Download - 1983 1-2 Casopis Za Zgodovino in Narodopisje
ČASOPIS A GODOVINO
IN ARODOPISJE
Review or History and Ethnography
Izdaja (Editors): Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo Maribor. Glavni
in odgovorni urednik (Chief and Responsible Redactor): prof. dr . Jože Koropec,
62001 Maribor, Koroška 60, Jugoslavija. Telefon 2-171 .
Uprava in založba {Administration and Publisher): Založba Obzorja, 2001 Ma-
ribor, Partizanska . Tiskarna Printing House): CGP VEČER, 2001 Maribor,
Svetozarevska 14, Jugoslavija.
IZ ZGODOVINE MARIBORA
ri
RéKJ
; . . • F -42'
' 1
• •?
2
•
1
i
H
¿̂¿¿̂ ̂ cJG^x>
L
c^
1-2
čASOPIS
ZA GODOVINO
IN ARODOPISJE
LETNIK •
NOVA VRSTA S
STR. —29 8
MARIBOR
1 9 8 3
MLAD INSKA N J I G A . s o l . o .
TOZb .-.. . ub. .
Enciklopedij iiovt:ni]e
LJubljane, Tilova 3
¿•*
Izvlečke prispevkov v tem asopisu objavljata Historical Abstracts« n Ame-
rica: History in Life*.
Abstracts f articles in his eview are ncluded n Historical Abstracts« nd
»America: History and Life«.
Redakcija tega letnika jo bila ončana januarja 984 .
Za znanstveno vsebino lankov odgovarjajo avtorji.
ČASOPIS ZA ZGODOVINO
N NARODOPISJE
Review or History and Ethnography
NOVA VRSTA
V > . L1V.) LETNIK 1 9 8 3
1 E Ì 8 4
Z • .•2 • A OBZORJA MARIBOR
IZDAJATA
UNIVERZA V MARIBORU N GODOVINSKO DRUŠTVO MARIBOR
UREJA SODELOVANJEM UREDNIŠKEGA ODBORA OŽE KOROPEC
OB UBILEJU
Zgodovinsko društvo Maribor namenja ob voji 0-Ietnici osebno tevilko
Časopisa za zgodovino n narodopisje Mariboru n njegovi zgodovini. Tudi aso-
pis am e liža voji 0-]etnici. V dolgem bdobju jegovega bstoja o ga i-
cer estile mnoge ežave, e es as spešno pravljal voje oslanstvo ot
najstarejša evija v everovzhodni Sloveniji n na ajstarejših v Sloveniji. e
od sega ačetka e asopis a godovino n arodopisje i mejeval golj a
zgodovino Maribora, emveč e bravnaval roblematiko elotne severovzhod-
ne) Slovenije, nzon godovine a e ruge ružboslovne ede. ovezoval e
raziskovalce preteklosti everovzhodne Slovenije, eznanjal iršo avnost ji-
hovimi zsledki er utrjeval narodno n kulturno zavest judi ob everni meji.
»Ljudje delajo vojo zgodovino, oda ne delajo e, kakor bi e im zljubilo,
ne elajo e v koliščinah, i o i ih ami zbrali, emveč koliščinah, a
kakršno o eposredno adeli, akršne o ile ane n stvarjene radicijo«
(Karl Marx, 8 . Brumaire Ludvika Bonaparta, MEID II, tr. 52). V kladu
s o Maraovo mislijo godovini odelavci asopisa a godovino n arodo-
pisje aziskujejo reteklost Maribora, jegove žje n irše kolice a udi
drugih bmočij Slovenije, aj kušajo dkriti se kolišč ine, a atere o a-
devali aši judje reteklosti. Ce želimo voj azvoj raditi a godovinskih
izkušnjah, moramo edeti, ako o e aši redniki ranili red ujimi plivi,
kako o ih blikovala godovinska bdobja n kaj o nam apustili kot godo-
vinsko z.roč ilo.
S vojimi osedanjimi aziskovalnimi eli o lani godovinskega ruštva
Maribor, ki kot aziskovalci delujejo na visokošolskih avodih, v muzejih, rhi-
vu, niverzitetni njižnici n rugod, e okazali vojo isoko aven, iihove
sposobnosti e potrebno motrno uporabiti, kajti saka eneracija e poklicana,
da z vojega ornega kota prouč i n i a voj ač in risvoji elotno arodno
zapušč ino.
S o številko evije želijo lani Zgodovinskega društva v Mariboru pospešiti
prizadevanja za celovit, intetičen pregled godovine Maribora. Skupaj ured-
ništvom Kronike, asopisom a rajevno godovino, i rav ako ripravlja
posebno ematsko številko zgodovini Maribora, o lani godovinskega društ-
va pripravili zasnovo, ki zagotavlja prve obrise celotnega prikaza zgodovine Ma-
ribora, sebinsko a e tevilki evij med eboj epo opolnjujeta. rav ato
ima a številka evije širšo n rajnejšo vrednost, predstavlja podlago za 7-aokro-
zanje godovine Maribora n e preskus, aj ahko edanji od godovinarjev
temu roučevanju prispeva. repričani mo. a mamo Mariboru akšno e-
neracijo zgodovinarjev, i o ahko astnimi močmi resničila zastavljeni a-
crt. Ob ubileju elimo Zgodovinskemu ruštvu Maribor, a i o akšne re-
sničitve imprej prišlo.
Raj ko KRAMBERGER
podpredsednik Skupš Maribora
SOPI A GODOVINO N NARODOPI T I-ï/I93
JOŽE KOšAR
1 9 0 8 — 1 9 8 2
31 . maja 9 8 2 je v Mariboru za zmeraj zatisnil oči Jože Košar, klasični ilo-
log, pedagog, kulturni politik, založnik n prevajalec. V grob o ga položili na
pobreškem pokopališč v najožjem družinskem krogu, kakor e Odšel e
tako, kot je živel, v skladu modrostjo zkušenega moža: ni e postavljal ža-
rišč e vnanje družbene bleščave, pač pa je delal n ustvarjal v zavetrju javnosti;
to pa e oč e l zredno ntenzivno, motrno, širokemu občestvu e kako v prid.
Prav zato e bilo lovo od pokojnika za vsakogar, i e mel priložnost njim
sodelovati n moževati, loboko ntimno n bčuteno. Ovedeli mo e, a mo
izgubili loveka, kakršnih Mariboru n na Slovenskem ni na pretek.
Jože Košar se je rodil 1 6 . marca 1 9 0 8 Stroč ji vasi pri Ljutomeru v družini
vaškega kolarja, ki ga je pobrala prva svetovna vojska. V osnovno olo e hodil
v Ljutomeru med prvo vetovno vojno n dve leti po njej, potem pa je vseskozi
kot odličnjak od 9 2 0 do 9 2 8 obiskoval mariborsko klasično gimnazijo. Klasična
filologija ga e nato zvabila na jubljansko univerzo, na kateri e 932 . eta di-
plomiral z atinščine, grščine, antične n narodne zgodovine, klasične arheolo-
gije n primerjalnega ezikoslovja. S em i e zoblikoval estavine sebnosti
klasičnega humanista, d pa e bil živo povezan odobnim vetom, emer
priča to , da je bil predsednik »Triglava«, akrat »najmočnejšega študentovskega
društva na ljubljanski univerzi* Slavko Kremenšek). Med letoma 9 3 4— 1 9 4 1 e
bil uplent n profesor na mariborski klasični gimnaziji, med 9 4 1— 1 9 4 5 vojni
ujetnik, pomožni uradnik in ilegalec, nato pa kar po vrsti ravnatelj nižje gimna-
zije v Gornji Radgoni 1 9 4 5—1 9 4 6 ) , klasične gimnazije Mariboru 1 9 4 6—1 9 4 7 ) ,
načelnik oddelka visoko šolstvo v ministrstvu prosveto
leta 9 4 9 iplomatsko-konzularni vetnik ministrstvu a unanje adeve
Beogradu, 9 5 0—1 9 5 1 načelnik oddelka za znanost in kulturo ministrstva za pro-
sveto LRS, 9 5 1— 1 9 5 9 avnatelj lasične imnazije Mariboru, 9 5 9— 1 9 6 0
ravnatelj . ealne gimnazije v Mariboru, od 9 6 0 pa o upokojitve glavni di-
rektor in glavni urednik Založbe Obzorja v Mariboru.
V mladih etih je mel Jože Košar velikega vzornika — dr. Antona Dolar-
ja, vojega profesorja klasičnih ezikov na mariborski gimnaziji. Ko e kasneje
na em uglednem šolskem zavodu am pou eval, mu ni lo e a o, a i e
dijaki poglabljali v klasična ezika, pač pa da im e odkrival celotno kulturo
starega veka, pri em pa krbno pazil na kratno mikanje materinščine med
dijaki Znač ilno za kasnejši Košarjev duhovni azvoj e udi, da je kot še mlad
suplent iz osnove preuredil bogato profesorsito knjižnico jo, kar se je le dalo,
posodabljal.
Dolga eta e ože Košar vodil olske stanove, ajdlje mariborsko la-
sično gimnazijo — do njene ukinitve eta 95 9 . Bil e zvrsten gimnazijski av-
natelj: znal i e pridobiti obre odelavce ta njegov ut mu e il oporo
tudi rugod), i ih e podbujal stvarjalnosti a edagoškem n žjem
strokovnem področju. Delo na šoli e vodil vrsto organizacijo, ki o e pod-
HARTMAN BRUNO, .TOZi: KOSAT! 19(18-IBM
-̂
piral vztrajanjem ri avestni disciplini. Zavzemal e e a vsebinsko pove-
zano vzgojnoizobraževalno delo asnim čnovzgojnim amenom, i mora i-
jaku agotoviti iroko kulturno azgledanost gl. Košarjev lanek Splošni ro-
blem koordinacije čnega dela, objavljon Sodobni pedagogiki 951 , 1 2— 4 2 0 ) .
Ze e lo godaj, kar d ačetka petdesetih et, e e nasi ružbi avzemal a
široko umetnostno vzgojo na naših rednjih šolah, e posebej a ustrezno ilm-
sko vzgojo. Kakor da e antkipiral zhodišč a današnje šolske eforme, e — udi
že etdesetih etih — pozarjal a ozitivne činke kulturnih nstitucij a
učnovzgojne procese na šolah. em e pisal Sodobni edagogiki, rosvet-
nem delavcu n Pedagoškem zborniku 955.
Seveda s o ga akšna široka naravnanost n rganizacijske posobnosti o-
trdile a delikatne n odgovorne unkcije lovenskem ministrstvu a i osveto
in kulturo.
Jože Košar se je še razmeroma mlad delovno vključil Zgodovinsko društvo
v Mariboru. Njegovi vodilni lani o ga pritegnili v društveni odbor a ajnika;
te posle e opravljal zredno vestno n natan no zadnji poslovni eti red oku-
pacijo. Časopisu a zgodovino n narodopisje e edaj bjavil rsto ecenzij
in poroč il knjižnih novostih.
Ko e e po svoboditvi stalil Mariboru, e bil d 9 51 o 9 64 red-
sednik Zgodovinskega društva. amislil i e prenekatere njegove akcije, ako
proslave b 400-Ietnici lovenske njige, ustanovitev ehnološke birke mu-
zeju, okrepitev judskih knjižnic, zdajo vodnika o Mariboru, ustanovitev ma-
riborskega Slavističnega društva n povezovanje dijaške mladine ullurnimi
institucijami. Nemajhna e ila jegova asluga, a e ilo 9 6 5 bnovljeno
društveno glasilo časopis za zgodovino n narodopisje n da e odtlej udi brez
težav zhajalo.
Takšna profilirana n ultivirana osebnost, ot e il ože Košar, e ila
kajpada posebno primerna a ulturnopoliliène unkcije Mariboru. Tako e
bil predsednik veta a prosveto n kulturo Okrajnega judskega odbora Mari-
8 SOPI A GODOVINO N RODOPISJ T -î/19B3
bor, lan krajnega dbora SZDL n lan epubliškega veta a rosveto n
kulturo. Povrh e bil več et predsednik mariborske Zveze kulturnih delavcev,
katere ta zšli pobudi za ustanovitev evije Nova obzorja 1 9 4 8 ) n Založbe
Obzorja 1950 ) . Nadrobni pregled dogajanja mariborski kulturi v desetletjih
izza osvoboditve bi pokazal, da e ože Košar s ehtno mislijo prožil ali pod-
prl ničkoliko drobnih n obsežnih dejanj, ki so počasi, a zatrdno krepila kulturo
v Mariboru. etih 9 5 7— 1 9 6 4 e redsedoval dboru Mariborske ulturne
revije, i e z eta v eto ovezovala stvarjalce azličnih metnostnih n
znanstvenih področ ij vsakoletno daljšo prireditvijo, i e dajala močne m-
pulze ako ustvarjalcem kakor obč anom Maribora.
Najbolj pa e e osebnost ožeta Košarja vtisnila v širšo lovensko druž-
beno zavest v povezavi njegovim delom mariborski Založbi Obzorja. Njej
je posvetil rinajst ila uspešnih delovnih et kot njen glavni direktor n glavni
urednik. njo e bil v esnejših odnosih es e poprej, aj e bil predsednik
njenega založniškega veta n honorarni urednik. ko e v njej edno delal,
jo e v nekaj etih povzdignil eno osrednjih založniških hiš na Slovenskem.
Predvsem e zkazoval aklonjenost lovenskim isateljem, lasti e mladim,
ki o šele ačeli pis ateij e vati. pretno založniško politiko e prodor odobne
slovenske iterature podpiral udi gmotno. Pri em e odprl vrata drznim az-
č lenjevalcem odobne lovenske družbe z zbirko Znamenja), esejistom zbirka
Razpotja), konomistom zbirka EPOK). Uvedel, trdil li azširil e njižne
zbirke z lovenske kulturne zakladnice, z antičnega veta kot klasični ilolog
jo e zasnoval z globokega preprič anja, da moramo Slovenci živeti v nenehnem
stiku uhom ntike), Domače n uje ore, Kulturni n aravni pomeniki
Slovenije, Veliki možje, a iso e vse aštete. S iroko, dmerjeno njižno
ponudbo e e Založba Obzorja pod Košarjevim odstvom repko trdila na
slovenskem knjižnem rgu, dobrima desetinama enot pa e e poslovno az-
tegnila z Slovenije ez Zagreb do Beograda. ože Košar e pokazal enak luh
za odobne tehnične posrednike besede n zvoka, ko e založba ustanovila prvo
slovensko ovarno gramofonskih ploš Helidon.
Pa udi am e lovstveno eloval, redvsem ot revajalec. e 9 34 e
objavil revođ Karla •••• Osemnajsti Brumaire Louisa Napoleona, asneje
B. G. Niebuhra Bajke o Herakleju in drugih grških unakih 1953) , Emila Lučke
Španska nkvizicija 1953) , Thomasa Moora Utopija 1958 ) , ranza Mehringa
Karl Marx 1974 ) , Heinricha Gemkowa n odelavcev Friderich Engels 1974) ,
Platonovo Državo 1 97 6 ) n vrsto drugih eposlovnih del n knjig tarih kul-
turah, ki ih e, največkrat pod pvsevdonimi, objavljal koraj o mrti. Dolga
leta 1 9 5 3— 1 9 4 6 ) e bil urednik mariborske evije Nova obzorja n z nje na-
pravil, akor e apisal ože Pogačnik, živo odobo e e okalnih, marveč
tudi lovenskih ulturnih azmer«. Kot akšen lovstveni elavec e bil lan
Društva lovenskih pisateljev.
Jože Košar e bil a voje elo ve krat odlikovan. Dobil e ed ela H.
stopnje, ed zaslug za narod rebrnimi žarki, za pedagoško, kulturnopolitično
in založniško delo v Mariboru je bil nagrajen s srebrnim grbom mesta Maribora,
Založba Obzorja pa mu je podelila svoje priznanje — Prežihov kipec.
Pričujo i zaris osebnosti n dela Jožeta Košarja e e bežen, pa vendar e
mogoč e z njegove ragmentarnosti dojeti, a mo njim zgubili loveka, i
je bil z vsem svojim bitjem n žitjem trdno vpet posebno v tisti del družbenega
dogajanja, katerim e Časopis za zgodovino n narodopisje e lasti vezan.
Prav zato, n e , ker e bil našemu glasilu naklonjen z rč ike voje osebnosti,
bomo nosili v sebi živ spomin nanj.
runo Hartman*
• Dr. Bruno Hartman, docent, ravnatelj Univerzitetne knjlïnlce Maribor.
DEMANĐT KABL ERNST, POLITIČNA FUNKCIJA •••••1•
POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA
V IIESSENSKI ZGODOVINI
Iz zeodovine prijateljskih mr-si
•• • Ernst. Drmanttt'
UDK 43 . 01 - 43 . 45 :321 (430 . 1 -^7 . 4251 (091 )
DEMANDT Karl Ernst: Politična unkcija Marbiirfra v hessenskì w>-
dovinf. Die politische Funktion Marburgs in der hessischen Geschich-
te.) Časopis a zgodovino n arodopisje, Maribor, 4 = 19(1983)1- 2,
str. —2 3 .
Prevod loven., povzetek nem.. zvleček v lov. n nem.. like, karti.
Politična unkcija Marburgn n jegov posebni omen • azvoj essenshe
rtritave loločafo Štirje aktori):
1 . grail n i enova o ve ¿a va . • ganlzacilo n olitično ormadlo ría ve;
S heasenski rofje, kl • e polastili dediščine sv . Elizabete, kl Je tvorila
osnovo, na kateri se je ustanovila prva hesscnska đ ri.nva;
3 vloen Marburgo pri pridobivanju bogate dciele Knt/.enclnbicnov, ki Je
določila edanje meje Hessenn:
4 ustanovitev univerze, ki e hila elikcna pomena a varnost n reživetje
celotne hcssenske drf.avé v 1• slnletfu.
7 obravnavo teh itirih najvarnejših faklorjev Je v tem č lanku oprtano
mesto Marburgs hessenski godovini.
TOC 943.01-43.45:321(430.1-37 425)(0•1)
DEMANDT Karl Ernst: Marhurg's Political Function n the History
of the State of Hessen. Carpís za godovino ri arodopisje, Mari-
bor, 4—19(1983)1—2, . 9-23.
Translation n Slovene, ummary n ••••.. ynopsis n Slovene nd Cîerm.,
4 pict.. charts.
Marburg's political nni-llon nd is nnrlimilar iünlric.-inco or he develop-
ment of he tate of Hesse s lt-tf: ir bj fn.i' i.ntois
1 . he Burg and ts connection with he organization nd political ¡>í-ma1ii>n
of he tate;
S . he Counts of Hesse who ook possession of St. Elisabeth's inheritance
vhich was he basis n whlrh the irst tate of Hesse as ounded.
3 . he ole of Marburg n he cquisition f he ich Country of Katzeneln-
bogen which determined the present orders f Hesse:
4 . he oundation f he universlly which was f great mportance or he
security nd urvial of he whole of he Hessian late n he fith enturv.
with his iscussion f hese our most mportant actors, Marburg's place
In Hessian history s outlined n his rticle.
Prosim vas, a e ne adejate od mene obenega lavospeva a Marburg,
«Biser Hessens«, ajti a valospev o mu apeli mnogi rugi lasovi; a e
zahtevate od mene nobenega poveličevanja posebnih mestno-meščanskih toritev
in ridobitev, ajti ot bč ina e more ič eč li ič oljšega okiiznti ot
druge, n končno da ne pričakujete nobenega nadaljnjega slavospeva kulturnemu
,„ 'Karl Ernst Demandt. Dr. phil. Dr. Jur. h. c, Oberarchlvrat a, D„ Dtldelshelmerstr. 1 . D-6472
Altenstadt (Hess.) Lindheim).
10 ASOPIS A GODOVINO N NARODOPISJE ST. 1 -2 / 19••
in duhovnemu življenju Marburga, kajti to se vleče skoraj kozi vsa novejša pri-
kazovanja ega reljubega n valjenega mesta, i a oznate. Seveda e il
Marburg kozi toletja v pokrajinskem, gradbenem n arhitektonskem ogledu
»biser- in e več , duhovna centrala Hessena, — oda ega ni reba ukaj e en-
krat oudariti, o e e dolgo ostalo plošna dobrina godovinske zobrazbe.
Hotel i marveč usmeriti vaše poglede cisto drugam. Nameravam vam v kopih
potezah predočiti politično unkcijo Marburga n icer kot pokrajinsko zobliko-
valni n eželno olitični enter, kot olitično ajpomembnejšo omponento
državne strukture naše dežele, kot najkrepkejŠo korenino, iz katere se je razvila
hessenska država. Kajti ne v em, kar e e ukaj azvijalo kot mestno bistvo,
kar e e organiziralo njegovih zidovih kot meščanstvo, obstaja zredni zgodo-
vinski pomen n uspeh Marburga, ampak em, kar o torile one tri, bistvu
izvenmestne, oda endar od mesta amega e oč ljive ristalizacijske očke:
grad, duhovniške naselbine n posebno v. Elizabeta: amreč koncepcijo, ve-
ljavljanje n zoblikovanje essenske ržave, i e anes aša ržava. o
neloč ljivo povezane našim mestom n nadmestnimi ilami, ki o ukaj doma,
in i o grale vojo upodabljajočo n kreativno vlogo od 2 . toletja dalje kozi
več kot pol isočletja do 9 . toletja. Samo emu zgodnjemu n vodilnemu po-
litičnemu položaju je mesto na pragu novega veka dolžno hvalo za svojo univerzo
in em a vojo menitnost o edanjosti. ri em o arasle moč i, i
so to mesto v zvezi njegovim gradom n njegovo Elizabetino cerkvijo povzdig-
nile aleč ad topnjo seh essenskih mest. e anes Marburg i essen-
sko mesto akor vsako rugo, eprezentira več kakor o morejo enako velika
ali še več ja mesta nase dežele, kajti Marburg nadomešča a vse prebivalce naše
dežele, blizu n daleč , a vse ujce n posebno a nozemce o, kar povezujemo
s pojmom Hessen. Kajti niti Kassel, niti Darmstadt, niti Wiesbaden, niti Frank-
furt, ampak amo Marburg predstavlja celotni Hessen, kakor Heidelberg in nje-
gov grad predstavljata Pfalz, Eisenach z Wartburg Thüringen, pri čemer je za vsa
ta mesta karakteristično, a o e v njih duhovne n olitične ile eločljivo
spojile.
S em e temeljena osebna menitnost ašega esta. azlagam i
to na podlagi štirih dogodkov, katerih politično vrednost i vam hotel pojasniti.
To so:
1 . ustanovitev in zgradnja marburškega gradu n em povezana državna
organizacija politično oblikovanje celotne ob Lahni potem Gornjega
Hessena in končno celotnega Hessena, i o se v marburški deželi najprej azvili
in odtod azširili na vso tarohessensko deželo;
2 . revzem dedišč ine v. Elizabete po hessenski kneževi hiši, ker zgradnja
lastne, amostojne teritorialne države s pomoč jo hessenskih deželnih grofov na-
ravnost emelji na političnem prevzemu vetnice n e pripeljalo do tega, da e
Marburg mesto, odkoder e zhajala prva hessenska država;
3. unkcija Marburga kot zhodišče hiše hessenskega eželnega grofa n
tem hessenske države od področja ob Fuldi-Werri k Renu n Mairni, kajti brez
politične posredniške unkcije Marburga restolnico n pokrajinsko blastjo,
ne bi največ ja pridobitev dežele, grofija Katzenelnbogen, nikoli pripadala Hesse-
nu in Hessen nikoli ne bi bil postal iz Weserske države Rensko—Mainska država,
kar danes e;
4 . ustanovitev univerze, i rez prej pisanih olitičnih ogojev ukaj e
bi bila mogoča, ako da o moramo v njenem odobnem zgodovinskem okviru
razumeti prav ako kot politikum prvega eda, ki naj i pred vsem drugim bila
porok a zavarovanje celotne hessenske države 6 . toletja n icer nikakor ne
DEMANDT KARL ERNST, POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA
1 1
MARBURG AN DER LAHN
Marburg um as ahr 759
Schloß
Neue Kanzlei
Renthof
Steinweg
Pilgrims tein
Kesseltor
Neustadt
Werdertor
Wettergasse
Markt mit Kumpf)
Rathaus
Kilianiikapelle
Mühlpforte
Dominikanerkloster
Hospital St. akob
Fronhof
Lahntor
Hofstatt
Franziskanerkloster
Barflißertor
Kloster der Kugelherren
Kalbstor
Forsthof
Marienkirche
K„rner
Elisabethhospital
Deutsches Haus
Voijtel
Ellsnbethklrehe
Flrraancl
Fasaneric
Elisabeth Tor
Michaelskapelle
Nürnberger Hof
Ketzerbacher Tor
Renthöfer Tor
G . w. Sante (Hrsg.): Hessen. Handbueh der historischen Statten Deutschlands, 4 . Band, 3 .
Auflage Stuttgart 976, . 18 .
samo v duhovno-zgodovinskem oziru, ampak posebno tudi v đ ržavno-politič nem
pogledu.
Ti emeljni tebri oložaja n omena Marburga oloč ajo udi e anes
njegovo mestno odobo, jegove glavne gradbene bjekte. To e grad v svoji
funkciji ot dvojni grad visokim radom n Viljemovo zgradbo, o je Eliza-
betina cerkev z obširnimi zgradbami nemškega reda v Hessenu in to je univer-
zitetno poslopje prejšnjega dominikanskega samostana z gradbeno podrejenimi
aneksi franč iškanskega samostana in Kuglovega dvorca. Med njimi in iz pogo-
jev, ki so jih ustvarili, je zraslo mesto Marburg, n obeno pretiravanje nase-
ljovalnih površin na v se strani, kakor ga sedaj oživljamo, ne more preslepiti
dejstva, da je substanca kraja prej ko slej njegovem jedru, iz katerega mesto
živi in brez katerega bi se razkrojilo epovezane tanovanjske toke, e ••-
12 SOPI A GODOVINO •NARODOPI T -î/I9
zumano mesto v evropskem mislu kot ne amo gradbeno, ampak udi kot o-
cialno, duhovno in kulturno enoto.
To v Marburgu posebno dobro prijemljivo povezavo med arhitekturo, po-
litično funkcijo in duhovno-zgodovinskim pomenom si hočemo sedaj predoč iti na
gradu, na Elizabetini cerkvi in na stari univerzi.
Kakorkoli bi hoteli azložiti začetke Marburga, kajti em e ni nobenega
enotnega mnenja, eno je zanesljivo, pogoj za mesto e ustvaril grad n a e e
razvil z dediačine gisonskih grofov, ki o o prevzeli deželni grofje z Thürin-
gena od leta 1 2 2 dalje. Nekaj et pozneje e prvič omenja me Marburg, kar v
tem primeru gotovo ni lučajno, ampak e tvarno utemeljeno. Kajti zdi e mi
zanesljivo, da ta grad ni bil grofovsko-gisonska ustanova, ampak šele deželno-gro-
fovska — hurinSka. Gisonova kala marburSkega grajskega hriba e icer ka-
rakteristična besedna vorba ustisa, i e apisal gradbeno godovino radu,
pa udi on ni mogel dokazati nobene igurne ledi e tavbe. Njegovo mnenje,
da so se Gisoni s tem hoteli primakniti v Ambneburško kotlino, ki je bila v obla-
sti mainške Amöneburg, ob razširjanju lastne vplivne in oblastne sfere, ne vzdr-
ži , ker so bili med zadnjim grofom Gisonom in med mainsko nadškofijo v ačet-
Hassel
Franbenberq
L
Maina
/i!
enach
Wartburg
Biedenkop f
Wet te r
M M B U R G
Dillenburg •&£ . Nïfeld
Grünberg
Nassau
Watzenelnbogen
W ie
S
baden
Mof
¿
nkfurt
Ma i n z
Darmstadt
»•••VDT KARI, ERNST. POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA ...
'i
ku 2 . stoletja zelo tesni stiki. Ta politična situacija n zredna azlika velikosti
in oblasti, onemogo a ako politiko Gisonov, i i bila naperjena proti Mainzu.
Ta položaj e spremeni šele s hurinškimi deželnimi grofi, i odijo 2 . toletju
med ajmočnejše opore taufovske oblasti n zato vedno zopet med elike na-
sprotnike mainške nadškofije. Sedaj postaja azumljiva ustanovitev gradu Mar-
burg, i e Kamenjal gisonski grad Hüllende, i e il krit globoko gozdovih
pn Wetterju, n e premaknil prek doslej najbrž krajnega gisonskega položaja
Minne danes Auguslenruhe) roti zhodu mer, i edvomno okaže a
muinško amoneburško področ je n e obenem dosegel obvladajoč i vpogled do-
lini ahne. n vendar je bil ta prvi korak e krajno zadržan, kajti grad i ostal
samo a globokim arkom doline Lahne, ampak ič manj zavarovan proti Amó-
nebiirgu nasipom vzhodnih gora Lahne, ki ga o visokosti presegajo. Vsekakor,
lega e bila ustvarjena; nikoli e č i bila opuščena, ampak e bila e nasled-
toletju zgrajena i položaj na-
sproti ateri e Amöncburg, i e bvladal eželo, olagoma ostal olitično
popolnoma brezpomemben.
Izgradnja oložaja Marburga e rajala e lo 2 . toletje n e ila ujno
povezana konsolidacijo ohlapne n daleč aztresene zapuščinske mase Gisonov.
Delov, ki so ležali najdelj zahodno prav do Rena, so se znebili, zato so položaj tega
zahodnega tebra hiirinškega ospostva olj n olj krepili, onsolidirali n
izgradili. To istematično prodiranje kozi gornjehesscnsko odročje e ajbolj
opazno stanovitvah ornjchessenskih mest . olovici 2 . toletja, ajti
daleč okoli Marburga o ustvarili deželni grofje edaj naravnost obroč mest, i
je egel od Grünberga prek Alsfelda, Homberga ob Ohmu n Frankenberga o
Biedenkopla, n e mel voje politično redišče Marburgu, igar ustanovitev
mesta e e stočasno olno azvila. Na obenem rugem mestu Hessena e
moremo poznati ako široke, zaključene n enotne državnopolitične koncepcije
kakor em organizatoričnem zajetju celotne pokrajine po nastajajoč i hessenski
državi. z ega ledi, a e bila z Marburga eritorialna blast hurinške iše
deželnih grofov vzpostavljena prek vsega Gornjega Hessena n da e bila odtod
izvedena onsolidacija eritorija ežele essen vojih aljnih ahodnih
mejnih področ jih. em e e odprl nov zhodiščni položaj, ki e aslednjih
treh toletjih mogočal olitično stvaritev rostora, i e oločala anašnje
meje naše dežele.
Da e il Marburg d ačetka alje udi ospodarsko redišče odročja,
opisanega v omenjenih mestih, priča marburški rebrnik, zkazan od eta 1 4 0 ,
ki e il 2 . n 3. toletju odilna aluta n ovanec ornjehessenskem
prostoru, eprav ta oznem 2 . toletju Alsfeldu n Grünbergu astali
konkurenci arburgu ot mestu ravico ovanja enarja. istvenejša d
gospodarske pa e bila politična vloga, ki o je odigral Marburg od hurinškimi
deželnimi grofi 2 . n zgodnjem 3. toletju. z pismenih irov ega icer ne
moremo dokazati, em ehtnejše pa e pričevanje gradbene zgodovine marbur-
škega gradu. Kajti e o Thurinški grofje udi opremili vsa menovana gornje-
hessenska mesta gradovi, nobeden d jih e zdaleč i mogel primerjati e
v 2 . toletju /.grajeno marburško ustanovo, kajti obsegala e okolišu današ-
njega visokega gradu glavno rdnjavo grajskega tolpa na ugozahodnem kotu,
reprezentančno zgradbo na zahodni trani, palas na užni trani n gospodarska
poslopja na severni trani, vse grupirano okrog notranjega dvorišč a notranjimi
vrati dvema tolpoma b oku, i o ila avarovana unanjim idom
stolpi n velikimi rati n pred jimi ežeč imi gradnimi tavbami. eprav e
bil a celotni kompleks poznega 2 . stoletja zelo majhen nasproti gradu z pozne-
ga 3. toletja, ni bilo akrat v Gornjem Hcssenu ičesar, kar i e dalo njim
j.i ASOPIS ZA ZGODOVINO N NARODOPISJE T. -a/wee
primerjati. e edaj e azviden ezidenčni arakter radu n em e ilo
nedvoumno zraženo, da e bil Marburg namenjen udi za upravno n politično
središč e Gornjega Hessena. Poč asi e e dvignil poleg Wartburga, glavnega e-
deža hiirinških deželnih grofov, a aljnem zahodu z hessenskih gozdov kot
nova kristalizacijska očka državne oblasti.
Kako itro e e moral vigniti gled Marburga, ahko anesljivo kle-
pamo z dejstva, da je v zgodnjem 3. toletju deželni grof Ludvik IV. Thurinški
pri svoji poroki Elizabeto, hčerko ogrskega kralja, oločil Marburg za vdovino.
Bilo je samo po sebi razumljivo, da je bila ej kraljevi čerki nakazana primerna
vdovina; n e e a med tevilnimi hiirinškimi radovi ila rav Marburg,
potem o potrjuje orisano gradbeno zoblikovanje gradu n njegovo em do-
seženo dostojanstvo.
Vendar se je zgodilo drugač e , kakor je bilo predvideno pri tej ureditvi vdov-
stva, kajti Elizabeta, ki se je že po nekaj etih zakona morala umakniti kot vdova
v Marburg, ni nikoli uporabila a grad. mela e drugo mislih. n vendar e
s em, da e e odpovedala kneževskemu življenju, n da e zbrisala amo ebe
v lužbi bednih, evnih n bolnih, napravila deželi več jo uslugo, kakor e bi go-
spodovala ot kneževska dova a radu. Sicer e ila ako o voji mrti
podvržena dtujevanju, red aterim e ahko grozimo. a o i ilo amo
takrat času primerno, kakor dokazuje usoda sv. Frančiška Asiškega n njegovega
minoritskega eda pod papežem Gregorjem X. n nocencem V., ampak e o
splošen zgodovinski pojav. Pri Elizabeti e e o odražalo ako, da o e najprej
njena astna hčerka Zofija, vdova po vojvodu Henriku Brabantskemu, uporab-
ljala igorozno kot olitič rodje otem aradi e veze med olitičnim
naročilom n osebno vetostjo povzdignila v glavno ženo hiše hessenskih dežel-
nih grofov n ržavno avetnico Hessena, eprav e e ama e ot hurinška
deželna grofica kušala odtegovati od vsake politične aktivnosti, da bi e pred-
vsem posvetila delovanju krščanske jubezni do bližnjega. V vojih marburških
letih e otem omoč obavim, lepcem, ohabljencem n msko rizadetim,
skratka vsem zobč enim, do ake mere topnjevala, da e e e po ekaj etih
zgrudila pod prekomernostjo te predanosti in je žrtvovala svoje življenje.
Moramo i iti nkrat a asnem ej rezprimerni rtvi eke neginje
brez prizanašanja, da i i mogli v dovoljni meri predstaviti obseg ega globo-
kega prepada med značajem n generacijskim azdorom matere n hč erke. Zato
naj karakteriziram ta odnos najprej ozirom na njegovo politično ubstanco.
Ko je prišla mlada 2 4 letna vdova Brabantska, Zofija, v Hessen, da i zahte-
vala za vojega malega ina Henrika dediščino ugasle hiše hiirinških deželnih
grofov, z katere e ama zšla, e naletela ukaj a dva koraj remočna a-
sprotnika: na mejnega grofa Henrika Meissenskega, ki si je prav ako kot Zofija
lastil eželo z ednopravnih zrokov, n adškofijo Mainz, ajmogočnejšo
nemško erkveno ržavo, i e otela ritegniti essen ot rnjen evd.
Pravni položaj e bil nejasen, azlagali o ga ahko na več nač inov n bil od-
visen d političnega položaja. Pri em e bil Zofijin položaj najprej koraj brez-
upen. Kajti za jo iso tale ake ile, kakor ta ih mogla zbrati Meissen n
Mainz. ofija zravnala pomanjkljivosti amo premišljenim poli-
tičnim adržanjem, n ako e o nala, e pokazala e jena rva dločitev:
kajti da je šla najprej vojim inom Henrikom v Marburg n e dopušč ala, da
so otroka tukaj pred vsemi drugimi kraji Hessena astili kot gospodarja dežele,
je bila politično ako pametna n dalekosežna dločitev, da e bistvu dločala
o seh adaljnjih osledicah. Marburg e udil ofiji avetje ajmočnejšega
gradu hiše hiirinških eželnih grofov Hessenu, omoč nemškega eda, naj-
mogočnejšega viteškega reda v deželi, v katerem je bil zastopan velik del plem-
DKIIANDT KARL ERNËT. POLITIČNA FUNKCIJA MARBUHC.A ...
5
stva, n podporo marburškega meščanstva, i e že takrat talo nu elu mestnih
obč in Gornjega Helena. Nad jimi vsemi pa ta vladala kot zadnja n ajvišja
instanca las n lava vete Elizabete, ofijine matere. S ridobitvijo eh,
Marburgu aravnost akopičenih il i e ofija stvarila zhodiščni oložaj,
ki o e usposobil, da e ahko kljubovala udi vojemu najhujšemu nasprotniku,
nadškofu z Mai tiza, kajti jegovemu uhovnemu težu e ahko ostavila udi
duhovnu irui hite/, ahvaljujoč o voji malen.
• pai, no U!LID pioti nadškofu, ampak udi proti svojemu dtugemu nasprot-
niku, ejnemu rofu enriku oissenskemu, i i e zpodbijal artburg,
se e Zofija oslužila neposredne omoč i voje matere. Ko e amreč rišlo do
porotnega ostopka em, li aj ripada Wartburg sem, ar pada ja,
Henriku Meissenskemu li ofiji rabantski, e ofija zela z krinje vete
Elizabete eno ebro, ga vzela seboj Eisenach n ga položila na oltar amkajšnje
Katarmine cerkve kot podlago za prisego; ajti, ako e mislila, proti Elizabeti,
lekdanji gospodarici Warlburga n njeni odni čerki ni možna obena prisega.
Ampak hurinški lemeniia.ši o risego risodili Thüringen mejnemu rofu
in em e il Warlburg za Zofijo n ončno a Hessen zgubljen.
Tem esneje se e Zofija do voji' mrti oklepala drugega gradu v. Elizabete,
ki i e ostal, amreč Marburga. Odtod — n z nobenega rugega raja lesse-
na — e potem rudapolnem delu n časih koraj brezupnem položaju prebila
prva eta mlade ržave omoč jo menjaj oč i h e aveznikov. Sicer i osegla
vseh iljev, mpak ončno endar hranila essensko eželo vojemu inu
njegovi nji n eni zasigurala ek.-.stenco lessena ;> l poseor.c d:/avc do irisas-
njega ne. Da ivimo anes v astni essenski eželi, e mamo ahvalili emu
dosežku. Obenem pa e Zofija o od nje ako brezobzirno politično preoblikovano
in zkoriščeno ivljenjsko elo voje ako loboko olitični
temelj aše dežele, da em ni oložila -.amo emeljnega amna za koraj rez-
primerno eščenje vetnice v essenski neževi iši n essenskem judstvu,
ampak e ustvarila naravnost onstruktiven duhovni element otranje eksisten-
ce dežele kozi aslednja toletja. Pri em o Ehzabeto icer vedno olj rcstili-
zirali v ako kneževsko vetnico dežele, kakršna e ama ako malo bila. n i o
prisvojili — ahko ečemo — popolnoma proli njeni olji, kol ržavno zavclmeo
dežele, ot glavno eno e.-,senske neževe iše. voj ajveličastnejši zraz e
našla a veza robnici cssenske neževo iše užnem rilu marburske
Elizabetinc cerkve; ajti ukaj, asproti robu jene rednice, o e ustih si
essenski ač .
Brabanta, do deželnega grofa Viljema I, četa Filipa Velikodušnega. V Nemč iji
ni nobene grobnice, ki i ako trnjeno združila kozi toletja el neževski od
v mrti vojo prednico n lavno vetnico. Tako e bil Marburg za o bdobje
osrčje ežele, e a Kassel li ako rugo essensko mesto. To uhovno -.rc-
dišče Hcssena udi vihar eformacije ni unič il, nasprotno, kajti em da e dežel-
ni grof Filip am azrušil prisilno eligioznim n osebno motiviranim asilnim
aktom adnji ultni rostor lavne vetnice ežele, e voje astne rednice v
Marburgu, e vrnil deželi prvotno n ekdanjo Elizabeto, ki ni bila več odtujena
ali ultno zvišena, mpak lužabnica ajrevnejših n ednih, akršna e ila
nekoč . Tako e bilo mogoče, da e bila akoj o em ozdevnem padcu zopet po-
višana elikih e-senskih olnišni nih tvaritev eformacije: ajti
te. akor Haìna, Merxhausen. Hofhcim n Gronau, o rvič o toletjih opet
uresnič ile Elizabetino dejo o bolnišnicah n em prvič ustvarile zdaj ržavno
skrbstvo a edne, ohabljence, msko prizadete n zobčence, i e iki ej
obliki dinstveno Evropi n e revzelo vojo snovno moralno aročilo z
krščanske dejavnosti smiljenja v. Elizabete v njenih marburških etih. S em
je postalo marburško delo Elizabete emelj za največji hessenski ocialni dosežek
16 SOPI ZA ZGODOVINO N NARODOPISJ ST -2/•
Ellzabetlnska cerkev s kaäio nekdanjega
Nemškega viteškega reda
reformacije in je ime Marburg neloč ljivo povezano s temi za č etki državnih skrb-
stvenih obveznosti do najrevnejših in najslabotnejših.
Po tem zgodovinskem pregledu se še zanimajmo za gradbeni dvig Marbur-
ga kot mesta ustanovitve države. Kajti gradbeni izraz uspeha, i ga je osegel
deželni ro f Henrik ., veljavljenja n ovišanja essena nežev ino e
bi] marburški rad. rezidava marburškega radu neževsko ezidenco,
ki o e onec 0 et 3. toletja ač e l eželni grof Henrik ., e* dosegla voj
vrh v obeh glavnih gradbenih telesih nove ustanove, ki sta si bili nekako odgo-
varjajoč e postavljeni nasproti: v leta 1 2 8 8 posveč eni strmo dvigajoč i se kapeli in
v pozneje dokončanem, mogoč no in mirno tja postavljenem slavnostnem prosto-
ru, »viteški dvorani«, v katerih je našla duhovna in posvetna kneževska repre-
zentanca opoln zraz. Obe zgradbi ta re z primere naši eželi kot krasen
grad tega časa in ju tukaj oben drugi srednjeveški grad, ne samo od deželnih
grofov, i več osegel. Časovne gradbene paralele viteški dvorani najdemo
samo e isokega gradu eda Marienburg na
v Vladimiri ev i dvorani praškega gradu eških kraljev. Grad, ki a e eželni
grof Henrik I. al poleg tega d približno eta 2 7? dalje ezidati Kasslu, je
ostal nasproti Marburgu nepomembna stavba, ki jo je šele pič li h 2 0 0 let pozneje
dal deželni grof Ludv ik II. gosposko izgraditi.
Toda em e gradbena godovina marburškega gradu i ila zaključ ena .
Doživel je retjo azo, v kateri je il azširjen nega zmed edkih dvojnih
gradov, kar jih poznamo. Nasproti visokemu gradu, ki je razvršč en okrog notra-
njega dvorišč a, je nastala sedaj ot popolnoma samostojna zgradba, zv . Vilje-
mova stavba. Ta tavba je benem izraz novega, elikega politič nega osežka,
ki je postal za vso nadaljnjo zgodovino dežele osnovnega pomena; kajti to č isto
reprezentacijsko gradbo o gradil i ed ič i grofije Katzenelbogen, grofica Ana
Katzenelnbogenska, oproga eželnega grofa Henrika HI. Hessenskega, in njen
sin eželni grof Viljem II . okrog leta 490 . Prevzem e enske grofije e il
namre č amo zato mogoč en, ker se je deželni grof Ludvik . e ta 4 46 odloč il ,
DEMANDT KARL EHNST, POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA , 7
da bo izpolnil zahtevo grofa Filipa Katzenelnbogenskega in redil svojemu sinu
Henriku II . Marburgu astno ospostvo elitvijo ežele, ako da e bila
Katzenelnbogonevi hč erki Ani zajamčena neževska ksistenca Hessenu, ki
bi dgovarjala njeni neževski ali. To e akrat nudil e edno e Marburg.
S tem je postal Marburg hessensko izhodišč e iz dežele ob Wesen k področ ju ob
Renu-Mainu . Kajti edišč ina grofije Katzenelnbogen e privedla eželne grofe
k Renu , Mainu in Neckarju in jim odprla s tem pot v osrednjo pokrajino Nemč ije,
kar je v vsakem oziru predstavljalo nenavadno obogatitev aše dežele in je do
danes določ alo njeno podobo in njene meje. To ne bi bilo mogoč e, e ne bi bil
grofiji najbližje eže č i essenski oblastni center Marburg revzel ukaj logo
posrednika.
Od edaj e Hessen stal ežela, orientirana na jugozahod, n ilo e samo
še politič no dosledno, da se je Hessen v času državne reforme cesarja Maksimi-
lijana priključ il gornjerenskemu krožju, ki e tako egel d Saarbrückena o
Kassla, kakor to zopet omogoč a jo moderni aspekti azvrstitve dežel.
Zaradi voje dragocenosti e ila Katzenelnbogenska dedišč ina ena najbolj
zaželenih objektov 5. toletja Zahodni N em č iji. adostuje, e emo, da e
cesar priznal pravice do grofije kralju, namreč Juriju Podiebradu iz Češke, da
so o vsi enski volilni knezi, palatin pri Rheinu, in nadškofje Mainza, Trierja
in Kölna, želeli imeti in da so posebno grofje iz Nassaua-Dillenburga na podlagi
dednopravnih pravic zahtevali grofijo zase. Oni o e najbolj rdovratno borili
za to deželo v velikem Katzenelnbogenskem prepiru za dedno nasledstvo s Hesse-
nom v procesu, ki je trajal celo prvo polovico 15. stoletja in je potekal na naj-
višji državnopravni ravni, dokler ga kon č no Hessen ni mogel eta 557 končati
sebi v prid. Obramba teh zahtev in uveljavljanje edinstvene pozicije sredi ren-
skih nadškofij in zdolž tega veletoka samega s svojim obvladajoč im položajem
v ahodnonemškem lagovnem rometu, ki mu e em ripadal, e risilil
Hessen k največ jim naporom in rodil posledice, ki jih navadno ne spravljamo s
tem v zvezo. Sem spada naravnost nujno ponovno povišanje Marburga z ustvar-
janjem sodnijske in duhovne centrale, ki je bila v stanju, da zmaga v tem prav-
nem in politič nem oju.
Samo z ega zroka e rišlo o ega, a eželni rof iljem I. z
Dolnjega Hessena, i e leta 50 0 opet družil es Hessen, i stanovil en-
tralne dvorne odnije vojem dotedanjem glavnem mestu Kasslu, ampak
Marburgu, n icer zato, ker je bil za uveljavljanje svojih pravnih zahtev odvisen
od atzenelnbogenskega arhiva, i e il Marburgu, n e il Marburg a
večdnevna potovanja ližji odroč ju b enu-Mainu ot assel. Ta ureditev
dvorne sodnije s vojo uristično korporacijo e bila otem ogoj a o, da je
deželni grof Filip Velikodušni udi essensko eželno niverzo ustanovil prav
tako v Marburgu in ne v svojem glavnem mostu Kasslu, kakor bi bilo naravno.
Kajti tukaj mu e bil na razpolago e elik duhovni otencial, ki ga v Kasslu
ni bilo. Moramo se zato lo č iti od obič ajnega mnenja, da je bi l Marburg ustanov-
ljen predvsem kot eformacijska univerza. Seveda o grali udi i preudarki
važno vlogo, mpak za ustanovitev univerze v Marburgu, ne v glavnem mestu
Kasslu, so bili brez dvoma juristicni in politični vzroki, kakršni so bili v takratni
situaciji dežele, dloč i lnega omena . Zato u di njen prvi ektor nikakor ni il
teolog, mpak urist, ohannes Ferrarius Montanus, ki pada oleg kanclerja
Feigeja k izrednim ustanoviteljskim osebam marburške univerze.
Ce pregledamo stalno naraščajoč o vlogo Marburga v času njegove zgodovine
in se ustavimo na toč ki, ki sm o jo sedaj dosegli, pokaže č isto da
je zgodovina našega mesta dosegla svoj vrh v 16 . stoletju. To se ne izraža samo
v notranjemestnem prič evanju ajmogočnejše gradnje rotovža, ki si jo je doslej
18
ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE ST. 1-2/1983
kako hessensko mesto privošč ilo. Se močneje pride do izraza v političnih doga-
janjih, ki so v reformacijskem stoletju povezana z imenom Marburg. V za četku
je rojstvo največ jega hessenskega kneza Filipa Velikodušnega, 13. novembra 1503
na marburškem gradu, kajti on je bil edina osebnost, ki mu je uspelo dati Hes-
senu za skoraj ve desetletji evropski pomen. Njemu se mora naša ežela za-
hvaliti a lavo, da e politič no dloč ilno prispevala k magi eformacije, n
Marburg a enega od nespornih n asploh essenske godovine:
reformacijski pogovor med Luthrom n Zwingl i jem, t. j. dino sebno reč anje
med ustvarjalcema in voditeljema rednje- n gornjenemškega protestantizma
s ciljem, da strnejo obe smeri ne samo politič no, ampak tudi dogmatično v samo
eno silo v okviru tega novega prevratniškega evangelič anskega gibanja.
Fachwerkhaus v lici Augustin er gasse
( 1 5•. stoletje)
Zopet e prišla pri em asno o zraza posredniška loga Marburga, ki je
odprta predvsem proti ugu. Tudi akrat ni ilo mogoč e nuditi em duhov-
nim poglavarjem države po sem Hessenu nobenega drugega duhovno adekvat-
nega kraja a zasedanja poleg Marburga, kajti v njem je bila eprezentirana
takratna duhovna kapaciteta vse dežele. Deželni grof Filip svojega cilja marbur-
škega pogovora ni dosegel, ampak je vendar postal najprodirljivejša prič a obsež-
ne posredniške dejavnosti politika in s tem se je rodila misel, ki ni več umolkni-
la , njegovih bsežnih evangelijskih ntencijah, o katerih e akrat v Nem-
č iji noben knez ni povzpel.
Razume e amo o ebi, da e ta veljavnost Marburga udi naslednjih
stoletjih tehtna za zgodovinski razvoj. To olitič no težišč e, ki deluje Š e naprej,
pride do izraza pri delitvi dežele, ki jo je opravil deželni grof Filip med svojimi
štirimi sinovi, s tem, da je postal Marburg z vso gornjehessensko deželo retjič
DI'-.MANDT •••, KUNST, ••••••• FUNKCIJA MAUFSUIÌGA ...
9
samostojna helenska ržava, akorokoč edrsko goščena reda med Dolnjim
•••-ienom Kaskom n rofijo Katzonclnbogeii . Darmstadtom. i e e edaj
izoblikovala eželno rofijo Hesson-Dnrmstadt. if; e morr olje ojasnili
politično omembnosti oga odročja eh bremenjenih esetletjih d mrti
Filipa Velikodušnega o onca 0-Ietne ojne akor rezobzirni oj, i e e
vnel o mili e/.elnoga rofa Ludvika V. z ••••••••••• eta i()4 med
Hossen-Kas^lum n i"- n-llarmsladtom a a iel ežele, Dosegel e voj išek
v bessenski vojni, oj monl-ki končni azi 0 elnc vojne, n e e končno odloč il
v boju za grad n mosto Marburg.
Pri lessen-Parmstadtu o šlo zalo, a e malo odroč je, i mu e ri az-
delitvi lossena ela •> 6 7 ripadlo, dločilno azširi v Hessen, a i i! eležen
moči elotne ržavo. Hesson-Kasslu e lo ato, a i bdržal ornjehessensko
deželo Marburgom, a bi mel odprto poli odročje Rena-Maina n em v
eno ajvečjih olitičnih n gospodarskih redišč ržave. Obe trani ta obvezali
najmočnejše ile. ki o edaj bstajalo v Evropi, a voje cilje, a bi odloč ili o
borbo zase; Messeri-Darmstadt cesarja n vso moč hiše Habsburgov — n Hessen-
Kassel vedskega ralja Gustava Adolfa, Nizozemsko n Francijo. Kar e eta
1 ."'29 deželnemu grofu ilipu i osrečilo, prava med aivinizmom n uteran-
stvüm, e privedlo ^daj ej borbi obeh Hessenov za marburško deželo do zad-
njega groznega popada eliki ojni, ajti Hesson-Darmstadt e zastopal ile
Introvsko ožigosane vere n e e pri em osluži! omoč i atoliškega cesarja n
katoliških državnih tanov, n eformirani lessen-Kassel e ni zognil niti zveze
7 . uteranskim vedskim raljem Gustavom Adolfom, iti atoliško Francijo,
rati / . eformirano Nizozemsko. Kakor arišču e birajo em essenskem
zadnjem dseku 0-letno ojne vsi ako asprotujoč i i n omaj družljivi n-
teresi n deje, da bi e ukaj e enkrat odločilno popadli. , najtežjimi žrtvami
jo otem Amelia Elizabeta, oproga n dova eželnega rofa Viljema VI. z
IIcs.4en-Ka.ssia, za Zofijo Bnibanlsko najmogočnejša hessenska knegmja, končno
'magala em istvu eodgovornom oju. Kot agrado a mago e obila
dokončno zopet mesto n grad Marburg na/.aj a Hcsscn-Kassel.
Po cj olitični, vojaški n duhovni borbi etih 30-letne n posebno hessen-
ske vojne, e zasveti e enkrat presegajoči položaj n politični pomen Marburga,
potem e .di, da e mesto pod preobilico bolesti, bede n zgub, i mu ih e za-
dala a nesrečna vojna, zčrpano voji politični aktivnosti.
Ampak o e nikakor ni godilo, kajti o enkrat, postane fl. toletju mar-
burški grad — n amo a — a desetletja imbol olitične usode Hecsona, ki e
utelesi obeh ojmih asedeni ržavi m eakciji. Navajeni mo, a idimo
v Marburgu godnjega i. iolelja jubeznivo mesto omantikov krog lettine
od Arnim n jenih orodnikov n kroga znancev n pri em mislimo na Ar-nime,
Bretanovc, Savignyjeve n Grimme. Ampak a « arobno podobo, ki nam o o
predvsem naslikala ìettina, e dviga mračna enca gradu, zlorabljenega d ujo
sile. o o ktobra 8(16 apoleonovo rmade zbrisale olitično ksistenco
ilessena, e adel rad oke ojaški pravi, i i e ukaj redila kladišče
za ojaško premo d jo azoro/.ene cssenske rmade. Kmalu ato e prišlo
prvič o staje roti ujemu ospostvu, redišču aterega e il aglem
napadu zavzeti grad, ki ga pa porniki iso mogli bdržati roti remoči ran-
coske rmade. Toda mrt jihovih oditeljev d rogel rancoske smrtitvene
komande e ila akor poziv, i i molknil, i e opet adonel Marburgu
leta 8 0 9 . porom olkovnikov Dörnberga n Emmericha, il onovno pregla-
sen od rancoskih trelov, okler potem eta 8 1 3 poklical ponovnim vsta-
jam n privedel do osvoboditve.
20
ČASOPIS ZA ZGODOVINO N NARODOPISJE ST. 1 -2•8 3
Posledica vstaje z eta 8 0 6 e ila, a e rancoska osadka azstrelila
1807 . eta zadnje utrdbe gradu, posledica vstaje z leta 8 0 9 a, da je bil grad
na ovelje Jérômea urejen ot eč a. Kmalu zatem, vsekakor še od francosko
oblastjo, so ga spremenili v kaznilnico, t. j. v ječ o za težke zloč ince, tzv. jetnike
v verigah. Bilo je in ostane težko izbrisljiv madež, da je hessenski volilni knez
po padcu francoske oblasti, ki ga je napeljal k t emu, da je sicer odpravi l v se od
njih vpeljane novosti , to one č aščenje hessenskega rodnega gradu pustil na miru.
Nasprotno, postal e — kakor e il imbol rancoske blasti — eda j udi
simbol reakcije, kakor se ta druži z imenom zadnjih volilnih knezov in nekaterih
njihovih ministrov. Poleg ežkih loč incev o apirali v aznilnico edaj udi
politič ne etnike. Najznamenitejši med njimi e il profesor Silvester ordan,
katerega soda naravnost ponazoruje so ragedijo essenske aloigre 9 . to-
letja. Kajti on je bil pravi ustvarjalec volilno-hessenske ustave z leta 831 n
s tem začetnik ene največ jih političnih dobrot dežele v 1 9 . stoletju. Toda ker je
ta ustava kratila pravice volilnega kneza in so mu jo mogli izsiliti le v tedanjem
politič nem razburjanju, ki je vladalo v deželi po francoski julijski revoluciji leta
1831 , je bila politična usoda Silvestra Jordana zapeč atena, ko se je reakcija lah-
ko spet uveljavila. Leta 1839 je bil obtožen sodelovanja pri napadu frankfurtske
straže iz leta 1833 , od 1839 do 1843 je bil zaprt na marburškem gradu, 8 43 ob-
sojen, končno leta 1 8 45 oprošč en , vendar je izgubil svojo službo in položaj. Tri-
umfirala je reakcija, ki je bila za as predoč ena v marburškem gradu, ki je ostal
kaznilnica o konca volilnega Hessena.
Sele Prusija, ki je 1 8 6 6 odpravila volilno hessensko dinastijo, je osvobodila
njen rodni grad zopet tega one č ašč enja in mu vrnila novo in zopet za vso hes-
-. _. - - _ _..
• ••••
"••
Grad deželnih grofov, s kratkimi prekinitvami rezidenca hessensklh deželnih grofov med 1 2 - 5 8 n 604 .
Pogled z Južne trani.
DEMANDT KARL ERNST, POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA
21
Grad deželnih grofov, s kratkimi prekinitvami rezidencahessenskih deželnih grofov med 124$ in 1601 .
Posnetek z zraka.
sensko eželo veljavno funkcijo. Uredila je tukaj d eta 8 6 9 dalje hessenski
državni arhiv in ustvarila s tem kraj a zgodovinsko raziskovanje, ki je izžare-
v al na ves Hessen in ki je na odloč ilen nač in pospeševal spoznavanje zgodovine
naše dežele. S tem je bila povezana hkrati desetletja trajajoča daljnosežna ob-
nova, ki določ a današnjo podobo gradu. Isto velja za univerzo, ki je sploh sedaj
prvič dobila svoje lastno, skupno poslopje n premagala po nekaj etih stagna-
cijo, ki e trajala skozi generacije. Pri tem zponu pa je bilo edaj udi mesto
bolj in bolj udeleženo, dokler v naši sedanjosti ni moglo razbiti meja, ki so bile
do tedaj veljavne in si obenem pridobiti zopet nove upravnopolitične in duhov-
ne rediščne funkcije.
Ce še enkrat pregledamo zgodovino Marburga v tem okviru njegove politič-
ne zgodovine in uč inkovitosti, č eprav zgošč eno in kratko, kakor nam to ta ura
nalaga, otem e more biti voma em , da e il Marburg d nekdaj eč
kakor amo essensko mesto me mnogimi drugimi; a namreč aše mesto,
kakor smo že uvodoma poudarili, ni samo nadomešč alo deželo ob Lahni, ampak
je včasih nastopalo za celotni Hessen; — in da to mesto zasluži, da ga spoštljivo
obravnavamo vendar enkrat udi z aspekti jegove politične č inkovitosti, ne
samo z duhovno-zgodovinskimi spekti.
Kajti godovina ašega mesta v 750 letih, na katere e danes ozira, je v se
drugo kot pa ena od obič ajnih zgodovin hessenskih mest. Je do oba polna sil
in impulzov, ki jim dolguje hessenska država od začetka dalje odloč ilen del svoje
politič ne in substancialne eksistence. Mislim, da smo Marburgu, pojmu Hessena,
vsi dolžni, da to hvalo ne samo izreč emo, ampak jo tudi sami zaslužimo.
Politika, udi komunalna politika omeni : ugladiti i prave poti v odoč -
nost. Toda da bi nam bilo jasno, kam naj gremo, moramo doumeti , kje stojimo;
2 2 ASOPIS ZA ZGODOVINO N NARODOPISJE ST. 1 -•• ••
in da bi o poznali, moramo vedeti, odkod pridemo. Zgodovinska zavest pomeni
poznavanje politične n ocioekonomske zgodovine, pa udi — posebno v mestu
kakor e Marburg — oznavanje azvoja jegove uhovne trukture: V red-
njeveško-katoliski obi o e blikovala aritas Elizabete, ovoveško-prote-
stantski dobi pa znanosti univerze. To pa, kar e e občutilo n e bo kot azdor
med ema obema nasprotujočima i dobama, e pokaže v asovni distanci udi
kot ovezujoče n em ontinuiteta. Kajti nanosti ostajajo blikujoča ila
našega mesta, osebno akrat, e o — prejemajoč aritativno radicijo ako-
rekoč v ebe — določene od humanitas.
Iz govora na lavnostnem zborovanju marburškega meščanstva ob 750-letnid me-
sta ne 8 . junija 97 2 .
Izdano po naroč ilu magistrata univerzitetnega mesta Marburga ob Lahni v Mar-
burgu Hefte , 972 , trani — 1 0 . V lovenščino prevedla profesorica Gabrijela Sor-
man, Ptuj.
DIE POLITISCHE FUNKTION MARBURGS N DER HESSISCHEN GESCHICHTE
Zus m nfassung
Die politische Funktion Marburgs und eine besondere Bedeutung ür dio Ausbil-
dung des hessischen Staates werden geprägt 1 ) durch die Burg und die damit ver-
knüpfte taatliche Organisation und politische Gestaltung des Landes; 2 ) urch ie
Übernahme des Erbes der helligen Elisabeth durch die hessischen Landgrafen, auf das
sich die Errichtung des ersten hessischen Staates gründet; 3) durch die Rolle Marburgs
bei der Erlangung der eichen Grafschaft •atzeneinbogen, welche die heutigen Gren-
zen Hessens mitbestimmt hat; chließlich 4 ) urch ie Gründung der Universität n
Ihrer Bedeutung für die Sicherung des hessischen Gesamtstaates des G. Jahrhunderts.
Mit em Eintritt n as erritoriale Erbe es essischen Grafengeschlechts er
Gisonen gelang es den Landgrafen von Thüringen eit 1 2 2 , m oberhessischen Raum
einen Herrschaftsbereich aufzubauen, dessen Ausgangspunkt und Zentrum Burg und
Stadt Marburg wurde. m rühen 3. Jahrhundert wurde Marburg zur Wirkungsstätte
der heiligen Elisabeth, er Witwe Landgraf Ludwigs V., ie hr Leben n ölliger
Abkehr von hrer ürstlichen Herkunft den Kranken widmete. hrer Tochter, Sophie
von Brabant, gelang dann von Marburg aus. ndem ie das hohe Ansehen hrer heilig-
gesprochenen Mutter ewußt einsetzte und en mächtigen Beistand es Deutschen
Ordens ewann, er mit einer Marburger Niederlassung as karitative Erbe Elisa-
beths bernommen atte, ie Durchsetzung er Ansprüche uf as essische Erbe
des erloschenen Thüringer Landgrafenhauses gegen o übermächtige Gegner wie das
Erzbistum Mainz und den Markgrafen von Meißen. Die Verbundenheit der hessischen
Landgrafen mit hrer Ahnfrau und Staatspatronin Elisabeth and hren esonderen
Ausdruck n der Elisabethkirche, die Über Jahrhunderte die Grablege der hessischen
Landgrafen war.
Der Um- und Ausbau der Marburger Burg zur ürstlichen Residenz gegen Ende
des 3. Jahrhunderts und besonders die Entstehung eines aufwendigen Wohngebäudes,
des Wilhelmsbaus, am Ende des 5. ahrhunderts dokumentieren einen weiteren be-
deutungsvollen Abschnitt Marburger und essischer Geschichte. Marburg wird ls
eigene Herrschaft ür Landgraf Heinrich • ingerichtet. Damit war die Vorausset-
zung geschaffen, die seiner Ehe mit Gräfin Anna, der Tochter des etzten Grafen von
Katzenelnbogen, den notwendigen ürstlichen Rahmen verlieh. Der Anfall des katze-
nelnboglschen rbes rachte er Landgrafschaft eichen erritorialen ewinn n
Rhein, Main nd Neckar. Mächtige Reichsfürsten machten edoch en Landgrafen
dieses Erbe treitig. Bedingt durch den olgenden ahrzehntelangen Katzenelnbogener
Erbfolgestreit rrichtete Landgraf Wilhelm I. n Marburg as entrale Hofgericht,
mit dessen Hilfe der uristische Kampf um das Erbe geführt wurde. Der uristischen
Stellung Marburgs entsprechend erfolgte dann unter Landgraf Philipp dem Großmü-
tigen die Gründung der hessischen Landesuniversität n Marburg mit einem Juristen
als erstem Kanzler.
Im 6 . Jahrhundert erlebt Marburg den Höhepunk einer Geschichte. Sie st mit
der Gestalt Philipps des Großmütigen und einem Wirken ür die Sache der Reforma-
DEMANDT ••• ERNST. POLITIČNA FUNKCIJA •••••••...
3
lion eng verbunden. Auf ein Bemühen hin rafen ich 52 9 die Führer der Reforma-
tion, Luther und u hrem enkwürdigen Religionsgespräch uf em Mar-
burger Schloß.
Die Landgrafschaft wurde nach em Tode hilipps m ahre 56 7 nior einen
Söhnen aufgeteilt. Nach dem Erlöschen der Marburgcr Linie entbrannte um das Mar-
burger Erbe ein erbitterter Kampf, er m nfienannt.cn Hesscnkricg n der Endonase,
des dreißigjährigen Krieges n Marburg zugunsten Hes.-.en-Kassels entschieden wurde.
Spätestens mit dem Ende des Krieges rat ie politische Bedeutung Marburgs tark
zurück.
Im 9 . ahrhundert teht das Marburger Schloß och inmal tellvertretend ür
das politische Schicksal Hessens. Während der ranzösischen Besatzung von B 0 G — 1R13
wurde as Schloß n in Gefängnis mgewandelt; ine unktion, ie s uch ach
dem Ende er ranzösischen Herrschaft nter en essischen Kurfürsten eibehielt.
Erst nach der Eingliederung Kurhessens n den irruMibche-n Staat m Jahre B G G wurde
das Schluß iner würdigeren Bestimmung ugeführt. Mit er Einnrhtuns* i r ~ . es-
sischen Staatsarchivs n einen Mauern erband ich ine Förderung er Geschichte
unseres Landes. Die Universität erhielt ein eigenes gemeinsames Gebäude und erlebte
einen neuen Aufschwung. Die Stadt elbst hatte an diesem Aufstieg Anteil und gewann
bis heute neue verwaltunaspolitische und geistige Mittelpunktfunktionen zurück.
24 ASOPIS ZA ZGODOVINO N ARODOPISJE ST. -2 /•
CODEX HENRICI — MALO POZNANA
ZNAMENITOST MARIBORA
nton žinger
UDK 30.22:262.3(497.12-17) ( 093 . 2}» 13/15«
OZINGER Anton: Codex Ur nrie i — malo poznana znamenitost Ma-
ribora. Codex Hcnrici — eine wenig bebannte Merkwürdigkeit von
Maribor.) Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 4 = 19(1983)
1—2, tr. 4—28.
Izvirnik v loven., povzetek nem., zvleïelf loven, n ngl., aksimile.
Pri škofijskem edeïu avantinsko Škofije v St. Andraïu e drugi polovici
1 4 . toletta astal Codex Henrici. menovan o akratnem kofu Henriku,
V prepisu ma vse pomembne istine iste dobe. Z nadaljevanji ega nekako
do rede G . toletla. Vsebule pomembne istine • zgodovino rednjega veka,
za del lovenskega etničnega ozemlja.
UDC 30.22:262.3(497.12-17)(093.2)»13/15«
OZlNGEK Anton: Codex Henrici — a Little Known Remarkableness
of Maribor. asopis a godovino n arodopisje, Maribor, 4=19
(1983)1—2, p, 24—28.
Orle. n Slovene, ummary n Germ., ynopsis n Slovene nd Engl., ac-
simile.
On he piscopal eat f he iocese f Lavant t t. Andrew he Codex
Henrlcl, amed fter he hen bfshop Henry, riginated n he econd alf
of he 4 th century. n he opy t contains ll he mportant documents of
that period. With he continuations t eaches omehow o he middle of he
16 th century, t contains mportant documents or he history of he Middle
Ages, or part of he Slovene ethnic egion.
V obsežni zgodovini avantinske škofije,
1
ki o e Fran Kovač ič azdelil o
vladajočih škofih, pravi Henriku Krapffu, i je 2 4 let vodil avantinsko škofijo,
in o etih 3 6 3— 1 3 8 7, a e al apraviti apisnik seh tarejših istin,
imenovanih Codex Henrici episcopi.
2
Henrik Krapff e vladal avantinsko škofijo dobi velikega zahodnega cer-
kvenega azkola. Pomirljivo je vplival na salzburškega nadškofa Pilgrima Puch-
heima 1 3 6 5—9 6 ) , da e ostal na trani imskega papeža Urbana VI. Bil e ener-
gičen, elaven n posoben. Uredil e posestne azmere škofije, nakupi pa e
vsaj delno zboljšal njene e lo kromne dohodke. V asu voje škofovske lužbe
je mel škof Henrik več konfliktov sosednjimi plemič i. Tako zvemo z poravna-
ve leta 376 , da 0 Ra Kolničarji ujeli n meli dalj asa zaprtega pa o zato bili
izobč
3
Najbrž util Henrik Krapff udi zaradi zkušnje potrebo, da
• Anton Ožinger, arhivar škofijskega arhiva Maribor.
1
F, Kovačic, Zgodovina lavantlnskc Škofije (12Î8—•), Maribor 1 9 2 8 .
1
F. Kovafic, n. d. str. 1 T 4 .
* F. Kovač lE , , d. str. 172.
OZINCER ANTON, CODF.X I IEMRICI — MAI,• PO/NANA ZNAMENITOST .. 5
vso pomembno istine o amo krbno hrani, ampak à napraviti erodostojne
proyiise. Skromni Henriku Krapffn. a al napraviti apisnik seh
starejših i-din. ove, a gre a neke vrsto kopialno knjigo, i vsebuje se r> -
rnomhno isi me akr.itno avant insk e kofiji'. ri nvanfu budi o/'irnost
ome ba, a o Tangi /rabil a kodeks. -pisal.eli tri e on am!) ia o pa astonj
isk.-ri kofijskem rhivu.--
1
Ko istamo Tangiovo knjigo Die Reihe der Bischöfe
von .avant. !•,
•
' os akoj opa/i o krajšo li daljše egojo bstin. Tanfi! e a
vir / praktičnih azlogov zdatno uporablja!. Ko iovori škofu Henriku Krapffu
glede kodeksa, kaloroea o ¡al napravili, pravi, a < • škof Krapff estavil a o-
deks brez eda li istema." To ugotovitev o Tanghi ponavlja udi Kovane, i
kodeksa i ikoli idel.
Vprašanje o, kaj e o zgodilo Hennkovim kodeksom kje o nahaja n aj
v s obu je'
¡/ ovedanega e asno, a a o porabi iai ridoselih etih rejšnjega
stoletja i. ndražu godovinar arlmann angi er a e a asa kofa
Na potnika •9 avnnt in<-ki ordinaria! .\ ol zposodil
neumu v C.radcu zaradi prepisa,
7
so torej olefi ostalih doku entov prenesli udi
la orlokv b preselitvi škofiiskega erloža / Si. ndraža fi oroškem poleti
Kiâll Maribor n e akrat arno pristal novih prostorih kofijskega arhiva
na Slomškovem rfiu i) hiv.ša kapiteljska ii*n). ajbrž e ila prav zposoja
Gradee vznik, a e Henrikov kodeks i vrnil a voje mento arhiv, arve
ga je nekdo a krajši as- zadržal pri obi.
Škofijska ma eč seh o
opombe, odčrtani tavki dstavki. osebno azljivo la njigo rebrala
folklorist n fiodovinar ožef Pajek er kof Mihael Napolnik. apotnik e a
zadnji trani e knjige pripisal vinčnikom Perlefii ie . Februaru ••• Hr.
M. . Ordinarius".* Škof apotmk e knjigi krbno odčrtoval se isto, kar
jo vozi inodalno dejavnostjo njegovih prodnikov. ri 2• irani Tanglove
knjige, kjer e iovor Henrikovem kodeksu, e pripisal , Nota one), z ega
so vidi, da o a podalek ri njem budil posebno z nimanje. Ali i e potom kof
kodeks udi zposodil n a rebiral n i ako btičal ri jom e i ogel
trditi. Vsekakor o eč ol. o] toletja elja! a zgubljenega. akorkoli e, a
znameniti, olgo pogrešani kodeks e odkril kofijski arhivar Jakob Hiehtor eta
1972. O em avnosl. niti kulturna, ploh i ila obveščena", icer a em o-
deksu i veliko, li a ploh ič, vedela, ker i il egistriran med pomembni
srednjeveškim rokopisi, i ta ih popisala M. Kos n Fr. Steli'.
9
Opis kodeksa
Papir — 2. polovica 4. stoletja, eta 3ÍI4. F(olio) ; ota quod anno dom-
ni llesimo ••• Octogésimo quarto,., domnus Heinricus dichis Chrapf n-
eione o abaria piseopus avensis cribi t nnotari "'" ormat " — 0
cm X Í! cm, nomnalno á0 olijev, pisava gotska knjižna kurziva, eč isalcev
•
1
'. Kovaeie, il. 1 . tr 1 7 1 .
•Kallmann Reihe lier lcehtvFe van Lavant, KlaKonfurl 1 1 1 4 1 .
' Kiiilraiirai ••••!, J.. sir. ?0 - Ihm li. rapfri .i t man uch ie Narhnt-hlen U er-
ilankeri, l le vii 'h on i-inni oi f.ihi cu n I is I l i •-ne • haiidim mrt. nii eme ) tier ir Wirk-
samkeil • oeti oi I si a n d ic e r II ilire-i'lien. ule in i l L I O' undim us eini'T iid emel
Vii! f . ai fi -a .t:l i! ,n 'M-IIH'OI! iisamnieii hseh irihen ie-=. i u T sl • ertaui'i n. l a . - , - , abei
•kv¡nc Urd^imi; bcnlmrhtcl i i-urtìc
r
und dadurch as AuifiruU'ii chwierig st.*
7
Sknfi ¡sk itliiv Maiilhii. 1'H'7.
" 4 1 - t a a t dar 7 fcliniarja • •• M(ihael) NtaputiHk) orrtmurij.
' Sreda levi-iki k piM Siovcmil. odelovali IITII r. Bicikla pisal Milko os . LJubljana
1 3 3 1 . ir. 1B5-221. a eli u ranch I pitimi kodeksi • • ..••••••1 '•• kiifiiskesa rhiva.
" Zapisi, i ih e eni ßospoiloviTn 3 •4 dal isati n .abeliv.lli ospod Henrik, menuvan
Krapff. po narodnosti Tlavaiec. hkof lavantinski