1

UVODNIK

Spoštovano uredništvo šolskega glasila Ledina! Hvala za prijazno povabilo k sodelovanju pri jubilejni številki šolskega glasila. Z vami se veselim 40-letnice njegovega obstoja. Kako se je »rodilo?« Poučevala sem na razredni stopnji, na predmetni pa še likovni pouk. Pogoji za delo so bili skromni, ne kaj boljši kot takrat, ko sem bila še sama šolarka v tej šoli (1935. leta se nas je vpisalo v 1. razred 65 učencev, v 5-letnem šolanju jih je nekaj odšlo, nekaj pa prišlo). Na ta čas me vežejo nepozabno lepi spomini na sošolce, učitelje, vzdušje. Le počasi so se nam izboljševali delovni pogoji. »Pridi, ti bom nekaj pokazal.« V naši prvi zbornici, preurejeni iz dela učiteljskega stanovanja, je bilo na podolgovati mizi tisto nekaj. Ravnatelj Leo Čepič (bila sem njegova namestnica in sopodpisnica) mi je predstavil to »čudo« kot razmnoževalni stroj. Zelo sem se ga razveselila: »Zdaj bomo pa lahko izdali šolsko glasilo.« Dobila sem zeleno luč: »Pa začni.« Uredništvu je bilo najbolj všeč ime »Cvetje« – zanj smo zbrali sestavke, ilustracije, jih uredili; matrice nam je pisala tudi tajnica naše šole s pisalnim strojem. Začeli smo razmnoževati, pri tem smo se šalili, da glasilo »meljemo« (razmnoževalni stroj je imel podobno ročico kot »žrmlje« − ročni mlin za mletje zrnja). Največ so pomagale učenke Lenka Kocbek, Marjanca Kos in Olgica Poslek. Glasilo je v celoti nastajalo na šoli, le speli ga nismo sami. Tako je »zagledalo luč sveta«. Pomagala sem mu usmerjati pot skozi njegovo »cicibansko obdobje«. Vedno bolj mi je slabel vid (težave z njim so se mi pojavile že v dijaških letih), z očali mi niso mogli pomagati, čakali sta me očesni operaciji. Komaj sem še zmogla redno delo. Iz srca sem hvaležna učencem v tem času za izredno ganljivo razumevanje, izjemno sodelovanje, za vsako, tudi najmanjšo, blagohotno pomoč. Boleče sem se poslovila od šole. Lani je naša »mladenka« napolnila 135 let in uživa ugled in spoštovanje na vseh področjih šolskega in izvenšolskega dela in življenja. Srečni smo, da se smemo skupaj z vami veseliti vaših uspehov. Mene pa še prav posebno osrečuje, da se je šolsko glasilo, ki se sedaj imenuje Ledina, razvilo v ugledno glasilo, ki žanje nagrade in priznanja tudi v državnem merilu. Prosim, sprejmite vsi, ki živite tudi za Ledino in z njo, prisrčne čestitke. Še mnogo uspehov uredništvu, obema mentoricama, piscem, ilustratorjem, bralcem ... vsem, ki vas združuje Naša šola, mnogo zdravja, sreče, zadovoljstva – kjerkoli že ste in boste. Prisrčno vas pozdravljam

Anica Pristovnik, prva mentorica šolskega glasila

2

40 LET

Včasih (izjemoma) se tudi kakšno odloženo delo obrestuje. Nisem in nisem se mogel spraviti k pisanju te »domače naloge«. To ne pomeni, da ni nastajala, ampak pisala se je v podzavesti in zavesti, da nekaj ni opravljeno. Takšno delo bi tudi moralo šteti, a učitelji raje verjamemo temu, kar vidimo. Potem se je zgodilo pa nekaj čisto običajnega: za rojstni dan smo pisali naši zvesti upokojeni sodelavki gospe Anici Pristovnik (tisti s prejšnje strani tega glasila). Sledilo je neobičajno spoznanje: naše glasilo se je rodilo točno na sredini njenega dosedanjega življenja. A ni to zanimiv splet dogodkov? Pa to še ni konec. Gospa Pristovnik se je za čestitko zahvalila s prijazno kartico. Primerjajte, prosim, lice kartice z delom slike naslovnice prvega šolskega glasila:

. Zanimiva podobnost. Moram pa vam izdati tudi vsebino. Obrnimo kartico:

Ob 40-letnici šolskega glasila čestitam vsem dosedanjim ustvarjalcem, bodočim pa želim uspešno in uživaško delo. Kaj pa sem želel povedati s tem sestavkom? To, da je vse odvisno od človeka in njegove dejavnosti ter kančka sreče. Če imamo vse to, se tudi kakšno odloženo delo obrestuje.

Srečko Pungartnik, ravnatelj (na Ludviku že tudi 40 let)

3

POMLAD JE SPET MED NAMI

Ali pa smo mi med pomladjo? Kakorkoli prejeli smo kartico od gospe Anice

Pristovnik s čudovitim spomladanskim motivom.

4

NEKOČ SO PISALI...

December, 2004

ŠOLSKI ZVONEC ZAZVONI PTIČKI Ko šolski zvonec zazvoni, V sadovnjaku naše tete vsak od nas domov hiti. mala ptica gnezdo plete. Ko nalogo naredimo vsi, zabavati se nam mudi. V njem bo kmalu Starši se jezijo, sedem ptičkov lačnih, ker naloge vsi ne naredijo. drobcenih mladičkov. Ko pa je treba iti spat, jok in stok Zrasli bodo, odleteli, se sliši v mrak. vedno lepše žvrgoleli.

Matevž Jus, 4. a Cingl, congl poje zvonec, tele pesmice je konec.

Naia Škrinjar, 4. a Junij, 2002

130 LET ŠOLE 130 let. Majhen delček v zgodovini stvarstva in velik v zgodovini človeštva. 130 let. Pred tolikimi leti še ni bilo električne žarnice, Thomas Edison jo je izumil šele sedem let po izgradnji šole v Radvanju. In kar trinajst let so še morali čakati, da je v Veliki Britaniji luč sveta ugledalo prvo kolo in v Nemčiji prvi motocikel. In kasneje še avtomobil, podmornica, dizelski motor, propelersko letalo, helikopter in reaktivno letalo ... Na področju zdravstva pa rentgenski žarki, inzulin, penicilin, cepivo proti paralizi in proti meningitisu ... Da ne pozabimo še na pomivalni in pralni stroj, zadrgo, sesalnik ... Prva generacija učencev je že krepko zakoračila v jesen življenja, ko je Robert Goddard v zrak spustil prvo raketo. Kaj nam lahko to pove? Temelji te stavbe so videli in slišali več, kot je človeško bitje kdajkoli. Človek sam se ne more kosati s svojimi stvaritvami. Ampak čeprav so naše stvaritve tako velike in veličastne, jih moramo obnavljati in skrbeti zanje. Tudi šolo. Čeprav je preživela dolgih 130 let, ni večna. Tako smo jo letos obnovili, da bo še naprej v ponos Radvanju, Mariboru, pravzaprav vsem nam. In ob tej priložnosti, ko pišem ta uvodnik, bi se rada zahvalila vsem, ki so poskrbeli, da bo radvanjska šola videla še več kot mi. Zdaj, ko so dela končana, se lahko končno posvetimo stvarem, ki nas veselijo. Hvala vsem!

Tamara Todorović, predsednica šolske skupnosti

5

December, 2002

ZIMSKA ČAROVNICA Pred davnimi leti je živela zelo stara čarovnica Viljka. Doma je bila v Ledoniji. To je bil kraj, kjer je bila vežna zima. Zato so jo klicali tudi zimska čarovnica. Tako kot vse čarovnice je tudi ona imela magično metlo, s katero je potovala po čarovniškem svetu. Njeno življenje je bilo zelo zanimivo, saj se ji je vsak dan zgodilo kaj novega. Tako je nekega dne potovala po gozdu, kjer je bilo polno dreves. Ker je bil čas božiča, si je zaželela čarobno palico. Pisala je Božičku in nestrpno pričakovala darilo. Nekega večera se je skozi dimnik prikradel mož z belo brado in rdečo kapo. Imel je veliko daril. Viljki se je želja uresničila. S čarobno palico si je pričarala velike sani s sedmimi jeleni. Sedaj ni več potrebovala metle, saj je imela čarobno palico, s katero si je pričarala prav vse, kar je hotela imeti. Cel večer je potovala med zvezdami in luno. Živela je v prelepem pravljičnem svetu.

Nina Cizerl, 3. a

JELKA

Nekega dne so v neki hiši postavili jelko in jo okrasili s svečami, okraski in bomboni. Čez nekaj dni je prišel dedek Mraz in nastavil darila. Ko se je Jan zbudil, je poskočil od veselja in zbudil še Barbaro. Tudi ona se je presenečenja razveselila. Zbudila je še mamo in očeta. Bila sta vesela, ker sta se Barbara in Jan razveselila daril. Začeli so odvijati darila in vsak je dobil nekaj, kar mu je bilo všeč.

Daša Zupan, 3. b

KAJ SI ŽELIMO ZA BOŽIČ? Želim si, da bi bila srečna in zdrava. Klavdija, 1. b Želim si nov računalnik in največje letalo na svetu. Katarina, 3. c Želim si novo kolo. Mitja, 2. a Želim si nov CD od Game over. Nika, 2. c Za božič si želim čokolado in bombone. Jaki, 1. a Želim si čoln na daljinca. Aljaž, 2. b

6

Maj, 1998

Jernej Flisar, 4. b

ABC PESEM – POMLAD Ali bo že skoraj pomlad? Bilo bi enkrat lahko že toplo, celo zimo je bilo dovolj hladno. Če hitro prišla bo pomlad, imeli bomo pravi zaklad, enkrat se bo zgodilo to. Fuksije bodo cvetele, gore bodo še bele, hiše v soncu žarele in dekleta pesmi pele. Jaz težko čakam na to, ko se zares otoplilo bo. lepo mi pri srcu bo. Od kod se cvetje vzelo bo, pisano in dehteče, rada nabiram rdeče. S seboj prinesem ga, še šopek v vazo dam tam, kjer je naš hram. Uh, kako bo lepo, ko vse pomladno bo, zares bo to, že skoraj se zgodilo bo.

Diana Šraj, 6. a

November, 1996

7

JESENSKI ČAS

Jeseni padajo listi z dreves. Takrat obiramo grozdje. Jeseni dozorijo hruške in jabolka. Z vrta poberemo pridelek. Pripravljamo se za ozimnico.

Tadej, 1. b RAD IMAM JESEN Spet je k nam prišla jesen, uradno se prične 23. septembra. Dnevi se krajšajo, noči se daljšajo. Tudi sonce ne greje več tako močno. Na nebu se pojavijo sivi oblaki in začne deževati. Ljudje in živali se pripravljajo na zimo. Ptice selivke odhajajo na južno stran Zemlje. V sadovnjakih dozori sadje, ki ga spravimo za ozimnico. Listi spremenijo svojo barvo in odpadejo. Po tleh se naredi lepa listnata odeja. Klopotci v vinogradih naznanjajo trgatev. Ljudje se že zbirajo v množice, da bi praznovali praznik. Brentarji nosijo polne brente grozdja, ki ga s stiskanjem spremenijo v mošt. Na Martinovo se mošt spremeni v vino. Jaz imam rad jesen, ker je lep in bogat letni čas. Z očetom hodiva v gozd nabirat gobe in kostanje. Bil sem tudi na trgatvi pri stricu v Ormožu. Pili smo sladki mošt. Zabavali smo se pozno v noč. Bilo je zelo lepo!

Klemen Hojski, 3. b

Junij, 1997

ČEMU SO SE SMEJALI NEKOČ

-Zakaj ima tvoj pes tako kratke noge? -Avša! Če bi imel samo malo krajše, ne bi dosegel tal!

-Andrej, kje je tu osebek: »Kolesar se je zaletel v drevo« ? - V bolnišnici!

Zaskrbljena gospa reče Kristjanu: -Ali tvoja mamica ve, da se čisto sam sprehajaš po parku?

Kristjan: -Ali vaš mož ve, da v parku ogovarjate tuje moške?

Policist ustavi voznika, ki divja skozi naselje: -Vozili ste 120 km/h! -Nemogoče, v avtu sem šele 15 minut.

Katja Štiglic, 7. a

MOJ PRIJATELJ Domen je moj prijatelj. Je velik, hecen in igriv. Skupaj riševa rakete. Vedno skupaj sediva. Včasih se tudi skupaj igrava.

Gregor Horvat, 1. c

December, 1995

8

SLADKI OKRASKI ZA NOVOLETNO JELKO Sestavine za 30 kosov:

- 150 g zmletega sladkorja - 3 beljaki

Za pekač: alufolija Po želji lahko dodate jedilne barve ali okraske posipate z mrvicami. Na košček približno 35 kalorij.

Z alufolijo obložimo pekač. Pečico vključimo na 100°. Sladkorni prah presejemo. Iz beljakov stepemo trd sneg. Medtem, ko ga stepamo, počasi vsipamo vanj sladkorni prah. Stepeni sneg razdelimo v več skledic in v vsaki ga pobarvamo z drugačno jedilno barvo. Sneg iz posameznih skodelic damo v brizgalno vrečko z zvezdastim nastavkom in posajamo na alufolijo različne oblike. Pazimo, da ima vsaka luknjico, skozi katero napeljemo vrvico za obešanje. Piškote lahko potresemo z mrvicami. Nato jih damo v pečico in jih sušimo na srednji višini 2 – 3 ure. Vratca pečice naj bodo toliko priprta, da vtaknemo mednje ročaj kuhalnice. Vlaga mora najti pot na prosto.

Katja Štiglic, 6. a

December, 1994

Aleš Reisman, 6. c

Marec, 1994

9

M JAZ SEM MIŠKA! a r Živim v luknjici. Tu imam svoj k domek. Sem si prinašam hrano. o Tedaj srečam muco. Ustrašim se in zbežim v luknjico. B Muca pa jezno gleda za menoj. u

n Anja Brumec, 1. c d e r l a 6. b

Maj, 1992

Nataša Tašner, 7. c IZ NAŠEGA HRAMA UČENOSTI Učiteljica: Če si ti Petrin stric, je ona tvoja ...(nečakinja) Erni: Sošolka! Pri biologiji: Učiteljica: kako imenujemo organ, ki je »skladišče« krvi in hkrati »pokopališče« celic? Učenec: (temeljito prisluhne prišepetavanju) Franca (pravilno: vranica).

Pri likovni vzgoji: Učiteljica: Kaj je to avtoportret? Učenec ponosno: Portret avtomobila

Tina Kostanjevec, 7. b

10

Narisala: Vanja Šimek Napisala: Jana Pungartnik

HA, HA Kaj rečeš, ko srečaš dvoglavo pošast? »Zdravo.« »Zdravo.« Kaj dobiš, če križaš kokoš in prašiča? Slanino z jajci. Jože je dobil službo paznika v zaporu. »Ves čas morate zelo paziti. Med zaporniki je nekaj napadalnih.« »Brez skrbi bodite, kajti z menoj ni šale. Kdor ne bo poslušal, ga bom vrgel iz zapora.« Janezek pomiva posodo, oče pa bere časopis. »Oče, razbil sem dva krožnika, a sem vseeno imel srečo.« »Kje je tu sreča?« »Razbil sem ju preden sem ju pomil.«

Tadeja Fras, 7. b

December, 1991

11

STALNA REKLA – SKRITI POMENI So vam že kdaj rekli, da ste MALO ČEZ LES ali, da silite z GLAVO SKOZI ZID? Gotovo tega niso mislili dobesedno. A nekaj so vam že želeli sporočiti. Kaj le? Dobro premislite pa boste razumeli. Le glejte, da vam ne bo ZAVRELA KRI. Zadnjič, ko smo se pogovarjali o Marku, smo ugotovili, da je OBESIL ŠOLO NA KLIN. Vsem učiteljem je PIL KRI. Nekajkrat se nam je že zdelo, da je PRIŠEL NA ZELENO VEJO, a jih je spet DOBIL PO GLAVI. Vsi učitelji ga VLAČIJO PO ZOBEH. Pred tablo je večkrat STRELJAL KOZLE. Ker mu sošolci večkrat MEČEJO POLENA POD NOGE, je že marsikateremu PREŠTEL KOSTI. Sedaj pa so njegovi »sovražniki« dobili še eno KOST ZA GLODANJE. Zaradi Petre je VES V OBLAKIH. Njegovi sošolci so vso stvar OBESILI NA VELIKI ZVON. Vsi so prepričani, da je PADEL NA GLAVO ali da ga NOSI LUNA. Le kdaj ga bo SREČALA PAMET?

Maja in Karin, 6. a

Marec, 1990

12

POČESANA PAPIGA V petek smo odšli na razstavo malih živali. Vsi smo bili zelo veseli, saj nas veliko še ni bilo na tej razstavi. Ko smo prišli do vhoda velike dvorane, je morala tovarišica oddati vstopnice nekemu gospodu. Prve živali, ki smo si jih ogledali,so bile papige. Bile so mi zelo všeč. Papige so bile tudi naprodaj. Najlepša se mi je zdela papiga, ki je bila videti kot počesana. Njeno perje na glavi ji je segalo čez oči. Zdelo se mi je, kot da ima na glavi ptičje gnezdo. Ko smo si ogledali papige, smo odšli po stopnicah navzdol. Tam je bilo vse polno zajcev. Bili so mi zelo všeč, vendar se nobeden ni pustil pobožati. Ko sem prišel do črno belih zajcev, se je eden postavil prav na rob kletke. Začel sem ga božati. Sprav sem mislil, da se bo ustrašil, a vendar je bil čisto miren. V tej dvorani so bile tudi polarne lisice. Najlepša mi je bila bela. Ko sem prišel do ponija in osla, sta se mi oba nastavila, da sem ju lahko pobožal. Nato smo odšli iz te dvorane v drugo, kjer so bili golobi. Golobi so bili zelo različni. Najbolj znan mi je bil navaden golob in golob pismonoša. Iz te dvorane smo se odpravili na avtobus. Želim si, da bi imel vse te živali doma in da bi še dolgo živele.

Uroš Bučan, 4. b

April, 1982

NAŠE RADVANJE Obiskujem osnovno šolo Ludvika Pliberška v Radvanju. Tu imamo še otroški vrtec za naše cicibane, dve trgovini, gasilski dom, ki stoji zraven osnovne šole. Nasproti šole pa je Opekarna Radvanje, kjer delajo opeko. Otroci iz šole gremo večkrat v opekarno po glino za izdelovanje raznih izdelkov. Najbolj znano pa je Radvanje po spodnji postaji pohorske vzpenjače. Lepe rdeče gondole vsak dan vozijo turiste na Pohorje. Pozimi so na Pohorju lepa smučišča, zato so gondole vedno polne smučarjev. V ostalih letnih časih pa se z vzpenjačo vozijo na Pohorje izletniki, ki hodijo na izlete v naravo.

Simon Jazbec, 2. b

PRVI DAN V ŠOLI Komaj sem čakala, da pridem v svoj rodni kraj. Veselila sem se, da bom šla v slovensko šolo. Vsi učenci so me z veseljem sprejeli. Vprašali so me, kako mi je ime in koliko sem stara. Vprašali so me tudi, kako je v šoli v Nemčiji. Rekla sem, da dobro. Nato smo se šli v razred učit. Všeč mi je tudi telovadba. Škoda, da ne bom dolgo ostala v domovini, ker se moram vrniti v Nemčijo.

Natalija Berglez, 3. b

13

Tone Hercog, 6. a

Maj, 1971

ČE POČI VEJA Ko sem bil še majhen, smo stanovali izven mesta v majhni hišici. Imeli smo velik vrt in na vrtu staro in mogočno češnjo. Češnja je vsako leto obrodila lepe češnje. Bile so debele in mama jih je vlagala in delali smo iz njih sok. Neko leto. Ko je imel oče dopust, smo pristavili lestev k češnji na veliko, močno vejo. Oče, bratranec in jaz smo splezali na lestev in pričeli nabirati. Jaz sem bil najvišje na lestvi. Nenadoma pa je počila in že sem ležal v krompirju, ki je rasel pod češnjo. Ko sem ves prestrašen vstal, sem videl, da se tudi oče in bratranec vsa prestrašena dvigata iz krompirja. V tem pa je prišla sem mama, ki ni vedela, ali bi se kregala, ali pa bi bila srečna, da nismo nič poškodovani. Po tej nesreči smo odstranili zlomljeno vejo ter lestev in listo leto smo imeli bolj malo češnjevega kompota, saj je bilo vsakega strah plezati po češnji.

Janez Tašner, 8. a

14

1968

15

KAKO SKRBIM ZA SVOJE ZOBE? Za čiščenje zob moramo imeti zobno ščetko, zobno pasto in kozarček mlačne vode. Zobe si moram očistiti zjutraj in zvečer. Neočiščeni zobje začno gniti. Zato moramo k zobozdravniku na pregled.

Slavko Bunderla, 1. a TRAKTOR Ko sem branal njivo, Na plin sem pritisnil je bilo zanimivo, in zobe sem stisnil, tako me je metalo, traktor je šel kot nor, da mi je kar sapo jemalo, mene pa je metalo dol in gor. mislil sem, da bo traktor razgnalo. Tako divja samo naš traktor.

Stanko Pristovnik, 7. a SPLEZAL SEM NA PRVOMAJSKO DREVO V sredo prvega maja, sem pomagal delati kres. Ko smo ga zakurili, smo tekmovali. Jaz sem plezal prvi. Začuden sem bil, da sem priplezal na vrh, saj sem takrat prvič plezal. Plezal sem dvakrat. Nato sem utrgal trak in vejico in takoj splezal dol. Dobil sem 3500 starih dinarjev in belo namizno vino. Ko sem prišel domov, so bili starši veseli. Kupili so mi sandale. Drugi dan so me ljudje spraševali, koliko sem dobil. Vsakomur sem povedal. Prišel sem v šolo in sem pripovedoval tudi tovarišici Magdi. Vsi so mi čestitali.

Danilo Koren, 3. a

VEVERICA Veverica, majhna, plaha, orehov nam je dala za poslastico za našo malo Vlastico. Orehov je še več nabrala, v košarico jih je dala, rahel vetrič je zavel in jo s sabo vzel. Vlasta Potočnik, 4. a Marjana Januš, 7. b Po arhivu brskala in izbrala drobce iz Cvetja in Ledine minulih 40 let: glavna urednica, Eva Horvat, 9. b

16

NEVSAKDANJI POGOVOR O KULTURI

Naš vsakdan je zaznamovan s številnimi pogovori o domačih nalogah, zahtevnih učiteljih, o točkah za vpis, o nesrečni ljubezni ... Zato je takšen pogovor, ki se je odvijal med vsevedno devetošolko in nevednim osmošolcem, zares nevsakdanji. A tale se je odvijal na Prešernovi proslavi. Pozdravljeni! Moje ime je Teja in z mano je Matevž. Skupaj vas bova popeljala skozi leto kulture, ki bo letos v znamenju osmice in medkulturnega dialoga. Kako to misliš? V letu 2008 se spominjamo številnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali našo preteklost, pa tudi sedanjost. Pa res, tudi jaz sem nekaj slišal o tem. Zdi se mi, da je bila januarja v Cankarjevem domu prireditev, posvečena evropskemu letu medkulturnega dialoga. Misliš, da je to zato, ker Slovenija predseduje vsej Evropi? Morda, vem pa, da je dialog v kulturi zelo pomemben, še bolj pa kulturni dialog v vsakdanjem življenju. Sicer pa je leto 2008 tudi mednarodno leto jezikov. A vrniva se k obletnicam v znamenju osmice. Ali veš, da je letošnje leto tudi Trubarjevo leto? Praznujemo namreč 500-letnico njegovega rojstva. Nekaj malega pa sem res slišal o tem. Torej sploh ne veš, kako pomemben je za nas ta veliki domoljub? Ne le, da nam je prav on napisal prve knjige, Trubar nas je prvi poimenoval Slovenci. Poslušaj tole: Lubi Slovenci! Nam ino vam je vedoč, da ta naša slovenska beseda se nej s latinskimi, temuč ta hrvaško srbskimi puštabi pisala. To pa je precej nerazumljivo. Seveda, saj je staro že skoraj 500 let. Zato pa ti bo morda bolj znano naslednje besedilo: Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim ... To pa poznam. To je Vodnikovo Dramilo. Ga znam na pamet. No, skoraj na pamet. Pa veš, da letos praznujemo 250-letnico Vodnikovega rojstva? Seveda vem. Pa veš tudi to, da je najraje pesnil alpske poskočnice?

17

No, tega sicer ne vem, poznam pa nekoga, ki mu gredo alpske poskočnice odlično od rok. Ampak pustiva to za drugič, bo bolj zanimivo. Torej greva raje k učenostim. Veš, da je bil Vodnik tudi velik zbiralec in zapisovalec ljudskih pesmi? Nekatere so ohranjene prav po njegovi zaslugi. No, tega tudi ne vem, ker nimam take knjige kot ti. Zato pa dobro poznam Prešernovo prepesnitev ljudske pesmi Lepa Vida. Res žalostna zgodba. In prav ta žalostna tema – neizpolnjeno hrepenenje – še danes vznemirja naše ustvarjalce. Pred kakšnimi dvajsetimi leti so se z njo poigrali v ansamblu Čudežna polja, o lepi Vidi je pisal Cankar... Raje ostaniva pri bolj sproščujočih temah. Imaš še kakšno obletnico v rokavu? Seveda. Pred natanko 150 leti je Levstik napisal Martina Krpana, pred 130 leti pa se je rodil avtor Cicibana, Oton Župančič. Ampak ta je zadnji!

Niti ne. Tu so še Miško Kranjec pa Lojze Kovačič in oče Petra Nosa, Leopold Suhodolčan. Misliš reči – oče Primoža Suhodolčana. Saj to je isto. Sicer pa je Leopold Suhodolčan tudi oče Prežihove bralne značke. No, to pa poznam. Letos sem jo že opravil. Tudi jaz sem zvesta lepi knjigi že osem let. Nazadnje sem prebrala Majnice, fulaste pesmi. Saj res! Veš, da bo avtor fulastih pesmi, Tone Pavček, letos praznoval 80-letnico? No, vidiš, tega pa jaz ne vem. Najbrž pa sva še kakšno pomembno obletnico izpustila oba.

Zato kar končajva najin kulturni dialog in pobrskajva po leksikonih. Še bolje pa bo, če prebereva še kakšno lepo knjigo in tako razširiva najino kulturno obzorje.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

To pa napravite tudi vi, bralci tega pogovora o kulturi.

Mentorica: Marija Bauman

18

LEPO JE BILO BITI LUDVIK Letos zaključujemo osnovno šolo. V njej bomo pustili veliko spominov. Tako lepih, kot tistih malo manj lepih. A zagotovo nam bodo vsi še dolgo ostali v spominu. Kamorkoli gremo in se ozremo, okoli nas govorijo o vpisih na srednje šole. Tudi s starši se pogovarjamo o tem. Moram priznati, da me vsakič znova stisne pri srcu, ko se spomnim, da bom že letos junija zapustila Ludvika. Na hodnikih Ludvika je vedno veselo in pogrešala bom vse zgodbe, ki so se tukaj zgodile. Najbolj se spominjam šol v naravi, saj je bilo vzdušje tam počitniško in prav nič šolsko. Tam smo tudi učitelje spoznali z druge strani, saj kar naenkrat niso bili več strogi. Najboljše smo se imeli v šoli v naravi v četrtem razredu, ko smo bili na morju, v Vrsarju. Tudi v sedmem razredu, v Zrečah je bilo super. Takrat smo bili že večji in naša razredničarka, gospa Vrbančič, se je zagotovo domov vrnila s kakšnim sivim lasom več. Vendar moram reči, da nam je vedno stala ob strani. Tudi letos, ko se je bilo treba vpisati na srednje šole. Ko sem sama na prijavnico napisala Tretja gimnazija Maribor, sem bila mešanih občutkov. V meni so se pojavila vprašanja : »Ali bom zmogla? Sem se pravilno odločila?« Upam, da sem se odločila pravilno tudi, ko sem za drugi tuj jezik izbrala francoščino. Tolažim se s tem, da so v prvih dneh septembra močni prepisi, zares upam, da mi tega ne bo treba. Tudi moji starši se strinjajo z mojo izbiro in me podpirajo pri mojih odločitvah ter mi pomagajo s pomembnimi napotki za življenje. Moja mami je učiteljica in kolikor spremljam njeno delo, mi je všeč. Nekoč bi tudi sama rada postala učiteljica ali pa pedagoginja v šoli, da bi pomagala učencem. Mogoče pa se bo moje mnenje o izbiri poklica ob koncu četrtega letnika povsem spremenilo. Za zdaj je pomembno le, da čim bolje končam deveti razred, da bom septembra sprejeta na želeno šolo. Skrbi pa me glede našega razreda. Kaj bo z nami ko končamo potovanje skozi čas osnovne šole? Se bomo sploh še kdaj vsi skupaj družili? S kom bom klepetala med urami in se smejala med odmori? Želim si, da se naše poti nikoli ne bi popolnoma razšle in bi ostali prijatelji za vedno.

Napisala: Špela Majhenič, 9. c

19

NEKOČ SMO PREJELI

Hej, to smo pa mi!Hej, to smo pa mi!Hej, to smo pa mi!Hej, to smo pa mi!

20

PRED 40 LETI... ...je bil na Televiziji Slovenija prvič predvajan TV Dnevnik v slovenskem jeziku.

...se je rodila slovenska alpska smučarka Mateja Svet. ...je komisija za svetovno in naravno dediščino pri UNESCU vključila Škocjanske jame na seznam svetovne dediščine.

...so na osnovni šoli Bistrica prav tako prvič izdali šolsko glasilo Stezice. ...je bilo v Ljubljani ustanovljeno taborniško društvo Rod Močvirski Tulipani. ...so ustanovili skupino Deep Purple. ...se je rodil smučarski skakalec Espen Bredesen. ...je umrl častiti Martin Luther King mlajši. ...je Svazi postal neodvisna država. ...se je rodila ameriška filmska igralka Jeri Ryan. ...se je rodil ameriški terorist Timothy James McVeigh

Zbrali: Člani uredništva

21

DELO PRI GLASILU NEKOČ IN DANES

Na osnovni šoli Ludvika Pliberška Maribor so učenci začeli izdajati šolsko glasilo že leta 1968. Takrat je to glasilo vodila učiteljica Anica Pristovnik. S skupino učencev, ki jih je navdušila za izdajanje šolskega glasila, so glasilo poimenovali Cvetje. Glasilo je bilo zbirka raznovrstnih in zanimivih sestavkov, ki so bili zelo skrbno izbrani ter tematsko zelo različni. Pri glasilu so sodelovali učenci od tretjega do sedmega razreda, njihova imena pa so objavili na zadnji strani. Od leta 1969 so bili spisi že razdeljeni po rubrikah. Najobsežnejša rubrika je bila Med seboj ter je imela največ sestavkov in pesmic o odnosih v družini, med prijatelji in medsebojni pomoči. Prepričana sem, da je bilo glasilo Cvetje za tiste čase zelo napredno, saj je bilo vsebinsko zelo bogato in opremljeno s črno-belimi ilustracijami. Gospa Pristovnik je spise zbrala po razredih, jih sama tudi pregledala, tajnica pa jih je natipkala na matrice. Na začetku so glasila vezali sami, kasneje pa so to opravili različni obrtniki. Glasilo je izhajalo enkrat na leto, vse do leta 1972, do upokojitve Anice Pristovnik. Že leta 1975 je literarni krožek prevzela Karolina Jurak. Člani krožka so ponovno začeli sodelovati, glasilo poskušali posodobiti, čeprav je bilo to s starim ciklostilom zelo težko. Pri izdajanju šolskega glasila jim je veliko pomagal novi ravnatelj Srečko Pungartnik. Glasilo so tiskali različni tiskarji zunaj šole. Kasneje je glasilo dobilo novo ime, in sicer Ledina, katerega so predlagali na nekem uredniškem odboru. Glasilo se je tehnično močno izboljšalo ter dobilo novo literarno-novinarsko kot tudi likovno podobo. Ime Ledina je tako ostalo vse do danes. A vse se je nenehno spreminjalo:

- format glasila, - obseg, število strani, - pestrost sporočilnih zvrsti, - vpeljava posameznih stalnih rubrik, - likovna podoba, - oblikovanje s pomočjo računalnika, - naslovnica in zadnja stran, - oblikovanje rednih glasil, - ciljna skupina, - sodelovanje na tekmovanjih, - umetnost, - timsko delo delavcev: mentorica literarno-novinarskega krožka, mentorica likovnega

krožka, ravnatelj šole - uredniški odbor in sodelavci.

22

KAKO GLASILO NASTAJA Vsaka številka Ledine je pravzaprav projekt, skupinsko delo določenega števila učencev in strokovnih delavcev. Na začetku šolskega leta izvolimo glavnega urednika ter urednike posameznih rubrik in se dogovorimo o prevzemu odgovornosti. Izdelamo program dela za celo šolsko leto (tri redne številke, posebne po dogovoru). Dogovorimo se, kakšno bo naše glasilo, za koga ga bomo naredili, koliko časa bomo posvetili projektu, o vsebini, rubrikah, o obsegu glasila, finančnih sredstvih, prodaji, računalniški obdelavi in o likovni opremi. Učenci imajo radi takšno glasilo, ker je njihovo, zato je ponavadi mentor svetovalec in ne izvajalec. Naši cilji in naloge, ki si jih zastavimo na sestanku uredniškega odbora, so:

- raznovrstnost glasila, - pregledna urejenost vsebine, - pestrost sporočilnih zvrsti, - grafična in likovna podoba glasila, - širok krog sodelavcev, - učinkovito organiziran uredniški odbor, - sodelovanje s podjetniki, - pogovor z ravnateljem o tehnični izvedbi glasila, - obvezni podatki v kolofonu.

Ustvarjanje šolskega glasila ni kar plod navdiha, ampak trdega dela, opazovanja, raziskovanja, zbiranja gradiva in njihove obdelave ter iskanje ustrezne zunanje oblike. Upam, da sem vam vsaj malo predstavila ustvarjanje naše Ledine. Lep pozdrav in vidimo se spet v naslednji številki!

Napisala: Nuša Sluga, 7. c

Naslovnica Cvetja leta 1971

23

ŠTIRJE LETNI ČASI

POMLADNA PESMICA

Končno je prišla pomlad, prinesla veselje je – od vrat do vrat.

Sneg hitro kopni,

sonce vse bolj žari.

Kape in šale smo odložili, kratkim rokavom prostor naredili.

Drevo lepo ozeleni,

cvetje čudovito zacveti.

Ptički iz daljne Afrike priletijo, medvedi se iz zimskega spanja zbudijo.

POLETNA PESMICA Velikonočni zajček priskaklja, Sprašujemo se – je ocena dobra ali slaba, velika ali pirhe in čokolado nam da. mala, saj vendar dobimo spričevala. Spet se lahko zunaj igramo,

joj, koliko lepih iger poznamo. Samo še malo in, končno, šole konec je, vanjo se do jeseni ne vrnemo – ne. Prvi maj je že tu,

mlaj postavimo in – juhu. Potepamo se – zdaj sem, zdaj tja, uh, koliko zabave nam poletje da.

Živo srebro visoko poskoči, le kratek čas nas od morja še loči.

Kopalke, brisače, sončna krema, plavutke – uh, koliko stvari je to, saj le na morje gremo; dajte no.

Po dolgi vožnji končno smo prispeli, slane vode smo si namreč zaželeli.

Plavamo, se potapljamo, peščeni grad sezidamo.

V senci poležujemo, knjig imamo veliko, pa še dober sladoled za na i piko.

24

JESENSKA PESMICA Prvi september na vrata potrka – kaj hočemo, spet bo treba nazaj v šolo, rečemo. Številke in abeceda, znanja dosti bo treba. Drevesa barvo listja spremenijo, vse dokler ga ne izgubijo. Noč čarovnic je, hitro, našemimo se. Vinska trta bogato obrodi, sladko vince se naredi. ZIMSKA PESMICA Z neba se je vsul sneg, Mrzel veter brije, pobelil je hiše, ceste, breg. dež se pogosto ulije.

Otroci snega se veselijo, Živali si ozimnico naberejo, sneženega moža naredijo. vse kote preberejo.

Dobrim možem hitro pišimo - časa je še malo, Kreh, kreh, smrk, smrk – prehlad razsaja, joj, joj, joj, saj ga bo premalo. toplo se moramo obleči, če nočemo, da nam nagaja. Adventni venček lično naredimo, še svečke mu prižgimo.

Pisano okrasimo smreke, nikar ne pozabimo peke.

Končno je prišel tisti dan -

božič je imenovan.

Zberimo se vsi znotraj družine, skupaj doživimo nekaj božične veličine.

Novo leto je že tu – kako hitro mine čas,

kar švigne mimo nas.

Princeska, zmaj, Pika Nogavička - kaj boš letos za pusta?

Še ne veš? Nič hudega, krof daj v usta.

Napisala: Janina Ulbl, 5. a/8

25

ZGODBE NAŠIH NAJMLAJŠIH

Moja dogajanja v šoli

Zjutraj vstanem, se oblečem in grem v šolo z avtobusom. V šoli se pripravim za pouk, prvo uro imamo slovenščino. Tu ponavadi beremo, pišemo in ustno odgovarjamo. Druga ura je matematika. Tu ponavadi računamo poštevanko števil, ki so od števila 1 do števila 10. Tretja ura je spoznavanje okolja. Tu se pogovarjamo o poklicih in o naravi. Četrta ura je športna vzgoja. Tu igramo med dvema ognjema. V tem je seveda naš 3. b razred boljši od 3. a. In že se počasi končuje naš pouk, sledi le še peta ura, ki je glasbena vzgoja. Potem se začne varstvo, kjer sem prisoten le kratek čas. Po kosilu grem že domov. In že se moja zgodba o šoli konča.

Napisal: Žiga Cunk, 3. b

Moja sestra postane šaljivka

Moja sestra ima smešen hobi, in sicer rada piše zgodbe o pujsih, ki izumljajo visoko modo. V teh zgodbah nastopajo seveda pujsi. Ti pujsi se oblačijo v oblačila. Ta oblačila izdelajo iz raznega listja, ki odpade z dreves, uporabljajo pa tudi rože in še marsikaj iz narave. No, ko že omenjam naravo, se moja sestra, ki ji je ime Katja, rada sprehaja po gozdu. Enkrat je videla divjo svinjo. Obe sta se zelo prestrašili. Takrat je dobila idejo za te čudne zgodbe. Dobili smo nov računalnik. Katja seveda ne more brez računalnika, zato je vedno na massengerju, kjer si dopisuje s sošolci. Seveda vsi govorijo vice. Tako je tudi Katja prišla na to idejo. Začela je brskati po internetu in iskati vice ter citate. Končno je prišel ta torek. Katja se je zjutraj zbudila in začela kričati na vse grlo: »Danes imam rojstni dan!« Seveda je vse prebudila. Z mamo in Katjo smo spekle torto in skuhale kosilo. Ob kosilu je Katja pričela govoriti vice. Najboljši je bil ta, o dveh blondinkah. Se srečata dve blondinki, pa ena pravi: »Zdravo! Jaz sem Stanka.« Pa reče druga: »Zdravo! Jaz pa s trajekta.« Ha, ha! Kako smo se smejali. No, moja sestra je res postala šaljivka.

Napisala: Pia Kovač, 4. a

Izlet na trikotno jaso

V soboto, 1. 3. 2008, smo se s planinskim krožkom odpravili na izlet. Naš cilj je bila trikotna jasa. Zbrali smo se pri pohorski vzpenjači. Zoja je prinesla svojega psa Lokija. Med potjo so nas zajeli listnati vrtinci. Ko smo prispeli na trikotno jaso, smo imeli malico. Ker smo imeli še čas, smo pot nadaljevali po gozdni poti proti Lukeju. Zavili smo na smučarsko progo. Tam pa me je močan veter skoraj odpihnil v dolino. V šolo smo se vrnili po poti mimo ribnika, kjer smo morali splezati pod podrto smreko.

Kljub močnemu vetru smo srečno prispeli v šolo. Komaj čakam naslednji izlet.

Napisal: Domen Šuman, 2. c

26

IZMIŠLARIJEIZMIŠLARIJEIZMIŠLARIJEIZMIŠLARIJE Mladi pesniki iz 1. a Dober, dan, dober dan. Sonček sije že močno, Sonček sije, ptički žvrgolijo. Jaz sem mali Ciciban. ptički pojejo glasno. Igramo se in pojemo, Rad zapojem pesmico, radi se imamo. veselo in poskočno. Lan Huzjak Daša Lukić Blaž Režonja Mi smo Cicibančki, Sonce sije na hribe in doline, Ptički žvrgolijo, pri mizicah sedimo, mi pa veselo stečemo v planine. zjutraj me zbudijo. pišemo v zvezke Ptički lepo žvrgolijo, in vse prav naredimo. metuljčki letajo Beti Frim in srečo nam prinašajo. Beti Frim Zala Ribič Hitro teci mala muca, Račka plava naokrog, da te kužek ne ulovi, glasno gaga pesmico.

če te ulovi, težko tebi se godi. Maša Kočivnik Nina Kočivnik Sonce sije, dežek gre, mavrica je čez polje. Nika Harl Mentorica: Dragica Sgerm

MOJA SOBA MOJA DRUŽINA Kdorkoli v tej sobi živi, Družina je moja bližina, naj bo ponosen! kjer najdem mir in podporo Oblačila so pospravljena v omari, in še kakšno drugo foro. računalnik ne stoji postrani. Postelja je vedno pospravljena, Živimo v hiši, torba pripravljena. kjer ni nobene miši Na steni so plakati, in imamo tudi psa, na katerih so junaki. ki nas vse rad ima. Pisalna miza je urejena, tako kot ni skoraj nobena. V družini vlada smeh in veselje ter tudi včasih trpljenje,

ko je treba sesati in smeti odgnati. Obe pesmi napisala: Klavdija Hotzl, 7. b

27

MOJA PRVA Ko oziram se nazaj, v peščico prečudovitih dni, ki pustile so mi močne sledi. Zakaj? In ko premišljujem o njih, skozi tihe noči, me srce zaboli. Zakaj? Nikakor tako se ne bi smela počutiti in se z nepomembnimi stvarmi moriti, saj morala bi se vseh stvari veseliti ter z oči solze skriti. A ne gre. Zakaj? Ko mavrica bi posijala, na obraze smeh bi priklicala. Potem pesem vsi lahko bi peli in vse kar nas mori, v prah bi zmleli. Ni pesmi. Zakaj?

Napisala: Iva Flisar, 9. b

Napisala: Iva Flisar, 9. b

28

TURISTIČNI PODMLADEK V prejšnji številki Ledine smo nekaj več besed napisali o likovnem ustvarjanju ter natečajih, tokrat pa smo pripravili prispevek o turizmu. ....................................................................................................................................................... Na naši osnovni šoli deluje Turistični podmladek že 14 leto. Vsako leto je zanimanje otrok, ki bi se radi pridružili podmladku, zelo veliko. Tega pa smo zelo veseli, saj je to potrditev našega dobrega dela. Na kratko preletimo vsa leta našega dela. Prvo leto našega raziskovanja smo se lotili čistega okolja. Kaj ni to prvi pogoj za turistični kraj ? Tako smo razmišljali mi in tudi anketiranci, zato smo se lotili iskanja črnih odlagališč odpadkov v Radvanju. Seveda smo jih našli kar veliko. Predvsem v gozdovih in tudi kdaj kar ob cesti. Naslov naše naloge je bil Črna odlagališča v Radvanju. S to nalogo smo si prislužili nastop na državnem tekmovanju Turizmu pomaga lastna glava in prvo mesto na natečaju Mladi za napredek Maribora. Že kar naslednje leto smo preverili, kaj se je izboljšalo in ali so kaj upoštevane naše ideje in ugotovitve. Nastala je naloga Odpadki – ne, hvala. Povezali smo se s Turističnim društvom Radvanje, saj brez njihove podpore prav nobena naša ideja ne bi bila uresničena. Tako pa smo pri njih vedno našli posluh za naše ideje. Veseli smo ugotovili, da so nameščeni koši tam, kjer smo jih želeli tudi mi postaviti (oziroma, kjer je bil naš predlog zanje). V naslednjem letu smo predstavili naše Radvanje. Nastala je raziskovalna naloga – Turistična agencija Ludvik. Predstavili smo vse lepote in seveda si nismo zatiskali oči pred pomanjkljivostmi. Izdelali smo Turistično-zgodovinsko pot po Radvanju. Seveda pa je pri vsem delu zelo pomembna naša šola. Prav se nam je zdelo, da ji posvetimo pozornost ob tako visokem jubileju – 125 let. Napisali smo nalogo: Naš Ludvik praznuje. Zanimala nas je šolska kronika in seveda smo jo z velikim zanimanjem prebirali. Motilo nas je, da prvega dela nismo znali prebrati, saj je bil napisan v gotici.

Slika 1: Raziskovalna naloga (1995) Slika 2: Turistična pot po Radvanju (narisal Urban Breznik, 1996)

29

In morda je bil prav to povod, da je ta del šolske kronike sedaj tudi preveden in predstavljen. Veseli smo in sedaj je naša naloga popolna. Le kdo namreč ne bi bil radoveden, kako je potekal pouk včasih. Nas seveda je in tako smo spoznali veliko novega, veliko praznikov in tudi, kako so jih praznovali. Na koncu smo spoznali, da so imeli otroci čisto drugačno otroštvo kot mi. Seveda pa to ne pomeni, da je bilo slabše.

V vsakem šolskem letu smo napravili analizo našega dela in predstavitev za učence, starše in za krajane Radvanja. O našem delu in dosežkih smo obveščali medije in moramo se pohvaliti, da so velikokrat pisali o nas.

Slika 3: Utrinek z razstave (fotografirala Ribana Višnar, marec 1997)

Slika 4: Analiza opravljenega dela in vabilo na zaključno prireditev. (1997) Naslednja naloga je bila Vse to je Radvanje, kjer je bil namen naloge povabiti turista v Radvanje in mu ga tudi predstaviti. Radvanje je lep, vendar majhen kraj.

Naslednja naloga je posegla na področje kinologije – Čisti sprehodi s psom. S to nalogo smo dosegli veliko. Pri ljudeh smo vzbudili zavest, da imeti psa ni dovolj, ampak je treba za njega tudi nekaj narediti, oziroma poskrbeti, da na sprehodu počistimo njegove odpadke. Še bolj pa smo opozarjali, da otroška igrišča niso prostor, kjer so psi zaželeni. V veliko pomoč nam je bilo Turistično društvo Radvanje. Po naših načrtih so izdelali pasje koše in jih postavili po Radvanju. Skrbeli so tudi za menjavanje vreč. In moramo reči, da bi tudi mi mladi pri tem morali malo več narediti. Ideje velikokrat niso dovolj. Ljudje pa se teh

30

košev niso navadili. Kar naprej so pasji iztrebki ležali okrog. Koše pa so vandali čez čas uničili. Škoda, ampak ljudje se tega problema nočejo zavedati.

Ta naloga je bila zelo uspešna in odmevna. Na natečaju revije Kinolog so bile avtorice naloge izbrane za Kinologinje leta. Izdelali smo tudi koš za pasje odpadke in ga na več lokacijah v Radvanju tudi postavili.

Slika 5: Vabilo na zaključno prireditev (1999)

Slika 6: Koš za pasje odpadke (fotografirala Dragica Sgerm, marec 1999)

Sliki 7 in 8: Odmevi na raziskovalno nalogo (Nedelo, 20. 2. 2000 in Večer, 22. 2. 2000 )

31

Lotili smo se tudi prehranjevanja, in sicer nastala je naloga Radvanje: športni in slastni užitki. Tudi naslednji dve leti smo se posvečali lepotam Radvanja. Ker smo zelo ponosni na naš kraj in na vse ljudi, ki so zaslužni za to, da je Radvanje danes takšno, kot je, smo v tej nalogi želeli predstaviti človeka, ki je zaslužen, da imamo tako zanimivo turistično središče, in sicer gospoda Franca Čopa. Na to nalogo smo zelo ponosni. Kot da bi slutili, da se življenje našemu velikemu Francu Čopu izteka. Pri samem nastajanju naloge smo člani Turističnega podmladka preživeli veliko časa z gospodom Čopom. Kar spoprijateljili smo se. Veseli smo, da smo ljudi spomnili nanj.

Slika 9: Prijatelji (fotografirala Minka Godec, 2003 ) Problem današnje mladine je prosti čas, oziroma kvalitetno preživljanje le-tega. V tej nalogi smo želeli narediti klub za mlade in tudi starejše. Nastal bi center Čopko, kjer bi se odvijale razne delavnice, plesi in tečaji. Kako najbolje preživeti dragocen prosti čas? V NARAVI seveda! In Radvanje je odličen kraj za sprostitev in rekreacijo. Razmišljali smo, kako ceneje prenočiti, se družiti, ukvarjati s

športom in si ogledati zanimivosti, ki jih Radvanje ponuja. Našli smo rešitev! To je kamp v Radvanju, ki bi naš kraj poživil in pripomogel k napredku turizma. Tako je nastala naloga Kamp Ludvik. Slika 11: Kamp Ludvik (Katarina Tomič, oktober 2004)

32

V naslednjem letu smo naredili povzetek vsega našega dela, saj je bilo narejenega že toliko, da je bil takšen pregled že nujen.

Slika 12: Kako smo raziskovali. (Katarina Tomič, oktober 2005)

Črna odlagališča odpadkov v Radvanju

Odpadki, ne hvala!

Turistična agencija Ludvik

Naš Ludvik praznuje

Vse to je Radvanje

Čisti sprehodi s psom

Radvanje: športni in slastni užitki

Franc Čop – oče pohorskega turizma

Čopko

Kamp Ludvik

Radvanjski ribnik

Povsod sem že hodil…

33

V lanskem šolskem letu smo pripravili Pohorsko avanturo, kjer smo za mlade in starejše pripravili različne poti po Pohorju in Radvanju. Kako poteka naše delo: Vsako leto se prijavimo na razpis Turistične zveze Slovenije za projekt Turizmu pomaga lastna glava. V vseh letih, odkar sodelujemo na festivalih, smo bili kar štirikrat na državnem tekmovanju in dosegli smo veliko priznanj, tako srebrnih kot tudi zlatih. Vsako leto tudi sodelujemo na natečaju Mladi za napredek Maribora, kjer skoraj vedno posežemo po prvem mestu. Po končanem tekmovalnem delu vedno pripravimo predstavitev za učence, učitelje, starše in krajane Radvanja. Sodelujemo tudi s Turističnim društvom Radvanje.

Kot vsako leto smo se tudi letos prijavili na razpis Turistične zveze Slovenije za projekt Turizmu pomaga lastna glava. To je zelo obsežen projekt, saj je treba pripraviti turistično raziskovalno nalogo, razstavo in (letos novo) turistično tržnico na temo, ki je predstavljena v raziskovalni nalogi. Tema samega festivala pa je skupna za vse tekmovalce. Naslov naše raziskovalne naloge je bil Lipa zelenela je. In sicer smo raziskali pomen lipe v Radvanju, saj nas je zelo

Slika 13: Turisti in župan (fotografiral Tadej Trehtar, bolelo, ko smo gledali, kako zaradi maj 2008) gradnje ceste sekajo lipov drevored, ki je bil naš ponos. Raziskali smo, kako je potekala odstranitev lipovega drevoreda, zavzeli smo se za ponovno nasaditev le-tega in še veliko več. Predstavili smo se na državnem tekmovanj turizma, ki je bilo letos na Ptuju in

dosegli srebrno priznanje. Svoje delo smo predstavili tudi krajanom Radvanja, staršem, učiteljem in vsem, ki jih naše delo zanima. Z velikim veseljem pa lahko povemo, da se je našemu vabilu odzval tudi župan Franc Kangler, ki nas je zelo pohvalil in bil ponosen na naš dosežek.

Slika 14: Pred stojnico (fotografiral Tadej Trehtar, maj 2008) Slika 15: Izdelki na stojnici (fotografiral Tadej Trehtar, maj 2008)

34

Sodelovali smo tudi na natečaju Mladi za napredek Maribora in pripravili inovacijski projekt na področju turizma Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka. Izdelali smo raziskovalno nalogo in veliko izdelkov na temo lipa. In sicer zanimive panjske končnice, škatlice za lipov čaj, skodelice, čajnike, pogrinjke in še druge izdelke. Izdelali smo tudi idejni načrt, kako urediti nov lipov drevored. Ob lipovem drevoredu bi namestili klopce in mizice iz lesa podrtih lip. Dosegli smo prvo mesto, nagrado presenečenja in se uvrstili na državno srečanje mladih raziskovalcev. Sodelovali smo tudi na Festivalu ustvarjalnosti in inovativnost pri učenju, ki je potekal od 21.- 23. maja 2008 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Prikazali smo svojo dejavnost in projekt letošnjega šolskega leta.

Slika 16: Čajnik, bilten in še kaj …. (fotografiral Tadej Trehtar, maj 2008) Zelo smo ponosni, ker na področju turizma dosegamo vsako leto lepe rezultate. Turistični podmladek že od nastanka vodiva mentorici Ribana Višnar in Karolina Jurak. Ker pa je to zelo obsežen projekt, vsako leto povabiva k sodelovanju še druge učitelje. Zlasti za področje razstave (turistične tržnice). Letos sta nama pomagali Vera Kožuh in Metka Lakota. Čeprav bo kmalu konec šolskega leta, smo podmladki z mislimi že pri naslednji raziskovalni nalogi…

Mentorici: Ribana Višnar in Karolina Jurak

35

VELIKI INTERVJU IZ LETA 1996

POGOVOR Z GOSPODOM LEONOM ŠTUKLJEM, PRVIM SLOVENSKIM OLIMPIJSKIM ZMAGOVALCEM.

Gospod Leon Štukelj, ste prvi športnik, ki je dosegel olimpijsko medaljo za Slovenijo, takrat še za Jugoslavijo. Tudi kasneje ste v telovadbi (danes športni gimnastiki) dosegli velike uspehe, postali ste večkratni olimpijski in svetovni prvak, za nekatere kar telovadni genij. Zanima naju, kako in kje se je začela Vaša telovadna pot, predvsem pa, kako ste tako uspešno združili tekmovalne uspehe in študij? Začelo se je, ko sem leta 1908 kot deček prvič prišel v telovadnico. Vstopil sem v naše telovadno društvo v Novem mestu, ki je takrat edino organiziralo telesno gibanje in v njem sem ostal ves čas, ko sem obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo. Leta 1916 (1. svetovna vojna) sem bil vpoklican v vojsko in tam sem bil dve leti in pol. Po vrnitvi v Novo mesto sem maturiral, nato pa sem se vpisal na dunajsko univerzo, kjer sem želel študirati pravo. Po razpadu Avstroogrske monarhije sem se preselil v Zagreb, kjer sem opravil dva semestra in leta 1919, ko smo dobili v Ljubljani univerzo, sem se vrnil v Slovenijo, opravil še tri državne izpite iz prava in tako končal svoj študij. Imenovan sem bil za sodnika in se takoj zaposlil. Med študijem sem bil že trikrat na velikih tekmovanjih. Leta 1922 na svetovnem tekmovanju v telovadbi v gimnastiki, kjer je bil moj uspeh zelo dober – dosegel sem tri prva mesta, to se pravi tri zlate medalje in eno drugo mesto. Veliko sem treniral in julija sem se udeležil svojih prvih olimpijskih iger v Parizu. Tam sem imel res srečo, saj sem osvojil dve zlati kolajni, in sicer prvi za Slovenijo sploh, oziroma za takratno Jugoslavijo. Zelo sem ponosen predvsem na tisto iz mnogoboja med posamezniki, saj je to zmaga, ki si jo vsak telovadec najbolj želi. Mnogoboj je bilo v tistih časih mogoče osvojiti le, če si bil na vseh orodjih in v vseh predpisanih disciplinah najmanj dober, celo odličen pa na čim več orodjih, da si lahko zbral dovolj visokih ocen. Drugo olimpijsko zlato pa sem osvojil še v finalu na drogu. Maja leta 1926 sem telovadil tudi na svetovnem prvenstvu v Lyonu, bil sem uspešen, saj sem osvojil dve prvi in eno tretje mesto. Septembra sem nato opravil še zadnji izpit, to je bil sodniški in leta 1927 me je poklicna pot pripeljala v Maribor, kjer sem ostal vse do danes. No, med vojno sem bil štiri leta izseljen, drugače pa sem ostal res ves čas v mestu pod Pohorjem.

36

Vesel sem, da sta me vprašala najprej ravno to, saj se teh let najraje spominjam – takrat sem diplomiral in ves čas tudi zelo uspešno tekmoval, to pa je, mislim, tudi največ kar si lahko vrhunski športnik želi. Najbrž so bile po končanem šolanju Vaše misli predvsem pri športu, saj so bile pred Vami že legendarne olimpijske igre v Amsterdamu in številna prvenstva v prvi polovici tridesetih let? Tako je. Iz Maribora sem leta 1928 odpotoval v Amsterdam na olimpijske igre in od tam sem se vrnil z eno zlato na krogih in dvema bronastima medaljama, eno v mnogoboju posameznikov in eno skupaj z mojo vrsto. Te olimpijade se še danes z veseljem spominjam. Manj sreče pa sem imel na svetovnem prvenstvu leta 1930 v Luksemburgu, saj sem moral odstopiti v mnogoboju, ki mi je pomenil največ. No, na drogu sem vendar bil bolj zbran in sem se potolažil z bronom. Na svetovnem prvenstvu posameznikov leta 1931 v Parizu (v počastitev 50-letnice mednarodne telovadne zveze) sem bil prav tako v dobri formi, za največje uspehe pa mi je manjkalo le malo športne sreče, saj sem osvojil dve drugi in eno tretje mesto. Takrat smo že tekmovali iz predpisanih vaj. OI leta 1932 v Los Angelesu in dobri rezultati so mi dajali upanje, da bom uspešen tudi v Ameriki. Imel sem leto dni časa, da dodam še tisti potreben delček, ki bi mi odprl pot do novega olimpijskega zlata in do uvrstitve onkraj velike luže. Vztrajno sem vadil, veliko sem pričakoval, toda ... Žal naša reprezentanca ni odšla v Ameriko. Kdo ve, zakaj. Spominjam se, da so tisto leto pri nas tožili, češ, da ni dovolj sredstev za tako dolgo potovanje, zdi se mi, da so se celo pojavili glasovi, da je bolje porabiti denar za organizacijo telovadbe doma, pa še kaj je bilo vmes. Predvsem pa se mi zdi, da smo ostali doma, ker je ravno takrat prišlo do sprememb v tehničnem vodstvu ekipe, novi ljudje pa za pot v Ameriko niso kazali prevelikega navdušenja. Kakorkoli že je bilo, zame je Los Angeles leta 1932 ostala zamujena priložnost, saj smo ostali doma. Pa vendar, gospod Štukelj, bili ste vrhunski telovadec in zagotovo ste (ob razočaranju, o katerem pripovedujete) že takrat vedeli, da boste zato na olimpijadi v Berlinu čez štiri leta pokazali, kdo je prvak. Ja, prva velika priložnost se mi je ponudila že prej, leta 1934 je bilo svetovno prvenstvo v Budimpešti. Takrat smo bili vsi odlično pripravljeni, poskušali smo dokazati, da odločitev leta 1932 ni bila upravičena, toda... Mojo športno pot je ponovno prekrižala usoda. V Marseju so ubili kralja Aleksandra, iz zgodovine pa veš, da se je vse skupaj še politično zapletlo in spet smo morali ostati doma. To pa je za športnika huje kot poraz. V resnici smo tako morali čakati pet let in jaz sem se med tem že odločil, da ne bom več tekmoval. Bil sem razočaran in zdelo se mi je, da se ne bom zmogel več pripraviti na olimpijado v Berlinu. No, na srečo nisem bil preveč prepričljiv, tako, da so me pregovorili in sem se nazadnje le udeležil svojega zadnjega velikega tekmovanja, lahko rečem, da največjega, na katerem sem v svoji dolgi karieri nastopal. Ni mi bilo žal, da sem si premislil – čeprav se nisem pozlatil, mi je srebrna kolajna na krogih pomenila prav toliko kot zmaga. Število osvojenih olimpijskih kolajn sem tako povečal na šest: v žepu sem imel tri zlate, eno srebrno in dve bronasti, to pa je dosežek, na katerega sem še danes ponosen! Berlinska olimpijada je bila Vaše zadnje veliko tekmovanje in po njej niste več pogosto nastopali. Ali se je prvaku težko posloviti in reči: »Bilo je lepo, toda danes bom nehal!« ? Kakšni so bili Vaši občutki, ko ste pod svojo uspešno športno potjo potegnili dokončno črto?

37

Veš kaj, leta 1936 sem bil star tri mesece manj kot 38 let in za telovadca je bilo to veliko. Mislim, da je bil le Švicar Haenggi še starejši od mene, takrat jih je imel 40, drugače pa ni bilo nobenega tako starega aktivnega telovadca. Jaz sem pravzaprav moral držati tako dolgo, ker nismo imeli naraščaja. S Primožičem sva bila na vrhu, naša vrsta naju je potrebovala, saj sva zmagovala tudi, ko sva bila še starejša. Enostavno, morala sva ostati. Kdo ve, kako dolgo bi še »vlekel«, če se leta 1941 ne bi začela vojna. Takrat pa ni bilo več prave volje in razpoloženja. Da bi razmišljal o čem drugem, kot o tem, kako se bomo rešili in kako bom svojo družino pripeljal na varno. Uspelo mi je, vendar je bilo težko. Štiri leta nas ni bilo v Mariboru, naše stanovanje pa je zasedel gestapo. Vse so uničili in ko smo se vrnili, smo spali dve noči na tleh, saj ni bilo ničesar. Vse so pobrali, tudi moje kolajne in priznanja, ki so mi jih kasneje z veliko težavo vendarle vrnili. Vidiva, da je zbirka Vaših kolajn res bogata in občudovanja vredna. Vsaka skriva svojo zgodbo, pa vendar, katera je Vaša najdražja? Ja, vse so pomembne, najbolj sem seveda ponosen na zlate. Težko se je odločiti, a ker me je o tem spraševalo že veliko ljudi, bi mogoče lahko rekel, da je moj največji uspeh bilo zagotovo priznanje Campion olimpique de gimnastique, torej prvak v telovadbi. Zbral sem največ ocen izmed vseh telovadcev. Med tekmovanjem najbrž niste imeli veliko prostega časa, pa vendar se je po treningih in tekmah našlo tudi nekaj »minut ali uric«, ki ste jih lahko preživeli drugače. Zanima naju, kako ste jih preživljali. Delovno, stalno delovno, odkar pravzaprav živim. Ko sem vstopil v ljudsko šolo, se je delo začelo in je teklo naprej. Ves čas sem se vestno pripravljal na svoj poklic. Ko sem se vračal s tekmovanj, mi delo ni prizanašalo in včasih se mi je zdelo, kot, da sploh ni naklonjeno moji telovadbi. Tudi kadar sem se vračal kot zmagovalec, me je na mizi čakal velik kup, ki se je neusmiljeno večal med mojo odsotnostjo. Svoje delo sem moral opraviti sam in pri tem bi bilo upravičeno pričakovati, da mi bo kdo pomagal. Zaostanek je bilo potrebo nadoknadit, sodniški posli so od mene zahtevali, da jih uredim, tako kot je to počel moj kolega, ki nikamor ni hodil, in je sproti vse opravljal. In da sem se izkazal tako kot on, sem moral toliko več delati. Namesto, da bi imel obravnave vsak drugi dan, sem jih imel od oktobra do decembra vsak dan. To me je na eni strani bolj obremenjevalo kot druge, ampak to je bil pač davek, ki sem ga plačeval za svojo ljubezen do telovadbe. Tako je bilo pred mnogimi leti. Sedaj ne tekmujete več niti ne hodite v službo, na policah pa imate veliko knjig. Berete? Ja, ja, veliko berem. Sedaj ravno veliko Pasternakovega dr. Živaga, pa sta me prekinila... Veliko berem, prebiram razne knjige, prodiram v tiste praznine, ki so ostale za menoj, ko sem bil še aktiven, saj takrat nisem imel veliko časa. Sedaj pa to malo nadomeščam. Kafko sem tudi predelal. Torej ta me je vedno »malo tiščal«, ker sem o njem vedno veliko čital, nikoli pa ga nisem bral. Težak je, težak, ampak zelo inteligentno piše. Je določena logika v tej zmedenosti. Ima tudi lepe izraze. V kritiki pa negotovost. Eni pravijo, da je to obzorje modernega romanopisca, drugi spet pravijo, da pri njem ni vse jasno. Vsekakor pa je težak. Bližate se stotemu rojstnemu dnevu. Prav neverjetno Vas je opazovati brez očal na nosu. Zadnje čase opažam, da mi vid majčkeno slabi, morda od tega, ker toliko berem. Pa ni tako hudo! Ja, to mi je še prijetno, da ne nosim očal. Pred kratkim sem bil v Nemčiji in niti enkrat

38

jih nisem potreboval, pa sem delal precej stvari, no, mislim, veliko sem podpisoval. Res veliko avtogramov so hoteli. Nekega popoldneva so organizirali z menoj razgovor v nakupovalni hiši, na koncu pa sem moral še podpisovati. Ogromno jih je hotelo moj avtogram, tisti dan sem jih gotovo razdelil petsto ali šeststo. Najbrž taka potovanja niso čisto nič turistična. Kaj vse zahteva od Vas »protokol«? Ja, res obstaja vedno nek določen »protokol«. V Nemčiji se res nisem samo podpisoval. Obiskal sem tudi olimpijskega prvaka iz leta 1936, Adolfa Schwarzmanna, ki je 23. marca letos slavil 84. rojstni dan. Ker je pa bolj slab, so ga hoteli presenetiti, in so me peljali k njemu. Kasneje naju je sprejela tudi nadžupanja, in sicer v eni od dvoran bivšega starinskega srednjeveškega rotovža, ki ga ravno sedaj obnavljajo. Je zelo lep. Potem sva se vpisala v zlato knjigo in zvečer smo imeli večerjo skupaj z nadžupanjo in njenim možem. Bilo je nekako bolj v ožjem krogu. Bil sem tudi v Hanovru na veliki razstavi računalnikov – CEBIT je tudi sponzor nemških olimpijskih tekmovalcev. Tam je bil paviljon, pred katerim je bil postavljen drog in to je bila reklama za gimnastiko. In tudi z mano so novinarji hoteli narediti malo propagande in mislim, da smo bili v navezi kar uspešni. Tam pa so nastopali trije bivši prvaki na drogu, ne spominjam se na pamet njihovih imen, so pa bili svetovni prvaki. Kasneje so mi razkazali računalnike in bil sem prav presenečen, kaj presenečen, bilo je skoraj neverjetno, kaj vse je mogoče narediti in je tistih gumbov toliko, da bi potreboval cel mesec, če bi se hotel znajti. Še enkrat se vračamo k športu. Zanima naju, kako Vi gledate na razmere med amaterskim in profesionalnim športom in kaj menite o tem, da lahko na olimpijadi nastopajo tudi profesionalci?

Profiji pa neprofiji... Ja, na začetku je vladalo še strogo amaterstvo, kasneje pa se je to spremenilo in so dovolili, da lahko tekmujejo tudi profesionalci. Jaz sem bil amater in sem zelo ponosen, da sem kot amater vse to dosegel, kar sem. Ampak jaz nisem nič pripomogel k temu, da je tudi profesionalizem uveden v olimpijsko tekmovanje. Čas, v katerem živimo, zahteva svoje, profesionalizem pa je v športu danes realnost, ki jo moramo (radi ali neradi) pač sprejeti. Tudi denar je potreben in v profesionalnem športu ga je veliko. Veliko ljudi živi od tega, veliko gre tudi za humanitarne namene... In jaz prav zato ne morem reči, da sem povsem proti profesionalizmu. Seveda, sem bližje ideji amaterizma, ki sem ga tudi sam gojil, vendar se zavedam, da v današnjem času ne more več biti

tekmovalno uspešen. Pravzaprav ne vem, kaj bi rekel. Ne vem, na to je zelo težko odgovoriti. Amaterstvo je nastalo zato, ker je bilo svoj čas gospodarsko stanje vseh držav v Evropi dosti slabše kot je danes. V takih državah, kakor je bila svoj čas naša, ko smo bili Slovenci pod Avstrijo, je bila revščina. Ničesar nisi imel, sam si nisi mogel kupiti loparja, to je bil pojem, ga kupiti. Jaz sem se zelo veselil, da bi poskusil tudi s tenisom, pa nisem prišel do tega. Zato se šport ni razvijal, tudi športne klube smo mi dobili zelo kasno v Sloveniji. V Ljubljani je šele po prvi svet. vojni nastala Ilirija, pa še en primorski športni klub je bil. Potem pa je bila dolgo časa praznina, preden so se zopet pojavili drugi klubi. Razvoja skoraj ni bilo ali pa je bil zelo počasen. Bil pa je zato pravi amaterizem. Kasneje so se stvari hitreje spreminjale, v športu se je začel kopičiti denar in tako se je profesionalizem začel hitro širiti. Postal je vodilo v športu in končno je moral poklekniti tudi olimpijski komite, saj si je nesmiselno zatiskati oči.

39

Kakšne spremembe pa je profesionalizacija povzročila v gimnastiki? Kje vidite največji napredek v primerjavi s telovadbo, ki ste jo izvajali Vi? Priznati moram, da je profesionalizem vendar pomenil napredek v vseh športnih panogah, tudi v telovadbi. Če ne bi bilo ruskih profesionalnih telovadcev, ki so se šolali v ruskih šolah (in kasneje Romunov, Čehov, ki so nastopali z izredno težkimi prvinami), bi bila telovadba še vedno v okvirih, ki smo jih mi postavili med obema svetovnima vojnama. Najbolj pa se vidi napredek pri obveznih vajah, ki jih je predpisal tehnični odbor mednarodne telovadne zveze (to počne še danes). Poglejte na primer proste vaje, ki smo jih najprej delali po sokolsko, da je cela vrsta delala proste vaje. To seveda ni bilo telovadno nič vredno. Samo nekaj smo mahali z rokami. In leta 1928, ko so uvideli, da to ni nič, so rekli, naj vsaka telovadna organizacija pripravi en nastop s svojimi telovadci, kakor si sama to predstavlja. In takrat smo mi nastopili s plesi dr. Murnika; to je bil naš mentor, ki nas je spodbujal, da smo hodili na tekmovanja in je imel v svetu velik ugled. On je potem začel sestavljati nastope – neke plese, to se pravi malo baleta (seveda pa to ni bil pravi balet) in malo telovadbe. Šlo je za telovadne vaje v tempu. Ko smo nastopili v Amsterdamu, smo bili edina vrsta, ki je nastopila ob spremljavi klavirja, in sicer je bila to Jugoslovanska epopeja, tako nekako jo je imenoval. Iz vseh svojih skladb je sestavil potem celoto. Gledalci so nas nagradili z bučnim in dolgotrajnim ploskanjem, saj takrat nobene vrste na nastopu ni spremljal klavir – med našim nastopom je na klavir igral sedaj že žal pokojni Marijan Lipovšek, ki je bil komponist in profesor na glasbeni akademiji v Ljubljani. Ali je šport ostal Vaše življenje? Še vedno spremljate vse, kar se dogaja doma in po svetu, ali pa Vas kot gledalca športa ne pritegne več tako kot takrat, ko ste še sami tekmovali? Športa res ne spremljam tako intenzivno, kot na primer športni novinar, saj me vse tudi ne zanima, pa tudi veliko, preveliko športnih dogodkov je, da bi jim človek lahko sledil. Seveda pa brez športa vendar ne morem in na televiziji gledam, kar je pomembnega, predvsem velika tekmovanja. Seveda, če sta mislila telovadbo, o ja, te pa res nikoli ne zamudim! Pa tudi športne časopise redno berem. Gotovo je bilo v Vašem življenju veliko lepih in prijetnih dogodkov, pa najbrž bi se našli tudi taki, ki jih radi pozabljate. Česa se najraje spominjate? Zanima naju predvsem naj dan Vašega življenja. Najlepši, najboljši... Ja, na to je težko odgovoriti. Najlepši je bil res takrat, ko sem opravil zadnji državni izpit in ko sem vedel, da imam svoj poklic. Ja, in ko sem dobil službo. Rad se spominjam tudi prve plače; mislim, da sem zaslužil 1170 dinarjev. Prinesel sem jih domov, jih položil na mizo in rekel mami:«Sedaj pa ti gospodinji s tem denarjem!« Takrat sem bil presrečen, saj nismo imeli veliko denarja in sem s to mojo prvo plačo nekako pomagal družini. Gospod Štukelj, prisrčna hvala za zanimiv pogovor in čas, ki sva ga lahko preživela v Vaši družbi. Bilo je prijetno in ponosna sva, da sva lahko opravila intervju s pravim in najstarejšim slovenskim olimpijskim zmagovalcem. Želiva Vam, da bi se na olimpijadi v Atlanti lepo zabavali in da bi se Vam izpolnili še vsi načrti, o katerih ste nama pripovedovali. Hvala, ker ste naju tako ljubeznivo sprejeli. Sem zelo vesel. Vedno si rad vzamem čas za pogovor.

40

Avtorja: Miha Jesenšek in Tomaž Prelog

FOTOGRAFSKA DELAVNICA »DOTIK SVETL BE«

5. 3. in 12. 3. 2008 je v Celju potekal fotografski tečaj »Dotik svetlobe«. Organizator delavnice je Muzej novejše zgodovine Celje. Udeležila se ga je tudi naša šolska fotografska ekipa. Spremljal nas je mentor g. Peter Rižnar, ravnatelj naše šole g. Srečko Pungartnik, knjižničarka ga. Sonja Antolič ter naš zobozdravnik g. Pavel Kosi. Fotografsko delavnico je vodil g. Herman Čater, tudi sam odličen fotograf ter član fotokluba Svit v Celju in fotokluba v Mariboru. Tečaj je potekal v dveh delih. V prvem delu smo izvedeli nekaj o fotografiji nasploh: o delovanju fotoaparata, osvetlitvi, zaslonki, likovni teoriji, zlatem rezu in o vrstah fotografije. Izvedeli smo nekaj o posameznih vrstah fotografije: portretu, pokrajini, arhitekturi, posnetkih od blizu… Najbolj zanimivo pa je bilo obdelovanje posnetkov.

G. Čater nam je na računalniku predstavil program Photoshop in osnove dela v njem. Pogovarjali smo se tudi o arhiviranju posnetkov. Ena izmed trenutno najbolj priljubljenih možnosti je foto knjiga. S tem se je prvi del tečaja zaključil. Čez en teden pa je bil drugi del. Takrat se je naš predavatelj osredotočil na fotografijo portreta. Udeleženci tečaja smo naredili nekaj posnetkov – portretov in g. Čater jih je v Photoshopu obdelal in izboljšal. Photoshop se je izkazal za zanimiv program obdelave fotografskih posnetkov. Tečaj mi je bil zelo všeč. Bil je moj prvi, a upam, da ne zadnji.

Napisala in fotografirala: Janina Ulbl, 5. a/8

41

ZGODBE V SLIKAH

Narisala: Tinkara Vehovar, 1. a

42

Na prvi sliki so žaba, rak, želva in riba. Te živali živijo v vodi in ob vodi. Ob vodi raste vrba in rogoz.

Na travniku rastejo rastline in živijo krt, mravlja, metulj in deževniki.

V gozdu pa živijo jelen, medved, veverica in druge gozdne živali. Rastejo pa drevesa in grmi.

Napisala in narisala: Daša Lukić, 1. a

43

V ribniku živijo raca, žaba in riba. Ob ribniku raste vrba in rogoz.

Na travniku živijo metulji, pajki, ptice, mravlje in pikapolonice. Rastejo tudi rastline.

V gozdu živijo medvedi, volkovi in jeleni.

Napisala in narisala: Anja K. Lukaček, 1. a

44

R@ČUN@LNIŠTVO – 1. del

V tem prispevku bom pisal o strojni opremi osebnega računalnika.

Celotna rubrika je prekratka za strnjen opis vse strojne opreme osebnega računalnika. Za to številko Ledine bom opisal grafično kartico in trdi disk, v drugem delu prispevka pa še osnovno ploščo in procesor.

Grafična kartica Grafična kartica je del računalnika, ki skrbi za prikaz slike na zaslonu. V osnovi je sestavljena iz pomnilnika, grafičnega procesorja, majhnega predpomnilnika, podnožja, ventilatorja ter nekaj drugih čipov in delov. Vsaka kartica ustreza enemu izmed standardov GDDR (GDDR1, GDDR2, GDDR3, GDDR 4). Kartice so lahko integrirane v matično ploščo, primerne so za osnovna dela, npr. pisanje in risanje. Njihova prednost je v tem, da so manjše ter dosti cenejše od vrhunskih modelov, ki stanejo tudi do 500 €. Moderne grafične kartice (seveda ne integrirane) imajo procesorjevo frekvenco delovanja od 600 MHz do 1024 MHz, pomnilnik pa velik od 256 MB do 1024 MB. Vneti igralci iger ter ljudje, ki delajo z požrešnimi 3D programi, si včasih omislijo dve (največkrat enaki) grafični kartici, ki delata istočasno. V takem primeru se kartici povežeta s Sli ali s Crossfire povezavo. Najbolj znana ter največja proizvajalca sta podjetji Nvidia in Ati. Nvidia svoje kartice povezuje s povezavo Sli, Ati pa se poslužuje povezave Crossfire. Take povezave so mogoče samo na določenih grafičnih karticah. Za konec pa še: ena izmed najboljših kartic na svetu je trenutno ASUS GeForce 8800 GTX z naslednjimi karakteristikami: Pomnilnik: 768 MB (DDR 3) Takt pogona: 575 MHz Vodilo: PCI Express X16 Grafični pogon: Geforce 8800 GTX Največja resolucija: 2560 x 1600 Takt pomnilnika:1.8 GHz (900 MHz DDR3) Predpomnilnik: 384-bit

45

TRDI DISK

Trdi disk obstaja že 50 let. Sestavljen je iz okroglih plošč, bralno - pisalnih glav in mehanizma, ki te glave premika. Plošče vsebujejo magnetno snov, v kateri je shranjeno vse v obliki magnetnega zapisa. Bralno - pisalna glava pri pisanju namagneti plošče, pri branju pa išče magnetni zapis. Plošče se pri delovanju vrtijo in sicer s hitrostjo od 3600 do 10000 vrtljajev na minuto. Poleg običajnih trdih diskov (angleško Hard drive, HDD) poznamo tudi diske SSD (Sold-state drive). Ti trdi diski so povsem brez gibljivih delov ter do podatkov pridejo v času 0,01 milisekunde! Žal pa imajo zaenkrat malo prostora in astronomske cene. Dandanes so na trgu HDD diski za osebne računalnike z velikostjo od 100 GB do 1,5 TB (1 TB je 1024 GB). V 50. letih se je njihova uporaba zelo razširila. Najdemo jih v računalnikih, multimedijskih predvajalnikih, kamerah, DVD snemalnikih, ... Čez nekaj deset let bodo celo običajni sopotniki v avtomobilih.

V vsaki številki Ledine bom od zdaj naprej objavil tudi kakšno šalo na temo računalništva.

Umrl je vnet igralec videoiger. Ker ni nikoli nič pametnega naredil, je šel v pekel. Čez en teden pride Hudič do Boga in mu reče: »Koga si mi poslal v pekel? Pogasil mi je ves ogenj, pobil vse moje pomočnike, zdaj pa že drugi dan teka po jamah in kriči: »Kje se pride na naslednjo stopnjo?!«

Napisal: Domen Ulbl, 5. a/8

46

Narisal: Luka Režonja Jarc, 4. a

Narisal: Tomaž Svetelšek, 7. c

47

ZA KNJIŽNE MOLJEZA KNJIŽNE MOLJEZA KNJIŽNE MOLJEZA KNJIŽNE MOLJE Naslov: Srce iz črnila Naslov izvirnika: Tintenherz Pisatelj in ilustrator: Cornelia Funke Prevajalec: Sanda Šukarov Datum izida: 31. 5. 2005 Založba: Mladinska knjiga, Ljubljana Zbirka: Srednji svet Št. strani: 516

Kratka vsebina Knjiga govori o dvanajstletni Maggie in njenem očetu Moju, ki je zdravnik za knjige. Oba sta strastna bralca. Imata pa še eno čudežno lastnost: z branjem na glas lahko pričarata knjižne junake ali pa koga pošljeta v knjigo. Zaradi tega se zapleteta v pustolovščino s hudobnim Capricornom, čudaško zbirateljico knjig Elinor in skrivnostnim požiralcem ognja Prahoprstom…

Odlomek iz knjige

»Mislim, da bo tale knjiga prava,« je dejal Mo. »Še enkrat pa ti povem: ne vem, kaj se bo zgodilo. Nikoli se ne zgodi, ko to hočem. Vem, da me imate vsi za čarovnika, vendar se motite. Čarovnija prihaja iz knjig in o tem, kako deluje, ne vem nič več kot ti ali tvoji možje.« Naslov: Kri iz črnila Naslov izvirnika: Tintenblut Pisatelj in ilustrator: Cornelia Funke Prevajalec: Tanja Mlakar Datum izida: 28. 11. 2006 Založba: Mladinska knjiga, Ljubljana

Zbirka: Odisej Št. strani: 694

Kratka vsebina Minilo je leto dni od Meggijine pustolovščine. Prahoprst uresniči svojo željo in gre nazaj v svet iz črnila. Farid, arabski deček, in Meggie mu sledita. To potegne v svet iz črnila še Meggijina starša. V tem skrivnostnem, lepem, a

nevarnem svetu se pustolovščina prične…

48

Odlomek iz knjige »Meggie, zgodb ni nikoli konec,« ji je bil nekoč rekel Mo, »četudi nam knjige rade pričarajo to utvaro. Zgodbe se zmeraj nadaljujejo, ne končajo se na zadnji strani, kot se ne začnejo na prvi.«

ZANIMIVOSTI

-V zbirki »… iz črnila« bo izšla še ena, zadnja knjiga.

- Poleti bo v naše kinematografe prišel tudi film »Srce iz črnila«. Maggie bo igrala Eliza Bennett, njenega očeta Moja pa Brendan Fraser.

O avtorici

Cornelia Funke je nemška pisateljica. Rodila se je leta 1958 v Dorstnu, v nemški deželi Vestfalija. Končala je študij pedagogike in se za nekaj let zaposlila kot socialna delavka, izobraževala se je še v knjižni ilustraciji. Najprej je ilustrirala slikanice drugih avtorjev, pri osemindvajsetih letih pa je začela objavljati ter ilustrirati svoje zgodbe. Danes je ena izmed najbolj priljubljenih in prevajanih nemških avtoric. Njene knjige izhajajo istočasno kot v izvirniku tudi v angleščini. Cornelia Funke je napisala že več kot štirideset del, nagrajena so bila s številnimi mednarodnimi nagradami. Danes pisateljica z družino živi v predmestju Hamburga.

Napisala: Janina Ulbl, 5. a/8

49

ANIME SLIKARIJE Anja Marinšek iz 7. a razreda se že nekaj časa ukvarja z risanjem animiranih junakov. Priznam, da se na te stvari prav nič ne spoznam, ampak skice so odlične! Upam, da bo Anja še kaj več povedala o njih. Vi pa si jih lahko ogledate, jih pobarvate ali pa se tudi sami preizkusite v podobnih umetninah.

50

Zbrala: Eva Horvat, 9. b Narisala: Anja Marinšek, 7. a

51

TE SO PA DOBRE

Učiteljica sprašuje spoznavanje družbe: »Naštej in pokaži na zemljevidu sosednje države Slovenije.« Jurček pokaže severno od Slovenije in začne: »Avstralija…«

Srečata se dva očeta. »Kako gre v šoli vašemu Jurčku?« vpraša eden. »Že malo bolje,« odvrne drugi. »Ampak na govorilnih urah še zmerom rečem, da sem njegov stric.« Učiteljica vpraša Jurčka: »Si domačo nalogo naredil sam?« »Ja, zakaj?« vpraša Jurček. »Ker sta za toliko napak potrebna vsaj dva.«

»Jurček! Zakaj še nisi pobrisal table?« vpraša učiteljica. »Saj jo brišeš že pol ure.« »Ampak, učiteljica,« odvrne Jurček » bolj jo brišem, bolj je zelena.

Zbrala: Janina Ulbl, 5. a/8

52

DELFINI

Delfini (znanstveno ime Delphinidae) živijo v vseh morjih sveta. Poznamo 34 vrst delfinov. Spadajo v podred zobatih kitov in s tem v red kitov (Cetacea). OPIS: Njihovo telo je popolnoma prilagojeno življenju v vodi, saj je hidrodinamične oblike, tako, da lažje drsijo skozi vodo. Dlake nimajo, saj bi jih ovirale pri plavanju, zato pa jih pred mrazom varuje nekaj centimetrov debela plast podkožne tolšče ali maščevja. Orientirajo in sporazumevajo se z zvočnimi signali. HRANA: V ustih imajo od 50 do 120 ostrih zob, s katerimi zgrabijo spolzek plen, kot so ribe in mehkužci. Delfini hrane ne žvečijo, temveč jo pogoltnejo. RAZMNOŽEVANJE: Delfini se parijo v globinah odprtega morja, kjer voda ni tako nemirna kot blizu obale. Spolno so aktivni vse leto. Samice pri večini vrst samo enkrat na dve do tri leta. Večina vrst se pari v starosti med 8 do 10 let. Samice so breje 10-12 mesecev, pri nekaterih vrstah pa tudi 16 mesecev. Večina mladičev se skoti poleti. Samica skoti enega mladiča, ki ostane pri materi vsaj nekaj mesecev. Doji ga največ 1,5 do 2 leti.

ZANIMIVOSTI: Pri delfinih dihanje ni avtomatično, kot pri nas. Načrtovati morajo vsak posamezni vdih in izdih. Zato tudi delfini nikoli zares ne spijo. Vsaj tako kot mi ne. Vedno spijo samo z eno polovico možganov. Druga polovica možganov nadzoruje okolico, skrbi, da žival plava in pazi na morebitne nevarnosti. Vsake 4 ure se polovici zamenjata. Tako delfin plava celo svoje življenje.

Stari Grki so verjeli, da so delfini božji sli, ki imajo posebno moč, zato je bil zanje uboj te živali tako grozen, kot uboj človeka. ....................................................................................................................................................... Velika Pliskavka (znanstveno ime Tursiops truncatus) je najbolj razširjena in znana vrsta iz družine delfinov. Ta živi v skoraj vseh morjih, razen polarnem. OPIS: Ponavadi merijo od 2,5 do 3m, ponekod pa dosežejo tudi 4m. Velike pliskavke tehtajo približno 150-350kg, lahko pa dosežejo tudi 500kg, odvisno od podvrste. Hrbet je navadno temno siv, trebuh pa bele ali rožnate barve. Ima kratek, vendar izrazit kljun, ta je ponavadi krajši od drugih vrst, na koncu pa je okroglo zarobljen. RAZMNOŽEVANJE: Samci spolno dozorijo pri 13 letih, samice pa pri 10. Brejost traja 12 mesecev. Živijo 40 let.

Napisala: Špela Bohinec, 7. a

53

DAJ NO, SE PA TE NI TAK TEŠKO 1. Dopolni račun, da bo pravilen. Dodaš lahko samo eno črtico! 5 + 5 + 5 = 550

2. Nadaljuj zaporedje! P T S Č _ _ _ 3. Nariši kvadrat s tremi črtami. 2

4. Sodeluješ v teku na 6000 metrov. Prehitiš drugega, na katerem mestu si?

5. Monikin oče ima 5 hčera:

o Lala o Lele o Lili o Lolo o ????

Napiši ime pete hčerke! 6. Ali imajo na Hrvaškem 8. februar? Odgovori z da ali ne. 7. Koliko rojstnih dni ima človek v povprečju? 8. Nekateri meseci imajo 31 dni, koliko mesecev ima 28 dni? 9. Ali je pri nas dovoljeno, da se moški poroči s sestro svoje vdove? 10. Kako se pravilno napiše glavno mesto ZDA - New York ali Nju York? 11. Kaj je po sredi v Ljubljani?

Pripravila: Špela Bohinec, 7. a

54

ZA SPROSTITEV

Pripravili: Kaja in Taja Klužer, ob 7. a

KRIŽANKA IZ LETA 1991

Andreja Rinc, 7. b

3 8 2 9 1 5 2 5 7

6 5 9 7 1 2 9 6

6 9 8 4 7 1 3

55

REŠITVE Naloge, stran 46: 1. Črtico dodaš na +, tako se + spremeni v štirico. 5 4 5 + 5 = 550 2. Črke prikazujejo prve črke dni v tednu (ponedeljek, torek ... ). P T S Č P S N 3. Narišeš navaden kvadrat in v njega napraviš tri črtice. To je kvadrat s tremi črtami.

4. Si na drugem mestu. 5. Ime pete hčerke je Monika. 6. Da, na Hrvaškem imajo 8. februar. 7. Človek ima 1 rojstni dan. 8. 12 mesecev Sudoku, stran 47: 9. Ne, saj se mrliči ne poročajo. 10. Washington. 11. Četrtek.

3 1 7 8 5 2 9 4 6

9 8 6 7 4 3 2 1 5

2 4 5 6 9 1 3 7 8

6 2 3 1 8 4 7 5 9

7 1 4 5 2 9 6 8 3

8 5 9 3 7 6 4 2 1

5 6 2 9 1 7 8 3 4

4 9 8 2 3 5 1 6 7

1 3 7 4 6 8 5 9 2

56

KAZALO

Uvodnik .................................................................................. 1 40 let ....................................................................................... 2 Pomlad je spet med nami ........................................................ 3 Nekoč so pisali........................................................................ 4 Nevsakdanji pogovori o kulturi............................................. 16 Lepo je bilo biti Ludvik ........................................................ 18 Nekoč smo prejeli ................................................................. 19 Pred 40 leti............................................................................ 20 Delo pri glasilu nekoč in danes ............................................. 21 Kako glasilo nastaja .............................................................. 22 Štirje letni časi ...................................................................... 23 Zgodbe naših najmlajših ....................................................... 25 Turistični podmladek ............................................................ 28 Veliki intervju iz leta 1996 ................................................... 35 Fotografska delavnica 'Dotik svetlobe' ................................. 40 Zgodbe v slikah..................................................................... 41 Računalništvo 1.del............................................................... 44 Za knjižne molje ................................................................... 47 Anime slikarije...................................................................... 49 Te so pa dobre....................................................................... 51 Delfini................................................................................... 52 Daj no, se pa te ni tak teško .……………………………… 55 Za sprostitev ......................................................................... 54 Rešitve ...........................................................