diplomska naloga nives vesel - branje pravljic v …...književna vzgoja, moja odločitev za temo...
TRANSCRIPT
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Visokošolski strokovni študijski program prve
stopnje Predšolska vzgoja
Diplomska naloga
BRANJE PRAVLJIC V HETEROGENEM ODDELKU
Nives Vesel
Koper 2013
Mentorica:
izr. prof. dr. Vida Medved Udovič
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici izr. prof. dr. Vidi Medved Udovič, ki mi je nudila
strokovno pomoč pri izdelavi diplomske naloge in mi je bila pripravljena v vsakem
trenutku pomagati s svojimi predlogi in nasveti.
Zahvaljujem se tudi vsem v vrtcu Loški Potok, ker so mi omogočili izvajanje
raziskovalnega dela diplomske naloge, in vzgojiteljici Vesni Mikolič, ki mi je pomagala
pri izvajanju in mi nudila praktične nasvete.
Diplomska naloga ne bi mogla nastati tudi brez spodbude in podpore moje družine,
zato se ji iskreno zahvaljujem. Prav tako se zahvaljujem vsem tistim, ki so mi v času
študija stali ob strani in me spodbujali.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Nives Vesel študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa prve stopnje Predšolska vzgoja
izjavljam,
da je diplomska naloga z naslovom Branje pravljic v heterogenem oddelku
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
______________________
V Kopru, dne 4. 12. 2013
POVZETEK
V diplomski nalogi sem raziskovala otrokovo doživljajsko poslušanje pravljic.
Zanimalo me je, ali so otroci sposobni doživljajsko poslušati pravljico, jo povzeti s
svojimi besedami ter ali zmorejo pravljico samostojno pripovedovati in kako se njihova
pripovedovanja razlikujejo glede na njihovo starost.
V teoretičnem delu diplomske naloge je predstavljen kratek opis sodobne pravljice
in slikanice ter književna vzgoja v vrtcu in doma, v empiričnem delu pa so predstavljeni
izsledki raziskave o doživljajskem poslušanju sodobne pravljice. Na koncu je opisano
otrokovo samostojno pripovedovanje pravljice. Raziskava je pokazala, da so otroci z
ustrezno motivacijo pripravljeni in zmožni doživljajsko poslušati pravljico, jo povzeti s
svojimi besedami in jo samostojno pripovedovati.
Branje pravljic je za otroka v predšolskem obdobju zelo pomembno. Preko njih si
otrok izgrajuje svoj domišljijski svet, razvija in bogati govor, pridobiva informacije, kako
reševati življenjske probleme in kako se z njimi spopasti. Vse to in še več predstavlja
pravljica za otroka.
Ključne besede: pravljica, Kurikulum za vrtce, književna vzgoja, branje pravljic,
otrokovo pripovedovanje pravljic.
ABSTRACT
Reading fairy tales in a heterogeneous section
In my graduation thesis I dealt with the children's experiential listening to fairy
tales. I was interested in whether children are capable of an experiential listening to the
story of a fairy tale, to summarize this story in their own words and if they are able to
tell it by themselves independently. I was also interested in what way their ability of
storytelling varies depending on a basis of their age.
In the theoretical part of graduation thesis a brief description of a modern fairy tale,
picture- book and literary education in kindergarten and also at home are presented. In
the empirical part there are presented findings of the research about experiential
listening to a modern fairy tale. In the end ability of a child of self-story telling of fairy
tale is described. Research has shown that children, if properly motivated, are
prepared and efficient for experiential listening to fairy tales, able to summarize a story
in their own words and to tell about story independently.
Reading of fairy tales is very important for children of preschool age. Thereby
children build their fantasy world, develop and enrich their speech, gain information
about the way of solving life problems and how to deal with problems properly. All of
this and lots of more is the significance of a fairy tale for a child.
Keywords: fairy tale, curriculum for kindergartens , literary education , reading fairy
tales, children's storytelling
KAZALO VSEBINE
1 Uvod .......................................................................................................................... 1
1 Teoretična izhodišča ............................................................................................. 2
1.1 Sodobna pravljica ........................................................................................... 2
1.2 Slikanica ........................................................................................................ 4
1.2.1 Zahtevnostne stopnje slikanice ............................................................... 5
1.2.2 Tipi slikanic glede na ustvarjalni postopek ............................................... 5
1.2.3 Razporeditev besedila in ilustracij v slikanici ........................................... 6
2 Kurikulum za vrtce ................................................................................................. 7
2.1 Kaj zajema Kurikulum za vrtce? ..................................................................... 8
2.2 Cilji in dejavnosti književne vzgoje.................................................................. 9
3 Književna vzgoja v vrtcu .......................................................................................10
3.1 Skupno branje odraslega in otroka ................................................................10
3.2 Komunikacijski model ....................................................................................14
4 Empirični del ........................................................................................................16
4.1 Predstavitev problema...................................................................................16
4.1.1 Cilji, vzorec in metodologija dela ............................................................16
4.1.2 Raziskovalna vprašanja .........................................................................17
4.2 Potek raziskave v vrtcu .................................................................................17
4.3 Analiza otrokovih besedil ...............................................................................25
4.4 Odgovori na raziskovalna vprašanja ..............................................................30
5 Sklepne ugotovitve ...............................................................................................33
6 Literatura in viri .....................................................................................................35
KAZALO PRILOG
Priloga 1: Otroci med poslušanjem pravljice Jure kvak-kvak ....................................36
Priloga 2: Pogovor otrok z žabo Regico ...................................................................36
Priloga 3: Igra z žabo Regico ...................................................................................37
Priloga 4: V koga ali kaj bi se spremenil ...................................................................37
Priloga 5: Igra »štorklja in žabe« ..............................................................................38
Priloga 6: Otrokovo pripovedovanje pravljice ...........................................................38
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Pravljica. Lepa, neresnična, izmišljena, vse to nam pade na misel ob tej besedi. Pa
vendar nas le-ta spremlja vse življenje. V času otroštva pa je pravljica še najbolj
pomembna, saj si ne moremo predstavljati otroštva brez lepih pravljic. Pravljice niso le
neresničen svet. Pravljice nosijo v sebi pomembna sporočila za življenje. Tako za
otroke kot tudi za odrasle.
V diplomski nalogi je predstavljena pravljica kot temeljna literarna vrsta, ki jo otroci
najpogosteje poslušajo pri književni vzgoji v vrtcu. Ker me že od nekdaj zanima
književna vzgoja, moja odločitev za temo diplomske naloge ni bila težka. Rada imam
pravljice, rada jih berem in poslušam.
V diplomski nalogi so opredeljene različne vrste pravljic, kot jih je v svojih
razpravah prikazala slovenska raziskovalka Marjana Kobe. Prikazani so književna
vzgoja v vrtcu, njena vloga ter cilji in naloge. V empiričnem delu diplomske naloge je
predstavljena raziskava o doživljajskem poslušanju pravljic. Zajema poslušanje
pravljice po delih in povezavo z drugimi področji. Poudarek pa je na otrokovem
samostojnem pripovedovanju pravljice ter analizi in ugotovitvah, kako se njihova
pripovedovanja razlikujejo glede na njihovo starost.
Velik pomen pravljic je v tem, da otroka pripravljajo na zunanji svet, da mu
pomagajo videti bistvo v svetu – kaj je dobro in kaj zlo. Včasih nas skrbi, da bodo otroci
prek pravljic živeli v svojem domišljijskem svetu in bodo zato deležni premalo
intelektualnih vsebin. Na to je najbolje odgovoril Albert Einstein: »Če želite, da bo vaš
otrok inteligenten, mu berite pravljice. Če želite, da bo še pametnejši, mu berite še več
pravljic«.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
2
1 TEORETIČNA IZHODIŠČA
1.1 Sodobna pravljica
»Termin sodobna pravljica poimenujemo kot zbirno/krovno poimenovanje za dva
vzorca besedil s specifičnimi iracionalnimi prvinami. To sta: kratka sodobna pravljica in
fantastična pripoved« (Kobe, 1999, str. 6).
Sodobno pravljico je zelo natančno opredelila Marjana Kobe. O njej je napisala
naslednje:
»Kratka sodobna pravljica je razvita na več različic glede na glavni literarni lik:
1. z otroškim glavnim literarnim likom (npr. E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon, L.
Kovačič: Fantek na oblaku);
2. z oživljeno igračo/oživljenim predmetom kot glavnim literarnim likom (npr. K.
Kovič: Pajacek in punčka, V. Zupan: Plašček za Barbaro);
3. s poosebljeno živaljo kot glavnim literarnim likom (npr. S. Makarovič: Prašičkov
koncert, Živalska olimpijada);
4. s poosebljeno rastlino kot glavnim literarnim likom (npr. G. Strniša: Lučka
Regrat);
5. s poosebljenim nebesnim telesom/pojavom kot glavnim literarnim likom (npr. F.
Milčinski-Ježek: Zvezdica Zaspanka, B. A. Novak: Nebesno gledališče);
6. z glavnim literarnim likom, ki je znan iz ljudskega pravljičnega izročila (npr. S.
Makarovič: Škrat Kuzma dobi nagrado, Coprnica Zofka)« (Kobe, 1999, str. 6).
Osrednje mesto med navedenimi različicami pa zavzema kratka sodobna pravljica
z otroškim glavnim literarnim likom, ki se ji bom posvetila v nadaljevanju. Opisala bom
nekaj glavnih motivno-tematskih in morfološko-strukturnih značilnosti.
Temeljna tema, snov in motiv je otroški doživljajski svet in igra, dogajanje je
pogosto skrčeno na droben izsek iz otrokovega vsakdanjika, prepleta pa se s
fantastičnim delom. Glavni literarni lik je sodoben mestni otrok v starostnem razponu
od predšolskega do zgodnjega šolskega obdobja. To je obdobje, ko je, prvič, igra
pomembna otrokova aktivnost, in drugič, ko otrok doživlja realni svet in svet irealnega,
iracionalnega, fantastičnega kot dve enakovredni resničnosti.
Liki odraslih ljudi so pogosto navzoči, lahko pa tudi umanjkajo. Kadar so med
nastopajočimi liki, imajo praviloma stransko vlogo; središčno pomemben je svet otrok.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
3
Dogajanje poteka na dveh ravneh, realni in irealni; značilna stalnica je vdor
irealnih/ iracionalnih/fantastičnih prvin v realni vsakdanjik glavnega otroškega
literarnega lika, kar pa vzpostavi dve ravni dogajanja: dvodimenzionalnost oz.
dvoplastnost dogajanja, v nasprotju z enodimenzionalnostjo dogajanja v modelu
ljudske pravljice in nekaterih različicah klasične umetne pravljice. Začetek in sklep
dogajanja sta umeščena v resnični vsakdanjik glavnega otroškega literarnega lika.
Irealni svet je za otroka pomembnejši kot realnost, saj omogoča razreševanje
vsakršnih psihičnih stisk in problemov, ki jim otrok v realni vsakdanjosti ni kos, npr.
kako se pri kosilu izogniti osovraženi zelenjavni juhi (S. Vergi, Jure kvak-kvak), kako se
izogniti vzgojni pridigi odraslih in najti izgubljeno žogo (E. Peroci, Moj dežnik je lahko
balon). Prav tako pa se na irealni ravni otroku brez zadržkov izpolnijo vse želje in
potrebe, pa če so v realnosti še tako neuresničljive: zmoreš se npr. na oblaku voziti po
nebu nad rodnim mestom (L. Kovačič, Fantek na oblaku), do sitega se lahko naigraš z
vrstniki, s katerimi ti je v realnem svetu igra prepovedana (Moj dežnik je lahko balon).
Soočenje realne in irealne ravni se dogodi na dva načina. Pri prvem se dogajanje
odvija dvodimenzionalno/dvoplastno v enem samem svetu (irealno raven dogajanja
kreira glavni otroški literarni lik); pri drugem pa se dogajanje odvija dvodimenzionalno v
dveh med seboj ločenih svetovih (otroški lik ni (neposredni) kreator irealne/fantastične
ravni dogajanja, pač pa je z njim povezan vzrok dogajanja iz realnega v irealni svet).
Bivanjske sposobnosti glavnega otroškega literarnega lika in bivanjske
sposobnosti likov odraslih ljudi se med seboj bistveno razlikujejo. Medtem ko literarni
liki iz sveta odraslih praviloma ostajajo na realni ravni dogajanja, v izkustveno
preverjenem resničnem svetu, se otroški liki brez vsakršnih zadržkov »selijo« iz
svojega realnega vsakdanjika na irealno/iracionalno/fantastično raven dogajanja in spet
vračajo v realnost – kot pri igri. Sposobnost prehajanja iz realnega sveta na raven
irealnega dokazujejo številni otroški junaki, tako Jelka (Moj dežnik je lahko balon),
Darko (Fantek na oblaku) kakor tudi Jure (Jure kvak-kvak) in še mnogi drugi.
Vzrok oz. povod za vdor irealnih prvin v realni vsakdanjik je realen in praviloma
povezan z glavnim otroškim literarnim likom. To je lahko otrokova psihična stiska ali
problem, otrokova osamljenost in potreba po igri ali neuresničljiva želja otroka pa tudi
bolezen.
Pripovedovalec je vsevedni in na tak način vzpostavlja zaupno komunikacijo z
otroškim likom.
Dogajalni prostor in čas sta na realni ravni dogajanja, kjer je razvidna sodobnost;
dogajalni prostor je običajno natančneje določen in razpoznaven kot sodobno mestno
okolje.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
4
Kratka sodobna pravljica z otroškim glavnim literarnim likom praviloma ne
moralizira – ne pozna moralnega nauka, kakršnega poznajo ljudske pravljice.
»Razvidna drža piscev je ta, da so na strani otrok: zagovarjajo in z veliko empatijo
osvetljujejo otroški način doživljanja sveta, kategorijo »otroštvo« razbirajo kot »prvotno
besedilo življenja« (Cankar)« (Kobe, 1999).
1.2 Slikanica
»Slikanica je zvrst mladinske književnosti, v kateri se večinoma prepletata in
dopolnjujeta besedilo in ilustracija. Namenjena je otrokom v predbralnem in začetnem
bralnemu obdobju« (Wikipedija, 2002).
Slikanica je torej otroška knjiga z ilustracijami, brez besedila ali s kratkim
besedilom. Glede na avtorstvo ločimo tri vrste slikanic:
- izvirna slovenska slikanica, v kateri sta avtor in ilustrator Slovenca (npr. Saša Vegri
in Kostja Gatnik: Jure kvak-kvak);
- delno slovenska slikanica, s slovenskim prevodom tujega besedila, a z izvirnimi
ilustracijami slovenskega avtorja, ali obratno;
- slovenska izdaja slikanice s tujim besedilom in tujimi ilustracijami (Kobe, 1987).
Mene bo zanimala predvsem prva različica slikanice – izvirna slovenska slikanica.
V nadaljevanju bom po besedah Marjane Kobe (1987) opisala slikanico z vidika
zahtevnostnih stopenj slikanice, tipe slikanic glede na ustvarjalni postopek ter
razporeditev besedila in ilustracij v slikanici.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
5
1.2.1 Zahtevnostne stopnje slikanice
Slikanica sledi razvojnim obdobjem otroka od zgodnjega predbralnega do
zgodnjega šolskega obdobja, zato je oblikovana glede na zahtevnostne stopnje, tako
glede zunanje oblike kakor tudi glede likovne in besedne vsebine. V evropskem
slikaniškem prostoru pozna ta zvrst knjige tri zahtevnostne stopnje.
Prva zahtevnostna stopnja je kartonska zgibanka ali leporello, ki še nima oblike
knjige, je harmonikasto zložena in namenjena otrokom do 2., 3. leta. Je nekakšna
prehodna stopnja med igračo in »pravo« knjigo. Leporello je lahko brez besedila, samo
z enostranskimi slikami/fotografijami, pri katerih otrok doživljajsko uživa ob
spoznavanju, prepoznavanju in poimenovanju predmetov, pojmov, živih bitij, situacij
itd.; lahko je s krajšim besedilom, največkrat s prigodniškimi verzi, ki pojasnjujejo
sliko/fotografijo; lahko pa je leporello s kratkimi ljudskimi in umetnimi otroškimi
pesmicami.
Druga stopnja je knjiga s trpežnimi trdimi kartonastimi listi, ki pomeni že višjo
stopnjo slikaniške zvrsti knjige; z njo se otroku nekako odpre razsežni svet slikanice kot
prave knjige s tenkimi listi. Taka knjiga pa pomeni tretjo zahtevnostno stopnjo te zvrsti
knjige.
1.2.2 Tipi slikanic glede na ustvarjalni postopek
Glede na izhodišče pri ustvarjalnem postopku pozna evropski in svetovni slikaniški
prostor več tipičnih modelov slikanice.
Avtorska slikanica: V njej je likovno-besedna celota stvaritev enega samega
ustvarjalca. Glede na to ta model omogoča prav gotovo največ pogojev za nastanek
slikanice v njeni najčistejši avtentičnosti – izžareva svoje estetsko sporočilo. En sam
avtor najbolje ve, kdaj bo uporabil svojo likovno in kdaj tekstovno pisavo, kakšen likovni
izraz bo njegovi zamisli najbolje ustrezal itd.
Slikanica, pri kateri sta soavtorja stalna dvojica: Lahko hkrati soustvarjata besedilo
in likovno podobo slikanice, skratka delo nastaja po skupnem konceptu, lahko pa
likovni soavtor dobi v delo sicer že izoblikovano besedilo, vendar ustvarja njegovo
likovno podobo v sodelovanju s piscem zgodbe; lahko pa je likovni ustvarjalec slikanice
sicer stalni, toda ustvarjalno povsem samostojen ilustrator besedil istega avtorja.
Slikanica, pri kateri soavtorja nista stalna sodelavca: Pri tem tipu slikanice je lahko
tekst tisti, ki je primeren in gre v nadaljnji oblikovni postopek k likovnemu ustvarjalcu, ali
pa je likovni delež slikanice tisti, ki je primeren in gre v nadaljnji postopek k besednemu
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
6
soavtorju. Po tem ustvarjalnem principu je nastala in še nastaja večina slovenskih
izvirni slikanic.
1.2.3 Razporeditev besedila in ilustracij v slikanici
Ne glede na to, ali je slikanica avtorska ali pa sta jo oblikovala dva ustvarjalca, se
slikanice med seboj razlikujejo po razporeditvi besedila in ilustracij. Če izhajamo iz
domačega knjižnega prostora, bi glede na urejenost tekstovnega in likovnega deleža v
slikanici lahko razbrali naslednje tipe:
Klasična slikanica – likovno je oblikovana na način klasične knjižne ilustracije, se
pravi tako, da je vsaka ilustracija samostojna slika. Enakomerno se menjavata
celostransko besedilo in celostranska ilustracija oz. si delita primerno sorazmerje.
Pri naslednjem tipu slikanice se tako rekoč ilustracija »razlije čez svoj rob«, razprši
se čez obe strani v knjigi in razleze tudi med besedilo.
»Še močnejšo sprepletenost z likovnim deležem in s tem še večjo vključenost v
svojo likovno podobo pa doživlja verzno ali prozno besedilo v tipu slikanice«, pri
katerem likovni oblikovalec postopa tako, da tekst reorganizira in ga nato organizira
tako, da ga vključi v ilustracijo. Primer take slikanice je npr. Abecedarija Daneta Zajca
in Milana Bizovičarja pa tudi Jure kvak-kvak Saše Vegri in Kostje Gatnika. Pri takem
načinu ureditve teksta z ilustracijami besedilo ohranja svojo lastno identiteto, vse svoje
specifične vsebinske razsežnosti, njegova doživljajska sugestivnost in estetsko
sporočilo pa sta v resnici hkratna s sliko, v katero sta vgrajena (Kobe, 1987).
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
7
2 KURIKULUM ZA VRTCE
Kurikulum za vrtce je ključen dokument pri načrtovanju vsakodnevnih dejavnosti.
Na prvih straneh Kurikula za vrtce je opisano, kaj je Kurikulum za vrtce, kaj je v njem
zapisano, kako nam pomaga pri delu in načrtovanju dela in komu je namenjen.
Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki ima svojo osnovo v analizah,
predlogih in rešitvah, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje v vrtcih
(Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995, Zakon o
vrtcih, Šolska zakonodaja Ι, 1996), kot tudi v sprejetih načelih in ciljih vsebinske
prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja (Izhodišča kurikularne
prenove, Nacionalni kurikularni svet, 1996). Je dokument, ki na eni strani
spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, na drugi strani pa z novejšimi teoretskimi
pogledi na zgodnje otroštvo in iz njih izpeljanimi drugačnimi rešitvami in pristopi
dopolnjuje, spreminja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih (Bahovec idr., 1999,
str. 7).
Pred Kurikulom za vrtce je bil v veljavi in podlaga za delo v vrtcu Vzgojni program
za vzgojo in varstvo predšolskih otrok kot prvi uradni dokument na tem področju. V
svoji »filozofiji« se je precej razlikoval od današnjega Kurikula za vrtce.
Temeljni cilj Vzgojnega programa je bil vsestranski razvoj otroka. Vključeval je
vzgojna področja (telesna, umska (intelektualna), moralna in estetska vzgoja), vendar
je dajal prednost ciljem, nalogam in vsebinam, ki jih je narekovala takratna ideologija. V
Vzgojnem programu je bila poudarjena miselnost, da se morajo vsi otroci čim večji del
časa vključevati v dejavnosti vse skupine naenkrat. V ospredje je bil postavljen interes
skupine kot celote, individualnost pa je bila sorazmerno malo cenjena in ne preveč
zaželena.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
8
2.1 Kaj zajema Kurikulum za vrtce?
Kurikulum za vrtce je oblikovan predvsem za t. i. dnevne programe in je hkrati
ustrezna strokovna podlaga za izpeljave v različnih programih, seveda ob upoštevanju
posebnosti, glede organizacije življenja in dela, ravni izbire ciljev, dejavnosti ter
različnih pristopov in metod, ki jih prinašajo različni programi (Bahovec idr., 1999).
Kurikulum za vrtce obsega več poglavij:
- Cilji Kurikula za vrtce,
- Načela uresničevanja ciljev,
- Otrok v vrtcu (v tem poglavju so predstavljeni razvoj in učenje v predšolskem
obdobju, počitek, hranjenje in druge vsakodnevne dejavnosti, odnosi, prostor in
sodelovanje s starši),
- Področja dejavnosti (gibanje, jezik, umetnost, družba, narava, matematika).
V Kurikulu za vrtce so predstavljeni cilji Kurikula za vrtce in iz njih izpeljana
načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenju v predšolskem obdobju ter
globalni cilji in iz njih izpeljani cilji na posameznih področjih (zaradi večje
preglednosti in strokovne jasnosti), predlagani primeri vsebin in dejavnosti na
posameznih področjih pa ta področja med seboj povežejo in jih postavijo v
kontekst dnevnega življenja otrok v vrtcu. Nekatere medpodročne dejavnosti,
kot so moralni razvoj, skrb za zdravje, varnost, prometna vzgoja, se kot rdeča
nit prepletajo skozi vsa področja in so del načina življenja in dela v vrtcu.
Predlagane vsebine in dejavnosti (postavljene so ločeno za prvo in drugo
starostno skupino otrok) predstavljajo možne poti in načine uresničevanja ciljev
(tudi med temi lahko vzgojitelj izbira), vzgojitelj pa je tisti, ki se po strokovni
presoji odloča, kaj, kdaj in kako (Bahovec idr., 1999, str. 7–8).
Kurikulum za vrtce je zasnovan tako, da vzgojitelju nudi pomoč in nujne podatke
pri načrtovanju vsakodnevnih dejavnosti.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
9
2.2 Cilji in dejavnosti književne vzgoje
Za pričujočo nalogo me zanimajo predvsem cilji in dejavnosti, povezani s književno
vzgojo v vrtcu. Med globalnimi cilji sem izluščila naslednje:
- jezik kot objekt igre,
- zavedanje obstoja lastnega jezika in lastne kulture,
- poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika,
- doživljanje in spoznavanje temeljnih literarnih del za otroke,
- spodbujanje ustvarjalnosti,
- spodbujanje jezikovnih zmožnosti (artikulacije, besednjak, besedila,
komunikacija itn.).
Med operativnimi cilji pa sem za razvijanje otrokove književne zmožnosti opazila
naslednje:
- otrok v vsakdanji komunikaciji posluša jezik in je vključen v komunikacijske
procese z otroki in odraslimi (neverbalna in verbalna komunikacija, kultura
komunikacije, stili komunikacije, vljudnost),
- ob poslušanju in pripovedovanju pravljic in drugih literarnih del otrok razvija
zmožnost domišljijske rabe jezika; spoznava moralno-etične dimenzije; s
književno osebo se identificira ter doživlja književno dogajanje,
- otrok doživlja in spoznava verbalno komunikacijo kot vir ugodja, zabave in
reševanja problemov,
- otrok razvija sposobnost miselnega in čustvenega sodelovanja v literarnem
svetu,
- otrok spoznava besedo, knjigo kot vir informacij,
- otrok posluša različne literarne zvrsti ter spoznava razlike in podobnosti med
njimi,
- otrok ob knjigi doživlja ugodje, veselje, zabavo, povezuje estetsko in fizično
ugodje ter pridobiva pozitiven odnos do literature,
- otrok razvija sposobnost domišljijskega sooblikovanja literarnega sveta,
- otrok se uči samostojno pripovedovati (Bahovec idr., 1999).
Cilji književne vzgoje bi bili lahko povezani tudi s cilji za področje umetnosti, kot so
gledališka, lutkovna, filmska vzgoja, saj so številna literarna dela predstavljena v
različnih medijih (npr. F. Milčinski Ježek, Zvezdica Zaspanka).
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
10
3 KNJIŽEVNA VZGOJA V VRTCU
3.1 Skupno branje odraslega in otroka
Že v najzgodnejšem otroštvu je branje otroku pomembno, saj otrok že v prvih letih
življenja spozna, da je branje zabavno in razvedrilno. Mislim, da imajo starši in
vzgojitelji pri tem največji vpliv, saj otroku s skupnim branjem v predšolskem obdobju
dajejo vzgled in pozitiven odnos do knjig in druge literature.
Motivacija za branje:
»Najnovejša poučevanja na področju branja kažejo, da je za ustvarjanje sveta
zavzetih bralcev pomemben užitek, ki ga bralci dobijo z branjem, ter motivacija, ki jih
spodbudi, da se naučijo brati in branju namenijo del svojega časa« (Mohor (ur.), 2003,
str. 112).
Zelo veliko vlogo pri razvoju pozitivnega odnosa do branja odigra otrokova družina.
Zelo pomembno je, da so odrasli vzor otrokom, da berejo z užitkom ter da otroka
obkrožajo knjige. Najnovejše raziskave pa kažejo, da je za razvoj motivacije za branje
pomembno, da ima otrok pozitivne izkušnje z branjem že od najzgodnejšega otroštva
dalje. Če želimo, da bodo otroci branje cenili, moramo načrtovati delo v vrtcu in šoli
tako, da postane branje pomembna dejavnost. Le tako bomo ustvarjali dobre bralce, ki
bodo brali celo življenje (Mohor (ur.), 2003).
V predšolskem obdobju pa je motivacija za skupno branje ključnega pomena.
Otroka motiviramo že samo s tem, da pripravimo prostor oziroma kotiček za skupno
branje. Otrok tako zazna, da bo tam potekala dejavnost oz. bralna aktivnost. Če pa se
osredotočimo na branje ali pripovedovanje pred skupino otrok, pa moramo seveda
izbrati primerno motivacijo, ki je skladna z otrokovo starostjo, zanimanjem ter njegovim
razvojem. Otroke lahko motiviramo z:
- lutko,
- uganko,
- kratko zgodbo,
- pesmico,
- pogovorom,
- vprašanji ipd.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
11
Vloga branja in pripovedovanja:
Pri branju ali pripovedovanju pravljic je pomembno, kako, kaj in na kakšen način
otroku beremo, pripovedujemo, kajti na podlagi tega je odvisno tudi, kako se bo otrok
identificiral s književnimi osebami, kaj bo iz pravljice spoznal, ali mu bo situacija iz
pravljice znana in mu bo pomagala pri življenjskih situacijah itd. Z našim branjem in
pripovedovanjem se otrok uči in raste ter se širi njegov spoznavni in domišljijski svet.
»Otroku že v zgodnjih letih beremo, pripovedujemo in se z njim pogovarjamo. To je
edina možnost in pot, kako naj otrok spozna, kaj vse se tako na čustveni kot na socialni
ter spoznavni ravni skriva v pripovedovanih ali zapisanih besedah, zgodbah, pripovedih
ali pravljicah. Z odkrivanjem sveta iz knjig pa laže spoznava pravi svet« (Mohor (ur.),
2003, str. 22).
Otrok se že od prvih tednov naprej odziva na številna dogajanja v svojem ožjem in
širšem fizičnem in socialnem okolju. Prav zato je pomembno, kakšno je to okolje in kaj
vse otroka obkroža. Otroci so med seboj zelo različni, eni zelo pozorno poslušajo naše
pripovedovanje ali branje, drugi so ves čas nemirni in jim pozornost bega od ene
dejavnosti k drugi (prav tam).
Ko odrasli otroku berejo slikanice ali druge otroške knjige, je pomembno, kaj in
kako berejo, če želimo, da bi branje pomenilo pozitivno spodbudo za otrokov govorni,
miselni, čustveni in socialni razvoj. Kriterij za izbor otroške knjige mora biti kakovost
besedila in ilustracij oz. fotografij, prav tako pa moramo biti pozorni, da je knjiga
primerna otrokovi starosti (prav tam).
»Poslušanje kakovostnih besedil za otroke, ki jih odrasli bere, otroka sprosti, mu
daje občutek varnosti, kar pozitivno vpliva tudi na njegovo čustveno doživljanje,
vživljanje v posamezne junake, domišljijsko ustvarjanje, iskanje novih, nenavadnih
povezav ter odnosov in je zelo pomembno za kasnejše razumevanje bolj celostnih
tekstov ter samostojno ustvarjanje besedil« (Mohor (ur.), 2003, str. 29).
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
12
Kako brati otroku v predšolskem obdobju:
V strokovni literaturi zasledimo veliko priporočil, kaj in kako brati otroku v
predšolskem obdobju. V nadaljevanju bom naštela nekatera priporočila in navodila
vsem vzgojiteljem, učiteljem, staršem, ki naj bi jih upoštevali, če želijo, da bi branje pri
otroku doseglo želene učinke z vidika otrokovega razvoja in učenja.
- Branje zahteva čas, umirjenost ter zainteresiranost, to ni nekaj, kar se dogaja
mimogrede.
- Tudi dojenček ni premajhen za branje s strani odraslega.
- Predšolski otrok bo z zanimanjem sledil branju v nadaljevanju, kar pomeni, da
lahko danes nadaljujemo z branjem zgodbe tam, kjer smo včeraj končali.
- Otroku morajo biti knjige dosegljive. Pomembno je, da ima otrok možnost, da
»sam bere«.
- Na otrokova vprašanja o knjigi (kdo je to napisal, ali ta junak lahko postane živ,
ali je lisica v knjigi ista kot v gozdu ipd.) je treba odgovoriti.
- Tisti, ki otroku bere, se mora pri branju kar se da potruditi (poudarki, intonacije,
čustvena izraznost) (Mohor (ur.), 2003).
»Nekateri na vprašanje, kako naj književno besedilo bere odrasli, odgovarjajo
takole: Bere naj tako kot otrok, vanj naj se čim bolj vživi, zato da bo lahko otrokom čim
ustrezneje posredoval besedilo. Vendar to stališče je napačno, saj odraslemu
onemogoča, da bi besedilo doživel po svoje.« Odrasli mora torej najprej brati po svoje,
da sam začuti besedilo, zgodbo, nato pa isto zgodbo prebrati skupaj z otroki
(Marjanovič Umek (ur.), 2001, str. 97).
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
13
V priročniku Otrok v vrtcu (2001) je zapisanih nekaj korakov takega branja:
1. »Branje odraslega in lastno razumevanje besedila je na prvem mestu, saj če
odrasli ne zna/zmore vzpostaviti osebnega razumevanja mladinskega dela,
potem je verjetno, da bo njegovo branje s skupino otrok zapadlo v šablono in za
otroke ne bo doživeto oz. bo shematično.
2. Predvidevanje hipotetične otroške recepcije je branje skozi oči otrok. V
središču je namreč prav otroško doživetje besedila; in ker se otroci med seboj
razlikujejo, je predvidevanje njihove recepcije domena posamezne vzgojiteljice,
ki edina ve, kako bo otrok besedilo res sprejel.
3. Strokovna priprava pomeni razčlembo določenega dela, ki jo opravi
vzgojiteljica samostojno ali z uporabo strokovne literature. Poteka po določenih
korakih:
- določitev teme besedila,
- iskanje osrednje besede, ki je bistvena za sporočilo in največkrat povzema
vsebino ali temo,
- opazovanje prvin za razvijanje bralne sposobnosti (besedilnih slik, književne
osebe, prostor, čas ter potek zgodbe),
- predvidevanje možnosti za aktualizacijo besedila (kako pravljico povezati s
predstavnim svetom otroka).
4. Postavitev cilja je faza, v kateri se vzgojiteljica odloči, katere cilje iz
Kurikuluma bo izbrala in realizirala z dejavnostmi.
5. Izbira metod poučevanja, ki omogočajo ustvarjalnost in samostojnost čim
večjemu številu otrok, pa tudi nekatere oblike skupinskega dela, kar spodbuja
komunikacijo med otroki« (Marjanovič Umek (ur.), 2001, str. 97–98).
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
14
3.2 Komunikacijski model
V nadaljevanju opisan komunikacijski model je učinkovit pri obravnavi del
mladinske književnosti zaradi tega, ker otroka najprej pripravi na doživljanje,
poslušanje književnega besedila, vsebuje čas za razmislek o besedilu in na koncu to
daje možnost za poglabljanje doživetij.
»Njegova glavna značilnost je spodbujanje otrokovega ustvarjalnega in
subjektivnega sprejemanja besedila. Pomembna je samostojna gradnja besedilnega
sveta. Iz tega izhaja tudi glavni užitek sprejemanja (poslušanja/branja) književnosti:
užitek dialoga. Otroci se pogovarjajo z besedilom, med seboj in z odraslimi
(vzgojiteljico, starši)« (Mohor (ur.), 2003, str. 62).
Za razvijanje recepcijske sposobnosti pa ne zadošča samo sprejemanje besedila.
Na predšolski stopnji se kot didaktično sredstvo pojavlja igra, in sicer kot besedotvorna
prvina, kjer se otroška književnost »igra« z jezikom, ustvarja nenavadne kombinacije
besed ter igrive narobe svetove, in kot način odziva na besedilo. Ker praviloma otrok v
predšolskem obdobju še ne bere samostojno, je prvotni način sprejemanja književnosti
poslušanje glasnega branja. Teoretična izhodišča pa poudarjajo tudi večkratno branje
istega besedila (prav tam).
»Obravnava umetnostnega besedila v vrtcu poteka po istem vzorcu kot kasneje,«
zaporedje teh korakov je torej stalnica, kjer pa ob vsaki posamezni izvedbi posamezne
faze prilagajamo vsebini besedila. Faze interpretacije, ki odgovarjajo na vprašanja,
kako izvesti uro poslušanja in ustvarjalnega dialoga z besedilom, so:
Uvodna motivacija: Vzgojiteljica motivira otroke, kar predstavlja tudi prvi korak pri
vzpostavljanju dialoga med besedilom in otrokom. V tej fazi otroka pripravimo na
literarnoestetsko doživetje, v njem vzbudimo predstave in čustva, povezana s temo.
Najpomembnejše motivacijsko sredstvo je igra (domišljijsko potovanje, igra z
besedami, uporaba igrač, kaj bi se zgodilo, če … itd); tej se pridružujeta še
napovedovanje vsebine (pripoved o doživetjih, pogovor ob ilustracijah, o besedilu,
izražanje doživetja, predstavitev avtorja in knjig itd.) in sodelovanje odraslih
(pripovedovanje o igrah, ki so se jih odrasli igrali v otroštvu, pripoved vzgojiteljice o
svojih doživetjih, spoznavanje običajev, izročila).
Premor pred poslušanjem: Otrok se pripravi na doživetje, se umiri in usmeri
pozornost na besedilo. Vzgojiteljica ali starši nato umetnostno besedilo pripovedujejo
ali berejo. Pomembno je, da branje ni izumetničeno, pač pa zanimivo, dinamično.
Bralec prilagaja branje glede na lastnosti književnih oseb in glede na razpoloženje, ki
ga vzbuja besedilo. Glavno pravilo pri pripovedovanju ali branju je: samo dolgočasno
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
15
branje je napačno branje. Po branju ali pripovedovanju sledi premor, v katerem otrok
uredi svoja doživetja. Čeprav je ta faza kratka, je izjemno pomembna.
Pogovor o besedilu: Je bistvena faza za razvijanje dialoga med otrokom in
besedilom. Otroku v tej fazi lahko razložimo neznane besede in besedne zveze, se
pogovorimo o književnih osebah in njihovem ravnanju, o razpoloženju, ki ga vzbuja
besedilo, lahko napovemo nadaljevanje zgodbe (če beremo odlomek) ipd. Pogovoru o
besedilu praviloma sledi ponovno poslušanje. Vendar moramo pri tem upoštevati tudi
otrokovo zbranost in motivacijo.
Poglabljanje doživetij: Je sklepna faza obravnave, kjer otroku zastavimo
ustvarjalne in poustvarjalne nove naloge. V tej fazi imamo nešteto individualnih in
skupinskih možnosti za poglabljanje. Naštela jih bom samo nekaj:
- ilustracija podobe,
- nadaljevanje pravljice,
- obnavljanje besedila ob slikah,
- dramatizacija besedila,
- ples, pantomima, gibalne igre,
- izdelava knjige idr. (Marjanovič Umek (ur.), 2001).
Pri posameznih fazah interpretacije sem zajela le najpomembnejše podatke in
zanimive dejavnosti; vsak posameznik pa si faze prilagodi glede lastnosti svoje skupine
ali posameznika.
»Jezik je tista komponenta človekovega življenja, ki je prisotna tako rekoč povsod.
Tudi v Kurikulu za vrtce ima področje jezika posebno funkcijo. V bistvu je neke vrste
povezovalni člen med vsemi področji dejavnosti, pa tudi sicer življenja in dela v vrtcu«
(Marjanovič Umek (ur.), 2001, str. 104).
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
16
4 EMPIRIČNI DEL
4.1 Predstavitev problema
V predšolskem obdobju je nepogrešljiva dejavnost pri književni vzgoji poslušanje
pravljic, zato sem se odločila za raziskavo o doživljajskem poslušanju sodobne
pravljice.
V empiričnem delu diplomske naloge je predstavljena raziskava o doživljajskem
poslušanju pravljice Saše Vegri Jure kvak-kvak. Predstavljeni so tridnevno branje
pravljice in odgovori otrok na zastavljena vprašanja o pravljici, utrjevanje pravljice s
povezavo z drugimi področji ter otrokova samostojna pripovedovanja pravljice in
analiza.
Ugotavljala sem, ali zmorejo otroci predvidevati nadaljevanje pravljice in svoja
predvidevanja primerjati z resničnim potekom ter kako se razlikujejo otrokova
pripovedovanja pravljice glede na njihovo starost.
4.1.1 Cilji, vzorec in metodologija dela
Predvideni cilji so:
- prikazati izsledke raziskave o doživljajskem poslušanju sodobne pravljice;
- analizirati otrokovo samostojno pripovedovanje pravljice glede na predhodna
pripovedovanja pravljice po delih in glede na njegovo starost.
Metodologija dela je potekala tako, da sem najprej izbrala sodobno pravljico, ki je
primerna za razvojno stopnjo otrok in v kateri se brez težav identificirajo z glavno
književno osebo. Izbrala sem slikanico slovenske avtorice Saše Vegri z naslovom Jure
kvak kvak.
Nato sem si organizirala izvajanje za raziskavo, čas in prostor. Raziskavo sem
izvajala v dopoldanskem času v igralnici vrtca. Vzorec je bil deset otrok, od tega šest
deklic in štirje dečki. Njihova starost je bila od 4 do 6 let.
Raziskovanje sem dokumentirala s fotografijami in video posnetki, za katere
imamo v vrtcu podpisane izjave staršev, ki to dovoljujejo. Otroke sem med
raziskovanjem opazovala, si zapisovala njihove odgovore, njihova vprašanja, jih
spraševala ter vsakega otroka posebej tudi posnela in analizirala njegovo samostojno
pripovedovanje.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
17
4.1.2 Raziskovalna vprašanja
Prvo raziskovalno vprašanje:
Ali otroci, stari od 4 do 6 let, zmorejo doživljajsko poslušati sodobno pravljico in jo
povzeti s svojimi besedami?
Drugo raziskovalno vprašanje:
Ali otroci, stari od 4 do 6 let, zmorejo predvidevati nadaljevanje pravljice?
Tretje raziskovalno vprašanje:
Ali znajo otroci primerjati svoja predvidevanja z resničnim potekom in ugotoviti razlike?
Četrto raziskovalno vprašanje:
Ali otroci kot pripovedovalci pravljice zajamejo njene bistvene podatke in upoštevajo
pripovedovalni ton?
4.2 Potek raziskave v vrtcu
Zastavila sem si tedenski projekt na temo izbrane pravljice. Prve tri dni sem
otrokom brala pravljico Jure kvak-kvak. Po vsakem branju je potekal pogovor, četrti
dan sem raziskavo povezala še z drugimi področji, ki se navezujejo na temo, peti dan
pa smo imeli dan pripovedovanja pravljic, kjer je vsak otrok s slikanico v roki meni
individualno pripovedoval pravljico po svojih besedah.
Raziskava je potekala tako, da smo se tako kot vsak dan usedli v krog na blazinice
in začeli z jutranjim pozdravom »lep dan« in nato nadaljevali z dejavnostjo.
Vsak dan se je začel najprej z motivacijo, ki je otroke pripravila do tega, da so bolj
sodelovali in so bili bolj pripravljeni na dejavnost, ki je sledila. Motivacija je za otroke
zelo pomembna in potrebna, saj se otroci na nek način pripravijo za delo. Za motivacijo
raziskave sem izbrala zeleno žabo z imenom Regica. Ker otroke dobro poznam, sem
vedela, da je lutka prava izbira za motivacijo, in res je bila. Otroci so jo nenehno
spraševali in govorili z njo; motivacija je bila uspešna.
Po motivaciji sem začela z branjem pravljice. Pravljico sem večino časa brala, del
pa tudi pripovedovala. Po branju je sledil pogovor o prebranem delu pravljice, najprej
med mano in otroki in nato še pogovor otrok z Regico.
Med samim branjem sem poskušala pravljico narediti čim bolj zanimivo. Pri
vsakem dogajanju v zgodbi sem uporabljala mimiko obraza in tudi celotnega telesa ter
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
18
glede na dogajanje spreminjala barvo glasu. Tako so otroci še z večjim navdušenjem
poslušali in me opazovali.
Vsebina pravljice:
Jure je bil deček, ki je bil vedno zelo žejen. Ko je jedel, je vsako žlico juhe pridno
zalival z vodo. Ko je imel poln krožnik in prazen kozarec, je prosil teto Otilijo, pri kateri
je bil velikokrat na obisku, da mu da še malo vode. Ker teta Otilija ni mogla Juretu
ničesar odreči, si je sama pri sebi dejala: »Saj boš postal še žaba, če se boš tako
nalival z vodo.« In še preden je to izgovorila, se je Jure spremenil v žabo. Skakal je po
kuhinji, regal in kvakal. Teta Otilija se je v vsej zmedenosti domislila rešitve in ponudila
Juretu, da lahko dobi jesti, karkoli si želi. Ta je hotel smetano z jagodami. Potem je teti
še naročil, naj ga odnese v lužo, dokler ne bo hrana pripravljena. Teta Otilija je storila,
kot ji je naročil. Ko se je najedel smetane z jagodami, je ponovno postal človek, prav
tak, kot je bil, običajen deček po imenu Jure.
V nadaljevanju bom predstavila raziskavo o doživljajskem poslušanju sodobne
pravljice za vsak dan posebej. Opredelila bom cilje in ugotovitve vsakega dne.
Prvi dan
Cilji:
- Otroci se seznanijo z žabo Regico.
- Rešujejo uganko in dopolnjevanko o žabi.
- Doživljajsko poslušajo pravljico.
- Pogovarjajo se in obnavljajo pravljico.
- Predstavijo svoja predvidevanja o nadaljevanju pravljice.
Ugotovitve:
Izvajanje raziskave je potekalo tako, da sem otroke najprej motivirala. Za
motivacijo sem izbrala zeleno žabo z imenom Regica. Najprej sem otrokom zastavila
uganko in dopolnjevanko o žabi. Otroci so zelo hitro ugotovili, o čem govori. Nato pa
sem jim povedala, da sem že navsezgodaj, ko sem vstala, zaslišala žalostno regljanje.
In v kotu sem zagledala zeleno Regico. Vprašala sem jo, zakaj je žalostna, in
odgovorila mi je, da bi šla danes zelo rada z mano v vrtec. In res je prišla. Ko sem
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
19
otrokom pripovedovala izmišljeno prigodo, so me zelo pozorno poslušali. In ko sem jih
vprašala, če pokličemo Regico, so vsi v en glas zakričali »ja«. Opazila sem njihove
obraze, vse v pričakovanju, ko sem šla po žabo. Še sama nisem mogla verjeti, kako
zelo so bili motivirani. Prav tako najmlajša deklica, stara eno leto, ki ni bila vključena v
raziskavo kot otroci, stari od štiri do šest let. Vsem se je zdela žaba tako zanimiva, da
so kar vsi povprek hoteli govoriti z njo. Nato jih je žabica najprej lepo pozdravila, se jim
predstavila in povedala, da jim bom jaz sedaj prebrala pravljico. Žaba se je poslovila in
prisluhnila pravljici.
Nato sem napovedala avtorico in naslov pravljice ter začela z branjem. Med samim
branjem sem videla začudene obraze otrok. Prav nič se niso razlikovali eden od
drugega, vsi so me poslušali z odprtimi usti. Najbolj pa so bili začudeni, ko se je Jure
začel spreminjati in postajati zelen. Ko je pravljica postajala napeta, sem z branjem
prenehala. Otrokom najprej ni bilo čisto jasno, zakaj, in so spraševali, kaj pa naprej.
Razložila sem jim, da bomo vsak dan prebrali samo del pravljice. Nato smo si skupaj
ogledali ilustracije in ob njih najprej obnovili zgodbo.
Ko smo zgodbo obnavljali, sem vsakemu otroku dala besedo, da je povedal svoj
del zgodbe. Vsem otrokom je šlo dobro, le enemu dečku (5 let) sem morala pomagati
in ga spodbujati. Obnavljanje jim ni predstavljalo težav. Edina težava je bilo ime tete.
Niso si mogli zapomniti imena in so namesto teta Otilija rekli teta Grizelda, ki pa
nastopa v drugi pravljici. Opazila pa sem razlike med starejšimi in mlajšimi otroki.
Deček, star 4 leta, je sicer vedel osrednje dogajanje v zgodbi in pri obnovi povedal
samo ključne elemente (npr. »Jure je postajal zelen«, »je bil pri teti« ipd.), medtem ko
so deklice, stare 6 let, v obnovi zgodbe zajele tudi stranske elemente zgodbe (npr.
»Jure je živel v bloku«, »je delal dež iz koruznega zdroba« ipd.).
Ko sem jih vprašala, kaj mislijo, da se bo zgodilo, sem dobila različne odgovore:
»da bo postal žaba«, »da bo ves zelen«, »one noge bodo prišle, pa regljanje bo
prišlo«. Opazila sem, da so bile bolj zgovorne najstarejše deklice. Nato pa sem se
posvetila tudi otrokoma, dečku in deklici, ki sta stara 4 leta, in ju spraševala, kaj se bo
zgodilo Juretu. Deklica je bila nekoliko sramežljiva in ni hotela odgovarjati, medtem ko
je deček odgovarjal tako, da je vstal iz kroga in začel skakati ter pripovedoval, da se bo
zgodilo to, da bo Jure skakal in regal ter postal zelen. Odgovori so bili zelo zanimivi. Ko
so hoteli izvedeti, kaj se bo zgodilo, jim nisem izdala, ampak sem rekla, da bomo jutri
videli in slišali nadaljevanje zgodbe.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
20
Drugi dan
Cilji:
- Otroci se pogovarjajo z Regico o prebranem delu pravljice.
- Doživljajsko poslušajo pravljico.
- Regica predstavi njihova predvidevanja o nadaljevanju pravljice.
- Poslušajo Regičino predstavitev.
- Primerjajo svoja predvidevanja z resničnim potekom zgodbe in ugotavljajo
razlike.
- Se pogovarjajo in obnavljajo pravljico.
- Predstavijo svoja predvidevanja o nadaljevanju pravljice.
Ugotovitve:
Prav tako kot prvi dan raziskave sem tudi drugi dan dejavnost začela z motivacijo.
Otroci so me že pred dejavnostjo spraševali, če bo kaj prišla žaba Regica. Spet smo jo
skupaj poklicali v jutranji krog, ji zaželeli dobro jutro in lep dan. Otroci bi se z njo
pogovarjali še dolgo, vendar sem jih morala ustaviti, da ne bi padla motivacija za branje
pravljice. Regica jih je najprej spraševala, kaj se je zgodilo Juretu. Vsi otroci so hoteli
naenkrat govoriti, zato jih je Regica ustavila in predlagala, da naj govori eden, ker jo
zelo bolijo ušesa in da bo kar odskakala, če bodo vsi naenkrat govorili. Otroci so jo
upoštevali in govorili eden po eden. Nato pa jih je žabica povabila k poslušanju
drugega dela pravljice. Poslovila se je in tudi sama prisluhnila.
Zatem sem jim doživeto prebrala pravljico in hkrati uporabljala dele telesa in
obrazno mimiko. Kajti opazila sem, da otroci veliko bolj doživeto spremljajo pravljico in
hkrati tudi nezavedno ponavljajo gibe oziroma mimiko za mano. Najbolj zanimivo se mi
zdi, ko berem pravljico in naredim na primer prestrašen obraz, nekateri kar ponovijo za
mano. Se pravi, da se zelo vživijo v dogajanje in se identificirajo s književno osebo.
Med samim branjem pravljice so vsi otroci napeto poslušali, kajti ta dan sem se še
bolj trudila, da pravljico naredim kar se da zanimivo. Uporabila sem svoje roke in z
njimi prikazovala dogajanje v pravljici. Ko se je teta v pravljici prijela za glavo, sem
enako storila jaz ipd. Otroci so me gledali in nezavedno ponavljali za mano.
Tudi tokrat sem prebrala samo en del pravljice in nato prenehala, čeprav je bilo
dogajanje napeto. Otrokom sem hotela prav na tak način vzbuditi radovednost, kaj se
bo zgodilo.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
21
Ko sem prebrala del pravljice, jim je Regica povedala, kaj so prejšnji dan rekli o
tem, da se bo zgodilo naprej v pravljici. Vprašala jih je tudi, kaj so rekli oni o
nadaljevanju pravljice, kaj pa se je v pravljici res zgodilo. Ugotovili so, da je Jure res
postal žaba, tako kot so predvidevali, in je regljal.
Nato smo si skupaj ogledali ilustracije in ob njih obnovili del pravljice. Zastavljala
sem jim vprašanja in oni so odgovarjali. Najbolj bo bile zgovorne najstarejše deklice.
Vendar sem z vprašanji spodbujala tudi manj zgovorne in sramežljive otroke in
vsakemu dala možnost, da pride do besede. Pogovor je sicer zelo lepo tekel, vendar
sem morala deklice ustaviti in dati možnost tudi drugim, da povejo svoj del zgodbe.
Ravno tako kot prejšnji dan so se pokazale razlike med šestletnimi deklicami in
mlajšimi otroki. Deklice so zgodbo zelo natančno poznale, medtem ko so mlajši otroci
govorili le glavne elemente zgodbe. Vendar sem jih z vprašanji spodbudila, da smo
zašli tudi v podrobnosti. Na koncu obnove sem jih vprašala, kaj jim je bilo najbolj všeč.
Odgovorili so mi: »Meni je bilo všeč, ko je postal velika žaba«, »meni je bilo všeč, ko je
skočil na mizo«. Ena deklica pa me je ves čas spraševala: »Kaj pa naprej?« Razložila
sem ji, da bomo naslednji dan prebrali naprej. Vprašala sem jih tudi, kaj menijo, da se
bo zgodilo v nadaljevanju. Najstarejša deklica je rekla, »da bo Jure potem s čarovnijo
postal spet človek«, štiriletni deček pa je rekel: »Jure bo žaba ostal.«
Takoj zatem, ko smo končali s pogovorom, je ena deklica že spraševala Regico,
ali je lepo poslušala pravljico in če ji je bila všeč. Žabica je odgovorila, da ji je bila
pravljica zelo všeč, ampak jo zelo zanima, kaj se bo zgodilo na koncu. Nato so se
otroci z njo pogovarjali in ji kazali, kaj znajo, ter jo prosili, naj pride še pred počitkom k
njim, da jih objame. Regica jim je obljubila in seveda tudi prišla.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
22
Tretji dan
Cilji:
- Otroci se pogovarjajo z Regico.
- Doživljajsko poslušajo pravljico.
- Regica predstavi njihova predvidevanja o nadaljevanju pravljice.
- Poslušajo Regičino predstavitev.
- Primerjajo svoja predvidevanja z resničnim potekom zgodbe in ugotavljajo
razlike.
- Pogovarjajo se in obnavljajo pravljico ob ilustracijah.
Ugotovitve:
Tudi tretji dan sem otroke motivirala z žabo Regico. Najprej jih je pozdravila, se z
njimi pogovorila o vsakdanjih rečeh in nato začela s pogovorom o prebranem delu
pravljice. Spraševala jih je enako kot prvi in drugi dan raziskave. Kaj se je zgodilo
Juretu, kaj je postal, zakaj je to postal itd. Otrokom sem taka vprašanja ponavljala in
zastavljala z namenom, da si čim bolje zapomnijo elemente pravljice. Pri skupnem
pogovoru sta bili v ospredju deklici, stari 6 let. Večino časa sta govorili samo oni dve,
drugi pa so samo poslušali in vmes rekli kakšno besedo. Z namenom sem pogovor
izpeljala tako, da sem videla, kdo je v ospredju pri pogovoru in kdo več ali manj samo
posluša. Nato pa je Regica vzela knjigo in jo dala meni ter otrokom napovedala
nadaljevanje pravljice.
Otrokom sem doživeto prebrala še zadnji del pravljice. Otroci so me pozorno
poslušali. Po končani pravljici pa se jim je zopet pridružila Regica in jim povedala
njihova predvidevanja prejšnjega dne o tem, kaj se bo v pravljici zgodilo. Z mojimi
vprašanji in spodbudo so uspešno ugotovili razlike med njihovimi predvidevanji in
resničnim potekom. Ugotovili smo, da je Jure spet postal navaden deček in da ni več
žaba, kot so nekateri mislili.
Nato pa smo na kratko obnovili zgodbo, tako da so sodelovali vsi otroci. Z
vprašanji sem spodbujala tudi tiste, ki niso tako zgovorni. Na vprašanja so odgovarjali
vsi otroci. Eni so bili bolj zgovorni in sami povedali tudi še druge stvari, ne samo to, kar
sem jih vprašala. Drugi pa so samo odgovorili na vprašanje. Petletnemu dečku, ki je
nekoliko manj zgovoren in se nerad izpostavlja, sem morala zelo pomagati z dodatnimi
vprašanji.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
23
Četrti dan
Cilji:
- Otroci se pogovarjajo z Regico.
- Pripovedujejo o tem, v koga ali kaj bi se spremenili.
- Narišejo svoje ideje in želje, v koga ali kaj bi se spremenili.
- Ponazarjajo žabje poskoke.
- Igrajo se in usvajajo pravila igre »štorklja in žabe«.
Ugotovitve:
Četrti dan raziskave je potekal nekoliko drugače. Že v jutranjem krogu sem
otrokom povedala, da jih pride spet obiskat Regica. Vsi so bili navdušeni, saj res
uživajo v pogovoru z njo. Regica jih je spraševala, kako se počutijo, ali se jim je kaj
nenavadnega zgodilo in tudi o pravljici oziroma o tem, v kaj se je spremenil Jure. Vsi
otroci so v en glas rekli, da v žabo.
Nisem jih hotela preveč spraševati o pravljici, ker se mi je zdelo, da jo že dovolj
poznajo, saj smo tri dni imeli glavno temo dejavnosti prav to zgodbo. Zato smo se ta
dan posvetili bolj dinamičnim dejavnostim.
Po pogovoru z Regico, ki bi znal trajati še veliko dlje, se je Regica poslovila in
prepustila besedo meni. Otroke sem vprašala, v kaj bi se pa oni spremenili. Začeli so
govoriti vsi v en glas, zato sem jih morala ustaviti in povedati, naj govorijo eden po
eden. Šli smo kar po vrsti in vsak je povedal, v kaj bi se rad spremenil. Odgovori so bili
zelo zanimivi: »Jaz bi bila rada metuljček, da bi letala, pa vse videla«, »jaz bi se
spremenil v strašnega dinozavra«, »jaz bi se spremenila v princeso in bi živela v
gradu«, »jaz bi bila rada gepard in to je moja votlina«. Vsi so povedali svoje želje,
samo petletni deček ni hotel o tem govoriti. Nisem ga silila, ampak sem besedo dala
drugim otrokom.
Takoj po pogovoru sem otroke povabila za mizo, jim razdelila bele liste ter
flomastre. Vsak je narisal, v koga ali kaj bi se spremenil. Otrokom je bilo zelo zanimivo
spraševati druge: »Kaj boš pa ti narisal/a?« Tudi pri risanju petletni deček ni hotel
sodelovati in to se mi je zdelo prav zanimivo, ker je drugače zelo zgovoren in
komunikativen otrok in tudi rad riše. Po končani dejavnosti sem risbe obesila na steno,
da so si jih lahko ogledali. Nato pa je sledila igra po želji otrok.
Navado imamo, da pred kosilom še malo potelovadimo. Ker smo poslušali zgodbo
o Juretu, ki je postal žaba, sem otroke vprašala, kako skačejo žabe. Vsi so začeli
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
24
skakati in ponazarjati žabje skoke. Nato pa sem jih povabila k sebi in napovedala igro
»štorklja in žabe«. Ker so igro že malce poznali, sem še enkrat povedala pravila igre in
nato smo začeli.
Otroci so zelo uživali in se resnično sprostili. Ker je igra zelo razgibana, jim je bila
všeč. Skakali so, tekli, iskali svoj obroč (mlako) in se hkrati zabavali, kar pa je
najpomembnejše.
Peti dan
Cilji:
- Otroke motiviram za pripovedovanje pravljice.
- Otrok samostojno oblikuje zgodbo.
Ugotovitve:
Jutranji krog smo začeli s pogovorom o pravljici Jure kvak-kvak. Pravljice nismo
obnavljali, ampak smo samo pogledali knjigo. Vprašala sem jih, ali bi tudi oni znali
povedati pravljico, tako kot to počnejo vzgojiteljice in starši. Bili so prepričani, da bi tudi
oni to zmogli. Zato sem jim rekla, da kdor bo želel, bo pravljico povedal meni v bralnem
kotičku, ki je bil že pripravljen. Bil je nekoliko odmaknjen od drugih kotičkov, ograjen, v
njem pa veliko knjig in mehka blazina.
Ker sem videla, da je veliko otrok pokazalo zanimanje za pripovedovanje pravljice,
sem vsem dala možnost individualnega pripovedovanja pravljice v bralnem kotičku. Po
končanem jutranjem krogu je sledila igra po želji. Jaz pa sem vsakega posameznika, ki
je želel pripovedovati, povabila v bralni kotiček, da mi je povedal zgodbo.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
25
4.3 Analiza otrokovih besedil
Za raziskavo sem si izbrala tri otroke, stare štiri, pet in šest let, ki so mi
pripovedovali zgodbo. V nadaljevanju bom zapisala njihovo dobesedno pripovedovanje
zgodbe in analizirala pripovedovanja oziroma besedila po kriterijih za ocenjevanje
otroškega govora, avtoric Ljubice Marjanovič Umek, Simone Kranjc in Urške Fekonja.
Besedila sem analizirala po dveh merilih. Po merilih za ocenjevanje koherentnosti
zgodbe in merilih za ocenjevanje kohezivnosti otroške zgodbe. Merila za ocenjevanje
koherentnosti imajo pet stopenj, in sicer od razvojno nižjih k razvojno višjim. Merila za
ocenjevanje kohezivnosti zgodbe pa so razdeljena v dve podskupini, od razvojno nižjih
do razvojno višjih (Kranjc idr., 2007).
Koherentnost predstavlja enega izmed kriterijev besedilnosti, njena osnova je
kontinuiteta smislov (Dressler in de Beaugrande 1992 v Marjanovič Umek 2003).
Kohezivnost zgodbe pa se nanaša na jezikovna izrazila, s pomočjo katerih
pripovedovalec povezuje med seboj posamezne dele zgodbe in zagotavlja logično
razmerje znotraj posameznih vsebin (Kranjc idr., 2007).
Besedilo dečka, starega štiri leta:
Jure je jedel pa z lokom streljal. Pa zelenjavna juha se je v grlu zaletela. Teta
Otilija pa je rekla: »Saj boš še žaba.« Potem so pa zelena ušesa naredili, pa
zelen obraz, pa še kavbojke so se razpokale. Pa potem pa je rekel: »Odnesi me
v veliko lužo in tam me pusti.« Žaba je rekla potem, da iz hladilnika da cuker pa
smetano pa jagode. Potem pa je odnesla v največjo lužo. Potem je za mizo
postavila, potem je pa rekla: »Kar jej.« Potem pa je umila ga, pa stekla v
kuhinjo, pa je rekla: »Kar jej, Jure kvak kvak.«
Ocenjevanje koherentnosti in kohezivnosti zgodbe:
Štiriletnik je v svojem pripovedovanju uporabljal enostavno časovno nizanje
dogodkov, kar se vidi v njegovem besedilu, saj ves čas uporablja besedo potem.
Deček je zgodbo pripovedoval zelo počasi in uporabljal preproste opise ilustracij, ki jih
je tisti trenutek videl v knjigi, npr.: Potem pa je umila ga. Iz njegovega pripovedovanja
lahko razberemo, da zgodba ima strukturo, vendar v svojem pripovedovanju ni
uporabljal opisov misli in čustev junakov ter odnosov med njimi. Tudi vzročno-
posledičnih odnosov ni zaznati. Njegove povedi so nekoliko neurejene, saj je deček
govoril le to, kar je tisti trenutek videl in kar se je tisti trenutek spomnil, da sem brala
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
26
jaz. Uporabljal je tudi dobesedne navedke (»kar jej, kar jej«) in pri tem spreminjal barvo
glasu.
Deček je pripovedoval zgodbo s tematskimi preskoki, v njej je bilo veliko
ponavljanja (npr.: Potem pa je na mizo postavila, potem pa je rekla; je z lokom … aam
… z lokom streljal). To je zgodbo delalo nepovezano in manj kohezivno. Iz njegovega
pripovedovanja je razvidno tudi, da je uporabljal dobesedno ponavljanje.
Mislim, da je njegovo pripovedovanje primerno njegovi starosti in s tem tudi njegovi
ravni razvoja jezika. Pri pripovedovanju zgodbe deček ni bil čisto sproščen, ker je že po
naravi nekoliko bolj sramežljiv. Zelo veliko sem pripomogla s tem, da sem ga pozorno
poslušala, in deček je opazil moje navdušenje nad njegovim pripovedovanjem. To ga je
dodatno motiviralo za samostojno pripovedovanje. Ker je slikanica vsebovala veliko
ilustracij, je deček laže pripovedoval zgodbo, saj je za skoraj vsako dejanje v zgodbi
svoja ilustracija. Za štiriletnika je slikanica primerna, saj vsebuje veliko nazornih
ilustracij. To je tudi pripomoglo k doseganju višje ravni koherentnosti in kohezivnosti
zgodbe, pa čeprav je še vedno na nižjem nivoju oziroma na nivoju, primernem njegovi
razvojni stopnji.
Besedilo deklice, stare pet let:
Jure kvak-kvak. Ko je Jure streljal z lokom, ko je Jure delal kosmičin zdrob, je
teta Otilija zaprla oči in zamižala in je zaprla vrata, da ga ne bi videla. Enkrat, ko
je jedel zelenjavno juho, se je nalival z vodo in je prosil teto Otilijo, če mu da še
malo vode. Teta Otilija je rekla: »Če se nalivaš z vodo, boš postal še žaba.« Ko
se je najedel, so mu postala zelena ušesa, se je širilo po obrazu, potem so mu
počile kavbojke in iz njih je pogledal zelen trebušček. Potem je skakal po kuhinji
in je zaregljalo: »Rega kvak, rega kvak.« »Kaj lahko storim, da boš postal spet
Jure?« Rekel je prva dejanja, je rekel, da najprej mora iti ven po smetano in
potem po jagode, potem je pa rekel še tretje, da more ga nesti ven v lužo.
Potem ga je prijela na ramo in ga odnesla ven. In spet: »Rega kvak, rega kvak,
odnesi me v globoko lužo, rega kvak. Nisi dovolj pogumna.« Potem ko je na
hitro stepla smetano, je dela smetano na vrh, je od daleč izgledalo kot snežena
gora. Potem je se šla umit, stekla je po Jureta in ga šla umit. Potem ga je
posadila na stolček. Je rekla:«Jure, kar jej, le jej, kakor ti sede.«
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
27
Ocenjevanje koherentnosti in kohezivnosti zgodbe:
Petletna deklica je pripovedovala zgodbo s strukturo, zgodba je povezana, vsebuje
tako časovno nizanje dogodkov kot tudi opise misli in čustev junakov ter odnose med
njimi. V svojem pripovedovanju je zajela tudi vzročno-posledične odnose med osebami,
ki nastopajo. V njenem pripovedovanju ni zaznati le opisov ilustracij, kot je to zelo
nazorno prikazano pri štiriletniku, ampak je večina povedi lepo usklajenih in povezanih.
Deklica je uporabljala veliko dobesednih navedkov in pri tem zelo spremenila svoj glas
in mimiko.
Njena zgodba vsebuje začetek, jedro in konec. Zajela je tudi dva glavna junaka,
Jureta in teto, ni pa sicer omenila njegovih staršev. Pri njenem pripovedovanju se mi je
zdelo zelo zanimivo, saj se je točno videlo, kako se zgodba stopnjuje (npr. so mu
postala zelena ušesa, se je širilo po obrazu, potem so mu počile kavbojke in iz njih je
pogledal zelen trebušček).
Njeno pripovedovanje torej sodi na višji nivo koherentnosti.
Večina zgodbe vsebuje tematsko razporeditev brez tematskih preskokov, na
nekaterih delih zgodbe pa je še zaznati razporeditve s tematskimi preskoki (npr. Nisi
dovolj pogumna. Potem ko je na hitro stepla smetano, …). Pri sredstvih, s katerimi
ohranjamo referenco, pa v njeni zgodbi ni dobesednega ponavljanja, ampak je
uporabljala ponavljanja z zaimki, nadpomenkami in podpomenkami. Tudi pri junakih ne
ponavlja njihovih imen, ampak poved oblikuje tako, da je razumljiva (npr. Potem ga je
prijela na ramo in ga odnesla ven.).
Prav tako kot pri štiriletniku so bile tudi njej ilustracije v veliko pomoč. Pomagale so
ji pri sestavljanju stavkov in povedi. Pri svojem pripovedovanju je bila deklica bolj
sproščena kot deček pred njo, videlo se je, da ji je bila zgodba všeč.
Besedilo deklice, stare šest let:
Ko je Jure streljal s puščico in je delal dež, je babica zaprla oči in zaprla vrata.
Jure, ko je jedel, se je vedno nalival z vodo, seveda, ker mu je šla zelenjavna
juha v grlo in ne v trebušček. Potem je babico Matildo prosil, da mu da še malo
vode. Babica je rekla: »Saj boš postal še žaba.« In res je postal. Juretova ušesa
so postala vedno bolj zelena in to se je širilo po obrazu in potem – »pok« so
kavbojke in iz kavbojk je pogledal zelen trebušček. Teta se je prestrašila, ker je
skočil z mize žaba. Skočil je v umivalnik in je vedno rekel: »Kvak kvak, kvak
kvak.« Teta Matilda je rekla: »O ne, o ne!« Ker to moraš dvakrat otrokom reči.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
28
Teta je dala glavo tam, ko je bil Jure, in rekla: »Jure začarani, vem, da nisi
prava žaba, zakleti kraljevič si.« Potem je babica se spomnila, kako se je, kako
je brala v tistih zgodbicah o kraljevičih, ki so postali žabe. In je rekla: »Morem
biti kraljica, da bom Jureta začarala nazaj v fantka.« In Jureta je vprašala, kaj
naredi. Spet je zakvakal: »Kvak kvak, tri dejanja moraš narediti.« »Katero je
tvoje drugo dejanje?« »Vzemi iz hladilnika smetano in jagode in cuker. Cuker
potrosi po jagodi in daj na mizo.« »Kaj pa drugo dejanje?« »Nesi me v lužo in
tam me pusti, v največjo lužo.« »Saj se boš še prehladil in dobil boš nahod.«
»Ej, morem počakati, kar bom bil, ko se ne bo rodila boljša teta, kot si ti.« In
babica Matilda je rekla: »Dobro, odnesla te bom v največjo lužo.« In to je bilo
res. Teta Matilda je nesla Jureta začaranega v največjo lužo. Potem ga je tam
pustila in je to tisto smetano in cuker fino poteptala, da je kot gora, če pogledaš.
Potem je Jureta šla v veliko lužo iskat in je bil ves blaten. Potem ga je v
kopalnico nesla in potem je ga očistila in potem ga je dala na stolček in rekla:
»Le jej, Jure, le jej, Jure začarani.«
Ocenjevanje koherentnosti in kohezivnosti zgodbe:
Šestletna deklica je bila pri svojem pripovedovanju zelo suverena, prepričana vase
in v svoje pripovedovanje. To se mi je zdelo zelo zanimivo. Že takoj ko je stopila v
kotiček, je vzela v roke knjigo, se odkašljala in začela pripovedovati kot prava
pripovedovalka zgodb.
Njena zgodba sodi v najvišji nivo koherentnosti, saj ima strukturo in vsebuje opise
vzročno-posledičnih odnosov, opisuje misli junakov in čustva ter odnose med njimi.
Njena zgodba je bila razumljiva in zelo zanimiva, saj je, medtem ko je pripovedovala,
tudi spreminjala svojo telesno in obrazno mimiko. Zdelo se mi je, da želi slikanico
predstaviti na tak način, kot sem jo jaz. Uporabljala sem veliko različnih kretenj telesa
in mimiko obraza, ko sem brala zgodbo.
Deklica je pripovedovala zgodbo brez tematskih preskokov in skozi celotno zgodbo
uporabljala ponavljanja z zaimki, nadpomenkami in podpomenkami. To je naredilo
zgodbo bolj povezano in zanimivo za poslušalce. Zelo pa se je motila pri poimenovanju
junakinje. Enkrat jo je poimenovala teta Matilda, drugič babica. Uporabljala je veliko
dobesednih navedkov in pri tem spreminjala barvo glasu. Njena zgodba prav tako
vsebuje začetek, jedro in zaključek.
Mislim, da ima deklica zelo bogat besedni zaklad, saj sem opazila, da druge
šestletne deklice, ki niso bile vključene v raziskavo, niso tako suvereno in tako
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
29
prepričljivo pripovedovale zgodbe. Njihove zgodbe niso bile na takšni ravni, kot je
dekličina zgodba. Deklico sem za raziskavo izbrala že pred njenim pripovedovanjem.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
30
4.4 Odgovori na raziskovalna vprašanja
Ali otroci, stari od 4 do 6 let, zmorejo doživljajsko poslušati sodobno pravljico in jo
povzeti s svojimi besedami?
Otroci, stari od 4 do 6 let, zmorejo doživljajsko poslušati pravljico, kar lahko
potrdim iz lastnih izkušenj. Vsako jutro, ko smo se usedli v jutranji krog na blazine, sem
otrokom pripravila drugačno motivacijo za nadaljnjo dejavnost. Žaba Regica jim je bila
takoj všeč, pogovarjali so se z njo, ji razlagali o tem in onem in jo tudi objeli. Mislim, da
je bila motivacija prava za poslušanje pravljice. Otroke je Regica spodbudila k temu, da
so doživljajsko poslušali pravljico. To sem opazila med samim branjem oziroma
pripovedovanjem pravljice. Otroci so me poslušali z odprtimi očmi in usti, še posebno
takrat, ko je bilo vzdušje v pravljici napeto. Vsi so bili v pričakovanju, kaj se bo zgodilo.
Kot sem že omenila v raziskavi, so nekateri celo ponavljali gibe in mimiko za mano. Če
sem jaz grdo pogledala, so to storili tudi oni. Zdi se mi, da je to dober dokaz za to, da
so otroci res doživljajsko spremljali in poslušali pravljico.
Tudi obnavljanje pravljice jim ni delalo večjih težav. Pri tem pa so se pokazale
starostne razlike otrok. Deklice, stare šest let, so pravljico obnavljale bolj natančno in z
več podrobnosti kot na primer otroci, stari štiri leta. Le-ti so pri obnavljanju zgodbe
zajeli le ključne elemente, brez podrobnosti, kot so to v svoje obnavljanje vključile
najstarejše deklice. Vendar lahko potrdim, da vsi otroci, stari od 4 do 6 let, ki so bili
vključeni v raziskavo, zmorejo pravljico povzeti s svojimi besedami.
Ali otroci, stari od 4 do 6 let, zmorejo predvidevati nadaljevanje pravljice?
Ko sem otrokom brala prvi del pravljice, so me zelo pozorno poslušali. Vendar so
me ob koncu prvega dela pravljice, ko sem jim zastavila vprašanje, kaj se bo zgodilo v
nadaljevanju, najprej začudeno pogledali. Niso namreč vajeni takega načina branja
pravljic. Vedno, ko smo brali ali pripovedovali pravljice, smo jih prebrali do konca. Zato
so me najprej tudi spraševali, kaj pa naprej, ampak sem jim razložila, da bomo vsak
dan prebrali samo del pravljice, oni pa bodo ugotavljali, kaj se bo zgodilo. Ko sem jim
zastavila vprašanje, kaj se bo zgodilo, je najprej nastala tišina, ampak kmalu so začele
njihove ideje in razmišljanja vreti na plan. Potrebovali so nekaj časa za razmislek.
Tudi tukaj so se pokazale razlike med otroki. Tisti bolj zgovorni so preglasili manj
zgovorne in povedali svoja predvidevanja. Ampak morala sem jih ustaviti in dati besedo
tudi manj zgovornim otrokom. Zdi se mi prav, da pridejo do besede tudi oni, čeprav se
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
31
neradi izpostavljajo. Tisti, ki so želeli kaj povedati, sem jih poslušala, a tudi otroke, ki
niso želeli govoriti, sem upoštevala.
Ali znajo otroci primerjati svoja predvidevanja z resničnim potekom in ugotoviti razlike?
Ko sem otrokom zastavljala vprašanja, kaj mislijo, da se bo zgodilo v nadaljevanju,
so po premisleku nekateri povedali svoja predvidevanja, drugi pa tudi po mojih
vprašanjih niso ničesar povedali in so samo poslušali prijatelje. Pri teh vprašanjih sem
opazila, da odgovarjajo le eni in isti otroci.
Drugi dan po njihovih predvidevanjih sem jim prebrala drugi in tretji del zgodbe. Po
končani zgodbi smo skupaj poskušali ugotoviti, v čem se resnična zgodba razlikuje od
njihovih predvidevanj. Regica jim je povedala, kaj so o zgodbi rekli oni. Otroci so bili kar
malo začudeni nad tem, kaj so mislili, da se bo zgodilo. Vendar pa smo ugotovili, da so
imeli nekateri prav, ko so rekli, da bo Jure postal žaba ali da bo regljal. Niso pa imeli
prav, da bo Jure ostal žaba. Ko sem jih vprašala, kako se razlikujejo njihove besede od
resnične zgodbe, so mi samo nekateri (starejši) znali povedati, da ni Jure ostal žaba,
ampak je postal deček kot prej. Drugi otroci pa so samo gledali in poslušali. Ko so
ugotovili pravi odgovor, sem jim še enkrat povedala, v čem so se razlikovala njihova
predvidevanja od zgodbe.
Mislim, da otroci s pravo motivacijo in glede na to, ali pozorno poslušajo zgodbo,
zmorejo svoja predvidevanja primerjati z resničnim potekom in tudi ugotoviti razlike.
Ali otroci pripovedovalci pravljice zajamejo njene bistvene podatke in upoštevajo
pripovedovalni ton?
V sami raziskavi sem se zelo veselila tega trenutka, ko so mi otroci pripovedovali
zgodbo. Od vsega se mi je to zdelo najbolj zanimivo, saj sem še bolj spoznala otroke in
se zbližala z njimi.
Najprej sem pri pripovedovanju zgodbe opazovala dečka, starega štiri leta. Kot
sem povedala že pri sami raziskavi, je bil deček nekoliko bolj sramežljiv, ampak je
vseeno zgodbo izpeljal do konca. Njegovo pripovedovanje je bilo veliko krajše kot
pripovedovanje šestletne deklice. Zgodbo je krojil na podlagi ilustracij v slikanici, ki so
bile nazorne in jasne. Deček je v svoji zgodbi sicer zajel vse bistvene podatke, od tega,
da se je nalival z vodo, da je postal žaba in da je na koncu dobil jagodno kupo s
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
32
smetano, vendar je izpustil veliko drugih stranskih podatkov. Skozi celotno zgodbo
skoraj ni uporabljal pripovedovalnega tona, razen takrat, ko je govoril dobesedne
navedke, je nekoliko spremenil glas in mimiko.
Pri deklicah, starih pet in šest let, pa je bilo pripovedovanje bolj tekoče in bolj
samozavestno. Še posebej pri šestletni deklici. V svoje zgodbe sta vključili vse glavne
pa tudi stranske elemente in podatke in s tem zgodbo naredili bolj zanimivo. Šestletna
deklica je v svojem pripovedovanju uporabljala pripovedovalni ton in obrazno ter
telesno mimiko. Zelo se je vživela v zgodbo. Tudi petletna deklica je uporabljala
pripovedovalni ton, še posebno takrat, ko je govorila dobesedne navedke.
Vsi trije otroci so zajeli bistvene podatke in upoštevali pripovedovalni ton, nekateri
bolj, drugi manj.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
33
5 SKLEPNE UGOTOVITVE
Pravljica je nežna vez med odraslim in otrokom. V ta medsebojni dogodek odrasli
in otrok vstopata kot enakopravna partnerja.
Pedagogike različnih smeri vedno poudarjajo, da je za zdrav osebnostni razvoj
otroka pravljica zelo pomembna. Pomen ima pri razvijanju govora, pri bogatenju
besednega zaklada, pri razvijanju domišljije, pri spoznavanju različnih stvari in pojmov
z vseh področij (jezik, gibanje, narava, družba, umetnost, matematika), predvsem pa
pravljica otroka umiri in sprošča. Pokaže mu načine reševanja življenjskih problemov in
spopadanja z njimi. Najpomembnejše pa je pa, da se otrok potopi v pravljični,
domišljijski svet, tam pozabi na probleme, strahove, težave in bolečine ter se v svetu
pravljic počuti varnega.
Po uspešno izvedenem empiričnem delu lahko sklepamo, da otroci, stari od 4 do 6
let, ki so bili vključeni v raziskavo, zmorejo doživljajsko poslušati pravljico in jo povzeti
po svojih besedah, prav tako zmorejo predvidevati nadaljevanje pravljice in primerjati
svoja predvidevanja z resničnim potekom. Otroci so mi dokazali, da zmorejo
samostojno pripovedovati pravljico in upoštevati pripovedovalni ton.
Do sedaj sem mislila, da branje pravljic v vrtcu poteka vedno na enak način. Da
se pravljica vedno prebere do konca. Vendar sem v času raziskave ugotovila, da je
včasih dobro stopiti iz vseh okvirjev vsakdana in narediti stvari po svoje. Otrokom je
bilo večdnevno branje pravljice zelo všeč. Opazila sem, da so še bolj motivirani za
poslušanje, ker vedo, kaj se je v pravljici dogajalo do sedaj, zanima pa jih, kaj se bo
zgodilo. Prav ta radovednost vodi do večje motivacije za poslušanje pravljice.
Omeniti je treba tudi to, da so otroci veliko bolj zbrano poslušali pravljico, če sem
jim doživeto pripovedovala oziroma brala. Bolj kot sem se sama vživela v pravljico, bolj
so se vživeli tudi oni. Spremljali so vsak moj pogled, vsak moj premik. Sem mnenja, da
je treba pravljice spoštovati in jim dati pomembno vlogo v razvoju otroka. Otroci se ob
pravljici zabavajo, bogatijo besedni zaklad ter uživajo v poslušanju, hkrati pa razvijajo
kompetence na področju jezika.
Iz izkušenj, ki sem jih pridobila pri raziskavi, lahko potrdim dejstvo, da so otroci v
predšolskem obdobju dojemljivi za poslušanje pravljic in prav tako za druge dejavnosti,
če imajo za to primerno motivacijo in spodbudo ter se počutijo sprejeti in pomembni.
Pravljica je za otroka življenjskega pomena. Ob pravljici zaživi otrok na vseh
razvojnih stopnjah polno življenje, saj odslikava njegov svet. Otrokov svet je pravljičen.
Ima ljubke igrače in se z njimi pogovarja, veseli, se jim potoži, jim zaupa in tako doživlja
tudi okolje, v katerem živi. Zanj je vse resnično, tudi kamen lahko govori, se giblje.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
34
Pravljica prepušča otrokovi domišljiji, da bo tisto, kar razkriva o življenju, lahko uporabil
zase. Vsi namreč zelo dobro vemo, kako tolažilna je lahko pravljica za otroka, ko je
žalosten ali bolan. S pravljico ga veliko bolje potolažimo kot z besedami. Pravljica nosi
v sebi nekaj božanskega. V njej se vse dogaja na ravni čudežev in ti čudeži, ki jim otrok
prisluhne, so v tistem trenutku zanj resnični. Otrok se s pravljico poigrava kot v pristni
igri. Čuti jo kot življenje, v pravljici otrok resnično živi (Ambrož, 2013).
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
35
6 LITERATURA IN VIRI
Ambrož, B.: Otrok in pravljica. Pridobljeno 28. 10. 2013, s http://zs-
iskrica.si/mambo/content/view/33/49/.
Blatnik Mohar, M. (2003). Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana,
Mladinska knjiga.
Kobe, M. (1999, 2000). Sodobna pravljica. Otrok in knjiga, št. 47, 5–11, št. 48, 5–12, št.
49, 5–12.
Kobe, M. (1987). Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Kranjc, S. (2007). Razvoj pripomočkov za merjenje otroškega govora. Slavistična
revija, letnik 55, št. 1–2, 329–331.
Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport.
Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu. Maribor, Obzorja.
Medved Udovič, V. (2010/2011). Predavanja pri predmetu Mladinska književnost.
Koper: UP PEF.
Slikanica. Pridobljeno 17. 5. 2013, s http://sl.wikipedia.org/wiki/Slikanica.
Vegri, S. (2010). Jure kvak kvak. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
36
Priloga 1: Otroci med poslušanjem pravljice Jure kvak-kvak
Priloga 2: Pogovor otrok z žabo Regico
Vesel, Nives (2013): Branje pravljic v heterogenem oddelku. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
37
Priloga 3: Igra z žabo Regico
Priloga 4: V koga ali kaj bi se spremenil