diplomsko delo poslovno komuniciranje slovenske
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO
Poslovno komuniciranje Slovenske
obveščevalno–varnostne agencije (SOVA)
Junij, 2013 Jernej Petek
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varnost in policijsko delo
Poslovno komuniciranje Slovenske
obveščevalno–varnostne agencije (SOVA)
Junij, 2013 Jernej Petek
Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar
ZAHVALA
Mentorju red. prof. dr. Iztoku Podbregarju se iskreno zahvaljujem za strokovno
pomoč, nasvete in moralno podporo pri izdelavi diplomskega dela. Brez njega mi ne
bi uspelo.
Hvala za pomoč osebam, ki so sodelovale pri intervjuju za sodelovanje in strokovno
pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Hvala moji družini in prijateljem za moralno podporo, vzpodbudne besede in pomoč
pri izdelavi diplomskega dela.
Vsem še enkrat iskrena hvala.
3
KAZALO VSEBINE
1 Uvod ................................................................................................................................ 6
2 Metodološko–hipotetični okvir ....................................................................................... 8
2.1 Opredelitev predmeta in ciljev analize ................................................................ 8
2.2 Tezi ............................................................................................................................. 9
2.3 Metodologija dela ..................................................................................................... 9
3 Poslovno komuniciranje ................................................................................................ 10
3.1 Elementi poslovnega komuniciranja .................................................................... 12
3.2 Smeri komuniciranja .............................................................................................. 15
3.3 Vrste komuniciranja ............................................................................................... 16
3.4 Komunikacijske tehnologije.................................................................................. 17
4 Obveščevalno–varnostna dejavnost z vidika komuniciranja ......................................... 19
4.1 Obveščevalna varnostna agencija − v svetu ....................................................... 20
4.1.1 Obveščevalna skupnost Združenih držav Amerike - ZDA ........................... 22
4.1.2 Varnostno–obveščevalni sistem Zvezne republike Nemčije – ZRN ............ 23
4.1.3 Varnostno–obveščevalni sistem Republike Italije ....................................... 23
4.2 Slovenska obveščevalno-varnostna agencija ...................................................... 24
4.3 Obveščevalna dejavnost ........................................................................................ 26
4.4 Varnostna dejavnost .............................................................................................. 28
4.4.1 Varnostno-obveščevalna dejavnost ............................................................... 29
5 Empirični del – vodeni intervjuji .................................................................................... 30
5.1 Analiza zbranih podatkov ...................................................................................... 30
5.1.1 Analiza intervjuja s predstavnikom Sove ..................................................... 30
5.1.2 Analiza intervjuja z informacijsko pooblaščenko ....................................... 33
5.1.3 Analiza intervjuja s poslancem Državnega zbora ....................................... 35
5.1.4 Analiza intervjuja z občanko ......................................................................... 36
6 Ugotovitve – analize intervjujev .................................................................................... 38
7 Zaključek........................................................................................................................ 40
8 Uporabljeni viri .............................................................................................................. 41
9 Priloge ........................................................................................................................... 43
4
POVZETEK
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija je samostojna vladna služba. Njene
naloge so določene z zakonom in usmerjene k zaščiti nacionalnih interesov Republike
Slovenije. Razvoj same agencije je danes usmerjen v oblikovanje moderne in
dinamične službe, v kateri pa nimajo samo pomembne vloge uporaba sodobnih
informacijskih metod, tehnologij, temveč je tudi poudarek na poslovni komunikaciji.
Z razvojem demokracije, z oblikovanjem moderne in dinamične agencije, so se tudi
spremenili standardi komuniciranja agencije. Z vidika njenega delovanja agencija
komunicira z vlado, ključni resorji v tem komunikacijskem procesu pa so, Ministrstvo
za notranje zadeve, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo.
Komunikacija agencije z različnimi organi se razlikuje po vsebini, intenzivnosti in
obliki komuniciranja. Pravilna in poslovna komunikacija s strani agencije, omogoča
organom pri prinašanju pravilnih odločitev.
V zadnjem desetletju se je tudi spremenil odnos agencije do javnosti. Odnosi z
javnostjo so v današnjem času deležni velike pozornosti. Agencija postaja vse bolj
odprta in dostopna javnosti z različnih vidikov, preko medijev, preko spletnih strani,
preko tiskanih informativnih gradiv, z letnimi poročili, prepoznavna postaja z izdajo
strokovne literature, s strokovnimi članki, vendar pa je kljub njenemu prizadevanju
približevanja in komuniciranja z javnostjo, še vedno dovolj zaprta in strokovna, da ne
prihajajo v javnost informacije, katere bi lahko škodovale nacionalni varnosti
Republike Slovenije in kjer bi se kršile človekove pravice.
Danes je javnost veliko bolj obveščena o agenciji, predvsem z vidika neustreznega
obveščanja javnosti preko medijev, kar pa lahko škoduje sami državi. Nikakor pa
javnost ni dovolj seznanjena in obveščena o delu in namenu SOVE, o določenih
segmentih agencije v smislu njenega varnostnega delovanja in o zakonodaji, katera
jo v njenem delovanju nadzoruje, kar bi pa morala biti, da bi jo javnost v pravem
pomenu tudi razumela. Javnost je tudi predvsem seznanjena z aferami, kadrovanjem
in še z mnogimi informacijami, ki ne podajajo prave podobe in vloge agencije v
javnosti. Verjetno bi se morala politika s svojim vplivom odstraniti iz agencije, da bi
lahko ta delovala po svojih načelih, strokovno in zakonito.
Ključne besede: varnostno–obveščevalna služba, podatek, informacija, javnost
5
SUMMARY – Business communication in Slovene intelligence and security agency (SOVA)
The Slovenian Intelligence-Security Agency is an independent government agency. Its
tasks are laid down by the law and directed to protect the national interests of the
Republic of Slovenia. The development of the agency itself is now focused on the
creation of a modern and dynamic service, in which, however, they do not only have
the important role of using modern information techniques and technologies, but also
with an emphasis on business communication.
In the last decade the attitude of the Agency to the general public has also changed.
Public relations nowdays are receiving much more attention. The Agency is becoming
more open and accessible to the public with a variety of aspects, through the media,
through websites, through printed information materials, annual reports and the
scientific literature. However, despite its efforts of approaching and communicating
with the public, they still remain sufficiently closed and professional, to secure
information, which might be harmful to the national security of the Republic of
Slovenia, and also, the information about violations of human rights.
Todays public is much more informed about the agency, mostly in form of improper
publicity through the media, which can be harmful and may cause some damage to
the country itself. Nevertheless, the public is not sufficiently aware and informed
about the work and purpose of the Agency (SOVA). For instance, on certain segments
of the Agency in terms of its safety performance and on legislation, which provides
control over its operations. This is necessary so that the true meaning and sense of
the establishment and operation of the agency, can be understood. The public is
mostly aware of the scandals, human resources and many other things, which do not
give the right image and the role of the Agency in the public.
There probaly should not be any political involvment in the agency, for it to be
working according to its principles, professionally and legally.
Keywords: security-intelligence service, data, information, the general public
6
1 Uvod
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) je osrednja civilna obveščevalno
varnostna služba, oblikovana po mednarodnem priznanju samostojne in suverene
države Slovenije. Naloge in organizacijo slovensko obveščevalne službe ureja Zakon o
slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (ZSOVA) (Zakon o slovenski obveščevalno-
varnostni agenciji, 2006).
Obveščevalno–varnostna dejavnost označuje celoto obveščevalne in varnostne
dejavnosti, torej zbiranje podatkov in ukrepanje.
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija je samostojna vladna služba. Njene
naloge so določene z zakonom in usmerjene k zaščiti nacionalnih interesov Republike
Slovenije. Med njene temeljne naloge sodi v prvi vrsti delovanje pri zaščiti
nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju oziroma
zagotavljanju nacionalne varnosti.
Razvoj agencije je usmerjen v oblikovanje moderne in dinamične službe, v kateri
imajo pomembno vlogo uporaba sodobnih informacijskih metod in tehnologije.
Ključni izziv za sodobne obveščevalne organizacije je, kako spremeniti osnovne
postavke obveščevalne dejavnosti, ki so v glavah ljudi. Kultura tajnosti je bila eno od
ključnih vodil delovanja obveščevalnih služb in to nedvomno ostaja.
V slovenski obveščevalno–varnostni agenciji potekajo štirje osnovni delovni procesi, ki
so med seboj neločljivo povezani in prepleteni. V skladu s potrebami, z zahtevami in
interesi uporabnikov, Slovenska obveščevalno–varnostna agencija usmerja svoje
aktivnosti v pridobivanje obveščevalnih podatkov, njihovo vrednotenje in
posredovanje v razvoj in digitalizacijo, skupne službe pa skrbijo za zadeve splošnega
značaja (www.sova.gov.si).
Delovanje obveščevalno-varnostne agencije temelji na načelu tajnosti delovanja in
omejenosti dostopa do informacij. Z razvojem demokracije in hitrim razvojem spleta
kot medija, se spreminjajo tudi standardi komuniciranja med javnostjo in
obveščevalno–varnostno agencijo. V zadnjem desetletju so številne obveščevalno-
7
varnostne službe naredile korak naprej v tej smeri in počasi pričele komunicirati z
mediji in javnostjo (Podbregar in Hibler, 2006).
Ustava Republike Slovenije v 39. členu v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih
svoboščinah zagotavlja in določa svobodo tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in
pravico vsakogar, da skladno z zakonom dobi informacijo javnega značaja.
Zunanje informiranje in obveščanje javnosti agencija izvaja v skladu z obveznostmi iz
Zakona o Slovenski obveščevalno–varnostni agenciji ter na podlagi določb Zakona o
varovanju tajnih podatkov.
Večina informacij, ki jih agencija posreduje v javnost, obravnavajo vsebine z
obveščanjem, manj pa z varnostnega območja. Njihove informacije v glavnem
uporabljajo tisti, ki kreirajo zunanjo in notranjo politiko, obrambo ter gospodarstvo.
Agencija dosledno omogoča z ustavo ter z zakoni določenih pravic posameznikovih
pravnih oseb glede pridobivanja informacij javnega značaja povezanih z agencijo
oziroma njenimi pristojnostmi, izvaja tudi ustaljene oblike komuniciranja z mediji.
Informacije, ki jih slovensko obveščevalna-varnostna služba posreduje v javnost, so v
obliki spletnih strani, preko tiskanih informativnih gradiv, z letnimi poročili dela
agencije, s strokovnimi predavanji o aktualnih varnostnih temah ter pojavlja se v
javnosti s svojimi predstavniki, kateri so habilitirani strokovnjaki z varnostno–
obveščevalnega področja, imajo določena specifična znanja in so strokovnjaki za
posredovanje informacij v javnost. Predstavniki, ki so pristojni za posredovanje
informacij v javnost so izobraženi na področju komuniciranja v komunikacijskih
sistemih ter dobro usposobljeni na področju poslovnega komuniciranja.
V diplomski nalogi bomo zajeli in opredelili komunikacijske odnose varnostno-
obveščevalne agencije s širšo javnostjo. Javnost so skupine in posamezniki, ki
vplivajo na organizacijo ali pa organizacija vpliva nanje. Delimo jih na: interne
javnosti, finančne javnosti, medije, vplivne javnosti in poslovne partnerje. Odnose z
javnostjo lahko opredeljujemo kot upravljanje komuniciranja, odnosov in interesov
med organizacijo in njenimi javnostmi, z namenom doseči medsebojno razumevanje,
podporo, dobre odnose in ugled organizacije. Opredelili bomo osnovne pojme,
elemente, vrste in smeri poslovnega komuniciranja. Prav tako, bomo opredelili in
predstavili osnovne pojme varnostno-obveščevalne službe z vidika komuniciranj s
širšo javnostjo. Ugotovili bomo povezavo, med poslovnim komuniciranjem varnostno-
obveščevalne agencije in širšo javnostjo.
8
2 Metodološko–hipotetični okvir
2.1 Opredelitev predmeta in ciljev analize
Predmet diplomskega dela je prikazati združenje pojmov poslovnega komuniciranja z
varnostno–obveščevalnimi dejavnostmi, ter predvsem prikazati komunikacijo v takih
dejavnostih s širšo javnostjo. Na teoretični ravni je pri nas zaslediti zelo malo
literature o poslovni komunikaciji Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVE)
z javnostjo.
Cilji diplomskega dela so:
opredelitev osnovnih pojmov poslovnega komuniciranja,
elementi poslovnega komuniciranja,
smeri poslovnega komuniciranja,
vrste poslovnega komuniciranja,
opredelitev osnovnih pojmov varnostno obveščevalnih služb,
predstavitev najpomembnejših - najbolj znanih varnostno obveščevalnih služb
po svetu,
predstavitev varnostno obveščevalnih služb v Sloveniji z vidika komunicira,
ugotoviti povezavo med poslovnim komuniciranjem z varnostno
obveščevalnimi službami.
9
2.2 Tezi
V okvirju diplomskega dela smo si zastavili naslednji dve tezi:
Teza 1: Javnost je primerno obveščena o delovanju Slovenske obveščevalno–
varnostne agencije.
Teza 2: Komuniciranje obveščevalno-varnostnih služb v Sloveniji s širšo javnostjo je
utečeno.
Pri postavljanju tez smo izhajali iz izhodišča, da je komunikacija obveščevalno–
varnostne agencije (SOVA) v Sloveniji dobro organizirana, ter pri svojem podajanju
informacij upošteva in sledi zakonodaji, ki je s tem področjem določena. Navedeni
tezi se nanašata na osnove poslovne komunikacije, pri čemer ne prihaja do zlorabe
podatkov, širša javnost pa je korektno in strokovno obveščena s strani obveščevalno-
varnostne agencije o njenem delovanju in organiziranosti.
2.3 Metodologija dela
V diplomskem delu smo uporabili:
deskriptivno metodo dela pri kateri opisujemo posamezne elemente
varnostno-obveščevalne agencije ter poslovno komunikacijo,
metodo kvalitativne analize besedil in interpretacijo podatkov iz strokovne
literature, strokovnih/znanstvenih člankov ter podatkov, ki so prosto
razpoložljivi na spletu,
vodeni intervju, ki je definiran kot formalni, namerni in vnaprej organiziran
pogovor med dvema ali več osebami, ter analiza in interpretacija vodenega
intervjuja, kateri je vseboval 10 vprašanj odprtega tipa. Intervjuvanci so na
zastavljena vprašanja prosto odgovorili. Posamezne odgovore smo med sabo
primerjali.
10
3 Poslovno komuniciranje
Števančec (2008) je mnenja, da smo vsi del fizičnega in psihološkega okolja, ki nas
obkroža. Čas, v katerem živimo, je obdobje informacij, informacijske družbe, skratka
informacijska doba.
Kavčič (2004) pravi, da je komuniciranje ena bistvenih dejavnosti, ki omogoča obstoj
in razvoj posamezniku in organizaciji. Dejansko je komuniciranje nujen pogoj za vse
psihosocialnega okolja, ki nas obkroža. Med nami in njim poteka medsebojno
vplivanje in interakcija. Del te interakcije z okoljem je tudi komuniciranje. Danes
komuniciranje pojmujemo kot izmenjavanje misli, podatkov, informacij, občutkov in
zaznav ter tudi sporazumevanje.
Poslovno komuniciranje poteka v organizacijah in med organizacijami, v katerih
delujejo udeleženci komuniciranja – pošiljatelji in prejemniki. Smisel organizacij,
ciljnih združb ljudi, je v ciljnem delovanju, v složnem prizadevanju za doseganje
ciljev organizacije. Človek sam pač le malo zmore; skupina ljudi, ki ne sodelujejo, je
le seštevek. Sodelovanje pa zahteva sporazumevanje, sporočanje in odgovarjanje,
skratka – komuniciranje (Možina, Tavčar, Zupan in Kneževič, 2004).
Odnosi z javnostjo so v zadnjem času deležni vedno večje pozornosti, na splošno jih
lahko opredelimo kot upravljanje komuniciranja, odnosov in interesov med
organizacijo in njenimi javnostmi, z namenom doseči medsebojno razumevanje,
podporo, dobre odnose in ugled organizacije.
Javnosti so skupine in posamezniki, vplivajo na organizacijo ali pa organizacija vpliva
nanje.
Delimo jih na:
interne javnosti (zaposleni, vodstvo, potencialno oz. nekdanji zaposleni),
finančne javnosti (banke, delničarji, borze),
medije,
vplivne javnosti (parlament, vlada, občinski svet) in
poslovni partnerji.
11
Obveščevalno–varnostna služba je zaradi specifike svojega dela posebno poglavje v
razmišljanju o odnosih z javnostjo in razvijanju teh odnosov. Kajti prav na tem
področju išče slovensko–obveščevalna agencija zlati rez med dvema diametralno
nasprotnima pojmoma – med tajnim in javnim. Kako torej delovati tajno in javno
hkrati (Podbregar in Hibler, 2006)?
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) to področje delovanja razvija in
oblikuje pravzaprav od začetka svojega obstoja. Stike z javnostjo in mediji si
prizadeva vzdrževati in kakovostno razvijati tudi z informacijami na svoji spletni
strani, ki so od vstopa Slovenije v EU objavljene tudi v tujih jezikih. Na novinarska
vprašanja v agenciji odgovarjajo preko Urada vlade za informiranje, ki deluje kot
zbirno mesto, kamor se stekajo zaprosila medijev. SOVA se s svojimi predstavniki v
medijih pojavlja razmeroma redko, vendar so na tem področju v zadnjih nekaj letih
naredili korak naprej. Ker je uspešnost delovanja agencije odvisna od strokovnosti
njenega dela, se vgrajuje tudi načelo strokovnosti v pojavljanje predstavnikov
agencije v medijih – to pomeni, da so nastopi pred mikrofoni strokovno in vsebinsko
motivirani. Odločilno je sporočilo, povezano s področjem delovanja agencije, ki ga v
tej obliki lahko posredujejo v javnost in ne reklamiranje agencije. Izkušnje s takšnim
načinom dela so večinoma pozitivne, res pa je tudi, da lahko ta odnos s
profesionalnim pristopom h komuniciranju med agencijo in mediji razvijejo še v
kakovostnejše sodelovanje.
Pomembno dejstvo, ki obveščevalno–varnostne službe dodatno povezuje v odnos in
komuniciranje z javnostjo, je demokratičen ustroj družbenega sistema z vsemi
vrednotami, ki oblikujejo duh neke družbe in posledično način življenja v njej. V
širšem smislu v ta segment komuniciranja sodi tudi pravica posameznika in z njim
družbe, katere sestavni del je, do informiranosti in seznanjenosti (Podbregar in
Hibler, 2006).
12
3.1 Elementi poslovnega komuniciranja
Različne definicije komuniciranja vključujejo opredelitev, da komuniciranje pomeni
izmenjavanje informacij. Kljub relativno velikemu številu raziskav in avtorjev, ki so
se ukvarjali s problematiko informacij, ni soglasja, kaj je pravzaprav informacija.
Črnčec (2009) je mnenja da, ni moč natančno preučevati fenomena informacije, če
se ne nameni pozornosti tudi zavarovanju informacij. Države namenjajo veliko
denarja za zavarovanje svojih tajnosti, ustanavljajo posebne protiobveščevalne in/ali
varnostne službe, prav tako temu namenjajo veliko pozornost gospodarski subjekti.
Informacijska revolucija, ki je v polnem teku, je poskrbela za povsem novo dimenzijo
razmerja med informacijo in močjo. Novo je to, da je informacija postala oblika
vojskovanja in kot taka enako pomembna kot informacija v vojskovanju samem.
Kavčič (2004) je zapisal, da je informacija nekaj:
kar posameznik, skupina ali organizacija sprejema iz okolja,
kar posameznik, skupina ali organizacija oddaja v okolje,
pomaga posamezniku, skupini ali organizaciji, da se prilagaja okolju,
informacija je vse, kar zmanjšuje negotovost pri odločanju, ter
informacija je namensko sporočilo nekomu.
Če informacije nimamo od kje dobiti in jo kam posredovati, komuniciranja ni. Za
komuniciranje sta torej vedno potrebna dva, tisti, ki informacijo odda, rečemo mu
oddajnik in tisti, ki informacijo prejme, rečemo mu prejemnik. Izziv današnjega časa
ni več le posredovanje in pregledovanje informacij, ampak pridobivanje pomembnih
podatkov. Preden pa nadaljujemo s komunikacijo, pa moramo ločevati med izrazoma
podatek in informacija.
Podatki so prva postaja pri nastajajoči verigi informacij – znanje in so običajno v
obliki črk, besed, številk ali katerih drugih simbolov. Njihovo dešifriranje zahteva
kognitivno sposobnost ter priklic predhodno usvojenih informacij, ki pomagajo dati
pomen podatkom. Preobrazba podatkov v informacijo je proces sprejemanja,
prepoznavanja in konverzije, ki omogoča kognitivna zgodovina in sposobnost
dešifriranja simbolov znotraj določene kulture. Zanimivo je, da lahko točna
13
konverzija podatkov v informacije poteka le, če smo jim sposobni dati vrednost iz
zalog informacij, do katerih imamo dostop.
V poslovnem življenju so ustrezni in pravočasni podatki in informacije ključni za
uspešno delovanje organizacij (Črnčec, 2009).
Osnovna funkcija obveščevalne službe je zbiranje in analiziranje podatkov o
določenih aktualnih problemih, ki jih nato obdelane posredujejo nosilcem političnih
funkcij. V bistvu se metode pridobivanja podatkov, ki jih uporabljajo obveščevalne
službe, vsaj na prvi pogled ne razlikujejo od metod, ki jih poznamo iz človeškega
vsakdana (Koren, 2012).
Glede na dostopnost, podatke delimo v dve osnovni skupini:
na javno dostopni podatki in
tajni podatki.
Javni so vsi tisti podatki, ki so dostopni brez omejitev. Slovenska obveščevalno-
varnostna agencija jih je na svoji spletni strani poimenovala Katalog informacij
javnega značaja.
Katalog informacij javnega značaja zajema:
osnovne podatke organa,
splošne podatke organa in informacije javnega značaja s katerimi organ
razpolaga,
kdo so uradne osebe pristojne za posredovanje informacij javnega značaja,
seznam zakonov in drugih določil s področja delovanja organa,
seznam javnih evidenc, s katerimi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija
upravlja,
seznam drugih informatiziranih podatkov in
opis do seznama dostopa do informacij javnega značaja (www.sova.gov.si).
Dostop do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, zakon, ki ureja to
področje, Slovenija pa ga je sprejela med zadnjimi. Osnovni namen zakona je
zagotoviti čim večjo obveščenost javnosti o delovanju organov ter omogočiti
uresničevanje dostopa do informacij javnega značaja.
14
Zakon o tajnih podatkih določa skupne osnove enotnega sistema določanja, varovanja
in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike
Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali
obveščevalno in varnostno dejavnost države, ter prenehanja tajnosti takšnih
podatkov.
Purg (2002) pravi, da je tajnost pomembno obeležje obveščevalne službe in se
nanaša na vse, kar ta izraz vsebuje: obstoj posebne organizacije, zaposlene, posebne
dejavnosti - akcije, sredstva in metode delovanja, prostore ipd. Tajnost predstavlja
enega glavnih objektivnih razlogov znanstvene neraziskanosti pojma in pomena
obveščevalne službe.
Vsak, ki mu je bil zaupan tajni podatek, ali ki se je seznanil z vsebino tajnega
podatka, je odgovoren za njegovo varovanje in ohranitev njegove tajnosti (Zakon o
tajnih podatkih, 2001).
Tajni podatki so torej tisti, ki jih je država ali organizacija razglasila za tajne.
Nekateri podatki so tajni že po zakonu. To zlasti velja za osebne podatke
državljanov, ki so v skladu z zakoni dostopni le določenim pooblaščenim osebam in
državnim institucijam ali organom. S 1. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov se
določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi s katerimi se preprečujejo neustavni,
nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika oziroma
posameznice pri obdelavi osebnih podatkov. Zaposleni v SOVI imajo pooblastilo, za
posebne oblike pridobivanja podatkov.
3. člen Zakona o varovanju osebnih podatkov določa: osebni podatki, ki se
obdelujejo, morajo biti ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se
zbirajo in nadalje obdelujejo.
Poudariti je treba, da lahko državne obveščevalne službe v skladu s pozitivno
zakonodajo uporabljajo posebne metode pridobivanja podatkov (tajno
prisluškovanje, opazovanje, snemanje, sledenje, itn.), kar je zasebnim podjetjem, ki
izvajajo konkurenčno obveščevalno dejavnost, prepovedano in je v nasprotju z
njihovim kodeksom. Omejitve te vrste že narekujejo določeno potrebo po
sodelovanju subjektov javnega in zasebnega sektorja (Črnčec, 2009).
15
Načini pridobivanja obveščevalnih podatkov, t. i. obveščevalni viri, se združujejo v
zvrsti pridobivanja (obveščevalnih) podatkov. Kot neposreden prevod besedne zveze
»ang. collection disciplines« se uporablja tudi zveza discipline zbiranja podatkov v
obveščevalni dejavnosti. Na podlagi tega so opredeljene tri ključne discipline:
zbiranje podatkov z operativnim delom (operativne discipline),
z uporabo tehničnih sredstev (tehnične discipline),
z zbiranjem javno dostopnih podatkov (Šaponja, 1999).
Na področju obveščevalno–varnostne dejavnosti je zagotovo izjemno pomembno, da
je delovanje obveščevalno–varnostnih služb zakonsko kakovostno urejeno, da so
kriteriji za določanje tajnosti jasno opredeljeni ter da se jih v samih službah
dosledno upošteva. Prav tako je za zarisovanje ločnice med tajnim in javnim
pomembno poglobljeno razumevanje obveščevalnega dela ter posledic, ki bi jih lahko
povzročila objava posameznih informacij (Podbregar in Hibler, 2006).
3.2 Smeri komuniciranja
Pri enosmernem komuniciranju potujejo sporočila samo od pošiljatelja (oddajnika) k
prejemniku (sprejemniku), torej le v eno smer. Povratne informacije ni, ne razvije se
dialog. Prednost enosmernega poročanja je v njegovi učinkovitosti. V kratkem času
se lahko posreduje več informacij, ki so lahko bolj urejene. Enosmerno
komuniciranje daje videz urejenosti ter govorimo o sporočanju.
Dvosmerno komuniciranje poteka od pošiljatelja k prejemniku in nazaj. Dvosmerna
komunikacija je kompleksnejša, traja dlje časa in je na zunaj manj urejena.
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, v svoji komunikaciji z javnostjo
uporablja obe smeri.
Enosmerno komunikacijo uporablja takrat, ko njihov informacijski pooblaščenec ali
njihov predstavnik, ki ima pooblastila za podajanje informacij, poda pisno ali ustno
izjavo za javnost. Enosmerna komunikacija se prav tako izraža preko tiskanih
16
informativnih gradiv, ki jih Slovenska obveščevalno-varnostna agencija posreduje v
javnost. V teh primerih ni možnosti razvijanja dialoga ali povratne informacije.
Vendar v večina primerih Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA)
uporablja dvosmerno komuniciranje z javnostjo. Taki primeri so intervjuji medijev z
informacijskimi predstavniki Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, v obliki
spletne strani, kjer ima Slovenska obveščevalno-varnostna agencija portal, kjer ji
lahko občani in drugi državljani zastavijo vprašanja, na katera jim nazaj posredujejo
odgovor.
Dvosmerna komunikacija poteka tudi na strokovnih predavanjih, kjer Slovensko
obveščevalno-varnostna agencija preko svojega predavatelja posreduje strokovne
teme o aktualnih varnostnih temah in tukaj imajo poslušalci možnost po končanem
predavanju, predavatelju zastaviti vprašanja na predavano temo. Večsmerno
komuniciranje v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji ni ustaljena praksa.
3.3 Vrste komuniciranja
Komunikacijo lahko razdelimo glede na različne kriterije:
glede na obliko oziroma uporabljene simbole ločimo besedno in nebesedno
komunikacijo,
glede na razdaljo med udeleženci ločimo neposredno ali direktno
komunikacijo (iz oči v oči) in posredno ali indirektno komuniciranje (na
daljavo, preko telefona, faksov, dopisov),
glede na smer komuniciranja ločimo enosmerno, dvosmerno ali večsmerno
komuniciranje,
glede na udeležence v komunikacijskem procesu in glede na uporabljene poti,
po katerih sporočila potekajo, so oblike naslednje:
o Intraosebno ali intrapersonalno komuniciranje (posameznik komunicira
sam s seboj).
o Medosebno ali interpersionalno komuniciranje (neposredno
komuniciranje med dvema osebama, pogovor, sestanek), ta oblika
komuniciranja v varnostno–obveščevalni agenciji je vsakdanja. Znotraj
organizacije je potrebno veliko zaupnega in strokovnega dialoga med
17
sodelavci, da dejavnosti potekajo vsakodnevno nemoteno. Prav tako je
potrebno uresničevati zadane cilje in operativne naloge.
o Skupinsko komuniciranje − tudi ta oblika komuniciranja, je v delovnem
procesu varnostno-obveščevalne službe vsakodnevna; potrebni so
sestanki, delo je timsko. Agencija mora delovati kot celota, kot tim,
da lahko uresniči svoje naloge.
o Organizacijske komunikacije (so predvidene s pravili organizacije,
statusom in vlogami udeležencev). Varnostno–obveščevalna
organizacija ima izdelan protokol podajanja informacij. Direktor je
odgovorna oseba, ki daje pooblastila v delovni organizaciji za dajanje
informacij, hkrati pa je tudi odgovoren, da se spoštujejo vsa pravila in
zakonodaja, ki zadevajo varnostno–obveščevalno organizacijo.
o Javno komuniciranje (komuniciranje prek sredstev množičnega
obveščanja – medijev, informativno, povezovalno in izobraževalno
komuniciranje). Obveščevalno-varnostne dejavnosti so se razvoju novih
medijev in eksplozivni ponudbi podatkov in informacij prilagodile z
novim terminom »javni viri ali odprti izvori«.
Glede na modaliteto ločimo: vizualno, avditorno, kinestetično, olfaktorno in
gustatorno komunikacijo (Fink, Goltnik Urnaut in Števančec, 2009).
3.4 Komunikacijske tehnologije
Komunikacijska tehnologija je eno izmed področij informacijske tehnologije in
zajema snovanje, obdelovanje, razmnoževanje, pomnjenje, zapisovanje sporočil,
kodiranje, prenašanje in dekodiranje sporočil.
Tehnologija poslovnega komuniciranja je sestavni del tehnologije komuniciranja ter
obsega poslovne informacije in sporočila.
Po načinih uporabe ločimo podporne, povezovalne in prikazovalne tehnologije.
18
Podporne tehnologije so:
računalniki, fotokopirni naprave in tiskarske tehnike, s katerimi se lahko
informacije:
o shranjujejo,
o obdelujejo,
o razmnožujejo in
o dopolnjujejo.
Informacije se shranjujejo predvsem v digitalnem zapisu. Povezovalne tehnologije
omogočajo:
prenos zvoka,
prenos slike in zapisov,
prenos slike in zvoka,
prenos predmetov in
prevoz udeležencev.
Uporaba tehnologij poslovnega komuniciranja povečuje uspešnost in učinkovitost
delovanja organizacij (Fink et al., 2009).
Zanesljivo in varno delovanje komunikacijsko–informacijskega sistema je izrednega
pomena za vsako obveščevalno-varnostno službo. Da bi zagotovili varnost teh
sistemov je treba sprejeti fizične, organizacijske in tehnične ukrepe, s katerimi se
zavarujejo komunikacijsko–informacijski sistemi, po katerih se prenašajo, obdelujejo
in hranijo tajni podatki. Hkrati pa mora tak sistem zagotoviti zaupnost, celovitost in
dostopnost do vseh v teh sistemih obravnavanih podatkov.
Za vsak komunikacijsko-informacijski sistem je treba določiti osebo, ki je odgovorna
za načrtovanje in izvajanje varnostne politike (Koren, 2012).
19
4 Obveščevalno–varnostna dejavnost z vidika
komuniciranja
Komunikacijska struktura je zelo pomembna za obstoj in delovanje varnostno–
obveščevalne agencije. Glede na to, katere funkcije izvajajo obveščevalno–varnostne
službe, obstajata dve vrsti povezav in komunikacije z drugimi deli političnih
sistemov: povezave v ožjem smislu − z državo, kjer obveščevalno varnostna agencija
komunicira z državnimi organi, katerih del so in za katere izvajajo funkcije.
Ključni resorji v tem komunikacijskem procesu so Ministrstvo za notranje zadeve,
Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo. Te resorje oskrbujejo s
podatki, informacijami in ocenami, pomembnimi za sprejemanje ključnih odločitev.
Povezave v širšem smislu − s civilno družbo. Tukaj gre za povezave z usmerjevalnim
organom (npr. Svet za nacionalno varnost, predsednikom vlade), z organi, pristojnimi
za nadzor in zakonitostjo njihovega dela, kar je državni zbor, ki tudi določa politiko
na obveščevalnem področju.
Obveščevalno–varnostna agencija komunicira tudi z javnostjo, ter tudi z nekaterimi
drugimi resorji, ki sicer niso neposredno povezani z obveščevalno dejavnostjo, lahko
pa zanje pridobijo koristne podatke s tega področja in mednje sodijo:
gospodarsko področje,
znanstveno in tehnološko področje,
varstvo okolja in
veliki poslovni sistemi.
Komuniciranje obveščevalno–varnostne službe med različnimi organi se razlikuje po
vsebini, intenzivnosti in oblikah komuniciranja. Komunikacija pa še poteka s
sodiščem, z računskim sodiščem, z Ministrstvom za finance, z Državnim zborom in z
Varuhom za človekove pravice.
Vlada obravnava temeljna vprašanja z obveščevalnega področja ter politiko in
strategijo delovanja pristojnih organizacij na tem področju. Usmerja in usklajuje
njihovo delo ter spremlja usmeritev (Purg, 1995).
20
4.1 Obveščevalna varnostna agencija − v svetu
V zadnjem desetletju so številne obveščevalno–varnostne službe zahodnih držav v
odnosu z javnostjo naredile velik korak naprej in začele komunicirati z mediji in
javnostjo. Namen komuniciranja z javnostjo je bila tudi demistifikacija
obveščevalnega dela. Demistifikacija zato, ker je to področje bilo zelo dolgo skrbno
varovano in bolj ali manj neprepustno ter je takšno burilo domišljijo in pustilo, da se
je predstava o tej vrsti dejavnosti razvijala sama od sebe brez ozira na dejansko
stanje. Komuniciranje z mediji in preko medijev s širšo javnostjo je tako v zadnjih
letih sicer postopoma, a vztrajno postajalo sestavni del njihovega delovanja, ki strmi
predvsem k razvijanju tvornega odnosa in osveščanju ter informiranju javnosti.
(Podbregar in Hibler, 2006).
Purg (1995) je zapisal: »Legitimnost in legalnost sta pomembna kriterija za delo
obveščevalne službe v vsaki demokratični ureditvi in tudi bistvenega pogoja za
normalno sodelovanje med službami na vseh področjih delovanja. Vsebino, oblike in
metode mednarodnega sodelovanja med obveščevalnimi službami je možno v grobem
razvrstiti na naslednji način:
po vsebini lahko razvrstimo sodelovanje,
pri izmenjavi podatkov, ocen in informacij,
pri vzajemnem izobraževanju in usposabljanju ter
sodelovati pri skupnih projektih na različnih področjih
(tehničnem,operativnem in podobno),
po obliki obstajajo bilateralni in multilateralni stiki (med obveščevalnimi
službami več držav, tudi iz različnih političnih sistemov),
stiki med službami so lahko z vednostjo ali brez vednosti odgovornih državnih
organov (glede na tajnost delovanja imajo obveščevalne službe možnost, da
vzpostavljajo stike − »v smislu tajne diplomacije« med državami, ki sicer
nimajo uradnih stikov).«
Pristop k odnosom z javnostmi v vseh službah ni enak in je deloma pogojen z
umeščenostjo posameznih služb v sistem nacionalne varnosti, tudi z zgodovinskimi
bremeni in pri vzpostavljanju in razvijanju odnosa z javnostjo. Vendar lahko kljub
raznolikosti pogledov na to področje ugotovimo, da se obveščevalne in varnostne
službe prilagajajo demokratičnim standardom in potrebam sodobne družbe po
21
seznanjenosti in po transparentnosti delovanja njenih ustanov. Postopoma
izoblikujejo koncept odnosa z javnostmi ter na tem področju uvajajo nove standarde
(Podbregar in Hibler, 2006).
Slovenija je marca oz. maja 2004 postala članica dveh mednarodnih organizacij,
Evropske unije in zveze NATO. Vključitev v obe organizaciji je bil strateški cilj
Republike Slovenije, neposredno povezan s procesom osamosvajanja (Brezovšek in
Črnčec, 2007).
Republika Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes tudi v okviru
članstva v Evropski uniji in zvezi Nato, kot institucionaliziranemu sistemu kolektivne
varnosti.
S tem se vključuje v proces izgradnje evropskega varnostnega sistema, ki se oblikuje
na treh ravneh, nacionalni, multinacionalni ter internacionalni. SOVA je kot
pomembna sestavina nacionalno-varstvenega sistema vpeta v ta proces, pravzaprav
je začetne poteze začela vleči že pred desetletjem z navezovanjem bilateralnih
odnosov s sorodnimi službami članic EU in NATA. Na osnovi dosedanjega in
spremljanja dela agencije v mednarodnem okolju, lahko ugotovimo, da je SOVA v
večini pogledov primerljiva s tujimi službami tako na področju strokovnega dela
(obveščevalno delo), kot tudi na drugih področjih.
Agencija je nedvomno primerljiva glede osnovne dejavnosti, zagotavljanja tajnosti in
obveščevalnega cikla. Primerljivost drži tudi glede obveščevalne in varnostne vsebine
dela. Pri odnosih z organizacijskim okoljem je agencija naredila pomemben razvojni
korak zlasti po sprejemu zakona. Tako na eni strani razvija odnose in komunicira v
nacionalnem okolju ter s tem gradi zaupanje v vseh tipih javnosti, na drugi strani pa
intenzivno in načrtno razvija mednarodno sodelovanje kot posebno dejavnost, kar
poleg tega, da postaja čedalje bolj pomembna oblika pridobivanja podatkov, ugodno
učinkuje na njeno mednarodno prepoznavnost, uveljavljanje in utrjevanje prostora v
mednarodnem okolju, pridobivanje izkušenj, novih strokovnih in organizacijskih znanj
ter navsezadnje možnost primerjanja (Žirovnik, 2004).
22
4.1.1 Obveščevalna skupnost Združenih držav Amerike - ZDA
Je eden največjih, hkrati pa eden mlajših obveščevalnih sistemov. Obveščevalno
skupnost v Združenih državah Amerike sestavlja »sedemnajst organizacij«, ki so
vključene v štiri kategorije:
nacionalne obveščevalne organizacije,
obveščevalne organizacije ministrstva za obrambo,
obveščevalne organizacije vojaških zvrsti in
civilne obveščevalne organizacije.
Sodobni obveščevalni sistem je v večji meri nastal v obdobju 1946−1961. Posebej so
znane naslednje organizacije:
CIA – Central Intelligence Agency. Gre za tipičen primer ofenzive
obveščevalne službe, ki je pristojna za zbiranje podatkov z vseh področij.
Dovoljena ji je obveščevalna dejavnost v tujini, ukvarja pa se tudi s prikritimi
operacijami.
Najpomembnejše direkcije so:
o uprava (za komunikacijo, logistiko, varnost, usposabljanje),
o za znanost in tehnologijo (center za interpretacijo fotografij, urad za
operacije SIGINT, služba za tuje TV informacije),
o za obveščanje (obveščevalne ocene, statistika, ipd),
o za operacije (tajne akcije).
DIA – Deference Intelligence Agency je bila ustanovljena leta 1961. Deluje za
potrebe obrambnega resorja, zadolžena pa je za koordinacijo, usmerjanje in
nadzorovanje vseh obveščevalnih služb.
BIR – Bureau of Intelligence and Research spada pod zunanji resor in zbira
predvsem politične in gospodarske podatke za potrebe delovanje tega resorja.
FBI – Federal Bureau of Investigation je bil ustanovljen leta 1909 in spada pod
pravosodje. Sestavljajo ga trije glavni oddelki – za protiobveščevalno delo, za
23
nadzor političnih nasprotnikov, za preprečevanje kriminala. Pri delu sodeluje
s CIO - vohunstvo, diverzije ipd. (Purg, 2002).
4.1.2 Varnostno–obveščevalni sistem Zvezne republike Nemčije – ZRN
V sedanji strukturi so ključne naslednje organizacije:
BND - Bundesnachrichtendienst; ta je leta 1967 imela okoli 5.000 zaposlenih in
je bila prednostno usmerjena proti tedanji ZSSR,
MAD - Millitaerische Abschirmdienst se prednostno ukvarja z nalogami
protiobveščevalnega značaja v okviru nemške vojske,
BfV - Bundesamt fuer Verfassungschutz – Zvezna služba za zaščito ustavne
ureditve,
BKA - Bundes Kriminal AMT – Zvezni kriminalni urad (Purg, 2002).
4.1.3 Varnostno–obveščevalni sistem Republike Italije
O vidni okrepitvi te dejavnosti na tem področju pričajo ustanove, ki so se pojavile v
času fašizma. Leta 1949 je bila ustanovljena vojaška obveščevalna služba SIFAR
(Servizio Informazioni Forze Amata Runite), ki je imela značaj strateške službe na
tem področju. Leta 1965 so SIFAR reorganizirali in jo poimenovali v SID. SID je imela s
posebnim odlokom iz 1966 podrobno opredeljene naloge v domovini in tujini v zvezi z
zagotavljanjem nacionalnih interesov. Leta 1977 je prišlo do reorganizacije SID in
nastali sta dve novi službi – SISMI (Servizio per le Informazioni e la Sigurezza Militrale)
in SISDE (Servizio per le Informazioni e la Sigurezza Democratica). Poleg enotne
obveščevalne službe SISMI obstajajo znotraj treh narodov italijanske vojske še
posebne obveščevalne službe, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in preučevanjem tujih
kopenskih sil, z zbiranjem podatkov, pomembnih za potrebe vojaške mornarice in ki
zbirajo podatke za potrebe vojaškega letalstva (Purg, 2002).
24
4.2 Slovenska obveščevalno-varnostna agencija
Po osamosvojitvi Slovenije je bila obveščevalno–varnostna dejavnost v Sloveniji
postavljena na nove pravne in vsebinske temelje. SOVA se je razvila iz VIS (Varnostno
informativna služba), ki je bila ustanovljena v obdobju osamosvajanja Slovenije maja
1991. Leta 1993 je VIS postala samostojna vladna služba. Takratna prednostna naloga
je bila oblikovanje osnovnega programa dela službe. Na programske usmeritve so
odločilno vplivali nekateri dejavniki, na katerem pa je bilo prvo mesto oblikovanje in
usposabljanje službe za delo v samostojni in hitro se razvijajoči državi. Na
programske usmeritve službe pa so vplivale politične razmere na Balkanu in v Evropi,
usmeritev njenega delovanja na gospodarskem področju, opustitev delovanja na
notranjepolitičnem področju in delovanje v okviru zagotavljanja spoštovanja z ustavo
zajamčenih človekovih pravic. Izdelani in sprejeti so bili številni interni akti, nastal
je tudi osnutek Zakona o varnostni-obveščevalni službi. Eno pomembnih področij je
bilo krepitev stikov s tujimi službami in mednarodno sodelovanje. Zunanji odraz
programskih in drugih sprememb v delovanju službe je bilo njeno preimenovanje v
Slovensko obveščevalno–varnostno agencijo – SOVO (Sirše, 1993).
SOVO pri svojem delu vodita dva pravna okvira: eden ji delovanje omogoča, drugi pa
omejuje, saj je v interesu javnosti in posameznikov, da agencija dela zakonito in
učinkovito ter pri začasnem poseganju v človekove pravice ne prekorači svojih
pooblastil. Osnovna pravna podlaga za delo SOVE je Ustava Republike Slovenije,
zlasti njene določbe o varovanju demokratične ureditve, ki temelji na zagotavljanju
človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Temeljni dokumenti, ki urejajo področje
delovanja agencije so:
Zakon o Slovenski obveščevalno–varnostni agenciji,
Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb,
Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije,
Zakon o tajnih podatkih.
25
Načelo zakonitosti je eno temeljnih načel, ki velja za vse državne organe in ga SOVA
dosledno spoštuje (SOVA – Zakonske podlage za delo SOVE, 2012).
Obveščevalno-varnostno delovanje SOVE je jasno razvidno iz njenih z zakonom
opredeljenih nalog. V prvem in drugem odstavku 2. člena zakona o SOVI so določene
naslednje naloge agencije:
agencija pridobiva in vrednoti podatke ter posreduje informacije,
posreduje informacije iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih,
političnih in gospodarskih interesov države,
posreduje informacije o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo
dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile
nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev.
Delovno področje agencije zajema tako obveščevalno, protiobveščevalno ter
varnostno razsežnost delovanja.
Na obveščevalnem področju gre za pridobivanje podatkov iz tujine, pomembnih za
zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države. Ker učinkovite
obveščevalne dejavnosti ni mogoče izvajati brez protiobveščevalne podpore in
obratno, se obveščevalno in protiobveščevalno delo v agenciji prepleta tudi na
področju pridobivanja podatkov o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo
dejavnostjo iz tujine ali v povezavi z njo ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno
varnost države in njeno ustavno ureditev (www.sova.gov.si).
Varnostna dejavnost agencije poteka v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi in
službami, predvsem s tistimi, katerih osnovna dejavnost je skrb za varnostne zadeve
v državi. Sodelovanje je še zlasti pomembno pri varnostnem preverjanju in
posredovanju podatkov, pomembnih za varnost določenih oseb, delovnih mest,
organov, objektov in okolišev.
Pri opravljanju nalog iz 2. člena Zakon o SOVI agencija sodeluje oziroma izmenjuje
podatke tudi z drugimi obveščevalnimi in varnostnimi službami ter tako prispeva k
zagotavljanju nacionalne in mednarodne varnosti.
Agencija o svojih ugotovitvah obvešča predsednika vlade, kadar gre za zadeve in
njihove pristojnosti, predsednika Republike Slovenije, predsednika Državnega zbora
26
in pristojne ministre, pristojna ministrstva in druge organe državne uprave, ki jim
posreduje tudi podatke z njihovega delovnega področja, da bi lahko predlagali ali
sprejeli določene ukrepe (www.sova.gov.si).
SOVO pri njenem delu nadzorujejo varuh človekovih pravic, pristojno okrožno
sodišče, pristojna komisija državnega zbora, vlada, računsko sodišče, proračunska
inšpekcija in javnost. Poleg zunanjih oblik je v agenciji zagotovljen tudi notranji
nadzor (www.sova.gov.si).
Na področju zaposlovanja veljajo za agencijo določene posebnosti, ki izhajajo iz
določb Zakona o SOVI.
Agencija sodeluje s pristojnimi državnimi organi in službami pri varnostnem
preverjanju ter posreduje podatke, pomembne za varnost določenih oseb, delovnih
mest, organov, objektov in okolišev (ZSOVA, 2006).
4.3 Obveščevalna dejavnost
O obveščevalni dejavnosti je bilo pri nas že precej napisanega. Strokovno in
znanstveno se s tem ukvarja kar nekaj posameznikov v državni upravi in akademskem
okolju. Strokovne in znanstvene literature o aktualnih izzivih v obveščevalni
dejavnosti pa je relativno malo. Obveščevalna dejavnost se dogaja v javnem in
zasebnem sektorju.
Anžič je (1997) ugotavlja, da obveščevalno dejavnost lahko razumemo v širšem in
ožjem smislu pojmovanja. V prvem smislu pomeni dejavnosti pri zbiranju,
analiziranju, združevanju in interpretiranju vseh razpoložljivih podatkov, ki zadevajo
enega ali več vidikov tuje države ali pa področja, ki so predmet zanimanja
obveščevalnih služb.
Zbiranje podatkov je namenska dejavnost in poteka v več oblikah, ki se med seboj
prepletajo (tajno, javno). Analiziranje zajema vključevanje vseh zbranih podatkov in
je namenjeno svojemu končnemu cilju − obveščevalni informaciji.
27
V ožjem smislu, pa obveščevalna dejavnost zajema le tajno zbiranje in analiziranje
podatkov .
Purg (2002: 14-15 ) pravi: »Obveščevalna dejavnost je najširši pojem in bi ga lahko
opredelili kot rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh
razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma
operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje.
Zbiranje pomeni namensko zbiranje podatkov, ki jih lahko koristijo analitik,
operativni delavec ali naročnik. Zbiranje lahko poteka v več oblikah, ki se med seboj
prekrivajo (javno in tajno pridobivanje podatkov), opravljajo pa ga ljudje ali
tehnična sredstva.«
Tajno zbiranje zajema pridobivanje podatkov, ki v javnosti niso na voljo. Podobno
kot pri javnem zbiranju lahko tudi pri tem načinu uporabljamo človeške in tehnične
vire. Analiza zajema integracijo zbranih podatkov ali neobdelanih informacij iz vseh
virov za izdelavo končne – obveščevalne informacije (Purg, 2002).
Obveščevalna dejavnost se lahko definira v širšem in ožjem pomenu. V širšem
pomenu je »izdelek, ki nastane z zbiranjem, obdelavo, integracijo, analizo,
vrednotenjem in interpretacijo razpoložljivih podatkov v zvezi s tujimi državami ali
območji«. V ožjem pomenu pa: »obveščevalna dejavnost zajema samo zbiranje in
analiziranje podatkov in njihovo transformacijo v obveščevalni produkt.; vendar so
protiobveščevalna dejavnost in tajne operacije prepletene z obveščevalno
dejavnostjo«.
Podbregar (2012) je zapisal, da pri obveščevalni dejavnosti gre za zbiranje podatkov,
pomembnih za nacionalno varnost izven območja naše države.
Z obveščevalno dejavnostjo je povezana protiobveščevalna dejavnost, ki obsega
pridobivanje vseh podatkov in izvajanje aktivnosti z namenom ocenitve tujih
obveščevalnih in varnostnih služb ter onemogočanja delovanja sovražnih služb
(Brezovšek in Črnčec, 2007).
28
4.4 Varnostna dejavnost
Varnost je ključna osnova blaginje človeštva. Od nekdaj sta bili državna suverenost in
varnost bistveni za obstoj države. V zadnjem desetletju so se svetovne varnostne
razmere dramatično spremenile. Medtem ko so stare grožnje zbledele, so njihovo
mesto prevzeli novi strašljivi izzivi, ki so spodbudili nov način razmišljanja o varnosti,
konfliktih in miru.
Anžič (1997) je zapisal, da je varnostna dejavnost dejavnost, ki pretežno temelji na
ukrepanjih (tudi preventivnih), na osnovi »policijskih« pooblastil, vključno tudi s
pravico do uporabe posebnih operativnih metod in sredstev dela. Te pa se razlikujejo
od tistih metod in sredstev dela, ki jih tudi uporabljajo obveščevalne službe. Gre
torej za to, da varnostne službe s svojo dejavnostjo odkrivajo, preiskujejo,
preprečujejo itd., medtem ko obveščevalne službe zbirajo, dokumentirajo in
analizirajo informacije in podatke.
Purg (2002) je definiral varnostno–obveščevalno agencijo takole: »Varnostna
dejavnost pomeni preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje določenih oblik
ogrožanja varnosti neke dobrine, v tem primeru države. V primerjavi z obveščevalno
dejavnostjo, ki predvsem pomeni zbiranje podatkov, njihovo analiziranje in
obveščanje, je zagotavljanje varnosti oziroma varnostna dejavnost, predvsem
ukrepanje in sicer pretežno na način ter z metodami in sredstvi, ki se razlikujejo od
načina, metod in sredstev obveščevalne dejavnosti. Varnostno dejavnost kot funkcijo
države opravljajo in druge varnostne službe.«
Obe definiciji sta skoraj identični in vsebinsko zelo povezani z obveščevalno
dejavnostjo.
Podbregar (2012) je zapisal, varnostna dejavnost je tretja zvrst, kjer naše nacionalno
ozemlje ščitimo pred vsemi varnostnimi grožnjami, vključno z nadnacionalnimi
grožnjami, kot so organiziran kriminal, terorizem itd.
Varnostno dejavnost opredeljuje Zakon o obrambi (in tudi drugi zakoni: Zakon o
notranjih zadevah, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o policiji itd.).
29
Varnostno dejavnost kot funkcijo države ne opravlja le policija, temveč tudi druge
družbe – SOVA in OVS.
OVS ima na področju svojega delovanja policijska pooblastila in tudi natančno
zakonsko določilo, da odkriva in preprečuje dejavnosti služb vojaških organizacij ter
drugih organov in organizacij, ki ogrožajo obrambne interese države, Slovensko
vojsko ali ministrstvo (Črnčec, 2009).
Vsekakor pa je varnostna služba specializirana dejavnost, ki opravlja naloge, s
katerimi se uresničuje varnostna funkcija (Anžič, 1997).
4.4.1 Varnostno-obveščevalna dejavnost
Podbregar (2012) je razčlenil varnostno–obveščevalno dejavnost na tri zvrsti:
obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno.
Dejstvo je, da tradicionalna obveščevalno-varnostna dejavnost, predvsem pri
pridobivanju podatkov, temelji in deluje na podlagi zakonitih oziroma demokratično
nadzorovanih posegov v človekove pravice.
Varnostno–obveščevalna dejavnost označuje celoto obveščevalne in varnostne
dejavnosti, torej zbiranje podatkov in ukrepanje. Različni avtorji si niso povsem
enotni glede vsebinskih opredelitev obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne
dejavnosti. Vse tri so prepletene v pojmu obveščevalno-varnostna dejavnost ali
obveščevalno–varnostne službe.
30
5 Empirični del – vodeni intervjuji
Glede na to, da smo se v diplomski nalogi omejili na poslovno komuniciranje
Slovenske varnostno–obveščevalne agencije, smo za pridobitev podatkov izvedli štiri
vodene intervjuje za pridobitev primarnih podatkov: s strokovnjakinjo
informacijskega področja, z zaposlenim iz SOVE, s parlamentarcem in občanom. Tako
smo dobili vpogled, kako je javnost seznanjena z organizacijo in delovanjem
varnostne–obveščevalne agencije. Natančnejši cilji so bili, kakšna so stališča in
mnenja javnosti o delovanju varnostno–obveščevalne agencije. Pogovor je bil voden
ter posnet z diktafonom in zapisan.
5.1 Analiza zbranih podatkov
Analiza zbranih podatkov je predstavljena v štirih sklopih: prvega predstavlja analiza
predstavnika iz SOVE, drugega predstavlja analiza informacijske pooblaščenke,
tretjega predstavlja parlamentarec in četrtega predstavlja občanka.
5.1.1 Analiza intervjuja s predstavnikom Sove
Predstavnik SOVE trdi: da treba ločiti o tem, kaj je dobro obveščeno. Javnost je
preveč obveščena o SOVI, ampak predvsem v neki negativni konotaciji. Praktično pa
javnost sploh ni obveščena o delu SOVE. Več ali manj se ukvarja z aferami,
malverzacijami, nepravilnostmi, političnim kadrovanjem, sodnimi postopki. To ni
obveščenost, ki bi jo javnost morala imeti o delu SOVE. Torej o kakšni zgledni
obveščenosti javnosti o SOVI, ne moremo govoriti. Mnenja je, da podatkov v javnost
SOVA absolutno ne bi smela dajati, namreč gre za tajno službo. Lahko pa je javnost
seznanjena z normalnimi okviri delovanja, s strukturo v grobih oblikah, o oblikah
nadzora, ki se izvajajo nad SOVO, o nekem ustvarjanju slike o tem, da kljub vseh
takih in drugačnih razpravah v javnosti gre za službo, ki ima nacionalno-varnostni
pomen, da ima svojo zakonodajo, ki preprečuje zlorabe. To so segmenti, o katerih bi
javnost morala biti obveščena, nikakor pa ne o delu, o vsebini svojega dela. Mnenje
predstavnika SOVE glede boljše obveščenosti javnosti zajema več ukrepov; prvi
ukrep, ki bi bil smiseln na tem področju je, da bi naša politika dobila nekaj več
31
kulture, varnostne kulture, občutka za nacionalno varnost, občutka, da je to vseeno
služba, ki jo vsaka normalna država potrebuje. Predvsem pa javnost potrebuje
garancije najvišjih organov oblasti, da ta služba ne krši človekovih pravic. To je tisto,
kar bi se o tej službi v javnosti moralo govoriti, nikakor pa ne o oblikah njenega dela,
delovnih področjih. Namreč gre za neko »konkurenčno prednost«, ki jih mora vsaka
država imeti. In če je to vse javno dostopno, v medijih, na internetu, to postane
»press agencija«, nikakor pa ne obveščevalna služba. O tem, da pa javnost ima
občutek, da je to služba, ki ne posega v temeljne pravice in svoboščine, ki ne krši teh
pravic, ki deluje v interesu države kot celote. To pa bi vsekakor lahko v javnost
večkrat prišlo, kot pozitivno sporočilo, ne pa ustvarjanje afer in stalnih dvomov in
sumov. Če bi javnost več vedela o SOVI in njenem delovanju, bi po mnenju
predstavnika iz SOVE to na njeno delovanje vplivalo zelo negativno. O sami SOVI in o
njenem delovanju pač javnost ne more biti obveščena. To je tajna služba, ki jo
zavezuje zakon o tajnih podatkih. Torej, če bi želeli nekaj od tega posredovati
javnosti, bi se izpostavili kazenskemu pregonu, zaradi izdaje tajnih podatkov.
Kakršnokoli odvezovanje molčečnosti, da nekdo lahko posreduje svoja vedenja, gre
pa lahko zgolj v primerih, ko dokazljivo obstajajo kazniva dejanja, ki jih je potrebno
razčistiti in to pred pravosodnimi organi, nikakor pa ne pred javnostjo. Glede na
zastavljeno vprašanje o mnenju, javnosti nad nadzorom nad delovanjem SOVE
predstavnik odgovori: Kaj je nadzor javnosti? Tukaj bi morda eno drugo področje
osvetlili. Mi smo ta nadzor javnosti pripeljali na to področje nekako v okviru
demokratizacije tajnih služb, tega bivšega »socialističnega« režima. Ampak je to šlo
v neko drugo skrajnost, ko javnost hrepeni in želi dobiti podatke, ki jih pa nikakor ne
potrebujejo za svoje vedenje. Javnost je lahko element nadzora v tem, da se odziva,
tega kar pri nas nimamo (pri nas se stalno operira z nekimi podatki, da »oni«
prisluškujejo). Nadzor javnosti je v tem, če nekdo ima vtis, da se nekaj dogaja zoper
njega ima to pravico tudi izvedeti. Ampak teh pobud ni, vse se pa po medijih potem
melje. Nadzor javnosti je pač v tem, da ko je javnost prepričana, da ta služba deluje
zakonito.
Hipotetično lahko rečemo, da je ena oblika nadzora neko zaupanje, ki jo javnost ima
do teh služb. Ne more pa javnost nadzirati in imeti nadzora nad delovanjem SOVE.
No, javnost pa ima neke vrste nadzor, novinarji so javnost. In s takimi in drugačnimi
poročanji v bistvu pritiskajo na te strukture in na ta način se izvaja neke vrste
nadzor. Ne tisti klasični, neka oblika nadzora pa vendarle je. Ampak to je treba
zadržati v zelo profesionalnih okvirih, upoštevajoč vse varnostne standarde, kar je pa
32
pri nas »znanstvena fantastika«. Pri nas niti novinarska srenja, niti politiki ne znajo
tehtat pomena teh podatkov. In čim se nekaj zve, čim nekaj zagrabijo, potem je to
takoj v medijih. To ni nadzor, to je rušenje, to je destruktivno delovanje, ki ima na
koncu koncev nacionalno varnostne posledice. Glede delovanja zaposlenih iz SOVE je
prepričan, da delujejo zakonito. Če tega zaupanja ne bi bilo, bi to pomenilo konec
pravne države. Zakoni so dokaj jasni. Dopuščajo zelo malo manevrskega prostora za
malverzacije. Treba je zaupati ljudem, ki tam delajo. Za to obstajajo druge oblike
nadzora – strokovnega, parlamentarnega, sodnega. Se pravi instrumentalizirane
oblike nadzora, ki morajo odgovoriti na ta vprašanja ali delavci delujejo zakonito.
Dokler ni eksaktnih pokazateljev, da se je nekaj kršilo je treba zaupati ljudem in
verjeti, da delujejo v skladu z zakoni. Prepričan je, da je delovanje SOVE koruptivno,
da o tem sploh ni treba ugibat, samo obrnemo vse časopise in vidimo, kaj se dogaja v
zvezi s SOVO. Od nastanka afere SOVA in tako naprej, leta 2006/2007 je politika
grobo posegala v obveščevalno strukturo, velikokrat tudi izven svojih pristojnosti,
čeprav se je poskušala na takšne in drugačne oblike, z raznimi sklepi legalizirati.
Ampak dejstvo je, da je SOVA postala nek politični predpražnik. Pa naj gre za
kadrovanje direktorjev, naj gre za prihod raznih strankarsko opredeljenih ljudi v
SOVO. Nič nima proti strankarski opredeljenosti, vendar to ne sme postati
strankarska vojska znotraj obveščevalne službe. Namreč tukaj gre za zelo občutljivo
področje in če se skozi tak način kadrovanja vnaša razdor v tako službo, potem v tej
službi pade en od osnovnih stebrov uspešnega delovanja, to je medsebojno zaupanje.
Namreč, ko si ljudje, ki delajo na tajnih nalogah, med seboj več ne zaupajo, potem
tudi rezultatov ne bo. Potem pridemo v sfero aferaštva, v sfero tega, da se tako kot
recimo bivšemu direktorju, zaradi političnih nesoglasij očitajo kazniva dejanja, ki
definitivno dokazljivo niso kazniva, potem je to samo en inštrument v rokah politike s
katerim se manipulira. Manipulacija z obveščevalnimi službami se pa vedno slabo
konča.
Tajnost se mu zdi obvezna za delovanje SOVE. Tudi tajnost znotraj same službe, ne
samo tajnost navzven. Namreč mi smo se pridružili evropskim integracijam in zvezi
NATO. En temeljni princip, ki smo ga takrat, ko smo vzpostavljali ta sistem in
prilagajali evropskemu pravnemu redu in določilom NATA, je tako imenovani »need
to know principle«, to se pravi potreba po vedenju. Kar pomeni, da tudi znotraj
obveščevalne službe vsak, ki je v tej službi, ve samo tisto, kar nujno potrebuje za
opravljanje svojih nalog. To ni novinarska agencija, kjer si lahko vsak prebere, kaj
kolega piše. To ni neko podjetje, kjer vsak predstavi celotnemu kolektivu svoje
33
poglede in svoje plane. Zadeve morajo biti tajne in to tajnost je potrebno še
zaostriti. S tem se tudi prepreči odtekanje podatkov v javnost. Mnenja je, da
informacije, katere poda SOVA v javnost sigurno niso vse resnične. Iz agencije - iz
SOVE lahko prihajajo informacije, ki so resnične, ki zahtevajo recimo trezno presojo
nadzornih organov in ugotavljanja ali dejansko prihaja do kakršnihkoli kršitev. Velika
večina podatkov, ki iz tega prihajajo so pa čiste dezinformacije, odnosno
manipuliranje z javnostjo in zaradi doseganja političnih ciljev, nekih prednosti,
postavljanja svojih ljudi na določena delovna mesta. Meni, da SOVE v tem primeru
nikakor ne moremo izvzeti iz splošnega stanja v družbi, kjer so indeksi korupcije zelo
visoki. Če bi imel možnost vpliva na spremembo delovanja SOVE, je mnenja da, je
treba SOVO vrnit nazaj v okvire strokovnega dela. Umaknit jo iz časopisov, umakniti
jo iz dnevnih razprav, razprave o SOVI omejiti na pristojne organe, to se pravi na
parlament, na vlado, na komisijo za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami.
To so mesta, na katerih je treba o teh zadevah razpravljati. In predvsem SOVO
postaviti na neke temelje strokovne službe, ne pa poligona na katerem se ponovno
išče neke konkurenčne prednosti, na katerem se zaposluje svoje ljudi, ki jih drugam
ne moreš postaviti. In seveda racionalizirati delo, sploh z vsemi varčevalnimi ukrepi,
bi se verjetno dalo marsikaj spremeniti tudi organizacijsko. Ne samo v SOVI, tudi
širše v nacionalno varnostnem sistemu, vključujoč s kriminalistično službo. Verjetno
bi bile na tem področju potrebne korenitejše reforme, ampak meni, da stanje v
državi, politično stanje, še leta in leta ne bo dojelo resnosti tega področja in da bi se
korenito rešili strokovnega postavljanja te službe. Vedno je to poligon za
zadovoljevanje nekih lastnih ambicij tako, da je težko govoriti o kakršnih koli
spremembah v tem trenutku.
5.1.2 Analiza intervjuja z informacijsko pooblaščenko
Mnenje informacijske pooblaščenke je, da temeljite analize obveščenosti javnosti o
delu SOVE ne pozna, tudi Pooblaščenec v času svojega delovanja ni obravnaval veliko
zahtev, ki se nanašajo na podatke SOVE, nekaj pa le. Po tem, kar lahko razbere iz
medijev in spletne strani SOVE, pa ocenjuje, da bi bila lahko javnost bistveno bolje
obveščena o delu SOVE ne glede na naravo njenega dela, ki zahteva ustrezno
varovanje tajnih podatkov. Meni, da bi lahko SOVA ne glede na svoje naloge, ki
vključujejo tudi ustrezno varovanje in ravnanje s tajnimi podatki, lahko o javnih
34
podatkih, ki niso tajni (v skladu z zakonom o tajnih podatkih) bistveno bolje
obveščala javnost. Opaža, da se v Sloveniji pod »krinko« tajnih podatkov pogosto
skuša znižati prepotrebno raven transparentnosti, kar je zelo narobe.
Konkretno ni podala predloga, kaj bi se lahko storilo, da bi javnost bila bolje
obveščena o delovanju SOVE, po njenem mnenju o tem lahko odločajo samo za to
pristojni ljudje v SOVI, a ne dvomi, da je kup splošnih podatkov o delovanju agencije
in njenem aktualnem delu, ki bi jih ta lahko posredovala javnosti. Pove, da če bi
javnost bila bolje obveščena, bi bilo manj nepreverjenih »zgodbic« in bi imela
agencija boljšo javno podobo.
Da pa bi javnost lahko imela kakršenkoli nadzor nad SOVO, bi bilo najprej smiselno
razmisliti o ustreznejšem poročanju o njenem delovanju ter o delu in ugotovitvah že
pristojnih nadzornih mehanizmov, ki nadzorujejo njeno delo. V nadaljevanju pa tudi
o učinkovitosti teh nadzornih mehanizmov in morebitni potrebi po dodatnem
nadzoru. Upa, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi zakoni.
Predvsem pa upa, da delujejo slovensko pravosodje in mehanizmi nadzora in da se v
primeru nezakonitosti te ustrezno sankcionirajo. Problem namreč običajno niso
posamezne nezakonitosti (če seveda ne gre za sistematične kršitve), ampak
neustrezen nadzor in neukrepanje ob pojavu kršitev. Da se v SOVI pojavlja koruptivno
delovanje ter delovanje pod pritiskom politike, za takšno oceno nima dovolj
informacij, zato bi bilo z njene strani neustrezno podajanje takšnih sodb. Brez dvoma
pa je vsakomur povsem jasno, da si vsakokratna vlada želi imeti vpliv na tajno
službo, saj po navadi prvi »odleti« prav direktor SOVE. Upa pa, da na nižjih nivojih
politike ni čutiti. A se boji, da so ti njeni upi preveliki.
Glede tajnosti in delovanja SOVE je odgovorila, vprašanje ni ali tajnost da ali ne,
ampak kaj je zakonito tajno, za katere informacije pa ni nobenega razloga, da bi bile
tajne oz. je celo škodljivo, če se določene informacije prikriva javnosti.
O resničnosti informacij, ki pridejo v javnost je mnenja, da nedvomno v zvezi z
vsakim državnim organom ter organizacijo lahko iz različnih razlogov prihaja do
neresničnih navedb bodisi zaradi »malomarnega« dela novinarjev, bodisi zaradi
namernega širjenja netočnih informacij s strani posameznikov, ki jim novinarji sveto
zaupajo ali pa imajo skupaj s svojim informatorjem določeno nalogo za izpolniti. Prav
35
z neustreznim obveščanjem javnosti pa se spodbuja nastanek neresničnih informacij,
ki so lahko celo škodljive.
V delovanju SOVE bi informacijska pooblaščenka z vidika transparentnosti njenega
delovanja za začetek nedvomno izboljšala spletno stran agencije, v nadaljevanju pa
zagotovo razmislila o tem, o katerih vsebinah bi lahko potrebno obveščati javnost in
na kakšen način. Predvsem pa si moramo zapomniti nekaj: »Le določene informacije
so lahko tajne za določen čas, ne morejo pa biti vse informacije tajne ves čas.«
5.1.3 Analiza intervjuja s poslancem Državnega zbora
Parlamentarec je mnenja, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE. Povedal je, da
je nekdanja ministrica za obrambo, dr. Ljubica Jelušič, zapisala: »Obveščevalne
službe delajo dobro, kadar jih ni v medijih«. Z njeno trditvijo, se strinja. Dodal je še,
da je povsod po svetu praksa, da se zaradi narave njihovega dela, obveščevalne
agencije ne izpostavljajo v javnosti.
Ne strinja se, da bi SOVA morala dati več podatkov v javnost, saj razpolaga s tajnimi
podatki, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo in zunanje zadeve, ki jih je treba
zavarovati. Zato je pomembno, da te informacije ne pridejo v javnost. Meni, da ni
potrebe, da bi javnost bila boljše obveščena o delu SOVE.
Po njegovem ne bi na delovanje SOVE vplivalo preveč dobro, če bi javnost vedela več
o njenem delovanju. Obveščevalne službe namreč morajo večino svojega dela
opraviti v tajnosti; razkritje virov, metod, sredstev ali celo uspešnega pridobivanja
informacij, lahko resno ogrozi njegovo učinkovitost, še pomembneje – z razkritjem
informacij bi lahko resno ogrozili nacionalno varnost.
SOVO nadzorujejo Vlada Republike Slovenije, Računsko sodišče, Ministrstvo za
finance, Državni zbor (Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb) in Varuh
človekovih pravic. Preko omenjenih organov je tako v nadzor v agencijo vključena
tudi javnost.
Prepričan je, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi zakoni. Načini
dela varnostno–obveščevalnih služb pogosto zbuja dvome v zakonitosti in strokovnosti
njihovega dela, zato je država vzpostavila različne oblike nadzora. Menim, da se v
36
SOVI ne pojavlja delovanje pod vplivom politike. Ljudje, ki prihajajo na katero koli
mesto v obveščevalni službi, se v omenjeni agenciji ne smejo zaposliti na podlagi
političnih in klientilističnih merilih. Seveda pa je zloraba agencije v ožje politične
namene vedno mogoča – temu se izogibamo s funkcionalnimi nadzornimi mehanizmi.
Meni, da je tajnost pri delovanju SOVE, zaradi narave njenega dela nujno potrebna.
Informacije, ki jih agencija zbira in pridobi so bistvene za prepoznavanje in
analiziranje tveganj in nevarnosti za nacionalno varnost. Prav tako je tajnost
pomembna zaradi sodelovanja s tujimi obveščevalnimi službami.
Mnenja je, da informacije, ki pridejo v javnost niso vse resnične. Uhajanje informacij
iz obveščevalne službe navadno služijo »merjenju moči« na gospodarskem in
političnem parketu. Velja pa poudariti, da je uporaba tajnih podatkov v politične
namene nezakonita.
V zvezi z delovanjem SOVE se največkrat pojavljajo špekulacije glede zaposlovanja,
katero naj bi potekalo po ozkih političnih kriterijih, zato je mnenja, da so potrebne
predvsem spremembe in če bi imel možnost, bi omejil politično kadrovanje.
5.1.4 Analiza intervjuja z občanko
Mnenje občanke je, da javnost ni dobro obveščena o delu in delovanju SOVE, meni
pa, da so določeni ljudje dobro obveščeni, vendar ni definirala, kateri so ti ljudje.
Takega mnenja pa je zato, ker meni, da morajo nekateri podatki ostati tajni,
predvsem tisti, ki zadevajo varnost državljanov, zato varnostno–obveščevalna
agencija v javnost ne poda informacij, za katere smatra, da jih javnost ne sme
izvedeti.
Kot državljanka, nima vpliva, da bi javnost bila bolje obveščena o delovanju
agencije. Pristojne osebe v agenciji igrajo ključno vlogo kdaj in kako obvestiti
javnost v zvezi z agencijo. Nima preveč vedenja in znanja o delovanju SOVE, prav
zato pa je mnenja, da bi se SOVA lahko približala javnosti, če bi se vsaj dvakrat na
leto s svojim poročilom delovanja predstavila javnosti. Javnost bi tako vedela, kaj in
kako SOVA deluje.
37
Mnenja je, da zaposleni v SOVI ne delujejo povsem skladno z zakoni, da znotraj
agencije prihaja do nasprotij, navzkrižnega delovanja, saj so v javnost prišli podatki,
ki ne bi smeli. Meni tudi, da zaposleni v SOVI delujejo koruptivno in pod vplivom
politike. V taki ustanovi ne bi smeli biti zaposleni ljudje, ki so kakorkoli politično
opredeljeni. Kakor je javnost obveščena, se ob vsaki menjavi vlade, menja tudi
vodstvo SOVE in meni, da je tako dejanje neskladno.
Glede delovanja agencije se ji tajnost zdi zelo pomembna, predvsem iz vidika
varnosti državljanov in same države. Glede informacij, ki jih poda agencija v javnost,
pa je mnenja, da niso vedno resnične, na tako dejanje pa ima vpliv politika, politične
razmere in politične želje. Po njenem mnenju bi v SOVI morali biti zaposleni ljudje,
ki nimajo »črne preteklosti«, ki so politično neopredeljeni, ima zadosti znanja in so
izobraženi, predvsem pa, da jim drugi ne vsiljujejo svoje misli in ideje.
Občanka ve, da v Sloveniji obstaja SOVA, glede na njeno samopredstavitev v javnost,
pa nima vpogleda in ne znanja o njenem delovanju. Znanje je samo površinsko. Ves
čas prevladuje njeno mnenje, da je delovanje SOVE politično in pod vplivom politike.
Ker pa je zaupanje v politiko v Sloveniji slabo, je potemtakem tudi zaupanje v
delovanje agencije ter v njene zaposlene slabo.
38
6 Ugotovitve – analize intervjujev
Na podlagi izvedenih intervjujev smo ugotovili, da ima javnost veliko informacij o
Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Ali so te informacije, ki so posredovane v
javnost predvsem preko medijev, pa se nam zastavijo vprašanja: Ali so resnične? Ali
je to res podoba agencije, katera bi naj delovala skladno z zakoni in katere je
osnovno poslanstvo nacionalno varovanje interesov Republike Slovenije.
Na podlagi izvedenih intervjujev ter na podlagi primarnih virov, strokovne literature,
strokovnih člankov in spletne strani ugotavljamo, da je javnost informirana veliko
bolj o aferah agencije, o kadrovanju in menjavi položajev in o vplivu politike, kot pa
o njenem osnovnem namenu, to je nacionalno varovanje Republike Slovenije,
zagotavljanje človekovih pravic, zakonodaje in spoštovanje človekovih pravic.
O samem delu, je zelo malo znanega, širša javnost je o tem malo obveščena. Zelo
dobro pa je javnost obveščena o delovanju agencije v negativnem smislu. Javnost
premalo ve, da agencija deluje tajno, da je to tajna služba, da je znotraj države
vzpostavljen nadzor nad njenim delovanjem, premalo je poudarka osveščenosti
javnosti z nacionalnega varovanja države, mediji pa so tisti, ki jo predstavljajo
povsem v drugi luči in tako javnosti ostajajo v spominu negativne sopomenke, ne pa
dejanski pravi pomen agencije.
Tako našo tezo »Javnost je primerno obveščena o delovanju Slovenske obveščevalne–
varnostne agencije ovržemo.
Ker so v javnosti povsem druge informacije in ne tiste, katere bi pokazale pravo
podobo obveščevalno – varnostne agencije.
Sama komunikacija obveščevalno-varnostne agencije z javnostjo je utečena. Preko
spletnih strani, kjer lahko javnost pride do vseh tistih informacij, ki so javnega
značaja in ne škodujejo nacionalni varnosti Republike Slovenije. Od vsakega
posameznika je odvisno ali se želi informirati o delovanju agencije ali sprejeti samo
tisto, kar posredujejo mediji v javnost. Mogoče nevedenje javnosti izhaja prav iz
nezainteresiranosti, da bi si pridobila informacije, ki jih agencija posreduje preko
39
svojih spletnih strani o svojem delovanju. Tako bi javnost imela dovolj informacij o
delu, pomenu in organiziranosti agencije.
Agencija se v javnosti pojavlja tudi s svojimi predstavniki povsem dovolj, saj vendar
gre za tajno službo, katera operira s tajnimi podatki. Zavezuje jo zakonodaja in prav
tako inštitucije, katere izvajajo nadzor nad njenim delom. Tako tezo: Komuniciranje
obveščevalno varnostnih služb v Sloveniji s širšo javnostjo je utečeno potrjujemo, saj
javnost ima informacije o agenciji, kontinuirano je javnost obveščena preko spletnih
strani. Obstajajo interna informativna gradiva o agenciji, veliko je strokovnih
srečanj, kjer se agencija aktivno vključuje s svojimi predavatelji, res pa je, da je
zelo malo napisane literature o komunikaciji agencije z javnostjo in je potrebno prav
na tem področju dati poudarek.
Agencija se pojavlja s svojimi predstavniki v javnosti takrat, ko je to potrebno in
poda informacije v javnost, katere so javnega značaja in s tem ne ogroža nacionalne
varnosti Republike Slovenije in ji s tem ne škoduje, hkrati pa še vedno deluje po
svojem načelu »Tajno«.
40
7 Zaključek
Ključni izziv za sodobne obveščevalne organizacije je, kako spremeniti osnovne
postavke obveščevalne dejavnosti, ki so v glavah ljudi. Kultura tajnosti je bila eno od
ključnih vodil delovanja obveščevalnih služb in to nedvomno danes tudi ostaja.
Slovensko obveščevalno–varnostno agencijo pri svojem delu vodita dva pravna okvira:
prvi ji omogoča njeno delovanje, drugi pa jo omejuje, saj je v interesu javnosti in
tudi posameznikov, da agencija deluje zakonito in učinkovito ter pri začasnem
poseganju v človekove pravice ne prekorači svojih pooblastil.
Slovensko obveščevalno–varnostno agencijo (SOVO) pri njenem delu nadzorujejo
varuh človekovih pravic, pristojno okrožno sodišče, pristojna komisija državnega
zbora, vlada, računsko sodišče, proračunska inšpekcija in tudi javnost. Poleg zunanjih
oblik je v agenciji zagotovljen tudi notranji nadzor, tako da ne more prihajati do
nezakonitih informacij v javnost, ki bi škodovale nacionalni varnosti.
V zadnjem desetletju so številne tuje obveščevalno-varnostne službe in tudi naša
SOVA naredile velik korak naprej in sicer smeri komuniciranja z mediji in javnostjo.
Večina informacij, ki jih agencija posreduje v javnost, obravnavajo vsebine z
obveščanjem, manj pa vsebine z varnostnega območja, kajti le-te bi lahko škodovale
nacionalni varnosti Republike Slovenije. Njihove informacije v glavnem uporabljajo
tisti, ki kreirajo zunanjo in notranjo politiko, obrambo ter gospodarstvo.
Agencija dosledno omogoča z ustavo ter z zakoni določenih pravic posameznikovih
pravnih oseb glede pridobivanja informacij javnega značaja povezanih z agencijo
oziroma njenimi pristojnostmi. Izvaja tudi ustaljene oblike komuniciranja z mediji.
Tako agencija na eni strani razvija odnose in komunicira v nacionalnem okolju ter s
tem gradi zaupanje v vseh tipih javnosti, na drugi strani pa intenzivno in načrtno
razvija mednarodno sodelovanje kot posebno dejavnost.
Na osnovi dosedanjega dela agencije in spremljanja dela agencije v mednarodnem
okolju, lahko ugotovimo, da je agencija (SOVA) v večini pogledov primerljiva s tujimi
službami tako na področju strokovnega dela (obveščevalno delo) kot tudi na drugih
področjih kot so poslovna komunikacija in komunikacija agencije z javnostjo.
41
8 Uporabljeni viri
Anžič, A. (1996). Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih –
nadzorstvo. Ljubljana: Enotnost. Anžič, A. (1997). Varnostni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije. Born, H. (2006). Parlamentarni nadzor nad varnostnim sektorjem: načela, mehanizmi
in praksa. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije. Brezovšek, M. in Črnčec, D. (2007). Demokratična uprava in tajnost podatkov.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Črnčec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Ljubljana: Defensor.
Fink, I., Števančec, D. in Goltnik Urnaut, A. (2009). Poslovno Komuniciranje.
Pridobljeno na http://www.leila.si/dokumenti/pok_2009.pdf
Grizold, A. (1999). Obrambni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Visoka
policijsko-varnostna šola. Kavčič, B. (2004). Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska
Fakulteta. Koren, B. (2012) Metode zbiranja podatkov v obveščevalno-varnostni dejavnosti. V I.
Podbregar (ur.) Obveščevalno-varnostna dejavnost: procesi, metode, nadzor (str. 28 -112). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Možina, S., Tavčar, M., Zupan, N. in Kneževič, A. N. (2004). Poslovno komuniciranje:
evropske razsežnosti. Maribor: Obzorja, založništvo in izobraževanje. Podbregar, I. in Hibler, J. (2006). Obveščevalno-varnostna dejavnost in odnosi z
javnostmi. V B. Lobnikar (ur.), VII. dnevni varstvoslovja, Raznolikost zagotavljanja varnosti (str. 5). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-
varnostna šola. Purg, A. (1995). Obveščevalne službe: povezave med obveščevalnimi službami,
političnimi sistemi in državno suverenostjo v luči iskanja modela sodobnega obveščevalnega sistema Republike Slovenije. Ljubljana: Enotnost.
Sirše, J. (24. 2. 2012). 1993 - Preobrazba VIS v SOVO. sova.gov.si. Pridobljeno na
http://sova.gov.si/index6549.html?sv_path=1104,1875 Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Ljubljana: Ministrstvo
za notranje zadeve, Visoko policijsko-varnostna šola. Števančec, D. (2008). Poslovno komuniciranje. Murska Sobota: Ekonomska šola, Višja
strokovna šola.
42
Zakon o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. (2006). Uradni list RS, (81/06). Zakon o tajnih podatkih. (2001). Uradni list RS, (87/01). Zakon o varstvu osebnih podatkov. (2004). Uradni list RS, (86/04). Žirovnik, J. (2004). Slovenska obveščevalno-varnostna agencija – del mednarodne
obveščevalne skupnosti – izzivi in perspektive. V B. Lobnikar (ur.), V. slovenski dnevni varstvoslovja (str. 105-109). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.
43
9 Priloge
Zapis intervju z zaposlenim in SOVE,
Zapis intervju z informacijsko pooblaščenko,
Zapis intervju s parlamentarcem,
Zapis intervju z občanko.
INTERVJU Z ZAPOSLENIM V SOVI:
V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?
O1: Tu je treba ločiti o tem, kaj je dobro obveščeno. Javnost je preveč
obveščena o SOVI, ampak predvsem v neki negativni konotaciji. Praktično pa
javnost sploh ni obveščena o delu SOVE. Več ali manj se ukvarja z aferami,
malverzacijami, nepravilnostmi, političnim kadrovanjem, sodnimi postopki.
To ni obveščenost, ki bi jo javnost morala imeti o delu SOVE. Torej o kakšni
zgledni obveščenosti javnosti o SOVI, tu ne moremo govoriti.
V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?
O2: Ne, nikakor ne. Podatkov v javnost SOVA absolutno ne bi smela dajati,
namreč gre za tajno službo. Lahko pa je javnost seznanjena z normalnimi
okviri delovanja, s strukturo v grobih oblikah, o oblikah nadzora, ki se izvajajo
nad SOVO, o nekem ustvarjanju slike o tem, da kljub vseh takih in drugačnih
razpravah v javnosti gre za službo, ki ima nacionalno varnostni pomen, da ima
svojo zakonodajo, ki preprečuje zlorabe. To so segmenti, o katerih bi javnost
morala biti obveščena, nikakor pa ne o delu, o vsebini svojega dela. Mislim,
da kakršna koli potreba po večjem posredovanju podatkov v javnost ni na
mestu.
44
V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?
O3: Prvi ukrep, ki bi bil smiseln na tem področju je, da bi naša politika dobila
nekaj več kulture, varnostne kulture, občutka za nacionalno varnost, občutka,
da je to vseeno služba, ki jo vsaka normalna država potrebuje. Predvsem pa
javnost potrebuje garancije najvišjih organov oblasti, da ta služba ne krši
človekovih pravic. To je tisto, kar bi se o tej službi v javnosti moralo govoriti,
nikakor pa ne o oblikah njenega dela, delovnih področjih. Namreč gre za neko
˝konkurenčno prednost˝, ki jih mora vsaka država imeti. In če je to vse javno
dostopno, v medijih, na internetu, to postane ˝press agencija˝, nikakor pa ne
obveščevalna služba. O tem, da pa javnost ima občutek, da je to služba, ki ne
posega v temeljne pravice in svoboščine, ki ne krši teh pravic, ki deluje v
interesu države kot celote. To pa bi vsekakor lahko v javnost večkrat prišlo,
kot pozitivno sporočilo, ne pa ustvarjanje afer in stalnih dvomov in sumov.
V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost
vedela več o njej in njenem delovanju?
O4: Zelo negativno. O sami SOVI in njenem delovanju javnost ne more biti
obveščena. To je tajna služba, ki jo zavezuje zakon o tajnih podatkih. Torej,
če bi želeli nekaj od tega posredovati javnosti, bi se izpostavili kazenskemu
pregonu zaradi izdaje tajnih podatkov. Kakršnokoli odvezovanje molčečnosti,
da nekdo lahko posreduje svoja vedenja, gre pa lahko zgolj v primerih, ko
dokazljivo obstajajo kazniva dejanja, ki jih je potrebno razčistiti in to pred
pravosodnimi organi, nikakor pa ne pred javnostjo.
V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor
nad SOVO?
O5: Kaj je nadzor javnosti? Tukaj bi morda eno drugo področje osvetlil. Mi
smo ta nadzor javnosti pripeljali na to področje nekako v okviru
demokratizacije tajnih služb, tega bivšega ˝socialističnega˝režima. Ampak je
to šlo v neko drugo skrajnost, ko javnost hrepeni in želi dobiti podatke, ki jih
pa nikakor ne potrebujejo za svoje vedenje. Javnost je lahko element nadzora
v tem, da se odziva, tega kar pri nas nimamo (pri nas se stalno operira z
nekimi podatki, da ˝oni˝ prisluškujejo). Nadzor javnosti je v tem, če nekdo
45
ima vtis, da se nekaj dogaja zoper njega ima to pravico tudi izvedeti. Ampak
teh pobud ni, vse se pa po medijih potem melje. Nadzor javnosti je pač v
tem, da ko je javnost prepričana, da ta služba deluje zakonito. Hipotetično
lahko rečemo, da je ena oblika nadzora neko zaupanje, ki jo javnost ima do
teh služb. Ne more pa javnost nadzirati in imeti nadzora nad delovanjem
SOVE. No, javnost pa ima neke vrste nadzor, novinarji so javnost. In s takimi
in drugačnimi poročanji v bistvu pritiskajo na te strukture in na ta način se
izvaja neke vrste nadzor. Ne tisti klasični, neka oblika nadzora pa vendarle je.
Ampak to je treba zadržati v zelo profesionalnih okvirih, upoštevajoč vse
varnostne standarde, kar je pa pri nas ˝znanstvena fantastika˝. Pri nas niti
novinarska srenja, niti politiki ne znajo tehtat pomena teh podatkov. In čim se
nekaj zve, čim, nekaj zagrabijo, potem je to takoj v medijih. To ni nadzor, to
je rušenje, to je destruktivno delovanje, ki ima na koncu koncev nacionalno
varnostne posledice.
V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi
zakoni?
O6: Jaz sem prepričan, da ja. Če tega zaupanja ne bi bilo, bi to pomenilo
konec pravne države. Zakoni so dokaj jasni. Dopuščajo zelo malo manevrskega
prostora za malverzacije in tako naprej. Treba je zaupati ljudem, ki tam
delajo. Za to obstajajo druge oblike nadzora – strokovnega, parlamentarnega,
sodnega. Se pravi instrumentalizirane oblike nadzora, ki morajo odgovoriti na
ta vprašanja, ali delavci delujejo zakonito. Dokler ni eksaktnih pokazateljev,
da se je nekaj kršilo je treba zaupati ljudem in verjeti, da delujejo v skladu z
zakoni.
V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma
delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?
O7: Ja, to sploh ni treba ugibat, samo obrnemo vse časopise in vidimo, kaj se
dogaja v zvezi s SOVO. Od nastanka afere SOVA in tako naprej, leta 2006/2007
je politika grobo posegala v obveščevalno strukturo, velikokrat tudi izven
svojih pristojnosti, čeprav se je poskušala na takšne in drugačne oblike, z
raznimi sklepi legalizirati. Ampak dejstvo je, da je SOVA postala nek politični
46
predpražnik. Tako, kot si vsakokratna oblastna garnitura obriše noge in išče
podatke, s katerimi bi si zagotavljala konkurenčno prednost pred drugimi
strankami. Pa naj gre za kadrovanje direktorjev, naj gre za doliv raznih
strankarsko opredeljenih ljudi v SOVO. Nič nimam proti strankarski
opredeljenosti, vendar to ne sme postati strankarska vojska znotraj
obveščevalne službe. Namreč tukaj gre za zelo občutljivo področje in če se
skozi tak način kadrovanja, kot se trenutno, kar se je dogajalo v preteklosti,
vnaša razdor v tako službo, potem v tej službi pade en od osnovnih stebrov
uspešnega delovanja, to je medsebojno zaupanje. Namreč, ko si ljudje, ki
delajo na tajnih nalogah, med seboj več ne zaupajo, potem tudi rezultatov ne
bo. Potem pridemo v sfero aferaštva, v sfero tega, da se tako kot recimo
bivšemu direktorju, zaradi političnih nesoglasij očitajo kazniva dejanja, ki
definitivno dokazljivo niso kazniva, potem je to samo en inštrument v rokah
politike s katerim se manipulira. Manipulacija z obveščevalnimi službami se pa
vedno slabo konča.
V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?
O8: Obvezno. Tudi tajnost znotraj same službe, ne samo tajnost navzven.
Namreč mi smo se pridružili evropskim integracijam in zvezi NATO in tako
naprej. En temeljni princip, ki smo ga takrat, ko smo vzpostavljali ta sistem in
prilagajali evropskemu pravnemu redu in določilom NATA, je tako imenovani
˝need to know principle˝, to se pravi potreba po vedenju. Da tudi znotraj
obveščevalne službe vsak, ki je v tej službi ve samo tisto kar nujno potrebuje
za opravljanje svojih nalog. To ni novinarska agencija, kjer si lahko vsak
prebere, kaj kolega piše. To ni neko podjetje, kjer vsak predstavi celotnemu
kolektivu svoje poglede in svoje plane. Zadeve morajo biti tajne in to tajnost
je potrebno še zaostriti. S tem se tudi prepreči odtekanje podatkov v javnost
in vse tisto, kar sva v prvih vprašanjih obdelovala.
V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?
O9: Ne, sigurno niso vse resnične. Spet se bom vrnil nazaj na politizacijo te
službe. Torej iz agencije - iz SOVE lahko prihajajo informacije, ki so resnične,
ki zahtevajo recimo trezno presojo nadzornih organov in ugotavljanja ali
47
dejansko prihaja do kakršnihkoli kršitev. Velika večina podatkov, ki iz tega
prihajajo so pa čiste dezinformacije, odnosno manipuliranje z javnostjo in
zaradi doseganja političnih ciljev, nekih prednosti, postavljanja svojih ljudi na
določena delovna mesta. Mislim, da SOVE v tem primeru nikakor ne moremo
izvzeti iz splošnega stanja v družbi, kjer so indeksi korupcije zelo visoki.
V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?
Predvsem je treba SOVO vrnit nazaj v okvire strokovnega dela. Umaknit jo iz
časopisov, umakniti jo iz dnevnih razprav, razprave o SOVI omejiti na
pristojne organe, to se pravi na parlament, na vlado, na komisijo za nadzor
nad obveščevalno - varnostnimi službami. To so mesta, na katerih je treba o
teh zadevah razpravljati. In predvsem SOVO postaviti na neke temelje
strokovne službe, ne pa poligona na katerem se ponovno išče neke
konkurenčne prednosti, na katerem se zaposluje svoje ljudi, ki jih drugam ne
moreš postaviti. In seveda racionalizirati delo, sploh z vsemi varčevalnimi
ukrepi, bi se verjetno dalo marsikaj spremeniti tudi organizacijsko. Ne samo v
SOVI, tudi širše v nacionalno varnostnem sistemu, vključujoč s kriminalistično
službo. Verjetno bi bile na tem področju potrebne korenitejše reforme,
ampak mislim, da stanje v državi, politično stanje, še leta in leta ne bo dojelo
resnosti tega področja in da bi se korenito rešili strokovnega postavljanja te
službe. Vedno je to poligon za zadovoljevanje nekih lastnih ambicij, tako, da
je težko govoriti o kakršnih koli spremembah v tem trenutku.
48
INTERVJU Z INFORMACIJSKO POOBLAŠČENKO:
V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?
O1: Temeljite analize obveščenosti javnosti o delu SOVE ne poznam, tudi
Pooblaščenec v času svojega delovanja ni obravnaval veliko zahtev, ki se
nanašajo na podatke SOVE, nekaj pa le. Po tem, kar lahko razberem iz
medijev in spletne strani SOVE, pa ocenjujem, da bi bila lahko javnost
bistveno bolje obveščena o delu SOVE ne glede na naravo njenega dela, ki
zahteva ustrezno varovanje tajnih podatkov.
V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?
O2: Nedvomno bi lahko SOVA ne glede na svoje naloge, ki vključujejo tudi
ustrezno varovanje in ravnanje s tajnimi podatki, lahko o javnih podatkih, ki
niso tajni (v skladu z zakonom o tajnih podatkih) bistveno bolje obveščala
javnost. Opažam, da se v Sloveniji pod 'krinko' tajnih podatkov pogosto skuša
znižati prepotrebno raven transparentnosti, kar je zelo narobe.
V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?
O3: Konkretno lahko o tem odločajo samo za to pristojni ljudje v SOVI, a ne
dvomim, da je kup splošnih podatkov o delovanju agencije in njenem
aktualnem delu, ki bi jih ta lahko proaktivno posredovala javnosti.
V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost
vedela več o njej in njenem delovanju?
O4: Domnevam, da bi bilo manj nepreverjenih 'zgodbic' in bi imela agencija
boljšo javno podobo.
V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor
nad SOVO?
O5: Najprej bi bilo smiselno razmisliti o ustreznejšem poročanju o njenem
delovanju ter o delu in ugotovitvah že pristojnih nadzornih mehanizmov, ki
nadzorujejo njeno delo. V nadaljevanju pa tudi o učinkovitosti teh nadzornih
mehanizmov in morebitni potrebi po dodatnem nadzoru.
49
V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi
zakoni?
O6: Upam, da da. Predvsem pa upam, da delujejo slovensko pravosodje in
mehanizmi nadzora in da se v primeru nezakonitosti te ustrezno sankcionirajo.
Problem namreč običajno niso posamezne nezakonitosti (če seveda ne gre za
sistematične kršitve), ampak neustrezen nadzor in neukrepanje ob pojavu
kršitev.
V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma
delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?
O7: Za takšno oceno nimam dovolj informacij, zato bi bilo z moje strani
neustrezno podajanje takšnih sodb. Brez dvoma pa je vsakomur povsem jasno,
da si vsakokratna vlada želi imeti vpliv na tajno službo, saj po navadi prvi
"odleti" prav direktor SOVE. Upam pa, da na nižjih nivojih politike ni čutiti. A
se bojim, da so ti moji upi preveliki.
V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?
O8: Vprašanje ni ali tajnost da ali ne, ampak kaj je zakonito tajno, za katere
informacije pa ni nobenega razloga, da bi bile tajne oz. je celo škodljivo, če
se določene informacije prikriva javnosti.
V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?
O9: Nedvomno v zvezi z vsakim državnim organom ter organizacijo lahko iz
različnih razlogov prihaja do neresničnih navedb bodisi zaradi 'malomarnega'
dela novinarjev, bodisi zaradi namernega širjenja netočnih informacij s strani
posameznikov, ki jim novinarji sveto zaupajo ali pa imajo skupaj s svojim
informatorjem določeno nalogo za izpolniti.. Prav z neustreznim obveščanjem
javnosti pa se spodbuja nastanek neresničnih informacij, ki so lahko celo
škodljive.
50
V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?
O10: Z vidika transparentnosti njenega delovanja bi za začetek nedvomno
izboljšala spletno stran agencije, v nadaljevanju pa zagotovo razmislila o tem,
o katerih vsebinah bi lahko potrebno proaktivno obveščati javnost in na
kakšen način. Predvsem pa si moramo zapomniti nekaj: Le določene
informacije so lahko tajne za določen čas, ne morejo pa biti vse informacije
tajne ves čas.
INTERVJU S PARLAMENTARCEM:
V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?
O1: Menim, da je javnost dobro obveščena. Nekdanja ministrica za obrambo,
dr. Ljubica Jelušič, je zapisala, da obveščevalne službe delajo dobro, kadar
jih ni v medijih. Moram reči, da se z njo strinjam. Povsod po svetu je praksa,
da se zaradi narave njihovega dela, obveščevalne agencije ne izpostavljajo v
javnosti.
V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?
O2: Sem mnenja, da ne. SOVA razpolaga s tajnimi podatki, ki se nanašajo na
javno varnost, obrambo in zunanje zadeve, ki jih je treba zavarovati. Zato je
pomembno, da te informacije ne pridejo v javnost.
V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?
Kot že rečeno, menim, da ni potrebe po tem, da bi bila javnost o delu SOVE
boljše obveščena.
V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost
vedela več o njej in njenem delovanju?
O4: Ne preveč dobro. Obveščevalne službe namreč morajo večino svojega dela
opraviti v tajnosti; razkritje virov, metod, sredstev ali celo uspešnega
pridobivanja informacij, lahko resno ogrozi njegovo učinkovitost, še
51
pomembneje – z razkritjem informacij bi lahko resno ogrozili nacionalno
varnost.
V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor
nad SOVO?
O5: SOVO nadzorujejo Vlada Republike Slovenije, Računsko sodišče,
Ministrstvo za finance, Državni zbor (Komisija za nadzor obveščevalnih in
varnostnih služb) in Varuh človekovih pravic. Preko omenjenih organov je tako
v nadzor v agencijo vključena tudi javnost.
V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi
zakoni?
O6: Da. Načini dela varnostno – obveščevalnih služb pogosto zbuja dvome v
zakonitosti in strokovnosti njihovega dela, zato je država vzpostavila različne
oblike nadzora. Zato menim, da SOVA in delavci SOVE delujejo povsem v
skladu z vsemi zakoni.
V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma
delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?
O7: Menim, da se v SOVI ne pojavlja delovanje pod vplivom politike. Ljudje, ki
prihajajo na katero koli mesto v obveščevalni službi, se v omenjeni agenciji ne
smejo zaposliti na podlagi političnih, klientelističnih ali nepotističnih merilih.
Seveda pa je zloraba agencije v ožje politične namene vedno mogoča – temu
se izogibamo s funkcionalnimi nadzornimi mehanizmi.
V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?
O8: Menim, da je tajnost pri delovanju SOVE, zaradi narave njenega dela
nujno potrebna. Informacije, ki jih agencija zbira in pridobi so bistvene za
prepoznavanje in analiziranje tveganj in nevarnosti za nacionalno varnost.
Prav tako je tajnost pomembna zaradi sodelovanja s tujimi obveščevalnimi
službami.
52
V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?
O9: Ne. Uhajanje informacij iz obveščevalne službe navadno služijo ˝merjenju
moči˝ na gospodarskem in političnem parketu. Velja pa poudariti, da je
uporaba tajnih podatkov v politične namene nezakonita.
V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?
O10: V zvezi z delovanjem SOVE se največkrat pojavljajo špekulacije glede
zaposlovanja, katero naj bi potekalo po ozkih političnih kriterijih, zato
menim, da so potrebne predvsem spremembe, s katerimi bi omejili politično
kadrovanje.
INTERVJU Z OBČANKO:
V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?
O1: Javnost ni dobro obveščena o delu SOVE, sicer pa določeni ljudje so. To
pa menim zato, ker sem mnenja, da nekateri podatki morajo ostati tajni, zato
tudi ne dajo v javnost vseh zadev, ki jih smatrajo, da ne smejo priti v javnost.
V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?
O2: Morda bi morala dati več tistih podatkov, ki ne ogrožajo varnost Slovencev
in Slovenije, kajti ta agencija deluje od zunaj in spremlja dejavnosti od
politične do koruptivnih dejavnosti,… Nekatere stvari pač morajo biti skrite.
V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?
O3: Tega ne morem povedati kot navaden državljan, ampak bi se morali
pristojni odločati o tem, kdaj lahko nas, navadne državljane, obveščajo.
V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost
vedela več o njej in njenem delovanju?
O4: Mislim, da javnost ne bi bila preveč zadovoljna z dejavnostmi SOVE, saj
niti slučajno nam ni jasno, kakšne vse pristojnosti ima SOVA. Kljub temu, da
kot mi je znano, obstaja v politiki komisija, ki spremlja delo SOVE in odloča
ali dela po zakonodaji oziroma pravnih pristojnostih.
53
V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor
nad SOVO?
O5: Bilo bi dobro, da bi bila javnost o nekaterih stvareh dobro obveščena. Na
primer, da bi dajali poročila o delovanju dva krat letno o delovanju SOVE in
na tak način bi javnost vedela, kaj SOVA dela in kako deluje.
V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi
zakoni?
O6: Ne, sploh ne. Mislim, da se v SOVI vse preveč krat dogajajo neka
nasprotja, navzkrižna delovanja, saj smo že več krat slišali, da so v javnost
pricurljali podatki, ki ne bi smeli.
V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma
delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?
O7: Ja, vsekakor. V SOVI ne bi smeli biti politično opredeljeni ljudje, kar pa
pri nas niti slučajno ni, saj se pri vsaki zamenjavi vlade tudi v SOVI kaj dogaja
in se menjajo ljudje, vodstvo. Zato sem mnenja, da je tako dejanje
neskladno. Če mene vprašate, kaj bi v tej smeri naredila, bi sigurno nastavila
ljudi, ki niso niti najmanj povezani s politiko.
V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?
O8: Tajnost se mi zdi potrebna, ker nekatere stvari morajo biti tajne in ne
smejo priti v javnost. Že zaradi varnosti države in državljanov.
V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?
O9: Ne bi rekla. Se zna zgoditi, da niso resnične že zaradi tega, ker ima
politika v veliki meri besedo zraven in da se podatki prilagajajo glede na
politične razmere in politične želje.
V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?
O10: Morali bi biti izključno ljudje, ki nimajo črne preteklosti, ki nimajo veze
s politiko, ki so dovolj izobraženi in dovolj mislijo s svojo glavo.