kompara kaja 06.08.2015 - share.upr.si · we also present various types of special aid and...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

KAJA KOMPARA

KOPER 2015

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

OBLIKOVANJE SPODBUDNEGA OKOLJA ZA

RAZVOJ GOVORNIH IN JEZIKOVNIH ZMOŽNOSTI

PREDŠOLSKEGA OTROKA

Kaja Kompara

Koper 2015

Mentorica:

doc. dr. Vanja Riccarda Kiswarday

ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem mentorici doc. dr. Vanji Riccarda Kiswarday za strokovno

svetovanje, pomoč, potrpežljivost in spodbudo pri izdelavi diplomske naloge. Hvala tudi

Otroškemu vrtcu Ajdovščina, ki mi je omogočil izvedbo praktičnega dela naloge in

vsem sodelavkam, ki so mi z nasveti stale ob strani. Največja zahvala pa gre vsem

mojim Levčkom v skupini, saj so z velikim veseljem sodelovali pri vajah, ter njihovim

staršem, ki so mi omogočili uporabo slikovnega gradiva.

Posebna zahvala gre tudi moji družini in Andražu za brezpogojno podporo in

razumevanje med pisanjem diplomske naloge in tekom celotnega študija.

Hvala vam!

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Kaja Kompara, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Oblikovanje spodbudnega okolja za razvoj

govornih in jezikovnih zmožnosti predšolskega otroka

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne 06. 08. 2015

POVZETEK

V prvem delu diplomske naloge so predstavljena teoretična izhodišča. Teoretični

del je razdeljen na dva dela. V prvem delu je poudarek na govoru, jeziku in

komunikaciji, kjer je opisan razvoj govora, dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora, ter

razvoj govora glede na starost otroka. V drugem delu teoretičnega dela pa smo se

osredotočili na govorno-jezikovne motnje, kjer smo opisali kriterije za določitev stopnje

in vrste govorno-jezikovnih motenj ter različne vrste pomoči otroku z govorno-

jezikovnimi motnjami.

V empiričnem delu je predstavljenih enajst vaj za jezikovno spodbujanje otrok, ki

smo jih izvajali v vrtcu s skupino 12 otrok. Najprej prikazujemo začetno izhodišče –

dejansko uspešnost otrok pri izvajanju teh vaj. Zanimalo nas je, kako bodo otroci

izvajali jezikovne vaje in kakšno bo končno stanje čez štiri mesece.

Diplomsko nalogo zaključimo s predstavitvijo ugotovitev, ali so otroci enakomerno

napredovali v sklopu teh enajstih vaj.

Cilj diplomske naloge je, da bi otroci v najzgodnejšem obdobju njihovega

govornega razvoja dobili ustrezno in močno spodbudo za govorni razvoj. Ta cilj smo

hoteli doseči preko serij vaj za jezikovno spodbujanje otrok.

Ključne besede: predšolski otrok, govorni razvoj, govorno-jezikovne motnje, vaje

za jezikovno spodbujanje, vzgojitelj, spodbudno vrtčevsko okolje

ABSTRACT

Creating a stimulating environment for preschoolers language development

The first part of the thesis presents the theoretical foundations divided into two

segments. The first segment focuses on speech, language, communication, which

further outlines the development of speech, its factors and speech development in

relation to the age of the child. The second segment focuses on speech and language

disorders, where we describe the criteria for determining the level and type of speech

and language disorders. We also present various types of special aid and techniques

to help children with speech and language disorder.

The empirical part presents eleven exercises for language improvement. These

exercises were implemented in kindergarten to a group of twelve children. We were

interested in how the exercises would improve language skills within the duration of

four months. The thesis concludes with a presentation of results.

The aim of this thesis was getting children an adequate and strong incentive for

language development at its earliest development stage through a series of exercises

for language development promotion.

Key words: pre-school children, language development, speech and language

disorders, exercises for language development, teacher, supportive environment

KAZALO VSEBINE

UVOD..................................................................................................................................... 1

TEORETIČNE OSNOVE ........................................................................................................ 2

1 KOMUNIKACIJA ............................................................................................................. 2

1.1 Podporna in nadomestna komunikacija .................................................................... 3

2 GOVOR ........................................................................................................................... 4

2.1 Razvoj govora .......................................................................................................... 5

2.2 Dejavniki za razvoj govora ....................................................................................... 6

2.3 Fiziološke podlage za razvoj govora......................................................................... 6

2.4 Začetek govora ........................................................................................................ 7

2.5 Predšolska doba govornega razvoja ........................................................................ 8

2.6 Govorno-jezikovni razvoj v starosti od 0 do 7 let....................................................... 8

3 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI NA PODROČJU GOVORNO-

JEZIKOVNEGA RAZVOJA ................................................................................................... 15

3.1 Prepoznavanje težav in zgodnja obravnava ........................................................... 15

3.2 Postopek usmerjanja .............................................................................................. 15

3.3 Prilagoditve v izvajanju programa ........................................................................... 15

3.4 Logopedija in logoped ............................................................................................ 16

4 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE ............................................................................... 17

4.1 Kriteriji za določitev stopnje govorno-jezikovne motnje ........................................... 18

4.2 Vrste govorno-jezikovnih motenj ............................................................................ 19

4.3 Kdaj smo lahko zaskrbljeni, da ima naš otrok jezikovne težave? ............................ 20

4.4 Kako lahko vzgojitelji in starši pomagamo? ............................................................ 20

4.5 Opis vaj za jezikovno spodbujanje otrok ................................................................. 21

EMPIRIČNI DEL ................................................................................................................... 24

5 NAMEN IN CILJI ........................................................................................................... 24

6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ..................................................................................... 24

7 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA .............................................................................. 24

7.1 Raziskovalna metoda ............................................................................................. 24

7.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................................... 25

7.3 Potek raziskave ...................................................................................................... 25

7.4 Postopek zbiranja podatkov ................................................................................... 25

7.5 Postopek obdelave podatkov ................................................................................. 26

8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................................................................... 27

8.1 Zapisi opažanj ob izvajanju vaj za jezikovno spodbujanje otrok .............................. 27

8.1.1 Vaje dihanja in pihanja ............................................................................... 27

8.1.2 Vaje za jezik, čeljust in žvečenje ................................................................. 29

8.1.3 Vaje za ustnice ........................................................................................... 31

8.1.4 Vaje za gibljivost mehkega neba ................................................................ 33

8.1.5 Spodbujanje slušnega zaznavanja ............................................................. 34

8.1.6 Spodbujanje vidnega zaznavanja ............................................................... 35

8.1.7 Spodbujanje jezikovnega razumevanja ....................................................... 37

8.1.8 Spodbujanje govora .................................................................................... 38

8.1.9 Spodbujanje razvoja fine motorike .............................................................. 40

8.1.10 Vaje motorike .......................................................................................... 42

8.1.11 Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti ........................ 44

9 SKLEPNE UGOTOVITVE .................................................................................... 48

10 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 50

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let .................................. 8

Preglednica 2: Vaja dihanja in pihanja .................................................................................. 28

Preglednica 3: Vaje za jezik, čeljust in žvečenje ................................................................... 30

Preglednica 4: Vaje za ustnice ............................................................................................. 32

Preglednica 5: Vaje za gibljivost mehkega neba ................................................................... 33

Preglednica 6: Spodbujanje slušnega razumevanja ............................................................. 35

Preglednica 7: Spodbujanje vidnega zaznavanja ................................................................. 36

Preglednica 8: Spodbujanje jezikovnega razumevanja ......................................................... 37

Preglednica 9: Spodbujanje govora ...................................................................................... 39

Preglednica 10: Spodbujanje razvoja fine motorike .............................................................. 41

Preglednica 11: Vaje motorike .............................................................................................. 44

Preglednica 12: Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti .......................... 45

Preglednica 13: Skupni napredek otroka .............................................................................. 46

KAZALO SLIK

Slika 1: Možgani in njihovi centri .............................................................................................5

Slika 2: Število otrok glede na starost ................................................................................... 25

Slika 3: Pihanje plamena svečk ............................................................................................ 28

Slika 4: Vaja dihanja in pihanja ............................................................................................. 29

Slika 5: Oponašanje renčanja leva ....................................................................................... 30

Slika 6: Vaja za jezik, čeljust in žvečenje .............................................................................. 31

Slika 7: Pošiljanje poljubčka ................................................................................................. 32

Slika 8: Vaja za ustnice ........................................................................................................ 32

Slika 9: Prenašanje vate s slamico ....................................................................................... 33

Slika 10: Vaja za gibljivost mehkega neba ............................................................................ 34

Slika 11: Spodbujanje slušnega razumevanja ...................................................................... 35

Slika 12: Spodbujanje vidnega zaznavanja........................................................................... 36

Slika 13: Spodbujanje jezikovnega razumevanja .................................................................. 38

Slika 14: Opisovanje slike v knjigi ......................................................................................... 39

Slika 15: Spodbujanje govora ............................................................................................... 40

Slika 16: Deklica med natikanjem likov na vrvico .................................................................. 40

Slika 17: Božičkove nogavice ............................................................................................... 41

Slika 18: Spodbujanje razvoja fine-motorike ......................................................................... 42

Slika 19: Vaje motorike ......................................................................................................... 44

Slika 20: Deklica med učenjem pravilnega umivanja zob ...................................................... 45

Slika 21: Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti ..................................... 46

Slika 22: Skupni napredek otroka ......................................................................................... 47

Kompara, Kaja (2015): Oblikovanje spodbudnega okolja za razvoj govornih in jezikovnih zmožnosti

predšolskega otroka. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

UVOD

Izbira teme diplomske naloge je povezana z opravljanjem dela v otroškem vrtcu.

Začelo se nam je porajati veliko vprašanj, povezanih z razvojem govora pri otrocih.

Kdaj je prvo obdoje otroškega govora? Zakaj je pri nekaterih mlajših otrocih govor

veliko bolje razvit kot pri starejših sovrstnikih? Kakšne govorno-jezikovne motnje

poznamo? Kako otroku lahko pomagamo? Nato se je pojavila ideja, da bomo otroke

opazovali in z njimi skozi igro in različne vsakodnevne dejavnosti opravljali vaje za

spodbujanje jezikovnega razvoja.

V diplomski nalogi z naslovom Oblikovanje spodbudnega okolja za razvoj govornih

in jezikovnih zmožnosti predšolskega otroka, se v teoretičnem delu dotakamo razlag,

kaj je komunikacija, govor, kako poteka govorni razvoj in nadaljujemo z govorno-

jezikovnimi motnjami. V povezavi z njimi naštevamo, katere vrste motenj poznamo in

kdo ter kako lahko otroku pri tem pomaga.

Nadaljujemo z empiričnem delom, kjer opišemo enajst vaj za jezikovno

spodbujanje otrok. Izvajanje vaj za jezikovno spodbujanje ocenjujemo v skupini

dvanajstih otrok, opazovanje pa poteka tako, da zapišemo začetno in končno stanje

stanje. Iz rezultatov opazovanja ugotovimo njihov skupni napredek.

Otroci se največ naučijo z lastno aktivnostnjo. Najlažje se naučijo skozi, zato

morajo biti dejavnosti zelo dobro načrtovane. Poleg staršev smo vzgojitelji tisti, ki z

otrokom preživimo največ časa. S skupnimi močmi in sodelovanjem se trudimo otroku

nuditi največ, kar lahko.



2

TEORETIČNE OSNOVE

1 KOMUNIKACIJA

V preteklosti je svetovno priznan avtor rekel: »Nemogoče je ne komunicirati«, kar

se je pokazalo tudi v praksi (Grilc, 2013).

Vse vedenjske in izrazne oblike, s katerimi drugim ljudem nekaj sporočamo,

imenujemo komunikacija. Komunikacija je veliko več kot le besedni jezik. Majhni otroci

nam bodo že z očesnim stikom, telesno držo, kazanjem, prijemanjem in jokom jasno

pokazali svoje potrebe (Wilken, 2012).

Kako bi pravzaprav lahko definirali komunikacijo? Pri sami definiciji še vedno

ostajamo brez odgovora. Lahko pa bi jo razložili takole: komunikacija je, ko nekdo neko

sporočilo pove in to sporočilo potuje do nekoga drugega, ki ga sprejme, pogoj pa je, da

ga tisti, ki ga sprejme, tudi razume. Takrat lahko govorimo o komunikaciji (Trček,

1994).

Upoštevati moramo tri pogoje, in sicer da sporočevalec nekaj pove in preda

informacijo, nato mora naslovnik to sprejeti in tudi razumeti, ta pa mora dobiti nazaj

povratno informacijo. Vedno večkrat pa se pojavlja še četrti pogoj, da morata dva, ki

komunicirata, imeti skupni okolji, kjer sta to izkusila (prav tam).

Različni avtorji razdelijo komunikacijo na različne vrste komuniciranja, glede na

načine in tehnike. Nekateri avtorji delijo komuniciranje na glasovno besedno in

nebesedno sporočanje, na neglasovno besedno (sporočanje s pisavo) in nebesedno

neglasovno sporočanje (sporočanje z gibi, mimiko).

Čeprav se definicije komuniciranja pri različnih avtorjih nekoliko razlikujejo, lahko

komuniciranje razdelimo na dve osnovni področji:

· besedno komuniciranje: denotacija, konotacija, sintaksa, fonetika in parajezik;

· nebesedno komuniciranje: kinestetična in proksemična, dotik, fiziološke

reakcije, komuniciranje preko uporabe predmetnega okolja, uporaba barv in tudi

molk kot komunikacija (Janežič, 1999).



3

1.1 Podporna in nadomestna komunikacija

To komunikacijo uporabljajo osebe, ki niso sposobne govorno-jezikovne

komunikacije. Poznamo podporno in nadomestno komunikacijo.

Podporna komunikacija

Podporna komunikacija zajema vso pedagoško in terapevtsko pomoč, ki je na

voljo osebam z omejenim sporazumevanjem ali brez glasovnega jezika. Podporno

komunikacijo ločimo na nebesedne oblike in komunikacijo s pripomočki.

Nebesedne naravne oblike so:

· pogled,

· mimika,

· kazanje,

· dogovarjanje,

· geste,

· kretnje.

Komunikacija s pripomočki:

· konkretni material,

· simboli za stvari,

· slike,

· komunikacijske plošče, table ali knjige,

· računalnik z jezikovnim izborom,

· pisava (Wilken, 2012).

Nadomestna komunikacija

Poznamo več vrst nadomeste komunikacije: kretnje, mimika, govorica telesa,

kazanje s pogledom, tabla z besedami ali z abecedo, otipljivi simboli, slika,

komunikator, ki oddaja glas idr. (Wilken, 2012).



4

2 GOVOR

Vsak človek je sposoben govoriti. Vsi ljudje na tem svetu govorijo. Pri ljudeh

različnih ver, kultur in plemen se razlika ne kaže v vsebini ali bistvu govora, ampak v

tem, koliko različnih besed se kje uporablja.

Mnogi komunikologi pravijo, da se govora in jezika naučimo brez truda in namenov

v otroštvu in ga zato jemljemo kot nekaj samoumevnega in nezahtevnega (Trček,

1994).

Vendar pa velja govor za najbolj sestavljeno funkcijo centralnega živčnega

sistema. Človek je edino živo bitje, ki govori. Govor nas oblikuje, označuje in dela

človeške ter dviga visoko nad ostali živi svet.

Govor lahko opazujemo, saj je oblika vedenja. Poslušamo lahko besede in stavke,

vidimo mimiko in pantomimiko ter razumemo sporočilo. Ljudje smo poslušalci in

govorniki, z govorom izražamo svoje želje, čustva, misli in izkušnje.

Definicij o govoru je veliko. Ena izmed njih trdi, da je govor optimalna zvočna

človeška komunikacija, oblikovana z ritmom zloga, besede in stavka (Žnidarič, 1993).

Govor je v celoti voden iz obeh hemisfer. Nekatere sestavine govora so bolj

vodene iz leve, druge pa iz desne polovice možganov. V levi polovici možganov so

centri za semantične in logične znake govora (logika, matematika, jezik, branje pisanje

idr.), v desni polovici pa so estetski znaki govora (ritem, kreativnost, vizualne predstave

idr.) (prav tam).



5

Slika 1: Možgani in njihovi centri (Žnidarič, 1993)

Govorni organi so tisti, ki neposredno izvajajo govorne premike. Razdeljeni so v tri

skupine organov:

· respiracijski (prepona, oprsje s pljuči in sapnik),

· fonacijski (grlo z glasilkami),

· artikulacijski (grlena, žrelna, ustna in nosna votlina).

2.1 Razvoj govora

Govor se razvija na podlagi socialnega okolja ter bioloških in psiholoških faktorjev.

Večkrat si ljudje mislimo, da se bo otrok naučil pravilno govoriti kar sam. To je ljudem

postalo samoumevno. Govor in jezikovno znanje nam nista prirojena in se ju moramo

naučiti.

Prav predšolsko obdobje je za razvoj govora in jezikovnih zmožnosti najbolj

pomembno. Pri razvoju govora je ključnega pomena sposobnost poslušanja. Že

dojenček je občutljiv na poslušanje, vendar pa je njegovo oglašanje omejeno na jok.

Otrok govor prej razume, šele kasneje ga lahko producira (Vizjak Kure, 2010).



6

Otrok mora preiti mnogo razvojnih faz preden lahko izrazi svoje misli z govorom.

Znanstveniki so razvoj otroškega govora razdelili na več dob. W. Stern (v Žnidarič,

1993) deli razvoj govora na štiri faze:

· kričnje,

· beblanje,

· posnemanje govora in

· spontan govor.

Tudi Kornilov (v Žnidarič, 1993), ruski psiholog, deli razvoj govora na štiri faze:

· pripravljalna predfonemična doba (prvo leto starosti),

· obdobje oblikovanja glasovnega govora (1.–3. leto starosti),

· doba bogatenja govora in besednega zaklada (od 3. leta do vstopa v šolo),

· šolska doba – obvladovanje pisne in govorjene besede.

2.2 Dejavniki za razvoj govora

· Socialni dejavniki: zgleden in pravilen govor v okolju, v katerem otrok živi. V

zgodnjem obdobju otrokovega govornega razvoja imajo največji vpliv zagotovo

starši. Stimulativno socialno okolje, lep in pravilen govor ljudi, ki otroka

obdajajo, prav gotovo pospešijo razvoj besednega zaklada.

· Psihološki dejavniki: motivacija otroka, da govori. Če otrok ni motiviran, govora

ne bo uporabljal, zato se govor ne bo razvijal. Na razvoj govora dobro vplivajo

pozitiven čustveni odnos, ki ga mati vzpostavi z otrokom že takoj po rojstvu,

spoštovanje otrokove osebnosti in upoštevanje njegovih razvojnih potreb, kar

pomeni, da z nalogami ne smemo prehitevati, saj tako lahko otroku

zmanjšujemo samozavest.

· Fiziološki dejavniki vključujejo zdrav živčni sistem, ustrezno duševno osnovo,

razvita čutila, zdrava in spretna govorila ter razvito motoriko (Janežič, 1999).

2.3 Fiziološke podlage za razvoj govora

· Razvoj splošne motorike telesa in govornih organov je podlaga za razvoj

govora. Sem spada tudi dobro organiziran psihomotorični sistem.



7

· Razvoj zvočnega zaznavanja in razlikovanja: zvoki in šumi spremljajo otroka že

od rojstva naprej, otrok njihov izvor spoznava postopoma. Ta faza se začne z

refleksnim obračanjem glave proti smeri prihajanja zvoka.

· Razvoj vidnega zaznavanja je pri otroku zelo pomemben, saj s tem otrok dobiva

popolno predstavo o predmetih ali osebah, ki jih vidi in sliši.

· Razvoj sposobnosti za koncentracijo in pozornosti: otroka je potrebno usmerjati,

da dojame nekatere senzorne dražljaje. Moramo jih vzgajati, da se bodo veselili

in odkrivali njihovo ponovno javljanje ter spremljali dejstva in njihovo trajanje.

· Razvoj intelektualnih sposobnosti: pogoj za komunikacijski odnos je sposobnost

ohranjanja pozornosti za daljše obdobje na govor, sliko, predmet ali akcijo.

Otrok mora registrirati vse, kar se dogaja v okolici.

· Razvoj odzivanja s telesnimi gibi: otrok sodeluje v govoru še preden je

sposoben govoriti. To nam pokaže z gibi posameznih delov telesa ali z mimiko

obraza, ki morajo ustrezati govorni situaciji.

· Razvoj odzivanja z osnovnim glasom in govornimi poskusi spontano poteka od

prvega krika novorojenčka do prvih oblik imitacije govora in govornega

osamosvajanja (Grilc, 2013).

2.4 Začetek govora

Ko otrok odmisli hojo in ga ta ne zaposluje več toliko, da mora razmišljati o tem, se

začne obdobje prvega govora, ki poteka med 15. in 18. mesecem starosti. Malčki

začnejo odkrivati, postanejo radovedni, vse otipajo, si ogledujejo, odkrivajo nova imena

in besede. Kmalu se pojavi tudi vprašalnica kaj je to. To vprašanje postavlja odraslim

osebam in jih s tem opozarja na potrebo po govornem izražanju. Besede, ki so lažje,

bo večkrat uporabil, težje pa izpušča ali jih zamenja z lažjimi.

Razvoj govora ne poteka pri vseh otrocih enako. Vsak otrok mora preiti govorne

faze v različnih starostih, zato pravimo, da je vsak otrok individualen. Eni radi veliko

govorijo, drugi so tihi in zadržani. Nekateri otroci zelo hitro spregovorijo, lahko pa

začnejo govoriti tudi šele po drugem letu starosti in v kratkem času vse nadoknadijo.

Otrokovem razvoju moramo potrpežljivo slediti, otroka prav tako ne smemo siliti in

ga popravljati, saj bo tako dobil odpor (Žnidarič, 1993).



8

2.5 Predšolska doba govornega razvoja

To je obdobje od treh do šestih let. V tem obdobju izpopolnjuje stavek, začne

uporabljati čase, sklanjatve idr. Začne dojemati, da ime ne pripada samo enemu

predmetu. Otroci v tem obdobju radi govorijo sami s seboj, z igračami in živalmi. V tem

obdobju se pojavi vprašalnica zakaj in kako. To je znak, da se otrokovo mišljenje

razvija in prehaja na logično raven. To je tudi obdobje izmišljenih zgodb, ki se

prepletajo z resničnimi dogodki. Na razvoj jezika in domišljije pa vplivajo tudi pravljice,

ki jih v tem obdobju otroci zelo radi poslušajo.

V tem obdobju so že vidne velike individualne razlike, ki pa niso le posledica

okolja, v katerem otrok živi, in njegove inteligentnosti, ampak so lahko posledica

predporodnih, obporodnih ali poporodnih težav.

Razvoj govora je odvisen od številnih dejavnikov. Lahko ga spodbujajo, prepustijo

svojo pot ali ovirajo. Če vsi pogoji za razvoj govora niso izpolnjeni, se lahko pojavijo

govorne motnje različnih oblik in stopenj (Žnidarič, 1993).

2.6 Govorno-jezikovni razvoj v starosti od 0 do 7 let

Preglednica 1 nam prikazuje govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7

let. Prikazane so stopnje normalnega razvoja in simptomi upočasnjenega govorno-

jezikovnega razvoja (Grilc, 2013, str.14–17).

Preglednica 1: Govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let

STAROST

OTROKA

NORMALNI GOVORNO-JEZIKOVNI

RAZVOJ

SIMPTOMI

UPOČASNJENEGA

RAZVOJA

Od 0 do 3

mesecev

- Svoje razpoloženje izraža s kričanjem,

smehom, jokom.

- Ne odziva se na močne

zvoke.

Od 3 do 9

mesecev

- Igra se z govornimi organi.

- Pojavlja se veliko glasov.

- Manjka odziv na znani glas,

po šestih mesecih ne

posnema glasov odraslih.



9

STAROST

OTROKA


RAZVOJ

SIMPTOMI

UPOČASNJENEGA

RAZVOJA

- S smehom odgovarja na ugodne glasove

in z jokom na neugodne.

- Oponaša glasove po šestem mesecu.

- Slišijo se zlogi, npr. mamama, bababa.

- Nima zanimanja za zvočne

igrače, se ne smeje naglas.

Od 9 do

15

mesecev

- Razume geste, izraz obraza, spremembe

v tonu glasu in se nanje tudi odziva.

- Razume preprosta navodila.

- Razume pomen več preprostih besed.

- Zlogovanje je bogato in je podobno

pravim glasovom: ma-ma, da-da, ba-ba.

- Pojavi se beseda s pomenom.

- Oponaša nove zvoke in akcije, s

pogledom išče imenovani predmet.

- Kaj želi, pokaže z gesto, vokalizacijo ali

prikazovanjem.

- Maha pa-pa.

- Zmaje z glavo v pomenu ne.

- Stran daje stvari, ki jih ne mara.

- Podaja roke, ko bi se rad prijel.

- Gre stran od nepoznanih oseb.

- Odziva se na svoje ime.

- Ne žlobudra ali pa je

žlobudranje osiromašeno.

- Ne odziva se na svoje ime.

- Ne prepozna razpoloženja v

glasu odraslih, ne pojavlja se

prva beseda s pomenom.

- Ni očesnega kontakta s

sogovornikom.



10

STAROST

OTROKA


RAZVOJ

SIMPTOMI

UPOČASNJENEGA

RAZVOJA

Od 15 do

18

mesecev

- Govori od pet do dvajset besed.

- Besede, ki se pojavljajo, so največkrat

samostalniki.

- Ponavlja besede in fraze, kot npr. daj piti,

mama papa.

- Intonacija brbranja je podobna intonaciji

povedi.

- Odgovarja na vprašanja, kaj je to, išče z

besedo daj še.

- Sledi preprostim navodilom, npr. prinesi

žogo.

- Pokaže, kaj želi.

- Pokaže enega do treh delov telesa.

- Pokaže dva ali več predmetov na slikah.

- Prinaša stvari, ki jih potem pokaže

drugim.

- Govori pa-pa in nekatere ritualne besede.

- Protestira za ne in se odmakne.

- Ne razume pa-pa in ne

govori.

- Ne razume ne.

- Ne razume gest in jih ne

uporablja, govori manj kot pet

besed.

- Ne razume preprostih

navodil in preprostih vprašanj.

Od 2 do 3

let

- Imenuje stvari, ki se uporabljajo vsak

dan.

- Povedi vsebujejo dve do tri besede.

- Postavlja preprosta vprašanja.

- Ne odgovarja na preprosta

vprašanja, ne postavlja

vprašanj.

- Govor je svojcem in drugim

osebam nerazumljiv.



11

STAROST

OTROKA


RAZVOJ

SIMPTOMI

UPOČASNJENEGA

RAZVOJA

- Odgovarja na vprašanja kdo, kaj, kje.

- Poleg samostalnikov, glagolov in

pridevnikov uporablja zaimke in predloge.

- Začne uporabljati pretekli in prihodnji čas.

- Posluša kratke zgodbe.

- Sestavlja in združuje enake barve.

- Pozna predloge v, na, pod, zgoraj,

spodaj.

- Pozna veliko in malo.

- Razume nevarnosti.

- Pozna vrstni red dnevnih aktivnosti, npr.

priprava in odhod na spanje.

- Lista po slikanicah in imenuje slike.

- Vključuje se v kratke pogovore.

- Izraža emocije (občutke).

- Vzbuja pozornost z besedami.

- Ne uporablja niti preprostih

povedi.

- Zgodbic in pesmic ne mara

poslušati.

Od 3 do 4

let

- Uporablja povedi s tremi do štirimi

besedami.

- Postavlja vprašanja zakaj, kdaj, kaj če.

- Uporablja zaimke.

- Besedišče je siromašno.

- Ne izgovarja večine glasov.

- Okolica otroka ne razume.

- Ne razume navodil z dvema

ali tremi zahtevami.



12

STAROST

OTROKA


RAZVOJ

SIMPTOMI

UPOČASNJENEGA

RAZVOJA

- Povezano govori o stvareh, ki so se mu

zgodile.

- Pripoveduje krajše zgodbe, razlaga

dogajanja.

- Pozna svoje ime, starost (leta) in spol.

- Odgovarja na navodilo, ki vključuje tri

zahteve, npr. pojdi v sobo, najdi žogo in jo

prinesi.

- Pri štirih letih prepozna osnovne barve.

- Prilagaja svoj govor, ko se pogovarja z

mlajšimi otroki.

- »Bere« slikanice.

- Posluša zgodbe približno deset minut.

- Vključuje se v daljši pogovor.

- Lahko prevzame vlogo druge osebe v

igri.

- Išče (prosi) za dovoljenje.

- Razlaga, če ga sogovornik ne razume.

- Ne uporablja govora za

reševanje težav.

- Ne sodeluje z drugimi otroki.

Od 4 do 5

let

- Otrok pripoveduje dolge zgodbe.

- Primerno odgovarja na vprašanja koliko,

kako.

- Sprašuje za pomen besede.

- Otrok ima skromen besedni

zaklad.

- Tvori zelo preproste povedi.

- Pogoste so slovnične

napake.



13

STAROST

OTROKA


RAZVOJ

SIMPTOMI

UPOČASNJENEGA

RAZVOJA

- Mehanično šteje do deset, na prste

pokaže pa do pet.

- Uporablja štiri do šest besedne povedi.

- Slovnično pravilno uporablja vse besedne

vrste..

- Imenuje krog in trikotnik.

- Otrok izpušča glasove.

- Ne razume pomena besed.

- Ne pozna barv.

- Ne razume in ne uporablja

predlogov.

- Otrok se umika vase,

povezanost z okoljem je

slaba.

Od 5 do 6

let

- Otrok pravilno izgovarja glasove.

- Uporablja sestavljene povedi in vse

besedne vrste slovnično pravilno.

- Pripovedovanje zgodbe je pravilno.

- Prepletata se domišljija in resničnost.

- Razume pojme časa danes, včeraj, jutri,

zjutraj, zvečer.

- Otrok ima vpogled v odnose, vzroke in

posledice.

- Prepozna in imenuje geometrijske oblike.

- Zanima se za črke, knjige in prepozna

številke in črke.

- Otrok zna napisati svoje ime.

- Po petem letu in pol lahko izloči prvi glas

v besedi.

- Otrok dela napake v

izgovoru glasov in slovnične

napake.

- Otrok ima težave pri

razumevanju in uporabi

posameznih besednih vrst,

npr. predlogov (spodaj,

zgoraj, poleg idr.)

- Ne razume besed z

nasprotnim pomenom

(široko–ozko, nizko–visoko

ipd.).

- Ne pozna pesmic, zgodbic.

- Ne spomni se pomembnih

dogodkov in o njih ne more

pripovedovati.



14

STAROST

OTROKA


RAZVOJ

SIMPTOMI

UPOČASNJENEGA

RAZVOJA

- Otrok ve, da besedilo predstavlja govorni

jezik.

Od 6 do 7

let

- Otrok z lahkoto uporablja sestavljene

besedne strukture.

- Usvaja abstraktne pojme, npr. sreča,

bogastvo, ljubezen, sovraštvo.

- Zna poimenovati dneve v tednu.

- Pri pripovedovanju vključuje dogodke,

teme in osebe.

- Svoj govor prilagaja socialnim situacijam.

- Otrok vodi dolge pogovore.

- Nadzoruje glasnost.

- Povečano je zanimanje za črke, pisanje.

- Otrok usvaja slušno analizo in sintezo.

- Izloči lahko prvi in zadnji glas v besedah

in besede lahko razdeli na glasove.

- Pojavlja se vezava črka – glas.

- Besedišče je zelo

siromašno.

- Povedi so preprostih oblik.

- Ne razume abstraktnih

pojmov.

- Ne razlikuje črk in številk.

- Ne zaveda se glasovne

analize in sinteze.

- Otrok si informacije težko

zapomni.



15

3 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI NA PODROČJU

GOVORNO-JEZIKOVNEGA RAZVOJA

3.1 Prepoznavanje težav in zgodnja obravnava

Zgodnje prepoznavanje otrokovih težav in posebnosti v razvoju ter čim prejšnji

začetek obravnave le-teh je za nadaljevanje otrokovega razvoja najbolj optimalno.

Zgodnja obravnava se lahko začne že preden otrok vstopi v vrtec in se osredotoča na

otroka (ocena otrokovega funkcioniranja ter pregledi in obravnave pri različnih

specialistih – osebnih zdravnikih, logopedih, specialnih pedagogih, fizioterapevtih).

Osredotoča pa se tudi na starše in otrokovo širše okolje, vrtec in vzgojitelje.

Strokovnjaki nudijo pomoč in svetovanje, kako čim bolje skrbeti za otroka in spodbujati

njegov razvoj (Bela knjiga, 2011).

3.2 Postopek usmerjanja

Ob vključitvi v vzgojno-izobraževalni sistem (vrtec ali šolo) je pomoč otroku s

posebnimi potrebami zagotovljena preko postopka usmerjanja v ustrezno prilagojen in

podporen vzgojno-izobraževalni program. Prošnjo za postopek usmerjanja lahko vložijo

otrokovi starši oz. zakoniti zastopniki. To lahko stori tudi vrtec, šola, socialni ali

zdravstveni zavod, če se jim usmeritev zdi potrebna, vendar ob predhodni seznanitvi

staršev. Zahtevo za uvedbo postopka se vloži na Zavodu Republike Slovenije za

šolstvo v pristojni območni enoti (Spletna stran Zavoda Republike Slovenije za šolstvo).

Otroci s posebnimi potrebami so upravičeni do individualiziranega programa, v katerem

so opredeljene prilagoditve in oblike, vrste in obseg dodatne strokovne pomoči.

3.3 Prilagoditve v izvajanju programa

V navodilih h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno

strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami najdemo tudi dopolnitve za delo z

otroki z govorno-jezikovnimi motnjami. Pomembne so časovne prilagoditve, saj tak

otrok potrebuje več časa da razume, sprejme, predela informacijo in odgovori po svojih

zmožnostih. Potrebno je zagotoviti tudi prilagoditve prostora, ki omogoča možnost

individualne obravnave ter individualno strokovno delo z otrokom. Prilagoditi je



16

potrebno tudi področja izvajanja dejavnosti, pri čemer so najpomembnejši odnosi med

odraslim, otrokom ter drugimi otroki. Pri vodenih dejavnostih mora biti otrok z govorno-

jezikovnimi motnjami bližje odraslega, da mu bo ta lažje ponovil navodila in ga

spodbujal.

3.4 Logopedija in logoped

Logopedija je veda, ki preučuje govorno-jezikovne motnje. Ugotavlja prisotnost in

vrsto motnje, vzroke, njihove posledice ter načine preprečevanja in rehabilitacije.

Logoped je strokovnjak z univerzitetno izobrazbo. Ukvarja se s preprečevanjem in

odpravljanjem različnih oblik govorno-jezikovnih motenj. Logoped dela v različnih

ustanovah, v centrih za sluh in govor, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, vrtcih in

šolah.

Logopedska obravnava je zelo pomembna, obenem pa mora biti pravočasna,

pravilno načrtovana in izvajana. Posamezniku omogoča učinkovitejši razvoj govora in

komunikacije, celotne osebnosti ter tako uspešnejše vključevanje v socialno okolje

(Spletna stran Društva logopedov Slovenija).



17

4 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE

Odločilno leto v razvoju govora je tretje leto starosti. V obdobju tretjega leta otrok

običajno že izgovarja večino glasov, tvori besede in govori v razumljivih povedih. Otrok

se v tretjem letu starosti rad pogovarja in govori z določenim namenom. Petletni otrok

pa govor že uporablja za izražanje svojih misli, potreb in želja (Vizjak Kure, 2010).

Problem se pojavi, ko so določene sposobnosti pomanjkljive ali pa se ne razvijejo

pravilno. To je bistvena razlika med otroki s posebnimi potrebami in otroki brez težav.

Otroci s posebnimi potrebami, med katerimi so tudi otroci z govorno-jezikovnimi

motnjami, potrebujejo ustrezno strokovno pomoč (Vizjak Kure, 2010).

Van Ryper (v Žnidarič, 1993) pravi, da je govor moten, ko toliko odstopa od govora

vrstnikov v okolju, da pritegne pozornost, moti komunikacijo in povzroča slabo

prilagoditev posameznika.

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo zmanjšano zmožnost razumevanja,

izražanja in smiselne uporabe jezika, govora in komunikacije. To močno vpliva na

otrokovo vsakodnevno sporazumevanje in učenje, na vzgojno-izobraževalne potrebe in

njegovo delovanje. Govorno-jezikovna motnja je lahko posledica drugih motenj ali pa

se pojavi popolnoma samostojno.

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo lahko težave še na drugih področjih.

Pogosta so odstopanja pri grobi in fini motoriki, motnje pri zaznavanju, pri spominu,

zato imajo lahko težave tudi pri učenju in uporabi naučenega. Zaradi težav pri

komuniciranju se lahko pojavijo tudi čustvene težave, kar oteži proces socializacije.

Vse našteto lahko prizadene otroka, ki ve, kaj je narobe, ne zmore pa teh težav rešiti

sam (Vizjak Kure, 2010).

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami potrebujejo ustrezno pomoč, tj. logopedsko

obravnavo. Logoped opredeli govorno-jezikovno motnjo v skladu s strokovnimi

standardi in po kriterijih za opredelitev motnje. Otroci, ki imajo težave, so vključeni v

redne programe ali pa v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno

pomočjo (Vizjak Kure, 2010).

Govorno-jezikovne motnje se kažejo na stopnji od lažje do težje (Spletna stran

Zavoda Republike Slovenije za šolstvo).



18

4.1 Kriteriji za določitev stopnje govorno-jezikovne motnje

Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primankljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi

potrebami so opredeljeni v posebnem dokumentu, ki je določen v Zakonu o usmerjanju

otrok s posebnimi potrebami (2011).

Otroke z govorno-jezikovnimi motnjami po teh kriterijih razdelimo na otroke z

lažjimi, zmernimi, težjimi in težkimi govorno-jezikovnimi motnjami.

· Otroci z lažjimi govorno-jezikovnimi motnjami

Popačenje, izpuščanje več glasov, neustrezen ritem, tempo, hitrost in

nadomeščanje so lahko krivci za nerazumljivost otrokovega govora. To lahko vpliva

tudi na njegovo socialno vključevanje.

· Otroci z zmernimi govorno-jezikovnimi motnjami

Tu je težav še veliko več kot le neustrezen tempo, ritem, hitrost, izpuščanje več

glasov, popačenje. Za to stopnjo so značilni še neustrezna raba ali izpuščanje besed,

skromnejše besedišče, krajša povprečna dolžina povedi, zaostanek v fonološkem

razvoju ipd. Tak otrok komunicira samo z njemu znanimi ljudmi.

· Otroci s težjimi govorno-jezikovnimi motnjami

Otrok se sporazumeva z besedami in kratkimi povedmi, z gestami in posameznimi

glasovi. Otrok potrebuje logopedsko obravnavo v predšolskem in šolskem obdobju.

Težave, ki jih ima otrok, so naslednje: nadomeščanje, izpuščanje več glasov in zlogov,

popačenje, osiromašeno besedišče, neustrezna raba besed, težave v motorični

realizaciji govora, poenostavljenje in okrnjene povedi, neustrezen ritem, tempo in

hitrost govora, zaostanek v fonološkem razvoju. Značilno je tudi, da uporablja

dopolnilno in nadomestno komunikacijo.

· Otroci s težkimi govorno-jezikovnimi motnjami

Otrokov govor je nerazumljiv ali pa se sploh govorno ne izraža. Razume sicer

znane besede in fraze, ampak le v komunikaciji s poznano osebo v otroku znanem

okolju. Pri učenju uporabe enostavne nadomestne in dopolnilne komunikacije otrok

potrebuje logopedsko pomoč (Spletna stran Zavoda Republike Slovenije za šolstvo).



19

4.2 Vrste govorno-jezikovnih motenj

Govorne motnje izhajajo iz možganskih središč in subkorteksa ter živčnih povezav

med njimi (Omerza, 1972).

· Alalija

Otrok s tako motnjo ne govori. Kar nam želi povedati, nam pokaže z ekstremnim

vedenjem, lahko joče, vrešči, je agresiven ali nemiren. Z odraščanjem se vedno bolj

kaže odstopanje od sovrstnikov. Pri lažji obliki te motnje otrok ne govori, delno pa

razume govor. Dveletnik s tako motnjo uporablja le približno deset preprostih besed.

Otrok ima zelo skromen besedni zaklad, ne uporablja veznikov, predlogov, pomožnih

glagolov in osebnih zaimkov. Stavki so preprostejši, kot bi morali biti v določeni starosti

(Žnidarič, 1993).

· Disartija

Do te govorno-jezikovne motnje pride zaradi posledic bolezni ali poškodb nekaterih

predelov osrednjega živčnega sistema. Pojavlja se pri osebah z multiplo sklerozo,

cerebralno paralizo in Parkinsonovo boleznijo (prav tam).

· Jecljanje

Ta motnja je najbolj opazna. Prepoznamo jo takrat, ko otrok ponavlja dele besede

ali celotno besedo, ko podaljšuje glasove ali zastoji v govoru. Jecljanje lahko spremlja

strah, rdečica, znojenje, hitro bitje srca in izmikanje očesnega kontakta. Ko se pri

otroku pojavi jecljanje, moramo takoj poiskati strokovno pomoč (prav tam).

Naslednje motnje izvirajo iz napak govornih organov ali njihovih funkcij. Te so na

primer deformacija ustne votline, trdno ali mehko ustno nebo, pomanjkljiv sluh ipd.

(Omerza, 1972).

· Dislalija

To je motnja artikulacije, ki se nanaša na nezmožnost ali nepravilnost pri izreki

glasov. Če ima oseba težave pri izgovoru črke R, se motnja imenuje rotacizem, L –

lambdacizem, K – kapacizem, če pa ima pri izgovoru sičnikov jezik med zobmi,

pravimo temu interdentalni – medzobni sigmatizem. Dislalijo večkrat spremljajo tudi

druge težave, kot so slabo razvita motorika, slabša vidna zaznavanja, orientacija in

levičnost, slabša slušna percepcija in diskriminacija (Žnidarič, 1993).



20

· Rinolalija

Z drugim imenom tej motnji pravimo tudi nosljanje. Poznamo odprto in zaprto

nosljanje. Pri odprtem nosljanju izdišni zrak pri govoru prehaja skozi nos, zato je izreka

ustnih glasov je nepravilna. Pri zaprtem nosljanju pa izdišni zrak ne prehaja skozi nos,

zato osebe s to motjo nepravilno izgovarjajo nosnike (Omerza, 1972).

· Brbotanje

Za to govorno-jezikovno motnjo je značilno, da otrok prehitro govori. Pojavi se

zaradi prehitrega pretoka misli. Otrok z motnjo brbotanja je nemiren, nereden, odprt in

simpatičen (Žnidarič, 1993).

4.3 Kdaj smo lahko zaskrbljeni, da ima naš otrok jezikovne težave?

Da ima naš otrok jezikovne težave lahko sklepamo, če otrok pri dveh letih še ne

govori in mislimo, da nas otrok ne razume, če je govor otroka pri starosti 3 ali 4 let še

vedno težko razumljiv ali če otrok po 4. letu starosti izpušča besede in zamenjuje

zloge. Znak jezikovnih težav so tudi nepopolne povedi, v katerih manjkajo vezniki,

predlogi in pomožni glagoli. Na jezikovne težave pomislimo tudi, ko je govor slovnično

nepravilen, kadar se pojavljajo težave s postavljanjem vprašanj in komunikacijo

nasploh zaradi nepoznavanja izrazov ali težav s poslušanjem in pomnjenjem

informacij.

4.4 Kako lahko vzgojitelji in starši pomagamo?

Najpomembnejša pomoč in podpora otroku pri govornem razvoju je prav gotovo ta,

da smo otroku vzor pravilne izgovorjave. Z otroki je potrebno govoriti počasi, jasno in

razumljivo ter govoru dodati kretnje in mimiko. Ko odrasli govorimo z otroki, moramo

uporabljati njim primeren besedni zaklad, da si ga lahko vtisnejo v spomin.

Največja napaka odraslih je ta, da z otrokom govorimo v pomanjševalnicah in s

pootročenim govorom. S tem otroku ne pomagamo, temveč otežimo učenje ustrezne

rabe besede.

Otroku pri govornem razvoju pomagamo, če :

· beremo čim več knjig,



21

· ponavljamo zgodbo, ki mu je všeč,

· ponavljamo imena predmetov, barv,

· prepevamo pesmice,

· pravilno izgovarjamo daljše besede, ki jih otrok poenostavlja (ne zahtevamo pa,

da ponavlja za nami),

· si vzamemo čas in otroka poslušamo, kadar nam nekaj govori,

· odgovarjamo na njegova vprašanja.

Dober govor se ne razvije s prisilno vajo. Včasih mišice govoril še niso dovolj

razvite, zato moramo otrokom pomagati. To lahko počnemo skozi igro, ne pa s

prisilnim ponavljanjem vaj.

Wilken (2012) našteje različne vaje, s katerimi lahko otroku pomagamo razvijati

govor in jezik:

· vaje dihanja in pihanja,

· vaje za jezik, čeljust in žvečenje,

· vaje za ustnice,

· vaje za gibljivost mehkega neba,

· spodbujanje slušnega zaznavanja,

· spodbujanje vidnega zaznavanja,

· spodbujanje jezikovnega razumevanja,

· spodbujanje govora,

· spodbujanje razvoja fine motorike,

· vaje motorike in

· spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti.

4.5 Opis vaj za jezikovno spodbujanje otrok

Vaje dihanja in pihanja

Vaje za dihanje in pihanje nas spremljajo vsakodnevno in jih opravljamo

nezavedno. Vaje otrokom ponazorimo med igranjem in jih ne priganjamo k pravilnemu

nastavku, temveč pohvalimo njihovo prizadevanje. Vaje skozi igro izvajamo glede na

zanimanje otroka. Velja tudi, da duda ni samo neka slaba razvada za otroka. Z

uporabo le-te otrok uri jezik, ustnice, zapiranje ust in dihanje skozi nos (Wilken, 2012).



22

Vaje za jezik, čeljust in žvečenje

Vaje za jezik so pomembne za pravilno izgovarjavo glasov r, l, sičnikov in

šumnikov. Normalna motorika jezika je pogoj za pravilno požiranje, žvečenje, sesanje

in za govor. Z otrokom lahko začnemo vaditi žvečenje med sedmim in devetim

mesecem starosti. Gibanje spodnje čeljusti je pogoj za žvečenje. Otrok z grizenjem

igrač izvaja vaje za čeljust in žvečenje. Poznamo tudi posebne masaže jezika in čeljusti

za spodbujanje k normalnemu sprejemanju hrane (Wilken, 2012).

Vaje za ustnice

Da spodbudimo gibljivost ustnic pri otroku, mu moramo razločno prikazati vse

položaje ustnic, npr. šobljenje, brenkanje, vibriranje, raztegovanje ustnic, pošiljanje

poljubčkov, ustnice lahko oblizujemo ali otipamo ipd. (Wilken, 2012).

Vaje za gibljivost mehkega neba

Vaje se med seboj prepletajo in povezujejo. Pri vajah za gibljivost mehkega neba so zelo

dobre že prej omenjene vaje pihanja, še boljše pa so vaje vsrkavanja.

Spodbujanje slušnega zaznavanja

Pri slušnem zaznavanju je pomembna razlika med zmožnostjo slišanja in

zmožnostjo poslušanja zvoka. Glas določene osebe je za otroka lahko bolj zanimiv kot

kateri koli drugi zvok. V prvem letu starosti moramo biti pozorni na občutljivo obdobje

za izgradnjo usmerjenega slušnega zaznavanja. Učenje za slušno zaznavanje je v

primerjavi z obdobjem za vidno zaznavanje relativno kratko (Wilken, 2012).

Spodbujanje vidnega zaznavanja

Vidno zaznavanje je za otrokov socialni razvoj zelo pomembno. Vzpostavljanje

stika omogoča pozorno gledanje in opazovanje. Otroku za nadaljnji razvoj zelo pomaga

urjenje koordinacije oči–roke (Wilken, 2012).

Spodbujanje jezikovnega razumevanja

Otrok se iz opazovanja odraslih oseb uči, kako ga razumemo in se odzivamo na

njegovo vedenje. V vsakodnevnih situacijah spodbujamo jezikovno razumevanje

otroka, učimo ga tudi, da se odziva na svoje ime. Otrok si zapomni določena dejanja in

njihove posledice, npr. da bo v otroškem stolu z zavezanim slinčkom dobil jesti, da

posteljica in zaprta luč pomeni čas za spanje ipd. Otrok postopoma razvija



23

razumevanje nekega dejanja. S časom razvije tudi jezikovno razumevanje, ki ga usvoji

spontano in brez napora. Razumevanje vprašanja in odgovora se nanaša na nadaljnjo

gradnjo jezikovnega razumevanja (Wilken, 2012).

Spodbujanje govora

Otrokovo pozornost moramo pritegniti na svoj obraz, da ga spodbudimo k

posnemanju, za kar poznamo več različnih vaj. To je pogoj in spodbuda za razvoj

govora (Wilken, 2012).

Spodbujanje razvoja fine motorike

Razvoj fine motorike se začne razvijati že pri dojenčku - odpiranje in zapiranje

dlani, miganje s prstki, vrtenje rok v zapestju. Otrok med odraščanjem z različnimi

igračami in pripomočki uri motoriko rok. K temu spadajo preproste igre za vtikanje,

rezanje s škarjicami, nizanje kroglic in sestavljanje kock. Vaje so lahko tudi v

vsakodnevnih opravilih, to so hranjenje, pitje, oblačenje, slačenje idr. (Wilken, 2012).

Vaje motorike

Otrokova hoja, tek, sedenje, stanje, dviganje, plazenje, obračanje telesa in glave

so pozitivni za otrokov jezikovni in celostni razvoj.

Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti

Samostojnost in socialne spretnosti se nanašajo na vsakodnevne izkušnje in

dejavnosti. Otroški vrtci, šole, soseska, v kateri živimo, družina in igra z ostalimi otroki

so pomembni za razvoj samostojnosti in socialnih spretnosti (Wilken, 2012).



24

EMPIRIČNI DEL

Govorni in jezikovni razvoj poteka od rojstva otroka dalje, zato moramo biti v

vsakem obdobju pozorni na otrokov govor. V prvem starostnem obdobju predšolskega

otroka je jezikovni in govorni razvoj v ospredju.

5 NAMEN IN CILJI

Odločili smo se, da bomo v diplomski nalogi usmerjeno spodbujali jezikovni razvoj

in opazovali, kako otroci izvajajo izbrane vaje. Vaje so potekale skozi igro in

vsakodnevne dejavnosti v vrtcu. Namen diplomske naloge je bil osredotočiti se na

zgodnje spodbujanje in odkrivanje razlik v razvoju govora s ciljem, da naredimo izbor

vaj, s katerimi bi v najzgodnejšem obdobju otrokovega razvoja nudili ustrezne in močne

spodbude za predgovorni razvoj ter tako spodbudili napredek otrok na tem področju.

6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

· Ali so med opazovanimi otroki že v izhodišču večje razlike v zmožnosti

realizacije govorno-jezikovnih vaj?

· Ali bodo otroci enakomerno napredovali v sklopu izbranih enajstih vaj?

7 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

7.1 Raziskovalna metoda

Uporabili smo kvalitativno metodo pedagoškega raziskovanja. V skupini smo

izvajali sklop vaj za jezikovno spodbujanje otrok. Otroke smo pri njihovem izvajanju

opazovali in si beležili značilnosti njihovega sodelovanja in napredka. Zabeležili smo

začetno stanje pri posamezni vaji – ali jo je otrok zmogel realizirati delno, v celoti, čisto

brez težav ali sploh ne. Ocene so tako postavljene na 4-stopenjski lestvici. Enak

postopek ocenjevanja smo izvedli tudi za ugotovitev končnega stanja, po

štirimesečnem izvajanju dejavnosti. Z otroki smo vaje za spodbujanje govornega

aparata izvajali v sklopu dnevne rutine, kar pomeni tudi večkrat dnevno, npr. vaje

oblizovanja, pitje po slamici idr., in v sklopu posebnih dejavnosti, npr. pihanje, različne

gibalne vaje, ki smo jih delali enkrat dnevno.



25

7.2 Raziskovalni vzorec

Vaje s področja jezikovnega spodbujanja otrok smo izvajali v skupini, v kateri je

bilo dvanajst otrok, od tega je 5 deklic in 7 dečkov. 2 otroka sta bila stara od 9–15

mesecev, 4 otroci so bili stari od 15–18 mesecev in 6 otrok je bilo starih od 2–3 let.

Starost otrok je prikazana na sliki 2.

Slika 2: Število otrok glede na starost

7.3 Potek raziskave

Raziskava temelji na izvajanju sklopa vaj za jezikovno spodbujanje otrok (Wilken,

2012). Vaje smo izbrali in prilagodili za izvajanje v vrtcu, v starostni skupini 1–2 let.

Opisali smo jih v poglavju Opis vaj za jezikovno spodbujanje otrok. Vaje so potekale

skozi igro in vsakodnevne dejavnosti, izvajali smo jih bodisi skupinsko bodisi

individualno, odvisno od težavnosti vaje. Opazovanje je potekalo približno 4 mesece,

od avgusta do decembra 2014.

7.4 Postopek zbiranja podatkov

Opazovali smo vse otroke v skupini. Pozorni smo bili na način izvajanja različnih

vaj za jezikovno spodbujanje, morebitne težave pri izvajanju in na izboljšanje strategij

opravljanja vaj. Čeprav smo opažanja beležili le enkrat mesečno, so otroci skozi igro in

nenačrtovane dejavnosti vaje izvajali bolj pogosto. Ker so nekatere vaje povsem

običajne in rutinske, jih v diplomski nalogi ne bomo natančno opisovali.



26

7.5 Postopek obdelave podatkov

Na podlagi pridobljenih podatkov bomo opažanja strnili v ugotovitve. Primerjali

bomo začetno in končno stanje govornega razvoja otrok. Ocenili bomo tudi napredek

celotne skupine in posameznih otrok.



27

8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Spodaj so opisana opazovanja otrok med vsakodnevnimi dejavnostmi in med

vnaprej pripravljenimi vajami. Pripravljene vaje smo točkovno ocenjevali. Za zelo dobro

izvedbo so otroci dobili 3 točke, za dobro 2 točki, za pomanjkljivo izvedbo pa 1 točko.

Če vaje niso izvedli, jim nismo dodelili točke. Rezultate bomo prikazali v dveh delih. V

prvem delu je zapisano opažanje, v drugem pa točkovna ocena in grafični prikaz

napredka otroka.

8.1 Zapisi opažanj ob izvajanju vaj za jezikovno spodbujanje otrok

8.1.1 Vaje dihanja in pihanja

Zmožnost dihanja in pihanja otrok smo opazovali preko preprostih dejavnosti, ki so

del vsakdanjega življenja, in sicer dihanje skozi nos ob pitju po slamici, pihanje ipd.

V skupini nihče ni imel težav s pitjem po slamici. Pri pitju so nezavedno dihali skozi

nos. Le najmlajši so potrebovali pomoč pri držanju slamice, da so jo obdržali v ustih.

Predvidevamo, da nimajo še dovolj razvitih ustničnih mišic, da bi slamico trdno držali,

medtem ko pijejo.

Dihanje in pihanje otroci vadijo tudi ob igranju na flavto ali pa pri praznovanju

rojstnega dne, ko upihnejo plamen svečk na torti. Za praznovanje rojstnih dni imamo

pripravljeno kartonasto torto, na katero pritrdimo svečke. Vsakič, ko smo praznovali,

smo opazovali otrokovo zmožnost upihniti plamen svečke. Vsi, ki so praznovali dve leti,

so samostojno upihnili plamen, z izjemo enega otroka, ki ustnic ni nastavil pravilno. Ko

je želel pihniti, je imel ustnice preveč priprte, zato je z njimi le zavibriral. Po več

poskusih mu je uspelo ugasniti plamen. Če mu ne bi, bi mu ponudili pomoč. Svetovali

bi, naj pihne skozi slamico, ki jo usmeri proti svečkam. Enoletnikom smo plamen na

svečki pomagali ugasniti mi. Pihanje otrok je slikovno prikazano na sliki 3.



28

Slika 3: Pihanje plamena svečk

Vsako vajo smo opravili dvakrat in pri tem opazovali izvedbo. Rezultati opazovanja

so zbrani v preglednici 2. Na sliki 4 lahko vidimo napredek posameznega otroka.

Preglednica 2: Vaja dihanja in pihanja

Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2.

Ocena izvedbe vaje 3 3 2 3 3 3 2 3 2 3 3 3 2 3 1 2 1 2 2 3 0 1 0 1

Posamezen otrok je enako dobro izvedel posamezno vajo, pitje po slamici in

pihanje plamena svečke. Vsako vajo smo izvedli dvakrat. Iz preglednice 2 lahko

razberemo, da so bili otroci starejši od dveh let za izvedbo vaje ocenjeni bolje kot

mlajši. Vidimo lahko, da so trije otroci že v prvem poskusu dosegli najvišje število točk.

Dva otroka izmed najmlajših pa v prvem poskusu nista dosegla nobene točke, saj nista

opravila vaje.



29

Slika 4: Vaja dihanja in pihanja

Slika 4 prikazuje napredek posameznega otroka. Prav vsak izmed njih je v drugem

poskusu bolje izvedel vajo in posledično dobil višje število točk. V večini primerov so

napredovali za eno stopnjo. Tisti, ki so največje število točk prejeli že v prvem poskusu,

so enako število točk prejeli tudi v drugem, vendar je bila tudi pri njih izvedba vaje v

drugem poskusu boljša.

8.1.2 Vaje za jezik, čeljust in žvečenje

Zmožnost uporabe jezika in čeljusti ter zvečenje smo pri otrocih opazovali

vsakodnevno, pri obrokih, ko so oblizovali žlico ali prst.

Pri oblizovanju prsta niso imeli nobenih težav. Zanimivo pa je bilo, kako so

oblizovali žlico s hrano. Nekateri so poskusili v usta vstaviti celo žlico in s pomočjo

ustnic zaobjeti preostanek hrane. Drugi, predvsem starejši otroci, pa so se tega lotili,

kot bi lizali sladoled. Na ta način so postopoma popolnoma očistili žlico.

Vaje smo nato vključili še v igro, pri kateri smo oponašali mimiko živali. Otrokom

smo ponudili sliko ali lutko mačke, leva in zajca. Pri sliki mačke smo jim pokazali, kako

se mačka oblizne z jezikom, ko popije polno skodelico mleka. Otroci so kmalu začeli

posnemati dejanje. Opazili smo, da nekateri z jezikom migajo samo levo in desno, ne

pa v krogu, nekateri pa so uspeli oblizniti samo zgornjo ustnico. Ko so poskušali

oblizniti še spodnjo, jim to ni uspelo, ampak so ponovno obliznili zgornjo ustnico, tokrat

iz drugega kotička ustnic.

V nadaljevanju smo izbrali lutko leva predvsem zato, ker se naša skupina imenuje

Levčki. To je otroke še bolj pritegnilo k sodelovanju. V tej igri smo posnemali renčanje

leva. Vajo so bolje opravili starejši otroci, ki so pokazali zobe in zarenčali. Maljši otroci



30

so tišje zarenčali in pri tem niso pokazali zob. Oponašanje renčanja leva je lepo vidno

na sliki 5.

Slika 5: Oponašanje renčanja leva

Zaključili smo s sliko zajčka. Dva otroka sta takoj dobila asociacijo na pesem

Zajček dolgoušček, ki smo jo v nadaljevanju tudi zapeli. Besedilo pesmi smo pospremili

z animacijo. Najprej smo skakali kot zajček, nato pa še 'glodali repo in korenje'. Starejši

otroci so kazali zobe in posnemali glodanje korenja, mlajši pa so le malo odpirali usta in

stiskali zobe.

Vajo posnemanja živali smo ocenili s točkami in rezultate združili v preglednici 3 in

na sliki 6.

Preglednica 3: Vaje za jezik, čeljust in žvečenje

Otroci starejši od 2 let Otroci mlajši od 2 let

Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 3 3 2 3 2 3 1 2 2 3 2 3 1 2 0 2 0 2 1 2 0 1 0 1



31

Iz preglednice 3 lahko razberemo, da so starejši otroci bolje oponašali živali kot

mlajši. Zanimivo je, da veliko otrok mlajših od dveh let v prvem poskusu ni dobilo

nobene točke.

Slika 6: Vaja za jezik, čeljust in žvečenje

Slika 6 prikazuje velik napredek pri izvedbi vaje v drugem poskusu, kar se bolj

izrazito pokaže pri mlajših otrocih. Ti so napredovali tudi za dve stopnji.

8.1.3 Vaje za ustnice

Zmožnost uporabe mišic ustnic smo opazovali vsakodnevno, ko so otroci pili iz

kozarca z uporabo slamice in brez, ter tudi s pripravljenimi vajami, npr. pošiljanje

poljubčkov in posnemanje oglašanja mačke.

Zbrani v krogu smo se igrali pošiljanje poljubčkov. Otroci so cmoknili z ustnicami,

vendar jih pri tem niso našobili, ampak so jih zadržali v običajni legi. Tudi pri

posnemanju oglašanja mačke niso razpotegnili ustnic, kot to počnejo odrasli. Zdi se, da

mišic ustnic še ne obvladajo v tolikšni meri, kot mišice v ostalih delih telesa. To je

popolnoma razumljivo, saj mnogi od otrok še ne govorijo. Mimika ustnic je

problematična tudi pri nekaterih odraslih, ki nerazločno odpirajo usta. V takih primerih

zelo težko razberemo, kaj nam želijo povedati, če opazujemo samo gibanje ustnic.

Pošiljanje poljubčka ene od deklic v skupini je prikazano na sliki 7.

Rezultati vaj so zbrani v preglednici 4 in na sliki 8.



32

Slika 7: Pošiljanje poljubčka

Preglednica 4: Vaje za ustnice


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2Ocena izvedbe 2 3 2 3 2 3 1 2 2 3 1 2 1 2 0 2 0 2 1 2 0 2 0 2

V preglednici 4 vidimo, kako so se otroci odrezali pri pošiljanju poljubčkov. V

prvem poskusu nobenemu izmed otrok ni uspelo doseči vseh točk. Samo eden od

najmlajših je v prvem poskusu prejel točko za svojo izvedbo.

Slika 8: Vaja za ustnice

Na sliki 8 lahko vidimo, da so v drugem poskusu prav vsi otroci napredovali in bolje

izvedli vajo. Velik napredek je opaziti predvsem pri mlajših otrocih.



33

8.1.4 Vaje za gibljivost mehkega neba

Že prej omenjena vaja pitja po slamici je dobra tudi za gibljivost mehkega neba.

Izkazalo se je, da otroci s tem nimajo nobenih težav. S starejšimi otroci smo slamico

uporabili tudi za prenašanje lažjih koščkov, papirčkov ali vate. Košček jim je s slamico

uspelo prijeti in ga za trenutek zadržati, niso pa ga uspeli prenesti iz ene posode v

drugo. To jim je uspelo šele pri ponovni izvedbi vaje. Izvedbo vaje lahko vidimo na sliki

9. Vaje, s katerimi urimo gibljivost mehkega neba, so še žvižganje, igranje na glavnik,

napihovanje balona, mrmranje melodije idr.

Slika 9: Prenašanje vate s slamico

Kako so se otroci odrezali pri tej vaji, lahko vidimo v preglednici 5 in na sliki 10.

Preglednica 5: Vaje za gibljivost mehkega neba


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 3 3 2 3 3 3 2 3 3 3 2 3 2 3 1 3 1 3 2 3 1 2 1 2

V preglednici 5 lahko vidimo, da so se otroci, starejši od dveh let, zelo dobro

izkazali pri izvedbi vaje. Štirje od šestih so namreč že prvi prvi izvedbi dosegli največje



34

možno število točk. Otrokom, mlajšim od dveh let, je šlo v prvem poskusu slabše,

vendar pa so mnogi v drugem poskusu dosegli vse točke.

Slika 10: Vaja za gibljivost mehkega neba

Na sliki 10 vidimo, da napredek pri starejših ni velik, saj so se že v prvem poskusu

dobro odrezali. Pri mlajših otrocih pa opazimo napredek za dve stopnji.

8.1.5 Spodbujanje slušnega zaznavanja

V naši skupini nas že od začetka leta spremlja zvonček. Ko imajo otroci prosto

igro, se igrajo sami, s prijatelji ali listajo knjige, uporabimo zvonček, da vzbudimo

njihovo pozornost. To je ponavadi v času malice, kosila ali takrat, ko imamo

pripravljeno dejavnost. Ko zvonček zacinglja, se otroci prenehajo igrati, nas pogledajo

in prisluhnejo našim besedam. Menimo, da je tak način pridobivanja otrokove

pozornosti zelo dober, saj na tak način lahko komuniciramo brez kričanja. Z otroki

vzpostavimo očesni stik, da nam prisluhnejo, ko jim damo navodila za naprej. To je

vaja za slušno zaznavanje, ki nas spremlja skozi celo leto.

Vsako dejavnost v skupini začnemo na črti. Otroke povabimo na črto s pesmico Mi

hodimo po črti. Ko otroci zaslišijo to pesmico, zaključijo z dejavnostjo, ki jo opravljajo, in

pridejo k nam. Ko smo vsi zbrani, se usedemo na črto. Enoletniki rabijo malo več

spodbude, zato jih kdaj pokličemo po imenu.

Za preverjanje slušnega zaznavanja smo jim pripravili tudi dejavnost, s katero smo

posnemali živalske glasove. Uporabili smo sliko konja, krave, race, prašiča, mačke in

psa. Slike smo postavili na sredino kroga in vsakemu otroku naročili, da poišče tisto

žival, katere oglašanje bo slišal. V naši skupini so otrokom živali zelo všeč in vsi otroci

poznajo njihovo oglašanje. Da smo malo popestrili igro, smo otroke vprašali še po



35

imenu živali, ko so nam prinesli sliko. Večina starejših otrok nam je odgovorila, mlajši

pa so le ponovili njeno oglašanje. Otroci se posnemanja živali naučijo že zgodaj, ko

skupaj s starši listajo knjige in skupaj s starši posnemajo živalske zvoke.

Rezulati zmožnosti prepoznavanja živalskih glasov so združeni v preglednici 6 in

na sliki 11.

Preglednica 6: Spodbujanje slušnega razumevanja


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 3 3 3 3 3 3 2 3 3 3 3 3 2 3 2 3 2 3 2 3 2 3 2 3

V preglednici 6 lahko vidimo, da je zmožnost prepoznavanjna živalskih glasov ena

izmed vaj, pri kateri so se otroci najbolje odrezali. Že v prvem poskusu je večina dobila

največ točk.

Slika 11: Spodbujanje slušnega razumevanja

Na sliki 11 lahko pogledamo napredek posameznega otroka. Zanimivo je, da so

prav vsi otroci napredovali do najvišje stopnje in dosegli vse možne točke.

8.1.6 Spodbujanje vidnega zaznavanja

V skupini smo opazovali, ali nas otroci gledajo v oči, ko jih kaj vprašamo, se z njimi

pogovarjamo in jim kaj pripovedujemo. V teh primerih so otroci želeli vzpostaviti očesni

stik z nami. Pri večini otrok smo opazili, da se izogibajo očesnemu stiku predvsem

takrat, ko naredijo kaj narobe in jim povemo, da to ni prav. Otroci so obračali glave

vstran in gledali čez ramo, ali pa so umaknili pogled v kotičke očesa, da niso ujeli



36

našega pogleda. Ko smo poskušali vzpostaviti očesni stik z njimi, ker smo jim želel

povedati, da ni prav, kar počnejo, jim je postajalo vedno bolj hudo. Nekateri so začel

tudi jokati.

Zmožnost vidnega zaznavanja smo opazovali tudi pri izdelovanju ropotuljice.

Izdelovanje ropotuljice je odlična vaja za urjenje koordinacije oči in rok. Ropotuljico

smo izdelali tako, da smo plastične pokrovčke z luknjico nanizali na žico. Otrokom smo

dali potreben material in pričeli so z delom. Starejši otroci niso imeli težav. Na žico so z

lahkoto nanizali pokrovčke. Problem pri nekaterih starejših otrocih je bil v tem, da jim je

pogled uhajal na vse strani in so se pokrovčki le po naključju znašli na žici. Večkrat

smo jih morali opozoriti, da morajo gledati v roke in biti pozorni na svoje delo. Kljub

temu da so imeli mlajši otroci več težav, so bili pri vaji bolj skoncentrirani in vztrajni. Da

so lahko nanizali pokrovčke, smo jim morali držati žico.

Kako uspešni so bili otroci pri nizanju pokrovčkov na žico, lahko vidimo v

preglednici 7 in na sliki 12.

Preglednica 7: Spodbujanje vidnega zaznavanja


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 3 3 2 3 3 3 2 3 3 3 3 3 1 2 1 2 1 2 2 3 1 2 1 2

V preglednici 7 vidimo, da so otroci, starejši od dveh let, odlično nizali pokrovčke

na žico. Njihovo vidno zaznavanje in kordinacija oči in rok je bila izjemna. Nagradili

smo jih z največjim številom točk. Mlajšim je šlo nekoliko slabše, vendar je uspelo prav

vsakemu.

Slika 12: Spodbujanje vidnega zaznavanja



37

Na sliki 12 vidimo, da so vsi otroci napredovali s ponovitvijo vaje oziroma ostali na

že najvišjem nivoju.

8.1.7 Spodbujanje jezikovnega razumevanja

Jezikovno razumevanje preverjamo večkrat dnevno, npr. ko otroka pokličemo k

sebi, ga kaj vprašamo, mu naročimo naj kaj pospravi ali nam nekaj prinese. Tako

vidimo, kakšna je zmožnost otrokovega jezikovnega razumevanja. Pri podrobnem

opazovanju otrok nismo opazili nobenih težav.

Za preverjanje otrokovega jezikovnega razumevanja smo izkoristili tudi čas, ko

smo imeli otroka na previjalni mizi. Preverili smo, kako dobro poznajo svoje telo.

Imenovali smo dele telesa, oni pa so kazali, kje imajo roke, noge, glavo, lase, nos, oči

in ušesa. Bili smo presenečeni, saj nam je prav vsak otrok namenil pozornost in nam z

nasmeškom na obrazu pokazal imenovan del telesa. Zanimivo je bilo, da je ena od

deklic s krajšimi lasmi ob navodilu, naj pokaže lase, pobožala dolge lase vzgojiteljice.

Menimo, da tu ni šlo za nerazumevanje, ampak zgolj za dekličino naklonjenost dolgim

lasem. Opazili smo namreč, da večkrat mimogrede poboža tistega, ki ima dolge lase.

Pripravljena vaja, s katero smo preverjali jezikovno razumevanje otrok, je bila

skrivanje kock. Otroci so po naših navodili nosili kocke na ali pod mizo, stol in polico.

To so uspešno opravili dveletniki. Enoletniki te vaje niso razumeli, zato so težko

ohranjali koncentracijo. Rezultati te vaje so prikazani v preglednici 8 in na sliki 13.

Preglednica 8: Spodbujanje jezikovnega razumevanja


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 3 2 3 1 3 1 3 2 3 1 3 1 3

V preglednici 8 lahko vidimo, da so otroci, starejši od dveh let, že v prvem poskusu

vajo izvedli do popolnosti. Mlajši so bili v prvem poskusu slabši, vendar so nalogo kljub

temu opravili.



38

Slika 13: Spodbujanje jezikovnega razumevanja

Na sliki 13 vidimo napredek mlajših otrok, ki je bil izjemen. Nalogo so namreč v

drugem poskusu izvedli brezhibno.

8.1.8 Spodbujanje govora

Z vsemi do sedaj opisanimi vajami smo spodbujali govor, za katerega mora imeti

otrok pravilno razvite vse dele govoril. Otroci, ki imajo težave pri govoru, potrebujejo

več spodbude kot otroci, ki nimajo težav. Pri spodbujanju govora smo izvajali tudi

govorne igre, ki so otroke spodbujale, da so na hudomušen in zabaven način krepili

ustvarjalnost, domišljijo in izražanje. Take igre so na primer prepoznavanje zvoka iz

okolja, prepoznavanje glasu prijatelja, ploskanje na zloge, izštevanke, bibarije in

uganke.

V naši skupini, ki je sestavljena iz dvanajstih malčkov, starih od enega do že

dopolnjenih dveh let, sta samo dva dečka, stara dve leti, ki že zelo lepo govorita.

Govorita razumljivo in že sestavljata povedi. Zmožna sta tudi opisnega sporočanja

tega, kar vidita na sliki. Drugi dveletnik pa govori samo da in ne. V pogovoru s starši

smo ugotovili, da otrok tudi doma ne govori. Vsi ostali otroci v skupini pa izgovarjajo

glasove in besede, primerne njihovi starosti. Na sliki 14 lahko vidimo otroka med

opisovanjem slike v knjigi. Kako se je pri tem izkazal vsak posameznik, je prikazano v

preglednici 9 in na sliki 15.



39

Slika 14: Opisovanje slike v knjigi

Preglednica 9: Spodbujanje govora


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 3 3 2 2 2 3 1 2 2 3 3 3 1 2 1 2 1 2 2 2 0 2 0 2

Preglednica 9 kaže, da velika večina otrok, starejših od dveh let, že lepo opiše

sliko. Pri mlajših otrocih smo v prvem poskusu opazili slabšo izvedbo. Dva otroka slike

nista znala opisati.



40

Slika 15: Spodbujanje govora

Na sliki 15 vidimo napredek vseh otrok, ki je bolj opazen pri mlajših otrocih. V

drugem poskusu, ki smo ga izvedli čez nekaj tednov, so otroci bolje pristopili k nalogi.

8.1.9 Spodbujanje razvoja fine motorike

Razvoj fine motorike v vrtcu spodbujamo s samostojnim hranjenjem, pitjem,

oblačenjem, umivanjem in brisanjem rok. Prav tako izvajamo različne dejavnosti, s

katerimi želimo namensko spodbuditi fino motoriko. Ena takih dejavnosti je zgoraj

opisano izdelovanje ropotuljice, pri kateri otroci nizajo pokrovčke na žico, in številne

druge natikanke, kjer je potrebna natančnost otrok. Na sliki 16 lahko vidimo, kako se

deklica trudi z natikanjem lika na vrvico.

Slika 16: Deklica med natikanjem likov na vrvico



41

Zanimivo vajo za spodbujanje fine motorike smo izvedli v času praznikov, ko smo

si zamislili, da bi z otroki naredili Božičkove nogavice. Nogavice smo jim iz risalnega

papirja izrezali vzgojitelji, nato pa smo otrokom ponudili majhne koščke papirja in jim

naročili, naj te koščke papirja zmečkajo in jih nalepijo na nogavico. Pri mečkanju

papirčkov smo opazoval razlike med otroki. Posebej nam je ostala v spominu ena

deklica, ki je košček papirja tako drobno zmečkala, da smo jo še mi poskusili

posnemati. Njen izdelek je na panoju izstopal. Dveletniki so koščke malo zmečkali,

najmlajši pa so koščke papirja kar nalepili na nogavico. Končni izdelek lahko vidimo na

sliki 17, oceno te vaje pa v preglednici 10 in na sliki 18.

Slika 17: Božičkove nogavice

Preglednica 10: Spodbujanje razvoja fine motorike


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2. 1. 2.

Ocena izvedbe vaje 3 3 3 3 3 3 2 3 3 3 3 3 1 2 1 2 1 2 2 3 1 2 1 2

Preglednica 10 prikazuje, da so starejši otroci zelo dobro ustvarili Božičkove

nogavice. Ocenili smo jih na začetku in na koncu ustvarjalne delavnice. Mlajšim je šlo

slabše, vendar so proti koncu svojo prakso že izboljšali.



42

Slika 18: Spodbujanje razvoja fine-motorike

Na sliki 18 vidimo napredek otrok. Starejši otroci so bili že na začetku zelo uspešni

pri izdelovanju nogavic, mlajši pa so pri tem potrebovali dodatna pojasnila.

8.1.10 Vaje motorike

Pri urjenju motorike smo se odločili za pesem. Otroci so ji morali dobro prisluhniti,

da so izvedli gib po navodilu, ki ga dobijo v pesmi. Ta pesem je hkrati tudi dobra vaja

za spodbujanje slušnega in jezikovnega zaznavanja. Naslov pesmi je Od glave do

peta.

OD GLAVE DO PETA

Glasba in besedilo:Grega Sulejmanovič, priredba: Boštjan Grabnar

Kaj pingvin počne? Obrača glavo, to se ve!

Lahko to ponoviš? Seveda, kot želiš!

Obračaj glavo, ena, dva in tri in štiri.

Razmigaj se, ena, dva, od glave do peta!

Kaj opica počne? Z rokami krili, to se ve!


Z rokami krili, ena, dva in tri in štiri.



43

Obračaj glavo, leva, desna, ena in dve.


Kaj krokodil počne? Se v bokih zvija, to se ve!


V bokih se zvija, ena, dva in tri in štiri.

Z rokami krili, ena, dva, tri, štiri.

Obračaj glavo, leva, desna, leva, desna.


Kamela, kaj počne? Na tla poklekne, to se ve!


Počepni, vstani, dol, gor, dol in gor.

V bokih se zvijaj, ena, dva in tri in štiri.

Z rokami krili, ena, dva, tri, štiri.

Obračaj glavo, leva, desna, ena in dve,

Razmigaj se, ena, dva, od glave do peta.

Kaj pa slon počne? Z nogo buta ob tla, se ve!


Butaj z nogo, ena, dva, še bolj močno.

Počepni, vstani, dol in gor in dol in gor.

V bokih se zvijaj, ena, dve, tri in štiri.

Z rokami krili, ena, dva, močno, močno.

Obračaj glavo, leva, desna, ena in dve,


Kaj pa ti počneš? A a a jaz?

S prsti migam, kaj ne veš?

Lahko to ponoviš?

Seveda, kot želiš!




Pesem je bila otrokom zelo všeč. Takoj, ko so jo zaslišali, so se začeli gibati.

Jasno je bilo, da v tem uživajo. V tej vaji smo združili prijetno s koristnim. Starejši otroci



44

so takoj začeli izvajati gibe, ki jih naroča pesem. Najmlajši pa so bili sprva le gledalci,

šele čez čas so začeli posnemati starejše otroke. Pesem smo kasneje še večkrat

zavrteli, saj so se otroci pogosto spomnili nanjo.

Oceno motorike vidimo v preglednici 11 in na sliki 19.

Preglednica 11: Vaje motorike


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 2 3 2 3 2 3 2 3 2 3 2 3 1 3 0 2 0 2 1 3 0 2 0 2

V preglednici 11 lahko razberemo, da so starejši otroci že v prvem poskusu plesa

dobili veliko število točk. Mlajši otroci pa na začetku niso osvojili točk, ker niso plesali. V

drugem poskusu je šlo vsem bolje.

Slika 19: Vaje motorike

Na sliki 19 je razviden izrazit napredek pri mlajših otrocih, vsi so namreč

napredovali za dve stopnji.

8.1.11 Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti

Razvoj samostojnosti in socialnih spretnosti je precej dolgotrajen in razvojno

pogojen proces. Potrebno je postopno učenje. Veliko spodbud in pomoči je potrebno

nameniti predvsem najmlajšim otrokom, saj se šele učijo spretnosti pri prehranjevanju,

pitju, umivanju rok in zob. Spodbuditi jih je potrebno, da gredo na kahlico in se tako

učijo nadzora nad izločanjem. Na sliki 20 vidimo deklico, ki se uči pravilnega umivanja

zob. To dejavnost smo tudi ocenili in rezultate zbrali v preglednici 12 in na sliki 21.



45

Slika 20: Deklica med učenjem pravilnega umivanja zob

V naši skupni smo vse otroke navajali na kahlico, čeprav imajo še plenice. Učenje

je šlo počasi. Najprej smo jih spodbujali, da si sami slečejo hlače. Najmlajšim je bilo to

težko, saj so hlače vlekli dol samo s sprednje strani in si jih zato niso mogli sleči. S

časom in vztrajnostjo, pa tudi ob urjenju s pomočjo pesmic, ki otroke na igriv način

spodbujajo k zaznavanju in obvladovanju telesa in gibanja, smo dosegli, da je otrok

samostojno prešel na uporabo stranišča, se je sam obrisal, oblekel in zatlačil majico v

hlače.

V skupini je bilo 12 otrok. Vsak izmed njih je drugačen in poseben. Med njimi, pa

čeprav so eno in dveletniki, se že spletajo prijateljske vezi. Med seboj so se opazovali,

posnemali drug drugega in se tako učili s sodelovanjem. Med igro je bilo opaziti, kateri

otroci se raje družijo in igrajo skupaj. Vse to pomaga pri razvoju socialnih spretnosti.

Opazovanje, posnemanje, sodelovanje, delitev igrač, medsebojna pomoč in

zaznavanje potreb drug drugega so pomembne stvari pri učenju ter razvoju socialnega

in motoričnega vedenja.

Preglednica 12: Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Poskus 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2 1 2

Ocena izvedbe 2 3 2 3 2 3 1 3 2 3 2 3 1 3 0 2 0 2 1 3 0 2 0 2



46

V preglednici 12 vidimo, da so starejši otroci bolje pristopili k umivanju rok kot

mlajši. Mlajši v prvem poskusu niso bili uspešni, vendar so s spodbudo dosegli pravilno

tehniko umivanja rok.

Slika 21: Spodbujanje razvoja samostojnosti in socialnih spretnosti

Na sliki 21 vidimo napredek posameznega otroka pri umivanju zob. Velik napredek

opazimo predvsem pri mlajših otrocih.

Na koncu smo izračunali še skupni napredek otroka. Ločeno smo sešteli število

točk, ki jih je otrok dosegel v prvem poskusu in v drugem poskusu. Absolutno vrednost

razlike smo zabeležili kot otrokov napredek. Večja vrednost torej pomeni večji

napredek.

Preglednica 13: Skupni napredek otroka


Otrok 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

Skupni napredek 3 7 5 11 6 5 13 17 17 12 16 16



47

Slika 22: Skupni napredek otroka

Vaje, ki smo jih izvajali, so bile večji izziv za mlajše otroke. Ti so ob usmerjenih

spodbudah bolj napredovali. To lahko vidimo tudi v preglednici 13, kjer so prikazane

točkovne vrednosti napredka. Starejši otroci so bili pričakovano že v prvem poskusu

uspešnejši pri izvedbi vaje in je bila zato razlika v napredku manjša. Grafično je

napredek posameznega otroka prikazan na sliki 22.



48

9 SKLEPNE UGOTOVITVE

Z vajami, ki smo jih izvajali v skupini, smo želeli spodbuditi govorni razvoj otroka že

v najzgodnješem obdobju. Otroke smo intenzivno spodbujali h govoru med

vsakodnevnimi opravili, dodatno pa še s pripravljenimi vajami. Otroci so pri vajah v

večini primerov radi sodelovali, vendar so jim bile nekatere vaje bolj všeč kot druge. Pri

vajah, ki so jim bile bolj všeč, so se bolj potrudili in vztrajali dlje časa, posledično pa je

bila tudi izvedba vaje boljša. Vajam, ki jim niso bile všeč, niso namenili toliko pozornosti

in so zato dosegli manjše število točk za izvedbo. Menimo, da priljubljenost posamezne

vaje ni odvisna od težavnosti, ampak predvsem od njene dinamike. Opazili smo, da so

vaje, kjer so bili prisotni glasovi, glasba in gibanje, bolj pritegnile otrokovo pozornost.

Potrdili smo našo prvotno domnevo, da je bila izvedba vaj v prvem poskusu zelo

raznolika in v veliki meri odvisna od starosti otroka. Otroci, starejši od dveh let, so po

pričakovanjih že v prvem poskusu uspešno opravili vajo. Mlajši otroci so sicer imeli več

težav, vendar so z ustrezno spodbudo napredovali in v drugem poskusu uspešno

opravili vajo. V drugem raziskovalnem vprašanju smo nas je zanimalo ali bodo otroci

enakomerno napredovali v sklopu izbranih enajstih vaj. Ugotovili smo, da je bil

napredek pri izvedbi vaj opazen pri vseh otrocih, vendar pa otroci niso enakomerno

napredovali. Starejši otroci so nekoliko izpopolnili izvedbo vaje, medtem ko smo pri

mlajši opazili izrazit napredek.

Pri izdelavi praktičnega dela diplomske naloge in tudi pozneje pri obdelavi

podatkov smo potrdili trditev, kako dobrodošle in učinkovite so vaje za jezikovno

spodbujanje otroka. Opažamo, da je zelo pomembno, da namenimo dovolj pozornosti

in časa vsakodnevnim rutinskim opravilom (prehranjevanje, pravilno dihanje, oblačenje,

umivanje idr.) in jih tako izkoristimo za spodbudo otroka k razvoju govoril in k samemu

govoru. Ugotovitve pa bomo lahko uporabili tudi za spodbudo in ozaveščanje staršev,

kako pomembni so za razvoj otroka tudi povsem običajne in vsakodnevna opravila,

zato jim je potrebno tako doma, kot v vrtcu nameniti dovolj časa in pozornosti, da jih

otrok z zavedanjem dobro opravi. Na to podlago pa vzgojitelji z vnaprej pripravljenimi

namenskimi vajami izvedemo še dodatno urjenje na področju govorno-jezikovnega

razvoja.

Otroci so v tem starostnem obdobju zelo dojemljivi in občutljivi za novosti in

znanje. Dolžnost in odgovornost vseh nas, vzgojiteljev, učiteljev, strokovnih delavcev,

staršev in drugih, ki so družba otrokom, je, da jim v času odraščanja prisluhnemo in jim



49

na prijeten način približamo znanje in željo po učenju in čim bolj kakovostnem

napredovanju inrazvijanju lastnih zmožnosti na različnih področjih.



50

10 VIRI IN LITERATURA

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Pridobljeno 26. 6. 2015 s

http://www.belaknjiga2011.si/pdf/bela_knjiga_2011.pdf.

Društvo logopedov Slovenije. Pridobljeno 26. 6. 2015 s

http://www.dlogs.si/index.php/logopedija#logoped.

Grilc, N. (2013). Govorno-jezikovne motnje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

Janežič, S. (1999). Nadomestna komunikacija – študija primera. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebniimi

potrebami uporaba. (2015). Zavod republike Slovenijeza šolstvo. Pridobljeno 22. 9.

2014 s http://www.zrss.si/default.asp?rub=3498.

Omerza, Z. (1972). Govorne napake. Ljubljana: DZS.

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami. (2013). Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Pridobljeno 22. 9. 2014 s http://www.zrss.si/default.asp?rub=3498.

Razvoj govora v predšolskem obdobju. Pridobljeno 24. 9. 2014 iz http://www.vrtec-

cerknica.si/2013/01/09/razvoj-govora-v-predolskem-obdobju/.

Trček, J. (1994). Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta.

Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Pridobljeno 26. 6. 2015 iz

http://www.zrss.si/default.asp?rub=127.

Vizjak, K. T. (2010). Spodbujanje razvoja senzorike, motorike, kognicije, govora in

jezika. Ljubljana:Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. (2011). Uradni list RS, št. 58/2011.

Žnidarič, D. (1993). Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.

Wilken, E. (2012). Jezikovno spodbujanje otrok z Downovim sindromom. Ljubljana:

Sekcija za Downov sindrom pri Društvu Sožitje in Pedagoška fakulteta.

kompara kaja 06.08.2015 - share.upr.si · we also present various types of special aid and...

Documents