DIPLOMSKO DELO

Preprečitev terorističnega napada s pravočasno zaznavo priprav

Junij, 2011 Uroš Frol

Mentor: pred.mag. Marjan Miklavčič

Somentor: doc.dr. Teodora Ivanuša

2

Zahvala

Ob zaključku študija se iskreno zahvaljujem mentorju pred. mag. Marjanu Miklavčiču

ter somentorici doc. dr. Teodori Ivanuša za pomoč in vodenje pri pripravi diplomskega

dela.

Posebna zahvala velja moji partnerici Jasmini ter ostalim domačim za neizmerno

potrpeţljivost in podporo.

3

KAZALO

POVZETEK ................................................................................ 5

ABSTRACT ................................................................................ 6

1 UVOD .................................................................................... 7

2 METODOLOŠKI PRISTOP .............................................................. 8

2.1 PREDMET IN CILJ .................................................................. 8

2.2 HIPOTEZE .......................................................................... 8

2.3 UPORABLJENE METODE ........................................................... 9

3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ................................................ 9

3.1 TERORIZEM ......................................................................... 9

3.1.1. Zgodovina in razvoj ........................................................ 9

3.1.2. Kaj je terorizem .......................................................... 12

3.1.2. Namen in način delovanja .............................................. 13

3.2 TERORISTIČNI NAPAD ........................................................... 15

3.2.1 Vrste terorističnih napadov .............................................. 15

3.2.2 Priprava napada ........................................................... 18

3.3 PROTITERORIZEM ............................................................... 20

3.3.1 Načini in sredstva za protiteroristični boj ............................ 20

3.3.2 Razvoj novih metod protiterorizma .................................... 22

3.4 PREVENTIVNO DELOVANJE VARNOSTNIH ORGANOV ........................ 28

3.4.1 Različni varnostni organi ter njihove naloge v protiterorističnem

boju ................................................................................ 28

3.4.2 Preventivno delovanje z namenom preprečitve napadov ........... 30

4 PREPOZNAVA PRIPRAV NA NAPAD ............................................... 34

4.1 PRIPRAVA NAPADA .............................................................. 34

4.2 PRIPRAVA OPREME IN SREDSTEV .............................................. 39

4

4.2.1 Logistična veriga .......................................................... 39

4.2.2 Financiranje ................................................................ 41

4.2.3 Varna hiša .................................................................. 41

4.2.4 Orožje ....................................................................... 42

4.2.5 Prevozna sredstva ......................................................... 43

4.2.6 Komunikacijska oprema .................................................. 43

4.3 DELOVANJE OPERATIVNE SKUPINE ............................................ 44

4.3.1 Nabor operativcev ......................................................... 44

4.3.2 Infiltracija skupine na območje napada ............................... 44

4.3.3 Zbiranje informacij za napad ........................................... 47

5 ZAKLJUČEK .......................................................................... 48

5.1 VERIFIKACIJA HIPOTEZ ......................................................... 48

5.2 POVZETEK TEMELJNIH UGOTOVITEV ......................................... 49

6 LITERATURA ......................................................................... 50

KAZALO TABEL

Tabela 1: Cilji terorističnega napada……………………………………………………………. 15

Tabela 2: Priprave napada na WTC (1993)……………………………………………………… 19

Tabela 3: Priprave na izvedbo samomorilskega bombnega napada………………. 37

5

POVZETEK

Pretresljivi napadi, ki so bili izvedeni v New Yorku, Londonu in Madridu, so

spremenili odnos Zahoda do terorizma. Tako se je boj zoper to asimetrično

groţnjo preselil iz drţav tretjega sveta na domače dvorišče. Diplomsko delo

poskuša opredeliti problem pojava terorizma ter poiskati šibkost v delovanju

teroristične organizacije.

Čeprav terorizem kot oblika asimetrične groţnje predstavlja problem

sodobnega sveta, izvira uporaba terorja za dosego političnih ciljev ţe iz časa

pred našim štetjem. Kar seveda kaţe, da je ta oblika nasilja globoko

zakoreninjena v človekovi zavesti. Posameznik ali organizacija, ki je

potisnjena v kot, se posluţuje terorja kot skrajnega sredstva v boju. Iz tega

sledi, da je izkoreninjenje terorizma skrajno nemogoča misija.

V protiterorističnem delovanju so se konvencionalne oblike boja izkazale le za

deloma uspešne. Zato so posamezne drţave v povezavi z mednarodno

skupnostjo začele razvijati nove strategije protiterorizma. Ena izmed teh

strategij je preprečiti napad v fazi priprav. Med samimi pripravami na napad

je teroristična organizacija najbolj dejavna in zato najbolj izpostavljena

zaznavi s strani varnostnih in obveščevalnih organov. Ker pa je terorizem

groţnja celotni naciji, predlagajo strokovnjaki, vključitev večjega števila

civilnih struktur v protiterorizem. Drţavne sluţbe bi s tem pridobile

obseţnejšo bazo podatkov; »več parov oči več vidi«.

Ključne besede: terorizem, zgodovina terorizma, teroristični napad, priprava

terorističnega napada, protiterorizem

6

PREVENT TERRORIST ATTACKS THROUGH THE TIMELY

DETECTION OF THE PREPARATIONS

ABSTRACT

The shocking attacks which took place in New York, London and Madrid,

changed the West's attitude to terrorism. They moved the fight against this

asymmetrical threat from Third World countries, to the home back-yard.

Purpose of this work is to define the phenomenon of terrorism and to find the

weaknesses in its organization.

Although terrorism as a form of asymmetrical warfare is the greatest threat to

modern world, the use of terror to achieve political goals dates back Before

Christ. This shows that ideological violence is deeply rooted in human

consciousness. Any individual or organization that is pushed into a corner will

use terror to reach their objective. Due to the reasons above the eradication

of terrorist is mission impossible.

As Conventional strategy and tactics are only partially successful in counter

terrorism operations, countries (in conjunction with the international

community) are constantly developing counter-terrorism strategies. One of

these tactics is to prevent attacks during the preparation phase. This is

because during the preparations for an attack the terrorist organization is

extremely active and more exposed to detection by security and intelligence

services. However, since terrorism is a national threat, experts have started

to include civilian structures in information gathering. By analyzing this

information, Government departments are building more reliable anti-

terrorist database. Good databases are crucial for counter terrorism.

Key words: terrorism, the history of terrorism, terrorist attack, the

preparations for a terrorist attack, counter-terrorism

7

1 UVOD

Terorizem v današnjem času ni le problem, ki se dogaja neki drugi drţavi,

ampak je zaradi izrazite globalizacije postal problem vseh. Teroristični napad

vedno doseţe svoj namen. Ne glede na to kakšne so ţrtve ali kolikšna je

materialna škoda. Tudi če gre le za neuspeli poskus napada, ta povzroči strah

pri ljudeh, kar je njegov primarni cilj: »S terorjem vsiljevati svoje zahteve.«

V severno atlantskem prostoru se je po koncu obdobja hladne vojne moţnost

meddrţavnega vojaškega spopada zmanjšala. Prebivalci teh gospodarsko

razvitih drţav so se počutili precej varno, dokler se ni zgodil 11. September. S

tem pretresljivim dogodkom je postalo jasno, da je zahodni svet še posebej

občutljiv na asimetrična tveganja in groţnje. Tako je terorizem postal ena

največjih varnostnih tveganj sodobnega sveta. Subjekti teh tveganj praviloma

niso del drţavnih struktur, teroristično delovanje pa je v skladu z razvijajočo

se globalizacije postalo mednarodno. Delovanje terorističnih organizacij je

povezano z drugimi varnostnimi groţnjami kot so organiziran kriminal,

nedovoljene dejavnosti na področju oroţja za mnoţično uničevanje, trgovino

z človeškim blagom, oroţjem in drogo ter z nezakonitimi migracijami.

Teroristični napad pa predstavlja realno groţnjo kritični infrastrukturi,

civilnemu prebivalstvu ter drţavnim ustanovam in njenim predstavnikom.

(Uradni list RS, št. 27/2010)

Ker je preprečitev terorističnega napada, ki je ţe v teku, skoraj nemogoča, bi

bilo morda bolj uspešno usmeriti varnostni aparat v preprečevanje takih

napadov ţe v fazi priprav. Priprave na tak napad so zelo obseţne. Obsegajo

izbiro cilja, sredstva, kraja, načina ter idealnega časa za izvedbo. Ker pa daje

številne moţnosti za razkritje skupine, ki to pripravlja. Protiteroristično

delovanje je klasičen primer, kjer se pokaţe policijska prevencija za boljšo

rešitev kot pa uporaba represivnih pooblastil, ko je tovrstnega nasilno dejanje

ţe izvršeno. Policijsko delovanje v skupnosti, interakcija z javnostjo in

policijsko obveščevalno delo lahko, v povezavi z klasičnim delovanjem

varnostno obveščevalnega sistema, predstavlja pomemben vir informacij. Da

bi posameznik, ki delujejo na področju obrambe, obveščevalne dejavnosti ter

8

zagotavljanja varnosti, lahko prepoznal priprave na morebiten napad pa

potrebuje zadovoljivo usposabljanje iz tega področja.

2 METODOLOŠKI PRISTOP

2.1 PREDMET IN CILJ

V skladu z Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti, ki jo je leta 2010 sprejel

Slovenski parlament, bom predstavil pomen mednarodnega sodelovanja,

integriranega sodelovanja drţavnih organov ter nujnost sprejetja nacionalnega

programa zaščite. Poudaril bom pomen interakcije med drţavnimi sluţbami

ter nekaterimi civilnimi organizacijam, ki lahko tvorno sodelujejo v

protiteroristični boj. V diplomski delu bom predstavil tudi pomen

usposobljenosti različnih drţavnih organov za zaznavo indicev, na podlagi

katerih lahko sklepamo, da so v teku priprave na teroristični napad. Poskušal

bom izluščiti, katere so osnovne faze priprav na napade in v kateri točki

postanejo opazne. Z navajanjem časovnega zaporedje aktivnosti pa bom

poskušal opomniti na moţnost predvidevanja naslednje faze.

2.2 HIPOTEZE

V diplomski nalogi bom izpostavil policijo kot pomemben varnostni organ v

boju s terorizmom ter poudaril pomen preventive pri preprečevanju napada.

Iz tega sledi primarna hipoteza dela.

Hipoteza 1: Policija lahko s preventivnim delom prepreči izvedbo

terorističnega dejanja.

Za uspešnost preprečitve, je potrebno poznati šipke točke delovanja

teroristične organizacije. Z potrditvijo sekundarna hipoteza, hočem poudariti,

da so aktivnosti teroristične organizacije v fazi priprav na napad zelo obseţne.

V tej fazi je tako organizacijo najlaţje odkriti in s tem pravočasno preprečiti

napad.

Hipoteza 2: Vsak teroristični napad potrebuje priprave, ki jih je mogoče

zaznati.

9

2.3 UPORABLJENE METODE

Pri izdelavi diplomskega dela bom uporabili opisno in primerjalno metodo,

metodo analize vsebine pisnih virov in metode analize internetnih virov.

Navedbe in definicije različnih avtorjev bom primerjal med sabo, jih

sintetiziral ter z metode deskripcije poskušal opisal temeljne pojme. Z

metodo kompilacije bom povezal ugotovitve različnih avtorjev ter jih z

uporabo razlagalne metode predstavil v delu. (Ivanko, 2007)

3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV

3.1 TERORIZEM

3.1.1. Zgodovina in razvoj

Čeprav je uporaba terorja kot oroţja za dosego ţelenega cilja zelo stara

taktika, je beseda terorizem relativno mlada. Izhaja namreč iz obdobja

francoske revolucije med letoma 1793 in 1794. Takrat so jakobinci pod

vodstvom Robespierja in Sant-Justa začeli izvajati silovito represijo nad tako

imenovanimi sovraţniki ljudstva. Strahovlada je temeljila na obsodbah brez

dokazov. Na ta način so se najprej lotili izbranih tarč in s tem dosegli ţeleni

učinek. Njihov namen ni bil odstraniti vse nasprotnike ampak s širjenjem

strahu streti njihov odpor. (Fossati, 2005) Na koncu tudi vodje in zagovorniki

te politike končajo na isti način kot njihovi nasprotniki; pod giljotino, ki je

simbol terorja francoske revolucije.

Taktika uporabe terorja, ki se je kljub svoji brutalnosti izkazala za tako

učinkovito pa izvira še iz časov antike. M. Fassati navaja kot eno prvih znanih

terorističnih gibanj ekstremistično frakcijo judovske ločine zelotov, sikarije.

Delovali so med letom 66 in 73 n.š.. Njihovo ime izvira iz kratkega meča

(sica), ki je bil primarno oroţje za njihov boj. Tarče so izbirali med rimskimi

veljaki in kolaboranti. Atentate nanje so izvršili v zavetju mnoţice z uporabo

sica. S svojo spretnostjo ubijanja in veščino prikrivanja so dosegli, da je bilo

nasprotnike strah, kar je osnovni cilj izvajanja terorja še danes. (Fossati,

2005) V istem časovnem obdobju se pojavi tudi izraz tiranomor. Čeprav ga

lahko brez teţav uvrstimo med teroristična dejanja, so ga nekateri filozofi

opisovali kot neizbeţno dejanje. Rimski filozof Cicero pravi, da ne moremo

10

imenovati morilca tistega, ki ubije samodrţca. (Giappichelli v:Fossati, 2005)

Pri tiranomoru gre za izvršitev atentata na vladarja, ki z nasiljem tlači

ljudstvo. Primeri uspelih in neuspelih poskusov se vrstijo vse do danes.

Avtor navaja še nekaj zgodovinskih izvajalcev terorja, ki so ključnih za

razumevanje tega pojava. To so asasini, pripadniki islamske ločine izmailcev,

ki so v času pred in med kriţarskimi vojnami delovali na območju sedanjega

Irana in okolici. Beseda asasin izvira iz beseda hašašin ali hašišar. Znano je, da

so pri svojih obredih, ki so bili del priprav na samomorilski napad, uporabljali

hašiš. Pri njih se prvič pojavi teroristično dejanje iz verskega pomena. Njihovi

atentati so bili v prvi vrsti usmerjeni na predstavnike sunitskega versko –

političnega sistema, ki so ogroţali njihov obstoj. Legenda pravi, da je starec

iz gore po imenu Alaodin, okoli sebe zbral mlade fante, ki so obetali, da

postanejo pogumni vojščaki. Zgradil je mogočno palačo z vrtom, ki je bil

zgrajen po Mohamedovi predstavi raja z potoki mleka, medu in vina. V vrtu so

ţivele najlepše ţenske na svetu, ki so znale pričarati največje uţitke in

izpolniti vse ţelje. Starec je skupino mladeničev, ki jih je pripravljal na

morilsko pot brez vrnitve omamil ter jih speče preselil v ta vrt. Prepričani so

bili, da so v raju in ko so poskusili vse čare tega vrta, so bili pripravljeni storiti

vse, da se vrnejo - tudi umreti. Bili so strah in trepet nasprotnikov, saj so smrt

pričakovali z veseljem. Ravno na tej legendi temeljijo prepričanja novodobnih

teroristov iz islamskih vrst. Ta organizacija je izginila šele v času mongolskih

osvajanj. (Fossati, 2005)

Zelo znan uporabnik terorja kot vojnega sredstva, je bil tudi mongolski vladar

Dţingiskan. Ena izmed njegovih vojaških taktik je bilo grozljivo pobijanje

prebivalcev območij, ki so se mu uprla. S sejanjem strahu je poskušal

prepričati oblegana mesta, da opustijo obrambo in se mu prostovoljno

priključijo. Čeprav se je ta metoda izkazala kot zelo uspešna, je bilo nekaj

primerov, ko je privedla do tega, da se je sovraţnik še bolj krčevito upiral,

vedoč, da ga čaka brutalna smrt.

Obdobje mnoţičnega evropskega terorja se začne z obdobjem revolucij.

Kakšen bo ta čas, pokaţe ţe prej opisana francoska revolucija, kjer je teror

vsakodnevna stvar boja proti oblastnikom. Val revolucije se potem širi več

11

stoletij po vsej Evropi. Ne zaobide niti Rusije. Znan je Nečajev Revolucionarni

katekizem, ki poziva na amoralnost in s tem dopušča terorizem za dosego

plemenitega cilja: »revolucionar prezira in zaničuje veljavno druţbeno moralo

v slehernem njenem vzgibu in izrazu. Zanj je moralno vse kar prispeva k

zmagi revolucije; nemoralno in zločinsko pa vse, kar jo ovira.« (Fossati, 2005)

Če omenjamo terorizem se moramo dotaknit tudi nekaterih organizacij, ki jih

zgodovina opisuje kot junaške in domoljubne po so bila njihova dejanja v očeh

njihovega nasprotnika teroristična. Tak primer so ameriški revolucionarji,

borci za neodvisnost. Ob začetku upora so predstavljali le manjšino

prebivalstva, zato so uvedli obvezno mobilizacijo, dezerterje pa so streljali.

Tudi njihova vojaška taktika, ki je me drugim vključevala ubijanje visokih

častnikov, ni bila v skladu z takratnimi vojnimi pravili. Pettiford v svojem delu

pravi:« Oseba, ki je za nekoga terorist, je namreč za nekoga drugega borec za

svobodo.« (Pettiford, 2005)

Podobnih gibanj je pred, med in po svetovnima vojnama kar mrgolelo, zato

se bomo posvetili tistim, ki jih nekako najbolj enačimo z terorizmom. Tak

primer je proti ţidovsko delovanje na območju Palestine. Čeprav se

nepoučenemu posamezniku zdi palestinski terorizem samoumeven, za njim

stoji dolga zgodba v kateri tudi nasprotna stran ni skoparila z terorističnimi

dejanji. Razlog za bliţnje vzhodni spor med Arabci in sionisti sloni na ţelji

slednjih po ozemlju Palestine, ki jim pripada na verski osnovi. Seveda za

Palestince, ki se počutijo za zgodovinske lastnike tega ozemlja, to ne more

biti sprejemljivo. Do prvih teţav pride v obdobju pred drugo svetovno vojno,

ko se zaradi nemškega antisemitizma na območje današnje izraelske drţave

preseli na tisoče Ţidov. Arabski del prebivalstva se zaradi tega počuti ogroţen

in ker ne more računati na britansko podporo, se poloti nasilja.

Palestina je v tem času pod britansko upravo. Britanci pa v sodelovanju z

sionisti organizirajo nočne vode. Njihova primarna naloga je varovanje

naftovodov, hkrati pa so delovali proti arabskim upornikom. Njihove metode

so bile neusmiljene in po današnji opredelitvi teroristične.(Pettiford, 2005)

Arabci so odgovorili z terorizmom. Zavrtel se je krog terorja, ki se vrti še

danes.

12

3.1.2. Kaj je terorizem

»Terorizem je uporaba sile ali nasilja zoper osebe ali premoţenje v nasprotju

z kazensko zakonodajo drţave z namenom ustrahovanja, prisile ali

izsiljevanja. Teroristi pogosto uporabljajo groţnje, ustvarjanje strahu v

javnosti, poskušajo prepričati drţavljane, da je njihova vlada nemočna pri

preprečevanju terorizma ter pridobiti takojšnjo reklamo za njihove vzroke.«

Ta opis je sestavni del navodil za prebivalce, ki ga je pripravil Rdeči kriţ

Zdruţenih drţav Amerike, da bi tudi povprečen drţavljan vedel, kaj je to

terorizem in kako v primeru napada ravnati. (American Red Cross, 2004)

Zgoraj navedena definicija zveni zelo preprosto, a primeri iz zgodovine

kaţejo, da je zelo teţko določiti, kdo je terorist in kdo je borec za svobodo

ter kaj je teroristično dejanje in kaj je upravičena uporaba sile oboroţenih

enot. Bruce Hoffman jasno ločuje med nasiljem, ki ga izvaja drţava, in

nasiljem, ki ga izvajajo nedrţavne entitete, kot so teroristi. Z enačenjem

pristajamo na pravila igre, ki ji določajo teroristi in njihovi zagovorniki, ki bi

nas radi prepričali, da ni razlike med podtaknjeno bombo v smetnjaku in

visoko precizno bombo odvrţeno iz bombnika. Fassati se v svojem delu

sprašuje, zakaj bi morala biti ocena ali gre za terorizem, odvisna od tega ali

je to dejanje zagrešil drţavni ali nedrţavni subjekt. (Fassati, 2005) Petiford se

v svojem delu drţi trditve: «,da je terorizem nasilje nad nedolţnimi civilisti.«

A ţe v naslednjem stavku se sprašuje, kdo je nedolţen civilist. A so to politiki,

ki vodijo drţavo, kapitalisti, ki so se obogatili na račun izkoriščanja

delavskega razreda, volivci, ki dopuščajo ali se celo strinjajo, da njihova vlada

izvaja teror nad neko skupino. Za nedolţne po avtorjevem prepričanju lahko

štejemo le tiste, ki so se znašli na napačnem kraju v napačnem trenutku, ne

pa tiste, ki so bili načrtno izbrani za tarčo napadov. (Petiford, 2005)

Slovar slovenskega knjiţnega jezika definira terorizem kot uporabo velikega

nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se

nekdo boji. Definira ga tudi kot uporabo nasilja, nasilnega ravnanja, s katerim

se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati, kot hoče, ţeli.(SSKJ,2008) Kazenski

zakonik republike Slovenije pa določa kaznivo dejanje terorizma na sledeči

način: »Kdor z namenom, da bi uničil ali hudo ogrozil ustavne, gospodarske,

13

socialne ali politične temelje Republike Slovenije ali druge drţave ali

mednarodne organizacije, da bi hudo zastrašil prebivalstvo oziroma, da bi

prisilil vlado Republike Slovenije ali druge drţave ali mednarodno

organizacijo, da nekaj stori ali opusti, stori ali grozi, da bo storil, eno ali več

od naslednjih dejanj: napad na ţivljenje in telo ali na človekove pravice in

svoboščine, ugrabitev ali zajetje talcev, precejšnje uničenje drţavnih ali

javnih objektov ali predstavništev tujih drţav, prevoznega sistema,

infrastrukture, informacijskega sistema, pričvrščenih ploščadi v

epikontinentalnem pasu, javnega kraja ali zasebne lastnine, ugrabitev letala,

ladje ali javnega prevoznega sredstva, proizvodnjo, posest, nakup, prevoz,

dobavo ali uporabo oroţja, razstreliva, jedrskega, biološkega ali kemičnega

oroţja, raziskovanje in razvoj jedrskega, biološkega ali kemičnega oroţja,

ogroţanje varnosti s spuščanjem nevarnih snovi oziroma povzročanjem

poţarov, poplav ali eksplozij, motnjo ali prekinitev oskrbe z vodo, elektriko

ali drugimi za ţivljenje ljudi osnovnimi naravnimi viri, ki lahko ogrozijo

ţivljenje ljudi.« (Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008)

3.1.2. Namen in način delovanja

Opredelitev terorizma v Kazenskem zakoniku republike Slovenije celovito

naznači kakšne so metode terorističnega delovanja in kaj so cilji.

Organizacija, skupina ali celo posameznik se za uporabo terorja praviloma

odloči, ko so bila porabljena vsa sredstva za drugačno rešitev teţav. Teror kot

skrajna oblika prisile pa le redko doseţe ţeleni cilj, kvečjemu izzove

povračilne ukrepe. Po obliki ter motivu delovanja ločimo terorizem na verski,

nacionalistični in drţavni terorizem ter ideološki. Z ločevanjem po skupinah

najlaţje določimo skupne točke v delovanju in ciljih teh organizacij.

Mednarodni verski terorizem je v sodobnem času po besedah Newmana in

Clarke najpogostejša in druţbi najnevarnejša oblika terorizma.(Newmana in

Clarke 2010) Verski terorizem skuša z uporabo nasilja uresničiti boţje

poslanstvo. (Pavič, 2009) Posluţujejo se ga tako pripadniki velikih ver kot

člani manjših kultov, da bi dosegli svoj verski cilj ali pa spodkopali

prevladujočo religijo. Ta oblika terorizma je zalo nevarna, ker so njeni

pripadniki pripravljeni dati ţivljenje, saj verjamejo, da jih bo v tem primeru

14

nagradil sam bog. Ţrtve izbirajo med širnimi mnoţicami ljudi, ki z njimi ne

delijo verskega prepričanja. Če pa med napadom umre pripadnik njihove

religije, to ni nič pretresljivega, saj se je s tem ţrtvoval za pravo stvar in bo

nagrajen v onostranstvu.

Nacionalistično separatistični terorizem je oblika, ki jo je včasih teţko ločiti

od verskega terorizma, saj manjšino z separatističnimi teţnjami večkrat od

večine loči tudi vera, ki tako postane dodaten razlog za medsebojno

sovraštvo. Ta oblika zavzema predvsem ekstremne skupine, katerih boj

temelji na ţelji po oblikovanju samostojne etnične drţave. (Newman in

Clarke, 2010) Nacionalistične skupine praviloma uporabljajo nasilje za

namenom opozoritve javnosti na svoje teţnjo po samostojnosti. Nasilje je po

navadi uperjeno zoper oblast, ki jim to pravico odreka ter zoper njene

institucije, praviloma zoper policijo in vojsko. Napade po navadi načrtuje

lokalno, da ne izgubi svoje identitete ter da s tem bolj poudari svoje interese.

Drugačni od tega so borci za neodvisnost Palestine, ki se niso usmerili zgolj na

lokalno delovanje. Je pa tudi res, da mejijo ţe na versko teroristično

organizacijo.

Drţavni terorizem je vrsta organiziranja terorističnih skupin pod okriljem

radikalne drţave. Taka organizacija je mehanizem drţave za zagotavljanje

zunanje političnih interesov. Včasih pa drţava uporabi tako organizacijo za

notranje politična obračunavanja.

Ideološki terorizem delimo na levičarski, desničarski in anarhistični. Med njim

obstajajo razlike, ki izvirajo iz ciljev njihovega obstoja. Levičarska oblika se

bori proti kapitalističnemu političnemu sistemu ter za vzpostavitev

socialističnega ali komunističnega sistema. Sklicuje se na trpljenje ljudstva

pod to obliko vladavine ter izvršuje napade na vplivne in premoţne

posameznike, predstavnike vladajoče elite ter drţavne strukture. Desničarske

organizacije s po navadi slabše organizirane in kratkega roka trajanja. Njihovi

napadi so usmerjeni zoper manjšine, priseljence ter marginalne skupine, ki jih

krivijo za vzrok vsega slabega. Tretja oblika pa so anarhisti. Za njih je skupno,

da so negativno nastrojeni zoper vsakršno obliko vladanja. Napadajo drţavne

ustanove in njeno lastnini, vodilne politike ter politični sistem nasploh. Ta tip

15

terorizma je danes še posebej aktualen v obliki antiglobalizma. (Newman in

Clarke, 2010)

Obstaja še nekaj oblik terorističnih organizacij, ki jih ne moremo uvrstiti med

zgoraj navedene. To so na primer organizacije za zaščito okolja, ţivali, voda,

borci proti splavu. Za njih je značilno, da izbirajo cilje med vele

korporacijami in vodilnimi posamezniki, ker so prepričani, da v prid kapitala

načrtno uničujejo zemljo. Njihovi napadi po večini nimajo človeških ţrtev,

temveč so skoncentrirani le na infrastrukturo teh podjetij ter lastnino

posameznikov, ki jih štejejo za svoje nasprotnike.

3.2 TERORISTIČNI NAPAD

3.2.1 Vrste terorističnih napadov

Teroristični napad si večina predstavlja kot eksplozijo bombe, ki povzroči raz-

dejanje in grozo ali pa kot ugrabitev letala, zajetje talcev ali atentat na zna-

no osebo. V to sliko se ujema večin dosedanjih napadov, ki so odmevali v

mednarodnem okolju.(Ivanuša in Podbregar, 2008) Te oblike napada pa pred-

stavljajo le del izmed nabora sredstev, ki se jih teroristične organizacije pos-

luţujejo za dosego svojih ciljev. Dostopnost novih tehnologij terorističnim

skupinam omogoča hitro prilagajanje in moţnost uporabe bioagensov, radioak-

tivnih materialov ter toksičnih snovi.(Osterman in Čevriz, 2008)

Če se je v zgodnjih oblikah terorizma, kot najpogostejši način delovanja

pojavljal atentat z hladnim oroţjem, se je z razvojem tehnike, oboroţitve in

tudi samih terorističnih organizacij pojavila cela mnoţica novih oblik

terorističnih napadov. Vrsta napada, ki jo terorist izbere je odvisna od

pričakovanih učinkov napada in od moţnosti uspešne izvedbe napada.

(Newman, Clarke, 2010) Cilj napada je lahko:

Tabela 1: Cilji terorističnega napada

Povzročiti čim večjo škodo in čim več smrtnih ţrtev.

Ustvariti vzdušje strahu.

16

Ustvariti medijsko senzacijo.

Razruvati vsakodnevno ţivljenje.

Prekiniti specifično dejavnost (npr. rekrutiranje policijskih kadetov).

Prekiniti trgovino in industrijo.

Demoralizirati varnostne sile.

Izsiliti koncesije (npr. izpustitev zapornikov, odpoklic čet, spremembo

politike).

Uničiti ideološkega nasprotnika ali ţaljivo ikono.

Poniţati uradnike in oblasti.

Izsiliti skrajni vladni povračilni ukrep.

Pretirano povečati zaznavo teroristične groţnje, tako da razmeroma majhna

teroristična skupina uveljavlja velik vpliv.

Ustvariti občutek o neki nadvse prodorni sili: »notranji sovraţnik«.

Razkazovati se somišljenikom in s tem utrditi teroristično skupino.

Prestrašiti politične tekmece ali teroristične frakcije.

Vzdrţevati disciplino znotraj skupine.

Testirati ali »okrvaviti« nove rekrute; zasledovalci vlakov (train followers).

Prestrašiti prebivalstvo.

Izrabiti ugotovljene šibkosti demokracije (t.j. pravna drţava, svoboda govora,

zakoni proti mučenju in pripor).

Zlomiti sovraţnikovo voljo

Vir: G.R. Newman in R.V. Clarke:Policijska dejavnost proti terorizmu.

Ljubljana 2010, str. 56.

17

Teroristično delovanje bi lahko najprej razdelili na nasilno in nenasilno

delovanje. Nenasilni primer delovanja je medijska propaganda v kateri

poskušajo prikazati svoj prav in opozoriti na morebitno nasilje, ki ga

nasprotnik izvaja nad njimi. Včasih je ta oblika delovanja bolj uspešna kot pa

nasilna. Tudi ob uporabi nasilja predstavlja propaganda pomemben dejavnik.

Z njo opozarjajo nase, izrekajo zahteve ter groţnje. Bolj znani so primeri

nasilnega delovanja, saj zaradi svoje pretresljivosti in medijske

senzacionalnosti pritegnejo več zanimanja javnosti. Napade okvirno delimo na

zastraševanje, atentate ter ugrabitve.

Poznamo več oblik zastraševanja. Najbolj poznan način je bombni napad. Pri

tovrstnem napad ne gre za povzročanje gmotne škodo ampak za vpliva na

kakovost človekovega ţivljenja. (Kranjc in Kanop, 2002, v Ţurga, 2010) Namen

takega napada ni odstranitev v naprej izbranega cilja, ampak ustvarjanje

občutka strahu. Ţrtve so po navadi naključni mimoidoči. Bomba, kot splošno

ime za oroţje pri katerem gre za izkoriščanje učinka eksplozije, je najbolj

priljubljeno sredstvo teroristov ţe od iznajdbe smodnika. Tako je znan prvi

poskus bombnega napada z sodi smodnika na Angleški parlament, ki pa je bil

pravočasno odkrit. Še vedno predstavlja najbolj pogosto sredstvo za izvedbo

terorističnega napada iz sledečih razlogov:

Pritegniti medijsko pozornost z napadom na vidno ali simbolično tarčo,

Napad z bombo je poceni in učinkovit način napada na zmogljivosti,

Lahko se izvede z majhnim številom udeleţencev,

Predstavlja minimalno nevarnost za napadalce, da bi bili opaţeni ali

odkriti,

Bombni napad je neprimerno cenejši kot ugrabitev ali zajetje talcev,

Napadi na naključne cilje povzročijo večji učinek na prebivalstvo, saj

večina prebivalcev boji take vrste napada prej kot pa ugrabitve ali

zajetja,

18

Eksplozivi so hitro dostopni s krajo, pomočjo simpatizerjev ali z

nakupom. Tudi njihova domača proizvodnja je mogoča z uporabo gnojil

in legalno prodajanih kemikalij.(Bolz, Dudonis, Schulz, 2005)

Za tarčo bombnega napada ni potrebno izbrati pomembne strateške točke.

Tudi napad na bolj ranljivo tarčo, ki ima simboličen pomen, bo imel

zadovoljiv učinek. Druge oblike zastraševanja so izvajanje klasičnih

kriminalnih dejanj, nasilništvo ter napadi s strelnim oroţjem. Njihov cilj je

enak: negativno vplivati na kakovost ţivljenja.

Druga oblika je atentat. Atentat je napad na vidno osebo, ki predstavlja

prepreko v doseganju cilja teroristične organizacije. V tem primeru je sejanje

strahu le drugotnega pomena. Čeprav posredno lahko prisili ostale vodilne, da

opustijo delovanje. Atentat se lahko izvede z hladnim oroţjem, bombnim

napadom, strelnim oroţjem, ali pa celo z prevoznim sredstvom – povoziti z

osebnim avtomobilom.

Zelo znan način dela teroristov so ugrabitve in zajetja talcev. Lahko gre za

ugrabitev v naprej izbranega posameznik ali pa za zajetje naključnih

uporabnikov javnega transporta ali javne ustanove. Teroristi se radi

posluţujejo zajetja talcev v prevoznem sredstvu. Za mednarodno delovanje je

nekako najbolj primerno ravno ugrabitev letala na mednarodnem letu. Ker se

to po navadi dogaja v mednarodnem zračnem prostoru in zajema veliko

število morebitnih ţrtev različnih narodnosti, s tem teroristi doseţejo

mednarodno obravnavo njihovega problema. Pa tudi posredovanje

protiterorističnih sluţb na letalu je zelo zahtevno. (Marković, 2006)

Moţnost za uspešno izvedbo napada, onemogočanje protiterorističnega

posredovanja ter vključitev javnosti v dogajanje, predstavljajo ključne

dejavnike pri izbiri tarče napada. Ko terorist preuči dane moţnosti in se glede

na ţeljen učinek odloči za izvedbo pa ga čaka še kup predpriprav.

3.2.2 Priprava napada

Priprava napada zajema več faz. Začne se z izbiro učinka, ki bi ga radi

dosegli. Pri tem je pomembna izbira tarče napada ter metoda napada. Če je

cilj napada atentat na posameznika, potem se izbere metoda, ki omeji

postranske ţrtve med mimoidočimi. Če je cilj povzročitev strahu pa se napad

19

izvede na javnem kraju, kjer bo število ţrtev največje. Določitev kraja ima

lahko tudi simbolni pomen. Tak primer je napad v ZDA 11.9.2001 na dvojčka,

ki sta predstavljala simbol ameriške gospodarske nadvlade. Navajam primer

priprave napada na isto tarčo leta 1993, ki pa ni bil tako uspešen:

Tabela 2: Priprave napada na WTC (1993)

1. Nadzorovati notranjost in zunanjost zgradbe, da bi ocenili, koliko

eksploziva bo potrebno.

2. Določiti najboljše mesto za detonacijo eksploziva.

3. Pridobiti potrebno količino eksploziva.

4. Pridobiti sredstvo za prevoz eksploziva (v tem primeru je to bil velik najet

tovornjak).

5. Pridobiti potrebno tehnologijo in usposobljene ljudi za detonacijo

eksploziva.

6. Izbrati in izučiti operativce za izvedbo naloge.

7. Načrtovati pot pobega.

8. Omogočiti dostop do zgradbe (skozi parkirno garaţo) in nastaviti eksploziv

na ţeleni lokaciji.

(Newman, Clarke, 2010)

Zgoraj navedeno bi lahko skrčil in posplošil za vse oblike napadov na naslednji

način: Ko je tarča izbrana, je potrebno zbrati čim več informacij o njej, da se

lahko določi idealen kraj ter čas izvedbe napada. Glede na zbrane informacije

pa se priredi tudi metodo napada. Potrebno je izbrati primernega izvajalca

zanjo ter pripraviti materialna sredstva. Ravno tako je treba predhodno

pripraviti načrt umika po napadu ter sredstva propagande, ki bodo

uporabljena.

Zgoraj navedena avtorja razdelita napad na tri stopnje:

20

1. Priprava: osebje, tarča in orodje.

2. Operacija: spraviti bombnega napadalca do tarče.

3. Posledice: prevzemanje odgovornosti in načrt novega napada

Na podlagi tega bi lahko razdelili tudi protiteroristične ukrepe za preprečitev

napada. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da so priprave zelo obseţne. S tem

imajo organi dano moţnost pravočasnega ukrepanja v protiterorističnem boju.

3.3 PROTITERORIZEM

3.3.1 Načini in sredstva za protiteroristični boj

Protiterorizem je skupek aktivnost usmerjenih v boj za omejitev terorizma, ki

so lahko:

Zakonodajne: zajemajo aktivnosti z namenom pravne opredelitve tero-

rizma, kriminalizacijo in obsodbe dejanj, ki ga omogočajo ter dajanje

pravne podlage varnostnim silam za izvajanje ukrepov.

Kazenske: preko zakonodajnih aktivnosti določajo sankcije in kazni za

teroristična dejanja in skrbijo za izvrševanje le teh. S pomočjo delova-

nja varnostnih organov skrbijo za zaznavo, odkrivanje in pregon teh

dejanj. S tem skrbijo, da postane teroristično delovanje, sodelovanje

ali pomoč nevarno početje za storilca.

Mednarodno sodelovanje: s pomočjo teh aktivnosti se poskuša omejiti

mednarodno delovanje terorističnih organizacij, odpraviti podporo, ki

jim jo lahko nudijo druge drţave, poenotiti načine protiterorističnega

boja ter izmenjevati obveščevalne podatke o njihovem delovanju.

Ofenzivne aktivnosti: zajema aktivno ofenzivno delovanje zoper teroris-

tično organizacijo, lahko se izvaja kot policijska aktivnost na domačem

ozemlju ali pa kot vojaška aktivnost na ozemlju druge drţave. Slednja

je večkrat kritizirana s strani mednarodne skupnosti.

Aktivnosti naperjene zoper podpornike terorizma: Ker teroristi lahko

delujejo le z podporo določenega dela domače ali tuje populacije, je ta

aktivnost ključnega pomena pri omejevanju terorizma. Zajema onemo-

gočanje delovanja struktur, ki izvajajo podporo teroristom. S tem pos-

21

tane njihovo delovanje teţavno. Če izgubijo podporo populacije, so pri-

siljeni razmišljati o drugih oblikah delovanja, ki ne zajemajo terorja.

Odnosi z javnostmi: preko tega delovanja je mogoče doseči, da skup-

nost obsodi teroristične aktivnosti do te mere, da je teroristična orga-

nizacija primorana uporabiti metode s katerimi lahko pridobi javno

mnenje na svojo stran in si s tem omogoči delovanje. Gre predvsem za

postavljanje meje kaj je gverilsko bojevanje in kaj je teroristično delo-

vanje, ki je kot tako društveno nezaţeleno in obsojano. (Ganor, 2005)

Newman in Clarke trdita, da so tri osnovne sestavine protiterorizma sledeče:

Zbiranje informacij o moţnih terorističnih dejavnostih,

Utrjevanje tarč,

Pripravljenost na odziv v primeru napada. (Newman, Clarke, 2010)

Po njunem mnenju je najmanj problematična tretja osnovna sestavina.

Pripraviti se na reakcijo po terorističnem napadu ni nič kaj drugače, kot pa

spoprijeti se z naravno katastrofo. Na slednje ja večina sodobnih skupnosti ţe

pripravljena.

Problem povzročata prvi dve sestavini, ki sta precej nedorečeni. Zbiranje

informacij o delovanju terorističnih organizacij se včasih zdi nesmiselno, saj

je v dokaj varnem okolju verjetnost pojava napada zelo nizka. Teţko je

pridobiti sredstva in doseči delovno vnemo, če skupnost ter pripadniki

varnostnih organov mislijo, da se teroristični napad njim ne more zgoditi.

Podobno teţava predstavlja utrjevanju tarč. Brez realne groţnje je zelo teţko

določiti na katero tarčo bo usmerjen napad. Da bi zavarovali vse tarče pa ni

izvedljivo, saj bi to predstavljalo precej velik finančni zalogaj, ki pa ga zaradi

nizke verjetnosti napada ne moremo opravičiti.

Rešitev predstavljajo dejstva, da ukrepi zoper teroristično delovanje delujejo

tudi zoper klasično kriminalno delovanje. Če obravnavamo terorizem kot eno

izmed kaznivih dejanj postane naše delovanje v očeh skupnosti legitimno, saj

je verjetnost pojava kriminala neprimerno večja. Ukrepi katere predlagamo

posameznikom in organizacijam, kot preventivno delovanje zoper kriminalno

22

delovanje, pa predstavljajo zadovoljivo utrjevanje tarč morebitnih

terorističnih napadov. (Newman, Clarke, 2010)

3.3.2 Razvoj novih metod protiterorizma

Z razvojem modernega terorizma je prišlo do nujne prilagoditve s strani

varnostnih enot in do razvoja novih metod protiterorizma. Tako kot so drţave

skozi zgodovino prilagajale svojo vojsko novim oblikam konvencionalnega

bojevanja, so prisiljene to storiti tudi zaradi novo nastalih asimetričnih

groţenj. Še posebej pride do izraza modernizacija varnostnega aparata na

področju boja s terorizmom. Čeprav klasične metode protiterorizma ostajajo

v uporabi pa se spreminja taktika delovanja, organiziranost varnostnih

struktur ter usmerjenost k preprečevanju. Noviteta je delovanje

osredotočeno k onemogočanju delovanja terorističnih organizacij ter k

odpravi vzrokov za pojav terorizma. Slovenski avtor Čaleta v svojem delu

opredeli ukrepe in strategijo zoperstavljanja terorizmu na podlagi dveh

različnih pristopov. Na eni strani gre za tako imenovano vojno proti terorizmu,

ki jo zastopajo Zdruţene drţave Amerike ter za evropski pristop, ki obravnava

terorizem kot kaznivo dejanje. Ta pristop določa katerim ukrepom in

strategiji bo posamezna drţava v boju proti terorizmu dala prednost.

Organizacija zdruţenih narodov klasificira različne strategije na sledeč način:

- Politične strategije, ki so eden bistvenih dejavnikov resničnih moţnosti

za odpravljanje vzrokov za nastanek terorizma:

Reševanje sporov preko javnega dialoga ali preko tajnih poga-

janj,

Obravnava političnih zahtev teroristov in sprememba drţavne

politike,

Pomilostitev pripadnikov terorističnih skupin,

Diplomatski pritisk na drţave, ki podpirajo terorizem.

23

Vključevanje v širše politične procese, na področju:

Prepoved političnih in vojaških frakcij terorističnih organi-

zacij,

Oblikovanje skupin za zmanjšanje nastajanja terorističnih

organizacij,

Pritegnitev teroristov v sodelovanje v različnih oblikah

političnih procesov, če odloţijo oroţje,

Prepoved vključevanja v teroristične organizacije.

- Socialno - ekonomske strategije, prav tako pomembna za odpravljanje

vzrokov:

Obravnava in reševanje socialno ekonomskih zadev,

Aktivnosti za zmanjšanje brezposelnosti, revščine, diskriminaci-

je, črnega trga, ki so posredni vzrok za terorizem,

aktivnosti na področju finančno monetarnega onemogočanja

delovanja terorizma, zamrznitev premoţenja, sankcioniranje

drţav podpornic.

- Psihološke, komunikacijske in izobraţevalne strategije:

Poskus zagotavljanja ustreznih vrednot kot so ţivljenje in člove-

kove pravice,

Uvajanje ustreznih komunikacijskih kanalov med teroristi in vla-

do,

Uporaba medijev:

Prepoved predvajanja intervjujev z teroristi,

Teroristom zagotoviti publiciteto v zameno za izpustitev

talcev,

Objava njihovih sporočil,

Predstavitev druge politike do teroristov,

24

Ustrezno usposobiti novinarje za poročanje v primerih

povezanih z terorizmom,

Izdelava javnih navodil o ukrepih ob uporabi oroţij za

mnoţično uničevanje.

Javna kampanja za preprečevanje terorizma, spodbujanje javne-

ga zavedanje o škodljivost terorizma,

Aktiviranje javnih osebnosti, ki pozivajo k prenehanju terorizma,

Uporaba spreobrnjenih teroristov za prepričevanje,

Javni nastopi ţrtev napadov.

- Vojaške strategije:

Uporaba oboroţenih sil za napade in operacije:

Preventivni napadi na baze teroristov,

Aktivnosti proti poveljniškim lokacijam in lokalni skupnos-

ti, ki jim nudi podporo za delovanje,

Operacije za osvoboditev talcev.

Uporaba oboroţenih sil za zaščito morebitnih ţrtev in ciljev

napadov,

Usposabljanje in izbor osebja za protiteroristične enote, speciali-

ste za eksploziv, enote za ukrepanje ob groţnji uporabe oroţja

za mnoţično uničevanje in druge posebne enote,

Izdelava ustreznih strategij in operativnih postopkov za ukrepan-

je ob groţnji z terorističnim napadom:

Posodobitev in dopolnitev pravnih predpisov vojnega pra-

va,

Razvoj novih standardov postopkov in navodil za delovan-

je,

Stalen in podroben nadzor nad pripravljenostjo opreme in

oboroţitve,

25

Opredelitev vseh nadzornih mehanizmov za nadzor in prei-

skavo v primeru pritoţb nad ravnanjem varnostnih sil,

Opredelitev ustreznih postopkov za poročanje o vsaki upo-

rabi sile za reševanje situacij v boju proti terorizmu,

Omejevanje pristojnosti vojaških sodišč v zadevah poveza-

nih s terorizmom, varovanje človekovih pravic.

- Policijske strategije:

Krepitev mednarodnega sodelovanja,

Širitev pristojnosti sil, povečanje zakonskih pooblastil (dolţina

pridrţanja, elektronski nadzor komunikacij, uporabo posebnih

operativnih metod in sredstev ter začasno omejevanje drţavljan-

skih svoboščin,

Povečanje zmogljivosti policije,

Izvajanje dodatnih ukrepov za varovanje morebitnih ciljev napa-

da terorističnih skupin (dodatno varovanje visoko rizičnih objek-

tov, oseb, prireditev, kritične infrastrukture, skladišč oroţja in

eksplozivnih sredstev ter drugo).

- Strategije z uporabo varnostnih in obveščevalnih sluţb:

Intenzivnejša izmenjava podatkov znotraj nacionalno varnostne-

ga sistema ter na mednarodni ravni,

Vključitev novih tehnologij v aktivnosti zbiranja obveščevalnih

podatkov,

Vohunska dejavnost in njihovo infiltriranje v strukture teroristič-

nih organizacij,

Ustrezen sistem analiziranja za zagotavljanje zgodnjega odkriva-

nja,

Tajne aktivnosti ter tajna pogajanja mimo javnosti, ko je to ško-

dljivo.

- Strategije povezane z pravom in pravosodnim sistemom:

26

Aktivnosti povezane z nacionalno zakonodajo:

Učinkovita in objektivna uporaba inštituta «izjeme politič-

nega kaznivega dejanja«,

Sprejem posebnih protiterorističnih pravnih predpisov,

Redno moderniziranje ustrezne zakonodaje na področju

boja proti terorizmu,

Prilagoditev kazenskih sankcij za dejanja terorizma,

Prenos pozitivne prakse iz drugih drţav.

Mednarodne aktivnosti:

Krepitev medsebojne pomoči in sodelovanja,

Sprejem in ratifikacija ustreznih mednarodnih konvencij in

protokolov,

Krepitev izmenjave informacij,

Izvrševanje upravičenih ekstradicijskih zahtev in širitev

mehanizmov.

Ukrepi povezani z kazenskim postopkom:

Ustanovitev posebnih sodnih senatov,

Moţnost sojenja v nenavzočnosti,

Pospešitev sodnih postopkov proti teroristom,

Ustrezno varovanje in zaščita prič, zagovornikov, sodni-

kov.

- Druge strategije:

Pomoč ţrtvam,

Dogovarjanje s teroristi v posebnih situacijah,

Zaostreni pogoji, določeni v imigracijskem sistemu,

Angaţiranje znanstvenoraziskovalnih projektov na področju pro-

titerorizma.

27

Bolj podroben opis modernih ukrepov za omejevanje pojava terorizma bomo

teţko našli. OZN je v svojem naboru ukrepov večino točk posvetil nenasilnim

metodam, s tem kače usmerjenost svoje politike v slednje, za katere je

prepričan, da so v ustreznem razmerju z nasilnimi metodami dolgoročno bolj

učinkovite. (Čaleta, 2010)

Avtorja Newman in Clarke predlagata kot kvalitetno sredstvo v boj zoper

terorizem tudi sodelovanje s podjetji in zasebnimi varnostnimi sluţbami.

Podjetja kot lastnik ali upravljavec kritične infrastrukture ali primernih javnih

tarč morebitnega napada predstavljajo pomemben subjekt v

protiterorističnem delovanju. Zato je sodelovanje z njimi nujno. Seveda v tem

sodelovanju predstavljajo manjši problem podjetja v lasti drţave, ki jim ta

enostavno predpiše obvezo sodelovanja z varnostnimi organi ter izvajanje

postopkov za samozaščito. Pri podjetjih, ki pa niso v drţavni lasti včasih

prihaja do nerazumevanja, saj imajo laţni občutek varnosti in jim dodatno

vlaganje v samozaščito predstavlja nepotreben finančni zalogaj. V takih

primerih je nujen pravilen pristop pripadnika varnostnega organa. Najprej je

potrebno predstaviti realne nevarnosti, kot so poskus prilastitve sredstev za

napad, ki jih poseduje podjetje, napad na kritično infrastrukturo ali javni kraj

z velikim številom morebitnih ţrtev, ki z njim upravlja podjetje ter napad na

objekt posebnega simbolnega pomena za katerega je odgovorno podjetje. Na

kar je potrebno obrazloţiti, da protiteroristični ukrepi istočasno omejujejo

pojav kriminala ter s tem zmanjšajo škodo podjetju. V tem primeru je dobro

vzpostaviti stike tudi z zavarovalnicami, ki krijejo stroške nastale zaradi

kaznivih dejanj. Tudi v njihovem interesu je zmanjšanje takih pojavov. Ravno

tako se je potrebno povezati z varnostnimi sluţbami zasebnega varstva. Kot

strokovnjaki laţje razumejo varnostne potrebe in jih prenesejo na subjekt,

kateremu nudijo svoje storitve. (Newman, Clarke, 2010)

Sodelovanje med zasebnim varstvom in drţavnimi varnostnimi organi je včasih

na mrtvi točki. Velikokrat so mnenja, da je nekdo izmed njih nepooblaščen,

nezainteresiran, slabo usposobljen skratka nepotreben. Realne razmere

kaţejo, da drţavni organi ne morejo zagotavljati popolnega spektra

varovanja, še manj pa vsem subjektom, ki ga potrebujejo. To vrzel lahko

28

zapolnijo ustrezno usposobljeni in pooblaščeni pripadniki sluţb za zasebno

varovanje. Ravno oni zagotavljajo varovanje večine tarč terorističnih

napadov. V sodelovanju z drţavnimi varnostnimi organi lahko najuspešnejše

preprečijo izvedbo napada. (Newman in Clarke, 2010)

3.4 PREVENTIVNO DELOVANJE VARNOSTNIH ORGANOV

3.4.1 Različni varnostni organi ter njihove naloge v protiterorističnem boju

Vojsko, kot največji obrambni organ drţave, teţko vidimo v vlogi klasičnega

preventivnega delovanja. Lahko pa k preventivi prištevamo njene vojaške

akcije. Te so izvede z namenom onemogočanja delovanja terorističnih

organizacij, prej ko postanejo nevarne za domače okolje. Preventivno

delovanje seveda predstavlja tudi varovanje potencialnih tarč ali izvora

nevarnih snovi in oroţij, ki so pod neposredno upravo vojske. (Čaleta, 2010)

Policija je drţavni organ, ki skrbi za zagotavljanje varnosti znotraj domače

drţave. Je ena izmed najpomembnejših varnostnih organizacij pri

preprečevanje pojava terorizma, ki neposredno ogroţa varnost doma. Z

doslednim izvajanjem svojih nalog, ki zajemajo preventivo, zaznavo,

preiskavo in pregon nezaţelenih in nezakonitih pojavov v druţbi, najlaţje

pride do podatkov o morebitni aktivnosti terorističnih skupin na domačem

ozemlju. Na podlagi pooblastil pa lahko edina uporabi represivne ukrepe. V ta

namen ima posebej izurjene in opremljene protiteroristične enote. Čaleta v

svojem delu strne naloge policije na sledeč način:

Izvajanje temeljne mejne kontrole,

Varovanje oseb in objektov (kritična infrastruktura),

Preprečevanje dejavnikov pomembnih za nastanek in delovanje terori-

zma (preprečevanje KD z elementi terorizma),

Zaznavanje sumov financiranja terorizma,

Kriminalistično obveščevalno-analitična dejavnost za preiskovanje

sumov kaznivih dejanj povezanih z terorizmom, in njihovo odkrivanje,

Zbiranje obvestil o kategoriji tujcev in drţav z visokim varnostnim tve-

ganjem,

29

Usklajevanje aktivnosti in ukrepov na protiterorističnem področju,

Zagotavljanje varnosti transporta blaga in oseb,

Usposabljanje in posredovanje izkušenj,

Mednarodno sodelovanje (Milačič, v Čaleta, 2010).

Carina, ki ni tipični protiteroristični organ lahko prav tako pripomore k

protiterorističnemu boju. Z odkrivanjem tihotapljenja oroţja, sredstev za

mnoţično uničevanje in razstreliv prepreči vnos sredstev za izvedbo napada.

Ko zajezi pretok droge, belega blaga in drugega tihotapskega blaga pa

zmanjša moţnost financiranja s pomočjo tovrstnih kaznivih dejanj. (Milačič, v

Čaleta, 2010).

Varnostno obveščevalne sluţbe in njihova vloga so se z pojavom nove oblike

ogroţanja varnosti, ki jo predstavlja globalni terorizem, preoblikovali.

Osnovni namen iz časa hladne vojne, tajno delovanje zoper nasprotni »blok«,

je izgubil pomen. Obveščevalne sluţbe, ki so prej temeljito skrivale podatke

en pred drugo, so sedaj prisiljene v sodelovanje. Ravno mednarodna

izmenjava informacij, je postala v sedanjem času najbolj pomembna vloga

teh sluţb. Z kvalitetno analizo podatkov pridobljenih preko mednarodnega

sodelovanja, analize odprtih virov in podatkov pridobljenih s pomočjo tajnega

delovanja, lahko obveščevalno varnostna sluţba poglavitno vpliva na

pravočasno zaznavo nevarnosti, ki jo predstavljajo teroristične skupine.

Sedanji sistem temelji na tem: Analitik izlušči iz moţice obveščevalnih

podatkov tiste, za katere meni, da so pomembni za uporabnika in mu jih v

pisni obliki posreduje. S tem pride do izgube pomembnih podatkov. Novi

trendi teţijo k temu, da bi obveščevalna sluţba skrbela za podatkovno bazo,

ki bi bila dostopna večjemu številu uporabnikov. Ti pa bi sami izbrskali

pomembne podatke za svoj organ. Istočasno pa bi potekali tudi osebni stiki

med ponudnikom informacij in uporabnikom. Na ta način bi uporabnik laţje

izvedel za nove ugotovitve analitika, ta pa bi bil neposredno obveščen o

potrebah uporabnika. (Podbregar, v Newman, Clarke, 2010)

Zasebne varnostne sluţbe praviloma predstavljajo veliko večjo organizacijo po

številu zaposlenih, kot pa na primer policija. Z aktivacijo teh sluţb smo dobili

30

veliko število oči, ki lahko zaznajo priprave na napad. Ravno te sluţbe skrbijo

za varnost večine morebitnih tarč. Pri vključevanju zasebnega varstva v

protiteroristični boj so ključnega pomena strokovna usposobljenost in

sodelovanje z nacionalno varnostnimi strukturami. Pri tem lahko pomembno

vlogo odigra ravno policija. Z partnerskim odnosom do zasebnega varstva,

lahko vpliva na njihovo odzivnost v primerih, ko ti zaznajo katera koli sumljiva

ravnanja, ne glede na to ali gre za klasično kaznivo dejanje ali pa za

terorizem. Z prenosom izkušenj pa dvigne nivo njihove usposobljenosti.

(Newman, Clarke, 2010)

Tudi nekatere druge drţavne ali lokalne organizacije lahko sodelujejo pri

preventivnem delu na področju protiterorizma. To so na primer nadzorniki

avtocestnega omreţja, ki z pomočjo nadzornih kamer ali pri izvajanju

kontrole plačevanja cestnih pristojbin, lahko zaznajo posebnosti, ki kaţejo na

moţnost delovanja teroristične organizacije ali samih priprav na napad. Enako

velja za mestne redarje. Njihova prisotnost v urbanih središčih lahko ravno

tako vpliva na pravočasno zaznavo priprav na napad.

3.4.2 Preventivno delovanje z namenom preprečitve napadov

Med najuspešnejše preventivno delovanje varnostnih organov lahko uvrščamo

policijsko prevencijo. Pri policijski prevenciji gre za skupek metod dela, ki

zajemajo delo v posvetovalnih telesih, delo v policijskih pisarnah, svetovanje in

opozarjanje, izvajanje preventivnih projektov in drugih aktivnosti, izobraţevanje

otrok in odraslih ter neformalne oblike druţenja in povezovanja z drţavljani.

(Skočir, 2009) Generalna prevencija, ki je načrtovana in vodena na nivoju drţave,

pa temelji na odvračanju storilca zaradi velikega števila preiskanih primerov,

visokih kazni ter slabe moţnosti za izvedbo ali uspeha napada. Pri boju s

klasičnimi kaznivimi dejanji, se je ta način dela pokazal kot zelo učinkovit.

Odpravlja nekatere vzroke za pojav kriminalitete ter omogoča doseganje večje

stopnje odkritosti in preiskanosti kršitev. Upoštevajoč teorijo »razbitih oken« tak

način dela privede do stanja, kjer izvrševanje kaznivih dejanj ni mogoče. To

teorijo, sta leta 1982 razvila James Wilson in George Kelling in jo preizkusila v

ameriškem mestu Lowell. Teorija predvideva, da ima vzdrţevanje reda in

čistoče za posledico manj vandalizma in asocialnega vedenja, temu pa sledi

tudi niţja stopnja kriminala.(Dnevnik, 2009)

31

Pri protiterorističnem boju gre le za boj zoper eno izmed najgrozovitejših oblik

kriminala. Temu sledi predpostavka, da so klasične policijske metode lahko

učinkovite tudi v odpravljanju tega pojava. V preprečevanju napada pride še

posebej do izraza obveščevalno delo policistov ter delovanje v skupnosti.

Primer, ki ga navaja avtor Malkom W. Nance prikazuje, kako je iz skupka

irelevantnih informacij mogoče zaslutiti, da se pripravlja napad s tovornjakom

bombo. Naslednji indikatorji nakazujejo na to:

Kraja ali nakup kemikalij, detonatorskih kapic, pirotehničnih vrvic...,

Kraja ali nakup zaščitnih mask ali respiratorjev ter naprav za mešanje

kemikalij,

Najem prostora, skladiščenje kemikalij, steklenic hidroksida,

Dostava kemikalij v skladišče,

Nakup ali kraja tovornega vozila,

Tovornjak ali kombi predelan za večje teţe,

Kemični poţari, strupene vonjave, madeţi izrazitih barv v stanovanjih,

hišah, hotelih, garaţah,

Manjši testi eksploziva v gozdovih ali drugih slabo naseljenih območjih,

Poročila iz bolnišnic o pacientih z poškodbami nastalimi zaradi eksplozi-

je,

Zaznani poskusi snemanja ali drugačnega zbiranja informacij o morebi-

tnih tarčah,

Treningi voţnje do tarče z namenom spoznavanja poti in pridobivanja

podatkov o morebitnih ovirah,

Kopiranje ali nakup dokumentov z potrebnimi podatki. (Nance, 2008)

Take informacije lahko policija pridobi iz različnih virov, ključna pa je

sposobnost zdruţevanja v smiselno celoto ter analiziranje.

Obveščevalno delo je temelj za pridobivanje informacij o delovanju

terorističnih organizacij ali o poteku priprav na izvedbo napada. Zbiranje

informacij je zaradi svoje kompleksnosti bilo vedno v domeni obveščevalno

32

varnostnih sluţb, ki so ostale organe zalagale z izdelki na podlagi svojih

analiz. Pri tem je prihajalo do izgube mnoţice relevantnih podatkov. Zato se

je zdelo strokovnjakom smiselno, znotraj policijskih vrst organizirat nekakšen

policijski obveščevalni aparat. Ta naj bi bil sestavljen iz dela za vodenje,

dajanje usmeritev ter iz analitičnega dela. Tako bi informacije zbrane med

rutinskim policijskim delom dobile svojo uporabno vrednost. Zdruţene in

analitično ovrednotene informacije bi tako tvorile uporabno bazo podatkov.

Seveda je v tem kontekstu nujno opomniti na pomen sodelovanja z prebivalci

na območju delovanja določene policijske organizacije. Ti so lahko dober vir

informacij, če so pravilno vodeni in zadovoljivo obveščeni o problematiki. Da

bi zbrani podatki postali uporabne informacije pa je potrebna kvalitetna

analiza in vrednotenje pridobljenega. Ker pa takega organa policija na nivoju

policijskih postaj ne vsebuje, avtorja Newman in Clarke, za vzpostavitev

obveščevalne komponente policije, predlagata sledeče korake:

1. Pripraviti izjavo o namenu uvedbe obveščevalne dejavnosti policije.

2. Določiti policista ali civilnega analitika kot kontaktno osebo za obvešče-

valne informacije.

3. Tega posameznika zadolţiti za pripravo rednih kratkih poročil o terori-

zmu na podlagi obveščevalnih podatkov, zbranih iz javnih virov in od

drugih agencij ali policijskih enot.

4. Zagotoviti, da bodo poročila o sumljivih dejavnostih, ki jih posredujejo

patruljni policisti in drugi, posredovana v ta namen določeni osebi.

5. Pridruţiti se regionalnemu obveščevalnemu centru; če ta ni na voljo, je

potrebno sodelovati z drugimi lokalnimi agencijami in z njimi ustanovi-

ti regionalni center.

6. Zagotoviti zavarovanje zasebnih podatkov. (Newman in Clarke, 2010)

Kakor lahko opazim pri šestem koraku, ki sta ga avtorja navedla pa je zelo

pomembno, da pri uporabi takih metod dela na pride do zlorabe osebnih

podatkov in do prekoračitve pooblastil, ki jih zakonodaja policistom strogo

določa. Informacije, ki se jih uporablja za pripravo obveščevalnih izdelkov, bi

morale biti kazenske narave in bi morale vsebovati vsaj utemeljen sum iz

33

česar sledi, da morata biti vir in točnost podatkov preverjena. Drţavljanske

svoboščine in njihova zasebnost ne smejo biti kršene. (Petterson, v Newman

in Clarke, 2010)

Takega zbiranja informacij pa si ne moremo zamisliti brez učinkovitega dela

policije v skupnosti. Bistvo takega dela je pridobivanje zaupanja lokalnega

prebivalstva v delo policije, kar je moč doseči le z odpravljanjem najbolj

pereča lokalne problematike. Policisti morajo preţiveti veliko časa v taki

soseski, spoznati prebivalce, vodje civilnih organizacij ter podjetij in se z

njimi pogovarjati o lokalni problematiki in teţavah, ki pestijo posameznike. V

sodelovanju z domačni pa se ne sme zanemariti manjšinske in priseljenske

skupnosti. Ravno preko takih skupin bo teroristična organizacija poskušala

vzpostavit svojo mreţo. Če se počutijo kot del skupnosti, jim tega ne bodo

omogočili in tako dogajanje naznanili policistu spoštovanemu zaradi

njegovega doprinosa. Rezultat je večja domačnost policistov v lokalni

skupnosti in njihova boljša obveščenost o lokalnem dogajanju ter pojavu

odklonskega vedenja. Za uspešnost pa so potrebni določeni pogoji:

Izbor značajsko primernih policistov za tako obliko dela,

Daljša doba policistov na istem delovnem mestu, zaradi pridobivanja

zaupanja,

Povezovanje policistov z sosesko (policisti, ki ţivijo blizu),

Policisti morajo obvladati jezik potreben za komunikacijo z manjšinami

v skupnosti,

Vzpostavitev policijskih podpostaj na takih območjih,

Usposobljenost policistov za opravljanje obveščevalnih nalog s področja

terorizma.

Potrebno pa je tudi zagotoviti, da se policisti ne podredijo potrebam

skupnosti kateri sluţijo ampak ostanejo zvesti cilju policije, ki je

zagotavljanje varnosti za vse. (Newman in Clarke, 2010)

34

4 PREPOZNAVA PRIPRAV NA NAPAD

4.1 PRIPRAVA NAPADA

Avtor Malcolm W. Nance pravi, da imajo vse teroristične aktivnosti

predvidljivo zaporedje. Ne glede na število članov, ki so udeleţeni, mora

njihova dejavnost vključevati vidne elemente. Če varnostni organ zazna enega

od elementov, lahko ob pravilnem poznavanju faz priprav na napad, predvidi

sledečo fazo in kje se bo ta odvijala. Avtor navaja deset faz priprav:

1. Faza - Vodilni sprejmejo odločitev: Odločijo se za akcijo zoper nasprot-

nika, proučijo podatke o moţnih tarčah ter izberejo določeno tarčo in

vrsto napada. Vodstvo se srečuje z namenom določitve ciljev napada,

izbire operativcev, seznanjanjem z obveščevalnimi podatki. Srečanja so

tajna na prikritih lokacijah. Ta faza je redko zaznana. Zaznati jo je

mogoče le z aktivnim delom obveščevalne sluţbe, ki ţe nadzira glavne

akterje.

2. Faza – Prihod obveščevalne celice ter njena infiltracija na območje

morebitnih tarč: Celica katere namen je zbiranje informacij se nastani

v varni hiši, iz katere ji je omogočen dostop do izbranih tarč. Izvede se

vse potrebno, da se omogoči prikrito pribliţevanje. Prične se zbiranje

informacij o moţnih tarčah napada. Predlog o najbolj primernih lokaci-

jah in vrstah napada se posreduje skupaj z pridobljenimi podatki vods-

tvu organizacije. Aktivnosti v tej fazi so zelo opazne. Je najboljši čas

za zaustavitev napada preko nadzora delovanja celice, vidnega poveča-

nja varnosti ogroţenega objekta ali osebe ter preko pregona vpletenih

oseb. To lahko prisili organizacijo, da prekine aktivnosti ali da se preu-

smeri na laţjo tarčo.

3. Faza – Končna izbira tarče: V tej točki vodstvo določi tarčo in vrsto

napada. Lahko pa tudi prepusti izbiro operativni celici, ki se za natanč-

nejšo izbiro odloči med samimi pripravami na napad. Pripravi se poroči-

lo, ki se po tajni komunikaciji posreduje operativcem. Obveščevalna

celica nadaljuje z zbiranjem informacij o izbrani tarči. Delo obvešče-

valcev ostaja še vedno opazno za varnostne organe.

35

4. Faza – Aktiviranje terorističnih celic:

a. speča celica: Celice, ki so bile neaktivne do tega trenutka, se

aktivirajo z namenom zagotavljanja podpore delovanja ostalih

celic. Začnejo izvajati naloge, katerih ostale celice zaradi svoje

»okuţenosti« ne morejo izvesti. Ker pripadniki take celice nima-

jo kriminalne zgodovine, jih je zelo teţko odkriti. Zazna se jih

lahko na podlagi nenadne spremembe njihovega vzorca ţivljenja

ter zaradi nenadnega povezovanja z kriminalnim podzemljem.

Aktivirana speča celica je izsledljiva na enak način kot vsaka

druga delujoča celica.

b. logistična celica: Logistična podpora začne delovati neposredno

po sprejemu odločitve za pripravo napada. Prispe na območje

pred taktično – operativno celico in pripravi varno hišo, prevozna

sredstva ter predvideno zalogo opreme in oroţja. Njeno delovan-

je je mogoče zaznati preko nadzora delovanja kriminalnega

podzemlja ter preko podatkov o izrednih pojavih na legalnem

trgu. Taka celica je izučena, da prevzame nevarnost odkritja

nase in s tem omogoči delovanje operativcev. Zato je njihovo

delovanje dosti bolj vidno.

c. taktično – operativna celica: Je oroţje za izvajanje napada. Na

območje se premakne, ko so zadovoljene vse logistično obvešče-

valne potrebe za izvedbo naloge. Ko operativci prispejo in

sprejmejo potrebno opremo, pričnejo sami izvajati priprave na

napad kot so zbiranje dodatnih informacij, preigravanje same

naloge in postopkov po napadu. Najbolj zaznavni so med prever-

janjem verodostojnosti zbranih obveščevalnih podatkov. Videni

bodo na istih krajih kot so bili videni pripadniki obveščevalne

celice.

36

5. Faza – Odločitev »gremo, ne gremo«: Vodje sprejmejo dokončno odloči-

tev ali se z akcijo nadaljuje ali se jo prekine. Prekinitev je lahko začas-

na ali stalna. Ta faza se zazna lahko le preko tajnega sodelavca ali pre-

ko prestrezanja informacij v komunikacijskih povezavah. Aktivnost pos-

tane zaznavna, ko preide operativna skupina v izvedbo napada.

6. Faza - Premik skupine v bliţino tarče: Ob sprejemu odločitve za napad

se operativna celica premakne v bliţino tarče. Opravi postanek za zad-

nje usklajevanje in počaka na začetek napada. Ker imajo pripadniki

med premikom k tarči vso opremo in oroţje pri sebi, jih z natančnim

opazovanjem hitro ločimo od naključnih mimoidočih.

7. Faza – Izvedba napada: Ta faza zajema aktivnosti od začetka napada do

trenutka začetka umika. Napadalci zavzamejo svoje poloţaje in začne-

jo izvrševati napad. S tem postane napad opazen vsem. Poteka verbal-

na ali radijska komunikacija med storilci, čeprav nekateri teroristi v tej

fazi ne uporabljajo vez, da s povečanjem dejavnosti v brezţičnem pro-

metu ne pritegnejo neţelene pozornosti. Uspešen napad, ki se izvede z

prikritim bombnim napadom pa ostane neopazen, do trenutka eksplozi-

je.

8. Umik iz območja napada: Ob dogovorjenem signalu se preţiveli člani

napadalne skupine začnejo umikati iz območja ne glede na uspeh napa-

da. Če je skupina načrtovala umik imajo pripravljena vozila ter pot

umika. Dosti terorističnih napadov se zaključi z smrtjo napadalcev, saj

ti nimajo namena preţiveti napada in so pripravljeni na mučeniško

smrt. Če se je načrt izjalovil, pa lahko umik preide v taktiko »reši se,

kdor se more«. Ker se v takem primeru napadalci borijo za preţivetje,

so pripravljeni storiti karkoli da se rešijo. Zato so še posebej nevarni.

Osebe, ki se umikajo neposredno po napadu iz območja napada in ne

posvečajo nikakršne pozornosti dogajanju, so še posebej sumljive za

varnostne organe. Enako velja za vozila, ki sunkovito odpeljejo iz nepo-

sredne bliţine tarče.

37

9. Faza – Reorganizacija, dopolnitev opreme in oroţja ter zapustitev širše-

ga območja: Po uspešnem umiku se operativci zadnjič sestanejo v varni

hiši, dopolnijo zaloge in opravijo hitri sestanek o poteku napadu in

nadaljnjih aktivnostih. Za tem se umaknejo na bolj varno območje, kjer

ni pričakovati aktivnosti varnostnih organov. Tam se lotijo natančne

analize. Varnostni organi morajo v ta namen povečati nadzor nad legal-

nim in ilegalnim zapuščanjem drţave ter nadzirati vse glavne povezav,

ki najhitreje peljejo iz območja, kjer je pričakovana največja aktivnost

preiskovalcev.

10. Faza – Analiza napada, pogajanja, prevzemanje odgovornosti: Po

napadu se znotraj vodstva začnejo aktivnosti, kot so analiza uspešnosti

napada ter dejavnosti, ki vključujejo prevzemanje odgovornosti,

medijsko aktivnost ter prevzemanje zaslug za napad. Za dosego cilja

napada, je prav tako kot sam napad, pomembna propaganda, ki ga

spremlja. Na podlagi dejstev, ki so bila zbrana med napadom, pa se

pripravi načrt za novi napad. V tej fazi morajo varnostni organi preus-

meriti svoje aktivnosti ponovno na vodstvo teroristične organizacije ter

na poskus izsleditve izvora propagandnega materiala ali zahtev poslanih

na drţavne organe. (Nance, 2008)

Newman in Clarke pa v svojem delu navajata primer priprave na izvedbo

samomorilskega bombnega napada, ki je zaradi svoje pogostosti na bliţnjem

vhodu najlaţje razloţljiv:

Tabela 3: Priprave na izvedbo samomorilskega bombnega napada

Potrebno dejanje Potrebna sredstva

1. korak – Priprava varne osnove za operacijo

• Najti prijazno lokacijo za varno hišo

• Pripraviti njeno uporabo

• Skladišče za shranjevanje bombnih

priprav

• Zarota skupnosti v podporo varni hiši

38

2. korak – Izbor tarče ali tarč

• Najti atraktivne tarče, ki ustrezajo

nalogi

• Izbrati primerno pot za dostop do

tarče

• Ogled tarče za ocenitev logistike in

dostopnosti

• Zemljevidi in poizvedovanje o okolici

tarče

• Obveščevalni viri iz lokacije tarče in

predlagana pot do tarče

3. korak - Izbor kandidata za bombni napad

• Uporaba mreţe za izbor kandidata

• Začeti z indoktrinacijo bombnega

napadalca

• Plačila staršem bombnega napadalca

• Pridobivanje mladih navdušencev

• Organizacijska mreţa za identifikacijo

kandidatov

4. korak – Določanje lokacije detonacije

• Izbrati lokacijo (npr. na avtobusni

postaji X, pred ţivahno trţnico Y)

• Izbrati alternativno lokacijo, če načrt

spodleti

• Natančne informacije lokalnih

prebivalcev na lokaciji tarče;

poizvedovanje

5. korak – Določanje poti do tarče

• Načrt poti do tarče in način prevoza

(avtobus, taksi ali peš)

• Priprava alternativne poti

• Natančno poznavanje območja tarče in

poti

• V pomoč je podpora lokalnih

prebivalcev

6. korak – Vzpostavitev skupinske predanosti

• Sestanki skupinske predanosti za

povezovanje zarotnikov med sabo in

nalogo

• Zaupanja vredni prostovoljci za

spodbujanje procesa skupinske

predanosti

39

7. korak – Izurjenje bombnih napadalcev

• Uporaba bombnih telovnikov in

postopek detonacije

• Ponavljanje poti do tarče

• Eksploziv in oblačila za prekrivanje

• Strokovnjaki za oceno bombnega

telovnika

8. korak – Priprava propagande

• Razglasitev mučeništva bombnega

napadalca

• Posnet video, v katerem bombni

napadalec izraţa svojo predanost nalogi

• Videokamera, osebni računalnik in

programska oprema za videomontaţo,

material za plakate

• Fotografije bombnih napadalcev

Vir: Clarke, Ronald V. and Graeme R. Newman, Outsmarting the Terrorists.

Westport, Connecticut: Praeger Security International, 2006.

4.2 PRIPRAVA OPREME IN SREDSTEV

4.2.1 Logistična veriga

Ne glede kakšen je namen teroristične organizacije, ta za svoje delovanje

potrebuje logistično podporo. Logistiko predstavljajo nabava, skladiščenje in

transport potrebne opreme in oroţja. Različne celice teroristične organizacije

potrebujejo različno oskrbo:

Varna hiša: hrana, najem, električne energija, informacijsko omreţje,

skladišče; na podlagi razlike v tem kdo plačuje najem in kdo ga v resni-

ci uporablja lahko zaznamo delovanje celice.

Obveščevalna celica: opazovalne naprave, kamere, različna vozila,

denar za plačilo sodelavcev ali informatorjev, računalniško opremo,

razvijalce fotografij.

Taktično operativna celica: oroţje, eksploziv, kemikalije, laţne doku-

mente, različna vozila.

40

Načini pridobivanja opreme so lahko legalni ali nelegalni. Legalno se teroristi

oskrbijo z opremo in oroţjem na odprtem trgu. Ilegalno pa z trgovino na črno.

Uporabijo kriminalna dejanja kot so rop, tatvina. Organizirani kriminal pa za

izvedbo mednarodne preprodaje oroţja ali laţnih bančnih nakazil.

Ko se potrebna materialna sredstva pridobi jih je potrebno skladiščiti, dokler

ne gredo v uporabo. Skladiščenje v varni hiši je lahko tvegano, saj z odkritjem

le te pride do izgube tudi celotne zaloge opreme. Tehnike skladiščenja so

enake kot pri kriminalcih ali agentih obveščevalnih agencij. Skladišče je lahko

namenjeno kratkotrajni ali dolgotrajni hrambi zalog. Kratkotrajna shramba je

praviloma nekje v bliţini prebivališča ali v njem. Gre za namensko predelano

pohištvo ali izdelavo odprtin v stenah, ki predstavljajo prikriti priročno

skladišče. Za dolgoročno hrambo pa je potrebno izgraditi namenske objekte

kot so bunkerji ali podzemna skladišča. Vsako tako skladišče je prikrito, zato

je dostop do njega označen z dogovorjenimi opozorili ali markantnimi

predmeti.

Ravno detekcija delovanja logistične oskrbe teroristične organizacije se je

pokazala za najlaţjo. Sodeluje z kriminalnim podzemljem, ki je nadzirano s

strani policije. Da bi ostala nabava večje količine oroţja prikrita, uporabi

razvejano in veliko mreţo dobaviteljev. Večjo aktivnost pa je seveda laţje

zaznati. Nenavadno dogajanje v kriminalnem podzemlju, ki deluje po

ustaljenih vzorcih, izrazito izstopa. Policijski informatorji in tajni sodelavci

lahko preţijo na indikatorje kot so:

Nakup oroţja na način, ki ni značilen za kriminalce, predelava večjega

števila oroţja, povpraševanje po ostrostrelnih puškah in strelnih dalj-

nogledih visoke kakovosti,

Nabava okvirjev z večjo kapaciteto streliva, večje količine vojaškega

streliva, strelivo s posebnim učinkom, nabava streliva večjega kalibra in

predelava z namenom povečanja učinka,

Nabava vojaškega razstreliva, gospodarskega eksploziva, gnojila - amo-

nijevega nitrata, visokooktanskega goriva v večjih količinah,

41

Plačevanje z veliko količino gotovine, elektronsko plačevanje iz novih

računov, turistični čeki, več prenosov denarja iz različnih računov

namesto iz enega, laţne kreditne kartice, kartice, ki niso last kupca.

Včasih pridobijo eksploziv ali oroţje tudi z blagovno menjavo. Blago lahko

izvira od donatorjev ali iz kaznivih dejanj. Vozila se praviloma kradejo ali pa

najamejo. Pri najemu vozila to storijo z minimalno identifikacijo ter brez

znakov zanimanja za polog ali zavarovanje, kar kaţe na to, da vozila ne

mislijo vrniti. (Nance, 2008)

4.2.2 Financiranje

Z izvedbo zahtevnega terorističnega napada so nujno potrebne finance, ki

predstavljajo opazno aktivnost organizacije ne glede na to ali so to legalni

transferji denarja ali pa uporaba kaznivih dejanj za pridobivanje finančnih

sredstev. Teroristična organizacija je lahko financirana s strani kulturno

etnične organizacije, ki se bori za enake cilje, ali pa celo z legalnim

vlaganjem v finančno poslovanje, odpiranjem bank ali z ustanavljanjem

podjetij, ki ponujajo legalne storitve. Mnoge drţave načrtno financirajo

terorizem ali pa ustanavljajo dobrodelne organizacije kot krinko za nelegalno

zbiranje denarja. Znani metoda pridobivanja potrebnih financ so tudi

tihotapstvo in preprodaja. Lahko gre za preprodajo droge ali pa drugih dobrin,

ki gredo na črnem trgu dobro v promet. Med kazniva dejanja z tovrstnim

namenom se štejejo tudi izsiljevanja, ugrabitve, ropi, ponarejanje in

nekatera druga dejanja, pri katerih je osnovni namen pridobitev večje vsote

denarja. Pojav tovrstnih dejanj opozarja na moţnost zbiranja finančnih

sredstev z izvedbo napada. Ta sum lahko potrdi le temeljit nadzor nad

finančnim tokom ter izsleditev lokacije, kjer se zbira glavnina sredstev

pridobljenih z nelegalno dejavnostjo. (Nance, 2008)

4.2.3 Varna hiša

Varna hiša je ključna za delovanje teroristične skupine neposredno po

infiltraciji v območje tarče. Predstavlja pa tudi največjo nevarnost za

skupino, saj jo je lahko zaznati preko sumničavih sosedov in nadzirati preko

skupine za tajno opazovanje. Lokacija varne hiše nakazuje kakšni vrsti

aktivnosti je namenjena. Lahko je namenjena stanovanju, skladiščenju,

42

indoktrinizciji, srečanjem ali pa se v njej nahaja delavnica za proizvodnjo

eksplozivnih naprav.

Operativno - načrtovalni center ali center za poveljevanje in kontrolo ima

table z obveščevalnimi podatki, z slikami tarče, zemljevidi ter načrti. Lahko

vsebuje tudi peskovnik z modeli, ki predstavljajo območje napada ter

propagandni material.

Delavnica za proizvodnjo bomb po svojem videzu ni opazna kot na primer

laboratorij za proizvodnjo prepovedanih drog, ki je znan po svoji

neurejenosti. Izdelava bomb je zelo nevarno in natančno delo, zato so

prostori čisti in oprema zloţena v nekakšnem smiselnem zaporedju. Zato

nepoučen pripadnik varnostnega organa zelo teţko prepozna, čemu je taka

delavnica namenjena.

Hranjenje in oskrba z oroţjem je eden glavnih namenov uporabe varne hiše. V

njej se pripadniki opremijo za napad ali dopolnijo svojo opremo po napadu. Z

pregledom oroţja in opreme, ki se ga najde v oroţarni, se lahko sklepa kakšen

bo napad, na kakšen cilj in z kakšno metodo. (Nance, 2008)

4.2.4 Orožje

Vsako sredstvo, katerega učinek terorist uporabi za neposredno izvršitev

napada, lahko poimenujemo kot oroţje. Pa čeprav gre le za ţepni noţ za

ugrabitev letala ali pa je to tovornjak bombo, ki lahko poruši celotno mestno

četrt. Teroristi ga pridobivajo na različne načine:

Legalni nakup: Oroţje je dostopno ljudem na podlagi zakonodaje, ki

različno od drţave do drţavne ureja to področje. Če oseba izpolnjuje

pogoje, lahko pridobi oroţje legalno. Kupi ga lahko v specializiranih

trgovinah, pri posrednikih ali celo preko spleta.

Črni trg: Na črnem trgu je mogoče kupiti kakršno koli vrsto oroţja. Raz-

lika je le v ceni. Nabava oroţja na tak način ne predstavlja teţave,

predstavlja pa dober indic za policijo, ki preko tajnih sodelavcev nadzi-

ra črni trg.

Kraja: Oroţje se na ta način lahko pridobi od posameznikov, ki ga pose-

dujejo ali pa od organizacij, kot so policija, vojska in varnostne sluţbe,

43

ki upravljajo z večjimi količinami oroţja, streliva in eksplozivnih sred-

stev.

Domača izdelava: Predstavlja vse od izdelave primitivnega noţa do sofi-

sticirane elektronske eksplozivne naprave. Zahtevnosti izdelav je pri-

merna tudi opremljenost delavnice in znanje izdelovalca. Na podlagi

teh dveh dejstev se ob najdbi takega oroţja lahko usmerimo na iskanje

prave osebe. (Nance, 2008)

4.2.5 Prevozna sredstva

Za izvedbo napada je prav tako potrebno primerno transportno sredstvo za

prevoz tovora ali moštva. Teroristi uporabljajo enako vrsto vozil kot

kriminalci. Tudi način pridobitve je precej podoben. Osnovna zahteva je, da

je vozilo neizsledljivo. Vozila izberejo na podlagi sledečih značilnosti:

Velikost: majhni avtomobili za urbana področja, veliki terenski avto-

mobili pa za naloge na teţje dostopnem terenu,

Moč: od vozil pričakujejo maksimalno moč, to jim daje prednost pri

umiku ter omogoča prevoz izredno teţkih tovorov,

Število sedeţev: pomembno pri nalogah, ki vključujejo delovanje večje

skupine,

Posebne potrebe: izbrana vozila, ki izpolnjujejo specifične potrebe

naloge,

Dostopnost: kako preprosto je vozilo mogoče zagotoviti, ukrasti,

Zaščita: tudi teroristi potrebujejo zaščito pred zasedami in drugimi

oblikami napada, ki bi ogrozil njihove namere. (Nance, 2008)

4.2.6 Komunikacijska oprema

Brez sredstev komunikacije ni vodenja ali kontrole nad delovanjem operativne

skupine; ni dotoka in izmenjave potrebnih informacij. Teroristi sledijo razvoju

tehnike in jo z pridom uporabljajo. Uporaba sodobne informacijsko –

komunikacijske mreţe pa za njih predstavlja varnostno groţnjo, saj tovrstne

komunikacijske tokove obveščevalne sluţbe temeljito nadzirajo. Računalniki

predstavljajo dober način organiziranja podatkov ter njihovega shranjevanja.

44

Z uporabo kodiranih sporočil pa zagotavljajo izvrstno komunikacijo. Tehnike

prikrite komunikacije katere uporabljajo so:

Pisane kode ali šifre: stara metoda značilna za organizacije, ki so svoje

člane šolali v Sovjetski zvezi,

Internetno kriptiranje: uporaba programov za zagotavljanje zasebnosti

v spletu ali stenografija z vstavljanjem sporočil v digitalno sliko,

Varni pogovori: preko stacionarnega ali mobilnega telefona z uporabo

elektronskih sklopov z zaščito pred prisluškovanjem,

Taktične radijske zveze: zaščitene radijske postaje podobne tistim, ki

jih uporabljajo varnostni organi, predstavljajo ključno sredstvo koordi-

nacije med samim napadom, ko tajnost ni več prioritetnega pomena.

(Nance, 2008)

4.3 DELOVANJE OPERATIVNE SKUPINE

4.3.1 Nabor operativcev

Rekrutiranje in priprava napadalca predstavljata zelo zahtevno in časovno

obširno delo. Samo rekrutiranje temelji na prostovoljcih, ki se sami poveţejo

z organizacijo preko znancev. Biti del izbrancev je posebna čast, zato si

organizacija lahko privošči selektivno izbiranje. Ker gre za prostovoljce, niso

izbranci podvrţeni pranju moţganov ampak indoktrinizaciji. Ta je namenjena

psihični pripravi na nasilno dejanje take vrste z opravičevanjem storjenega.

Kdor pa zavrne nadaljnje sodelovanje je označen za izdajalca in osramočen do

smrti. Nato sledi urjenje v kritičnih razmerah. Prostovoljci priseţejo lojalnost,

pred samo dodelitvijo naloge. Ko se posname oporoka z izjavo z namenom,

propagande sledi »točka brez vrnitve« Tako se poistovetijo z nalogo in čakajo

na končno dejanje.(Pavič, 2009)

4.3.2 Infiltracija skupine na območje napada

Teroristi so pravilom dobro usposobljeni za različne infiltracije pa naj gre le

za namen zbiranja informacij, tihotapljenja opreme, prečkanje drţavne meje

ali vstopa v varovano cono tarče. Poznavanje njihovih tehnik olajša zaznavo

priprav na napad ali njihovega obveščevalnega dela. Delujejo v skladu z

45

starim terorističnim pravilom: »Stori karkoli je potrebno.« V ta namen se

poistovetijo z okoljem. Izstopanje iz povprečnosti jih naredi opazne in zato se

zadrţujejo na krajih, kjer ni normalno srečati pripadnika take organizacije.

Učinkovit način pribliţevanja tarči je tudi uporaba legalnih identifikacij, ki jih

v ta namen priskrbi celica ali speči agenti. Vstop na območje drţave pa lahko

zagotovi tudi domači konzulat, ki izda vstopno dovoljenje na podlagi običajne

imigrantske prošnje, ki se skrije v mnoţici podobnih vlog. Delovanje agenta ali

zaupnika teroristične organizacije lahko zaznamo na podlagi določenih indicev

kot so:

Poskus pridobitve podatkov, katerih sam ne potrebuje,

Nerazloţljiva uporaba kopirnih strojev,

Ţivljenje na način, ki jim ga njihova finančna sredstva ne omogočajo ali

nenadna navdušenost nad odplačilom dolgov,

Nenavadne potovalne navade, nepričakovani kratkotrajni obiski istih

lokacij.

Za določene naloge, kot so prehod teţko prehodnih meddrţavnih mej,

organizacija uporablja tako imenovane čiste agente. To so agenti, kateri niso

bili še označeni kot sodelavci take organizacije in s svojim delom ne izzivajo

suma varnostnih organov. Imajo sledeče karakteristike:

Posebej izurjeni za posebne enkratne naloge,

Izbrani, ker nimajo značilnega »terorističnega« videza,

Spodbujani, da ţivijo normalno ţivljenje,

V času usposabljanja izolirani od ostalih članov,

Izbrani osebno s strani vodij organizacije,

Komunicirajo po posebej varovanem načinu,

Redko v kontaktu z znanimi člani organizacije,

Lahko so vrinjeni v nasprotnikovo varnostno strukturo.

46

Take vrste agenti predstavljajo izredno zahtevno nalogo za varnostno sluţbo.

Njihova detekcija v času njihovega mirovanja je skoraj nemogoča. Zaznani so

lahko na podlagi:

Vedenja: obnašajo se kot teroristi, ko so na nalogi, se pravi med aktiv-

nostmi v varni hiši ali pa v okolici tarče,

Odkritje njihove povezave: z sledenjem znanih teroristov je potrebno

izslediti lokacijo, kjer se ti sestajajo z čistimi; najti je potrebno stičiš-

ča komunikacij, srečanj ter ostalih dejavnosti; skratka lokacijo, kjer se

jim poti kriţajo.

Neprimerno laţja je detekcija znanega operativca, ki je v času svojega

delovanja ţe večkrat bil obravnavan s strani varnostnih organov. Tak agent se

skrije za laţnim imenom in izmišljeno ţivljenjsko zgodbo. Prepoznaven je tudi

po naslednjih značilnosti:

ni mogoče najti nikakršnih podatkov o njem, pretirano čist,

najdba ponarejenega ali spremenjenega potnega lista ali drugega oseb-

nega dokumenta,

najdba več različnih potnih listov z isto fotografijo a drugačnimi oseb-

nimi podatki,

identifikacija preko prstnega odtisa ali biometričnih podatkov,

opazovanje osumljenčevega vedenja v povezavi z ostalimi dokazi.

Infiltracija se lahko izvede na več načinov. Peš je najlaţja metoda in najteţje

preprečljiva. V mnoţici ilegalnih prehodov je teţko zaznati tiste, katerih cilj

je terorizem. Najlaţje se jih loči po tem, da take osebe prečkajo mejo same.

Odkriti jih je moţno s pomočjo naključnih mimoidočih, ki bi drugače tako

početje ignorirali. Izvedljiv je tudi vstop preko zračnega prostora z uporabo

civilnih letov ali pa letališč, kjer kontrola ni tako ostra. Vstop z sredstvi

javnega prometa je zalo uspešen način. Tako infiltracijo se prepozna po

nesmiselni izbiri poti potovanja, ki po nepotrebnem poveča pot. V ta namen

lahko uporabijo tudi plovila, na katera se vkrcajo kot potniki, slepi potniki ali

pa kot člani posadke. (Nance, 2008)

47

4.3.3 Zbiranje informacij za napad

Vzporedno z napadom je obveščevalno delo teroristične skupine najlaţje

predvidljiva aktivnost. Namenjeno je izbiri tarče in njenemu nadzoru ter

oceni stopnje varovanja objekta. Opazovanje je lahko javno ali pa prikrito. V

zadnjem primeru poskuša opazovalec biti neopazen, kot nezainteresiran

posameznik. Nadzira se lahko preko vizualnega opazovanja, fotografiranja in

snemanja ter z uporabo namenskih tehničnih pripomočkov. Vsako takšno

neobičajno početje opozori na morebitno obveščevalno delo. Taka početja so:

hitro snemanje (hitri prihod, nekaj posnetkov neobičajnega objekta,

hitri odhod),

osebe, ki opazujejo točno določeno območje in beleţijo podatke,

zaustavljena vozila s potniki, ki se na enem mestu zadrţujejo daljši čas,

poskusi neodobrenega udora v varovano območje,

plezanje na ali čez zaščitno ograjo ter opazovanje z izpostavljene toč-

ke, ki omogoča pogled čez ograjo.

Zaustavitev teroristične celice je najlaţja med tem, ko ta izvaja

obveščevalne naloge. (Nance, 2008)

48

5 ZAKLJUČEK

5.1 VERIFIKACIJA HIPOTEZ

Sposobnost policije, da lahko s preventivnim delom prepreči izvedbo

terorističnega dejanja, sem navedel kot prvo hipotezo. S temeljito analizo

pisnih virov, ki obravnavajo to tematiko, sem prišel do zaključka, da je

policijska dejavnost zelo pomemben del protiterorističnega delovanja. S

transformacijo in demokratizacijo nekaterih tradicionalnih obveščevalno

varnostnih sluţb, so te izgubile moţnost uporabe represivnih ukrepov. S tem

je policija pridobila na pomenu. Njena vsakodnevna interakcija s

prebivalstvom predstavlja obseţen vir informacij. S kvalitetno analizo teh

podatkov lahko bistveno vpliva na odkritja večjega števila kaznivih dejanj ter

do zvišanja odstotka preiskanosti. Druga pomembna aktivnost je nadzor in

varovanje kritične infrastrukture ter javnih površin. Stalna prisotnost

policistov ob morebitnih tarčah predstavlja oviro za pripravo ter samo

izvedbo napada. S tem se poveča utrjenost tarče, kar prisili storilce, da napad

opustijo ali pa se preusmerijo na mehkejšo tarčo.

Da bi drţavni organi lahko preprečili izvedbo terorističnega napada morajo

poznati šibke točke delovanja teroristične organizacije. Tako šibko točko sem

poskušal opredeliti s hipotezo, da vsak teroristični napad potrebuje priprave,

ki jih je mogoče zaznati. Skozi opis različnih taktik in postopkov terorističnih

skupin sem ugotovil, da je izvedba napada kompleksno dejanje, ki zahteva

dolgotrajne in obširne priprave. Zahtevnejši napadi vključuje večje število

ljudi, katerih aktivnost je laţje zaznati in jo nadzirati. Pridobivanje sredstev

teroriste prisili v sodelovanje z kriminalnim podzemljem v katerem delujejo

policijski tajni sodelavci in informatorji. Bivanje v tujem okolju za terorista

pomeni nevarnost odkritja, saj se teţko pomeša med domač prebivalstvo. To

so le nekateri primeri, ki lahko opomnijo obveščevalno varnostne sluţbe na

dejavnost teroristične organizacije. Z natančno razčlenitvijo aktivnosti pred

napadom pa se razkrijejo tudi drugi znanilci terorističnega napada.

49

5.2 POVZETEK TEMELJNIH UGOTOVITEV

Teroristični napad je vse prepogosto presenečenje za drţavo in njene

varnostne organe. Nepripravljena drţava pa se lahko kaj hitro znajde v kaosu.

Dogodki iz bliţnje preteklosti kaţejo, da je ravno nesodelovanje med

različnimi organi varnostne strukture, večkrat vzrok za nastalo situacijo.

Obveščevalna poročila, ki kaţejo na nevarnost napada, ne romajo na pravi

naslov ampak končajo nekje v predalniku med ostalimi izdelki analitikov.

Zbrane informacije s strani policistov med opravljanjem operativnih nalog pa

ostajajo analitično neobdelane in zato brez prave vrednosti. Rešitev

predstavlja sprejetje nacionalne strategije, ki predvideva vključevanje

različnih varnostnih subjektov v protiteroristični boj.

Sodobna tehnologija, ki pooblaščenemu uporabniku dovoljuje vnašanje ali

črpanje informacij omogoča, da informacije postanejo dostopne tistemu, ki

jih resnično potrebuje. Pomembne so lahko tudi informacije zbrane s pomočjo

sodelovanja z lokalno skupnostjo ali pa na podlagi opaţanj zaposlenih v

različnih podjetjih. Z vključevanjem civilnih organizacij in posameznikov v

sistem, kjer lahko tvorno sodelujejo z varnostnimi organi, se verjetnost

zaznave sumljivih aktivnosti še poveča. Z zdruţevanjem informacij iz različnih

virov pa se poveča njihova verodostojnost.

Imeti pravo informacijo ob pravem času je ključnega pomena za

protiteroristični boj. Zadovoljiva utrditev vseh morebitnih tarč predstavlja

prevelik finančni zalogaj. Računati na to, da nima nihče razloga za izvedbo

napada v naši drţavi, pa je preveč neodgovorno. Varnost, kot ena izmed

osnovnih človekovi potreb, postane pomembna takrat, ko ni več zagotovljena.

Sodoben človek prepušča skrb za svojo varnost drţavi, ki pa mu je brez

njegove podpore in aktivnega sodelovanja ne more nuditi. Terorizem ne izbira

ţrtev. Ţrtev je lahko kdorkoli, zato je potrebno, da vsak posameznik

prevzame svojo vlogo in s tem pripomore k odpravi terorizma.

50

6 LITERATURA

American Red Cross.(2004). Homeland Security Advisory System:

Recommendations for Individuals, Families, Neighborhoods, Schools, and

Businesses. Pridoljeno dne 29.4.2010 na

www.redcross.org/services/disaster/beprepared/hsas.html. 3.11.2004

Bolj kot nadzor s kamerami je v boju proti kriminalu učinkovito čiščenje

smeti. (2009). Novice.Dnevnik.si. Pridobljeno dne 11.5.2011 na

http://www.dnevnik.si/novice/neverjetno/1042247185

Bolz, F., Dudonis, K. J. in Schulz, D. P. (2005). The Counterterrorisem

handbook. Taylor & Francis.

Clarke, R. V. and Newman, R. G. (2010). Policijska dejavnost proti terorizmu.

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Clarke, R. V. and Newman, R. G. (2006). Outsmarting the Terrorists.

Westport, Connecticut: Praeger Security International.

Čaleta, D. (2010). Oborožene sile in terorizem v luči konfliktov 21.stoletja.

Ljubljana. Poveljstvo za doktrino in razvoj: Inštitut za korporativno varnostne

študije.

Fossati, M. (2005). Terorizem in teroristi. Ljubljana: Sophia.

Ganor, B. (2005). The counter-terrorism puzzle: a guide for decision makers.

Izrael. Transaction Publishers.

Ivanko, Š. (2007). Raziskovanje in pisanje del: metodologija in tehnologija

raziskovanja in pisanja strokovnih in znanstvenih del. Kamnik: Cubus image.

Ivanuša, T. in Podbregar, I. (2008). Terorizem in jedrska, radiološka, kemična

ter biološka obramba. Ljubljana: Poveljstvo za doktrino, razvoj,

izobraţevanje in usposabljanje.

Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008

Marković, Z. (2006). Taktika delovanja terorističnih organizacij. Ljubljana.

Univerza v Ljubljani: Fakulteta za druţbene vede.

Nance, M. W. (2008). Terrorist recognition handbook. CRC Press.

51

Osterman, A. in Čevriz, D. (2008). Improvizirana eksplozivna sredstva

terorizem kot nove moţne oblike groţenj nacionalni varnosti Republike

Slovenije. V in bio- 9. slovenski dnevi varstvoslovja, Bled, 5. in 6. junij 2008.

Zbornik povzetkov (str.78). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Pavič, L. (2009). Terorizem smo ljudje: Kako razumeti sodobni samomorilski

terorizem. Radovljica. Didaktika.

Pettiford, L. (2005). Terorizem, nova svetovna vojna, Ljubljana, Mladinska

knjiga.

Resolucija o strategiji nacionalne varnosti RS, Uradni list RS, z dne 2.4.2010,

št. 27/2010.

Skočir, M. (2009). Preventivno delo policije in vodja policijskega okoliša kot

nosilec nalog. Ljubljana. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za upravo.

Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2005). Slovenska akademija znanosti in

umetnosti: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in

umetnosti: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša

Zakon o kazenskem postopku. Uradni list RS z dne 26. 1. 2006, št. 8/2006.

Ţurga, S. 2010. Teror v imenu religije. Univerza v Mariboru: Fakulteta za

varnostne vede.

TRR: SI56 0110 0600 0006 231 ID št. Za DDV: SI71674705

Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Kotnikova 8, SI-1000 Ljubljana, telefon 01 3008 300, faks 01 2302 687, www.fvv.uni-mb.si, fvv@fvv.uni-mb.si

Obr. D-8

IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE

Spodaj podpisani(a) Uroš Frol , z vpisno številko 0 7 0 5 0 2 5 8

rojen(a) 1 8 . 0 3 . 1 9 8 2 v kraju Postojna sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom

Preprečitev terorističnega napada s pravočasno zaznavo priprav

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţe-nem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;

sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloţenem delu;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje pred-stavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

V Ljubljani, dne _______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)