad Friderikovo

družino in začetek dobe Anžuvincev na Siciliji.43

Posledice te vojne so prinesle, da je v Nemčiji ostalo ime cesarstva, ampak ne kot

temelj iz katerega bi lahko zrasla močna monarhija. Friderikovo in papeževo bojevanje

za naklonjenost knezov je prineslo resnično oblast na volilne kneze. Dedno nasledstvo

se ni ohranilo, preostala je le kontinuiteta knežje vladavine na vsakokratnih ozemljih

posameznih knezov in kontinuiteta knežjih dinastičnih rivalstev. Za nemško

kraljevanje so se potegovale plemenite družine, ki so v tem videle sredstvo za začasno

prednost pred svojimi tekmeci. Volilno cesarstvo je v resnici bilo le skupek napol

neodvisnih kneževin. Na Siciliji je zavladal Karel Anžuvinec. Njegovo kraljestvo je

bilo osiromašeno zaradi velikih bremen v času cesarjevih vojskovanj. Središče vlade

41 Henrik III. Angleški se je rodil 1. oktobra 1207 v Winchestru, Hampshire, umrl je na dan 16. novembra

1272 v Londonu. Kot kralj Anglije je deloval med leti 1216 in 1272. Med leti 1234 in 1258, ko je imel

nadzor nad vlado, je pokazal ravnodušnost do tradicije. Baroni so ga morali prisiliti, da je sprejel vrsto

reform Provisions of Oxford. Njegov oče je bil Ivan Brez Zemlje.. Dostopno na spletu:

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/261572/Henry-III (pridobljeno 8. 4. 2017) 42 Karel I. se je rodil marca 1226 in umrl januarja 1285. Bil je mlajši brat Ludvika IX. Bil je kralj Neaplja

in Sicilije (1266 1̶285). Pospremil je svojega brata v egipčanski križarski vojni. V zavezništvu s

papeštvom je v šestdesetih letih 13. stoletja zavzel Neapelj in Sicilijo in premagal Manfreda in

Konradina, zadnja dva predstavnika dinastije Hohenstaufen. Dostopno na spletu:

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/106759/Charles-I (pridobljeno 8. 4. 2017) 43 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 145 ̶146.

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/261572/Henry-IIIhttp://www.britannica.com/EBchecked/topic/106759/Charles-I

19

se je pomaknilo z otoka na celinske pokrajine in Neapelj, ki je zasenčil Palermo. Leta

1282 se je zgodila večerniška vstaja. Otoški baroni in meščani so se uprli proti

anžuvinskemu gospostvu in poklicali aragonskega kneza, da bi zavladal. Aragonsko in

anžuvinsko kraljestvo sta nato bili več let v vojni. V severni in srednji Italiji so bili

rezultati dokaj podobni. Spori so delili mesto od mesta, rodbino od druge rodbine.

Dogajali so se tudi znotraj mest, tudi v Lombardiji in Toskani. Pojavili sta se oznaki

gvelf in gibelin, prva je pomenila pristaš cerkve, druga pa pristaš cesarstva. V

odsotnosti zunanje oblasti, ki bi preprečila nerede, so se lokalni spori izrazito

zakoreninili. Družina je bila temeljna enota. Te skupine so postale dedne in

samoobnavljajoče. Spopadi med njimi so prinesli čas kronične nestabilnosti. Tisti, ki

so bili izgnani, niso bili nič manj organizirani kot njihovi tekmeci. S seboj so odnesli v

institucijo svoje »stranke« ogrodje svoje rivalske vlade. Stranke so nastale med

Friderikovimi vojskovanji in potem ter so narekovale vzorec bodočih razmer v Italiji.

Družine, ki so nadzirale položaj v Firencah in Genovi, so enkrat dolgovale svojo moč

vplivu gvelske stranke drugič pa gibelinske stranke. Stranke so postale tako

pomembne, da si nobena italijanska družina ni mogla privoščiti, da bi jih ignorirala.

Stranke in njihovi spori so bile vpletene tudi v samo kurijo, saj so papeži in kardinali

bili po navadi italijanski plemiči.44

Po območjih, kjer je vladal Friderik II., je bil rezultat po vojni s papežem enak:

razdrobitev enotne politične oblasti. Ta uničevalni razdor je načel tudi ogled same

Cerkve. Križarska vojna je še zmeraj predstavljala skupni krščanski ideal. Papež je

sklical vesoljni cerkveni koncil v Lyonu. Podobno kot Frideriku II. se je tudi njemu

križarska vojna zdela najboljša taktika, da ponovno združi razdeljene duhove

krščanskega občestva.45

V Angliji je leta 1199 zavladal Janez. Njegovo vladanje je imelo slab začetek, saj je

imel nasprotnike, ki so podpirali njegovega nečaka Arturja. Nepojasnjena smrt nečaka,

medtem ko je bil v skrbništvu Janeza, je še dodatno vzbudila govorice. Situacijo je

poslabšala še izguba Normandije leta 1204 in večina kontinentalnih fevdov. Njegovi

neuspešni trudi, da bi kontinentalne fevde dobil nazaj, so praznili blagajno. Naslednja

44 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 146 ̶148. 45 Prav tam, str. 148 ̶149.

20

večja Janezova kriza je bil njegov spor z Inocencom III. glede izvolitve Stephena

Langtona kot nadškofa Canterburyja leta 1206, ki se je končala z njegovo kapitulacijo

leta 1213. Janez se je kasneje vrnil v Anglijo, kjer ga je pričakal upor. Po neuspešnih

pogajanjih, kjer so mu baroni formalno nasprotovali, se je Janez moral predati. Kralj

se je z uporniki srečal v Runnymede-u junija 1215. Začasen mir je bil dosežen, ko je

zapečatil dokument, v katerem so bile zapisane zahteve upornikov. Iz tega osnutka so

uradniki oblikovali novo verzijo, ki je znana kot Magna Charta.46

V trinajstem stoletju je v Angliji odločilno vlogo igrala Magna Charta, na katero je

kralj Janez leta 1215 potisnil svoj pečat. V Magni Charti so bile opredeljene meje

kraljevih pravic in njegove posesti v Angliji. Po njegovi smrti jo je potrdil tudi njegov

sin Henrik III., katerega vladanje je zbujalo nezaupanje velikih zemljiških baronov

njegovega kraljestva. Henrik je na visoka mesta povzdigoval ljudi tujega rodu in

razsipno zapravljal denar v neuspešnih podvigih v tujini. Leta 1258 se je vmešal v

dogodke na Siciliji, kar je vodilo do spopada, ki je visel v zraku že skoraj trideset let.

Angleški kralj je obljubil papežu Aleksandru IV. več kot je denarno zmogel, zato je

upal, da mu bodo pomagali baroni in privolili v izredno obdavčenje. Baroni so se začeli

pogovarjati tudi o zadevah, ki še niso bile zapisane v Magni Charti, ampak so po novem

postale zelo pomembne. Začeli so preučevati zadeve, ki so zahtevale prenovo. Zahteve

po reformi so igrale tudi pomembno vlogo na strani Simona Montforskega47 v

državljanski vojni, ki se je končala leta 1265 z njegovo smrtjo. Zbudila se je zavest o

skupnem interesu, ki povezuje kraljestvo kot skupnost.48

Kmalu zatem je zavladal Henrikov sin Edvard I.49, ki se je izkazal kot velik

vojskovodja. Osvojil je Wales in skoraj tudi Škotsko. Zavedal se je tudi težav, ki jih je

imel njegov oče s svojimi podaniki. Odkril je, da bo moral pridobiti podporo celotne

skupnosti. Skupaj s svojimi svetovalci je iznašel zakonske odredbe za zaščito

46 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 481 ̶ 482. 47 Simon Montforski (1208 ̶ 1265) je bil vodja upora baronov proti angleškem kralju Henriku III. Bil je

vladar Anglije manj kot eno leto. Bil je sin Simona Montforskega, vodje albižanske križarske vojne v

Franciji in mlajši brat Amauryja Montforskega. Dostopno na spletu:

https://www.britannica.com/biography/Simon-de-Montfort-earl-of-Leicester (pridobljeno 8. 4. 2017) 48 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 162 ̶164. 49 Edvard I. (1239 ̶ 1307) je bil kralj Anglije med leti 1272 in 1307. Ojačal je moč krone in parlamenta

proti staremu fevdalnemu plemstvu. Pokoril je Wales in uničil njegovo avtonomijo. Neuspešno pa je

iskal tudi osvojitev Škotske. Dostopno na spletu: https://www.britannica.com/biography/Edward-I-king-

of-England. (pridobljeno 8. 4. 2017).

https://www.britannica.com/biography/Simon-de-Montfort-earl-of-Leicesterhttps://www.britannica.com/biography/Edward-I-king-of-Englandhttps://www.britannica.com/biography/Edward-I-king-of-England

21

posestnikov pred izmikanjem njihovih zaupnikov, da bodo pri razpolaganju z lastnino

zaščiteni nameni ljudi, ki jo zapuščajo ali podarjajo in za omogočanje hitrega izplačila

odškodnine trgovcem, ki jim dolžniki niso izplačali dolgov. Kralj Edvard je običaj, kjer

se predstavniki lokalnih skupnosti pokličejo pred kralja, še razširil na tak način, da je

vsake toliko časa sklical pred sebe predstavnike iz vsake grofije v svojem kraljestvu

skupaj z baroni. Izkoristil je priložnost, da razloži podanikom, zakaj je v splošnem

interesu, da dobi od njih davke. Že prej pa se je uveljavljalo pravilo, da je za zakonitost

obdavčenja potrebno soglasje vseh baronov. Ta srečanja so se imenovala parlament, iz

katerih je kasneje zrasel britanski parlament. Edvard jih je skliceval po mili volji,

vendar je s tem ustvaril občutek, da se bo posvetoval s svojimi podložniki, ko bo šlo za

resne zadeve. Leta 1297 je bilo zaradi vojn s Francijo in Škotsko obdavčenje že zelo

veliko in zato je naletel na težave pri svojih podložnikih. Obljubiti jim je moral

koncesije, med njimi jamstvo, da ne bodo ne on ne njegovi dediči pobrali izredne

dohodke brez formalnega soglasja občestva kraljestva. Sama Anglija je bila bogata

kraljevina. Kmetje so bili glavni dobavitelji surove volne na evropskem tržišču. Edvard

I. je dokazal, da je možno nanovačiti med lokalnimi skupnostmi kraljestva vojsko

vitezov in lokostrelcev, ki bi dlje časa služili na bojnem polju, če bi bili primerno

opremljeni in plačani.50

V trinajstem stoletju frankovsko kraljestvo Jeruzalema ni bilo več v središču

zanimanja, saj je kot politična enota prenehalo učinkovito delovati. V središču so zdaj

dejanja in želja velikašev in knezov Evrope. Cesar Friderik II., Ludvik IX, Rihard, brat

Henrika III. Angleškega in Edvard, Henrikov sin, so velikaši, ki so se odpravili na

vzhod v trinajstem stoletju. Njihovi interesi za križarski pohod so bili različni in

povezani z notranjo politiko Evrope. Prvo polovico trinajstega stoletja so Franki imeli

nadzor nad večino mest na sirijski obali (od Askalona do Bejruta). Prestolnica je po

izgubi Jeruzalema bila Akkon. Kraljeve dolžnosti so večinoma opravljali regenti, saj

so kralji bili odsotni ali pa mladoletni. Regente je nadzoroval in imenoval visok zbor

baronov, kjer je bilo težko doseči soglasje vseh udeležencev glede političnih zadev.

Med templjarji51 in joaniti pa je potekalo rivalstvo. Joaniti so bili najbogatejši

50 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 164 ̶ 166. 51 Templjarji so bili versko-vojaški red viteštva. Ustanovljeni so bili v času križarskih vojn. Na začetku

so nastali, da bi varovali krščanske romarje v Sveti Deželi, nato pa so dobili večje vojaške naloge med

22

veleposestniki, ki so nadzirali večino gradov v notranjosti. Rivalstvo je potekalo tudi

med trgovci Benečani in Genovežani. Njihova nasprotja so prinesla dolga obdobja

vojn. Resnična moč je ležala na Cipru in v Grčiji. Na Cipru so vladali lusignanski kralji

in pod njihovim vladanjem je otok cvetel in uspeval. Famagusta je postala pomembno

trgovsko središče. Ciper je postal nekakšen dedič starega jeruzalemskega kraljestva.

Celotno stoletje je služilo kot prva postojanka, na kateri so se križarji zbirali in kovali

zadnje načrte. Ciprski kralj se je s svojimi vitezi udeležil pete križarske vojne leta 1218

in sedme križarske vojne zraven Ludvika IX. v letih 1249 in 1250. V Carigradu latinski

kralji niso premogli dovolj moči, da bi lahko pomagali na križarski pohodih kjer koli

drugod. Latinsko središče moči je bilo na Peloponezu. Spretni vladarji v ahajski

kneževini so bili Geoffroy I. in II. in Viljem Villehardouin. Mnogi grški Franki so se

udeležili prve odprave Ludvika IV. Celotno latinsko kraljestvo je bilo neenotno. Na

Cipru in v Akkonu so priznavali različne kralje in Ahajski knezi so bili nominalno

vazali carigrajskih cesarjev, kljub ogromni oddaljenosti. Združenje latinskega vzhoda

v sredozemsko kraljestvo so bile sanje marsikaterega vladarja v trinajstem stoletju.52

12. stoletjem. Uničil jih je francoski kralj Filip IV., ko so bili lažno obtoženi bogoskrunstva in, ko so bili

okrivljeni za neuspehe križarjev v Sveti Deželi. Dostopno na spletu:

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/586765/Templar (pridobljeno 8. 4. 2017). 52 Maurice Keen, Srednjeveška Evropa, str. 150 ̶ 152.

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/586765/Templar

23

3. FRANCIJA PRED LUDVIKOM IX.

Med vladanjem Ludvika VII. (1137 ̶ 1180) je francoska monarhija živela v senci

Henrika II. iz Anglije in cesarja Friderika I. Ko je prestol zasedel Filip II. Avgust, se je

situacija hitro spremenila. Ob koncu vladanja Filipa II. Avgusta je Francija postala

najmočnejše kraljestvo v severni Evropi. Filip II. je ustvaril eno najmočnejših monarhij

v srednjeveški evropski zgodovini. Francoski kralj je imel na razpolago več virov kot

angleški kralj, vendar ni imel tako velike stopnje nadzora nad svojimi podrejenimi kot

njegov angleški ekvivalent. V Franciji je rast kraljeve moči ležala na dveh njegovih

uspehih: povečanje kraljevega področja ali teritorija direktno pod vladanjem kralja in

razvoj večje ter efektivnejše vlade na centralnih in lokalnih ravneh. S Filipom

Avgustom je kralj postal prvi v prestižu in moči. Njegova moč je bazirala na večjem

ozemlju, na večjem številu uradnikov in podložnikov ter na večjem bogastvu.53

Filip je zavzel prestol, ko je bil star petnajst let. Bil je bolehen in manjkale so mu

konvencionalne značilnosti, ki so jih pričakovali od viteza ali lorda. Vendar je bil

potrpežljiv, spretno se je izogibal napakam in hitro je stvari obrnil v svojo korist. Bil je

praktično inteligenten in je znal oblikovati ter izvršiti dolgoročne načrte. Do konca

svojega vladanja mu je uspelo doseči neko mero popularnosti med svojimi podložniki.

Njegova ambicija je bila, da poveča svoje kraljevo področje in moč. Ob začetku

njegovega vladanja je njegovo ozemlje komajda segalo preko območja, ki je obdajalo

Pariz in Orleans. Najpomembnejši vpliv dvora so izvajali materini sorodniki iz hiš

Champagne in Blois. Filipov prvi korak k samostojnosti je bila poroka z dedinjo, ki je

bila povezana s hišo Flandrijo. Njena dota je bila grofija Artois. Poroki so nasprotovali

Filipovi sorodniki in v prepir je Filip vpletel Šampanjo in Flandrijo. Prepir se je rešil,

ko so se njegovi sorodniki in priženjeno sorodstvo strinjali k priključitvi grofije

Vermandois leta 1185. To je bila pomembna priključitev, ker je povezala stare

kapetinska ozemlja z Artois.54

Med temi leti se je Henrik II.55 iz Anglije, Filipov vazal in dolgoletni nasprotnik

njegovega očeta, odločil, da ne bo posegel v upanju, da se bo Filip podobno zadržal,

53 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 474. 54 Prav tam, str. 474 ̶ 475. 55 Henrik II. (1133 ̶ 1189) je bil angleški kralj od leta 1154. Bil je tudi vojvoda Normandije (od leta

1150), grof Anjouja (od leta 1151) in vojvoda Aquitane (od leta 1152). Henrik II. je povečal svoje anglo-

24

ko bo prišel čas, da razdelijo veliko dediščino Plantagenet56 med Henrikove sinove.

Takšni upi so bili razblinjeni zaradi pohlepa in ambicije mladih Plantagentsov, ki so

kovali zaroto proti svojemu očetu. Filip je izkoristil njihovo ljubosumje in ko se je

zgodil zadnji upor Riharda in Janeza leta 1189, je Filip aktivno podpiral padec starega

kralja. Trenja med Rihardom in Filipom so naraščala v odprto sovražnost, medtem ko

sta oba kralja sodelovala v tretji križarski vojni. Oba sta pravilno sumila, da si želita

ozemlja in oblast drug drugega. V sporu med Janezom in podporniki Arturja iz

Brittanije za priključitev k angleški kroni je Filip favoriziral Arturja, vendar ni posegal

v zadevo. Janez se je hitro poročil s hčerko grofa Angouleme. Vendar je nevesta bila

obljubljena Janezovemu vazalu grofu La Marche. Ta se je pritožil Filipu in Janez je bil

poklican v Pariz, da se odzove na obtožbe. Janez se je odločil, da ne bo priznal

veljavnost teh pozivov in njegovi francoski fevdi so bili zaseženi.57

V vojni, ki je sledila, je Filip premagal Normandijo brez velikih težav in jo vključil v

kraljevo ozemlje leta 1204. Do konca naslednjega leta so vsa druga Janezova ozemlja

severno od Loire (Maine, Anjou, Britanny in Touraine) prišla pod Filipovo kontrolo in

veliko baronov iz Poitouja se mu je podredilo. Severno od Loire je Janez lahko računal

samo še na Gaskonjo. Gaskonci niso bili za Angleže, ampak niso hoteli ogroziti

donosne trgovine z vinom in so imeli raje šibkega vojvodo ali kralja, ki je daleč vstran

kot pa močnega kralja blizu. Janet je uporabil Gaskonjo kot bazo, od katere bi lahko na

novo osvojil francoska ozemlja. Vendar, ko je okupiral del Poitouja leta 1206, ni mogel

storiti več zaradi spora z Inocencom III. in opozicije svojih baronov.58

francosko ozemlje in ojačal kraljevsko administracijo v Angliji. Dostopno na spletu:

https://www.britannica.com/biography/Henry-II-king-of-England (pridobljeno 8. 4. 2017). 56 Plantagenet oziroma hiša Anjou oziroma angevinska dinastija je bila kraljevska dinastija v Angliji

med leti 1154 do 1485. Iz nje je izhajalo 14 kraljev. Dostopno na spletu:

https://www.britannica.com/topic/house-of-Plantagenet (pridobljeno 8. 4. 2017). 57 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 475. 58 Prav tam, str. 475 ̶ 476.

https://www.britannica.com/biography/Henry-II-king-of-England

25

Vir:https://en.wikipedia.org/wiki/Philip_II_of_France#/media/File:Territorial_Conquests_of_Philip_II

_of_France.png pridobljeno 11. 4. 2017

Med tem pa je povečanje francoske monarhije začelo vzbujati strah pri lordih Nižinskih

dežel (regija v zahodni Evropi, ki obsega predvsem Nizozemsko in Belgijo) vključno

skupaj z grofom Flandrije. Filipova podpora Hohenstaufovskega kandidata za cesarsko

krono je motila gvelsko stranko v Nemčiji. Oto IV. gvelski cesar in Janezov nečak je

obnovil tradicionalno zavezništvo med svojo hišo in hišo Plantagentsov. Po več letih

pogajanj je Janez dobil podporo večine lordov Porenja in Nižinskih dežel. Zahodna

Evropa je bila razdeljena med dve internacionalni koaliciji. Ena je temeljila na

zavezništvu med Plantagentsi in Gvelfi, druga je vključevala podpornike Kapetingov

in Hohenstaufovcev. Sile Janeza in Otoja so bile pripravljene, da napadejo poleti 1214.

Angleška vojska je koordinirala svoj napad iz Gaskonje skupaj z nemškimi, angleškimi

Slika 2: Teritorialne osvojitve Filipa

Avgusta

https://en.wikipedia.org/wiki/Philip_II_of_France#/media/File:Territorial_Conquests_of_Philip_II_of_France.pnghttps://en.wikipedia.org/wiki/Philip_II_of_France#/media/File:Territorial_Conquests_of_Philip_II_of_France.png

26

in flamskimi enotami iz severovzhoda. Janezu ni uspelo izkoristiti prvotne prednosti

Poitou-ja in Anjou-ja. Filip je pustil obrambo severozahoda svojemu sinu Ludviku, ki

je imel na razpolago samo osemsto vitezov. Filip je nato pohitel proti severu z večino

svoje vojske. Pri kraju Bouvines v Flandriji je francoska vojska premagala vojsko Ota.

Bitka je končala oblast Ota kot cesarja in Janez je izgubil vso upanje, da bi pridobil

nazaj nekoč njegova francoska ozemlja. Po zmagi je imela francoska monarhija

največjo moč v Evropi v trinajstem stoletju.59

Po vrnitvi je Filip bil sprejet z radostjo. Po zmagi v Bouvinesu je prepustil bojevanje

albižanske križarske vojne svojemu sinu Ludviku. Za časa njegovega vladanja so se

kraljeva ozemlja več kot potrojila. Povečali so se tudi kraljevi prihodki. V kronikah

piše, da je Ludvik VII. pustil svojemu sinu letni prihodek £ 60.000. To je Filip Avgust

povečal na £ 438.000 na leto. Filipova dolžnost je bila tudi, da brani Cerkev, revne in

šibke. Te dolžnosti in pravice niso bile jasno definirane, vendar so bile univerzalno

prepoznane. Kralj je lahko posegel v lokalne zadeve, da zagotovi kraljevo zaščito ali

poveča moč kraljevih sodišč. Rezultat je bil pogosto povečanje kraljeve sodne oblasti.60

Ludvik VIII. je bil prvi Kapeting, ki je zasedel prestol brez, da bi moral biti kronan za

časa življenja svojega očeta. Ludvik je bil aktiven v vladi veliko let preden je postal

kralj. Njegovo vladanje je bilo nadaljevanje očetove politike. Dokončal je osvojitev

Poitou-ja in uspešno posegel v albižansko križarsko vojno. Zadnji uspeh njegove

severne politike je bila priključitev večjega dela Languedoca kraljevi domeni. To je

bilo doseženo s poroko Ludvikovega tretjega sina z dedinjo grofa Toulousa in njuni

kasnejši smrti brez dedičev. Njuno ozemlje je bilo priključeno kroni leta 1271. Ludvik

VIII. je pustil oporoko, katero bi naj izpolnil njegov najstarejši sin Ludvik IX., v kateri

je pisalo, da njegov drugi sin dobi Artois, njegov tretji sin Alfonz, ki je poročil dedinjo

Toulousa dobil Poitou in njegov najmlajši sin Karel, ki je kasneje postal kralj dveh

Sicilij in ustanovitelj Anževinske kraljeve hiše v Neaplju, dobil Anjou. Po njegovi

smrti je zapustil prestol Ludviku IX., ki je bil star samo dvanajst let. Njegova žena

Blanka Kastiljska61 je bila regentska vse do leta 1234. Kraljevi uradniki so stali ob njeni

59 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages str. 476. 60 Prav tam, str. 477. 61 Blanka Kastiljska se je rodila leta 1188 v Španiji, umrla leta 1252 v Franciji. Bila je žena Ludvika

VIII. in mati Ludvika IX. Vlogo regentke v Franciji je opravljala dvakrat: prvič med leti 1226 ̶1234 in

27

strani in imela je podporo večine mest. Tudi papeštvo je bilo njen močan zaveznik.

Kraljevi vazali, ki so se udeleževali uporov, niso imeli programa in niso se bili zmožni

združiti v nekakšno zavezništvo, katerega so ga dosegli angleški baroni, ko so dosegli

podpis Magne Charte v Angliji. Henrik III. je posegel v upor leta 1230, da bi znova

osvojil svoje izgubljene fevde, vendar je Blanka uspela zadušiti ambicije uporniških

lordov, s silo ali s spravo.62

drugič 1248 ̶ 1252. Njen oče je bil Alfonz VIII. Kastiljski, njena mati pa Eleonor, ki je bila hčerka

Henrika II. Angleškega. Dostopno na spletu:

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/68868/Blanche-Of-Castile (pridobljeno 8. 4. 2017). 62 Robert S. Hoyt in Stanley Chodorow, Europe in the Middle Ages, str. 478 ̶ 479.

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/68868/Blanche-Of-Castile

28

3.1 ALBIŽANSKA KRIŽARSKA VOJNA

Slika 3: Languedoc in Centralna Francija

Vir:http://digicoll.library.wisc.edu/cgi-bin/History/History-

idx?type=article&did=History.CrusTwo.i0022&id=History.CrusTwo&isize=M&q1=louis%20ix

(pridobljeno 11. 4. 2017)

http://digicoll.library.wisc.edu/cgi-bin/History/History-idx?type=article&did=History.CrusTwo.i0022&id=History.CrusTwo&isize=M&q1=louis%20ixhttp://digicoll.library.wisc.edu/cgi-bin/History/History-idx?type=article&did=History.CrusTwo.i0022&id=History.CrusTwo&isize=M&q1=louis%20ix

29

Zgodba katarov se začne v enajstem stoletju. V dvanajstem stoletju jih je že možno

najti od Sredozemskega do Severnega morja. Pred pragom trinajstega stoletja že

obstaja »katarska cerkev« s sistematskimi dualističnimi doktrinami in izdelanim

episkopatom. Enkrat med temi sto in več leti bogomilski misijonarji potujejo iz

Balkana in oblikujejo dualistično teologijo katarov. Katarska religija posebej cveti v

regijah: Toulousain, Lauragais, Albigeois in Carcasses. Katari doživijo svoj tragični

vrhunec v albižanski križarski vojni in so kasneje podvrženi preganjanju, dokler ne

izginejo na začetku štirinajstega stoletja. Katari so videni še v kasnejših stoletjih, kjer

je njihov vpliv viden vse od templjarjev, zgodnjih protestantov in vse do okultnih

potomcev Kristusa, ki so preživeli križ.63

14. januarja 1208 je bil ubit papeški legat, cistercijanski menih Peire de Castelnau. To

je bil za papeža Inocenca III. še le en dokaz več, da so vasi in mesta zastrupljene od

herezije. Papež je verjel, da je bil morilec meniha najet od Raimona VI., grofa

Toulousa, katerega je smatral za zaščitnika heretikov, tatov in morilcev. Inocenc je

poklical viteze in barone, da vzamejo križ in preženejo heretike v sveti križarski vojni.

Poslal je pisma šestim cerkvenim provincam (Narbonne, Arles, Embrun, Aix, Vienne

in Lyon) in kralju Francije Filipu Avgustu. V pismu jih je obvestil o umoru in med

drugim opozoril, da bodo vsi, ki so povezani s toulouškim grofom, razrešeni od

apostolske avtoritete. Pomembno je bilo radikalno dovoljenje, da lahko vsak katolik

deluje proti grofu Toulousa in zaseže njegova ozemlja v upanju, da se bo ta oseba

znebila herezije.64

Kralj je papežu odgovoril, da ne more delovati proti grofu, dokler ni le-ta obsojen

herezije. Poleti in jeseni 1208 se je papež trudil prepričati kralja, da podpre križarsko

vojno. Zaradi papeževe vztrajnosti je kralj dovolil, da se dva francoska barona (vojvoda

Burgundije in grof Neversa) udeležita diskretne ekspedicije (500 vitezov) v ozemlje

grofa Toulousa. Papež je, nezadovoljen zaradi kraljeve brezbrižnosti, izdal svoj poziv

vsem nadškofom, škofom in duhovščini Francije, da pridigajo in se pridružijo

krščanskim vitezom.65

63 Mark Gregory Pegg, A Most Holy War: The Albigenisian Crusade and the Battle for Christendom,

Oxford University Press (New York, 2008), (dalje Mark G. Pegg, A Most Holy War) str. 22. 64 Prav tam, str. 5 ̶7. 65 Prav tam, str. 59 ̶ 60.

30

Raimon VI. je poleti in jeseni 1208 poslal odposlance v Rim, da bi prepričali papeža,

da ni sodeloval pri umoru cistercijanskega meniha. Njihova misija je bila neuspešna.

Prepričali pa so ga, da je grof pripravljen v spravo in da če papež pošlje legata, bi ga

grof ubogal v vsem. 1. marca 1209 je imenoval svojega notarja Mila. Milo je pisal

Raimonu VI. in mu ukazal, da pride v Valence. Od njega je zahteval, da preda Cerkvi

sedem utrjenih vasi in okrožje Melgeuil. Zahteval je tudi, da konzuli Avignona,

Nimesa, Orange-a, Montpelliera, Valence-a, Saint-Gillesa in drugih mest zaprisežejo,

da če bo grof kdaj deloval proti ukazom opata, bo njihova zvestoba grofu prekinjena.

Junija 1209 je bil gol Raimon VI. voden po ulicah Saint-Gillesa kot zadnje dejanje

obžalovanja. Čez štiri dni je Raimon prosil Mila, če ga blagoslovi kot križarja proti

heretikom. Nekaj dni kasneje so se križarji iz več delov Francije zbrali v Lyonu.66

V težavah se je znašel tudi Raimon-Roger Trencavel, nečak Raimona VI. in vikont

Beziersa in Carcassonne. Raimon-Roger je skušal skleniti dogovor s cerkvijo, vendar

ga je Milo zavrnil. Vojska je dosegla Beziers 21. julija 1209. Začetno dejanje

sovražnosti v križarski vojni je nakazalo brutalnost, s katero bo ta križarska vojna

potekala. Raimon-Roger je uvidel, da mesta ne bo možno ubraniti in je zato pobegnil

v Carcassonne. Skupnost Beziersa se je odločila zoperstaviti vojski. Po poročanjih bi

naj vojska vdrla v mesto v dveh oziroma treh urah. Cerkev in mesto sta bila izropana

in prebivalci ubiti. Mesto je bilo na koncu požgano do tal. V uradnem poročilu Arnalda-

Amalrica papežu je pisalo, da je bilo ubitih 20.000 ljudi. Samo mesto je imelo v tem

času približno 10.000 prebivalcev, zato prejšnji številki ne gre verjeti, saj so

komentatorji dogodkov težko ocenili pravilno število žrtev. Število žrtev v Beziersu je

služilo kot opozorilo drugim mestom, naj se raje predajo. To je storila Narbonne, ki je

obljubila, da bo predala heretike.67 O bitki v Beziersu je možno prebrati tudi vir od

Caesariusa iz Heisterbacha v obliki pogovora med novincem in menihom. V viru

poroča, da je bilo v mestu veliko katolikov, ki so bili pomešani z heretiki. Prisotnega

opata je bilo strah, da bodo vmes heretiki trdili, da so katoliki in bodo tako ubežali

smrti ter se kasneje vrnili h krivoverstvu. Opat je zato odgovoril drugim, naj ubijejo

66 Mark G. Pegg, A Most Holy War, str. 62 ̶ 65. 67Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade, Manchester University Press

(Manchester, New York, 1997) (dalje Michael Costen, The Cathars and the Albigenesian Crusade), str.

123-125.

31

vse, saj bo Bog vedel kateri so »njegovi« (katoliki), kateri pa ne. Tako je bilo veliko

število ljudi ubitih v tem mestu.68

Križarji so se nato odpravili proti Carcassonne. Po poročilih Arnalda-Almarica bi se

jim naj na poti predalo več kot sto utrjenih vasi. Pred mesto so prispeli 1. avgusta 1209.

Prvi tarči napada sta bili dve predmestji na severnem in južnem boku mesta. 3. avgusta

1209 je bilo severno predmestje hitro napadeno in zrušeno. Napad na južno predmestje

je potekal 7. in 8. avgusta. V roku enega tedna so križarji dosegli obzidje samega mesta.

V tem času je prispel kralj Aragona Pere II. z majhnim spremstvom. Fevdalni gospod

Raimona-Rogersa je prišel, da bi igral vlogo posrednika. Raimona-Rogersa je prosil,

naj poišče kompromis s francoskimi baroni. Sam kralj Pere II. je v svojem kraljestvu

izdal uredbe proti heretikom in vedel je, kako nevarno bi bilo podpirati princa proti

katerem poteka križarska vojna. Pere II. je kot posredniku uspelo urediti varen izhod

vikontu in enajstim spremljevalcem iz mesta. Vikont je zavrnil to ponudbo in kralj se

je umaknil iz pogajanj. Čez en teden je bil vikontu ponujen varen prehod do konference,

na kateri bi se pogovorili o predaji mesta, kjer je začelo zmanjkovati vode. Zgledalo je,

da je bil vikont zaprt, morda kot »prostovoljen« talec kot del dogovora glede pr