evropska komisija - ec.europa.eu
TRANSCRIPT
SL SL
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 15.5.2012 SWD(2012) 101 final/2
DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE
Smernice o najboljši praksi za omejevanje, blažitev ali nadomestitev pozidave tal
SL 2 SL
DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE
Smernice o najboljši praksi za omejevanje, blažitev ali nadomestitev pozidave tal
SL 3 SL
KAZALO
POVZETEK.............................................................................................................................. 5
1. Cilj in struktura dokumenta ..................................................................................... 7
2. Ozadje.......................................................................................................................... 7
2.1. Uvod............................................................................................................................. 7
2.2. Trenutne razmere in trendi ........................................................................................... 8
2.3. Dejavniki ...................................................................................................................... 9
3. Vplivi pozidave tal.................................................................................................... 11
4. Primeri najboljše prakse ......................................................................................... 14
4.1. Cilji v zvezi z infrastrukturno zasedenostjo zemljišč................................................. 14
4.2. Načrtovanje rabe zemljišč .......................................................................................... 14
4.3. Smernice za načrtovanje rabe zemljišč ...................................................................... 15
4.4. Varstvo kmetijskih zemljišč in dragocenih pokrajin.................................................. 15
4.5. Primestna območja ..................................................................................................... 16
4.6. Sanacija opuščenih industrijskih zemljišč.................................................................. 16
4.7. Izboljšanje kakovosti življenja v velikih mestnih središčih....................................... 17
4.8. Izmenjava informacij med občinami.......................................................................... 17
4.9. Kakovost tal pri načrtovanju mest.............................................................................. 17
4.10. Trajnostne zgradbe ..................................................................................................... 18
4.11. Eko-računi in sistemi nadomestnih ukrepov .............................................................. 18
4.12. Gospodarjenje z vodami............................................................................................. 19
5. Obravnavanje težave pozidave tal: skupni vidiki ................................................. 20
6. Omejevanje pozidave tal.......................................................................................... 21
7. Blažitev učinkov pozidave tal .................................................................................... 24
7.1. Uporaba prepustnih materialov in površin................................................................. 25
7.2. Zelena infrastruktura .................................................................................................. 26
7.3. Naravni sistem za zbiranje vode ................................................................................ 27
8. Nadomestitev pozidave tal....................................................................................... 27
8.1. Ponovna uporaba vrhnje plasti zemlje ....................................................................... 28
8.2. Odstranjevanje infrastrukture (obnova tal) ................................................................ 29
SL 4 SL
8.3. Eko-računi in trgovanje z razvojnimi potrdili ............................................................ 29
8.4. Pristojbina za pozidavo .............................................................................................. 29
9. Ozaveščanje .............................................................................................................. 30
SKLICEVANJA ..................................................................................................................... 33
Priloga 1 Opredelitev pojmov .................................................................................................. 38
Priloga 2 Infrastrukturna zasedenost zemljišč in pozidava tal v EU........................................ 41
Priloga 3 Politike in zakonodaja EU ........................................................................................ 47
Priloga 4 Tehnično ozadje o vplivih pozidave tal .................................................................... 49
1. Uvod........................................................................................................................... 49
2. Vpliv na vodo............................................................................................................. 50
2.1. Stopnja infiltracije...................................................................................................... 51
2.2. Površinski odtok......................................................................................................... 52
2.3. Evapotranspiracija...................................................................................................... 52
3. Vpliv na biotsko raznovrstnost................................................................................... 53
4. Vpliv na prehransko varnost ...................................................................................... 54
5. Vpliv na svetovno podnebje....................................................................................... 57
6. Vpliv na mestno klimo in kakovost zraka v mestih ................................................... 58
7. Vpliv na sposobnost filtriranja in pufersko kapaciteto .............................................. 59
8. Vpliv na družbene vrednote in dobro počutje ljudi.................................................... 60
Priloga 5 Prepustni materiali .................................................................................................... 61
Priloga 6 Sodelujoči ................................................................................................................. 65
SL 5 SL
POVZETEK
Cilj tega delovnega dokumenta služb Komisije, ki vsebuje smernice o najboljši praksi za omejevanje, blažitev ali nadomestitev pozidave tal, je zagotoviti informacije o razsežnosti pozidave tal v Evropski uniji (EU), njenih vplivih in primerih najboljše prakse. Takšni primeri najboljše prakse so lahko uporabni zlasti za pristojne organe v državah članicah (na nacionalni, regionalni in lokalni ravni), strokovnjake na področjih načrtovanja rabe zemljišč in upravljanja tal ter zainteresirane strani na splošno, pa tudi za posamezne državljane.
Po podatkih je bilo med letoma 1990 in 2000 v EU za infrastrukturo vsako leto porabljenih približno 1 000 km² zemljišč, obseg naseljenih območij pa se je povečal za skoraj 6 %. Od leta 2000 do leta 2006 se je poraba zemljišč za infrastrukturo zmanjšala na 920 km² na leto, medtem ko se je skupni obseg naseljenih območij povečal za dodatne 3 %. To ustreza povečanju za skoraj 9 % med letoma 1990 in 2006 (s 176 200 km² na 191 200 km²). Če se bo ta smer razvoja nadaljevala, bomo samo v 100 letih, kar je zgodovinsko gledano zelo kratek čas, preoblikovali zemljišča, katerih skupna velikost bo primerljiva z ozemljem Madžarske.
Evropa je ena od najbolj urbaniziranih celin na svetu. Mesta niso le gibala gospodarstva, ampak so ključna tudi pri zagotavljanju osnovnih elementov kakovosti življenja z vseh vidikov: okoljskega, kulturnega in socialnega. Vendar upoštevanje okoljskih, kulturnih in socialnih vidikov pri izvajanju gospodarskih dejavnostih in prizadevanju za rast za vsa mesta pomeni velik izziv. Širjenje mestnih in redko naseljenih območij je ena od glavnih nevarnosti za trajnostni teritorialni razvoj. Poleg tega v nekaterih regijah niso zagotovljene zadostne spodbude za ponovno uporabo opuščenih industrijskih zemljišč, zato je pritisk na nepozidana območja vse večji. Na splošno se ljudje pogosto tudi premalo zavedajo pomena tal (in krajine) ter jih ne obravnavajo kot omejen in neobnovljiv vir.
Tla dejansko zagotavljajo veliko različnih pomembnih ekosistemskih funkcij ter imajo ključno vlogo pri proizvodnji hrane in obnovljivih materialov, kot je les, zagotavljajo habitate za podzemno in nadzemno biotsko raznovrstnost, filtrirajo in usmerjajo vodni tok do vodonosnikov, odstranjujejo onesnaževala ter zmanjšujejo pogostost poplav in suše ter tveganje zanje; tla lahko pomagajo uravnavati mikroklimo v strnjenih mestnih okoljih, zlasti kadar omogočajo rast rastlinstva; zagotavljajo lahko tudi estetske funkcije krajine. Kmetijska zemljišča zagotavljajo tudi ekološke storitve za mesta, kot je recikliranje organskih odpadkov in proizvodov. Pozidava sama po sebi pomembno vpliva na tla, saj močno zmanjšuje njihovo uporabnost. To je zelo zaskrbljujoče, ker je nastajanje prsti zelo počasen proces, pri čemer en centimeter prsti nastaja stoletja.
Ta delovni dokument služb Komisije opisuje pristope, ki temeljijo na omejevanju, blažitvi in nadomestitvi vplivov pozidave tal ter jih uporabljajo države članice. Omejevanje pozidave tal pomeni preprečevanje spreminjanja namembnosti zelenih območij in poznejše pozidave (dela) njihove površine. Ta koncept lahko vključuje ponovno uporabo že pozidanih območij, npr. opuščenih industrijskih zemljišč. Kot orodje za spremljanje in spodbujanje napredka se uporabljajo cilji. K omejevanju pozidave tal prispevajo tudi spodbude za najemanje praznih hiš. Kadar se tla vseeno pozidajo, se sprejmejo ustrezni ukrepi za ublažitev, da se ohranijo nekatere funkcije tal ter zmanjšajo kakršni koli pomembni neposredni ali posredni negativni vplivi na okolje in dobro počutje ljudi. Ti po potrebi vključujejo uporabo prepustnih materialov namesto cementa ali asfalta, podpiranje „zelene infrastrukture“ in pogostejšo uporabo naravnih sistemov za zbiranje vode. Kadar ukrepi za ublažitev na kraju samem ne zadostujejo, se obravnavajo nadomestni ukrepi, vendar se je treba pri tem zavedati, da posledic pozidave tal ni mogoče v celoti nadomestiti. Cilj je bolj usmerjen v ohranjanje ali
SL 6 SL
obnovitev splošne sposobnosti tal za zagotavljanje (večine) njihovih funkcij na nekem območju.
Obstoječe najboljše prakse za omejevanje, blažitev in nadomestitev pozidave tal kažejo, da dobro prostorsko načrtovanje temelji na celostnem pristopu ob polni zavezanosti vseh zadevnih javnih organov (ne le oddelkov za načrtovanje in okolje), zlasti tistih subjektov upravljanja (npr. občin, okrožij in regij), ki so običajno odgovorni za upravljanje zemljišč. Drug običajen element je razvoj posebnih regionalnih pristopov, ki upoštevajo neizkoriščene vire na lokalni ravni, na primer zlasti veliko število praznih zgradb ali opuščenih industrijskih zemljišč. Poleg tega so bile obstoječe politike financiranja za razvoj infrastrukture podrobno pregledane, na podlagi tega pa so bile znižane tiste subvencije, ki so spodbujale netrajnostno infrastrukturno zasedenost zemljišč in pozidavo tal. V zvezi s tem se včasih obravnava tudi obseg znižanja deleža pristojbin za urbanizacijo v občinskih proračunskih sredstvih.
SL 7 SL
1. CILJ IN STRUKTURA DOKUMENTA
Cilj tega delovnega dokumenta služb Komisije je zagotoviti informacije o razsežnosti pozidave tal v Evropski uniji (EU), njenih vplivih in primerih najboljše prakse za njeno omejevanje, blažitev ali nadomestitev posledic, da se zagotovi boljše upravljanje zemljišč1.
Dokument je namenjen predvsem pristojnim organom v državah članicah (na nacionalni, regionalni in lokalni ravni), strokovnjakom na področjih načrtovanja rabe zemljišč in upravljanja tal ter zainteresiranim stranem na splošno, vendar je lahko uporaben tudi za posamezne državljane. Zato se lahko uporablja za različne namene, kot so ozaveščanje in načrtovanje, opredelitev in izvajanje ukrepov za ublažitev ter zagotavljanje kontrolnega seznama za razvojne projekte, na primer tiste, za katere je treba pripraviti presojo vplivov na okolje ali ki jih financira EU.
Dokument vsebuje ustrezne informacije o pozidavi tal, njenih dejavnikih, vplivih, razpoložljivih možnostih in dobrih praksah v državah članicah. Pripravljen je bil na podlagi študije, ki je bila izvedena v imenu Evropske komisije (Prokop idr., 2011) ter dopolnjena z različnimi drugimi študijami, podatki in informacijami, ki jih je predložila skupina strokovnjakov iz držav članic, ki je v letu 2011 svetovala zadevnim službam Komisije. Dokument torej temelji na obstoječih najboljših praksah v državah članicah, regijah in na lokalnih ravneh držav ter upošteva smernice strokovnih združenj, kot so združenja arhitektov, gradbenikov in geodetov, kadar so takšne smernice na voljo.
V poglavju 2 sta najprej predstavljena pojma pozidave tal in infrastrukturne zasedenosti zemljišč (oddelek 2.1 in Priloga 1), nato pa sledi kratek opis sedanjih razmer in trendov v EU (oddelek 2.2., več podrobnosti v Prilogi 2). Na podlagi tega so nato opredeljeni glavni dejavniki za infrastrukturno zasedenost zemljišč in pozidavo tal (oddelek 2.3; vloga politik EU je opisana v Prilogi 3). V poglavju 3 so opisani različni vplivi pozidave tal (v Prilogi 4 pa so navedeni podrobni tehnični podatki za posameznike, ki jih to zanima). Primeri najboljše prakse držav članic, regij in lokalnih organov so predstavljeni v poglavju 4. Nekateri skupni osnovni elementi teh primerov so zbrani v poglavju 5, v poglavjih 6, 7 in 8 pa so podrobneje opisane najboljše prakse za omejevanje, blažitev in nadomestitev pozidave tal (Priloga 5 pa vsebuje tehnične podatke o prepustnih površinah kot možnosti za blažitev). V poglavju 9 so opisane dejavnosti ozaveščanja, ki jih izvajajo javni organi. Seznam sodelujočih v procesu izmenjave mnenj, na podlagi katerega je bil pripravljen ta delovni dokument služb Komisije, je naveden v Prilogi 6.
2. OZADJE
2.1. Uvod
Pozidava tal je trajna pokritost zemljišča in njegovih tal z neprepustnim umetnim materialom, kot sta asfalt in beton.2 V Tematski strategiji za varstvo tal Evropske komisije (COM(2006) 231) in v zadnjem poročilu Evropske agencije za okolje o stanju evropskega okolja (EEA, 2010b) je bila opredeljena kot eden od glavnih procesov degradacije tal.
1 Ta dokument je delovni dokument služb Evropske komisije, pripravljen v informativne namene. Ne
predstavlja uradnega stališča Komisije o tem vprašanju niti ga ne napoveduje. 2 Več podrobnosti o tej opredelitvi in drugih opredelitvah v dokumentu je na voljo v Prilogi 1.
SL 8 SL
Pozidava tal je zelo obsežna in se hitro povečuje. Vpliva na najpomembnejše ekosistemske storitve (npr. proizvodnjo hrane, absorpcijo vode, sposobnost tal za filtriranje in puferiranje) in biotsko raznovrstnost. Stalna urbanizacija in spreminjanje krajine se upravičeno obravnavata kot eden naših glavnih izzivov. Ko bodo tla enkrat uničena ali močno degradirana, prihodnjim generacijam še dolgo ne bo mogoče zagotoviti zdravih tal.
Evropa je zelo raznolika, razlogi ali dejavniki za infrastrukturno zasedenost zemljišč in posledično pozidavo tal pa so številni. Čeprav so nekatere težave in njihove rešitve značilne za posamezne regije, naslednje splošno sporočilo velja za celo Evropo: evropske naravne vrednote, kot so tla, zemlja in krajina, je treba uporabljati preudarno in trajnostno. V skladu s Časovnim okvirom za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011) 571), bodo politike EU do leta 2020 v EU in globalno upoštevale svoj neposredni in posredni vpliv na rabo zemljišč, stopnja izkoriščanja zemljišč za infrastrukturo pa je na poti k doseganju cilja, da bo do leta 2050 neto izkoriščanje zemljišč odpravljeno. V tem sporočilu je tudi priznano, da je izkoriščanje zemljišč, tj. širitev mest in infrastruktur na račun kmetijstva, gozdarstva ali narave, običajno povezana s pozidavo tal (razen nekaj izjem, kot so nekatere rudarske dejavnosti). Zato je v tem dokumentu kljub poudarku na pozidavi tal obravnavana tudi infrastrukturna zasedenost zemljišč. Pozidava tal zlasti temelji na odločitvah o načrtovanju rabe zemljišč. Raba zemljišč je skoraj vedno kompromis med različnimi socialnimi, gospodarskimi in okoljskimi potrebami, kot so zagotavljanje nastanitev, prometna infrastruktura, proizvodnja energije, kmetijstvo, varstvo narave. Prostorsko načrtovanje lahko ima pomembno vlogo pri doseganju bolj trajnostne rabe zemljišč, tako da se pri posameznih ciljih in interesih upoštevajo kakovost in značilnosti različnih območij in funkcij tal. Kot je Komisija opozorila v Časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri, so odločitve o rabi zemljišč dolgoročne zaveze, ki se težko prekličejo ali pa je to drago. Zdaj se te odločitve pogosto sprejemajo brez ustrezne predhodne analize vplivov, na primer v obliki strateške okoljske presoje. Jasno je, da evropske politike, kot so kohezijska politika, skupna kmetijska politika ali prometna, industrijska in energetska politika, imajo svojo vlogo. Vendar se načela trajnostne rabe zemljišč dejansko izvajajo prek regionalnega in lokalnega prostorskega načrtovanja v državah članicah.
2.2. Trenutne razmere in trendi3
Približno 75 % evropskega prebivalstva trenutno živi na mestnih območjih, pri čemer se ocenjuje, da se bo ta odstotek do leta 2020 povečal na 80 % (EEA, 2010c). V sedmih državah članicah bi ta delež lahko celo presegel 90 %. Skupna površina mest v EU se je od sredine 50. let 20. stoletja povečala za 78 %, medtem ko je prebivalstvo naraslo le za 33 % (EEA, 2006). Danes imajo evropska območja, opredeljena kot „primestna“, enak obseg pozidanih zemljišč kot mestna območja, vendar je tam gostota prebivalstva za polovico manjša (Piorr idr., 2011).
Na podlagi podatkov, ki jih je za leta 1990, 2000 in 2006 objavila Evropska agencija za okolje v okviru programa Corine Land Cover4, je v delu avtorjev Prokopa idr. (2011) ocenjeno, da je bilo med letoma 1990 in 2000 v EU za infrastrukturo vsako leto porabljenih 1 000 km² zemljišč, tj. območje, ki je večje od Berlina, ali 275 hektarjev na dan, obseg naseljenih območij pa se je povečal za skoraj 6 %. Od leta 2000 do leta 2006 se je stopnja porabe zemljišč za infrastrukturo nekoliko zmanjšala, in sicer na 920 km² na leto (252 hektarjev na dan), medtem ko se je skupni obseg naseljenih območij povečal za dodatne 3 %. To ustreza povečanju za skoraj 9 % med letoma 1990 in 2006 (s 176 200 km² na 191 200 km²). Opozoriti
3 Podrobnejše informacije in zemljevidi so na voljo v Prilogi 2. 4 http://www.eea.europa.eu/publications/COR0-landcover.
SL 9 SL
je treba, da se je v istem obdobju prebivalstvo povečalo le za 5 % (paradoks „nevezanosti infrastrukturne zasedenosti zemljišča“), čeprav se stopnja rasti prebivalstva v Evropi in znotraj regij zelo razlikuje.
Skupna površina pozidanih tal je leta 2006 po ocenah zajemala približno 100 000 km² ali 2,3 % ozemlja EU, tj. povprečno 200 m² na državljana. Države članice z velikimi deleži pozidanih površin (nad 5 % državnega ozemlja) so Malta, Nizozemska, Belgija, Nemčija in Luksemburg. Poleg tega ima EU v nekaterih delih visoke stopnje pozidave, ki zajemajo vse večje mestne aglomeracije in večino sredozemske obale. Na sredozemski obali se je pozidava tal samo v 90. letih 20. stoletja povečala za 10 %.
Čeprav se zdi, da je poraba 250 hektarjev zemljišč za infrastrukturo na dan majhna v primerjavi z velikostjo ozemlja EU, je treba pri tem upoštevati, da se s tem povečuje že tako velik delež naseljenih območij v EU. Če se bo ta smer razvoja nadaljevala, bomo samo v 100 letih, kar je zgodovinsko gledano zelo kratek čas, preoblikovali zemljišča, katerih skupna velikost bo primerljiva z ozemljem Madžarske. Poleg tega ni pomembna samo absolutna infrastrukturna zasedenost zemljišča, ampak tudi prostorska razporeditev ter vrednost in razpoložljivost zasedenega zemljišča. V Avstriji naseljena območja na primer pokrivajo 5 % celotnega ozemlja, vendar se ta delež poveča na 14 %, če se izključijo alpska območja, ki niso primerna za razvoj mest ali infrastrukture. Kar zadeva spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč, je infrastrukturna zasedenost zemljišč še pomembnejša, saj ima Avstrija le 16-odstotni delež ornih zemljišč5. V primeru italijanske regije Emilia-Romagna približno 95 % zemljišč, ki so bila med letoma 2003 in 2008 uporabljena za infrastrukturo, leži na območjih rodovitne prsti, ki zajemajo le polovico ozemlja zadevne regije6.
2.3. Dejavniki
V poročilu „Mesta v prihodnosti“ (GD REGIO, 2011) je poudarjeno, da mesta niso le gibala gospodarstva, ampak so ključna tudi pri zagotavljanju osnovnih elementov kakovosti življenja z vseh vidikov: okoljskega, kulturnega in socialnega. V mestih so številni elementi naravnega ekosistema na edinstven način tesno povezani s socialnimi, gospodarskimi, kulturnimi in političnimi elementi mestnega sistema. Vendar upoštevanje okoljskih, kulturnih in socialnih vidikov pri izvajanju gospodarskih dejavnostih in prizadevanju za rast ter usklajevanje načinov življenja v mestu z omejitvami in priložnostmi z vidika okolja za vsa mesta pomeni velik izziv. Širjenje mestnih in redko naseljenih območij je ena od glavnih nevarnosti za trajnostni teritorialni razvoj; javne storitve so dražje in jih je težje zagotavljati, naravni viri se prekomerno izkoriščajo, mreže javnega prometa so premalo razvite, odvisnost od avtomobila ter zastoji v mestih in njihovi okolici pa so veliki. Hkrati širjenje mestnih območij in pozidava tal ogrožata biotsko raznovrstnost ter povečujeta tveganje poplav in pomanjkanja vode.
To, kar je v poročilu „Mesta v prihodnosti“ navedeno za mesta, ministrstva, pristojna za razvoj mest in teritorialno kohezijo, priznavajo za celo EU (Teritorialna agenda EU, 2007). EU se srečuje z novimi teritorialnimi izzivi, vključno s prekomernim izkoriščanjem okoljskih virov ter izgubo biotske raznovrstnosti, zlasti zaradi vedno večjega širjenja mestnih območij, ter zmanjševanjem števila prebivalcev v oddaljenih regijah in demografskimi spremembami, zlasti staranjem.
5 http://www.statistik.at. 6 Regione Emilia Romagna, zemljevid rabe zemljišč v merilu 1 : 25 000, izdaji 2003 in 2008, je na voljo
na: http://www3.regione.emilia-romagna.it/archiviogis/sig/download/uso_del_suolo/usosuolo2008shp_rer.htm.
SL 10 SL
K infrastrukturni zasedenosti zemljišč in pozidavi tal prispeva veliko dejavnikov, ki se razlikujejo med državami članicami in znotraj njih. Ker je veliko družbenih, gospodarskih in finančnih dejavnosti odvisnih od izgradnje, vzdrževanja in obstoja naseljenih območij, zlasti prometne infrastrukture, se kot izvedbena rešitev pogosto izbereta dodatna uporaba zemljišč za infrastrukturo in pozidava tal, pri tem pa se dolgoročni neposredni in posredni vplivi ne preučijo vedno dovolj podrobno.
Potreba po novih lokacijah za stanovanja, industrijo in podjetja ter po prometni infrastrukturi je običajno glavni dejavnik za pozidavo tal, zlasti glede na vse večje število prebivalstva in zahteve po boljši kakovosti življenja in višjih življenjskih standardih (večje stanovanjske enote, več športnih in družbenih objektov itd.). Nenehno širjenje mestnih območij je mogoče pojasniti na podlagi več dejavnikov. Veliko ljudi se naseli na primestnih območjih, ker so tam boljši stanovanjski pogoji in več življenjskega prostora na prebivalca. Razlike med povprečnim življenjskim prostorom na prebivalca med mesti v EU-15 in mesti v EU-12 so še vedno velike: v romunskih mestih je povprečje na prebivalca 15 m2, medtem ko v italijanskih mestih znaša 36 m2 na prebivalca, v nemških mestih pa 40 m2 (GD REGIO, 2011)7. Vzrok za preseljevanje iz mestnih središč na primestna območja je lahko tudi želja po bolj zelenem, privlačnejšem in družini prijaznejšem okolju. Zaradi demografskih sprememb se pojavljajo številni izzivi, ki se razlikujejo od mesta do mesta, na primer staranje prebivalstva, manjšanje mest ali intenzivni procesi suburbanizacije. Prebivalstvo na nekaterih območjih EU se je v zadnjih letih močno povečalo, na drugih pa je upadlo (Eurostat, 2010), pri čemer se bo zaradi vse daljše pričakovane življenjske dobe povišala tudi povprečna starost prebivalstva. Na splošno to pomeni, da bo kljub znatno manjšemu povprečnemu številu oseb v gospodinjstvu treba zagotoviti nastanitev za več ljudi, pričakovana velikost domov pa bo večja. Evropska okoljska agencija kljub temu opozarja, da širjenje mest bolj izraža spreminjajoč se življenjski slog in strukturo potrošnje, kakor pa povečevanje prebivalstva (EEA, 2006).
Kot je bilo priznano v zadnji različici Teritorialne agende Evropske unije (Teritorialna agenda EU, 2011), spremembe rabe zemljišč, urbanizacija in masovni turizem ogrožajo evropsko krajino ter povzročajo razdrobitev naravnih habitatov in ekoloških koridorjev. Takšna razdrobitev nastaja zaradi širjenja (pogosto redko naseljenih) mest, pri čemer to širjenje pospešuje vse večja uporaba zasebnih vozil, vzrok za katero pa je tudi pomanjkanje dobrih nadomestnih možnosti javnega prevoza. Posledica so dolge vožnje (v smislu razdalje in pogosto, čeprav ne vedno, tudi v smislu trajanja) med domom, službo, trgovinami in javnimi prostori za prosti čas, ki so pogosto na razpršenih in enonamenskih območjih. To povzroča večjo porabo energije (malo takšnih potovanj je mogoče opraviti peš ali s kolesom), večjo onesnaženost in, kar je bistveno, rabo več zemljišč. Kot je Komisija poudarila v Akcijskem načrtu o mobilnosti v mestih (COM(2009) 490), imajo mesta ključno vlogo kot gonilo gospodarstva in so bistvena za teritorialni razvoj Evrope. Ker je Evropa ena od najbolj urbaniziranih celin na svetu, mora vsako mesto spodbujati trajnostno, vključujočo in zdravju prijazno mobilnost. Zlasti mobilnost brez avtomobila bi morala postati privlačnejša, pri čemer morajo imeti prednost sistemi multimodalnega javnega prevoza.
V Evropski agendi EU (2011) je navedeno, da v nekaterih regijah niso zagotovljene zadostne spodbude za ponovno uporabo opuščenih industrijskih zemljišč, zato je pritisk na nepozidana območja vse večji. Zaradi sorazmerno velikega obsega nepozidanih območij na podeželju se
7 Primerljivi statistični podatki za 321 mest v EU-27, 10 mest na Norveškem in v Švici (z manjšim
podatkovnim nizom) ter 25 mest v Turčiji so na voljo na portalu projekta Predstavitev mest (Urban Audit) Generalnega direktorata za regionalno politiko Komisije, in sicer na strani http://ec.europa.eu/regional_policy/activity/urban/audit/ index_en.cfm.
SL 11 SL
lahko uveljavi prepričanje, da je na voljo še veliko zemljišč in da dodatna pozidava tal ni problematična. Visoke cene zemljišč v mestih spodbujajo nastanek novih naselij na cenejših okoliških zemljiščih, kar povzroča nove potrebe po prometni infrastrukturi, k temu pa še dodatno prispevajo subvencije za dnevne migrante, ki se v službo vozijo od daleč. Zato je različno povpraševanje po zemljiščih, zlasti v mestih in njihovi okolici, pa tudi na podeželskih območjih, vse večje (EEA, 2006). Zaradi strukture stavb na podeželju, ki zavzemajo vse več prostora (npr. enodružinske hiše namesto dvojčkov ali večdružinskih hiš), lahko stopnje infrastrukturne zasedenosti zemljišč in pozidave tal na prebivalca presegajo stopnje, ki veljajo na območjih mest in velemest.
V nekaterih predelih Evrope sta dodatna dejavnika pozidave tal tudi odvisnost lokalnih organov od odhodkov iz naslova pristojbin in dajatev za urbanizacijo ter splošno premajhno zavedanje pomena tal (in krajine) kot omejenega vira. Zaradi pristojbin in dajatev za urbanizacijo (npr. obdavčenje stavb in podjetij) ter močne konkurence med občinami, ki želijo povečati svoje dohodke na lokalni ravni, občine spodbujajo gradnjo novih stanovanjskih, poslovnih in industrijskih območij, pri čemer zemljišča za razvoj ponujajo po nizkih cenah. Kmetijska zemljišča v okolici mest so običajno rodovitna, vendar so njihove cene pogosto prenizke, regulativna zaščita teh območij pa je običajno manjša kakor pri gozdovih ali naravnih območjih. Kar zadeva ozaveščenost glede vrednosti tal, ima urbanizirana družba bolj neposreden stik z zrakom in vodo, ne pa toliko z zemljo, ki je pod nami. To se včasih izraža v postopkih sprejemanja odločitev, tudi pri načrtovanju rabe zemljišč, pri katerih se stroški širjenja mestnih območij ne upoštevajo v celoti, na primer v povezavi s staranjem prebivalstva.
Poleg tega je EU oblikovala politike in sprejela številne zakonodajne instrumente, ki vplivajo (včasih posredno) na infrastrukturno zasedenost zemljišč in posledično pozidavo tal. Ti so na kratko predstavljeni v Prilogi 3.
3. VPLIVI POZIDAVE TAL8
Tla zagotavljajo veliko različnih pomembnih ekosistemskih funkcij ter imajo ključno vlogo pri proizvodnji hrane in obnovljivih materialov, kot je les, zagotavljajo habitate za podzemno in nadzemno biotsko raznovrstnost, filtrirajo in usmerjajo vodni tok do vodonosnikov, odstranjujejo onesnaževala ter zmanjšujejo pogostost poplav in suše ter tveganje zanje; tla lahko pomagajo uravnavati mikroklimo v strnjenih mestnih okoljih, zlasti kadar omogočajo rast rastlinstva; zagotavljajo lahko tudi estetske funkcije krajine. Kmetijska zemljišča zagotavljajo tudi ekološke storitve za mesta, kot je recikliranje mestnih odpadkov (npr. blato iz čistilnih naprav) in proizvodov (npr. kompost).
Pozidava sama po sebi pomembno vpliva na tla, saj zmanjšuje njihove koristi9. Pri postopku pozidave se običajno odstrani vrhnja plast zemlje, ki zagotavlja večino ekosistemskih storitev, povezanih s tlemi. Potem se v spodnjo plast zemlje in/ali spodnje skale postavijo močni temelji, ki bodo podpirali stavbo ali infrastrukturo, nato pa se gradnja nadaljuje. Na ta način se tla običajno ločijo od ozračja, kar prepreči infiltracijo deževnice in izmenjavo plinov med tlemi in zrakom. Pozidava tal zato povzroča dejansko izgubo prsti (če ta ni ustrezno
8 Priloga 4 vsebuje podrobnosti o posledicah pozidave tal in informacije, ki so lahko uporabne zlasti za
prostorske načrtovalce, investitorje, arhitekte in gradbenike. 9 Opozoriti je treba, da v tem dokumentu niso obravnavani vsi možni vplivi pozidave tal.
SL 12 SL
uporabljena drugje). To je zelo zaskrbljujoče, ker je nastajanje prsti zelo počasen proces, pri čemer en centimeter prsti nastaja stoletja.
Opredeliti je mogoče naslednje glavne vplive pozidave tal:
• Pozidava tal lahko pomeni velik pritisk na vodne vire in lahko povzroči spremembe okoljskega stanja povodij, kar lahko vpliva na ekosisteme in storitve, povezane z vodo, ki jih ti ekosistemi zagotavljajo. V tleh, ki so v dobrem stanju, se lahko shrani do 3 750 ton vode na hektar ali skoraj 400 mm padavin10. S pozidavo se zmanjša količina padavin, ki bi se lahko vpila v tla, v izjemnih primerih pa je pronicanje padavin v tla celo popolnoma onemogočeno. Z infiltracijo padavinske vode v tla se lahko znatno podaljša čas, v katerem padavine dosežejo reke, zmanjša količina največjega pretoka in s tem tveganje za poplave (zmanjšanje primerov sladkovodnih poplav zaradi krajine). Velika količina vode, shranjene v tleh, je na voljo rastlinam, s čimer se zmanjša pojavljanje suš ter s tem tudi prepreči potreba po namakanju in zmanjšajo težave z zasoljevanjem v kmetijstvu. Poleg tega se z večjo infiltracijo vode zmanjša odvisnost od umetnih skladiščnih objektov (na primer bazenov) za zbiranje vode v času največjih padavin. Tako se vodonosna sposobnost tal (in rastlinstva, ki raste na njih) izkoristi za začasno zbiranje vode in ne za zbiranje, usmerjanje v kanale in obdelavo odtekajoče vode. Nasprotno v mestih z visoko stopnjo pozidave tal kanalizacijski sistemi morda ne bodo mogli več dolgo požirati velikih količin odtekajoče vode, kar bi lahko povzročalo površinske poplave.
• Pozidava tal vpliva na nadzemno in podzemno biotsko raznovrstnost. Znanstveniki ocenjujejo, da vsaj četrtina vrst na planetu živi v tleh. Mikroorganizmi v tleh imajo ključno vlogo pri razgradnji organske snovi v tleh, recikliranju hranilnih snovi ter morebitnem skladiščenju in shranjevanju ogljika. Skupaj z večjimi organizmi, kot so deževniki, lahko spremenijo strukturo tal, tako da ta postanejo bolj prepustna za vodo in pline (Turbé idr., 2010). Poleg tega, da tla zagotavljajo habitat za podzemno biotsko raznovrstnost, so tudi bistvena za preživetje večine nadzemnih vrst. Veliko živalskih vrst je od tal odvisnih vsaj v določenih fazah življenja, npr. med nekaterimi fazami razvoja (veliko žuželk), razmnoževanjem, gnezdenjem ali pa tla zanje pomenijo habitat za hranjenje. Linearna pozidava tal (npr. ceste ali avtoceste) lahko deluje kot dodatna velika ovira za nekatere prostoživeče živali, ker prekinejo njihove selitvene poti in vplivajo na njihove habitate. Razdrobljenost krajine, ki je posledica linearnih struktur in širjenja mest, ima lahko več škodljivih posledic, kot so splošno zmanjšanje količine in obstojnosti populacij prostoživečih živali, spremembe lokalnega podnebja, vedno večja onesnaženost in hrup zaradi prometa, kar dodatno prispeva k zmanjšanju biotske raznovrstnosti.
• V preteklosti so bila urbana naselja večinoma vzpostavljena v bližini najrodovitnejših območij. Zato infrastrukturna zasedenost zemljišč in pozidava tal pogosto prizadeneta najrodovitnejša tla, kar vpliva na prehransko varnost v Evropi. Analiza, ki jo je izvedlo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (Gardi idr., 2012), je pokazala, da se je v obdobju 1990–2006 v 19 državah članicah potencialna
10 http://www.smul.sachsen.de/umwelt/boden/12204.htm.
SL 13 SL
zmogljivost kmetijske proizvodnje zmanjšala za skupaj 6,1 milijona ton pšenice, kar je približno šestina letine v Franciji, ki je največja pridelovalka pšenice v Evropi11.
• Tla imajo ključno vlogo pri globalnem kroženju ogljika. Samo v evropskih tleh je shranjenih približno 70–75 milijard ton organskega ogljika (Jones idr., 2004). Večina vrhnje plasti zemlje, ki običajno vsebuje približno polovico organskega ogljika v mineralnih tleh, se med gradnjo ponavadi odstrani. Zato odstranjena zemlja izgubi znaten del zalog organskega ogljika zaradi večje mineralizacije in ponovne uporabe. To stanje bi bilo lahko še slabše, če se vrhnja plast zemlje ne bi ponovno uporabila in bi se pustila razpadati. Naravni fizični in biološki procesi, ki potekajo več stoletij in pri katerih se tvori vrhnja plast zemlje, so tako v sorazmerno kratkem času popolnoma izničeni.
• Zmanjševanje evapotranspiracije12 na mestnih območjih, ki je posledica izgube vegetacije zaradi pozidave tal, in večja absorpcija energije sonca zaradi temnih asfaltnih ali betonskih površin, streh in kamenja sta dejavnika, ki skupaj s toploto, ki jo proizvajajo klimatske in hladilne naprave ter promet, znatno prispevata k učinku „toplotnega otoka“ v mestih13. Pri izjemno visokih temperaturah (vročinskih valovih) je lahko učinek toplotnega otoka v mestih zelo škodljiv za zdravje ranljivih skupin ljudi, kot so kronični bolniki in starejši. Zelo verjetno je, da bodo v prihodnosti optimizacija načrtovanja mestnih območij, vključitev parkov in zelenih površin ter ohranjanje nepozidanih odprtih pasov („koridorjev svežega zraka“), ki prispevajo k prezračevanju mestnih središč, postali vedno bolj pomembni (Früh idr., 2010).
• Rastlinstvo, zlasti večja drevesa, ima prav tako lahko pomembno vlogo pri zajemanju delcev v zraku in absorpciji plinastih onesnaževal. Zlasti drevesa in grmičevje lahko prav tako posredno vplivajo na kakovost zraka, ker lahko vplivajo na hitrost vetra in turbulenco, s tem pa tudi na lokalne koncentracije onesnaževal14.
• Pozidava tal prekine povezavo med kemičnimi in biološkimi cikli kopenskih organizmov, katerih zadnja faza poteka v tleh, zato biotska raznovrstnost tal omogoča recikliranje odmrlega organskega materiala ter snovi in elementov, ki ta material sestavljajo.
• Kakovost in količina zelenih površin in zelenih koridorjev v mestih prispevata k uravnavanju vode in temperature ter pozitivno vplivata na vlažnost. Zato se lahko s preveč intenzivno pozidavo tal brez dovolj kakovostnih nepozidanih območij
11 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Crop_production_statistics_at_
regional_level. 12 Izhlapevanje pomeni sproščanje vode iz tal (ali površin na splošno) v zrak, transpiracija pa pomeni
sproščanje vode iz rastlin skozi listne reže v zrak. Skupni učinek se imenuje evapotranspiracija. 13 Pozidava enega hektara dobrih tal z večjo sposobnostjo zadrževanja vode (4 800 m3) povzroči znatne
izgube evaportanspiracije. Pri izparevanju take količine vode se porabi toliko energije, kot jo na leto porabi približno 9 000 zamrzovalnikov, tj. približno 2,5 milijona kWh. Ob predvidevanju, da je cena električne energije 0,2 EUR/kWh, lahko en hektar pozidanih tal zaradi večjih potreb po energiji povzroči letno izgubo v višini 500 000 EUR.
14 Po ocenah drevo zajame 100 gramov drobnega prahu na leto (povprečna vrednost). Na podlagi tega in na podlagi stroškov zmanjšanja emisij drobnega prahu je bilo izračunano, da je razpon ekonomske vrednosti dreves od 40 EUR na leto pri drevesih v mestih na območjih z velikimi koncentracijami drobnega prahu do 2 EUR pri drevesih v gozdovih na podeželju (Bade, 2008).
SL 14 SL
poslabša kakovost življenja. Pozidava tal in širjenje mestnih območij lahko degradirata krajino, ki ima poleg zgodovinske in kulturne vrednosti ter čistilne funkcije tal tudi izjemno velik gospodarski pomen (npr. za turizem).
4. PRIMERI NAJBOLJŠE PRAKSE
V naslednjih primerih so predstavljene nekatere možnosti za omejevanje, blažitev ali nadomestitev pozidave tal, ki jih izvajajo države članice, regije in lokalni organi.
4.1. Cilji v zvezi z infrastrukturno zasedenostjo zemljišč
Nekatere države EU, kot so Avstrija, Belgija (Flandrija), Nemčija in Luksemburg, imajo količinske omejitve za letno infrastrukturno zasedenost zemljišč. Vendar so te omejitve okvirne in se uporabljajo kot orodje za spremljanje. V Nemčiji se dosežki na primer redno ocenjujejo, vendar rezultati kažejo, da so okvirni cilji brez zavezujočih ukrepov in programov nezadostni. Ne glede na njihov vpliv na infrastrukturno zasedenost zemljišč pa so koristni pri doseganju splošne ozaveščenosti o nujnosti razmer. Tudi brez nacionalnega okvira se lahko količinske omejitve na lokalni ravni v mestnih načrtih in predpisih opredelijo kot zavezujoči ukrepi za obravnavanje infrastrukturne zasedenosti zemljišč (kot na primer v Italiji).
Poseben primer je Andaluzija (južni del Španije), kjer regionalni prostorski načrt (Plan de Ordenación del Territorio de Andalucía) uvaja količinsko urbanizacijsko omejitev za glavne načrte srednje velikih in velikih občin (40 % prejšnjega mestnega zemljišča ali 30 % prejšnjega števila prebivalcev v osmih letih).
4.2. Načrtovanje rabe zemljišč
V Latviji se omejitve načrtovanja izvajajo na obali Baltskega morja, v Riškem zalivu, na vodnih telesih površinskih voda (rekah in jezerih) ter v gozdovih okoli mest, da bi se zmanjšali ali odpravili negativni človekovi vplivi. Na podeželskih območjih so gradbene dejavnosti prepovedane ali omejene na 300 m od morja, na naseljenih območjih pa na 150 m. Vzdolž rečnih strug in okrog jezer se območja razlikujejo glede na dolžino in velikost vodnih teles (od 10 m do 500 m). Ta zakonodaja omogoča preprečevanje ali strog nadzor pozidave tal na določenih območjih. V Španiji to velja za gradbene dejavnosti v pasu 500 m od morja.
Danski zakon o prostorskem načrtovanju jasno omejuje gradnjo velikih trgovin in nakupovalnih središč na nepozidanih območjih zunaj največjih mest ter spodbuja maloprodajo v malih in srednje velikih mestih, s čimer se preprečuje razpršena struktura naselij v podeželskih regijah, v katerih se zmanjšuje število prebivalcev.
V Nemčiji je svet skupnosti Barnstorf leta 2009 sprejel pristop trajnostnega upravljanja zemljišč15. Načeloma je treba prihodnja stanovanjska in trgovska območja oblikovati na podlagi notranjega razvoja, recikliranja in ponovne uporabe, pri čemer je sprememba namembnosti nepozidanih območij dovoljena le v izjemnih primerih glede na javne stroške in koristi.
Infrastrukturno zasedenost zemljišč in pozidavo tal je mogoče omejiti z zelenimi pasovi okoli glavnih velemestnih območij in manjših mest. Za vključevanje zemljišč v zelene pasove je
15 http://www.barnstorf.de/politik/grundsatzbeschluss-ueber-ein-nachhaltiges-flaechenmanagement.html.
SL 15 SL
mogoče navesti pet razlogov: (1) nadzor neomejenega širjenja velikih pozidanih območij, (2) preprečevanje združevanja sosednjih mest, (3) pomoč pri zaščiti podeželja pred posegi, (4) ohranjanje okolice in posebnih lastnosti zgodovinskih mest ter (5) pomoč pri obnovi mest s spodbujanjem recikliranja opuščenih in drugih mestnih zemljišč.
V Angliji je bil v tridesetih letih 20. stoletja okoli območja Greater London vzpostavljen zeleni pas. Politika zelenega pasu se je leta 1955 razširila tudi na območja zunaj Londona. Zeleni pasovi pokrivajo 12 % Anglije, pri čemer največji obsega skoraj 500 000 ha okoli Londona. Nepozidana zemljišča pred neustreznim razvojem ščiti nacionalna politika načrtovanja. V Latviji se vzpostavljajo območja za varstvo gozdov (kot zeleni pasovi okoli mest), da bi se v bližini občin ohranili gozdovi. Velikost teh območij je določena glede na število prebivalcev.
4.3. Smernice za načrtovanje rabe zemljišč
Okvirne smernice, ki pri načrtovanju rabe zemljišč upoštevajo kakovost tal in zaradi ohranjanja funkcij tal usmerjajo nov infrastrukturni razvoj k manj kakovostnim tlom, se izvajajo na primer v vseh nemških regijah, dveh avstrijskih provincah, Toskani in avtonomni italijanski provinci Bolzano/Bozen. Vključevanje varstva tal in s tem varstva funkcij tal v prostorsko načrtovanje je razmeroma novo in pomeni splošno zavezanost trajnostnemu prostorskemu načrtovanju. Odvisno je od povečevanja ozaveščenosti o posledicah degradacije tal.
4.4. Varstvo kmetijskih zemljišč in dragocenih pokrajin
Da bi se preprečila nadaljnja infrastrukturna zasedenost zemljišč in pozidava tal na najboljših kmetijskih zemljiščih in v najbolj dragocenih pokrajinah v Bolgariji, Češki republiki16, na Slovaškem, Poljskem17 in v italijanski regiji Lombardija, je treba za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč plačati pristojbino, ki je odvisna od kakovosti tal, kategorije naseljenega območja in možnosti namakanja. V Franciji in na Nizozemskem so območja, imenovana „zelene in modre pokrajine“, zavarovana pred razvojem infrastrukture, da bi se zagotovil obstoj ekoloških omrežij.
Poljski zakon o varstvu kmetijskih zemljišč in gozdov lokalnim organom omogoča, da v primeru spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča zahtevajo odstranitev kakovostne vrhnje plasti tal, ki jo uporabijo za povečanje rodovitnosti drugih tal, ali da se spodbudi kultiviranje degradiranih zemljišč na drugi lokaciji. Lahko pa se zaračuna tudi kazenska pristojbina. Na območjih z velikim odstotkom zelo rodovitnih tal je odstranitev vrhnje plasti tal razmeroma običajna, čeprav organi k uporabi navedene pravne obveznosti niso zavezani.
V okviru projekta Interreg NATREG za regionalne, medregionalne in čezmejne razvojne strategije so bile pripravljene smernice za ekološke prehode in praktična navodila za razvoj „zelenih omrežij“18.
16 Pristojbine v češkem pravnem sistemu nimajo funkcije pristojbine za nadomestitev, ampak so posebna
oblika davka, katerega namen je zmanjšati uporabo zemljišč s kakovostnimi tlemi za infrastrukturo. 17 Le za območja zunaj mestne občine. 18 Smernice NATREG: http://www.natreg.eu/.
SL 16 SL
4.5. Primestna območja
Podlaga za obravnavanje varstva primestnih nepozidanih območij so njihove naravne vrednote, v nekaterih primerih pa tudi kmetijski razvoj. Glavni primer je območje Groene Hart v regiji Randstad na Nizozemskem, v Franciji pa so na voljo še drugi primeri v okviru programov Zones agricoles protégées, Périmètres de protection et de mise en valeur des espaces agricoles et naturels périurbains, Programmes agro urbains, Projects Agri-Urbains in Parcs Naturels Regionaux na primestnih območjih.
Primestna kmetijska območja so bila vključena v dokumente o načrtovanju, ki obravnavajo pobude upravljanja in kmetijskega razvoja ter podpirajo večnamensko rabo zemljišč. Ta ukrep je uspešen pri omejevanju pozidave tal ter se uporablja v različnih mestih, na primer v južnem delu Milana (od leta 1990) in v okrožju El Baix Llobregat v Barceloni (od leta 1998).
4.6. Sanacija opuščenih industrijskih zemljišč
Začetno ali podporno financiranje za spodbujanje razvoja nove infrastrukture na opuščenih industrijskih zemljiščih je na voljo v več državah članicah in v okviru kohezijske politike tudi na ravni EU, pri čemer ga običajno usklajujejo imenovane organizacije.
Primeri so:
• agencija za dom in skupnost (The Homes and Communities Agency) v Angliji, ki je nadomestila angleška partnerstva in zagotavlja sredstva za razvoj socialnih stanovanj na opuščenih območjih;
• v Franciji deluje omrežje več kot 20 agencij za razvoj javnih zemljišč, njihove dejavnosti pa vključujejo razvoj opuščenih industrijskih zemljišč za namene socialnih stanovanj;
• agenciji za razvoj zemljišč CzechInvest in Invest in Silesia se ukvarjata z razvojem večjih opuščenih industrijskih zemljišč za nove industrijske vlagatelje v zadevnih regijah;
• v Flandriji vlada in zasebni vlagatelji sklepajo posebne pogodbe (dogovore o opuščenih industrijskih zemljiščih) za spodbujanje ponovnega razvoja opuščenih industrijskih zemljišč;
• na Portugalskem je razstava Expo 1998 potekala na opuščenem industrijskem območju v vzhodnem delu Lizbone, ki je zdaj znano kot Parque das Nações. To območje je zdaj pomembna soseska s trgovskimi prostori, pisarnami, javnimi storitvami in stanovanji, obdanimi z zelenimi površinami, ki še vedno privablja veliko ljudi;
• cilj sheme za trajnostno upravljanje zazidalnih območij v Stuttgartu (NBS)19 je pravočasna vzpostavitev mešanih trgovsko-stanovanjskih območij predvsem na že razvitih območjih (na opuščenih industrijskih zemljiščih, neizkoriščenih zemljiščih in zemljiščih s spremenjeno namembnostjo s potencialom več kot 2 000 m2 bruto tlorisne površine). Ker je shema usmerjena v ekološko in trajnostno politiko zemljišč
19 http://stuttgart.de/bauflaechen.
SL 17 SL
v skladu z načrtom o rabi zemljišč zlasti za razvoj znotraj mest, sta potrebna dobro upravljanje zemljišč in optimalna gostota poseljenosti mest. Glavno orodje je stalno preučevanje vseh potencialnih zazidalnih območij v mestu. Za vsako potencialno območje se izda „dovolilnica za območje“, ki vsebuje ključne informacije o parceli in njenem razvojnem potencialu. Dovolilnice za območja se upravljajo z zbirko podatkov, podprto s sistemom GIS, in so na voljo v spletu zaradi obveščanja vlagateljev o potencialnih tržnih zazidalnih območjih. Občinski svet je o tekočih razmerah obveščen prek letnih poročil;
• da bi se odpravile ovire za naložbe, povezane s finančnim tveganjem pri razvoju opuščenih industrijskih zemljišč, je Nemčija leta 1990 sprejela nov zakon, ki lastnikom zemljišč v nekdanjih vzhodnih zveznih deželah in vlagateljem v zemljišča, ki so bila kontaminirana pred julijem 1990, omogoča tako imenovano „opustitev sanacijskih odgovornosti“. To pomeni, da jim ni treba kriti stroškov za nujne dejavnosti načrtovanja in sanacije, ki presegajo okrog 10 % skupnih stroškov. Te stroške krijejo lokalne in zvezne vlade.
4.7. Izboljšanje kakovosti življenja v velikih mestnih središčih
Nedavno je bilo uvedenih več programov za obnovo mest, katerih cilj je v propadajoča mestna središča pritegniti nove prebivalce in tam ustvariti nova delovna mesta.
Primeri najboljših praks v zvezi s tem so:
• programa za obnovo mest Porto in Lizbona ter program za obnovo soseske v Kataloniji, pri čemer se vsi trije financirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj;
• projekt soseske Västra hamnen v mestu Malmö, ki je zgrajena na opuščenem pristaniškem območju in ob najmanjšem možnem vplivu na okolje zagotavlja 1 000 novih stanovanj;
• območje Erdberger Mais na Dunaju, vzpostavljeno na petih opuščenih industrijskih območjih znotraj mesta, zagotavlja stanovanja za 6 000 novih prebivalcev in 40 000 delovnih mest;
• program Randstad na Nizozemskem, s katerim se zlasti poskuša povečati privlačnost območij znotraj mest v velemestnih aglomeracijah Amsterdam, Rotterdam in Haag.
4.8. Izmenjava informacij med občinami
Program Komisije URBACT20 spodbuja izmenjavo izkušenj med občinami, da bi se oblikovale strategije, metode, orodja in praktična priporočila za lokalne in regionalne organe.
4.9. Kakovost tal pri načrtovanju mest
Mestni svet v Osnabrücku je leta 2008 sprejel nove ekološke standarde21, ki jih je treba upoštevati pri prostorskem načrtovanju. Ti vključujejo določitev varovalnih območij za tla
20 URBACT je program izmenjave in učenja v okviru evropske kohezijske politike, ki spodbuja trajnostni
razvoj mest (http://www.urbact.eu).
SL 18 SL
(brez spremembe namembnosti) in izračun sposobnosti infiltracije vode za vsa območja načrtovanja. S tem se spodbuja uporaba naravnih osuševalnih sistemov ali izgradnja območij za zadrževanje vode zaradi preprečevanja prevelikega odtekanja vode. Do sredine leta 2011 je bilo opredeljenih več kot 100 naravno oblikovanih območij za zadrževanje vode.
V Stuttgartu so razvili koncept varstva tal v mestih22 z namenom priprave strategij in ciljev za trajnostno uporabo tal za načrtovalce in oblikovalce politike. Talni viri v občini se kvalitativno ocenjujejo na podlagi „talnega kazalnika“, pri tem pa se uporablja zemljevid načrtovanja kakovosti tal za celotno območje mesta. Na zemljevidu je kakovost tal prikazana kot vsota funkcij tal, ki jih je treba zavarovati, ter človekovih vplivov, na primer onesnaževanja in pozidave. Kakovost tal je določena s šestimi stopnjami. Vodilno načelo je, da se z uporabo „talnih indeksnih točk“ ohrani kvantitativno in kvalitativno stanje tal z najvišjimi stopnjami kakovosti. Ta koncept temelji na sklepu mestnega sveta o strogem nadzoru pozidave tal v mestu.
4.10. Trajnostne zgradbe
V Helsinkih je bil na podlagi pobude vlade iz leta 1998 uresničen razvojni projekt „Eco-Viikki“. Ob upoštevanju najnovejših ekoloških standardov je bilo zgrajeno novo stanovanjsko območje, da bi se zadovoljile nastajajoče potrebe po stanovanjih. S projektom je bilo prikazano, kako je mogoče uspešno zagotoviti nove življenjske standarde z minimalnim vplivom na okolje. Povprečna „pozidana površina na prebivalca“ je v primerjavi z običajnimi enodružinskimi hišami veliko manjša. Zelo nizka je tudi povprečna poraba energije na gospodinjstvo.
4.11. Eko-računi in sistemi nadomestnih ukrepov
Nemški sistem eko-računov temelji na trgovanju z eko-točkami. Eko-točke se pridobijo za razvoj, za katerega so v skladu z nacionalnim zakonom o varstvu narave potrebni nadomestni ukrepi v zvezi z naravo. Nosilci projektov morajo dokazati, da se nekje drugje izvajajo enakovredni nadomestni ukrepi. Eko-točke je mogoče pridobiti v agencijah za nadomestne ukrepe, ki so uradno odobrene in te nadomestne ukrepe izvajajo. Agencije za nadomestne ukrepe so lastnice eko-računov, prodajajo eko-točke in so odgovorne za nadomestne ukrepe.
Značilni nadomestni projekti zadevajo na primer izboljšanje biotske raznovrstnosti habitatov in zaščitenih krajin ter izboljšanje kmetijskih praks (s prehodom z intenzivnih na ekstenzivne oblike upravljanja) in praks upravljanja gozdov. Do zdaj je v celotni Nemčiji odobrenih 21 agencij za eko-račune (Prokop idr., 2011). Sklopi njihovih nadomestnih ukrepov in njihova območja trgovanja se precej razlikujejo.
Sistem eko-računov pomeni dodano vrednost za nadomestne ukrepe: (1) boljši nadzor kakovosti ukrepov, (2) združevanje ukrepov in spodbujanje večjih ukrepov, (3) večja preglednost in poštenost ter (4) preprostejši postopki za nosilce projektov. Vendar obstajajo tudi pomanjkljivosti, npr. (1) nadomestni ukrepi niso osredotočeni na pozidavo tal in infrastrukturno zasedenost zemljišč, ampak na vplive na naravo na splošno, (2) pozidava tal
21 http://www.osnabrueck.de/images_design/Grafiken_Inhalt_Gruen_Umwelt/2010-11-
08_Flyer_Standards_indd.pdf. 22 „Pristopi k upravljanju tal“ v okviru projekta http://www.urban-sms.eu/urban-sms-project/projects-
results/.
SL 19 SL
ali infrastrukturna zasedenost zemljišč ni omejena (gre le za večje stroške) ter (3) stroški nadomestnih ukrepov se zdijo zelo zmerni.
V nemškem mestu Osnabrück se uporablja koncept ocene učinka na tla ob upoštevanju različnih funkcij tal, katerega namen je ustrezna nadomestitev degradacije tal zaradi projektov za razvoj mest.
V Dresdnu je bil opredeljen cilj dolgoročnega načrtovanja, v okviru katerega se bodo pozidana zemljišča za naselja in prometno infrastrukturo omejila na 40 % celotnega mestnega območja. Za uresničitev tega cilja je mestni svet vzpostavil „račun za nadomestne ukrepe za tla“ (Bodenausgleichskonto). Za nove projekte na nerazvitih zemljiščih so potrebni ustrezni „ozelenitveni“ ukrepi ali odstranitev opuščene infrastrukture znotraj mestnega območja. Nosilci projektov lahko sami izvajajo nadomestne ukrepe ali pa plačajo pristojbino za nadomestitev mestnemu organu za okolje, ki je odgovoren za več projektov odstranjevanja infrastrukture. Zaradi podpiranja razvoja znotraj mest so osrednja okrožja običajno izvzeta iz nadomestnih ukrepov. Od leta 2000 se spremljata pozidava in odstranjevanje infrastrukture znotraj mestnega območja. Vsako leto se infrastruktura odstrani na povprečno štirih hektarih.
4.12. Gospodarjenje z vodami
Trajnostni osuševalni sistemi (SUD23) zajemajo več različnih tehnik za upravljanje odtekanja vode z zemljišč na kraju samem, s čimer se zmanjšuje obremenitev običajnih cevovodnih osuševalnih sistemov. Cilj sistemov SUD je posnemati naravne sisteme, ki za odtok umazane in površinske vode uporabljajo stroškovno učinkovite rešitve z majhnim vplivom na okolje, pri čemer se voda najprej zajame, shrani in očisti ter šele potem počasi vrne v okolje, na primer v vodotoke.
Trenutno se začenja veliko različnih pobud za spodbujanje uporabe sistemov SUD v Angliji, vključno s programom financiranja, raziskavami o prepustnih materialih in njihovem razmerju stroškov in koristi, razširjanjem praktičnih navodil za vse zadevne zainteresirane strani, projekti predstavitev ter projekti sodelovanja javnosti. Politika načrtovanja, ki spodbuja uporabo sistemov SUD v Angliji, je precej napredovala. Sistemi SUD se na visoki ravni spodbujajo izključno na podlagi nacionalne politike načrtovanja v zvezi z novim razvojem in tveganjem poplav, na ravni načrtovanja razvoja in ravni vlog za izdajo gradbenega dovoljenja pa jih spodbujajo lokalni organi. Uporaba sistemov SUD se je dodatno okrepila z zakonodajo.
Malta je v preteklosti sprejela nadomestne ukrepe za svoj velik delež pozidanih površin, ki obsegajo približno 13 % nacionalnega ozemlja (podatki iz leta 2006), in sicer v obliki razvojnih predpisov v zvezi z zbiranjem vode na mestnih območjih (z vključitvijo cistern in vodnjakov v nov razvoj). Zanesljivost tega nadomestnega ukrepa se danes povečuje na podlagi tehničnih smernic za ohranjanje goriva, energije in naravnih virov.
Deljena pristojbina za odpadno vodo je primer občinskega davčnega instrumenta v zvezi s stroški kanalizacijskega sistema. V okviru te sheme občinska pristojbina za zbiranje in obdelavo odpadne vode ne upošteva le porabe vode, ampak tudi velikost pozidane površine na zemljišču uporabnika. Pri izračunu stroškov za odvajanje odpadne vode, ki temelji le na količini porabljene sladke vode, se dejansko ne upoštevajo stroški za odvajanje deževnice na
23 Prvotno so se ti sistemi imenovali trajnostni mestni osuševalni sistemi (v angleščini „sustainable urban
drainage systems“, kar pojasnjuje kratico SUD). Izraz ne vključuje več izraza „mestni“, ker se sistemi lahko uporabljajo širše, vseeno pa se še vedno uporablja kratica SUD.
SL 20 SL
zemljiščih z velikim deležem pozidanih površin, npr. če primerjamo hišo z vrtom in hišo s tlakovanim dovozom ali družinsko hišo in veleblagovnico z velikim asfaltiranim parkiriščem. Slednja obremenjujeta osuševalni sistem bolj kot prva. Pristojbino je mogoče znižati z rekonstrukcijo pozidanih površin (pri čemer se uporabijo prepustni materiali), uporabo cistern itd.
5. OBRAVNAVANJE TEŽAVE POZIDAVE TAL: SKUPNI VIDIKI
Primeri iz prejšnjega poglavja prikazujejo nekatere značilnosti najboljših praks za omejevanje, blažitev ali nadomestitev pozidave tal, ki se v državah članicah trenutno izvajajo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni.
Najnaprednejše možnosti imajo strukturo, ki vključuje vse tri ukrepe (omejevanje – blažitev – nadomestitev) hkrati, in sicer po hierarhiji od najvišje do najnižje ravni zastavljenih ciljev. Ker omejevanje pozidave tal pomeni preprečevanje spreminjanja namembnosti zelenih območij in poznejše pozidave (dela) njihove površine, ta koncept vključuje ponovno uporabo že pozidanih območij, npr. opuščenih industrijskih zemljišč, pri čemer se je treba pri ponovni uporabi izogniti nadaljnji infrastrukturni zasedenosti zemljišč in pozidavi zelenih območij. Kadar se tla vseeno pozidajo, se sprejmejo ustrezni ukrepi za ublažitev, da se ohranijo nekatere funkcije tal ter zmanjšajo kakršni koli pomembni neposredni ali posredni negativni vplivi na okolje in dobro počutje ljudi. Kadar ukrepi za ublažitev na kraju samem ne zadostujejo, se obravnavajo nadomestni ukrepi. Ta pristop je podrobneje predstavljen v naslednjih treh poglavjih.
Obravnavanje težave pozidave tal pomeni obravnavanje težave infrastrukturne zasedenosti zemljišč. Vendar cilj ni, da bi se ustavil gospodarski razvoj ali za vedno ohranila trenutna raba zemljišč, ampak da bi se dosegla učinkovitejša in trajnostna uporaba naravnih virov, katerih glavni sestavni del so tla. V Poglavju 3 in njegovi Prilogi 4 je pojasnjeno, da lahko imata infrastrukturna zasedenost zemljišč in pozidava tal nezanemarljive in včasih pomembne učinke ne le na funkcije tal in okolje, vključno z vidiki zdravja ljudi, ampak tudi na srednjeročni in dolgoročni gospodarski razvoj in prehransko varnost. Najboljša praksa, predstavljena v tem dokumentu, je na splošno v skladu s pristopom iz Časovnega okvira za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011) 571), tj. zagotoviti uravnotežen razvoj, ki omogoča izvajanje gospodarskih dejavnosti, hkrati pa preprečuje ali, če to ni mogoče, čim bolj zmanjšuje infrastrukturno zasedenost zemljišč in pozidavo tal.
Na podlagi izkušenj učinkoviti pristopi obravnavanja težave pozidave tal vključujejo naslednje elemente:
• prostorsko načrtovanje temelji na celostnem pristopu ob polni zavezanosti vseh zadevnih javnih organov (ne le oddelkov za načrtovanje in okolje), zlasti tistih subjektov upravljanja (npr. občin, okrožij in regij), ki so običajno odgovorni za upravljanje zemljišč. Brez sodelovanja javnosti pri lokalnem načrtovanju – pri čemer se v celoti izkoristijo možnosti iz Direktive o strateški okoljski presoji (SOP) in po potrebi iz Direktive o presoji vplivov na okolje (PVO) – ter opredelitve ustreznih kazalnikov, rednega spremljanja in kritičnega ocenjevanja ter tudi obveščanja, usposabljanja in povečanja zmogljivosti lokalnih nosilcev odločanja (zlasti tistih, ki se neposredno ukvarjajo s prostorskim načrtovanjem in upravljanjem zemljišč) talni viri niso ustrezno zaščiteni, kar negativno vpliva na funkcije tal in gospodarstvo;
SL 21 SL
• razviti so bili posebni regionalni pristopi, ki upoštevajo neizkoriščene vire na lokalni ravni, na primer zlasti veliko število praznih zgradb ali opuščenih industrijskih zemljišč. Spodbujanje ponovne uporabe obstoječih zgradb in ponovnega razvoja opuščenih industrijskih zemljišč vsaj delno zmanjšuje potrebo po nadaljnji infrastrukturni zasedenosti in pozidavi tal. Onesnažena območja so pogosto dobro povezana z mestnimi središči in blizu njih, zato so med vlagatelji zelo iskana. Ustrezna orodja za načrtovanje, namenski upravni postopki, finančna podpora in podobno pospešujejo sanacijski postopek in vlagateljem zagotavljajo zanesljivost;
• podrobno so bile analizirane politike financiranja in finančne spodbude, da bi se zmanjšale subvencije, ki prispevajo k netrajnostni infrastrukturni zasedenosti in pozidavi tal. Te lahko zajemajo subvencije za zasebna stanovanja in druge gradbene projekte na nerazvitih zemljiščih in zelenih območjih, bonuse za dnevne migrante, ki lahko posredno podpirajo širjenje mest in spodbujajo večje prometno omrežje, ter občinska proračunska sredstva, ki so odvisna predvsem od pristojbin za urbanizacijo, pri katerih večja pozidava tal pomeni večje prihodke za lokalne organe. Pri uporabi sredstev EU, kot so kohezijski in strukturni skladi ter raziskovalni programi, se v zvezi s pozidavo tal upošteva pristop „omejevanja, blažitve in nadomestitve“.
Boljše ureditve pozidave tal torej ne omogočajo posamezna prizadevanja, ampak sklop dobro uravnoteženih in povezanih ukrepov: načrtovanje (na podlagi zakonodajnih aktov) ter dodatna orodja, kot so kazalniki pozidave, spremljanje in katastri opuščenih industrijskih zemljišč ter gospodarski in davčni instrumenti.
6. OMEJEVANJE POZIDAVE TAL
Na podlagi Poglavja 4 je mogoče osnovno načelo, na katerem temelji varstvo tal, povzeti kot „manj in boljše“ – manj pozidave in boljše načrtovanje. V primerih najboljše prakse se načrtovanje najprej osredotoča na omejevanje pozidave tal, če pa to ni mogoče, se usmeri v ohranitev „najboljših“ tal. Z vidika prehranske varnosti je potreba po omejevanju infrastrukturne zasedenosti in pozidave zemljišč kot glavne prednostne naloge povezana z dejstvom, da bi se lahko (zaradi nadomestitve izgub habitatov ali ekosistemov, ki so jih povzročili razvojni projekti) z oblikovanjem novih habitatov dodatno obremenila kmetijska zemljišča. Zgodnje vključevanje zainteresiranih strani lahko prispeva h kakovosti postopka načrtovanja in njegovi ustrezni izvedbi. Omejevanje pozidave tal ima vedno prednost pred ukrepi za ublažitev ali nadomestnimi ukrepi, ker so posledice procesa pozidave skoraj nepopravljive.
Omejevanje pozidave tal lahko v osnovi poteka na dva načina: z zmanjšanjem infrastrukturne zasedenosti zemljišč, tj. stopnje spreminjanja nepozidanih območij, kmetijskih zemljišč in naravnih območij v naseljena območja, pri čemer bi lahko to zmanjšanje glede na lokalne okoliščine pomenilo celo popolno odpravo infrastrukturne zasedenosti zemljišč, ali z nadaljnjo pozidavo tal, vendar na že razvitih zemljiščih, na primer opuščenih industrijskih zemljiščih. V primerih najboljše prakse je kakovost tal pomemben vidik vsakega razvoja, ki vključuje infrastrukturno zasedenost zemljišč, da se neizogibna uporaba usmeri k tlom nižje kakovosti, pri čemer se ta kakovost oceni na podlagi funkcij zadevnih tal in učinka pozidave tal na te funkcije. V obeh primerih je koristno, da se na nacionalni, regionalni in/ali občinski ravni določijo realni cilji v zvezi z infrastrukturno zasedenostjo zemljišč. V zvezi s tem je pomembno, da države članice in zlasti regije, ki so močno prizadete zaradi infrastrukturne zasedenosti zemljišč in pozidave tal, spremljajo in ocenjujejo svoje izgube tal ter sprejemajo
SL 22 SL
ustrezne ukrepe v skladu s svojimi prihodnjimi potrebami po zemljiščih. Da bi se dosegel čim večji učinek, bi morali ti cilji biti zavezujoči ali vsaj okrepljeni s široko podprto strategijo politike z jasnimi cilji, sicer trajnostno uporabo talnih virov pogosto zasenčijo drugi interesi. Takšna strategija politike zahteva popolno zavezanost zadevnih ministrstev, ne le tistih, ki se ukvarjajo s prostorskim načrtovanjem in varstvom okolja. Izkušnje so pokazale, da so tudi okvirni cilji – kot so cilji v Avstriji in Nemčiji – lahko koristni vsaj za usmeritev pozornosti nosilcev odločanja in oblikovalcev politike v pomen trajnostne uporabe zemljišč in tal24.
Ne glede na to, kakšni okvirni cilji se izberejo, so to le orodja, s katerimi se nakaže izvedljiva pot politike. Kateri so dejanski instrumenti, ki so organom načrtovanja in drugim pristojnim organom na voljo za omejevanje pozidave tal? Na splošno je prednostni cilj čim večja uporaba obstoječega mestnega območja, ne da bi bilo za to treba žrtvovati zelene površine, ampak da bi se povečala uporaba obstoječih opuščenih industrijskih zemljišč. Ta zemljišča so običajno zapuščina industrijske preteklosti Evrope in so lahko onesnažena z različnimi onesnaževali (Oliver idr., 2005). Pogosto se predvideva, da so stroški sanacije teh zemljišč višji od stroškov za razvoj nepozidanih območij, kar z vidika neposrednih stroškov, ki jih imajo izvajalci ponovnega razvoja, zagotovo drži. Vendar vlagatelji in načrtovalci pogosto ne upoštevajo posrednih stroškov, kot so stroški, povezani z izgubo ekosistemskih storitev, večjo porabo goriva zaradi dnevnih migracij na daljše razdalje, večjo onesnaženostjo zaradi daljših prometnih poti ali vzpostavljanjem in dolgoročnim ohranjanjem družabnih stikov na večjih razvitih območij. Dodatna prednost nekaterih opuščenih industrijskih zemljišč je, da so vključena v obstoječo lokalno infrastrukturo in ne potrebujejo dodatnega razvoja cest.
V primerih najboljše prakse je nov razvoj na splošno usmerjen v predhodno razvita zemljišča, zato so finančne spodbude za razvoj opuščenih industrijskih zemljišč pomembne. V okviru kohezijske politike za obdobje 2007–2013 je za naložbe v sanacijo industrijskih zemljišč in onesnaženih območij na voljo približno 3,5 milijarde EUR (SEC(2010) 360). Za novo finančno obdobje 2014–2020 je Komisija predlagala, da se izboljšanje mestnega okolja (COM(2011) 612 in COM(2011) 614), vključno s sanacijo opuščenih industrijskih zemljišč, potrdi kot prednostna naloga kohezijske politike. Tako lahko upravičene regije v državah članicah ta sredstva namesto za pozidavo zelenih območij uporabijo za ponoven razvoj opuščenih in/ali onesnaženih zemljišč. Zato morajo zadevni organi in zainteresirane strani v državah članicah in regijah izkoristiti to obstoječo možnost, tako da se projekti dejansko izvajajo na terenu. Veliko držav članic in regij je na tem področju razvilo dobre prakse in bi lahko svoje izkušnje delilo še z drugimi državami25.
K omejevanju pozidave tal bi lahko prispevale tudi spodbude za najemanje praznih hiš. S tem bi se razbremenila območja v Evropi, ki bi se sicer lahko namenila za nepotrebno in razsipno infrastrukturno zasedenost zemljišč. Čeprav se najnovejši podatki v EU razlikujejo, to dokazujejo statistični podatki za Španijo. Najemniška stanovanja so leta 1970 predstavljala 30 % od 8,5 milijona gospodinjstev iz popisa, leta 1981 le 21 % od skupaj 10,4 milijona gospodinjstev in leta 1991 le 15 % od skupaj 11,7 milijona gospodinjstev ((Ministerio de Vivienda, 2011). Potreba po povečanju števila najemniških stanovanj je s trajnostnega vidika
24 Kvantitativne omejitve za letno infrastrukturno zasedenost zemljišč, ki so v praksi okvirne, se
uporabljajo v številnih državah članicah, vključno z Avstrijo, Belgijo (Flandrijo), Nemčijo, Luksemburgom, Nizozemsko in Združenim kraljestvom. Dejansko se uporabljajo kot orodja za spremljanje.
25 Na primer projekta INTERREG Sufalnet4EU za trajnostno uporabo nekdanjih in opuščenih deponij (http://www.sufalnet4.eu/) ter URBAN SMS za strategije upravljanja tal v mestih (http://www.urban-sms.eu/).
SL 23 SL
osnovna, ne le zaradi optimalne uporabe vseh mestnih območij, ampak tudi zaradi težave prostorske neaktivnosti, ki izhaja iz lastništva stanovanj, ko so ta prazna (podobno težavo povzroča vedno večje zanimanje za dodatna bivališča, ki se uporabljajo le v omejenem časovnem obdobju med letom).
Nadaljnje najboljše prakse za omejevanje pozidave tal lahko vključujejo:
• izboljšanje kakovosti življenja v velikih mestnih središčih: programi za obnovo mest so se izkazali za učinkovite pri privabljanju novih prebivalcev in ustavitvi odseljevanja iz mestnih središč v okolico mest ter pri prispevanju k ustvarjanju novih delovnih mest na nazadujočih mestnih območjih. Prav tako je treba povečati privlačnost majhnih in srednje velikih mestnih središč, da bi se zmanjšala obremenitev velemestnih območij, ter skrbno oceniti potrebo po razpršeni strukturi naselij v podeželskih regijah, v katerih se zmanjšuje število prebivalcev. Uspešna ter dinamična mala in srednje velika mesta lahko znatno izboljšajo počutje svojih prebivalcev in prebivalcev okoliškega podeželja. Ta mesta so ključna za preprečevanje upadanja števila podeželskega prebivalstva in izseljevanja v mesta ter za spodbujanje uravnoteženega teritorialnega razvoja (GD REGIO, 2011);
• izboljšanje infrastruktur javnega prevoza, vključno z uvedbo omejitev uporabe osebnih avtomobilov. Akcijski načrt o mobilnosti v mestih (COM(2009) 490) spodbuja visoko kakovosten in cenovno dostopen javni prevoz kot temelj trajnostnega sistema mestnega prevoza. Cenovno dostopne in družinam prijazne javne prevozne rešitve so ključne za spodbujanje državljanov, da postanejo manj odvisni od uporabe avtomobila, pogosteje uporabljajo javni prevoz, več hodijo peš in kolesarijo ter preskušajo nove oblike mobilnosti, kot je skupna uporaba avtomobilov in koles. Z uvedbo pravila, da morajo uporabniki zunanje stroške, ki jih povzročajo (stroške za okolje, zastoje in drugo), plačevati po načelu onesnaževalec plača, lahko internalizacija zunanjih stroškov uporabnike prevoznih sredstev spodbudi, da se sčasoma odločijo za čistejša vozila ali načine prevoza, da uporabljajo manj obremenjeno infrastrukturo ali da potujejo ob drugih urah. Pravila EU o pristojbinah za uporabo infrastrukture za težka tovorna vozila ne preprečujejo nediskriminacijske uporabe regulatornih dajatev na mestnih območjih, da bi se zmanjšali zastoji v prometu in negativni vplivi na okolje. Lokalni viri finančnih sredstev so raznoliki in lahko vključujejo lokalne davke, plačila vozovnic za uporabo prevoza, parkirnine, pristojbine za uporabo zelenih območij in mestne sisteme za določanje pristojbin ter zasebna finančna sredstva;
• povečanje varstva visokokakovostnih ali zelo visokokakovostnih tal glede na funkcije tal na nacionalni ravni, vključno z omejitvijo uporabe visokokakovostnih tal za razvoj mest, pri čemer mestni svet izvaja letno spremljanje26. Nasprotno je treba razvoj mest usmeriti v tla nizke kakovosti na podlagi zemljevida načrtovanja. Ukrepanje je treba zlasti osredotočiti na ohranjanje mestnih in primestnih kmetijskih območij s spodbujanjem razvoja znotraj mest, da bi se okrepile trajnostne rabe zemljišč in povečala prehranska varnost;
26 http://www.urban-sms.eu.
SL 24 SL
• vključevanje v celostno upravljanje razpoložljivih poslovnih zgradb v mestih, da bi se preprečila nova gradbišča ali sprememba namembnosti stanovanjskih območij kljub znatnemu številu že obstoječih praznih poslovnih prostorov;
• omogočanje ali krepitev sodelovanja sosednjih lokalnih organov na področju razvoja trgovskih območij (novih in že obstoječih), ki bo omogočilo delitev stroškov in prihodkov, ter ohranjanje infrastrukturne zasedenosti zemljišč na nižji stopnji kot v primeru konkuriranja za vlagatelje, namesto konkurence „zmagovalec pobere vse“, pri kateri je poraba zemljišč velika;
• ustvarjanje spodbud za recikliranje zemljišč namesto razvoja novih, kot je obvezna predložitev dokazila, da za spremembo namembnosti novega zemljišča ni nobene ustrezne nadomestne možnosti, in izpostavljanje potenciala opuščenih industrijskih zemljišč (pri čemer jih je veliko dobro vključenih v obstoječo infrastrukturo in niso onesnažena, zato se je mogoče izogniti precenitvi razvojnih stroškov);
• uvedba omejitev in davkov na sekundarna prebivališča, ne da bi se omejil prosti pretok kapitala ali oseb, ki ga zagotavljajo pogodbe EU;
• večja ozaveščenost nosilcev odločanja, načrtovalcev in prebivalcev o pomenu tal za omogočanje kakovosti življenja na mestnih območjih z zagotavljanjem ekosistemskih storitev ter hkrati izpostavljanje negativnih posledic pristopa k upravljanju zemljišč z omejenim varstvom talnih virov;
• razvoj koncepta ekonomične rabe zemljišč na podlagi ohranjanja narave in varstva krajine ter izravnavanja razvoja infrastrukture z ukrepi za ohranjanje narave. Zlasti je treba sprejeti pristop k varstvu krajine in ohranjanju narave, pri katerem se kmetijska zemljišča uporabljajo ekonomično;
• vzpostavitev programov financiranja kot spodbude za začetek bolj trajnostnega upravljanja zemljišč s strani občin (zlasti majhne skupnosti pogosto prizadenejo zelo visoke stopnje infrastrukturne zasedenosti zemljišč);
• uporaba programov za izračun stroškov, s katerimi se opredeli potencial razvoja znotraj mest in zagotovi preglednost stroškov za nove projekte (npr. upoštevanje stroškov nadaljnjih ukrepov v zvezi z infrastrukturo, kot so ulice in kanalizacijski sistemi, šole in dnevno varstvo);
• upoštevanje vložka, dosežkov in rezultatov inovativnih raziskovalnih dejavnosti (stroškovno učinkovite metode in tehnike), da bi se zmanjšal učinek pozidave tal ter ponovno vzpostavile funkcije tal in ekosistemske storitve tal.
Vsako takšno omejitev je treba uvesti v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti s členom 11 o vključevanju okoljskih vidikov, členom 49 o pravici do ustanavljanja gospodarskih dejavnosti in členom 63 o prostem pretoku kapitala, ter ob popolnem spoštovanju ustrezne sodne prakse Evropskega sodišča.
7. BLAŽITEV UČINKOV POZIDAVE TAL Uporaba strateških okoljskih presoj za načrte in programe na podlagi Direktive o strateški okoljski presoji (SOP) ter presoj vplivov na okolje na podlagi Direktive o presoji vplivov na
SL 25 SL
okolje (PVO) je lahko pomembno orodje za zagotavljanje čim večje trajnosti infrastrukturne zasedenosti zemljišč in pozidave tal. Kadar se velikim učinkom ni mogoče izogniti, lahko ukrepi za ublažitev pogosto bistveno zmanjšajo negativne vplive, čeprav je treba priznati, da gradnja na zemljišču neizogibno vpliva na tla na tej lokaciji in na njihovo sposobnost izpolnjevanja funkcij.
V primerih najboljše prakse je eden od najpomembnejših ukrepov za ublažitev preprečevanje nepotrebne škode za tla, na katera gradbena dejavnost nima neposrednega vpliva, na primer na zemljišča, ki se uporabljajo za vrtove ali skupne zelene površine. Tudi z ukrepi v zvezi z obdelavo je mogoče odpraviti učinke zbitosti in prekomernega zastajanja vode zaradi uporabe velikih strojev na tleh. Odstranjeno prst je treba ponovno uporabiti, pri čemer je treba paziti, da se prepreči nepotrebna škoda (npr. mešanje različnih vrst prsti) med odstranjevanjem, shranjevanjem in prevozom27.
Izgubo nekaterih funkcij tal je mogoče v številnih primerih zmanjšati z uporabo ustreznih gradbenih materialov in gradbenih metod. Ena sama rešitev ne obstaja, pri čemer so za različne okoliščine primerni različni pristopi in materiali. V okviru posameznega pristopa je običajno treba opredeliti, kje bi lahko nastale morebitne težave, ter premišljeno izbrati najustreznejše materiale in gradbene metode. Primeri ukrepov za ublažitev so številčni, zajemajo pa uporabo zelo prepustnih materialov in površin, zeleno infrastrukturo ter zbiranje vode. Ti ukrepi so opisani v naslednjih oddelkih.
7.1. Uporaba prepustnih materialov in površin28
Prepustni materiali in površine lahko pomagajo ohraniti nekatere ključne funkcije tal in v določenem obsegu ublažiti učinke pozidave tal. Pripomorejo lahko k ohranjanju povezljivosti med površino zemljišča in prstjo pod njo, pri čemer se zmanjša odtekanje površinske vode ter omogoča infiltracija večje količine deževnice skozi spodnje plasti prsti. Tako se lahko znižajo stroški ravnanja z vodo ter zmanjša tveganje za poplave in vodno erozijo. Poleg tega lahko prepusten material prispeva k povečanju obnavljanja podzemne vode, saj omogoča infiltracijo večje količine padavin. Zaradi rastlinstva je absorpcija toplote manjša kot pri običajnih materialih (npr. asfaltu), kar lahko pomaga znižati temperaturo zraka v okolici in zmanjšati količino energije, potrebne za hlajenje. Prepustni materiali omogočajo izhlapevanje, ki je odločilen dejavnik za hlajenje mest in preprečevanje učinka toplotnega otoka. Nekateri proizvodi lahko ohranijo tudi biološke ali krajinske funkcije. Poleg tega prepustni materiali pozimi znatno upočasnijo nastanek plasti pozebe.
Za prepustne materiale obstaja veliko različnih materialov in konceptov, ki jih je mogoče uporabiti v različnih primerih. Poleg ekoloških prednosti ima večina prepustnih površin v primerjavi z običajnimi neprepustnimi površinami tudi nižje vzdrževalne stroške. Vendar se uporaba prepustnih površin ne more obravnavati kot celovit ukrep za zaščito prsti, saj je pri vseh tehnikah potrebna odstranitev zgornje plasti prsti, debele najmanj 30 cm. Prvotno prst je mogoče delno nadomestiti, kar velja tudi za travno površino, utrjeno z gramozom.
Parkirišča imajo na splošno velik potencial za uporabo prepustnih površin. V Evropi je nedvomno več parkirišč kot avtomobilov, pri čemer število obojih narašča. Uporaba sistemov s travo, utrjeno z gramozom ali mrežami za travo, je najprimernejša za večja, občasno ali
27 V tem poglavju so obravnavani ukrepi za ublažitev na kraju samem. Ponovna uporaba prsti na drugem
mestu je podrobneje obravnavana v oddelku 8.1. 28 Za več informacij o najpogostejših prepustnih materialih in površinah glejte Prilogo 5 ter Prokop idr.
(2011).
SL 26 SL
redko uporabljana parkirišča, kot so parkirišča poleg smučarskih središč, športnih aren, golf igrišč, turističnih znamenitosti in sejmov. Take površine pomagajo vzdrževati lokalne osuševalne sisteme in imajo manjši vpliv na krajino. Prepustne površine vseh vrst so primerne tudi za zasebne dovoze in parkirišča. Poleg tega bi lahko uporaba prepustnih betonskih tlakovcev skupaj z odtočnimi jarki pomenila dolgotrajno rešitev, ki je primerna za površine z veliko prometa, na primer v primeru supermarketov, nakupovalnih središč itd.
7.2. Zelena infrastruktura
Načrtovanje mest (na različnih ravneh), ki vključuje koncept zelene infrastrukture29, lahko prispeva k zmanjšanju učinka toplotnega otoka na mestnih območjih, s čimer bi se dosegla prilagoditev na podnebne spremembe in zmanjšala energetska poraba klimatskih naprav30, k vzdrževanju ali povečanju potenciala zemljišča za infiltracijo, pri čemer se preprečuje tudi drugo odtekanje in zmanjša obremenitev kanalizacijskih sistemov, k zmanjševanju odtekanja meteorne vode, ki onesnažuje sicer lokalne vodne poti z obdelavo dežja, kjer pade, in preprečevanju vstopa onesnažene odtočne vode v kanalizacijske sisteme. Gosto grmovje in drevesa na mestnem območju ter okrog njega lahko absorbirajo velike količine prahu in onesnaževal zraka, hkrati pa delno delujejo tudi kot filter za hrup in odpravljanje škodljivcev (npr. žuželk). Poleg tega lahko zelena infrastruktura zagotavlja druge socialne koristi za skupnost, npr. oživitev sosesk in več rekreacijskih površin.
Med najučinkovitejše načine za izgradnjo zelene infrastrukture spada sprejetje bolj celostnega pristopa k upravljanju zemljišč. Običajno se to najbolje doseže s strateškim prostorskim in urbanističnim načrtovanjem, ki omogoča prostorske interakcije med različnimi rabami zemljišč31, ter boljšo organizacijo sektorskega načrtovanja (infrastruktura, kmetijstvo, voda …). Zato je bistveno, da se pri projektih, sofinanciranih v okviru regionalne politike EU, ki vplivajo na naravna območja, upoštevajo elementi, kot je prostorsko načrtovanje, raba zemljišč ali upravljanje gozdov in mokrišč. To zlasti velja za težke in dolgotrajne infrastrukturne objekte, kot so ceste, avtoceste, železnice, novi poslovni parki ali čistilne naprave odpadne vode (SEC(2011) 92).
Zelene strehe32 lahko kot del zelene infrastrukture prispevajo k zmanjšanju nekaterih negativnih učinkov pozidave tal, čeprav ne nadomestijo izgube funkcij tal. V določenem obsegu lahko zlasti prispevajo k preprečevanju površinskega odtoka. To se je na primer izkazalo v mestnem središču Manchestra in njegovih gosto pozidanih obrobnih delih. Zaradi zelenih streh se je površinski odtok 20 mm padavinske vode tam zmanjšal za do 20 % (TCB, 2010). Takšno zmanjšanje lahko prispeva k omejevanju poplav v mestnem okolju. Zelene
29 Glej opredelitev v Prilogi 1. 30 V poročilu Agencije Združenih držav Amerike za varovanje okolja (2011) je navedeno, da je ohranjanje
energije ena od največjih koristi zelene infrastrukture. Zelena infrastruktura na stavbah in okrog njih lahko zniža stroške za ogrevanje in hlajenje. Zelene strehe na primer zmanjšajo energetske stroške za 10 % do 15 %, pri čemer lahko dodatnih 10 % drevesnih krošenj v mestu pomeni 5 % do 10 % prihranka energije, ker zagotavljajo senco in zaščito pred vetrom. Z zeleno infrastrukturo se energija ohranja tudi zaradi zmanjšanja količine meteorne vode, ki vstopa v kombinirane zbiralne in čistilne sisteme, zaradi česar se zmanjša količina odpadne vode, ki se predela v čistilnih napravah.
31 Glej na primer projekt Interreg NATREG (http://www.natreg.eu/). 32 Zelena streha je streha na stavbi, ki jo delno ali v celoti prekrivata rastni substrat in rastlinstvo,
podložena z vodoodporno membrano. Vključuje lahko tudi dodatne plasti, kot so pregrade za korenine ter osuševalni in namakalni sistemi. Prve znane zelene strehe so bile strehe iz ruše, ki izhajajo iz nordijske tradicije ter se še vedno uporabljajo v številnih delih Norveške in Islandije. Tudi podzemne stavbe in infrastrukturni objekti imajo lahko zelene strehe, kot jo ima na primer parkirna hiša na trgu Plaza Cataluña v mestu San Sebastian (na severu Španije).
SL 27 SL
strehe delujejo tudi kot habitati za nekatere rastlinske in živalske vrste, pozitivno vplivajo na mikroklimo prek transpiracije vode (hladilni učinek) ter izboljšujejo kakovost zraka s filtriranjem delcev v zraku (Siebielec idr., 2010). Njihova cena je primerljiva s cenami običajnih streh33. V Osnabrücku je zaradi spodbujanja zelenih streh, pogosto skupaj s sončnimi moduli, kar 100 000 m2 streh zelenih.
7.3. Naravni sistem za zbiranje vode
Kot je pojasnjeno v poglavju 2, je eden od vplivov pozidave tal tudi oviranje absorpcije deževnice in njenega čiščenja, ki poteka skozi tla. To lahko povzroči veliko škodo v primeru zelo intenzivnih padavin (v smislu količine in/ali trajanja), problematično pa je tudi v običajnih razmerah. Ukrepi za ublažitev v primerih najboljše prakse zato podpirajo naravni vodni krog in vode ne usmerjajo v čistilno napravo za odpadne vode. Voda se poskuša čim dlje zadržati na mestu, kjer pade na tla. Uporaba zelo poroznih materialov in površin je lahko koristna, a če voda ne more pronicati v tla, je treba upočasniti odtok, da se preprečijo plimni vrhovi in posledične poplave. Lokalni mikroklimi koristi tudi večja evapotranspiracija, na primer iz ribnikov, mokrih tal ali rastlinstva.
Ukrepi zajemajo izdelavo plitkih bazenov, ki zadržujejo deževnico iz okolja, ali podzemno infiltracijo z uporabo cevi, zabojev in gramoznih škatel, ki se lahko uporabljajo tudi kot posode za začasno shranjevanje vode. Deževnica, ki se namesto pitne vode uporablja za zalivanje vrta ali splakovanje stranišča, se pogosto zbira z uporabo bazenov za zbiranje vode ali, če gre za manjši obseg, gospodinjskih cistern.
Splošna ocena stroškov naravnih sistemov za zbiranje vode v primerjavi s tradicionalnimi kanalizacijskimi sistemi ni na voljo, ker so stroški odvisni od lokalnih razmer, razpoložljivosti odprtih območij, cene zemljišč itd.34 Vendar je smiselno sklepati, da se lahko z dobrim načrtovanjem, ki vključuje predvidevanje, omejijo stroški za površinsko infiltracijo in omogoči najučinkovitejša uporaba virov glede na zagotovljene koristi, npr. manjše tveganje za poplave, uporaba deževnice namesto pitne vode za namakanje vrta, obnavljanje vodonosnikov, manjša potreba po čiščenju odpadnih voda itd. Prav tako je mogoče upravičeno sklepati, da v novih naseljih stroški ne bi smeli presegati stroškov običajnih kanalizacijskih sistemov (Niederösterreichische Landesregierung, 2010).
8. NADOMESTITEV POZIDAVE TAL V primerih najboljše prakse se upošteva predvsem dejstvo, da je nastajanje prsti zelo počasen proces. Ko so tla pozidana in funkcije tal, ali v najboljšem primeru le večina funkcij izgine, te
33 http://www.lid-stormwater.net/greenroofs_maintain.htm. 34 Kot primer za podeželje lahko navedemo celostno rastlinsko čistilno napravo v dolini reke Anne na
Irskem, ki so jo izdelali namesto tradicionalne čistilne naprave. Rastlinska čistilna naprava je pri čiščenju pretežno odpadne vode, ki je bila v stiku z živino, učinkovitejša od primerljive tradicionalne čistilne naprave, hkrati pa ima številne prednosti za ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja mokrišče: tj. čiščenje vode, sladka voda, uravnavanje podnebja in skladiščenje ogljika, preprečevanje poplav, rekreacijski vidiki, nastajanje prsti in kroženje hranil ter primeren habitat za mokriščne rastlinske in živalske vrste. Kmetje trdijo, da se še naprej ukvarjajo s kmetovanjem le zaradi namestitve te rastlinske čistilne naprave, estetska vrednost območja pa je bistveno večja. Kapitalski stroški za 1 750 prebivalcev so znašali 770 000 EUR in dodatnih 165 000 EUR za triletno znanstveno spremljanje projekta. Ta znesek vključuje stroške za turistične objekte v višini 220 000 EUR, pri čemer so stroški vzdrževanja nižji od stroškov za tradicionalno napravo. Celotni stroški so tako veliko nižji od predvidenih stroškov za enakovredno tradicionalno čistilno napravo, ki bi presegali 1,5 milijona EUR.
SL 28 SL
dejansko izginejo za vedno (Siebielec idr., 2010). Zato je bistveno, da se pozidava tal čim bolj omeji, negativne posledice pozidave pa ublažijo. „Nadomestitev“ pride v poštev le, kadar to ni mogoče. Izraz nadomestitev je v navednicah, ker je lahko nekoliko zavajajoč. Ne sme se ga razumeti, kot da lahko pozidavo v celoti nadomestimo z „nečim drugim nekje drugje“, saj so primerna območja za izvajanje nadomestnih ukrepov omejena in zanje veljajo različne omejitve. Te omejitve so povezane s funkcijami tal, ki so specifične za vrsto tal in lokacijo. Poudariti je treba, da mora biti nadomestitev enakovredna in povezana z izgubljenimi ekosistemskimi funkcijami. Poleg tega je treba ukrepati vsaj istočasno ali celo pred nastankom načrtovanega vpliva. Cilj je usmerjen v ohranjanje ali obnovitev splošne sposobnosti tal za zagotavljanje (večine) njihovih funkcij na nekem območju. Nadomestni ukrepi so torej namenjeni obnovitvi ali izboljšanju funkcij tal, da bi se preprečili širši negativni vplivi pozidave tal. Izgubo kmetijskega zemljišča na določenem območju je na primer mogoče nadomestiti, tako da se degradirano zemljišče nameni kmetijstvu, izgubo sposobnosti zadrževanja vode pa je mogoče nadomestiti s povečanjem sposobnosti zadrževanja na celotnem prispevnem območju. Kadar to ni mogoče, je cilj nadomestnih ukrepov izboljšati druge funkcije tal (npr. ureditev mestnega parka v zameno za izgradnjo parkirišča na kmetijskem zemljišču), pri čemer se to lahko uporabi le kot zadnja možnost.
Cilj uporabe nadomestnih ukrepov je torej ohraniti splošno učinkovitost funkcij tal na določenem območju in ne preprečiti pozidave vseh tal na zadevnem območju. V zvezi s tem je uporaba strateških okoljskih presoj za načrte in programe na podlagi Direktive o strateški okoljski presoji (SOP) ter presoj vplivov na okolje za večje projekte na podlagi Direktive o presoji vplivov na okolje (PVO) lahko pomembno orodje za zagotavljanje opredelitve ustreznih nadomestnih ukrepov za izravnavanje pomembnih učinkov na tla.
Za nadomestitev izgube tal in njenih funkcij je več načinov: 1) ponovna uporaba vrhnje plasti zemlje, izkopane med pozidavo tal na določenem območju, nekje drugje, 2) odstranitev infrastrukture na določenem območju (obnova tal) kot nadomestitev za pozidavo drugega območja, 3) eko-računi in trgovanje z razvojnimi potrdili ter 4) pobiranje pristojbine ob pozidavi tal, ki se porabi za varstvo tal ali druge okoljske namene. Nekateri sistemi nadomestitev so na kratko opisani v spodnjih oddelkih.
8.1. Ponovna uporaba vrhnje plasti zemlje
Vrhnjo plast zemlje, ki se odstrani med pripravo tal za gradnjo stavbe ali ceste, je mogoče ponovno uporabiti drugje. Ta zemlja se lahko uporabi v rekreacijski industriji (npr. pri urejanju golf igrišč), v ljubiteljskem vrtnarstvu za izboljšanje kakovosti prsti (zlasti pri vrtnarjenju na težkih glinenih tleh) ali v okviru dejavnosti za ponovno uporabo tal (npr. za prekritje odlagališča ali namesto onesnaženih tal na onesnaženem območju), da se ustvari ugodnejše okolje za kaljenje semen in sajenje rastlin. Poleg tega je mogoče vrhnjo plast zemlje ponovno uporabiti za izboljšanje tal slabe kakovosti, in sicer po skrbni izbiri območja in tal, čeprav so ustrezne fizikalne, biološke in kemijske lastnosti izhodiščne prsti bistvene. Ponovno uporabo vrhnje plasti zemlje je mogoče okrepiti z uvedbo pravnih obveznosti.
Med zbiranjem prsti na izhodiščnem območju je potrebno pazljivo ravnanje, vključno z odstranjevanjem, shranjevanjem in prevozom prsti, da se omeji njena degradacija in omogoči določena stopnja obnove njene funkcije na novi lokaciji. Poleg tega je treba za uspešno ponovno uporabo prsti upoštevati ključne dejavnike, kot so pravilna uporaba in strukturiranje profila (tj. nameščanje vrhnje plasti na spodnjo plast zemlje) ter previdno sajenje in vzdrževanje primernega rastlinstva.
SL 29 SL
Pri ponovni uporabi zgornje plasti zemlje pogosto nastopijo praktične težave, na primer zaradi vpliva prevoza tako obsežnega materiala s številnimi težkimi tovornjaki na okolje ali zaradi razmer na novi lokaciji, ki niso ugodne za ponovno uporabo lokalno razpoložljive izkopane prsti.
8.2. Odstranjevanje infrastrukture (obnova tal)
Odstranjevanje infrastrukture pomeni obnovo dela nekdanjega profila tal, tako da se odstranijo plasti pozidave, kot je asfalt ali beton, zrahlja spodnja prst, odstranijo tuji materiali in prestrukturira profil. Cilj je ohraniti učinkovito povezavo z naravno spodnjo plastjo zemlje. V nekaterih primerih je potrebna uporaba vrhnje plasti zemlje, izkopane drugje, da se zagotovi kakovostnejši substrat za korenine, ali uporaba materialov za nastajanje prsti. S primernim upravljanjem se lahko tako funkcije tal v velikem obsegu ohranijo.
Odstranjevanje infrastrukture kot nadomestni ukrep je včasih povezano s širšim pristopom, katerega cilj je obnova mest, na primer z odstranitvijo zapuščenih stavb in zagotavljanjem primernih zelenih površin. V tem primeru so stavbe na območjih znotraj mest izvzete iz nadomestnih ukrepov, da bi se spodbudil razvoj znotraj mest in ustavilo širjenje mestnih območij. Ker je lahko popolna obnova funkcij tal na predhodno pozidanem območju tehnično težko izvedljiva ali predraga, se poskuša ponovno uporabo takega območja vključiti v razvoj znotraj mest. Tak pristop pomaga preprečiti infrastrukturno zasedenost zemljišč (in razdrobljenost) na drugih lokacijah ter je splošno koristen z vidika trajnosti.
8.3. Eko-računi in trgovanje z razvojnimi potrdili
Sistem eko-računov temelji na določanju „ekoloških stroškov“ razvojnih projektov, ki vključujejo pozidavo tal, z dodeljevanjem eko-točk. Nosilci projektov morajo zagotoviti, da se nekje drugje izvajajo enakovredni nadomestni ukrepi. Eko-točke se pridobijo v uradno odobrenih agencijah za nadomestne ukrepe, ki so odgovorne za njihovo dodeljevanje in unovčenje ter nadziranje sistema.
Podoben sistem nadomestnih ukrepov vključuje trgovanje z razvojnimi potrdili (ki se še ne uporablja v praksi, izvedena je bila le simulacija za 14 nemških občin med letoma 2007 in 2009, glej Küpfer idr., 2010). Splošni cilj je internalizirati okoljske stroške pozidave tal. S tem bi se zvišali stroški infrastrukturne zasedenosti zemljišč, zlasti zemljišč z rodovitno prstjo, ter spodbudilo izvajanje različnih instrumentov za zmanjšanje stroškov in posledično pozidave tal.
8.4. Pristojbina za pozidavo
Za infrastrukturno zasedenost zemljišč in pozidavo tal se lahko zahteva plačilo pristojbine pristojnemu okoljskemu organu. Pristojbina je lahko odvisna od kakovosti uporabljenih tal in/ali odstotka pozidave v okviru načrtovanega razvojnega projekta. Medtem ko bi se lahko tak sistem štel za orodje za omejitev pozidave in ne za nadomestitev pozidave, pa trenutno pristojbine v praksi običajno niso tako visoke, da bi zmanjšale infrastrukturno zasedenost zemljišč. Če se tako pridobljena sredstva uporabijo za podporo projektov za varstvo okolja v zvezi s tlemi, je ta sistem mogoče zakonito obravnavati kot možnost za nadomestitev. Pristojbine za pozidavo se zaračunavajo v več državah in regijah, da bi se ohranila najboljša kmetijska zemljišča. Stopnja pristojbine je običajno povezana z razredi rodovitnosti tal (Prokop idr., 2011).
SL 30 SL
9. OZAVEŠČANJE
Številni opazovalci so kot eno od večjih ovir za bolj trajnostne politike načrtovanja rabe zemljišč in bolj trajnostno rabo zemljišč opredelili premajhno ozaveščenost glede vloge tal v ekosistemu in gospodarstvu ter glede možnih negativnih vplivov infrastrukturne zasedenosti zemljišč, zlasti v kratkoročnem do srednjeročnem smislu in ob upoštevanju pričakovanih posledic podnebnih sprememb.
Javni organi so sprejeli ali obravnavajo naslednje pobude in dejavnosti za izboljšanje stanja, včasih v sodelovanju z evropskim združenjem za zemljišča in tla (ELSA) ter Evropsko mrežo za ozaveščanje o tleh (ENSA)35:
• uvedbo komunikacijskih kampanj o funkcijah tal in vplivih naseljenih območij36, vključno z obveščanjem državljanov, ki gradijo ali prenavljajo hišo, o prednostih in pomanjkljivostih nadomestnih materialov za tlakovanje;
• uvedbo letnega „dneva odprtih vrat“ za javne urade za prostorsko načrtovanje, ki državljanom omogoča vpogled v pomen načrtovanja in njegove posledice (ter vključuje ustrezne dejavnosti za otroke);
• spodbujanje potujočih razstav, v okviru katerih se v mestnih središčih Evrope predstavijo različne fotografije in dejstva (npr. razstava o prostoživečih živalih in rastlinah v Evropi v Københavnu septembra 2011);
• izboljšanje informacij in znanja o mestnem in primestnem kmetijstvu;
• vzpostavitev regionalnega spremljanja infrastrukturne zasedenosti zemljišč in pozidave tal, pri katerem se obravnavajo vidiki kakovosti tal, ter objavljanje rezultatov prek lokalnega tiska, radijskih postaj, televizijskih postaj, spletnih strani in letopisov, da se prikažejo ter količinsko opredelijo vplivi izgube tal in degradacije na lokalni ravni;
• večji poudarek na osuševalnih sistemih (prepustni materiali in območja zadrževanja vode), saj to prispeva k večji ozaveščenosti o skladiščenju vode in filtrirnih funkcijah tal ter k večjemu razumevanju potrebe po varstvu tal;
• zagotavljanje posebnih strokovnih informacij o tehničnih ukrepih za blažitev ali nadomestitev pozidave tal, in sicer nosilcem odločanja na občinski ravni, saj morda ne poznajo nadomestnih rešitev za tlakovanje, gradbeni industriji, ki lahko na podlagi tega oglašuje nadomestne materiale za tlakovanje in poveča njihovo razpoložljivost, ter gradbenim svetovalcem, ki lahko na podlagi tega zagotavljajo informacije o prednostih in pomanjkljivostih nadomestnih materialov za tlakovanje;
• podpiranje uporabe zadevnih sektorskih smernic, pripravljenih v okviru sistema EU za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)37, na primer za javno upravo, gradbeništvo in turizem;
35 http://www.soil-alliance.org in http://www.eu-ensa.org. 36 Nemško zvezno ministrstvo za okolje, ohranjanje narave in jedrsko varnost je na primer pripravilo
gradivo za izobraževanje in informiranje: Flächenverbrauch und Landschaftszerschneidung (http://www.bmu.de/files/pdfs/allgemein/application/pdf/flaeche_de_gesamt.pdf).
SL 31 SL
• ocena okoljskih vplivov pozidave tal v smislu izgube ekosistemskih storitev in občutljivosti na podnebne spremembe (če je mogoče, se jih finančno opredeli) ter zagotavljanje informacij o stroškovno učinkovitih ukrepih za obravnavanje takih izgub in prilagajanju na podnebne spremembe;
• omogočanje učinkovitega in dejavnega sodelovanja javnosti pri postopkih prostorskega načrtovanja. Skupaj dosežene odločitve so namreč tehtnejše in imajo podporo ljudi, na katere vplivajo, zato niso toliko izpostavljene spremembam (v okviru te pobude se zagotovi osnovno usposabljanje, da se državljanom in skupinam zainteresiranih strani zagotovijo minimalne spretnosti, s katerimi lažje sodelujejo v razpravah o načrtovanju);
• podpiranje raziskovalnih projektov in povečanje vidnosti njihovih rezultatov, kar je bilo na primer doseženo s paketom za ozaveščanje projekta Interreg URBAN SMS (Wolff idr., 2011);
• uvedba nekaterih zamisli o prostorskem načrtovanju, teritorialnih vprašanjih in vidikih tal v šolske programe ter njihovo okrepitev v univerzitetnih (ali enakovrednih) programih za prihodnje strokovnjake na področju arhitekture, gradbeništva in prostorskega načrtovanja. Primer za srednje šole je učno gradivo o rabi zemljišč in vplivih na okolje, pripravljeno v okviru projekta CircUse (krožno upravljanje rabe zemljišč)38, izvajanega prek programa Srednja Evropa, ki ga sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj.
37 http://ec.europa.eu/environment/emas/index_en.htm. 38 http://www.circuse.eu/, glej oddelek „Project results“ (Rezultati projekta). Trenutno je na voljo v
češkem, angleškem, nemškem, italijanskem, poljskem in slovaškem jeziku.
SL 32 SL
Pripombe uporabnikov na ta delovni dokument služb Komisije se lahko pošljejo na naslednji e-naslov:
SL 33 SL
SKLICEVANJA
Članki in poročila:
Bade, T., De kroon op het werk. Werken aan het juiste klimaat voor mensen en bomen, Triple E productions (v Technische commissie bodem, 2010), 2008.
Davies, Z.G., Edmondson, J.L., Heinemeyer, A., Leake, J.R., in Gaston, K.J., Mapping an urban ecosystem service: quantifying above-ground carbon storage at a city-wide scale, Journal of Applied Ecology, 48, 2011, str. 1125–1134.
EEA, 2006: Urbano širjenje v Evropi – zapostavljeni izziv, poročilo Evropske agencije za okolje št. 10/2006.
EEA, 2010a: Evropsko okolje – stanje in napovedi 2010: raba zemljišč, Evropska agencija za okolje, København.
EEA, 2010b: Evropsko okolje – stanje in napovedi 2010: tla, Evropska agencija za okolje, København.
EEA, 2010c: Evropsko okolje – stanje in napovedi 2010: mestno okolje, Evropska agencija za okolje, København.
EEA, 2011: Razdrobljenost evropske pokrajine, skupno poročilo agencije EEA in urada FOEN.
Eigenbrod F., Bell V.A., Davies H.N., Heinemeyer A., Armsworth P.R. in Gaston K.J., The impact of projected increases in urbanization on ecosystem services, Proceedings of the royal society (278), 2011, str. 3201–3208, http://rspb.royalsocietypublishing.org/content/278/1722/ 3201.full.pdf+html?sid=f80cc9f6-d67b-48f4-b350-1e72ef179385.
Einig K., Jonas A. in Zaspel B., Eignung von CORINE-Geodaten und Daten der Flächenerhebung zur Analyse der Siedlungs- und Verkehrsflächenentwicklung in Deutschland, Ekonomika in načrtovanje rabe zemljišč – esej št. 08/2009-08, 2009, ISSN 1866-6973, http://www.uni-goettingen.de/de/115169.html.
Eurostat, 2010: Regional population projections, publikacija Statistics in Focus št. 1/2010.
Früh B., Koßmann M. in Roos, M., Frankfurt am Main im Klimawandel – Eine Untersuchung zur städtischen Wärmebelastung, Erlenbach am Main: Selbstverlag des Deutschen Wetterdienstes, 2011 (Berichte des Deutschen Wetterdienstes 237), ISBN 978-3-88148-453-4.
Gardi, C., Panagos, P., Bosco, C. in de Brogniez, D., Soil Sealing, Land Take and Food Security: Impact assessment of land take in the production of the agricultural sector in Europe (v medsebojnem strokovnem pregledu), 2012.
GD REGIO, Mesta v prihodnosti – izzivi, vizije, nadaljnje poti, Generalni direktorat za regionalno politiko, Evropska komisija, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2011, 112 str. ISBN: 978-92-79-21307-6 http://ec.europa.eu/regional_policy/conferences/citiesoftomorrow/index_en.cfm.
Gill, S. E., Handley, J. F., Ennos, A. R. in Pauleits, S., Adapting cities for climate change: the role of the green infrastructure, publikacija Built Environment št. 33, 2007, str. 115–133.
SL 34 SL
Jones, R. J. A., Hiederer, R., Rusco, E., Loveland, P. J., in Montanarella, L., The map of organic carbon in topsoils in Europe, različica 1.2, september 2003: razlaga posebne publikacije organizacije Ispra iz leta 2004, št. 72 (S.P.I.04.72), raziskovalno poročilo Evropskega urada za tla št. 17, EUR 21209 EN, 26 str. in en zemljevid v formatu ISO B1, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, Luxembourg.
Kravcík, M., Pokorný, J., Kohutiar, J., Kovác, M. in Tóth, E., Water for the Recovery of the Climate - A New Water Paradigm, NVO People and Water, 2007, http://www.waterparadigm.org/download/Water_for_the_Recovery_of_the_Climate_A_New_Water_Paradigm.pdf.
Küpfer, C., Ostertag, K., Müller, J., Seifert, S., Schleich, J. in Ehrhart, K. M., Handelbare Flächenausweisungszertifikate, Experiment Spiel.Raum: Ergebnisse einer Simulation in 14 Kommunen, Naturschutz und Landschaftsplanung št. 42 (2), 2010, str. 39–47.
Ministerio de Vivienda, Bela knjiga o trajnosti španskega urbanističnega načrtovanja, 2011, http://siu.vivienda.es/siu/infoWeb/libroBlanco/en/presentacion.html.
Munafò, M., Martellato, G. in Salvati, L., Il consuma di suolo nelle città Italiane, ECOSCIENZA št. (4), 2011, www.isprambiente.gov.it.
Niederösterreichische Landesregierung, Naturnahe Oberflächenentwässerung für Siedlungsgebiete – Leitfaden für Gemeinden, 2010, http://www.noel.gv.at/bilder/d44/Naturnahe_Oberflaechenentwaesserung_-_Leitfaden_fuer_Gemeinden.pdf.
Oliver, L., Ferber, U., Grimski, D., Millar, K. in Nathanail, P., The Scale and Nature of European Brownfields, zapisnik s konference CABERNET 2005: mednarodna konferenca o upravljanju mestnih zemljišč, Land Quality Management Press, Nottingham, 2005, str. 274–281.
Piorr A., Ravetz, J. in Tosics, I., Peri-urbanisation in Europe: Towards a European Policy to sustain Urban-Rural Futures, University of Copenhagen/Academic Books Life Sciences, 2011, 144 str., ISBN: 978- 87-7903-534-8. http://www.plurel.net/images/Peri_Urbanisation_in_Europe_printversion.pdf.
Poeplau C., Don, A., Leifeld, J., Vesterdal, L. in Van Wesemael, B., Temporal dynamics of soil organic carbon after land-use change in the temperate zone – carbon response functions as a model approach, Global Change Biology 17, 2011, str. 2415–2427.
Prokop, G., Jobstmann, H. in Schönbauer, A., Overview on best practices for limiting soil sealing and mitigating its effects in EU-27 (Environment Agency Austria), tehnično poročilo – 2011-50, 2011, ISBN: 978-92-79-20669-6, http://ec.europa.eu/environment/soil/sealing.htm.
Siebielec, G., Lazar, S., Kaufmann, C. in Jaensch, S., Handbook for measures enhancing soil function performance and compensating soil loss during urbanization process, projekt Urban SMS – strategija upravljanja urbanih tal, 2010, str. 37, www.urban-sms.eu.
Smith, C., London: Garden City?, v imenu London Wildlife Trust, Greenspace Information for Greater London in Greater London Authority, 2010, http://www.wildlondon.org.uk/LinkClick.aspx?fileticket=DFl0HHMtUfU%3D&tabid=101&mid=499&language=en-GB.
SL 35 SL
Technische commissie bodem, Advisory report on general conditions for soil sealing in urban areas, TCB A063, Haag in sklicevanja v njem, 2010.
Teritorialna agenda EU, 2007: Teritorialna agenda Evropske unije – Za bolj konkurenčno in trajnostno Evropo raznolikih regij, Leipzig (Nemčija), 24.–25. maj 2007, http://www.eu-territorial-agenda.eu/Reference%20Documents/Territorial-Agenda-of-the-European-Union-Agreed-on-25-May-2007.pdf.
Teritorialna agenda EU, 2011: Teritorialna agenda Evropske unije 2020 – Za vključujočo, pametno in trajnostno Evropo raznolikih regij, Gödöllő (Hungary), 19. maj 2011, http://www.eu2011.hu/files/bveu/documents/TA2020.pdf.
Tóth, G., Stolbovoy, V. in Montanarella L., Soil Quality and Sustainability Evaluation - An integrated approach to support soil-related policies of the European Union, EUR 22721 EN, 2007, http://eusoils.jrc.ec.europa.eu/ESDB_Archive/eusoils_docs/other/EUR22721.pdf.
Turbé, A., De Toni, A., Benito, P., Lavelle, P., Lavelle, P., Ruiz, N., Van der Putten, W. H., Labouze, E. in Mudgal, S., Soil biodiversity: functions, threats and tools for policy makers, Bio Intelligence Service, IRD in NIOO, poročilo za Evropsko komisijo (GD za okolje), 2010, http://ec.europa.eu/environment/soil/biodiversity.htm.
Agencija Združenih držav Amerike za varovanje okolja (US-EPA), Reducing urban heat islands. Compendium of strategies, poglavje 2: Drevesa in rastlinstvo, 2008, http://www.epa.gov/heatisland/resources/compendium.htm.
Agencija Združenih držav Amerike za varovanje okolja (US-EPA), EPA Launches New Strategy to Promote Use of Green Infrastructure for Environmental and Economic Benefits, sporočilo za javnost z dne 29. aprila 2011, 2011.
Van Zoest, J. in Melchers, M., Leven in stad. Betekenis en toepassing van natuur in de stedelijke omgeving, KNNV Uitgeverij Utrecht (v Technische commissie bodem, 2010), 2006.
Wolff, G., Höke, S., Lazar, S. in Kaufmann-Boll, C., Environmental impact of urban soil consumption, projekt Urban SMS – strategija upravljanja urbanih tal, 2011.
Dokumenti Evropske komisije:
COM(2006) 231: Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Tematska strategija za varstvo tal.
COM(2006) 232: Predlog Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi okvira za varstvo tal in spremembi Direktive 2004/35/ES.
COM(2009) 378: Poročilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. O uporabi in učinkovitosti direktive o presoji vplivov na okolje (Direktiva 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z direktivama 97/11/ES in 2003/35/ES).
COM(2009) 490: Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Akcijski načrt o mobilnosti v mestih.
SL 36 SL
COM(2011) 571: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri.
COM(2011) 612: Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1084/2006.
COM(2011) 614: Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o posebnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj in cilju naložbe za rast in delovna mesta ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1080/2006.
COM(2012) 93: Predlog Sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o pravilih za obračunavanje emisij in odvzemov toplogrednih plinov, ki nastanejo pri dejavnostih, povezanih z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom, ter akcijskih načrtih o takšnih emisijah in odvzemih.
SEC(2010) 360: Kohezijska politika: Strateško poročilo o izvajanju programov 2007–2013 za leto 2010.
SEC(2011) 92: Prispevek regionalne politike k trajnostni rasti v okviru strategije Evropa 2020.
Zakonodaja:
Direktiva o presoji vplivov na okolje (PVO): Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL L 175, 5.7.1985, str. 40–48), kakor je bila spremenjena (prečiščena različica je na voljo na strani http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1985L0337:20090625:SL:PDF).
Uredba EMAS: Uredba (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), razveljavitvi Uredbe (ES) št. 761/2001 ter odločb Komisije 2001/681/ES in 2006/193/ES (UL L 342, 22.12.2009, str. 1–45), http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2009:342:0001:0045:SL:PDF.
Direktiva o nitratih: Direktiva Sveta 91/676/EGS o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, kakor je bila spremenjena z uredbama 1882/2003/ES in 1137/2008/ES (UL L 375, 31.12.1991, str. 1–8), http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:1991:375:0001:0008:EN:PDF
Direktiva o strateški okoljski presoji (SOP): Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL L 197, 21.7.2001, str. 30–37),
http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2001:197:0030:0037:SL:PDF.
Uredba ESRR: Uredba (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1783/1999, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2006:210:0001:0001:SL:PDF.
SL 37 SL
Priloga 1 Opredelitev pojmov
Opuščena industrijska zemljišča so zapuščena in neizkoriščena ali celo zapuščena nekdanja industrijska ali poslovna zemljišča, ki imajo lahko dejanske ali verjetne težave zaradi onesnaženosti. Nahajajo se predvsem na mestnih območjih tistih regij, kjer so nehale obratovati nekoč uspešne težke industrije. Da bi ta zemljišča znova postala koristna in bi se hkrati ohranila dragocena nepozidana območja, je običajno potrebno usklajeno posredovanje lastnikov, lokalnih organov in meščanov, ki živijo v soseski.
Zelena infrastruktura39 je mreža visokokakovostnih zelenih površin in drugih okoljskih značilnosti (glej sliko 1). Zajema naravna območja ter umetne, podeželske in mestne elemente, kot so mestne zelene površine, območja ponovnega pogozdovanja, zeleni mostovi, zelene strehe, ekodukti, ki omogočajo prečkanje linearnih pregrad, ceste in prehodi, parki, obnovljene poplavne ravnice, kmetijska zemljišča visoke naravne vrednosti itd. Osnovno načelo zelene infrastrukture je, da lahko isto zemljišče pogosto zagotavlja več koristi, če se določijo prave prednostne naloge. Z izboljšanjem zelene infrastrukture je mogoče ohraniti ali ustvariti dragocene značilnosti krajine ter hkrati zagotavljati izvajanje ekosistemskih storitev. V mestnem okolju to v praksi pomeni zagotavljanje zadostnega števila odprtih območij (tj. nepozidanih območij) ustrezne velikosti na obsežnem območju, ki povezujejo habitatne strukture (različne vrste rastlinstva, ribnike z vodo ter nepozidana in čista tla) ter omogočajo habitatna omrežja in ekološke niše.
Slika 1: Prikaz koncepta zelene infrastrukture (vir: Evropska komisija)
39 Več na http://ec.europa.eu/environment/nature/ecosystems/index_en.htm.
SL 38 SL
Infrastrukturna zasedenost zemljišč, ki se imenuje tudi izkoriščanje zemljišč, pomeni postopno povečanje naseljenih območij. Ta proces zajema razvoj razpršenih naselij na podeželskih območjih, širjenje mestnih območij okrog mestnega jedra (vključno s širjenjem mestnih območij) in spremembo namembnosti zemljišč znotraj mestnega območja (zgoščevanje). Pri večjem ali manjšem delu infrastrukturne zasedenosti zemljišča gre v praksi potem res za dejansko pozidavo tal, pri čemer je to odvisno od lokalnih razmer.
Primestna območja pomenijo prostor okrog mestnih območij, ki se združuje v podeželje (območje med mestnimi naselji) in podeželsko zaledje; večja primestna območja lahko zajemajo kraje in vasi znotraj mestne aglomeracije.
Naseljeno območje, včasih imenovano umetno zemljišče, zajema zemljišča, ki se uporabljajo za stanovanja, industrijske in poslovne namene, zdravstveno varstvo, izobraževanje, negovalno infrastrukturo, ceste in železniška omrežja, rekreacijo (parki in športna igrišča) itd. (glej sliko 2). Pri načrtovanju rabe zemljišč to območje običajno ustreza vsem vrstam rabe zemljišč, razen kmetijskih zemljišč, polnaravnih območij, gozdov in vodnih teles.
Slika 2: Ponazoritev izrazov „naseljeno območje“ in „pozidava tal“40 (vir: Prokop idr., 2011)
Pozidava tal pomeni trajno pokritost zemljišča in njegovih tal z neprepustnim umetnim materialom (kot sta asfalt in beton), na primer s stavbami in cestami. Kot je prikazano na sliki 2, je dejansko pozidan le del naseljenega območja, saj vrtovi, mestni parki in druge zelene površine niso prekrite z neprepustno površino.
Kakovost tal pomeni sposobnost tal, da zagotavljajo ekosistemske in socialne storitve na podlagi zmožnosti izvajanja svojih funkcij in odzivanja na zunanje vplive (Tóth idr., 2007). To je predvsem odvisno od lastnosti tal, kot so tekstura, vsebnost organskih snovi in pH ter vsebnost onesnaževal in slanost. V nekaterih državah se uporabljajo celostni kazalniki kakovosti tal, ki so najpogosteje povezani s proizvodno funkcijo kmetijskih zemljišč (npr. devet razredov kakovosti tal na Slovaškem). Vendar so za najrodovitnejša tla značilne tudi visoke vrednosti zadrževanja, biotska raznovrstnost ali potencial za inaktivacijo onesnaževal.
40 Na levi je prikazan primer predmestnega vzorca s hišami, vrtovi, dovozi in dvorišči. Ta vzorec se ujema
z izrazom naseljeno območje. Na desni je s črno barvo prikazano, kje gre na istem naseljenem območju za pozidavo tal, ki v tem primeru pokriva približno 60 % območja.
SL 39 SL
Širjenje mestnih območij pomeni postopen razvoj mest na predmestnih in podeželskih območjih zunaj mestnih središč, za katerega so značilne različne rabe zemljišč z redko poseljenostjo na mestnem robu, pri čemer je pogosto povezan s pomanjkanjem ponovnega razvoja ali ponovne uporabe zemljišč znotraj samih mestnih središč. Tudi v primeru, da je razvoj mest zunaj meja mesta načrtovan, tak razvoj povzroča infrastrukturno zasedenost zemljišč in pozidavo tal, vendar običajno pomeni manjšo okoljsko obremenitev.
SL 40 SL
Priloga 2 Infrastrukturna zasedenost zemljišč in pozidava tal v EU
Na podlagi podatkov, ki jih je za leta 1990, 2000 in 2006 pripravila Evropska agencija za okolje v okviru programa Corine Land Cover41 (CLC), je v delu avtorjev Prokopa idr. (2011) ocenjeno, da je bila infrastrukturna zasedenost zemljišč med letoma 1990 in 2000 v EU približno 1 000 km² na leto, tj. območje, ki je večje od Berlina, ali 275 hektarjev na dan, obseg naseljenih območij pa se je povečal za skoraj 6 %. Od leta 2000 do leta 2006 se je stopnja porabe zemljišč za infrastrukturo zmanjšala na 920 km² na leto (252 hektarjev na dan), medtem ko se je skupni obseg naseljenih območij povečal za dodatne 3 % (glej sliko 3). To ustreza povečanju za skoraj 9 % med letoma 1990 in 2006 (s 176 200 km² na 191 200 km²).
V zvezi s točnostjo podatkov programa CLC, ki je trenutno edini razpoložljivi enoten sklop prostorskih podatkov na ravni EU poleg podatkov programa LUCAS42, je treba poudariti, da spremembe rabe zemljišč, ki zajemajo majhna naselja ali celo večja, a razpršena naselja ter tudi večino linearnih struktur, npr. cestni sistem ali drugo prometno infrastrukturo, niso zadostno obravnavane43. Zato je infrastrukturna zasedenost zemljišč dejansko bistveno večja od zasedenosti, predvidene na podlagi podatkov, predstavljenih v tem oddelku, pri čemer se ocene štejejo za zadržane44.
Naseljena območja so leta 1990 zajemala 4,1 % (176 000 km²), leta 2000 4,3 % (186 000 km²), leta 2006 pa 4,4 % (192 000 km²) ozemlja EU. Povprečno naseljeno območje na vsakega državljana EU je leta 2006 zajemalo približno 390 m², kar je 15 m² (3,8 %) več kot leta 1990.
Skupna površina pozidanih tal je leta 2006 po ocenah zajemala približno 100 000 km² ali 2,3 % ozemlja EU, tj. povprečno 200 m² na državljana. Države članice z velikimi deleži pozidanih površin (nad 5 % državnega ozemlja) so Malta, Nizozemska, Belgija, Nemčija in Luksemburg (glej sliko 4). Poleg tega ima EU v nekaterih delih visoke stopnje pozidave, ki zajemajo vse večje mestne aglomeracije in večino sredozemske obale. Na sredozemski obali se je pozidava tal samo v 90. letih 20. stoletja povečala za 10 %.
41 http://www.eea.europa.eu/publications/COR0-landcover. 42 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/LUCAS_%E2 %80 %94_a_multi-
purpose_land_use_survey. 43 Najmanjša kartografska enota (najmanjši prepoznaven predmet) CLC je 25 ha. Za spremljanje
sprememb v rabi zemljišč je najmanjša kartografska enota 5 ha. 44 Delež umetne površine v Nemčiji je v skladu s CLC približno 28 000 km², medtem ko je v nacionalnem
registru prikazan delež približno 44 000 km². Pri linearnih strukturah (predvsem pri cestnem sistemu) je razlika še večja. Po podatkih CLC je prometne infrastrukture le 764 km², po podatkih nacionalnega registra pa 17 118 km² (Einig idr., 2009). CLC za Italijo v obdobju 2000–2006 prikazuje letno infrastrukturno zasedenost zemljišč približno 81 km², medtem ko je v drugih ocenah zasedenost trikrat večja (na podlagi visokoločljivih zemljevidov z merilom 1 : 25 000 letna infrastrukturna zasedenost zemljišč samo v italijanskih regijah Lombardija in Emilia-Romagna znaša 67 km2. Ocena organizacije ISPRA potrjuje to predpostavko; glej http://annuario.isprambiente.it/ capitoli/Ver_8/versione_integrale/09_Geosfera.pdf, (str. 86–87).
SL 41 SL
Slika 3: Infrastrukturna zasedenost zemljišč na upravno enoto v obdobju 2000–2006 (vir: Prokop idr., 2011)
SL 42 SL
Slika 4: Površina pozidanih tal leta 2006 (vir: Prokop idr., 2011)
SL 43 SL
Povprečna gostota prebivalstva v EU je približno 112 ljudi na km2, kar je razmeroma veliko v primerjavi z drugimi svetovnimi območji (Avstralija: 3, Rusija: 8, Brazilija: 22, Združene države Amerike: 32)45. Vendar se, kakor je prikazano na sliki 5, gostota prebivalstva zelo razlikuje med državami članicami in regijami, in sicer od približno 16 ljudi na km2 na Finskem do več kot 1 200 ljudi na km2 na Malti.
Slika 5: Gostota prebivalstva po regijah NUTS 3 leta 2008 (vir: Eurostat46)
(1) Gostota prebivalstva se izračuna kot razmerje (letnega povprečja) števila prebivalstva in površine kopnega. Kopno je celotno območje države brez območja, prekritega s celinskimi vodami. Za Bolgarijo, Dansko, Francijo, Ciper, Poljsko in Portugalsko je bilo namesto kopnega uporabljeno celotno območje, za Poljsko so uporabljeni podatki po regijah NUTS 2, za Združeno kraljestvo pa podatki iz leta 2007.
Razmerja med infrastrukturno zasedenostjo zemljišč in rastjo prebivalstva v Evropi so heterogena, vendar so stopnje infrastrukturne zasedenosti zemljišč na splošno višje od
45 http://www.worldatlas.com/aatlas/populations/ctypopls.htm. 46 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Population_change_at_regional_level.
SL 44 SL
naraščanja števila prebivalstva („nevezana infrastrukturna zasedenost zemljišč“). Kakor je prikazano na sliki 6, se je prebivalstvo na nekaterih območjih EU v zadnjih letih močno povečalo, na drugih pa je upadlo.
Približno 75 % evropskega prebivalstva trenutno živi na mestnih območjih, pri čemer se ocenjuje, da se bo ta odstotek do leta 2020 povečal na 80 % (EEA, 2010c). V sedmih državah članicah bi ta delež lahko celo presegel 90 %. Skupna površina mest v EU se je od sredine 50. let 20. stoletja povečala za 78 %, medtem ko je prebivalstvo naraslo le za 33 % (EEA, 2006). Danes imajo evropska območja, opredeljena kot „primestna“, enak obseg pozidanih zemljišč kot mestna območja, vendar je tam gostota prebivalstva za polovico manjša (Piorr idr., 2011).
Slika 6: Povprečna letna rast prebivalstva po regijah NUTS 2 v obdobju 2004–2008 (vir: Eurostat47)
(1) Za Belgijo in Združeno kraljestvo je uporabljeno povprečje v obdobju 2004–2007, za Dansko povprečje v
letih 2007 in 2008, za Turčijo pa v letu 2008.
Najdragocenejša tla, ki lahko izvajajo več funkcij, niso dovolj zaščitena pred infrastrukturno zasedenostjo zemljišč in pozidavo tal, čeprav v številnih primerih ni dejanskih nasprotij med
47 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/GISCO/yearbook2010/0102EN.pdf.
SL 45 SL
varstvom tal in potrebami mest po gospodarskem razvoju. Varstvo dragocenih tal na novourbaniziranih območjih bo pomembno vplivalo na kakovost življenja in okolje. To ne velja le za intenzivno urbanizirana območja, ki so že izgubila svoj kmetijski značaj, ampak predvsem za primestna območja, ki so bila urbanizirana pred kratkim48.
V okviru metodološkega zaključka v zvezi s podatki o pozidavi tal je mogoče trditi, da bi se z boljšo oceno trenutnega stanja in trendov, in sicer na podlagi podatkov iz različnih časovnih obdobij, pri višji ločljivosti in iz statistično reprezentativnih vzorcev (na primer podatki programa LUCAS), ki so na voljo tudi na lokalni ravni (pristop na kraju samem), omogočila učinkovitejša obravnava pozidave tal. To je za več kot 350 mest v geografski Evropi že omogočeno s storitvijo Urban Atlas49, ki zagotavlja podrobne digitalne geografske podatke o pokrovnosti tal in rabi mestnih zemljišč, zbrane prek satelitskih posnetkov in pomožnih podatkovnih virov. Storitev so uvedli trije oddelki Komisije (Generalni direktorat za regionalno politiko, Generalni direktorat za podjetništvo in urad GMES), podpira pa jo Evropska vesoljska agencija.
48 http://www.urban-sms.eu. 49 http://www.eea.europa.eu/data-and-maps/data/urban-atlas.
SL 46 SL
Priloga 3 Politike in zakonodaja EU
EU je kljub omejenim pristojnostim na področju neposrednega urejanja prostorskega načrtovanja oblikovala politike in sprejela številne zakonodajne instrumente, ki vplivajo na infrastrukturno zasedenost zemljišč in posledično pozidavo tal.
Teritorialna agenda Evropske unije50 poudarja potrebo po teritorialni koheziji in kot pomemben izziv opredeljuje „prekomerno izkoriščanje okoljskih in kulturnih virov ter izgub[o] biotske raznovrstnosti, zlasti zaradi vedno večjega nenačrtnega širjenja razvoja, medtem ko se zmanjšuje število prebivalcev v oddaljenih regijah“. Cilj kohezijske politike je okrepiti ekonomsko in socialno kohezijo v EU z odpravljanjem neskladij med njenimi regijami. Kohezijska politika v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj51 (ESRR) med drugim financira infrastrukture, ki so povezane zlasti z raziskavami in razvojem, telekomunikacijami, okoljem, energijo ter prevozom. To je lahko v določenem obsegu spodbudilo pozidavo tal v nekaterih državah članicah. Člen 8 Uredbe ESRR podpira trajnostni razvoj mest, vključno z obnovo opuščenih industrijskih območij in mestnih središč, kar lahko prispeva k omejitvi uporabe nepozidanih območij in trenutnega širjenja naselij na primestna območja.
Kohezijska politika in pobuda vseevropskih prometnih omrežij (TEN-T) podpirata razvoj prometnih infrastruktur. V obdobju 1990–2005 je bilo v EU zgrajenih približno 10 000 km novih avtocest, v obdobju 2007–2013 pa je bilo z 20 milijardami EUR na leto financiranih 12 000 km cest, ki povezujejo mestna vozlišča v novih državah članicah. Kakor je poudarjeno v Akcijskem načrtu o mobilnosti v mestih52, sprejetem septembra 2009, obstaja potreba po celostnih pristopih k razvoju mest, ki upoštevajo gospodarske, socialne in okoljske vidike razvoja mest ter njegovega upravljanja. Celostni pristop ni potreben le za razvoj prometne infrastrukture in storitev, ampak tudi za oblikovanje politik za povezavo prevoza z varstvom okolja (na primer zagotavljanje skladnosti med načrti za trajnostno mobilnost v mestih in načrti za kakovost zraka, ki so pripravljeni v okviru zakonodaje EU na področju kakovosti zraka), zdravimi okolji, načrtovanjem rabe zemljišč, stanovanjsko politiko, socialnimi vidiki dostopnosti in mobilnosti ter industrijsko politiko.
Skupna kmetijska politika je morda najpomembnejša politika EU, ki vpliva na rabo zemljišč. Ena od njenih nalog je dejansko bilo zagotoviti samozadostnost v EU in z izboljšanjem prihodka kmetov preprečiti, da bi ti opuščali obdelavo zemljišč. Ta politika vključuje ukrepe, s katerimi bi se preprečila sprememba rabe nekaterih vrst zemljišč (predvsem varstvo trajnega travinja in preprečevanje izgube ekstenzivnega travinja), vendar je zelo odvisna od tržnih sil in cen zemljišč v zvezi z obsegom zemljišča, ki je namenjeno kmetijstvu.
V predlogu Komisije za Sklep Evropskega parlamenta in Sveta o pravilih za obračunavanje emisij in odvzemov toplogrednih plinov, ki nastanejo pri dejavnostih, povezanih z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom, ter akcijskih načrtih o takšnih emisijah in odvzemih (LULUCF) (COM(2012) 93), so predlagana pravila, kako naj države članice v obračunavanje prizadevanj za blažitev podnebnih sprememb med drugim vključijo
50 Teritorialna agenda Evropske unije: za bolj konkurenčno in trajnostno Evropo raznolikih regij, sprejeta
na neformalnem srečanju ministrov za urbani razvoj in teritorialno kohezijo, Leipzig, 24.–25. maj 2007. 51 Uredba (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za
regionalni razvoj in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1783/1999. 52 COM(2009) 490.
SL 47 SL
spreminjanje gozdov in kmetijskih zemljišč. Poleg tega lahko države članice v obračunavanje vključijo tudi šotišča. Na podlagi tega sklepa, ki nadgrajuje in izboljšuje mednarodno dogovorjena pravila in postopke izvajanja, bodo zagotovljeni redni in zanesljivi, čeprav na ogljik osredotočeni podatki o spremembi zemljišč. Poleg tega bodo morale države članice obračunavati emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi odstranitve vrhnje plasti zemlje. Ko bo v sektorju LULUCF sprejeta zaveza za zmanjšanje, bo odstranitev vrhnje plasti zemlje zato pomenila „strošek“ za države članice, saj bo treba emisije izravnati drugje znotraj sektorja.
Na podlagi Direktive o presoji vplivov na okolje (PVO) in Direktive o strateški okoljski presoji (SOP) je potrebna ocena okoljskih vplivov projektov (PVO) ter tudi načrtov in programov (SOP), zlasti da bi se opredelili ukrepi za preprečevanje, blaženje ali izravnavo negativnih vplivov. Izvajanje teh direktiv je pokazalo, da se lahko na njuni podlagi izboljša upoštevanje okoljskih vidikov pri načrtovalnih in izvedbenih projektih, načrtih ter programih v državah članicah, prispeva k bolj sistematičnemu in preglednemu načrtovanju ter izboljša sodelovanje in posvetovanje vseh zainteresiranih strani (javnosti, nevladnih organizacij, združenj, nacionalnih organov na vseh ravneh in organov iz sosednjih držav članic). Po mnenju Komisije (COM(2009) 378) je mogoče učinek teh direktiv dodatno izboljšati z boljšimi smernicami za oceno vplivov podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti, opredelitvijo nadomestnih možnosti ter boljšim stanjem podatkov. Predlog za spremembo Direktive o presoji vplivov na okolje je predviden za leto 2012. V zvezi z Direktivo o strateški okoljski presoji se načrtuje kratkoročna sprememba, pri čemer bi Direktiva postala učinkovitejša, če bi se nanašala tudi na politike ali prostovoljne načrte in programe.
Da bi Komisija poudarila potrebo po trajnostni in učinkoviti uporabi talnih virov ter ob upoštevanju demografskih in regionalnih razmer in obsežnega potenciala za ponovni razvoj znotraj mest, je v Časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri (COM(2011) 571) pozvala, naj politike EU najpozneje do leta 2020 začnejo upoštevati svoj neposredni in posredni vpliv na rabo zemljišč v EU ter dosežejo cilj, da se do leta 2050 odpravi neto izkoriščanje zemljišč.
Poleg tega Komisija financira raziskovalne projekte o trajnosti stavb, npr. projekta SuPerBuildings in OPEN HOUSE53, in sicer v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave.
53 http://cic.vtt.fi/superbuildings/node/2 in http://www.openhouse-fp7.eu/.
SL 48 SL
Priloga 4 Tehnično ozadje o vplivih pozidave tal
1. UVOD
Pozidava tal vključuje prekritje zemljišča in njegovih tal z neprepustnim umetnim materialom, da se ustvari temelj za bivališča, industrijske in poslovne stavbe, prometne infrastrukture itd. Čeprav ima lahko koristne učinke, na primer preprečevanje onesnaževanja podzemne vode in onesnaževanja (spodnje plasti) tal z nadziranim upravljanjem onesnažene vode, ki odteka s cest in onesnaženih zemljišč, pa je v večini primerov na voljo veliko utemeljenih razlogov za kritično obravnavanje njenih okoljskih vplivov, saj je „podporna funkcija“ tal le ena od mnogih54. Tla zagotavljajo veliko različnih pomembnih ekosistemskih funkcij ter imajo ključno vlogo pri proizvodnji hrane in obnovljivih materialov, kot je les, zagotavljajo habitate za podzemno in nadzemno biotsko raznovrstnost, filtrirajo in usmerjajo vodni tok do vodonosnikov, odstranjujejo onesnaževala ter zmanjšujejo pogostost poplav in suše ter tveganje zanje; tla lahko pomagajo uravnavati mikroklimo v strnjenih mestnih okoljih, zlasti kadar omogočajo rast rastlinstva; zagotavljajo lahko tudi estetske funkcije krajine. Kmetijska zemljišča zagotavljajo tudi ekološke storitve za mesta, kot je recikliranje mestnih odpadkov (npr. blato iz čistilnih naprav) in proizvodov (npr. kompost).
Pozidava sama po sebi pomembno vpliva na tla, pri čemer omejuje številne funkcije tal. Pri postopku pozidave se običajno odstrani vrhnja plast zemlje, ki zagotavlja večino ekosistemskih storitev, povezanih s tlemi. Potem se v spodnjo plast zemlje in/ali spodnje skale postavijo močni temelji, ki bodo podpirali stavbo ali infrastrukturo, nato pa se gradnja nadaljuje. Na ta način se tla običajno ločijo od ozračja, kar prepreči infiltracijo deževnice in izmenjavo plinov med tlemi in zrakom. Prav tako je lahko znatno ovirano ali celo popolnoma onemogočeno navpično in vodoravno gibanje vode in plinov, pri čemer je to odvisno od teksture tal (relativne sestave delcev peska, blata in gline) ter obsega zgoščevanja tal in izgube strukture. Čeprav bi zbiranje odstranjene vrhnje plasti zemlje za ponovno uporabo na drugi lokaciji pomenilo dobro prakso, se to ne izvaja vedno, npr. zaradi logističnih težav pri prevozu prsti. Pozidava tal zato povzroča dejansko izgubo prsti. To je zelo zaskrbljujoče, ker je nastajanje prsti zelo počasen proces, pri čemer en centimeter prsti nastaja stoletja.
Pozidava tal ima neposredne in posredne vplive. Pri projektu gradnje ceste spada vpliv na biotsko raznovrstnost na primer med neposredne vplive, medtem ko je posledična razdrobljenost habitata ena od posrednih posledic, kar velja tudi za nadaljevanje poznejših razvojnih dejavnosti. Še en primer je pozidava tal na kmetijskem zemljišču okrog mestnih območij, kar lahko povzroči manjšo absorpcijo vode (neposreden vpliv), hkrati pa bolj obremenjuje preostalo podeželje v smislu proizvodnje hrane (posreden vpliv).
V naslednjih oddelkih so opisani nekateri glavni vplivi pozidave tal.
54 V predlagani okvirni direktivi o tleh (COM(2006) 232) so obravnavane naslednje okoljske,
gospodarske, socialne, znanstvene in kulturne funkcije tal: (a) proizvodnja hrane in druge biomase, tudi v kmetijstvu in gozdarstvu; (b) skladiščenje, filtriranje in preoblikovanje hranilnih snovi in vode ter tudi obnavljanje teles podzemne vode; (c) osnova za življenje in biotsko raznovrstnost, kot so habitati, vrste in geni; (d) fizično in kulturno okolje za ljudi in človeške dejavnosti; (e) vir surovin; (f) skladiščenje ogljika; (g) arhiv geološke, geomorfološke in arheološke dediščine.
SL 49 SL
2. VPLIV NA VODO
Pozidava tal lahko pomeni velik pritisk na vodne vire in lahko povzroči spremembe okoljskega stanja povodij, kar lahko vpliva na ekosisteme in storitve, povezane z vodo, ki jih ti ekosistemi zagotavljajo. Voda je v veliko evropskih mestih že stalno omejen vir, pri čemer bo pomanjkanje vode zaradi globalnega segrevanja v prihodnosti še večje. Poleg tega se zaradi krčenja mokrišč, naravnih ponorov in nepozidanih tal hkrati s širitvijo mest ob starodavnih morjih, rečnih strugah ali vzdolž obal ali rečnih bregov močno povečuje tveganje poplav zaradi vpliva podnebnih sprememb (GD REGIO, 2011).
Slika 7: Shema vpliva pokrovnosti tal na hidrološki krog55
Plitva infiltracija: 25 %
Neprepustna površina: 10–20 %
Evapotranspiracija: 38 % Evapotranspiracija: 40 %
Plitvainfiltracija: 21 %
Odtok: 10 %
Naravna pokrovnost tal
Neprepustna površina: 35–50 % Neprepustna površina: 75–100 %
Plitva infiltracija: 20 %
Plitvainfiltracija: 10 %
Globokainfiltracija: 25 %
Globoka infiltracija: 21 %
Globokainfiltracija: 15 %
Globoka infiltracija: 5 %
Evapotranspiracija: 35 % Evapotranspiracija: 30 %
Odtok: 55 %Odtok: 30 %
Odtok: 20 %
Sposobnost tal za shranjevanje vode je odvisna od več dejavnikov, vključno s teksturo, strukturo, globino in vsebnostjo organskih snovi. V tleh, ki so v dobrem stanju, se lahko shrani do 3 750 ton vode na hektar ali skoraj 400 mm padavin (to pomeni, da je lahko v enem kubičnem metru poroznih tal shranjenih 100 do 300 litrov vode56). S pozidavo se zmanjša količina padavin, ki bi se lahko vpila v tla, v izjemnih primerih pa je pronicanje padavin v tla celo popolnoma onemogočeno. To ima lahko več neposrednih vplivov na hidrološki krog, pa tudi nekatere posredne vplive na mikroklimo, ker vpliva na temperaturo in vlažnost ter
55 http://www.coastal.ca.gov/nps/watercyclefacts.pdf. 56 http://www.smul.sachsen.de/umwelt/boden/12204.htm.
SL 50 SL
stabilnost tal v smislu tveganj, povezanih z zemeljskimi plazovi itd. Trije glavni neposredni vplivi vedno večje pozidave tal na vodo so zmanjšanje stopnje infiltracije vode (plitve in globoke) v primeru znatnega zmanjšanja odprtega prostora, manj časa za infiltracijo na pobočjih, zaradi česar se poveča količina površinskega odtoka (kar lahko vpliva na poplave in onesnaženost površinske vode), in manj evapotranspiracije, ki ima lahko hladilni učinek na pozidanih območjih.
2.1. Stopnja infiltracije
Tekstura tal je običajno najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na stopnjo infiltracije in sposobnost tal za zadrževanje vode. Tla z visoko vsebnostjo gline imajo boljšo sposobnost zadrževanja vode, vendar nižjo stopnjo infiltracije kot peščena tla, iz katerih lahko voda neovirano odteka. Pomembni dejavniki so tudi struktura tal in vsebnost organskih snovi (organske snovi zelo dobro vežejo vodo) ter talna mezofavna, zlasti deževniki. Ugotovljeno je bilo, da bi moralo za ohranitev zadovoljivih stopenj površinske infiltracije vsaj 50 % tlakovanih površin ostati nepozidanih (TCB, 2010), čeprav je to odvisno od vrste tal, intenzivnosti padavin in uporabe drugih ukrepov za ublažitev. Pozidava tal ima velik vpliv na stopnjo infiltracije vode, vpliva pa tudi na kakovost podtalnice (glej oddelek 7 o sposobnosti filtriranja in puferski kapaciteti).
Z infiltracijo padavinske vode v tla se lahko znatno podaljša čas, v katerem padavine dosežejo reke, zmanjša količina največjega pretoka in s tem tveganje za poplave (zmanjšanje primerov sladkovodnih poplav zaradi krajine). Velika količina vode, shranjene v tleh, je na voljo rastlinam, s čimer se zmanjša pojavljanje suš ter s tem tudi prepreči potreba po namakanju in zmanjšajo težave z zasoljevanjem v kmetijstvu. Poleg tega se z večjo infiltracijo vode zmanjša odvisnost od umetnih skladiščnih prostorov (na primer bazenov) za zbiranje vode v času največjih padavin in izboljša kakovost vode. Tako se vodonosna sposobnost tal (in rastlinstva, ki raste na njih) izkoristi za začasno zbiranje vode. Če se bodo upoštevale skladiščne zmogljivosti zdravih, neutrjenih in dobro strukturiranih tal, umetne skladiščne zmogljivosti ne bodo potrebne ali pa jih bo potrebnih manj, zato bo treba za ta namen zagotoviti manj prostora in naložb.
Poleg neposrednih vplivov ima lahko pozidava tal tudi posredne vplive na vodni krog v mestnem okolju. Zaradi povečevanja števila prebivalcev v mestih in koncentracije prebivalstva na mestnih območjih so potrebe po vodi vedno večje, kar lahko povzroči težave z lokalno oskrbo z vodo. Ker je poraba vode na mestnih območjih zelo velika, se zaradi potrebe po zbiranju vseh padavin in njihovem čim hitrejšem odvajanju v naprave za čiščenje odplak, da se preprečijo ali odpravijo težave s poplavljanjem zaradi nezadostnih območij za zadrževanje vode, podzemna voda ne obnavlja. Zaradi velikih potreb po pitni vodi in manjše sposobnosti obnavljanja virov so zlasti izpostavljeni vodonosniki v okolici nekaterih mestnih območij. Če so potrebe po vodi na mestnih območjih večje od razpoložljivih količin vode, je treba vodo v mesta dovažati iz okoliških regij ali povečati količino lokalno načrpane vode. Pri čezmernem črpanju podzemne vode lahko nekateri vodonosniki – na primer tisti, ki vsebujejo glino ali blato – postanejo kompaktni, kar povzroči trajno posedanje. Na obalnih območjih lahko čezmerno črpanje pitne vode iz vodonosnikov in potrebe po namakanju povzročijo vdiranje slane vode.
2.2. Površinski odtok
Porasla tla vpijejo veliko več padavin kot tla, prekrita z neprepustnim ali polprepustnim materialom, čeprav drevesa prestrežejo veliko padavin, ki lahko izhlapijo preden dosežejo tla
SL 51 SL
pod njimi. Odvečna voda, ki se ne vpije ali le počasi odteka po tleh ali vodonosnikih, ustvari površinski odtok po pobočjih ali luže v bazenih. V mestnem okolju je to vodo običajno treba zbrati, usmeriti v kanale in prečistiti. Količino površinskega odtoka je mogoče znatno zmanjšati s povečanjem površine nepozidanih tal. Na sposobnost infiltracije je veliko težje vplivati, ker je odvisna zlasti od dejanskih značilnosti tal, ki jih je izjemno težko spremeniti. K preprečevanju površinskega odtoka lahko delno prispevajo zelene strehe, čeprav je njihova sposobnost zadrževanja vode omejena in je ni mogoče primerjati s sposobnostjo nepozidanih tal.
S pozidavo tal na pozidanih območjih (zlasti na poplavnih ravnicah in območjih za zadrževanje vode) se lahko zmanjša sposobnost poplavnih ravnic za shranjevanje vode ter povečata tveganje za poplave in škoda zaradi poplav. Ena od največjih evropskih rek, tj. Ren, je na primer izgubila štiri petine svojih naravnih poplavnih ravnic. Podobno se je ohranilo le še 14 % naravnih poplavnih ravnic reke Labe, medtem ko se je površina poplavno ogroženih mestnih območij v obdobju 1990–2000 povečala za 50 km² (EEA, 2010a). Vedno večje število poplav, ki povzročijo tudi vedno večjo škodo57, je lahko delno posledica zmanjšanja odprtega prostora (dodaten dejavnik je lahko zmanjšanje sposobnosti kmetijskih zemljišč za zadrževanje vode zaradi zbitosti tal in nizke vsebnosti organskih snovi). Vendar pa te težave niso le regionalne. Nedavna študija (Smith, 2010) je pokazala, da se je v Londonu v enem desetletju površina vrtov zmanjšala za 12 %, te površine pa je nadomestilo 2 600 ha utrjenih površin. Odvečna voda tako odteka v kanalizacijo in odtoke, namesto da bi se vpila v tla, kar prispeva k učinku toplotnega otoka.
Onesnaženi odtoki lahko vplivajo na kakovost površinskih voda (npr. rek in jezer). Ko deževnica pronica v tla (zlasti v glinena tla), se nekatera onesnaževala, ki jih vsebuje, zadržijo v tleh, druga pa razgradijo mikroorganizmi v tleh. Tako se lahko zmanjšata količina in vrsta onesnaževal, ki pridejo do površinskih voda in vodonosnikov. Velike količine onesnažene vode ob neurjih se ne morejo v celoti filtrirati s pronicanjem skozi tla, zato so reke, jezera in vodni habitati vedno bolj onesnaženi, hkrati pa to prispeva k poplavljanju v spodnjem toku rek. Ta pojav postaja vedno bolj problematičen na večjih območjih pozidave tal, ker se lahko poveča koncentracija onesnaževal v vodi. Primer za to je poplavljanje reke Labe leta 2002, ko so ravni dioksinov, polikloriranih bifenilov in živega srebra, ki jih je voda odnesla iz industrijskih skladišč na poplavne ravnice, presegle dovoljene ravni v Nemčiji (EEA, 2010b).
2.3. Evapotranspiracija
Padavinski cikel poteka skozi mali ali veliki vodni krog. Medtem ko veliki vodni krog pomeni kroženje vode med morjem in kopnim, mali vodni krog pomeni kroženje vode na kopnem (ali na morju). S povečevanjem odtekanja deževnice ter zmanjševanjem infiltracije in izhlapevanja zaradi pozidave ali spreminjanja rabe zemljišč, kot je krčenje gozdov, izginjajo vodni viri malega vodnega kroga (glej sliko 8). Del te vode vstopi v veliki vodni krog, kar ima pogosto neželene posledice, ker veliko padavinske vode na kopnem izhaja iz malega vodnega kroga. Zanesljivi vzorci padavin na kopnem so odvisni od zadostne evapotranspiracije, tj. skupnega izpusta vode zaradi transpiracije tal (Kravcík idr., 2007). Zmanjšanje hlapilne površine in pokritosti tal z rastlinjem zaradi pozidave tal je tako lahko dejavnik, ki prispeva k spreminjanju lokalnih vremenskih vzorcev, zaradi česar postane zelo težaven v sušnih podnebjih, kot je sredozemsko.
57 Poletne poplave v Angliji leta 2007, ki so bile opredeljene kot naravna katastrofa, so na primer
povzročile več kot 3,2 milijarde funtov škode (http://www.environment-agency.gov.uk/news/115038.aspx).
SL 52 SL
Slika 8: Pozidava tal in spremembe rabe zemljišč vplivajo na vodne kroge (vir: Kravcík idr., 2007)
veliki vodni krog mali vodni krog
kopno
morje
infiltracija površinski odtok podtalnica podpovršinski odtok
padavine mali vodni krog izhla-
pevanje mali vodni krog mali
vodni krog
prenos v velikem vodnem krogu
izhla- pevanje
3. VPLIV NA BIOTSKO RAZNOVRSTNOST
Veliko pomembnih funkcij tal zagotavljajo rastline, živali in mikrobi, ki te funkcije podpirajo. Ena sama čajna žlička vrtne prsti lahko vsebuje več tisoč živalskih vrst, več milijonov posameznih organizmov in sto metrov glivičnih mrež. Znanstveniki ocenjujejo, da vsaj četrtina vrst na planetu živi v tleh. Do zdaj so jih odkrili le majhen del – zlasti mikroorganizmov v tleh, pa tudi drugih organizmov (Turbé idr., 2010).
Mikroorganizmi v tleh imajo ključno vlogo pri razgradnji organskih snovi v tleh, recikliranju hranilnih snovi ter morebitnem skladiščenju in shranjevanju ogljika. Skupaj z večjimi organizmi, kot so deževniki, lahko spremenijo strukturo tal, tako da ta postanejo bolj prepustna za vodo in pline. Kot ekstremna oblika rabe zemljišč lahko pozidava tal uniči ali razdrobi habitatne strukture, območja za hranjenje, gnezdenje itd. Živi organizmi v tleh tako ostanejo brez vode, kisika in energije iz rastlinske biomase. Poleg tega pozidava tal na mestu pozidave ovira dostop do genskega sklada talnih mikroorganizmov.
Poleg neposrednih vplivov na žive organizme v tleh ima lahko gradnja linearnih prometnih struktur in večjih naselij vpliv na habitate veliko drugih organizmov na obsežnejših območjih, pri čemer lahko zelo vpliva na nadzemno biotsko raznovrstnost. Poleg tega, da tla zagotavljajo habitat za podzemno biotsko raznovrstnost, so tudi bistvena za preživetje večine nadzemnih vrst. Veliko živalskih vrst je od tal odvisnih vsaj v določenih fazah življenja, npr.
SL 53 SL
med razvojem (veliko žuželk), razmnoževanjem, gnezdenjem ali pa tla zanje pomenijo habitat za hranjenje. Biotska raznovrstnost se običajno povečuje glede na količino (hektare) in raznovrstnost (horizontalno in vertikalno) rastlinstva na nepozidanih tleh. Zelo je pomembna vrsta rastlinstva (in s tem tudi vrsta in kakovost tal ter prostorska razpoložljivost). Poleg tega so bistvene povezave med zelenimi površinami na podeželju in v mestih, in sicer na ravni sosesk: ekološka povezljivost je ključno vprašanje na regionalni in tudi na lokalni ali celo manjši ravni.
Linearne strukture pozidave tal lahko delujejo kot dodatna velika ovira za prostoživeče živali, ker prekinejo njihove selitvene poti in vplivajo na njihove habitate. Te strukture lahko povzročijo več škode kot kompaktne strukture z ravno površino, ker bolj verjetno pomenijo umetno oviro pri selitvi organizmov. Razdrobljenost krajine, ki je posledica linearnih struktur in širjenja mest, ima lahko več škodljivih posledic, kot so splošno zmanjšanje količine in obstojnosti populacij prostoživečih živali, spremembe lokalnega podnebja, vedno večja onesnaženost in hrup zaradi prometa, kar dodatno prispeva k zmanjšanju biotske raznovrstnosti. Nedavna študija (EEA, 2011) je pokazala, da je krajina v veliko delih Evrope že močno razdrobljena. Z vedno hitrejšim razvojem mest in prometne infrastrukture se lahko ta težava znatno poveča, kar pomeni, da je nujno treba ukrepati.
Poudariti je treba, da učinki na biotsko raznovrstnost niso zaskrbljujoči le na zaščitenih območjih, ampak jih je treba upoštevati tudi pri običajnem razvoju zunaj teh območij. Bistveno je ohranjanje dobrih povezav med zaščitenimi območji, in sicer z zmanjšanjem razdrobljenosti krajine in habitatov na različnih ravneh. To je zlasti pomembno, ker so zdaj redke vrste zaradi omrežja Natura 2000 bolje zaščitene kot v preteklosti, medtem ko je pri nekaterih običajnih vrstah opazen upad števila primerkov, kar kažejo nekateri kazalniki, npr. indeks ptic skupne kmetijske krajine58. Čeprav je to delno posledica neustrezne intenzifikacije kmetijske dejavnosti, opuščanja zemljišč in morda podnebnih sprememb, lahko infrastrukturna zasedenost zemljišč in pozidava tal dodatno negativno vplivata na okolje, s čimer se bo povečala konkurenca med različnimi rabami zemljišč (varstvo narave/biotske raznovrstnosti, proizvodnja hrane/krme/vlaknin in obnovljive energije itd.).
4. VPLIV NA PREHRANSKO VARNOST
V preteklosti so bila urbana naselja večinoma vzpostavljena na najrodovitnejših območjih ali v njihovi bližini. To je bilo nujno za dolgoročno preživetje in razvoj prebivalstva. Širjenje mest in pozidava zemljišč tako pogosto prizadeneta najrodovitnejša tla, npr. aluvialna tla ob rečnih strugah, zato je izguba funkcij tal nesorazmerno velika. Po podatkih EEA (2010b) je primerjava podatkov iz podatkovne zbirke Corine Land Cover za leti 1990 in 2000 pokazala, da je bilo po ocenah v 20 državah članicah izgubljenih 970 000 ha ali približno 10 000 km2 kmetijskih zemljišč. V absolutnih vrednostih je bilo v Nemčiji, Španiji in Franciji izgubljenih po 150 000 do 200 000 ha zemljišč. V relativnem smislu je bila najbolj prizadeta Nizozemska, saj je izgubila 2,5 % kmetijskih zemljišč, Nemčija jih je izgubila 0,5 %, Španija in Francija pa po 0,3 %. Ti trendi so se v obdobju od leta 2000 do leta 2006 še nadaljevali (glej sliko 9).
58 http://www.eea.europa.eu/data-and-maps/indicators/abundance-and-distribution-of-selected-
species/abundance-and-distribution-of-selected.
SL 54 SL
Slika 9: Dnevna poraba kmetijskih zemljišč za infrastrukturo (v hektarih) (vir: Gardi idr., 2012)
0
10
20
30
40
50
60
AT BE BG CZ DE DK EE ES FR HU IE IT LT LU MT NL PO PT RO SI SK
Hekt
arov
na
dan
1990–2000
2000–2006
Slika 10: Morebitna izguba pridelka pšenice (v tonah) zaradi porabe kmetijskih zemljišč za infrastrukturo (1990–2006)
(vir: Gardi idr., 2012)
0
200000
400000
600000
800000
1000000
1200000
1400000
1600000
1800000
2000000
AT BE CZ DE DK EE ES FR GR HU IE IT LT LU NL PL PT RO SI SK
Tone
V delu avtorjev Gardija idr. (2012) je navedeno, da se je v obdobju 1990–2006 v 19 državah članicah potencialna zmogljivost kmetijske proizvodnje zmanjšala za skupaj 6,1 milijona ton pšenice (glej sliko 10), kar je 1 % njihove potencialne zmogljivosti kmetijske proizvodnje. To je približno toliko kot dobra šestina letine v Franciji, ki je največja pridelovalka pšenice v
SL 55 SL
Evropi59. Ta podatek ni nepomemben, saj se je povečevanje kmetijske produktivnosti že začelo ustavljati in bi bilo treba za nadomestitev izgube enega hektarja rodovitnih zemljišč v Evropi v drugem delu sveta začeti uporabljati do desetkrat večjo površino.
Z vidika prehranske varnosti in zanesljive preskrbe s hrano je pozidavo kmetijskih zemljišč v Evropi delno nadomestil prenos pridelave v tujino. Vedno večja odvisnost od uvoza bi lahko poleg socialnih in okoljskih posledic zaradi večjega pritiska na zemljišča v tujini povzročila nestabilne razmere v EU. To še bolj velja zato, ker sta cena in kakovost uvoza odvisni od razpoložljivosti zdravih tal nekje drugje.
Indeks cen hrane organizacije FAO (glej sliko 11) kaže, da se svetovne cene hrane v zadnjih nekaj letih hitro zvišujejo, kar zlasti prizadene revne države, hkrati pa vpliva tudi na ravni cen v Evropi. To ne pomeni nujno, da obstaja neposredna povezava med pozidavo tal v Evropi in svetovnimi cenami hrane. Pomeni pa, da lahko krčenje sklada kmetijskih zemljišč v EU srednjeročno postane resnejša težava. Obstaja nevarnost, da evropski kmetje dolgoročno ne bodo kos izzivom v zvezi s pridelavo hrane (in oskrbo z energijo). Zaradi rasti svetovnega prebivalstva in odmika od gospodarstva, ki temelji na fosilnih gorivih, se bo povpraševanje po kmetijskih proizvodih na omejenih kmetijskih zemljiščih hitro povečalo.
Slika 11: Nominalni in realni indeks cen hrane FAO60
* Realna cena je indeks nominalne cene, deflacioniran z indeksom povprečne vrednosti proizvajalcev Svetovne banke (MUV).
Upoštevati je treba tudi vidik, da je zaradi spreminjanja namembnosti kmetijskih zemljišč pritisk na preostala območja rodovitnih zemljišč večji, poleg tega pa se povečujejo potrebe po drugih vrstah rabe zemljišč, na primer zaradi proizvodnje obnovljive energije (npr. biogoriv ali lokacij za postavitev solarnih plošč ali varstva narave) in izkoriščanja surovin. To bo prispevalo k višjim cenam zemljišč in dodatni intenzifikaciji upravljanja zemljišč, pri čemer je znano, da ima to negativne posledice za okolje.
59 http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Crop_production_statistics_at_regional
_level. 60 http://www.fao.org/worldfoodsituation/wfs-home/foodpricesindex/en/.
SL 56 SL
Poleg tega je pozidava tal na primestnih območjih zlasti zaskrbljujoča z vidika prehranske varnosti, ker uničuje posebne oblike kmetijstva in kmetij na teh območjih.
5. VPLIV NA SVETOVNO PODNEBJE
Tla imajo ključno vlogo pri globalnem kroženju ogljika. Zaradi odstranitve vrhnje in spodnje plasti zemlje med procesom pozidave tal zemlja ne more več delovati kot naravno sredstvo za uravnavanje ogljika v ozračju, kar vpliva na kroženje ogljika in podnebje. Običajno se količina CO2 uravnava z rastjo rastlin in kopičenjem organskih snovi v tleh. Na svetovni ravni je v tleh, tj. nefosilnem zbiralniku organskega ogljika, shranjenih približno 1 500 milijard ton ogljika, pri čemer je večina tega ogljika shranjenega v zgornjem metru zemeljske skorje. V tleh je shranjenega več organskega ogljika kot v ozračju (760 milijard ton) in v rastlinstvu (560 milijard ton) skupaj. Ocenjeno je, da je v tleh zajetih okoli 20 % svetovnih emisij CO2, ki jih ustvari človek na leto. Samo v evropskih tleh je shranjenih približno 70–75 milijard ton organskega ogljika (Jones idr., 2004). Povprečno je na enem hektaru travišč na mineralnih tleh v zgornjih 30 centimetrih zemlje shranjenih 160 ton ogljika na hektar, medtem ko je na poljih shranjenih približno 110 ton ogljika na hektar61 (to je le majhen del ogljika, shranjenega v organskih tleh, kot je šotno barje).
Ko so tla prekrita z neprepustnim materialom, niso več vključena v kroženje ogljika. Teoretično bi lahko trdili, da je izključno z vidika podnebnih sprememb pozitivna stran pozidave tal ta, da se ogljik iz tal ne more več sproščati v ozračje, kjer nato dobi obliko CO2, vendar je to v praksi težko verjetno. Večina vrhnje plasti zemlje, ki običajno vsebuje približno polovico organskega ogljika v mineralnih tleh, se med gradnjo ponavadi odstrani. Zato lahko odstranjena zemlja izgubi znaten del zalog organskega ogljika zaradi večje mineralizacije in ponovne uporabe. To stanje bi bilo lahko še slabše, če se vrhnja plast zemlje ne bi ponovno uporabila in bi se pustila razpadati. Naravni fizični in biološki procesi, ki potekajo več stoletij in pri katerih se tvori vrhnja plast zemlje, so tako v sorazmerno kratkem času popolnoma izničeni62.
Poleg izgubljene sposobnosti absorbiranja ogljika iz zraka pozidava tal močno vpliva na nadzemne zaloge ogljika v rastlinstvu na nepozidanih tleh. Raziskava o oceni ekosistemskih skladišč ogljika na mestnih območjih v Združenem kraljestvu je pokazala, da je v Leicestru več kot 230 000 ton ogljika shranjenega v nadzemnem rastlinstvu, kar je 3,16 kg C/m2
(Davies idr., 2011).
Ena od mnogovrstnih javnih koristi nepozidanih površin, zlasti zelenic v mestnem okolju, je torej njihov (dodaten in v nekaterih primerih primaren) prispevek k zmanjšanju ogljičnega odtisa. Tako bi morali pri obravnavanju strukture, organizacije in načrtovanja nepozidanih tal, po možnosti z rastlinstvom, vključiti korake v smeri ublažitve podnebnih sprememb. Ocenjeno je, da so izgube shranjenega ogljika pri širjenju predmestij trikrat večje kot pri zgoščevanju mestnih območij (Eigenbrod idr., 2011).
61 Skupno raziskovalno središče, 2011. Elaborat na podlagi podatkov iz zbirke podatkov o evropskih tleh
(osebno sporočilo). 62 Pomena teh učinkov zaenkrat še ni mogoče izmeriti, ker so ti odvisni od nadaljnje rabe odstranjene
vrhnje in spodnje plasti zemlje ter vsebnosti ogljika v tleh. Kar zadeva vpliv sprememb rabe zemljišč na vsebnost organskega ogljika v tleh, je lahko izguba ogljika znatna in se zgodi v sorazmerno kratkem času v primerjavi s procesi kopičenja. Pri spremembi travišč v orna zemljišča se lahko na primer v nekaj letih izgubi do 40 % ogljika (Poeplau idr., 2011).
SL 57 SL
6. VPLIV NA MESTNO KLIMO IN KAKOVOST ZRAKA V MESTIH
Porasla tla prispevajo k bolj uravnoteženi lokalni klimi zaradi prehajanja vode iz tal in rastlinstva v ozračje ter obratno. Zaradi hladilnega učinka teh procesov in sence, ki jo zagotavlja rastlinstvo, temperature niso tako ekstremne. Zmanjševanje evapotranspiracije na mestnih območjih, ki je posledica izgube vegetacije zaradi pozidave tal, in večja absorpcija energije sonca zaradi temnih asfaltnih ali betonskih površin, streh in kamenja sta dejavnika, ki skupaj s toploto, ki jo proizvajajo klimatske in hladilne naprave ter promet, znatno prispevata k učinku „toplotnega otoka“ v mestih.
Meritve hladilnega učinka različnih drevesnih vrst na temperaturo zraka na Kreti so pokazale, da je temperatura pod drevesom povprečno 3 °C nižja od temperature na pločniku, izpostavljenem neposredni sončni svetlobi, če je temperatura zraka približno 30 °C. Hkrati se relativna vlažnost poveča za približno 5 %. Ta hladilni učinek se dodatno poveča, če je skupaj posajenih več dreves. V poročilu Agencije Združenih držav Amerike za varovanje okolja (2008), ki se sklicuje na več študij, je ta hladilni učinek potrjen:
• najvišja temperatura zraka v senčnem gozdu je 5 °C nižja od temperature zraka na odprtem območju;
• temperatura zraka na primestnih območjih z odraslimi drevesi je 2 do 3 °C nižja kot na novozgrajenih primestnih območjih brez dreves;
• temperatura zraka na travnatih igriščih je 1 do 2 °C nižja kot na okoliških območjih.
Avtorji ameriškega poročila ugotavljajo, da več manjših območij nepozidanih tal, poraslih z rastlinstvom, bolj prispeva k ohlajanju na ravni sosesk ali mest kot večja območja, ki pokrivajo enako površino. Izračuni so pokazali, da mora biti za ustvarjanje hladilnega učinka določena količina mestnih površin poraslih z rastlinstvom. K temu bi lahko prispevale zelene strehe (čeprav ne zagotavljajo znatne sence).
Izračuni za mesto Valencia so pokazali, da je za znižanje temperature za 1 °C potrebnih 10 ha zelenih površin, za znižanje temperature za 2 °C 50 ha, za znižanje temperature za 3 °C pa 200 ha. V mestu, velikem 135 km², bi bilo treba približno 1,5 % površine spremeniti v zelene površine, da bi se temperatura znižala za 3 °C (Van Zoest in Melchers, 2006).
S pozidavo tal z veliko sposobnostjo zadrževanja vode se znatno zmanjša evapotranspiracija, zaradi česar naravni hladilni učinek z absorpcijo dela toplote iz zraka ni več mogoč, kar dodatno prispeva k zvišanju temperature v mestih. Zato se na območjih zgoščenih mestnih struktur, ki so praktično brez kakršnih koli zelenih površin, porabi veliko več energije kot na območjih z vmesnimi zelenimi površinami, vrtovi in drevesi. V nedavni študiji (Wolff idr., 2011) so poskušali oceniti hladilni učinek nepozidanih tal/rastlinstva63. Če so mesta slabo načrtovana, je lahko negativni vpliv pozidave tal na mestno klimo še večji64, zlasti v strnjeno pozidanih mestnih središčih.
63 Pozidava enega hektara dobrih tal z večjo sposobnostjo zadrževanja vode (4 800 m3) povzroči znatne
izgube evaportanspiracije. Pri izparevanju take količine vode se porabi toliko energije, kot jo na leto porabi približno 9 000 zamrzovalnikov, tj. približno 2,5 milijona kWh. Ob predvidevanju, da je cena električne energije 0,2 EUR/kWh, lahko en hektar pozidanih tal zaradi večjih potreb po energiji povzroči letno izgubo v višini 500 000 EUR.
64 Iz drevesa s krošnjo premera 10 m izhlapi 400 litrov vode na dan, pri čemer tako drevo porabi 280 kWh sončne energije in ohlaja ozračje z močjo, ki je primerljiva z močjo več kot 10 klimatskih naprav.
SL 58 SL
Pri izjemno visokih temperaturah (vročinskih valovih) je lahko učinek toplotnega otoka v mestih zaradi pozidave tal zlasti škodljiv za zdravje ranljivih skupin ljudi, kot so kronični bolniki in starejši. Po ocenah se v primeru vsakega povišanja temperature za stopinjo več od (lokalno specifičnega) temperaturnega praga umrljivost prebivalstva v EU poveča za 1 do 4 %. Pojavi vročinskih valov, ki so trenutno najpogostejša naravna nevarnost s človeškimi žrtvami, naj bi bili v prihodnosti še pogostejši, izrazitejši in daljši. Zlasti vroča poletja, kot je bilo poletje leta 2003, bodo v prihodnosti še pogostejša. Izboljšanje kakovosti in količine zelenih površin ter zlasti dreves na mestnih območjih lahko prispeva k znižanju ekstremnih temperatur. Zelo verjetno je, da bodo optimizacija načrtovanja mestnih območij, vključitev parkov in zelenih površin ter ohranjanje nepozidanih odprtih pasov („koridorjev svežega zraka“), ki prispevajo k prezračevanju mestnih središč, postali vedno bolj pomembni (Früh idr., 2011).
Rastlinstvo, zlasti velika drevesa, ima prav tako lahko pomembno vlogo pri zajemanju delcev v zraku in absorpciji plinastih onesnaževal. Zlasti drevesa in grmičevje lahko posredno vplivajo na kakovost zraka, ker lahko vplivajo na hitrost vetra in turbulenco, s tem pa tudi na lokalne koncentracije onesnaževal. Po ocenah drevo povprečno zajame 100 gramov drobnega prahu na leto. Na podlagi tega in na podlagi stroškov zmanjšanja emisij drobnega prahu je bilo izračunano, da je razpon ekonomske vrednosti dreves od 40 EUR na leto pri drevesih v mestih na območjih z velikimi koncentracijami drobnega prahu do 2 EUR pri drevesih v gozdovih na podeželju (Bade, 2008). Pri tem izračunu niso upoštevane druge koristi, kot je boljše zdravstveno stanje ali manjši ogljični odtis.
7. VPLIV NA SPOSOBNOST FILTRIRANJA IN PUFERSKO KAPACITETO
Organska snov in glineni minerali v tleh lahko filtrirajo delce in adsorbirajo veliko topnih onesnaževal (kot so organska onesnaževala ali težke kovine), s čimer se zmanjša njihovo pronicanje v tla in površinske vode. Čistilna funkcija tal prispeva k zagotavljanju čiste podzemne vode, s čimer se zmanjša potreba po tehničnem čiščenju pitne vode v napravah za prečiščevanje. Zlasti zdrave vrhnje plasti zemlje, v katerih je veliko življenja, so učinkovit filter za pronicajočo vodo (Turbé idr., 2010).
Pozidava tal vpliva na sposobnost tal za recikliranje naravnih „odpadkov“ (npr. gnoja) ter recikliranje blata iz čistilnih naprav, bioloških odpadkov in komposta, ki nastanejo pri človekovih dejavnostih v mestih. Zadnja faza kemičnih in bioloških ciklov kopenskih organizmov poteka v tleh. Biotska raznovrstnost tal omogoča recikliranje odmrlega organskega materiala ter snovi in elementov, ki so del tega materiala. S pozidavo tal se prekine povezava med to sposobnostjo tal za „razgradnjo“ in odpadki, ki stalno nastajajo zaradi nadzemne biološke aktivnosti, ki jo spodbuja fotosinteza.
Zaradi zmanjšanja razpoložljivih zemljišč in intenzivnejše kmetijske pridelave, s katero se ohranjajo proizvodne količine, je težje doseči okolju neškodljivo recikliranje organskih odpadkov in cilje iz direktive o nitratih. V italijanski regiji Emilia-Romagna se je na primer zaradi izgube 15 500 hektarov kmetijskih zemljišč od leta 2003 do leta 2008 zmogljivost zemljišč zmanjšala za 45 000 glav goveda in 300 000 prašičev, če se upošteva največji prispevek organskega dušika na ranljivih območjih.
SL 59 SL
8. VPLIV NA DRUŽBENE VREDNOTE IN DOBRO POČUTJE LJUDI
Splošno priznano je, da zelene površine v mestih prispevajo k dobremu počutju in zdravju prebivalstva. Kakovost in količina zelenih površin in zelenih koridorjev v mestih sta zelo pomembni v smislu socialnih in okoljskih koristi, ki jih te površine zagotavljajo. Poleg estetske vrednosti so te površine pomembne tudi zaradi uravnavanja vode in temperature ter zagotavljanja biotske raznovrstnosti in ustreznih vremenskih razmer. Poleg tega zelene površine izboljšujejo kakovost zraka, ker pozitivno vplivajo na vlažnost, ki mesto ohranja v „bolj zdravem“ stanju. Zato se lahko s preveč intenzivno pozidavo tal brez dovolj kakovostnih nepozidanih površin, zlasti na močno urbaniziranih območjih, poslabša kakovost življenja in otežuje raznoliko družbeno življenje. Pri tem pa je treba upoštevati, da so na drugi strani suhe in čiste tržnice, mestni trgi itd. (če je mogoče s podpornimi zelenimi strukturami, vendar to ni nujno) bistveni za zagotavljanje živahnih območij za družbene dejavnosti, komunikacijo, rekreacijo in zabavo.
Pozidava in širjenje mestnih območij prispevata k izgubi in degradaciji krajine, zlasti na podeželju. Krajina je referenca identitete njenih prebivalcev. V Evropski konvenciji o krajini65, ki so jo podpisale skoraj vse evropske države, je priznano, da je „krajina za ljudi kjer koli pomemben del kakovosti življenja: v mestnih okoljih in na podeželju, na degradiranih območjih ter tudi na območjih visoke kakovosti, na območjih, ki se priznavajo za izjemno lepa, in na vsakdanjih območjih“, ter navedeno, da je krajina „ključna sestavina človekove in družbene blaginje in da njeno varstvo, upravljanje in načrtovanje pomenijo pravice in obveznosti vsakogar“. Poleg zgodovinske in kulturne vrednosti ima krajina tudi izjemno velik gospodarski pomen (npr. za turizem). Preoblikovanje podeželja vpliva na kakovost življenja in pogosto povzroča socialne probleme, zmedenost ali izgubo orientacije.
Jasno je, da je treba najti ravnovesje med gosteje poseljenim in bolj strnjenim mestnim okoljem, v katerem je treba doseči manjšo infrastrukturno zasedenost zemljišč, ter potrebo po zagotavljanju zadostnih zelenih površin v mestu, pri kateri se mora infrastrukturna zasedenost zemljišč povečati. Obe možnosti sta hkrati izvedljivi na mestnih območjih, kjer so še vedno prisotna opuščena industrijska zemljišča. Sanacija teh opuščenih in morda onesnaženih območij v mestih ali v njihovi okolici ima lahko dvojno prednost, in sicer omejitev infrastrukturne zasedenosti zemljišč in pozidave tal na zelenih površinah ter omogočanje širjenja parkov in vrtov znotraj mestnih območij. Zgoščevanje mestnih območij ne pomeni ustvarjanja neprivlačnih mestnih območij brez življenja (kar se pogosto pripisuje predmestjem, za katera se porabi veliko prostora), ker bi to povzročilo socialno ločevanje in odtujenost. Prav tako zgoščevanje mest ne sme pomeniti zmanjševanja površine parkov in drugega odprtega prostora za družbene dejavnosti. Z dobrim načrtovanjem mest je mogoče zagotoviti tradicionalne funkcije mest, in sicer njihovo uporabo kot prostor za bivanje in delo ter socialno vključevanje.
65 Cilji Evropske konvencije o krajini, ki jo je Svet Evrope sprejel 20. oktobra 2000 v Firencah (Italija), so
spodbujati varstvo, upravljanje in načrtovanje krajine ter vzpostaviti evropsko sodelovanje pri reševanju vprašanj, povezanih z njo. To je prva mednarodna pogodba, v kateri izrecno so obravnavane vse razsežnosti evropske krajine (http://www.coe.int/t/dg4/cultureheritage/heritage/Landscape/default_en.asp).
SL 60 SL
Priloga 5 Prepustni materiali
Vrste prepustnih materialov, ki so splošno voljo (glej sliko 12), vključujejo: (1) travo, (2) travne površine, utrjene z gramozom, (3) plastične in (4) betonske travne rešetke, (5) površine, utrjene z uporabo vode (makadam), (6) prepustna betonska tla in (7) porozen asfalt. Na sliki 8 je ena od najpogostejših vrst utrjenih tal, tj. neprepusten asfalt.
Slika 12: Pregled najpogostejših površin, od najbolj do najmanj prepustnih (vir: Prokop idr., 2011)
Slika 13: Druge vrste prepustnih in polprepustnih površin
Čeprav trava v ožjem smislu dejansko ni prepusten material, je lahko primerna alternativa drugim materialom, ker ščiti zemeljsko površje, preprečuje odtekanje vode ter nastajanje prahu in blata. Omogoča popolno pokritost z rastlinstvom, s čimer podpira primerno mikroklimo. V nekaterih pogojih, npr. pri pomanjkanju padavin, intenzivni rabi, večji potrebi po vzdrževanju ali iz estetskih razlogov, je lahko dobra alternativa uporaba zastirnega materiala iz drevesnega lubja ali strukturiranih ostankov lesnatih rastlin itd. Druge možnosti so gramoz ali plošče iz lesa ali plastike, ki se pogosto uporabljajo na vrtnih terasah, kar je primerna rešitev za manjše površine.
Travna površina, utrjena z gramozom, je videti kot običajna trava in lahko vpije do 100 % deževnice. To je trenutno najobetavnejša tehnika utrjevanja parkirišč in manj prevoznih cest. Stroški vzpostavitve take površine so trenutno več kot polovico nižji kot pri običajnem asfaltu, poleg tega pa vzdrževanje ni zahtevno. Vendar je za izvedbo del potrebno strokovno gradbeno znanje. V preteklosti so bile zaradi uporabe slabih praks površine neprepustne in odtekanje vode ni bilo mogoče. Tehnika se je v zadnjih letih močno izboljšala, zato je zdaj travna površina, utrjena z gramozom, obetavna in ekološko sprejemljiva površina, ki se uporablja na javnih parkiriščih. Trenutno so ključne ovire za uspešno uporabo takih površin pomanjkanje izkušenj izvajalcev in omejitve, ki jih določajo organi, pristojni za vodo, ki pogosto zahtevajo, da voda z velikih površin odteka v kanalizacijski sistem, da se podzemnica ne bi onesnažila z morebitno kontaminirano vodo.
SL 61 SL
Plastične travne rešetke so videti kot običajna trava, poleg tega pa je njihova postavitev preprosta in poceni.
Betonske travne rešetke so stabilnejše kot plastične rešetke in imajo daljšo življenjsko dobo, vendar pa je njihova postavitev znatno dražja.
Površine, utrjene z uporabo vode (makadam), so najobičajnejša vrsta polprepustnih površin. Imenujejo se tudi gramozne poti in neasfaltirane ceste. Uporabljajo se kot pešpoti ali maloprometne ceste, odvisno od spodnjih plasti zemlje. V primerjavi z običajnimi asfaltnimi površinami je gradnja površin, utrjenih z vodo, veliko cenejša, vendar je njihovo vzdrževanje bolj zahtevno, hkrati pa lahko pri njihovi uporabi nastaja veliko prahu. Na površinah, utrjenih z uporabo vode, naj ne bi rasle rastline.
Prepustna betonska tla so izdelana iz tlakovcev, med katerimi so široke fuge, ali iz prepustnih tlakovcev. Voda odteka skozi fuge med tlakovci ali skozi prepustne tlakovce. Betonski tlakovci, med katerimi so fuge, so na mestnih območjih običajno položeni na parkiriščih, ki se veliko uporabljajo, ter na dovozih in dvoriščih. Betonski tlakovci se položijo na prepustno plast posteljice iz drobirja odprte sestave. Vmesni prostor se zapolni s humusom in travnimi semeni ali drobljencem. Če se uporabijo gramozna polnila, je površina bolj gladka in primernejša za parkirišča, na katerih se uporabljajo nakupovalni vozički. Za infiltracijo je najprimernejši razmak med tlakovci 3 cm. Na tleh z močno infiltracijo je vsa odtočna voda ali del odtočne vode usmerjen v odtok prek luknjičastih odtočnih cevi v spodnjem nosilnem sloju, od koder lahko voda pronica v območja tal z večjo sposobnostjo infiltracije ali pa se začasno shrani v gramozni posteljici itd., s čimer se omogoči počasnejše pronicanje v tla.
Beton za prepustne betonske tlakovce je narejen iz drobnih utrjenih peletov. Ta trdna struktura je prepustna, kar pomeni, da voda odteka neposredno skozi površino tlakovca. Med temi tlakovci ni fug. Spodnji nosilni sloj je plast utrjenega gramoza, debela 15–30 cm, odvisno od intenzivnosti rabe in odpornosti na zmrzal. Z občasno površinsko obdelavo tal z visokotlačnim vodnim čistilnikom se iz fug odstrani nakopičen prah, zaradi katerega fuge sčasoma postanejo manj učinkovite.
Prepusten asfalt se polaga na enak način kot običajen asfalt. Prepusten asfalt je narejen iz običajnega bituminoznega asfalta, iz katerega so presejani in odstranjeni drobni delci, kar pomeni, da je med delci prazen prostor, zaradi česar material bolje prepušča vodo. V prepustnem materialu je približno 15–20 % praznega prostora, medtem ko ga je v običajnem asfaltu dva do tri odstotke.
Trenutno so največje ovire za uporabo prepustnih površin med drugim naslednje:
• omejevalna gradbena zakonodaja/zakoniki: v veliko primerih je običajno utrjevanje tal in usmerjanje deževnice v kanalizacijski sistem pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. To pogosto velja na primer za velika parkirišča, kjer se predvideva, da je odtekajoča voda onesnažena;
• pomanjkanje znanja, zato prevladujejo poznane tradicionalne tehnike asfaltiranja;
• večji hrup kot pri tradicionalnih površinah. To težavo je mogoče rešiti, saj se hrup lahko zmanjša z načrtovanjem linearnih površin za avtomobilska kolesa;
• predsodek: prepustne površine naj bi bile drage ali problematične. Slabe gradbene prakse bi lahko neupravičeno še povečale ta predsodek.
SL 62 SL
Preglednica: Primerjava koristi in omejitev najbolj običajnih prepustnih površin v primerjavi z asfaltom (vir: Prokop idr., 2011)
Pešc
i Pa
rkiri
šča,
man
jša
vozi
la
Park
irišč
a, sr
ednj
e ve
lika
vozi
la
Ces
tni p
rom
et
Zuna
nji v
idez
M
ožno
st ra
stlin
stva
M
ožno
st d
obre
ga
odvo
dnja
vanj
a R
egio
naln
i mat
eria
li Iz
boljš
anje
mik
rokl
ime
Vis
oki s
trošk
i vzd
ržev
anja
Neu
dobn
o za
hoj
o Pa
rkiri
šča
za in
valid
e ni
so n
a vo
ljo
Kop
ičen
je b
lata
Nas
taja
nje
prah
u
Območje uporabe Prednosti Slabosti
Prep
ustn
a po
vrši
na
Odt
očni
kol
ični
k
Stroški*: asfalt = 100 %
Trava, peščena tla +++
+++
+++
+++
+++
+++
+++
100 % < 0,1 < 2 %
Travna površina, utrjena z
gramozom D D D +
+ ++
++
+++
++ + + + 100
% 0,1–0,3 50–60 %
Travne rešetke (plastične) D D +
+ ++
++ + +
+ ++
++
++ + 90 % 0,3–
0,5 75 %
Travne rešetke (betonske) D D D D +
+ ++ +
+++
++
++
++
++ + 40 % 0,6–
0,7 75–100 %
Površine, utrjene z uporabo vode D D D + +
+++
++ + + +
+ ++ 50 % 0,5 50 %
Prepustni tlakovci D D D + + +++
+ + 20 % 0,5–0,6
100–125 %
Prepusten asfalt D D D D ++ 0 % 0,5–
0,7 100–
125 %
Asfalt D D D D 0 % 1,0 100 %
* Navedeni so okvirni stroški za asfalt; leta 2010 je plast tradicionalnega asfalta povprečno stala približno 40 EUR/m² (brez DDV), vključno s stroški izgradnje. Pri vsaki vrsti površine so upoštevani materialni stroški in stroški dela.
Ena vrsta prepustne površina, ki bi bila primerna za vse namene, ne obstaja. Vsem tem površinam je skupno to, da je za njihovo pravilno izdelavo potrebno specifično znanje v zvezi s posamezno lokacijo in usposobljenost na področju gradbeništva. Površine je treba vzdrževati, da se zagotovi njihova ustrezna uporaba. Upoštevati je treba tudi njihove dodatne značilnosti:
• površine so običajno bolj grobe kot pri tradicionalnih materialih, kar lahko delno vpliva na njihovo dostopnost, npr. za invalide;
• prepustne površine je treba vzdrževati, kar vključuje uporabo herbicidov itd. za nadziranje nezaželenega rastja;
• morda je treba sprejeti dodatne ukrepe, da se prepreči onesnaženje vodnih virov, zlasti kadar prepustna površina leži nad pomembnimi vodonosniki.
SL 63 SL
Priloga 6 Sodelujoči
Za sodelovanje pri izmenjavi mnenj, na podlagi katere je bil pripravljen ta delovni dokument Komisije, se zahvaljujemo spodaj navedenim zunanjim strokovnjakom, ki so sodelovali na treh sestankih strokovne skupine o pozidavi tal, ki jih je marca, maja in oktobra 2011 organiziral generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ter zunanjim strokovnjakom, ki so predložili svoje prispevke.
Margarida Abreu, portugalsko združenje krajinskih arhitektov (PT), Marta Afonso, Ministrstvo za kmetijstvo, morje, okolje in prostorsko načrtovanje (PT), Ana Sofia Almeida, Ministrstvo za kmetijstvo, morje, okolje in prostorsko načrtovanje (PT), Véronique Antoni, Ministrstvo za ekologijo, trajnostni razvoj, promet in stanovanjska vprašanja (FR), Martina Artmann, Univerza v Salzburgu (AT), Christel Baltus, javna služba v Valoniji, GD za kmetijstvo, naravne vire in okolje (BE), Blanka Bartol, Ministrstvo za okolje in prostor (SL), Helena Bendova, Ministrstvo za okolje (CZ), Pavol Bielek, slovaška fakulteta za kmetijstvo v Nitri (SK), Tom Coles, Defra (UK), dr. Stefano Corticelli, Regione Emilia-Romagna, Servizio Sviluppo dell’Amministrazione digitale e Sistemi informativi geografici (IT), Bernhard Dabsch, ASFINAG Bau Management (AT), Nicola Dall’Olio, Provincia di Parma (IT), Pieter Degraeve, Vlaamse Confederatie Bouw (BE), Manuel V. Dillinger, Nachhaltige Siedlungsentwicklung, NABU (DE), Olaf Düwel, Niedersächsisches Ministerium für Umwelt und Klimaschutz (DE), odbor evropskega združenja za zemljišča in tla (ELSA), Markus Erhard, Evropska agencija za okolje (EEA), Nicola Filippi, Regione Emilia-Romagna, Servizio Geologico, Sismico e dei Suoli (IT), Jaume Fons-Esteve, evropski tematski center za prostorske informacije in analize (ES), Stefan Gloger, Ministerium für Umwelt, Klima und Energiewirtschaft Baden-Württemberg (DE), Hermann Kirchholtes, Landeshauptstadt Stuttgart (DE), Birgit Kocher, Bundesanstalt für Straßenwesen (DE), Laura Lilla Koritár, Ministrstvo za razvoj podeželja (HU), Josef Kozák, češka univerza za kmetijstvo v Pragi (CZ), Kaarina Laakso, oddelek za urbanistično načrtovanje v Helsinkih – sektor za strateško urbanistično načrtovanje (FI), Frédéric Laffont, Ministère de l’Agriculture, de l’Alimentation, de la Pêche, de la Ruralité et de l’Aménagement du territoire (FR), Fiora Lindt, Umwelt- und Verbraucherschutzamt Umweltplanung und -vorsorge, Boden- und Grundwasserschutz, Köln (DE), Simone Marx, Administration des Services Techniques de l’Agriculture (LU), Alberto Matarán Ruiz, Universidad de Granada (ES), dr. Michele Munafò, ISPRA – Istituto Superiore per la Protezione e la Ricerca Ambientale (IT), John O’Neill, Environment Inspectorate-Department of the Environment, Community and Local Government (IE), Dace Ozola, ministrstvo za varstvo okolja in razvoj podeželja (LV), Gundula Prokop, Avstrijska agencija za okolje (AT), Agnieszka Pyl, Ministrstvo za kmetijstvo in razvoj podeželja (PL), Rein Raudsep, Ministrstvo za okolje (EE), Leon Ravnikar, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Sektor za urejanje kmetijskega prostora in zemljiške operacije (SL), Friedrich Rück, FH Osnabrück, Fakultät Agrarwissenschaften und Landschaftsarchitkektur (DE), Ian Rugg, valižanska vlada (UK), Tom Simpson, DCLG (UK), Jaroslava Sobocká, Raziskovalni inštitut za pedologijo in varstvo okolja (SK), Tiffanie Stéphani, združenje nemških kmetov (DE), Martine Swerts, flamska vlada, Ministrstvo za okolje, naravo in energijo (BE), Werner Thalhammer, Zvezno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in gospodarjenje z vodami (AT), Michel Thomas, Fédération Nationale des Syndicats d’Exploitants Agricoles (FR), Giulio Tufarelli, Associazione Nazionale Bonifiche, Irrigazioni e Miglioramenti Fondiari (IT), Ingo Valentin, BUND – Friends of the Earth Germany (DE), Angélica Van Der Heijden, programski vodja, pokrajina Flevoland (NL), Joke Van Wensem, Tehnični odbor za varstvo tal (NL), Valentina Vasileva, Ministrstvo za okolje in
SL 64 SL
vodo (BG), Petra Völkl, Zvezno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in gospodarjenje z vodami (AT), Alexei Zammit, malteški organ za okolje in načrtovanje (MT).