UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

JANKO ESIH

Maribor, oktober 2004

2

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SIVA EKONOMIJA IN NJEN VPLIV NA TRŽNO GOSPODARSTVO V SLOVENIJI

Kandidat: Janko Esih Študent izrednega študija Številka indeksa: 82156987 Program: Univerzitetni Študijska smer: Denarništvo in finance Mentor: prof. dr. Dušan Bobek

Maribor, oktober 2004

3

PREDGOVOR

V obdobju gospodarskih problemov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so povezani v največji meri z naftno krizo, so ekonomisti odkrili pojav, kot odziv na krizo uradnega – formalnega gospodarstva. Pojav so poimenovali “siva ekonomija”. Bistvo sive ekonomije je v izogibanju davčnim bremenom, togi organiziranosti, omejitvam s predpisi in odloki, saj s prikrivanjem njeni udeleženci izkoristijo prednosti, ki jih le-ta ponuja. Cilj, ki ga nameravam doseči z izdelavo diplomske naloge je preučiti vpliv sive ekonomije na delovanje subjektov v legalnem oziroma tržnem delu gospodarstva, preučiti dosedanje ukrepe na področju njenega omejevanja v Sloveniji ter analizirati njihovo uspešnost ter hkrati predlagati dodatne ukrepe, tako neposredne kot posredne, za njeno omejevanje. Predpostavke, ki jih želim predstaviti v diplomskem delu so naslednje: - z izboljšanjem pogojev delovanja v legalnem sektorju, bodo posamezniki iz

nelegalnega prehajali v legalni sektor, kar bo vplivalo na njegovo večjo konkurenčnost, - z ustrezno zakonodajo na področju omejevanja dela na črno in dodatnega nadzora, se

bo obseg sive ekonomije zmanjšal, - najpomembnejši ukrep zmanjševanja sive ekonomije, je izboljšanje pogojev delovanja

v legalnem delu gospodarstva. V diplomski nalogi se bom osredotočil na ekonomski vpliv sive ekonomije na tržno gospodarstvo, ter na obstoječe in možne zakonodajne ukrepe za zmanjšanje njenega obsega. Pri tem je potrebno poudariti, da siva ekonomija ni samo ekonomski fenomen, ampak tudi širši družbeni in socialni, in bi bilo za bistveno zmanjšanje njenega obsega potrebno doseči zavest o tem, da je siva ekonomija negativni družbeni pojav, katerega negativne posledice bistveno presegajo pozitivne. Ugotovitve v diplomskem delu: - siva ekonomija je prisotna v vseh državah in vseh družbeno-ekonomskih sistemih, - ocena njenega obsega je zahtevna naloga, - v popolnosti je ni možno izkoreniniti, - njen obseg v Sloveniji ni zanemarljiv, - za zmanjšanje obsega sive ekonomije je potrebno ustvariti pogoje, ki bodo pripomogli

k povečanemu prehajanju iz nelegalnega v legalni sektor, - na obseg sive ekonomije vpliva tudi nizka zavest državljank in državljanov o

potrebnosti plačevanja davkov, kar je verjetno posledica mnenja o neracionalni porabi države,

- ustanovitev posebne Komisije za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno, uvedba Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ter antibirokratski program lahko vplivajo na občutno zmanjšanje obsega sive ekonomije v Sloveniji.

4

KAZALO

UVOD ....................................................................................................................................5 2. POJEM IN DEFINICIJA SIVE EKONOMIJE..................................................................6 2.1. Pojem in pojavne oblike sive ekonomije.........................................................................6 2.2. Dejavnosti, ki sestavljajo sivo ekonomijo.......................................................................7 3. RAZLOGI ZA OBSTOJ IN RAST SIVE EKONOMIJE ................................................10 3.1. Osnovni pogoji, ki so potrebni za delovanje v sivi ekonomiji ......................................10 3.2. Razlogi za rast sive ekonomije......................................................................................11 3.2.1. Dejavniki, ki vplivajo na obseg naraščanja sive ekonomije ......................................12 4. OBSEG SIVE EKONOMIJE ...........................................................................................15 4.1. Metode ocenjevanja sive ekonomije .............................................................................15 4.1.1. Metoda ocene obsega sive ekonomije iz neskladij med dohodki in izdatki ..............16 4.1.2. Metoda kontrole davčnih organov .............................................................................16 4.1.3. Metoda analize trga delovne sile................................................................................17 4.1.4. Monetarni pristopi ocenjevanja obsega sive ekonomije ............................................18 4.2. Obseg sive ekonomije po drugih državah sveta ............................................................19 5. SIVA EKONOMIJA V SLOVENIJI ...............................................................................21 5.1. Vsebina sive ekonomije v naših razmerah ....................................................................21 5.2. Temeljni razlogi za obstoj in rast sive ekonomije v Sloveniji ......................................22 5.3. Ocene obsega sive ekonomije v Sloveniji.....................................................................23 5.3.1. Ocenjevanje obsega sive ekonomije v Sloveniji z uporabo metode analize trga delovne sile...........................................................................................................................23 5.3.2. Prispevek sive ekonomije v Sloveniji k ustvarjenemu bruto družbenemu proizvodu26 5.4. Oblike sive ekonomije med delavci v Sloveniji............................................................27 6. VPLIV SIVE EKONOMIJE NA TRŽNO GOSPODARSTVO ......................................28 6.1. Negativne posledice sive ekonomije .............................................................................29 6.2. Pozitivne posledice sive ekonomije ..............................................................................30 7. OMEJEVANJE SIVE EKONOMIJE...............................................................................32 7.1. Siva ekonomija in ekonomska politika .........................................................................32 7.2. Zakonodajne aktivnosti pri preprečevanju sive ekonomije...........................................34 7.3. Omejevanje in zakonska regulativa v nekaterih evropskih državah .............................34 7.4. Kratkoročni ukrepi, usmerjeni v zmanjševanje obsega sive ekonomije v Sloveniji.....36 7.4.1. Boj proti delu na črno.................................................................................................36 7.4.2. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ................................................37 7.5. Dolgoročni ukrepi usmerjeni v zmanjšanje obsega sive ekonomije v Sloveniji...........39 SKLEP..................................................................................................................................42 POVZETEK .........................................................................................................................43 LITERATURA.....................................................................................................................46 VIRI......................................................................................................................................48

5

UVOD

Siva ekonomija je pojav, ki ga najdemo v vseh državah in v vseh družbenoekonomskih sistemih, vendar v različnih oblikah in obsegu. Javnost je postala pozorna na fenomen sive ekonomije v 1970-tih letih v času svetovne gospodarske recesije in obeh naftnih kriz, ko se je siva ekonomija pojavila kot dejavnost, ki je hitro presegla dotedanji obseg. Danes se z relativno visokim obsegom sive ekonomije soočajo v številnih državah in iščejo poti in načine za zmanjšanje njenega obsega. V Sloveniji zadnja kompetentna ocena obsega sive ekonomije iz leta 1993 znaša okrog 10 % bruto domačega proizvoda (BDP). Ocena je verjetno podcenjena, saj pri njenem izračunu niso bili upoštevani vsi potrebni dejavniki in zato lahko sklepamo, da je obseg sive ekonomije vsaj za nekaj odstotkov višji od navedene ocene. To kaže na potrebo po resnem obravnavanju sive ekonomije v Sloveniji in po sprejetju ukrepov za njeno zmanjšanje. Dejstvo je namreč, da velik obseg sive ekonomije opozarja na težave v legalnem delu gospodarstva in na številne omejitve za individualno gospodarsko dejavnost. V svojem diplomskem delu želim predstaviti pojav in značilnosti sive ekonomije ter možnosti njenega omejevanja. Posebno pozornost bom namenil njenemu vplivu in posledicam na tržno gospodarstvo v Sloveniji. V drugem poglavju diplomskega dela bom obravnaval sivo ekonomijo na splošno. V tem poglavju želim opredeliti pojem “sive ekonomije” in predstaviti najpogosteje uporabljene definicije ter njene pojavne oblike v različnih družbenoekonomskih okoljih. Pogoji, ki so potrebni za delovanje v sivi ekonomiji, ter dejavniki, ki vplivajo na povečevanje njenega obsega, bodo predmet tretjega poglavja. Predmet četrtega poglavja bodo metode, s katerimi skušamo ocenjevati obseg sive ekonomije. V petem poglavju bom predstavil značilnosti sive ekonomije v naših razmerah in podatke o obsegu sive ekonomije v Sloveniji leta 1993, pridobljene z metodo analize trga delovne sile. Njeni negativni vplivi so občutni tako za delodajalce in delojemalce kot tudi za državo, socialno zavarovanje, premoženje ter varnost ljudi in okolja. Ne glede na to, da lahko v posameznem krajšem časovnem obdobju tudi dopolnjuje legalno gospodarstvo in lajša socialne napetosti družbe, jo države zaradi njenih negativnih vplivov moralno in pravno obsojajo ter večinoma tudi preganjajo. Podrobnejša predstavitev bo zapisana v šestem poglavju. V zadnjem, sedmem poglavju diplomskega dela bom predstavil načine omejevanja sive ekonomije v Sloveniji in drugih članicah Evropske unije. V tem poglavju bom obravnaval kratkoročne in dolgoročne ukrepe, ki lahko prispevajo k zmanjšanju sive ekonomije v Sloveniji.

6

2. POJEM IN DEFINICIJA SIVE EKONOMIJE

Če želimo opredeliti pojem sive ekonomije, se soočimo s težavo, da pravzaprav ne obstaja neka splošno sprejeta in veljavna definicija sive ekonomije. Kako v posameznih državah opredeljujejo sivo ekonomijo in katere aktivnosti lahko prištevamo v sivo ekonomijo, je odvisno od več dejavnikov (Glas 1988, 8): - dosežene ravni gospodarske aktivnosti, - značilnosti družbeno ekonomskega sistema, - številnih tradicionalnih značilnosti posamezne dežele.

2.1. Pojem in pojavne oblike sive ekonomije

Raven ekonomske aktivnosti v neki državi se meri z bruto družbenim proizvodom. Ocene vrednosti bruto družbenega proizvoda niso nikoli povsem natančne, kar je posledica: - napak in izpustitev, ki so odvisne od kvalitete in izkušenosti statističnih služb v

posamezni državi - ter od obsega neregistriranih pridobitnih dejavnosti, ki niso vključene v uradne podatke

o bruto družbenem proizvodu, pa bi morale biti v skladu z obstoječo metodologijo sistema nacionalnih računov.

Te neregistrirane dejavnosti sestavljajo t.i. sivo ekonomijo. Ob študiju obsežne literature o sivi ekonomiji naletimo na vrsto definicij in opredelitev sive ekonomije. Nejasna je tudi uporaba imen, kar kaže na izredno široko razsežnost tega pojava. Pojme, s katerimi v angleški terminologiji opisujejo ta pojav in njihove protipomenke, opisuje tabela 1 na strani 6. Pojem sive ekonomije opredeljujejo številni ekonomisti. E. Faige (Glas 1988, 6) pravi, da je to gospodarska dejavnost, ki je uradna statistika ne zajame in ne izmeri, V. Tanzi (1982) govori o dohodku, ki ni prijavljen davčnim uradom, podobno tudi J.J. Thomas (1992, 120), ki pravi, da je davčna utaja bistvo sive ekonomije. J. Skolka (1985) sivo ekonomijo opredeljujejo kot pridobitne dejavnosti, ki kršijo določene norme, predpise. Poglejmo še opredelitev S. Kukarjeve (1995, 4), ki loči sivo ekonomijo v ožjem in širšem smislu. Siva ekonomija v ožjem smislu zajema neregistrirane pridobitne dejavnosti, ki niso vključene v uradne podatke o bruto družbenem proizvodu, pa bi morale biti v skladu z obstoječo metodologijo sistema nacionalnih računov (SNA). Siva ekonomija v širšem smislu (neformalno delo) zajema poleg neregistriranih pridobitnih dejavnosti tudi vse tiste neregistrirane dejavnosti, ki po obstoječi metodologiji SNA ne prispevajo k oblikovanju bruto družbenega proizvoda, pa bi jih po širših kriterijih lahko opredelili kot proizvodne aktivnosti. To so tako imenovane paralelne dejavnosti (samooskrbno gospodarstvo, dejavnosti “naredi si sam” in sosedska pomoč ter prostovoljno in dobrodelno delo). TABELA 1: ALTERNATIVNA IMENA ZA SIVO EKONOMIJO IN NJIHOVE

7

PROTIPOMENKE

Ime za sivo ekonomijo Ime za protipomenko

1. black (črna) white, non-black, bright

2. clandestine (tajna, prikrita) forthright, open, overt, manifest, unconcealed

3. hidden (skrita) exposed, overt, open, obvious, revealed

4. informal (neformalna, poluradna) formal

5. invisible (nevidna) visible, patent, obvious, perceptible

6. irregular (nepravilna, neredna) regular

7. non-official (neuradna) official

8. parallel (vzporedna) convergent, divergent

9. second (druga, drugovrstna) first

10. shadow (senčna, v senci) sunlight, light

11. subterranean (podzemna, podtalna) aboveground, exposed

12. underground (podzemna) overground, public, overt, open

13. unobserved (neopazna) observed

14. unofficial (neuradna) offical

15. unrecorded (neregistrirana) recorded

Vir: J. J. Thomas, Informal economic activity, 1992, str. 125.

2.2. Dejavnosti, ki sestavljajo sivo ekonomijo

Blades (Skolka 1985, 35) pravi, da v sivo ekonomijo štejemo proizvodnjo dobrin, ki je sama po sebi povsem legalna, toda eden ali več subjektov, vključenih v to proizvodnjo, skuša to proizvodnjo prikriti oblastem zaradi: - namena neplačevanja davkov ali podobnih dajatev, - proizvodnje nelegalnih proizvodov in storitev, - prikritih naturalnih prihodkov. Pomanjkljivost te definicije je v tem, da vključuje v sivo ekonomijo tudi ilegalne aktivnosti, kar onemogoča mednarodno primerljivost podatkov (kar je prepovedano v eni državi, je lahko v drugi dovoljeno). J. J. Thomas (1992, 120) prišteva k dejavnostim sive ekonomije:

8

- davčno utajo: utaja neposrednih in posrednih davkov ter prispevkov za socialno

varstvo, - kršenje gospodarske zakonodaje: zakoni o minimalni plači, o plačevanju zdravstvenega

in socialnega zavarovanja zaposlenih, o zagotavljanju varstva pri delu in ostalih standardov na delovnem mestu – delodajalci se izogibajo spoštovanju teh zakonov z najemanjem neprijavljenih delavcev ali s tem, da podjetje sploh ni registrirano,

- izogibanje birokraciji: v večini držav so gospodarske aktivnosti v veliki meri regulirane, izpolniti je potrebno številne obrazce in plačevati nemajhne pristojbine pri ustanavljanju podjetja, uvozu blaga ali pri gradnji hiše – ljudje se birokraciji izognejo s tem, da delujejo neregistrirano ali brez licenc ali brez dovoljenj za delovanje,

- goljufije na področju socialne varnosti: gre za tiste nezaposlene, ki prejemajo nadomestilo za čas brezposelnosti, hkrati pa delajo v sivi ekonomiji,

- nelegalni priseljenci: zaradi nelegalnega statusa ne morejo pridobiti delovnih dovoljenj, zato je njihova edina možnost preživljanja sodelovanje v sivi ekonomiji.

Thomas pravi, da so to osnovni razlogi, zakaj ljudje izberejo delo v sivi ekonomiji, toda ne glede na razlog, je davčna utaja posredna posledica vseh osnovnih razlogov. Zaradi še natančnejše opredelitve raznovrstnosti aktivnosti, ki jih prištevamo v sivo ekonomijo, si poglejmo spisek taksativno naštetih gospodarskih aktivnosti, ki jih prišteva v sivo ekonomijo C. S. Carson (Glas 1988, 8 – 9): - neprijavljeno in zato neobdavčeno delo, “fuš”, običajno za gotovinsko plačilo, - tihotapljenje, - ilegalne igre na srečo, - delo brez potrebnega delovnega dovoljenja, zlasti delo ilegalnih priseljencev, - ilegalna trgovina z mamili, tobačnimi izdelki, alkoholnimi pijačami, - neposredna menjava dobrin in storitev, - dela in popravila v lastni režiji (do-it-yourself, naredi si sam), - izdajanje napihnjenih (lažnih) računov za poslovne stroške, - uporaba priprav z delovnega mesta za zasebno korist, - ilegalna prostitucija, - delo (in plačilo) v času prejemanja bolniške ali podpore za brezposelne, - pridelava lastnega sadja, zelenjave, drugih pridelkov (in prodaja), - oderuško posojanje denarja, - neprijavljena dejavnost ali prijava v manjšem obsegu od dejanske, - prekupčevanje z zemljišči in drugimi, kjer se dohodki ne prijavijo davkariji, - napitnine od strank (neprijavljene davkariji), - tatvine strank in osebja (npr. v samopostrežni trgovini), - utaja napitnin, zakupnin itd... Ugotovimo lahko, da gre za splet najrazličnejših dejavnosti, od kriminalnih dejanj (običajno se dohodek od teh dejavnosti ne prišteva k dohodku, ki bi moral biti vključen v vrednosti BDP-ja), pa vse do samooskrbne dejavnosti (vrtičkarstvo, naredi si sam). Tudi samooskrbne dejavnosti mnogi ekonomisti ne prištevajo k pojmu sive ekonomije, ker ne ustvarjajo nove vrednosti, seveda pa z boljšo porazdelitvijo dobrin in storitev povečajo blaginjo ali vsaj prerazdelijo dohodke. V splošnem lahko za aktivnosti sive ekonomije ugotovimo najbolj značilne lastnosti (Glas 1991, 3):

9

1. gre za neregulirane dejavnosti, saj so prikrite in se tako izogibajo številnim zakonom

in predpisom, 2. dejavnosti so neobdavčene (utaja davkov na dohodek v celoti ali prijava nižjih

zneskov od dejanskih in utaja prispevkov za zdravstveno in socialno zavarovanje), 3. uradna statistika jih običajno ne meri in ne registrira in tako daje napačne indikacije

za izvajanje ekonomske politike. SLIKA 1: MESTO SIVE EKONOMIJE V STRUKTURI TRŽNEGA GOSPODARSTVA

Javno gospodarstvo

Zasebno gospodarstvo

URADNO GOSPODARSTVO

Podzemnogospodarstvo

Samooskrbnogospodarstvo

GOSPODARSTVO V SENCI

TRŽNOGOSPODARSTVO

Registrirani družbeni proizvod A B

Dejansko ustvarjena vrednost v narodnem gospodarstvu A....družbeni proizvod, ki naj bi se po sistemu družbenih računov registriral, vendar ni vključen, ker se dejavnost prikriva, B....dejavnosti, ki so po konvencijah praviloma izločene iz družbenega proizvoda. Vir: M. Glas, Siva ekonomija v svetu in slovenskem gospodarstvu, 1991, str. 5. Na podlagi slike lahko ugotovimo, da se v sivo ekonomijo (gospodarstvo v senci) uvrščajo vse tiste dejavnosti (pridobitne in nepridobitne), ki prispevajo k skupnemu gospodarskemu ustvarjanju v neki državi, vendar pa niso zajete v sistem nacionalnih računov zaradi dveh razlogov: - ali so dejavnosti prikrite (ta del naj bi se po sistemu SNA registriral, vendar se ne), - ali pa gre za samooskrbne dejavnosti (ki so po konvencijah praviloma izločene iz

SNA). Ta opredelitev je podobna kot pri Kukarjevi pojem sive ekonomije v širšem smislu. Prava siva ekonomija, ki je predmet analize, je v sliki zajeta kot “podzemno gospodarstvo”.

10

3. RAZLOGI ZA OBSTOJ IN RAST SIVE EKONOMIJE

Siva ekonomija je posledica strukturnih sprememb v svetu. Stabilno gospodarsko rast v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni je zamenjala nestabilnost in negotovost gospodarskega dogajanja v razvitih državah v začetku 1970-tih let. Kot odgovor na te pojave se je v 1970-tih letih pojavila “panoga rasti”, ki se je upirala kriznim razmeram – siva ekonomija. Zanimivo je, da je s pojavom energetske krize in krize državne blaginje njen obseg hitro rasel, in sicer mnogo hitreje kot dejavnosti v uradnem gospodarstvu.

3.1. Osnovni pogoji, ki so potrebni za delovanje v sivi ekonomiji

Individualni ekonomski subjekti delujejo v neuradnem sektorju predvsem zaradi želje po povečanju realnega dohodka, medtem ko je vzrok delovanja podjetij na neuradnem trgu težnja: - povečati dobiček ali znižati cene, - pridobiti večji tržni delež, - zadržati obstoječi tržni delež, - preživeti na trgu. Obseg aktivnosti v sivi ekonomiji je odvisen od povpraševanja po njenih proizvodih in storitvah (kar seveda velja tudi za uradne aktivnosti). Povpraševanje po proizvodih in storitvah tako uradnega kot neuradnega sektorja je funkcija (Skolka 1985, 42): 1. razpoložljivega dohodka gospodinjstev, 2. distribucije dohodka, 3. razlike v cenah med istimi proizvodi in storitvami v uradni in v sivi ekonomiji. V sivo ekonomijo seveda niso vključena podjetja iz vseh dejavnosti in panog, kajti možnost vključevanja je odvisna od štirih faktorjev: tehnologije, strukture stroškov, vloge državnega usmerjanja in fleksibilnosti (Dallago 1987, 150). a) Tehnologija: Udeležba v sivi ekonomiji je pogojena s tem, da je proizvodnja sestavljena iz več faz, ki so lahko decentralizirane in se lahko izvajajo z različno tehnologijo. b) Struktura stroškov: Eden izmed glavnih dejavnikov za udeležbo v sivi ekonomiji je tudi možnost zmanjšanja stroškov. Dejavnosti v sivi ekonomiji utajijo davke in socialne dajatve in s tem znižujejo stroške poslovanja. Zaradi tega je siva ekonomija prisotna predvsem v delovno intenzivnih dejavnostih in sicer tam, kjer je vsaj ena faza proizvodnje delovno intenzivna ali kjer se določena faza proizvodnje lahko nadomesti s cenejšo, delovno intenzivno tehnologijo. c) Državno usmerjanje:

11

Državno usmerjanje (oz. regulacija) se uvaja zaradi zavarovanj družbenih skupin ali posameznikov pred škodljivimi posledicami, ki jih povzročajo podjetja, ki pri svojem poslovanju upoštevajo samo lastne in ne tudi družbene koristi (npr. onesnaževanje). Za posamezne ekonomske subjekte lahko regulacija pomeni povečanje stroškov in zmanjšanje fleksibilnosti in prilagodljivosti na spreminjajoče se tržne okoliščine, lahko pa povzroči tudi pomanjkanje določenih dobrin na trgu. Siva ekonomija omogoča proizvajalcem, da se izognejo državnemu usmerjanju, s stališča potrošnikov pa se kaže v povečani ponudbi določenih dobrin na trgu. d) Fleksibilnost: V tržnih gospodarstvih je značilna nezaposlenost osnovnih skupin delavcev (“primary workers”) in velika ponudba delovne sile marginalnih skupin (žensk, študentov, imigrantov, upokojencev). Marginalni delavci so pripravljeni delati v neuradnem sektorju zaradi fleksibilnosti delovnega časa, pomanjkanja drugih alternativ v uradnem sektorju in dejstva, da je neto plača pogosto višja kot v uradnem sektorju (zaradi utaje davkov in prispevkov). Prednost delovanja delodajalcev v sivi ekonomiji je s tega vidika v ohranjanju kontrole nad “notranjim življenjem” podjetja (gre za izogibanje kontroli sindikatov), nizke stopnje plač (izplačila samo neto plač) in v večji fleksibilnosti. Po mnenju J. Skolke (1987, 43-44) večina študij pretirava, ko govori o vlogi davkov kot vzroku za udeležbo v sivi ekonomiji. Skolka pravi, da je davčna utaja res glavni razlog za skrivanje aktivnosti, vendar so davki lahko utajeni samo, če so dani institucionalni in tehnični pogoji za davčno utajo. Siva ekonomija je omejena z institucionalnimi in tehničnimi ovirami tako, da so pogoji za njen obstoj dani v relativno ozkem segmentu gospodarstva. V segmentih, kjer je delovanje možno, pomeni siva ekonomija močno in nelojalno konkurenco uradnemu sektorju. Dvig davkov ne more spremeniti osnovnih pogojev za obstoj sive ekonomije, kajti siva ekonomija se lahko širi samo v ozkem segmentu, kar pomeni, da v teh dejavnostih ne morejo sodelovati vsi poklici in vse ekonomske aktivnosti.

3.2. Razlogi za rast sive ekonomije

Splošno razširjeno mnenje je, da so razlogi za delovanje v sivi ekonomiji predvsem ekonomske in finančne narave, vendar ne smemo zanemariti tudi drugih, predvsem socioloških vzrokov za rast (razcvet) sive ekonomije v zadnjih desetletjih. Po ameriški razlagi obseg sive ekonomije narašča predvsem zaradi težnje po izognitvi davkov in želje, da se zaobidejo razni predpisi in omejitve ter izigrajo kriteriji uvrščanja med upravičence za podpore, hkrati s tem pa se na tak način tudi izraža nezadovoljstvo s sredstvi in cilji države. Evropska, kontinentalna razlaga skuša dojeti razloge širše, s poudarjeno sociološko obravnavo in z upoštevanjem dolgoročnih družbenih in gospodarsko razvojnih procesov (kriza verodostojnosti države, obremenitev zasebnega sektorja z davki in socialnimi dajatvami, upadanje davčne morale, breme birokracije itd.) (Glas 1996, 6).

12

3.2.1. Dejavniki, ki vplivajo na obseg naraščanja sive ekonomije

Glavne dejavnike, ki so povzročili tako izrazito rast sive ekonomije v zadnjih desetletjih, lahko strnemo v naslednje skupine: a) Davčna politika Temeljni razlogi za razcvet sive ekonomije v zadnjih desetletjih je davčna utaja. Le redkokdaj se je zgodilo, da je država pokazala interes za znižanje davkov, in tako so se davčne stopnje ves čas po vojni samo zviševale. Teoretično državljani podpirajo davčni sistem, če so davki namenjeni za zagotavljanje storitev, ki naj bi jih nudila država, vendar pa ni bilo nikoli dokazano, da je vrednost plačanih davkov enaka vrednosti porabljenih storitev. Postavlja se vprašanje, katera je sprejemljiva raven davkov (Bawly 1982, 26). Gre za raven, nad katero so davki tako visoki, da povzročajo škodo nacionalni gospodarski aktivnosti in znižujejo gospodarsko rast. Sprejemljiva raven davkov se lahko poveča le v primeru, če realna rast gospodarske aktivnosti zadovolji realno povpraševanje. Na podlagi tega lahko ugotovimo, da se v času gospodarske rasti povečuje tudi javna poraba. Resen problem v 1970-tih letih je bil, da je ekonomska rast v večini držav stagnirala, medtem ko se je javna poraba nenehno povečevala. Povezavo med davčnimi stopnjami in davčnimi prihodki nam kaže t.i. Lafferjeva krivulja. Davčne stopnje so povezane z zakonom padajočih donosov, s povečanjem davkov nad optimalno davčno stopnjo se bodo agregatni davčni prihodki znižali, kljub povečanju davčnih stopenj. V splošnem lahko ugotovimo, da so razlogi za povečanje davčnih utaj v (Glas 1996, 6): - sorazmerno visokih davčnih stopnjah, ki so se ves čas po 2. svetovni vojni praviloma

zviševale, - posebej visokih marginalnih davčnih stopnjah (stopnje obdavčenja najvišjih

dohodkov), - negativni percepciji pravičnosti davčnega sistema, - percepciji nizke verjetnosti odkritja utaje in nizkih kazenskih sankcij. b) Rastoče breme dodatnih stroškov dela Gre za dodatne stroške, ki jih mora delodajalec plačati poleg neto zaslužka zaposlenih. To so zakonsko predpisane dajatve kot so prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, nadomestila za čas odsotnosti z dela, regres za letni dopust, odpravnine itd.. Višina dodatnih stroškov dela se razlikujejo po posameznih državah, tako so na Japonskem znašali leta 1980 17,6 %, istega leta v Italiji pa kar 95,2 % (Glas 1991, 7). Pri delu na črno breme dodatnih stroškov odpade, kar je pomemben razlog za sodelovanje v sivi ekonomiji. c) Delovni čas

13

Nekateri strokovnjaki imajo delovni čas za enega od glavnih dejavnikov, ki pospešujejo sodelovanje v sivi ekonomiji, vendar si v tem niso enotni. Ekonomisti menijo, da sproščanje delovnega časa lahko povečuje obseg sive ekonomije, vendar samo ob pomanjkanju kontrole sindikalnih organizacij, trga zaposlitev in jasne usmeritve na področju zaposlovanja. Hkrati s krajšanjem uradnega delovnega časa (prehod z 42 – urnega delovnega tedna na 40 – urni) se pojavljajo tudi tendence prikritega krajšanja delovnika ( s prehodom na štirideset urni delovnik in z možnostmi, ki jih nudi drseči delovnik s preračunavanjem ur, je prišlo v precejšnji meri do prikritega uveljavljanja dejanskega štiridnevnega delavnika, kajti petek, pogosto pa tudi ponedeljek nista več prava delovna dneva, ker se velik del prebivalstva predčasno odpravlja na vikend) ter strukturna kriza delovnega časa (manj učinkovita izraba delovnega časa, ker so delavci vse manj zadovoljni s tradicionalno ureditvijo delovnega časa in počitka). d) Delovna usposobljenost Nekateri strokovnjaki trdijo, da neustrezna strokovna usposobljenost prispeva k razvoju prikritega dela. Veliko mladih v ZDA naj bi delalo na črno prav zardi pomanjkljive strokovne izobrazbe, ki jim ne omogoča rednega dela (Sedovnik 1996, 21). Nasprotno nekateri drugi opazovalci ocenjujejo, da veliko število delavcev v sivi ekonomiji najde prikrito delo prav zaradi svoje visoke strokovne usposobljenosti oziroma praktičnih znanj. e) Ohranjanje različnih socialnih podpor Brezposelni in prejemniki socialnih podpor (Jarec 1997, 4) pogosto delajo v neuradnem sektorju zato, da še vedno ohranijo podporo kot formalno brezposelne osebe oz. prejemniki podpor, če njihov redni dohodek ne presega določene minimalne ravni. Delo v sivi ekonomiji jim omogoča izboljšanje njihovega življenjskega standarda ob ohranitvi socialnih podpor. f) Nezadovoljstvo z delovanjem in cilji države Pojav državne blaginje po drugi svetovni vojni in hkrati tudi ogromno število zaposlenih v javni upravi je povzročilo čedalje manjšo učinkovitost instrumentov vladne politike, ki so postali manj fleksibilni in bolj rigidni. Davki so se dvigovali nad razumne višine, državni izdatki pa so bili namenjeni skoraj v celoti za vzdrževanje državnega aparata. Vse to je povzročilo krizo legitimnosti države in zaupanja vanjo. Med državljani se je pojavil občutek, da je država pretiravala pri omejevanju individualne dejavnosti (npr. pri ustanavljanju novih poslovnih enot je potrebno upoštevati številne predpise in omejitve, kar otežuje in podaljšuje postopek ustanavljanja), davčni prihodki se neustrezno trošijo, zaupanje v državo pa se še zmanjšuje ob nesposobnosti države, da obvladuje in omejuje delovanje subjektov v sivi ekonomiji. g) Spremembe v delovni etiki V zadnjih letih prihaja do individualizma, padca delovne motivacije ter povečanega absentizma. Prav tako prihaja do zlorabe vse večjih bonitet. h) Ilegalni priseljenci

14

Velika večina ne more dobiti dovoljenja za delo, zato so prisiljeni k ilegalnemu zaposlovanju, da bi preživeli.

15

4. OBSEG SIVE EKONOMIJE

Pri merjenju sive ekonomije se srečamo s paradoksom “merjenje nemerljivega”. Kljub temu so nam podatki o obsegu sive ekonomije nujno potrebni, če želimo oceniti njeno vlogo v gospodarski aktivnosti države. Viri informacij o obsegu sive ekonomije so lahko znani ali neznani. Pri neznanih virih gre za kvantitativne podatke, za katere ni znana metoda ocenjevanja, pogosto pa ni znan niti avtor – te ocene se najpogosteje pojavljajo v časopisnih člankih in pogosto gre za pretirane pavšalne ocene obsega sive ekonomije. Pri znanih virih so metode ocenjevanja obsega sive ekonomije znane, vendar je variabilnost teh ocen glede na uporabljeno metodo ocenjevanja precej visoka. Zaradi tega je smotrno, da skušamo oceniti obseg sive ekonomije z različnimi metodami, pri čemer skušamo tudi podrobneje preučiti posamezne oblike sive ekonomije.

4.1. Metode ocenjevanja sive ekonomije

V literaturi zasledimo številne metode ocenjevanja in merjenja obsega sive ekonomije (Kukar 1995, 31): 1. Preprosto razmišljanje o možnem obsegu. 2. Ocene na osnovi različnih sledi, ki jih siva ekonomija pušča v gospodarskem

dogajanju:

a) ugotavljanje obsega sive ekonomije na osnovi neskladij, razlik in odstopanj med dohodki in odhodki, b) delovanje davčne kontrole in odkrivanje davčnih utaj, c) sledi na trgu delovne sile, d) monetarni pristopi ocenjevanja sive ekonomije.

3. Neposredni pristopi, ki izhajajo iz determinant in indikatorjev sive ekonomije (t.i. soft modeling, formalni statistični modeli).

K merjenju sive ekonomije lahko pristopimo na dva načina: 1. Ocenimo obseg vsake od dejavnosti, vključene v sivo ekonomijo, nato te ocene

seštejemo v končno oceno agregatnega obsega sive ekonomije. Pri tem merjenju je nujno, da natančno ugotovimo in izmerimo vse oblike, sicer je seštevek netočen, praviloma podcenjen.

2. Ugotovimo odstopanja v objavljenih podatkih o aktivnostih na narodnogospodarski

ravni in tako dobimo podatke o celotnem obsegu sive ekonomije, ne da bi izmerili posamezne dejavnosti. Slabost te metode je v tem, da ne pridobimo podatkov o strukturi dejavnosti in zaslužkov v sivi ekonomiji.

16

4.1.1. Metoda ocene obsega sive ekonomije iz neskladij med dohodki in izdatki

Metoda temelji na dejstvu, da je za aktivnosti v neuradnem sektorju značilno prikrivanje dohodkov, ti prikriti dohodki pa se kasneje pokažejo na odhodkovni (izdatkovni) strani narodno gospodarskih računov. Razlika, za katero so izdatki večji od dohodkov, nam kaže na velikost sive ekonomije. Gre za zelo preprost način ocenjevanja, posamezne države pa uporabljajo različne prilagojene izpeljave te metode. Z uporabo te metode so ocenili obseg te metode v nekaterih državah:

Država Razlika med dohodki

in izdatki

ZDA (1977) 4% GDP

Velika Britanija (1978) 2,5% - 3% GDP

Švedska (1978) 4% GDP

Zahodna Nemčija (1968) 8,9% GDP

Vir: J.J. Thomas, Informal Economic Activity, 1992, str. 142. Uporaba te metode zahteva izpolnitev določenih predpostavk, če želimo dobiti ustrezne podatke o obsegu sive ekonomije: - dohodki in izdatki morajo biti merjeni povsem neodvisno drug od drugega, - dopuščene so samo statistične napake, - dovoljena je razlika v času poročanja o dohodkih in izdatkih, - podatki o izdatkih v celoti odsevajo dogajanje v neuradnem sektorju (npr. dejavnosti

neposredne (nedenarne, barter) menjave ne moremo odkriti s to metodo). Na razliki med dohodki in izdatki temelji tudi metoda ocenjevanja obsega sive ekonomije na osnovi ankete gospodinjstev. Rezultate reprezentativne ankete na vzorcu gospodinjstev, potem posplošimo na oceno obsega sive ekonomije za celotno gospodarstvo.

4.1.2. Metoda kontrole davčnih organov

V številnih analizah razvoja sive ekonomije v zahodnih državah se kot pomemben razlog za širjenje obsega sive ekonomije navaja motiv ekonomskih subjektov, da se izognejo plačilu davkov in prispevkov za socialno zavarovanje, ki so se v zadnjih dvajsetih letih v razvitih državah močno povečali (Rupnik 1989, 116). Bistvo te metode je v tem, da skušajo davčni organi s pomočjo kontroliranja izpolnjevanja

17

davčnih obveznosti davčnih zavezancev in odkrivanjem davčnih utaj oceniti prikriti dohodek, ki ni bil registriran. Zanesljivost ocen obsega sive ekonomije po tej metodi naj bi bila po mnenju nekaterih raziskovalcev precej visoka, obstajajo pa tudi nasprotna mnenja. Tako Kukarjeva in Simončič (1984, 89) menita, da davčne službe odkrijejo le del davčnih utaj in da so zato ocene sive ekonomije na tej osnovi zelo nizke. Nedvomno je res, da je zanesljivost tako dobljenih ocen odvisna od razvitosti in sposobnosti davčne službe v državi, kjer naj bi na tak način ocenili obseg sive ekonomije. Pri tem je potrebno upoštevati družbeno ekonomske razmere v državi, ki se odražajo tudi v davčni morali davčnih zavezancev. Slabosti te metode so v tem, da nekateri prejemniki dohodka pod davčnim cenzusom niso zavezanci in jih v analizi včasih izpuščajo, čeprav bi nekateri presegli cenzus, če bi prijavili dejanski dohodek. Metoda omogoča oceno le tistih dohodkov, ki jih je možno nekako odkriti in oceniti, obseg teh dohodkov in s tem davčnega utajevanja pa se med leti spreminja glede na uporabljene metode kontrole, strukturo davkov in davčno zakonodajo.

4.1.3. Metoda analize trga delovne sile

Razpoložljivi čas za delo je osnovni pogoj za vključitev v sivo ekonomijo, zato je stopnja aktivnosti delovno sposobnega prebivalstva v registriranih dejavnostih pomemben indikator obsega sive ekonomije. Pri tem lahko izhajamo iz: a) določene referenčne normalne stopnje aktivnosti ter jo primerjamo z dejansko

aktivnostjo, ob predpostavki določenega razmerja v produktivnosti dela v uradnem in skritem sektorju pa potem ocenimo (relativni) obseg sive ekonomije v primerjavi z BDP,

b) anket prebivalstva, s katerimi skušamo ugotoviti povpraševanje in ponudbo dela na črno.

Pri uporabi prve metode je znak za povečano udeležbo v sivi ekonomiji bistveno nižja dejanska stopnja aktivnosti od referenčne stopnje aktivnosti. Kot referenčno stopnjo aktivnosti lahko uporabimo (Glas 1988, 62): - povprečne stopnje aktivnosti v primerljivi skupini držav, - dejansko stopnjo aktivnosti, ki jo ugotovimo z anketiranjem, - uradno stopnjo aktivnosti v obdobjih z zelo nizkim obsegom sive ekonomije. Pomanjkljivost te metode je, da obstajajo še drugi razlogi za zmanjšanje stopnje aktivnosti delovno sposobnega prebivalstva: 1. Večje vključevanje mladine v redno šolanje na srednjih, višjih in visokih šolah ter

zgodnejše upokojevanje. 2. V sivo ekonomijo so lahko vključeni tudi delavci, ki so sicer redno zaposleni v

registriranih dejavnostih, v popoldanskem času pa delajo na črno. 3. Med aktivno prebivalstvo so všteti tudi nezaposleni, ki so prav tako pomembni

18

ponudniki del za sivo ekonomijo. Ta način ocenjevanja obsega sive ekonomije upošteva le prihodke od produkcijskega faktorja delo in deloma tudi podjetništvo, v celoti pa zanemarja prihodke od produkcijskih faktorjev kapitala in lastnine. Zaradi tega so podatki o obsegu sive ekonomije, pridobljeni s pomočjo te metode, podcenjeni in jih moramo dopolniti z metodami, ki jih upoštevajo tudi ta dva produkcijska faktorja. To metodo je uporabila tudi S. Kukarjeva pri ocenjevanju obsega sive ekonomije v Sloveniji. Potek in rezultate te raziskave bom podrobneje predstavil v petem poglavju diplomskega dela.

4.1.4. Monetarni pristopi ocenjevanja obsega sive ekonomije

Monetarni pristopi temeljijo na predpostavki, da udeleženci v sivi ekonomiji uporabljajo za svoje denarne transakcije predvsem gotovino, ker želijo svojo dejavnost prikriti. Posredno se te aktivnosti kažejo v gibanju agregatov in na tem temeljijo naslednje metode: 1. Gibanje strukture bankovcev S povečanjem obsega sive ekonomije se poveča tudi število bankovcev v obtoku (predvsem tistih z večjimi nominalnimi vrednostmi). Razlogi za to so v tem, da želijo sodelujoči v sivi ekonomiji plačilo v gotovini, upravljanje z večjimi količinami gotovine pa je najbolj učinkovito z bankovci z večjo nominalno vrednostjo. Zaradi tega je povpraševanje po bankovcih z večjo nominalno vrednostjo v zadnjih letih naraslo v številnih državah, kar kaže na obstoj in večanje pomena neregularnega sektorja. Pomanjkljivost te metode je v tem, da pri proučevanju povečanja količine gotovine v obtoku v določenem obdobju dobimo alarmantne rezultate, če pa v proučevanje vključimo še inflacijo, ugotovimo, da stanje sploh ni tako zaskrbljujoče. Za ZDA je Tanzi (Thomas 1992, 145) ugotovil, da se je nominalno povečala količina gotovine na prebivalca v letih od 1969 do 1980 od 266 dolarjev do 616 dolarjev, kar pomeni povečanje za 132 %. Realno povečanje (z uporabo stalnih cen iz leta 1972) pa je znašalo samo od 307 dolarjev v letu 1969 na 347 dolarjev v letu 1980, kar pomeni le 13 odstotno povečanje. 2. Metoda gotovinskega obtoka Bistvo te metode je, da ocenjujemo obseg sive ekonomije na osnovi razmerja med gotovino in depoziti. Zaradi namena prikrivanja dohodkov bodo udeleženci sive ekonomije za svoje delovanje uporabljali gotovino. Če pri tem upoštevamo določeno obdobje, v katerem ni bilo sive ekonomije, povečanje razmerja med gotovino in depoziti v korist gotovine kaže na porast sive ekonomije. 3. Metoda transakcij Po kvantitetni teoriji denarja, ki predstavlja stalno razmerje med količino denarja in

19

obsegom transakcij, nam celotna količina denarja v obtoku omogoča oceniti celotne transakcije uradnega in prikritega gospodarstva. Iz te ocene transakcij ocenimo celotni dejanski nominalni narodni dohodek. Potem od njega odštejemo uradni statistično izmerjeni narodni dohodek in ta razlika nam da obseg sive ekonomije. Ta metoda se od metode gotovinskega obtoka razlikuje po tem, da predpostavlja, da udeleženci v sivi ekonomiji poleg gotovine uporabljajo tudi čeke (avtor metode transakcij E. Feige je ugotovil, da se med tretjino in četrtino plačil v neuradnem sektorju opravi s pomočjo čekov). 4. Regresijski modeli Regresijski modeli imajo določene prednosti pred monetarnimi modeli, ki smo jih obravnavali. 1. modeli vsebujejo številne spremenljivke, ki pripomorejo k proučevanju sprememb, ki

jih povzročajo monetarne spremenljivke, 2. omogočajo formalne statistične teste, pri čemer ne gre samo za testiranje celotnega

modela, ampak tudi za testiranje ali so posamezne spremenljivke statistično značilne. Ta metoda ima pomembno vlogo pri testiranju določenih predpostavk, uporabljenih pri prejšnjih metodah ocenjevanja obsega sive ekonomije.

4.2. Obseg sive ekonomije po drugih državah sveta

Pri proučevanju obsega sive ekonomije v svetu lahko ugotovimo, da obseg sive ekonomije v večini držav, še posebej v tranzicijskih in državah v razvoju, pa tudi v državah OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj), v zadnjem desetletju narašča. Glavni vzroki naraščanja njenega obsega so v stalnem povečevanju davčnih obremenitev in prispevkov za socialno varnost, hkrati s povečevanjem državne regulative. Naraščajoči obseg sive ekonomije ima negativen vpliv na rast uradnega bruto družbenega proizvoda ter tudi na povečan obseg korupcije. a) Države v razvoju: Afrika je kontinent, kjer je obseg sive ekonomije največji. V državah kot sta Nigerija in Egipt (IMF 2000, 6) je obseg sive ekonomije najvišji, saj znaša v Nigeriji siva ekonomija 76 % BDP-ja in v Egiptu 68 % BDP. Tudi v državah Južne Amerike kot so Bolivija, Panama in Peru je obseg sive ekonomije zelo visok, saj znaša kar okoli 60 % BDP. b) Tranzicijske države: Med tranzicijskimi državami z največjim obsegom sive ekonomije (prav tam, 7) sta Madžarska in Bolgarija, saj znaša obseg sive ekonomije na Madžarskem okoli 30 % BDP, medtem ko je obseg v Bolgariji okoli 26,3 % BDP. Državi z najmanjšim obsegom sive ekonomije v tranzicijskih državah pa sta Češka z 13 % ter Slovaška z 14 % BDP.

20

c) Države Evropske unije pred 1.5.2004: Država z največjim obsegom sive ekonomije (IMF 2000, 9) je Grčija z 27 % BDP. Sledijo ji Italija z 20 % BDP, Španija z 16 % BDP in Portugalska z 15 % BDP. Bistveno nižji obseg sive ekonomije pa je v državah kot so Avstrija, Norveška in Švica, kjer znaša okoli 6 % BDP.

21

5. SIVA EKONOMIJA V SLOVENIJI

5.1. Vsebina sive ekonomije v naših razmerah

Za aktivnosti sive ekonomije je značilna njihova velika pestrost in raznovrstnost, zato se soočamo z dilemo katere dejavnosti uvrstiti v dejavnost sive ekonomije. Stanka Kukarjeva v svoji zadnji raziskavi leta 1993 loči sivo ekonomijo v ožjem in širšem smislu, glavna ločnica pa je v paralelnih dejavnostih, ki jih ne prištevamo k sivi ekonomiji v ožjem smislu (definiciji sta v celoti podani v točki 2.1. diplomskega dela). Splošnejša definicija sive ekonomije (Kukar, Simončič 1987, 121) je, da se v senci registriranih dejavnosti oblikuje še neka sekundarna siva ekonomija, ki se izogiba družbeni (ali državni) regulativi, ki za svojo dejavnost ne plačuje davkov in prispevkov in ki je uradna statistika ne zajema. Sociologi so se ukvarjali s pojmi neformalnega dela in neformalnih dejavnosti. Svetlik (1988, 11) neformalno delo opredeljuje kot delovne aktivnosti, ki potekajo izven aktivnosti, ki potekajo izven podjetij in jim ni priznan status dela in jih družba kot take ne varuje, prav tako jih ne poskuša regulirati in formalizirati. Nadalje govori o tem, da neformalno delo predstavlja po večini prikrit in neregistriran pretok delovne sile, dobrin in storitev, včasih pa tudi denarja, kadar imamo opraviti s t.i. črnim trgom. V nadaljnji razpravi (Svetlik 1988, 21) tudi klasificira neformalno delo, kamor pa šteje vrsto oblik dela, ki vse gotovo ne sodijo v sivo ekonomijo. Z. Zrimšek v okviru študije o neformalnem delu (1987, 149-150) govori o dopolnilnem delu in ga podrobneje klasificira. K sivi ekonomiji prav gotovo lahko štejemo dopolnilno ekonomijo za plačilo v gotovini (proizvodnja in menjava sta zunaj formalnih institucij in sta pred njimi tudi skriti) ter neevidentirano dopolnilno delo znotraj sistema zaposlenosti (fuš – delavec dela v času, v katerem bi moral opravljati svoje osnovno delo, za katero prejema tudi mesečno plačilo, namen delavca pa je predvsem njegova neposredna korist, hkrati pa delo opravlja z delovnimi sredstvi, ki so v lasti podjetja).

22

Po mnenju Glasa (1991, 20) je v slovenskih razmerah primerna naslednja razčlenitev gospodarskih dejavnosti:

URADNO, FORMALNO,REGISTRIRANO GOSPODARSTVO

Dejavnosti v enotahv okviru sektorja gospodarstva

Pridobitna dejavnostprebivalstva z davčno utajo

SIVA EKONOMIJAV OŽJEM SMISLU

Hišno gospodinjsko delo

Prostovoljnodelo

SAMOOSKRBNO GOSPODARSTVO

NEURADNO, NEFORMALNO,NEREGISTRIRANO GOSPODARSTVO

TRŽNO GOSPODARSTVO

5.2. Temeljni razlogi za obstoj in rast sive ekonomije v Sloveniji

Poleg razlogov za obstoj in rast sive ekonomije, ki sem jih podrobneje predstavil v tretjem poglavju diplomskega dela, so razlogi za povečanje motivov za delo v sivi ekonomiji tudi tisti, ki so posledica prehoda iz socialističnega – planskega gospodarstva v tržno gospodarstvo. Po mnenju Kukarjeve (1995, uvod) so v tem obdobju res odpadle pravne ovire za privatno podjetništvo, vendar so materialni pogoji za razvoj zasebnih aktivnosti (predvsem razpoložljivi zasebni kapital za nove investicije) zelo skromni, obremenitev plač z davki in prispevki pa zelo visoka. Tako je interes za prikrivanje dohodka bodisi od dela, bodisi od podjetništva in kapitala ter lastnine zelo velik, saj se na ta način ustvarjajo dodatni viri za financiranje novih dejavnosti. Sivo ekonomijo omogočajo tudi luknje v pravnem in institucionalnem (Humar, 2004) sistemu v začetnih fazah graditve novega gospodarskega sistema ter nekonsistentnost v pravnem sistemu oz. njegov dualizem, ki daje priložnost posameznikom za hitro obogatitev, ne toliko s kršitvijo zakonov kot z izrabljanjem pravnih lukenj in nedoslednih rešitev. Nenehno povečevanje sive ekonomije v Sloveniji kaže na to, da so pogoji za njen obstoj in dinamični razvoj zelo ugodni. Ti pogoji so: - veliko število nezaposlenih (v mesecu juliju leta 2003 je bilo v Sloveniji nezaposlenih

okrog 97.000 oseb), - visoki stroški dela, - neprilagojena delovna zakonodaja, - težavnost postopkov, za pridobitev vseh dovoljenj za pričetek obrtne dejavnosti,

23

- finančno-plačilna nedisciplina, - nizke plače in nezanesljivo izplačilo plač v mnogih panogah, - davčna politika, ki ne spodbuja zaposlovanja in vlaganj v zasebne dobrine, - nizek standard precejšnjega dela državljanov, ki iščejo cenejše storitve in proizvode ali

se sami ukvarjajo z delom na črno, da bi si zagotovili denar za preživetje oz. si izboljšali življenjski standard.

5.3. Ocene obsega sive ekonomije v Sloveniji

Inštitut za ekonomska raziskovanja iz Ljubljane je pod vodstvom Stanke Kukarjeve zadnji izpeljal raziskavo o obsegu sive ekonomije v Sloveniji, in sicer pod naslovom Siva ekonomija v Sloveniji – razlogi za njen obstoj in ocene njenega obsega. Raziskava je bila dokončana leta 1995, podatki pa se nanašajo na leto 1993. Od takrat nihče v Sloveniji ni izvedel podrobne raziskave o njenem obsegu, kljub prizadevanju pristojnih organov (MDDSZ), za pridobitev uradne ocene njenega obsega v zadnjih letih. Tako bom v nadaljevanju v grobem predstavil potek raziskave iz leta 1995 ter njene poglavitne ugotovitve.

5.3.1. Ocenjevanje obsega sive ekonomije v Sloveniji z uporabo metode analize trga delovne sile

Za ocenjevanje obsega sive ekonomije so uporabili metodo analize trga delovne sile. Glavni razlog za uporabo te metode je v prehodu iz planskega v tržno gospodarstvo, ko se zaradi težkega gospodarskega položaja in prilagajanja tržnim pogojem gospodarjenja zmanjšuje proizvodnja in zaposlenost ter hitro raste število nezaposlenih in predčasno upokojenih, mladina iz šol pa težko najde zaposlitev. V takšni situaciji daje analiza aktivnosti prebivalstva in uradnega trga delovne sile dragocene informacije o sivi ekonomiji (podrobneje sem metodo prestavil v četrtem poglavju (4.1.3.) diplomskega dela). Razpoložljivi čas za delo je osnovni pogoj za vključitev v sivo ekonomijo in tako je stopnja aktivnosti delovno sposobnega prebivalstva pomemben indikator obsega sive ekonomije. Če je stopnja aktivnosti prebivalstva nižja kot v drugih državah ali če se v nekem obdobju pomembneje zmanjša, je to lahko pomemben znak za povečano sodelovanje v sivi ekonomiji. Pomanjkljivost te metode je v tem, da obstojajo še drugi razlogi za zmanjšanje stopnje aktivnosti delovno sposobnega prebivalstva (večje vključevanje mladine v redno šolanje, zgodnejše upokojevanje, v sivo ekonomijo se vključujejo tudi redno zaposleni delavci). a) Kdo sestavlja aktivno prebivalstvo? Po definiciji mednarodne organizacije dela (ILO) tvorijo aktivno prebivalstvo delovno aktivne osebe in brezposelni. Delovno aktivne osebe so vsi tisti, ki so v referenčnem tednu

24

opravili kakršnokoli delo za plačilo (denarno ali naturalno) ali za profit, in tisti, ki so zaposleni ali samozaposleni, pa so bili v referenčnem tednu začasno odsotni z dela. Med delovno aktivno prebivalstvo so všteti tudi tisti, ki so začasni ali trajni presežki (do prenehanja delovnega razmerja) ter pomagajoči družinski člani. Brezposelne osebe so tiste osebe, ki v referenčnem tednu niso bile zaposlene ali samozaposlene in niso opravile nikakršnega dela za plačilo ter so aktivno iskale zaposlitev ali možnost za samozaposlitev. Stopnja aktivnosti delovno sposobnega prebivalstva je definirana kot razmerje med številom aktivnega prebivalstva in številom delovno sposobnih prebivalcev (kot delovno sposobno prebivalstvo so upoštevani vsi prebivalci v starosti med 15 in 64 let): aktivni s(d)= ----------------------- x 100

delovno sposobni

b) Ocena števila potencialnih udeležencev v sivi ekonomiji Število potencialnih udeležencev v sivi ekonomiji se je od leta 1961 stalno povečevalo, največji porast pa je doseglo v obdobju od 1991 do 1993 leta, saj je samo v dveh letih poraslo za več kot sto tisoč oseb. Pri ocenjevanju števila potencialnih kandidatov za delo v sivi ekonomiji upoštevamo naslednje skupine prebivalcev: - mladino v rednem izobraževanju, - drugo delovno sposobno neaktivno prebivalstvo, - registrirane brezposelne, - zaposlene in samozaposlene. TABELA 2: OCENA ŠTEVILA POTENCIALNIH UDELEŽENCEV V SIVI EKONOMIJI 1 Delovno sposobno prebivalstvo (od 15 do 64 let)

2 Aktivno prebivalstvo

3 DELOVNO SPOSOBNO NEAKTIVNO PREBIVALSTVO (3 = 1 – 2)

4 Mladina v rednem izobraževanju

5 DELOVNO SPOSOBNO PREBIVALSTVO, KI BI LAHKO BILO VKLJUČENO

V SIVO EKONOMIJO (5 = 3 – 4)

6 Registrirani brezposelni

7 DELOVNO SPOSOBNO NEAKTIVNO PREBIVALSTVO, KI BI LAHKO BILO

VKLJUČENO V SIVO EKONOMIJO + BREZPOSELNI (7 = 5 + 6)

Vir: Stanka Kukar, Siva ekonomija v Sloveniji – razlogi za njen razvoj in ocene njenega obsega, 1995, 39.

25

Na osnovi podatkov iz raznih anket o ukvarjanju s plačanim dodatnim delom ocenimo število vključitev v sivo ekonomijo (sociološke raziskave o kvaliteti življenja, anketa o kadrovskih potencialih). Zaradi tega, ker pa večina od ocenjenega števila udeležencev v sivi ekonomiji ne opravlja tega dela s polnim delovnim časom moramo preračunati število vključitev v sivo ekonomijo v število polno zaposlenih in tako dobimo oceno števila vključitev v sivo ekonomijo, preračunano v število polno zaposlenih. Preračun tudi tukaj opravimo na podlagi socioloških anket in anket o kadrovskem potencialu. TABELA 3: PRIMERJALNI PODATKI O POTENCIALNIH UDELEŽENCIH IN OCENI DEJANSKEGA ŠTEVILA UDELEŽENCEV V SIVI EKONOMIJI V SLOVENIJI, PRERAČUNANO V ŠTEVILO POLNO ZAPOSLENIH

V tisočih

1961 1971 1981 1991 19931. Potencialni udeleženci v sivi ekonomiji 216 227 193 346 4512. Ocena števila vključenih v sivo ekonomijo 50,7 88,1 138 219 239,4

v ožjem smislu - v odstotku od aktivnega prebivalstva 4,9 7,7 14,5 23,1 26,1

3. Ocena števila vključenih v sivo ekonomijo 13,3 23,1 35,1 62,0 80,8 v ožjem smislu (v tisočih) v FTE - v odstotku od aktivnega prebivalstva 1,7 2,8 3,7 6,6 8,8

Op.: FTE (full time equivalent).........število polno zaposlenih Vir: Stanka Kukar, Siva ekonomija v Sloveniji – razlogi za njen razvoj in ocene njenega obsega, 1995, str. 41. Potencialni udeleženci v sivi ekonomiji predstavljajo zgornjo mejo vključitev v sivo ekonomijo. Razne ankete kažejo, da se ti ukvarjajo ali z neformalnim delom za lastne potrebe ali pa s sivo ekonomijo – pridobitnim neregistriranim delom. Večina od njih je vključena v sivo ekonomijo v širšem smislu – paralelne dejavnosti. Glede na podatke iz raznih anket je število tistih, ki se dejansko vključujejo v sivo ekonomijo v ožjem smislu mnogo manjše. V letu 1961 je po teh ocenah število sodelujočih v sivi ekonomiji znašalo okoli 5 % aktivnega prebivalstva, nato pa se je to razmerje stalno povečalo, tako da je v letu 1991 doseglo že skoraj 23 % in v letu 1993 že 26 % aktivnega prebivalstva. Rast števila vključenih prikazuje slika 2 na naslednji strani.

26

SLIKA2: RAST ŠTEVILA VKLJUČENIH V SIVO EKONOMIJO V OŽJEM SMISLU, PRERAČUNANO V ŠTEVILO POLNO ZAPOSLENIH, V LETIH OD 1961 DO 1993

13,323,1

35,1

62

80,8

0102030405060708090

1961 1971 1981 1991 1993

Leto

štev

ilo v

ključe

nih

(v ti

soči

h)

Vir: Stanka Kukar, Siva ekonomija v Sloveniji – razlogi za njen razvoj in ocene njenega obsega, 1995, 41.

5.3.2. Prispevek sive ekonomije v Sloveniji k ustvarjenemu bruto družbenemu proizvodu

Če želimo ugotoviti prispevek sive ekonomije k ustvarjenemu družbenemu proizvodu, moramo upoštevati število opravljenih ur, kar zahteva preračun v število polno zaposlenih. Primerjava tega števila s številom aktivnega prebivalstva nam pokaže, da se je vključenost aktivnega prebivalstva v sivo ekonomijo povečala od 1,7 % v letu 1961, na 6,6 % v letu 1991 in kar na 8,8 % aktivnega prebivalstva v letu 1993. Ob predpostavki, da je produktivnost dela v sivi ekonomiji enaka kot v registriranih dejavnostih, bi to pomenilo, da je obseg sive ekonomije v letu 1993 znašal okoli 143 milijard SIT ali 10 % registriranega bruto domačega proizvoda. Preračunano v ameriške dolarje bi to pomenilo okoli 600 $ na prebivalca v letu 1993 (Kukar 1995, 42). Pri tem moram opozoriti, da je ta ocena obsega sive ekonomije verjetno podcenjena, kajti z metodo analize trga delovne sile lahko zajamemo samo del prikritih dohodkov, ki pripadajo proizvodnemu faktorju delo in v določeni meri tudi podjetništvo, ne zajamemo pa prikritih dohodkov proizvodnih faktorjev od kapitala do lastnine. V obdobju tranzicije ob pospešeni privatizaciji je prav gotovo prihajalo in še vedno prihaja tudi do prikrivanja dohodkov od kapitala in lastnine (obresti, rente, podjetniški dobiček). Hkrati je potrebno opozoriti tudi na obnašanje malih podjetij, katerih lastniki prikrivajo dodatno vrednost in dohodke in na tak način zmanjšujejo osnovo za odmero davkov in prispevkov. Majhna podjetja so tako bistveno manj donosna kot velika. Inštitut za ekonomska raziskovanja je ocenil z analizo podatkov za leto 1992, da je bilo skrite dodane vrednosti in dohodkov od

27

dela, podjetništva in kapitala malih podjetij in gospodinjstev za približno 4 do 5 % bruto družbenega proizvoda (Flajs, 1995a). Raziskava, ki jo je napravila S. Kukarjeva s sodelavci, v kateri je proučevala obseg sive ekonomije v Sloveniji v letu 1993, je bila zadnja temeljita raziskava o tem pojavu. Inštitut za ekonomska raziskovanja je v zadnjih letih opravil nekaj splošnejših raziskav o gibanju pojava.

5.4. Oblike sive ekonomije med delavci v Sloveniji

Dr. Miroslav Glas je leta 1988 ocenil oblike sive ekonomije in njihov obseg v Sloveniji na podlagi ankete med vodji kadrovskih služb v podjetjih. Ugotovil je, da je za aktivnosti sive ekonomije značilna velika pestrost dejavnosti, saj se ravnajo neposredno po dejanskih potrebah prebivalstva. Glavne ugotovitve dr. Glasa so bile: 1. Sorazmerno učinkovito in intenzivno delo.

2. Gre za dejavnosti, ki ustrezajo potrebam gospodinjstev, hkrati pa je prisoten tudi

interes za čim nižje stroške, z nabavo orodij in materialov v okviru sive ekonomije ter z izogibanjem plačilu davkov in prispevkov.

3. Pogosto se dejavnosti osredotočajo na področja, kjer ostaja v uradnem gospodarstvu

pomanjkanje dobrin in storitev in kjer ni izrazite konkurence.

4. Siva ekonomija je najbolj prisotna v naslednjih dejavnostih: - gradnja in vzdrževanje stanovanj, - popravila gospodinjskih aparatov in avtomobilov, - kmetijska dela, - strokovne, administrativne in intelektualne storitve, - stanovanjsko področje (oddajanje stanovanj v najem), - področje nelegalnih in nezakonitih dejavnosti. 5. Glas je obseg sive ekonomije ocenil na tak način, da so v anketiranih podjetjih navedli,

kolikšen delež delavk/delavcev se dokaj redno, namenoma z jasno pridobitno usmeritvijo ukvarja s prikrito dejavnostjo. Na tak način pridobljena ocena sive ekonomije znaša 24 % bruto domačega proizvoda. Ocena je mnogo višja kot ocena S. Kukarjeve (kot sama opozarja, gre za podcenjeno oceno), je pa primerljiva z oceno nekaterih drugih strokovnjakov (npr. ocena Obrtne zbornice zanaša 25 % bruto domačega proizvoda).

28

6. VPLIV SIVE EKONOMIJE NA TRŽNO GOSPODARSTVO

Siva ekonomija posega pravzaprav na vsa področja gospodarskega dogajanja: Tako so učinki sive ekonomije: 1. Alokacijski učinki Povpraševanje po proizvodih in storitvah uradnega sektorja je manjše od tistih dejavnosti, kjer je močna konkurenca v obliki dela na črno in prikritega dela, hkrati pa dodatni razpoložljivi dohodek od aktivnosti v sivi ekonomiji ustvarja dodatne izdatke v gospodinjstvih, katerih struktura se razlikuje od strukture zmanjšanega povpraševanja v uradnem sektorju, ki je posledica sive ekonomije. Učinki se kažejo tudi v spremenjeni strukturi proizvodov, ki je posledica aktivnosti sive ekonomije (Skolka 1985, 46). 2. Stabilizacijski učinki Pomembne so funkcije sive ekonomije kot (Cassel, Cichy 1987, 127): - fleksibilnega ponudbenega potenciala tako glede proizvodov, časa in prostora, še

posebej v primeru večje nefleksibilnosti gospodarstva, - socialnega blažilca – v kriznih razmerah se gospodinjstva obračajo k sivi ekonomiji kot

ponudniki delovne sile in kot povpraševalci po dobrinah. Negativni učinki stabilizacijske politike so na tak način mnogo manj prisotni, kot bi bili v primeru odsotnosti sive ekonomije. 3. Blaginjski učinki Glas (1996, 18) navaja, da so blaginjski učinki sive ekonomije: - ponudba cenejših dobrin in storitev prebivalstvu, - boljše zadovoljevanje potreb s prerazdelitvijo dobrin ali storitev “na črno”, - dodatni zaslužki za socialno ogroženi sloj. Pri tem je pomembno ugotoviti, kakšno je skupno povečanje blaginje vseh prebivalcev države. Če morajo neudeleženci v sivi ekonomiji plačevati več davkov na račun sodelujočih v sivi ekonomiji, bodo ti imeli manjšo blaginjo, zato bodo nedvoumno nasprotovali vključevanju drugih v sivo ekonomijo. 4. Redistributivni učinki Dodatni dohodek na podlagi sive ekonomije ni enakomerno porazdeljen. Vendar do sedaj še ni bilo empirično dokazano, v kolikšni meri siva ekonomija zmanjšuje razliko v dohodkih (Skolka 1985, 46). Hkrati tudi ni dokazan pogost učinek, da siva ekonomija ustvarja večje socialne razlike. Ocena učinkov je odvisna od tega, ali so večji pozitivni ali negativni učinki in kolikšen je njihov kratkoročni vpliv na trenutne gospodarske razmere in kakšen je njihov dolgoročni razvojni učinek. Ekonomske učinke sive ekonomije je smiselno analitsko razvrstiti na negativne in pozitivne posledice.

29

6.1. Negativne posledice sive ekonomije

1. Statistična iluzija V ocenah BDP je zajet le del sive ekonomije, pri nas je to proizvodnja v registriranih enotah gospodinjstev (v bivšem zasebnem sektorju proizvodnje na področju kmetijstva in obrti), obseg paralelnih dejavnosti, ki lahko bistveno prispevajo k materialnemu položaju in blaginji posameznih kategorij prebivalstva, pa v izračunu BDP ni upoštevan. Zaradi tega so podatki o obsegu BDP netočni, podcenjeni in ne odražajo realnega stanja v ekonomski aktivnosti določenega prebivalstva. 2. Napačne indikacije za ekonomsko politiko Podcenjeni BDP daje napačne informacije za izvajanje ekonomske politike. Ukrepi ekonomske politike so tako neustrezni in lahko povzročajo celo nasprotne učinke od pričakovanih. Netočnost je prisotna predvsem pri: - podatkih o nezaposlenosti (prejemniki socialnih podpor oziroma podpor za brezposelne

delajo hkrati tudi v sivi ekonomiji), - stopnji inflacije (v sivi ekonomiji je praviloma raven cen nižja, nižja pa je tudi rast

cen), - oceni stopenj rasti (dejavnosti sive ekonomije prosperirajo, kadar uradna ekonomija

stagnira in obratno). 3. Izguba javnih prihodkov Dejavnosti sive ekonomije ne plačujejo davkov in prispevkov za socialno varstvo, kar povzroča velike izgube v državnem proračunu, hkrati pa se zaradi tega še poveča obremenitev uradnega sektorja z davki in prispevki. Ocene primanjkljaja zaradi sive ekonomije v devetdesetih so: približno 10 milijard DEM v ZR Nemčiji, 6 do 7 milijard funtov v Veliki Britaniji, več kot 10 milijard frankov v Franciji, več kot 25.000 milijard lir v Italiji in po oceni IER za leto 1995 približno 31 milijard tolarjev v Sloveniji samo za pokojninsko blagajno (Sedovnik 1996, 24). 4. Problemi pri delu na črno Delavci pri delu na črno ne uživajo direktne ali indirektne zakonske zaščite (zakonov o minimalni plači, o varstvu pri delu, kolektivnih pogodb). Zato običajno delavci delajo na črno dopolnilno s svojo redno legalno zaposlitvijo in jim delo na neuradnem trgu pomeni dopolnilni zaslužek. Seveda pa se pojavljajo tudi kategorije delavcev, katerim je delo v neuradnem sektorju edini vir zaslužka, tu pa se pokaže v celoti negativna plat sive ekonomije povezana z zaščito delavcev. Problem dela na črno se kaže tudi pri naročnikih oziroma kupcih, ki v primeru slabo opravljenega dela nimajo možnosti uveljavljanja garancij oziroma pritožb. 5. Odprava ali omejitev konkurence Uradno gospodarstvo ne more tekmovati z ilegalnim delom in nizkimi cenami (neuradne dejavnosti ne plačujejo davkov in prispevkov, izogibajo se zakonom in omejitvam), kar se

30

kaže predvsem v primeru zaostrenih gospodarskih razmer. Zato pride pogosto do vertikalne integracije med uradnim in podjetjem v sivi ekonomiji. Uradno podjetje decentralizira fazo proizvodnega procesa in sicer tako, da jo spremeni v “neuradno” Tako ima tudi uradni sektor nižje stroške, ki so sicer značilni za neuradni sektor (Dellago 1987, 161). Na tak način čedalje večji del gospodarskih subjektov deluje nelegalno in neuradno, kar ruši temelje tržnega gospodarstva, ki predpostavlja enak položaj vseh subjektov na trgu. 6. Druge posledice K drugim negativnim posledicam lahko štejemo pospeševanje absentizma, nižjo storilnost v uradni zaposlitvi, zmanjšanje produktivnosti, večjo utrujenost in tako večje število nesreč pri delu, posledice za premoženje in varnost ljudi...

6.2. Pozitivne posledice sive ekonomije

Siva ekonomija kot kompleksen pojav ima tudi določene pozitivne posledice, ki pa so odvisne od dejanskih gospodarskih razmer v družbi in od obdobja, v katerem skušamo ugotavljati učinke sive ekonomije. 1. Večja tržna fleksibilnost Prednost subjektov, ki delujejo v sivi ekonomiji so v večji tržni prilagodljivosti tako glede zahtev in potreb kupcev kot tudi glede pogojev na trgu. Subjekti v sivi ekonomiji se: - izogibajo državni kontroli in administriranju cen, - ob odsotnosti sindikatov ni potrebno spoštovanje kolektivnih pogodb in drugih določil

pri plačah - visoka je fleksibilnost pri najemanju in odpuščanju delavcev, - pomembna je tudi odsotnost raznih predpisov in omejitev, ki sicer ovirajo hitrejše

prilagajanje v uradnem gospodarstvu. 2. Stabilizacijski konjukturni učinki Izhajajo iz dejstva, da se obseg sive ekonomije poveča, ko je uradno gospodarstvo v recesiji in obratno. Tako deluje siva ekonomija stabilizacijsko na gospodarska nihanja. V času recesije je pomembna tudi funkcijam sive ekonomije kot socialnega blažilca. Gospodinjstva se obračajo k sivi ekonomiji tako kot ponudniki delovne sile kot povpraševalci po dobrinah. Negativni učinki stabilizacijske politike so tako mnogo manj prisotni, kot bi bili v primeru odsotnosti sive ekonomije (Cassel, Cichy 1987, 140). 3. Izboljšana stvarna preskrba prebivalstva Učinkoviti in fleksibilni trgi v sivi ekonomiji izboljšujejo dejansko preskrbo, saj zadovoljujejo povpraševanje na področjih, kjer formalni sektor zaostaja za rastjo povpraševanja ali pa zaradi deficitarnosti zvišuje cene dobrin. Tako delujejo neuradne dejavnosti kot dopolnilni, komplementarni vir preskrbe. Ta pozitivna funkcija je predvsem pomembna ob racioniranju v uradnem sektorju, ko se zelo razcvete ilegalna proizvodnja in

31

črna borza (Glas 1987, 109). Siva ekonomija je imela pomembno vlogo dopolnilnega vira preskrbe tudi v bivših socialističnih državah, kjer so kupci povpraševali po dobrinah sive ekonomije predvsem zaradi njihove boljše kvalitete ali preprosto zato, ker so bili to edini dosegljivi izdelki, kljub temu, da je bila njihova cena višja. V razvitih tržnih gospodarstvih, kjer je povpraševanje običajno manjše kot potencialna ponudba, pa kupci povprašujejo po dobrinah sive ekonomije predvsem zaradi nižjih cen. Po mnenju Kukarjeve (1995) ima siva ekonomija poleg negativnih (izogibanje plačilu davkov in prispevkov, prelaganje bremena javne porabe na registrirane dejavnosti) tudi pozitivne posledice v gospodarstvu in družbi, ker aktivira delovne in druge potenciale, ki bi sicer ostali neizrabljeni, in pokriva potrebe, ki bi sicer ostale nezadovoljene, tako da ima v določeni meri komplementarni pomen v odnosu do formalnih, registriranih dejavnosti.

32

7. OMEJEVANJE SIVE EKONOMIJE

7.1. Siva ekonomija in ekonomska politika

Siva ekonomija ima številne pozitivne in negativne učinke, čeprav imajo negativni večji pomen, tako v gospodarstvu kot v družbi nasploh. J. Skolka (1985, 147) pravi, da mora država upoštevati sivo ekonomijo v svoji ekonomski politiki vselej, kadar ta znaša 5 ali več odstotkov bruto družbenega proizvoda. Država lahko uporablja kratkoročne in dolgoročne ukrepe usmerjene k zmanjšanju sive ekonomije. Kratkoročni ukrepi običajno pomenijo povečanje kontrole in nadzora, vendar ti ukrepi običajno niso učinkoviti, ker večina ljudi zagovarja sivo ekonomijo v določeni meri in niso pripravljeni sodelovati v njenem zmanjšanju. Učinkovitejši kratkoročni ukrepi bi bili verjetno (Skolka 1985, 47): - legalizacija določenih oblik dela na črno, - poenostavitev napovedi za odmero davkov (dohodnine), - delno obdavčenje manjših podjetij. Namen dolgoročnih ukrepov je predvsem v otežitvi pogojev za delovanje v sivi ekonomiji, in sicer s (Skolka 1985, 47): - spremembo davčnega sistema: sodobni davčni sistemi odmerjajo davke za večino

davčnih prihodkov in za socialne dajatve na osnovi osebnih dohodkov in tako davki in dajatve veliko bolj obremenjujejo delovne intenzivne dejavnosti, ki imajo nizko produktivnost in uporabljajo preprosto tehnologijo in tako pripadajo segmentu, ki je posebej izpostavljen konkurenci s strani sive ekonomije. Tako Loebel (Skolka 1985, 54) predlaga uvedbo davkov na skupno prodajo, Geldens (Skolka 1985, 54) predlaga ukinite davkov na povprečne dohodke, izguba pa naj bi bila nadomeščena z obdavčenjem nekaterih neobnovljivih materialov in s povečanjem davka na dodano vrednost.

- tehnološkimi inovacijami: industrija v razvitih državah mora tekmovati z delovno intenzivno proizvodnjo iz novih industrijskih držav, zato se naj posveti razvijanju novih proizvodov in uporabo novih tehnologij.

Tuchtfeld (Glas 1987, 116) pravi, da ima vsaka država tri možnosti oblikovanja svojega odnosa do sive ekonomije: - da se odreče ukrepom, - da reagira represivno, - da skuša ravnati preventivno.

33

1. Represivni ukrepi Ti ukrepi izgledajo pogosto “strah vzbujajoči”, vendar se kasneje izkažejo bolj kot administrativni ukrepi, ki ne dosegajo željenih rezultatov (znano je, da poostritev in povišanje kazni praviloma ne vpliva na zmanjšanje deliktov). Cilj nelegalnih aktivnosti je največkrat povečanje dohodka ali premoženja, torej je motiv teh aktivnosti ekonomski. Z represivnimi ukrepi država največkrat ne spreminja ekonomskih vplivov. Pri državljanih je najpomembneje doseči določeno stopnjo zavesti o nepravičnosti delovanja v sivi ekonomiji. Če uvedene sankcije nimajo podpore v splošni pravni zavesti občanov, pride do pretiranega odpora in ukrepi postanejo neučinkoviti (Glas 1988, 117). 2. Preventivni ukrepi Preventivni ukrepi naj bi bili zasnovani tako, da bi z njimi ožili prehod iz formalne v sivo ekonomijo. Pri tem mora biti poudarek na ekonomskih ukrepih, ki delujejo neposredno na vzroke za nastanek in razvoj sive ekonomije, ne pa na njene pojavne oblike oziroma simptome (Glas 1987, 118). Področja, na katera skušamo v največji meri posegati s preventivnimi ukrepi so: a) davčna politika: znižanje davčnega bremena z določeno racionalizacijo davčne uprave,

preoblikovanje davčnega sistema, večja povezava davkov s poslovnimi rezultati, b) socialna politika: neposrednejši prenos dajatev na same prejemnike dohodkov, ki bodo

tako prisiljeni v racionalno porabo, legalizacija nekaterih oblik sive ekonomije, c) breme predpisov: zmanjšanje bremena predpisov s poenostavljanjem pogojev in

dovoljenj za odpiranje legalnih obrtnih delavnic in podjetij, d) industrijska politika: poudarek na selektivni industrijski politiki v korist obetavnih

sektorjev s finančnimi in davčnimi spodbudami za raziskave in razvoj. Bawly (1982, 176) opozarja na pomen obnašanja države in državnih uradnikov pri zmanjšanju obsega sive ekonomije. Bawly opozarja, da bo siva ekonomija rasla dokler: - bodo sredstva javne porabe neučinkovito porabljena, - državni uradniki ne bodo spoznali, da obstajajo veliko večji socialni problemi, kot so

jih pripravljeni priznati, - bo vlada sprejemala le zakone, ki jih podpira večina prebivalcev, - bo siva ekonomija tako široko razširjena in družbeno sprejeta. Zanimivo možnost zmanjšanja sive ekonomije predstavlja Suchard (1995). Pravi, da sta davčna utaja in korupcija bistveno večji v tistih državah, kjer so predstavniki oblasti izbrani po proporcionalnem sistemu. Strinjanje javnosti z ravnanjem vlade je večje tam, kjer je v veljavi neposredni volilni sistem in tako so tudi utaje v teh državah bistveno nižje.

34

7.2. Zakonodajne aktivnosti pri preprečevanju sive ekonomije

V 1980-tih in 1990-tih letih so bili sprejeti številni ukrepi in iniciative za odpravo, zmanjšanje in preprečevanje prikritega dela. Čeprav je siva ekonomija zaradi nezakonitega značaja načelno obsojana, ker krši zakone, in čeprav nacionalne zakonodaje vsebujejo številne določbe, ki so posebej namenjene tej problematiki, so nekatere države ocenile, da je treba sprejeti splošne zakone, ki bi kaznovali in preprečevali tovrstne aktivnosti. Večina teh splošnih zakonov izključuje s svojega področja paralelne dejavnosti. Skoraj vsi predvidevajo širitev področja uporabe zakonodaje in uredbe o veljavi povišane kazni tako za ilegalne delavce oziroma delavce na črno, kot za tiste, ki tako delo dajejo ter okrepitev inšpekcijskih in kontrolnih služb. Izkušnje tujih držav pri preprečevanju sive ekonomije (predvsem pri preprečevanju dela na črno) so zelo poučne. Analize kažejo, da ukrepi niso dali pričakovanih rezultatov in to predvsem v tistih primerih, ki niso bili dovolj premišljeni ali ko so bili naravnani le na določene segmente sive ekonomije, ne pa na celoto. Na podlagi nekaterih zakonskih predpisov in ocene njihove učinkovitosti lahko med razloge, ki so privedli do neučinkovitosti teh ukrepov, uvrstimo naslednje (Sedovnik 1996, 30): - nenatančnost definicij in dejstvo, da so številne nacionalne zakonodaje pravi labirint

predpisov, pogosto neusklajenih, - nezadostno število inšpektorjev in težavnost pri določanju kršitev, - zamuda, ki nastane pri vzpostavljanju določenih kontrolnih služb, - pretirana blagost sodnih oblasti, - prenizke kazni, - nezadostno ali na drugi strani pretirano število uredb, - prevelika toleranca oblasti, delodajalskih in delavskih organizacij, - negativno javno mnenje do borbe proti delu na črno. Te ugotovitve so v nekaterih evropskih državah (predvsem v Nemčiji in Franciji) privedle do nove, veliko bolj natančne in dorečene zakonodaje. Učinki novih, popravljenih zakonodaj so zelo obetavni na področju omejevanja sive ekonomije.

7.3. Omejevanje in zakonska regulativa v nekaterih evropskih državah

1. FRANCIJA Dokaj slabi učinki zakona o preprečevanju dela na črno v Franciji so imeli za posledico nenehno spreminjanje te zakonodaje. Tako so v Franciji 31.12.1991 sprejeli zakon, ki krepi borbo proti delu na črno in borbo proti organiziranemu prihodu in bivanju tujcev v Franciji. Ta zakon v precejšnji meri izboljšuje oziroma zaostruje predpise, ki zadevajo delo na črno, določa nekatere pojme, nove komplementarne kazni in dopolnjuje obveznosti delodajalcev, ki zaposlujejo delavce. Poleg tega uvaja novo preventivno določbo, ki

35

izpostavlja obveznost pazljivosti in katere nespoštovanje lahko privede do denarne odgovornosti tistega, ki dela na črno in tistega, ki uporablja storitve takšnega dela posredno ali neposredno. Za kršenje zakonskih določb o delu na črno so torej lahko kaznovane osebe, ki so krive opravljanja takšnega dela, kot tudi osebe, ki so uporabljale storitve teh oseb. V zakonu so opredeljene dejavnosti, ki so klasificirane kot le delno zakonite. Med te dejavnosti se uvršča opravljanje dejavnosti, ki je po svoji vsebini in sredstvih popolnoma različna od tiste, ki je vpisana v register ali v seznam poklicev, opravljanja dejavnosti, ki ni prijavljena pri organizacijah socialnih zavarovanj ali davčne administracije. Poleg kaznovalne odgovornosti je odjemalec skupaj z delavcem na črno solidarno vezan na plačilo davkov, taks in prispevkov, ki jih delavec na črno dolguje državni blagajni in organom socialnih zavarovanj, plačilo nadomestil in stroškov zaradi dela s prikrito plačo in, če to primer zahteva, tudi povračilo prejete javne pomoči. Za preprečevanje dela na črno so v Franciji na podlagi zakona o delu že 1986. leta ustanovili komisije za borbo proti delu na črno, ki jih vodi posebna državna komisija, ki lahko predlaga zakonodajne ukrepe neposredno francoski vladi. Kršitve zakonskih določb, povezane s prepovedmi dela na črno, se v Franciji strogo kaznujejo z denarno kaznijo ali celo zaporom. 2. NEMČIJA V ZR Nemčiji je bil koncem leta 1981 sprejet nov zakon o borbi proti delu na črno, predvsem zato, ker prejšnji zakoni niso dali željenih rezultatov. Ta zakon je bil nazadnje noveliran 26.07.1994 ter kot tak velja še danes. Uraden naziv zakona je Zakon o premagovanju dela na črno. Po tem zakonu se za delo na črno šteje delo nekoga, ki izvaja dela ali storitve v znatnem obsegu, če: - ni pravočasno izpolnil obveznosti prijave pri ustreznih organih zveznega urada za delo,

pri ustreznem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali pri nosilcu socialne pomoči, kar je dolžan storiti po veljavni nemški zakonodaji,

- ni pravočasno objavil začetka svojega delovanja ali mirujočega podjetja ali pa ni pravočasno dobil dovoljenja za opravljanje potujoče gospodarske dejavnosti,

- samostojno opravlja obrtno dejavnost, ne da bi bil vpisan v obrtni register. Z navedenim zakonom se sankcionira tudi dajanje naročil za opravljanje dela na črno. Tako ravna v nasprotju z zakonom oseba, ki dovoljuje opravljanje del ali storitev v znatnem obsegu, če pooblasti eno ali več oseb, ki izvajajo takšne storitve, ali če kot podjetnik pooblasti drugega podjetnika, za katerega ve ali domneva, da bo za izpolnitev naročila zaposlil nemške delojemalce, ki za to nimajo ustreznega delovnega dovoljenja, ali podizvajalsko podjetje, ki zaposluje delovno silo na črno. Prav tako je z zakonom sankcionirana nepoštena reklama v medijih. V sklop sankcij, ki doletijo kršilce predpisov o delu na črno, je, v posameznih premerih in za določen čas, vključena tudi izključitev iz javnih razpisov. Enako se sankcionira tudi pravne ali fizične osebe, ki so zaposlovale delavce na črno. 3. DANSKA Zelo zanimiv način boja proti sivi ekonomiji so izbrali na Danskem. Danska je uvedla poseben sistem na področju storitev v gospodinjstvu. Ugotovili so, da večina dela na črno nastaja kot posledica nesposobnosti plačevanja storitev, obremenjenih s prispevki in davki

36

s strani večine gospodinjstev. Zato so razvili poseben ukrep aktivne politike zaposlovanja, ki zagotavlja gospodinjstvom 50 % refundacijo vsakega računa za opravljeno storitev v gospodinjstvu v primeru, da je storitev izvedena preko legalne pravne ali fizične osebe. Obseg projekta iz leta v leto narašča in analize kažejo, da je že v tretjem letu poslovanja zagotovil od 3000 do 4000 novih delovnih mest v okviru različnih organizacij, ki nudijo storitve gospodinjstvom.

7.4. Kratkoročni ukrepi, usmerjeni v zmanjševanje obsega sive ekonomije v Sloveniji

Glede na obseg sive ekonomije v Sloveniji in potrebo po čimprejšnjem ukrepanju, bi bilo smiselno uporabiti določene kratkoročne ukrepe za omejevanje sive ekonomije. Pri tem se je potrebno zavedati, da gre pretežno za ukrepe, ki sodijo v skupino represivnih in so lahko njihovi učinki tudi nasprotni od pričakovanih. Zato je potrebno, da so ti ukrepi skrbno domišljeni in prednosti in slabosti pretehtane. Eden od teh ukrepov je tudi sprejetje Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki je stopil v veljavo z aprilom leta 2000.

7.4.1. Boj proti delu na črno

Zaradi vse večjega porasta sive ekonomije v Sloveniji in njenih negativnih posledic je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravilo, Vlada Republike Slovenije pa 17.07.1997 sprejela celovit “Program odkrivanja in preprečevanja dela in zaposlovanja na črno”. Program je pred sprejemom podprl tudi Ekonomsko socialni svet. Ocene, ki so vodile Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v pripravo programa, so temeljile na ugotovitvah in študijah Inštituta za ekonomska raziskovanja v Ljubljani, Obrtne zbornice Slovenije, Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, posameznih inšpekcijskih služb ter drugih organov, ki so opozarjali, da se je obseg in moč sive ekonomije v zadnjih letih nenehno povečevala tudi v Sloveniji. Potreba po omejevanju in preprečevanju (Kern 1997, 8) sive ekonomije je bila na ravni državnih dokumentov prvič omenjena v “Socialnem sporazumu za leto 1996” Najbolj glasna in utemeljena opozorila pa so prihajala s strani Obrtne zbornice Slovenije, ki je leta 1996 pripravila predloge za preprečevanje dela na črno s predlagano zakonsko ureditvijo tega področja. Kot sem prikazal v petem poglavju diplomskega dela je Inštitut za ekonomska raziskovanja v svoji študiji “Siva ekonomija v Sloveniji” ocenil, da je znašal delež sive ekonomije v Sloveniji v letu 1993 med 16,8 % in 21,3 % BDP. Znesek neprijavljenega dohodka v tem letu naj bi znašal med 240 in 305 milijardami tolarjev. Po podatkih iz takratne Strategije razvoja malega gospodarstva, ki jo je pripravilo Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, je bil delež sive ekonomije ocenjen na 22 %, Obrtna zbornica

37

Slovenije pa je ocenjevala ta delež na okoli 25 % BDP. Takšen obseg dela na črno v bruto domačem proizvodu uvršča Slovenijo v zgornji del Evropskih držav. Inštitut za ekonomska raziskovanja je v že omenjeni študiji navedel, da je v Sloveniji približno 450.000 potencialnih kandidatov za udeležbo na področju sive ekonomije oziroma okoli 240.000 dejanskih udeležencev v delu in zaposlovanju na črno. Vlada je svojo politiko na področju omejevanja sive ekonomije zastavila s Programom odkrivanja in preprečevanja dela in zaposlovanja na črno ter ga nadgradila z Zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Izkušnje iz drugih evropskih držav namreč kažejo, da je v tistih državah, kjer imajo poseben zakon o delu na črno, obseg sive ekonomije praviloma bistveno manjši kot tam, kjer delo na črno ni pravno regulirano. Pomembna je tudi druga ugotovitev, ki pravi, da se s sprejetjem ostrejših in določnejših zakonov zmanjšuje obseg dela na črno.

7.4.2. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno

V nadaljevanju želim predstaviti glavne značilnosti Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, ki je bil sprejet aprila 2000 (celotno besedilo zakona je priloženo v prilogi diplomskega dela). a) Cilji in načela zakona Temeljni namen zakona (Omerzu 2000, 73) je celovita ureditev področja dela in zaposlovanja na črno v enem zakonu. Gre za popolnoma nov zakon, saj do sedaj nismo imeli zakona, ki bi celovito obravnaval to področje, posamezni zakoni pa so le deloma posegli v sankcioniranje dela in zaposlovanja na črno. Z zakonom se postavlja celovita definicija opravljanja dela na črno za legalne subjekte ne glede na njihov status in ne glede na to, ali gre za domače ali tuje osebe, kakor tudi za ilegalne subjekte – posameznike. Enako se ureja tudi zaposlovanje na črno. Temeljni cilj zakona je razmejiti opravljanje dejavnosti ali dela med legalnim in ilegalnim, torej med tistim, ki zadostuje vsem zakonskim predpisom, in tistim, ki se opravlja popolnoma mimo zakonodaje ali le z delnim upoštevanjem zakonodaje. b) Osnovna določila 1. Delo na črno Za delo na črno se šteje opravljanje kakršne koli dejavnosti, ki jo opravlja pravna oseba ali zasebnik in je nima vpisane v sodni register ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti oziroma priglašene pri pristojnem organu, kot tudi če pravna oseba ali zasebnik opravlja dejavnosti kljub začasni prepovedi opravljanja dejavnosti. 2. Zaposlovanje na črno Za zaposlovanje na črno zakon šteje vsakršno omogočanje dela delavcev (domačih in tujih

38

oseb ter oseb brez državljanstva) s strani delodajalcev (pravnih oseb in zasebnikov) v nasprotju z delovno pravno zakonodajo ali v nasprotju z zakonsko ureditvijo zaposlovanja tujih oseb in če delavca niso prijavili za zdravstveno zavarovanje ter na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. 3. Nadzor Vloga na področju zaposlovanja in dela na črno je razdeljena na neposredni in posredni nadzor. Neposredni nadzor opravljajo tisti nadzorni organi, ki lahko na podlagi določb tega zakona in zakonov, ki urejajo njihovo področje dela, tudi neposredno ukrepajo. Posredni nadzor opravljajo organi, ki pri opravljanju dela iz svoje pristojnosti po posebnih zakonih lahko ugotavljajo sume ali celo kršitve določil tega zakona, vendar ne morejo neposredno ukrepati, temveč so dolžni obveščati organe neposrednega nadzora. Tako je vzpostavljen mnogo širši nadzor nad delom in zaposlovanjem na črno kot doslej, hkrati pa je skladen z veljavno zakonodajo ter tako omogoča celovit nadzor nad izvajanjem tega zakona. 4. Kazenske določbe V kazenskih določbah se določajo ravnanja oziroma opustitve posameznih subjektov kot prekrški, ki so opredeljeni v več skupinah. Najvišje možne kazni za prekrške iz tega zakona so za delo in zaposlovanje na črno, in sicer za pravne osebe in zasebnike do 5.000.000 tolarjev, za posameznike pa največ 450.000 tolarjev. Možnost višjih kazni pri sankcioniranju posameznikov za delo in zaposlovanje na črno omejuje določbe Zakona o prekrških, v katerem bo potrebno, vsaj za primere kršitev predpisov s področja gospodarstva in financ, kamor nedvomno lahko uvrstimo tudi področje sive ekonomije, čimprej povišati višino kazni za tozadevne prekrške posameznikov. Zakon predvideva tudi kazni za odgovorne osebe pravnih oseb. Kazni za druge prekrške, ki jih predvideva zakon, so postavljene v sorazmerju do kazni za delo in zaposlovanje na črno. c) Posebnosti zakona 1. Soudeleženec dela na črno Glede na to, da delo na črno ne more obstajati samo po sebi, torej je treba imeti tudi uporabnike tega dela, zakon uporabnika oziroma koristnika tega dela opredeljuje kot soudeleženca dela na črno, kar seveda pomeni, da je istočasno sokriv takšnega dejanja. 2. Nedovoljena reklama Pomembno področje, ki ga zakon prepoveduje, je reklamiranje dela na črno. To je logično, kajti, če prepovedujemo določene aktivnosti, tudi ni mogoče dopustiti, da se jih reklamira. 3. Izjeme, ki jih ni šteti za delo na črno Z zakonom se posebej določajo aktivnosti, ki jih ne uvrščamo v sklop dela na črno. Te aktivnosti se lahko odražajo v delu, ki ima celo značaj opravljanja določene aktivnosti, vendar je zaradi že tradicionalnih medčloveških odnosov nujno, da se izvzamejo iz dela na črno. Te izjeme so: - medsebojna sosedska pomoč, - opravljanje dela v lastni režiji izključno za osebne potrebe,

39

- opravljanje nujnih del za preprečitev nesreč ali odstranitev posledic naravnih in drugih nesreč,

- opravljanje humanitarnega, karitativnega, prostovoljnega ter dobrodelnega dela in - osebno dopolnilno delo. 4. Državna komisija Vlada Republike Slovenije je ob sprejetju programa s tega področja imenovala posebno Komisijo za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno. V delo komisije so bile prenesene izkušnje dotedanje koordinativne skupine za usklajevanje skupnih akcij (skupne aktivnosti delovne inšpekcije, tržne inšpekcije, davčne uprave in policije koordinira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). Komisija je sestavljena iz vodstev nadzornih organov, ki jih določa zakon.

7.5. Dolgoročni ukrepi usmerjeni v zmanjšanje obsega sive ekonomije v Sloveniji

Kratkoročni ukrepi za zmanjšanje obsega sive ekonomije so neučinkoviti, če jih hkrati ne spremljajo tudi dolgoročne, preventivne aktivnosti, katerih namen je predvsem poostritev pogojev za delovanje v sivi ekonomiji. Zasnovani naj bi bili tako, da bi z njimi ožili prehod iz formalne v sivo ekonomijo. Področja, na katerih je posebno pomembno izvajanje teh aktivnosti v Sloveniji, so: 1. Izboljšanje legalnih zaposlitvenih možnosti Na področju zaposlovanja (Omerzu 2000, 31) se morajo z nadaljnjim strokovnim delom pospešiti aktivnosti pri iskanju zaposlitvenih možnosti brezposelnih oseb, tako preko okrepljenega in tesnejšega sodelovanja Zavoda za zaposlovanje z delodajalci in krepitvijo posredovalne aktivnosti kot tudi s svetovalnim delom v smeri, da bodo brezposelne osebe seznanjene s posledicami dela in zaposlovanja na črno in se bodo zavedale, da so predvsem same tiste, ki so dolžne iskati legalno delo in zaposlitev. Tako naj bi pristojna ministrstva in druge službe omogočili zlasti: - uvajanje delnega subvencioniranja prispevkov iz naslova sredstev aktivne politike

zaposlovanja za pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje v prvem obdobju zaposlovanja v posameznih, predvsem rokodelskih dejavnostih,

- za največje možno število prejemnikov pasivnih oblik socialnih transferjev organizirati takšne ukrepe za njihovo aktiviranje (usposabljanje, javna dela, družbeno koristna dela...), ki jim bodo omogočili minimalno socialno varnost in hkrati od njih zahtevali njihovo aktivno prisotnost v posameznem programu najmanj 4 dni tedensko,

- delo na razvoju zaposlitvenih projektov brezposelnim v okviru in na podlagi organizirane vključitve v program samozaposlovanja,

- razvoj večjih integriranih projektov, pospeševanje zaposlovanja brezposelnih, ki zahtevajo daljše časovno obdobje preverjanja poslovne ideje in iskanja tržnih niš (npr. pospeševanja zaposlovanja v depresivnih regijah), razvoj projektov, ki so usmerjeni k aktiviranju lokalnih potencialov, organizacijo razvoja kooperativ, ki lahko temeljijo na

40

programih javnih del in lahko trajajo največ dve leti, nakar morajo preiti v normalne oblike zaposlitve ali samozaposlitve.

S tem in z evidenco, ki bo spremljala posredovalno dejavnost in njene učinke, se bo povečal tudi nadzor nad posredovanjem zaposlitev oziroma dela, kar bo pripomoglo k preprečevanju, da se brezposelne osebe dogovarjajo z delodajalci o bodočih oblikah sodelovanja mimo predpisov. Ti ukrepi bodo na eni strani brezposelnim omogočali poklicni razvoj, na drugi pa bodo preprečili njihovo angažiranje na črnem trgu dela in zaposlovanja, delodajalce pa se bo s tem prisililo, da posežejo po legalnih oblikah delovnih razmerij. Številna stališča in sklepi Vlade RS, ki jih je sprejela ob sprejemanju programa na tem področju, so že upoštevani, bodisi v zakonskih rešitvah, bodisi v drugih programskih aktih. Omenim naj le Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in Strateške cilje razvoja trga dela do leta 2006, ki s svojimi določili in rešitvami vnašajo pogoje za bistveno izboljšanje legalnih zaposlitvenih možnosti. Tudi sprejeta pokojninska zakonodaja bo prispevala k postopnemu zmanjševanju velikega števila mladih upokojencev, kar je tudi eden od pomembnih vzrokov sive ekonomije. 2. Pospeševanje podjetništva Eden od najpomembnejših vzvodov zmanjševanja obsega sive ekonomije je tudi v ukrepih usmerjenih v vzpodbujanje prehoda iz sive ekonomije v uradni sektor. Pri tem je predvsem pomembno, da država pospešuje razvoj podjetništva, in sicer z ustvarjanjem podjetništvu prijaznega okolja. Pri tem so prednostni ukrepi naslednji: - odpravljanje administrativnih ovir za nastajanje in razvoj podjetij, - izboljšanje dostopa do informacij in znanja, - izboljševanje dostopa in kvalitete storitev za podjetnike in podjetja, - nastajanje in ustanavljanje novih dinamičnih podjetij, - spodbujanje usposabljanja za podjetništvo na vseh ravneh. V Sloveniji je bil, s ciljem ustvarjanja podjetništvu prijaznega okolja, zastavljen Antibirokratski program s katerim se bi: - poenostavili postopki za ustanavljanje malih podjetij, - okrepila obstoječa mreža informacijskih pisarn, - razvil sistem »vse na enem mestu«, - vzpostavil brezplačni dostop do informacij na internetu, - pripravile podlage za odpravo med posameznimi zakoni in podzakonskimi akti. 3. Davčna politika Na področju davčne politike je glavni dejavnik rasti obsega sive ekonomije povezan s plačami in njihovo obdavčitvijo. V Sloveniji je eden glavnih, če ne glavni razlog za delovanje v sivi ekonomiji, visoka obremenjenost plač z davki in prispevki, ki v Sloveniji dosegajo kar 48,5 % prihodkov, medtem, ko je povprečje v Evropski uniji med 32 in 33 %.

41

Morda bi bila ena od rešitev za zmanjševanje sive ekonomije, ki je posledica obdavčitev plač, odprava davka na bruto plače (Tavčar 2004, 17). Sprememba davčne politike se pripravlja tudi na področju obdavčitve premoženja. Pri tem bi bilo potrebno spremeniti davčne postopke, kajti trenutna situacija je takšna, da morajo pri nas davčni organi dokazovati, da je nekdo utajil davke. Bolj smotrno bi bilo, da bi moral tisti, ki je na hitro pridobil sumljivo premoženje, dokazati, da ga je pridobil na zakonit način. Prav tako bi bilo potrebno ublažiti finančno nedisciplino, ki posredno povzroča tudi delo in zaposlovanje na črno. V primeru, ko veliko podjetje ne poravna svojih obveznosti do svojega »malega« dobavitelja, se ta znajde v resnih težavah. Posledica tega je, da ta verjetno za pridobivanje premostitvenega zaslužka opravi tudi delo, za katerega ne izstavi računa (prav tam, 17). 4. Poznavanje zakonskih določil Pomembno področje je tudi seznanjanje z možnostmi različnih fleksibilnih zakonskih oblik dela in zaposlovanja ter s tem odprava neregularnih oblik, ki so posledica slabe ali nezadostne informiranosti ter neosveščenosti delodajalcev in delojemalcev. To se izvaja tudi z organiziranjem aktivnosti odpravljanja nepoznavanja zakonodaje. V bodoče je potrebno še aktivneje kot doslej razviti razvojni projekt organiziranja posebnih “skupnih servisov”, ki bodo skrbeli za urejenost delovno pravnih razmerij zaposlenih na področju malega gospodarstva. Take servise poznajo v drugih državah EU, pa tudi Svet Evrope takšno obliko zahteva od vseh držav članic EU. V medsebojnem sodelovanju Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Republiškega zavoda za zaposlovanje, Obrtne zbornice Slovenije in sindikatov se organizirajo permanentne aktivnosti obveščanja in informiranja zaposlenih in brezposelnih oseb o negativnih učinkih sive ekonomije, o delovno pravni zakonodaji in drugih predpisih, ki urejajo trg delovne sile, ter možnostih samozaposlovanja in ustanavljanja podjetij. 5. Uveljavitev sodobne poslovne etike Sodobna poslovna etika mora dobiti ustrezno mesto v današnjih poslovnih odnosih. Etika je stvar tako posameznika kot podjetja – organizacije. Managerji morajo sprejeti in oblikovati takšno organizacijsko etiko, ki bo omogočila v podjetju ustvariti ustrezno klimo, s katero bodo lahko izboljšali odnose v podjetju in s tem vplivali na izboljšanje uspešnosti podjetja. V odnosu do svojega okolja naj bi podjetja upoštevala poslovno etiko, ki temelji na (Glas 1995, 209): - spoštovanju pozitivnih predpisov, ki naj bi bili smotrni, - odgovornem poslovanju do kupcev, - medsebojni finančni disciplini, - spodbujanju poslovnega sodelovanja, - razvijanju samospoštovanja in samoorganiziranja podjetnikov.

42

SKLEP

Namen diplomske naloge je bil predstaviti pojem sive ekonomije in ocene njene obsega ter prikazati vpliv na delovanje legalnih subjektov v tržnem gospodarstvu. V diplomskem delu so predstavljeni nekateri sedanji ukrepi na področju njenega omejevanja in nakazane možnosti za prihodnje zmanjševanje njenega obsega. Ocene obsega sive ekonomije v Sloveniji se zelo razlikujejo. V diplomskem delu sem predstavil najbolj kompetentno zadnjo dosegljivo oceno obsega sive ekonomije, ki jo je izdelal Inštitut za ekonomska raziskovanja leta 1993. Novejše raziskave o obsegu sive ekonomije pri nas ni. Obrtna zbornica Slovenije ocenjuje, da se njen obseg giblje med 20 – 25 % bruto družbenega proizvoda. Omenjeni podatki kažejo, da bo država morala še intenzivneje delovati na področju vključevanja problema sive ekonomije v svojo ekonomsko politiko, če želi, da se bo obseg sive ekonomije v naslednjih letih zmanjšal. Država lahko pri tem uporabi kratkoročne in dolgoročne ukrepe omejevanja sive ekonomije. Eden od že sprejetih kratkoročnih ukrepov je nedvomno bil sprejetje Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, upoštevanje sive ekonomije v nekaterih drugih zakonih ter programskih dokumentih (Državni razvojni program, Enotni programski dokument) ter ustanovitev Komisije za odkrivanje in preprečevanje dela in zaposlovanja na črno, ki bo skrbela za koordinacijo med resornimi ministrstvi in posameznimi službami. Vendar je pri tem pomembno poudariti, da se samo z represivnimi ukrepi ne da doseči želenih rezultatov. Zato je potrebno vzpostaviti pogoje, da bodo sedanji potrošniki, ki kupujejo in naročajo proizvode in storitve na črno, imeli interes kupovati pri legalnih subjektih. Bolj kot srednja in večja podjetja čutijo negativne posledice sive ekonomije predvsem manjša podjetja in obrtniki, katerim je za izboljšanje pogojev delovanja na trgu potrebno zagotoviti enostavnejše in transparentnejše uradne postopke ter ustrezno spodbujevalno davčno in plačilno politiko. Pri omejevanju sive ekonomije so bolj kot kratkoročni ukrepi pomembne aktivnosti, ki so naravnane dolgoročno. Glavni cilj ekonomske politike naj bi bil doseči čim večjo gospodarsko rast in izboljšati življenjski standard prebivalstva. S povečanjem realnih dohodkov prebivalstva in gospodarsko rastjo se zmanjšuje tudi obseg sive ekonomije. Hkrati s tem se morajo spremeniti določene navade, vrednote in način obnašanja ljudi. Ljudje morajo spoznati, da je davčna utaja nemoralna in da mora vsak posameznik prispevati k večji blaginji. Pri tem mora tudi država sredstva trošiti tem bolj učinkovito in racionalno in s tem prispevati k povečanju davčne in plačilne morale. Hkrati je potrebno poudariti, da določen obseg sive ekonomije obstaja v vsaki državi in da je tudi v Sloveniji v celoti nikoli ne bomo morali odpraviti, potrebno pa jo je znižati na spremenljivo raven.

43

POVZETEK

Siva ekonomija je pojav, ki ga najdemo v vseh državah in v vseh družbeno – ekonomskih sistemih, vendar v različnih pojavnih oblikah in obsegu. V splošnem siva ekonomija zajema neregistrirane pridobitne dejavnosti, ki niso vključene v uradne podatke o bruto družbenem proizvodu, pa bi morale biti v skladu z obstoječo metodologijo sistema nacionalnih računov. Za aktivnosti sive ekonomije je značilno, da gre za neregulirane in neobdavčene dejavnosti in da jih uradna statistika običajno ne meri in ne registrira. Individualni ekonomski subjekti delujejo v neuradnem sektorju predvsem zaradi želje po povišanju realnega dohodka, medtem, ko je vzrok delovanja podjetij na neuradnem trgu predvsem težnja po povečanju dobička ali znižanju cen, pridobitvi večjega oz. zadržanju obstoječega tržnega deleža ali pa boj za preživetje na trgu. Glavni dejavniki, ki vplivajo na rast sive ekonomije v zadnjih desetletjih so: davčna politika s stalnim poviševanjem davčnih stopenj, rastoče breme dodatnih stroškov dela, krajšanje uradnega delovnega časa, nizka oz. visoka delovna usposobljenost, ohranjanje različnih socialnih podpor, nezadovoljstvo z delovanjem in cilji države, spremembe v delovni etiki ter povečevanje števila ilegalnih priseljencev. Pri ugotavljanju obsega sive ekonomije se soočimo s paradoksom »merjenja nemerljivega«. Kljub temu pa so nam podatki o njenem obsegu nujno potrebni, če želimo oceniti njen vpliv na gospodarsko in družbeno aktivnost države. Ocene obsega sive ekonomije v Sloveniji se zelo razlikujejo. Zadnja kompetentna ocena obsega sive ekonomije je bila izdelana na osnovi metode analize trga delovne sile v letu 1993. Ugotovljeno je bilo, da naj bi siva ekonomija znašala okrog 10 % BDP, ki pa je po ugotovitvah izvajalcev raziskave, zaradi omejitev izbrane metode ocenjevanja, verjetno podcenjena (npr. ocena Obrtne zbornice Slovenije je cca. 25 % BDP). Siva ekonomija posega na vsa področja gospodarskega dogajanja z alokacijskimi, stabilizacijskimi, blaginjskimi in redistributivnimi učinki, ki imajo lahko tako negativne kot tudi pozitivne posledice. Negativne posledice se kažejo kot statistična iluzija, napačne indikacije za ekonomske politike, izguba javnih prihodkov, problemi pri delu na črno, odprava ali omejitev konkurence itd. Hkrati pa so pozitivne posledice sive ekonomije v večji tržni fleksibilnosti, stabilizacijskih učinkih na gospodarska nihanja ter v izboljšani stvarni preskrbi gospodarstva. Pri tem je potrebno poudariti, da so negativni učinki večji kot pozitivni, tako v gospodarstvu kot družbi nasploh. Država lahko uporablja kratkoročne in dolgoročne ukrepe usmerjene k zmanjševanju obsega sive ekonomije. Kratkoročni ukrepi običajno pomenijo povečanje kontrole in nadzora, namen dolgoročnih ukrepov pa je predvsem v otežitvi pogojev za delovanje v sivi ekonomiji. V Sloveniji se sivi ekonomiji in njenemu omejevanju v zadnjih letih posveča precejšnja pozornost. Tako je bil v letu 2000 sprejet, po vzoru pozitivnih izkušenj iz nekaterih evropskih držav, Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, s ciljem

44

celovite ureditve področja dela in zaposlovanja na črno. Pri tem je potrebno predvsem poudariti, da je zakonska regulativa tega področja neučinkovita, če jo hkrati ne spremljajo tudi dolgoročne preventivne aktivnosti, katerih namen je predvsem poostritev pogojev delovanja v sivi ekonomiji. Hkrati s tem pa mora tudi država voditi takšno ekonomsko politiko, s katero se bo dosegala čim višja gospodarska rast in izboljšal življenjski standard prebivalstva. S povečanjem realnih dohodkov prebivalstva in gospodarsko rastjo se zmanjšuje tudi obseg sive ekonomije. Ključne besede: Siva ekonomija, delo na črno, BDP (bruto družbeni proizvod), formalno gospodarstvo, neformalno gospodarstvo, davčna utaja, samooskrbno gospodarstvo, neformalno delo, davčna politika, stroški dela, delovni čas, statistična iluzija, javni prihodki, konkurenca, preskrba prebivalstva, trg delovne sile, politika zaposlovanja, davčna politika, poslovna etika, podjetništvo. Summary Shadow economy is the phenomenon that can be found in all countries and in all social –economic systems but in a different types and sizes. The shadow economy includes all unregistrated economic activities which are not included in the official gross national product but they should be regarding the existing methodology of national accounts systems. The activities in shadow economy are unregulated, untaxed, unregistrated and unmeasured by the official statistics. Individual economic subjects act in the unofficial sector with an aim for increasing the real income, but enterprises take part in the unofficial market to increase profit or to decrease prices, to get the higher market share or to obtain the existing one or just to survive on the market. The main reasons that have infected the raise of the shadow economy in the past decades are: the tax policy with substantial increasing of the tax rates, the increasing burden of the labour costs, shortening of the official working time, low or high working capability, obtaining the different social supports, unsatisfactory with acting and goals of the state, changes in working ethics and increasing number of illegal immigrants. When we want to measure the size of the shadow economy we are facing the fact of »measuring the immeasurable«. In spite of that we need the data about its size if we want to judge its affects on the economic and social activities. Estimates about the size of the shadow economy in Slovenia differ. The last competent estimation about the size of the shadow economy in Slovenia was made in 1993 with the use of labour force analysis method. It was found out that the size of the shadow economy reached approximate 10 % GDP, but this appreciation is probably underestimated. The shadow economy has influences on the all kinds of economic activities with

45

allocative, stabilising, welfare and redistribute effects, which can have negative or positive consequences. The negative effects are statistical illusion, unreliable official indicators for the economic policies, the lose of public incomes, the problems that could occur by moonlighting, destroying or limiting of market competition etc. On the other hand the positive effects are shown in the increasing market flexibility, stabilising effects on the economics oscillations and in improvement of market supply. It has to be stressed that the negative effects in the economy and society are more important than positive ones. The state can use short term or long term measures for decreasing the size of shadow economy. The use of short term measures usually means increasing of control and supervision, but with long term measures the state wants to hardest the conditions of acting in the shadow economy. In the past years the problem of shadow economy in Slovenia is becoming more important. It has to be stressed that the legal regulation on this field is rather inefficient if it is not accompanied with the long term preventive activities with the goal of hardening the conditions of acting in shadow economy. The state has to lead such economic policy which will provide the economic growth and increase the living standard of citizens. With the increase of the real incomes of citizens and economic growth it can be expected that the size of shadow economy will decrease. Key words: Grey economy, scab labour, BDP (gross domestic product), offical economy, inofficial economy, tax avoidance, self sufficient economy, unoffical work, tax policy, labour costs, working hours, statistical illusion, public income, competition, population supply, labour market, employment policy, business ethics, business enterpreneurship.

46

LITERATURA

Alessandrini, Sergio in Bruno Dallago. 1987. The Unofficial Economy. Aldershot: Gower Publishing. Bawly, Dan. 1982. The Subterranean Economy. Ney York: McGraw Hill. Flajs, Andrej in Stanka Kukar. 1995. Siva ekonomija v Sloveniji – razlogi za njen razvoj in ocene njenega obsega. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja. Glas, Miroslav. 1988. Siva ekonomija v svetu in v Jugoslaviji. Ljubljana: Delavska enotnost. Glas, Miroslav. 1991. Siva ekonomija v svetu in v slovenskem gospodarstvu. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Glas, Miroslav. 1996. Prispevki k politični ekonomiji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Glas, Miroslav. 1995. Predlog razreševanja težav s sivo ekonomijo v slovenskem gospodarstvu, Splošni pogoji za gospodarski razvoj. Ljubljana: Zavod RS za makroekonomske analize in razvoj Humar Dekleva, Bojana (05, 07, 2004). Delo na črno: nad društva strožje. Finance (on line), 361 besed. Dostopno na: http://www.finance-on.net/show.php?id=83186 (23.07.2004). IMF – International Monetary Fund. Fiscal Affairs Department. 2000. Shadow Economies Around the World: Size, Causes, and Consequences. Working paper. Jarec, Miran in Marko Kern. 1997. Tradicionalno soočenje obrtnikov in države. Obrtnik 27(2), 4-8. Kern, Marko. 1997. Država se bo z zakonom lotila dela in zaposlovanja na črno. Obrtnik, 27(11), 8. Kukar, Stanka. 1996. Siva ekonomija med koristjo in etiko. Finance 37, 2. Omerzu, Branko. 1997. Proti sivi ekonomiji tudi s spodbudami – ne zgolj s “palico”. Gospodarski vestnik XLVI(48), 69-70. Omerzu, Branko. 1999. Poročilo o skupnih akcijah odkrivanja in preprečevanja dela in zaposlovanja na črno. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Omerzu, Branko. 2000. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno s strokovnim predgovorom. Radovljica: Skriptorij KA.

47

Omerzu, Branko (31, 12, 2001). Cilj je prepoloviti obseg sive ekonomije. Finance (on line). Dostopno na: http://www.finance-on.net/show.php?id=15857 ( 07.08.2004). Rop, Anton in Branko Omerzu. 1997. Bela knjiga o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Rupnik, Lado. 1989. Družbeno (javno) financiranje – javno financiranje v svetu. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča. Sedovnik, Pavel. 1996. Delo na črno in predlogi za njegovo preprečevanje. Ljubljana: Obrtna zbornica Slovenije. Skolka, Jiri. 1985. Die Andere Wirtschaft: Schwarzarbeit und Do it Yourself in Oesterreich. Wien: Sigmun Verlag. Tavčar, Borut. 2004. Smo res uspešnejši, kot piše v evropski raziskavi? Delo 21. septembra, 17. Svetlik, Ivan. 1988. Neformalno delo. Ljubljana: Delavska enotnost. Thomas, Jim J. 1992. Informal Economic Activity. London: Harvester Wheatsheaf. Zagorac, Željka (11, 12, 2001). Siva ekonomija se hitro prilagaja. Finance (on line), 281 besed. http://www.finance-on.net/show.php?id=14824 (15.07.2004).

48

VIRI

Poročilo o aktivnostih in učinkih preprečevanja dela in zaposlovanja na črno (1.1.2003 – 31.12.2003), Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, www.gov.si/mddsz/zaposlovanje-delo_crno_porocilo.htm Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list, RS, št. 36/2000) Zakon o gospodarskih družbah (UL 30/93 s spremembami in dopolnitvami) Enotni programski dokument 2004 – 2008, Služba Vlade RS za strukturno politiko in regionalni razvoj, 2004 Državni razvojni program 2001 – 2006, www.sigov.si/arr/9razno/1dr3.htm