diplomsko delo brišar jerica - u pr · individualne razlike med otroki se kažejo že v...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

JERICA BRIŠAR

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje

Edukacijske vede

Diplomsko delo

SAMOOPISI OSEBNOSTI OSNOVNOŠOLSKIH

OTROK

Jerica Brišar

Koper 2014

Mentorica: doc. dr. Tina Kavčič

ZAHVALE

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Tini Kavčič za strokovno vodenje in

svetovanje v času nastajanja diplomskega dela.

Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je v tem času stala ob strani, me

optimistično spodbujala in verjela vame.

Zahvaljujem se tudi Primožu za vso pomoč in potrpežljivost ter vsem ostalim, ki so

bili aktivno vključeni v proces nastajanja in mi pomagali, da je diplomsko delo dobilo

primerno obliko.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Jerica Brišar študentka univerzitetnega študijskega programa prve stopnje

Edukacijske vede

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

__________________

V Kopru, dne 10.09.2014

POVZETEK

V diplomskem delu smo se osredotočili na osebnost osnovnošolskih otrok v

srednjem in poznem otroštvu. V teoretičnem delu smo predstavili, kaj je osebnost, in jo

povezali s temperamentom ter preučili razlike med temperamentom in osebnostjo.

Predstavili smo petfaktorski model osebnosti, ki vključuje faktorje ekstravertnost,

sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost in odprtost za izkušnje. Opisali smo razvoj

osebnostnih potez v srednjem in poznem otroštvu, ki so povezane tudi z otrokovim

socialnim prilagajanjem, ter predstavili postopek prostih opisnikov, ki temeljijo na

besednih oznakah oseb, ki so v pogostem stiku z otrokom in ga dobro poznajo.

Spoznali smo tudi razlike v prostih opisnikih osebnosti, ki so jih podali starši glede na

starost in spol otrok.

V empiričnem delu smo izvedli raziskavo, v katero smo vključili 52 otrok, ki so

obiskovali 2., 3., 4. in 5. razred. Udeleženci raziskave so podajali proste opise svoje

osebnosti, ki smo jih nato razvrstili v taksonomsko shemo. Pri tem smo ugotovili, da je

petfaktorski model primeren za klasifikacijo prostih samoopisov osebnosti otrok v

srednjem in poznem otroštvu. Poleg tega smo ugotovili, da se pojavljajo manjše

razlike glede na podane opisnike med različno starimi učenci in tudi glede na njihov

spol. Spoznali smo, da so glede na vse opisnike deklice podale nekoliko več opisnikov

na pozitivnem polu kot dečki, medtem ko so dečki podali več opisnikov na negativnem

polu kot dekleta. Deklice so podale nekoliko več opisnikov v primerjavi z dečki na

pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti in sprejemljivosti, dečki pa so

podali nekoliko več opisnikov na negativnem polu v kategoriji vestnosti in na

pozitivnem polu v kategoriji odprtosti. S starostjo otrok je nekoliko upadal delež

opisnikov v kategoriji ekstravertnosti, pojavil pa se je tudi porast podanih opisnikov v

kategoriji vestnost pri starejših učencih.

Ključne besede: osebnost, srednje in pozno otroštvo, petfaktorski model

osebnosti, prosti opisnik, razlika med spoloma, starostna razlika.

ABSTRACT

Personality self-descriptions of school-aged children

In the thesis, we focused on the personality of primary school children in middle

and late childhood. In the theoretical part, we presented what personality is, inspected

how it is connected to the temperament and examined the differences between

temperament and personality. We presented the big five personality traits, which

include extraversion, agreeableness, conscientiousness, emotional stability and

openness to experience. We described the development of personality traits in middle

and late childhood and their associations to children's social adjustment. We

presented the approach of free descriptions based on descriptions by people, who are

in daily interactions with the child and thus know the child well. We provided an

overview of the differences in parental free personality descriptions with regard to the

age and gender of their children.

In the empirical part, we conducted a study including 52 children who attended the

2nd, 3rd, 4th and 5th class of compulsory primary school. Research participants

provided free descriptions of their personalities, which were then classified into a

taxonomic scheme. In doing so, we found that the five-factor model is suitable for the

classification of personality free self-description of the children in the middle and late

childhood. In addition, the study revealed minor differences in the given descriptions

between different age groups and gender of pupils. Overall, the girls gave more

descriptions at the positive end than boys, who provided more descriptions at the

negative end of the classification categories than girls did. In comparison with the

boys, the girls gave somewhat more descriptions at the positive end in the category of

conscientiousness, extroversion and agreeableness, while the boys gave more

descriptions at the negative end of conscientiousness and at the positive end of

openness. With age, the share of children's descriptions in the category of

extraversion slightly declined, while the percentage of descriptions in the category of

conscientiousness slightly increased.

Keywords: personality, middle and late childhood, big five personality traits, free

descriptors, gender differences, age differences.

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ......................................................................................................................... 1

2 Teoretični del ............................................................................................................ 2

2.1 Osebnost in temperament ........................................................................... 2

2.1.1 Opredelitev pojma osebnost ................................................................. 2

2.1.2 Opredelitvena določila pojma osebnosti ................................................ 3

2.1.3 Temperament ....................................................................................... 4

2.1.4 Temperament in osebnost .................................................................... 4

2.1.5 Petfaktorski model osebnosti ................................................................ 5

2.1.5.1 Ekstravertnost ................................................................................ 5

2.1.5.2 Sprejemljivost ................................................................................. 7

2.1.5.3 Vestnost ......................................................................................... 7

2.1.5.4 Čustvena stabilnost ........................................................................ 8

2.1.5.5 Odprtost za izkušnje ....................................................................... 8

2.2 Razvoj osebnostnih potez v srednjem in poznem otroštvu ........................... 8

2.2.1 Prosti opisniki ........................................................................................ 9

2.2.1.1 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na spol otrok v srednjem in

poznem otroštvu ............................................................................................. 11

2.2.1.2 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na starost otrok v srednjem

in poznem otroštvu .......................................................................................... 13

2.2.2 Osebnost kot napovednik socialnega vedenja otrok ............................ 13

3 Empirični del ........................................................................................................... 15

3.1 Raziskovalni problem, vprašanja in hipoteze ............................................. 15

3.2 Hipoteze .................................................................................................... 15

3.3 Raziskovalna metodologija ........................................................................ 16

3.3.1 Udeleženci .......................................................................................... 16

3.3.2 Pripomočki .......................................................................................... 16

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov ................................................................ 17

3.3.4 Postopek obdelave podatkov .............................................................. 17

3.4 Rezultati in razprava .................................................................................. 17

3.4.1 Razvrstitev samoopisov osebnosti otrok .............................................. 18

3.4.2 Starostne razlike v samoopisih osebnosti otrok ................................... 21

3.4.3 Razlike med samoopisi osebnosti deklic in dečkov ............................. 28

4 Sklepne ugotovitve .................................................................................................. 34

Viri in literatura ........................................................................................................... 36

KAZALO PONAZORIL

Preglednica 1: Deleži vseh samo-opisov v velikih pet kategorij in dodatne

kategorije……………………………………………………………………………………18

Preglednica 2: Deleži samo-opisov isto starih otrok v velikih petih kategorijah in

pozitivni (+) ter negativni (-) pol…………………………………………………………….21

Preglednica 3: Deleži samo-opisov isto starih otrok v podkategorijah v velikih petih

kategorij……………………………………………………………………………………….24

Preglednica 4: Delež samo-opisov deklic in dečkov v velikih petih kategorijah ter

pozitivni in negativni pol……………………………………………………………..………28

Preglednica 5: Deleži samo-opisov osebnosti različno starih otrok razdeljenih glede na

spol v podkategorijah velikih pet faktorjev osebnosti…………………………………….32

Brišar, Jerica (2014): Samoopisi osebnosti osnovnošolskih otrok. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

V devetdesetih letih so otroke opisovali samo na podlagi temperamentnih

značilnosti. Glede osebnosti in njenega raziskovanja so se zanimali samo za

raziskovanje osebnosti odraslih. V današnjem času pa se tudi otrokova osebnost

opredeljuje širše od temperamenta in se celo klasificira v petfaktorski model osebnosti

velikih pet faktorjev (Horvat in Zupančič, 2010; Shiner, 2006; Zupančič in Kavčič, 2007,

2009). Za klasifikacijo opisov osebnosti so raziskovalci razvili pristop prostih opisov

osebnosti, saj razni obstoječi osebni vprašalniki niso vključevali vseh pomembnih

značilnosti, ki bi kvalitetno opisale osebnost posameznika. S prostimi opisniki lahko

osebe, ki imajo pomembno vlogo v življenju otroka, opišejo osebnostne značilnosti

otroka, lahko pa tudi otrok sam opisuje svojo osebnost. Med otroki so opazne razlike v

vedenju in reagiranju na določene situacije. Individualne razlike med otroki se kažejo

že v medsebojnem druženju. Nekateri otroci so glasni, samozavestni, so radi v družbi

in imajo veliko različnih zanimanj, drugi pa so bolj tihi, se hitro vznemirijo, niso radi v

družbi, raje sledijo drugim ter jih ne zanima veliko stvari. Razlike se kažejo tudi v

družinskem krogu, med poukom, med raznimi aktivnostmi ipd. Opisnike so raziskovalci

uvrstili v taksonomsko shemo, ki temelji na velikih petih faktorjih osebnosti (Horvat in

Zupančič, 2010). Glede na te uvrstitve lahko ugotavljamo različne individualne razlike

med otroki, kar lahko povezujemo s prilagajanjem načrtovanja izobraževanja, lahko pa

je tudi pomoč pri delu za strokovne delavce, saj je zelo pomembno, da se zavedamo,

da so otroci med seboj različni in imajo različne potrebe, pričakovanja ter cilje.

Struktura diplomskega dela obsega teoretični del in empirični del. V teoretičnem

delu smo povzeli, kaj je osebnost, in predstavili petfaktorski model osebnosti ter

metodo prostih opisnikov. Teoretični del zaključujemo s predstavitvijo rezultatov

različnih raziskav, v katerih so preučevali razlike v osebnostih otrok glede na starost in

glede na spol, saj smo v empiričnem delu ugotavljali, kako svojo osebnost opišejo

otroci v srednjem in poznem otroštvu. Pri tem smo uporabili pristop prostih opisnikov

osebnosti. Zanimalo nas je tudi, ali se samoopisi otrok večinoma uvrščajo v glavnih pet

kategorij, ki pomensko ustrezajo velikim petim faktorjem osebnosti. Glede na

samoopise smo ugotavljali tudi, ali se pojavljajo razlike med spoloma otrok in glede na

starost otrok.


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Osebnost in temperament

2.1.1 Opredelitev pojma osebnost

O pojmu osebnosti so razmišljali že stari misleci. Teofrast (v Musek, 2005, str. 1)

je o osebnosti razmišljal takole:

»Že prej sem se čudil, ko sem razmišljal o tem – kako to, da nimamo enakih

navad, čeprav ima Grčija isto podnebje in se vsi Grki vzgajajo na enak način.«

V literaturi najdemo različne definicije osebnosti.

Musek (1993, 1999a, 2005) pravi, da je osebnost relativno trajna in edinstvena

celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika.

Osebnost je trajni niz karakteristik in tendenc, ki določajo tiste podobnosti in

razlike v psihološkem vedenju ljudi, ki so kontinuirane v času in jih ne moremo zlahka

razumeti kot zgolj rezultat socialnih in bioloških pritiskov v danem trenutku (Maddi,

1976, v Musek, 2005)

Osebnost je sklop tistih relativno stabilnih in trajnih vidikov posameznika, po

katerih se ta razlikuje od drugih ljudi, hkrati pa predstavlja temelj za predvidevanje

njegovega bodočega obnašanja (Wriht idr., 1970, Musek, 1982, v Musek, 2005).

Eysenck (1947, v Musek, 2005) je osebnost opredelil kot bolj ali manj stabilno in

trajno organizacijo značaja, temperamenta, intelekta in telesne konstrukcije neke

osebe, ki določa njeno značilno prilagajanje svojemu okolju.

Osebnost je razmeroma trajna celota psiholoških značilnosti, ki predstavlja

enkratno individualnost posameznika in se izraža skozi različne oblike vedenja in v

različnih situacijah (Thomas in Chess, 1989, v Kavčič in Zupančič, 2006).

Osebnost je celovita organizacija telesnih, spoznavnih, socialnih in čustvenih

značilnosti posameznika (Kavčič in Zupančič, 2006).

Osebnostne poteze so nagnjenja posameznika k čustvovanju, mišljenju in vedenju

na razmeroma dosleden način v različnih situacijah in pri različnih starostih. Izražajo

se v značilnih in razmeroma trajnih vzorcih odzivanja, ki se med ljudmi razlikujejo

(Burger, 2008, Funder, 2001, McCrae in Costa, 2003, v Zupančič, 2013).


3

Če na kratko povzamemo bistvo teh značilnosti, je osebnost oblika relativno

stabilnih in trajnih značilnosti posameznika, ki se pokažejo v vedenju in situacijah, ter

po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj. Osebnost je torej rezultat delovanja

socialne okolice na posameznika, rezultat adaptacije posameznika na okolico in tudi

rezultat tega, kako si posameznika sam prilagodi okolje (Musek, 2005).

2.1.2 Opredelitvena določila pojma osebnosti

Musek (1982, 1988, 2005) navaja pojmovne dimenzije osebnosti, s katerimi

opredeljuje osebnost. Te dimenzije so:

- Trajnost in sprejemljivost

Osebnost posameznika je sistem, ki se z leti razvija in spreminja, a v tem procesu

ohranja relativno trajnost in identiteto. To merilo je pogoj, da osebnost prepoznamo in

poimenujemo.

- Individualnost in splošnost

Osebnost je red, ki je posamičen oz. individualen. Individualnost osebnosti

pomeni, da je človekova osebnost enkratna, neponovljiva in nenadomestljiva kakovost,

ki temelji na samozavedanju posameznika. Hkrati pa je individualnost tudi človekova

splošna poteza, ki je generična.

- Sestavljenost in celovitost

Osebnost je ureditev, ki je navznoter razčlenjen, ampak v posamezniku vseeno

deluje kot celota.

- Objektivnost in subjektivnost

Osebnost posameznika združuje objektivne in subjektivne poglede na dejavnosti.

Posameznik sebe doživlja in usmerja ter tudi doživlja druge. Kot osebnost je

posameznik hkrati akter in objekt.

- Določenost in avtonomnost

Osebnost je celota, ki je že od rojstva podvržena nekaterim vzorčnim in

sistemskim zakonitostim, še vedno pa jo sestavljajo deli, ki izvirajo iz lastne volje in

namer posameznika.


4

2.1.3 Temperament

Hitro opazimo, da se ljudje med seboj razlikujejo. Nekateri so bolj živahni,

klepetavi, drugi so bolj umirjeni … Ljudje se razlikujejo glede na odzivanje v različnih

situacijah, kar se definira kot temperament. Goldsmith (1987, v Kavčič in Zupančič,

2006) pravi, da je temperament posameznikova celovita združba razmeroma stalnih

značilnostih v kakovosti in intenzivnosti njegovega čustvenega odzivanja.

Temperament je za posameznika značilen način odzivanja na okolje in lasten slog

vedenja v odnosu do drugih ljudi ter neživega okolja (Brody, 1998, Thomas in Chess,

1989, v Kavčič in Zupančič, 2006). Temperament so stalne individualne razlike v

vedenju posameznika, ki temeljijo na bioloških lastnostih in se kažejo že v

najzgodnejših obdobjih življenja (Bates, 1989, Sanson, Hemphill in Smart, 2003, v

Kavčič in Zupančič, 2006). Rothbart (1989, Rothbart in Putnam, 2002, v Kavčič in

Zupančič, 2006) opredeljuje temperament predvsem kot individualne razlike v

odzivanju in samouravnavanju, ki temeljijo na posameznikovih trajnih bioloških

značilnostih. Avtorica pa temperamenta ne opredeljuje samo kot vedenje, ampak po

njenem mnenju vključuje tudi sestavna dela samouravnavanja čustev. To sta

sposobnost pomirjenja in distres ob omejevanju.

Značilnosti temperamenta lahko opišemo s tremi faktorji, ki v obdobju dojenčka

vključujejo ekstravertnost, negativno čustvovanje in usmerjenost/vztrajnost, v obdobjih

malčka, zgodnjega in srednjega otroštva pa temperament opišemo z dimenzijami:

ekstravertnost, negativno čustvovanje in prizadevni nadzor (Rothbart, Ahadi, Hershey

in Fisher, 2001, Rothbart in Putnam, 2002, v Kavčič in Zupančič, 2006).

Temperament bi naj bil najpomembnejši predhodnik individualnih razlik v

osebnosti in bi naj predstavljal tudi biološki temelj za razvoj osebnosti (Graziano idr.,

1998, Rothbart in Bates, 1998, v Zupančič in Kavčič, 2004). Nekateri raziskovalci so

zasledili skladnosti med temperamentom in osebnostnimi konstrukti v otroštvu, zlasti

pri dimenzijah v okviru petfaktorskega modela (Ahadi in Rothbart, 1994, Martin,

Wisenbaker in Huttunen, 1994, v Zupančič in Kavčič, 2004).

2.1.4 Temperament in osebnost

Do nedavnega so raziskovalci otrokovo osebnost opredelili samo na področju

temperamenta (npr. Ahadi in Rothbart, 1994, Buss in Plomin, 1984, Caspi in Silva,

1995, Hagekull, 1994, Thomas in Chess, 1977, 1982, v Zupančič, 2008) oz. temeljnih

zgodaj nastajajočih individualnih razlikah, ki se kažejo na čustvenem in gibalnem


5

področju ter v hitrosti reagiranja na spremembe (Rothbart in Bates, 1998, Rothbart in

Derryberry, 2002, v Zupančič, 2008). Za osebnostne lastnosti je bilo predpostavljeno,

da se razvijejo kasneje v srednjem otroštvu, ko otroci izražajo vse bolj diferenciran in

kompleksen nabor individualnih razlik (Caspi, 2000, v Zupančič, 2008). Raziskovalci

so dokazali, da temperamentne razlike, ki se kažejo že zgodaj v življenju, kažejo

povezave z osebnimi lastnostmi v mladostništvu in imajo vpliv na razvoj osebnosti.

Temperamentne lastnosti, ki se kažejo pri triletnem otroku, katerega vedenje so

opazovali, so ravno tako napovedale kasnejše vedenjske težave, osebnostne

značilnosti ter nekatere življenjske rezultate (Caspi, 2000, Caspi in Silva, 1995, v

Zupančič, 2008).

Razlika med temperamentom in osebnostjo je v tem, da so temperament bistvene,

razmeroma stalne poteze, ki opisujejo določene značilnosti odzivanja in vedenja, oz.

značilnosti, ki se kažejo v vseh posameznikovih dejanjih, ne glede na njihovo vsebino

ali usmerjenost. Poteze temperamenta so opazne že zgodaj v razvoju. Določajo jih

prirojeni fiziološki mehanizmi, ki se pod vplivom okolja in razvoja sčasoma le malo

spremenijo. Osebnost pa je širši pojem od temperamenta. Vključuje tudi vrednote,

mnenja in interese, na razvoj le-teh pa vplivajo družbeni dejavniki (Strelau, 1989,

Strelau in Zawadzki, 1993, Zawadzki idr., 2001, v Kavčič in Zupančič, 2006).

2.1.5 Petfaktorski model osebnosti

Klasifikacija velikih petih faktorjev je univerzalna in zajema pet dimenzij. Te

dimenzije se dosledno pojavljajo, ko zadostno število udeležencev opiše bodisi svojo

bodisi osebnost drugih. To so ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, čustvena

stabilnost in odprtost (Bucik, Boben in Hruševar Bobek, 1995, v Smrtnik Vitulić in

Zupančič, 2009). Posamezniki se med seboj razlikujemo glede na našo aktivno

vključenost v svet okoli nas. Veliko raziskovalcev v velikih petih dimenzijah osebnosti

vidi veljavni produkt dimenzionalnega pristopa, ki nudi nujno in zadostno količino

podatkov o osebnosti človeka (Digman, 1994, Smrtnik Vitulić in Zupančič, 2009) in tudi

omogoča primerljivost rezultatov (Costa, McCrae in Jonsson, 2002, v Smrtnik Vitulić in

Zupančič, 2009).

2.1.5.1 Ekstravertnost

Ekstravertnost se je v veliko raziskavah pokazala kot najbolj raziskana osebna

lastnost in zelo splošna dimenzija, ki pa obsega veliko specifičnih temeljnih lastnosti.

Golberg (1990, v Avsec, 2007) je v svoji raziskavi prišel do značilnosti, ki naj bi


6

opisovale pozitivni pol ekstravertnosti. Te značilnosti so ognjevitost, družabnost,

igrivost, spontanost, energičnost, zgovornost, pogum, ambicioznost ipd. Pokazatelji

introvertnosti pa so vzvišenost, molčečnost, zadržanost, plahost, neagresivnost,

pasivnost in pesimizem. Ekstravertne osebe so bolj odprte do drugih ljudi, hitreje

začnejo pogovor v najrazličnejših socialnih dogodkih, govorijo več ter in dlje časa

vzdržijo očesni kontakt v primerjavi z introvertnimi osebami. Za ekstravertne osebe je

značilna večja mreža prijateljev oz. boljša socialna podpora. Pri preživljanju časa se

večkrat odločijo za razne socialne aktivnosti. Na področju dela izbirajo poklice, ki

vključujejo direkten odnos z drugimi ljudmi. Raziskave (McAdams, 2000, v Avsec,

2007) so preučevale povezanost ekstravertnosti z nalogami. Ekstraverti so uspešnejši

pri nalogah, ki vključujejo razdeljeno pozornost, introverti pa posvečajo pozornost

detajlom in so pazljivejši. Imajo tudi boljši spomin za besede. Ekstraverti pri učenju

dajo prednost hitrosti pred pravilnostjo, introvertom pa je pomembnejša pravilnost kot

hitrost. Veliko raziskav potrjuje povezanost med ekstravertnostjo z zadovoljstvom v

življenju in pozitivnim čustvovanjem, dvema pokazateljema osebne sreče (Costa in

McCrae, 1980, Diener, Oishi in Lucas, 2003, Hayes in Joseph, 2003, Lynn in Steel,

2006, Schimmack, Radhakrishan, Oishi in Dzoko, 2002, Steel, Piers in Ones, 2002, v

Avsec, 2007).

Witson in Clark (1997, v Avsec, 2007) sta predlagala model ekstravertnosti, ki

vsebuje šest glavnih faktorjev. Model sestavljajo naslednji faktorji: družabnost,

pozitivna emocionalnost, energija, vplivnost, tveganje in ambicioznost. Družabnost

predstavlja socialno komponento, saj so družabni posamezniki prijateljski in zelo

poudarjajo tesne medsebojne odnose ter uživajo v druženju. Pozitivna emocionalnost

se nanaša na medsebojne razlike v pogostosti in jakosti pozitivnega čustvovanja.

Posamezniki, ki imajo visoko izraženo pozitivnost in emocionalnost, so optimistični,

srečni in veseli. Energija se nanaša na stopnjo energije, živahnost in interes za veliko

stvari. Vplivnost se kaže v razlikah v socialni vidnosti. Posameznik z izraženo

dimenzijo vplivnosti teži k uveljavljanju, je rad v središču pozornosti in uživa v

nadzorovanju drugih. Tveganje obsega razlike v pogumu. Razlike se pojavljajo v

intenzivnosti iskanja vzburjenja iz okolja, saj si želi si raznolikega življenja.

Ambicioznost se kaže pri željah po uspehu, hitrem spoprijemanju z novimi izzivi ter

večji motivaciji. Osrednje komponente ekstravertnosti pa so: nagnjenost k doživljanju

pozitivnih emocionalnih stanj, občutljivost na potencialne nagrade in nagnjenost k

spodbujanju ter uživanju socialne pozornosti (Caspi, Roberts in Shiner, 2005, v Avsec,

2007).


7

2.1.5.2 Sprejemljivost

Dimenzija sprejemljivosti je najpomembnejša lastnost pri ohranjanju medsebojnih

odnosov. Hogan (1983, v Avsec, 2007) je mnenja, da so ljudje v toku zgodovine morali

razviti lastnosti, ki so jim omogočale življenje v skupini. Sprejemljivost pomaga skupini,

da premaga konflikte, ki jih prinese življenje v skupini, sodeluje in skrbi za sočlane.

Sprejemljivost se nanaša na motivacijo vzdrževanja pozitivnih odnosov z drugimi

(Graziano in Eisenberg, 1997, v Avsec, 2007). Na pozitivnem polu jo označujejo

lastnosti: prijaznost, moralnost, toplina, velikodušnost, skromnost, sodelovalnost,

težnja k nudenju pomoči drugim, empatija. Na negativnem polu jo označujejo lastnosti:

grobost, razdražljivost, osornost, neprijaznost, domišljavost in osornost (Golberg,

1990, v Avsec, 2007). Vpliv okolja je najmočnejši pri sprejemljivosti (Bergeman idr.,

1993, Bouchard in Loehlin, 2001, v Avsec, 2007). Sprejemljivost napoveduje tudi

kasnejšo prilagojenost, šolsko uspešnost, nadzor vedenja in socialno kompetentnost

(Shiner, 2000, v Avsec, 2007).

2.1.5.3 Vestnost

Vestnost se kaže pri učenju in delu ter se smatra kot najbolj veljaven osebnostni

napovedovalec uspeha v šoli in na delovnem mestu. Hough (1992, v Avsec, 2007) in

Mount ter Barrick (1995, v Avsec, 2007) menijo, da lahko vestnost razdelimo na dve

področji: storilnost in zanesljivost. Storilnost obsega delavnost in zmogljivost

doseganja izzivov, zanesljivost pa je bolj osebna dimenzija, ki vključuje občutek za

odgovornost in ubogljivost. Nekateri avtorji so vestnost označili tudi kot pripravljenost

slediti avtoriteti in se prilagajati družbenim zahtevam (Hogan in Ones, 1997, v Avsec,

2007). Vestnost na pozitivnem polu obsega lastnosti, kot so učinkovitost, zanesljivost,

natančnost, vztrajnost, previdnost, skrbnost, varčnost, na negativnem polu pa

neorganiziranost, malomarnost, pozabljivost, lenost in brezbrižnost (Golberg, 1990, v

Avsec, 2007). Raziskovalci (Bratko, Chamorro-Premuzic in Saks, 2006, Chamorro-

Premuzic in Furnham, 2003, Conard, 2006, Gray in Watson, 2002, Shiner, 2000, v

Avsec, 2007) so preučevali tudi vpliv vestnosti na učni uspeh. Prišli so do ugotovitev,

da med vsemi petimi velikimi faktorji osebnosti prav vestnost najbolje napoveduje učni

uspeh. Osebe, ki spadajo na pozitiven pol vestnosti, imajo velik obseg pozornosti in

dobro koncentracijo, označuje jih skrbnost za stvari, so natančne, zanesljive in

motivirane za dejavnosti ter tekmovalne. Torej jih označujejo vsi dejavniki, ki so

pomembni za dobre šolske rezultate.


8

2.1.5.4 Čustvena stabilnost

Čustvena stabilnost se kaže v različnem čustvenem dojemanju sveta,

nevroticizem pa so občutki doživljanja sveta kot ogrožajočega, problematičnega in

stresnega (Caspi idr., 2005, Watson, Clark in Harkness, 1994, v Avsec, 2006).

Nevroticizem je negativno čustvovanje, posamezniki z izraženim nevroticizmom pa so

anksiozni, ranljivi, primanjkuje jim samozavesti, so slabe volje in hitro doživljajo krivdo.

Značilnosti oseb z nevroticizmom so: nagnjenost k pogostim obdobjem negativnega

čustvovanja, nesproščenost, občutljivost na stres, emocionalna labilnost,

nezadovoljstvo s seboj, negativno ocenjevanje dogodkov, pritožbe zaradi zdravstvenih

problemov (Watson idr., 1994, v Avsec, 2007). Posamezniki z visokim deležem

nevroticizma (senzitizerji) se z ogrožajočim dražljajem spoprijemajo, medtem ko se

osebe z nizkim nevroticizmom (represorji) poizkušajo izogniti ogrožajočemu dražljaju

ali pa ga zanikajo (Byrne, 1962, v Avsec, 2006).

2.1.5.5 Odprtost za izkušnje

Peti faktor je osredotočen na intelektualno aktivnost, domišljijo in zanimanje za

kulturo. Golberg (1990, v Avsec, 1007) je odprtost za izkušnje povezoval s pojmi, kot

so: inteligentnost, premišljenost, razumevanje, kreativnost, radovednost in

razgledanost. S pojmi, ki jih je opredelil Golberg, se povezuje tudi teorija Tupesa in

Christala (1961, v Avsec, 2007), ki pravi, da so osebe, ki se jim pripisuje lastnost

odprtosti, hitro učeče in imajo dober vpogled na stvari in dogodke.

2.2 Razvoj osebnostnih potez v srednjem in poznem otroštvu

Srednje in pozno otroštvo je obdobje od sedmega do desetega leta pri dekletih in

od sedmega do dvanajstega leta pri dečkih (Tomazo Ravnik, 2004). Individualne

razlike med otroki v srednjem in poznem otroštvu lahko opišemo z enako petfaktorsko

strukturo osebnosti kot pri mladostnikih in odraslih, torej s faktorji ekstravertnosti,

sprejemljivosti, vestnosti, čustvene stabilnosti in odprtosti za izkušnje. Takšna

struktura se jasno pokaže z otrokovim vstopom v šolo, s starostjo pa se pokaže tudi

porast neodvisnosti med posameznimi faktorji (Little in Wanner, 1998, Mervielde idr.,

1995, Pislak, 1999, v Zupančič in Kavčič, 2004). Raziskovalci so z analizami različnih

osebnostnih vprašalnikov, ki temeljijo na modelu velikih petih faktorjev osebnosti,

dokazali, da odrasli, ki so pogosto v stiku z otroki (učiteljice in starši) začnejo

organizirati svoje zaznave osebnostnih značilnosti otrok kot petfaktorsko strukturo na

prehodu v srednje otroštvo. Po vstopu v šolo in posledično novih zahtevah šole se


9

ločita faktorja odprtosti za izkušnje in vestnosti na dva samostojna faktorja (Mervielde,

Buyst in De Fruyt, 1995, v Zupančič in Kavčič, 2004). Z vstopom v šolo se dosledno

zaznava porast ekstravertnosti v družinskem okolju in upad nesprejemljivosti v

družinskem in izobraževalnem okolju, kar nakazuje, da se socialne poteze razvijajo v

skladu s socialno zaželenimi lastnostmi (Zupančič in Kavčič, 2007). Z vstopom v šolo

se otroci vse več vključujejo v spoznavno zahtevne in delu podobne dejavnosti, kar

učiteljem in staršem omogoča, da razlikujejo med otroki, ki imajo razmeroma bolj

izraženo vestnost, in drugimi, ki imajo bolj izraženo odprtost za izkušnje. Do podobnih

ugotovitev so prišli tudi z analiziranjem vprašalnikov, s katerimi otroci ocenjujejo sami

sebe (Little in Wanner, 1998, Pislak, 1999, v Zupančič in Kavčič, 2004). S starostjo se

pokaže tudi povečanje neodvisnosti med faktorji, kar se začne pojavljati približno v

času, ko otroci prvič vstopijo v šolo (Little in Wanner, 1998, Mervielde idr., 1995,

Pislak, 1999, v Zupančič in Kavčič, 2004).

Otroci v zgodnjem otroštvu postajajo vse bolj vestni in čustveno nestabilni, saj se

rast teh dejavnikov ustali v srednjem otroštvu in vztraja do poznega otroštva. Vestnost

v obdobju mladostništva upade, medtem ko je čustvena nestabilnost v srednjem in

poznem otroštvu dosledno izražena. Dimenzija odprtosti za izkušnje ostaja od

zgodnjega do poznega otroštva enaka, nato pa v mladostnosti upade, ekstravertnost

pa linearno upada iz zgodnjega v srednje otroštvo in se nato ustali (Lamb idr., 2002, v

Zupančič in Kavčič, 2004). V razvoju otroci večino vedenja prilagajajo skladno z

zahtevami socialne skupine, v kateri se nahajajo. Različne socialne združbe od otroka

pričakujejo različna vedenja in imajo tudi različne zahteve glede otrokovih osebnostnih

vrednosti. Skladno s tem procesom otrok razvija zmožnost organizacije in nadzora

lastnega vedenja ter čustvenega odzivanja (Fabes idr., 1999, v Horvat in Zupančič,

2010).

2.2.1 Prosti opisniki

Na podlagi domneve, da odrasle osebe, ki so v vsakodnevnem stiku z otroki,

lahko bolj kvalitetno opišejo osebnosti otrok, so raziskovalci predlagali uporabo prostih

opisnikov za opisovanje osebnosti. Temeljili so na hipotezi, da bodo prosti opisniki

staršev ali učiteljev razkrili individualne razlike med otroki, ki so pomembne v

vsakodnevnih interakcijah (John, 1990, v Zupančič, 2004).

Postopek prostih opisnikov temelji na klasičnem leksikalnem pristopu, ki temelji na

besednih oznakah, ki so opisane v jezikovnih slovarjih, in je izhodišče za osebne

analize. Obsega izraze za opisovanje osebnostnih lastnosti z besedami, vendar veliko


10

besed in fraz, ki ustrezajo opisovanju osebnosti odraslih, ne ustreza opisovanju razlik

med osebnostjo otrok, poleg tega pa tudi ni ustreznih izrazov za opisovanje osebnosti

v otroštvu. Zato so raziskovalci primerne pojme zbrali s pogovori z osebami, ki otroke

dobro poznajo. Odrasli so s svojimi besedami naštevali posamezne lastnosti, ki po

njihovem mnenju otroke ustrezno opišejo (Halverson idr., 1994, Kohnstamm idr.,

1998b, v Kavčič in Zupančič, 2006). Bistvo prostih opisnikov je, da lahko s prostimi

opisi otrok, ki jih podajo referenčne osebe, dobimo več podatkov o osebnosti otrok kot

pa z analiziranjem postavk na različnih standardnih pripomočkih za ocenjevanje

osebnostnih značilnosti (Zupančič, 2009).

V okviru te metode so raziskovalci (Havill idr., 1994, v Zupančič, 2009) razvili

taksonomsko shemo za razvrstitev prostih opisov otrok. Shema vsebuje pet glavnih

kategorij osebnosti, ki izhajajo iz velikih petih faktorjev osebnosti. To so ekstravertnost,

sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost in odprtost. Vsaka izmed teh petih

kategorij vsebuje tri podkategorije, ki jim določimo pozitivni in negativni pol.

Ekstravertnost vsebuje družabnost, dominantnost in aktivnost, sprejemljivost obsega

priljubljenost, obvladljivost in poštenost, vestnost vsebuje skrbnost, soodvisnost in

vztrajnost, čustvena stabilnost obsega čustvena odzivnost, samozavest in

anksioznost, odprtost pa vsebuje odprtost za izkušnje, interese in inteligentnost

(Zupančič, 2013). Tem kategorijam so dodali še osem dodatnih kategorij, ki pa ne

spadajo v vzorec petfaktorskega modela. Te kategorije so neodvisnost, zrelost za

starost, zdravje, ritmičnost, primernost spolu/zunanji videz, šolska učinkovitost, telesni

stik in družinski odnosi. Dodali so še kategorijo »razno«, kamor se lahko uvrsti vse

nepredvidene opise otrok, ki pomensko ne sodijo v kategorije velikih petih faktorjev.

V okviru raziskovanja, ali bo metoda prostih opisnikov ustrezna, je potekalo

razsežno zbiranje prostih opisnikov po različnih državah, kot so Belgija, Grčija,

Kitajska, Nemčija, Nizozemska, Poljska in ZDA (Kohnstamm idr., 1998a, v Kavčič in

Zupančič, 2006). Te raziskave so skladno s predhodnimi ugotovitvami dokazale, da se

opisi uvrščajo v kategorije petih faktorjev. Glede na dobljene rezultate so raziskovalci

namreč prišli do zaključka, da je taksonomska shema primerna za razvrščanje prostih

opisnikov otrok. Starši otrok, starih med tri do dvanajst let, so v 70 % odgovorov

zajemali osebnostne značilnosti, ki so vsebinsko podobne velikih petim faktorjem

osebnosti (Havill idr., 1994, Kohnstamm idr., 1995, Slotboom, Havill, Pavlopolous in

De Fruyt, 1998, Zupančič, 2001, 2004b, v Zupančič, 2013). Do podobnih ugotovitev so

prišli tudi Mervielde (1994, v Zupančič, 2013) na podlagi opisov mlajših in starejših

otrok, ki so jih podali učitelji, in Zupančič ter Kavčič (2002, v Zupančič, 2013), ki sta

glede na opise vzgojiteljic analizirali opise prve in druge starostne skupine v vrtcu.


11

Skladno z omenjenimi spoznanji se ujemajo tudi rezultati analiziranja opisov

staršev, ki so opisovali svoje otroke z motnjo v duševnem razvoju (Colnerič in

Zupančič, 2010, v Zupančič, 2013), in tudi izsledki Andreopoulou in Poulopoulou

(1999, v Zupančič, 2013), ki sta analizirala samoopise osebnosti mladostnikov.

Avtorji (Kohnstamm idr., 1998, v Zupančič, 2013) so raziskovali tudi medkulturne

razlike o uvrščanju prostih opisnikov v kategorije v taksonomski shemi, kjer so prišli do

ugotovitev, da lahko v shemo, ki temelji na velikih petih faktorjih osebnosti, zajamemo

veliko večino opisnikov, ki so jih podali starši, ne glede na otrokovo starost in kulturo, v

kateri živi. Pojavile so se manjše razlike med značilnostmi otrok, ki živijo v različnih

kulturah, ampak avtorji so ocenili, da so podobnosti veliko večje kot razlike.

2.2.1.1 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na spol otrok v srednjem in

poznem otroštvu

Raziskovalci (v Kavčič in Zupančič, 2006) so odkrili nekaj razlik v starševskih

opisih otrokove osebnosti glede na otrokov spol. Otroci so imeli v povprečju tri, šest,

devet in dvanajst let. Na nivoju velikih petih kategorij so starši deklicam pripisovali več

ekstravertnosti in vestnosti kot dečkom. V kategoriji ekstravertnosti so deklicam

pripisali več družabnosti in dominantnosti, kar pomeni, da so deklice rade v družbi, se

potegnejo zase in težijo k uveljavljanju. V kategoriji vestnosti so deklicam pripisali več

pozitivnih opisnikov na pozitivnem polu skrbnosti. Dečke so pogosteje opisovali v

kategoriji vestnosti in odprtosti za izkušnje. V kategoriji vestnosti so jih pogosteje

opisali na negativnem polu marljivosti in v kategoriji odprtosti za izkušnje na

pozitivnem polu odprtosti, kar pomeni, da so radovedni, ustvarjali in se zanimajo za

nove izkušnje (De Fruyt, van Hiel in Buyst, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006).

Kohnstamm je s sodelavci (1995, v Kavčič in Zupančič, 2006) s primerjavo prostih

opisnikov staršev otrok, starih tri, šest in devet let, ugotovil razlike samo na ravni

podkategorij. Deklicam so starši pripisovali več sociabilnosti, dečke pa so večinoma

opisovali v smislu dejavnosti. V tej raziskavi so deklice dobile več opisnikov na

pozitivnih polih.

Andreopoulou in Poulopoulou (1999, v Zupančič, 2013) sta preučevala samoopise

med petnajstletnimi mladostniki. Odkrila sta nekaj razlik med spoloma. Dekleta so se

pogosteje opisovala z opisniki priljubljenosti in pomoči drugim, torej v kategoriji

sprejemljivosti. Po tem sklepamo, da so dekleta posvečala več pozornosti opisovanju

kakovosti medsebojnih odnosov. Fantje so se opisovali bolj z opisi inteligentnosti in


12

interesov v kategoriji odprtosti, kar pomeni, da so se bolj koncentrirali na svoje

sposobnosti in interese ter znanja in manj na povezave s socialnimi odnosi.

Rezultati raziskav kažejo, da starši oblikujejo različne vzorce vedenja in

spodbujanja v odnosu do deklic oz. dečkov. Razlike v vedenju odraslih z otroki

različnih starosti, že od obdobja dojenčka naprej, so opazne na različnih področjih

socializacije in so podkrepljene s spolnimi stereotipi (Marjanovič Umek, 2004).

Raziskovalci (Fagot, 1978, v Marjanovič Umek, 2004) so ugotavljali, ali se

odzivanje staršev na tipično spolno vedenje otrok z leti ohranja, narašča ali upada.

Opazovali so interakcije med starši in malčki, starimi do enega leta, na njihovem

domu. Starši so se na deklice oz. dečke različno odzvali. Deklice so spodbujali k plesu,

oblačenju dekliških oblek, igranju s punčkami, prošnji k pomoči in spremljanju staršev,

odvračali pa so jih od teka, skakanja in ravnanja s predmeti. Ravno obratno pa so

dečke odvračali od igranja s punčkami in nudenja pomoči, spodbujali pa so jih k

igranju s spolno ustreznimi igračami (npr. kocke).

Archer (1993, v Marjanovič Umek, 2004) ugotavlja, da se subkulture dečkov ali

deklic kažejo v njihovem vedenju. Deklice se intenzivneje igrajo z eno ali dvema

prijateljicama, dečki pa se raje igrajo v večjih skupinah. Deklice za vzpostavljanje

socialnih stikov in oblikovanje medsebojnih odnosov pogosteje uporabljajo govor in so

pri tem zelo občutljive na enakopravnost ter poštenost, medtem ko dečki govor raje

uporabljajo za poudarjanje svojega statusa, da pritegnejo pozornost drugih. Radi

govorijo tudi takrat, ko govorijo drugi. V fantovskih skupinah prevladujejo ukazi,

bahanje in grožnje, v dekliških skupinah pa dogovori, govorni obrati in potrditev drugim

(Maccoby, 1990, v Marjanovič Umek, 2004).

Biološke razlike med spoloma lahko prispevajo k močnejši nagnjenosti dečkov ali

deklic k izraznosti nekaterih značilnosti, ki so pomembne za osebe, ki imajo veliko

vlogo v otrokovem življenju. Odrasli se z ignoriranjem ali potrjevanjem odzivajo na te

značilnosti. Starši se do otrok lahko vedejo različno in jim tako nevede predstavljajo

tipične modele stereotipnih vlog. Otroci imajo veliko možnosti za opazovanje

značilnega spolnega vedenja tudi v širšem socialnem okolju, npr. v interakcijah z

drugimi odraslimi, v interakcijah z vrstniki ipd. (Eagly, 1987, Eagly in Wood, 1991, v

Zupančič in Kavčič, 2007). Tudi institucije lahko povečujejo razlike med spoloma otrok,

ki imajo biološko podlago, z raznimi dejavnostmi, zanimanji in slogi, ki so povezani z

otrokovim spolom.


13

2.2.1.2 Razlike v prostih opisnikih staršev glede na starost otrok v srednjem in

poznem otroštvu

V raziskavi, ki je obsegala sedem držav, so Slotboom in sodelavci (1998, v Kavčič

in Zupančič, 2006) dokazali nekatere dosledne starostne razlike v posameznih

kategorijah opisov otrok, starih tri, šest, devet in dvanajst let. Starostne razlike v

pogostosti opisnikov v posameznih kategorijah kažejo razvojne trende v otrokovem

dejanskem vedenju in značilnostih, ki jim starši posvečajo največ pozornosti

(Achenbach in Edelbrock, 1981, Martin idr., 1994, Rothbart, 1989, v Kavčič in

Zupančič, 2006). Opisniki na pozitivnem polu ekstravertnosti so s starostjo otrok

upadali, predvsem zaradi upada opisov na pozitivnem polu podkategorij sociabilnosti

in dejavnosti. Starši mlajših otrok so podali več opisnikov na pozitivnem polu

ekstravertnosti kot starši starejših otrok. Z naraščanjem starosti otrok je opazen upad v

količini gibalne dejavnosti. V obdobju srednjega in poznega otroštva se je povečal

delež opisnikov na pozitivnem polu sprejemljivosti in se hkrati znižal delež opisnikov

na negativnem polu sprejemljivosti. V obdobju zgodnjega otroštva so bile opazne

največje količinske spremembe med starostnimi skupinami na kategoriji vestnosti. V tej

kategoriji se je pojavil porast opisnikov na obeh polih zaradi povečanja opisov v

podkategorijah skrbnosti in marljivosti. Starši starejših otrok od otrok pričakujejo več

notranjega nadzora nad vedenjem kot starši mlajših otrok, ki se osredotočajo na večjo

obvladljivost. Glede na to se je pojavil starostni upad opisov na negativnem polu

kategorije sprejemljivosti. Sočasno s tem se je z otrokovo starostjo povečevalo število

opisnikov v kategoriji vestnosti. Z otrokovim vstopom v šolo se otroci vse več

vključujejo v spoznavno zahtevne in delu podobne dejavnosti, kar učiteljem in staršem

omogoča, da ločijo med otroki z razmeroma bolj izraženo vestnostjo in otroki z

razmeroma bolj izraženo odprtostjo za izkušnje (Zupančič in Kavčič, 2004).

2.2.2 Osebnost kot napovednik socialnega vedenja otrok

Podatki, ki so bili pridobljeni z vprašalniki petih dimenzij osebnosti, seveda

prirejenimi za ocenjevanje otrok so pokazali, da so osebnostne poteze otrok izrazito

povezane s pokazatelji socialne kompetentnosti (Ehrler, Evans in McGhe, 1999, Lamb

idr., 2002, Zupančič in Kavčič, 2003, v Horvat in Zupančič, 2010). Osebnostne poteze,

ki jih pri otrocih, starih od pet do sedem let, ocenjujejo vzgojiteljice, sočasno

napovedujejo socialno vedenje otrok v vrtcu (Zupančič in Kavčič, 2003, v Horvat in

Zupančič, 2010). Lamb (2002, v Zupančič in Kavčič, 2004) pravi, da se bolj

ekstravertni otroci hitreje prilagajajo novim vrstnikom pri vstopu v šolo, bolj sprejemljivi


14

in vestni pa hitreje sprejmejo in osvojijo šolska pravila ter bolj učinkovito sledijo

učnemu procesu. Čustveno bolj nestabilni otroci se v šoli večkrat jokajo, so bolj

anksiozni in se dlje časa prilagajajo. Čustveno nestabilni otroci z visokim

nevroticizmom so zadržani, plašni in negotovi pri sklepanju socialnih stikov, glede na

to pa se manj vključujejo v skupinske dejavnosti in se težje samostojno spoprijemajo z

izzivi ter so posledično bolj odvisni od odraslih (Zupančič in Kavčič, 2006). Glede na to

lahko sklepamo, da na otrokov nadaljnji socialni razvoj ne vplivajo samo socialni

dejavniki, kot so družina ali pa medsebojni odnosi, pač pa je vpliv vseh teh socialnih

dejavnikov odvisen tudi od otrokovih osebnostnih značilnosti (Hart, Keller, Edelstein in

Hofmann, 1998, v Zupančič in Kavčič, 2004). Prav tako lahko osebnostne značilnosti

napovedujejo tudi vedenjske težave otrok v šoli, na kar vplivajo faktorji sprejemljivosti

in ekstravertnosti ter kombinacija odprtosti in vestnosti (Reed Victor, 2001, Victro,

1994, v Zupančič in Kavčič, 2004).


15

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Raziskovalni problem, vprašanja in hipoteze

Osrednji namen diplomskega dela je preučiti, kako osnovnošolski otroci opisujejo

svoje osebnostne značilnosti. V empiričnem delu smo želeli odgovoriti na naslednja

vprašanja:

· Ali je petfaktorski model osebnosti primeren za klasificiranje prostih opisov

osebnosti otrok v srednjem in poznem otroštvu?

· Ali so opazne razlike v samoopisih otrok glede na različna starostna obdobja?

· Katere razlike se glede na različno starostno obdobje otrok v opisnikih

najpogosteje pojavljajo?

· Ali se kažejo razlike v podanih opisnikih otrok glede na razliko v spolu in v

katerih vidikih so najbolj izrazite?

3.2 Hipoteze

V okviru empiričnega dela smo preverjali tri hipoteze:

· H1: Večina opisnikov otrok v srednjem in poznem otroštvu, s katerimi se bodo

sami opisali, bo sodila v glavnih pet kategorij, ki pomensko ustrezajo petim

velikim faktorjem osebnosti. Raziskave namreč kažejo, da večina opisnikov, ki

jih za svoje otroke podajo starši ali s katerimi se opisujejo mladostniki sami

(npr. Andreopoulou in Poulopoulou, 1999, Slotboom idr., 1998, v Zupančič,

2013), sodi v kategorije velikih petih faktorjev osebnosti.

· H2: Predvidevamo, da bodo opazne razlike glede na starost otrok pri

opisovanju svojih značilnosti glede na posamezne kategorije petih faktorjev

osebnosti. Glede na rezultate študij, ki so temeljile na opisih staršev,

pričakujemo, da se bo s starostjo otrok večala pogostost opisnikov v

kategorijah vestnosti in čustvene stabilnosti ter opisnikov na pozitivnem polu

sprejemljivosti, s starostjo pa bo upadala pogostost opisnika ekstravertnosti.

· H3: Skladno z rezultati predhodnih analiz opisnikov staršev, ki so se razlikovali

glede na spol otroka, predvidevamo, da se bodo razlike med spoloma pokazale

tudi v samoopisih otrok. Pričakujemo, da bodo deklice v primerjavi z dečki

podale več opisnikov na pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti


16

in sprejemljivosti, dečki pa bodo podali več opisnikov na negativnem polu

vestnosti in pozitivnem polu odprtosti.

3.3 Raziskovalna metodologija

Uporabili smo deskriptivno metodo empiričnega raziskovanja, ki jo štejemo med

kvantitativno empirično raziskovanje. Empirični del je temeljil na zbiranju podatkov s

pomočjo anonimne sheme prostih opisov.

3.3.1 Udeleženci

V raziskavo smo vključili učence izbrane slovenske osnovne šole. Raziskava je

zajela 52 otrok iz prvega in drugega triletja, torej so bili v obdobju srednjega in

poznega otroštva. Starost učencev je bila med 7 in 11 let. Otroci so obiskovali 2., 3., 4.

in 5. razred. V 2. razredu je samoopise podalo 11 otrok, od tega 7 deklic in 4 dečki, v

3. razredu jih je izpolnjevalo 11 otrok, od tega 4 deklice in 7 dečkov, v 4. razredu je

sodelovalo 12 otrok, od tega 6 deklic in 6 dečkov, v 5. razredu pa je sodelovalo 18

otrok, od tega 9 deklic in 9 dečkov.

3.3.2 Pripomočki

V raziskavi smo uporabili en pripomoček, in sicer shemo za zbiranje prostih

opisov. Shema je obsegala tri stolpce: opisnik (npr. sem trmast), pomen (npr. kar

rečem, to tudi naredim) in primer (npr. se potrudim pri šolskih dejavnostih). V shemo

so udeleženci raziskave podajali proste opise svoje osebnosti. Za vsak opis so

pojasnili njegov pomen in podali konkreten primer vedenja iz vsakdanjega življenja, ki

ustrezno ponazarja otrokovo značilnost. S pomočjo prostih opisnikov smo pridobili

samoopise osebnosti otrok v srednjem in zgodnjem otroštvu. Proste opisnike smo

razvrstili v skladu s taksonomsko shemo za razvrščanje prostih opisnikov

otrokovih/mladostnikovih značilnosti (prilagojeno po Havill idr., 1994; Kohnstamm idr.,

1998, v Zupančič, 2013). Shema obsega pet glavnih kategorij (ekstravertnost,

sprejemljivost, vestnost, čustveno stabilnost in odprtost za izkušnje). Vsako kategorijo

sestavljajo tri podkategorije, opisnikom pa smo v kategorijah določili tudi pozitivni ali

negativni pol. Shema poleg glavnih petih kategorij vključuje še 9 dodatnih kategorij, v

katere razvrstimo opisnike, ki ne ustrezajo glavnim petim kategorijam.


17

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov

Starši otrok so na začetku izvedbe raziskave podali pisno soglasje za sodelovanje

njihovih otrok pri raziskavi. Za zbiranje samoopisov osebnosti otrok smo uporabili

pisne posredne in neposredne tehnike zbiranja podatkov. Med starostnimi skupinami

se je postopek zbiranja podatkov razlikoval. Pri mlajši starostni skupini smo opravili

strukturiran intervju. Po predhodnem dogovoru z učitelji smo postopek izvedli

individualno, saj bi bilo samostojno branje in pisanje za drugošolce prezahtevno.

Učenci so posamično prihajali iz razreda, kjer so se ustno in individualno opisovali

glede na shemo. Njihove odgovore smo v shemo zapisovali mi. Učenci 3., 4. in 5.

razreda so shemo izpolnjevali samostojno. Učitelji so nam omogočili izpolnjevanje med

njihovo uro. Razredu smo predstavili kratka navodila in razdelili sheme. Nekateri so

med izpolnjevanjem potrebovali pomoč. Izpolnjevanje je trajalo približno 15 min.

Potem smo sheme pobrali in se zahvalili za sodelovanje.

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Za klasificiranje opisov smo jih razvrstili v taksonomsko shemo za razvrščanje

prostih opisnikov otrokovih/mladostnikovih značilnosti oz. velikih pet kategorij (po

Havill idr., 1994, Kohnstamm idr., 1998, v Zupančič, 2013). Za povzemanje dobljenih

podatkov in preverjanje hipotez smo uporabili opisno statistiko in t-test za neodvisne

vzorce. Statično vrednost smo preverjali na ravni 5-odstotnega tveganja (p < 0,05).

3.4 Rezultati in razprava

V nadaljevanju dela predstavljamo rezultate statistične obdelave podatkov. Z

raziskavo smo preučevali osebnostne poteze otrok. Proste samoopise, ki so jih podali

otroci, smo razvrstili v taksonomsko shemo, ki vsebuje pet glavnih kategorij in devet

dodatnih, ki opisujejo otrokove lastnosti izven petih faktorjev (po Havill idr., 1994,

Kohnstamm idr., 1998, v Zupančič, 2013). Opise, ki so se nanašali na dve značilnosti

(npr. mirna, rišem, pri likovnem imam dobre ocene), smo kodirali kot dva opisa, če pa

bi z razdružitvijo opis izgubil pomen, smo ga kodirali kot enega. Vse opise smo kodirali

tudi pri pozitivnem (vključuje opise, ki se nanašajo na visoko izraženost neke

osebnostne dimenzije, primer za ekstravertnost je opis: sem zgovorna) in negativnem

polu (vključuje opise, ki se nanašajo na nizko izraženost posamezne osebnostne

dimenzije, primer za nizko ekstravertnost oz. introvertnost je opis: sem tih) določene

kategorije.


18

3.4.1 Razvrstitev samoopisov osebnosti otrok

V okviru prve hipoteze nas je zanimalo, kolikšen delež samoopisov osebnosti

otrok se uvršča v glavnih pet kategorij sheme za razvrščanje prostih opisnikov

osebnosti. Preglednica 1 prikazuje deleže vseh opisnikov, ki smo jih razvrstili v

posamezne kategorije klasifikacijske sheme.

Preglednica 1: Deleži vseh samoopisov v velikih petih kategorijah in dodatne

kategorije

Pozitiven

pol

Negativen

pol

Skupno

Glavnih pet kategorij

Ekstravertnost 14 % 4 % 17 %

Sprejemljivost 13 % 6 % 18 %

Vestnost 14 % 1 % 15 %

Čustvena stabilnost 8 % 3 % 11 %

Odprtost 28 % 0 % 28 %

Skupaj 77 % 14 % 91 %

Dodatne kategorije

Neodvisnost 0 % 0 % 0 %

Zrelost za svojo starost 0 % 0 % 0 %

Zdravje 0 % 0 % 0 %

Ritmičnost 0 % 0 % 0 %

Primernost spolu/zunanji

videz

0 % 0 % 0 %

Šolska učinkovitost 1 % 0 % 1 %

Telesni stik 0 % 0 % 0 %

Družinska interakcija 2 % 0 % 2 %

Razno 6 % 0 % 6 %

Skupaj 9 % 0 % 100 %

Skupno so otroci podali 264 opisnikov. Število vseh opisnikov, uvrščenih v

(pod)kategorije taksonomske sheme, smo pretvorili v odstotke glede na število vseh

podanih opisnikov, ki so jih podali otroci. V tabeli 1 lahko vidimo, da se večina

opisnikov (91 %) lahko uvrsti v glavnih pet kategorij, ki ustrezajo velikim petim

faktorjem osebnosti.


19

Najbolj obsežna kategorija samoopisov otrok je bila kategorija odprtosti, ki je

obsegala 28 % vseh opisov na pozitivnem polu, kar kaže, da so učenci najpogosteje

opisovali svoje interese (npr. igram hokej, sem nogometaš, sem športnik, igram klavir,

hodim na pevske vaje) in odprtost za iskanje novih izkušenj (npr. ustvarjalna, ko

ustvarjam kipce, zelo rada rišem, sodelujem na veliko tekmovanjih, raziskovalna, s

psom na sprehodu spoznavam naravo). Najmanj izražena kategorija je bila čustvena

stabilnost, ki je obsegala 11 % vseh opisov, in sicer na pozitivnem polu 8 % opisov ter

na negativnem polu 3 % opisov. Najpogostejši opisniki v tej kategoriji so bili na

pozitivnem polu počakam na razlago ter na negativnem polu siten, jezen. V kategorijah

vestnosti so učenci podali 15 % opisnikov, in sicer na pozitivnem polu 14 % opisnikov

(preberem 2x pri kontrolni, posodim stvari sošolcem) ter na negativnem polu 1 %

opisnikov (pogosto pozabljam domače naloge). V kategoriji ekstravertnosti so učenci

podali 17 % opisnikov, in sicer na pozitivnem polu 14 % opisnikov (zgovoren,

družabna, sprejmem v igro druge, klepetav) ter na negativnem polu 4 % opisnikov (tih,

samo poslušam prijatelje). V kategoriji sprejemljivosti so podali 18 % opisnikov, in sicer

na pozitivnem polu 13 % opisnikov (naredim, kar rečejo, posodim reči, rad pomagam

drugim, sem vljuden) ter na negativnem polu 6 % opisnikov (nagajam sestrici in bratcu,

se prepiram s sošolci).

V dodatne kategorije se je skupaj uvrstilo 9 % od vseh podanih opisnikov, večina v

kategorijo razno, saj so se otroci opisovali z opisniki: gibčen, športnik ipd. V kategoriji

šolska učinkovitost so učenci podali 1 % opisnikov ter v kategoriji družinska interakcija

2 % opisnikov, vse na pozitivnem polu.

V hipotezah smo predvidevali, da se bo večina opisnikov otrok v srednjem in

poznem otroštvu, s katerimi se bodo otroci opisovali sami, uvrstila v glavnih pet

kategorij, ki bodo pomensko ustrezale petim velikim faktorjem osebnosti. Glede na

dobljene rezultate lahko hipotezo 1 potrdimo, saj se je v kategorije velikih pet faktorjev

uvrstilo 90 % opisnikov, ki so jih podali otroci.

Dobljeni rezultati so skladni z ugotovitvami predhodnih raziskav, ki kažejo, da

starši otrok in otroci sami v svojih prostih opisih najpogosteje uporabljajo osebnostne

konstrukte, ki se uvrščajo v glavnih pet kategorij (Havill idr., 1994, Kohnstamm idr.,

1995, Slotboom, Havill, Pavlopolouse in De Fruyt, 1998, Zupančič, 2001, 2004b, v

Zupančič, 2013). V dimenzijah velikih petih faktorjev raziskovalci vidijo veljaven

produkt dimenzionalnega pristopa, ki nudi nujno in zadostno količino podatkov o

osebnosti (Digman, 1994, v Smrtnik Vitulić in Zupančič, 2009) in tudi omogoča

primerljivost dobljenih raziskav (Costa, McCrae in Jonsson, 2002, v Smrtnik Vitulić in


20

Zupančič, 2009). V petfaktorsko strukturo se v primerjavi z deleži opisnikov mlajših

otrok in z deležem opisnikov osnovnošolskih otrok v model velikih pet uvršča večji

delež osnovnošolskih otrok, in sicer več kot 80 % vseh opisnikov, ki so jih navajali

starši osnovnošolskih otrok v srednjem in poznem otroštvu (npr. Havill, Allen,

Halverson in Kohnstamm, 1994, v Zupančič in Kavčič, 2004).

V različnih državah so raziskovalci zbirali proste opisnike otrok starih od dveh do

trinajst let (Kohnstamm idr., 1998a, v Kavčič in Zupančič, 2006). Rezultati so pokazali,

da so starši svoje otroke v večini primerov opisovali s pozitivnimi opisniki (približno v

dveh tretjinah primerov). V vseh državah so podali največ primerov iz kategorije

ekstravertnosti (25 do 30 %). Ekstravertnost v večji meri vključuje družabnost in

živahnost otroka, po čemer lahko sklepamo, da je staršem ta značilnost najbolj

pomembna, verjetno zaradi ključne vloge pri otrokovem socialnem razvoju, saj se

veseli, družabni in komunikativni otroci učinkoviteje socialno prilagajo in so tudi manj

ranljivi za razvoj anksioznosti kot ostali otroci (Elphich, Halverson in Marszal-

Wiesniewska, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006). Velik delež opisnikov so razvrstili tudi

v kategoriji sprejemljivosti in odprtosti. Izpostavljanje značilnosti otroka, ki kažejo na

sprejemljivost, izraža pomembnost te dimenzije v otrokovih socialnih interakcij z

okoljem (Havill, Besevegis in Mouroussaki, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006).

Kategorija vestnosti in čustvene stabilnosti sta v večini držav vsebovali manjše deleže

opisnikov, redko čez 10 %, izjema so bili le kitajski starši, saj so podali okoli 20 %

opisnikov v kategoriji vestnosti, pri čemer se kažejo medkulturne razlike v starševskih

vrednotah in prepričanjih, ki jih imajo glede vzgoje otrok. Nekaterih značilnosti

otrokove osebnosti zaznavajo razmeroma očitneje kot druge (Kohnstamm idr., 1998a).

V kategoriji čustvena stabilnost je večina opisnikov spadala v negativni pol, delež

opisnikov pa je bil tudi razmeroma majhen. Starši svojih otrok ne vidijo kot anksiozne

in nesamozavestne, ampak te značilnosti dojemajo kot tipične za otroke, zato jih ne

izpostavljajo pri opisovanju (Angleitner, Kohnstamm, Slotboom in Besevegis, 1998, v

Kavčič in Zupančič, 2006). V dodatnih kategorijah so navajali opisnike, ki spadajo v

kategorije neodvisnosti, učne učinkovitosti in družinske interakcije (Kavčič in Zupančič,

2006). Pri samoopisih otrok smo ugotovili, da največ opisnikov podajajo v kategoriji

odprtosti, kar pomeni, da se opisi razlikujejo glede na opise staršev, saj starši

namenijo največ opisnikov v kategoriji ekstravertnosti. Po tem sklepamo, da je otrokom

pomembnejše opisovanje svojih interesov in dogodivščin kot staršem, ki se

osredotočajo bolj na socialne stike svojih otrok.


21

3.4.2 Starostne razlike v samoopisih osebnosti otrok

Zanimalo nas je tudi, ali bodo opazne razlike glede na starost otrok pri opisovanju

svojih značilnosti glede na posamezne kategorije petih faktorjev osebnosti.

Preglednica 2 prikazuje delež samoopisov otrok, razvrščenih glede na razrede v

kategorijah velikih petih faktorjev, in delež na pozitivnem ter negativnem polu. Za

ugotavljanje statistične pomembnosti razlik v deležih samoopisov znotraj posameznih

kategorij med mlajšimi in starejšimi učenci smo učence združili v dve skupini: združili

smo učence 1. triletja (2. in 3. razred) ter učence 2. triletja (4. in 5. razred). Nato smo

uporabili izračun t-testa za neodvisne vzorce za vsako od petih glavnih kategorij

samoopisov osebnosti.

Preglednica 2: Deleži samoopisov isto starih otrok v velikih petih kategorijah in

pozitivni (+) ter negativni (−) pol

2. razred 3. razred 4. razred 5. razred

+ − + − + − + −

Ekstravertnost 24 % 8 % 26 % 7 % 15 % 4 % 7 % 0 %

Sprejemljivost 22 % 2 % 16 % 0 % 9 % 7 % 11 % 11 %

Vestnost 16 % 0 % 7 % 0 % 9 % 4 % 23 % 1 %

Čustvena

stabilnost 6 % 0 % 12 % 9 % 11 % 7 % 9 % 0 %

Odprtost 22 % 0 % 23 % 0 % 35 % 0 % 37 % 1 %

Skupaj 90 % 10 % 84 % 16 % 78 % 22 % 87 % 13 %

V tabeli 2 so prikazani deleži opisnikov glede na razrede. V kategoriji

ekstravertnosti so največji delež opisnikov podali v 3. razredu, in sicer 26 % opisnikov

na pozitivnem polu, najmanjši pa je delež v 4. razredu na negativnem polu (4 %). V

kategoriji sprejemljivosti je bil največji delež podanih opisnikov v 2. razredu (22 %),

najmanjši delež podanih opisnikov pa prav tako v 2. razredu (2 %). Kategorija

vestnosti je imela največji delež podanih opisnikov v 5. razredu (23 %), najmanjši

delež pa v 4. razredu (4 %). Kategorija čustvene stabilnosti je imela največje število

podanih opisnikov v 3. razredu (12 %), najmanjši delež pa v 2. razredu (6 %). Največji

delež opisnikov v kategoriji odprtosti so podali v 5. razredu (37 %), najmanjši delež pa


22

v 2. razredu (22 %). Največji delež opisnikov na pozitivnem polu so podali v 2. razredu,

največji delež na negativnem polu pa v 4. razredu.

V tabeli 2 vidimo, da je z naraščanjem starosti otrok upadal delež opisnikov v

kategoriji ekstravertnosti. Učenci v 2. razredu so podali 24 % opisnikov na pozitivnem

polu in 8 % opisnikov na negativnem polu v kategoriji ekstravertnosti. V 3. razredu so

podali 26 % opisnikov na pozitivnem polu in 7 % na negativnem polu. V 4. razredu in

5. razredu opazimo upad opisnikov v kategoriji ekstravertnosti, saj jih je 4. razred

podal 15 % na pozitivnem polu in 4 % na negativnem polu, 5. razred pa 7 % na

pozitivnem polu ter nobenega opisnika na negativnem polu. Najpogosteje so omenjali

svojo družabnost z opisniki: družaben, igram se s prijatelji med odmorom, rad v družbi,

imam veliko prijateljev … ter aktivnost z opisniki: imam veliko energije, zgovoren … Na

negativnem polu so se opisovali na področju družabnosti: se igram sama in na

področju aktivnosti: malo govorim, mirna. Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v

deležih samoopisov v kategoriji ekstravertnosti med učenci prvega triletja (M =

16,25 %, SD = 10,14) in drugega triletja (M = 9,50 %, SD = 6,35) statistično

nepomembne (t = 1,63, df = 6, p = 0,077). Iz tega lahko sklepamo, da se mlajši učenci

sicer v nekoliko večji meri zaznavajo kot ekstravertne v primerjavi s starejšimi učenci,

a te razlike ne dosegajo ravni statistične pomembnosti. Mlajši učenci so imeli tudi večji

delež opisnikov na negativnem polu ekstravertnosti kot starejši. Ti rezultati bi lahko

nakazovali, da ekstravertnost s starostjo otrok upada, a ta upad v samoopisnikih

učencev ni tako velik kot v opisnikih, ki so jih za otroke podali njihovi starši. Raziskave

s starši so namreč pokazale, da ekstravertnost upada s starostjo otrok, posebno v

podkategorijah sociabilnosti (rad je skupaj z drugimi) in v podkategoriji dejavnosti (kar

naprej nekaj počne). Morda je za starše mlajših otrok bolj pomembna sociabilnost, ki

pomeni posebno otrokovo srečevanje novih ljudi in izpostavljanje stikov z drugimi

otroki, kot pa za starše starejših otrok. Opazen je tudi upad v količini gibalne dejavnosti

otrok, po čemer lahko sklepamo, da starši starejših otrok pripisujejo manjšo

pomembnost tej podkategoriji kot pa starši mlajših otrok (Zupančič in Kavčič, 2004a, v

Kavčič in Zupančič, 2006). Po drugi strani pa je možno tudi to, da so mlajši učenci v

primerjavi z drugimi osebnostnimi značilnostmi nekoliko bolj pozorni na značilnosti, ki

sodijo v kategorijo ekstravertnosti, jim namenijo več pozornosti oz. so za njih

razmeroma bolj pomembne.

V kategoriji sprejemljivosti so največ opisnikov podali učenci iz 2. razreda, in sicer

22 % na pozitivnem polu in 2 % na negativnem polu. Najpogosteje so svojo

priljubljenost in pomoč opisovali z opisniki: pomagam sošolcem pri nalogi, ne nagajam,

pomagam mami, pozdravim … in svojo obvladljivost z opisniki: sodelujem, dvigam


23

roko, lepo se vedem, naredim, kar rečejo, ubogam. Rezultati t-testa so pokazali, da so

razlike v deležih samoopisov v kategoriji sprejemljivosti med učenci prvega triletja

(M = 10 %, SD = 10,71) in drugega triletja (M = 9,50 %, SD = 1,91) statistično

nepomembne (t = 0,09, df = 6, p = 0,465). Iz tega lahko sklepamo, da so mlajši učenci

v povprečju sicer podali nekoliko manj samoopisov znotraj kategorije sprejemljivost kot

njihovi starejši vrstniki, a ta razlika ni statistično pomembna.

Največji delež kategorije vestnosti so podali v 5. razredu, in sicer 23 % na

pozitivnem polu in 1 % na negativnem polu. Največkrat so uporabili opisnike za

vztrajnost in marljivost (priden, vztrajen, delaven, med poukom sodelujem). Sledili so

opisniki za soodvisnost (pomagam sošolkam, pomagam družinskim članom,

radodaren, nikomur nočem nič slabega, prijazna do drugih ljudi) in še opisniki za

skrbnost (delam domače naloge, ne pozabljam zvezkov doma). Na negativnem polu

so bili najpogostejši opisnik: pogosto pozabljam domačo nalogo. Rezultati t-testa so

pokazali, da so razlike v deležih samoopisov v kategoriji vestnosti med učenci prvega

triletja (M = 5,75 %, SD = 7,59) in drugega triletja (M = 9,25 %, SD = 9,74) statistično

nepomembne (t = −0,57, df = 6, p = 0,295).

V kategoriji čustvena stabilnost so največji delež opisnikov podali učenci 3.

razreda. Na pozitivnem polu so podali 12 % opisnikov in na negativnem polu 9 %

opisnikov. Na pozitivnem polu so opisovali večinoma svojo samozavest (se znam

braniti, zelo dober sem v šoli, imam zelo malo skrbi, na vseh tekmovanjih sem zelo

dobra) in čustveno stabilnost (zmeraj počakam na razlago, potrpežljiv, ko imam kaj

narobe, popravim in se ne razburjam), na negativnem polu pa čustveno stabilnost

(jezen, siten, nezaželen, neumen) in anksioznost (me je strah, če je veliko ljudi, če

nimam prijateljev, se počutim osamljenega). Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike

v deležih samoopisov v kategoriji čustvene stabilnosti med učenci prvega triletja (M =

6,75 %, SD = 5,12) in drugega triletja (M = 6,75 %, SD = 4,78) statistično

nepomembne (t = 0,000, df = 6, p = 0,5).

V kategoriji odprtosti so v 4. razredu in 5. razredu najbolj izpostavljali svoje

interese. Največ opisnikov v tej kategoriji so podali v 5. razredu, in sicer 37 % na

pozitivnem polu in na negativnem polu 1 %. Najpogosteje so se opisovali z opisniki:

igram nogomet, rada rišem, sem športnik, izdelujem izdelke, pojem pri pevskem zboru.

Sledil je opis otrokove odprtosti, kjer so jo opisovali takole: najrajši raziskujem naravo,

ustvarjalna, rada raziskujem okoli hiše, pri pouku me zanima veliko stvari. Rezultati t-

testa so pokazali, da so razlike v deležih v tej kategoriji statistično nepomembne

(t = −0,58, df = 6, p = 0,292), in sicer so učenci prvega triletja (M = 11,25 %,


24

SD = 13,00) podali manj opisnikov kot učenci drugega triletja (M = 18,25 %,

SD = 20,52). Iz tega lahko sklepamo, da učenci v 4. in 5. razredu v opisnikih nekoliko

bolj izpostavljajo svoje interese kot pa učenci v drugem triletju, a razlike ne dosegajo

ravni statistične pomembnosti.

Zanimali so nas tudi deleži opisnikov v podkategorijah velikih petih faktorjev,

razporejene glede na razrede v šoli. Preglednica 3 prikazuje delež samoopisov

učencev v različnih razredih, razporejenimi v kategorije velikih petih faktorjev, in tudi

deleže v podkategorijah.

Preglednica 3: Deleži samoopisov isto starih otrok v podkategorijah v velikih petih

kategorij

2. razred 3. razred 4. razred 5. razred

Ekstravertnost

Družabnost 16 % 21 % 7 % 3 %

Dominantnost 6 % 0 % 0 % 0 %

Aktivnost 10 % 12 % 11 % 3 %

Sprejemljivost

Priljubljenost 12 % 5 % 9 % 9 %

Obvladljivost 12 % 12 % 7 % 13 %

Poštenost 0 % 0 % 0 % 0 %

Vestnost

Skrbnost 4 % 0 % 2 % 5 %

Soodvisnost 10 % 2 % 5 % 9 %

Vztrajnost 2 % 5 % 5 % 10 %

Čustvena stabilnost

Čustvena odzivnost 2 % 12 % 4 % 2 %

Samozavest 2 % 9 % 13 % 7 %

Anksioznost 2 % 0 % 2 % 0 %

Odprtost

Odprtost za izkušnje 2 % 2 % 13 % 7 %

Interesi 20 % 19 % 22 % 31 %

Inteligentnost 0 % 2 % 0 % 1 %


25

V preglednici 3 vidimo deleže opisnikov v podkategorijah petfaktorske sheme

opisnikov osebnosti. V 2. razredu so največji delež opisnikov učenci namenili

podkategoriji interesi (20 %). V 3. razredu so največ opisnikov podali v podkategoriji

družabnosti (21 %). V 4. razredu je bilo največ podanih opisnikov v podkategoriji

interesi (22 %), ravno tako v 5. razredu (31 %). Vsi učenci v podkategoriji poštenosti

niso podali nobenega opisnika. V podkategorji dominantnosti so samo učenci

2. razreda podali 6 % opisnikov, ostali razredi pa teh opisnikov niso podali.

V hipotezi smo predvidevali, da bodo opazne razlike glede na starost otrok pri

opisovanju svojih značilnosti glede na posamezne kategorije petih faktorjev osebnosti.

Ta del hipoteze lahko podpremo, saj so opazne nekatere razlike glede na različno

starost otrok. Ob tem je treba izpostaviti, da opažene razlike ne dosegajo ravni

statistične pomembnosti. To pomeni, da smo odkrili nekatere tendence starostnih

razlik, vendar so razlike v deležih podanih opisnikov znotraj posameznih kategorij med

učenci istega razreda večje kot pa razlike med razredi. Poleg tega je bil naš vzorec

razmeroma majhen in morda bi se dobljene razlike pokazale kot statistično

pomembne, če bi v raziskavo vključili večje število učencev.

Naši rezultati so glede starostnega upada opisnikov ekstravertnosti in porasta

opisnikov vestnosti skladni z rezultati predhodnih raziskav, ki so vključevale opise

otrok, ki so jih podali njihovi starši. V teh raziskavah (Slotboom idr., 1998, v Zupančič,

2013) je pogostost opisnikov v kategoriji ekstravertnosti upadala s starostjo otrok, in

sicer predvsem zaradi starostnega upada opisnikov v podkategoriji družabnosti in

dejavnosti. Sočasno s tem se je z otrokovo starostjo povečevalo število opisnikov v

kategoriji vestnosti. Z otrokovim vstopom v šolo se otroci vse več vključujejo v

spoznavno zahtevne in delu podobne dejavnosti, kar učiteljem in staršem omogoča,

da ločijo med otroki z razmeroma bolj izraženo vestnostjo in otroki z razmeroma bolj

izraženo odprtostjo za izkušnje (Zupančič in Kavčič, 2004). Predvidevali smo, da se bo

s starostjo otrok večala pogostost opisnikov v kategorijah vestnosti zaradi vse večjega

zahtevnega šolskega dela. Delež opisnikov se je res povečal v tej kategoriji v drugem

triletju. Učenci prvega trilerja so podali manjši delež opisnikov kot učenci drugega

triletja, čeprav razlika ni bila statistično pomembna. Rezultati so skladni tudi z

raziskavo (Slotboom, Havill, Pavlopulos in De Fruyt, 1998, v Kavčič in Zupančič,

2006), katere rezultati so pokazali največje razlike med starostnimi skupinami v

kategoriji vestnosti (porast opisnikov na negativnem in pozitivnem polu pri starejših

otrocih).


26

V naši raziskavi so v 2. razredu podali največ opisnikov v kategoriji sprejemljivosti,

in sicer v podkategoriji priljubljenosti in obvladljivosti po 12 % opisnikov v obe

podkategoriji. V dosedanjih raziskavah (Slotboom, Havill, Pavlopulos in De Fruyt,

1998, v Kavčič in Zupančič, 2006) so opazili povečanje opisnikov na pozitivnem polu

sprejemljivosti med 6. in 9. letom ter upad na negativnem polu sprejemljivosti med 3. in

9. letom. Starostni upad v starševskih opisnikih na negativnem polu kategorije

sprejemljivosti kaže na to, da se starši mlajših otrok v večji meri osredotočajo na

otrokove značilnosti, kot sta npr. ugodljivost in sodelovanje, kjer opisujejo otrokov

način odzivanja na zunanji nadzor, medtem ko starši starejših otrok od njih pričakujejo

več notranjega nadzora nad njihovim vedenjem (Kavčič in Zupančič, 2006). V naši

raziskavi je v podkategoriji obvladljivosti večji delež opisnikov v prvem triletju. S

starostjo se veča delež opisnikov na negativnem polu v kategoriji sprejemljivosti. Prvo

triletje je podalo 2 % opisnikov na negativnem polu, drugo triletje pa 18 % opisnikov na

negativnem polu.

Menili smo, da se bo s starostjo otrok večala pogostost opisnikov v kategorijah

vestnosti in čustvene stabilnosti ter opisnikov na pozitivnem polu sprejemljivosti, s

starostjo pa bo upadala pogostost opisnikov ekstravertnosti. Večanje opisnikov glede

na triletja je opazno pri vseh treh podkategorijah. V podkategoriji vztrajnosti so otroci iz

prvega triletja podali 7 % opisnikov, iz drugega triletja pa 15 %. Pri podkategoriji

skrbnosti so podali v prvem triletju 4 % opisnikov, v drugem triletju pa 7 % opisnikov. V

podkategoriji soodvisnost je podalo prvo triletje 12 %, drugo triletje pa 14 % opisnikov.

Raziskave so odkrile največji porast opisnikov v podkategoriji vztrajnosti in skrbnosti.

Povečanje števila opisnikov v tej kategoriji tudi odraža sposobnost otrokovega

notranjega nadzora nad svojim vedenjem.

Najnižji delež opisov v kategoriji čustvena stabilnost so podali 2. razred (6 %),

medtem ko so največji delež podali v 3. razredu (21 %). Deleži podanih opisov v tej

kategoriji se med triletjem niso razlikovali, in sicer je prvo triletje podalo isto opisnikov

(M = 6,75 %, SD = 5,12) kot drugo triletje (M = 6,75 %, SD = 4,79). Starostni porast v

kategoriji čustvene stabilnosti bi pokazal, da z leti otroci pridobivajo boljši čustveni

nadzor nad seboj in se jim veča samozavest ter prepričanje vase, zato bi podali tudi

velike deleže opisnikov v tej kategoriji. Če pogledamo rezultate naše raziskave glede

na razrede, opazimo, da so v 5. razredu podali 9 % delež opisnikov v to kategorijo, kar

lahko pomeni, da se v večini ne osredotočajo več na svoje odzivanje na okolico in

imajo večji nadzor nad čustvi, torej jih bolj nadzorujejo in so posledično manj opazna,

saj se od njih pričakuje več notranjega nadzora nad čustvi. Raziskave kažejo, da šolski

otroci v srednjem in poznem otroštvu jasno ločujejo med čustvi, ki jih posamezniki


27

doživljajo, in med tistimi, ki jih izražajo in so prepoznavni na obrazu. Vse bolj se

zavedajo svojega čustvovanja in doživljanja čustev, prav tako tudi čustvenega

doživljanja drugih ljudi, kar jim omogoča vedno bolj učinkovit nadzor nad izražanjem

lastnih čustev v različnih razmerah in tudi ustrezno reagiranje na čustva drugih ljudi.

Razvojni napredek na čustvenem področju v srednjem in poznem otroštvu je razvoj

nadzora nad doživljanjem in izražanjem negativnih čustev. Otroci razumejo, zakaj so

jezni ali žalostni ali zakaj jih je strah, sočasno z doživljanjem teh čustev pa tudi

zmorejo predvideti, kako se bo odzvala okolica na izražanje teh čustev, ter temu

primerno izražanje svojih čustev tudi prilagoditi zahtevam socialne situacije (Papalia

idr., 2001, v Fekonja in Kavčič, 2004). Desetletni otroci zmorejo primerjati pozitivne in

negativne posledice izražanja čustev in izražanje čustev tudi nadzirati (Banerjee, 1997,

v Fekonja in Kavčič, 2004).

Največji delež opisnikov v kategoriji odprtosti je bil podan v 5. razredu (37 %),

najmanjši delež pa v 2. razredu (22 %). Učenci so največ opisov podali v podkategorijo

interesov, in sicer so dosegli največji delež učenci 5. razreda (31 %). Podkategorija

inteligentnosti je dobila najmanjši delež opisnikov. Učenci prvega triletja (M = 11,25 %,

SD = 13,00) so podali manj opisnikov kot učenci drugega triletja (M = 18,25 %,

SD = 20,52).

Teze, da se bo s starostjo učencev večal delež opisnikov v kategoriji

sprejemljivosti, ne moremo potrditi, saj so naši rezultati ravno obratni. Tezo, da bo s

starostjo upadala pogostost opisnikov v kategoriji ekstravertnosti, lahko potrdimo, saj

so učenci prvega trilerja podali manjši delež opisnikov kot učenci drugega triletja.

Potrdimo lahko porast vestnosti s starostjo, saj so učenci iz prvega triletja manj

pogosto podajali opisnike v kategorijo vestnosti kot učenci iz drugega. Kot je bilo že

omenjeno, opisane starostne razlike v deležih opisnikov znotraj posameznih kategorij

med udeleženimi učenci prvega in drugega triletja ne dosegajo ravni statistične

pomembnosti.


28

3.4.3 Razlike med samoopisi osebnosti deklic in dečkov

V okviru tretje hipoteze nas je zanimalo, ali se bodo v samoopisih otrok pokazale

razlike med spoloma. Preglednica 4 prikazuje deleže samoopisov osebnosti učencev,

razdeljenih glede na spol v glavnih pet kategorij.

Preglednica 4: Delež samoopisov deklic in dečkov v velikih petih kategorijah ter

pozitivni in negativni pol

Deklice Dečki

Pozitivni

pol

Negativni

pol

Pozitivni

pol

Negativni

pol

Ekstravertnost 16 % 5 % 15 % 3 %

Sprejemljivost 19 % 4 % 8 % 8 %

Vestnost 16 % 0 % 15 % 3 %

Čustvena stabilnost 10 % 2 % 8 % 5 %

Odprtost 27 % 1 % 35 % 0 %

Skupaj 88 % 12 % 82 % 18 %

V tabeli 4 lahko vidimo, da so podani opisniki razporejeni približno enako med

deklice in dečke. Glede na vse opisnike ugotovimo, da so deklice podale nekoliko več

opisnikov na pozitivnem polu kot dečki, medtem ko so dečki podali več opisnikov na

negativnem polu kot dekleta. Očitnejše razlike so na pozitivnem polu sprejemljivosti,

kjer so deklice podale več opisnikov (19 %), medtem ko so jih dečki podali 8 %.

Razlike so opazne tudi na pozitivnem polu odprtosti, in sicer so dečki podali 35 %

opisnikov, medtem ko so jih deklice podale 27 %. Deklice so v kategoriji

ekstravertnosti, sprejemljivosti in vestnosti podale večji delež opisnikov kot dečki,

medtem ko so dečki podali večji delež opisnikov v kategoriji odprtosti. Na negativnem

polu sprejemljivosti, vestnosti in čustvene stabilnosti so dečki podali več opisnikov kot

deklice. Deklice so podale več opisnikov na negativnem polu ekstravertnosti in

odprtosti kot fantje. Na negativnem polu vestnosti niso podale nobenega opisnika.

V različnih raziskavah so raziskovalci odkrili manjše razlike med spoloma na ravni

velikih pet kategorij. Glede na starševe opisnike otrok, starih 4, 6, 9 in 12 let, so (De

Fruyt, Van Hiel in Buyst 1998, v Zupančič, 2009) odkrili, da starši deklicam pripisujejo

več vestnosti in ekstravertnosti v primerjavi z dečki, dečkom pa več odprtosti za

izkušnje. V kategoriji ekstravertnosti so deklicam pripisali več družabnosti in


29

dominantnosti, kar pomeni, da so deklice rade v družbi in se potegnejo zase ter težijo

k uveljavljanju. Dečke so pogosteje opisovali v kategoriji odprtosti za izkušnje, v

kategoriji vestnosti pa so jih pogosteje opisali na negativnem polu marljivosti in na

pozitivnem polu odprtosti, kar pomeni, da so radovedni, ustvarjali ter se zanimajo za

nove izkušnje (De Fruyt, van Hiel in Buyst, 1998, v Kavčič in Zupančič, 2006).

Andreopoulou in Poulopoulou (1999, v Zupančič, 2009) sta odkrili razlike glede na spol

v samoopisih petnajstletnih mladostnikov. Dekleta se večkrat opišejo v smislu

sprejemljivosti kot fantje, fantje pa večkrat v smislu odprtosti za izkušnje.

V naši raziskavi med učenci, starimi od 7 do 11 let, so bili rezultati podobni. V

kategoriji ekstravertnosti so deklice podale večji delež na pozitivnem polu

ekstravertnosti (M = 5,33 %, SD = 4,62) in tudi na negativnem polu ekstravertnosti

(M = 1,67 %, SD = 1,15). Opisovale so se z opisniki: družabna, rada se igram,

razigrana, polna energije. Fantje so podali nekoliko manjši delež opisnikov

ekstravertnosti na pozitivnem polu (M = 5 %, SD = 4,36) in negativnem polu (M =1 %,

SD = 1). Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v deležih samoopisov v kategoriji

ekstravertnosti med učenci na pozitivnem polu statistično nepomembne (t = 0,09,

df = 4, p = 0,466), ravno tako tudi na negativnem polu (t = 076, df = 4, p = 0,246).

Razlika med spoloma ni statistično pomembna.

Deklice po podale večji delež opisnikov na pozitivnem polu sprejemljivosti (M =

6,33 %, SD = 6,51) kot dečki (M = 2,67 %, SD = 2,52). Opisovale so se z opisniki:

vljudna, pridna, lepo govorim, ubogljiva, dečki pa z opisniki: delaven, vljuden,

sodelovalen. Na negativnem polu sprejemljivosti so dečki podali večji delež opisnikov

(M = 3,00 %, SD = 3,61) kot dekleta (M = 1,33 %, SD = 2,31). Negativni opisniki pri

dečkih so bili: grdo govorim, neprijazen, vzkipljiv, se hitro ujezim, nepotrpežljiv …

Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v deležih samoopisov v kategoriji

sprejemljivosti med učenci na pozitivnem polu statistično nepomembne (t = 91, df = 4,

p = 0,207), ravno tako tudi na negativnem polu (t = −0,68 df = 4, p = 0,268).

Na pozitivnem polu vestnosti so dekleta podala nekoliko večji delež opisnikov

(M = 5,33 %, SD = 3,51) kot fantje (M = 5,00 %, SD = 2,00). Največ so se pojavljali

naslednji opisniki: sočutna; če kdo joka, ga tolažim, rada pomagam, poslušam med

poukom, prijazna do drugih …, pri fantih pa: pripravljen pomagati, delam domače

naloge, priden ... Na negativnem polu vestnosti dekleta niso podala nobenega

opisnika, fantje pa so podali 3 % opisnikov (M = 1,00 %, SD = 1,00). V večji meri so se

pojavljali: neumen, pozabljam naloge. Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v

deležih samoopisov v kategoriji vestnosti med učenci na pozitivnem polu statistično


30

nepomembne (t = 0,14, df = 4, p = 0,446), ravno tako tudi na negativnem polu

(t = −1,73, df = 4, p = 0,079).

Na pozitivnem polu čustvene stabilnosti so dekleta podala več opisnikov na

pozitivnem polu (M = 3,67 %, SD = 3,05) kot fantje (M = 2,67 %, SD = 2,52). Dekliški

opisniki so bili: imam dobre ocene, potrpežljiva, pametna, brez skrbi. Opisniki, ki so jih

v večji meri podajali dečki, so: sem najboljši, dobro rišem, dober v šoli, ko imam

narobe, popravim in se ne razburjam. Na negativnem polu so dečki podali več

opisnikov (M = 1,67 %, SD = 1,53) kot dekleta (M = 0,67 %, SD = 0,58). Fantje so

podajali opisnike: nezaželen, ko me prijatelji ne spustijo v igro, govorim nepomembne

stvari, sem nervozen, strah me je, če je veliko ljudi. Rezultati t-testa so pokazali, da so

razlike v deležih opisovalnikov v kategoriji čustvene stabilnosti med učenci na

pozitivnem polu statistično nepomembne (t = 0,44, df = 4, p = 0,342), ravno tako tudi

na negativnem polu (t = −1,06, df = 4, p = 0,174).

V kategoriji odprtosti so dečki podali večji delež na pozitivnem polu (M = 11,67 %,

SD = 13,87) kot deklice (M = 9,00 %, SD = 11,39). Dečki so podajali opisnike: športnik,

imam domišljijo, ustvarjalen, hodim na hokej, deklice pa: rada berem, igram klavir,

ustvarjalna, športnica, poslušam glasbo. Na negativnem polu niso dečki podali

nobenega opisnika, deklice pa so podale 1 % opisnikov (M = 0,33 %, SD = 0,58).

Rezultati t-testa so pokazali, da so razlike v deležih opisov v kategoriji odprtosti med

učenci na pozitivnem polu statistično nepomembne (t = −0,26, df = 4, p = 0,404), ravno

tako tudi na negativnem polu (t = 1,00, df = 4, p = 0,187).

Otroci imajo mnogo priložnosti, da opazujejo za spol značilno vedenje v različnih

socialnih situacijah, kot so vrstniške skupine in stiki z drugimi odraslimi ter drugimi

otroki. Tako kot družinska lahko tudi institucionalna socializacija spodbuja zanimanja,

dejavnosti in vedenjske sloge, ki so tradicionalni z otrokovim spolom. Po tem lahko

sklepamo, da razni dejavniki, s katerimi je otrok vsakodnevno v stiku, lahko povečajo

vedenjske razlike med spoloma, ki imajo biološko podlago. Razlike pri mlajših otrocih

niso še tako vidne, saj naj bi se povečevale s starostjo (Zupančič in Kavčič, 2007).

Učitelji lahko že v šoli ločujejo otroke po spolu in jim zadajajo naloge, ki so ločene

glede na spol. Že v vrtcu se otroci ločujejo glede na to, s kakšnimi igračami se igrajo in

katere igrače prinesejo s seboj, ter si izbirajo istospolne prijatelje. Rezultati nekaterih

raziskav kažejo, da deklice same sebe pogosto ocenjujejo socialno bolj kompetentne,

dečki pa se vidijo kot bolj močne in odločne (Hetherington in Parke, 1986, v Marjanovič

Umek, 2004). V naši raziskavi se vidi razlika pri kategoriji sprejemljivosti. Deklice so

podale 19 % opisnikov na pozitivnem polu te kategorije in 4 % opisnikov na


31

negativnem polu. V veliki miri so navajale podobne pozitivne opise: prijazna do

sošolcev, pomagam drugim, pridna, ubogam, poslušam v šoli. Negativni opisi so bili

največkrat: včasih ne ubogam, klepetam. Dečki so podali isto število opisnikov na

negativnem in pozitivnem polu (8 %). Pozitivni opisniki so bili večinoma isti: prijazen,

sodelovalen, priden, negativni pa: pogosto klepetam, nagajam, učiteljica me med

poukom pogosto opozori. Po takšnem številu podanih opisnikov lahko sklepamo, da se

dekleta res vidijo kot skrbne, prijazne, vedno pripravljene pomagati ter prijateljske in

sodelovalne, majhen delež pa se jih opisuje kot nepotrpežljive, trmaste in neubogljive.

Medtem se fantje vidijo v isti meri kot sodelovalni, obvladljivi in tudi nepotrpežljivi,

klepetavi, trmasti ter uporniški. Ob tem je treba izpostaviti, da dobljena razlika med

spoloma ne dosega statistične pomembnosti.

Menili smo, da bodo deklice v primerjavi z dečki podale več opisnikov na

pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti in sprejemljivosti, dečki pa

bodo podali več opisnikov na negativnem polu vestnosti in na pozitivnem polu

odprtosti. Rezultati so to podprli, čeprav razlike med spoloma v našem vzorcu niso

statistično pomembne. Na pozitivnem polu vestnosti so dekleta podala večji delež

opisnikov kot fantje. Na negativnem polu vestnosti dekleta niso podala nobenega

opisnika, fantje pa so podali 3 % opisnikov. V kategoriji ekstravertnosti so deklice

podale večji delež na pozitivnem polu ekstravertnosti, fantje pa so podali manjši delež

na pozitivnem polu. Deklice po podale večji delež opisnikov na pozitivnem polu

sprejemljivosti kot dečki. V kategoriji odprtosti so dečki podali večji delež na pozitivnem

polu kot deklice. Glede na zgornjo interpretacijo podatkov lahko hipotezo 3 potrdimo.

Poleg tega nas je zanimal tudi delež samoopisov deklic in dečkov v

podkategorijah velikih petih faktorjev. Preglednica 5 prikazuje deleže samoopisov

osebnosti otrok, razdeljenih glede na spol, klasificiranih v velikih pet kategorij, in tudi

deleže v podkategorijah.


32

Preglednica 5: Deleži samoopisov osebnosti različno starih otrok, razdeljenih glede na

spol v podkategorijah velikih petih faktorjev osebnosti

Deklice Dečki

Ekstravertnost:

Družabnost 12 % 8 %

Dominantnost 1 % 2 %

Aktivnost 8 % 8 %

Sprejemljivost

Priljubljenost 13 % 5 %

Obvladljivost 11 % 12 %

Poštenost 0 % 0 %

Vestnost

Skrbnost 2 % 5 %

Soodvisnost 9 % 5 %

Vztrajnost 5 % 8 %

Čustvena stabilnost

Čustvena odzivnost 3 % 5 %

Samozavest 8 % 8 %

Anksioznost 1 % 1 %

Odprtost

Odprtost za izkušnje 4 % 8 %

Interesi 22 % 27 %

Inteligentnost 2 % 0 %

Skupaj 49,79 % 50,21 %

Na ravni podkategorij smo zaznali večje razlike kot na ravni kategorij. Občutne

razlike med spoloma so se pokazale pri večjem deležu opisnikov pri deklicah v

podkategorijah družabnosti, kjer so deklice podale 12 % opisnikov, dečki pa 8 %, in pri

podkategoriji priljubljenosti, v katero so dekleta uvrstila 13 % opisnikov, dečki pa 5 %.

Večje razlike so bile tudi pri deležu opisnikov v podkategoriji odprtost za izkušnje

(dečki so podali 8 % opisov, deklice pa 4 %) in pri podkategoriji interesi, saj so fantje

podali 27 % opisnikov v to podkategorijo, dekleta pa 22 %. Manjše razlike so se

pojavile tudi pri podkategoriji skrbnosti, saj so dečki podali 5 % opisnikov v to

podkategorijo, dekleta pa 2 % opisnikov, in podkategoriji vztrajnosti (dečki so podali 8

% opisnikov, dekleta pa 5 %).


33

De Fruyt, Van Hiel in Buyst (1998, v Zupančič, 2009) so na ravni podkategorij

odkrili, da starši deklicam pripisujejo več sociabilnosti, dominantnosti in skrbnosti ter

manj dejavnosti, dečke pa so pogosteje opisovali z več opisniki na pozitivnem polu

odprtosti za izkušnje ter z opisniki na negativnem polu marljivosti. Andreopoulou in

Poulopoulou (1999, v Zupančič, 2009) sta na ravni podkategorij odkrila, da se dekleta

več opisujejo v podkategoriji priljubljenosti in pomoči drugim ter znotraj podkategorije

samozavesti. Fantje se v podkategorijah največkrat opisujejo na ravni inteligentnosti in

interesov. Po tem sklepamo, da se dekleta v opisovanju svoje osebnosti bolj

osredotočajo na kakovost medsebojnih odnosov in čustev, dečki pa tega področja ne

omenjajo. V večji meri omenjajo svoje sposobnosti, lastne interese in znanje, kar je

manj v povezavi s socialnimi odnosi.

Skladno z literaturo so deklice podale več opisnikov v podkategoriji sociabilnosti

(12 %), medtem ko v podkategoriji aktivnosti ni bilo opaznih razlik, saj sta oba spola

dosegla isti rezultat, to je 8 %. Ravno tako so deklicam raziskovalci pripisovali več

skrbnosti, v naši raziskavi pa so večji odstotek v tej podkategoriji dosegli dečki (5 %).

Na ravni podkategorije odprtosti za izkušnje so dečki podali več opisnikov kot deklice,

in sicer 8 %. V naši raziskavi so dekleta več opisnikov podala v podkategorijo

priljubljenosti (13 %), v podkategorijo samozavesti pa so dečki in deklice podali isti

delež opisov, in sicer 8 %. Dečki so podali več opisov v podkategoriji interesi (27 %) in

manj v podkategoriji inteligentnost kot deklice.


34

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomskem delu nas je zanimalo, ali je petfaktorska struktura osebnosti

primerna tudi za opisovanje otrokove osebnosti, ali se opisniki, ki jih podajo otroci v

srednjem in poznem otroštvu, uvrščajo v omenjeno strukturo in ali se pojavljajo razlike

v opisih otrok glede na različno starost ter glede na spol.

Pri prvi hipotezi nas je najprej zanimalo, v kolikšni meri se bodo prosti samoopisi

učencev v srednjem in poznem otroštvu lahko klasificirali v petfaktorsko strukturo

osebnosti, torej v faktorje ekstravertnosti, sprejemljivosti, vestnosti, čustvene

stabilnosti in odprtosti za izkušnje. V teh pet faktorjev za opisovanje osebnosti smo v

naši raziskavi lahko klasificirali 91 % vseh opisnikov, ki so jih podali učenci od 2. do 5.

razreda. Rezultati so skladni z ugotovitvami predhodnih študij, saj se v petfaktorski

model uvršča več kot 70 % vseh opisnikov otrok, ki jih podajo njihove referenčne

odrasle osebe. Glede na dobljene rezultate smo to hipotezo podprli.

Prav tako smo predvidevali, da bodo opazne razlike glede na starost otrok pri

opisovanju svojih značilnosti pri posameznih kategorijah petih faktorjev osebnosti.

Predpostavili smo, da bodo z naraščanjem starosti učencev naraščali tudi opisniki v

kategoriji vestnosti in čustvene stabilnosti ter opisniki na pozitivnem polu

sprejemljivosti, s starostjo pa bo upadala pogostost opisnikov ekstravertnosti. Potrdimo

lahko del hipoteze, saj so se pokazale nekatere od pričakovanih razlik med

starostnima skupinama otrok. Skladno s pričakovanji so se učenci drugega triletja

redkeje kot učenci prvega triletja opisovali v smislu ekstravertnosti, pogosteje pa so se

opisovali kot vestne in čustveno stabilne. V nasprotju s predvidevanji se starejši

udeleženci niso pogosteje opisovali z opisniki sprejemljivosti kot mlajši učenci. Ob tem

je treba omeniti, da dobljene starostne razlike niso dosegale ravni statistične

pomembnosti. Nakazane ugotovljene starostne razlike glede pogostosti opisnikov

vestnosti, čustvene stabilnosti in ekstravertnosti podpirajo hipotezo, glede

sprejemljivosti pa ne.

V okviru tretje hipoteze nas je zanimalo, ali se bodo razlike med spoloma

pokazale tudi v samoopisih otrok. Menili smo, da bodo deklice v primerjavi z dečki

podale več opisnikov na pozitivnem polu v kategorijah vestnosti, ekstravertnosti in

sprejemljivosti, dečki pa bodo podali več opisnikov na negativnem polu vestnosti in na

pozitivnem polu odprtosti. To hipotezo smo lahko potrdili, saj so se naši rezultati

skladali s hipotezo. Deklice so podale večji delež opisnikov v kategoriji vestnosti,

ekstravertnosti in sprejemljivosti kot fantje, ki so podali več opisnikov na negativnem


35

polu vestnosti in pozitivnem polu odprtosti. Razlike med spoloma pa niso dosegale

ravni statistične pomembnosti. Skladno z dosedanjimi raziskavami smo tudi mi

ugotovili, da so deklice podale več opisnikov na pozitivnem polu kot dečki, medtem ko

so dečki podali več opisnikov na negativnem polu kot dekleta. To se sklada s

predhodnimi študijami, kar nakazuje, da se dekleta bolj osredotočajo na medsebojne

odnose, dečki pa na svoje lastne interese in dosežke (Andreopoulou in Poulopoulou,

1999, v Zupančič, 2013).

Pomanjkljivost izvedene raziskave je bil dolgotrajen postopek zbiranja podatkov v

drugem razredu, saj smo morali podatke zbirati ustno in individualno, saj bi bilo

samostojno branje in pisanje za drugošolce prenaporno. Nasprotno pa je bilo v 3.

razredu, kjer smo podatke zbirali pisno in skupinsko, ampak so dobili učenci za

opisovanje na razpolago premalo časa glede na njihove bralne in pisne sposobnosti,

zato je bilo v 3. razredu opazno manjše število opisnikov glede na druge razrede.

Menimo, da bi morali čas prilagoditi glede na starost učencev, saj v 5. razredu pišejo in

berejo bistveno bolje kot npr. v 2. razredu. Problem je bil tudi v razumevanju, saj so

otroci težje razumeli navodila, posebno pri opisu, v kakšni situaciji se kaže njihova

značilnost. Pomanjkljivost je bil tudi premajhen delež otrok, vključenih v raziskavo, saj

bi pri večjem številu otrok morda dobili drugačne rezultate.

Novo pridobljena spoznanja so uporabna v pedagoški praksi, in sicer na področju

poučevanja in dela z učenci. Osebnostne dimenzije se povezujejo tudi z

napovedovanjem otrokovega socialnega prilagajanja in celo otrokove učne uspešnosti

ter spoznavnih sposobnosti (Zupančič in Kavčič, 2004). Torej lahko učitelji z uporabo

prostih samoopisov osebnosti učencev v šoli izboljšajo svoje delo in ga ustrezno

prilagodijo učencem. Uporabljena metoda prostih opisnikov se je izkazala kot

uporabna za samooceno osebnosti otrok v prvem in drugem triletju, čeprav bi bile

potrebne nekatere dodatne prilagoditve glede izvedbe. Pri oceni osebnostnih lastnosti

otroka lahko pedagoški delavci uporabijo tudi vprašalnike, ki bolje pokažejo razlike

med otroki. Vprašalnike lahko kombinirajo s prostimi opisi, saj otroci lahko prosto

navedejo več svojih značilnosti, ki pa so pomembne za razumevanje otrokovih

lastnosti.


36

VIRI IN LITERATURA

Avsec, A. (2007). Pet velikih faktorjev osebnosti. V A. Avsec (ur.), Psihodiagnostika

osebnosti (str. 121-152). Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Fekonja, U. in Kavčič, T. (2004). Čustveni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V

Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 428 - 439).

Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Horvat, M. in Zupančič, M. (2010). Osebnostne poteze kot napovedniki socialnega

vedenja pri prvošolcih. Psihološka obzorja, 19(4), 111-132.

Kavčič, T. in Zupančič, M. (2006). Osebnosti otrok in njihovi medsebojni odnosi v

družini. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Marjanovič Umek, L. (2004) Razvoj razlik med spoloma. V L. Marjanovič Umek in M.

Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 495-509). Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta

Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.

Smrtnik Vitulič, H. in Zupančič, M. (2009). Osebnostna struktura v zgodnjem in

srednjem mladostništvu, kot jo (samo)zaznavajo mladostniki, njihovi sošolci in

mame. Psihološka obzorja, 18(1), 25-48.

Tomazo – Ravnik, T. (2004). Biološka rast človeka. V L. Marjanovič Umek in M.

Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 119 - 145). Ljubljana:


Zupančič, M. (2008). The Big Five: Recent developments in Slovene child personality

reserch. Psihološka obzorja, 17(4), 7-32

Zupančič, M., in Kavčič, T. (2004). Temperament in osebnost v srednjem in poznem

otroštvu. V Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 440 -

450). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Zupančič, M. in Kavčič, T. (2007). Otroci od vrtca do šole: razvoj osebnosti in

socialnega vedenja ter učna uspešnost prvošolcev. Ljubljana:



37

Zupančič, M. (2013). Osebnostne poteze v otroštvu in mladostništvu. V L. Marjanovič

Umek (ur.), Razvojna psihologija: izbrane teme (str. 51-77). Ljubljana: Znanstvena

založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

diplomsko delo brišar jerica - u pr · individualne razlike med otroki se kažejo že v...

Documents