LIBANON, BEIRUT – julij 2016

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Jan Brejc, 5. letnik

Čas izmenjave:

1.7. - 31.7.2016

Kraj izmenjave

Izmenjavo sem opravljal v privatni bolnišnici Makassed General Hospital v Beirutu, glavnem mestu

Libanona. Libanon je pol manjši kot Slovenija, a ima dvakrat toliko prebivalcev. Beirut je mesto, polno

kontrastov. V središču mesta se nahajajo obnovljene ulice, moderne stolpnice in prestižne trgovine,

par minut stran pa je možno videti prestreljene stavbe, ulice polne smeti, revščino in bedo večine

prebivalstva.

Viza

Ni potrebna.

Zdravje

Pred izmenjavo sem opravil Mantoux test za TBC, potrebno je bilo skenerati cepilno knjižico, nekateri

so poslali tudi test titrov za HepB – meni je bilo rečeno da ga ni potrebno.

Varnost

Kljub splošnemu mnenju o slabih varnostnih razmerah v državi, sem se v času celotne izmenjave

počutil varno. Ljudje so prijazni in pripravljeni pomagati.

Denar

Uporabljajo libanonske lire in ameriške dolarje, povsod sprejemajo obe valuti, se pa bolj splača

plačevati z lirami. Denar se lahko dvigne s bankomata, zamenja na letališču oz. lokalnih menjalnicah.

Sam sem dvigoval na bankomatu, saj je bilo daleč najbolj ugodno.

Prevoz

V Libanon sem letel preko Turčije. Za karto iz Ljubljane sem dal 360€. Načrtno sem vzel karto s

24urnim postankom v Istanbulu, ker sem si želel ogledati mesto. Po Beirutu se prevažaš s taksiji z

načinom service, kar pomeni, da taksist spotoma pobira še druge ljudi ter tako lahko nudi ceno 2000

lir, ne glede na razdaljo. Enako velja za potovanje izven mesta, obstajajo mini busi ki te za 1,5€ peljejo

na drugo stran Libanona, so udobni in hitri (a ne ravno varni). Sam sem ta »javni prevoz« uporabljal

skoraj vsakodnevno, saj sem popoldne veliko hodil na oddaljene plaže.

Komunikacija pred izmenjavo

Mesec pred začetkom izmenjave sem dobil Card of Acceptance in podatke od moje kontaktne osebe,

ki sem jo kontaktiral teden pred začetkom izmenjave. Zmenila sva se da me pride iskat na letališče.

Sprejem s strani tujih študentov

Ker sem v Libanon prispel šele 4.7. je zame sprejem potekal malce drugače, saj so uradni sprejem že opravili. Prvi dan so me študenti LeMSIC prišli iskat na letališče in me peljali do našega stanovanja. Ko sem se razpakiral in stuširal so me povabili na večerjo v tamkajšnjo restavracijo ter mi predstavili glavne jedi v Libanonu. Naslednji dan sem skupaj z ostalimi študenti na izmenjavi odšel v bolnišnico ter se predstavil mentorici in se opravičil za pozen prihod.

Nastanitev

Živeli smo v ogromnem stanovanju v samem srcu Beiruta, 50m stran od glavne ulice Hamra.

Stanovanje je imelo 3 sobe s po dvema velikima posteljama. Ločeno kuhinjo in dnevno sobo ter eno

kopalnico. V vsaki sobi je bila klima. V stanovanju nas je živelo 6, 5 punc in jaz. Imeli smo ogromen

televizor, za internet (wifi) smo doplačali 70 dolarjev. V Beirutu zmanjkuje elektrike – v dobrih

predelih kot je Hamra samo za 2-6 ur na dan. V nekaterih predelih elektrike ni po 12 ur na dan.

Večina ljudi si kupi oz. najame generator (luči in hladilnik, za klimo ni dovolj). To stane okoli 200€ na

mesec, za kar se seveda nismo odločili. Elektrike po navadi zmanjka ob polnih urah tako da lahko

izpade predvidiš. Kadar ni elektrike ne deluje hladilnik, pumpa za vodo (tuš, wc), internet. Večji

problem je bila voda, v beirutu namreč nimajo vodovoda. Vodo dostavijo v cisternah in napolnijo

cisterne v stanovanjih. Mi smo po enem tednu izpraznili cisterno in smo nato bili par dni brez vode –

največji problem je WC. Cisterno smo nato kljub izjemni varčnosti (WC smo splakovali bolj na redko,

tusiranje max 1x dnevno, hitro pomivanje posode, itd.) izpraznili še ene 3x. Kontaktne osebe so

plačale za dodatne polnitve, ki pa žal niso zadoščale. Meni to ni bil nek strašen problem (na WC sem

hodil v bolnici, tuširal sem se z plastenkami), so pa bile punce proti koncu izmenjave precej živčne.

Prehrana

V sklopu izmenjave ti pripada 1 obrok na dan. Za nas je to pomenilo bodisi kosilo ali zajtrk v

bolnišnici. Večinoma smo se odločali za kosilo, ki je bilo dobro – tipična menza, ki pa je stregla

libanonsko hrano. Na izbiro je samo en obrok, ti pa zraven pripada se »soft drink«, voda in kavica

kadarkoli čez dan. V stanovanju ni bilo posodic in krožnikov, prav tako ne loncev in ponev. Nekje sredi

izmenjave so nam prinesli krožnike, posodice smo kupili sami, jaz sem kupil še ponev. Hrana je dokaj

draga, tako v trgovini kot zunaj. Primer cen: 15 jajc 3 €, 500g piščanca 4 €, 200g jagnetine 3€ sirni

namaz 3 €. Meni je bolj ustrezalo jesti zunaj, doma sem si kuhal kosilo 2x, večerje 5x. Cene zunaj so

primerljive našim cca. 10 € na obrok v restavraciji, street food 3-7€. Porcije so konkretne.

Delo v bolnišnici oz. inštitutu

Prva dva tedna sem prakso opravljal na oddelku CCU - cardiac care unit v sklopu kardiologije. Prvi dan

v bolnišnici sem spoznal svojo mentorico, ki me je predstavila ostalim zaposlenim. Delovni dan sem

ponavadi začel okoli 7:30h z vizito, nato pa sem se priključil tamkajšnjim študentom na oddelku. Vsi

govorijo tekoče angleško a se med seboj večinoma pogovarjajo v arabščini.

Ker gre za privatno bolnišnico so nam že prvi dan povedali, da bomo v bolnici sodelovali bolj kot

opazovalci. Po viziti sem po navadi odšel v kateterizacijski laboratorij ter tam opazoval PTCA,

implantacijo ICD, CRT, urgentne balonske dilatacije, itd. Zdravniki so bili vsi zelo prijazni, a precej

zaposleni in niso imeli toliko časa za pogovor z nami v angleščini.

V bolnišnici so za nas organizirali dnevna predavanja, reševanje MKSAP vprašanj ter predstavitve

primerov. Poleg tega je za nas mentorica pripravila svoja vprašanja katerih pravilne odgovore smo

nato skupaj komentirali.

Zadnje dva tedna sem skupaj z mentorico odšel na drug oddelek – splošno interno medicino. Tu je

bilo pacientov veliko več, tako da so bili zdravniki še bolj zaposleni. Večina pacientov je bila že

diagnosticirana ter so bili tam samo na opazovanju. Tu sem pomagal pri pisanju anamnez in statusov,

rezultatih laboratorijskih in radioloških preiskav. Žal sem osvojil bolj malo praktičnega znanja, je bilo

pa zato toliko več teoretičnega.

Večina birokratskega dela je bila meni precej dolgočasna (prepisovanje CBCD rezultatov za vsakega

pacienta, vsakodnevno pisanje statusa enakih pacientov), zato sem veliko krožil po drugih oddelkih in

opazoval stvari, ki so me bolj interesirale.

Mentorstvo

Moja mentorica je bila Chief Resident (zadnje leto specializacije) na oddelku kardiologije. Bila je

precej zaposlena a zelo prijazna in vedno pripravljena pomagati. Ker je imela toliko dela ji nisem hotel

biti v napoto tako, da sem se v zadnjih tednih priključil ostalim zdravnikom na oddelku, ki so bili prav

tako zelo prijazni. Imeli smo zelo dober odnos. Urnik je bil fleksibilen, vendar pa je bilo zaželjeno da

na delo prideš ob 7:30. Lahko si odšel prej ali celo manjkal kak dan.

Socialni program

LeMSIC studentje so nas prve dva vikenda vsak dan peljali na izlete, ki so bili brezplačni. Ogledali smo

si večino znamenitosti države. Celotno mesto Beirut, Byblos, Harisso, Jetta jamo, Saido, Tyr, itd.

Zadnje dva vikenda so imeli neke probleme z varnostjo in vodenjem zato so izleti odpadli, zadnjo

nedeljo so nekatere odpeljali v Tripoli, ki pa smo si ga mi ogledali že na svoje stroške.

Ker smo bili vsi željni novih izkušenj smo se parkrat na teden odpravili na jezera v gore, na plaže, v

Baalbek, itd. Nočno življenje smo si ogledali kar sami, skupaj s kolegi ki smo jih spoznali v bolnišnici.

Klubi so zelo zelo dobri, a dragi.

Splošna ocena izmenjave

Akademsko sem od izmenjave pričakoval več. Bolnica je bila relativno majhna, v njej niso opravljali

večjih posegov (CABG, EPS, itd.), zdravniki, specializanti in interni so bili prezaposleni, 90% časa je

delo v bolnišnici obsegalo birokratska dela, kot so pisanje odpustnih pisem in prepisovanje

laboratorijskih izvidov, vse seveda na roko. Verjetno bi od izmenjave odnesel veliko več, če bi delal v

kirurškem bloku.

Slika 1: Chouwen Slika 2: Baatara gorge (poleti ni vode)

Stanovanje je bilo zelo veliko in lepo, na praktično najboljši lokaciji. Žal to ne pomeni veliko če v njem

ni vode in WCja. Verjetno bodo to za prihodnje študente uredili bolje.

Družabni del izmenjave je presegel pricakovanja. Kontaktne osebe so bile super, velikokrat so nam

tudi prinesli zajtrk v stanovanje, večerje in kosila, ki so jih za nas spekle njihove mame. Peljali so nas v

razne skrivne kotičke mesta, probali smo praktično vso njihovo hrano in pijačo.

Na splošno so ljudje v Libanonu zelo prijazni in ustrežljivi, vsak ti bo predstavil svojo družino na

katero so vsi ponosni. Na izmenjavi sem spoznal ogromno ljudi poleg sostanovalcev tudi študente

drugih bolnic AUBMC in St. George., s katerimi smo se popoldne dobivali. Socialni program je bil

izjemen, za nas so si vzeli veliko časa in se res potrudili da nam je bilo lepo.

Potrebnik

Zelo radi imajo elegantne obleke, redko kdo hodi v flip-flopsih. Sam sem s seboj prinesel bolj malo

lepih oblek. So pa bili zato tamkajšnji trgovci bolj veseli.

Približna razdelitev stroškov

Izmenjava: 200€ Letalska karta: 360€ Spanje, hrana, vstopnine v Istanbulu: 50€ Prevoz do bolnišnice: 60€ (bolnica nam je stroške delno povrnila) Hrana: 200€ (treba je bilo probati veliko stvari) Voda: 25€ (kontaktne osebe so za polnjenje plačale okoli 70€) Ostale malenkosti: 100€ (popoldanski prevozi do plaž, klubi, internet, vstopnine) Skupaj: okoli 1000€

Slika 3: Downtown Beirut

Slika 6: Baalbek

Slika 4: Mošeja Mohammed Al-Amin

Slika 5: Tripoli

Slika 7: Zaitunay bay