ekonomsko sodelovanje med mercosur in eu economic ... · ekonomske integracije spada sporazum med...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

EKONOMSKO SODELOVANJE MED MERCOSUR IN EU

ECONOMIC COOPERATION BETWEEN

MERCOSUR AND EU

Študentka: Nina Jaušovec Naslov: Podgrad 9, 9250 Gornja Radgona Številka indeksa: 81614242 Študij: redni Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, izredni profesor Jezikovni lektor: Tatjana Gobar

Podgrad, december 2010

2

PREDGOVOR Spajanje in povezovanje držav v večje gospodarske celote je bistvo teorije mednarodne gospodarske integracije. O makroekonomski integraciji govorimo, ko preučujemo učinke sporazumov med dvema ali več suverenimi deželami in nas zanima zlasti rezultat učinka transakcij med udeleženci, ki trgujejo pod ugodnejšimi pogoji v primerjavi s transakcijami brez teh sporazumov. Bistvo integracije je, da znotraj integriranih držav odstranijo prepreke za trgovanje in s prostim gibanjem proizvodnih faktorjev izrabljajo možnosti za specializacijo. Tako z integracijo uresničujejo optimalno izrabo virov v prostoru. Različne vrste ekonomskih integracij olajšujejo in spodbujajo trgovino znotraj integracije, hkrati pa članice skupno določajo pogoje za mednarodno poslovanje z drugimi državami ali celo integracijami. Narava sporazumov med udeleženci je različna glede na vsebino in obseg medsebojnih koncesij in skupnih aktivnosti. Tako pomeni proces integriranja več faz. Navedla jih bom sedem, in sicer od nacionalne države do popolne ekonomske integracije. MERCOSUR ali MERCOSUL (špansko: Mercado Común del Sur, portugalsko: Mercado Comum do Sul) je kratica za Southern Common Market, kar pomeni Skupni trg Južne Amerike. Predstavlja regionalni sporazum med Argentino, Brazilijo, Paragvajem, Urugvajem in Venezuelo. Države članice MERCOSUR so na različnih stopnjah razvitosti, saj lahko Brazilijo glede na pariteto kupne moči uvrstimo na deseto mesto vseh držav na svetu. V primeru Paragvaja pa govorimo o državi v razvoju, saj je leta 2007 predstavljala drugo najrevnejšo državo v Južni Ameriki. Države podpisnice regionalnega sporazuma imajo skupaj več kot 260 milijonov prebivalcev, kar predstavlja skoraj polovico vsega prebivalstva Južne Amerike. Posebna značilnost MERCOSUR je, da države ustanoviteljice niso prenesle nobenega dela svoje suverenosti na institucije MERCOSUR. Zato institucije MERCOSUR nimajo nadnacionalnega organa. Evropska unija (EU) je edinstveno gospodarsko in politično partnerstvo med 27 demokratičnimi evropskimi državami, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo. EU ni država, ki bi nadomestila obstoječe nacionalne države v Evropi, a je več kot katera koli mednarodna organizacija. EU je edinstvena integracija. Njene države članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da se odločitve o nekaterih vprašanjih skupnega interesa sprejemajo demokratično na evropski ravni. Obsežnejši notranji trg in gospodarsko sodelovanje sta pripomogla k večji blaginji in konkurenčnosti, s tem pa razširjeni Uniji omogočila boljši odziv na izzive globalizacije. S širitvijo se je tudi povečal pomen EU v svetu, saj je postala močnejši mednarodni partner. V prihodnjem obdobju bodo koristi EU zaradi preobrata v svetovnem gospodarstvu večje, kot je pričakovano, predvsem zaradi azijskih trgov. V letu 2010 se bo svetovna trgovina večala več kot dvakrat hitreje glede na načrtovano lansko jesen. Odnosi med MERCOSUR in EU so močno obremenjeni s problemom protekcionizma. Carinske in necarinske omejitve južnoameriškemu uvozu v Evropo so sicer zelo neenakomerne, toda raziskave so pokazale, da bi z njihovo omilitvijo ali ukinjanjem

3

članice MERCOSUR imele priložnost hitreje gospodarsko rasti, pospešena trgovina pa bi obudila tudi nizko evropsko gospodarsko rast. Tako si države članice MERCOSUR lahko olajšajo gospodarsko sodelovanje z drugimi državami. Seveda pa to pomeni tudi večjo konkurenčnost med državami članicam na različnih področjih, kot je na primer kmetijstvo. S sporazumom med največjima gospodarskima združenjema bi nastal trg v velikosti več kot 750 milijonov potrošnikov. Kako pomembno je področje MERCOSUR za EU, kaže podatek, da iz te regije Evropa uvaža petkrat več kot iz ZDA. Evropa je tudi največji svetovni uvoznik kmetijskih pridelkov. Države članice Evropske unije in podpisnice sporazuma MERCOSUR skupaj ustvarjajo dobro tretjino svetovnega bruto domačega proizvoda. Zaradi velikih razlik v gospodarskih stanjih držav članic MERCOSUR so tudi deleži BDP zelo raznoliki glede na svetovni BDP.

4

KAZALO VSEBINE

PREDGOVOR ___________________________________________________________ 2 1 UVOD ________________________________________________________________ 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema ___________________________________ 6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve__________________________________________ 6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ______________________________________ 7

1.4 Predvidene metode raziskovanja ________________________________________ 7 2 RAZVOJ EKONOMSKIH INTEGRACIJ ____________________________________ 8

2.1 Razlogi za nastanek ekonomskih integracij ________________________________ 9

2.2 Razvoj teorije ekonomske integracije____________________________________ 10

2.3 Vrste integriranja gospodarstev ________________________________________ 11

2.4 Oblike in tipi mednarodnih ekonomskih integracij _________________________ 12

2.5 Stopnje integracije __________________________________________________ 13 3 PREDSTAVITEV MERCOSUR __________________________________________ 16

3.1 Zgodovina MERCOSUR _____________________________________________ 16

3.1.1 Težave pri širitvi in poglobitvi _____________________________________ 18

3.2 Cilji ______________________________________________________________ 18

3.3 Institucionalna struktura MERCOSUR __________________________________ 19

3.4 Mehanizmi za ustvarjanje in izvajanje norm MERCOSUR ___________________ 27

3.5 Reševanje sporov v MERCOSUR ______________________________________ 30

3.6 Sporazumi o prosti trgovini s tretjimi državami ____________________________ 31

3.6.1 MERCOSUR in Andske države ____________________________________ 32

3.6.2 MERCOSUR in Bolivija __________________________________________ 33

3.6.3 MERCOSUR in Kanada __________________________________________ 33

3.6.4 MERCOSUR in Čile _____________________________________________ 33

3.6.5 MERCOSUR in Dominikanska republika _____________________________ 34

3.6.6 MERCOSUR in Egipt ____________________________________________ 34

3.6.7 MERCOSUR in Svet za zalivsko sodelovanje (Gulf Cooperation Council - GCC) ______________________________________________________________ 34

3.6.8 MERCOSUR in Izrael ____________________________________________ 34

3.6.9 MERCOSUR in Koreja ___________________________________________ 35

3.6.10 MERCOSUR in Mehika _________________________________________ 35

3.6.11 MERCOSUR in Maroko _________________________________________ 35

3.6.12 MERCOSUR in Panama _________________________________________ 36

3.6.13 MERCOSUR in Peru ____________________________________________ 36

3.6.14 MERCOSUR in Carinska unija Južne Afrike (Southern African Customs Union – SACU) _____________________________________________________ 36

3.6.15 MERCOSUR in Integracijski sistem Srednje Amerike (Central American Integration System – SICA) ____________________________________________ 36

3.7 Predstavitev držav članic MERCOSUR __________________________________ 37

3.7.1 Argentina ______________________________________________________ 37

3.7.2 Brazilija _______________________________________________________ 39

3.7.3 Paragvaj _______________________________________________________ 41

3.7.4 Urugvaj _______________________________________________________ 43

5

3.7.5 Venezuela _____________________________________________________ 45 4 PREDSTAVITEV EU ___________________________________________________ 48

4.1 Zgodovina in nastanek _______________________________________________ 48

4.2 Širitev Evropske Unije _______________________________________________ 52

4.3 Institucije in organi __________________________________________________ 53

4.4 Ekonomsko sodelovanje s tretjimi državami ______________________________ 60

4.4.1 Instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike EU______________________ 61

4.5 Gospodarstvo EU ___________________________________________________ 62 5 EKONOMSKO SEDELOVANJE MED MERCOSUR IN EU ___________________ 64

5.1 MERCOSUR in EU v svetovnem gospodarstvu ___________________________ 65

5.2 Trgovanje znotraj MERCOSUR in EU __________________________________ 67

5.3 EU in MERCOSUR _________________________________________________ 68

5.4 EU in Argentina ____________________________________________________ 70

5.5 EU in Brazilija _____________________________________________________ 72

5.6 EU in Paragvaj _____________________________________________________ 73

5.7 EU in Urugvaj ______________________________________________________ 74

5.8 EU in Venezuela ____________________________________________________ 75 6 SKLEP _______________________________________________________________ 77 POVZETEK ____________________________________________________________ 79 ABSTACT _____________________________________________________________ 80 7 LITERATURA IN VIRI _________________________________________________ 81 SEZNAM SLIK _________________________________________________________ 86

SEZNAM TABEL _______________________________________________________ 86

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC _______________________________________ 86

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Na svetu je trenutno nekaj več kot 190 neodvisnih in okrog 75 odvisnih držav. Vsaka izmed njih ima svoje ekonomske značilnosti. Obstajajo države, ki imajo veliko skupnih značilnosti in spet takšne, katerim ne moremo najti skupnega značaja. Tako imajo nekatere države mnogo naravnih bogastev, druge veliko delovne sile in tretje razvito znanje in tehnologijo. Nekatere so agrarne proizvajalke, druge pa proizvajalke industrijskega blaga. Naštete razlike ekonomske narave dopolnjujejo razlike v medsebojni oddaljenosti posameznih dežel, razlike v geografski legi in različnost družbenoekonomskih sistemov. Zaradi naštetih razlik so ekonomski odnosi med državami drugačni od ekonomskih odnosov znotraj posamezne države. Posebnosti predstavljajo določeno oviro za razvoj ekonomskih odnosov predvsem v primerjavi z notranjimi ekonomskimi odnosi. V diplomskem delu bom predstavila ekonomsko sodelovanje med MERCOSUR in EU. Mednarodne integracije pomembno vplivajo na razvoj nacionalnih gospodarstev, saj odpravljajo prepreke, ki se pojavljajo pri pretoku kapitala, ljudi, storitev in blaga. Tako bom podrobneje predstavila EU, ki predstavlja integracijo z največ članicami v Evropi. Povezovanje v skupnosti omogoča posameznim državam hitrejši dostop do tujih trgov in možnost izboljšanja domače plačilne bilance. Zato bomo podrobneje pregledali države članice MERCOSUR, njihovo gospodarstvo in tudi nekatere probleme, s katerimi so se soočali pri širitvi in poglobitvi članstva v MERCOSUR. Svet postaja vse bolj povezan, zato je pomembno ohranjati in vzdrževati dobre medsebojne odnose na vseh področjih. Prav k temu pa pripomorejo različna združenja in integracije. Seveda pa obstajajo prepreke, ki otežujejo združevanje in sodelovanje na različnih področjih. Tukaj mislimo predvsem razlike med državami (jezik, politična ureditev, pravni sistem, omejitve uvoza in izvoza ter druge omejitve). Prav zaradi tega je pri uspešnem ekonomskem sodelovanju med državami potrebno najti skupen jezik in priložnosti, ki se jih da izkoristiti. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je predstaviti razvoj ekonomskih integracij s pomočjo teorije ekonomskih integracij. Predstaviti nameravam, kako so potekale faze integriranja gospodarstev ter kakšne oblike in stopnje ekonomskih integracij obstajajo. Namen diplomskega dela je tudi podrobno analizirati integracijo EU in MERCOSUR ter predstaviti njuno sodelovanje. Cilji diplomskega dela so naslednji:

• opredelitev razvoja ekonomskih integracij, faze integriranja ter oblike in stopnje, • podrobneje predstaviti MERCOSUR in EU,

7

• preučiti in predstaviti sodelovanje med MERCOSUR in EU ter spoznati njuno pozicijo v svetovnem gospodarstvu.

Trditve, ki jih bomo skušali dokazati, so:

• države članice MERCOSUR imajo večje možnosti za gospodarski napredek, kot če bi ne bile članice,

• večstranski sporazumi so nujno potrebni za uspešno ekonomsko sodelovanje, • ekonomsko sodelovanje vključuje tudi konkuriranje na različnih gospodarskih

področjih. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Po svetu obstaja veliko ekonomskih integracij, med njimi so nekatere bolj razvite od drugih. Tiste med bolj razvitimi se morajo zavedati, da bodo v prihodnje konkurirale z ostalimi integracijami, saj se nenehno razvijajo in izboljšujejo. Potrebno je izkoristiti poslovne priložnosti, stabilizirati gospodarsko rast in zagotoviti dobre socialne in politične razmere. V diplomskem delu se bom omejila na integracijo Latinske Amerike MERCOSUR (Common market of the south) in na Evropsko Unijo. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Moja raziskava bo ekonomska, saj gre za proučevanje ekonomskih integracij. Predstavila bom teoretične značilnosti ekonomskih integracij in njihovo povezovanje. Raziskovala bom nastanek in značilnosti ter države članice Skupnega trga Južne Amerike (MERCOSUR) in podobno za EU. Na koncu se bom osredotočila na analizo trgovanja med državami članicami sporazuma MERCOSUR in državami članicami EU. Pristop k raziskavi bo destruktiven, v okviru katerega bom uporabila:

• metodo deskripcije, s pomočjo katere bom opisovala teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva,

• metodo klasifikacije, kjer bom klasificirala pojme. Podatke bom zbirala s pomočjo interneta in v knjižnici (učbeniki, revije, časopisi in druga literatura).

8

2 RAZVOJ EKONOMSKIH INTEGRACIJ Izraz integracija se najprej pojavi na podjetniški ravni in šele mnogo kasneje na meddržavni ravni. Na podjetniški ravni je zgodaj nastalo vodoravno, navpično in diagonalno integriranje1. Spajanje in povezovanje držav v večje gospodarske celote je bistvo teorije mednarodne gospodarske integracije. O makroekonomski integraciji govorimo, ko proučujemo učinke sporazumov med dvema ali več suverenimi deželami in nas zanima zlasti rezultat učinka transakcij med udeleženci, ki trgujejo pod ugodnejšimi pogoji v primerjavi s transakcijami brez teh sporazumov. Bistvo integracije je, da znotraj integriranih držav odstranijo prepreke za trgovanje in s prostim gibanjem proizvodnih faktorjev izrabljajo možnosti za specializacijo. Tako z integracijo uresničujemo optimalno izrabo virov v prostoru (Bobek in Kenda 2003, 173). Preden pojasnimo razloge za nastajanje meddržavnih ekonomskih integracij, omenimo nekaj najbolj znanih primerov s tega področja. Med najstarejše sporazume o oblikovanju ekonomske integracije spada sporazum med Belgijo in Luksemburgom, saj sta se državi dogovorili o postopni popolni združitvi obeh držav tako na ekonomski, kot kasneje na politični ravni. Regionalne ekonomske integracije povezujejo gospodarstva, ki so si prostorsko blizu. Večina integracij je nastala v času po 2. svetovni vojni. V novejšem času so se razvile predvsem različne vrste ekonomskih integracij med državami v razvoju. Med najstarejše sporazume s področja ekonomskih integracij štejemo:

• Sporazum o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS), • Sporazum o ustanovitvi Evropske cone svobodne trgovine (EFTA), • Sporazum o ustanovitvi Sveta za vzajemno ekonomsko pomoč (SEV) itd.

V Latinski Ameriki so med drugimi sklenili naslednje sporazume: Sporazum Andskih držav (ANCON), Amazonski pakt, Latinskoameriški ekonomski sistem (SELA), Karibsko združenje (CARICOM), Skupen trg Južne Amerike (MERCOSUR). V Afriki so bili sklenjeni naslednji integracijski sporazumi: Centralnoafriška carinska in ekonomska unija (UDEAC), Ekonomska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS), Ekonomska skupnost držav ob Velikih jezerih (CEPGL) itd. V Aziji lahko omenimo: Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN), Odbor za zalivsko sodelovanje, Shema ekonomskega sodelovanje med južnoazijskimi gospodarstvi in drugo (Kumar 1989, 110).

1 Vodoravno integriranje pomeni povezovanje istovrstnih dejavnosti zaradi izločanja medsebojne konkurence (npr. združitev dveh proizvajalcev avtomobilov). Navpično integriranje nastane v procesu reprodukcije zaradi bolj zanesljivih medsebojnih dobav (vsak član integracije proizvaja drugačen izdelek). Diagonalno integriranje pa vključuje dodatne komplementarne dejavnosti (npr. banke, transport, trgovine, zavarovalnice) zaradi večje varnosti celote.

9

2.1 Razlogi za nastanek ekonomskih integracij Temeljni razlog za sklepanje sporazumov o oblikovanju ekonomske integracije v več držav Kumar (1989, 111) ugotavlja, da je pospešeno medsebojno ekonomsko sodelovanje, ki se razvija v pogojih s sporazumom povzročenega zmanjševanja ovir, omogoča nekatere ekonomske in politične učinke. Po Kumarju (1989, 111) države članice integracij najpogosteje pričakujejo naslednje koristi, ki so hkrati razlog za integriranje:

• povečanje proizvodnje v državi zaradi specializacije, ki nastane kot posledica uveljavitve načel primerjalnih prednosti med državami članicami v pogojih liberalizacije medsebojnega ekonomskega sodelovanja;

• pocenitev stroškov proizvodnje zaradi masovne proizvodnje v pogojih razširjenega tržišča in proizvodne specializacije;

• izboljšanje odnosov menjave med državami članicami glede na ostali svet; • izboljšanje ekonomičnosti poslovanja zaradi povečane konkurence med

proizvajalci iz različnih držav; • lažje prestrukturiranje proizvodnje v posameznih državah; • lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev.

El-Agraa (1997, 34) navaja naslednje koristi ekonomske integracije na stopnji carinske unije in prostotrgovinske cone:

• izboljšana učinkovitost in produktivnost, ki izhaja iz povečane specializacije v skladu z zakonom primerjalnih prednosti;

• višji nivo proizvodnje zaradi ekonomije obsega2, do katere pride zaradi povečanja tržišča;

• izboljšano mednarodno pogajalsko izhodišče, ki je možno zaradi velikosti integracije, kar vodi do boljših pogojev trgovanja (terms of trade);

• boljša učinkovitost podjetja zaradi intenzivnejše konkurence; • spremembe kvalitete in količine proizvodnih faktorjev zaradi tehnoloških izboljšav,

katere so posledica povečane konkurence. Če se stopnja integracije poveča iz carinske unije in prostotrgovinske cone do stopnje ekonomske unije, lahko pride še do dodatnih koristi, kot so:

• mobilnost pri prenehanju državnih meja držav članic integracije se poveča; • koordinacija monetarne in fiskalne politike vodi do večjih učinkov, kot kadar jo

izvaja vsaka država zase; • cilji, kot so polna zaposlenost, višja gospodarska rast in boljša razporejenost

dohodka, postanejo lažje uresničljivi.

Prednosti nastanejo pri povečanju trgovine znotraj integracije zaradi zmanjšanja trgovinskih ovir, slabosti pa se pojavljajo pri poslabšanju trgovinskih razmer z državami izven integracije, saj se stroški uvoza in izvoza v države nečlanice povečajo. Če so prednosti povezovanja večje kot slabosti, je ekonomska integracija upravičena in dobrodošla.

2 Ekonomija obsege pomeni, da stroški na enoto padajo ob povečevanju proizvodnje.

10

Obstajajo pa še nekateri drugi razlogi za ekonomske integracije, kot je zagotovljen dostop do trgov partnerskih držav in zaščita le-teh pred zunanjimi vplivi, več investicijskih priložnosti, nižji stroški trgovanja zaradi ukinitve carin, pritisk na nižje cene zaradi intenzivnejše konkurence, ureditev domačih tržnih reform, boljša raziskovalna in inovativna dejavnost zaradi večjega trga in možnosti delitve fiksnih stroškov (Jovanović 2006, 192–193). 2.2 Razvoj teorije ekonomske integracije Teorijo regionalne ekonomske integracije (REI) lahko obravnavamo kot del teorije mednarodne ekonomike, pri čemer presega področje teorije mednarodne menjave s tem, ko preučuje vpliv združitve narodnih tržišč na rast in raziskuje potrebo po koordiniranju ekonomskih politik integracije. Teorija REI prehaja tudi na področje teorije alokacije, saj vstop nekega nacionalnega gospodarstva v REI pomeni tudi drugačno, večjo mobilnost proizvodnih dejavnikov. Teorija REI se je s časom spreminjala. Njeno teoretično misel lahko glede na zgodovinski razvoj razdelimo v:

1. klasično ekonomsko teorijo znotraj katere obstajata dva pristopa: • liberalistični pristop – temelji na konceptu proste trgovine, izhaja pa iz spora med

liberalisti in protekcionisti glede vloge carin (zaščite). REI obravnava kot odmik od poti pri doseganju ideala, tj. proste trgovine v svetovnem merilu. Klasični liberalistični pristop ni konsistenten nauk (ne govorimo o »šoli«), saj gre le za fragmentno obravnavanje gospodarskega povezovanja prek procesa integriranja;

• teorija carinske unije – predpostavlja, da povzroča REI poleg neposredno pozitivnih učinkov tudi učinke preusmeritve trgovine zaradi protekcionizma članic REI v odnosu do tretjih držav. To ima lahko negativne posledice tako za države članice kot tudi za svet v celoti. Med najpomembnejše predstavnike te šole sodijo Jacob Viner, James E. Mead in Robert G. Lipsey;

2. sodobna teorija, ki dominira zadnjih dvajset let. Njeni teoretiki trdijo, da je končni

cilj integriranja vzpostavitev enotnih pogojev gospodarjenja na celotnem območju integracije (eno tržišče). Seveda lahko integracija povzroča tudi negativne učinke zaradi uporabe ukrepov diskriminacije do tretjih držav, kar bi onemogočilo liberalizacijo mednarodne menjave. Teoretiki sodobne teorije ne predstavljajo popolnoma homogene smeri, saj so nekateri med njimi manj naklonjeni državnim intervencijam na področju vključevanja narodnega gospodarstva v mednarodno menjavo, v kolikor ta intervencija zagotavlja višji nivo domače blaginje in zaposlenosti. To pa sta primerna cilja keynesiancev oz. neokeynesiancev, tako govorimo o bolj liberalistični (predstavnik Bela Balassa) in bolj (neo)keynesianski (predstavnik Fritz Machlup) smeri znotraj sodobne liberalistične teorije. Skupna točka obeh smeri predstavlja pojmovanje, da mora integracija omogočiti kar najugodnejše pogoje za prosto gibanje proizvodnih faktorjev, blaga in storitev (liberalistični ideal), kar bo privedlo do prerazdelitve dohodka tako v posamezni državi kakor tudi na mednarodnem nivoju (keynesianski ideal).

11

Razmejitev med avtorji klasične in sodobne šole3 ni samo simbolična ali časovna; gre za bistvene razlike (Bobek in Kenda 2003, 174–176):

• REI po sodobnih pojmovanjih ni sredstvo za reševanje vseh gospodarskih problemov in v nobenem primeru ne more biti nadomestilo za uspešno politiko gospodarskega razvoja, lahko pa je njen sestavni del. Sodobni avtorji opozarjajo tudi, da posega REI na gospodarsko, politično, socialno in psihološko področje.

• Sodobni avtorji ne razmišljajo več toliko o globalnih učinkih carinske unije oz. REI, ampak prehajajo na empirično preizkušanje posameznih učinkov integracije. Intenzivno se ukvarjajo z učinki ekonomije obsega.

• Sodobni avtorji opuščajo klasično predpostavko, da REI zaradi svoje omejene velikosti ne vpliva na svetovne cene in na menjalna razmerja. Navajajo elastičnost izvozne ponudbe in uvoznega povpraševanja kot glavnih dejavnikov, ki vplivata na značaj sprememb v menjalnem razmerju.

• Klasični avtorji so se naslanjali na Ricardovo varianto teorije komparativnih prednosti4. Za razliko od njih sodobni avtorji izhajajo iz sodobnih verzij Heckscher-Ohlin-Samuelsonovega teorema o optimalnem izkoriščanju proizvodnih faktorjev, s katerimi je država obilno založena.

• Sodobni avtorji se ne ukvarjajo več izključno s carinsko unijo, ampak pojmujejo REI kot odprt, progresiven proces povezovanja narodnih gospodarstev, ki lahko zavzema različne oblike. Pozornost zato osredotočajo na tiste dinamične in dolgoročne učinke, ki izvirajo iz svobodnejšega gibanja proizvodnih faktorjev znotraj REI in so posledica harmoniziranja državnih gospodarskih politik. Predmet analize je celoten gospodarski proces.

2.3 Vrste integriranja gospodarstev Različne vrste ekonomskih integracij olajšujejo in spodbujajo trgovino znotraj integracije, hkrati pa članice skupno določajo pogoje za mednarodno poslovanje z drugimi državami ali celo integracijami. Smiselna je odprava preprek za trgovanje znotraj integracije, saj se s prostim gibanjem proizvodnih faktorjev izrabljajo možnosti specializacije. Dubrovski (2005, 87) opredeljuje kot namen integracije tudi usmerjanje zunanje trgovine. Horizontalno integriranje – predstavlja združitev funkcij ali organizacij, ki delujejo na podobni ravni. Horizontalno povezovanje vključuje zvezo podjetij, ki proizvajajo enake vrste blaga, ali delujejo na isti stopnji dobavne verige. Lahko opisuje tudi združitev oddelkov znotraj organizacije, ki izvajajo podobne naloge (BNET 2010). Med razloge za razmah te integracije, ki jih spremlja koncentracija kapitala in znanja, uvrščamo uporabo učinkov, ki jih daje ekonomija obsega in doseganje prevladujočega položaja na trgu. Horizontalno povezovanje omogoča racionalno delitev dela, večjo stopnjo specializacije ter skupno raziskovanje (Šinkovec 1990, 24).

3 Najpomembnejši predstavniki sodobne teorije REI so: Bela Balassa, Fritz Machlup, Paul Streeten, Kevin Rothschild, Jagdish Bhagaweli, Tibor Scitovsky, Jan Tinbergen, Gunnar Myrdal. 4 Teorija komparativnih prednosti – pomeni, da vsaka država lahko uživa koristi, če se specializira za prodajo blaga, ki ga lahko proizvede z relativno nižjimi stroški.

12

Vertikalno integriranje – predstavlja povezovanje gospodarskih subjektov, ki proizvajajo proizvode drug iz drugega. S tem mislimo na zaporedne stopnje proizvodnje (surovina→ predelava→ polizdelek→ izdelek→ trgovina). Vertikalno povezovanje omogoča povezanim subjektom nemoten dotok surovin, omogoča večjo varnost, saj so proizvodne verige definirane, gospodarski subjekti pa bolj obvladujejo tržno stihijo5 (Šinkovec 1990, 23). Diagonalna integracija – predstavlja povezovanje horizontalnih in vertikalnih integracij. Diverzifikacija pomeni rast, ki v proizvodni program vključuje proizvode in storitve, ki se med seboj razlikujejo po tehnološki osnovi, tržnem namenu in načinu prodaje. Vključuje kombinacijo treh pomembnih elementov; število proizvodov, nesorazmerje med njimi in velikost podjetja. Diverzifikacija je lahko usmerjena k celovitemu obvladovanju določenih področij in h krepitvi tehnično – tehnoloških komponent v dani panogi proizvodnje komponent, lahko pa je umerjena k ekspanziji aktivnosti pri oskrbovanju različnih trgov. Tako ločimo dve vrsti diverzifikacije (Šinkovec 1990, 25):

• koncentrična, ki se oblikuje na temelju vertikalne in horizontalne rasti in • konglomeratska, ki pokriva nacionalne in multinacinalne okvire.

2.4 Oblike in tipi mednarodnih ekonomskih integracij Bobek in Kenda (2003, 176–177) smiselno razvrščata integracije po posameznih kriterijih, in sicer:

1. glede na prostor, ki ga pokrivajo, na: - subregionalne, - regionalne, - medregionalne, - globalne (svetovne);

2. glede na stopnjo sodelovanja članic na:

- parcialne – omejena samo na določene dele gospodarskega življenja (npr. sodelovanje na monetarnem področju, usklajevanje davčnih politik itd.),

- sektorske – omejena na posamezne sektorje gospodarstva, - totalne;

3. glede na motive in metode povezovanja na:

- zavestne oz. institucionalne, - spontane oz. tržne, - pozitivne (spodbujene z aktivnimi ukrepi vlad), - negativne (spodbujene z ukrepi odstranjevanja ovir);

4. glede na intenzivnost povezovanja narodnih gospodarstev na:

- tržne – kjer gre za omogočanje večje mobilnosti blaga in storitev, - proizvodne – kjer je večji poudarek na mobilnosti proizvodnih faktorjev.

5 Stihija – nenatančno, nekontrolirano delovanje.

13

Poleg zgoraj navedenih Hartman (1990, 14) navaja še naslednje oblike ekonomskih integracij:

1. glede na nosilce odločanja o ekonomski politiki na: - omejena na koordiniranje državnih ekonomskih politik, - odločanje sloni na skupnih institucijah, na katere države članice integracije

prenesejo del oblikovanja in izvajanja ekonomske politike (del suverenosti);

2. glede na stopnjo oz. fazo integracije – Balassova klasifikacija: - cona svobodne trgovine, - carinska unija, - skupni trg, - ekonomska unija, - totalna ekonomska unija;

3. glede na način in obliko mednarodnega povezovanja:

- ekonomsko integracijo, - organizacijsko integracijo, - socialno integracijo, - kulturno integracijo, - vojaško integracijo;

4. integracija, ki se pojavlja v zadnjem času:

- projektna – bolj fiksna in načeloma omejena na čas izvajanja nekega projekta.

Pri analizi oblik in tipov integracij je potrebno razlikovati med dvema vrstama pojmov:

1. institucionalizirana REI – zasnovana na obstoju različnih sporazumov med posameznimi državami (EU, EFTA, LAIA, ASEAN itd.);

2. funkcionalna REI – temelji na medsebojni soodvisnosti, ki se ustvarja preko

delovanja svetovnega trga in gibanja proizvodnih dejavnikov na multilateralni osnovi (IMF, GATT, FAO, IBRD itd.). Vse te institucije ustvarjajo določeno klimo, ki povezuje blagovne tokove, tokove kapitala, delovno silo, tehnološka odkritja, kar vodi do pospešenega razvoja proizvodnih sil v svetu.

Sodobni procesi se naslanjajo na institucionalizirano integriranje, tj. na organizirano sodelovanje med določenim številom držav. Zato lahko predpostavljamo, da regionalna integracija predstavlja začetno stopnico v razvoju mednarodne ekonomske integracije v najširšem pomenu besede. 2.5 Stopnje integracije Mednarodne ekonomske integracije v letih po 2. svetovni vojni stalno pridobivajo na pomenu. Posamezne države s povezovanjem in odpravljanjem carinskih in drugih ovir

14

vplivajo na stroške poslovanja. Države se povezujejo glede na stopnjo integracije v bolj ali manj povezane nacionalne skupine v skladu z interesi in možnostmi (El-Agraa 1997, 1). Narava sporazumov med udeleženci je različna glede na vsebino in obseg medsebojnih koncesij in skupnih aktivnosti. Tako pomeni proces integriranja več faz in navedla jih bom sedem, kot sta to storila Bobek in Kenda (2003, 179–183).

• Nacionalna država – predstavlja ničto stopnjo. Pod to razumemo zaščiteno gospodarstvo, ki nima sklenjenih preferencialnih sporazumov s tujimi državami in avtonomno sprejema zakone notranje in zunanje gospodarske politike.

• Prosta carinska zveza (Free Trade Areas – FTA) – v njej članice ukinejo

medsebojne carine, medtem ko v odnosu do tretjih držav ohranja vsaka članica zase individualno in suvereno pravico urejanja carinskih tarif. Ta se lahko nanaša le na določene proizvode, na skupino proizvodov ali na celoto. To pomeni, da lahko imajo članice različno visoke stopnje do tretjih držav. Zaradi tega je potrebno uvesti mehanizem, ki preprečuje uvoz blaga iz držav z nizko carinsko stopnjo v države z visoko carinsko stopnjo. Aranžmaji znotraj proste carinske cone običajno vključujejo klavzule o poreklu (certificate of origin) in certifikate o porabi blaga (end use certificate), kar pomeni, da se prosta menjava nanaša le na proizvode znotraj članstva. Primer prosto trgovinske cone je Evropsko prosto trgovinsko združenje (European Free Trade Association – EFTA).

• Carinska unija (Customs Unions – CU) – o njej govorimo takrat, kadar dosežejo članice poleg ukinitve medsebojnih carin poenotenje carinske tarife tudi navzven v odnosu na uvoz blaga iz tretjih držav. Primera carinske unije: Centralno ameriško skupno tržišče (Central American Common Market – CACMI), Karibska zveza in skupno tržišče (Caribbean Community and Common Market – CARICOM).

• Skupno tržišče (Common Markets – CM) – o skupnem tržišču govorimo takrat, kadar je doseženo prosto gibanje proizvodnih faktorjev (blaga, kapitala, storitev in ljudi), kadar sta doseženi uskladitev notranjih politik in koordinacija zunanjeekonomskih odnosov. To pomeni poglobitev in poenotenje tržišča v tolikšni meri, da se poleg carinskih ovir odstranjujejo še druge necarinske prepreke6 med državami članicami. Posebej je pomemben pretok kapitala in svobodno ustanavljanje podjetij v prostoru.

• Ekonomska in monetarna unija – je dosežena, kadar uvedejo njene članice na integriranem prostoru enoten denar, kadar je notranja gospodarska politika povsem poenotena in kadar je za celoto sprejeta skupna politika ekonomskih odnosov s tujino. Za ekonomsko unijo je značilno oblikovanje različnih nadnacionalnih institucij, ki med članicami pospešujejo proces povezovanja. Gre za ustanavljanje skupnih razvojnih, socialnih skladov ali skladov za regionalni razvoj ter do določene mere tudi za skupne parlamentarne in obrambne institucije. Za monetarno unijo izgradijo članice enoten monetarni sistem, s čimer posamezne članice

6 Ukinitev dovoljenj, kvot, omejevanje vnosa in iznosa deviz, poenotenje regulative v zvezi z zaščito zdravja in varovanja okolja, poenotenje prometnih davkov, odprava šikanoznih postopkov na meji itd.

15

izgubijo suverenost nad inflacijo, nad politiko tečajev in nad stopnjo rasti. Primer je Evropska unija (European Union – EU).

• Politična unija – je dosežena takrat, kadar članice ustanovijo skupne

administrativno-politične organe in deluje celotna skupnost držav kot eno telo: npr. skupni parlament kot zakonodajno telo, skupno svetovalno telo, skupna obramba, skupna notranja zaščita itd. Predpogoj je popolna poenotenost monetarne, fiskalne, socialne in zunanjeekonomske politike. Primer za to je združitev obeh Nemčij.

• Integrirani nadnacionalni sistem – o le-tem govorimo takrat, kadar je dosežena popolna gibljivost vseh proizvodnih faktorjev, ki traja toliko časa, dokler se njihove cene ne izenačijo. To konkretno za delo pomeni, da se bodo delavci prosto odseljevali s področij z nizkimi plačami na področja z višjimi plačami vse dotlej, dokler se njihove cene pod pritiskom odliva in priliva ne izenačijo. Vendar govorimo s tem v zvezi o težnji in ne o resnični popolni izenačitvi cen. Popolna ekonomska integracija je tako abstrakcija, h kateri neki ekonomski prostor sicer teži, a je v popolnosti in dosledno nikoli ne doseže. V načelu pomeni faza integriranega nadnacionalnega sistema izpolnitev šeste faze plus harmoniziran sociokulturni sistem med članicami.

Tabela 1: Značilnosti posameznih faz integracije

ZNAČILNOSTI POSAMEZNE FAZE

INTEGRACIJE

FAZE INTEGRACIJE Prosta

carinska zveza

Carinska unija

Skupno tržišče

Ekonomska unija

Popolna ekonomska integracija

odprava carin in kvot na medsebojno trgovino članic

DA DA DA DA DA

skupna cerinska tarifa NE DA DA DA DA

prosto gibanje proizvodnih faktorjev

NE NE DA DA DA

usklajevanje ekonomskih politik

NE NE NE DA DA

popolna unifikacija ekonomskih politik

NE NE NE NE DA

Vir: Bobek in Kenda 2003, 183.

16

3 PREDSTAVITEV MERCOSUR MERCOSUR ali MERCOSUL (špansko: Mercado Común del Sur, portugalsko: Mercado Comum do Sul) je kratica za Southern Common Market, kar pomeni Skupni trg Južne Amerike. Predstavlja regionalni sporazum med Argentino, Brazilijo, Paragvajem, Urugvajem in Venezuelo. Države članice MERCOSUR so na različnih stopnjah razvitosti, saj lahko Brazilijo glede na pariteto kupne moči7 uvrstimo na deseto mesto vseh držav na svetu. V primeru Paragvaja pa govorimo o državi v razvoju, saj je leta 2007 predstavljala drugo najrevnejšo državo v Južni Ameriki. Države podpisnice regionalnega sporazuma imajo skupaj več kot 260 milijonov prebivalcev, kar predstavlja skoraj polovico vsega prebivalstva Južne Amerike. 3.1 Zgodovina MERCOSUR Več latinskoameriških držav je spoznalo prednosti kombiniranja na regionalni ravni za reševanje skupnih težav. Ta regionalna prizadevanja so skupaj s krepitvijo industrijskega sektorja prispevala k rasti njihovega nacionalnega gospodarstva. Interakcijski proces lahko povzamemo v šestih točkah (UNCTAD 2003, 7-9).

1. Pogodba Montevideo iz leta 1960 in oblikovanje LAFTA – v začetni fazi latinskoameriškega povezovanja je bilo leta 1960 ustanovljeno Prosto trgovinsko združenje Latinske Amerike (Latin American Free Trade Association – LAFTA) in leta 1975 Gospodarski sistem Latinske Amerike (Latin American Economic System – LAES). Namen LAFTA je bil oblikovanje območja proste trgovine s ciljem širjenja trgov in olajšanja trgovine z odpravo zaščitnih ukrepov, le-to bi pa naj dosegli s pomočjo večstranskih pogajanj. Nekaj let pozneje je bil ustanovljen LAES, ki zajema 26 članic, z namenom spodbujanja gospodarskega sodelovanja in razvoja trgovine. Prav tako skuša okrepiti regionalno povezovanje mehanizmov.

2. Pogodba Montevideo iz leta 1980 in oblikovanje LAIA – politični problemi so

predstavljali praktične težave v procesu večstranskih pogajanj ter pomanjkanje priložnosti prve Pogodbe Montevidea iz leta 1960. Povzročili so nekatera razhajanja interesov, kar je slabo vplivalo na izvajanje pogodbe in delovanje LAFTA. Leta 1980 je bila podpisana druga Pogodba Montevidea, ki je uvedla Integracijsko združenje Latinske Amerike (Latin American Integration Association – LAIA). Cilj nove pogodbe je bil ustanovitev regionalne skupine, v kateri člani zagotavljajo preferencialne tarife drug do drugega. LAIA je želela v sporazumu združiti pospeševanje in zakonsko ureditev trgovine ter gospodarsko sodelovanje med

7 Teorija paritete kupne moči – predpostavlja, da bo devizni tečaj težil k izenačevanju stroškov nakupa menjalnih dobrin doma s stroški nakupa teh dobrin v tujini (Samuelson 2002, 681).

17

članicami, z namenom postopnega vzpostavljanja skupnega latinskoameriškega trga.

3. Program za gospodarsko povezovanje in sodelovanje Brazilije in Argentine – nova Pogodba Montevidea ni mogla premagati strukturnih težav združevanja in ne bi mogla doseči ustreznega vključevanja. Zgodnja 80. leta 20. stoletja pričajo o ponovni vzpostavitvi demokracije v Latinski Ameriki. Kljub gospodarskim težavam se je začela nova faza odnosov med Argentino in Brazilijo. Leta 1986 sta tako predsednika Brazilije in Argentine podpisala Pogodbo o integraciji (The Brazil-Argentina Integration Treaty), znana tudi kot povezovanje in gospodarsko sodelovanje. Program tega sporazuma je vseboval številne protokole, ki predvidevajo poenostavitev trgovine, in skupne programe na področju biotehnologije in kapitalskih tokov. Temu je sledilo obdobje večje gospodarske in politične konvergence med Brazilijo in Argentino, ki se je zaključilo s podpisom Pogodbe o integraciji, sodelovanju in razvoju leta 1988 (The Integration, Cooperation and Development Treaty). Leta 1990 je bil podpisan Sporazum o gospodarskem sodelovanju št. 14. Ta sporazum zajema protokole, ki veljajo že od leta 1985, uvaja pa tudi nekatere izboljšave, kot npr. določitev časovnega okvira za izvedbo skupnega trga; določitev pravil, ki urejajo gospodarske in trgovinske odnose med Brazilijo in Argentino v prehodnem obdobju; doseganje prostega pretoka blaga, storitev in proizvodnih dejavnikov. Zgoraj navedeni sporazumi so bili neposredni predhodniki MERCOSUR.

4. Priključitev Urugvaja in Paragvaja k MERCOSUR – sklepanje dvostranskih sporazumov med Argentino in Brazilijo je bilo zaskrbljujoče za sosednji državi Urugvaj in Paragvaj. Bali sta se, da bi zaradi povečane proste trgovine med največjima državama Južne Amerike postali ekonomsko izolirani. Ta strah je vodil do tega, da sta Urugvaj in Paragvaj pristopila k Sporazumu med Argentino in Brazilijo in kasneje k ustanovitvi MERCOSUR.

5. Pogodba iz Asunción in oblikovanje MERCOSUR – Skupni trg juga oz.

MERCOSUR je bil ustanovljen s Pogodbo iz Asuncióna med Brazilijo, Argentino, Urugvajem in Paragvajem, ki je začela veljati leta 1991. Cilj je bil ustvariti prvo prosto trgovinsko območje in skupni trg. MERCOSUR je medvladna organizacija, ki se je razvila iz pogodbenega dogovora v mednarodno strukturo, vendar brez nadnacionalnih organov.

6. Sporazum o prosti trgovini s Čilom in Bolivijo – junija 1996 je bil podpisan sporazum o prosti trgovini med MERCOSUR in vlado Čila, v decembru istega leta pa še sporazum o prosti trgovini med MERCOSUR in vlado Bolivije, kar je povečalo geografski obseg skupine. Čile in Bolivija sta partnerja MERCOSUR, nista pa članici le-tega.

18

3.1.1 Težave pri širitvi in poglobitvi V okviru širitve in poglobitve institucije se pojavljajo številne težave, ki lahko ogrožajo ta dva procesa. Povzeli jih bomo iz Wikipedie (2010c):

• prvič obstajajo tradicionalna rivalstva med Brazilijo in Argentino ali med Čilom in Bolivijo (dostop do Pacifika, Tihega oceana);

• poleg tega je v MERCOSUR včlanjena Brazilija, ki bi lahko zaradi svoje velikosti prevladala nad drugimi članicami. To ne vpliva ugodno na zmanjšanje rivalstva med Brazilijo in Argentino;

• glavna točka spora je trenutno pomanjkanje strategije o odnosih med ZDA in MERCOSUR, saj so se interesi ZDA od vključitve Venezuele še okrepili;

• članicam MERCOSUR je prepovedano sklepanje dvostranskih sporazumov o prosti trgovini s tretjimi državami. Prav to pa vodi v Urugvaju in Paragvaju do razmislekov o prenehanju partnerstva do MERCOSUR.

3.2 Cilji Skupni trg juga spodbuja (Wikipedia 2010a):

• prosti tranzit blaga, storitev in proizvodnih faktorjev med državami članicami; med drugim odpravo necarinskih pravic in omejitev na tranzit blaga, ali kakršne koli druge ukrepe s podobnim učinkom;

• cilj je določitev Skupne zunanje tarife (Common External Tariff - CET) in sprejetje skupne trgovinske politike do tretjih držav ali do skupin držav. Cilj je tudi usklajevanje stališč na regionalnih in mednarodnih trgovinskih ter gospodarskih srečanjih;

• koordinacija makroekonomskih in sektorskih politik držav članic v zvezi z zunanjo trgovino, kmetijstvom, industrijo, davki, monetarnim sistemom, kapitalom, storitvami, carinami, transportom in drugimi področji, z namenom zagotavljanja svobodne konkurence med državami članicami;

• zavezanost držav članic, da opravijo potrebne prilagoditve svojih zakonov na zahtevanih področjih in s tem omogočijo krepitev procesa vključevanja. Pogodba iz Asuncióna temelji na doktrini medsebojnih pravic in obveznosti držav članic. MERCOSUR prvotno cilja na cono proste trgovine, nato na carinsko poenotenje in kot zadnje na skupni trg, kjer je poleg carinske združitve možen tudi prost pretok delovne sile in kapitala v tretje države. Vse to pa je odvisno od enakih pravic in dolžnosti držav podpisnic.

Konec 90. let 20. stoletja se je razvoj MERCOSUR nekoliko zaustavil. Leta 2000 so države članice MERCOSUR poimenovale kot njegov novi začetek (Relanzamiento del Mercosur), saj predstavlja novo stopnjo regionalnega povezovanja. Cilj je krepitev carinske unije tako navznoter kot navzven. Vlade držav članic so zato zbliževale in usklajevale makroekonomijo. S tem so hoteli doseči trajnostno fiskalno in monetarno politiko ter s tem zagotoviti stabilnost cen. Po tem novem začetku se MERCOSUR posveča naslednjim področjem (Wikipedia 2010c):

• dostopu do trga, • pospeševanju postopka carinjenja,

19

• spodbujanju investicij, proizvodnje in izvoza, • skupni carinski tarifi, • konkurenci, • reševanju sporov, • izvajanju zakonodaj v državah članicah, • krepitvi institucionalne strukture • zunanjim odnosom.

3.3 Institucionalna struktura MERCOSUR Institucije so strukture in mehanizmi družbenega reda in sodelovanja, ki urejajo ravnanje določenih posameznikov v skupini ljudi. Institucije ugotavljajo socialni namen, preučujejo posamezna človeška življenja in njihove namere ter izdelujejo in izvajajo pravila, ki urejajo človeško vedenje, da bo posameznik sposoben sodelovanja. Izraz institucija se običajno uporablja za carinske in vedenjske vzorce, ki so pomembni za družbo, kot tudi za določene organizacije državnih in javnih storitev. Kot strukture in mehanizmi družbenega reda pri ljudeh so institucije eden glavnih predmetov študija v družboslovju, sociologiji, političnih vedah in ekonomiji. Institucije so glavna skrb za javni red, saj predstavljajo formalni mehanizem za politično oblikovanje pravil in pregona (Wikipedia 2010b). Struktura po Pogodbi iz Asunciona (Treaty of Asunción - TA) Pogodba iz Asuncióna predvideva prehodno in postopno vključevanje gospodarstev članic MERCOSUR. Po zgledu Evropske skupnosti bi naj gospodarsko povezovanje znotraj MERCOSUR napredovalo po stopnjah, kar omogoča gospodarstvom članic postopno prilagajanje skupnim ciljem. Proces gospodarskega povezovanja v Pogodbi iz Asuncióna predvideva naslednje faze:

1. faza – območje proste trgovine: je že bilo doseženo, saj je prost pretok blaga in odprava notranjih tarif med članicami realnost;

2. faza – carinska unija: določa uporabo skupne zunanje carinske tarife. Skupna zunanja tarifa je bila sprejeta z odločbo CM št. 7/94. Vendar pa je bil sprejet tudi seznam izjem zaradi velike konkurence med državami članicami, ki povzroča, da na MERCOSUR tretje države gledajo kot na nepopolno carinsko unijo;

3. faza – skupen trg: je načrtovan. Naj bi presegal carinsko unijo s pomočjo prostega pretoka kapitala in delovne sile.

Struktura in vsebina Pogodbe iz Asuncióna je temeljila na klavzuli in mehanizmih Sporazuma o gospodarskem sodelovanju št. 14 iz leta 1990, ki vključuje Skupino skupnega trga (Common Market Group). Ta skupina zajema ministre za gospodarstvo in zunanje zadeve, predstavnike centralnih bank in službe za zunanjo trgovino kot tudi specializirane podskupine, npr. predstavnike transporta, industrijske panoge in kmetijskih dejavnosti. Pogodba določa tudi časovni okvir (1991–1994) za izvedbo skupnega trga in cilje doseganja prostega pretoka blaga, storitev in proizvodnih dejavnikov. Tudi načela LAIA so

20

bila vključena v Pogodbo iz Asuncióna, vključno klavzule o priznavanju največjih ugodnosti, z namenom zagotoviti skladnost držav članic z LAIA in s sporazumi WTO8. Prehodne narave Pogodbe iz Asuncióna poudarjajo:

• stvaritev začasnih institucij, ki bodo nadomeščene z drugimi, je potrebno opredeliti v prihodnosti,

• obstoj številnih pravil, ki imajo omejeno veljavnost, vključno s tistimi, ki zadevajo odnose s tretjimi državami.

Prav tako so začasne splošne ureditve izvora zaščitne klavzule, sistem za reševanje sporov, program za liberalizacijo trgovine in ustanovitev podskupin, saj je njihovo trajanje omejeno na predhodno obdobje (UNCTAD 2003, 11-12). Struktura po Protokolu iz Ouro Preto (Protocol of Ouro Preto) Institucionalna struktura MERCOSUR je bila ustanovljena z dodatnim protokolom k Pogodbi iz Asuncióna, znanim tudi kot Protokol iz Ouro Preto (POP), ki je začel veljati leta 1994. Od traktat naprej je MERCOSUR postal mednarodna organizacija ob predpostavki novih funkcij in sprejemu bolj stabilne infrastrukture. S Protokolom iz Ouro Preto je MERCOSUR postal pravna oseba javnega mednarodnega prava s posledicami znotraj organizacije kot tudi s posledicami na mednarodni ravni. Protokol zagotavlja MERCOSUR pristojnosti za opravljanje vseh dejanj, potrebnih za izpolnjevanje svojih ciljev, kot so sklepanje pogodb, pridobivanje in odstranjevanje premičnega in nepremičnega premoženja, ki se pojavlja v sporih, vzdrževanje sredstev in odločanje bank o transferih. Protokol iz Ouro Preto dovoljuje tudi sklepanje sporazumov o sedežu MERCOSUR, podpira pa tudi pogajanja in pogodbe s tretjimi državami, skupinami držav in mednarodnimi organizacijami. Posebna značilnost MERCOSUR je, da države ustanoviteljice niso prenesle nobenega dela svoje suverenosti na institucije MERCOSUR. Zato institucije MERCOSUR nimajo nadnacionalnega organa. Glavne institucije MERCOSUR – Svet Skupnega Trga (Council of the Common Market), Skupina Skupnega Trga (Common Market Group) in Komisija za Trgovino (Trade Commission) – so medvladne narave, saj jih sestavljajo predstavniki vsake države članice, in je odločitve potrebno sprejeti s soglasjem. Organi MERCOSUR so predvsem posvetovalni in njihova pooblastila so omejena na njihovo področje delovanja. Čeprav so odločitve glavnih institucij zavezujoče, nimajo moči, da bi jih uveljavljali med članicami.

8 World Trade Organisation – Svetovna Trgovinska Organizacija

21

Zaradi pomanjkanja mednarodnih organov zahtevajo pogajanja in sklepanje pogodb ter sodelovanje vseh držav članic MERCOSUR. Sporazumi sklenjeni v MERCOSUR niso neposredno uporabni na ozemlju držav članic, zahtevajo namreč odobritev oz. ratifikacijo na nacionalni ravni vsake države članice. Da bi zagotovili sočasen začetek veljavnosti odločitev institucij MERCOSUR v državah članicah, je potrebno upoštevati naslednji postopek:

1. ko je sprejeta odločitev, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za vključitev le-te v domačo zakonodajo in o tem ustrezno obvestijo Upravni sekretariat (Administrative Secretariat);

2. odločitev začne veljati istočasno za vse države članice 30 dni po tem, ko je zadnja država članica ustrezno obvestila Upravni sekretariat o vključitvi določitve v domačo zakonodajo. V ta namen države članice v roku objavijo začetek veljavnosti zadevnih odločitev v svojih uradnih listinah.

Kot rezultat soglasja, ki ga je sprejel MERCOSUR za opravljanje svojega dela, si države članice porazdelijo stroške organizacije v enakih delih. Kot v drugih mednarodnih organizacijah se lahko tudi MERCOSUR pridružijo nove članice. Njihovo članstvo je pod določenimi pogoji, kot so soglasje vseh že držav članic, kjer prevladujejo geopolitični položaj in sprejetje vseh mednarodnih instrumentov MERCOSUR. Protokol iz Ouro Preto določa, da se vsaj enkrat na šest mesecev predsedniki držav članic udeležijo sestanka Sveta skupnega trga. Vrhovi ciljajo na temeljne politike, katere bi morali izvajati politični in upravni organi MERCOSUR ter na težave, ki jih ni mogoče rešiti z drugimi organi MERCOSUR (UNCTAD 2003, 12-14). Institucije MERCOSUR so naslednje:

� Svet Skupnega Trga (Consejo del Mercado Común – CMC, Common Market Council)

CMC sestavljajo ministri za zunanje zadeve in ministri za gospodarstvo držav članic. Predstavlja najvišjo raven organizacije, ki je pristojna za odločanje v MERCOSUR. Svet Skupnega Trga je odgovoren za nadzor skladnosti s strateškimi cilji, ki so določeni v Pogodbi iz Asuncióna in v Protokolu iz Ouro Preta. Svet se sestane dvakrat na leto in zaseda v dveh fazah: prva faza vključuje le ministre, ki sestavljajo CMC, druga faza pa vključuje pristojnosti predsednikov držav članic. Kljub temu da je Svet Skupnega Trga najvišja raven organizacije, je prenesel veliko svojih pristojnosti na Skupino Skupnega Trga (špa. Grupo Mercado Común – GMC, ang. Common Market Group), s čimer zmanjšuje njegovo sposobnost ustvarjanja politike in spodbujanja ukrepov, namenjenih utrjevanju MERCOSUR. V praksi so seje CMC političnega pomena, saj določajo glavne smeri in pošiljajo politične signale znotraj in zunaj MERCOSUR (Pena in Rozemberg 2005, 2).

22

Države članice predsedujejo CMC za dobo 6 mesecev po abecednem vrstnem redu. Svet Skupnega Trga sprejema odločitve s konsenzom, z zastopstvom vseh držav članic (Wikipedia 2010a).

� Skupina Skupnega Trga (Grupo Mercado Común – GMC, Common Market Group)

GMC je sestavljena iz štirih prvotnih članov in štirih namestnikov iz vsake države članice, od ministra za zunanje zadeve, ministra za gospodarstvo in predstavnikov centralnih bank članic. To je organizacija, ki ima izvršilno naravo in je zadolžena za urejanje odločitev, ki jih je sprejel Svet Skupnega Trga za pravilno delovanje procesa vključevanja. Prav tako je organizacija odgovorna za pogajanja s tretjimi državami ali regijami, v okviru mandata Sveta Skupnega Trga. Da bi lahko Skupina Skupnega Trga opravljala svoje raznovrstne naloge, ima več posvetovalnih in pogajalskih skupin v najrazličnejših disciplinah. Formalno so te skupine znane kot Delovne Podskupine (Subgrupos de Trabajo, Working Subgroups), ki jih je trenutno 14 (komunikacije, institucionalni vidiki, tehnična pravila in predpisi, finančne zadeve, promet, okolje, industrija, kmetijstvo, energetika in rudarstvo, delovne zadeve, zdravstvo, investicije, elektronsko trgovanje ter spremljanje gospodarskih in trgovinskih razmer) in se pripravljajo na predloge držav članic. Prav tako obstajajo tudi drugi pogajalski forumi odvisni od Skupine Skupnega Trga v oblikah, kot so: specializirane skupščine, ad hoc skupine in visoke ravni skupin in odborov. Obstaja 11 specializiranih skupščin, ki se ukvarjajo z vprašanji kot so: droge, znanost in tehnologija, turizem, spodbujanje trgovine, ženska vprašanja, občine, infrastruktura za vključevanje, zadruge, kinematografski in avdiovizualni organi, družinsko kmetijstvo ter uradni zagovorniki. Ta množica pomožnih organizacij mešane tehnično-pogajalske narave, ki vključuje uradnike iz skoraj vseh področij vlade, je povzročila široko povezovanje znotraj javne uprave. Po drugi strani pa je veliko različnih vprašanj posameznikov in delovnih skupin na različnih področjih privedlo do večjih težav usklajevanja in preobremenitev odločanja Skupine Skupnega Trga (Pena in Rozemberg 2005, 2–3).

� Komisija za trgovino MERCOSUR (Comisión de Comercio del MERCOSUR – CCM, MERCOSUR Trade Commission)

CCM je prav tako kot GMC sestavljena iz štirih prvotnih članov in štirih namestnikov iz vsake države članice. Komisija je odgovorna za varovanje učinkovite uporabe instrumentov skupne trgovinske politike na regionalni ravni, obravnava pa tudi vprašanja glede medregionalne trgovine. CCM je odgovorna tudi za postopek posvetovanja in za zahtevke reševanja sporov (Pena in Rozemberg 2005, 3). Komisija za trgovino izvaja vse potrebno, da se uporabljajo instrumenti skupne trgovinske politike, kot so: trgovinski sporazumi s tretjimi državami ali mednarodnimi subjekti; upravno-poslovni seznam proizvodov; končni sistem prilagajanja carin za MERCOSUR; sistem porekla; sistem območja proste trgovine, posebna carinska območja in izvozne

23

predelovalne cone; sistem za preprečevanje nepoštene trgovinske prakse; odprava in uskladitev carinskih omejitev; sistem za zaščito potrošnikov; sistem zaščite držav nečlanic; itd. (Wikipedia 2010a). Tehnične ekipe so bile oblikovane za spremljanje cen in za odgovore ne vprašanja, povezane z uvrščanjem blaga, za obravnavanje carinskih vidikov, trgovinskih norm in discipline, javnih politik, ki izkrivljajo konkurenčnost, ter zaščito konkurence in potrošnikov. Obstaja tudi Odbor za Obrambo in Varstvo Trgovine (Comité de Defensa Comercial y Salvaguardias, Trade Defence and Safeguards Committee). V veliki meri je Odbor naletel na težave, podobne tistim v delovnih skupinah. Uporaba skupnih disciplin je namreč pomenila, da je v praksi veliko odborov naletelo na težave pri izpolnjevanju njihovih ciljev. V drugih primerih je delo bilo zmerno učinkovito, vendar le v nekonfliktnih vidikih (Pena in Rozemberg 2005, 3).

� Sekretariat MERCOSUR (Secretaría del MERCOSUR – SM, MERCOSUR Secretariat)

Sekretariat MERCOSUR s sedežem v Montevideo je bil do leta 2003 pretežno administrativne narave. Naloga Sekretariata MERCOSUR je evidentiranje in arhiviranje odločitev, ki jih sprejemajo različne organizacije. Skrbi tudi za založništvo Uradnega Glasila MERCOSUR (Boletín Oficial del MERCOSUR, MERCOSUR Official Bulletin) ter zagotavlja delovanje in logistično podporo za zasedanja različnih pogajalskih skupin. SM je edina organizacija v MERCOSUR, ki ima svoj proračun, katerega zagotavljajo države članice. SM sestavlja skupina uradnikov, ki so posvečeni izključno nalogam sekretariata. V letu 2003 je bil ustanovljen Sektor za tehnično svetovanje (Technical Advisory Sector). Zanj lahko rečemo, da predstavlja prvi korak pri preoblikovanju administrativnega sektorja v tehničnega (Pena in Rozemberg 2005, 3).

� Ekonomsko-socialni posvetovalni forum (Foro Consultivo Económico-Social – FCES, Economic and Social Consultative Forum)

Ekonomsko-socialni posvetovalni forum je bil ustanovljen decembra 1994 s Protokolom iz Ouro Preto. Forum sestavljajo predstavniki različnih gospodarskih in socialnih sektorjev držav članic MERCOSUR in ima le posvetovalno funkcijo. Vprašanja, ki jih obravnava FCES, so posredovana GMC kot priporočila. Forum je sestavljen iz enakega števila predstavnikov iz vsake države članice, predstavlja pa kanal za sodelovanje civilne družbe v procesu integracije. Vendar se je v praksi to sodelovanje omejilo na izmenjavo mnenj o razvoju glavnih vidikov pogajanj, ki so na dnevnem redu (Pena in Rozemberg 2005, 3). Uredba določa štiri naloge FCES:

1. konsolidacija carinske unije, ki zajema: carinska vprašanja, varstvo potrošnikov, konkurenco, obrambo nepoštene trgovinske prakse, skupno zunanjo tarifo, pravila o poreklu, necarinske ukrepe, izvozne spodbude, posebne carinske režime (proste cone), tehnične standarde, sektorske trgovinske politike (avtomobilska, sladkorna in tekstilna), varnostne ukrepe, reševanje sporov;

2. poglabljanje integracijskega procesa, ki zajema: kmetijstvo, industrijo, rudarstvo,

finance, davčne zadeve, znanost in tehnologijo, investicije, intelektualno lastnino,

24

storitve, javna naročila, infrastrukturo (promet, energija in telekomunikacije), okolje, makroekonomsko politiko, spodbujanje zaposlovanja, institucionalne vidike;

3. MERCOSUR za zunanje odnose, ki zajema: LAIA, FTAA, WTO, EU in druge

zunanje odnose ter tehnično sodelovanje;

4. socialni vidiki integracije, ki zajemajo: tujo delovno silo in socialno varnost, prekvalifikacijo, kulturo, izobraževanje, migracije, policijsko sodelovanje, združenja in zadruge.

FCES je igral pomembno vlogo pri vključevanju žensk in enako spolnih odnosov v MERCOSUR. V ta namen je leta 1995 bil ustanovljen tako imenovani Ženski forum (Foro de la Mujer – FM) (Wikipedia 2009).

� Skupna Parlamentarna Komisija (Comisión Parlamentaria Conjunta – CPC, Joint Parliamentary Commission)

Skupna Parlamentarna Komisija je sestavljena iz največ 64 poslancev, ki jih izbere Kongres v skladu z notranjimi pravili. Prav tako je posvetovalna organizacija, katere naloga je odgovarjati na vprašanja ali se posvetovati z izvršilnimi organizacijami MERCOSUR. Prav tako pa poda tudi mnenje glede novih norm, ki so jih predlagale organizacije MERCOSUR. Pomen te Komisije je v njeni vlogi, ki jo ima (ali bi jo lahko imela), pri zagotavljanju vključevanja odločitev, ki so jih sprejeli na ravni MERCOSUR, v nacionalno zakonodajo. Vendar pa je izvajanje tega posvetovanja organizacije razmeroma skromno (Pena in Rozemberg 2005, 3–4). Leta 1994 so s Protokolom iz Ouro Preto bile ustanovljene štiri nove MERCOSUR institucije. Le-te so:

� Forum posvetovanja in političnega soglasja (Foro de Consulta y Concertación Política – FCCP, Consultation and Political Consensus- Building Forum)

FCCP je pomožna organizacija Svetu Skupnega Trga. Sestavljena je iz visokih uradnikov z ministrstev za zunanje zadeve držav članic. Osredotoča pa se na prispevek k utrjevanju in širitvi političnih razsežnosti MERCOSUR (Pena in Rozemberg 2005, 4).

� Srečanja ministrov (Meetings of ministers) Vzpostavljeni so bili za spodbujanje političnega dialoga med najvišjimi organi, pristojni za različna vprašanja iz vsake države članice. Trenutno je trinajst srečanj ministrov, le-ti so: predsedniki za gospodarstvo in centralne banke, kmetijstvo, zdravstvo, delo, rudarstvo in energetiko, industrijo, turizem, okolje, pravosodje, šolstvo, kulturo, notranje zadeve in socialni razvoj (Pena in Rozemberg 2005, 4).

25

� Komisija stalnih predstavnikov MERCOSUR (Comisión de Representantes Permanentes del MERCOSUR – CRPM, The Commission of Permanent Representatives of MERCOSUR)

CRPM je sestavljena iz stalnih predstavnikov držav članic MERCOSUR in enega predsednika. Je ena zadnjih organov MERCOSUR, ki je vključena v institucionalno strukturo. Komisija je bila ustanovljena leta 2003 in je zadolžena za (Pena in Rozemberg 2005, 4):

• pomoč Svetu Skupnega Trga in predsedniku pri vseh nalogah; • predstavitev pobud, povezanih z integracijskim procesom, ki se pojavljajo zunaj

pogajanj in oblikovanje skupnega trga; • krepitev ekonomskih, socialnih in parlamentarnih odnosov, ki spodbujajo vezi med

Skupno Parlamentarno Komisijo, Ekonomsko-socialnim posvetovalnim forumom in srečanji ministrov.

� Stalno pregledno sodišče (Tribunal Permanente de Revisión – TPR, Permanent

Review Court) Februarja 2002 je bil odobren t. i. Olivos Protokol (Protocol Olivos – PO), ki določa pravila v zvezi z resolucijo polemike v MERCOSUR. Brez dvoma predstavlja to glavni dosežek MERCOSUR v zadnjih letih glede institucionalnih zadev ob ohranjanju enake filozofije in prakse kot v prejšnji shemi (Pogodba iz Asuncióna in Protokol iz Ouro Preto). Olivos Protokol uvaja nekatere novosti, kot so: izbira foruma; vzpostavitev mehanizma za nadzor že sprejetih odločitev; vzpostavitev Stalnega preglednega sodišča in drugih odločb, ki so povezane z bolj enotno razlago predpisov MERCOSUR. Poleg tega PO predvideva skrajšanje postopkov. V primeru problemov med državami bodo le neposredna pogajanja med vpletenimi državami članicami ob intervenciji GMC postala obvezna, s čimer se skrajša čas za vstop v fazo arbitraže.

• Izbira foruma: PO vsebuje jasne določbe v zvezi s potrebo po izbiri foruma, pred katerim se rešujejo spori. Tukaj lahko navedemo primer Brazilije in Argentine glede uporabe protidampinških ukrepov s strani Argentine v zvezi z uvozom brazilske perutnine. Brazilija se je namreč pritožila zoper protidampinškim ukrepom, ki jih je uporabljala Argentina. Ker pa Brazilija takrat ni zadovoljila svojih pričakovanj glede uporabe teh ukrepov, se je obrnila na Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) na Organ za poravnavo sporov. V zvezi s tem PO določa, ali se lahko sporna vprašanja predložijo bodisi resoluciji sistema polemik v MERCOSUR ali tistemu v WTO. Tožeča država mora izbrati enega izmed teh mehanizmov ter trajno opustiti dostop do drugih forumov.

• Nadzor po sprejetju odločitev: drugi pomemben dejavnik je krepitev obvezne

narave, ki jo prinašajo končne odločitve ter uporaba ukrepov, ki zagotavljajo izvajanje sklepov oz. odločitev. Čeprav se je že v Protokolu Brazilije (The Brasilia Protocol) uveljavilo načelo obvezne narave odločb in predvidena možnost začasnih izravnalnih ukrepov, PO razvija posebne mehanizme za zagotavljanje skladnosti s tem.

26

Jasno je, da so ne glede na naravo sporov primeri, v katerih lahko sodišče sprejme samo-izvršilne ukrepe za zagotovitev skladnosti s svojo odločitvijo, izjemni. Po izkušnjah MERCOSUR bo od devetih sklepov samo eden deloval v »polni pristojnosti« in se odločil za preklic ukrepa. V ostalih primerih se ukrepi vlad vedno interpretirajo kot nekaj, kar je potrebno za izvršitev odločb. Jasen postopek je pomemben, saj se s tem prepreči napačna uporaba sodbe v praksi. V zvezi s tem Olivos Protokol ugotavlja, da bi se nadzor po sprejetju odločitev lahko uporabljal za učinkovito izvajanje odločb kot tudi v primerih odškodninskih zahtevkov, ki se lahko izvajajo, če članica ne izvede sprejete odločitve v celoti. Z drugimi besedami je namen PO preprečiti večje število primerov, kjer se med državami pogodbenicami v sporih in povračilnih ukrepih kažejo samovoljni interesi le-teh.

• Stalno Pregledno Sodišče in enotna razlaga predpisov: tretji del novosti Olivos Protokola se nanaša na iskanje enotne razlage predpisov MERCOSUR. Ena glavnih kritik, usmerjenih v delovanje ad hoc9 sodišč je, da ta ne omogočajo gradnje skupne sodne prakse. Poleg tega predpisi, ki jih ustvarijo pogajalski procesi, niso le predmet različnih razlag v različnih primerih, ampak lahko predstavljajo tudi različne predpise in odločitve, ki jih sprejemajo sodniki držav članic. Ko so predpisi MERCOSUR sprejeti, so del nacionalnih pravnih sistemov in sodijo v pristojnost lokalnih sodišč. Pomanjkanje postopkov za zagotavljanje enotne razlage postopkov MERCOSUR otežuje ohranitev načela enakopravnosti držav članic. Da bi ohranili enakosti prava, ki ureja odnose med državami članicami, morajo imeti enako vrednost in morajo proizvajati enake pravne učinke v vseh državah članicah. Najučinkovitejši načini za premagovanje teh vprašanj vodijo preko nadnacionalnih pravosodnih sodišč, zato hočejo novosti Olivos Protokola omogočiti reševanje spornih vprašanj s pomočjo neformalnih postopkov, ki vodijo v enotnost pri razlagi predpisov.

Najpomembnejše inovacije so:

• večja stabilnost predsedujočih arbitrov ad hoc sodišč – ideja je, da bi z uporabo istih arbitrov v različnih sporih omogočili enotno razlago;

• vzpostavitev Stalnega Preglednega Sodišča s sposobnostjo reševanja pravnih zadev pred njihovo vložitvijo na sodišče. Odločitev sodišča bo imela dokončno naravo ali pa bo predstavljala predmet, ki je namenjen pojasnjevanju.

Stalno Pregledno Sodišče je brez dvoma največja inovacija Olivos Protokola. Čeprav Protokol Brazilije predvideva ad hoc sodišča v posameznih primerih (z namenom zagotavljanja hitrejšega reševanja konfliktov), so izkušnje pokazale, da postopek ni tako dinamičen, saj bi v primeru pritožbe bilo potrebno omogočiti možnost pregleda sklepov in poenotenje razlage razpršenih uredb ter zagotoviti uporabo MERCOSUR sodnih instrumentov.

9 V ta namen, posebej za to. Sodišča namenjena za posebne, določene primere.

27

Štirje od petih arbitrov, ki sestavljajo Stalno Pregledno Sodišče, lahko ostanejo na položaju do največ šest let, medtem ko petega arbitra imenujejo za dobo treh let. To bo prispevalo k enotni razlagi skupne zakonodaje.

Nazadnje je bil postopek odobren julija 2004 za obravnavo v izjemnih, nujnih spornih zadevah, ki omogoča državam članicam, da se neposredno zatečejo k Stalnemu Preglednemu Sodišču, če se ukvarjajo s polemikami glede pokvarljivega ali sezonskega blaga. V ta namen je bil ustanovljen mehanizem, ki omogoča, da v roku devetih zaporednih dni Stalno Pregledno Sodišče izda odločbo o zadevi in ustrezen ukrep. (Pena in Rozemberg 2005, 9–11)

� Upravno-delovno sodišče (Tribunal Administrativo Laboral - TAL, Administrative Labour Court)

TAL ima pristojnosti glede odprave upravnih pritožb, ki jih MERCOSUR posredujejo uradniki sekretariata in njihovi zaposleni. Sodišče sestavlja pet prvotnih članov, po eden iz vsake države članice, ki ga imenuje GMC za obdobje dveh let z možnostjo podaljšanja še za dve leti (Pena in Rozemberg 2005, 4). 3.4 Mehanizmi za ustvarjanje in izvajanje norm MERCOSUR Pri izvajanju norm MERCOSUR so bile velike težave predvsem zaradi zapletenosti v zvezi z vključitvijo norm v notranje pravne sisteme držav članic MERCOSUR. Brez zagotovil o tem kdaj predpisi, ustanovljeni s štiristranskimi institucijami, začnejo izvajati pravne učinke za osebe. Predvidljivost procesa in pravnih pravil je oslabljena, kar neposredno vpliva na njihovo verodostojnost. Pregleden mehanizem za vključitev norm MERCOSUR še ni bil dosežen, prav tako ni sistema, ki bi zagotavljal hierarhijo teh norm nad domačimi normami. V okviru tega je vredno analizirati na eni strani ustavne sisteme držav članic in njihove predpise glede interakcijskih procesov in na drugi strani postopek ustanavljanja norm, ki jih je MERCOSUR odobril. Navedeni napredek na tem področju je obravnavan v tem oddelku.

• Ustavne asimetrije Obstajajo ustavne asimetrije za vzpostavitev skupnega prava MERCOSUR. Argentinska ustava zagotavlja nepovratna sredstva mednarodnih pogodb, prevlado nad nacionalnimi zakonodajami in dovoljuje podpise pogodb, kjer vlada prenese svoje pristojnosti in odgovornosti na nadnacionalne organe. V primeru Paragvaja njegova ustava iz leta 1993 prav tako zagotavlja prevlado pogodb in omogoča obstoj nadnacionalnega pravnega reda. Brazilija in Urugvaj v zameno ne zagovarjata prevlade nadnacionalnih pogodb. Vprašanje je, ali te razlike zahtevajo reforme brazilske in urugvajske ustave za premagovanje problemov, povezanih s hierarhijo norm MERCOSUR, ali pa te države sprejemajo ustrezne politične odločitve pri uresničevanju integracijskih procesov. V vsaki državi obstajajo mnenja prestižnih pravnikov, ki zagotavljajo, da so dinamične razlage ustavnih besedil dovoljene ob predpostavki integracijskih obveznosti, ki bi rešile trenutne asimetrije. V Urugvaju na primer, tudi če je vrhovno sodišče sprejelo tezo, da je »pogodba

28

zunaj prava in je nezdružljiva s pravom, predpostavlja njeno odstopanje«, ugotavljamo, da je nedavna doktrina podprla nasprotno stališče. V primeru Brazilije nekateri avtorji menijo, da odstavek 4. člena, ki se ukvarja z integracijo Latinske Amerike, predstavlja zadostno podlago za ustanovitev skupnega prava MERCOSUR.

• Mehanizem za vključitev in izvajanje predpisov MERCOSUR Ni edinstvenega mehanizma za vključitev predpisov MERCOSUR in za njihovo delovanje. Najprej je treba razlikovati med izvorno zakonodajo in sekundarno zakonodajo. Prvotni zakon je sestavljen iz instrumentov, ki so jih države članice pridobile v okviru Pogodbe iz Asucióna. Z vstopom v skupnost velja ustavno razpolaganje predpisov za njegove člane mednarodne pogodbe, ki zahtevajo zakonsko ratifikacijo in odobritev s strani izvršnih pooblastil. Sekundarna zakonodaja na drugi strani pa je tista, ki izhaja iz institucij MERCOSUR z odločanjem zmogljivosti, in je sestavljena iz odločb CMC10, v resolucijah GMC11 in direktiv CCM12. V skladu z medvladno naravo integracijskega procesa MERCOSUR so predpisi neposredno povezani z vlado. Predpisi pa nimajo neposrednih učinkov. Značilnost nekaterih evropskih norm skupnosti je, da šele ko jih štiri države članice sprejmejo v svojo zakonodajo, segajo njihovi učinki preko državnih meja. Protokol iz Ouro Preto predvideva vodenje medvladne narave institucij ter opazovanje težav pri internacionalizaciji norm, hkrati pa poudarja obvezno naravo norm, saj jih je potrebno vključiti v pravne sisteme držav članic. Pomembno je upoštevati obveznost države članice, da normo oz. predpis vdela v svoj pravni sistem. Način sprejetja in vnosa pravil in norm v vsaki državi bo odvisen od ustavne ureditve posamezne države članice. V nekaterih primerih bo treba sprejeti zakon, v drugih odlok ali zgolj uradno pismo. Poleg tega je to le en pogoj, vendar sam po sebi ni dovolj, da bo norma začela veljati. 40. člen Pogodbe iz Ouro Preto je ustvaril »sui generis« sistem, ki nadomešča pojem »neposredna uporaba« evropskega modela s funkcijo »istočasnega začetka veljavnosti« prek naslednjih postopkov:

- vključitev v pravni sistem vsake države članice ter obvestilo Sekretariatu MERCOSUR;

- kadar pride do vključitev pravil v pravne sisteme štirih držav članic, Sekretariat MERCOSUR o tem obvesti vse ostale države članice;

- hkratni začetek veljavnosti pravila oz. norme v 30 dneh po uradnem obvestilu Sekretariata MERCOSUR.

Ta rešitev, ustvarjena v luči medvladne narave organizacij MERCOSUR, še zdaleč ni zadovoljiva, saj le približno 45% odobrenih predpisov MERCOSUR začne tudi veljati. Jasno je namreč, da stvari, predvidene v 40. členu predstavljajo subjekte za številne predpise in norme ter ena stvar ne predstavlja hkrati enake pravice in obveznosti v štirih državah članicah, katere so potrebne za istočasno veljavnost nekega predpisa oz. norme. 10 Common Market Council (Svet Skupnega Trga). 11 Common Market Group (Skupni Trg Skupine). 12 MERCOSUR Trade Commission (Komisija za trgovino MERCOSUR).

29

• Ocena Soobstoj nacionalnih pravnih sistemov, ki ohranjajo svojo avtonomijo in zato sprejemajo značilne načine za ustvarjanje in odstranjevanje zakonov, je zapleteno, ne glede na medvladno naravo MERCOSUR. Ta zapletenost in kopičenje pravil, ki niso vključena v pravne sisteme držav članic, je ena glavnih institucionalnih napak MERCOSUR. Na tem področju je bilo veliko problemov in predvsem težnja, da se odobri večje število predpisov, ki se nato predložijo kot nov notranji postopek odobritve v času njihove ustanovitve. Druga ovira je, da čeprav obstajajo ti vrste norm v MERCOSUR (odločitve CMC, resolucije GMC in direktive CCM), vsaka od njih lahko pridobi različne lastnosti. Potrebna bi bila namreč vgradnja učinkov v nacionalne organizacije ter sistematizacija predpisov, ki bi na nek način omogočila predvideti doseganje predpisov, ampak le-to nikoli ni bilo sprejeto. Prav tako vsaka država članica na svoj način sprejema internacionalizacijo istega pravila. Tako so nekateri sposobni, da ga sprejmejo s pomočjo upravnega akta, medtem ko drugi zahtevajo potrditev zakona, za kar pa se porabi različno veliko časa. Ko država članica vključuje normo v svoj pravni sistem, norma stopi v veljavo na ozemlju članice takoj, vendar pa je treba čakati na vključitev s strani drugih držav članic. Postopek, s katerim je norma vključena v nacionalni pravni red, se je izboljšal leta 2002. Sklep Sveta Skupnega Trga (CMC) št. 20/02 je poskušal premagati del težav pri vključevanju norm. Bila je ustanovljena neke vrste karantena, v kateri bi norme morale začeti veljati, dokler so obstajali pogoji za zagotavljanje njihove ustanovitve. Zavzema se za notranja posvetovanja in pisne manifestacije štirih držav članic, po katerih lahko nadaljujejo vključevanje norm s pomočjo aktov izvršilne oblasti, ali s tem, da jih pošljejo parlamentu v obravnavo. Ta sistem je bil izboljšan v letu 2004 z odločbo št. 22/04, ki daje možnost pospešitve postopka za uporabo norm MRCOSUR, ki ne zahtevajo zakonskih odobritev v državah članicah. Določa, da bodo za to vrsto odločb, resolucij in direktiv članice sprejele nacionalni mehanizem, v skladu z naslednjimi smernicami:

- izvedba notranjih posvetovanj, ki jih določa sklep 20/02 pred sprejetjem normativov;

- norme morajo biti odobrene s strani institucij MERCOSUR, kopije potrjene s strani Sekretariata MERCOSUR, sprejete na ministrstvu za zunanje zadeve, objavljene v uradnih biltenih držav članic in vse to 40 dni pred datumom predvidenega poteka veljavnosti;

- ko so informacije uradno sporočene in objavljene, norma velja za del nacionalnega pravnega sistema;

- nacionalni standardi bodo brez veljavnosti, kadar so hierarhije enake ali manjše kot norme MERCOSUR.

Da bi lahko obravnavali primere, ko standardi zahtevajo odobritev parlamenta, je bil dosežen medinstitucionalni sporazum med Svetom Skupnega Trga (CMC) in Skupino Parlamentarne Komisije (CPC) oktobra 2003. CMC je prevzel obveznost posvetovanja, CPC pa odgovarja na vprašanja, ki zahtevajo zakonsko odobritev za vključitev predpisov v pravne sisteme držav članic (Pena in Rozemberg 2005, 5–7).

30

3.5 Reševanje sporov v MERCOSUR Začetna skica trenutnega sistema za reševanje sporov je na voljo v Prilogi III Pogodbe iz Asucióna. Ugotovi zelo preprost mehanizem za razumevanje napetosti in konfliktov, ki bi lahko nastali med državami članicami, v smislu uporabe različnih določb iz te pogodbe. V tej fazi ni bilo nepredvidenih pritožb posameznikov, niti ni bilo polemik, ki nastanejo kot posledica uporabe pridobljenega prava, ali težav z razlago in neskladnostjo. Postopek omogoča le diplomatska pogajanja preko treh zaporednih primerov; z neposrednimi pogajanji med vpletenimi državami članicami, posredovanje GMC in predložitev problema Svetu Skupnega Trga. GMC in CMC lahko le dajeta nezavezujoča priporočila. Protokol Brazilije, odobren decembra 1991, ki je začel veljati aprila 1993, je nadomestil Prilogo III Pogodbe iz Asucióna. Protokol Brazilije je pomembna novost glede na prejšnje programe regionalnega povezovanja v Latinski Ameriki. Uvedel se je namreč mehanizem nevtralne arbitraže za reševanje sporov. Protokol Brazilije povečuje pooblastila in odgovornosti mehanizma za reševanje sporov, saj rešuje spore, ki izhajajo iz razlag, uporabe in neskladnosti določb Pogodbe iz AsuciVna. Pri tem si Protokol Brazilije pomaga z odločbami CMC in resolucijami GMC. Protokol iz Ouro Preto je v mehanizem za reševanje sporov vključil tudi Komisijo za trgovino MERCOSUR. Da bi lahko ocenili, če nesoglasja spadajo v okvir Protokola Brazilije, je treba preveriti obstoj objektivnih dejstev, povezanih z motivi nesoglasij. Ni potrebna analiza, ki dokazuje dejanske ali potencialne škode. V sporih med državami članicami ima sistem tri faze:

- prvi dve fazi potekata na diplomatski ravni. Potrebno je začeti z neposrednimi pogajanji med vpletenimi državami članicami;

- v primeru, da to ne uspe, je potrebno posredovanje GMC, ki ima pomirljivo funkcijo in sposobnost za izdajo priporočil;

- tretjo fazo predstavlja ad hoc arbitraža, ki je sestavljena iz treh arbitrov. Dva arbitra sta izbrana na zahtevo strank v skladu za nacionalnimi seznami. Tretji arbiter, ki predseduje arbitraži, je izbran preko skupnega dogovora.

Arbitražna odločitev je obvezujoča. V primeru, da arbitražna odločitev ni izpolnjena, se lahko odobrijo izravnalni ukrepi (npr. prekinitev koncesij). Potrebno je poudariti, da je to edino področje, na katerem se pravilo soglasja ne uporablja pri pripravi odločitve, saj je odločitev arbitražnega sodišča sprejeta z večino ter so hkrati dovoljeni enostranski povračilni ukrepi.

• Pritožbeni postopek Kot je bilo že omenjeno, je Komisija za trgovino MERCOSUR odgovorna za obravnavanje trgovinskih sporov. Priloga Protokola iz Ouro Preto pripravlja splošen postopek za vlaganje pritožb na CCM, neodvisno od tega ali so jih izrazile države članice same ali so jih izrazili posamezniki. Če konflikta ni mogoče rešiti s tem postopkom, se rešuje neposredno z arbitražo. Zadeve, ki lahko sprožijo pritožbo, so enake kot pri mehanizmu za reševanje sporov Protokola Brazilije (spori zaradi razlag, uporabe in neskladnosti določb Pogodbe iz Asucióna) pod pogojem, da so v pristojnosti CCM.

31

V tem primeru so stranke oddelki držav članic, zastopani na CCM, ki vložijo pritožbo pristojnemu organu. Če se vprašanje ne reši ob prvem srečanju štiristranskega CCM, se skliče strokovni odbor, da razsodi o tem primeru (če ni soglasja v tehnični organizaciji, šteje sklep vsakega strokovnjaka). Če tudi po tem CCM ne more doseči dogovorjene rešitve, se je potrebno obrniti na GMC. V skrajnem primeru se uporabi arbitraža. Od leta 1995 do avgusta 2004 je bilo vloženih skupno 17 pritožb, ki so se nanašale na tarifne in ne-tarifne omejitve, davčno diskriminacijo, ne-vključevane norm MERCOSUR, sladkor in izvozne pravice. Nobena od teh se ni zadovoljivo končala za vpletene strani. Ena od glavnih težav je, da uradniki, ki sodelujejo v tehničnih odborih ne morejo izraziti svojega mnenja neodvisno od njihovega mandata vlade. Decembra 2002 je CMC s sklepom št. 18/02 odobril pravila, ki določajo pritožbeni postopek. To pravilo pomeni korak naprej, saj se poskuša zagotoviti večja preglednost pri sprejemanju pritožb ter enostavnost pri uporabi postopka.

• Mehanizem posvetovanja v Komisiji za trgovino MERCOSUR Preden je Protokol iz Ouro Preto stopil v veljavo in s tem pritožbeni postopek, je imela Komisija za trgovino MERCOSUR mehanizem »posredovanja« za reševanje razlik, ki izhajajo iz povečanja trgovinskih tokov. Uporabo tega mehanizma je hitro spremenila v stalno vprašanje na dnevnih redih CCM ter s pravili še naprej razvijala rešitve vse do izdaje direktive št. 17/99 CCM, ki določa zadeve za posvetovanje, potrebne postopke, časovne omejitve itd. Za razliko od pritožbe mehanizem ne presega pristojnosti CCM. To pomeni, da prek tega postopka GMC nikoli ne prevzame spornih zadev med državami članicami. Direktiva jasno določa, da uporaba tega mehanizma ob določenem času preprečuje državi članici, da se obrne na Splošni postopek za pritožbe ali polemikam resolucije. Skupno 497 posvetovanj je bilo predstavljenih od leta 1995 do 2004, večina od njih v prvih letih. Leta 1995 je bilo predstavljenih 128, v letu 2002 17 ter v letu 2003 31. Teme, ki so predmet posvetovanja, so precej raznolike, med drugimi so to: ne-carinske ovire (tehnični predpisi, sanitarni in fitosanitarni ukrepi, uvozna dovoljenja itd.), tarifne ovire, davčna diskriminacija, režim o poreklu, trgovinska disciplina, enostranske spremembe tarif in drugo. Državi, ki uporabljata ta mehanizem, sta predvsem Argentina in Brazilija. Večina posvetovanj zadevajo ne-tarifna vprašanja in vprašanja na področju kmetijsko-živilskega sektorja (Pena in Rozemberg 2005, 8–9). 3.6 Sporazumi o prosti trgovini s tretjimi državami Trgovinski sporazumi so postali z uvedbo deviznih in količinskih omejitev najvažnejša oblika meddržavnih pogodb namesto dolgoročnih pogodb o trgovini in plovbi. Trgovinski sporazumi so kratkoročne meddržavne gospodarske pogodbe z ozko ali specializirano pogodbeno vsebino o medsebojni blagovni menjavi. S temi sporazumi so regulirana predvsem naslednja vprašanja: izdaja izvoznih in uvoznih dovoljenj v okviru predvidenih

32

kontingentov13, določanje blagovne liste izvoza in uvoza za določeno obdobje, določanje pogojev in obsega blagovne menjave izven kontingentov oz. blagovnih list, reguliranje zasebnih kompenzacijskih poslov, določanje obveznih ali fakultativnih pogodbenih kontingentov, določanje postopka sklepanja konkretnih nabavnih oz. prodajnih pogodb, načelno določanje načina plačevanja, določajo pa tudi arbitražno pristojnost, imenovanje posebnih mešanih komisij, rok veljavnosti sporazuma itd. Najvažnejše trgovinske omejitve dvostranske trgovine so kontingenti in dovoljenja, ki pomenijo najvažnejši del vsebine dvostranskih trgovinskih sporazumov. Med važnejša določila trgovinskih sporazumov spada tudi oblikovanje mešanega odbora. Mešana komisija ali mešani gospodarski odbor je organ, ki ga imenujejo s trgovinskimi sporazumi in ima običajno naslednje naloge: spremlja izvrševanje sporazuma, ugotavlja, preučuje in predlaga ukrepe za odpravo težav, predlaga spremembe in dopolnitve v blagovnih oz. kontingentnih listih, predlaga posebne dopolnilne liste za izvajanje salda oz. uravnovešenje medsebojne blagovne menjave in drugo. Po pogodbi lahko sprejmejo sklep o ustreznih ukrepih s protokolom (zapisnikom). Protokoli služijo predvsem temu, da pride do menjave še pred ratifikacijo trgovinskih pogodb in sporazumov in da lahko hitro reagiramo na spremenjeno situacijo, kar s sporazumom običajno ni mogoče (Bobek in Gusel 1997, 73). V nadaljevanju bom predstavila nekatere sporazume o prosti trgovini, ki so jih države članice MERCOSUR podpisale s tretjimi državami. Le-te bom povzela s spletne strani SICE (2010). 3.6.1 MERCOSUR in Andske države Ozadje in pogajanja - Sporazum o prosti trgovini med Kolumbijo, Ekvadorjem in Venezuelo ter državami članicami MERCOSUR je bil podpisan 18. oktobra 2004 in registriran pri ALADI14 kot gospodarsko dopolnjevanje sporazuma št. 59. Ta sporazum se je razvil iz pogajanj med Andsko skupnostjo in MERCOSUR, ki so se začela 16. aprila 1998 s podpisom okvirnega sporazuma za oblikovanje območja proste trgovine. Začetek veljavnosti - V skladu s 43. členom sporazuma je sporazum moral začeti veljati ob registraciji pri ALADI in vključitvi v nacionalno zakonodajo vsake države podpisnice. V skladu z ALADI je sporazum začel veljati:

• 05. januarja 2005 med Venezuelo in Urugvajem ter med Venezuelo in Argentino; • 01. februarja 2005 med Kolumbijo in Urugvajem, med Kolumbijo in Argentino;

med Kolumbijo in Brazilijo ter med Venezuelo in Brazilijo; • 01. aprila 2005 med Ekvadorjem in Argentino ter med Brazilijo in Urugvajem; • 19. aprila 2005 med Kolumbijo, Ekvadorjem, Venezuelo in Paragvajem.

13 Kontingent je izraz, ki se v slovenščini večinoma nanaša na količino materiala ali velikost skupine ljudi. Predvsem se uporablja v vojaškem izrazoslovju (npr. kontingent vojakov opisuje določeno število vojakov) ali v ekonomskem izrazoslovju (kjer kontingent poleg količine lahko izraža tudi vrednost blaga) (Wikipedia 2008). 14 ALADI - Asociación de Latinoamericana Integración (LAIA - Latin American Integration Association, Integracijska zveza Latinske Amerike).

33

3.6.2 MERCOSUR in Bolivija Ozadje in pogajanja - Oktobra 1992 je GMC (Skupni Trg Skupine) predstavil njeno morebitno vključitev v MERCOSUR. Na zasedanju 17. januarja 1994 je Svet Skupnega Trga (CMC) v sporočilu navedel, da je trgovinski sporazum z Bolivijo prednostna naloga ter pozval Bolivijo, da sodeluje kot opazovalec v nekaterih delovnih skupinah MERCOSUR. Leta 1995 je MERCOSUR izdal memorandum o soglasju, ki določa pogoje za trgovinski sporazum z Bolivijo, katerega cilj je oblikovanje območja proste trgovine v desetih letih. 7. decembra 1995 sta Bolivija in MERCOSUR podpisali gospodarsko dopolnjevanje sporazuma št. 34. Pri ALADI velja sporazum za obdobje enega leta od 1. januarja 1996. V tem obdobju sta pogodbenici nadaljevali pogajanja za bolj celovit sporazum o prosti trgovini. 7. odstavek, sporočila predstavnikov MERCOSUR na koncu seje 25. junija 1996, je izrazil zadovoljstvo nad napredkom v pogajanjih in zaupanje glede gradnje sporazuma o prosti trgovini. Sporazum o prosti trgovini med Bolivijo in MERCOSUR je bil podpisan 17. decembra 1996 in je začel veljati 28. februarja 1997. Ta sporazum je registriran pri sekretariatu ALADI kot gospodarsko dopolnjevanje sporazuma št 36. Med MERCOSUR in drugimi andskimi državami se je nadaljeval proces poglabljanja trgovinskih odnosov s pogajanji Andske skupnosti. MERCOSUR je v okviru tega sklenil sporazum ekonomskega sodelovanja št. 58 med Perujem ter sporazum ekonomskega sodelovanja št. 59 med Kolumbijo, Ekvadorjem in Venezuelo. Začetek veljavnosti - Sporazum o prosti trgovini med Bolivijo in MERCOSUR je začel veljati 28. februarja 1997. 3.6.3 MERCOSUR in Kanada Ozadje in pogajanja - Kanada in MERCOSUR sta akcijski načrt dogovora o sporazumu na področju proste trgovine in naložb podpisali 16. junija 1998. Novembra 2004 je bilo na srečanju brazilskega predsednika in kanadskega premiera ključno vprašanje zveza za spodbujanje trgovinskih odnosov med MERCOSUR in Kanado. To bi dosegle s »pogajalskim povečanjem dostopa na tuje trge na področju blaga, storitev in naložb v okviru oblikovanja bodočega območja proste trgovine Amerike (FTAA15)«. Februarja 2005 se je nadaljeval dialog med Kanado in MERCOSUR o trgovini in naložbah. 3.6.4 MERCOSUR in Čile Ozadje in pogajanja - Gospodarsko sodelovanje med Čilom in MERCOSUR je bilo podpisano 25. junija 1996 v Potrero de los Funes (Argentina). Sporazum je bil izdelan v okviru ALADI kot delno področje sporazuma o gospodarskem sodelovanju št. 35. 15 Free Trade Area of the Americas

34

Čile in MERCOSUR sta se odločila za prilagoditev trgovinskih odnosov z nadaljnjim razvojem storitev. V ta namen sta se srečala 14. junija 2007. Čile in Urugvaj sta se sestala 10. septembra 2007 za njuno poglobitev trgovinskih odnosov. Po 11 krogih pogajanj sta Čile in MERCOSUR 1. julija 2008 končala pogajanja o trgovini in storitvah. Začetek veljavnosti - Sporazum med Čilom in MERCOSUR je začel veljati 1. oktobra 1996. 3.6.5 MERCOSUR in Dominikanska republika Ozadje in pogajanja - 8. decembra 2005 so se v Montevideu sestali predstavniki Dominikanske republike in MERCOSUR. Na sestanku so podpisali skupno izjavo za nadaljevanje poglobljenega političnega in gospodarskega dialoga. Voditelji držav članic MERCOSUR so izrazili zadovoljstvo ob izvajanju dela z Dominikansko republiko, ki vodi k sporazumu o prosti trgovini. 3.6.6 MERCOSUR in Egipt Ozadje in pogajanja - Januarja 2004 je MERCOSUR prejel pobudo Egipta za pogajanja o sporazumu o prosti trgovini na podlagi razprav na srečanju G-20 novembra 2003. Na 26. redni seji Sveta Skupnega Trga MERCOSUR je bil podpisan okvirni sporazum med MERCOSUR in Egiptom. Drugi krog pogajanj je potekal v Montevideu (Urugvaj) novembra 2009. Tretji krog pogajanj pa je potekal v Kairu v Egiptu med 9. in 11. marcem 2010. 2. avgusta 2010 je na 39. vrhu voditeljev držav članic MERCOSUR ter voditeljev pridruženih držav16 MERCOSUR z Egiptom podpisal sporazum o prosti trgovini. 3.6.7 MERCOSUR in Svet za zalivsko sodelovanje (Gulf Cooperation Council - GCC) Ozadje in pogajanja - Maja 2005 je potekal vrh držav Južne Amerike in arabskih držav v Braziliji. MERCOSUR in GCC (Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati) sta podpisala okvirni sporazum o gospodarskem sodelovanju. Prvo njuno srečanje je bilo v Riadu (Savdska Arabija) med 26. in 27. novembrom 2005. Pogajanja o sporazumu o prosti trgovini so se zaključila leta 2006. 3.6.8 MERCOSUR in Izrael Ozadje in pogajanja - 8. decembra 2005 je MERCOSUR v Montevideu podpisal okvirni sporazum o prosti trgovini, katerega cilj je bil zagotoviti pogoje in mehanizme za prosto trgovino.

16 Pridružene države MERCOSUR so: Bolivija, Čile, Kolumbija, Ekvador in Peru.

35

Sklep št. 22/05 Sveta za skupni trg MERCOSUR je odobril pobudo za pogajanja o prosti trgovini. Prvi, zadnji krog pogajanj, je potekal v Buenos Airesu (Argentina). Peti krog pogajanj pa je potekal v Jeruzalemu (Izrael) od 20. do 23. novembra 2006. 18. decembra 2007 sta MERCOSUR in Izrael podpisala sporazum o prosti trgovini. Začetek veljavnosti - Sporazum o prosti trgovini med Urugvajem in Izraelom je začel veljati 23. decembra 2009. Med Brazilijo in Izraelom je sporazum o prosti trgovini začel veljati marca 2010, med Paragvajem in Izraelom pa nekoliko kasneje, in sicer 24. marca 2010. 3.6.9 MERCOSUR in Koreja Ozadje in pogajanja - MERCOSUR in Koreja sta pričela pogajanja za sporazum o prosti trgovini leta 2005. Prvi sestanek je potekal maja 2005 v Asunciónu (Paragvaj), drugi pa v Seulu (Koreja) avgusta 2005. 3.6.10 MERCOSUR in Mehika Ozadje in pogajanja - Sporazum o gospodarskem sodelovanju med Mehiko in MERCOSUR je bil podpisan 5. julija 2002 v Buenos Airesu. Sočasno je potekal tudi predsedniški vrh MERCOSUR. Sporazum določa pravni okvir za trgovinske odnose in predstavlja temelj za pogajanja o sporazumu o prosti trgovini. Sporazum zajema pogajanja o avtomobilskem sektorju, kot tudi dvostranska pogajanja med posameznimi državami MERCOSUR in Mehiko. Na podlaga tega sporazuma je Mehika sklenila sporazum št. 6 z Argentino in sporazum št. 53 z Brazilijo. Julija 2004 so voditelji držav članic MERCOSUR izdali skupno poročilo s signalizacijo, da bo Mehika postala pridružena članica MERCOSUR, ko bo sklenjen sporazum o prosti trgovini. Države članice MERCOSUR in Mehika so se prvič pogajali o sporazumu o prosti trgovini maja 2005 v Asunciónu. Začetek veljavnosti - Sporazum med Argentino, Brazilijo, Mehiko, Paragvajem in Urugvajem je začel veljati 5. januarja 2006, 30 dni potem, ko so vse podpisnice sporočile generalnemu sekretariatu ALADI skladnost s svojim notranjim sporazumom. 3.6.11 MERCOSUR in Maroko Ozadje in pogajanja - 26. novembra 2004 so države članice MERCOSUR podpisale okvirni sporazum o trgovini s kraljevino Monako, katerega cilj je bil vzpostaviti pogoje za pogajanja o sporazumu o sprotni trgovini. Prvi krog pogajanj je potekal v Rabatu (Maroko) 11. aprila 2008. Okvirni sporazum med MERCOSUR in kraljevino Monako je začel veljati 29. aprila 2009.

36

3.6.12 MERCOSUR in Panama Ozadje in pogajanja - 20. junija 2005 je potekalo srečanje zunanjih ministrov MERCOSUR in Paname, kjer so izdali delovni program. Prvi tehnični sestanek je potekal aprila 2006, kjer sta MERCOSUR in Panama izmenjala informacije, ki bi vodile do pogajanj o sporazumu o prosti trgovini. Drugo srečanje je bilo v drugi polovici leta 2006. 3.6.13 MERCOSUR in Peru Ozadje in pogajanja - Peru se je o pogajanjih o prosti trgovini zavezal v okviru sporazuma med Andsko skupnostjo in MERCOSUR. Pogajanja sta MERCOSUR in Peru sklenila 25. avgusta 2005 s podpisom sporazuma o gospodarskem sodelovanju št. 58. 3.6.14 MERCOSUR in Carinska unija Južne Afrike (Southern African Customs Union – SACU) Ozadje in pogajanja - Decembra 2000 je MERCOSUR podpisal okvirni sporazum k oblikovanju območja proste trgovine z Južno Afriko. Ta okvirni sporazum bi naj prispeval k vzpostavitvi sporazuma o prosti trgovini. Decembra 2004 sta MERCOSUR in SACU ( države članice SACU so: Bocvana, Lesota, Namibija, Južna Afrika in Svazija) podpisali preferencialni trgovinski sporazum. Obe strani sta s tem izrazili zadovoljstvo nad izpolnitvijo pogodbe in ponovno potrdili zaveze, da sledijo dodatnim pogajanjem ter krepitvi dvostranskega sodelovanja. Ministri so dali navodila, da se pogajanja začnejo čim prej ter se predvidijo dodatni protokoli k sporazumu v carinah in avtomobilskem sektorju. Pogajanja so se nadaljevala z naslednjo sejo, ki je potekala maja 2005. Na desetem srečanju, ki je potekalo v Južni Afriki avgusta 2006, so se pogodbenice dogovorile o sklepni fazi pogajanj. 3.6.15 MERCOSUR in Integracijski sistem Srednje Amerike (Central American Integration System – SICA) Ozadje in pogajanja - Oktobra 2004 je MERCOSUR začel formalni stik z Integracijskim sistemom Srednje Amerike (države članice so: Belize, Costa Rica, El Salvador, Gvatemala, Honduras, Nikaragva in Panama) za pospeševanje njunih trgovinskih odnosov. Novembra 2004 so se sestali zunanji ministri MERCOSUR in SICA v Rio de Janeiru ter določili pogoje za poglobitev trgovinskih odnosov. Februarja 2005 je potekalo sklepno srečanje, saj sta obe strani pokazali začetne korake k sodelovanju in zastavili cilje za nadaljnje delo.

37

3.7 Predstavitev držav članic MERCOSUR Slika 1: Države članice MERCOSUR

MERCOSUR je potencialno največji trg v Latinski Ameriki, saj je dvakrat večji od kanadskega trga. Argentina in Brazilija predstavljata večje priložnosti na področju trgovine in naložb za podjetja iz ZDA. Povečanje velikosti trga je podjetjem omogočilo izkoriščanje ekonomije obsega v sektorjih, kot so: kmetijstvo, elektronika, letalstvo, petrokemična industrija, franšizing, računalništvo in druge naprave, telekomunikacije, avtomobilska industrija in finančni sektor. Z ratifikacijo Pogodbe iz Asuncióna so se države podpisnice zavezale k postopnemu zmanjšanju uvoznih

dajatev medsebojne trgovine proti nič. To bi naj dosegle do konca leta 1994 Brazilija in Argentina ter do konca leta 1995 Urugvaj in Paragvaj. Od leta 1992 so države članice MERCOSUR zato zniževale medsebojne uvozne dajatve vsakih šest mesecev v skladu s pravili, ki so začela veljati 1. januarja 1992. Uvozne dajatve so tako zmanjševali za 47% vsakih šest mesecev in dosegli 100% zmanjšanje, kot je bilo načrtovano. Leta 1994 sta le-to dosegli Brazilija in Argentina ter leta 1995 Urugvaj in Paragvaj. S podpisom Pogodbe iz Asuncióna so države podpisnice vzpostavile skupno zunanjo tarifo do tretjih držav (znaša 35%), usklajevanje deviznih tečajev in skupno makroekonomsko politiko (BNET 1992). V MERCOSUR ima polno članstvo pet držav, to so: Argentina, Brazilija, Paragvaj, Urugvaj in od leta 2006 tudi Venezuela. Pridružene članice MERCOSUR pa so: Bolivija, Čile, Kolumbija, Ekvador in Peru. V vlogi opazovalca pa se nahaja Mehika. Na območju MERCOSUR živi približno 267 milijona prebivalcev, površina MERCOSUR pa meri približno 13 milijonov kvadratnih kilometrov. V nadaljevanju bomo predstavili le polne članice MERCOSUR. 3.7.1 Argentina

Argentina je osma največja država na svetu, meri 2,74 milijona kvadratnih kilometrov in ima 41,3 milijonov prebivalcev. Približno 97% prebivalstva je evropskega (španskega in italijanskega) porekla, 92% je pripadnikov rimsko-katoliške vere, ostali pa: 2% protestantov, 2% judov in 4% ostalih. Uradni jezik je španski, v državi se uporablja

metrični sistem, valuta pa je argentinski peso.

38

Politični sistem Argentina je zvezna republika predsedniškega tipa, razdeljena na 23 provinc ter avtonomno glavno mesto. Vsaka provinca ima voljenega guvernerja in zakonodajno telo. Izvršno oblast predstavlja predsednik države, ki vodi tudi vlado. Na predsedniških volitvah konec oktobra 2007 je Cristina Fernandez de Kirchner, žena dotedanjega predsednika Nestorja Kirchnerja, postala prva izvoljena predsednica države. V teoriji sta vlada in predsednik odgovorna kongresu, v praksi pa v Argentini prevladuje predsedniška avtoriteta. Zakonodajno oblast predstavlja dvodomni kongres (Congreso Nacional), ki je sestavljen iz senata in poslanske zbornice. Senat – 72 senatorjev je voljenih na splošnih volitvah. Slednje ne potekajo hkrati, saj se vsaki dve leti obnovi ena tretjina senatorjev. Vsaka provinca in avtonomno mesto Buenos Aires ima po 3 senatorje. Senatorski mandat traja 6 let. Poslanska zbornica – 257 poslancev je voljenih na splošnih volitvah. Volitve polovice poslancev potekajo vsaki dve leti. Poslanski mandat traja štiri leta. Naslednje predsedniške volitve bodo leta 2011. Naslednje kongresne pa prav tako v letu 2011. Gospodarstvo Argentina je zelo bogata z naravnimi viri, kmetijstvo ter živilska industrija pa imata tradicionalno pomembno vlogo v gospodarstvu in izvozu. V devetdesetih letih se je zaradi visokih vlaganj močno povečal tudi izvoz nafte in zemeljskega plina, tako da glavnino izvoza predstavljajo surovine in kmetijski izdelki. Večina izvoza je usmerjenega v regionalno gospodarsko združenje MERCOSUR (Brazilija, Paragvaj, Urugvaj in Venezuela) ter v ZDA in Kitajsko. Kmetijstvo predstavlja približno 10 % BDP, industrija 30 %, storitveni sektor pa 60 %. Že v letošnjem letu (izvoz 55,70 milijard evrov, uvoz pa 38,71 milijard evrov) bosta izvoz in uvoz skoraj dosegla nivo iz leta 2008, v naslednjem letu (2011) pa ga bosta že presegla, tako predvidevajo. Zaradi zmanjšanega povpraševanja in nižjih cen se je izvoz blaga v letu 2009 zmanjšal za 20% in je znašal 40,1 milijard evrov. Zmanjšal se je tudi uvoz, in sicer za 32%, na 26,7 milijard evrov. Trgovinski presežek je v letu 2009 znašal 13,4 milijard evrov. Največ Argentina izvaža predelane krme in ostanke živilske industrije, rastlinska in živalska olja ter maščobe, žita ter mineralna goriva. Vodilni izvozni trg je Brazilija, kamor Argentina izvozi skoraj 20% od celotnega izvoza. Drugi pomembni izvozni trgi so še Kitajska, ZDA, Čile in Nizozemska. Argentina največ uvaža vozila in opremo, strojno opremo, električno in elektronsko opremo ter mineralna goriva. Iz Brazilije uvozijo več kot 30% celotnega uvoza. Drugi pomembni uvozni trgi so še Kitajska, ZDA, Nemčija in Paragvaj. Tudi tuje neposredne investicije so v porastu z 1,2 milijard evrov na napovedanih 1,5 milijard evrov v letu 2010 ter ponovnim upadom na 1,3 milijard evrov v 2011. Vendar dolgoročni trend rasti investicij do 2012 vseeno ostaja pozitiven. Argentina je v letu 1998 doživela veliko gospodarsko in politično krizo ter posledično tudi bankrotirala in ni odplačala dolgov svojim zunanjim upnikom. Zaradi tega ima še vedno zelo visoko oceno tveganja ter slabši dostop do kapitala. Tokratna recesija pa je ni tako močno prizadela predvsem zaradi razvitega kmetijsko/prehrambnega sektorja in analitiki ji

39

napovedujejo ponovno občutno rast, ki sicer do leta 2012 ne bo dosegla številk iz let 2005–2008, bo pa gospodarska aktivnost rasla s približno 3,6 % rastjo letno. Argentinski BDP je s prejšnje približno 7 % letne rasti v recesijskem letu 2009 upadel na 0,9% rast ter dosegel 222 milijard evrov (realna stopnja rasti BDP in inflacijska stopnja sta prikazani v tabeli 2). Za prihodnja leta pa analitiki ponovno napovedujejo rast, ki bo povprečno 3,8 % do leta 2013 in tako vseeno ne bo dosegala rasti v letih 2004–2008, ko je večinoma presegala 8 %. V letu 2011 se obeta zastoj, ki bo proti koncu leta ponovno prešel v pospešeno rast (JAPTI 2010a). Tabela 2: Realna rast BDP in stopnja inflacije Argentine (v%) LETO 2006 2007 2008 2009 Realna

rast BDP

8,5 8,7 6,8 0,9

Stopnja inflacije

10,9 8,8 8,6 6,3

Vir: EC 2010c. 3.7.2 Brazilija

Brazilija je po površini in po številu prebivalstva peta največja država na svetu. Meri 8,54 milijona kvadratnih kilometrov in ima blizu 200 milijonov prebivalcev. Več kot polovica (53,7%) prebivalstva je evropskega porekla, visok je delež potomcev priseljencev iz Afrike (mulati 38,5%), medtem ko predstavljajo domorodni Indijanci

najmanjšo manjšino. Večina prebivalstva je krščanske veroizpovedi, katolikov je 73,6%, protestantov 15,4%, spiritualistov – Bantu oz. Vudu pripadnikov 1.6% in ostalih 7,6%. 86 % prebivalcev živi v mestih, ta delež pa še narašča. Glavno mesto Brazilije je Brasilia, uradni jezik portugalski, valuta pa brazilski real, ki je razdeljen na 100 centavos-ov. Politični sistem Brazilija je zvezna republika predsedniškega tipa, ki jo sestavlja 26 zveznih držav in zvezna pokrajina Brasilia, vsaka s svojo vlado in zakonodajo. Predsednik države, ki hkrati vodi vlado (v njej je kar 24 ministrstev) in ima velika pooblastila, je Luis Inacio Lula da Silva, ki je v drugem krogu volitev konec oktobra 2006 dobil drugi mandat. Kot kandidat levo-sredinske Delavske stranke je z zmago na predsedniških volitvah jeseni 2002 postal prvi levičarski predsednik Brazilije. Delavska stranka je sestavila vladajočo koalicijo, ki pa v parlamentu nima večine. Država ima dvodomni parlament; Spodnji dom je sestavljen iz 513 poslanskih mandatov, zgornji dom (Senat) pa sestavlja 81 senatorjev. Naslednje predsedniške in parlamentarne volitve so bile oktobra letos, na katerih je zmagala Dilma Rousseff.

40

Gospodarstvo Brazilija je glede na velikost gospodarstva vodilna država v latinski Ameriki, deseta v svetovnem merilu (merjeno z BDP po tekočih cenah, ki je leta 2009 znašal 1.131,9 milijard evrov) in deveta največja po pariteti kupne moči. Brazilija je zelo bogata z naravnimi bogastvi in sodi med največje proizvajalce sladkorja, žitaric, kave, kakava, kositra, aluminija, dragih kamnov in oljaric. Bogastvo surovin je po drugi svetovni vojni omogočilo hitro industrializacijo in spodbujanje uvozno substitucijske proizvodnje, vendar je to privedlo do upočasnitve gospodarske rasti, ki pa si je po letu 2006 ponovno opomogla. Brazilska industrijska proizvodnja je v aprilu 2010 zrasla za 17,4% v primerjavi z enakim obdobjem leto prej. Res pa ji v prihodnjem letu napovedujejo nekoliko nižjo rast zaradi izteka učinkov ekonomskih spodbud. Kmetijstvo je v letu 2009 dosegalo 5,5% BDP, a hkrati imelo 21% vseh zaposlenih. Industrija je dosegla delež 28,7% BDP, storitve kot najhitreje rastoči sektor pa 65,8% BDP. Neposredne tuje investicije v državo so se v letu 2009 praktično prepolovile in dosegle le 18,6 milijard evrov (30,7 milijard evrov v 2008), a bodo že v 2010 ponovno zrasle na napovedanih 22,1 milijard evrov z nadaljnjim pozitivnim trendom. Stopnja inflacije je v letu 2009 sicer upadla na 4,9% s prejšnjih 5,7%, vendar je bila v prejšnjih letih precej nižja. Zaradi inflacijskih pritiskov se v letu 2010 pričakuje zvišanje na 5,3% in potem z ustrezno vladno politiko postopno znižanje na 4,6% v obdobju 2011– 2012. Stopnja nezaposlenosti je od leta 2008 do 2009 naraščala do 8,1%, vendar je vseeno ostala pod 10%, kar je bila raven prejšnjih let. V 2010 naj bi se znižala na 7,5% in potem do konca 2012 na 7,1%. Močno povpraševanje in zelo aktivna izvozna politika sta privedla do razcveta izvoza v zadnjih letih. To je povzročilo, da po letu 2001 niso imeli več primanjkljaja na tekočem računu do leta 2009. Močen upad izvoza in uvoza zaradi globalne krize je v letu 2009 povzročil primanjkljaj na tekočem računu v višini 1,5% BDP. V letu 2009 so uvozili za 91,8 milijard evrov, izvozili pa za 110,1 milijard evrov blaga. Presežek v blagovni menjavi je znašal 18,3 milijard evrov. V letu 2009 je Brazilija največ izvažala metalurške izdelke, mineralna goriva, rastlinska olja, žita ter meso in klavniške odpadke. Vodilni izvozni trg v letu 2009 je bila Kitajska, kamor so izvozili 13,2% od celotnega izvoza. Uvažali so največ stroje in opremo, mineralna goriva, električno in elektronsko opremo ter transportno opremo. Največ so v letu 2009 uvozili iz ZDA (15,8% od celotnega uvoza), Kitajske, Argentine, Nemčije in Japonske. Realna stopnja rasti BDP in stopnja inflacije Brazilije sta prikazani v tabeli 3. (JAPTI 2010b).

41

Tabela 3: Realna rast BDP in stopnja inflacije Brazilije (v%) LETO 2006 2007 2008 2009 Realna

rast BDP

4,0 6,1 5,1 -0,2

Stopnja inflacije

4,2 3,6 5,7 4,9

Vir: EC 2010e. 3.7.3 Paragvaj

Republika Paragvaj je celinska država v Južni Ameriki, ki leži ob obeh bregovih reke Paragvaj. Na severozahodu meji na Bolivijo, na severovzhodu na Brazilijo ter na jugu in jugozahodu na Argentino.

Zgodovina Evropejci so na ozemlje prvič prišli v začetku 16. stoletja, saj so se v Asunciónu začeli naseljevati leta 1537. Mesto je sčasoma postalo središče španske kolonije. Paragvaj je dosegel neodvisnost od Španije leta 1811. V katastrofalni vojni Triple Alliance (1865–70 med Paragvajem in Argentino , Brazilijo in Urugvajem) je Paragvaj izgubil dve tretjini moške populacije in velik del svojega ozemlja (140.000 km2). Po vojni Chaco (1932–35) z Bolivijo je Paragvaj pridobil velik del nižinske regije Chaco. 35-letna vojaška diktatura Alfreda Stroessnerja se je končala leta 1989 in kljub izrazitemu povečanju političnih bojev v zadnjih letih ima Paragvaj relativno svobodne in redne predsedniške volitve. Vlada Republika Paragvaj je konstitucionalna republika s prestolnico Asunción. Razdeljena je na 17 dežel. Neodvisna je postala 14. maja 1811, ustava pa je bila razglašena 20. junija 1992. Pravni sistem temelji na argentinskih kodah, rimskem pravu in francoskih kodah. Volilno pravico imajo starejši od 18 let, univerzalno in obvezno do 75. leta. Veje oblasti

• Izvršna oblast: predsednik države je Fernando Armindo Mendez, ki je tudi predsednik vlade. Podpredsednik države je Federico Franco, ki je hkrati podpredsednik vlade.

• Zakonodajna oblast: nacionalni kongres (Congreso Nacional) je sestavljen iz senata (Camara de Senadores), ki zajema 45 sedežev in iz poslanske zbornice (Camera de Diputados), ki obsega 801 sedež.

• Sodna oblast: vrhovno sodišče pravice (Cort Suprema de Justicia) predstavlja devet sodnikov, ki jih imenuje Svet magistratov (Consejo de la Magistratura). Diplomatski predstavnik v ZDA je ambasador James Spalding Hellmers, iz ZDA pa ambasadorka Liliana Ayalde.

42

Geografija Paragvaj se nahaja v centralnem delu Južne Amerike, njegova površina pa znaša 406.750 kvadratnih kilometrov. Meja z Argentino je dolga 1.880 kilometrov, z Bolivijo 750 kilometrov, z Brazilijo pa 1.365 kilometrov. Ozemlje Paragvaja prečka reka Paragvaj, ki republiko Paragvaj deli na dve geografski regiji: na vzhodno regijo, uradno imenovano Paragvaj Oriental, neuradno pa regija Parana, ter na zahodno regijo, katere uradno ime je Paragvaj Occidental, neuradno pa Chaco. Na skrajnem vzhodu najdemo tropski gozd, na centralnem območju pa je razširjena savana. Paragvaj se lahko ponaša z živalmi, kot so jaguarji, amadili, mravljinčarji, tapirji, pekari, opice in orli. Prebivalstvo Paragvajska družba je ena najbolj homogenih glede na etiko, kulturo in družbo v vsej Latinski Ameriki. Približno 65% prebivalstva je sestavljeno iz mešanice Špancev in Ameridov (v glavnem Guarani). Sledijo jim belci (31%), Ameridi (1%) in prebivalci iz Azije (zlasti Kitajci in Japonci). Še ena posebnost Paragvaja je preživetje avtohtone kulture, ki je, z razliko od številnih drugih področij Latinske Amerike, uspela živeti skupaj z ibersko. To dokazuje dejstvo, da kar 94% prebivalstva govori Guarani. Sledi mu španski jezik, ki ga uporablja 75% prebivalstva. Prav tako je treba opozoriti, da je v državi težnja mešanja dveh jezikov (predvsem med mladimi), ki tvorijo nato kreolski jezik. V državi prevladuje rimskokatoliška vera z nekaj protestantskimi manjšinami. Gospodarstvo

BDP BDP Paragvaja znaša 28,28 milijard $ (leta 2009); to pomeni, da je na 108. mestu v primerjavi z ostalimi državami. Realna stopnja rasti BDP je leta 2009 znašala -4,5%. Le-to je razvidno iz tabele 4. BDP znaša na prebivalca 4.100 $, kar predstavlja 154. mesto na svetu. V Paragvaju sta zaposlena 2,983 milijona ljudi, nezaposlenih je 7,9% prebivalcev, kar 32% prebivalcev pa živi v revščini. Javni dolg Paragvaja znaša 22,1% celotnega BDP, inflacija pa je 2,6-odstotna (tabela 4). Denarna enota Paragvaja je guaraní, ki je razdeljena na 100 céntimos.

Proizvodnja Primarni sektor proizvaja bombaž, sladkorni trs, sojo, koruzo, pšenico, tobak, kasavo ali tapioko, sadje, zelenjavo, goveje in svinjsko meso, mleko ter les. Industrijski izdelki so sladkor, cement, tekstil, pijače, leseni izdelki in jeklo, ukvarjajo pa se tudi s proizvodnjo električne energije in metalurgijo. Minerali v Paragvaju so marmor, apnenec, glina, kaolin, železo, mangan in uran (Wikipedija 2010d). Največje naravno bogastvo Paragvaja sta vodna energija in les. Lesne zaloge se izredno hitro zmanjšujejo, saj so v zadnjih tridesetih letih posekali kar polovico gozdov v državi. Čeprav je zdaj nenadzorovano trgovanje z lesom prepovedano, ga še vedno veliko izvozijo ilegalno. Paragvaj nima pomembnejših rudnih bogastev, tako da mora večino kovin in naftnih derivatov uvažati. Industrija je usmerjena predvsem v predelavo kmetijskih

43

pridelkov, ob živilski pa so pomembne še tekstilna, usnjarska in lesna industrija. Tovarne so osredotočene predvsem v okolici prestolnice in na vzhodu države ob meji z Brazilijo in Argentino (MMC RTV SLO 2006).

Izvozi in uvozi Izvažajo sojo, hrano, meso, jedilno olje, elektriko, les in usnje in sicer v Argentino, Brazilijo, Urugvaj, Čile in Rusijo. Uvoženi izdelki so vozila, potrošniško blago, tobak, naftni derivati, električni stroji, traktorji in kemikalije, uvažajo jih največ iz Brazilije, sledijo ji ZDA, Argentina in Kitajska. Najpomembnejši izvozni partnerji Paragvaja v letu 2009 so bili: Brazilija 21%, Urugvaj 17%, čile 12%, Argentina 11% in Rusija 4%. Najpomembnejši uvozni partnerji leta 2009 pa so bili: Čile 30%, Brazilija 23%, Argentina 16% in ZDA 5% (Index Mundi 2010b). Tabela 4: Realna rast BDP in stopnja inflacije Paragvaja (v%) LETO 2006 2007 2008 2009 Realna

rast BDP

4,3

6,8

5,8

-4,5

Stopnja inflacije

9,6 8,1 10,2 2,6

Vir: EC 2010g. 3.7.4 Urugvaj

Urugvaj (špansko República Oriental del Uruguay) je država v jugovzhodnem delu Južne Amerike. Tu živi 3,3 milijona ljudi, od tega 1,7 milijona ljudi v Montevideu (glavno mesto) in njegovem velemestnem območju. Urugvaj meji na severu na Brazilijo, na zahodu preko obeh rek Urugvaj na Argentino, na jugozahodu na

estuarij17 reke Pata in na jugovzhodu na Južni Atlantski ocean. Gre za drugo najmanjšo neodvisno državo v Južni Ameriki, večjo le od Surinama in francoskega departmaja Francoske Gvajane. Urugvaj je druga najmanj skorumpirana država v Latinski Ameriki, pred njo so le Čile. Politične in delovne razmere Urugvaja pa so med najbolj svobodnimi na celini. Zgodovina Prvi priseljenci so prišli na to območje v prvi polovici 16. stoletja. Ti priseljenci so bili tako španskega kot portugalskega porekla, a je sčasoma prišlo do prevlade špansko govorečega prebivalstva. Kasnejše glavno mesto Montevideo je bilo ustanovljeno v 18. stoletju in je postalo konkurenčno Buenos Airesu, glavnemu mestu Argentine, ležečem na drugem bregu reke Río de la Plata. Montevideo je postal vojaško središče španskega imperija, medtem ko je bil Buenos Aires trgovsko središče.

17 Estuarij ali estuar je delno zaprto vodno telo ob obali, v katerega se izliva ena ali več rek ter je na eni strani povezan z morjem.

44

V 19. stoletju so se po celi Južni Ameriki pričela gibanja za neodvisnost, ki so jim sledila tudi gibanja za neodvisnost Urugvaja od Španije. Takrat je bilo to gibanje znano pod imenom Banda Oriental ali po naše zahodni breg oz. zahodni blok. Leta 1828 je Urugvaj postal neodvisna država z glavnim mestom Montevideom. Postopoma so evropski priseljenci izrinili domače prebivalstvo, Indijance plemena Charruas, ter postali večinsko prebivalstvo. V 19. stoletju je Urugvaj sodeloval v t. i. vojni Trojne zveze proti Paragvaju. Po seriji izvoljenih predsednikov, sosedskih sporov in podobnega je na oblast prišel predsednik José Batlle y Ordónez, ki je poskrbel, da je država prišla na dober glas kot moderna država z urejenimi socialnimi razmerami. Skozi celo 20. stoletje je bil Urugvaj država, ki se je lahko primerjala z razvitimi evropskimi državami. Zaradi naprednega socialnega sistema in urejene demokratične ureditve je postala znana kot Švica vseh treh Amerik. Po letu 2001 je država zašla v gospodarsko krizo, ki se je razširila iz sosednje Argentine, in precej prebivalstva je obubožalo (Wikipedija 2010e). Geografija Urugvaj je druga najmanjša država v Južni Ameriki. Gričevnata in planotasta pokrajina z rodovitnimi obalnimi nižinami je idealna za živinorejo in ovčerejo. Največja točka države je Cerro Catedral s 514 m. Jugozahodno od Río de la Plata (Srebrna reka) je estuarija reke Urugvaj, ki določa zahodno mejo, in reka Paraná, ki sicer ne teče skozi državo. Podnebje Urugvaja je zmerno a precej toplo, saj temperature pod lediščem skoraj niso znane. Pretežno ravna pokrajina je ranljiva za hitre spremembe zaradi vremenskih front kot tudi za pampero, mrzel in občasno viharen veter, ki piha z argentinske pompe proti severu. Demografija Urugvaj ima približno 3,4 milijona prebivalcev, in sicer 19,7 na km2. Največ je starih med 15 in 64 let (63,9%), sledijo med 0 in 14 let (22,9%) in nazadnje starejši od 65 let (13,3%). Srednja starost žensk je 34,2 let, za moške 31,3 let, skupna pa 32,7 let. Življenjska doba za moške je 73,12 let, za ženske 79,65 let, skupno pa 76,33 let. Gospodarstvo Urugvaj ima dobro razvit gospodarski sistem, ki se je razvil zaradi politične stabilnosti in odprave vojaške diktature. Življenjski standard je relativno visok in višji od standarda Južne Amerike. BDP na prebivalca je 6.007 $, a ni enakomerno porazdeljen. V poznih devetdesetih letih je rast BDP padla. V letu 2003 je upadla za 10,5%. Leta 2004 je gospodarstvo začelo rasti hitreje, tako da se je v letu 2005 BDP povečal za 10,2%, v letu 2006 pa za 4,3%. Tudi indeks inflacije se je izboljšal. Realno rast BDP in stopnjo rasti od leta 2006 do 2009 prikazuje tabela 5. Če je leta 2003 inflacija bila blizu 20%, se je v letu 2006 znižala na 6,4% in nato spet narasla. Seveda pa imajo tudi zaskrbljujoče faktorje kot na primer brezposelnost, ki kljub nižanju zajema še vedno 10,8% prebivalstva (2008). Veča se revščina, ki je v letu 1999 zajemala le 6% prebivalstva danes (2008) pa 27%. Čeprav je ekonomija večinoma v rokah privatnikov, ima država še vedno pomembno vlogo. Najpomembnejši izvozni partnerji Urugvaja leta 2008 so bili: Brazilija 18,7%, Kitajska 8,5%, Argentina 7,3%, Nemčija 6,5%, Mehika 4,9%, Nizozemska 4,5% in Rusija

45

4,4%. Najpomembnejši uvozni partnerji leta 2008 pa so bili: Argentina 19,6%, Brazilija 17,9%, Čile 11%, ZDA 9,7%, Paragvaj 6,5% in Nigerija 4,5% (Index Mundi 2010c). Tabela 5: Realna rast BDP in stopnja inflacije Urugvaja (v%) LETO 2006 2007 2008 2009 Realna

rast BDP

4,3

7,5

8,5

2,9

Stopnja inflacije

6,4 8,1 7,9 7,1

Vir: EC 2010i. 3.7.5 Venezuela

Bolivijska republika Venezuela ali na kratko Venezuela je obmorska država v severnem delu Južne Amerike, ki je svoje ime dobila po Benetkah (Venezuela špansko pomeni male Benetke). Venezuela na severu meji na Karibsko morje in Atlantski ocean, na vzhodu na Gvajano, na jugu na Brazilijo ter na zahodu na Kolumbijo. Ob

venezuelski obali v Malih Antilih najdemo tudi karibske države Aruba, Nizozemske Antile ter Trinidad in Tobago. Venezuela je federativna republika, razdeljena na 20 držav (estados), dve zvezni ozemlji in zvezno okrožje. Državni poglavar je predsednik, ki je hkrati vodja izvršilne oblasti. Zakonodajna skupščina (kongres) ima dva doma: senat (iz vsake države najmanj dva člana) in poslansko zbornico. Predsednika države, senatorje in poslance izvolijo za dobo petih let na splošnih volitvah, volijo lahko vsi več kot 18 let stari državljani. Ustava iz leta 1961 jamči dvajsetim zveznim državam politično samostojnost. Vsaka zvezna država ima svoje zakonodajno telo, to pa vodi guverner. Državne guvernerje imenuje predsednik federacije, kar omogoča precejšen vpliv osrednjih oblasti. Politična trdnost Po koncu vojaške strahovlade Marcosa Péreza Jiméneza leta 1958 je Venezuela razvila precejšno mero demokracije in notranje trdnosti zlasti v primerjavi z večino drugih južnoameriških držav, kjer so se vrstile državljanske vojne in vojaški udari, družbeni nemiri in neusmiljeno zatiranje. Po letu 1958 so predsedniki Venezuele prihajali iz dveh največjih političnih strank, iz Demokratične akcije (AD) ali iz socialno-krščanske stranke COPEI. Obe stranki sta protikomunistični; dejavnost levičarske gverile, ki je vznemirjala Venezuelo v šestdesetih letih, pa se je močno zmanjšala po letu 1969, ko je bila uradno dovoljena tudi venezuelska komunistična stranka. V začetku leta 1989 so se začele zniževati svetovne cene nafte, kar je v Venezueli sprožilo hude gospodarske težave in družbene nemire. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila gospodarska blaginja Venezuele odvisna skoraj izključno od pridobivanja nafte; ta dejavnost še zdaj daje kakih 80% vseh venezuelskih izvoznih zaslužkov. Leta 1976 je bila pod vlado Carlosa Andrésa Péreza iz Demokratične

46

akcije (AD) podržavljena vsa naftna industrija. Po nihanju cen nafte v osemdesetih letih si je vlada prizadevala razširiti temelje venezuelskega gospodarstva zlasti z razvijanjem petrokemične industrije, proizvodnjo aluminija in jekla. Družbene neenakosti Venezuelska socialna politika je liberalna in napredna. Vsi otroci od sedmega do trinajstega leta morajo obvezno obiskovati osnovno šolo in možnosti za brezplačno šolanje ima mladina prav do univerzitetne ravni. Okoli 85% vseh odraslih Venezuelcev bere in piše. V zadnjih letih so oblasti zasnovale, financirale in izvedle vrsto obsežnih zdravstvenih načrtov in velikih javnih del. Zdaj je po državi razpredena sodobna mreža avtomobilskih cest, ki povezujejo najpomembnejša središča. Belih ne-mešanih prebivalcev je okoli 20%. Kdaj pa kdaj se pripadniki te skupine štejejo za nekakšno »zgornjo plast«, vendar pa v Venezueli ni nikakršnih uradnih ali zakonskih omejitev na podlagi razredne ali rasne pripadnosti. Veliko preseljevanje ljudi s podeželja v mesta, ki se je začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je kljub vsemu naftnemu bogastvu ustvarilo revno mestno spodnjo plast, ki živi v bedi, v prenatrpanih obmestnih barakarskih naseljih. Prestolnica Caracas ima s primestnimi naselji okoli 3 milijone prebivalcev, od teh jih tretjina živi v kolibnih naseljih. Težave s prebivalci teh naselij so še hujše zaradi velikega naravnega prirastka, saj je več kot 40% prebivalcev mlajših od 15 let. Vladna naprezanja za premagovanje socialne neenakosti in dviganje življenjske ravni imajo že nekaj otipljivih uspehov, kar dokazuje tudi naval skrivnih priseljencev iz bolj revnih sosednjih držav, zlasti iz Kolumbije (Wikipedija 2010f). Gospodarstvo Naftni sektor prevladuje mešano gospodarstvo Venezuele, saj predstavlja približno tretjino BDP, približno 90% izvoza in več kot 50% javnofinančnih prihodkov. Stavka na državni ravni pred decembrom 2002 in februarjem 2003 je imela daljnosežne ekonomske posledice, saj se je realni BDP zmanjšal za približno 9% v letu 2002 in za 8% v letu 2003. Javna poraba se je zaradi visokih cen povečala, kar je vplivalo na povečanje BDP na 16,8% v letu 2005, nato pa je sledil drastičen padec (tabela 6). Inflacijska stopnja je leta 2008 presegla mejo 30% in se je nato leta 2009 spustila na 27,1%. Predsednik Hugo Chavez si je med letoma 2008 in 2009 prizadeval za povečanje nadzora v gospodarstvu na področju kmetijstva, bančništva, turizma, naftnega in jeklarskega sektorja. Leta 2007 je podržavil podjetja na področju nafte, komunikacij in električne energije. Venezuela uvaža predvsem surovine, stroje in opremo, transportno opremo in gradbeni material. Najpomembnejše države uvoznice Venezuele v letu 2008 so bile: ZDA 26,1%, Kolumbija 12,6%, Brazilija 10,7%, Kitajska 6,9% in Mehika 4,8%. Venezuela je leta 2008 izvozila največ v naslednje države: ZDA 39,8%, Nizozemski Antili 7,6% in Kitajska 4,6%. Izvažajo pa nafto, boksit, aluminij, jeklo, kemikalije in kmetijske proizvode (Index Mudi 2010d).

47

Tabela 6: Realna rast BDP in stopnja inflacije Venezuele (v%) LETO 2006 2007 2008 2009 Realna

rast BDP

9,9 8,2 4,8 -3,3

Stopnja inflacije

13,7 18,7 30,4 27,1

Vir: EC 2010j.

48

4 PREDSTAVITEV EU Evropska unija (EU) je edinstveno gospodarsko in politično partnerstvo med 27 demokratičnimi evropskimi državami, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo. EU ni država, ki bi nadomestila obstoječe nacionalne države v Evropi, a je več kot katera koli mednarodna organizacija. EU je edinstvena integracija. Njene države članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da se odločitve o nekaterih vprašanjih skupnega interesa sprejemajo demokratično na evropski ravni. Od 1. januarja 2007 ima Evropska unija 27 držav članic: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska in Velika Britanija. Ostali podatki o EU so (UCOM 2010a):

• 499,7 milijonov prebivalcev, • 4,2 milijona kvadratnih kilometrov površine, • 23 uradnih jezikov, • 24.900 evrov bruto domačega proizvoda na prebivalca (leto 2007).

4.1 Zgodovina in nastanek

» V Evropi ne bo miru, če bodo v njej režimi, ki ne bodo upoštevali pravice opozicije in ne bodo omogočali svobodnih volitev. Oba pogoja sta bistvena za vzpostavitev in ohranjanje temeljnih svoboščin (svoboda govora, združevanja, zborovanja itd.), ki so temelj razvoja zahodne civilizacije.

V Evropi ne more biti miru, če bodo države spet nastale na podlagi nacionalne suverenosti z vsem, kar to prinaša v smislu prestiža in gospodarske zaščitne politike. Če bi se evropske države spet začele ščititi druga pred drugo, bi bile spet potrebne velike vojske.

Blaginje in družbenega razvoja, ki ju Evropa potrebuje, ne bo mogoče doseči, če se evropske države ne bodo združile v federacijo ali evropsko entiteto, ki jih bo spremenila v skupno gospodarsko telo …« Le-to je zapisal Jean Monnet 5. septembra 1943. Podobno je razmišljalo veliko Evropejcev in Severnoameričanov, ki so sodelovali pri osvobajanju Evrope. Še pred podpisom pogodbe o Gospodarski skupnosti za premog in jeklo je francoska vlada predlagala ustanovitev Evropske obrambne skupnosti, s katero bi uredili skupno organizacijo evropske obrambe. Evropska obrambna skupnost je bila ustanovljena leta 1951, pogodbo o njej je podpisalo šest ustanovitvenih članic, ratificiralo pa jo je pet izmed njih. Ironija zgodovine, da je pogodba propadla v državi predlagateljici, Franciji, kjer je burna razprava trajala tri leta. Evropski kongres Evropski kongres je bil maja 1948 v Haagu, organiziral pa ga je Mednarodni odbor za usklajevanje gibanj za evropsko enakost. Med organizatorji so bili bojevniki za osvoboditev Evrope. V prvi vrsti častni predstavnik kongresa sir Winston Churchill. Ob

49

njem so bili predsedniki odborov kongresa: nekdanji predsednik francoske vlade Paul Ramadier (Odbor za politične zadeve), nekdanji predsednik belgijske vlade Paul Van Zeeland (Odbor za gospodarske in socialne zadeve) in nekdanji španski veleposlanik v Društvu narodov Salvador de Madariaga (Odbor za kulturne zadeve). Udeleženci so štiri dni razpravljali o prihodnosti Evrope. Nenavadno je, da je bil ta kongres do zdaj edina javna razprava o Skupnosti (Barón E. 2002, 57–64). Evropske skupnosti Temelj evropskega povezovanja so bile nadnacionalne integracije. Kot prva je bila leta 1951 v Parizu ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Mišljena je bila kot povezava med francosko in nemško proizvodnjo jekla in premoga, h kateri bi lahko pristopile še druge države. Pogodbo so podpisale: Nemčija, Francija, Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. Namen pogodbe je bil racionalna delitev dobrin, urejanje trgovanja in investicij ter prilagajanje evropske industrije spremenjenim gospodarskim razmeram. 25. marca 1957 sta bili v Rimu sklenjeni pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS ali Rimska pogodba) in Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euroatom). Pogodbi so podpisale vse države članice ESPJ. Namen Euroatoma je bil oblikovati in razviti jedrsko energijo in oskrbo z materialom. Osnovne poteze pogodbe EGS so vzpostavitev skupnega trga, prilagajanje gospodarskih politik držav članic, spodbujanje usklajenega razvoja ekonomskih aktivnosti prek Skupnosti, povečanje stabilnosti, zviševanje življenjskega standarda, odprava ovir pri trgovanju, vzpostavitev skupne carinske tarife, zagotovitev nemotene in neizkrivljene konkurence, koordinacija nacionalnih denarnih in gospodarskih politik, harmonizacija davčne in socialne politike. Vse tri skupnosti so povezane preko skupnih organov, ki so: evropski parlament, sodišče, gospodarsko-socialni odbor, komisija in svet. Za odpravo ovir je Komisija 1985 sprejela Belo knjigo o dokončanju notranjega trga. Notranji trg je bil pojmovan kot meja, v katerem blago, storitve, kapital in ljudje krožijo brez ovir in kontrol. Na podlagi Bele knjige je bila Rimska pogodba prvič po letu 1957 temeljito spremenjena. Enotni evropski pakt (EEA) iz leta 1957 je prinesel vrsto pomembnih sprememb v sestavi Skupnosti, ko je razširil njene formalne pristojnosti in prilagodil njeno institucionalno sestavo. Decembra 1990 se je odvijala vladna konferenca o politični uniji. Rezultat je bila Pogodba o Evropski uniji (PEU) v Maastrichtu na Nizozemskem. PEU ima dva elementa; prvi je osamosvojen in ločen od dotedanje pravne ureditve Skupnosti, drugi pa se nanaša na spremembo Rimske pogodbe, ki se je iz nekdanje Pogodbe o evropski gospodarski skupnosti spremenila v Pogodbo o evropski skupnosti (PES). S PES so se dotedanje tri skupnosti združile v Evropsko unijo, ki predstavlja t. i. Evropski tempelj, ki počiva na treh stebrih:

1. steber – je osrednji del EU, vstopajo tri evropske skupnosti ter gospodarska in monetarna unija,

2. steber – predstavlja skupno zunanjo in varnostno politiko, 3. steber – pa pomeni sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev.

50

Naslednji pomembni pravni akt je Amsterdamska pogodba, ki je bila podpisana 1997, veljati je začela 1. maja 1999. Amsterdamska pogodba ne odpravlja temeljne zgradbe EU, temveč spreminja vsebino posameznih stebrov in deloma seli problematiko iz enega v drugi steber. Največja sprememba je selitev področja pravosodja in notranjih zadev iz tretjega v prvi steber zlasti glede prostega gibanja oseb, ki se nanaša na vizume, azile, imigracijo in pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah. Zadnja pogodba, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, je Lizbonska pogodba, podpisana v Lizboni dne 13. decembra 2007. Namen te t. i. pogodbe o reformi je zagotoviti EU učinkovito delovanje in okrepiti njeno vlogo v svetu (Bratina in drugi 2008, 30– 32). Pogodbo je ratificiralo vseh 27 držav članic, ki so izbrale način ratifikacije v skladu s svojimi ustavnimi pravili. V skladu s členom 6 Lizbonske pogodbe je ta začela veljati 1. decembra 2009 (Portal EU 2009a).

51

Slika 2: Stopnje odprtega konstitucionalnega procesa Vir: Barón E. 2002, 68.

POGODBA O EVROPSKI SKUPNOSTI ZA PREMOG IN JEKLO – 1951

POGODBA O EVROPSKI SKUPNOSTI ZA JEDRSKO ENERGIJO – 1957

RIMSKA POGODBA – 1957

prvo povečanje članic – 1972 Danska, Irska in Velika Britanija

drugo povečanje števila članic – 1981 Grčija

tretje povečanje števila članic – 1986 Španija in Portugalska

ENOTNA EVROPSKA LISTINA – 1986

združitev Nemčije – 1990

RIMSKI SVET 14. december 1990

gospod. in denarna unija politična unija

odprtje dveh Medvladnih organizacij

MAASTRICHTSKA POGODBA 7. februarja 1992

VZPOSTAVITEV ENOTNEGA TRGA 1. januarja 1993

ROJSTVO EVROPSKE UNIJE 1. novembra 1993

četrto povečanje števila članic Avstrija, Švedska in Finska

1. januarja 1995

AMSTERDAMSKA POGODBA 1997

ROJSTVO EVRA 1. januarja 1999

52

4.2 Širitev Evropske Unije Po vseh nesoglasjih in vojnah, ki so jih doživele pretekle generacije, Evropska unija združuje Evropo. EU je ustanovilo šest držav članic, danes pa jih šteje 27. Širitev je eno izmed najmočnejših orodij politike EU, saj je, kot je pokazala nedavna zgodovina, prav privlačnost EU in želja postati država članica, pomagala preoblikovati države Srednje in Vzhodne Evrope v moderne in uspešne demokracije. Širitev je pazljivo načrtovan proces, ki pomaga pri preoblikovanju vključenih držav, širi mir, stabilnost, blaginjo, demokracijo, človekove pravice in načela pravne države ter tržne ekonomije po vsej Evropi. Obsežnejši notranji trg in gospodarsko sodelovanje sta pripomogla k večji blaginji in konkurenčnosti, s tem pa razširjeni Uniji omogočila boljši odziv na izzive globalizacije. S širitvijo se je tudi povečal pomen EU v svetu, saj je postala močnejši mednarodni partner. Širitev je tako za EU kot tudi za celotno Evropo zgodba o uspehu, saj je pripomogla k temu, da je delitev Evrope presežena. Pretekle širitve Leta 1951 je šest držav (Belgija, Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg in Nizozemska) ustanovilo Evropsko skupnost za premog in jeklo, ki sta ji leta 1957 sledili Evropska gospodarska skupnost in Evropska skupnost za atomsko energijo. Širitev povezovanja med državami članicami je šla z roko v roki z geografsko širitvijo Skupnosti. Tako je Evropa v več kot petdesetletni zgodovini povezovanja videla pet uspešnih širitev EU:

• leta 1973 so se Evropskim skupnostim pridružile Danska, Irska in Velika Britanija. • leta 1981 je del Evropskih skupnosti postala Grčija, • leta 1986 sta državi članici postali Španija in Portugalska, • leta 1995 so se EU pridružile Avstrija, Finska in Švedska, • leta 2004 je EU prestala širitev, ki se je zapisala v zgodovino kot edinstvena, saj je

pomenila ponovno združitev Evrope po desetletjih ločitve zaradi železne zavese. EU se je 1. maja 2004 pridružilo deset držav Srednje in Vzhodne Evrope ter Sredozemlja: Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija,

• 1. januarja 2007 sta državi članici postali Romunija in Bolgarija. Peti krog širitve EU, ki je bil zaradi nepripravljenosti Bolgarije in Romunije na vstop leta 2004 izveden v dveh korakih, je bil najbolje pripravljen krog širitve EU doslej. EU je leta 1993 prvič natančno določila pristopna merila. Da lahko država postane članica EU, mora v državi vladati stabilna demokracija, država mora spoštovati človekove pravice, imeti konkurenčno tržno gospodarstvo in mora biti sposobna prevzeti pravni red Skupnosti. Danes Unija skrbno spremlja prizadevanja držav kandidatk pri izpolnjevanju teh pogojev. Natančen nadzor izpolnjevanja pogojev za članstvo ter različne oblike finančne pomoči so nove države članice dobro pripravile na vključitev v različne institucije in uspešno izvajanje predpisov EU. Prihodnje širitve EU odločno podpira nadaljnjo širitev. Pri tem je previdna, predvsem pri prevzemanju kakršnih koli novih obveznosti in obljub, a hkrati tudi spoštuje že obstoječe obveznosti in dane obljube državam, ki so vključene v proces širitve. Obstoječa širitvena agenda zajema

53

države Zahodnega Balkana, Turčijo in Islandijo. To pomeni, da imajo te države možnost, da postanejo članice EU. Trenutno imajo tri države status države kandidatke. Hrvaška in Turčija sta pogajanja o pristopu pričeli 3. oktobra 2005. Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija pa je postala država kandidatka decembra 2005, pristopna pogajanja pa se še niso pričela. Druga skupina so tako imenovane morebitne ali potencialne države kandidatke. V tej skupini so poleg vseh ostalih zahodnobalkanski držav: Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Srbija, Kosovo in Islandija, ki je 16. julija 2009 posredovala formalno prošnjo za članstvo v EU (UCOM 2010c). 4.3 Institucije in organi Evropska unija ni zvezna država, kot so to Združene države Amerike. Prav tako tudi ni samo organizacija za sodelovanje med vladami, kot so to Združeni narodi. Pravzaprav je edinstvena. Države, ki sestavljajo EU (države članice), ostanejo neodvisne suverene države, vendar svojo suverenost združujejo, da pridobijo moč in svetovni vpliv, kakršnega nobena od njih ne bi mogla imeti samostojno. Združevanje suverenosti v praksi pomeni, da države članice del svojih pooblastil pri odločanju prenesejo na skupne evropske institucije, ki so jih ustanovile, tako da se o posebnih zadevah skupnega interesa lahko demokratično odloča na evropski ravni.

� Evropski parlament Državljani Evropske unije izvolijo Evropski parlament (EP), da zastopa njihove interese. Njegove korenine segajo v petdeseta leta dvajsetega stoletja in v ustanovne pogodbe, od leta 1979 pa državljani neposredno volijo svoje predstavnike v parlamentu. Volitve so vsakih pet let, vsak državljan EU pa ima pravico voliti in kandidirati ne glede na to, kje v EU živi. Tako Parlament izraža demokratično voljo približno 500 milijonov državljanov Unije in zastopa njihove interese v razpravah z drugimi institucijami EU. Zadnje volitve so bile junija 2009. Poslanci Evropskega parlamenta niso razvrščeni po državljanski pripadnosti, ampak v sedem vseevropskih političnih skupin. Teh sedem skupin zastopa vse poglede na evropsko združevanje, od takih, ki se zavzemajo za federalističen pristop, do odkritih evroskeptikov. Le-te so: Skupina Evropske ljudske stranke (krščanskih demokratov), Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem Parlamentu, Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze, Evropski konservativci in reformisti, Konfederalna skupina Evropske združene levice - Zelene nordijske levice, Skupina Evropa svobode in demokracije, Samostojni poslanci. V parlamentu je skupaj 736 poslancev, porazdeljeni pa so sledeče: Nemčija 99; Francija, Italija in Velika Britanija 72; Poljska in Španija 50; Romunija 33; Nizozemska 25; Belgija, Češka, Grčija, Madžarska in Portugalska 22; Švedska 18; Avstrija in Bolgarija 17; Danska, Finska in Slovaška 13; Irska in Litva 12; Latvija 8; Slovenija 7; Ciper, Estonija in Luksemburg 6; Malta 5.

54

Parlament ima tri glavne naloge (Portal EU 2009b): 1. sprejemanje evropske zakonodaje - Najbolj običajen postopek potrjevanja (tj.

sprejemanja) zakonodaje EU je „soodločanje“. Pri tem postopku sta Evropski parlament in Svet enakopravna in postopek velja za zakonodajo s širokega razpona področij. Na nekaterih področjih (na primer kmetijstvo, gospodarska politika, vizumi in priseljevanje) Svet odloča sam, vendar se mora posvetovati s Parlamentom. Poleg tega je odobritev Parlamenta potrebna za nekatere pomembne odločitve kot na primer pristop novih držav k EU. Parlament tudi daje pobudo za novo zakonodajo, tako da prouči letni delovni program Komisije, premisli, kateri novi zakoni bi bili primerni, in od Komisije zahteva, naj predloži predloge;

2. demokratični nadzor - Parlament izvaja demokratični nadzor nad drugimi

evropskimi institucijami. To počne na več načinov. Ko nova Komisija nastopi svoj mandat, njene člane predlagajo vlade držav članic EU, toda ne morejo biti imenovani brez potrditve Parlamenta. Parlament z vsakim predlaganim kandidatom opravi razgovor, tudi s predvidenim predsednikom Komisije, nato pa glasuje o potrditvi Komisije kot celote. Parlament izvaja nadzor tako, da redno pregleduje poročila, ki mu jih pošilja Komisija (splošno letno poročilo, poročila o izvrševanju proračuna itd.). Poleg tega evroposlanci Komisiji redno postavljajo vprašanja, na katera so komisarji z zakonom obvezani odgovoriti. Parlament spremlja tudi delo Sveta: evroposlanci redno zastavljajo vprašanja Svetu, predsednik Sveta pa se udeležuje plenarnih zasedanj EP in sodeluje pri pomembnih razpravah. Parlament lahko izvaja demokratični nadzor s proučevanjem peticij državljanov in ustanavljanjem preiskovalnih odborov. Parlament zagotavlja tudi svoj prispevek na vsakem zasedanju na vrhu EU (zasedanje Evropskega Sveta). Ob otvoritvi vsakega zasedanja na vrhu je predsednik Parlamenta povabljen, naj predstavi poglede in pomisleke Parlamenta glede aktualnih vprašanj in točk, ki so na dnevnem redu Evropskega sveta;

3. pooblastila glede proračuna - O letnem proračunu EU skupno odločata Parlament in

Svet. Parlament razpravlja o proračunu na dveh zaporednih obravnavah in proračun ni sprejet, dokler ga ne podpiše predsednik Parlamenta. Parlamentarni odbor za proračunski nadzor (COCOBU) spremlja porabo proračuna in Parlament se vsako leto odloči, ali naj odobri ravnanje Komisije s proračunom za prejšnje finančno leto. Ta postopek odobritve se strokovno imenuje „podelitev razrešnice“.

� Svet Evropske unije

Svet je glavni organ za sprejemanje odločitev v EU. Podobno kot Evropski parlament je bil tudi Svet ustanovljen z ustanovnimi pogodbami v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Zastopa države članice in njegovih zasedanj se udeležuje po en minister iz vsake nacionalne vlade EU. Od tem, ki so na dnevnem redu, je odvisno, kateri minister se bo udeležil zasedanja. Obstaja devet različnih sestav Sveta:

• splošne zadeve in zunanji odnosi, • gospodarske in finančne zadeve (ECOFIN), • pravosodje in notranje zadeve (PNZ), • zaposlovanje, socialna politika, zdravje in potrošniške zadeve, • konkurenčnost,

55

• promet, telekomunikacije in energija, • kmetijstvo in ribištvo, • okolje, • izobraževanje, mladi in kultura.

Vsak minister v Svetu deluje v imenu svoje vlade, kar pomeni, da njegove obveze veljajo za celotno vlado. Z drugimi besedami, podpis ministra je podpis celotne vlade. Svet ima šest ključnih nalog:

1. sprejemanje evropske zakonodaje – skupaj z Evropskim parlamentom na številnih področjih politike,

2. usklajevanje širših gospodarskih politik držav članic, 3. sklepanje mednarodnih sporazumov med EU in drugimi državami ali

mednarodnimi organizacijami, 4. potrjevanje proračuna EU skupaj z Evropskim parlamentom, 5. razvoj skupne zunanje in varnostne politike EU, ki temelji na smernicah, ki jih je

začrtal Evropski svet, 6. usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi sodišči in policijskimi organi v

kazenskih zadevah. Večina teh nalog se navezuje na področje „Skupnosti“, tj. področja delovanja, kjer so se države članice odločile združiti svojo suverenost in prenesti pooblastila pri odločanju na institucije EU. To področje predstavlja „prvi steber“ Evropske unije. Vendar pa se zadnji dve nalogi v veliki meri navezujeta na področja, na katerih številne države niso prenesle svojih pristojnosti, temveč preprosto med seboj sodelujejo. To se imenuje „medvladno sodelovanje“ ter pomeni drugi in tretji „steber“ Evropske unije. V Bruslju ima vsaka država članica EU stalno skupino („predstavništvo“), ki jo zastopa in brani njene nacionalne interese na ravni EU. Vodja vsakega predstavništva je dejansko veleposlanik svoje države pri EU. Ti veleposlaniki („stalni predstavniki“) se tedensko sestajajo v okviru Odbora stalnih predstavnikov (COREPER). Naloga tega odbora je pripraviti delo Sveta z izjemo večine kmetijskih zadev, ki jih obravnava posebni odbor za kmetijstvo. Odboru COREPER pomagajo številne delovne skupine, ki jih sestavljajo uradniki iz državnih uprav. Predsedstvo sveta se menja vsakih šest mesecev. Z drugimi besedami, vsaka država EU pride na vrsto, da šest mesecev skrbi za dnevni red Sveta in predseduje vsem zasedanjem ter tako spodbuja zakonodajne in politične odločitve in posreduje pri sklepanju kompromisov med državami članicami. Predsedstvu pomaga Generalni sekretariat, ki pripravlja delo Sveta in zagotavlja njegov nemoten potek na vseh ravneh. Odločitve v Svetu se sprejemajo z glasovanjem. Države z več prebivalci imajo več glasov, vendar je število glasov ponderirano v dobro držav z manj prebivalci. Glasovi po državah so: Nemčija, Francija, Italija in Velika Britanija 29; Španija in Poljska 27; Romunija 14; Nizozemska 13; Belgija, Češka, Grčija, Madžarska in Portugalska 12; Avstrija, Bolgarija in Švedska 10; Danska, Irska, Litva, Slovaška in Finska 7; Ciper, Estonija, Latvija, Luksemburg in Slovenija 4; Malta 3 (Portal EU 2009b).

56

� Evropska komisija Komisija je neodvisna od nacionalnih vlad. Njena naloga je zastopati in se zavzemati za interese EU kot celote. Pripravlja predloge za novo evropsko zakonodajo, ki jih nato predloži Evropskemu parlamentu in Svetu. Komisija je tudi izvršilna veja EU oz. odgovorna za izvajanje odločitev Parlamenta in Sveta. To pomeni, da upravlja tekoče delovanje Evropske unije: izvajanje politik, vodenje programov in porabo finančnih sredstev. Tako kot Parlament in Svet je bila tudi Komisija ustanovljena v petdesetih letih dvajsetega stoletja na podlagi ustanovnih pogodb EU. Nova Komisija se imenuje vsakih pet let, in sicer v šestih mesecih od volitev v Evropski parlament. Uporablja se naslednji postopek:

• vlade držav članic se dogovorijo, koga bodo imenovale za novega predsednika Komisije;

• nato Parlament potrdi kandidata za predsednika Komisije; • potrjeni kandidat za predsednika Komisije v pogovoru z vladami držav članic

izbere ostale člane Komisije; • Svet s kvalificirano večino sprejme seznam predlaganih oseb in ga predloži

Evropskemu parlamentu v odobritev; • Parlament nato opravi razgovore z vsako predlagano osebo in izglasuje celotno

ekipo; • potem ko Evropski parlament z glasovanjem potrdi novo Komisijo, jo Svet uradno

imenuje s kvalificirano večino. Evropska komisija ima štiri glavne naloge:

1. predlaga zakonodajo Parlamentu in Svetu; 2. upravlja in izvaja politike in proračun EU; 3. uveljavlja evropsko zakonodajo (skupaj s Sodiščem Evropskih skupnosti); 4. zastopa Evropsko unijo na mednarodnem prizorišču na primer s tem, ko se pogaja o

sporazumih med EU in drugimi državami. Komisija se sestane enkrat na teden, po navadi ob sredah v Bruslju. Vsako točko na dnevnem redu predstavi komisar, ki je odgovoren za zadevno področje, potem pa celotna ekipa sprejme skupno odločitev o tej točki. Osebje Komisije je razdeljeno na oddelke, ki se imenujejo „generalni direktorati“ (GD) in „službe“ (na primer Pravna služba). Vsak generalni direktorat je odgovoren za določeno politično področje, vodi pa ga generalni direktor, ki odgovarja enemu od komisarjev. Za splošno usklajevanje je odgovoren Generalni sekretariat, ki organizira tudi tedenske seje Komisije. Vodi jo generalni sekretar, ki je neposredno odgovoren predsedniku Komisije. Po sedanji ureditvi ima vsaka država EU po enega komisarja. Po vstopu Bolgarije in Romunije v Evropsko unijo je število komisarjev naraslo na 27 (Portal EU 2009b).

� Sodišče Evropskih skupnosti Sodišče Evropskih skupnosti (ali „Sodišče“) je nastalo leta 1952 v skladu s Pogodbo ESPJ. Njen sedež je v mestu Luxembourg. Naloga Sodišča je zagotavljati, da se zakonodaja EU v vseh državah EU razlaga in uporablja na enak način, tako da je zakon enak za vse. Sodišče prav tako zagotavlja, da države članice in institucije EU delajo, kar zahteva zakon. Sodišče

57

sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da je zastopanih vseh 27 državnih pravnih sistemov EU. Vendar pa zaradi učinkovitosti Sodišče le redko zaseda na občni seji. Po navadi zaseda v „velikem senatu“ samo trinajstih sodnikov ali v senatih treh ali petih sodnikov. Sodišču pomaga osem „generalnih pravobranilcev“. Njihova vloga je podati utemeljena mnenja o zadevah, predloženih Sodišču. Sodišče prve stopnje je odgovorno za odločanje o nekaterih vrstah zadev, zlasti o tožbah zasebnikov, podjetij in nekaterih organizacij ter o zadevah, povezanih s konkurenčnim pravom. Sodišče za uslužbence Evropske unije razsoja v sporih med Evropsko unijo in njenimi javnimi uslužbenci. Sodišče odloča o zadevah, ki se mu predložijo. Pet najbolj pogostih vrst zadev je (Portal EU 2009b):

1. predlogi za sprejem predhodne odločbe, 2. tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, 3. ničnostne tožbe, 4. tožbe zaradi nedelovanja, 5. odškodninske tožbe.

� Evropsko računsko sodišče

Računsko sodišče je bilo ustanovljeno leta 1975. Njegov sedež je v mestu Luxembourg. Računsko sodišče preverja, ali so sredstva EU, ki prihajajo od davkoplačevalcev, ustrezno zbrana in porabljena zakonito, gospodarno in za predvideni namen. Njegov namen je zagotoviti, da davkoplačevalci dobijo največ za svoj denar in ima pravico revidirati vsako osebo ali organizacijo, ki upravlja sredstva EU. Sodišče ima po enega člana iz vsake države EU, ki ga Svet imenuje za mandat šestih let, in ga je mogoče podaljšati. Člani iz svojih vrst izvolijo predsednika za mandat treh let, ki ga je mogoče podaljšati. Glavna vloga Računskega sodišča je preverjati, ali se proračun EU pravilno izvršuje, tj. ali so prihodki in odhodki EU zakoniti in pošteni, ter zagotavljati dobro finančno poslovanje. Sodišče za izvajanje svojih nalog preveri dokumentacijo vsake osebe ali organizacije, ki upravlja prihodke ali odhodke EU. Pogosto izvaja preglede na kraju samem. Njegovi izsledki so zapisani v poročilih, ki Komisijo in vlade držav članic opozorijo na vsak problem. Ena od njegovih ključnih funkcij je pomagati Evropskemu parlamentu in Svetu tako, da jima vsako leto predloži revizijsko poročilo o predhodnem finančnem letu. Računsko sodišče ima približno 800 zaposlenih, tako prevajalcev in uradnikov kot revizorjev. Revizorji so razdeljeni v „revizijske skupine“. Pripravljajo osnutke poročil, na podlagi katerih Računsko sodišče sprejema odločitve. Čeprav delo Sodišča v veliki meri zadeva denar, za katerega je odgovorna Komisija, dejansko 80 odstotkov teh prihodkov in odhodkov upravljajo nacionalni organi (Portal EU 2009b). V EU pa sta tudi prisotna dva posvetovalna organa: Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij. V nadaljevanju ju bomo na kratko opisali.

� Evropski ekonomsko-socialni odbor Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je bil ustanovljen leta 1957 v skladu z Rimsko pogodbo in je svetovalno telo, ki zastopa delodajalce, sindikate, kmete, potrošnike

58

in druge interesne skupine, ki skupaj tvorijo „organizirano civilno družbo“. V političnih razpravah s Komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom predstavlja njihove poglede in brani njihove interese. Odbor je sestavni del procesa odločanja v EU: z njim se je treba posvetovati, preden se sprejmejo odločitve o gospodarski ali socialni politiki. Prav tako lahko da svoje mnenje o drugih zadevah na lastno pobudo ali na prošnjo druge institucije EU. Ekonomsko-socialni odbor ima 344 članov, pri čemer število članov iz posamične države EU v grobem odraža število prebivalstva (Slovenija 7). Ekonomsko-socialni odbor ima tri glavne naloge:

1. svetovanje Svetu, Komisiji in Evropskemu parlamentu bodisi na njihovo zahtevo bodisi na lastno pobudo;

2. spodbujanje civilne družbe, da se intenzivneje vključi v oblikovanje politik EU; 3. krepitev vloge civilne družbe v državah, ki niso članice EU, in pomoč pri

vzpostavljanju svetovalnih struktur. Člani Ekonomsko-socialnega odbora delajo v glavnem v državah, iz katerih prihajajo, in oblikujejo tri skupine, ki zastopajo delodajalce, delavce ter različne gospodarske in socialne interese. Skupina delodajalcev ima člane iz zasebnega in javnega sektorja gospodarstva, malih in srednje velikih podjetij, gospodarskih zbornic, trgovine na drobno in veletrgovine, bančništva in zavarovalništva, prometa in kmetijstva. Skupina delavcev zastopa vse kategorije zaposlenih, od fizičnih do vodilnih delavcev. Njeni člani prihajajo iz nacionalnih sindikalnih organizacij. Tretja skupina zastopa širok spekter interesov: nevladne organizacije, organizacije kmetov, mala podjetja, obrti in samostojne poklice, zadruge in neprofitna združenja, potrošniške in okoljske organizacije, znanstvene in akademske skupnosti ter združenja, ki zastopajo družino, ženske, invalide itd. (Portal EU 2009b).

� Odbor regij Odbor regij je bil ustanovljen leta 1994 v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in je svetovalno telo, ki ga sestavljajo predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih organov. Z Odborom regij se je treba posvetovati pred sprejemanjem odločitev o zadevah v zvezi z lokalno in regionalno upravo, kot so regionalna politika, okolje, izobraževanje in promet. Komisija in Svet se morata posvetovati z Odborom regij o zadevah, ki so neposredno pomembne za lokalne in regionalne organe, z Odborom pa se posvetujeta tudi, kadar koli želita. Sam Odbor lahko na lastno pobudo sprejema mnenja in jih predloži Komisiji, Svetu in Parlamentu. Odbor regij ima vsako leto pet plenarnih zasedanj, na katerih se določa njegova splošna politika in sprejemajo mnenja. Člani Odbora regij so razporejeni v strokovne „komisije“, katerih naloga je pripraviti plenarna zasedanja. Obstaja šest komisij (Portal EU 2009b):

• Komisija za politiko ozemeljske kohezije (COTER), • Komisija za ekonomsko in socialno politiko (ECOS), • Komisija za trajnostni razvoj (DEVE), • Komisija za kulturo in izobraževanje (EDUC), • Komisija za ustavne zadeve in evropsko upravo (CONST), • Komisija za zunanje odnose (RELEX).

59

Med finančne organe EU uvrščamo Evropsko investicijsko banko, Evropski investicijski sklad in Evropsko centralno banko. Opis naštetih organov sledi v nadaljevanju.

� Evropska centralna banka Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena leta 1998. Njen sedež je v Frankfurtu (Nemčija). Njena naloga je upravljanje evra − enotne valute EU − in varovanje stabilnosti cen za več kot dve tretjini državljanov EU, ki uporabljata evro. ECB je odgovorna tudi za oblikovanje in izvajanje monetarne politike evroobmočja. Evropska centralna banka pri opravljanju svojih nalog sodeluje z „Evropskim sistemom centralnih bank“ (ESCB), ki zajema vseh 27 držav EU. Vendar je doslej le šestnajst od teh držav uvedlo evro. Vseh šestnajst držav skupaj tvori „evroobmočje“, njihove centralne banke pa skupaj z Evropsko centralno banko predstavljajo „Evrosistem“. Evropska centralna banka deluje povsem samostojno. Evropska centralna banka ob tesnem sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami pripravlja in uresničuje odločitve, ki so jih sprejeli organi odločanja v Evrosistemu – Svet ECB, Izvršilni odbor in Razširjeni svet. Ena od glavnih nalog Evropske centralne banke je vzdrževanje stabilnosti cen v evroobmočju, da inflacija ne bi spodkopala kupne moči evra. Namen ECB je zagotoviti, da je srednjeročna letna rast cen življenjskih potrebščin nižja, a blizu 2%. To počne na dva načina (Portal EU 2009b):

• prvič, z nadzorovanjem denarne ponudbe. Če denarna ponudba presega ponudbo blaga in storitev, bo prišlo do inflacije;

• drugič, s spremljanjem gibanja cen in presojo tveganja, ki ga ta gibanja predstavljajo za stabilnost cen na območju evra.

� Evropska investicijska banka

Evropska investicijska banka (EIB) je bila ustanovljena leta 1958 z Rimsko pogodbo kot banka Evropske unije, ki zagotavlja dolgoročna posojila. EIB posoja denar javnemu in zasebnemu sektorju za projekte v evropskem interesu. EIB je neprofitna banka, ki deluje na podlagi politik. EIB ponuja dolgoročna posojila za kapitalske naložbe (zlasti stalna sredstva), vendar ne zagotavlja donacij. Lastnice EIB so države članice Evropske unije. Skupaj prispevajo k njenemu kapitalu; prispevek posamične države članice pa odraža njeno gospodarsko težo v Uniji. Ker je EIB neprofitna banka, lahko ponuja posojila pod izredno ugodnimi pogoji. Vendar pa banka ne more odobriti posojila, ki bi presegalo 50 % celotnih stroškov posameznega projekta. Projekti, v katere investira EIB, so skrbno izbrani v skladu z naslednjimi merili:

• pomagati morajo doseči cilje EU; • biti morajo ekonomsko, finančno, tehnično in okoljsko ustrezni; • pomagati morajo pritegniti druge vire financiranja.

Odločitve banke sprejemajo naslednji upravni organi (Portal EU 2009b):

• svet guvernerjev: sestavljajo ga ministri (po navadi finančni ministri) vseh držav članic EU. Določa splošno posojilno politiko EIB, potrjuje bilanco stanja in letno poročilo, pooblašča EIB za financiranje projektov zunaj EU in odloča o povečanju kapitala;

60

• svet direktorjev: odloča o najemanju in dajanju posojil ter skrbi za pravilno poslovanje EIB. Sestavlja ga 28 direktorjev – po en predstavnik vsake države članice EU in predstavnik Evropske komisije;

• upravni odbor: je izvršilni organ banke s polnim delovnim časom. Skrbi za tekoče opravljanje poslov EIB in ima devet članov;

• revizijska komisija: je neodvisen organ, ki odgovarja neposredno svetu guvernerjev in je odgovoren za preverjanje, ali so bile dejavnosti banke izvedene in ali so njeni računi vodeni na ustrezen način.

V EU delujejo tudi t. i. medinstitucionalni organi, ki so: Urad za publikacije, Evropski urad za izbor osebja, Evropska šola za upravo. Prav tako ima EU številne specializirane in decentralizirane agencije v podporo državam članicam in njihovim državljanom. Agencije EU so razvrščene v naslednje kategorije: evropske agencije, agencije za skupno zunanjo in varnostno politiko, agencija za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, izvajalske agencije ter agencije in organi EURATOM. Drugi specializirani organi pa so: Evropski varuh človekovih pravic in Evropski nadzornik za varstvo podatkov (Portal EU 2009b). 4.4 Ekonomsko sodelovanje s tretjimi državami Mednarodni sporazumi so vir prava Evropske unije, ki slednji omogoča razvijanje gospodarskih, družbenih in političnih odnosov s preostalim svetom. Vedno gre za sporazume, sklenjene med subjekti mednarodnega prava (državami ali organizacijami), katerih cilj je vzpostaviti sodelovanje na mednarodni ravni. Ločujemo lahko tudi med dvema glavnima vrstama sporazumov:

• z mednarodnimi pogodbami s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami, • sporazumi in konvencijami med državami članicami.

Sporazume s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami sklene bodisi Evropska unija sama bodisi EU skupaj z državami članicami (mešani sporazum). Ti sporazumi so zavezujoči za EU in države članice in torej zahtevajo njihovo odgovornost na mednarodni ravni. Razlikujemo tri oblike sporazumov:

1. pridružitveni sporazumi - zadevajo tesno gospodarsko sodelovanje, povezano z obsežno finančno podporo Evropske unije v korist partnerja pri sporazumu. V to kategorijo sodijo sporazumi s čezmorskimi državami in ozemlji, sporazumi o pripravi pristopa in oblikovanju carinske unije ter sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP);

2. sporazumi o sodelovanju - nimajo istega pomena kot pridružitveni sporazumi, saj

zadevajo samo močno gospodarsko sodelovanje. Takšni sporazumi povezujejo Evropsko unijo zlasti z državami Magreba (Alžirijo, Marokom in Tunizijo), državami Mašrika (Egiptom, Jordanijo, Libanonom in Sirijo) ter Izraelom;

61

3. trgovinski sporazumi - to so sporazumi na področju carinske in trgovinske politike, sklenjeni s tretjimi državami, skupinami tretjih držav ali v okviru mednarodnih trgovinskih organizacij. V to kategorijo sodi Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO).

Pri sporazumih med državami članicami pa gre za zavezujoče pravne akte, sklenjene med državami članicami za reševanje vprašanj, ki so bodisi tesno povezani z dejavnostmi Evropske unije, vendar institucije EU niso dobile pooblastila za sklenitev takih sporazumov, bodisi omogočajo razširitev ozemeljskih meja nacionalnih ukrepov za oblikovanje enotnega prava na ravni Evropske unije (UKOM 2010b). Evropska unija, ZDA in Kitajska predstavljajo eno izmed najmočnejših trgovskih sil na svetu. Svoje trgovinske cilje nasproti tretjim državam zastopa bilateralno in multilateralno. Na eni strani se EU zavzema za zaščito lastnih trgovinskih interesov in gospodarskih aktivnosti, na drugi strani pa želi prispevati k zagotavljanju takšnih pravil globalizacije, ki bodo sprejemljiva za vse udeležence. Za uspešno ekonomsko sodelovanje so zato nujno potrebni večstranski sporazumi ter skupna zunanjetrgovinska politika, ki zavezuje države članice k enotnemu pristopu k trgovanju s tretjimi državami. 4.4.1 Instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike EU Najvplivnejši instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike EU na zunanjo trgovino so:

1. carinska unija in carinska tarifa - carinska unija je enotno trgovinsko območje, v katerem blago prosto kroži, ne glede na to, ali je bilo izdelano znotraj EU ali uvoženo od zunaj. Države članice EU so morale odpraviti carine in vzpostaviti skupno carinsko tarifo do tretjih držav. EU je dokončno izoblikovala carinsko unijo leta 1968. Carinskih kontrolnih mest na mejah med državami EU ni več od leta 1993;

2. proti dampinški ukrepi - proti dampinški ukrepi so oblikovni z namenom

odpravljanja posledic dampinga, ki je ena od najpogostejših oblik nelojalne trgovinske prakse (Košutnik 2005, 14). Damping pomeni prodajo izdelkov na tujem trgu po nižji ceni, kot je običajna na domačem. Namen je povečati tržni delež ali spodriniti konkurenco;

3. ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju - ukrepi protisubvencijske odredbe se

izvajajo, kjer država pomaga pri proizvodnji, izvozu, prodaji in prevozu izdelkov, vendar le, ko gre za neposredne subvencije, davčne olajšave in nabavo določenih izdelkov in storitev pri državnih organih po nižjih cenah;

4. monitoring tretjih držav - z monitoringom tretjih držav Komisija zasleduje

aktivnosti v tretjih državah, ki jih te izvajajo za zaščito domače proizvodnje. Drave članice in industrija so v večini primerov neposredni udeleženci v preiskavah;

5. kvote - spadajo med necarinske ukrepe. EU jih uporablja predvsem za oblačila in

tekstilne izdelke, za zaščito domače proizvodnje.

62

Ostali instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike so še: javna naročila, odstranjevanje trgovinskih ovir, sankcije, strategija dostopa na tuje trge, varnostni ukrepi, premagovanje tehničnih ovir, zunanjetrgovinski sporazumi (GZS 2003). 4.5 Gospodarstvo EU Evropska unija je na svojem območju odstranila trgovinske ovire, sprejela skupno valuto ter si prizadeva za dosego konvergence življenjskega standarda. Na mednarodni ravni želi EU okrepiti trgovinski položaj ter politično in gospodarsko moč Evrope. Zaradi velike razlike v dohodku na prebivalca med državami članicami (od 7.000 $ do 78.000 $) se EU sooča s težavami pri oblikovanju in uveljavljanju skupnih politik. V času svetovne gospodarske krize leta 2009 je Evropska komisija sporočila, da je EU od krize okrevala hitreje kot je bilo pričakovano. Kakor koli že pa je zaradi tveganj zaostala njena trajnostna rast, imela je slabši fiskalni položaj, brezposelnost je v obdobju krize narasla, moč evra pa se je zmanjšala. Še pred svetovno gospodarsko krizo sta Nemčija in Francija kršili pogodbeno obvezo, kjer primanjkljaj proračuna ne sme preseči 3% BDP. Sedaj veliko držav članic ne izpolnjuje tega pogoja oz. kriterija prav zaradi svetovne gospodarske krize. Med letom 2004 in 2007 je EU razglasila 12 držav, ki so gospodarsko manj razvite kot ostalih 15 držav članic. 1. januarja 1999 je enajst držav članic razglasilo evro kot svojo nacionalno valuto (Grčija eno leto pozneje), Velika Britanija, Švedska in Danska pa evra niso uvedle kot svojo nacionalno valuto. Od 12 novih držav članic so samo Slovenija (1. januar 2007), Ciper in Malta (1. januar 2008) ter Slovaška (1. januar 2009) uvedle evro (Index Mundi 2010a). V prihodnjem obdobju bodo koristi EU zaradi preobrata v svetovnem gospodarstvu večje kot je pričakovano predvsem zaradi Azijskih trgov. V letu 2010 se bo svetovna trgovina povečala za več kot dvakrat hitreje kot načrtovano lansko jesen. Medtem ko so se finančno-tržne razmere letos izboljšale v primerjavi z lanskim letom, se je nestanovitnost v začetku leta 2010 povečala. Izboljšanje bilance stanja po sektorjih ostaja minimalno, zato je razširjena negotovost. Globalna neravnovesja vplivajo tudi na trdnost in vzdržljivost svetovnega gospodarstva; medtem ko je ključno vprašanje v zvezi s finančnim sistemom, ali so izboljšave bilance stanja bank dovolj velike, da se bodo lahko banke odzvale na prihodnjo povečanje povpraševanja po kreditih. BDP Leta 2008 je BDP EU znašal 18.394.115 milijonov $. Na splošno je rast BDP v EU ostala precej umirjena v prvem četrtletju leta 2010, saj se je v tem obdobju BDP na celotnem območju EU povečal le za 1,0%. BDP evroobmočja in celotne EU se je v prvem četrtletju glede na lansko zadnje četrtletje povečal za 0,2 odstotka, v primerjavi s prvim lanskim četrtletjem pa se je gospodarstvo evroobmočja okrepilo za 0,6 odstotka, BDP sedemindvajseterice v celoti pa za 0,5 odstotka. (Eurostat 2010). Trg dela Močno ga je prizadela kriza, čeprav nekoliko manj kot pričakovano. Izguba delovnih mest je bila omejena z uporabo kratkoročnih ukrepov zaradi kopičenja delovnih mest v

63

nekaterih članicah EU ter zaradi preteklih reform. Proizvodnja je konec leta 2009 že nekoliko narasla, zaposlenost pa se še je naprej zniževala. To je običajni zamik, ki se pojavlja med proizvodnjo in zaposlenostjo. V letu 2010 so se nato začeli pojavljati znaki stabilizacije: pričakovanja podjetij o zaposlenosti so se izboljšala, stopnja brezposelnosti pa se je ustavila pri 9,5%, približno 2,5 odstotne točke nad stopnjo brezposelnosti pred recesijo. Razlika v stopnji brezposelnosti se je med državami članicami povečala, tako je med Avstrijo in Nizozemsko znašala 4–5%, med Španijo in Latvijo pa kar 20%. Vzrok za tako veliko razliko med Španijo in Latvijo je v upadanju gradnje stanovanj. Zaposlenost bi se naj letos znižala za približno 1%, kar predstavlja dodatno zvišanje stopnje brezposelnosti na evro območju. Inflacija Rast cen življenjskih potrebščin se je nekoliko zvišala. Čeprav je gospodarska rast ohlapna, se pričakuje, da bosta tako rast plač kot inflacija ostali v mejah normale. Pričakuje se delna izravnava v povečanju cen energije in blaga ter šibkejši evro. Inflacija je v povprečju znašala 1% in tako se pričakuje tudi za naslednje leto na evro območju. Svetovna gospodarska kriza je prizadela tudi javne finance. Javnofinančni primanjkljaj se je v zadnjih letih namreč potrojil. V letu je javnofinančni primanjkljaj znašal 6,8% BDP na celotnem območju EU ter 6,3% na evro območju, medtem ko se je delež javnega dolga v BDP povečal na 73,6% v celotni EU ter 78,7% na evro območju. Val primanjkljaja je posledica avtomatskih stabilizatorjev (dajatve za brezposelne), diskrecijskih fiskalnih spodbud ter ukrepov, ki so bili sprejeti v okviru evropskega načrta za oživitev gospodarstva. Pričakuje se, da bo primanjkljaj letos dosegel vrh, z izboljšanjem za približno 0,5 odstotne točke. Nasprotno se pričakuje povečanje javnega dolga na območju celotne EU na 84% BDP oz. 88,5% BDP na evro območju za leto 2011 (DGEFA 2010).

64

5 EKONOMSKO SEDELOVANJE MED MERCOSUR IN EU Po petletnih težkih pogajanjih med Evropsko skupnostjo in MERCOSUR so ta prekinili le dva tedna pred predvidenim podpisom sporazuma o brezcarinski coni. Za prekinitev so se odločili ministri na sestanku v Lizboni oktobra 2004. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v mednarodnih gospodarskih odnosih zaživel močan protekcionizem, ki sta ga usmerjala gospodarska velikana ZDA in Evropa. Dvajset let za tem je ministrski sestanek članic Svetovne trgovinske organizacije v Dohi leta 2001 postal temeljni kamen v smeri liberalizacije omejene in zapletene mednarodne trgovine in sploh gospodarskega sodelovanja. Tudi po Dohi ni šlo vse kot po maslu, saj je proces doživel popolno blokado in šele leta 2004 je prišlo do večjih premikov, ki so postali osnova tudi za hitrejše sporazumevanje med EU in MERCOSUR. Odnosi med MERCOSUR in EU so močno obremenjeni s problemom protekcionizma. Carinske in necarinske omejitve južnoameriškemu uvozu v Evropo so sicer zelo neenakomerne, toda raziskave so pokazale, da bi z njihovo omilitvijo ali ukinjanjem članice MERCOSUR imele priložnost hitreje gospodarsko rasti, pospešena trgovina pa bi obudila tudi nizko evropsko gospodarsko rast. Tako si države članice MERCOSUR lahko olajšajo gospodarsko sodelovanje z drugimi državami, kot če ne bi bile članice MERCOSUR. Seveda pa pomeni to tudi večjo konkurenčnost med državami članicam na različnih področjih, kot je to na primer kmetijstvo. Članice MERCOSUR se zavedajo, da so pomembne izvoznice mesa, žita, oljaric in drugih kmetijskih surovim, od katerih je odvisen njihov celotni razvoj, za nameček pa so v primerjavi z Evropo precej manj razvite. Paragvaj spada med najmanj razvite države na svetu. Poleg notranjih razmer njihov razvoj močno ovirajo arhaični in neenakopravni mednarodni ekonomski in politični odnosi. Zato ni nenavadno, da so začetne pozicije MERCOSUR (posebej Brazilije) bile maksimalistične ali vsaj veliko bolj ambiciozne in odločne, kot smo bili do sedaj vajeni. Z dogodki v Iraku in ekspanzijo kitajske gospodarske rasti pa so se odnosi še bolj zapletli, kajti Latinska Amerika je pridobila nova tržišča in s tem večjo samozavest. Ker se je Evropa svojih protekcionističnih stališč trdno držala, ni bilo presenetljivo, da so se pogajanja prekinila. Intenzivni razgovori na ravni strokovnjakov za posamezna področja so se pričeli leta 1999. Pogajanja so potekala v obliki nekakšnega »trade-off«, kar je pomenilo uslugo za uslugo od točke do točke v spoznanju, da ni splošnega konsenza. V prvi fazi je osnovna točka pogovorov bila ukinjanje necarinskih omejitev. Postopoma naj bi prišlo do popolne liberalizacije trgovine s proizvodi in uslugami med regijama. Po seriji majhnih korakov je večjega storila Brazilija, ko je ponudila sprostitev v sektorju vladnih naročil. Toda bilo je že prepozno, manjkalo je le še nekaj tednov do zamenjave evropske vlade. Evropa ni imela več časa, da bi v svojih vrstah uskladila stališča. Največje težave so bile v skupini kmetijskih proizvodov, mesu in vinu. Evropa je postavljala proti zahteve na področju uslug, vlaganj, javnih naročil ter intelektualnih

65

pravic. Posebej zapleteno je področje govedoreje. Združenje proizvajalcev mesa iz MERCOSUR predstavlja 35% vsega svetovnega izvoza mesa, kar pomeni 225 milijonov glav živine (leta 2004). Največji izvoznik v letu 2004 je bila Brazilija, sledila je Argentina, pa tudi Urugvaj in Paragvaj, ki sta po prebivalstvu in gospodarski moči majhni državi, nista bili zanemarljivi. Zadnja evropska ponudba konec septembra 2004 je vsebovala znižanje carinskih stopenj za industrijske proizvode za 65 odstotkov po podpisu sporazuma, medtem ko bi za najbolj občutljive kmetijske proizvode zadržala letne kvote. MERCOSUR s tem ni bil zadovoljen in je zahteval večjo liberalizacijo trga kmetijskih proizvodov in še povečanje kvot za občutljive izdelke. Evropa je odgovorila z zahtevami po večjem odpiranju investicij MERCOSUR, vladnih naročil, telekomunikacij in bančništvu. Ostalo je preveč odprtih vprašanj, da bi jih do 31. oktobra 2004 uskladili in podpisali sporazum. Zastalo je pri ključnih točkah: EU ni hotela popustiti uvozu mesa, MERCOSUR pa je le delno popustil pod pritiski odpreti svoj trg industrijskih proizvodov (Sjekloča 2005). Naslednji pogovori med MERCOSUR in EU so potekali v začetku marca 2010 v Argentini. Argentinski sekretar za trgovino in mednarodne ekonomske odnose (Alfredo Charadía) je dejal, da upa na obstoj politične volje za izboljšanje pogojev za pogajanja. Dejal je še: »Problem je odnos EU, ki trdi, da so razlike med blagom, storitvami in naložbami prevelike ter da so ponovna pogajanja omejena zaradi že obstoječih vrzeli.« Pogajanja so se nadaljevala aprila oz. maja 2010, takrat je brazilski finančni minister objavil novi predlog za odprtje avtomobilskega sektorja in rok 15–18 let za popolno odpravo tarif na tem področju. Podobno tudi za tarife na področju kmetijstva in industrije. EU je predlagala zmanjšanje uvoznih tarif za nekatere kmetijske izdelke iz držav članic MERCOSUR (Merco Press 2010). S sporazumom med največjima gospodarskima združenjema bi nastal trg v velikosti več kot 750 milijonov potrošnikov. Kako pomembno je področje MERCOSUR za EU, kaže podatek, da iz te regije Evropa uvaža petkrat več kot iz ZDA. Evropa je tudi največji svetovni uvoznik kmetijskih pridelkov. Eden od evropskih pogojev Južni Ameriki za dostop do njenega trga je njena hitrejša institucionalizacija. Predvsem gre za doseganje večje kompatibilnosti zakonodaje in fitosanitarnih ter okoljevarstvenih predpisov. Razlike obstajajo tudi v razreševanju spora na področju privatiziranih javnih podjetij, kjer Argentina ne dovoli več dodatne rente, kot je to bilo v primeru prejšnjih oblasti. Obremenjujoča je tudi neenotnost znotraj obeh skupin. V evropskem primeru ni bilo vedno jasnih stališč, v primeru MERCOSUR pa so pogajanja obremenjevala njihove odločne zahteve, ki jim Evropa ni bila pripravljena ustreči. 5.1 MERCOSUR in EU v svetovnem gospodarstvu Države članice Evropske unije in podpisnice sporazuma MERCOSUR skupaj ustvarjajo dobro tretjino svetovnega bruto domačega proizvoda. Zaradi velikih razlik v gospodarskih

66

stanjih držav članic MERCOSUR so tudi deleži BDP zelo raznoliki glede na svetovni BDP. Tabela 7: BDP izbranih držav in njihov pomen v svetovnem merilu v letu 2009 (nominalni)

EU Argentina Brazilija Paragvaj Urugvaj Venezuela MERCOSUR Skupaj EU in MERCOSUR

BDP (milijoni

USD) 16.447.259 310.065 1.574.039 14.668 31.528 337.295 2.267.595 18.714.854

Delež svetovnega BDP (%)

28,39 0,54 2,72 0,03 0,05 0,58 3,91 32,30

Vir: IMF 2010. Izmed petih držav podpisnic sporazuma MERCOSUR je v svetovnem merilu najbolj pomembna Brazilija, ki je v letu 2009 ustvarila 2,72% celotnega svetovnega BPD. Evropska unija je leta 2009 ustvarila 28,39% celotnega svetovnega BDP, kar je v primerjavi z MERCOSUR, ki je ustvaril le 3,91% celotnega svetovnega BDP, več kot sedemkrat več. Najmanj k celotnemu svetovnemu BDP prispevata Urugvaj in Paragvaj, saj ne dosežeta niti 0,1%. Članice EU in MERCOSUR skupaj ustvarijo 32,3% celotnega svetovnega BDP. Iz podatkov Svetovne trgovinske organizacije (2010) lahko razberemo naslednje izsledke glede pomena in deleža držav članic EU in MERCOSUR v celotni svetovni trgovini z blagom (leto 2008):

• EU predstavlja 15,86% celotnega svetovnega izvoza blaga in 18,39% celotnega svetovnega uvoza blaga;

• Argentina predstavlja 0,44% celotnega svetovnega izvoza blaga in 0,35% celotnega svetovnega uvoza blaga;

• Brazilija predstavlja 1,23% celotnega svetovnega izvoza blaga in 1,11% celotnega svetovnega uvoza blaga;

• Paragvaj predstavlja 0,03% celotnega svetovnega izvoza blaga in 0,05% celotnega svetovnega uvoza blaga;

• Urugvaj predstavlja 0,04% celotnega svetovnega izvoza blaga in 0,05% celotnega svetovnega uvoza blaga.

Ugotovimo lahko, da države članice MERCOSUR predstavljajo le 1,74% celotnega svetovnega izvoza blaga in 1,56% celotnega svetovnega uvoza blaga. Članice MERCOSUR skupaj z EU predstavljajo 17,60% celotnega svetovnega izvoza blaga in 19,95% celotnega svetovnega uvoza blaga. Na področju svetovne trgovine s storitvami je po podatkih Svetovne trgovinske organizacije za leto 2008 stanje sledeče:

• EU predstavlja 26,82% celotnega svetovnega izvoza storitev in 23,52% celotnega svetovnega uvoza storitev;

67

• Argentina predstavlja 0,31% celotnega svetovnega izvoza storitev in 0,36% celotnega svetovnega uvoza storitev;

• Brazilija predstavlja 0,76% celotnega svetovnega izvoza storitev in 1,26% celotnega svetovnega uvoza storitev;

• Paragvaj predstavlja 0,03% celotnega svetovnega izvoza storitev in 0,02% celotnega svetovnega uvoza storitev;

• Urugvaj predstavlja 0,06% celotnega svetovnega izvoza storitev in 0,04% celotnega svetovnega uvoza storitev.

Pri trgovini s storitvami je položaj takšen, da EU in članice MERCOSUR skupaj predstavljajo 27,98% celotnega svetovnega izvoza storitev ter 25,20% celotnega svetovnega uvoza storitev. Tabela 8: Vrednosti izvoza in uvoza držav MERCOSUR in EU (v milijonih USD)

EU Argentina Brazilija Paragvaj Urugvaj MERCOSUR Izvoz blaga

1.921.763 70.023 197.943 4.390 5.942 278.298

Uvoz blaga

2.301.852 57.423 182.367 8.977 9.069 257.836

Izvoz storitev

746.019 11.929 28.822 999 2.192 43.942

Uvoz storitev

618.659 12.664 44.396 563 1.365 58.988

Vir: WTO 2010. 5.2 Trgovanje znotraj MERCOSUR in EU Evropska unija je zelo povezan trg, saj dve tretjini trgovinskih transakcij poteka znotraj EU. V EU je viden delež trgovine znotraj območja tako imenovane intra-EU trgovine. Pri državah EU je delež intra-EU trgovine leta 2007 znašal kar 68%. To kaže na veliko medsebojno odvisnost držav članic skupnosti. Pri državah NAFTA je delež intra-NAFTA trgovine prav tako velik, saj je leta 2007 presegal polovico celotne trgovine (51%). MERCOSUR in nekateri drugi trgovinski bloki (Andska skupnost, ASEAN), kažejo manjšo medsebojno odvisnost integracije. Delež intra-MERCOSUR trgovine je leta 2007 znašal le 14% vsega trgovanja. Delež intra-ASEAN trgovine je istega leta znašal 25%, najmanjši delež pa predstavlja delež intra-Andska skupnost trgovine, in sicer le 8% celotne trgovine.

68

Slika 3: Delež intra in celotne (extra) trgovine v izbranih regionalnih sporazumih

Vir: WTO 2008. 5.3 EU in MERCOSUR V letu 2006 je EU-27 v države članice MERCOSUR skupno izvozila za 23,2 milijarde evrov dobrin, iz teh držav pa je uvozila za 35,4 milijarde evrov dobrin. Evropska unija je v trgovini s članicami MERCOSUR zabeležila 12,2 milijard evrov primanjkljaja, kar je za 12% več kot leto prej. Trgovinska bilanca med EU-27 in MERCOSUR je od leta 2000 do 2006 bila vse skozi negativna. Slika 4: Gibanje trgovanja med EU-27 in MERCOSUR (milijarda evrov)

Vir: Eurostat 2008.

69

Tabela 9: Vrednosti trgovanja med EU-27 in državami MERCOSUR (milijarde evrov)

2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 Izvoz 23,8 24,3 18,3 15,4 18,2 20,4 23,2 Uvoz 24,8 26,1 25,4 26,2 28,8 31,3 35,4

Trgovinska bilanca (deficit)

-1,0 -1,8 -7,1 -10,8 -10,7 -10,9 -12,2

Vir: Eurostat 2008. Od leta 2000 do 2003 je EU-27 zabeležila upad izvoza v države članice MERCOSUR. Leta 2004 so nato zabeležili prvo porast izvoza EU-27 v MERCOSUR, nato se je leta 2006 ponovila stopnja izvoza iz leta 2000. Če pogledamo posamezne države članice Evropske unije ter njihovo trgovanje s članicami MERCOSUR, ugotovimo, da je bila v letu 2006 največja izvoznica v članice MERCOSUR Nemčija s 6,9 milijoni evrov, kar je predstavljalo 29,8% celotnega izvoza EU-27 v države članice MERCOSUR. Druga najpomembnejša izvoznica je bila Francija s 3,4 milijoni evrov, kar je predstavljalo skoraj 15% celotnega izvoza EU v države MERCOSUR. Delež Slovenije je v celotnem evropskem izvozu v države MERCOSUR znašal le 0,1%. Evropski uvoz iz držav članic MERCOSUR je leta 2006 bil sledeč: največja uvoznica je bila Nemčija z 18% vsega evropskega uvoza, sledi ji Nizozemska s 15,7% ter Italija s 13,1% celotnega evropskega uvoza. Slovenija je iz držav članic MERCOSUR uvozila 0,5% celotnega evropskega uvoza. Leta 2009 je trgovina med EU in MERCOSUR pomenila skoraj toliko kot trgovina med EU in ostalimi državami Latinske Amerike. Leta 2008 je bila EU prvi trgovinski partner MERCOSUR, kar je predstavljalo 20,7% celotne trgovine MERCOSUR. Leta 2007 je bila EU največji investitor v MERCOSUR. MERCOSUR je osmi najpomembnejši trgovinski partner EU, kar je predstavljalo 2,7% celotne trgovine EU v letu 2009.

70

Slika 5: Neposredne tuje investicije EU v MERCOSUR (milijarde evrov)

Vir: EC 2010a. Iz grafa lahko razberemo, da so bile neposredne tuje vhodne investicije (investicije držav članic EU v MERCOSUR) leta 2007 najvišje, znašale so 26,1 milijarde evrov. Prav tako so bile leta 2007 najvišje izhodne investicije, torej investicije držav članic MERCOSUR v EU, le-te so znašale 17,3 milijarde evrov. Leta 2008 so se nato znižale vhodne investicije za več kot polovico (52%) glede na leto 2007, izhodne investicije pa za dobrih 69% glede na leto 2007. 5.4 EU in Argentina Evropa je drugi največji izvozni trg Argentine po sosednji Braziliji. EU ima pri blagovni trgovini z Argentino primanjkljaj v višini 2,5 milijard evrov, v trgovini s storitvami pa ima presežek v višini 741 milijonov evrov. Evropska unija je največji tuji vlagatelj v Argentini, saj delež naložb EU v Argentini predstavlja skoraj polovico vseh neposrednih tujih naložb. Pretežno gre za naložbe v avtomobilski sektor. EU in Argentina si prizadevata za odpravo nepotrebnih trgovinskih ovir na vzajemno pomembnih področjih, kot sta hrana in zdravstveni standardi. Prizadevajo si tudi za izboljšanje pravil na področju intelektualne lastnine in investicij (EC 2010b).

71

Slika 6: Blagovna menjava med EU-27 in Argentino (milijarde evrov)

Vir: EC 2010c. Tabela 10: Delež menjave z Argentino v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) 2007 2008 2009

Uvoz 0,6 0,7 0,7 Izvoz 0,5 0,5 0,4

Vir: EC 2010c. EU iz Argentine uvaža v glavnem kmetijske proizvode in surovine (77%), izvaža pa industrijske proizvode, kot so stroji, transportna opreme in kemikalije. Iz slike 6 je razvidno, da je uvoz EU iz Argentine leta 2009 nekoliko upadel v primerjavi z letom 2008. Prav tako je upadel izvoz EU v Argentino. EU več uvaža iz Argentine, kot pa v njo izvozi, zato je ravnovesje negativno (primanjkljaj). Delež menjave z Argentino v celotni trgovini EU je relativno majhen, saj ne doseže niti 1% celotne menjave EU. Razvidno pa je, da je delež sorazmerno konstanten (tabela 15). Argentina je na 34. mestu med vsemi trgovinskimi partnericami EU. Slika 7: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Argentino (milijarde evrov)

Vir: EC 2010c.

72

Iz teh podatkov je razvidno, da trgovanje s storitvami med EU in Argentino vsako leto narašča. Tukaj EU precej več storitev izvaža v Argentino, kot pa iz nje uvaža, torej konstantno beleži presežek v medsebojnem trgovanju s storitvami. 5.5 EU in Brazilija EU je največji trgovinski partner Brazilije, saj predstavlja kar 22,5% njene celotne trgovine. Brazilija pa je ena največji izvoznic kmetijskih proizvodov v EU, kar predstavlja 13% celotnega uvoza EU. Brazilija se tako uvršča na 10. mesto najpomembnejših trgovinskih partnerjev EU. EU ima z Brazilijo trgovinski primanjkljaj, ki znaša več kot 11 milijard evrov, čeprav znaša presežek v trgovini s storitvami 500 milijonov evrov. EU je največji tuji investitor v Braziliji. Brazilski trg je razmeroma visoko zaščiten, zato EU spodbuja Brazilijo za zmanjšanje tarifnih in ne-tarifnih ovir ter k vzpostavitvi stabilnega zakonodajnega okolja za evropske investitorje in trgovce (EC 2010d). Slika 8: Blagovna menjava med EU-27 in Brazilijo (milijarde evrov)

Vir: EC 2010e. Tabela 11: Delež menjave z Brazilijo v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) 2007 2008 2009

Uvoz 2,3 2,3 2,1 Izvoz 1,7 2,0 2,0

Vir: EC 2010e. EU iz Brazilije uvaža primarne proizvode, predvsem kmetijske proizvode. Proizvedeni izdelki, kot so stroji in transportne naprave, predstavljajo skoraj tretjino brazilskega izvoza v države EU. Iz slike 8 je razvidno, da EU iz Brazilije uvozi veliko več, kot pa v njo izvozi; EU ima konstantni trgovinski primanjkljaj, ki je bil največji leta 2007 ter je nato nekoliko upadel. Prav tako je iz slike razviden dokaj konstantni izvoz EU v Brazilijo.

73

Brazilija se uvršča na 9. mesto glavnih uvoznih partneric EU, saj delež brazilske menjave v celotni blagovni menjavi EU zajema 2,1%. Na področju izvoznih partneric EU pa Brazilija zaseda 12. mesto 2,0%. Slika 9: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Brazilijo (milijarde evrov)

Vir: EC 2010e. Iz grafa je razvidno, da EU v Brazilijo izvozi več storitev, kot jih uvozi, tako da je ravnovesje pozitivno, tj. presežek v višini 2,4 milijarde evrov v preteklem letu. Razberemo lahko tudi manjše znižanje izvoza storitev EU v Brazilijo leta 2009 v primerjavi z letom 2008. Vzrok za to je recesija zaradi svetovne gospodarske krize leta 2009. 5.6 EU in Paragvaj EU je četrta najpomembnejša trgovinska partnerica po MERCOSUR, Kitajski in Japonski. Trgovanje med EU in Paragvajem je skromno, to je razvidno in slike 10. EU je pomemben vlagatelj v Paragvaju, čeprav so naložbe še vedno na nizki ravni. Dostop do tujih trgov držav MERCOSUR igra pomembno vlogo pri privlačnosti Paragvaja kot destinacijo neposrednih tujih naložb (EC 2010f).

74

Slika 10: Blagovna menjava med EU-27 in Paragvajem (milijarde evrov)

Vir: EC 2010g. EU uvaža iz Paragvaja predvsem kmetijske proizvode (85%), izvaža pa industrijske izdelke, transportno opremo in kemikalije (74%). 5.7 EU in Urugvaj Leta 2007 je bila EU druga največja trgovinska partnerica Urugvaja po državah MERCOSUR. Izvoz v EU je predstavljal 19% celotnega izvoza Urugvaja in 14% celotne trgovine Urugvaja. Privlačnost Urugvaja za neposredne tuje naložbe je pomembna zaradi dostopa na druge trge MERCOSUR, enako kot pri Paragvaju. V zadnjih letih so se povečale naložbe v gozdarskem sektorju Urugvaja (EC 2010h). Slika 11: Blagovna menjava med EU-27 in Urugvajem (milijarde evrov)

Vir: EC 2010i.

75

Tabela 12: Delež menjave z Urugvajem v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) 2007 2008 2009

Uvoz 0,1 0,1 0,1 Izvoz 0,1 0,1 0,1

Vir: EC 2010i. EU v Urugvaj izvaža predvsem končne izdelke (76%) kot so stroji, kemikalije in kmetijski izdelki. Urugvaj pa v EU največ izvozi kmetijskih proizvodov (71%) in končnih izdelkov (18%). Evropska unija iz Urugvaja več uvozi, zato je konstantni trgovinski primanjkljaj, ki je bil najvišji leta 2008 (400 milijonov evrov). Delež menjave z Urugvajem v celotni trgovini EU je zelo majhen, saj zajema le 0,1%. Slika 12: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Urugvajem (milijarde evrov)

Vir: EC 2010i. Izvoz storitev iz EU v Urugvaj je hitro naraščal v zadnjih letih, vendar predstavlja nizek delež celotne trgovine s storitvami EU, le-to lahko razberemo iz slike 12. EU izvaža več storitev v Urugvaj, kot jih uvaža, zato je trgovinski presežek. 5.8 EU in Venezuela EU je bila leta 2009 drugi najpomembnejši trgovinski partner Venezuele po ZDA. Trgovanje Venezuele z EU predstavlja namreč 9% celotne venezuelske trgovine; trgovina z ZDA pa kar 30,9% celotne trgovine. Uvoz EU iz Venezuele je leta 2008 bil največji in je znašal 6,3 milijarde evrov, kar je za 2 milijardi manj, kot je EU izvozila v Venezuelo. Zaradi tega je leta 2008 bil tudi trgovinski primanjkljaj 2 milijardi evrov. Primanjkljaj je konstanten.

76

Slika 13: Blagovna menjava med EU-27 in Venezuelo (milijarde evrov)

Vir: EC 2010j. Tabela 13: Delež menjave z Venezuelo v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) 2007 2008 2009

Uvoz 0,4 0,4 0,3 Izvoz 0,3 0,3 0,3

Vir: EC 2010j. Evropska unija uvaža iz Venezuele največ mineralnih goriv, maziva in sorodnih materialov (83%), največ pa izvozi v Venezuelo strojev in transportnih naprav (42%). Delež menjave z Venezuelo v celotni trgovini EU je majhen, saj zajema le 0,3%. Slika 14: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Venezuelo (milijarde evrov)

Vir: EC 2010j. Iz teh podatkov je razvidno, da trgovanje s storitvami med EU in Venezuelo vsako leto narašča. Tukaj EU precej več storitev izvaža v Venezuelo, kot pa iz nje uvaža, torej konstantno beleži presežek v medsebojnem trgovanju s storitvami, ki je bil leta 2009 najvišji in je znašal 2 milijardi evrov.

77

6 SKLEP Glavni namen tega diplomskega dela je bil preučiti ekonomsko sodelovanje med državami članicami MERCOSUR in EU. Na začetku diplomskega dela sem opredelila nekaj teoretičnih osnov o ekonomskih integracijah. Tako smo spoznali razloge za nastanek ekonomskih integracij, vrste integriranja gospodarstev ter oblike, tipe in stopnje, v katerih se lahko nahajajo integracije. Spoznali smo, kakšne so prednosti in slabosti vključevanja v ekonomske integracije. Kljub delni izgubi suverenosti je ekonomska integracije pravi način za srednje in majhne države, saj jim omogoča konkurenčnost na določenih mednarodnih trgih. Prav zaradi tega dejstva imajo države, kot so Paragvaj, Urugvaj in Venezuela večje možnosti gospodarskega napredka s članstvom v MERCOSUR kot brez članstva. V nadaljevanju sem predstavila MERCOSUR, njegovo zgodovino in nastanek, cilje ter institucionalno strukturo. Cilji MERCOSUR so podobni ciljem EU, saj se zavzemajo za prosti tranzit blaga, storitev in proizvodnih faktorjev med državami članicami; med drugim odpravo necarinskih pravic in omejitev na tranzit blaga, ali kakršnih koli drugih ukrepov s podobnim učinkom. Sporazumi, ki jih ima MERCOSUR sklenjene s tretjimi državami, sem opredelila v točki 3.6. Sporazumi med državami so njuno potrebni za uspešno sodelovanje, saj zavezujejo države članice k enotnemu pristopu k trgovanju s tretjimi državami. V zadnjem delu tretjega poglavja pa sem posebej predstavila države članice MERCOSUR, njihove značilnosti, politične sisteme in gospodarsko stanje. Sledilo je četrto poglavje, kjer je podrobneje opredeljena Evropska unija, njena zgodovina, širitev, institucije in organi ter gospodarsko stanje. Evropska unija je najvišja stopnja ekonomske integracije, zato jo imenujemo popolna ekonomska unija oz. politična unija. Med drugim so države članice na nekaterih področjih prenesle odločanje na raven EU in uvedle enotne carinske stopnje nasproti tretjim državam. Evropska komisija je sporočila, da je EU od krize okrevala hitreje kot pričakovano. Kakor koli že pa je zaradi tveganj zaostala njena trajnostna rast, imela je slabši fiskalni položaj, brezposelnost je v obdobju krize narasla, moč evra pa se je zmanjšala. V zadnjem poglavju sem predelala in predstavila ekonomsko sodelovanje med MERCOSUR in EU. Leta 2004 je prišlo do večjih premikov, ki so postali osnova za hitrejše sporazumevanje med EU in MERCOSUR. Odnosi med MERCOSUR in EU so močno obremenjeni s problemom protekcionizma. Pogajanja med EU in MERCOSUR so dolgo stala in ni bilo nobenih pogovorov. Letos aprila so se pogajanja ponovno začela in obe integraciji sta polni pozitivnega pričakovanja za sklenitev sporazuma o prosti trgovini. S tem bi nastal eden največjih trgov, vsaj po številu potrošnikov. Članice MERCOSUR se zavedajo, da so pomembne izvoznice mesa, žita, oljaric in drugih kmetijskih surovim, od katerih je odvisen njihov celotni razvoj, za nameček pa so v primerjavi z Evropo precej manj razvite. Prav tukaj pa se kaže konkurenčni boj med državami. Iz zbranih podatkov sem razbrala, da države članice Evropske unije in podpisnice sporazuma MERCOSUR skupaj ustvarjajo dobro tretjino svetovnega bruto domačega

78

proizvoda. Zaradi velikih razlik v gospodarskih stanjih držav članic MERCOSUR so tudi deleži BDP zelo raznoliki glede na svetovni BDP. Ugotovila sem, da države članice MERCOSUR predstavljajo le 1,74% celotnega svetovnega izvoza blaga in 1,56% celotnega svetovnega uvoza blaga. Države članice MERCOSUR skupaj z EU pa predstavljajo 17,60% celotnega svetovnega izvoza blaga in 19,95% celotnega svetovnega uvoza blaga. Pri trgovini s storitvami je položaj takšen, da EU in članice MERCOSUR skupaj predstavljajo 27,98% celotnega svetovnega izvoza storitev ter 25,20% celotnega svetovnega uvoza storitev. Trgovinska bilanca med EU-27 in MERCOSUR je bila od leta 2000 do 2006 ves čas negativna. Leta 2009 je trgovina med EU in MERCOSUR pomenila skoraj toliko kot trgovina med EU in ostalimi državami Latinske Amerike. Iz tega lahko sklepamo, da je trg MERCOSUR dokaj pomemben za EU. Leta 2008 je bila EU prvi trgovinski partner MERCOSUR, kar je predstavljalo 20,7% celotne trgovine MERCOSUR. MERCOSUR je osmi najpomembnejši trgovinski partner EU, kar je predstavljalo 2,7% celotne trgovine EU v letu 2009. Čeprav je trgovanje med MERCOSUR in EU sorazmerno nizko, je vseeno pomembno za države MERCOSUR, saj je njihov delež trgovanja z državami EU dokaj velik glede na celotno trgovanje. Prav tako pa se povečuje atraktivnost trga MERCOSUR za države EU, še posebej zaradi naravnih bogastev držav članic MERCOSUR.

79

POVZETEK Ekonomske integracije ponujajo majhnim državam, da se vključujejo v mednarodno okolje in tako postanejo konkurenčne. Ekonomske integracije prinašajo veliko ugodnosti, kot na primer povečanje proizvodnje zaradi specializacije, zmanjšanje stroškov, boljše sosedske odnose itd. Države pa se za članstvo v ekonomski integraciji morajo odpovedati delu svoje suverenosti. Evropska unija in MERCOSUR sta dve ekonomski integraciji, ki sta na različnih stopnjah. Evropska unija je na višji ravni, saj predstavlja popolno ekonomsko integracijo, MERCOSUR pa je zgolj prostotrgovinsko območje. Države članice Evropske unije in podpisnice sporazuma MERCOSUR skupaj ustvarjajo dobro tretjino (32,3%) svetovnega bruto domačega proizvoda. Članice MERCOSUR skupaj z EU predstavljajo dobrih 17% celotnega svetovnega izvoza blaga in skoraj 20% celotnega svetovnega uvoza blaga. EU in članice MERCOSUR skupaj opravijo skoraj 28% celotnega svetovnega izvoza storitev ter nekaj več kot 25% celotnega svetovnega uvoza. Znotraj Evropske unije obstaja velika medsebojna navezanost članic, saj je delež intra-EU menjave 68%. Nasprotno pa je medsebojna gospodarska navezanost članic MERCOSUR dokaj nizka, saj je delež intra-MERCOSUR menjave le 14%. Izmed držav MERCOSUR z EU največ posluje Brazilija, najpomembnejši trgovinski partnerici državam MERCOSUR pa sta Nemčija in Nizozemska. Ključne besede:

• ekonomska integracija, • ekonomsko sodelovanje, • Evropska unija, • mednarodna menjava, • MERCOSUR, • Argentina, • Brazilija, • Paragvaj, • Urugvaj, • Venezuela.

80

ABSTACT Economic integration offers small countries to participate in the international environment and thus become competitive. Economic integration brings many advantages such as increase in production due to specialization, reduce costs, improve neighborhood relations, etc. Countries are to join the economic integration of the work required to give up their sovereignty. The European Union and MERCOSUR are economic integration, which are at various stages. The European Union is at a higher level as a full economic integration, MERCOSUR is simply a free trade area. European Union countries and signatories of MERCOSUR, together generate over a third (32.3%) of world gross domestic product. Members of the MERCOSUR and the EU represent over 17% of total world exports of goods and almost 20% of total world imports of goods. EU and MERCOSUR countries represent almost 28% of total world exports of services and over 25% of total world imports of services. There is a strong connection between EU member states, because the intra-EU trade totals represent 68% of the whole EU trade. . Intra-MERCOSUR trade totals represent 14% of the whole MERCOSUR trade and that shows a lower connection between MERCOSUR member states. Brazil is the most important MERCOSUR partner from EU, Germany and Netherlands are the most important EU trade partners from MERCOSUR countries. Key words:

• Economic integration, • Economic cooperation, • European Union, • International trade, • MERCOSUR, • Argentina, • Brazil, • Paraguay, • Uruguay, • Venezuela.

81

7 LITERATURA IN VIRI

1. Bobek, Vito. Gusel, Leo. 1997. Sistemi in instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

2. Bobek, Vito. Kenda Vladimir. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov.

Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta.

3. Bratina, Borut. Jovanovič, Dušan. Podgorelec, Peter. Primec, Andreja. 2008. Osnove gospodarskega pogodbenega in statusnega prava. Maribor: Založniško podjetje De VESTA.

4. Dubrovski, Drago. 2005. Mednarodno poslovanje in finance. Piran: GEA Collage –

Visoka šola za podjetništvo.

5. El-Agraa, Ali M.. 1997. Economic integration worldwide. New York: St. Martin’s Press.

6. Hartman, Rasto. 1990. Ekonomska skupnost in Jugoslavija. Magistrsko delo.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

7. Jovanović, Miroslav N.. 2006. Economics of International Integration. Cheltenham: E. Elgar.

8. Košutnik, Tanja. 2005. Instrumenti trgovinske zaščite Evropske Unije s poudarkom

na protidampinških ukrepih. Magistrsko delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

9. Kumar, Andrej. 1989. Mednarodni ekonomski odnosi. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta.

10. Samuelson, Paul A.. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba.

11. Šinkovec, Janez. 1990. Integracije in koncentracije v gospodarstvu. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

12. BNET – CBS Business Network. (1992). The Mercosur countries are potentially a

huge market - Southern Common Market countries, Argentina, Brazil, Paraguay and Uruguay. [online]. Dostopno na: [http://findarticles.com/p/articles/mi_m1052/is_n6_v113/ai_12257873/]. [23.03.1992].

13. BNET – CBS Business Network. (2010). Business Definition for: Hotizontal

Integration. [online]. Dostopno na: [http://dictionary.bnet.com/definition/horizontal+integration.html]. [13.11.2010].

14. DGEFA – Directorate-General for Economic and Financial Affairs. (2010).

Economic Forecast. [online]. Dostopno na:

82

[http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/european_economy/2010/pdf/ee-2010-2_en.pdf]. [13.11.2010].

15. EC – European Commission. (2010a). Bilateral Trade Relations. [online].

Dostopno na: [http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_113488.pdf]. [15.09.2010].

16. EC – European Commission. (2010b). Bilateral Relations. [online]. Dostopno na:

[http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/countries/argentina/].[10.09.2010].

17. EC – European Commission. (2010c). Bilateral Trade Relations. [online].


18. EC – European Commission. (2010d). Bilateral Relations. [online]. Dostopno na:

[http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/countries/brazil/]. [10.09.2010].

19. EC – European Commission. (2010e). Bilateral Trade Relations. [online].


20. EC – European Commission. (2010f). Bilateral Relations. [online]. Dostopno na:

[http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/countries/paraguay/]. [10.09.2010].

21. EC – European Commission. (2010g). Bilateral Trade Relations. [online].


22. EC – European Commission. (2010h). Bilateral Relations. [online]. Dostopno na:

[http://ec.europa.eu/trade/creating-opportunities/bilateral-relations/countries/uruguay/]. [10.09.2010].

23. EC – European Commission. (2010i). Bilateral Trade Relations. [online]. Dostopno

na: [http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_113460.pdf]. [15.09.2010].

24. EC – European Commission. (2010j). Bilateral Trade Relations. [online]. Dostopno

na: [http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/september/tradoc_113462.pdf]. [15.09.2010].

83

25. Eurostat. (2008). EU-27 trade with MERCOSUR countries 2006. [online]. Dostopno na: [http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_OFFPUB/KS-SF-08-032/EN/KS-SF-08-032-EN.PDF]. [19.03.2008].

26. Eurostat. (2010). Eurostat – nexsrelease euroindicators 120/2010. [online].

Dostopno na: [http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_PUBLIC/2-13082010-BP/EN/2-13082010-BP-EN.PDF]. [13.08.2010]

27. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije, Oddelek za evropske zadeve. (2003).

Instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike EU. [online]. Dostopno na: [http://www.gzs.si/slo//10335]. [15.01.2003].

28. Index Mundi. (2010a). European Union Economy Profile 2010. [online]. Dostopno na: [http://www.indexmundi.com/european_union/economy_profile.html]. [03.11.2010].

29. Index Mundi. (2010b). Paraguay. [online]. Dostopno na:

[http://www.indexmundi.com/paraguay/]. [03.11.2010].

30. Index Mundi. (2010c). Uruguay. [online]. Dostopno na: [http://www.indexmundi.com/uruguay/]. [03.11.2010].

31. Index Mundi. (2010d). Venezuela. [online]. Dostopno na: [http://www.indexmundi.com/venezuela/]. [03.11.2010].

32. JAPTI – Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije. (2010a). Podatki o

državah. Argentina. Predstavitev države. [online]. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Argentina/Predstavitev_drzave_4037.aspx]. [01.07.2010].

33. JAPTI – Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije. (2010b). Podatki o

državah. Brazilija. Predstavitev države. [online]. Dostopno na: [http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Podatki_o_drzavah/Brazilija/Predstavitev_drzave_4275.aspx]. [05.07.2010].

34. IMF – Internatironal Monetary Fund. (2010). World Economic Outlook. [online].

Dostopno na: [http://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2010/02/weodata/weoselgr.aspx]. [13.11.2010].

35. Merco Press. (2010). Mercosur expects a next move from EU to advance trade

discussions. [online]. Dostopno na: [http://en.mercopress.com/2010/03/25/mercosur-expects-a-next-move-from-eu-to-advance-trade-discussions]. [25.03.2010].

36. MMC RTV SLO – Prvi interaktivni multimedijski portal. (2006). Paragvaj –

dežela vojnih prevratov: Les in energija sta glavni gospodarski panogi. [online].

84

Dostopno na: [http://www.rtvslo.si/tureavanture/juzna-amerika/paragvaj-dezela-vojnih-prevratov/199867]. [10.08.2006].

37. Pena C. in Rozemberg R. (2005). MERCOSUR: A DIFFERENT APPROACH TO

INSTITUTIONAL DEVELOPMENT. Canada: Focal - Canadian Foundation for the Americas. [online]. Dostopno na: [http://www.iadb.org/intal/intalcdi/PE/2007/00450.pdf]. [31.03.2005].

38. Portal EU. (2009a). Lizbonska pogodba – Evropa gre v 21. stoletje. [online].

Dostopno na: [http://europa.eu/lisbon_treaty/take/index_sl.htm]. [13.11.2010].

39. Portal EU. (2009b). Institucije in drugi organi Evropske unije. [online]. Dostopno na: [http://europa.eu/institutions/inst/index_sl.htm]. [13.11.2010].

40. SICE – Sistema de informatión sobre Comercio. (2010). Agreements. [online].

Dostopno na: [http://www.sice.oas.org/Mercosur/instmt_e.asp]. [13.11.2010].

41. Sjekloča, Marko. (2005). Evropska skupnost in Mercosur po zaključku neuspešnih

pogajanj. Bančni vestnik. Letnik 54 Številka 1-2, 34-36. [online]. Dostopno na: [http://www.markosj.net/MercosurEU.htm]. [13.11.2010].

42. UNCTAD – United Nations Conference On Trade And Development. (2003).

Dispute Settlement: Regional Approaches: 6.2 Mecrosur. New York and Geneva. [online]. Dostopno na: [http://www.unctad.org/en/docs/edmmisc232add28_en.pdf]. [13.11.2010].

43. UKOM – Urad Vlade RS za komuniciranje. (2010a). Slovenija - Doma v Evropi.

Kratka predstavitev. [online]. Dostopno na: [http://www.evropa.gov.si/si/kratka-predstavitev/]. [13.11.2010].

44. UKOM – Urad Vlade RS za komuniciranje. (2010b). Slovenija – Doma v Evropi.

Mednarodni sporazumi. [online]. Dostopno na: [http://www.evropa.gov.si/si/pravni-red/mednarodni-sporazumi/]. [13.11.2010].

45. UKOM – Urad Vlade RS za komuniciranje. (2010c). Slovenija – Doma v Evropi.

Širitev EU. [online]. Dostopno na: [http://www.evropa.gov.si/si/siritev-eu/]. [13.11.2010].

46. Wikipedia – The Free Encyclopedia. (2008). Kontingent. [online]. Dostopno na:

[http://sl.wikipedia.org/wiki/Kontingent]. [29.11.2008].

47. Wikipedia – La enciclopedia libre. (2009). Foro Consultivo Economico Social. [online]. Dostopno na: [http://es.wikipedia.org/wiki/Foro_Consultivo_Econ%C3%B3mico-Social]. [22.11.2009].

85

48. Wikipedia – The Free Encyclopedia. (2010a). Mercosur. [online]. Dostopno na: [http://en.wikipedia.org/wiki/Mercosur]. [02.05.2010].

49. Wikipedia – The Free Encyclopedia. (2010b). Institutions. [online]. Dostopno na:

[http://en.wikipedia.org/wiki/Institution]. [14.04.2010].

50. Wikipedia – Die freie Enzyklopadie. (2010c). Mercosur. [online]. Dostopno na: [http://de.wikipedia.org/wiki/Mercosur#Probleme_der_Erweiterung_und_der_Vertiefung]. [19.04.2010].

51. Wikipedija – Prosta enciklopedija. (2010d). Paragvaj. [online]. Dostopno na:

[http://sl.wikipedia.org/wiki/Paragvaj]. [06.07.2010].

52. Wikipedija – Prosta enciklopedija. (2010e). Urugvaj. [online]. Dostopno na: [http://sl.wikipedia.org/wiki/Urugvaj]. [06.07.2010].

53. Wikipedija – Prosta enciklopedija. (2010f). Venezuela. [online]. Dostopno na:

[http://sl.wikipedia.org/wiki/Venezuela]. [21.07.2010].

54. WTO – World Trade Organization. (2008). International Trade Statistics. [online]. Dostopno na: [http://www.wto.org/english/res_e/statis_e/its2008_e/its2008_e.pdf]. [13.11.2010].

55. WTO – World Trade Organization. (2010). Trade Profiles. [online]. Dostopno na:

[http://stat.wto.org/CountryProfile/WSDBCountryPFView.aspx?Language=E&Country=E27,AR,BR,PY,UY]. [01.10.2010].

86

SEZNAM SLIK Slika 1: Države članice MERCOSUR ________________________________________ 37

Slika 2: Stopnje odprtega konstitucionalnega procesa ____________________________ 51

Slika 3: Delež intra in celotne (extra) trgovine v izbranih regionalnih sporazumih______ 68

Slika 4: Gibanje trgovanja med EU-27 in MERCOSUR (milijarda evrov) ____________ 68

Slika 5: Neposredne tuje investicije EU v MERCOSUR (milijarde evrov) ____________ 70

Slika 6: Blagovna menjava med EU-27 in Argentino (milijarde evrov) ______________ 71

Slika 7: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Argentino (milijarde evrov) ___________ 71

Slika 8: Blagovna menjava med EU-27 in Brazilijo (milijarde evrov) _______________ 72

Slika 9: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Brazilijo (milijarde evrov) ____________ 73

Slika 10: Blagovna menjava med EU-27 in Paragvajem (milijarde evrov) ____________ 74

Slika 11: Blagovna menjava med EU-27 in Urugvajem (milijarde evrov) ____________ 74

Slika 12: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Urugvajem (milijarde evrov) _________ 75

Slika 13: Blagovna menjava med EU-27 in Venezuelo (milijarde evrov) _____________ 76

Slika 14: Trgovanje s storitvami med EU-27 in Venezuelo (milijarde evrov) __________ 76

SEZNAM TABEL Tabela 1: Značilnosti posameznih faz integracije _______________________________ 15

Tabela 2: Realna rast BDP in stopnja inflacije Argentine (v%) _____________________ 39

Tabela 3: Realna rast BDP in stopnja inflacije Brazilije (v%) ______________________ 41

Tabela 4: Realna rast BDP in stopnja inflacije Paragvaja (v%) _____________________ 43

Tabela 5: Realna rast BDP in stopnja inflacije Urugvaja (v%) _____________________ 45

Tabela 6: Realna rast BDP in stopnja inflacije Venezuele (v%) ____________________ 47

Tabela 7: BDP izbranih držav in njihov pomen v svetovnem merilu v letu 2009 (nominalni) _____________________________________________________________ 66

Tabela 8: Vrednosti izvoza in uvoza držav MERCOSUR in EU (v milijonih USD) _____ 67

Tabela 9: Vrednosti trgovanja med EU-27 in državami MERCOSUR (milijarde evrov) _ 69

Tabela 10: Delež menjave z Argentino v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) _______ 71

Tabela 11: Delež menjave z Brazilijo v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) ________ 72

Tabela 12: Delež menjave z Urugvajem v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) ______ 75

Tabela 13: Delež menjave z Venezuelo v celotni blagovni menjavi EU-27 (v%) _______ 76

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC AD Demokratične akcije ALADI/LAIA Integracijsko združenje Latinske Amerike ANCON Sporazum Andskih držav ASEAN Združenje držav jugovzhodne Azije BDP Bruto domači proizvod CACMI Centralno ameriško skupno tržišče CARICOM Karibsko združenje CCM Komisija za trgovino MERCOSUR CEPGL Ekonomska skupnost držav ob Velikih Jezerih CET Skupna zunanja tarifa

87

CM Skupno tržišče CMC Svet skupnega trga COCOBU Parlamentarni odbor za proračunski nadzor CONST Komisija za ustavne zadeve in evropsko upravo COPEI Socialni-krščanska stranka Venezuele COREPER Odbor stalnih predstavnikov COTER Komisija za politiko onezemljske kohezije CPC Skupina parlamentarne komisije CRPM Komisija stalnih predstavnikov MERCOSUR CU Carinska unija DEVE Komisija za trajnostni razvoj ECB Evropska centralna banka ECOFIN Svet za gospodarske in finančne zadeve ECOS Komisija za ekonomski in socialno politiko ECOWAS Ekonomska skupnost zahodnoafriških držav EDUC Komisija za kulturo in izobraževanje EEA Enotni evropski pakt EESO Evropski ekonomsko-socialni odbor EFTA Evropska cona proste trgovine EGP Evropski gospodarski prostor EGS Evropska gospodarska skupnost EIB Evropska investicijska banka EP Evropski parlament ESPJ Evropska skupnost za premog in jeklo EU Evropska unija EURATOM Evropska skupnost za jedrsko energijo FAO Organizacija za prehrano in kmetijstvo FCCP Forum posvetovanja in političnega soglasja FCES Ekonomsko-socialni posvetovalni forum FM Ženski forum FTA Prosta carinska zveza FTAA Prosta carinska zveza Amerike G-20 20 najbolj razvitih držav na svetu GATT Splošni sporazum o carinah in trgovanju GCC Svet za zalivsko sodelovanje GD Generalni direktorati GMC Skupina skupnega trga IBRD Mednarodna banka za obnovo in razvoj IMF Mednarodni denarni sklad LAES Gospodarski sistem Latinske Amerike LAFTA Prosto trgovinsko združenje Latinske Amerike MERCOSUL/MERCOSUR Skupni trg Južne Amerike NAFTA Prostotrgovinski sporazum Severne Amerike PES Pogodba o Evropski skupnosti PEU Pogodba o Evropski uniji PNZ Pravosodje in notranje zadeve PO Protokol Olivos POP Protokol iz Ouro Preto

88

REI Regionalne ekonomske integracije RELEX Komisija za zunanje odnose SACU Carinska unija južne Afrike SELA Latinskoameriški ekonomski sistem SEV Svet za vzajemno ekonomsko pomoč SICA Integracijski sistem Srednje Amerike SM Sekretariat MERCOSUR TA Pogodba iz Asuncióna TAL Upravno-delovno sodišče TPR Stalno pregledno sodišče UDEAC Centralnoafriška carinska in ekonomska unija WTO Svetovna trgovinska organizacija

ekonomsko sodelovanje med mercosur in eu economic ... · ekonomske integracije spada sporazum med...

Documents