UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

POMEN AKUPUNKTURE PRI POGOSTIH ŠPORTNIH

POŠKODBAH

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

Izr. prof. dr. Edvin Dervišević

SOMENTOR

Doc. dr. Vedran Hadžić Avtor dela

RECENZENT ANDRAŽ PURGER

Prof. dr. Damir Karpljuk

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Gre mojim staršem, ki sta me podpirala v obdobju študija.

Ključne besede: akupunktura, športne poškodbe, tradicionalna kitajska medicina

POMEN AKUPUNKTURE PRI POGOSTIH ŠPORTNIH POŠKODBAH

Andraž Purger

IZVLEČEK

Naloga obravnava pomen akupunkture pri športnih poškodbah. Osrednji namen naloge

je s pomočjo pregleda dosedanjih raziskav na področju akupunkture in športnih

poškodb približati trenerjem in športnikom eno najstarejših tradicionalnih medicin na

svetu. Seznanimo se z bistvom Tradicionalne kitajske medicine (TKM), kot so meridiani,

Qi energija in akupunkturne točke, predstavljene pa so tudi glavne teorije TKM ter

pogled na človeške sisteme in načine odkrivanja neravnovesja. Poleg akupunkture

spoznamo tudi druge tradicionalne metode dela. V nalogi je zajetih več kot 20 raziskav,

ki nam dajejo odgovore o uspešnosti akupunkture pri soočanju z različnimi bolečinskimi

stanji. Opisane so možnosti preventive ter možnost obravnave poškodb s pomočjo TKM,

mehanizmi delovanja akupunkture ter potek diagnoze kot najbolj pomemben del

celostnega obravnavanja športnika. Metoda TKM akupunktura se pokaže kot učinkovita

podpora športniku na vseh ravneh njegovega delovanja.

Key words: acupuncture, sport injuries, traditional Chinese medicine

THE ROLE OF ACUPUNCTURE IN COMMON SPORT INJURIES

Andraž Purger

ABSTRACT

The main purpose of the paper, based on the research in acupuncture and sport injuries,

is to help coaches and athletes to understand one of the oldest traditional medicines in

the world. We get familiar with the basics of traditional Chinese medicine (TCM) like

meridians, Qi energy and acupuncture points. The paper introduces the main theories of

TCM, its view on human systems and methods of discovering imbalance and other

methods apart from acupuncture. The paper is based on more than 20 different studies,

that give us answers and examples of acupuncture's effectiveness on different injury

conditions. Included are descriptions of possible preventative methods, the potential for

healing injures with the help of TCM, descriptions for the mechanisms of acupuncture's

effectiveness and a description of acupuncture's diagnostic potential as the most

important part for analysis of athlete’s condition. TCM acupuncture proves to be an

effective support for the athletes on all levels of their profession.

KAZALO

1. UVOD ....................................................................................................................... 8

2. TRADICIONALNA KITAJSKA MEDICINA (TKM)...................................................... 9

2.1. Teorije tradicionalne kitajske medicine ........................................................... 9

2.1.1. Teorija yin yang ............................................................................................ 11

2.1.2. Teorija petih elementov/faz .......................................................................... 13

2.1.3. Sistem meridianov in akupunkturne točke .................................................... 14

2.1.4. Energija Qi .................................................................................................... 17

2.2. Metode tradicionalne kitajske medicine ........................................................ 18

2.2.1. Akupunktura ................................................................................................. 19

2.2.2. Akupresura ................................................................................................... 22

2.2.3. Moksa ........................................................................................................... 23

2.2.4. Ventuze ........................................................................................................ 23

2.2.5. Masaža tuina ................................................................................................ 24

3. VZROKI POŠKODB PO TKM ................................................................................. 25

3.1. Šest zunanjih dejavnikov .............................................................................. 25

3.2. Sedem čustvenih dejavnikov ........................................................................ 28

4. PREVENTIVA IN ZDRAVLJENJE........................................................................... 32

4.1. Potek diagnoze ............................................................................................. 33

4.2. Mehanizem delovanja akupunkture .............................................................. 34

4.3. Priprava športnika po TKM ........................................................................... 38

4.4. Rehabilitacija po poškodbi s pomočjo TKM .................................................. 38

5. RAZISKAVE O UČINKIH AKUPUNKTURE PRI ZDRAVLJENJU ŠPORTNIH

POŠKODB .............................................................................................................. 41

5.1. Poškodbe spodnjih okončin .......................................................................... 41

5.1.1. Plantarni fasciitis .......................................................................................... 41

5.1.2. Zvin gležnja .................................................................................................. 42

5.1.3. Tibialni stresni sindrom ................................................................................. 43

5.1.4. Patelarna tendinopatija – Koleno skakalca ................................................... 46

5.1.5. Patelofemoralni bolečinski sindrom .............................................................. 47

5.1.6. Osteoartritis kolena ...................................................................................... 48

5.2. Poškodbe hrbtenice in vratu ......................................................................... 48

5.2.1. Kronična bolečina ledvenga dela hrbtenice .................................................. 48

5.2.2. Bolečina v vratu ............................................................................................ 49

5.3. Poškodbe zgornjih okončin ........................................................................... 50

5.3.1. Poškodba rotatorne manšete ramena (tendinitis) ......................................... 50

5.3.2. Zagozditveni sindrom rame .......................................................................... 51

5.3.3. Kronična bolečina v rami .............................................................................. 51

5.3.4. Lateralni epikondilitisa - teniški komolec ...................................................... 52

5.4. Adhezija mehkih tkiv ..................................................................................... 52

5.5. Zapozneli pojav bolečine v mišicah .............................................................. 53

5.6. Raziskave o izboljšanju atletskih sposobnosti s pomočjo akupunkture ........ 54

6. ZAKLJUČEK ........................................................................................................... 56

7. VIRI IN LITERATURA ............................................................................................. 58

8

1. UVOD

Z diplomsko nalogo želimo raziskati, kako lahko športniku pri akutni ali kronični

poškodbi ter v obdobju rehabilitacije pomagamo s tradicionalno kitajsko medicino (TKM).

Preobremenitveni sindromi so redni pojavi na športni poti, ki po filozofiji v ozadju TKM

obremenjujejo organe vranico, jetra in ledvice, ki posledično vplivajo na mišice, tetive in

kosti. Metoda tradicionalne kitajske medicine – akupunktura učinkovito podpre

stabilnost notranjih organov in uravnovesi delovanje celotnega telesa, s čimer omogoča

boljšo rehabilitacijo. Leta 1979 je v Pekingu potekalo srečanje pod pokroviteljstvom

Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), kjer je bila akupunktura priznana za

zdravljenje 43 bolezni, od takrat pa se je seznam močno povečal in vključuje večino

bolečinskih stanj, s katerimi se športniki soočajo v svoji poklicni karieri. V Kliničnem

centru Ljubljana uporabljajo akupunkturo kot del protibolečinske terapije že več kot 30

let. Tudi v svetu se akupunktura pri športnikih uporablja vse bolj pogosto (na področju

tenisa – Pete Sampras, golfa – Seve Ballesteros, nogometa – 54 % klubov prve

angleške lige). Učinkovita in kar se da hitra rehabilitacija je za športnika izjemnega

pomena, saj mu omogoči vrnitev v ustaljen tekmovalni ritem. TKM uporablja holističen

pristop diagnosticiranja in zdravljenja, ki na naraven način podpre rehabilitacijski proces,

s tem pa pomaga športnikom pri doseganju zastavljenih ciljev. Za trenerje in športnike

je to pomembna informacija ob dejstvu, da TKM nima običajnih stranskih učinkov

protibolečinskih zdravil. V diplomski nalogi bomo raziskovali učinkovitost akupunkture in

odgovorili na vprašanje, pri katerih poškodbah si lahko pomagamo z akupunkturo.

Pregled literature bo zajemal raziskave, ki med seboj primerjajo različne tehnike

zdravljenja ter preverjajo uspešnost akupunkture. Danes imamo dostop do velike

količine informacij, zato bi želeli trenerjem in športnikom približati več kot 4.000 let staro

znanje tradicionalne kitajske medicine.

9

2. TRADICIONALNA KITAJSKA MEDICINA (TKM)

Danes se v svetu športa vedno bolj uveljavlja tradicionalna kitajska medicina (TKM), saj

s svojim pristopom omogoča hitrejšo obnovo telesa v primeru bolezni, poškodb in

regeneracije. Sodelovanje zdravnikov tradicionalne kitajske medicine je možno zaslediti

predvsem v nogometu, golfu, bejzbolu, ameriškem nogometu, atletiki in plavanju, kjer

športniki niso izpostavljeni samo poškodbam skeleta, temveč tudi zdravstvenemu ter

psihičnemu stresu in boleznim. (Sfara, 2013)

2.1. Teorije tradicionalne kitajske medicine

Tradicionalna kitajska medicina obravnava človeka kot nedeljivo celoto. Pri tem

podobno kot zahodna medicina meni, da je organizem sestavljen iz organov in tkiv, ki

imajo vsak svoje delovanje, vsa posamezna pa so sestavni del celovitega delovanja. To

celovito delovanje povratno povezuje tako fiziološko funkcijo organov in tkiv kot tudi

njihove medsebojne, patološke vplive. Medsebojna povezava poteka v človeškem

organizmu med petimi notranjimi organskimi sistemi, ki jih imenujemo Srce, Vranica,

Pljuča, Ledvica in Jetra, s pomočjo omrežja kanalov, kolateral in ožilja, po katerih naj bi

se pretakal Qi, kri in telesne tekočine. Na ta način so fiziološko in patološko vsi sestavni

deli organizma tesno povezani. Notranji organi so neposredno povezani s tkivi, kot so

koža, mišičje, ožilje, ligamenti in kite ter kosti, pa tudi z organi, kot so usta, nos, oči in

ušesa. (Rožman in Osojnik, 1993)

10

Slika 1. Starodavni zapis meridiana Jeter in akupunkturnih točk (Jayasuriya, 1984).

V tradicionalni kitajski medicini prevladuje mnenje, da obstaja normalno stanje

ravnotežja med človeškim telesom in okolico. To ravnotežje ni statično, temveč se

neprestano samouravnava, s čimer vzdržuje normalne fiziološke aktivnosti telesa. V

primeru, da so zunanji vplivi močnejši od zmožnosti organizma, da se prilagodi

spremenjenim razmeram, se to relativno ravnotežje poruši in nastopi bolezen.

(Dervišević, 2003)

11

2.1.1. Teorija yin yang

Tisoče let, preden je Newton dokazal, da vsaki akciji sledi reakcija, so Kitajci poznali

pojem yina in yanga. Dobro zdravje je stanje ravnotežja med yinom in yangom, motnja v

tem ravnotežju pa pomeni bolezen. Neprekinjena aktivnost med yinom in yangom je

temeljni kamen kitajske filozofije. (Dervišević, 2003, str. 11)

Yin in Yang izvorno pomeni senca in sonce ali svetla in temna stran stvari. Ne izraža

obsodbe, ampak samo označuje vsa nasprotja, kot na primer zunaj in notri, zgoraj in

spodaj, levo in desno, noč in dan, ženska in moški, zima in poletje. Yin in yang princip

ima pomen samo tedaj, kadar med seboj primerjamo nasprotni par. Poletje je lahko

opredeljeno kot yang samo takrat, kadar je nasproti zima. Oba dela morata biti

primerljiva. Yin in yang princip je zakon narave, s katerim kitajska filozofija in

tradicionalna kitajska medicina razlagata mikro kozmos in makro kozmos ter kako se

spreminjata. (Qingshan, 1997, str. 133) Kitajci dele telesa delijo v kategoriji yin in yang.

Vsi čvrsti1 organi so stalno dejavni in akumulirajo energijo, votli2 organi pa delujejo

izmenično ter prenašajo in pretvarjajo energijo. Yang organi skrbijo za prehrano in

izločanje snovi, ki se ne morejo asimilirati, zato se imenujejo delovni ali proizvodni

organi. Yin organi pa shranjujejo, delijo in poganjajo asimilirano energijo in se zato

imenujejo skladiščni organi. Pri yin in yang teoriji so vsi pojavi sestavljeni iz različnih

stopenj yina in yanga, ki sta v stalnem prehodu, tako kot sta v naravi noč in dan. Noč je

dominantni yin, dan pa je dominantni yang. (Dervišević, 2003, str. 12)

Lahko gre za energiji, za snovi ali za dogajanja v prostoru in času. Vrednostni par je

zelo uporaben in pušča dovolj prostora za mnogovrstne povezave. Nasprotje v paru yin

in yang ne pomeni, da sta v temelju nezdružljiva in neprimerljiva, kakor so naši zahodni

metafizični pojmi »biti ali ne biti«, »dobro in zlo«. Yin ustreza ženskem značaju, yang pa

moškemu. V času yanga, tj. spomladi in poleti, delajo moški zunaj na polju. Tedaj

1 Čvrsti – Zang organi so Ledvica, Jetra, Srce, Vranica in Pljuča 2 Votli – Fu organi so Mehur, Žolčnik, Tanko črevo, Debelo črevo in Želodec

12

prevladuje njihova dejavnost. V jesenskem in zimskem času pa prevladujejo ženske, ki

skrbijo za dom in družino. (Likar, 1997, str. 29)

Stari Kitajci so verjeli, da je bolezen posledica neravnovesja dveh principov, katere so

poimenovali yin in yang. V zdravem stanju sta bila ženski in moški princip harmonično

uravnotežena, čemur bi danes rekli stanje homeostaze. Vendar ko nastopi bolezen,

eden od principov postane dominanten v razmerju do drugega. Korekcijo tega

neravnovesja so dosegli z vbadanjem iglic v določene akupunkturne točke. Medtem ko

se te ideje zdijo ezoterične in nerazumne za današnji svet, moramo doumeti, da so bili

to prvi koraki človeštva k logičnemu razmišljanju. Da so razvijali te ideje v obdobju, ko je

preostali svet še živel v jamah in na drevesih, kaže na izjemen intelektualni dosežek

analitičnega razmišljanja in prodoren vpogled v telo. (Jayasruiya, 1984, str. 41)

Pregled patoloških stanj glede na neravnovesje po teoriji yin yang:

Yin stanja: kronične bolezni, poškodbe, bolezni, ki napadajo počasi, energija

telesa je izčrpana, pacient nima moči, pulz je slab, mišice so brez tonusa; bolezni

notranjih organov, ki niso povezani z zunanjimi organi (jetra, srce, vranica),

bolezni brez temperature, kronične bolezni, ki nastanejo zaradi pomanjkanja

odpornosti in počasi napredujejo.

Yang stanja: akutne bolezni, poškodbe, bolezni, ki hitro napredujejo; bolezni

organov, ki so povezani z zunanjimi organi (respiratorni in prebavni organi);

bolezni, ki jih spremlja povišana temperatura, bolezni, pri katerih je pacientova

odpornost dobra, pulz je močan in mišice čvrste. (Dervišević, 2003, str. 14)

Kar poznamo danes kot homeostatične telesne mehanizme, imajo vsi nezmotljivo yin

yang paradigmo. Če bi moderni zdravniki sprejeli to pozicijo, potem ne bi bilo nobenih

nasprotovanj v prakticiranju akupunkture. (Likar, 1997, str. 29) Moderna znanstvena

medicina je zgrajena na študijah kemičnih sprememb pri bolezni, osnova tradicionalne

akupunkture pa je popravljanje energetskega neravnovesja. (Jayasuriya, 1984, str. 41)

13

2.1.2. Teorija petih elementov/faz

Teorija petih faz predpostavlja, da je ves pojavni svet zgrajen na podlagi gibanja in

spreminjanja petih osnovnih elementov: lesa, ognja, zemlje, kovine in vode. Že v starih

spisih (več kot tisočletje pr. n. št.) zasledimo naslednji rek: »Ogenj in voda sta hrana in

pijača za ljudi, kovina in les sta osnova za tvorjenje orodij, zemlja poraja vsa živa bitja.«

Pet elementov je v naravi med seboj tesno povezanih tako, da tvorijo stabilno celoto.

Elementi se med seboj proizvajajo in stimulirajo, obenem pa tudi nadzirajo in zavirajo.

(Rožman in Osojnik, 1993, str. 29)

Kitajci ne uporabljajo besed les, ogenj, zemlja, kovina in voda v pravem, materialnem

pomenu, temveč kot esencialni smisel abstraktnosti, kot ga zasledimo pri psihologu

Jungu. Pet faz ni pet samostojnih enot. Med seboj so v pristnem odnosu. Vsak vlada

naslednjemu elementu in je v krogotoku podrejen predhodnemu. Vedno je prisotnih

vseh pet, eden izmed njih pa prevladuje in daje stvari svoje značilne lastnosti. Preko

majhnega dela ostalih elementov se določen organ povezuje z organi ostalih elementov.

(Dervišević, 2003, str. 19)

Tabela 1

Tabela prikazuje povezanost organov s tkivi in čustvi ter kateremu izmed petih

elementov pripada. (Dervišević, 2003)

Čvrsti organi Votli organi Tkiva Čustva Element

jetra žolčnik tetive jeza Les

srce tanko črevo ožilje veselje Ogenj

vranica želodec mišičevje premišljevanje Zemlja

pljuča debelo črevo koža žalost Kovina

ledvica mehur kosti strah Voda

14

Vsak izmed petih elementov ima določene lastnosti, ki ga razlikujejo od ostalih štirih.

Voda je mehka, tekoča, sili navzdol; ogenj je vroč, neoprijemljiv in sili navzgor; les se

lahko krivi, razvejuje ali pa je raven; kovina je trda, ostra, z obdelavo se lahko spremeni;

zemljo se da obdelovati in daje pridelke. Na osnovi teh pomenov so stari Kitajci vsak

naravni pojav na osnovi opazovanja in analogij razporedili v pet kategorij in jih ustrezno

pripisali enemu izmed petih elementov. V ta sistem, imenovan tudi pentaizem, so uvrstili

tako naravne pojave kot značilnosti v anatomiji, fiziologiji in patologiji človeka. (Rožan in

Osojnik, 1993, str. 29) Osnova teorije petih faz je zamisel, po kateri pri motnji v

delovanju enega izmed elementov pride do določene stopnje rušenja Qija v telesu, umu

in duhu. Glede na stopnjo motnje znotraj petih faz govorimo o blagi motnji in težkem

obolenju. (Dervišević, 2003, str. 21)

2.1.3. Sistem meridianov in akupunkturne točke

Meridiani

Meridiani naj bi potekali po celem telesu in oblikovali mrežo, ki povezuje celo telo. To

omrežje lahko primerjamo z ulicami v mestu, ki povezujejo različne dele (organe) mesta.

Meridiani so večinoma simetrično razporejeni na obeh straneh telesa. Meridiani in

akupunkturne točke pomagajo telesu usmerjati in harmonizirati Qi energijo v našem

telesu. Na začetku so izhajali iz prepričanja, da meridianski sistem prekriva živčni

sistem, vendar so sčasoma ugotovili, da ima tudi veliko drugih poti. Skozi tisočletja

raziskovanj in izkušenj so Qigong mojstri odkrili Qi centre, nato posamezne meridiane in

na koncu celoten meridianski sistem. (Jayasuriya, 1984)

Vsi notranji organi imajo meridiane, ki vodijo na periferijo telesa, znake motenj in bolezni

notranjih organov pa lahko najdemo na ustreznem meridianu. V tradicionalni kitajski

medicini se je cela diagnostika razvila na tem principu in se popolnoma razlikuje od

zahodne diagnostične metode. (Qingshan, 1997, str. 132)

15

Meridiani nam razkrivajo dve veliki pomanjkljivosti organizma: zastoj oziroma blokado

energije, ki se ne more prosto pretakati in se izraža z bolečino, ter pomanjkanje energije

Qi, ki se kaže kot poslabšanje delovanja organa, vezanega na meridian. (Edde, 1989,

str. 7)

Slika 2. Levo: prikaz mišic zadnjega dela telesa, poveznih s fascijami; desno: prikaz

poteka meridiana Mehurja. Fascije in meridian se vidno prekrivata (Myers, 2014).

Myers (2014) v svoji knjigi navaja, da se lahko po TKM poti meridianov prekrivajo z

zunanjimi in notranjimi povezavami mišic preko sistema fascij. Te ugotovitve lahko

povežejo med sabo možen učinek stimulacije akupunkturnih točk z mehansko

16

transdukcijo v fascialnih poteh zunajceličnega matriksa. Poleg tega se lahko odvijajo

tudi drugi učinki akupunkture. Navaja še 80-odstotno prekrivanje meridianov na roki in

fascialnih mišičnih poti.

Stimulacija akupunkturne točke lahko povzroči specifične občutke, kot na primer

občutljivost, napihnjenost ali mravljinčenje od akupunkturne točke pa vzdolž meridiana.

Temu pravimo tudi pretočnost meridiana (ang. meridian transmission), tistim, ki z

lahkoto občutijo meridianski pretok, pa meridiansko občutljive osebe. V anketi, ki jo je

izvedla Kitajska akademija tradicionalne kitajske medicine je sodelovalo 5.906 ljudi. 65

izmed njih ali 1,1 odstotek je občutilo meridianski pretok na treh ali več meridianih, ki so

jih z nizkofrekvenčnim električnim pulzom stimulirali prek dvanajstih točk na koncu

prstov rok in nog. Med 10 in 20 odstotkov ljudi je občutilo pretočnost meridianov po

enem ali dveh meridianih. Občutek pretoka so opisali kot mravljinčenje, pretok tekočine,

pulziranje, migetanje, hlajenje ali gretje. Občutek pretoka je bil počasen, nekaj

centimetrov na sekundo. Skladnost s tradicionalnim opisom pretoka meridianov je bila

81 odstotkov pri meridiansko občutljivih osebah. Do danes sodobne študije potrjujejo le

pretočnost meridianov, ne pa tudi morfološke strukture meridianov. (Zhufan, 2000, str.

325)

Akupunkturne točke

Če se neravnovesje energije Qi pojavi na telesu, ga je po teoriji TKM mogoče odpraviti

s pomočjo delovanja meridianov. Z aplikacijo akupunkturne igle na specifičnih mestih na

meridianih je mogoče mesta, kjer je premalo Qi energije ali je ni, napolniti ter Qi energijo

odvesti od tam, kjer jo je preveč. Preko meridianov se celoten organski sistem

harmonizira, tako da telo postane uravnoteženo in enotno. Eden pomembnejših citatov

o meridianskem sistemu iz Huangdi Neijing3 se glasi: »Meridiani determinirajo življenje

in smrt, zdravijo vse bolezni, regulirajo prazno in polno, zato ne bi smeli biti blokirani.«

(Qingshan, 1997, str. 132)

3 Huangdi Neijing je temeljno delo TKM, v katerem je zapisan pogovor med Rumenim Cesarjem in njegovim ministrom ali zdravnikom.

17

V prazgodovinskem času so Kitajci ugotovili, da masiranje, prebadanje, segrevanje ali

zažiganje določenih točk na telesu zmanjšuje bolečino ali pa ima blagodejen vpliv na

določeno telesno motnjo. S časom so odkrili veliko takih točk in ugotovili, da s

stimulacijo točk na različnih koncih telesa lahko vplivamo na funkcijo določenega

notranjega organa. (Jayasuriya, 1984, str. 21)

Ko akupunkturist manipulira z iglo, občuti pacient Qi, kar pomeni, da se odziva na iglo in

»dobiva Qi«. Možni odzivi so izžarevanje okoli igle, omrtvelost, bolečina ali občutek

toplote. Občutki potujejo po telesu navzgor in navzdol, kakor lahko sledimo kanalom

meridianov. Pojavi se »razširjajoči se občutek kanala«, kot mu pravijo Kitajci. (Likar,

1997, str. 92)

2.1.4. Energija Qi

Energija Qi je univerzalno prisotna. Če Qi preneha krožiti, nastopi smrt. Ni je mogoče

videti ali izmeriti, vendar jo je mogoče občutiti. Energija Qi zaokroži po telesu vsakih

24 ur. V tem času obkroži zaporedne organe in ko je prisotna v določenem organu, ima

ta organ maksimalno aktivnost. Ta fenomen se imenuje biološka ura ali kitajska ura.

(Dervišević, 1990, str. 19)

Ena najstarejših zapisanih kitajskih modrosti iz dela Huang Di Nei Jing se glasi:

»Pametni zdravijo tisto, kar trenutno še ni bolno.« To pomeni, da motnja v pretoku Qi

energije lahko vodi v bolezen. V kitajski medicini je pomembno prepoznati in odstraniti

motnjo Qi kar se da zgodaj, še preden se bolezen pojavi. (Qingshan, 1997, str. 8)

Tok življenjske energije Qi ne sledi živčnim potem ali krvnemu obtoku, znanstvenikom

ga še ni uspelo dokazati, lahko pa ga enačimo s skrivnostjo življenja in z relativnostjo

energije. Znani so samo občutki pretoka energije Qi, kot na primer zbadanje na koži,

občutek lahkotnosti in teže ter toplote in mraza. Na ravni kože je na območju meridianov

v primerjavi z ostalimi conami velika razlika v potencialni napetosti. (Edde, 1989, str. 8)

18

Znak Qi ima v kitajščini več pomenov, med drugimi pomeni plin, zrak, dih in vonj. V

tradicionalni kitajski medicini Qi pomeni fiziološko aktivnost in funkcionalno vitalnost

organizma, zato ji rečejo življenjska sila ali življenjska energija. Vsak se je že srečal z

občutenjem Qi energije; kot primer se navaja občutek toplote ali hladu po hrbtenici do

glave ali solzenje oči pri zehanju. Pri uriniranju se otroci nezavedno stresejo. Če se telo

trese zaradi mraza, je tudi to moment energije Qi. Qingshan Liu navaja znanstvene

raziskave v kvantni fiziki, kjer je energija Qi opisana kot elektromagnetni valovi z velikim

spektrom delovanja od radijski valov, mikro valov, infrardečih valov, vidne svetlobe,

ultravijoličnih valov do radioaktivnih valov. (Qingshan, 1997, str. 5)

2.2. Metode tradicionalne kitajske medicine

Akupunkturisti verjamejo, da meridiani zbirajo energijo od kože pa vse do notranjih

organov. Akupunkturist poziva telo na reakcijo kot celoto in vključuje notranje organe,

mišično-skeletni sistem in psihološki del. Povezava med tipom poškodbe in prizadetim

organom je zelo pomembna. Akupunktura ima veliko priporočenih metod, ki se lahko

uporabijo v športu. Poškodbe se lahko preprečijo s spodbujanjem nevrološkega in

kardiovaskularnega sistema ter homeostazo telesa. Ko se poškodba pojavi, pravijo, da

lahko akupunktura vpliva na živčno prevodnost in na pretok v območju vnetja. Bolečina

se lahko zmanjša s pomočjo endogenih opioidov in endorfinov, sproženih z akupunkturo.

Vzdržljivost in energija se lahko vzdržujeta preko pljuč, jeter in prebavnih funkcij. (Sfara,

2013, str. 4)

Melania Sfara (2013) navaja široko uporabo akupunkture pri lajšanju bolečin. V Ameriki

je kot obliko zdravljenja akupunkturo priznala Nacionalna inštitucija za zdravje –

zdravljenje atletskih poškodb z akupunkturo (National institute of health – Acupuncture

treatment for athletic injuries). Sem spadajo bolečine, kot so menstrualni krči, živčna

bolečina, artritična bolečina, bolečina pri poškodbi, mišična bolečina, bolečina v

ledvenem delu, išias, tenzijski glavoboli in migrene.

19

2.2.1. Akupunktura

Akupunktura je po izročilu stara že 3.500 let, kot zapisana metoda pa 2.000 let in je

med najstarejšimi zdravilnimi metodami tradicionalne kitajske medicine. Besedo

akupunktura v kitajščini opisuje izraz Džen in pomeni »zbosti z iglo«. Na začetku so za

stimulacijo točk uporabljali kamnite igle ter igle iz kosti in bambusa, kasneje pa so jih

zamenjali s kovinskimi. (Likar, 1997, str. 82)

Tako kot ajurveda se je tudi tradicionalna kitajska medicina najprej razvijala kot ljudska

medicina. Trije legendarni vladarji, Shen Nung, Huang Di in Fu Hesi, veljajo za

ustanovitelje kitajske medicine. Klasična knjiga z naslovom Rumena vladarjeva klasika

o interni medicini, kjer so zapisani prvi temelji tradicionalne kitajske medicine, je

pripisana Rumenemu vladarju, Huang Diju, ki naj bi živel v obdobju 2697–2596 pr. Kr.

Opisuje dialog med Rumenim vladarjem in premierjem zdravnikom. Razdeljena je na

dva dela, od katerih prvi opisuje preventivno medicino, drugi pa terapevtske metode.

Akupunktura in moksibustija veljata za najbolj starodavni tehniki, pri čemer se prva

uporablja pri akutnih in kroničnih obolenjih, druga pa samo pri kroničnih. (Jayasuriya,

1984, str. 15)

Najstarejša zapisana medicinska sistema sta egipčanska in babilonska medicina, ki sta

za tisočletje starejša od kitajske. Vendar pa kitajska medicina, poleg ajurvedske

medicine v Indiji, velja za najstarejšo tradicionalno medicino, ki je v uporabi še danes.

Najstarejše medicinske zapise so našli na želvjih oklepih ter govejih in kozjih ploščatih

kosteh iz 13. stoletja pr. Kr. (Likar, 1997, str. 26)

Akupunkturo na Zahodu ljudje poznajo kot uporabo igel proti bolečinam, na primer pri

migrenah in lumbagu, vendar jo na Kitajskem uporabljajo za skoraj vse bolezni. Po

pričevanju naboljših akupunkturistov je teoretično mogoče zdraviti vsako bolezen. (Likar,

1997, str. 82)

20

Profesor Bruce Pomeranz, eden od pionirjev znanstvenih raziskav o mehanizmu

endorfinov pri akupunkturni analgeziji, piše o svojih izkušnjah z akupunkturo na

Šri Lanki, kjer je pomagal več kot 250.000 pacientom in izučil 6.000 akupunkturistov iz

različnih držav. Opazoval je delo na 500 pacientih, na katerih so dnevno izvajali

akupunkturo. Nekateri rezultati so ga zelo presenetili, med drugim v šestih primerih

akutne bronhitične astme, pri katerih so namesto noradrenalina uporabili akupunkturo in

je dihanje pacientov po desetih minutah prešlo v normalno stanje. Opazoval je primer

osem mesecev trajajočega sindroma »zamrznjene rame«, ki je bil ozdravljen po

15 minutah s pomočjo iglic, kar je veliko bolj učinkovito kot zdravljenje s steroidi. V

približno 60 odstotkih primerov je bila akupunktura posebej uspešna pri bolečini v hrbtu,

migrenah in astmi. (Jayasuriya, 1984, str. 8)

Uradno stališče Svetovne zdravstvene organizacije (WHO – World Health

Organization) o akupunkturi

Junija 1979 se je v Pekingu na Kitajskem odvijal simpozij o akupunkturi pod okriljem

Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Zdravniki, ki so se udeležili simpozija, so

ustvarili seznam 43 bolezni, katerim naj bi se lahko uspešno zoperstavili z akupunkturo.

Ta seznam pa ni temeljil na klinično dokazanih in kontroliranih poskusih, zato je bila

izpostavljena potreba po objektivnih raziskavah.

Skoraj dvajset let kasneje, leta 1997, je Nacionalni inštitut za zdravje objavil konsenz o

klinično preizkušeni učinkovitosti akupunkture. Avtorji so zaključili, da so bili rezultati

obetavni, kazali pa so na učinkovitost akupunkture pri odraslih po operativnih posegih,

kemoterapijski slabosti in bruhanju ter pri pooperativnem zobobolu. Sklenili so, da je pri

drugačnih pogojih in predvsem pri različnih vrstah bolečin akupunktura morda koristna

kot dopolnilno zdravljenje.

Eno leto pred objavo tega seznama so znanstveniki sklicali posvet o akupunkturi

Svetovne zdravstvene organizacije v Italiji. Rezultat tega posveta je bilo uradno poročilo

o učinkovitosti akupunkture, ki je temeljilo na podatkih kontroliranih raziskav. Poročilo je

21

bilo končno objavljeno leta 2003 in je prav tako vključevalo izsledke 255 poskusov iz

obdobja 1998–1999.

Bolezni, simptomi ali stanja, za katere je s kontroliranimi raziskavami dokazano, da jih je

mogoče učinkovito zdraviti z akupunkturo, so: neželeni učinki obsevanja in/ali

kemoterapije, alergijski rinitis (vključno s senenim nahodom), biliarne kolike, depresija

(vključno z depresivnim nevrozami in depresijami), griža – akutna, dismenoreja,

epigastralgia – akutna (čir na želodcu, akutni in kronični gastritis in gastrospasm),

bolečine v obraznem predelu, vključno z bolečinami v zvezi s čeljustnim sklepom,

glavobol, hipertenzija, hipotenzija, sprožitev (indukcija) poroda, bolečina v kolenu,

levkopenija, bolečina v križu, pomoč pri prečnih vstavah ploda (poskus korekcije

položaja), jutranja slabost, slabost in bruhanje, bolečine v vratu, bolečina v

zobozdravstvu (vključno z zobobolom in temporomandibularno disfunkcijo),

periartropatije na ramo, pooperativna bolečina, ledvične kolike, revmatoidni artritis, išias,

zvin, kap in teniški komolec.

Avtorji prvega poročila Svetovne zdravstvene organizacije bodo za vedno veljali za

pogumne in revolucionarne znanstvenike, ki so pripravili pregled dokazanih rezultatov,

ki še niso veljali za uradno »znanstvene«. S svojim delom so prebili led in sprožili

revolucijo v sprejemanju in dojemanju akupunkture. Število dobro kontroliranih raziskav

v 21. stoletju narašča, še zlasti v zadnjih petnajstih letih. (Chmielnicki, 2016)

Akupunktura v Evropi

V Evropo je prva informacija o akupunkturi po vsej verjetnosti prispela po zaslugi

uslužbenca holandske družbe Dutch East India Co., gospoda H. Buschofa, ki je na sebi

izkusil dobrobit moksibustije, s katero so mu Kitajci na enem od potovanj ozdravili več

let trajajočo putiko. Prevod njegovega članka je bil leta 1676 objavljen v Londonu. Prvi

zdravnik, ki se je pomeril v akupunkturi, je bil Danec Gacob de Bondt. Bil je kirurg in je

to nenavadno metodo omenil v svoji razpravi Historia Naturalis et Medica Indiae

Orientalis, natisnjeni leta 1658. V 19. stoletju je bila akupunktura v Evropi v senci hitro

22

razvijajoče se zahodne medicine. Vendar je bila bolj dostopna zdravnikom kot prej in

nekateri so jo tudi uporabljali. Ponoven razcvet je doživela leta 1920 v Franciji, kamor jo

je ponovno prinesel George Soulie de Morant, ki je 20 let služboval na Kitajskem kot

diplomat. Čeprav je uradna medicina njegovo delo napadala, ker ni bil zdravnik, je

postal oče sodobne akupunkturologije. (Rožman in Osojnik, 1993, str. 9)

Slovensko zdravniško društvo priznava akupunkturo in vodi Sekcijo za akupunkturo, ki

organizira šolanje zdravnikov in zobozdravnikov. Ti so edino medicinsko osebje, ki

lahko izvaja akupunkturo v Sloveniji. Pri izvajanju izobraževanja sodeluje tudi Fakulteta

za šport, saj je izr. prof. dr. Edvin Dervišević od leta 1997 vodil Mednarodno šolo

akupunkture za zdravnike, v okviru katere je šolanje zaključilo približno 200 zdravnikov.

Ponudnikov drugih storitev v okviru TKM (tuina masaža, akupresura …) je veliko več in

so na prostem trgu od leta 1992, ko je z delom pričela prva šola tuina masaže v

Sloveniji, ki jo je v obdobju do leta 2016 zaključilo več kot 600 udeležencev

(E. Dervišević, osebna komunikacija, junij 2016). Zlasti po letu 2000 je močno naraslo

število ponudnikov izobraževanja, vendar raven izobraževanja ni osrednje nadzirana,

kar otežuje presojanje o kakovosti različnih izobraževalnih programov na področju TKM.

2.2.2. Akupresura

Akupresura, ki jo imenujemo tudi akupunktura brez igel, je več kot 3.000 let stara

kitajska metoda za odpravljanje bolečin. Izvajamo jo z rokami, prsti, zato ne

potrebujemo nobenih igel ali zdravil. Nima stranskih učinkov, tudi če jo izvajamo

nepravilno. Izvajanje akupresure je enostavno in učinkovito ter omogoča izboljšanje

delovanje organov. S pritiskom na določene akupunkturne točke na meridianih lahko

povečamo ali zmanjšamo pretok življenjske energije. (Edde, 1989, str. 7) Zdravniško

poročilo iz bolnice Shen Wu v Pekingu dokazuje pomirjujoče učinke pritiska na

akupresurne točke z metodo tonifikacije pritiska, metodo disperzije, metodo

hipnotičnega pritiska ter metodo izbire točk. Paciente so spremljali z diagrami krvnega

tlaka, pulza in registriranimi elektroencefalogrami. Uspešno zdravljenje 100 bolnikov s

kroničnimi revmatičnimi bolečinami z akupresuro lahko primerjamo z akupunkturo, saj

23

so pri 25 odstotkih pacientov bolečine popolnoma izginile, 45 odstotkov pacientov je

občutilo znatno izboljšanje, 25 odstotkov je izkusilo delno zmanjšanje bolečin in le

5 odstotkov bolnikov ni občutilo sprememb. Ljudska bolnišnica iz province Chiang Su

navaja poročilo, da so od šestnajstih otrok, zbolelih za encefalitisom B, s pomočjo

akupresure po 48 urah pri petnajstih otrocih izboljšali stanje, le eden pa je moral ostati v

bolnici sedem dni, kot je normalno za običajno okrevanje. (Edde, 1989, str. 8, str. 135)

2.2.3. Moksa

Moksibustija je terapevtska metoda, ki se je razvila na severu Kitajske in ima verjetno

vsaj tako dolgo zgodovino kot akupunktura. Že stoletja ju uporabljajo skupaj. Temelji na

uporabi mokse v obliki prediva ali cigare, ki se jo zažge. Tleča moksa daje primerno

toploto, ki terapevtsko učinkuje na akupunkturne točke in organizem. Moksa je rastlina z

latinskim imenom Artemisia vulgaris in je vrsta divjega pelina. Po tradicionalni kitajski

farmakopeji ima ta rastlina izrazite yang lastnosti, je grenka in proizvaja toploto. Ima tudi

značilno lastnost, da odpira kanale, ureja kroženje Qija in krvi, izganja mraz in vlago,

greje maternico, zaustavlja krvavenje, greje vranico z želodcem in odstranjuje zastoje.

Njena toplota prodira globoko v mišice. (Rožman in Osojnik, 1997, str. 127)

2.2.4. Ventuze

Ventuze so čaše v obliki krogel z ravno odrezanim in zbrušenim robom, ki omogoča

dobro tesnenje. Razvile so se iz živalskih rogov. Z ventuzami povzročimo lokalno

kongestijo, ki nastane zaradi podtlaka v ventuzi, nastalega pri zgorevanju snovi, ki jih

zažgemo v ventuzi. Metoda je našla prostor v vseh tradicionalnih medicinah sveta. Ker

je enostavna, si je utrla pot med ljudi in se uveljavila tudi kot dopolnilna metoda k

akupunkturi. Danes uporabljamo steklene, bambusne in plastične kozarce. Z ventuzami

izboljšamo prosti tok Qija in krvi po kanalu, odženemo mraz in vlago ter zmanjšamo

otekline in bolečine. (Rožman in Osojnik, 1997, str. 131)

24

2.2.5. Masaža tuina

Tuina masaža je pomembna komponenta tradicionalne kitajske medicine. Gre za

kitajsko medicinsko masažo in manipulacijo v sklepih. Ta stara oblika terapije

preprečuje in zdravi bolezni z uporabo večinoma manualnih metod. Danes imajo na

Kitajskem vse klinike »zahodnega« tipa oddelke za Tuino terapijo. Od prastarih časov

pa do danes jo pacienti in zdravniki z veseljem sprejemajo zaradi enostavnosti,

predvsem pa zaradi njene učinkovitosti. Ko nekdo čuti bolečine ob poškodbi, si skoraj

nezavedno gnete in masira prizadeti del telesa. Postopno so razlogi masiranja postajali

vedno bolj jasni in lažje razložljivi. Z dolgoletno prakso in sistematizacijo je nastala

tuinologija. (Dervišević, 2003, str. 1)

25

3. VZROKI POŠKODB PO TKM

Športniki s svojim profesionalnim pristopom velikokrat pretiravajo s treningi v želji po

čim boljših rezultatih in izvajajo večurne treninge v pogojih, ki niso optimalni, da bi

dosegli zastavljene cilje. To lahko privede do neravnovesja v telesu. Pri prekomernem

treniranju najprej pride do pomanjkanja Qi energije v telesu, kar v prvi vrsti prizadene

notranje organe, kot so želodec, vranica in jetra. Pri tem lahko zunanji dejavniki, kot so

veter, vlaga in mraz, napadejo poškodovani Qi. S tem so še bolj prizadeti ledvica, jetra

in vranica. (Young, 2005a, str. 2)

Po TKM v fazo ali element Zemlje spadata želodec in vranica, ki skrbita za mišice, slino

in limfo; v fazo Lesa spadajo jetra, ki skrbijo za kite in tetive; v fazo Voda pa spadajo

ledvice, ki skrbijo za kosti, mozeg in seč. (Dervišević, 2003)

3.1. Šest zunanjih dejavnikov

Po TKM med šest zunanjih dejavnikov spada Veter, Mraz, Vročina, Vlaga, Suša in

Ogenj ali Toplota. Pri športnih dejavnostih se pri prekomernem izpostavljanju

določenemu zunanjemu dejavniku lahko razvije bolezen ali poškodba. Če določen

zunanji dejavnik prevlada, lahko poruši ravnovesje športnika, pri čemer zmanjša

zmogljivost določenih organov.

Veter

Veter je primarni zunanji patogeni dejavnik, ki povzroča nestabilnost, saj so mraz, vlaga,

suša in toplota odvisni od njegovega napada na telo. Lahko se poveže z ostalimi petimi

patogenimi dejavniki, skupaj s sluzjo pa ustvarja tako imenovano »sluz vetra«. Veter je

yang patogeni dejavnik, za katerega je značilna »razprševanje navzgor in navzven«.

Negativno deluje na yin telesa. Veter v naravi piha v naletih, z značilnimi spremembami

hitrosti. Motnje, ki jih povzroča hitri patogeni veter, označimo kot »migrirajoči simptomi«

26

ali nagle spremembe oz. nenadni pojav bolezni. Migrirajoča bolečina sklepov, nastala

zaradi patogenega vetra, se imenuje Bi vetra. (Dervišević, 2003) Veter ima naslednje

lastnosti: hiter nastanek, povzroča spremembe kliničnih znakov, ki se selijo po telesu,

prizadene predvsem zgornji del telesa in najprej okvari pljuča in kožo. Bolezni, ki jih

povzroča veter, spoznamo po naslednjih kliničnih znakih in simptomih: averzija do vetra

in mraza, kihanje, kašljanje, nahod, vročina, bolečine v mišicah in tilniku, vneto grlo,

potenje in površinski pulz. (Rožman in Osojnik, 1993)

Mraz

Mraz je yin patogeni dejavnik, zato kvari telesni yang. Razen simptomov, ki jih povzroči

skupaj z vetrom, lahko prodre v kanale in povzroči sindrome boleče obstrukcije, z

bolečinami v enem ali več sklepih, mrzlico in kontrakcijo tetiv z bolečinami. Bolečina

zaradi mraza nastane zaradi kontrakcije in prekinitve cirkulacije yanga in krvi v danem

področju. Običajno mraz napade roke, noge in kolena ter križ in ramena. (Rožman in

Osojnik, 1993) Mraz je prevladujoči Qi zime. Rezultat je porušena funkcija ogrevanja

telesa in pojav simptoma hladnih udov, hladne bolečine v epigastričnem in

abdominalnem predelu, driske, ki vsebuje neprebavljeno hrano, ter pogosto izločanje

urina. (Dervišević, 2003)

Vročina

Vročina je prevladujoči Qi poletja in se v nasprotju z ostalimi zunanjimi dejavniki pojavlja

samo v tem letnem času. Bolezni vročine nastanejo zaradi previsokih temperatur,

prekomernega izpostavljanja neposrednemu soncu in zaradi dolgega dela ali bivanja v

zaprtem prostoru. (Dervišević, 2003) Simptomi invazije vročine so potenje, glavobol,

temen urin, suha usta in ustnice, hiter pulz in rdeč suh jezik. V hudih primerih lahko

vročina napade tudi perikard ter povzroči motnje zavesti in duha, na primer motnje

govora, delirij ali komo. (Rožman in Osojnik, 1993) Ker je za poletje pogosto značilna

visoka vlaga, se vročina povezuje s patogeno vlago. Klinični znaki te povezave so

27

vrtoglavica, napetost v glavi, dušenje v prsih, slabost, slab apetit, opstipacija, splošna

potrtost ter poleg temperature tudi utrujenost in žeja. (Dervišević, 2003)

Vlaga

Vlaga je yin boleznotvorni dejavnik in kvari telesni yang. Prihaja iz vlažnega vremena ali

vlažnega stanovanja in lahko vdira v telo. Zanjo so značilni znaki, ki so v naravi tipični

za močvirja: teža in potek navzdol (občutek utrujenosti, pritisk v prsih in trebuhu);

motnost (motni izcedki iz telesnih odprtin ali kože, moten urin); lepljivost, lepljiva obloga

jezika, lepljiv okus in zrnat pulz) ter zastoji, stagnacije ali bolečine. (Rožman in Osojnik,

1993) Klinični znaki vključujejo občutek tesnobe v prsih, epigastrično distenzijo, težko

izločanje malih količin urina in leno gibanje črevesja z viskoznim blatom. Vranica ima

rada sušo in ne mara vlage, zato lahko patogena vlaga yang vranice zelo hitro oslabi,

kar povzroči slab apetit, mehko blato, manjšo količino urina in edem. Zaradi slabega

transporta in transformacije pride do neustreznega razprševanja telesnih tekočin in

vedno večjega kopičenja vlage. (Dervišević, 2003)

Suša

Suša je yang patogeni faktor, zato kvari telesno yin in kri. Pojavlja se ob suhih ali ob

klimatiziranih pogojih, kot so centralne kurjave. (Rožman in Osojnik, 1993) Suša

porablja telesno tekočino, izsuši nos, grlo in usta, pojavi se žeja, razpokana koža,

zmanjšana količina urina in zaprtje. Patogena suša prizadene funkcijo pljuč, ki so

občutljiv Zang (čvrsti) organ, saj opravljajo funkcijo razprševanja, spuščanja in vlaženja.

Suhost napada pljuča skozi nos in usta. Kadar pomanjkanje vlage poruši njihovo

funkcijo razprševanja in spuščanja, se pojavi suh kašelj z malo količino lepljivega ali

krvavega izpljunka. (Dervišević, 2003)

28

Toplota ali ogenj

Toplota je yang patogeni dejavnik. Patogena toplota lahko porabi yin tekočino, jo

prežene iz telesa in povzroči deficit telesne tekočine. Razen temperature se pojavi tudi

žeja, suhe ustnice in grlo, zaprtost, količina urina je majhna in temno rjave barve. Nalet

toplote lahko spodbudi delovanje vetra, ki povzroči motnje v cirkulaciji krvi. Prekomerna

toplota namreč napade meridian jeter ter jemlje tetivam in meridianu hrano. (Dervišević,

2003) Značilni znaki zanjo so: sili navzgor, čemur pravimo kipenje ognja; rad okvarja

duha, sledijo anksioznost, agitacija, insomnia, delirij ali psihoze; zelo izsuši yin in

tekočine. (Rožman in Osojnik, 1993)

3.2. Sedem čustvenih dejavnikov

Notranji povzročitelji bolezni so dejavniki, ki povzročajo preveč intenzivno čustveno

doživljanje. Posledica so motnje v delovanju notranjih organov in njihove okvare. Ti

dejavniki so čustva, ki jih je po tradicionalni kitajski medicini sedem: veselje, jeza

pretirano razmišljanje, skrb, žalost, bojazen in strah. To so čustvene reakcije telesa na

zunanje dejavnike in v normalnih okoliščinah ne povzročijo bolezni. Resni, trajni ali

nenadni čustveni pretresi, ki presegajo običajno prilagoditveno sposobnost organizma,

pa vplivajo na fiziološke funkcije telesa, zlasti kadar obstaja predhodna občutljivost.

(Dervišević, 2003) Razen neuravnanega čustvenega doživljanja, ki prizadene notranje

organe, je možen tudi obraten vpliv notranjega organa na čustvovanje. Prekomerno ali

nezadostno delovanje krvi ali Qija notranjih organov lahko bistveno okvarita čustveno

doživljanje. (Rožman in Osojnik, 1993)

Strah

Strah poveča napetost v mišicah. Športniki neradi govorijo o svojih strahovih, saj se

bojijo, da bi jih imeli trenerji za »šibke«. Vzrok so pogosto lahko tudi neobičajne situacije

in spremenjeni tekmovalni pogoji. Dober primer je, ko se odličen skakalec znajde na

29

skakalnici velikanki ali ko se zelo dober center pri košarki nikakor ne znajde proti

znanemu centru nasprotnega moštva. Vzrok je lahko mentalno predvidevanje

negativnih posledic. Strah poruši neravnovesje med postavljenim ciljem in znanjem.

Tipični strahovi pri športnikih so strah pred porazom oz. zmago, strah pred trenerjevo

zavrnitvijo, strah pred agresivnostjo, strah pred bolečino. (Tušak in Tušak, 1994, str.

209–212) Strah je čustvo, ki pripada ledvicam. Dolgotrajen strah okvari ledvice, ker

porabi esenco. Strah je doživljanje reakcije na nekaj, kar daje vtis nevarnosti na podlagi

izkušenj. Ledvice shranjujejo esenco, ki je izvor Qija. Kadar strah prizadene ledvice, se

esenca ne more vzdigovati ter prehranjevati srca in pljuč. Voda ledvic in ogenj srca se

ne izmenjujeta, kar povzroči zaprtje poti v zgornjem grelcu. Ker Qi iz ledvic ne more

potovati navzgor, se vrne navzdol in pritisne na spodnji grelec. Pri tem se pojavlja

emisija semena, dismenoreja ali bolečine v kosteh. Najbolj poznan primer vpliva strahu

je mokrenje. (Rožman in Osojnik, 1993) Posledica zmanjšanje Qija srca je razpršenost

duševnosti. Taka oseba se ne more odločiti, obvladuje ga panika, pojavijo se fiziološke

motnje, kot so zmedenost, palpitacije, anoreksija, izguba zavesti ali epileptičen napad

ter nočno zbujanje v strahu. (Rožman in Osojnik, 1993)

Jeza

Jezo pri športu delimo na pozitivno in negativno. Pozitivna jeza lahko motivira, pripravi

na aktivnost in je lahko spodbudna. Jezo pri športnikih najlažje prepoznamo po izjavah

in spremljajoči telesni mimiki, spuščenih in stisnjenih obrveh, stisnjenih ustih, spuščeni

zgornji ustnici, pesti so lahko stisnjene, telo nagnjeno rahlo naprej in glas dvignjen.

(Kajtna in Jeromen, 2007)

Jeza je čustvo, ki pripada jetrom. Jeza povzroči udar Qija in krvi v zgornje predele

telesa. Običajno jo povzročijo dražljaji, ki nastanejo zaradi ovir pri doseganju

zastavljenega cilja. Iztisk krvi in Qija navzgor prizadene yin in kri jeter, ki ne

prehranjujeta več jetrne organske sfere, zato prihaja do napetosti in nemira, hitre

ujezljivosti, bolečin v hipohondriju, napetosti v prsnem košu, zariplega obraza in celo do

nezavesti. (Rožman in Osojnik, 1993)

30

Veselje

Veselje sprošča kroženje Qija. Ko je človek vesel, mu je prijetno in veselo okrog srca,

po celem telesu je sproščen, Qi in kri plapolata po organizmu, prehranjevanje in

obramba potekata tekoče in gladko. Toda prekomerno in preintenzivno veselje lahko

prizadene srčno organsko sfero, ker pretirano razpusti Qi, ki zato nekontrolirano »udari

navzdol«. Če sta mišljenje in duševnost denimo napolnjena z željami in upanjem, lahko

njihova nenadna izpolnitev povzroči nekontrolirano, nezaustavljivo veselje, kar lahko

botruje palpitacijam in tahikardijam, histeriji, v hujšem primeru pa tudi psihičnim

motnjam, celo epileptičnim napadom. (Rožman in Osojnik, 1993)

Žalost

Žalost je čustvo, ki pripada pljučem in srcu. Običajno se pojavlja kot reakcija na nekaj

ljubega, a izgubljenega. Preveč dolgotrajna in intenzivna žalost s trpljenjem lahko

poškoduje notranje organe ter onemogoča in zmanjšuje voljo. Počasi razjeda Qi,

povzroči zastajanje Qija pljuč in srca, torej povzroča zastoje v zgornjem grelcu.

Prehranjevalni Qi se ne giblje več v ožilju, obrambni Qi ne prodira več na površino, v

notranjosti se zaradi zastojev upareva vročina, ki razjeda Qi pljuč. (Rožman in Osojnik,

1993)

Razmišljanje

Razmišljanje pripada vranici. Klasiki navajajo, da se razmišljanje razvije v vranici in se

konča v srcu. Pod pojmom razmišljanja razumemo brezplodno premišljanje brez konca

in kraja, ki povzroči zastoje v gibanju Qija, kar prizadene vranico. Pojavi se slaba

prebava, bruhanje, slab apetit, napenjanje, v hujših primerih celo izčrpanje krvi in Qija,

izguba življenjskega optimizma, strah in pozabljivost, oslabelost ekstremitet, izgubljanje

teže itd. (Rožman in Osojnik, 1993)

31

Skrb

Skrb je čustvo, ki pripada pljučem in vranici. Dolgotrajna ali huda in globoka skrb

prizadene pljuča in povzroča zastoj Qija. Qi se ne razširja več, zadržuje se v prsnem

košu, pritiska na pljuča, posledice pa so vzdihovanje, dušenje v pljučih in plitvo dihanje.

Skrb lahko prizadene tudi vranico. Ker vranica shranjuje sposobnost koncentracije, skrb

pa onemogoča kroženje Qija, se pojavijo raztresenost, zaprtost vase, brezvoljnost in

utrujenost. (Rožman in Osojnik, 1993)

32

4. PREVENTIVA IN ZDRAVLJENJE

Številne raziskave akupunkture ugotavljajo, da ta lahko poveča lokalno oskrbo s krvjo,

dotok krvi v možgane, oksiginacijo tkiva, presnovno izmenjavo in produkcijo ATP. Prav

tako ugotavljajo, da akupunktura lahko vpliva na motorične sposobnosti in povzroči

nevrološke reflekse. (Sfara, 2013, str. 9) »Dajanje zdravil za bolezni, ki so se že razvile,

je primerljivo z osebami, ki začnejo kopati vodnjak, ko postanejo žejni, in tistim, ki

začnejo izdelovati orožje, po tem ko so že vstopili v bitko. Ali niso ta dejanja prepozna?«

Su Wen, Ch.2 (Mann, 1978, str. 100)

Slika 3. Naš avto je vedno redno servisiran. Ne čakamo, da se pokvari. Za naše telo

večina ne skrbi tako dobro. (Mann, 1978)

Znamenja, ki vodijo v bolezen, naj bi akupunktura že zgodaj pokazala. Preventivna

akupunktura naj bi ljudem omogočila ponovno vzpostavitev ravnotežja ter podobno kot

nasveti za zdrav način življenja in zdravo prehrano ohranjati stabilno zdravje. (Likar,

1997, str. 82) Na starodavnem Kitajskem so bili najboljši zdravniki tisti, ki niso le znali

pozdraviti, temveč tudi preprečiti nastanek bolezni. Samo drugorazredni zdravniki so

čakali, da njihovi pacienti zbolijo, ukrepali pa so šele, ko so bili simptomi in znaki bolezni

že očitni. Iz tega razloga so ljudje zdravnikom plačevali, ko so bili zdravi, plačilo pa se je

33

ustavilo, ko so zboleli. Zdravnik je moral dati takrat pacientu zdravila zastonj, sam pa je

kril njihove stroške. Taka preventivna medicina je temeljila na akupunkturi in pulz

diagnozi. (Mann, 1978, str. 100)

Tradicionalna kitajska medicina ima tri principe zdravljenja. Prvi je zdravljenje

»korenine« (ben) in »veje« (biao); drugi je urejanje yin in yang; tretji pa je krepitev

normalnega chi in razpršitev patogenega chi, ki povzroča bolezen. Zdravljenje

»korenine« in »veje« je najpomembnejše načelo zdravljenja v kitajski medicini. Nanaša

se na pomembnost odkrivanja »korenine« bolezni, da je zdravljenje lahko uspešno.

»Korenina« je primarna disharmonija yina in yanga, petih faz ali Qija, iz katere zraste

»veja«, tj. simptomi ali sekundarni aspekti bolezni. Osnovni princip kitajske medicine je

obnovitev ravnovesja yin in yang. Diagnoza dožene, ali je preveč ali premalo yina ali

yanga v telesu in bolj natančno, ali to prizadeva enega ali več organov. Izbrane

akupunkturne točke naj bi vplivale na okrepitev yanga telesa ali odstranitev odvečnega

yanga oziroma krepitev yina ali odstranitev odvečnega yina. (Mills, 1997, str. 13)

4.1. Potek diagnoze

Pri diagnosticiranju po TKM veljata dve pravili. Prvo se glasi »preglej zunanjost, da boš

spoznal notranjost«, drugo pa, da »del odseva celoto«. (Rožman in Osojnik, 1993,

str. 83) Bistvo kitajske diagnostike je, da zdravnik z vsemi svojimi čutili zajame vse

pacientove pojave. Sem spadajo štirje diagnostični koraki: zdravnik pacienta opazuje, s

sluhom in vohom ocenjuje njegov vonj in zvok, ga izčrpno izpraša ter otipa vse, kar

lahko začuti prek kože. (Likar, 1997, str. 69)

Akupunkturist porabi petnajst minut do ene ure v razgovoru s pacientom, da pride do

diagnoze težave, ki jo je treba rešiti. Bolj kompleksni, dolgoročni problemi, ki se tičejo

notranjih organov, vzamejo dalj časa in lahko se izkaže, da je potrebno še mnenje

drugega strokovnjaka. Do opisa razvoja bolezni pride z obsežnim izpraševanjem

bolnika. Vprašanja se na začetku osredotočijo na razvoj težave in pacientovo razlago

34

simptomov. Nato ga akupunkturist sprašuje o splošnem fizičnem, mentalnem in

čustvenem stanju. To lahko vključuje vprašanja o vidikih zdravja, kot so ritem spanja ali

priljubljene jedi. Akupunkturist upošteva tudi bolnikovo delo, življenjski stil in njegovo

socializacijo. (Mills, 1997, str. 14)

Ključna indikatorja akupunkturističnega pregleda sta običajno pacientov jezik in pulz.

Videz jezika poda izkušenemu terapevtu veliko informacij glede narave, globine, moči in

lokacije vsakega bolezenskega procesa. Barva in oblika samega jezika, prav tako pa

tudi barva, debelina, vlažnost in položaj kakršnihkoli oblog so pomembni za diagnozo.

Radialni pulz na obeh zapestjih daje podobne informacije, čeprav je razlaga pulza veliko

težja in bolj prefinjena. Najprej akupunkturist oceni moč, hitrost in splošno kvaliteto

pulza. Nato se lahko pretipajo posebni trije položaji, ki nakazujejo stanje Qija in krvi v

vsakem organu. Jezik in pulz sta diagnostično manj uporabna, če je težava površinska

motnja, ker sta vezana predvsem na notranje okolje telesa. Če je potrebno, opravi

terapevt tudi fizičen pregled. Ta se pogosto osredotoča na pretipavanje delov telesa, ki

so nežni ali boleči. Njihov položaj lahko akupunkturistu pomaga določiti kanal ali organ,

ki je prizadet. Na podlagi informacij, ki jih je dal opis razvoja bolezni in pregled,

akupunkturist postavi svojo diagnozo in jo razloži pacientu. Določi število in pogostnost

zdravljenj. Na tej stopnji pacient prejme napotke glede prehrane, razgibavanja in

splošnega življenjskega stila. (Mills, 1997, str. 14)

4.2. Mehanizem delovanja akupunkture

Konica igle na natančno določeni točki stimulira specifičen živec, ki posreduje električni

impulz v hrbtenjačo in v centre malih možganov ter od tam na obolelo mesto. Živci so

razporejeni po celem telesu, vsak centimeter telesa je pod naposrednim ali posrednim

nadzorom enega od velikih skupin živcev. Kontrolirajo skoraj vse procese v telesu. Ko

so stimulirani, nekateri živci povečajo delovanje črevesja, nekateri ga upočasnijo,

nekateri povečajo ali zmanjšajo prebavne sokove, srčni utrip, delovanje solznih žlez,

mišični tonus, izločanje hormonov itd. (Mann, 1978, str. 2)

35

Slika 4. A: Tvorba vrtinca vezivnega tkiva. Akupunkturna igla je bila vstavljena v tkivo in

postopoma zavrtena. Številke od 0 do 7 kažejo število vrtljajev. Vrtinec vezivnega tkiva

se vidi že pri prvem vrtljaju. B: Originalna povečava 350-krat. Na levi zlata igla za

enkratno uporabo, na desni igla iz nerjavečega jekla za enkratno uporabo. C, D:

Originalna povečava 3.500-krat, zlata (C) in jeklena (D) igla, kjer je vidno, da ima zlata

igla bolj grobo površino.

Leta 2001 so prvič prikazali povezavo med manipulacijo z akupunkturno iglo in

biomehanskimi dogodki v tkivu. Ti biomehanski dogodki so lahko povezani z

dolgotrajnimi celičnimi in zunajceličnimi učinki. (Langevin, 2001) Nekateri uporabljajo

električne inštrumente, da izmerijo električni upor kože. V teoriji je upor na akupunkturni

točki manjši, zato z inštrumentom lažje določiš lego akupunkturne točke. (Mann, 1978,

str. 8)

Odkriti so bili številni mehanizmi, ki kažejo na učinkovitost akupunkture, zlasti v zvezi z

bolečino, še vedno pa ostaja veliko nepojasnjenega. Zgodnje raziskave so opravljali na

predpostavki, da akupunktura učinkuje kot analgetik na nadzorna vrata bolečine (Gate

36

Control Theory). (Melzack, 1976) Raziskava z začetka sedemdesetih let predpostavlja,

da so kemični mediatorji nekako vključeni v akupunkturno analgezijo. CSF iz zajca, ki je

bil izpostavljen akupunkturi, so prenesli v tretji prekat zajca, ki ni bil izpostavljen

akupunkturi. Ustrezen analgetičen učinek so opazili pri zajcu, ki je prejel akupunkturo.

Zgodnje raziskave o identiteti domnevnih kemičnih mediatorjev so razkrile vpletenost

različnih nevrotransmiterjev, zlasti serotonin. V poznih sedemdesetih letih pa so

ugotovili, da je lahko analgetičen učinek akupunkture blokiran ali zamenjan z dajanjem

opiodnega antagonista nalokson kot tudi CCK-8, endogenega opiodnega antagonista, ki

blokira analgetičen učinek tako akupunkture kot tudi morfina pri podganah. Druga

raziskava ugotavlja, da akupunktura zavira vnetne procese v telesu. V zaključku omenja,

da akupunktura zavira zgodnjo fazo vaskularne permeabilnosti in slab oprijem

levkocitov na žilni endotelij ter zatira eksudativne reakcije. Guo in Gao domnevata, da

lahko akupunktura stimulira izražanje genov različnih neuropeptidov, ki nato posredujejo

učinke, katere pripisujejo akupunkturi. (Hogg, 2009)

Novejši načini branja možganskih slik, kot sta funkcionalni MRI in pozitronska emisijska

tomografija, so raziskovalcem omogočili, da preučijo fiziološki in funkcionalni odziv

možganov na akupunkturne dražljaje. Stimulacija točk na stopalu, ki so tradicionalno

povezane z območjem očesnih aktivnosti, so aktivirale enak dražljaj, kot če bi svetloba

posvetila neposredno v oči. Stimulacija sosednjih kontrolnih točk ni izzvala enakega

odziva. (Cho, 2006)

Odziv hipotalamusa in amigdale na akupunkturne dražljaje pri zdravljenju sindroma

karpalnega kanala dokazuje, da možganska obdelava akupunkturnih dražljajev lahko

pozitivno vpliva na kronične nevropatske bolečine pri pacientih. Na pacientih z

diagnosticiranim sindromom karpalnega kanala in zdravi kontrolni skupini so uporabili

fMRI ocenjevanje pri akupunkturi in placebo akupunkturi. Stimulirana je bila

akupunkturna točka Debelo črevo 4 (Li 4). Pacienti s sindromom karpalnega kanala so

bili ponovno testirani po petih tednih opravljenih akupunkturnih terapij. Tako so

raziskovali kratkoročni odziv možganov na akupunkturne dražljaje in dolgoročni odziv

možganov na kratkoročni odziv. Pacienti s sindromom karpalnega kanala so se na

37

akupunkturo odzvali z večjo aktivacijo hipotalamusa in z zmanjšanem aktivnosti

amigdale v primerjavi s kontrolno skupino. Podobna razlika je bila ugotovljena med

pacienti s sindromom karpalnega kanala pred in po zdravljenju z akupunkturo.

Ugotovljena je bila funkcionalna povezava med hipotalamusom in amigdalo. Ko je bil

pacient stimuliran z akupunkturo, je bilo ugotovljeno naslednje: bolj ko se je

zmanjševala aktivnost amigdale, večja je bila aktivacija hipotalamusa in obratno. Poleg

tega je bil hipotalamusov pozitiven odziv v korelaciji s stopnjo neprilagojenosti kortikalne

plastičnosti pri pacientih s sindromom karpalnega kanala (medsebojna ločitev na

daljavo). To je prvi dokaz, da se bolniki s kronično boleznijo odzovejo na akupunkturo

drugače kot kontrolna skupina, torej z usklajenim limbičnim omrežjem, vključno s

hipotalamusom in amigdalo. (Napadow, 2007)

Hogg (2009) navaja še nekaj raziskav z učinki stimulacije akupunkturne točke PC 6

(Perikard 6), ki deluje antiemetično, čeprav jo je treba uporabljati previdno pri

zdravljenju slabosti in pri bruhanju v zgodnji nosečnosti, saj poveča možnost

spontanega splava. Stimulacija PC 6 vpliva tudi na številne živčne substrate, zlasti

prednji levi gyrus, prednji gyrus cingula, notranje sredinsko jedro talamusa in področje

malih možganov. Pri kontrolni skupini placebo akupunkture, kjer so stimulirali kvazi

točke, do teh reakcij ni prišlo. Številne študije so pokazale aktivacijo možganov v

območjih, ki kontrolirajo bolečino, kot so primarni somatosenzorični korteks,

predfrontalni korteks in periaqueductal siva snov. Najbolj kontroverzen mehanizem

delovanja akupunkture je placebo učinek. Večina zgoraj opisanih dokazov je izvedenih

v laboratorijskem okolju in ni jasno, če jih je mogoče ekstrapolirati v pravo klinično

okolje. Glavna težava raziskovanja in ovrednotenja placebo efekta je uporaba

primernega placeba. Veliko študij uporablja placebo akupunkturo za placebo, vendar je

dokazano, da ima večina podobne učinke kot prava akupunktura. Mogoče prebadanje

kože z iglo sproži proces in je sama lokacija akupunkturne točke najbolj učinkovita.

38

4.3. Priprava športnika po TKM

Za športnika je najbolj primerna redna kontrola pri zdravilcu tradicionalne kitajske

medicine. Enkrat tedensko naj bi se izvajala diagnostika po TKM in ustrezna terapija z

akupunkturo z namenom vzpostavljanja in ohranjanja energetskega ravnovesja v telesu.

Redno diagonsticiranje bi preprečilo nastanek bolezni in zmanjševalo možnosti poškodb,

prav tako bi lahko pomagalo ohranjati psihološko pripravljenost športnika na nastop.

Zelo uporabne so naslednje tonifikacijske točke, ki športniku pomagajo aktivirati mišice

za boljši nastop:

SP 6 – Spleen 6 – Vranica 6; na medialni strani noge, 3 cune4 iznad vrha medialnega

maleola, posteriorno od medialnega roba tibie.

REN 6 – Sprednji osrednji meridian 6: na spodnjem trebuhu, na sprednji osrednji liniji,

1,5 cuna izpod centra umbilikusa.

ST 36 – Stomach 36 – Želodec 36: na anteriolateralni strani noge, 8 cunov izpod ST35,

eno širino sredinca od tuberositas tibie.

(E. Dervišević, osebna komunikacija, julij 2016)

4.4. Rehabilitacija po poškodbi s pomočjo TKM

Young (2005a) navaja, da delimo v zahodni medicini poškodbe na akutne, ki so nastale

v roku 48 ur, ter poškodbe, ki so stare več kot 48 ur in jih imenujemo kronične.

Poškodbe po TKM lahko razdelimo na direktne in indirektne, akutne in kronične.

4 Cun – univerzalna enota, največja širina palca pacienta

39

AKUTNE poškodbe: V akutni fazi zdravljenja bi uporabili led, ki upočasni proces

otekanja in vnetja. Posledice uporabe ledu, ki hladi in vlaži območje poškodbe, bi

v poznejši fazi uravnovesili z uporabo mokse ali toplotne svetilke. Led je treba

uporabiti posredno (z mokro krpo med ledom in kožo) od deset do dvajset minut

na vsake štiri ure. V tej fazi bi uporabili tudi aurikulo (ušesno) akupunkturo, kjer

poskušamo umirite vnetje in bolečino, ki izhaja iz poškodbe. Poleg aurikularnih

točk si pomagamo tudi z distalnimi telesnimi točkami, ki se nahajajo na

meridianih Žolčnika in Debelega črevesa.

KRONIČNE poškodbe: Pri kroničnih poškodbah je najbolj pomembna popolna

diagnostika po TKM. Poškodba pogosta nastaja več tednov ali mesecev, zato je

pravilno razumevanje znakov in simptomov zelo pomembno za uspešno

zdravljenje in končni rezultat. Uporaba toplote v obliki mokse ali toplotne svetilke

ter vaje so na splošno priporočljive kot pomoč pri rehabilitaciji, skupaj s

patentiranimi mazili Tigrova mazila, ki jih lahko pacient uporablja lokalno dva- do

trikrat na dan. Uporabi se akupunkturne točke, ki umirijo vnetje in bolečino, v

kombinaciji z lokalnimi točkami ter točkami, ki izravnajo morebiten energijski Qi

primanjkljaj v določenih delih telesa. Uporaba manipulacij v kronični fazi lahko

blagodejno vpliva na poškodbo, verjetno zaradi stagnacije. Raztezanje območja

obnavlja skrajšane mišice in omejene poti nazaj v njihovo naravno dolžino,

povečuje pretok Qi energije in krvi skozi kanale ter odpravlja stagnacijo.

DIREKTNE poškodbe nastanejo takrat, ko vpliv zunanje sile povzroči modrice,

notranje krvavitve, natrganje mišic in nateg ligamentov. Takšen tip poškodbe

lahko nastane tudi zaradi splošne travme, kot je na primer avtomobilska nesreča.

V tako hudih primerih je pacient najprej hospitaliziran. Takoj po tem, ko atlet

zapusti bolnišnično oskrbo (ali po možnosti že v bolnici), je idealen čas za

začetek akupunkture zaradi zastoja krvi in energije Qi v telesu ter upoštevanje

težav, ki izhajajo iz Vlažnosti in kakršnekoli vpletenosti Zang Fu (čvrstih in votlih)

organov.

40

INDIREKTNE poškodbe so tiste, kjer ni bilo nobene neposredne škode na telesu

iz zunanjega vira. Poškodba lahko nastane zaradi prekomernega zvijanja,

upogibanja, spotikanja in pretreniranosti zaradi preobremenitve telesa do skrajne

točke, ki povzroči natrganje, nateg ali poškodbo mišic, tetiv in ligamentov. V

praksi se tem bolnikom kaže disharmonija Zang Fu (čvrstih in votlih) organov, na

primer Vranice (mišice) ali Jeter-Žolčnika (kite), zato je pomembna popolna

diagnoza po TKM.

41

5. RAZISKAVE O UČINKIH AKUPUNKTURE PRI ZDRAVLJENJU ŠPORTNIH

POŠKODB

Katedra za medicino športa je leta 2004 med najbolj pogosto poškodovane anatomske

strukture uvrstila mišice, kite in sklepe. Med največkrat poškodovanimi deli telesa je na

prvem mestu koleno, sledijo mu skočni sklep in prsti rok. Ker je nadzorovano

raziskovanje zdravljenja športnih poškodb z akupunkturo v čedalje večjem razmahu

šele od leta 2003, smo še vedno omejeni na majhno število dostopnih študij. Raziskave,

opisane v nadaljevanju, si sledijo od poškodb nog, hrbta ter vratne hrbtenice do

poškodbe rok.

5.1. Poškodbe spodnjih okončin

Spodnje okončine telesa so najbolj pogosto izpostavljene poškodbam pri športnih

aktivnostih. Navedene raziskave zajemajo skočni in kolenski sklep ter poškodbe

stopalnega loka.

5.1.1. Plantarni fasciitis

Leta 1991 so 43 pacientov z diagnosticiranim plantarnim fasciitisom razdelili v tri

skupine, in sicer prave akupunkture, placebo akupunkture in skupino klasične športne

medicine. Naključno razdeljeni pacienti so prejeli štiri terapije na teden. Skupina prave

akupunkture je prejela elektro akupunkturo na točke KI 1 (Ledvica 1), KI 3 (Ledvica 3)

ter lokalne boleče točke. Naročeno jim je bilo, naj trenirajo, kolikor lahko. Druga skupina

placebo akupunkture je prejela zelo površinsko stimuliranje točk na koncu prvega,

drugega, četrtega in petega prsta na nogi, z minimalno intenziteto elektro akupunkture.

Tudi njim je bilo naročeno, da lahko trenirajo, kolikor lahko. Tretji skupni, ki je bila

deležna klasične terapije športne medicine, je bilo naročeno, naj zmanjšajo frekvenco

treningov in dodajo raztezne vaje. Po vadbi naj uporabijo led in zdravilo disalcid. Vse

42

skupine so delale raztezne vaje, pregledali so jim športno obutev in priporočili

spremembo, če je bilo potrebno. Pacienti so vodili dnevnik bolečine, zdravniki pa so

tedensko s palpacijo beležili stopnjo bolečine in občutljivosti. Pacienti, ki so prejeli pravo

akupunkturo, so zabeležili znaten padec bolečine v obdobju štirih tednov prejemanja

terapij in tritedenskem spremljanju po koncu terapij. Placebo skupina je prav tako

zabeležila napredek, vendar je bil ta za pol manjši, tretja skupina pa je zabeležila

četrtino napredka. Zdravniška poročila so pokazala iste izsledke, vendar z manjšimi

razlikami med skupinami. Zaključek raziskave je opisal pravo akupunkturo kot bolj

uspešno metodo od placebo akupunkture in metode klasične športne medicine pri

obravnavi plantarnega fasciitisa, ki omogoča hitrejšo vrnitev k športni aktivnosti v

kombinaciji s konvencionalnim pristopom, kot je raztezanje, izbor pravilne obutve in

popravljanje dolžine nog. (Young, 2005b)

5.1.2. Zvin gležnja

Young (2005b) navaja raziskavo iz leta 1987, ko so na Kitajskem obravnavali 31 akutnih

zvinov gležnja. Metoda je zajemala stimuliranje samo ene točke na roki SJ 4 (Trojni

grelec 4), v kateri so pustili iglo 30 minut. Poleg tega je pacient dobil napotke za samo

masažo na območju poškodbe za boljši pretok krvi, preprečevanje nastajanja krvnih

strdkov in lajšanje bolečin. Rezultati so pokazali 100-odstotno uspešno po dveh in 6 do

12 terapijah. Ni opisano, kakšne so bile končne meritve, ki so ocenile uspešnost. Prav

tako opisuje primer 10-letnega dečka, ki je skočil s treh metrov višine in si zvil gleženj.

Deset obiskov fizioterapije mu ni pomagalo veliko. Pet terapij akupunkture, s stimulacijo

SJ 4, masažo in samomasažo pa je ozdravilo poškodbo. To je edina študija, ki je

uporabila tradicionalni princip vbadanja igle v zapestje z namenom zdravljenja gležnja.

Druga raziskava iz leta 1999 opisuje novo metodo, imenovano plavajoča akupunktura

(ang. floating acupuncture), ki sta jo razvila Huan in Fu Zhong in je v uporabi od leta

1995. Raziskava je potekala na novincih vojaške šole. Od 77 diagnosticiranih zvinov

gležnja je bilo 58 akutnih in 19 kroničnih, s povprečno starostjo pacientov 30 let.

43

Poškodbe so utrpeli pretežno zaradi inverzije skočnega sklepa, nekateri z everzijo.

Diagnoza je bila izvedena na podlagi znakov, sindromov in preteklih poškodb. Opravili

so rentgensko slikanje, kjer so bili izločeni vsi pacienti z zlomi, raztrganimi vezmi in

izpahi. Študija je posebno zanimiva zaradi nove tehnike. Najprej je akupunkturist našel

najbolj bolečo lokalno točko, nato je 50–80 milimetrov stran vodoravno 40 milimetrov

proti boleči točki vbodel iglo. Če je boleča površina večja, se lahko uporabi dve ali tri

igle. Igla ima lego pod kožo, vendar jo je v primeru občutka bolečine, odrevenelosti ali

napihnjenosti treba odstraniti in ponovno vstaviti. Kos mavca obdrži iglo za en dan na

mestu, nato se odstrani in se naslednji dan vbode novo iglo. Rezultati kažejo, da si je od

58 akutnih primerov 21 pacientov opomoglo po prvem tretmaju, 22 po dveh tretmajih,

10 po treh in 5 po štirih tretmajih. V skupini s kroničnim zvinom gležnja je od 19

pacientov po prvem tretmaju ozdravelo pet pacientov, ostali pa so potrebovali sedem

tretmajev. Rezultati kažejo, da potrebujejo kronične poškodbe več terapij. Ponovno se

je pokazala 100-odstotna uspešnost. Način delovanja plavajoče akupunkture ni znan.

Akupunkturisti na Zahodu imajo pomisleke glede nove tehnike. Obstaja možnost, da

lahko pri normalnem gibanju gležnja vbod igle povzroči dodatne poškodbe tkiva, vendar

je lahko protiargument ta, da lahko stalna manipulacija igle aktivira telo in vnetni odziv s

pozitivnim rezultatom na poškodovano mesto. Poleg tega obstaja možnost okužbe

zaradi odprte rane. (Young, 2005b)

5.1.3. Tibialni stresni sindrom

Štirideset atletov, starih od 18 do 45 let, je bilo analiziranih s subjektivnim vprašalnikom,

temelječim na podobni desetstopenjski lestvici, kot je npr. Likertova lestvica, ki

opredeljuje stopnjo bolečine. Diagnoza je temeljila na fizičnem pregledu občutljivosti

golenice pri udeležencih, ki se ukvarjajo s tekaškimi športi. Iz raziskave so bili izločeni

atleti s stres frakturami in kompartment sindromom. Spol ni bil zabeležen. Približno

polovica atletov (23) je nosila ortopedske vložke; ne glede na to, ali so jih uporabljali ali

ne, so bili naprošeni, naj med raziskavo ne spreminjajo izbire. Atleti so bili razdeljeni v

tri skupine.

44

Skupina športne medicine (S) je bila deležna standardnega zdravljenja z ultra zvokom

ter krioterapijo za izboljšanje cirkulacije krvi in zmanjšanje vnetja. Uporabljena je bila

proprioceptivna nevromuskularna facilitacijska metoda raztezanja ter krepilne vaje za

noge in stopala. Ostale raztezne in krepilne vaje so bile dane z namenom zmanjšanja

tenzije na prizadeti muskulaturi.

Pri akupunkturni skupini (A) je bilo primarno zdravljenje usmerjeno na rob golenice, kjer

je prišlo do mikronatrganja prizadete mišice. Anteriorni rob je bil zdravljen, ko je bil

anterior tibialis poškodovan, zdravil se je tudi medialni robo tibialis posterior, kadar je bil

vključen. Vzdolž golenice med mehkim tkivom in kostjo je bilo uporabljenih od deset do

petnajst akupunkturnih igel. Druge točke so bile izbrane po presoji terapevta z

namenom, da bi uravnovesil in odstranil ovire na kanalih. Akupunkturnemu tretmaju je

sledila petminutna masaža tuina. Moksibustija in električna stimulacija nista bili

uporabljeni.

V tretji skupini (AS) je bila uporabljena kombinacija pristopov prvih dveh skupin.

Zdravljenje se je prilagajalo časovni omejenosti tretmaja, kar sta določila atletski trener

in dežurni akupunkturist glede na stanje atleta. Pri obravnavi razumljivo niso bile

uporabljene vse tehnike. Vsakokrat so bili uporabljeni akupunktura, masaža tuina in

facilitacijsko raztezanje, poleg tega pa še ena ali dve od zgoraj naštetih metod.

Študija je trajala tri tedne. Udeleženci so izpolnili vprašalnik pred prvim tednom in na

začetku drugih dveh tednov. Vprašanja so se nanašala na intenzivnost in trajanje

bolečine med aktivnostmi v odvisnosti od količine protivnetnih zdravil. Udeleženci so

prejeli najmanj dva tretmaja na teden. Rezultati subjektivnih vprašalnikov so bili

analizirani s pomočjo postopka MANOVA.

Rezultati treh skupin so (S – skupina športne medicine, A – akupunkturna skupna, AS –

združena skupina):

45

Frekvenca primarnega športa. Med skupinami ni bilo razlik, kar pomeni, da so se

atleti v vsaki skupini udeleževali svojih treningov z enako ravnjo aktivnosti.

Stopnja bolečine med športno aktivnostjo v preteklem tednu. Med raziskovanjem

je bilo poročilo o stopnji bolečine med skupinami precej različno. Atleti v skupini

A so imeli znatno manj bolečin kot atleti skupin S in AS. Prav tako so v skupini

AS beležili manj bolečin kot v skupini S. Padec stopnje bolečine je bil zabeležen

pri vseh atletih v skupini A in AS v nasprotju s skupino S, kjer je bilo takih atletov

le 31,3 odstotka. Brez spremembe bolečin je bilo zabeleženih 56,3 odstotka

atletov v skupini S. Povečana bolečina v skupini S je bila 12,5 odstotka, v skupini

A in AS pa nič odstotkov.

Stopnja bolečine v času mirovanja v preteklem tednu. Stopnja bolečine pri atletih

iz skupin AS in A se je znatno zmanjšala v primerjavi s skupino S. V skupinah AS

in A je bilo zabeleženo 90-odstotno zmanjšanje bolečine, v skupini S pa 18,8-

odstotno. Sprememb v stopnji bolečine ni poročalo 9,1 odstotka atletov iz skupin

A ter AS in 37 odstotkov iz skupine S. Povečanje bolečine je izkusilo 43,8

odstotkov atletov iz skupine S in nihče od atletov iz skupin AS in A.

Stopnja bolečine sedaj. Trenutna bolečina je bila znatno manjša pri atletih v

skupinah AS in A. Zmanjšanje bolečine je bilo zabeleženo v skupini A –

100 odstotkov, 90 odstotkov v skupini AS ter 41,2 odstotka v skupini S.

Vpliv bolečine na športno zmogljivost. Med športno aktivnostjo je bolečina manj

ovirala 100 odstotkov atletov v skupini A, 72,7 odstotka atletov v skupini AS in

35,3 odstotka atletov iz skupine S.

Stopnja bolečine po športni aktivnosti. Zmanjšanje bolečine po športni aktivnosti

v skupini A je bilo 91,7 odstotka, pri skupini AS 72,7 odstotka, pri skupini S pa

47,1 odstotka.

Količina protivnetnih zdravil. Količina zdravil je pri skupini A padla za 80

odstotkov, pri skupini AS za 60 odstotkov, pri skupini S pa je količina zdravil

ostala skozi celo raziskavo enaka.

46

Glede na rezultate bi lahko rekli, da je akupunktura učinkovita metoda zmanjševanja

bolečine pri tibialnem stresnem sindromu in zmanjšanja uporabe protivnetnih zdravil.

Atletom v skupinah A in AS se je najbolj zmanjšala bolečina med športno aktivnostjo in

po njej, zdravljenje so občutili kot zelo učinkovito. Percepcija bolečine, popuščanja

bolečine in učinkovitost je bila generalno nespremenjena pri atletih v skupini

konvencionalnega pristopa. V skupinah A in AS se je tudi zmanjšala uporaba

protivnetnih zdravil.

Zaradi majhne populacije, zajete v raziskavo, se kažejo samo perliminarne tendence. V

analizo bi bilo treba zajeti večjo populacijo, da bi lahko sklenili veljavnost. Uporaba

izključno konvencionalnega zdravljenja je prav tako učinkovita in je v zahodnem svetu

še vedno ena primarnih metod zdravljenja. Vseeno pa ta raziskava kaže dovolj

statistično značilnih dokazov, da je tudi akupunktura učinkovita metoda zdravljenja.

(Study Acupuncture & Tibial Stress Syndrome – Shin Splints, 2016)

5.1.4. Patelarna tendinopatija – Koleno skakalca

V večini primerov se Patelarna tendinopatija pojavlja pri atletih z neprimernimi

metodami treninga. Pri pretiranem teku in skakanju prevelik napor potegne kite in

pogačico navzgor, kar presega toleranco strukture tkiva in povzroča večjo škodo.

Zdravljenje tovrstnih poškodb vključuje fizioterapijo, masažo in zdravstvene injekcije,

vendar rezultati niso vedno zadovoljivi. V raziskavi je sodelovala skupina 156 atletov, od

tega 61 moških in 95 žensk, s povprečno starostjo 24,6 let iz različnih športnih panog.

Naključno so bili razvrščeni v skupine. Prva skupina, ki je vključevala 85 atletov, je

prejela klasično akupunkturo in mokso, druga skupina z 38 atleti je prejela mikrovalove

prek antene, nameščene na akupunkturne igle, tretja skupina s 33 atleti pa je prejela

lasersko stimulacijo točk. Točke, ki so bile stimulirane, so se nahajale na kolenu, ki je

bilo poškodovano, ekstra točke ter ST 32 (Želodec 32). Vsi pacienti so prejeli terapijo

dva- do trikrat na teden. Maksimalno število terapij, ki jih je prejel pacient, je bilo 13,

minimalno 2, v povprečju pa so pacienti prejeli 6,2 terapiji. Rezultati so bili pozitivni, saj

47

so znaki in simptomi popolnoma izginili pri 86 od 156 atletov (55,1 %), opazno

izboljšanje je bilo pri 26 atletih (16,7 %) ter izboljšanje pri 32 (21,1 %). Ocenjevanje

napredka je temeljilo na stopnji izboljšanja simptomov – osnovna bolečina, znakov –

občutljivost na dotik, zrnat občutek, gibalni test kolenskega sklepa in obseg

nadaljevanja atletskih treningov. Samo 11 ali 7,1 % atletov se ni odzvalo na zdravljenje

ter ni pokazalo sprememb simptomov in kliničnih znakov. Prva skupina (akupunktura in

moksa) je pokazala najboljši odziv, saj je bilo uspešno ozdravljenih ali doživelo znatno

izboljšanje stanja 80 % pacientov. Druga skupina (mikrovalovi) in tretja skupina (laser)

sta dosegli spoštljivo 58-odstotno in 67-odstotno uspešnost. Samo dva odstotka

pacientov iz prve skupine ni pokazalo nobenega napredka. Boljše rezultate so dosegli

atleti s krajšo dobo poškodbe in tisti, ki so prejeli vsaj šest terapij. Avtorji menijo, da na

Patelarno tendinopatijo vpliva hlad, zato je moksibustija tako uspešna, saj segreva

kanale in kite. (Wang, 1985)

5.1.5. Patelofemoralni bolečinski sindrom

75 pacientov (od tega 44 žensk) je bilo naključno razvrščenih v skupino z akupunkturo

in skupino brez terapij. Akupunkturna skupina je bila deležna aktivacije točk St 34

(Želodec 34) in Sp 10 (Vranica 10), poleg tega še dveh lokalnih točk ter po potrebi Bl 17,

18, 20, 23 (Mehur 17, 18, 20, 23), LI 4 (Debelo črevo 4) in St 36 (Želodec 36). Prejeli so

osem terapij v štirih tednih. Primarni rezultat je bil samoocenitveni test Cinncinati

ocenjevalni sistem (ang. Cinncinati Rating System – CRS), ki ocenjuje funkcijo hoje,

plezanja, teka in skakanja, skupaj s simptomi bolečine in zatekanja. Neodvisni slepi

izpraševalec je opravil tudi druge različne fizične ocene. CRS ocene so se v prvih petih

mesecih izboljšale v obeh skupinah. V naslednjih sedmih mesecih pa so se izboljšale

samo pri akupunkturni skupini. Po dvanajstmesečnem spremljanju obeh skupin je

akupunkturna skupina dosegla zvišanje z 58,0 na 75,2 točk ter kontrolna skupina z 56,1

na 61,7 točk na splošni oceni CRS, kar je statistično značilno. Rezultati so bili nadaljnjo

analizirani ne samo zaradi statističnega pomena, temveč tudi zaradi kliničnega. Na

začetku sta bila brez bolečin med visoko intenzivno aktivnostjo v akupunkturni skupini

48

dva od 36 pacientov, v kontrolni skupini pa eden od 34 pacientov. Po dvanajstih

mesecih pa je prišlo do večje spremembe, in sicer 14 od 32 pacientov v akupunkturni

skupini in 3 od 29 pacientov v kontrolni skupini. Nekaj udeležencev iz vsake skupine je

prenehalo sodelovati iz različnih razlogov. Pri funkcionalnih sposobnostih so bili

odgovori podobni, vendar ne tako izraziti. Fizioterapevti in avtorji splošne prakse na

Norveškem so zaključili, da je akupunktura pokazala jasen in dolgotrajen učinek na

zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcij. (Jensen, Gothesen, Liseth in Baerhaim, 1999)

5.1.6. Osteoartritis kolena

Pri 570 pacientih, ki so prejeli terapijo akupunkture, se je bolečina zmanjšala za

40 odstotkov, skoraj 40-odstotno pa se je izboljšala gibljivosti v primerjavi z izhodiščnimi

ocenami. Ta raziskava, ki temelji na predhodnih raziskavah, financiranih iz NCCAM,

ugotavlja, da je akupunktura učinkovito dopolnilo pri konvencionalnem zdravljenju

artritisa in se lahko uspešno uporablja kot del multidisciplinarnega pristopa pri

zdravljenju simptomov osteoartritisa. (Berman, 2004)

5.2. Poškodbe hrbtenice in vratu

Večina športnikov se v obdobju športne kariere sreča z bolečino v ledvenem delu.

Tradicionalna kitajska medicina velja za učinkovito metodo dolgoročnega odpravljanja

težav.

5.2.1. Kronična bolečina ledvenga dela hrbtenice

Največja študija do danes, v kateri je sodelovalo 11.630 bolnikov, kaže na učinkovitost

akupunkture in stroškovno ustreznost pri zdravljenju kronične bolečine v križu. Temelji

na funkcionalni zmogljivosti, bolečini in kakovosti življenja, ocenjeni neposredno po

terapijah. Spremljali so stanje bolnikov po treh in šestih mesecih po opravljenem

zdravljenju ter ugotovili, da se je končno stanje ohranilo. (Witt, 2006)

49

Akupunktura nikoli ni bila neposredno primerjana s placebo akupunkturo in

konvencionalnim zdravljenjem pri bolnikih s kronično bolečino v križu. Slepo

randomizirano nadzorovano raziskovanje v Nemčiji je potekalo na 340 ambulantnih

praksah, kjer je bilo vključenih 1.162 bolnikov, starih od 18 do 86 let, ki so se soočali z

bolečino v križu že osem let. Prva skupina (387 pacientov) je bila deležna akupunkture

po principih tradicionalne kitajske medicine po 30 minut dvakrat tedensko. Druga

skupina (387 pacientov) je bila deležna površinskega vboda iglic na ne-akupunkturnih

(placebo) točkah, tretja skupina (388 pacientov) pa je bila deležna konvencionalne

terapije v kombinaciji z zdravili, fizioterapijo in vadbo. Pet dodatnih terapij je bilo na voljo

za paciente, ki so imeli delni odziv na terapije (katerim se je stanje izboljšalo za 10–50

odstotkov). Prvi rezultati so bile reakcije po šestih mesecih, opredeljene kot 33-odstotno

izboljšano stanje. Po opredelitvi na tristopenjski lestvici bolečine po vprašalniku Von

Korff (kronična bolečinska lestvica) je bilo izraženo 12-odstotno izboljšanje in še večje

izboljšanje na vprašalniku funkcionalne sposobnosti Hanover – specifično za hrbet.

Pacienti, ki so razkrili namene in se preusmerili na drugačno zdravljenje z dovoljenjem,

so bili kvalificirani med tiste, ki se ne odzivajo na terapijo, ne glede na to, če se jim je

stanje izboljšalo ali ne. Po šestih mesecih je bila stopnja odzivnosti na akupunkturo

47,6-odstotna, placebo akupunktura 44,2-odstotna in konvencionalno zdravljenje 27,4-

odstotna. Razlike med skupinami so bile: akupunktura in placebo akupunktura

3,4 odstotka, akupunktura in konvencionalno zdravljenje 20,2 odstotka ter placebo

akupunktura in konvencionalno zdravljenje 16,8 odstotka. Zdravljenje z akupunkturo

vsaj šest mesecev zmanjša bolečino v ledvenem delu. Učinkovitost akupunkture, prave

in placebo, je bila skoraj dvakrat večja kot konvencionalno zdravljenje. (Haake idr., 2007)

5.2.2. Bolečina v vratu

46 pacientov z diagnosticiranim tenzijskimi vratnim sindromom je bilo razdeljenih v tri

skupine: prva skupina je bila deležna fizioterapije (terapevtskih vaj) z akupunkturo,

druga skupina je bila deležna samo akupunkture in tretja samo fizioterapije. V obdobju

desetih tednov,so prejeli eno do dve terapiji na teden. Vsi pacienti so dokončali

50

raziskavo in so bili testirani na začetku, po desetih tednih in po šestih mesecih. Vse

skupine so pokazale pomemben napredek po desetih tednih in po šestih mesecih. Prva

skupina je imela boljši rezultat kot tretja skupina pri bolečini in funkcionalni sposobnosti.

Prva skupina je imela prav tako boljši rezultat pri izmotrični moči vratnih mišic kot druga

in tretja skupina. Po šestih mesecih so se napredki ohranili. Podatki kažejo, da

akupunktura lahko vpliva na lajšanje in/ali povečanje fizioterapevtske zmogljivosti

mišično-skeletne rehabilitacije pri sindromu tenzijskih vratnih mišic. (França, 2008)

5.3. Poškodbe zgornjih okončin

Poškodbe in preobremenitveni sindrom ramenskega obroča se pogosto pojavlja v igrah

z žogo. Pomembno je, da se te vrste poškodb prepozna čim hitreje, saj s tem skrajšamo

čas rehabilitacije in odsotnost iz tranažnega procesa.

5.3.1. Poškodba rotatorne manšete ramena (tendinitis)

Na univerzi Heidelberg je v raziskavi sodelovalo 52 atletov, vključenih v šport, ki

povzroča direkten stres na ramena. Preizkušali so tudi novo metodo placebo vbadanja

pri akupunkturi. Pacienti v obeh skupinah so bili naključno izbrani. V akupunkturni

skupini je bilo 25 pacientov, v kontrolni pa 27. V obeh skupinah so uporabili iste točke,

pri akupunkturni skupini so vbodli iglo, pri kontrolni skupini pa so s posebno iglo

stimulirali točko na površini kože. Igle so pustili 20 minut brez stimulacij. Izbranih je bilo

do dvanajst točk od dvajsetih, navedenih v literaturi za tako poškodbo. Zraven zajema

11 lokalnih, 5 distalnih, ena simptomatična ST 38 (Želodec 38) in tri točke glede na

osem principov diagnoze. Če se je po štirih terapijah izkazalo, da so neučinkovite, so

zamenjali kombinacijo točk. Skupno je bilo izvedenih osem zdravljenj v štirih tednih.

Glavno merilo je bilo ocenjevanje ortopeda, specialista za ramena. Akupunkturna

skupina se je izboljšala s 60,4 točke na 79,6 točke, kar je za 19,2 točke razlike.

Kontrolna skupina se je izboljšala le za 8,4 točke, kar je statistično značilno. Spremljali

so jih še štiri mesece po terapijah, vendar so nekateri udeleženci v tem času prejemali

51

še druge vrste terapij, zato je rezultate težko interpretirati. V primerjavi z drugimi

študijami, pregledanimi v tej raziskavi, je bila metodološko skrbno izdelana in

sofisticirana, čeprav ima zaradi pomanjkanja verodostojnega dolgoročnega spremljanja

po terapijah pomanjkljivosti. Je pa prikazala, da vbadanje igel skozi kožo deluje bolje

kot tope igle, ki počivajo na površini kože pri bolečini rotatorne manšete – tendinitis, kar

bi bilo večini akupunkturistov samoumevno. (Kleinhenz, 1999)

5.3.2. Zagozditveni sindrom rame

Ni dokončnih dokazov o učinkovitosti intervencij fizikalne terapije, ki se uporablja pri

bolnikih z zagozditvenim sindromom rame. Namen te raziskave je bil primerjati

akupunkturo in terapijo z ultrazvokom hkrati z izvajanjem domačih vaj za bolnike z

diagnozo sindroma plavalne rame. 85 bolnikov s kliničnimi znaki zagozditvenega

sindroma rame je bilo naključno izbranih v skupino, ki je prejemala akupunkturo (44

bolnikov), ali skupino, ki je prejela ultrazvok (41 bolnikov). Obe skupini sta delali s

fizioterapevti pet tednov po dvakrat tedensko, poleg programa vaj, ki so ga posamezniki

izvajali doma. Rezultati treh nestabilnih ram so bili vključeni v analizo, kjer so bile

izmerjene spremembe v obdobju 12 mesecev. Rezultati kažejo, da je akupunktura bolj

učinkovita kot ultrazvok, kadar se obenem izvajajo še vaje doma. (Johansson, 2005)

5.3.3. Kronična bolečina v rami

V raziskavi je sodelovalo 424 pacientov z diagnosticirano kronično bolečino v rami.

Naključno so bili razdeljeni v tri skupine: akupunkturna skupina, placebo akupunkturna

skupina in konvencionalna ortopedska skupina. Pacienti niso vedeli, v kateri skupini

akupunkture so, in so prejeli 15 terapij v šestih tednih. Stanje so preverjali na začetku,

po šestih tednih in tri tedne po zadnji terapiji. Ugotovili so, da se je po šestih tednih v

skupini akupunkture stanje izboljšalo 68 odstotkom pacientov, s placebo akupunkturo

24 odstotkov in konvencionalno ortopedsko metodo 28 odstotkom. Po treh mesecih je

bil ta delež v skupini tradicionalne akupunktura 65 %, placebo akupunkture 24 % in

52

konvencionalne ortopedske metode 37 %. Dokazali so, da je statistično značilna razlika

med tradicionalno akupunkturo ter placebo akupunkturo in konvencionalno metodo.

Opisna statistika je prav tako predstavila boljši napredek pri ramenski gibljivosti

(abdukcija in test roka za glavo) pri akupunkturi kot pri ostalih kontrolnih skupinah. Ta

razlika se je kazala pri sprotnem preverjanju kot tudi po treh mesecih. Raziskava

dokazuje, da je akupunktura koristna in izvedljiva alternativna konvencionalni metodi.

(Molsberger, 2010)

5.3.4. Lateralni epikondilitisa - teniški komolec

Bolečina lateralnega epikondila je pogosta bolečina v Severni Ameriki. V zadnjih desetih

letih je akupunktura vedno bolj priznana kot alternativno zdravljenje bolečine, vključno z

bolečino epikondila. Pregled vsebuje oceno učinkovitosti akupunkture pri zdravljenju

lateralnega epikondilitisa s pomočjo ustrezne analize. Bibliografske iskalne baze

podatkov na spletu v katerem koli jeziku iz Medline, PsychINFO, CINAHL, Healthstar,

PMID, CAM, Embase, Cochrane Database sistematičnega pregleda (tretje četrtletje

2003) in avtorjevih osebnih datotek so bile vključene v raziskavo. Izbrane so bile

naključne in kvazi naključne kontrolirane raziskave, kjer so preučevali učinke

akupunkture pri bolečinah v lateralnem epikonilitisu. Šest študij je izpolnjevalo kriterije

vključitve, prvega avtorja, leta objave, proučevane populacije, stopnje osipa, načrta

zdravljenja, ocenjevalne lestvice in merjenja učinka. Kakovost študije je bila določena s

pomočjo Jadad lestvice, v katerem so bile vse študije ocenjena z visoko kakovostjo.

Najboljša sinteza pristopov je bila uporabljena za analizo podatkov, predstavljenih v

šestih študijah. Vse študije kažejo, da je akupunktura učinkovita pri kratkoročnem

lajšanju bolečine lateralnega epikonodilitsa. Pet od šestih študij je pokazalo, da je

zdravljenje z akupunkturo bolj učinkovito v primerjavi s kontrolno skupino. Obstajajo

trdni dokazi, da je akupunktura učinkovita pri kratkoročnem lajšanju bolečin lateralnega

epikondilitisa. (Trinh, 2004)

5.4. Adhezija mehkih tkiv

53

Young (2005b) opisuje raziskavo adhezije (sprijemanja) mehkih tkiv pri atletskih

poškodbah. V raziskavi so uporabili klasično vbadanje iglic ter različne vrste igel za take

primere. Študija je bila usmerjena v poglobljeno razlago novih tehnik vbadanja. Xiao

tehnika je temeljila na močni manipulaciji igel z večkratnim zabadanjem igel z vtikom in

iztikom ter navzkrižnim tresenjem igel na Ahshi točkah in točkah na kostni površini, kjer

so brazgotine ali kalcinirane grude, oblikovane iz mišično-vezivnega tkiva. Uporabil je

različne dolžine igel od 40 milimetrov do 120 milimetrov ter različno globino vboda.

Zasnoval je posebne zlate igle za zdravljenje. Poročilo sestavlja 150 primerov, od

katerih je bilo 117 ozdravljenih (78 %), 25 (16,7 %) deloma ozdravljenih in 8 (5,3 %)

izboljšanih stanj. Kategorije niso bile opisane, vendar oznaka ozdravljeni pomeni, da so

se kmalu po terapiji vrnili v polni tranažni proces. Vsi razen petih od 150 pacientov so

potrebovali samo eno do tri terapije.

5.5. Zapozneli pojav bolečine v mišicah

Huguenin in sodelavci (2005) so obravnavali glutealne mišice športnikov z bolečo

posteriorno stegensko mišico, ki izvira iz glutealne triger točke, na 59 atletih. Sodelujoči

so bili naključno izbrani in razvrščeni v skupine, kjer so prejeli pravo ali placebo

akupunkturo. Učinkovitost so merili 24 ur in 72 ur po tretmaju. V obeh skupinah je test,

ki je zajemal dvig stegnjene noge in notranjo rotacijo v kolku, ostal nespremenjen.

Udeleženci iz obeh skupin so poročali o zmanjšanju bolečine in napetosti glutealnih

mišic. Ni bilo značilnih statističnih razlik med skupinama.

Leta 2008 so Hubscher in sodelavci raziskovali zapozneli pojav bolečine v mišicah

fleksorja komolca pri 22 sodelujočih, kjer ni bilo statistično pomembnih razlik med

skupinami akupunkture, placebo akupunkture in kontrolno skupino. Še ena raziskava je

primerjala pravo akupunkturo na eni nogi in akupunkturo na drugi nogi, ki ni predrla

kože, temveč je bila točka samo stimulirana od zunaj. Izmerjeni parametri so vključevali

razpon gibanja gležnja, maksimalno krčenje, enonožni vertikalni skok in stopnjo

bolečine pri raztezanju. 48 ur po tretmaju so udeleženci poročali o manjši bolečini pri

54

raztezanju v skupini prave akupunkture. To je bila edina statistično značilna razlika med

skupinama. (Terada, 2001)

5.6. Raziskave o izboljšanju atletskih sposobnosti s pomočjo akupunkture

Mišična moč

Raziskava je primerjala učinkovitost akupunkture, placebo akupunkture, kjer so zabadali

igle na območje, kjer ni akupunkturnih točk, in placebo laserske akupunkture, kjer je bil

aparat ugasnjen. 33 rekreativnih atletov je bilo naključno razvrščenih v skupine, v

katerih so enkrat na teden dobili tretma. Test je bil sestavljen iz sonožnega doskoka iz

skrinje z maksimalnim skokom v višino in največje izometrične sile kvadricepsa. Meritve

so bile zabeležene na začetku in takoj po koncu testa od slepega raziskovalca.

Statistično značilne razlike so bile izmerjene pri največji izometrični sili kvadricepsa med

akupunkturno skupino (46,6 N) in placebo lasersko akupunkturo (19,6 N). Med

akupunkturno in placebo akupunkturno skupino ni bilo statistično značilnih razlik.

ANOVA ni pokazala statistično značilnih razlik pri sonožnem poskoku. Študija je

pokazala, da je enkraten tretma z akupunkturo učinkovit pri moči kvadricepsa z

izometričnem krčenjem pri rekreativnih atletih. Ti rezultati lahko vplivajo ne samo na

atletsko povečanje učinkovitosti, temveč tudi na rehabilitacijske programe, namenjene

obnavljanju živčno-mišičnih funkcij. (Hübscher, 2010)

Vzdržljivost

Leta 2010 je Benner dokazal, da akupunktura pozitivno vpliva na vzdržljivost.

Maratonski tekači, ki so bili razdeljeni v tri skupine – akupunkturna, placebo

akupunkturna in kontrolna skupina – so odtekli enkrat na teden štiri tedne zapored s 75 %

maksimalnega pulza. Srčni utrip so merili eno, dve in pet minut od začetka teka in na

koncu. Vsi tekači so statistično značilno napredovali, vendar akupunkturna skupina

55

statistično značilno veliko več v primerjavi z drugima dvema skupinama. Tako je torej

raziskava na terenu dokazala, da akupunktura statistično značilno vpliva na vzdržljivost.

Okrevanje po aktivnosti

Študija je raziskovala vpliv akupunkture na okrevanje po aktivnosti. Sodelovalo je

trideset moških, univerzitetnih košarkašev, ki so bili razdeljeni v tri skupine po deset, in

sicer v akupunkturno skupino, placebo akupunkturno skupino in kontrolno skupino. V

akupunkturni skupini je vsak atlet prejel akupunkturno terapijo v točkah Neiguan (PC 6)

in Zusanli (ST 36), petnajst minut pred vajo in do izčrpanosti. Pri placebo akupunkturi so

igle namestili centimeter stran od akupunkturnih točk. V kontrolni skupini niso uporabili

ničesar. Vsak posameznik je test odtekel na tekaču. Rezultati so pokazali, da ima

akupunkturna skupina značilno manjši srčni utrip, maksimalno izdihani zrak in laktat v

krvi v primerjavi z drugima dvema skupinama. Raziskava je pokazala, da je

akupunktura učinkovita pri obnovi po športni aktivnosti pri košarkaših. (Lin, 2009)

56

6. ZAKLJUČEK

Pri sprejemanju pacienta s športno poškodbo se zdravnik tradicionalne kitajske

medicine ne osredotoča le na zastajanja krvi in Qi energije na poškodovanem območju,

ampak tudi na splošno zdravje posameznika. V tem se skriva največja razlika med

Zahodno in Vzhodno medicino. Telo, ki je v neravnovesju, ne more enako dobro

oskrbovati mišic, tetiv in kosti kot telo, ki je uravnoteženo. Zato je za športnika

pomembno, da se redno spremlja energetsko stanje njegovih posameznih organov.

Posledično sledimo tudi čustvenemu stanju posameznika. Sodeč po raziskavah in po

izkušnjah k dobrim dolgoročnim rezultatom v večini primerov prispeva tudi sočasno

izvajanje vaj. Vsaka rehabilitacija športnih poškodb bi tako zajemala akupunkturo, ki bi

izravnala energetske primanjkljaje in viške, tuina masažo, ki bi skrajšanim mišicam in

sklepom z zmanjšano gibljivostjo pomagala do večje gibljivosti, ter ustrezen izbor

rehabilitacijske vadbe, izvajane pod nadzorom. Čeprav je akupunktura učinkovita, je

potrebno v določenem obdobju saniranja poškodbe manualno sprostiti mišice in vezi ter

omogočiti kroženje krvi in Qi energije.

Bistvo naloge je s pomočjo pregleda znanstvenih raziskav dokazati, ali določene točke

delujejo in pomagajo organizmu. Tisoče raziskav, ki so bile večinoma pozitivne in so

bile opravljene na ljudeh, ugotavljajo, da je akupunktura kljub kritikam učinkovita. To

trditev potrjujejo tudi izbrane raziskave v nalogi. Akupunktura se največkrat uporablja pri

zaznavanju bolečine. Študije so pokazale, da akupunktura zmanjšuje raven bolečine.

Ko se na začetku bolečina zmanjša, dolgoročni učinki niso bili vedno prisotni. Več

raziskav je ugotovilo, da lahko akupunktura poveča obseg gibljivosti sklepa. Največji

napredek je bil ugotovljen v kombinaciji z izvajanjem vaj. Če se igle aplicirajo ustrezno,

je to metoda z nizkim rizikom tveganja in minimalnimi stranskimi učinki. Študije se

vedno bolj usmerjajo proti natančni diagnozi in zdravljenju po tradicionalni kitajski

medicini. Prav tako se povečuje kakovost metod, ki se uporabljajo za načrtovanje in

analizo študij. Napredujoča tehnologija omogoča vedno globlji vpogled v mehanizem

delovanja akupunkture, vendar je še veliko nerazumljivega. Največjo težavo predstavlja

57

ustrezna kontrola in placebo. Zanimivo je, da nam do danes še ni uspelo dokazati

obstoja meridianov, zgolj njihovo pretočnost, medtem ko so o njih razpravljali že pred

2.000 leti. Različni avtorji ugotavljajo povezanost meridianskih poti s potekom mišičnih

fascij, ki se na nekaterih predelih skoraj prekrivajo.

V tem delu smo se lotili zgolj metode akupunkture, vendar vsebuje TKM še veliko več

znanja, ki ga lahko športniki koristijo sebi v prid, kot na primer aurikoloterapija, dietika,

fitoterapija, meditacija, dihanje in telesna aktivnost. Spodbujamo k raziskovanju in

širjenju znanj iz zakladnice tradicionalne kitajske medicine. Delujmo v smeri

združevanja zahodne in vzhodne medicine kot podporna stebra za naše zdravje.

58

7. VIRI IN LITERATURA

Benner, S. in Benner, K. (2010). Improved performance in endurance sports through

acupuncture. Pridobljeno iz spletne strani National Center of Biotechnology

Information: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20845241

Berman, B.M., Lao, L., Langenberg, P., Lee, W.L., Gilpin, A.M. in Hochberg, M.C.

(2004). Effectiveness of acupuncture as adjunctive therapy in osteoarthritis of the

knee: a randomized, controlled trial. Pridobljeno iz spletne strani National Center of

Biotechnology Information: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/?term=

Osteoarthritis+of+Knee+(Berman%2C+2004)

Chmielnicki, B. (2016) WHO official position. Pridobljeno iz spletne strani Evidence

based acupuncture: http://www.evidencebasedacupuncture.org/who-official-

position/

Cho, Z.H., Chung, S.C., Jones, J.P., Park, J.B., Park, H.J., Lee, H.J., Wong, E.K. in Min,

B.I. (2006) New findings of the correlation between acupoints and corresponding

brain cortices using functional MRI. Pridobljeno iz spletne strani National Center of

Biotechnology Information: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/9482945

Dervišević, E. (1990). Akupunktura, Beograd

Dervišević, E. (2003). Tui-na kitajska masaža, Belladona Publishing center, Ljubljana

Edde, G. (1989). Abc akupresure, Mladinska knjiga, Ljubljana

França, D., Senna-Fernandes, V., Cortez, C., Jackson, M., Bernardo-Filho, M. in

Guimarães M. (2008). Tension neck syndrome treated by acupuncture combined

with physiotherapy: a comparative clinical trial (pilot study). Pridobljeno iz spletne

59

strani National Center of Biotechnology Information:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18765182

Haake, M., idr. (2007). German Acupuncture Trials (GERAC) for chronic low back pain:

randomized, multicenter, blinded, parallel-group trial with 3 groups. Pridobljeno iz

spletne strani Sports medicine acupuncture: https://www.sportsmedicine

acupuncture.com/2010/07/german-acupuncture-trials-gerac-for-chronic-low-back-

pain-randomized-multicenter-blinded-parallel-group-trial-with-3-groups/

Hogg, A. (2009) Acupuncture - history and the scientific evidence behind its use. New

Zealand journal of sports medicine. Volume 32 Number 2

Hübscher, M., Vogt, L., Bernhörster, M., Rosenhagen, A. in Banzer, W. (2008). Effects

of acupuncture on symptoms and muscle function in delayed-onset muscle

soreness. Pridobljeno iz spletne strani National Center of Biotechnology Information:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18990049

Hübscher, M., Vogt, L., Ziebart, T. in Banzer, W. (2010). Immediate effects of

acupuncture on strength performance: a randomized, controlled crossover trial.

Pridobljeno iz spletne strani National Center of Biotechnology Information:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20499248

Huguenin, L., Brukner, P., McCrory, P., Smith, P., Wajswelner, H. in Bennell, K. (2005).

Effect of dry needling of gluteal muscles on straight leg raise: a randomised,

placebo controlled, double blind trial. Pridobljeno iz spletne strani National Center of

Biotechnology Information: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15665203

Jayasuriya, A. (1984). Clinical acupuncture, Medicina alternativa, International, Sri

Lanka

60

Jensen, R., Gothesen, O., Liseth, K. in Baerhaim, A. (1999). Acupuncture treatment of

patellofemoral pain syndrome. Pridobljeno Pridobljeno iz spletne strani National

Center of Biotechnology Information: http://www.ncbi.nlm.nih.gov/

pubmed/10630346

Johansson, K.M., Adolfsson, L.E. in Foldevi, M.O. (2005). Effects of acupuncture versus

ultra sound in patients with impingement syndrome: randomized clinical trial.

Pridobljeno iz Sports acupuncture medicine: https://www.sportsmedicine

acupuncture.com/2010/07/effects-of-acupuncture-versus-ultrasound-in-patients-

with-impingement-syndrome-randomized-clinical-trial/

Kajtna, T. in Jeromen, T. (2007). Šport z bistro glavo, Ljubljana

Kleinhenz, J., Streitberger, K., Windeler, J., Gussbacher, A., Mavridis, G. in Martin, E.

(1999) Randomised clinical trial comparing the effects of acupuncture and a newly

designed placebo needle in rotator cuff tendinitis. Pridobljeno iz spletne strani

National Center of Biotechnology Information: http://www.ncbi.nlm.

nih.gov/pubmed/10534595

Langevin, H. M., Churchill, D. L., Fox, J. R., Badger, G. J., Garra, B. S. in Krag, M. H.,

(2001). Biomechanical response to acupuncture needling in humans. Pridobljeno iz

spletne strani Journal of Applied Physiology: http://jap.physiology.org/

content/91/6/2471

Likar, M. (1997). Kitajska medicina nekoč in danes, Ljubljana

Lin, Z.P., Lan, LW., He, T.Y., Lin, S.P., Lin, J.G., Jang, T.R. in Ho, T.J. (2009). Effects

of acupuncture stimulation on recovery ability of male elite basketball athletes.

Pridobljeno iz spletne strani National Center of Biotechnology Information:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19606508

61

Liu, C. (1997). Chinese fitness : a mind/body approach : Qigong for healthy & joyful

living, Jamaica Plain, Mass., YMAA Publication Center

Mann, F. (1978). Acupuncture cure of many diseases, Pan books London and Sydney

Melzack, R. (1976). Acupuncture and pain mechanisms. Anaesthesist. Pridobljeno iz

spletne strani National Center of Biotechnology Information:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/183560?dopt=Abstract

Mills, S. (1997). Velika knjiga o metodah zdravljenja, Orbis, Ljubljana

Molsberger, A., Schneider, T., Gotthardt, H. in Drabik, A. (2010). German randomized

acupuncture trial for chronic shoulder pain. Pridobljeno iz spletne strani National

Center of Biotechnology Information: http://www.ncbi.nlm.nih.

gov/pubmed/20655660

Myers, T. W. (2014) Anatomy trains, Churchill Livingstone Elsevier, Edinburgh and

London

Napadow, V., idr. (2007). Hypothalamus and amygdala response to acupuncture stimuli

in carpal tunnel syndrome. Pridobljeno iz spletne strani Sports medicine

acupuncture: https://www.sportsmedicineacupuncture.com/2010/07/hypothalamus-

and-amygdala-response-to-acupuncture-stimuli-in-carpal-tunnel-syndrome/

Rožman, P. in Osojnik, J. (1993). Tradicionalna kitajska medicina in akupunktura,

Slovensko društvo za orientalno medicino, Ljubljana

Sfara, M. (2013) The use of acupuncture in sport medicine. Pridobljeno iz spletne strani

Utah State University, University Libraries:

http://digitalcommons.usu.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1274&context=gradreport

s

62

Study Acupuncture & Tibial Stress Syndrome - Shin Splints. (2016). Pridobljeno iz

spletne strani: https://www.sportsmedicineacupuncture.com/2002/10/study-

acupuncture-tibial-stress-syndrome-shin-splints/

Terada, K., Mukai, N., Miyamoto, T. in Miyanaga, Y. (2001). Effect of acupuncture

stimulation on delayed onset muscle soreness produced by eccentric exercise.

Pridobljeno iz spletne strani ResearchGate: https://www.researchgate.net/

publication/287487589

Trinh, V., Phillips, S.D., Ho, E. in Damsma, K. (2004). Acupuncture for the alleviation of

lateral epicondyle pain: a systematic review. Pridobljeno iz spletne strani Sports

medicine acupuncture: https://www.sportsmedicineacupuncture.com/2010/

07/acupuncture-for-the-alleviation-of-lateral-epicondyle-pain-a-systematic-review/

Tušak, M. in Tušak, M. (1994). Psihologija športa, Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete, Ljubljana

Wang, L., Wu, F., Deng, H., Zhao, L., Cheng, K., Tan, M., Lao, L. in Shen X. (1985).

Effectiveness of moxibustion treatment as adjunctive therapy in osteoarthritis of the

knee: a randomized, double-blinded, placebo-controlled clinical trial. Pridobljeno iz

spletne strani National Center of Biotechnology Information:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4095686/

Witt, C.M. (2006) Chronic low back pain, Pridobljeno iz spletne strani Sports medicine

acupuncture: https://www.sportsmedicineacupuncture.com/2010/07/chronic-low-

back-pain-witt-2006/

Young, K. (2005a) Sports injuries and TCM. Pridobljeno iz spletne strani:

http://braywickhealth.co.uk/research-and-courses.html

63

Young, K., Canney, S. in Bovey, M. (2005b) Sports injuries and acupuncture the

evidence of effectiveness, British Acupuncture Councile. Pridobljeno iz spletne

strani: http://braywickhealth.co.uk/research-and-courses.html

Zhufan, X. (2000). Practical tradicional chinese medicine, Foregin Language Press,

Beijing, China