UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

LASTNINSKO PREOBLIKOVANJE ZAVAROVALNIC- PRIMER ZAVAROVALNICE TRIGLAV

Študent: Sraka Martin Naslov: Renkovci 57, 9224 Turnišče Številka indeksa: 81552252 Redni študij Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Davor Savin

Maribor, december 2004

DIPLOMSKO DELO

Maribor, junij 2004

2PREDGOVOR Naslov diplomske naloge, Lastninsko preoblikovanje zavarovalnic-primer Zavarovalnice Triglav, ni bil izbran po naključju. V obdobju med prvim marcem in tridesetim aprilom sem opravljal obvezno prakso v Zavarovalnici Triglav d.d., OE Murska Sobota in prav takrat je potekalo vlaganje zahtevkov za izdajo potrdila o veljavnosti in obstoju zavarovalnih polic. Ob pomoči zaposlenih v tej območni enoti sem bil seznanjen s potekom tega dela lastninskega preoblikovanja zavarovalnic. Glede na lastništvo so lahko zavarovalnice vzajemne ali pa delniške družbe. Pri vzajemnih zavarovalnicah so lastniki edine stranke zavarovalnice, saj se pri njej tudi zavarujejo. Lastniki vzajemne zavarovalnice so imetniki zavarovalnih polic, ki vzajemno zavarovalnico tudi ustanovijo, upravljajo in organizirajo. Vzajemne zavarovalnice praviloma ne smejo ustvarjati dobička, morebitni presežek pa gre imetnikom zavarovalnih polic. Cilj take organizacije je čimbolj zmanjšati stroške zavarovalnih storitev lastnikom. Posebnost vzajemnih zavarovalnic je, da jo ustanovijo ustanovitelji, ki zagotovijo osnovni kapital, ki pa se jim mora povrniti iz ustvarjenih presežkov. Največ vzajemnih zavarovalnic je mogoče najti med življenskimi zavarovalnicami, v splošnem pa jih ni veliko. Pri zavarovalnicah, ki so organizirane kot delniške družbe-d.d., lastništvo ni neposredno povezano s strankami. Možno je da so nekateri lastniki tudi stranke zavarovalnice. Cilj zavarovalnice kot delniške družbe je zagotavljanje dobička lastnikom – delničarjem. Pri sami definiciji lastninskega preoblikovanja je moč, poleg zahtevnih pravnih vprašanj, srečati tudi praktični problem vrednosti podjetja, ki spričo okoliščin prav tako odpira več možnih rešitev. Diplomsko delo je sestavljeno iz šestih poglavij, kot prvo poglavje je predstavljen uvod diplomskega dela, ki se sestoji iz naslednjih podtočk: Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskoval, Namen, cilji in osnovne trditve, Predpostavke in omejitve s katerimi se bom srečeval v raziskavi ter nazadnje še Predvidene metode raziskovanja. V drugem poglavju so podana teoretična izhodišča pojma zavarovanja in zavarovalne dejavnosti ter njena vloga v narodnem gospodarstvu. V drugem delu istega poglavja pa je pregled razvrstitve zavarovalnih podjetij po statusno pravni obliki in dejavnosti. Na koncu poglavja sledi še predstavitev obeh dovoljenih statusno pravnih oblik zavarovalnih podjetij v Sloveniji. Tretje poglavje vsebuje kratek zgodovinski pregled zavarovalne dejavnosti pri nas z razdelitvijo po obdobjih, v drugem delu pa predstavitev zavarovalniške panoge v Sloveniji v današnjem času. V četrtem poglavju predstavim in analiziram problem v naslovu dela opišem in na kratko predstavim pravne predpise, ki so relevantni za obravnavanje teme in se do določene mere dotikajo lastninskega preoblikovanja v Sloveniji ter nekatera izhodišča za razumevanje predstavitve v naslednjem poglavju. V petem poglavju na kratko povzamem predlagane rešitve, ki so na voljo oziroma so že znane, se dotaknem sporov, ki so spremljali 12 let trajajočo “zgodbo” o lastninjenju

3nenominiranega kapitala slovenskih zavarovalnic, ter na koncu poglavja navedem še začetek izvajanja lastninskega preoblikovanja. Šesto poglavje je zaključno, v njem še enkrat strnem ključne misli in podam končno opredelitev.

4KAZALO

PREDGOVOR.......................................................................................................................2 1. UVOD................................................................................................................................6

1.1. Opredelitev področja in opis problema ......................................................................6 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve ..................................................................................7 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave ...........................................................................7 1.4. Predvidene raziskovalne metode ................................................................................8

2. TEORETIČNA IZHODIŠČA............................................................................................9 2.1. Zavarovalna storitev ...................................................................................................9 2.2. Pomen zavarovalništva za narodno gospodarstvo......................................................9 2.3. Vrste zavarovalnic ....................................................................................................11

2.3.1. Razdelitev po tipu storitev.................................................................................11 2.3.2. Razdelitev glede na vrsto lastništva ..................................................................11

2.4. Pravno-organizacijske oblike zavarovalnic v Sloveniji............................................12 2.4.1. Zavarovalna delniška družba.............................................................................13 2.4.2. Družba za vzajemno zavarovanje ......................................................................13

3. DEJAVNOST ZAVAROVALNIŠTVA V SLOVENIJI.................................................15 3.1. Kratek zgodovinski pregled......................................................................................15

3.1.1.Zakon o zavarovalnicah leta 1990......................................................................18 2.2. Danes poslujoče zavarovalnice in zavarovalni zavodi .............................................18

4. PROBLEM – ANALIZA ................................................................................................20 4.1. Predpisi .....................................................................................................................20

4.1.1. Zakon o temetjih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, 1976 (Zakon 76) ...................................................................................................................22 4.1.2. Samoupravni sporazum o konstituiranju medsebojnih razmerij zavarovancev združenih v Zavarovalnici Triglav ..............................................................................23

4.2. Lastninska preobrazba zavarovalnic.........................................................................25 4.3. Lastninsko preoblikovanje v svetu ...........................................................................28

5. RAZLIČNOST POGLEDOV – ANALIZA REŠITEV ..................................................29 5.1 Sprejemanje zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic .............................29 5.2. Predlog zakona dveh poslancev o lastninskem preoblikovanju ...............................30 5.3. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, 2000 ........................................31

5.3.1 Opredelitev družbenega kapitala ........................................................................31 5.3.2 Metoda ugotavljanja razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom zavarovalnice ...............................................................................................................32 5.3.3 Kdo bo lastnik družbenega kapitala zavarovalnic? ...........................................33

5.4. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic 2002 .........................................34 5.4.1. Sporne določbe zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic ................35 5.4.2 Odločba v zadevi lastninskega preoblikovanja Zavarovalnice Triglav..............35

5.5. Knjigovodska in dejanska izguba.............................................................................36 5.5.1. Določitev vrednosti podjetja po KPMG ............................................................37 5.5.2. Začetek procesa lastninskega preoblikovanja nenominiranega kapitala Zavarovalnice Triglav..................................................................................................39

5.6. Začetek izdajanja odločb, ki dajejo pravico do nakupa delnic Zavarovalnice Triglav.........................................................................................................................................39

6. SKLEP.............................................................................................................................40 POVZETEK: .......................................................................................................................41

5ABSTRACT: .......................................................................................................................42 KLJUČNE BESEDE: ..........................................................................................................43 KEY-WORDS: ....................................................................................................................44 VIRI:....................................................................................................................................45 SEZNAM TABEL:..............................................................................................................47 Priloga 1: .............................................................................................................................48

6 1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema Zavarovalništvo je pomembna skupina finančnih storitev, saj delež zavarovalnih premij predstavlja velik del bruto domačega proizvoda vsake države, v državah Evropske unije pa znaša tudi do 8% in več. Bistvo zavarovanja je izravnavanje nevarnosti z izkoriščanjem zakona velikih števil. Plačila premij posameznih zavarovalcev služijo za izplačila tistim zavarovancem, pri katerih se je nevarnost uresničila. Zavarovalnica zagotavlja dolgoročno izravnavanje nevarnosti tako, da oblikuje skupaj s kapitalom družbe zavarovalno-tehnične rezervacije. Zavarovalno-tehnične rezervacije so torej namenjene kritju preteklih in prihodnjih škod, ki jih mora kriti zavarovalnica. Poenotenje trga zavarovalnic v Evropski uniji je vplivalo in še vpliva na dogajanje v slovenskem zavarovalništvu. To se odraža v izboljšanju kakovosti zavarovalniških storitev in razširitvi ponudbe. Z novim zakonom o zavarovalništvu se bo postopoma slovenski zavarovalni prostor dokončno odprl mednarodni zavarovalni konkurenci. Da pa se bo to v resnici zgodilo, mora biti rešeno tudi vprašanje lastništva slovenskih zavarovalnic. Številne nejasnosti glede lastništva t.i. nenominiranega kapitala razrešuje Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (ZLPZ). Najpomembnejša točka ZLPZ je določitev deleža premoženja države v zavarovalnicah. Po letu 1991 so namreč vse večje zavarovalnice postale nesolventne. Razlog za reorganizacijo teh podjetij v delniške družbe je bila dokapitalizacija. Tako imajo nekatere zavarovalnice zdaj »družbeni« kapital in kapital podjetij in posameznikov. Problem je, kako določiti deleže vseh vpletenih. V prvem poglavju so podana teoretična izhodišča pojma zavarovanja in zavarovalne dejavnosti ter njena vloga v narodnem gospodarstvu. V drugem poglavju pa je pregled razvrstitve zavarovalnih podjetij po statusno pravni obliki in dejavnosti. Na koncu poglavja sledi še predstavitev obeh dovoljenih statusno pravnih oblik zavarovalnih podjetij v Sloveniji. Tretje poglavje vsebuje kratek zgodovinski pregled zavarovalne dejavnosti pri nas z razdelitvijo po obdobjih, v drugem delu pa predstavitev zavarovalniške panoge v Sloveniji v današnjem času. V četrtem poglavju predstavim in analiziram problem v naslovu dela, opišem in na kratko razložim pravne predpise, ki so relevantni za obravnavanje teme, in nekatera izhodišča za razumevanje predstavitve in komentarja v naslednjem poglavju. V petem poglavju s kratkim povzetkom predstavim predlagane rešitve, ki so na voljo, oziroma so že znane, se do njih opredelim ter kratko komentiram sporne dele.

7 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve Namen tega dela je osvetliti problem lastninskega preoblikovanja zavarovalnic v Sloveniji, ki se je začelo izvajati v letu 1990, vendar so nekatera osnovna vprašanja še vedno odprta. V okviru teme se posebej posvečam Zavarovalnici Triglav, d.d. kot največji zavarovalnici pri nas in okrog katere je tudi največ polemik, kar pa je po svoje logično zaradi višine sredstev, ki se danes v njenih skladih nahajajo. Preoblikovanje lastništva so poleg Zavarovalnice Triglav doživele še Adriatic, Tilia, Zavarovalnica Maribor in Pozavarovalnica Sava. V svojem delu bom poskušal odgovoriti na vprašanje, ali v Zavarovalnici Triglav, d.d. obstaja nenominiran kapital in če, komu pripada in v kakšnem odnosu je s kapitalom, ki ima znane lastnike. Zato pa je prej potrebno ugotoviti prejšnjo obliko ureditve organizacije, ki je bila spremembi lastništva podvržena, torej Zavarovalne skupnosti Triglav. »Ta problematika je enkratna v zgodovini zavarovalništva in bi ji zato morali posvetiti več pozornosti z vidika varovanja interesa zavarovancev«. V tem delu poskušam odgovoriti na vprašanje, ki je posledica preoblikovanja. Zavarovalne skupnosti Triglav v Zavarovalnico Triglav, d.d., in sicer: ali obstaja v Zavarovalnici Triglav nenominirani kapital in kasneje, čigav je, oziroma kdo so lahko njegovi titularji, kar pa sugerira pravna oblika oziroma dejstvo, da je bila »skupnost« vzajemna, kar bom poskušal dokazati. Teza, ki jo na tem mestu postavljam kot preliminarni odgovor, je ta, da je na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov in primerjave s podobnimi procesi v svetu moč reči, da nenominirani kapital v današnji Zavarovalnici Triglav obstaja in da so tudi njegovi titularji znani. Dosedanji poskus rešitve problema je neustrezen, mnenja nekaterih institucij, ki so posredno ali neposredno udeležena v procesu, so v mnogočem napačna. Odgovor na vprašanje, koliko je tega kapitala, ki je bil prenesen iz ene pravne oblike v drugo, je odvisen od strogosti kriterija in kot bomo videli, obstaja tudi možnost, da je bil preneseni kapital močno negativen. Tematika je pomembna tako z vidika slovenskega zavarovalnega sektorja, ki za nemoteno delovanje potrebuje normalne in urejene lastniške odnose, kot tudi s strani interdisciplinarnega vprašanja demutualizacije, ki je tudi drugod po svetu večkrat v ospredju. V Veliki Britaniji se z vprašanjem preoblikovanja vzajemnih podjetij v delniške ukvarjajo od konca osemdesetih let in tudi koncem devetdesetih let spremlja več pomembnih finančnih in drugih institucij. 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave V diplomskem delu predpostavljamo, da neurejena lastniška razmerja v slovenskih zavarovalnicah slabo vplivajo na njihovo poslovanje, poleg tega pa zavarovalnice tako izgubljajo čas in energijo zaradi nepotrebnih sporov z državo in se ne morejo osredotočiti na uresničevanje svojih strateških in razvojnih ciljev. Država hkrati ovira zavarovalnice s preprečevanjem novih dokapitalizacij, ki so potrebne za financiranje tistih aktivnosti s katerimi bi lahko prodrle na nove trge v tujini predvsem pa na trge, v srednji in jugovzhodni Evropi.

8Da bi lahko predstavili svoje videnje rešitve celotnega problema lastninskega preoblikovanja zavarovalnic, je potrebno najprej ugotoviti nekatera dejstva, in sicer kakšna je bila pravno organizacijska oblika organizacije, ki se je preoblikovala, in čigava so bila sredstva, kar določa način, kako bi moral biti sam proces izpeljan. Zato bomo najprej navedli pravno podlago delovanja in organizacije Zavarovalne skupnosti Triglav, iz katere je potrebno izhajati če hočemo razumeti, kako je Zavarovalna skupnost Triglav delovala in kdo bi bil lahko lastnik sredstev, ki jih je ZST imela v svojih skladih. 1.4. Predvidene raziskovalne metode Naša raziskava poteka na ravni zavarovalne dejavnosti v Sloveniji z opredelitvijo področja na katerem poteka, lastninsko preoblikovanje že od nastanka samostojne države in z prenehanjem delovanja Zavarovalne skupnosti Triglav. Na podlagi natančne analize zavarovalniške dejavnosti v Sloveniji bomo opredelili doseženi razvoj zavarovalnic, zato lahko govorimo o dinamični ekonomski analizi. S pomočjo te analize bomo analizirali najpomembnejše ugotovitve položaja zavarovalnic na finančnem trgu. V diplomski nalogi se bomo posluževali:

- diskriptivnega pristopa - analitičnega pristopa

Znotraj diskriptivnega postopka bomo uporabili predvsem metodo kompilacije, kar pomeni postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. Torej bomo na osnovi številnih povzetih spoznaj, prišli do opredelitve poglavitnih ciljev diplomskega dela, to je opredelitve stanja pri procesu lastninjenja slovenskih zavarovalnic, s poudarkom na zavarovalnici Triglav. Naše delo pa vsebuje tudi v okviru deskriptivnega pristopa komparativno metodo, ki omogoča postopek primerjanja slovenskega zavarovalnega trga z evropskim zavarovalništvom. Ta postopek nam daje tudi možnost da ugotavljamo podobnosti in razlike, ter kako vplivajo nerešena lastninska razmerja na uspešnost poslovanja na vedno bolj konkurenčnem finančnem trgu. Znotraj analitičnega pristopa bomo s pomočjo teoretičnih spoznanj, pridobljenih tako v domačih kot v tujih strokovnih literaturah, naredili analizo procesa lastninskega preoblikovanja in le to primerjali s potekom lastninskega preoblikovanja v svetu.

92. TEORETIČNA IZHODIŠČA 2.1. Zavarovalna storitev Zavarovalnica je podjetje, ki sklepa zavarovanja. Zavarovanje ali zavarovalna storitev pa je take narave, da ni ne prijemljiva, ne vidna. Gre za abstraktno storitev, ki je torej težje razpoznavna. Posebej velja to v primerih, ko med trajanjem zavarovanja ni zavarovalnega primera. Zavarovanec je torej zavarovalno krit, vendar proti plačilu premije ne prejme ničesar, kar bi lahko trošil ali s kom zamenjal in zaradi tega zavarovanje večkrat imenujejo tudi nevidno blago, kar pa sicer ne velja v celoti v vsakem primeru. Iz tega spoznanja izvirajo posebnosti nalog pri prodaji takega nevidnega blaga (Flis, 1995, str. 329). Če se izvaja zavarovanje le v okviru ene gospodarske celice, govorimo o samozavarovanju. O »pravem« zavarovanju pa govorimo, ko pride do povezovanja tujih nevarnostnih objektov zaradi izravnavanja nevarnosti. Zavarovanje zahteva kar največ čimbolj homogenih nevarnostnih objektov. Seveda s količino raste tudi kakovost, torej zahteva masovnost, ki izhaja tudi iz namena, zaradi katerega se gospodarske celice zavarujejo (Flis, 1995, str. 330). 2.2. Pomen zavarovalništva za narodno gospodarstvo To poglavje navaja nekaj osnovnih teoretičnih zamisli institucije zavarovanja, nato pa še nekaj misli slovenskih zavarovalnih strokovnjakov. Zavarovanje ima dve temeljni karakteristiki. Prva je prenos tveganja od posameznika k skupini, druga pa je delitev izgube vseh članov skupine na enakopravni podlagi. Prva se udejanja na način, ko se, za posameznika tveganje razmeroma velike izgube, ki pač vedno obstaja, spremeni v znano, relativno nizko izgubo. V plačilo premije torej. Nekaterim bi se mogoče zdelo, da so s tem kupili mačka v žaklju, saj v primeru, ko se škoda ne pojavi, ne dobijo ničesar, vendar so s plačilom premije kupili obljubo, da jim bo, v primeru nastanka škode, le-ta povrnjena. Poleg eliminiranja tveganja za posameznika pa zavarovanje omogoča še zmanjšanje tveganja za družbo kot celoto. Za razliko od posameznika lahko družba z razmeroma veliko natančnostjo predvidi izgube, ki se bodo v resnici zgodile. Ta natančnost temelji na zakonu velikih števil. S kombinacijo dovolj velikega števila homogenih, tveganju izpostavljenih enot, lahko zavarovalec naredi napovedi za skupino kot celoto, ki se udejanjajo v teoriji verjetnosti, in katerih natančnost se veča, ko se število homogenih enot približuje neskončnosti (Diacon, Carter, -1990, str. 3-9). Tako lahko, če vzamemo največkrat uporabljeni primer meta popolnoma uravnoteženega kovanca, ugotovimo, da bo v neskončno primerih meta verjetnost, da se kovanec obrne na eno ali drugo stran, natančno ½. Ta poizkus da zelo dober približek že pri, v primerjavi z neskončnostjo, smešno majhnem številu poizkusov. Težava z družbenimi pojavi je, da je z njimi praktično nemogoče poizkušati. V ta namen se za zavarovalništvo uporabljajo podatki iz daljšega obdobja preteklosti in se na podlagi njih izračuna a posteriori ali empirična verjetnost nekega neljubega dogodka preko določenega obdobja.

10 Na podlagi teh podatkov izračunane distribucije verjetnosti lahko zavarovalec ugotovi, kolikokrat v času se bo škodni dogodek v njegovi populaciji zgodil, seveda z določeno dovoljeno stopnjo napake, ki je posledica velikosti populacije same. Premije, ki jih homogene enote plačajo za odpravo določene nevarnosti, so v grobem izračunane v sorazmerju s številom škodnih dogodkov v nekem časovnem obdobju, navadno letu dni, in z višino stroškov, ki jih te škode povzročijo določeni populaciji. Zakon velikih števil postavlja dve omejitvi, in sicer večje kot je število enot v populaciji, bolj natančne so lahko ocene, ocene pa morajo biti izvajane ponovno na čim večjem številu enot. Za zavarovalnico nastane tveganje v velikosti morebitnega odklona od izračunanih napovedi, ki jih za zavarovalnice opravljajo statistiki in aktuarji. Teoriji verjetnosti in velikih števil pa sta pomembni le v primeru, ko gre za popolno plačilo premij vnaprej, nista pa toliko pomembni, če se zavarovanci dogovorijo tudi za naknadno kritje izgub. Take primere lahko srečamo pri kateri izmed vzajemnih zavarovalnic. Za neko gospodarstvo je najbolj osnoven namen zavarovanja izmenjava neznane izgube za znane stroške. Zavarovanje ne prepreči izgube, niti ne zmanjša stroškov za gospodarstvo kot celoto. Ljudje so zaradi zavarovanja celo nekoliko neprevidnejši v svojih postopkih, kar privede do večjega števila škod, obstajajo nameni preslepitve zavarovalca, ki naprtijo gospodarstvu nadaljnje izgube, ki jih sicer ne bi bilo. Sem sodijo še stroški, ki jih ima zavarovalec s svojim delovanjem. Zavarovanje kot ekonomska dejavnost je upravičeno skozi določenost finančnih stroškov izgub in za.to, ker jih razprši. Tako prispeva k večji mirnosti duha članov družbe. Zavarovanje je po svoji logiki vzajemno. Pomeni, da skupina ljudi, ki bi se rada zavarovala pred isto ali enako nesrečo, združi svoja sredstva z namenom, da se sanira morebitna izguba posameznika, čeprav obstaja relativno majhna verjetnost, da se bo to res zgodilo. Izguba bi bila za posameznika v primeru, da bi sam nosil posledice nesreče, nesprejemljiva oziroma uničujoča. Torej nosi posledice morebitne izgube vsa skupina, čeprav vsak le delno. Ta logika deluje ne glede na pravno obliko današnjih zavarovalnic (Vaughan, 1995, str. 26-37, Willet, 1951, str. 16-20, Mowbray, 1961, str. 11-35). V ekonomski teoriji se zavarovalstvo obravnava kot objektivna nujnost obstoja rezervnih skladov, ki se oblikujejo iz presežne vrednosti, ustvarjene v proizvodnji, in iz katerih se financirajo škode, nastale zaradi elementarnih in podobnih škodnih dogodkov (represivni ukrepi), oziroma preventivno deluje na preprečevanje škod (preventivni ukrepi). Rezervni skladi, ki se oblikujejo v zavarovalstvu na podlagi računa verjetnosti, imajo predvsem namen ohraniti ekonomsko substanco vrednosti za proizvodnjo in družbeno bogastvo nasploh. Oblikovanje sredstev v zavarovalni sklad je ena od oblik zbiranja rezervnih sredstev in pomeni eno od treh osnovnih kategorij porabe splošno družbene proizvodnje (kritje porabljenih sredstev, razširitev proizvodnje) (Ivanjko, 1999, str. 48). Oblikovanje takšnega rezervnega sklada omogoča hitro popravilo nastalih škod in s tem se ohranja možnost stalne proizvodnje. Z gospodarskega vidika ima zbiranje sredstev v zavarovalne sklade razen omenjene osnovne funkcije še kreditno funkcijo, ker se združena sredstva v zavarovalnih skladih v času, ko niso potrebna za pokritje škod, lahko vračajo v gospodarstvo z bančnimi in drugimi denarnimi tokovi, s tem pa pospešujejo gospodarsko dejavnost (Ivanjko, 1999, str. 29).

11 2.3. Vrste zavarovalnic V nadaljevanju poglejmo, kakšne zavarovalnice poznamo pri nas in drugod ter kaj o tem pravi veljavna slovenska zakonodaja. Zavarovalna podjetja lahko delimo na dva načina, in sicer po tipu storitev, ki jih opravljajo, in po lastniški strukturi. 2.3.1. Razdelitev po tipu storitev Panoga je načeloma razdeljena v tri področja zavarovalniških storitev in tako se zavarovalnice delijo na tri tipe:

- življenjske zavarovalnice sklepajo življenjska, anuitetna zavarovanja ter zdravstvena in

nezgodna zavarovanja, - zavarovalnice premoženjskih in obveznostnih zavarovanj sklepajo vse vrste

zavarovanj pred nesrečami in izgubami, vključno z zdravstvenimi in nezgodnimi zavarovanji,

- zdravstvena in nezgodna zavarovanja sklepajo posebna specializirana podjetja kot izključno dejavnost, čeprav se s tem ukvarjajo tudi že naštete zavarovalnice.

V svetu je mnogo specializiranih zavarovalnic, ki se ukvarjajo le z zavarovanjem posameznega premoženja oziroma obveznosti, a vedno v okviru kategorije premoženjskih in obveznostnih zavarovanj, zato jih pač razvrstimo na ta način.

2.3.2. Razdelitev glede na vrsto lastništva

V grobem lahko, če izvzamemo državna zavarovalna podjetja, ostala razvrstimo v pet širokih področij oblik lastništva:

- Delniške družbe, ki so organizirane kot k dobičku usmerjena podjetja, kjer delničarji prevzemajo tveganje posameznih zavarovancev. Profit se oblikuje, če so po aktuarskih izračunih zbrane premije dovolj visoke za kritje izgub zavarovancev in stroškov delovanja podjetja. Iz premij se tvori tudi višek, ki je oblikovan kot varnostna rezerva, ki zagotavlja zavarovancem izpolnitev zavarovalnih pogodb ob nepredvideni višini skupnih škod v nekem obdobju. Premije so končna plačila zavarovancev, presežek pa se razdeli med delničarje v obliki dividend. To je tudi najbolj razširjena oblika organiziranosti zavarovalnega podjetja, saj ta zberejo preko dve tretjini vseh premij v svetu.

- Vzajemne zavarovalnice so v lastništvu imetnikov zavarovalnih polic, ki so kot

zavarovanci njeni člani, čeprav velikokrat ponujajo zavarovanja tudi nečlanom.

12Organizirane so kot pravne osebe, od delniških pa se razlikujejo predvsem po tem, da nimajo delniškega kapitala, in po načinu distribucije zaslužka, ki se, po vseh stroških, razdeli podobno kot dividende, a le imetnikom polic. V stroške je všteto tudi oblikovanje rezerve, ki je tu ne tvori vplačani kapital. Načeloma obstajajo tri vrste vzajemnih zavarovalnic, ki jih lahko razvrstimo po načinu vplačila premij:

- čista naknadna oblika zaračuna premije, ko so izgube že znane (na ta način deluje zavarovanje ameriške industrije jedrske energije);

- mešana oblika vnaprejšnjih premij in naknadne odmere izgub zahteva plačilo premije vnaprej, vendar lahko po obračunu še vedno zahteva plačilo morebitnih presežnih izgub, ki jih poprej zbrane premije ne pokrivajo;

- čista predplačilna oblika zaračunava premije enako kot delniška zavarovalna družba, za to pa je potrebna zadostna velikost in finančna trdnost, kar zagotavljajo dovolj visoke rezerve. Med to obliko in delniško družbo ni za imetnike polic nobene praktične razlike, razen razlike v likvidaciji podjetja;

- posebne oblike vzajemnih zavarovalnih organizacij so tudi zadruge (ena v Italiji), v ZDA (večinoma) pa poznajo še vrsto zavarovalnic, organizirane kot »bratovščine« (fraternals), ki pa sodijo med dobrodelne organizacije.

- Američani poznajo tudi tako imenovane recipročne (reciprocals) zavarovalnice, ki

delujejo podobno kot vzajemne, vendar se od njih močno razlikujejo. Pri tej obliki se prav tako oblikujejo skupine ljudi, ki so hkrati zavarovanci in zavarovalci, vendar vsak v skupini osebno prevzame točno določen del obveznosti do nekoga drugega, ne pa kolektivno, kot pri vzajemnih. Za opravljanje poslov skrbi pooblaščeni uradnik, imenovan »dejanski odvetnik« (lawyer in fact).

- Lloyd's of London je verjetno ena najslavnejših organizacij, povezanih z zavarovanjem, na tem mestu pa jo omenjam zaradi njene posebne strukture. Organizirana je kot neke vrste borza, ki združuje svoje člane in šele oni so tisti, ki v resnici izdajajo zavarovalne police, bodisi sami, bodisi kot člani sindikatov (400). Šele v letu 1993 so dovolili, po znatnih težavah s poslovanjem, oblikovanje podjetij z omejeno odgovornostjo v okviru Lloyd's. Podobno kot Lloyd's of London sta organizirani tudi American Lloyd's in Zavarovalna borza, ki deluje le še v državi Illinois.

- Na področju zdravstvenega zavarovanja delujejo Zveze zdravstvenega zavarovanja, npr. v ZDA kot predplačilni sistem bolnišničnih storitev, ki pa so se v devetdesetih reformirale in postajale vedno bolj le ena od oblik prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, kakršnega poznamo tudi po Evropi in pri nas (Vaughan, 1995, str. 42-53).

2.4. Pravno-organizacijske oblike zavarovalnic v Sloveniji Slovenski zakon o zavarovalnicah, sprejet februarja 2000, dovoljuje dve pravno-organizacijski obliki, in sicer delniško družbo in družbo za vzajemno zavarovanje (mutual insurance cornpany, Versieherunsgverein auf Gegenseitigkeit VvaG). V slovenskem pravu sta do sedaj obe obliki opredeljevala Zakon o zavarovalnicah (ZZav) veljaven od leta 1994, in veljavni Zakon o zavarovalništvu (ZZavar), ki je stopil v veljavo leta 2000 (razen določil, ki stopijo v veljavo s polnopravnim članstvom Slovenije v EU. S tem je prenehal tudi prejšnji zakon (ZZav).

13 2.4.1. Zavarovalna delniška družba Za ustanovitev zavarovalne delniške družbe morajo ustanovitelji najprej pridobiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov, novoustanovljena zavarovalna družba pa že mora imeti nadzorni svet. Ta oblika je navedena kot prva, ker se predvideva in takšno je tudi dejansko stanje, opisano v drugem poglavju, da je v praksi ta oblika najpogostejša. Delniška družba se ustanovi, organizira in posluje v skladu z ZGD kot ena izmed pravno-organizacijskih oblik, ki ima kapital razdeljen na delnice. Je pravna oseba in odgovarja upnikom za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (Zakon o zavarovalništvu, 2000). Za zavarovalnico kot delniško družbo se uporabljajo določila ZGD, razen v posebnostih, ki jih določa ZZavar (Mežnar, Pavliha, 1996, str. 24). Bivši jugoslovanski zakon iz leta 1990 je ločeval delniške družbe glede na vire kapitala, česar pa zakon iz leta 1994 ni več ločeval. Za delniško družbo, ki se ustanovi kot zavarovalnica po ZZavar, veljajo posebna določila, povezana z: » Osnovnim kapitalom in delnicami. » Delnice se lahko glasijo le na ime, vplačane morajo biti pred vpisom ustanovitve ali povečanja kapitala v sodni register, izdane pa morajo biti v nematerializirani obliki. » Kvalificiranimi deleži. » Za pridobitev kvalificiranega deleža mora oseba pridobiti dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor. Enako dovoljenje mora dobiti za pridobitev deležev, ki bi presegali 20%, 33% in 50%. » Upravo zavarovalne delniške družbe. » Upravo sestavljata minimalno dva člana, od katerih ni nobeden samostojno pooblaščen za predstavljanje v pravnem prometu, od obeh pa mora vsaj eden govoriti slovensko in izkazovati življenjske interese v Sloveniji, kjer mora uprava tudi voditi posle. Dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave izda Agencija za zavarovalni nadzor. » Nadzornim svetom zavarovalne delniške družbe. » Predstavniki delavcev predstavljajo eno tretjino članov nadzornega sveta, ne more pa biti član nadzornega sveta oseba, ki je povezana s pravnimi osebami, v katerih ima zavarovalna družba več kot 5% delež glasovalnih pravic. Član nadzornega sveta je solidarno odgovoren zavarovalnici za škodo, ki bi nastala kot posledica opustitve njegove dolžnosti. » Redno likvidacijo zavarovalne delniške družbe. » Sklep o likvidaciji lahko sprejme skupščina delniške družbe. Uprava delniške družbe mora obvestiti Agencijo za zavarovalni nadzor o takem sklepu, nato slednja omeji veljavnost dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov na tiste, ki so potrebni za izvedbo likvidacije ter izda odločbo, v katerem obsegu se za zavarovalno delniško družbo v likvidaciji uporabljajo pravila o obvladovanju tveganj. 2.4.2. Družba za vzajemno zavarovanje ZZavar opredeljuje, da lahko poleg delniške družbe opravlja zavarovalne posle tudi družba za vzajemno zavarovanje; ki je kot posebna oblika organizacije pravna oseba, ki opravlja zavarovalne posle za znani krog ljudi. 36. člen ZZavar, prvi člen, ki ureja zadevno pravno-organizacijsko obliko, posebej opredeljuje, da le-ta opravlja za.varovalne posle za svoje

14člane po načelu vzajemnosti, kar pomeni, da celotna skupnost jamči posamezniku-članu nadomestilo škode ob nastanku škodnega primera, vsak član pa jamči, da bo prispeval svoj delež ob nastanku le-tega. Tako so temeljna načela vzajemnosti, ki jih srečamo pri dejavnosti zavarovalne delniške družbe, pri tej obliki bolj prisotna in se ne mešajo z idejo ustvarjanja dobička. Seveda lahko družba za vzajemno zavarovanje opravlja posle tudi za nečlane, če njen statut to dovoljuje. Opravlja lahko vse zavarovalne posle, ki jih določa statut, razen pozavarovalnih poslov. Načelo vzajemnosti je znano civilizacijsko načelo, ki temelji na zavesti skupnosti in medsebojne pomoči ter zadružništva. Prvotne oblike zavarovanja v civilizaciji nasploh so temeljile na ideji vzajemne medsebojne pomoči. Pogoj za možnost uveljavljanja vzajemnega zavarovanja je primerjalna nevarnost, ki lahko ogroža posameznega člana družbe za vzajemno zavarovanje. Načelo vzajemne medsebojne pomoči je mogoče uresničiti, če je krog vzajemno povezanih oseb sorazmerno majhen in ga je mogoče obvladovati (tuji pravni sistemi poznajo t.i. male in velike družbe za vzajemno zavarovanje). Eden od razlogov, da se ponovno pojavljajo družbe za vzajemno zavarovanje, je velika rast zavarovalnih delniških družb, ki zaradi svoje velikosti ne morejo opravljati specializiranih zavarovalnih poslov za potrebe »majhnih zavarovancev. Pri velikih zavarovalnih družbah se posamezni zavarovanec izgublja, glede na to, da se zavarovalne družbe usmerjajo k masovnosti opravljanja zavarovalnih storitev (Ivanjko, 1996, str. 65). Statusno pravna oblika vzajemne organizacije je poznana v večini kapitalističnih dežel. Pri nas je bila sicer pod tem imenom neznana, neznana pa ni bila vsebinsko, saj je bilo praktično celotno gospodarstvo organizirano kot vzajemno, dejansko pa jo je opredeljevala kot tako zakonodaja. Seveda pa samo ime niti ni bistveno, saj enako kot pri nas tudi v anglosaksonski statusno pravni ureditvi vzajemnih podjetij ne imenujejo samo mutuals, temveč tudi kot friendlies, associations, cooperatives, torej kot zveze in prijateljske organizacije, kar bi prav tako lahko prevajali kot skupnosti, ki so bile pri nas prisotne v zavarovalnem pravu. Ustanovitev Enako kot za delniško zavarovalno družbo velja, da mora družba za vzajemno zavarovanje pred ustanovitvijo pridobiti dovoljenje za delovanje od Agencije za zavarovalni nadzor. Družba za vzajemno zavarovanje se ustanovi tako, da ustanovitelji sprejmejo in podpišejo statut; ki mora biti izdelan v obliki notarskega zapisa, in vplačajo osnovni kapital. Statut mora vsebovati določbe o firmi in sedežu družbe, o vrstah zavarovalnih poslov, ki jih bo opravljala družba za vzajemno zavarovanje, obliki in načinu objav, pomembnih za družbo in člane, začetku članstva, višini ustanovnega kapitala, pogojih in načinu vplačila sredstev s strani članov, višini ter načinu oblikovanja varnostnih rezerv, pogojih in načinu uporabe dobička oziroma kritja izgub, o številu članov uprave in nadzornega sveta in najmanjšemu številu članov skupščine, ki lahko uresničujejo manjšinske pravice. Pogoj za začetek poslovanja družbe za vzajemno zavarovanje je, da so v celoti vplačana vsa sredstva v višini osnovnega kapitala. Sredstva ustanovitvenega sklada nimajo enake vloge kot garancijski sklad pri zavarovalni delniški družbi, ki je razdeljen na delnice. Praviloma se sredstva ustanovitvenega sklada vračajo tistim, ki so ga oblikovali s svojimi sredstvi. Statut mora vsebovati tudi določbe o vračilu ustanovitvenega sklada oziroma njegovi drugačni uporabi. Člani družbe imajo pravico do vrnitve ustanovitvenega sklada,

15vendar z omejitvijo, da se le-ta lahko vrne iz letnega dobička.Vplačilo ustanovitvenega sklada ima za, člane družbe podobno ekonomsko vlogo kot vplačilo delniškega vložka. Razlika med delniškim vložkom in prispevkom, ki ga vplačajo člani družbe za vzajemno zavarovanje, je, da delničarji ne morejo zahtevati povračila vložka (lahko ga sicer prodajo), temveč imajo pravico do dividende, ki se ustvari z dobičkom, in ta pravica je neomejena. Ustanovitelji vzajemne družbe pa lahko zahtevajo v skladu s statutom vrnitev svojega prispevka v omejeni višini (z udeležbo v dobičku si poplačajo vplačana sredstva v ustanovitveni sklad). Člani družbe imajo torej pravico do vrnitve ustanovitvenega sklada v sorazmerju s svojimi ustanovitvenimi deleži. Članstvo v družbi za vzajemno zavarovanje je povezano z obstojem zavarovalne pogodbe, ki pa je lahko sklenjena tudi na način, s katerim zavarovanec ne pridobi članstva v družbi (Zakon o zavarovalništvu, 2000). 3. DEJAVNOST ZAVAROVALNIŠTVA V SLOVENIJI 3.1. Kratek zgodovinski pregled V Sloveniji je bila prva zavarovalna družba organizirana ob koncu 19. stoletja. Vzajemna zavarovalnica, ustanovljena 5. julija 1900 v Ljubljani, je delovala po principu vzajemnosti in je bila brez vpliva tujega kapitala. Njeni prvi posli so bili zavarovanje zvonov in požarna zavarovanja. Najprej je delovala v slovenski regiji in drugih avstro-ogrskih deželah, po prvi svetovni vojni pa je delovanje razširila po celotnem območju Kraljevine Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni je bila z ostalimi združena v Državni zavarovalni zavod (Pomembnejši podatki o poslovanju, 1999). Med obema vojnama je v takratni Jugoslaviji delovalo več kot 25 zavarovalnih družb z večinoma močno udeležbo tujega kapitala, nekaj pa je bilo podružnic tujih zavarovalnic, ki so delovale .vzajemno. Stečaj avstrijske zavarovalnice Phoenix leta 1936 je vzpodbudil takratno jugoslovansko vlado, da je s l. marcem 1937 uvedla državni nadzor zavarovalnih družb, ki ga do tedaj ni bilo. Povojno jugoslovansko zavarovanje se deli na štiri obdobja, in sicer: 1. nacionalizacija tujih in kasneje tudi domačih zavarovalnih družb (1945-47), ustanovitev in delovanje državne zavarovalne ustanove (Državni osiguravajuči zavod - DOZ) (1948--61); Že s sklepom Avnoj-a, 21.11.1944 so prišle v državno last vse zavarovalnice sovražnih držav, ki so poslovale na področju takratne Jugoslavije. 1.3.1945 je sledil sklep poverjenika za industrijo pri NKOJ, s katerim se vse zavarovalnice, ki so prešle v državno upravo, vključi v Državni zavod za zavarovanje in pozavarovanje (predhodnik DOZ), ki je v maju 1945 prešel v pristojnost ministrstva za finance. S spremembo ustave konec januarja 1946 pa je bil tudi ta zavarovalni zavod preimenovan v Državni zavarovalni zavod DOZ (Državni osiguravajuči zavod). Pogodba o pozavarovanju je bila v letu 1946 sklenjena z državno zavarovalnico SZ Gostrah-om. Finančni minister je v januarju 1947 izdal odločbo o likvidaciji poslednjih šestih zasebnih zavarovalnic, tako da je bil DOZ edina zavarovalnica vse do konca svojega obstoja, 31.12.1961. Tudi upravljanje je bilo urejeno s strani države, podobno kot v SZ.

16 2. razvojno obdobje decentraliziranega zavarovanja (1962-1967); Zakon o zavarovalnicah in zavarovalnih skupnostih (1961) je pomenil eno najpomembnejših prelomnic v takratnem razvoju individualnega zavarovanja na področju Jugoslavije. Bil je tudi prvi zakon, ki je za celotno jugoslovansko ozemlje enotno urejal vprašanja tega področja. Do takrat sta obstajala le Dubrovniški zakon (Ordo super assicurateribus) iz leta 1562 in srbski zakon o zavarovalnih društvih iz leta 1892, oba pa sta delovala na omejenih področjih. Takratni novi zakon je določil, da lahko namesto ene zavarovalnice za vso državo občinski ljudski odbori ustanovijo sami le za svoje območje ali pa skupno z drugimi občinskimi ljudskimi odbori za cel okraj, zavarovalnico splošnega tipa univerzalno zavarovalnico in tudi specialne zavarovalnice. Novoustanovljene zavarovalnice so bile samostojne pravne osebe, ki so opravljale zavarovalne posle. Te zavarovalnice so se morale potem združevati v republiške zavarovalne skupnosti, te pa v Jugoslovansko zavarovalno skupnost. Za razliko od DOZ-a so bile te strukture zgrajene od spodaj navzgor. Šlo je za tristopenjsko organizacijo. Posebej je treba omeniti, da je lahko tudi posameznik organiziral zavarovalno dejavnost v okviru samopomoči. Republiške zavarovalne skupnosti so imele nalogo izravnavanja nevarnosti na ravni republik in pospeševanje razvoja ter nadzora. Posamezne zavarovalnice, bilo jih je 142 na območju celotne Jugoslavije, v Sloveniji pa 14, so imele skupščino, upravni odbor in direktorja. Skupščino so sestavljali predsednik, podpredsednik in v statutu določeno število članov. Med temi so bili poleg predstavnikov ustanoviteljev, ljudskega odbora in predstavnikov civilne zaščite, direktorja in predsednika sveta delovnega kolektiva tudi člani gospodarskih dejavnostih, voljeni v sorazmerju s tem, kolikšen je bil delež posameznih dejavnosti v skupni zavarovalni premiji na območju zavarovalnice. Tudi republiške zavarovalne skupnosti in Jugoslovanska zavarovalna skupnost so imele skupščine kot najvišji organ. Decentralizacija, izvedena leta 1962, pa je v splošnem povzročila nastajanje izgub v zavarovalništvu. 3. razvojno obdobje komercialnega zavarovanja (1968 do sprejema ustave SFRJ, 21. februarja 1974); Zavarovalni sistem kot celota je v letu 1967 beležil rekordno izgubo. Tako je prvi zavarovalni zakon konec leta prenehal delovati. V letu 1968 so organizirali t.i. poslovne zavarovalnice, pri čemer se je že omenjenih štirinajst zavarovalnic v Sloveniji, razen zavarovalnice Maribor, združilo v Zavarovalnico Sava. Šlo je torej za drastično zmanjšanje števila zavarovalnic. l. člen zakona je definiral zavarovalništvo kot gospodarsko dejavnost, s katero se po načelu vzajemnosti zagotavlja gospodarsko varstvo premoženja in oseb. Upravljaljsko pravico v teh zavarovalnicah pa je dobil vsak, ki je vplačal po statutu določeno višino zavarovalne premije, ki je bila pogoj za udeležbo na zboru. Leta 1973 je bila ustanovljena prva slovenska pozavarovalnica-Pozavarovalna skupnost- Sava. Z ustavnimi dopolnili je v letu 1971 prešla pravica upravljanja zavarovalnic na organizacije združenega dela, ki v njih združujejo svoja sredstva (8. točka XXII. amandmaja - Uradni list SFRJ, št. 29/71) na podlagi načel vzajemnosti in solidarnosti. 4. zavarovanje, organizirano in vodeno v smislu nove ustave. To načelo je bilo zapisano tudi v letu 1974 sprejeti novi zvezni ustavi (Uradni list SFRJ, št. 9/74), ki je uvedla dve novosti, in sicer:

17- zavarovalne organizacije so bile opredeljene kot posebne skupnosti, v katerih

organizacije združenega dela in občani po načelih vzajemnosti in solidarnosti združujejo sredstva za zavarovanje premoženja in oseb ter za preventivne in represivne namene. Zavarovanje ni bilo več opredeljeno kot gospodarska dejavnost, zavarovalne skupnosti pa so bile opredeljene kot samoupravne interesne skupnosti, vsebinsko zelo podobne, če ne enake današnjim vzajemnim zavarovalnim družbam;

- obvezno je postalo organiziranje rizičnih skupnosti z enakimi ali sorodnimi riziki v zavarovalnih skupnostih, ki so zavarovale pred več riziki. Sredstva skladov, ki so bila zbrana v okviru posamezne rizične skupnosti za namen poravnavanja obveznosti pri škodi ene vrste, so se smela uporabiti za poravnanje obveznosti druge vrste samo pod posebno določenimi pogoji, ki so bili sporazumno določeni s strani zavarovancev vseh rizičnih skupnosti v isti zavarovalnici (Flis III, 1995, str. 341-346).

Načela nove ustave je podrobneje razčlenil novi Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Ta je prvič opredelil zavarovanje kot namensko združevanje sredstev in ne več kot gospodarsko dejavnost. Zakon je zahteval ustanavljanje rizičnih skupnosti in uvajal delegatski sistem odločanja. Ta zakon je tudi natančno ločil zavarovalne in pozavarovalne skupnosti, ki so prej lahko delovale skupaj. Predpis o rizičnih skupinah je veljal tudi za pozavarovalnice. Upravljanje poslovanja zavarovalne skupnosti je bilo v domeni družbenih pravnih oseb, ki so združevala sredstva v zavarovalnih oziroma rizičnih skupnostih. Občani in civilne pravne osebe pa so bili upravičeni do soupravljanja zavarovalnih in rizičnih skupnosti in uresničevanja drugih pravic v skladu s statutom zavarovalne skupnosti in z zakonom. S tem določilom v ustavi in zakonu je bilo prvič in v celoti upravljanje z zavarovalnimi sredstvi prepuščeno zavarovancem. Delovna skupnost, ki so jo oblikovali delavci v zavarovalni skupnosti, in katere pravice in dolžnosti so bile določene s samoupravnim sporazumom med delavci in upravljavci, so samo uporabljali sredstva, ki so jih upravljavci določili za pokrivanje stroškov poslovanja delovne skupnosti (materialni stroški, osebni dohodki, skladi skupne porabe). Najvišji upravni organ zavarovalne oziroma rizične skupnosti je bil zbor, ki je lahko posamezne izvršilne funkcije na podlagi statuta poveril izvršilnim organom. Vse tri skupnosti so imele tudi individualni ali kolegijski poslovodni organ. Po sprejetju Zakona o družbenem delu v letu 1977 je prišlo do združitve slovenskih zavarovalnic v zavarovalno skupnost Triglav, ki je poslovala po principih vzajemne zavarovalnice in seveda v skladu s takratno dogovorno ekonomijo. Zavarovalno skupnost Triglav so ustanovili delegati zborov zavarovalnih skupnosti Sava in Maribor. Samoupravni sporazum o konstituiranju in oblikovanju razmerij zavarovancev, združenih v novoustanovljeni zavarovalni skupnosti, je še nadalje opredeljeval upravljanje in organiziranje zavarovalnih skupnosti. V začetku je bilo ustanovljenih pet rizičnih skupnosti po načelu dejavnosti zavarovanca: industrijska, kmetijska, prometna in rizična skupnost komunalnih in družbenih dejavnosti ter osebnih zavarovanj. Tako oblikovanje je bilo rezultat Zakona o družbenem delu in odnosov med dohodki, ki jih je ta uzakonil. V okviru rizičnih skupnosti so bile ustanovljene temeljne rizične skupnosti, ki so se po območjih formirale v skupnosti temeljnih rizičnih skupnosti. Vseh je bilo petnajst, od teh pa so štiri delovale izven območja takratne RS Slovenije. Upravljanje je bilo organizirano

18po delegatskem načelu. Zbor je predstavljal najvišji organ vsake skupnosti: temeljne rizične, območne rizične in zavarovalne, vsaka pa je imela še svoje poslovodne organe. 3.1.1.Zakon o zavarovalnicah leta 1990 Leta 1990 (31.marec) sprejeti zakon o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja je odpravil vzajemno zavarovanje. Obstoječe zavarovalne skupnosti so se organizirale kot delniške družbe. Iz Zavarovalne skupnosti Triglav so izšli določeni deli, ki so se formirali kot samostojne zavarovalnice. Sredstva, ki so bila takrat zbrana v zavarovalni skupnosti, so bila opredeljena kot nenominiran kapital v novoustanovljenih delniških družbah, katerih ustanovitelji so bili vplačniki imenskih delnic (zavarovanci). Zakon, o katerem je govora, je seveda začetek problema, ki bo kasneje predstavljen, in je tudi glavna nit tega dela. Po letu 1990 je bil v letu 1994 sprejet še Zakon o zavarovanju in Zakon o zavarovalništvu, slednji v veljavi od 11. 2. 2000. 2.2. Danes poslujoče zavarovalnice in zavarovalni zavodi 14. septembra 2004 je v Sloveniji poslovalo trinajst zavarovalnic in dve pozavarovalnici, od katerih je velika večina članic Slovenskega zavarovalnega združenja-SZZ. Nad zavarovalnim trgom v Sloveniji bdi Agencija za zavarovalni nadzor. Zavarovalnice: Zavarovalnica Adriatic, d.d. Koper; Zavarovalnica Generali, d.d. Ljubljana; Merkur zavarovalnica, d.d., Ljubljana; Slovenica zavarovalniška hiša d.d., Ljubljana; Zavarovalnica Maribor d.d., Maribor; Krekova zavarovalnica, d.d., Ljubljana; Grawe zavarovalnica d.d., Ljubljana; Zavarovalnica Tilia d.d., Novo Mesto; Zavarovalnica Triglav, d.d., Ljubljana; Triglav zdravstvena zavarovalnica d.d., Koper; Vzajemna, zdravstvena zavarovalnica, d.v.z, Ljubljana; NLB Vita d.d., Ljubljana; Arag, Zavarovanje pravne zaščite d.d. Ljubljana. Pozavarovalnice: Pozavarovalnica Sava, d.d., Ljubljana Pozavarovalnica Triglav RE, d.d.Ljubljana Pokojninske družbe: Moja naložba d.d., Maribor; Prva pokojninska družba d.d., Ljubljana; Skupna pokojninska družba d.d., Ljubljana; Pokojninska družba A d.d., Ljubljana. Ostali nadzorovanci Agencije: POOL za zavarovanje in pozavarovanje jedrskih nevarnosti, GIZ Ljubljana; Slovensko zavarovalno združenje, GIZ, Ljubljana; SID, Ljubljana; Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d., Ljubljana. Zavarovalne vrste: Nezgodno zavarovanje, Zdravstveno zavarovanje, Zavarovanje kopenskih motornih vozil, Zavarovanje tirnih vozil, Letalsko zavarovanje, Zavarovanje plovil, Zavarovanje prevoza blaga, Zavarovanje požara in elementarnih nesreč, Drugo škodno zavarovanje, Zavarovanje odgovornosti pri uporabi motornih vozil, Zavarovanje odgovornosti pri uporabi zrakoplovov, Zavarovanje odgovornosti pri uporabi plovil, Splošno zavarovanje odgovornosti, Kreditno zavarovanje, Kavcijsko zavarovanje, Zavarovanje različnih finančnih izgub, Zavarovanje stroškov postopka, Zavarovanje

19pomoči, Življenjsko zavarovanje. Zavarovanje za primer poroke oz. rojstva. Življenjsko zavarovanje vezano na enote investicijskih skladov, Tontine, Zavarovanje s kapitalizacijo izplačil, Zavarovanje izpada dohodkov zaradi nezgode ali bolezni. Novost v slovenskem zavarovalništvu je uvedel zakon, objavljen 14. oktobra 1994. Govorimo seveda o ureditvi zavarovalnega nadzora, ki deluje v okviru ministrstva za finance. Opravljal naj bi upravne in z njimi povezane strokovne naloge (5. člen Zakona o organizaciji ministrstev, Uradni list RS, št. 71/94), nanašajoče se na nadzor nad poslovanjem zavarovalnic in ostalih družb, ki se ukvarjajo z zavarovalnimi posli ter izdajo dovoljenj za opravljanje zavarovalnih poslov. 115. člen zavarovalniškega zakona določa, da mora Ministrstvo za finance priskrbeti kadrovske, finančne in materialne pogoje za delo novega organa, do takrat pa naj bi ta dela opravljalo samo. Agencija za zavarovalni nadzor je pričela delovati 1995. Notranji nadzor pa morajo zagotoviti zavarovalnice same (Statistical Insurance Bulletin, 1999, str. 8-18). Tabela1:Tržni deleži zavarovalnic in drugih članic SZZ 2002 %

Vrsta zavarovanj

Zavarovalnica vsa življenjska neživljenjska SKUPAJ 100 100 100 Triglav 40.9 42.90 40.31 Vzajemna 20.20 - 26.13 Maribor 12.66 16.64 11.49 Adriatic 9.58 3.01 11.51 Slovenica 4.48 3.11 4.89 Kapitalska družba (KAD) 3.11 13.71 - Tilia 2.49 1.02 2.93 Merkur 2.69 8.41 0.46 Grawe 1.66 5.30 0.59 Generali 1.48 2.89 1.06 Sklad obrtnikov in podjetnikov (SOP) 0.65 2.88 - Slovenska izvozna družba (SID) 0.38 - 0.49 Krekova 0.14 0.12 0.15 Triglav, zdravstvena 0.00 0.01 -

Vir: Statistical Insurance Bulletin, SZZ, 2004

20Tabela 2:Tržni deleži pozavarovalnic 2002 %

Vrsta zavarovanj Pozavarovalnica vsa življenjska neživljenjska SKUPAJ 100 100 100 Sava 58.63 77.15 58.48 Triglav RE 41.37 22.85 41.52 Vir: Statistical Insurance Bulletin, SZZ, 2004 4. PROBLEM – ANALIZA 4.1. Predpisi Zavarovalna skupnost Triglav (v nadaljevanju tudi ZST), ki je bila ustanovljena leta 1976, se je v letu 1990 preoblikovala v delniško družbo-Zavarovalnico Triglav, d.d. (ZT, d.d.), s sedežem v Ljubljani, potem ko so se od nje odcepile nekatere njene območne skupnosti (Maribor - Zavarovalnica Maribor, Novo mesto - Zavarovalnica Tilia, Koper - Zavarovalna družba Adriatic). Delniška družba-Zavarovalnica Triglav je bila ustanovljena z vplačilom delniškega kapitala ustanoviteljev dne 31.12.1990, večinoma danes znanih delničarjev ZT, d.d.. Delniška družba je bila ustanovljena kot univerzalni pravni naslednik Zavarovalne skupnosti Triglav, ki je na novoustanovljeno d.d. prenesla tudi vsa sredstva in obveznosti, z izjemo določenih sredstev, ki so jih prevzele že omenjene območne enote. S pojmom sredstva označujemo varnostne rezerve, poslovni sklad ter ostale rezervacije in sklade, ki jih je v uporabo prevzela novoustanovljena delniška družba. Višina teh sredstev nad obveznostmi skupnosti, če predpostavimo, da je njihova bilančna vsota pozitivna, skupaj z vplačanim delniškim kapitalom, predstavlja ustanovitveni kapital Z.T. delniške družbe. Za višino prenesenih sredstev bi morale biti izdane delnice, ki bi se glasile na lastnike Zavarovalne skupnosti Triglav na dan, ko je le-ta prenehala obstajati. Osnovni problem tako tvorita dve kategoriji. Prva je višina ustanovitvenega kapitala, ki je bil prenesen z Zavarovalne skupnosti Triglav na delniško družbo, ker višina tega kapitala na dan preoblikovanja, vsaj formalno, ni bila ugotovljena. To pomeni, da v delniški knjigi Zavarovalne skupnosti Triglav do danes ni delnic v višini sredstev bivše skupnosti, ki so se prenesla. Ta kapital torej nima korporacijskih pravic. Čeprav se zdi nerazumljivo, tudi danes ni jasno, koliko je tega kapitala. Drug problem, ki se nanaša na isti kapital, pa je vprašanje, čigav je le-ta. Torej je potrebno ugotoviti, kdo je lahko lastnik tega dela kapitala Zavarovalnice Triglav, d.d. Ta kapital se imenuje nenominirani kapital. Nekateri opazovalci dogajanja navajajo (Pavliha, 2000), da sta se v procesu izoblikovali dve šoli, ki se ukvarjata s fenomenom nenominiranega kapitala, in sicer demutualizacijska ter druga, ki zagovarja tezo, da v večini naših zavarovalnic obstaja družbeni kapital, ki naj bi ga država zaščitila. Problem je nastal, ker v procesu nista bili ugotovljeni navedeni

21kategoriji, čeprav je pri takem preoblikovanju to ena najpomembnejših nalog. Do poskusa ureditve teh vprašanj je potrebovala država Slovenija skoraj dvanajst let. Imenovani poskus je Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, sprejet leta 2000, ki pa je predmet preučevanja Ustavnega sodišča, saj bi naj bil v mnogočem sporen, med drugim tudi zaradi kršenja ustave, kar naj bi se udejanjalo v kratenju korporacijskih pravic delničarjev. Če bo ta način rešitve obstal, bo seveda zakonit, ker je bil sprejet v parlamentu kot zakon, ni pa nujno, da bo pravičen oziroma bi lahko rekli, kot je danes moderno, ne bo legitimen. Nedvomno je rešitev nujno potrebna, saj je panoga že več let kritizirana tudi s strani poročila EU o napredku Slovenije pri približevanju k EU prav zaradi neurejenega lastninskega vprašanja, seveda pa ni prav vsaka rešitev dobra. Potrebna je rešitev, ki bo sistemsko uredila vprašanje na način, ki bo upošteval dejanska stanja, zakonodajo ter ostale predpise, pomembne v času izvajanja sprememb ter na ta način ne bo posegala v že pridobljene pravice že znanih delničarjev. In naj že na tem mestu navedem, kar bom kasneje poskušal dokazati, da omenjeni poskus ni dober. Vprašanje je potrebno osvetliti z več zornih kotov, še posebno zaradi dejstva, da se je v dolgem času, ki je pretekel od datuma prenosa do danes, zgodilo marsikaj ter da so na voljo mnogi predlogi rešitev, ki pa mnogokrat izkazujejo težnje po neupravičeni prilastitvi dela danes zelo uspešnega podjetja Zavarovalnice Triglav, d.d. Hkrati pa se oba navedena problema dotikata zanimivih praktičnih in teoretičnih tem s področja ekonomije, ki jih bom, imenoval sproti in v obsegu, ki je potreben za oris širine problemov in razumevanje predlaganih rešitev v zvezi z njima. Da bi lahko predstavil svoje videnje rešitve celotnega problema lastninskega preoblikovanja zavarovalnic, je potrebno najprej ugotoviti nekatera dejstva, in sicer kakšna je bila pravno organizacijska oblika organizacije, ki se je preoblikovala, in čigava so bila sredstva, kar določa način, kako bi moral biti sam proces izpeljan. Zato bom najprej navedel pravno podlago delovanja in organizacije Zavarovalne skupnosti Triglav, iz katere je potrebno izhajati, če hočemo razumeti kako je ZST delovala in kdo bi bil lahko lastnik sredstev, ki jih je ZST imela v svojih skladih. Zavarovala skupnost Triglav, ki je prenehala obstajati 31.12.1990, je bila ustanovljena na zasedanju delegatov zborov Zavarovalne skupnosti Sava in Zavarovalne skupnosti Maribor v Celju, 2.12.1976. Bila je ustanovljena na podlagi Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je bil sprejet v decembru 1976 in v veljavi od 1.1.1977, zavarovanje pa je bilo omenjeno tudi v ustavi takratne SFRJ. V ustavi je bilo opredeljeno zavarovanje kot združevanje sredstev za zavarovanje premoženja in oseb po načelih vzajemnosti in solidarnosli za odvrnitev ali zmanjšanje ugodnega učinka vzrokov, ki lahko povzročijo škodo (Ustava SFRJ, 1974). Na datum ustanovitve je bil tudi na podlagi zakona sprejet Samoupravni sporazum o konstituiranju in oblikovanju medsebojnih razmerij zavarovancev, združenih v Zavarovalni skupnosti Triglav, odnose v sami skupnosti pa so urejevali še nekateri samoupravni akti, tudi statut, ki je bil sprejet na podlagi Zakona. Zavarovalnica Triglav, d.d., je bila ustanovljena na podlagi in v skladu z Zakonom o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je stopil v veljavo 31.3.1990 in je uzakonil zavarovalna podjetja kot kapitalska in vzajemna.

22O navedenih zakonih in ostalih predpisih bom spregovoril le v tistih delih, ki so v okviru naslovne teme. 4.1.1. Zakon o temetjih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, 1976 (Zakon 76) Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 je v svoji vsebini imenoval statusno pravno obliko organizacij, ki so opravljale zavarovalno in pozavarovalno dejavnost kot skupnost. V zakonu pa je nedvoumno opredeljeno, kot je zahtevala tedanja ustava, da se zavarovanje oseb in premoženja uresničuje z združevanjem sredstev po načelu vzajemnosti in solidarnosti v zavarovalnih skupnostih. Posamezne zavarovalne vrste se nadalje združujejo v rizične skupnosti, pozavarovalna dejavnost pa je udejanjena v pozavarovalnih skupnostih. Del zakona, ki govori o ustanovitvi, še enkrat poudari, da se zavarovalne skupnosti ustanovijo po načelu vzajemnosti in solidarnosti, ustanovijo pa jih lahko organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične skupnosti in druge družbene pravne osebe s samoupravnim sporazumom. Način upravljanja vseh treh naštetih skupnosti, zavarovalne, rizične in pozavarovalne, je urejen po delegatskem sistemu, v katerega vstopajo organizacije združenega dela samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične skupnosti in druge družbeno pravne osebe. Občani in civilne pravne osebe, seveda kot zavarovanci, pa so udeleženi v upravljanju na podlagi zakona in statuta posamezne zavarovalne skupnosti. Delegati teh se volijo v skladu s statutom. Organ, ki torej upravlja zavarovalno skupnost, je zbor delegatov, v katerem so morali imeti večino delegati družbenih pravnih oseb, in ki naprej voli razne poslovodne organe. Družbene pravne osebe so bila takratna podjetja kot zavarovanci, s čimer so bila upravičena do upravljanja, kot je pri vzajemnih podjetjih v navadi. Zakon predvideva tudi ustanavljanje univerzalnih in specializiranih zavarovalnih skupnosti Sama ustanovitev je bila pogojena z že omenjenim samoupravnim sporazumom ter zagotovitvijo sredstev za varnostno rezervo, ki pa so morala biti pri zavarovalnih skupnostih, ustanovljenih za zavarovanje pred več vrstami škod in nevarnosti določena za vsako rizično skupnost posebej. Sredstva za ustanovitev zagotovijo ustanovitelji. Kot komentar naj navedem, da je kljub temu, da ustanovitvena sredstva niso imenovala kapital, nedvoumno jasno, da ustanovitvena sredstva zagotovijo ustanovitelji in se lahko ta sredstva vsebinsko pojmujejo kot ustanovitveni kapital. Na to kaže tudi določilo zakona o prenehanju dela zavarovalne skupnosti, ki opredeljuje primer stečaja in likvidacije po samoupravnem sporazumu, ki sredstva, ostala po likvidaciji, razdeli med zavarovance oziroma rizične skupnosti v sladu z omenjenim sporazumom. Sredstva ustanoviteljev se le tem vrnejo, ko se naberejo sredstva iz poslovanja, ki po poplačilu vseh obveznosti presegajo višino z zakonom določenih varnostnih rezerv. Samo poslovanje je zopet opredeljeno kot organizirano pa načelu vzajemnosti in solidarnosti, dodano je še načelo gospodarnosti na način, ki zagotavlja trajno izpolnjevanje zavarovalnih obveznosti. Sredstva posamezne rizične skupnosti se tudi v okviru iste

23zavarovalne skupnosti niso smela prenesti druga na drugo brez prejšnjega soglasja in pogojev, določenih s sporazumom. Sredstva življenjskega zavarovanja pa se sploh niso smela prenašati na druge rizične skupnosti. Za neupoštevanje zakona v členih z omenjeno vsebino so bile predpisane tudi denarne kazni. Zavarovalna sredstva v zavarovalni skupnosti so se oblikovala iz sredstev zavarovancev, torej iz efektivno vplačanih zavarovalnih premij, v zakonu pa so navedeni tudi drugi dohodki. Zavarovalna premija je bila sestavljena iz tehnične premije, sredstev za preventivne sklade, sredstev za delovno skupnost in sredstev za nakup delovnih sredstev, s katerimi upravlja delovna skupnost. Kot rečeno, se je del premije odvajal za potrebe delovanja poslovne skupnosti, ki je opravljala posle za zavarovalno skupnost, prav tako so se iz premije odvajala sredstva za razširitev materialne osnove sredstev za delovno skupnost. Z vsemi sredstvi delovne skupnosti pa so upravljali zavarovanci. Zavarovalna skupnost je imela varnostno rezervo, matematično rezervo življenjskega zavarovanja in preventivni sklad. Škode, dogovorjene zavarovalne vsote in sozavarovalne ter pozavarovalne premije so se izplačevale iz tehnične premije. Če kratko povzamem: znani so bili ustanovitelji, upravljavci in nosilci kapitala po likvidaciji, vsa sredstva so se tvorila neposredno iz premij ali pa dobrega gospodarjenja z njimi. Te so vplačali zavarovanci, ki so bili zato tudi upravičeni do upravljanja. Načeloma so bili do upravljanja upravičeni tudi ustanovitelji, ker so imeli svoja sredstva udeležena v zavarovanju, kar bi potemtakem pomenilo odmik od čiste oblike vzajemnosti, vendar so bili ustanovitelji že prej in tudi kasneje med zavarovanci (Colja, Rojs, 1999, str. 22). 4.1.2. Samoupravni sporazum o konstituiranju medsebojnih razmerij zavarovancev združenih v Zavarovalnici Triglav Samoupravni sporazum o konstituiranju zavarovalne skupnosti Triglav so sklenile organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične skupnosti in druge pravne osebe, ki so združevale sredstva v Zavarovalnicah Sava in Maribor za zavarovanje premoženja in oseb dne 2.12.1976. Član zavarovalne skupnosti je postal zavarovanec s podpisom pogodbe o zavarovalni polici in vplačilom premije, kar je predmet petnajstega člena. S tem je zavarovanec pridobil v skladu z zakonom vse pravice, dolžnosti in obveznosti iz tega samoupravnega sporazuma. Upravljanje zavarovalnih sredstev in poslovanje zavarovalne skupnosti opravljajo zavarovanci družbene pravne osebe in občani ter civilne pravne osebe. Tako je po omenjenem sporazumu vse upravljanje popolnoma v rokah zavarovancev. Sredstva se pridobivajo iz zavarovalnih premij, vlog ustanoviteljev in drugih dohodkov, zavarovalne premije pa so lahko samo pogodbeno določene, zbirajo se samo po predplačilnem sistemu, kar določa sporazum. Zavarovalna premija vsebuje tehnično premijo, sredstva za preventivne sklade, sredstva za delovno skupnost in delovna sredstva, ki jih upravljajo zavarovanci. V Zavarovalni skupnosti Triglav so v grobem obstajale tri vrste sredstev. Najprej so bila tu sredstva ustanoviteljev, ki jih jim je bilo potrebno vrniti v skladu z obravnavanim sporazumom. Nadalje so obstajala sredstva zavarovancev za oblikovanje varnostnih rezerv, drugih rezervacij in kritje tekočih obveznosti ki so se oblikovala iz zavarovalnih premij, prispevali so jih zavarovanci. Morebiten presežek zavarovalnih sredstev se je porabil za zmanjšanje premij zavarovancev in se na ta način vračal k viru. Prav tako so se iz premij oblikovala sredstva za delovno skupnost, ki je bila

24zavezana opravljati strokovna ter ostala opravila za ZST. Del sredstev se je oblikoval iz sredstev ustanoviteljev, kar je v Samoupravnem sporazumu določeno tako, da sredstva poslovnega sklada oblikujejo zavarovanci, ki z njimi tudi upravljajo. Delavci ZST tako opravljajo dela za ZST, ne upravljajo pa s sredstvi. Vsa sredstva so na ta način pripadala bodisi ustanoviteljem, bodisi zavarovancem. Iz sredstev, ki presegajo obveznosti v tekočem letu, se oblikujejo: varnostna rezerva, sledi dodatno oblikovanje preventivnih skladov, nadaljnje povečanje varnostne rezerve, vračilo zavarovancem z znižanjem premije ali z razširitvijo zavarovalnega kritja. Morebitni dobički se potemtakem vračajo članom skupnosti bodisi kot posredne ali neposredne koristi iz poslovanja skupnosti. Izgube se krijejo iz varnostne rezerve, najprej iz iste rizične skupnosti, nato iz drugih - nepovratno. Ko se varnostne rezerve izčrpajo, se nadomestijo porabljena sredstva do potrebne višine iz neporabljene tehnične premije v naslednjem letu ali iz drugih virov. Na tej pravni podlagi je delovala tudi Zavarovalna skupnost Triglav do 31. marca 1990, ko je stopil v veljavo novi zakon z enakim naslovom kot prejšnji, Zakon o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja. 4.1.3. Novi zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, 1990 (Zakon 90) Ta zakon je dovoljeval zavarovalne organizacije: delniško zavarovalno družbo, javno zavarovalno družbo, družbo za vzajemno zavarovanje, lastno zavarovalno družbo in mednarodno zavarovalno družbo. Ta zakon že temelji na podlagi Zakona o podjetjih. Zavarovalna skupnost Triglav se je preoblikovala v delniško družbo v skladu z zakonom in slednja je kot taka univerzalni pravni naslednik Zavarovalne skupnosti Triglav. Za naslovno temo pa so najbolj pomembne prehodne določbe iz tega zakona, to so členi od 120. dalje. 120. člen je določal, da morajo takrat delujoče skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja, delujoče po do tedaj veljavnem zakonu do 31. decembra 1990 uskladiti svoje organizacije, poslovanje in samoupravne splošne akte z veljavnim novim zakonom. Nadalje so pomembne tudi določbe 123. člena zakona, ki pravi, da sredstva varnostne rezerve in drugih skladov skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja ter pozavarovalne skupnosti, ki so izpolnjevale pogoje iz 120. člena, postanejo sredstva varnostne rezerve oziroma ustrezni drugi skladi zavarovalne organizacije. Sredstva varnostne rezerve skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja iz prvega odstavka 123. člena, ki so oblikovana in so v njenih skladih, nominirana pa so na določene zavarovance na podlagi samoupravnega sporazuma, se lahko uporabljajo kot ustanoviteljske vloge v začetnem varnostnem skladu zavarovalnih organizacij v skladu s sklepom o ustanovitvi. Na ta način je urejen prenos aktive, sredstva le-te pa so v celoti nominirana na zavarovance. Zakon upošteva tudi vloge ustanoviteljev Zavarovalne skupnosti Triglav, ki jim prenos v novoustanovljeno delniško družbo omogoča tretji odstavek 123. člena: »Sredstva varnostne rezerve skupnosti premoženjskega in osebnega zavarovanja ter pozavarovalne skupnosti, ki so jih ustanovitelji teh skupnosti vplačali v njune sklade na podlagi samoupravnega sporazuma oziroma pogodbe o ustanovitvi, se lahko uporabljajo kot ustanoviteljske vloge v začetnem varnostnem skladu zavarovalne organizacije«. Zmedo, ki je nastala zaradi več dejavnikov, ki so omenjeni v nadaljevanju besedila, sta povzročila predvsem 24. člen Zakona o dopolnitvah zakona o temeljih sistema

25premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki dopolnjuje 123. člen osnovnega zakona in pravi, da »nenominirani družbeni kapital v skladih zavarovalnih organizacij dobi titularja lastnine v skladu z zveznimi in republiškimi predpisi«, ter omenjanje nenominiranega družbenega kapitala v ustanovnih aktih Zavarovalnice Triglav, d.d.. Kot družbeni kapital je imenovan nedolžniški kapital nefinančnih podjetij v družbeni lasti. Niti banke niti zavarovalnice kot finančna podjetja pa niso bila v družbeni lasti, zato pri njih ne najdemo družbenega kapitala (Ribnikar, 2000). Drugi predpisi Zakona iz leta 1976 je določal, da se medsebojna razmerja ustanoviteljev ter zavarovancev uredijo s statutom ter drugimi samoupravnimi splošnimi akti. Statut je še podrobneje urejeval zadeve, določene v Ustavi, Zakonu in Samoupravnem sporazumu. Še bolj podrobno pa so odnose med rizičnimi, območnimi delovnimi in zavarovalno skupnostjo določali posamezni samoupravni sporazumi, sklenjeni med njimi. Na podlagi navedenih pravnih aktov in citiranih členov lahko ugotovim, da je bila Zavarovalna skupnost Triglav, katere danes poslujoča Zavarovalnica Triglav, d.d., je njena univerzalna pravna naslednica, vzajemna zavarovalna družba. Da so bile zavarovalnice do vključno leta 1990 vzajemne, ugotavlja tudi Ribnikar, 1998, 2000, ter drugi avtorji pravnih mnenj in prispevkov (Colja, Rojs, 1999, Ivanjko, Kocbek, 1998, Flis 1997). 4.2. Lastninska preobrazba zavarovalnic V letu 1990 je bil sprejet nov Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je omogočil ustanavljanje zavarovalnih delniških družb. Iz Zavarovalne skupnosti Triglav so na območju Slovenije nastale štiri delniške družbe in sicer poleg Zavarovalnice Triglav še Zavarovalnica Maribor, Zavarovalnica Adriatic in Zavarovalnica Tilia. Prav tako so se organizirale kot samostojne delniške družbe Zavarovalnica Slovenica (prej Croatia Osiguranje) in Ljubljanska zavarovalnica (prej Dunav Osiguranje). Na delniške družbe, ki so nastale iz delov bivše Zavarovalne skupnosti Triglav, je bil prenesen ustrezni portfelj ter ustrezna pasiva in aktiva. O delitvi premoženja in pravic je bila leta 1990 v Zavarovalni skupnosti Triglav podpisana s strani vseh novonastalih delniških družb tudi delitvena bilanca. Pred ustanovitvijo delniških družb pa so delegati zavarovancev Zavarovalne skupnosti Triglav v letu 1990 sprejeli dva pomembna sklepa. Da je treba sredstva poslovnega sklada in varnostne rezerve nominirati na dotakratne zavarovance, kar je bilo v skladu z zakonom (123, 123a člen). V navedenih členih je bilo določeno, da se sredstva iz zavarovalnih skladov ne smejo odtujiti ter da bodo nominirana na zavarovance v skladu : z republiškim in zveznim predpisom, ki pa nista bila sprejeta. Drugi sklep zavarovalne skupnosti Triglav pa je bil, da morajo biti izgube, ki so bile prenesene na novo ustanovljene delniške družbe, pokrite v breme tistih sredstev, ki so izgube povzročila. Dejstvo je, da so bile novo ustanovljene delniške družbe podrezervirane, če bi se njihove zavarovalno-tehnične rezervacije izračunale na podlagi zavarovalnih tehničnih standardov. Tudi sedaj je po mnenju zavarovalnice Triglav še vedno možno izračunati, koliko znaša takratna potrebna rezervacija, pri čemer je potrebno upoštevati portfelj zavarovalnice. Zavarovalna skupnost Triglav je poslovno leto 1990 zaključila z izgubo. Z delitveno bilanco je bila izguba razdeljena med novo nastale delniške družbe in sicer med

26zavarovalnico Maribor, Zavarovalnico Adriatic, Zavarovalnico Tilia in Zavarovalnico Triglav. Zavarovalnica Triglav je preneseno izgubo iz Zavarovalne skupnosti Triglav morala v začetku svojega obstoja knjižiti v breme zavarovalno-tehničnih rezervacij iz preprostega razloga, ker ni imela drugih razpoložljivih sredstev. Vse zavarovalnice so bolj, ali manj uspešno pokrivale izgubo iz leta 1990 Za poslovno leto 1995 pa je Zavarovalnica Triglav izvedla pravilno preknjižbo, s katero je vrnila del sredstev v zavarovalno-tehnične rezervacije. Ves čas obstoja zavarovalnih skupnosti in kasnejših delniških družb so morale vse zavarovalnice voditi svoje finančno poslovanje v skladu s predpisi in so imele tudi bilance, ki so jih predlagale takrat pristojni SDK, kasneje pa Uradu RS za zavarovalni nadzor. Na podlagi navedenih bilanc je vedno možno ugotoviti delež takoimenovanega nenominiranega kapitala. Nenominirana sredstva, ki so bila prenesena na novo nastale delniške družbe, so v skladu s takratnimi predpisi poimenovana kot nenominirani družbeni kapital. Dejansko pa so ta sredstva, sredstva zavarovancev, družbenega oziroma državnega kapitala pa je samo toliko, kolikor so bili posamezni državni organi zavarovanci. Tako bi imeli zavarovanci Zavarovalne skupnosti Triglav še danes utemeljene zahtevke, da se jim prizna ustrezen delež na nenominiranem kapitalu ki se lahko tudi konkretno ugotovi. Če država v vsem preteklem obdobju ni sprejela predpisa o nominiranju kapitala na zavarovance, zahtevki zavarovancev niso mogli zastarati. Ne glede na to, da je od ustanovitve delniških družb poteklo devet let, je v skladu z načeli pravne države treba delež nenominiranega kapitala v posameznih zavarovalnicah ugotavljati po stanju, ko je v zavarovalnice vstopil delniški kapital t.j. na dan l.1.1991 kasnejše poslovanje nikakor ne bi smelo vplivati na določanje tega razmerja. Podržavljanje vsega nenominiranega kapitala pa je lahko vprašljivo tudi s stališča veljavne Ustave. Po 69. členu Ustave je lastninsko pravico (zasebno lastnino), ki zajema tudi premoženjske pravice, mogoče odvzeti, vendar samo v javno korist in proti odškodnini. Tu se za podobno stališče opredeljuje tudi dr. Ribnikar, ki pravi, da so bile naše zavarovalnice vzajemne, zato ne moremo v njih najti družbenega kapitala. Lahko najdemo kapital, katerega dejanski lastniki so nekdanji zavarovanci, to je imetniki zavarovalnih polic - če so bili družbene pravne osebe. Ob spremembi zavarovalnic v delniške družbe bi morali postati tudi formalni lastniki. Ni se sicer mogoče vrniti v leto 1990 ali 1991, vendar je mogoče vsaj delno popraviti tisto, kar je bilo narobe narejeno. To bi se napravilo, če bi ZLP upošteval, da so bile zavarovalnice, preden so se spremenile v delniške družbe, vzajemne. Zato zakon ne sme govoriti o družbenem kapitalu, o privatizaciji, o lastninskem preoblikovanju; o lastninjenju. Osnovni problem, ki bi ga moral zakon rešiti, je določiti razmerje med deležem v kapitalu zavarovalnic tistih, ki so po letu 1990 z vplačili večali lastniški kapital zavarovalnic, in tistimi, ki so bili kot zavarovanci ali imetniki zavarovalnih polic (do takrat, ko so zavarovalnice prenehale biti vzajemne), lastniki zavarovalnic. Ne gre za problem, koliko je družbenega kapitala, ker ga nikdar ni bilo. Ker gre za odnos med privatnimi osebami (med novimi lastniki zavarovalnic, ki so tudi formalni lastniki, in nekdanjimi dejanskimi lastniki zavarovalnic, ki še niso formalni lastniki), mora država zagotoviti, da se ugotovijo nekdanji dejanski lastniki zavarovalnic, da se ugotovijo njihovi deleži v kapitalu zavarovalnic, dokler so bile še vzajemne, in da se

27ugotovi razmerje med starimi in novimi lastniki zavarovalnic v kapitalu zavarovalnic dandanes. To bi moralo biti storjeno, preden so se zavarovalnice spremenile v delniške družbe in preden je prišlo do prvega vplačila kapitala v zavarovalnice konec leta 1990. In ker se takrat to ni napravilo, se mora napraviti pred zaključkom lastninjenja. Vsaka drugačna rešitev bo protizakonita in protiustavna. Če hoče država podržaviti zavarovalnice v višini »družbenega kapitala«, mora najprej ugotoviti lastnike tega kapitala zavarovalnic, za katerega pravi, da je družben, in se z njimi dogovoriti o ceni, ki jo bo plačala za ta kapital. Če hočejo zaposleni v zavarovalnicah dobiti delnice zavarovalnic, se morajo o tem dogovoriti z lastniki zavarovalnic. Niti država, niti managament ne moreta deliti nečesa, kar ni njuno. Preoblikovanje Zavarovalnice Triglav po ZGD lahko označimo kot prenosno preoblikovanje, za katero je značilno, da se družba preoblikuje skozi ustanovitev nove družbe v drugačni pravni obliki, stara pa preneha in njeno premoženje se preoblikuje v osnovni kapital nove družbe. Gre za univerzalno pravno nasledstvo, s katerim se na novo družbo z aktom o preoblikovanju prenesejo tudi vse pravice, obveznosti in odgovornosti prejšnje (Ivanjko, Kocbek, 1996, str. 474). lzguba in višina prenesenih sredstev Leta 1995 se je naredil popravek in revalorizirana izguba se je prenesla v škodo poslovnega sklada, povečale so se rezervacije, kar bi bilo potrebno storiti že v samem začetku (in česar niso razumeli pri Uradu RS za zavarovalni nadzor). Preneseni poslovni sklad, kakor bo prikazano, se tako že od ustanovitve vodi posebej in se zanj ve, koliko ga je in se mu tudi pripisujejo dividende, ki mu pripadajo. Ko govorimo o izgubi, mislimo na knjigovodsko izgubo, v resnici pa obstaja še kategorija dejanske izgube. Dejanska izguba je bila približno trikrat večja kot knjigovodska in bi za kritje te izgube ne zadoščali niti vsi skladi v Zavarovalni skupnosti Triglav (prikaz v 5.3.1. in 5.3.2.). Po samoupravnem sporazumu (glej 5. poglavje) so se v ZST izgube, ki bi presegale varnostne rezerve, pokrivale z neporabljeno tehnično premijo v tekočem letu, kar pa v letu 1991 ni bilo več mogoče, saj ZST ni več obstajala, in je bilo torej potrebno kriti izgube podjetja v prenehanju iz sredstev, ki so ostala ob zaključku, oziroma so se prenesla na naslednika. Dejanske izgube so se potem vseeno krile (kot je bilo v navadi z ZST) iz tekočih sredstev v naslednjih letih, kar je pomenilo sorazmerno nižje dobičke za delniški kapital (alociran). Izgub ni nikoli krila država (tudi že prej ne). Za nek obseg poslovanja je določena višina rezervacij in ta je bila po kritju izgub znatno prenizka (oziroma se je vsa varnostna rezerva porabila za kritje izgub), tako da so bili dobički nekaj časa nižji, kot pa bi bili, če bi se poslovanje v letu 1990 ne zaključilo negativno. Iz tega razloga je delniški kapital že od začetka oškodovan, saj je moral v delu priskrbeti rezerve za pretekla(o) leta(o) iz svojega poslovanja in je bil torej dobiček delniškega kapitala že tako nižji. Nato se je del še pripisal nenominiranemu kapitalu, katerega obstoj na podlagi dejanskih izgub je vprašljiv. Za oceno bilance Zavarovalnice Triglav je Government Actuary's Department še za leto 1996 ugotovil, da je imela družba približno 20% prenizke rezerve (GAD, 1998).

28 4.3. Lastninsko preoblikovanje v svetu Lastnina je različna tudi drugod po svetu in se prav tako preoblikuje v raznih obdobjih posameznih držav. Deregulacija in neučinkovitost državnih infrastrukturnih in drugih podjetij je v večini zahodnih držav sprožila val privatizacij, ki marsikje poteka še danes. Privatizacije so potekale oziroma še potekajo tudi v večini vzhodnoevropskih držav, ki so v procesu tranzicije. V slovenskem prostoru je prišlo v zadnjem desetletju do sprememb, ki so bile potrebne, če želimo imeti normalno državo, ki naj bi bila relativno uspešna tudi na daljši rok. Med temi spremembami je imela veliko mesto tudi odprava družbene lastnine, kjer je ta bila. Družbena lastnina pa ni obstajala v bankah in zavarovalnicah zaradi »neproizvodne« narave dela. Upravljali so jih vsebinski lastniki - pri bankah kot kapitalskih institucijah ter zavarovalnicah, kot vzajemnih institucijah z nekaj omejitvami (Ribnikar, 1997). Družbena lastnina je obstajala v tistem delu nefinančnih podjetij, ki je navadno poimenovan »equity«, vendar pa v SFRJ nihče ni bil lastnik le-tega in je bil zato smatran kot družbena lastnina. Kasneje, v času premiera Markoviča, pa je bil preimenovan v »družbeni kapital« (Ribnikar, 2000). Kot že rečeno, zavarovalnice niso bile v družbeni lasti. Načelno obstajajo naslednje možnosti preoblikovanja lastnine: - nacionalizacija: Nacionalizacija ali podržavljanje podjetij je prehod podjetij iz privatne v državno lastnino. Če je motiv za nacionalizacijo boljše poslovanje podjetij, kar je najpogosteje napačno mišljenje, država navadno plača lastnikom pošteno tržno ceno, če pa je želja po odpravi ali zmanjšanju razlik v bogastvu med ljudmi (socializem), država navadno ne plača ničesar (Ribnikar, 1998). - odprava družbene lastnine podjetij: »Odprava družbene lastnine podjetij (abolishment of social ownership of business enterprises) pomeni odpravo razmer, ko nima nihče (nobena pravna ali fizična oseba) terjatev do podjetij v višini tistega dela pasiv ali desne strani premoženjskih bilanc podjetij, kjer ne gre za dolgove bank in drugih upnikov.« Nihče torej ni lastnik nedolžniškega kapitala podjetij, če uporabimo izraz kapital. Vlogo formalnega lastnika je dobila »družba« - tako smo dobili družbeni kapital. Tehnično gledano pa družba ni pravna niti fizična entiteta in kot taka ne more izpolnjevati nalog in uživati pravic kot lastnik. To nalogo so dobili delavci in drugi zaposleni v podjetjih, kar je uvedlo delavsko samoupravljanje. To ne pomeni samo-managamenta delavcev (narobe prevedeni izraz workers self management), temveč izvajanje funkcije lastnika podjetja, sicer z omejitvijo, ki priteče iz razloga, da ne tvegajo svojega premoženja in tako nimajo pravice do dobička podjetja. »Odprava teh razmer, to je družbene lastnine, pomeni uvedbo lastnine (brez prilastka). To je lahko zasebna ali državna lastnina« (Ribnikar, 1998). - privatizacija: »Privatizacija (»privatization« angleško, »Privatisierung« nemško in »privatisation« francosko) premoženja ali podjetij je prenos njihovega lastništva od države na privatne osebe. Kadar gre za privatizacijo, se ta prodajo privatnikom. Pri tej prodaji je samoumevno, da jih država ne sme prodati po katerikoli ceni. Prodati mora po (pošteni)

29tržni ceni. To je bilo pravzaprav samoumevno do začetka devetdesetih let, ko so se začele ruske, češke in njim podobne privatizacije«. V Sloveniji je bilo po odpravi družbene lastnine, na kakršen način se je pač to storilo, in je še potrebno podjetja v državni lasti tudi privatizirati. Najprej nefinančna podjetja, podržavljena ob preoblikovanju lastnine in dve banki, podržavljeni ob sanaciji (Ribnikar, 1998). - demutualizacija: Demutualizacija je preoblikovanje vzajemnih v delniške družbe, ki so lahko hranilnice ali zavarovalnice v povezavi z drugimi dejavnostmi, npr. gradbene zveze. Imetniki zavarovalnih polic (npr.) prejmejo v skladu z višino svojih prispevkov (polic) delnice. Lastniki so torej načeloma znani. 5. RAZLIČNOST POGLEDOV – ANALIZA REŠITEV Naj še enkrat kratko povzamem: Zavarovalnica skupnost Triglav se je na podlagi Zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1990 dne 31.12.1990 preoblikovala v Zavarovalnico Triglav, d.d.. Sredstva varnostne rezerve in poslovnega sklada, ki so bila nominirana na zavarovance (123. člen zakona) so se prenesla kot začetni varnostni sklad s sklepom o ustanovitvi. Zavarovalnica Triglav, d.d., je torej univerzalni pravni naslednik Zavarovalne skupnosti Triglav in je kot taka prevzela vse obveznosti prejšnje zavarovalnice ter, kot že rečeno, del aktive. Leta 1990 se je obstoječemu zakonu dodal Še člen 123.a, ki je narekoval, da bo preneseni kapital v skladih zavarovalnih organizacij nominiran na titularje v skladu z zveznimi in republiškimi predpisi. Titularji lastniških deležev niso bili imenovani ob samem preoblikovanju, čeprav so bili načelno znani. Kljub temu, da je bil že leta 1994 sprejet slovenski zakon o zavarovalništvu, pa je moral biti sprejet še eden (2000), preden je zavarovalništvo dobilo v 123.a členu omenjeni predpis o določitvi titularjev nenominiranega kapitala v skladih zavarovalnic. Tudi v drugih državah po svetu je običajno, da se sprejme zakonodaja, ki ureja tovrstno preoblikovanje in je navadno sprejeta pred začetkom takih procesov, za katere sta značilna tudi vnaprejšnja strokovna premišljenost in dodelanost. V nadaljevanju sledita predstavitvi, najprej že sprejetega Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic in predloga Zakona o določitvi titularjev nenominiranega kapitala v zavarovalnicah in pozavarovalnicah. 5.1 Sprejemanje zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic Sprejemanje zakona je pogosto spominjalo na pravo dramo. Besedilo zakona, ki je že pred več kot tremi leti doživelo drugo branje v državnem zboru (to pomeni, da je bil “premor” do tretjega branja dolg kar tri leta), je bilo julija 1998 dopolnjeno z vladnimi amandmaji. Ti so zadevali postopek izvedbe lastninjenja, sestavo lastniških deležev in so bolj členjeno opredelili notranja pravna razmerja. Jeseni 1999 so predlog zakona na podlagi zatrjevanj določenih političnih opcij, da družbeni kapital - še posebno v največji slovenski zavarovalnici - nezadržno in na protizakonit način kopni, tako rekoč obudili od mrtvih in ga na hitro sprejeli. In pri tem končno besedilo zakona tudi po vsebinsko-strokovni plati povsem spremenili glede na štiri

30leta star predlog za drugo obravnavo. Razloge za popolnoma različno vsebino zakonskega predloga za drugo in tretjo obravnavo lahko pripišemo dolgotrajnemu usklajevanju medstrankarskih interesov. Šlo naj bi zato, katera politična usmeritev si bo v slovenskem zavarovalništvu pribojevala prevladujoč vpliv. Zakon je bil tako le delček v mozaiku medstrankarskih kupčij. Kakor je Slovensko zavarovalniško združenje že večkrat poudarilo, politično nevtralna stroka k njegovemu oblikovanju pač ni bila pripuščena. Težko je razumljivo, kako lahko država zahteva delež, ko zavarovalnicam ni ponudila nobene pomoči takrat, ko so jo potrebovale. Poleg tega pa je po mnenju Slovenskega zavarovalniškega združenja nedopustno, da se vložki delničarjev v zavarovalnice ovrednotijo kot nekakšno posojilo teh delničarjev državi. Pri obravnavi dosedanjih predlogov lastninskega preoblikovanja je bila vedno prisotna zahteva, da je treba pri določanju obsega nenominiranega kapitala upoštevati strokovna merila, in ne le ocen, ki odražajo želje političnih strank. Tako se lahko zgodi, da bodo naši zavarovalni strokovnjaki začeli odhajati v tuje zavarovalnice, ki točno vedo, čigave so, kaj hočejo in kaj pričakujejo. Če pa v Sloveniji lastninjenja zavarovalnic ne bomo obravnavali strokovno, lahko nastane tudi nepopravljiva škoda. 5.2. Predlog zakona dveh poslancev o lastninskem preoblikovanju Prva obravnava tega predloga zakona nosi datum 30.4. 1999. Vložila sta ga poslanca F. Horvat in M. Kaplja. Ta predlog izhaja iz 123. in 123a. člena Zakona iz leta 1990 in bi naj pomenil predpis, ki ga navedena člena napovedujeta. V uvodu k predlogu ocenjujeta stanje in pravilno izhajata iz vzajemne narave ZST po Zakonu iz leta 1976. Ker so vsebinski poudarki tega uvoda navedeni obširneje že v poglavju štiri, jih na tem mestu ne navajam. Duh predloga je strnjen v načelih tega zakona: - pravica do zasebne lastnine; v skladu s 33. členom Ustave republike Slovenije. Zakon spoštuje pravice vzajemnih zavarovancev in jih realizira; - skladnost z Zakonom o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja; člen 123; - skladnost z veljavnim Zakonom o zavarovalnicah; Zakon o zavarovalnicah iz leta 1994 v členih 47. in 48. navaja postopek demutualizacije; - primerljivost s postopki demutualizacije v Evropski uniji. Cilj predloga zakona je določiti titularje na nenomiairanem kapitalu nekdanjih zavarovalnih in pozavarovalnih skupnosti, ki so se preoblikovale v delniške družbe, in določiti kriterije, ki naj bi zavarovancem omogočili uveljavitev že pridobljenih obligacijskih pravic do bivših skupnosti in današnjih pravnih naslednikov. Predlog zakona se zgleduje po podobnih procesih v Evropi in tudi ugotavlja, da gre za različne vzroke za nastanek procesa pri nas in drugod, da pa gre za enake pravne temelje. Predlagatelja ugotavljata, da v 123. členu navedeni predpis še ni bil sprejet (op.: pred sprejetjem ZLPZ) in na ta način ogroža pravno varnost zavarovancev, ki zaradi nesprejetja predpisa ne morejo uveljavljati svojih pravic, tudi ustavnih. Je usklajen z Zakonom o zavarovalnicah 1994 in ugotavlja, da država ni nikoli plasirala sredstev v ZST in je zato lahko udeleženka na kapitalu le kot zavarovanec iz demutualizacije. Ob sprejetju tega zakona naj bi država občutila pozitivne posledice pri proračunu, saj predlagatelja ugotavljata, da so bili pomembni zavarovanci bivših zavarovalnih skupnosti posamezne državne institucije in pravne osebe, ki vir prihodkov pridobivajo iz državnega proračuna.

31Predlog zakona v prvem členu opredeljuje nenominirani kapital kot sredstva poslovnega sklada, zmanjšana za izgubo in varnostno rezervo vseh zavarovanj z izjemo življenjskih in sredstva sklada skupne porabe, zmanjšana za sredstva zaradi uveljavitve Stanovanjskega zakona in za obveznosti do delavcev. Podlaga za določanje višine nenominiranega kapitala pa so zaključni računi zavarovalnih skupnosti na dan 31.12.1990. Naslednji člen pravi, da se tako ugotovljeni nenominirani kapital nominira na zavarovance takratnih zavarovalnih in pozavarovalnih skupnosti, zavarovanci pa svojo pravico uveljavljajo pri zavarovalnici, ki je prevzela obveznosti iz zavarovalnih razmerij, kar velja tudi za zavarovalnice pri pozavarovalnicah. Pravico do udeležbe na kapitalu naj bi imeli zavarovanci v tistih zavarovalnih skupinah, ki so imele pozitivni škodni rezultat med leti 1986 in 1990. Višina deleža posamezne zavarovalnice se določi glede na višino zavarovalne premije v letu 1990. Sklep o višini sprejme uprava zavarovalnice v soglasju z nadzornim svetom, tako pridobljene imenske delnice pa naj ne bi nosile upravljalske pravice. Objava o višini deležev mora biti v skladu s statutom posamezne zavarovalnice, prevzem delnic pa se mora izvršiti v šestdesetih dneh po objavi. V nasprotnem primeru se sredstva prenesejo v zakonske rezerve zavarovalnic. Zakon izhaja iz že znanih navedb o vzajemnosti zavarovalnih skupnosti in je večinoma pravilen ali vsaj mnogo bolj v skladu s predpisi, ki so relevantni, kot pa ZLPZ. Komentiral bi samo določbe o varnostni rezervi, neupravljalskih delnicah in glede škodnega rezultata. Odštetje varnostne rezerve je vprašljivo, saj bi bile te ob likvidaciji prav tako razdeljene zavarovancem in kot take dejansko predstavljajo lastniški kapital (Ribnikar, 2000). Višina oziroma upravičenost do deleža na podlagi škodnega rezultata petih let se mi zdi sporna, saj bi bilo s tem kršeno načelo vzajemnosti in solidarnosti. Tako tudi Ivanjko, Kocbek, 1998: »Potrebno je opozoriti, da ne gre za nobeno individualno lastninsko upravičenje nobenega zavarovanca«. Prav tako je delnica, pridobljena na podlagi zavarovalne pogodbe pri vzajemni zavarovalnici, upravičena do upravljalskega glasu. Paradoks bi sicer nastal, če bi bil preneseni kapital tudi edini ustanoviteljski. 5.3. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, 2000 Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (v nadaljevanju ZLPZ), sprejet januarja 2000, je z desetimi členi verjetno eden najkrajših zakonov, a hkrati z zelo dolgimi ali morda najdaljšimi posledicami. Pri tem je najbolj sporno, da je zakon kljub v tem poglavju dobro argumentiranim pogledom nekaj najvidnejših zavarovalniških strokovnjakov in pravnikov, ki so se opredelili za pravice obravnavanih skupin do lastništva na podlagi vzajemnih lastnosti zavarovalnic v preteklosti. opredeli obstoj družbene lastnine v zavarovalnicah, določil pristop k ocenitvi vrednosti zavarovalnic in deležev družbene lastnine ter določil pristop k izvedbi lastninjenja na način, ki vzajemnih lastnosti zavarovalnic ne upošteva. Poudariti je še potrebno, da je ustavno sodišče 18. maja 2000 izvajanje zakona, ki ga bomo v nadaljevanju obravnavali, zadržalo. Tako bodo v nekateri pomembnejši členi bržkone dopolnjeni ali celo bistveno spremenjeni. 5.3.1 Opredelitev družbenega kapitala ZLPZ opredeli družbeni kapital kot razliko med:

32- vrednostjo celotnega kapitala zavarovalnice in - vrednostjo tistega dela kapitala zavarovalnice, ki ga je zavarovalnica zbrala z vplačili

svojih delničarjev (v nadaljevanju: zasebni kapital zavarovalnice). Celotni kapital zavarovalnice je razlika med vrednostjo celotnega premoženja zavarovalnice in vsoto vseh obveznosti zavarovalnice. Pri taki opredelitvi pojma celotnega kapitala predlagatelj ne upošteva morebitne nekrite izgube, kar je strokovno vprašljivo, saj se mora po do sedaj veljavnih strokovnih merilih vrednost aktive zmanjšati za vrednost nekrite izgube. Pri določitvi vsote vseh obveznosti zavarovalnice pa zakon določa, da se bodo le te upoštevale največ v višini, ki je skladna z zavarovalno tehničnimi in aktuarskimi načeli ter računovodskimi standardi, ki urejajo obračunavanje teh rezervacij. Zakonodajalec torej omejuje najvišji znesek obveznosti, ki jih bo upošteval pri izračunu celotnega kapitala, pri čemer uporablja pravno nedefinirane kriterije za ugotavljanje te višine. Veljavni zakon o zavarovalnicah ne postavlja zgornje meje zavarovalno tehničnih rezervacij (tega ne predvideva tudi nobena tuja zakonodaja}; zato te ni mogoče omejiti z zavarovalno tehničnimi in aktuarskimi načeli. Aktuarska načela niso nikjer predpisana, obstoja tudi več metod aktuarskih izračunov. Ocenjevalec bo torej lahko samostojno določil metodo, ki jo bo uporabil pri izračunu. Ugotovitev maksimalne višine potrebnih zavarovalno tehničnih rezervacij, ki se bo upoštevala kot obveznost zavarovalnice, bo po tem predlogu prepuščena popolni diskrecijski pravici ocenjevalca, kar je vprašljivo. Vendar je iz besedila ZLPZ mogoče sklepati, da predlagatelj predpostavlja, da so zavarovalno tehnične rezervacije previsoko oblikovane in predvideva kapitalizacijo ocenjenih "presežkov"; kar je v nasprotju z zavarovalno stroko. Tu je potrebno poudariti, da ima po mednarodnih standardih Zavarovalnica Triglav d.d. še vedno prenizke rezervacije. Odnos vseh zavarovalno tehničnih rezervacij proti neto premiji po teh standardih znaša 1:2 , kar pri obsegu premij v višini pribl. 71 mrd tolarjev pomeni, da bi morala Zavarovalnica Triglav, d.d. imeti okoli 142 mrd tolarjev rezervacij - ima pa jih pribl:. 111 mrd tolarjev. Glede na približevanje vstopa Slovenije v Evropsko Unijo in odpiranje slovenskega zavarovalnega trga tujim zavarovalnicam je vredno premisliti o vseh posledicah, ki bi takšni kapitalizaciji zavarovalno-tehničnih rezervacij sledile. Tu lahko omenimo, da je Avstrija nekaj let pred vstopom v Evropsko Unijo omogočila zavarovalnicam, da so svoje zavarovalno-tehnične rezervacije bistveno povečale, s čemer jim je omogočila boljšo konkurenčnost v spopadu s tujimi zavarovalnicami. 5.3.2 Metoda ugotavljanja razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom zavarovalnice Po ZLPZ se oceni vrednost celotnega kapitala po stanju na dan 31. decembra 1998. To vrednost oceni izvedenec, ki ga imenuje vlada na predlog ministra, pristojnega za finance in sicer v treh mesecih od prejema odločbe o imenovanju. Vrednost zasebnega kapitala v zavarovalnici se določi tako, da se denarna vplačila delničarjev revalorizirajo z indeksom cen na drobno za čas od dneva vplačila do 31 decembra 1998, s tem da se ob koncu vsakega poslovnega leta:

33- povečajo po stopnji povprečne donosnosti na kapital, ki jo je dosegla zavarovalnica

v posameznem poslovnem letu, oziroma zmanjšajo, če je stopnja povprečne donosnosti na kapital v posameznem poslovnem letu negativna in

- zmanjšajo za znesek dejanskih izplačil dividend tem osebam za posamezno

poslovno leto.

Stopnja povprečne donosnosti na kapital zavarovalnice se ugotovi po metodologiji, ki jo pripravi Inštitut za revizijo in na predlog ministrstva, pristojnega za finance, predpiše vlada, pri čemer se upoštevajo tudi ugotovitve agencije o zakonitosti in pravilnosti poslovanja zavarovalnice (ZLPZ, 2000).

Sam način ugotavljanja razmerja med obema vrstama kapitala je sicer opisan v devetem členu ZLPZ, vendar je ta precej dolg in nerazumljiv. Glede na to, da je lahko celoten kapital, določen kot razlika med vrednostjo celotnega premoženja zavarovalnice in vsoto vseh obveznosti zavarovalnice, po tem izračunu večji od knjigovodske vrednosti kapitala zavarovalnice, se kot znesek osnovnega kapitala določi znesek, ki te knjigovodske vrednosti ne presega.

Tako se namesto nominalnega zneska, na katerega se glasijo obstoječe delnice določi ustrezno nižji znesek, ki pomnožen s številom obstoječih delnic predstavlja enak delež v osnovnem kapitalu kot ugotovljena vrednost zasebnega kapitala zavarovalnice ugotovljeni vrednosti celotnega kapitala zavarovalnice. Razlika med novim nominalnim zneskom, pomnoženim s številom obstoječih delnic, in zneskom osnovnega kapitala zavarovalnice pa se razdeli na dodatne navadne delnice, ki se prav tako glasijo na novi nominalni znesek. Takšna rešitev, ko se kljub (možnemu) večjemu izračunanemu znesku celotnega kapitala od zneska knjigovodske vrednosti kapitala določi tak znesek osnovnega kapitala, ki zneska knjigovodske vrednosti ne presega, vsaj ne bo pripeljala do prevrednotenja celotne aktive in zmanjšanja obveznosti iz naslova zavarovalno-tehničnih rezervacij in tako ne bo ogrožena varnost zavarovancev,, ki jim jo zavarovalno-tehnične rezervacije dajejo. Je pa taka rešitev ustavno sporna predvsem glede pravic delničarjev, kar se je odrazilo v njihovi pobudi za oceno ustavnosti zakona, na podlagi katere je ustavno sodišče izvajanje zakona zadržalo. 5.3.3 Kdo bo lastnik družbenega kapitala zavarovalnic? Družbeni kapital zavarovalnice se lastninsko preoblikuje tako, da z dnem uveljavitve ZLPZ:

- 20% družbenega kapitala zavarovalnice preide v last Kapitalskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja;

- 10% družbenega kapitala zavarovalnice preide v last Slovenskega odškodninskega

sklada;

34 - 10% družbenega kapitala zavarovalnice preide v last Sklada za poplačilo vojne

odškodnine, ustanovljenega na podlagi posebnega zakona; - 60% družbenega kapitala zavarovalnice preide v last Republike Slovenije.

Ne glede na prejšnji odstavek pripadajo do ustanovitve Sklada za poplačilo vojne odškodnine njegove pravice Republiki Sloveniji. Republika Slovenija nameni polovico delnic zavarovalnic, ki jih prejme na podlagi lastninskega preoblikovanja, za dodatno premoženje prvemu pokojninskemu skladu in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb, preostale delnice pa hkrati v enakem deležu prenese na Kapitalski sklad, Odškodninski sklad in Sklad za poplačilo vojne odškodnine ter lahko ponudi največ 5% delnic po tržni ceni v odkup zaposlenim in bivšim zaposlenim. Čeprav zavarovalnice spadajo med finančne institucije, je vendarle marsikoga presenetil delež le petih odstotkov delnic namenjen v odkup zaposlenim, pri čemer ni predvidenega nikakršnega popusta v nasprotju z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Zakon torej v prvi fazi predvideva zamenjavo družbene lastnine z državno in nato sistematično lastninjenje slovenskih zavarovalnic. Gre za to, da bo država kot začasni lastnik doslej družbenega premoženja morala izbrati referenčno mednarodno svetovalno hišo za cenitev vrednosti slovenskih zavarovalnic, določiti vrednost družbene lastnine v vsaki zavarovalnici in nato po enotno ugotovljenih ekonomskih merilih pripraviti »pravo« lastninjenje zavarovalnic. Seveda pa je bistvenega pomena, da je 18. maja 2000 ustavno sodišče soglasno sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in sklenilo, da do končne odločitve zadrži izvrševanje omenjenega zakona. Pri tem pa je potrebno osvetliti potek , sprejemanja zakona o lastninskem, preoblikovanju zavarovalnic. 5.4. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic 2002 S sprejetjem Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Ur. l. RS. št. 44/02, 60/02, 16/03, v nadaljevanju ZLPZ-1), ki je začel veljati 29.05.2002, je bila podana pravna podlaga za lastninsko preoblikovanje zavarovalnic v Republiki Sloveniji.

Nekateri delničarji Zavarovalnice Triglav, d.d., Ljubljana in predstavniki Sindikata finančnih organizacij Slovenije so kmalu po sprejetju ZLPZ-1 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti nekaterih določb ZLPZ-1. Ustavno sodišče je na podlagi zahteve ustavilo izvajanje spornih določb 11. člena ZLPZ-1; na svoji seji 06.02.2003 pa je izdalo odločbo, v kateri ugotavlja, da ZLPZ-1, razen v 4. odstavku 11. člena , ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije.

355.4.1. Sporne določbe zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic Ustavno sodišče je pri presoji ustavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic sklenilo, da je četrti odstavek 11. člena zakona, ki med drugim vsem znanim delničarjem ne omogoča pritožbe zoper odločbo vlade o deležih družbenega in zasebnega kapitala v zavarovalnicah, neskladen z ustavo, ker omejuje ustavno pravico do sodnega varstva. Preostali izpodbijani členi zakona pa so z ustavo skladni, so sporočili z ustavnega sodišča. Ustavno sodišče, ki je razveljavilo samo del četrtega odstavka 11. člena zakona, je državnemu zboru tudi naložilo, da mora neustavnost odpraviti v 90 dneh od objave te odločbe v uradnem listu. Do odprave neustavnosti ima vsak izmed znanih delničarjev pravico vložiti tožbo zoper odločbo vlade, v kateri ta med drugim ugotavlja delež družbenega kapitala v zavarovalnicah. Ustavno sodišče je pobudnikom ustavne presoje, ki so četrti odstavek 11. člena zakona spodbijali, ker naj bi posegal v ustavno pravico do sodnega varstva, ugodilo le deloma. Ta odstavek sicer predvideva sodno varstvo zoper odločbo vlade, vendar pa ga ne morejo uveljavljati znani delničarji oz. upravičenci nenominiranega kapitala sami, temveč ga lahko uveljavlja v njihovem imenu zavarovalnica oz. skrbnik. Odločba vlade se sicer ne nanaša na posameznega delničarja ali upravičenca, temveč na zavarovalnico. Vendar pa s tem, ko določa delež nenominiranega kapitala v celotnem kapitalu in s tem seveda tudi delež znanega delniškega kapitala v zavarovalnici, določa tudi obseg, v katerem se bodo določili deleži posameznega delničarja ali upravičenca, zato se nanaša tudi na pravico vsakega od njih. Vsak delničar ali upravičenec bi zato moral imeti pravico do sodnega varstva oz. pravnega sredstva, ki pa mu jo je izpodbijana določba odvzela in s tem posegla v pravico do sodnega varstva, pojasnjujejo ustavni sodniki. Poseg v ustavno pravico je dopusten, vendar le, če zasleduje legitimen cilj in če so uporabljena sredstva za njegovo uresničitev primerna, nujno potrebna in niso prekomerna. Cilj zakonodajalca, ki je z izpodbijano ureditvijo želel preprečiti zavlačevanje postopkov s posamičnimi vlaganji tožb, sicer po mnenju ustavnih sodnikov z vidika ekonomičnosti postopka ni ustavno sporno. Ustavno sporna pa so predpisana sredstva (odvzem oz. omejitev pravice do sodnega varstva) za dosego cilja, ki niso nujno potrebna, saj je mogoče isti cilj doseči z drugimi sredstvi, ki v ustavno pravico ne posegajo. Ustavno sodišče je zato ta del četrtega odstavka 11. člena razveljavilo, kar pa ne velja za preostali del določb tega odstavka, za katere je ugotovilo, da niso v neskladju z ustavo, poroča STA (Finance,11.02. 2003). 5.4.2 Odločba v zadevi lastninskega preoblikovanja Zavarovalnice Triglav Vlada RS je na seji 10.04.2003 izdala odločbo o deležu nenominiranega kapitala v Zavarovalnici Triglav. S to odločbo se dokončno urejajo razmerja med nenominiranim in nominiranim kapitalom v zavarovalnici, kar pomeni, da se bo po pravnomočnosti odločbe lastninjenje zavarovalnice končalo. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic določa, da mora Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za finance, po prejemu poročila Slovenskega inštituta za revizijo ugotoviti delež nenominiranega kapitala na izhodiščni dan, vse spremembe tega deleža po izhodiščnem dnevu in usklajeni delež tega kapitala na dan

36zadnje spremembe, hkrati pa ugotovi vrednost celotnega kapitala na dan zadnje spremembe, ugotovi znesek usklajenega osnovnega kapitala, število delnic in nominalno vrednost delnic, na katerega je razdeljen, število novih delnic, ki se izdajo za nenominirani kapital, ter število delnic, ki pripadajo znanim delničarjem. Zoper odločbo vlade ni pritožbe, pač pa je dopusten upravni spor. Ministrstvo za finance, ki je skladno z določili zakona o lastninskem preoblikovanju vodilo postopek in ugotavljalo dejansko stanje, je na podlagi podatkov iz Poročila o ugotovitvi deleža nenominiranega kapitala v Zavarovalnici Triglav, Dopolnilnega poročila o uskladitvi kapitalskih razmerij v Zavarovalnici Triglav in Mnenja do pripomb na Dopolnilno poročilo o uskladitvi kapitalskih razmerij v Zavarovalnici Triglav, ugotovilo delež nenominiranega kapitala na izhodiščni dan (1.1.1991), vse spremembe tega deleža po izhodiščnem dnevu in usklajeni delež tega kapitala na dan zadnje spremembe (31.12.2000), hkrati pa je ugotovilo vrednost celotnega kapitala na dan zadnje spremembe (31.12.2000). Glede na izid ugotovitvenega postopka in skladno s predlogom Slovenskega inštituta za revizijo, je predlagano, da se osnovni kapital zavarovalnice uskladi na podlagi 8. člena ZLPZ-1, v odločbi pa je ugotovljen znesek usklajenega osnovnega kapitala zavarovalnice, število delnic in nominalna vrednost delnic, na katerega je razdeljen osnovni kapital, število novih delnic, ki se izdajo za nenominirani kapital, ter število delnic, ki pripadajo znanim delničarjem. V odločbi je ugotovljeno, da je vrednost celotnega kapitala na izhodiščni dan (1.1.1991) znašala 580 mio SIT, od tega nenominirani kapital 400 mio SIT oziroma 69 %, nominirani kapital pa 180 mio SIT oziroma 31 %; da je bila v času po izhodiščnem dnevu (1.1.1991) na podlagi sklepov skupščine Zavarovalnice Triglav d.d., Ljubljana po posameznih letih izplačana udeležba na dobičku (dividende) delničarjem nominiranega kapitala, zaradi česar so po izplačilih dividend nastale spremembe na deležu nenominiranega kapitala, in sicer tako, da je na dan zadnje spremembe delež nenominiranega kapitala 85 %; da znaša vrednost celotnega kapitala zavarovalnice na dan zadnje spremembe 10,892 mrd SIT; da je uskladitev opravljena z združitvijo delnic znanih delničarjev (8. člen ZLPZ-1) z zmanjšanji in povečanji, in sicer tako, da znaša osnovni kapital 5,562 mrd SIT in da je razdeljen na 5.562.000 delnic po nominalni vrednosti 1.000,00 SIT, od katerih pripada nenominiranemu kapitalu 85 %, nominiranemu pa 15 %. S to odločbo se tako dokončno urejajo razmerja med nenominiranim in nominiranim kapitalom v zavarovalnici, kar pomeni, da se bo po pravnomočnosti odločbe lastninjenje zavarovalnic v Sloveniji končalo(Vlada RS, 2003). 5.5. Knjigovodska in dejanska izguba Višina izgube je odločujoči faktor pri determinaciji višine ustanovnega kapitala ZT, d.d., ki je bil prenesen z ZST. Kot že rečeno, so v ZST dne 31.12.1990 obstajale izgube, katerih višina pa je odvisna od kriterija, ki mu pravimo izguba. O izgubah in kritju izgub nam priča tudi naslednji citat z 2. seje skupščine ZT, d.d. »Poslovno leto 1990 je Zavarovalna skupnost Triglav zaključila z izgubo. Nesprejemljivo je, da se izguba preteklega poslovanja prenaša v novo zavarovalno delniško družbo. Predlaga, da se poiščejo rešitve in da se za višino izgube zmanjša nenominirani družbeni kapital. Rezultat poslovanja v letošnjem in naslednjih letih naj bo rezultat poslovanja delniške družbe« (Izvleček z 2. seje.., 1991). Predlog je bil podan na drugi seji skupščine ZT, d.d., in skupščina je

37soglasno sprejela, da se izgube ZST krijejo v breme nenominiranega »družbenega« kapitala. Formulacija nenominiran družbeni kapital je posledica zahteve jugoslovanskega Zveznega ministrstva za finance (Izvleček zapisnika zbora..., 1990). Knjigovodsko izkazana izguba je znašala 435 mio SIT (takrat še v DIN). Vendar iz aktuarskih poročil izhaja (KPMG Slovenija, 1999), da so bile za leto 1990 oblikovane prenizke škodne rezervacije in da varnostne rezerve za to leto niso dosegate niti minimalne postavke. Z upoštevanjem obojih v vrednostih aktuarskih izračunov bi pomenilo, da je dejanska izguba v letu 1990 znašala 1,494 mrd SIT. Dodatno izračunana izguba se razdeli na za 777 mio SIT prenizke škodne rezervacije in za 281 mio SIT prenizke minimalne varnostne rezerve. Potrebne varnostne rezerve so bile prenizke za 2,827 mrd SIT, kar pa bi pomenilo, da je dejanska izguba s prenizkimi škodnimi rezervacijami znašala kar 4,040 mrd SIT. Škodne rezervacije pomenijo rezervirana sredstva za škode, ki so že nastale in so zahtevki že vloženi, v tem primeru v letu 1990, a še niso likvidirane. Če vzamemo varnostno rezervo za namen kritja večjih izgub, ki mora obstajati ob nekem obsegu poslovanja, če naj bo ta kolikor toliko varen, lahko rečemo, da je potemtakem bila porabljena za svoj namen. Tega pa ne moremo reči za škodne rezervacije, ki so ob prenizkem znesku bremenile poslovanje delniškega kapitala v letu 1991 in dalje. Torej obstaja problem vrednosti bilance - ali je kapital na dan 31.12.1990 pozitiven in koliko ga je. Prva možnost rešitve je določanje vrednosti podjetja. 5.5.1. Določitev vrednosti podjetja po KPMG Po poročilu KPMG povzemam izračun vrednosti podjetja Zavarovalnica Triglav na dan 1.1.1991. Vrednost podjetja je bila izračunana na dva načina, in sicer po metodi neto vrednosti sredstev in po metodi diskontiranja bodočih donosov. Izračunana vrednost podjetja je znašala -2.240 mio SIT (zaokroženo), negativno torej. a) Metoda neto vrednosti sredstev Vrednost družbe je enaka čistemu premoženju družbe ob predpostavki nadaljnjega poslovanja. Ta metoda naj sicer ne bi odražala prave vrednosti podjetja; služi bolj kot približna indikacija. Tabela 5: Vrednost Zavarovalnice Triglav, d.d., na dan l.1.1991 v 1000 SIT Substančna vrednost na dan 1.1.1991 V 1000 SIT Poslovni sklad 504.468 Začetni varnostni sklad (delniški kapital) 180.000 Sklad varnostne rezerve 67.890 Preventivni sklad 89.004 Izvenposlovna sredstva (sklad skupne porabe) 203.888 1.045.250 Izguba -196.877 Razlika med sredstvi in izgubo 848.373

38Zmanjšano za primanjkljaj pri: Škodnih rezervacijah -3.629.720 Prenosnih premijah -238.814 Finančnih naložbah -273-882 Terjatvah -171.392 -4.313.808 Substančna vrednost -3.465.435 Goodwill 1.227.435 Vrednost družbe na dan 1.1.1991 -2.238.000 Vir: KPMG Avstrija, 1999. b) Metoda sedanje vrednosti bodočih donosov Vrednost družbe določa njena sposobnost ustvarjanja dobičkov v prihodnosti. Teoretično izračunana vrednost podjetja bi bila izračunana kot razlika sedanjih vrednosti bodočih prejemkov in izdatkov (Mramor, 1991, str. 17). Za razliko od običajne prospektivne metode je bilo moč pri tem izračunu upoštevati realne podatke o uspešnosti družbe v ocenjevanem obdobju, saj sega datum določanja vrednosti družbe precej v preteklost. Prihodnje izide so izračunali v dveh fazah. V prvi je bil upoštevan srednjeročni potencial donosov Zavarovalnice Triglav v obdobju od 1991 do 1995, za kar so bili uporabljeni očiščeni dejanski rezultati, v drugi fazi pa je bil uporabljen model večne rente pod predpostavko časovno neomejenega poslovanja podjetja (going-concrn). Trajni izid je bil izpeljan na podlagi modificiranih podatkov prve faze (ekstrapoliranje dotedanjih izidov). Večen obstoj podjetja je zaradi negotovosti planiranja kompenziran s pribitkom za tveganje pri določitvi diskontne stopnje. Tabela 6: Vrednost Zavarovalnice Triglav, d.d., na dan 1.1.1991, faza I

Vir: KPMG Avstrija, 1999. Tabela 7: Vrednost Zavarovalnice Triglav, d.d., na dan l.1.1991; faza II (v SIT, razen *) Stalni dobiček 2.600.000 Obrestna mera * 10% Večna renta 26.000.000 Sedanja vrednost večne rente 1.774.000 Vsota a+b 2.076.000 Zmanjšanje: prilagoditve na dan 1.1.1991 -4.313.808 Vrednost Triglava na dan 1.1.1991 -2.240.000 Vir: KPMG Avstrija, 1999. Diskontno stopnjo so določili kompromisno na 10% za prvo fazo, ki naj bi bila sprejemljiva realna donosnost tujim in domačim investitorjem, v fazi dve pa je bila uporabljena povprečna dolgoročna obrestna mera na kapitalskih 4%, dodan pa ji je pribitek za tveganje v višini dodatnih šestih procentov, kar skupaj znese 10%.

1991 1992 1993 1994 1995 Inflacijska stopnja 247,1% 92,9% 22,9% 18,3% 8,6% Zahtevana donosnost 105 10% 10% 10% 10% Diskontna stopnja 257,1% 102,9% 32,9% 28,3% 18,6% Diskontni faktor 0,2800 0,1380 0,1038 0,0809 0,0682 Prilagojeni dobiček pred davki (SIT) -888.973 -715.989 3.100.949 750.794 3.909.160 -248.942 -98.818 322.031 60.771 266.794 A= 302.000

395.5.2. Začetek procesa lastninskega preoblikovanja nenominiranega kapitala Zavarovalnice Triglav Slovenska odškodninska družba, d.d., je v časopisu Delo dne 10. 10. 2003 in na svoji spletnistrani www.so-druzba.si objavila javni poziv na vložitev zahtevkov za pridobitev delnic,izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice Triglav, d.d., Ljubljana. S tem se pričenjadruga faza lastninjenja nenominiranega kapitala Zavarovalnice Triglav, d.d. Sestavni del zahtevka za pridobitev delnic, izdanih za nenominirani kapital ZavarovalniceTriglav, d.d., Ljubljana je tudi potrdilo Zavarovalnice Triglav, d.d., Ljubljana. Potrdilovsebuje podatek o firmi, to je zavarovancu - pravni osebi iz leta 1990, njegovem naslovu, številki zavarovalne police, datumu izstavitve zavarovalne police, obdobju trajanjazavarovanja in skupnem znesku revaloriziranih vplačanih premij na dan 31. 12. 1990. Upravičenci do lastninjenja nenominiranega kapitala in do pridobitve delnic, izdanih zanenominirani kapital, so pravne osebe - zavarovanci, ki so imele ob uveljavitvi Zakona olastninskem preoblikovanju zavarovalnic, to je na dan 29. 5. 2002, sedež v RepublikiSloveniji in so v letu 1990 pri takratnih območnih skupnostih oziroma skupnosti temeljnihrizičnih skupnosti (Ljubljana, Celje, Kranj, Postojna, Nova Gorica, Trbovlje, Krško, MurskaSobota) sklenile zavarovanja in so v skladu z določbami police ta zavarovanja tudi plačale. Zavarovalnica Triglav, d.d., je pripravila obrazec "Zahtevek za izdajo potrdila o veljavnosti in obstoju zavarovalnih polic" za izdajo potrdila po Zakonu o lastninskem preoblikovanjuzavarovalnic. Pravna oseba - vlagatelj zahtevka, ki ima pravni interes, da pridobi potrdilo po ZLPZ-1, izpolni obrazec tako, da v rubriki firma navede današnji naziv, to je polno ime,firmo pravne osebe, kot je vpisana v sodnem registru in njen polni naslov. V rubriki, ki senanaša na pravnega prednika vlagatelja, je potrebno navesti polno ime, firmo oziroma naziv zavarovanca, ki je za leto 1990 sklenil zavarovanje in njegov sedež oziroma naslov. Vrubriki, ki zahteva navedbo območne skupnosti, pri kateri je bilo sklenjeno zavarovanje, jetreba samo dopisati ime ustrezne območne skupnosti. V nadaljevanju izpolnjevanja zahtevka,ki zahteva navedbo podatkov o zavarovanju, se navede zavarovalne police in podatke izposlovnih knjig. Če vlagatelj katero od teh listin prilaga, to navede v zahtevku. Vlogapredvideva tudi izpolnitev posebne opombe vlagatelja, kar pomeni, da se od vlagateljapričakuje, da bo navedel razloge, iz katerih vloge ni mogel izpolniti v celoti oziroma da bonavedel druge pripombe. Na koncu vsebuje zahteva še predlog vlagatelja, da muZavarovalnica Triglav, d.d., izda ustrezno zakonsko potrdilo s podatki, kot jih zahtevaZLPZ-1. Na zahtevku je predviden tudi kraj in datum, ko se je vloga sestavljala ter podpispooblaščene osebe vlagatelja. Vlogo lahko podpiše statutarni zastopnik zavarovanca - pravne osebe, na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika pa tudi druga oseba - pooblaščenec. V tem primeru je potrebno vlogi priložiti ustrezno pooblastilo. Če vlagatelj zahtevka zahteva izdajo potrdila za več zavarovancev iz leta 1990, potem najvloži zahtevek za vsakega zavarovanca posebej. Zavarovalnica namreč mora izdati potrdiloza vsako pravno osebo - zavarovanca posebej ( STA, 2003). 5.6. Začetek izdajanja odločb, ki dajejo pravico do nakupa delnic ZavarovalniceTriglav Prvi upravičenec do nakupa delnic Zavarovalnice Triglav, ki je 26.05.2004 dobil odločbo Slovenske odškodninske družba (Sod), je Kompas rent-a-car (Kompas RAC). To je tudi največji od vseh upravičencev: z nakupom delnic bo postal skoraj 1,6-odstotni lastnik Triglava.

40Kompas RAC, nekdanji Kompas Hertz, je pravice do tako velikega nakupa delnic dobil napodlagi dokazila, da je leta 1990 vplačal prek 86 milijonov tolarjev zavarovalnih premij.Pravico do nakupa bo podjetje vsekakor izkoristilo, pravi direktor podjetja Iztok Kocjančič.Za vse delnice bo pri trenutni ceni moral odšteti dobre 1,1 milijarde tolarjev. Po zakonu imaza nakup leto dni časa, kdaj jih bo kupil, pa ni želel natančno napovedati (Finance, 27.05.04). Upravičenke do odkupa delnic Triglava so pravne osebe, ki so leta 1990 vplačale zavarovalno premijo pri Triglavu in so zahtevo za priznanje pravic do odkupa vložile pri Sodu do 10. aprila 2004. Revalorizirana cena osnovne delnice Triglava za podjetja je bila konec aprila 32.982 tolarjev, društva in podobne pravne osebe pa so upravičene do brezplačne pridobitve osnovne delnice. Na vsako osnovno lahko upravičenci kupijo še 2,1 dokapitalizacijske delnice po trenutni ceni 3.011 tolarjev. Delnice bodo lahko vplačali leto dni po pravnomočnosti Sodove odločbe (Finance,26.05.04). 6. SKLEP

Na podlagi veljavnih predpisov v času preoblikovanja sem ugotovil, da je bila Zavarovalna skupnost Triglav vzajemna zavarovalnica in da so biti lastniki sredstev njeni zavarovanci. Proces preoblikovanja v d.d. zato imenujemo demutualizacija ali raz-vzajemljanje, metodološko pa bi ga moral opredeliti predpis po Zakonu iz leta 1990. Naj povzamem: vzajemna podjetja in tudi zavarovalnice nimajo formalnih lastnikov in nimajo lastniškega kapitala, imajo člane, ki z njenimi sredstvi upravljajo. Ti pa so lastniki sredstev oziroma neto aktiv, razlike med premoženjem zavarovalnice in obveznostmi. Ta razlika se imenuje različno, tudi rezerve, vendar je to lastniški kapital. To je potem tudi lastniški kapital dejanskih lastnikov vzajemne zavarovalnice. Pri demutualizaciji se v višini tako ugotovljenega lastniškega kapitala imetnikom polic razdelijo delnice, ki jih s tem iz dejanskih lastnikov spremenijo tudi v formalne lastnike. Zasebni vlagatelji so, kot znani delničarji z imenom in priimkom, nedvomno upravičeni do svojega deleža, kar jim priznavajo vsi, tudi država. Bolj sporna in težje ugotovljiva bo druga postavka osnovnega kapitala slovenskih zavarovalnic. Gre za družbeni kapital oziroma za vse zavarovalne premije, ki so jih plačevali država, podjetja in prebivalci do leta 1991, ko so iz zavarovalnic kot samostojnih samoupravnih organizacij nastale zavarovalnice - delniške družbe znanih lastnikov. Ta nenominirani kapital oziroma kapital brez znanega lastnika, ki zajema sredstva za ustanovitev zavarovalnice (ustanovni kapital), sredstva delovne skupnosti (infrastruktura) in zavarovalna sredstva (police), pa se leta 1991 ni razdelil oziroma je takratni zakon določal, da se bo to naredilo naknadno, kar pa je povzročalo številne zaplete. Kljub temu, da januarja 2000 sprejet zakon o lastninskemu preoblikovanju zavarovalnic vzajemnih lastnosti zavarovalnic v preteklosti ne upošteva, pa je njegovo izvajanje začasno ustavljeno. Zato so variante in načini, kako določiti datum in razmerje med delniškim in nedelniškim kapitalom, odprte. Vendarle pa je potrebno poudariti, da je sedanja organiziranost zavarovalnih družb v začetku 90. let potekala po metodi in postopkih, ki jih poznamo v tujini kot prenehanje vzajemnih zavarovalnih družb s prenosom premoženja in zavarovalnih pogodb na delniško družbo. Vse sedanje zavarovalnice so se ustanovile z novim kapitalom in tudi bile

41registrirane kot nove družbe, vendar so se nanje prenesla vsa sredstva nekdanje zavarovalne skupnosti skupaj s pravicami in obveznostmi. Po tem postopku se članom bivših zavarovalnih skupnosti izplača določeno nadomestilo za izgubo njihovih pravic. Takratni zakonodajalec ni razmišljal o možnosti, da bi lastnik postala država, temveč le o tem, da zakon uredi postopek, kako bodo zavarovanci določili svoje medsebojne pravice do premoženja, ki se je takrat imenovalo anonimni družbeni kapital. Večina zavarovalnic zdaj dosega meje solventnosti, pridobile pa so tudi nova strokovna znanja, tržne izkušnje in možnosti za nadaljnjo rast, zlasti na področju življenjskih in rentnih zavarovanj uspelo jim je torej uskladiti zavarovalne portfelje, znižati stroške izvajanja zavarovanj in oblikovati ustrezne rezervacije. Poslovodstvom zavarovalnic in tistim, ki so prispevali svoj kapital v letu 1991, je torej vsekakor treba priznati njihov -poslovni prispevek in kapitalsko tveganje pri preobrazbi slovenskih zavarovalnic. Hkrati pa ne bi bilo etično, če pri tem ne bi upoštevali posebnih tržnih in sistemskih pogojev, ki so veljali za slovenske zavarovalnice, in različnih poslovnih izhodišč posameznih zavarovalnic za njihovo rast in razvoj. POVZETEK: Zgodba o lastninjenju zavarovalnic se je začela že leta 1990, ko je bil sprejet zvezni zakon o zavarovalnicah, ki je omogočil preoblikovanje v sodobnejšo obliko delniške družbe. Takrat je bilo stanje v zavarovalništvu na pragu zloma. Zavarovalnicam je grozila podobna usoda kot bankam. Iz naše, takrat edine Zavarovalne skupnosti Triglav (obstajala je še Pozavarovalna skupnost Sava) so v začetku leta 1991 nastale štiri delniške družbe: Zavarovalnica Maribor, d. d., Zavarovalnica Triglav, d. d., Zavarovalnica Tilia, d. d. in Zavarovalnica Adriatic, d. d. Vse omenjene zavarovalnice so privabile svež kapital domačih podjetij, ki so obubožanim zavarovalnicam priskrbele takrat prepotrebne finančne injekcije. Zavarovalnico Triglav kot našo največjo zavarovalnico so takrat dokapitalizirala in tako postala njen delničar podjetja Pozavarovalnica Sava, SCT, Kompas Hertz, Kovinotehna, Emona VPS, Emona Merkur, Hit Invest, SKB banka in več kot 450 majhnih delničarjev. Zavarovalnicam je tako na noge pomagal zasebni in ne državni kapital oziroma davkoplačevalski denar, kot je bilo to v primeru dveh največjih bank - Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor. Lastninsko preoblikovanje je sestavljeno iz dveh operacij: iz preoblikovanja nekdanjih pravnoorganizacijskih oblik in olastninjenja družbenega kapitala - določitve znanih virov sredstev v teh subjektih. Ti dve operaciji sta bili enotni pri nezavarovalniških podjetjih: z lastninskim preoblikovanjem je subjekt (podjetje) pridobil tudi eno izmed pravnoorganizacijskih oblik. Pri zavarovalnicah pa se je lastninjenje prestavilo na poznejši čas. Proces prehoda iz nekdanje družbene ureditve v sedanjo zasebnolastninsko pri zavarovalnicah še ni končan, zato je zakon o lastninskem preoblikovanju potreben in nujen. Predmet lastninskega preoblikovanja bi bil tako le tisti del sredstev zavarovalnice, za katerega ne bi bilo mogoče najti znanega lastnika. Tako pa zavarovalne delniške družbe niso dobile znanega lastnika, kar je s stališča delniške družbe kot klasične kapitalske družbe nelogično. Dodatna nelogičnost se pokaže pri izvedenem polovičnem

42preoblikovanju v delniško družbo. Zavarovalnice so izdale delnice za vplačani kapital, ne da bi se pred tem ugotovilo, kolikšen je sploh kapital zavarovalne skupnosti in kdo je njegov lastnik. Posledice neurejenega stanja so bile različne za posamezne prizadete: novo nastale delniške družbe niso mogle poslovati kot prave delniške družbe, saj niso imele znanega lastnika za celoten trajni kapital, delničarji, ki so svoje vložke vplačali leta 1990, pa svojih pravic niso mogli uresničevati v skladu z dejanskimi razmerji. Ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali so delničarji upravljali s celotnim kapitalom, torej tudi s tistim, ki ni imel znanega lastnika. Tukaj je dalo prav argumentom državnega zbora, da so se novi delničarji ob vplačilu svojega vložka morali zavedati, da je v osnovnem kapitalu določen del brez znanega lastnika in da se bodo razmerja pozneje spremenila. Neustaven zakon bi moral tudi omogočati transformacijo nenominiranega kapitala v kapitalske vložke ustanoviteljev in zavarovancev. Zakon bi titularja (nosilca pravic) določal le v delu, kjer titularja ne bi bilo možno določiti. Ob tem ni mogoče vnaprej izključiti razlikovanja med fizičnimi in pravnimi osebami, saj se je njihov položaj razlikoval zlasti pri upravljanju nekdanjih zavarovalnih skupnosti. Na ministrstvu za finance menijo, da smo z odločitvijo ustavnega sodišča o ustavnosti zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic po 12 letih končno dobili veljavni zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, ki ga je moč tudi izvajati. ABSTRACT: The story about the privatization of insurance companies began in 1990, with the adoption of the federal law on insurance companies that enabled the transformation into a more contemporary form of a joint-stock company. At that time the situation in the insurances field was on the verge of a collapse. Insurance companies faced a similar fate as banks. From our, at the time the only insurance community Triglav (there existed also a reinsurance community Sava), they formed four joint-stock companies in 1991: Zavarovalnica Maribor, d.d.; Zavarovalnica Triglav, d.d.; Zavarovalnica Tilia, d.d. and Zavarovalnica Adriatic, d.d. The above-mentioned companies attracted new domestic capital that ensured the much needed financial injections. The insurance company Triglav, being our biggest insurance company, was capitalised and the companies Pozavarovalnica Sava, SCT, Kompas Hertz, Kovinotehna, Emona VPS, Emona Merkur, Hit Invest, SKB banka and over 450 small shareholders became its shareholders. The insurance companies´ situation therefore improved due to private and not state (tax-payers´) capital, as was the case of the two biggest Slovenian banks: Nova Ljubljanska banka and Nova Kreditna banka Maribor. Privatization of property is composed of two operations: of the transformation of former legal-organizational forms and the privatization of social capital - the identification of known sources of income in these subjects. These two operations were unified in non-insurance companies: with privatization the company gained also one of the legal-organizational forms. With the insurance companies however, the privatization was postponed to a later date. The transition process from the former social regulation into the

43current private-owned is not finished yet, therefore the law on privatization is necessary and vital. Subject to privatization would therefore only be the part of the insurance companies´ assets, where the identity of the owner couldn't be determined. In this case however the insurance joint-stock companies didn't obtain a known owner, which is illogical, both from the point of view of the joint-stock companies and the classical capital company. There is also no logic in the implemented partial transformation into a joint-stock company. The insurance companies issued stocks in return for the invested capital, without having determined in advance how high the capital of the insurance community actually was and who its owner was. The consequences of this disorderly state were different for various parties involved. The newly-formed joint-stock companies couldn't function as true joint-stock companies, as not all the owners of their whole permanent capital were known. Therefore the shareholders that invested in 1990 couldn't exercise their rights in accordance with the actual relations. The Constitutional Court didn't establish whether the shareholders managed the whole capital, therefore also the one without known owners. In this case it supported the National Assembly, which claimed that the new shareholders were aware upon investing, that part of the basic capital is without known owners and that the proportions were likely to change in the future. A non-constitutional law would also have to enable the transformation of non-nominal capital into capital investment of founders and the insured persons. The law would have determined the titulary only in the part where the titulary could not be nominated. With this it is not possible to exclude in advance the differentiation between physical and legal persons, as their position differed especially in the management of former insurance communities. The Ministry of Finance is of the opinion that with the decision of the Constitutional Court on the constitutional adequacy of the Law on Privatization of insurance companies, we finally have, after 12 years, a valid law on the privatization of insurance companies that can be properly implemented. KLJUČNE BESEDE: Delniška družba Demutualizacija Lastninjenje Nominirani kapital Nenominirani kapital Pozavarovalnica Pozavarovanje Titularji Upravljalska pravica Zavarovalnica Zavarovanje

44 KEY-WORDS: Joint-stock company Demutualisation Privatization whole capital nominate capital titulary reinsurance company reinsurance insurance company insurance direction title .

45VIRI: 1. Barger, Richards D. 1997. Insurance regulation in the United States of America., London: International Journal of Insurance Law. 2. Bennock, G. 1998. Penguin Dictionary of Economics. London: Penguin Books. 3. Bogataj, Marjeta. 1999 Lastninjenje zavarovainic med pravičnostjo in nacionalizacijo.

Finance: str. 1. 4. Cajnko Javornik,Vita. 2004. Kompas RAC prvi dobil odločbo za nakup Triglava. Finance: 27.05.2004 5. Demutualtsation. 1998 COSATU, http://www.cosatu.org.za/docs/1998/demutual.html.

5. Diacon, S.R., Carter, R.L.1998 Success in Insurance. Second edition. London: John Murray: 308 str.

6. Dimovski, Vlado. 1998 Trendi zavarovalništva v EU in svetu ter razvojna vizija zavarovalništva v Sloveniji z lastninsko transformacijo. za ZT, d.d... Ljubljana: CIC.

7. Evidence in računovodski podatki. ZT, d.d., 1990-98. 8. Finančno ministrstvo. 2003. Lastninsko preoblikovanje zavarovalnic se lahko začne.STA:11.02.2003 9. Flis, Slavko.1995 Zbrani spisi o zavarovanju. I., II. in III. knjiga. Ljubljana: ZT Triglav, Pozav. Sava: 311, 357 in 416 str. 10. Frankl, Peter.1999. Sanacija in deprivatizacija. Finance. 11. GAD - Government Actuary's Department. 1998. Ocene bilanc Zavarovalnice Triglav, d.d.,inPozavarovalnice Sava, d.d.. London. 12. Horvat, F.,in Kaplja M. 1999. Predlog zakona o »Določitvi titularjev nenominiranega kapitala v zavarovalnicah«. Ljubljana: Državni zbor Slovenije. 13.Ivanjko, Šime, in Kocbek Marijan.1998 Strokovno mnenje - pravni status zavarovalnic z družbenim kapitalom in pravna narava premoženja kot osnova za ureditev korporacijskih in drugih premoženjskopravnih ter lastninskih razmerij. Maribor: Inštitut za gospodarsko pravo. 14. Ivanjko, Šime. Preobrazba z grenkim priokusom: Finance 43: 7, 10. 15. Izvleček zapisnika 2. seje skupščine Zavarovalnice Triglav, d.d., 14.5.1991. Ljubljana:

1991. 16. Izvleček zapisnika zbora delegatov Zavarovalne skupnosti Triglav. 5.10.1990.

Ljubljana: 1990. 17. Jurko, Gregor. 2001. Težavno lastninjenje. www.mladina.si/tednik/200120/clanek/zavarovalništvo 18. Kocbek, Darja. Po štirih letih dočakali predlog za lastninjenje zavarovalnic. Delo: str.

3. 19. KPMG - Austria Wirtschaftsprufungs -Gesellschaft mbH in KPMG Slovenija d.o.o.:

Zavarovalnica Triglav, d.d..1999. Dunaj: Poročilo o vrednotenju na dan 1.1.1991. 20. MZF RS. 1997. Amandmaji Vlade Republike Slovenije k predlogu zakona o

lastninskem preoblikovanju zavarovalnic. 1.8.1997. 21. Pavliha, Marko. Hiper spolitizirane zavarovalnice. Delo: str. 2. 22. Prispevek k predlogu zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, ki ga je

izdelal Urad RS za zavarovalni nadzor (803/97-JG z dne 6.10.1997).1997. ZT, d.d.. 23. Redakcija poslovnega dnevnika Finance. 2003. Lastninjenje zavarovalnic neustavno le pri omejevanju pravice do sodnega varstva. Finance:11.02.2003

4624. Ribikar, Ivan.1998. Odprava družbene lastnine podjetij, privatizacija in sprememba

vzajemnih zavarovalnic v delniške družbe. Bančni vestnik: št. 1-2, str. 60-62. 25. Ribnikar, Ivan. 2000. Zakon o konfiskaciji zavarovalnic. Finance: 31.1. 2000, 26. Samoupravni sporazum o konstituiranju in oblikovanju medsebojnih razmerij

zavarovancev združenih v Zavarovalni skupnosti Triglav.1976. Ljubljana: Zavarovalna skupnost Triglav.

27. Temeljni zakon o zavarovanju in zavarovalnih organizacijah.1967. (Uradni list SFRJ, št. 24/67). 26. Ustava republike Slovenije.1997. Ljubljana: Uradni list RS, 1997. 28. Toplak,Simona. 2003. Lastninjenje zavarovalnic lahko gre naprej. Finance:11.02.2003 29. Urad vlade za informiranje Republike Slovenije. 2003. Sporočilo za javnost o sklepih,

ki jih je Vlada RS sprejela na 16. seji, 10. aprila 2003 (1. del) 30. Vaughan Emmet & Therese. 1995. Essentiais of Insurance. A Risk Management

Perspective. London: J.Wiley. 31. Willet, A.H..1951. The Economic Theory of Risk and Insurance. Pennsylvania: S.S.

Huebner foundation for Insurance Education. 32. Zakon o dopolnitvah zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega

zavarovanja.1990. (Uradni list SFRJ, št. 82/90). 33. Zakon o gospodarskih družbah.1993. (Uradni list RS, št. 30/93). 34. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic.2000. (Uradni list RS, št. 13/2000). 35. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zavarovalnicah in zavarovalnih skupnostih.1965. (Uradni list SFRJ, št.14/65). 36. Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. 1976. (Uradni list

SFRJ, št. 24/76). 37. Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja.1990. (Uradni list

SFRJ, št. 17/90). 38. Zakon o zavarovalnicah.1994. (Uradni list RS, št. 64/94). 39. Zakon o zavarovalnicah in zavarovalnih skupnostih. 1961. (Uradni list FLR.l, št. 27/61). 40. Zakon o zavarovalništvu.2000. (Uradni list RS, št. 13/00). 41. Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni. 2002. Zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic. (Ur. list: 44/2002, 21.05.2002. stran 4289)

47SEZNAM TABEL: TABELA 1: Tržni deleži zavarovalnic in drugih članic SZZ 2002 TABELA 2: Tržni deleži pozavarovalnic 2002 TABELA 3: Vrednost Zavarovalnice Triglav, d.d., na dan l.1.1991 TABELA 4: Vrednost Zavarovalnice Triglav, d.d., na dan 1.1.1991, faza I TABELA 5: Vrednost Zavarovalnice Triglav, d.d., na dan l.1.1991; faza II

Priloga 1: Razvoj na področju zavarovalništva od leta 1991 pa do konca leta 2002 Tabela 1:Zavarovanje

Premije Odškodnine Škodni rezultat Letna stopnja rasti

Leto SKUPAJživljenjeneživlj.SKUPAJživljenjeneživlj.SKUPAJživljenjeneživlj.SKUPAJživljenjeneživlj.1991 11.519 780 10.739 8.221 204 8.017 0.71 0.26 0.75 - - - 1992 32.902 2.457 30.445 20.794 867 19.927 0.63 0.35 0.65 285.6 315 283.5 1993 47.415 5.015 42.4 30.156 1.622 28.534 0.64 0.32 0.67 144.1 204.1 139.3 1994 62.962 9.031 53.931 41.899 2.88 39.019 0.67 0.32 0.72 132.8 180.1 127.2 1995 102.374 15.151 87.223 65.584 4.776 60.808 0.64 0.32 0.7 162.6 167.8 161.7 1996 121.815 20.127 101.69 78.005 6.149 71.856 0.64 0.31 0.71 119 132.8 116.6 1997 129.59 22.878 106.71 87.647 6.764 80.883 0.68 0.3 0.76 106.4 113.7 104.9 1998 154.045 26.33 127.72 96.512 7.461 89.051 0.63 0.28 0.7 118.9 115.1 119.7 1999 171.381 30.906 140.48 104.387 7.85 96.538 0.61 0.25 0.69 111.3 117.4 110 2000 192.866 37.361 155.51 126.321 12.583 113.74 0.65 0.34 0.73 112.5 120.9 110.7 2001 230.046 49.164 180.88 143.958 14.396 129.56 0.62 0.29 0.72 119.3 131.6 115.8 2002 266.955 60.562 206.393 161.840 20.491 141.349 0.61 0.34 0.68 116.1 123.2 114.1

Vir: Statistical Insurance Bulletin, SZZ, 2004

49

Tabela 2:Pozavarovanje

Premije Odškodnine Škodni rezultat Letna stopnja rasti Leto SKUPAJ življenje neživlj. SKUPAJ življenje neživlj. SKUPAJ življenje neživlj. SKUPAJ življenje neživlj. 1991 2.345 - 2.345 1.954 - 1.954 0.83 - 0.83 - - - 1992 6.026 - 6.026 5.013 - 5.013 0.83 - 0.83 257 - 257 1993 5.722 0 5.722 4.611 - 4.611 0.81 - 0.81 95 - 95 1994 7.356 0 7.256 4.729 - 4.729 0.64 - 0.64 128.6 - 128.6 1995 8.718 92 8.626 5.106 16 5.09 0.59 0.17 0.59 118.5 - 117.3 1996 9.83 73 9.757 6.035 58 5.977 0.61 0.79 0.61 112.8 79.3 113.1 1997 11.529 206 11.323 7.216 149 7.067 0.63 0.72 0.62 117.3 282.2 116.1 1998 13.314 110 13.204 8.876 47 8.829 0.67 0.43 0.67 115.5 53.4 116.6 1999 17.804 213 17.59 10.131 81 10.05 0.57 0.38 0.57 133.7 193.6 133.2 2000 18.808 228 18.58 15.955 114 15.841 0.85 0.5 0.85 105.6 107 105.6 2001 21.689 208 21.481 16.135 67 16.068 0.74 0.32 0.75 115.3 91.2 115.6 2002 28.635 237 28.398 14.642 165 14.477 0.51 0.70 0.51 132.0 113.9 132.2

Vir: Statistical Insurance Bulletin, SZZ, 2004