janez trdina moje Ïivljenje - cloverleaf-mall.com · liki proti gospodi. s to besedo so razumevali...

BESeDAMOJE ÎIVLJENJE

1

Janez Trdina

MojeÏivljenje

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

Janez TrdinaMOJE ÎIVLJENJE

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-277-7

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

Rodil sem se 29. maja 1830 v Meng‰u na Gorenj-skem. V domaãi vasi sem ostal do desetega leta. Bil

sem jako razposajen deãko. Smrdelo mi je vsako delo,tem raj‰i pa sem pohajkoval, se pretepal, pse draÏil, kla-til sadje, lovil ptiãe, lazil po hosti, poleti se kopal, pozi-mi drsal in se kepal itd. Blagi materi sem delal dosti Ïa-losti in skrbi. Imel pa sem to dobro svojstvo, da semhodil rad v ‰olo in se prav pridno uãil. Priroda mi je po-darila odliãen spomin. V treh mesecih sem znal roãnoãitati in si zapomnil vsako molitev, da sem jo le dvakratãul. Na‰a ‰ola je bila od konca bolj nem‰ka nego sloven-ska. Ali sloven‰ãina je vendar ãedalje bolj izpodrivalanem‰ãino in jo popolnoma pregnala Ïe pred l. 1848. Tozaslugo si je pridobil Ïupnik Janez Kuralt, ki je bil jakoãastilakomen, ali razumen moÏ in dober narodnjak. Zavajo v ãitanju mi je dajala obilo prilike domaãa hi‰a.Zveãer in ob nedeljah sem prebiral svojim ljudem Kris-tusovo trpljenje, Genovefo, zgodbe bratov Svetinov, Ïiv-ljenje Indijanov v polnoãni Ameriki (od Barage) itd.Tako sem se seznanil zarana tudi z na‰im knjiÏevnimjezikom.


4

V Meng‰u je zavladalo veliko veselje za ãitanje Ïepred letom 1840. Knjige so se pridno kupovale, posojalein ãitale. Nahajalo se je v Ïupniji tudi dosti samoukov,‰e veã pa samoukinj. Doma sem imel ‰e eno du‰evnozabavo, ki mi je bila ‰e ljub‰a nego ãitanje. Poslu‰al semstrastno rad narodne pripovedke in bajke, ki so jih pri-povedovale dekle, posebno pa moja biv‰a pestunjaNeÏa. Takrat je ta vrsta narodne poezije ‰e krepko Ïive-la, nihãe se ji ni smejal ali rogal, kakor se godi to danda-nes.

Socialno Ïivljenje tista leta na kmetih ni bilo prijazno.Va‰ãani so se delili na dva sovraÏna si tabora. V enem sobili gra‰ãaki, njihove druÏine in podrepniki njihovi, vdrugem pa velika veãina kmetov, grajskih podloÏnikov,ki so morali tlako delati, dajati desetino in ‰e druge dav-‰ãine, nekoliko tudi v denarjih. Ni mogoãe popisatistra‰no sovra‰tvo, katero so kazali Meng‰ani o vsaki pri-liki proti gospodi. S to besedo so razumevali takrat ljud-je gra‰ãake in cesarske uradnike, njih verne zaveznike.Gospodo so preklinjali na‰i kmetje pri pijaãi, pri jedi, pridelu in brez dela, Ïe zgodaj zjutraj in ko so se spatspravljali, preklinjali so jo celo, ko so pri‰li od spovedi inobhajila. Ni ãudo, da sem se navzel tega sovra‰tva tudijaz. S sedmim letom sem bil Ïe cel demokrat. Ker so gra-‰ãaki in uradniki govorili med sabo in pisali vse po nem-‰ko, jel sem kmalu smatrati nem‰ãino za glavno zna-


5

menje na‰ih sovraÏnikov. ârtil sem torej Ïe v jako mla-dih letih vse Nemce, ves nem‰ki narod. Dobro pomnim,kako mi je poskakovalo srce od radosti, ko nam je pra-vil v drugi latinski ‰oli profesor Heinrich, rojen Mora-vec, kako neusmiljeno sta mlatila Nemce ãe‰ka junakaÎiÏka in Prokop. To nasprotje nem‰kega in slovenskegajezika je razvilo v meni goreãe kranjsko domoljubje, kate-rega so predelale ljubljanske »Novice« kmalu v sloven-sko rodoljubje. Jele so izhajati, ko sem bil v prvi latinski‰oli. V drugi ‰oli sem Ïe vedel, da se imenuje na‰ narodpravilno slovenski, ne pa kranjski, in jel sem se ãutiti sponosom za Slovenca.

Kadar so se Meng‰ani srdili na gospodo, spominjaliso se ãesto blagodatne francoske vlade, pod katero jeprenehala kmeti‰ka suÏnost in je uÏival najzadnji kmetiste pravice kakor najveãji gospod. Te vroãe simpatije sosi Francozi tudi po‰teno zasluÏili, ker so odpravili zenim mahom vso tlako in desetino in skrbeli v na‰i de-Ïeli za red, pravico in varnost. Teh simpatij ni moglazmanj‰ati niti nepoboÏnost novih oblastnikov, ki souvedli tudi pri nas civilni zakon in ‰e nekatere drugereãi, katerih ni odobravala katoli‰ka vest. Napoleona soãastili na‰i ljudje kakor komaj najveãje svetnike. Poznalsem ãastitega starãka, ki je molil vsak dan za njegovodu‰o.


6

Jaz se spominjam prav dobro tudi rokovnjaãev, ki so‰arili pogostoma po na‰i vasi. Hodili so od hi‰e do hi‰ekakor beraãi, ali niso prosili, nego zahtevali. Kruha nisomarali, hoteli so imeti mesa, klobaso, jajca, zabele alilepe bele moke. âe jim gospodinja ni ustregla, jeli so jogrdo psovati in vãasi tudi pretepati in daviti. Meng‰aniso imeli veãkrat hude boje s to sodrgo, katere glupa bi-rokracija mnogo let ni mogla ukrotiti in zatreti. Nekate-re rokovnjaãe sem poznal po obrazu, n. pr. tri Gabre(oãeta in dva sinova), Lopatnika in prekanjenega invelenadarjenega Cestnika.

V Ljubljano so me dali roditelji jeseni leta 1840. Na‰ahi‰a ni bila imovitna. Spadala je k njej resda poldrugakmetija (21 oralov), ali je bilo na nji precej dolga. Oãe-ta mojega je pregovorila teta âesnovka, da me je poslalv ljubljanske ‰ole. OmoÏena je bila v Lukovici podBrdom. Svojih otrok ni imela. S krãmarstvom in trgo-vino si je pripridila precej imetka, pa je obetala mojemuoãetu, da me bo podpirala. Dejala je ãesto: »Na‰a Ïlah-ta je tako velika, pa ni v njej nobenega ma‰nika. Naj ‰tu-dira za duhovnika tvoj sin!«

V Ljubljani mi je dobil oãe stanovanje pri IdrijãankiMariji Tandler, ki je bila jako poboÏna Ïena in skrbna»dija‰ka mati«. Ostal sem pri njej vseh deset let, ki semjih preÏivel v Ljubljani. Na podlogi menge‰kega spriãe-vala me je zapisal ravnatelj ·lakar v drugi normalni


7

razred. Uãni jezik je bil nem‰ki, samo iz kr‰ãanskeganauka smo smeli prvega pol leta odgovarjati po sloven-sko. Ker sem imel jako dober spomin, mi nem‰ãina nidelala dosti preglavice. Uãno tvarino sem se uãil na pa-met kakor kak papagaj, besedila nisem skoraj niã razu-mel. Ker sem sli‰al v Ljubljani povsod toliko nem‰kegagovorjenja, sem se mu brzo privadil in ga zaãel razume-vati. Na koncu tretjega normalnega razreda ‰e nisemmogel pogovarjati se po nem‰ko, na koncu prve latinske‰ole pa sem blebetal na tem jeziku Ïe precèj gladko inpravilno.

âitanje sv. pisma in Ïivljenja svetnikov me je uverilo,da se ne bom zveliãal, ako ne bom Ïivel tako, kakor soÏiveli boÏji ugodniki. Jel sem jih torej posnemati. Na-poãila je zame ãudna doba pietizma. Zahajal sem prid-no v franãi‰kansko cerkev, v kateri sem prebil ãesto odãetrte do sedme ure zjutraj. Popoldne pa sem hodil visto cerkev molit kriÏev pot. K spovedi sem ‰el gotovovsaj enkrat vsak mesec in se zapisal v razne bratov‰ãine,katere mi je priporoãala gospodinja. Pri njej smo molilivsak veãer roÏni venec, prvi dve leti po nem‰ko, poznejepo ukazu njenega spovednika po slovensko. Jaz sem pa‰e posebej odmolil doma vsak dan od konca po 10, kas-neje 50 in proti koncu te dobe 89 oãena‰ev. Oblizal sem,kakor veli pregovor, vsem svetnikom peté. Poljubljalsem vse svete podobe, ki sem jih mogel doseãi, pa tudi


8

cerkvena tla, naj so bila suha ali blatna! Nakladal sem situdi trde poste: jedil, ki so mi najbolj di‰ala, n. pr. Ïgan-cev ali ‰trukljev, se nisem dotaknil. Prikraj‰al sem si ispanje. âe sem se ponoãi zbudil, sem skoãil prècej izpostelje, pokleknil in molil vãasi celo uro. Najraj‰i semmolil kleãe tudi v cerkvi in radi te poboÏnosti so se miraztrgale vsake hlaãe najprej na kolenih. Kmalu so merazglasile tercijalke za najsvetej‰ega dijaka v Ljubljani.

Vsak si lahko misli, kako stra‰ansko so se rogali in po-smehovali mojim poboÏnim vajam moji souãenci patudi drugi ljudje. Celo po‰teni kr‰ãanski moÏje so majaliz glavami in govorili: »·koda fanta, bote videli, da bozblaznel.« Jaz sem prena‰al juna‰ki vse zasramovanje,‰e veselilo me je, ker mi je dajalo najlep‰o priliko, sluÏitisi nebesa s kr‰ãansko potrpeÏljivostjo in odpu‰ãanjem.

Ta moj pietizem je trajal neskaljen ‰tiri leta, od prvedo pete ‰ole. V tej ‰oli pa so me zaãele begati in napadatisilne dvojbe in sumnje. V spodnji gimnaziji sta se mi pri-ljubila izmed ‰olskih predmetov najbolj zgodovina inzemljepis. Jel sem prebirati nem‰ke zgodovinske knjige,ki sem jih dobival ali v gimnazijski knjiÏnici ali pa na-posodo od souãencev. Nekatere teh knjig so napisali se-veda v duhu svoje vere protestanti ali pa tudi brezver-ci. V roke mi je pri‰el celó Rotteck, ki govori jako svo-bodno o vseh reãeh in tudi o verskih. On je dal moji ka-toli‰ki veri najhuj‰e udarce. Verske dvojbe so mi uniãi-


9

le popolnoma mir moje du‰e in vesti. Muãile so me ne-prestano, zagrenile in ostrupile mi vsak zaloÏek, vsakpoÏirek in tudi spanje. To ni ‰ala za ãloveka, ãe se ãuti vnevarnosti, da izgubi veãno Ïivljenje in nebesa, ãe mu‰epeta z zaniãljivim glasom kritiãni razum, da so mor-da vse te reãi in vse verske »resnice« le izmislice bujnefantazije in prazne bajke. Te du‰ne muke so postale sãa-soma neprenosne, zadu‰ljive, smrtne. Zaman sem mo-lil in prosil Boga, da bi me osvobodil tega neznanskegatrpljenja, zaman sem iskal tolaÏbe v poboÏnih bukvah,zaman vpra‰al za svet razne spovednike. Nekateri njihso me celó grdo ozmerjali in zapodili, ãe‰ kdor nima trd-ne vere, je malopridneÏ in lump. Ker nisem na‰el nikjerpomoãi, sem zaãel obupovati. âedalje bolj pogostomasem dejal sam zase: Tako Ïivljenje, kakor je zdaj moje,je pekel Ïe na tem svetu. Najbolje bo, da se konãam.Huje kakor tukaj se mi ne more goditi niti na onem sve-tu.

Po konãani peti ‰oli sem ‰el domov v Menge‰; k tetiâesnovki, pri kateri sem prebil vsake poãitnice, zaãen‰iod druge ‰ole, sem mislil iti ‰ele pozneje. Po stari nava-di sem hodil vsak dan v cerkev, najraj‰i sem sedel nakoru, kjer ni bilo gneãe. Tja sem ‰el tudi prvo nedeljo. Skora se je dobro videlo pred oltar. Po ma‰i gre duhovnikobhajat ljudi, same Ïenske. Na koncu njih vrste je kleãa-la po gosposko obleãena deklica, katero sem poznal, ki


10

me pa drugaãe ni zanimala. Ko pa jo zdaj pogledam, semi pojavi preãuden prizor, da sem kar ostrmel. Ta dekli-ca je bila tako zamaknjena v svetost zakramenta, takoginjena, odu‰evljena in vneta po prejetju svojega zve-liãarja, da se ji je Ïarilo obliãje lep‰e od jutrnje zarje inje sijala iz njega tako nepopisno sladka milina, da se jeoãi moje niso mogle nagledati. Srce se mi je odprlo nasteÏaj in jo sprejelo vase, glasno utripaje in vriskaje odrajske radosti prve ljubezni. Podoba te deklice me jespremljala odslej verno po vseh potih in krajih, kamorme je zanesla usoda, svoja volja ali nakljuãje. Takrat, koje zagorela v menge‰ki cerkvi v meni prva in pravzapravedina ljubezen, sem imel sedemnajst let. Bil sem ‰ibakdeãko, majhne rasti, na oãi ‰e na pol otrok. Dobro semzaãel rasti ‰ele po dopolnjenem osemnajstem letu. Ra-doslava je bila sedem let mlaj‰a od mene. To ime sem jidal jaz, ker mi je bila najradostnej‰i pojav v vsem mojemÏivljenju; pri krstu je dobila drugaãno ime. Po letih nje-nih se je moglo reãi, da je ‰e otrok, ali v njenem govor-jenju in vedenju ni bilo niã otroãjega. DrÏala se je resnoin govorila tako pametno kakor kaka dobro vzgojenapetnajstletna gospodiãna. Bila je hãi bogatih roditeljev,kar je pa ni ãisto niã pokazilo. Ostala je vedno tiha,skromna, neli‰pava, pohlevna in pokorna. Z deklami jeobãevala prijazno in spo‰tljivo, kakor da so ji bliÏnjesorodnice. Materi njeni se je zdelo, da je za svoja leta


11

premrtva, drugi ljudje je pa niso mogli prehvaliti. Naj-bolj jim je bila v‰eã njena poboÏnost. Oãe njen je bilprost kmet, ali s svojim bistrim razumom in marljivostjose je povzdignil med prve bogata‰e Kranjske deÏele. Ku-pil je veã gra‰ãin, osnoval pivovarno, trgovino z vinom,udeleÏeval se je velikih stavbnih podjetij, n. pr. gradnjekolodvorov itd.

Otroci iz take rodovine so navadno stra‰no razposa-jeni. Zjutraj se valjajo v postelji ali pa nagajajo druÏini.Moja Radoslava pa je vstajala zgodaj zjutraj in hodilavsak dan k sedmi ma‰i. V cerkvi se je pona‰ala tako lepokakor noben drug otrok. Meng‰ani so blagrovali njeneroditelje, da imajo tako dobro hãerko. Z Radoslavo ni-sem imel prilike, da bi dosti govoril. Pozdravil sem joprijazno vsak pot, kadar je ‰la v cerkev, in ona mi je rav-no tako prijazno odzdravljala.

V ‰olo je hodila dve leti v Meng‰u, potem so jo dali vLjubljano. Stanovala je pri stricu, ki je imel veã precèjponemãenih hãerá. Pohajala je nunsko uãilnico, v katerise je sloven‰ãina popolnoma zanemarjala. Moja milicase je ponemãevala zdaj v ‰oli in v dru‰tvu svojih sorod-nic. Ko se je vrnila ãez nekaj let domov, ji je tekla nem-‰ka beseda glaje od slovenske. V Meng‰u se je pa kma-lu zopet poslovenila, ker se v domaãi hi‰i ni ‰opirila ba-ha‰ka nem‰ãina. Nem‰kovala je le ‰e s svastjo, ki je bila


12

‰tajerska Slovenka, ali ji je nem‰ka ‰ola ukradla materin-ski jezik.

V Ljubljani sem Radoslavo malokdaj sreãal. Obãeva-la pa sva vsak dan o poãitnicah. Îe ko sem bil v osmi‰oli, me je povabila mati njena veãkrat na juÏino. Menise zdi, da je zapazila jako zgodaj mojo ljubezen. Ko semse pripravljal za pot na Dunaj, mi je rekla, smejoã se:»Veste kaj, kadar dovr‰ite svoje ‰tudije in dobote prvosluÏbo, pridite po mojo hãer, dala vam jo bom od srcarada in tudi moj moÏ bo zadovoljen, ker vas jako ljubi inse z vami najraj‰i pogovarja.«

Lahko se misli, kako neskonãno so me razveselile tebesede. Pri‰ed‰i z Dunaja na poãitnice, nisem prebivalveã v domaãi hi‰i. Radoslavina mati mi je velela, da mo-ram stanovati odslej v njenem gradu. Imeli so me ona invsi njeni ljudje tako v ãislu, kakor da bi bil Ïe pravi udnjih rodovine. Sosebno tesno prijateljstvo sva sklenilajaz in brat moje ljubice, Vekoslav. Bila sva si nerazdruÏ-na tovari‰a, dasi je bil on precèj mlaj‰i od mene. Poha-jal je i on ljubljansko gimnazijo, iz katere je prestopil ãeznekaj let v semeni‰ãe. Veãkrat mi je rekel, kako se veseliÏe za naprej, da me bo poroãil on s svojo sestro. Mojasreãa je dospela na vrhunec, ko sta pri‰la drugo leto naDunaj Radoslava in njen oãe ter me posetila. Vozili smose zaeno po mestu in lepi okolici dva dni. Oãeta so bo-


13

lele oãi pa je popotoval na Dunaj vpra‰at za svet tamo‰-nje sloveãe zdravnike.

Svoje dunajske ‰tudije sem konãal in prebil izpit zacelo gimnazijo l. 1853. ·e tisto leto sem dobil sluÏbo nahrva‰ki gimnaziji v VaraÏdinu. Vabili so me tudi v Trst,ali tja nisem maral iti, ker bi bil moral razlagati vse ponem‰ko. Radoslava je dopolnila takrat ‰estnajsto leto inje bila Ïe povse odrasla in godna za moÏitev. Ali moj ro-man se ni dovr‰il po ‰abloni. Drugi zaljubljenci se s svo-jimi druÏicami poroãe ali pa se izneveri prej on njej alipa ona njemu. Meni je usoda drugaãe postregla. Zgodilose je nekaj, ãesar nihãe ni slutil in priãakoval. Iz srameÏ-ljivosti ali ‰e iz kakega drugega, meni neznanega vzro-ka je Radoslava odloãila za trdno, da se ne bo nikoli omo-Ïila. In res je odbila vse snubaãe, katerih je imela na iz-ber, in ostala je devica. Ker je bila moja ljubezen povseidealna, me ta njena namera ni prav niã uÏalila, ampakmi je spo‰tovanje do nje ‰e poveãala. Ostal sem ji naj-iskrenej‰i prijatelj do dana‰njega dne in moja prva lju-bezen bo ugasnila ‰ele z zadnjim trenutkom mojega Ïiv-ljenja. Ali to se ve, da je moralo obãevanje zdaj med na-ma prenehati. V Menge‰ nisem ‰el nikoli veã. Z milicosva si po‰iljala pozdrave po znancih in sorodnikih, alividela se nisva celih ‰tiriin‰tirideset let. Dobila sva se ‰elelani v Ljubljani pri njenem bratu, ki je bil Ïe upokojenÏupnik. Starca sva bila oba, jaz sem imel ‰tiriinsedem-


14

deset, ona sedemin‰estdeset let, ali oba sva bila ‰e zdra-va in trdna, ona se je v starosti celo precèj zredila. Pogo-varjala sva se prav prijazno in Ïivahno do malega dveuri, potem pa si podala veãkrat roke in se loãila kot do-bra, stara prijatelja.

Res ãudovita, da, boÏestvena je blagodatna moã prveljubezni. Mene je kakor bi trenil re‰ila iz pekla verskihdvojb in mi povrnila mladostno brezskrbnost, veselostin sreão. Razburjeno, obupno in bolno du‰o mi je pomi-rila, potolaÏila in ozdravila. Moje srce je bilo tako polnoRadoslave, da ni imelo nobenega prostora veã za meta-fiziãne probleme, ki so se umaknili zame povse v ozadje.Ljubezen me je okrepãala, da sem zmagoval zlahkomavse spolne sku‰njave in se varoval zdu‰no vsake nespo-dobnosti in spolne razuzdanosti. Izpodbadala pa me jetudi na marljivost, redovitost in vsako krepost, ki dajeãloveku dober glas med ljudmi. Verska vpra‰anja semjel presojati povse hladno in objektivno. Dejal sem samsebi: »Verske skrivnosti so tako teÏka uganka, da jih nemore nihãe povoljno pogoditi, pa bo najbolj pametno,da se ne bom z njimi veã ukvarjal. Izpolnjeval bom svojedolÏnosti, Ïivel po‰teno in si ohranil ãisto vest, pa se mine bo treba bati nikogar in ‰e najmanj praviãnega inpredobrega boÏjega oãeta.« Prekomerne verske vajesem sãasoma popolnoma opustil. K franãi‰kanom ni-sem veã zahajal, ‰e manj pa lizal svetnike in cerkvena


15

tla. Opravljal sem le tisto boÏjo sluÏbo, katero so mi na-lagali ‰olski zakoni in moj spovednik. Nehal sem si tudikratiti spanje in se postiti. Oj, kako v slast sem uÏivalzopet na‰e slovenske Ïgance in ‰truklje! Zaãelo se je za-me novo, preradostno Ïivljenje, katerega mi ni ostrup-ljala veã nobena dvojba in sumnja.

Pri‰lo je usodno leto 1848. Vzbudilo je toliko politiã-nih in narodnih viharjev, rodilo toliko vsakovrstnih no-vih vpra‰anj in nam dona‰alo toliko prezanimivih novic,da se ‰e poboÏnim ljudem ni dosti ljubilo presojati inpretresati cerkvene dogme in bogoslovske skrivnosti. Zavero je zavladala velika mlaãnost v vseh stanovih, celov kmeti‰kem in duhovni‰kem, ki je trajala mnogo let inje ni mogel odpraviti niti glasoviti konkordat l. 1855.

Îivljenje moje je postalo zdaj, kakor pravim, jako pri-jetno. ·olski nauki mi niso delali nikakr‰ne teÏave, vsiprofesorji so bili z mano zadovoljni. Dali so mi skorovsako leto iz vseh predmetov odliãne rede, eminence,kakor smo takrat govorili. V prvi, peti in ‰esti ‰oli sembil celo prvi premiant. Tudi s svojim stanovanjem semmogel biti popolnoma zadovoljen. Moja gospodinja seje drÏala prav pametne metode. Male uãence je imelapod najstroÏjim nadzorom, sosebno je pazila, da se nisopolenili in zanemarjali boÏje sluÏbe. Zjutraj so moralizgodaj vstajati in se uãiti. V kolikor vi‰jo ‰olo pa je do-spel kak dijak, tem veãjo prostost mu je privo‰ãila. V


16

sedmi in osmi ‰oli smo delali pri njej, kar smo hoteli.Ukazovala je samo to, da moramo biti ob devetih zveãerdoma. Ponoãevanja ni trpela, vendar nam ni branila itiv gledi‰ãe. Hrano so mi po‰iljali roditelji od doma. Tetaâesnovka pa je zaãen‰i od druge ‰ole plaãevala zamestanovanje in mi kupila rada tudi kako suknjo ali drugooblaãilo. V ãetrti ‰oli sem dobil ustanovo (nekaj ãez 60gold. na leto), s katero sem si omi‰ljal knjige, opravo indruge potreb‰ãine. Marsikak goldinar sem si tudi pri-sluÏil, v spodnji gimnaziji s korepeticijami, v zgornji zin‰trukcijami. Prihranil si nisem mnogo, ali brez denarjanisem bil nikoli. Ker so me ‰olske dolÏnosti stale malotruda, mi je ostajalo dovolj ãasa za ãitanje, izprehode inzabave. Hodil sem pridno v gimnazijsko ali pravzapravlicejsko knjiÏnico, ‰e raj‰i pa (to se ve, da samo poleti) zbukvami v rokah pod Turen (Tivoli) k sloveãemu stu-dencu, kateremu so dali dijaki ime Hipokrena. Hribe ingozde sem ljubil Ïe od nekdaj. Pri Hipokreni je bilo dostidrevja in sence, pa tudi voda mi je ugajala. Ni bila rav-no moãno mrzla, ali vendarle pitna in zdrava in vseka-kor bolj‰a nego iz ljubljanskih vodnjakov. âesto semkorakal k temu strudencu Ïe ob ‰tirih zjutraj in ostal prinjem skoro do sedmih. Popoldne sem sedel ali leÏal priHipokreni dostikrat do mraka. Pohajali so jo i mnogidrugi uãenci. Naredili so ob njej prav liãne mlinãke inokrasili bregove s cvetlicami. Hipokrena je postala pra-


17

vo dija‰ko shajali‰ãe, ãitali‰ãe in zabavi‰ãe. Primerilo pase je tudi vãasih, da je prirejal v obliÏju njenem svojeburke poredni Amor.

Gore so me mikale tudi v Meng‰u. Oblazil sem vsebliÏnje vi‰ave in nekoliko tudi hribovje okoli Kamnika.Najraj‰i pa sem hodil na Góbavico, in to na tisti vrhu-nec, ki se mu pravi pri »Ogrinovem znamenju«. Tu jestala nekdaj kapela sv. Lavrencija, ki se je poru‰ila, kerje nihãe ni hotel popravljati. Ostala je skoraj le ena, pre-cèj visoka stena, ki se je zvala »Ogrinovo znamenje«radi bliÏnje Ogrinove hi‰e. Prekrasno se vidi od tod pro-strano menge‰ko polje in do malega vsa menge‰ka Ïup-nija, ki je ‰la pred l. 1848 od Save do Kamnika. ·e lep‰ipa je pogled na sneÏnike, katerim pravijo Meng‰aniGrintavci, ker jim to ime ne pomeni le enega hriba, am-pak vse Kamni‰ke Alpe tja do Jermanovih vrat.

Kakih sto korakov pod Ogrinovim znamenjem je mo-lela samotna skala. Za to skalo sem si postavil ‰otor,kamor sem hodil ãitat in od koder sem se oziral po ve-likem, prelepem vrtu pod goro, po katerem se je izpre-hajala vãasih moja Radoslava. Od tod sem jo mogel naj-veãkrat videti. To je bilo seveda takrat, ko me roditeljinjeni ‰e niso bili sprejeli za stalnega gosta v svoji hi‰i,torej od ‰este do osme ‰ole. ·otor mi je pomagal delatiprijatelj Vekoslav. Veje sva nalomila v edinem gozdu, kije ostal na Góbavici proti Meng‰u in je bil lastnina nje-


18

govega oãeta. Nekoã je pri‰la k Ogrinovemu znamenjutudi Radoslava s svojimi sestriãnami. Hotele so se zarazvalino igrati, ali za namenjeno igro je bilo ene osebepremalo. Radoslava pride k ‰otoru in me prosi, da bi seigralkam pridruÏil. To se ve, da sem jo kaj rad usli‰al.Kako se pravi tej igri, ne vem; to pa prav dobro pomnim,da mi je na vso moã ugajala. Nakljuãilo se je pogostoma,da sem dobil za par Radoslavo in sem se moral vselejprijeti z njo za roke. Najstarej‰a sestriãna njena, ki je bilaÏe »Backfisch«, je to zapazila pa se poredno nasmejalain rekla: »Cousine, dieser Zufall scheint etwas zu bedeu-ten, bist nicht dieser Meinung auch du, a?«

Teta âesnovka je zahtevala, da bi prebil pri njej vsa-ke poãitnice, ne le velike, ampak tudi male (o boÏiãu inveliki noãi). Te sem ‰el rad tja, ker je Radoslava boÏiãe-vala in velikonoãevala v Ljubljani. O velikih poãitnicahpa bi bil ostal ves ãas najraj‰i v Meng‰u blizu nje. Aliodloãni volji svoje dobrotnice se nisem smel upirati.Ukrenil sem torej tako, da sem prebival prvi teden vMeng‰u, potem pa se preselil v Lukovico, ali porabilvsako priliko in sto izgovorov, da jo mahnem po naj-kraãjih bliÏnjicah v Menge‰. Teta je vselej stra‰no go-drnjala. Ko sem se drugi ali tretji dan vrnil, pa me jesprejela z najveãjim veseljem, kakor da je na‰la svojeizgubljeno dete. Bolj skoraj da ne more ljubiti mati svo-jega edinca, kakor je ljubila ta Ïena mene, vedno v ve-


19

seli nadi, da se je bom spominjal ãez nekaj let s hvaleÏ-nostjo pri svoji sv. ma‰i.

Lukovica se nahaja preveã med hribi in vsaj za mojeoãi ni prijazna. Ali prècej nad vasjo se vzdiguje neviso-ki hribãek Brdo, na katerem se brzo izpremenita i kraji-na i obzorje. Tu stoji stari grad, ãigar gospodar je bil na‰odliãni romanopisec Kersnik. Od tod imajo oãi lep raz-gled po vsej valoviti, Ïitni in gozdni okolici, ki se sme popravici imenovati ljubka in draÏestna.

Hi‰a moje tete je stala prècej nad véliko, dunajsko ce-sto, po kateri se je razvozilo proti Trstu in Dunajuogromno mno‰tvo blaga na tistih silnih vozovih, ki so sezvali parizarji. Ali ta cesta je bila tudi drugaãe jako Ïi-vahna. Prav pogostoma so korakala po njej voja‰kakrdela in romarske druÏbe in se drvilo polno tistih po-potnih nem‰kih rokodelcev, ki so beraãili od hi‰e dohi‰e. Ljudje so jih imenovali »vandrovce« in jih niso radiprenoãevali, ker je bilo med njimi dosti kradljive sodrgepa tudi nevarnih pohotnikov. Vojaki so bili pri teti ãestonastanjeni. Od njih se je nauãila za silo vseh avstrijskihjezikov. Govoriti jih ba‰ ni mogla, ali razumela je vse, karso jo vpra‰ali in prosili in kar so se med sabo pogovar-jali. Celo madÏarskih in romunskih besed je znala brez‰tevila. Z dobrim razlogom se lahko trdi, da je bila pra-vi Ïenski genij. NajteÏje raãune je izdelala prej na pametnego jaz na papirju. Za ‰tevilke je rabila poleg narodnih


20

(kljuka pet, kriÏ deset itd.) i svoja izvirna znamenja. Pi-sati ni znala, ãitala je pa jako mnogo, najveã seveda po-boÏne bukve. KnjiÏnica njena se je nahajala v dveh ve-likih re‰etih, ki sta bili z vrhom polni. Najveã knjig jebilo iz prej‰njega stoletja, med njimi tudi célo sv. pismo,katero sem ji ãesto na glas prebiral, kadar ni bilo gostovin nujnih opravkov v kuhinji ali v zelniku. Besede, ki sose ji zdele grde, npr. kurba, far in druge take, je skrbnozalepila z debelim papirjem, da se ne bi kak bralec po-huj‰al. Takih zaplat je bilo jako mnogo. Kadar sem pri‰elv ãitanju do katere njih in hotel papir odlepiti, je mah-nila z roko in dejala: »Pusti, grdoba mora ostati skrita!«

Pri âesnovki sem Ïivel prav dobro. Za juÏino mi jedajala vsak dan razen belega kruha in sira ali klobasetudi merico izborne starine. Tudi kmeti‰ke jedi je zna-la pripraviti tako okusno, da bi jih bil do malega vsakgospod uÏival v slast in z zadovoljstvom.

K âesnu sta dohajala vãasih tudi Ïupnik Andrej Bo-hinc in njegov kaplan. Bila sta oba jako izobraÏenamoÏá. Za take odliãne goste je imela teta posebno sobov prvem nadstropju. Veãkrat sta povabila tudi mene, daprisedem k njima, pa me izpra‰evala iz zgodovine inzemljepisa. Moji odgovori so ju silno veselili, neprene-homa sta me trkala po ramah, hvalila in mi prerokova-la veliko sreão v Ïivljenju, naj si Ïe izberem kateri stanhoãem. Posojala sta mi tudi svoje knjige, kar mi je bolj


21

ugajalo nego njiju predebela in ãesto nezasluÏena hva-la. Od Ïupnika sem dobil veã dobrih potopisov in zem-ljepisnih knjig in ·afafiikove »Slovanske staroÏitnosti« vnem‰kem prevodu, od kaplana pa razen drugih knjig,katerih naslove sem pozabil, Plutarhovo »Îivljenjegr‰kih in rimskih velikih moÏ, sosebno vojskovodij«. Tatolsta knjiga me je tako mikala in odu‰evila, da sem jodvakrat preãital in bi jo ãital z veseljem ‰e tretjiã, ko bijo mogel dobiti.

Dunajska vlada je hotela brez dvojbe slovenski narodponemãiti, nekaj po svoji birokraciji, najbolj pa z nem-‰kimi ‰olami. Nem‰ki jezik je vladal ne le v srednjih inglavnih, ampak tudi v deÏelskih ‰olah, iz katerih pa soga zaãeli z uspehom izganjati na‰i domoljubni dekani inÏupniki Ïe okoli l. 1840. Dunajski mogoãniki so napove-dovali sloven‰ãini najsrditej‰i boj. V ‰olskih pravilih seje pri‰tevala med glavne grehe. Dijak, ki je govoril slo-venski, je bil kaznovan kakor kak tat ali kake druge vrstehudodelec s ‰ibo, palico, zaporom, postom, s slabim re-dom iz pona‰anja. V Kamniku sem videl na svoje oãi,kako neusmiljeno so pretepali coklarji na‰e deãake radislovenskega govorjenja. V Novem mestu so jim obe‰alina vrat, kadar so ‰li iz ‰ole domov, »lesenega osla«, dajih je lahko vse mesto videlo in zasramovalo. Take grdo-be so se godile tudi v Postojni in sploh po vsej slovenskidomovini. Nem‰ki oblastniki so hoteli na‰ jezik sloven-


22

ski mladini tako omraziti in pristuditi, da bi se ga iz vsedu‰e sramovala in ga zaniãevala, da bi ga smatrala zanajveãjo nespodobnost, za dokaz hribovske surovosti innajgr‰e podlosti. Uãencem se je strogo zapovedalo, damorajo ovaditi uãitelju vsakega tovari‰a, ki bi govoril znjimi v ‰oli ali tudi zunaj ‰ole po slovensko.

V tej stra‰ni pu‰ãavi narodne sramote in nem‰ke silo-vitosti se je nahajala samo ena oaza — na‰a lepa belaLjubljana. To se zdi marsikomu lahko kaj ãudno in ne-verjetno, pa je vendarle popolnoma resniãno. V Ljublja-ni ni niti v normalki niti v gimnaziji noben profesor sra-motil na‰e sloven‰ãine; brez kazni so govorili uãenci poslovensko, kolikor so hoteli. Po ‰olskih zakonih je bil na‰jezik prepovedan tudi v Ljubljani, ali na‰i profesorji sobili tako mo‰ki in pametni, da se niso brigali za to bar-barsko prepoved.

Z njimi se moramo seznaniti nekoliko bolj natanko. Vdrugem normalnem razredu je na‰ uãitelj Peharc tudi v‰oli z nami prav rad govoril po domaãe in vsak tedennam je eno uro razlagal kr‰ãanski nauk po slovensko. Vtretjem razredu nam je uãitelj Ivanetiã, kadar je bil do-bre volje, pravil ribni‰ke burke in druge sme‰nice vse-lej po slovensko; i zunaj ‰ole je govoril z nami slovenskirad in veãkrat nego po nem‰ko. V gimnaziji me je uãilprvi dve leti do svoje smrti profesor Heinrich, rojen Mo-ravec. MoÏ ni znal slovenski, ali je bil ves navdu‰en za


23

âehe in njih zgodovino in je spo‰toval tudi na‰ narod.Govoril je ãesto, da sta âeh in Kranjec brata po krvi injeziku. Nekoã je prihitel v ‰olo razburjen — morda na-trkan — in nam rekel s slovesnim glasom: »Heute fandich ein ehrwürdiges, altes Buch und in ihm erhabene,hoch heilige Verse. Der Anfang lautet:

»Napoleon reãe:,Ilirija vstan.’Vstaja, izdiha:,Kdo kliãe na dan?’«

Te skrivnostne besede so vzbudile v meni silno rado-vednost. Vpra‰al sem Heinricha, kje bi mogel to slavnoknjigo dobiti. Pogledal me je debelo in dejal: »DiesesBuch ist nicht für dich, dazu bist du noch viel zudumm«. Ta odgovor me ni prepla‰il. To imenitno knji-go sem hotel kupiti, naj velja, kar hoãe. V blagajnici semimel pet goldinarjev, zasluÏenih s korepeticijami. Domasem vpra‰al gospodinjo, kje se stare bukve prodajajo.Rekla je: »E, kje nek — na tandelmarktu!«

BrÏ letim tja in vidim na odru pet ali ‰est knjig, ki sobile pa vse molitvene. ·e veãkrat sem zaman popotovalna starinarski trg. Nekoã pa najdem velik kup bukev,med katerimi zapazim i posvetne. Jel sem pregledovatibolj natanko. Kar se namerim na Vodnikovo slovenskoslovnico, pred katero je bila natisnjena »Ilirija oÏivlje-


24

na«. Od veselja mi je kar sapa zastala. Mislil sem, da botaka ãastitljiva knjiga stra‰no draga, in se zaãudil, da jebaba zahtevala zanjo samo 15 krajcarjev.

Drugi dan pa povem Heinrichu, kaj sem kupil. On sezakrohota in mi veli: »Du bist ein Teufelskerl, abernimm dich in Acht, das Buch ist wahrscheinlich verbo-ten.« Prepovedani sad se mi je zdel ‰e slaj‰i in imenit-nej‰i. ·e isti dan sem znal »Ilirijo oÏivljeno« na pamet.

V peti in ‰esti ‰oli sem Ïivel pod oblastjo profesorjaMartinaka, ki je slovel za silnega narodnjaka. Res namje priskrbel, da smo dobivali iz vsake ‰ole gornje gimna-zije po trije dijaki »Novice« zastonj. Najveãji lenuh medvsemi mojimi souãenci je bil vsekakor Matija Valjavec.Namesto ‰olskih knjig je ãital Gessnerjeve idile, Ram-bachov »Odeum« i. dr. Iz matematike in zgodovine jezasluÏil najdebelej‰o trojko, ali blagi Martinak ga je par-doniral radi slovenskega pesnikovanja. Valjavec je zaãelzlagati pesmi Ïe v peti ‰oli. Ko se je 1848. leta razglasilaustava, nam je dal Martinak slovensko nalogo, prvo inobenem zadnjo, ker smo nekateri tako udrihali poNemcih, da se nas je profesor zbal. Ti trije prigodki do-kazujejo, da je bil Martinak v srcu res naroden, ali jav-no ni tega nikoli rad pokazal. V ‰oli ni zinil nikoli nobe-ne domaãe besede in nikdar ni porabil prilike, da bi bilbudil v nas slovensko rodoljubje. Nekoã, ko sem bil ‰esedmo‰olec, sem ga pri‰el vpra‰at v sobo, kjer je uãil, ãe


25

bomo dobivali »Novice« zastonj tudi bodoãe leto. Go-voril sem po slovensko. On mi ni niãesar odgovoril,nego se je namrdnil in zarenãal nejevoljno: »Wissen sienicht, dass die Schulsprache deutsch ist?« Tudi njegovadva sinova sta bila tako »pametna« Slovenca, da se nistavladi nikoli zamerila. Ako se ji je v kakem dru‰tvu zaãelokaj zabavljati, ãe tudi le krotko in brez strasti, sta bajeoba previdno molãala in, ãe ni kmalu nehalo, s kakimjalovim izgovorom pobegnila.

Po starem sistemu je imela vsaka gimnazija samo ‰est‰ol, sedmi in osmi razred se je zval licej. Vsak teh dvehzavodov je nadziral poseben predstojnik. Tisti za gim-nazijo se je zval prefekt. Licej je bil srednja postojankamed gimnazijo in vseuãili‰ãem. Dijaki so se imenovali»poslu‰alci« in so uÏivali znatne svobo‰ãine. Oni nisobili veã prosti »Sie«, profesorji so jim veleli: Meine Her-ren. Po novi sistemi, ki je zavladala 1849. leta, se je ze-dinil licej z gimnazijo in dobil z njo vred predstojnika, kise je imenoval ravnatelj.

Mnogo se je ugibalo, kdo bo direktor ljubljanske gim-nazije. Mislilo se je, da najbrÏ profesor Kersnik, uãiteljfizike v osmi ‰oli, ali pa morda dosedanji prefekt gimna-zije Elija Rebiã.

Vtem ko sta ta dva moÏa opravljala mimo svoje dolÏ-nosti v Ljubljani, se je pridno vozaril na Dunaj profesorKleemann, plazil se preponiÏno okrog velikih gospodov,


26

posebno pa se dobrikal Levu Thunu, ministru uka inbogoãastja. Pomagala mu je tudi Ïena, ki je sluÏila nek-daj pri Thunu menda za guvernanto ali hi‰no. Najveãpo njenem trudu je dosegel, ãesar je Ïelel: vlada ga po-trdi za ravnatelja ljubljanske gimnazije. Kleemann je bilmoj profesor v sedmi in osmi ‰oli, v sedmi za latinskijezik, v osmi za zgodovino in po Kersnikovi smrti tudi zafiziko. Priroda ga je za vse druge reãi sijajno nadarila, alije pozabila mu dati kak ko‰ãek znaãajnosti. Leta 1848 seje Ïivo zavedal svoje ãe‰ke krvi, delal se je za silnega Slo-vana, ãital slovenske in hrva‰ke ãasnike, druÏil se z Blei-weisom in Cigaletom in podpiral pro‰njo ali spomeni-co za slovensko univerzo v Ljubljani. Leto pozneje pa seje bil Ïe ves prelevil, zapisal se je z du‰o in telesom nem-‰kim hegemonom in si ugladil s tem pot na vi‰avo. Po-stal je na‰ ravnatelj in kmalu potem ‰olski nadzornik.Vladi pa se je po njem tako toÏilo, da ga je pozvala v mi-nistrstvo za uk in bogoãastje. Le prehitro so Slovani ãu-tili, da je on Thunova desna roka ali pravzaprav njegovvodnik in »majordomus«. V tej sluÏbi si je pridobil Ïa-lostno slavo, da je najbrezdu‰nej‰i germanizator in naj-strupenej‰i sovraÏnik slovanskih narodov in jezikov,katere je pregnal iz vseh vi‰jih in srednjih ‰ol. Ali dok-ler je bival v Ljubljani, ni pokazal oãitno nikoli svojegarenegatstva, iz njegovih ust ni pri‰la nobena razÏaljivabeseda zoper slovenski narod in jezik.


27

Biv‰i prefekt gimnazije Rebiã je bil moj profesor vosmi ‰oli. Kleemann ga je bil ovadil vladi za praznoglav-ca in bedaka, ki pripoveda dijakom samo basni. Velikuãenjak res ni bil, ‰e manj pa praznoglavec. Za latinskijezik se je kosal lahko z vsakim drugim profesorjem íntudi s Kleemannom in ‰e v raznih drugih strokah se jesmel pokazati brez sramote.

Izvrstno je poznal n. pr. rimske starine in avstrijskozgodovino. Meni se je bil prikupil ta moÏ Ïe zdavnajradi svojega domoljubja. Rodil se je med Îumberãani naGorjancih in je bil uniatske vere. Ali on ni ljubil samosvoje hrva‰ke narodnosti, ampak enako toplo tudi na‰oslovensko. Po slovensko je rad govoril, kolikor je znal, ‰eraj‰i pa po hrva‰ko, kajti ni bil pozabil ni slovke svoje-ga materinskega jezika. Zunaj ‰ole sva se midva pomen-kovala vedno po slovensko, pozneje, ko sem bil Ïe uãi-telj na Hrva‰kem, pa po ilirsko, kar mu je tako ugajalo,da me je razglasil za svojega sorodnika.

Izmed vseh svojih profesorjev pa sem ljubil najboljstare‰ino, oãeta Kersnika, ki je bil sploh tako blaga du‰a,da vsaj med dijaki ni imel nikoli nobenega sovraÏnika.V rodoljubju glasoviti profesor Martinak ni segel Kers-niku niti do pasa. Lasje so mu bili Ïe zdavnaj posiveli, aliza svojo slovensko domovino si je bil ohranil tako vroãesrce, da se je mogel kosati z njim v tej prevaÏni reãi lemalokateri mladeniã, prekosil pa ga ni nobeden. Sloven-


28

ski je govoril z nami zunaj ‰ole in v ‰oli in je hvalil inpovzdigoval ob vsaki priliki bogastvo, krasoto in krep-kost na‰ega jezika. Kadar sem bil vpra‰an iz fizike, semmu vselej odgovarjal po slovensko, kar ga je tako vese-lilo, da sem postal njegov prvi ljubimec. Ko so me hoteliiz ljubljanske gimnazije zapoditi, branil in zagovarjal meje Kersnik tako goreãe, ganljivo in preverljivo, da je po-tegnil na svojo stran veãino uãiteljskega zbora, ki je po-tem dokonãal, da smem ostati svobodno v ljubljanskigimnaziji. Za god smo mu prisrãno ãestitali, ustno patudi pismeno. âestitko sem zloÏil jaz, posnemaje Ko-seskega, v heksametrih. Kleemannu ni bilo pogodu, kersem udaril proti koncu po sovraÏnikih na‰ega naroda.

Ali nemila usoda nam je ugrabila ‰e isto leto tegaoboÏevanega patriarha. Jaz sem mu zloÏil nagrobni go-vor, katerega sta prepovedala ravnatelj Kleemann inkatehet Jarc, Kleemann brez dvojbe zato, ker je bil slo-venski, Jarc pa z izgovorom, da so nagrobni govori pro-testantska ‰ega. Po svojem duhu in uverjenju je vzgojilKersnik tudi svoje otroke. Sinovi so se mu ‰teli lahkomed prve slovenske korenjake, na‰ klasiãni romanopi-sec Kersnik je bil njegov vnuk. Tudi prelepa in ljubezni-va njegova hãerka Ljudmila je vsa gorela za slovenskinarod in jezik, bila je v tem dostojna drugarica JosipineTurnograjske. Slavni na‰ Cigale si jo je bil izbral za svojonevesto. Vezala ga je z njo prva idealna ljubezen, ali Ïal,


29

da je pokosila brezãutna smrt to draÏestno ljubimkomatere Slave, preden se je mogla izpolniti srãna Ïeljanjegova in tudi njena.

Po ‰olskih knjigah, predavanjih in nalogah si je nabralãlovek res neko splo‰no izobraÏenje, ki pa je ostalo zgoljformalno, plitvo in nedostatno, ako ga ni polnilo in po-veãalo obilno ãitanje dobrih knjig in ãasopisov. Uãiteljisrednjih ‰ol bi morali smatrati za svojo najsvetej‰odolÏnost, da vcepijo mladini veselje do branja in ji dajonapotke, katere knjige da ji je ãitati, ako hoãe imeti odnjih prijeten uÏitek in obenem korist. Ali to se ve, da bimorali biti uãitelji sami veleizobraÏeni moÏje, ki bi po-znali vse vaÏnej‰e spise svoje narodne, pa tudi vse sve-tovne literature.

V Avstriji pa se je nahajalo nekdaj prav malo takihprofesorjev. Vsi so se zadovoljili, da znajo uãenci to, karso jim podajale ‰olske knjige, za vse drugo se niso niãbrigali. Izmed ljubljanskih profesorjev se je moglo trditisamo o treh, da so temeljito izobraÏeni: o Heinrichu,Kleemannu in Petruzziju, ki pa Ïal ni bil nikdar moj uãi-telj. Ali ‰e ti trije niso nikdar opominjali svojih dijakovna ãitanje in jim svetovali, s katerimi knjigami naj sezabavajo zunaj ‰ole. âitali smo torej, kar nam je pri‰lo vroke po nakljuãju ali za kar smo sli‰ali, da je zanimivo.

Povedal bom ob kratkem, kakove knjige sem prebiralv gimnaziji in katere so me najbolj veselile. To se ve, da


30

moram govoriti najprej o na‰i slovenski literaturi. Vod-nikovo »Ilirijo oÏivljeno« sem Ïe omenil, seznanil pasem se skoraj obenem z vsemi njegovimi pesmimi.

Z mano je stanoval pri Tandlerici od zaãetka ‰este dokonca osme ‰ole Gregor LoÏar iz Beriãevega pri Dolu.Bil je silno moãan fant in poln rodoljubja in navdu‰enjaza narodni jezik. Bogoslovcem je razlagal Metelko slo-vensko slovnico. Poslu‰at ga je hodil tudi LoÏar. Te slov-nice se je uãil marljivo tudi doma zaeno s prijatelji, ki sose zbirali pri njem. LoÏarjeva mati je bila imovita moka-rica. Dobival je od nje dosti denarja, katerega pa ni za-tratil le za zabave, nego je kupoval zanj tudi knjige, naj-raj‰i domorodne. Take, ki so bile zame, mi je kaj rad po-sojal. Jaz sem bil takrat ‰e v spodnji gimnaziji. Od LoÏar-ja sem tudi dobil Vodnikove pesmi. Najbolj so mi uga-jale: Na Vr‰acu, Milica miljena, Nem‰ki in slovenskikonj in Kranj’c, tvoja zemlja je zdrava, itd. Nauãil sem sejih na pamet.

Drugi Vodnikovi spisi me niso toliko mikali razenZgodovine Kranjske deÏele, katero sem v peti ‰oli paz-ljivo prebiral in si delal iz nje posnetke. V Zgornjo ·i‰kosem ‰el veãkrat samo zato, da ogledam natanko rojstnidom na‰ega pesnika. Prav dobro sem poznal Vodnikovosestro, ki je bila omoÏena pri Brecelniku na FuÏini bli-zu Ljubljane. Vnuk njen je z mano stanoval. Ljubila gaje tako prisrãno, da je pri‰la k njemu skoro vsakih 14


31

dni, dasi je bila Ïe jako stara in slabotna. Nje prihodasem se vselej obveselil, ker nam je pripovedovala vsa-kovrstne anekdote o svojem bratu Tinetu. Pravila namje, kako neskonãno je Ïaloval, ko je stopil v samostan.Bil je bled, prepaden, suh, sama kost in koÏa. Vsi so mis-lili, da hira za jetiko in bo kmalu umrl. Ko pa ga je poslal‰kof na deÏelo du‰e past, se je smejal od radosti nepre-nehoma, menda ‰e speã! Pozneje je uãil otroke v Ljub-ljani, ali ni se mu godilo prav niã dobro. Imel je maloprijateljev in dosti sovraÏnikov, dasi ni storil nikomurniã Ïalega. ·krici so ga pisano gledali, ker je bil ma‰nik.Duhovni ga pa tudi niso marali, ker se jim je zdel preveãposveten in je bil privrÏen Francozom, ki so prinesli de-Ïeli toliko dobrega. Brat Tine je uÏival najraj‰i kmeti‰kejedi tudi potem, ko je bil Ïe »gospod«. Dejal je veãkrat:»Domaãa skleda mi ‰e ni obleÏala nikoli v Ïelodcu, gos-poska pa Ïe dostikrat.« Tine se je hudo jezil, da se popri-jemljejo rojaki ãimdalje bolj lju‰kih (= ljudskih, tujih)navad in besed, svoje deÏelske (= domaãe) pa opu‰ãajo.To ni bilo v‰eã niti njegovi sestri. Rekla nam je: »Kranj-ci so se zaãeli grdo spakovati. Za mojih mladih let sogovorili ‰e povsod rogljaã, zdaj pa pravijo ‰trajgobel, ka-kor da bi bilo to kaj lepega.«

»Kranjska âbelica« je bila vesel pojav, ki ga pa nebom presojal. O Pre‰ernu, njenem sotrudniku, pa mo-ram govoriti bolj ob‰irno. LoÏar je imel v veã zvezkih


32

zapisane vse njegove pesmi in tudi tiste, ki se niso smelenatisniti leta 1847. Kdo mu je priskrbel rokopise, mi niznano, morda sam Pre‰eren, kajti vem, da sta se dobropoznala. Izmed prepovedanih pesmi je pri‰la najbolj naglas »Nebe‰ka procesija«. Jaz sem jo prepisal ‰e isti dan,ko jo je bil LoÏar dobil, in kmalu sem jo znal na pamet.Ta pesem je romala v mnogobrojnih prepisih po vsejLjubljani in nje okolici. âitala se je skoro v vsaki hi‰i. Vfranãi‰kanski samostan jo je prinesel Pre‰ernov prijateljpater Benvenut in prepisali so si jo vsi patri. Isto takotercijalke, ki so znale ãitati. Moja sorodnica Ana, ki jetudi slovela za jako sveto, je kupila prepis »Nebe‰keprocesije« za en gro‰ in mi ga pokazala z besedami:»Dandana‰nji kraljuje povsod laÏ. Zdaj se je pa vendarna‰el moÏ, ki je tej svinjski gospodi zabrusil vso resnicov obraz. Na, preberi tole pesem pa poreãe‰ z mano vred:,Kdor jo je zloÏil, pojde gorak v nebesa’.«

Rokopis »Nebe‰ke procesije« je dobila v kremplje tu-di policija. Ko je zvedela, da jo je zloÏil najbrÏ Pre‰eren,ga je pozvala na odgovor in mu pokazala ta rokopis. Onga pazljivo preãita, kakor da bi mu bila ta pesem po-vsem neznana, in veli: »Hm, das Ding ist nicht schlecht,aber ich habe es nicht gemacht. Ich schreibe schärfer.«Ker policija ni zasaãila nikjer pravih dokazov, je mora-la Pre‰erna pustiti na miru, ali sprejela ga je pod svojbriÏni nadzor in priporoãila nujno svojim vohunom.


33

Odvetni‰tvo v Kranju je dobil Pre‰eren s pomoãjo pa-tra Benvenuta. Ko mu je bil povedal, da bo prosil zanje,je dejal ta: »France, tvoja bistra glava ti ne bo za to reãniã koristila. Ljudje mislijo sploh, da si Freigeist, nejeve-rec ali vsaj slaboverec in svobodnjak prve vrste. Vladabo to zvedela in ti bo‰ moral ostati v Ljubljani. Ve‰, kajbi ti jaz svetoval. Zaãni hoditi nekaj ãasa v na‰o cerkev.Jaz bom Ïe poskrbel, da te bodo videli vsi patri in tudigvardijan. Vlada bo vpra‰ala samostan, kakov ãlovek dasi, in bo izvedela, da si strogo moralen, da hodi‰ rad vcerkev in da se ti sploh niã slabega ne more oãitati.« Pre-‰eren se zasmeja in veli: »Morda poskusim — ta mane-ver se mi ne zdi napaãen. Brez svetosti se v Avstriji resne doseÏe niã.« Pre‰eren je ‰e tisti teden zaãel zahajativ franãi‰kansko cerkev. PoboÏnost njegova ni dolgo tra-jala, ali mu je itak hasnila. Ko vloÏi pro‰njo in dojde vla-di dobro spriãevalo franãi‰kanskega samostana, podeliPre‰ernu na njegovi podlogi drage volje zaÏeleno advo-katuro. Tako sta mi pravila to reã LoÏar in moj rajnkiprijatelj doktor Vojska. —

Jaz bi bil Pre‰erna neizreãeno rad poznal, ali nisemujel nikoli prilike, da mi ga kdo pokaÏe. Po konãani dru-gi ‰oli smo ‰li jaz in ‰e trije drugi souãenci zaeno na po-ãitnice. Korakali smo med jagnedi po Dunajski cestiproti JeÏici, kar me ustavi tovari‰ Peãar in veli: »Ti, po-glej ga no! Tale ãlovek, ki gre pred nami, je tisti nori dok-


34

tor Pre‰eren!« Jaz ga zavrnem srdito: »Nor si ti, ne paPre‰eren. LoÏar pravi, da je on najbolj prebrisan, kar jeljudi v Ljubljani in na vsem Kranjskem.« Po teh besedahsteãem naprej, da bi videl Pre‰erna v obraz. Na sebi jeimel frak, na glavi pa cilinder. Ko sem bil Ïe kakih dvaj-set korakov pred njim, se ustavim, obrnem in upremvanj oãi. Gledal sem ga verno in strmo kakor kako ãudo.On to zapazi in veli: »Fant, kaj me tako gleda‰, kakor dabi me hotel kupiti?« Jaz povesim oãi in velim bojazljivo:»Naj ne zamerijo, jaz bi jih bil tako rad poznal.« Pre-‰eren: »I zakaj pa?« Jaz: »Zato, ker so zloÏili Ïe tako lepepesmi.« Pre‰eren: »Kak‰ne pesmi?« Jaz: »Nebe‰ko pro-cesijo. Nuno in kanalãka in ‰e veliko drugih, ki mi jih jedal LoÏar, da jih prepi‰em. Nekatere sem se nauãil tudiiz glave.« Pre‰eren: »Ali res? No, povej katero!« Jaz: »Ali,Nuno in kanalãka’?« Pre‰eren: »Le, ãe hoãe‰.« Jaz: »Ve-sela pomlad se zbudila je spet, moj tiãek, preljubi ka-nalãek« itd.

Govoril sem hitro, da je kar beseda besedo pobijala.Ko sem mu oddrdral vso pesem, me je jel izpra‰evati,kdo sem in kam sem se namenil. Povedal sem mu svo-je ime in da gremo na poãitnice domov jaz in tile trije,ki so se nama med pomenkom pridruÏili. Pogovarjalismo se ‰e dlje ãasa. Pre‰eren nas je kaj lepo opominjal,naj se pridno uãimo, naj beremo razen ‰olskih tudi dru-ge knjige in ne le nem‰ke, ampak tudi slovenske, naj ho-


35

dimo pogostoma v muzej. V njem naj si ogledamo vsa-ko reã natanko, ne pa da bi divjali kakor kozli iz enesobe v drugo. Ko smo pri‰li do prve hi‰e, bila je krãma,vo‰ãil nam je sreãen pot in je ‰el noter. Mi smo bili vsiveseli, da se je hotel tako imeniten moÏ z nami pogovar-jati. Peãar pa je dejal: »Jaz bom povedal babi, svoji go-spodinji, da je laÏnivka.«

Razen patra Benvenuta je imel Pre‰eren med duhov-‰ãino ‰e nekoliko drugih blagih prijateljev, n. pr. BlaÏaPotoãnika, PoÏenãana in novome‰kega pro‰ta Arka. Alivelika veãina ga ni dosti marala. Mislila je, da so njego-ve pesmi same kvante, kar dokazuje, da jih ni dobro po-znala. Zeloti so ga stra‰no zaniãevali in obrekovali. Poe-zije njegove so imenovali: Sauglockenläuten! Na ãelu tejsvojati je stal Luka Jeran, ki je bil drugaãe moÏ jako bla-gega srca, ali si je osnoval o spolni ljubezni preãudnepojme. Med ãisto in razuzdano ljubeznijo ni delal nobe-nega razloãka. Smatral je obe za smrtni greh. Po pricvrk-njenem mnenju tega asketa bi se ne smela ljubiti nitiÏenin in nevesta. Ta pravica gre samo poroãenim, za-konskim ljudem in ‰e tem le pogojno in do strogo do-loãenih mej. Najbolj nedolÏna ljubavna pesem se mu jezdela grdo pohuj‰anje, ki vrÏe pisatelja v pekel, ako je neuniãi in ne popravi nasledkov svojega v nebo vpijoãegagreha. Po takem se lahko ugane, kako je sodil ta ãudak


36

o Pre‰ernu: imel ga je za najhuj‰ega gre‰nika, za najstru-penej‰ega pohuj‰ljivca vse Kranjske deÏele.

Posvetni rodoljubi so seveda Pre‰erna vse drugaãesodili in ãislali. Vsem je bil on pesnik po milosti boÏji,zvezda prvega reda na obzorju prosvete, fenomenalnaprikazen in glavna dika svojega naroda. Ali posvetnih,izobraÏenih rodoljubov med njegovimi vrstniki ni bilomnogo: Andrej Smole, doktor Orel, âop so bili »rarinantes in gurgite vasto«. Sploh Pre‰ernove poezije, koso pri‰le na svetlo, niso vzbudile strmenja in veliko po-zornosti. Vnele niso skoro v nikomer ognja rodoljubja.Ljudje, ki so jih ãitali, so govorili malomamo: »Te pesmiso lepe« in jih pozneje niso veã pogledali, veliki veãininaroda pa so ostale povse neznane. Razprodajale so segrozno poãasi, in to ni bilo nikako ãudo, kajti je tlaãilaSlovence kakor mora ne le telesna, ampak tudi du‰evnasuÏnost in splo‰na narodna nezavednost. Mater Slove-nijo je pokrivala gosta polnoãna tema, katero so razsvet-ljevale le redko posejane zvezde.

Leta 1843 so se nam rodile »Novice«, ki so koristiletoliko na‰emu narodu, slovstvu in jeziku. Ta list je naj-lep‰i spomenik, ki si ga je mogel postaviti njegov ured-nik, velerazumni in znaãajni doktor Janez Bleiweis.»Novice« mene od kraja niso dosti veselile, nekaj radinovih ãrk, katere so se priporoãale in uvajale, ‰e bolj paradi mnogih besed, ki jih nisem razumel. Ali sãasoma


37

sem se privadil i Husovim ãrkam i jeziku in sem komajãakal, da jih dobim v roke; prebral sem verno in pazlji-vo vsak svoj izvod do Bleiweisove smrti. Mikal me je se-veda najbolj leposlovni del, posebno pa pesmi. Na do-maãem Parnasu se je prikazala takrat mogoãna podobaVeselova, ki si je dal po svoji rojstveni vasi pisateljskoime Koseski in je priobãeval svoje pesmi v »Novicah«.Vas Koseze stoji med Lukovico in Moravãami in mi jedobro znana. Sestra moje ljubljanske gospodinje se jebila omoÏila v Moravãe, vzela je tamo‰njega uãiteljaVranãiãa. Mene je povabila o veã prilikah, naj pridemkaterikrat k njej, in jaz sem ji Ïeljo izpolnil. Teta âesnov-ka je spekla zanjo potico, ki sem jo nesel s sabo. Ko do-spem do Kosez, vpra‰am neko Ïeno, kje je domaãa hi‰atistega gospoda Vesela, ki ima cesarsko sluÏbo v Trstu.Ona mi jo pokaÏe. Jaz grem tja in jo ogledam od vsehstrani. Zapazil nisem na njej niã posebnega. Bila je paãtaka kakor sto in sto drugih kmeti‰kih koãurjev v slo-venskih vaseh. To je bilo leta 1847 ali 1848. Pozneje semãul, da se je rojstveni dom Veselov nekaj predrugaãil inpolep‰al.

Od konca mi Koseski ni ugajal, kajti je rabil ba‰ onnajveã meni neznanih besed in tak ãuden jezik, da gaveãkrat nisem mogel razumeti, ãe so mi bile tudi vse be-sede znane. Ali to ni dolgo trajalo. Nemogoãe mi je do-povedati, kakov entuziazem so vzbudile Veselove pes-


38

mi v vsej narodni inteligenciji na‰i, posebno v duhov-‰ãini. Kjer koli sta se se‰la dva duhovnika, pogovarjalasta se gotovo o Koseskem. Pri obedu je tekla v vseh Ïup-ni‰ãih beseda o Koseskem. Pri vinu v gostilnicah, na ‰et-njah, na vseh shodih in zabavi‰ãih si ãul hvalo Koseske-ga. Ako so se zbrali narodnjaki po kakem nujnemopravku, niso se loãili prej, dokler niso rekli katere tudio Veselu. Sli‰alo se je pogostoma: »Kdo bi bil mislil, damore biti na‰ jezik tako silen, tako oblasten, tako slove-sen, tako vzvi‰en in obenem tako ljubek in blagoglasen!Pravo naravo in bistvo mu je odkril ‰ele Koseski.« Kakanova Veselova pesem se ni brala samo enkrat, ampak popetkrat, po desetkrat zaporedoma. Citati iz njegovihpoezij so se ãuli ob vsaki priliki. Veã duhovnikov mi jepovedalo, da so si naroãili »Novice« samo zato, ker do-na‰ajo Veselove pesmi.

To navdu‰enje se je polastilo tudi mene. Posebno semãital rad njegove zvonke in gladke distihe, ki so se mizdeli, in to po pravici, mnogo lep‰i od Pre‰ernovih. Jakoso mi tudi imponirale njegove daktilske rime, v katerihso se ujemale ne le ena ali dve, ampak tri slovke, n. pr.

»Vitezi cenjeni,kam ste namenjeni« itd.

Najbolj pa je mene in do malega vse bralce »Novic«ganil, oãaral in odu‰evil Veselov veliãastni patos in nje-


39

gova retorika, s katero je dajal du‰ka svojim vzvi‰enimmislim in ãustvom. IzobraÏeni politiki pa so se ãudili inmu ploskali, da je znal tako taktno zdruÏiti lojalnost dovladarja z mo‰kim narodnim ponosom in z najiskrenej-‰o ljubeznijo do slovenske domovine. Tudi njegov nena-vadni jezik smo smatrali takrat za vzor prave sloven-‰ãine, za sijajen zgled, katerega bi morali vsi na‰i pisa-telji posnemati.

Levstik je trdil ãesto proti meni in drugim, da ga raz-gla‰a za najveãjega slovenskega pesnika samo urednik»Novic« Bleiweis. Jaz imam hvala Bogu ‰e zdaj prav do-ber spomin in pomnim bistro, da so postavljali nekajãasa Koseskega ‰e nad Pre‰erna do malega vsi slovenskirazumniki. Duhovniki vsi brez izimke, pa tudi skoro vsiposvetni pisatelji in rodoljubi, n. pr. Cigale, Podgorski,Jeri‰a, Toman, Navratil, Malava‰iã, DeÏman, JaneÏiã,Kersnik i. dr. Jaz govorim tukaj o pesmih iz prve dobeVeselovega pesnikovanja. Poznej‰e poezije njegove pa siniso znale pridobiti takovega priznanja in ugleda. Pegazmu je bil ohromel in ope‰al, kakor n. pr. v starosti i na-‰emu klasiku Gregorãiãu.

Veselu so Levstik in njegovi privrÏenci oãitali, da niustvaril skoraj niã izvirnih pesmi, nego je le prevajal. Aliãe bi bilo to tudi res, kaj za to? Dober prevod je jakoumetna in teÏka stvar, ki je vredna za bralca ravno tolikokakor izvirnik. Vesel je prelagal z ruskega, nem‰kega in


40

gr‰kega (spev Iliade) jezika in z vseh treh jezikov enakojedrnato, spretno, duhovito in elegantno. Grajali so gasovraÏniki posebno glasno zato, ker je skoval toliko ne-rodnih in sme‰nih novih besed. E, v vsaki mladi litera-turi morajo delati pisatelji nove besede, ker prosti narodnima dovolj svojih, zlasti za tehniãne in abstraktne poj-me. Te novice Veselove res niso vselej dobre, ali vsi dru-gi pisci imajo na vesti iste grehe, pa jih nihãe zato nekara. O takih malenkostih se ne spotiãe pameten ãlovek.

Ali Veselu so zagodli Levstik et consortes ‰e huj‰opodoknico. Trdili so javno in povse resno, da Koseski nezna niti slovenski, pa ga razgla‰ajo bedaki za literarne-ga prvaka. Torej moÏ, ki je upesnil »Zaãarano pu‰ko« in»Oãe na‰«, ki nam je preloÏil na na‰ jezik tako krasno»Devico Orleansko«, ne zna slovenski! Kaj bolj absurd-nega nego je ta bivolska trditev, se paã ne more lahkomisliti. Da, v globok prepad so vrgli na‰i kritiki in kri-tikastri nekdaj tako sloveãega in oboÏevanega moÏa! Alijaz sem popolnoma uverjen, da ga bo genij na‰ega na-roda visoko dvignil iz te niÏave in ga postavil zopet zavselej na tisto mesto, katero si je po‰teno zasluÏil: v prvovrsto slovenskih pesnikov. Ali jaz ponavljam, da se mojahvala ne razteÏe dalje nego samo do konca prve dobenjegovega slovstvenega truda, to je po priliki do leta1850.


41

Do polovice XIX. stoletja se je pojavilo tudi veã mla-dih pesnikov, ki so nekaj ãasa kolikor toliko sloveli invzbujali velike nade v na‰em razumni‰tvu. Najprej ime-nujem Lovreta Tomana, ki je prejel od prirode pravopesni‰ko Ïilo in goreãa ãustva za ideale, ali se je Ïal pre-hudo sprl in stepel s pravilno sloven‰ãino. Jezik mu jeneãeden in grapast, da ga omikan ãlovek ne more ãita-ti brez nejevolje. — Cegnar se je med vsemi mlaj‰imi pi-satelji najbolj pokoseskil. Pogodil je precej dobro glas innaãin svojega mojstra. Levstik ga je hotel odvrniti odnjega. Srce se je Cegnarju res ohladilo za Vesela, ali nje-gova pisava mu je ostala. Zadnje spise mu je pilil in po-pravljal Levstik. Vsi ve‰ãaki so priznavali v en glas, da seodlikuje Cegnar s ãisto in ãedno sloven‰ãino. — MatijaValjavec se je prikazal v »Novicah« kot poet jako zgodaj,menda 1848, ko je bil ‰ele v ‰esti ‰oli. Ko je dovr‰il vsesvoje ‰tudije, je dal zbirko svojih pesmi natisniti. V »Zo-rinu in Strelini« je porabil mojo prvo ljubezen, ki mu jebila dobro znana, kajti sva si bila prijatelja od otroãjihlet. Verzi Valjavãevi so povse pravilni, jezik mu je gladekin naraven, ali kaj to koristi, ãe pa nedostaja krepkegaÏivljenja in gorkih ãustev. Valjavec je bil flegmatik doskrajnosti. Taki ljudje pa niso ustvarjeni za velike pesni-ke. Vendar treba priznati, da so pripovedne pesmi, ki sose tiskale pozneje nego ta zbirka, jako ljubke in prijetne.


42

Vem iz svoje sku‰nje, da jih je mladina kaj rada ãitala inse jih uãila celó na pamet. —

Poezije Podgorskega sem prebiral jaz z velikim vese-ljem in obÏaloval samo to, da jih ni veã. Podgorski jeimel dosti pesni‰kega duha in spretno pero. Da je ostalna Parnasu in se marljivo in vestno veÏbal in spopol-njeval, bi si bil pridobil brez dvojbe diãno ime med slo-venskimi pesniki. — Njegov prijatelj Jeri‰a mi je ugajalizredno radi svoje tanke neÏnosti, ki je pre‰inila vse nje-govo Ïivljenje, delovanje in tudi pesnikovanje. Veãnanesreãa za narod in njegovo slavo, da je moral leãi takorano pod gomilo. Stalno vrednost v na‰i literaturi imanjegov krasni prevod »Hebrejskih melodij« Byronovih.Jeri‰o nam je ugonobila nesreãna ljubezen v dru‰tvu zbedo in lakoto.

Slom‰kove »Drobtinice« sem prebiral pri Radoslavi.Njen oãe ni bil ba‰ velik narodnjak, ali je bil naroãnik»Novic« Ïe prècej od konca in je kupil vsako posvetnoslovensko knjigo, ki je pri‰la na dan. Najbolj se mu jepriljubil Robinzon navzlic grdemu jeziku prelagatelje-vemu. Ali kaj rad je tudi poslu‰al, kadar mu je ãitala Ïe-na ljubke, tako po domaãe zloÏene spise vladike Slom-‰ka.

Vedno me je mikalo zvedeti zgodbe na‰e deÏele. Pe-stunja NeÏa mi je pripovedovala o pesjanih, ki so divjalinekdaj po Kranjskem, ‰e veã pa o krvoloãnih Turkih in


43

o Kralju MatjaÏu, ki spi v neki gori in se bo prebudil,kadar mu dorase brada trikrat okoli kamnitne mize.Zbral bo med rojaki silno vojsko in udaril z njo na zati-ralce ubogih kmetov. Z boÏjo pomoãjo bo pokonãal vsena‰e sovraÏnike in ‰ele potem se bo ljudem na svetu do-bro godilo. Najveã so seveda vedeli ljudje o francoskihbojih in zmagah. Moja mati, ki se je rodila v Trzinu, mije pravila dostikrat, kako hudo so se bili sprijeli s cesar-skimi Francozi, ki so morali beÏati, ker jih je izdal njihovpodkupljeni general. Vselej, kadar sem ‰el na poãitnice,sem krenil najraj‰i preko travnikov, na katerih se je bi-tev baje vr‰ila. âudno se mi zdi, da na‰i Meng‰ani nisovedeli niãesar o bojih s Prusi in Beneãani. V peti in ‰esti‰oli sem se tako vnel za domaão zgodovino, da sem pre-ãital vsega Valvasorja in Linharta; Vodnikovo ZgodovinoKranjske deÏele sem bral Ïe v spodnji gimnaziji. Pravposebno pa sta me mikala »Carniolia« in »IllyrischesBlatt«. Preãital sem pomno vsak list njiju. Najljub‰e somi bile zgodovinske novele, ãe se je vr‰ilo dejanje v slo-venskih deÏelah. Iz omenjenih knjig in tudi iz teh novelsem pridno zapisoval vse vaÏne prigodbe in popise sta-rih narodnih obiãajev, kajti sem hotel dobiti razloãnosliko vse preteklosti na‰ega naroda.

Gromoglasno moram oznaniti ‰e eno znamenito lite-rarno podjetje, ki je na vso moã mikalo in zanimalomene in vse izobraÏene slovanske rodoljube. Imelo je


44

naslov: »Jordans slavische Jahrbücher«. Ti letniki so bilipisani po nem‰ko, ali v najãistej‰em slovanskem duhu.Poroãali so o du‰evnem Ïivljenju in slovstvenih napred-kih in pojavih vsega na‰ega naroda, sosebno pa o ãe‰kiin kolikor toliko o jugoslovenski knjiÏevnosti. Nikjerdrugje se ni gojila in pospe‰evala ideja slovanske vza-jemnosti tako prisrãno, spretno in uspe‰no kakor v teh»Letnikih«. Mora se potrditi, da se je nahajalo uredni‰-tvo njihovo res v dobrih rokah. TeÏko je dopovedati, ko-liko prijetnih ur je dalo to ãtivo meni in stotinam drugihSlovanov. Tak letopis bi nam gotovo koristil ‰e danda-nes. Treba bo Jordanove »Jahrbücher« zopet oÏiviti, alirazume se samo ob sebi, da bi se morali pisati na narod-nih slovanskih jezikih, ne pa po nem‰ko.

Îe v gimnaziji sem se seznanil precej dobro z nem‰koliteraturo. âitati sem zaãel najprej tiste »Volksbücher«,v katerih so bile povesti o lepi Mageloni, o sedmih mo-drijanih, o Hajmonovih otrocih itd. To berilo ni bilo na-paãno, kajti mi je odkrilo narodne pripovedke german-skih in romanskih narodov iz srednjega veka.

Potem so pri‰le na vrsto vite‰ke zgodbe, »Ritter-geschichten«. Mene in vse moje tovari‰e so stra‰no mi-kale in razburjale te prazne izmi‰ljotine, o katerih jekvasil najveã glasoviti Dellarosa. âital sem jih podnevi inponoãi, vãasih celo pri luni. Pri jedi sem drÏal v eni rokiÏlico, v drugi Dellaroso. V teh knjiÏurah se je govorilo


45

premnogo o strahovih in po‰astih, ki so rogovilile v sta-rih gradovih, ‰e veã pa o divja‰kih, krvavih pobojih. âe-sto je bilo zabeleÏeno Ïe na naslovnih listih, da je topovest »voll Blut- und Schreckensscenen«. Nenaravni,napihnjeni jezik teh ãenã je pokvaril slog marsikatere-mu mlademu bralcu. Ko sem preãital vsega Dellaroso,mi je do‰el v roke nekak »romantisches Quodlibet«, kije bil poln kratkih, sentimentalnih novel. Najbolj mi jebila pogodu tista, ki je popisovala jako Ïivahno borbojuna‰kih Hrvatov pri Malborghetu 1809.

Tudi prave romane sem jel dobivati naposodo. Zalju-bil sem se vanje tako strastno, da sem izgubil vso dobrovoljo, ako sem ostal veã dni brez tega omlednega ãtiva.Radi njih sem hodil vsak dan v knjiÏnico, v kateri sempreãital sãasoma vsa dela Karoline Pichlerice. Ta Ïena jeÏe zdavnaj pozabljena, dasi spada po moji misli mednajbolj‰e avstrijskonem‰ke pisatelje. Îe to je velikovredno, da njene po‰tene knjige ne morejo nikogar po-huj‰ati. Slog njen je res poetiãen in jezik lep in naraven.Zanimali so me najbolj njeni historiãni romani: OblegaPrage, Dunaja, Budima. Ta Karolina mi je ostala miladu‰na prijateljica. Kdor jo graja, dokazuje, da je ne po-zna. Razen Karolininih sem ãital ‰e razne druge roma-ne, katere mi je posojal souãenec Enrik Wagner, ki jih jedobival v neki posojilni knjiÏnici. To ãtivo ne more dostikoristiti. Zaljubljene ãenãe, ki so v njem, vnemajo mla-


46

dini fantazijo in vzbujajo v njej prerano spolni ãut inpohotnost. Roditelji in pedagogi torej prav delajo, dazabranjujejo take knjige nedoraslim deãakom.

Mene je obvarovala zlih nasledkov takega branja prvaljubezen. Nekateri moji souãenci pa niso bili tako sreã-ni. Ba‰ Enrik Wagner se je ves zme‰al po vednem ãita-nju romanov. Zaljubil se je v vsako gledali‰ãno igralko,v vsako jahaãico in malone v vsak predpasnik in je na-posled zblaznel.

Zgodaj, Ïe v dolnji gimnaziji sem zaãel ãitati i nem‰keklasike. Goetheja smatrajo zdaj Nemci za svojega naj-veãjega pesnika. Ali to je le teorija na papirju. V praksijim velja, kakor vsem Slovanom, za prvaka FriderikSchiller, kajti ga prebirajo mnogo raj‰i nego Goetheja.To so mi potrdili vsi Nemci, s katerimi sem govoril o tejslavni dvojici. Goethe je bil res vsestranski in temeljitoizobraÏen moÏ, njegov jezik je tako lep, da ga smatrajovsi kritiki za prvega nem‰kega stilista. Jaz pa se zanjvendarle nisem mogel navdu‰iti. Zdel se mi je premrzel,predoktrinaren, pregostobeseden, ãesto pa tudi pust indolgoãasen. Glavna dela njegova sem prebral Ïe v gim-naziji, pozneje na Reki pa sem preãital vse njegove spi-se od prve do zadnje ãrke. S pravim uÏitkom sem bralsamo prvi del Fausta, Werterjeve muke, Reinecke Fuchsin prvikrat tudi Hermana in Dorotejo. Ali ko sem se lo-til te pesmi v drugo, se mi je prigabil znaãaj Hermanov,


47

ker se mi je zdel goden za »pantofelj«. V »Wahlver-wandtschaften« sem strmel o Goethejevi nesramnosti,da je popisal tisti pre‰u‰tni objemljaj moÏa in Ïene, ki jeimel tako hude nasledke. Stra‰no so me dolgoãasili dru-gi del Fausta, Tasso, Ifigenija, skoro ‰e bolj pa »WilhelmMeisters Lehr- und Wanderjahre« in »Die Entsagen-den«. Mnoge pesmi so se mi zdele prekrasne, mnoge patudi vsakdanje in prazne. Primerjal sem Goethejevo ne-zakonsko mater k Pre‰ernovi. Kak velikanski razloãek!Pesem na‰ega poeta je vsaj stokrat bolj‰a in lep‰a odGoethejeve.

Tudi v njegovih sentencijah in trditvah sem na‰el do-sti plev in neresnic. V tem sta si podobna on in Lev Tol-stoj, ki je modroslovec svetovne slave, vãasih pa tudivelik ãudak in bedak. Goethe pravi: »Nichts ist schwe-rer zu ertragen als eine Reihe von schönen Tagen.« Alini to oslarija? V Faustu se nahajajo besede: »Mir ist ganzkanibalisch wohl, gleich wie fünf hundert Säuen.« To bihotelo biti menda nekak »vic«, ali je le glupa absurd-nost. —

V dramatiki sega Goethe Schillerju komaj do ramenin v baladah zaostaja za njim za veã tisoã korakov. Po-sebno pa se ne more pohvaliti Goethejev znaãaj. OboÏe-val je trinoga Napoleona, ki je storil toliko ‰kode njegovinem‰ki domovini. Ljubic je imel v svojem Ïivljenju do-volj, prave, idealne ljubezni pa vendar ni poznal. Po-


48

‰tenim dekletom se je izneveril, za Ïeno pa si je izbralpijanko. Na dvoru malega kneza se je navzel marsikate-re slabosti dvorni‰ke. Srce mu je ostalo vedno mrzlo,mrzlo se je vedel i proti znancem in neznancem. âastil-cev je imel mnogo, brez ‰tevila, pravih prijateljev paprav malo in ‰e teh ni ljubil.

Zame je in ostane Schiller prvak vseh nem‰kih pisa-teljev. V slast sem ãital skoro vsa njegova dela, i poetiã-na in prozaiãna. Tudi jezik njegov se mi je zdel mnogoÏivahnej‰i in krepkej‰i od Goethejevega. Schillerja moravsak bralec ne le ãislati, ampak ga tudi ljubiti. Jaz sem gasmatral vedno za svojega dobrega prijatelja, modregasvetovalca in navdu‰enega oznanjevalca svobode, pro-svete i humanizma. V isto vrsto z njim postavljam samoFrancoza Rousseauja z vsemi njegovimi spisi in pa SrbaVuka Stefanoviça, ne radi njegovih izvirnih del, negoradi njegove zlate zbirke narodnih pesmi, polnih nebe‰-ke poezije, katere je bil nabral po svojih potih po srbskihin hrva‰kih deÏelah.

Lessinga sem imel vedno skoro za rojaka, Slovana, nele radi imena (Lessing = Lesnik), ampak tudi zato, ker seje rodil in rastel v LuÏicah med Sorbi, kjer se pridigujepo slovansko ‰e dandanes. Meni je jako ugajal njegovbistri jezik in slog in tudi kritika njegova, ki reÏe kakorbritev. Njegov »Modri Natan« pa me ni mogel ogreti.Versko tolerancijo odobrava vsak pameten, izobraÏen


49

ãlovek, ali z njo se druÏi ãesto verska indiferencija, ki sedo zdaj ni potrdila za dobro, in ba‰ njo pospe‰uje brez-verca Lessinga »Modri Natan«.

Wielanda sta olikala francosko slovstvo in esprit fran-coskih znancev in znank, s katerimi je obãeval. Ta pisa-telj mene nikoli ni dosti zanimal; dobro pomnim, kakodolgo mi je bilo Ïal, da sem kupil njegovo knjigo »Derweise Danischmend«; dal sem zanjo cel goldinar, pa semi ni zdela vredna niti pol krajcarja. V njej vzame bratsvojo pravo sestro za Ïeno!

Z veliko radostjo pa se spominjam ‰e dandanes Her-derja, ki je imel toplo srce tudi za nas Slovane, kar jebogme presneto redka prikazen v nem‰ki literaturi. Jakomnogo prekrasnih misli in nazorov, za katere sem mu‰e zdaj hvaleÏen, sem na‰el v njegovih: »Ideen zur Phi-losophie der Geschichte der Menschheit«.

·e zdaj obÏalujem, da sem ãital tako malo spisovnem‰kega klasika Jeana Paula (Richterja). V ljubljanskiknjiÏnici jih niso imeli ali pa mi jih niso hoteli dati. Po-sebno rad bi bil dobil njegovega Titana, kateremu je ‰laslava daleã po svetu, ali mi ni bilo mogoãe. Vsi oficialniljudje so takrat ‰e zmerom na vso moã hvalili jezik, slogin vsebino Klopstockove Mesijade. Poredni kritiki pa sopisali Ïe za moje mladosti, da se Klopstockovi spisi na-hajajo povsod na najvi‰ji polici, ker jih nihãe ne zahte-va. Mesijado njegovo sem vsekakor hotel preãitati, ali se


50

mi je tako zehalo, da nisem pri‰el niti do sredine. Jezikmu je res krasen in blagoglasen, ali iz verskih dogem sene da ustvariti dober epos. Glasovit je tudi Miltonov »Iz-gubljeni raj«, ali me je stra‰no dolgoãasil navzlic svojitoboÏni klasiãnosti. Hrvatom je spisal Palmotiç svojo»Kristijado«, ki se odlikuje s klasiãnim jezikom. Vsi nji-hovi kritiki jo hvalijo brez konca in kraja, ne ãita je pavendarle nihãe!

Pre‰ernov prevod »Lenore« me je napotil, da sem sikupil Bürgerja, ki je resniãen pesnik in tudi ne tako po-huj‰ljiv, kakor se mu oãita. Njegov lepi in gladki jeziksluÏi lahko za zgled dobre nem‰ãine. Bürgerja sem jakoomiloval, da ga je ujela po smrti ljubljene Ïene takabrezvestna mrha. âital sem ‰e druge nem‰ke pisatelje vgimnaziji: Gellertove basni, Kleista. »Uranijo« (mendaod Tiedgeja) sem kupil za male krajcarje pri starinarici.Izmed starej‰ih pripovednikov sta se mi priljubila naj-bolj Hauff in Zschokke. Omeniti moram ‰e dramatikaKotzebueja, ãigar glume so se igrale za moje mladosti ‰ev vseh bolj‰ih, ‰e bolj pa v slabih gledali‰ãih. Kotzebueje posnemal Francoze. Jaz sem se zabaval prav dobro,ãitajoã njegove »Pagenstreiche« in »Wirrwarr«, ali za-dovoljila me je tudi njegova resna igra »Menschenhassund Reue«. Prebral sem vse, kar je dal Kotzebue natisni-ti, in tega je bilo mnogo. Dolgoãasila me ni nobena nje-gova knjiga. Dandanes se pi‰e o Kotzebueju kot drama-


51

tiku jako zaniãljivo, ali mnogi hvalisani nasledniki nje-govi bi prav storili, ko bi se ‰li uãit k njemu ne le sme‰-nih situacij, ‰ale in dovtipa, ampak tudi pravega nem-‰kega jezika, s katerim je prekosil veãino svojih vrstni-kov.

Z literaturo romanskih narodov in z angle‰ko so meseznanili nem‰ki prevodi, ki so bili ãesto kaj vodeni.Mnogo veselja mi je delal in dajal uÏitka Saint-Pierrovfrancoski roman »Pavel in Virginija«. To ãtivo je takoãisto in nedolÏno, da se da lahko vsaki devici v roke,obenem pa tako krasno in poetiãno kakor le malokate-ri drug roman. Branje me je veãkrat tako ganilo, da some jele oblivati solze. Drugih francoskih povesti pa nemorem tako brezpogojno hvaliti. âital sem Ïeljno »Veã-nega Ïida«, »Pari‰ke tajnosti«, »Tri mu‰ketirje« in ‰edruge modne fabrikate francoske domi‰ljavosti. Ali vdveh reãeh se pa vendar le odlikujejo ti fantastiãni spi-si mimo nem‰kih istodobnih romanov. Francozi znajopripovedovati razloãno, Ïivahno, strastno in v svojihromanih njih bolj‰i pisatelji ne razpravljajo samo lju-bavnih razmer, ampak tudi velika politiãna, verska insocialna vpra‰anja, kar jim daje posebno zanimivost invrednost. Mene gimnazijca so razkaãili najbolj proti ro-varskim jezuitarjem.

Iz italijanske literature sem ãital slabi prevod Tasso-vega »Osvobojenega Jeruzalema« in nekaj malega iz


52

Danteja in Ariosta, ali vse to ãtivo me je le malo zanima-lo. Tembolj mi je ugajal in me mikal ‰panski vitez DonKihot, katero ime izgovarjamo Slovenci, posnemajeNemce, navadno Don KiÏot. Izmed mnogih drastiãno‰aljivih prizorov me je silila najbolj na smeh genialnare‰itev pravde po sodniku Sanão Pansi, ki in bil takoaboten, kakor bi si ga bralec lahko mislil.

Angle‰ko slovstvo mi je dalo nekoliko prav teãne du-‰evne hrane. V prvi vrsti stoji seveda Shakespeare. ·tirinjegove drame so me tako ganile in pretresle, da sem jihbral ‰e veãkrat, ko sem bil Ïe profesor: Kralj Lear, Mac-beth, Othelo in Romeo s svojo Julijo. Ta igra mi je ostalanajbolj v spominu ne le radi lepote, ampak zato, ker semse radi nje skoro zadavil. âital sem jo pri obedu. Ko pre-rokuje sluÏabnica Juliji bodoãnost, da bo ãesto »znakpadla«, sem se tako zasmejal, da se mi je zaletelo. Jed mije odskoãila v du‰nik. ·ele po stra‰no dolgem in muã-nem ka‰ljanju mi je pri‰la na pravi tir in mi je odlagni-lo. Mnogo pozneje nego Shakespeare je Ïivel zdaj maloãislani pisatelj sloveãega Robinzona. Za mo‰ko mladinoniÏjih razredov ga ni bolj‰ega ãtiva, nego je ta Robinzon.Mene je Ïivo zabaval Ïe v drugi ‰oli in bi me bil ‰e bolj,da ni bil nem‰ki prevod tako bedast, v dialogih! Splohnaj se Nemci ne bahajo preveã s svojo prevodno litera-turo. âesto se jim ne posreãijo niti prozaiãni spisi, pre-vodi tujih pesnikov pa jim ‰vepljejo navadno na obe


53

nogi. Kako okorno, ‰torasto in prisiljeno je preloÏil n. pr.Voss Homerja, in vendar ga devlje nem‰ka kritika skoromed klasike! Dobro prelagati znajo samo Slovani, po-sebno Rusi.

Walterja Scotta so mi priporoãili za branje mnogi di-jaki in celó duhovniki. Jel sem ga ãitati, ali ãim dalje sempri‰el, tem bolj se mi je zdehalo. Dejanja se vr‰i v njego-vih romanih jako malo, stra‰no in ob‰irno pa se popisu-jejo pusti kraji ‰kotski in obiãaji davnih ãasov, ki me nisomogli zanimati. Walterja Scotta sem se kmalu naveliãal.Zaãel sem se baviti z drugim angle‰kim romanopiscem,z Bulwerjem, ki se mi je tako prikupil, da sem bral neka-tere povesti njegove po veãkrat. Najbolj me je zanimalnjegov Kliford. ·e v sanjah so se mi vãasi prikazali glavnijunaki tega romana: dolgi Ned, sleparski modrijan Tom-linson, ljubka Lucija in seveda tudi vite‰ki lopov Klifordsam! Bulwer zna bralca ne le kratkoãasiti, ampak tudipouãevati in vzbujati v njem blaga ãustva, v njegovihspisih se ne nahaja niã pohuj‰ljivega.

Z orientskim slovstvom sem se v gimnaziji le slaboseznanil, ‰e manj pa sprijaznil. »Tisoã in ena noã« se jemnogo ãitala in se ãita ‰e danes in se bo ãitala ‰e ãez stoin dve sto let. Za moje mladosti jo je moral ãitati vsak,kdor se je pri‰teval med vi‰jo inteligencijo. V na‰e na-rodne bajke in pripovedke sem bil jaz Ïe od nekdaj veszaljubljen, zato je res kaj ãudno, da me Tisoã in ena noã


54

ni mogla niã posebno ugreti in zamikati. Na ãitanje semse moral skoraj siliti. Orientalska fantazija ima nekaj vsebi, kar se studi mojemu duhu in srcu. Zdi se mi pre-veã osladna in omledna, preveã pohotna in poltena.Prave idealnosti in preproste nedolÏnosti v njenih plo-dih ne i‰ãi.

Moj kratki pregled tujih slovstev spriãuje, da sem po-znal Ïe v svoji rani mladosti mnoge literarne prvakegermanskih in romanskih narodov. To ãitanje mi je go-tovo mnogo koristilo, ker mi je popolnilo izobraÏenje inmi raz‰irilo na daleã du‰evno obzorje. Tem tujcem mo-ram biti torej hvaleÏen. Ali vesel ponos me navdaja, daje dva glavna du‰evna velikana, ki sta najdraÏja mojemusrcu, rodila slovanska, ne pa drugorodna zemlja. Boljnego Schillerja in Rousseauja, Shakespeara in Goethe-ja, Cervantesa in Danteja ãislam in ãastim, ljubim inoboÏavam jaz na‰ega nesreãnega Franceta Pre‰erna inskromnega prebivalca Jasne poljane, sreãnega RusaLeva Tolstoja ali bolj pravilno Leva Tolstega. Ta dva na‰avzornika dokazujeta, da je na‰ narod Ïe do zdaj silnonapredoval, in nam dajeta trdno poro‰tvo in vernojamstvo, da ga ãaka ‰e veliko veãja, svetlej‰a in slavnej‰abodoãnost.

*Leto 1848 ostane za vse veke znamenito v zgodovini ve-like Avstrije in tudi na‰ega nevelikega naroda. Marãni


55

prevrat je na‰el podloÏnike habsbur‰ke dinastije povsenepripravljene. Njih omikani ljudje so mislili, da Ïive vsreãni drÏavi, kajti so smatrali nje vsemogoãnega minis-tra Metternicha za ideal politiãne modrosti. Zdaj pa sozvedeli za gotovo, da je bil on glavni vzrok in krivec du-‰evne rev‰ãine, v kateri je Ïdelo in Ïivotarilo na‰e ce-sarstvo. Polotila se jih je silna jeza na pobegniv‰ega mi-nistra. âul si ga preklinjati na vseh trgih in ulicah, v vsehkavarnah in gostilnicah. Bro‰ure »Fürst Mitternacht« (=Metternich) se je zvelo v Ljubljani en sam dan veã stoizvodov. Leto 1848 nam je prineslo ustavo, svobodo tis-ka, osvobojenje kmetov tlaãanov in na papirju celo rav-nopravnost vseh narodov in jezikov in ‰e marsikaj dru-gega. V Ljubljani je vladala tolika politiãna nevednost,da je po splo‰nem mnenju poznal v vsem mestu edinidoktor Ahaãiã bistvo in pomen ustavnega Ïivljenja.

Ali Ljubljanãani se od kraja niso dosti brigali za usta-vo. Bili so vsi sreãni, da so dobili narodno straÏo (»Na-tionalgarde«), da so se mogli zdaj i odrasli moÏje igrativojake. Sedmo- in osmo‰olci pa so si smeli osnovati ‰eposebej »akademiãno legijo«. Ker sem pohajal takrat‰ele ‰esto ‰olo, se nisem mogel uvrstiti v to slavno legi-jo, moral sem se zadovoljiti z narodnim straÏarstvom.Dejali so me ne vem veã v katero kompanijo. Stanovalsem v ‰entpetrskem predmestju. Na‰a stotnija se je pri-pravljala na boj z Vodmoãani in drugimi bliÏnjimi kme-


56

ti, ki so se bili sprli z me‰ãani radi mitnic in tudi s svo-jim Ïupnikom radi nekih neporavnanih raãunov.

Na‰ stotnik po‰lje zveãer mene in mojega prijateljaBlaÏa na straÏo med kasarno in Ljubljanico z naznani-lom, da naju da zameniti (»oblezati«) ãez dve uri. Na-stopila je krasna, gorka noã. Svetila je na jasnem nebupolna luna, ki je zaãela kmalu mrkati. Midva sva jo opa-zovala vsa zamaknjena in se pomenkovala o sporu medkmeti in me‰ãani. Nama se je zdelo, da je kmeti‰ka ne-jevolja praviãna, in spomnila sva se, da sva tudi midvakmeti‰kega rodu. Sklenila sva, da se zoper kmete, naji-ne brate, ne bova bojevala.

Dve uri preteãeta, ali nihãe ne pride, da bi naju zame-nil. Na‰ stotnik je sedel v krãmi, se napil in naju poza-bil. âakala sva ‰e kako uro, potem sva ‰la domov spat. Vtaki narodni straÏi nisva hotela veã sluÏiti. Bila sva torejdezerterja, ali sva ostala brez kazni Ïe zato, ker naju ninihãe pogre‰il. Zapisnik na‰e stotnije se je bil nekamizgubil! Ta bedasta komedija narodnega straÏarstva inlegionarstva je trajala le predolgo za premnoge me‰ãanein dijake, ki so ãesto vso noã pijanãevali in zapravljalidenar, podnevi pa spali ali pa brez dela pohajkovali inpolitizirali. Veã dijakov je radi tega nereda izgubilo leto,drugi pa so obesili uãenje na kljuko in se zapisali v vo-jake. Rokodelci so zabredli do malega vsi v dolgove. —


57

Od konca je vladal i pod ustavo nem‰ki duh v Ljublja-ni, na Gradu je vihrala nem‰ka zastava! Nem‰ãina se jebahato ‰opirila tudi v narodni straÏi. ·ele, ko so se vrnilinekateri slovenski akademiki iz Gradca in z Dunaja inpouãevali v reduti z javnimi govori ponemãeno na‰o go-spodo, so jeli Ljubljanãani spoznavati, da njihova nem-‰ãina ni domaãa in samonikla, nego posiljeno zelje, ka-tero jim je skuhala birokracija. Ali ta preobrat se je raz-vijal jako medlo in polagano. Rodila se je resda sloven-ska stranka, ali duh ji je bil ‰e vedno kilav, dolgo se nidrznila, da bi nastopala samozavestno z mo‰kim pogu-mom. To je stra‰no bolelo mene in nekatere druge dija-ke vi‰jih razredov. Zbralo se nas je sedem v mojem sta-novanju. Dogovarjali smo se, kako bi se dala osnovatinarodna propaganda. Po dolgem pomenku smo vzdig-nili prste in prisegli, da mora vsak nas pridobiti vsaj se-dem privrÏencev narodni stranki, tej sedmorici pa bi sezabiãalo, da mora i vsak njen ud prav tako pomnoÏitina‰o stranko za sedem novih rodoljubov, ki bi potempropagando po istem potu in naãinu nadaljevali. Za trivem, da smo to »prisego« po‰teno izpolnili. Eden je bilJanez BoÏiã, ki je stopil pozneje v duhovni‰ki stan in jekot urednik celov‰kega »Slovenca« vestno in uspe‰nobudil koro‰ke Slovence iz mrtvila. Isti stan si je izvolildrugi ud na‰e zarotne druÏbe, Mesar, slavni ustanovnikgorenjskih mlekarn, ki je ‰iril med Ïupljani tudi narod-


58

no zavest. Tretji pa sem bil, to smem reãi brez bahanja,jaz.

Lotil sem se dela prècej drugi dan. Jel sem zbiratimlaj‰e dijake, ki so stanovali z mano, ter jim oznanjevatinarodni evangelij. Pridobil sem jih za slovenstvo brezvelikega truda, prav tako sina svoje gospodinje, ki je bilkrojaã. Nekaj pozneje je pristopil odloãno k na‰i vojskiVekoslav, brat moje Radoslave. Ti uspehi so me ojunaãi-li, da sem se lotil celó svojega hi‰nega gospodarja. Ali prinjem je moja kosa zadela ob kamen. Ozmerjal me je ka-kor psa in zapodil. Ta nezgoda pa me nikakor ni pre-stra‰ila. Narodna propaganda mi je postala ‰port in naj-milej‰a zabava. Izvr‰eval sem jo ne le kot dijak v Ljublja-ni in kot akademik na Dunaju, ampak tudi z isto goreã-nostjo ‰e pozneje, ko sem bil Ïe potrjen za profesorja.

O poãitnicah sem popotoval po hrva‰ki in vãasih tudipo slovenski zemlji. V gostilnicah, vãasi tudi na potu, jebilo dovolj prilike, da sem nagovarjal svoje slovanskerojake, stopiti pod na‰o diãno narodno zastavo. Prido-bil sem si v tem poslu precèj veliko prakso. Najlagljesem navdu‰il za slovenstvo nepokvarjene dijake dolnjegimnazije. Prav radi so me poslu‰ali in mi verjeli tudirokodelci kmeti‰kega rodu. Celo pri pravih kmetih semdoÏivel veãkrat kak uspeh. Veã fantov sem vnel v Meng-‰u, dva ali tri pri Blejskem jezeru. V mestih se vnamejo


59

za narodno idejo najprej prosti obrtniki, n. pr. branjev-ci, kramarji itd.

Me‰ãane pa je teÏko pregovoriti, ker so precej napuh-njeni. Govori se pri njih ãesto: »Kaj, ta ãlovek nas hoãeuãiti, ki nima niti svoje hi‰e?!« — »Purgarje« na‰e bimoral obdelovati za narod kak slovenski bogatin. Nje-ga bi drage volje poslu‰ali in mu verjeli. Lotiti se krã-marjev je jalov posel. Oni kriãe na vsa usta: ,Dober jevsak denar, naj bo slovenski ali nem‰ki ali tur‰ki.’ Alikrãmarjeve hãerke osvoji‰ za slovenstvo brez teÏave sprijazno in ugodljivo besedo. Prav tako gospodiãne,katerih oãe je uradnik ali uãitelj. Uradnikov samih pa nedobi‰ za na‰o stranko nikoli, ako nisi njihov predstojnikali kak vi‰ji dostojanstvenik.

V ‰esti ‰oli sem mislil, da mi med souãenci ne moreizpodleteti. Povedal sem jim svoj propagatorski pro-gram. Nekateri so mi prikimavali in odobravali mojonamero, ali se niso dali pregovoriti, da bi mi pomagali inpropagando dalje ‰irili. Drugi pa so se mi posmehovaliin mi prerokovali, da me bodo iz ‰ole zapodili ali pa ‰ezaprli, kajti je politiãna agitacija prepovedana. O svojihso‰olcih sem gojil precej dobro mnenje. Leto 1848 jih jele toliko predramilo, da so se zavedali za Slovence in seniso sramovali svojega jezika in svoje narodnosti. Aliostali so mlaãni sinovi matere Slovenije, svoje krvi zanjone bi bili radi prelivali. Navdu‰eni narodnjaki so bili


60

samo tisti, ki so ljubili dom in rod Ïe pred marãnim pre-vratom l. 1848. PridruÏil se jim je edini Tr‰inar, ki je pri-‰el v sedmo ‰olo iz Novega mesta in je prinesel s sabohrva‰ko surko in ognjevite hrva‰ke vojne pesmi »davo-rije«. Surko si je omislilo potem ‰e veã drugih dijakov.Zaãele so se prikazovati na mladih glavah tudi rdeãekape na‰ih hrva‰kih in srbskih bratov.

Bleiweis in drugi na‰i prvaki so osnovali v Ljubljani»Slovensko dru‰tvo«, ki je imelo v najetih prostorih svo-jo elegantno ãitalnico. V njej so leÏali na mizi mnogislovanski in nem‰ki ãasniki. Leta 1848 so jeli izhajati vna‰i stolnici poleg »Novic« ‰e drugi listi. Najbolj je za-slovela in se prebirala »Slovenija«, ki jo je urejeval pravspretno g. Cigale, dokler ga ni poklicala vlada na Dunajza prevodnika drÏavnih zakonov. Malava‰iã je zaãel iz-dajati »Pravega Slovenca«, ki se pa ni dosti priljubil,Navratil pa svojega »VedeÏa«, ki je bil jako prikladen zauãence niÏjih razredov; bralce je seznanjal kaj rad shrva‰kim jezikom in narodom.

»Slovensko dru‰tvo« si je naroãilo tudi hrva‰kih inãe‰kih in, to se ve, da i nem‰kih novin. Hotelo je prire-jati javne zabave za ude in povabljene neude, da bi sebudil z njimi in raz‰irjal narodni duh. To dru‰tvo je do-volilo i nam dijakom, da smo smeli hoditi ãitat novine inãasopise v ãitalnico. Ali s to dobroto smo se okoristiliskoraj le starej‰i, predmarãni rodoljubi, drugi souãenci


61

so hodili po veãini raj‰i pit in kvartat v krãme ali pa seigrat vojake v narodni straÏi, nekateri so imeli Ïe tudiljubice.

V ãitalnici »Slovenskega dru‰tva« sem se seznanil zvsemi narodnimi prvaki in pisatelji, z oãetom Bleiwei-som, urednikom »Novic«, z DeÏmanom, Tomanom,Navratilom, Jeranom, Potoãnikom i. dr. Posebno me jezanimal DeÏman, ker je po odhodu Cigaletovem prev-zel uredni‰tvo »Slovenije« in pokazal za ta posel dostiznanja in spretnosti. Ta list je ostal i v njegovih rokahenergiãen zagovornik na‰ih narodnih pravic. Jako prija-zen se mi je zdel zali Toman, ki je takrat Ïe slovel za do-brega pesnika, DeÏman je prav rad in ãesto z njim obãe-val in je na neki dru‰tveni zabavi deklamiral njegovopesem o srcu, ki »kaj da je, samó ne vé«. Pozneje pa seje z njim sprl in ga stra‰no ãrtil in obrekoval, mendazato, ker si je znal pridobiti povsod veã populamostinego on. Flaj‰mana je ãitalnica nujno potrebovala zasvoje zabave, ker je bil dober pevec in tudi skladatelj, invãasi celo — pesnik. Njegov stari napev ima »Luna sije«Pre‰ernova. V ãitalnici je zlagal vãasi, ãe je bil sam, kakopesem. V njej se je rodila tista: »Dolenjka je pi‰ke pro-dala, se podala na pot — Jo spremlja ’z kasarne en beligospod« itd. Flaj‰man ni pohajal nikoli gimnazije. Izglavne sole je ‰el za uãitelja na deÏelo. Ker je bil preveãzaljubljen v cerkvene pevke, je moral to sluÏbo pustiti.


62

Tako so mi pravili o njem znanci; ãe je res ali ne, ne mo-rem ni potrditi ni zanikati. Vrniv‰i se v Ljubljano, je uãilpo hi‰ah glasbo in si pridobil v tej stroki prav dober slov.Obãeã vedno z omikano gospodo, si je prisvojil brzo inspretno njeno vedenje in govorjenje, tudi je ob prostemãasu pridno ãital knjige in ãasopise, slovenske in nem-‰ke. DruÏil se je mnogo i s Pre‰ernom, o katerem mi jepovedal pozneje marsikatero anekdoto. Kdor se je raz-govarjal z njim dlje ãasa, je moral misliti, da je hodilFlaj‰man ne le v glavne, ampak tudi v latinske ali pa ‰ev vi‰je ‰ole, kajti kazal je znatno izobraÏenost in sodilbistroumno o vseh reãeh javnega Ïivljenja. Meni je sampriznal, da se je nauãil v ‰oli prav malo koristnega, izo-brazilo ga je ‰ele obãevanje s svetom in ãitanje. Pesmisvoje je zlagal po sluhu. Njegovi jambi, troheji in daktiliso bili prav dobri, dasi ni razumel, kaj pomenijo te be-sede, ker ni poznal metriãnih pravil.

To sem Ïe omenil, da sem se v ãitalnici seznanil zvrlim narodnjakom Ivanom Navratilom. Ta moÏ je go-voril in pisal prekrasno sloven‰ãino in je obogatil na‰eslovstvo z lepimi spisi. Rojaki njegovi ga zdaj ne ãislajotako, kakor je zasluÏil. Navratil je pravi zaãetnik in oãeolikane slovenske konverzacije. Drugi na‰i prvaki, Blei-weis, DeÏman, Toman itd., so se pogovarjali med sabovedno po nem‰ko; v ãitalnici sem sli‰al veã tujih negodomaãih glasov. âe je kak izobraÏen domoljub tudi slo-


63

vensko govoril, je rabil svoje domaãe nareãje, ki je bilopolno germanizmov in lokalizmov. Navratil nam je prvidal zgled, kako se morajo pomenkovati po slovenskona‰i gospodje in na‰e gospe in gospodiãne. Govoril jeãisto pismeno sloven‰ãino, ki mu je tekla gladko in slad-ko, da se ga ãlovek nikdar ni naveliãal poslu‰ati.

Med mladino je na‰el Navratil kmalu nekoliko posne-malcev, med katere so spadali tudi nekateri dijaki gornjegimnazije. Te velike zasluge Navratilove ne smemo po-zabiti. On nam more sluÏiti za vzor ‰e dandanes. Îalost-na izku‰nja nas uãi, da se nem‰kega Ïlobudranja ‰e nisoodvadili premnogi, drugaãe po‰teni slovenski rodolju-bi. Sosebno se gre‰i v tem na ·tajerskem, pa tudi v na‰ibeli Ljubljani. V slovenskem taboru sli‰i‰ iz ust na‰ihkrasotic malokdaj pravilno sloven‰ãino. —

V na‰i gimnaziji smo imeli tudi precej moãno nem‰kostranko, katero so sestavljali doseljeni Nemci in sinovinekaterih birokratov in ponemãenih mestnih obrtnikov.Pri nas, v ‰esti ‰oli, se je nahajalo takih dijakov kakihosem, morda i deset. Na ãelu jim je stal glasoviti EtbinCosta, bodoãi adjutant dr. Bleiweisa in grobokop bankeSlovenije. V niÏji gimnaziji se je uãil privatno. Mi smo gadobili medse, ne vem, ali v peti ali v ‰esti ‰oli. Bil nam jevsem (z edino izimko) silno antipatiãen Ïe radi svojegaoãeta Enrika. Ta Enrik je sluÏil v nekem cesarskem ura-du. Spisal je svoje spomine s potov po Kranjski deÏeli, v


64

katerih je obÏaloval, da ni na Bledu nem‰ke kolonije, kibi imela v last prekrasno okolico Blejskega jezera. Leta1848 je dopisoval v razne nem‰ke sluÏbene in polsluÏ-bene novine (Grazer Zeitung, Presse, Triester Zeitung),v katerih je zlobno napadal na‰o stranko in nedolÏnonjeno gibanje. Pomagal mu je blatiti na‰ narod po tujihlistih lopovski Pradaã. Ta dva ãloveka so rodoljubi povsej pravici ãrtili in s tem bolj‰im razlogom, ker sta nasovajala vladi tudi tajno. Sodili smo, da sta njena najetain dobro plaãana vohuna. Etbin ni bil ba‰ zlobnega srca,ali v vsem svojem govorjenju in vedenju je razodevalnekaj zoprnega, komedija‰kega in harlekinskega. Slo-venski je znal tako slabo, da se ni mogel po domaãe znami pogovarjati. S souãenci se torej ni mogel dosti dru-Ïiti, ali za to niti ni maral, kajti bil je silno gizdav in ãas-tilakomen. Hrepenel je po hvali, slavi in prva‰tvu. Odprirode je prejel Etbin prekrasne darove, ali treba pri-znati, da je bil vedno tudi jako marljiv. ·olske predme-te je znal kakor oãena‰. Posebno ga je veselila matema-tika. Probleme, katere nam je dajal Martinak, je ãesto iz-delal med vsemi souãenci najprvi in vselej brez napake.Ali s peresom se ni odlikoval nikdar, slog njegov je bil inostal blebetavast in zaletavast, poln fraz, ali brez jedrain soli. Etbin se je zameril na‰im oãem Ïe po svoji vna-njosti. Nosil je dolge, do ram padajoãe lase, visok ovrat-nik, ki mu je ‰el do srede u‰es, eksotiãne kravate in ‰e


65

druge posebnosti, ki so se nam zdele sme‰ne. Na‰egadru‰tva se je ogibal Ïe zato, ker je lahko zapazil, da gasovraÏimo in zaniãujemo. On nam je povraãal to mrÏnjos tem, da ni skrival nikdar svoje politiãne barve: hotel jebiti Kranjec, ali nem‰ki Kranjec, za svojo domovino jesmatral Germanijo in nem‰ko Avstrijo.

Nekoã je bleknil vprião Valjavca: »Moj oãe pravi, daso vsi Slovenci osli.« Matija ga zavrne srdito: »Povej tisvojemu oãetu, da je najveãji osel on sam, nas Slovencepa naj pusti na miru.«

Etbin je to oãetu res povedal. Njemu pa ni mogel uga-jati spor z dijaki. Pri‰el je v ‰olo k prefektu in ga prosil,naj pozove Valjavca, da se bosta vprião njega zbogala.Ko pride tja Valjavec, zaãel se je hud ravs med njim instrahopetnim Enrikom. Zaman mu je ta z ihteãim gla-som ponujal spravo. Matija jo zaniãljivo odkloni, odbac-ne podano roko in odide.

Stari Costa se je na vse pretege prilizoval vsakemuprofesorju, pod ãigar oblast je pri‰el njegov sin. Hvalilga je brez konca in kraja zlasti proti takim ljudem, zakatere je vedel, da z njim obãujejo.

Martinak ni maral njegovega dobrikanja, ali nekate-rim drugim profesorjem se je silno prikupil, sosebno panovemu na‰emu ravnatelju Kleemannu. Kot renegataga je vezalo zdaj s Costo tudi politiãno prijateljstvo. Za-ãela sta se druÏiti prav intimno in Etbin je postal Klee-


66

mannov ljubimec. Ali tudi Etbin si je na‰el med souãen-ci dobrega prijatelja. Vtem ko smo se ga vsi drugi ogiba-li, je porabil Brada‰ka vsako priliko, da se mu prilizne,da se z njim pogovarja, to seve po nem‰ko, in mu po-kaÏe svoje najiskrenej‰e simpatije. Ta Brada‰ka je bil vspodnji gimnaziji jako slab uãenec. Uãil se je na vso moãpridno, ali uk mu ni hotel iti v glavo. Sãasoma si je s sta-novitnim trudom spomin izbolj‰al. V peti in ‰esti ‰oli jeÏe odgovarjal, kadar je bil vpra‰an, precej dobro. Bil jebrez dvojbe najveãji »piflar« med vsemi so‰olci. Bra-da‰ka menda ni ãital nobene druge knjige kakor ‰olske;zato mu je bil jezik v nem‰kih nalogah silno grapast inokoren.

Veliko smo ugibali, kaj je vleklo Brada‰ko h Costi.Morda to, ker tudi zanj ni maral noben souãenec radinjegove nepriljudnosti, robatega znaãaja in zadirãnegagovorjenja. Potrdilo se je torej tudi tukaj, da »gliha vkup‰triha«. Mogoãe pa je tudi, da si je hotel pridobiti Bra-da‰ka po sinu pokroviteljstvo Enrika Coste, ki je bilnem‰ki vladi in birokraciji seveda persona grata.

Kmalu Etbin in Brada‰ka nista mogla prebiti drugbrez drugega. Enriku Costi je jako prijal sinov novi to-vari‰, kajti je bil »pameten« Kranjec, ki je z njim pravrad govoril po nem‰ko in torej ni bil tak fanatik kakordrugi dijaki. Hvalisal ga je proti Kleemannu brez koncain kraja in ta ga je naskoro pritisnil na svoje izdajalsko


67

srce s tako ljubeznijo kakor Etbina. Povzdignil ga je medodliãnjake in v osmi ‰oli celo za prvega premianta.Mnogim so‰olcem se je zdelo to stra‰no ãudno. ·olskepredmete je znal Brada‰ka res prav dobro na izust, ali vnalogah ni kazal nobene duhovitosti; izobraÏenje mu jeostalo kilavo in povr‰no, ker ga ni okrepãavalo obilnoãitanje dobrih knjig.

Strastno veselje za propagando pa je odloãilo Ïe leta1848 tudi moj bodoãi stan. Dejal sem si: Bodi, kar hoãe‰,ali nikjer ne bi mogel pridobiti narodu toliko zvestihprijateljev kakor v uãiteljstvu. Izuãi se torej za profesor-ja! Ta dobra misel me ni veã minila. Zaãel sem se Ïe ta-krat resno pripravljati za svoj zaÏeleni stan. Jel sem seuãiti prav marljivo latinskega jezika, ker sem menil, dame brez njega ne potrdijo za profesorja. V sedmi ‰olisem si kupil Tita Livija in ga prebiral s pomoãjo slovar-ja, dokler nisem preãital vsega ‰e pred koncem osme‰ole. To ãtivo mi je mnogo koristilo. Nabral sem se ne le»copiam verborum«, to je znaten broj prej ‰e neznanihmi latinskih besed, ampak sem zvedel tudi vsa poroãi-la o starej‰i zgodovini rimskega naroda.

Razen latin‰ãine sem se uãil v sedmi in osmi ‰oli tudiveã novih jezikov. V ãitalnici sem prebiral poleg sloven-skih tudi hrva‰ke novine (n. pr. »Slavenski jug«) in ãe‰ki‰aljivi list, ki se je zval menda »·otek«. Hrva‰ãine bi sebil prav resno poprijel, da me ni opla‰il pisatelj ·por z


68

neko svojo neprebavno dramo (s ·kander begom?), pol-no germanizmov in drugih jezikoslovnih grehov.

V sedmi ‰oli sem se zapisal i v italijanski teãaj. Ta je-zik me je takrat silno veselil. Uãil sem se ga tako mar-ljivo, da sem se mogel o poãitnicah Ïe nekaj malega po-menkovati po la‰ko z opekarji, ki so bili pri‰li v na‰o vasiz papeÏeve Romanije. Razni duhovniki so me nagovar-jali, naj se lotim ‰e francoskega jezika, ki je diplomatiãenmalone po vsem svetu in internacionalen kakor nobendrug. Jaz sem jih poslu‰al, ali brez koristi. Franco‰ãiname je premalo mikala, jezila me je tudi pisava, da se sko-ro vsaka dalj‰a beseda drugaãe izgovarja, nego je zapi-sana ali natisnjena. Zapomnil sem si samo nekoliko be-sed, ali ‰e preden sta minila dva meseca, sem vrgel fran-cosko slovnico v ropotarnico, kjer poãiva ‰e dandanes.

To sem dobro vedel, ãe pojdem na vseuãili‰ãe, da nebom mogel priãakovati podpore od nikoder, niti od bla-ge âesnovke. Zato sem zaãel na vso moã skrbno in varã-no gospodariti s svojimi nevelikimi prihodki. Po ne-potrebnem nisem izdal odslej nobenega krajcarja.

Nekoã, ko sem bil Ïe v osmi ‰oli, sva se pomenkova-la s DeÏmanom v ãitalnici. On me je vpra‰al, kateri stansi mislim izvoliti po konãanih gimnazijskih ‰tudijah.Povem mu, da profesorski, premda nimam nikogar, ki bimi hotel kaj pomagati. Moral bom skrbeti sam zase. To


69

ne bo lahko, ali morda mi posluÏi sreãa, da dobim kakodobro in‰trukcijo ali kak drug zasluÏek.

DeÏman mi veli: »Veste kaj, tukaj pri nas zasluÏitelahko petdeset goldinarjev. Slovensko dru‰tvo je razpi-salo 50 gold. nagrade za slovenskega naroda zgodovino.Skriptor na‰e knjiÏnice mi je pravil, da ste veã let delaliekscerpte iz Valvasorja in drugih historiãnih knjig. Ponjih vas ne bo stalo veliko truda, da nam napi‰ete krat-ko, popularno knjigo o na‰i preteklosti. Núte sprejetimoj predlog, dajte, lotite se na‰e Ïalostne zgodovine.Nagrada res ni velika, ali vam bo pa le precèj zalegla.«

Jaz sem dejal DeÏmanu: »Dobro! Jaz bom poskusil se-staviti na‰o zgodovino, ali Ïe naprej vam moram pove-dati, da delo ne bo tako, ki bi moglo zadovoljiti omika-ne bralce.«

DeÏman veli: »Tega ne more nihãe priãakovati, da bispisal kdo Ïe zdaj dobro zgodovino slovenskega naroda,kajti se ni ‰e noben pisatelj z njo resno bavil in ukvarjal.Vsekakor pa je treba zaãeti. Vsak zaãetek je teÏak in kri-tika vas ne bo nemilo obsojala, ãe bo tudi na vsaki straniveã zmot in napak nego dokazanih resnic. Izrekla vambo ‰e hvaleÏnost, da ste zaãeli prvi orati na‰o ledino.«

Po tem razgovoru grem jaz domov in zaãnem pregle-dovati zvezke svojih ekscerptov. Joj meni, kako grdo mijih je vlaga mojega stanovanja zamazala in izpridila! Po-snetke iz drobne Vodnikove knjige mi je tako izbrisala,


70

da niso bili za nobeno rabo. Tudi prepiski iz historiãnihnovel so bili silno po‰kodovani. Hotel sem sprejeti vknjigo boj hrva‰kih junakov pri Malborghetu, ali mi jevlaga uniãila vse beleÏke. Navzlic tolikim kvaram sem selotil dela. Najveã gradiva mi je dal Valvasor.

To zgodovino slovenskega naroda sem zaãel pisati obinko‰tih, najveã sem je izdelal o velikih poãitnicah vMeng‰u, konec pa sem dovr‰il ‰ele na Dunaju proti ad-ventu. Tam sem dobil v vseuãili‰ãni knjiÏnici Mucharje-vo Zgodovino ·tajerske deÏele in slavnega Grka Proko-pa, ki poroãa tako zanimive in lepe reãi o starih Slove-nih. Muchar se za Slovence kaj malo briga, za moj spismi ni dal niã gradiva; v Prokopu sem pa na‰el precej po-rabnih podatkov.

Svojo »Zgodovino Slovencev« ali, kakor jo je prei-menovala »Slovenska matica«, »Zgodovino slovenske-ga naroda« sem spisal leta 1850. Takrat se je bila Ïe vne-la borba za nove oblike, to je, da nam treba pisati da, nepa de (= ut), dobrega, ne pa dobriga, z Bogom, ne pa zBogam itd. Jaz sem bil v jezikovnih vpra‰anjih Ïe odnekdaj konservativec, kakor sem ‰e dandanes, rabil semtorej stare oblike. Kmalu po novem letu sem prejel odSlovenskega dru‰tva 50 gold. z naroãilom, naj dam 5gold. tistemu pisatelju, ki prelaga starorusko pesem opolku Igorja, ki je takrat moãno zaslovela. Jaz sem biltako dobrodu‰en ali pravzaprav neumen, da sem 5 gold.


71

res oddal in dobil torej manj nagrade, nego se mi je obe-talo.

Moj rokopis je leÏal menda v omari Slovenskegadru‰tva. Ko se je veã let pozneje ustanovila »Slovenskamatica«, so hoteli na‰i ãudni prvaki dati natisniti o nje-nih stro‰kih mojo zgodovino. Bleiweis mi to sporoãi. Jazmu odpi‰em, naj zaboga ne store te neumnosti. To knji-go sem spisal, ko sem dovr‰il komaj gimnazijo. Od os-mo‰olca se ne more zahtevati dobra zgodovina. Odkarstoji svet, ni se nahajal med pravimi historiki ‰e nobengimnazijalec. V mojem mladostnem, povse nezrelemdelu je polno napak Ïe zato, ker so mi rabili nekolikoceló posnetki iz zgodovinskih povesti, ki se ne smejosmatrati za resniãne. O kritiki nisem mogel imeti v osmi‰oli ‰e nobenega pojma. Prosil sem Bleiweisa, naj mipo‰lje moj rokopis, da ga predelam. Trudil se bom mor-da kaki dve leti, ali potem dam »Matici« vsaj tako zgo-dovino, ki bo vredna tega imena, dasi bo i v njej dostinapak, ker do zdaj ni ‰e znanstveno obdelana nobenadoba na‰e preteklosti.

Ali ljubljanski na‰i prvaki so bili jako svojeglavnimoÏje. Kar so si zabili v glavo, moralo se je zgoditi, najbo dobro ali zaniã. Mojo pro‰njo so odbili in sklenili datinatisniti rokopis osmo‰olskega zgodovinarja. Zaman semprotestiral. Odgovarjali so mi, da jaz nimam nobenepravice veã do tega rokopisa, ker sem dobil zanj plaãi-


72

lo (—5 for.!). Izroãili mi niso niti korekture, ker so se bali,in to po pravici, da jim rokopisa ne vrnem, dokler ga po-polnoma ne predelam. Zdelo se jim je predolgo, da biãakali dve leti, ker so obljubili knjigo udom svoje druÏ-be Ïe za tisto leto. V popravilo so dali moj rokopis za-greb‰kemu profesorju Brada‰ki, Kleemannovemu pod-repniku, ki se je kaj malo bavil z na‰o zgodovino in je bilmoj skriven sovraÏnik. On je izpremenil moje stare obli-ke v nove (mesto dobriga — dobrega itd.) in dodal neko-liko jako nepotrebnih pripomenj, ki me pa niso niã raz-Ïalile.

Ali ta prijatelj Etbina Coste je vtihotapil v moj tekstjako bedast, ali po moji misli z zlobnim namenom stor-jen anahronizem (o Tatarih, ki so se po krimski vojnipreselili iz Rusije na Bolgarsko). O tem bom pisal boljob‰irno v biografiji tega ljubimca lopovskega renegataKleemanna.

In tako je zagledala beli dan prva knjiga »Slovenskematice«, moja nezgodovinska »Zgodovina slovenskeganaroda«. Mnogi bolj izobraÏeni moÏje so mislili, da jo jespisal profesor Trdina, ne pa dijak Trdina, in so se silnoãudili in mene in knjigo brez milosti obsojali. Najhuje seje vame zaletaval gori‰ki zgodovinar Kos. Kaj mislim otem svojem spisu jaz, sem Ïe povedal. Svojim strogimkritikom pa odgovarjam tole: Kdor hoãe kako knjigopresojati, mora poznati najprej njeno zgodovino. Pitati


73

se mora: quis, quid, ubi, quibus auxiliis, cur, quomodo,quando. Sosebno to se mora vpra‰ati, kdo in kdaj in skakovimi pripomoãki jo je spisal.

Kos in vsi drugi kritiki pa so popolnoma pozabili, dajim treba pouãiti se o zgodovini moje »Zgodovine«. Daso jo poznali, ne bi bilo pri‰lo nikomur na misel, pisatikako kritiko o tej »Zgodovini«, kajti borba z osmo‰ol-cem ne obeta lovorov, nego le sme‰nost. Najbolj je kaãi-lo moje sodnike, kar pripovedam o zaãetku kr‰ãanstvamed Slovenci. To se tako ve, da je moja povest o njemnekritiãna, ali posameznih podatkov si nisem izmisliljaz. âe jih ni v Valvasorju, na‰el sem jih v kaki zgodovin-ski noveli. Takih se je pojavilo mnogo zlasti l. 1848.

Glavna stvar je pa v mojem pripovedovanju vendar-le resniãna. Jaz mislim to, da nam je pri‰la v deÏelo skr‰ãansko vero obenem politiãna in narodna suÏnost.Kr‰ãanska stranka je bila zaveznica bavarskih samosil-nikov in nem‰ki duhovniki niso bili samo ma‰niki inmisijonarji, ampak tudi politiãni agenti in vohuni bavar-ske vlade, ki je ‰irila kr‰ãanstvo med Slovenci samo izpolitiãnih namenov. Solnogra‰ki ‰kofje in njihovi samo-stani pa so nam nekoliko pozneje prepregli vso zemljoz nem‰kimi kolonijami. Kar je spadalo pod njih oblast,ki je ‰la od IX. veka do Drave, se je do malega vse po-nemãilo. Na‰e pokrajine so ostale slovenske samo v


74

oglejski diecezi, v kateri se ni mogla ‰opiriti nem‰ka po-Ïre‰nost, kolonizacija in propaganda.

Meni se bogme ni treba sramovati te »Zgodovine slo-venskega naroda«. Lahko bi se z njo celó pona‰al in ba-hal, ako ne bi bilo vsako bahanje sme‰no in neumno.Jezik je v njej dosti Ïivahen in precej pravilen, samo gla-gol se ãesto ne nahaja na pravem mestu. Knjiga je spi-sana v pravem narodnem duhu. Ona izpriãuje, kakovneto je bilo Ïe takrat moje srce za domovino in sloven-stvo. Ba‰ radi tega je tudi dosti koristila, kajti je budilav mladih bralcih rodoljubje. Nekateri so mi sami prizna-li, da jim je dala ‰ele moja knjiga pravo narodno zavestin vroão ljubezen do slovenske domovine.

Leta 1850 sem konãal gimnazijo in ‰el na Dunaj. Kosem se pripeljal tja, sem imel v Ïepu ‰e 80 gold., dovoljza zaãetek. Kmalu sem dobil in‰trukcijo, ki mi je nosilana mesec 10 gold. ·e tisti mesec me je vzel v svojo pisar-nico doktor Dolenc, tudi on mi je dajal po 10 gold. namesec. Radi ‰olskih poslov nisem mogel hoditi k njemutako toãno, kakor je zahteval; zato sva se kmalu loãila.

Ali ‰e isti teden, ko se je to zgodilo, me pozove Mi-klo‰iã, naj mu pomagam pri slovenskem slovarju. Najvpi‰em vanj vse besede, ki so mi znane, katerih pa v slo-varju ni, in naj zabeleÏim na vse dalj‰e besede naglas, kije navaden na Kranjskem. To delo torej ni bilo teÏavno,neslo pa mi je precej dohodkov. Miklo‰iã je bil z mano


75

zadovoljen in mi je trud prav dobro plaãeval. Drugo intretje leto pa je po‰iljal iz Celovca JaneÏiã (menda ponalogu vladike Slom‰ka) vsakovrstne poboÏne knjige,da smo jih prelagali z nem‰kega na slovenski jezik Îe-piã, Valjavec in jaz. S tem poslom smo se bavili samozveãer, ko smo dogotovili vse druge opravke. Plaãa nibila slaba. âe smo bili le koliãkaj pridni, zasluÏili smo silahko na dan vsak po tri goldinarje, kadar pa smo se boljpotrudili, tudi po pet goldinarjev.

V zgodovinskem semeni‰ãu me je doletela Ïe drugoleto mala ustanova letnih 60 gld., JaneÏiã pa mi je poslalza neko novelo 25 gld. nagrade. Najveã dohodkov semimel tretje leto. K meni je pri‰el primorski Slovenec Le-gi‰a in me prosil, da bi mu pomagal pripraviti se za izpitiz zgodovine. SluÏil je prej veã let za domaãega uãiteljapri neki zelo bogati rodovini. Pri njej se je nalezel denar-ja. Zdaj se je hotel izuãiti za gimnazijskega profesorja.Razpravljal sem z njim najvaÏnej‰e dobe obãe zgodovi-ne in prejemal za ta trud sijajno nagrado. Vselej je dalprinesti tudi bokal najbolj‰ega vina, ki se je moglo do-biti v obliÏju.

Po takem sem imel na Dunaju dovolj prihodkov zavse svoje potrebe, dasi nisem prejel od nikoder nobenepodpore. Ali prvo leto sem pa Ïivel tudi na vso moãvarãno. Potro‰il sem samo 120 gld. Laãen nisem bil ni-koli, ali na zabave seveda nisem mogel misliti. Drugo, ‰e


76

bolj pa tretje leto sem si smel privo‰ãiti Ïe lahko kakpribolj‰ek. Ob nedeljah sem mahnil v dru‰tvu svojihprijateljev kam na deÏelo, kjer smo se krepãali tudi zvinom in peãenko. Vãasih sem ‰el celo v dvorskogledali‰ãe, vsak dan pa v Gerloviãevo kavarno, v kateriso se zbirali vsi slovanski akademiki razen Poljakov. Vnjej smo sedeli kdaj po veã ur in pretresali dnevna po-litiãna vpra‰anja, posebno pa tudi na‰e literarno Ïivlje-nje. Razen mene so se udeleÏevali teh pomenkov Ciga-le, Podgorski, Jeri‰a, Bohinc, Jenko, Novak, Plemel, Voj-ska, Buãar in Navratil, ki je bil dobil v nekem ministerijusluÏbo. Ta nas je razveseljeval vsak teden enkrat z naj-novej‰imi dunajskimi »vici«, ki jih je zvedel v svoji sluÏ-beni pisarnici od tovari‰ev. Te dunajske ‰ale so bile ãestojako kosmate in neprikladne za neÏna u‰esa. Rodilo sejih je vsak dan brez broja. Dokazovale so oãitno, da stojinravna temperatura na Dunaju precej nizko.

Izmed mojih dunajskih profesorjev mi je imenovatinajprej Miklo‰iãa. Razlagal nam je staroslovensko slov-nico. âitali in tolmaãili smo pri njem tudi »Slovo o polkuIgorja« in nekaj strani iz Nestorja. Razlaganje njegovo jebilo jako suhoparno in ni moglo nikogar navdu‰iti zaprekrasni jezik Cirilov in Metodijev. Najbolj se nam jezameril Miklo‰iã s tem, da ni hotel govoriti po sloven-sko. S Hrvati in Srbi se je pomenkoval po ilirsko, s Polja-ki po poljski, z nami pa je vedno le nem‰kutaril.


77

To nesramno preziranje na‰ega jezika je moglo ime-ti samo dva vzroka. Ali ga je tako zaniãeval, da ni hotelgovoriti jezika svoje matere, ker se je sramoval, ali pana‰ega pismenega jezika ni dobro znal in se torej ni ho-tel blamirati. Ta dva vzroka sta oba enako grda in pod-la in zato ostane na Miklo‰iãevem imenu na vse veke Ïigsramote. Filologi naj ga svobodno ãaste s kadilom, kaj-ti je bil te ãasti tako vreden kakor nobeden izmed njego-vih vrstnikov. Mi rodoljubi pa ga ne moremo in neãemospo‰tovati in ljubiti, smatramo ga za izgubljenega sinana‰e matere Slavije.

Starosloven‰ãine sem se uãil na Dunaju le povr‰no,ker sem imel preveã drugih poslov. Resno in temeljitosem se jel baviti z njo ‰ele na Reki. Izpit za profesurosem namenil narediti iz zgodovine in zemljepisa. Obãozgodovino nam je predaval Prus Grauert, majhen,grbast moÏiãek, ãigar bistra glava pa je bila polna naj-globokej‰e uãenosti. Poslu‰al sem ga z velikim veseljem.Avstrijsko zgodovino pa nam je razkladal tirolski du-hovnik Jaeger, in to prav racionalno, objektivno, breztesnih klerikalnih nazorov. Posebno ob‰irno nam je raz-pravljal ugovore na‰e vladarske rodovine z ogrskimi inãe‰kimi kralji, in to je bilo tudi potrebno za njegov pred-met, kajti stoji avstrijska monarhija ba‰ na temelju ugo-vorov s tema dvema kraljevinama.


78

Poleg svojih dveh glavnih predmetov sem se uãil tudiklasiãno filologijo, sosebno gr‰ki jezik, v katerega sem sebil ves zaljubil. Gr‰ko slovnico sem premagal Ïe prvoleto, drugo sem jel ãitati klasike, najprej Ksenofontovo»Anabazo«, potem druge njegove spise. Prebral semsãasoma v originalu vso Odisejo, dober del Iliade, Hero-dota in Platonovih dialogov. V kolegiju pa smo prelagaliin tolmaãili dve drami Sofoklejevi in dve komediji Ari-stofanovi (»Oblake« in »Ose«).

Silno me je zanimala tudi zgodovina gr‰ke filozofije,katero nam je razlagal kaj lepo Prus Bonitz. âital sem onjej tudi nekatere knjige in se seznanil precej dobro zgr‰kim modroslovjem, katero se mi je izredno priljubi-lo in mi ugajalo.

Nikakor pa ne morem dati take hvale nem‰ki filozo-fiji, s katero sem se tudi nekoliko ukvarjal. Spoznal semsisteme in glavne nazore Kantove, Schellingove, Fichte-jeve in Heglove. Zadovoljil me ni nobeden. Mnogo pre-glavice mi je delala Ïe vraÏja terminologija teh ‰vabskihmodrijanov. Pogre‰al sem tudi jasnosti nazorov in logiã-nosti dokazov. Takrat je slovel najbolj Hegel. Za moj sla-bi slovenski Ïelodec je bil neprebaven. Stra‰no me jerazkaãil njegov pangermanski ‰ovinizem. Mislim, dapripoveduje Mickiewicz v svoji Zgodovini slovanskihliteratur, da so hodili Hegla povpra‰evat poljski poslu-‰alci, je li ãlove‰ka du‰a brezsmrtna ali ne. Odgovarjal


79

jim je tako frazasto in megleno, da so nekateri potemtrdili, da veruje, drugi pa, da ne veruje v to brezsmrt-nost. Isto so izkusili vsi, ki bi radi zvedeli, ãe veruje vosebnega Boga ali ne. Za tako filozofijo se Slovan bog-me ne more lahko navdu‰iti. Kar je meni znano, ni na‰lanem‰ka filozofija do zdaj ‰e nobene velike resnice. Kersem se muãil z njo le povr‰no, ne morem izreãi o njejnobene temeljite sodbe. Toda to pa vem za gotovo, dasreãe ãlove‰kega rodu ni pomnoÏila ne za toliko, kar jeza nohtom ãrnega.

Razen potrebnih ‰tudij sem se bavil kolikor tolikotudi z leposlovjem in politiko. Marljivi rodoljub JaneÏiãje zaãel izdajati v Celovcu »Slovensko bãelo«, v Ljubljanipa je izhajal po smrti drugih na‰ih listov »Ljubljanskiãasnik«, katerega urednik je bil duhovnik Potoãnik. Jazsem stopil med sotrudnike v obeh listih. Butnila mi je vglavo sme‰na misel, da se spravim na Pegaza. Ker mipriroda ni dala nobene Ïilice za pesnikovanje, sem gajahal jako nespretno. ZveriÏil sem oblego Metuluma,prevod prvega speva Iliade in ‰e nekatere druge malen-kosti, eno vem, da v slavo svoji Radoslavi. Homerja semprelagal tako svobodno, da sem ãesto zanemarjal nala‰ãcezure, dasi sem dobro vedel, kje jim je biti. Dejal semsi: Kaj bi se ãlovek vezal pedantiãno na pravila tujih dik-tatorjev. Sloven‰ãina zdeluje lahko i brez cezure. Mojprevod je bil torej nekoliko verzificirana slaba proza.


80

Sploh se mora imenovati vse, kar koli sem pisal v verzih,»literarischer Schund«, ali po domaãe smeti in pleve.

Nekoliko bolj‰i so bili moji prozaiãni spisi. Novelo»Arov in Zman« sem priobãil v »Slovenski bãeli«. Kersem vsebino njeno popolnoma pozabil, ne morem po-vedati, ãe je kaj prida ali zaniã. JaneÏiã je bil z njo zado-voljen. Mojo »Oblego Sigeta« je prinesla tudi »Bãela«,»Novice« pa mojo »Sedemletno vojsko«. Ta spisa staoba kompilacija iz nekaterih nem‰kih knjig, ki niso bilestrogo znanstvene. Njiju vrednost je torej jako dvomna.Jezik »Oblege Sigeta« pa so moji dunajski rojaki splohhvalili. O obeh spisih mislim jaz tako, da ju ni vrednoiznova kje natisniti, ker sta preveã dija‰ko delo.

V »Ljubljanski ãasnik« sem po‰iljal pridno svoje »na-rodne pripovedke«. âe se ne motim, je prinesla nekateretudi zamrla »Slovenija« (tiste iz Bistri‰ke doline). Te pri-povedke niso brez vrednosti. Mogle bi se zopet natisnitiz naslovom: »Narodne in polnarodne pripovedke« in zmojim predgovorom, v katerem bi pojasnil pomen teganaslova. Nekatere teh povesti sem zapisal tako, kakorsem jih sli‰al. Veãkrat pa sem zvedel le ulomke iz narod-nih pravljic, ki sem jih dopolnil potem po drugih pri-povedkah ali vsaj v narodnem duhu in po narodnemnaãinu. Nekatere pripovedke sem pa podalj‰al s svojimidodatki.


81

Izmed vseh se je prikupil ãitalcem najbolj »Glasan-bog«. Zanj sem porabil veã narodnih pravljic in poroãil,ali tako svobodno in subjektivno, da je ta precej dolgapovest mnogo bolj moja nego narodna. Isto se mora reãitudi o »Zlati hru‰ki«, katere je pri‰la na svetlo samoprva tretjina. Druge tretjine urednik Potoãnik ni hotelpriobãiti, ker so se zgodbe vr‰ile v — nebesih! Zadnjotretjino pa bi bila brez dvombe prepovedala policijskacenzura, kajti je bila polna oãitnih napadov na reakcijo,ki je zavladala v Avstriji, in bolj skrivaj tudi na zloglas-nega ministra Bacha.

âital sem na Dunaju poleg zgodovinskih in zemljepis-nih knjig tudi precej leposlovnih in politiãnih spisov.Seznaniti sem se hotel zlasti s tistimi nem‰kimi pesnikiin pisci, ki so se rodili in vzgojili v Avstriji, torej z Zelen-cem (Anastazijem Grünom — Tonetom Auerspergom),z Lenauom, Grillparzerjem, Stifterjem itd.

Stifter se mi je najbolj priljubil radi svojega prekras-nega, originalnega sloga in jezika in velepoetiãnega ri-sanja prirode. Grillparzerja postavljajo zdaj mnogi nem-‰ki kritiki prècej za Schillerja in Goetheja. Mene je dol-goãasil, morda zato, ker sem imel takrat mnogo drugihnujnih opravkov in sem ga ãital torej prenaglo, z raz-mi‰ljenim duhom. Anastazija Grüna pa jaz ne maram inne maram. Kar kvasi v svojih liberalnih pesmih, ni zaje-mal iz svojega srca, nego iz prepovedanih spisov nem-


82

‰kih svobodnjakov. Brezdu‰nega zatiralca slovenskihkmetov se noben rodoljub ne more spomniti drugaãekakor z gnusom in zaniãevanjem.

Omeniti moram ‰e znamenito knjigo »Lebensphilo-sophie« od Galbe. Pisatelja sem spoznal tudi po obrazu.Bil je profesor v pravoslovnem oddelku dunajske uni-verze. Vlada ga je suspendirala in zapodila, ker je razla-gal preveã svobodno in — resniãno! Njegovo ne debe-lo, ali duhovito in poetiãno knjigo sva brala zaeno z Îe-piãem vred. Zabavala naju je prekrasno, obenem pa tudipotolaÏila in pouãila, da sva mogla verovati zopet trdnov brezsmrtnost ãlove‰ke du‰e.

Na Dunaju sem ãital tudi Voltaira in Rousseauja, Vol-taira samo par knjig, ali dovolj, da sem spoznal njegovogromni genij, kakr‰nih nam zgodovina ne oznanjamnogo. Izreãi pravilno sodbo o njem, ni prav lahko.Voltaire ni bil ateist, in, kar jaz vem, ni napadal nikdarjedra kr‰ãanske vere — ljubezni do Boga in do bliÏnje-ga. Njegova uniãujoãa satira je bila naperjena proti cer-kvenim dogmam in ‰egam. Ni ãudo, da ga klerikalci ob-sojajo huje nego vse druge svoje sovraÏnike in ga meãe-jo brez milosti na dno pekla v najbolj vroão Ïerjavico.Ne da se tajiti, da je s svojim duhovitim roganjem razÏa-lil mnogo milijonov rimskih katoliãanov. Ali po drugiplati pa vendar ne smemo prezreti, da je Voltaire z vsosilo svojega mogoãnega duha napadal in podiral tudi


83

praznoverje, ki je pravi veri ‰e veliko bolj nevarno in‰kodljivo nego brezverstvo, ker ji jemlje vso svetost terjo kazi in dela iz nje sme‰no in ostudno karikaturo. Radite velikanske zasluge se morajo Voltairu mnogi grehi od-pustiti.

Rousseauja sem prebral vsega, nekaj na Dunaju, ne-kaj v VaraÏdinu, nekatere spise in poglavja ‰e po veã-krat, n. pr. »Socialni ugovor« in »Savojskega vikarja«, kije v njegovem »Emilu«. Nemogoãe mi je povedati, kakosilno so me ganile, zanimale in navdu‰ile vse njegoveknjige. Najbolj mi je imponirala odkritosrãnost, da raz-klada brez ovinkov vse svoje predrzne nazore in velikegrehe. Farji ga ne sovraÏijo tako kakor Voltaira, dasi je‰e veliko bolj nevaren njih brezboÏnim in hinavskimteÏnjam.

Izmed drugih tujih literatur moram imenovati ·vedaTegnérja, ãigar velepoetiãni »Fritjof« mi je podaril parjako prijetnih ur.

O slovstvu drugih slovanskih bratov sem dobil prvepojme tudi na Dunaju. Bral sem biografijo Gogoljevo invsebino njegovih »Mrtvih du‰« in tudi nekoliko pesmiPu‰kinovih v nem‰kem prevodu (menda Bodenstedto-vem). Nemci niso hoteli priznati Pu‰kinove originalno-sti. Razgla‰ali so ga za nadarjenega uãenca in posnemal-ca Byronovega. Rusi jim pa ugovora niso ostali dolÏni.


84

Izmed vseh slovanskih knjig pa smo se tista leta za-bavljali najbolj marljivo s »Kraljedvorskim rokopisom«.Napadi nanj niso hoteli ponehati. I med âehi se je po-javljalo ãimdalje veã kritikov, ki so mu tajili starinstvo intrdili, da je plod XIX. veka in povod rojstvu da so mudale Vukove srbske narodne pesmi. Mene je ta prepirkaj malo brigal. Poezija tega »Rokopisa« se mi je takopriljubila, da mi je bilo povse enako, je li iz zgodnjegasrednjega veka ali iz XIX. stoletja. Slovenci smo dobilitisti ãas Ïe tudi lepi prevod tega ãe‰kega bisera, izdelalga nam je sloveãi pisatelj Podgorski. Jaz sem ãital z istimveseljem i original i prevod. Nekatere pesmi sem se na-uãil na pamet in jih znam ‰e dandanes.

Dejal sem, da sem se ukvarjal na Dunaju tudi s poli-tiko. âital sem vsak dan »Augsburger Allgemeine Zei-tung«, ki je bila vobãe priznano glasilo nem‰ke inteli-gencije in najbolje urejevani list vse nem‰ke Ïurnalisti-ke. Te novine so me dobro pouãile o vseh razmerahevropskih drÏav in narodov. Nepristranosti v njih nibilo. Razni ãasniki so jim oãitali naravnost, da sluÏijo zadenar vsakomur. To se je ãesto i dokazalo, ali navzlic tejgrdobi jih Nemci niso nehali hvaliti in naroãati. Jaz sembral v tem listu najraj‰i ob‰irne popise bojev, ki so jihimeli na‰i ruski bratje s ·amilom in kavka‰kimi razboj-niki.


85

V »Augsburger Allgemeine Zeitung« je kvasil veãkratglasoviti Fallmerayer, kako nevarni da so Rusi evropskicivilizaciji. Neki drug nem‰ki modrijan pa je povedal vnjej svetu zanimivo novico, da na barbarskem ruskemjeziku ‰e ni prepeval nikdar noben pesnik!

S politiãnimi nazori nem‰kih in sploh evropskih libe-ralcev sta me seznanila Rotteck in Velker. Bujna insplo‰na reakcija, ki je zavladala po Evropi, je gledalapisano te in druge in take razprave ter jih preganjala,kar se je dalo. Tembolj pa so se ‰irile in ãitale skrivaj.Policija je to vedela, ali se je smejala, kajti ba‰ njeni udjeso jih dobivali redno od prijateljev in prebirali Ïeljnonjih prevratne nauke. —

Obãeval sem na Dunaju z mnogimi rojaki, ali intim-no sem se druÏil samo z nekaterimi. Prvo leto najbolj sPodgorskim in Jeri‰o, ki sta stanovala zaeno, ker sta sibila velika prijatelja navzlic razliãnemu znaãaju. Z obe-ma sem se razgovarjal ãesto v Gerloviãevi kavarni, ãestopa sem pri‰el tudi k njima v stanovanje. To dru‰tvo jebilo zame jako prijetno in koristno, ker sta oba prijateljamnogo ãitala, mnogo znala in mnogo tudi sama misli-la. Mladim ljudem se srce kmalu odpre. Tudi nam tremse je odprlo na steÏaj, da smo si vse povedali, kar kolismo doÏiveli, Ïeleli, mislili in — gre‰ili. Prav ãudno senam je zdelo, da imamo vsi trije skoro enake slabosti innapake navzlic razliãnim temperamentom.


86

Drugo in tretje leto pa sem se le malo druÏil s to dvo-jico. Na Dunaj sta pri‰la Îepiã in Valjavec, moja dva sta-ra prijatelja. Dobili smo si skupno stanovanje, ali ostalismo zaeno samo eno leto. Potem pa se je preselil Valja-vec nekam drugam. Zaman sva ga povpra‰evala, kaj svase mu zamerila. Dejal je, da ni nobene zamere, ampaknjemu je ljub‰e, da je sam zase. Ta odgovor naju ni za-dovoljil, kajti do takrat ni hrepenel nikoli po samoti.Pokazalo se je prvikrat, da je Matija »pokrita rihta«.

Z Îepiãem sva Ïivela skupaj dve leti na Dunaju in enov VaraÏdinu, pa se ni pripetil nikdar niti najmanj‰i pre-pir med nama. Njega smatram ‰e zdaj za najbolj‰egaãloveka izmed vseh mnogobrojnih ljudi, ki sem jih spo-znal v svojem Ïivljenju. Najino prijateljstvo je trajaloneskaljeno do njegove smrti. Proti Valjavcu pa se mi jemoralo srce Ïal ohladiti. Neko grdo osebno razÏaljenjebi ‰e laglje pozabil, ali nikakor mu nisem mogel odpu-stiti, da se je zdruÏil z mameluki in glasoval v VaraÏdi-nu Ïe kot potrjen profesor iz straha za kandidata Hrva-tom sovraÏne stranke. Izgovarjal se je: »Moja glavnadolÏnost je, skrbeti za svoje otroke. Meni in njim pa bise utegnilo jako slabo goditi, ako bi se zameril vladajoãistranki.« Tako opraviãujejo i drugi uradniki svojo poli-tiãno strahopetnost. Ta izgovor pa ni vreden ne pi‰ka-vega le‰nika. Vsakemu oãetu mora biti glavna skrb to,da daje svoji deci dober zgled znaãajnosti in stanovitne-


87

ga rodoljubja, ki se ne boji nobenega preganjanja innobene kazni. Matija je ostal tudi pozneje »vladinovec«in ni imel v svoji sluÏbi nikdar nobene sitnosti in nepri-like radi svojega v zadnjem kotu srca se skrivajoãega na-rodnja‰tva.

Kmalu po dohodu na Dunaj sem se seznanil z zname-nitim rojakom âiÏmanom, ki me je povabil, naj pridemveãkrat k njemu na dom, da se bova pomenila kaj o zgo-dovini in sploh o literaturi. On je Ïivel na Dunaju Ïemnogo let. Tam se je i oÏenil. Dobil je bogato, ali precejpusto, starikasto babo, katere ni pokazal nobenemurojaku. Kadar je pri‰el nas kateri k njemu, je sedela bli-zu njega na zofi mlada, prav lepa Ïenska nizke rasti, kije vselej od‰la, kadar se je prikazal kak prihodnik. Vsismo mislili, da je njegova gospa. Resnico mi je odkril vkolegiju neki Dunajãan, ki je dobro poznal âiÏmana invse njegove razmere.

Tega svojega rqjaka moramo ‰teti vsekakor med pra-ve uãenjake. Bavil se je resno s klasiãnimi jeziki, ‰e boljpa z zgodovino. Kupil si je vsako bolj‰o historiãno ingeografsko knjigo, njegova knjiÏnica je bila bogata indragocena. Z rojaki je govoril le po nem‰ko. Tudi pomi‰ljenju svojem je bil nem‰kutar. Po njegovi Ïelji naj bivladala v vseh vi‰jih in srednjih ‰olah nem‰ãina, kajti jemed vsemi avstrijskimi jeziki najbolj razvita in ima naj-bogatej‰o znanstveno literaturo. Ali âiÏman ni bil fana-


88

tik, privo‰ãil je tudi jezikom nenem‰kih narodov, da setemeljito goje v ‰olah.

Jaz sem pisal o njem v »Bachovih huzarjih« tako, ka-kor mi je poroãil moj dunajski prijatelj. On ga je sodilvsekakor prestrogo. Rad verjamem, da je hotel ohrani-ti nem‰ãini vlado v gimnazijah, ali tako divji nasprotniknam pa vendar ni bil nikoli. On ni zaniãeval nobene na-rodnosti in je bil dovolj pameten, da ni priãakoval nobe-nega uspeha od vladne politike. JuÏnim Slovanom jeprerokoval vãasi celo prelepo bodoãnost. Rad je pravil,da je videl nekje stoletnega Srba, slepega goslarja, ki jeoznanjal z navdu‰enimi besedami, da se ponove slavniãasi Du‰anovega carstva. In âiÏman je vselej izustil svo-je mnenje, da se bo to tudi zgodilo, morda prej, negodiplomati mislijo. Da ni zloben, je pokazal i v drugihreãeh. Svojim mladim rojakom, akademikom, je poma-gal ãesto z dobrim svetom in s priporoko, da so dobilikako ustanovo ali dobro in‰trukcijo. Dejalje veãkrat:»Für meine lieben Rojaken tue ich immer gern, was ichnur kann.« Meni je posodil drage volje gr‰kega histori-ka Prokopa in ‰e druge knjige.

âiÏman je spisal sloveão zgodovinsko knjigo (o gr‰ko-latinski uniji, ãe se ne motim). Dunajska kritika ga jegrdo napadala, ali njeni ‰vepasti argumenti so dokazo-vali samo to, da ima pisatelj med dunajskimi literatimnogo osebnih sovraÏnikov.


89

Stra‰no sem se moral smejati, ko mi je razkladal âiÏ-man svoje popotovanje po nem‰kih deÏelah. Dobro pri-pravljen je ‰el tja, da bi se seznanil s slavnimi nem‰kimizgodovinarji in jih prosil, da mu pojasnijo razne manjznane historiãne zgodbe in spletnje. Silno se je ãudil, damu niso mogli niãesar povedati. Svojo uãenost so imelivsi samo v bukvah in spisih, glava pa jim je bila prazna!Niti vaÏnih prigodkov in drÏavnih dogovorov niso znalina pamet, tako slab jim je bil spomin. âiÏman niti v sa-njah ne bi bil priãakoval, da se bo nameril na takoveignorante v deÏeli, ki se baha o vsaki priliki in pred vsemsvetom s svojo temeljito uãenostjo. Od takrat âiÏman nibil veã tako zaljubljen v nem‰ko »Wissenschaft«, kate-ro je prej nam rojakom neprenehoma hvalisal in pripo-roãal.

Naj povem zdaj ‰e to, katere imenitne moÏe in veli-ka‰e sem spoznal na Dunaju zveãine v Gerloviãevi ka-varni. V njej mi je pokazal Navratil Palackega, Riegerjain Havliãka. Palacky je stal Ïe takrat na prvem mestuvseh avstrijskih zgodovinarjev, Rieger vseh avstrijskihpolitikov in Havliãek vseh slovanskih Ïurnalistov. Naj-bolj simpatiãen mi je bil Havliãek pod svojim malim klo-buãkom in s svojim duhovitim obrazom in sarkastnimsmehom.

Na ulici sem videl in sreãal veãkrat biv‰ega srbskegakneza Milo‰a. Radi nekaterih surovih ãrt v obliãju ni se


90

mi niã posebno prikupil. Srbski akademiki pa so ga sil-no ãastili kot svojega velikega dobrotnika in mecenasrbske knjiÏevnosti. Miklo‰iã mu je posvetil svoje »Ra-dices linguae palaeoslovenicae« in prejel od njega lepodarilo — 1500 goldinarjev. Svojo radodarnost pa je po-kazal Milo‰ kaj rad tudi lepim gledi‰ãnim pevkam. Naj-lep‰i in najslavnej‰i med njimi je dal za eno samo vizi-to 1000 goldinarjev.

V kavarni sem se seznanil s srbskim akademikomMiletiçem, bodoãim vodnikom ogrskih Srbov. Nosil jerdeão kapo in je bil sploh opravljen po narodno. Njego-vi rojaki so mi pravili, da Ïivi na Dunaju ob Milo‰evipodpori. Slavnega Vuka Stefanoviça sem sreãal ãesto naGlasiju in v notranjem mestu. DrÏal se je vedno stra‰noresno in ãemerno, kar ni ãudo, kajti se mu je godilo dostislabo. Nahajal se je skoraj zmerom v denarnih stiskahnavzlic Milo‰evi pomoãi.

Znanci so me opozorili i na veã tujih velika‰ev in vla-darjev, ki so se vozili po Dunaju. Mene je zanimal edi-ni ruski car Nikolaj, ki je ogledoval na Glasiju avstrijskovojsko. Bil je silna, impozantna prikazen; zdel se mi jetak, kakor da je ulit iz jekla. Slovanski akademiki smomu vpili na vse grlo: »Îivio slovanski car!« Sem ter tja‰vigajoãi policisti so nas opominjali zaman, da naj mol-ãimo. —


91

Na Dunaju so mi tri leta minila. Zadnje izpite semprebil konec leta 1853. Potrdili so me za celo gimnazi-jo. Kmalu sem dobil povabilo od Vidica, ravnatelja trÏa-‰ke gimnazije, naj pridem tja za suplenta. Priporoãil meje bil âiÏman, ki je sluÏil tam Ïe eno leto za profesorja.Jaz pa nisem maral nem‰kega zavoda in pouãevanja,zato sem sprejel raj‰i ponudbo hrva‰kega nadzornikaJarca, ki me je pozval za suplenta na hrva‰ko gimnazi-jo varaÏdinsko.

Kaj sem videl, sli‰al, zapazil in doÏivel v tej sluÏbi inpozneje kot pravi profesor re‰ke gimnazije, ne mislimpripovedovati, kajti sem popisal vse to v »Bachovihhuzarjih«. Iz Ïivljenja v VaraÏdinu mi je treba omeniti ‰epar ãrtic.

Z Valjavcem sva pridno prebirala in pretresala zna-menitega angle‰kega pesnika Byrona, za katerim je ‰lotoliko posnemalcev v vseh kulturnih narodih in tudimed Slovani. Njegovi oblasti se je podvrgel vsaj za ne-kaj ãasa tudi prijatelj Valjavec. Byron je pel res svobod-no, kakor mu je velevala svobodna du‰a. Mladino moreta pesnik oãarati in odu‰eviti, ãe je le koliãkaj dovzetna.On ri‰e odloãne, energiãne znaãaje, ki se ne boje ni gre-ha ni pekla, ni Boga ni hudiãa. Na svojem uverjenju sto-je nemiãni kakor granitna skala. Byron je pesnik nepo-pustljive, brezobzirne volje, ki ne mara nobenih konce-sij, nobenega kompromisa.


92

Mnogo prijetnih ur so mi dale tudi ‰tudije staroindij-ske knjiÏevnosti. âital sem (to se ve, da le v nem‰kemprevodu) Vede, epos Mahabharato, zakonik Manuov innekatere dramatike, med katerimi se nahajajo i obãepriznani klasiki. Dramo »Sakuntalo« sem preãital samdvakrat zaporedoma, v tretje pa sva jo brala skupaj zneko jako izobraÏeno gospodiãno. —

Pred odhodom iz VaraÏdina sem si obremenil du‰o steÏkim grehom, ki me bo ti‰ãal do groba. O njem nebom pisal ob‰irno, ker sem to Ïe storil. Jaz sam semnamreã tisti Ivan Slobodin, ãigar roman sem priobãil v»Bachovih huzarjih«. Da je bila moja Milka kaka strast-na nem‰kuta, bila bi nezvestoba moja precej opraviãe-na, kajti uãi izku‰nja, da se take prismode presnetoteÏko pobolj‰ajo. Ali Milka je vsa gorela za svoj hrva‰kinarod, opustila bi bila gotovo prav rada nem‰ko blebe-tanje in se privadila v kratko dobo ilirski ali pa tudi slo-venski konverzaciji. Jaz torej nimam nobenega izgovo-ra, ki bi bil kaj vreden. Od takrat je minilo Ïe pol stole-tja. Ali tiste tri besede, s katerimi sem se tolikokrat po-karal v teh petdesetih letih, ponavljam s skesanim srcemãesto ‰e dandanes in pravim: Sram me bodi! —

Preseliv‰i se na Reko, sem se sku‰al brez odloga se-znaniti s primorskimi prebivalci, sosebno pa tudi z oto-ãani, o katerih nisem ‰e niãesar sli‰al in ãital. V »Novi-cah« se nahaja moj popis otoka Krka in njegovih vrlih


93

stanovnikov, ki se po vsem Primorju zovo Boduli. Mis-lim, da so druge reãi, katere o njih pripovedujem, res-niãne, ker sem rabil dobre vire, to je poroãila izobra-Ïenih, zastavnih moÏ, ki so se rodili na tem otoku. O bo-dulskem nareãju pa mi je pravil neki bogoslovec, ki gani poznal temeljito, dasi je bil Bodul. Ta gospod se jebavil mnogo s starosloven‰ãino in tudi z Ïivimi slovan-skimi jeziki. Te ‰tudije so mu zme‰ale glavo, da je ãul naotoku i take reãi, ki jih nihãe ni govoril. Jaz sem zapisal,da se veli na Krku blha in bleha (= bolha). Blha se, mis-lim, res ãuje, bleha pa gotovo ne, razen ãe se spakujetako kak posamezen ãlovek. Trdil sem v spisu tudi, da segovori ‰e stari particip bi‰uc (od biti), ali nobeden mo-jih mnogobrojnih bodulskih znancev ni poznal in ãul tebesede. Kaj ãudno se mi je zdelo, da poznajo Krãani do-lenjskega godca Kurenta. Tako mi je trdil neki dijak,rojen Bodul. Pozneje se mi je razjasnila ta zagonetka.Stari Boduli niso sli‰ali nikdar o kakem godcu Kurentu.Bajke o njem so prinesli na otok ‰ele v novej‰i ãas slo-venski Ïandarji in financarji, ki so bili rojeni Dolenjci. VNovem mestu mi je pravil neki financar, ki je sluÏil veãlet na Kvarnerskih otokih, kako so se mu smejali Boduli,ko jim je razkladal Ïivljenje in dela Kurentova. Tisti di-jak je zvedel torej to bajko posredno ali neposredno odna‰ih rojakov.


94

Primorskemu Ïivljenju sem se privadil dosti lahko,dasi se je precèj razlikovalo mimo gornjehrva‰kega.Gospoda je bila na Reki potujãena kakor v VaraÏdinu,samo da ni govorila po nem‰ko, nego po la‰ko. Prostoljudstvo pa sodi po vsem hrva‰kem Primorju med ãa-kavce. To nareãje se mi je brzo priljubilo s svojo prijet-nostjo in bogastvom. Kaj ãudno pa se mi je zdelo, datudi ãakavski Hrvatje kakor kajkavski gosposkega ãlove-ka od sebe viãejo. V tem spodabljajo na Slovence. ·e boljpa sem se ãudil, da mnogi ãakavci Boga viãejo kakor ro-manski narodi. Reka in del Istre sta bila dolgo zdruÏe-na s Kranjsko deÏelo in sta dobila iz nje precej sloveniz-mov pa tudi nekoliko germanizmov. V primorski prirodivlada kamenje, zato bi zaman iskal lesenih koã. S sta-novanjem ãesto nisem mogel biti zadovoljen, ker ni sko-ro v nobeni hi‰i brez stenic, nameril sem vãasih celo na‰korpijone. V gostilnicah se je kuhalo na Reki po la‰ki‰egi. Zabela je olje, kar mi ni prijalo. Nekaterim la‰kimjedem pa sem se vendar lahko privadil, sosebno polentiin gostemu riÏu brez juhe (riso fisso). Mnogo teãne hra-ne daje ljudem morje. Od konca so di‰ale ribe tudimeni, ali so se mi ãez nekoliko mesecev uprle razen edi-ne tunine. Morje pa me je tako neskonãno veselilo, da sega nisem mogel nagledati. Vozil sem se po njem le po-redkoma, tem marljiveje pa sem se kopal. Poleti sembil v njem ãesto Ïe ob ‰tirih zjutraj. Ali v Primorju pa


95

ãlovek kopeli tudi silno potrebuje, kajti ga stra‰na polet-na soparica vsega prevzame in omami. Kaj rad sem seob morju tudi izprehajal. Prekrasnih ‰etali‰ã sem imelna izber. Za to zabavo sem porabil vsak prosti dan. Obnedeljah sem hodil najraj‰i v Opatijo ali pa v Kastav.Opatijo so takrat ‰e sosedje tako zanemarjali, da sem bilv njej ãesto edini gost. Nad Opatijo se dviguje veliãast-ni hrib Uãka, ki je ‰e precej vi‰ji od dolenjskega Kuma.Najvi‰ji vrh te gore se zove »Goli breg«. Na njem sem bilravno desetkrat. Diven pogled se odpira z njega rado-vednim oãem. Istra leÏi ãloveku pod nogami kakor nazemljevidu, isto tako Kvarner in vsi njegovi otoki. Z nje-ga sem gledal zamaknjen tudi slovenske sneÏnike innjihovega troglavega vladarja. Razloãno se vidijo ladje,ki ‰vigajo po trÏa‰kem zalivu, ali so majhne kakor kakaotroãja igraãa. V knjigah sem ãital, da se ob jasnem vre-menu prikaÏejo strmeãemu popotniku tudi Benetke, karje pa prazna bajka. Neizreãeno me je mikal tudi draÏest-ni pot v Bakar. To mesto sem ãastil in ljubil Ïe zato, kerso se rodili v njem trije preznameniti hrva‰ki rodoljubi,prvoborilci in du‰evni velikani: åepuliç, Sepiç in Veber-Tkalãeviç, ki sodi tudi med najizbornej‰e hrva‰ke pisa-telje. Kadar sem imel pa veã dni poãitnic, mahnil sem jobrzih kraã proti Senju ali ob morju mimo Crikvenice inSelc, ali pa skozi krasno in rodovito, veã ur dolgo doli-no, ki se zove po pravici Vinodol. O poletni vroãini sem


96

se popel vãasi visoko gor v hladno FuÏino ali Liã in seizprehajal s srãno radostjo po bliÏnjih gozdih in ko‰e-nicah. Sãasoma sem si dobil po vseh primorskih mestih,trgih in veãjih selih dobrih znancev in prijateljev, s ka-terimi sem se pogovarjal o prilikah vseh slovanskihdeÏel in narodov. Binko‰tne praznike pa sem popotovalnavadno med svoje slovenske brate v Ilirsko Bistrico,kjer sem obãeval najveã z najstarej‰im slovenskim ro-doljubom Liãanom, ki je poznal ‰e Vodnika in Îigo Zoi-sa.

Velike poãitnice sem porabil, da se seznanim teme-ljito s hrva‰ko deÏelo in njenimi prebivalci. Prepotovalsem to svojo drugo domovino od enega konca do dru-gega popreko in podolgoma. Videl sem premnogo ãu-dovito lepih krajev, ki bi sloveli po vsem svetu, da se na-hajajo v Italiji ali na Nem‰kem. Ker se o njih skoro niãne pi‰e, izobraÏenci zanje ne vedo. ·ele zadnja leta so seseznanili nekoliko s Krapino in Plitviãkimi jezeri. Alidrugo rajsko draÏestno Zagorje jim je ostalo neznano,istotako romantiãni bregovi Kvarnera in njegovih oto-kov, velepoetiãni Gorski Kotar re‰ke Ïupanije, Samobors svojo predivno okolico, KriÏevci, Kalnik, Okiç, Fru‰kagora, PoÏega itd.

V Zagreb dohajajo mnogi izobraÏeni tujci, ki se nemorejo naãuditi prekrasni njegovi okolici, ali bogati tu-risti se vendarle ogibljejo Hrva‰ke, ker je veliki gospodi


97

skoro neznana. Tudi hrva‰ki narod se mi je priljubil tembolj, kolikor dalje sem ga spoznaval. Bolj dobrodu‰nih,ugodljivih, gostoljubnih in prijaznih ljudi, kakor soHrvatje, ne najde‰ v Evropi nikjer. K njim se morejo pri-merjati le tisti slovanski narodi, ki Ïive daleã proã odNemãije in se ‰e niso ostrupili z njeno nam zagatno inubojno kulturo.

Jaz sem popotoval skoro vedno pe‰. Na kmetih semÏivel jako poceni, pa tudi jako slabo. Krãme so imeli namnogih mestih v zakup Ïidje, vendar so se Ïe takrat jelizarivati mednje in jim delati spako na‰i podjetni rojaki.Vselej sem se obveselil, kadar sem zvedel, da sem pri‰elv krãmo kranjsko, ker sem dobil v njej pitno vodo, dobrohrano in posteljo in sploh po‰teno postreÏbo in prijazenpomenek.

Potovanje po deÏeli znatno olaj‰uje in oslaja slavnohrva‰ko gostoljubje. Kdor je le koliãkaj znan s kakimÏupnikom ali gra‰ãakom, bi se mu hudo zameril, ako sene bi pri njem oglasil. V njegovi hi‰i dobi tako izbornojed, pijaão in posteljo, kakor komaj v najbolj‰i mestnigostilnici. Hrva‰ki duhovniki se odlikujejo ne le s svojimgoreãim, poÏrtvovalnim rodoljubjem, ampak tudi s svo-jo dru‰tveno taktnostjo, oliko in prijaznostjo. Pri njihãloveku ni kmalu dolg ãas. Nameril sem se veãkrat natake humoriste, da naj se skrijejo pred njimi vsi sotrud-niki ‰vabskih ‰aljivih listov. Ti vrli moÏje tudi ne hrepe-


98

ne tako po denarjih kakor premnogi njih tovari‰i v dru-gih katoli‰kih deÏelah. Na‰el sem precej pogostomaÏupnike, ki so izustili zlate besede, da je za vsakega du-hovnika dovolj, da ima le petdeset goldinarjev gotovine.

Pri Ïupnikih in njih dobrih prijateljih uãiteljih pa semvidel tudi povsod najbolj‰e domaãe politiãne in lepo-slovne liste in vse dobre nove knjige, med poboÏnimitudi slovenske. Ta dva stanova sta glavni steber hrva‰keknjiÏevnosti in prosvete! O drugi hrva‰ki gospodi pa Ïalne morem govoriti tako pohvalno.

V gra‰ãinah in bogata‰kih hi‰ah se ‰opiri nem‰ãina,da je groza. Sosebno gospe in gospodiãne Ïlobudrajo ponem‰ko med sabo in z vsakim izobraÏenim ãlovekom.Mnoge pismenega hrva‰kega jezika niti ne poznajo.Mesto domaãih listov ãitajo »Gartenlaube«, »Über Landund Meer« in ‰e mnoge druge tuje ãasopise, ki se nika-kor ne morejo kosati n. pr. s hrva‰kim »Viencem«.

Îivljenje v hrva‰kih mestih nima mnogo posebnosti,je paã tako kakor pri nas in na Nem‰kem.

Nemãari se tudi v njih preko mere in potrebe kakor vslovenskih. Velika trgovina in obrt se nahajata tudi takokakor pri nas zveãine v tujih, zlasti v Ïidovskih rokah. Vedinem Primorju so ostali trgovci domaãini po rodu, alipo duhu in znaãaju so trgovci re‰ki madÏaronski Italija-ni. Velike gostilnice so se mi zdele v hrva‰kih mestihbolj‰e nego v slovenskih, ali zato je pa tudi draginja v


99

njih mnogo veãja. Slovanskega rodoljuba pa Ïali in boli,da toãaji in drugi sluge ãesto ne znajo hrva‰ki. Z vsakimgostom hoãejo ‰vabãariti in hrva‰ki rodoljubi mirno gle-dajo to nespodobnost in sramoto.

Nekdaj so toÏili popotniki, da v hrva‰kih mestih ninikake snage, nobenega reda, izobraÏen ãlovek da v njihne more dolgo prebiti. Ali dandanes take toÏbe niso veãpraviãne. Jaz sem na‰el skoro v vseh skrbno upravo inpazljivo policijo.

Zagreb se more pri‰tevati zdaj med najbolj snaÏnekraje avstrijske monarhije. Hrvatje, ki so videli mnogetuje drÏave in deÏele, trdijo skoro soglasno, da tako ãi-stih in dobro urejenih mest, kakor je Zagreb, niso na‰linikjer.

Ali popotovanja po Hrva‰kem se drÏe tudi razne ne-prijetnosti. Najveãja so slabe ceste. Tista, ki gre z Rekev Karlovec in se zove »Ludoviceja«, se more kosati z naj-bolj‰imi tujimi. Njej se pridruÏijo lahko ‰e dve ali tridruge. Vse ostale pa se o deÏevnem vremenu ali o jesen-ski in pomladni odjugi pogrezajo v blatu, luÏah in ko-tanjah. Take so i mnoge mestne ulice in celo v sloveãemradi svoje snage Zagrebu. V vsej Slavoniji nisem hodilsploh po nobeni cesti, ki bi se mogla imenovati dobra.Ali prestrogo ne smemo soditi te nerednosti. Na mno-gih krajih po veã ur daleã ne dobi‰ nobenega kamna, niã


100

debelega peska ali hre‰ãa; ‰ljunek se nahaja le v veãjihpotokih in ‰e tod ne povsod.

Takrat, ko sem Ïivel jaz na Hrva‰kem, se ni potovalopovse varno. Med Reko in Karlovcem so spremljali po‰-to vojaki, najmanj po dva, vãasi pa tudi po ‰tirje. Po Sla-voniji sta ‰arila mnogo let dva glasovita razbojnika, kista si pridobila veliko popularnost, ker sta jemala boga-tinom, reveÏem pa prav rada in izdatno pomagala. Za-greb‰ko Ïupanijo in njeno obliÏje pa je nadlegoval tudiprecej dolgo predrzni Udmaniç, ki je preÏal sosebno naduhovnike in se oblaãil, da jih laglje prevari, tudi sam poduhovni‰ko. Jaz sem hodil ãesto po takih krajih, koderso mi pravili, da se prikazujejo hajduki, pa me nikdar ninobeden ustavil ali napadel. Morda je bilo to le sreãnonakljuãje, morebiti pa so me tolovaji iz bliÏnje hostezagledali, pa so si mislili: Ta ãlovek je resda po gosposkoobleãen, ali denarjev gotovo nima veliko, ker bi drugaãene capljal pe‰. NajbrÏ bo kak nem‰ki rokodelec ali pakak pisar najniÏje vrste.

Ko sem se vozil nekoã po Ïeleznici iz Zagreba v Sisek,so uprli vsi potniki oãi vame in si ‰epetali nekaj na u‰esa.Ker je bil Ïe jesenski ãas, sem imel na sebi debelo, zim-sko surko z velikanskimi gumbi. Morda so vzbudili sumba‰ ti nenavadni gumbi, da so mislili: Bog zna, ni li taãlovek Udmaniç. Ko smo pri‰li v Sisek, so mi v gostilnici


101

nekateri, ki so se vozili z mano, sami povedali, da so mesmatrali za strahovitega Udmaniça. —

Na Reki sta se mi dva kraja enako primilila: ‰ola radidijakov, ki so me ljubili iz vsega srca, kakor sem ljubiltudi jaz njih, in pa na‰a narodna ãitalnica radi zvestihsinov matere Slave, ki so se zbirali v njej na zabave, ãi-tanje in pomenek. To vaÏno dru‰tvo se je osnovalo okolileta 1850. Najelo si je vse prvo nadstropje velike, blizuluke stojeãe hi‰e, katere gospodar je bil Slovenec Jelov-‰ek. Opravilo je dvorano in vse sobe jako udobno in ele-gantno. Na mizi je leÏalo obilo ãasnikov v raznih jezikih.Poleg vseh hrva‰kih listov si na‰el tu »Srbski Dnevnik«,srbski »Javor«, slovenske »Novice«, ãe‰kega »Lumira«,poljskega »Nadvislanina«, rusko »Besêdo«; razen naj-znatnej‰ih dunajskih nem‰kih novin: »Presse«, »Wan-derer«, »Österreichische Zeitung«, smo imeli »Augs-burger Allgemeine Zeitung«, la‰kega »Osservatore Tri-estino« in francosko »Indépendence Bélge«, ki se je po-sebno marljivo ãitala. Udje tega zavoda niso bili samoHrvatje, ampak tudi Srbi, Slovenci, âehi in celo nekateriNemci. Razlikovali so se jako tudi po stanu. DruÏili so setu trgovci, morski kapitani, upokojeni graniãarski ãast-niki, profesorji, uradniki, katoli‰ki in pravoslavni popiitd.

V na‰em dru‰tvu je vladala ves ãas Bachovega abso-lutizma najlep‰a sloga in edinost. Iskreno prijateljstvo je


102

sklepalo vse ãlane, vendar pa se je osnovala sãasoma ‰etesnej‰a druÏba »politikov«, kateri je stal na ãelu ãital-niãni predsednik Suppe. Ti druÏabniki so politiãne no-vine ne le ãitali, ampak so potem politiãne zgodbe inrazmere tudi razpravljali in presojali. Vnele so se mednjimi ãesto jako Ïive debate. Najstrastnej‰i politik je bilmed nami glasoviti Kvaternik, ki se je preselil pozneje vRusijo in je, vrniv‰i se, tako Ïalostno poginil kot puntarv boju z Avstriji vsekdar zvestimi graniãarji.

More se trditi, da smo se v glavnih reãeh strinjali vsiãitalniãarji. Ogenj rodoljubja je gorel malone enako vvseh, vsi smo ãrtili enako vladni sistem absolutizma ingermanizacije, vsi smo se ãutili za Slovane: obãa slovan-ska ljubezen in vzajemnost ni bila nikomur prazna be-seda. Vsi smo Ïeleli tudi politiãno zvezo vseh Slovanov,ali nismo bili tako abotni, da bi jo priãakovali Ïe v bliÏnjibodoãnosti. Mogel si nas imenovati »akademiãne pan-slaviste«, kajti nismo bili vladi ãisto niã nevarni.

Vsi ãitalniãni politiki so bili uverjeni, da Bachov sis-tem ne more dolgo trajati, ker je izgubil glavno svojooporo »sveto alianso« in zvezo z Rusijo, katero je razbi-lo na kosce orientsko vpra‰anje. Vsi smo mislili, da gaporu‰i in odnese prva politiãna nevihta, ki se je Ïe zaãelazbirati nad Italijo. Vsi smo se nadejali, da se vrne potemHrvatom avtonomija in narodni jezik v ‰ole in urade.Doãim so po vsej hrva‰ki kraljevini rodoljubi obupovali,


103

ker so prerokovali Bachovemu sistemu dolgo Ïivljenje,je navdajalo ude re‰ke ãitalnice veselo upanje, da pogi-ne brez dvojbe v dveh ali treh letih in da zasije potemzopet zlato sonce svobode in narodne samouprave.

Lahko bi se bilo po pravici trdilo, da je genij hrva‰-kega naroda, povsod preziran in preganjan, na‰el povsevarno pribeÏali‰ãe v odu‰evljenem dru‰tvu re‰ke ãital-nice. Ona se je pa tudi Ïivo zavedala, kakovo ãastno me-sto zaprema v domovini, in se je vestno o vsaki prilikipotrudila, da ostane verna vzvi‰enemu svojemu pokli-cu. Prirejala je sijajne, rodoljubje budeãe zabave, na ka-terih si videl cvet vse primorske inteligencije.

Ko je zahiral v Zagrebu prekrasni, leposlovni »Ne-ven«, ga je vzela pod svoje pokroviteljstvo na‰a ãitalni-ca in ga preselila na Reko, izbrav‰i mu za urednika vele-umnega profesorja Pacela. Ko je mogoãni glas vladikeStrossmayerja ustvaril Jugoslavensko akademijo, sopodpisali zanjo udje njeni en sam veãer sedem tisoã gol-dinarjev! Zaman so jo sku‰ali ugonobiti re‰ki italijana‰iin madÏaroni, da bi osvobodili svojo kazino te nevarnetekmice. Rovalo in kovalo se je zoper njo dolga leta.Spletnje so se dovr‰ile naposled s tem, da je narodnaãitalnica izpodrinila kazino, kupiv‰i krasno hi‰o, v katerije stanovala.

Izmed mnogih predragih prijateljev, s katerimi sem seseznanil v ãitalnici ali znanje z njimi ponovil, omenim


104

samo najstarej‰e. Gregor BlaÏ, po rodu Meng‰an, je bilnekdaj moj souãenec. Radi breztaktnosti prof. Petruzzi-ja je moral gimnazijo ostaviti. Pri po‰tenjaku Hajmanuse je izuril za trgovca. Veã let je Ïivel v gornji Italiji inpodonavskih kneÏevinah. Nauãil se je dobro veã tujihjezikov. BlaÏ je zaloÏil Majarjevo rusko slovnico, ki paÏal ni imela zaÏelenega uspeha, ker je bil Matija Majarodliãen rodoljub, ali jako slab filolog. BlaÏ je pisal jedr-ne sostavke v novine in jaz ga ‰tejem med tiste sloven-ske moÏe, ki poznavajo najbolje vse na‰e politiãne pri-like, sosebno pa ruske. Na Reki je Ïivel Ïe veã let v do-bri sluÏbi pri neki kemiãni tovarni. —

Prijatelj Male‰eviç je sluÏil v finanãnem uradu. Izuãilse je v zagreb‰ki pravoslovni akademiji. Tam je bil naj-bolj‰i prijatelj glasovitemu Starãeviçu. Svojo samostal-nost in bistroumnost je dokazal s tem, da ga ta ãudak inmogel premotiti. Hvalil je na vsa usta njegova dobrasvojstva, ali se je smejal ekscentriãnim nazorom in fan-tazijam njegovim. Obsojal je strogo Starãeviçevo mrÏ-njo na Srbe in Ruse in celo na slovansko ime.

Prijatelj Milo‰eviç je bil pop, v sluÏbi nevelike srbskesrenje na Reki. Pravoslavci so imeli tu svojo cerkev indva duhovnika. O pravoslavnih popih mislijo mnogirimski katoliãani, da so v verskih reãeh divji fanatiki,drugaãe pa neomikani, surovi tepci in bedaki. To mne-nje je jako neumno. Jaz sem poznal bolj natanko kakih


105

deset popov, ki so bili vsi jako pametni moÏje, fanatik panobeden. V svojih ‰olah si res niso mogli nabrati mno-go znanosti, ali so ãitali kaj radi vsakovrstne knjige inãasopise in se izobrazili kot samouki. Milo‰eviç si je pri-bavil z marljivim ãitanjem jako znatno omiko, mogel seje kosati z vsakim katoli‰kim duhovnikom. Pridige jeprebiral i pravoslavne ruske, pa tudi rimskokatoli‰ke inprotestantske. Te so se mu zdele najlep‰e in najbolj pri-kladne za sedanje ãase. Nas Slovence je ljubil ta blagipop tako prisrãno kakor svoje prave rojake. Kaj rad jeprebiral na‰e »Novice« in »Drobtinice«.

Prijatelj Borojeviç se je rodil iz stare srbske rodbine vKarlovcu. Bil je upokojen ãastnik, in to stotnik. Îe vmladih letih je zaãel zlagati rodoljubne pesmi, ki so jihrojaki njegovi jako ãislali in se jih uãili na izust. Po‰iljaljih je tudi hrva‰kemu »Nevenu«.

Tudi Zmaj Jovanoviç in ‰e nekateri drugi srbski pisa-telji so rabili takrat za svoje spise hrva‰ke liste. Vladalaje sploh najlep‰a sloga med Hrvati in Srbi ne le v na‰iãitalnici, ampak v vseh izobraÏenih dru‰tvih. Borojeviçje trdno veroval, da se povrne doba in slava Du‰anovegacarstva, on torej ni bil akademiãen panslavist kakor vsidrugi ãitalniãarji.

Z Borojeviçem sem obãeval jako intimno ne le v ãital-nici, ampak tudi v njegovem stanovanju. Ta hi‰a je bilavlastina njegove gospe. V njej se je nahajala tudi dobra


106

gostilnica »Aquila nera«, »Pri ãrnem orlu«, kamor sem‰el ãesto na obed in veãerjo v dru‰tvu predsednika Sup-peja in drugih prijateljev. âesto sem se moral ãuditi sil-ni razliki med graniãarskimi in linijskimi oficirji. Medtemi smo imeli Slovani kaj malo prijateljev. Mnogi sonas celo ãrtili, vsi pa so se pogovarjali i med sabo i z dru-gimi ljudmi po nem‰ko. Graniãarski ãastniki, udje na‰eãitalnice, pa so ostali brez izimka vsi zvesti sinovi svo-jega naroda. Iz njih ust sem ãul prav malokdaj kakonem‰ko besedo. Z mano so govorili vsi po hrva‰ko. Pakako gladko in sladko jim je tekla materin‰ãina! Rodiliso se in odrasli v gornji Krajini, zveãine v Liki in Krba-vi, koder se glasi najkrasnej‰a ilir‰ãina. Tem moÏem nibilo treba uãiti se pravilnega jezika iz slovnice, podari-la jim ga je mila mamica v domaãi hi‰i Ïe v otro‰kih le-tih.

Ko je padel Bachov absolutizem in je zavladalo povsej hrva‰ki domovini Ïivahno politiãno in narodno Ïiv-ljenje, je dobila tudi na‰a gimnazija kmalu drugo, boljveselo lice. Vsi predmeti so se zopet predavali po hrva‰-ko, premagani nem‰ãini sta ostali samo dve uri na te-den.

Na na‰ zavod je pri‰lo veã novih profesorjev. Med nji-mi so bili trije znameniti Dalmatini: pesnik Kazali, zgo-dovinar Ljubiç in matematik Bakotiç. Z vsemi tremi semse brzo sprijaznil in pobratil. Obãevali smo tako intim-


107

no, da smo si povedali vse svoje politiãne nazore in nadein celo mnoge privatne tajnosti. Tem Dalmatinom semvse tako verjel, kakor n. pr. pobratimu Îepiãu. Poznejese je pokazalo, da sem imel o njih predobro mnenje. Odprirode so prejeli vsi trije velike sposobnosti, znaãaj paso jim izpridile italijanske ‰ole, knjige in tradicije. Medsabo so kramljali kaj radi po italijansko in so trdili, damorajo biti hvaleÏni la‰kemu jeziku, ker so prejeli ponjem evropsko kulturo. Sploh sem zapazil po dalj‰emobãevanju, da jih veÏejo z la‰ko deÏelo nekoliko preve-like simpatije. V njih so se vzgojili vsi Dalmatinci, ki semjih spoznal. Meni se torej dozdeva, da podloga, na kateristoji v Dalmaciji narodna stranka, ni povse trdna in ne-premiãna.

Za ravnatelja nam je poslal hrva‰ki kancelar Ivan Ma-Ïuraniç svojega brata Toneta. Za to sluÏbo sta se kosa-la in ravsala moja dva kolege Pacel in Katkiç, ali duobuslitigantibus tertius gaudet. Ta tertius je bil glasoviti ToneMaÏuraniç. Od konca se nam je kazal takega liberalca,da sem kar strmel. Govoril nam je vsak dan: »Zdaj je vsesvobodno, samo kraljeve osebe se ne smemo dotakniti.«Proti njemu sem bil jaz cel reakcionar, kajti sem mislil,da ‰e mnoge druge reãi ne smejo biti svobodne v dobrourejeni drÏavi in deÏeli. Dijakom je Tone dovolil, da sosi osnovali svojo ãitalnico v privatni hi‰i. Jaz sem zamanugovarjal in prerokoval velike nerednosti, ki se bodo


108

godile v njej, kar se je tudi izpolnilo. Jaz se nisem protivilosnovi dija‰ke ãitalnice, ali sem zahteval, da se namestiv gimnaziji pod nadzorom ravnatelja in profesorjev.

Tudi o drugih prilikah je pokazal Tone neomejenosvobodoljubje, kakor da je kak severnoameri‰ki demo-krat. Veãkrat nam je slovesno zatrdil, ako ne bo mogelsluÏiti po svojem uverjenju, da odstopi prècej od direk-cije in se vrne v Zagreb kot prost uãitelj.

Profesorji smo svojega novega ravnatelja maloneoboÏavali, kajti smo dobili zdaj naãelnika, kakr‰negasmo si sami Ïeleli. Kmalu po prihodu je pri‰el poslu‰atmene, ko sem predaval zgodovino hrva‰kosrbske litera-ture. Z mojim razlaganjem je bil povse zadovoljen,samo to mu ni ugajalo, da sem smatral Srbe za posebenhistoriãen narod, ki ga veÏe isti jezik s Hrvati. Dejal mije: »Srbskega naroda ni bilo nikoli. Srbija se je zvalasamo ena hrva‰ka Ïupanija.« Meni se je zdelo presnetoãudno to utajevanje zgodovinskih faktov, ali se nisemhotel z njim prepirati.

Kmalu potem me pokliãe v svojo pisarnico in pove, dame misli vlada imenovati za ravnatelja varaÏdinski ali paosje‰ki gimnaziji. Od mene zahteva samo to, da bomizpolnjeval natanko vse njene ukaze in ohranil sluÏbe-ne tajne zase. Jaz mu odgovorim, da te ãastne ponudbene morem sprejeti. Gimnazijski ravnatelji imajo nalog,da poroãajo skrivaj vladi o profesorjih in vseh ‰olskih


109

razmerah. Taka sluÏba je policijska, jaz pa sem se izuãilza profesorja, ne pa za policijskega uradnika. Tone meje nekaj ãasa nagovarjal, da se podvrÏem Ïelji in voljivlade. Ker sem ostal trden na svoji besedi, ga obide ne-volja ter mi reãe s trpkim glasom: »Jaz vidim, da vi do-brohotnost mojo in na‰e vlade prezirate, e pa dobro,zbogom!«

V isti ãas se je zaãela prikazovati ãudna izpremembav pona‰anju na‰ega ravnatelja. Prej se je razgovarjal znami prav po bratovsko, zdaj je razdrl vse intimno ob-ãevanje z nami. Na strani‰ãu smo na‰li veãkrat koscepapirja, na katerih je bilo zapisano, n. pr.: V ãetrti ‰olimed uro nemir, ropot, v peti ‰oli ni bilo profesorja ‰edeset minut po deveti uri, v ‰esti ‰oli smeh in ropot, dasije bil profesor notri, v sedmi ‰oli razlagal profesor ne-potrebne reãi. Zvedeli smo tudi, da hodi k vratom po-slu‰at, kako predavajo profesorji, in da izpra‰uje dijake,kakovi so njih profesorji, katerega izmed njih najboljljubijo ali ãrtijo in zakaj ga ljubijo ali ãrtijo.

Uvideli smo zdaj, da smo pri‰li pod oblast pravegapolicijskega uradnika. Tonetovo svobodoljubje se je raz-kadilo kakor dim, s profesorji ni obãeval veã intimnokakor od konca. Postal je mrzel, oficialen; kazal je oãit-no, da ni z nami zadovoljen. Ugajal mu je le ‰e edini Ma-kako, ki je bil najbogatej‰i med nami. Razmere na‰egimnazije so se obrnile tako na slabo, da smo vsak dan


110

bolj pogre‰ali Vidica. Obenem pa se je na Reki po okto-brskem diplomu vzbudilo madÏaronstvo, ki je hrupnozahtevalo, da se mesto odcepi od Hrva‰ke in pridruÏiOgrski. Najeti, dobro plaãani agenti so prirejali demon-stracije proti Hrvatom in na‰i ãitalnici.

Jaz sem bil stopil takrat Ïe med sotrudnike veã hrva‰-kih listov in literarnih podjetij. V »Na‰e gore listu« sempopisal primorsko mesto Kraljevico. UdeleÏil sem se so-stave znanstvene hrva‰ke terminologije za zgodovino inzemljepis pod redakcijo slavnega rodoljuba in uãenjaka·uleka. V politiãni list »Pozor« pa sem poroãal o re‰kihrazmerah in nemirih. Udrihal sem ãvrsto po lopovskihagitatorjih, ki so sramotili hrva‰ko narodnost in napa-dali hrva‰ke rodoljube in njih slovenske prijatelje. Raditakega dopisa me je toÏil re‰ki magistrat vi‰jemusodi‰ãu zagreb‰kemu, ki je pa zavrglo bedasto toÏbo inpouãilo re‰ki magistrat, da se smejo re‰ki neredi po za-konu svobodno kritizirati. Odslej niso sovraÏili Reãaninikogar tako kakor mene. Drag jim nisem bil niti prej.Oãitali so mi po pravici, da dokazujem dijakom, da jebila Reka Ïe od nekdaj hrva‰ko mesto, in da prepelju-jem njih sinove v hrva‰ki tabor. Kjer koli sem se poka-zal, so rjoveli nad mano fanatiãni madÏaroni in se gro-zili, da mi bodo polomili rebra. Branjevke pa so me po-zdravljale povsod z zabavljivimi italijanskimi pesmami.


111

Z madÏarskim agentom Valu‰nikom sem imel na ulicioãiten boj.

Naposled so se dogovorili nekateri mladi divjaki, dame bodo zaklali. Dva pisarja, Brajdiã in Bortolotti, stanajela ‰e deset drugih, enako misleãih tovari‰ev, in jihprivedla zveãer v krãmo »Pri beli zastavi«, kamor sem‰el ãesto veãerjat. Vsi so bili oboroÏeni z bodali in noÏi;nekateri tudi s samokresi. Jaz sem bil potoval tisti dan,bila je nedelja, v Opatijo in se vrnil ‰ele pozno ponoãidomov. V krãmo nisem mislil iti, po takem potu sempopil v kavarni skodelico kave ali ãaja in ‰el potem spat.Zarotniki so me torej zaman ãakali. Drugo jutro mi povekrãmar in potem i neki trgovec, ki je bival v isti hi‰i, vkaki nevarnosti sem se sinoãi nahajal. Odslej sem seogibal »Bele zastave« in nisem ‰el po zatonu sonca vnobeno mestno gostilnico. Ako sem ‰el kam dalje, semse vraãal domov ‰ele drugo jutro. Tudi sem se oboroÏilz bodalom, ki mi ga je podaril trgovec Jakiç. Îe prej semsi bil kupil teÏko batino z Ïelezno bunko na koncu. Re-ãani so me na cesti ‰e vedno psovali, ali z oroÏjem me innapadel nobeden, ker podnevi ti junaki niso imeli dovoljsrãnosti.

Tako sem Ïivel veã let v veliki, more se reãi, v smrtninevarnosti. Res je, da sem se ãuval, ali vedno sem mo-ral biti pripravljen, da vdere kaka pijana madÏaronskadrhal v moje stanovanje in me ubije. To sem mogel pri-


112

ãakovati tem bolj, ker hrva‰kih rodoljubov in njih slo-venskih prijateljev ni branila niti avstrijska Ïandarmerijaniti re‰ka policija. Hrva‰ka voja‰ãina je z nami simpati-zirala, ali je dobila ukaz, da mora biti nevtralna. Ko jebesna re‰ka sodrga napadala Strossmayerja, je stal po-licijski komisar, c. kr. uradnik, mirno pred gledi‰ãem pase je smejal in govoril: »Va ben e sempre meglio.«

Pravo ãudo je, da smo ostali prijatelji Hrvatom Ïivi vtej samotoki razbrzdani strasti. Ali ãlovek se res vsemuprivadi. Od konca se mi je zdelo stra‰no neprijazno inneprenosno v taki kolobociji, sãasoma pa sem se pomirilin poslu‰al brez velike jeze zabavljice in psovke, ki soletele od vsekod name.

Tudi v na‰i ‰oli nisem nahajal nobenega razvedrilaveã. Ravnatelj me je opazoval kakor kakega nevarnegahudodelca, sosebno od takrat, ko je zvedel moje misli onjegovi hrva‰ki slovnici, ki je postala po ukazu bratakancelarja ‰olska knjiga in mu dajala lepe dohodke. Do-biv‰i jo v roke, sem se moral ãuditi njeni neznanstve-nosti. Za Toneta MaÏuraniça je Dobrovsky zaman raz-delil glagole na ‰est razredov. On jih ni priznal in mor-da niti poznal ni. V tej knjigi je bilo dovolj ‰e drugihzmot in napak. Jaz sem na kraju listov zabeleÏil svojekritiãne pripomnje, katerih se je nabralo jako znatno‰tevilo.


113

Ta moj izvod njegove slovnice sem pozabil vzeti ssabo, ostal je v uãiteljski sobi. Ravnatelj, ki je povsodiztikal, da bi kaj sumnega zapazil, ga dobi v roke, beremoje beleÏke in ga odnese domov, vrnil mi ga ni niko-li. Od takrat ni skrival veã svojega strastnega sovra‰tvaproti meni. ârtil je tudi Pacela in Jelaãiça in od konca vsetri Dalmatine, ali tako srdit kakor name ni bil na niko-gar.

Tone MaÏuraniç je prejel od prirode vsa svojstva zapolicijskega uradnika, za uãitelja gimnazijske mladeÏipa komaj pol slabega talenta. Hotel je veljati za velike-ga latinista in je razlagal latin‰ãino v tretjem in ãetrtem,najveã ‰e v petem razredu. Dijaki se niso od njega niãe-sar nauãili, pozabili so ‰e to, kar so prej znali. Hrva‰kijezik pa je poznal jako dobro. Znane so mu bile mnogenarodne besede, katerih drugi hrva‰ki filologi niso niko-li ãuli ali ãitali. Ali znanstvena jezikoslovna pravila somu ostala veãna tajnost, o stari sloven‰ãini ni imel no-benega pojma.

Prav dobro je govoril Tone tudi italijanski jezik, kar somi potrdili vsi trije Dalmatini, ki so bili mnogo bolj ve‰ãiitalijanskemu nego hrva‰kemu jeziku. Ali glavna odlikaMaÏuraniçeva je bila njegova ekonomiãna sposobnost.Svoj denar je znal tako premeteno obraãati, da mu jenesel stotere obresti. SluÏba mu je dala le skromne do-hodke, ki so se pa v njegovih rokah bujno pomnoÏili. Ko


114

je umrl, je ostavil skoro 70.000 gold. gotovine. Jaz mis-lim, da v vsej avstrijski monarhiji ni bilo ni pet pedago-gov, ki bi bili umeli tako gospodariti s svojimi denarji. Nitorej ãudo, da se je prikupil na‰emu ravnatelju najboljbogati Makako, kajti dal se je narediti z njim kak pame-ten »g‰eft«.

Na koncu ‰olskega leta je priredil dvorano za sveãa-nost po ukazu ravnateljevem ba‰ ta Makako. Postavil jevanjo cesarsko ãrnoÏolto zastavo, ni pa se pobrigal, dabi ji pridruÏil tudi narodno zastavo. Kakor Makako nimaral rodoljubnih znamenj zdaj niti Tone MaÏuraniç.

Ko bi se bila morala sveãanost zaãeti, so izjavili na‰idijaki, da ne gredo v dvorano, ki je brez narodne zasta-ve. Korakali so sem ter tja po hodniku in se jezili. Zamanjih ravnatelj prosi in zaklinja, naj ne delajo te sramotenjemu in zavodu. Ali razkaãena mladeÏ se nikakor indala pregovoriti.

Ta ãudni zvr‰etek ‰olskega leta je imel precej resnenasledke. Policija poroãi ‰kandal deÏelni vladi in toÏimene, kakor da bi bil jaz napotil dijake na to nezakoni-tost. V njeni prijavi je bila perfidna laÏ, da dijaki zatoniso hoteli iti v dvorano, ker so zagledali v njej ãrnoÏoltozastavo. DeÏelna vlada izroãi vso stvar kr. sodi‰ãu, da joprei‰ãe in krivce kaznuje, uãiteljskemu zboru pa zaãnepo‰iljati stroge opomine, da profesorji ne smejo pozabi-ti, da so kr. uradniki, ki so prisegli drÏavni oblasti pokor-


115

‰ãino. V teh opominih se je med vrsticami lahko ãitalo,da je nahujskal dijake kak profesor.

Bil sem uverjen, da me je ovadil ravnatelj bratu kan-celarju v privatnem pismu za krivca, in ta moja misel seje kmalu potrdila. Ko nas pozove kr. sodi‰ãe predse, semmu povedal vso resnico. Zatrdil sem odloãno, da o de-monstraciji proti ãrnoÏolti zastavi ne more biti govora,kajti dijaki niso ostali zunaj radi nje, nego zato, ker po-leg nje ni bilo narodne. Kriv pa nisem jaz, kakor mislivlada, nego tisti, ki je dal prirediti sobo brez narodnezastave, namreã ravnatelj.

Sodna preiskava se zvr‰i brez kazni za dijake. Mojaizjava pred sodi‰ãem pa se izroãi gimnazijski direkciji!!!MaÏuraniç skliãe uãiteljski zbor in mu oznani zdaj oãit-no, da dijakov ni nahujskal nihãe drug nego jaz. Doka-zoval je to svojo laÏno trditev z raznimi glupimi fraza-mi in sumnjami. ToÏba njegova se spi‰e, pod njo pa sepodpi‰e ne le sam toÏnik, ampak tudi uãiteljski zbor.Podpis mojih kolegov ni mogel pomeniti niã drugega,nego da so oni ali sotoÏniki MaÏuraniçevi ali pa vsaj pri-ãe, da smatrajo njegovo ovado za resniãno.

Kako so se vedli o tej priliki predragi moji dalmatin-ski pobratimi? Ljubiç mi je odkrito priznal, da igra uãi-teljski zbor v tej aferi jako Ïalostno in sramotno vlogo.On se je podpisal, ker bi ga bil sicer ravnatelj kruto pre-ganjal in ga lahko tudi strmoglavil po bratu kancelarju.


116

Tudi Bakotiç se je silno sramoval, Kazali pa je stopil zdajostentativno na MaÏuraniçevo stran. Bil je suplent inãlovek slabih pozitivnih vednosti. Hotel se je vladi pri-lizniti, da bi ga potrdila za profesorja brez izpitov.

Ta infamija mojih kolegov mi je dokazala, da je drÏav-na sluÏba prava, le slabo prikrita suÏnost, v kateri vlada-ta strah in protekcija, ne pa zasluga in vestno izpolnje-vanje dolÏnosti. Takrat sem sklenil, da se moram vsekakortega sramotnega jarma odkriÏati. Na‰ ravnatelj se je na-vzel zdaj vseh navad Bachovih birokratov. Obãeval je le‰e s takimi ljudmi, ki so se mu prilizovali in mu ovajalikolege. Glavni ljubimec mu je bil in ostal famozni Ma-kako. To ãloveãe je slovelo v gimnaziji za najveãjega be-daka med vsemi uãenci. Z brezkonãnimi pro‰njami inpasjo poniÏnostjo je doseglo, da je bilo potrjeno zaspodnjo gimnazijo iz filologije. âez nekaj let mu prideod vlade ukaz, da naredi izpit za gornjo gimnazijo. Ma-kako je bil uverjen, da mu to ne bo nikoli mogoãe, ali niobupal, saj je imel dovolj denarcev, s katerimi se damarsikaj opraviti. Na Reki se je bil oÏenil s starikasto ingrdo, ali bogato babo. Lahko je zapazil ekonomiãno od-liãnost svojega ravnatelja in se mu jel na vse kriplje do-brikati. Zasnovalo se je med njima vsakdanje obãevanje,ki se je izpremenilo brzo v najtesnej‰e prijateljstvo. Do-ãim je Vidic smatral in popisoval Makaka za niãlo, zanajslab‰ega uãitelja na gimnaziji, ga je zdaj razglasil


117

novi ravnatelj MaÏuraniç za cvet marljivosti in sposob-nosti, za najvestnej‰ega in najbolj‰ega profesorja re‰kegimnazije. V vsakem dopisu ga je hvalil vladi in pripo-roãal, da ga potrdi za pravega profesorja. Prej je preda-val Makako samo v spodnji gimnaziji, zdaj ga je rabilMaÏuraniç tudi v zgornji in celo v najvi‰jem razredu vosmi ‰oli in na maturi.

Mesto Jarca je nadziral srednje ‰ole na Hrva‰kem zdajpreznameniti rodoljub, politik in pisatelj Raãki. Na ma-turi je izustil Ïeljo, da naj se iz latin‰ãine prevaja kakodstavek iz Tacita. Vpra‰ani dijaki niso mogli pogoditismisla, ali ni ga znal pogoditi niti Makako in za njimmenda niti MaÏuraniç, katerega je pozval na pomoã na‰nadzornik. Bil je to stra‰en ‰kandal, kateremu so se di-jaki po dovr‰eni maturi iz vsega srca smejali in rogali.

Raãkega MaÏuraniç Ïe prej ni ljubil, odslej pa ga jeãrtil iz vse du‰e in se udeleÏil vseh spletenj proti njemu,da ga zru‰i iz visoke sluÏbe. Razen mature ga je razÏa-lil Raãki tudi s tem, da je pristopil k tisti literarni stran-ki, ki je zavrgla ilirski pravopis in zahtevala, da se uve-di Vukov. ·ele s tem bi se dosegla resniãna sloga medhrva‰ko in srbsko knjigo. Na‰ ravnatelj je to gibanje sre-po gledal Ïe od konca, bal se je za svojo slovnico, ako bizmagalo, kajti bi potem ne mogla veã biti ‰olska knjiga,ki mu je nesla tako lepe prihodke. Obdeloval je torej navso moã brata kancelarja, da zabrani novi literarni struji


118

pot v gimnazijo. Ker mu je bil mnogo dolÏan, ni se mumogel lahko zameriti in upirati, dasi ni bil zloben ãlo-vek. Iz‰el je torej iz njegove pisarnice »ferman«, ki jestrogo prepovedal vsem gimnazijskim profesorjem ra-biti oblike Vukove in jih hvaliti in priporoãati mladini. Vistem fermanu nam je tudi naznanil, kaka usoda nasãaka, ako se ne bomo hoteli ravnati po njem: Vlada nasbo brez milosti zapodila iz sluÏbe!! Take drakoniãne kaznise napovedujejo morda v orientu, v kulturnih drÏavahso bile do takrat neznane. Boj za napredek je torej ponapotku bratovem hrva‰ki kancelar razglasil za hudo-delstvo, ker po zakonu sme biti samo dokazano hudo-delstvo veljaven vzrok, da se c. kr. uradnik zapodi izsluÏbe. Ko nam je ravnatelj preãital ta zloglasni ferman,je dejal razkaãen, da je vse te novotarije zanesel medprofesorje nadzornik Raãki, ãigar sveta dolÏnost bi mo-rala biti, da varuje ilirski pravopis.

Poleg Raãkega je Tone MaÏuraniç sovraÏil, obrekovalin ovajal najbolj mene, ki sem se boril zmagovito zopernjegove spletnje. Njegovi toÏbi, da sem zakrivil dija‰kiprestopek jaz, sem odgovoril tako uverljivo in temeljito,da jo je deÏelna vlada zavrgla in me pustila na miru. Alitakih birokratov, kakor je bil Tone MaÏuraniç, ne pre-pla‰i noben neuspeh. âe jim ne obvelja prva toÏba, senapi‰e druga, tretja, deseta, dokler se najdejo poslu‰nau‰esa, ki ji verjamejo. Proti meni pa res ni bilo teÏko


119

najti sto povodov za nove ovade. MaÏuraniç je dobrovedel, kako svobodno razlagam politiãno zgodovinovseh narodov in da povem na vsa usta v zgodovini hrva-‰kosrbske literature vse grehe, s katerimi sta jo zadrÏa-vali, kazili, kvarili, preganjali in ubijali drÏavna in cer-kvena oblast. Tudi je ravnatelj Tone kmalu zvedel, kakoneusmiljeno napadam o vsaki priliki praznoverje. Kakolahko se je ta moja navada dala tako zasukati in tolmaãi-ti, da napadam poboÏna narodna mnenja, staroslavnelegende in tudi katoli‰ko vero, ki jih odobruje.

Moj ravnatelj se je prevrgel zdaj popolnoma v pre-iskovalnega sodnika. Vsak dan je klical k sebi dijake, dabi mu poroãali o mojem predavanju. Nekateri so imelinavado, da so pu‰ãali tiste knjige in se‰itke, ki jih nisopotrebovali doma, v ‰oli. MaÏuraniç je to kmalu zavohalin jel po odhodu ‰olske mladeÏi stikati po klopeh. âe jena‰el v kakem se‰itku kaj beleÏk iz mojega predavanja,ga je vzel s sabo in ga ni nikoli vrnil. To se ve, da je pre-biral na vso moã pazljivo te zapiske, da najde kaj zopermene. Na‰el je takih reãi dosti, tembolj ker so nekateridijaki zapisovali tudi stavke iz saborskih govorov, ki sojih najbolj zanimali in vnemali.

Ljubimec vse mladine je bil takrat radikalni Starãeviç.V njegovih plamteãih govorih se je nahajalo najveã»rdeãih fraz« in psovk na vlado, ki jih je mladina Ïeljnoãitala in zapisovala. Ker Tone MaÏuraniç ni bral sabor-


120

skih govorov, je bil uverjen, da so vse beleÏke, katere jena‰el v ukradenih se‰itkih, narejene po mojem razla-ganju.

Moji tovari‰i pa so mi povedali, da pridno hodi po-slu‰at k vratom, kako razlagam zgodovino narodne li-terature. Tudi sem zvedel, da je zlorado govoril povsod,kako slabo se mi bo ‰e godilo in da se bo na skoro utrgalDamoklejev meã, ki visi Ïe veã let nad mano. Kaj take-ga sem priãakoval tudi jaz sam od takrat, ko so nam lo-povski spletkarji na‰ega genialnega nadzornika vrgli izsluÏbe. Novo ustanovljena akademija ga je bila izbralaza predsednika. To so porabili njegovi sovraÏniki, da somu vzeli sluÏbo in kruh, ãe‰ da predsednik akademije nemore biti zaeno i nadzornik srednjih ‰ol! S tako praznopretvezo, mislim, da ni bil pregnan iz sluÏbe ‰e nikolinoben ‰olski nadzornik, kar svet stoji. Ali na Hrva‰kemse dogaja sploh marsikaj, ãesar druge deÏele ne pozna-jo. Niso laÏne besede tistega politika, ki je zatrdil, da sezaãenja orient Ïe onkraj Sotle.

Tone MaÏuraniç je nabiral gradivo za toÏbo protimeni Ïe skoro dve leti. Od konca sem se smejal njego-vemu vohanju, sãasoma pa se mi je zdelo moje poloÏjevendarle ãedalje bolj muãno in tudi nevarno. To semvedel iz najbolj‰ih virov, da se snuje zoper mene disci-plinarna preiskava. Da pridem zopet na ãisti zrak, semjo hotel in moral pospe‰iti. Vest mi ni oãitala nobenega


121

hudodelstva, branil se bom torej lahko zoper laÏi in kle-vete v oãitnem boju na odkritem polju, ali tega tajnegazalezovanja nisem mogel veã prena‰ati, treba mu nare-diti konec. Za novega nadzornika hrva‰kih srednjih ‰olje bil potrjen Jurkoviç, podrepnik bana ·okãeviça, kate-rega je uãil hrva‰ki. Jurkoviç je izdelal svoje ‰tudije naDunaju s precej skromnim uspehom, ali znal si je prido-biti pokroviteljev. Za svojih mladih let se je odu‰evljal zavse ãlove‰ke ideale. Pisatelj Bogoviç ga ni mogel prehva-liti, bila sta si najiskrenej‰a prijatelja. Za svobodo se jevnemal Jurkoviç ‰e bolj nego Bogoviç, ki je slovel naHrva‰kem za prvega liberalca in radikalca. Ali to ni dol-go trajalo. Stopiv‰i v drÏavno sluÏbo, je slekel Jurkoviçbrzo staro koÏo in se prelevil v najoficialnej‰ega birokra-ta. Nekdanje svoje ideale je vrgel hladnokrvno v ropo-tarnico, isto tako pa tudi vse nekdanje somi‰ljenike inprijatelje — Bogoviça odslej ni veã pogledal!! To mi jepovedal o Jurkoviçu sam Bogoviç, ki se je plakal o toli-ki ãlove‰ki brezznaãajnosti. Jaz sem Ïe zdavnaj vedel, dase je moj novi nadzornik docela pobirokratil, in torej ni-sem priãakoval, da bo stal v bodoãi pravdi na moji stra-ni. Ali kaj zato? Mene ni skrbelo ãisto niã, kajti mi je bilooãitno, da bodo re‰ile mojo stvar vi‰je instance, nego jeta banov podrepnik Jurkoviç.

Ko pride na‰ nadzomik na Reko, sem prosil svojegaodliãnega dijaka Jak‰iça, naj mi prinese moje predava-


122

nje, katero je zapisoval on najbolj natanãno med vsemiposlu‰alci. Dal sem ga potem Jurkoviçu, ki ga je odne-sel v svoje stanovanje. Hotel sem, da se uveri sam izavtentiãnega vira, kako jaz razlagam, potem pa naj Ïepride, kar hoãe, jaz nisem imel nobenega vzroka, da bise bal. Predaval sem res jako svobodno, ali tega mi niprepovedoval noben zakon. Zoper vlado, drÏavo inkr‰ãansko vero pa nisem govoril nikdar. Kdor trdi omeni kaj takega, je lopovski klevetnik, ki nikdar ne bomogel dokazati svojih laÏi.

Na Reki sprejme nadzornika v stanovanje glasovitiVonãina, najbrÏ po dogovoru z mojim ravnateljem. TaVonãina je bil prototip hrva‰kega birokrata, v ‰oliBachovih huzarjev se je tudi on popolnoma pohuzaril.Nekdaj je obãeval z mano jako prijazno, zdaj pa je bilmoj najhuj‰i sovraÏnik. Da se prilizne dvoru, je glasovalv hrva‰kem saboru, da mora Vojna krajina ‰e dalje osta-ti, kajti je ba‰ ona pozvana, da re‰i orientsko vpra‰anje.To njegovo skrb za barbarski institut granice sem zve-del v Kraljevici. Razkaãila me je tako neznansko, da sempredlagal v tamo‰nji ãitalnici, naj se izbri‰e Vonãina iz‰tevila ãastnih udov, med katere so ga bili sprejeli men-da iz hvaleÏnosti za nekak podar. Podrepniki so nazna-nili precej drugi dan Vonãini moj predlog in od takrat seje pridruÏil ta avstrijski birokrat najsrditej‰im mojim so-vraÏnikom.


123

Ko zagleda Jak‰içev rokopis mojega predavanja, gazaãne prebirati. Na‰el je brzo, ãesar je Ïelel. Dejal je Jur-koviçu: »Ti, daj, ãitaj, kakove reãi pripoveda dijakom taTrdina.« Nadzornik se usede in zaãne prebirati rokopis.Kolikor dalje je ãital, tem bolj mu je vzkipevala birokra-tiãna jeza na uãitelja, ki se drzne govoriti tako svobod-no svojim dijakom o zlati svobodi in pravici narodov ino lopovskih ãinih njih zatiralcev. Na uãiteljski konferen-ciji je izustil potem besede, naperjene proti meni: »Jasam se snebivao, kojim duhom se odgaja jedan dio mla-deÏi ove gimnazije.«

Disciplinarna preiskava, katero sem sproÏil jaz sam,se je zdaj zaãela. Ravnatelj MaÏuraniç je izpra‰eval naj-prej mene, potem Jak‰iça in ‰e mnoge druge uãence. Natej podlogi je sestavil svojo zlobno in povse laÏno toÏboin jo je poslal deÏelni vladi. Po njenem ukazu pride naReko zopet nadzornik Jurkoviç. Vprião ravnatelja me jeizpra‰eval o tistih toãkah mojih predavanj, ki so se muzdele najbolj nevarne in hudodelske.

Meni se bogme ne ljubi ponavljati vseh teh birokrat-skih bedastoã, zado‰ãa naj ena. Jurkoviç me je vpra‰al,ãe sem res govoril, »da je minister Schmerling najveãjismetenjak v Avstriji«. Jaz sem dejal: »To je vsekakormoje uverjenje. Jaz sem govoril res tako in to trdim ‰edandanes, ali v ‰oli pred dijaki nisem zinil o Schmer-lingu ni bele ni ãrne.« Jurkoviç skoãi pokonci in zavpi-


124

je: »Za Boga svetega, recite, da vam je Ïal. Kako more-te vi tako govoriti o drÏavniku, ki je prvi zaupni moÏnjega veliãanstva?« Jaz sem pokimal z ramama in dejal:»Jaz drugaãe ne morem soditi o ãloveku, ki je skoval zaCislajtanijo tako kriviãen volivni red, da morajo dobitiNemci veãino v drÏavnem zboru.« Jurkoviç me srepopogleda in zagodrnja: »Vi narivavate svoja subjektivnamnenja i svojim dijakom. V va‰o ‰olo jaz ne bi hotel po-‰iljati svojega sina.«

Ta zapisnik je obsegal mnogo strani, potem je pa Jur-koviç ‰e posebej dodal svoje pripomnje in toÏbe, ki sobile vse jako perfidne in laÏnive. DeÏelna vlada je dobilazdaj o meni ‰tiri poroãila. Eno ji je poslal komisar mest-ne policije Lazzer ali Lasser, drugo komisar drÏavne po-licije Galimberti, tretje in najob‰irnej‰e je pri‰lo iz ko-vaãnice mojega ravnatelja Toneta MaÏuraniça, ãetrtopa je izdelal nadzornik Jurkoviç. Vsa ta ‰tiri poroãila sose strinjala v tem, da jaz kvarim ‰olsko mladino, ker jivcepljam vsakovrstne prevratne ideje in tendencije. Vsa‰tiri so nagla‰ala, da govorim v ‰oli sovraÏno zoper vla-do in dinastijo, zoper kr‰ãansko vero in katoli‰ke dog-me, z eno besedo, da sem nihilist, kateremu ni sveta no-bena reã pod boÏjim soncem.

Najbolj perfidne so bile toÏbe MaÏuraniçeve. IzrekeAntona Starãeviça je pripisoval meni. Besede, ki so bilepovse nedolÏne, je iztrgal iz konteksta in jim dal znaãaj


125

prevratnosti itd. Ta podla du‰a se je celo predrznila toÏi-ti me deÏelni vladi, da »mrzim stra‰no na ‰piclje in de-nunciante«.

Vse te ovade so me preverile, da so se hrva‰ki urad-niki mnogo nauãili od Bachovih huzarjev. Hrva‰ki kan-celar Ivan MaÏuraniç, njegov brat Tone in prisrãni pri-jatelj obeh, Ivan Vonãina, so znali tako verno posnematiMetternichove kreature v vsem svojem vedenju, govor-jenju in mi‰ljenju, da je ohranila hrva‰ka uprava natan-ko vsa znamenja in svojstva svoje nem‰ke predhodnice.

DeÏelni hrva‰ki vladi res ni kazalo drugo, nego da iz-roãi vse te mnogobrojne toÏbe in ovade kr. sodi‰ãu, ki jeedino poklicano, da to stvar premotri po zakonu in iz-reãe o njej svojo razsodbo. Ko sem to zvedel, se mi jeodvalil teÏak kamen s srca, kajti je pri‰la zdaj moja prav-da v roke nevtralnih moÏ, ki me bodo sodili objektivnoin se bodo ozirali samo na dokazana fakta, ne pa na bi-rokratiãne klevete, izmi‰ljotine in sumniãenja. Bachovsistem je druge domaãe uradnike silno pokvaril, dasi jetrajal le nekaj ãez deset let. Sodnikom pa vendar ‰e nipri‰el do Ïivega, znaãajnosti in samostalnosti jim ‰e nimogel ukrasti. Schwab je zahteval, da mu love sodi‰ãapolitiãne agente, drugaãe pa jih je pu‰ãal na miru, ker somu jemale preveã ãasa ljubavne spletke in pustolovine.Kraljevska sodi‰ãa so bila pristranska, ãe jim je do‰el vpest kak sovraÏnik vlade in njenega sistema. Obsodila


126

so v jeão pesnika Bogoviça, ki je obema javno in rezkozabavljal. V drugih pravdah se pravica ni kr‰ila takobrezdu‰no: sodniki so se drÏali svojih zakonov in para-grafov.

Ali veselil se nisem samo jaz, tudi vsi moji sovraÏni-ki so kar vriskali od veselja, da me je izroãila vlada sod-ni oblasti. Bili so uverjeni, da me bo obsodila vsaj v tri-letno, morda i v petletno jeão. Prijatelj Kurelac me jenujno prosil in nagovarjal, naj v zaporu svojem pridnopi‰em ali kaj o literaturi ali pa kake povesti. Kazen bomoja trajala dosti dolgo, da bi dogotovil lahko gradivoza veã zvezkov. Reãani pa so mi celo prerokovali, da mepo‰lje vlada prav gotovo v kako trdnjavo kot cesarjevegasovraÏnika, in so mi prav iz srca privo‰ãili to usodo.

Govorilo se je sploh v Zagrebu, da sem si nakopal tonesreão po svoji neumnosti. Svoje predavanje da semizroãil nadzorniku zato, ker sem se hotel z njim pobaha-ti, ãe‰ poglejte, kako lepo zgodovino hrva‰ke literaturesem znal jaz sestaviti. O njej ni bilo ‰e nobene knjige.Moje delo dokazuje torej sijajno mojo izvirnost in na-darjenost. Tudi moj prijatelj Kurelac je verjel tem ãen-ãam in me je tudi prav grdo osmehoval radi njih. Ha! ha!ha! Jaz da sem se hotel pobahati proti neznanstveni niãliJurkoviçu, proti ãloveku, ki ni mogel prebiti niti po‰te-nega izpita za vso gimnazijo, proti ãloveku, ki ga nisodvignile za nadzornika srednjih ‰ol zasluge, nego pro-


127

tekcija surovega vojaka, katerega so zabavale Jurkoviçe-ve slavonske anekdote in lakrdije. Jaz sem se smejal temin ‰e mnogim drugim enako praznim klevetam. Priãa-koval sem z mirno du‰o re‰enja svoje pravde, ki zame nimoglo biti neugodno.

Disciplinarne preiskave in sodne razprave so trajalejako dolgo, veã nego leto dni. Ves ta ãas sem bil suspen-diran od sluÏbe in sem dobival samo tretjino svoje pla-ãe. Obenem sem se nahajal pod najstroÏjim policijskimnadzorom. Vse te sitnosti sem prena‰al jako lahko Ïezato, ker mi zdaj ni bilo treba veã obãevati z mrzkim lo-povom MaÏuraniçem in s svojimi izdajalskimi kolegami.âital sem doma zgodovinske in zemljepisne knjige inpopravljal, kolikor se je dalo, Majarjevo rusko slovnico.Za izpremembo sem se napotil vãasi v Gorski Kotar re‰-ke Ïupanije ali pa v na‰o slovensko Bistrico.

Vsi znanci so me omilovali radi preganjanja in miÏeleli sijajno zmago. Na svetu se rado godi, da se ljudjeogibljejo ãloveka, ki je zapleten v kako politiãno pravdo.Vzrok je menda strah, ker se boje, da bi padel i nanjekak sum, ako bi obãevali prijateljski s takim gre‰nikom.Jaz pa se ne morem pritoÏiti, da bi mi bil zdaj kak zna-nec pokazal bojazen in preziranje. Vsi so mi ãestitali, dasem ostal tako dobre volje, in vsak veãer smo se zbiralipoleg stare navade v Florijanovi krãmi »Pri ‰tirih vra-


128

tih«, kjer smo pretresali politiko in si pravili vsakovrst-ne anekdote, vmes pa tudi katero zapeli.

âez nekaj tednov mi pi‰e moj biv‰i dijak Jak‰iç iz Za-greba, da je tamo‰nje vi‰je sodi‰ãe zavrglo vse toÏbe zopermene kot povse neosnovane. Poslalo jih je, kakor zapove-da zakon, okroÏnemu sodi‰ãu na Reki, da jih i onoobravnava in presoja. Da je na‰lo v njih kak prestopek,bi me obsodilo lahko ‰e tudi v zapor, ki bi trajal veã me-secev. Ali niti re‰ka instanca se ni mogla uveriti o kakiresniãni moji krivici; kakor zagreb‰ka, je zavrgla ona vsetoÏbe radi »nedostatka ãina«. Ta razburljiva pravda se jetorej tako konãala, da se niso mogli veseliti moji sovraÏ-niki.

Hrva‰ki birokrati in njih zaveznik Vonãina so se igraline le z mojo usodo, ampak tudi s svojim dobrim glasomin po‰tenjem. Obe zemeljski sodi‰ãi sta izrekli s svojore‰itvijo, da smatrata moje toÏnike za zlobne laÏnike inklevetnike.

Zdaj mi je izplaãala drÏavna blagajnica prècej tisti dvetretjini moje plaãe, ki sta mi bili po ukazu deÏelne vla-de pridrÏani. Zdaj bi bil tudi brez zapreke lahko pri‰elnazaj v drÏavno sluÏbo. Iz Zagreba se mi je namignilo,naj prosim za katero mesto v senjski ali vinkov‰ki gim-naziji. Jaz pa nisem maral veã sluÏiti, ker sem bil do grlasit drÏavne suÏnosti in grdobij, ki so njen nasledek. Pro-


129

sil sem vlado, da mi naznaãi pokojnino, kar se je po dalj-‰em oklevanju tudi zgodilo.

Vlada bana Raucha me je hotela po zahtevanju sabo-ra zopet namestiti in me potrditi za Zagreb, jaz pa semuÏival raj‰i mirno svojo mikroskopiãno pokojnino, negoda bi se vrnil iznova v vrtinec politiãne kolobocije, ki jezagrenila uradnikom vsak kosec bornega kruha. Pa kakobi bil jaz mogel z mirno du‰o zopet sluÏiti pod nadzor-stvom svojega premaganega sovraÏnika Jurkoviça?! Onbi se bil hotel brez dvojbe ma‰ãevati za svoj sramotniporaz. ·el sem torej v pokoj po trinajstletni drÏavni sluÏ-bi.

Moj re‰ki gospodar Florijan Virk si je bil kupil takratv Br‰ljinu pri Novem mestu hi‰o in se preselil na Do-lenjsko v pozno jesen l. 1867. Jaz sem ‰el z njim in semprebival ‰tiri leta v Br‰ljinu, potem pa sem si dobil mno-go udobnej‰e stanovanje v Novem mestu, kjer Ïivim ‰edandanes. Moja pokojnina je bila precej bera‰ka, samo315 gld. na leto, ali jaz spadam med tiste mnogobrojnezemljane, ki znajo bolje gospodariti z malimi nego z ve-likimi dohodki. S svojo pokojnino sem zadovoljil povselahko svoje nevelike potrebe. Prekrasno tolaÏbo pa somi dajali tudi moji idealni pridobitki. Svoboda, ki sem jozdaj uÏival, je bila med brati vredna vsak mesec vsaj5000 gld. in zlasti mir, ki sem ga imel, pa ‰e posebej 1000gld. na mesec. In tako so narastli vsi moji prihodki do


130

72.000 in 315 gld. na leto. Toliko ne prejemljejo niti mi-nistri najveãjih drÏav. ToÏilo se mi ni nikoli po sluÏbi indolgãas me je trl le redkokdaj.

V Novem mestu sem se zapisal v ãitalnico, ki je bilaprav dobro zaloÏena z vsake vrste ãtivom. Kmalu sem sipridobil tudi prav vrle prijatelje: v Novem mestu sodne-ga svetnika dr. Vojsko, s katerim sva se poznala Ïe naDunaju, v Metliki svobodnjaka Antona Navratila, v‰entjernejski Ïupi pa gra‰ãaka Dragotina RudeÏa, stare-ga znanca, v ãigar gostoljubni hi‰i sem preÏival dosti-krat po ‰tirinajst dni zaporedoma. Prijatelj RudeÏ mi jeskrbel tudi najbolje za slovansko ãtivo, ki mi nikdar nipo‰lo. Posojal mi je jako dragocene knjige o Rusiji, patudi najbolj‰a dela klasiãne ruske literature. Verska pita-nja so najbolj zanimala dr. Vojsko; dobival sem od nje-ga vsakovrstne spise, v katerih se je razpravljala kr‰ãan-ska vera in njena zgodovina. Du‰evne hrane mi torej ninikoli nedostajalo.

Jako mnogo zabave in pouka pa so mi dajala tudimoja mnogobrojna potovanja. Obhodil sem prva letamalone vse dolenjske kraje, od Vi‰nje gore do Metlike,od Kr‰kega do Ribnice in Koãevja. Prenoãil sem ãesto vkmeti‰kih krãmah na slami ali na senu, uÏival dolenjskogostoljubje v premnogih hramih in zidanicah, videl semboÏja pota na Îalostni gori, na Zaplazu, pri Materi boÏjipomoãnici poleg Kostanjevice, pri Treh farah poleg


131

Metlike itd. UdeleÏil sem se vsakovrstnih sejmov, bliÏ-njih in daljnih, pa tudi brezbrojnih cerkvenih shodov inpro‰ãenj.

Pri‰el sem na Dolenjsko z namenom, da ‰tudiram vtej glavni in najãvrstej‰i koreniki Slovenstva na‰o narod-nost in znaãaj in sploh vsa svojstva na‰ega plemena. Zato uãenje mi je dajalo obilo prilike Ïe moje stanovanje vBr‰ljinu. Moj hi‰ni gospodar Florijan Virk je odprl krã-mo precej po prihodu in potrdil se je stari pregovor, danova metla dobro pometa. Na‰a krãma se je napolnila zgosti skoro vsak dan, zlasti pa ob nedeljah in ponedelj-kih, ko je bil trÏni dan v Novem mestu. Pazljivo sem vle-kel na u‰esa njih pogovore, ki so me brzo seznanili z na-zori, nadlogami in Ïeljami dolenjskih kmetov. Vnele sose pri vinu pogostoma hrupne veselice s petjem, bren-kanjem in plesom ne le ob nedeljah, ampak tudi obdelavnikih. Sli‰al sem brez broja pesmi in med njimidosti takih, ki so mi bile povse neznane. Kaj ãudno se mije zdelo, da so se na takih veselicah glasile tudi poboÏ-ne pesmi poleg najpredrznej‰ih poskoãnic in kosmatin.Najbolj pa sem se ãudil dolenjskim starcem, ki so pre-pevali veselega srca fantovske pesmi, plesali zdrÏema popol ure in pravili vsakovrstne, vãasi prav debele ‰ale,popolnoma pozabiv‰i svojih 70 let. Iz ust pivcev in pivkpa sem ãul na veliko veselje svoje tudi mnogo lepih slo-venskih besed, katere so Gorenjci Ïe zdavnaj pozabili.


132

Prve ãase sem videl, zapazil in sli‰al v krãmi in drugodtoliko novega, da sem moral imeti pri sebi vedno svinã-nik in papir, da si zabeleÏim, kar me je zanimalo.

Najbolj so me kratkoãasila boÏja pota, ker na njihspozna ãlovek najlaglje dobra in slaba svojstva na‰eganaroda, pa tudi zato, ker se nahajajo ãesto na hribih, kiso me veselili Ïe od nekdaj. Prav posebno me je mikalaTr‰ka gora pri Novem mestu, ker mi je dala priliko, daopazujem na njenih cerkvenih shodih ne le kmeti‰koljudstvo, ampak tudi dolenjske me‰ãane in gospodo, kise razlikujejo v marsiãem mimo gorenjskih rojakov. NaTr‰ki gori sem se tudi udeleÏil romarskega »vrtca«, kisodi med najbolj izvirne in zanimive pojave dolenjske-ga Ïivljenja.

Bolj nego vse druge dolenjske gore pa sem ljubil na‰eznamenite Gorjance, ki gredo od koãevskih hribov doSave in dele na daleã od Slovencev srbske Îumberãane,Hrvate staroselce in najbliÏje nam sorodnike Bezjake,obenem pa tudi ogrskohrva‰ko drÏavo od na‰e Avstri-je. Po kobili napeljana je preko Gorjancev velika cesta,ki gre iz Novega mesta na Metliko v Karlovec. Po tejcesti sem prekoraãil to hribovje gotovo veã nego petde-setkrat, ali sem mu spoznal naravo tudi po drugod. Nanajvi‰ji vrh, kjer se nahajajo razvaline uniatske cerkvesv. Ilije in rimskokatoli‰ke sv. Jederti, sem se popel ‰tiri-krat. Petkrat sem se izprehajal po ravnih tratah okoli


133

cerkve sv. MiklavÏa, mnogokrat pa sem se hladil v senã-natih gozdih ali pa se grel na pisanih ko‰enicah, ki po-krivajo razne vrhove med Semiãem in Kostanjevico.Gorjanci so se mi priljubili posebno zato, ker niso eno-liãna gora, ampak polni razlik in izpremen, tu divji, tamljubki, idiliãni, tod kamnita pu‰ãava, ondi prekrasen,ob‰iren cvetnik.

Zgodovinar in starinoslovec, naravoslovec in etno-graf, geolog in geognost imajo tod obilo prilik za svoje‰tudije, morda veã nego na kateri koli drugi slovenskigori. Mene je to hribovje tako oãaralo, da sem si ga iz-bral za domovino svojim bajkam in povestim, ki sem jihpo‰iljal »Ljubljanskemu zvonu«. Vse te bajke so se za-rodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg na-rodnih nazorov, spominov in poroãil. Z njimi sem hotelzopet oÏiviti staronarodno slovstvo, to je, narodne pri-povedke, ki bodo skoro izginile z lica slovenske zemljezato, ker se niso razvijale, nego so ostale vedno enake.Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnoÏim inobogatim z idejami napredujoãega ãasa: z rodoljubjem,svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepe-nenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospe-‰ujejo ãlove‰ko blaginjo. Obenem pa sem odloãil udri-hati po praznoverju, ki se je obesilo na pravo vero Kri-stovo in jo ti‰ãi k tlom ter ji preti, da jo ugonobi s svoji-mi izmi‰ljotinami.


134

Poleg spoznavanja slovenske narodnosti sem se bavilv svojem pokoju najveã z zgodovino, zemljepisom, sta-tistiko in etnografijo mogoãne slovanske pokroviteljiceRusije. Teh ‰tudij sem se lotil jako resno Ïe na Reki. Vtamo‰nji ãitalnici smo pretresali skoro vsak dan razmereruskega carstva in nekateri udje so imeli o njem tudidobre pouãne knjige, katere so mi radi posojali. StotnikBorojeviç mi je prinesel Haxthausena, ki je za zaãetni-ka prekoristna knjiga ‰e dandanes. On popisuje Rusepovse nepristransko, posebno so ga mikali vsi pojavi na-rodnega Ïivljenja. Od prijatelja BlaÏa sem dobil franco-sko delo Tengoborskega; z njegovo pomoãjo sem na‰elv njem mnogo novega in zanimivega. V ãitalnici semãital tudi rusko »Besêdo« in ‰e veã drugih ruskih spisov.Srbski »Javor« je priobãil dober prevod Gogoljevega»Tarasa Buljbe«, ki ga je podala svojim bralcem v nem-‰kem prevodu tudi »Militär-Zeitung«.

Na Dolenjskem sem te ‰tudije lahko nadaljeval, ker jeprijatelj RudeÏ kupoval vse znamenitej‰e knjige, ki sopisale o Rusiji, pa tudi vsa dela najslavnej‰ih ruskih pi-sateljev. ·ele zdaj sem ãital brezsmrtne Gogoljeve »Mrt-ve du‰e« v izvirniku (v hrva‰kem in nem‰kem prevoduÏe na Reki), isto tako Pu‰kina, Nekrasova, Lermontova,Dostojevskega, Gonãarova, Turgenjeva, Leva Tolstojaitd.


135

V ruskem jeziku sem se z vsakdanjim ãitanjem takoizuril kakor v hrva‰kem, da mi ãitanje Ïe zdavnaj nedela nobene teÏave veã. Knjig, ki poroãajo o Rusiji, semprebral, odkar sem ostavil Reko, gotovo veã nego sto insi pridobil torej precej temeljito poznavanje vseh raz-mer in prilik ruskega carstva. Z neskonãnim veseljemsem opazoval velikanske napredke, ki so jih dosegli na‰iruski bratje v vseh oddelkih du‰evnega in materialnegaÏivljenja. S slovanskimi kolonijami se je prepregel ne leves Kavkaz, ampak tudi dobra polovica Srednje Azije.Vsa znamenja kaÏejo, da je sprejela Rusija od boÏje pre-vidnosti ãastno nalogo, da oÏivi s svojo mogoãno kul-turo otrple ude velike Azije in jo prerodi s svojim boga-tim in blagodatnim slovanskim duhom in ãustvom.

Najbolj‰e knjige, ki pi‰ejo o Rusiji, sem tudi kaj prid-no ekscerpiral. Teh posnetkov hranim mnogo ‰e danda-nes, dosti pa se mi jih je tudi poizgubilo. Veãino eks-cerptov sem zapisoval v se‰itke, ki imajo napis: Russica;teh se bo na‰lo po moji smrti veã nego 40. Ekscerpti izslavnega dela Haxthausenovega napolnjujejo cele buk-ve. Na posebnih polah pa sem zapisoval beleÏke iz Bla-siusa, Petzholda, Kohla, Kocha, Bodenstedta, BestuÏeva,Rjumina itd. Jako mnogo sem si zapisal tudi iz temelji-te ãe‰ke knjige: Rusija, zemlja, drÏava in narod. Tudi tiposnetki se nahajajo na posebnih polah.


136

Ruska knjiÏevnost mi je odprla nov, ãaroben svet, kise razlikuje znatno mimo tistega, ki mi je bil znan iz ev-ropskih knjig. Pripeljala je pred moje strmeãe oãi dolgovrsto pravih slovanskih klasikov, ki so priborili ruskemuslovstvu povse samostalno in veleãastno mesto v sve-tovni literaturi. ·ele ruski pisatelji so me nauãili, kako-va morata biti roman in novela, da imata in si ohranitastalno, neminljivo vrednost. Lev Tolstoj se je povzdignils svojim vsemogoãnim delom »Vojna in mir« visokonad vse evropske romanopisce. Gogolj, Turgenjev, âe-hov pa so podali vsem slovanskim pisateljem veãni vzor,po katerih potih jim je hoditi, ako hoãejo dospeti do diã-nega hrama brezsmrtnosti. Treba priznati, da se je njihblagodatni zgled zaãel Ïe zdavnaj posnemati in se ãutidobrodejno Ïe skoro v vseh slovanskih literaturah. Rus-ka knjiÏevnost pa je obogatila tudi obão ãlove‰ko pro-sveto z mnogimi novimi idejami in nazori, kar ne bo os-talo brez blagih nasledkov za vse izobraÏene narode.

Smrt RudeÏeva je bila zame stra‰en udarec, ker mi jebil resniãen prijatelj in me je zakladal mnogo let z vsa-ke vrste knjigami, ki so popisovale predrago mi Rusijo.Jaz nisem mogel priãakovati, da mu dobim dostojneganadomestnika. In vendar mi ga je podarila usoda, ki jine morem biti nikdar dovolj hvaleÏen za ta blagodat. Tanadomestnik mi je bil odliãni rodoljub, doktor Aleksan-der Hudovernik, ki je pri‰el za notarja v Kostanjevico.


137

Tudi on me je zalagal z ruskimi knjigami in ãasopisi inz dobrimi nem‰kimi pisatelji, ki poroãajo o razmerah inprilikah ruske drÏave. On mi je posodil n. pr. veliko inradi nepristranosti sloveãe rusko delo Rosko‰nija, istotako pravi izvirnik »Voskresenija« Leva Tolstoja, ki se jenatisnil zunaj Rusije brez tistih izpu‰ãenj, ki so v ruskihizdanjih. Omeniti moram o ti priliki i znamenito knjigoo Rusiji, ki jo je spisal po‰tenjak Majer-Waldeck. Poso-dil mi jo je doktor Slanc v Novem mestu. V mojih se‰it-kih z napisom »Russica« se nahaja med ekscerpti mojakritika o tem in ‰e o marsikaterem drugem spisu. Ta kri-tika izpriãuje, do kakovega spoznanja in uverjenja so meprivedle moje mnogoletne ‰tudije ruskega naroda inÏivljenja.

Med veleprijetnim prouãevanjem slovenske narod-nosti in Rusije so mi tekli na Dolenjskem tedni, meseciin leta, dokler sem priromal naposled do obliÏja svoje-ga groba. Od konca sem imel dovolj jako prijetnegadru‰tva. Razen omenjenih prijateljev sem si na‰elpovsod dobrih znancev, s katerimi sem pretresal politi-ko in na‰e slovenske reve in potrebe. Med njimi so senahajali i mnogi duhovniki, ki so bili takrat vsi narodniin so Ïiveli v najlep‰i slogi s posvetno inteligencijo. VSemiã sem veãkrat popotoval, da se pozabavim pri svo-jem starem prijatelju dekanu Ale‰u, isto tako sem hodilna Toplice k svojemu pobratimu upokojenemu duhov-


138

niku Zamidi, ki je bil navdu‰en rodoljub, zraven pa tudiimeniten ãebelar.

Ali sãasoma se je vse to izpremenilo. ·kofa Missia inJegliã sta odcepila duhov‰ãino od posvetnega razum-ni‰tva in od narodne stranke sploh. Zdaj se je pokaza-lo, da dekan Ale‰ ni bil nikdar moj pravi prijatelj in nik-dar resniãen narodnjak. Hinav‰ãina popovske kaste jestopila i drugje zdaj brez krinke na dan. Zato pa je na-predoval tem lep‰e narodni duh v dolenjskih mestih. Kosem se priselil na Dolenjsko (1867), je vladalo skoro vvsej gospodi in v vseh mestih (razen belokranjske Met-like) najgrje nem‰kutarstvo. Na‰i slabi stranki je poma-gala najbolj — smrt! Slovenski odpadniki so cepali po-vsod kakor muhe konec septembra. Samo v Novem me-stu jih je poginilo v dveh letih veã nego petdeset!

V ãitalnici smo razpravljali vsak dan jako Ïivahno vsepojave politiãnega, narodnega in druÏabnega Ïivljenja.Udje smo si bili kakor pravi bratje, navdajala je vse istamisel, ista navdu‰enost za slovenstvo in slovanstvo. Îal,da je to krasno obãevanje sãasoma zamrlo po smrti aliodhodu starih in po prihodu novih udov, ki niso mara-li prijateljskega drugovanja. RudeÏ je umrl 1885. leta, zanjim je od‰el Navratil in pred dvema letoma doktor Voj-ska. Smrt mi je ugrabila ‰e druge vrle znance, s kateri-mi se je dalo govoriti. In tako sem ostal naposled osam-ljen.


139

Zdaj nimam na Dolenjskem nobenega ãloveka veã, skaterim bi se mogel intimno pomenkovati. Obãevanje zljudmi pa mi obteÏuje tudi periodiãna gluhost, ki trajavãasi le nekoliko dni, vãasi pa tudi veã mesecev. In takose je veãkrat zgodilo, da se celo ãetrt leta nisem z niko-mer razgovarjal.

Vendar pa mi nobena tistih mnogobrojnih neprilik, kitarejo starost, ni mogla vzeti dobre volje in zadovoljno-sti z usodo. Îivel sem vedno povse lahko o svoji neznat-ni pokojnini zato, ker imam jako malo potreb. Moje srceje dobivalo neprenehoma priliko, da se veseli. Skorovsak dan sem zvedel za kak nov napredek, ãe ne sloven-skega, pa vsaj drugih slovanskih narodov, sosebno Ru-sov, âehov in Bolgarov.

Za poglavitni vzrok svoje zadovoljnosti in sreãe sma-tram to, da sem si ohranil vse ideale svoje mladosti. Pri-roda me pomiãe in odu‰evljuje s svojim krasom in bo-gastvom ‰e dandanes ravno tako kakor pred petdeseti-mi leti. Slovenska in vseslovanska literatura me zanimatako Ïivo zdaj kakor pred petdesetimi leti. Zgodovinskein zemljepisne knjige so mi ostale enako mile od zgod-nje mladosti do sive starosti. Navdu‰enje za politiãni invsak drug napredek, za demokratska naãela, za huma-nizem, sosebno pa za slovenstvo in slovanstvo, mi goriv prsih z isto silo kakor pred petdesetimi leti. Pohvalitise morem celo z redko sreão, da mi ‰e ni ugasnila niti


140

nebe‰ka iskra prve ljubezni. DraÏestno glavico moje Ra-doslave okroÏuje ‰e zmerom isti rajski Ïar kakor predpetdesetimi leti.

Pred smrtjo se torej ne bom vpra‰al: âemu sem Ïivel?âe ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svoje-mu Bogu roke in oãi in molil: Presrãna ti hvala, blagioãe, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno du‰o, ki jespoznala tvoj prelepi svet in tvojega ãloveka in njegovoslavno zgodovino in vzvi‰en poklic in namen njegov! —— —

O mojem Ïivljenju ‰e tele ãrtice. OÏenil sem se dva-krat, prviã nesreãno, drugiã sreãno. V prvi zakon semstopil z osemindvajsetim, v drugi z enoinpetdesetimletom. Nesreão prvega zakona sem zakrivil jaz in samojaz. Moja prva Ïena je bila jako lepa in tudi dobra, ali jeimela seveda ãlove‰ka svojstva. Jaz pa sem hotel, da bibila angel, brez hibe, pege in slabosti. Ta moja bedasto-ãa nama je prinesla dosti Ïalosti in muãnih prizorov. Kerse mi je zdelo doma pusto, sem si iskal razvedrila v ãi-talnici, na izprehodih po primorskih hribih in, Ïal, tudiv krãmah.

Tro‰il sem veã, nego so mogle zmagovati moje finan-cije, in zabredel sem v dolgove, katerih sem se bal in va-roval prej in pozneje bolj nego kuge in ognja. Prva Ïenaje bila Ljubljanãanka. Umrla mi je po triletnem zakonuza su‰ico. Drugo Ïeno sem dobil na Dolenjskem. Îive-


141

la sva v najlep‰i slogi in prijaznosti skoro deset let. Brid-ka izku‰nja me je izmodrila, da od nje nisem zahtevalangelstva. Kakor z njo bi bil zdaj enako sreãen tudi sprvo Ïeno. Druga soproga mi je umrla 1890. leta. V opo-roki mi je volila svojo hi‰o v Novem mestu, ki sem jo ãezdeset let prodal, izgovoriv‰i si v njej brezplaãno stano-vanje do smrti.

Do petdesetega leta nisem poznal skoro nobene bo-lezni. Tem veã pa jih je pri‰lo pozneje, sosebno takih, kiizvirajo iz prehlajenja. Influenc sem imel do zdaj Ïeenajst, pred petimi leti tri zaporedoma. Pet let me jemuãila podagra, ki ji pravijo Gorenjci »pútika«. V svo-jih boleznih nisem klical nikoli doktorjev na pomoã innisem rabil nobenih lekov. Samo takrat, kadar se mi jeÏivot zaprl, sem poslal po steklenico grenke vode, ki mije vselej pomogla. To je bil ves moj stro‰ek zaradi zdrav-ja. Leãil sem se torej sam, in to s petimi zdravili, ki sezovó: mir, gorkota, post, voda in dobra volja. Brez dvoj-be sta mi koristila najveã post in dobra volja. UÏival semo bolezni samo mleko, juho in kuhano sadje. Prej‰njeãase nisem vina pokusil, dokler mi ni odleglo. Poznejesem odstopil od te navade. Influence, ob katerih nisempil niã vina, so trajale po ‰est tednov, tiste, ob katerihsem si ga privo‰ãil, pa komaj po ‰tiri tedne. Ta izku‰njame je uverila, da je dobro vino jako hasnovito za bolni-


142

ka. Od takrat ga popijem, ãe sem bolan, vsak dan po pollitra, kar mi prav dobro tekne.

Preizvrstno zdravilo mi je bila v vseh boleznih dobravolja. âital sem samo zabavne knjige, ki so me silile nasmeh, ali pa take spise, ki so poroãali o sijajnih napred-kih vseh slovanskih narodov. To berilo me je navdajalovãasi s takim veseljem, da sem kar vriskal v posteljinavzlic vsem boleãinam. âe je pri‰el k meni kak znanec,nisva imela nikoli resnih pogovorov, nego sva se ‰alila,si pravila vsakovrstne sme‰ne burke in anekdote in sesmejala brez konca in kraja.

V vsaki bolezni sem tudi mnogo prepeval. Ako nisemmogel ponoãi spati, sem pel fantovske poskoãnice inpodoknice po veã ur zaporedoma, vãasi prav do belegadne. Tudi sem zloÏil o vsaki svoji bolezni zabavljivo»pesem«, ji naredil napev in jo kroÏil potem marljivo,dokler se je bolezen naveliãala poslu‰ati mojo stra‰no»poezijo« ter je pobegnila. Za poku‰njo náte moj pozd-rav influenci:

»Oj dolenjska influenca,ti si vraÏja pe‰tilenca,pust’ na miru me Gorenjca!BrÏ poberi se od mene,nade ne imej nobene!Pihnil bom, ti odleti‰,


143

pljunil bom, ti se zvali‰,kihnil bom, ti omedli‰« itd. itd.

Kajne, da ni ãudo, ako se je bolezen prestra‰ila take-ga pesnikovanja in mi dala kmalu slovo? Drugim ljudemnaklada bolezen velike stro‰ke, moje financije pa ‰eokrepãuje. Tiste tri influence pred petimi leti so mi po-mogle, da sem si prihranil veã nego 50 goldinarjev!

Zdaj ‰e nekoliko besed o tistih mojih spisih, ki so senatisnili. V »Ljubljanski zvon« sem poslal razen bajktudi »Vinsko modrost«, ki jo bo dal Schwentner zopetna svetlo. V »Novicah« sem priobãeval nekaj ãasa Ïiv-ljenje na‰ih Kranjcev na Hrva‰kem. Ker je pa Bleiweis vmoje besedilo jel vtikati svoje besede in pripomnje, meje to tako razkaãilo, da spisa nisem maral nadaljevati.

Med sotrudnike Hribarjevega in Tavãarjevega »Slova-na« sem se uvrstil tudi jaz. Spisal sem zanj svoje »Hrva-‰ke spomine«, iz katerih sem porabil veã anekdot in po-roãil pozneje tudi za »Bachove huzarje«. Ali ta dva spi-sa imata razliãno smer: »Bachovi huzarji« so zgodovin-ska knjiga, doãim popisujejo »Hrva‰ki spomini« izveãi-ne le privatne zgodbe in reãi. V »Bachovih huzarjih« go-vorim o slovenskih uradnikih in profesorjih, torej o na‰iinteligenciji, v »Hrva‰kih spominih« pa sem hotel raz-loÏiti, kako Ïive na Hrva‰kem slovenski delavci, roko-delci in obrtniki. Uredni‰tvo se je na sredi spisa pre-


144

stra‰ilo mojega, Ïal, le preresniãnega popisovanja sla-vonskih grehov, zlasti odprave zaroda, ki uniãuje na‰onarodnost v Slavoniji. Balo se je, da bi moja povest raz-Ïalila brate Hrvate, in je moje priobãevanje ustavilo.»Hrva‰ki spomini« so ostali torej torso, ali bi se itakmogli zopet natisniti, ker vem, da so bralce jako zanima-li. — — —

Errata corrige! Dejal sem, ãe se ne motim, da imamotudi Slovenci dober prevod Kraljedvorskega rokopisa.G. Podgorski nam ga je res obetal, ali ne vem, ãe je totudi izpolnil. ·ele zdaj sem se spomnil, da je natisnjenasamo najlep‰a pesem tega rokopisa (»Zaboj, Slavoj inLudjek«).

O »Bachovih huzarjih« moram ‰e tudi katero izpre-govoriti. Izbral sem jih za predmet svoje knjige zato, kerso se mi zdeli jako zanimivi. Dunajska vlada je hotelaHrvate ponemãiti. Za orodje si je izbrala slovenske biro-krate in profesorje. Jaz popisujem, kako so se vedli protitemu navalu Iliri, kako so Ïiveli ti na‰i rojaki in kako soizvr‰evali svojo sramotno nalogo in zakaj se je moralaizjaloviti nakana avstrijske vlade. To so gotovo zanimi-ve reãi za vsakega izobraÏenega rodoljuba in privrÏen-ca slovanske vzajemnosti. In vendar je oãital kritik »Slo-venskega Naroda« moji knjigi dolgoãasnost! Moja knjigaje res dolgoãasna za proste kmete, rokodelce, za Ïenskispol in za neodraslo mladino, ali za inteligente, rodo-


145

ljubne moÏe mora biti na vso moã zanimiva. Oãitati bise mi smelo samo to, da sem popisoval zanimivo vsebi-no na dolgoãasen naãin, ali kritik »Slovenskega Naro-da« tega ni storil, kajti priznava, da sem dober stilist. Kajsledi iz tega? Jaz mislim to, da je ãital mojo knjigo jakopovr‰no.

Izmed raznih kritik o »Bachovih huzarjih« dokazujejotri, da njihovi oãetje moje knjige niso niti ãitali. To semvedel Ïe zdavnaj, da se v nem‰ki literaturi pojavlja jakoãesto taka genialnost, ali da so se zaredili te vrste »nad-ãloveki« tudi v slovenski, sem zvedel ‰ele zdaj iz svojeizku‰nje.

Stra‰no sem se jezil na tiskarske in korektorske grehev »Bachovih huzarjih«. Na 24. strani se bere: znanje seje naredilo navadno na svatbi, ko bi moralo biti »nagostbi« — take zmote so ‰kandalozne. Kjer pripovedam,katere slavne pisatelje je ãitala ilirska inteligencija, bimoralo biti »Savojskega vikarja« in sploh Rousseauja,kajti ni bil ta vikar noben pisatelj, nego samo epizoda vslavnem delu Rousseaujevem »Emilu«. Veãkrat mi jekorektor zamenil dobre slovenske besede z germanizmi,n. pr. »zdelovati« z »izhajati«, n. pr. s svojimi dohodki nemorem zdelovati; »izhajati«, je v tem pomenu eden naj-grjih germanizmov. Takih grehov je zakrivil ‰e veã mojkorektor. Tudi v »Bajkah« se je ponavljal tak ‰kandal.


146

âita se v njih n. pr. »obiskati« mesto »pohoditi«, »ust-men« mesto »usten« itd.

In tako sem zdaj konãal svojo biografijo. Od koncanisem mislil, da bo tako dolga, ali tvarine se je nabralotoliko, da nisem mogel biti bolj kratek. Hotel sem Vamdati pravo sliko svojega Ïivljenja, ne pa le kako megle-no, momentno podobo.


147

www.omnibus.se

ISBN 91-7301-277-7

janez trdina moje Ïivljenje - cloverleaf-mall.com · liki proti gospodi. s to besedo so razumevali...

Documents