diplomsko delo trendi kriminalitete v evropi (po european

DIPLOMSKO DELO

Trendi kriminalitete v Evropi

(po European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics)

Marec, 2011 Mitja Rambaher

DIPLOMSKO DELO

Trendi kriminalitete v Evropi

(po European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics)

Marec, 2011 Mitja Rambaher

Mentor: doc. dr. Miran Mitar

2

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri izdelavi diplomskega

dela.

Posebej se zahvaljujem druţini, ki me je v času študija spodbujala in mi stala

ob strani.

Diplomsko delo Trendi kriminalitete v Evropi Mitja Rambaher

3

Kazalo

1 Uvod ................................................................................ 10

2 Zgodovina merjenja kriminalitete in glavni problemi .................... 11

2.1 Uradni podatki o kriminaliteti ..............................................12

2.2 Samonaznanitvene ankete ...................................................13

2.3 Viktimizacijske študije .......................................................14

3 Splošno o primerjavi podatkov med državami ............................. 16

4 Trendi kriminalitete v Evropi ................................................. 19

5 Statistika trendov kriminalitete v Evropi ................................... 24

5.1 Zgodovina in osnovni podatki o projektu esb .............................24

5.2 Prva izdaja .....................................................................27

5.2.1 Policijska statistika ......................................................27

5.2.2 Statistika toţilstva .......................................................32

5.2.3 Statistika obsodb .........................................................33

5.2.4 Statistika zavodov za prestajanje zaporne kazni ....................36

5.2.5 Pregled podatkov ........................................................37

5.3 Druga izdaja ...................................................................38






5.4 Tretja izdaja ..................................................................47





5.5 Četrta izdaja ..................................................................55






4


6 Izračun trendov za skupna kazniva dejanja in umore.................... 63

7 Zaključek .......................................................................... 70

8 Literatura ......................................................................... 73


5

Kazalo tabel

Tabela 1: Trendi po policijskih podatkih (spremembe v odstotkih med leti

1990 in 1996). ..............................................................31


1995 in 2000). ..............................................................42


2000 in 2003). ..............................................................51


2003 in 2007). ..............................................................57

Tabela 5: Število kaznivih dejanj v 36 drţavah Evrope, preračunano na

100.000 prebivalcev. .....................................................63

Tabela 6: Število dokončanih umorov v 26 drţavah Evrope, preračunano na

100.000 prebivalcev. ......................................................63

Tabela 7: Prikaz obremenitve s posameznimi kaznivimi dejanji v Sloveniji v

primerjavi z evropskim povprečjem, izračunano na 100.000

prebivalcev. ...............................................................68

Kazalo grafov

Graf 1: Število kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev v odvisnosti časa v 36

drţavah Evrope. ...............................................................65

Graf 2: Število dokončanih umorov na 100.000 prebivalcev v odvisnosti od časa

v 26 drţavah Evrope. .........................................................66

Kazalo slik

Slika 1: Prikaz števila kaznivih dejanj v posameznih drţavah za leto 2007 na

100.000 prebivalcev ..........................................................21

Slika 2: Prikaz porasta trendov za vsa kazniva dejanja med leti 1995 in 2007

na 100.000 prebivalcev ......................................................21


6

Povzetek

Diplomsko delo z naslovom Trendi kriminalitete v Evropi je predstavitev ene

izmed najpomembnejših zbirk podatkov o kaznivih dejanjih v Evropi, ki se

imenuje European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics.

V začetku je napisanih nekaj splošnih informacij o primerjavi podatkov med

drţavami, v nadaljevanju sledi kratka predstavitev nekaterih

najpomembnejših statistik na področju kriminalitete v Evropi. Med te spadajo

poleg zgoraj omenjene tudi Mednarodna statistika kriminala pod okriljem

Interpola ter Primerjalna študija odkrite kriminalitete v Švici, nekdanji ZRN,

Bavarski in Avstriji iz leta 1991. Pri pripravi vseh statistik so se strokovnjaki

srečevali s problemi, kot so različne nacionalne kazenske zakonodaje, različni

načini statističnega zajemanja podatkov ter njihovega vnosa in obdelave in ne

nazadnje tudi pripravljenost ljudi do prijavljanja kaznivih dejanj.

Drugi del diplomskega dela prikazuje trende kriminalitete v Evropi. Število

tradicionalnih kaznivih dejanj nekoliko pada, vendar se danes soočamo z

novimi oblikami kaznivih dejanj, kot so terorizem, organiziran kriminal,

gospodarska kriminaliteta, računalniška kriminaliteta itd. Vse več je tudi

kaznivih dejanj, povezanih z drogo. Slovenija se zaenkrat dokaj uspešno

spopada s klasično kriminaliteto, večje teţave so pri odkrivanju in

raziskovanju organizirane in gospodarske kriminalitete.

V tretjem delu je v celoti predstavljena statistika European Sourcebook-a. V

vseh štirih izdajah statistike lahko spremljamo gibanje kriminalitete v

posameznih drţavah, na voljo pa so tudi podatki toţilstva, podatki o

obsojencih ter zavodih za prestajanje kazni. Kljub temu da statistika ni

namenjena podrobnemu primerjanju podatkov med posameznimi drţavami,

lahko po pregledu dobimo splošno »kriminalno« sliko Evrope.


7

V četrtem delu sem izračunal, kakšni so trendi kriminalitete in umorov v

Evropi, in rezultate uporabil za potrditev oz. zavrnitev hipotez o trendih.

Diplomsko delo zaključujem z glavnimi ugotovitvami in kritičnim premislekom.

Ključne besede: trendi kriminalitete, Evropa, statistika, European

Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics, kazniva dejanja.


8

Crime trends in europe (based on European Sourcebook

of Crime and Criminal Justice Statistics) - Summary

This thesis titled Crime trends in Europe is the presentation of one of the

most important crime data collections in Europe, named European Sourcebook

of Crime and Criminal Justice Statistics (ESB).

In the first part some general information on comparison of data between

countries are written, followed by a short presentation of some of the most

important statistics about crime in Europe. Besides ESB these are also

International crime statistics issued by Interpol and Comparison survey of

discovered crime in Switzerland, Federal Republic of Germany, Bavaria &

Austria from 1991. By preparing of these statistics experts had to deal with

many problems concerning different law legislations between countries,

various ways of collecting, recording and processing data and last but not

least with the willingness of people (victims) to report a crime.

The second part of thesis presents crime trends in Europe. The number of

traditional criminal offences decreases, but we are faced with new forms of

criminal offences like terrorism, organized crime, offences against computer

data and systems, etc. More and more offences are related to drugs. Slovenia

has been so far pretty successful in dealing with traditional crime.

The third part deals only with ESB. In all four editions one can observe

changes in criminality in individual countries, and beside police statistics also

prosecution statistics, conviction statistics and correctional statistics are

included. Although the purpose of this statistics is not the comparison of the

data among individual countries, a relatively clear picture of criminality in

Europe can be seen.

In the fourth part I calculated what the crime and then separately homicide

trends are. The results were used for evaluation of hypotheses about trends.


9

In the end some general findings and my own considerations and conclusions

are stated.

Key words: crime trends, Europe, statistics, European Sourcebook of Crime

and Criminal Justice Statistics, criminal offences.


10

1 Uvod

Ţe po nekaj mesecih študija na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani sem

ugotovil, da me bolj od ostalih predmetov zanimata kriminalistika in

kriminologija. Ko mi je ostalo le še nekaj izpitov, sem začel razmišljati o temi

za diplomsko delo. Ţelel sem si predvsem temo, ki bi me zanimala in s katero

bi hkrati pridobil nekaj novega znanja. Tema, ki sem jo nato izbral, se mi je

zdela dokaj primerna in ker sem imel na razpolago le malo slovenske

literature, mi je to predstavljalo še dodaten izziv. Meja diplomskega dela je

bila sicer dokaj jasno določena – predstaviti projekt, imenovan European

Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics (v nadaljevanju ESB) in

preučiti gibanje kriminalitete v Evropi. Gre za obseţen projekt, organiziran s

strani Sveta Evrope. Ideja je bila zbrati podatke o kaznivih dejanjih med leti

1990 in 1996, kasneje pa se je projekt razširil, tako da so podatki zbrani tudi

za obdobje od 1996–2000, 2000–2003 ter 2003–2007. Vendar pa diplomsko delo

še zdaleč ni bilo lahko, predvsem zaradi velikega števila podatkov in zaradi

številnih razlik med drţavami. Diplomskega dela sem se najprej lotil s

študijem literature, in sicer sem z analizo člankov, revij in drugih publikacij

najprej ugotavljal osnovne probleme v zvezi s statistiko kriminalitete. Kasneje

sem z opisno metodo predstavil splošne ugotovitve o statistiki ter o primerjavi

podatkov med drţavami, s pomočjo primerjalne metode pa sem med sabo

primerjal podatke med drţavami. Na koncu je sledil še empirični del, kjer sem

izračunal, kakšni so trendi kriminalitete v Evropi. Pri diplomskem delu mi je

bila v veliko pomoč tudi literatura s spletnih strani.

Pred samim začetkom sem si zastavil tri hipoteze, ki sem jih poskušal potrditi

ali zavreči:

Hipoteza 1: Število kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev v Evropi narašča.

Hipoteza 2: Število umorov na 100.000 prebivalcev v Evropi narašča.

Hipoteza 3: V Sloveniji je obremenitev s posameznimi vrstami kaznivih dejanj

pod evropskim povprečjem (na 100.000 prebivalcev).


11

2 Zgodovina merjenja kriminalitete in glavni

problemi

Raziskovalci različnih druţbenih znanosti, ki raziskujejo kriminaliteto z

različnih zornih kotov, so v veliki meri odvisni od sekundarnih podatkov, ki so

dostopni v različnih virih, kajti neposredno opazovanje kaznivih dejanj (oz.

kriminalitete) običajno ni moţno. Tradicija uporabe sekundarnih podatkov o

kriminaliteti ima svoje začetke ob koncu osemnajstega (Patrick Colqhoun) in

na začetku devetnajstega stoletja (Quetelet in Querry) (Mitar, 2002).

Prva nacionalna statistika kriminalitete, ki je izhajala iz sodnih podatkov,

izhaja iz Francije in je bila objavljena leta 1827. Seveda le-to teţko

primerjamo s takšno iz današnjega časa, vendar so takratni strokovnjaki kaj

kmalu ugotovili, da je zbiranje in beleţenje kriminalitete vse prej kot lahka

naloga. Francoz Quetelet je bil eden izmed prvih, ki je prepoznal tako

imenovano temno polje kriminalitete. Zapisal je, da vse statistike, ki jih

imamo, od kriminalitete in prekrškov, nimajo nobene koristi, če ne priznamo,

da je skoraj stalna povezava med znanimi kaznivimi dejanji in vsoto vseh

neznanih storjenih dejanj (Sellin and Wolfgang, 1964, objavljeno v Mosher,

Miethe, Phillips, 2002).

Quetelet je prav tako opazil povezavo med uţivanjem alkohola in nasilnimi

dejanji ter poudaril, da revščina in neenakost med ljudmi vplivata na

povišanje kriminalitete, nenazadnje pa je proučeval tudi razlike v rasah.

Njegove ugotovitve so vsekakor pomembno vplivale na mišljenje drugih, zato

se je kmalu začelo obdobje natančnejših raziskav na področju kriminalitete.

Guerry je prvi razdelil kazniva dejanja na dejanja v zvezi s premoţenjem in

dejanja v zvezi z osebami ter vsako skupino razdelil na 17 različnih dejanj.

Rezultate je razdelil glede na spol. Osredotočil se je tudi na vzroke za nastala

dejanja, pri čemer je ugotovil, da so dejanja proti osebam pogostejša v

poletnem letnem času, premoţenjski delikti pa prevladujejo pozimi.


12

Sekundarni podatki so pomemben vir podatkov za ocenjevanje razlik med

istovrstnimi pojavi, ki se dogajajo v določenem času na različnih krajih, kakor

tudi v različnih časih na istem kraju (Mitar, 2002). Merjenje količine in

karakteristike kriminalitete je odvisno od treh temeljnih metod: spraševanje

uradnikov (npr. policije) o kriminaliteti, znani njim, spraševanje ljudi o

njihovi viktimizaciji ter spraševanje ljudi o dejanjih, ki so jih storili. Iz prve

metode so nastala enotna poročila kriminalitete, iz druge viktimološke

študije, iz tretje pa samonaznanitvene ankete (Don Gottfredson and Michael

Gottfredson, 1980, povzeto po Mitar, Meško, 2008).

2.1 Uradni podatki o kriminaliteti

Prva sodna statistika je bila zbrana leta 1805 v Angliji, natančneje pa so se

sodni podatki zbirali od leta 1834 naprej. V ZDA so imeli pred razvojem

enotnega poročila kriminalitete (Uniform Crime Reports) do leta 1930 na voljo

le podatke o posameznikih, zaprtih v zaporih in poboljševalnicah. Januarja

1930 pa je IACP (International Association of Chiefs of Police) izdal prvo

mesečno poročilo o kaznivih dejanjih, za katere je vedela policija. Kasneje

istega leta je to delo prevzel FBI (Federal Bureau of Investigation). V začetku

je bilo veliko nepravilnosti in mnogo let je moralo preteči, da so bili

pridobljeni podatki točni, predvsem pa uporabni za kakršnekoli primerjave.

IACP je zato izoblikoval skupino sedmih glavnih kaznivih dejanj, imenovanih

tudi Part I offences, ki je vključevala umor in uboj, posilstvo, rop, nameren

napad, vlom, krajo in krajo motornih vozil. Skozi čas so se pri beleţenju

kaznivih dejanj izoblikovala določena pravila. Eno takšnih, ki se je uveljavilo

in velja še danes, je na primer hierarhično pravilo, ki določa, da se pri več

kaznivih dejanjih hkrati šteje samo najresnejše dejanje, ostala pa ostanejo

prezrta. Sutherland je bil eden izmed prvih, ki je zapisal, da je za potrebe

primerjave nujno statistike preračunati v skladu s populacijo oziroma neko

relevantno osnovo (Mosher in sodelavci, 2002). Ena izmed njegovih najbolj

znanih trditev je, da so razlage kriminalitete pomanjkljive, saj temeljijo na

statistikah, ki ne vsebujejo tako imenovane kriminalitete belega ovratnika.


13

Konec devetdesetih let 21. stoletja so v ZDA začeli z razvojem naprednejšega

programa za zbiranje uradnih podatkov, z imenom National Incident-Based

Reporting System (NIBRS). Program prinaša številne spremembe in zahteva (a)

predelavo definicij določenih dejanj, (b) identifikacijo dodatnih pomembnih

kaznivih dejanj, (c) natančnejšo opredelitev vseh podrobnosti dogodkov za vsa

dejanja iz programa UCR, z njim pa lahko pridobimo zanesljivejše podatke o

dejanskem stanju kriminalitete. Glavni problem pri tem podvigu ostaja

dejstvo, da je podatkov res ogromno, obstaja pa le malo organov pregona, ki

se ukvarjajo z raziskavami, kot je ta.

Nadalje obstajajo tudi druge teţave, ki delajo merjenje uradnih podatkov o

kriminaliteti nezanesljive. Te se kaţejo ţe pri različnih načinih prijav ter

različni praksi beleţenja s strani policije, moţnih socialnih in rasnih

predsodkih v strukturi policije, omejeni pokritosti dejanj iz podatkov UCR,

konceptualnih in metodoloških teţavah, ki vplivajo na razvrstitev incidentov in

ocene trendov ter pri političnih spremembah in nezanesljivih podatkih s strani

policije in ostalih pristojnih organov (Mosher in sodelavci, 2002).

2.2 Samonaznanitvene ankete

Kljub vsemu trudu, da bi izmerili dejansko število kaznivih dejanj, to z

uradnimi podatki o kriminaliteti ţal ni moţno, oz. je moţno le do neke mere.

Zato so strokovnjaki začeli uporabljati druge načine, katerih glavni namen je

bil pridobiti podatke od prebivalcev samih. Govorimo o začetkih tako

imenovanih samonaznanitvenih anket (self-report studies). Začetki

samonaznanitvenih anket so bile najprej študije, ki so raziskovale spolno

vedenje odraslih in študentov, s poudarkom na spolnem nasilju. Te študije so

dokazale, da so ljudje pripravljeni odgovarjati na vprašanja o privatnem

ţivljenju in na neprijetna vprašanja, ki ponavadi vzbujajo občutek sramu. Pri

študijah so raziskovalci uporabljali dve metodi zbiranja podatkov: telefonski

intervju ter osebni intervju. Vsak ima svoje prednosti in slabosti, osebni

intervju naj bi veljal za bolj kvalitetnega.


14

Kinsey je bil eden izmed prvih, ki mu je uspelo dobiti odgovore tudi o

deviantnih aktivnostih ljudi. Porterfield, Wallerstein, Wyle, Short Jr. in Nye so

le nekateri izmed raziskovalcev, ki so se osredotočili na prestopniška vedenja

ljudi in razloge za takšno početje. Hkrati so se zavedali, da so zbrani odgovori

lahko neiskreni, zato so v svoje intervjuje vključevali pasti, s pomočjo katerih

so identificirali ali so odgovori iskreni ali ne. Kasneje so začeli uporabljati tudi

poligrafske teste, ki so še bolj potrdili resničnost izjav.

Samonaznanitvena anketa je lahko odličen in zanesljiv vir pridobivanja

informacij o kriminaliteti, vendar je treba biti pri obravnavanju pridobljenih

podatkov zelo previden. Skoraj najpomembnejši del so pravilno postavljena

vprašanja, ki morajo biti postavljena tako, da iz njih izvemo tisto bistvo, ki je

veljavno in zanesljivo, glede na to, kar hočemo izvedeti iz raziskave. Drugi

najpomembnejši faktor pa je ciljna populacija. Le-ta mora biti dovolj velika

in pravilno izbrana, če ţelimo pridobiti podatke, ki jih iščemo.

Samonaznanitvena anketa je vsekakor metoda, s katero lahko pridobimo

nekatere pomembne podatke, ki jih z drugimi metodami ne bi bilo mogoče

doseči.

2.3 Viktimizacijske študije

Spet nov način pridobivanja podatkov predstavljajo viktimizacijske študije,

katerih začetki segajo v leto 1957. Gre za metodo, kjer se podatki zbirajo pri

ţrtvah, zato nam nudi pogled iz drugega zornega kota. Viktimizacijske študije

naj bi prinesle podrobnejše informacije o okoliščinah samega kaznivega

dejanja, kot so lokacija in čas dejanja, vrsta uporabljenega oroţja, odnos med

storilcem in ţrtvijo, predvsem pa nudijo več podatkov o storilcih, s katerimi

so ţrtve imele stik. Nekatera kazniva dejanja, kot so prostitucija, zloraba

drog in alkohola, umor, sicer niso pokrita s to obliko raziskav, bodisi zato ker

se predpostavlja, da ţrtev ni, bodisi zato ker niso več ţive, da bi posredovale

informacije. Tudi dejanja, kot so bančni rop, tajno delovanje in še nekatera

druga, so prav tako izključena, ker tudi tukaj ni fizičnih ţrtev. Naslednji

problem predstavlja dejstvo, da viktimizacijske študije temeljijo na vzorcih in


15

ne na celotni populaciji, teţave pa predstavlja tudi dejstvo, da je vse

povezano s prepoznavanjem ţrtev, kar lahko hitro vodi v prenapihnjenost

zgodbe. Predsedniška komisija na področju kazenskega pregona in pravosodja

(President's Commission on Law Enforcement and Administration of Justice) je

bila leta 1965 zadolţena za politiko in predloge v zvezi s problemom

kriminalitete in je takrat zapisala: »Eden izmed najbolj zanemarjenih

problemov pri študijah kriminalitete so njene ţrtve« (Mosher in sodelavci,

2002). To spoznanje je pospešilo razvoj viktimologije.

Ker so viktimizacijske študije zelo drage, jih ni veliko. V Evropi sta pomembni

International Crime Victimisation Survey (ICVS) in Eurobarometer, ki sta

uporabni za obseţne mednarodne primerjave (Lewis, Barclay, Aubusson de

Cavarlay, Morgado Costa, Smit, 2004). V treh pomembnih študijah, in sicer

pilotski študiji v Washingtonu, sekundarni študiji v treh drţavah ZDA in zvezni

raziskavi, so raziskovalci ugotovili, da so ţrtve prijavile 3–10 krat več

dogodkov, kot so jih zabeleţili v uradnih podatkih, hkrati pa so preiskovali

tudi razloge, zaradi katerih ljudje niso prijavili dogodkov. Glavni med njimi so

bili ti, da so se ţrtvam zdela dejanja zasebne narave, ali pa se jim je zdelo,

da policija pri vsem skupaj ne more narediti ničesar.

Uporaba največjega moţnega števila različnih podatkovnih virov precej

povečuje zanesljivost ugotovitev o nivoju, vzrokih in trendih kriminalitete

(Aebi, 2009).


16

3 Splošno o primerjavi podatkov med državami

Pojem mednarodnega primerjanja se uporablja ţe vrsto let in ima kljub svoji

razseţnosti in teţavnosti vedno večji pomen v druţbi. Cilji primerjav so

različni, lahko sluţijo za presojo razmer, lahko so informativnega značaja ali

pa so uporabne za usmerjanje, odvisno od tega, kakšno primerjavo sploh

opravimo. Na srečo je uporaba interneta in EDI (electronic data interchange)

omogočila zbiranje in razpošiljanje podatkov, tako da je lahko posamezna

statistika prisotna vedno in povsod. Glede na to, da je moja izbrana tema

trendi na področju kriminalitete, se bom seveda osredotočil na mednarodne

primerjave na področju kriminalitete.

Redki avtorji se lotevajo mednarodnih primerjav kriminalitete. Vzrok je v

številnih omejitvah, ki bolj ali manj relativizirajo rezultate takih primerjav.

Temeljni problem pri poskusih mednarodnih primerjav kriminalitete izhaja iz

dejstva, da so nacionalne policijske statistike odvisne od nacionalnih

kazenskih zakonodaj. Nadaljnji problem je način oziroma pravila statističnega

zajemanja podatkov ter njihovega vnosa in obdelave. Poleg tega je potrebno

upoštevati odnos ljudi do prijavljanja kaznivih dejanj, kar vpliva na obseg

odkrite kriminalitete oziroma t. i. temnega polja (Sterle, 1993).

Evropska Unija je ob svoji ustanovitvi določila statistiki strateški pomen, ţe

leta 1959 je ustanovila statistični urad Evrope z imenom Eurostat. V

preteklosti, še pred statistiko, imenovano ESB, je bilo narejenih kar nekaj

statističnih raziskav. Med najpomembnejše za Slovenijo poleg zgornje štejejo

Mednarodna statistika kriminala pod okriljem Interpola (International criminal

police organization – Interpol), ki je bila prvič objavljena ţe leta 1954 v Rimu,

ter primerjalna študija odkrite kriminalitete v Švici, nekdanji ZRN, Bavarski,

Avstriji in Sloveniji, ki je bila izdana leta 1991. Omenil bi predvsem prvo

statistiko, ker je v osnovi dokaj podobna Statistki kriminalitete v Evropi. Gre

predvsem za policijsko statistiko, v kateri so sodelovale članice Interpola. Pri

izdelavi statistike so se strokovnjaki srečali s precej podobnimi teţavami kot

pri izdelavi statistike trendov kriminalitete v Evropi, predvsem kar se tiče


17

zakonodajnih in definicijskih razlik med drţavami, pa tudi glede temnega

polja kriminalitete. Na to, da prikaz podatkov ne ţeli biti osnova za podrobno

primerjavo stanja na področju kriminalitete med sodelujočimi drţavami

opozarja Sterle, 1993.

Kljub velikim ambicijam za zbiranje in analizo podatkov o kriminaliteti se nič

ne more primerjati z Evropskim nadzornim centrom za droge in odvisnost

(European monitoring centre on drugs and drugs addiction) v Lizboni na

Portugalskem, čeprav velja omeniti tudi bazni center v švicarskem mestu

Lausanne. Še najbolj podoben projekt je HEUNI pri zdruţenih narodih, ki med

drugim poroča tudi o trendih kriminalitete ter kazenskopravnih sistemih v

evropskih drţavah (Barberet, Joutsen, 2009, str. 142).

Najbolj verodostojne podatke pri poskusu mednarodne primerjave na

področju kriminalitete dobimo pri primerjavi kaznivega dejanja umora, pa še

tu so teţave. To dejanje je namreč v večini drţav podobno sankcionirano,

zato je tudi laţje primerljivo. Pri spolnih deliktih se ţe srečujemo z različnimi

kulturami in posledično z različnimi spolnimi moralami, tako da je temno

polje pri teh kaznivih dejanjih nedvomno zelo veliko. Problemi se pojavljajo

tudi pri obravnavanju mladoletnikov, saj je starostna meja kazenske

odgovornosti med drţavami precej različna.

Znano je, da so uradne policijske statistike bolj zanesljive, ko gre za hujša

kazniva dejanja, zlasti nasilna kazniva dejanja, medtem ko so statistike o

»vsakodnevnih« premoţenjskih kaznivih dejanjih in predvsem statistike o

spolnem nasilju manj zanesljive (Brvar, 2000). Viktimološka anketa leta 1992

je pokazala, da Slovenci prijavijo skoraj vse tatvine avtomobilov, sledijo

vlomi, tatvine iz avtomobilov, tatvine koles, ropi itd.

ESB v mnogih pogledih sledi ameriški Sourcebook of Criminal Justice Statistics,

ki je v začetku sluţila kot pomemben model. Če evropsko statistiko

primerjamo z ameriško, postane jasno, da nam evropska nudi manj podatkov,

kar se tiče statističnih podatkov policije, kar je posledica daljše tradicije


18

zbiranja podatkov s strani FBI-ja ter prav tako širše uporabe statistike po vseh

drţavah ZDA. Na drugi strani pa je ameriška statistika manj popolna pri

obsodbah in kaznih, ker je zbiranje teh podatkov v ZDA manj razvito kot v

Evropi (Killias, Rau, 2000).


19

4 Trendi kriminalitete v Evropi

Na začetku je potrebno razčistiti osnovno dejstvo, katere drţave sploh tvorijo

Evropo, saj je teorij tukaj več. Najpomembnejši sta definiciji Zdruţenih

narodov, ki je nekoliko oţja, in Sveta Evrope, ki je nekoliko širša. Ključnega

pomena pri vsem skupaj je predvsem geografska meja med Evropo in Azijo. V

tem primeru je smiselno uporabiti definicijo Sveta Evrope, ki vključuje v

Evropo celotno Rusijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Azerbajdţan in Ciper

(Fahey, 2009, str. 417)

Veliko publikacij predstavlja podobo, dejstva in razprave o trendih in

problemih kriminalitete v Zdruţenih drţavah, še posebej v New Yorku, malo

pa je znanega o osnovnih smereh kriminalitete v Evropi. Raziskave o strahu

evropskih prebivalcev so pokazale, da sta zraven nezaposlenosti rast trendov

kriminalitete in visoka stopnja odklonskih dejanj ena izmed glavnih skrbi

prebivalcev. (Entorf, Spengler, 2002)

Skozi leta so različne institucije opravile mnogo raziskav na področju gibanja

kriminalitete, vzrokov in posledic. Med najpomembnejše institucije uvrščamo:

Mednarodno policijsko organizacijo (Interpol), Svetovno zdravstveno

organizacijo (WHO), raziskave Zdruţenih narodov (the United Nations Crime

and Justice Survey), Svet Evrope. Kljub vsem raziskavam in statistikam o

točnih podatkih ne moremo govoriti, vendar nam lahko rezultati odlično

sluţijo za splošni pregled dogajanja v Evropi.

Raziskave o trendih kaţejo, da se število kaznivih dejanj ponekod veča, drugje

upada, poleg klasičnih pa nastajajo tudi nove oblike kriminalnih dejanj, ki so

v določenih pogledih celo nevarnejše od tradicionalnih dejanj. O novejših

oblikah kriminala, kot so organiziran kriminal, terorizem, je bilo sicer ţe

marsikaj napisanega, vendar te oblike še niso tako dobro raziskane.


20

Vzrokov za naraščanje kaznivih dejanj je v sodobni druţbi veliko (Talidari,

datum neznan):

Mesta se širijo in ustvarjajo »boljše« pogoje in več prilik storilcem, saj

je iz raziskav razvidno, da se v mestih zgodi mnogo več kaznivih

dejanj kot v vaseh (večja populacija, več avtomobilov, sosed niti ne

pozna soseda, več prostorov za skrivanje itd.).

Obstaja močna povezava med nasilnimi kaznivimi dejanji in številom

ločitev.

Nezaposlenost, še posebej daljša in nezaposlenost mladine, je eden

od vzrokov za revščino, kar lahko potencialno vodi v kazniva dejanja.

Večje moţnosti za selitve prebivalcev med drţavami prinašajo tudi več

kaznivih dejanj tujcev.

Po podatkih, zbranih s strani UN-CTS (The United Nations Surveys on Crime

Trends and the Operations Criminal Justice Systems), se tradicionalna kazniva

dejanja nagibajo v različne smeri. Kriminaliteta z znaki nasilja se je povečala,

bolj med leti 2001 in 2006 kot v obdobju 1996 do 2001. Največ se je zvišal

deleţ napadov. Na drugi strani pa se je število premoţenjske kriminalitete

celo zniţalo (Harrendorf, Heiskanen, Malby, 2010, str. 33).

Posebej velja omeniti kazniva dejanja, povezana z drogami. Teţave niso samo

pri neposrednih kaznivih dejanjih z drogami, kot so posedovanje ali promet,

ampak je zloraba drog večkrat prisotna tudi pri ostalih kaznivih dejanjih,

predvsem pri posilstvih in pri premoţenjski kriminaliteti (razen pri kraji

motornih vozil). Problem drog se je izmed tradicionalnih kaznivih dejanj

pojavil veliko kasneje in število dejanj, povezanih z njimi, je takoj skokovito

naraslo. Po mojem mnenju je vzrok za takšen porast v nepripravljenosti

druţbe in pomanjkanju znanja na tem področju, zato je druţba začela

reagirati relativno pozno. Podoben primer temu je tudi računalniška

kriminaliteta, pri kateri je pristojnim organom sicer uspelo postaviti nekatere

temeljne okvire legalnosti, vendar pa jim niti pribliţno ni uspelo slediti

napredku, zato je nelegalnih izdelkov mnogo preveč (piratstvo, virusi itd.).


21

Slika 1: Prikaz števila kaznivih dejanj v posameznih drţavah za leto 2007 na

100.000 prebivalcev (vir: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/guip/

web/output/_tps00152_1_map_tmp.png)

Na sliki 1 lahko vidimo, kje v Evropi je število kaznivih dejanj večje in kje

manjše. Podatki o kaznivih dejanjih so vzeti iz četrte izdaje ESB in veljajo za

leto 2007, le za Belgijo, Bosno in Hercegovino, Italijo, Portugalsko,

Makedonijo in Turčijo veljajo podatki za leto 2006.

Slika 2: Prikaz porasta trendov za vsa kazniva dejanja med leti 1995 in 2007

na 100.000 prebivalcev (vir: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/guip/

web/output/_tps00152_1_map_tmp.png)

< 1000

> 1000–4000

> 4000–7000

> 7000–10.000

> 10.000

-25 do -50 %

-10 do -25 %

0 do -10 %

0 do 25 %

25 do 50 %

50 do 100 %

> 100 %

http://epp.eurostat.ec.europa.eu/%20guip/web/output/_tps00152_1_map_tmp.png

http://epp.eurostat.ec.europa.eu/%20guip/web/output/_tps00152_1_map_tmp.png

http://epp.eurostat.ec.europa.eu/guip/web/output/_tps00152_1_map_tmp.png



22

Na sliki 2 je prikazano, za koliko odstotkov in v katerih drţavah se je povečalo

oz. zmanjšalo število kaznivih dejanj med leti 1995 in 2007. Le pri Gruziji

veljajo podatki za leto 1996. Opazimo lahko, da je povečanje bolj kritično v

juţni ter zahodni Evropi kot pa v severni in srednji Evropi.

Na podlagi študij in vključitve Slovenije v primerjavo z drugimi drţavami ter

ob upoštevanju določene relativnosti dobljenih rezultatov kaţe Slovenija

dokaj specifično sliko kriminalitetne obremenjenosti. Podatki iz ESB kaţejo,

da je obremenitev s posameznimi vrstami kaznivih dejanj v zadnjih nekaj letih

večinoma pod evropskim povprečjem, izjema so tatvine, vlomi, prevare ter

promet z mamili.

V Sloveniji lahko trende kriminalitete na podlagi policijskih podatkov v

glavnem ugotavljamo s pomočjo Revije za kriminalistiko in kriminologijo ter

letne statistike ministrstva za notranje zadeve. Poleg tega pa so nam na voljo

tudi tri poročila Mednarodne viktimološke študije. Za preučevanje problemov

v zvezi s kriminaliteto v slovenskem prostoru je treba biti pozoren na

naslednje dejavnike (Mitar, Meško, 2007):

prisotnost in stalnost teoretičnih in konceptualnih definicij kaznivih

dejanj,

napovedane in dejanske politične in organizacijske strategije, politike

in programe za zatiranje kriminalitete s strani policije in drugih

agencij,

potek dela na področju policije,

zbiranje, obdelavo, analiziranje in shranjevanje podatkov, ki je

odvisno od vloge in poloţaja oseb v policijski organizaciji,

kvaliteto podatkov, ki je pokazatelj odgovornosti, zanesljivosti in

profesionalnosti uradnikov.

Porast kriminalitete in omejena učinkovitost kaznovalnih ukrepov sta v

drţavah članicah Sveta Evrope spodbudili razmišljanja, da je

kriminaliteto potrebno preprečevati, ne pa samo namenjati znatna


23

sredstva za represivne ukrepe. Ministrski komite je priporočil vladam

drţav članic Sveta Evrope, da:

vključijo preventivo kot trajno dejavnost v programe soočanja s

kriminaliteto, tako da jasno opredelijo obveznosti, sredstva in

odgovornosti,

podprejo organizacije za preventivo kriminalitete (na drţavnem,

regionalnem in lokalnem nivoju), ki naj bi zbirale informacije o

trendih kriminalitete, planirale, izvajale in evalvirale preventivne

programe, koordinirale preventivne aktivnosti, skrbele za vključevanje

javnosti, spodbujale raziskovalno delo, podpirale razvoj racionalne in

uspešne »kriminalne politike« ter izvajale programe usposabljanja,

podprejo tiste programe, ki so usmerjeni v preventivo posebnih vrst

kriminalitete, katerih cilj je zmanjšanje priloţnosti in povečanje

tveganja za storilca,

ukrenejo vse potrebno za razvoj mednarodnega sodelovanja na

področju preventive kriminalitete (Mitar, 1993, str. 517).


24

5 Statistika trendov kriminalitete v Evropi

5.1 Zgodovina in osnovni podatki o projektu esb

Trendi kriminalitete so ţe od nekdaj stalna in vsakdanja skrb vsake drţave.

Vsak posameznik bi se rad počutil varno v okolju, kjer ţivi. Zato prihaja do

selitev prebivalstva med mesti, drţavami, celo kontinenti. Policija in druge

organizacije si nenehno prizadevajo zmanjšati kriminal. Seveda brez analize

problemov teţko izboljšamo rezultate, zato so nam v tem primeru na voljo

razne statistike, od vrst kaznivih dejanj, števila kršiteljev, do pogostosti

ponavljanja. V Evropi takšne analize preučuje tudi Evropski odbor za

problematiko kriminalitete, ki ima na tem področju zelo pomembno vlogo.

Sčasoma, ko je evropska skupnost postajala vse večja, so tudi vprašanja v

zvezi s kriminaliteto postajala vse pomembnejša. Zato je Evropski odbor leta

1993 ustanovil skupino strokovnjakov iz Francije, Nemčije, Madţarske,

Nizozemske, Švedske, Švice in Velike Britanije, ki so začeli intenzivno

raziskovati trende na področju kriminalitete. Z različnimi metodami

proučevanja ter primerjanja podatkov med drţavami jim je končno uspelo vse

pomembno spraviti v obliko, ki jo danes poznamo pod imenom statistika

trendov kriminalitete v Evropi (ESB). Sprva je statistika zajemala podatke za

dvanajst evropskih drţav. Vendar pa cilj s tem še ni bil doseţen. Po nekaj

zasedanjih Evropskega odbora je bil sprejet sklep, da je treba vse moči

usmeriti v proučevanje celotne Evrope. Končni dokument naj bi tako bil

razširjena različica ţe obstoječe statistike, pokrit s celotnim članstvom Sveta

Evrope, vseboval pa bi podatke evropskih drţav med leti 1990 in 1996. Skupini

so se pridruţili novi strokovnjaki in specialisti in projekt je stekel.

Pri svojem delu je skupina uporabljala podatke raziskav Zdruţenih narodov in

Interpola, ki so jih na podlagi prošnje od vsake drţave posebej pridobili. Vsaka

drţava je izbrala posameznika (strokovnjaka na področju kriminalitete), ki je

bil odgovoren za pošiljanje točnih in kvalitetnih podatkov, ki jih je zahtevala

skupina. Potrditi jih je moral tudi Evropski odbor. Šlo je za malo drugačen

pristop, kot je bilo sprva mišljeno. Na podlagi mnenja ustvarjene skupine so


25

bili namreč ti podatki bolj točni in celoviti, kot če bi vsaka drţava samo

poslala vse zbrane podatke. Leta 1997 je imela skupina tako zbrane

formularje iz 36 drţav. Sledilo je popravljanje in podatke so še enkrat

preverili ter vnesli v posebej za to pripravljeno bazo, ki jo je v švicarskem

mestu Lausanne pripravil IPSC (Institut de police scientifique et de

criminologie). Vsak predstavnik v posamezni drţavi je moral zadevo še enkrat

preveriti, tako da je baza relativno korektna.

Problemov med zbiranjem seveda ni manjkalo. Med najpomembnejšimi je bil

ta, da vse drţave nimajo enakega pojmovanja, kar se tiče opredelitve kaznivih

dejanj. Problem so rešili tako, da so za vse kategorije kaznivih dejanj, ki so

del statistike trendov kriminalitete, ustvarili enotno definicijo, naloga drţav

pa je bila, da se jih tudi v čim večji meri drţijo.

Statistika je sestavljena iz petih poglavij, vsako poglavje ima štiri ločene

oddelke: splošne ugotovitve, tabele, tehnične podatke ter vire.

Poglavja, ki jih statistika zajema, so:

Policijska statistika – to poglavje vsebuje informacije o obsegu

kriminala in številu domnevnih storilcev kaznivih dejanj v vsaki drţavi.

Poudarek je predvsem na klasičnih kaznivih dejanjih, novejša kazniva

dejanja, kot je organiziran kriminal, pa niso zajeta. Obravnavana

kazniva dejanja so naslednja: umor, napad na osebo, posilstvo, rop

(oboroţen), kraja (kraja motornih vozil, kraja koles), vlomi (ter ločeno

vlomi v stanovanja) in nazadnje nedovoljen promet z mamili.

Statistika kazenskopravnega pregona – v tem poglavju so obravnavani

izidi postopkov na ravni javnega toţilstva. Posebnost tega poglavja je,

da niso zajeta le specifična kazniva dejanja, ki smo jih zgoraj ţe

omenili, ampak so zajeta vsa kazniva dejanja, s katerimi se ukvarja

toţilstvo.

Statistika obsodb – gre za število oseb, ki so bile obsojene in spoznane

za krive zagrešitve enega izmed izbranih kaznivih dejanj. Podatki so


26

razdeljeni glede na vrsto kaznivih dejanj, spol, starost in

drţavljanstvo storilca, vrste izrečenih sankcij ter dolţino trajanja

zaporne kazni. Sankcije so bile zdruţene v naslednje kategorije:

globe, kazni in ukrepi, razen zaporne kazni, pogojne zaporne kazni in

ukrepi, zaporne kazni ter smrtne kazni.

Statistika zavodov za prestajanje zaporne kazni – poglavje vsebuje

podatke o zasedenosti zavodov za prestajanje zaporne kazni, ki

izhajajo iz letne kazenske statistike Sveta Evrope, ter vprašalnika,

poslanega s strani skupine, številu zavodov za prestajanje zapornih

kazni, informacije o izdatkih, povezanih z oskrbovanjem zapornikov,

najdemo pa tudi povzetke podatkov o študijah povratništva.

Pregled podatkov – v zadnjem delu so predstavljeni podatki

mednarodne ankete o ţrtvah kriminala (ESB I, 1999).

Skupina je veliko pozornosti posvetila načinu zbiranja in shranjevanja

podatkov, pridobljenih od vseh drţav, saj lahko čas in način zbiranja

pomembno vplivata na statistično merjenje. Zato so se to odločili predstaviti

kar s pomočjo tabel in kratkih komentarjev. Ob preverjanju vseh teh dejstev

se je skupina marsikdaj morala vrniti na začetek ter od drţav ponovno

zahtevati določene podatke. Izkazalo se je namreč, da problemi nastajajo ţe

zaradi različnega izrazoslovja med drţavami (npr. assault v angleščini in

povzročitev telesnih poškodb v slovenščini) ter da obstajajo zelo velike razlike

med pravosodnimi sistemi posameznih drţav. Kakorkoli ţe, nekatere napake

je skupina rešila uspešno, nekaterih pa kljub velikim naporom ni uspela rešiti.

Kljub temu da je bil osnovni cilj statistike trendov kriminalitete predstaviti

primerljive podatke o kriminaliteti v Evropi, ostaja vprašanje, ali je moţno

uporabiti statistiko v namene sprejemanja odločitev v kriminalitetni politiki

ali pri izvajanju znanstvenih študij, glede na to, da so razlike v drţavah res

očitne. To je razlog, da so kriminologi v zadnjih letih razvili alternative k

dopolnjevanju obstoječe statistike: mednarodne primerjalne študije o ţrtvah

na eni strani ter mednarodne študije posameznikov, s katerimi so pristojni

organi opravili intervju.


27

Treba je opozoriti na to, da so uradne statistike o kriminaliteti v osnovi

odvisne od treh sklopov okoliščin:

dejanske okoliščine, kot so nagnjenost posameznikov, da storijo

kazniva dejanja, struktura priloţnosti, pripravljenost javnosti, da

prijavijo kazniva dejanja, učinkovitost organov kazenskega

pravosodja;

pravne okoliščine, kot so načrtovanje kazenskega zakonika, zakona o

kazenskem postopku ter drugih pravnih aktov, kot tudi organizacijska

struktura raznih agencij, ki se ukvarjajo s kriminaliteto;

statistične okoliščine, kot so način zbiranja podatkov, pravila

obdelave ter njihovo praktično izvajanje (ESB I, 1999, str. 8).

Da lahko podatke resnično primerjamo med seboj, je zelo pomembno, da

preučimo vse te okoliščine. Pri sestavi statistike trendov kriminalitete so

strokovnjaki zato veliko pozornosti posvetili dodatnemu pojasnjevanju

pojmov, kar je vključeno v vsako poglavje.

5.2 Prva izdaja

5.2.1 Policijska statistika

Čeprav policija v vseh drţavah vodi statistiko kaznivih dejanj, še vedno ne

moremo govoriti o točnem številu vseh kaznivih dejanj. Razlogi so različni,

med najpomembnejše pa sodijo, da ţrtve ne prijavijo kaznivega dejanja

(bodisi zato, ker tega ne ţelijo, bodisi zato, ker sami sebe ne obravnavajo kot

ţrtve) in da policija ne vpiše prijavljenega kaznivega dejanja v statistiko, ker

je mnenja, da ne predstavlja kaznivega dejanja. Med drugim lahko na to

vpliva tudi dejstvo, da se lahko v nekaterih drţavah sodni postopek začne tudi

brez policijskega poročila (če vlogo na sodišče preda drţavni toţilec, agencije,

vojaška policija itd.).


28

Eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na nezanesljivost

policijske statistike, je prav gotovo temno polje kriminalitete. Po ugotovitvah

mednarodne viktimološke raziskave leta 1992, v kateri je sodelovalo več kot

55.000 anketirancev iz 15 evropskih drţav ter iz ZDA, Kanade, Avstralije,

Japonske in Nove Zelandije, več kot polovica kaznivih dejanj ni nikoli

prijavljena (Jan J. M. van Dijk, 1993; povzeto po Brvar, 2000).

Velika razlika med drţavami je tudi pri nalogah, ki jih policija opravlja v

posamezni drţavi. Le redko se policija ukvarja samo s kaznivimi dejanji. V

večini drţav je njena naloga tudi urejanje prometa, vzdrţevanje javnega reda

in miru itd. Vendar se to ne tiče vseh policij, zajetih v statistiki, zato je treba

biti previden pri povezovanju policijskih virov z obsegom prijavljenih dejanj.

Problem se pojavlja tudi pri klasifikaciji ter štetju kaznivih dejanj. Razlika je,

če je dejanje zabeleţeno pri prijavi ali kasneje pri sami preiskavi. Nekatera

kazniva dejanja lahko vsebujejo elemente več kaznivih dejanj, zato je

pomembno, ali štejemo vsako dejanje posebej ali se drţimo vodilnega pravila,

da šteje samo najteţje dejanje. Nadalje je problem tudi pri beleţenju

serijskih oziroma ponavljajočih dejanj. Ali bomo večkratni napad na isto

osebo beleţili večkrat ali samo enkrat?

Podobni problemi se pojavljajo tudi pri štetju storilcev. V večini drţav gre za

storilca takrat, ko mu je krivda dokazana. Srečamo pa se tudi z izrazom

osumljenec ali domnevni storilec. Meja, kdaj velja nekdo za osumljenca, pa je

med drţavami seveda različna.

Najboljši način za preverjanje podatkov v statistiki je primerjava z drugimi

statistikami, zato so v dodatku tudi navedene statistike, relevantne za vsako

poglavje. Pri obravnavi podatkov so strokovnjaki opazili, da se je v nekaterih

drţavah število kaznivih dejanj in storilcev med leti 1990 in 1996 zelo

povečalo. Vendar ni nujno, da gre za dejansko porast kriminala, ampak je to

lahko posledica izboljšanja načina zbiranja podatkov ali sprememb v politiki

evidentiranja.


29

Umori

Po številu vseh umorov, vključno s poskusi, je bila leta 1990 precej v ospredju

Severna Irska, do leta 1996 pa jo je prehitela Rusija. Sedem drţav je v tem

obdobju zabeleţilo upad umorov. V Sloveniji je število umorov vseskozi rahlo

variiralo, vendar je bilo višje v letu 1996 kot v 1990. Tudi po tabeli

dokončanih umorov je najvišji odstotek v Rusiji. Deset drţav je zabeleţilo

upad, največjo razliko med 1990 in 1996 pa lahko opazimo na Irskem.

Povzročitev telesnih poškodb

Najprej je treba omeniti, da so v nekaterih primerih, kar se tiče povzročitve

telesnih poškodb, v tej statistiki izključene podkategorije, kot so kršenje

javnega reda in miru ali huliganstvo. Načeloma se je število povzročitev

poškodb v večini drţav vseskozi večalo, v petih drţavah pa je upadlo.

Zanimivo je, da je bil deleţ ţensk kot napadalk relativno visok (na

Portugalskem celo 19 %).

Posilstva

Deleţ zabeleţenih posilstev je v osnovi najbolj odvisen od pripravljenosti

ţrtev prijaviti kaznivo dejanje. Dejstvo je, da po podatkih mnogih raziskav

veliko število kaznivih dejanj, povezanih s spolnim napadom, ostaja

neprijavljenih. Razlike lahko vidimo ţe pri primerjavi policijske statistike z

mednarodno raziskavo ţrtev zločinov (International Crime Victim Survey), kjer

se število prijav na policiji in število ţrtev zelo razlikujeta. V večini drţav je

število posilstev vseskozi naraščalo, ponekod pa celo upadlo, med drugim tudi

v Sloveniji. V Franciji in Nizozemski je bilo zabeleţenih tudi nekaj primerov

napadov oseb ţenskega spola. Najverjetneje je v takih primerih šlo za

sostorilstvo.

Ropi

Povprečno število ropov v obdobju med 1990 in 1996 je znašalo nekaj več kot

60 na 100.000 prebivalcev in se je vseskozi rahlo povečevalo. Drţave z višjim

številom ropov so bile Estonija, Francija, Irska, Portugalska, Španija ter v

zadnjih letih tudi Anglija in Wales. V Sloveniji je bilo število ropov krepko pod


30

povprečjem. Procentualno pa je bilo največje naraščanje v tem obdobju

opazno pri Litvi in Bolgariji.

Vlomi

Pri vlomih ločimo med vlomi v stanovanja ter vlomi v avtomobile, zato so

končne številke na podlagi tega v raziskavi precej različne. Do leta 1993 se je

število vlomov načeloma povečevalo, od takrat naprej pa začelo padati. Med

storilci je bilo veliko mladoletnikov in niti ne toliko ţensk.

Droge

Povsem po pričakovanjih postaja zloraba drog iz leta v leto večja, na kar

kaţejo tudi podatki v statistiki. Skoraj nobena drţava ni zabeleţila upada

zlorab drog, ponekod so se kazniva dejanja, povezana z drogo, povišala za

celo več kot 1000 odstotkov. Podatki v tabelah ponovno nekoliko variirajo, saj

v nekaterih drţavah, kot sta Nizozemska in Italija, posedovanje majhnih

količin nekaterih drog ni kaznivo dejanje. V Italiji in na Poljskem so bile med

storilci, povezanimi z zlorabo drog, v kar 40–50 % osebe ţenskega spola.


31

Trendi


1990 in 1996)

DRŢAVA Umor

(dokončan in poskus)

Umor (dokončan)

Telesni napad

Posilstvo Rop Tatvina Tatvina

motornega vozila

Vlom Kazniva dejanja v

zvezi z mamili

Albanija

Avstrija 0 0 0 - - - - - ++

Belgija

Bolgarija ++ + ++ + ++ ++ ++ ++

Hrvaška - 0 - 0 - - ++

Ciper + - ++ ++ + - 0 ++

Češka + + - - + + ++ +

Danska 0 + 0 - 0 0 + - 0

Estonija ++ + + + ++ + + ++

Finska + 0 + 0 - 0 0 + ++

Francija 0 0 + + + 0 0 0 +

Nemčija + + + 0 + 0 + + +

Grčija + + 0 0 + + + + ++

Madţarska + + + 0 0 + ++ + ++

Irska ++ ++ -- + + 0 0 0 +

Italija - - + + - - 0 0 +

Latvija + ++ 0 -- + + ++

Litva + + - ++ + ++ ++

Luksemburg + -- + + 0 - + + 0

Malta 0 - ++ - - - -

Moldavija + - - 0 - - +

Nizozemska + + + 0 + 0 + 0 0

Norveška

Poljska + + + 0 + 0 ++ - +

Portugalska

Romunija 0 0 + + ++ ++ + ++

Rusija + + + -- ++ + ++ + ++

Slovenija + + + - ++ - + - ++

Španija 0 - -

Švedska + - + + 0 0 - 0 +

Švica - - + - 0 - - 0 ++

Makedonija + 0 + 0 ++ + ++ ++ ++

Turčija + + + ++ ++

Anglija in Wales

++ 0 + + ++ 0 0 +

Severna Irska -- -- + ++ 0 0 + 0 ++

Škotska + ++ + ++ + - 0 - ++

Legenda:

-- zmanjšanje za 50 % ali več

- zmanjšanje za 10–50 %

0 zmanjšanje ali povečanje za manj kot 10 %

+ povečanje za 10–100 %

++ povečanje za več kot 100 % (ESB I, 1999)


32

Iz tabele je razvidno, da se trendi kriminalitete skozi obdobje precej

spreminjajo. Na marsikaterem področju lahko opazimo precejšen porast

kriminala, ki pa je seveda med drugim tudi posledica spreminjanja trendov

vsakdanjega ţivljenja. V Sloveniji se je povečalo predvsem število kaznivih

dejanj ropa ter kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo drog, zmanjšalo pa se je

število posilstev, kraj ter vlomov.

Če na kratko spregovorimo še o številu policistov, lahko povemo, da se število

policistov v drţavah giblje med 200 in 700 v razmerju na 100.000 prebivalcev.

Razlike se pojavljajo med drţavami, kjer večji ali manjši deleţ policistov

predstavljajo civilisti. Slovenija je imela leta 1995 260 policistov in 157

civilistov, kar sodi nekako v sredino, glede na razmerje v ostalih drţavah.

5.2.2 Statistika tožilstva

Kadar govorimo o obtoţbah, imamo v mislih kazenske primere, ki jih

obravnavajo in o njih odločajo na sodišču in se končajo z obsodbo. V tem

primeru pa moramo razumeti širši pomen odločanja sodišča, ki lahko sodbe

zavrne ali naloţi sankcije v primerih, ki to dopuščajo. Kazenske primere po

navadi obravnava sodna veja oblasti in v večini drţav so za to zadolţeni

drţavni toţilci in/ali preiskovalni sodniki. Ker je kazenskopravni sistem v

drţavah različen, je za potrebe te statistike to poglavje mišljeno kot nekakšna

sredina med policijo in sodiščem.

V nekaterih drţavah policija nima takšne moči, da bi lahko samoiniciativno

odločala o posameznih primerih, ampak je dolţna le pomagati drţavnemu

toţilcu pri reševanju primerov. Zato se v takšnih primerih policijska statistika

in statistika toţilstva ujemata. V večini drţav pa ima policija več vpliva na

potek postopkov in lahko sama odloča, ali bo zadevo predala naprej

drţavnemu toţilcu ali pa bo primer končala na primer z izrekom kazni. V teh

drţavah se posledično statistike na ravni policije in toţilstva razlikujejo.


33

Statistika v tem poglavju, v primerjavi z ostalimi, izgleda nekoliko drugače,

ker ne zajema podatkov o vsakem kaznivem dejanju posebej, ampak so

obravnavana skupaj kot celota in obravnavajo vsa dejanja, odrejena s strani

drţavnega toţilstva, izvzeti so le manjši, ne toliko pomembni prekrški

(napačno parkiranje itd.). Kar se tiče samega štetja, je v večini primerov

obveljalo pravilo, da se primeri, kjer je šlo za več kaznivih dejanj hkrati

oziroma je bilo vključenih več obtoţencev, obravnavajo kot en sam primer.

Sedem drţav teh podatkov ni posredovalo, zato so iz tega poglavja izključene.

Za laţjo primerjavo so primeri razdeljeni v tri kategorije: število primerov, ki

so prišli pred sodišče, število zavrnjenih primerov ter število primerov, ki so

se končali z obsodbo (s priznanjem ali brez njega).

Hkrati so razlike med drţavami tudi v tem, ali je toţilstvo pristojno primer

obravnavati samostojno. Ponekod je naloga toţilstva pripraviti primer za

sodišče, v večini drţav ima toţilstvo to diskrecijsko pravico, da odloči o tem,

ali se primer zavrne ali obravnava naprej, v nekaterih primerih pa se ima

poleg tega toţilstvo tudi pravico odločiti, da opusti primer pod določenimi

pogoji, ki jih predlagajo osumljenim prestopnikom, če so jih seveda

pripravljeni sprejeti.

Nerešenim primerom in neznanim storilcem kakšne posebne pozornosti sicer

ni bilo namenjeno, sicer pa so drţave same v dodatnih opisih poročale, v

katero kategorijo so (če so) uvrstile takšne primere. Odstotek drţavnih

toţilcev na 100.000 prebivalcev je leta 1995 znašal od 0,7 do 26,4.

5.2.3 Statistika obsodb

To poglavje vsebuje podatke o osebah, ki so bile po storitvi kaznivega dejanja

pravnomočno obsojene. Podatki nam dajo informacije o vrsti storjenega

kaznivega dejanja, spolu, starosti in narodnosti storilca, vrsti naloţenih kazni

ter dolţini trajanja zaporne kazni. Največji problem pri beleţenju je ponovno

povezan z razlikami v kazenskem postopku, zato nekaterih podatkov ni bilo


34

mogoče primerjati. Poudariti je treba tudi to, da se v primerjavi s policijsko

statistiko definicije kaznivih dejanj v tem poglavju ne ujemajo popolnoma.

Pri izbiri definicije za obsodbo je skupina prav tako naletela na določena

odstopanja med drţavami, zato so za definicijo obsojenih oseb izbrali osebe,

katerim je bila s strani drţavnega toţilca izrečena kazen, temelječa na

priznanju obtoţenca. Izključeni pa so bili primeri, kjer so osebe dobile

policijsko opozorilo, obtoţenec ni priznal dejanja, ali pa je bil obtoţenec

obtoţen s strani drugih drţavnih organov in ne sodišča.

Po zbranih podatkih je bilo mogoče pričakovati, da se bodo vrednosti med

številom obsodb in izrečenimi kaznimi ujemale. Ţal so se pri nekaterih

drţavah še vedno pojavljale razlike, kar bi lahko pripisali skupinam, ki so bile

ob štetju enih in drugih podatkov različne. Vse, razen dveh drţav, so se pri

metodi zbiranja podatkov, tako za obsodbe kot za sankcije, drţale določenih

pravil. Prvo takšno pravilo je bilo, da se storilec, obsojen za več kaznivih

dejanj naenkrat, šteje samo enkrat. Večina drţav je pri tem štela najresnejša

dejanja, vendar pa pri pregledu komentarjev lahko ugotovimo, da ni

popolnoma jasno, ali so se za resnost odločali na podlagi narave samega

dejanja ali na podlagi izrečene kazni. Če je pri dejanju sodelovalo več

krivcev, se je vsak krivec štel posebej.

Podatke na sodiščih so merili na dva načina: v nekaterih drţavah so uporabili

podatke o storilcih, preden so bili le-ti obsojeni oziroma jim je bila izrečena

kazen, v ostalih drţavah pa so uporabili podatke po tem, ko je bila oseba ţe

obsojena. V primerih, kjer je oseba storila več kaznivih dejanj v enem letu, je

večina drţav vsako obsodbo štela posebej. Nekaj drţav, med drugim tudi

Slovenija, pa so takšna dejanja šteli samo enkrat. Omeniti je potrebno še to,

da je zaradi političnih sprememb v devetdesetih pri nekaterih drţavah trende

teţko oceniti, saj so se spremenili tako načini zbiranja kot tudi

kazenskopravni zakoni.


35

Zaradi zbiranja podatkov od različnih institucij (toţilstev, sodišč, policije,

inšpekcijskih ter varnostnih organov) je mnogo drţav imelo teţave s

posredovanjem točnih informacij o kaznih, izrečenih za točno določena

kazniva dejanja. Načeloma so bile kazni razdeljene v štiri skupine: denarne

kazni, nezaporne kazni, pogojne zaporne kazni ter zaporne kazni. Kljub tej

glavni razvrstitvi pa je prihajalo do razlik, ker vse drţave niso imele določenih

enakih kazni za določeno kategorijo.

Generalno gledano nam tabele v tem poglavju prikazujejo relativno

razčlenjeno sliko vseh izrečenih kazni, vendar bi za podrobno analizo

podatkov potrebovali natančnejše podatke iz vsake drţave. Podatke vsake

drţave so namreč nekoliko prilagodili skupnim definicijam, da smo lahko

dobili vsaj pribliţno sliko tega področja (ESB I, 1999).V nadaljevanju sem

izpostavil glavne podatke o obsodbah in kaznih.

Umori (brez poskusov)

Od 19 drţav so v večini med leti 1990 in 1996 izmerili porast obsodb, še

posebej v Estoniji, na Škotskem in v Rusiji. Največje število obsodb so

zabeleţili v Rusiji (12 na 100.000 prebivalcev), najmanjše pa na Irskem (0,1).

Izmed 13 drţav je v več kot 90 % primerov šlo za zaporno kazen, nekaj je bilo

tudi smrtnih kazni. Najvišje povprečne kazni so bile v Romuniji (13 let), na

Portugalskem (12 let), v Bolgariji (10 let) ter Švici in na Madţarskem (9 let).

Posilstva

Med 27 drţavami, ki so posredovale podatke o obsodbah posilstev, je 9 drţav

med leti 1990 in 1996 zabeleţilo porast obsodb (največji na Poljskem), 15 pa

upad (največji na Hrvaškem, v Severni Irski, na Norveškem in Portugalskem).

Največje število posilstev je bilo v Turčiji in Rusiji. V večini primerov so

obsodbam sledile zaporne kazni, ponekod pa so uporabili tudi pogojne

zaporne kazni ali nezaporne kazni. Povprečna dolţina kazni je znašala 5 let, v

nekaterih drţavah pa so obsojenci dobili tudi dosmrtno ječo.


36

Tatvine

Razen v nekaterih vzhodnih evropskih drţavah so v večini drţav med leti 1990

in 1996 primerjave pokazale zmanjšanje števila obsodb. Izjema je le

Portugalska. Po podatkih iz leta 1996 je bilo najvišje število obsodb na

Danskem (600 na 100.000 prebivalcev) in Finskem (630 v letu 1995), najniţje

pa v Albaniji (46), Grčiji (31 v letu 1995) in na Poljskem (38). Ni čisto jasnega

razloga za takšne velike razlike, zato bi bile potrebne še dodatne raziskave.

Velike razlike so se pojavile tako pri izbiri kot pri dolţini kazni. Večina

zapornih kazni je bila krajša od šestih mesecev, v nekaterih zelo redkih

primerih pa je bila izrečena kazen tudi dosmrtna ječa.

Droge

Zaradi razlik v uveljavljeni politiki so med drţavami velike razlike v oblikah

kaznivih dejanj, za katere so bile izrečene kazni. V nekaterih drţavah se je

število obsodb med 1990 in 1996 povečalo za kar 500 %. Največ obsodb so

izrekli na Danskem (160 na 100.000 prebivalcev) in Škotskem (120), v večini

vzhodnoevropskih drţav pa jih je bilo manj kot 10. Kazni so bile tako denarne,

nezaporne, kot tudi pogojno zaporne kazni. Dolţina zapornih kazni je bila od

nekaj mesecev do doţivljenjske ječe.

5.2.4 Statistika zavodov za prestajanje zaporne kazni

To poglavje predstavlja podatke o priporih, številu in zasedenosti kazenskih

zavodov, stroških, povezanih z oskrbo zaporov, ter osebah, ki prestajajo

nezaporno kazen. Podatki o zasedenosti izhajajo iz letne kazenske statistike

Sveta Evrope. Skoraj vsi ostali podatki pa so zbrani s pomočjo vprašalnika iz

skupine. Precejšnje razlike v zasedenosti lahko opazimo predvsem med novimi

in starimi članicami Sveta Evrope. Največja zasedenost v Evropi je vsekakor v

Rusiji. Tudi kar se tiče velikosti kazenskih zavodov, skupnih stroškov ter

gostote zavodov, prihaja do precejšnjih razlik. Vse kaţe na to, da so zaporne

kazni in obseg zaporniških zemljišč pomembne prioritete kazenske politike,

vendar ne smemo pozabiti tudi na velike razlike med stroški za preţivljanje

ter plačami zaposlenih v kazenskih zavodih (ESB I, 1999).


37

Čeprav je skupina ţelela predstaviti tudi podrobne podatke o povratništvu,

tega ţal zaradi določenih tehničnih in metodoloških problemov ni mogla

narediti. Kljub temu so na podlagi nekaterih študij povratništva predstavili

glavne značilnosti ter najpomembnejše metodološke probleme. Čeprav so

drţave uporabile različne kriterije pri ocenjevanju povratništva, lahko

izpostavimo nekatere glavne značilnosti:

obsojenci z daljšo kriminalno zgodovino so večkrat povratniki,

več povratnikov je moških,

mlajše osebe so bolj nagnjene k povratništvu,

povratniki večkrat ponovno storijo kaznivo dejanje v prvem letu po

prvi obsodbi,

med povratništvom in resnostjo kaznivega dejanja ni povezave,

prav tako ni povezave med prvo obsodbo za kaznivo dejanje in

nadaljnjimi ter tudi ne med oblikami kazni (ESB I, 1999).

5.2.5 Pregled podatkov

Dodatne podatke o kriminaliteti, storilcih in ţrtvah lahko pridobimo iz drugih

raziskav in anket. Obstaja seveda več vrst raziskav in tudi več načinov

zbiranja podatkov. Univerze in drţavne ali lokalne oblasti so v zadnjih desetih

letih v mnogih drţavah naredile takšne raziskave. Zaradi same metodologije je

mednarodna primerjava zelo teţka. Kljub temu velja mednarodna anketa o

ţrtvah kriminala (International Crime Victim Survey) za eno najbolj

zanesljivih, zato so v tem poglavju predstavljeni prav ti podatki.

Pri mednarodni anketi o ţrtvah kriminala gre za obseţen mednarodni projekt,

ki raziskuje obseg in strukturo oškodovanja oseb po nekaterih oblikah običajne

kriminalitete. Zasnovan je bil v okviru raziskovanj Organizacije zdruţenih

narodov pod pokroviteljstvom UNICRI (United Nations Interregional Crime and

Justice Research Institute). Do leta 2001 je bilo v projekt vključenih čez 50

drţav. Leta 1992 se je projektu pridruţila Slovenija (www.adp.fdv.uni-lj.si).

http://www.adp.fdv.uni-lj.si/


38

Glavni način zbiranja informacij je bil telefonski intervju, kjer pa to ni bilo

moţno, tudi osebni intervju. Vzorci so vsebovali vsaj 1000 respondentov v

posamezni drţavi, ponekod pa tudi manj, le-ti pa so bili izbrani tako iz glavnih

mest kot tudi s podeţelja. Na podlagi različne lokacije so bili respondenti

razporejeni v tri skupine; nacionalna, mestna in podeţelska. Primerjava

podatkov je pokazala, da se viktimizacija med mestnimi področji in

podeţeljem precej razlikuje. Načeloma je večja v urbanem okolju, vendar ne

v vseh drţavah in ne za vsa kazniva dejanja. Se je pa pokazalo, da se drţave

po tej študiji manj razlikujejo v primerjavi s policijsko statistiko, kar

napeljuje na to, da se pri slednji ne odraţa le obseg dejanske kriminalitete,

ampak tudi razlike v prijavi kaznivih dejanj (ESB I, 1999).

5.3 Druga izdaja

Zaradi ţe ustvarjenih povezav z ostalimi drţavami in nesmiselnosti prekinjanja

dobrega sodelovanja so ostala prizadevanja za nadaljevanje projekta velika.

Kljub finančnim teţavam je skupina (tokrat v manjši zasedbi) uspela z denarno

pomočjo nekaterih drţav zagotoviti pogoje za nadaljevanje projekta. Na več

skupnih sestankih je skupina prvo izdajo natančno pregledala, popravila

vprašalnik in naredila vse potrebno, da bi bila primerljivost podatkov še

boljša. Nekatera poglavja tako prinašajo novosti, predvsem kar se tiče

natančnosti posameznih področij. Druga izdaja statistike je tudi pripravljena

in izdana pod okriljem Sveta Evrope in je nadgradnja prve izdaje. Pokriva

podatke od leta 1995 do 2000 za 40 evropskih drţav. Izšla je leta 2003.

Podatki v tej izdaji so razdeljeni na bistvene točke (kazniva dejanja,

osumljenci in obsodbe) ter stranske točke (število mladoletnikov, ţensk,

tujcev, kazni, sredstva ter število zaporov). Od leta 1995 do 2000 so zbrani le

podatki za bistvene točke, samo za leto 1999 pa so zbrani podatki za stranske

točke. Tako kot prva izdaja je tudi druga razdeljena na pet poglavij:

Policijska statistika, Statistika toţilstva, Statistika obsodb, Statistika zavodov

za prestajanje zaporne kazni ter Pregled podatkov.


39

Pri policijski statistiki velja omeniti, da sta dodani tabeli skupna kazniva

dejanja in kazniva dejanja v prometu (brez prekrškov), izvzeti pa sta tabeli

oboroţeni ropi ter kraja koles. Resen promet z drogami je zamenjala tabela

splošnega prometa z drogo. Ostale definicije so ostale enake, v nekaterih

primerih so jih le nekoliko bolje definirali.


Podatke o kaznivih dejanjih je posredovalo 39 drţav. Vse so lahko zbrale

podatke o umorih, napadih, posilstvih, ropih, krajah, drogah in skupnih

kaznivih dejanjih. Kljub temu je prišlo tudi do odstopanj od standardnih

definicij, kar je posebej razloţeno v dodatkih statistike.

O samem beleţenju podatkov je 16 drţav povedalo, da so bila dejanja

zabeleţena takoj ob prijavi kaznivega dejanja. 14 drţav je podatke zabeleţilo

kasneje, 8 pa jih je beleţilo šele po opravljeni preiskavi. Iz tega lahko

sklepamo, da je v nekaterih drţavah policija zakonsko določena za beleţenje

teh podatkov, drugje pa to funkcijo opravlja toţilstvo (po opravljeni policijski

preiskavi). 20 drţav je poročalo, da so se pri štetju več ali serijskih kaznivih

dejanj drţali vodilnega pravila (da šteje samo najteţje dejanje), 18 pa tega

pravila ni upoštevalo. V 17 drţavah so več kaznivih dejanj hkrati šteli večkrat,

v 10 pa samo kot eno kaznivo dejanje.

Če pogledamo skupna kazniva dejanja, lahko ugotovimo, da se trendi

zabeleţenega kriminala in osumljenci za obdobje od 1995 do 2000 razlikujejo

med posameznimi kaznivimi dejanji. Opazne razlike so ţe med drţavami

vzhodne in zahodne Evrope, vendar je razlog za razlike tudi v boljših načinih

zbiranja podatkov v nekaterih drţavah ter prav tako v pomembnih razlikah,

kar se tiče definiranja kaznivih dejanj. Generalno gledano so v manj kot 30 %

dejanja storile osebe ţenskega spola. Največji del mladoletnikov kot

osumljencev se je pojavil pri vlomih, kraji motornih vozil ter ropih.


40

Umori

Tudi če izključimo poskuse umorov, je razmerje med drţavami zelo različno.

Leta 1999 je bilo največ umorov zabeleţenih v Albaniji, Estoniji, Latviji, in

Litvi (več kot 6 na 100.000 prebivalcev). V pribliţno pol drţavah se je število

umorov od 1995 do 2000 zmanjšalo. V Franciji so zabeleţili največji deleţ

osumljenk (15 %), pri nas v Sloveniji pa je bilo zabeleţenih največ

mladoletnikov kot storilcev (12 %).


Pri napadih je treba upoštevati dejstvo, da se definicije med drţavami močno

razlikujejo. 6 drţav je pri štetju upoštevalo groţnje, 15 jih je vključilo samo

napade, ki so povzročili bolečino, 5 jih je vključilo spolne napade. Razlog za

relativno majhno število napadov v nekaterih drţavah je tudi v tem, da je za

policijsko statistiko potrebna prijava ţrtve. Kljub razlikam v definicijah je

zelo teţko razloţiti takšne razlike v številkah med drţavami. Nekatere drţave

so na primer imele kljub neupoštevanju laţjih napadov relativno visoke

končne številke, obratno pa so bile v drţavah, ki so vključevale ţe manjše

udarce, številke relativno nizke. Problem najverjetneje predstavlja tudi

enkratno ali večkratno štetje enakih kaznivih dejanj določene osebe. Splošno

gledano se je v drţavah, ki so ţe imele visok odstotek napadov, število le-teh

še povečalo, tam, kjer je bil odstotek napadov nizek, pa zniţalo.

Posilstva

Kljub temu da je mnogo drţav poročalo o spremembah definicij, ki so se

navsezadnje bolj pribliţale standardni definiciji, so končni rezultati zelo

odvisni od različnega interpretiranja posilstev. Rezultati so pokazali, da je

bilo stanje med 1995 in 2000 relativno stabilno. Ponekod se je razmerje

nekoliko povečalo, ponekod zmanjšalo, vendar odstopanja niso bila bistvena.

V nekaterih primerih so bile osumljene tudi ţenske, predvidoma kot

pomočnice. V povprečju je bilo število mladoletnih osumljencev nekoliko

niţje kot pri ostalih kaznivih dejanjih (razen pri napadih in umorih).


41

Ropi

Pri ropih se podobno kot pri napadih in posilstvih srečujemo z razhajanjem

definicij. Število ropov se v večini giblje okrog povprečja (79 na 100.000

prebivalcev). Leta 1999 je bilo v 6 drţavah število dejanj nad 150, v 14 pod

150, vendar nad povprečjem, v 15 pa pod povprečjem. V 26 drţavah so med

leti 1995 in 2000 zabeleţili naraščanje, od tega v 16 drţavah za več kot 30 %.

Tatvine

Število kraj je med drţavami zelo različno, vendar v tem primeru ne moremo

trditi, da na to vplivajo le različne definicije. Razlogi so lahko tudi razlike,

povezane z razmerjem, izračunanem po deljenju števila kršiteljev s številom

kršitev. To razmerje se razlikuje od števila rešenih primerov (v policijski

statistiki je rešen primer takrat, kadar je zbranih dovolj dokazov, da gre

primer naprej na sodišče), vendar pa je od njega odvisno. Več kot je rešenih

primerov, višje je tudi razmerje kršiteljev/kršitev. Čeprav o jasnem trendu

kraj med leti 1999 in 2000 ne moremo govoriti, je bilo v letu 2000 v 21

drţavah zabeleţeno njihovo naraščanje.

Vlomi

V nekaterih drţavah je pojem vloma definiran širše kot v drugih. 15 drţav pod

ta pojem prišteva tudi vlome v avtomobile ter tudi vlome v kontejnerje in

prodajne avtomate. 7 izmed 29 drţav k vlomom ne prišteva kraje iz drugih

rezidenc, 7 drugih pa ne prišteva kraj iz kleti ali podstrešij v večstanovanjskih

hišah. Večina drţav je poročala o zmanjšanju števila vlomov. Število ţensk kot

osumljencev ni bilo veliko, kar nekaj osumljencev je pa bilo mladoletnih.

Droge

Izmed 35 drţav, ki so posredovale podatke, jih je 25 poročalo o prometu z

drogami. Deleţ dejanj, ki predstavljajo promet z drogami, je med drţavami

različen, visok je predvsem v Rusiji in na Norveškem. Število kaznivih dejanj z

drogami se je med leti 1995 in 2000 opazno povečalo. Deleţ ţensk med

osumljenci je relativno visok v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji.


42

Trendi


1995 in 2000)

DRŢAVA Umor


Umor (dokončan)

Telesni napad


motornega vozila

Vlom (skupno)

Vlom v stanovanje

Kazniva dejanja v zvezi z mamili (skupno)

Promet z mamili

Albanija + + - - + -- + -- - +

Armenija - - + -- + + + -

Avstrija 0 0 + + + + + 0 0 0 -

Belgija + + + + + 0 0 + +

Bolgarija - - -- - - - 0 -- ++

Hrvaška - - 0 + + 0 + 0 0 ++ ++

Ciper 0 ++ - + + 0 + 0 +

Češka 0 - - + 0 0 - - ++ ++

Danska 0 0 + + + 0 - 0 0 + -

Estonija - - 0 - + + + + 0 ++ ++

Finska 0 0 + + + 0 + - - +

Francija - - + + + 0 - - - + -

Gruzija 0 - - - - - + ++ ++

Nemčija - - + + 0 - -- - - + +

Grčija 0 0 0 0 0 + - ++

Madţarska - - 0 - + 0 + - + ++ ++

Irska + 0 ++ 0 -- - + - - ++ ++

Italija - - + + + + 0 + + +

Latvija - - - - ++ + + ++

Litva - - + 0 + + + + ++

Luksemburg 0 - - + - -- - +

Moldavija 0 - 0 0 0 + ++

Nizozemska - + + + 0 0

Norveška + 0 + + + 0 0 - -- + +

Poljska 0 0 + + ++ + + + + ++ ++

Portugalska - + - + + + 0 0 0 -

Romunija - - 0 - - - - - +

Rusija 0 - - 0 0 - + ++ ++

Slovaška 0 0 - - 0 - - - -

Slovenija - - 0 0 + + 0 + ++ ++

Španija + + - 0 0 + 0 -

Švedska 0 + + 0 + 0 0 + -

Švica 0 0 + + + - - - - 0 0

Turčija - + + - + + + +

Ukrajina 0 0 - - - -- +

Anglija in Wales

0 0 ++ + + - - - - 0

Severna Irska

+ + ++ + 0 0 + 0 - + -

Škotska - - + + - - - - - + 0

Legenda:





++ povečanje za več kot 100 % (ESB II, 2003)


43

Policijsko osebje

Število policistov je tako kot v prvi izdaji razdeljeno v pet kategorij, sicer pa

se je gibalo med 150 in 1200 policistov na 100.000 prebivalcev. 14 drţav je

imelo pod 300 policistov, 14 pa med 300 in 500. Izstopala je le Rusija s 1200

policisti. Generalno gledano ne moremo govoriti o povezanosti gostote

policistov s stopnjo zabeleţene kriminalitete.


Pet drţav za to poglavje ni posredovalo podatkov, zato v tabelah niso zajete.

Štiri drţave so posredovale samo podatke o toţilcih, ne pa tudi o primerih.

Osnove in posebnosti tega poglavja v praksi ostajajo enake kot pri prvi izdaji.

Posebej bi omenil le kategorije, v katere so razvrščeni posamezni primeri:

število primerov, ki pridejo na sodišče,

število primerov, končanih s kaznijo s priznanjem krivde ali brez

njega,

število padlih primerov,

primeri, odstopljeni drugim domačim pristojnim organom.

Za beleţenje rezultatov se je večina drţav ravnala po napisanih pravilih. Prav

tako so se primeri, kjer je bilo več storilcev ali več kaznivih dejanj, po navadi

šteli enkrat. Podatki, zbrani od drugih pristojnih organov in policije, tukaj

niso zajeti. Končno število zbranih primerov je bilo zelo različno, od 218 na

100.000 prebivalcev v Albaniji, do 5878 v Italiji. Celotna slika med leti 1995 in

2000 pa kaţe na to, da je v nekaterih drţavah stanje stabilno, v Armeniji,

Latviji, Litvi, Moldaviji, na Norveškem, Poljskem ter v Romuniji in Sloveniji je

bilo opazno naraščanje primerov od 10–50 %, v nekaterih vzhodnih drţavah pa

celo za več kot 50 %. Na drugi strani pa so nekatere drţave (Albanija,

Bolgarija) zabeleţile tudi upad.

Po številu toţilcev se vzhodna in zahodna Evropa precej razlikujeta. Zahodne

drţave spadajo v skupino z manj kot 7 toţilci na 100.000 prebivalcev, vzhodne


44

pa v skupino z več kot 10 toţilci na 100.000 prebivalcev. Število toţilcev pa

nikakor ni povezano s številom odredb ali s številom policistov, nadzorovanih s

strani toţilstva, niti z dejanskim stanjem kriminalitete (ESB II, 2003).


31 drţav je predloţilo podatke o kaznih za leto 1999 in 29 jih je predloţilo

podatke o obsojencih za leto 2000. Ţe v prvi izdaji sem omenil teţave v zvezi

z interpretiranjem posameznih kategorij, tako da se v glavnem isti problemi

pojavljajo tudi v tej izdaji. Z namenom laţje primerjave podatkov si je

skupina prizadevala določiti definicije za takojšnje obsodbe in kasnejše

odredbe. Potreba po tem se je pojavila predvsem zaradi tega, ker storilci niso

vedno obtoţeni s strani sodišča, in zato, ker lahko kazni izrečejo tudi drugi

organi (npr. policija). Na število izrečenih kazni vpliva tudi meja minimalne

starosti, potrebne za obsodbo. Od 34 drţav, ki so te podatke posredovale, jih

je 11 imelo minimalno starost 15–17 let, 14 minimalno starost 14 let, 3

minimalno starost 11–13 let, 6 pa pod 10 let. Način obravnavanja

mladoletnikov se razlikuje tudi od vrste kaznivega dejanja.

Rezultati za obdobje med leti 1995 in 2000 so pokazali, da je bilo največje

število obsodb na Finskem (3351 na 100.000 prebivalcev) ter v Angliji in

Walesu (2684), najniţje pa v Albaniji (117) in na Irskem (192). V nadaljevanju

sem izpostavil glavne podatke o obsodbah in kaznih.


Podatke za obsodbe na področju umorov je posredovalo 16 drţav. V glavnem

se je število obsodb v tem obdobju zniţalo, razen na Hrvaškem, v Nemčiji,

Angliji in Walesu. Za leto 2000 je bil največji del izmerjen v Estoniji (7,4 na

100.000), najmanjši pa na Irskem (0,3).

V več kot 80 % primerov je bila izrečena zaporna kazen, izjema so le

Portugalska, Finska, Danska in Norveška. Med drţavami, ki so posredovale

podatke (17), so le v Latviji izrekli tudi smrtno kazen.


45

Posilstva

Med 26 drţavami, ki so za leto 2000 posredovale podatke, je bilo naraščanje

opazno na Irskem (za 140 %) in Hrvaškem (111 %), zmanjšanje pa na

Portugalskem (50 %) in v Romuniji (37 %). Skupno je 9 drţav zabeleţilo

naraščanje, 14 pa upadanje. Največje število obsodb za posilstva je bilo v

Belgiji, Rusiji in Sloveniji (4–5 na 100.000 prebivalcev), najmanjše pa v

Albaniji, na Norveškem, Portugalskem, v Angliji in Walesu (manj kot 1 na

100.000 prebivalcev).Glavna kazen za posilstva je bila v večini drţav zaporna

kazen s povprečno dolţino 4,5 let. Ponekod so bile moţne tudi dosmrtna ječa,

pogojna zaporna kazen ter nezaporna kazen. V Sloveniji, na Češkem,

Poljskem, v Bolgariji in Estoniji je bila v več kot 30 % primerov izrečena

pogojna kazen.

Tatvine

15 drţav je poročalo o povečanju števila obsodb, 8 pa o zmanjšanju. Največje

naraščanje je bilo v Bolgariji (iz 74 na 100.000 prebivalcev leta 1995 na 195

leta 2000), največji upad pa v Romuniji (213 leta 1995 in 122 leta 2000).

Generalno gledano je bilo največ obsodb na Finskem (687) ter v Rusiji (410),

najmanjše pa v Albaniji in Gruziji (pod 50). Izrečene kazni za tatvine so se

med drţavami razlikovale. Zaporne kazni so bile kratke (manj kot 5 mesecev),

v večini drţav pa je prevladovala denarna kazen.

Droge

Največje število obsodb za droge je bilo zabeleţenih na Norveškem (186 na

100.000 prebivalcev) in Finskem (113), najmanj pa v Romuniji, na Slovaškem,

v Bolgariji, Albaniji, Latviji in na Poljskem (v vseh manj kot 8 na 100.000

prebivalcev). Ker se ţe same definicije za dejanja, povezana z drogo, toliko

razlikujejo, ni nič presenetljivega, da se zelo razlikujejo tudi kazni. Na

Norveškem, Finskem, v Angliji in Walesu je prevladovala denarna kazen (v 60–

70 % primerov), v Estoniji, Grčiji, na Poljskem in Slovaškem je prevladovala

pogojna zaporna kazen (v 60–80 % primerov), na Danskem, v Italiji in Romuniji

pa zaporna kazen (v 90–100 % primerov). Primerjava je tako praktično

nemogoča.


46


Kar je pomembno pri obravnavanju tega poglavja, je predvsem to, da je

vsebina predrugačena v primerjavi s tisto iz prve izdaje in ne vsebuje več

podatkov o številu in zasedenosti zavodov za prestajanje kazni ter stroških,

povezanih s tem, ampak vsebuje obseţne podatke o številu zapornikov glede

na čas (koliko je zapornikov na določen dan in koliko zapornikov je zavod

sprejel v obdobju enega leta (»stock and flow«). Podatki, ki jih je skupina

zahtevala, so bili:

koliko ljudi se nek trenutek nahaja v zaporih (vključno s

predkazenskimi postopki ter dodatna razdelitev v podkategorije

ţenske, mladoletniki, tujci),

koliko ljudi se letno obrne v zaporih (vključno s predkazenskimi

postopki ter razdelitev v podkategorije),

katera kazniva dejanja so storilci zagrešili (s podkategorijami vsa

dejanja, kazniva dejanja v prometu, namerni umori, dokončani

namerni umori, napadi, ropi, tatvine, kraje motornih vozil, vlomi,

vlomi v stanovanja, kazniva dejanja, povezana z drogo, promet z

drogo),

število obsojencev pod nadzorstvom na določen dan,

število obsojencev pod nadzorstvom v obdobju enega leta,

koliko obsojencev opravlja javna dela (dnevno in letno),

koliko obsojencev je pod elektronskim nadzorstvom z zapestnicami

(dnevno in letno) (ESB II, 2003).

Skoraj vse drţave so posredovale podatke o dnevni populaciji v zaporih, le

redke pa so podale informacije o letni populaciji, saj je to teţje meriti.

Generalno gledano podatki med leti 1995 in 2000 kaţejo zmerne spremembe.

Opazno povečanje je bilo v Albaniji in Sloveniji, opazno zmanjšanje pa na

Severnem Irskem. V skladu z ostalimi raziskavami ni močne povezave med

razmerjem prijavljenih kaznivih dejanj in razmerjem obsojencev v zaporih.


47

Povprečen čas, ki ga je zapornik preţivel v zaporu, je bil 5 mesecev in je

rahlo padal.

Glede na to, da le nekatere drţave merijo stanje povratništva in da za to

uporabljajo različne metode, so rezultati odvisni predvsem od tega, kako velik

je populacijski vzorec, od karakteristik storilcev (spol, oblika kaznivega

dejanja, sankcije …), dolţine zasledovanja ter definicije povratništva.

Rezultati so na podlagi teh kriterijev lahko zelo različni, zato je treba biti

previden pri primerjanju rezultatov med drţavami.


Tako kot v prvi izdaji so tudi v tej zbrani podatki iz mednarodne ankete o

ţrtvah kriminala. Po zbranih podatkih lahko zaključimo, da je viktimizacija v

mestnih območjih večja kot na podeţelju ter da v vzhodni Evropi manj ţrtev

prijavi kazniva dejanja kot v zahodni Evropi. Kar se tiče posameznih kaznivih

dejanj, je treba omeniti, da je prijavljene več premoţenjske kriminalitete kot

kaznivih dejanj z znaki nasilja. Po podatkih ţrtev glede resnosti dejanj so

rezultati pokazali, da so v povprečju kraje avtomobilov in spolni napadi sodili

med najresnejša kazniva dejanja.

5.4 Tretja izdaja

Po uspešno objavljeni drugi izdaji so se člani skupine odločili izdati tudi tretjo

izdajo, ki je delna nadgradnja druge izdaje in pokriva obdobje med leti 2000

in 2003. Poudarek pri tej izdaji je bil predvsem na časovni nadgradnji in na

kvaliteti podatkov. Izdaja je izšla v angleškem, francoskem in tudi v ruskem

jeziku. Tretja izdaja je po strukturi podobna drugi in prvi, razdeljena je na

pet poglavij. Poglavje Statistika toţilstva v tej izdaji ni posodobljeno, prav

tako ni posodobljen del poglavja Statistike obsodb, ki govori o kaznih.

Statistika zavodov za prestajanje zaporne kazni je v tej izdaji precej

skrajšana in ne vsebuje več podatkov o številu in kapacitetah zaporov,

stroških ter dnevnih in letnih podatkih o izvrševanju nezapornih kazni. Tudi


48

poglavje Pregled podatkov, ki je v prejšnjih izdajah vsebovalo informacije iz

mednarodne ankete o ţrtvah kriminala, ni nadgrajeno, ker do objave tretje

izdaje te statistike raziskava še ni izšla.


Umori

Tudi ob izključitvi poskusov umorov se število umorov med drţavami zelo

razlikuje. Delni razlog za to so razlike v definicijah, vendar ni edini, zato je

razlike zelo teţko razloţiti. V letu 2003 so največje število umorov zabeleţili v

Albaniji, Estoniji, Litvi in Ukrajini (več kot 8 na 100.000 prebivalcev),

najmanjše pa v Avstriji, Islandiji in na Malti (manj kot 1 na 100.000

prebivalcev). V več kot polovici drţav se je deleţ med leti 2000 in 2003

zmanjšal. Največji deleţ ţensk kot storilk je bil na Madţarskem (23 %), v

Sloveniji (20 %) in Franciji (17 %). Odstotek mladoletnikov je bil v primerjavi z

ostalimi kaznivimi dejanji najmanjši ravno pri umorih, kjer je najvišji deleţ

dosegel v Sloveniji (16 %).


Definicije napadov so med drţavami zelo različne, zato je na ţalost teţko

neposredno primerjati podatke. Pri nekaterih drţavah lahko opazimo relativno

nizke končne rezultate, ki so lahko posledica neprijavljanja kaznivih dejanj s

strani ţrtev. Splošno gledano bi lahko trend opisali tako: v drţavah, kjer je bil

deleţ ţe prej višji, se število napadov veča, v drţavah, kjer je bil deleţ ţe

prej nizek, pa se število napadov manjša. Deleţ ţensk in mladoletnikov kot

storilcev je v primerjavi z umori niţji, kljub temu da je bilo zabeleţenih več

kaznivih dejanj napadov kot umorov. Je pa pomembno dejstvo, da je

vpletenost ţensk in mladoletnikov v kazniva dejanja višji kot v prejšnjih dveh

raziskavah.

Posilstva

Če pogledamo podatke o posilstvih med leti 2000 in 2003 lahko opazimo, da je

število dejanj vseskozi naraščalo. Naraščanje je bilo zabeleţeno v 23 drţavah,


49

v 10 pa lahko vidimo rahlo upadanje. V nekaterih drţavah so ţenske štete kar

skupaj z ostalimi storilci, verjetno zaradi obtoţbe sodelovanja pri izvršitvi

kaznivega dejanja. Deleţ mladoletnikov kot storilcev je v primerjavi z ostalimi

kaznivimi dejanji rahlo niţji, čeprav variira med posameznimi drţavami.

Ropi

Število ropov se je v obdobju 2000–2003 gibalo okrog povprečja, čeprav so

med drţavami odstopanja v definicijah. V letu 2003 bi lahko 5 drţav uvrstili v

kategorijo z nad 150 dejanji na 100.000 prebivalcev, 23 pa v kategorijo pod

150 dejanj. Splošno gledano se je število dejanj med leti povečalo, v 7

drţavah za več kot 30 %, v 3 drţavah pa za več kot 50 %. V Albaniji in Moldaviji

pa se je število dejanj zmanjšalo za 40 %. Ţensk med storilci ni bilo veliko, je

bilo pa kar nekaj mladoletnikov. V primerjavi s prejšnjimi raziskavami se je

deleţ ţensk in mladoletnikov povečal.

Tatvine

Število kraj je bilo od 50 na 100.000 prebivalcev v Albaniji, do preko 7000 na

Švedskem. Takšna razhajanja so lahko posledica tega, da oškodovanec ne

prijavi kršitelja, ker le-ta ni znan, ni pa tudi nujno, da policija zabeleţi vsa

dejanja. Za večino drţav tako ni točno jasnega trenda, čeprav lahko pri 14

drţavah govorimo o naraščanju. Kar visok deleţ med storilci predstavljajo

ţenske, pa tudi mladoletnikov je kar precej, vendar so ti večinoma povezani s

krajami vozil.

Vlomi

Pojem vloma se v različnih drţavah obravnava različno. Ponekod so definicije

zelo ozke, spet drugje je pod pojmom vloma mišljena tudi kraja iz

avtomobila. Tudi vlomi v stanovanja in druge rezidence so interpretirani

različno. Nekatere drţave iz te kategorije izključujejo kraje s podstrešij in iz

kleti, kadar gre za večstanovanjsko hišo ali blok. Večina drţav je za obdobje

2000–2003 poročala o upadu vlomov. Število ţensk v tej kategoriji je bilo

relativno nizko, spet nekaj več je bilo mladoletnikov.


50

Droge

36 drţav je posredovalo podatke o skupnem številu kaznivih dejanj, povezanih

z drogo. Od tega jih je 27 dalo podatke tudi o prometu z drogo, zato so

številke med drţavami različne. V Rusiji na primer predstavlja promet z drogo

kar 96 % vseh kaznivih dejanj z drogo, na Nizozemskem pa kar vsa. Drţave z

najvišjimi skupnimi števili dejanj so Belgija, Nemčija, Švedska, Švica in

Škotska. V nasprotju s prejšnjo skupino kaznivih dejanj je mladoletnikov tu

zelo malo, nekaj več pa je ţensk.


51

Trendi


2000 in 2003)

DRŢAVA

Umor


Umor

(dokončan)

Telesni napad

Posilstvo

Rop

Tatvina

Tatvina

motornega vozila

Vlom

(skupno)

Vlom v

stanovanje


Promet z mamili

Albanija - 0 - - - + + 0

Armenija - - 0 0 0 - - 0 - -

Avstrija - - - 0 + + 0 + 0 + +

Belgija + 0 0 0 0 0 - - - -

Bolgarija - - + 0 + - - - ++

Hrvaška - - + + + + 0 + + 0 -

Ciper ++ + 0 ++ + + + ++ +

Češka - 0 + + 0 0 0 0 - -

Danska 0 0 0 0 0 0 - 0 0 0 +

Estonija 0 0 -- + -- 0 0 0 - ++

Finska 0 - 0 0 - - - - - +

Francija 0 0 + + + 0 - 0 + + +

Gruzija 0 + + - + + ++ + +

Nemčija - - + + 0 0 - 0 0 0 -

Grčija - - 0 0 + 0 0 +

Madţarska 0 + 0 - 0 - - - - 0 0

Islandija -- -- - + + +

Irska 0 + ++ + 0 + - + + - +

Italija 0 0 0 + 0 0 - - 0

Litva 0 0 + + + 0 0 0 +

Luksemburg 0 - + + + + - 0 0 - +

Malta + -- + - + 0 - + - -

Moldavija - - + - - + +

Nizozemska 0 + 0 0 0 - 0 ++

Poljska - - 0 0 0 0 - - - ++ -

Portugalska 0 + 0 + 0 + 0 0 - +

Romunija - 0 - - - - - - -

Rusija 0 + 0 + - + - - -

Slovaška 0 - 0 + + 0 - - -

Slovenija - - - - - + 0 - - -

Španija 0 0 + + 0 0 0 0 0

Švedska 0 + 0 0 - 0 0 + 0

Švica + 0 + + + + - + 0 0 0

Ukrajina - 0 0 - -- +

Anglija in Wales

Severna Irska

Škotska + 0 0 + 0 - - - - + 0

Legenda:





++ povečanje za več kot 100 % (ESB III, 2006)


52

Če na koncu tega poglavja primerjamo še število policistov med drţavami,

ugotovimo, da se je leta 2003 število policistov brez civilistov gibalo med 150

in 1150 na 100.000 prebivalcev. 12 drţav je imelo manj kot 300 policistov, 16

med 300 in 500, največ pa jih je bilo v Gruziji (1140) in Rusiji (1213). Na

splošno gledano ni neposredne povezave med številom policistov in številom

zabeleţenih kaznivih dejanj.


Za tretjo izdajo statistike podatki o toţilstvu niso bili zbrani iz dveh razlogov:

Pri dosedanjem delu je skupina ugotovila, da so podatki in zbiranje le-

teh na nacionalni ravni relativno slabi. Prav tako kategorije podatkov,

uporabljenih v prejšnjih vprašalnikih, niso povsem primerne za

pravilno predstavo o delu toţilstva.

V zadnjem času so se na področju toţilstva marsikje v Evropi pojavile

kakšne zakonske spremembe (ESB III, 2006).

Zaradi tega se je skupina odločila, da bo v naslednjih letih pozornost usmerila

v razvoj novejšega in boljšega načina zbiranja podatkov na tem področju, kar

bo predvidoma vključeno v naslednjo izdajo statistike.

Kljub temu je skupina v Angliji in Walesu, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem,

Poljskem in Švedskem opravila obseţno študijo, iz katere je pridobila izčrpne

podatke o zakonih in praksah v različnih kazenskih sistemih, kot tudi o

statističnih podatkih policije, toţilstva in sodišč. Rezultati so bili naslednji.

Vloga drţavnih toţilcev se v Evropi spreminja in jim daje vedno večja

pooblastila za reševanje primerov izven sodišč. To pomeni na eni strani bolje

urejen sistem za milejše primere, na drugi strani pa tudi bolj neodvisno,

pogajalsko, tudi razsodno vlogo v resnejših primerih. Takšen sistem

predstavlja več pogajanja drţavnih toţilcev z obrambo, rezultat pa je skupni

dogovor, kateremu sledi le kratka preiskava sodišča. Hkrati z vsemi temi


53

spremembami pa je treba omeniti tudi spreminjanje odnosa med drţavnimi

toţilci in policijo (ESB III, 2006).


V obdobju med leti 2000 in 2003 je bilo po podatkih raziskave največ obsodb

na 100.000 prebivalcev na Finskem (3885) in v Angliji in Walesu (2860),

najmanj pa v Gruziji (53). Za večje razlike so delno krivi različni sistemi

obravnavanja kaznivih dejanj v prometu. Tudi mladoletniki pogosto niso všteti

v raziskavo, saj se primeri ponekod ne rešujejo na sodiščih. Za to izdajo

podatki o kaznih in zaporih niso bili zbrani, zato najdemo podatke le o

obsodbah. V nadaljevanju sem izpostavil glavne podatke o obsodbah.


Skupno 20 drţav je posredovalo podatke o številu obsodb za umore.

Statistično gledano se je v 12 drţavah število obsodb povečalo. Največ jih je

bilo zabeleţenih v Estoniji (7,7 na 100.000 prebivalcev) in Rusiji (12,2),

najmanj pa v Švici (0,3), na Danskem, v Angliji in Walesu (0,5).


Mnogo vzhodnoevropskih drţav je imelo malo zabeleţenih obsodb, kar je

posledica različnega beleţenja dejanj. Kljub temu lahko pri večini drţav

govorimo o porastu obsodb med leti 2000 in 2003. Najvišja rast je bila

zabeleţena v Španiji (107 %), Italiji (63 %) in na Nizozemskem (36 %), verjetno

pa je porast med drugim tudi posledica izboljšav na področju beleţenja

dejanj.

Posilstva

Tudi pri obsodbah za posilstva lahko opazimo porast, največji na Irskem (157

%) in nato v Sloveniji (95 %), srečamo pa se tudi z upadom v Gruziji in Švici.

Število obsodb je seveda odvisno od pripravljenosti ţrtev prijaviti kazniva

dejanja, hkrati pa tudi od zakonskih sprememb, ki so se v zadnjem času

zgodile na področju obravnavanja posilstev.


54

Tatvine

V 11 drţavah se je deleţ obsodb za tatvine povečal, v 14 drţavah pa zmanjšal.

Med leti 2000 in 2003 je bil največji porast opazen v Albaniji (z 22 na 100.000

prebivalcev na 30 do leta 2003), največji padec pa v Armeniji (z 39 na 29 do

leta 2003). Največ obsodb so zabeleţili na Finskem (673 na 100.000

prebivalcev) in Irskem (586).

Droge

Zaradi različnih politik med drţavami, kar se tiče obravnavanja kaznivih

dejanj, povezanih z drogami, se je skupina omejila le na kazniva dejanja

prometa z drogami. Tako kot v prejšnjih statistikah se tudi v tej ponekod

pojavljajo visoka naraščanja obsodb, največja v Bolgariji (+ 209 %), na

Poljskem (+ 62 %), Slovaškem (+ 60 %) in v Sloveniji (+ 36 %). Na Hrvaškem se

je število obsodb, zanimivo, celo zmanjšalo za 36 %.


Vsebina tega poglavja je precej krajša v primerjavi s tistima iz prejšnjih izdaj,

saj poglavje ne vsebuje več podatkov o številu in kapacitetah zaporov,

stroških ter dnevnih in letnih podatkih o izvrševanju nezapornih kazni.

35 od 42 drţav je posredovalo podatke o dnevni populaciji v zaporih, 26 pa jih

je dalo podatke tudi o letnem sprejemu zapornikov ter o populaciji glede na

tip storjenega kaznivega dejanja. Podatki o dnevni populaciji so, generalno

gledano, v skladu z objavljenimi podatki projekta SPACE (Annual Penal

Statistics of the Council of Europe). Odstopanje je tako rekoč minimalno,

medtem ko se podatki za letno populacijo niso najbolje ujemali in so pokazali

večja odstopanja. Ugotovitve kaţejo, da so se med leti 2000 in 2003 pojavile

spremembe v populaciji. Točna polovica v razmerju se je povečala s 96 na 100

(na 100.000 prebivalcev), povprečje pa kljub temu ostaja stabilno.


55

5.5 Četrta izdaja

V letu 2010 je bila izdana ţe četrta izdaja ESB s strani Sveta Evrope. Medtem

ko nekatera poglavja v tretji izdaji niso bila posodobljena, četrta spet vsebuje

sveţe podatke za vsa področja in je v določenih poglavjih izboljšana in

razširjena. Dodana so nova kazniva dejanja, kot so prevara, kazniva dejanja,

povezana z računalniškimi podatki in sistemi, pranje denarja, korupcija. V

poglavju kazenskopravnega pregona so dodani podatki o omejitvah prostosti

za osebe, ki so v fazi preiskovanja, kot na primer policijsko nadzorstvo,

pripor, varščina ter elektronski nadzor. Peto poglavje predstavlja podatke

internacionalne viktimološke študije za obdobje med 1989 in 2005, poleg tega

pa so zraven tudi podatki samonaznanitvene ankete med mladoletniki, starosti

13–16 let, za leto 2006.


Umori

V letu 2007 je bilo največje število dokončanih umorov v Litvi in Estoniji (več

kot 7 na 100.000 prebivalcev), sledili pa sta Gruzija in Ukrajina. V mnogih

drţavah je bilo razmerje manj kot 1 na 100.000 prebivalcev. Trend umorov se

v večini drţavah zniţuje, kar so pokazali ţe podatki iz tretje izdaje.


Merjenje podatkov za kaznivo dejanje napada ostaja problematično z vidika

same definicije dejanja, zato je teţko razloţiti razlike, ki se pojavljajo med

drţavami. Trend med 2003 in 2007 zato ni enoten, domneva pa se, da se

zvišuje v drţavah, kjer je število teh dejanj visoko, zniţuje pa v drţavah z

nizkim številom dejanj.

Posilstva

19 drţav je pri posilstvih sledilo standardni definiciji, ostale pa so pri štetju

dejanj izključile določena dejanja (in jih štele v drugo kategorijo dejanj).


56

Podatki kaţejo, da trend ostaja konstanten, s povprečjem 10 dejanj na

100.000 prebivalcev. V 10 drţavah je deleţ posilstev upadal, v 19 pa naraščal.

Ropi

Tudi pri ropih so nivoji med drţavami zelo različni, predvsem zaradi različnih

definicij ropov. V kar 20 drţavah se je število zabeleţenih dejanj med 2003 in

2007 zmanjšalo, v 5 pa povečalo, med drugim tudi v Sloveniji. Deleţ ţensk

med prestopniki v večini primerov ni znašal več kot 10 %. Kar 28 % pa je v

povprečju znašal deleţ mladoletnikov kot storilcev in je po številu takoj za

krajo motornih vozil.

Tatvine

V večini drţav je prišlo do upada števila dejanj, povečanje pa je bilo zaznano

v 7 drţavah. V Gruziji se je število dejanj povečalo celo za 250 %. Deleţ ţensk

je bil v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji precej visok, prav tako tudi

deleţ mladoletnikov, čeprav jih lahko, kot je ţe omenjeno, poveţemo

predvsem s krajo motornih vozil.

Vlomi

Kljub nekaterim oţjim in nekaterim širšim definicijam je deleţ skupnih in

stanovanjskih vlomov upadel v skoraj vseh drţavah, z izjemo Albanije, Grčije

in Avstrije, kjer se je deleţ povišal, ter Litve, Rusije, Slovenije in Švedske,

kjer je deleţ ostal pribliţno enak.

Droge

Deleţ trgovine z drogami med skupnim številom dejanj, povezanih z drogami,

se med drţavami močno razlikuje. V nekaterih drţavah promet in trgovanje z

drogami predstavlja večino, v drugih pa zelo malo dejanj. Po skupnem številu

dejanj so v ospredju Švedska, Škotska, Švica, Irska, Anglija in Wales, Nemčija,

Danska, Finska, Avstrija in Francija (z 200–800 dejanj na 100.000 prebivalcev).

V večini vzhodnih drţav Evrope pa je deleţ precej niţji (< 50 na 100.000

prebivalcev).


57

Trendi


2003 in 2007)

DRŢAVA Umor


Umor (dokončan)

Telesni napad


motornega vozila

Vlom (skupno)

Vlom v stanovanje


Promet z mamili

Albanija - - 0 - - + + + + ++ -

Armenija 0 0 -- -- - 0 + ++

Avstrija - 0 + + + - 0 - + 0 0

Belgija -

Bolgarija - - - -- - 0 -- - - + +

Hrvaška 0 - + - 0 - - - 0 0 0

Ciper -- - 0 - 0 - + - + -

Češka - 0 0 - - - - - -

Danska +

Estonija - - ++ + -- - -- -- + +

Finska + + + + - - - - - 0 -

Francija - - + 0 - - - - - + 0

Gruzija - ++ + ++ + ++ ++

Nemčija 0 - + - - - - 0 - 0 0

Grčija 0 0 0 0 + + + -

Madţarska - - 0 - 0 0 - - 0 - 0

Islandija ++ +

Irska + + 0 - 0 0 - + +

Italija

Latvija - - - - - + +

Litva - - 0 0 - - -- 0 - + +

Luksemburg

Malta 0

Moldavija - ++ - -- -- -- -- - +

Nizozemska + - - - - - 0

Norveška - - + 0

Poljska - - 0 - - - -- -- - + +

Portugalska 0 -

Romunija - - + 0 - - + -

Rusija - 0 - 0 + - 0 - + +

Slovaška - - - - 0 - - 0 + -

Slovenija - + - + + + + 0 0 + +

Španija - 0 - - +

Švedska + + + 0 - - - 0 + +

Švica 0 - + + 0 - - - 0 -

Makedonija -

Turčija

Ukrajina - 0 - 0 -- 0 -- + 0

Anglija in Wales

- - - 0 - - - - - + +

Severna Irska

0 - + 0 - - - - - 0 +

Škotska 0 0 + 0 - - - - - 0 0

Legenda:





++ povečanje za več kot 100 % (ESB IV, 2010)


58


V večini zahodnoevropskih drţav med 2003 in 2007 ni veliko odstopanj v

razmerju obravnavanih primerov, v nekaterih drţavah centralne in vzhodne

Evrope pa je opazno naraščanje števila primerov; od 10–50 % na Madţarskem,

v Romuniji, Slovaški in Sloveniji, več kot 50-% naraščanje pa je bilo v Bolgariji

in Litvi. Na drugi strani pa v Belgiji, na Češkem in Poljskem lahko vidimo

upadanje tudi za 30 %. Dva standardna vzorca se pojavljata med številom

odredb toţilcev in številom primerov, ki pridejo na sodišče: kjer toţilci

obravnavajo relativno majhno število primerov, je odstotek primerov, ki

pridejo na sodišče, visok, obratno pa, kjer je število primerov visoko, so

odstotki primerov na sodišču nizki. Obstajajo seveda tudi določene izjeme.

V zahodni Evropi je razmerje toţilcev na 100.000 prebivalcev niţje, v vzhodni

in centralni Evropi pa višje. Vsekakor pa to ni v povezavi s kriminalno situacijo

v drţavah ali s številom policistov pod nadzorom toţilcev, še posebej pa ne s

številom obravnav drţavnih toţilcev. Očitno na število toţilcev vpliva več

faktorjev, predvsem v zvezi z njihovimi pristojnostmi in nalogami v različnih

drţavnih sistemih.

V tej izdaji prvič najdemo tudi kategorijo oseb, katerih svobodno gibanje je

omejeno zaradi preiskave in ugotavljanja dejstev. Podatki so razdeljeni v štiri

skupine: osebe pod policijskim nadzorom, osebe v priporu v predkazenskem

postopku, osebe na prostosti proti plačilu jamščine ter osebe pod

elektronskim nadzorstvom.

Pri primerjanju podatkov v tem poglavju lahko nastanejo tudi velike razlike

med drţavami, ki v statistiko vključijo postopke proti neznanim storilcem in

tistimi, ki jih ne. Končno število obsodb je lahko zato precej višje v drţavah,

ki te podatke vključijo.


59


Tudi v tem poglavju se srečamo z nekaterimi novostmi. Podatki o kaznih in

njihovi dolţini so zbrani posebej za odrasle in mladoletnike, čeprav se kazni

za slednje lahko razlikujejo po tipu in strogosti. Interpretiranje podatkov v

tem poglavju je zaradi različnih kazenskopravnih sistemov med drţavami teţje

od interpretacije podatkov policijske statistike. Razlike vplivajo na to, ali bo

posameznik sploh priveden pred sodišče in kako bodo obravnavani

posamezniki različne starosti. Tudi definicije kaznivih dejanj so v tem primeru

različne, zato se v vseh pogledih ne skladajo s kategorijami kaznivih dejanj iz

policijske statistike. Ob upoštevanju vseh zgornjih dejstev ter prav tako

opomb, ki sem jih opisal ţe v prejšnjih izdajah, bi bilo za pravilno

interpretacijo podatkov nujno upoštevati tudi nekatere opombe, ki se tičejo

posameznih drţav. Zaradi obseţnosti sem se v diplomskem delu omejil le na

predstavitev glavnih razlik, podrobnejše informacije pa so na voljo na spletni

strani www.europeansourcebook.org. V nadaljevanju sem izpostavil glavne

podatke o obsodbah in kaznih.

Kazniva dejanja (skupno)

Po zbranih podatkih Finska in Irska kaţeta največje število obsodb, najniţje pa

Albanija in Armenija. Če pri Finski in Irski izključimo zajetno število obsodb za

kaznivo dejanje v prometu, prednjačita Danska, Anglija in Wales. Precejšnje

povišanje v zadnjih petih letih je opazno v Rusiji in Sloveniji. Večina drţav je

največkrat izrekla denarno kazen, sledili pa sta pogojna obsodba in zaporna

kazen.

Umori

Največ obsodb, vključno s poskusi umora, so zabeleţili v Turčiji (19 na

100.000 prebivalcev). Brez poskusov se je na vrhu lestvice znašla Rusija (8.5),

visoko se je uvrstila tudi Gruzija, domnevno zaradi izboljšanega sistema

merjenja. Glavna kazen za umore, tako za odrasle kot mladoletnike, je bila

zaporna kazen, izjema sta bili Nizozemska in Madţarska, ki uporabljata

alternativne oblike kazni.

http://www.europeansourcebook.org/


60


V tem poročilu so napadi s hudimi telesnimi poškodbami obravnavani ločeno.

V 2007 so največ obsodb za hude telesne poškodbe izmerili na Madţarskem (49

na 100.000), v Nemčiji (39) in Rusiji (28), najmanj pa v Bolgariji (0.9) ter na

Slovaškem (1 v letu 2006 in 3.8 v 2007). Bistveno se je število obsodb povečalo

le v Nemčiji, razliko na Slovaškem pa lahko pripišemo izboljšanemu sistemu

beleţenja. Glavna oblika kazni za povzročitev telesnih poškodb je bila zaporna

kazen. Mladoletnikom je bila večinoma izrečena nezaporna kazen.

Posilstva

Zaradi socialnih in kazenskopravnih razlik rezultati med drţavami variirajo.

Visoko število so jih zabeleţili v letu 2007 v Litvi (5.7 na 100.000), Bolgariji

(3.6), Rusiji (4.8) ter Turčiji (6.1), čeprav slednja vključuje tudi spolne

napade. Najmanj pa so jih zabeleţili v Albaniji, Armeniji, na Irskem in

Portugalskem. Večini odraslih je bila dosojena zaporna kazen, prav tako

mladoletnim, pri katerih je sledila pogojna obsodba.

Ropi

Pri obsodbah za rope so bile na vrhu lestvice Litva (39 na 100.000), Gruzija

(32), Ukrajina (31), Poljska (22), na dnu pa Albanija (3) in Armenija (3). Več

kot 75 % odraslih je za dejanja dobilo zaporno kazen, z izjemo Nizozemske. Za

mladoletnike se je večinoma uporabila nezaporna kazen ter pogojna obsodba.

Tatvine

Za tatvine, vključno z vlomi, jih je bilo največ obsojenih na Finskem (624 na

100.000), Danskem (279 v 2006), Švedskem (267 v 2006) in Madţarskem (198),

najmanj pa v Albaniji in Armeniji (okrog 30). Največkrat uporabljena sankcija

za tatvine je bila zaporna kazen, ki ji je sledila pogojna obsodba. Za

mladoletne je prevladovala nezaporna kazen, z izjemo Belgije, Gruzije in

Romunije, ki so imele visok deleţ zaporne kazni.


61

Promet z drogami

Finska je zabeleţila 48 obsodb na 100.000 prebivalcev, Rusija 52, Švica 87.

Opazno naraščanje obsodb je bilo v Bolgariji in Rusiji. Večina obsodb se je

zaključila z zaporno kaznijo, izrečenih pa je bilo tudi nekaj opominov.

Poleg klasičnih oblik kriminalitete, najdemo v četrti izdaji statistike tudi

podatke o obsodbah in kaznih za prevare, računalniško kriminaliteto, pranje

denarja in korupcijo, vendar za potrebe diplomskega dela ti podatki niso

bistveni.


V tem poglavju so zbrani podatki o populaciji v zaporih na točen datum 1.

september za vsako leto, številu zabeleţenih vstopov za vsako leto ter številu

obsojencev, glede na posamezno kaznivo dejanje, na datum 1. september

2006.

Informacije o zapornikih na določen dan je posredovalo 42 drţav, za letno

populacijo pa 35 drţav, čeprav ne za vsako leto. Število drţav, ki so poročale

o obsojencih za posamezno kaznivo dejanje, variira glede na posamezno

kaznivo dejanje; največ jih je posredovalo podatke za umore. Za primerjavo

in dopolnitev podatkov iz te statistike so strokovnjaki uporabili zbirko SPACE,

ki je več ali manj pokazala skladanje podatkov (izjema so bili podatkih za

letno populacijo).

V letu 2007 se je število zapornikov na 100.000 prebivalcev gibalo med 38 in

625. Med 2003 in 2007 se je povprečje dvignilo s 142 na 184 (4 %). Le 13 drţav

je poročalo o upadanju populacije, v 17 drţavah pa se je populacija povečala

za več kot 10 %. V letu 2006 so v pribliţno 36 % primerov za zapahe prišli

zaporniki, obsojeni zaradi nasilnega kaznivega dejanja (umor, napad,

posilstvo in rop), v 40 % primerov zaradi tatvine, v 10 % primerov pa zaradi

drog.


62

Tudi v tej izdaji podatki o povratništvu niso bili zbrani, glavne ugotovitve so

bile zbrane s pomočjo dostopnih študij povratništva. Tehnične podrobnosti o

osebah, vštetih v statistiko za posamezne drţave, lahko najdete na

www.europeansourcebook.org.


Kakor ţe v prejšnjih izdajah so tudi v tej predstavljeni podatki viktimološke

študije ICVS, dodane pa so tudi glavne ugotovitve mednarodne

samonaznanitvene študije delikventnosti (International Self-Report

Delinquency Study – ISRD-2) iz leta 2006.

Podatki viktimološke študije, ki jih lahko nekako razdelimo v dve obdobji

(1984–1996 in 1995–2004), nam lahko pomagajo pri pregledu trendov in tudi

sprememb med posameznimi drţavami. Ugotovitve kaţejo, da so med

drţavami velike razlike, razmerje ţrtev pa je celo nekako smiselno povezano z

dejanji, zabeleţenimi s strani policije. Primerjava med obdobji pa namiguje

na to, da, generalno gledano, kriminaliteta v Evropi ni upadla, v nasprotju z

ZDA, so pa trendi precej drugačni med posameznimi kontinenti. Kljub temu

nekateri nedavni trendi, vključeni v mednarodno študijo kriminalitete, kaţejo

na upadanje le-te v nekaj Evropskih drţavah.

Kar se tiče prijav kaznivih dejanj, študije ne kaţejo stalnega vzorca, so pa

opazne nekatere pozitivne spremembe odnosa ljudi do policije. Na prijavo

dejanj s strani ţrtev najbolj vplivata resnost dejanj in pripravljenost

sodelovanja s policijo.

http://www.europeansourcebook.org/


63

6 Izračun trendov za skupna kazniva dejanja in

umore

Številčne podatke o kaznivih dejanjih po letih v evropskih drţavah, ki so

vključene v projekt ESB, sem statistično obdelal, da bi ugotovil trende

kriminalitete in testiral svoji hipotezi, da a) število kaznivih dejanj v Evropi

narašča in b) da v Evropi narašča število umorov. Pri izračunu sem uporabil

podatke iz zadnje statistike za leta 2003–2007. Pri tem sem pri posameznem

izračunu zaradi primerljivosti podatkov upošteval le tiste drţave, ki so

podatke o številu kaznivih dejanj oz. dokončanih umorov posredovale za vsa

opazovana leta. V izračun trenda kaznivih dejanj sem tako vključil 36 drţav,

izključil pa Belgijo, Bosno in Hercegovino, Italijo, Portugalsko, Makedonijo in

Turčijo, v izračun trenda dokončanih umorov pa 26 drţav, izključil pa Belgijo,

Bosno in Hercegovino, Češko, Dansko, Gruzijo, Italijo, Latvijo, Luksemburg,

Malto, Moldavijo, Nizozemsko, Portugalsko, Rusijo, Makedonijo, Turčijo in

Ukrajino.

Tabela 5: Število kaznivih dejanj v 36 drţavah Evrope, preračunano na

100.000 prebivalcev

Leto Število KD

2003 175510

2004 175171

2005 170182

2006 171152

2007 168301

Tabela 6: Število dokončanih umorov v 26 drţavah Evrope, preračunano na

100.000 prebivalcev

Leto Število umorov

2003 64,6

2004 60,9

2005 58,6

2006 51,3

2007 52,2


64

Pred izračunom trenda kriminalitete sem moral ugotoviti, ali je število

kaznivih dejanj oz. umorov v Evropi medsebojno korelirano, t. j. odvisno od

leta meritve. Zato sem uporabil Spearmanov koeficient linearne korelacije, ki

kaţe smer in stopnjo linearne povezanosti rangov dveh spremenljivk (Brvar,

1997).

– Spearmanov korelacijski koeficient

– razlika med rangom vsakega para spremenljivk x in y

n – število enot v vzorcu

Vrednosti koeficienta se gibljejo med –1 in 1, pri čemer višja absolutna

vrednost kaţe večjo stopnjo korelacije med spremenljivkama, predznak pa

vrsto njune povezanosti – v primeru negativne vrednosti koeficienta odvisna

spremenljivka z rastjo neodvisne pada, v primeru pozitivne vrednosti

koeficienta pa odvisna spremenljivka z rastjo neodvisne raste. V primeru

vrednosti koeficienta 0 linearne povezanosti med spremenljivkama ni.

Pri izračunu sem si pomagal z orodjem Microsoft Office Excell 2010. Za

povezanost let in skupnega števila kaznivih dejanj v Evropi znaša koeficient,

zaokroţen na dve decimalni mesti, = –0,90, za povezanost let in skupnega

števila umorov v Evropi pa = –0,90. Iz tega lahko sklepamo tri stvari:

povezava med spremenljivkama je linearna,

povezava med spremenljivkama je zelo močna,

povezava med spremenljivkama je negativna.

To pomeni, da z leti tako število vseh kaznivih dejanj kot tudi število umorov

v Evropi pada. Pomembno pa je upoštevati, da takšna povezanost ne pove


65

ničesar o vzročnosti opazovanih pojavov oziroma ni mogoče trditi, da je potek

časa vzrok za manjšanje števila kaznivih dejanj oz. umorov.

Za izračun trenda kriminalitete sem na podlagi teh ugotovitev lahko uporabil

metodo linearne regresijske analize, ki temelji na metodi najmanjših

kvadratov. Pove nam, kakšna je vrednost odvisne spremenljivke (y) pri

določeni vrednosti neodvisne spremenljivke (x) in ima naslednjo obliko:

Koeficient k nam pove, za koliko se spremeni y, če se x spremeni za eno

enoto. Vrednost n pa nam pove, kje premica funkcije seka os y.

Koeficient k in vrednost n sem izračunal s funkcijo »LINEST« iz orodja

Microsoft Office Excell 2010. Pri skupnem številu kaznivih dejanj sta bili

vrednosti k = –1843,7 in n = 3868681,70. Pri umorih sta bili vrednosti k = –3,44

in n = 6954,72. Iz spodnjih grafov sta razvidni grafični predstavitvi rezultatov.

Graf 1: Število kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev v odvisnosti časa v 36

drţavah Evrope

y = -1843,7 x + 3868681,7R² = 0,8485

166000

168000

170000

172000

174000

176000

178000

2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008

Število KD

Število KD

Linearna (Število KD)

Število KD

Leto

Število KD


66

Graf 2: Število dokončanih umorov na 100.000 prebivalcev v odvisnosti od

časa v 26 drţavah Evrope

Linearna regresijska analiza je mogoča pod dvema predpostavkama:

odvisna spremenljivka ima za vsako vrednost neodvisne normalno

porazdelitev,

standardni odklon odvisne spremenljivke je konstanten, ne glede na

vrednost neodvisne spremenljivke (t. i. homoscedastičnost). Ta pogoj

zagotavlja, da je funkcija, ki opisuje razmerje med spremenljivkama,

ves čas enako ustrezna, ne glede na vrednosti neodvisne

spremenljivke.

V nadaljevanju sem preverjal zanesljivost dobljenega rezultata, t. j., ali je

rezultat statistično signifikanten oz. ali je verjetno, da ni naključen. Uporabil

sem enovzorčni t-test hipotez, kjer se vzorčne aritmetične sredine

porazdeljujejo po Studentovi t-porazdelitvi z n-1 stopnjami svobode. Ker je

povezanost števila kaznivih dejanj oz. umorov in časa teţko ali celo nemogoče

dokazati, se test izvede s preizkušanjem nasprotne hipoteze, ki se glasi:

obstaja negativni trend padanja števila kaznivih dejanj in umorov v času.

Ničelna hipoteza je alternativni nasprotna. V konkretnem primeru: število

kaznivih dejanj in umorov ni povezano s časom. V primeru, da je mogoče

ničelno hipotezo z izbrano stopnjo tveganja (α) zavrniti, velja z isto stopnjo

y = -3,44x + 6954,7R² = 0,9123

0

10

20

30

40

50

60

70

2002 2004 2006 2008

Število umorov

Število umorov

Leto

Število umorov


67

tveganja za potrjeno alternativna hipoteza, t. j., da sta opazovani

spremenljivki povezani.

Ker ni znano, ali je dejanska stopnja povezanosti manjša ali večja od

izračunane vrednosti (ali leţi levo ali desno od izbranega intervala zaupanja),

sem uporabil dvostranski oz. dvosmerni t-test. t izračunamo po naslednji

enačbi (Brvar, 1997):

t – vrednost T-testa

ρ – Spearmanov korelacijski koeficient

n – število enot

Absolutna vrednost t za opazovano število kaznivih dejanj in umorov v Evropi

znaša 3,58. Kritična vrednost (p) za izbrano 5-% stopnjo tveganja je 3,182. Ker

je t nad kritično vrednostjo, je s 5-% stopnjo tveganja mogoče trditi, da je

število kaznivih dejanj in umorov odvisno od časa.

V nadaljevanju me je zanimalo še, kakšno je pričakovano število kaznivih

dejanj oz. umorov v prihodnjih letih. V linearni model, ki sem ga dobil s

pomočjo linearne regresijske analize, sem kot neodvisno spremenljivko vnesel

leta, ki sledijo opazovanemu obdobju (od 2003 do 2007).

Razultati so naslednji.

Leta 2008 bo skupno število kaznivih dejanj upadlo na (zaokroţeno)

166.532.

Leta 2008 bo število dokončanih umorov upadlo na (zaokroţeno) 47.

Ne glede na močno statistično povezanost časa in stopnje kriminalitete ter

signifikantnost povezave, je doseganje takšnih napovedi zelo omejeno. Treba


68

je upoštevati, da je gibanje kriminalitete odvisno od več dejavnikov, bistveno

pa na vrednosti vplivajo napake, ki se pojavljajo ţe pri zbiranju podatkov. Pri

tem je najpomembneje upoštevati, da zabeleţeno število kaznivih dejanj ni

enako dejanskemu številu kaznivih dejanj in da se stopnja odkritosti

praviloma spreminja, zaradi česar ocene o gibanju kriminalitete ţe izhodiščno

ne morejo biti točne. Upoštevati je treba tudi vse dejavnike, ki se tičejo

zbiranja in beleţenja podatkov, na katere sem večkrat opozoril med pisanjem

diplomskega dela. Razen tega pa na gibanje kriminalitete vplivajo še zgostitve

prebivalstva zaradi prirasta in migracije, kaznovalna politika in drugi faktorji,

ki jih v modelu nisem upošteval.

Tabela 7: Prikaz obremenitve s posameznimi kaznivimi dejanji v Sloveniji v

primerjavi z evropskim povprečjem, izračunano na 100.000

prebivalcev

Vrsta KD/Leto

SLOEU

(mediana)SLO

EU

(mediana)SLO

EU

(mediana)SLO

EU

(mediana)SLO

EU

(mediana)

Umor (skupno) 2,9 4,1 3,9 3,9 3,3 4 3,8 3,6 2,3 3,3

Umor (dokončan) 1,1 1,8 1,4 1,9 1 1,7 0,6 1,7 1,2 1,6Povzročitev telesnih

poškodb (skupno)16 70 17 91 16 103 13 105 14 81

Posilstvo 4 7 4 8 3 7 3 6 5 5

Spolno nasilje 4 8 3 10 3 6 3 6 3 4Spolna zloraba

mladoletnikov10 5 8 6 2 5 1 5 1 4

Rop 22 59 24 64 26 55 31 55 27 50

Kraja (skupno) 2169 1790 2611 1911 2529 1763 2573 1697 2426 1327

Vlom 849 653 1125 604 1012 481 902 458 890 495

Kraja motornih vozil 34 159 35 156 44 142 42 110 42 88

Prevara 136 104 174 103 196 105 226 96 224 106Računalniška

kriminaliteta1 1 2 2 3 3 2 2 6 2

Pranje denarja 0 0 0 0 0 1 0 1 0 1

Korupcija 2 2 1 3 1 1 2 2 1 3

KD, povezana z mamili 52 108 62 100 62 94 89 100 80 117

Promet z mamili 39 36 50 35 51 34 79 32 71 32

2003 2004 2005 2006 2007

Legenda:

SLO

EU (mediana)

Število KD, večje od EU (mediana)


69

V tabeli sem upošteval podatke iz zadnje statistike, za obdobje od 2003–2007.

Evropsko povprečje za vsako od navedenih kaznivih dejanj je izračunano na

podlagi drţav, ki so posredovale podatke. Po podatkih iz tabele lahko

zaključimo, da je v Sloveniji obremenitev s posameznimi vrstami kaznivih

dejanj v zadnjih nekaj letih večinoma pod evropskim povprečjem, izjema so

tatvine, vlomi, prevare ter promet z mamili.

Pregled trendov od leta 1981 naprej kaţe, da se je število kaznivih dejanj

povečalo po letu 1997 (Mitar, Meško, 2007). Večja obremenitev s kaznivimi

dejanji je v večjih mestih (Ljubljana, Maribor, Celje). Med obdobjem 1990 in

2005 se je zmanjšalo število kaznivih dejanj v prometu, prav tako število

resnejših dejanj z znaki nasilja. Dejanj, povezanih s spolnim nasiljem, tudi pri

nas ni mogoče relevantno oceniti zaradi temnega polja, ki je pri tej obliki

kaznivega dejanja največje. Znatno pa se je, tako kot drugje v Evropi,

povečalo število kaznivih dejanj v zvezi z nepremičninami.

Za analizo kriminalitete ni dovolj imeti le podatke, temveč je potrebno razviti

učinkovito teorijo, ki nam pomaga razloţiti pojav posameznih kaznivih dejanj

in vzorčno analizo dejanj, storilcev, ţrtev, situacij in povezanosti. Takšna je

Baileyeva teorija druţbene entropije opisa in razlage kvalitete ţivljenja, ki jo

je Mitar prilagodil in ji dodal nezaţelen in devianten fenomen (Mitar, Meško,

2007).


70

7 Zaključek

Tako kot na vsakem drugem področju je tudi pri kriminologiji statistika

pomembno orodje za preučevanje stanja na tem področju. Čeprav je do

objave statistike dolga pot, ki zahteva veliko natančnosti, časa in potrpljenja,

imajo rezultati lahko veliko vrednost.

Statistika trendov kriminalitete v Evropi je vsekakor zelo obseţen projekt, na

kar kaţejo štiri izdaje, ki pokrivajo dejanja od leta 1990 do 2007. Kdor bi

podrobneje preučil vsako izdajo statistike, bi kmalu spoznal, da je bilo delo

vse prej kot lahko, saj so se strokovnjaki pri pripravi srečevali s številnimi

problemi, kot so različne definicije kaznivih dejanj, različni kazenskopravni

sistemi v drţavah, različno beleţenje rezultatov, če omenim le nekatere

glavne teţave.

Merjenje kriminalitete je ţe od nekdaj cilj in ţelja različnih strokovnjakov, ne

samo tistih, ki se neposredno ukvarjajo s kriminaliteto, ampak tudi

strokovnjakov z drugih področij. V ţelji po natančnejših podatkih namreč

ljudje poskušajo raziskovati druge človeške lastnosti, ki bi jih pripeljale do

ustreznega vzorca.

Med najpomembnejše metode merjenja kriminalitete štejemo nacionalne

uradne statistike kriminalitete, samonaznanitvene ankete ter viktimološke

študije. Skoraj vse drţave ţe uporabljajo vsaj eno izmed teh metod merjenja.

Kljub temu da so metode vse bolj izpopolnjene in dajejo vedno bolj natančne

in realne podatke, pa še vedno ne moremo govoriti o točnem številu kaznivih

dejanj, ker je to praktično nemogoče. Uradne statistike ne pokrivajo temnega

polja kriminalitete, samonaznanitvene ankete lahko vsebujejo izmišljene

podatke, viktimološke študije ne pokrivajo vseh oblik kaznivih dejanj. Študije

sicer potrjujejo, da imamo o nekaterih kaznivih dejanjih, kot so kraje

motornih vozil ali vlomi, natančnejše podatke, malo pa na primer vemo o

posilstvih. Razlog velikokrat tiči v odnosu ljudi do prijavljanja kaznivih dejanj

(več premoţenjske kriminalitete bo prijavljene zaradi morebitne povrnjene


71

škode s strani zavarovalnice, manj prijavljenih pa bo posilstev, ţe zaradi same

narave dejanja).

Če obstajajo teţave s samim merjenjem kriminalitete v posameznih drţavah,

lahko sklepamo, da so teţave tudi pri primerjanju podatkov med drţavami.

Različni načini zbiranja podatkov ter različni kazenskopravni sistemi v drţavah

močno oteţujejo delo strokovnjakov. Zavedati se moramo, da statistike, kot

je ESB, ni priporočljivo uporabljati za podrobno primerjavo podatkov med

posameznimi drţavami, ampak je njen glavni namen ugotavljanje trendov

kriminalitete skozi različna obdobja. Med prebiranjem literature sem ugotovil,

da rezultati statistike ţal niso namenjeni širši javnosti, čeprav sem potihem

upal prav na to. Zaradi kompleksnosti samega problema primerjanja in

beleţenja kaznivih dejanj in zaradi vseh podrobnosti, ki bi jih človek moral

poznati in preštudirati, da bi pravilno ocenil kriminalitetno sliko Evrope,

menim, da so rezultati statistike bolj namenjeni ljudem, ki se s to tematiko

ukvarjajo. Površno branje in nepoznavanje podrobnosti zbiranja, merjenja in

primerjanja podatkov skoraj zagotovo vodi v napačno interpretacijo podatkov,

od katerih nimamo preveč koristi.

Pred začetkom diplomskega dela sem postavil glavno hipotezo, ki se je glasila:

H 1: Število kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev v Evropi narašča.

Po pregledu statističnih podatkov in izračunu trendov sem ugotovili, da število

kaznivih dejanj počasi upada. Hipoteza H 1 je zato zavrnjena. Hkrati pa sem

ugotovil, da se število nekaterih kaznivih dejanj, kot so na primer umori,

manjša, vendar se veča število posilstev, kraj in predvsem dejanj, povezanih z

drogo, sploh pa je treba omeniti dejstvo, da se tukaj več ali manj omejujemo

na klasične oblike kaznivih dejanj, ne pa tudi na modernejše oblike

prestopništva, kot so terorizem, gospodarska kriminaliteta, organiziran

kriminal itd. Nekaj teh podatkov sicer najdemo v zadnji izdaji statistike,

vendar bo za ta področja potrebno opraviti še veliko raziskav. Nekatera

dejanja po podatkih vseskozi ostajajo v mejah povprečja.


72

Poleg glavne hipoteze sem postavil tudi pomoţno hipotezo:

H 2: Število umorov na 100.000 prebivalcev v Evropi narašča.

Po številu umorov Evropa kaţe različno sliko. Res je, da v precej drţavah

število umorov upada, hkrati pa je ponekod deleţ tega kaznivega dejanja

precej visok. Zakaj je temu tako, si ne znajo popolnoma razloţiti niti

strokovnjaki, največ pa se jih strinja s tem, da so večja odstopanja verjetno

posledica izboljšanja beleţenja kaznivih dejanj.

Pri izračunu trendov sem ugotovil, da število umorov upada, na kar so

nakazovali tudi podatki v statistiki. Tako lahko tudi hipotezo H 2 zavrnemo.

Pravilna pa je bila napoved hipoteze številka 3, da je v Sloveniji obremenitev

s posameznimi vrstami kaznivih dejanj pod evropskim povprečjem. To velja za

večino dejanj, izjema so le tatvine, vlomi, prevare ter promet z mamili, ki so

bile v zadnjih letih večinoma nad povprečjem.

Če za konec strnem misli, dejstva in izkušnje, ki sem jih pridobil ob pisanju

diplomskega dela, lahko rečem, da kriminalitete odpraviti ne moremo, lahko

pa jo vsaj poskušamo čim bolj korektno meriti in ocenjevati.


73

8 Literatura

Aebi, M. F. in Robert, P. (2009). Comparing Crime Data in Europe: Official

Crime Statistisc and Survey Based Data. Brussels: VUBPress.

Brvar, B. (2000). Policijska statistika kaznivih dejanj v Evropi (Slovenija in

druge evropske drţave). Varstvoslovje, 2 (3), 239–247.

Brvar, B. (1997). Osnove Statistike. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna

šola.

Entorf, H. in Spengler, H. (2002). Crime in Europe: Causes and consequences.

Berlin, Springer.

Fahey, T. (2009). Population. V S. Immerfall (ur.), G. Therborn (ur.),

Handbook of European societies: Social transformations in the 21st century

(str. 413–437). New York: Springer.

Killias, M. in Rau, W. (2000). The European Sourcebook of Crime and Criminal

Justice Statistics: A New Tool in Assessing Crime and Policy Issues in

Comparative and Empirical Perspective. European Journal on Criminal Policy

and Reasearch, 8 (1), 3–12.

Lewis, C., Barclay, G., Aubusson de Cavarlay, B., Morgado Costa, M. J. in

Smit, P. (2004). Crime trends in the EU. European Journal on Criminal Policy

and Research 10, 187–223.

Mitar, M. in Meško, G. (2008). Reported crime, indications from crime victims

surveys and fear of crime studies – an attempt to make a clearer picture of

the extent and nature of crime in Slovenia. V J. Fenyk (ur.), Forecasting

crime development and control of crime in central and eastern european

countries (str. 45–64). Bratislava: Bratislava school of law.


74

Mitar, M. in Meško, G. (2007). Analysis of crime trends in Slovenia 1990–2005.

V Đ. Ignjatović (ur.), Stanje kriminaliteta u Srbiji i pravna sredstva

reagovanja (str. 41–55). Beograd: Pravni fakultet u Beogradu.

Mitar, M. (2002). Nekatera vprašanja o uporabi sekundarnih podatkov v

raziskovanju kriminalitete. V G. Meško, (ur.), Vizije slovenske kriminologije

(str. 121–141). Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

Mitar, M. (1993). Preprečevanje kriminalitete v Evropi. Revija policija, 13(6),

515–518.

Mitar, M. (2000). Uvod v metodologijo znanstvenega raziskovanja varnostnih

pojavov. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

Mosher, C. J., Miethe, T. D. in Phillips, D. M. (2002). The Mismeasure of

Crime. Thousand Oaks: Sage Publications.

Rumsey, D. (2007). Intermediate statistics for dummies. Hoboken: Wiley

Publishing, Inc.

Sterle, J. (1993). Mednarodna primerjava kriminalitete: moţnosti in omejitve.

Revija policija, 13 (1), 19–35.

Literatura s spletnih strani

Council of Europe. (1999). European Sourcebook of Crime and Criminal

Justice Statistics, first edition. Pridobljeno 20. 2. 2010 na http://www.

europeansourcebook.org/sourcebook_start.htm

Dutch Ministry of Justice, Research and Documentation Centre (WODC).

(2003). European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics, second

edition. Pridobljeno 15. 3. 2010 na http://www.europeansourcebook.org/

esb2_Full.pdf

http://www.europeansourcebook.org/sourcebook_start.htm

http://www.europeansourcebook.org/sourcebook_start.htm

http://www.europeansourcebook.org/esb2_Full.pdf

http://www.europeansourcebook.org/esb2_Full.pdf


75


(2006). European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics, third

edition. Pridobljeno 10. 4. 2010 na http://www.europeansourcebook.

org/esb3_Full.pdf


(2010). European Sourcebook of Crime and Criminal Justice Statistics, fourth

edition. Pridobljeno 20. 9. 2010 na http://www.europeansourcebook.

org/ob285_full.pdf

Harrendorf, S. (ur.), Heiskanen, M. (ur.) in Malby, S. (ur.) (2010).

International Statistics on Crime and Justice. Pridobljeno 8. 9. 2010 na

http://www.heuni.fi/Satellite?blobtable=MungoBlobs&blobcol=urldata&SSURI

apptype=BlobServer&SSURIcontainer=Default&SSURIsession=false&blobkey=id

&blobheadervalue1=inline;%20filename=Hakapaino_final_07042010.pdf&SSURI

sscontext=Satellite%20Server&blobwhere=1266335656647&blobheadername1=

Content-Disposition&ssbinary=true&blobheader=application/pdf;

ICVS International Working Group. (1999). Mednarodna anketa o žrtvah

kriminala, 1989–1997. Pridobljeno 10. 2. 2010 na http://www.adp.fdv.uni-

lj.si/opisi/icvs_97/;

Map of Europe. Pridobljeno 6. 1. 2011 na http://epp.eurostat.ec.europa.eu/

guip/web/output/_tps00152_1_map_tmp.png;

Talidari, (datum neznan). Top 10 causes of crime. Pridobljeno 11. 2. 2011 na

http://www.talidari.net/10-causes-of-crime.html

Slovarji, priročniki

Grad, Škerlj, Vitorovič; Veliki angleško-slovenski slovar; Elektronska izdaja v

1.2; Zaloţnik: DZS, d. d., izobraţevalno zaloţništvo; Računalniška priprava:

Amebis, d. o. o.

http://www.heuni.fi/Satellite?blobtable=MungoBlobs&blobcol=urldata&SSURIapptype=BlobServer&SSURIcontainer=Default&SSURIsession=false&blobkey=id&blobheadervalue1=inline;%20filename=Hakapaino_final_07042010.pdf&SSURIsscontext=Satellite%20Server&blobwhere=1266335656647&blobheadername1=Content-Disposition&ssbinary=true&blobheader=application/pdf





http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/icvs_97/

http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/icvs_97/



http://www.talidari.net/10-causes-of-crime.html


76

Grad, Leeming; Veliki slovensko-angleški slovar, Elektronska izdaja v 1.1;

Zaloţnik: DZS, d. d., izobraţevalno zaloţništvo; Računalniška priprava:

Amebis, d. o. o.

Več avtorjev; Evroterm, večjezična terminološka zbirka. Pridobljeno 15. 8.

2010 na http://evroterm.gov.si/

http://www.wikipedia.org/

http://evroterm.gov.si/

http://www.wikipedia.org/


77

IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE

Spodaj podpisani(a) Mitja Rambaher

z vpisno številko 0 7 0 3 0 0 7 1

rojen(a) 1 4 . 1 2 . 1 9 8 4 v kraju Maribor

sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom

Trendi kriminalitete v Evropi (po European Sourcebook of Crime and Criminal Justice

Statistics)

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;

sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloţenem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

V Ljubljani, dne ______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)

diplomsko delo trendi kriminalitete v evropi (po european

Documents